Gozdovnik

Povest iz ameriškega življenja.

Poleg Karol May-a III izdaje, poslovenil H. Majar.

I.

LJUBLJANA, 1898.

Založil in prodaja Anton Turk, knjigovezec.

Tisk J. Blasnikovih naslednikov.

V Elančovskem pristanu.

Kjer se med Francosko in med Pirenejskim polotokom ujeda biskajski zaliv, vsakemu mornarju znan pod imenom »mornarskega mirodvora«* tam je na severnem obrežju otokovem majhin. španski pristan Elančovi. Divotno in ob enem veličastno se vzdiguje obal stopinasto. Požrešnih morskih valov jo varuje gradba, napravljena iz rezanega kamena, s katere se pride po skalah na cesto, vodečo v Elančovsko vas.

Na najvišjem vrhunci skalovnega pasu se dviga star grad, ki s svojimi škrlenimi strehami in gótskimi vetrnicami gleda daleč nad morsko planjavo . posestvo stare a bogate rodovine Medijanov.

Medijanski grofi že dolgo niso prebivali v tem divjem in samotnem gradu, ker so jih grajanske ali vojaške dolžnosti držale v kraljevi bližini. Ob času, ko so Napoleonove armade preplavljale Špansko, obstajal je rod Medijanov iz šesterih oči. Don Juan,

starejši izmed dveh bratov, služil je kot višji častnik v armadi. Don Antonio, mlajši brat, je opravljal šaržo pri mornarici pri neki odpravi na špansko posestvo srednjeafriško, pa je bil izginol brez sledú. Ker tudi o njegovi ladji ničesa ni bilo slišati, je šla govorica, da je umrl, kar se pa za gotovo in zanesljivo po pričah ni moglo potrditi.

Bojevite čete francoskega cara so se zmagovito pomikale od krajine do krajine. Pogorska vojska se uname v vsi svoji sovražnosti in grozi. Španska vlada je bila siljena največjim naporom, da se ustavlja drznemu osvajalcu. Tudi grof Ivan od Medijane je dobil povelje, naj se udeležuje branitnega boja. Preden je odišel k armadi, spravil je v grad Elančovski donno Luiso, svojo soprogo, pa Fabijčeka, jedino svoje dete, misleč, da radi samotne okolice sta varna obadva; priporočil ju je še posebnemu varstvu don Ramona de Dies, svojega upravitelja. Nazaj se pa več ni vrnol, francoska krogla ga je podrla v nekem boju, ki so ga imeli pred burgosko bitvijo.

Odslej je donna Luisa sè svojim ljubljencem prav sama prebivala v Elančovskem gradu, žalujoča po svojem soprogu. Z materino skrbljivostjo bedéla je nad zdravjem Fabijevim, kteri je bil, kakor je menila, edini in poslednji svojega roda.

Vaščani so todi največ ribiči, in skoraj celi dan od doma. Zatoraj je videti na prvi pogled, da Elančovi so neobljudeni in zapuščeni. Vendar pa se včasih kadi iz brezdimniških streh, kar pomeni, da gospodinje pripravljajo kosilo vračajočim se možem in sinovom, potem se večkrat prikaže lice iz okenca, ali pa ženska pred vratmi v pisani opravi in z dolgimi kitami, da bi videla, je-li so pričakovanci

svoje čolnove že navrnili proti obali. Enoglasno, brezšumno življenje na višavi, pa šumeče bučanje valov v globini daje Elančovski vasi nekako globoko otožnost. Siromaško rastlinje, s peskom in viharjem se boreče, to enoterost bolj pomnožuje nego

pomanjšuje.

Zavoljo osamljene svoje lege je imel Elančovski pristan množno posadko vojakov, pobrežnih stražarjev. Ti vojaki niso bili v najboljšem položaju. Španska vlada jim res ni utrgavala plače, ali to je bilo, da je stanovitno pozabljevala, šteti jim jo. Potrebni nasledek tega je bil, da se je paznost boljšega dela izmed njih podvojila, da so pridno segali po prepovedanem blagu, in so si tako včasih kako darilo zaslužili. Manj vestna polovica stražarjev pa je vlekla s skrivarji (kotrobantarji) deleča ž njimi iztržek premejnine. Zatoraj so vsi, od stotnika karabincev, Don Lukas Despierta, pa do najnižjega služabnika, razvijali neutrudno delavnost ; kjer so se pa njih koristi sovražno srečavale, morali so zvito in prekanjeno ravnati, da so drug drugemu dobiček iz rok izvili.

Med pobrežnimi stražarji bil pa je eden, ki je bil gledé čezmejnega blaga popolnoma malomaren. Celó to je trdil, da tako prekomejevanje je todi gotovo nemogoče, in da ga toraj nikdar ni bilo. Vedeli so, da na svojem stražišču vselej zaspi, zaradi česar ga niso drugači imenovali nego »spača«, ime, kakoršnemu se je trudil, kolikor mogoče delati čast.

Rekli so mu »Pepo«. Bil je korenjak pri petindvajsetih letih, velik, suh, žilav, pa zeló močan. Njegove črne oči, globoko pod gostimi obrvi skrite, so gledale navadno brezmarno v svet. Vendar so

znale pa tudi bliskati in streljati, kadar niso bilo opazovane. Njegovo lice je imelo ves zaspan izraz, in njegova hoja, vse njegovo držanje, bilo je kakor človeka, ki se ne meni, ko bi mu tudi za petami gorelo. Pri vseh znakih svojega čvrstega telesa in ognjevite duše je bil videti, da je najmalomarniši, najhladnokrvniši človek na svetu. Zmeraj je ležal v svoji viseči mrežnici., dan na dan spal svojih dvajset ur. Bil je ves vesel, prebudivši se in smotko si

zažgavši, in zopet vesel, misleč, da bo skoraj zopet zaspal.

Misliš, da je bil njegov predstojnik, stotnik Don Lukas Despierto, zaradi pomanjkanja dolžne gorečnosti razsrjen? Kaj še! Imel je stotnik dobre uzroke za to, da ni bil. Don Lukas Despierto je imel na svojem umeščavnem diplomu res zapisano precejšno plačo, od ktere pa on, prav kakor njegovi podložni, že več let ničesar ni zasledil v svojem žepu. Ker so bile državne finance v najtožniših razmerah, tudi ni bilo nade, da bi kdaj plače dobil. Zato je takole modrijanil: »Če kralja vest ne peče, naj tudi jaz v službi stradeža ne poginem, naj tudi mene vest ne peče, kadar se ukvarjam v službi živeti. Na bregu pazim pa stradam, dobro, pa ne bom spal, kader bo kaj zaslužiti. Seveda, moji karabinci ne smejo tega nič ovohati, sicer bi izgubil lepe službo, a služba brez plače je zmeraj boljša, kakor prav nič. Najpametniši izmed vseh stražarjev je gotovo ta vrli Pepo. Lakoto prespi, in nikoli se ne briga, da-li njegov stotnik trguje. Nanj se morem, to se pravi, na zaspanost njegovo se morem, popolnoma zanesti, zato ga bom vselej tjakaj postavil, kjer ne potrebujem nobenih oči.«

Pepo si res ni glave trl, kaj dela njegov višji; pa si tudi kar nič ni prizadeval, da bi svojo službeno sposobnost pokazal v lepšem svitu. Morda je imel tudi on za to svoje dobre uzroke.

Neki večer sloni Pepo na vratih ter posluša, morske glasove. Gosta novemberska megla je ležala na vodi ; ona in pa nočna tema sta delali očesu neprevidljive zapreke. Pepo je bil o mraku, prav zunaj na obzorju, opazil neko jadro, ladjo, ki je bila videti, kakor da križa, kakor da hoče počakati noči in neopažena suniti h kraju.

Zdaj se čuje hoja, in takoj se zapró Pepotu oči, glava mu kimne na prsi, iz napol odprtih ust mu izvirajo oni prečudni glasovi, ktere navadni človek imenuje z grdo besedo »smrčanje«. Tisti, ki se je bližal, je bil njegov tovariš.

»Pepo!« pokliče prišlec, izpoznavši »spača.« Poklicani odgovori, na kratko zakrulivši.

»Pepo, izdrami se, stari dremač«

»Kaáj, kjeé, kakoó?« vpraša zdaj zaspani stražar, delaje se, kakor bi se izbujal iz najtrjega spanja.

»Per dios, ta čuk celó stoje spi, kakor trdonoga mula, ki leči ne more. Izmani si oči, pa odlazi od todi; stotnik hoče takoj s tábo govoriti.”

»Stotnik?« se vleče vprašanje iz srede strašnega zdehanja.

»Ah, kako bi bilo krasno, ko bi mogel človek spati, pa se ne prebuditi ! Le pojdi že pridem;«

Pepo stopi v kočo po kapo, med tem se njegov tovariš urno oddalji. Ko se Pepo spet samega čuti, pretegne zaspano svojo postavo, prevlečene oči se mu izbistré, leskečejo se mu, kakor pri vročekrvnem prebivalcu juga.

»Saj je res mislil, da stojé spim, santa Laureta!ali so lahkoverni ti ljudje. Kaj je pa stotniku palo na pamet, da me dade klicati? Mu je li mošnjiček

zopet suh? Pa ne, da bi ga imelo ponapolniti to jadro na morju? Takoj bomo videli«.

To rekši, napoti se v stanovanje svojega višjega. Stotniku je bržkone kaj po glavi rojilo, ker je bil v misli tako zatopljen, da ustopivšega Pepota še opazil ni.

Pobrežni stražnik se nasloni na steno ter miži, vendar pa je dobro videl neki zganjen papir, ki je ležal na tleh, in ki je mogel že biti v kakem žepu. Kakor bi trenil pobere papir, skrije ga pod plašč, ter pade spet v svojo navidezno brezčutnost.

Stotnik se zdaj obrne, pa zagleda dremajočega pobrežnika.

»Hola, Pepo! kaj spiš! pa tukaj ?«

Pobrežni stražnik globoko vzdihne, počasi oči odpiraje.

»Tukaj sem, gospod stotnik,« odgovori Pepo spoštljivo pozdravivši. »Mislim, da ste me dali poklicati.«

»Misliš? Res, človek je v trdnem spanju sem priletel.«

»No, kaj sem ti že hotel povedati? potrpi, kaj ne, Pepo, dandanes so slabi časi, vse stoka in tarna.« »Zdi se mi nekaj o hudih časih.«

»Le zdi se ti? Vidiš, jedinščina današnjih časov tebe le na pol zadeva; veš zakaj? zato ki zmeraj spiš«

Pepo siloma premaga svoje zdehanje.

»Kader spim, nisem lačen. Včasih se mi pa tudi sanja, da mi vlada izplakuje, kar mi gre.«

»Ali pa ne veš tudi, da v enomer spati se slabo strinja z dolžnostmi stražnikovimi? Pobrežni stražnik mora biti pred vsem pazljiv. Dan na dan govoré o tvoji malomarnosti; lahko se pripeti, da te nekoristnega služabnika iz službe izpodé. Prav žalostno bi bilo, ko bi bil čisto brez službe. Take neprilike te hočem pa jaz obvarovati. Danes ti dajem dokaz svojega zaupanja, ki ti bode ime popravilo. Nocoj pojdeš na stražo, ki jo morem izročiti le najzanesljivejšemu. Tjakaj še nisi bil nikoli poveljen, in jaz se trdno nadejam, da boš izvršil, kar je tvoja dolžnost, s popolno gorečnostjo.«

»Santa Laurenta! kakor bi se to ne umelo samo po sebi! Kje pa bo ta staja ?«

»V Ensenadskem zalivu.«

»Dobro! In kaj imam tam početi?«

Don L. Despierto mu daje zadržanske veleve, pa tako zmedeno, da bi največja bistroumnost ne bila mogla razpoznati, kaj in kako, in vendar ga praša stotnik naposled:

»Je-li si razumel natanko vse, Pepo?« »Natanko vse, gospod stotnik,« zagotavlja stražar,

ki se je zeló trudil, da bi odprte imel tolikanj težke oči.

»Je-li si čul? Zdaj hodi!« reče stotnik. »Dobro toraj, gospod stotnik.«

Pepo odhaja počasno stopaje. Vrata odpirajočemu se močno zazdeha; Don Despierto pa si zadovoljno mane roke.

»Ta guncvet ni sé zlatom preplačati. Ko bi ga bil nalašč ustvarjal za moje potrebe, ne mogel bi ga bil narediti boljšega. Spal bo, pa smrčal, kakor nosorog, jaz bom pa imel spravljenih nekaj perišč polnih dublonov.«

Tudi. Pepo je imel svoj samogovor, ko je bil zapustil bivališče stotnikovo. »Santa Laureta, stvar je prav taka, kakor sem si jo mislil. Stotnik ima opravek v Ensenadskem zalivu, nekako petično pokritost ker bi drugi ne spal, bi ga motil, zato mene pošilja na stražo. Vse prav, ljubi moj Don D. Despierto, spal bom, a le dotlej, dokler se bo meni poljubilo. Tisto pismo smem tudi malo pogledati hm

morda mi da kako pojasnilo. Ni koristnejšega ko spati, kader ima človek službeno bedeti.«

Hitrih, prožnih korakov se vrača Pepo v svojo kočo svetilnico prižgavši, izvleče papir. V pismu je stalo, kakor je želel.

»Pa res, ta je tista ladjica »Esmeralda«, ktere kapitan se ne imenuje. Dovoljenja zeli, da bi smel z nekterimi ljudmi ob desetih v Ensenado s čolnom pripluti, in to dovoljenje bo plačal sè 40 zlataki, pa luči prosi, ki naj bi mu služila. Zatoraj je stotnik zapovedal, da moram svetilnico vzeti seboj. Pismo mu je gotovo prinesel mornar »Esmeralde«, ktero pa ni moglo priti v bolje roke nego v »spačeve«.«

Mali zaliv, Ensenada imenovan, poverjen Pepotovi parnosti, tičal je tako skrito med skalami, da se je zdelo, kakor bi bil prav za to ustvarjen, da pospešuje prekomejstvo. Ta skrivarska kupčija, ki jo opravljajo z bodalom za pasom pa s puško v pesteh, prav lepo cvete po španskih bregovih. Ker je bila stražnica na samem, straženje ni bilo brez nevarnosti. Morska megla novemberske noči je visela v zraku kakor gost zastor, ki je navadnemu očesu branil kaj videti ter slabil upijoči glas, s kterim bi se bila klicala pomoč.

Pepo nabije svoj karabinec, utakne nož za pas, prižge svetilnico -slepico, ter stopi vun v temo, da se poda na svoje mesto.

Kdor bi bil zdaj le videl zaspanega, zmeraj trudnega stražarja, težko bi ga bil izpoznal, tako trdni in varni so mu bili sicer okorni koraki, tako gibčni in spretni kretaji, tako pokončno in tršato je držal svojo navadno medlo postavo.

Deveta ura je mogla biti. Noč je tiha, temna, mrzla. Niti najmanjšega šuma ni slišati iz vasi. Le zamolklo penenje morja, spodaj neprenehoma butajočega v skalnate gradbe, moti občni molk prirode. Nobene zvezde ni zagledati na nebu. Edina svetloba, ki je videti, prihaja iz pobrežnikove svetilnice. Prav zdaj je prišel k zalivu, previdno okolu sveteč se prepričuje, da-li je sam.

Svetilnico postavi tako, da je padal žarek iz nje na more in na stezo, v vas držečo, sam pa leže v plašč zavit, nekaj korakov proč na tla, tako da je videl na pot in na vodo. »Dobro«, mrmral je.

Dobre pol ure je Pepo tako samoval, mislil to in ono, ter pazil na zaliv in pot z največjo natančnostjo. Imel je oko kakor malokteri, ter je vedel, da njegovi oprezi ničesar ne uide. Zdaj sliši, da pesek po stezi tihotno šušlja; v žaru iz svetilnice izhajajočem pa vidi temno postavo, v kteri Don Despiertovo izpozna.

Stotnik, približavši se mu, skloni se čezenj. »Popo!« zakliče stotnik napol glasno«!

Pepotu pa niti na misli ni bilo, da bi se bil oglasil.

»Pepo!« pokliče stotnik drugič stražnika glasnejše.

Toda poklicani mirno dalje hrope. Don L. Despierto je bil zadovoljen s stražarjevo čuječnostjo, in brž se izgubi šum njegovih korakov v daljavi.

»Pepo, zdaj pa le ustani,« govori si stražnik, pokonci se kolehaje. »Pravi nerodnež bom, če se mi ne posreči, tu ribice ujeti, kjer je stotnik vrgel svojo mrežo.«

Previdno se splazi na rob strmine, pod ktero je bilo ozko bregovje. Leže v gosto travo ter preži. Mesto da bi oči zastonj napenjal, rajši miži, zato pa timbolj posluša.

Zdaj začuje slab šum na vodi. Dobro je razločil pritajeni šum ovitih vésel, pa oslabljeno škripanje vezi, v kterih so se drgnola vesla. Črna pika se pomika skozi meglo, veča se od hipa do hipa, in naposled se razvije v čoln, penečo brazdo puščajoči za sabo. Ravna se proti zalivnem obrežju in k bregu priveslavši, pritisnejo h kraju.

»Sennor Despierto!« pokliče zadržavan glas. »Tukaj sem!« se oglasi.

Stotnikova postava se vzpokonči od tal prav blizu čolna.

»Je-li vse varno?« »Vse.«

»Je-li ste sami tukaj?«

Zgoraj pri svetilnici leži eden mojih karabincev ; pa spi kakor ubit. Moral sem Ensenado obstražiti, če se nečem izdati, kar sem storil z možem, ki boluje za neozdravljivo boleznijo, zaspanostjo.

»Dobro toraj, tukaj imate svojih 40 zlatov. Zdaj imate pa zato skrbeti, da moten ne bodem. Vi se umaknete v vas, poprej mi boste dali pa znamenje, da mož res spi.«

»Prav, kakor hočete, sennor kapitano. Oglasil se bom kakor tonovka, ponaredivši njen glas, če bo še trdo spal.«

Pepo je slišal še žvenket zlata, nato pa se je brž uméknol na kraj, kjer je poprej ležal, Ne preteče minuta, pa je stal stotnik pred njim.

»Pepo ustavi!« Stražar se prav nič ne gane, njegov višji pa se nato oddalji.

Ko se dogovorjeni klic začuje, bil je pobrežni stražnik zopet na strmini, opazoval je čoln. Le trije moški so bili v njem, pa še nobeden ni bil izstopil. Njih oprava ni bila podobna oni, ki jo nosijo skrivarji.

»Izkrcajte se; varni smo!« oglasi se eden izmed treh, čigar glas je dal izpoznati, da je vajen zapovedovati: »Vidva pojdeta poleg vode, tam v poki pa se vzpneta do predmolja. Vedeti moram, če še bedi.«

Moža stopita na suho, pa se oddaljita. Pepo je izpoznal, da je njiju oprava podobna oni korzarjev (morskih roparjev). V čolnu ostali mož se je tesno zavijal v svoj plašč, pa gledal po sinjem morju. Pepota ni mogel videti, ki se je zdaj pokoncu vzravnal. Ta hip skoči gibki stražar kakor tiger k njemu. Še preden more iznenadeni od sebe dati glas, že mu stražar na prsi nastavi cev karabinca.

»Ne glasu, ne kreta, sennor, če ne ste takoj osmrteni.«

»Kdo si ti?« vpraša napadeni, mereč pretéče držanje svojega sovražnika.

»Kdo sem? kdo drugi ko Pepo, ki tu gori leži, da spi kakor mrtvec. Tonovka ni tica, da bi se bilo zanašati nanjo.«

»Na ta način me je Don L. Despierto prevaril! Gorje mu!«

»On vas prevaril? Njemu niti na pamet ne pride! Jaz delam tukaj, kakor se mi ljubi. On je povse nezmožen, da bi vas ukanil, kakor priča 40 zlatov, ki jih je sabo domov nesel. Ker tega prav za prav dopuščati ne smem, zdi se mi dobro, da imate še nekaj zlatov v žepu.«

»A, tako? Na, koliko pa češ?«

»Jaz sem obziren, nečem dolgo besediti. Ne bom preširen: zahtevati jih moram 40.«

Tujec je bil mlad mož okolu 25 let. Imel je rujavo mornarsko kožo. Goste, temne obrvi so risale veliko koščeno čelo; oči, mrklo v svojih jamah goreče, kazale so nespravljivo strast. Navzdol kriveča se usta očitala so rogavo, ošabno bitje, in jako razločne obrazne gube so dajale vkljub mladostnim letom nadut, zaničljiv izraz. Znati je bilo, da maščevitost in. častihlepnost sta vladajoči nagnenj tega moža.

»Toraj 40 zlatov, sennor!«

»Nimam jih toliko pri sebi! Počakaj, da pridejo moji Ijudje; ž njihovo pomočjo bomo svoto morda zvrgli, ako jo bodemo zmogli.«

»Ne čutim niti najmanjše volje, s človekoma se pestiti. Izstopite, pa pojdite z manoj! Jaz tukaj na straži stojim, ter imam odpraviti vsako sumljivo osebo.«

»Pri sebi jih res nimam, pa vzemite tu moj prstan, ki je vreden petkrat toliko.«

Napadenec potegne obroček s prsta, pa ga podá stražarju, ta ga pa ogleduje, kakor bi ne vedel, bi ga li. vzel ali ne.

»No, pa ga uzamem, za 40 zlatov, če ni drugače.«

Pepo se vrača k svoji svetilnici, v ktere sijaju se raduje Ieskečega bisera.

»Nisem znalec takih stvari, mislim pa, da sem naredil boljšo kupčijo od častivrednega don L. Despierta.«

Stražar leže. Videti je bilo, da spi.

Med tem je sedel kapitan še zmeraj v čolnu, pričakovaje poročila, kdaj mu bode začeti. Na to pa čuje tihe, počasne stopinje, ki so bile merjene proti njemu.

»Joso!« zakliče kapitan. »Kaj si ti? Kako pa je!«

»Vse povoljno, kapitan, donna še bedi, dete pa v zibeli spi.«

»Zdaj pa vzemi to motozno lestvo, pa idi.«

Kapitan izstopi, vrgši možu lestvo, sam pa stopa naprej, poleg vode, ter dospe do skalovne rege, ki se je vila nakvišku. Dasi je bilo temno, je vendar

njej priplezal gori do gradu, in še dalje do balkona, ki je počival na grmadnih kamnitih podpornikih. Pogleda navzgor, da ugleda drugega svojega pomagača, ki ga je čakal.

»Ujemi Iestvo, Juan, in pritrdi jo za balustrado!« veli kapitan.

Pomagač stori, kar mu je bilo rečeno. Na to pa se vzpne kapitan na balkon, ter zre skozi steklena vrata v sobo, ki je bila tolika, da jo je v nji goreča svetilka le pičlo razsvetljevala.

Pri zibeli je sedela mlada ženska, ter ljubeznjivo gledala dete, ležeče v zibeli. Mahljaj s pestjo zdrobi steklo, in ta hip ustopi kapitan v sobo. Gospa je prestrašena kvišku skočila, ter strmela vanj kakor v pošast, ki nese strah in trepet.

»Moj Bog, kdo ste? kaj hočete?«

»Kdo sem? Je-li donna Luisa ne poznate svojega svaka?«

»Svojega sva….! Sveta mati božja, pa res, on je; vi ste don Antonio, ki smo vsi mislili, da ste umrli!

Donna Luisa, grofica je bila neizmerno iznenadena. Grof pa ji je zrl v mrliško lice mirno in porogljivo se smejaje.

»Mene ste mislili mrtvega, gospa? Kaj pa da! Ali usoda ni tako hudo mislila z mano, kakor ste mislili vi. Še živim, ter vas moram odpuščanja prositi, da se drznem prepričati vas o svojem bivanju.«

»To z vami Boga hvalim, ki vas je milostljivo ščitil, in vas srečnega nazaj pripeljal! Povejte pa, kje ste bili doslej, da niti najmanjša vest o vas ni k nam dospela?«

»Poslan sem bil na Kubo, toda francosko brodovje me je na poti doteklo, ter me prijelo. Upirati se je bilo zastonj, priveli so me na Martiniko, kjer se mi je z različnimi sotrpini pozneje posrečilo, da smo se polastili usidrane ladije, ter udarili na plano morje. Odslej sem križal po vodah srednje pa južne Amerike, imel sem dober lov, in zdaj se vračam, da uživam sad svoje morske sreče«.

»Prisrčno vas pozdravljam, ter vam kličem dobro došli v domovini, don Antonio! Ali čemu prihajate o tako nenavadni uri, in po tako spogledni poti v grad Elančovski?«

»Je-li ne uganete tega, draga moja donna?«

0 naglasu teh besedi mu gospa ostreje pogleda v lice. Našla je na njem zapisano le sovraštvo in potuho, da se ji je treslo osrčje.

»Kaj naj ugibam, don Antonio?«

»Da ste mi napota, vi pa tukaj ta otrok, ki mi jemlje dedovino, ki so je stoletja množila, ki bi me storila najbogatejšega človeka v vsi kraljevini. Prihajam k vam o tako pozni uri in po tako izredni poti, da morem o belem dnevu kot edini Medijanec obhajati svoj uhod v Elančevo. Kar mi bo na poti, pohodil bom, a napota ste mi vi in vaš otrok!«

Grofica zre vanj z ostrmelimi očmi. Le težko je domnevala, kakošen namen da vodi k njej brata njenega rajnega moža, nato pa se ji bliskoma posveti v duši, da ima varovati sebe in svojega Fabijčeka, ter hitrih korakov stopi k zvonilu. Toda še predno je mogla prijeti za potezaj, stoji stražnik zraven nje, udari jo s pestjo, da se nezavedna zgrudi na tla.

»Jose! Juan! brž simkaj!«

Človeka stopita z balkona v sobo. Njiju licema je bil utisnjen pečat pravih morskih roparjev. Videti jima je bilo, da sta sposobna za vsako, tudi naj-hujše dejanje, ako se je nadejati dobre plače.

»Babše mi ni delalo neprilik. Spravita jo v stransko sobo, seznanita jo z bodalom, pa dobro in gotovo, zato bo pa vse vajino, karkoli tukaj najdeta.«

Podložnika pograbita gospo, ter jo vlečeta proč. Grof se skloni čez dečka, ter gleda v lice spečemu otroku.

»lzraz njegovega Lica je Medijanovih, pa mojega brata sin je. Ta ženska mi je bila tuja, mirno smem misliti na njeno smrt, njemu bom pustil živeti. Če nikdar ne izvé, kje je bil rojen, bode mi povse neškodljiv."

Ivan pa Jose ustopita. Prvi kaže okrvavljeno bodalo, ter dvorezno klino, brisajoč jo s svileno odejo zibeli.

»Je-li se smem zdaj lotiti, sennor?«

»Uzemita, kar se vama dopada. Delajta pa kolikor mogoče naglo, tudi ne iščita nekoristnih stvari. Čoln je majhen, in ne more mnogo nositi.«

»In dete tukaj, sennor?«

»Uzamem seboj. Dobilo bo drugo obleko, blizu Bajone ga izpostavimo v čolniču!«

Med tem je ležal [stražnik] Pepo pri svoji svetilnici, premišljevaje, koliko zlatov bo stržil za lahko dobljeni prstan. Ta stražnik je bil vrli, pošteni značaj, pa tudi človek, ki je hrane trebal, če ni hotel lakote strepetati. Ker ga je država puščala mirno stradati, ni čutil, da bi mu bila vest preveč težka, kader si je potrebno skrivaj pridobival.

»Grem, moram videti, kaj počnó!« pravi Pepo.

Ustane, pusti svetilnico, ter gre doli čez strmino in tiho stopa proti skalovni regi. Zdajci se mu zazdi, kakor bi slišal prihajajoče stopaje, in pa

zadržavano otročje ihtenje. Brž se vrže na tla.

Trije gredó. Sprednji nese malega dečka, skušajoč ga pomiriti s tihimi žugljaji. Druga dva neseta ogromne zavoje na hrbtu. Tukaj je bilo doprineseno zločinstvo, morda celo detorop, misli si stražar, in že je hotel ustati, in ljudem »stojte!« zaupiti, kar sprednji obstoji ter se obrne. Toda v tem hipu stoji Pepo z napetim karabincem pred zadnjima.

»Stojta, sennores! Ne mahljaja naprej, če ne izprožim!«

»Po njem!« zaupije kapitan.

Karabinec poči. Jose pade na tla. Stražar potegne nož, skoči nad kapitana. Ta se brž obrne, sunljaj spoddrči in ostrina zadene dečkovo lice. Deček bolečine silno zaupije, kar Pepota tako pretrese, da najboljše trenotke zamudi. Nato pa toliko hitrejše skoči za beguncema, toda prepozno, kajti, ko pride na mesto, kjer je bil čoln pritrjen, bil je ta že nekaj vesIjajev od brega, ter je v nekaj sekundah izginil v gosti megleni odeji, ki je svinčeno težko ležala na valovih.

»Santa Laureta! Pa so mi odšli, ti lopovi! Da imam čoln ali kaj takega. pač bi mi je ne odnesli. Takoj grem dolgeža gledat, ki sem mu posmodil.«

Stopivši po svojo svetilnico, gre sveteč si po brežini. Jose je mrtev; zavoja sta ležala poleg njega.

Neverno maje z glavo, nabije spet karabinec, ter gre na svoje mesto. Ni še dolgo stražil, ko zaškriplje pesek.

»Pepo! Strelil si?«

»Strelil! Símkaj stopite, pa poglejte!« Stražnik uzame svetilnico, ter pelje prestrašenega stotnika don. L. Despierta k mrtvecu.

»Kdo je ta človek?«

»Ne vem, gospod stotnik!«

»Čemu si pa vanj strelil?«

Pepo, namesto odgovoriti, pokaže na zavoja.

»A tako? tedaj skrivar?«

»Bili so trije?« vpraša stotnik zaskrbljeno. Kje sta pa druga dva?«

»Ušla sta v čolnu!«

»V čolnu?« Don L. Despierto zacepta z nogo, ni bilo spoznati, ali od jeze, da sta ušla, ali iz srditosti, da se je Pepo primešal v to kočljivo zadevo.

»Od kodi je prišel čoln?«

»Hm! Ko se prebudim, je bil tukaj, stopivši pa doli, najdem ga praznega. Na to grem ob vodi naprej, pa jih srečam. Eden je nesel otroka, druga dva pa te stvari. Zdaj ju zakličem, in ker nista stala sem strelil. Drugo pa veste, gospod stotnik.«

»Per dios! To je prav posebna stvar! Pogledal bom, kaj je v rjuhah!«

Stotnik razveže vozle, in po kratkem pregledovanju oplašen odstopi.

»Santa Madonna? Ulomili so v grad! Kdo je bil pa tisti otrok? Pa ne da bi bil don Fabijček?« Stotnik se prestopa v velikih korakih gori in doli, na naglem pa obstane pred stražarjem.

»Pepo, ko si se prebudil, je-li bil čoln tukaj? Veš li, kaj sem ti naročil davi?«

»Da bom iz službe spoden, če bom spal.«

»Tako je. in pa da sem ti hotel dati dokaz svojega zaupanja, poslavši tebe v Ensenado. In vendar si spal. Če se je gori pri grofici zgodila nesreča, pojde ti za glavo in za vrat!«

Pepo ne pokaže niti najmanjšega sledu, da ga je strah, ali da ga skrbi. Zdeha se mu.

»Za mojo glavo se ne bojim, gospod stotnik! Jaz sem imel pravico spati.«

»Kakošno pravico?«

»Jaz sem pač videl čoln, da je priveslal, kapitan ladje »Esmeralde« je bil pa na krmilu.«

»A! od kodi pa to veš?«

»Iz pisma, ki ga je bil nekdo izgubil. Ta nekdo je prišel v Ensenado, ter ondu prejel 40 zlatnikov, za ktere ni drugega dal nego krik tonovke (tica golobje velikosti, s hreščečim glasom). Jeli nisem imel pravice spati, sennor Lukas Despierto?«

»Diabolos! kje imaš pismo?«

»V mojem stanovanju!«

»Moram ga videti!«

»Lepo, gospod stotnik! Je-li je smem poprej pokazati Alkaldu don Ramon Koheču?«

Stotnik pomili svoj poprej tako srditi glas v tihotno, zaupljivo šepetanje?

»Pepo, saj veš, da sem te vsikdar mnogo čislal! Prav tako dobro veš, da sem tvoj višji, kteremu ne smeš ničesar prikrivati. Če se je torej v gradu zgodila nesreča, to gre …«

»To mi gre za glavo pa za vrat!«

»Prav za prav. Ali jaz ti bom naklonil vso svojo veljavo, ter bom zate vse storil, karkoli bom premogel.«

Pepo zopet zdeha, in tako krepko, da je stotnika jelo skrbeti.

»No? kaj bo?«

»Tako bo: gospod stotnik! jaz imam dva višja, vas pa Alkalda. Menim, da pismo pripada poslednjemu. Do jutranje zamene moram ostati v Ensenadi, in če dotlej pisanje iz moje koče izgine, to ne morem dalje o njem govoriti.«

»Dobro, ljubi moj Pepo. Kje pa je tisto pisanje? shranil si je pač dobro, kaj ne?«

»Mislim, da mora biti v žepu mojih hlač.«

»To pa res ni prikladno mesto za tako važen predmet! Ali si ga morda tudi bral?«

»Tudi bral sem ga.«

»Ti znaš brati? glasi se prezačudeno vprašanje.«

»Prav malo, gospod stotnik.«

»Kje si se pa učil?«

»Zdaj moram iti, in stvar oglasiti, da se dejanje izvidi, in pripravi predmet preiskavi. Skrbi za to, da se niti na mrtvecu, niti na zavojih ničesar ne izpremeni. Ko se prebudiš, kaj ne, je bil čoln tukaj, in našel si ga praznega; zapamti si to!«

Stotnik izgine v temi, a stražnik posluša glasenje njegovih stopajev, dokler jih je bilo kaj slišati.

»Tristo medvedov! ali bo stotnik iskal ter iskal po mojih starih hlačah! In vendar sem govoril čisto resnico, kajti pismo je res v hlačah pa ne v tistih, ki na žeblju vise, nego v teh-le, ki jih nosim. Kar se tiče pa moje glave, mislim, da trdneje stoji nego don Lukas Despiertova, ki se brati ni naučil. Zdaj moram pa za to poskrbeti, da prstan ne dobi ljubimca, ki bi me utegnil za vselej pogubiti.«

Pepo stopi k neki skalovni kladi v pesku, ki je bila gotovo teška več stotov. Navadni človeški otrok bi je nikako ne mogel premakniti brez pomočnika. Pepo pa se upre vanjo, dvigne jo brez težave, dene prstan pódnjo, ter jo spusti zopet v njeno poprejšnjo lego. Ta stražnik je imel tolikanj telesne moči, da je bil kos najmočnejšemu človeku.

Na to se Pepo uleže, zavije v plašč, ter čaka, kaj se bo zgodilo.

V tem času je tekla stara ženska v največji naglici skozi Elančove, trkala na vrata jako siromašne barake, stoječe na koncu vasi.

»Don Gregorio, sennor, eskribano, ustavite, ostanite; strašne stvari so se zgodile!«

Iz notranjščine koče se zasliši hrčanje in potem zevanje nekega iz spanja se prebujajočega, in ne dolgo nato je razločiti prašajoči glas: «Kdo je zunaj? Kdo trka?«

»Jaz sem, Nikolosa, don Ramonova gospodinja, Alkaldova!«

Odpre se okno, in glava pomoli skozi odprtino.

»Kaj ste res vi, donna Nikolosa?« upraša iz spanja vzbujeni. »Kaj hočete? Kaj se je dogodilo?«

»Ah, prečislani moj don Gregorio Kagatinta, prestrašna dogodba. Ravnokar nas je vzdramil gosp. stotnik don L. Despierto, ter prinesel poročilo, da zdolaj pri vodi leži mrtvec, ki ga je ustrelil Pepo, tisti »spač«. Zraven mrliča sta dva zavoja, v kterih so same dragotine iz gradu.«

»Le pojte, pojte, donna Nikolosa, precej pridem!« de Kagatinta, glavo umikaje in okno zapiraje.

Že čez nekaj minut stopi Kagatinta vun, ter hiti proti hiši svojega predpostavljenega, pri kterem je bil stotnik. Alkald sprejme svojega pisarja s tako resnobo, da se je dalo sklepati na važnost predmeta.

Ti trije možje stopajo proti gradu. Grajska vrata najdejo zaprta, na to začno ropotati s težkim železnim tolkačem. Še le čez dlje časa začujejo plazeče stopinje, gredoče po dvorišču, in čmerni glas jih upraša:

»Kdo želi uhoda o tako pozni uri?«

»V imenu postave, takoj odprite! Nenavadno zločinstvo se je doprineslo pri vas!«

»Zločinstvo? kaj je to?« poprašuje mož, zapah odmikovaje. Ko se vrata odpró, spoznajo ustopivši domačega opravnika grofice.

»Kje je njena svitlost, visokomilostljiva gospa grofica Medijanska?«

»Spi v svoji sobi!«

»Jaz zapovem, da jo prebudite, in takoj nas peljite k nji!«

»0 takem času?«

»Naprej v imenu postave!«

Štirje ti možje gredó po dvorišču in potem po stopnicah gori. Don Juan de Dios izgine v grofičine sobane, pa se brž vrne sè vsemi znamenji prestrašenja.

»Don Ramon, sennor L. Despierto, sennor Eskribano, o, o, kaj sem videl, kaj se je zgodilo, o, o!«

Težko sopeč je zvijal roke, oziral se z žalostnim pogledom, kakor pomoči iskaje, z enega kota v drugi na hodniku.

»Kaj ste videli, don Juan?«

»Nekaj strašnega, nekaj groznega, nekaj pošastnega, nekaj«

»Nekaj, no kaj pa? V imenu postave zahtevam od vas v vsi resnobi, da mi takoj povejte, kaj ste videli!"

»Grofica - - grofica - - je »

»Seveda, to ste pač videli, saj sem vas poslal k nji. Od kedaj je pa donna tako strašna in pošastna dama?«

»Od kar je zaklana!« prisili se beseda s trebetajočih ustnic starega moža.

»Zaklana? Virgen santa! Je-li ste videli to natanko?«

»Prav natanko, tako natanko in razločno, da sem se jedva k vam povrnil od strahu. Pojdite z mano, pa se prepričajte sami!«

Pelje jih v balkonsko sobo, v kteri je še svetilnica gorela, od tod pa v stranske prostore, kjer je ležala grofica v krvi na postelji. Globoka, zevajoča rana, naravnost v srce držeča, ji je zadala

hipno smrt. Prestrašenost vsem navzočnim dlje časa besedo zapre. Alkald pride najprej k besedi.

»Don Juan de Dios, imate li pero in papir?« »Tam na pisalni mizi je, česar iščete.«

»Sennor Eskribano, stopite k pisalni mizi, ter zapišite vse, karkoli boste slišali. Zločinstveno preiskavo hočem takoj pričeti.«

Izpraševanje poklicane družine in poslov je pokazalo, da o storjenem zlodejstvu ni trohice ne znado in da nihče v pokoju ni bil moten ne z glasom no z nenavadnim šumom. Malega Fabija je manjkalo. Razbito balkonsko okno je pričalo, po kteri poti je hudodelec ulomil, vse dragocenosti odnesel. Na balustradi viseča motozna lestev je izpolnjevala podobo, ki se o gnusnem početju misliti more.

»V imenu postave zapovedujem, da ima vse tukaj natanko tako ostati, kakor je, dokler pride prokurator, kteremu sporočim, kakor hitro se povrnem z obrežja.«

Alkald povabi navzočne, naj sobo zapuste; zaklenivši jo, uzame ključ seboj. Na to zapusti grad s stotnikom in Kagatinto, ter se poda k ustreljenemu mrtvecu.

Ko pride trojica na obalo, popne se stotnik k Pepotu, ki je ležal še zmeraj poleg svoje svetilnice. Stražnik spi.

Don L. Despierto prime svojega podložnika za roko, ter ga krepko strese.

»Pepo, vzdrami se, alkald te hoče zaslišati!«

Stražnik se prebudi.

»Zdolaj pri mrtvecu. Ali slišiš, Pepo, povej mi kam si vendar pismo del?«

»Menim, da v hlače.«

»Za gotovo toraj ne veš?

»Prav za gotovo, kajti kar vem za gotovo, to tudi menim ali mislim.«

»Pa ga vendar ni!«

»Ne? Od kodi to veste, don L. Despierto?«

Stotnik je bil po tem uprášljaju v nekaki zadregi, vendar je mislil, da je najbolje, če resnico pove.

»Mislil sem, da ti more med tem, kar si z doma, dragoceno pismo kam prejti, in zato sem stopil v tvojo hišo, da bi je dejal na varni kraj. Žepi tvojih hlač pa so bili prazni. Pomisli, kje bi bilo pismo.

»Bilo je v hlačah gospod stotnik; če ga več notri ni, ne morem drugače misliti, kakor da je zdaj na varnem kraju, o kterem govorite.«

»Toraj misliš ti, da sem je uzel jaz.«

Pepo širno zazdeha, potem uzame svetilnico, ter prepušča stotniku, naj gre za njim ali pa ne. Prišedši do mrtveca, najdeta don Ramona, da nareja zapisnik oropanih stvarij. Mrtveca je bil že poprej ogledal.

»Danes ste imeli Ensenadno stražo?« de don Ramon Pepotu.

»Ensenadno stražo.«

»Kdaj ste šli tja?«

»Ob devetih.«

»Kaj ste storili, tja prišedši?«

»Jaz sem hm, sédel sem.

»In potem?«

»Potem sem zopet ustal.«

»In med tem ste pač malo zaspali.«

Beseda »spati« je simpatno delovala na stražarja: Pepo odpre usta pa zdeha.

»Je-li danes niste spali tudi vi, don Ramon?«

»Da, a jaz nisem bil na straži. No in potem ste zopet ustali, nato pa?«

»Nato sem šel po obali, pa sem ustrelil tega-le človeka skozi glavo.«

»Kako se je to izplelo?

Pepo dopoveduje prigodbo. Eskribano počene med dve svetilnici, dene papir na koleno, pa zapisuje poročilo.

»Zavoja bomo sabo uzeli, mrtveca pa tukaj pustili,« odredi Alkald. »Mrtvec ostane pod vašim varstvom.«

»Pojte, don L. Despierto, opravili smo!«

Trije možje se oddaljijo, Pepo leže zopet na zemljo. Ostal je do zamene povse nemoten, na to pa se je vrnil v vas, ne le na videz spat, temuč res.

Ropomorstvo v gradu Elančovi je vzbudilo tudi v daljnih krogih neizmerno strmenje. Pravica v deželi ni bila nikdar v pohvaljenem stanju, a zdaj najmanj. Storilo se je vse mogoče, ali vsaj dejalo se je, kako se je vse mogoče storilo, da bi odkrili hudodelce ter izvedeli usodo Fabijevo, ali zastonj. Tista dva, ki bi bila mogla dati nekoliko pojasnila, stotnik in Pepo, sta molčala, ker bi se bila z neprevidno izpovedbo spravila v nevarnost. Pošteni stražnik pa je čutil glas vesti. Ni se mogel iznebiti misli, da tudi on nosi del krivice. Ukvarjal in trapil se je z vsakterimi mislimi, kako bi se dalo težko breme z duše odvaliti.

Pretekel je bil en teden po tisti noči v Ensenadi, ko je imel Pepo zopet dnevno službo pri luki. Angležki trojadernik je na planem morju čakal plime,* ter je zdaj ž njo v luko jadral. Videti je bilo, da

se hoče z vodo preskrbeti, imel je le enega samega potnika, ki se je bil dal takoj, ko je bilo sidro izpuščeno, k bregu veslati.

Pepo je stal poleg opravnika Juan de Diosa, kterega je bil domač opravek iz vasi prignal k obrežju. Juan je nehoté gledal na čoln, v kterem je potnik sedel; zdajci pa vzklikne opravnik Juan ves iznenaden.

»Je-li vidite onega človeka v čolnu? Je-li veste, kdo da je?«

»Ne vem. Obraz je dejal v konec svoje mange (plašč mehikanski), da se varuje sončne pekočine.«

In vendar ga poznam! O to je čudo, sveto čudo! Mrtvi se oživljajo.«

»Santa Laureta! Vi me strašite! Je-li bil mrtev ta človek?«

»Kaj niste nikdar slišali, da je mrtev grof Antonio de Medijana?«

»Mrtev ali izgubljen! Kaj ima ta sennor opraviti z grofom Antoniom?«

»Kaj ima opraviti ž njim? Per dios, mnogo, prav veliko, on sam je taisti! Poznam ga, ter ga bom takoj pozdravil!«

Stari uradnik puhne tja na kraj, kjer se je potnik v čolnu vzdignil, ter na suho skočil, kakor takih skokov vajen človek. Obraz njegov je bil nezavit, torej razločljiv, in zdajci tudi Pepo na pol vzklikne, vendar bolj prestrašen kakor iznenaden.

»Sveta mati Segovska, ta ni noben drugi ko kapitan, od kterega sem prstan dobil! Pa res, grof mora biti, zakaj Diosu ponuja roko in ga pozdravlja, kakor gospod služabnika pozdravlja.«

Obadva, grof in opravnik kreneta proti gradu. Morala sta prav blizu mimo Pepota, ki je prišleca prebadal leskečih očij trepetaje iznenadenja. Grof je moral to ostro pogledovanje opaziti, ker črno svoje oko zabode v stražnikovo, ter mrliški prebledi. Pepo stopi, vedoč, da je na čistem, brž korak naprej.

