Fabiola ali cerkev v katakombah
Wiseman, Nicholas Patrick Stephen
1867
Digitalna knjižnica IMP. Signatura FPGN00088-1867 [Kolofon] [Faksimile] [XML]

Kazalo po straneh

[0] [1] [2] [3] 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 [81] 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98 99 100 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110 111 112 113 114 115 116 117 118 119 120 121 122 123 124 125 126 127 128 129 130 131 132 133 134 135 136 137 138 139 140 141 142 143 144 145 146 147 148 149 150 151 152 153 154 155 156 157 158 159 160 161 162 163 164 165 166 167 168 169 170 171 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 183 184 185 186 187 188 189 190 191 192 193 194 195 196 197 198 199 200 201 202 203 204 205 206 207 208 209 210 211 212 213 214 215 216 217 218 219 220 221 222 223 224 225 226 227 228 229 230 [233] 232 233 234 235 236 237 238 239 240 241 242 243 244 245 [248] [249]

Kazalo


[Stran [0]]
[[0]]

FABIOLA
ali
cerkev v katakombah.

Po

kardinalu M. Wisemanu

poslovenil

Anton Zupančič

Izdala

družba sv. Mohora.

Z dovoljenjem prečast. Kerškega knezoškofijstva.

V Celovcu 1867.

Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.


[Stran [1]]
[[1]]

Predgovor.

Ko so spisali to knjigo Wiseman, kardinal
in nadškof vestminsterski, niso iméli namena svetu
podati učene preiskave o napravah in starinah perve
cerkve; ampak vernikom so hoteli popisati v mični
povesti življenje in šege kristijanov pervih stoletij, pa
tako z izgledom teh kerščanskih junakov spodbuditi
sedanji svet k posnemanju in širiti med ljudstvom
katoliškega duha. Tudi niso imeli misli pisati
zgodovinskega dela; kajti kdor je zveden v cerkveni
zgodovini tistega časa, našel bo marsikaj, kar se ne
vjema ne s krajem, ne s časom — ampak zneseni so
izverstni prizori tudi iz nekoliko ločenih časov in
krajev in sklenjeni v mojstersko sliko tedanjega
kerščanskega, pa tudi ajdovskega sveta. Pač pa si je
učeni gosp. pisatelj sam ogledal katakombe in druge
kraje, kjer se razmotava povest, in sv. mučenci so
naslikani v svojem djanji, govorjenji in mišljenji po
njih pravem značaji — takošni so, kakor je nam
kažejo sv. oficiji in druge zanesljive listine.

Ko je to delo zagledalo beli dan, razširilo se je
na nagloma po vsem omikanem, sosebno katoliškem
svetu, tako da je sedaj že skoraj v vse evropejske
jezike prestavljeno in že po večkrat natisnjeno. Saj
pa tudi človek vse v njem najde, kar katoličane
zanimati more: prigodbe, ki se razmotavajo v njem,
gode se na klasiški zemlji in osebe v njem popisane
so nravno visoko visoko izobražene, po nekoliko
sv. mučenci — pravi vzori človeštva. Zató je segalo
in še sega po tej knjigi vse — ne le prosti človek,
ampak tudi izobraženec, kteremu je bila najprej
namenjena, ker smela bi se tudi imenovati prava
apologija katoliške vere. Kajti najpoglavitniši in
najvažnejši naši sv. nauki, ktere radi napadajo in
izpodbijajo drugoverci, so dokazani v življenji, šegah in
naukih sv. cerkve daljnih stoletij.


[Stran [2]]
[[2]]

Ni čuda tedaj, da je tudi skerbna „družba sv.
Mohora“ vernim Slovencem v domači besedi podati hotela
to delo. Skerbela je pa za to, da bi se knjiga
nekoliko predelala in tudi prostemu ljudstvu razumljiva
storila.

Da se to dvoje ob enem doseže, opustilo se je
to, kar je le bolj zvedencu namenjeno, če ni s
povestjo samo v ozki zvezi; vendar je ostalo, kolikor
je bralcu v pojasnjenje popisanih dogodkov ravno
neobhodno potrebno — vzelo se je pa izmed povesti,
ktera zdaj neprelergano naprej teče, in pridjalo z
manjimi čerkami ko „pojasnilo bralcu“, ali pa kot
opazka postavilo pod versto. Tudi še kaj druzega
prostemu človeku manj znanega se je pojasnilo v
opazkah; zató so pa izpadle druge učene opombe pa
take, ki zavračajo na vire, iz kterih so zajemali
slavni kardinal. Tako se je knjiga za nekoliko
zmanjšala pa slehernemu razumljiva postala, naj jo le
počasi in premišljeno bere.

Izročamo jo tedaj tudi vam, predragi Slovenci!
povsod toliko čislano „Fabiolo.“ Vi radi prebirate
življenje naših slavnih rojakov, pazljivo poslušate,
če se vam pripoveduje od daljnih slavnih mest, od
vojske itd. — tukaj imate vse ob enem: slavne
rojake, kerščanske junake, otroke ravno tiste preljube
matere sv. cerkve, ktere sinovi ste tudi vi, ki so se
bojevali v dalnji, imenitni deželi, in v sv. mestu,
mogočnem Rimu, za svojega Gospoda in Zveličarja,
in sicer v strašni vojski, ob silnem preganjanji
neusmiljenih rimskih cesarjev svojo kri prelivali za
svojega Odrešenika!

Berite tedaj od teh junakov, opazujte je v njih
djanji, govorjenji in mislih pa posnemajte je. Tako
boste brali to knjigo s pridom, tako bo vsak v nji
našel, česar bo iskal: žalostni tolažbe, preganjani in
zaničevani dušnega krepčala itd., vsi pa ljubezen do
svoje sv. vere in cerkve — in tako se bo tudi pri
nas želja spolnila, s ktero so spisali kardinal to
povest. Bog pomozi!

V Ljubljani meseca vinotoka 1866.

A. Z.


[Stran [3]]
[[3]]

Pervi del.
Mir.
I. Kerščanska hiša.

Popoldne je meseca septembra leta 302; jasno
je nebo in vročina jenjuje, ker že se je solnce nagnilo
k zahodu. Prebivavci mogočnega Rima zapuščajo
svoje hiše in hité proti vertom Cesarjevim ali
Salustijevim, da bi se sprehodili v večernem hladu in
pozvedeli, kar se je med dnevom tù ali tam prigodilo.

Tudi z dragim bralcem se podamo na pot, pa ne
v krasne verte, ampak v neko hišo ga hočemo peljati na
Martovem polji, (campus Martins so mu Rimljanje
rekli). Martovo polje se je imenovala planjava na
severozahodu, med mestom in reko Tibero. V pervih časih
rimskega vladarstva so se vadili na njej mladenči
vojaških reči, in možaki so se tam posvetovali o važnih
deržavskih zadevah. Poznej so stavili Rimljanje na tej
planjavi mnogoverstna zidanja; sosebno cesarji so
sezidali na nji krasnih tempeljnov, velikanskih gledišč,
toplic itd. Ko se naša povest začne, bila je planjava
že čez in čez pozidana.

Naša hiša je stala ravno tam, kjer je zdaj cerkev
sv. Marcela. Bilo je poslopje veliko, kakor sploh pri
Rimljanih. Da bo bralec marsiktero reč v povesti
bolj razumel, povedali mu bomo, kako je bila hiša
zidana in kakošna notranja njena oprava; kakoršna
ta, bile so blizo vse hiše rimljanske.


[Stran 2]
— 2 —

Vnanje stene so brez vsega kinča zidarske
umetnosti; malo malo je oken. Skoz edine duri
stopimo z ulice v predhišje, ali kakor bi po naši šegi
rekli, v vežo. Tla so vložena z malimi kamenčki
raznih barv in na tleh beremo s kamenčki sestavljeni
navadni rimski pozdrav: „Salve“, zdravo ali dobro
došel! Iz veže pridemo v pervi dvor ali atrij; krog
in krog ga obdaja versta stebrov.

Sredi mramornih tal šumljaje kviško skače žarek
čiste vode, zdaj više, zdaj niže , ter pada v
rudečekamniti vodnjak, droben dež razlivaje čez versto jako
krasnih krog stoječih cvetlic. Med stebri ob steni
stoji mnogoverstno, umetno izdelano hišno orodje:
mehke klopí, bogato s slonokostjó in srebrom kinčane,
mize iz drazega lesa jutrovih dežel in svetilniki na
njih, izverstno izdelane dopersne podobe in drugega
orodja srebernega pa bronastega na kupe. Na stenah
visijo slike, stare in vendar tako živih barev, kakor
bi bile včeraj izdelane; med njimi umetno izdelane
podobe zgodovinske ali pa iz basnoslovja, vendar
nobena ni žalila čistega očesa ali nravnih čutil. Tu
pa tam je bila kaka podoba pokrita — gotovo ne
po naključbi.

Prostor ta je bil pokrit in v stropu je bilo veliko
štirivoglato okno (Impluvium so ga imenovali) s
temnim pertom zakrito. Iz tega prostora pridemo v
notranji, pa še lepši dvor. Tudi temu so tla mramornata
pa z zlatimi podobami okinčana; tudi tù je okno na
stropu, pa s steklom ali previdljivim kamnom (lapis
specularis) zaperto; zagrinjalo je na pol potegnjeno
čez-nj in zadnji žarki večernega solnca se razlivajo
po dvorani.

Med stebri iz afrikanskega mramorja sedí pri
mali mizi gospa srednje starosti; mil jej je obraz
in marsikaj britkega iz preteklih dni obrazi se na
njem. Brez posebne lepotije je njena obleka in se
nikakor ne vjema z bogatijo, ktera jo obdaja. S
srebernimi nitkami prepreženi lasjé niso prekriti, brez
lišpa, kakor obleka, ktero kinča edini škerlatni trak
— v znamenje, da je gospa vdova. Tudi biserov
in dragocenih kamenov nima na sebi (s kterimi so
bile tedanje Rimljanke kar obložene); edina tenka


[Stran 3]
— 3 —

zlata verižica jej visi krog vrata in na njej nekaj
skerbno v obleki skritega.

Ravno veze, pa menda ne za svojo rabo; na
dolgem kosu tkanine šiva z zlatimi nitkami, seže zdaj
v to, zdaj v ono predalce ter iz njega prinese biser
ali v zlato vdelan drag kamenček, da je všije v
tkanino, kakor zahteva podoba na njej — kaj, ko
bi bila te dragocenosti za kaj višega odločila?

Menda jo neka skerb budí in drami iz tihih misli,
ker vedno pogleduje naduri in posluša, če kdo pride?
Gleda na solnce, gleda na klepsidro ali vodno uro
zraven nje na mizici; že postaja nemirna — kar nekdo
poterka na hišne duri. Proti vhodu pogleda in veselo
pozdravi že dolgo pričakovanega.

II. Mučencev sin.

Priserčen deček priskakljá veselega obraza, in
komaj ga dobro pogledati moremo, že je pri mizi.
Kakih 14 let star, je kaj visok za ta leta, lepo zrasen
in nekako moške postave. Čelo mu je visoko in
razodeva bister um. Nosi navadno obleko rimskih
mladenčev: kratko preteksto do pod kolen; zlata krogljica
visi mu krog vrata. Stari služabnik za njim nosi snopič
papirja in skupaj zvitega pergamenta — prišel je
tedaj iz šole.

Med tem ko ga tako popisujemo, objel je že svojo
mater in se potem vsedel k njenim nogam. Molčé
ga nekaj časa gleda, kakor bi mu htela na obrazu
brati, zakaj je skoraj za polno uro prepozno domú
prišel? Deček pa materi tako živo, tako nedolžno
smehljaje se v oči pogleda, da jej koj vse jdvomljive
misli razperši: „Kaj te je vendar danes zaderžalo,
predragi deček? Saj se ti menda ni kaj neljubega
pripetilo?“

„Tega ne, draga mati, temveč vse mi je šlo tako
po sreči, da — da se ti*) skoraj povedati ne upam.“
Prijazno se mu nasmehljá mati; tudi deček se ljubo
nasmeje in začne: „Vidim, da moram. Saj veš, da
nisem srečen, da še mirno spati ne morem, če ti vsega
ne povem, kar se mi čez dan pripetí, dobrega ali pa

1

[Stran 4]
— 4 —

slabega. Bral sem nekoč, da mečejo Skitje vsak večer
v pripert verč kamenčke, bele ali pa černe, kakor
jim je bil dan srečen ali nesrečen. Ko bi jaz imel
to navado, vergel bi vsikdar bel kamenček v verč,
kedar bi bil tako srečen, da bi ti vse dogodke
povedal, v tako srečo si to štejem. Ali danes — danes
pervič dvomim, ali bi ti vse povedal ali ne.“

Deček seže po materni roki in jo nese k ustom;
ali ko skerbljivo materno obličje ugleda, nadaljuje:
„Nikar se ne boj, preljuba mati! tvoj sin ni ničesar
storil, kar bi te žaliti utegnilo. Povej, ali hočeš vse
vedeti, kar se mi je danes pripetilo, ali samo to, zakaj
sem tako pozno domú prišel?“

„Vse, vse mi povej, dragi Pankracij, saj to tudi
mene zadene, kar se tebi prigodi.“

„Veš, da sem danes zadnjič v šolo šel, in glej!
posebno blagoslovljen je bil ta dan za mé, pa tudi
poln čudnih dogodkov. Danes zjutraj nam je dal naš
učenik Kasian nalogo, „da mora pravi modrijan vedno
pripravljen biti svoje življenje dati za resnico.“ Nikdar
nisem slišal kaj tako mlačnega, tako neslanega, kakor
so bile naloge mojih součencev; pa saj reveži niso
sami tega krivi! Kaj nek vedó, kaj je resnica, kaj
bi je pač v smert gnalo? Vse drugače je to pri
kristjanu! Res izverstna je taka naloga za njega —
to sem tudi jaz čutil: moja naloga je bila najboljša.
Kako mi je plamenelo serce, ko sem jo potem v šoli
bral! Mati! polna je bila tvojih naukov, tvojih
izgledov. Moja navdušenost bi me bila kmalo izdala; med
govorom mi je ušla besedica „kristjan“ mesto
„modrijan“ in „vera“ mesto „resnica“. Ko se pervič
zmotim, videl sem, kako se je Kasian prestrašil, in
ko mi drugič napačna besedica uide, zalesketala je
solza v njegovem očesu, k meni se nagne in mi na
uho šepne: „Pazi, deček! pazi — tù tenka ušesa
poslušajo.“

„Ali je mogoče“, oglasi se mati, „da je Kasian
kristjan? Poslala sem te k njemu v šolo, ker je učen
in lepega zaderžanja — oj, kako moram zató Boga
hvaliti! pa nadaljuj, nadaljuj, drago dete! Kaj se je
potem zgodilo?“

„Mojo pomoto je menda malokdo zapazil, ker


[Stran 5]
— 5 —

vsi so hvalo ploskali mojemu navdušenemu govoru;
le sam Korvin je čudno in zaničljivo na-me zerl in
se jezno v ustni grizel.“

„Kdo je Korvin in zakaj je bil nejevoljen?“

„Najstarši je v šoli in najmočnejši, pa tudi najbolj
trapast. Vendar tega ni on kriv; večkrat je že
pokazal, daje jezen na-me; pa jaz ne vem, kaj bi mu
bil kedaj prizadjal.“

„Ko smo se, domú gredé, reki bližali, nagovoril
me je vpričo součencev kaj zaničljivo: Pankracij!
danes, mislim, sva zadnjič tu-le (to besedo je kaj
glasno izgovoril) skupaj in vendar imam še toliko
poravnati s teboj. V šoli si se jako rad povzdigoval
nad mene in nad druge, ki so starši in modrejši ko
ti — tudi danes si me kaj zaničljivo pogledoval, ko
si blebetal svojo napuhnjeno deklamaeijo. Vlovil sem
v njej besede, za ktere ti bo žal, povem ti: še kmalo
žal! Godé se reči, ktere se tudi tebe tičejo in moj
oče, saj veš — je mestu predstojnik! (Mati se pri
teh besedah strese). Predno se tedaj za sedaj ločiva,
hočeva se še skusiti, pa drugače skusiti, kakor smo
se skušali v šoli. Če si kaj vreden, vdariva se, kakor
se bijejo možaki! Komaj čakam, da te ponižam; saj
druzega ne zaslužiš vpričo teh-le, ki so tvoje
povzdigovanje nad druge v šoli videli!“

Mati pazljivo in skerbno posluša; še dihati si ne
upa. „Kaj pa si ti odgovoril, ljubi moj sin?“

„Prijazno sem mu rekel, da se móti, da vedé
nikdar nisem kaj počel, s čimur bi bil koga žaliti
utegnil, tudi nisem nikdar mislil na to, da bi se nad
druge povzdigoval. Biti s teboj se pa tudi ne morem,
sem rekel, saj dobro veš, da sem se vedno takih bojev
ogibal, ki se s telesnimi vajami začnó, z hudim bojem,
z jezo in maščevanjam pa končajo. Kako bi se sedaj
s teboj meriti mogel, ker sam praviš, date jeza vodi.
Součenci so stali krog naj in videl sem, da so vsi
zoper mene. Prijazno je nagovorim: Tovarši! zdravi
in srečni mi bodite, v miru se ločim od vas, kakor
sem v miru z vami živel.“

„O ne boš je tako lehko odnesel, ne“, —
zagermi Korvin jeze ves rudeč, „ampak“

Deček zarudi, začne se tresti in z zamolklim


[Stran 6]
— 6 —

glasom zdihuje: „Ne smem, ne smem! Tega ne smem
povedati.“

„Za božjo voljo! Če ti je drag spomin tvojega
očeta — sin govóri! Ne bom imela mirú, če mi vsega
ne poveš. Kaj je rekel potem Korvin?“

Še je molčal deček, menda je molil, potem začne:
„Ne boš je tako kmalo odnesel, vpije Korvin, ti
mevžasti molivec oslovske glave.*) Skrili ste se, pa jaz
vas hočem iztakniti; do tedaj pa naj ti bo to-le v
zastavo, da me je res terdna volja, nad teboj maščevati
se. Pri teh besedah me tako silno vdari po obrazu,
da omahnem. Divje so se zarežali tovarši.

„Kako je vrela kri po meni, kako se mi je
kerčilo serce! Zaničljivo mi je nek glas šepetal na uho:
„mevža!“ Gotovo, to je bil zapeljivi duh. Jeza se je
vzdigovala v meni in mi velevala: „Zgrabi ga,
nesramneža! ob tla ž njim! dovolj ti je moči za-nj.“
Hud, hud boj je bil v meni. Nikdar se še meso in
kri nista tako mogočno v meni vzdigovala — Bog
daj, da bi se nikdar več!“

„In kaj si storil, moj sin?“ praša mati trepečega
glasu.

„Moj angelj varuh je premagal zapeljivca na moji
strani“, odgovori deček. „Spomnil sem se ljubega
našega Gospoda in Zveličarja, kako so ga v Kajfovi
hiši zaničevali, zasramovali, v obraz tolkli in kako
jim je odpustil. Ali sem mar jaz mogel drugače
ravnati? Roko podam Korvinu: naj ti Bog odpusti,
mu rečem, kakor ti jaz iz serca odpuščam. V tem
trenutku pristopi Kasian; vse je od daleč videl. Učenci
so se naglo pozgubili. Učenika sem prosil pri sveti
veri, da Korvina zavoljo tega ne kaznuje, kar mi je
tudi obljubil. Kaj tedaj misliš, draga mati!“ pristavi
deček tihega in milega glasú, „ali ni bil ta dan za-me
srečen?“

III. Posvečevanje.

Med tem se je zmračilo. Prišla je stara služabnica
in prižgala luči na bronastih svetilnikih. Živa svitloba

2

[Stran 7]
— 7 —

se je razlivala čez mater in kazala žareči njen obraz;
gorki materin poljubek na sinovo čelo mu je bil
odgovor na njegovo vprašanje. Kaj nek vzdiguje materi
serce tako mogočno? Kaj jej vedri obraz? Je mar
veselje nad sinom, ki se je danes tako junaško obnašal?

Še več je! še žlahtnejši občutki polnijo jej serce
— leta in leta je že pričakovala tega trenutka. Če
pobožna mati svoje dete že v zibeli za najsvetejši
stan na zemlji odloči, če vedno pazljivo čuje nad
njegovim nagnjenjem in vedno njegovo serce obrača
na svetišče Gospodovo; če željno pričakuje dné, da
bo svojega sina, edino svoje veselje, edino podporo,
pri oltarji videla — ali ne bomo imenovali take
matere junaške? Če pa edinega svojega sina Gospodu
odloči ne v služabnika, ampak v kervavo žertev?

Taka mati je bila pobožna Lucina — taka misel
je navdajala njeno serce, ko je mežé pred sinom
sedela in molila, da jej Bog moč dodeli za velikanski
sklep. Kaj pa se je godilo v mladenčevem sercu,
ko je v misli zatopljen zraven matere sedel? Gotovo
si ni mislil, da bo sto in sto let poznej pobožni romar
rad zahajal v mogočno cerkev, kteri bo on imé dal;
gotovo ni v duhu videl cerkve na dalnjem Angleškem,
njemu v čast sezidane! Tudi ni vedelo njegovo serce,
da bodo njegovo ime med mučence vpisali in da bo
njegova z žarki obdana podoba visela nad marsikterim
oltarjem. Kot priprost kerščanski sin je tu sedel,
kteremu je kaj naravno, da božje zapovedi spolnuje.
Veselilo ga je, da je danes svojo dolžnost storil; da
bi se bil pa zavoljo tega povzdigoval, to mu še na
misel ni prišlo. Zdaj pogleda materi v žareči obraz
— tako navdušene je ni še videl. Molčé in skoraj
nevede je pokleknil pred njo: saj je bila njegov zvesti
angelj varuh od zibeli sem, saj mu je bila izgled
vseh čednosti. Ginjeno spregovori Lucina:

„Zdaj je prišel čas, kterega sem dolgo
pričakovala, dolgo za-nj molila. Videla sem, kako je v tvojem
sercu kalila čednost za čednostjo; videla sem in
veselila se tvoje ubogljivosti, tvoje pridnosti, tvoje
pobožnosti, radovala se tvoje ljubezni do Boga in do
ljudi. Vesela sem gledala živo tvojo vero in milo
tvoje serce do revežev. To vse sem videla, pa čakala


[Stran 8]
— 8 —

sem ure, ktera mi pokaže: če ti bodo zadostile slabe
čednosti tvoje matere, ali če te navdaja duh tvojega
očeta, kteri je za vero umerl. Zaželena ura, Bogu
bodi hvala, prišla je danes. Današnji dan, zadnji
tvojega šolanja, ta mi je pokazal, da te ne navdajajo
več otroške misli, ampak da misliš, govoriš in se tudi
obnašaš kakor možak in da moram zanaprej s teboj
tudi kakor z možakom ravnati.“

„Ne razumem te, draga mati!“

„Kar si mi pripovedoval o današnji tvoji nalogi,
to mi jasno kaže, kako napolnjeno je tvoje serce
visocih in žlahtnih misli. Gotovo, kdor tako navdušeno
popisuje, da je častna dolžnost umreti za vero, ta
tudi tako misli in čuti!“

„Saj tudi res tako mislim in čutim,“ oglasi se
mladeneč. „Saj ni veče sreče na zemlji za kristjana!“

„Res je! pa same besede ne bi mi bile zadostile;
v djanji si mi pokazal, da znaš krivico poterpežljivo
prenašati, in kar je bilo še teže za plemenito tvojo
kri, tudi gerdo tepenje in zaničljive besede in poglede
neusmiljenih tovaršev. Se več; celo toliko moči si
pokazal, da si svojemu sovražniku odpustil, za njega
molil. Terdo pot si danes nastopil, težavno pot s
križem na rami; skazal si se vrednega sina mučenca
Kvintina. Ali želiš mu enak postati?“

„Mati, mati, preljuba mati!“ začne deček veselega
serca, „saj ne bi bil njegov pravi sin, ko bi ne želel
mu enak postati? Nikdar ga nisem poznal, pa vedno
mi je bila pred očmi njegova podoba, vedno je bil
moj ponos! Oj kako se je veselilo moje serce, kedar
so obletnico njegovemu imenu praznovali! Vroče želje,
žive molitve so se vzdigovale iz mojega serca k njemu,
ne da mi izprosi častí ali bogastva, tudi ne
posvetnega veselja, ampak da to k dobremu obrača, kar je
edinega na zemlji pustil.“

„Kaj je to, moj sin?“

“Njegova kri, ktera se v mojih žilah pretaka.
Gotovo želi, da se tudi ta, kakor njegova lastna,
prelije iz ljubezni do Zveličarja in do svete vere.“

„Dosti, dosti, drago dete! Vzemi z vratú
znamenje otroških let (zlato krogljico, kakor so je rimski
dečki nosili) — podedoval si po svojem očetu“, govorí


[Stran 9]
— 9 —

mati s slovesnim glasom, “plemenito imé, imeniten
stan, bogastva in posvetnih prednosti, pa nekaj sem
ti do zdaj še prideržala iz tvoje dedšine! Zvesto sem
varovala in skrivala ta zaklad, draži ko zlato in
biseri, dokler se ga vrednega skažes.“

Snela si je zlato verižico z vrata. Pervič je zdaj
zapazil sin, da na njej visi majhena, krasno z dragimi
kamenci kinčana mošnjica. Mati jo odpre in iz nje
prinese gobico, suho pa temnorudečo. „Tu, tù, vzemi
Pankracij!“ spregovori trepečega glasú in solzé se jej
prikažejo v očéh. Tudi to je kri tvojega očeta, jaz
sama sem jo ulovila iz smertne rane, ko je svoje
življenje dal za svojega Kristusa! Milo pogleda na
gobico, navdušeno jo k ustom pritisne — dereče njene
solze jo zopet enkrat namočijo. Živo se je svetila kri,
kakor bi bila ravno kar iz mučencevega serca pritekla.
Na trepeči ustni pritisne mati sinu gobico in očetova
kri mu ji je porudila. Kdo vé, kaka čutila
napolnujejo sinu serce? Polno svetosti mu je obličje: za
trenutek je zedinjena vsa družinica! Zopet vzame
Lucina dragi spominek, shrani ga v mošnjico in jo
obesi sinu krog vrata, rekoč: „Če se bo zopet kdaj
namočila, naj jo namaka žlahtna kri, ne solze slabotne
ženske!“

Tako je bil maziljen prihodnji mučenec s kervjó
lastnega očeta, ktero so mešale materine solze.

IV. Nevernikovo gospodarstvo.

Obiskati hočemo zdaj drugo hišo, večo pa tudi
krasneje zidano; stoji med Kvirinalom in Eskvilinom.*)
Gospodar jej je Fabij, mož viteškega rodú in
neizmernega bogastva, ktero si je v Aziji pridobil, kjer
mu je vlada pobiranje davkov v najem dala. Po vseh
prostorih so bila pregernjena tla s persiškimi
preprogami, in nakopičeno je bilo tu blaga svilnatega iz
Kitajskega in dragocene druge tkanine babilonske,
indiške in iz drugih jutrovih dežel. Na krasno
izdelanem pohišji je ležalo umetnijskih izdelkov in
drugih reči oddalnjih, malo znanih otokov.

Fabij, gospodar vsega tega bogastva, je bil človek,

3

[Stran 10]
— 10 —

kteremu je bilo edino vodilo: prav prijetno, brez
truda in dela živeti. Druge naloge človeškega
življenja ni poznal. Veroval ni ničesar, pa je vendar
zvesto svoje bogove častil, na kterega je ravno versta
prišla. Skoraj ves ljubi dan je sedel v teh ali unih
toplicah. Rimske toplice pa niso bile samo za kopel,
ampak shajali so se tam tudi Rimljanje v zató
odločenih sobah, pogovarjali se o tem ali unem, brali,
z raznimi igrami čas tratili, se tudi vadili telovadstva
itd. Sploh se Rimljan tedanjega časa ni nikakoršnega
dela poprijel, če ni bila posebna sila — postopal je,
hodil očitne govornike poslušat, obiskoval je verte,
da mu je le dan pretekel. Tako je tudi Fabij ravnal.

Pri izbranih njegovih pojedinah in gostijah je
imel vedno gostov obilo, povabljenih in tacih, ki so
se mu med dnevom sami vrinili. Hišo mu je
oskerbovala brezštevilna množica sužnjih in družin prostih
služabnikov in reči moramo: prav prijazen in
poterpežljiv gospodar jim je bil, da je le vse prav tiho
in mirno v hiši bilo.

Vendar za nas ni tolikanj gospodar imeniten,
kakor njegova hči, ktero so po rimski šegi po očetu
imenovali Fabíolo. Iz drugega ali notranjega dvora
pridemo po mramornatih stopnjicah mimo dolge verste
sob do prekrasnega njenega stanovališča. Večer je
že in bliža se ura, da bo treba k večerni (véliki)
jedi: napravlja in lepša se torej, da se v vsej krasoti
pri kosilu pokaže.

Soba njena ima steklena okna noter do tal, in
skoz nje se vidi na majhen umetno napravljen vertič,
poln krasnih cvetic. Na lepem, mehkem, s srebrom
okinčanem stolu leží, in njej nasproti na steni visi
sreberno zercalo, ki jo kaže v celi podobi. Na mali
kamniti mizici zraven nje je brezštevilnih dišav in
druzih enacih stvarí, za ktere so rimske gospé
nezmerno veliko potratile. Tudi predalce iz dragega
dišečega lesa je stalo blizo, polno dragih kamencev
in zlatega lišpa, da si ga izbere po volji.

Imela jih je kakih dvajset let, in kar se tiče njene
vnajšine, ni se ustrašila nobene Rimljanke njenega
stanu in premoženja. Imela je pa tudi snubačev vsaki
dan novih. Po nagnjenji in značaju ni bila kar nič


[Stran 11]
— 11 —

podobna očetu: ponosna, ošabna, nagle jeze.
zapovedovala je vsej svoji okolici kakor samovladna cesarica,
vse se jej je moralo ponižno vklanjati! Le dve osebi
ste bili izvzeti. Saj pa tudi ni čudno, da je bilo
táko njeno serce: edino dete, kteremu je že v zibeli
mati umerla, odgojil jo je oče z vso skerbjó;
najboljih učiteljev jej je preskerbel, ničesar jej ni odrekel,
vse jej prizanesel.

Skoraj sama sebi gospodar, prebrala je veliko
veliko učenih knjig. Izobraževala se je iz njih, pa
tudi skoz in skoz navzela viših modrijanskih misli
in kar modrijanka postala. O veri kristjanski kar nič
ni vedela, vendar jo je tako zaničevala, da še o njej
nič popraševati ni htela. Vere, se vé da, bila je
ajdovske, pa tudi le po imenu; v resnici pa se tudi
za rimske bogove, njih pravljice in bogočastje ni kaj
zmenila. Na kratko: njena vera ni segla nad meje
zemeljskega življenja in edino vodilo jej je bilo: vživaj!
Vendar spridena in spačena ni bila; neizmerni ponos
jej je varoval čednost. Gnjusilo se jej je poželjive
nejeverske tovaršije in zaničevala je razuzdane
mladenče, kteri so jo dan na dan nadlegovali; smejala
se pa je njih aboti.

