Slomsek/Faganel: Tri pridige

Diplomatični prepis

I. Za krščansko govorjenje

1	1		1825.XIII
2	2		Na 16 nedelo po Binkuſhtih.
3	3		K’kerſhanſkimu govorjenju
4	4		nagovor.
5	5		Takrat bode tebi zheſt, kader tijiſti, kateri je tebe po〟
6	6		vabil, tebi porezhe: Prijatel, pomekni ſe gori.	Luk. 14.
7	7		Vvod.
8	8	1.	Tolko ſtánov je na le temu zhaſnimu ſvetu, pa vſih le
9	9		eden pokliz: doſezhi nebeshko kraleſtvo.
10	10		Od ſvetliga zeſarja na ſedeshu ſlatim do ~~berazha~~ ſroma〟
11	11		ka per palzi beraſhki je vſaki ſtan Bog is’volil
12	12		in k’nebeſhkim veſelju povabil; ſrezhen je zhlovek
13	13		v’vſakimu ſtanu, ako dolshnoſti ſvoje dopolni,
14	14		s’akaj takrat pride goſpodar nebeſ ino s’emlje, ki
15	15		naſ je k’shenitvanju nebeſhkim povabil ino porezhe
16	16		k’ ſvojim s’veſtmu ſlushavniku: Prijatel! pomekni ſe
17	17		gor is’ le tiga revniga ſtana v’nebeſhko kraleſtvo,
18	18		tok bo tebi zheſt v’prizho ~~vſih~~ povablenih vſih...
19	19	2.	Med uſemi ſtanovami ſta poſebna le dva: duhov〟
20	20		ſki ſtan ino deshelſki; is’volil deshelſkiga
21	21		vam je ~~vezhni Vi~~ ſtanovov vſih Poglavar, naloshil
22	22		duhovſkiga meni je zeliga ſveta Vishar, ino is’volil
23	23		me vam vuzhenika.–
24	24		O de bi dopolnili ſvoje dolshnoſti vi kakor jas’,
25	25		de bi nash ſodnik enkrat tudi k’nam rekel: “Pomek-〟

26	26	3.	Pervokrat ſe vidmo na le timu ſvetimu meſtu; –
27	27		pervokrat v’imenu Jes’uſa k’vam govorim; – ne mojo, ampak
28	28		njegovo beſedo bodem govoril dokler me on k’boshji zheſti
29	29		in naſhmu svelizhanju per vaſ puſti. –
30	30		Pervokrat govorim doneſ od ſvojih, pa tudi od vasſih
31	31		dolshnoſt.
32	32		Kdor je is’ Boga, ~~pro~~ veli Jes’uſ, ti boshjo beſedo poſluſha.
33	33		Poſluſhajte jo s’daj ino vſelej tudi vi! –
34	34		I
35	35	1.	V’dolgo vezhnoſt pelata zhloveka pota dva: zeſta shiro
36	36		ka ~~vosi~~ pregreshnoſti do bresdna peklenſkiga vós’i,
37	37		ſtes’a vóſka zhednoſti k s’velizhanju nebeshkimu vodi.
38	38		Po potu zhednoſti voditi vaſ, ljubleni vi, je moja, kakor
39	39		vſih duhovnih dolshnoſt, in bo moja ſkerb, vasha
40	40		dolshnoſt je po tajiſtim s’a menó hoditi.
41	41	Ac.	“Vi duhovſki predpoſtavleni, ©S. Pavl naſ opomina, paſte
42	42		“ſvoje zhrede, katere vaſ je ©S. Duh paſti poſtavil.”
43	43	Hebr.	“Vi verni bodite podloshni ſvojim duhovnim, dopolnujte
44	44		“sveſto in radovolno njih navke, de vaſ bodo s’veſeljam
45	45		“vuzhili ne s’shaloſtjo, sakaj to ne bi blo dobro s’a vaſ.”
46	46	2.	Gotovo teſhka je butara duhovſkiga ſtana, – in kar je
47	47		tok s’dalnaj ©S. Gregor ſpos’nal ino rekel: “Snanoſt
48	48	©S.Greg.	”od vſih s’nanoſt je duſhno visharſtvo”, to obzhuti, to
49	49		tes’ka ſdaj ſhe veliko bel kakor enkrat vſakiga duhovnika
50	50		doſti.
51	51		Praſhajte, ^mlade dijake (ſhtudente), ki zele nozhi ino dni ne ſpijo
52	52		in bodo povedali vam, kok bridko ſe je tolko in tolko
53	53		potrebniga navka vuzhiti, de ©S.Hieron.©Sam pravi:
54	54	Napotno.	”ſvetega navka bres’prenehanja ſe vuzhi, beri in beri, le
55	55		“ſamo na bukvah ſmejeſh s’aſpati.“
56	56		Poſluſhajte meſhnike novo poſvezhene, kolko ſe njim na〟
57	57		loshjo dolnoſti, tolke de Jes’uſ ſam govori: “De more ſe ma
58	58	Mat.	“ozheta, matere, bratov in ſeſter ~~tvegati, ako hozhe~~, tudi laſt〟
59	59		“niga shivlenja doſtikrat tvegati, ako hozhe ſvoje dolshnoſti
60	60		s’veſto dopolniti...

61	61		Poglejte ſtare duhovnike, kolko ſe trudijo, kolko puſtijo
62	62		ſvoje s’rozhene predrage ovzhizhe s’velizhat, predrage ovzhi〟
63	63		ze, katere vezhnim pogublenju odtet je ſam boshji ©Sin
64	64		nebeſe s’apuſtil, priſhel na ſvet, vſe reve, nadloge ter〟
65	65		pet, na krishu vmret, in tok vſe is’velizhat. – Ne ſmeje
66	66		ſe gledat na laſten dobizhek, ne gledat na s’dravje,
67	67		she naj po nozhi, al naj bo po dnevi, al hudi viharji
68	68		al lepo vreme, ako je treba duſham pomozh, katere
69	69		bo enkrat po beſedah ©S. Pavla od duhovnih ojſtro terjal#	Ac.
70	70		p Paſtir vſih paſtirjov”... Kolko je tes’ka dolshnoſt, kolka
71	71		duhovſkiga ſtanu viſokoſt prizhajo shivo beſede Jes’uſa, ki
72	72		govori: “Dober duſhni paſtir da shivlenje s’a ovze ſvoje.	Mat.
73	73		Te duhovſke dolshnoſti ſaj veſte vi vſe; al ſpremiſlite	3.
74	74		she: kaj njegovo na ſvetu plazhilo? – Ne bogaſtvo, in
75	75		tudi ne zheſt, ampak ſromaſhtvo ino ſovraſhtvo;
76	76		polnijo ſe beſede Jes’uſa, ki je duhovnikam vſim pred〟
77	77		povedal: “Vuzhenz ni zhres’ vuzhenika – hlapez ne zhres’ ſvoj#	Mat.
78	78		ga goſpoda; ako ſo s’meno tok ravnali, bodo tudi vaſ〟
79	79		preganjali; al ſpolnite ſe, de ſo to tudi meni na pervo〟
80	80		ſturili. Veſelite ſe, s’akaj vaſha plazha obilna je v’〟
81	81		nebeſih.”
82	82		©She tolka ko je butara duhovſkiga ſtana, ſe vender
83	83		duhovnimu bati ni nizh, dokler je miloſt boshja per
84	84		njemu; - in ravno s’a to ſe tudi jas’ne bojim, ker
85	85		Jes’uſ s’veſto obljubi: “Glejte jas’ ſim per vaſ do konza#	Mat.
86	86		ſveta”; ſe tolashim s’beſedam ©S. Pavla, ~~ki pravi re~~#	Cor.
87	87		kozh: “Vſe s’amorem ſkos’ t ⁿjega, ki mene krepzha”, ſe ve〟
88	88		ſelim dopolnivſhi ſvoje dolshnoſti po beſedah ©S. Evan.
89	89		de tudi enkrat moj plazhnik meni porezhe: “Prijatel po#	Luk.
90	90		mekni ſe gor, de bode tebi zheſt prizho vſih.”
91	91		Pa ena druga je, ki mene ſtraſhi, ena je, katera	4.
92	92		tolko mojih prednikov ino tovarſhov ſerze globoko
93	93		prebada. - Praſhajte vſakdanjo ſkuſhnjo, katera
94	94		vam to povedala bode, premiſlite sadershanje ~~vsa~~ den〟
95	95		denaſhno, prizhalo le to vam bode: De, ſhe vekſhi ko
96	96		ſo duhovnih ~~duhov~~. dolshnoſti, ſhe vezhi ko je njih
97	97		ſtanú s’veſtoba, je vender le gros’na kriſtjanov mlazhnoſt,
98	98		nehvaleshnoſt in hudobija.–

99	99		II
100	100	1.	Jes’uſ je luzh ſveta, kakor ſam govori, kateri je pri〟
101	101		ſhel na ſvet, de vſaki, kateri njega poſluſha, njegovim
102	102		navku verje, ne bode pogublen, ampak vezhno s’veli〟
103	103		zhanje doſeshe. – Njegove ~~poſluſ~~ boshje navke poſluſhat,
104	104		tajiſtim verjeti, ino po njih shiveti mora vſaki, ki ho〟
105	105		zhe vezhno shivlenje imeti. – Le to veliko dolshnoſt ſo
106	106		ſpos’nale o zhaſu njegovim mnoſhze in mnoſhze ljudi,
107	107		katere ſo s’a njim bres’jeſti in piti hudile, de bi ſe
108	108		le njegoviga navka prav navuzhile.
109	109		Kar je Jes’uſ vuzhil, vuzhi ſe ſhe sdaj, ino dolshnoſt
110	110		pervih kriſtjanov ravno tolka beſedo boshjo v pridgah
111	111		ino ker: navku poſluſhati denaſhni kriſtjani ravno tok
112	112	Mat.	beſede Jes’uſa ſamiga imajo, ki veli: “Kdor ~~dati~~ vaſ, moji
113	113		“poſlani, poſluſha, mene poſluſha, kdor vaſ s’anizhuje,
114	114		“mene s’anizhuje, kdor pa mene s’anizhuje, s’anizhuje
115	115		“tajiſtiga, ki mene je poſlal.”
116	116		Al ſe pak tudi tok dopolni kakor enkrat ſhe den
117	117		denaſhnih kriſtjanov prevelika dolshnoſt, katere ako zhlo〟
118	118		vek ne dopolni, s’velizhan ne bode? Al ne prizhajo
119	119		pras’ne zerkve mersloto kriſtjanov, al ne ne dopolnijo
120	120		malovredni ljudje prerokvanje ſ. piſma, ki she s’dalnaj
121	121		od njih veli ali pravi: “Oni imajo ozhi ino ne vidijo,
122	122	Corint.	“imajo uſheſa, ino ne ſliſhijo, ſerze imajo in ga ne odprejo,
123	123		“de bi njih podvuzhil ino tok is’velizhal”.
124	124	2.	Kader je Jes’uſ mnoſhze ljudi vuzhil, ſo ſe vſe zhudile
125	125		in njega viſoko hvalile; – kader pa s’daj njegovi
126	126		nameſtniki sveſto vuzhijo, kaj s’vejo druga vezh kakor
127	127		grajanja, ino hudobniga obnaſhanja doſti, na meſto
128	128		dolshno lepe s’ahvale. – S’daj je duhovnik enimu
129	129		predober, s’daj drugimu prehud, ino kateriga doneſ
130	130		hvalijo ino prehvalijo, bi ga jutro krishali radi,
131	131		kakor Kriſtuſa Judje, ako jim reſnizo ozhitno pove.
132	132		Ne dopolni ſe ne dolshnoſt hvaleshnoſti ſ. Pavla, ki veli:
133	133	Hebr.	“Bodite hvaleshni ſvojim duhovnim, s’akaj oni zhujejo s’a vaſhe duſhe.
134	134		Jes’uſ je vſakimu reſnizo ozhitno povedal, greſhniku	3.
135	135		kakor pravizhnimu; to ſo ſturili Apoſtelni ino vſi s’veſti
136	136		vuzheniki. Peter je na binkoſhtni pras’nik s’ so drugim
137	137		Apoſtelnam pridgval Judam pokoro, jim je ozhital njih
138	138		hudobijo, ino kolko jes’ar je ſiſhlo jih je, ki ſo vpraſhali:
139	139		Moshjé kaj je nam ſtoriti, de s’adobimo vezhno shivlenje?
140	140		Tok ras’lagajo ~~tok vuzhijo~~ pregrehe, tok opominajo
141	141		greſhnike duhovniki s’miraj in s’miraj, al ki je ubog〟
142	142		livoſt, ki pobolſhanje tolko hudobnih denaſhnih kriſt〟
143	143		janov? – Njih terdovratnoſt ſprizhuje ſhe le poſmeh〟
144	144		vanje, njih hudobija ~~Vas~~ prizha hudobno govorjenje,
145	145		dokler g opominanje duhovniga, nameſto na ſamo
146	146		ſebe, le na njega obrazhajo, ino ſvoje hudobije v s’
147	147		ſlaboſtmi meſhnikov s’akrivati hozhejo. –
148	148		Reſ je (Iſtina je) de Jes’uſ duhovnikam veli: “Vi ſte	4.
149	149		ljuzh ſveta, katera ſe na ſvezhnik poſtavi, ino v hiſhi
150	150		vſim ſveti; ino ravno s’ato hudobni ojſtro ſhe tok mali
151	151		preſtop, ſlaboſt na duhovnimu, ja vſak besdir s’agledajo,
152	152		ino bruna ſvojga ne vidijo. – Naj ſe ſveti vaſha ljuzh
153	153		tok, de bodo ljudje vaſhe dobre dela videli in hvalili
154	154		Ozheta v nebeſih; – al ravno per ti luzhi gledajo vezh
155	155		del denaſhni kriſtjani ~~tem~~ vſe hudo duhovſka, ino vſe
156	156		~~tudi~~ dobro to ſvoje, in per temu ~~pos’abijo~~ ^{blishenju ſpregledajo}ſvojo laſtno
157	157		hudobijo, ino duhovnih zhednoſti lepe. “Glejte na njih	Mat.
158	158		navke, ~~pravi~~ ^veli Jes’uſ, ne na njih dela, ne bodete ~~dajali~~
159	159		dajali razhun s’a nje, ampak s’a ſe...”
160	160		Ino kader Jes’uſ ni mogel hudobnim vſim dopaſti, kok
161	161		bode revni zhlovek s’amogel? - Tim enim je meſhnik
162	162		pre ras’vujs’dan, s’daj v beſedah, s’daj v’djanju, oni hozhejo,
163	163		de bi zhlovek bil, al kakor angelj pa shivel; – Tim
164	164		drugim je preojſter, s’daj preſhtiman, oni hozhejo
165	165		de bi njim jad vſe pervolil, nebeſe in pekel s’atajil, al
166	166		“ako bi tok, veli ſ. Pavl, ljudem dopadel, bi ſlushavnik”	Cor.
167	167		“boshji ne bil, s’akaj Bogu mora bel pokorn biti, kakor ljudem	Ac.
168	168	5.	Al kaj govorim jas’od vſiga tega, kakor de bi
169	169		s’adevalo vaſ? –
170	170		Is’ljubesni do vaſ je mene Jes’uſ vam vuzhenika
171	171		is’volil; – is’ljubesni do njega ino do vaſ ſim k’vam
172	172	Cor.	doſhel, ino per vaſ oſtanem. “Kakor pa ljubes’in
173	173		prava, zhiſta, po beſedah ſ. Pavla, nizh hudiga
174	174		“ne miſli, ne miſslim tudi jas’nizh hudiga do vaſ,
175	175		ampak s’avupam, de bote mene s’ljubes’no ſvojga
176	176		vuzhenika ſpoſhtuvali, s’veſto pridno poſluſhali, ino
177	177		hvaleshno moje navke dopolnili, s’akaj ljubes’en prava
178	178	Job.	”vſe ſrezhne ſturi ni in is’velizha ino na vezhno oſtane...”
179	179		S’ ljubeznjo vam bodem po ras’gledu Jes’uſa njegove ſ.	a
180	180		navke ras’lagal, ſejal bodem ſeme dobro kerſhanſkih
181	181		reſniz, katero vezhno shivlenje perneſe. ſrezhen kate〟
182	182		ri nje s’veſto poſluſha, ino s’veſto v ſvojimu ſerzu ohrani,
183	183		s’akaj one ſo njemu ſvetla luzh, de vidi ras’ſvetlen
184	184		po le temu nevarnimu ſvetu pravizhno k nebeſam ho〟
185	185		diti, one ſo njemu nebeſhki kluzh, katere ako po
186	186		~~jeſ~~ njih s’veſto shivi, mu nebeſhko kraleſtvo odprejo.
187	187		Tolka je revſhna tega sh ſveta, de ſe konzhati	b
188	188		nikdar ne da, tolka pravim jas’, de ako bi naſ ker.
189	189		vera s’ſvojim navkam ne tolashila, bi nam tolko
190	190		rev s’a preſtati ne blo. – ~~Per~~
191	191		Pers’adeval ſim bom vaſ v vaſhim veſelju podvuzhiti,
192	192		vaſ pa tudi v’shaloſti ino v nadlogah tolashiti;
193	193		ino tok vaſhe teshave zhe ne prevs’dignati, ſaj kolkor
194	194		je mogozhe polajſhati, s’akaj: “Kar je ~~boſse~~ merſel
195	195		“ſtudenz, veli ſ. piſmo shenimu jelenu, to je beſeda
196	196		“boshja shaloſtnimu ſerzu”. “Pridite k’meni vi vſi,
197	197	Mat.	“klizhe Jes’uſ: kateri ſte oblosheni s’revam ino teshavam
198	198		“ino jas’vaſ bom potolashil”.
199	199		Greſhniki ſmo pa vender le vſi, kar ſpos’nati vſaki	c
200	-99		mora, ino “kdor bi miſlil de je bres’greha, ſ. Janes’	Jan
201	200		govori, ta ſam ſebe golfa, ino reſniza ni v njemu. –
202	201		Klizat k’ pobolſhanju vſe, os’nanvati pokoro s’
203	202		ljubnjo je moja, kakor duhovniga vſaka dolshnoſt;
204	203		in ako beſeda ljubes’ni v greſhno ſerze ne s’adene,
205	204		ako ne pomaga lepo opominjanje nizh, takrat
206	205		bodem tudi jas’ kakor Janes’ v’puſhavi, kakor Jes’uſ
207	206		ojſstro govoril: Greſhnik, spreoberni ſe, sturi pokoro,”	Mat.
208	207		s’akaj sekira boshje pravize je na tvojo greſhno”
209	208		drevo s’aſajena; ako dober ſad pokore ne perneſeſh,”
210	209		bodem poſekan kakor malovredno drevo, ino v vezhni”
211	210		ogen pogublenja vershen.
212	211		V’vſakimu zhloveku she kli, manj ali bel luzh prave	d
213	212		boshje ljubes’ni, in to malo luzhko ne ugaſnati,
214	213		ampak ſvetlo ras’goreti ~~naſ~~ Jes’uſ is’velizhar veleva.
215	214		To ljuzh pershgati v vaſhimu ſerzu bo moja ſkerb,
216	215		ino proſhnja moje molitve k’Bogu, de bi ne ugaſ〟
217	216		nala luzh prave vere, ne vgaſnala luzh ~~pra~~ shiviga
218	217		vupanja, da bi ne ugaſnala ljuzh shive ljubes’ni, de
219	218		bi luzh ne ugaſnila, v s’ katero ſamo perſvetmo
220	219		v k’nebeſam v’ vezhno shivlenje.
221	220		©Sklep.
222	221		Hodite tedaj s’aiſto otrozhizhi k’ boshjimu navku,
223	222		s’akaj kakor vſakdenji kruh je vam potreben, ako
224	223		hozhete na le temu ino unimu ſvetu ſrezhni, svelizha〟
225	224		ni biti.
226	225		Pridite mladenzhi ino dekleta vi k’kerſhanſkimu
227	226		podvuzhenju, poſluſhajte navk ſe v ſvoji nar
228	227		nevarnejſhi ſtaroſti prav s’adershati, de ne is’gubite
229	228		~~narv~~ ſvojo nar vezho bogaſtvo, ſvojo nedolshnoſt,
230	229		katero vam ~~naſaj dati~~ vs’eti njih tolko s’amore,
231	230		al nobeden ne nasaj dati.
232	231		Ne s’amudite ſlushbe boshje poſebno ſtareſhi vi,
233	232		goſpodarji in goſpodinje, de bote ſe navuzhili ſvoje
234	233		podloshne prav po kerſhanſko vishati, ino s’a njih
235	234		duſho ſkerbeti, s’akaj od vſiga tega bodete morali
236	235		enkrat na tenko razhu delati.
237	236		S’eno beſedo: objiſkujte boshjo ſlushbo vſi, ka〟
238	237		teri ſte kriſtjani, dopolnite ſvojo dolshnoſt, de bo〟
239	238		demo tudi mi duhovno ſvojo bitko dopolniti
240	239	©Sce. G.	mogli. “Bojte ſe Boga, ſpoſhtujte duhovne, in dajte njim njih del”.
241	240	Cor.	“Al ta kater ſeje ni nizh, veli ſ. Pavl, ne ta kater
242	241		“poliva, ampak Bog, ki pravo raſt daja. Sa tega
243	242		del proſim tebe Ozhe nebeſhki,” od katerga vſaki dober
244	243		dar pride, perpravi dobro s’emljo v’ ſerzi mojih poſlu〟
245	244		ſhavzov, de bodo radi tvoje navke poſluſhali ino
246	245		tajiſte ohranili; – daj raſt vſimu dobrimu, de bodo
247	246		to, kar ſo ſliſhali tudi v ſvojimu djanju ſkas’ali,
248	247		daj, de dopolnimo ſvoje dolshnoſti vſi, ino
249	248		enkrat veſeli glaſ od tebe s’aſliſhmo: Prijatel
250	249		pomekni ſe gor v nebeſhko kraleſtvo, de bode tebi
251	250		zheſt v prizho povablenih k vezhnimu shivlenji.
252	251		Amen.