»Dovolite, don Juan de Dios! Je-li ta gospod res svitlost Medijanska?«

»Res je, Pepo, imel sem prav. Moj gospod je in zapovednik, ki z daljnega potovanja prihaja nazaj v Elančovo.«

Pepo se obrne k grofu.

»Potemtakem prosim razgovora, don Antonio.«

»Čemu razgovora?«

»Ker vam imam staviti prašanje; ki je zeló važno.«

»Izgovori to prašanje!«

»Le pod štirimi očmi!«

»To pojdi z nama v grad«.

»Ob šestih je zamena, tedaj pridem.«

V glasu pobrežnikovem ni bilo tiste navadne udanosti s ktero nižji govori z blagorodnim, in njegove zadnje besede so bile skoraj bolj podobne pretenju. Grofu se bliskajo oči, vender se premaga, in zaničljiv nasmehljaj mu šine okolu ustnic.

»No, pojdiva!« čuje se hladno in ostro; na to gresta dalje.

Pepo ju preganja s svojim pogledom, dokler ne izgineta. za čerjo.

»Santa Laureta! Res je on. Izpoznal sem ga tudi po glasu! On je umoril grofico, in malega don Fabija ugrabil, da se zdaj polasti njijune imovine. Zdaj se bom iznebil muke, ki mi jo vest prizadeva.

Tožil ga bom, res, bom ga, naj si je svitlost, jaz pa le Pepo, spač.«

Jedva je čakal šeste ure. Ko je bil službe oslobojen, stopa z velikimi, urnimi koraki v grad.

Vedejo ga v ono balkonsko sobo, v kteri je bila grofica napadena. Grof je slonel pri oknu ter gledal na morje. A brž se okrene, ko ustopi pobrežni stražnik.

»Čemu puške nisi zunaj odložil?«

»Ker nisem uverjen, da je morem tukaj pogrešati,« odgovori Pepo mirno.

»A! No? kaj češ?«

»Hotel sem prašati, hočete li svoj prstan nazaj?«

»Kakošen prstan?«

»Ki sem ga dobil od kapitana »Esmeralde« v Ensenadi tam doli, saj veste.«

»lzgubi se. Nimam ni časa ni volje tvojih ugank poslušati!«

»Niso uganke, vam. Kje je don Fabij, deček s kterim ste mi ušli?«

Grof drkne par korakov bliže, krči pesti, vzdiga je, pa zopet pobesi roki, videč, da Pepo karabinec prijema.

»Človeče! je-li blazniš?«

»Ne!« dé smejaje stražar. »Moje misli in čuti so tako zdravi in dobri, da se ne dadem motiti nikakoršnemu naslovu. Dajte mi otroka nazaj!«

»Dal te bom zvezati ter poslati v norišnico!«

»Dal vas bom zvezati ter poslati na šafot (obglavnico) ali pa na galejo!« (velika ladija, na kteri so kaznjenci veslali).

Don Antonio stopi prav pred njega. Na njegovem obličju se bori izraz zaničevanja z onim porogljivosti.

»Človeče, je-li res misliš, da se te moram bati? Jaz ti čem pa nasprotno dokazati, da boš imel več nego dosti! Da, jaz sem kapitan »Esmeralde«, jaz sem dal grofico zabosti in dečka odvesti. Izpostavil sem ga v čolnu, ker nisem hotel neposredno dotakniti se ; ali je skoprnel ali pa je plen somov. Zdaj pa hodi, pa ovadi, ti črv, ki si!«

Pepo mu je gledal trdno in mirno v oči.

»Don Antonio de Mediana, izidi se vam po vaši volji. In če tudi se človeška pravica od vas podkupiti, je vendar višji sodnik, kteremu gotovo utekli ne boste. Našel vas bo, če tudi bežite v največjo divjavo. Zapomnite si to! In kader vas njegova roka doseže, mislite na Pepota, da je Boga prosil, naj takega umora ne pušča brez kazni!«

Pepo gre, pa ne v svoje stanovanje, ampak k Alkaldu. Tudi stotnika dobi pri njem. Prvi mu stopi naproti z nenavadno živahnostjo.

»Ravno o pravem času ste prišli Pepo, slišali boste novico Don. Fabij živi.«

»Santa Laureta? Je-li res?«

»Jaz vas zagotovljam v imenu postave, in potemtakem, kakor si lahko mislite, mora že res biti.«

»Torej poslušajte! Arriero Karlos Palgenzo iz Kavanke je bil danes pri meni, pa mi je pravil, da je njegov brat Manfredonio prišel s francosko ladijo; na višavi okolu Bajone je zadela na čoln, v njem je ležal deček, imajoč črez lice majhen urez. Ves popis, vse se slaga; deček je don Fabij de Mediana.«

»Kako se pravi ladiji?

»Palgenzo tega ni vedel. Mahoma se je zopet na morje napotil. Jaz čem napraviti najobsežnejšo

poizvedbe, zato sem poklical don L. Despierta, da slišim njegovo mnenje.«

»Ktero se tako glasi,« povzame stotnik,«da se ima to odkritje nemudoma poročiti don Antoniu de Mediana, ki se je danes povrnil.«

»Utegnil bi vam biti za to izvestje ne preveč hvaležen,« méni Pepo.

»Zakaj tako mislite?«

»Zato, ker prav on je, ki je grofico umoril in dečka uropal.«

»Kdo? Don Antonio?«

Alkald skoči pokoncu, stotnik tudi. Ta novost jima je bila tako neverjetna, tako strašanska, da sta v govorilca strmela z debelimi očmi in odprtimi ustmi.

»Tako je, da, don Antonio. Izpoznal sem ga ter grem zdaj od njega. Dejanje mi je obstal.«

»Tebi se meša!« krikne stotnik.

»Poslušajte, potlej pa sodite!«

Stražnik zdaj pripoveduje vse zaporedoma, ter konča svoje poročilo s zahtevo, naj se to njegovo poročilo jemlje za uradno naznanilo. Alkald je bil tej zahtevi nasproti povse neodločen, ter je moral izpoznati, da Pepetovih razlogov ne more ovreči.

»Ali pa tudi veste, kaj delate?« vpraša ga svareč.

»Vem prav natanko, sennor Kohečo. Jaz zahtevam od vas, da grofa zaprete. In če mislite, da ste preslabi za to, pošljite mojo prošnjo na višje mesto.«

»Dajte mi odloga, da to stvar zrelo premozgam! Pa še vi mislite na to, da grof je mogočen, da vas more pogubiti.«

»Ne bojim se ga, kajti vršim svojo dolžnost!«

Zapustivši obadva vsa osupnjena, stopa v svojo kočo. Ni bil še legel na mrežnico, ko stotnik pri njem ustopi.

»Veš kaj, Pepo, Alkald me pošilja, da te vprašam, če resno misliš, gledé svojega naznanila.«

»Resno gospod stotnik."

» bo dalje poročal, ker stvar je zanj preodgovorna. Ali slišiš Pepo, pa kje je pismo?« »Tukaj v hlačah.«

Seže v žep, ter pokaže papir.

»Čaj, daj ga malo sém, da vidim.«

»Zdaj ne, don L. Despierto, pismo to ima veliko vrednost zame.«

»Kakošno vrednost neki?«

»Grof Antonio bo vse poskušal, da me pogubi. Ako se mu to posreči, pismo mi bo rešitelj, kajti santa Laureta prisegam vam, da ga bom pokazal, če me na cedilu pustite. Jaz ga skrijem na sebi, da ga nihče najti ne more. Ako mi pomorete, dobite ga nazaj, ako me zapustite, izgubljeni ste tudi vi.«

Zaspani Pepo je naenkrat postal bistroumen, odvažen dečko, ki se od svojega sklepa ni dal odvrniti z nobeno stotnikovo prošnjo ali pretnjo. Don L. Despierto je moral oditi, ničesar ne opravivši.

Nekaj dni pozneje raznašala se je vest, da so Pepota, spača, ker je grofa don Antonio krivo tožil, v zapor potegnili. Na to so pravili, da pojde na galeji na presidio * Sevta, kjer bo tune in ribe lovil. Preden pa so ga v verige zakovali, obiskal ga je še stotnik don L. Despierto Drugi dan pa je bil Pepo izginil, da nihče ni vedel kam.

Bonansa.*

Bilo je leta 1830, ko so bili stanovniki Arispe, glavnega mesta mehikanske pokrajine Sonora, v ne majhni vznemirjenosti.

Sonora, najbogatejša izmed zveznih mehikanskih držav, je bila tedaj izmed najmanj znanih dežel srednje-Amerike. Priroda je to deželo obsula z izredno bogatimi darovi. Zemlja, s plugom toliko da načeta, se pokriva vsako leto z dvojno prerodovito žetvijo. Gozdovi dajo neizmerno zalogo rabnega in barvenega lesovja. Živalstvo zadovoljuje človeku s svojimi konjskimi govednimi čredami prve in poslednje potrebe, ne gledé na ogromno množino divjačine. Rudninske razmere pa so take, da ni še dolgo, kar so dobivali zlata na mnogih krajih na kupe. V tem oziru tako razsipno preskrbljena dežela Sonora je tekmovala potemtakem s Kalifornijo, dandanes tolikanj slavljeno deželo.

Mnogo jih je bilo, ki so vsled rodovitosti svojih čred in tolste zemlje si nabrali večje nego knežje imetje, in mnogi so, najdši kos čistega zlata, dospeli do ne manjšega bogastva, ki se je pa največkrat tako izgubilo, kakor se je našlo.

Kjer je mnogo svetlobe, nahaja se gotovo tudi zmeraj mnogo sence. Prednosti sonorske države so spojene z nadlogami, ki prednosti jako manjšajo. Velikanske pustine, le presrčnemu človeku pristopne, vlečejo se po deželi. Po gozdovih bivajo velikani roparskega živalskega rodu, in po preširnih ravninah goni nespravljivi Indijan svojega konja, Indijan, ki

ne pozna večjega bogastva razen glavokožic, ktere snema svojemu belemu sovražniku.

Včasih zajdejo v te puščave ljudje, kterih edina obrt je v dejanskem izvajanju njihovega rodoslovnega znanja. Izstavljaje se tisočerim jedinščinam in nevarnostim, popusté v naglici očivestno srebrno žilo, ali pa jo v še večji naglici nakopljejo, ker bi se raji pečali s pranjem zlatonosnega peska. Na to pa pridejo, od Indijanov prepojeni in preganjani, v svoje poprejšne obljudene kroge, ter prebasnovito poročajo o zakladih, ki so jih mimogredé videli, in ki so nepristopni o neizmerno bogatih rudah in pa o neizjetnih ter očitnih množinah zlata. Ti zlatoiski ali gambusini, kakor jim pravijo, so rudokopnosti prav taisto, kar severnoameriški čeponi ali skvetri (squatters) in lovci (trappers) poljedelstvu in trgovini. S svojimi povedbami, v kterih je več pretiranega ko resničnega vzdržujejo vedno željo po zlatu, zmeraj večjo poželjivost po bojih in [po onih krajih] , o kterih mislijo, da bi jim mogli ugasiti to zlato žejo.

Včasih se prikaže drzni srečolovec, klativitez, pustolov, ki dela srebrne in zlate načrte. Tak ima rad najvabljivejše opise; morda je v srečnem položaju, da more pokazati večje zrno ali kos čistega zlata (nugget, pepit), ali pa tudi sicer kako ne vsakdanjo najdenino.

Največji sovražnik vsem tem podjemam ni lakota ali žeja, ne velikanski medved ameriških gozdov, ne močni bliskoviti jaguar, ali v močvirjih prežeči krokodil, temuč Indijan, ki v belem pozna le roparja, človeka, ki domačina krivično iz dežele goni, iz indijanske posesti, v kteri so gomile njegovih velikih vojščakov, kočare (wigwam) njegovih rojakov,

in v kteri so mu neštevne črede preživek dajale. Indijani, v moči podobni medvedu, v zvitosti pantru, dorasli vsakemu naporu in pomanjkanju prevrli jahači, izurjeni v vsakovrstnem orožju, v boju pripravljeni do največje žrtve in do najpredrznejšega napadanja, so taki nasprotniki, kakoršnih si strašnejših misliti ni. Molčeči pragozdi, nezmerjene trave, so priče njih junaških činov, kakor jih naše novošegno evropsko vojevalstvo pokazati ne more.

Torej bilo je leta 1830., ko so bili Arispani v veliki napetosti. Govorili so bili o neki odpravi, da bo imela toliko deležnikov, toliko nád in uspehov, kakor nobena poprejšnjih. Podjetnik je bil tujec. Španec, ki je bil prišel še-le pred dvema mesecema, don Estevan de Arečiza. Videti je bilo, da je ta mož že bival v deželi, vendar ga prej še nihče ni videl. Krajopisna znanja, natanka in točna, nazori o ljudeh in stvareh, očividno iz najboljših virov zajeti, so dokazovali, da mu Sonora nikakor ni neznana zemlja. Misliti je bilo, da je iz Evrope semkaj prišel z dobro preudarjenim načrtom, kajti vse, kar je storil, izdajalo je globoko premišljenost in prav vidni notranji sklad. Razpolagal je s takisto precejšnjimi kakor skrivnostnimi denarnimi pomočki, zakaj živel je sijajno, držal vedno odprto hišo, igral prav visoko, znancem denar posojeval, pa ga nikdar ni tirjal nazaj, in živa duša ni mogla povedati, od kod jemlje denar, da tako potratno živi.

Zdaj pa zdaj se je podal na majhno potovanje, ki je najdalje en teden trajalo. Na to se je zopet pokazal, pa nihče ni vedel, kje je bil, kajti njegovi služabniki, ki so bili jako dobro plačani, niso nikoli nič zinili o zadevah svojega gospoda. Njegovo

imenitno bitje, njegova velikosrčnost in radodarnost pomogle so mu v Arispi brž do velikega upliva. V takem položaju mu ni bilo težko, odprave osnovati, o ktere pravem cilju se pa sam še ni izrekel. Le toliko je dal slišati, da pojde odprava na tak kraj, kamor doslej še noben beli ni prodrl.

Iz vseh delov dežele so vreli k njemu ljudje, ki so se je hoteli udeleževati, pripovedovaje si, da je že osemdeset odvažnih možakov na potu proti presidiju Tubak na indijanski meji, ki ga jim je bil don Estevan de Arečiza kot zbirališče odkazal.

0 takem času je bilo, ko jezdec počasno skozi mesto prijezdi, ter zlasti poizveduje po stanovališču don Estevana de Arečize. Tja dospevši stopi s konja.

Obleka mu je bila oprsnik brez gumbov, odelo, ki se oblači skoro kakor srajca, in pa dolge hlače, oboje iz ustrojenega opekobojnega usnja. Te hlače, odprte od kolen do peta, so dopuščale, da se je videla noga, pokrita s koznino, po kteri je bilo polno raznoterih slik. Okorni črevlji so bili pritrjeni z bakrenordečimi okolenkami, za kterimi je tičal dolg nož z nožnicami. Pas iz rdeče kitajske tvarine, velik klobuk, preprežen z motozem beneških biserov, dajala sta slikovito opravo, ktere barve so s serapo (pledom), okolu njegovih ram viseče, popolno se slagale.

Strežaj pride ter prišleca upraša po njegovi želji.

»Je-li moči govoriti z don Estevan de Arečizo?«

»Videl bom! Koga naj oglasim?«

»Ime mi je Petro Kučilo.«

Strežaj gre, pa se takoj vrne ; odpre došlecu sobano, v kteri je bil mož, od Kučila iskani.

Don Estevan de Aréčizo je bil ves tako napravljen, kakor da je kanil ravnokar odjezditi. Bil

je človek več ko srednje postave. Oblečen je bil v temno modri dolman, ki je bil bogato okrašen s svilenimi opremi, ki pa je skoro ves zakrival beli žepni robec, s svetlomodro svilo tkani. Pod žarečim nebom služi belota takih opasnic, »pano del sol« imenovanih, kakor burnus Arabljanom v to, da se sončni žarki odbijajo. Na njegovih nogah, pokritih s polovnim safijanskim usnjem, je držal velik jermen, s zlatimi in srebrnimi lepšili okrašen, železne ostroge, kterih kolesca so se s svojimi peterimi dolgimi bodiči in svetlozvenečimi verižicami premikale s tistim srebrnim žvenketom, po kterem mehikanski jezdeci merijo hojo svojih konj. Manga (plašč), s zlatimi opremi bogato olepšana, krila mu je dolgo nožno obleko, po vsi dolgosti posejano z gumbi iz srebrne žice.

Prvotno črni lasje kazali so že pogoste bele niti, črnorjave obrazne poteze malikovale so onim judí, ki so mnogo časa preživeli pod vročim nebom: obdarjene so bile z ono gibkostjo, ki izdaja viharne in nebrzdane strasti. Njegove črne, živahne in nemirne oči so svetlikale pod koščenim čelom, od zgodnjih gubi prebrazdanim.

»Kaj hočete od mene?« praša Estevan prišleca, imajočega vso podobo mehikanskega bandita. Estevan ga meri z izvedljivim predirajočim pogledom, ki je hotel pogrezniti se mu na dno duše.

Kučilo je videl pred sabo človeka, kterega je takoj spoznal, dasi tudi se nista videla že toliko let.

»Kaj hočete od mene?« glasi se rezno prašanje.

»Sennor kapitano, tolikanj se čudim kolikor se veselim, da ste, da vas »

»Ime mi je don Estevan de Arečiza, ali pa tudi le Arečiza. pamtite to!«

Kučilovim očem se zdani.

»Sennor,« dé Kučilo, »z imenom je, kakor z bojnim konjem, če mi enega ustrele, pa drugega zajaham. Je-li ni pri vas takisto?«

Na Estevanu je bilo opaziti, da le trudoma zatajuje vzhajajočo srditost, vendar pa zveni glas njegov zdaj milejše nego poprej, tretjič prašaje:

»Kaj hočete od mene, don Petro Kučilo?«

»Ničesar. Nekaj sem vam prinesel! Veliko dragoceno skrivnost.«

»Ko bi bila vredna kaj, pridržali bi jo záse.«

»Ali jaz ne morem uporabiti njene vrednosti, zatoraj bi prosil vaše pomoči!«

»No, v čem obstoji ta vrednost?«

»V veliki bonansi, ogromni kos očivestnega zlata, kar je neizmerno bogastvo.«

»Kje leži ta bonansa? Morda pač v vasi domišljavosti.«

»Ko bi le tukaj bila, znal bi jo uporabiti, ž njo se okoristiti, na to se morete zanesti, sennor kapit - - ne, don Arečiza, hotel sem reči a ker je istinita, ne umišljena, prava pravcata bonansa, ki je v sredini zemlje Apačev, to je moči dobiti jo le z odpravo, ki je dovolj močna, da se pograbi z Indijani.«

»Oh! Je-li resno mislite, da sem človek, ki bo verjel taki bajki?«

Kučilo se gane, kakor bi hotel seči po nož.

»Ali verjamete ali ne verjamete, sennor, to mi je morda vse eno. Toda varujte se, da mi razžalitve ne zabrusite! Razloček je med krovom ladije,

kjer kapitan vse velja, pa med slobodno Senoro, kjer vsaka neprevidna beseda velja nož ali kroglo.«

»Pa! Krov ali Sonora, jaz povem svoje mnenje. Sicer pa, da stvar enkrat za vselej poravnava, vam bo drago, če vas poznam le kot Kučila, kakor se zdaj nazivljete. Podobno tudi jaz za-se zahtevam, če hočete, da bode najuno nepričakovano snidenje hasen imelo. In zdaj mi povejte odkritosrčno in brez pridržka, kaj hočete pri meni!

»Ne prinašam vam nikakih lažij, nego čisto resnico. Poznam bonanso, ki bo dajala neizmerno možnost, kdor jo bo znal izkoriščati in rabiti.«

»Kje je ta bonansa?«

»Ne čutim se dolžnega, da bi to povedal. Le številna družba sme upati, da bo zlato vzdignila. Jaz sem si vse prizadejal tako družbo zbobnati, pa vse je zastonj. Na to sem pa zvedel, da neki don Estevan de Arečiza v Arispi zbira velikansko odpravo, ter sem izdal svoja najzadnja sredstva, da semkaj pridem, vam skrivnost ponudit.«

»In zgodba te bonanse?«

»Morate vedeti, gospodstvo, da, odkar sem se vrnil iz Evrope, pečam se z obrtom gambusinov. Veliko dežela pod nebom sem že preiskal, ter videl zlata, ki ga pač še nikoli ni videlo človeško oko.«

»Zlato ste videli, pa ste ga pustili?«

»Ne rogajte se, don Estevan! Videl sem zlatišče, ki je tako bogato, da kdor ga ima, ničesar na svetu ne potrebuje, zlatišče, tako bogato, da mora ž njim zadovoljen biti najnenasitljiviši lakomnež, zakaj toliko je to zlatišče, da je moči ž njim kraljestvo si kupiti.«

»Ali kako ste pa odkrili in pa našli ta zlati kraj?«

»Je-li ste čuli kdaj ime Markos Areljanos?«

»Seveda. Pravijo, da je najglasovitejši gambusino mehikanski.

»No, dobro. On je bil, ki je še z enim gambusinom našel to bonanso, ali ko sta si del zlata lastila, zasledé ju Indijani ter napadejo. Tovariš je moral zlati pogled s smrtjo plačati. Markos Areljanos pa je utekel le z velikim trudom. V Tubaku se snidem po naklučju ž njim. Ponudi mi, naj drugič poskusiva; jaz sprejmem ponudbo, pa se podava na pot. Srečno dospeva v »zlato dolino,« tako je mesto imenoval. 0 nebeške moči! vi, don Estevan, bi bili morali zraven biti, da bi bili videli, kako so ti kosov zlata v solncu se svetili ! K najuni nesreči tudi midva nisva mogla drugega, ko pogled na zlatu pasti. Kraj je svet Apašem, tamkaj so postavili gomilo svojemu najslavnejšemu glavarju, morala sva bežati; sam sem se vrnil …. ubogi M. Areljanos; neskončno sem ga miloval! Zdaj pa, no dobro, skrivnost te »zlate doline« vam prodajam. Vam prodam skrivnost, svojih pravic na to zlatišče pa ne prepuščam. Vam, glavi odprave, pojde ena petina. To je sam na sebi že precejšen del zaklada ako pa računate, da izmed osemdesetih se jih bo vrnilo le nekoliko, ostane drugim še toliko, da bo mogel ostanek svojih dni ugodno preživeti. Jaz pa zahtevam razen primerne svote ko ceno za skrivnost, desetino plena kot vodja odpravi, kajti jaz vam bom ob enem vodja in porok.«

»0 stvari mislim jaz takisto. Koliko zahtevate za svojo skrivnost?«

»Zahtevam le malenkost. Desetina, ki mi jo boste prisodili, mi je zadostna, ker se teh meni

ne pristopnih zakladov ne morem sam polastiti. Vaše gospodstvo mi bode potem namestilo stroške mojega oboroženja, ki jo cenim na 500 pijastrov.«

»500 pijastrov? Res, pametnejši ste nego sem mislil, Kučilo. in to mi daje zaupanje v vaše besede. Imejte torej 500 pijastrov pa desetino plena.«

»Bodi plen kolikoršenkoli?«

»Kolikoršenkoli bodi, imate mojo besedo; kje je zlata dolina?«

»Onstran presidija Tubak. Vaša odprava naj izhaja od. Tubaka, potem vam ni treba poti premeniti. Videl sem zlato s svojimi očmi, dotekniti se ga nisem mogel. Videl sem po stotu težke kosove čiste rude, in je vidim še zdaj v vsakih sanjah.«

Te besede je govoril Kučilo z vso besnoto prevarjene lakomnosti. Don Arečiza ni mogel dalje dvomiti o resnici rečenega. Don. Estevan de Arečiza uzame na to iz majhnega pa težkega predala mošnjo iz jelenine. ter odšteje Kučilu 32 kvadruplov, to je nekaj več ko 500 pijastrov. Kučilo spravi zlato ter govori : »Prisegam pri Bogu, da bodem govoril resnico. Deset dni hoda severozapadno za Tubakom se pride k panogam pogorja, ki ni težko razločiti, zakaj debela megla pokriva njegova temena noč in dan. Poleg tega pogorja teče rečica, v ktero se druga izliva. Na iztoku teh voda se vzdiga strmina (grič), na ktere vrhu je glavarjev grob. V gričevem vznožju je pa jezero in zraven ozka dolina. To je ona »zlata dolina«, kamor je voda sprala neskončne zaklade.«

»Smer tega pota je lahko pomniti?«

»Tem težje pa je slediti ga. Suhe puščave, skozi ktere je iti, so najmanjša napotja. Indijanske čete se gonijo vsaki hip po teh stepah. Glavarjevo groblje

jim je predmet praznovernega častja in stalni cilj njihovega potovanja. Na enem takem romarskem potu so zasačili mene pa Areljana.«

»Tisti Areljanos, je-li skrivnost le vam odkril? Ni-li imel nikakih sorodnikov? Morda žene?

»Ravno včeraj na potu sem izvedel, da mu je žena že umrla. Pa, enega sina.«

»Sina? Ta vé prav gotovo za skrivnost!«

»Ne verjamem ni ga bilo doma, ko se je bil vrnil Areljanos. Sicer je tudi le posinovljenec, ki ne pozna ni očeta ni matere.«

»Na vsak način potomec kakega siromačina iz te pokrajine.«

»Nikakor ne; pritepel se je iz Evrope, in je bržkone rojen na Španskem.«

»Ah, na Španskem?«

Don Estevan de Arečiza poostri sluh.

»Tako nekam je pravil poveljnik angleške vojne ladje, ki je leta 1811 v Gvajmas priplula. Ta otrok, ki je govoril španski in francozki, ki je bil sovjet v krvavi bitki s francozkim kutrom (brzo ladjo). Neki mornar, ki je bil brez dvoma njegov oče, in za kterim je otrok zmeraj plakal, je bil takrat ali ubit ali pa je kam pobegel. Poveljnik ni vedel, kaj bi z otrokom začel, na to ga vzame Areljanos k sebi, ter naredi iz njega moža, kajti kakor je še mlad, vendar že slovi ko rastreador (sledonajdec), ki nikdar poti ne izgreši, in pa konjokrotivec ki ga mora poslušati celó najdivjejša živina.«

»Kako mu je ime?«

»Tiburcio Areljanos.«

»Je-li ste ga videli?«

»Ne, pa slišal sem temveč o njem.«

»Ne menite li, da nam more ta sledonajdec, ki nikdar ne zajde, nevaren biti, ta drzni konj okrotitelj, če vé za skrivnost svojega imennega očeta?«

»Kaj premore eden proti osemdesetim?

»Pa res! Sicer smo s svojo kupčijo na čistem, drugo bodočnost pa prepuščajmo. Sklenil sem bil v treh dneh v Tubak iti, pri izpremenjenih okolnostih pa odločujem jutrašnji dan. Vi se boste pridružili mojemu spremstvu, dotlej boste pa v moji hiši mesto našli. Oskrbite se torej s potrebnim orožjem, sicer bi bilo prepozno.«

Drugo jutro se zbere vse prebivalstvo arispansko, da vidi odhod don Estevana Aričizkega. Družba je sestajala, razen Estevana, iz le šesterih oseb, in vendar jim je bilo potrebno konj črez trideset glav, da kolikor mogoče hitro prevalé veliko daljavo med Arispo in Tubakom.

Ti konji so plemena, vajenega svobodno se klatiti po neizmernih pašnikih. Če so dvajset hodnih ur brez hrane prebrzali, so zmeraj še takisto čili, kakor bi bili še-le iz hleva izpuščeni. Kadar treba prehoditi velike daljave, jih izmenoma presedlavajo ter potujejo ž njimi ravno tako hitro, kakor v Evropi s pošto, kjer se pri vsaki postaji upregajo čili konji.

Pot je šla najprej proti vasi Huerfano, tri dni hoda oddaljeni. Tukaj se je bil motal žalostni dogodek med dvema osebama, ki sta bili omenjeni že v pogovoru med don Estevanom pa Kučilom.

Pod streho male pa snažne koče ležala je stara ženska, ktere obličje je imelo skoro oni izraz, ki ga hipokratičnega imenujemo. Pred njo je klečal lep mladenič, v usnjeni noši gambusina, na čigar desnem licu je bila tenka poteza, kakor od ureza, majhen

sled pustivši. Žena je bila roke položila na njegovo obile kodre ter govorila s tihotnim prisiljenim glasom

»To je torej skrivnost, ktero mi je oče poveril, preden je svojo zadnjo pot nastopil. Povedala sem ti jo, ker se ni povrnil, in ker ti more zlato pri tvoji ubožnosti mnogo koristiti.«

»Ali pa ne poznate imena tistega človeka, s kterim se je bil v Tubaku zvezal?«

»Ne vem, kako se mu pravi.«

»Jaz sem poizvedoval, pa ničesar izvedel, razen da malo šepa, in da jaha konja, ki se izpodtika.«

»Našel ga pa vendar boš, Tiburcio! Ti si najboljši sledonajdec na dolgo in široko, in če ga hočeš imeti, ti ne bode odišel. Je-li veš, kaj pismo pravi oko za oko, zob za zob, kri za kri? Tiburcio, jaz odhajam v drugo življenje. Varuj se hudega, delaj dobro, a ne boj se nikogar. Morilca pa bo dohitela zaslužena kazen.«

Na to ženica leže, od govorjenja utrujena, ter zapre oči. Mladenič jo motri z ljubeznjivim pogledom, v očeh pa so mu stale velike solzne srage, ko se čez njo skloni, da ji poljubi ovelo roko.

»Mati! Slišite mati!«

»Kaj želiš še, moj Tiburcio?«

»Zahvaliti se vam hočem za veliko in mnogo ljubezen, ki sem jo nahajal pri vas.«

Srečni smehljaj drkne čez njeni ustni.

»Obilo si jo nama platil. Bog daj, da bi ti mogla povedati pravo tvojo mater.«

Dasi je bila tako blizu smrt, ki je svoj pečat pritiskala na otrpujoči obraz bolnice, so vendar v mladeničevi duši vzhajali spomini, kazaje mu v daljavo. Bili so ti spomini edina last njegova, ktere

je bil prinesel v hišo gambusinovo, in ktere je skrbno varoval in držal. Videl je, kako se je sklonil čezenj mil obraz kakor angela, na to se je čutil v naročju divjega človeka, ter slišal strel; tudi noževo ostrino je menil čutiti, ki mu je šla preko lica. Potem je videl neizmerno veliko vode, ter je bil jako dolgo v ladiji. Strašno velik mož ga je v ladijo prinesel, pa ta mož je bil tako ljub in dober, da sta se imenovala oče pa sin. Še danes je videl, kako ga ljubeznjivo in milostno pogledujejo oči tega moža, in da je bil na to enkrat k njemu prišel s krvavimi rokami pa divjim pogledom rekoč: »Moli, sinko, moli; smrt je blizu!« Strašanski krik mu reže še danes po ušesih, in nato ga je zapustila zavest. Naposled se je našel v hiši Marka Areljana.«

»Tiburcio, moj sinko!«

Mladenič vzravna pobešeno glavo, pa vidi, da je bolnica v zadnjih pojemljajih.

»Ljuba mati moja!«

Rekši pritisne svoji ustni na njeno, s znojem oblito čelo, ter jo prime za mrzle roke, kakor bi jo hotel zadržavati od velikega stopaja, ki ga je imela storiti.

»Bog te blagoslovi zdaj in vsikdar. Le kaznuj hudodelca,« dé pojemajoča mati.

Besede so ji prihajale iz ust le tihotno, in vedno le v večjih presledkih; njeno telo strepetava, le še en silovit gibljaj, zadnji, in preminola je.

Dolgo je klečal Tiburcio, moleč poleg njenega ležišča, na to ustane, ter pokliče sosede. V onih krajih je živi prisiljen, kolikor mogoče hitro od svojih rajnih se ločiti. Priroda se kaže silovitejša in nepotrpežljivejša nego v zmernem pasu. Človeku ne

privošči odloga, plačujočemu ji davek. Grob so [pripravil] i še tisti večer, in že drugo jutro je pokrivala zemlja edino bitje, ktero je Tiburcio, sloveči sledbar, imel na svetu.

Ogleda se Tiburcio v siromašni bambusovi koči, v kteri je stanoval s svojimi zdaj umrlimi »stariši«. Ležišče od kož, siromašna mrežna postelj, konjska lobanja, ki je služila za sedalo, to je bilo vse, kar je bilo v njej. Bila je ta koča premajhna, preozka njegovemu deloželjnemu duhu. Gnalo ga je zmeraj ven v puščavo, s pustolovstvom bogato. Zdaj mu koča ničesar ni ponujala, kar bi ga mikalo, zadrževalo. Stopil je venkaj, na plano, kjer je bilo njegovo največje bogastvo, ki ga je imel : konj, kteremu ga ni bilo enakega. Rezgetal mu je veselo nasproti. Ker je bil zdaj sam na svetu, pobere borno ostalino, pa stopi h konju, ter ga osedla. Pogumno, nadepolno pihaje si drgne konj glavo ob Tiburcijeve rame.

»Le potrpi le, vrlinko moj, edino moje, ki si mi ostalo. Greva proč, tja v gozd, v savano, v travano. Svojo ból moram nesti venkaj, v divjo samoto, ondu jo moram pokopati, kjer je nobeden več ne najde. Iskati moram nevarnost, ki dušo krepi, telo jekli, nevarnost, šepavega moža, čigar konj si izpodtika.”

V kratkem je bila vas daleč za njim. Bil je sam, nihče ga ni motil mislečega, toraj je mogel zbrano misliti o svojem položaju in o svoji prihodnosti.

Mati mu je oporočila povest o neizmernih zlatih zakladih toda bogastva ta so ležala v sredi Apačev, in sam jih ni mogel vzdigniti. Ali naj se komu zaupa? Ako je ta pot edini, po kterem se dospé do

cilja, treba je bilo brž po njem kreniti, kajti morilec Marko Areljan je gotovo ukrenil, kar je mogel da »zlato dolino« prej ko prej izprazni. Načrt za načrtom se poraja v Tiburcijevi glavi, toda pri bližnjem ogledu ni se mu nobeden zdel raben in izpeljiv. Zlato je moral imeti na vsaki način, pa ne radi zlata samega, temuč da bi mogel s pomočjo dragocene rude posvetiti v svojo preteklost in svoj rod.

Tako preteče dan v brezuspešnem preudarjanju in razmotrivanju. Hitri konj ga je bil daleč prinesel, globoko v divjavo, kjer si je moral, preoddaljen od človeških stanovališč, prenočišče narediti pod milim nebom.

Solnce je že zatonilo na zapadnem obzorju in svetloba dné se je umikala temini mraka. Postoji s konjem, ter se ozira za prostorom, ki bi imel k počivanju potrebne lastnosti. Zdajci se mu zazdi, da vidi v daljavi nektere črne pike, ki se gibljejo poprečno čez njegov pravec. Poostri pogled, pa opazi štiri jezdece, ki so v počasnem tempu jahali po travi do kolen visoki. Tiburcio je bil z divjo stepo le predobro seznanjen, da ne bi bil vedel, če hoče sam varen biti, kako jim mora slediti, ter se seznaniti o njih osebah in o svrhi njih pota. Čakal je, da so izginili za valovičastimi vzvijaji travane, potem pa konja požene v dir.

V četrt ure je bil dospel do sledu, ter zjahal, da sled preišče.

»Trije možje pa ena dama! dé začuden. »Ni dvojiti, zakaj trije konji puščajo za sabo navadne križne sledi, četrti pa je šel kakor damni konji. Kdo bi bili neki ti ljudje? Kaj so….«

Stavka še ni končal, s kterim je hotel izbesediti svoje mnenje, ko mu neka radostna svetloba, spreleti doslej resni obraz, in po kratkem pomisleku odloči:

»Moram za njimi, na vsaki način.«

Bilo je še dosti svetlo, da je mogel kopitne utise spoznavati raz konja. Nemudoma je hodil za njimi, dasi tudi v počasnejšem koraku, ker jih je hotel pri ognju izpoznati. Po pičli angleški milji takega hodà iznenaden konja ustavi, skoči na tla, ter še enkrat preiskuje pogled. Gre nekaj stopajev nazaj, obrne se, zmeraj bistro po tleh gledajoč, malo na stran.

»Ne motim se. Tukaj sta dva človeka peš na sled zadela, pa šla za njim. Nosita mokasine (divjeusenjske črevlje indijanske), hodita pa kakor beli, s prsti na ven, ter imata dobre kentuške medvedomorke. To se vidi iz utisov puškinih kopit, kjer sta puške v zemljo upirala. Če so prvi štirje sennor Avguštin Pena od Haziende del Venado s svojo hčerjo Rozalito in z dvema vakveroma (pastirjema), kakor mislim, preti jim morda nevarnost.«

Zopet zasede, ter gre po sledu. V kratkem spozna, da so utisi vedno razločnejši, da sledenci morejo biti jedva sto korakov pred njim. Sklene toraj konja privezati, ter natihoma dalje se plaziti.

Zdajci zagleda svetlobo. Prihajala je od ognja pri nočišču, ki so ga užgale one štiri osebe. Gorel je na neki sevnici, ktere kraj je pral ozki potok.

Pogleda in prepriča se, da se ni motil. Visok, lep mož, v noši bogatega haziendera (posestnika pristave) je stal pri ognju, poleg kterega je na razprostrtem ponču (štirivoglati plašč z odprtino v

sredi) počivalo mlado dekle. Prijazni njen obrazček se je svetil pod uplivom plamenov v rožni žarečnosti. Dva vakvera sta konje osedlavala.

»Je je, don Avguštin pa sennora Rozalita,« šepeta Tiburcio in srce mu trepeče. »Ali kdo sta ona dva moža?«

Tako se je bilo znočilo, da je bilo nemogoče sled videti ; moral je okolico preplaziti, če je hotel odgovor dobiti na svoje vprašanje. Skoro na tleh ležeč se je počasno ril na stran v grmičje, ogibaje se najmanjšega šuma, in ni se bil še daleč priplazil, ko zagleda ona dva iskanca. Ležala sta na tleh, prav kakor on, imajoča žareče oči obrnjene v ogenj. Le en sam grm ga je ločil od njiju, toraj je mogel razumeti njijun šepetavi pogovor. Bila sta opravljena kakor Mansi (omikani indijani), njijuna koža pa je razodevala kavkazki rod. Vsaj starejši ni imel indijanske krvi v svojih žilah, a mlajši, nedvojno njegov sin, je kazal ostre poteze, tukaj od solnca počrnjeno barvo, kakor jo imajo potomci po kavkaškem očetu pa bakrenobarveni materi.

Tiburcio, zagledavši ta dva človeka, moral se je na vso moč zatajevati, da ni strahu zakričal: kajti poznal ju je le predobro. Bila sta od Kanade pa do Mehike in Jukatana razupita človeka, govorila sta vse jezike, ter imela v vsakem jeziku svoje posebno ime. Staremu je bilo ime francoski Men-ruž, pri Američanih (jenkijih) Red-bend, pri španski govorečih srednje Američanih pa Mani-sangriente; mladi, imajoč Indijanko za mater, se je v Kanadi zval Hafbrid, v Zveznih državah Seng-mel, v Mehiki in pri Apačih pa el-Mestizo. Da se bomo lajše umeli, porečemo prvemu Rdečoročnik. njegovemu sinu pa Mešanik.

So beli, ki so usvojili divje življenje indijansko, in tako odpali od omike. Ženili so se z Indijankami, ter rodili križno ali mešano pleme, kterim pravijo Mestizi, in ktero pleme podeduje pregrehe belih pa rdečih ljudi, ne pa njih kreposti. To mestizno pleme je neutrudno ropajoče, kakor divjaško, je strašno v rabljenju strelnega orožja, kakor njih očetje, ob enem omikani in ljubeznjivi; govoré jezike svojih očetov in mater, ter so vedno pripravljeni upotrebiti svoje znanosti in zmožnosti, da prevare tako Indijance kakor bele; po takem so ti Mestizi strahota puščave in najgroznejši sovražniki, ktere je srečati moči. Rdečoročnik pa Mešanik sta bila najhujša med njimi. Sposobna za vsako hudobijo, nepresegljiva v telesni moči in spretnosti, postopala sta, kjerkoli sta se pokazala, ko brezozirna zapovednika, in gorjé mu, kdor se je predrznil, upirati se njima: bil je pogubljen, naj si je bil Indijan ali beli. In kakor nista imela ne sočutja, ne ljudomilega srca do drugih, tako sta živela oče pa sin, tudi med sabo v groznih razmerah, in pripovedovali so o prizorih, da so se človeku ježili lasje.

»Ali jih poznaš, stariha?« praša na tihem Mešanik.

»Poznam! don Avguštin bogáti je,« odgovori Rdečoročnik.

»Je-li hočeš denarja, mnogo denarja?« nadaljuje sin.

Travanski tolovaj kimne smejaje: a v tem smehljaju se je izražala vsa grozota njegove zavržene duše.

»Uzemi tukaj puško, pa hajd, da bova gotova. Na muho uzamem tukaj desnega, ti pa onega na Ievi!« dé Rdečoročnik sinu.

Počasi se rineta s svojimi puškami skozi vejevje. Toda v tem hipu ostane Tiburcio in tiho stopi za nju. Ni ju hotel umoriti, dasi sta smrt že zdavnej zaslužila. Udar s kopitom podre Mošanika, drugi mahljaj pa Rdečoročnika. Zadnji je držal že prst na prožniku; strel poči, a nikogar ne zadene, Kakor bi trenil, popade pristavnik s pastirjema za puške, ter strmi na kraj, kjer se je uzdigal smodnikov dim. Tiburcio stopi iz grmovja.

»Hitro, don Avguštin, hitite semkaj! potrebujem vaše pomoči!«

»Tiburcio Areljanos!« uzklikne haziendero, spoznavši ga. »Kjer je ta, nismo v nevarnosti. Kako pomoč potrebujete od mene?«

»Pomagajte mi dva roparja zvezati, ki sta vas hotela napasti!«

»Ah, kaj li mogoče? Brž človeka, brž naprej!«

Prihitevši na mesto, ovijejo svoje lase (dolge španske lovske vrvi ali jermene) okolu nog in rok nezavestno ležečima razbojnikoma.

»Kdo sta?« upraša don Avguštin.

»Je-li niste še nikdar slišali o Rdečoročniku pa o Mešaniku?«

»0 teh dveh, hudičih travane? Slišal dosti, pa hvala Bogu, videl ju še nisem! Tudi mi jima pravimo: travanska hudiča.«

»Pa ju poglejte zdaj, tukaj-le sta!«

»Santa Mater! Je-li resnico govorite, Tiburcio?«

Uprašani kimne pritrdivno.

»Srečal sem ju le samo enkrat,« dé Tiburcio; to je bilo gori ob Velikireki (Rio grande). Nisem imel ž njima sicer nič opraviti, pa njijuna obraza sem si dobro zapomnil. Sledovnik (rastreador) jima

pride lahko na sled, kakor se je tudi zdaj zgodilo. Šel sem za vami po sledi, ki sem jo našel zunaj v travani, ter sem videl, da se vaša pot spaja ž njijuno. Tukaj sta ležala v zasedi, sklenila sta: umoriti vam pastirja, da Rozalito ujameta, pa odkupnino tirjata. Tisti hip pa, ko sta hotela streliti, podrl sem ju.«

»Tiburcio!« [uzklikne] deklica, »kolika sreča, da ste šli, sledeč za nami!«

»Tiburcio jo vidi bledeti in tresti se, ko pomisli, da je imela pasti v roke »hudičema travane,« kakor so sploh dejali Rdečoročniku pa Mešaniku,

»Rozalita ima prav,« priglasuje don Avguštin, mladeniču roko podajaje. »Zadolžili ste nas z veliko hvaležnostjo. Hazienda del Venado vam stoji odprta vsaki čas in za vsako pomoč. To le dobro znajte, Tiburcio Areljanos!

»Storil sem le svojo dolžnost, sennor Pena, druzega nič. Če mi hočete prijaznost izkazati, mi dovolite, da smem nocoj ostati pri vašem ognju."

"Ne dovoljujemo vam tega samo, nego vas prosimo, da to storite,« pridene Rozalita. »V vašem zavetju bomo varno počivali.«

»Kaj začnimo pa s tolovajema?« praša Avg. Pena.«

»Privlecita ju k ognju,« veli Tiburcio pastirjema; ne smemo ju izpustiti izpred oči.«

Še-le ko je ogenj osvetljeval trupla ujetnikova, videl je don Avguštin, s kakima grozovitima sovražnikoma je imel opraviti. Stari Rdečoročnik, doma od severa Zveznih držav, je bil že v svoji mladosti izmed najsilovitejših divjelovcev in strelcev. Divje življenje mu je kosti uželezilo, kite ujeklilo, ter ga storilo doslej nepremagljivega nasprotnika. Njegov sin Mešanik ga je še presegal. Rešene štiri osebe

so stojé motrile zvezanca z onimi čuti, s kterimi gleda lovec na premaganega leva.