Našli smo Fabíolo na mehkem sedežu; v levici
derži sreberno ogledalce, v desnici pa orožje, ktero
nič kaj ne pristuje nježni roki: ostro nabrušeno
bodalce s slonokostenim deržajem. Bodalce je bilo
Rimljankam navadno orožje, ž njim so kaznovale
sužnje in tudi za najmanjšo stvar svojo jezo raznašale
nad njimi. Tri sužnje raznih ljudstev so se ročno
vertele krog lastnice — Fabij je je bil kupil v dalnjih
deželah za velik denar, ne samo zavolj telesne njih
lepote, ampak zavoljo mnogíh umetnosti in prednosti.
Ena je černega obraza in iz dalnje Numidije domá.
Pozna neki kaj dobro zelišča in zdravilno njih moč,
pa tudi druge čudodelne rastlinske lastnosti. Imenujejo
jo v Fabijevi hiši, kakor so jo v njeni domovini
imenovali: Afra. Druga je bila Gerkinja; čislali so jo
zavoljo čistega in miloglasnega njenega jezika. Znala
je oblačila po najnovejši šegi, po izbranem okusu
napravljati; njeno ime je Graja. Tretja, Sira, je bila
iz Azije; hvalili so jo zarad njene neutrudne pridnosti


[Stran 12]
— 12 —

in velike izurjenosti v umetnem vezenji. Bila je tiha,
mirna, vedno v delu. Vse drugačni ste uni dve:
lehkomiselni, jezični, vedno neizrečeno hvalo pojete
Fabíoli, vedno se jej prilizujete, jej priporočate tega
ali unega mladega snubača, kteri ju je ravno podkupil.

„Oj, kako srečna bi bila jaz!“ spregovorí zamorka,
„ko bi mogla danes z vami, preblaga gospa! pri jedi
biti; ko bi videti mogla, kako se gosti čudijo vaši
krasoti, kako hvalijo lepotico, ktero sem vam danes
napravila! Res, skušala in skušala sem, da se mi je
posrečilo — pa doveršila sem svojo nalogo — gotovo
še nihče v Rimu ni kaj tacega videl!“

„Pri mizi hočeš z gospó biti?“ spregovori
prilizovaje se in smehljaje Gerkinja. „Za mé je toliko
časti že preveč! O, ko bi le pri durih v sobo
pogledati mogla, kako se bo vse prekrasni svilni tuniki
čudilo, ktero smo ravno kar iz Azije dobili! Kaj
lepšega še niso videli. Saj sem se pa tudi z vso
bistroumnostjo s krasno obleko trudila noč in dan.“

„Kaj pa ti, Sira? Kaj bi si ti želela?“ nagovori
Fabíola Azijanko in jo nekako zaničljivo pogleda.
“Ali ne boš tudi tí pohvalila svojega dela?“

„Blaga gospa! druzega si ne vošim, kakor to,
da bi vi bili vedno srečni in da bi mojega dela nikdar
ne hvalili — saj nikdar ne storim več, kolikor mi
veleva dolžnost.“ Tako je govorila ponižna sužnja;
pa Rimljanki niso bile po godu take besede: „Sužnja!“
se oglasi, „zdl se mi, da ti ne znaš hvaliti ! Nikdar ni
priliznjene besede iz tvojih ust.“

„Saj bi prilizovanje revne sužnje pri tako
imenitni gospej nobene vrednosti ne imelo,“ odgovori
Sira. „Saj se vam prilizujejo izobraženci dan na dan,
in vajeni jeziki vam govore sladkih besed obilo —
ali jim verjamete? Ali ne zaničujete našega
prilizovanja?“

Divje ste jo gledali tovaršici, tudi Fabiola se je
jezila.

Ponosno spregovori: „Ali te hočem še-le učiti,
da si moja, da sem te za drage denarje kupila, da
mi služiš, kakor jaz hočem? Moje so tvoje roke, moj
tudi tvoj jezik! Ako hočem, da me hvališ, da se mi
prilizuješ, me popevaš — ubogati moraš, hoté ali ne-


[Stran 13]
— 13 —

hoté! Lepa bi bila ta, da bi sužnja imela svojo voljo'!
Gospejina želja mora jej biti zapoved. Saj sužnja še
lastnega življenja nima!“

„Pač res je to!“ mirno odgovorí služabnica, “moje
življenje in vse, kar z življenjem mine, vse to je v
vaši roki — moje zdravje, moja moč, moje telo.
Vse to ste kupili s svojim zlatom: Vaše premoženje
je; pa jaz še nekaj premorem, cesar tudi cesar sam
s svojimi zakladi kupiti ne more! Verige sužnosti
tega vklepati ne morejo, visoko visoko je še nad
življenjem.“

„Kaj pač?“

„Dušo!“

Fabiola se neizrečeno začudi. Še senjalo se jej
nikdar ni, da bi tudi sužnja kaj tacega imela. „Dušo!
povej, povej, kaj pa misliš, da je duša?“

„S visocimi besedami vam tega ne morem
dopovedati, pa take-le so moje misli: Jaz imam nekaj
v sebi, kar mi živo priča, da živim; in da ne živim
sama, ampak da je razun mene še drugih bitij, boljših
od unih, ki me obdajajo — nekaj, kar se zediniti ne
dá s pogubljenjem, ne z boleznijo, ne s smertjo —
nekaj, kar zametuje vse prilizovanje in sovraži laž.
To je duša in dokler imam to, nemogoče mi je
prilizovanje, nemogoča laž!“

Se vé da ste tovaršici kaj malo o vsem tem
razumeli. Debelo ste gledali: od kod neki ta modrost,
ta prederznost? Za trenutek se je čudila tudi Fabíola,
pa premaga jo prirojeni ponos. Nejevoljna praša: „Od
kod imaš vso to neumnost? Kdo te je učil tacega
blebetanja? Jaz sem se učila, sem premišljevala in
premišljevala in prišla sem do spoznanja, da je vse
govorjenje naših pesnikov in modrijancev o
breztelesnih bitjih prazno; zgolj sanjarije so. Ti pa si
nevedna in neolikana sužnja, pa hočeš vse to boljše
vedeti, ko tvoja gospá? Če umerješ ali če te bodo
do smerti stepli, in če potem tvoje truplo veržemo
na kopico k drugim sužnjim in zažgemo, da sam pepel
ostane, in če potem ves pepel v eno jamo zagrebemo
— mar meniš, da bo potem res še kaj ostalo? kako
duševno, prosto bitje?“

„Že eden vaših pesnikov pravi : non omnis mo-


[Stran 14]
— 14 —

riar!“*) mirno odgovori Sira; pa v živem ognji se jej
zasvetijo oči, ko zopet spregovori: “resnično, jaz mislim,
jaz terdno verujem, da bo tako! — O še več! Jaz
tudi poznam moč, ktera bo velela vsem vetrovom, da
zberó vsako zernce raztresenega mojega prahú in iz
njih zopet sezidajo to-le moje telo, ktero pa ne bo
več podložno, ne vam, ne komu drugemu: prosto bo,
veselo in poveličano! To je terdno moje zaupanje!“

„Kake divje prikazni žive, jutrove domišljije!“
misli si Rimljanka; „moram jej je iz glave zbiti. V
kteri modrijanski šoli si se naučila vseh teh
neumnosti? Jaz nisem ne pri gerških, ne pri latinskih
pisateljih o njih brala.“

“Tega sem se naučila« v svoji domačiji — v šoli,
ktera ne pozna razločka med Gerkom in ptujcem,
ne med prostim in sužnjim.“

„Kaj!“ razkačeno zavpije ponosna Rimljanka, „že
zdaj se derzneš meni na enako stopnjo se staviti, ali
znabiti še celó kako prednost pred menoj imeti? Pojdi
sem! odgovori mi prav odkritoserčno!“ Željno
odgovora pričakovaje, nasloni se na mehki sedež. Videlo
se jej je na obrazu, kako da je vrelo, kako kipelo
v burovitem njenem sercu, ko jej Sira odgovarja:

„Preblaga gospa! visoko visoko ste nad menoj
po rodu, po veljavi, po učenosti in zmožnosti — po
vsem, kar življenje lepša. Visoko ste nad menoj po
telesni lepoti — še nikdar mi ni v misel prišlo, da
bi se po vsem tem z vami merila, jaz revna sužnja;
ali vi mi velevate, da resnico govorim, torej moram
odgovoriti.“ Lastnica jej ponosno prikima. „Razsodite
sami! Ali se more revna sužnja, ktera pa v svojem
sercu hrani neomagljivo prepričanje, da v sebi nosi
duševno, živo in neumerjoče bitje, čegar podoba je
Bog tukaj gori v nebesih — ali se more taka sužnja
za slabejo šteti, kakor kaka druga, ki je z vsem
preobložena, pa na zemlji nobene više naloge ne pozná,
kakor sama pravi, in je torej podobna pisanim in
nespametnim ptičkom tam-le, ki ob zlate hišice tolčejo
in tolčejo, pa jim vendar nikdar ne zasveti sveta
prostost?“

4

[Stran 15]
— 15 —

Ognjene iskre so sipale Fabíoline oči; pervikrat
v življenji jo je kdo grajal, in ponižala jo je — revna
sužnja! Zgrabi za bodalce, povzdignjena desnica mahne
proti sužnji — pa ta se ne umakne, le roko stegne,
da si varuje življenja. V roko se vdere orožje in jo
globokeje rani, nego kedaj poprej. Iz rane lije kri;
solze stopijo sužnji v oči. Fabíola ni je mislila tako zlo
raniti, zato se sramuje naglega in neusmiljenega djanja:
še bolj ponižano se čuti!

„Pojdi k Evfrozini, naj ti obveže rano. Ni me
bilo volja, tako globoko te raniti. Čakaj malo, moram
te odškodovati za bolečine.“ Seže v predalce: „Tukaj
imaš perstan in danes zvečer te ni več treba sem-kaj!“

Tako je upokojila Fabíola svojo vest. Ali je mogla
po njenih mislih več storiti, kakor da je revni sužnji
dragoceni perstan podarila?

Prihodnjo nedeljo so našli v bližnji cerkvi med
darovi, za reveže nabranimi, dragoceni perstan. Mislili
so, da ga je podarila kaka bogata rimska gospa; pa
Gospod, ki vé vse skrivnosti, videl je, da ga je
obvezana roka neke ptuje sužnje med darove vergla.

V. Prijateljica.

Videli smo, kako hrupno se je končal pogovor
med ponosno Rimljanko in revno sužnjo; lehko se
je torej zgodilo, da je nekdo noter do Fabíoline sobe
prišel, pa ga ni zapazila, posebno ker v rimskih hišah
večidel niso duri sobe od sobe delile, ampak
pregrinjala. Ko hoče torej Sira sobo zapustiti in se oberne
k durim, kar plašno odskoči: pred temnorudečim
pregrinjalom je stala v belo-leskeči obleki dobro znana
podoba.

Bila je prišla deklica, skoraj še v otročjih letih,
v čisti beli obleki in brez vsega lepotičja. Nedolžno,
otročje je bilo jej obličje; vendar se mu je že znala
pamet dorasle mladosti. Nedolžnost jej sije iz jasnih
oči; zdaj in zdaj se zamaknejo kakor na dalnjo, njej
ljubo in drago, pa vsem drugim nevidljivo stvar in
žarek čiste, žive ljubezni se takrat vlije iz njih.
Visoko in jasno bilo jej je čelo, pravi sedež dušne
čistosti, in ljubeznjivo, priljudno smehljanje jej je igralo
na obrazu. Kdor jo je poznal, terdil je, da nikdar


[Stran 16]
— 16 —

sama na-se ne misli, ampak da jej je serce vedno
polno ljubezni do nevidljive stvari in prijaznosti do vseh.

Sira za trenutek obstojí pred deklico, ktera je
kakor angeljček pred pregrinjalom stala; ta pa jo
prime za roko, poljubi jej jo in šepne: „Vse sem
videla. Čakaj me v sobici pri velikih vratih!“

Rudečica polije Fabíolo, ko deklico zagleda; bala
se je, da ne bi bila videla nevrednega in strastnega
njenega ravnanja. Migne in sužnji zapustite sobo.
Zdaj preserčno pozdravi svojo sorodnico — ker to
je bila lepa deklica. Povedali smo že, da je bila
Fabíola ponosna, ošabna, nagle jeze, in dale dveh oseb
niso zadevale njene strasti. Ena teh oseb je bila
Evfrozina, njena dojka in sužnja, ktero je pa oprostila
in druga — ravno prišla mlada deklica: vedno jej je
bila nagnjena, vedno je njene druščine iskala, vedno
jo ljubila.

„O to je kaj lepo, draga Nežica!“ spregovori
Fabiola, „da si uslišala mojo prošnjo in da k nam v
gostje prideš. Glej! moj oče je povabil danes enega
ali dva gosta in veliko mi je na tem, da imam koga
pri sebi, s kterim se še posebno razgovarjati morem
— zató sem te dala tako nenadoma poklicati. Na
enega teh gostov sem pa še tudi posebno radovedna;
Fulvij mu pravijo in veliko je govorjenja o njegovi
priljudnosti, o bogastvu in drugih njegovih prednostih,
vendar pa nihče prav za prav ne vé, kdo da je, kaj
in od kod.“

„Ljuba Fabíola, saj veš, da sem vedno srečna,
če te obiskati morem, kar mi moji ljubi starši tudi vselej
kaj radi privolijo.“

„Pa si zopet v snežno-beli obleki k meni prišla!“
spregovori Fabíola in jo po licu poboža, „brez
drazega kamenja, brez vsega lišpa, kakor bi bila nevesta
dan na dan. Ali kaj je to? Si se mar kje vdarila?
Ali nisi zapazila tu na desni strani obleke vélicega
rudečega madeža? — Kakor bi bila kri — pojdi,
pojdi! preoblecive obleko!“

„Za ves svet ne, Fabíola! To je edini biser, edini
lišp, ki ga hočem nocoj nositi. Res — kri je to, kri
revne sužnje, pa v mojih očeh žlahtneja kri, ko tvoja
in moja!“


[Stran 17]
— 17 —

Zdaj se zjasni v Fabíolini glavi: Neža je vse
videla! Ponižano se je čutila, in nekoliko nejevoljna
odgovori: „Mar hočeš vsemu svetu oznaniti mojo
naglico, da sem malo ostro kaznovala prejezično sužnjo?“

„Tega nikakor ne, draga tetka! želim le v
spominu si ohraniti nauk, ki mi ga je dala ta sužnja v
kreposti in visokodušnosti — v visokodušnosti, kakoršno
nam le redko kak modrijanec pokazati zamore.“

„Kake misli! Kar od serca ti povem, Neža! da
sem res velikrat že mislila, da ti te ljudi le preveč
čislaš. Kaj neki misliš, da so sužnji?“

“Ljudjé kakor smo mi; pamet imajo kakor mi
in čutijo kakor mi. Toliko vem, da spoznaš, če mi
že tudi morda ne priterdiš, da so tudi sužnji del
človeškega rodu; in če mi Boga imenujemo očeta, ker
je nam življenje dal, smejo ga tudi oni in torej so
naši bratje in sestre!“

„Kaj? Sužnji moj brat, moja sestra? Neža, tega
naj nas obvarujejo bogovi! Naše blago so, naše
premoženje. Moja misel je, da bi še ravnati, misliti, čutiti
ne smeli, kar ni gospodarjem ljubo in v prid.“

Prijaznega glasú odgovorí Neža: „Ne bove se
več o tem pričkali — dobro vem, tvoje verlo in
odkrito serce ti živo priča, da te je danes sužnja
prekosila po vsem, kar ti najbolj čislaš: po pameti,
po razumu, zvestoserčnosti in velikodušnosti! Saj
mi ni treba odgovarjati, solza v tvojem očesu mi glasno
odgovarja. Vendar, draga tetka! rada bi, da bi se
ti več tako ne zjezila; torej bi te nekaj rada
poprosila, če bi mi hotela spolniti prošnjo?“

„Vsako, če je le v moji moči!“

„Če je tako, prodaj mi Siro; saj jo menda tako
imenujete? Gotovo je tudi nimaš rada pri sebi.“

„Ti se motiš, Nežica! Naj se ponižam in ti
odkritoserčno povem, da jo bom od sedaj cenila,
znabiti celo občudovala. Nekako drugačnih misli
prihajam o teh ljudeh.“

„Fabíola! jaz pa mislim, da bi pri meni srečneja
bila ko pri tebi.“

„O gotovo, draga Nežica! Saj imaš nekako čudno
moč v sebi, in sleherni se čuti srečnega, kdor je pri
tebi. Pa tudi ni tacega gospodarstva, kakor je tvoje:


[Stran 18]
— 18 —

zdi se mi, da pri tebi ni razločka med prostakom in
sužnjim. Vse je prijazno, vse veselo svoje dolžnosti
opravlja — povelja nihče ne čaka! Nežiea, povej mi
povej tvojo skrivnost! (Deklica se nasmehljá). Ti mlada
čarovnica ti, menda me zató nikdar ne pelješ v svojo
skrivnostno sobico, ker v nji hraniš čarovno pijačo,
s ktero slehernega očaraš, da te ljubi. Ko bi bila ti
kristijanka in ko bi te v gledišče med rise in leoparde
vergli, dobro vém, da bi ti nič ne prizadjale zverí,
krog nog bi se ti menda plazile. Vendar kaj me tako
resnobno gledaš, drago dete? Saj veš, da se šalim.“

Kakor v globoke misli vtopljena je stala Neža;
milo, prijazno in vendar navdušeno plameče bilo jej
je oko: kakor bi preljubega ženina pred seboj videla
in slišala njegov glas. „O marsikaj čudnega se je že
prigodilo, Fabíola! Ko bi se meni kaj tako strašnega
pripetilo, resnično ti povem, tudi takrat bi najrajša
Siro pri sebi videla. Kar moraš mi jo prepustiti.“

„Lepo te prosim, Nežica! nikar mojih besed za
resnico ne jemlji; saj ti povem, da sem se šalila. Kaj
tacega se ti nikakor ne more prigoditi, saj imaš
prezdravo pamet. Kar pa se tiče Sirine vdanosti, res
pravico govoriš. Zadnje poletje, ko tebe ni bilo tù,
mučila me je nevarna nalezljiva merzlica. Druge sužnje
so z bičem morali k moji postelji poditi, ta uboga
revica pa me še zapustiti ni hotela; noč in dan je
čula, noč in dan mi stregla. Gotovo! ona je menda
največ k mojemu zdravju pripomogla.“

„In ti je zató ne ljubiš?“

„Ljubiti? Kaj vendar misliš, predraga! sužnjo
ljubiti? Se vé da, obdarovala sem jo bogato, čeravno
ne vem, kam vse to vtakne, kar jej dam. Kakor mi
pripovedujejo druge, nima kar nič več shranjenega;
da pa sama za-se ne porabi, to je tudi gotovo.
Govori se še celo, da neumna revica svojo vsakdanjo
jed z neko revno, slepo deklico deli. Res, kaj čudne
misli!“

„Mora moja biti, draga Fabíola, mora!“ vsklikne
Neža. „Saj si mi obljubila, da mi spolniš željo. Povej,
koliko za-njo hočeš, in nocoj vzamem jo s seboj.“

„Naj tedaj bo, no, saj tebi ne morem ničesar
odreči; pa kaj bove barantali — le jutri koga k meni


[Stran 19]
— 19 —

pošlji, in vse je pri kraji. To je tedaj vravnano,
zdaj pa pojve, da si ogledave goste.

VI. Gostovanje.

Vsi so bili že skupaj v dvorani, ko pridete. Ne
bomo na dolgo in široko popisovali pojedine; rečemo
le toliko, daje bilo vse bogato opravljeno, vse praznično,
akoravno ni bilo slovesno gostovanje, ampak le
navadna jed v bogatinovi hiši, kjer je vedno
pripravljeno za znance in prijatelje.

Ko se prikaže Fabíola s svojo prijateljico,
pozdravi Fabij najprej svojo hčer: „Pozno prideš, pozno,
moje dete! in vendar nisi nič kaj primerno oblečena;
saj si vsega svojega navadnega lišpa pozabila.“

Fabíola je bila v zadregi, ni vedela, kaj bi
odgovorila; pa berž se oglasi Neža: „ Vsega tega sem
jaz kriva, striček, jaz sem jo zaderževala s svojim
žlobudranjem. Tako borno napravljena je pa menda
zato prišla, da bi mene ne osramotila.“

„Tebi pa ničesar očitati ne zamorem, predraga
Nežica!“ reče Fabij, „akoravno vedno po svoji glavici
ravnaš; pa toliko ti rečem, da se ti je to vse bolje
podalo, ko si bila v otroških letih, sedaj pa si že
za možitev*) in morala bi se malo razkazovati, da si
pridobiš serce kakega lepega in vrednega mladenča.
Kak zlat ovratnik, kakor je imaš doma dovolj, ta bi
te kaj lepo kinčal — pa saj me ne poslušaš! menda
imaš že koga izbranega.“

Tako je popolnoma po svojem značaju in svojem
mnenji besedoval Fabij; Neža pa je med tem
zamišljena stala in prijazne njene oči so bile kakor v koga
zamaknjene. Vendar ni preslišala Fabijevih besed,
ampak odgovorila je: „Imam ga, imam! Že sem mu
zaročena, že mi je dal zaročni perstan in me okinčal
s prekrasnim lepotičjem.**)“

„Kaj mi poveš! Kdo je pač?“

Resnega pogleda in priprostega glasú odgovori:
„Z dragocenim kamenjem mi je ovil roke in vrat in
podal mi biserne uhane neizrekljive vrednosti.“

5,
6

[Stran 20]
— 20 —

„Pri bogovih, kdo je neki? Neža, to skrivnost mi
pa moraš kedaj razodeti! Gotovo je to tvoja perva
ljubezen — naj bi bila dolga in naj bi te srečno
storila!“

„O srečno srečno, na veke srečno“, odgovorí in
z Fabiolo odide k gostom. Kar hudo zamerila bi bila
Fabíola Neži, da ni tako važne reči že poprej njej
razodela — pa preslišala je zadnji pogovor, ker se
je med tem z gosti pogovarjala. Eden zbranih gostov
bil je neki Kalpurnij, okroten in štorklast; bil je
zvijačen modrijan in nosil se je mož, ko da bi bil on
vir vse modrosti. Njegov sosed je bil Prokul; ves
zaljubljen v dobre jedi je kaj pogosto v to hišo
zahajal. Vendar bolj važna ko te dva, sta za nas
naslednja gosta. Eden je tribun, izmed viših častnikov
cesarske telesne straže in kakor se kaže Fabíoli pa
Neži dobro znan. Še trideset let ni bil star in že se
je v vojski tako skazal, da ga je Dioklecijan, cesar
vzhodnih dežel, kakor tudi Maksimijan v Rimu, visoko
visoko čislal. Bil je kaj lepe postave, in ni kazal
Rimcem tako navadnega hlinjenja, ne v zaderžanji ne
v govorjenji: jedernate in premišljene so bile vsikdar
njegove besede. Na kratko: v vsem se je kazal
značajnega, časti vrednega možaka, pogumnega vojščaka
in vendar brez prevzetnosti.

Ves drugačen je bil današnji novi gost Fulvij,
kterega je bila Fabíola radovedna videti. Bil je mlad
in nekako babjega obraza; na obleki se mu je videlo,
da mu je veliko truda prizadjalo, da se je po
najnovejši šegi nališpal. Zlato in dragoceno kamenje mu
je kinčalo obleko in vse perste na rokah. Jezik mu
je bil nekako po ptujem zavit in govorjenje kakor
obnašanje njegovo prenapeto, sladko, hlinjeno. Ni še
bil dolgo v Rimu in že so ga radi imeli tudi v
najimenitniših družbah, nekaj zató, ker so ga večkrat
na cesarskem dvoru videli, nekaj pa zavoljo
njegovega sladkega in priljudnega obnašanja. Ž njim je
prišel v Rim postaren služabnik, pa nenavadno
prijazno se je proti njemu obnašal; ni se torej vedelo,
ali mu je suženj, prostovoljen služabnik ali prijatelj.
Med seboj sta se razgovarjala vedno v nekem ptujem
jeziku. Najel si je Fulvij hišo v mestu in preskerbel


[Stran 21]
— 21 —

si krasnega hišnega orodja pa kerdelo sužnjih: v vsem
gospodarstvu je bolj kazal zapravljivost kakor
preobilnost. V hrumečem Rimu so kmalo pozabili, da
nihče o njem ne vé, kdo in od kod da je: sodili so
ga le po vnanjem bogastvu in po priliznjenih njegovih
besedah. Kdor bi ga bil pa natančneje opazoval,
zapazil bi bil, kako temno in nemirno njegovo oko po
vseh obrazih bere, kako njegovo uho na vsako besedico
pazi, videl bi bil, kako mu časih, kedar ga nihče ne
gleda, zaplami oko, kako se mu zgerbanči temno
čelo. Gotovo! pod tako gladkim in prijaznim vnanjim
tiči lisičja zvijačnost!

Že so bili gosti pri jedi. Fabíola pa Neža ste
skupaj sedeli, možaki so pa po rimski navadi polegli
po mehkih blazinah. Mlada možaka sta si bila
nasproti, gospodar pa je imel svoja stareja prijatelja
pri sebi.

Ko so se nekoliko pokrepčali, jeli so se živo
pogovarjati.

„Kaj pa je kaj po kopališčih novega?“ popraša
Kalpurnij, „jaz ne utegnem, da bi po takih
malenkostih popraševal.“

„Prav važne reči se slišijo,“ oglasí se Prokul,
„nek da je res prišlo od blaženega Dioklecijana
povelje, da morajo v treh letih gotova biti njegova
kopališča.“

„Ni mogoče!“ pravi Fabij; „saj ni dolgo, kar sem
mimo zidanja šel in videl, da so zadnje leto kaj
malo storili. Dela je še neizmerne kupe. Kje so, n.
pr. stebri, ktere bo treba izsekati iz živega mramorja?“

„Res je to, pa jaz za gotovo vem,“ odgovori
Fulvij, „da so se že na vse strani razposlala povelja,
naj pripeljejo semkaj vse jetnike in vse na Španskem,
na Sardiniji in celo pri Černem morji v rudnike
obsojene, če le niso tamkaj neobhodno potrebni. Vse to
se bo dela lotilo. Da le nekaj tisoč kristijanov k delu
priženó — kmalo bo gotovo.“

„Zakaj bi pa kristijanje bolji bili, ko drugi
jetniki?“ radovedno popraša Fabíola.

„Zakaj?“ spregovori sladko se smehljaje Fulvij,
„tega res skoraj ne vem povedati — in vendar je


[Stran 22]
— 22 —

taka. Ko bi med petdesetimi jetniki le en kristijan bil,
stavim, da ga izmed vseh spoznam.“

„Ni mogoče!“

“Navadni hudodelci ne ljubijo dela, vedno je
biča treba; kedar jih pazniki ne gledajo, naglo je
popuščeno delo. Tudi so zgolj sirovi ljudjé, neumni,
prepirljivi. Ali kristijani se skoraj veselé terdega dela,
vedno so veseli, vedno ubogljivi. Večkrat sem videl
mlade azijske plemenitnike veselo najteža dela
opravljati, akoravno njih roka nikdar ni poprej težkega
orodja poznala, in jim ni nikdar kaj žulilo ram. Se
ve da jih vsa ta pridnost in poterpežljivost ne ubrani
paznikovega biča in tudi njegove palice ne, kar je tudi
prav; saj je volja blaženih cesarjev, da se jim
življenje ogreni kolikor mogoče. Vendar pri vsem tem
nikdar ni tožbe iz njih ust.

„Take pravice pa jaz ne morem pohvaliti,“
oglasi se Fabíola — „ali kako čudni ljudjé so vendar
ti kristijani! Rada bi vedela, kaj je vzrok taki
topoglavosti in nenatorni neobčutljivosti?“

Z zaničevavnim pogledom se oberne Prokul k
svojemu sosedu: „Tukaj-le Kalpurnij vam gotovo vé
razjasniti to reč; modrijan je in v stanu o vsaki
malenkosti besedovati na dolgo in široko.“

Koj je bil Kalpurnij pripravljen pokazati visoko
svojo učenost, torej kaj slovesno začne: „Kristijanstvo
je neka ptuja vera, začela se je pred veliko, veliko
leti v Kaldeji, in pod Vespazijanom sta jo zanesla dva
brata, Peter in Pavel, tudi v Rim. Nekteri pravijo,
da sta to tista dvojčka, ktera Judje imenujejo
Mojzesa pa Arona, tistega Arona namreč, ki je svojemu
bratu pervorojenstvo za mladega kozliča prodal, da
si je iz njegove kože rokavice za boj napravil. Vendar
tega jaz ne poterdim, ker v starih judovskih knjigah
berem, da je eden teh bratov, ko je videl, da je bratov
dar bogovom ljubši, ga na polje speljal in ga tam
ubil, kakor naš Romul Rema, samo da z oslovsko
kostjó. Zató ga je pa tudi macedonski kralj Mardohej
dal na petdeset čevljev visoke vislice obesiti, kakor
mu je svetovala njegova sestra Judit. Ko sta tedaj
ta dva brata, Peter in Pavel, v Rim pribežala in ko
so zvedili, da je bil Peter suženj Poncija Pilata in


[Stran 23]
— 23 —

mu je ubežal, križali so ga na Janikulu. Njih
nasledniki, kterih je že takrat bilo lepo število, so si od
sedaj križ izvolili za sveto svoje znamenje, ktero tudi
molijo. Tudi si v največo čast štejejo, če jim je
bičanje prestati ali pa tudi najsramotnejo smert — tako,
mislijo, najlože enaki postanejo svojima učenikoma
in po smerti v nek kraj gori le med oblake pridejo.*)“

Vse se je čudilo visoki učenosti — razun dveh.
Mladi častnik je milo pogledal Nežo, kakor da bi
prašati hotel: ali hočem odgovoriti ali se smejati?
Pa smehljaje položi deklica perst na ustni — častnik
jo je razumel in molčal.

„Po vsem tem bomo imeli torej kmalo kopališča
dodelana,“ oglasi se Prokul. „Ali ne govoré, da pride
Dioklecijan sam, kedar je slovesno odpró?“

„Ta je gotova,“ odgovori Fulvij, „imeli bomo
zopet bogatih veličastnih iger! Tudi v Afriko so že
sporočili, da pripeljejo do zime veliko število risov
in leopardov.“ Oberne se sedaj k mlademu častniku
s prešinljivim očesom: „Hrabri vojščak, kakor ste vi
Boštjan! mora res občutiti neizrečeno veselje pri tacih
glediščnih igrah, sosebno ker gre za to, da se
pokončajo sovražniki blaženih cesarjev in neprijatelji
deržavini.“

Veličastno se dvigne častnik in mirnega,
resnobnega obraza pogleda Fulvija, ko odgovorí: „Resnično!
ne zaslužil bi imena, ktero mi dajete, ko bi se
veseliti mogel in mirno gledati, kako se divja zver bori
s slabim detetom ali z revno ženico. Vsikdar rad
primem za meč zoper sovražnika deržavnega, pa ravno
tako voljno bi ga zgrabil zoper divjega risa ali
leoparda, ki na nedolžnega in zapuščenega človeka
planiti hoče, če tudi na cesarjevo povelje.“ Fulvij
kviško šine, pa Boštjan mogočno svojo roko na
njegovo ramo položi: „Poslušajte dalje! Jaz nisem pervi
Rimljan, pa tudi ne najvredniši, ki tako misli. Le
spomnite se, kaj pravi Ciceron: „Krasne, brez dvoma,
so te igre; ali kako bi izobraženega človeka veselilo,
če vidi mogočno zver, ko razterga slabotnega starčeka

7

[Stran 24]
— 24 —

ali pa kako sulica predere krasno zver?“ To so
besede najizverstnišega rimskega govornika, tudi meni
se jih ni sramovati.“

„Po tem takem vas ne bomo v borišču videli?“
popraša nekako zaničljivo Fulvij.

