Avtorske pravice za to izdajo ureja licenca
This work is licenced under the
Vir te elektronske izdaje je literarna zapuščina Antona Podbevška in drugi viri, navedeni
v predgovoru. Iz tega rokopisnega gradiva so bili
pripravljeni prepisi v urejevalniku besedil in digitalni posnetki. Pomemben vir iz
pesnikove zapuščine je bil tudi izvod zbirke
Delo za to izdajo sta financirali Elektronske znanstvenokritične izdaje slovenskega slovstva
.
Deljaji na koncu vrstic v prepisih so ohranjeni in niso posebej označeni.
Izdaja
Znanstvenokritična izdaja v elektronskem mediju prinaša vrsto prednosti: splošno in
brezplačno je dostopna preko spleta, mogoče jo je shraniti neposredno na računalnik,
uporabljati navzkrižne povezave znotraj besedila ter hitro primerjati različice v
vzporednih predstavitvah. Elektronska izdaja je izvorno zapisana v jeziku XML v skladu s
priporočili iniciative za zapis besedil
Elektronski izdaji Podbevškovih pesmi se je v začetku leta 2009 pridružila tudi tiskana
znanstvenokritična izdaja
Anton Podbevšek (1898–1981) je bil na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU že pred časom uvrščen med avtorje, katerih besedila bi bilo primerno zbrati, urediti in objaviti v obliki elektronske znanstvenokritične izdaje. Tej odločitvi v prid govori več razlogov. Med njimi je gotovo dejstvo, da opus pesnika, ki je vse do danes doživljal zelo nenavadno recepcijo in ki po mnenju večine poznavalcev predstavlja začetnika slovenske zgodovinske avantgarde, doslej sploh še ni bil ustrezno in v celoti objavljen. Poleg tega je bilo že iz hitrega pregleda gradiva mogoče sklepati, da se bodo ob tem avtorju pojavili problemi, ki bodo omogočili produktivno soočenje s specifičnimi novimi možnostmi, ki jih nudijo elektronske izdaje, ko gre za besedila avantgardističnih avtorjev. V resnici so ti problemi pomagali izostriti refleksijo o tem, kakšne standarde naj bi na splošno izpolnjevale znanstvenokritične izdaje v elektronskem mediju. Hkrati je relativno majhen obseg Podbevškovega opusa omogočil dovolj hitro uresničitev projekta. Priprave na izdajo so se začele odvijati, odkar je bil junija 2004 z varuhinjo pesnikove zapuščine, njegovo hčerjo Asto Mohorič, sklenjen dogovor, v katerem je inštitutu posodila rokopisno gradivo in privolila v sodelovanje v projektu – komaj bo zadoščalo, če se ji za pripravljenost in dobro voljo tudi na tem mestu iskreno zahvalimo. Gradivo, ki je prišlo na inštitut kot Podbevškova literarna zapuščina, je bilo zelo raznoliko in je vsebovalo številne uganke, tudi take, ki so pripravo izdaje dodatno zapletle.
Nadvse nenavadna je bila tudi Podbevškova pesniška kariera. Aktivno je kot
šestnajstletni provokator vstopil v pesniško areno v začetku leta 1915 (z Žoltimi pismi)
in zatem deloval in buril duhove le kratek čas, pretežno med letoma 1915 in 1925. Večina
njegovih najpomembnejših pesmi je nastala najpozneje do leta 1920, revijalne objave pa
so zamejene z letnicama 1919 in 1922. Poleg edine zbirke
Po prejemu in pregledu gradiva iz zapuščine in zbiranju vseh znanih objavljenih in
neobjavljenih Podbevškovih pesmi je bil najprej izdelan delovni uredniški načrt izdaje.
Prva faza je obsegala izdelavo kakovostnih skenogramov. Rokopise iz Podbevškove
zapuščine in ročno popravljeni izvod
Podbevškov pesniški opus obsega revijalno objavljene pesmi, ki so izhajale v revijah
(
Večji del danes znanega neobjavljenega gradiva pa se nahaja v Podbevškovi literarni
zapuščini. Ta kaže nekaj zanimivih potez. Mogoče je sklepati, da so vsaj nekateri izmed
ohranjenih rokopisov in tipkopisov iz literarne zapuščine nastali po drugi svetovni
vojni, konec petdesetih, morda v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja ali celo
pozneje; medtem pa je za del gradiva mogoče zanesljivo trditi, da je ohranjen še iz
obdobja Podbevškovega javnega pesniškega delovanja. (V zapuščini naj bi bila tudi Žolta
pisma, domnevni prepis tega »slovenskega avantgardnega manifesta«, a jih tam ni, četudi
bi po izjavi Denisa Poniža, ki je faksimile razvpitega dokumenta objavil v reprintu
Med ohranjenimi pesmimi se nekatere pojavljajo v več variantah, na primer v rokopisu in
tipkopisu ali v več rokopisih. Zdi se, četudi ni docela gotovo, da so tipkopisne
variante bolj dodelane od rokopisnih. Rokopisno gradivo je neurejeno in raztreseno po
različnih mapah, katerih organizacija je kaotična in ne omogoča kakšne smiselne
ureditve. Ovojne mape različnih barv in kakovosti vsebujejo različno število besedil,
tudi uporabljeni papir je iz različnih virov in različne kakovosti. Zanesljiva datacija
nastanka rokopisov ni mogoča. Vtis je, da gre večinoma za pesemske osnutke, ki so
pogosto prečrtani, raztrgani ali do kraja neberljivi in počečkani. Rokopisi in tipkopisi
so včasih datirani z letnicami med 1912–1920, vendar letnica z datacijo verjetno
zaznamuje nastanek originalne pesmi, ne pa nastanka konkretnega prepisa ali različice.
Poleg tega najdemo v zapuščini še zanimiv načrt za zbirko
Z izdajateljskega vidika se je kot največji izziv izkazalo dejstvo, da imamo ohranjen
originalni izvod
Tako meni tudi Poniž, ki je v zvezi z izdajanjem Podbevška skupaj z Dolenjsko založbo
že opravil pomembno delo – in sicer je v začetku devetdesetih nastal ponatis zbirke, ki
je omogočil, da je zbirka v originalni podobi mnogo bolj dostopna, kakor je bila pred
tem. Poleg tega je slovenska javnost v tej izdaji dobila tudi faksimile Žoltih pisem.
Poniž oporeka Vidmarjevim izjavam o tem, da se je Podbevšek svoji mladostni poeziji
menda odrekel, ker se z njo ne strinja več. Trdi, da je pesnik imel trden namen še
enkrat natisniti zbirko. O tej volji pričajo tudi popravki na originalni izdaji, četudi
bo iz narave in doslednosti teh popravkov razvidno, da je pesnik v svojih namerah ostal
na pol poti. Ravno narava teh popravkov je v resnici razlog, da bi kakršna koli knjižna
oblika poskusa izdaje »popravljenega«
Narava Podbevškovih zapisov in popravkov, vpisanih v izvod prvotiska
Glede tipologije zapisov je smiselno ločevati med »komentarji« in »besedilnimi
popravki«. Med
Drugi tip številk, ki se pojavljajo v obliki komentarjev, je
Tretji tip številk se pojavi na koncu vsake pesmi: vse pesmi so dosledno
Poleg številk se pojavljajo še manjši zapisi, ki jih je najverjetneje mogoče
označiti za komentarje in bi mogoče služili nadaljnjemu procesu priprave na nov
natis zbirke, do katerega pa ni prišlo: taki so recimo komentar »Amerika!« ob prvi
pesmi ali robne
Posebej zanimiv tip komentarja so štiri
Drugi, obsežnejši in tudi pomembnejši tip zapisov so
Najopaznejše značilnosti popravkov so naslednje:
Če odmislimo nedolžne slogovne in pravopisne popravke, ki v besedilo ne posegajo globoko, bi lahko tvegali hipotezo, da je sicer tendenca popravkov dvosmerna:
odpravljanje slogovnih posebnosti, nekakšna »normalizacija«, ki meji celo na depoetizacijo, včasih pa se le izogne prežvečenim slogovnim figuram in besednim zvezam;
popravki, za katere se zdi, da so ključni pri ugotavljanju pozicije lirskega subjekta in njegovega odnosa do upesnjenega sveta; pesnik je seveda v desetletjih po nastanku pesmi korigiral mladostne nazore.
Dober primer za ilustracijo tega je Titanova noč, ki je močno predelana – prva polovica je skoraj v celoti nadomeščena z novim besedilom. Značilno je, da je prvoosebni lirski subjekt premeščen v tretjo osebo. Gre morda za distanco do mladostnega »titana«? V Izumitelju na zemlji so nadomeščene nekatere obrabljene metafore (npr. kolo življenja – življenje; železna kača – vlak, odstranjene komparacije »z rokami kakor orumenelo listje na posušenem drevju«, »kakor crkajoča mačka«). Nekateri izrazi so nadomeščeni s splošnejšimi: »zaprašene pivovarne« postanejo »tovarne«, »živinski ljudje s srebrnimi zvezdami« so le še »zdravniki«. V pesmi V mesečini najdemo take popravke: »Ko so padli name mraki« je spremenjeno v »Ko se je zmračilo«, »tenkolasa« ljubica postane »dolgolasa«. Spet se zdi, da gre za namerno poenostavljanje, depoetizacijo pesniškega izraza.
V Čarovniku iz pekla je nekoliko samovšečna vizija krutega lomilca ženskih src močno spremenjena. Kar nenavadno se zdi, da je avtor podobo, ki je že v izvirni različici nacionalistična, konkretiziral s še stvarnejšima oznakama »slovenski« in »Srednja Evropa«. Tudi tu se namesto »dežele, kjer citrone cveto« pojavi stvarnejši referent, »Severna Italija«. V Plesalcu v ječi so popravki pogosto vezani na reduciranje števila komparacij. Cesar postane Veliki rabelj, bela žena pa smrt. Odstranjeni so pridevnik »hienski« za ministre, primerjava cesarja z orangutanom ter žena z jeguljami. Odstranjena sta tudi značilna stavka »da so nebesa zadnje in največje razočaranje« in »poslanim mi v skušnjavo od njega, najvišjega«; zdi se, da ta poseg dodatno »prizemljuje« sicer redke elemente transcendentnega. Pač pa je nadomeščena tudi ena od ključnih besed v vizionarskem zaključku pesmi, in sicer »daljnovidec« postane »oblikovalec«. V zaključnem oklepaju je podoba »zvezdarne« spremenjena v »nebotičnik«. Zadnja vizija »nevidnega klavirskega virtuoza, obdanega z angelskim zborom«, je spremenjena v »nove rimske ceste in nova ozvezdja« itd.
Ti popravki utegnejo zbujati predvsem začudenje, kako je mogoče, da so se Podbevškovi
mladostni ustvarjalni nazori tako spremenili: več desetletij pozneje »prenovljen«
Ena najdaljnosežnejših potez elektronskega medija nasploh je poleg pluralizacije dostopnosti tudi odprava prostorskih omejitev – pri postavitvi niza podatkov na svetovni splet je edina omejitev velikost strežnika, kar pa za tekstovne datoteke že dolgo več ne predstavlja težave. Tako se izdajatelj elektronske izdaje v izhodišču ne sooča več z vprašanjem razpoložljivega prostora, kot se praviloma zgodi, ko gre za objavo v tiskanem mediju. Ne sooča se več s problemom medija, saj je mogoče reproducirati besedila, zvoke, slikovne zapise ali video, pač pa z nadležnim problemom, kje se ustaviti, kje začrtati meje izdajateljskega izbora in kako zadevo prezentirati v smislu različnih hierarhičnih ravni, ki jih omogoča splet. Hkrati se ne sooča več z dokončnostjo udarca tiskarske črke na bel papir, ki zapečati natisnjeno knjigo v enkratnost in ne dovoljuje več popravkov in nadgradnje, saj mrežna objava ostaja vedno odprta za odpravljanje napak, izboljšave in dopolnitve. Hkrati mora izdajatelj upoštevati še, da za razliko od knjige struktura spletne strani ni linearna, ampak mrežna, prepletena; in ta notranja poteza elektronske objave narekuje odmik od dosedanjih praks in iskanje novih, mediju prilagojenih rešitev.
Glede Podbevškovega opusa je mogoče načela, ki so vodila snovanje in urejanje
elektronske izdaje, povzeti nekako takole. Podbevšek je z Žoltimi pismi in zbirko
Odprtost elektronskega medija omogoča tudi poznejšo nadgradnjo, recimo v primeru
odkritja novih dokumentov ipd. Ravno tako bi bilo mogoče koncept izdaje v prihodnje
razširiti tako, da se v objavo vključijo specifični odzivi tedanje kritiške in celotne
kulturniške javnosti: del avantgardističnih manifestacij je prav zbujanje odzivov in za
študij avantgarde so ti ravno tako pomembni kot sama besedila. Ob tem seveda nikakor ne
gre spregledati Podbevškovih lastnih izjav o literaturi, poetoloških komentarjev ipd.
Zanimivo bi utegnilo biti tudi gradivo, ki ga je pesnik zbiral za svoji monografiji o
Groharju in Jakopiču ali za turistično brošuro o Dolenjski, ter kazalo iz Podbevškove
antologije
Elektronska izdaja omogoča preseči stare okvire razmišljanja, saj bistveno nadgradi in
presega možnosti, ki jih kot vir za študij lahko nudi knjižna. Med posebnimi problemi je
ob tej konkretni izdaji mogoče izpostaviti tudi značilno likovno oblikovanost
Podbevškovih pesmi, ki smo ji v okviru elektronske izdaje skušali dati ustrezno težo.
Hkrati je medij objave bralcu olajšal primerjanje večkrat objavljenih pesmi in tistih
pesmi, ki jih je pesnik kasneje popravljal. Največji metodološki izziv pa je bil objava
Glede različnih tipov prepisov, ki se pojavljajo v izdaji, je treba pojasniti
naslednje: revijalne objave pesmi, objavljena pesniška zbirka in pesmi, ki so v
zapuščini ohranjene v obliki tipkopisov, so dosledno prepisane
Glede strukture in organizacije celotne izdaje zbranih pesmi sta se v času priprav na izdajo zdela smiselna dva pristopa. Prvi bi se skušal čimbolj približati kronologiji nastanka pesmi ne glede na to, ali so bile v času pesnikovega življenja objavljene ali ne. Taka izdaja bi se začela z mladostnimi rokopisi (Jesenska impresija, Žolta pisma ...), nadaljevala z revijalnimi objavami in pesniško zbirko ter se ustavila pri (domnevno) starostnih rokopisih. Drug mogoči pogled na celoto je bil delitev gradiva na objavljeno in neobjavljeno. Oba pristopa sta sicer legitimna – s tem da prvi favorizira gledišče avtorstva in ustvarjalnosti, medtem ko drugi tiho privilegira opozicijo objavljeno/neobjavljeno kot enega od primarnih socioloških konceptov. Na koncu je pretehtala druga možnost, a tako, da se znotraj posamezne kategorije upošteva kronološko načelo, če je to le mogoče. S kronologijo seveda ni težav pri objavljenih delih, medtem ko je pri rokopisih in tipkopisih iz zapuščine natančnejša datacija skorajda nemogoča, Podbevškovi komentarji ob tem pa so morda celo zavajajoči. Tako je skupina neobjavljenih pesmi razpadla v tri kategorije: nesporne mladostne rokopise (iz Šlebingerjeve, Stelètove, Jakčeve in Jarčeve zapuščine), rokopise iz Podbevškove zapuščine, ki jih je težko datirati, saj so nastajali v več ustvarjalnih fazah, ter tipkopise iz iste zapuščine. Druga in tretja skupina nista urejeni po nobenem zanesljivem ključu, ne kronološkem, ne tematskem. Pesmi so razvrščene tako, kot so bile prejete in vložene v različne mape, v katerih je bilo tudi nepesemsko gradivo. Izbor faksimilov v tej skupini je nekoliko širši od izbora prepisanih pesmi, saj so bili faksimili izdelani tudi tedaj, ko bi bil kakršen koli prepis praktično nemogoč.
Priprava elektronske izdaje Podbevškovega opusa je potekala podobno kot že več
prejšnjih izdaj v sklopu projekta
Pomembna prednost digitalne izdaje pred papirno je možnost medsebojnega povezovanja elementov besedila. V pričujoči izdaji uporabljamo navzkrižne povezave v sledečih primerih:
Kjer neka pesem obstaja tako v faksimilu kot v prepisu oz. prepisih, so ti vidiki enega besedila med seboj povezani, kar omogoča vzporedni prikaz posameznih vidikov.
Kjer se komentar sklicuje na neko pesem ali drug razdelek, je temu imenu smiselno dodana povezava oz. povezave na ta razdelek. Povezav je v splošnem pravzaprav več, saj lahko ena pesem obstaja v faksimilu in prepisih, poleg tega pa še v več različicah.
Končno je za lažjo navigacijo po izdaji kot dodatek na razpolago s povezavami opremljen abecedni seznam vseh pesmi v vseh njihovih vidikih. Posebej za dopolnjeno drugo izdajo (poleti 2009) je bila izdelana tudi obsežna Bibliografija o Podbevšku, novomeški pomladi in slovenski zgodovinski avantgardi. Kjer se je izkazalo potrebno, so posamezne bibliografske enote opremljene s komentarji.
Elektronska izdaja je dokumentirana v pričujočem uvodu, pa tudi formalno, z zapisom TEI. Vsaka izdaja TEI ima namreč kot obvezen element glavo, nekakšen razširjen kolofon, ki označeno besedilo dokumentira, vsebuje pa bibliografske, uredniške, taksonomske in druge podatke o izdaji. Tako ima tudi Podbevškov opus v pričujoči izdaji svojo glavo TEI, ki delo podrobno opiše s pomočjo vnaprej definiranih kategorij.
Čeprav prinaša zapis TEI vrsto prednosti, pa namenoma ni usmerjen v videz dokumentov.
To je prepuščeno t.i. stilom, ki opisne oznake TEI udejanjijo na nekem specifičnem
mediju oz. platformi. V projektu
Uporaba predizdelanih datotek HTML ima v primerjavi s postavitvijo namenskega orodja še eno prednost: celotno izdajo (torej XML, HTML ter slike faksimilov) je mogoče enostavno prenesti na posamezen računalnik in jo brati tudi brez povezave z medmrežjem in brez instalacije posebnih programov.
Razdelek obsega prepis vseh revijalno objavljenih pesmi Antona Podbevška, ki so
trenutno v evidenci (brez posmrtnih revijalnih objav). Razvrščene so kronološko po
datumu objave, natančnejši podatki so zabeleženi v opombah k posameznim pesmim. Objave
je mogoče časovno zamejiti med letoma 1919 in 1922, večinoma pa so pesmi izšle v
Bliskoma so zginjale vasi, mesta, gozdovi.