»Tiburcio, vi ste najboljši sledovnik pa jezdec v Sonori; tukaj pa ste se pokazali mojstra,« reče don Avguštin v eni sapi, oddihovaje si.« Vraga nista bila še od nikogar premagana!«

»Da sta me bila opazila, bi bil izgubljen, kakor vsaki drugi, sennor. Človeka od zadej potolči je slabo mojsterstvo."

»Dobro ste ju pa vendar zadeli. Ne ganeta se, kakor bi bila mrtva.«

»Mislite?« poprašuje smeje Tiburcio. »Stavim svoje življenje, da sta pet minut v popolni zavednosti, in da sta čula vsako besedo, ki smo jo govorili. Ta vrsta mrčesov ima veliko trdoživost. Da naši jermeni niso tako ostri in trdni, »hudiča« bi bila zdavnej že svobodna: ker pa ne vidita, da bi bilo mogoče nam ujiti, delata se mrtva.«

Tiburcio se pripogne, ter pobere dolgo, nenavadno težko puško Mešanikovo.

»Ta puška je, izuzemši eno samo, najboljša, kar jih je med kanadsko in hondursko deželo. Ima ceno, ki jo more poznati le lovec, in odslej bo ta puška moja.«

»Pes!« zaškrtne iz Mešanikovih ust.

Tiburcio se zadovoljno smeji.

»Je-li vidite, sennor Pena, da sta živa! On bi puške ne prodal niti za deset jezer zlatnikov, in zdaj jo mora zastonj dati, to mu pomaga k besedi. Le ena sama puška je še, ki je tej kos, in ta je najti gori v Skalinah. Ona puška je last kanadskega medvedolovca, Rdolesa, ki je v pajdaštvu z nekim Špancem smrt prisegel vsi divjačini in pač tudi

vsakemu Indijancu. Pravijo, da je velikan, ki bivolico s pestmi podre, in kteremu noben človek ni kos, kakor daleč sega trava. Še nikdar ni mimo strelil. Rdeči ljudje ga imenujejo Velikega orla, njegovega tovariša pa Treskavca. Pri vsakem nočnem ognju tam preko Velikereke si pripovedujejo o njegovih junaških dejanjih in kadar poči njegov strel v gozdu, pozna vsako uho nevarljivi zvenk njegove puške. Indijan trepeta, pošteni beli pa, ki ima dobro vest, se raduje, da more biti v varstvu njegovem.«

Še enkrat se prepriča Tiburcio, da-li so lasi zadostno trdni, s kterimi sta bila ujetnika povezana, potem pa je gledal, kako je pristavnikova hči slastno sestavljala razna jedila, ktera je Avguštin iz jahaške torbe jemal.

Tudi on ni mogel očesa odvrniti od ljubkega bitja, ki je tukaj blizu dveh tako strašnih človekov, pod njegovim in njenega očeta varstvom gospodinila, kakor bi bila v navadni okolici, v varni domači hiši. Tiburcio ni bil neznan na pristavi, temuč je bil že pogostoma tamkaj, ker je don Avguštin izkazoval celó v teh krajih redko gostoljubnost. Vedel je, da pravijo deklici »zvezda sonorska«, in čutil se je srečnega da ji je skazal ne prav navadno uslugo.

»Tiburcio, pojdite, pa udeležite se našega jela!« reče pristavnik. »Brez vas bi gotovo ne mogli večerjati.«

»Kako je to, sennor Avguštin, da se zaradi gospodične niste ognili toliki nevarnosti?«

»Moral sem tjakaj v haziendo del Emenda, in ker ima Rozalita prijateljico tamkaj, ni prej mirovala, dokler ji nisem dovolil, da sme z mano iti.

Napada nisem mogel slutiti, ker na tem potu smo bili prav velikokrat, pa še nikdar nismo bili v nevarnosti.«

Ko so bili odjedli, zapalijo si možki smodke. Mladi sledonajdnik pa [pripoveduje] o dejanjih Velikega orla in Treskavčevih. Rozalita je poslušala pazljivo in ko je bil končal, je dejala:

»Da nisem to, kar sem, ne hotela bi drugega biti ko lovec, čigar ime bi se glasilo pri vsakem nočnem ognju. O vas se pač tudi pripoveduje, kaj ne Tiburcio?

»Nadjam se. Mešanikova puška delala mi bode glasovito ime.«

»Kaj je res tako izvrstna?«

»Le pazite, sennorita!«

Tiburcio uzame puško, potegne tanko vejico iz ognja, ter reče pastirju:

»Pojte dvesto korakov od todi, pa usadite vejico v tla; s kroglo jo bodem prav v sredi pod ogorino razstrelil.«

»To je nemogoče! méni pristavnik.

Tiburcio ne odgovori, ali malo trenotkov za tem poči strel, ki mladiko raztrga na označenem mestu.

»Tako!« Tiburcio: »to se ne naredi z vsako puško. Zdaj pa lezite spat. Jaz prevzamem prvo stražo.

»Jaz pa drugo, vsaki po eno uro,« seže v besedo don Avguštin.

Ko so se bili ulegli in v odeje zavili, stopa Tiburcio po okolici, da-Ii je vse varno. Na to se vrne k ognju, kjer sede poleg ujetnikov.

Ta dva sta ležala še zmerom brez spanja na tleh, in le njijune včasih se odpirajoče oči so kazale

da tudi onadva bedita. Noben spečih se ponoči no prebudi, in še-le ko je zora prihajala, odpre pristavnik oči. Videvši svitanje dneva, skoči pokoncu.

»Kaj bomo naredili pa s »hudičema«?« praša dom. Avguštin.

»To bodi prepuščeno vaši odločbi.«

»Smrt sta pač zaslužila,« dé Avguštin.

»Gotovo pa ne le zaradi nas, nego stokrat že zaradi poprejšnih grehov.«

Tudi pastirja sta tega mnenja, vendar pa je Rozalita za njiju govorila, in tako se odločijo možje, ki pač tudi resno niso mislili izvršiti tako ostre. sodbe, da bodo ujetnika osvobodili.

»Da se pa pri tem ne podamo v novo nevarnost, ne smemo jima pustiti nič orožja,« predlaga pristavnik.

»Oprostite, sennor,« ugovarja Tiburcio, to bi se reklo tukaj v travani ju vendar-le obsoditi na smrt«.

»Kako to mislite, dragec?«

»Orožja potrebujeta, da se preživita. Le meni pustite za to skrbeti, da se bomo ognili vsaki nevarnosti. Na pristavo morete dospeti do večera, in potem ste popolnoma varni. Jaz pa tukaj ostanem, ter jima dam svobodo o času, da vas ne moreta doteči."

»Ne, tega pa jaz ne dopuščam,« odvrne Rozalita »kajti na tak način jemljete vso nevarnost le na-sé.«

»Ne skrbite zamé, gospodičina Rozalita! Stvar čem tako uravnati, da se mi nič zgoditi ne more.«

»Če res tako znate, dobro, pa storite po volji, toda le pod to pogodbo, da nas prej ko moči na pristavi poiščete, kjer bomo priliko imeli, bolje se vam zahvaliti, kakor je tukaj mogoče.«

Tudi pristavnik izreče to željo.

»Pridem!« zagotavlja sledonajdnik, svoji prijateljici v sedlo pomagaje.

»Ali tudi skoraj?« upraša don Avguštin.

»Mislim, da skoraj.«

Tiburcio se obrne k jetnikoma. Od sinoči se nista ganila, ničesar užila, in razen vzklica »pes« niti besedice slišati dala. Toda v njijunih obrazih je bila brati razkačenost. ktere nasledki bi bili gotovo strašni, ko bi bila priložnost dobila, maščevanju svojemu zadovoljiti.

»Hočeta li piti?« upraša ju Tiburcio.

Nobeden ne odgovori.

»Ali morda grižljaj mesa?«

Obadva molčita.

»Dobro, kakor hočeta. Namenil sem vezi vama olajšati, ter vama dati več svobode. Zdaj pa to opustim.«

»Vem, kaj mi od vaju preti:, zatorej bom nekoliko previdnejše z vama ravnal. Puška je odslej moja last to je edina kazen, ki vaju zadeni. Mesto nje pa vama svojo puščam. Kar je vajunega, dejal sem tja pod sumahov grm. Ne bo vama težko, tja se priplaziti in z nožmi si jermena razrešiti.«

To rekši, zapusti kraj, kteri bi bil brez njegovega prihoda usodovit štirim ljudem s pristave. Nobenega glasa, nobenega pogleda mu roparja še nista vrgla; dobro je vedel, da si je v njima pridobil dva strašna in nespravljiva sovražnika.

Odtodi pa do pristave še ni bil pičel dan hoda. Pot je vodila skozi šumovite gozde. Gozdovje se je razlegalo skoro do pristave, za ktero so ležala obdelana selišča k nji spadajoča. Nepregledna koruzna polja in ogromne sadbe oliv širile so se daleč

na okolu, in znano je bilo, da je don Avguštin Pena izmed najbogatejših posestnikov v sonorski deželi.

Pristava sama je bila, kakor vsa takošna poslopja, ki so blizu indijanskega sveta, in torej napadom klateči drhali izpostavljena, pol kmetija pol trdnjava. Z opeko in sekanim kamenom sezidana, obdana s pomoljem, s tarčami previdenim, s trdnimi težkimi vratini oskrbljena, taka je mogla prav lahko prenašati obleganje sovražnikov, ki v vojevanju niso bolj izurjeni od sosednih apaških rodov. Na enem vogalu se je vzdigal stolp, tudi iz rezanega kamenja postavljen, in tri nadstropja visok. V slučaju, da bi bilo glavno poslopje po sovražniku uzeto, bil bi mogel služiti kot nepremagljivo zavetje. Vrhu tega so obdajale to poslopino močne ograje, iz kolov in palmovih debel. Zavarovana so bila tudi stanovališča poslov, služajev, pastirjev in gostov, želečih mimohodne gostoljubnosti. Zvunaj tega kroga je stala nekaka vasica, broječa okolu trideset koč, v kteri so prebivali dninarji, delavci z družinami, od pristave povsem odvisnimi. Ti ljudje so mogli o dnevih nevarnosti v pristavi najti zavetje, ter so tudi posadko pomnožili.

K pristavi so šteli bogate rudnike zlata ne daleč od nje ležeče, in pa neštevne črede velikih in drobnih goved, bikov, konjev, mul, pasočih se po velikih travnikih, ali pa svobodno podečih se po velikih gozdovih.

Pristava je bila pogosto obiskovani kraj, ker je bila ob cesti, Arispo vežoči s Tubakom. Seveda, pri besedi cesta, ne sme se misliti na naše slovenske ceste, zakaj ta pot je le mišljena, ker je vsakemu potniku prosto si izvoliti kterikoli pravec.

Dan hoda od pristave je bila Poza, kraj, ki je dobil svoje ime od tamkajšnjega vodnjaka, leto za letom polnega vode, kar je velika redkost v ondotnih vročih krajih. Tukaj so se potniki ustavljali, dasi

bilo nobene koče blizu, delaje si prenočišča. Tu so nahajali oni in njih živali krepivne mokrine, brez ktere bi bili usahnili.

Nekaj večerov po zgoraj povedanih dogodkih je gorel na Pozi svital ogenj, obsevajoč šestero oseb, okolu ognja polegših. Sedmi, v kterem takoj izpoznamo don Estevana de Arečizo, je sedeval nekoliko proč na sedlu, vzetem z njegovega konja, v zrak pihajoč umetne kroge, ki jih je znal delati iz dima svoje smodke.

Možje, kaj pa da, so se pogovarjali o bogastvu, kteremu gredó naproti, in razgovor je bil toliko živahen, da niso opazili prihoda tridesetih konjev, ustavivših se skoro prav pred ognjem.

»Benito veli don Estevan, »poglej nu, kaj je živalim« .

Benito, služaj Estevanov, se stegne na pol, ter zvedavo gleda po konjih.

»Virgen santa! Je-li ne vidite zježene grive in plašno svetečih se oči? Mora že biti kakošna nevarna živina blizu!«

In kakor da se imajo njegove besede takoj potrditi, čuje se s strani globoko zamolklo mrmranje, naglo prehajajoče v više glasove, v kterih je izpoznati strašno rjovenje.

»Jaguar je tukaj, jaguar!«

Kakor bi bilo treščilo, tako se družba prestraši. Estevan ostane sicer na sedlu sedeč in hladnokrvno dalje kadeč, tako miran, kakor bi bil slišal glas

domače mačke. Drugi pa so se nehoté stiskali, brezglasno poslušali, gledajoči tja, od koder je prihajal glas.

»A kaj,« pretrga nekdo tihoto, »kdo se bo bal? Jaguar nikogar ne napade, razen če je ranjen. Še nad konja si ne upa, k večjemu zagrabi kako žrebe, ki se s kopiti ne zna braniti.«

Govornik je hotel srce in pogum dajati bolj sam sebi nego h drugim.

»Je-li poznaš jaguarja, Baraha?« povpraša služabnik, ki ga je bil Estevan poprej poklical.

»Jaz pač še nobenega nisem videl,« odvrne Baraha.

»Potemtakem moraš molčati! Povem ti, jaguar naskoči najmočnejšega konja, jahajoč ga utrudi in potem mu iztrga goltanec. Jaz sem ga videl pogostoma, in dokler sem bil konjski pastir, sem izgubil najboljše konje,« zatrjuje Benito.

Rjovenje se zopet zasliši, pa silovitejše in bližje.

»Uzemite orožje v roko,« zapove don Estevan.

»To je nepotrebno, sennor,« odvrne Benito. »Dajmo rajši ogenj povekšati. To je najboljše sredstvo, da zver odpodimo. Poglejte pa tudi po konjih, če so tesno privezani, če ne se bodo odtrgali, pa šli.«

Na to vrže Benito nekaj vej v ogenj, Baraha pa konje skrbnejše pritrjuje. Živali poznaj oče, kolika je nevarnost, so se tresle po vsem životu.

»Tako, naj gori, zdaj je skoro tako svetlo kakor po dnevu, in zverina se ne bo upala prestopiti. Sicer pa, če jo muči žeja, moram reči, da…«

»No, kaj moraš reči?« zaskrbljeno popraša Baraha.

»Da se tudi ognja ne plaši. Najpametnejše je, da mu s pota gredó. Te živali zmeraj več žeje trpé nego lakote,« pravi konjar.

Zdajci se oglasi votlo rjovenje, pa… resnično, z nasprotne strani mu odgovarja drugo rjovenje.

»Žejen je ta vrag!« krikne Kučilo.

Daleč pred njimi se začuje kratek a poln glas, ki ga je Benito izpoznal, da je jaguarjev.

»Kaj je bilo zopet to?« povprašuje Baraha. »Kaj je bilo? hm lev je, puma!«

»Tristo črnih, potemtakem je celo peklo proti nam izpuščeno! jezi se Baraha. »Rajši bi bil, ne vem kje, le tukaj ne, na tej predrenski Pozi!«

Tudi don Estevana je malo poskrbelo, kajti primeknil se je bližej k ognju, pa za puško je prijel.

Ta hip se slišijo brzi koraki, in kakor bi bila iz tal prirastla, stojita dva človeka pri ognju, gorostasna, kakor potomca iz mrtvega rodu velikanov. Eden njiju je bil pravi velikan, in vendar ga je drugi presegal za vso glavo.

»Dobro srečo, gospoda!« pozdravi zadnji. »Ali bi ne izvolili ognja malo pogasiti?«

»Ognja…? kaj? ugasniti?« upraša Baraha ves prestrašen. »Kaj ste ob pamet, sennor?«

»Jaz? ob pamet? čemu?«

»Ker potem nas bosta požrla, lev pa tiger!«

»Prav zato, da vas ne požreta, ugasnite ogenj!

»Kdo ste vi? kaj delate tu v Pozi?« upraša don Estevan.

»Meni pravijo Rdoles.«

»Rdoles!« klikne Benito skočivši kvišku. »Torej vi ste Veliki orel?«

»Da, jaz sem, če vam je prav.«

»In ta tukaj je Treskavec?« de Benito.

»Santa Laureta, dobro ste pogodili!« izpregovori manjši velikan.

»Dajte, ugasnite, ogenj v imenu božjem, recite don Estevan!« kliče Benito. »Vem, kaj hočeta možaka.«

»Kaj hočeta?«

»Da bi se od vodnjaka odmaknili, da zveri pijete, potem pa«

»Potem pa najune krogle okusite,« potrdi Rdoles.

»Prenevarno je,« pripomni Estevan.

»Ali se bojite?« praša smelo Treskavec, don Estevana prezirljivo motreč.

»Ugasnite!« zapove Estevan mesto odgovora.

»Dobro! Zdaj se pa s konji odtegnite za dve sto korakov, in dam vam svojo besedo, da v desetih minutah boste mogli vnovič zapaliti.«

»Ali kako, da semkaj zajdeta? tako pozno, peš, pa sama?«

»Doslej sva gonila medvede v Skalinah, zdaj hočeva poznati pa še jaguarja. No, dajte že, pa [izgubite] se, če ne, bosta živali dospeli, še preden boste mislili; o plapoleči luči pa je strel v temo negotov.«

V eni minuti sta tujca sama pri vodnjaku.

»Dva sta, tukaj eden, tam pa eden.«

»Tako je. Semkaj stopi, stisniva se s hrbtom.«

Zdaj je bilo povse temno. Počéneta na kolena, upreta se s hrbtom drugi v drugega, da bi mogla svet popolnem sovladati, ter imela v slučaju sile podporo. Bójev nož med zobmi, težke puške v pesteh, tako sta mirno čakala, da pridete zveri.

Nista bile še dve minuti, kar se čuje tiho plazenje.

»Moj je tukaj, Pepo. Kako pa s tvojim?«

»Santa Laureta, zverina čepi pred mano, pa v me strmi, kakor bi ji moral kaj povedati. Mislim,

da tigri po teh krajih niti prav ne vedó, kaj bi z nama počeli.«

»Je-li ga imaš na muhi?«

»In pa še kako!«

»To pa le po njem.«

Dva strela počita kakor eden, ta hip odvržeta strelca puške in zgrabita za nože. Kratko sopihanje, pa je vse tiho.

»Dobro zadet! Na mestu mrtev!«

V daljavi se sliši levje rjovenje.

Po tega poj deva še tudi, kajti on hodi na pajo le o jutranji zôri Hajd, ljudje, naredite ogenj; gotovi smo!«

»Kaj res?« praša Baraha previdno od daleč.

»Pojdite, pa si oglejte ta dva mačka.«

Nekaj trenotkov na to zopet ogenj zaplamti, trupli obeh živalij pa k ognju privlečejo. Strmé ogledujejo Mehikanci silovite zveri, potem pa možaka, ki sta tako zaupno podstopila boriti se ž njima.

»Kam ste ju pa zadeli?« praša Baraha. Jaz ne vidim niti najmanjšega sledu kake rane.«

»Vi pač še nikoli niste imeli puške v roki, mož? Santa Laureta, ta človek praša, kam sva ju zadela! I no, tjakaj, odkoder zverine škilite v vas!«

Pa res, vsaki strel v desno oko! vzklikne don Estevan. Vaš sloves ne govori neresnice. Vidva sta najboljša strelca, ki sem ju videl.«

»Hm,« meni Kanadčan, »kdor ima tako vrlo prekljo kakor jaz, ta gotovo zadene tja, kamor meri. Le ena sama je te vrste, in ta«

Umolkne. Na tisti strani, s ktere se je slišalo levje rjovenje, poči strel.

»Ni vrag!« dé mlajši lovec, »je-li poznaš ta strel, to puško?«

»Poznam jo, kakor svojo,« odgovori drugi, »taista je, o kteri sem hotel ravnokar govoriti. Le varujte se, ljudje, hudiča travane sta blizu, zakaj tak strel ne pride iz nobene puške, razen iz Mešanikove.«

Potegne nož, ter se skloni črez jaguarja, da ga izkoži; tovariš stori po njegovem vzgledu. Nista bila še gotova, ko se zasliši konjsko dirjanje, in v kratkem se jezdec ustavi pred ognjem. En konec njegovega lasa je bil pritrjen za sedlo, na drugem pa je visel lev, ki ga je bil tako sabo privlekel.

»Jeli mi dovolite tu pri vašem ognju si malo počiti, sennores?« praša došlec.

»0, Areljanos, Tiburcio Areljanos, sledovnik!« kliče Benito. »Dobro došli, pozdravljeni tu na Pozi!«

0 glasu tega imena skoro nehoté kvišku pogledata don Estevan pa Kučilo.

»Benito, res stari Benito je tukaj. Zdaj pa kar odsedem,« dé Tiburcio Areljanos.

Skoči s konja, priveži ga, ter pumo privleče k tigroma.

»Santa Virgen del Estarda! dobro »žetev« ste imeli, sennores! Kdo je pa strelil tako mojsterski?«

Rdoles se počasi vzravnava, ter mesto da bi odgovoril praša mladega lovca:

»Je-li ste vi pumo ustrelili?«

»Jaz sem jo, sennor, da.«

»Pasja capa, tako se pa v svojem življenju še nisem zmotil. Prisegel bi bil, da je Mešanikova puška, ktere pok smo slišali prej.«

»Niste se motili, puška je tudi njegova.«

»Kaj? res? To je prav nemogoče! Mešanik ne dade svoje puške, če ni ubit.«

»Ali pa, če je ujet.«

»Ujet? on ujet? bi se li radi z mano pošalili? ne govorite!«

»Niti na misel mi ne pride, sennor! Ujet je bil, ter je moral puško pustiti.«

»Potemtakem je pal v roke strašni premoči, da jo je pustil.«

»Tudi to ne. En sam ga je premogel, njega pa njegovega očeta.«

»Njega pa Rdečoročnika? Po takem je tisti edinec ali hudič ali pa angelj.«

»Ni ne eno ne drugo. Hočete ga li videti?« seveda, če je mogoče!«

»Mene poglejte, sennores!«

V teh besedah ni bila nikakoršna ošabnost, dasiravno je bilo iz njih spoznati nekako zadoščenje.

»Vi ste bili, ki ste —? Povejte nam!«

»Potlej, kader pumo oderem; ne smem puščati, da bi se ohladila. Sennores, moje ime ste slišali; kako pa jaz imenujem vas?«

»Ta je Velikiorel, ta pa Treskavec,« odgovori Benito namesto vprašanih.

»Ali pa Boaroz in Pepo Dormiljon, kakor nama beli pravijo,« dostavi prvi golijat.

»Je-li res?« praša Tiburcio enostavno iznenaden, korak nazaj stopivši.

»Res je!« potrdi Rdoles.«

»Tu vam dajem roko, meš'šurs. Slovečim ljudem jo rad podajam.

Don Estevan je prebledil, zagledavši mladega sledonajdnika. Zdaj pa je vrgel, čuvši ime Pepota

»spača,« hitri predrtni pogled nanj, pa se brž v senco potegnil, v kteri je tudi ostal, ko so te tri zveri golili, in ko so vsi prisotni okolu ognja sedeli, da bi slišali, kako se je Tiburciu posrečilo, da je upestil »travanska hudiča.«

Sledovnik jame praviti. Kučilo se ni mogel vzdržati izgovorivši ime pristavnikovo, da ne bi bil prašal:

»Kaj, don Avguštin Pena je bil? K njemu smo namenjeni, da si nekaj dni odpočijemo na pristavi.«

»Potemtakem potujem z vami. Jaz grem tudi k njemu.«

Ko je bil Tiburcio svojo povedbo izvršil, podasta mu roke Rdoles pa Dormiljon, rekši:

»Slišala sva imenovati vaše ime v teh krajih, mladi mož. Le tako naprej, potem bodo še več o vas pripovedovali.«

Zdaj se postavi Kučilo sledovniku na stran, radovedno ga prašaje:

»Povejte mi, Tiburcio, je-li vaš oča še živ, Markos Areljanos?«

»Ne več. Kaj ste ga poznali?«

»Le slišal sem o njem. Bil je nenavadni gambusino (zlatoisk), pravijo ; zapustil vam je pač precejšno dedovino?«

»Nič drugega ko bambusovo kočo.«

»In vaša mati? kje je pa ta?

»Je tudi mrtva; pred nekoliko dnevi je bil njen pogreb.«

»Vaš oča, pravite, kje je umrl?«

»Ne vem tega.«

»I kaj res ne? Menim, da sin bi moral pač poznati kraj, kjer je izgubil očeta !«

Tiburcio streli s pogledom v Kučilov malo zaupljivosti obujoči obraz. Njegova prašanja so se mu zdela tako sumljiva, da je sklenil tega človeka opazovati.

»Moj oče je bil gambusino. Hodil je tjakaj, kjer se je nadejal zlata, bil je le malo pri domu. Na neki tamošnji poti je izginil. Morda je postal žrtva Indijanov ali pa divjih zveri.

»Je-li njegove iskave nikdar niso bile uspešne?«

»Da je imel uspeh, gotovo bi bilo moje dedovine več ko bambusinova koča. Pridružite se rajši naši odpravi. Ta sennor, don Estevan, osnul je podjetje, ki gre iz Tubaka v deželo Apačev. On pozna neizmerno zlatišče, bonanso, kakor je še nihče našel ni, ter odriva z osemdeset možmi, da jo izkoristi. Vi ste zlatolovec, sledonajdnik, vse v eni osebi, toraj prav dobro porabiti. Ni dvomiti, da bi odprava od rok ne šla, da bi se nje svrha ne dosegla, in potem ste tudi vi, kakor bi z očmi pogledal, bogat človek.«

V žilah Tiburcijevih je vrela kri, pa z nikakoršnim izražajem svojega lica ni izdal misli, ki so mu pretresale dušo.

Kučilo ustane, rekši, da gre po vejevja za ogenj. Don Estevan pa tudi stopi vun v temo. V neki dalji od ognja se snideta.

»To je posebno, nenadno snitje, kaj ne, vaše gospodstvo?«

»Prav nenadoma. Prav dobro ste ga izpraševali. Uverjen sem, da niti besedice ne vé o bonansi. Markos Areljanos je umrl, nemogoč ničesar sporočiti ni svoji ženi ni svojemu sinu. Dobro ga je pogodil vaš nož, Kučilo, in pa o pravem času!«

»Moj nož? pa ne da bi? Vaše gospodstvo pač ne poreče, da sem«

»A kaj! pravite svoje basni, komur hočete, le ne meni. Prepričan sem, da imate še zmerom ono klino, ki gotovo zadene, kakor takrat na gradu Elančovi.«

»Don Estevan! Mislim, da se poznava še-le iz Arispe!«

»Prav za prav. Ali zdaj se je pokazal uzrok; ki naju more nagniti, da malo pomisliva tudi v preteklost.«

»Kakošen bi bil ta uzrok?«

»Je-li ste si natanko ogledali tega Tiburcija Areljana?«

»Mislim, da sem ga dobro pogledal.«

»Je-li ne posnemate iz njega nikake podobnosti?«

»Hm, na to še mislil nisem! Lice njegovo ima oni isti izraz, kakor sem ga videl pri vas, ko ste bili v njegovih letih.«

»Jaz sem pa to precej opazil. Primerjajte zdaj njegovo starost z letmi, ki so pretekla od one noči!«

»To se ujema. Toda starost in podobnost še nikakor nista neukanljiva dokaza; morajo biti naključja!«

»Kaj pa urez na licu?«

»Kaj ga še ima?«

»Ima ga, pa toliko da se pozna. Čas je plitvo ranico popolnoma izbrisal.«

»Nisem tako sedel, da bi bil mogel natanko si ga ogledati. Če ima res še liso, ni mogoče nobeno dvojenje. Kaj boste ž njim začeli?«

»Kaj? poginiti mora!«

Oholi mož je izgovoril to besedo tako mirno, kakor bi šlo za smrt škodljivega ali sitnega mrčesa.

»Tedaj poginiti! ali kako?«

»To je prav tako vaša stvar, kakor je bila takrat Juanova, da si klino pordeči.«

»Da, siromaški Joso, predolgo se mi je obotavljal. Bil je žalibog kaznovan; ta satanski stražar, Pepo »spač« mu je v glavo plunil kroglo.«

»Je-li bi tega pobrežnika prepoznali?

»Ne. Videl sem ga le v temi, pa še takrat le trenotek.«

»Tam le sedi, pri ognju!«

»Tam? pri ognju?« praša Kučilo, nekdanji Juan strmé.

»Da, prav on je!«

»Kteri pa je?«

»Oni, kteremu pravijo Pepo Dormiljon. V Elančovih so mu dejali Pepo spač. Dormiljon je francoska beseda tistega pomena, tudi zunanjost njegova ne more varati. Prav tisti velikanski stražar je, ki je bil obsojen na Sevto ribe lovit. Potem se mu je posrečilo pa niti, kako? to je prav nerazumljivo.«

»Pa se ne motite gospodstvo?«

»Kar ni mogoče, da bi se!«

»Kako čudno snidenje! Kaj je početi?«

»Moramo se ga iznebiti, na vsaki način.

»Težko pojde to. Velikana sta, strašna človeka. Kdor v temni noči leta za tigrom, ter ga ustreli skozi desno oko, takemu se dosti ne more.«

»Zvitost je pogostoma več vredna od največje človeške moči. Jaz bom stvar natanko preudaril, zdaj moram pa nazaj, kajti najuna odsotnost bi bila lahko sumljiva.«

Estevan gre k ležišču, ter sede na kraj, odkoder mu ognjeva svetloba ni segala do lica.

Tuja lovca sta ležala oddaljena, pa blizu skupaj. Bila sta utrjenejša od Mehikancev; prav lahko sta pogrešala toploto, zato sta si bila to mesto poiskala.

Ko so že vsi spali, sta obadva še zmeraj bdela.

»Čemu bi rad Pepo, da bi tako brž odpotovala?«

»Santa Laureta! to je prav izredna dogodba! Je-li veš, kdo je ta don Estevan?«

»I kaj pa, da vem.«

»No, kdo pa vendar?«

»Don Estevan de Arečiza.«

»Tako poreče vsakdo, ki verjame ta imena; jaz mu pa ne verjamem, ker vem še nekaj več.«

»No? kaj takega?«

»Jaz pravim, da je don Antonio de Mediana, ki ti je malega Fabija ugrabil, njegovo mater umoril; mene pa tune lovit poslal.«

Da mu ni Pepo mignil z roko, naj se ne čudi na glas, bil bi Rdoles začudenja poskočil in zaupil. Molčal je precej časa. Kar je slišal, je bilo res tako nenavadno, da je moral slišano poprej, kakor se spodobi, dobro predelati, predno je mogel ktero ziniti.

»Je-li moraš na to priseči, Pepo?«

»Tisočkrat, če je treba.«

»Pa so tudi motljive podobnosti.«

»Ki pa niso tolike, kakor bi morala ta biti. Pepo spač ima risje oko, ter nikdar ne pozabi lica, ki ga je videl pod takimi okolnostmi.«

»Bodi. Verjamem ti. Ali povej mi, kaj dela grof Medianski tukaj v Sonori?«

»Ne vem, pa bova že izvedela.«

»Jaz ga moram kaznovati za umor, za otrokorop za krivo tožbo proti meni,« dé Pepo.

»Prav tako, le daj ga.«

»Veš, da prstan na moji roki je prav za prav kriv, da se je zgodilo to zločinstvo.«

»Ohranil sem ga v znamenje, da imam težak greh poravnati. Je-li mi hočeš pomoči?«

»To se razume, dragi moj stari Pepo!«

»Tudi ko bi imel zlato odpravo v boju in stiski preganjati leta in leta?«

»Tudi, pa ne le zaradi tebe, ampak tudi zaradi mojega Fabijčeka, ki sem ga v čolnu našel, potem na svojo ladijo uzel, na to pa čez tri leta zopet izgubil. Pepo, to ti rečem, na svetu nisem imel nobenega otroka tolikanj rad, kot tega mladička, in to-le mojo desnico bi si dal odsekati, ko bi ga zopet najti mogel. Grof mu je mater umoril, njega pa na morju poginu izpostavil. Pogledala se bova še s tem don. Estevanom de Arečiza.«

Pogovor se konča. Možaka se trdnejše zavijeta v svoja odela, ter poskušata spati. Ko se drugi zjutraj prebudé, vidijo, da sta lovca Rdoles in Pepo Dormiljon izginila. A nihče se temu ni čudil, kajti molčeči lovec pa travanar se ne čuti dolžnega, da bi vsakemu, s kterim je pri ognju sedel, odgovor dajal o svojem dejanju in nehanju.

Konje so bili napojili, njih potrebno število osedlali, in potem so drvili kakor vihar proti pristavi; don. Estevan je jahal vedno spredaj. S svojimi več od potrebe občevati, tega on ni ljubil. Kučilo se je držal bolj Tiburcija, kteremu je hotel obelodaniti svoje posebno prijateljstvo in blagovoljnost. Sledonajdnik je vsprejemal to po zunanjem s

hvaležno prijaznostjo, občevaje s tem človekom pa je previdnost podvojil.

Danes je bil Tiburcio, preden so bili zapustili Pozo, to važno okolnost odkril, da Kučilo šepa, pri ostrem jezdenju pa je opazil, da se njegov konj izpodtika, dve opazki, ki sta mu brez dvoma predstavljali, da ta človek mora biti morilec njegovega krušnega očeta Areljana. Zdaj je bil tudi uverjen, da bonansa, kamor je namerjena odprava, ni nobena druga, ko ona, ktero mu je natanko popisala umirajoča krušna mati, in dopovedala tako, da »zlate doline« nikakor zgrešiti ni mogel. Natihoma sklene odpravi se pridružiti, da morilca razkrinka, in da se požene za svoje pravice na bonanso od Marko Areljana odkrito in njemu oporočeno.

Poslednji Medijanec.

Bilo je zvečer. Zlata svetloba, podobna oni, s ktero zahajajoče solnce poljublja oceanove valove, dajoče jim bakreno in rdečo barvo, igrala je po tresočih se valih, ki jih je večerni veter delal s zelenimi in gibkimi stebli koruznih polj. Belo cvetje oliv, od svežega dobrodejnega vetra nalahno pretreseno, padalo je kakor snežne drobine dolu na dišečo trato. Dninarji, storivši delo dneva vračali so se v svoje koče, eni s poljedelskim orodjem obloženi, eni z dolgimi palicami, s kterimi so priganjali lene vole k hitrejšemu stopanju.

Ob bregovih potoka, tekočega skozi pristavo, zbiralo se je tisočero živalij žejo si gasečih. Tu so bile dolge vrste bikov in krav, veselja mukajočih,

ko so zagledali svoj napoj. Na to so priskakale velike čete slobodnih konjev k vodi, ali pa so se igraje med sabo podili po daljni planoti. Tla so se tresla pri dirjanju teh plemenitih živalij, imejočih še boječo drznost divjega mustanga, dasiravno so bile že precej navajene ljudi. Do čuda lepo je bilo videti toliko neštevilnih glav s svetlimi očmi, odprtimi kadečimi nosnicami in razpuščeno grivo. Napojivši se, preletavale so se te živali v valovitih tropah bliskoma preširne prostore, vzdigovaje repove in s kopiti razposajeno topotaje, dokler ne izginejo v vzdignjenem prahu. Niti najmogočnejši arabski glavar, niti najbogatejši očak ni imel tolikanj mnogoštevilnih in lepih čred, ki jih je bilo todi videti.

Dva možaka, prišedši iz gozda, jezdita naravnost proti pristavi. Eden sedi na konju, eden na muli. Konj in mula sta bila izmed najlepših izbir svoje vrste. Konj s svojim ponosnim labodovskim vratom, s svojimi prostranimi prsmi, dejal bi, da je težko presegal krivoskoko mulo nežnih nog, lepih okroglih strani in svetlega križa. Na konju sedeči je bil don Avguštin Pena. Nosil je gvajakilski slamnik, srajco iz finega belega batista brez oprsnika, in baržunaste hlače z debelimi zlatimi gumbi, ozko se ledji prijemajoče. Na muli jahal je mož, ki je bil kaplan pristave, častitljivi frančiškanski redovnik v modri halji. Za pasom je nosil sviljen motvoz. Oprava mu je bila visoko izpodvihana, da so se videli dolgi ježni čevlji, s svetlozvenkečimi ostrogami prevideni. Velik siv klobuk, ki mu je precej smelo po strani stal, dajal mu je več vojaškega nego redovniškega. Zadela sta bila skupaj ne daleč od pristave, ter sta se zdaj skupno vračala.

»Ali povejte mi, velečastiti, čemu ste tako dolgomudni? Pričakujem vas že tri dni s potovanja, pa ker niste prišli, sem skoraj mislil, da vas je zapustil sveti Julijan, o kojem pravite, da je zavetnik potujočim, ali pa da se vam je pripetila druga nesreča.«

»Človek je povsodi v roki Božje, sennor Avguštin. Vračam pa se tako pozno, ker sem potujoč upotrebil vsako priložnost, da sem služil našemu Gospodu z besedami in dejanji. Lačne sem nasitoval, žejne napajal, žalostne tešil, bolne obiskoval, umirajočim poslednje svetstvo delil«

»Umirajočim, pravite? Je-li blizu kdo umrl?«

»Blizu ne. Dva dni hodá, od todi sem bil poklican k materi sledonajdnika Tiburcija Areljana. Šla je smrti naproti kakor soproga pristnega vrlega gambusina: pobožnega srca in pogumne duše.«

»K Tiburcijevi? A, že vem, umrla; sam mi je pravil.«

»Kje in kdaj?«

»To vam povem pozneje. K temu je treba polne počitne ure. Je-li ste videli, kako je umirala!«

»Ne. Čas mi je bil prepičlo odmerjen, moral sem brž zopet naprej. Dala se je prav lepo prevideti.«

»Ljudje ne vedó, je-li njen soprog, Markos Areljanos še živ, ali se je kam izgubil.«

»Mrtev je.«

»Veste li to zatrdno?«

»Prav zatrdno.«

»Pa kje je umrl?«

»Ob reki Gila, pa ni umrl, umorjen je bil po zločinski roki nekega človeka, kteremu je odprl vso svojo zaupljivost.«

»Ah, kaj mi poveste! Je-li dejanje priznal morilec?« »Ni, in sam je tudi ne bo.«

»Kako pa veste tako natanko, da je umrl in tako silovite smrti?«

»Ne vi, ne jaz nimava pojma o hitrosti, s ktero ti lovci in zlatoiski iz najnepomenljivejšega znaka, ki bi ga drugega oko ne našlo in ne opazilo, sestavljajo in skladajo cele zamotane zgodbe s toliko gotovostjo, da se je čuditi.«

»Ljubim tega Tiburcija Areljana, dolžan sem mu veliko zahvalo, kakor boste skoraj izvedeli, zdaj bi pa rad vedel vašo zgodbo,« dé don Avguštin,

»Smem vam jo povedati, ker jo imam iz drugih pa zanesljivih virov, ki niso v zvezi z izpovedjo. Markos Areljanos je bil odkril izredno bogate rude zlata onstran presidija * Tubak, pa se je moral umakniti Apačem. Vrnil se je k svoji ženi, da se pripravi, ter drugič obišče bonanso. Ženi je vse zaupal ter ji zapustil celo načrt, na kterem je pot pa lega »zlate doline« prav natanko zarisana.«

»Čemu je pa storil tako? Ženskam se ne zaupavajo tako imenitne stvari.«

»Markova soproga je bila ženska, pri kteri je bila ta skrivnost dobro shranjena. Povedal ji je zato, da bi se ne izgubila, ko bi se mu utegnilo kaj človeškega primeriti.«

»Ali ste videli načrt?«

»Lahko bi ga bil, pa ga nisem.«

»Kdo ga ima zdaj?«

»Tiburcio. Da je bil navzočen pri domu, Marko bi bil njemu stvar priobčil, gotovo ne ženi. Marko je zopet odpotoval, ter dospel v Tubak. Tu so ga

Utrdba.

videli, da je vsaki dan občeval z nekim drugim gambusinom, s kterim je tudi mesto zapustil. Toliko se vé, da ta mož ga je sprevajal proti bonansi.«

»In ga je umoril tamkaj.«

»Vsekako. Pa sta morala biti zopet od Indijanov prepodena, kajti neki pastir ju najde dva dni hodá onstran Gile. Šel je pozneje po njijunem sledu, vodečem proti reki, ter je dospel še do kraja, od kterega je dalje vodil sled le enega človeka. Pohojena krvava tla so dokazovala, da sta se bojevala, in da se je doprineslo umorstvo.«

»Ubijalec je hotel skrivnost pač le za-sé imeti.«

»Tako je. Pastir pride srečno zopet nazaj. Morilčev sled je bil sicer izgubil, pa se je vendar mislil dolžnega, mrtvečevo ženo obvestiti o tem.«

»To je prokletstvo zlatá. Moje krasne tratovine so mi tisočkrat dražje, nego vsi zlati zakladi, ki so v mojih zabojih.«

»In vendar odobrujete odpravo, ki jo misli podjeti don Estevan?«

»Odobravam jo, ker jo moram. Don Estevan se žene pri tem podjetju za svrho, ki se mi zdi vzvišena, in ki nima nič občnega z navadno lakomnostjo po svetli rudi. Razun tega pač sami veste, česar nihče ne vé: pristava del Venado ni moja last, temuč njegova, in jaz sem le dosmrtni zakupnik na nji.«

V tem sta dospela moža do kolovja. Na dvorišče prijezdivši odsedeta, ter se podasta v veliko lopo, od tod pa v dvorano.

Ta dvorana je bila velika sobana, v kteri je, po navadi vročih dežel, neprestani prepih narejal stanovitno hladino. Tanke, lepo delane kitajske

preproge pokrivale so pod, izdelan iz velikih kamenov, druge bogatejše preproge pa so ob oknih služile kot zagrinjala. Po beljenih stenah viseli so nekteri dragoceni bakrorezi, hišna oprava pa je obstajala v usnjatih gibostolih.

Pena se usede s frančiškanom, da bi pokušala sladčice. Pa komaj sedeta, že ustopi služabnik s poročilom:

»Sennor, dva potnika sta zunaj, proseča gostoljubnega sprejema. Eden pravi, da vas tudi pozna.«

»Dobro došla,« glasi se prijazni odgovor služabniku.

V par trenutkih ustopita moža. Mlajši ima odprto, nadobudno lice, in na čelu njegovem odsvita se razumnost. Videti je uren, okreten in vitke postave. Obleka, dasi priprosta, kaže nekako izbornost, ktera ga priporoča.

»A, kaj ste vi? Pedro Diaz!« vsklikne don Avguštin. »V naši bližini je pač pospraviti nekaj Indijanov; čudim se, da ste zašli v to samoto.«

Pedro Diaz je slovel zaradi svojega neizbrisljivega črta do Indijanov, po drznosti, s ktero je napadal divjake in po spretnosti, s ktero se je znal izviti iz največje zadrege. »Dovolite mi, predno odgovorim,« reče smeje Diaz, »da vam predstavim kralja gambusinov in kneza godbarjev: sennor Diego Oročej je ta! Zlato vam zasledi, kakor pes divjad, mandolino pa igra, kakor je noben drugi prebirati ne zna.«

Ko sedeta obadva, povzame Diaz besedo.

»Slišala sva, da se v Arispi zbira odprava, ki pojde proti notranjemu Apačevine. Ali vam je znan njen vodja, don Avguštin?«

»Znan! ime mu je don Estevan de Arečiza.«

»Je-li človek, kteremu se zaupati sme? »Mislim, da je tak mož.«

»lzvedel sem, da je pogostoma pri vas ter sem hotel vprašati, na kteri način bi se mogel pri njeni oglasiti za udeležbo.«

»Ostanite tu, da pride. Pričakujem ga v nekterih dneh. Kadar pride, morete ž njim govoriti sami.«

»Tedaj vam je neznano podrobnejše?«

»On podrobnosti prav skriva, pa ne, dragi moj Diaz, da bi se bila zlata žeja polastila tudi vas?«

»A to pa ne! Zlato iskati prepuščam tako [izurjenemu] gambusinu kakor je sennor Oročej. Kar mene zadeva, mam odpravo le za izvrstno priložnost, da se z divjaki prav jedrovito pomenim zaradi velikih krivic, ki so mi jih prizadeli.«

Po daljnem razgovoru se gostoma odkaže primerna prostornina. Posli so ravno večerjo pripravljali pod vodstvom Rozalite, ko se zunaj zasliši konjski topot. Bakljina svitloba posveti skozi okna.

»Don. Estevan je prišel!« zaupije služabnik, in takoj hiti Pena vun, pričakovanega gosta sprejemat. Nobeden izmed don Estevanovega spremstva ne gre ž njim v dvorano, le Tiburcio stopi notri, kakor bi se umevalo samo po sebi, da se on ne prišteva k Estevanovim služabnikom.

Rozalita mu pride mahoma nasproti, podavši mu nežno ročico.

Nato pozdravi Rozalita z veliko spoštljivostjo don Estevana, ki vrže srdit pogled na mladeniča, ker se je njemu poprej priklonila.

»Kolika sreča za mé,« dé Estevan, da vam je še ena besedica za mé preostala.«

Rozalita zarudi nad tako neosnovanim zavračanjem.

»Ne zamerite otroku, don Estevan. Velik dolg imamo pri Tiburciju Areljanu. Najdete nas pa nepripravljene; prihoda vašega sem se nadejal še le v nekoliko dneh.«

»Opravičeni ste, sennor. Moje bivanje ne bo dolgo trpelo, ker imam uzrok, da v Tubak prej ko. mogoče dospem. Uzrok vam naznanim pozneje.«

Sedejo k mizi. Po večerji se don Estevan umakne s pristavnikom v njegovo sobo.