„Če kedaj, gotovo le na strani zapuščenih revčkov,
pa nikdar na strani divjih zveri, ktere je požreti
hočejo.“

„Boštjan, imaš prav!“ zavpije Fabíola in ploska
z rokama. „S tem naj bo konec besedovanja. Kakor
po navadi, je tudi tù Boštjan pokazal svojo
visokodušnost!“

Fulvij se grize v ustni. Vstali so.

VII. Slepa sirota.

Stari Fabij je premišljeval in premišljeval, kdo da
bi bil tisti, kterega si je Nežino serce že izbralo? Mislil je
na tega, mislil na unega, pa le ni šlo. Posebno ga je
spravljal v zadrego krasni, dragoceni lišp, od kterega
je govorila. Nobeden mladih plemenitih Rimljanov
kaj tacega ne premore, to je vedel; pa tudi bi bil
gotovo zvedel, ko bi bil kdo naročil si takih
dragocenosti. Kaj ko bi bil Fulvij? Vsaki dan kaže nove,
krasne bisere; on bi jej kaj tacega podariti mogel.
Tudi pri obedu je zapazil, kako je Fulvij zaljubljeno
pogledoval Nežico — gotovo! Fulvij je izvoljeni! Kar
sklenil je, da po svoji moči to reč pospeši.

Pa zapustimo zdaj naše imenitne goste in poglejmo,
kaj se je godilo med Fabiolinimi sužnjami.

Oj kako se je prestrašila Evfrozina, ko jej Sira
pokaže hudo rano, kar zavpila je dobrovoljna starka.
Koj se pripravi, da jej opére in obveže roko. Zdaj
jej pride na misel, da je Fabíola to storila, in precej
se jej nekaj spremeni obraz. „Revica! huda, huda
rana je! S čim si se pregrešila, da ti je toliko terpeti?
Neusmiljena rana, in vendar ti jo je najnežneja
ročica prizadjala! Zeló si slabotna, ker ti je toliko kervi
izteklo, vzemi to-le. Gotovo si sama kriva hude rane!“

„Res sama,“ smehljaje odgovori Sira, „ni mi bilo
treba pričkati se ž gospó.“

„Kaj, pričkati? O bogovi — kdo je še kedaj
slišal, da bi se sužnja pričkala z žlahtno gospó, in


[Stran 25]
— 25 —

pa s tako učeno? Še Kalpurnij bi se ne upal. Ni
čuda, da te je ranila — menda še sama ni vedela
kedaj. To se ne sme zvedeti; ali imaš kako lepo
prepasnico ali tančico, da bi jo obvezala okoli roke,
kakor zavoljo lepšega? Pogledive!“

Stopite v stanico, kjer so sužnje spale. Starka
nekoliko stika v nekem Sirinem predalcu in naposled
najde na dnu štirivoglato, krasno vezeno in z biseri
kinčano tkanino. Sira zarudi; prosi, da jej ne obveže
dragocene stvari, ker ni primerna njenemu stanu in
ker je spomin na prejšnja srečneja leta — nič ni
pomagalo. Evfrozina hoče prikriti napako svoje gospe;
kmalo je krasna tkanina mično okoli ranjene roke ovita.

Čez nekoliko stopi Sira v malo sobico pri vélikih
vratih, kjer so nekteri sužnji smeli svoje prijatelje
sprejemati; v roki nese pokrito pleterko. Ko duri
odpre, priskakljá jej nasproti deklica, kakih šestnajst
ali sedemnajst let stara, kaj revno in vendar snažno
napravljena. Veselo objame Siro, z obrazom tako
veselim, tako prijaznim, da kdor bi jo bil videl, ne
bi bil uganil, da njeno oko še nikdar ni gledalo milih
solnčnih žarkov.

„Vsedi se, draga Cecilija!“ prijazno nagovorí
Sira slepo sirotico; „prav gosposkih jedí sem ti danes
prinesla, gotovo ti bo dobro dišalo.“

„Kako je to? saj mi vsaki dan diši.“

„Danes mi je dobrotna gospodinja poslala od
lastne mize prav izbranih jedi — tu je imaš!“

„Zakaj pa nisi sama od njih povžila, ljuba sestra?
Saj so bila jedila tebi namenjena, ne meni.“

„Da ti resnico povem: veliko bolj me veselí, če
tebi veselje napravim, kakor pa če bi sama jedla.“

„Tega pa nikakor ne, draga Sira! Saj je bila
božja volja, da sem revna, po njegovi volji se mi je
ravnati. Rada od tebe sprejemam revna tvoja jedila,
ker vem, da mi je revica kakor sem jaz iz zgolj
kerščanske ljubezni podelí; ali tacih jedi ne maram,
kakor tudi obleke bogatim namenjene ne. Po svojem
stanu se mi je ravnati, saj me Bog ravno tako ljubi,
ali pa še bolj, kakor če bi bila bogata; zatorej hočem
raji z Lazarom pred durmi ležati, kakor pa z
bogatinom sedeti pri bogati mizi.“


[Stran 26]
— 26 —

„O koliko popolniši, koliko modrejši si, ko jaz,
ljubo dete! Naj se po tvoji volji zgodí — ta jedila
nesem tovaršicama. Le počakaj, kmalo ti prinesem
navadnega kosila.“

Sira stopi pred tovaršiei in jima podá sreberno
skledico. Kaj nevošljivo ste jo gledali, čudili se pa
niste, ker je je gospa ob posebnih priložnostih že
večkrat z jedili svoje mize razveselila. Ali s krasno
prepasnico ni Sira pred nje stopila, tega se je
sramovala, odložila je bila torej pred durmi bogato
tkanino. Da bi se pa Evfrozini ne bila zamerila, ovila
jo je iz sobe stopivši zopet okoli roke — se vé da
ravno terdno je z eno roko ni mogla. Že je bila na
dvorišču, da se k slepi svoji prijateljici verne, ko
zagleda enega imenitnih gostov, ki jej temnega obraza
ravno nasproti stopa: umakne se in za debel steber
skrije, da se ogne vsaki nepriljudnosti. Bil je Fulvij.
Komaj ga ugleda, ko kakor okamnjena obstojí. Močneje
in močneje jej bije serce, napenja se in širi, kakor
bi htelo počiti; kolena se jej šibé — strah jej
prešine telo — pot jej stopi na čelo. Široko odperta jej
šterlé oči, kakor očarana je stala, enaka ptičici, ktero
okamni strupeni kačin pogled. Pa dvigne se desnica,
persti se dotaknejo čela, ust, persi — s svetim
znamenjem mine nevidljiva moč: naglo steče in se skrije za
bližnje pregrinjalo; ptujec je ni zapazil. Zdaj je
gost prišel na mesto, ki je je ravno kar Sira zapustila
in čudno! — tudi ta ostermí in preplašeno gleda
pred sé na tla. Kaj je pač, da se tako trese? Pa se
zdrami, pogleda krog sebe, če ga kdo vidi — žive
duše ni — plašno in od daleč steguje roko, kakor
bi mu bilo živega gada zgrabiti: roka mu omahne,
zopet jo stegne pa se mu zopet umakne. Terdne moške
korake sliši, gotovo je Boštjan, si misli, zdaj velja!
— zopet se stegne roka in pobere neko reč. Bila je
krasna preveznica, ktero je Sira zgubila z roke. Ves
se trese, ko tkanino ravná, in ko na nji še tekočo
kri (iz Sirine rane) zagleda, kar steče in domú hiti.

Bled ko merlič in spehan pride Fulvij domú,
sužnji pritekó, da mu postrežejo, pa kar odpodí je;
le staremu služabniku migne. Odideta in se pripreta.
Sredi sobe je stala miza in svetilnica je berlela na


[Stran 27]
— 27 —

nji. Molčé verže Fulvij najdeno prepasnico na mizo,
molčé kaže na tekočo kri. Tudi starec nič ne odgovori
pa obledi mu zatemnelo obličje.

„Res je, ravno tista je,“ odgovorí naposled
služabnik, „ona je pa vendar le gotovo mertva!“

„Si le res tega popolnoma prepričan?“ praša
gospodar in kakor jastrobu se mu zasvetijo oči.

„Prepričan, kolikor je mogoče tistemu prepričanemu
biti, ki ni sam videl. Kje si to našel, od kod kri?“

„Vse ti hočem jutri povedati, nocoj ne morem —
sem bolan. Kri je bila tekoča, ko sem jo našel — od
kod je prišla, kdo vé? Znabiti je opomin na
maščevanje, znabiti maščevanje, ki mi je pošljejo Furije*) —
to je gotovo: ta kri se ni zdaj prelila.“

„Molči, molči! Kdo bo s praznimi sanjarijami in
umišljijami čas tratil! Ali te je kdo videl, ko si to pobral?“

„Nihče! Dobro vem!“

„če je tako, sva rešena; bolje da je v najini
roki, ko v kaki drugi. Le k počitku pojva — bova
se že jutri pomenila, kaj nama je storiti.“

Fulvij leže na mehko posteljo, Avrota pa sede
blizo njega, nasloni glavo na roki ter dolgo ogleduje
mladega človeka, kako se v težkem spanji premetava
sem ter tje, kako stoka in zdihuje: težke sanje in
žalostne so ga nadlegovale. Lepo mesto vidi pred seboj
v dalnji, ptuji deželi, široka in čista reka dere med
hišami in nosi veliko galejo. Nekdo stoji na poveršji
in mu v odhod miga s krasno vezeno prepasnico. Megla
pokrije lepi prizor in on ugleda ravno tisto barko, kako
se sredi šumečega morja borí z razkačenim valovjem.
Visoko na drevesu pa visi prepasnica, mirno je
razpeta, kakor bi ne vedela za vihar — kar peneči valovi
barko ob pečevje veržejo — žalostno vpitje — in vse
je pogreznjeno v neizmerni morski globočini! Pa jambor
še moli nad vodo, mirno na njem še visi krasno
banderce; morske ptice švigajo krog nje — kar se glasno
kriče razleté, ker ravno kar se iz valovja vzdiguje
čudna podoba, gorečo bakljo v roki — mogočni, černi

8

[Stran 28]
— 28 —

peruti jo nosite. Z drevesa sname prepasnieo in
jeznega obličja odleti mimo Fulvija — ves prestrašen
ta bere na dragi tkanini: maščevanje! —

Kaj pa Sira? Vsa spehana priteče v sobo,
se malo oddahne in seree si okrepča s kratko
molitvijo ter zopet k svoji slepi prijateljici hití, ktera je
bila z jedjo ravno pri kraji in je je že željno
pričakovala. Sira prinese vode in kakor vsaki dan začne
jej tudi danes po lepi stari kerščanski šegi umivati
roke in noge, jo česati in jej ravnati lase, kakor bi bila
revica lastno njeno dete. Kdor bi jej bil pogledal v
prijazni, mili obraz ali slišal rahle besede, ktere je
govorila sirotici, kdor bi jo bil videl, kako se skerbno
suče krog deklice — gotovo ne bi bil mislil, da je to
sužnja, ki streže revici — mati je to, ljubeča mati,
bi bil rekel, ki oskerbuje edino svoje dete. Pa tudi
deklica, kako srečna je bila in kako vesela! Kakor
hčerka v maternih rokah!

Ravno se Neža bliža vratom, Fabíola jo spremlja
in ko perva odgernivši zagrinjalo, zagleda Siro in
slepo sirotico v sobi, pomiga Fabioli, da bliže stopi
pa da je tiho. Jako je ponosno Rimljanko ganil ta
prizor; ona ni verjela, da bi se ptujci ljubiti mogli;
njej, kakor sploh Rimljanu in Gerku ljubezen,
nesebična ljubezen ni bila znana. Oberne se v stran, solza
jej igra v očéh: „Jaz grem, Nežica!“ spregovorí; „malo
prej mi je pokazala ta ptujka, da tudi sužnji imajo
zdravo, bistro pamet, zdaj pa mi kaže svoje serce,
usmiljeno, blago serce! Ko si me poprej poprašala,
če sužnje ne ljubim, čudila sem se tvojim besedam,
zdaj ti rečem: Siro bi skoraj lehko ljubila. Kar žal
mi je, da sem ti jo prepustila.“

Fabíola se verne, Neža pa stopi v sobico. „Aha,
Cecilija, sem te zasačila? To je tedaj tvoja prijateljica,
to so tista jedila, ki ti tako diše, da se mojih nikoli
ne pritakneš! Če bi tudi jedila boljša ne bila — to
vidim, da ti Sira lepše streže, kakor bi ti zamogla jaz.“

„Nikar tako ne govorite, ljuba Neža!“ odgovori
slepa deklica; „res so ta jedila boljša, res. Vi imate
vsaki dan priložnost sto in stokrat, da pokažete svojo
radodarnost, usmiljeno svoje serce — revna sužnja
tega ne more, drugače če najde še revnišega, še bolj


[Stran 29]
— 29 —

zapuščenega, kakor je ona sama. Táka sirotica sem
jaz. Glejte! ta misel v mojih očéh táko vrednost daje
temu-le kosilcu.“

„Resnico govoriš! Kaj ljubo mi je tudi, da te
tu najdem, ker tudi tebe bo razveselila, te celó osrečila
novica, ktero Siri prinesem. Sira! tvoja gospodinja
mi je privolila, da si od zdaj moja. Jutri greš z menoj;
prosta boš v moji hiši in draga mi tovaršica.“

Veselja poskoči Cecilija in navdušena objame Siro:
„Dobro, izverstno! Kako srečna boš zdaj, ljuba Sira!“

Drugače se je vedla Sira; nekako nemirna je
postala in jecljaje odgovarjala: „Oj draga gospodičina!
kako dobrotni ste, da se spominjate revne stvarce, kakor
sem jaz — pa ne zamerite mi — prosim lepo —
dovolite, da ostanem. Zagotovim vas, da sem prav srečna
tukaj!“

„Kako je to, da hočeš ostati?“

„Zato ker je najbolje, da ostanemo v tistem
stanu,“ odgovori Sira, „kteri nam je Bog odločil. Res
da nisem v tem stanu rojena, drugi so me sužnjo
naredili (premolkne in solzé se jej vderó). Iz tega
sprevidim, da je božja volja, da mu v tem stanu
služim; kako bi se torej odtegovala temu stanu?“

„To se lehko pomaga,“ živo odgovori Neža; „če
ti je tako ljubo, te pa ne storim proste, moja sužnja
boš torej — tako ne boš premenila stanu.“

„Tudi to ne more biti,“ smehljaje odgovorí Sira,
„ker nam veli naš apostelj: Bodite podložni gospodarjem
z vsim strahom, ne le dobrim in krotkim, ampak
tudi čmernim. Ne terdim, da je moja gospodinja taka;
pa vi, draga gospodičina, bi bili za-me le predobri.
Kje bi bile moje nadloge, kje tedaj moje zasluge,
ko bi pri vas živela? Vi ne veste, kako sem jaz
prevzetna in ponosna; ko bi mi ne bilo nič preterpeti,
bojim se, da se zopet oglase te strasti.“

Neža se čudi taki kreposti in še rajša bi jo bila
imela. „Vidim, da te lastni dobiček ne premore,
naredive torej drugače: imela te bom pri sebi, da mi
boš v izgled in svèt! Tega mi menda ne boš odrekla?“

„Oj saj vas poznam, da niste sebični,“ odgovori
Sira, „naj vam povem svoje misli: glejte, kako blago
dušo ima Fabíola, kako bistrega uma je! In koliko


[Stran 30]
— 30 —

še drugih prednosti, ki bi se svetile ko biseri, če bi
je obsijala luč prave vere! Glejte, ali bi ne bila to
izverstna kristijanka?“

„Če je taka, pa le ostani!“ navdušeno vsklikne
Neža. „Bog ti pomagaj! Ali imaš upanja?“

„Imam — to je moja molitev po noči in med
dnevom, to vedna moja misel, to je namen mojega
življenja. S ponižnostjo, stanovitnostjo in z besedami,
kakor danes, skušala jo bom pridobiti, in če bi vse
to nič ne zdalo, ostane mi vendar še en pripomoček.“

„Kteri?“

„Moje življenje. Kes da ima revna sužnja malo
upanja do mučenstva, ali če se vname hudo
preganjanje, pride znabiti tudi taka stvarca na versto; pa
naj se zgodi po Božji volji — vedno bo moje
življenje pripravljeno za rešitev njene duše. Torej
gospodičina, prosim, lepo prosim, pustite me, kjer sem!“

„Zmagala si, sestra Sira! le ostani, kjer si in ne
imenuj me več gospodičine. Le ostani, gotovo bo zmaga
tvoja! Moja hiša je nevredna take blage duše!“

Služabniki naznanijo, da stojí Nežina nosilnica
pred durmi. Poslové se: gospodičina imenitega rodú,
sužnja pa slepa sirotica, poslové se tako prijazno,
tako priserčno, da bi se bil čudil, kdor bi jih bil
videl in mislil: glejte kako se ljubijo kristijanje!

VIII. Nasprotni sklep.

Vernimo se v hišo. Kaj nek počne Fabiola? —

Glej, kako letajo sužnji po mostovžih gori in
doli, ti s svetilnicami v rokah, uni z bakljami! Kako
iščejo, kako stikajo po vseh kotih! Kaj pomeni to?
Evfrozina vpije, zapoveduje, veli, da se mora najti.
Naposled odnehajo brez vspeha. Bralec je menda že
uganil, po čem tako skerbno stikajo.

Kakor jej je bilo ukazano, šla je Sira k Evfrozini,
da bi jej prevezala rano; kar ni preveznice več na
roki. Sira sama ni vedela, kje bi jo bila zgubila,
pripovedovala je le, da jo je enkrat odvezala in zakaj,
pa da jo je potem zopet okoli roke ovila, se vé da
je z eno roko ni mogla privezati kaj terdno.
Neizrečeno je žalovala dobrovoljna starka, da je sužnja
zgubila tako dragoceno reč; gotovo jo je hranila, da


[Stran 31]
— 31 —

bi si nekdaj prostoti kupila, misli si Evfrozina; ali
tudi Sira je po preveznici žalovala, pa ne zarad njene
velike vrednosti. Vse je bilo že premetano, vsi kotje
prestaknjeni, — lepe tkanine le ni bilo; na imenitne
goste gospodarjeve še nihče mislil ni.

„Kaj je to,“ misli si naposled starka, „mar je
preveznica zginila? Kaj ko bi jo bila Afra s svojimi
copernijami zmaknila?“ Vsi v hiši so bili namreč
prepričani, da zamore černa sužnja čudodelne reči, da
je mogočna čarovnica. Kedar je po noči polna luna na
nebu sijala, zapustila je večkrat Afrikanka hišo, kakor
je rekla, da si nabere skrivnostnih zelišč in napravi
svoji gospej lepotíl iz njih; drugi so jo pa na sumu
imeli, da si iz zelišč napravlja morivnih strupov. To
pa so vedeli vsi, da po noči zahaja k svojim rojakom,
ptujim vojščakom, da tam nesramno in gnjusobno
časté svoje lesene bogove in pa da jo rojaki časté ko
pravo kraljico čarovnic.

Nehali so iskati. Sira je sedela sama in
premišljevala, kar je preživela danes. Tudi ptujec na
dvorišču jej pride na misel — kaj ko bi bila tam
preveznico zgubila? Skoraj ni drugače. Gotovo jo je
Fulvij pobral. Ali kaj bo zdaj ? Naj se zgodi po božji
volji, si misli, in gre k počitku.

Potem ko se je Fabíola poslovila z Nežo, šla je
v svojo stanico; prišle so služabnice in jej po navadi
stregle, ona pa je danes tako lepo in prijazno ž njimi
ravnala, da še nikoli tako. Ko odidejo, hoče se na
mehki sedež nasloniti, kar na njem ugleda bodalce, s
kterim je ranila Siro; zgrabi je in nejevoljna telebi v kot.

Blizo nje je ležala knjiga, ktera jo je poprej kaj
kratkočasila; vzame jo zopet v roke, pa kaj neslano
in suho se jej je zdaj zdelo branje. Pusti tedaj tudi
knjigo, in premišljuje o rečéh, ki so jej ravno na
misel prišle. „Kako prijazno dete je Nežica, si misli,
kako ponižna, priprosta v obnaši in kako modra,
bistra v govorjenji! In kako je Fulvij danes pri jedi
lepo dete pogledoval, niso bili navadni nesramni
njegovi pogledi, nekako hinavsko, goljufivo jo je
opazoval, kakor bi kako zvijačo si umišljeval zoper mojo
sorodnico. Treba bo paziti — kar nič ne zaupam
temu človeku.“ Tako je mislila Fabíola in ravno na-


[Stran 32]
— 32 —

sprotno sklenila kakor njen oče: nič več ne sme
ta ptujec v dotiko priti z Nežieo; naj si bo tako ali
tako, to moram ubraniti!“

Ravno takrat pa se je Fulvij brez spanja po svoji
postelji premetoval in za terdno sklenil, da se bo od
zdaj ogibal Fabijeve hiše.

Misli preskočijo Fabíoli od Fulvija na Boštjana.
„Bostjan, ta je ves drugi človek; kako odkrito, kako
žlahtno je njegovo obnašanje! Kar nič ni podoben
drugim mladenčem, ki zahajajo v našo hišo. Kako
modrih besedi je, in obraz, kako resnoben in vendar
kako prijazen mu je! Zmeren je pri jedi, zmeren
tudi v govorjenji; o svoji vojaški hrabrosti in
pogumnosti nikdar ne govori in vendar celo mesto vé
od njegove vojskine slave! — Ko bi pač on do mene
občutil, kar se mi drugi lažejo — — !“

Še celó sužnja Sira, kako lepo se je obnašala
danes, zmagala je ponos v njenem sercu — to je
čutila sama in neka neznana, nevidna moč jo je vedno
vlekla k sužnji. Ni čuda — saj je revna ptujka ravno
v tem trenutku klečala pri svoji postelji in goreča
molitev se je vzdigala pred stol nebeške milosti iz
pobožnega serca— za spreobernjenje Fabíolino.

IX. Ponočni shod.

Daleč so se stegovala mogočna cesarska poslopja,
pokrivala so ves Palaeij in segala na dolgo in široko
do bližnjih gričev. V teh poslopjih je stanoval tudi
Boštjan, viši častnik ali tribun cesarske garde. Brez
posebnega lišpa so bile njegove sobe, pa vendar kaj
prijetne in čedne; po njih se ni dervila cela tropa
sužnjih, le stara, priljudna ženica in nekaj drugih
prostih služabnikov mu je bilo v postrežbo. Vsi so
bili kristijanje, kakor po skerbnem njegovem
prizadevanji sploh tudi njegovi vojaki.

Necega večera se bližata temu stanovanju Boštjan
pa Pankracij. Mladi Pankracij je neizrečeno ljubil
staršega vojaka in veselil se njegove drušine, kakor
se veseli mladi vojščak, če se mu pridruži skušeni
junak. Pankracij pa ni le častil Boštjana ko
navadnega hrabrega vojaka cesarjevega, še bolj ga je ljubil
in občudoval ko junaka Kristusovega; saj so ga pa


[Stran 33]
— 33 —

tudi res kinčale najlepše katoliške čednosti, da človek
ni vedel, čemu bi se bolj čudil, ali velikosti njegovega
duha ali premišljenosti in hrabrosti, združeni z
največo ponižnostjo. Tudi bistri um Boštjanov je bil v
Pankraciju kmalo zapazil blago dušo, čistost in
nedolžnost; in ker je dobro vedel, kake nevarnosti
žugajo neskušenemu mladenču, opomnil ga je, da naj
se le njega oklene, njega posluša in uboga. Tako je
zvezala blagi duši najtesnejša prijateljska vez.

Ko prideta v tisti del cesarskega poslopja, kjer
so na straži stali Boštjanovi vojaki, pravi mladi tribun
svojemu prijatelju, kazaje na slavolok pred palačo:
„Kedar pogledam to Titovo zidanje, mislim si, prav
božje naključje je, da ta spominek razdjanega
Jeruzalema in razkropljenega judovskega ljudstva stojí tu
pred cesarjevo palačo. Judovski národ je bil pervi
hudi sovražnik naše vere in zmeraj me navdaja misel,
da se bo kedaj tudi še drugi slavolok vzdignil v
spominek, da je pokončan tudi drugi hudi nasprotnik
kerščanstva — nejeverna rimljanska deržava.“

„Kako? Je-li res tvoja misel, da mora konec biti
temu mogočnemu kraljestvu, preden se more
razširjati in vpeljati kristijanstvo?“ praša Pankracij.

„Bog obvaruj — tega nikakor ne mislim. Še celó
svojo zadnjo kapljico kervi sem voljen preliti, kakor
sem prelil pervo, da se le ohrani naša deržava;
uklonila se bo pa vendar le mogočna Roma sv. križu, in
kedar se bode pokristijanila, gotovo se ne bode tako
počasi godilo, kakor se zdaj širi vera, ampak s takimi
pripomočki, da bo vse stermé klicalo: to je Božje delo!“

Med takimi pogovori prideta v Boštjanovo
stanovanje. Bilo je razsvitljeno in, kakor se je videlo,
za neke ljudi pripravljeno. Vratom nasproti so bile
visoke steklene duri, skoz ktere se je prišlo na
mostovž zunaj ob zidu. Mesec je tako milo in prijazno
svetil v sobo, da jo naša dva prijatelja kar naravnost
ven na mostovž kreneta. Bila je krasna noč, kakoršne
so le samo na Laškem. Polna zlata luna je plavala
na temnem nebu in blede svoje žarke lila čez nebo,
da so se zvezde blizo nje kar skrivale in le dalnje
so se lesketale na čistem temnem nebu; razlivala je
pa tudi svojo svitlobo čez velikansko mesto ter


[Stran 34]
— 34 —

čudno razsvitljeno kazala kerščanskima mladenčema tu
mogočno kolozejo, zlatila tam velikanske stebre in
igrala in lesketala po mramornih stenah Karakalovih
toplic. Ali za vso to ponočno krasoto nista kaj marala
naša junaka; starši je bil položil svojo roko mlajšemu
na ramo in zamišljeno pa molčé sta zerla v daljavo.
Čez nekaj trenutkov začne Boštjan: „Ko sva iz sobe
stopila, hotel sem ti pokazati prostor, kjer si
domišIjujem moj novi slavolok, ki bo spominek
premaganega našega drugega nasprotnika, ali pustiva to —, kdo
bi govoril od tako revnih sanjarij, če se nad njegovo
glavo razprostira ves drugačni obok, poln nebeške
krasote, ki kar nevedoma povzdiguje naše serce
v nebo.“

„Pač resnico govoriš,“ oglasi se Pankracij; „če
se že nebes, ki ga ogleduje naše grešno oko, žari
v toliki krasoti, kaj je pač še-le zgorej, kamor ne
seže telesno oko. Zdi se mi nébes kakor pregrinjalo,
polno krasote na gornji strani, skoz ktero se le sem
ter tje kaka zlata nitka in pičica prikaže na zdolnjo
stran; take pičice se mi zdé zvezde na nebu, ki so
prederle skoz pregrinjalo, da pričajo o krasoti tistih
prostorov, po kterih se prehajajo izvoljeni nebeškega
Očeta!“

„Krasna misel, zares krasna misel,“ reče Boštjan;
„in ravno to tenko pregrinjalo loči nas, ki se še tu
na zemlji potimo in borimo z raznimi sovražniki, od
naših bratov, ki se že vesele svoje zmage — — “

„Predragi Boštjan! ne zameri, če te ustavim — ;
glej tam-le pa so duri, skoz ktere prederemo do njih,
ki so unkraj pregrinjala, tam-le odperti oboki v
borišču, skoz ktere stopimo pred divje zveri. —
Poslušaj! kaj je to?“

Temno rujovenje levje je donelo od kolozeje sem.

„Rujovenjeje divjih zveri,“ odgovarja vojak, „ktere
so pripeljali v borišče. Včeraj jih še ni bilo.“

„To so glasovi, ki nas kličejo v boj, ki nas
kličejo k zmagi!“ Oba obmolčita, kmalo pase oglasí
Pankracij: „Ravno kar mi je zopet na misel prišlo,
za kar sem te hotel že davno sveta poprositi —
vendar, ali bo tvoja druščina kmalo skupaj?“

„Ne še prav kmalo; prišli bodo posamezno. Da


[Stran 35]
— 35 —

so vsi skupaj, poj diva v mojo sobo. tam naju nihče
ne bo motil.“

Šla sta skoz versto stanic v zadnjo, ktera je
bila v vogalu poslopja proti ulici. „No, zdaj mi
povej, kaj imaš tako važnega,“ začne smehljaje častnik,
„o kom ti čem pa svetovati, no?“

„Za te verlega in skušenega moža bi bilo kaj
tacega res prava malenkost, ali drugače je za-me
nevednega fantalina; vendar naj ti kar povem,“ začne
počasi Pankracij in malo sramožljivo zarudi, „saj veš,
da ima moja mati polno stare sreberne šare domá.
Mi živimo tako, da nam je vsa ta starinska lepotija
brez koristi, zaperta leži in nihče se ne meni za-njo;
tudi ga nimam, komur bi po moji smerti vse to
zapustil: jaz sem in ostanem zadnji svojega rodú in v
takih okoliščinah ima katoličan za dediče — vdove,
sirote in reveže. Čemu bi li moje smerti čakali, da
dobé, kar jim po pravici gré; zdaj in zdaj se lehko
vname preganjanje — zakaj bi vse to vladi v roke
prišlo?“

„In kaj te ovira, da ne storiš, kar namerjaš?“

„Naj ti prav po pravici povem, nespodobno se
mi zdi za mojo starost, ker bi ljudjé potem mislili,
Bog vé kaj posebnega storim; povedal sem ti pa že,
da mi je vse to brez koristi, revežem bo pa dobro
teknilo v hudih časih.“

„Ali Lucina vé za to?“

„To naj te le nikar ne skerbi, brez njene volje
in želje bi se tudi najmanjšega zernca ne pritaknil.
Tebe pomoči prosim v tej reci le zató, ker bi zares
ne mogel sterpeti, če bi ljudjé zvedeli, da sem jaz
dobrotnik. Prosim torej, skerbi da se bo razdelilo
v kaki ptuji hiši in reci obdarovanim, da jim vse to
nekdo dá, ki zeló potrebuje molitve; naj torej
molijo za-nj.“

„O blaga duša!“ spregovori Boštjan in ga objame,
„rad, rad ti bom pomagal in Tiho! Ali slišiš?
Fabíolo je nekdo imenoval, in zopet!“

Pankracij stopi k oknu; dva človeka sta se
pogovarjala spodej na ulicah pod oknom. Preblizo sta
bila zidu, da ju ni bilo moč videti: po glasu soditi moški
in ženska. Kmalo govoreča stopita v lunino svitlobo.