Kritični prepis

I. Za krščansko govorjenje

253	1		datum?!
254	2		Na 16. nedeljo po Binkuštih.
255	3		K krščanskemu govorjenju
256	4		nagovor
257	5		Takrat bode tebi čest, kader tijisti, kateri je tebe po-
258	6		vabil, tebi poreče: Prijatelj, pomekni se gori. Luk. 14.
259	7		Uvod
260	8	1.	Tolko stánov je na le-tem časnem svetu, pa vseh le
261	9		eden poklic: doseči nebeško kral[j]estvo.
262	10		Od svetlega cesarja na sedežu zlatem do sroma-
263	11		ka pri palci beraški je vsaki stan Bog izvolil
264	12		in k nebeškem veselju povabil; srečen je človek
265	13		v vsakemu stanu, ako dolžnosti svoje dopolni,
266	14		zakaj takrat pride gospodar nebes ino zemlje, ki
267	15		nas je k ženitvanju nebeškem povabil, ino poreče
268	16		k svojem zvestmu služavniku: Prijatelj! pomekni se
269	17		gor iz le-tega revnega stana v nebeško kral[j]estvo,
270	18		tok bo tebi čest v pričo povabl[j]enih vseh...
271	19	2.	Med vsemi stanovami sta posebna le dva: duhov-
272	20		ski stan ino deželski; izvolil deželskega
273	21		vam je stanovov vseh Poglavar, naložil
274	22		duhovskega meni je celega sveta Vižar ino izvolil
275	23		me vam vučenika.–
276	24		O, da bi dopolnili svoje dolžnosti vi kakor jaz,
277	25		da bi naš sodnik enkrat tudi k nam rekel: “Pomek[ni se gori].”
278	26	3.	Prvokrat se vidmo na le-tem svetem mestu; -
279	27		prvokrat v imenu Jezusa k vam govorim; – ne mojo, ampak
280	28		njegovo besedo bodem govoril, dokler me on k božji česti
281	29		in našmu zveličanju pri vas pusti. –
282	30		Prvokrat govorim dones od svojih, pa tudi od vaših
283	31		dolžnost.
284	32		Kdor je iz Boga, veli Jezus, t[a] božjo besedo posluša.
285	33		Poslušajte jo zdaj ino vselej tudi vi! –
286	34		I
287	35	1.	V dolgo večnost pelata človeka pota dva: cesta širo-
288	36		ka pregrešnosti do brezdna peklenskega vozi,
289	37		steza vozka čednosti k zveličanju nebeškemu vodi.
290	38		Po potu čednosti voditi vas, ljubl[j]eni vi, je moja
291	39		kakor vseh duhovnih dolžnost in bo moja skrb, vaša
292	40		dolžnost je po tajistem za meno[j] hoditi.
293	41	Apd.	“Vi duhovski predpostavleni, sv. Pavel nas opomina, paste
294	42		svoje črede, katere vas je sv. Duh pasti postavil.”
295	43	Hebr.	“Vi verni bodite podložni svojim duhovnim, dopolnujte
296	44		zvesto in radovoljno njih nauke, da vas bodo z veseljam
297	45		vučili, ne z žalostjo, zakaj to ne bi blo dobro za vas.”
298	46	2.	Gotovo težka je butara duhovskega stana, – in kar je
299	47		tok zdavnaj sv. Gregor spoznal ino rekel: “Znanost
300	48	sv. Greg	.od vseh znanost je dušno vižarstvo”, to občuti, to
301	49		težká zdaj še veliko belj kakor enkrat vsakega duhovnika
302	50		dosti.
303	51		Prašajte mlade dijake (študente), ki cele noči ino dni ne spijo,
304	52		in bodo povedali vam, kok bridko se je tolko in tolko
305	53		potrebnega nauka vučiti, da sv. Hieron[im] sam pravi:
306	54	Napotno.	”Svetega nauka brez prenehanja se vuči, beri in beri, le
307	55		samo na bukvah smeješ zaspati. “
308	56		Poslušajte mešnike novo posvečene, kolko se njim na-
309	57		ložjo dol[ž]nosti, tolke, da Jezus sam govori: “Da more se
310	58	Mat.	očeta, matere, bratov in sester –, tudi last-
311	59		nega živl[j]enja dostikrat tvegati, ako hoče svoje dolžnosti
312	60		zvesto dopolniti...
313	61		Poglejte stare duhovnike, kolko se trudijo, kolko pustijo
314	62		svoje izročene predrage ovčice zveličat, predrage ovči-
315	63		ce, katere večnem pogublenju otet je sam božji Sin
316	64		nebese zapustil, prišel na svet, vse reve, nadloge tr-
317	65		pet, na križu umret in tok vse izveličat. – Ne smeje
318	66		se gledat na lasten dobiček, ne gledat na zdravje,
319	67		že naj ponoči, al naj bo podnevi al hudi viharji,
320	68		al lepo vreme, ako je treba dušam pomoč, katere
321	69		bo enkrat po besedah sv. Pavla od duhovnih ojstro terjal“	Ac.
322	70		“Pastir vseh pastirjov”. Kolko je težka dolžnost, kolka
323	71		duhovskega stanu visokost, pričajo živo besede Jezusa, ki
324	72		govori: “Dober dušni pastir da živl[j]enje za ovce svoje.	Mat.
325	73		Te duhovske dolžnosti saj veste vi vse; al spremislite	3.
326	74		že: kaj [je] njegovo na svetu plačilo? – Ne bogastvo in
327	75		tudi ne čest, ampak sromaštvo ino sovraštvo;
328	76		[S]polnijo se besede Jezusa, ki je duhovnikom vsem pred-
329	77		povedal: “Vučenc ni črez vučenika – hlapec ne črez svoj-	Mat.
330	78		ga gospoda; ako so z menó[j] tok ravnali, bodo tudi vas
331	79		preganjali; al spolnite se, da so to tudi meni na prvo
332	80		sturili. Veselite se, zakaj vaša plača obilna je v
333	81		nebesih.”
334	82		Še tolka ko je butara duhovskega stana, se vender
335	83		duhovnemu bati ni nič, dokler je milost božja pri
336	84		njem; – in ravno za to se tudi jaz ne bojim, ker
337	85		Jezus zvesto obljubi: “Glejte, jaz sem pri vas do konca	Mat.
338	86		sveta”; se tolažim z besedam sv. Pavla, re-	Cor.
339	87		koč: “vse zamorem skoz njega, ki mene krepča”, se ve-
340	88		selim dopolnivši svoje dolžnosti po besedah sv. Evan[gelista],
341	89		da tudi enkrat moj plačnik meni poreče: “Prijatelj po-”	Luk.
342	90		mekni se gor, da bode tebi čest pričo vseh.”
343	91		Pa ena druga je, ki mene straši, ena je, katera	4.
344	92		tolko mojih prednikov ino tovaršov srce globoko
345	93		prebada. – Prašajte vsakdanjo skušnjo, katera
346	94		vam to povedala bode, premislite zadržanje den-
347	95		denašno, pričalo le-to vam bode: da, še vekše ko
348	96		so duhovnih dolžnosti, še veči, ko je njih
349	97		stanú zvestoba, je vender le grozna kristjanov mlačnost,
350	98		nehvaležnost in hudobija.–
351	99		II
352	100	1.	Jezus je luč sveta, kakor sam govori, kateri je pri-
353	101		šel na svet, da vsaki, kateri njega posluša, njegovem
354	102		navku verje, ne bode pogublen, ampak večno zveli-
355	103		čanje doseže. – Njegove božje nauke poslušat,
356	104		tajistim verjeti ino po njih živeti mora vsaki, ki ho-
357	105		če večno živl[j]enje imeti. – Le-to veliko dolžnost so
358	106		spoznale o času njegovem množce in množce ljudi,
359	107		katere so za njim brez jesti in piti hodile, da bi se
360	108		le njegovega nauka prav navučile.
361	109		Kar je Jezus vučil, vuči se še zdaj, ino dolžnost
362	110		prvih kristjanov ravno tolka besedo božjo v pridgah
363	111		ino kr[ščanskemu] nauku poslušati denašn[j]i kristjani, ravno tok
364	112	Mat.	besede Jezusa samega, imajo, ki veli: “Kdor vas, moji
365	113		poslani, posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje,
366	114		mene zaničuje, kdor pa mene zaničuje, zaničuje
367	115		tajistega, ki mene je poslal.”
368	116		Al se pak tudi tok dopolni kakor enkrat še den-
369	117		denašnih kristjanov prevelika dolžnost, katere ako člo-
370	118		vek ne dopolni, zveličan ne bode? Al ne pričajo
371	119		prazne cerkve mrzloto kristjanov, al ne […] dopolnijo
372	120		malovredni ljudje prerokvanje Sv. pisma, ki že zdavnaj
373	121		od njih veli ali pravi: “Oni imajo oči ino ne vidijo,
374	122	Korint.	imajo ušesa ino ne slišijo, srce imajo in ga ne odprejo,
375	123		da bi jih podvučil ino tok izveličal”.
376	124	2.	Kader je Jezus množce ljudi vučil, so se vse čudile
377	125		in njega visoko hvalile; – kader pa zdaj njegovi
378	126		namestniki zvesto vučijo, kaj zvejo dru[z]ga več kakor
379	127		grajanja ino hudobnega obnašanja dosti, namesto
380	128		dolžno lepe zahvale. – Zdaj je duhovnik enemu
381	129		predober, zdaj drugemu prehud ino katerega dones
382	130		hvalijo ino prehvalijo, bi ga jutro križali radi
383	131		kakor Kristusa Judje, ako jim resnico očitno pove.
384	132		Ne dopolni se ne dolžnost hvaležnosti sv. Pavla, ki veli:
385	133	Hebr.	“Bodite hvaležni svojim duhovnim, zakaj oni čujejo za vaše duše.
386	134		Jezus je vsakemu resnico očitno povedal, grešniku	3.
387	135		kakor pravičnemu; to so sturili apostelni ino vsi zvesti
388	136		vučeniki. Peter je na binkoštni praznik z drugim
389	137		apostelnam pridgval Judom pokoro, jim je očital njih
390	138		hudobijo, ino kolko jezar je izšlo jih je, ki so vprašali:
391	139		Možjé, kaj je nam storiti, da zadobimo večno živl[j]enje?
392	140		Tok razlagajo pregrehe, tok opominajo
393	141		grešnike duhovniki zmeraj in zmeraj, al [kje] je ubog-
394	142		l[j]ivost, [kje] poboljšanje tolko hudobnih denašn[j]ih krist-
395	143		janov? – Njih trdovratnost spričuje šele posmeh-
396	144		vanje, njih hudobija priča hudobno govorjenje,
397	145		dokler opominanje duhovnega namesto na samo
398	146		sebe le na njega obračajo ino svoje hudobije s
399	147		slabostmi mešnikov zakrivati hočejo. –
400	148		Res je (Istina je), da Jezus duhovnikom veli: “Vi ste	4.
401	149		luč sveta, katera se na svečnik postavi ino v hiši
402	150		vsem sveti; ino ravno zato hudobni ojstro še tok mali
403	151		prestop, slabost na duhovnem, ja, vsak bezdir zagledajo
404	152		ino bruna svojga ne vidijo. – Naj se sveti vaša luč
405	153		tok, da bodo ljudje vaše dobre dela videli in hvalili
406	154		Očeta v nebesih; – al ravno pri ti luči gledajo več-
407	155		del denašn[j]i kristjani vse hudo duhovsko ino vse
408	156		dobro to svoje, in pri tem bliženju spregledajo svojo lastno
409	157		hudobijo ino duhovnih čednosti lepe. “Glejte na njih	Mat.
410	158		nauke, veli Jezus, ne na njih dela, ne bodete
411	159		dajali račun za nje, ampak zase...”
412	160		Ino kader Jezus ni mogel hudobnim vsem dopasti, kok
413	161		bode revni človek zamogel? – Tem enim je mešnik
414	162		prerazvujzdan, zdaj v besedah, zdaj v djanju, oni hočejo,
415	163		da bi človek bil, al kakor angel pa živel; – tem
416	164		drugim je preojster, zdaj preštiman, oni hočejo
417	165		da bi njim vse privolil, nebese in pekel zatajil, al
418	166		“ako bi tok, veli sv. Pavel, ljudem dopadel, bi služavnik	Kor.
419	167		božji ne bil, zakaj Bogu mora belj pokorn biti kakor ljudem…”	Ac.
420	168	5.	Al kaj govorim jaz od vsega tega, kakor da bi
421	169		zadevalo vas? –
422	170		Iz ljubezni do vas je mene Jezus vam vučenika
423	171		izvolil; – iz ljubezni do njega ino do vas sem k vam
424	172	Kor.	došel ino pri vas ostanem. “Kakor pa ljubezen
425	173		prava, čista, po besedah sv. Pavla, nič hudega
426	174		ne misli, ne mislim tudi jaz nič hudega do vas,
427	175		ampak zavupam, da bote mene z ljubeznjo svojga
428	176		vučenika spoštuvali, zvesto pridno poslušali ino
429	177		hvaležno moje nauke dopolnili, zakaj ljubezen prava
430	178	Job.	”vse srečne sturi – in izveliča ino na večno ostane...”
431	179		Z ljubeznjo vam bodem po razgledu Jezusa njegove s[vete]	a
432	180		nauke razlagal, sejal bodem seme dobro krščanskih
433	181		resnic, katero večno živl[j]enje prinese. Srečen kate-
434	182		ri nje zvesto posluša ino zvesto v svojemu srcu ohrani,
435	183		zakaj one so njemu svetla luč, da vidi razsvetljen
436	184		po le-temu nevarnemu svetu pravično k nebesom ho-
437	185		diti, one so njemu nebeški ključ, katere, ako po
438	186		njih zvesto živi, mu nebeško kral[j]estvo odprejo.
439	187		Tolka je revščna tega sveta, da se končati	b
440	188		nikdar ne da, tolka, pravim jaz, da ako bi nas kr[ščanska]
441	189		vera s svojim naukom ne tolažila, bi nam tolko
442	190		rev za prestati ne blo. –
443	191		Prizadeval si bom vas v vašem veselju podvučiti,
444	192		vas pa tudi v žalosti ino v nadlogah tolažiti;
445	193		ino tok vaše težave, če ne prevzdigniti, saj kolkor
446	194		je mogoče polajšati, zakaj: “Kar je – mrzel
447	195		studenc”, veli Sv. pismo “že[j]nemu jelenu, to je beseda
448	196		božja žalostnemu srcu”. “Pridite k meni vi vsi”,
449	197		kliče Jezus, “kateri ste obloženi z revam ino težavam,
450	198	.Mat.	ino jaz vas bom potolažil”.
451	199		Grešniki smo pa vender le vsi, kar spoznati vsaki	c
452	-99		mora, ino “kdor bi mislil, da je brez greha,” sv. Janez	Jan
453	200		govori, “ta sam sebe goljfa ino resnica ni v njemu.”
454	201		Klicat k poboljšanju vse, oznanvati pokoro z
455	202		ljub[ez]njo je moja kakor duhovnega vsaka dolžnost;
456	203		ino ako beseda ljubezni v grešno srce ne zadene,
457	204		ako ne pomaga lepo opominjanje nič, takrat
458	205		bode[š] tudi jaz kakor Janez v puščavi, kakor Jezus
459	206		ojstro govoril: “Grešnik, spreobrni se, sturi pokoro,	Mat.
460	207		zakaj sekira božje pravice je na tvojo grešno
461	208		drevo zasajena; ako dober sad pokore ne prineseš,
462	209		bode[š] posekan kakor malovredno drevo ino v večni
463	210		ogenj pogubljenja vržen.”
464	211		V vsakemu človeku že kli manj al belj luč prave	d
465	212		božje ljubezni in to malo lučko ne ugasnati,
466	213		ampak svetlo razgoreti, Jezus izveličar veleva.
467	214		To luč prižgati v vašemu srcu bo moja skrb
468	215		ino prošnja moje molitve k Bogu, da bi ne ugas-
469	216		nala luč prave vere, ne ugasnala luč živega
470	217		vupanja, da bi ne ugasnala luč žive ljubezni, da
471	218		bi luč ne ugasnila, s katero samo prisvetmo
472	219		k nebesom v večno živl[j]enje.
473	220		Sklep.
474	221		Hodite tedaj zaisto otročiči k božjemu nauku,
475	222		zakaj kakor vsakdenji kruh je vam potreben, ako
476	223		hočete na le-temu ino onemu svetu srečni, zveliča-
477	224		ni biti.
478	225		Pridite, mladenči ino dekleta, vi k krščanskemu
479	226		podvučenju, poslušajte nauk se v svoji naj-
480	227		nevarnejši starosti prav zadržati, da ne izgubite
481	228		svoj[e] največ[je] bogastvo, svojo nedolžnost,
482	229		katero vam vzeti njih tolko zamore,
483	230		al nobeden ne nazaj dati.
484	231		Ne zamudite službe božje, posebno stareši vi,
485	232		gospodarji in gospodinje, da bote se navučili svoje
486	233		podložne prav po krščansko vižati ino za njih
487	234		dušo skrbeti, zakaj od vsega tega bodete morali
488	235		enkrat na tenko raču[n] delati.
489	236		Z eno besedo: obiskujte božjo službo vsi, ka-
490	237		teri ste kristjani, dopolnite svojo dolžnost, da bo-
491	238		demo tudi mi duhovno svojo bitko dopolniti
492	239	sv. G.	mogli. “Bojte se Boga, spoštujte duhovne in dajte njim njih del”.
493	240	Kor.	“Al ta, kater seje ni nič,” veli s. Pavel, ne ta, kater
494	241		poliva, ampak Bog, ki pravo rast daja. Za tega
495	242		del prosim tebe Oče nebeški,”od katerega vsaki dober
496	243		dar pride, pripravi dobro zemljo v srci mojih poslu-
497	244		šavcov, da bodo radi tvoje navke poslušali ino
498	245		tajiste ohranili; - daj rast vsemu dobremu, da bodo
499	246		to, kar so slišali, tudi v svojemu djanju skazali,
500	247		daj, da dopolnimo svoje dolžnosti vsi ino
501	248		enkrat veseli glas od tebe zaslišmo: Prijatelj
502	249		pomekni se gor v nebeško kral[j]estvo, da bode tebi
503	250		čest v pričo povabl[j]enih k večnemu živl[j]enji.
504	251		Amen.