»Veste li, da moj prvotni načrt je segal do Velike reke?«

»Tako sem si.«

»lzpremenil sem ga. Oglasil se je bil pri meni človek, ki je ob Gili odkril velikansko zlatišče, ter meni prodal svojo skrivnost. Potemtakem bom odpravo najprej tjakaj vodil, in potem bom videl, če bo čas, da izvedem svojo prvo namero.«

»Je-li ta človek pri vas?«

»Pri meni je.«

»Kako se mu pravi?«

»Kučilo mu je imé.«

»Ne šepa nekoliko?«

»Čemu to vprašate?«

»Ali se njegov konj ne izpodtika?«

»Včasih. Kaj ga poznate?«

»Prav dobro, dasitudi ga videl še nisem nikdar,« odgovori pristavnik Pena, ki je slišal, da se mu je domnevanje tako brž potrdilo. »Varujte se ga, ta človek je ubijalec!«

!Ubijalec! Pa kaj vas to bôde!«

»Bonansa pripada Tiburciju Areljanu. Oča njegov jo je našel, ki ga je umoril Kučilo.«

»Od kodi pa vi to veste?«

»Iz zanesljivih ust.«

»In vendar ste krivo izveščeni. Kučilo tega Marka Areljana ni videl nikdar in nikoli.«

»V Apačevini je bil ž njim, tam ga je zabodel, pa v vodo vrgel. Naj se le varuje Tiburcijeve krogle!«

»Je-li kaj vé o tej stvari Tiburcio?«

»Vse vé," dé sennor Arečiza!

»Tudi lego bonanse?«

»Pa še natančni načrt ima!«

»Še to? A kaj, jaz pravim, da je to drugače. Vaše podatke bom natanko preudarjal, pa sem prepričan že naprej, da Kučilo ni morilec. Ali ste obečane svote pripravili?«

»Sem. Dovoljujem si pač opomniti, da iznosi, velikrat od mene prejeti, zakupnino presegajo zaveliko let.«

»Nič ne dé. Pa sem vaš dolžnik. Skoraj bom v stanu, da vam svoj dolg povrnem neštevilnokrat. Ali mi morda, svojemu gospodarju, ne upate več?«

»Dokler hočete! Vaše posestvo tam v materi zemlji so neizmerne. Gledé dohodkov, ki jih dobivate iz njih., vam ni treba mehikanske bonanse.«

»Meni sicer ne, pač pa mojim svrham, ktere doseči sem si nalotil. Mehika ne sme biti dalje ljudovlada. Urejenih razmer se moremo nadejati le od samovladne ustave. Za to potrebne milijone bom dobil iz bonanse, ter bom dal deželi kralja, ki je rojen na prestolu, s kterega pa je bil pregnan po krivični politiki.«

»Kdo bo pa zasel prestol? don Karlos, princ Lulu, avstrijski nadvojvoda?«

»Jaz že vem, kdo. Tega vam ni treba znati. Jaz delam po njegovem naročilu. Vse je preračunjeno, vse do najmanjšega pripravljeno. Kakor hitro bomo zlato imeli, pojde meč po deželi, ter bo postavil vrata, skozi ktera vladarja popeljem.«

»Če je pa bonansa že drugega?«

»To čem preiskavati, kakor sem rekel. Pojedincu bi lahko bila v pogubo. Obdana je od pasu divjih krdel, ki ga more predreti le zedinjena moč krepkih in drznih možakov. Soli pripravljene moje sobe?«

»Zmeraj so pripravljene. Dovolite, da vas vodim.«

Don Avguštin ga pelje v krasno opravljene prostore, ki so bili izključno namenjeni le posestniku haziende. Zatem se pristavnik poslovi od don Estevana.

Ogromna ta pristava je bila, od ktere je don Estevan, bivajoč v Arispi, dobival potrebne kvadruple. Njegove poprejšne gusarske ali brodolovske in ladjoropne vožnje po morju, so mu vrgle denarno jako dober uspeh. Kar je bil za plen iztržil, s tem si je kupil posestva, ktera je izročil varnemu in zvestemu vodstvu don Avguštin Pene. To je bil uvod k delu, zaradi kterega je zdaj iz Španske prišel, da to delo dovrši.

Don Estevan, vidi se samega, dá k sebi poklicati Kučila.

»Kaj dela Tiburcio?«

»Ne vem, gospodstvo.«

»Včeraj sem rekel»

»Da mora poginiti!«

»Dobro. Koliko ga cenite?«

»Hm, deset kvadruplov ne bo preveč, polovico precej zdaj, polovico potlej, ko bom gotov.« »Tukaj imate zdaj precej pet kvadruplov.«

»Hvala sennor. Kdaj se ima to zgoditi?«

»Še danes.«

»A, tako brž?«

»Mora tako biti. On ne ve le o naši bonansi, temuč nosi tudi popolni načrt v svojem žepu.«

»Je-li ste tega zatrdno uverjeni, don Estevan?«

»Tako zatrdno, da jih dobite še deset, kakor hitro mi ta načrt denete v roke.«

»Potemtakem pa precej grem. Morebiti bom trebal pomoči.«

»Uzemite si enega izmed naših ljudij; koga? to sami odredite!«

»Je že odločeno. Baraha pa Oročej bosta pomagala takoj, če jima le dokažem, da jima je v korist.«

»Morete li povse zanesti se na ta dva?«

»Baraha je bandit, čigar bodalo je okusilo že marsiktero rdečo kapljico. Oročej sicer pravi, da je gambusino, pa živi le ob igri.«

»Potemtakem idite. Tukaj bom čakal posrečenja!«

Kučilo gre v prostorišče, odkazano spremstvu njegovega gospoda. Baraha pa Oročej sedita pri igri. Diaz je bil v stranski sobi že legel k počitku. Na mizi stoji velik na pol izpraznjen vrč z meskalom (aloino žganje), in srpi pogledi človekov so kazali, da nista več daleč od one točke, kjer človek neha biti misleče in čuteče bitje.

»Stopite simkaj, Kučilo. Pijte, pa povejte nama kaj o bonansi!« bléde Baraha.

»0 bonansi!« zakričita oba, kakor bi ju bilo to strahotno poročilo popolno iztreznilo.

»Odšla je po vodi!«

»Zakaj? Kako mislite?«

»Mislim, ker je človek, ki nam jo jemlje Tiburcio.«

»Tiburcio? Kaj ima ta opraviti z našo bonanso?«

»Prav veliko. Enkrat je bil že tam. Postavlja se na svojo lastninsko pravico. Don Estevanu se je pridružil, da bi nam srca pretipal.«

»Dihniti mora!«

»Ohladiti ga moramo!«

»Pravita pač tako, ali med besedo in dejanjem je še velik presledek.«

»Presledek? Prav noben; ne tolik, kakor moj prst širok. Naučil bom kukavico našo bonanso nam jemati. Kje je Kučilo, pojdem tja k njemu.«

»Počakajta malo minut! Bom videl, kje ga bo dobiti.«

Kučilo stopi vun na dvorišče, ter se plazi okolu poslopja. Ena soba je bila vsa razsvetljena. Na drugi strani hiše je bilo razsvetljeno le eno okno. Tukaj opazi Kučilo senco moža, gori in doli stopajočega.

To je Areljanos! Prav on je.«

Zdaj preudarja, kako bi bilo najbolje gori dospeti; a ta hip luč ugasne.

Obrne se proti stranskemu poslopju nazaj, kjer sta tovariša obsedela. K svojemu voglarenju je trebal nekaj več časa, kakor je mislil, in ko ustopi, se uveri na prvi pogled, da se na bandita ne more več zanašati. Vrč sta bila povse izpraznila. Baraha je ležal pod mizo, Oročej pa s polovico telesa na mizi; nobeden ni bil pri pameti. Ne ostane mu drugega, ko Arečizo poiskati, in mu položaj stvari sporočiti.

Kučilo skoči čez dvorišče. V eni minuti je bil spred Arečizo.

»No, kaj je storjenega?«

»Nisem mogel še nič storiti.«

»Zakaj ne? časa je bilo!«

»Baraha pa Oročej sta se upijanila, in niti stati ne moreta. Nič ni ž njima.«

»Areljanos? kaj dela?«

»Zdolaj hodi. Da imam le enega še, bilo bi brž storjeno.«

»Je ta eden tolikanj potreben?«

»Za neprevidene pripade, seveda.«

Don Estevan se je bil že spravil; zdaj se napravi, utakné k sebi bodalo ter dé odločno:

»Grem pa jaz z vami!«

Tiburcio stopi k nizkemu oknu.

»Naprej Kučilo, zdaj je čas!« šepne Arečiza.

Bandit potegne nož, ter se v dveh skokih vrže proti mladeniču. Pokanje vej ga je opozorilo. Brž se okrene in proti srcu merjeni sunljaj zadene le ramo. Sledeči trenotek pa že Kučilo pod njim leži, stokajoč pod pritiskom njegove roke, ovivše se okolu njegovega grla.

»Kučilo, molite očenaš; proč je z vami!«

Ozre se. Druga zakrinkana postava dvigne roko v kteri se zasveti klina. Tiburcio se nagne nazaj, skoči po koncu, in zgrabivši tega napadnika, vrže ga pod drevesa. Nato skoči. Tiburcio hitro kakor misel v Ro….. sobo.

»Oprostite, donna, ne morem drugači, tukaj sem varen.«

»O le bodite, pa tukaj ostanite in ne hodite od todi, če ne, vas bodo še umorili!« prosi ga smrtnobleda in strahu se tresoča Rozalita.

Tiburcio zapre okno. ter stopi daleč nazaj.

»Je-li ju poznate, sennorita?«

»Ne; videla sem le obris postav.«

»Kučilo je bil, pa don Estevan.«

»Don Estevan, oni vojvoda?« »Vojvoda, pravite sennorita?«

»A, vidite, da vendar ne veste, Rozalita. »Je globoka skrivnost, pa vam jo že smem povedati: don Estevan se imenuje prav za prav grof Antonio de Medijana ali pa vojvoda Medijanski. On je lastnik te pristave, in ta pač ni mogel biti.«

»Prav on je bil, in zdaj poznam tudi uzrok, zakaj mi streže po življenju.«

»Kteri je uzrok, sennor?«

»Dopustite, da ga zamolčim! Pristava, kaj je res njegova last? Če je to res, to nisem todi varen ni trenotka več. Dovolite, da odidem!«

Rekši odpre duri, preden mu je mogla braniti ter izgine v temi na hodniku ter po dvorišču skozi vrata.

Zunaj so se pasli konji; njegov je bil med njimi; poišče si sedlo izmed drugih, osedla konja, skoči nanj pa odjaše. Tam v gozdu je svetlikal nočni ogenj z grmovi na pol zakrit. Okolu njega morejo biti le pastirji in pa lovci, ki raje prenoče v gozdu nego v mehki postelji, in kjer se ima gotovo nadejati prijaznega sprejetja. Konja okrene toraj proti njim.

Tisti del ravnine, ki je bil zadej za pristavo, je bil prav v taistem stanu, kakor so ga bili našli prvi naselniki, tó je neobdelan in divji. Za streljaj daleč so se dvigala prva drevesa, ki so bila kakor obrob neizmernega gozda. Ta se je raztegal daleč

proti severu do puščav, onstran kterih je bil presidij Tubak.

Slabo uhojena pot, gozd režoča v tem pravcu, je bila edina, po kteri je bilo moči presidij doseči, in ktero je razdvajala reka, šumeča med visokimi in strmimi bregovi. Nastajala je ta reka iz potoka, memo pristave tekočega, ki je v svojem toku pridobival še druge vode, preden je bil tako deroč. Neka vrsta surovih mostov, obstoječih v dveh podolgoma skupaj djanih debel, vezala je bregova, ter tako potniku prihranjevala dolg ovinek, ki ga je bilo potreba storiti mu, če je hotel reko na plitvejšem mestu prebroditi.

Blizu tega pota in skoro v enaki daljavi med pristavo in mostom, je gorel ogenj, ki ga je bil Tiburcio ugledal. Njegova plapolajoča svetloba je ožarjevala temnozelena debla dreves, ter padala na sivo skorjo manglov, sumahov, na grbasta debla dobov in bledo listje železnjakov.

Okolu ognja sta ležala Rdoles pa Dormiljon.

V krajih, kjer bi ne bilo človeškega bivališča, bila bi tako navadna stvar, kakor je bil ta nočni ogenj sredi gozda, ničevega pomena; toda tukaj, blizu pristave, v kteri se je vsakemu potniku rado in voljno ponujala gostoljubnost, morali so biti posebni razlogi, da sta lovca rajši si gozd izvolila nego složnost v pristavi.

Precej velik kup suhega vejičevja in Iesovja, ležečga poleg ognja, je kazal, da mislita celo noč prebiti na tem kraju. Viličasti veji stali sta na obeh straneh ognja, na kterih je Dormiljon vrtil bravino na svoj nabijavnik nasajeno, in ktere mast

je padala v debelih kapljah v žerjavico, prouzrokovaje mnogoobetno prasketanje in zviščanje.

Rdoles, nosil je obleko, ki je bila nekam v sredi med indijansko pa belih. Zraven njega je ležala dolgocevna puška, ona ista, kteri je bila enakovredna le Tiburcijeva, Mešaniku uzeta. V volnenem pisanem pasu je tičal lovski nož z močno dvorezno klino.

Njegova gorostasna postavnost mu je dajala videz drznega lovca, ki izhaja od prvih v Kanadi naseljenih Normanov, in ti so zdaj tako redko najti. Lasje njegovi so že osiveli, in velik rez, segajoč od enega senca črez čelo do drugega, je kazal, da je bila glava njegova nekoč že v veliki nevarnosti. Vsekako je bil svoje dni Boaroz v stanju oglavokožen biti.

Njegovo, od sonca in vetra in burnega vremena porjavelo, učvrščeno lice je bilo videti, kakor bi bilo iz brona ulito, v čigar potezah je bival izraz dobrotnosti, a ta je bila v prijaznem nasprotju s herkulovo krepoto njegovih udov. Priroda je bila tako previdna, da je temu ogromniku podelila toliko milote, kolikor moči.

Tovariš njegov pa, dasi je bil za glavo krajši, nikakor ni bil pritlikavec, temuč se je moral z drugimi prispodobljen, brezpogojno imenovati Enakovič. Njegove črne oči, izraz njegovega lica, vse to je kazalo toliko dušne gibkosti kolikor smelosti. Obleka in oborožba njegova je bila Rdolesovi podobna.

Zveza teh dveh mož primorala je vsakega sovražnika opreznemu biti, in kaj lahko je bilo misliti, da sta navajena ustavljati se tudi precejšnji premoči brez strahu in trepeta.

Kanadčan je motril cročo pečenko z vidno zadovoljnostjo.

»Ta don Avguštin Pena, kakor je videti, mora biti krasen dečko, soditi po bravakih, ki jih ima v svojih čredah. Ta kos se mi zdi prava sladčica, od ktere si bom pač nekaj dobrih rezljajev privoščil.

»Jaz pa mislim«, Pepo Dormiljon, »da so danes v pristavi še z večimi sladčicami se mastili. Ta don Estevan de Arečiza tudi tukaj v pristavi tako nastopa, da mu nikjer ne bodo kaj pičlega predstavili.«

»Toraj ti res misliš, da je on grof Antonio de Medijana?«

»Prav tako res in gotovo, kakor vem, da si otél Fabijčeka, kterega je hotel pogubiti.«

Dobrovoljno obličje velikanovo se pomrači.

»Pepo, jaz sem bil do onega hipa, ko sem otroka našel na planem morju v čolnu, ubogo samče. Nisem poznal ni očeta ni matere, nisem imel ni brata in sestre, ne prijatelja ne žene, pa sem si tega otroka priljubil z vso in popolno svojo dušo. Prirastel mi je k srcu, kakor bi bil kos mene samega, in odkar so me ti Angleži od njega odločili, nimam druge želje ko izvedeti, je-li še živi ali je takrat poginol. Seveda, to hrepenenje se mi pač ne bo nikdar izpolnilo, ker me je usoda zavela z morja v gozdove in travane, kjer ni misliti, da bi se ponudila priložnost, o tem kaj poizvedovati.«

»To še ni uzrok, iznebivati se nade, dragi Rdoles. Misli na grofa Antonija. Jaz sem moral pobegniti, ker svoje žive dni nisem bil prijatelj tunolovu, in zdaj mi nikdar ni smeti na Špansko se

vrniti. Santa Laureta, jaz sem bil že skoro pozabil prisege, da bova še kdaj, eno rekla, kar sem ga bil spoznal pri vodnjaku! Čemu bi tudi tebi ne bilo mogoče tako svidenje«"

»Mogoče, toda neverjetno! Kako bi mogel mladiča prepoznati, ako tudi bi ga srečal?«

»Po praski, po zarasljaju, ki je ostal od mojega noža. Kaj ni bila praska tudi izpričaj, da je urok, ki si ga našel, isti oni, ki sem ga jaz ranil?«

»Ranljaj ni globoko segel ; čas je ves sled že povse izbrisal ; in lice otrokovo se v tako dolgem času tolikanj premeni, da ni možno spoznati ga. Pri don Arečizi je to kaj drugega. Ko si ga ti spoznal, je imel že popolnem izraženo lice.«

»Potemtakem je takisto pri meni. Misliti je, da je tudi on mene prepoznal, zlasti ker je slišal moje ime Pepo Dormiljon.«

»Mene in tebe se bo učil še bolje spoznavati!«

»Takisto jaz mislim! V Elančovih sem bil »spač«, kjer sem se imel boriti z lakoto, ki je bila edina plača moje krasne službe. Od onega časa sem pa oči odprte imel, in si takega lova, kakor je ta, ne bom pustil izmižati. Če državne postave stopajo na hudodelčevo stran, to«

Ne izgovorivši stavka, brž pograbi puško, ter smukne za grmovje. Opazil je bil postavo, ki je izkušala oprezno približati se ognjišču. Rdoles je sedel s hrbtom proti pristavi obrnjen, vendar je stal hipoma poleg njega.

»Stojte! Kdo ste? zaupije Pepo, puško za strel pomerivši.«

»Človek, ki bi rad pri vas prenočil!« je odgovor.«

»Tedaj stopite bližej ognja, da vas vidimo!«

Došlec se nemudno udá zapovedi, in mahoma odstavita gozdovnika svoje puške.

»Tiburcio Areljanos! Dobro došli!«

Gozdovnika stopita naprej, ter mu podasta roke. On pa je spoznal v možeh ona smela tigromorca.

»A? kaj sta vidva? Nisem menil, da vaju tukaj najdem!«

»Morebiti pa vendar ostanete pri nas,« reče Kanadčan.

»Če se ne motim, ste namerjali z don Estevan de Arečizo odriniti proti pristavi?«

»Tako je, tam sem tudi bil!«

»Zakaj niste tam ostali?«

»Poskušali so me umoriti!«

»Grom in peklo! Kdo je poskušal?«

»Don Arečiza, on sam!«

»On sam?« glasi se vzklik čudenja. »Kakošen povod ste mu dali?«

»Rad vam ga bom povedal. Najprej mi dopustita, da grem po svojega konja, ki sem ga moral zadaj pustiti, če sem hotel neopažen k vama priti. Seveda, slabo se mi je obneslo.«

Pepo se zadovoljno nasmeji, rekoč:

»Ker je treba oči tu gori v skalinah drugači napenjati, nego-li tu doli na planem.«

Tiburcio odide pa naglo privede konja, in ga priveže. Med tem je bila pečenka gotova, Rdoles povabi sledonajdnika sesti. Zdaj še le osvetli ogenj lice mlademu možu. Pepo si ga najprvi ogleda, ter ne more skrivati svojega iznenadenja. Predvečer pri

Vodnjaku je bil tako obrnjen, da ga ni mogel natanko pogledati.

»Kaj pa to? Vi ste ranjeni! Dé Kanadčan.

»Malo; za spoznanje.«

»Pokažite mi rano!«

Tiburcio mu pomoli roko, Kanadčan pa rano preiskuje s posebno spretnostjo. »Ovoj stolčenih zelišč se dene gori, in potlej stvar ne bo dosti pomenila. Perišče orégana, ki raste tukaj med grmičjem, stolčem med dvema kamenoma, ki je zavoljo svoje izvrstne celivnosti predobro znan po vsi deželi na rano, pa bo dobro. Tako! Zdaj morate že olajšanje čutiti, zakaj nič tolikanj ne brani da se prisad ne pritisne, ko ta oreganska zel, in tudi mrzlica vas ne bo nič tresla. No. zdaj vam je na ponudbo pa sočni odrezek bravine, če vam diši. Dobra je, ta pač,« začne Rdoles.

»Vi pa izvolite nam pripovedovati, kakošen povod je imel častni don Arečiza, da je tako z vami občil.«

»To je naglo storjeno. Moj oče je našel izredno bogato zlatišče, to najdbo je povedal nekemu Kučilu. Ta mi ga je umoril, kakor mislim, ter skrivnost prodal don Estevanu. Po kteri poti, ne vem. Izsledili so pa, da zlatokraj tudi jaz poznam, zato so me hoteli danes s pota spraviti.«

»Ha, to je prav nenavadno čudna zadeva! Razložite nama obsežneje to stvar!« priganja Rdoles.

Tiburcio jima ustreže. Dormiljonove oči pa so budile in nepremakljivo srpele v Tiburcija. Zadovoljni smehljaj je igral po lovčevem obrazu, kakor ga je opaziti pri takem, ki je uspešno preiskaval težki predmet.

»Ah! Je-li smem prašati, kdo so bili vaši pravi stariši?«

»Nisem jih nikdar poznal.«

»Pa vendar veste, kje so živeli!

»Tudi ne. Triletni otrok sem prišel z angleško vojno ladijo v Gvajmas, kjer me je pod streho vzel Markos Areljanos.«

»Z angleško vojno ladijo, pravite?« poizveduje Kanadčan s pomnoženo pazljivostjo. »Dajte, obrnite se malo okolu!«

»Sedel je na levi Tiburcija, ter ni mogel prav videti desnega lica, ki ga je Pepo tolikanj bistro motril. Sledonajdnik mu obrne desno lice, čudeč se temu pozivu. Rdoles opazi lahko progo, tekočo preko lica, ter praša z na pol zaskrbljenim in napol radostnim glasom:

»Od kodi imate to potezo?«

»Ne vem, od kodi.«

»Ne morete se ničesar domisliti, kar bi se nanašalo, na prvo vašo mladost?«

»Čemu to prašate?«

»Zato, ker tristo takih, no, Pepo, kaj misliš? Sklada se s prasko, z angleško ladijo in starost je tudi pravšna. Pa ne, da bi bil meni ljubi Bog, staremu zalupancu, pripravil toliko veselja! No, kaj se pa ti tako držiš ?«

»Hm, držim se že dolgo tako, kakor se držim. Ko bi bil takrat ti videl grofa Antonio de Medijana, to bi«

»Antonija Medijanskega? seže v besedo Tiburcij. »Je-li poznate tudi tega don Estevana de Arečiza?«

»Povejte naprej, če jih poznate vi!« velí hitro radovedni Rdoles.

»Don Estevana de Arečiza sem prvikrat videl pri Pozi, ter malo prej izvedel, da je on grof Medijanski ali pa tudi vojvoda Medijanski.«

»Kdo vam je to povedal?«

»Donna Rozalita Avguštinova!«

»Od kodi pa ona to zna? Je-li grof Medijanski poznan na pristavi?«

»Njegova lastnina je pristava, Avguštin Pena je le zakupnik.«

»A — á!« Pepo pokoncu skočivši. »Zdaj mi je vse jasno! »Esmeralda« je bila roparska ladija, don Antonio ji je bil poveljnik, in svoj plen je tukaj naložil. Zatoraj je todi tako dobro znan; gotovo je bil na svojih prejšnih klatopotih našel kako zlatišče, kamor je odprava njegova prvobitno smerala še preden mu je ta Kučilo prodal svojo skrivnost.«

»To bi moglo prav tako biti, Pepo, kakor si dejal,« priglasuje Rdoles. »Pa kaj si hotel že poprej reči? »Ko bi bil takrat ti videl grofa Antonio de Medijana, to bi, no, zdaj povej, kaj bi.«

»To bi bil spoznal, kako podobna sta si grof pa Tiburcio.«

»Tiburcio Areljanos, prašam vas, če ničesar ne pamtite iz svoje mladosti?«

Mladi sledonajdnik je bil po takem izpraševanju nekoliko vznemirjen, in po tem, ko mu čimdalje bolj segata k srcu. Pa ne, da bi mu ta dva tuja lovca, prišedša z daljnega severa, mogla stvar pojasniti, ki mu jo celó njegovi stariši niso mogli?

»Pomislil bom malo. Le časa mi dajte!«

Glavo podpirajoč z roko, zbira spomine iz onega časa, ki se mu zdi kakor gosta megla.

»Vidim veliko svetlo sobo in pa, da lepi obraz žene, ki se je nad mano sklonila. Ima velike temne oči, ter mi govori besede, iz kojih dije sreča in ljubezen.«

Ali je bil Tiburcio tako vznemirjen, ali pa je bil drugi vzrok; stopati so mu jele take slike pred oči, ki so mu bile doslej tuje in neznane.

»Oklenem se je okoli vratu. Poljubi me večkrat. Kliče me po imenu, ki ga slišim od daleč, in glasov njegovih ne morem razločiti. Skoro mi je na jeziku.«

»Morda ,Fabij'!« spregovori Pepo.

»Fa... bij!« poteguje Tiburcio, pri vsakem zlogu pazeč na svoj lastni glas. »Fa . . . bij, to ime bo, to je pač res. Še vidim njene ustnice, kako se odpirajo, da ga izrekó in zdaj ga slišim tako razločno, kakor bi sedaj pred mano stala ter me klicala po imenu.

Soba je odprta, vzame me naročaj in me nese vun. Stojiva tako visoko in globoko doli je pa jezero …«

»Aha, balkonska soba!« tolmači Pepo.

»Na to me zgrabi neki mož in me odnese. Temno je, jokam in mož mi veli, naj molčim. Strel poči, in pa.. »zdaj pa vem, od kodi je ta praska . nož mi zdrkne po licu. Mož odskoči z menoj!«

»Vodo vidim... veliko vode… lačen sem . žejen tudi… jokam… nikogar ni pri meni. Na to se nagne mož črez čoln in me vzdigne k sebi.«

»Kakošen je bil, Tiburcio, kakošen?« glasi se vzburjeno iz Kanadčanovih ust.

»Strašno je velik, ima temen obraz, pa je z mano vendar tako dober, oče mu moram dejati.«

»Moj Bog, dalje, le dalje, ne se zadušim!« sili Rdoles v njega, oči se mu odpro in pogled velike ljubavi oblije sledovnika.

»Dolgo časa bivam že na veliki ladiji, ter imam očeta neizmerno rad.«

Na to nastane strašanski ropot na ladiji. Slišim topove grmeti in puške pokati. Veliko glasov kliče, vpije in rjove. Oče pride doli k meni, črn od smodnikovega dima, in po vsem životu poškropljen s krvjo.«

»Kaj stori? kaj pravi?« vpraša Rdoles v največji radovednosti.

»Pravi, naj pokleknem in molim.«

»Besede, ki jih pravi, besede! je-li ste jih pozabili?« priganja Rdoles kanadski.

»Ne. Sklenivši mi roke, pravi: »Moli, sinko moj, smrt je blizu!« Na to hiti brž gori, in...

»Moli, sinko moj; smrt je blizu!« Je-li čuješ, Pepo! Čuješ besede, ktere sem ti tisočkrat povedal in pravil? On je, on!«

Sledovnika objemši, pritisne ga nase, kakor bi ga hotel zdrobiti, nadaljuje Rdoles:

»Ta mož, ta velikan sem jaz. Ti si Fabij, moj sin, ki sem ga ljubil, in za kterega sem pretakal edine solze v svojem življenju!«

»Jeli res? je-li mogoče? vi moj oče?« povprašuje Tiburcio od veselja se tresoč, in objemljaj iz celega srca vračujoč.

»Da, res je, jaz sem tvoj oče, tvoj krušni oče, rednik, tvoj pravi oče je že davno mrtev, in tvoja mati je bila umorjena.«

»Ah! umorjena?« vzklikne Tiburcij.

»Da; zaklana od tega don Estevana de Arečiza, ali pa grofa Antonio de Medijana.«

»In kdo so bili moji stariši?«

»Povedi mu, Pepo! ti si jih poznal!«

»Vaš oče je bil grof don. Juan de Medijana, vaša mati pa donna Luiza najboljša ženska v Biskaji in Asturiji.«

»Moj oče grof? španski velikaš?«

»Da, in sicer izmed najbogatejših in najplemenitejših velikašev kraljevine.«

»Don Juan de Medijana torej! Morilec moje matere se imenuje pa tudi de Medijana?«

»Tudi brata sta si bila. Morilec je vaš lastni stric.«

»Moj Bog! v glavi se mi vrti o takih odkritjih!«

»lzpoznal vas je pri vodnjaku, to je gotovo, in iz tega vzroka vas je hotel umoriti, ne le zaradi bonanse. Bog pa vas je pripeljal na pravi kraj. Pepo, »spač« ima ž njim še nekaj pobotati, in če hočete, morete mu v tem pomoči!«

V tem, ko se je ta razgovor vršil v gozdu pri ognju, vršil se je drugi v sobi don Estevana de Arečize.

Kučilo je stal pred njim. Bilo je po izpodletelem napadu.

»Najino bivanje tukaj bi ne bilo prijetno. Tiburcio je proč odišel, kakor mi pravite. Izpregledal nas je. Brž pojde v Tubak osumnjat nas. Poudarjal je svoje prvenske pravice. Prištevajoč poleg še navzočnost tega Pepota Dormiljona, iz kterega je postal glasovit lovec, izpoznavam potrebo, da se imamo naglo pobrati od tukaj.

»Jutri na vse zgodaj odpotujemo. To povejte še drugim, da se pripravijo. Bonansa je na vagi, pomnite to, Kučilo!«

Drugo jutro na vse zgodaj odpotuje ježtvo, ne poslovivši se od don Avguština. Arečiza mu je dal le prosto izporočiti, da vsled važnega povoda mora nemudoma odpotovati v Tubak. Kučilo izpodbode konja, da pride pred četo k don Estevanu.

»Sled sem že preiskaval Drži tjakaj v gozd. Sedel je pri nočnem ognju. Pa je v najboljšem zavetju, ki ga je mogel iztékniti. Orlun pa Treskavec sta pri njem.«

»Pepo Dormiljon pa Rdoles? Takooo? Zdaj pa ni časa gubiti, če ne, se združijo še proti nam!«

»Vi jezdite z Baraho pa Oročejem blizu njih. Ona dva ostaneta zadaj za varstvo umikanja, vi pa se blizu priplazite, pa mu dajte kroglo. Toda merite dobro! Jaz pojezdim z ostalimi do mostu, kjer vas počakam. Most je edina pot, po kteri se more najhitrejše priti za nami in zato ga moramo razdreti.«

Prišedši na mesto, kjer je Tiburcio krenil proti gozdu, zavije jo tjakaj tudi Kučilo z banditoma, don Estevan pa Diaz z ostalimi se drže proti mostu.

Med tem so trije možje okolu ognja po dolgi in burni razpravi légali spat. Pepotu pripade zadnja straža, in ko je jutranji hlad jel se umikati milejšemu duhu, vzbudi ona dva. Zanetijo večji ogenj, črez katerega denejo peči nov kos bravine. Pri vseh opravilih, ki so bila zdaj potrebna, očital je Kanadčan nenavadno ljubezen in skrbljivost za Tiburcija.

»Sine moj,« dejal je Rdoles, »ne bom te več imenoval Tiburcija temuč Fabija, zakaj to je tvoje pravo ime.«

»Le delajte tako, ljubi moj oče!«

»Povedi pa zdaj, kaj misliš storiti? Jaz in Pepo, obadva pojdeva za tabo do konca sveta.«

»Vidita tukaj ta prstan! Takrat mi ga je bil dal, naj molčim. Storil sem, ker sem mislil, da gre za stvar, ki se da složiti z mojo vestjo. Izvedevši pa resnico, da sem namreč podpiral izvajanje moritve in otrokoropa, nisem imel niti miru niti pokoja. Moral sem iti na delo, da zločinca odkrijem ter kazni izročim. Namesto njega sem moral pa jaz iti na galejo, da bi na Sevti tune lovil. Vrli stotnik don Lukas Despietro pa mi je pomagal iz zadrege, ker je prišel po svoje pismo, ki ga je tudi res dobil. Moral sem bežati, prisegel sem, da ne zamudim nobene priložnosti, da morilca kazni izročim in ako mogoče, otroka najdem. Izgubil sem se v Zvezne države, prav gori v Skalinah sem zadel na medvedolovca, ki mi je dovolil, da sem se mu pridružil, in ki«

»In ki te je naučil, dobro puško prav v roke prijeti,« pristavi Rdoles. »Dobri Pepo je namreč mislil, da je izvrsten strelec. pa je lisico večkrat v rep ustrelil namesto med znana rebra. A je bil dober učenec. V nekterih mesecih sem ga že toliko izvežbal, da je k večjemu vidrino oko zamenil z ušesom, kar seveda, kožo nekoliko okvari. Po preteku enega leta sem mogel biti ž njim popolnoma zadovoljen. Dasiravno nima take puške kakor je moja ali pa tvoja, sinko moj, vendar zna vselej to zadeti, kar hoče zadeti in kadar poka najin smodnik, je najino vse, karkoli se more doseči z dobrim strelom. Svojo stvar umeješ tudi ti, kakor sem videl na pumi, ki si jo k vodnjaku privlekel, in če skupaj drže trije taki možaki s šesterimi risjimi očesi in ravno toliko

krepkimi rokami, to prav natanko vem, kako se temu grofu Antoniju ne bo posrečilo, da bi tega mojega Pepota drugič poslal v Afriko tiste ribe lovit.«

»Moj stric je, oče!«

»Da, to je dečko, ali to ne srne biti uzrok, da bi mu izpregledoval in prizanašal, kajti baš zato, zato, ker je bil bližnji sorodnik materi, je umor dvakrat zločinski in moral bi se dvakrat maščevati. Moje želje ne gredó za srebrom in zlatom. Dobro pogojenega strela se bolj veselim, ko vseh bonans in zlatih rudnikov sveta. Ta »zlata dolina« pa je tvoja last, ki ti jo le po umoru tvojega krušnega očeta preporno delajo. Ako češ zlatišče imeti, sva zraven jaz in Pepo. Don Arečiza s vsemi svojimi osemdesetimi ljudmi vred ti ga nima vzeti. Konja svojega pa le pusti, zakaj«

»Konja popustiti? To je, kakor bi že naprej se vsega odrekel!«

»Daj si dópovedati, da srednji lovec res skoro nič ne premore brez konja. Ljudje boljše rasti pa s svojimi nogami veliko boljše napredujejo nego na hrbtu živali, ki potrebuje mnogo časa, skrbi in ozira in ki se po sledu konjskih kopitih lahko izda. Ako se odločimo, da pojdemo za odpravo v Apačevino imeli bomo opraviti z dvojnim sovražnikom. No, potlej smo pa tudi možje, da«

Govoreč skoči [Rdoles] kvišku. Strel je počil, krogla je prasnila mimo Fabijevih las.

V eni minuti stojé že za bližnjo grmovino. Prežé in poslušajo. Slišijo kopitanje proč hitečega konja.

»Ta je bila vam namenjena, Fabij!« reče Pepo.

»Gotovo je tisti Kučilo, ki ga je poslal don Estevan, naj me izsledi!« reče sledovnik silno srdit. »Pojdem«.

»Stoj!« de Kanadčan. »Najprej misli, potem delaj! Mož je bil na konju. To je gotovo znamenje, da so odpotovali. Le most drži črez reko. Don Arečiza bo tam čakal na tega zavratnega morilca, potem bo pa morda most razdejal. Pepo, midva udariva naravnost skozi grmovje, ti Fabij pa človeka jahaje preganjaj. Ti imaš ovinek, in tako bomo vsi ob enem tjakaj dospeli. Naprej!«

Fabij odveže laso, zajaše, ter odjezdi. Vse to je bilo delo enega trenotka. Zmečkano in polomljeno listje, majhne ravnokar odlomljene vejice, kopita na tleh: vse je izvedenemu očesu nedvomljivo kazalo, da ima preganjanca pred sabo. Prijezdši na peščeno pot, v mnogih krivinah k mostu držečo, določno izpozna, da je bil več nego li en jezdec. Zdajci popusti uzdo, izpodbode konja z ostrinama svojih ostrog v boke ter leti po težavnem svetu hitro kakor misel.

Kučilo je mislil, da svinčenka njegova je gotovo zadela svojo žrtvo, ter se je bil iz strahu pred strašnima lovcema hitro iz strahu pobral. Predaleč je že bil, da bi, ga bil mogel Fabij doteči, ki je viharil naprej. Že se čaje šumenje reke v gozdu, preglašujoče hrupno kopitanje njegovega konja, in zdajci je slišati sredi bobnenja tudi človeške glasove.

Fabiju je vrela kri. Ponovljeni umorski poskus je odstranil iz njegovega srca vsaktero milejše mišljenje. Čutil je le eno misel, da sovražnike dohiti, razdrobi. Na njih prevažno število niti mislil ni.

Zadnji grm preskočivši, in blizu reke dospevši, vidi prizor, ki je njegovo ljutost izpodbol do najvišje stopinje.

Kakor smo že rekli, je bil čez reko most narejen iz dveh na pol otesanih debel, segajočih z enega brega na drugi, med kterima se je srdito penil Salto de Agua. Konca teh hlodov, kterih širokost je bila le tolika, da je mogel konj črez iti ter nista bila z ničemur pritrjena v zemljo, temuč sta ležala na goli skali, Nekaj trdnih možakov je moglo ta most razdreti in prehod onemogočiti, ker visoka bregova sta bila predaleč vsaksebi.

Ta trenotek, ko je imel Fabij skočiti na most, potegnili so od jezdecev gonjeni konji hloda. Isti hip presekajo lase, in hloda z žvižgajočimi lasi zagrmita v reko, da se voda visoko zapeni.

Fabij krikne kakor obdivjan. Arečiza ga je videl. Tudi on se je razkačil, da je sledovnik drugič ušel njegovemu naklepu.

»Sennor, vrag sam varuje tega človeka! Dobro sem videl, da moja krogla je«

Obstane. Saj drugim ni bilo treba vedeti, kaj je kovaril z Baraho in Oročejem.

»Pojdite sem, sennor Tiburcio!« roga se Arečiza. »Gremo pa skupaj bonanso iskat!«

Fabij videvši podrti most, okrene konja. Žival je sopihala pod njim, tudi jezdec se je tresel prevelike vznemirjenosti.

Nadlegujočo puško spusti na tla, potegne nož, obrne konja, ter jezdi do gorovja nazaj, da bi reko prekoračil v velikanskem zaletu. Visoko dvigne uzdo, vzravna se v stremenih, udari z ostrogami, ter zleti kakor pšica proti reki.

Strahoviti podjetljaj se ni imel posrečiti. Konj se splaši zagledavši penečo globočino, vzpne se in obrne.

»Boji se mladič. Žugati zna, a jezditi ne!« kliče don Estevan.

»Sennor Arečiza, kaj imate s Tiburcijem?« vpraša pošteni Diaz, ki tega prizora ni mogel razumeti.

»Le zasebno malenkost, ki vas nič ne briga!«

»Toraj ga pustite, naj mirno gre. Nemogoče je, semkaj priti, in z vašo zasrambo ga tirate v gotovo smrt.«

»Naj pa utone, če neče pustiti!«

Fabij je bil konja drugič obrnol, da drugič poskusi zalet. Arečiza je videl smrt zaničujočo odločnost v mladem licu. Opazil je, kako je kvišku dvignol nož, da ga konju v vrat zasadi, hoteč ga z bolečino izpodbosti do največjega napora.

»Saj se res ne šali. Zlodej res gre! Kučilo, Baraha, Oročej! ustrelite ga!«

Mahoma so namerjene tri puške na Fabija.

»Stojte ! kdor streli, je mrtev!« zagrmi mogočen glas, šumenje voda preupivši.

Rdoles pa Dormiljon sta bila na mesto prispela, ter stala z vzdignjenima puškama tostran brega. Takoj se pobesijo puške treh banditov. Predobro so znali, da »Orlun« uresniči svojo pretitev.

»Nazaj, Fabij!« kliče Kanadčan; »sicer si izgubljen!«

»Fabij!« odmeva v notrini Arečizini. Izpoznala sta se Fabij, Pepo!«

Rdolesovo svarilo je bilo prepozno prišlo. Napetih žil leti konj proti reki - - strašanski skok

dosegel je s vsemi štirimi ono stran. Toda zob časa je bil razglodal, razdejal kamenje. Odtrga se. Krik strahote iz ust obeh lovcev, krik veselja iz ust don Estevana. Mož in konj se pogrezneta, strašno ropotajoča, v valove, ki se zgrnejo nad njima, kterih žrelu uiti ni bilo mogoče.

Otok v reki Gin.

Onstran tubaškega sveta ležé neskončne planjave, ki ločijo Mehiko od Zveznih držav, znane le po neizvestnih, pustolovskih poročilih lovcev in gambusinov.

Skozi en del se vije reka Gila pod najraznejšimi imeni s svojimi pritoki. Izvira v najdaljnejših gorah na severu, pretekajoča neizmerne daljave peščenega sveta, na kteri širini ni videti nijednega drevesa. Suhoto in tišino teh krajev prečijo le po deževnici izvotljene jame, ali ta voda ne rodoviti, ona pustoši. Kamenita tla kažejo potniku strme prepade, ter izsušene struge, ki potujočega zavirajo, njemu in konju ne nudijo nikakoršnega živeža in napoja. Bivol in damnik bežita iz teh puščav, kjer le nerada rasté tenka trava, ki ovene, še preden se je razvila. Indijan se kaže todi le tedaj, kadar prestane pekoči veter, ki večji del leta žgoče prepihava te pustote.

Le ob vodi je opaziti nekaj siromašnega, borega, divjega, skoro nejevoljnega rastlinja, širečega se je po nižavi, ki je prerilo do medvodnega jezika.

Bilo je okolu štirih popoludne, o času, ko veter ohlajeva, da ne piha več kakor iz goreče peči.

Poslavjajoče se solnce na zapadu je metalo žarke poševno, in tenki beli oblaki, rožnobarveni, so se počasi vlačili po nebu.

Visoko v zraku je plaval vzletni orel, sam, skoro perot ne gibajoč.

Iz visočine, v kteri je plaval kralj tičev, moglo je njegovo ostro prodirno oko ugledati razne človeške stvari, raztresene po tleh puščave - nektere bolj skupaj, druge tako vsaksebi, da druga druge ni mogla opaziti, le on sam jih je videti mogel.

Ravno pod njim se je širila krogovina, obdana od nerednega mladja, obstoječega v velikih ostrobodnih kaktusih, trnovih nopálovkah. Nekaj dreves železnjakov se je mešalo z umazanimi bojami kaktusov in nopálovk.

Ta kroglina iz rastlinja obstoječa, imela je na oni strani majhen grič zgoraj ves ploščat. Okolu te naravne trdnjave raztezale so se apnene plasti, peščene stepe, in vrste višavic, ki so bile videti v tem peščenem morju kakor trdni valovi.

Četa ljudi, kakih šestdeset jezdecev broječa, je bila odsela v tej okrožini od rastlinja storjeni. Konji so se dimili kakor po kakem brzoletu. Slišati je bil zmedeni šum človeških glasov, hrzanje konjev, zvenenje in žvenketanje orožja vsake vrste. Sulice s plapolečimi zastavicami, muskete, karabinke, dvocevke so bile še za sedla privezane. Nekteri jezdeci so oskrbljevali konje, drugi so polegli po pesku v pičlo senco kaktusov, misleči pred vsem na počitek, kajti v pekočem solncu vročega pasu otrpnejo udje prav kakor od mraza na severu.

Bolj zadaj se prikažejo obloženi osli in mule, stopajoče na počivališče. Še bolj zadaj so videti

težko obloženi vozovi, okolu dvajset, počasno se bližajočih, ker jih vozijo mule.

V pravcu, v kterem so hodili ti ljudje, videlo je na nebu se zibajočega orla oko razna trupla človeška in živalska, ležoča po suhi planoti, utrujena, zaprašena, kažoča nevarni pot teh pustolovcev, tvegajočih vse, tudi življenje, da bi dobili bonanso od Kučila prodano Estevanu Arečizi,

Ko mule z vozovi na počivališče dospó, nastane hipoma zmešnjava; trpela je le nekaj minut. Brž so bili vozovi izloženi, mule izprežene, konji izsedlani. Na to povežejo vozove, oje proti ojesu, z verigami, znašajo sedla, ter je nagrmadijo v praznine in med kolesa vozov: vse je imelo izgled čvrste neuzetljive zgradbe.

Sredi tabora so vezali živali za vozove, devali kuhinjsko posodo poleg sušinja, ki so ga sabo pripeljali.

Postavijo tudi poljsko kovačnico, in zdajci je odmevalo naklo udarcev kladiva, ki je delal podkove in šine.