[Stran 36]
— 36 —

„Zamorko poznam,“ šepne vojak, „Afra je,
Fabíolina sužnja.“

„Moškega pa jaz poznam, Korvin je, moj
nekdanji součenec.“

To nič dobrega ni pomenilo, torej sta naša
prijatelja poslušala; ker sta pa una dva zunaj hodila sem
ter tje, vjela sta Boštjan in Pankracij le posameznih
besed. Od zamorke že dovolj vemo, tedaj nekaj besed
o Korvinu. Tertul, oče Korvinov, bil je mestni
prefekt ali predstojnik, kakor smo že povedali. Kaj
imenitna je bila ta služba; ustanovljena pod cesarji je
obsegala kmalo vso civilno in vojaško oblast in
prefekt je imel najvišo sodnijsko oblast v svojih
rokah. Treba je pa tudi bilo za to službo moža terdnih
čutnic pa kamnitega serca; saj pa tudi ni kar si bodi,
ves ljubi dan sedeti v sodnišnici, sredi orodja za
terpinčenje pripravljenega, ter poslušati jok in stok sivih
starčkov ali krepkih mladenčev in slabotnih žensk,
izpraševati tu na kolesu raztegnjenega in s kervjó
oblitega, tam ukazati, da tepó obsojenca do smerti —
pri vsem tem pa mirno spati in vsesti se k mizi.
Tertula so z Sicilije poklicali v to službo, ne ravno
zato, ker je bil neusmiljen, trinoški, ampak ker je
imel kamnito serce, kterega ni nič ne omečilo ne
ganilo. Sodnišnica je bila Korvinu perva šola; že
ko mlademu dečku mu je prizadjalo neizrečeno
veselje, sedeti pri očetovih nogah in gledati, kako so
mučili ali morili obsojence. Tako je Korvin dorastel
do mladenških let, pač mogočen in vznesen po truplu,
ali reven na duhu, neumen, zarobljen, razuzdan in
nezmožen vsakoršnega blažega občutka. Strast za
strastjo so se jele zbujati v njem in ker ni
premagoval nobene, postalo je njegovo serce pravi sedež
vsega slabega. Odpustil ni nikoli, če ga je kdo
razžalil, ali če je vsaj mislil, da ga je — večno
maščevanje je obljubil tacemu. Najbolj je pa nosil v
želodcu dva človeka: svojega učenika, ki ga je zarad
lenobe v šoli in vpornosti večkrat kaznoval, in pa
součenca, ki ga je blagoslavljal zató, ker ga je
pretepavati hotel.

Tertul ni imel premoženja, da bi ga bil zapustil
svojemu sinu; sin je bil pa sam preneumen, da bi


[Stran 37]
— 37 —

si ga bil pridobil, akoravno mu je bil denar nad vse,
ker mu je bil pot, da nasiti svoja poželenja. Vedno
je skušal, da bi prav po lehkem prišel do premoženja.
Najbliža pot se mu je zdela ženitev; ker je bil pa
preneumen, da bi se bil sukal in vedel po imenitnih
družinah (ali prav za prav bogatih; tacih je on iskal),
skušal je z drugačnimi pripomočki, kteri so se zares
prav vjemali ž njegovim značajem. Pogovor s sužnjo
kaže, kakošni so bili.

„Danes te že četertič ob tako pozni uri tukaj
pričakujem; kaj imaš novega zame?“

„Nič druzega, kakor to, da gré pojutrajšnjem
moja gospodinja na svoja posestva pri Kajeti. Jaz se
ve da pojdem ž njo, in potrebovala Bom več denarjev,
da tvojo reč srečno doženem.“

„Še več denarjev?“ odgovori Korvin. „Saj sem
ti dal vse, kar sem zadnje mesece dobil od očeta.“

„Pojdi, pojdi! Vsaj pomisli, kaj je Fabíola?“

„To dobro vem, najbogatejša nevesta je v Rimu.“

„Pa tudi tako visoka in merzla, da je ni kmalo ganiti.“

„Saj si mi obljubila, da mi s svojimi copernijami
in pijačami nakloniš njeno serce ali vsaj njeno
premoženje. Čemu ti je pač toliko denarjev za tvojo šaro.“

„Čemú? Najdražih reči potrebujem za svoje
copernije in treba mi jih je plačati. In mar misliš, da bom
zastonj hodila ob polnoči ven med grobe, da si
naberem potrebnih zelišč? Kako me boš pa ti podpiral?
— saj sem ti povedala, da bi šlo potem hitreje.“

„Kako mi je to mogoče? Saj veš da nisem
obdarovan s tistimi prednostmi, da bi si pridobil nagnjenje
kake osebe; zató se rajši zanašam na tvojo černo šolo.“

„Če tacih prednosti nimaš,“ odgovorí zamorka,
„skusi vsaj z neko drugo rečjó, kteri se tudi serce
dolgo ne ustavlja.“

„S čim?“

„Z zlatom!“

„Pa kako do njega priti? to je ravno moje
prizadevanje.“

„Kako do zlata priti? — po kervi!“

„Po kervi?“

„Jaz sem se seznanila z nekom, ki po obrazu


[Stran 38]
— 38 —

sicer ni tako čern kakor jaz, pa s svojim černim
sercem vse to nadomestí. Ta me je popraševal po
tem ali unem strupu in mi obetal, da me odkupi in
me za svojo ženo vzame. Od tega sem tudi marsikaj
zvedela, sosebno mi je povedal, „da je Fulvij veliki
zarotbi zoper Dioklecijana na sled prišel“ — pri teh
besedah se je pa starec tako pomenljivo zarežal, da
sem koj uganila, da je Fulvij p er vi tisto zarotbo
iztuhtal. Slišiš? — iztuhtal! Zdaj so ga pa v Rim
poslali, da ga tu v enacih zadevah porabijo.“

„Jaz pa nisem za to. Ne znal bi ne osnovati
zarotbe, ne na sled jej priti, pač pa kaznovati jo.“

„Za nekaj si pa vendar pripraven.“

„Za kaj?“

„V moji domačiji imamo neke ptiče, kterih ne
dojdeš z berzim konjičem; če pa tiho in mirno po
njih gledaš, koj si jim na sledu, koj se izdajo, ker
samo glave skrivajo.“

„Koga pa misliš s tem?“ praša Korvin.

„Kristijane. Ali se ne bo kmalo preganjanje zoper
nje začelo?“

„Kaj pa da kmalo — še prav grozovito, kakor
nikdar poprej.“

„Če je tako, mene ubogaj in spravi se na lov
zoper take ptiče. Začni je plašiti in poditi, če tudi
od začetka samo navadno robo vloviš; pri tem pa
dobro pazi in kmalo boš zapazil in v roke dobil tudi
kaj bolj mastnega. Pobrali jim bodo vse premoženje
in tebi — ne uide kaka polovičica.“

„Dobro, dobro, že razumem — ti tedaj ne moreš
terpeti kristijanov?“

„Se ve da ne; že duhovi, ktere jaz molim, so
njihovim postavam nasproti. Čertim je od pervega
do zadnjega.“ In peklensko se zakrohotaje pristavi
zamorka: „Mislim, da je tudi ena mojih tovaršic
služabnic zraven — kar videti je ne morem.“

„Kako si jo li spoznala?“

„Pervič se že za ves svet zlegati noče in časih
nas res prav v zadrego spravi s svojo resničnostjo.
Potem se ne méni ne za zlato ne za darila in je tako
kriva, da nam jih ne dajó.“

„Dobro; kako pa še?“


[Stran 39]
— 39 —

„Potem je tudi nad vse — —“

„E pa le pusti, saj že dosti vem, moja draga
černa prijateljica! Včeraj so pripeljali za najine ptiče
celo rajdo kervoželjnih tvojih rojakov, krepkih levov,
risov, leopardov, ali ti je vendar vse prekosiš.
Tukaj-le imaš moj zadnji denar, pa sporoči mi koj, kedar
kaj opraviš s tvojimi copernijami in pijačami. Tvoj
svèt zastran kristijanskega premoženja bom pa že
porabil, prav dopade mi.“

Ločita se. Ko se Korvin skrije za vogalom, mu
sužnja smejé se in zaničljivo pregovori: „ Tepec, mar
res misliš, da je Fabiola za take bedake zrastla? Pri
nji tudi skušala ne bodem s svojimi pijačami.“ —
Zeló se je čudil Boštjan, ko zapazi, da jo zamorka
maha naravnost v dvor palače. Po vsem tem je sklenil,
da bode posvaril Fabíolo , kar se pa ni storiti dalo
pred njenim dohodom z dežele.

X. Kristijanje

Ko se Boštjan pa Pankracij verneta v prednjo
sobo, bila je zbrana že vsa družba. Bilo je veliko
kristijanov skupaj, duhovni pa neduhovni, moški in
ženske. Pred njimi na mizi je bila napravljena
pojedina; prišli pa niso k jedi, ampak da se pogovoré
o nekem posebnem dogodku, ki se je že pred
začetkom naše povesti zgodil. Pogernjena miza je bila tedaj
le na videz, če bi bil kdo nenadoma motil druščino.

Boštjan namreč je bil pravi ljubljenec cesarjev,
vse je zaupal hrabremu tribunu vladar. To svojo moč
in veljavo je rabil mladi častnik, da večin več sinov
in hčeri pridobí Kristusu; veliko jih je postalo
kristijanov po njegovem prizadevanji, ali kaj tacega se še
ni zgodilo, kakor malo pred našo povestjo. Vsled
starejih cesarskih ukazov so večkrat priperli kristijane
in je časih tudi s smertjo kaznovali, tako bi bila imela
tudi dva brata Mark in Marcelijan za Jezusa v smert
iti, ko to zvedó njih starši in prijatelji. Pridejo k
njima v ječo, in ju s solzami v očeh prosijo, da se
odpovesta Kristusovi veri in si rešita življenje. Že
sta jela omahovati, kar zvé to Boštjan in sklene ju
vterditi v veri. Posebno si je prizadeval mladenčev
oče, Trankvilin, da ju pripravi k odpadu; podpiral


[Stran 40]
— 40 —

ga je zeló tudi Nikostrat, uradnik, ki je imel
mladenča v svojem stanovanji v zaporu. Mladi tribun
Boštjan je bil povsod preveč znan, da bi mu bili
branili v ječo. Reč, ktere se je lotil sedaj, bila je
jako težavna. Pri mladenčih je bilo zbranih tudi
šestnajst nevernikov: starši, jetničar Klavdij, uradnik
Nikostrat s svojo ženo Coe in drugi. Mar bi bilo kaj
čudnega, ko bi bil iz tolikega števila kdo, spoznavši
Boštjana za kristijana, ga izdal? Ali bi ne bila to
njegova smert? Vso to nevarnost je Boštjan dobro
poznal, ali bal se je ni. „E kaj“, si je mislil, „če namesti
dveh trije svoje življenje damo za Kristusa, toliko
bolje!“ Skerbelo ga je le, da bi nihče ne prišel do
mučeniške krone. Soba, v kteri so imeli vjete priperte,
bila je temna, le skoz lino v stropu se je vsipala
dnevna svitloba. Ravno pod to lino se je vstopil hrabri
vojščak, tako da je vsa luč ravno na-nj padala in da
so ga vsi lehko videli. Odkrit je stal sredi njih;
svitloba je kazala mili njegov obraz, obernjen proti
mladenčema, in lepo se je lesketala v zlatu in biserji
bogata njegova vojaška oprava. Bralo se mu je na
obrazu, da mu velika žalost premikuje serce; z
neizrečeno milim pogledom se ozre na okoli stoječe in
čez nekaj trenutkov začne:

„Častitljiva brata! ki sta prisegla na Kristusovo
ime, ki za njega terpita, zavoljo njega železje nosita
— glejta, jaz bi moral pred vama na kolena pasti in
prositi vaji vajine priprošnje , ne pa pred vama stati,
da vaji opominjam ali celó grajam. Ali je mar res,
kar sem slišal? Angeljci v nebesih vama že pletó
mučeniško krono, vi dva pa jima velita: le pustite
delo, le raztrosite cvetlice, ne marava jih. Z eno
nogo že stojita v svetem raji, ali res hočeta nazaj
stopiti v to dolino solz?“

Mladenča osramotena pobesita glave in jokati
začneta. „Glejta,“ nadaljuje tribun, „že mojega pogleda,
moje besede ne moreta sterpeti, ki sem revni vojščak
in zadnji izmed služabnikov Kristusovih; kako bosta
kdaj sterpela pogled onega Gospoda, kterega hočeta
sedaj zatajiti pred ljudmi, ko bo tudi On vaji zatajal
pred svojimi angelji v nebesih. Jutri že bi lehko
pred-nj stopila ko zvesta njegova služabnika — mar


[Stran 41]
— 41 —

bi res rajši še nekaj let živela v sramoti, zaveržena
od cerkve, in okoli tavala brez mirne vesti?“

„Nehaj, nehaj, kdor si koli“, oglasí se
Trankvilin, oče mladenčev, „in nikar tako ostro ne govori
z mojima sinovoma — le moje in materine solzé so
krive, da sta jela omahovati, ne pa terpineenje, ktero
sta že prestala. In zakaj bi tudi nesrečne storila
svoje starše in je v žalosti in revščini zapustila?
Mar to veleva vaša vera, mar to imenujete sveto delo?“

„Oče!“ odgovorí prijazno Boštjan, „le počakaj in
pusti me poprej z mladenčema govoriti; ona razumeta,
kar govorim, ti pa še ne; ali z božjo milostjo bodeš
tudi ti kmalo razumel. Mladenča! vajin oče prav
govori, da sta na njegove in materine prošnje začela
omahovati, prašam pa, ali starše bolj ljubita ali Njega,
ki je govoril: „Kdor očeta in mater bolj ljubi kakor
mene, on mene ni vreden?“ Ali hočeta tako starše
h Kristusovi veri pripeljati, da jo sama popustita;
ali je hočeta s tem narediti Kristusove vojščake, da
sama zapustita njegovo bandero? Če hočeta staršem
zadobiti in izprositi večno zveličanje, pridobita si ga
najprej sama, stopita kakor mučenca pred vajinega
Odrešenika in ga prosita za spreobernjenje staršev.“

„Dosti je, dosti, Boštjan!“ zavpijeta oba na en
glas. „Že sva se odločila.“

„Klavdij!“ spregovori pervi, „le v železje me
spet deni.“ — „Nikostrat!“ pristavi drugi, „le
zapovej, da naji umoré.“ Ali ne Klavdij, ne Nikostrat
se nista ganila.

„Zdrav! ljubi oče; zdrava, draga mati!“ sta
klicala in objemala starše. „Ne bomo se ločili ne,“
odgovori oče, „Nikostrat! le pojdi k Kromaciju in povej
mu, da sem od sedaj-le tudi jaz kristijan. Tudi jaz
hočem umreti za tako vero, ki iz fantičev dela
junake.“ — „Kjer so moji otroci in moj mož, hočem
tudi jaz biti, tudi jaz sem kristijana“, odgovori mati.

Kdo bo popisoval sledeči prizor! Božja milost je
zadela pričujoče in do solz ginjeni so obsuli Boštjana
— vendar če le eden nejeveren ostane in izdajavec:
izgubljeno bi bilo vse. To nevarnost je dobro
previdel mladi tribun in bal se je, ne za sé, ampak za
vso cerkev. Le dva še nista razodela svojih misli:


[Stran 42]
— 42 —

Nikostrat pa njegova žena Coe, ktera je z
razprostertimi rokami in prosečega obraza klečala pred
Boštjanom pa molčala.

„Boštjan!“ spregovori Nikostrat. „čas bo, da greš
— jaz pač častím tebe, tvojo odkritoserčnost v veri in
tvojo velikodušnost, jaz celó občudujem neustrašljivo
tvojo ravnanje, ali moja dolžnost velí in vsa druga
čutila morajo molčati v meni.“

„Ali ne veruješ z drugimi vred?“

„Ne, Boštjan! jaz se ne udam tako lehko ; za-mé
je treba močnejih dokazov.“

„Tedaj govori ti svojemu možu, Coe! govori
in geni mu terdo serce; saj mi priča že tvoje oko,
da ti veruješ!“

Žena si pokrije obraz z rokami in se zjoka.

„Glej, do solz si jo ganil,“ pravi njen mož, „ali
ne veš, da je mutasta?“

„Mutasta? Tega nisem vedel. Ko sem jo zadnjič
v Aziji videl, je govorila.“

„Že pred šestimi leti so jej utihnila usta in od
takrat ni spregovorila ne besedice ne,“ pravi Nikostrat.

„Boštjan obmolči za nekaj trenutkov, potem stegne
in vzdigne roke, kakor so kristijanje pri molitvi sploh
storili, povzdigne k nebu oči in začne:
„Vsegamogočni Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa!
ti si začel to delo, daj ga tudi ti končati. Skazi
svojo moč in dodeli jo za enkrat najslabšemu in
najnevrednišemu tvojemu bitju! Coe, poglej v mé!“

Vse je molčalo, ko je Boštjan po kratki molitvi
stegnil svojo roko, naredil ž njo čez usta žene znamenje
sv. križa in jej rekel: „Coe! govori, ali veruješ?“

„Verujem v Gospoda Jezusa Kristusa!“ odgovori
s terdnim jasnim glasom in pade pred Boštjanom na
kolena. Tudi Nikostrat se verze pred-nj in móči
njegovo desnico s svojimi solzami. Zmaga je bila popolna;
vsi so bili dobljeni. Treba je bilo varovati se, da se
ne razvé ta čudna dogodba; Nikostrat je bil odgovoren
za priperta — zavaroval ju je torej, kjer in kakor je
hotel. Vzel ju je bil v svojo hišo s starši vred. Boštjan
ju je pa izročil varstvu in v poduk pobožnemu duhovnu
Polikarpu; in ker so bili časi nevarni, hiteli so,
podučevali noč in dan, da kmalo prejmó sv. kerst.


[Stran 43]
— 43 —

To novo družinico Kristusovo je pa še tudi drug
čudež poterdil v veri; Trankvilina namreč je hudo
terpinčil protin, pa s kerstom je popolnoma zginila
ta bolest. Kromacij je bil takrat mestni prefekt in ni se
mu dala dolgo zakrivati ta dogodba; mož je bil
poštenega značaja in ni ljubil preganjanja; posebno
pazljivo je poslušal, ko so mu pripovedovali tudi o
ozdravljenji Trankvilinovem, kajti tudi njega je
mučila ravno tista bolezen. „Če je to res, kar
pripovedujete, in če tudi jaz skusim zdravilno moč vaše
vere, gotovo se jej dalje ustavljal ne bom!“

Poslali so po Boštjana, ki pa ni hotel privoliti
k sv. kerstu, samo da bi bil ozdravil prefekta in si
ga pridobil, ker še ni bil podučen; ampak nastopil
je drugo pot — ktero bomo poznej povedali.
Kromacij je res popolnoma ozdravel in kmalo po svojem
sinu Tiburciju je prejel tudi on sv. kerst. Se vé da
ko kristijan ni mogel več ostati v svoji službi,
odstopil je in tako je mestni prefekt postal Korvinov
oče, Tertul.

Vse te spreobernjence najdemo sedaj v
tribunovem poslopji skupaj, pa še tudi nekaj drugih, kakor
Kastula, nekega višega uradnika, pa njegovo ženo
Ireno. Že pred so se večkrat sešli, da bi pogovorili se,
kako ravnati, da se po nepotrebnem ne izdajo, za kar
je bila res velika nevarnost, ker so po pokristijanjenji
večidel vse drugačno življenje nastopili in tako
pazljivost rimskih ogleduhov zbudili. Boštjan je bil pri
cesarju sprosil, da smé Kromacij na neko posestvo v
Kampaniji; sklenili so, da se več novopridobljenih
kristijanov okoli njega zbere in tam kakor ena
družina v molitvi in svetih vajah živi.

To ni bilo težko izpeljati, ker je vse iz mest na
deželo hitelo, kar je moglo, in ker se je tudi cesar
sam pripravljal v Neapel, od koder je bil namenjen
obiskati spodnje Laško. Danes so vse na tenko
določili: v majhnih številih naj bi šli eni naravnost po
veliki cesti Apijevi, drugi po skrivnejih stranskih potih,
vsi pa naj bi se našli v nekem gradiču pri Kapovi.
Pri vsem tem posvetovanji se je posebno nemirnega
in nesterpljivega skazal Torkvat, kterega si je že
poprej enkrat Boštjan v ječi pridobil. Z nobeno rečjó


[Stran 44]
— 44 —

ni bil zadovoljen, noben sklep mu ni dopadel, in
očital je drugim, da so strahljivci, da hočejo bežati,
on pa da je voljen vsak trenutek stopiti pred sodnika
in kristijana se spoznati. Tolažili so ga in tolažili, da
bi ga upokojili; čutili so, kako važno je, da tudi on
z drugimi vred na deželo gré; pa on je le terdil, da
hoče sam za-se hoditi in ravnati.

Samo nekaj je še ostalo — kdo bo vodja vsem
tem? Tù se je spet vnel boj prave svete ljubezni med
duhovnom Polikarpom pa Boštjanom. Oba bi bila rada
ostala v Rimu, ker sta v Rimu imela več upanja, da
kmalo umerjeta za Kristusa. Prišlo je pisanje od
papeža, da naj gré Polikarp in pričkanju je bilo na mah
konec: duhoven je šel s spreobernjenci, da je še
bolj utèrdi v sv. veri, Boštjan pa je ostal na
težavnejem mestu, v Rimu, da varuje in skerbi za kristijane.

Ko se poslové in ostaneta Boštjan pa Pankracij
sama, reče ta: „Boštjan! Veš kaj, ta Torkvat mi nič
kaj ne dopade. Bojim se, da nas še v zadrege spravi.“

„Da ti kar od serca povem, tudi meni ne dopade;
ali treba je poterpljenje ž njim imeti, ker je še-le
spreobernjen. Z božjo pomočjó se bo sčasoma
poboljšal.“

Ko stopita na dvor, vdari jima na uhó čuden
šum in hrum: divje kričanje, vpitje, smeh; prihajalo
je iz dvorišča, kjer so imeli mavntanski (afrikanski)
strelci svoja stanovanja. Sredi dvora so menda kurili,
kajti gost dim in iskre so se valile proti nebu.

Boštjan stopi k bližnji straži in praša: „Prijatelj!
kaj pav počno tam-le naši sosedje?“

„Černa sužnja je prišla, ktero imajo za duhovnico
in ki je zaročena ž njih poveljnikom. Kedar pride ta,
vselej počno tak dir in dej — nek da svoje bogove
časté.“

„Takó? Mar veš, kake vere so ti Afrikanci?“

„Gospod! tega ne vem,“ odgovori vojščak —
„znabiti so tako imenovani kristijanje.“

„Kako Ii prideš na to misel?“

„Ker sem slišal, da se kristijanje po noči
shajajo, gerde pesmi poje in vsakoršne ostudnosti do-


[Stran 45]
— 45 —

prinašajo, Nek da otroka umoré, ga skuhajo in
pojedo*) — in ravno tako se mi zdi počnoóti-le.“

„Lahko noč, tovariš!“ posloví se tribun, in čez
nekaj k Pankraciju obernjen: „Glej prijatelj, to je
vendar-le čudno, da nas, ki molimo živega,
edinopravega Boga v duhu in v resnici, nas, ki se skerbno
varujemo vsacega greha in ogibljemo vsake nečiste
besede — da nas še sedaj po 300 letih imajo za
malikovavce. Doklej še, o Gospod, doklej?“ —

Boštjan je spremil Pankracija do doma, in ko se
poslovita, reče mu: »Boštjan, ti si nocoj nekaj rekel,
kar bi rad, da mi razjasniš.“

„Kaj tacega?“

„Ko sta se s Polikarpom pričkala, kdo ostane
v Rimu, si ti obljubil, da se boš skerbno varoval,
da še ne prideš nejevernikom v roke, ker imaš nek
viši nagib in namen k temu; ko pa bodeš dosegel
uno, potem bi te težko več kaj zaderževalo. Kteri
je tisti tvoj namen?“

„Prav žal mi je, moj mladi prijatelj! da ti ne
morem tega povedati, ali enkrat boš že zvedel“

„Ali mi obljubiš?“

„Obljubim! Z Bogom!“

Bralcu v pojasnjenje.

Ljudjé so večkrat napek mislili zastran pervih
katoliških časov. Eni mislijo, da so kristijane pervih 300 let
vedno preganjali in mučili, da so se morali vedno pod
zemljo skrivati, na kratko: da so v vednem boji živeli.
Drugi pa mislijo, da jim je perva 3 stoletja v deset dob,
v deset preganjanj ločiti, med kterimi so daljši ali krajši,
popolnoma mirni časi. Oboje je napek. — Ko so začeli
pervič cerkev preganjati, terpelo je preganjanje, smemo
reči, vedno — noter do Konštantina. Preganjanje, enkrat
razpisano od tega ali unega cesarja, ni bilo preklicano
nikoli — pismo je ostalo, in kdor je hotel, lehko ga je rabil
po svoji želji zoper kristijane. Iz tega se vidi, da od enega
vélikega preganjanja do drugega ni bilo popolnega mirú;
Če je bil v tej ali uni deželi ali mestu neusmiljen, kervo-

9

[Stran 46]
— 46 —

željen glavár, pa dobil kak star cesarski razglas v roke —
in preganjanje se je začelo. Zató beremo, da so imeli
kristijanje tù včasih terdi mir in ravno takrat v nekterih druzih
krajih hudo preganjanje; od tod pride, da se nam
imenujejo pod najboljšimi in miroljubnejimi cesarji mučenci, ki
so svoje življenje dali za Kristusa. Zlasti v Rimu je bila
v tej zadevi huda, tako da je bilo v pervih treh stoletjih
za papeža voljenemu biti ravno tako, kakor bi ga bili
izbrali v mučenca za sv. vero.

Ko so se godile dogodbe v naši povesti, imeli so
kristijanje tak mir, kajti odkar je umeri cesar Valerijan, ni
bilo očitno razpisanega preganjanja, akoravno ni bilo brez
mučencev. Kristijanje so tačas smeli na dan, so razdelili
mesto v posamezne okraje ali fare, kterih vsaka je imela
svojo cerkev z duhovni, dijakoni in drugimi nižimi
cerkvenimi služabniki. Shajali so se vsak dan k božji službi,
delili sv. zakramente, skerbeli za lepo zaderžanje med
verniki, podučevali na novo pridobljene in pridno skerbeli pa
nabirali za reveže. Tako najdemo zapisano, da je bilo
l. 250 pod papežem Kornelijem v Rimu 46 duhovnov pa
154 manjših cerkv. služabnikov, ktere so vse z 1500 reveži
vred verniki vzderževali z dobrotnimi darovi.

Akoravno so tudi takrat zeló častili grobe mučencev
in ravno zato lepo skerbeli za katakombe ali podzemeljska
pokopališča in je vedno v dobrem stanu ohranjevali, da bi imeli
varna pribežališča, ko bi se vnelo novo preganjanje; vendar
niso po navadi se shajali k božji službi v teh prostorih,
ampak imeli so očitne hiše božje nad zemljo. Bile so prostorne,
časih prav krasno ozaljšane, pa večidel v navadnih
kristijanskih hišah, sosebno v prostornih dvoranah, kterev so
imenovali Rimljani, „triclinia,“ kakor so bile v hišah bolj
imenitnih in premožnih mestjanov. — Ali utegnil bi kdo prašati,
kako je zamoglo v časih nevarnosti v navadno hišo toliko
ljudi zahajati in da niso zbudili pozornosti nejevernikov?
To je storila neka navada pri Rimcih. K bogatim in
imenitnim Rimljanom so hodili vsako jutro ljudjé vsacega stanú,
da je pozdravijo in se njih milosti priporočé: prijatelji, njih
klijentje ali varovanci, sužnji in drugi. Nekteri so
gospodarja kar v sprednji sobi pozdravljali in zopet odšli,
imenitniše je pa v notranjih okoli sebe zbral. Tako se je zgodilo,
da je v kako hišo šlo nad sto ljudí, eni spredaj, drugi zadej
in nikomur se ni to nenavadno zdelo.


[Stran 47]
— 47 —

XI. Volk pa lisjak.

Slišali smo, kako je černa sužnja podpihovala
Korvina zoper kristijane, ktere je tudi sama zeló
sovražila. Imela je namreč nekdaj gospodinjo, ktera
je kristijana postala in zató vsem svojim sužnjim
prostost podelila. Afre ali pa Jubale (to je bilo njeno
pravo imé) ni htela oprostiti, ker se jej je to zavoljo
njenega ognjenega značaja nevarno zdelo; prodala jo
je torej drugemu gospodarju — od tod njeno sovraštvo
do kristijanov.

Besede niso bile zastonj; Korvin je sklenil, da
se loti dela, ali čutil se je premalo prekanjenega in
zvitega za to, torej se je oziral po kakem pomagaču.
Večkrat je že videl po kopališčih in na drugih očitnih
prostorih Fulvija in ga zavoljo ličnega in bogatega
njegovega vnanjega pa zavoljo gladke in sladke
njegove besede občudoval, ali nisi ga upal nagovoriti.
Kar zvé, kaj da je prav za prav Fulvij in kaj njegovo
opravilo. „Ko bi se ž njim zvezal?“ si misli, „kar
manjka mojemu nevkretnemu obnašanju in moji sirovi
moči, nadomestila bi njegova zvijačnost in prebrisanost.
To bi kaj zdalo!“

Blizo čez deset dni sreča v krasnih Pompejevih
vertih Fulvija in kar pred-nj stopi.

„Kaj bi rad?“ oglasi se ptujec in zaničljivo od
nog do glave ogleduje Korvina v borni umazani obleki.

„Pomenil bi se rad s teboj o neki reči, ktera bi
bila tebi v dobiček — in meni.“

„Da bo tebi v dobiček“, odgovori Fulvij, „rad
verjamem — ali meni?“

„Fulvij, jaz sem odkritoserčen človek in ne poznam
lepih pa sladkih besed, naj ti tedaj kar naravnost
povem: ti in jaz sva enega kopita.“

„Kaj, prederznež?“ razkačen zavpije Fulvij,
zaradi čez in čez in mu grozi.

„Če mi zató pesti kažeš,“ odgovorí merzlo Korvin,
„da vidim tvoje nježne ročice pa zlate perstane, le
kaži je; če mi pa misliš žugati, je pa le za obleko
vtekni — bolj se ti bo podalo.“

„Na kratko povej! Kaj hočeš? Kaj meniš s tem,
da sva oba enega kopita?“


[Stran 48]
— 48 —

„Nič druzega kot to,“ pošeptá Korvin, „da si ti
zalezovavec in skrivni toživec.“

Fulvij za par trenutkov ostermí, pa se kmalo zavé
in odgovorí: „Od kod si jemlješ pravico, da me tako
gerdo dolžiš?“

„Ti si zasledil (to besedo je posebno povdaril
Korvin) neko zarotbo na Jutru in Dioklecijan“

„Kdo si ti?“ seže mu naglo v besedo Fulvij.

„Korvin, sin mestnega prefekta Tertula.“

Ta odgovor je Fulviju razjasnil vse, mirnejega
glasú reče: „Za zdaj molči; tam-le pridejo znanci;
čakaj me jutri za rano na Patricijevi cesti pri
Novatovih toplicah, pa preoblečen — tam še bova več
pomenila.“

Korvin je odšel domú in je bil prav zadovoljen
s tem, kar je danes opravil. Koj si je preskerbel
oguljeno obleko nekega sužnjega, in drugi dan se je
komaj danilo, ko je že stal na svojem mestu. Dolgo
dolgo ni bilo njegovega novega prijatelja; naposled
pride zavit v široko obleko in klobuk potisnjen na
čelo. „Dobro jutro!“ nagovori Korvina; „menda sem
te malo predolgo čakati pustil v merzlem jutru,
sosebno ker si tako slabo opravljen.“

„Res bi me bil skoraj dolgi čas obhajal, ko bi
ne bil nekaj opazoval, kar me je prav zeló zanimalo.“

„Kaj neki?“

„Že od pervega jutra leze in se plázi mimo mene
cela procesija na vse viže pokvecenin in pohabljenih:
slepi, kruljevi, polomljeni, od starosti poterti in
drugačne pokveke; kar trumama hodijo zadej pri malih
vratih v to-le hišo. Spredej pri vélikem vhodu pa
zahajajo v poslopje ljudje boljših stanov, kakor se
mi zdi.“

„Ali znabiti veš, čegava je ta hiša? Poslopje je
staro in veliko, pa precej zanemarjeno.“

„Hiša je necega prav bogatega in kakor
pripovedujejo, prav skopega patricija — — poglej; Poglej,
že spet dva!“

Bil je siv, sključen starček, kterega je vodila in
podpirala mlada vesela deklica; prav prijazno sta se
pomenkovala. „Še malo stopinj pa sva tam“, reče
ravno deklica starčeku; „potlej se boš spočil.“


[Stran 49]
— 49 —

„Zahvalim se ti lepo, zahvalim, drago dete!“
odgovorí stari revček, „ker si tako zgodaj po-mé
prišla.“

„Vedela sem, da potrebuješ pomoči in ker me
doma prav nič ne potrebujejo, zato sem šla po-té.“

„Ali si pozabil, Korvin?“ spregovorí Fulvij.
„Deklica je slepa; le poglej, kako naravnost stopa, ne
pogleda ne na desno ne na levo.“

„Saj res! Pa tudi to sem zapazil, da so ti berači
vse drugi in drugačni ko uni na Aricijevem mostu.*)
Niso tako divjega, ampak celó veselega obraza in ne
eden me ni prosil daru.“

„Zares čudno; to-le reč bi rad malo bolj na tanko
poznal — znabiti se nama zraven tudi lep dobiček
prikaže. Praviš, da je gospodar prav bogat? Ko bi se
pač v hišo moglo!“

„Veš kaj? Črevlje bom sezul in nogo sključil,
potem pa pomešal se med to derhal pa bom prederzno
ž njimi vred noter šel. Kakor bodo oni delali, tako
bom jaz.“

„Tako ne bo šlo, ker skoraj gotovo vse te ljudi
poznajo v hiši.“

„Mislim da ne,“ odgovori Korvin, „ker me jih je
več prašalo, če je to hiša gospice Neže.“

„Čegava?“ se začudi Fulvij.