Rdeče so bile pokrajine kakor škrlat:
videl, da so me držale objetega številne mavrične kače – toda jaz sem
se dvigal
še hitreje, kakor na glavo postavljen zračni vrtinec, njih v čudnem
ognju svetlikajoče
se meduzine glave z baziliskovimi očmi so se odmikale od
mene in predirale s svojimi
pogledi kakor meči moje vedno nemirno srce, ki se
je zdelo kakor reflektor – temo
pred seboj sem videl razsvetljeno kakor bi imel
na prsih pritrjeno električno luč,
– in že sem jih videl, ko so se s svojimi
dletastimi zobmi zasekale v moja prsa, ki
so se mi zazdela kakor nezaklenjen
tabernakelj, lomile in zastrupljevale hostije v
mojem ciboriju.
letečo veverico, moji tenki in mehki ženski lasje
so plapolali v vetru kakor zastavice,
roke in noge, ki so se zdele kakor
prebodene, in peroti so bile kakor žive plamenice,
– in ko sem prijel z
gorečimi rokami ostudno belouško, ki mi je stiskala grgrajoče
grlo in ki sem jo
vrgel v velikem loku od sebe, sem začutil okoli vratu na dolgi
verižici visečo
srebrno piščalko, dar belih vil rojenic.
v vetru ugašene
baklje in sem hotel življenje proč vreči kakor plašč z ramen!)
mrzlično rekel gnusnim kačam: “Dajte mi okostnjaku zrcalo, da se vidim!” In
od-
govorile so mi s smehom, bolnim do blaznosti: “Ti, ki se zdiš duševno
antilopa in
telesno krastača, poglej v daljo in se boš videl!”
nebesa, dragoceni kamni v trnjevi kroni okoli glave kakor zvezde,
možgani moji
kakor oblaki, meso kakor zemlja, žile kakor vodovodi, kosti kakor
gore, potne
kaplje kakor jezera, lasje kakor drevesa, in solze v mojih očeh
kakor morja.)
zlomljen lok, zagrabil sem kakor v sanjah
srebrno piščalko in jo dal v drgetajoča
usta. Ob žvižganju iz nje, ki je šlo
skozi mozeg in kosti, so pričele besneče in leveče
se kače s plesom, – ovijale
so se me, stegovale napihnjene vratove, ki so brodili
malo preje po moji krvi,
in sikale s svojimi dolgimi, razcepljenimi jeziki. In videl sem
pod seboj še v
ognjenih plamenih velikanske krokodile, ki so hlastali po meni, mastili
se z
mojim mesom in kostmi, – curki moje krvi so padali v makova polja – in sebe,
kakor da sem izstreljen, vedno više in više se dvigati. Iz moje glave so
pričeli leteti
kondorji, orli, sokoli, slavčki, škrjančki in cel roj ptičev. In
sem si rekel: “To so
moje misli!”
začeli so udarjati silni gromi in videl sem temo
nad seboj na gosto posejano z
ognjenimi strelicami.
ljeni na zemljo, drugi so leteli v zračne dalje kakor
preganjani.)
kakor v bengaličnem ognju, – kmalu sem
se zdel skozi in skozi prestreljen, toda
jaz sem še vedno in še hitreje letel
in žvižgal na srebrno piščalko, dar belih vil
rojenic, in mavrične kače so
dvigale meduzje svoje glave in se mi priklanjale.
Tedaj sem naenkrat zagledal v
svoji levi roki vladarsko žezlo, ki se mi je zdelo
kakor papeška palica,
prenehal sem z žvižganjem in pričel peti s svojim tenornim
glasom.
močnejše doze.)
hlastali po meni, leteli iz
moje glave ptiči, gromi udarjali, in vrtali me bliski, jaz
vedno trpeči pevec
pa sem pel kakor še nikoli, in z utrinkom zvezde repatice sem
spoznal, da ne
bom s svojim nebeškim petjem nikdar prenehal.
so se
mi zdeli kakor orjaške gosli.
lepše pričenjal?”)
svetilka in ki je drvel kakor blazen vrag skozi
dremotno razsvetljeno prestolico, pogreznjeno v
nočno spanje.
(V mesečni noči v družbi čudežnih rajskih ptic, ki so me obkrožale, sedečega v
nočni srajci
z dolgimi in širokimi rokavi v mojega očeta hiši in pele o meni,
morskem svetilniku.)
Štiri razsvetljena okna so v me strmela, ko sem se odpravil iz mesta kakor po
tipkah
klavirja in sem se oziral v oblačno nebo. In sem si mislil: O, kdaj Ti
bom enak, nebeški
slikar? Kar zjutraj naslikaš, spreminjaš vsak trenutek,
včasih celo naenkrat razkosaš z
nožem belo platno, poškropiš ga s curki svoje
krvi in pokriješ z viharjem svoje duše.
In že sem slišal odgovor, kakor da
govori k meni brneč brzojavni drog: Kolikokrat si
Samo na njo ponosno in z bičem v rokah, ki najbrž ne bo nikdar vedela, da sem jo
ljubil,
sem mislil, na njene bele roke, ki me mogoče objemajo v sanjah, njena
alabastrova prsa,
iz katerih bi bolan pil kakor iz vrča, njene črne lase, o
katerih se mi zdi, da segajo do tal
in ki bi me v opojnih nočeh pokrile, da ne
bi več videl večnokrožečega solnca, njeno vitko
telo, ki bi se žejno naslajalo
z mojo krvjo, ki je kakor šampanjec in ki bi ji jo ponudil v
zlati čaši.
Zasovražil pa sem bolj kakor kdaj bledo ljubico, ki hodi za menoj z opotekajočimi
nogami, da se vrže suženjsko v prah pred menoj in me prosi z objokanimi očmi za
ovel
nagel v moji gumbnici. In že sem stal pod gigantskim slavolokom modrijanov
od vstvarjenja
sveta, ki je še vedno brez strehe in skušal pasti v nje, ki so
gledali svojo okolico s plešami
na glavah in s čeli kakor bi gledal
globokobrazdaste njive. Stal sem ravno na levi strani
slavoloka in ko sem se
videl kakor otroka, ki sem že metal mlinske kamene proti nebu,
sem se počutil
silno nesrečnega. Bilo pa je nekaj nenavadnega, ko sem videl, da mi kame-
“Zame ne živi nobena rožica na svetu, nobena dušica, nobena zvezdica,” sem si
zatrjeval
z brezprimernim peklom v srcu in s slastjo ogledoval britev, s katero
sem si hotel prerezati
na zapestju bolno utripajoče žile. Takrat sem naenkrat
zagledal v daljavi vrsto delavcev
z žvižgajočimi in v solncu blestečimi kosami,
ki so se vzdigovale, padale, dolge in ostre
vratove proti meni namenjene in se
mi bližale. Sedel sem v visoki travi in za svojim
hrbtom sem imel v tla zasajen
drog z mrežo za metulje. In ko sem imel ta prizor iz svojega
mladostnega
življenja v najrazličnejših barvah pred očmi, kakor bi gledal v spektrum,
sem
se vprašal: Ali sem dovolj močan, da se mi ne bo zvrtelo v glavi, če se ozrem v
povedal kakor izlikani, in ki
govori samo navidezno več o meni kakor o Tebi; ker jaz vem, da če bi še živel
in videl svoj spomenik, postavljen od mene, bi presenečen vzkliknil: “To sem
vendar jaz, moji duševni boji,
vse to sem jaz speval!” O, tako pa si že takrat,
ko sem jaz napol živ korakal po široki cesti med gorami mimo
sokolovega
mesteca, ležal pokopan na ravnoistem pokopališču, odkoder sva pred par meseci
opazovala oblake,
v katerih sva gledala konjenico, ki je šla kakor vihar!
Vlekli smo se v daljavo kakor čreda preganjanih vol-
kov, za nami sovražnik,
kakor se nam je zdelo. Pet noči sem že ležal na prostem ob stražnjih ognjih, ves
garjast sem strmel v nebo, – zdelo se je s svojimi meglami ravnotako raztrgano
in bolno, – mimo je drvel
tren, topništvo, oklopni avtomobili, korakale so
dolge kolone utrujenega vojaštva. Spremljali so nas na celi
dolgi poti gavrani
s kričečimi, čudno pobarvanimi glasovi. Ob cesti so ležali mrtvi konji, med njimi
onemogli
ljudje, govoreči vse mogoče jezike, nad glavami so brneli zrakoplovi,
– ravnokar se je zaletel pri spuščanju
na tla eden izmed njih ob bližnje drevo
in pričel goreti s tako bliskovito naglico, da ko smo prihiteli k njemu,
smo
našli že samo ogrodje in sežgano letalčevo truplo, – na naši levi strani pa so
hiteli proti državni meji
dolgi vlaki, pri katerih so bile še strehe zasedene
od bežečega vojaštva. Videli smo jih, kako so pri predorih
trumoma padali na
tla in je šel vlak čez nje, železno in zategnjeno žvižgajoč. In sem za trenutek
pomislil,
kaj bi bilo, če bi tudi jaz, ki tako besno sovražim samega sebe in ki
sem predstavnik naroda, katerega svo-
bodoljubni bratje prebivajo v največji
državi na svetu, ravnotako bedno poginil! Saj ne vé še nobeden, da
sem, noseč v
svojih nemirnih prsih načrte za več sto let, prehodna točka, skozi katero bodo
morali vsi tisti,
ki letajo po zraku in hočejo biti silni. Karabinko na hrbtu,
sem korakal v prvi bataljonovi vrsti, – imeli
smo v sredi trobentarja, ki nas
je spremljal, – vsi drugi smo pa prepevali narodne koračnice in tresla se
je
zemlja pod našimi nogami in donel zrak naših popevk. In ko sem med petjem pomislil,
kako nas bodo
sprejemali zvečer na naši domači zemlji z lampijoni, obsipavali s
cvetjem in objemali, sem sklenil,
da ko bom
šel poln ran na razmesarjenem
telesu in obdan z neštevilnimi kačami v deželo, kjer citrone cveto, se
bom
pomudil tudi na pokopališču, kjer so našli Tvoji zemeljski ostanki večen počitek in
kjer naju je zalotil
lepega majniškega večera razdivjani vihar, in bom mislil
na Te, ki Ti ni bilo usojeno, da vidiš vstajenje svoje
domovine in ne vzklikaš
več kakor jaz s svojo lucifersko glavo: “O telo, ječa moje duše!”
kakor pijana, pozabil sem na trudno ležanje na golih
deskah, občutil sem naenkrat silneje kakor
kdaj neznosen glad in žejo, da bi si
načel lastne roke in razgrizel žile v njih, ki so mi utripale ka-
kor bolniku.
Tedaj mi je tudi prišla na misel daljna primera o meni, resničnem vodometu. Leno
sem se povzpel k zamreženemu oknu in opazil jezero, v katerem so plavali prazni
čolni, ko pa
sem začuden pogledal bolj pozorno, sem spoznal, da sem gledal
megle, v tem pa sem že opazil, da
zgubljam zavest, toliko trpim duševno in
telesno. V naslednjem hipu pa sem nenadoma zagledal in
zaslišal na milijone
žen, oblečenih črno, ki so s solzami v očeh, vročimi kakor goreča lava,
zastonj
klicale cesarja, ki je sedel kakor orangutan na zlatem prestolu, obdan od vitkih
žen, ki so
jim bila telesa prožna kakor vzmeti in od hijenskih ministrov.
"General, usmili se nas, umiramo!
Vrni nam naše može, naše sinove, naše hčere,
v kolikor že niso poginili! Ne daj, da pademo na
tla še me onemogle kakor v
bližajoči se jeseni orumenelo listje z dreves in žalostno poginemo!"
Z enako,
toda še bolj pretresljivo prošnjo so se obračali k njemu sivi starčki, ki so se
zdeli s svo-
jimi palicami kakor šepajoči strahovi in so že mislili, da se
nikoli več ne povrnejo v življenje. Cele
pokrajine v notranjosti širne države
so se zdele kakor mrtve, žene oblečene v črno, pa so se zvi-
jale v bolestnih
kričih kakor jegulje in prosile: "General, usmili se nas, glej goreče in krvave
bojne
poljane!" Toda dolgo niso v odgovor nič slišale, ko pa so klečoče okoli
prestola dvignile solzne
svoje oči k njemu, so prebledele, da so bile bele
kakor stene, zakaj na prestolu je sedela, ogrnjena
v maršalsko uniformo
njegovega veličanstva bela žena in se začela peklensko hihitati. In gorelo je
še naprej na vseh koncih in krajih in padali so, kakor zrela pšenična polja pod
srpom pridnih žanjic,
celi polki najlepših in najboljših mož, žen, otrok in
starčkov, vsak najmanjši košček zemlje se je
zdel kakor skrit vulkan, ki je
začel nenadoma bruhati. Velikanski smrtoglavec je razprostrl svoja
krila tudi
nad notranjost velike države, žene okoli zlatega prestola so bile kakor voščene
sveče,
ki vrtoglavo ugašajo v burji in viharju in bolj kakor kdaj sem slišal
mozeg in kosti pretresajoč
klic: "General, usmili se nas, glej goreče in krvave
bojne poljane!" Od nekod sem naenkrat za-
slišal violino, približevala se je noč
s svojo močjo. Začel sem se spominjati svoje brezskrbne mla-
dosti, ki je kakor
živa pripovedka. Poslušal sem zamaknjen marsikaterega pastirja, ki je
izvabljal
svoji piščalki otožne glasove. Včasih, ko sem stal na samotnem hribu
in je zahajalo solnce, se mi
je zdelo, da vidim v požaru cele pokrajine. Ista
primera mi je prišla na misel, če sem se povzpel
v stolp in sem videl v plamenih
vso svojo okolico, ki se je zdela, da se podvrtana izproža v zrak.
Ko sem hodil
ob poznih večernih urah v drevorede, kjer se je pošastno začelo zvijati drevje
v
nenadnem poletnem viharju, sem imel utis, da se razposajeno lovijo drug
drugega nočni duhovi.
Večkrat sem tudi zašel v bukove gozdove, na posekanem
prostoru je lila skozi odprtino v velikem
loku bleda mesečina, ki se mi je zdela
kakor nebeška harfa, in sem potegnil z roko preko srebrnih
strun, da so me
omamljali prelepi glasovi do nezavesti. Ko sem gledal prebujajočo se naravo
vsak
dan od druge strani, bi hotel umreti, toliko razkošja in slasti je bilo v
meni. V najneznatnejšem
vetriču sem gledal prizore, o katerih se navadnim ljudem
ni niti najmanj sanjalo. In skoro nevem,
kdaj je prešla moja govorica v petje,
spominjam se pa še dobro, da je bil takrat moj obraz kakor
vulkan, oči so metale
bliske, kakor bi bile električne luči, moje - mišice so se pregibale, kakor bi
divjali v meni potresi, izogibal pa sem se ljudi, kakor bi bili gobavci. In ko
sem imel vstvarjeno
svojo prvo skladbo, sem začel skakati kakor brezumen po
svoji sobi, žvižgati, smejati se, hoditi
po vseh štirih in izpuščati iz svojega
grla radostne glasove, ki so bili podobni padu kakega mo-
gočnega slapa, ki si
je ravnokar odprl pot skozi na videz neprobitne pečine, da sta prihitela
vsa
začudena oče in mati in me povprašujoče ogledovala. Ko sem se učil v
zemljepisju imena rek in
mest, dežel in narodov, se mi je zdelo, da sem že
potoval po teh pokrajinah in bilo je temu davno,
zakaj spominjal sem se natančno
lege, prebivalstva, klime, flore in favne in še celo kopico drugih
znamenitosti,
da sem se slednjič že povpraševal: "Kdo pa sem jaz?!" in zdelo se mi je še
najbolj
verjetno, da sem neutrudljiva solnčna ptica, leteča od vzhoda proti
zapadu, opazujoča živa in
mrtva bitja naše zemeljske oble in vse prisrčno
pozdravljajoča. Spominjal sem se, kolikokrat sem
se že močan, kakor sem bil,
nekdanji nočni sprehajalec, bridko razjokal, da so bile moje roke mokre,
kakor
bi tudi na nje padla nočna rosa, in sem po cele dneve in noči strmel v daljo, bolan
na
duši in telesu. Potem pa sem se zopet počutil močnega, kakor bi bil lev,
kragulji pa so neprestano
kljuvali na meni, ki sem se zdel še vedno priklenjen.
Sanjal pa sem ponoči tako opojno, da sem se
prebudil ob zori kakor iz nezavesti
in vsaka moja bohotna misel je bila kakor v temni noči kakega
ozkega in
nebotičnega stolpa žirafina glava z žarečimi reflektorji. Na svojih jutranjih
izprehodih
sem se zazdel še kakor električni kolovrat, ko sem gledal tvorniške
dimnike iz katerih so se spu-
ščali proti nebu oblaki zadušljivega plina, leno
valečo se reko, ki se je odevala z meglami in ob njej
stoječe številne mline. Z
drgetanjem po vsem telesu pa sem mislil na dejstvo da opevam z vsako
najmanjšo
mislijo samega sebe. Srečaval sem različne otroke in že mi je šinilo v glavo: To
sem
jaz!" In prihajali so mi naproti starčki, ki so se šli sprehajat, žene, ki
so nosile na glavi v bližnje
mesto mleko v pisanih jerbasih, može, ki so
odhajali na delo na najrazličnejše strani in vedno mi je
nekaj reklo: "To sem
jaz!" In ko sem gledal hiše pred seboj, reko, polja, škrjančka nad
poljem,
travnike, gozdove, ki so se ob parobkih šibili pod težo gavranov, gore,
in opazoval vso svojo oko-
lico v jutranji zarji, mi je zopet nekaj reklo: "To
sem jaz!" Ob takih prilikah sem bil pijan lastnih
misli, ki so se bliskoma
vzpenjale k oblakom kakor izstreljene puščice in letele k tlom kakor na
hitri
vožnji brzojavne žice ob železniškem tiru. Najlepše pa sem pel v cerkvi, ki se je
dvigala proti
nebu kakor velikanska skupina kristalov in klicala: "Kvišku srca,
zlasti še vi, ki letate po zraku!"
V njeni očarljivi notranjosti so goreli
lestenci, mrgolelo vse polno najraznovrstnejših ljudi, jaz pa
sem stal v kaki
stranski ladji in mislil na oni daljni čas, ko bodo stopali po končanem
mašnem
opravilu pridigarji na prižnico in bodo prebirali ljudem moje kompozicije
namesto evangelijev.