Bogato opravljen jezdec, čigar oprava je mnogo trpela od prahu in solnca, je še sam sedel sredi tabora. Njegovo oko je preskrbno preletavalo na vse strani. Sedel je na krasnem lisecu. Ta edinec je bil don Estevan de Arečiza, vojvoda Medinski.

Nekaj mož je delalo šotor na griču, ki je tabor gospodaril, drogove zabijaje in platno čreznje razvijaje. Ko je bil šotor dogotovljen, odsede tudi jezdec, ter stopi pod hladno ruho.

Vse te priprave so trpele komaj pol ure, tako so bile proste in polajšane po navadi in po dobrem nazoru.

To je bilo, eno, kar je mogel videti orel.

Od tega taborišča dalje proti vzhodu, pa daleč za stepinimi griči, vzdigalo se je iz peščave veliko gosto lesovje obstoječe iz gumijakov in železnjakov. Drugačih dreves te puščave niso trpele.

V senci tega lesovja ustavila se je druga četa jezdecev. Ali tudi ni ne vozovnih ogradeb, ne tovornih živali. A to še ni edino nasprotje, razlikujoče to četo od druge. Krdelo to je še enkrat tako močno od prvega, ima namreč okolu 120 mož Indijanov. Njih obrazna barva spominja na florentinski bron. Eni so skoraj goli, eni imajo kratke usnjate predpase, vsi pa vihrajoče čope iz orlovega perja; lica so si bili naslikali s svetlo cinobrino pa žolto barvo, in z divjega čudnega okrasja njihovih konjev je lahko izpoznati, da so na vojnem potu.

Petero teh sinov divjave, brezdvojno glavarji, sedelo je resno okolu ognja, netenega po indijanski tako, da od daleč ni bilo poznati ni dima ni plamena. Velika dolga pipa, ki ima pri takih indijanskih posvetih veliko imenitnost, je krožila od enega do drugega. Usnjat ščit, čigar kraj je obrobljen z gostim perjem, dolga sulica, makanal (t. j. nekak ubojni kij), pa glavoreznik (t. j. nož, s kterim Indijanci oglavnico režejo) to je bila vsa oborožba teh glavarjev.

Nekoliko proč od njih držala je petórica vojakov konje glavarjev. Lepe živali, ognjevite, so jedva brzdati. Osedlani so s čudnimi lesenimi sedli, prevlečenimi z neustrojeno kožo in neustrojeno lisičina lepša jim križe.

Neki glavar, pipo dostojno naprej dajoč, pokazal je némo s prstom proti zapadu na neko piko na obzorju.

Evropejčevo oko bi bilo tam opazilo le rujavkast oblaček, toda bistri vid Indijanov je predobro videl bel stop dima, vzdigajočega so iz tabora belih, in v zraku napravljajočega ta oblaček.

Ta hip pride sel brezdvojno s prevažno vestjo, kajti vsi vojaki ga obdado.

Sel stopi k glavarjem.

»Starešina očetov naših me je poslal, da izumim pot belih mož, ki so prišli v deželo rdečih vojakov iz uzroka, ki ga še ne poznademo. Tamkaj — ter pokaže na oblaček — so se utaborili, po številu petkrat toliki, kolikor ima leto mesecev, z vozmi, konji, osli, mulami. Tam pa, kjer nikakoršen ogenj ne gori — pokaže proti reki — so trije bledoličniki na »zelenem otoku«, veliki po rodu, kakor stari praočetje rdečih mož, ki ležé v grobu tisoč let.«

Najstarejši glavarjev mirno puha dim skozi nos, poda pipo sosedu, ter veli selu, naj poedino opiše one tri može.

»Videl sem moža, velikega, širokega, kakoršnega še nikogar nisem videl, višjega od mene za dve glavi. Oko ima otročje ali postava je medvedja, in deset vojakov ga sévladati ne more.«

Neverjetno mrmljanje se oglasi med poslušateljstvom indijanskim. Glavar migne, in tiho je zopet.

»Le en sam bledoličnik je, ki ga deset vojakov na tla ne obori. Njegova krogla pogodi švigajočo lastovko, njegova pest onesvesti bivola, in glas mu je kakor grom o polnoči. Živi daleč v deželi Sivusov proti severu; še nikdar ni stopil v kraje Komančev, rdeči možje mu pravijo Orlun, to je veliki orel.«

»Moj sin, popiši drugega!«

»Drugi bledoličnik ni tako visok in tako močani vendar višji in močnejši nego možje Apačev. V njegovem očesu žari ogenj, v njegovi nogi hitrost jelenova, njegova roka je spretna kakor kačji jezik, ki mirovati nikdar ne more.«

»Iz kterega kraja so prišli ti bledoličniki?«

»Obraz imajo človeka proti polnoči stanujočega.«

»Moj sin, nariši tretjega!«

»Ta ima lice južnika, mlad je kakor žarki jutranjega solnca, a lep kakor skvő v novem vigvamu vojakov. Glava njegova je višja od moje, njegova moč in ročnost kakor pantrova v pragozdu. Govoril sem.«

Sel odstopi.

Na to sledi molk nekterih trenotkov, v kterih so si pipo predavali prav marljivo. Za tem veh starešina svojim štirim »bratom«, naj povedó svoje mnenje. Dvigne se drugi. Ta je bil človek visoke rasti, temnejšega obraza nego drugi, okolnost, ki mu je privedla ime Črnotiča, to je črnega tiča. Bil je veličastna postava, ko je ustavši govoril.

»Šestdeset poletij je oživljalo moje oko in šestdeset zim je grbančilo moje čelo, a nikdar še nisem videl, da vlada prijateljstvo med belimi od severa in med bledoličniki od poldana. Oni trije možje na otoku ne spadajo k vojakom, ki tam na zapade netijo velik ogenj. Sovražni so jim in rdeči sinovi travane pošljejo naj k njim, da pridejo semkaj ter se z nami borijo proti ljudem z vozovi. Črnotič, glavar Apačev je govoril.«

Dvignejo se še drugi po vrsti, toda nobeden ne potrjuje Črnotičevega mnenja. Njegovo mnenje se

zavrže ter sklene, da se pošlje večji oddelek nad tabor, manjši pa nad trojake na otoku.

Četrt ure preteče in sto mož se dvigne zoper tabor, drugih dvajset najiskušenejših vojakov, koprnečih preliti kri treh oseb, pa odrine proti otoku.

To je bilo drugo, kar je mogel videti orel.

Na jugu od teh dveh taborov, in sicer tako, da sta s tem krajem sestavljala trokot, stal je sredi Gile majhen otoček, zavit v lahno meglo. Todi teče Gila, po bregovih obsenčena z drevesi in grmovji, od iztoka proti zahodu, uro pod otokom se razdeli, delaje veliko razvitje, po eni strani mejoče s pogorjem. Gosta megla je pokrivala ta grič; le božje oko bi bilo moglo predreti ta parni zastor, kažoči se v tem živejših barvah nebomodrih in modričastih, čimbolj se je solnce nagibalo k obzorju.

V tej vilavi, zavzemajoči skoro dve četrtini milji prostora, nekako v enaki daljavi od pogorja pa od razvitja reke, bila je »zlata dolina«, kakor je ta kraj krstil Markos Areljanos.

Velike trepetlike in mogočne vrbe so rastle ob bregovih reke, streljaj od imenovanega otoka. Drevesa so stala tako blizu vode, da so njih korenine prodirale skozi tla v reko ter se v vodi napajale. Odprti prostor med drevesi je bil zadelan z bičjem, ločjem, trsjem, protjem in drugim rastlinjem. Otoku nasproti je bila precej velika, vsakega rastja skoro gola planjava.

Ta pot so izhodile bivolov črede ali kopita divjih konjev, ki so semkaj k bregu pit hodili. S tega otoka torej je bilo moči razgledati vso ravnoto.

Otok se je bil naredil prvotno od dreves in debel, ki so se s koreninami in vejami zaplela in

v strugi obtičala. Priplavala so druga drevesa, ki so v ta se zagrabila. Nektera so imela še perje, druga so bila zdavnaj že useknila. Ker so se bila z vejevjem in korenjem trdno zamotala, so bila kakor nekakošen plav, čemur pa je bilo treba mnogo let. Suha trava, gosto bilje, ktero so valovi natrgali ob bregovih in semkaj pripluli, zamašila je bila že davno vse te kote in praznine plavove. Prah in pesek, ki ga je veter iz daljnih krajev semkaj zanesel, je to travo in bilje polagoma kakor s skorjo pokril, iz tega je sčasoma postal nekak trden svet, okolu kterega je bilo pognalo visoko trsovje, da je bil otok prav gosto zeleno obrobljen.

Ta rob je obsegal kakih trideset do štirideset četrtnih črevljev prostora, z veliko in sočno travo pokritega. Ležeč ali klečeč človek, naj je bil sicer še tako visok in močan, je izginol za tem mladičjem in zelenim vrbovjem.

Za tem robom kakor zastorom so ležali trije možje. Dva sta spala, a starešina, nabito puško zmeraj v velikanski pesti držeč, je skrbljivo bdel.

To je bilo tretje, kar je videl orel.

Sklepati iz poročila indijanskega poročnika o treh na otoku bivajočih belih, niso ti mogli biti nobeni drugi ko Rdoles, spač in Fabij.

Poslednji se namreč vkljub prenevarnega padca ni ponesrečil v vodi Salto de Agua. Padšemu v valove je le konj poginol, in ker je bil Fabij izvrsten plavalec, in sta mu prijatelja hipoma na pomoč pritekla, mogel se je rešiti, seveda le z naporom vseh svojih močij.

Don Estevan de Arečiza je bil takoj zapustil kraj s svojimi izpremljevalci, boječ se krogel

tigromorcev ter meneč, da se je mladi sledovnik vsekako pogubil.

Trije zavezniki so morali narediti velik ovinek, kjer so mogli reko prebresti in na ono stran prispeti. Brodeči so mnogo časa izgubili in ko pridejo v Tubak, je bila odprava že celi dan na potu iz Tubaka dalje.

Trije tovariši prodadó v Tubaku tigrovi koži in pumino, oskrbé se z vsem potrebnim ter jo mahnejo za njimi.

Fabij se je kar naenkrat izpremenil iz borega konjekrotivca in sledonajdnika v moža, imajočega najutrjenejše pravice na bogastvo, čast in službo; toda narava mu je bila preenostavna in prezdrava, da bi se dal slepiti takim vabljivim izgledom. Imel je dve nalogi izvršiti: kazniti morilca svojega krušnega očeta, pa predstaviti se grofu Medijanskemu, da mu v spomin pokliče smrt svoje matere. Umoriti ga ni kanil, to je na tihoma sklenil.

Kaj da bode storil z bonanso, gledé tega sam s sabo še ni bil na čistem. Kako neki bi mogel biti? Saj je moral svoje dejanje uravnati po okolnostih, zdaj še tako oddaljenih, da jih ni mogel kar nič razznati.

Vse drugače pa je v svojem srcu mislil Pepo. Še nikdar nikogar ni tolikanj črtil ko tega grofa Antonija Medijanskega, zato je bil trdno sklenil, če mu v roke pride, da živega ne bo izpustil. Grof naj se mu pokori za grizenje vesti, ki ga je pekla zaradi grofičine smrti toliko let do današnjega dne.

Kar pa zadeva Rdolesa, ni imel druge želje, nego koristiti zvestemu Dormiljonu in ljubljenemu Fabiju. Ukljub svoji zunanji neotesanosti je nosil

vendar zvesto in dobro srce, skoro pobožno dušo, in ravno ta pobožnost, ki je prešinjala najglobočeje njegovo bitje, kazala mu je zločinstva don Estevanova v ostudni in kaznivi svitlobi, česar nasledek je bil, da se on, ki je poskusil toliko človeške prevare, zdaj ni bal, zasluženo kazen izvrševati s svinčenko.

Ti trije niso šli iz Tubaka po razločnih sledeh naravnost za karavano, temuč so se držali zmeraj bolj na strani; ali dobro so pazili na vsako mesto, kjer je odprava taborila.

Mnogoštevilna družba odprave je po jedinščini in po indijanskih napadih izgubila dvajset svojih členov, preden je dosegla ono Zlato dolino. Trije lovci pa, kakor jih je bilo malo, so doslej srečno odhajali vsaki nevarnosti, ker svota njih poguma in bistrovida, njih izkušnje in drznosti je za mnogo presegala ono odpravnih ljudij.

Vedeli so trojaki, kje tabori danes karavana, slutili so nevarnost, zavoljo bližine Indijanov ter so bili sklenili, da bodo črez noč ostali na otočku, kjer so bili ovarovani vsakega nenadnega napada.

Seveda, tega pa niso bili opazili, da je ravno tačas k reki prispel apaški ogleduh, ko so se slačili, da na otok priplavajo, in da je natanko videl vsako njih kretanje.

Pepo in Fabij sta legla spat, in Pepo se je še le vzbudil, ko je bilo solnce na obzoru.

Rdoles, ki je bil stražil, pripravi zajutrek. Okrepljeni sklenejo, da poj dejo za karavano. Napravljajoči se na pot, naenkrat obstoji Rdoles, pa veli: »Počéni otrok, počéni! Skrij se za šibje!«

Hipoma leži trojica na tleh.

Izprva je bilo moči videti le tri Indijane, polagoma pa se jih dvajset pokaže na obzorju. Eni so bili oboroženi s kopji, eni so vihteli iz usnja spletene lase v zraku, vsi pa so glasili se z onim kričanjem, s kterim znanijo tako svojo radost kakor svojo srditost.

Pepo prašaje pogleda Kanadčana. Razločno govoreč kimljaj mu je odgovor.

»Je-li to resnični lov, ali samo zvijačna igra, Rdoles?«

»Hm, počakati moramo, Pepo. Pač ne vem, odkodi bi mogli rdečniki znati, da smo mi tukaj. Mi jim nismo šli pravit.«

Tiburcio, sam dobri jezdec, gledal je s pravo naudušenostjo jahaške vrline teh neprestrašljivih lovcev. A previdnostna pravila, kterih so se morali držati ti trije prijatelji, da se odtegnejo očesu Indijanov, so jim uzela velik del tega sijajnega in groznega igrokaza indijanskega lova.

Travana se je hipoma izpremenila v pozorišče hrupa in zmešnjave. Izmed dveh valovičastih vzdiglin prijaše jezdec, za Indijane ne vedevši, kterega pa so trije zavezniki takoj izpoznali za belega.

»Santa Laureta! bledoličnik!« vzklikne Pepo. »Vsekako je poizvednik Arečizin, ki naj se po tem kraju nekoliko ogleda. Za vetrom je in rdečih ni mogel slišati. No, vidiš, so ga že ugledali. Pazi Fabij, izgubljen je!«

Bilo je, kakor je Dormiljon dejal. Prišel je bil, nič hudega ne sluteč, počasi skozi dolinico, divjaki pa so mu bili za hrbtom naredili krog, da ga ujamejo.

Zdaj jih belec zagleda. Razločno je bilo videti, kako je strahu strepetal, na to pa obzor motril, iskaje si izhoda. Izprevidel je, da sovražniki so,

razen ob reki povsodi ter zdirja tjakaj. Toda konj njegov je bil ali preslab ali pregnan; dirjal je počasno, polokrog za njim pa se je hitro zoževal. Kakih trideset korakov od brega dohitel ga je najpredniši divjakov, vrgel mu laso okolu vratu ter ga s konja potegnil.

Indijanec ta je bil temnejše barve nego drugi in njegovo peresno okrasje je kazalo, da je izmed glavarjev. Bil je Črnotič.

Trije lovci so bili še skriti za otokovim robom.

»Rešimo ga«” reče Fabij.

»Prav! Uzemita svoje puške, pa ne strelita poprej, preden vama ne rečem,« reče Rdoles.

Indijani so bili belca dotekli, in osvobodili ga lasa. Zdajci glavar migne. Pet njegovih ljudij odsede, da ujetnika trdno primejo. Črnotič potegne nož, njegov konj pa je stal, kakor soha.

»Cuka«" dé Rdoles, »pri živem telesu ga bodo razglavokožili. Glavarju daj kroglo, ravno palec od ušesa memo, Pepo!«

»Zakaj pa ne v glavo?«

»Človek je ter ga ne smemo ohladiti, preden ga nismo posvarili.«

Strel poči v trenotku, ko se je imel zgoditi obrez. Krogla žvižga prav za palec memo Črnotičeve glave, ali glavar ne pokaže niti najmanjšega strahu ali iznenadenja ter ostro in poizvedno pogleda na otok.

»Santa Laureta! saj je vedel, da smo tukaj!« meni Pepo, svojo puško nabijaje.

Divjak dene roke na usta kakor govorilo ter kliče na ono stran:

»Beli možje naj ustanejo, da more govoriti ž njimi veliki glavar Apačev!«

Rdoles se vzravna kvišku po vsi svoji dolgosti in zadovoljni smehljaj mu se prikaže okolu usten, videvšemu, da je Indijan par korakov ustopil, čudeč se njegovi velikanski rasti.

»Kaj mi rdeči mož povedati ima?« grmi Rdoles v svojem kontrabasu na ono stran.

»Je-li beli mož glavar; morem ž njim govoriti, ali naj ž njim govori kdo izmed mojih rdečih mož?«

»Beli mož je kralj v gozdu in knez v travani. Ne bo govoril z nobenim prostim Indijanom. Dovovoljuje pa glavarju Apačev, da sme govoriti z njim!«

»Čemu strelja moj brat na moje rdeče sinove?«

»Čemu brani moj brat mojemu belemu sinu, iti kamor hoče?«

»Ta bledoličnik ni niti brat niti sin velikega kralja iz gozda. Knez travane prihaja od polnoči, bledoličnik pa od poldna.«

»Prav je govoril, vendar zabi, da vsi bledoličniki so si bratje. Ujetnika torej izpusti, da glas moje puške zopet ne govori!«

»Apač se ne boji tega glasú: vojaki od poldna pa bežé pred njim.«

»Je-li hoče moj rdeči brat slišati moje ime. Rdeči možje, kakor širna je travana in kakor daleč sega pogorje, pravijo mu Orlun. Je-li moj brat slišal že to ime?«

»Slišal ga je!« odgovori Indijan, ne mogši pritajiti gibljaj spoštovanja.

»Po takem bo rdeči moj brat tudi vedel, da Orlun je pravičen in prijazen.«

»Glavar Apačev oslobôdi ujetnika.«

Glavar migne, odjezdi nazaj, da pride iz strela. Nož nekega Indijana bliskne okolu glave ujetnikove.

Kanadčan vzdigne svojo puško. Divjak se zgrudi z razbito glavo. Deset klin zablišči ob enem. Pepo in Fabij ustrelita in dva Indijana se zgrudita.

Rdoles je bil zopet nabil.

»Teci!« zaupije z močnim glasom belemu, bivšemu sicer brez vezi, toda smrtnega strahu trepetajočemu ter ob enem ustreli četrtega skozi oko, tako da je imel beli zdaj prostora proti vodi bežati, in pod varstvom treh pušek bi bil gotovo prispel do otoka. Ves zmeden pa jo krene v stran, kjer mu je konj stal, umakne sebe in Indijane iz strelne daljave treh lovcev in v malo trenotkih je ležal od lasa zadavljen in oglavokožen na tleh.

Divjaki zaglasé živce pretresajoče tulenje.

»Santa Laureta, kako je bil ta človek bedast! Zdaj smo zabadava podali se v nevarnost.«

»Ne, Pepo! Tudi nas bi bili poiskali. Le poglej, kaj delajo!«

»Šest divjakov ostane, drugi odjezdijo proč.

»Po svoja strelila gredó, ki so ja odložili, ko so jeli konje loviti.«

»Mislim, da nam bo prestajati pravilno oblego,« pristavi Fabij.

»Gotovo, dečko moj, s pota jim ne gremo,« dejal je Rdoles.

»Zdaj imamo še kratko premirje. Postaviti si moramo ogradbo, ki se more kroglam in strelicam bolj protiviti nego-li ta vedno se premikaj oči trsovni listovni rob. Gotovo pojdejo črez reko, da nas napadejo od dveh strani. Zato naprej, le naprej!«

Bregu, na kterem so se bili Indijani pokazali, nasprotna stran otokova je bila zadostno ovarovana z velikanskimi koreninami, ki so v zrak štrlele

kakor španski jezdeci ali pa kake ogradbe. Toda ona, proti Indijanom obrnjena stran otokova, s ktere je bilo najprej napada pričakovati, je bila varovana le z obrobkom sicer gostim a ne trdnim, ki ga je delalo trsovje in mlado vrbičevje.

Dobro, da je imel Kanadčan izredno močne roke. S pomočjo svojih tovarišev je na obeh koncih otokovih, ležečih v smeri reke, odtrgal velike suhe veje in pa debla, šele v kratkem napravljena. V nekoliko minutah so krepki in spretni lovci s trdno zgradbo utrdili najslabšo in najbolj izpostavljeno stran otoka, ki je braniteljem otočka mogla prihraniti več nego eno smrtno rano.

»Vidiš Fabij,« reče Rdoles, »za temi debli si tako varen, kakor v trdnjavi iz samih kamenov sezidani. Ti boš edino le izpostavljen kroglam, ktere bi pošiljali z dreves dolu na naju. A midva bova že storila, da ti rdeči vragi do vrhunca ne bodo prispeli.«

»Le pazite. Ples se bo skoraj začel!« meni Pepo.

Treba je bilo zdaj oči imeti odprte. Površina reke, vrhovi na bregu stoječih trepetlik, celo obrežje s svojim bičevjem, nič ni smelo uiti opreznemu popraševanju lovcev, kajti ura s svojimi mnogimi nevarnostmi se je bližala.

Polagoma se je nočilo, in na bregu stoječi grmovi so jeli dobivati one šarovite oblike, ki jih negotova svitloba mračenja daje predmetom na deželi.

Zelenota dreves je prehajala v mrzlo črnoto, ali ti trije lovci so imeli ostro oko Indijanov in pri toliki pazljivosti, ki so jo očitali, pač ni bilo mogoče zmotiti vajene čute.

»Pepo,« vpraša Rdoles tihotno, »ali se tebi ne zdi tudi, kakor bi bil tisti grm tam-le« pokaže

s prstom skozi ločje na vrbov grm »drugo podobo dobil in se povekšal?«

»Da, jaz pravim tudi tako,« odgovori nekdanji stražar Pepo. »Grm nima več poprejšnje oblike Pa mi ti povej, če ne vidiš, da je tretji grm odtodi, navzgor šteti, perje pobesil?«

Pa res! Nima jih pokoncu kakor grm, ki ima korenine.«

Fabij se zdaj oglasi: »Ali ne vidite grma tamkaj med vrbo pa med trepetliko, ki pred desetimi minutami gotovo še ni bil tam

Trije streli počijo, trije smrtni kriki se oglasijo, kterim sledi mnogoglasno srdito rjutje. Umetni grm je bil izgínol, druga dva pa sta zavzela svojo prirojeno podobo.

Zavezniki ležejo znak, da zopet nabijejo. Za odgovor na tri mojsterske strele prileté na otok krogle in pušice, ki so pa razpršile le nekoliko perja in mladih rastlik.

»Zdaj jih je le še trinajst. Pazite, otroci! Vidim, kako se pregibajo listovi trepetlike, veter gotovo ni, da bi bil tega kriv. Brezdvojno je kteri izmed teh nagajivcev, ki se je gori splazil ali pa leze šele gori.«

Na drevesu, ki ga je bil omenil Rdoles, zdajci bliskne, trešči in krogla prileti v drevo na otoku.

»Santa Laureta, ta grdun ti streli daleč memo!« dé Pepo, cev svoje puške naslonivši med trsje. »Videti ga ni moči ali enkrat naj mi izproži, pa bo po njem.«

Preteče nekaj minut, preden Indijanec zopet nabije, na to pa zagrmi Dormiljonova medvedomorka, ko se na drevesu zopet zabliska. Le tisti trenotek,

ko je sovražnik strelil, je pokazal goloto, in ta hip je bil Pepotu zadosten, rdečokožnika pogoditi. Indijanec se je trkljal od veje do veje kakor sad, ki ga toča udari.

Divje rjutje se oglasi tako strahotno, da je bilo treba železnih mišic, pri tem strašnem zavijanju strahu ne trepetati.

Fabij se okrene gori proti reki, tuljavo svoje puške predejavši v vilice posušene veje.

»Le pazite, enega bom plavati naučil!«

Nekaj sežnjev nad otokom in prav blizu brega je bil kamen, ki je molil dva črevlja visoko iz vode. Fabij je bil videl, da je Indijanec, kakor bi trenil, skoči dolu za kamen. Izza onega stojišča mogel je dober strelec, ker je bil otočni plav navzgor in navzdol slabo zagradban, veliko škode narediti.

Fabij se je držal mirno. Čakal je, da ujame četudi najmanjše zadelo. Divjak privzdigne glavo, Fabij pritisne petelina in zdajci se zvrne rdečokožnik v čelo zadet in voda ga odnese memo otoka.

Tudi zdaj se glasi prav nepopisljivo kričanje. Divjaki so morali pač biti v strašni razkačenosti. Toliko so imeli že izgube, uspeha pa niti najmanjšega.

»Je-li grdeži mislijo, da nas bodo s svojim krdelskim tulenjem premotili?« grozi se Kanadčan. »Saj jih je le-še enajst mož. Ah, ko bi mogli mi tako storiti, da bi jih črez vodo privabili, še eden bi ne ostal, ki bi v vas nesel poročilo o pobitju«.

»Ha, stojte, jo že imam!« pravi na to Kanadčan. »Če bodo mislili, da so nas pozadeli, gotovo bodo sem prišli po naše glavokožnice«.

»Ali to je jako nevarno!«

»Toraj dobro! Četudi. Najprvo pride na vrsto moja kučma ; ena predrtina več jej ne bo škodila! Ne kričita pa ne, le tako majhen glas dajta od sebe, kadar pade.«

Kanadčan natakne svojo kapo na vejo, ter jo drži nad majhno odprtino med vejami storjeno. Indijani jo zapazijo. Dobro merjena krogla raztrga vejo, in na kratki zastok Pepov se oglasi na brega oglušno kričanje.

»Res mislijo, da so Orluna poslali k njegovim očetom. Le počakajte, »veliki orel« vas bo vrabce, vse požrl.«

»Tam pleza nekdo na trepetliko!« poroča Fabij.

»Prav tako, naj le, saj hočem tako!« odvrne Kanadčan. Če se dobro pritisnemo k robu, ne bo vas videl. Mi moramo tako ravnati, kakor bi od nas kdo na sredi kaj iskal. Temno je že tako, da je z drevesa pač izpoznati postavo, drugega pa nič. Daj sem tvoj oprsnik pa tvojo kapo, Pepo, boš videl!«

Rdoles potegne viličasto vejo iz ogradbe, dene oprsnik črez njo, natakne kapo na vrh, ter porine to postavo proti sredi otoka. Mahoma se zabliska s trepetlike, krogla udari blizu postave, vendar pusti Rdoles, da pade.

Zmagodobitni krik se razlega po trepetliki.

»Že dobro, rdeči moj brat! Dva izmed nas sta že šla iz površja; pridite še po tretjega... Ko bi bil junak boljši strelec, ko bi ne bil že gost mrak, bi pač ne bilo smeti kaj takega se podstopiti, ker je pa… no, Fabij, daj sem svoj klobuk!«

Kanadčan dobi klobuk. Da sta ona dva njegov namen slutila, gotovo bi mu ga bila prečila. Orlun

se smeje tiho za-se, dene klobuk na glavo, ki mu je bil veliko premajhen, česar pa okraji niso dali izpoznati, vzravna se, ko je mislil, da je mož na trepetliki puško že nabasal, da se mu nekoliko pokaže. Pepo vzklikne strahu, kteri krik pa je zadušil dvakratni pok, eden s trepetlike in drugi sem od brega ter potegne Rdolesa nazaj.

»Santa Laureta, kaj ti je palo v glavo?«

»Kaj mi je palo v glavo? Zdaj mi ne bo nič več, kajti rdečokožniki mislijo, da so nas popihali vse tri. Je-li čuješ, kako ti satani ukajo in rjovejo? Seveda, merili so bolje, nego sem bil mislil : ena krogla mi je šla v rokav, druga pa, kakor vidiš, skozi klobukov okraj!«

Fabij je bil še bled od strahu, vendar si ni upal ničesar očitati predrznemu možu. Rdoles se malo otrese ter reče:

»Le pazite. Zdaj se bo vsula na nas prava toča samih puščic in krogel. Poznam te ljudi, ki bodo zdaj lepo sklenili, naša trupla do mrtvega postreljati.«

Prav je govoril Rdoles, ker zdaj so jeli Indijani streljati na otok, in to je trpelo skoro celo minuto. Puščice so švigale semtertja, krogle so odbijale kosce od debel in vej, pa nobenega teh treh mož niso zadele.

»Jeli ste videli? Zdaj bodo molčali, dokler mesec ne stopi nad vrhove dreves. To se bo zgodilo v treh četrt urah, in dotlej jim moremo pripraviti, česar potrebujejo.«

Po reki se je bilo tako stemnilo, da z brega ni bilo moči razločiti najmanjše stvari na otoku. Mesec, ki je bil že zgodaj na nebu in ki se je zdaj

vzdigal za drevesi in grmovje na bregu, je lovcem omogočal, da so mogli natanko razločevati stvari na bregu.

Lovci si narežejo ob robu otokovem suhega trsja, zmotajo ga, v obliko glavi podobno, ter napravijo s svojo obleko tri trupla, dejavši jih na travo, kakor bi bili mrtveci.

Mesec se vzdiga višje ter obliva s svojo mrlečo svetlobo plavni otok. Z dreves je moral vsakdo te podobe imeti za človeške postave. Lovci pa so med tem. ležali za svojo ogradino, čakajoči kaj pride.

»Ali ne lazi tamle nekdo na vrbo?« vpraša Pepo,

»Da,« odgovori Fabij, »tako lepo bi ga bilo na muho vzeti, pa mu zrna pod kožo zapoditi, ko bi ne imeli drugih namer!«

»Le pustita jih, naj lezejo gori. Bodo že še tudi doli prišli!«

Z največjo opreznostjo se je vzpenjal Indijanec od veje do veje, dokler ni dosegel potrebne visočine, s ktere je mogel pregledati plavajoči otok. Tam je počenil na debelo vejo ter oprezno glavo, pomolil iz vejevja. Ugledavši na tleh ležeče navidezne mrliče, kakor je bilo videti, ni bil iznenaden, Vendar je domneval, da bi utegnila biti še kaka zvijača, kajti ona trupla se mu niso zdela nič kaj človeška, ali saj ne popolnoma mrtva. Zato se Apač smelo s celim telesom premakne ter nastavi puško, na to odstavi cev svojega orožja in zopet pomeri. To pregibanje nekolikokrat poskušivši, se je uveril povsem, da so le mrliči na otoku. Mislil je, da bi bili prav gotovo nanj streljali, ko bi bil še kteri živ, in to svoje veselje naznanil je z glasnim zmagovitim krikom.

»Aha, riba prijema!« smeji se Rdoles. »Črnotič sam je, ki bode gotovo obiskal bele svoje brate.«

»Z drevesa pleza!« pripomni Fabij.

Med tem so morali pa Indijani vendar še nekoliko sumiti, kajti nastala je dolga tihota, da se ni čulo ne bev ne mev.

»Strašno radi bi imeli naše oglavine, pa si prav še ne upajo,« pripomni Pepo, zdehljaj od dolgega časa pritajivši. »Santa Laureta, meni se je začelo zdehati, pa spanec me lomi kakor v Elančovih, kjer sem na tak način izgubil krasno službo!«

Toliko da je šepnil te besede, prikaže se na obrežju Indijan, kteremu je hitro sledil drugi in v kratkem je bilo naštetih deset postav, ki so počasi stopale v vodo.

»Brodili bodo, če jih dobro poznam, drugi za drugim,« šepeče Rdoles. »Ti Fabij, vzemi si druzega ; Pepo, ti meri v sredo, jaz bom pa predzadnjemu dal njegov delež. Tako nas ne bodo mogli, ker bodo po presledkih ločeni narazen, naenkrat navrtati, in potem bomo Iaglje ž njimi pri kraju. Boj bode, mož proti možu.«

Vojak visoke rasti je prvi, Črnotič je. Drugi mu. sledé, a s toliko oglednostjo, da njihova kretanja v vodi ne delajo niti najmanjšega šuma.

Glavar dospe do one globočine, ki ga je primorala splavati. Tri zaveslave so ga mogle k otoku prignati.

»Ogenj!« zagrmi [Kanadčanov] glas.

Lovci se vzravnajo, ob [jednem] počijo trije streli in trije Indijanci izginejo pod vodo.

Pepo in Rdoles hitro vržeta puške za sabo, ter čakata boja, mož proti možu: toda Črnotič,

čuvši pok strelov, se je bil potopil, in njegovi ljudje planejo z besno naglostjo po vodi na obrežje.

Pepo opazi v neki daljavi neko črno, vznak plavajoče truplo, ki se je od vode gnati dalo k obrežju.

»Don Fabij, za božjo voljo, mojo puško simkaj! Črnotič je, ki se mrtvega dela, ter se pusti od vode naprej nesti!«

Pepo vzame karabinko iz mladeničevih rok ter pravi mereč:

»Zdaj bo moj rdeči brat plačal oglavek našega belega sina! Treskavec boječega Apača ne bo umoril, temuč vzel mu le moč roke, ktero je vzdignil proti knezom travane!«

Mahoma se glavarjevo truplo potopi, ali se glava zopet na površini pokaže, zrak udihavat in zdajci mu zdrobi težka krogla [medvedomorca] desno pleče.

Tudi Rdoles je bil prijel za svojo puško. Videl je namreč, da se eden ubeglih bliža bregu skozi grmovje, da bi glavarja sprejel, ter izproži. Divjak je plačal svojo neopreznost s smrtjo.

Kanadčanova nakana se ni povsem obnesla, ker so bili Apači pobegli, namestu na otok priplavali. A izmed deseterih so morali trije pustiti življenje, in glavar je bil zaznamovan za vselej. Od dvajset napadnikov je bilo dvanajst ustreljenih, napadanem pa se niti las ni skrivil. Tolik uspeh se je mogel posrečiti le tako slovitima možema, kakor Treskavcu pa Orlunu, ki sta s kadečima se puškama stala kakor preteča bogova maščevanja, kterima noben smrtnik uiti ne more.

»Kaj pa zdaj, Pepo?« vpraša Kanadčan.

»Najprej na suho, potem pa tjakaj!«

»Živelo jih je še ednajst in deset jih je šlo v vodo, kje je bil manjkajoči?« opazi Fabij.

»Pa res dete moje! Ali je na bregu stražil, ali je - - je-li ne čujete konjskega kopitanja? je, kakor sem hotel reči: odposlan je bil po pomoč. Zdaj ni nič, da bi šli tja. Pojdita, bomo kaj jedli; to je najbolje, kar moremo zdaj storiti!«

Posedejo ter povžijejo, okolico ostro motreči, majhno jestvino obstoječo iz mesa na solncu posušenega.

Brezglasna tišina vladala je na okolu kakor, da je tišina pred viharjem. Mesec se vzdiga višje; čas prehaja, in mesec jame že zapadati, in vendar tihote ne moti noben šum in iz nobenega znamenja ni moči izpoznati, da je človeško, sovražno bitje blizu.

Zdaj voda nemirno zavaloviči pod otokom. Pepo nastavi ušesa.

»Kaj je to? To gibanje ni od deročega toka reke. O tej uri, ponoči, ne hodijo ni konji ni bivoli na vodo se napajat.«

Ustavši se skloni, da bi pregledal reko gori in doli. Toda zgoraj in zdolaj otoka se je napravila gosta in neprevidna megla, ki jo dela hlad ameriških nočij, nastopajoč za gorečo dnevno vročino, iz pare, ki jo dajeta od vročega solnca pregreta zemlja in voda.

»Ne vidim nič razven megle,« dejal je Pepo hitro.

»Gibanje vode je lahko razlagati,« trdi Rdoles. »Ono kopitanje konjsko, ki smo je čuli, je bilo od prihajajočih divjakov Razdelili so se ter eno četo gori tu črez vodo poslali. Od todi valovičenje.«

Megla se zgoščuje vedno bolj ter lega z vodeno težo na plavski otok. Toliko da je bilo par korakov pred sabo razločiti. Prezebajoči lovci se zamotajo trdnejše v plašče in odidejo.

Sedaj se stresejo vsi trije naenkrat.

Na obojem obrežju se je ob enem vzdignilo tako silno, pretresljivo, dolgotranjo tuljenje, da se je razlegal tuleči odmev še po bregovih, ko so se bila usta, iz kterih je prihajalo, že zaprla.

»Santa Laureta, to je bila beseda. Tako polnoglasne jé ni slišati niti pod Puerto de Sol v Madridu.

»Kaj pa ti praviš nato, Fabij, otrok moj?« povprašuje Kanadčan. Fabij odgovarja Pepotu nenavadno mehkoglasno.

»Da Bog svojih ne zapusti!

»Prav tako, dečko! Obkoljeni smo sicer po obeh straneh, pa kadar bo mesec ves zapal, našel se bo način, da bomo to mišnico odprli.«

Tiha noč je, ali kaj je zopet to? V veliki daljavi se slišijo streli. Natanko je bilo moči prepoznati razne kalibre pušek. Streljanje traja; tam zunaj kje mora biti srdit boj.

»Mislim, da so Apači napadli taborišče don Arečizino,« de Rdoles.

»Privoščim mu, da bi mu ne šlo bolje nego li nam!« srdi se Pepo. »Ni misliti, da se bo branil tako hrabro, kakor smo se mi.«

Na bregu se sliši glas.

»Beli možje naj svoja ušesa odpro!«

»Črnotič je,« meni Pepo. »Glavar mora imeti veliko moči, da bolečino svoje rane tako premaguje, kakor bi se ponujal pripovedovati nam zgodbe!«

Res je bil Črnotič. Dal se je bil ovezati in dva vojaka sta ga držala.

»Čemu naj beli odpirajo ušesa?« izveduje Dormiljon Pepo.

»Možje od polnoči so hrabri in treba jim bode vse njih vrline. Hrabri sinovi Apačev napadajo ta trenotek bele od poldana. Zakaj ne ostanejo proti njim tudi možje od polnoči?«

»Ker se Orlun ne bojuje s Crnotičem.«

»Glavar Apačev neče več govoriti s Treskavcem, temuč z Orlunom s Snežnikov, s svojim belim bratom, imajočim moč medveda in glas groma.«

»Kaj hoče Črnotič od Orluna?« vpraša Kanadčan.

»Črnotič hoče slišati, kako ga Orlun prosi za svoje življenje, kajti ura je blizu, ko bo pal iz zraka dolu na zemljo.«

»Kdo ga bo vrgel na zemljo?«

»Apačeva roka.«

»Apačeva roka bo razdrobila kralja gozdov in kneza travan. Glavar Apačev hoče govoriti še s Pantrom-juga!«

»Tebe meri, Fabij!« reče Rdoles. »Vidiš, imaš tudi že ime!«

»Kaj hoče Apač od Pantra, ki ga bo raztrgal?« zakriči Fabij.

»Panter je mlad in lep. V njegovem srcu stoluje hrabrost in moč, toda smrt ga je prijela za kremplje in ujiti ji more le, če posluša glas, ki mu govori!«

»Panter ne vidi smrti pri sebi, ampak pri rdečih mačákih, ki ob vodi prežé in iz strahu črez vodo hrecajo. Kaj hoče glas povedati?

»Mladi Panter pridi k svojim rdečim prijateljem. Poišči si skvô med hčerami Apačev in postal bo

vojak in velik glavar, čigar glas bo odmeval po vseh vigvamih.«

"Santa Laureta, ta mrhač vam če žensko dobiti, sennor Fabij,« reče Pepo. »Namažite se s sajami in okrom, in potrdite, zakaj taka zveza se grofu Medijanskemu ne ponuja vsaki dan.«

Vkljub nevarnemu položaju, v kterem so lovci bili, se Fabij ne more zdržati smehu.

»Dovolita mi, da izgovorim še eno vprašanje. Če Panter-juga obljubi, da si bo poiskal rdečo skvô, kaj bo glavar Apačev potem storil z Orlunom pa s Treskavcem?«

»Umrla bosta. Črnotič bo odprl njijun drob, da vidi strah, ki v njima tiči. Če Panter ne pride, zadavil ga bo Crnotič z dvema prstoma, z njegove kože naredil sedlo za svojega bojnega konja, oglavek njegov pa dal za prebivališče mišem polja.«

»Pa naj Crnotič semkaj pride in svojih dveh prstov ne pozabi. Ali on se bo zbal treh belih glavarjev, pokazal jim hrbet s svojimi hrabrimi vojaki, kakor poprej. Trije beloličniki so požrli dvanajst njegovih sinov, Črnotiča ohromili, njim pa se niti las ni uzel. Če pride semkaj, bodo ga zdrobili, kožo mu bodo pustili, kajti oglavek Apača je kakor zajčevina; hraber vojak rajši pogine, kakor da bi se ž njim lepotičil.«

Po dolgem premolku reče Pepo: »Videli bomo, če bodo res dobili naš oglavek. Beg pod takimi okolnostmi ni boječnost, nego junaški čin. Preudarimo, poskusimo, če jim moremo plavaje oditi.«

»Vsakdo izmed nas se je učil vodo deliti. Poprej pa moramo še poskusiti, če mislijo na ta slučaj,« pridene Rdoles.

Mesec se je bil zdaj skril. Pokanje pušk v daljavi je prestalo, vladala je globoka tihota in temota je bila na okolu. Kanadčan potegne vrbovo deblo iz plava; grčasti konec tega debla je bil človeški glavi še precej podoben. Varno dene les na površino vode, in črna stvar splava polagoma po vodi.

Sapo pridrževaje so poslušali na najmanjši glas, ki bi znanil, da ta poskus so Indijani prenagli. Mnogo minut preteče, pa se ničesar ni čulo.

»Pojde, če oprezno plavamo in v daljših presledkih od todi odhajamo. Puške, strelivo, pa

Pepe se ustavi s svojim predlogom. Na bregu zagori ogenj, še eden, bolj doli tretji, četrti - - na drugi strani so isto tako plapolali štirje dobro kurjeni ognji ter so metali žar na reko, gosto meglo razsvetljujoči.

»Ta bo huda!« de Rdoles. »Kako pojdemo od todi?«

»Megle se bodo zgostile, oče, in suho kurivo mora hitro poiti, potem izgubé ognji svojo svetlobo. Pa - - stojte, pokazal vam bom, kako se ogenj pomanjša!«

Skozi ozko odprtino megle je videl Indijanovo glavo, ki je na tleh ležé kuril prav pri otoku. Vzdigne puško. Veter potegne, odprtina se zopet naredi, strel poči, in mnogoglasno upitje je kazalo, da je dobro zadel svoj cilj.

V kratkem so vsi ognji izgubili svojo prejšnjo svetlobo.

»To je pomoglo!« de Rdoles. »Fabij, dečko moj, pri Marku Areljanu nisi bil v slabi šoli to ti morem pričati z najboljšo vestjo. Vkljub tem ognjem

se nam bo vendar sponeslo, po reki tako daleč plavati, da se varno moremo izkrcati. Ne misliš tudi ti tako, Pepo?«

»Če se megla zgosti, česar se je nadati. Kako bo pa s smodnikom in puškami? Včasih bomo trebali se potopiti!«

»Hm,« méni Fabij mišljevito, »morda ne bomo trebali niti plavati niti potapljati se.

Je-li niste opazili, da se je naš otok zdaj vzdigal, zdaj grezal, kadar so rdeči brodili po reki?«

»To smo vsi opazili!«

»Da se je v podstavi tresel in majal, ko smo nektere veje in debla trgali za gradbo?«

»Tudi to srno videli!«

»Mislim, ko bi se nam posrečilo, otok splavati, to bi«

»Santa Laureta,« seže mu Pepo v besedo, »kolika neumneža sva bila, Rdoles, da tega nisva poprej si namislila. Kaj bi res ne bilo mogoče otok odtrgati?«

»Tej nakani tudi jaz priglasujem, kajti Fabijeva misel nam bo rešilo. Otok se drži za korenino ali za kako steblo. Mora biti več let, kar tukaj stoji; tla, kakoršna so, dajo to domnevati. Voda je niže lesovje že vse pregnila in o tem se hočem zdaj prepričati.«

Rdoles stopi na rob otoka ter oprezno stopa v vodo.

Ostala dva nista brez nemira opazovala njegove naporne preiskave. Od časa do časa izgine pod površino reke kakor tonovka, na straneh ladije iskajoč zev, ki bi jo mogla z vodo napolniti in potopiti. Naposled pride zopet na glavni otok.

»No, ali nas mnoga sidra drže?« spregovori Pepo.

»Kakor mislim, pojde vse dobro. Doslej vidim le eno sidro, ki otok drži. Le previdno moram delati, da cel ostane, če ne, pridemo iz dežja pod kap. Pred vsem moramo imeti pa krmilo. Voda ima prav nasprotne toke, in če tudi plava, ne moremo vsega dobiti v svojo oblast, moramo vendar kolikor mogoče malo od nje zaviseti.«

V prvih urah noči so Indijani lahko videli, kaj se godi. Čim bolj pa se je zgoščeval megleni zastor okolu otoka, tem bolj se je manjšal pas svetlobe. Naglo se megla tako zgosti, da bdeči rdečniki niso mogli več videti nasprotnega bregu in naposled izgine tudi otoček sam v megli.