Diplomatični prepis

II. Jezik je vir dobrega in zla

505	1		1829 X
506	2		1841Godvanje ©S. Janes’a Napomuzena.
507	3		Jes’ik zhloveſhki dvojna s’hila
508	4		Dobriga ino hudiga napravila.
509	5		Goſpod je meni s’a mojo plazhilo jesik dal; s’ tajiſtim
510	6		ga hozhem hvaliti. Sir. 51,30	Goſpod, kdo bo prebival
511	7		v’tvojim ſhatorji, kdo bo po-
512	8		Vvod.	zhival na tvoji ſ. Gori? On ki ne-
513	-95		nedolshno shivi ino pravizhno dela,
514	-94	1.ki reſnizo is’	Veſelo hodi popotnik po ſvoji namenjeni ſtes’i ſ	1.ki reſnizo is’
515	-93		naj ſi ravno she ponozhni mrak tiho s’emlo pokriva,	ſvojga ſerza
516	-92		dokler je jaſno ſvetlo nebo, – dokler ſe ~~njemu~~ ſvetle	govori, taji
517	-91		sves’de na njega os’irajo, ino ~~pra~~ ^mu kashejo pravi pot	ſti ſvojim jes’i-
518	-90		proti tajiſstimu kraju, kamor ſe je ~~ſte~~ dojiti namenil;–	kam goljufno
519	-89		mirno ſe on s’a njimi os’ira, veſelo ſvoje ſtopinje vpira	ne ravna.
520	-88		dokler bo juterna s’arja njemu is’voljeni kraj raſvetlila.–	Pſ 14. 1
521	15	2.	Veſelji ſe tudi ti, o zhlovek, ki ſi popotnik na s’emlji,
522	16		~~v’ le ti~~ ino hodiſh po ~~le tim mraki~~ shivlenja poſvetniga
523	17		proki ~~isvoleni ob~~ obljubleni desheli ſ. raja; s’akaj tudi tebi
524	18		ſvetlijo ſvetle s’ves’de na ſvetimu nebi, ki ſe’ milo po
525	19		tebi os’irajo, tebi prav pot kashejo ino obetajo ſvetlo
526	20		ſonze beliga dneva tamkaj v’ shivlenju novimu.–
527	21	3.	©She enkrat bel ſe’ veſeli duſha kerſhanſka! Kader ſvete
528	22		godove ſvetnikov obhajaſh, s’akaj ravno oni ſo tebi taji〟
529	23		ſte ſvetle s’ves’de, ki ſe is’ſ. nebeſ na tebe os’irajo, tebi
530	24		ſvoje roke is’Ozhetove hiſhe molijo, kashejo pravi pot
531	25		proti nebeſam, kateriga ſo oni pred tabo hodili, tebi
532	26		obetajo ſvetlo ino gorko ſonze miloſti boshje, ki tebi ſrezhno ~~njim~~
533	27		~~njim~~ hoditi pomaga, ino pridti s’a njim v kraleſtvo shivlenja vezhni〟
534	28	4.	ga. – Zhres vſe ras’veſelijmo ſe ~~to krat~~ doneſ br. in ſ. tudi
535	29		mi, ki obhajamo godni ſpomin naſhiga patrona ſ. Jane〟
536	30		sa Napomuzena, s’akaj ravno on nam je ena ſvetla s’ves’da
537	31		is’viſokih nebeſ, ki nam lepo ſvetlo kashe varni pot
538	32		~~ſkos~~ ſkos’ſedajni sapelivi ſvet ſe’ pogublenju vezhnimu
539	33		otet, ino s’a kratkim potam tiga shivlenja pri lj ^{ſvojo plazhilo} ljubim Ozhetu
540	34		prejet. Ras’veſelijmo ſe njegoviga godvanja, hvalimo Boga, ki tolko
541	35		zhaſt ſvojim ~~ſlusha bni~~ s’veſtim ſlushabnikam da, ino tudi ſ. Janes’a vredno
542	36		zhaſtijmo.
543	37		Ali kaj hozhemo doneſ mi ~~njegovo~~ſ. Janes’a hvalo povek〟
544	38		ſhavati, dokler ſe njegova hvala, ne le po Zheſkim,
545	39		ampak po zelim kerſhanſtvi ras’lega; kaj hozhemo mi
546	40		njegovo zhaſt povekſhovati, dokler njo ſam Vſiga
547	41		mogozhno ſkos’zhudeshe povekſhuje. Zheſti ſ. Janes’a
548	42		~~s’a~~ poſebniga prijatela boshjiga s’emlja ino nebo, –
549	43		le ſamo mi ſedajni kriſtjani ga zheſtimo malovredno
550	44		ino z’elo ſlabo, ino to reſnizo bom prizhal v 1. ^im deli, s’akaj
551	45		on je s’ ſvojim jes’ikam boshjo zhaſt ino is’velizhanje ſvojiga
552	46		blishniga vekſhal, mi njo pa ponishujemo. –
553	47		“Goſpod je meni moj jes’ik dal s’a plazhilo, s’njim ga hozhem
554	48		hvaliti; to je bilo ſ. Janes’a ~~opravilo~~ ^shivlenje;to bi ſi mogli s’a naſho
555	49		shivlenje tudi mi is’voljiti, ino tako ſ. Janes’a Napomuzena
556	50		vredno zheſtiti; to vam pokas’al bom v 2.^mo deli.
557	51		Ino ti ſ. Janes’Napomuk, ti ſvetla s’ves’da mojiga duhov〟
558	52		ſkiga ſtana, is’proſi meni od Jes’uſa, tvojga in mojga perviga
559	53		paſtirja le eno jiſkro tajiſtiga nebeſhkiga ogna, ſ’ katerim
560	54		ſi ti gorezhi pridgar ſerze ſvojih poſluſhavzev prishgal, ino
561	55		ras’grel, kar tudi jas’doneſ v imenu Boga, ino ſ. Janes’a
562	56		ſtoriti shelim, no proſim.
563	57		I.
564	58		Kaj je majnſhiga med vſemi ſtvarmi na s’emlji, kakor
565	59		Majhina mala jiſkriza shivega ognja; - alj kaj vekſho neſrezho
566	60		ino shaloſt naredi kakor ona, kader ſe’ v’ſuho ſtreho s’a〟
567	61		leti, zelo pohiſhtvo poshge, zele veſi ino meſta v’ pepel
568	62		ſpremeni, jes’ar ino jes’ar premoshnih v’eni kratki uri
569	63		beraſhko plalzo v’roke poda, ino go jih s’a gole vboſhzheke
570	64		naredi. – Kaj je malovrednejſhiga od eniga manzeniga
571	65		kazhjiga shala, s’ katerim nevedama g nogo zhloveka za〟
572	66		ſeka; ino vender njegovi ſtrupni pik, ako ſi zhlovek
573	67		berſh nepomaga, ſpravi njega ob ſt s’dravje ino shivlenje.
574	68		Jas’vem s’a eno ſtvar, ki je mala kukor jiſkra ~~ogn~~ gorezhi〟
575	69		ga ogná, ſkrita kakor ~~shal~~ ſtrupne kazhe ojſtro shalo; –
576	70		katero ſtvar zhlovek povſodej ſebo ima, vſih udov
577	71		zhloveſhkiga trupla nar majnſhi, ino nar vekſhi rezhi
578	72		naredi, ſhe hujſhi kot jiſkra, ſhe ſtraſhnej od ſtrupniga
579	73		shala, – ino to je jes’ik zhloveſhki; – s’akaj dokler ognena
580	74		jiſkra le zhaſno premoshenje poshgé; – pokonzhava hudob〟
581	75		ni jes’ik poſhtenje ino dobro ime, – dokler ſtrupne shalo
582	76		hudobne kazhe le zhloveſhko truplo vmori, pregreſhni
583	77		jes’ik duſho in truplo ugonobi, – zele deshele pohujſha.
584	78		“Kakor majhin ogenj veliko hoſto poshge, je veli ſ. Jakob, je tudi je
585	79		“jes’ik ogenj vſe krivize, kateri veſ tek naſhiga shivlenja s’ashge, ino od ſamiga
586	80		“pekla prishgan. Jak. III.5
587	81		Tri shive shile jes’ik v ſvojimu govorjenju ima, is’katerih	3na shila
588	82		bi morala s’virati boshja hvala, ino zhloveſhko s’velizhanje,
589	83		alj is’hudobniga jes’ika is’virajo le potoki terje hudobije in
590	84		pogublenja, katerih ~~per~~
591	85		1^va shila je lash. – Vſigamogozhen ſtvarnik in moder, je
592	86		on ſkerbni Ozhe in ljubes’nivi je zhloveka s’vſim lepim
593	87		laſtnoſtim olepſhal, alj med vſim ſvojim shlahnim daro〟
594	88		vam, s’katerim je on zhloveka ſvojo shivo podobo obo〟
595	89		gatil je shlahni dar govorjenja ^jes’ika, de ſe’ lehko ſerze ſ’
596	90		ſerzam ses’nani ino ras’veſeli, ~~kakor prej~~ duſha s’drushi,
597	91		s’duſho, kakor prijatel prijatlu roko poda. – Ka〟
598	92		kor je Ozhe nebeſhki zhloveku dal s’a ~~ſve~~ temno nozh
599	93		ſvetlo luzh, de bi ſebi ino drugim ſvetil, tok je nje〟
600	94		mu jes’ik al, de bi govoril reſnizo ino pravizo. – Hu〟
601	95		doben je zhlovek, ki ugaſne na nevarnim ~~poti~~ ponozhnim
602	96		poti ſvetlo luzh, ^{de ſam ſtes’o s’greſhi ino druge s’apela}ſhe hujſhi, ki jes’ik ſvoj na lashi obrazha,
603	97		ſam ſebe ino ſvojiga blishniga v s’mote, is’s’mote v’ neſrezho
604	98		ino pogublenje s’apelá. “Lashnive vuſte duſho vmorijo; ~~tud vaſo~~ Mod. 1, 14;
605	99		Goſpod ſovrashi vſe, kateri lashnivo govorijo”. Pſ. 5. 7.
606	100		Le to je perva hudobna shila jes’ika krivizhniga, s’katerim boshjo
607	101		zhaſt ponishujemo, ino ſ. Janes’a s’anizhujemo, ki je vſelej reſnizo
608	102		govoril, ino ſkos’pravizo ſvojiga jes’ika boshjo zhaſt povekſhaval. ©She hujſhi
609	103		2^ga shila jes’ika hudobniga je neſrezhno pohujſhanje.
610	104		Zhiſta is’uira voda is’ſtudenza biſtriga, lepo hladno ſe’
611	105		med ledine ras’liva, s’elene travnike, roshe romene roſ’i,
612	106		njo veſelo ~~ushiva~~ zhlovek ſe lepo zhiſto omije, veſ s’drav	po njej
613	107		in s’adovoln shivi; – tok is’virajo po jes’iki zhloveſhkim
614	108		shlahni navki zhloveſhkiga ſerza, podvuzhijo mladenzha,
615	109		ino njegovo lepo zvetje poteh zhednoſti podshivijo, poſvarijo
616	110		pregreſhniga, ino ga lepo omijejo, de ſe s’azhne ſpet v’dobrim
617	111		lepimu s’adershanju s’eleniti; – ~~alj ga~~ vſe to dober
618	112		ino poſhten jes’ik ſtori; – alj gorje kader ſe ſe hudobni
619	113		jes’ik s’ ~~ſvo~~ ſmradam ſvojiga govorjenja med rahlo
620	114		nedolshnoſt ras’lije, – kakor kalna mlaka, ki ſvoje
621	115		jes’e podere, ~~ſe hudobni jesik i ſvojim~~ ino s’ſvojo
622	116		ſmerdlivo gnilobo s’elene trate poblati, zvetezhe roshe po〟
623	117		vali, ~~shita~~ polje ino travnike s’pe nerodovitnim peſkom
624	118		s’aneſe, – tok hudobni jes’ik s’ ſvojim klafarſkim nemarnim
625	119		beſedam nedolshne ſerza pohujſha, nedolshnoſt s’amori, zhednoſt
626	120		pokonzha, ino angelze boshje k’ ſlushabnikam hudizhovim ſpremeni. –
627	121		To hudoben jes’ik s’ſvojo drugo shilo ſt neſrezhniga pohujſhanja ſtori,
628	122		pokonzhava kraleſtvo boshje zheſti; – tok, de nobenim vſmilen Jes’uſ gorje
629	123		ne klizhe, kakor pohujſhvavzam rekozh: Gorje ſvetu s’avolj pohujſhanja - bolſhe〟
630	125		Treka shila jes’ika hudobniga je obrekvanje, s’katerim
631	126		greſhniki boshjo zhaſt ponishujejo, ino ſ. Janes’a, njega patrona
632	127		poſhtenja s’anemezhujejo. – Gol ſe je zhlovek na ſvet
633	128		porodi, nima drugiga kakor shivlenje, ne ~~poſhtenje~~
634	129		~~okrog~~ Ozhe nebeſhki njemu da ^poſkerbi potrebno ~~ga ne~~ premoshenje,
635	130		de ſi pomaga, ino shivi; nar imenitnej blago, ſhe mo
636	131		drashej kaker ſrebro in s’lato je ^{po beſedah ſ. piſma} poſhtenje; ono vezh
637	132		vela, kakor polne ſkrinje shlahnih kamnjov. Zhlovek ſi
638	133		mora s’ſvojim rokami s’a premoshenje ſkerbeti, s’ſvojim
639	134		jes’ikam ~~s’a~~ tudi ſkerb s’a poſhtenje imeti. – Alj pride
640	135		hudoben tat, goſpodarja s’a premoshenje okrade, ~~ſe snajde~~
641	136		perdere na ſamotnim poti nevſmileni tolovaj, vs’eme ~~ozhe~~
642	137		zhloveku polek premoshenja tudi shivlenje. – Oj kolko
643	138		neſrezhe ~~kolko naſtane~~ zelimu pohiſhtvu, kolko revſhne
644	139		zeli ſoſeſki, kolko ~~nadlo~~ ſtraſhnih nadlog zeli desheli
645	140		malopridni tatje, ino tolovaji nevſmileni ne naredijo;
646	141		alj ſhe hujſhi, ſhe ſtraſhnej nadloge hudobni jes’ik ſtori
647	142		ſkos’ ſvojo obrekvanje ino opravlanje. – In koko ſploh
648	143		ſe den denaſhni vſe to godi! – ~~vſaka~~ ^ſhe hiſhe, ſhe tovarſhije
649	144		ſkoraj ni, ker bi ſ s’a poſhtenje ſvojiga blishniga hudob〟
650	145		ni jes’iki dobre volje ne bli, ino ſi tovarſhije s’obrekvanjam
651	146		kratkozhaſa ne delali. – Tukaj malopridni ~~jes’ik~~ zhlovek
652	147	Navada	s’ſvojim hudobnim jes’ikam ſvojimu blishnimu ſlaboſti ino krivize
653	148		s’amishlava, s’a to bi loshej ſvoje gerdobe s’akrival, – tamkaj
654	149		en ſitni beſedlivz ſlaboſti ſvojiga blishniga povekſhuje,
655	150		de bi ſe prav ſvoji drushbi vſlushil, ino od drugih s’a s’govor〟
656	151		niga ſhtiman bil; - tukaj en nepokojen ſoſed ſkrite
657	152		pregreſhke ſvojiga ſoſeda ras’odeva, ino med zelo ſoſeſko
658	153		ras’naſha, s’a to ker ga je on enokolko ras’drashil, de bi ſa
659	154		mu prav ojſtro povernal; – tamkaj svrazha en ~~nevoſhlivi~~
660	155		zhaſtilakomn nevoſhlivez dobre in lepe dele ſvojga tovar
661	156		ſha na hudo, s’a to de bi le on od vſih povekſhavan ino zhiſlan
662	157		bil, pozhernjeno je blishniga poſhtenje, pobito njegovo zheſtitno
663	158		shivlenje kakor rodovitno polje od hudiga vremena, ~~s’akaj~~ kak
664	159		ſtraſhna tozha is’hudiga oblaka s’atere. – Nobena s’verina
665	160		tolko ljudi ne ras’terga, tolko hudiga ne naredi, kakor
666	161	Bernard	jes’ik hudobni ſkos’obrekuanje. “Obrekvavz, veli ſ. Bernard,
667	162		je podoben ~~divji~~ Hijeni, krivoshelni divji s’verini; s’akaj kakor
668	163		ona le jiſhe zherniga mraka, le zhloveſhke kervi, poshere she
669	164		dolgo ~~leshaſ~~ mertve trupla s’s’emlje ſkopa, zelo okolzo s’ſmra〟
670	165		dam napolni; ravno tok obrekvavez ſtori, na ſkrivaj ſvoj
671	166		jes’ik bruſi, kar je she dolgo pos’ableno- pred Bogam ino ljudmi
672	167		ſhe is’kopa in ras’naſha, oſmradi vſe ljudi, ino neſrezhe bres’ſhte〟
673	168		vila veliko na temu ljubimu ſveti naredi”. –
674	169		Kdo je pozhernil pridniga hlapza in deklo, de ſe’ mora	Nahodki
675	170		bres’kruha po ſveti pomagat, kakor je jes’ik hudobn,
676	171		ki je govoril zhres’njegovo sveſtobo; kdo je onemaral
677	172		lepi zvet mladenzhki fanta ino dekleta, de ſe po zeli ſoſeſki
678	173		od njega gerdo govori, ino nja nobeden ravno vezh ne pogleda;
679	174		to je ſtoril hudoben jes’ik obrekvavza, ki je, ki je mladenzhu
680	175		poſhtenje odvs’el, ino dekletu ſrezho podkopal. - Kdo
681	176		ſrezhen s’akon ras’kruſhil, de ſe’ s’daj mosh ino shena ~~ſovraſhta~~ ^zhertita,
682	177		ki ſta popred ſkupaj mirno shivela, kakor nebeſhka angelza dva?
683	178		j neſrezhni jes’ik je tajiſti nevſmileni mezh, ki je s’akonſko
684	179		ljubes’n, saſtopnoſt ino s’veſtobo raſſekal ino rano sakonſkim
685	180		naredil, ki nikdar ſzelila ne bo. – Kdo je zelo ſoſeſko ras’drashil,
686	181		ki je popred tok merno shivela, ino njim je shiv pekel na s’emlji