Petje s kora, ki se mi je zdelo, da je kakor angelsko, je
že davno obmolknilo, zato pa sem jaz še
vedno slišal nevidno godbo in
prisostoval kot mladič veličastnemu koncertu svetovnih kompo-
nistov, ki jih
nisem poznal niti po imenih. In ko sem šel domov mimo kavarne, v kateri so ravno
igrali biliard trije moški, sem nehote začel misliti na naše glavno mesto kjer
sedijo v kavarnah pri
različnih časopisih bledi ljudje z ogromnimi lasmi in
velikimi kravatami. Ali naj še pristavim, da
sem začel odkritosrčno pomilovati
vse predstavljene in še neznane postajenačelnike z njimi pa
tudi vse mogoče
človeške zmaje, sedeče po knjižnicah, kjer sem jih tolikokrat videl? In že
zopet
sem hodil slednji večer po široki državni cesti na nočne izprehode proti
bajkepolmim goram, marsi-
katerikrat pa sem se zazdel, da sem obseden od
božjega, še večkrat pa hudobnega duha. O, in
kolikokrat se mi je prevabljivo
zahotelo, globoko zatopljenemu v samega sebe, da bi splezal na
bližnji brzojavni
drog, stopil na žico in se brez vsakega droga, ki bi mi uravnaval
ravnotežje,
spustil v blazen tek, da bi obmolknili, kakor bi odrezal, zapozneli
pivci, prihajajoči iz veselih krčem
in iz vsega grla vriskajoči, strahoma se
prekrižavali in bi jim vstajali lasje v nenavadnem strahu,
ko bi me videli
dirjajočega po žicah in pojočega o ljudeh, ki sploh ne žive na tej zemlji,
temveč
se od zore do mraka in še v spanju mude na potovanju okoli nebeških
zvezd! Ko pa bi prišli domov,
bi pripovedovali, tresoči se po vsem telesu o
pojoči prikazni, družina, ki bi se vzbudila, pa bi se
neverno smejala njihovim
pripovedim. Še večkrat pa mi je prišlo na misel, da bi se spustil v nočni
zrak,
kakor kaka nenavadna ptica, samo bal sem se, da se zavem v nebotičnih višavah in
pričnem
padati kakor blisk v brezdna pod seboj. Tedaj me je predramilo iz mojih
opojnih sanj trobentanje, ki
je klicalo izven taborišča mudeče se vojake k
počitku. Violinista že davno pisem več slišal, bilo mi
je, kakor bi gledal
neizmerne bojne poljane, pokrite s trupli ljudi in živali, čez nje pa se podijo
na
spenjenih konjih nočni duhovi in izginjajo nekje v daljavi. V tem se mi je
zazdelo, da leži poleg
mene na golih deskah nekak mož v črnem plašču, ki se je
pa v svoji notranjosti rdeče zasvetil,
kadar se je premaknil kakor ležeča mačka.
Pomirjeval sem samega sebe, da še vedno sanjam,
toda ko sem stegnil svoje roke v
smeri proti njegovi glavi, sem opazil, da se mu svetijo oči ka-
kor žareče oglje
in da ne sanjam. In je spregovoril s porogljivim svojim glasom, ki mi je šel
skozi
desno stran kakor dolg in oster meč iz najboljšega jekla: "Ali veš, ti
večni in sveti popotnik, ki
te je vrgla zemlja iz svojega naročja začetkom
dvajsetega stoletja, v dobi najstrašnejših sve-
tovnih vojn, kar jih je kdaj
videlo človeštvo od vstvarjenja sveta, da ne boš čez leto dni nič več
slišal
trobentača?!" In je še rekel: "Ti, ki se zdiš kakor zvezda stalnica, ki jo še niso
zapazili ljudje,
ali te nič ne pretrese žalostno dejstvo, da te bodo šele takrat
spoznali, kadar ne bodo več videli
tvojega telesnega obraza? In ali nisi še
nikoli izrekel pobožne želje, da bi se nikoli ne rodil, ker
čimdalje živimo,
tembolj se bojimo, da so nebesa zadnje in največje razočaranje?!" In se je
smejal,
da so mu šklepetali volčji zobje in tresla se mu je kozja brada, kakor
da bo padel v nezavest od ne-
skončnega veselja nad mojimi bolečinami. Jaz pa
sem se povpraševal kolikor mogoče mirno: "Ali
res spim skupaj s hudičem,
poslanim mi v skušnjavo od njega najvišjega?! O, da bi imel jetnik
vžigalice in
bi razločno videl!" Tenke stene, ki so bile poslikane in popisane od jetnikov, so
mi
vzbudile naenkrat utis nekakega omrežja in ječa se mi je zazdela kakor
menežarija, ker so bile polne
vse celice in sem bil od mraza, ki je nastopal
slednjo noč, zvit v klopčič kakor kača klopotača. In
sem bil zatopljen v
številne najopojnejše misli – zdele so se mi kakor v kolobarjih se vrteče
junij-
ske kresnice – ki so mi puščale nelepe sledove na mojem obrazu, ob zori
pa si še nisem bil na
jasnem sam s seboj in vedel sem, da se bom iskal celo
svoje življenje. Ko so prišli zjutraj vojaki od
straže v celice, sem hodil kakor
duh po odprtem hodniku in bilo me je groza samega sebe, strašnega
anarhista.
Moje oči brez dna, ki že davno niso več solz poznale, so se svetile kakor fosfor
in
ko sem zagledal v razbitem steklu v nekem zamreženem oknu na koncu hodnika
svojo visoko in
bledo postavo, zavito v umazane vojaške cunje, sem še tudi
vedel, da sem postal čez noč tigersko
navdahnjena bela žena in to bolj zase kot
pa za druge. In ko sem stal pri tem oknu, sem se
zazdel še kakor neustrašen lev,
ki se pripravlja na naskok in rekel sem si v trajnem nemiru, zakaj
rodila me je
ženska: "Dan za dnem se rodi na milijone ljudi, obsojenih v večno trpljenje in
umiranje,
dan za dnem jih tudi na milijone umrje, tonejo v pozabljenje ! Koncem
tega stoletja bodo glodali
tudi mene črvi, spreminjal se bodem v prah in pepel!"
In moj glas se je tresel v prečudnih valo-
vih, ko sem tulil kakor slon, ki
dirja iz območja prihajajočih puščavskih vetrov, da so me pre-
strašeno zrle
tope vojaške straže : "Jaz, ki sem že kost in koža, ne bom umrl! Kdo je
občutljivejši
od mene in kdo je večji daljnovidec?! Presilno je v meni brezmejno
sovraštvo do vsega obstoje-
čega in prevelika, neskončna blaznost ustvarjati, o,
ustvarjati iz niča!"
svoji zvezdarni, ki sem jo zidal v obliki
ogromnega daljnogleda, ob gradnji katerega sem bil
trdno prepričan, da sem nehal
živeti, ker sem se mudil v pokrajinah, ki jih še ni videlo nobeno člo-
veško oko
in sem ves vstrepetal, ko sem zagledal nevidnega klavirskega virtuoza, obdanega
z
angeljskim zborom.)
Razdelek obsega (1) prepis izdaje Človeka z bombami iz leta 1925, (2) faksimile ročno popravljenega izvoda izdaje ČZB iz leta 1925 ter (3) kritični oziroma interpretativni prepis ročno popravljenega izvoda. Prepis se dosledno drži izdaje iz leta 1925, upoštevajoč izpričano posebno razmerje pesnika do vizualne podobe pesmi pa skuša čimbolj zvesto reproducirati tudi grafično stavo zbirke, ki jo je Podbevšek kot samozaložnik lahko natančno nadzoroval. Še natančneje je stava razvidna iz faksimila.
Faksimile popravljenega izvoda skuša zadostiti dvema interesoma: prvič, da reproducira originalno grafično podobo izdaje iz leta 1925, drugič pa, da omogoči neposreden vpogled v ročne popravke, ki jih je pesnik vpisoval v ta izvod – najverjetneje je popravke vpisoval v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, morda z mislijo na novo izdajo. Kritičnemu uporabniku utegne omogočiti nova odkritja v zvezi s Podbevškovimi načrti za prenovo zbirke, morda pa celo revidirati interpretativni kritični prepis, ki je na mnogih mestih negotov.
V grajski krčmi vinjen sedim, kadim egiptovske cigarete in sem vesel kakor vrag,
ker se mi reži trnjeva cesta
Naj se razbije in najoče, kakor se je že tolikokrat, školjkino moje
srce, ki mi utriplje kakor prebodeno, kadar se
Sam s seboj, praznim rdeče kozarce – razigranemu rastejo mi krila, kakor bi bil
kondor, ki plove čez zasnežene
Ko pride brhka devojka po prazno steklenico
– skozi odprta okna vijejo se pavovi kriki, meni sanjaču se zdi,
Objamem jo z blaznostjo plešočih dervišev okoli pasu – hej, ali sem našel brezo
vitkolaso, v katere vejah sedi
“Ah, fantič, pusti me vendar – moj Bog, vidim, kako ti gorijo lica, plamte
oči in se svetijo orlove tvoje peroti,
Požuga mi s prstom, češ, kako si razigran – jaz hudič bi zavriskal na vso moč in
vprašal žolte prepelice v
“Kaj ne vidiš – včasih si mi
govoril, da vidiš samo zmaje, ki bruhajo ognje, drugič zopet o večglavih orlih –
“Oj dekle, zame je globoka noč – nekoč in že davno sem obmolknil, če so se zapičili
ženski ciklamni pogledi
”Če je tako, sokolče moje, in ker te ljubim, me pa le objemaj – oh, saj res, ti
porednež, 'srčne moje bolečine so
“Rad bi, da bi se tudi duša tvoja, kakor se zveže trta z vinskim kolom, spojila z
mojo neumrjočo. (Naj zdirjajo
V telesu mojem
bi se oranžna moja kri pomešala s tvojo, po moji vpijočo. (Prižeti si me že hotela
nase, ko so se
Kakor volna bi bili, ki jezdi nevidne čeri, golta nočne netopirje, požira kačje
pastirje, ki letajo v temi nad vodo,
Še vse tesneje bi se objeli, če bi se zapodili v njiju beloglavi orli,
ali se sicer vznemirile oči tvoje plahe.
“Ah, ti prešerni fantič, skoro čutim, da si se prevrgel v svojem poletu k solncu v
njega žarke, zrak in meglo, da
“Ah, pusti me, grdež zviti – ko prideš v druge kraje, boš ljubil pa
druga dekleta, v tvoji orglasti duši bodo doneli
Že je skoro v gostilniški sobi – iz nje slišim gramofon in videl sem, da se je celo
visokorasel bor nad vasjo
Ves iz sebe ji
kradem solnčne poljube – vse moje številne ljubice so mi samo točajke in vendar jaz,
leteči zmaj
Kolo življenja me je vrglo med zdivjane ljudi, ki so delali z mano kakor s steklim
psom,
gonili me iz bolnic v zaprašene pivovarne in zapuščene dvorce, kjer so
dihali vame jetični,
padali poleg mene na tla božjastni in se zvijali v krčih
in krilili z rokami kakor orumenelo
listje na posušenem drevju umobolni.
Železna kača me je vozila iz kraja v kraj, pozimi sem se tresel od mraza kakor
trepetlika, v
nočnem času sem degradiran stal na straži, podnevi nosil polena v
drvarnico in spal na golih
deskah, jedel pa sem zjutraj in zvečer kavo, grenko
kakor pelin, opoldne korenje in juho in
vedno mislil, kako bi se do sitega
najedel.
Vedno pa sem hodil kakor crkajoča mačka v zdravniške sobane in iskal usmiljenja,
kazal
živinskem ljudem s srebrnimi zvezdami nago in koščeno svoje telo, nakar
se je pričelo večno
trkanje po hrbtu in merjenje toplote in sanjal sem o
pomladi, toda ta je bila za deveto goro, in
odšel sem kakor zaklet ujetnik na
svoje delo, solnce pa je žgalo bledi moj obraz.
Bednega človeka moje trnjevo življenje se je vleklo iz oaze v samum kakor karavana
zlih
duhov, v ječi so se stiskala k mojemu telesu ostudna, v največji nagoti po
delu smrdeča telesa
– mršavi obrazi, ki so me gledali pomilovalno in kričeče v
svojih bolečinah – nad nami se
je razprostiralo sinje nebo, jaz pa sem strmel
vso noč in do jutra v štiri stene in strop.
Peljal sem se na motornem kolesu s hitrostjo splašenih in do krvi pretepenih
človeških misli. Bliskoma so zginjale
vasi, mesta, gozdovi. Rdeče so bile
pokrajine kakor škrlat:
držale objetega številne mavrične kače – toda jaz sem
se dvigal še hitreje, kakor na glavo
postavljen zračni vrtinec, njih v čudnem
ognju svetlikajoče se meduzje glave z baziliskovimi
očmi so se odmikale od mene
in predirale s svojimi pogledi kakor meči moje vedno nemirno
srce, ki se je
zdelo kakor reflektor – temo pred seboj sem videl razsvetljeno, kakor bi imel na
prsih pritrjeno električno luč – in že sem jih videl, ko so se s svojimi
dletastimi zobmi
zasekale v moja prsa, ki so se mi zazdela kakor nezaklenjen
tabernakel, lomile in zastrup-
ljevale hostije v mojem ciboriju.
moji tenki in mehki ženski lasje so plapolali v
vetru kakor zastavice, roke in noge, ki so
se zdele kakor prebodene, in peroti
so bile kakor žive plamenice – in ko sem prijel z
gorečimi rokami ostudno
belouško, ki mi je stiskala grgrajoče grlo in ki sem jo vrgel v
velikem loku od
sebe, sem začutil okoli vratu na dolgi verižici visečo srebrno piščalko, dar
belih vil rojenic.
kakor v vetru ugašene baklje in sem
hotel življenje odvreči kakor plašč z ramen!)
gnusnim kačam: “Dajte mi, okostnjaku, zrcalo, da se vidim!” In odgovorile so mi
s smehom,
bolnim do blaznosti: “Ti, ki se zdiš duševno antilopa in telesno
krastača, poglej v daljo in
se boš videl!”
kakor nebesa,
dragoceni kamni v trnjevi kroni okoli glave kakor zvezde, možgani moji kakor
oblaki, meso kakor zemlja, žile kakor vodovodi, kosti kakor gore, potne kaplje
kakor jezera,
lasje kakor drevesa in solze v mojih očeh kakor
morja.)
lok, zagrabil sem kakor v sanjah srebrno
piščalko in jo del v drgetajoča usta. Ob žvižganju
iz nje, ki je šlo skozi
mozeg in kosti, so pričele besneče in leveče se kače s plesom – ovijale
so se
me, stegovale napihnjene vratove, ki so brodili malo preje po moji krvi, in sikale s
svojimi dolgimi, razcepljenimi jeziki. In videl sem pod seboj še v ognjenih
plamenih veli-
kanske krokodile, ki so hlastali po meni, mastili se z mojim
mesom in z mojimi kostmi – curki
moje krvi so padali v makova polja – in sebe,
kakor bi bil izstreljen, vedno višje in višje se
dvigati. Iz moje glave so
pričeli leteti kondorji, orli, sokoli, slavčki, škrjančki in cel roj
ptičev. In
sem si rekel: “To so moje misli!”
udarjati silni gromi in videl sem temo
nad seboj na gosto posejano z ognjenimi strelicami.
na zemljo,
drugi so leteli v zračne dalje kakor preganjani.)
kakor
v bengaličnem ognju – kmalu sem se zdel skozi in skozi prestreljen, toda jaz sem še
vedno
in še hitreje letel in žvižgal na srebrno piščalko, dar belih vil
rojenic, in mavrične kače so
dvigale meduzje svoje glave in se mi priklanjale.
Tedaj sem naenkrat zagledal v svoji levi
roki vladarsko žezlo, ki se mi je
zdelo kakor papeška palica, prenehal sem z žvižganjem in
pričel peti s svojim
tenornim glasom.
in močnejše doze.)
hlastali po meni, leteli iz moje glave ptiči, gromi udarjali in vrtali me
bliski, jaz, vedno
trpeči pevec, pa sem pel kakor še nikoli in z utrinkom
zvezde repatice sem spoznal, da ne
bom s svojim nebeškim petjem nikdar
prenehal.
zdeli kakor orjaške
gosli.
lepše pričenjal?)
drvel kakor blazen vrag skozi
dremotno razsvetljeno prestolico, pogreznjeno v nočno spanje.
oziral v oblačno nebo. In sem si
mislil: “O, kdaj ti bom enak, nebeški slikar? Kar zjutraj naslikaš, spreminjaš
vsak trenutek, včasih celo naenkrat razkosaš z nožem belo platno, poškropiš ga
s curki svoje krvi in pokriješ z
viharjem svoje duše.” In že sem slišal
odgovor, kakor da govori k meni brneč brzojavni drog: Kolikokrat si si
že
stopil na glavo, ali veš?
bele roke, ki me mogoče objemajo
v sanjah, njena alabastrna prsa, iz katerih bi bolan pil kakor iz vrča, njene
črne lase, o katerih se mi zdi, da segajo do tal, in ki bi me v opojnih nočeh
pokrile, da ne bi več videl večno
krožečega solnca, njeno vitko telo, ki bi se
žejno naslajalo z mojo krvjo, ki je kakor šampanjec in ki bi jo ji
ponudil v
zlati čaši. Zasovražil pa sem bolj kot kdaj bledo ljubico, ki hodi za menoj z
opotekajočimi se nogami,
da se vrže suženjsko v prah pred menoj in me prosi z
objokanimi očmi za ovenel nagelj v moji gumbici. In že
sem stal pod gigantskim
slavolokom modrijanov od ustvarjenja sveta, ki je še vedno brez strehe, in skušal
pasti
vanje, ki so gledali svojo okolico s plešami na glavah in s čeli, kakor
bi gledal globoko brazdaste njive. Stal sem
prav na levi strani slavoloka, in
ko sem se videl kakor otroka, ki sem že metal mlinske kamene proti nebu, sem
se
počutil silno nesrečnega. Bilo pa je nekaj nenavadnega, ko sem videl, da mi kameniti
pogledi vseh modrijanov
pritrjujejo in me pomilovalno ogledujejo.
peklom v srcu in s slastjo ogledoval
britev, s katero sem si hotel prerezati na zapestju bolno utripajoče žile.