Ni šuma ponočnega, da bi ušel Indijanovemu ušesu, in njegovemu paznemu očesu se ne odtegne lahko predmet, ki ga išče. Danes pa je megla zopet zrak polnila ter obenem očesu odmikala najbližnjo okolico. Le najbolj napeta pazljivost je mogla nekoliko nameščati ostrost čutov, po megli in nočni temoti zadržavanih.

Zaprtih očij in odprtih ušes stali so indijanski vojaki nepremakljivo pri svojih ognjih, izkušaje bdeči ostati, med tem ko je bila vsa priroda v globokem spanju. Zdaj pa zdaj vrže kteri vejo v ogenj, da ne ugasne ter se postavi zopet v svoje mirno, pazljivo držanje.

Tako je preteklo precej časa, v kterem ni bilo ničesar slišati razen oslabelega bobnenja daljnega vodopada tam gori in tihošepečega šumenja, od vode pregibanega ločja.

Mrzli ponočni zrak je podvojil bolečine glavarju in vsled tega tudi njegov srd. Svetloba ognja,

je gorečega poleg drevesa, na čigar deblo je slonel, osvetljevala mu je ostro rezane poteze obraza, vsled

krvne izgube pobledelega.

Začne šumeti v bližnji grmičevini. Mlad Indijan stoji pred glavarjem. Ves je oblit s krvjo; prsi se mu dvigajo visoko in nosnice so mu razširjene, znamenje, da je dolgo in hitro letel - -

»Kaj hočeš? Pošilja te glavar? Mora biti nekaj, važnega, da pošlje najhitrejšega tekuna našega rodu!«

»Leopard ne pošilja več tekunov. Nož belega priril mu je do srca, in šel je za klicem Manitovljevim v večne travane!«

»Tamkaj bo vesel, ker je umrl ko zmagovalec,« odgovori Črnotič, svojo radovednost premagovaje.

»Ko zmaganec je pal na tla. Možje apački so bežali. Njih vodje in petdeset slovečih vojakov leži na bojnem polju.«

Ni manjkalo dosti in glavar bi bil o tej vesti kvišku planil, vkljub pekoči bolečini svoje rane. Trebal je nekoliko trenotkov, da je zadobil notranji mir. Na to vpraša resno in mrzlo:

»Kdo te pošilja?«

»Vojaki, ki trebajo vodje, da se maščujejo. Črnotič je bil doslej glava enemu rodu, zdaj pa je glava celemu narodu.«

V očeh ranjenca se posveti ponos in zadovoljnost. Po eni strani se mu je pomnožila moč, po drugi strani pa je pokazalo pretrpljeno pobitje

ostalih štirih glavarjev modrost njegovega sveta, ki ga jim je bil danes dajal.

»Antilopa, tekun, ima jelenove noge in misel lisice. On, čuj iz ust svojega glavarja povest boja proti kraljem gozdov in knezom travane!«

Tekun se nakloni, ponosen na to blagovoljnost.

Glavar mu vse pove zaporedoma. Ko je bil končal, pobesi Antilopa pogled. Premišljuje. Čez nekaj časa vzdigne glavo.

»Tihota noči mi je govorila. Preden more Črnotič velikrat sto našteti, bodo bledoličniki v njegovi oblasti.«

»Je-li morejo moji vojaki hoditi po vodi kakor po kopnem?«

»Ne. Morejo pa ogenj poslati na otok, ki naj ga požre, a bele može prisili na breg.«

Glavar pogleda iznenaden svetodajalca ter dé: »Rekel sem: Antilopa, tekun, imade lisičje misli«.

»Je-li sme storiti, kar je rekel?«

»Pojdi, pa stori!«

Tekun se obrne ter izgine v megli.

Megla se je bila tako zgostila, da ni bilo moči niti dva koraka videti pred seboj. Kakor je bil majhin otok, sedanji stanovniki ga pregledati niso mogli. Z velikim naporom je bil Kanadčan izvlekel dolgo mlado deblo iz zveriženega lesovja, veje od njega odstranil in s Fabijanovim lasom je bil deblu na vrh pritrdil svoj plašč.

»Tako, zdaj imamo krmilo, ki ne bo delalo niti najmanjšega šuma. Zdaj postavimo še rogla za vilice, v kterih se bo gibalo, in potem splavamo.«

Rdoles je bil še na delu, ko se vdrugo oglasi glavarjev glas.

»Je-li uho belih mož odprto, da slišijo besede Črnotičeve, glavarja Apačev?«

»Hočemo li, Rdoles, še par besedi izpregovoriti s tem nemarnežem?« vpraša Pepo.

»Le; jaz nimam časa!«

»Kaj hoče veliki glavar od lovcev s Snežnikov?«

»Trije bledoličniki naj si zapojó mrtvaško pesem, kajti preden jo izvršé, bodo v rokah mojih vojakov.«

»Tristo takih!« meni Rdoles. »Nekaj naklepajo«.

»Kralji gozdov ne pojó drugače nego le s puškami,« odvrne Dormiljon glasno. »Apači poznajo to popevanje!«

»Ne bo se več glasilo. Beli vojaki naj semkaj pridejo, da jih ne prisilimo. Apačevo srce je usmiljeno. Dobili bodo odpuščanje.«

»Knezi travane ne občijo z možmi, kterih hrbet so videli v boju. Eden izmed njih velja več nego tisoč Apačev. Ako pa hočejo rdeči možje milosti prositi, naj oni sem pridejo!«

»Apačev nož bo vzel Treskavcu nos, da bo zopet slišal, kar se mu govori. Roka rdečih vojakov je močna; zdrobila ga bo!«

»Glavar Apačev bo sedel v vigvamu svoje skvô in starim babam pravil, da knezi travan ga zasmehujejo. Tresk je hitrejši nego misel ter uniči vse, kamor zadene. Nihče ga ne more zagrabiti!«

»Apač ga bo zagrabil. Govoril sem!«

»Ah! kaj je to?« dé Rdoles, gori po reki pokazavši. »Otok hočejo zažgati!«

Megla je bila zdaj tako debela, prijetljiva, rokotipna, da z otoka ni bilo več moči videti ognjev na obrežju. Sredina reke je bila v globoki senci, v kteri se je vzdigala lučica, vekšajoča se od hipa do hipa ter plavnemu otoku se bližajoča.

»Napravili so zažigalko, vedoči, da vsekako jo mora tok prignati na otok ter ga užgati. Lopovi ! Ni slaba misel, da bi nas skozi ogenj pognali v vodo, potem pa na breg,« reče Pepo.

»Delali so svoj naklep in svoj poštev, ničesar ne vedoči o našem krmilu.«

»Kako to« vpraša Fabij.

»Zažigalka, priševša blizu otoka, ga bo razsvetljevala. To jim bo dovoljevalo, nas s svojimi loki in puškami tako v očeh držati, da se bomo skrivati morali in ničesar storiti, da bi se branili. Krmilo je dolgo; ono nas bo rešilo.«

»Ali moreš sam opravljati vse? Rdoles!«

»Da,« odgovarja Rdoles iz roba na zdoljnem otokovem koncu veje potegovaje, da bi si v naglici na gorenjem koncu naredil majhino zgradbo.

»Pa daj sem tvojo puško. Pojdite, sennor Fabij, priložnost bova imela parkrat dobro pogoditi, vi le enkrat ustrelite. Drugo bom sam oskrbljeval, vi le nabijajte puške!«

Splazita se za rob ter se postavita za strel.

Zažigalka prihaja sicer počasno ali stanovitno in zmeraj bližje. Sestavljena je iz smolovnega lesa, čigar glasno prasketanje je zdaj natanko razločiti. Ker je precejšnjega obsega, je delala plamen, obojna brega ukljub megli jako razsvetljujoča, in da je dobro izpoznati sence na bregovih stoječih Indijanov.

Uspeha so si tako gotovi ter si mislijo lovce v toliki zmešnjavi, trepetu, neodločnosti, da nevarnosti za-sé niti ne slutijo, meneči, da je odveč skrivati se, in ne videti igrokaza, v kterem se je imelo vršiti uničevanje male prirodne trdnjavice.

Rdoles leži za vejevjem, skozi ktero je krmilo narobe uteknol, zadetja zažigalke z napetimi mišicami pričakovaje. Videl je natanko nje sestavo. Dva drevesna vrhova, drugi k drugemu privezana nosila sta plast zelene trave, na kteri je bilo

nasute mnogo suhe smolene lesovine in zažgave. Zadevši se ob otok, morala je goreča ta grmada izgubiti ravnotežje, in pasti na otok, na kterem. je bilo toliko suhljadi, da je moral v malo trenotkih s plamenom zagoreti.

»Zdaj je dosti svetlo tam preko. Nanje!« poveljuje Pepo.

Dva strela počita.

»Zadeta! Dva sta se zvalila!«

Ko leže Fabij vznak, da puško nabije, ustreli Pepo s tretjo.

»Trije!« oglasi se, svoje žrtve štejoč.

Indijani, ta nepričakovani napad videvši umaknejo se, kolikor mogoče nazaj. Toda luč zažigalke, združena s svetlobo njih lastnih indijanskih ognjev, razsvetljevala je tolikanj natanko najmanjše predmete, da je bil vsaki Indijan bolj ko opoldne razpoznati. Temne postave Indijanov so bile vidljive celó izza grmovji, za ktera so se bili poskrili.

Fabij ni mogel dosti hitro nabijati pušek.

»Štiri! Hitrejše, sennor Fabij! Da imam le pet minut časa, bosta izginole kar dve dvanajstorice rdečokožnikov - - Pet!«

Zdajci se otok jako potrese. Zažigalka je bila na krmilo zadela. Omahuje, pa se vendar obdrži v ravnotežju, ker je bil Rdoles malo odjenjal, potem pa jo z veslom počasi odrival, da mirno splava mimo otoka dolu po roki.

Nevihta pušic in krogel se je usula na plavni otok, ko ga je zažigalka razsvetljevala, ki pa ni prizadela niti najmanjšega kvara.

»Sest!« šteje Pepo.

Ko je zažigalka mimo prihajala, moral je malo prenehati, je pa potem meril s toliko večjo gorečnostjo. Fabij vidi, da svetloba pojema; moral je kratko svetlobo porabiti. Obrne se, vstane, ter pomakne ravno nabito puško skozi ogradbo.

»Sedem!« dé Pepo vzraščen.

»Osem!« klikne sledovnik.

»Santa Laureta, zdaj je proč! Ta lepa luč ni mogla vzdržati še nekaj minut? Vraga, ti Apači bodo še črez petsto let mislili na kneze travan, ki so trije toliko število domačinov poslali v večne gozdove. Gremo za palivko?«

»Ne. Moramo počakati. Pridemo v njen svit, ko bi ji mahoma sledili.«

»Ali pa bi mogla ob breg zadeti,« meni Fabij, »zažgati ga in naš pot izdati«.

»Tega se ni bati. Rdeči bi ogenj takoj ugasnili, da bi sami ne bili v nevarnosti.«

Takrat divjaki niso zatuljevali kakor navadno. Njih razjarjenost je pač dospela do stopnje, kjer umolkne, a je toliko pogubnejša. Njih pazljivost se pomnoži, ko se je bilo zopet temnilo kakor poprej.

Dobre četrt ure je bilo preteklo, ko se Rdoles pripravlja, da pojde zopet v vodo.

»Zdaj bo čas. Veslati ne smemo, z majhno hitrostjo vode bomo pa le počasi napredovali. Če pa dalje čakamo, zgodi se lahko, da bomo o jutranji gori še v obsegu divjakov.«

Gre pod vodo. Na krožcih, okolu otoka se kažočih, je bilo poznati, da dela. Plavni otok se je tresel kakor čoln sredi votlega morja. Čutiti je bilo, da velikan poskuša neki zadnji siloviti napor. Fabiju je bilo nekaj hipov tesno pri srcu, mislečemu,

da Rdoles se morda s smrtjo bori, zdajci se sliši molklo zaškrtanje, kakor če ladja ob skalo zadene.

Isti trenotek se pokaže Kanadčan na površini vode, s kapljajočimi lasmi in z rdečim obrazom. Z enim skokom je na otoku. Otok se začne počasno vrteti okolu sebe, potem pa gladko splava po reki. Močna korenina, ki je globoko segala v strugo, je bila zlomljena.

»Hvala Bogu!« pravi Rdoles, pogledši svoje žilave roke. »To je bil strašanski napor!«

»Zdaj se gibljemo ter plavamo od večnih lovišč teh rdečokožnih grdežev proč!« dostavi Pepo, pomagaje mu krmiti in plavu dajati ravni tek. Plav se je še precej pokoril veslu, in tako odhaja dalje.

Če so ostali na sredi reke, ni se jim bilo bati odkritim biti, razen ko bi jih izdala neprevidena okolnost. Ti trije možje so se držali tako mirno, da je bila na okoli največja tihota. V tem preide precej časa. Zdaj se prikaže pred njimi luč zmeraj večja, in kakor je bilo videti, goreča na sredi vode.

»Santa Laureta! kaj je pa to?« vpraša Pepo.

»Zažigalka pač ne more biti!« pravi Fabij.

Rdoles ne odgovori ničesar. Nepremakljivo je zrl v ta nesrečni ogenj, in veslal počasi dalje

»Stražni ogenj je na bregu,« odloči na to.

»Pa vendar na sredi reke gori,« odvrne Fabij.

»Reka dela oster ovinek!«

»Drži se na sredi,« pripomni Pepo. Če ne pridemo prav k bregu in k ognju.«

»Deročnost je tolika, da se moram napol upirati, če nečem vesla zlomiti ali pa raztrgati plavu.«

Ogenj, ki je bil skozi meglo videti prav slab, je vidoma rastel, ter razsvetljeval indijanskega stražnika, v vojni opravi strašnega, nepremakljivo pokonci stoječega.

Dolga bizonova griva pokrivala je glavo Indijanu, nad ktero se je zibalo presno okrasje kakor peresnina nad rimsko čelado.

K sreči je bila megla predebela, da bi bil Apač, le skozi ogenj vidljiv, opazil črno tvar otokovo. lahno kakor morska ptica plavajočo po reki.

Zdaj vzdigne divjak povešeno glavo, kakor bi mu bil nagon povedal, da smelost in spretnost sovražnikov bi mu utegnila ukaniti pazljivost.

»Pa ne da bi kaj sumnjal ta zverinež?« dé Kanadčan.

»Ah, puška je preglasna. Ko bi imel samo lok pa strelico, mahoma bi se požuril, da bi tega bizona poslal na drugi svet, tam naj straži, dokler se mu ljubi.«

Indijan utakne kopje v zemljo, nagne se s truplom naprej, drži roki nad očmi, da bi bolje videl.

Bežočim je srce tolklo skoraj slišljivo, celé dihati si niso upali. Če jih divjak zasači, izgubljeni so.

Indijanec, kakor divja zver, ležeča na preži, lice pokrito z dolgo bizonovo dlako, je bil grozno grd pogledati. Človek navadnega srca bi bil zatrepetal, pogledavši ga.

»Ali nas ni opazil, ta peklenec? poizveduje Pepo.

»Ne še, pa nas bo, če - - ah - - hvala Bogu, zdaj se vrtimo. Če si hočeš to studno obličje zapamtiti za poznejše čase, Pepo, le pogledi si ga še enkrat, kajti megla ti ga bo takoj zakrila.«

Res pojenjuje luč za njimi prav tako, kakor je rasla pred njimi; odslej so mirno brodarili, nič posebnega ne opazivši.

»To je bil najskrajni stražni ogenj,« pravi Rdoles. »Pepo, dobi si par krepkih vej; zdaj bi mogli plavanje z vesli podvojiti.«

Pepo stori. Plav se giblje pod naporom treh mož s hitrostjo, ktere bi mu pri njegovi sestavi ne bilo prisojati.

Zdani se.

»Zdaj se moramo izkrcati,« dé Kanadčan, »potem pa gledati, da jo brž mahnemo naprej.«

»Pa se ustavimo, kjer se ti zdi,« odgovori Pepo. »Od ondot pojdemo peš poleg reke, da Indijanom zakrijemo naš sled. Menite li, don Fabij, da imamo še daleč do Zlate doline?«

»Saj ste videli sobice zahajati za »meglenimi gorami,« ki jo zakrivajo. Do nje imamo k večjemu nekaj ur hoda, po načrtu, ki ga imam.«

Rdoles da plavu, od drugih dveh pomagan, mér proti bregu. V kratkem zadene tako močno v obalo, da plavajoči otok jako dregne. Skočijo na suho.

Kanadčan sname lisičjo kučmo z glave.

»Ljubi moj Bog, hvalim te, da me oveseljuješ, da vidim rešena, ki ju na svetu imam: Fabija, pa svojega starega tovariša v boju in nevarnosti!«

Rekši podade obema roke.

»Santa Laureta, starina, prav delaš, da Bogu hvalo daješ za to čudovito rešitev!« odgovori Pepo globoko ginjen. »Še nikdar nikoli nisva bila v tako grdi zadregi, kakor je bila ta, in če bom imel srečo, da srečam don Črnotiča in njegove, gotovo mu bom hvaležen.«

»Zdaj pa le naprej!« sili Fabij.

»Stoj, otrok moj. Poprej imamo izvesti vodila previdnosti. Plav, tolikanj nam koristen, bomo reki prepustili, raztrgavši ga, da Indijani ne bodo našli nobenega sledú po njem."

Trije tovariši se spravijo na delo.

Debla, iz kterih je bil plav sestavljen, uzamejo narazen ter spustijo po reki. Takisto naredé z vejami, zemlja se razsede v vodi v kratkem ni bilo ničesar več od plava.

Na to si lovci prizadevajo kolikor mogoče odpraviti sledi stopinj in poteptano bilje poravnati.

»Tako!« sklene Pepo. »Zdaj smo povsem gotovi, moremo iti. Ne vem, kaj bi dal za to, ko bi mogel videti obraze rdečokožnikov, opazivših, da je otok izginol in da jim jo je Treskavec odnesel črez gore!«

Taborišče.

Odprava don Estevana de Arečiza se je bila utaborila ne daleč od Gile. Potujoča deset dni hoda, je plačala precej velik davek Indijanom in oviram puščavskim, to se pravi, izgubila je med potjo črez dvajset ljudij.

Vkljub temu oslabljenju so bile vendar razmere med belimi pustolovi pa med Indijani, pripravljenimi braniti svoj svet, skoro enake. Na obeh straneh so razvijali taisto prekanjenost; samogoltnost enih je bila v ravnotežju z nespravljivostjo drugih.

A navdušenost teh šestdeset mož nikakor ni bila tako ognjevita kakor oni dan, ko so med

grmenjem topov, z veselimi vzklici posadke in prebivalstva iz Tubaka odhajali polni zmagonadja.

Don Estevan, čudovito previden, ni opustil nobene potrebne naredbe. Doslej je pri sličnih odpravah delal vsakdo na svojo roko, zanašaje se gledé brambe le na-sé, na svoje orožje, na svojega konja. Španec ta je znal raznorodne te življe krotiti in k pokorščini siliti.

Vozove, ktere je bil kupil, služili so za prevozila in za branila. Tako so potovali, mislim, nekdaj narodi severa, hoteči preplaviti jug Evrope.

Don Arečiza je uvel ta način ravnanja iz Zveznih držav, kterih stanovniki, kakor je videti, so odrejeni za to, da obljudijo puščave ameriškega kopna ter podvržejo omiki. Njegovemu spretnemu in krepkemu vodstvu se je [posrečilo] , da je dalje prodrl v puščave ter v zemljo Apačev, nego li kterikoli pred njim.

Ko je bil don Estevan s Kučilom določil taborišče, izrekel je nado, da bonansa zdaj pač ne more daleč biti.

»Če me vse ne vara, mora biti vsekako prav blizu. Je-li mi dovolite,« Kučilo, »da okolico ogledam, med tem ko boste vi nadzorovali postavljanje tabora?«

»Idite, pa se ne izgubite in varujte se, da Indijanom v roke ne padete!«

Po licu Kučilovem se izprehaja neko posebno smehljanje.

»Ne bodite v skrbeh zaradi moje osebe, sennor Estevan. Belemu nasproti sem časih malo neroden, kadar imam opraviti z rdečimi vragi, ne izgreši se sunljej ne strel »

»Kakor tam, na pristavi ali pa tam, v gozdu!«

»Tiburcio,« odvrne Kučilo, »je bil sam tolikanj pameten, da je popravil moja pogreška tako, da morete zadovoljni biti. Kakošen je ta kraj, je prav mogoče, da izgrešim taborišče. Ali ne boste poskrbeli za kažipota?«

»Za kakošnega?«

»Dajte ognjem tako goreti, da bode dim natanko razločiti.«

»To bi le divjake privabilo!«

»Danes gotovo ne. Petro Diaz je res pravi hrust. Rdeče je z nekterimi dobro preudarjenimi kretaji tako premotil, da jim še na misel ne bo prišlo, nas tukaj poiskati.«

»Pod to predstavo izpolnujem vam željo, ki tirja od mene prav za prav veliko neprevidnost.«

Kučilo zasede svojega belanca ter odjaše.

»Da, da, ljubi moj don Arečiza, ali grof Antonio de Medijana, velika neprevidnost je, tak ogenj kuriti, pa Indijane vabiti,« dé Kučilo škodoželjno se smejaje, »Prav to, česar se vi bojite, jaz želim. Divjaki naj vidijo naš stan ter ga napadejo!«

Gredé se drži Kučilo smeri proti vzhodu.

Šestdeset mož! To jih je veliko preveč. Potemtakem se bonansa razdeli na premajhne deleže. Jaz bom skrbel za to, da bo največ teh lakomnežev travo grizlo. Kolikor več jih požrti indijanske krogle, toliko večja bo desetina, ki jo imam tirjati, in če divjaki pazljivi ne bodo, primoral jih bom sam, da bodo.«

Ni bil še jezdil pol ure po ravnoti, kar opazi razne sledi.

»To so Apači. Izpoznati jih je po kopitih njih konjev, ki so nepodkovani.«

Pazljivo preiskuje Kučilo te sledi,

»Prišli so od ondi, veliko jih je, črez sto mož. To bi bilo v pogin karavani in pa meni. Počakal bom, da bo tabor utrjen, potem odprava saj ne bo vsa ugonobljena.«

Skoči s konja, vrže se na tla. Z vzdigline, na kteri je ležal, mogel je razgledati okolico na vse strani ter se ni imel bati nikakega iznenadnega napada.

Kučilo je čakal dobro uro, potem zasede konja ter jezdi počasi in previdno po najdenem sledu.

Kjer je bil tabor, vzdigal se je visok bel dim.

»Aha, pri kovačiji so in pri kuhi! Ogradba je gotova in zdaj morem iti po divjake.«

Konja priganjaje k večji hitrosti, dospe brž na grič, s kterega je imel razgled, kakor ga je iskal. Indijane je videl pred sabo; ob enem so opazili njega ter zagnali strašansko rjutje.

Kakih dvajset Indijanov je videl, da hité proti reki. To je bil oni oddelek, ki je bil poslan proti trem lovcem na otoku. Drugi pa jo mahnejo za njim, kopja vihteči.

Kučilo obrne konja ter drči nazaj, vendar pa živali ni bolj gonil, kakor je bilo brezpogojno potrebno, da je imel precejšnjo prednost pred divjaki. Kar ničesar mu ni stalo do tega, da bi don Arečizo o pravem času izvestil o pretečem napadu. Tudi je vedel, da Indijani svoje napade najrajši podjemajo v temi in zatorej se ni čudil, da ga bolj ne preganjajo.

Ni bil še naredil, polovice svojega pota do taborišča, kar sliši strel tam ob reki, kteremu jih je v kratkem sledilo še več. Boj se je bil pričel med. divjaki in med posadko na otoku.

»Tiburcio,« odvrne Kučilo, »je bil sam tolikanj pameten, da je popravil moja pogreška tako, da morete zadovoljni biti. Kakošen je ta kraj, je prav mogoče, da izgrešim taborišče. Ali ne boste poskrbeli za kažipota?«

»Za kakošnega?«

»Dajte ognjem tako goreti, da bode dim natanko razločiti.«

»To bi le divjake privabilo!«

»Danes gotovo ne. Petro Diaz je res pravi hrust. Rdeče je z nekterimi dobro preudarjenimi kretaji tako premotil, da jim še na misel ne bo prišlo, nas tukaj poiskati.«

»Pod to predstavo izpolnujem vam željo, ki tirja od mene prav za prav veliko neprevidnost.«

Kučilo zasede svojega belanca ter odjaše.

»Da, da, ljubi moj don Arečiza, ali grof Antonio de Medijana, velika neprevidnost je, tak ogenj kuriti, pa Indijane vabiti,« dé Kučilo škodoželjno se smejaje, »Prav to, česar se vi bojite, jaz želim. Divjaki naj vidijo naš stan ter ga napadejo!«

Gredé se drži Kučilo smeri proti vzhodu.

Šestdeset mož! To jih je veliko preveč. Potemtakem se bonansa razdeli na premajhne deleže. Jaz bom skrbel za to, da bo največ teh lakomnežev travo grizlo. Kolikor več jih požrti indijanske krogle, toliko večja bo desetina, ki jo imam tirjati, in če divjaki pazljivi ne bodo, primoral jih bom sam, da bodo.«

Ni bil še jezdil pol ure po ravnoti, kar opazi razne sledi.

»To so Apači. Izpoznati jih je po kopitih njih konjev, ki so nepodkovani.«

Pazljivo preiskuje Kučilo te sledi,

»Prišli so od ondi, veliko jih je, črez sto mož. To bi bilo v pogin karavani in pa meni. Počakal bom, da bo tabor utrjen, potem odprava saj ne bo vsa ugonobljena.«

Skoči s konja, vrže se na tla. Z vzdigline, na kteri je ležal, mogel je razgledati okolico na vse strani ter se ni imel bati nikakega iznenadnega napada.

Kučilo je čakal dobro uro, potem zasede konja ter jezdi počasi in previdno po najdenem sledu.

Kjer je bil tabor, vzdigal se je visok bel dim.

»Aha, pri kovačiji so in pri kuhi! Ogradba je gotova in zdaj morem iti po divjake.«

Konja priganjaje k večji hitrosti, dospe brž na grič, s kterega je imel razgled, kakor ga je iskal. Indijane je videl pred sabo; ob enem so opazili njega ter zagnali strašansko rjutje.

Kakih dvajset Indijanov je videl, da hité proti reki. To je bil oni oddelek, ki je bil poslan proti trem lovcem na otoku. Drugi pa jo mahnejo za njim, kopja vihteči.

Kučilo obrne konja ter drči nazaj, vendar pa živali ni bolj gonil, kakor je bilo brezpogojno potrebno, da je imel precejšnjo prednost pred divjaki. Kar ničesar mu ni stalo do tega, da bi don Arečizo o pravem času izvestil o pretečem napadu. Tudi je vedel, da Indijani svoje napade najrajši podjemajo v temi in zatorej se ni čudil, da ga bolj ne preganjajo.

Ni bil še naredil, polovice svojega pota do taborišča, kar sliši strel tam ob reki, kteremu jih je v kratkem sledilo še več. Boj se je bil pričel med. divjaki in med posadko na otoku.

Prestrašen obstoji. Mogel pa je postati, ne da bi v nevarnost postavljal svojo osebo, ker so obstali tudi Indijani. Kdo bi mogel biti, ki tam strelja? Ne uspeva, da bi si odgovoril na to vprašanje. Samemu sebi ni videl nikakoršne nevarnosti, in torej sklene, da poprej dalje ne potuje, preden ga preganjanje Apačev na to ne primora.

Tudi v taboru so čutili strel, ter menili to in ono.

Don Estevan je dolgo čakal vrnotja Kučilovega zastonj. Ker ga še ni bilo, odpravi poslanca za njim, ki so ga pa divjaki zasačili in pred očmi Rdolesovimi, Pepovimi, Fabijevimi oglavokožili, zadavivši ga.

Vodja odprave, don Estevan, ni imel niti najmanjšega povoda še dalje upati svojemu poprejšnemu pomorščaku, Kučilu. Po zrelem preudarku je načelnik odprave izprevidel, da Kučilo, prav za prav ni imel nikakoršnega uzroka, da se je oddaljil od taborišča. Kučilo je poznal kraj, kjer je bilo iskati bonanse, gotovo tako dobro, da mu pač ni bilo treba iskati, priševšemu do njega. Don. Arečiza je tudi uvidel, da zahtev, naj se kuri visok dimeč ogenj, je prav čuden in zaradi tega se ni mogel iznebiti neke skrivne bojazni.

Mračiti se je pričelo.

Rdeči oblaki so na zapadu kazali še ognjeni solnčni sled. Zemlja se je pričela ohlajevati. Kolikor bolj so na zapadu žareli zadnji odsviti, toliko bolj je svetil vzhajajoči mesečni srp, čigar svetloba je tabor res čarobno oblivala.

Na griču, ki je tabor gospodaril, vzdigal se je šotor vodje s svojo modro zastavo in zlatimi zvezdami,

podobnimi zvezdam na nebeškem svodu. Slaba luč, skozi platno mrleča, je kazala, da vodja bdi za vse.

Ogenj, kteremu ognjišče je bila jama v zemljo izkopana, širil je po tleh rdečkasto svetlobo.

Za slučaj, da bi bili napadeni po noči, so stale v določenih daljavah skladavnice suhljadi, ktere je bilo moči ob enem zažgati, in ktere bi le mogle s svojo lučjo nameščevati dnevno svetlobo.

Skupine pustolovnikov, ali na tleh ležečih ali večerjo si pripravljajočih, so stale med konji in tovorno živino, ki je iz prstov zobala koruzo. Brezskrbnost, vladajoča pri teh družbah, je očitovala, da se možje gledé obrambe povse zanašajo na čujočnost svojega glavarja.

Na vznožju šotorovem sedel je človek, ki ga spoznamo Oročeja. Njegovi dolgi lasje, njegova mandolina, v kteri se je tako veličastno zavil, ne puščajo, da bi se motili o njegovi osebini.

Onstran zagradbe so mesečni žarki srebrili ravnino, po kteri so kaktusi pa nopálovke delale ogromne sence. Nočna zvezdina je prežarjala meglo, zapadno od tabora pogorske rti na obzorju pokrivajočo. Osvetljevala je straže, ki so s karabinkami v rokah hodile opaževaje semtertja,

Med možmi, najbližje pri vozeh ležečimi, bil je Benito, stari Arečizin služabnik, Baraha in Petro Diaz. Pogovarjali so se o vsakovrstnih doživljajih.

Diaz ustane, kajti živali so jele vznemirjati se. Baraha, kterega so poročila starega pastirja strašile in obenem očarovale, je šel za njim. Zlezeta izpod vozov vun ter stopita pred ogradbo.

Nič ne kaže, da bi bila blizu nevarnost. Jezdec, ki je bil za stražnika izpostavljen, prijaha memo.

»Je-li niste nič sumljivega opazili?« praša ga Benito.

»Ne. Ali poprej sem menil, da slišim kopitanje konjsko, prihajajoče blizu iz te dolinice, tam-le, vendar je vse mirno ostalo, jaz sem se pač motil.«

Benito in Baraha se vrneta na svoja mesta, da svojo zabavo nadaljujeta. Benito ni bil videti vznepokojen; živali pa je natanko motril, in brž je imel zopet povod klicati: »Le poglejte, živali! Zopet so nehale jesti, zopet poslušajo.«

»Če le ne bodo zopet stresale pa sopihale,« pridene Baraha.

»Rdeči ti nemirneži se klatijo blizu okolu.«

Zdaj se sliši zvunaj naorožni klic. Zasopljen jezdec pridirja, v daljavi pa je slišati razgetanje in kopitanje konjsko.

»Kučilo je!« dé pastir.

»K orožju, k orožju!« vpije Kučilo, ter obenem streli skozi odprtino, ki so jo straže naredile v ogradbi.

Kakor bi mignil, je bil ves tabor na nogah. Zmešnjava, ktero je naredil Kučilov klic, trpela je nekoliko minut. Piramide karabink, ki so jih bili postavili, izginile so bliskoma. Konji in tovorna žival so stresavali in trepetali. Vlačile in natezale so, prav kakor v bližini tigra, jermena in vrvi, za ktere so bile privezane tako silovit in strašan je upliv, ki ga delajo ti sinovi pustinje celó na živali.

Vendar pa se zmešnjava brž poleže. Vsakdo stopi na mesto, ktero mu je bil načelnik že poprej odkazal v slučaju napada.

Baraba pa Benito sta bila prva, ki sta Kučila izpraševati jela.

»Je-li so Apači mnogoštevilni?« vpraša Baraha. Baraha še nikdar ni bil v boju. Strašno se je srdil,

ko bi kdaj zadel na ljudi, ki ujetnike svoje dalje mučijo nego li pet do šest minut.

»Nisem imel časa, da bi jih bil štel,« odgovori mu Kučilo. »Le toliko morem povedati, da niso več daleč od todi.«

Ne rekši besede več, gre po taboru ter naposled pristopi k don Estevanu pred vratmi svojega šotora stoječemu.

Bandit si daje pred njim povse zbegano lice. Dolge lase otrese si nazaj, kakor bi mu je bil veter na divjem lovu okolu glave oplel. Na to stopi v šotor kakor ves zasopljeni človek ter si s čela briše znoj, ki ga ni bilo.

Njegovo poročilo je bilo kratko: da je bil namreč na svoji izvedbi srečal skupino Indijanov, da je bil preganjan, da je ušel le imaje tako čilega konja.

»Zakaj jih pa niste na stranske poti zaveli?« praša Arečiza.

»Nisem mogel na to misliti, gledati sem moral le na svojo varnost, ker brez mene bonanse najti ne morete.«

Vodja se čudno nasmehne.

»Je-li mislite, da vas bom osvobodil boja, ki nas čaka?«

»Kakor se vam poljubi!«

»Kučilo, vi se boste bojevali; me razumete? Zlatišče bomo našli tudi brez vas; to vam zagotovim, in torej vam ni treba brzdati znane vaše hrabrosti. Ugenol sem vas. To vam bom dokazal s svojo besedo. Vi dobite, kakor pogojeno, desetino bonanse, toda le odštevši osemdeset gambusinov. Da vam ne postavim take meje, ne ostal bi, razun vas, nihče odprave. Zdaj odlazite!«

Gresta iz tabora. Mučilo gre škripaje na svoje mesto, Arečiza pa na griču ostane, da bi razgledal ravnoto od mesečine obsevano.

»Prižgite vse ognje. Gredó!« veli don Estevan.

Nekaj trenotkov po teh besedah je rdeča svetloba, skoro tako živahna kakor solnčna, preplavljala vse taborišče ter kazala zlatoželjne pustolove na njihovih mestih, stoječe poleg konjev, držeče puške v rokah. Konji so bili pripravljeni za slučaj, ko bi trebalo izpasti na sovražnika. Vse okolu je vladala tihota, imejoča nekaj groznega na sebi.

Stoglasno rjovenje se razlega izvunaj zágradbe.

Apači so bili opustili navadno svoje postopanje, namreč zasedni, skrivni, bliskoviti, ponočni napad. Gonili so svoje konje okolu taborišča med nepopisljivim tulenjem. Ognji so izdajali njih ostudno umazana lica. Dolgi lasje, v vetru plapolajoči, jermena njih oprave, ki so na njih semtertja se gonečih žvižgala kakor kače, način njih divjotnega kretanja, vse to je delalo, da so bili podobnejši demonom, baš kar iz peklenskih zatornic izpuščenim.

Med deležniki odprave pa jih je le malo bilo, ki niso imeli uzroka maščevati se nad Indijanci zaradi te ali one prizadete krivice. Nihče izmed njih pa ni toliko gorel maščevanja proti divjakom nego li Petro Diaz. Pogled njegovih smrtnih sovražnikov deloval je na njega takisto, kakor bakrenordeča barva na razjarjenega bika in le težko je krotil svoj črt. Le težko se je protivil izkušnjavi, da bi vun skočil, pa storil hrabro dejanje, kakor jih je več, ki so ime njegovo tako strašno naredila pri divjakih.

Gledé reda je bilo pa naravnost potrebno, da se brzda vsaki izgred, in zaradi tega je krotil svojo gorečo nepotrpežljivost.

Don Estevan je bil najboljše strelce razpostavil po griču zraven svojega šotora. Ognji so tako dobro svetili, da so mogli svoje sovražnike prav dobro pogajati, in pričakovati je bilo, da izvrstna porazstava karavane bo enaka s premočjo Indijanov.

Med tem so se bili divjaki s svojim ostrim očesom in po vesteh onih, ki so se najdalje drznili naprej, prepričali, da postavišče belih je utrjeno, kajti po prvem dražilnem tulenju je bilo opaziti nekako neodločnost med njimi, ki pa ni dolgo trpela.

Kričanje groznega zavijanja se ponavlja. Tla se tresejo pod valino konjev, bliskovito drkajočih, in zdajci je tabor sredi viharja in toče krogel, pušic, kamenov, napaden od nerazvrščene množice vojakov s plapolečimi lasmi, obdan od treh strani.

Z griča dolu se začne dobro vzdržavano streljanje. Oko, ako ga tjakaj obrneš, vidi neprestano izhajajoče dolge bliskove.

Med tem morilnim ognjem drčé konji brez gospodarja okolu po ravnini. Jezdeci se oslobojajo teže pod njimi palih živali. Apači so izkušali prelezti vozove, ali pa pod njimi se notri ukrasti. Beli tega ne puščajo. Tako se je unel hud boj, mož proti možu.

Petro Diaz, Benito, Baraha, Oročej stojé prav blizu skupaj. Zdaj se umikajo, da se izognejo dolgim kopjem svojih sovražnikov, zdaj silijo naprej, udarit in prebadat. Bojevaje se izpodbujajo ter včasih pogledajo na svojega vodjo.

Na Oročeja in Baraho deluje zlatoželjnost tako, kakor pri drugih dveh bojevitost. Benito se bori

kakor vitez starega veka, ki je takoj kakor je zgovoril udaril, Diaz molči ter povse natihoma divja med napadniki.

»Karamba,« upije Baraha, ki je bojujoč, dobil hrabrosti, »borim se za svojo kožo, kajti jaz ne uvidam, čemu naj se dam ubiti, preden sem dobil svoj delež bonanse, preden sem ga zaigral ali zapil!«

»Prav res,« pritrja mu Oročej, »kdor ima bonanso, je neranljiv, je celó nesmrten, kajti…«

Udar s kijem, ki mu pade na lobanjo, prisili ga, da umolkne. Zgrudi se na tla.

Indijanec, ki je bil mahnil po Oročeju, omahne ter se z roko oprime za soro, delečo bojnike. Diaz ga zgrabi za roko in oprvši se ob kolo, potegne ga s konja. Apaški vojak pade v tabor. Ni bil še priletel na tla, ko mu ostrorezni nož Mehikanov glavo odloči od trupla.

Ker so strelci, razstavljeni po griču, nekoristni postali - v gostem metežu so mogle njih krogle zadevati, to svojce, to Indijance — pridejo dolu ter se uvrstijo med bojevnike.

»Hola, tu prihaja nova moč,« klikne Benito. »Stojte, sennor Baraha, tukaj vas eden za vratom… Krenite!«

Indijanec je bil Baraho za vrat pograbil ter mu hotel nož potegniti skozi golt, pa je dobil od starega pastirja tak mahljaj s kopitom, da se je takoj sesél.

»Dajte mu zadnjo, dan Baraha. Med tem bom jaz… a? sennor Oročej, kaj ste se že zdramili? Kaj ne, kdor ima take kodre in tako debel klobuk, v kterem se je ugnezdil prah od tristo let, ta že lahko preboli mahljaj z makano.«

Don Estevan pa Kučilo stojita v kotu ogradbe ter odbijata ne manj silovit napad.

Don Estevan pogleduje, misleč na svojo osebne obrambo zakaj v takem slučaju se mora vodja tleči kakor prostak po vsi ogradbi. Pa le z veliko težo se slišijo v tolikem kriku in viku, prihajajočem od napadajočih in odbijajočih, njegova povelja. Več nego enkrat je njegova lahka angležka dvocevka, ktero je sukal hitro in ročno, odbila preteč nož, vzdignjeno širočko (široko sekiro), visoko zavihten kij od svojih. Hura, odgovarjajoči tolpi Apačev, pozdravljali so take njegove uspehe.

Poleg svojega, še povse osedlanega konja, kretanje svojega gospodarja premišljujočega, stal je Kučilo za don Estevanom in sicer, kar je bilo bolj preudarjeno kakor hrabro, kolikor mogoče daleč od rovališča. Videti mu je bilo, da zaskrbljenega očesa gleda srečo in nesrečo boja, kar se mahoma opoteče kakor smrtno ranjen umakne ter oddaljen od vozov na tla pade.

Ta namerljaj med bojem niso opazili. Le dva sta ga opazila: Kučilov konj pa don Estevan. Prvi gre za svojim gospodarjem ter napne nosnici, videvši češ ranjenca. Zadnji pa je bil že prej opazil umetnost banditovo, s ktero se je boju umikal ter reče mrzlo: »Imam strahopeteža manj!«

Nekaj hipov lezi Kučilo nepremakljivo. Na to počasi vzdiguje glavo ter ogleduje okolu. Trenotek zatem leži Kučilo že precej daleč od mesta, kjer je padel. Njegov konj je stopal za njim ter ga iznovič vohal. Da niso bili zdaj vsi deležniki odprave od sovražnikov preveč pritiskani, videli bi bili, kako se je valil proti nekemu kraju ogradbe, kjer ni bilo

Indijanov. Privalivši se tjakaj, čaka še en trenotek in naposled se izpod koles vozov izmuzne iz tabora.

Tam se vzravna ter trdno stopi na tla. Smehljaj poroganja in škodoželjnosti mu zleti po licu. Hrum in tema sta pospeševala njegovo početje.

Prav oprezno odpne verigi dveh vozov ter na ta način prehod naredi svojemu konju. Skoro ne doteknivši se stremen, puhne na konja, zbode ga z ostrogami ter izgine v daljavi.

Divjaki so bili namreč opazili po Kučilu narejeno predrtino ter so bili v tabor pridrli z zmagovitim tuljenjem, razlegajočim se daleč in strašno po stepi. Strašanski boj, mah na mah, človeško klanje, se je bilo pričelo; videti je bilo, da beli morajo skoraj podleči.

Po obeh straneh zagradbe ležalo je mnogoštevilno mrličev. Napol izgoreli povezi suhljadi so metali svojo rdečkasto luč po krvavem prizoru. Rjutje besnečih sovražnikov, psikanje strelic, pokanje strelov se je neprenehoma vrstilo, vmes pa so delovali v pogubljivi tihoti težki kiji in nožne osti. Poslikani obrazi divjih jezdecev so bili videti pri ognjevi luči še strašnejši. Zdelo se je, kakor da se beli bore z deročimi živalimi a ne z ljudmi.

Izvunaj pred zgradbo je bil boj opredeljen na posamne trope, znotraj zagradbe pa je vladala prehuda zmešnjava, metež teles, ki so se ali mogočno zadevala in zgrabljala, ali pa se z vso močjo in spretnostjo oklenjena držala. Videti je bilo, da zlatoiskalci morajo popadati, kajti le tam so bili oni na vrhu, kjer so se borili Diaz, Benito, Baraba, Oročej.

Tem štirim se je posrečilo, da so okolico svojo očistili rdečih, in zdaj obrnejo svojo pozornost drugim krajem tabora.

»Karamba, ta bo slaba!« zakliče Diaz prestrašen »V desetih minutah bo tabor rdečih lumpov, če ne borno delali s podvojeno močjo. Tamle, vidiš ga, cigana, to je Leopard! Poznam ga že precej časa, on mene tudi. Grem besedo ž njim izpregovorit!«

Diaz, strašni ta indijanomorec, se je doslej boril, kakor bi se bil igral, kajti na njegovem čelu ni bilo videti niti ene kaplje onega znoja, ki je drugim bojevnikom lica oblival. Dvignivši smrtonosni kij, ki ga je palemu divjaku na tleh uzel, dela si prostor.

»Le po njih, Benito, le po njih, če ne srno vsi izgubljeni.«

Rekši zavihti makano, suče jo v naglem vrtokrogu nad glavo ter plane v najhujši boj. Sovražnike drobeč si dela krvavo gaz do glavarja. Leopard ga vidi in izpozna.

»Diaz, lev!« zaupije glavar, ne hoté se nekoliko umeknivši.

»Da, Diaz je, puma, ki bo Leoparda raztrgal!« odgovori ta.

Idijanec izpodbode konja nad Diaza ter uzdigne, da bi ga udaril. Udar izpodleti, kajti Diaz je bil počenil ter se brž pokazal zopet za divjakovim konjem. Smelo skoči Diaz za glavarja na žival, prime sovražnika, po brezupešnem smehljaju skoro izsedlanega, za lase, vrže ga dolu ter mu nož posili v prsa, do ročaja.

Na to se dvigne Diaz na konja, zgrabi žival za uzdo, ter jo nažene, zmagovito zaupivši, v sredo divjakov, kterih je nekaj takoj v skoku pojezdil.

Strahovito divje túlenje je bil odgovor divjakov na ta zmagoviti klic in na smrt njih najslavniši glavarja.