„Kaj me tako debelo gledaš? Hiša je Nežinih
staršev; ker je pa mlada nevesta zeló bogata, morda
nič manj, ko njena tetka Fabíola, zató jo ljudjé bolj
poznajo ko starše in le po njej poprašujejo.“

Fulvij malo pomolči in nek sum se mu vzdiga
v glavi, ali pre važen se mu zdi, da bi ga razodel
sirovemu pajdašu; reče mu le: „Če dobro veš, da niso
znani pri hišnih ti ljudjé, tedaj le poskusi s tvojo
zvijačo. Jaz sem z gospico nekaj znan, torej hočem
skusiti pri prednjih vratih — tako nama bode menda
še prej po sreči šlo.“

„Upam; kajti kjer se zarotita volk pa lisjak zoper
ovčji hlev, tam jima malokedaj spodleti.“

Fulvij ga zaničljivo od strani pogleda in vsak

*) To je bil prostor blizo mesta, kjer se je največ in
najsilnejih beračunov shajalo.


[Stran 50]
— 50 —

odide na svoje mesto. Preden povemo, kako se jima
je godilo, hočemo bralce nekoliko seznaniti z Nežino
rodbino.

Nežini starši so bili stare, plemenite rodbine,
ktera je že pred več rodovi sprejela Kristusovo
vero in v svoji versti štela že nekaj mučencev. In
kakor so druge nejeverne družine visoko v spominu
imele in častile tiste predede, kteri so se junake
skazali v vojski ali so bili v visocih deržavnih službah,
tako je ta kerščanska rodovina častila in praznovala
tiste svoje prednike, ki so svojo kri prelili za svojega
Odrešenika. Vse veselje in upanje družine je bilo
sedaj zedinjeno v Neži, edinem otroku in dediču.
Bila je pa tudi Nežica tako priljudnega obnašanja,
tako rahločutna, tako mehkega in blagega serca, tako
čiste in nedolžne duše, da jo je sleherni ljubil, kdor
jo je videl. Le en del poslopja so imeli Nežini starši
za svoje stanovanje, ktero je bilo lepo opravljeno in
čedno, akoravno ne gizdavo olišpano. Tu so tiho in
mirno živeli, sprejemali pičlo število svojih prijateljev
in malo se menili za svet, kakor tudi Nežica ni
marala za-nj. V tem stanovanji jo je večkrat obiskala
Fabíola, akoravno je rajša Neža k nji hodila.

Ajdje, kteri so je obiskali in so po vnanjem
sodili, mislili so, da iz zgolj skoposti tako sami za-se
in priprosto živé, in da so si že kdo védi kake kupce
zlata priskopuhili in nakopičili; tudi so mislili, da
ves notranji del hiše zanemarjen v razvalinah leží,
ker niso nikdar odpertega videli — kar pa ni bilo
res. Znotranji del, to je, prostorni dvor z bližnjo
dvorano vred so prenaredili v cerkev, in v gornjih
prostorih hiše so se shajali reveži in prejemali darov iz
rok dijakona Reparata. Cerkev namreč si je štela
v sveto dolžnost skerb za reveže; razdelila je Rim
v sedem okrajev in v vsacem okraji skerb za nje
izročila enemu sedmih dijakonov.

Tudi sobe so bile v tej kerščanski hiši vedno
pripravljene za ptujce, in lepo so pogosto vali
slehernega, kdor je priromal od kake druge cerkve s
priporočilom svojih viših. Pripravljene so bile v gornjih
prostorih tudi postelje za stare in bolne, kterim so
stregle dijakonise in drugi, ki so se ponudili k temu


[Stran 51]
— 51 —

delu usmiljenja. Tukaj je stanovala tudi slepa deklica,
ktera pa ni hotela jedi domá, kakor smo že videli.

V tej hiši tedaj so se oskerbovali reveži enega
celega okraja — tako so rabili in obračali Nežini
starši svoje premoženje. Pri revežih in med reveži
je tudi Neža najraja bila, jim stregla in je tolažila.

Slišali smo, kako je Pankracij prosil Boštjana,
da bi kje v kaki ptuji hiši razdelil srebernino in
dragino revežem namenjeno. Hiša Nežina se je Boštjanu
za to najpripravniša zdela, in ravno na to jutro je
bila napovedana razdelitev Pankracijevega darú. Tudi
drugi okraji so poslali svoje ubožce in ž njimi so
prišli dijakoni kakor tudi Boštjan. Pankracij in drugi
oljih stanov — té je Korvin videl pri vélikem vhodu
v hišo iti.

XII. Volk in lisjak med ovcami.

Ravno je prišlo zopet nekaj revežev — tem se
pridruži Korvin; kakor so delali oni, delal je on
in jim bil v vsem podoben, samo v ponižnem
zaderžanjine. Pri durih je vsak izrekel besede „Deo gratias
— hvala Bogu“; tudi on zamermrá: „Deo gratias“ in
z drugimi vred je smel v hišo. Kmalo pride na
notranji hišni dvor, kjer je bilo že mnogo revežev pa
nadložnih zbranih. Postavili so moške na eno stran
in ženske na drugo. Na mizi je bilo srebernine in
zlatnine nakopičene in zraven dragega kamenja; pri
mizi pa sta stala dva zlatarja s tehtnicami, da bi vse
to skerbno pretehtala, cenila in za denarje kupila.
Tudi denar je ležal že pripravljen, in ta denar je imel
med ubožce razdeljen biti.

Neizrečeno željno je gledal Korvin na vso to
dragocenost. „O, ko bi mogel vse to jaz pobasati!“
si misli, „kar k mizi bom skočil, nekaj vmavho
pobasal pa stekel.“ Ali kmalo sprevidi, da to ne gré;
torej čaka, da mu sami dadó svoj delež. Ubožci so
se jeli pomenkovati in kramljati drug z drugim, le
njega nihče ne nagovorí — to mu začne skerb delati.
Mladi možaki — ki so nad navadno obleko nosili še
drugo tesno, krajšo s širocimi pa kratkimi rokavi,
kakoršno so nosili v Dalmaciji in jo torej dalmatiko
imenovali — letali so sem ter tje, zbirali menda re-


[Stran 52]
– 52 –

veže vsak svojega okraja in je postavljali v versto
ob stranéh. Ker Korvina nihče ni poznal, ostal je
naposled sam sredi dvorane — čudno mu je bilo serce
in se kerčilo. Sin mestnega prefekta je tù stal ko
berač med berači; sin mestnega prefekta, kteremu
je bilo skerbeti za hišno pravico vsakterega, on je
preril in prederl v ptujo hišo, v plemenito hišo —
po zvijači, po goljufiji!

Dijakoni so jeli na-nj pogledovati, pomenkovati se
— gotovo o njem — zdelo se mu je, da celó slepci va-nj
šterlé, da kruljevi žugajo s svojimi bergljami ... kar
vertelo se mu je v glavi. Pogleduje na duri, da bi
zbežal, ali o joj ! pri njih je stal sivi starček Dijogen s
svojima korenjaškima sinovoma. Edino tolažilo mu je še
ostalo: „Saj me ne poznajo, se bom že izgovoril kako.“

Naposled stopi k njemu dijakon Reparat ter ga
prijazno popraša: „Prijatelj! ti menda nisi iz nobenega
danes semkaj sklicanih okrajev; kje pa stanuješ?“

„V okraji Alta semita.“

„Alta semita“ je bil pač en okraj mesta, pa po
politični razdelitvi ne po cerkveni; vendar mu
odgovori Reparat: „Alta semita je pač v mojem okraji,
ali ne spominjam se, da bi te bil že kedaj videl.“
Ko mu je to govoril, zapazil je začudivši se, da je
ptujec ko merlič obledel, omahoval in na duri zerl,
v kterih se je ravno Pankracij prikazal. Zadnje upanje
je zginilo Korvinu. Še en trenutek in stal je pred
njim njemu dobro znani mladeneč; kakor takrat ko
sta šolo zapustila, samo da okoli stoječi sedaj niso
bili sirovi in hrumeči šolski paglovci, ampak ljudjé
Pankraciju gotovo prav prijazni, in pa da je v teh
malih tednih Pankracij iz plahega učenca postal krepek
mladeneč. Korvin je meril sam po sebi in trepetaje,
če ne tepenja, vsaj ostrih in hudin besed pričakoval;
tembolj se je čudil, ko ga Pankracij neizrečeno
prijazno in vljudno tako-le nagovori: „Korvin! ali
te je res taka nesreča zadela, da si ob nogo prišel?
Ali si mar zapustil očetovo hišo?“

Lepa beseda pri Korvinu ni našla lepega mesta,
ampak storila ga je še le prav nesramnega. Termasto
odgovori: „O tako daleč še ni prišlo, akoravno bi se
ti menda najbolj veselil tega.“


[Stran 53]
– 53 –

„Motiš se. Verjemi, da nimam nikakoršne jeze
zoper te. Če potrebuješ pomóči, kar povej mi;
akoravno ni prav, da si tu, peljal te bom v posebno sobo,
kjer boš nepoznan prejel dar!“

„Naj ti resnico povem — samo za šalo sem noter
prišel in prav veselilo bi me, če me natihoma ven
zapelješ.“

„Korvin, Korvin!“ resno spregovori Pankracij,
„to je silno razžaljenje. Kaj bi rekel tvoj oče, ko bi
te dal tacega, kakoršen si, bos, v sužnji obleki in za
pokveko našemljen, na forum*) postaviti pred njegov
sodni stol in te tožiti, da si siloma prederl v hišo
plemenitega Rimljana?“

„Za bogove, dragi Pankracij, nikar me ne kaznuj
tako strašno!“

Tvoj oče bi moral obsoditi svojega lastnega sina,
ali pa zapustiti službo.“

„Rotim te pri vsem, kar ti je drago in sveto,
nikar tako silno ne sramoti mene in mojih; vso našo
rodbino pripraviš v nesrečo. Na kolenih te bom prosil
odpuščanja za vsa prejšnja razžaljenja — le
odpustite mi!“

„Stoj, Korvin, stoj! Vse prejšnje je že davnej
pozabljeno. Ali poslušaj: vsi okoli stoječi razun slepih
so priča tvoje pregrehe, dokazov tedaj manjkalo ne
bode; če boš torej kdaj govoril od tega snoda ali
koga tukaj pričujočih zató nadlegoval — vedi, da te
lahko pred tvojim lastnim očetom tožimo! Razumeš?“

„Razumem, razumem,“ začne milega prosečega
glasú, „dokler bom živ, ne bom ne živi duši povedal,
da sem bil na tem strašnem kraji. Prisegam ti pri
bogov — —“

„Tiho, tiho! tacih priseg ne potrebujemo. Le z
menoj pojdi!“ Okoli stoječim pa reče: „Tega človeka
jaz poznam; le po zmoti ]p zašel semkaj“ ter ga pelje
na ulice. „Korvin, nikar ne pozabi, kar si obljubil!“
bile so poslovivne besede Pankracijeve. —

Fulvij je skusil svojo srečo pri prednjih vratih.
Našel je je po rimski šegi odperte; in zares bi nihče

10

[Stran 54]
– 54 –

ne bil ob taki uri kakega ptujca pričakoval. Mesto
vratarja je našel mlado kmečko deklico, kacih
dvanajst ali trinajst let staro. „Nobenega ni blizo,“ si misli,
jo malo izprašujem, da vidim, ali je opravičen
moj sum.“ „Deklica,“ nagovori jo, „kdo si pa ti in
kako ti je imé?“

„Jaz sem Emerencijana, sestra po mleku
gospodičini Neži.“

„Ali si kristijana?“ Kmečka deklica ga debelo
pogleda in odgovori: „Nisem, ne.“ Temu priprostemu
odgovoru, tem nedolžnim očém je moral verjeti Fulvij
in prepričan je bil, da se moti. Ta deklica je bila
namreč hči Nežine dojke; ker jej je mati umerla,
vzela jo je usmiljena sorejenka k sebi, da bi jo dala
podučiti in kerstiti. Bila je pa še-le nekaj dni pri Neži
in torej še ni vedela, kaj ž njo namerjajo.

Zdaj premišljuje, kaj mu je storiti — ali naprej
ali nazaj? — Kar priskakljá čez dvor lahkih korakov
in veselega obraza Neža in obstoji, ko zagleda ptujca,
kteri jo z najvljudnišim obrazom tako-le nagovori:
„Ni še sicer navadna ura za obiskovanje in zato se vam
morda vsiljenec zdim, ali moje serce mi ni dalo čakati,
da se vpišem ko ponižni klijent (varovanec) vaše
žlahtne hiše.“

„Naša biša,“ smehljaje odgovori ona, „nima
klijentov pa jih tudi ne iščemo, ker ne hrepenimo po
časti in moči.“

„Ne zamerite! Hiša, kjer gospoduje taka gospodinja,
kakor ste vi, ima največo moč, ker gospoduje čez serca.“

Devica še zapazila ni, da se jej prilizuje, ampak
nedolžnega, priprostega serca odgovori: “Pač res;
Gospod te hiše ima neomejeno oblast čez serca njenih
prebivalcev.“

„Ne, ne“ — ustavi jo Fulvij — „jaz menim tistega
nežnega vladarja, ki svojo milobo kaže vsem, ki se
mu bližati smejo.“

Neža je obstala ko zamaknjena; njena duša je
gledala vse nekaj druzega, kar je govoril gnjusobni
prilizovavec in s hrepenečim pogledom v nebo
spregovori : „Zares! Njemu je posvečeno moje djanje in
moja ljubezen, čigar krasoto stermé ogleduje solnce
in luna na nebu.“


[Stran 55]
– 55 –

Fulvij ni vedel, kaj bi mislil pri tej ljubeznjivi
prikazni. Njen goreči in navdušeni pogled, mili in
prijetni njen glas, skrivnostne besede, ktere je
govorila — vse to ga je nekako omamilo in mu besedo
zaperlo. „Vendar, zdaj ali nikoli,“ si misli; „take
priložnosti ne bo več, da jej razodenem svoja čutila.“
„Vas mislim, vas; in prosim da blagostno sprej@et@
najodkritoserčniša in najzvestejša čutila mojega serca.“
Pri teh besedah se spustí na kolena in se@a po njeni
roki — ali plaho odskoči deklica @n s tr@pečimi
rokami pokrije obraz.

Naglo kviško plane Fulvij, ker terdnih korakov
in jeznega obraza se bližati zagleda Boštjana, ki je
prišel po Nežo, da bi šla k revežem, kteri so je željno
pričakovali.

„Boštjan!“ nagovori ga Neža, „ne hudujte se
preveč — menda je po nekaki pomoti ta gospod noter
prišel in bo gotovo sam zopet iz hiše šel.“ Neža odide,
Boštjan pa mirno in resno vsiljenca nagovori: „Fulvij!
kaj počnete tu; kaj vas je sem pripeljalo?“

„Mislim, da imam ravno toliko pravice, pokloniti
se hišni gospej, kakor kdo drugi.“

„Pa ob takó nespodobnem času?“

„Tisti čas, ki je spodoben za mladega častnika,
je menda tudi za vsacega druzega,“ prederzno
odgovorí Fulvij.

Boštjan je že komaj samega sebe premagoval.
„Fulvij! ne prenaglite se v govorjenji, ampak
pomislite, da v eni in isti hiši niso vsi ljudjé enako
znani; pa ko bi tudi še tako znani bili, vendar bi se
ne smeli tako prederzno obnašati, kakor ste se
malo prej.“

„Zdi se mi, da ste ljubosumni, verli stotnik!“
zbadljivo reče Fulvij. „Ljudje pripovedujejo, da
lazite za Fabíolo; ona je sedaj na deželi, zató se sučete
krog Neže, da vam vsaj ena teh dveh najbogatejših
rimskih dedičin v roke pride.“

To nesramno in gnjusobno zasramovanje je
globoko ranilo žlahtno tribunovo serce, in ko bi ne bil
vajen kerščanske pohlevnosti, težko bi bil zaderževal
pravično jezo. „Za vas in za me ne bi bilo dobro“,
odgovori, „da bi vi dalje tukaj ostali. Lepe besede


[Stran 56]
– 56 –

gospodičine vas niso ven spravile, zato moram jaz
bolj po domače to storiti.“ Pri teh besedah zgrabi
Fulvija s svojimi močnimi rokami, nese ga do vrat
in ga pred prag postavi. Se ga derží, ko mu govori:
„Zdaj pa le v miru dalje idite, Fulvij! pa ne
pozabite, da ste se danes z vašim nevrednim obnašanjem
pregrešili zoper deržavne postave. Hočem vam
prizanesti, če boste tudi vi vašo skrivnost sami za-se
prideržali; povedati vam pa vendar moram, da so mi
dobro znana vaša opravila v Rimu. Vaše nesramno
obnašanje to jutro mi bo pa za zastavo, da se boste
pri njih zmerno obnašali. Še enkrat tedaj: v miru!“
Komaj je zgovoril te besede in ga spustil iz rók, ko
ga nekdo od zadej zgrabi s silno močjó. Bil je
Evrota, kteremu Fulvij ni nobene rečí prikrival in torej
tudi povedal, da se bo to jutro sešel s Korvinom.
Ker mu je pa že černa sužnja pripovedovala od
malopridneža in nesramneža Korvina, bal se je kake
zvijače za Fulvija in zató natihoma za njim lezel; ko
vidi, kako Boštjan oklenjenega derži njegovega
gospodarja in misleč, da je to zviti Korvin — splazi
se blizo in plane z vso silo kakor medved na-nj. Ali
Boštjan ni bil kdor si bodi; akoravno mu zdaj tudi
Fulvij pomaga, ne moreta ga ob tla vreči. „Tako ne
gre“, misli si Evrota; seže v pas in v njegovi roki
se zaleskeče lično jekleno kládvice. Zamahne nad
glavo — kar mu nekdo morivno orožje zbije,
nevidIjiva roka ga zasuče z jako silo dva — trikrat v
kolobarji in — v pervem trenutku leži sredi ceste.

„Bojim se, da bi ne bil reveža preterdo zgrabil,“
nagovori Boštjan svojega rešitelja centurija, ki je bil
zares orjaške postave pa neznano močen, in je ravno
k shodu prišel.

„Vsaj zaslužil bi bil, tribun! ta lokavi napadnež.“

Ko prideta Fulvij pa Evrota do bližnjega ogla,
zagledata Korvina, ki pa ni več šantal, ampak tekel
je, kolikor so ga noge nesle. Večkrat sta še skupaj
prišla Fulvij pa Korvin, ali od tega jutra nista nikoli
besedice zinila. Vsakemu se je že zdelo, da je uni
ravno toliko opravil, kolikor on sam.


[Stran 57]
— 57 —

XIII. Mesec vinotok na Laškem.

Najlepši letni čas na Laškem je menda mesec
vinotok. Solnce ne pripeka več s poletno vročino,
zgubilo pa še nič ni bistre svoje svitlobe, in zlati
vzhajajoči žarki se vsipljejo nad naravo v največi njeni
krasoti. Griček se derži grička, ktere čez in čez
prerašča vinska terta, ki se pa zdaj že šibí pod težo
velikih, černih pa rumenih grozdov; zraven pa hosta
košatih bukev, namešanih z lepo zelenim kostanjevim
drevjem, ktero obdaja dolga versta žalostno-temnih
cipres. Tu pa tam se širi kaka ravninica z oljkinim
gozdičem, in ko pihljá lahni vetrič, zamigljá malo
perjiče in kaže v vedni spreminjavi zdaj svojo temno,
zdaj svojo spodnjo belo stran. Med vsem tem zelenjem
zapazi oko poslopja bogatih Rimljanov, obdana s krasno
obdelanimi verti, ktere obdajajo ograje lavorovega
germovja ali pušpana in drugačnega zelenja in kinčajo
verste kamnitih in vlitih podób. Tam spet bistri
potoček, ki se zdaj šumljaje in mermraje vije sredi
raznobarvnih cvetlic, zdaj čez skale se zliva ali v
tankih žarkih kviško skače. To in drugo vábi
rimskega patricija iz hrumečega mesta v tiho mirno samoto.

Ko se je približeval ta srečni čas, videti je bilo
po teh samotnih poslopjih vse odperto. Kerdelo sužnjih
so je podilo sem ter tje; tukaj so čedili in lepšali
stanovanja, tam meje ob vertih pripogovali in v razne
podobe vezali ali s belim peskom posuta pota snažili.
Kmalo se je pokazalo na prašnih cestah tudi vóz
vsake verste: tukaj težko s hišnim orodjem obloženi
— vlekli so ga voliči; tam lahki voziček z mestnimi
gostij kterega so derdrali čili konjiči. Vozovi gori,
vozovi doli — se vé, da tudi ruvanja in vpitja ni
manjkalo.

Fabíolino deželsko stanovanje je stalo ob zelenem
griču tik Kajete pri morji. Že po vnanjem se je
odlikovalo to poslopje od drugih: vse snažno, vse lično,
vse napravljeno po najtanših lepoznanskih pravilih.
Pred poslopjem je bila ravninica in od tod se je
videlo na morje, ktero se je tam globoko vjedlo v zemljo
in bilo vedno polno življenja. Barke majhene in
vélike, z belimi jadri ali brez njih so se premikale na


[Stran 58]
— 58 —

vse kraje po mirnem poveršji; ž njih je donelo in
se daleč razlegalo veselo petje ali brenkanje harp.
Od poslopja proti morju se je vila po hladni senci
pot noter do kopališč, in blizo tega pota je bil
prostorček, kamor je Fabíola nad vse rada zahajala,
namreč tratica, ktero ste senčili mogočni platani in
jo močil pa napajal studenček, ki je sreberno svojo
vodico mermraje proti morju podíl. Tukaj sem se je
podala Fabíola iz vročega Rima.

Fabij, oče njen, jo je redkoma tu obiskal in še
takrat ni nikoli čez dva dni ostal — zakaj, to bomo
poznej videli; njegova hči je bila tedaj večidel sama.
Njeni tovarši so bile knjige, kterih je bilo precej,
večidel starejih vedno v hiši, k tem jih je še prinesla
vsako leto prepisov novejših dél, kakoršna so bila
ravno v navadi. Skoraj vsako jutro je hodila na dragi
svoj prostorček, kteri smo prej popisali — zraven
nje jerbasček knjig pa kaka tovaršica; letos, kar se
je slehernemu čudno zdelo, je bila vedno krog nje
le — sužnja Sira!

Zvedeli smo že prej v povesti, da je Fabíola
sužnjo Siro prepustila Neži; ali v veliko začudenje
zvé drugi dan, da je noče zapustiti, akoravno jej je
Neža prostost obetala. Nad vse čudno se je
Fabíoli zdelo, da Sira iz vdanosti do nje noče iz hiše.
Saj jej je serce britko očitalo, da si te vdanosti
nikakor ni zaslužila in da ni s tako vljudnostjo pa
hvaležnostjo ravnala ž njo . Res je slišala in brala
od sužnjih, ki so bili zvesti in vdani svojim
gospodarjem, tudi terdim, neusmiljenim; ali to so bile le
posamezne prikazni proti temu, kar je zapazovala
dan na dan: da čerte in sovražijo sužnji svoje
gospodarje. Sira je prismuknjena, si misli — ali tak
odgovor jej ni zadostil, jela je na tanko opazovati
deklico, če bi morda po njenem obnašanji kako
uganila to zastavico; vendar zastonj — delala je z enako
ponižnostjo in pridnostjo, vse kar so jej dali, težavno
in netežavno, kakor poprej. To je ganilo Fabíoli serce
in čutila je, da ni tako nemogoče, kakor je rekla
Neži — sužnjega ljubiti!

Tudi še na drugi strani je spoznala vrednost Sirino.
V svojih pogovorih ž njo je zapazila Rimljanka, da je


[Stran 59]
— 59 —

zeló izobražena in kmalo tudi zvedela, da sužnja
gerške pa latinske pisatelje z lahkoto bere in razume,
pa tudi piše v obeh jezikih. Bila je pa Fabíola toliko
mehko čutna, da je ni htela prašati po prejšnjem
življenji, bojé se, da jej ne zbudí morebiti žalostnih
spominov, ampak odločila jo je za bol ja in lahkeja
opravila, kar je druge sužnje zeló jezilo. Odkazala
jej je posebno sobico, kar je biio revni deklici v
največe veselje, in jo pri sebi imela za pisarije in branje.
Tudi ta častneja služba ni povzdignila in napihnila
Sire; enako ponižna in postrežljiva je ostala in z ravno
tisto marljivostjo se na delo spravila, če so jej tudi
kaj prav navadnega in težavnega odkazali.

Najrajša je brala Fabíola učene filozofične
razprave in premišljevanja, pa čudé se je zraven zapazila,
kako je njena sužnja z malo besedami overgla na
videz najterdnejša pravila in razodevala vodila in
nravne resnice, kakoršnih je zastonj iskala po filozofih.
Tega pa Sira ni storila po dolgem in zvijačnem
dokazovanji, ali kakor bi bila te pisarije že prej kedaj
pretuhtovala, ker je vse kazalo , da so jej novi in
neznani ti spisi. Zdelo se je Fabíoli, da ima Sira neko
splošno in skrivnostno pravilo ali resnico za mero,
po kteri méri in ceni vse druge vodila in resnice;
kaj bi to bilo, tega ni uganila Rimljanka.

Neko lepo jutro ste sedeli gospodinja pa sužnja
pri že omenjenem studenčku. Fabíola je deržala v
roki obširna pisanja in brala. „Sira,“ pregovori,
„položi to neslano branje v jerbasček in daj mi uno-le.
Prav novo je še in nek zeló mikavno in kratkočasno.“

Sužnja seže po omenjeno knjigo, prebere naslov
in zarudí. Bila je ena tistih nesramnih in umazanih
pisarij, kakoršnih se takrat ni manjkalo. Sužnja jo
položi zopet med druge in mirno reče : „Draga
gospica! nikar ne tirjajte, da bi vam brala to knjigo.
Ne spodobi se ne za-mé, da berem, ne za vas, da
poslušate.“

Fabíola stermo gleda. Da bi jejjdta veleval, to
beri uno ne, tega še ni doživela. „Škodovale nama
ne bodo“, smehljaje pregovorí. „Prej ko ne je
popisana cela versta černih hudobij in zločinstev to pa


[Stran 60]
— 60 —

naji ne bo zapeljalo v enaka djanja; mikavno je pa
vendar, če je beremo od drugih.“

„Povejte mi, ali bi vi storili taka djanja?“

„Za ves svet ne!“ odgovori Fabíola.

„Če je pa berete, peča se ž njimi vaš duh; začnó
vas mikati in z dopadanjem se pasó po njih vaše
misli.“

„To je res. Kaj pa potlej?“

„Glejte, to pečanje, to dopadanje je malopridnost,
je greh.“

„To ni mogoče; treba je djanja, da kaj
imenujemo malopridnost, hudobija.“

„Res je to; ali kaj je misel druzega kot djanje
duha ali duše, kakor jaz pravim? Strast, ktera želi
smerti, je djanje — skok v vodo ali kaj druzega,
kar pelje v smert, je samo vnanje, mehanično
opravilo telesa. Pa kdo je veleval, kdo je ubogal? Duh
ali teló? Ne mar duh? ni li tedaj duša ali duh odgovorna
za djanje?“

Nekako ponižano se čuti ponosna Rimljanka in
odgovorí: „Te že razumem; vendar ostane še ena
težava. Po tvojih besedah smo odgovorni za vnanje,
pa tudi za djanje duha — komu pa? Če storimo
vnanjo pregreho, odgovorni smo človeški družbi,
postavam in sami sebi — kaj je pa z notranjim djanjem?
Komu smo za-nj odgovorni? Kdo je vé, kdo sódi?“

„Bog,“ odgovori resnobno Sira.

Fabíola je kaj druzega pričakovala; káko novo
vodilo ali kaj tacega, in Sira jej s suho besedo
odgovori: Bog! — „Kaj? Mar res veruješ na Jupitra ali
Junono, ali na Minervo, ki je neki še najbolj
častitljiva izmed vse olimpiške družine? Ali res misliš,
da imajo kaj opraviti z našimi zadevami?“

„Nikakor ne; studi se mi že nad samimi imeni
in pravljicami o teh božanstvih. Jaz ne govorim od
bogov in boginj, ampak od samega in edinega Boga.“

„Kako ga imenuješ po tvoji sistemi?“

„Nima druzega imena ko: Bog, in še to imé so
mu ljudjé le dali, da ga imenovati zamorejo. To
imenovanje ne naznanja ne njegovega bitja, ne njegovih
lastnosti.“

„Ktere so njegove lastnosti?“


[Stran 61]
— 61 —

„Nerazdeljiv je On, povsod eden in tisti, je povsod
in obseže vse, Njega pa noben ne omejí in ne obseže.
On je že bil, ko še nič druzega ni bilo in bo še,
ko nič ne bode. Mogočnost in modrost, dobrotljivost
pa ljubezen in pravičnost so mu lastne že po njegovem
bitji, in sicer v najviši meri in popolnosti. Samo On
stvârja, On vse ohranjuje, samo On zamore vse
pokončati.“

Takega ognja, takó navdušenega obraza in takih
plamečih pogledov Fabíola še ni videla, kakor pri
sužnji, ko je govorila te besede; le pri Nežici je že
časih opazila tak pogled. „Kako žive in zbudljive
kervi so ti jutrovci!“ si misli, „ni čuda, da jutrove
dežele imenujejo dom domišljije in poezije.“ In ko
vidi, da se je Siri malo polegel notranji ogenj, jej
rahlo reče: „Ali Sira, kako si moreš misliti, da se
tako nad vse veličastno bitje, kakoršno ti popisuješ,
s tem peča, da opazuje djanja in še celó borne misli
milijonov in milijonov stvari?“

„Gospica! za Njega to ni nikakoršno delo. On
je kakor luč, kakor svitloba; je mar dela treba ali
truda svitlobi, da skoz bistri ta studenček prerije do
kamenčkov na dnu? Le glejte, kako vse odkriva,
ne samo lepega, ampak tudi gerdo — lično progaste
polžke in mušelčke pa zlate ribice, ki se premičejo
med tenkim zelenjem; pa tudi černo gomazen, ktera
bi se pred svitlobo rada poskrila v luknje. Mar to
déla ali truda prizadeva solncu? In kar dela svitloba
tukaj, to dela v bližnji reki in v vseh drugih z enako
lahkoto.“

„Tvoja teorija je prav lepa, Sira, in če resnična
— res čudovita! In zares, kako resnična se mi zdi;
kako bi neki moglo napačno lepše biti, kakor
resnično? Vendar, kako strašna je ta misel,“ nadaljuje
Fabíola in gleda na studenček, kakor bi se htela
prepričati o resnici ali neresnici, Sirinih besed — „da
človek ni nikoli sam, da nikoli ni imel skrivne želje,
da nobene še tako neumne misli prikriti ne more
nékomu, ki ne pozna nepopolnosti! Strašna misel!
Vedno pod bistrim očesom živeti, s kterim primerjeno
je solnce kar temna senca, kajti solnce ne prerije v
dušo. In vendar se mi resnično zdí!“


[Stran 62]
— 62 —

Skoraj divji pogledi so švigali Rimljanki iz oči,
ko je to govorila, močno je vrelo ponosno ajdovsko
njeno serce in se borilo z mislijo, da ni nikoli sama,
da nima ne ene skrivne misli ali želje, in da je neko
bitje, ki opazuje vse njene domišljije in čutila. Pa
vedno jej pride misel: „in vendar se mi zdi tako
resnično!“ Dolgo se je borila pamet s strastjo;
naposled se je upokojila. Menda je pervič čutila, da je
pričujoče neko bitje, veličastne je ko vse drugo —
bitje, kterega se je bala, pa bi je bila vendar rada
ljubila. Njen duh se je ponižal in njena pamet —
pervič je spoznalo njeno serce, da ima gospoda nad
seboj.