Takrat sem naenkrat zagledal v daljavi vrsto delavcev z žvižgajočimi in v
solncu blestečimi kosami, ki so se
vzdigovale, padale, dolge in ostre vratove
proti meni namerjene, in se mi bližale. Sedel sem v visoki travi in za
svojim
hrbtom sem imel v tla zasajen drog z mrežo za metulje. In ko sem imel ta prizor iz
svojega mladostnega
življenja v najrazličnejših barvah pred očmi, kakor bi
gledal v spektrum, sem se vprašal: “Ali sem dovolj močan,
da se mi ne bo
zvrtelo v glavi, če se ozrem v mračne dežele, ki so že za mano?”
povedal kakor izlikan in ki govori
samo navidezno več o meni kot o tebi, ker jaz vem, če bi še živel in videl
svoj
spomenik, postavljen od mene, bi presenečen vzkliknil: “To sem vendar jaz, moji
duševni boji, vse to sem
jaz speval!” O, tako pa si že takrat, ko sem jaz napol
živ korakal po široki cesti med gorami mimo sokolovega
mesteca, ležal pokopan
na prav istem pokopališču, odkoder sva pred par meseci opazovala oblake, v katerih
sva
gledala konjenico, ki je šla kakor vihar. Vlekli smo se v daljavo kakor
čreda preganjanih volkov, za nami, kakor
se nam je zdelo, sovražnik. Pet noči
sem že ležal ob stražnih ognjih, ves garjast sem strmel v nebo – zdelo se
je s
svojimi meglami prav tako raztrgano in bolno – mimo je drvel tren, topništvo,
oklopni avtomobili, korakale
so dolge kolone utrujenega vojaštva. Ob cesti so
ležali mrtvi konji, med njimi onemogli ljudje, govoreči vse
mogoče jezike, nad
glavami so brneli zrakoplovi – pravkar se je zaletel pri spuščanju na tla eden izmed
njih ob
bližnje drevo in pričel goreti s tako bliskovito naglico, da smo našli
že samo ogrodje in sežgano letalčevo truplo,
ko smo prihiteli k njemu – na naši
levi strani pa so hiteli proti državni meji dolgi vlaki, pri katerih so bile
še
strehe zasedene od bežečega vojaštva. Videli smo jih, kako so pri predorih trumoma
padali na tla in je šel
vlak čez nje, železno in zategnjeno žvižgajoč. In sem
za trenutek pomislil, kaj bi bilo, če bi tudi jaz, ki tako
besno sovražim
samega sebe in ki sem predstavnik naroda, katerega svobodoljubni bratje prebivajo v
največji
državi na svetu, prav tako bedno poginil! Saj ne ve še nobeden, da
sem, noseč v svojih nemirnih prsih načrte
za več sto let, prehodna točka, skozi
katero bodo morali vsi tisti, ki letajo po zraku in hočejo biti silni. Karabinko
na hrbtu, sem korakal v prvi bataljonski vrsti – imeli smo v sredi trobentača,
ki nas je spremljal – vsi drugi smo
pa prepevali narodne koračnice in tresla se
je zemlja pod našimi nogami in donel zrak od naših popevk. In ko sem
med petjem
pomislil, kako nas bodo sprejemali zvečer na naši domači zemlji z lampioni,
obsipavali s cvetjem
in objemali, sem sklenil, da se bom pomudil tudi na
pokopališču, kjer so našli tvoji zemeljski ostanki večni
počitek in kjer naju
je zalotil lepega majniškega večera razdivjan vihar, ko bom šel poln ran na
razmesarjenem
telesu in obdan z neštetimi kačami v deželo, kjer citrone cveto,
in bom mislil nate, ki ti ni bilo usojeno, da vidiš
vstajenje svoje domovine in
ne vzklikaš več kakor jaz s svojo lucifersko glavo: “O telo, ječa moje duše!”
na siromašnem stolu pri
svoji delavni
mizi, opazujem z zatisnjenimi očmi
svojega bolnega telesa
poskakujoče
sence na steni in mislim na nizko
hišo, v kateri je nastanjen
moj gene-
ralštab, na mizi pred menoj general-
ka, načrtana po mojih
večletnih iz-
kušnjah, šestila, ravnila, kotomeri, in
premišljam o vseh
mogočih načinih
bodočih bitk. V sredi telefonskih
aparatov in brezžične
postaje pa se
neprestano vprašujem: “Ali naj po-
magam steči lenemu
mnogonožcu ali
tudi ne?” Plinovo svetiljko, visečo
pred menoj na
pajčevinastem stropu,
komaj še vidim, v slajše sanje še za-
topljen po
kadečem se plinu in ča-
kajoč, da ugasne ta čudna luč, z njo
pa tudi jaz,
ki sem pravkar sedel
v glavnem mestu v neki plesni dvo-
rani in v skritem
kotu, navidezno
omamljen od zavžitega vina, motril
damsko kapelo, ki je
svirala naj-
opojnejše komade. O, in videl sem
plesati napol naga dekleta
in fante,
žene in može, starke in starce, ki
so plesali tesno združeni,
kakor bi bili
mesečni, zakaj komaj so se dotikali
tal z nogami, godba pa
je igrala ne-
prenehoma. V zaprtem prostoru, ki
so ga medlo razsvetljevale
električne
žarnice v lampionih, ki so prepregali
v najrazličnejših barvah
na gosto ste-
ne in strop, sem kmalu zavonjal smrad
po razpadajočih
mrličih in bilo mi je,
kakor bi zašel v javen bordel. Tedaj
pa me je že
proti jutru nenadoma
predramil kričeč strel iz neposredne
bližine, ki sem
pravkar opazoval naj-
lepšo izmed damske kapele, prelepo
čelistinjo z
rdečo rožo v črnih laseh,
omamljajočo tudi mene s svojim
glasbenim orodjem
in s svojim kač-
jim telesom. Pomel sem si v naglici
zlepljene svoje oči
in planil k za-
mreženemu oknu, ki sem ga dosegel
s težavo. Nedaleč proč
od njega, pri
izhodu vojaškega taborišča, je ležal
v vrtnih gredah med
belimi rožami
stražni vojak s prestreljeno glavo, kri
je lila iz
razmesarjene lobanje in rde-
čila tla in cvetlice, oškropljene še z
možgani. Poleg njega je ležala na
razritih tleh puška, s katero si je
obu-
pan končal svoje mlado življenje.
Stresel sem se po celem životu,
ka-
kor bi šel skozi mene električni tok
in držal sem se še dolgo
zamreženega
okna in videl vojake, ki so med sme-
hom in kletvami zavili
okrvavljenega
mrliča v raztrgan šotorski plašč in ga
odnesli v mrtvašnico,
ki je bila vedno
polna človeških skeletov.
Bilo mi je, kakor bi bil šel mimo
sijajno razsvetljenih letoviščnih
pa-
lač, v katerih svirajo opojne ko-
made in v katerih so dnevno na
spo-
redu maškeradni plesi, ker lomil sem
si prste, kakor bi že davno
prenehal
biti opica in šel sem s podvojeno
močjo na delo v svoje motorske
de-
lavnice. V tem so se trudoma odprla
vrata dobro zapahnjene celice in
služ-
bujoči četovodja se je zadrl nad mano:
“Hej, ti črni, nori hudič,
vstani, na
sprehod boš šel, za pogrebom! Seveda,
vedno bi ležal na pričnah
in strmel
nekam v praznino!” Vstal sem, kakor
bi sanjal, in po dolgem
hodniku prišel
na sveži zrak, ki sem ga začel krepko
vdihavati. Bil je lep
solnčni popol-
dan. Stopil sem v vrsto z drugimi
jetniki, ki so jim bila
lica upadla in
suha, da se je zdelo, kakor bi nosili
voščene maske, in
odkorakali smo v
dvostopih proti oddaljeni mrtvašnici.
Ko smo prikorakali
kakor ovce s
pastirjem na določeno mesto, je sto-
pal opičji nadporočnik
od vojaka do
vojaka in ko je prišel do mene, se
je zadrl s svojim opičjim
glasom:
“Vi osel, kam ste zapravili bluzni
gumb? Vi svinja!” In se je
vsula nad
mano ploha ogorčenih kletvin, nakar
je prišel vojni kurat in z
njim joka-
joča mrličeva mati in hči, ki sta pri-
speli z brzovlakom iz
glavnega me-
sta. Mrtvaški sprevod se je začel po-
mikati proti cipresnemu
pokopališču,
kjer se je vrgla postarna mati pred
izkopano jamo in pričela
tuliti za
svojim edinim sinom kakor volkulja,
ki so ji ugrabili mladiča.
Njena mla-
da hči, ki je bila lepa kljub števil-
nim solzam, ki so ji
tekle po bledem
licu, pa ni mogla prenesti vrtajočega
pogleda črne krste,
stopila je par
korakov v stran in se krčevito jokaje
oklenila lesenega
spomenika na bliž-
njem grobu. Stari vojaki, ki so bili
že dolgo kakor
stroji, so se za tre-
nutek spomnili svojega daljnega rojst-
nega kraja in
svojih domačih, ki pa
nič več ne molijo zanje, in videl sem
natančno, da
so se tudi njihove oči
orosile. In ko so začele padati velike
in suhe
zemeljske grude na krsto, ki
je nekaj časa votlo donela, so morali
prijeti
za roke v solzah se kopajočo
mater, da se ni vrgla na krsto, ki se
pa že
ni več videla. Stal sem ne-
daleč proč od jame, ki je še vedno
imela
odprto svoje žrelo, in čutil, da
trepetajo v skritem joku razburkana
srca
skoro vseh pričujočih, kakor bi
bili postali njihovi živci najdrobnejše
strune. V tem trenutku je pridirjal
mimo pokopališča s silnim ropotom
tovorni avtomobil, naložen z drvmi,
in s svojim drdranjem igraje pretulil
presunljivo jokanje matere in hčere.
Tudi meni so že silile solze v oči,
ko
pa sem v naslednjem hipu zaslišal
še vojaške trobente glas v
avtomo-
bilovi smeri, sem začutil v sebi or-
jaško silo, ki se je še
stopnjevala, in
sem si rekel: “O, kako brezbrižno gre
življenje svojo
določeno pot! Solnce,
ki bo v kratkem doseglo obzorje, bo
sijalo še vedno
naprej, kakor da se
ni nič zgodilo!”
na trudno ležanje na golih
deskah, občutil sem naenkrat silnejše kakor kdaj neznosen glad in žejo, da bi si
načel
lastne roke in razgrižel žile v njih, ki so mi utripale kakor bolniku.
Tedaj mi je tudi prišla na misel daljna
primera o meni, resničnem vodometu.
Leno sem se povzpel k zamreženemu oknu in opazil jezero, v katerem
so plavali
prazni čolni, ko pa sem začuden pogledal bolj pozorno, sem spoznal, da sem gledal
megle, v tem pa
sem že opazil, da zgubljam zavest, toliko trpim duševno in
telesno. V naslednjem hipu pa sem nenadoma zagledal
in zaslišal na milijone
žen, oblečenih črno, ki so s solzami v očeh, vročimi kakor goreča lava, zastonj
klicale
cesarja, ki je sedel kakor orangutan na zlatem prestolu, obdan od
vitkih žen, ki so jim bila telesa prožna kakor
vzmeti, in od hienskih
ministrov: “General, usmili se nas, umiramo! Vrni nam naše može, naše sinove, naše
hčere,
v kolikor že niso poginili! Ne daj, da pademo na tla še me onemogle
kakor v bližajoči se jeseni orumenelo listje
z dreves in žalostno poginemo!” Z
enako, toda še bolj pretresljivo prošnjo so se obračali k njemu sivi starčki, ki
so se zdeli s svojimi palicami kakor šepajoči strahovi in so že mislili, da se
nikoli več ne povrnejo v življenje.
Cele pokrajine v notranjosti širne države
so se zdele kakor mrtve, žene v žalnih oblekah pa so se zvijale v bolestnih
krčih kakor jegulje in prosile: ,,General, usmili se nas, glej goreče in krvave
bojne poljane!” Toda dolgo niso
v odgovor nič slišale, ko pa so klečeče okoli
prestola dvignile solzne svoje oči k njemu, so prebledele, da so bile
bele
kakor stene, zakaj na prestolu je sedela, ogrnjena z maršalsko uniformo njegovega
veličanstva, bela žena in
se začela peklensko hihitati. ln gorelo je še naprej
na vseh koncih in krajih in padali so kakor zrela pšenična
polja pod srpom
pridnih žanjic celi polki najlepših mož, žen, otrok in starčkov, vsak najmanjši
košček zemlje
se je zdel kakor skrit vulkan, ki je začel nenadoma bruhati.
Velikanski smrtoglavec je razprostrl svoja krila tudi
nad notranjost velike
države, žene okoli zlatega prestola so bile kakor voščene sveče, ki vrtoglavo
ugašajo v
burji in viharju, in bolj kakor kdaj sem slišal mozeg in kosti
pretresujoči klic: “General, usmili se nas, glej goreče in
krvave bojne
poljane!” Od nekod sem naenkrat zaslišal violino, približevala se je noč s svojo
močjo. Začel
sem se spominjati svoje brezskrbne mladosti, ki je kakor živa
pripovedka. Poslušal sem zamaknjen marsikaterega
pastirja, ki je izvabljal
svoji piščalki otožne glasove. Včasih, ko sem stal na samotnem hribu in je zahajalo
solnce,
se mi je zdelo, da vidim v požaru cele pokrajine. Ista primera mi je
prišla na misel, če sem se povzpel v stolp
in sem videl v plamenih vso svojo
okolico, ki se je zdela, da se podvrtana izproža v zrak. Ko sem hodil ob poznih
večernih urah v drevorede, kjer se je pošastno začelo zvijati drevje v nenadnem
poletnem viharju, sem imel utis,
da se razposajeno lovijo drug drugega nočni
duhovi. Večkrat sem tudi zašel v bukove gozdove, na posekanem
prostoru se je
lila skozi odprtino v velikem loku bleda mesečina, ki se mi je zdela kakor nebeška
harfa, in sem
potegnil z roko preko srebrnih strun, da so me omamljali prelepi
glasovi do nezavesti. Ko sem gledal prebujajočo
se naravo vsak dan od druge
strani, bi hotel umreti, toliko razkošja in slasti je bilo v meni. V najneznatnejšem
vetriču sem gledal prizore, o katerih se navadnim ljudem ni niti najmanj
sanjalo. In skoro ne vem, kdaj je prešla
moja govorica v petje, spominjam se pa
še dobro, da je bil takrat moj obraz kakor vulkan, oči so metale bliske,
kakor
bi bile električne luči, moje mišice so se pregibale, kakor bi divjali v meni
potresi, izogibal pa sem se ljudi,
kakor bi bili gobavci. In ko sem imel
ustvarjeno svojo prvo skladbo, sem začel skakati kakor brezumen po svoji
sobi,
žvižgati, smejati se, hoditi po vseh štirih in izpuščati iz svojega grla radostne
glasove, ki so bili podobni
padu kakega mogočnega slapa, ki si je prav ta čas
odprl pot skozi neprebitne pečine, da sta prihitela vsa začudena
oče in mati in
me povprašujoče ogledovala. Ko sem se učil v zemljepisju imena rek in mest, dežel in
narodov,
se mi je zdelo, da sem že potoval po teh pokrajinah in bilo je temu
davno, zakaj spominjal sem se natančno lege,
prebivalstva, klime, flore in
favne in še cele kopice drugih znamenitosti, da sem se slednjič že povpraševal:
Kdo pa sem jaz?! – In zdelo se mi je še najbolj verjetno, da sem neutrudljiva
solnčna ptica, leteča od vzhoda proti
zapadu, opazujoča živa in mrtva bitja
naše zemeljske oble in vse prisrčno pozdravljajoča. Spominjal sem se,
kolikokrat sem se že močan, kakor sem bil, nekdanji nočni sprehajalec, bridko
razjokal, da so bile moje roke
mokre, kakor bi tudi nanje padla nočna rosa, in
sem po cele dneve in noči strmel v daljo, bolan na duši in telesu.
Potem pa sem
se zopet počutil močnega, kakor bi bil lev, kragulji pa so neprestano kljuvali na
meni, ki sem se
zdel še vedno priklenjen. Sanjal pa sem ponoči tako opojno, da
sem se prebudil ob zori kakor iz nezavesti in
vsaka moja bohotna misel je bila
kakor v temni noči kakega ozkega in nebotičnega stolpa žirafina glava z
žarečimi reflektorji. Na svojih jutranjih izprehodih sem se zazdel še kakor
električni kolovrat, ko sem gledal
tvorniške dimnike, iz katerih so se spuščali
proti nebu oblaki zadušljivega plina, leno valečo se reko, ki se je
odevala z
meglami, in ob njej stoječe številne mline. Z drgetanjem po vsem telesu pa sem
mislil na dejstvo, da
opevam z vsako najmanjšo mislijo samega sebe. Srečaval
sem različne otroke in že mi je šinilo v glavo: To sem
jaz! – In prihajali so
mi naproti starčki, ki so se šli sprehajat, žene, ki so nosile na glavi v bližnje
mesto mleko v
pisanih jerbasih, možje, ki so odhajali na delo na najrazličnejše
strani, in vedno mi je nekaj reklo: To sem jaz! – In
ko sem gledal hiše pred
seboj, reko, polja, škrjančka nad poljem, travnike, gozdove, ki so se ob parobkih
šibili
pod težo gavranov, gore, in opazoval vso svojo okolico v jutranji zarji,
mi je zopet nekaj reklo: To sem jaz! – Ob
takih prilikah sem bil pijan lastnih
misli, ki so se bliskoma vzpenjale k oblakom kakor izstreljene puščice in
letele k tlom kakor na hitri vožnji brzojavne žice ob železniškem tiru.
Najlepše pa sem pel v cerkvi, ki se je
dvigala proti nebu kakor velikanska
skupina kristalov in klicala: “Kvišku srca, zlasti še vi, ki letate po zraku!”
V njeni očarljivi notranjosti so goreli lestenci, mrgolelo vse polno
najraznovrstnejših ljudi, jaz pa sem stal v kaki
stranski ladji in mislil na
oni dalnji čas, ko bodo stopali po končanem mašnem opravilu pridigarji na prižnico
in
bodo prebirali ljudem moje kompozicije namesto evangelijev. Petje s kora, ki
se mi je zdelo kakor angelsko, je
že davno obmolknilo, zato pa sem jaz še vedno
slišal nevidno godbo in prisostvoval kot mladič veličastnemu
koncertu svetovnih
komponistov, ki jih nisem poznal niti po imenih. In ko sem šel domov mimo kavarne, v
kateri so
pravkar igrali biliard trije moški, sem nehote začel misliti na naše
glavno mesto, kjer sedijo v kavarnah pri različnih
časopisih bledi ljudje z
ogromnimi lasmi in velikimi kravatami. Ali naj še pristavim, da sem začel
odkritosrčno
pomilovati vse predstavljene in še neznane postajenačelnike, z
njimi pa tudi vse mogoče človeške zmaje, sedeče
po knjižnicah, kjer sem jih
tolikokrat videl? In že zopet sem hodil slednji večer po široki državni cesti na
nočne
izprehode proti bajkepolnim goram, marsikaterikrat pa sem se zazdel, da
sem obseden od božjega, še večkrat
pa hudobnega duha. O, in kolikokrat se mi je
prevabljivo zahotelo, globoko zatopljenemu v samega sebe, da bi
splezal na
bližnji brzojavni drog, stopil na žico in se brez vsakega droga, ki bi mi uravnaval
ravnotežje, spustil v
blazen tek, da bi obmolknili, kakor bi odrezal, zapozneli
pivci, prihajajoči iz veselih krčem, in na ves glas vriska-
joči, strahoma se
prekrižavali in bi jim vstajali lasje v nenavadnem strahu, ko bi me videli
dirjajočega po žicah
in pojočega o ljudeh, ki sploh ne žive na tej zemlji,
temveč se od zore do mraka in še v spanju mude na potovanju
okoli nebeških
zvezd! Ko pa bi prišli domov, bi pripovedovali, tresoči se po vsem telesu, o pojoči
prikazni; dru-
žina, ki bi se vzbudila, pa bi se neverno smejala njihovim
pripovedim. Še večkrat pa mi je prišlo na misel, da bi
se spustil v nočni zrak
kakor kakšna nenavadna ptica, samo bal sem se, da se zavem v nebotičnih višavah in
pričnem
padati kakor blisk v brezdna pod seboj. – Iz mojih opojnih sanj me je
predramilo za hip samo trobentanje, ki je
klicalo izven taborišča mudeče se
vojake k počitku. Violinista že davno nisem več slišal, bilo mi je, kakor bi gledal
neizmerne bojne poljane, pokrite s trupli ljudi in živali, čez nje pa se podijo
na spenjenih konjih nočni duhovi in
izginjajo nekje v daljavi. V tem se mi je
zazdelo, da leži poleg mene na golih deskah nekak mož v črnem plašču,
ki se je
pa v svoji notranjosti rdeče zasvetil, kadar se je premaknil kakor ležeča mačka.