»Sennor Baraha, je-li zdaj veste, kako upijejo, vpraša Benito, ki je tudi zagrabil in govoreč enega Indijana podrl. »Baraha, poiščite si še vi eno tako nakano. Pri bližnjem boju je tak buzdovan najboljše orodje, ki le more biti!«

»Dajte mi svojo, don Benito,« dé Baraha, »jaz nimam časa iskati si jo.«

»Nate jo! Jaz bom pa ono-le uzel!«

Poprej tako strašljivega Baraho, polotila se je bitevska mrzlica.

Oročej, mandolinar je storil tudi svojo dolžnost. Plaščevi ostanki so mu bili s pleč popadali, stari klobuk je bil že dolgo na tleh, pa eno opanko je izgubil, ko mu je bil Indijanec na nogo stopil; lasje so frketali po vetru, s kopitom svoje puške pa je mahal okolu sebe, kakor da bi hotel sam ugonobiti vse sovražnike.

Don Estevan pa je bil, vkljub slabemu stanju stvari, popolnoma hladnokrven. Njegova puška je pokala od minute do minute, vsak strel je Indijanca spravil iz življenja.

Kdor bi imel priliko, da bi bil te prizore le mirno opazoval, ne bil bi mogel očesa obrniti od Diaza. Mirni gledalec bi bil opazil takoj prvi hip, kako izvrstnega konja je podse dobil, s kterega ni šel. Divjake pojezdujoč, je gnal konja mednje, prispel do voza, kjer je bilo njegovo stališče, ter s kola potegnil meč, ki ga je bil tamkaj pustil. To je bila izvrstna toledska klina.

Ta meč je pil že kri marsikterega Indijana. Diaz se zaleti, zavihti ter udari med divjake, da jih razpodi. Klino vihteč je delal kakor besneči Roland. Dva še ostala glavarja, ktera je bilo poznati po njiju vojnem okrasju, sta brž pala pod njegovimi udarci, tako da v kratkem prevzame strah in trepet vse druge. Obrnejo se ter v divjem begu hité skozi predrtino, Diaz pa za njimi.

»Na konje! Za njimi!« kliče don Estevan.

Kdor ni bil ranjen zajaše bližnjega konja, ter dere za bežečimi divjaki.

Ko so se bili preganjalci povrnili, pokazalo se je, da so beli izgubili okolu trideset mož. Na to se zavezujejo, popravljajo poškodovano zagradbo, ter legajo, utrujeni od tolikega napora, izpostavivši potrebne straže.

Nočni mrak se umika jutranji svetlobi

bliža se dan.

Močnejši veter, ki veje pred solnčnim vshodom, raztrgal je na reki ležečo megleno odejo tu pa tam po nekterih krajih, toda na obrežju stražeči Indijani vendar še niso mogli otoka prav razločiti.

Mračni svit se čisti. Grmadne megle se vale kakor oblak prahu, ki ga vzdigajo noge bivolske črede. Solnce se vzdiga, parno zagrinjalo se trga, kakor bi vsaki dih jutranje sape en kos seboj odnašal.

Črnotič, to videvši, namreč da ni otoka, krikne ves osupnjen. Ta krik ni kazal, da prihaja iz človeškega grla.

Otok je izginil; kraj, kjer je stal še sinoči, je bil gladek kakor zrcalo. Niti en trst, ki je prej obdajal ta plavni otok, niti ena korenina, ki so ga držale, se zdaj ni kazala nad vodo.

Čuti, ki so ta hip pretresovali glavarju srce, bili so tolikanj siloviti, da se je vkljub svoji rani vzdignil brez tuje pomoči. Oko mu je bilo nenaravno razširjeno, lice njegovo bledo celo pod črtami njegove namazbe in pod naloženimi sloji okra.

Omahovaje se giblje k prvi straži ter vzdigne širočko. Vojak se ne makne. Stal je mirno s priklonjeno glavo, ves v položaju napeto prisluškujočega, kakor bi hotel s tem pokazati, da notri do tega nesrečnega trenotka ni prenehal zvesto bdeti.

Glavarjeva sekira je že padala, da prekolje Indijancu glavo, ko Antilopa prime Črnotiča za roko.

»Veliki vodja Apačev naj ne posluša glasov svoje srditosti. Noben vojak nima očij in ušes Manitovljevih, ki vse vidi in sliši. Hudobni duh, čigar otroci so beli, je uzel otok, toda Apači tega niso krivi!«

Dolgo trpeče tulenje, vzdigujoče se po obeh obrežjih, je naznanjalo, da so vsi Indijani opazili zmanjkanje otoka.

Črnotič, izdelan po prestalih naporih, srditosti in besnote ni mogel odgovoriti Antilopi. Rana se mu zopet odpre, in kri se ulije izpod oveze, z jermeni ovite. Trese se; kolena se mu ugibajo, Antilopa, tekun, ga mora na travo posaditi, kjer omedli.

Ko se glavar zave, je bila oveza že obnovljena in polovica vojakov njegovih se je bila zbrala okolu njega, druga polovica pa je stala onstran brega, čakaje njegovih povelj.

»Kam so šli bledoličniki?«

»Manitov mi je misli razsvetlil,« odgovori Antilopa. »Otok ni trdno stal na dnu vode. Beli so ga odločili, pa so ž njim splavali po reki.«

Črnotič kimne pritrjevaje. Tako je moralo biti, kakor je dejal tekun; drugači ni moglo biti.

»Nimajo ne vesel ne krmila. Otok je ž njimi na breg zadel. Po obeh straneh naj se išče njihov sled!«

Indijani, poslušni glavarju, odidejo. Ranjenec ostane sam pod varstvom nekojih stražarjev, ki so mrličev iskali, da jih indijanski zagrebo.

Med tem pride drugi sel od potolčenih Apačev, ubeglih od taborišča zlatoiskalcev, ki ga nujno prosijo, naj pride glavar k njim. Glavar ničesar ne odgovori. Molče pričakuje, da se povrnejo odposlani Indijanci.

Prišli so, pa šele, ko je solnce stalo že na vrhuncu. Vkljub opreznosti treh belih so našli kraj, kjer so se bili beli izkrcali na kopno. Ker pa niso našli nobenega sledu otoka, so menili, da so lovci na njem dalje odplavali.

Zdaj šele naredi sklep Črnotič. Davši se na konja privezati, jezdi od vseh vojakov obdan proti kraju, kjer so ga po selovem poročilu čakali Apači.

Solnce je razlivalo reke svoje svetlobe črez puščavo, ko Črnotič s svojim tropom prispeje do gumijakov, kjer je v družbi z ostalimi glavarji prejtadan sedel pri posvetnem ognju. Po prestali bitvi in po nočnem preganjanju so bili Indijanci zopet na tistem mestu zbrani.

Indijanci, ugledavši glavarja, čigar povrnitve so tako nepotrpljivo čakali, zaženó velik krik veselja. Radostne te vsklike sprejemal je glavar z

veliko samosvestjo in dostojnostjo kakor zasluženo počislanje, ter se dal na to vzdigniti s konja. Toda žalovanje se pa prične, ko ugledajo njegovo ranjeno ramo. Privedejo ga k ognju, kjer ga na tla posadé.

Med tem je tabor zlatoiskalcev ostal brez vodje.

Ko je bil včeraj boj pri kraju, ko je vse poleglo spat, pokliče don Estevan k sebi Diaza, da je šel z njim v šotor.

»Sennor Diaz, ste li mož, kteremu smem zaupati?« Prašanec se prikloni potrjevaje:

»Mislim, da sem, don Arečiza.«

»Kaj mislite vi o Kučilu?«

»Zdi se mi, da je vaš zaupnik,« odvrne Diaz izogibljivo.

»Ni. Odgovorite brez skrbi, odprto!«

»On je strahopetnež pa lopov obenem!«

»Skladava se, kakor vidimo! Kaj mislite o njegovih razmerah gledé napada!«

»Kroglo je zaslužil, sennor, če imam svoje mnenje povedati v kratkem.«

»Dobil jo je; že zvunaj leži med mrliči.«

»Kučil? Ne, sennor, njega ni med njimi.«

»Ne?« vpraša Arečiza ostrašen. Saj sem ga

videl, ko je pal! Pa res ah, zdaj se spominjam po tem ga ni bilo na mestu, kjer je bil pal.«

»Ste li videli njegovega konja?«

»Nisem ga, sennor.«

»Med preganjalci ni mogel biti.«

»Ni bil zraven,« dene Diaz. »Ali mi morete morda povedati, kako so Indijani prišli v zagradbo?«

»Skozi predrtino. Bes ga lopi, zdaj še le uvidam, kaj bi mi radi povedali. Proč je!«

»Vozovne verige so bile odpete,« pojasnuje Diaz, »to je mogel storiti le kdo izmed nas.«

»Dajva, poiščiva ga, če ga res ni!«

Obadva stopita iz šotora ter marljivo iščeta pogrešenca, ali zastonj.

»Ostane pri tem: izginol je!« odloči Diaz.

»Jaz pa skoro vem, kam,« pridene Arečiza.

»Jaz tudi, don Estevan.«

»Od kodi pa vi to veste, Diaz?«

»Jaz si le mislim, in ta misel, ki jo gojim, tako bližnja, da jo more vsakdo prijeti.«

»Povejte mi to misel!«

»Včeraj je bil odhajal, da bi divjake pripeljal na naš sled, in da bi tako bilo tem manj deležnikov zlatišča. To je prav lahko uvideti. Danes je šel v Zlato dolino, ki mora pač blizu biti ter bo za to skrbel, da dobi večji del.«

»Vaše mnenje je tudi moje. Če je res tako, to se mu bo njegova nezvestoba slabo izplačala.«

»Poznate li prostor, oni zlati, sennor?

»Natanko ne. Sicer mi je okolico popisal, kraj sam najti bi bilo pa vendar malo težko. Moram za njim, kolikor mogoče hitro.«

»Pred dnem to ne poj de, ker morate iti po njegovem sledu, ki ga ponoči ne morete najti.«

»Spremljali me boste, sennor Diaz, in potem ona dva, Baraha, Oročej. Onima bodi naša nakana skrivna. Če odrinemo, preden nazori, smo drevi že v taborišču.«

»Pred nočjo se nam Indijanov pač ni bati,« pristavi Diaz odhajaje, da onima dvema pove, naj se pripravita.

Toliko da se na vzhodu zasveti nebo, odpravijo se ti štirje možje na pot. Poprej pa Arečiza še odredi, da se mrliči pokopljejo in da nikomur ni smeti izvun tabora se pokazati.

Tabor nekolikokrat okroživši, najdejo konjski sled, ki je gotovo moral biti Kučilovega konja. Držé se tega sledu, brž izginejo z obzorja.

Ostali taborci pomečejo indijanske mrliče preko zagradbe, svojim pa izkopljejo skupno groblje. Predpoldan mine, taborce žeja, tudi brašno je pohajalo, ker taborišča niso smeli zapustiti in tudi divjadi ne loviti.

Dan se nagiblje h koncu, zlatoiski pa so vsled nenavzočnosti zapovednikove v zmeraj neugodnejšem položaju.

Zdajci zagledajo — bil je večer v daljavi oblak prahu, bližajočega se taboru. Straže zahrupijo in takoj se taborci podadó na to stran, nadejaje se, da se vrača don Estevan.

Zmotili so se, kajti sredi prahovnega oblaka je bilo opaziti indijansko perjino in osti sulic, okrašenih s človeškimi lasmi.

»K orožju! Indijanci gredó!« razlega se prestrašenih klic.

Ona zmešnjava, ki je bila včeraj nastala o prihodu rdečih sovražnikov, še nič ni bila proti tej, ki je zdaj zavladala med belimi. Kdo bo vodil poveljstvo? kdo poslušal? Vsaki pa je mislil, da bo najbolje, če zavzame stojišče, ki ga je včeraj imel.

Po vseh obrazih se je čital izraz strahu, ki ga nikdo ni mogel prikrivati.

»Saj jih je le šest!« klikne straža v ogradbo in mahoma se vzdiguje upali pogum.

Indijani pridejo, pa ne dirjaje in vojevito kričaje, nego prav počasno in mirno. Eden je vihtel sulico, na kteri je bila bela krpa v znak njih miroljubnih namenov.

Za kaka dva streljaja ostanejo drugi Indijanci pred taborom, nositelj mirovnega znamenja pa bližej prihaja, v enomer taisto vihteč.

Med zlatoiski je bil eden, ki je bil iz Tubaka. Poprej je bil kot trgovec mnogo občil z apaškimi rodovi, znal je njih jezik zadostno in toraj jih je mogel razumeti in ž njimi govoriti v špansko-indijanskem narečju, ki je tam na meji v rabi.

Benito pristopi k temu zlatoiskavnemu trgovcu.

»Sennor Gomez, vidite onega Indijanca tam?«

»I, seveda, vidim ga!«

»Je-li veste, kaj hoče?«

»Vsekako dogovarjati se.«

»Dobro torej. Vi ste med nami edini, ki morete ž njim govoriti. Idite mu naproti!«

»Da bi to storil, tega pa ne, don Benito.«

»Zakaj ne, sennor Gomez?«

»Hm, ta indijanuh ne izgleda, kakor bi bilo môči črešnje zobati ž njim.«

»Potemtakem se vi bojite?«

»Don Benito, prosim lepo, ne žalite me, sicer vam med rebra malo porinem to-le bodalo!«

Stari vrli pastir zaničljivo pogleda Gomezovo postavo, segajočo mu do ramen.

»Sennor Gomez, to bi vam ne bilo lahko storiti, kajti preden bi se pripravili k suvaju, bi vas že jaz zmečkal med dvema prstoma, in zlomil kakor suho vejico pavoljnika. Vi se bojite; to vam je z lica brati!«

»Da, me je strah? To mi niti na misel ne pade! Toda le poglejte ga, kakošen je ta živinar! Natanko ga poglejte! Je-li ne izgleda prav kakor peklenšček ali pa človekožrtnik!«

»Da, podoben je že. Kakor vidite, je glavar. Takemu je dolžnost, da se kolikor moči strašnega nabriše in namaže. Le bolj tja poglejte, pa boste videli, da je ranjen.«

»Saj res! Vse pleče mu je povezano z jermeni, krogla mu je v njega treščila in čuditi se je, da more trpeti toliko bolečino.«

»To more vsaki Indijan. Iz tega pa tudi izpoznate, da nam nevaren ne more biti. Le tjakaj pojte k njemu!«

Med tem so se bili zbrali okolu teh dveh vsi gambusini. Tudi oni so bili mnenja, da Gomez je edini, ki je vešč jeziku in ki mora iz taborišča, da se dogovarja z divjakom. Bojazljivi mož privoli v to le po dolgem obotavljanju. Poiščejo kos belega, ki je bilo nekdaj beli žepni robec ter nataknejo ono krpo ko dogovorsko zastavo. S tem znamenjem oborožen stopa Gomez proti Indijancu.

Indijanec ni bil drugi ko Črnotič sam.

Vsi divjaki so veliki občudovalci zunanje lepote. Apaški glavar, zagledavši majhnega, suhljatega Mehikanca, lice zaničljivo nategne, pa le za trenotek. Bil je isto tako spreten in zvit diplomat kakor hrabri vojak, umevajoč v svojo korist svrhe sevladati.

Oba sama na sebi tako različna moža se pozdravita, in na to poprime besedo Črnotič.

»Moj beli brat mi povedi, da li je glavar? Oča Apačev ne govori s priprostim vojakom bledoličnikov.«

Gomez je bil v nemajhni zadregi in prešlo je nekoliko trenotkov, preden se ohrabri za odgovor.

»Jaz sem glavar belih mož. Moj rdeči brat naj svobodno z mano govori.«

Črno oko Apačevo se posveti.

»Včasih biva velika duša v kukavnem telesu. Moj brat mora biti silovit glavar. Pokaj pa je s svojimi vojaki prišel v lovišče Apačev?«

Gomez je to mislil, da prave namere njihove odprave vendar ne sme izdati. Iskal je po svojih možganih izgovora, pa ga iz strahu in zadregnjenosti ne najde. Indijanec se je vidno samopašil, videč, kako beli za besedo bega.

»Je-li v taboru bledoličnikov več tako modrih in hrabrih glavarjev, kakor je moj brat?«

»Jaz sem edini glavar!« odreže se Gomez.

»Vsi vojaki morajo poslušati mojega brata?«

»Vsi, od prvega do zadnjega.«

»Ne bodo več dolgo izvrševali njegovih zapovedi, kajti sinovi Apačev so mnogoštevilni kakor listje v gozdu in neustavljivi kakor ogenj travane. Moj beli brat s svojimi jutri ne bo več živel.«

Črnotičeve oči zažare skrivnostnega ognja, opazivši, kako uspešno delujejo njegove besede na strahopetnega Gomeza. Prebledal je, in nagon samoobrane mu je dal najpogubnejšo misel, ki se je v njegovem položaju le misliti mogla.

»Čemu pa prihaja moj rdeči brat s znamenji miru? Beli možje niso žejni krvi njegovih vojakov!«

»Glavar Apačev prihaja, da govori z bledoličniki besede miru. Toda on ve, da ga ne bodo poslušali, in zatorej pravi, da poj dejo v deželo smrti.«

»Kake besede slišimo?«

Apačan se visoko in ponosno vzravna.

»Je-li beli brat zares glavar? Potemtakem mora vendar znati, da beseda vojaka z orlovimi peresi se more glasiti le pri taborskem ognju.«

Gomez stopi, videč ljutega Indijanca, nehoté korak nazaj.

»Moj rdeči brat hoče stopiti v naš tabor?«

»Ko bi prišel beli glavar s poročilom k Apačem, sprejeli bi ga pri posvetnem ognju, kajti v njih duši ne biva ne strah ne trepet. Črnotič bo govoril le tedaj, če bodo ž njim ravnali kakor z glavarjem, kteri sme pri ognju sedeti.«

Mehikancu se vikša zadrega. Je-li smel vodjo Indijancev privesti notri v tabor? Je-li smel odpraviti ga, kjer je bilo tolikanj želeti mirnega pobotanja?«

»Torej koliko vojakov bode spremljalo k nam mojega rdečega brata?«

»Samo eden.«

»Naj gre.«

Ne obrnivši se, izgolti divjak pretresljiv goltni krik, na kteri prijaše eden izmed zaostalih Indijanov. Bil je Antilopa, brzotek.

Gomez stopa izpredaj, Apača gresta za njim, zadovoljno se pogledavši.

Indijanci so bili črez dan dobili sled don Estevanov in njegovih spremljevalcev. Črnotič je torej vedel, da tabor ima štiri branitelje manj in zato je sklenil kot dogovornik v tabor prodreti ter ga izgledati. Okolnost, da se je Gomez izdal za vodjo, udala mu je misel, da pravi pravcati vodja bo med onimi možmi, ki so tabor zapustili. Ker je bil pa Antilopa včeraj med bojem don Estevana

videl, poklical je Črnotič njega, da se zagotovi, če Estevana res ni v taboru.

Indijanca zajašeta pred zagradbo ter ustopita v notranjost utrdbe skozi predor, ki so jim ga bili naredili, odvezavši voze. Njijuni glavi se ne maknete niti za las široko, in njijune oči so ostale na pol zaprte, kakor bi jima bila okolica najnevažnejša stvar na svetu, in vendar sta v enem trenotku videla, kar sta videti htela.

Črnotič jo krene, kakor bi se to razumelo samo po sebi, proti Arečizinem šotoru. Gomez ga skuša zadržavati.

»Moj rdeči brat ostani tukaj v krogu mojih vojakov!«

Črnotič ustavi svoj ponosni korak ter z ognjevitim pogledom zabliska v malega moža.

»Glavar Apačev, bode li on, ki je ranjen do življenja, smodil se v deželi solnca? Je-li ne znajo beli možje, kako se sprejemajo gostovi in poglavarji?«

Krepki indijanski gorostas je stal kakor bronasta soha vojnega boga, gledalca s čudenjem navdajoča. Črnotič ni čakal Mehikančevega odgovora, nego je v šotor stopil z Antilopo, kjer obadva sedeta.

Gomez je bil nekaj trenotkov zaostal, da bi se z drugimi pogovoril, gledé svojega ravnanja. Indijanca sta imela med tem čas, neslišana izpregovoriti nekaj besedij.

»Je-li glavar bledoličnikov tukaj?« vpraša Črnotič.

»Ne!« odgovori Antilopa.

Skozi odprti uhod sta mogla pregledati ves tabor.

»Kteri izmed teh mož je strahoviti indijanomorec, ki mu beli pravijo Petra Diaz in ki je včeraj premogel Leoparda?«

»Antilopa ga je videl, ko je Leopardu življenje kratil; zdaj ga ni tukaj.«

Črnotič ni mogel pritajiti majhinega klika radosti.

»Veliki vojaki bledoličnikov so odišli, malosrčne miši pa pustili brez varstva. Miši bodo pomrle. Ta pritlikavec hoče prezvijačiti glavarja Apačev, ali Črnotičevo oko mu je prisililo notri do podkožja. Bledoličniki so izgubljeni, potem pa bodo rdeči vojaki čas imeli, da bodo preganjali Orluna, Treskavca in južnega Pantra.«

Zdaj ustopi Gomez. Zastonj je izkušal, da bi si dal častito in dostojno držanje glavarsko. Besede, s kterimi ga je sprejel Črnotič, so pomanjšale njegovo postavo le še bolj.

»Beli mož veli, da je glavar in vendar ne ve, da gosta ni samega puščati, hoče li to razžalitev plačati morda z oglavkom?«

»Moral sem poprej povedati mojim vojakom, kaki gosti so prisotni,« opravičuje se Gomez.

»Je-li beli vojaki nimajo oči, da bi sami videli? Je-li pri bledoličnikih šega, da glavar mora vprašati, kaj sme storiti in govoriti? Beli mož ne more ničesar storiti brez dovolitve svojih vojakov; on ni glavar!«

»Jaz sem — udari se na prsi — jedini glavar tega tabora!« zatrjuje mali Gomez.

Črnotič mu vrže uničljiv pogled ter zagrmi:

»Uho glavarja Apačev je slišalo veliko laž! Zaprl bo svoja usta, kajti jezik njegov ne govori z lažnjivo kroto. Moj rdeči brat govori!«

Antilopa je doslej sedel s zaprtimi očmi; zdajci pa odpre obrvi in usta rekoč:

»Videl sem glavarja bledoličnikov pri boju. Njegova dvocevka je rdeče može metala na tla kakor vihar orehov sad. Njegovi lasje so bili črni z belimi nitmi, njegova pleča široka, oko njegovo ostro kakor orlovo. Zapustil je tabor, ko je dan vzhajal na iztoku. Beli mož povedi, če lažem kakor on!«

Gomez ne odgovori. Bil je tako popolnem ostrašen, da si ni upal reči ni bev ni mev.

»Videl sem še druga glavarja,« nadaljuje Antilopa, »ki je bil Leopard. Postava njegova je bila čila in čvrsta kakor orehovina, pest njegova kakor medvedova šapa. Bledoličniki mu velé Petro Diaz. Odjezdil je s prvim glavarjem. Ali sem prav govoril?«

»Moj rdeči brat je prav povedal,« odvrne zdaj Gomez. »Glavarja sta odšla in zdaj sem jaz edini glavar.«

»Beli mož ne imenuj Antilope svojega brata. Apač ni brat lažniku! Beli mož ni glavar!«

»In jaz pravim, da sem,« osokoli se trcati Gomez.

»Če je res, imenuj svoje ime!«

»Gomez sem, podnevi in ponoči!«

»Gomez? Je-li to ime šakala ali zajca? Je-li se tako veli muhi ali črvu, ki ga tica pozoblje? Apaški sinovi ga še nikdar niso čuli! Gomeza, tega ne pozna nobeno staro babše; postava njegova jo otročja, njegova srčnost je žabja, njegov jezik kačji, ki laži pluje. Kam sta odjezdila ona dva glavarja?«

»Odšla sta bisona lovit, da imamo kaj živeti!«

»Antilopa bo počakal, da se vrneta ter jima povedal besede, ktere naj slišita. Moj veliki rdeči brat pa se vrača v tabor Apačev, povedat jim, da je Antilopa tukaj ostal,« de Antilopa.

Kratek, bliskovit pogled zadene govornika iz Črnotičevih oči, Antilopi naznanjalo, da ga je Črnotič razumel. Antilopa je hotel ko porok ali tal ostati, da Mehikance ugotovi, med tem pa naj Črnotič snuje napad. Antilopino bistro oko je pač dobro opazilo, da v taboru nimajo niti najmanjše zaloge lesa, da bi ogenj zanetili kakor včeraj in zatorej s spretno dvojezičnostjo opozori Črnotiča na to in še na neko drugo okolnost:

»Antilopa želi, naj se bledoličnikov glavarja vrneta še pred nočjo, sicer ne more ž njima govoriti, ker ne morejo zapaliti ognja. Črnotič, glavar Apačev, naj svojim vojakom zapove, da vračajoča se bledoličnika na miru pusté, kajti Antilopa hoče z belimi skleniti mir na veliko poletij in zim!«

Črnotič ustane. Njegova stisnjena pest in drugi oster pogled podučita Antilopo, da glavar bo don Estevanu zasede pripravil in tako mu vrnitev onemogočil.

»Moj rdeči brat je dobro govoril,« meni Črnotič dostojno. »Zgodi se, kakor je dejal!«

Črnotič stopa iz šotora, Gomeza niti ne pogleda, ustopivši skozi odprtino h konjema. Vkljub svojim bolečinam skoči na konja, prime tudi Antilopino žival za uzdo ter odjezdi.

Gomez motri ostalega Indijana z neizvestnimi pogledi. Antilopa je bil, oči zaprivši, glavo nagnil nazaj, v znamenje, da je, kakor bi ga ne bilo.

»Ima li rdeči mož še kaj povedati?« popraša Gomez.

Divjak z roko migne češ:

»Stran od mene!«

Gomez gre iz šotora k svojim tovarišem. Bil je tako povse zmoren in osmešen, kakor še nikdar v svojem življenju.

Benito mu pride nasproti.

»No, sennor Gomez, zakaj je šel eden, drugi pa tukaj ostal?«

»Rekel je, da bo Apačem povedal, naj Arečizo puste mirno se vračati!

»Lepo, sennor Gomez! In to ste verjeli?«

»I zakaj pa ne?«

»Ker je rdečemu sploh verjeti in mu zaupati le tedaj, kadar se ž njim popuši petdeset stotov tobaka in dvajset vozov sumaškega perja. To je prvič; in drugič, ker - -»

»Ker se mi zdi, da imamo danes prav posebni povod previdnim biti.«

»Kteri povod mislite, sennor Benito?«

»Don Arečiza je odsoten, in torej nalikujemo čredi brez črednika, ktero morejo volkovi zlahkoma premoči. Poleg tega nam manjka drv, da bi tabor razsvetili v slučaju napada."

»Je-li ste tega Antilopo smatrali glavarja, sennor Gomez?«

»I, seveda. Vsekako je tudi!«

»Baš takov, kakor vi. On je le indijanski tekun. To je mahoma izvedeti iz njegovega imena. Je-li ste na okrasju njegovem kaj opazili, kar bi dalo sklepati na tako čast?«

»Ničesar! don Benito.«

»Toraj dobro! Po kaj gre baš glavar od todi, čemu nam pušča tukaj le navadnega vojaka?«

Drugi pogledujejo Benita nepočakljivo, ker nihče na to prašanje odgovora ne ve.

»Sicer nisem poznavatelj Indijanov, ali - -»

»Le dalje sennor Benito! Ne napenjajte nas na tezalo! Vi ste najboljši poznavatelj Indijanov in tigrov v Mehiki; to ste dokazali, in torej boste tudi znali čemu je glavar odšel, oni-le lopov pa ne!«

»Ko bi imeli Apači res izvedeti, da se don Arečizi in pa sennor Diazu ne sme ničesar zgoditi, bi jih bil lahko izvestil tekun. Da hoče pa sam glavar to vest jim prinesti, to mi daje povod misliti, da naklepajo nekaj zlega!«

»Kaj pa na primer, sennor Bonito?«

»Oni vedo, da smo brez vodje, eno; in da se je glavar povrnil k svojim, to mi služi v znamenje, da jim ima razodeti kaki načrt. Morebiti namerjajo don Arečizo od nas odtrgati in napasti nas, kakor hitro se bo stemnilo, to je pa drugo.«

»Vi slabo domnevate, don Bonito,« zavrne ga Gomez, kteremu je bilo veliko do tega, da svoje ravnanje olepša. »Prišla sta z mirnimi nakanami, kar je povse verjeti, kajti včeraj so strašno izgubili. Te mirne misli imajo zdaj, sicer bi Antilopa ne bil tukaj ostal.«

»Hm, to zveni verjetno, toda«

»Toda - -? Govorite dalje, sennor Benito!«

»Jaz sicer ne poznam Indijanov, ali v svoji mladosti sem bil nekoč ujetnik pri njih in toraj menim, da nič dobrega ne nameravajo.«

»Kaj pa porok, ki tam v šotoru sedi?«

»Je-li grdun oborožen?«

»Ne. Rdeča sta pustila svoje orožje pri konjih.«

»Tako? Hm Da bi skoro prišel don Estevan! Ah kako lahko mu nezgoda more pripetiti, da se niti ne vrne. Predlagam: volimo si vodjo za vse

slučaje, da bodemo saj znali, koga poslušajmo, če bi bili napadeni.«

»Jaz pa predlagam,« dé Gomez, »da se ničesar ne podstopimo. Don Arečiza bi utegnil biti nezadovoljen, in mi se moramo pred vsem jako varovati, da Indijanov v sumnjo ne spravimo.«

Ta predlog dobi vseobčno pohvalo. Benito ponovi še enkrat svoj predlog, ker ga pa ne sprejmo, se Benito jezen umakne rekoč:

»Dobro, kakor hočete, sennores! Jaz pa vam povem, da se bom postavil zraven šotora, in da bom rdečega lopova takoj prebodel, ako bom le najmanje slutil, da bomo zagrabljeni.«

»Benito odide, da ta sklep takoj izvede. Postavi se na griček ter leže na tla prav blizu šotora.

Od todi je mogel razgledati vso okolico v velikem vidokrogu, ali kakor je bilo ostro in budno njegovo oko, vendar ni mogel nič sumljivega opaziti.

Dan mine. Solnice zatoni na zapadu. Pokaže se ona svetloba, ki v pustih, od vročine prepečenih peščenih in kamenitih stepah predhaja hitro delajočo se noč.

Benito se vzravna po koncu Videl je, ker je Indijanca od strani motril, da so se Antilopine zaprte oči odprle, ter vrgle kratek a širen pogled vun na ravnino. Obrvi sta se takoj zopet zaprli, ali po temnem obrazu se je poznavala kakor neka zadovoljnost. Pastir pregleduje stepo. Moral se je motiti, zakaj zunaj ni bilo ničesar opaziti kot čredo divjih konjev, ki so od dveh ali treh Indijanov gonjeni z

razpuščeno grivo in repovi semtertja kopitali.

Konjstvo se je pogostoma izgubljalo za neko višino, prikazalo se zopet za minuto, včasih je bližje

prikopitalo in zopet se oddaljilo, ter bilo tako gonjeno, dokler ni kratki mrak nastopil, ki se je v kratkem spremenil v popolno temoto.

Čreda je bila zdaj poznati le kot temna pika, ki je počasno prihajala vedno bolj razločna. Konji so iskali ubežnega izhoda pred svojimi gonjivci, ter jo udero v ravni smeri proti taboru. Divjaki se podé tudi semkaj za njimi.

Ta prizor, v teh krajih nekaj prav navadnega, se je tudi blizu taborišča obnesel s svojo pritegljivostjo. Teh malo divjakov, ki so živali gonili z visokovihtečimi lasi, so mislili taborci, da se jih ni bati. Nasprotno pa je okolnost, da so tako [neboječe] si upali blizu tabora, zadostno dokazovala njih miroljubno nakano. Vrhu tega so imeli taborci tudi tala v zagradbi, ki je zlatoiske tako uvenil, da so stopali na kola in vozove, da bi tako bolje videli memo drvečo se čredo.

Benito se je bil tudi vzdignil, s hrbtom obrnjen proti šotoru, in torej ni opazil, kako je Antilopa izpod svojega plašča, kteri je bil iz bivolskega usnja narejen, potegnil bojno sekiro, sicer pa je ostal popolnoma miren.

Čreda prihaja bližje in bližje. Res so bili divji konji, kajti ni bilo ugledati niti jezdeca, niti sedla ali stremena, niti uzda, niti najtanjšega motoza. Jata v popolnem diru privrši, Indijanci pa za njim upijoči, vriščeči in kričeči. Niti petdeset korakov ni bila četa od zagradbe, ko je bilo videti, da pojde divji lov v ravnem pravcu memo, ali …... kar bliskoma jo krene najprvi konj proti predrtini, ki so jo bili taborci pustili za prehod, strašno bojno tulenje se vzdigne, na vsakem konju sedi kakor iz

hrbta zrasel jezdec, in drug za drugim vihrajo grozni napadniki v tabor skozi prehod, kteri je bil iz neprevidnosti odprt.

Zgoraj pri šotoru se čuje krik. Antilopa je bil ustal, izpustil svoj plašč ter vzdignil širočko, in ravno ta trenotek, ko se je bil Benito po nož segaje obrnil, da bi lokavega Antilopo prebol, prekolje mu tekun glavo do ramen. Na to skoči Indijanec na gričevino ter se postavi v vrste bojujočih tovarišev.

Apačani so se bili proti Mehikancem poslužili zvijače, ki se more posrečiti le tako drznim jezdecem, kakor so oni. Nogo utaknejo za laso okolu konjevega trupla privezani, svoje telo pa skrijejo za živaljo, in tako morejo prehajati celo večje daljave, ker so tega vajeni. Najprej mračnost, potem popolna temota sta izvedbo te vojne zvijače olajšale in tako so bili prevarjeni zlatoiski in celó izkušeni Benito.

Mehikanci so bili za trenotek povse brez pameti. Poskakali so z voz, pa že več niso mogli k svojim v piramide sestavljenim puškam. Divjaki so imeli lahko delo; ljudem v taboru je bila smrtna ura.

Le nekaj minut je divjal kij in nož in sulica in širočka, pa je bilo mrličev na kupe. Borilo se je le še nekaj Mehikancev s srčnostjo obupanja; tudi oni so morali podleči. Le malim se je posrečilo, da so se pod vozovi vun priplazili ter bežali. Tudi ti so bili izgubljeni, kajti brzi jezdeci so jih hitro dotekli, in če jo je v temni noči kteri odnesel, gotovo mu je drugi dan svetil k smrti.

Eno uro po tem krvavem boju razsvetljeval je požar v grmado znošenih vozov daleč na okrog z mrliči in umirajočimi pokrito ravnoto. Indijanci so

si razdelili plen ter oglavke teh, ktere je zlatožejnost pripeljala v puščavo in smrt.

Sredi prizorišča tega strašnega pogina stal Črnotič in poleg njega Antilopa.

»Veliki duh je dal rdečim sinovom svoje zmagodobitje; toda glavar Apačev mora videti oglavke treh lovcev s izginolega otoka,« pravi Črnotič. »On sam ne more za njimi, toda moj sin bo prinesel njihove lase«

»Jutri bo vzel Antilopa trideset mož ter šel za njih sledjo,« odgovori tekun. »Lovci od severa naj začnó le svojo smrtno popevko.«

Zlati dolini.

Ponočna tema, že v jutranjo danenje prehajajoča, ogrinjala je okolico ter jo le kazala v velikih daljno potegnjenih obrisih. Na nebu, ki ga je zapuščala zvezda za zvezdo, slikale so se osti pogorja kakor stolpi in čudnoliki obrobi, kterih vrhove je venčala rjavkasta megla.

Na straneh pogorja so goste sence kazale globoke pase. Na vznožju pogorja se je vzdigala osamljena skala, kakor naprej pomaknjena udrtina; bila je od bližnjih gora popolnoma odločena. Za površino njene rti padal je slap veličastno šumeč v brezdno. Tostran te osamljene skale, vzdigajoče se v obliki topega stoga, kazala je premakljivo črto malih vrb in. pavoljnikov ali bližino tekoče vode ali pa obrobljenje naplavnega sveta.

Tema je stopila od pogorskih vrhov v globino ter mesto prepustila višnjevkasti svetlobi jutra. Kakor iz zmedenega načrta slike, so se vzdigali prvi vrhovi pogorja, drugi za drugim, iz temnikaste barve jutranje mračnosti.

Med prepade okroglo nakopičenih gorskih velikanov se je počasno vsiljevala neka nedoločena svetloba. Na površju osamljene skaline ste moleli dve smereki kakor dve vidni prikazni svoje mogočno vejevje, nagibaje se čez prepad.

Na vznožju teh dreves je ležalo konjsko ogrodje, in njegove preperele kosti so držale še okrasja, ktera so poprej nosile. Odlomki nekakega sedla so obdajali prozorne strani ogrodnega konja.

Iz mračnosti se razvijajoči jutranji svit je ožarjal grozotne podobe. Na kolceh, postavljenih v nekih daljavah, plapolali so človeški lasje v lahnem vetriču; človeške lobanje so ležale v kupih ali pa raztresene po tleh, in zlomkov raztolčenih vsakovrstnih orožij najti je bilo povsodi na tleh. Te zmago vire so dajale znak, da tukaj imajo svoje poslednje počivališče, na rtu prirodne piramide, indijanski po svojih hrabrih dejstvih sloveči glavar.

Še v smrti gospoduje ta glavar ravnin, po kterih se je njegov bojni krik tako pogostoma razlegal in čez ktere ga je nosil njegov bojni konj, čigar kosti zdaj na njegovem grobju preperevajo od nočne rose in žarne vročine dneva. Ropne ptice letale so in skovikale semtertja nad samotnim grobom, kakor bi htele s svojimi grdimi glasovi tega predramiti, ki smrtno spi in čigar roka nikdar več ne bo vihtela ne kija, ne grabila noža, ne pripravljala krvavih gosti.

Meglenim goram nasprotni obzor se je svetlikal v medlem svitu; rožnobojni oblački so se vzdigali proti glavišču. Prvi iskri nastajajočega požara podobno Je zadel kakor zlata puščica prvi solnčni žarek prek pogorja, in polagoma so zalivali potoki svetlobe globine dolov, kakor s leskečim plamenskim pregrinjalom.

Dan je napočil, vendar pa je bilo gričevje še zavito v nepredorni plašč megle.

Te megle so se počasi razdeljevale, na jutranji sapi se vzdigaje, kakor plapoleča okrasnima. Rosa megline ostajala je na listih grmovja, in tice so skakljale od vrhunca do vrhunca, kazaje globoke soteske, na kterih uhodu so stale mnogobrojne žrtve, ki jih je indijansko praznoverstvo prinašalo duhovom gora, odkrivaje očesu divje brezne, v ktere so strmili šumeči slapovi.

Nad grobom indijanskega glavarja pošiljala je slapovina kvišku vlažen prah, delaje za kostnjakom bojnega konja izginljive peneče skakalce.

V vznožju piramide, pod ktero je bil glavarjev grob, samovalo je jezerce s stoječo vodo, ki je bilo težko ugledati pod bujnim rastlinstvom. Med tem jezerom in med nasproti ležečo strmo skalino, pokrito z dolgovlaknastim zelenim rastlinskim plaščem, raztezal se je ozek in globok jarek, ki ga pa ni bilo moči opaziti, ker so ga obrobljale goste bledolistne vrbe in temni pavoljniki. Ta drevesa so bila preprežena s vsakovrstnim srobotom in motoviljem, kakor bi tihotna priroda hotela človeškemu očesu braniti, da bi skozi tesno zastrto rastlinsko steno ne pogledal v to dragocenost. Toda zrnost peska, posebna svetloba okolu ležečih kamenov, sploh vsa

tvorba tal je bila prav pripravna izkušenega zlatoiskalca pozornost obuditi.

Ta jarek je bil Zlata dolina, kakor je Markos Areljanos imenoval ta kraj, na kterem je izgubil življenje.

Kučilo je bil že ponoči prišel blizu zlatišča; a boječ se, da bi v temoti ne zašel, se je ustavil, hoteč počakati jutranje zore. Kakovosti teh krajev sicer ni pozabil, toda njegovo srce, lakomnosti mrzlično tripajoče, kri mu je šumeče stopala proti ušesom in očem ter vidu jemalo njegovo sicer tako neprevaljivo ostroto.

Vkljub jutru je bilo še precej temno, ko je bil Kučilo prišel k piramidi nad Zlato dolino se vzdigajoči mokrotno izparjenje zakrivalo je jarek in strmi griček, na kterem je bil Indijanov grob, oboje še z gostim zastorom.

Votlo šumenje slapovine, ktere se je še prav dobro spominjal, bilo mu je znamenje, da je do bonanse dospel, zakaj ni bil še pozabil, da se slap izliva v prepad prav blizu zlatišča.

Mislil se je še precej varnega, češ, da nihče ni opazil njegovega pobega iz tabora, meneč, da o takem vojnem stanju med Indijani in Mehikani pač tudi nobeden, za njim ne pojde. Vendar pa sklene, splezati na piramido ter pregledati, če je kje kako živo bitje.

Poprej pa se je moral še uveriti, če je zlatišče še v taistem stanju kakor pred dvema letoma, ko ga je moral pustiti, ne doteknivši se ga. Z rokami razstre zeleno pregrinjalo ter pogleda v jarek. Mnogoštevilno, kakor na morski obali, je bilo tukaj kamena vsakovrstne velikosti nakopičenega in več dni

bi bilo treba, da bi ga bil preštel. Vsaki drugi človek, le gambusin ne, bi se bil dal premotiti po zunanjosti teh v drago pripravljenih kamenov, prav podobnih izmetinam nahajajočim se v vznožju ognjenikov. Gambusin pa je moral pod neznatno ilovno odejo izpoznati čisto rudo, pravo zlato, kakor ga prinašajo potoki z gora v ravnine.

Jutranji žarek šine skozi rastlinsko odprtino, narejeno po Kučilu, doli v jarek, da zaiskre nešteti bliski iz kamenov. Pred očmi samohlepnosti tresočega se bandita ležal je najbogatejši zaklad, ki ga je kdaj zagledalo človeško oko v divjini, in popolnoma se je bil uveril, da se nobena roka še ni iztegnila po tem bogastvu.

Kučilo izpusti zelenje, zastre odprtino s srobotom ter gre k piramidi.

Kadar se usihajoči in mrleči Arabljan počasi vlači po žarečih puščavah Sáhare, v svojem posušenem mehu pa ne najde hladeče kaplje svojim ustnicam; kadar ga vrže strašni samum, ter mu poslednji ostanek živnega soku potegne iz telesa; če pa na to, že s smrtjo se boreč, ugleda zelene palme in na obzorju opazi kos zelenice — to veselje njegovo prikipi do blaznosti.

Podobno je bilo s Kučilom, zagledavšim zlate zaklade. Na piramido je bil priplezal kakor v vrtoglavici; udje so se mu tresli in pred njegovimi očmi je bilo kakor megla, braneča mu, da si stvari natančnejše ne ogleda. Sesti je moral.

Izvolil si je taki prostor, s kterega mu je bilo možno, Zlato dolino imeti vedno pred očmi.

»In to bogastvo naj drugim odstopim ?« pravi sam pri sebi. »Ne! nikakor ne! Umreti je moral

Markos Areljanos, čemu bi drugi živeli? Njih spremstvo me je varno privelo na ta kraj, kamor bi sam ne bil prišel; zdaj sem tukaj, njih ne potrebujem nič več, Indijancem pa bom dal priložnost, da jih uničijo vse.«

Roke si dene na oči, v kterih je kipela kri, da so se žilice napele, in da je občutil, kakor bi se pred njegovim licem premikala bagrena in ognjena kolesa. Preteklo je nekaj časa, preden je vid njegov dobil svojo prejšnjo sposobnost.

Zdaj se vzdigne ter se ozira z višave svojega sedanjega stojišča po okolici.

»Sam sem, popolno sam ter bom«

Preneha sredi stavka, kajti pogled njegov je pal na predmet, ki mu po daljem molku izvabi glasan zategnjen krik. Ta krik pa se ni glasil, kakor bi bil prisiljen iz človeškega grla, ter kakor pol živalski pol človeški in kteri krik so skalovite stene jekleno odmevale v tresočih odglasih.

Voda, za piramido v prepad dereča, ktera je bila videti, da poteguje most ginečega srebra črez prepad je včasih presvetljevala padaje in takrat se je lesketal skozi žaroviti par, bel zlat svit, prihajajoč od zlate rude, ki jo je opralo stoletno delovanje vode.

Ta zlata gruda, neprenehoma omivana s vlažnim padcem slapa svetila, kresala in žarila se je v vsej svojej čarobnosti. Bila je še enkrat tolika, ko največji kokosni orešnik, in videli je bilo, da zbog svoje precejšnje teže se bo zdaj zdaj izluščila iz kremenaste obdaje, ter izginila v prepadu.

Kučilu se je zdelo, da bo gručo dosegel, če le roke iztegne po nji. S poželjivimi pogledi jo

požirajoč in vzpenjajoč segal je po tem bogastvu, ki bi lahko bila kraljevska odkupnina — pa ga ni mogel doseči. Prsi so se mu napenjale in širile, toliko da mu jih ni razgnalo; skoraj bi bil podlegel siloviti dušni razburjenosti, ko bi drugi še bolj grozni krik duška ne bil naredil stiskani sapi.