687	182		med ſebo naredil, kakor hudobna kazha jes’ika, ſkos’ſvojo pod
688	183		pihvanje; kdo je odvs’el tudi Bogu poſvezhenimu duhovſkimu
689	184		ſtanu njegovo zhaſt ino imenitnoſt, de ſvet s’ovrateni malo na
690	185		njega vezh porajta, ino ſe njemu vezh vishat ne da? – ©Sovrashni
691	186		jes’ik, on je terga maſhnikam ~~ſvet~~ poſhtenja ſveto oblazhilo,
692	187		ino duhovſki ſtan k’ ſramoti ſtori; – de ſe’ ſvet loshej pohujſha,
693	188		ino hudoben jes’ik s’ ſvojim beſedam vbija duſho ino telo – nedolshnih ljudi.
694	189		Jes’ar ino jes’ar vrozhih ſols’ mati zherna s’emlja poshira,
695	190		ki jih hudobni jes’ik nedolshnim ſerzam oshema; jes’ar ino
696	191		jes’ar glabokih is’dihlejov nebeſhke oblake odpira, ino klizhe
697	192		na boshjo pravizo, naj hudoben jes’ik ſhtrafan bo. –
698	193		Alj bodo hudobni jes’iki bres’s’aſlushene ſhtrafe oſtali? –
699	194		Tatove, ki premoshenje kradejo, praviza na galge obeſha, tolovaje,	©Strafa
700	195		ki teleſno shivlenje jemlejo, s’ teſhkim ojſtrim koleſam od vuda do
701	196		vuda terejo; – ©She hujſhi ſo ~~tatovi~~ hudobni jes’iki tatji
702	197		predragiga poſhtenja, ki ſ odvs’eto ſe’ poverniti ne da, tolovaji
703	198		ki dobro ime vbijejo, bres’ katerega poſvetno shivlenje nizh ne uela; -
704	199		ſ s’a kolko hujſhi ino ſtraſhnejſhi bodo mogli pred ſodnim
705	200		ſtolam njih ſhtrafa biti ! – ©Straſhna veſt bode ſkoraj
706	201		tudi njih pekla, videti tolko ſtorjeno krivizo, katero popravit
707	202		mogozhe ne bo, njih bo pekla, kakor je hudobniga mosha, ki
708	203		je na ſmertni poſteli ſam ſvoj jes’ik ras’gris’el in ras’meſaril,
709	204		s’katerim je tolko hudiga govoril. – ©Straſhni ogovorenje
710	205		~~njih~~ zhaka na hudojes’izhnike o ſodnimi dnevi, kader bo
711	206		moral zhlovek po beſedah Jes’uſovih od vſake malopridne beſede
712	207		razhun dajati. – Neis’rezhena vezhnoſt ſe’ obrekvavzam pripravla,
713	208		ker bodo s’a krivizo ſe’ tamkaj peklili, ker njih zherv hude veſti ^{ne bode}vmerl,	Anon
714	209		ogenj pogublenja nikdar ugaſnil ne bo. –
715	210		Glejte tolka je hudiga jes’ika pregreha, tolka njegova neſrezha, ino tok nevarna med nami!
716	211		Ako bo pogublenih s’avolj lakomnoſti 10, s’avoljo poshreſhnoſti 20, nezhiſtoſti 30 -
717	212		sjes’a in ſovraſhtva 50, tok jih bode s’avoljo hudobniga jes’ika, ki ſe’ s’leganjam,
718	213		klafanjam, obrekvanjam etc. pregreſhi, pogublenih 99; ino ko is’med vaſ ſe ni ſhe
719	214		vezh alj majn s’ ſvojim jes’ikam ~~presaſ~~ kriv, poberi pervi kamen, ga vershi v’ me,
720	215		ni de niſim reſnizo govoril. – Veliko ſkos’mezh pomorjenih, ſhe vezh...
721	216		(besedilo uničeno)
722	217		Oj prevboge duſhe, vi ki drugazhi brumno shivite, zhaſtite
723	218		Boga, blishnim radi dobro ſtorite, v’ ſerze ſe’ meni vſmilite, de
724	219		bi pogublene ble, ki ~~nadvse~~ tolkokrat s’ ſvojim jes’ikam greſhite,
725	-99		greſhite, de ſami ne veſte kedaj, sa to ker je ſvet ſhe tok
726	220		navajen, s’a to ker ſe zhlovek ſhe od laſtnih ſtareſhov tok na
727	221		vuzhi, malokdaj pa s’a to pravo poſvari. – Vam s’a vuzhenika
728	222		doneſ is’rozhiti, vam s’a priproſhnika perporozhiti hozhem
729	223		doneſ ſ. Janes’a, de vam po njemu pokashem ſvoj jes’ik pravizhno
730	224		ravnati k zhaſti Bogu,~~tebi in ſvojim~~ in duſham k is’velizhanju.
731	225		Blagor mu, kdor ſe ni v jes’iki pregreſhil”; kakor ſ. Jan. Nep.
732	226		II
733	227		S’verina po ſvojih berlogah arjove, ino zhlovek njo ne s’aſtopi; –
734	228		nevumna shivina zvili ino ſkumuza, povedat ne more, kaj njo boli.
735	229		Le zhlovek, on preshlahtna ſtvar is’med vſih ſtvari, le on od Bo
736	-99		ga to neſkonzhno veliko dobroto ima, de ſvoj jes’ik oberne, ſvojmu
737	230		blishnimu ſvoje miſli in shelje shivo pove in pred ozhi ras’gerne
738	231		njemu ras’odene kar sheli, potoshi, kar ga boli; - brat brata, ſeſtra
739	232		ſeſtro s’aſtopi, ſe’ vſmili, ino njemu pomaga. – S’Jes’ikam ſvojim
740	233		klizhe zhlovek kakor boshji otrok, Aba, ljubi Ozhe! ſvojga
741	234		Boga, njega hvali ino zhaſti; – le on s’ashene ino povs’digne ſvoj
742	235		glaſ is’med vſih ſtvari ino ga s’drushi med angelſko petje, s’ſvo〟
743	236		jim jes’ikam nareja Bogu zhaſt, ino blishnimu ſvojmu veſelje.
744	237		Oj veſelijte ſe tolkiga boshjiga dara, br. i. ſ. m. k’boshji zhaſti
745	238		ino ſvojmu is’velizhanju ga vſelej obernijte, kakor ſ. Janes’
746	239		Napomuk, kateriga ſ. jes’ik je bil en shivi ~~prerok~~ ^ſtudenz boshje zhaſti
747	240		ino is’velizhanja zhloveſhkiga, od rojſtva do ſmerti, ino tudi po ſmerti je
748	241		s’a ras’gled. Na Zheſhkim ~~desh~~ (v Pemſki desheli v’leti 1330) rojen
749	242	1	od ſvojih brumnih ſtareſhov ne ſkos’nevgnano ſladnoſt, ampak od
750	243		Boga s’molitvijo ſproſhen, s’upet k zheſti Boga ino Marije je bil
751	244		od ſtareſhov s’upet is’rozhen, s’a katero ga fantizha is’redita ſta obljubo ſto〟
752	245		rila. – Tok bi morala biti molituv s’azhetek vaſhe ljubes’ni s’akonſke,
753	246		ne pa shivinſko poshelenje, – vaſha perva obljuba pri rojſtvi otroka
754	247		ga k’ boshji zhaſti srediti, ne pa bogate ino imenitne pred ſvetam ſto〟
755	248		riti, tok bli otrozi vaſho nar lepſho bogaſtvo, – njih lepo s’ader〟
756	249		shanje kar vekſhi shlahnija vaſhiga ſtanu.
757	250	2	Mlado drevze she pokashe v’ mladoſti, kaj s’a eno ſadje bo odraſheno
758	251		noſilo; – pokas’al tudi mladi Janes’ je, kaj bode enkrat is’njega ſhe.
759	252		Kar ſe’ je na ſhole podal, nar popred je ſkerbel de je k’ ſ. meſhi ſtrezhti
760	253		s’nal, ino ſtregel s’veſto ino veſelo, ſhe le komaj tolko, de je na oltar doſegel.
761	254		Tudi vaſhi otrozi pokashejo ſhe v ſvoji mladoſti vſe ſvoje do〟
762	255		bre ^{ino hude} laſtnoſti; alj ko to de vi ſtareſhi v’ ſvoje otroke ſlepo s’aljubleni,
763	256		~~alj~~ le dobre gledate, s’anikarne pa vſe hudo pregledate. Vertnar
764	257		pregleduje ſvoje dreveſze, obres’uje ſhkodlive vejze, – tok ſtoriti ſ’
765	258		ſvojim otrokam bi morali ſtareſhi tudi vi. V’ mladoſti ſe’ kashe
766	259		nad otrokam jes’a, lashnivoſt, opravlivoſt, ino beſedvanje, v mla〟
767	260		doſti jih poſvariti, poſhtrafati in podvuzhiti je vaſha dolshnoſt,
768	261		s’akaj bersda visha konja, jes’ik vodi zhloveka, alj obedva moraſh
769	262		v’ mladoſti na to dobro navaditi, ako ſe tebi ras’vadi, s’amujeno
770	263		na vſelej ino prepos’no bo. –
771	265		Kakovi je zhlovek v’ ſvojim ſamiſhkimu ſtani, takovi	3
772	266		vezhdel tudi oſtane, naj naſtopi duhovſki ali sakonſki
773	267		ſtan. Brumn ino ſvet je ſ. Janes’ kakor mladenzh, reſ〟
774	268		nizhen ino pravizhen je tudi kakor boshji nameſtnik
775	269		oſtal. Neprenehano je bilo njegovo pris’adevanje boshjo
776	270		zheſt povs’digvati, greſhnike ſvariti, nevedne podvuzhiti,
777	271		ino duſhe ſvojih ovzhiz is’velizhat. – On ſe ni bal reſnize
778	272		povedat, on ni govoril le tako, de bi ljudem dopadel, am〟
779	273		pak hudobnim kralju je ~~ozhitno~~ naravnoſt njegovo
780	274		hudobijo ozhital, rekozh: Tvojo djanje je krivizhno,
781	275		hudobno tvojo shivlenje, gotovo, ako ſe ne pobolſhaſh, tvojo
782	276		pogublenje. – Ti pak ſvoj jes’ik le po vetri tiga ſveta
783	277		obrazhaſh, govoriſh ~~le to~~ ne to, kar je reſniza, ampak, kar
784	278		veſh, de drugim dopade; ſe ne bojiſh ſvojga blishniga ob
785	279		poſhtenje ſpravit, bojiſh ſe pa hudobneshu s’amerit. –
786	280		Govori reſnizo pred Bogam ino ljudmi, naj bodo, kdor ſi
787	281		hozhejo, ſaj niſo vezh kakor Bog, ki od tebe reſnizo sheli; –
788	282		Ako ne veſh dobriga od ſvojga blishniga pravit, tok she raj
789	283		vſe hudo s’amolzhi; – s’akaj, zhe tebe tvoji naprejpoſtavleni
790	284		ne praſhajo, alj ſtareſhi od vſega tega ne vejo, ~~ob t~~ katerim
791	285		ſamim ſi dolshen pregrehe blishniga ras’odeti, de bi njega
792	286		pobolſhali, ti pa ſam s’a ſebe en ſvet s’adershati ſi’ ſliſhal,
793	287		tok je tvoja dolshnoſt, vſ de vſelej molzhiſh ſlaboſti ſvojiga
794	288		blishniga, s’akaj, ako je tvoj blishni padel, ne hodi okolj pravit
795	289		de leshi, ako njemu ſam pomagat samoreſh; ako pa nemoreſh,
796	290		pové njegovim ljudem de njega vs’dignejo, – drugim pa molzhi;
797	291		pobolſhaj ga raj, kakor de nja ſkos’obnaſhanje, takim ki njim nizh
798	292		mar ni, she le pohujſhal. –
799	293		Alj teshko je tebi molzhati, kar enkrat od ſvojga blishniga	4
800	294		veſh; ~~kakor~~ rad bi ſ ſe is’nebil ſvoje teshe, kakor deshevni oblak
801	295		ſvoje mokrote; – hudo tebe mika, kader tebe drugi praſhajo,
802	296		ino ſe od tega, alj uniga pogovarjajo, de bi, kar veſh, tudi ti ne s’inal.
803	297		– Naj tebi bo teſhko kakor hozhe, molzhat je tebi mogozhe,
804	298		kakor ſ. Janes’u Napomuzenu, ki je raj vſe prebil, kakor bi bil poſhtenje
805	299		zeſarize ras’glaſil. –
806	300		©S. J. od Boga ras’ſvitlen vuzhenik, od zeſarja Venzheſla, dokler je
807	301		njegove navke poſluſhal, ſhtiman, ino povikſhan, je bil od brumne
808	302		zeſarize s’a ſpovednika is’bran. – Hudobni Vezheſl je ~~nje~~ boshjo
809	303		beſedo poſluſhat opuſtil, ſe Boga lozhil, hudoben poſtal, tudi
810	304		ni mogel terpeti, de bi kraliza shena njegova ~~hudobna~~ p ^pravizhnaoſtala.
811	305		Tok dalezh ſe’ sgubi, ki ſlushbo boshjo s’apuſti, kakor malopr. Ber.
812	306		On poklizhe brumniga Janes’a, ~~ſili~~- praſha – ſili, kaj ſe je zeſariza ſpovedvala –
813	307		s’dobrim – s’ hudim – s’sheles’jam – s’ preſhjami; – Janes’molzhi, ker bi ſe poſhtenje blish.
814	308		omadeshevalo. – ©Serditi kralj ga poſtavi pred ſebe, na eno mis’o kupe zheſti, dragozen,
815	309		na drugo orodje marter, mezh etc. Janes’ molzhi, le s’a poſhtenje govori. –
816	310		Kralj ga puſti na preshni ſtol djati, vſe shile ras’tegnati ino
817	311		s’gorezhoj ſmolo shgati; alj od Janes’a le nizh ne s’ve. - Veſ penezh
818	312		od peklenſkiga ſerda ga rezhe trinogam s’grabiti, s’ves’ati
819	313		ino zhres’viſokij moſt po nozhi v Moldavo velko vodo
820	314		vrezhi. – Tukaj poglej, kolko poſhtenje tvojiga blish〟
821	315		niga uela, de ſ. Janes’s’anj ſvojo shivlenje da; – kako
822	316		lahko ga pa varjeſh ti, ſamo de le hudoben jes’ik molzhi.–
823	317	5	Alj kaj s’a eno plazhilo bo pravizhnimu sagovarjavzu
824	318		ki varje blishniga dobro ime, ino ſvoj jes’ik le s’a dobro obrazha?
825	319		Glej! temna je nozh, ker ſ. Janes’a vtopijo, alj ſvetle
826	320		luzhi temno nozh ras’ſvetlijo, ſe’ okolj J njegoviga trupla
827	321		ſvetjo, ino ~~vſim~~ ljudem nedolshno vmorjeniga pokashejo.
828	322		Velki maſhniki pridejo, s’veliko zheſtjo njega telo pokopajo,
829	323		ino s’uelikimi zhudeshi njega ſ Bog pozhaſti. She je
830	324		345 letov, ino she kashe njegov friſhni jes’ik, v kolki
831	325		zhaſti Bog tajiſtiga ima, ki s’ ſvojim jes’ikam poſhteno
832	326		ravna. Tudi tebe ~~Kashe~~ zhaka obilno plazhilo
833	327		v’ nebeſih, ako ſvoj jes’ik k boshji zhaſti ino is’velizhanju
834	328		ſvojimu ino drugih oberneſh; tudi ti boſh v’ Ozhetovi hi〟
835	329		ſhi enkrat s’ ſ. Janes’am Nap. prebival, ako ſe’ greha
836	330		s’ſvojim jes’ikam varjeſh, s’akaj: “Kdo bo prebival, veli ©S.piſ.
837	331		v’tvojim ſhotorji, kdo bode na tvoji ſveti gori pozhi〟
838	332		val? Kdor bode noter ſhel bres’vſiga madesha, ino pravizhno
839	333		dela, kateri reſnizo is’ſvojiga ſerza govori, kateri s’ ſvojim jes’ikam
840	334		golufno ne ravna. Pſ. 14. 1. –
841	335		©Sklep.
842	336		Kar bodeſh tukaj o zhlovek s’ ſvojim jes’ikam ſjal,
843	337		to bodeſh tudi tamkaj ſhel. – Povs’dignej tedaj s’ ſvetim
844	338		Janes’am, ſaj s’anaprej, ako niſmo dos’daj ~~ſvoj~~ mi ſlabi
845	339		zhervizhki v’ prahi te s’emlje k’ boshji zhaſti, ino k’ naſhimu
846	340		zhaſnimu ino vezhnimu pridu, ſaj Ozhe mili tok ljubes’nivo
847	341		poſluſha molenje ſvojih otrok; ne s’amudijmo s’ ſvojim jes’ikam
848	342		popravlati, kar ſmo hudiga ſtorili, pa tudi ne obvupamo, ako
849	343		ſmo ravno hudo greſhili; ſaj je Janes’N. naſh pomozhnik.
850	344		Ti ~~jes’ik~~ ſ. Janes’gorezhi vuzhenik vſe reſnize ſproſi
851	345		nam miloſt hudojes’izhnikam, de ſvojo hudobo ſpos’najo,
852	346		ſproſi s’avupanje zagovitim, de v ſvoji pokori ne onemagajo,
853	347		kashe s’ ſvojim perſtam molzhati obrekvavzam, – tolashi shaloſtne
854	348		obrekvane, de ~~oni~~ ſe potolashjo, kaj ſo morda po nedolsh. poſht
855	349		terpeli. – Ino ti Ozhe nebeſhki daj nam vſim ſvojim otrokam
856	350		ſvojiga jes’ika shlahtni dar prav dershati, naj bo zheſheno ino hvaleno tvojo ſ. Ime
857	351		she tukaj na s’emlji, dokler enkrat s’jes’ikami angelſkimi tebe
858	352		na vezhno hvalimo. Amen.