Pomirjeval sem samega
sebe, da še vedno sanjam, toda ko sem stegnil svoje roke
v smeri proti njegovi glavi, sem opazil, da se mu svetijo
oči kakor žareče
oglje in da ne sanjam. In je spregovoril s porogljivim svojim glasom, ki mi je šel
skozi desno stran
kakor dolg in oster meč iz najboljšega jekla: “Ali veš, ti
večni in sveti popotnik, ki te je vrgla zemlja iz svojega
naročja začetkom
dvajsetega stoletja, v dobi najstrašnejših svetovnih vojn, kar jih je kdaj videlo
človeštvo od ustvar-
jenja sveta, da ne boš čez leto dni nič več slišal
trobentača?!” In je še rekel: “Ti, ki se zdiš kakor zvezda stalnica,
ki je še
niso zapazili ljudje, ali te nič ne pretrese žalostno dejstvo, da te bodo šele
takrat spoznali, kadar ne bodo
več videli tvojega telesnega obraza? In ali še
nisi nikoli izrekel pobožne želje, da bi se nikoli ne rodil, ker čim dalje
živimo, tem bolj se bojimo, da so nebesa zadnje in največje razočaranje?!” In
se je smejal, da so mu šklepetali
volčji zobje in tresla se mu je kozja brada,
kakor da bo padel v nezavest od neskončnega veselja nad mojimi
bolečinami. Jaz
pa sem se povpraševal kolikor mogoče mirno: Ali res spim skupaj s hudičem, poslanim
mi v
skušnjavo od njega, najvišjega?! O, da bi imel jetnik vžigalice in bi
razločno videl! – Tenke stene, ki so bile poslikane
in popisane od jetnikov, so
mi vzbudile utis nekakega omrežja in ječa se mi je zazdela kakor menažerija, ker so
bile
polne vse celice in sem bil od mraza, ki je nastopal slednjo noč, zvit v
klopčič kakor kača klopotača. In sem bil
zatopljen v številne najopojnejše
misli – zdele so se mi kakor v kolobarjih se vrteče junijske kresnice – ki so
mi puščale nelepe sledove na mojem obrazu, ob zori pa si še nisem bil na jasnem
sam s seboj in vedel sem, da
se bom iskal vse svoje življenje. Ko so prišli
zjutraj vojaki od straže v celico, sem hodil kakor duh po odprtem
hodniku in
bilo me je groza samega sebe, strašnega anarhista. Moje oči brez dna, ki že davno
niso več solz
poznale, so se svetile kakor fosfor in ko sem zagledal v razbitem
steklu v nekem zamreženem oknu na koncu
hodnika svojo visoko in bledo postavo,
zavito v umazane vojaške cunje, sem še tudi vedel, da sem postal čez noč
tigrsko navdahnjena bela žena in to bolj zase kot pa za druge. In ko sem stal
pri tem oknu, sem se zazdel še
kakor neustrašen lev, ki se pripravlja na
naskok, in rekel sem si v trajnem nemiru, zakaj rodila me je ženska:
Dan za
dnem se rodi na milijone ljudi, obsojenih v večno trpljenje in umiranje, dan za dnem
jih tudi na milijone
umrje, tonejo v pozabljenje. Koncem tega stoletja bodo
glodali tudi mene črvi, spreminjal se bom v prah in
pepel. – In moj glas se je
tresel v prečudnih valovih, ko sem tulil kakor slon, ki dirja iz območja
prihajajočih
puščavskih vetrov, da so me prestrašeno zrle tope vojaške straže:
Jaz, ki sem že kost in koža, ne bom umrl! Kdo
je občutljivejši od mene in kdo
je večji daljnovidec? Presilno je v meni brezmejno sovraštvo do vsega obstoječega
in prevelika neskončna blaznost ustvarjati, o, ustvarjati iz niča!
ki sem jo zidal v obliki
ogromnega daljnogleda, ob gradnji katerega sem bil trdno prepričan, da sem nehal
živeti,
ker sem se mudil v pokrajinah, ki jih še ni videlo nobeno človeško oko
in sem ves vztrepetal, ko sem zagledal
nevidnega klavirskega virtuoza, obdanega
z angelskim zborom.)
V grajski krčmi vinjen sedim, zavijam se v dim cigaret in sem vesel kakor vrag, ker
se mi reži trnjeva cesta pred menoj; prijel bi polno čašo in jo vrgel z divjim
smehom ob tla!
(Rekli pa bi že zopet gostilniški gostje, če bi videli kakor
ogenj plamteče moje oči, da sem blazen!)
Naj se razbije in najoče, kakor se je
že tolikokrat, školjkino moje srce, ki mi utriplje kakor prebodeno, kadar se na
polju ob nočeh razgovarjam z belo ženo – objemlje me s svojimi haljastimi rokami,
med katerimi se kosa svetla opoteka, da ječi prsni moj koš – ob slovesu pa se
zakrohota v pordečela ustna mi bleda in izgine kakor prikazen!
Ko pride brhka devojka po prazno steklenico – skozi odprta okna vijejo se pavovi kriki, meni sanjaču se zdi, da so kakor izlivi trpeče moje duše – sem naenkrat za njo v kleti.
Objamem jo okoli pasu in jo kakor brezumen pritiskam nase.
“Ah, fantič, pusti
me vendar, kaj ne vidiš, da komaj solnce za gorami ugaša?”
“Oj dekle, zame je globoka noč – nekoč in že davno sem obmolknil, če so se zapičili
ženski pogledi v moje srce, kakor bi bili bodeči trni – in naj sije tudi vame, kakor
bi bil drog brzojavni, solnčece zlato!”
(Potem, ko me je na moj siloviti mahljaj
z mečem, koketno poljubila na Kajnovo čelo.)
”Če je tako, sokolče moje, in ker te ljubim, me pa le objemaj – oh, saj res, ti porednež, 'srčne moje bolečine so ostre in temne kakor koralde ali čipke v bluzi moje gospodične' – in povej, kaj bi rado!”
“Rad bi, da bi se tudi duša tvoja, kakor se zveže trta z vinskim kolom, spojila z
mojo
neumrjočo. (Naj zdirjajo konji belci kakor puščice z lokov in zaženo vrišč
pelikani,
ker jih bodo postreljali lovci!)
V telesu mojem bi se oranžna moja
kri pomešala s tvojo, po moji vpijočo. (Prižeti si me že hotela nase, ko so se
zelene smreke še oblačile v snežene plašče in si jih zapenjale do vratu.)
Kakor volna bi bili, ki jezdi nevidne čeri, golta nočne netopirje, požira kačje
pastirje, ki letajo v temi nad vodo, in preprega oblake. (Vztrepetale bi njive,
obstal v zraku škrjančkov let in čez gozdove šinile zarje.)
Še vse tesneje bi se
objeli, če bi se zapodili v njiju beloglavi orli, ali se sicer vznemirile oči tvoje
plahe. (Kaj se me boste bali tudi vi, sanjavi tulipani, na balkonu njenem?)”
“Ah, ti prešerni fantič, skoro čutim, da si se prevrgel v svojem poletu k solncu v
njega žarke, zrak in meglo, da še v temi ujameš mene, kačjo pastirico! Hi, hi,
hi!”
(Seveda sem se vprašal: Ali hočete že zopet kače nad mojo glavo v obliki
jezikov sikati?)
“Ah, pusti me, grdež zviti – ko prideš v druge kraje, boš
ljubil pa druga dekleta, v tvoji orglasti duši bodo doneli zanje akordi iz vseh
registrov – gosti me kličejo, hočejo piti! (Ali ne slišiš skozi stene? So že pričeli
kihati.)”
Že je skoro v gostilniški sobi – iz nje slišim gramofon in videl sem, da se je celo
visokorasel bor nad vasjo zasmejal, in zazdel se mi je v tem kakor lovec – ko
sem
skočil za njo.
Ves iz sebe ji kradem poljube – vse moje številne ljubice
so mi samo točajke in vendar bom sanjal že zopet cele dneve samo o njih in umiral
koprnenja – njej drhti lepo in s kričeče pobarvanim predpasnikom opasano telo.
Življenje me je vrglo med podivjane ljudi, ki so delali z mano kakor s steklim psom, gonili me iz bolnic v tovarne in zapuščene dvorce, kjer so dihali vame jetični, zvijali se poleg mene božjastni, kričali in plesali umobolni.
Vlak me je vozil iz kraja v kraj, pozimi sem se tresel od mraza kakor trepetlika, v nočnem času sem degradiran stal na straži, podnevi nosil polena v drvarnico in spal na golih deskah, jedel pa sem zjutraj in zvečer kavo, grenko kakor pelin, opoldne krop in korenje in vedno mislil, kako bi se do sitega najedel.
(Živci moji so bili kakor bliskovito hiteči kajaki. Brez veslačev so igrača valovom, dokler jih ne vržejo ob pečine in razbijejo.)
V zdravniških sobah sem kazal nago in koščeno svoje telo, nakar se je pričelo večno trkanje po hrbtu in merjenje toplote. Sanjal sem o pomladi, toda ta je bila za deveto goro, in odšel sem kakor zaklet ujetnik na svoje delo, solnce pa je žgalo bledi moj obraz.
(Kako bi mogla letala iz svojih lop?)
V ječi so se stiskala k mojemu telesu ostudna, v največji nagoti po delu smrdeča telesa – mršavi obrazi, ki so me gledali pomilovalno in kričeče v svojih bolečinah – nad nami se je razprostiralo sinje nebo, jaz pa sem strmel vso noč in do jutra v štiri stene in strop.
Peljal sem se na motornem kolesu s hitrostjo splašenih in do krvi pretepenih človeških misli. Bliskoma so zginjale vasi, mesta, gozdovi. Rdeče so bile pokrajine:
(Popolnoma nag sem nizko letel v zraku, lahno veslajoč z ogromnimi perotmi, in v meni je rastla želja, da bi se že skoro dvigal med peklom in nebesom.)
Temo so razsvetljevali bliski in v fati morgani, ki se je naglo skrila za oblake s
skoki vrečastega kenguruja, gledal sem prepade, lijake, jezerske gladine, orjaška,
gibljiva zrcala, drevesa z njihovimi vejami kakor človeške roke – v njih vrhovih so
gnezdile najrazličnejše opice – velereke z njihovimi pritoki kakor brezprimerne kače
z mladiči, puščave, velikanske zakurjene peči, vulkane z bruhajočo lavo, ognjene
vodomete, slapove, steklene svedre, železniške viadukte, jezdece v oklepih,
kolodvore, mravljišča s križastimi tiri, brizgalne cevi, tvornice, retorte z
epruvetami, smodnišnice, pizanske stolpe, cirkuška mesta z donebesnimi, ozkimi
hišami, ki so se zdele s svojimi okni kakor orglice – pravkar je žvižgal veter po
ulicah in jih zavijal v megle.
Tedaj sem se pogledal in z grozo opazil, da so me držale objetega številne mavrične
kače – toda jaz sem se dvigal še hitreje, njih v čudnem ognju svetlikajoče se
meduzje glave z baziliskovimi očmi so se odmikale od mene in s svojimi pogledi
prebadale moje vedno nemirno srce, ki se je zdelo kakor reflektor – temo pred seboj
sem videl razsvetljeno – in že sem jih videl, ko so se s svojimi zobmi zasekale v
moja prsa.
(Vztrepetal sem od bolečin, vendar si nisem
pokril vlažnih svojih oči z rokami.)
In naenkrat sem se videl gorečega, spremenjen čustveno kakor v okamenelo letečo
veverico, moji tenki in mehki ženski lasje so plapolali v vetru kakor zastavice,
roke in noge, ki so se zdele kakor prebodene, in peroti so bile kakor žive plamenice
– in ko sem prijel z gorečimi rokami ostudno belouško, ki mi je stiskala grgrajoče
grlo in ki sem jo vrgel v velikem loku od sebe, sem začutil okoli vratu na dolgi
verižici visečo srebrno piščalko, dar belih vil rojenic.
(O, tedaj sem vedel, da sem bil nekdaj kakor jagnje, ko so bile moje misli kakor v
vetru ugašene baklje in sem hotel življenje odvreči kakor plašč z ramen!)
In
trepetajoč v svoji notranjščini kakor vitka breza v burji in viharju, sem mrzlično
rekel gnusnim kačam: “Dajte mi, okostnjaku, zrcalo, da se vidim!” In odgovorile so
mi s smehom, bolnim do blaznosti: “Ti, ki se zdiš duševno antilopa in telesno
krastača, poglej v daljo in se boš videl!”
Toda moj hrbet, ki je bil že upognjen kakor koščena palma, se je stegnil kakor
zlomljen lok, zagrabil sem kakor v sanjah srebrno piščalko in jo del v drgetajoča
usta. Ob žvižganju iz nje, ki je šlo skozi mozeg in kosti, so pričele besneče in
leveče se kače s plesom – ovijale so se me, stegovale napihnjene vratove, ki so
brodili malo preje po moji krvi, in sikale s svojimi dolgimi, razcepljenimi jeziki.
In videl sem pod seboj še v ognjenih plamenih velikanske krokodile, ki so hlastali
po meni, mastili se z mojim mesom in z mojimi kostmi – curki moje krvi so padali v
makova polja – in sebe, kakor bi bil izstreljen, vedno višje in višje se dvigati. Iz
moje glave so pričeli leteti kondorji, orli, sokoli, slavčki, škrjančki in cel roj
ptičev. In sem si rekel: “To so moje misli!”
(Zakrile so nebo nad mano.)
In
oblaki so se gnetli v svojih ohlapnih oblačilih kakor črede steklih slonov, začeli
so udarjati silni gromi in videl sem temo nad seboj na gosto posejano z ognjenimi
strelicami.
(Zdelo se je, da se podirajo svetovi. Nekateri ptiči so se pričeli spuščati na
zemljo, drugi so leteli v zračne dalje kakor preganjani.)
In že so šli bliski z
nazaj zakrivljenimi ostrinami skozi mene, ki sem bil že ves kakor v bengaličnem
ognju – kmalu sem se zdel skozi in skozi prestreljen, toda jaz sem še vedno in še
hitreje letel in žvižgal na srebrno piščalko, dar belih vil rojenic, in mavrične
kače so dvigale meduzje svoje glave in se mi priklanjale. Tedaj sem naenkrat
zagledal v svoji levi roki vladarsko žezlo, ki se mi je zdelo kakor papeška palica,
prenehal sem z žvižganjem in pričel peti s svojim tenornim glasom.
(Preveč sem se že navadil strupa in hotel sem jemati neprenehoma večje in močnejše doze.)
Kače so se kakor besne zakadile v moja prsa, lizali so me ognjeni jeziki, krokodili
hlastali po meni, leteli iz moje glave ptiči, gromi udarjali in vrtali me bliski,
jaz, vedno trpeči pevec, pa sem pel kakor še nikoli in z utrinkom zvezde repatice
sem spoznal, da ne bom s svojim nebeškim petjem nikdar prenehal.
(Vedel sem, da
sem pričel z viharno uvertiro svoje najnovejše opere.)
In zazdel sem se še kakor lok v svojem naglem poletu po zračnih bivakih, ki so se
mi
zdeli kakor orjaške gosli.
(Vsa narava me je spremljala in vprašal sem
se: Kateri kapełnik je še kdaj lepše pričenjal?)
Bled kakor angel sem sedel na motornem kolesu, na katerem je bila prižgana
acetilenska svetiljka, in ki je drvel kakor blazen vrag skozi dremotno razsvetljeno
prestolico, pogreznjeno v nočno spanje.
Stal sem že proti večeru na pokopališču in medtem ko sem gledal z griča v dolino
pod seboj, kjer se je leno valila reka in so se vrstili predori, vsekani v žive
skale, si mi govoril šepetaje, kakor bi se ne pogovarjal z menoj, temveč z mrtvimi,
spečimi po zanemarjenih grobeh: “Samo eno misel imam in ta je netopir, ki naju
obkrožuje. Meni, ki vidim povsod samo umiranje, se zdi, da ne bom nikoli prišel iz
tega sončnega kraja, ki je sicer lep, doma pa je vendar najlepše. Zakaj, odkar moram
gledati kupe skeletov, čakajočih, da jih zagrebejo, se ne morem prepričati, da ne
bom izdihnil v daljni zemlji in me ne bodo na tujem pokopali brez sveč in duhovnika.
O, kaj bo neki naredila moja ljuba, ki pa bo slišala nekega jesenskega dne, da sem
umrl?” Smejoč se porogljivo v tvoj shujšani obraz sem te naenkrat prekinil: “O, kje
ste moja detinska leta, ko sem še spuščal ladjice v potoček in zmaje v zrak,
streljal na lok, igral se razbojnike, lovil metulje in prisluškoval v gozdovih ves
zamaknjen ptičjemu petju? V meni plamene spomini kakor bakle, goreče v temni noči!