Kakor žugajo tigrove oči nenadoma požreti mirni plen, tako so se svetile Kučilove oči, lesketajoče proti neprecenljivi zlati gruči, nad katero je gori vrhu skale mlad zelen hrast svoje korenine zasajal v razpoke,

»Moja mora biti ta gruča! Od todi je nemogoče jo doseči. Pogledal bom, če morem do hrasta. Na hrast pritrdim svoj laso, potem pa se doli izpustim, da jo izlomim. Naprej! noben Kres še ni imel tolik kup zlata!«

Kučilo hiti doli s piramide.

Vznemirjen, kakor je bil, preslišal je glas brzega kopitanja konj ter pregledal štiri jezdece, ki so ravno ovinek naredili pri neki skali.

Don Estevan, Diaz, Baraha, Oročej niso z vida izgubili Kučilovega sledu, Zlasti je bil Diaz, strahoviti indijanomorec, ki je pri tem razvijal toliko tankoslednost, da so drugi trije čudili se mu po pravici.

Estevan pa Diaz sta jahala naprej, v neki dalji sta jima sledila Baraha pa Oročej.

»Kaj menite, sennor Diaz,« pozveduje don Estevan, "dali ga bomo dohajali, preden pride do zlatišča?«

»Tega ne morem povedati, ker mu je bonanse lega znana. Toliko pa vem, da ni več dosti pred nami. Poglejte semkajle! Kopito njegovega konja je

zdrobilo košček škrli in zdrobina se pozna še zdaj. Pred pol ure se je okrenil jutranji veter. Ko bi bila zdrobina poprej ležala na tem prepišnem mestu, odpihala bi jo bila sapa. Potemtakem je preteklo k večjemu trideset minot, odkar je šel tod mimo.«

»Vi ste vrli sleditelj, sennor Diaz, in odpravi ste izkazali tudi sicer velike zasluge. Kadar najdemo zlatišče, bom z vami drugače štel nego li z ostalimi.«

Diaz zmaje z glavo.

Nisem se vam pridružil zaradi bonanse, temveč, zaradi shodne priložnosti, da morem z rdečimi po domače govoriti. Vaše zlato me ne mika; ono je le zato, da človeka omehkuži in izpridi ter ga proda pregrehi v oblast pa v hudičeve roke. Jaz se odrečem svojemu deležu. Vzemite si ga zá-se, ali pa ga dajte drugim.«

Baš taisto zlato je bilo predmet pogovora tudi zanikarnežema Barahi pa Oročeju.

»Kaj pač menite,« sennor Baraha, »povprašuje Oročej, »čemu jezdi don Estevan de Arečiza za Kučilom, dasi je tolikanj potrebna naša navzočnost v taboru od divjakov obdanem?«

»Hm. O tem imam tudi jaz nekako mnenje. Proden smo se odpotili, sem bil pobaral starega Benita in vi dobro veste, don Oročej, da ta vodnik ima sploh dobro mnenje?«

»Kaj si pa domišlja?«

»On meni, da je Kučilo malopridnež, ki ni vreden, da se mu zaupajo tako vrli in pošteni možje, kakor smo mi.«

»Temu povse pritrdim.«

»Kučilo je medež v boju, ki ga je sam s trte zvil, v to porabil, da je pete odnesel. Kam bi jo bil neki potegnil, kaj mislite, sennor Oročej?«

»Mislim, da pač proti bonansi!«

Naravno je! Ali se hoče povse od nas odločiti, da bi zlato sam zá-se obdržal, ali pa misli, del zlata kam spraviti, preden nam bo zlatišče izročil.«

»Vrag ga uzemi!«

»Vrag še ne, ampak mi, sennor Oročej, zakaj to in pa nič drugega ni mnenje don Estevanovo. Ta Diaz je prav slovit dečak, ki zna najti sled celó na tem kamenitem svetu, kakor bi bila z najrazločnejšimi slovi vkopana v kamene.«

»No, to je njegovo rokodelstvo,« doda Oročej, ko je vrgel ostanke svojega plašča, kolikor mogoče slikovito čez rame. »Vsakdo mora svoj posel razumeti in jaz mislim, da jaz v svojem tudi nisem tolik nepridiprav, kar bi vam mogel prav zdaj dokazati.«

Oročej je dejal, da je izvrsten zlatonajdnik.

»Vi ste, kakor vsakdo ve, eden izmed najboljših zlatoslednikov, ki so, sennor Oročej, in prav veselilo me bode, ako bi mogli tej dobri menitvi odgovoriti zdaj, ko se bližamo bonansi.«

»To pač morem, don Baraha,« odgovori Oročej, svoje dolge kodre ponosno tresoč. »Le poglejte način in sestavo tega kamenja, pa boste brž opazili nekaj važnega."

Baraha pazljivo pogleduje okolu.

»Jaz, žali, ne morem ničesar opaziti.«

»Temu se ni čuditi, ker vi niste gambusin, čigar oko bi bilo izurjeno na take prikazni. Če me vse ne moti, nahajamo se v kraju, ki je izredno s zlatom

bogat in kdor bi imel pravi čas todi zlatovati, našel bi ga mnogo, prav mnogo.«

»Morda je bonansa blizu.«

»Prav verjetno. Vidite-li, kako Diaz oprezuje? Oči ima le za sled ter jaše počasnejše in previdnejše nego prej.«

Ta trenotek se oglasi prvi krik Kučilov.

Štirje jezdeci obstanejo.

»Kaj je bilo to? vpraša don Estevan.

»Pa ne, da bi bil človeški glas,« pripomni Diaz. »Ne poznam živali, ki bi tako kričala.«

Krik se ponovi. To je bil drugi krik Kučilov.

»To je človek,« tolmači Arečiza, »toda človek v grozni razburjenosti, v prav nenavadni zamaknjenosti. Odjeki branijo, da ne razpoznamo, kje da je.«

»Vsekako blizu. Ostanite zad, don Estevan, pustite da zasledujem. Treba je zmeraj previdnemu biti.«

Diaz previdno zavije s konjem okolu prve skalovine, od koder je mogel piramido in pa nje okolico povse prezreti z one strani, s ktere je bil prišel. Takoj mu pade nekaj v oči, kar je bilo za njega največjega pomena: Kučilov belin. Žival je stala med piramido in Zlato dolino; ni bila privezana; gospodar njegov je moral torej biti blizu.

Z nekterimi brzimi skoki doseže Diaz belina. Prijevši ga za uzdo, odvede ga za skalo.

»Tu ga imate, don Arečiza, prijemljaj pa ključ, kdo je krikal!«

»Kučilo! da? tako! on!«

»Da, bil je krik vzradoščenja. Našel je bonanso, od veselja pa je opreznost pozabil.«

»Kje pa je?«

»Nisem ga videl.«

»To ga moramo iskati. Odsedemo, pa obidemo piramido. Na ta način bomo prav gotovo nanj zadeli.«

»Ni treba, da to grobišče obidemo. Imamo njegov sled, po njem pojdemo. To zadostuje.«

Zjašejo, privežejo konje ter gredó za Diazem, ki je šel po sledu, drugim očem skoro povse nevidljivem. Ko gredó memo zlatišča, nehoté obstane Oročej, obrnivši svoj pogled v tla.

»Kaj pa je, sennor Oročej? vpraša Baraha

»Nekaj neskončno važnega. Je-Ii vidite ono skalovno poko?«

»I seveda, pa kaj za to?«

»Ne opazite nič posebnega na nji?"

»Ne. Vidim le pesek, ki ga je voda nanesla vanjo.«

»Dobro, sennor Baraha, jaz sem gambusin ter stavim glavo proti kaktusovi oblini, da v tem pesku je najmanj petnajst odstotkov zlata.«

»Ah! Na to moramo opozoriti don Estevana.«

»Kaj vam v glavo ne pade ! Razpoka je globoka. Kdo ve, koliko funtov zlatega prahu da je v nji. Kaj tako najdbo bodete komu darovali?«

»Prav govorite, sennor Oročej, nespamet bi bila, ko bi takov kup razdarili.«

»Vi pa to izpoznajte kot posebni dokaz mojega iskrenega prijateljstva do vas, da sem vam to odkritje izporočil. Drugi pa nobeden o tem ničesar ne izvedi. Kadar dva delita, se več dobi, kakor če štirje ali celó več njih tirja svoj del!«

Oročej in Baraha sta šla za drugima dvema. Baraha je hotel s tem, da bo odkritje naznanil don

Estevanu, le tovariša svojega poskusiti in pregledati, Oročej sam pa se je na tihem jezil, zakaj najdbe ni povse zamolčal. To sta bila dva človeka, izmed kterih je bil eden prav toliko vreden kakor drugi.

»Stoj!« zadoni glas Diazev.

Zagledal je bil Kučila, s piramide idočega, da bi dospel do svojega konja.

prestrašen obstoji. Na to se okrene, da bi bežal. Le iznenadenje je bilo krivo, da se je odločil za ta nespametni korak, s kterim je izdal vso namero, zakaj se je oddaljil od tabora.

Dve puški pomerita za njim. Don Arečiza pa Diaz sta ob enem vzdignila puške, da bi strelila.

»Stojte, Kučilo, če ne ste izgubljeni,« zapove don Estevan.

Odprave izdajski kažipot se obrne. Oko mu razločiti pa ni bilo moči, zakaj: da-li iz sovražtva in maščevanja ali iz besnote nad nepričakovano iznenado.

»Kaj hočete!« postavlja se Kučilo.

»Vas. Stopite bližej!«

»Z vami nimam nič več opraviti!«

»Imamo pa tolikoveč mi z vami. Stopite bližej, velim poslednjikrat! Mislite li, da se šalim, morete takoj izkusiti, da v resnici delam.«

Kučilo pristopa počasno in obotavljaje.

»Zakaj ste se izplazili iz tabora?«

»lzplazil? Tega nisem nikdar mislil, sennor Arečiza. Jaz sem prosto in svobodno odjezdil in če tega niste opazili, ni moja krivda nego le vaša.«

«Naravski je, da z vami, Kučilo, se ne prepiram. Ali to je gotovo: kdor brez mojega dovoljenja

»Molčite! če ne vas ustrelim s to svojo lastno roko!« veli Arečiza od vznemirjenosti trepetaje.

»Da je ta človek,« nadaljuje Kučilo s povzdignjenim glasom, »grof Antonio de Medijana, ki je dal svojo lastno sorodnico umoriti, njenega sina pa, malega Fabija, na morju izpostavil, da…«

Don Estevanov strel poči. Kučilo je govoreč ostro pazil na grofov kazalec ter umeknol se na stran. Krogla zažvižga prav blizu njegove glave.

»Strelite, strelite!« zapoveduje Arečiza onim trem.

Baraha in Oročej sta hotela to zapoved izvršiti, pa jima je Diaz ubranil. Udaril je bil njijune cevi k tlam ter skočil med don Estevana in Kučila, da bi skupaj ne treščila.

»Stojte! ne strela več!« zakriči Diaz,

»Potolkel ga bom!« peni se don Estevan de Arečiza.

»To morete storiti, če se vam drugače ne poljubi. Poprej mi bode pa sennor Kučilo odgovoril še na nektera vprašanja!«

»Kaj? Vi kanite upirati se mi? Diaz?«

»Ne, Pretekle stvari in pa kar imata s Kučilom skupaj, za to me ni briga toda gledé bonanse si bom dobil nekoliko pojasnila.«

»To povprašajte ga!« odvrne Arečiza upokojen, nakane indijanomorčeve niti najmanj ne sluteč.

Diaz upre kopito puške v tla, z obema rokama se nasloni čez tuljavo cevi, razkorači se in trdno postavi Kučilu nasproti. V svoji slikoviti opravi in pa v tej državi je imel povsem izgled človeka, ki prav dobro ve, kaj če.

»Sennor Kučilo, da me poznate nekoliko!«

Nagovorjenec voli molčati ter poprej Diazevo misel prepoznati.

»Jaz sem človek,« nadaljuje Diaz, za vsakega rdečokožnika imejoč kroglo, ki pa nikdar ni belemu sodnica, če mu beli pusti, da storim, kar se mi prav zdi. To vam povem v vaše pomirjenje. Tudi ne bom poizvedoval po bonansi, ker sodim, da nimam pravice posedati niti najmanjšega dela. To mi pa vendar le morete povedati: da-li jo je Markos Areljanos poznal že pred vami?«

»Da, Vedel je za njo.«

»Zakaj je ni izpraznil?«

»Indijani so mu branili.«

»Je-li to skrivnost priobčil vam?«

»Tako je, don Diaz.«

»Ter vas sabo vzel, da jo skupaj izkoristita?«

»Istina. Ali zopet sva morala bežati in on je umrl med potjo.«

»Hm, umrl je! To je premalo in preveč. Veste morebiti, da ima sina?«

»Menite mari Tiburcija Areljana? Saj veste, da ga poznam.«

»Vsekako, sennor Kučilo. Ne maram svojega vprašanja prav tako natanko izgovoriti ko drugi ljudje, pa to nič ne dé. Mislim, da ste prehodili že mnogo sveta. Je-li poznate morda postave gora, travane, molčeči sporazumek vseh vrlih in poštenih gambusinov?«

»Mislim, da.«

»Dobro. Po takem tudi veste, da vsaka bonansa je brez ugovora onega, kteri jo je odkril, razen če se zgodi, da se oddali, nemogoč je izprazniti ter

drugi pride, ki jo takisto odkrije, me li razumete? odkrije!«

»Kaj hočete s tem povedati, sennor Diaz?«

»Da se nismo odpravili, bonanse tukaj najdevat, nego iskat je, v tem pa je velik razloček. Vi niste imeli nikake pravice, don Estevanu priobčevati svoje skrivnosti, ker ni bila vaša, temveč dednika Marko Areljanovega!«

»Tiburcija?« vpraša Kučilo začuden. »Tiburcija!« potrdi Diaz samosvestno.

»Je-li blaznite, sennor Diaz?«

»Tako popolnem sem pri pameti, da mi je ne morejo pomotiti vsi vaši milijoni!«

»Markos Areljanos me je naredil lastnika te skrivnosti in torej sem mogel ž njo storiti, kar se mi je poljubilo.«

»Vi blodite,« odgovori Diaz tako mirno, kakor da gre povse za brezcenni predmet. »Markos Areljanos vam skrivnosti ni podaril, nego le zaupal, razumete dobro? poveril! Ko bi vi tega zaupanja vredni bili, bi dobljeno zlato sicer ne bilo vaš pravolastni delež, pač pa vsekaka velika plača. Ker ste pa umorili Marka Areljana, postali ste krivolastni posestnik skrivnosti. Od bonanse vam pripade k večemu toliko, kolikor bi vam Tiburcijo ponudil za priobčenje skrivnosti. Izpovem torej, da zlatišče je edino le njegovo. Da ste bili vi poštenjak, sennor Kučilo, ne bi bili mislili na odpravo, preden bi se ne bili ž njim dogovorili.«

»Vi ste res tolikanj pri pameti... skoro preveč,« roga se Kučilo, vkljub svojemu neugodnemu stanju, v kterem se je nahajal.

Če s tem preveč mislite poštenje ali vest, imate pač prav, kakor sem dejal. Vi morete sicer dejati in nehati in storiti, kakor se vam zdi; jaz pa, ki vem, da Markos Areljanos je bil prvi najdnik bonanse, in da ga je vaša roka s pota spravila, mislim, da bonansa je last njegovega sina, ter ne bom segel ni po najmanjši trohici zlata.«

»To se nam odpovedujete? ali hočete mari braniti te namišljene pravice Tiburcija Areljana?« vpraša zdaj Arečiza, ki je bil to razpravo z napetostjo poslušal.

»Areljani,« reče osorni Diaz, »Areljani mi niso v rodu. Jaz nimam niti Markove smrti maščevati, niti za pravice njegovega sina se boriti, in po takem ostanem pri vas, dokler mi ne boste prisojali, naj storim, kar bi dobitje zlata pospeševalo. Moja puška torej Kučila ne bo silila, naj bonanso izdade.«

Kučilo sope olajšan. Baraha in Oročej pa sta gledala s tihim strmenjem moža, ki je očital tako nedorazumne nazore. Naposled odvrne don Estevan, na pol porogljivo na pol srdito: »Čujte, da vas občudujem, sennor Diaz! Vi pa, Kučilo, niste zdaj nič na boljem nego li prej. Kje je bonansa? Vaših pet minut je že preteklo.«

Na don Estevanov migljaj vzdigneta Baraha pa Oročej zopet svoje puške. Diaz stopi malo nazaj ter na videz neudeležljiv motri okolico. Prav mu je bilo, ali moritelj dobi kroglo ali ne.

Zdaj zarezgeta za skalovnim ovinkom stoječi konj; Kučilo je slišal rezget ter vedel, kje je njegova žival. Z očesom je meril daljavo, ktero je imel preteči. Arečiza pa je bil tudi silovit nasprotnik. Tudi on je slišal rezgetanje in Kučilov pogled.

opazivši, slutil je takoj njegov naklep ter mu pot zastopil, nastavivši puško.

»Ne mislite, da nam jo odnesete! Kje je bonansa?«

»Ne vem!« trdi škripajoči Kučilo.

Svojo karabinko je bil Kučilo pustil na sedlu, s samim bodalom pa je stal kakor brezorožen nasproti nastavljenim puškam.

»In vendar,« zagotavlja Arečiza, »bomo v nekoliko trenotkih vedeli za zlatišče, ali pa boste vi mrtvi. Štel bom do tri; pri treh bomo izprožili.«

Kučilo napenja zastonj svoje možgane po kakem izgovoru, izhodu.

»Ena!«

Znoj stopi Kučilu na čelo, vendar molči.

»Dve!«

Stiskancu mrli pred očmi. Eno mora pustiti, ali život ali zlato, oboje pa je bilo enake vrednosti zanj.

Kakor sanjajoč stopi k zelenemu zastrtju, Zlato dolino zakrivajočem ter razmakne srobotno rastje.

»Tukaj? tako blizu?« čudi se Arečiza ter smukne skozi odprtino.

Kakor bi trenil stojita poleg njega tudi Baraha pa Oročej. Vsi trije, gledajoči brezmerno bogastvo, strme in glasno vzklikujejo. Don Estevan je stal mrliški bled zraven drugih dveh, ki sta se vrgla na tla in poželjivo stikala po vrečah in žepih. Kučilove povedbe so obujale velike nade; toda tolike preobilice najčistejše rude, tega pa se ni nadejal nihče.

Medtem opazi, da sta pričela Baraha pa Oročej polniti si žepe in robce.

»Stojta! zaklad ni samo vaju! Odložita kose!«

»Natovorili bomo konje s zlatom, kolikor ga morejo nositi; jutri pridemo po ostalo, in potem

dobi vsaki toliko, kolikor ima zahtevati,« govori don Estevan.

To je pomirilo moža, ki sta bila vzmožna zavratnih dejanj, kterima pa je zlatoželjnost dajala pogum na očitno žuganje. Le nerada sta oddala kosove zlata, preden sta smuknila skozi zelen zastor.

Ko se don Arečiza ozre, opazi Diaza, na skali sedečega, kako snaži cev svoje puške.

»Kje je Kučilo?« vpraša don Estevan.

»Kdo ve!« odgovori Diaz ravnodušno.

»Ne veste? Kako ste mogli dopustiti, da se je odstranil?« zabada don Estevan srdito.

Diaz se vzravna, pa gleda govorniku trdo v oči.

»Ali je bil moj ujetnik don Arečiza?«

»Naš, torej tudi vaš.«

»Motite se, sennor. Odkar vem, da bonansa ne gre nam, ne poznam nobenih obveznosti, ki zadevajo zlato. Vse eno mi je, kaj počenjate, samo to bi rad, da bi ne upotrebljavali mene, ko bote vzdigali vaš zaklad.«

»Je-li govoril z vami?«

»Ni. Odišel je, zasel konja, pa odjezdil.«

Srditost nad novim begom Kučilovim je bila Arečizi jasno poznati, pa se je premagoval. Mirno, samosvestno držanje vrlega, nepodkupnega Diaza ga je sililo čislati ga.

»Po takem tudi ne veste, v kteri smeri je odjahal?«

»V smeri na taborišče.«

Potem ima nove izdajske namere. Ker je šel tja v ravnico, to domnevam, da nam namerava Indijanov poslati. Kar hitro ga moramo slediti. Pojdite po konje!«

Baraha pa Oročej storita po ukazu. Razstro se odeje, v ktere se nabere toliko zlata, kolikor bi mogli konji nositi.

Zlato so bili natovorili konjem in don Estevan je pripravljen, zajahati konja, kar se čuje krik, da don Estevan obstoji.

»Stoj!« Ta krik se je glasil tako močno, da je bil podoben tresku, ki skoči skozi nagomilane oblake.

Četvorica mož pogleda v daljavo.

Na vrhu piramide, prav na kraju ploče, je stala visoka postava, širokoplečata, orjaškojunaška, držeča puško na strel.

»Tigromorec!« reče prestrašeni Baraha. »Kaj dela tu? Opazoval nas je, vzel nam bode zlato.«

Na desni in levi velikanskega lovca je molelo še dvoje napetih pušk skozi kamenje.

»Kdor se samo gane, izgubljen je!« zadoni mu glas.

»Kaj hočete vi?« vpraša Diaz, ki se je prvi opogumil, ali bolje, ki je bil iznenadjen, a srčnosti ni bil izgubil.

»Dvoje: najprej moža, ki ga nazivate don Estevana de Arečiza in potem rudo, ktere vam niti trohica ne pripada.«

»S kakošno pravico tirjate vi to?«

»Mi imamo z Estovanom de Arečizo vršiti savansko sodbo, in Zlata dolina je posest in last Tiburcija Areljana, sina najditeljevega.

»Ako je Tiburcio sam pri vas, naj se pokaže!« Fabij de Mediana se vzdigne.

Glas prestrašenja se izvije Arečizi, Barahi in Oroču. Menili so za trdno, da je Tiburcio mrtev,

utopivši se v valovih Salta de Agua in zdaj ga vidijo pred seboj, visoko vzravnanega, čvrstega, zdravega, na ploči piramide.

»Bonansa je moja. Kdo mi jo jemlje?« upije Tiburcio s ploče.

»Pravo govorite, zlatovišče je samo vaše,« odgovarja Diaz. »Zategavoljo pa jaz, še preden sem vedel, da ste vi navzoči, še roke nisem stegnil do prahu. Ostalo pa izravnajte s temi sennores.«

»Dobro; to so trije proti trem,« kliče Kanadčan. »Dolu s konjev, dolu s zlatom!«

Arečiza je molčal doslej. Ugledavši »preminolega« se je bil silno prestrašil. Mozgal je, kako bi se izmotal iz mučnega položaja. Jasno mu je bilo popolnoma: da so ti trije možakarji od haziende sem za njim hodili, z nakano, da ga kaznujejo. Poznal je sloves, ki je šel za Tiburcijem. Pri vodnjaku je videl vzgled srčnosti, trdnosti, spretnosti onih dveh. Vrhu tega je videl, da se ne more več zanašati na Diaza. In tako se je zgodilo, da je Diazu prepuščal pogovor nadaljevati. Zdaj je uvidel potrebo, da mora sam besedo poprijeti.

»Vi nimate pravice do takih tirjatev. V savani velja pravo prvejšnega in to imamo mi, ker mi srno bili tukaj pred vami.«

»In Markos Areljanos pred vami.«

»Ta več ne živi; njegove pravice so ugasnile z njegovo smrtjo.«

»Ali ste sami bonanso odkrili? ali ste bili tja privedeni?«

»Pripeljal nas je semkaj Kučilo.«

»Kje je ta človek?«

»Ušel nam je ta.«

»Ko bi bili vi zlatovišče odkrili, mogli bi se z vami dogovarjati; ker pa ta pripad ne stoji: zatorej dolu s konjev, dolu s zlatom!«

Nobeden mož ni izgledal, kakor bi se hotel pokoriti ukazu.

»Zadnjikrat: dolu!«

Arečiza se je pripravljal na odgovor, ali prepozno. S piramide počita dva strela, v par trenotkih še tretji. Konji otovorjeni s zlato rudo, so popadali na tla, zadeti skozi oko, a v tem je Kanadčan s svojo namerjeno puško v redu držal okolu stoječe.

Nehoté je dvignil Arečiza svojo puško, ktero je doslej držal pobešeno, dobro vedoč, da bi plačal s življenjem, ko bi le pretivno gibnol z orožjem.

»Dolu s puško,« grmi Rdoles.

Takoj spusti don Estevan puško k nogam. Stal je nasproti možem, kterim ni bil kos. Zdaj se vzdigne tudi Pepo iz svojega zavetja na ploči. Poprejšnemu pobrežnemu stražarju se je zdelo pogajanje predolgo.

»Santa Laureta, kako mučkajo ti ljudje tukaj. Rdoles, daj meni nadaljevati.«

»Tako, to je storjeno. Zdaj imamo pa besedo z vami govoriti, gospod grof Antonio de Mediana. Vas tožimo, da ste uropali otroka, da ste umorili svojo sorodnico, grofico donno Luiso. Mi vas bodemo sodili; ostali pa naj odmaknejo, kamor jih volja.«

Kar hitro sta izginola za piramido Baraha pa Oročej, ko sta ugledala tigromorca pa Fabija ter se domislila, kako sta mu stregla po življenju, iztreznila sta se tako jako, da sta mahoma izpoznala vrednost življenja ter sta se kar najbrž poslužila nepričakovano danega dovoljenja, da se smeta odstraniti.

Diaz se je imel boriti z nasprotujočimi si čustvi.

Kučilove izpovedbe so mu odprle temne dogodke iz don Estevanove preteklosti. Jemati je moral, kakor je popolno gotovo, da je tožba na resnici osnovana, ktero tožbo mu je bil Pepo s piramide v lice vrgel, in vendar je govoril neki notranji glas na korist dosedanjega vodnika in zapovednika. Ta ni bil noben navadni človek, ta ga je vedno odlikoval pred drugimi, ter računal na njegovo podporo. Je-li smel to zaupanje motiti? Še ni bilo ničesar dokazanega sklenil je, omogočiti mu beg.

»Smem tudi jaz oditi?« vpraša Diaz proti piramidi.

»Tudi vi, z vašim konjem.«

Diaz stopi k svoji živali, in dajoč si opraviti pri stremenih in uzdovnem jermenju, šepeče Arečizi svoj načrt.

Še vedno so bile puške onih treh na piramidi naperjene na te dolu, a Diaz je vedel, da mu bodo zanašali. Ta hip se Diaz zavihti na konja ter izpodbode žival z ostrogami tako čvrsto, da je stala v enem skoku pred don Estevanom. Ta hip je sedel pred Diazom na konju; široka pleča Diazova so ga popolnoma pokrivala in v najhitrejšem diru je žival oddirjavala z dvojno težo.

Ko so bili Rdoles, Pepo Spač, pa Fabij na plavajočem otoku tako srečno odšli ljutim Indijancem, razpravljali so najprej o tem, kako najdejo bonanso. Tam je bil kraj, kamor priti so koprneli ubijalci grofice Medijanske in Marka Areljana.

»Povej sinko, bodeš li našel zlatovišče?« vpraša Rdoles.

»Gotovo, moj oče! Pri sebi imam naris, ki mi ga je dala mati. Obris je natančen, tako da je daljna zmota izključena.

Naris ogledujejo vsi trije od vseh strani; na to meni Rdoles: »Potem se nahajamo južnozapadno od Zlate doline, in taborišče Mehikancev stoji prav vzhodno od nje, Ako prav vem, imajo zlatoiskalci prav toliko do nje, kolikor mi. Kakor se mi zdi, bili so včeraj rdečokožnike naklestili, zatoraj ni neverjetno, da so se zgodaj napotili bonanse iskat. Vsled tega nimamo časa gubiti, ako jih hočemo preteči.«

»Tako tudi jaz menim,« priglasuje Pepo. »Dajmo pa poglejmo, da pridemo naprej.«

Za sedaj se jim ni bilo bati ničesar, ne od Mehikancev ne od divjakov. Stopajo dalje z navadno previdnostjo. V dveh urah uzrejo prvi peterih hrib, o kterih jim je govoril Fabij.

Te petere višave so bile tesno spojene, le v slemenih so bile deljene. Solnce se je bilo vzdignolo že zdavnaj ter je s svojo jasno in leskečo lučjo razsvetljevalo krajino, da jo je bilo daleč razločevati.

Brez besede in hitrih korakov so hiteli ti trije lovci naprej. Prvi hrib so imeli za seboj, drugi tudi, in zdajci obstoji Fabij, kazaje z roko v drago.

»Slišite, vidite-li slap?«

Solnce, njim nasproti stoječe, je metalo svojo žarovito luč v to vodopadje ter delalo za njim, med slapovjem in skalovjem, čudovit prizor lomljenih žarkov, kažočih vse mogoče barve.

Nekaj trenotkov so stali lovci tihi, zamaknjeni v divno optično igro. Na to pokaže Fabij z roko v

stran: »In tam je groblje glavarjevo. Videti je še konjske kosti pa nataknjena zmagovila. Tam zad je pa bonansa.«

V tem hipu začujejo glas, prihajajoč izza piramide. Daljava je bila še prevelika, da bi bili mogli zadostno razločiti glas Kučilov.

Na to jekne drugi krik Kučilov in potem je vse utihnilo.

»To je bil krik možkega,« meni Pepo. »Bržčas stoji pred bonanso, pa je krikal ves vzradoščen.«

»Ne stoji tam,« odgovarja Fabij, »temuč na Indijanovem groblju, sicer bi ne bili slišali glasu.« Trdil je pravo. Med njimi in med piramido je bila majhna ali potegnjena vzvislina, čez ktero je gledal le gorenji del groblja. Obodvoje, piramida in vzvislina bili bi zvoke odvajali, ko bi bil Kučilo zdolaj pri bonansi.

Sklenili so hitro stopati na ono mesto. Priševši do višave, splezajo nanjo in, skriti za skalino, mogli so piramido natanko ogledati. Ravnokar je hitel Kučilo dolu; bilo mu je postavo dobro razločiti, in Pepo, čigar oko je bilo ostrejše, ga je takoj spoznal:

»Kučilo je, morilec! Santa Laureta, tu imamo lopova, ako tja skočimo.«

Za to je še zmeraj časa. Počakajmo, morda se pokaže še kdo.«

Obstanejo v položaju. Dolgo ne morejo ničesar opaziti. Naenkrat se prikaže Kučilo jež, dirjajoč med njimi in med grobljem.

»Ali ga ustrelim, Rdoles?« vpraša Pepo, puško vzdignivši.

»Ne; govoriti moramo ž njim, preden pogine. Puščaj ga; njegov sled nam je gotov.«

Spač pobesi puško. Kučilo izgine v jarku, ki se je širil med hribi tja gori.

Čakajo še nekoliko; a zdaj se Pepo ne dá več zadržavati.

»Ali pojdita z menoj, ali pa grem sam tja?«

Rdoles pogleda okolu, pa reče: »S svojimi puškami segamo po vsem prostoru. Skoči tja, Pepo, pa stopaj gori. Tako boš videl, če kdo oprézuje za Indijanovim spominkom, pa daš znamenje, kaj imamo storiti. Za zdaj ostaneva tukaj, da ti bova na pomoč, ako je boš trebal.«

Pepo je v kratkem na piramidi, na kraju pogleda čez — nikogar, pogleda na drugem kraju preko roba, proti zlatovišču ter zagleda Diaza, na kamenu sedečega. Pepo migne tovarišema, ki sta brž pri njem.

»Poznate-li tega-le moža, sennor Fabij.« vpraša Dormiljon.

»Diaz!« izpregovori Tiburcio v čudu.

»Diaz pa Kučilo! Kako more poštenost drugovati s hudobnostjo?

»Poštenost? Mehikanec, pa pošten?« opomni Pepo

»Da. Solnce še ni obsevalo drznišega in vrlišega možaka, kakor je ta Diaz. Naj se zgodi, kar hoče, jaz ne bom pripuščal, da bi se mu las skrivil. Pa jezdec je. A kje mu je konj?«

Rdoles stopi na drugi kraj ploče.

»Stopi sem, moj sin, ako češ videti,«

Fabij gre za njim in tudi Pepo sledi.

»Štiri konji in po takem tudi štirji jezdeci.«

»Tako je, moj sin. In, ako se ne motim, vidim tukaj tudi kobilo, ki je pri Saltu de Agua nosila moža, imenovanega don Estevan de Arečiza.«

»Res! In blizu mora biti in še dva druga njim. A kje so?«

»Kar gotovo tam, kamor je Diaz z obrazom obrnjen; zakaj, kdor čaka na osebo, ta ji v takih okolnostih ne obrača hrbta«, priopazuje bistrovidni Kanadčan.

»Po vsem tem so oni trije za onim zastorom vrbovja in grmovja, ki ga imamo tu naris …. a, oče Pepo, zdaj prepoznavam kraj! Za tem zelenim zastiralom je zlatovišče. To je tako gotovo, kakor smo gotovo na Indijanovem grobišču.«

»Iz tega sledi, da so ga našli, da ga preiskujejo in grabijo.«

»Ne še, sinko moj. Nimajo ničesar v kar bi zlato devali; samo odeje so, a te so še na konjih.«

»Doli z glavami!« veleva Rdoles…»Zdaj gredó!«

Rekel je te besede Rdoles prav tisti hip, ko je don Estevan stopil z banditoma od zlatokraja.

»Antonio de Mediana«, šepetal je Pepo.

»Zadenemo nanj o pravem času in na primernem kraju. Ne bode imel pritoževati se nad Pepotom, pobrežnim stražnikom Elančovskim.«

»Baraha pa Oročej!« pridene Fabij.

»Onadva malopridneža, ki sta pri Saltu de Agua s puškami nate merila«, dovrši Rdoles.

Slišali so vsako besedo Arečize in Diaza, sta se prepirala med seboj.

»Mislita, da se je ta Kučilo vrnil v taborišče da Indijanov pripelje. Čujte! Gredo po konje, da

zlato zavijo v odeje!« Trdno na tleh ležeči so videli, kako se je zdolej razprava izsnovala.

»Kaj storimo, Fabij?« praša Rdoles.

»Grof nam ne sme oditi, oče.«

»To je gotovo«, pritrjuje Pepo. »Pokazati mu hočem danes, kaj pomeni to, če se na utrdbo Sevta tune lovit pošilja Pepo spač!«

»Pepo, vi bote storili, kar se bo nama zdelo prav«, svari Fabij. Mene je ugrabil, mater mi je umoril, to je res. Vendar vidim v njem še brata mojega očeta. Sodili mu bomo pač, ali zgoditi se ne sme prehitro, nepremišljeno dejanje.«

»In ta Diaz? njemu naj se tudi ničesar ne sme zgoditi?«

»Brez potrebe naj se mu ni las ne skrivi! Ne poznam človeka, ki bi bil toli vreden, biti vam prijatelj, kakor je on. On nima ničesa skupnega s človečeti, ki jih mi preganjamo, in ki se je odpravi le zato priključil, da bi se raznosil nad Indijani. Prosim vaju, prizanašajta mu, kakor bi bil moj prijatelj ali pa jaz sam.«

»In onadva zanikarneža, ki ju imenuješ Baraba in Oročej?«

»Naše krogle so za njiju predobre. Ako jima puščamo pobegniti, ne verjamemo, da bi nam mogla kaj kvariti.«

»Ali usmrtiti sta vas htela, don Fabij.«

»Ni se jima posrečilo. Ne smemo človeške krvi prelivati nikdar, ako ni neobhodne potrebe.«

»Taki pogovori so zajemali njihovo paznost, ali še več je bila njihova paznost obrnjena na kosove čistega zlata, ktere so oni dolu zamotavali v konjske odeje in serape. Vsi trije so vedeli, da bogastvo

največje dobro na svetu in vendar niso mogli okreniti pogledov od svetlosti, ki je k njim gori sijala.

»Santa Laureta, so to kopice zlata,« meni Pepo. »Z vsebino enega zamota bi se mogli kupiti vsi Elančovi. In če pomislim, da je za pokrilom, za ono mejo, še veliko takega, to se mi kar zavrtava pred očmi. Naj-li ti ljudje res odnesejo vse zlato, sennor Fabij?«

»Nikakor. Gledajoči ga, naj se upijanijo, da se bodo potem tem treznejši vračali.«

»Potem je skrajni čas početi, moj sin,« pripomni Rdoles. »Vidiš, odejo nalagajo že na konje! Hočem jih zaklicati. Nastavita puške, da bo imelo to, kar jim porečem, potrebni potisek.«

Vrh groba Indijanovega je bil posut s kamenjem, ob kraju nakopičeno kakor v branik, za kterim je bilo moči se dobro skrivati. Pepo in Fabij porineta puške skozi kamenje in Kanadčan se vzdigne. Dognano je bilo, da nobeden izmed teh štirih zlatoiskalcev, tem trem lovcem uiti ne more, kterih očesa in puške so bile najboljše v celi Apačevini.

Že postavlja don Estevan nogo v stremen, ko Rdoles puško nameri.

»Stoj!« Ta klic, priševši iz njegovih obsežnih, silnih prsi, se zavali kakor grom tja doli. V svoji priprosti opravi, z visoko kučmo od lisičine na glavi, sam gorostasne postave, stal je Rdoles na pločadi.

Videl je, kako so se trije izmed njih silno prestrašili, le Diaz se je tako sevladal, da ni bilo opaziti iznenadbe. Indijanomorec je dajal odgovor in vodil razgovor. Tudi Fabij se je moral vzdigniti

ter so ga zdolustoječi občudovali kakor prikazen. Ko Arečiza ni bil hotel ustreči ukazu Kanadčanovemu, naj zlato odloži in pusti, mignil je Rdoles, puške počijo, konji se zvrnejo mrtvi na zemljo. Ko je bil don Estevan puško pograbil, se Pepo ni mogel vzdržavati, da ne bi skočil pokoncu in na njegovo nekoliko prehitro svarilo sta jo odnesla Oročej pa Baraha, tudi don Estevanu se je posrečilo uiti na Diazovega konja. To je bilo dobremu stražarju iz Elančov preveč. Vzdignol je puško ter položil že prst na petelina, da bi grofa Medijanskega s konja odstrelil, ko ga Fabij še pravi čas prime za roko.

»Stojte! Ne streljati! Zanašajte obema!«

Kanadčan se je smehljal kakor taki, kteremu se zdi izvedenje težavnega podjetja kakor šala in zabava.

»Tecita hitro za njimi; konj spada moji krogli.«

Fabij in Dormiljon drčita z očividno nevarnostjo življenja po strmih skalinah piramidnih ter hitita za bežočimi. Rdoles pa jim je sledil s svojo dolgo težko puško, počivajočo v njegovih rokah kakor na viličju ter jo držal napeto na skačočega konja na planoti.

Jezdeca, dirjajoča v ravni smeri pred njim, sta bila videti kakor eno telo. Konjev križ, pleča Diazova, to sta bili točki, ki sta se mu zdeli s kroglo dosežni in le semtertja je bilo ugledati kraje konjskih ušes.

Kanadčan je bil šteti v ono vrsto lovcev, ki vidro ali bobra v oko zadenejo, zato da kože ne pokvarijo. In tu je veljalo pogoditi konja v glavo, ker, če bi bil drugam zadet, bi bil jezdeca odnesel iz dosega lovcev.

Le en trenotek je krenil konj z glavo na stran, pokoreč se uzdi, in ta hip je zadoščeval Kanadčanu. Kanadčan pritisne, strel poči, in krogla je letela tako blizu don Estevanovih in Diazovih ušes, da ju je kar zazeblo.

Sledeči hip se zgrudi konj mrtev na tla, in ž njim telebneta tudi jezdeca.

Padež je bil tako silovit, da sta padleca obležala kar omamljena. Ukljub nujnosti njiju položaja mogla sta se le počasi upokončiti in v tem sta v v dolgih skokih priskakala tudi že Fabij in Pepo, s puškami v pesteh.

Daleč za svojima prijateljima prilomasti tudi Rdoles v velikanskih korakih, v hoji nabijajoč puško. Ko je bil puško nabasal, je obstal, nepremakljiv, kakor iz zemlje vzrasli dob. Svest si je bil, da tako je kos položaju.

Karabinka Diazova se je bila izprožila, na tla tresnivši. Diazu njegova puška ni mogla zdaj ničesar koristiti. Zato pa se Diaz skloni ter potegne izza gamašnega jermena dolg oster nož.

Don Estevan je tudi pobral svojo angležko puško, neodločen, na kterega bi pomeril, na Fabija ali Spača. Kanadčan ga je ostro opazoval. Še preden se je odločil don Estevan, posveti se iz Kanadčanove puške in gotova krogla silnega lovca prebije Estevanu puško na onem kraju, kjer se tir sklepa z lesom.

Arečizo je to zadetje tako pretreslo, da je omahnil in pal.

»Vendar! čez 15 let!« klikne Spač, navalivši na palega dona.

Don Estevan je zastonj poizkušal braniti se. Silni stresaj mu je roko umrtvil, da mu ni rabila.

Dormiljon mu vzame ogrtačo okolu pasu ter zveže grofa in pogledal na Diaza.

Fabij ni poznal indijanomorca Diaza. Samo enkrat se je bil z njim sešel in to na haziendi del Venado. Slišal pa je veliko hrabrega o slovečem tem možu; zato mu je hotel zanašati.

»Vdajte se!« veli Fabij. Diaz zamahne s svojim nožem, a Dormiljon mu ga izbije tisti hip in objame Mehikanca s svojimi mišičavimi rokami, da ga Fabij z lahkoma zveže.

»Te vezi si imate sami pripisovati,« govori Kanadčan. »Nismo nakanjevali sovražno z Vami ravnati, a vi ste nas v to prisilili.

»Zakaj ste nam hoteli odnesti grofa Medijanskega?« poizveduje Pepo Spač.

Diaz molči. Videl je, da. je ravnal nepremišljeno, a preponosen je bil, da bi bil to napako pripoznal.

»Slišali ste, da se ima goditi travanska sodba. Poštenjak se takemu poklicu ne ustavlja nikoli.«

»Jaz ne odgovarjam zvezan,« mrmra Diaz mračno.

Fabij se posluži plemenitosrčnosti, da bi razorožil srditost ponosnega moža Vzdigne nož,

»Pepo, odvzemite mu vezi!«

Pepo sluša povelje, Fabij pa stisne nož Diazu v roko.

»Sennor Tiburcio, vi ste rastreador (sledonajdnik), ki poseduje vse moje spoštovanje, in vi se nimate kesati, da me poznate. Vežejo me pa svete zaveze s tem sennor don Estevan de Arečizo, jaz pa sem imel vršiti te obveznosti po načinu, ki vam ni bil povšeči. Morda dobodem priložnost, to stvar popraviti. Nato ponudi Fabiju roko dejaje:

»Nečete povedati imen teh sennorov?«

»Bržčas so vam znana imena mojih tovarišev, ki sta ja dobila od Indijancev. Temú sennoru pravijo Orlun ali »veliki orel«, in temu Treskavec ali »užigajoči blisk«.

V velikem začujenju stopi Diaz korak nazaj.

»Je-li mogoče? Orlun pa Treskavec, dvoje najglasovitiših gozdovnikov, kterim ni primernika? Sennori, današnji dan mi izpolnjuje največjo željo, ker me je k vam dovel. Ko bi bil vedel, kdo ste, ne bi se bil protivil travanski soditvi, ker vem, da »knezi gozdov in vladarji travan« imajo vselej pravični uzrok, kader hoté vršiti takovi sod.«

Diaz stisne roko tudi Rdolesu in Spaču, in prav videti mu je bilo na obrazu, kako izredno in odkritosrčno se veseli tega shoda.

Fabij stopi k Arečizi:

Don Antonio de Mediana! hočete li, da se z vami postopa kakor s človekom časti vrednim, ali kakor z navadnim pustolovcem?«

Vprašani pogleda prašalca s temnim pogledom.

»Bolje bi bilo za vas, ko bi izvolili temu donu pokazati prijazniše lice. Ako ostanete pri tem obličju, lahko more do tega priti, da se vaša pravda kar ob kratkem konča. To vam govori vaš Pepo Spač.«

»Ali nam zastavljate možko besedo, da ne bodete pobegnili, ako vas oprostimo vezi?« vpraša Fabij.

»Ne bom pobegnil,« reče kratko.

»Porok sem zanj jaz,« meni Diaz, »ako izvolite poštevati mojo besedo.«

»Dovolj je,« kimne Fabij. »Pepo odstranite vezi.«

Pepo stori po povelju, in grof Arečiza ustane od tal, na kterih je ležal.

Plemenitaš Medijanski je bil bled. Lica so mu bila upala, da je izgledal, kakor bi se bil v zadnjih desetih minutah postaral za celo stoletje.

»Kdo vam daje pravico, napravljati me predmetom travanske soditve?«

»Dolžnost slehernega svobodnega moža, ki vidi, da zločinstvo glavo vzdiguje, brez kazni in drzovito,« odgovori Rdoles. »Pojdite z nami k vašim konjem in premišljujte, da sodniki travane so drugi možje, kakor oni podkupljivi hlapci pravice, ki poštenega čuvaja uničijo, da pokrijejo hudodelstvo grofovsko.«

Nadaljevanje v II. zvezku.