Molče in pazljivo jo je opazovala Sira in
premišljevala, kaj se pač v Fabíolinem sercu godí; saj
je čutila, koliko je za prihodnji verski napredek na
tem ležeče, da spozná resnico, s ktero se je ravno
borilo ponosno njeno notranje.

Fabíola vzdigne glavo in milega, prijaznega glasú
pregovori : „Sira! ti mi gotovo še nisi odkrila vse
svoje vednosti; moraš me še več učiti! (Sira je
zarudela pri teh besedah, pogledala v nebo in solzica
se jej prikaže v očéh). Danes si odperla mojim mislim
nov svet. Pokazala si mi krepost, ki visoko visoko
stoji nad mnenjem in sojenjem človeškim, odkrila
neko moč, ki opazuje naše djanje, ga odobruje —
poplačuje — ali imam prav, Sira? (sužnja je
prikimala) — ki zraven nas stojí, ko nas nobeno drugo
oko ne vidi. S tem si mi pa še druge reči pojasnila,
ktere so mi bile do sedaj temne. Nekdaj si mi rekla,
da ni razločka med gospodom in sužnjim — kaj ne,
ti si mislila: razloček je le vnanji, obstoji le pred
ljudmi; pred tvojim najvišim bitjem ga ni, ampak vse
je enako, po nravni prednosti celó prekosi lehko
suženj gospóda, ker táka prednost bi bila le takemu
veličastnemu bitju znana. In vendar so se mi takrat
tvoje besede tako neslane in strašanske zdele, da me
je kar jeza obšla, in — ali se še spominjaš ?“

„O ne več“, prijazno odgovori sužnja, „le nikar
več ne govorite od tega!“

„Ali si mi odpustila, Sira?“ praša Fabiola tako
ginjeno, kakor še nikdar poprej.


[Stran 63]
— 63 —

„Predraga gospodinja —“ dalje govoriti jej ni
dalo serce; pred Fabíolo se je na tla spustila in
segala po njeni roki; ali tudi v gospodinji je zmagalo
serce, pervič v življenji je ponosna Rimljanka objela
revno sužnjo in v solzah se jej je topilo okó. Čez
nekaj trenutkov pogleda Siro in reče: „Še nekaj —
ali se sme človek bližati ali moliti tako bitje, kakor
si je popisala? Ali ni previsoko ali predaleč od nas?“

„Ni ne, žlahtna gospica! On je vedno blizo nas;
kakor v solnčni svitlobi, tako živimo in se premičemo
vedno v njem — zató se pa tudi vedno lehko na-nj
obračamo, On sliši naše besede in znana so mu vsa
vošila našega serca.“

„Ali se mu morda še na kak poseben način čast
skazovati more — s kako daritvijo znabiti?“ praša
nekako strahoma Fabíola.

Sira nekoliko premišlja, ker če bi bila na široko
odgovarjala, govoriti bi bila morala o oni presveti
daritvi, ktero je sv. cerkev skerbno prikrivala
vsakemu nejeverniku. Odgovorila je na kratko: dà.

„Mar bi me mogla ti toliko izučiti v vaši vednosti,
da bi doprinesla tako veličastno daritev?“

„Tega pa ne; imeti bi morali dar, ki je Boga vreden.“

„Vidim, da imaš prav. Za Jupitra se vé da je
dober kak junec, ali kak kozel za Baka, ali kje bi
bila daritev, vredna tacega bitja, kakoršno si mi ti
popisala?“

„Pač; je, je tak dar — veličasten, neomadeževan,
čist, Njemu prijeten.“

„Oj, kaj je pač ta dar, draga Sira?“

„Le samo On sam.“

Fabíola si zakrije oči, potem pa resno pogleda
sužnji v okó, rekoč: „ Jaz te ne umem, vendar te
prašam, ali rabiš to strašno besedo v pravem pomenu?“

„Vse moje besede so čista resnica.“

„Za danes sem pretrudna, da bi s svojim duhom
dalje sledila; treba mi je počitka.“

XIV. Med kristijani.

Po tem pogovoru je šla Fabíola v svojo stanico
in je sama ostala. Zdaj jej je serce mirno bilo, zdaj


[Stran 64]
— 64 —

zopet nepokojno postajalo in vzbujeno. Če je skušala
premišljevati ogromne resnice, ktere jej je danes
odkrila sužnja, kar nekako migljalo jej je pred očmí:
ni jih mogla v celoto spraviti, zdele so se jej še brez
stajala.

Drugo jutro je namerjala Fabiola obiskati
bivšega mestnega prefekta Kromacija (kteri je po svojem
spreobernjenji — kakor smo že slišali — z drugimi
pokristjanjenci vred pa z duhovnom Polikarpom
zapustil Rim in se podal v Kampanijo, da se popolnoma
izučé v sv. veri). Da je Kromacij kristijan, tega ni
vedela; slišala je pa mnogo čudnih govoric o njem
in njegovi hiši: da ima mnogo neznanih gostov, vendar
ne napravlja gostarij; da je vsem svojim sužnjim
prostost dal, da jih pa veliko ni htelo zapustiti ga itd.
To vse jo je zeló mikalo in rada bi se bila sama
prepričala, torej se napoti k njemu, ker sta bila zeló
znana že od otročjih lét. Lehki jesenski dežek je
poškropil ceste in pote pa se v tankih kapljicah obesil
na vinske terte, ki so na desni in levi obdajale cesto,
da se je svetilo in lesketalo ko tisoč biserov. Kmalo
se je pokazalo belo, prostorno poslopje na nizkem
griču; obdajal je je lavorov gaj s temnim pušpanom
in visocimi tenkimi cipresami.

Ko pride Fabíola skoz vrata, zapazi koj neko
spremembo. Ob lepo obrezanih zelenih mejah je sicer
stalo v verstah mnogo umetno izdelanih podob —
danes je videla skoz in skoz prazna stajala. Druga
sprememba je bila ta, da jej je Kromacij prav vesel in
zdrav naproti prišel, zadnjič ga je na vso moč protín
terpinčil. Priljudni starček jo vpraša, če je res, da
bo šel njen oče v Azijo, kar je Fabíolo nekaj
osupnilo, kajti ne besedice jej ni oče naznanil o kakem
popotvanji. Sprehajaje se po vertu, videla ga je
gospodičina še ravno tako skerbno in lepo obdelanega
kakor poprej, le prejšnih podob ni bilo; in ko
prideta do umetno napravljenega jezera, ktero je poprej
obdajala cela versta bogov in drugačnih podob, o
kterih pa sedaj ne ene ni bilo videti, reče Fabíola
nekako nejevoljna starčku: „Kromacij! kaj so vam
pač tako strašnega storili bogovi, da ste je vse od
hiše spravili?“


[Stran 65]
— 65 —

„Lepo vas prosim, draga gospodična! nikar se ne
jezite zavoljo tega. Čemú mi nek bodo podobe?“

„Če vi niste za-nje marali, veselili so se jih pa
drugi; ali kam ste je vendar djali?“

„Kar resnico vam bom povedal: pod kladvo!“

„Pod kladvo? In meni nič povedati! Saj veste,
da bi bila rada ktero kupila.“

Kromacij se glasno nasmeje in pravi: „Ne, ne
pod klicarjevo kladvo, pod kovaško kladvo sem je
spravil. Bogovi in boginje — vsi so razbiti in
stolčeni. Kako bedro ali košček roke bi vam še lehko
dal, cel obraz z nosom vred bi se pa menda že ne
dobil več.“

Fabíola se čudi in pravi : „Moj dragi, bistroumni
sodnik, kak strašanski trinog ste pač postali! Rada
bi vedela, kako bi opravičiti mogli táko grozno
ravnanje?“

„I glejte, to je tako-le: ko sem se postaral,
postal sem tudi modreje in sprevidel, da sta gospod
Jupiter pa mamica Juno ravno toliko boga, kakor
jaz in vi; zató se jima nisem hotel dosti uklanjati.“

„To je vse res; tudi jaz sem to sprevidela,
akoravno še nimam sivih las; ali saj imajo podobe tudi
vrednost kot umetnijski izdelki.“

„Tukaj pa niso bili postavljeni ko umetnijska
dela, ampak ko božanstva in torej kot goljufi. Saj
bi tudi vi pahnili vsako podobo izmed podob vaših
predstaršev, če bi spoznali, da ni prava, ampak ptuja,
vrinjena. Tako sem tudi jaz ravnal, in da bi se še
komu drugemu ne stavili in kazali v časti, ktere niso
vredni, zató jih nisem prodal, ampak pokončal.“*)

*) Slišali smo že, da je Trankvilin po sprejetem kerstu
čudovito ozdravel in da je Kromacij slišavši to, tudi koj
voljan bil sprejeti sv. kerst, če poprej sam skusi ozdravilno
njegovo moc. Po takem potu ga Boštjan ni hotel vpeljati
v sv. cerkev in skusil drugače. Kromacij je bil namreč
daleč daleč znan po svojih malikih, ktere je imel
nastavljene po vertih in sobah. „Vse te podobe pokončaj, in koj
boš ozdravel,“ mu reče Boštjan. Huda je bila ta za-nj,
vendar se udá; njegov sin Tiburcij pa je bil tako razkačen,
da je zažugal: „Če oče res ne ozdravi, dal bom Boštjana


[Stran 66]
— 66 —

„Čudno, čudno — pa veste kaj, še tudi marsikaj
druzega nenavadnega od vas govore ljudje.“

„Kaj tacega?“

„Da imate veliko ljudi, kterih nihče ne pozná,
da ne napravljate več gostarij, da ste le sami za-sé in
da vas je malo zunaj doma videti, da prav siromaško
živite in kdo vé kaj še!“

„Znabiti, koliko smo temu in unemu dolžni?“
vpraša smehljaje starček.

„O tega ne.“

„Ali ne? Čudno je zares, kako ljudjé za nas
skerbé. Poprej ko smo hrum in šum uganjali drugod
in domà, dan na dan pri gizdavi mizi sedeli in klatili
neumnosti in dosti druzega počeli, kar ni bilo ne lepo
ne prav — o takrat se nihče ni menil za nas. Zdaj
se nas je nekaj zbralo, da bi zmerno, mirno, tiho pa
delavno živeli, in za druge pa za občne zadeve nič
marali: koj je vse radovedno in bi se rado vtikalo
v naše zadeve; kujejo laži in je trosijo pa vse baže
nam podtikajo. Ali ni to čudno?“

„Res je; ali povejte mi, kaj je vaš namen in
kakošno je vaše življenje?“

„Mi gojimo in vadimo svoje više dušne zmožnosti.
Vstajamo tako zgodaj, da si ne upam povedati kedaj,
potem imamo skoz nekaj ur razne duhovne vaje. Kar
ostane dneva, porabi ga vsak po svoje; eni beró, drugi
pišejo in zopet drugi delajo po vertih, pa s tako
marljivostjo, da nobeden najemnik takó. Včasih pridemo
skupaj, da pojemo lepe, poštene pesmi ali beremo
dobre, koristne knjige, in pa tudi, da se učimo pri
izurjenih in zvedenih učenikih. Živimo prav zmerno,
vživamo skoraj sama zelišča, vendar smo ravno tako
dobre volje, kakor bi se pred nami miza šibila dragih jedil.“

11

[Stran 67]
— 67 —

„Táko življenje menda tudi ni preveč drago,“
nekako zabavljivo reče Fabíola.

„Oj, oj — menda celó mislite, da smo se zató
zbrali, da si lože kaj prihranimo? Tega pa ne; le
poslušajte kaj smo sklenili.“

„No?“

„Sklenili smo, da v naši okolici ne bomo terpeli
nobenega reveža več. Se to zimo bomo skušali obleči
vse gole in nasititi vse lačne pa streči bolnikom. Tako
bomo porabili vse prihranjeno.“

„To je res prav žlahtno početje, pa v naših dnéh
prav nenavadno in skoraj vem, da se vam bo z
nehvaležnostjo in zasmehovanjem povračalo. Znabiti
vam še hujega porekó.“

„Kaj nek?“

„Nikar mi ne zamerite, če vam povem, da ljudjé
celo šepetajo, da utegnete biti kristijanje; kar se tiče
mene, govorila sem vselej zoper táko natolcevanje.“

„Zakaj pa, predrago dete?“ smehljaje praša
Kromacij.

„Zató ker predobro poznam vas in vašega sina,
pa Nikostrata in nemo revico Coe, kakor da bi le za
trenutek misliti mogla, da ste se poprijeli take
neumnosti in sleparije,“ odgovorí Fabiola.

„Naj vas nekaj prašam. Ali ste se že kedaj
potrudili, da bi prebrali kako kristijansko knjigo in se
podučili, kaj da so ti ljudjé in kaka je njih vera?“

„O ne. S tem pa že nočem tratiti časa; preveč
čertim te sovražnike vsega napredka, te nevarne
deržavljane, te babjeverce in hudobce.“

„Glejte, draga Fabiola, tudi jaz sem nekdaj ravno
tako o njih sodil, ali sedaj so moje misli vse druge.“

„Temu se je res čuditi, sosebno zató, ker ste
jih kot mestni prefekt večkrat ostro kaznovati morali
ko zaničevavce postav.“

Pri teh besedah se je zatemnilo obličje sodnikovo
in solze so se mu pokazale v očéh; na misel mu je
prišel sv. Pavel, ki je preganjal sv. cerkev. Fabíola
je zapazila to in rekla: „Nepremišljeno sem govorila.
Bojim se, da ne bi bila zbudila neljubih grenkih
spominov vašemu dobrotljivemu sercu. Prosim,
odpustite mi, dragi Kromacij — le o čem drugem go-


[Stran 68]
— 68 —

voriva. — Prav za prav sem danes k vam prišla, da
bi zvedela za kakega človeka, ki gre v Rim. Poprej
ste mi povedali, da je namenjen moj oče v Azijo;
to sem že tudi od drugih straní nekaj slišala, zató
bi mu rada pismo poslala*) in ga prašala, kako in
kaj, da mi na zadnje brez vsega slovesa ne odide.“

„Kakor nalašč! Pri meni je mlad človek, ki je
namenjen jutri zjutraj v mesto. Le v knjižnico pojte
z menoj in spišite tam list; menda donašavca tudi
naj deva tam.“

Kromacij pelje Fabíolo v neko sobo, kjer so
stale omare polne knjig in pisarij. Pri mizi je sedel
mladeneč in prepisoval iz velicega zvezka. Ko zagleda
ptujko, zapre bukve in je na stran položi.

„Torkvat,“ nagovorí ga Kromacij, „ta-le gospica
bi rada svojemu očetu v Rim pismo poslala.“

„Prav veselilo me bo, če morem postreči blagi
Fabíoli ali njenemu dragemu očetu.“

„Kaj jo poznaš?“

„V svojih mladih dneh sem služil blagega
Fabija v Aziji, kakor že tudi moj oče pred menoj,
poznej pa zavoljo bolehnosti zapustil njegovo službo.“

Na mizi je ležalo nekaj kosov tenkega
pergamenta enake velikosti, menda za kako knjigo
pripravljenega. Starček položí enega pred Fabíolo pa
pripravo za pisanje. Ona napiše nekaj verstic, zloži
pergament skupaj, poveže z nitjo, priterdi z voskom
in pritisne svoj pečatnik na-nj. Ker zdaj še ni vedela,
kako bi plačala poslanca, vzame še drugi košček
pergamenta, napiše si na-nj ime mladencevo pa
stanovanje in ga vtakne k sebi. Potem se z jedjó malo
okrepča in se posloví. Prav po očetovsko je bil
ginjen Kromacij in zdelo se je Fabíoli, da jo tako milo
pogleduje, kakor bi zadnjič ž njo govoril; ali starčku
je nekaj druzega težilo serce. „Kako blaga duša,“
si misli; „ali če poginiti v tmini paganstva? Koliko
sadu bi prinašala, ko bi jej posvetila luč svete
resnice; ne sme več tako ostati.“ In vendar ga je
zaderževalo sto in sto reči, da se jej razodene. „Zdrava,

12

[Stran 69]
— 69 —

draga Fabíola, zdrava!“ bile so zadnje besede
ginjenega starčka. „Stoterno bodi blagoslovljena z
blagoslovom, kterega zdaj še ne poznaš!“

Tudi Rimljanko so ganile te skrivnostne besede
starega prefekta, s tako milim glasom govorjene.
Pred vratmi jo ustavi Torkvat: „Ne zamerite, blaga
gospica, da vas mudim, vi bi gotovo radi, da pride
pismo prav kmalo v Rim?“

„Se vé da. Veliko mi je na tem, da ga dobi oče
prej ko mogoče.“

„Če je tako, vam menda ne bom mogel postreči.
Jaz ne morem drugače popotovati, kakor péš ali pa
prav za male denarje s kakim vozačem.“

„Po tem takem mi ne zamerite, če vam nekoliko
pripomorem, da boste hitreje popotovali.“ Pri teh
besedah mu pomoli polno mošnjieo. Nekako strastno
in smehljaje jo zgrabi mladeneč in naglo odide. Nič
ni dopadel ta človek Fabíoli in čudila se je, kako
je prišel v drušino blagovoljnega starčka; veselilo jo
je pa tudi, da se ga je ob enem iznebila z zlatom in
se tako oprostila vse dalnje dolžnosti do njega. Zató
vzame listič, na kterega si je zapisala poslančevo
ime, da ga razterga — kar zapazi tudi na drugi strani
nekaj zapisanega. Bere in bere — teh besed ni še našla
v nobeni knjigi: „Jaz pa vam rečem: ljubite
svoje sovražnike, dobro skazujte tistim, ki vas
sovražijo in molite za-nje, ki vas preganjajo in obrekujejo;
da boste sinovi svojega nebeškega Očeta, ki daje
solncu vzhajati čez dobre in slabe in deževati čez
pravične in nepravične.“

Kdo popiše Fabíolina čutila, ko premišljuje tá
besede! „Čegave so pač te besede? Kakega gerškega
ali rimskega filozofa ne. Ali so domišljija ali resnica;
ali imajo naj ve če poniževanje v sebi, ali zares
najviši nravstveni vzor? Mar kdo po njih živí, ali so
samo zlata pena? Hočem li Siro prašati, nji je
pokazati? Vendar, čemú? Saj ne razumem njenih misli,
nemogoče se mi zdé njene teorije. Naj je veter
odnese, da si nihče več ne bo glave belil ž njimi.“ —
In zaferfral je listič po vetru; pa koj na to zakliče:
„Formijo, Formijo! poberi mi listič, ki mi je odletel!“
Kočijaž jej ga prinese in vtaknila ga je zopet v nedrije;


[Stran 70]
— 70 —

tako so zlate besede ležale na njenem sercu, ktero
je bilo zdaj mirno in pokojno do doma.

XV. Zbegana ovca.

Drugo jutro je stala na vse zgodaj pred
Kromacijevim poslopjem mula za Torkvata pripravljena in
na nji mala culica z vsem njegovim premoženjem.
Prišlo je obilo prijateljev, da se poslové; eni ga
opominjajo, da ne pozabi na velike milosti, ktere je prejel
od Boga pa na svoj poklic, kar je tudi prav resnobno
obljubil; drugi so ga prosili, da naj opusti vse
poprejšnje navade in znance, ali so mu pa kaj malega
darovali za na pot, ker je bil reven. Naposled je
prišel duhoven Polikarp in ga opominjal z živo besedo
in s solznimi očmí, naj se varuje svojih čeravno
malih, vendar nevarnih napak, da odloži
lehkomišljenost, ktera se je večkrat pokazala na njem in da naj
se bolj vadi kerščanskih čednosti. Torkvat je obljubil
vse to, poljubil duhovniku roko, pokleknil in prejel
njegov blagoslov. Tudi nekaj priporočil mu je dal
Polikarp do raznih kristijanov pa denarne pomoči. —
Ko se je že vse vernilo v hišo, stal je še Kromacij
pri vratih in gledal za odhajajočim z milimi pogledi:
bili so blizo taki, kakor očetovi, ki zrè za svojim
sinom zapravljivcem.

Mulo so mu najeli le do vélike ceste, ker je bilo
pohišje Kromacijevo precéj v strani; tam pa, v Fundi
dobil bi bil drugačnih pripomočkov za daljo pot.
Kraji so bili neizrečeno lepi, koder je jezdil: vse je
stalo v največi jesenski krasoti in obilnosti; ali za
vse to veličastvo božje se je malo zmenil naš jezdec.
Bolj ko lepi jesenski vinogradi in bistri potočiči, bolj
ko čisto, modro nebo dopadlo mu je véliko mesto,
hrumeča Roma s svojimi verti in toplicami — le s
tacimi krasotami se je pečal njegov duh. Zdaj je
pred seboj zagledal v domišljiji samotno sobo v
kopališču in v nji so sedeli lakomni igravci, tudi on
strastno zgrabi za kocke, kar se mu prikaže za mizo
mili proseči obraz Polikarpov. Zopet mu kaže
duševno okó mizo, polno dragih jedil in ognjenega
žlahtnega vina, ali spet ga plaši duhovnov obraz. —
Urneje in urneje je šlo, da pred dospe do vsega tega


[Stran 71]
— 71 —

veselja — revež! gnjilobe, goljufije in gizdavosti pa
ni videl razuzdanega cesarskega mesta; ni vedel, da
igra in nezmernost ste le vrata do vse te spačenosti
in hudobije?

Med takimi domišljijami se mu pokaže neko mesto.
„Fundi“ zamermrá in seže po svojih pismih, ker je
imel enega tukaj oddati. Ko pride v mesto, praša po
stanovanji učenika Kasijana; najde ga in izroči
pismo. Priserčno sprejme starček našega ptujca in
mu med jedjo pripoveduje svoje dogodke. Rojen je
bil Kasijan v Fundi in napravil je bil v Rimu svojo
šolo, o kteri smo že od začetka govorili; ker so ga
pa spoznali za kristijana in se je bal, da bi se zavoljo
njega ne začelo preganjanje, pribežal je v svoje rojstno
mesto in se tudi tukaj z učenjem pečal. Torkvatu je
tako odkritoserčno vse razkladal, kakor svojemu bratu;
temu pa je menda sama hudoba vdihnila misel: „Kaj,
ko bi me vsa ta sporočila še enkrat do denarjev
pripeljala?“

Drugo jutro se poslovi, pravi da ima v mestu
še nekaj opravka in gré. Kupi si lepšo obleko, in
da bi Fabiolino pismo prej ko mogoče oddal,
priskerbi si dvoje urnih kónj, in tako je šlo v naglem
diru po dnevi in po noči noter do Rima. Pred mestom
obleče novo, lepe obleko in stopi med mogočno
zidovje — v svojo pogubo.

Perva pot je bila k Fabiju, da oddá hčerino
pismo. Ta ga prijazno sprejme, poprašuje po tem
in unem in ga slednjič na večer h kosilu povabi, česar
se Torkvat ni dosti branil; ampak šel je in poiskal
si lepega stanovanja, kakoršno se je po njegovih mislih
spodobilo sedanji lepši opravi in večemu premoženju.

Fabij ni ljubil življenja na deželi, vesela družba
pa njene čenčarije so mu bolj dopadle ko zeleni gaji
in šumeči potočki. Zató ni hodil s svojo hčerjo iz
mesta in jo tudi po redkem obiskoval. Še veselil se
je, ko je odšla; kajti dokler je bila ona doma, bal
se je je nekako in nič nespodobnega se ni godilo v
hiši; ko je pa ona s svojo robo odrinila v Kampanijo,
jeli so se okoli Fabija zbirati najhuji lehkoživci, noč
in dan so po hiši razgrajali razuzdanci pa igravci in
valjali se okoli bogate gizdave mize. Ko je tedaj po-


[Stran 72]
— 72 —

vabil Torkvata, šel si je iskat še drugih gostov, kar
ni bilo težko, ker so se mu nekteri postopači
pojedneži sami nastavljali, da bi je vzel k jedi. Blizo
Titovih toplic naleti med drevjem na dva svojih
znancev; ker sta se prav živo pomenkovala, jih ni hotel
motiti, ampak postal je malo.

„Ta novica je tedaj res?“ praša eden.

„To je prav gotovo, da so se prebivavci v
Nikomediji vzdignili nad kristijane in jim cerkev pred
palačo zažgali. Cesarjev tajnik sam je danes pravil
mojemu očetu.“

„Saj so bili pa tudi kristijanje dosti neumni, da
so sredi najlepšega terga zidali svojo cerkev! Lehko
bi bili vedeli, da se bo pravoverno ljudstvo prej ali
poznej vzdignilo zoper nje.“

„Res je to. Tudi moj oče pravi, da naj bi bili
ti ljudje veseli, če jih dobrovoljni vladarji v miru
pusté. V kotiček naj bi se skrili in v tihoti živeli,
ne pa pred palače stavili svojih tempeljnov; zató jim
pa tudi prav privošim, če kdo te ptičke malo na
dan zvleče in zraven še svoji mošnjici malo pomaga.“

„Imaš prav. Pri tem tedaj ostane: prizadevala
si bova najprej, da zveva najbogatejše kristijane in
pri tem eden druzega po svoji moči podpirala. Potlej
bova njih premoženje prav pošteno med seboj zdelila,
kaj ne?“

„Se vé da!“

Zdaj pristopi Fabij. „No, kako se kaj imate, Fulvij?
Že devet dolgih let vas nisem videl. Danes zvečer
vas povabim k jedi; tudi vaš prijatelj — Korvin menda
— naj bi z vami prišel.“ (Korvin je prav štorasto
priterdil).

„Prav žal mi je, lepo se zahvaljam,“ odgovori
Fulvij, „ne morem, ker sem nekam drugam povabljen.“

„Pojte, pojte! Saj ga ni v celem mestu, da bi
tako dobro pri njem jedli, kakor pri meni; kuge pa
menda tudi nima moja hiša, ker se je tako ogibljete,
odkar ste se pri jedi malo skavsali z Boštjanom.
Mar vam je zacoprala černa čarovnica? Povem vam,
da je tudi jaz ne morem videti, že zdavna bi jo bil
rad odpravil od hiše; ali mislil bi, da naj bi vas vsaj
nekaj druzega pripeljalo v hišo. Saj sem dobro za-


[Stran 73]
— 73 —

pazil tisti večer, kako željno ste pogledovali na mojo
tetico Nežo.“

Fulvij ga nekako čudé se pogleda in pravi čez malo:
„Kaj mi to pomaga, če pa vaša hči vsako znanje ž
njo ovira.“

„A — to tedaj vas zaderžuje od moje hiše! O,
na Fabíolo nikar ne glejte, ona je modrijanka in nič
ne vé o tacih rečéh. Tudi meni bi bilo ljubše, če bi
popustila vse svoje bukve in si rajši moža poiskala.
Kar se pa Neže tiče, vam povem, da vas tako rada
ima, kakor le vi njo.“

„Ali je mogoče? Kako pa veste to?“

„Sama mi je povedala ravno tisti dan.“

„Vam?“

„Meni, meni. Z vašim lišpom in vašimi biseri ste
si pridobili njeno serce. Tako je ona sama govorila,
in stavim, da ni nikogar druzega mislila kot vas.“

Fabij je namreč sklepal iz tistih Nežinih besed,
ko je govorila o ženinu, kteri jo je okinčal z
dragimi kamnji; Fulvij pa je mislil, da si jo je res
pridobil z gizdavim lišpom, ki ga je na sebi nosil, in že
se je zibal v najslajših sanjah in smehljal se lepemu
premoženju. „Le pogumno se lotite,“ spodbuja ga
Fabij, „in gotovo bode vaša, naj že počne Fabíola,
kar hoče, česar se vam pa zdaj ni bati, ker z vsemi
svojimi posli je odšla na deželo. Prav sami bomo in
dobre volje.“

„Dobro, jaz pridem gotovo!“ — „Pa tudi Korvin
z vami!“ pristavi Fabij.

Pojedine ne bomo popisovali, le toliko opomnimo,
da je kraljevala navadna rimljanska razuzdanost in
da so ga kmalo vsi v glavi imeli, samo Fulvij je ostal
trezen. Po raznih pogovorih so prišli na najnovejše
novice iz Jutra. Potem ko so bili v Nikomediji
kristijanom poderli cerkev, vnel se je v cesarskih poslopjih
hud ogenj, kterega je pa Galerij sam dal napraviti,
to so vedeli — dolžil je pa kristijane in tako dražil
boljšega Dijoklecijana*) zoper nje k hudemu
preganjanju. Pričakovati je bilo torej cesarskega ukaza

*) Ko je nastopil l. 284 Dijoklecijan vladarstvo
mogočnega, čez tri dele zemlje razširjenega cesarstva, je previdel,


[Stran 74]
— 74 —

za preganjanje tudi v Rim, kterega bode Maksimijan
gotovo z veseljem izveršil. Naši gostje so bili sploh
tudi te misli, da se kristijanje morajo pokončati, tako
ali tako, in izgnati iz deržave; in vedeli so strašnih
hudobij in krivic pripovedovati o njih.

Med tem pogovorom je ostro opazoval Fulvij vse,
posebno pa Torkvata, ki je vedno molčal pa
spreminjal svoj obraz: zdaj je postal bled ko merlič pa
zopet rudeč ko kri. Vino ga je storilo pogumnega,
vendar se je še zderževal pri tolikem gerdenji zoper
kristijane; popolno zakriti pa ni mogel svojega
notranjega nepokoja. Zdaj je grozé vzdignil pest, zdaj grizel
se v ustni, zdaj kruh začel mečkati med persti ali pa
kakor v mislih zvernil kozarec vina.

„Kristijani nas sovražijo in bi nas najraji pojedli,
ko bi mogli“ odreže se eden; in Torkvat se spnè, ko
bi hotel kviško skočiti, odpira usta — pa obmolči.

„Pojedli, dà, pa pokončali kakor so pod Neronom
Rim pokončali z ognjem in sedaj cesarsko palačo v
Aziji“ reče drugi; in Torkvat stegne žugaje roko —
pa jo zopet skrije.