Gledam se, kako sem stal vsako leto enkrat pri vrtiljaku, ki ga je obkrožala množica
– doneli so neprestano eni in isti zvoki – večkrat sem tudi sam zajahal konja ali
leva in sem se vozil v vedno enakih krogih. O, kje so še tudi moja zrelejša leta, ko
sem že kot mladenič odprl sprehajajočo se šolo za pionirje, vodil tovariše kakor pav
svoj rep in jim govoril, da se vidim na hribu s piščalko v ustih in piskam, da se
podirajo brzojavni drogovi, hiše ob cesti, zvoniki v mestu?” Tvoje zbegane oči so me
gledale vprašujoče, jaz pa sem, ozirajoč se proti nizkemu, rdečemu nebu, kjer so se
videla čudna nebeška znamenja, že govoril bolj samemu sebi kot tebi:
“Ti nedolžni moj otrok, že spet strmiš vame
kakor v božjastnika, jaz pa ti še rečem, da vidim povsod nastajati novo podobo
sveta. Tisoč in tisoč let stare vrednote propadajo, njihova mesta pa zavezemajo
nove. Razdvojene so družine, narodi, rase, kontinenti. Prej neskončne daljave se
neprestano manjšajo, že začenjamo osvajati vsemirje. O, nikar, kontinenti, ne
vstajajte drug proti drugemu! V sanjah gledam ptiča, ki si kljuje srce in ob
bobnenju, kakor da nastopa konec svet, pada v globino, pada. Tudi sebe vidim
padati.” “Kaj pripoveduješ?” si me vprašal. “Slišal si!” sem ti preplašen
odgovoril.
Izpod oblačnega neba se je
nepričakovano vsula silna ploha. Molče sva odhitela v zasedeno mesto. Ko sva šla
mimo velike cerkve, si rekel: “Že dolgo nisem bil v njej, kaj šele pri maši, stopiva
noter!” In sva vstopila in vnovič ogledovala od strelov razpraskano cerkveno ladjo,
še nedavno vojaško skladišče. Začel si v zadregi: “Kako lepa je mlada kapitanka, ki
stanuje nasproti tvojemu bivališču!” In sem ti dejal: “Ali že veš, kaj se mi je
zadnjič pripetilo? Slonel sem na oknu svoje sobe in kmalu zaprl trudne oči.
Hočeš, da ti povem daljno prispodobo? Še v
sanjah me vznemirja zaradi svoje nečlovečnosti, ti pa lahko spoznaš, da mi je
usojeno doživljati tudi najbolj zavržena človeška dejanja. Včasih se zdim sam vrag,
jaz Ibrahim Ahmed, knez Sicilije in Afrike, ki je dal svoje žene žive pokopati,
noseče razžagati, hčere pomoriti komaj rojene – šestnajst deklic, ki so jih skrivaj
odgojili, je dal usmrtiti, brž ko je zvedel zanje – ki je dal pred svojimi očmi osem
bratov zaklati in svojega najdražjega sina Abuda Agaba prav tako pred svojimi očmi
obglaviti, ki je dal sebi v veselje ministre, dvornike, tajnike po več skupaj
sežgati ali v vreli vodi potopiti, ki je lastnoročno pet sto ujetnikom s svojo
sulico prebodel srca, jih dal navezati v ovratne verižice in obesiti na vrata svoje
sobe!”
Z nepopisno grozo v očeh in tresoč se po vsem telesu si rekel:
“Bojim se, da si živčno bolan!” Tedaj pa sem te prijel za roko in šepnil: “Ali
vidiš?” In tudi ti si videl v trenutku oživljene oltarje, pričele so goreti sveče,
svete podobe na stenah in stropu se pregibati, kakor tudi kamenite podobe,
predstavljajoče križev pot, vsa cerkvena ladja je bila razsvetljena, tabernakel v
ognju, bandera v plamenih, v cerkvi in zunaj so pričeli vstajati mrliči iz grobov in
polniti cerkev. Nenadno sva zagledala še mašnika pred oltarjem in pozvanjati
ministranta. Hotela sva se ubraniti strašne slike, mrtvaških obrazov, ki so nas
obdajali, pokrila sva si spačeni obraz z rokami, vendar slike niso izginile,
prikazovali so se filmi pred najinimi zastrtimi očmi in gledala sva zemeljsko oblo,
na kateri je mrgolelo ljudi najrazličnejših narodov. Da bi mogli živeti, tako so jim
zatrjevali, so se pobijali na velike daljave z najstrašnejšim orožjem. Vsi deli
širnega sveta so bili v plamenih. Ko se je nama prikazovala svetovna zgodovina od
pričetka sveta, sva kmalu opazila številne genije, ki so hodili neutrudljivo daleč
pred svojimi narodi in so mislili, da bodo živeli večno ali najmanj več tisoč let,
pa so bili mrtvi že po nekaj stoletjih.
Ko sva jih gledala s svojimi
steklenimi očmi, premišljujoč o minljivosti vsega mogočega, sva pozabila, kdo sva. V
tem se je začulo, sprva komaj slišno, potem pa vedno glasnejše in močnejše orglanje
s kora, ki je izzvenelo v orjaško godbo. Ves omamljen sem dal roki s spačenega
obraza in med človeškimi skeleti zagledal njo, ki sem jo oboževal že nekaj dni. In
sem pričel kričati v svoji vznemirjenosti, da bi prevpil godbo: “O moja kapitanka,
kapitanka!” In me je slišala in se je obrnila s svojim pojočim glasom mirno,
dostojanstveno k meni, stoječim pod cerkvenim korom: “Che cosa volete, signore?”
Pobegnil sem iz cerkvene ladje na ulico, spustil se v blazen tek proti svojemu
stanovanju, preskočil po več stopnic in že planil v svojo sobo – grobnico. Tam so me
pozdravile številne rože z mrtvaškim svojim vonjem in črni zastori, ob straneh
spuščeni do tal – moje zastave. Zagrebel sem obraz v posteljne blazine in ihtel
kakor otrok. In vendar sem jo videl prosečo: “Kje se mudiš, moj najdražji, da ne
prideš položit svoje kodraste glave na moja drhteča, polna prsa in si neusmiljen ne
poželiš, da bi me pokrile tvoje roke in noge?” Ti pa si že stal bled na pragu in se
tresel od razburjenja, ker si me v hipu razumel v mojih zadnjih vzdihljajih, in
klical: “O, zdaj vem, da so tvoje kompozicije najbolj občutne, kadar se svojega
gorja rešuješ!” Zunaj je razsajal vihar, padal dež, udarjal grom, utrinjali se
bliski in v vse to se je mešalo divje grmenje topov. Iz spodnjih častniških
prostorov se je zaslišalo še igranje na klavir, razbrdan ženski smeh in krohot, kot
bi se oglašale goneče se krave, in pijano moško petje. Iznenada se mi je tedaj
prikazala naga, koščena Plesalka, okoli katere se je ovijal velik rdeč pajčolan.
Plesala je v popolni temi, zdaj zdaj razsvetljeni od topovskih strelov, sredi
milijonskih sovražnih si armad, strastno kot še nikoli, svoj divji, kurbirski
ples.
In ti postavljam pričujoči spomenik, izsekan iz žive skale in obdelan surovo, ker
se mi zdi, da ti bo več povedal kakor izklesan in ki govori samo navidezno več o
meni kot o tebi, ker jaz vem, če bi še živel in videl svoj spomenik, postavljen od
mene, bi osupnjen vzkliknil: “To sem vendar jaz, moji duševni boji, vse to sem
vendar jaz pel!” O, tako pa si že takrat, ko sem jaz napol živ korakal po široki
cesti med gorami mimo Moggia, ležal pokopan na prav istem pokopališču, odkoder sva
nedavno opazovala oblake, v katerih sva gledala konjenico, ki je šla kakor
vihar.
Vlekli smo se v daljavo, čreda sestradanih volkov, za nami, kakor
se nam je zdelo, sovražnik. Pet noči sem že ležal ob stražnih ognjih, ves garjast
sem strmel v nebo – zdelo se je s svojimi meglami prav tako raztrgano in bolno –
mimo je drvel tren, topništvo, oklopni avtomobili, korakale so dolge kolone
utrujenega vojaštva. Ob cesti so ležali mrtvi konji, med njimi onemogli ljudje,
govoreči vse mogoče jezike, nad glavami so brnela letala – pravkar se je zaletelo
pri spuščanju na tla eno izmed njih ob bližnje drevo in pričelo goreti s tako
bliskovito naglico, da smo našli že samo ogrodje in sežgano letalčevo truplo, ko smo
prihiteli k njemu – na naši levi strani pa so hiteli proti državni meji dolgi vlaki,
pri katerih so bile še strehe zasedene od vračajočega se vojaštva. Videli smo jih,
kako so pri predorih trumoma padali na tla in je šel vlak čeznje, železno in
zategnjeno žvižgajoč. In sem za trenutek pomislil, kaj bi bilo, če bi tudi jaz, ki
tako besno sovražim samega sebe in sem zastopnik majhnega slovenskega naroda,
živečega na najbolj izpostavljenem delu Srednje Evrope, prav tako klavrno
poginil!
Saj ne ve še nobeden, da sem,
noseč v svojih nemirnih prsih načrte za več sto let, prehodna točka, skozi katero
bodo morali vsi tisti, ki letajo po zraku in hočejo biti silni. S karabinko na hrbtu
sem korakal v prvi bataljonski vrsti – imeli smo v sredi trobentača, ki nas je
spremljal – vsi drugi smo pa prepevali koračnice in tresla se je zemlja pod našimi
nogami in donel zrak od naših popevk. In ko sem med petjem pomislil, kako nas bodo
sprejemali zvečer na naši domači zemlji z lampijoni, obsipavali s cvetjem in
objemali, sem sklenil: Ko bom čez leta potoval v Severno Italijo in si ogledoval
nekdanja bojišča, bom obiskal tudi pokopališče, kjer si našel večni počitek. Mislil
bom nate, ki ti ni bilo usojeno, da vidiš vstajenje svoje domovine in ne vzklikaš
več kakor jaz s svojo lucifersko glavo: “O telo, ječa moje duše!”
Zdelo se mi je, da že zopet sedim na dotrajanem stolu pri svoji delavni mizi,
opazujem z zatisnjenimi očmi svojega bolnega telesa poskakujoče sence na steni in
mislim na nizko hišo, v kateri živim. Na mizi pred menoj generalka, načrtana po
mojih večletnih izkušnjah, šestila, ravnila, kotomeri, in premišljam o vseh mogočih
načinih bodočih bitk. Sredi telefonskih aparatov in brezžične postaje pa se
neprestano vprašujem: “Ali naj pomagam steči lenemu mnogonožcu ali tudi ne?” Plinsko
svetiljko, visečo pred menoj na pajčevinastem stropu, komaj še vidim, v slajše sanje
še zatopljen po kadečem se plinu in čakajoč, da ugasne ta čudna luč, z njo pa tudi
jaz, ki sem pravkar sedel v glavnem mestu v neki plesni dvorani in v skritem kotu,
navidezno omamljen od zavžitega vina, motril damsko kapelo, ki je svirala
najopojnejše komade. O, in videl sem plesati napol naga dekleta in fante, žene in
može, starke in starce, vse tesno združene. Skoraj bi mislil, da so mesečni, zakaj
komaj so se dotikali tal z nogami, godba pa je igrala neprenehoma. V zaprtem
prostoru, ki so ga medlo razsvetljevale električne žarnice v lampijonih, ki so
prepregali v najrazličnejših barvah na gosto stene in strop, sem kmalu zavonjal
smrad po razpadajočih mrličih in bilo mi je, kakor bi zašel v bordel. Že proti jutru
me je nenadoma predramil kričeč strel iz neposredne bližine. Pravkar sem opazoval
najlepšo izmed damske kapele z rdečo rožo v črnih laseh, omamljajočo tudi mene s
svojim čelom in s svojim kačjim telesom. Pomel sem si v naglici zlepljene oči in
planil k zamreženemu oknu, ki sem ga dosegel s težavo. Nedaleč proč od njega, pri
izhodu vojaškega taborišča, je ležal v vrtnih gredah med belimi rožami stražni
vojak, prestreljene glave, kri je lila in rdečila tla in cvetlice, oškropljene še z
možgani. Poleg njega je ležala puška, s katero si je obupan končal svoje mlado
življenje. Stresel sem se po celem životu, kakor bi šel skozi mene električni tok.
Še dolgo sem se držal zamreženega okna in videl vojake, ki so med smehom in kletvami
zavili okrvavljenega mrliča v raztrgan šotorski plašč in ga odnesli v mrtvašnico,
vedno polno človeških skeletov.
O, ali nisem šel mimo sijajno razsvetljenih letoviščnih palač, v katerih svirajo
opojne komade in v katerih so dnevno na sporedu maškeradni plesi? S podvojeno močjo
sem se odpravil na delo v svoje motorske delavnice. V tem so se s težavo odprla
vrata dobro zapahnjene celice in službujoči četovodja se je zadrl nad mano: “Hej, ti
črni, nori hudič, vstani, na sprehod boš šel, za pogrebom! Seveda, vedno bi ležal na
pričnah in strmel nekam v strop!” Vstal sem, kakor bi sanjal, in po dolgem hodniku
prišel na sveži zrak, ki sem ga začel krepko vdihavati. Bil je lep solnčni popoldan.
Stopil sem v vrsto z drugimi jetniki, ki so jim bila lica upadla in suha, da se je
zdelo, kakor bi nosili voščene maske, in odkorakali smo v dvostopih proti oddaljeni
mrtvašnici. Pred njo je stopil nadporočnik od vojaka do vojaka in ko je prišel do
mene, se je zadrl s svojim opičjim glasom: “Vi osel, kam ste zapravili bluzni gumb?
Vi svinja!” In se je vsula nad mano ploha ogorčenih kletvin, nakar je prišel vojni
kurat in z njim jokajoča pokojnikova mati in hči. Mrtvaški sprevod se je začel
pomikati proti cipresnemu pokopališču, kjer se je vrgla postarna mati pred izkopano
jamo in pričela tuliti za svojim edinim sinom kakor volkulja, ki so ji ugrabili
mladiča. Njena mlada hči, ki je bila lepa kljub številnim solzam, ki so ji tekle po
bledem licu, pa ni mogla prenesti vrtajočega pogleda črne krste, stopila je par
korakov v stran in se krčevito jokaje oklenila lesenega spomenika na bližnjem grobu.
Stari vojaki, ki so bili že dolgo kakor stroji, so se za trenutek spomnili svojega
daljnega rojstnega kraja in svojih domačih, ki pa nič več ne molijo zanje, in videl
sem, da so se tudi njihove oči orosile. In ko so začele padati velike in suhe
zemeljske grude na krsto, ki je nekaj časa votlo donela, so morali prijeti za roke
mater, da se ni vrgla v jamo. Stal sem nedaleč proč od jame, ki je še vedno imela
odprto svoje žrelo, in čutil, da trepetajo v skritem joku razburkana srca skoro vseh
pričujočih, kakor bi bili postali njihovi živci najdrobnejše strune. V tem trenutku
je pridirjal mimo pokopališča s silnim ropotom tovorni avtomobil, naložen z drvmi,
in s svojim drdranjem pretulil presunljivo jokanje matere in hčere. Tudi meni so že
silile solze v oči, ko pa sem v naslednjem hipu zaslišal še vojaške trobente glas v
avtomobilovi smeri, sem začutil v sebi orjaško silo, ki se je še stopnjevala, in sem
si rekel: “O, kako brezbrižno gre življenje svojo določeno pot! Solnce, ki bo v
kratkem doseglo obzorje, bo sijalo še vedno naprej, kakor da se ni nič
zgodilo!”
Proti večeru je ponehala strašna vročina, ki je pijana valovala tudi v mojem ozkem
prostoru, pozabil sem na trudno ležanje na golih deskah, občutil sem naenkrat
silnejše neznosen glad in žejo, da bi si načel lastne roke in razgrizel žile v njih.
Tedaj mi je tudi prišla na misel daljna primera o meni, resničnem vodometu. Leno sem
se povzpel k zamreženemu oknu in opazil jezero, v katerem so plavali prazni čolni,
ko pa sem začuden pogledal bolj pozorno, sem spoznal, da sem gledal megle, v tem pa
sem že opazil, da zgubljam zavest. V naslednjem hipu pa sem nenadoma zagledal in
zaslišal na milijone žen, oblečenih črno, ki so solznih oči zaman klicale Velikega
rablja. Sedel je kakor orangutan na zlatem prestolu, obdan od vitkih žen in od
ministrov: “General, usmili se nas, umiramo! Vrni nam naše može, naše sinove, naše
hčere, v kolikor že niso poginili! Ne daj, da pademo na tla še me onemogle, v
bližajoči se jeseni orumenelo listje z dreves, in žalostno poginemo!” Z enako, toda
še bolj pretresljivo prošnjo so se obračali k njemu starčki, ki so se zdeli s
svojimi palicami šepajoči strahovi. Cele pokrajine v notranjosti širne države so se
zdele izumrle, žene v žalnih oblekah pa so se zvijale v bolestnih krčih in prosile:
,,General, usmili se nas, glej goreče in krvave bojne poljane!” Toda dolgo niso v
odgovor nič slišale, ko pa so klečeče okoli prestola dvignile solzne svoje oči k
njemu, so prebledele, zakaj na prestolu je sedela, ogrnjena z maršalsko uniformo
velikega rablja, smrt in se hihitala. In gorelo je še naprej na vseh koncih in
krajih in padali so kakor zrela pšenična polja pod srpom pridnih žanjic celi polki
najlepših mož, žen, otrok in starčkov, vsak najmanjši košček zemlje se je zdel skrit
vulkan, ki je začel nenadoma bruhati. Velikanski smrtoglavec je razprostrl svoja
krila tudi nad notranjost velike države, in bolj kakor kdaj sem slišal mozeg in
kosti pretresujoči klic: “General, usmili se nas, glej goreče in krvave bojne
poljane!” Od nekod sem naenkrat zaslišal petje, približevala se je noč s svojo
močjo. Začel sem se spominjati svoje brezskrbne mladosti, žive pripovedke. Poslušal
sem zamaknjen marsikaterega pastirja, ki je izvabljal svoji piščalki otožne glasove.
Včasih, ko sem stal na samotnem hribu in je zahajalo solnce, se mi je zdelo, da
vidim v požaru cele pokrajine. Ista primera mi je prišla na misel, če sem se povzpel
v stolp in sem videl v plamenih vso svojo okolico. Ko sem hodil ob poznih večernih
urah v drevorede, kjer se je pošastno začelo zvijati drevje v nenadnem poletnem
viharju, sem občutil, da je vsako drevo živo bitje. Večkrat sem tudi zašel v bukove
gozdove, na posekanem prostoru je lila skozi odprtino v velikem loku bleda mesečina.
Potegnil sem z roko preko srebrnih strun te nebeške harfe, da so me omamljali
prelepi glasovi do nezavesti. Ko sem gledal prebujajočo se naravo vsak dan od druge
strani, bi hotel umreti, toliko razkošja in slasti je bilo v meni. V najneznatnejšem
vetriču sem gledal prizore, o katerih se navadnim ljudem ni niti najmanj sanjalo. In
skoro ne vem, kdaj je prešla moja govorica v petje. Ljudi sem se izogibal, kakor bi
bili gobavci. In ko sem imel ustvarjeno svojo prvo skladbo, sem začel skakati kakor
brezumen po svoji sobi, žvižgati, smejati se, hoditi po vseh štirih in izpuščati iz
grla radostne glasove, ki so bili podobni padu kakega mogočnega slapa, ki si je prav
ta čas odprl pot skozi neprebitne pečine, da sta prihitela vsa začudena oče in mati
in me povprašujoče ogledovala.