Kritični prepis

II. Jezik je vir dobrega in zla

859	1	datum?!
860	2	Godvanje sv. Janeza Napomucena.
861	3	Jezik človeški dvojna žila
862	4	dobrega ino hudega napravila.
863	5	Gospod je meni za moje plačilo jezik dal; s tajistim
864	6	ga hočem hvaliti. Sir. 51,30Gospod, kdo bo prebival
865	7	v tvojem šatorji, kdo bo po-
866	8	čival na tvoji sv. gori? On, ki ne-
867	9	Uvodnedolžno živi, ino pravično dela,
868	-99	ki resnico iz
869	-98	1.Veselo hodi popotnik po svoji namenjeni stezi,svojga srca
870	-97	najsi ravno že ponočni mrak tiho zemljó pokriva,govori, taji-
871	-96	dokler je jasno svetlo nebo, dokler se svetlesti s svojim jezi-
872	-95	zvezde na njega ozirajo ino mu kažejo pravi potkom goljufno
873	-94	proti tajistemu kraju, kamor se je doiti namenil;–ne ravna.
874	-93	mirno se on za njimi ozira, veselo svoje stopinje upira,	Ps 14. 1
875	-92	dokler bo jutrnja zarja njemu izvoljeni kraj rasvetlila.–
876	15	2.Veseli se tudi ti, o človek, ki si popotnik na zemlji,
877	16	ino hodiš po mraki življenja posvetnega proki
878	17	obljubl[j]eni deželi sv. Raja; zakaj tudi tebi
879	18	svetlijo svetle zvezde na svetemu nebi, ki se milo po
880	19	tebi ozirajo, tebi prav pot kažejo ino obetajo svetlo
881	20	sonce belega dneva tamkaj v živl[j]enju novemu.-
882	21	3.Še enkrat belj se vesêli duša krščanska! Kader svete
883	22	godove svetnikov obhajaš, zakaj ravno oni so tebi taji-
884	23	ste svetle zvezde, ki se iz sv. Nebes na tebe ozirajo, tebi
885	24	svoje roke iz Očetove hiše molíjo, kažejo pravi pot
886	25	proti nebesom, katerega so oni pred tabo hodili, tebi
887	26	obetajo svetlo ino gorko sonce milosti božje, ki tebi srečno
888	27	hoditi pomaga, ino priti za njim v kral[j]estvo živl[j]enja večni-
889	28	4.ga. - Črez vse razveselimo se dones, br[atje] in s[estre] tudi
890	29	mi, ki obhajamo godni spomin našega patrona sv. Jane-
891	30	za Napomucena, zakaj ravno on nam je ena svetla zvezda
892	31	iz visokih nebes, ki nam lepo svetlo kaže varni pot
893	32	skoz sedajni zapelivi svet se pogubl[j]enju večnem u
894	33	otet ino za kratkim potom tega živl[j]enja svojo plačilo pri ljubemu Očetu
895	34	prejet. Razveselimo se njegovega godvanja, hvalimo Boga, ki tolko
896	35	čast svojim zvestim služabnikom da, ino tudi sv. Janeza vredno
897	36	častimo.
898	37	Ali kaj hočemo dones mi sv. Janeza hvalo povek-
899	38	šavati, dokler se njegova hvala, ne le po Českem,
900	40	ampak po celem krščanstvu razlega; kaj hočemo mi
901	41	njegovo čast povekšovati, dokler njo sam vsega-
902	42	mogočno skoz čudeže povekšuje. Čestí sv. Janeza
903	43	posebnega prijatelja božjega zemlja ino nebo, –
904	44	le-samo mi sedajni kristjani ga čestimo malovredno
905	45	ino zelo slabo ino to resnico bom pričal v 1.em deli, zakaj
906	46	on je s svojim jezikom božjo čast ino izveličanje svojega
907	47	bližnjega vekšal, mi njo pa ponižujemo. –
908	48	“Gospod je meni moj jezik dal za plačilo, z njim ga hočem
909	49	hvaliti; to je bilo sv. Janeza živl[j]enje; to bi si mogli za našo
910	50	živl[j]enje tudi mi izvoliti, ino tako sv. Janeza Napomucena
911	51	vredno čestiti; to vam pokazal bom v 2.mo deli.
912	52	Ino ti sv. Janez Napomuk, ti svetla zvezda mojega duhov-
913	53	skega stana, izprosi meni od Jezusa, tvojega in mojega prvega
914	54	pastirja le eno iskro taistega nebeškega ognja, s katerim
915	55	si ti, goreči pridgar, srce svojih poslušavcev prižgal ino razgrel,
916	56	kar tudi jaz dones v imenu Boga ino sv. Janeza
917	57	storiti želim no prosim.
918	58	I.
919	59	Kaj je majnšega med vsemi stvarmi na zemlji, kakor
920	60	majhna mala iskrica živega ognja; – al’ kaj vekšo nesrečo
921	61	ino žalost naredi kakor ona, kader se v suho streho za-
922	62	leti, celo pohištvo požge, cele vesi ino mesta v pepel
923	63	spremeni, jezar ino jezar premožni[m] v eni kratki uri
924	64	beraško palco v roke poda ino jih za gole uboščeke
925	65	naredi. – Kaj je malovrednejšega od enega mancenega
926	66	kačjega žala, s katerim nevedoma nogo človeka za-
927	67	seka; ino vender njegovi strupni pik, ako si človek
928	68	brž ne pomaga, spravi njega ob zdravje ino živl[j]enje.
929	69	Jaz vem za eno stvar, ki je mala kakor iskra goreče-
930	70	ga ognja, skrita kakor strupne kače ojstro žalo;
931	71	katero stvar človek povsodej s sebo ima, vseh udovčloveškega trupla najmanjši ino najvekše reči
932	72	naredi, še hujše kot iskra, še strašnej od strupnega
933	73	žala, – ino to je jezik človeški; – zakaj dokler ognjena
934	75	iskra le časno premoženje požgè, – pokončava hudob-
935	76	ni jezik poštenje ino dobro ime, – dokler strupno žalo
936	77	hudobne kače le človeško truplo umori, pregrešni
937	78	jezik dušo in truplo ugonobi, cele dežele pohujša.
938	79	“Kakor majhen ogenj veliko hosto požge”, veli sv. Jakob, “je tudi
939	80	jezik ogenj vse krivice, kateri ves tek našega živl[j]enja zažge, ino od samega
940	5	pekla prižgan.” Jak. III.
941	6	Tri žive žile jezik v svojemu govorjenju ima, iz katerih 3na žila
942	7	bi morala izvirati božja hvala ino človeško zveličanje,
943	8	al’ iz hudobnega jezika izvirajo le potoki tr[š]e hudobije in
944	85	pogubljenja, katerih
945	86	[prva] žila je laž. Vsegamogočen Stvarnik in moder
946	87	on skrbni Oče in ljubeznivi je človeka z vsem lepim
947	88	lastnostmi olepšal, al’ med vsem svojim žlah[t]nim daro-
948	89	vam, s katerim je on človeka, svojo živo podobo obo-
949	90	gatil, je žlah[t]ni dar govorjenja jezika, da se lehko srce s
950	91	srcem seznani ino razveseli, duša združi
951	92	z dušo, kakor prijatelj prijatlu roko poda. – Ka-
952	93	kor je Oče nebeški človeku dal za temno noč
953	94	svetlo luč, da bi sebi ino drugim svetil, tok je nje-
954	95	mu jezik, al’ da bi govoril resnico ino pravico. – Hu-
955	96	doben je človek, ki ugasne na nevarnem ponočnem
956	97	poti svetlo luč, da sam stezo zgreši ino druge zapela, še hujši, ki jezik svoj na laži obrača,
957	98	sam sebe ino svojega bližnega v zmote, iz zmote v nesrečo
958	99	ino pogublenje zapela. “Lažniva usta dušo umorijo;	Mod. 1, 14;
959	100	Gospod sovraži vse, kateri lažnivo govorijo”.	Ps. 5. 7.
960	101	Le-to je prva hudobna žila jezika krivičnega, s katerim božjo
961	102	čast ponižujemo ino sv. Janeza zaničujemo, ki je vselej resnico
962	103	govoril ino skoz pravico svojega jezika božjo čast povekšaval. Še hujša
963	104	[druga] žila jezika hudobnega je nesrečno pohujšanje.
964	105	Čista izvira voda iz studenca bistrega, lepo hladno se
965	106	med ledine razliva, zelene travnike, rože rumene rosi,
966	107	z njo veselo človek se po njej lepo čisto omije, ves zdrav
967	108	in zadovol[j]en živi; – tok izvirajo po jezik[u] človeškem
968	109	žlah[t]ni nauki človeškega srca, podvučijo mladenča
969	-99	ino njegovo lepo cvetje po teh čednosti podživijo, posvarijo110pregrešnega, ino ga lepo omijejo, da se začne spet v dobrem
970	-98	lepem zadržanju zeleniti; – vse to dober
971	-97	ino pošten jezik stori; – al’ gorje, kader se hudobni
972	-96	jezik s smradom svojega govorjenja med rahlo
973	115	nedolžnost razlije, kakor kalna mlaka, ki svoje
974	116	jeze podere ino s svojo
975	117	smrdlivo gnilobo zelene trate poblati, cveteče rože po-
976	118	vali, polje ino travnike z nerodovitnim peskom
977	119	zanese, tok hudobni jezik s svojim klafarskim nemarnim
978	120	besedam nedolžne srca pohujša, nedolžnost zamori, čednost
979	121	pokonča ino angelce božje k služabnikom hudičovim spremeni. –
980	122	To hudoben jezik s svojo drugo žilo nesrečnega pohujšanja stori,
981	123	pokončava kral[j]estvo božje česti; tok, da nobenim usmilen Jezus gorje
982	124	ne kliče kakor pohujšvavcom rekoč; “Gorje svetu zavolj pohujšanja – boljše […]
983	125	Treka žila jezika hudobnega je obrekvanje, s katerim
984	126	grešniki božjo čast ponižujejo ino sv. Janeza, njega patrona
985	127	poštenja zanemečujejo. – Gol se človek na svet po-
986	128	rodi, nima drugega kakor živl[j]enje,
987	129	– Oče nebeški njemu poskrbi potrebno premoženje,
988	130	da si pomaga ino živi; najimenitnej blago, še
989	131	dražej kakor srebro in zlato, je po besedah Sv. pisma poštenje; ono več
990	132	vela, kakor polne skrinje žlah[t]nih kamnov. Človek si
991	133	mora s svojim rokami za premoženje skrbeti, s svojim
992	134	jezikom tudi skrb za poštenje imeti. – Al’ pride
993	135	hudoben tat, gospodarja za premoženje okrade,
994	136	pridere na samotnem poti neusmileni tolovaj, vzeme
995	137	človeku poleg premoženja tudi živl[j]enje. – Oj kol-
996	138	ko nesreče celemu pohištvu, kolko revščne
997	139	celi soseski, kolko strašnih nadlog celi deželi
998	140	malopridni tatje ino tolovaji neusmileni ne naredijo;
999	141	– al’ še hujše, še strašnej nadloge hudobni jezik stori
1000	142	skoz svoje obrekvanje ino opravljanje. – In koko sploh
1001	143	se dendenašni vse to godi! – Še hiše, še tovaršije
1002	144	skoraj ni, k[j]er bi za poštenje svojega bližnega hudob-
1003	145	ni jeziki dobre volje ne bli, ino si tovaršije z obrekvanjam
1004	146	kratkočasa ne delali. - Tukaj malopridni človek
1005	147	Navadas svojim hudobnim jezikom svojemu bližnemu slabosti ino krivice
1006	148	zamišlava, zato [da] bi ložej svoje grdobe zakrival, – tamkaj
1007	149	en sitni besedlivc slabosti svojega bližn[j]ega povekšuje,
1008	150	da bi se prav svoji družbi vslužil ino od drugih za zgovor-
1009	151	nega štiman bil; – tukaj en nepokojen sosed skrite
1010	152	pregreške svojega soseda razodeva, ino med celo sosesko
1011	153	raznaša, za to, ker ga je on enokolko razdražil, da bi
1012	154	mu prav ojstro povrnal; – tamkaj zvrača en
1013	155	častilakomen nevoščlivec dobra in lepa dela svojega tovar-
1014	156	ša na hudo, zato, da bi le on od vseh povekšavan ino čislan
1015	157	bil, počrnjeno je bližnjega poštenje, pobito njegovo čestitno
1016	158	živ[lj]enje kakor rodovitno polje od hudega vremena, – kak
1017	159	strašna toča iz hudega oblaka zatre. – Nobena zverina
1018	160	tolko ljudi ne raztrga, tolko hudega ne naredi, kakor
1019	161	Bernardjezik hudobni skoz obrekvanje. “Obrekvavc”, veli s. Bernard,
1020	162	“je podoben hijeni, krvoželjni divji zverini; zakaj kakor
1021	163	ona le išče črnega mraka, le človeške krvi, požre že
1022	164	dolgo mrtve trupla z zemlje skopa, celo okolco s smra-
1023	165	dom napolni; ravno tok obrekvavec stori, na skrivaj svoj
1024	166	jezik brusi, kar je že dolgo pozabl[j]eno pred Bogom ino ljudmi
1025	167	še izkopa in raznaša, osmradi vse ljudi ino nesreče brez šte-
1026	168	vila veliko na temu ljubemu sveti naredi”.
1027	169	Kdo je počrnil pridnega hlapca in deklo, da si mora Nahodki
1028	170	brez kruha po sveti pomagat, kakor jezik hudoben,
1029	171	ki je govoril črez njegovo zvestobo; kdo je onemaral
1030	172	lepi cvet mladenški fanta ino dekleta, da se po celi soseski
1031	173	od njega grdo govori ino nja nobeden ravno več ne pogleda;
1032	174	to je storil hudoben jezik obrekvavca, ki je, ki je mladenču
1033	175	poštenje odvzel ino dekletu srečo podkopal. – Kdo
1034	176	srečen zakon razkrušil, da se zdaj mož ino žena črtita,
1035	177	ki sta popred skupaj mirno živela, kakor nebeška angelca dva?
1036	178	Nesrečni jezik je tajisti neusmileni meč, ki je zakonsko
1037	179	ljubezen, zastopnost ino zvestobo razsekal ino rano zakonskim
1038	180	naredil, ki [se] nikdar scelila ne bo. – Kdo je celo sosesko razdražil,
1039	181	ki je popred tok mirno živela, ino njim je živ pekel na zemlji
1040	182	med sebo naredil, kakor hudobna kača jezika, skoz svoje pod-
1041	183	pihvanje; kdo je odvzel tudi Bogu posvečenemu duhovskemu
1042	184	stanu njegovo čast ino imenitnost, da svet [zavratni] malo na