„Še hujše je pa, ker s svojo vero spodjedajo
deržavo, prekucije napravljajo in celó nagnjusno
molijo oslovsko glavo“ pristavi tretji — Torkvat
razkačen kviško plane, povzdignivši roko, kar Fulvij v
pravem trenutku z merzlim zasmehovanjem pristavi:
„Res je, pa tudi otroka zakoljejo in jedó njegovo
meso pa kri.*)“

Zdaj zamahne Torkvat ob mizo s táko silo, da
je vse na nji poskočilo in zarožljalo, in zavpije s
hripavim glasom: „To je laž, nesramna laž!“

13,
14

[Stran 75]
— 75 —

„Kako morete vi to vedeti?“ praša Fulvij grenko
smehljaje se.

„Ker sem sam kristijan,“ zavpije v ognji, „in
vsak trenutek pripravljen umreti za svojo vero!“

Ko bi bil iz kozarca na mizi se prikazal strupeni
pisani gad, ne bi bila taka merzlica stresla goste,
kakor je je pri teh besedah; kot okamneli so zerli
s čudnimi obrazi v kervoželjno zver — v kristijana.
Fabij je tako gerbančil obraz, kakor bi hotel svoje
goste odpuščanja prositi, ker je je pripeljal v tako
slabo druščino. Kalpurnij filozof je pihal okrog sebe
kakor zdivjan konj, češ, no zdaj je pa eden tukaj,
ki še več vé od kristijanov kakor jaz. Nek mladi
človek se je tako plašno odmikal in z odpertimi ustmi
zerl v kristijana, kakor bi bil stal pred živo pošastjo,
Korvin se je pa režal in zobe kazal, kakor postavim
kmet, ko najde podlasico v pasti vjeto. Fulvijev
pogled je pa vse druge prekosil. Najloži in najboljši
popišemo njega in njegova čutila, če ga primerimo
pajku, ki sedí sredi svoje mreže in po dolgi lakoti
zagleda muho v njegovi zanjki zapleteno —
pripravljen zdaj in zdaj jo zvezati in kri jej izpiti. Dolgo
že je bila najiskrenejša njegova želja, dobiti kristijana,
kterega bi storil izdajavca nad svojimi brati. Zdaj ga
je našel pripravnega za to, samo če se ga loti od
prave strani — kako je pa to vedel? Ker je dobro
poznal kristijane in bil prepričan, da se pravi nikdar
ne napije pa tudi ne baha, da je pripravljen umreti
za svojo vero.

Kar tiho je zapustilo vse dvorano in bežalo od
kristijana, kakor od žive kuge, ko Fulvij nekaj reče
Fabiju in Korvinu potem pa mladenča za roko prime
in ga prav prijazno nagovori: „Ne zamerite mi, da
sem tako nepremišljeno govoril in vas zapeljal do
nekih besed, ktere vas utegnejo v veliko nevarnost
pripraviti.“

„O jaz se nič ne bojim, do zadnjega bom zvesto stal.“

„Tiho, tiho,“ reče Fulvij, „da vas sužnji ne
slišijo in izdajo. Tukaj-le v to sobo pojva, tam se bova
dalje pomenila, in nihče naju ne bo slišal.“

S temi besedami pelje Torkvata v krasno sobo,
kjer je bilo nastavljeno več posod vina; na lepi mizi


[Stran 76]
— 76 —

so pa ležale kocke. Fulvij mladenču napija, potem
kakor v mislili vzame kocke in je verze na mizo:
„Oj kako slabo. To je sreča, da z nobenim ne igram,
kar zgubljen bi bil. Skusi ti, Torkvat!“

Igra je bila nekdaj glavna strast Torkvatova;
zavoljo igre in pretepa, ki se je začel pri igri, je
prišel v ječo, kjer ga je spreobernil Boštjan. Oči
so se mu zabliskale, ustni trepetale, ko je z nemirno
roko segel po kocki. Fulvij ga je na tenko opazoval,
videl vse to in spoznal na vajeni roki, da ima pred
seboj starega, skušenega igravca. „Vidim, da tudi ti
nimaš boljše roke,“ reče mu Fulvij, „vendar tukaj-le
s Korvinom bi še imel srečo, če postaviš kaj malega.“

„Pa prav kaj malega — le za opočitek, ker sem
se igri odpovedal. Nekdaj se vé da — pa naj bo.“

Fulvij migne Korvinu z očesom in reče: „Skusi no!“

Začela sta igrati za prav malo in navadno je
dobil Torkvat; Fulvij mu je pa vedno pritakal in
napijal, da mu je naposled že čudno tekel jezik.

„Korvin — Korvin“ — začne mermrati, „ali nisem
že tega imena slišal, iz Kasijanovih ust?“

„Kje?“ začudeno praša Korvin.

„Prav tam — da!“ mermra Torkvat sam za-se,
„ti tergávs, ti zverina. Ali si ti tisti Korvin, ki je
kristijanskega fantiča Pankracija tolkel?“

Korvin razkačen kviško plane, pa z enim
pogledom ga upokoji Fulvij, rekoč: „Kasijan, Kasijan
— o to je izversten učenik; kje že stanuje sedaj?“
To bi bil Korvin rad vedel, zato mirno posluša.

„On stanuje — stanuje — ne, izdajavec pa nočem
biti. Rad se dam terpinčiti, sežgati, rad umerjem za
svojo vero — izdati ga pa nočem, ne.“

Ko je zapazil Fulvij, da Torkvat z vedno večim
veseljem igra, reče Korvinu: „Pusti me, pusti, bom še
jaz malo igral s Torkvatom!“ Prijel je za kocke in
stavil več — dobil je Torkvat in postavil svoje
denarje pa dobiček — in zopet dobil. Tako je šlo
naprej, zdaj je dobil ta zdaj uni; sploh je bil pa proti
koncu le Fulvij na dobičku. Enkrat je Torkvat plašno
kviško pogledal, zdelo se mu je, da vidi za stolom
Fulvijem duhovna Polikarpa; mencá si oči in vidi,
da je le Korvin tam stal in ga prav debelo gledal.


[Stran 77]
— 77 —

Napel je vse svoje moči in vednosti. Glas vestí je
utihnil, vera omahovala in milost božja ga zapustila.
Vernil se je v dušo hudobni duh, duh lakomnosti in
poželjivosti, pa seboj pripeljal še sedem drugih duhov,
hujših kakor on sam.

Vino in zguba sta ga naposled tako v ogenj
pripravila, da zgrabi za mošnjo, ktero mu je dala
Fabíola, in vse na mizo verže, kar je še bilo v nji.
Fulvij odšteje ravno toliko in zdaj zgrabita za kocke
za zadnji mah — s strastnimi pogledi gledata eden
drugemu pod roko — Fulvij dobí in ves pa zadnji denar
Torkvatov potegne k sebi. Mladeneč se nasloni na
mizo, pokrije svoj obraz z rokami, cepeta z nogami,
škriplje z zobmi in vpije in veka kakor iz uma pa
ruje si lase. Nek glas mu zašepeče v uho: „Ali si
ti kristijan? Svojo vero si onečastil in izdal!“

„Ne, ne,“ ječi Torkvat v obupnosti.

„Da, da — v tvoji pijanosti si povedal vse;
toliko da si svoje izdal in da ti je nemogoče k njim nazaj.“

„Proč, proč od mene!“ zaječi grešnik. „Saj mi
bodo še odpustili. Bog — — “

„Molči; ne izgovarjaj tega imena. Ti si
osramoten, zgubljen za zmeraj. Ti si zaničljiv zapravljivec
in igravec — na beraško palico si prišel in jutri boš
kruha okrog prosil. Ali kdo ti ga bo dal? Kristijani?
Ne spoznajo te in vendar si kristijan, in to je zadosti,
da te na kosčike raztergajo naši, da te umoré — tvoji
te pa vendar ne bodo spoznali za mučenca. Hinavec
si, hinavec — druzega nič, Torkvat!“

„Kdo me tako grozno muči?“ zdihne kristijan in
kviško pogleda; Fulvij je stal zraven njegamerzlega
obraza. „In če bi tudi vse to res bilo, kaj pa tebe
to skerbi?“

„Me, me,“ odgovori Fulvij, „popolnoma te imam
v svoji oblasti. V moji roki je tvoj denar, tvoje
poštenje in imé — tvoje življenje! Samo da drugim
kristijanom povem, kaj si danes govoril in počel, pa
jim ne smeš več pred oči; ali te pa izročim unemu-le
tergavsu, uni zverini, kakor si ga imenoval in pelje
te svojemu očetu prefektu v sodbo. Ali te je sedaj
še volja, za tvojo vero pred sodnika stopiti, ko
pijanec in igravec?“


[Stran 78]
— 78 —

Torkvat molčí. — „No, ali si že izvolil? Kaj češ
raji, zdaj-le pred kristijane stopiti, tak kakoršen si,
ali pa jutri pred sodbo?“

„Ne eno, ne drugo,“ zamermrá Torkvat.

„Kaj pa češ storiti?“

„Vse, kar hočeš, samo nobeno od teh reči,“
odgovori grešnik.

Fulvij se vsede zraven Torkvata in mu prijazno
pa sladko tako-le govorí: „Poslušaj me, Torkvat, pa
stori, kar ti velim in vse bo dobro. Dobil boš svojo
hišo, bogate obleke in jedila, denarjev za igro
le stori, kar hočem!“

„Kaj hočeš?“

„Jutri vstani po navadi in kakor bi se ne bilo
nič zgodilo, idi okoli svojih znancev, potem mi pa
odgovori na vse, kar te bom prašal in kar si videl.“

„Izdajavec naj bi bil?“ stoka mladeneč.

„Imenuj to, kakor hočeš; stóri, kar hočem — ali
pa smert, najhujša smert! Govori, kaj si izvoliš?“

„O ne smerti, ne! Vse kar hočeš — le smerti ne!“

Fulvij zapusti svojo žertvo in gré h Korvinu, da
ga popolnoma upokoji s tem, da mu obljubi
pozvedeti stanovanje učenika Kasijana, do kterega se je
vnovič vnela Korvinova jeza. Ko stopi Fulvij zopet
noter k Torkvatu, da bi ga domú spremil in tako
zvedel njegovo stanovanje, našel ga je naslonjenega
na mehki blazini. Pijanost mu ni dala stati in serce
ne pokoja: premetoval se je tje in sem in milo milo
stokal. Sramota, kes, jeza, obupnost so se dervile
skoz dušo zbegane ovce.


[Stran [81]]
[[81]]

Drugi del.
Boj.
I. Dijogen.

Kar smo pripovedovali do zdaj, godilo se je
v dnevih, ko niso kristijane preganjali očitno in splošno,
opolnega mirú pa tudi ni imela cerkev — bili so
dnevi pred nevihto. Zapazili smo razna znamenja
nevarnosti: rujovenje divjih zveri, ktero sta slišala
Boštjan pa Pankracij, naznanila iz Nikomedije, besede
Fulvijeve pa Korvinovo žuganje — vse to nam je
kazalo, da se bliža preganjanje in da bo spet tekla
kerščanska kri v potocih. Tudi cerkev je zapazila
znamenja in natihoma se pripravljala na boj. —

Necega merzlega večera proti koncu meseca
vinotoka je stopal mlad človek, terdno v plašč zavit,
po ozkih temnih ulicah, ktere so „suburra“ imenovali.
Bil je Pankracij in videlo se mu je, da ni znan v tem
kraji, kajti ogledoval in ogledoval je hiše, skoz in
skoz majhne pa revne, in si prave iskal, ker takrat
ni bilo tako lehko kakor dan današnji, ko so s
številkami zaznamovane. Ko zagleda eno, bolj snažno
ko druge, stopi k vratom in poterka. Visok sivolas
starček Dijogen se prikaže in odpre. Leta so ga bila
že sključila in mu zgerbančila obraz, na kterem je
kraljevala nekaka otožnost in resnobnost. Stopivši
v stanovanje najde Pankracij Maja in Severa, zala
in močna sina Dijogenova. Maj je sedel pri mramor-


[Stran 80]
— 80 —

nati plošči in dolbel v njo čerke; na drugi strani
plošče je bil pa že nek drugi ajdovski napis, kterega
je bil naš umetnik le po vernu zbrisal in zamazal.
Vse delo je bilo zeló okorno in v napisu skoraj vsaka
beseda napek — tak-le je bil:

DE BIANOBA

POLLECLA QVE ORDEV BENDET DE BIANOBA*)

Sevér je pa risal na les neko podobo. Kdor je
dobro zveden v zgodbah sv. pisma, ta bi bil iz
njegovih čečkarij spoznal Jona, ko ga požira riba in
zraven Lazarja, kterega Jezus ravno v življenje obuja.
Stari Dijogen je pa ostro kopačo na novo toporišče
nasajal, ko je prišel Pankraeij. Vsa ta dela so kazala,
káko opravilo ima ta družina: Dijogen je bil kopač
ali grobár**) v kristijanskih pokopališčih, in sicer
glavar ali mojster vseh grobarjev; sina pa sta mu
verlo pomagala pri tem podzemeljskem delu in po
svoji moči in vednosti narejala ljudém napise in
podobe na grobe.

„Maj!“ praša Pankracij, „ali na vse grobe ti
napise narejaš?“

„O ne,“ odgovorí smejé se umetnik, „le tistim,
ki boljega plačati ne morejo. Ta-le dobrotna ženica
je imela „na novi cesti“ malo prodajavnico, in lehko
si mislite, da ni obogatela zraven, sosebno ker je
bila zeló poštena. In vendar me je navdajala neka
sladka misel, ko sem vsekoval ta robati napis.“

„Ktera nek?“

„Mislil sem si, da bodo znabiti še čez tisoč in
tisoč let kristijanje s spoštljivostjo na steni brali to

*) Po naše: Z nove ceste. Polekla, ki ječmen prodaja
na novi cesti. — Ta napis so res našli v Rimu na
pokopališču Kalistovem.

**) Ti kopači, grobárji ali fossores, kakor so jim
rekli, so bili zbrani v svojo družbo ali ceh. Cerkveni
predstojniki so je imeli pod svojo oblastjo, poterjevali nove ude
in znabiti tudi sprejemali. Na čelu vsem je stal od cerkve
izvoljen glavár. Eočnost in enoličnost, ki se kaže v vseh
delih po katakombah pa tudi sporočila nam poterjujejo, da
je šlo to delo ali rokodelstvo od očeta na sina, od rodú
do rodú.


[Stran 81]
— 81 —

mojo čerčkarijo in od dobre Polekle zvedeli, od
ošabnih napisov cesarjev, ki so preganjali cerkev, pa ne
bo duha ne sluha — pozabljeni, izgubljeni bodo.“

„Tega si vendar ne morem misliti, da bi se
ponosni spominki cesarjev popolnoma pozgubili, taki-le
napisi pa ostali. Kaj te je neki napeljalo na to
misel?“

„Samo zato tako mislim, ker bi jaz rajši
zanamcem ohranil spomin poštenih revežev, kot brezbožnih
bogatinov.“ —

„Oj, oče Dijogen!“ reče zdaj Pankracij, „kmalo
bi bil pozabil sporočiti, čemú sem prišel. Jutri zjutraj
pridite v hišo moje matere k važnemu pogovoru; tudi
naš milostljivi in spoštljivi papež bodo pričujoči, pa
duhovni posamnih cerkev, dijakoni in notarji. Zató
morate pa tudi vi priti ko glava grobarjev, da se
zavoljo prihodnjih viharnih časov marsikaj zastran
pokopališč pomenite.“

„Grotovo pridem,“ odgovorí starček.

„Zdaj imam pa še jaz prošnjo do vas.“

„Prosnjo? Kakšno?“

„Večkrat sem že bil v naših svetih pokopališčih,
ali na tanko ogledal jih še nisem; zató bi rad, da
bi mi je vi enkrat razkazali, ker vam je znan vsak
kotiček v njih.“

„To vam iz serca rad storim. Precej jutri po
posvetovanji pojdem v Kalistovo pokopališče; če hočete,
čakajte me pol ure pred poldnem pred „porto capeno“
pa bomo šli skupaj.“

„Že pridem; pa ne sam. Dva mladenča, ki sta
ne davno prejela sv. kerst, sta me prosila, da ju
seznanim s temi svetimi kraji, ki so jima še
popolnoma neznani.“

„Vsak vaš prijatelj je tudi meni ljub; ktera sta?“

„Eden je Tiburcij, sin bivšega prefekta Kromacija,
drugi nek mladeneč, Torkvat po imenu.“

„Torkvat?“ zavzame se nekako Sevér. „Ali ga
dobro poznate?“

„Zares ga ne poznam tako do dobrega, kakor
Tiburcija, ki je prav verl mladeneč, pa ker se zeló
prizadeva seznaniti se z vsemi našimi zadevami, sem
mislil, naj bo. Kaj tebi dela skerb?“


[Stran 82]
— 82 —

„Ko sem danes zjutraj sel v pokopališča, stopil
sem za nekaj trenutkov v Antoninove toplice —“

„Kaj?“ nasmeje se Pankracij, „ali ti tudi po
toplicah hodiš?“

„Vi še znabiti ne veste, da ste kapsarij*)
Kukumio v Antoninovih kopališčih pa njegova žena
kristijana?“

„Ali res?“

„Tako je; in ker si je ravno naročil grob v
Kalistovem pokopališču, zató sem šel k njemu, da se
pomeniva. Ko tedaj stopim v poslopje, zagledam v
nekem kotu Torkvata prav prijateljsko se
pomenkovati s prefektovim sinom. Saj veste, s tistim
Korvinom, ki se je splazil v Nežino hišo, ko je ravno
nek neznani dobrotnik (Bog mu poverni!) delil
bogatih darov revežem. Kristijan v družbi s tem
človekom in ob tej uri, si mislim, to ni dobro znamenje!“

Pankracij zaradi in reče: „To je res, ali pomisli,
da je še novinec v veri in da njegovi prejšnji znanci
ne vedó, da je kristijan.“

Po tem pogovoru se Pankracij poslovi in gré;
sina ga pa še nekoliko spremljata po samotnih ulicah.

Kmalo bi bili pozabili na neko osebo, s ktero
smo se že v začetku naše povesti seznanili — na
pobožno Lucino. Živela je pa tudi tako tiho in mirno
svetosti in kreposti, da je svet malo za-njo vedel in
smo zató malo priložnosti imeli, očitno jo kazati v
povesti. Njeno hišo je zadela velika čast: bila je v
nji že poprej ena farnih cerkev in sedaj so stanovali
tam tudi papež. Ker je pretila nevarnost in se je bilo
bati, da bodo sovražniki najprej iskali in segli po
glavarjih Kristusovega kraljestva, zato so zapustili
sv. Oče svoj navadni sedež in se podali tù-sem v
varniše zavetje.

15

[Stran 83]
— 83 —

Lucina je bila v štirdesetem letu*) v red dijakonis
sprejeta in je imela opravila dovolj v spolnovanji
dolžnosti tega stanú. Dijakonise so pazile na ženske
v cerkvi; so skerbele za bolnice in rovicee, so narejale
in popravljale sveta oblačila in platno za altarje,
podučevale otroke in ženske, ki so se pripravljale na
sv. kerst in tudi pomagale pri tem sv. zakramentu.
Lucini se je že tudi spolni la najiskreniša želja njenega
življenja: njen sin se je bil Bogu daroval in je bil
pripravljen svojo kri preliti za sv. vero. Edina skerb
za sina jej je bila le še moliti za njega in paziti na-nj.

Na vse zgodaj se je zbrala družba, od ktere smo
poprej govorili. Sklenili so; da se bo nabirala milošnja,
ker treba je bilo skerbeti, da se razširijo in
popraijo pokopališča, da se preživé tisti, ki bodo pred
preganjavci v tihem zavetji živeti morali, da se preskerbé
jetniki in odkupijo trupla mučencev. Izvolili so tudi
za vsak okraj biležnika ali notarja, kteremu je bila
skerb, da zapiše, kako so mučili tega ali unega
spoznovavca v njegovem okraji in drugo, kar se je ž
njim zgodilo. Duhovni posameznih far so dobili
povelja zastran oskerbovanja sv. zakramentov, sosebno
sv. Rešnjega Telesa, pa odkazali so vsacemu nekaj
pokopališč ali katakomb, v kterih naj opravlja daritev
sv. maše. Papež so si izvolili katakombo Kalistovo,
česar je bil stari Dijogen neizrečeno vesel in vedel
in sukal se je, kakor da bi za-nj zdaj šele prišli
pravi časi. Sklical je druge grobarje v svoje
stanovanje in jim veleval: tako in tako, kakor vojaški
častnik svojim vojakom, kedar se bliža sovražnik.

Solnčna ura na „porti capeni“ je ravno na poldne
kazala, ko je stopil iz mesta s svojima sinovoma in
tam že našel vse tri mladenče. Po dva in dva so šli
natihoma po raznih potih ob Apijevi cesti do
odkazane Lucinine hiše, kjer je bilo že vse pripravljeno
za podzemeljsko pot; tudi v katakombo so šli po
dva in dva. Sever je vzel Torkvata — lehko nam je
misliti, zakaj.

16

[Stran 84]
— 84 —

Nekaj o katakombah bralcu v pojasnilo.

Najprej nekaj zastran imena „katakomba.“ Mesto
Rim obdaja krog in krog več ko šestdeset pokopališč, ktera
imenujejo veči del po svetnikih, kterih trupla tam počivajo,
n. pr.: pokopališče sv. Neže, sv. Pankracija, sv. Pretekstata,
sv. Priscile itd. Pokopališče sv. Boštjana se je imenovalo
tudi pokopališče ad catacumbas; bilo je imenitno tudi
zavoljo tega, ker so tu nekaj časa hranili ostanke sv.
aposteljnov Petra in Pavla in jeli so tudi druga pokopališča
imenovati „ad catacumbas,“ tako da je to imé splošno
postalo za vse druge — začeli so vse podzemeljska
pokopališča imenovati „ad catacumbas“ ali katakombe.

Tla v Rimu in okolici so peščena. Zgorej je drobni in
rudečkasti pesek rahel, spodej pa se je spoprijel in skale
naredil. Navadno tedaj so napeljane do katakombe sterme
stopnjice noter do tam, kjer dela pesek terdna skalnata tla.
Tako se pride v gorno katakomb o ali — rekli bi — v
pervo nadstropje; od tod po stopnjicah v doljno ali drugo
nadstropje in velikrat še v tretje. V vsaki taki katakombi
razločujemo tri dele: pote ali mostovže, veče
štirivoglate prostore in cerkve. Mostovži so ravni potje ali
galerije, z ravnimi stenami in Časih tako ozke, da komaj
dva Človeka vštric gresta; napeljane so na vse strani,
in druge spet tem po vprek, tako da so ti podzemeljski
potje razpeljani kakor mreža. Če bi kak nezveden zašel v teh
prostorih, bila bi njegova smert gotova.

Ti mostovži niso samo zato vsekani v skalo, da bi se
po njih prišlo sem ali tje, ampak to so že tudi pokopališča,
kajti njih stene so čez in čez prevertane in vsekane kakor
satovje. Versto nadversto, časih celo Štirnajst, vidimo jih v
stenah ozkih in bolj ali manj dolgih lukenj ali votlin — to
so grobi. Truplo leži tako po dolgem, kakor se steguje
mostovž, s stranjo proti galeriji. Votline so na tenko
umirjene po dolgosti trupla, tako da nekteri mislijo, daje umerli
zraven stene ležal, ko so za-nj dolbli grob. Ko je bilo truplo
veči del dvakrat povito in po navadi tudi z dišavami
maziljeno, položili so ga v táko ozko celico in sprednjo odperto
stran pokrili z mramornato ploščo ali pa z velicimi opekami;
robove so pa dobro primašili in prilepili. Napis so zdolbli
v mramor ali pa vrezali v še mehko malto. Na tisoče in


[Stran 85]
— 85 —

tisoče tacih napisov so prepisali in nabrali v novejih časih,
akoravno je večina grobov brez napisa.

Kristijanje so precej v pervih časih pokladali svoje
mertve v taka podzemeljska pokopališča; to kažejo
simbolična znamenja pa podobe po katakombah, iz kterih
sklepajo učeni na najstareje čase; na več grobih je pa tudi
čas zaznamovan in sega od pervih časov do l. 350. Imeli
so pa tudi kristijanje navado, v še mehko malto vtisniti
kak denar, kako školjko ali kaj enacega, menda zato, da
so lože spoznali in našli, kje leže njih dragi, zlasti če ni
bilo napisa. Tudi tacih denarjev se je ohranilo ali pa
vsaj v malto vtisnjena podoba denarja in priča visoko
starost teh pokopališč. Čuditi bi se utegnil, kdor prebira
napise iz katakomb, da je večidel le dan smerti zaznamovan
pa ne leto, ali vedeti je treba, da je kristijanom več ležeče
bilo na dnevi, ko na letnici, ker se je obhajal leto na leto
dan mučenstva Kristusovih spoznovavcev, kterega je torej
bilo treba dobro vedeti.

Ko so se začeli za sv. cerkev boljši časi in se
kristijanom ni bilo več bati preganjanja, nastopila je tudi za
katakombe druga doba. Shajali so se v njih verniki k božji
službi, da so na grobéh najimenitniših marternikov
praznovali obletnico njih mučenstva. Napravili so zato lepe vhode
s stopnjicami in podperli že razpokano ali vderto skalovje
z novim zidovjem pa napravili skoz strope luknje, da so
dobili obiskovavci luči pa svitlobe. Naposled so pa začeli
nad temi vhodi zidati cerkve, in kristijanje so obiskali in
šli potem pod zemljo po lepo razsvitljenih mostovžih do
grobov najimenitniših mučencev. — V tej dobi niso nikoli
odpirali grobov in iz njih jemali sv. trupel, le prevertali so
grobovo steno, vtikali skoz njo rutice in dotikali se svetih
ostankov; take pertiče so nosili v vse kraje in je visoko častili.

Ko so sovražniki priderli na Laško, ko so po Rimu
divjali Lombardje in pozneje Saraceni, takrat so prišli tudi
za katakombe žalostni časi. Ptujci so ropali tudi po
podzemeljskih pokopališčih in je onečastovali ; zato so vzeli
papeži trupla najimenitniših mučencev iz njih in je prenesli
v cerkve. Tudi veliko tistih cerkev nad vhodi se je takrat
in v poznejših viharnih časih poderlo. Zemlja se je posipala
v te podzemeljske prostore, stropovi se podirali in veliko
so pokončali tudi hudobni ljudje — tako so postale kata-


[Stran 86]
— 86 —

takombe vse zapuščene in skoraj pozabljene, da so se v
najnovejših časih jeli učeni bolj pečati ž njimi. Sosebno
sedanji papež, sv. Oče Pij IX. so neizrečeno veliko storili,
da se v teh za vse kerščanstvo preimenitnih prostorih še
ohrani in popravi, kar je mogoče.

II. Pod zemljo.

Dolgo so že stopali Dijogen s sinovoma pa ptujci
vred po podzemeljskem mostovžu s voščenimi svečami
v roki. Tu pa tam je postal sivolasi grobar in
pripovedoval pa razlagal to in uno, slednjič je krene
stari vodja na desno. Torkvat plašno pogleda krog sebe.

„Kdo vé, mimo koliko mostovžev smo že šli,
preden smo se zavili,“ praša.

„Mimo veliko“ prav na kratko odgovori Sever.

„Kaj praviš, ali jih je bilo deset ali dvajset?“
zopet vpraša Torkvat.

„Menda ravno toliko; štel jih nisem nikoli.“

Torkvat jih je bil sicer štel, pa bi se sam do terdnega
rad prepričal. „Kako pa razločiš pravo pot?“ praša
zopet kmalo. „Glej, kaj je to?“ Pri teh besedah se
je priklonil, kakor bi hotel ogledovati malo dolblino
na oglu, pa pazljivo Sevérovo oko je videlo, da hoče
neko znamenje v steno narediti. „Urno, urno naprej!“
reče Sever, „če ne, izgubiva une in potem ne veva,
kam jo zavije. Ta dolblina je narejena, da se v njo
postavi svetilnica; na vsakem oglu je ena.“

Naprej gredé je Torkvat na tanko štel vse ovinke
in postal zdaj tu zdaj tam, da si vse ogleda in zapazi ;
pa ostro oko Sevérovo je videlo vse to. Prišli so v
prostoren štirivoglat prostor, ki je bil čez in čez s
podobami ozaljšan. „Kaj je pa to ?“ praša Torkvat.

„Tacih rak ali kamric je neizrečeno veliko po
naših pokopališčih,“ reče Dijogen; „časih ima v takem
prostoru kaka rodbina svoje pokopališče, večidel pa
hranijo truplo kacega mučenca in shajamo se tu, da
praznujemo dan njegove smerti. Le poglejte tam-le
grob, nad kterim je strop obokan — ta je pri tacih
priložnostih altar, na kterem praznujemo sv. daritev.
Na stenah vidite podobe, kakoršne so pri nas najbolj
navadne; zavoljo teh sem vas pripeljal v to kamrico,


[Stran 87]
— 87 —

ktera je ena naj starših in ima tedaj podobe iz vseh
časov noter do podobarij mojega sina.“

„Oče Dijogen!“ reče Pankraeij, „kaj, ko bi nam
je nekoliko razložili? Po večem so mi znane, pa ne
vse in rad bi poslušal, če bi je nam vi malo
pojasnili.“

„Jaz sicer nisem učen na te reči, pa če človek
šestdeset let preživi kot deček in možak tukaj-le med
njimi, se že malo spoznajo — zató naj bo. Te-le
podobe na stropu: nekako omrežje z grozdi, ki nas
menda spominjajo na Kristusa, pravo, živo vinsko
terto, čigar mladike smo mi verniki — te so
najstareje, kajti naredili so je takrat, ko ta podzemeljski
prostor; une ob stenah pa takrat ko grobe. Tukaj-le
sedi Orfej in milo piska in gode ne le svoji čredi,
ampak tudi divjim živalim v puščavi, ki kakor
zamaknjene stoje okoli njega.“

„Oj, oj, Orfej? To je ajdovska podoba, kaj pa
dela tukaj?“ oglasi se nekako zabavljivo Torkvat.

„Res, ali to je alegorija (prilika) pa še prav
priljubljena,“ prijazno odgovori Pankracij, „kakor tudi
še druga ajdovska znamenja tukaj videte, že iz pervih
časov. Pod podobo Orfejevo so obrazili našega
Gospoda Zveličarja, da bi ga lože obvarovali
oskrunjevanja nejevercev. Tukaj-le zraven vidite Gospoda
v drugačni podobi.“

„Pastirja z ovco na ramah, to že razumem,“ reče
Torkvat, „to je dobri pastir.“

„Res je dobri pastir,“ reče Sevér, „v borni obleki
stoji tukaj, na rami izgubljeno in zopet najdeno ovco.
Njemu na straneh stojita človeka, ktera je poslal, da
oznanujeta božjo besedo; naprej se deržita in
govorita ovcam, ktere niso iz Gospodovega hleva. Na
vsaki strani je ena, kteri je videti, da ne posluša
njegove besede, ampak mirno se pase naprej, neka
druga pa je vzdignila glavico in oči, in pazljivo
poslušala; dežek pada na-njo: to je milost božja.“

„Kaj daje ta podoba tako priljubljena; tudi drugod
sem je že videl,“ praša Tiburcij.

„Zato ker so te in enake podobe iz tistega časa, ko
je kriva vera Novacijanova kalila mir med kristijani.“

„Kaj je pa učil ta Novacijan?“ prašal je že malo


[Stran 88]
— 88 —

nejevoljno Torkvat, češ, s takimi praznimi rečmi si
kratimo čas.

„ Novacijan je učil, da cerkev ne more vseh grehov
odpuščati ter da so nekteri preveliki, da bi je Bog
odpustil.“ Pankracij, ki je to govoril, ni vedel,
kâko moč so te besede imele do Torkvata; ali Sevér,
ki ga je vedno opazoval, je videl, kako ga je čez in
čez rudečica polila.