Ko sem se učil v zemljepisju imena rek in mest, dežel in
narodov, se mi je zdelo, da sem že potoval po teh pokrajinah in bilo je temu davno,
zakaj spominjal sem se natančno lege, prebivalstva, klime, flore in favne in še cele
kopice drugih znamenitosti, da sem se slednjič že povpraševal: Kdo pa sem jaz?! – In
zdelo se mi je še najbolj verjetno, da sem neutrudljiva solnčna ptica, leteča od
vzhoda proti zapadu, opazujoča živa in mrtva bitja naše zemeljske oble in vse
prisrčno pozdravljajoča. Spominjal sem se, kolikokrat sem se že močan, kakor sem
bil, nekdanji nočni sprehajalec, bridko razjokal, da so bile moje roke mokre, kakor
bi tudi nanje padla nočna rosa, in sem po cele dneve in noči strmel v daljo, bolan
na duši in telesu.
Potem pa sem se zopet počutil močnega, kakor bi bil lev, kragulji pa so neprestano
kljuvali na meni, ki sem se zdel še vedno priklenjen. Sanjal pa sem ponoči tako
opojno, da sem se prebudil ob zori kakor iz nezavesti in vsaka moja bohotna misel je
bila kakor v temni noči kakega ozkega in nebotičnega stolpa žirafina glava z
žarečimi reflektorji. Na svojih jutranjih izprehodih sem se zazdel še kakor
električni kolovrat, ko sem gledal tvorniške dimnike, iz katerih so se spuščali
proti nebu oblaki zadušljivega plina, leno valečo se reko, ki se je odevala z
meglami, in ob njej stoječe številne mline. Z drgetanjem po vsem telesu pa sem
mislil na dejstvo, da opevam z vsako najmanjšo mislijo samega sebe. Srečaval sem
različne otroke in že mi je šinilo v glavo: To sem jaz! – In prihajali so mi naproti
starčki, ki so se šli sprehajat, žene, ki so nosile na glavi v bližnje mesto mleko v
pisanih jerbasih, možje, ki so odhajali na delo na najrazličnejše strani, in vedno
mi je nekaj reklo: To sem jaz! – In ko sem gledal hiše pred seboj, reko, polja,
škrjančka nad poljem, travnike, gozdove, ki so se ob parobkih šibili pod težo
gavranov, gore, in opazoval vso svojo okolico v jutranji zarji, mi je zopet nekaj
reklo: To sem jaz! – Ob takih prilikah sem biI pijan lastnih misli, ki so se
bliskoma vzpenjale k oblakom kakor izstreljene puščice in letele k tlom kakor na
hitri vožnji brzojavne žice ob železniškem tiru. Najlepše pa sem pel v cerkvi, ki se
je dvigala proti nebu kakor velikanska skupina kristalov in klicala: “Kvišku srca,
zlasti še vi, ki letate po zraku!” V njeni očarljivi notranjosti so goreli lestenci,
mrgolelo vse polno ljudi, jaz pa sem stal v kaki stranski ladji in mislil na oni
dalnji čas, ko bodo stopali pridigarji na prižnico in bodo prebirali ljudem moje
kompozicije namesto evangelijev. Petje s kora, ki se mi je zdelo kakor angelsko, je
že davno obmolknilo, zato pa sem jaz še vedno slišal nevidno godbo in prisostvoval
kot mladič veličastnemu koncertu svetovnih komponistov, ki jih nisem poznal niti po
imenih. In ko sem šel domov mimo kavarne, v kateri so pravkar igrali biliard trije
moški, sem nehote začel misliti na naše glavno mesto, kjer sedijo v kavarnah pri
različnih časopisih bledi ljudje z velikimi lasmi in umetniškimi kravatami. Ali naj
še pristavim, da sem začel odkritosrčno pomilovati vse predstavljene in še neznane
postajenačelnike, z njimi pa tudi vse mogoče človeške zmaje, sedeče po knjižnicah,
kjer sem jih tolikokrat videl?
In že zopet sem hodil slednji večer po široki državni cesti na nočne izprehode
proti bajkepolnim goram, marsikaterikrat pa sem se zazdel, da sem obseden od
božjega, še večkrat pa hudobnega duha. O, in kolikokrat se mi je prevabljivo
zahotelo, globoko zatopljenemu v samega sebe, da bi splezal na bližnji brzojavni
drog, stopil na žico in se brez vsakega droga, ki bi mi uravnaval ravnotežje,
spustil v blazen tek, da bi obmolknili, kakor bi odrezal, zapozneli pivci,
prihajajoči iz veselih krčem, in na ves glas vriskajoči, strahoma se prekrižavali
in bi jim vstajali lasje v nenavadnem strahu, ko bi me videli dirjajočega po žicah
in pojočega o ljudeh, ki sploh ne žive na tej zemlji, temveč se od zore do mraka in
še v spanju mude na potovanju okoli nebeških zvezd! Ko pa bi prišli domov, bi
pripovedovali, tresoči se po vsem telesu, o pojoči prikazni; družina, ki bi se
vzbudila, pa bi se neverno smejala njihovim pripovedim. Še večkrat pa mi je prišlo
na misel, da bi se spustil v nočni zrak kakor kakšna nenavadna ptica, samo bal sem
se, da se zavem v nebotičnih višavah in pričnem padati kakor blisk v brezdna pod
seboj. – Iz mojih opojnih sanj me je predramilo za hip samo trobentanje, ki je
klicalo izven taborišča mudeče se vojake k počitku. Violinista že davno nisem več
slišal, bilo mi je, kakor bi gledal neizmerne bojne poljane, pokrite s trupli ljudi
in živali, čez nje pa se podijo na spenjenih konjih nočni duhovi in izginjajo nekje
v daljavi. V tem se mi je zazdelo, da leži poleg mene na golih deskah nekak mož v
črnem plašču, ki se je pa v svoji notranjosti rdeče zasvetil, kadar se je premaknil.
Pomirjeval sem samega sebe, da še vedno sanjam, toda ko sem stegnil svoje roke v
smeri proti njegovi glavi, sem opazil, da se mu svetijo oči kakor žareče oglje in da
ne sanjam. In je spregovoril s porogljivim svojim glasom, ki mi je šel skozi desno
stran kakor dolg in oster meč iz najboljšega jekla: “Ali veš, ti večni in sveti
popotnik, ki te je vrgla zemlja iz svojega naročja začetkom dvajsetega stoletja, v
dobi najstrašnejših svetovnih vojn, kar jih je kdaj videlo človeštvo od ustvarjenja
sveta, da ne boš čez leto dni nič več slišal trobentača?!” In je še rekel: “Ti, ki
se zdiš zvezda stalnica, ki je še niso zapazili ljudje, ali te nič ne pretrese
žalostno dejstvo, da te bodo šele takrat spoznali, kadar ne bodo več videli tvojega
telesnega obraza? In ali še nisi nikoli izrekel pobožne želje, da bi se nikoli ne
rodil, ker čim dalje živimo, tem bolj se bojimo?!« In se je smejal, da so mu
šklepetali zobje in tresla se mu je kozja brada, kakor da bo padel v nezavest od
neskončnega veselja nad mojimi bolečinami. Jaz pa sem se povpraševal kolikor mogoče
mirno: Ali res spim skupaj s hudičem? O, da bi imel jetnik vžigalice in bi razločno
videl! – Tenke stene, poslikane in popisane od jetnikov, so mi vzbudile utis
nekakega omrežja in ječa se mi je zazdela menažerija, ker so bile polne vse celice
in sem bil od mraza, ki je nastopal slednjo noč, zvit v klopčič kakor kača
klopotača. In sem bil zatopljen v številne najopojnejše misli – zdele so se mi v
kolobarjih se vrteče junijske kresnice – ob zori pa si še nisem bil na jasnem sam s
seboj in vedel sem, da se bom iskal vse svoje življenje. Ko so prišli zjutraj vojaki
od straže v celico, sem hodil kakor duh po odprtem hodniku in bilo me je groza
samega sebe, strašnega anarhista. Moje oči brez dna, ki že davno niso več solz
poznale, so se svetile kakor fosfor in ko sem zagledal v razbitem steklu v nekem
zamreženem oknu na koncu hodnika svojo visoko in bledo postavo, zavito v umazane
vojaške cunje, sem še tudi vedel, da sem postal čez noč tigrsko navdahnjena bela
žena in to bolj zase kot pa za druge. In ko sem stal pri tem oknu, sem se zazdel še
kakor neustrašen lev, ki se pripravlja na naskok, in rekel sem si v trajnem nemiru,
zakaj rodila me je ženska: Dan za dnem se rodi na milijone ljudi, obsojenih v večno
trpljenje in umiranje, dan za dnem jih tudi na milijone umrje, tonejo v pozabljenje.
Koncem tega stoletja bodo glodali tudi mene črvi, spreminjal se bom v prah in pepel.
– In moj glas se je tresel v prečudnih valovih, ko sem tulil kakor slon, ki dirja iz
območja prihajajočih puščavskih vetrov, da so me prestrašeno zrle tope vojaške
straže: Jaz, ki sem že kost in koža, ne bom umrl! Kdo je občutljivejši od mene in
kdo je večji oblikovalec? Presilno je v meni brezmejno sovraštvo do vsega
obstoječega in prevelika neskončna blaznost ustvarjati, o, ustvarjati iz niča!
(Ko sem prenehal trepetati v svoji notranjosti, sem se pričel sukati nediplomirani
inženir po svojem nebotičniku, ob gradnji katerega sem bil trdno prepričan, da sem
nehal živeti, ker sem se mudil v pokrajinah, ki jih še ni videlo nobeno človeško oko
in sem ves vztrepetal, ko sem zagledal nove rimske ceste in nova ozvezdja.)
Razdelek obsega pesmi oziroma različice, ki jih je Podbevšek objavil na Radiu
Ljubljana leta 1958 in leta 1972. V oddaji Literarni večer, ki je bila v celoti
posvečena Podbevšku, so bile 10. aprila 1958 med 21.00 in 21.30 interpretirane štiri
njegove pesmi. Gre za predelavo Čarovnika iz pekla, že objavljenega v
Vse tri pesmi je Podbevšek pozneje malenkostno predelal in jih leta 1972 vnovič objavil na ljubljanskem radiu - Pot je postala V Julijskih Alpah, Koprnenje Nož, zasajen v srce, Kamnolom pa Elegija. V radijskem arhivu se tipkopisi niso ohranili, ohranjen pa je zanimiv zvočni posnetek, ki poleg omenjenih pesmi vsebuje tudi Podbevškovo lastno branje Titanove noči (predelava Titanove serenade) in predelanega Čarovnika iz pekla. Literarni večer, ki traja dobre pol ure, vsebuje tudi zanimiv pogovor Aleša Bergerja s Podbevškom, zato je zvočni posnetek celotne oddaje iz leta 1972 vključen v izdajo kot edini tovrstni dokument. Točen datum predvajanja ni znan, oddaja pa je bila vsekakor ponovljena 11. 6. 1998. Originalni posnetek je shranjen v arhivu Radia Slovenija (trak G-5722).
Stal sem že proti večeru na prostranem pokopališču in medtem ko sem gledal z griča
brezizrazno v dolino pod seboj, kjer se je leno valila reka in so se vrstili
predori, vsekani v žive skale, si mi govoril šepetaje, kakor bi se ne pogovarjal z
menoj, temveč z mrtvimi, spečimi po zanemarjenih grobeh: “Samo eno misel imam in ta
je uhati netopir, ki naju obkrožuje. Meni, ki vidim povsod samo umiranje, se zdi, da
ne bom nikoli prišel iz tega sončnega kraja, ki je sicer lep, doma pa je vendar
najlepše. Zakaj, odkar moram gledati kupe skeletov, čakajočih, da jih zagrebemo, se
ne morem prepričati, da ne bom izdihnil v daljni zemlji in me ne bodo na tujem
pokopali brez sveč in duhovnika. O, kaj neki bo naredila moja ljuba, ki sem ji tako
pri srcu, pa bo slišala nekega jesenskega dne, da sem umrl?” Smejoč se porogljivo v
tvoj shujšani obraz sem te naenkrat prekinil: “O, kje ste moja detinska leta, ko sem
še spuščal ladjice v potoček in zmaje v zrak, streljal na lok, igral se razbojnike,
lovil metulje in prisluškoval v gozdovih ves zamaknjen ptičjemu petju? V meni
plamene spomini, o bakle, goreče v temni noči! Gledam se, kako sem stal vsako leto
enkrat pri vrtiljaku, ki ga je obkrožala množica – doneli so neprestano eni in isti
zvoki – večkrat sem tudi sam zajahal konja ali leva in sem se vozil v vedno enakih
krogih. O, kje so tudi še moja zrelejša leta, ko sem, že mladenič, odprl
sprehajajočo se šolo za pionirje, vodil tovariše kakor pav svoj rep in jim govoril,
da se vidim na hribu s piščalko v ustih in piskam, da se podirajo brzojavni drogovi,
hiše ob cesti, zvoniki v mestu?” Tvoje zbegane oči so me gledale vprašujoče, jaz pa
sem, ozirajoč se proti nizkemu, rdečemu nebu, kjer so se videla čudna nebeška
znamenja, že govoril bolj samemu sebi kot tebi: “Ti nedolžni moj otrok že spet
strmiš vame, božjastnika, jaz pa ti še rečem, da vidim povsod spreminjati se podobo
sveta. Tisoč in tisoč let stare vrednote propadajo, njihova mesta zavzemajo nove
resnice. Razdvojeni so poedinci, družine, narodi, rase in kontinenti. Prej neskončne
daljave se stalno manjšajo, že jutri začenjamo osvajati vsemirje. Kontinenti, o
nikar, nikar se ne vojskujte drug proti drugemu! V sanjah gledam ptiča Albatrosa,
nad morjem skozi strašen vihar letečega. Kljuje si srce in ob bobnenju, ob katerem
nastopa konec sveta, pada v divje razpenjeno valovje! Tudi sebe vidim padati in brez
sledu izginiti! In vendar verujem v vstajenje človeštva! Verujem, da se bo človeštvo
rešilo!” “Kaj pripoveduješ?” si me preplašeno vprašal. “Slišal si!” sem kliknil,
prevzet od svojega prepričanja. Izpod oblačnega neba se je nepričakovano vsula silna
ploha. Molče sva odhitela v zasedeno mesto. Ko sva šla mimo velike cerkve, si rekel:
“Že dolgo nisem bil v njej, kaj šele pri maši, stopiva noter!” In sva vstopila in
vnovič ogledovala od strelov razpraskano cerkveno ladjo, še nedavno vojaško
skladišče. Začel si v zadregi: “Kako lepa je mlada kapitanka, ki stanuje nasproti
tvojemu bivališču!” In sem ti dejal: “Ali že veš, kaj se mi je zadnjič pripetilo?
Slonel sem na oknu svoje sobe in kmalu zaprl trudne oči. Nenadoma sem začutil v sebi
glasbo in se ves izročil njenim zvokom. Kako neznatne v primeri z mojimi so se mi
zdele največje simfonije! Zvoki pa so postajali glasnejši in na mah sem se zdrznil,
ker se je v mojo veličastno mešala neka druga slabejša, bolna v svojem poletu.
Vzdignil sem pogled na balkon, čez katerega se je razlivala mesečina. Ni bilo dvoma,
zdaj sem razločno slišal. Nekdo je igral v sobi klavir, na balkonu samem pa je stala
kapitanka v beli obleki in igrala violino. Vsa okolica je drgetala od razkošja.
Tedaj pa je zadela nekje kosa ob kamen in se je oglasilo mačje mijavkanje.
Violinistki so padle gosli iz rok, kriknila je in izginila z balkona. Povsod je
zavladala sveta tišina, jaz pa sem še dolgo čul krčeviti njen jok in si mislil: Ali
že spet poljubuje in moči s solzami fotografijo svojega moža, ki so ga ujeli
sovražniki? In ko sem gledal še njeno vitko postavo, ki mi je bila vsak dan bolj
skrivnostna, sem jo vzljubil z vso svojo mladeniško dušo in se tudi že zgrozil, ker
ali morem sploh biti zvest in za koliko časa? Za ljubezen so me prosila že najlepša
dekleta, jaz nesrečnež pa sem se smejal. Kar najbolj drzno si ustvarjam svojo voljo
in svojo svobodo in zato hočem biti sam, čisto sam, četudi za ceno najbolj sramotnih
dejanj. O demonija, kdo te naj doume, če te še tisti ne, ki je ves v tvoji oblasti?
Hočeš, da ti povem daljno prispodobo? Še v sanjah me vznemirja zaradi svoje
nečlovečnosti in brezmejnega sovraštva do človeškega rodu, ti pa lahko spoznaš, da
mi je usojeno doživljati tudi najbolj zavržena človeška življenja. Včasih se zdim
sam vrag, jaz Ibrahim Ahmed, knez Sicilije in Afrike, ki je dal svoje žene žive
pokopati, noseče razžagati, hčere, komaj rojene, usmrtiti – šestnajst deklic, ki so
jih skrivaj odgojili, je dal pomoriti, brž ko je zvedel zanje – ki je dal pred
svojimi očmi osem bratov zaklati in svojega najdražjega sina Abdula Agaba obglaviti,
ki je dal sebi v veselje ministre, dvornike, tajnike po več skupaj sežgati ali v
vreli vodi potopiti, ki je lastnoročno pet sto ujetnikom s svojo sulico
In ti postavljam pričujoči spomenik, izsekan iz žive skale in obdelan surovo, ker ti bo nedvomno več povedal od izklesanega in ki govori samo navidezno več o meni kot o tebi, ker jaz vem, če bi še živel in videl svoj spomenik, postavljen od mene, bi osupnjen vzkliknil: “To sem vendar jaz, moji duševni boji, vse to sem vendar jaz pel!” O, tako pa si že takrat, ko sem jaz napol živ korakal po široki cesti med gorami mimo Moggia, ležal pokopan na prav istem pokopališču, od koder sva pred mesci opazovala oblake z dirjajočo konjenico. Vlekli smo se v daljavo, čreda preganjanih volkov, za nami, zdelo se nam je, sovražnik. Pet noči sem že ležal ob stražnih ognjih, ves garjast sem strmel v nebo – s svojimi meglami je bilo prav tako raztrgano in bolno – mimo so drveli tren, topništvo, oklopni avtomobili, korakale so dolge kolone utrujenega vojaštva. Ob cesti so ležali mrtvi konji, med njimi onemogli ljudje, govoreči vse mogoče jezike, nad glavami so brnela letala – pravkar se je zaletelo pri spuščanju na tla eno izmed njih ob bližnje drevo in pričelo goreti s tako bliskovito naglico, da smo našli že samo ogrodje in sežgano letalčevo truplo, ko smo prihiteli k njemu – na naši levi strani pa so hiteli proti državni meji dolgi vlaki, pri katerih so bile še strehe zasedene od bežečega vojaštva. Videli smo jih, kako so pri predorih trumoma padali na tla in je šel vlak čeznje, železno in zategnjeno žvižgajoč. In sem za trenutek pomislil, kaj bi bilo, če bi tudi jaz, ki tako divje sovražim samega sebe in sem zastopnik majhnega slovenskega naroda, živečega na najbolj izpostavljenem delu Srednje Evrope, prav tako klavrno poginil! Saj ne ve še nobeden, da sem, noseč v svojih nemirnih prsih načrte za več sto let, prehodna točka, skozi katero bodo morali vsi tisti, ki letajo po zraku in hočejo biti silni. S karabinko na hrbtu sem korakal v prvi bataljonski vrsti – imeli smo v sredi trobentača, ki nas je spremljal – vsi drugi smo pa prepevali koračnice in tresla se je zemlja pod našimi nogami in donel zrak od naših popevk. In ko sem med petjem pomislil, kako nas bodo sprejemali zvečer na naši domači zemlji z lampijoni, obsipavali s cvetjem in objemali, sem sklenil: Ko bom čez leta potoval v Severno Italijo in si ogledoval nekdanja bojišča, bom obiskal tudi pokopališče, kjer si našel večni počitek. Mislil bom nate, ki ti ni bilo usojeno, da vidiš vstajenje svoje domovine in ne vzklikaš več kakor jaz s svojo lucifersko glavo: “O telo, ječa moje duše!”