1043	185	njega več porajta, ino se njemu več vižat ne da? – Sovražni
1044	186	jezik, on trga mašnikom poštenja sveto oblačilo
1045	187	ino duhovski stan k sramoti stori; – da se svet ložej pohujša,
1046	188	ino hudoben jezik s svojim besedam ubija dušo ino telo – nedolžnih ljudi.
1047	189	Jezar ino jezar vročih solz mati črna zemlja požira,
1048	190	ki jih hudobni jezik nedolžnim srcam ožema; jezar ino
1049	191	jezar glabokih izdihlejov nebeške oblake odpira ino kliče
1050	192	na božjo pravico, naj hudoben jezik štrafan bo. -
1051	193	Al’ bodo hudobni jeziki brez zaslužene štrafe ostali? -
1052	194	Tatove, ki premoženje kradejo, pravica na galge obeša, tolovaje,
1053	195	ki telesno živl[j]enje jeml[j]ejo, s težkim ojstrim kolesom tolovaje od uda do[trafa
1054	196	uda trejo; – še hujši so hudobni jeziki – tatji
1055	197	predragega poštenja, ki odvzeto se povrniti ne da, tolovaji,
1056	198	ki dobro ime ubijejo, brez katerega posvetno živl[j]enje nič ne vela; –
1057	199	Za kolko hujše ino strašnejše [reči] bodo mogli pred sodnim
1058	200	stolom njih štrafani biti. Strašna vest bode skoraj
1059	201	tudi njih pekla, videti tolko storjeno krivico, katero popravit
1060	202	mogoče ne bo; njih bo pekla, kakor je hudobnega moža, ki
1061	203	je na smrtni postelji sam svoj jezik razgrizel in razmesaril,
1062	204	s katerim je tolko hudega govoril. Strašni o[d]govor
1063	205	čaka na hudojezičnike o sodnem dnevi, kader bo
1064	206	moral človek po besedah Jezusovih od vsake malopridne besede
1065	207	račun dajati. – Neizrečena večnost se obrekvavcam pripravla,
1066	208	ker bodo za krivico se tamkaj peklili, ker njih črv hude vesti ne bode umrl, Anon
1067	209	ogenj pogubl[j]enja nikdar ugasnil ne bo. –
1068	210	Glejte tolka je hudega jezika pregreha, tolka njegova nesreča ino tok nevarna med nami!
1069	211	Ako bo pogublenih zavolj lakomnosti 10, zavoljo požrešnosti 20, nečistosti 30 –
1070	212	jeza in sovraštva 50, tok jih bode zavoljo hudobnega jezika, ki se z leganjam,
1071	213	klafanjam, obrekvanjam etc. pregreši, pogublenih 99; ino kdo izmed vas ni še
1072	214	več al’ manj s svojim jezikam kriv, poberi prvi kamen, ga vrži v me,
1073	215	da nisem resnico govoril. – Veliko skoz meč pomorjenih, še več...
1074	216	Oj preuboge duše, vi, ki drugači brumno živite, častite
1075	217	Boga, bližnim radi dobro storite, v srce se meni usmilite, da
1076	218	bi pogubl[j]ene ble, ki tolkokrat s svojim jezikom grešite,
1077	219	grešite, da sami ne veste kedaj, zato ker je svet že tok
1078	220	navajen, zato ker se človek še od lastnih starešov tok na-
1079	221	vuči, malokdaj pa za to pravo posvari. – Vam za vučenika
1080	222	dones izročiti, vam za priprošnika priporočiti hočem
1081	223	dones sv. Janeza, da vam po njemu pokažem svoj jezik pravično
1082	224	ravnati k časti Bogu, in dušam k izveličanju.
1083	225	“Blagor mu, kdor se ni v jeziki pregrešil”; kakor sv. Jan[ez] Nep[omuk].
1084	226	II.
1085	227	Zverina po svojih brlogah rjove, ino človek nj[e] ne zastopi; –
1086	228	neumna živina cvili ino skomuca, povedat ne more, kaj njo boli.
1087	229	Le človek, on, prežlahtna stvar izmed vseh stvari, le on od Bo-
1088	-99	ga to neskončno veliko dobroto ima, da svoj jezik obrne, svojmu
1089	230	bližnemu svoje misli in želje živo pove in pred oči razgrne,
1090	231	njemu razodene, kar želi, potolaži, kar ga boli; – brat brata, sestra
1091	232	sestro zastopi, se usmili, ino njemu pomaga. – Z jezikom svojim
1092	233	kliče človek kakor božji otrok, Aba, ljubi Oče! svojga
1093	234	Boga, njega hvali ino časti; – le on zažene ino povzdigne svoj
1094	235	glas izmed vseh stvari ino ga združi med angelsko petje, s svo-
1095	236	jim jezikom nareja Bogu čast ino bližnemu svojmu veselje.
1096	237	Oj veselite se tolkega božjega dara, br[atje] i[no] s[estre] m[oji], k božji časti
1097	238	ino svojmu izveličanju ga vselej obrnite, kakor sv. Janez
1098	239	Nepomuk, katerega sv. jezik je bil en živi studenc božje časti
1099	240	ino izveličanja človeškega, od rojstva do smrti, ino tudi po smrti
1100	241	je za razgled. Na Češkem (v Pemski deželi v leti 1330) rojen
1101	242	1od svojih brumnih starešov, ne skoz neugnano sladnost, ampak
1102	243	od Boga z molitvijo sprošen, zupet k časti Boga ino Marije je bil
1103	244	od starešov zupet izročen, za katero fantiča izredita, sta obljubo sto-
1104	245	rila. – Tok bi morala biti molituv začetek vaše ljubezni zakonske,
1105	246	ne pa živinsko poželenje, – vaša prva obljuba pri rojstvi otroka
1106	247	ga k božji časti zrediti, ne pa bogate ino imenitne pred svetom sto-
1107	248	riti, tok [bi] bli otroci vaš[e] naj lepš[e] bogastvo, – njih lepo
1108	249	zadržanje kar vekša žlah[t]nija vašega stanu.
1109	250	2 Mlado drevce že pokaže v mladosti, kaj za eno sadje bo odraščeno
1110	251	nosilo; – pokazal tudi mladi Janez je, kaj bode enkrat iz njega še.
1111	252	Kar se je na šole podal, najpopred je skrbel, da je k sv. meši strečti
1112	253	znal ino stregel zvesto ino veselo, šele komaj tolko, da je na oltar dosegel.
1113	254	Tudi vaši otroci pokažejo že v svoji mladosti vse svoje do-
1114	255	bre ino hude lastnosti; al’ to da [ste] vi stareši v svoje otroke slepo zaljubleni,
1115	256	le dobre gledate, zanikrne pa vse hudo pregledate. Vrtnar
1116	257	pregleduje svoje drevesce, obrezuje škodljive vejce, – tok storiti s
1117	258	svojim otrokom bi morali stareši tudi vi. V mladosti se kaže
1118	259	nad otrokom jeza, lažnivost, opravl[j]ivost ino besedvanje, v mla-
1119	260	dosti jih posvariti, poštrafati in podvučiti je vaša dolžnost,
1120	261	zakaj brzda viža konja, jezik vodi človeka, al’ obedva moraš
1121	262	v mladosti na to dobro navaditi, ako se tebi razvadi, zamujeno
1122	263	na vselej ino prepozno bo.
1123	3265	Kakovi je človek v svojim samiškemu stani, takovi
1124	3266	večdel tudi ostane, naj nastopi duhovski ali zakonski
1125	3267	stan. Brumen ino svet je sv. Janez kakor mladenč, res-
1126	3268	ničen ino pravičen je tudi kakor božji namestnik
1127	3269	ostal. Neprenehano je bilo njegovo prizadevanje božjo
1128	270	čast povzdigvati, grešnike svariti, nevedne podvučiti
1129	271	ino duše svojih ovčic izveličat. – On se ni bal resnice
1130	272	povedat, on ni govoril le tako, da bi ljudem dopadel, am-
1131	273	pak hudobnem kralju je naravnost njegovo
1132	274	hudobijo očital, rekoč: “Tvoje djanje je krivično,
1133	-99	hudobno tvoje živl[j]enje, gotovo, ako se ne poboljšaš, tvoje275pogubljenje. – Ti pak svoj jezik le po vetri tega sveta
1134	-98	obračaš, govoriš – ne to, kar je resnica, ampak, kar
1135	-97	veš, da drugim dopade; se ne bojiš svojga bližnjega ob
1136	-96	poštenje spravit, bojiš se pa hudobnežu zamerit. –
1137	-95	Govori resnico pred Bogom ino ljudmi, naj bodo, kdor si280hočejo, saj niso več kakor Bog, ki od tebe resnico želi; –
1138	-94	Ako ne veš dobrega od svojga bližnega pravit, tok že raj
1139	-93	vse hudo zamolči; - zakaj, če tebe tvoji naprejpostavleni
1140	-92	ne prašajo, al’ stareši od vsega tega ne vejo, katerim
1141	-91	samim si dolžen pregrehe bližn[j]ega razodeti, da bi njega285poboljšali, ti pa sam za sebe en svet zadržati si slišal,
1142	-90	tok je tvoja dolžnost, da vselej molčiš slabosti svojega
1143	-89	bližnjega, zakaj, ako je tvoj bližnji padel, ne hodi okolj pravit,
1144	-88	da leži, ako njemu sam pomagat zamoreš; ako pa ne moreš,
1145	-87	povej njegovim ljudem, da njega vzdignejo, – drugim pa molči;290pobol[j]šaj ga raj, kakor da nj[eg]a skoz obnašanje, takim, ki njim nič
1146	-86	mar ni, že le pohujšal. –
1147	4	Al’ težko je tebi molčati, kar enkrat od svojga bližnega
1148	5	veš; rad bi se iznebil svoje teže, kakor deževni oblak
1149	295	svoje mokrote; – hudo tebe mika, kader tebe drugi prašajo,
1150	296	ino se od tega al’ unega pogovarjajo, da bi, kar veš, tudi ti ne zinal.
1151	297	– Naj tebi bo težko, kakor hoče, molčat je tebi mogoče,
1152	298	kakor sv. Janezu Napomucenu, ki je raj vse prebil, kakor bi bil poštenje
1153	299	cesarice razglasil. –
1154	300	Sv. J[anez] od Boga razsvitlen vučenik od cesarja Venčesl[av]a, dokler
1155	301	je njegove nauke poslušal, štiman ino povikšan je bil, od brumne
1156	302	cesarice za spovednika izbran. – Hudobni Večesl[av] je božjo
1157	303	besedo poslušat opustil, se [od] Boga ločil, hudoben postal, tudi
1158	304	ni mogel trpeti, da bi kraljica, žena njegova, pravična ostala.
1159	305	Tok daleč se zgubi, ki službo božjo zapusti, kakor malopr[idni] ber[ač]
1160	306	On pokliče brumnega Janeza, praša – sili, kaj se cesarica spovedvala –
1161	307	Z dobrim , s hudim z železjam s prešami; – Janez molči, ker bi se poštenje bliž[njega]
1162	308	omadeževalo. – Srditi kralj ga postavi pred sebe, na eno mizo kupe česti, dragocen[osti],
1163	309	na drugo orodje marter, meč etc. Janez molči, le za poštenje govori. –
1164	310	Kralj ga pusti na prešni stol djati, vse žile raztegnati ino
1165	311	z gorečo smolo žgati; al’ od Janeza le nič ne zve. – Ves peneč
1166	312	od peklenskega srda ga reče trinogom zgrabiti, zvezati
1167	313	ino črez visoki most ponoči v Moldavo velko vodo
1168	314	vreči. – Tukaj poglej, kolko poštenje tvojega bliž-
1169	315	njega vela, da sv. Janez zanj svojo živl[j]enje da; – kako
1170	316	lahko ga pa varješ ti, samo da le hudoben jezik molči. –
1171	317	5Al’ kaj za eno plačilo bo pravičnemu zagovarjavcu,
1172	318	ki varje bližnjega dobro ime ino svoj jezik le za dobro obrača?
1173	319	Glej! Temna je noč, k[a]r sv. Janeza vtopijo, al’ svetle
1174	320	luči temno noč razsvetlijo, se okolj njegovega trupla
1175	321	svetjo ino ljudem nedolžno umorjenega pokažejo.
1176	322	Velki mašniki pridejo, z veliko čestjo njega telo pokopajo
1177	323	ino z velikimi čudeži njega Bog počasti. @e je
1178	324	345 letov ino še kaže njegov frišni jezik, v kolki
1179	325	časti Bog tajistega ima, ki s svojim jezikom pošteno
1180	326	ravna. Tudi tebe čaka obilno plačilo
1181	327	v nebesih, ako svoj jezik k božji časti ino izveličanju
1182	328	svojemu ino drugih obrneš; tudi ti boš v Očetovi hi-
1183	329	ši enkrat s sv. Janezom Nap[omucenom] prebival, ako se greha
1184	330	s svojim jezikom varješ, zakaj: “Kdo bo prebival”, veli sv. p[ismo]
1185	331	“v tvojem šotorji, kdo bode na tvoji sveti gori poči-
1186	332	val? Kdor bode noter šel brez vsega madeža ino pravično
1187	333	dela, kateri resnico iz svojega srca govori, kateri s svojim jezikom
1188	334	gol[j]ufno ne ravna.	Ps. 14. 1.
1189	335	Sklep
1190	336	Kar bodeš tukaj, o človek, s svojim jezikom sjal,
1191	337	to bodeš tudi tamkaj žel. – Povzdignej se tedaj s svetim
1192	338	Janezom, saj za naprej, ako nismo dozdaj, mi slabi
1193	339	črvički v prahi te zemlje k božji časti, ino k našemu
1194	340	časnemu ino večnemu pridu, saj Oče mili tok ljubeznivo
1195	341	posluša molenje svojih otrok; ne zamudimo s svojim jezikom
1196	342	popravl[j]ati, kar smo hudega storili, pa tudi ne obvupamo, ako
1197	343	smo ravno hudo grešili; saj je Janez N[amomuk] naš pomočnik.
1198	344	Ti sv. Janez, goreči vučenik vse resnice, sprosi
1199	345	nam milost, hudojezičnikom, da svojo hudobo spoznajo,
1200	346	sprosi zavupanje cagovitim, da v svoji pokori ne onemagajo,
1201	347	kaže s svojim prstom molčati ob obrekvavcam, – tolaži žalostne
1202	348	obrekvane, da se potolažjo, kaj so morda po nedolž[nem] pošt[eni]
1203	349	trpeli. – Ino ti Oče nebeški, daj nam vsem svojim
1204	350	otrokom svojega jezika žlahtni dar prav držati, naj bo češčeno ino hvaleno tvoj[e] sv. Ime
1205	351	že tukaj na zemlji, dokler enkrat z jezikami angelskimi tebe
1206	352	na večno hvalimo. Amen.

Kritični prepis

III. Svoj jezik je treba spoštovati

1207	353		Dolžnost svoj jezik spoštovati*
1208	354		Sv. Duh je padel na vse, ki so besedo sv. Petra po-
1209	-99		slušali, ino (verni judovske postave) so se čudili slišati, da
1210	-98		so verni veliko sort jezikov govorili. Djanje ap. 10.
1211	5		Vpelanje
1212	6		Ves svet je velik tempelj božji, od sončnega izhoda
1213	7		do zapada se njemu čast ino hvala poje, in vsaka stvar
1214	8		veličestí Vsegamogočnega sveto ime. Mala ptičica (slavul)
1215	9		v zelenem grmi, ki ponoči milo žvrgoli; velika postojna
1216	10		po planinah, ki visoko pod nebom leta ino se po hribih in
1217	11		dolinah s svojim mogočnim krohotom glasi; – Mali pastirec,
1218	12		ki na paši na svojo stranščico piska, kakor grozoviten lev
1219	13		v puščavi, ki grozovitno rjovi, mili glas zvonov ino orgel
1220	14		sladko petje v sveti hiši božji, pa tudi strahov[i]ti grom, pred
1221	15		katerim se zeml[j]a trese in nebo maji; – tudi črvič mali,
1222	16		naj ga ravno ne slišimo, kakor grilče droben po svojem
1223	17		jeziki Stvarnika svojga veličestí; najlepši pa človek,
1224	18		kateremu je Stvarnik jezik dal, da bi mu z jezikom čast
1225	19		ino hvalo pel. Lepo je slišati glasno zvone peti; – še
1226	20		lepše veselo orgle žvrgoleti; – najlepši je človeški
1227	21		glas, s katerim poje ino govori, žaluje in se veseli; – be-
1228	22		seda, katero mu je vsegamogočen Stvarnik dal, je najimenit-
1229	23		neji ino največi dar milosti božje. Brez besede al’ govor-
1230	24		jenja bi zem[l]ja žalostna puščava bila ino vsaka človeška
1231	25		druščina le tiho, dolgočasno zbralšče mutastih divjakov. Nikdar
1232	26		ne moremo Boga dovolj zahvaliti, da nam je prelepi dar jezika dal.
1233	27		V začetki je le samo en jezik (ena beseda al’ en govor)
1234	28		bil, kakor en Bog in Oče vseh; kedar so se pa ljudje pomno-
1235	29		žili, se po sveti razširili, pa tudi pohujšali, jim je Bog pri
1236	30		zidanju Babilonskega turna jezik zmedel ino jim več
1237	31		jezikov govoriti dal; in sv. Duh je vse te jezike posvetil,
1238	32		da bi se v njih božji nauk oznanoval ino Bogu spodobna hvala
1239	33		pela, da bi vsi jeziki spoznali, da je Kristus veličeščen Sin
1240	34		svojega nebeškega Očeta. “Velik šum je vstal izpod
1241	35		neba, – ino prikazali so se razdel[j]eni jeziki ka-
1242	36		kor [iz] ognja na aposteljne ino so bili napoln[j]eni vsi
1243	37		s sv. Duhom ino so v mnogoterih jezikah jeli go-
1244	38		voriti, kakor jim je sv. Duh dal izgovarjati.
1245	39		Tudi na druge verne se je sv. Duh razlil, da so [v] veliko sort jezi-
1246	40		kih govorili ino visoko Boga častili.” Djanje ap. 2, 1 - 4.
1247	41		Kaj se vam zdi, al’ bi bilo boljše, da bi vsi ljudje le
1248	42		samo v enem jeziku govorili?
1249	43		Kratko nikar! Žalostno bi bilo orgel petje, ako bi vse
1250	44		piščale enako pele; dolgočasna bi bila muzika, al’ bi ne bilo
1251	45		več muzikalskih orodij (inštrumentov) – žalosten in dolgo-
1252	46		časen bi bil tudi svet, naj bi vsi ljudje le v enem jeziki marn-
1253	47		vali. Ravno tak lehko bi bilo vsegamogočnemu Bogu vsem
1254	48		ljudem en jezik v govorjenji dati, kakor dati apostelj-
1255	49		nom v vseh jezikih govoriti; al’ božja previdnost in modrost
1256	50		tega ni storila; zato je sv. Duh na binkoštno nedel[j]o vse
1257	51		jezike posvetil, da vsak svoj jezik, v kateremu govori,
1258	52		po vrednosti s hvaležnim srcom štimá, ino zanj Bogu spo-
1259	53		dobno čast ino hvalo da. To smo tudi mi storiti dolžni.
1260	54		1.V Evropi, v najsrečnejem deli sveta, v katerem mi
1261	55		živimo, so najimenitnej t[ro]ji jeziki: latinski, nemški ino slo-
1262	56		venski. Kako mormo njih prav spoznati, vam bom v pr-
1263	57		vem deli mojega govorjenja pokazal.
1264	58		2.Med vsem jezikami mora Slovencom naš materni
1265	59		jezik najljubši biti. Kako ga mormo k božji časti ino svo-
1266	60		jemu izveličanju prav spoštovati, bom vam drugič povedal.
1267	61		Bratje ino sestre moje! Slovenc bom Slovencom nove
1268	62		besede iz ljubezni materne govoril, v slovenskem jeziki,
1269	63		katerega je tudi sv. Duh aposteljnom govoriti dal. Vselej so
1270	64		Slovenci besedo božjo radi zvesto poslušali; zaupam, da tudi vi!
1271	65		I.
1272	66		Dvanajst bornih ribičov je vsegamogočen Bog iz-
1273	67		volil ves svet preobrniti ino zveličati; in preden jih je po
1274	68		široki zeml[j]i poslal, jim ni dal posvetnega bogastva ino poze-
1275	69		mel[j]ske oblasti, ampak dve najpotrebnej nebeške reči jim
1276	70		je sv. Duh na binkoštno nedel[j]o prinesel: nebeško modrost
1277	71		božjega nauka ino posebno lastnost vse jezike na
1278	72		sveti govoriti.
1279	73		Podal se je sv. Peter proti večeru ter je Latincom sv.
1280	74		Evangel[i]j oznanoval, sv. Jakob po Judovskim in proti
1281	75		jutru, sv. Janez pa Grekom vesel glas nebeškega kraljestva
1282	76		prinesel. Sv. Andrej se je podal v polnočne kraje ter
1283	77		je Slovencom, našim starim sarodnikom, kakor pravijo, prvi
1284	78		Jezusov nauk oznanoval v našem starem slovenskem
1285	79		jeziki.
1286	80		Ko so aposteljni za sveto vero svojo kri prelili ino so
1287	81		za svojim gospodom Jezusom v večno zveličanje šli, so prišli
1288	82		drugi apostelski možje v naše kraje sveto vero Jezusovo po
1289	83		teh deželah razšir[j]ati ino med Slovence potrdit. Med njimi
1290	84		je bil na Koroškem sv. Modest, prvi škof gosposveški, kteri
1291	85		še v tej stari imenitnej cerkvi počiva.
1292	86		Slovenci, ki so tistikrat po celem Koroškem, Štajarskem,
1293	87		Krajnskem, Vogrskem, Pemskem ino Moravskem živeli,
1294	88		so tri imenitne kneze al’ firšte imeli, Ra[s]tislava, Sve-
1295	89		topolka ino Kocel[j]a, ki so sami skrbni kristjani tudi kakor
1296	90		dobri očetje Slovencom kakor svojim otrokom za kršč[ansko] pod-
1297	91		učenje skrbeli. Pošlejo nekoliko imenitnih možov v Carigrad
1298	92		(Konštantinopel[j]) ino prosijo grškega cesarja Mihela III.,
1299	93		naj jim pošl[j]e zastopnih učenikov, ki bojo njihove podložne
1300	94		v krščanski veri po slovensko učili. Cesar odloči dva brata,
1301	95		modra ino vučena moža: svetega Kirila ino Metuda, ki sta
1302	96		v slovenske dežele prišla Slovence Boga prav spoznati, njega
1303	97		spodobno častiti, pa tudi pisati ino brati učila ino sta
1304	98		tako Slovencom najimenitnej učenika ino aposteljna bila. Ino
1305	99		Slovenci so se veselili, ki so toliko božje reči
1306	100		v svojem slovenskem jeziki slišali. – Ali se ljubi
1307	101		bratje ino sestre tudi vi veselite svete božje nauke v slo-
1308	102		venskem jeziki poslušati? – Oh veliko se najde nehva-
1309	103		ležnih tr[a]pastih Slovencov, ki rajše nemško imajo
1310	104		ino se svojega maternega jezika clo sramujejo ino ne pomis-
1311	105		lijo, da je pregrešno se svojega jezika sramovati, ga zata-
1312	106		jiti ino clo pozabiti.
1313	107		1.Naš slovenji jezik je brater tistega grškega
1314	108		jezika, v katerem so aposteljni ino evangelisti Sveto pismo
1315	109		spisali; že več tavžent let pošteni ljudje slovenjo marnvajo.
1316	110		Slovenski jezik je brater latinskega jezika, v katerem
1317	111		se še spol sveta maša služi; ino že pred tavžent letami so
1318	112		naši Očetje Sveto pismo v slovenskem jeziki brali, so po
1319	113		slovensko v hiši božji Bogu hvalo prepevali. – Za to se še
1320	114		zdaj pri vas sv. Evangel[i]j v treh jezikah v cerkvi bere:
1321	115		po latinsko, nemško ino slovenje. Kdor se tedaj tak starega
1322	116		imenitnega jezika sramuje, je podoben tr[a]pu, ki lepo poš-
1323	117		teno oblačilo iz sebe iztrga, ki mu ga je dober oče dal, se
1324	118		po ptuje obleče in misli, da bo lepši.
1325	119		2.Naš imeniten slovenji jezik se ne marnje samo
1326	120		po Koroškem; ni ga jezika na sveti, ki bi ga tak po ši-
1327	121		rokem marnvali kakor jezik slovenji. Pojdi za jugom do
1328	122		morja, najšal boš po Hrovaškem, Dalmatinskem ljudi, ki slo-
1329	123		venj[e] govorijo kakor ti. Prehodi Vogrsko, Pemsko, Poljs-
1330	124		ko ino Moravsko deželo, povsod boš najdel svojo slovensko
1331	125		žlahto.
1332	126		Slovenji jezik le tisti malo obrajta, ki sveta ne
1333	127		pozna ino ne ve, kakšni ljudje po sveti živijo. Podoben
1334	128		je tak nevednemu otroku, kteri tudi misli, da je Celovško
1335	129		jezero največje morje na sveti, ino da unkraj Lojbela je že
1336	130		konec sveta.
1337	131		3.Je pa morebiti slovenji jezik tako grd ino ne-
1338	132		zarobl[j]en, da bi nas mor[a]lo sram biti slovenje go-
1339	133		voriti? - Lepe so pridige v nemškem jeziki, – pa tudi
1340	134		božji nauki v slovenjem jeziki lepo teko, se lehko človeških
1341	135		src primejo in dober sad obrodijo. Prijetne so pesmi
1342	136		nemške, al’ prijetnej tud pesmi slovenske, ki se lepo gladko
1343	137		zlagajo in po nebeško naše srce razveselijo. Za tega
1344	138		del Slovenci po vseh krajih tako radi pojo. – Kdor svoj
1345	139		matern[i] jezik zavrže ter ga pozabi in zapusti, je zme-
1346	140		denemu pjancu podoben, ki zlato v prah potepta ino ne ve,
1347	141		koliko škodo si dela. Slovenji starejši, ki slovenje
1348	142		znajo, pa svojih otrok kar slovenjega jezika ne učijo, so ne-
1349	143		hvaležni hišniki, ki svojim otrokom drago domačo reč,
1350	144		slovenski jezik, zapravijo, ki so jim ga njihovi dedi izro-
1351	145		čili. Podobni so taki očetje ino matere slabim gospodar-
1352	146		jam, ki svojo očetno gospodarstvo predajo, drugo pohištvo
1353	147		kupujejo, posled[nj]ič pa večdel beraško palico najdejo. – Kar
1354	148		je oče dobrega od svojih starih prejel, mora svojem
1355	149		sinu zapustiti, ino kar se je mati od svoje matere hvalev-