V večernem svitu so po kamnitem pobočju visoko med skalovje hiteli gamsi, nad njimi pa je pod škrlatnimi oblaki visel, padal in se dvigal orjaški orel. Obstal sem, prevzet od pogleda na gorske velikane in njihova bitja in dolgo zrl proti vrhu, za katerim je gorelo nebo, večal in se širil požar. O, pot, ki sem te zmerom iskal v stezah in strminah nad brezni, kako preplavljaš dušo z radostjo in krepiš me v drznosti, brez katere ni žitja zame. O, ogenj, ob katerem pozabljam, da sem gnan od skrivnostne sile moral v temi skozi hlišč, blisk in grom, strelo, bučanje vod in tuljenje skal, padajočih v prepad.
O, nebo, posuto z neskončno daljnimi zvezdami, stokrat in tisočkrat večjih od zemlje. Z neudržno silo me vnovič navdajaš. Naj tudi izdihnem, koprnenje po soncu, luni in zvezdah nikdar ne mine. Tudi v zemlji se bom spremenjen v travo ali cvetico vselej obračal k svetlobi. Pokošen ali utrgan bom iz teme znova uporno rasel v luč.
Razdelek obsega (1) faksimile rokopisa Žoltih pisem in drugih mladostnih rokopisov
ter (2) diplomatični prepis rokopisov omenjenih pesmi. Virov za objavo je pet:
zapuščina urednika
Razdelek obsega (1) faksimile rokopisnih pesmi iz Podbevškove zapuščine in (2)
kritični prepis izbora teh pesmi. Rokopisi so zapisani z različnimi pisali, na
različnih papirjih, tudi pisava – četudi pripada isti osebi – močno variira, in skoraj
gotovo je, da zapuščina obsega zapise iz različnih obdobij pesnikovega življenja.
Izdaja v obliki faksimila obsega oseminštirideset pesmi, osnutkov in različic. Od teh
oseminštiridesetih pesmi jih je enaindvajset objavljenih tudi v obliki kritičnega
prepisa, ostale ostajajo le v faksimilu, saj bi bil poskus prepisa manj smiseln.
Rokopisna zapuščina v resnici s tem ni docela izčrpana, pač pa je verjetno, da izbor
prinaša vse tisto, kar je (ob maksimalni možni toleranci) mogoče razumeti kot
literarno gradivo. Gradivo je sicer razvrščeno na podlagi »najdišča« v posameznih
mapah (posamezne slikovne datoteke so poimenovane z RK2: »Janezove pesnitve« v »rjavi
mapi«
O, vse biti in nič in vendar v tem loku življenja vse čutiti in vse vedeti, skoz
molčanje, ki si ga vzljubil, ker si hotel biti sam s svojimi skrivnostmi in ti je
bilo do čistega občutja, da bi vsak čas vedel, kako je s teboj, vnovič stopati skoz
gozdove in se vzpenjati po grapah skoz hribovske vasi, dokler se v soncu ne ustaviš
vrh samotne gore na razvalinah nekoč mogočnega gradu. O, in ko se nagledaš gorskih
vrhov okoli sebe in vasi in travnikov globoko pod seboj in naposled v daljavi
vinskih goric, mesta pod njimi, okoli katerega se vije reka, in gradu, kjer si se
rodil, bolj kot kdaj občutiti, da živiš v velikem, nepojmljivem ognju, ker imaš v
srcu pesmi kolikor kapljic vode
O sonce, sto in sto tisočkrat večje od zemlje, ustvarjalec vsega življenja, samo
ena izmed milijard in milijard zvezd, sestavljajočih neskončno visoko Rimsko cesto!
O Rimska cesta, samo en zvezdni sestav izmed milijard zvezdnih sestavov,
podobnih Rimski cesti, o milijarda planetov, podobnih naši zemlji, milijarda lun,
milijarda sonc, o, milijarda svetlobnih let do njih!
Zdelo se mi je, da že zopet sedim na siromašnem stolu pri svoji delovni mizi in
mislim na nizko hišo, v kateri je nastanjen moj generalni štab, na mizi pred menoj
generalka, začrtana po mojih večletnih izkušnjah, šestila, ravnila, kotomeri, in
premišljam o vseh mogočih načinih
bodočih bitk. Sredi telefonskih aparatov in
brezžične postaje pa se nenehoma sprašujem: Ali naj pomagam steči lenemu mnogonožcu
ali tudi ne?
O, in kolikokrat se mi je prevabljivo zahotelo, zaverovanemu v samega sebe, da bi splezal na bližnji brzojavni drog, stopil na žico in se brez vsakega droga, ki bi mi uravnaval ravnotežje, spustil v blazen tek, da bi obmolknili, kakor bi odrezal, zapozneli pivci, ko bi me videli dirjajočega po žicah in pojočega o ljudeh, ki ne žive na tej zemlji, temveč so od zore do mraka na potovanju okoli nebeških zvezd.
Razdelek obsega prepis tipkopisnih pesmi iz Podbevškove zapuščine. Gre za neobjavljene pesmi oziroma različice objavljenih in neobjavljenih. Večina natipkanih pesmi je bila ob prevzemu gradiva spomladi 2004 vloženih v »rumeno mapo«. Ta mapa sicer vsebuje precej rokopisnega gradiva, ki je zvrstno izrazito mešano: med rokopisi se nahaja tudi nekaj tipkopisov. Eden od njih je v celoti natipkano besedilo za radijsko oddajo na petnajstih folijah, ki vsebuje poleg komentarjev tudi predelanega Čarovnika iz pekla ter cikel Tri pesmi: Pot, Koprnenje in Kamnolom. Poleg tega najdemo natipkane še pesmi Ponoči sem hodil ..., Titanova noč in Udarci kladiva ter omenjeni cikel Tri pesmi. Cikel je glede na radijsko objavo minimalno predelan, prepis upošteva popravke. Ponoči sem hodil ... je predelana Hipoteza bolnega kraljeviča, revijalno objavljena leta 1919, Titanova noč je predelava Titanove serenade, Udarci kladiva pa so predelane Traverze. Tri pesmi so po izjavi samega Podbevška novejšega datuma, za ostale je datacija težko določljiva. V nekoliko raztrganem ovoju »Plesalec v ječi« sta se ohranila tipkopis istoimenske pesmi, pretipkane po originalni izdaji, ki pa je že močno uničen, ter pesem Večer, ki je z minimalnimi spremembami ohranjena tudi v rokopisu. Ker je prva pesem močno poškodovana in nepopolna, obstoječi del pa je identičen izdaji iz leta 1925, je ni imelo smisla objavljati. Poleg omenjenih pesmi je bil v ročno popravljeno izdajo zbirke vložen še tipkopis predelane pesmi Traverze.
Anton Podbevšek se rodi 13. junija na novomeškem gradu Grm kot prvi otrok v revni čevljarski družini.
Osnovna šola in gimnazija v Novem mestu.
Prve dokumentirane pesmi (po lastnih izjavah naj bi pred tem napisal in uničil že več zbirk) in literarni večeri.
Cikel Žolta pisma, napisan pod vplivom tehničnega manifesta futurizma, marca
neuspešno ponudi uredništvu Ljubljanskega zvona.
Februarja je mobiliziran in se najprej usposablja v Judenburgu. Med dopustom opravi maturo. Zatem gre na soško fronto, kjer dočaka konec vojne. Novembra 1918 se bolan vrne domov in zdravi tuberkulozo v novomeški vojaški bolnišnici.
Dokonča še zadnje pesmi iz mladostnega obdobja. Z Božidarjem Jakcem vodi »novomeško skupino« in začne snovati avantgardističen prodor na kulturno prizorišče. Jeseni začne študirati na zagrebški univerzi, v Novem mestu pa prireja literarne večere.
Revijalno objavi večino znanih pesmi iz mladostnega opusa (Dom in
svet, Plamen, Kres, Trije labodje).
Manifestacije »novomeške pomladi« v Novem mestu (26. septembra) in v Ljubljani (6.–12. novembra) zbudijo veliko pozornost kulturne javnosti in silovito polarizacijo.
Kontroverzni in bojeviti Podbevšek zaslovi kot ena največjih ljubljanskih atrakcij. Prireja odmevne literarne večere in nastopa kot vodja generacije in lastne literarne šole; toda kot pesnik umolkne. Novembra del generacije (Vladimir Premru, France Onič, Bartol Stante) skuša obračunati z njim.
Z Josipom Vidmarjem in Marijem Kogojem izda prvo številko revije Trije labodje; ker kolega zanj nista dovolj radikalna, ju zapusti in z
levičarsko skupino (Tone Seliškar, Angelo Cerkvenik, Štefanija Ravnikar) začne
izdajati Rdečega pilota. Izideta le dve številki.
Preživlja se kot reporter Jutra in novinar, pozneje celo
urednik Napreja.
Prevzame tajništvo Društva slovenskih leposlovcev, v samozaložbi izda Človeka z bombami; spet je za kratek čas v središču pozornosti.
Zadnji provokativen »teoretični« javni nastop sproži burne odzive, Podbevšek pa se dokončno spre z večino nekdanjih podpornikov.
Umakne se iz javnosti, ukvarja se z založništvom, biografijami slikarjev (Rihard Jakopič, Ivan Grohar) in domoznanstvom.
Služba upravnika hiš na SAZU, ki mu jo priskrbi Vidmar.
Vladimir Bartol v nizu esejev skuša rehabilitirati Podbevška; Fran Petre leta 1956 objavi prvo resno literarnozgodovinsko razpravo o njem.
Podbevšek razmišlja o pesniški vrnitvi: radijsko objavi tri nove pesmi in esej, nastopi pred dijaki v Kranju in popravlja pesmi iz zbirke.
Podbevškovi poeziji pripade pomembno mesto v antologiji Pot skozi
noč.
Katarina Šalamun objavi monografijo Anton Podbevšek in njegov
čas.
Knjiga Marjana Mušiča uveljavi izraz novomeška pomlad za umetniško gibanje z začetka dvajsetih let.
Podbevšek 14. novembra umre v Ljubljani.
Izide Vidmarjev portret Podbevška v Obrazih.
Denis Poniž izda ponatis zbirke Človek z bombami z obsežno
študijo.
V Novem mestu poteka simpozij in niz umetniških manifestacij Antona Podbevška sto nadnaravnih let, v Moderni galeriji pa razstava Tank! o slovenski zgodovinski avantgardi.
V Novem mestu izide zbornik Antona Podbevška sto nadnaravnih
let kot prva knjiga nove Založbe Goga.
V Novem mestu je ustanovljeno profesionalno gledališče Anton
Podbevšek Teater.
Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU objavi elektronsko
znanstvenokritično izdajo Podbevškovih Zbranih pesmi (
Izideta tiskana izdaja Podbevškovega pesniškega opusa Moje
ekstaze skulptura in monografija Marijana Dovića Mož z
bombami.
Bibliografija k elektronski znanstvenokritični izdaji Zbranih
pesmi Antona Podbevška šteje več kot tristo enot in je vezana na pesnikovo
literarno oziroma publicistično kariero, torej obsega v prvi vrsti Podbevškova besedila
in odzive nanje, polemike, ki so jih spodbujale njegove provokacije, ter literarno- in
kulturnozgodovinske obravnave njegovega del(ovanj)a. Kljub temu se ne omejuje strogo na
Podbevška, temveč zajema tudi mnoge enote, ki so z njim v nekakšni (posredni) zvezi;
skuša torej nekoliko širše prikazati – seveda z bibliografske plati – kronologijo
slovenske zgodovinske avantgarde od njenih začetkov (revijalne recepcije) prek novomeške
skupine in Podbevška, ki v svoji radikalni fazi predstavlja njeno prvo resno utelešenje,
vse do poznejših in sodobnih obravnav, spodbujenih z neoavantgardizmom ali celo
retrogardizmom. Bibliografija je razdeljena v tri obsežnejše sklope: prva dva nanizata
prispevke do konca druge svetovne vojne oziroma po njej, tretji pa obsega natančen
seznam Podbevškovih pesemskih objav oziroma neuspešnih poskusov objave. Posebej za
elektronsko izdajo so k mnogim bibliografskim enotam dodani komentarji, ki bodisi na kratko naznačijo ali povzemajo vsebino enote ali pa
dodajo kak podatek, ki je relevanten za njeno razumevanje. Izrazito koristni so pri
objavah pred drugo svetovno vojno, sploh tedaj, ko ni razrešeno vprašanje avtorstva ali
ko gre za zelo kratke notice.
Prvi sklop bibliografije zajema obdobje od leta 1909, ko se v slovenskih revijah začnejo pojavljati prva poročila o literarnih avantgardah (najprej futurizmu in ekspresionizmu), do konca druge svetovne vojne. V tem času je v zvezi s Podbevškom smiselno zamejiti štiri obdobja, ki se deloma prekrivajo, in sicer obdobje recepcije, snovanja in aktivnega pesnjenja (1909–1919), obdobje socializacije poezije (1919–1922), obdobje dejavnega avantgardizma (1920–1927) in obdobje umika v ozadje (1928–1945). Prvo obdobje zajema čas, ko se je Podbevšek še oblikoval in kot novomeški dijak spoznaval sočasne literarne avantgarde prek relativno hitrih odzivov v slovenski kulturni publicistiki (1909–1915); vsaj nekatera revijalna poročila je Podbevšek zanesljivo poznal in so vplivala nanj (Gruden 1913, Golia 1919). Kmalu zatem, med letoma 1912–1919, je Podbevšek ustvaril glavnino svojega mladostnega pesniškega opusa. Že v tem času je nekatere pesmi skušal objaviti, vendar sprva pri tem ni bil uspešen, tako da njegovih bibliografskih enot iz tega obdobja ni.
Drugo obdobje (1919–1922) je zaznamovano s Podbevškovim aktivnim revijalnim
objavljanjem poezije predvsem v katoliškem Domu in svetu pa tudi
v zagrebškem Plamenu ter pozneje v Kresu
in Treh labodih. Tretje obdobje »dejavnega avantgardizma«,
ki se deloma prekriva z drugim, obsega Podbevškov prodor na kulturno in medijsko
prizorišče in se začenja septembra 1920 z »novomeško pomladjo« ter nadaljuje z
dejavnostmi v Ljubljani. Te so bile najintenzivnejše v letih 1921 in 1922, ko je bil
Podbevšek prava kulturna atrakcija in nekakšen generacijski protagonist. Obdobje
zaznamujejo odmevni literarni večeri, revijalna dejavnost, »teoretična« predavanja,
manifesti in škandali ter zapozneli izid pesniške zbirke (1925), skleneta pa ga
incidenta v začetku leta 1927. V tem času sta značilna izjemen medijski odmev in
polarizacija javnosti – odtod presenetljivo številni odzivi, kritike pa tudi manj
pomembne najave, pamfleti in zapisi ter Podbevškovi lastni polemični prispevki. V
četrtem obdobju (po koncu leta 1927) se Podbevšek, ki izgubi praktično vse zaveznike,
umakne iz javne sfere ter se ukvarja z monografijami o slikarjih, o domoznanstvu, z
antologijo lirike in podobno.
Po drugi svetovni vojni Vladimir Bartol z nizom esejev spodbudi literarnozgodovinsko
zanimanje za Podbevška, ki konec petdesetih javno nastopi s tremi novimi pesmimi, a se
zatem vnovič umakne. V sedemdesetih izideta monografiji o Podbevšku (Šalamun-Biedrzycka,
1972) in »novomeški pomladi« (Mušič, 1974); odtlej se število prispevkov zgošča okoli
okroglih obletnic Podbevškovega rojstva (1898) in kolektivnega nastopa »pomladne«
generacije (1920). Od leta 1980 nenehno raste znanstveno zanimanje za slovensko
zgodovinsko avantgardo in Podbevška. Drugi, povojni sklop bibliografije torej vključuje
znanstvene in publicistične zapise vključno z redkimi javnimi intervencijami in spomini
Podbevška in drugih predstavnikov generacije. Med bibliografskimi mejniki je mogoče
izpostaviti natis Žoltih pisem (1990) in reprinta Človeka z
bombami (1991), zbornik Tank! o slovenski zgodovinski
avantgardi (1998), novomeški zbornik Antona Podbevška 100 nadnaravnih
let (2000), monografijo Antončičeve o Podbevšku (2000), elektronsko
znanstvenokritično izdajo Podbevškovih Zbranih pesmi (2007) ter
njen bralni izvleček Moje ekstaze skulptura (2008). V tretjem
sklopu bibliografije so pregledno zajeti podatki o Podbevškovih pesemskih objavah – od
avtoriziranih objav in dokumentiranih neuspešnih mladostnih poskusov objave do
ponatisov, prevodov in posmrtnih uredniških objav. Na koncu sledi še izbor objav o
Podbevšku in slovenski zgodovinski avantgardi v tujih jezikih.
Together with Srečko Kosovel, Anton Podbevšek (1898–1981) is the key figure of the
avant-garde movement in Slovenian literature. The edition of his collected poems
Podbevšek wrote most of his known poems in the years 1915–1920 and published them in
magazines in the years 1919–1922. In 1925 he published his sole collection of poems
The first part of the edition includes:
The second part of the edition includes unpublished material from Podbevšek's legacy and other sources:
The distinctive feature of the digital edition from the technical point of view are the
parallel presentations of facsimiles and their transcripts, especially in the collection