1356	150		rednega naučila, bo tudi svoji hčeri zapustila. Materni
1357	151		jezik je najdražja dota, ki smo jo od svojih starih za-
1358	152		dobili; skrbno smo ga dolžni hraniti, olepšati ino
1359	153		svojim mlajšim zapustiti. ^loveški jezik je talent, katerega
1360	154		je nam Gospod nebes ino zem[l]je izročil, da bi z njim baran-
1361	155		tali ino veliko dobička storili. Kdor svoj matern[i] slovenski
1362	156		jezik pozabi, malopridno svoj talent zakopl[j]e; Bog bo en-
1363	157		bart terjal ino vsi zaničuvavci svojga poštenega jezika bojo
1364	158		v vunajno temo potisnjeni. Oj, ljubi, lep ino pošten, slo-
1365	159		venski materni jezik, s katerim sem prvič svojo ljubez-
1366	160		n[j]ivo mamo ino dobrega ateja klical, v katerem so me
1367	161		moja mati učili Boga spoznati, v katerem sem prvobart
1368	162		svojega Stvarnika častil; – tebe hočem kakor najdrajži
1369	163		spomin svojih rajnih starejšev hvaležno spoštovati ino ohra-
1370	164		niti, za tvojo čast ino lepoto po pameti, kolikor premorem,
1371	165		skrbeti; v slovenjem jeziki do svoje posledne ure Boga
1372	166		najrajše hvaliti; v slovenjem jeziki moje ljube brate in sestre
1373	167		Slovence najraje vučiti ino želim, kakor hvaležen sin moje
1374	168		ljube matere, da kakor je moja prva beseda slovenja
1375	169		bila, naj tudi moja posledn[j]a beseda slovenja bo. – Tudi
1376	170		vsak pošten Slovenc ravno to želi; mislim, da želite ravno
1377	171		to tudi vi. Kako se pa naj to po pameti zgodi, v II. deli poslušajte.
1378	172		II.
1379	173		Usmilen Bog, vsegamogočni Stvarnik je človeku dušo
1380	174		ino truplo dal. Truplo potrebuje poštenega oblačila,
1381	175		duša pa zgovornega jezika; kar je za truplo oblačilo,
1382	176		to je duhu jezik ino beseda. Vi skrbite svojo telo lepo ob-
1383	177		lačiti; ali bote svoji duši pozabili pošteno govorjenje preskr-
1384	178		beti? Veliko starešov med vami novo šego ima svoje
1385	179		otroke le po novi šegi učiti, ino [im]ajo svoj star slovenji
1386	180		marn celo pozabiti. Oh to je hudo delo ino velika zguba.
1387	181		Ravno v tem jeziki, ki so vas vaši ljubi starejši žebrati ino
1388	182		lepo marnvati vučili, ste dolžni tudi vi svoje otroke
1389	183		učiti: al’ ne, tako niste vredni dobri sini ino hčere svojih
1390	184		poštenih starešov biti; zakaj hudobec je, ki svojih sta-
1391	185		rih ne spoštuje; – tudi oni vas kdaj po vstajenji za
1392	186		svoje mlajše ne bodo hotli spoznati. – Govorjenje, ki st[e] ga
1393	187		od svojih prednikov prejeli, ste dolžni svojim otrokom
1394	188		kakor žlaht[no] last[n]ino (najdražje blago) zapustiti. Otroci,
1395	189		ki slovenje marnvati od svojih slovenjih starešev se ne naučijo,
1396	190		veliko premoženje zgubijo, ki se več povrniti ne da.^*) Koli-
1397	191		kor jezikov kdor marnvati zna, tolikov člove-
1398	192		kov velja. Boljše je, da jih slovenje marnvati naučite,
1399	193		kakor bi jim kapital zapustili; saj ne veste, kamo vaši
1400	194		otroci pridejo, al’ si ne bojo še v slovenjem jeziki kruheja
1401	195		služili. Tudi učeni imenitni gospodje se slovenje marnvati
1402	196		uče; kako nemarno bi bilo, da bi stareši vi svoj materni
1403	197		jezik svojih otrok ne učili, kakor so naučili vaši očetje ino
1404	198		matere vas. – Slovenci, ki svoj jezik malopridno zata-
1405	199		jijo ino hočejo Nemci biti, so podobni neumnemu kmetu, ki
1406	200		svojo kmetiško suknjo izsleče ino gosposko nositi začne, da
1407	201		potem ni gospod ne kmet. Rojen Slovenc, ki svoj narod
1408	202		zataji, je podoben prigreti jedi, ki nobenemu zdrava ni;
1409	203		taki človek svojega rodu žlahtne lastnosti pozabi ino
1410	204		se nemških slabost privadi ino je kakor preoblečen vran
1411	205		od vseh zaničvan.
1412	206		2. Ne bodi vas sram da ste Slovenci; to naj bo
1413	207		naša čast; in naj nas naši sosedi le zaničujejo, oni ne
1414	208	*Tako nerodno delajo Slovenci, kteri za nemško mejo
1415	209		prebivajo;vsakih pet […] let se nekolko hiš ponem-
1416	210	šči. – Še malopridnej ravnajo mestlani ino tržani
1417	211		v sredi med Slovencami; otrokom slovenskega učiti se ne
1418	212		najo, ino odraščeni otroci stariše kolnejo, kedar
1419	213		se odraščeni morjo slovenščine s težavo učiti, ktire bi se
1420	214		bili otroci igraje lehko privadli.
1421	215		vedo, kaj delajo. Ravno oni, ki nas zasramujejo, so tudi
1422	216		pred nekolkimi letmi Slovenci bili, kakor smo mi; po-
1423	217		nemščili so se, zapravili nebeški dar slovenskega jezika ino
1424	218		zdaj ravno za toliko manj veljajo, za kolikor manj jezikov
1425	219		znajo. Ravno tak bi tudi vi ino vaši otroci v kratkih letah
1426	220		za enega človeka manj veljali, ako bi slovenje marnvati kar
1427	221		več ne znali; kar bi bila za vašo žlahto velika zguba in greh.
1428	222		3. Ne zaničujte ptujih jezikov ino se nemš-
1429	223		kega le skrbno učite; lepše bo vam, ki znate jezika dva,
1430	224		kakor Nemcam, ki znajo le samo enega. Lohkej bote si vi
1431	225		ino vaši otroci po sveti pomagali, ako slovenje ino nemško
1432	226		zastopite in govorite. Tako bote vi dobremu zvestemu hlapcu
1433	227		podobni, ki je od Boga dva talenta prejel ino je z njima
1434	228		dva druga pridobil. Za to ga je Gospod pohvalil ino črez
1435	229		veliko postavil.
1436	230		Al’ kedar se vi nemškega učite al’ svoje otroke, učite,
1437	231		na te karte, da bi svoj[e] poštenje ino dobro vest za-
1438	232		pravili. Veliko jih je, ki si hudobnega najprej na-
1439	233		učijo, namreč po nemško kleti ino pa grdo marnvati. Od
1440	234		vsake take besede bo enkrat na sodbi odgovor.
1441	235		Drugi slovenji stareši na gorn[j]em Koroškem dajo svoje
1442	236		otroke na Nemško med lutrane ino ne porajtajo, da otroci,
1443	237		mladi fantje ino dekleta, pri takih le prepogosto pravo vero
1444	238		zgubijo ino zapravijo dobro vest. Veliko mladenčov se na
1445	239		Nemškem navadi slabo živeti, predobro piti ino jesti; veliko
1446	240		jih svojo nedolžnost zgubi. Oh, to je slaba šola, v kateri se
1447	241		za nemški jezik nedolžnost, poštenost ino večkrat clo prava
1448	242		kršč[anska] vera da. “Kaj pomaga človeku, naj ves svet
1449	243		pridobi, naj bi vse angelske jezike govoril, ako
1450	244		prave krš[čanske] ljubezni nima in svojo dušo zgu-
1451	245		bi. – Skrbite, pošteni Slovenci, svojim otrokom za
1452	246		nemško besedo; al’ skrbite jim tudi za poštene ljudi, za
1453	247		pošteno kršč[ansko] hišo, v katero jih daste.
1454	248		4. Prizadevajmo si, vsaki po svojem stani, po-
1455	249		šteno ino prav po krščansko živeti, kakor so naši
1456	250		prejniki, stari Slovenci, živeli. Slovenci so bili od nekdaj dobrega
1457	251		usmilenega srca; radi so potrebnim pomagali ino sose-
1458	252		dom dobro storili. Tako še tudi zdaj po nekterih krajah drugi
1459	253		za drugega tako skrbijo, da med njimi nobenega ubožca
1460	254		ni. Noben ne pogori, da bi mu vsi ne pomogli. Slovenci so
1461	255		bili od nekdaj pridni delavci, ki so polje marl[j]ivo obde-
1462	256		lovali ino živino lepo redili; krivico komu storiti jih je bilo
1463	257		strah. Rajši so sami krivico trpeli. – Pokažimo tudi mi, da
1464	258		smo poštenih očetov pošteni sini, da naši nemški so-
1465	259		sedi lažejo, ki nas Slovence dolžijo, da smo zaviti. – Slovenci
1466	260		so od nekdaj radi Bogu služili ino so bili dobri krist-
1467	261		jani; – tudi mi ne pozabimo svojga Boga in tudi on nas
1468	262		ne bo zapustil. “Vsi jeziki naj spoznajo, da je Go-
1469	263		spod Jezus Kristus v veličastvi Boga Očeta. Fil.
1470	264		2, 11. Tako bomo mi dobri otroci Očeta nebeškega;
1471	265		bratje ino sestre Jezusa Kristusa, tempelj sv. Duha, ki bo
1472	266		pri nas vsakem prebival ino nam svoje nebeške dare delil.
1473	267		To je vsakemu rodu največja hvala ino čast.
1474	268		Sklepanje
1475	269		Ljubi Slovenci, bratje ino sestre moje! Dve reči med
1476	270		nami moje srce največ žalostit[a]. Prva žalost moja je, da
1477	271		nas neki Nemci, naši sosedi dostibart zaničujejo. Oh,
1478	272		zadržimo se tak, da bomo vse časti ino hvale vredni
1479	273		pred Bogom ino pred ljudmi; tako bomo gorečo voglje
1480	274		na glavo svojih nasprotnikov nakladali in ne bojo imeli kaj
1481	275		zoper nas slabega govoriti naši sovražniki.
1482	276		Druga žalost, ktere moje srce boli, je slaba navada
1483	277		Slovencov, da se svojega rodu ino jezika sramujejo ino
1484	278		še marnvati po slovenje nočejo, ako jih v maternem jeziki
1485	279		ogovorim. O [ne]karte tega! Ljubite svoj rod, spoštujte
1486	280		svoj jezik. Za čast svojega jezika vsak pošten mož bolj skrbi
1487	281		kakor pošten ženin za čast ino poštenje svoje neveste. Pred
1488	282		Bogom ni nobenega razločka med Nemcam ali Sloven-
1489	283		cam; vse za ljubo ima, ki njemu zvesto služijo. – Kakor
1490	284		se je sv. Duh v podobah velikoterih jezikov prikazal, ravno
1491	285		tak naj v vseh jezikih se Bog hvali ino časti, v lepi slogi,
1492	286		zastopnosti ino kršč[anski] ljubezni. Ino kakor je Bog sv. Duh
1493	287		vse narode ino jezike v svojo sveto Cerkev poklical, ra-
1494	288		vno tak bo tudi enkrat vse svoje zveste služabnike v svojem
1495	289		učenem kraljestvi združil. –
1496	290		Tamkaj bomo, kakor sv. Janez govori, iz
1497	291		vseh narodov ino jezikov, ki jih noben šteti ne
1498	292		more, pred tronom božjem stali ino pred Jagnetom
1499	293		novo pesem peli: “Hvalo našemu Bogu ino Jagnetu,
1500	294		ki je nas skoz svojo kri iz vseh narodov, jezi-
1501	295		kov in l[j]udstuv prikupil.” Skriv. raz. 7 - 9. Oh, [da bi]
1502	296		tudi nas Slovencov, kakor nas je na zeml[j]i med vsemi
1503	297		našmi sosedmi največi število, tudi največ tam pri
1504	298		Očetu nebeškemu bilo! Amen.
1505	299		Slomšek