„Ali je to kriva vera?“ praša plaho.

„Se vé da je silna pregreha krajšati milost pa
usmiljenje Onemu, ki je prišel na svet, da najde, kar
je izgubljenega in k pokori pripelje ne pravičnih,
ampak grešnike. Vedno je učila katoliška cerkev, da
se grešniku vsi grehi, in če bi bili tudi tako rudeči
ko škerlat, in če bi jih imel še toliko, odpusté, če
se jih skesanega serca spové; zatô je tudi cerkev
zmeraj ljubila podobo dobrega pastirja, ki je
pripravljen iti v puščavo in poiskati izgubljene ovce.“

„Kaj pa,“ reče Torkvat očitno ginjen, „če bi kdo,
ki je kristijan postal in že tudi sv. obhajilo prejel,
odpadel od vere, v pregrehe se vtopil in — in —
(glas se mu je tresel) in svoje brate izdal, ali bi
tacega ne pahnila cerkev od sebe?“

„Gotovo ne. Saj ravno od teh pregreh so rekli
Novacijanje, da jih cerkev ne more odpuščati, ali
ona je ljubeznjiva mati, ki ima naročje vedno odperto
za izgubljene sinove.“

Solzica je zaigrala Torkvatu v očesu, ustna so
mu trepetala, kakor bi se hotel spoznati za skesanega
grešnika, ali le en trenutek — in spet se je pokazal
prejšnji merzli pogled. V ustni se vgrizne in reče s
hlinjeno vnemarnostjo: „To je res zeló tolažljivo za
tiste, ki so v takih pregrehah.“

Dobro je spoznal in bral na obrazu Sevér ta
trenutek milosti božje za mladenča, kterega pa ni
porabil, in zapazil je, da je satan v njem vdušil glas
vesti. — „Mostovže pa te-le štirivoglate prostore smo
ogledali,“ reče Torkvat kopaču, „zdaj bi še cerkev
rad videl, kjer se bomo shajali.“

Dijogen ni čutil nič nevarnega in je hotel ravno
pokazati mostovž do cerkve, ko se sin oglasi: „Oče!
jaz mislim, da je za danes že prepozno; saj veste,


[Stran 89]
— 89 —

da imamo se dosti opravka. Ti mladi prijatelji nam
pa tudi ne bodo zamerili, sosebno ker bodo kmalo
cerkev videli še v lepšem redu in lišpu, ko bodo
namreč sv. Oče božjo službo opravljali v nji.“

To je bilo vsem po volji. Ko pridejo nazaj gredé
do tistega kraja, kjer so pervič v stran krenili, stopi
Dijogen v nek stranski mostovž in pravi: „Tod-le in
potem na desno je najbliža pot do cerkve, jaz sem
vas pa semkaj le zato pripeljal, da vam to-le podobo
pokažem, ki nam kaže Marijo Devico z Jezuščekom
v naročji, kterega molijo modri iz Jutra. Tukaj so
narisani štirje, navadno štejemo le tri.“

Vsi so občudovali lepo podobo, le Severa je
neizrečeno jezilo, da je oče nevedé Torkvatu pokazal
pot do cerkve, ktere ni mogel zgrešiti, če se ravná
po tej podobi. Ko odidejo ptujci reče svojemu bratu:
„Zelo imam tega človeka na sumu; ta nam bo še
zanjke pletel.“

Šla sta brata in izbrisala znamenja, ktera je
Torkvat narejal na ogle; ker se jima pa to še ni zadosti
varno zdelo, sta sklenila navadno pot do cerkve zasúti
in jo po drugih potih speljati. Pripravila sta že
potrebnega peska, vendar sta morala poprej kristijanom
povedati o tej prenaredbi.

III. Nad zemljo.

Zapustimo še mi temna pokopališča in vernimo
se k Fabioli v „srečno Kampanijo,“ kakor so jo
imenovali rimski pisatelji. Še zmeraj premišljuje pomen
čudnih besed, ktere je našla. Zdé se jej s kakor pismo
iz druzega sveta, in ni vedela, kaj ž njimi; več ljudi
jo je obiskalo prihodnje dni in htela je pokazati
najdene verstice temu ali unemu — pa kar ni se mogla
odločiti.

Obiskala jo je gospa, ki je prav pošteno in
krepostno živela in kteri je tudi branje modrijanskih knjig
šlo nad vse; pogovarjali ste se o svetu in njegovem
mišljenji in Fabiola je že po lističu segla — pa roka
se jej vstavi, zdelo se jej je, da ga oskruni, če ga
izroči ptuji roki. Tudi nek učenjak jo je obiskal in
jej kaj lepo govoril o veličastnih mislih starejih in
novejih šol — tega je hotela prašati, pa najdene


[Stran 90]
— 90 —

besede so se jej zdele pretemne za tega modrijana.
Zares čudno je. da se je ponosna Rimljanka vselej
slednjič skoraj nehote do kristijanske sužnje obernila,
če je potrebovala poduka in tolažbe — tako tudi zdaj.
Ko je bila ž njo sama, poda jej najdeni listič. „To-le
pisanje sem našla v Kromacijevi hiši,“ jej reče, „in
kar ne gre mi iz glave. Premišljevala sem je in
premišljevala, da se mi že moti.“

„Kako je to, žlahtna gospa? Saj se mi tako jasno
zdi, da nič tacega.“

„Saj ravno to mi dela težavo. Moja prirojena
čutila, vsa moja natora se vzdigujein nasprotuje takim
mislim; tacega človeka bi zaničevala, ki bi se ne
maščeval, če ga kdo razžali in ki bi sovraštva ne
povračal s sovraštvom. Že komu odpustiti bi bilo
veliko, pa hudo z dobrim povračati — to se pravi kaj
tirjati, kar je nasproti človeški natori.“

Jaz pa mislim, da tudi vi častite take, ki se
ravnajo po tem pravilu. Povejte mi, ali zaničujete ali
visoko čislate Aristida, ki je uslišal enega svojih
sovražnikov ter svoje lastno ime napisal na čepino *) v
svojo pogubo ? Kaj pa Koriolana, ali ga ko Rimljanka
zaničujete ali povzdigujete, ker je tako visokodušno
se obnašal proti vašemu mestu?**)

„Se vé da oba častim; ali ta dva nista bila
navadna človeka, ampak junaka.“

„Zakaj bi pa mi vsi ne bili taki junaki?“
smehljaje praša Sira.

17,
18

[Stran 91]
— 91 —

„Za bogove! drago dete, kakšen svet bi bil to!
Vsi taki junaki! Človeka že veseli, če bere od
čudovitih del teh ljudi, če bi pa navadni ljudje dan na
dan doprinašali taka djanja, brez veljave bi bila in
še neprijetna.“

„Kako je to?“

„Kako je to? Ktero mater bi veselilo, ko bi njeno
dete v zibelki se igralo s strupenimi kačami in je
zadavilo, kakor je počel Herkul? In zeló neprijetno bi
mi bilo, ko bi pri jedi začel kak gost praviti, da je
to jutro umoril Minotavra *) ali Hidro **) zadušil.
Moja misel je ta, da naj nas bogovi obvarujejo take
nesreče, da bi vsi ljudje bili taki heroji (junaki).“

„Kaj pa če bi nas zadela taka nesreča, da bi
stanovali v deželi, kjer bi res živele take pošasti,
Minotavri, hidre in zmaji; ali bi potem ne bilo bolje,
da bi vsi ljudje bili taki vitezi, kakor pa na uni svet
pošiljati po Tezeja ali Herkula, da nam je pokončata?“

„Res bi bilo bolje, pa kje so te pošasti?“

„Jeza, sovraštvo, maščevanje, častilakomnost in
skopost so po mojih mislih vsem ravno tako nevarne
pošasti, kakor one kače in zmaji — zakaj bi sami ne
skušali, da je premagamo, zakaj bi se sami ne
skazali take junake, kakor so se Aristid, Korijolan ali Cincinat?“

„Ali imaš ti res to za navadno moralno postavo?
Če to tirjaš od vsacega človeka, mislim, da si
previsoko zašla!“

„Nikakor ne. Vas je že osupnilo, ko sem
pripovedovala, da je notranja, nevidljiva čednost ravno
tako potrebna kakor vnanja; zdaj vas mislim še više
peljati.“

„Le, le in nič se ne boj pa vse mi povej.“

„ Glejte, kar ima vsaka druga postava (in naj bo
še tako čista pa veličastna) za kdo zná kako junaštvo
in za najvišo čednost, to je nam vsakdanje vodilo
in navadna dolžnost, po kteri se je slehernemu
izmed nas ravnati.“

19,
20

[Stran 92]
— 92 —

„To je preterdo! Če junak ukroti svojo
poželjivost in doprinese viteško djanje, povzdiguje ga svet
in časti, njegova dela se zapisujejo za vse prihodnje
čase in to mu daje moč in pogum — kaj pa samotni
revež, ki natihoma posnema junaka? Kdo pa njega
vidi, kdo ga poplačuje, da mu daje pogum?“

Sužnja povzdigne z veliko spoštljivostjo in
slovesnostjo oči in roko proti nebu in počasi reče: „Oče
nebeški — ki solncu daje vzhajati nad dobre in slabe,
in deževati nad pravične in nepravične.“

Fabiola nekoliko pomolči, kakor v svetem strahu,
potem pa reče: „Sira! tvoja veličastna modrost je
zopet zmagala moje modrijanstvo. Da bi človek
doprinašal take junaške čednosti kakor kaj vsakdanjega,
in če ga tudi nihče ne vidi, moral bi biti više bitje,
viša stvar, kakoršne si mi bogove mislimo — in že ta
sama misel je vredna vsega modrijanstva. Ali me
moreš še više peljati?“

„Više, in še veliko više!“

„Doklej pač?“

„Tako daleč, da bi vaše serce mir zadobilo.“

IV. Priprave za preganjanje.

Na Jutru je terpelo preganjanje že več mesecev
in Dijoklecijan pa Galerij sta že Maksimijanu
sporočila, da naj začne kristijane preganjati tudi po
zahodnih deželah. Ker so pa tu sklenili, da ne bodo
kar počez mesarili kristijanov, ampak da je hočejo
popolnoma zatreti in zato tudi najprej najviše cerkvene
glavarje pomoriti, potem še-le navadne vernike: treba
je bilo še prej veliko priprav. Cesar sam naj bo dal
znamenje, potem pa se bo začelo preganjanje na vseh
krajih na enkrat, z vso silo in z vsemi pripomočki,
da se prej doseže, kar so namerjali. Cesarje sicer
komaj že pričakoval kervavega morjenja, vendar je
ubogal svojim svetovavcem in čakal z ukazom, da bi
se v vseh njegovih deželah na en dan oklical in tako
toliko bolj preplašil kristijane.

Meseca novembra je sklical Maksimijan velik zbor,
da se zadnjič o tej zadevi pogovore. Prišli so bili
najviši deržavni uradniki, med njimi tudi mestni
prefekt s svojim sinom Korvinom. da bi ga ponudil za


[Stran 93]
— 93 —

glavarja in vodja neki divji četi, ktera je bila še
posebno odmenjena za preganjanje. Tudi cesarjevi
namestniki s Sicilije, iz Španskega in Galije so bili prišli
pa tropa učenih modrijanov in govornikov (med njimi
tudi Kalpurnij) kakor tudi ajdovski duhovni iz vseh
kotov deržave, ki so še posebno prosili za ostro
preganjanje.

Cesar Maksimijan je bil rojen iz najnižega stanú*),
brez vse omike in ptujec, ki je bil šel po svetu sreče
lovit; tem veča je pa bila njegova telesna moč, niso mu
zastonj rekali Herkulej, kajti res je bil močen,
kakor sam Stempihar. Dijoklecijan si ga je izvolil
za socesarja, ker mu je bil v vsem enak: nad vse
lakomen, na drugi strani pa spet zapravljiv kakor on;
vdan najgnjusobnišim pregreham in brez čutila za
pravico in miloserčnost. Preganjanja se je veselil,
kakor neke nove veselice, kakor požrešnik bogate
mize. Že sam pogled na tega trinoga je pretresnil
marsikoga — orjaške postave in divjega obraza, kterega
so obdajali zmeršeni Tkodri rudečkastih lás so se mu
vertele in obračale pod nagerbančenim čelom oči,
kterim se je brala sumljivost, malopridnost pa sirovost.

Na slonokostenem sedežu pod bogato ozaljšanim
nebesom je sedel v dvorani lateranske palače**) pred
sklicanimi, ki so ga v polkrogu trepetaje obdajali.
Kerdelo telesne straže je varovalo vse vhode in njih
poveljnik tribun Boštjan je slonel na vratih, kakor
bi se za vse to nič ne menil, kar se tu beseduje;
vendar mu ni ušla tudi naj manj a besedica ne.

Najprej so dobili besedo duhovni. Ta je
pripovedoval, da se je kaka reka vzdignila nad svoje
bregove in veliko škode napravila na polji, uni, da je
potres razrušil kako mesto; drugi spet so tožili, da
na severnih mejah žuga ptuji sovražnik, na jugu pa
da razsaja kuga — vsega tega, so rekli, krivi so
kristijanje, kajti prorokovališča ali orakeljni vsi so
naznanili, da bogovi pošiljajo take nesreče, ker so
razkačeni, da se terpé v deržavi kristijani. Nekteri

*) Pravijo da v Dalmaciji.

**) Zdaj: lateranska basilika ali „mati vseh cerkev
na svetu“, kakor je brati spredaj na tem poslopji.


[Stran 94]
— 94 —

orakeljni so celó rekli, da ne pregovoré ne besedice
več, dokler ne bodo pokončani vsi kristijani.

Za duhovni so nastopili modrijanci (filozofi) in
govorniki s svojimi dolgimi govori; cesar jih ni nič
kaj pazljivo poslušal, kolcalo se mu je od dolgega
časa, pa poterpel je, ker sta tudi vladarja na Jutru
poslušala enake zbore. Te modre glavice so jeli
prežvekovati, kar se je že tisoč in tisočkrat slišalo: da
kristijani otroke koljejo in jedo, neznane hudobije
doprinašajo, oslovsko glavo molijo, pa da ne verujejo
na nobenega boga. Vse je verno poslušalo te strašne
reči in ploskalo, akoravno so večidel vedeli, da so
vse to izmišljene laži. Naposled se vzdigne izmed
učenjakov neka glava, ktera je slovela, da pozná
kristijane in njih vero do pičice, pa da je prebrala vse
njih bukve in da ravno namerja v posebni knjigi s
svojo ogromno učenostjo v prah zdrobiti vso sistemo
kristijanov — to je naš stari znanec Kalpurnij.

Odperl je usta in začel razlagati vsem v
začudenje, da je prebral vse kristijanske knjige in tudi
judovske, ki so predniki bili kristijanov. „Judje“, je
rekel, „prišli so ob vladanji Ptolomeja Filadelfa v
Egipet, ker jih je terla domà revščina in lakota. Po
zvijačah njih vodnika Jožefa so pokupili in v svojo
domovino spravili vse žito; za kazen so morali ob
sami slami živeti in opeko narejati za zidanje nekega
mesta. Ker je slišal egiptovski vladar že marsikaj
čudnih reči od Judov, dal je dva njih najbolj učenih
mož v ječo vreči, Mojzesa pa Arona, jima brade na
pol porezati, da v gerškem jeziku spišeta vso
zgodovino in vero judovsko. Te bukve sem jaz videl
in bral, je rekel Kalpurnij, in le nekaj naj iz njih
povem: to judovsko ali kristijansko ljudstvo se
vojskuje z vsemi kralji in narodi; če dobé kako mesto,
koj vse pomoré in to zató, ker jim velevajo njih
častilakomni duhovni, ki je vladajo. Kristijanje imajo
dan današnji še ravno take duhovne in radi bi še danes
vso našo vlado pokončali, nas vse na vélikem tergu
sežgali pa tudi naše prečastitljive in božje cesarje.“

Strah in groza je preletela vse pričujoče pri teh
strašnih besedah; pa koj je vse utihnilo, ko začne
cesar govoriti: „ Jaz imam pa drugačnih in boljih vzro-


[Stran 95]
— 95 —

kov, da sovražim iz vsega serea te kristijane. V sredi
naše deržave so si postavili nekega novega najvišega
verskega glavarja, ki ni nam podložen pa ravno tako
mogočno vlada nad svojimi. Do zdaj je bil cesar
najviši poglavar v verskih in političnih zadevah, ti
ljudje so ločili te oblasti in tedaj tudi dobri podložniki
niso. Ta duhovska oblast krati in manjša mojo oblast,
zato pa tudi očitno povem, da bi rajši slišal, ta ali
uni se hoče za cesarja vzdigniti, kakor da so tacega
duhovna izvolili.“

Te besede je govoril cesar z divjim, hripavim
glasom in vsi so je sprejeli z veliko pohvalo. Ko so
še marsikaj sklenili zastran preganjanja, oberne se
Maksimijan k Tertulu: „Prefekt! vi ste mi rekli, da
imate nekoga prav pripravnega, da vodi in izverši
moja povelja in brez usmiljenja ravná s temi izdajavci.“

„Tukaj ga imam, veličanstvo! Moj sinje, Korvin.“
Cesar ostro pogleda sina, ki je pred-nj pokleknil,
potem se pa na vse gerlo nasmeje, rekoč: „Pri moji
besedi, ta je pravi; mislim, če je kdo za taka opravila,
gotovo je ta-le. Kdo bi bil mislil, da imate tako
gerdega sina; kar iz oči mu gleda zanikernost in
razuzdanost.“

Korvin je postal rudeč korak od jeze in sramote.
„To ti pa povem, dečko, da moraš varno in
premišljeno ravnati, in ne slepo z vratmi v hišo riti. Jaz
dobro plačam, če se mi dobro streže, če ne jih pa
tudi lepo število namažem; le pojdi tedaj pa boj se
za herbet in glavo, če se pregrešiš.“ Ko se je cesar
že vzdignil, zagleda Fulvija, ki so ga tudi poklicali
ko plačanega cesarskega ogleduha, pa se je le v kot
stiskal. „O kaj pa ti, moj preljubeznjivi Jutrovec?
Le bliže, le bliže !“

Fulvij se je bližal trinogu pa s težkimi koraki,
tako kakor divjemu tigru, od kterega ne vé, ali je
na terdni verigi priklenjen ali ne, kajti davno je že
čutil, da ga cesar nič kaj ne more, akoravno ni vedel,
zakaj. Maksimijan ga je pisano gledal že zató, ker
je sam imel dovolj ogleduhov plačevati in mu ni bilo
treba še iz Jutra jih pošiljati, še bolj pa ker se je
bal, da ne bi bil Dioklecijan Fulvija iz Nikomedije
njemu samemu za ogleduha poslal, da bi opazoval,


[Stran 96]
— 96 —

kar se godi na dvoru, in sporočal Dijoklecijanu. „Veš,
da mi tvoje prilizovanje nične dopade; vdjanji — v
djanji moraš kaj pokazati! Meni so te poslali kakor
za podlasico, da mi izvohaš gnjezda izdajavcev in
drugih tacih tičev, pa do zdaj še nisi nič storil,
akoravno sem ti denarjev že dosti izmetal. Zdaj boš imel
priložnosti dovolj, pokaži, kaj znaš! Tedaj le pazi,
saj me poznaš, če ne — se ti kaj neljubega primeri.
Premoženje obsojenih se bo razdelilo med deržavo in
tistega, ki ga je pripeljal pred sodbo — če ne bom
jaz posebnih vzrokov imel, da vse za-sé prideržim,
— Zdaj le pojdi!“

Razšli so se in si mislili: „Menda bodo zmeraj
taki posebni vzroki.“

V. Smert in žalost.

Nekaj dni potem, ko se je Fabiola vernila v Rim,
se je Boštjan namenil k nji, da bi jej, svaré jo,
povedal o ponočnem pogovoru med Korvinom in sužnjo,
kolikor se je dalo, pa ne da bi komu škodoval.
Povedali smo že poprej, da od vseh mladih mož, ktere
je poznala Fabiola, jej nobeden ni tako dopadel
kakor Boštjan, zavoljo možatega in modrega njegovega
obnašanja pa vsestranskih lepih lastnosti. Veselja jej je
tedaj serce bilo, ko so jej povedali, da bi mladi častnik
sam rad ž njo govoril; vgibala in vgibala je, kaj
bi ga bilo pripeljalo k njej. Se bolj pazno je
poslušala, ko se začne Boštjan izgovarjati, da jo nadleguje
in ko smehljaje pristavi, da velikemu številu njenih
snubačev jej ima danes še enega pristaviti, za kterega
še ne vé, in to je — okorni Korvin.

Zdaj jej pripoveduje o ponočnem pogovoru in
pristavi, da zamorka menda le denarje vleče iz
lehkovernega Korvina. Fabíola kakor Boštjan sta bila
zastiran sužnjinih zelišč pa pijač te misli, da se jih je bati
le zastran škode na zdravji. Obljubila je, da bo
zabranila Afri ponočno pohajkovanje, kajti neizrečeno
je jezilo ponosno Rimljanko, da taka malopridneža
za-njo barantata, kakor za blago, ki se dá z zlatom
kupiti.

„Prav zelo se vam imam zahvaliti!“ reče kaj
prijazno Boštjanu, „da ste bili tako dobrotljivi in me


[Stran 97]
— 97 —

svarit prišli, kakor tudi občudujem izurjenost, s ktero
ste mi razkladali to neljubo stvar.“

„Saj nisem storil nič, kar bi ne bil vsakemu
človeku storil — obvarovati ga škode in nesreče.“

„Menda hočete reči: vsakemu prijatelju,“
popravi smehljaje Fabíola, „če ne bi bilo vaše življenje
polno dobrih pa nepoplačanih dél.“

„Če tudi; tako življenje bi bilo vendar-le dobro
obernjeno.“

„Gotovo ne mislite tega v resnici. Povejte mi:
če bi tistega v nesreči videli, ki vas sovráži in
preganja, ali bi stegnili roko in mu pomagali?“

„Gotovo da. Če Bog pošilja solnce in dež svojim
prijateljem kot sovražnikom, ali bi bore človek
drugače ravnal?“

Fabíola se je zeló začudila, ko je slišala te
besede. Kako podobne so bile unim na najdenem
pergamentu — in ravno take misli je tudi Sira razvijala.
„Boštjan! vi ste gotovo že v jutrovih deželah bili?“
ga praša. „Ali ste se tam seznanili s takim
mišljenjem? Jaz imam pri sebi neko žensko, ki mi
prostovoljno kot sužnja služi, in ima ravno take nenavadne
nravne zapopadke in misli, pa je iz Azije.

„Tacih zapovedi in pravil se jaz nisem v ptujih
deželah učil, akoravno so pervotno iz Jutrovega
prišle, ampak že mati me jih je učila.“

„Lepe so same na sebi, lepe, pa človeka bi smert
zajela, preden bi jih le na pol djansko izpeljati mogel,
če bi po njih kdo živeti skušal.“

„In če bi ga tudi. Ali more smert človeka bolje
pripravljenega najti, kakor če ga najde v spolnovanji
svojih dolžnosti, če bi jih tudi še ne bil doveršil?“

„Kar se pa mene tiče, sem zastran smerti s
starim epikurejskim pesnikom ene misli. Življenje je
pojedina in kedar sem sita, me je volja izza mize
vstati, prej pa ne. Bukve življenja bi rada prebrala
skoz in skoz, in je še-le zaperla, kedar pridem do
zadnje strani.“

Boštjan smehljaje z glavo zmajuje in reče:
„Zadnja stran v bukvah tega življenja je sredi knjige, kjer
stoji beseda: smert; koj na drugi strani se pa pričnó
bukve novega življenja — brez zadnjega lista.“


[Stran 98]
— 98 —

„Mislim, da vas razumem. Vi ste hraber vojščak
in govorite ko hrabri vojščak. Vedno ste pripravljeni
na smert in mislite menda na častno smert v boju
zoper sovražnika; ko junaku se vam s smertjo začne
novo življenje, življenje slave.“

“Draga gospica! jaz ne mislim takó; za táko
slavo se ne menim, ktero tukaj samo v domišljiji
vživati zamorem. Prav od navadne smerti govorim,
ki me zgrabi, kakor najslabšega sužnjega po taki ali
drugačni bolezni; ali naj se mi približa v kteri
podobi koli hoče, vedno mi bo draga, ker vém, da mi
jo pošlje On, ki ga ljubim.“

„Ali bi vam bila res taka navadna smert draga?“

„Kakor se veseli lehkoživec, kedar mu odpré
vrata svitlo razvitij ene dvorane, v kteri ga čakajo
bogato gizdavo kosilo pa lepo opravljeni in ovenčani
služabniki, ki mu bodo stregli; in kakor se raduje
nevesta, kedar jej povedo, da pride ženin z bogatimi
darovi in jo popelje v novo domovino — ravno tako
se bo tudi veselila moja duša, kedar jej bo smert,
in naj si bo kakoršna koli, odperla vrata, železna
sicer in temna na tej strani — pa zlata na uni, ki
peljejo v novo, v večno življenje. Ne menim se tedaj,
naj bo smert taka ali taka, samo da me pelje k tistemu,
ki je neskončno lep.“

Radovedno praša Fabiola: „Kdo je ta? Ali ga
ni moč prej videti, kakor po smerti?“

„Ne, prej ne. On je tisti, ki nam povrača za vse,
kar smo storili; in srečen, kdor je ohranil svoje
serce čisto in nedolžno in je svojo dušo, ktera je
Njemu vedno odperta bila, lepšal z lepimi čednostmi.“

„Kako podobno mislim Sirinim“ misli si Fabiola
pa preden ga še more prašati, od kod ima take nauke,
stopi suženj v dvorano: „Nek sel je pridirjal iz Baje*),
milostna gospica!“

„Le koj naj pride noter.“

Poslanec ves truden in ukajen je stopil na prag
in podal zapečateno pisanje. Roka se je tresla Fabíoli,
ko je segla po njem in odvijala zavitek. „Ali je od
mojega očeta?“ je prašala.

21

[Stran 99]
— 99 —

„Vsaj zastran njega,“ je pomenljivo odgovoril sel.

Odpre, preleti verstice — zavpije in omahuje.
Naglo jo prime Boštjan, da padla ni, pelje jo na sedež
in prepusti služabnicam, ki so na glasni krik skupaj
priletele.

Njen oče je bil mertev. —

Na dvorišču najde Boštjan tropo služabnikov, ki
so pazljivo poslušali ptujega poslanca, ko jim je
pripovedoval o smerti gospodarjevi.

Hčerino pisanje, ktero je Fabiju prinesel Torkvat,
ni bilo zastonj; v Azijo popotovaje obiskal je tudi
Fabiolo v tihem stanovanji in pri nji ostal nekaj dni,
potem pa se je prav priserčno poslovil in podal se
v Baje, kjer so ga pričakovali že navadni lehkoživci
in pojedneži. Živel je kakor po navadi v vsi obilnosti
in razuzdanosti ter pričakoval, da bi z vsem previdili
njegovo barko za daljno pot; kar ga necega dné po
bogatem kosilu zadene mertud — in v 48 urah je
bil mertev. Vse svoje premoženje je zapustil edinemu
otroku. Ravno ko je poslanec odhajal, so balzamirali
truplo, da bi ga na barki, v Azijo namenjeni, odpeljali
v Ostijo in potem v Rim.

Ko je Boštjan slišal to žalostno dogodbo, bilo
mu je prav žal, da je od smerti govoril z Fabíolo in
zamišljen je zapustil hišo.

Rimljanko je tako nenadoma zadela žalostna novica
in jo vergla v največo žalost, da jej je zavednost vzelo.
Služabniki so se verteli krog nje in poskušali z vsem,
kar bi jo utegnilo iz omedlevic zbuditi. Njeno mlado
in krepko telo je zmagalo; vzdigne se — bleda,
stermega suhega pogleda in pahne od sebe roko, ki jej
je podati hotela zdravil. Bojé se že za njeno pamet;
zdravnik pride in jo zbudi iz nezavednosti, zaklicavši
jej glasno na uho: „Fabíola, ali veste da je oče umeri?“

Vsa se stresne pri teh besedah, pade nazaj na
postelj in solze se jej vlijo iz oči ter p olajšaj o
bolečine. Govorí od očeta, ga kliče, zdihuje po njem,
vse zmešano in pretergano; zdaj misli, daje še živ,
in zopet se spominja, da ga ni več — tako joka in
zdihuje, da naposled zaspi, v veliko dobroto duši
in truplu.

Evfrozina in Sira ste čuli pri nji. Nejeverka je


[Stran 100]
— 100 —

tolažila svojo gospodinjo z navadnimi praznimi
besedami in ajdovskimi tolažili: saj je bil tako dobroten
gospod, tako pošten mož in kako prisercno je ljubil
svojo hčer! Kristijana jej je skerbno stregla, rekla
káko rahlo besedico ali pa molčala — kaj je neki
zamogla boljega storiti, kakor moliti za-njo, da bi
božja milost v tej žalosti zadela njeno serce in je
pripravno storila za svitlobo resnice.

Ko jo malo mine huda žalost, mogla je zopet
misliti, pa njene misli so bile temne temne in so jo
navdajale z novim nepokojem. Kaj je zdaj z njenim
očetom? Kam je šel? Ali je še kje, ali se je
spremenil v nič? Ali je tudi nj eg ovo življenje opazovalo
tisto oko, ki vse vidi? Ali je prestal tisto skušnjo,
od ktere sta govorila Boštjan in Sira — če ne, kaj
je zdaj ž njim? Ustrašila se je Fabíola te misli in
si jo skušala iz glave zbiti.

Kdo jej bo odgovoril na vsa ta vprašanja? Ali
pesniki? — Skušali so, pa prišli le do grobovih vrat.
In učenost? Ta ni v grobu drugega našla kakor
smrad in kosti. Filozofje? Modrovali so in modrovali pa
slednjič z ramami zmajali. Kar vsi ti niso mogli
odovoriti, to bi jej bila razjasnila uboga sužnja; ali
Siri se ni še zdel pravi čas, o tem govoriti z Fabíolo.

Pripeljali so umerlega in Rimljanje so videli
pogreb, kakoršnega malokedaj. Sprevodi z bakljami;
pred mertvim so nosili voščene podobe prededov;
napravili so gromado iz najdražega dišečega lesa, polili
jo z dišavami dalnje Arabije, na-njo posadili bogato
opravljenega merliča — in vse to zažgali. Nekaj
perišč ogorelih kosti, ktere so shranili v alabastrovern
verču ter postavili ga z Fabijevim imenom
zaznamovanega med druge verče te rodbine — to je bilo vse,
kar je ajdom ostalo od posvetne slave.

Pri pogrebu je po rimski navadi govoril
Kalpurnij in razlagal, kake čednosti so kinčale umerlega,
kako gostoljuben in kako skerben deržavljan je bil;
ves drugačen kakor tisti skrivni ljudje, ktere
kristijane imenujejo, ki se vedno posté, molijo in svojo
nevarno vero v vse rodbine vrivajo pa natihoma
ljudstvo zoper cesarja šuntajo . . . „Če je po smerti res
še kako življenje, kakor pravijo nekteri filozofi“, je


[Stran 101]
— 101 —

rekel stari, hinavski Kalpurnij, “prepričan sem, da
se zdaj Fabij v Eliziju*) greje in sprehaja po zelenih
livadah pa nektar**) serka. O da bi mi pač bogovi
kmalo poslali tisti dan, ko se bom jaz, tvoj
najponižniši klijent, s teboj združil v elizijskem veselju“

Vse je bilo ginjeno in se je čudilo taki udanosti.

Fabíola je morala tudi vse zamotana opravila in
račune očetove uravnati in v red spraviti, in kaj težko
jej je bilo, ko je zapazila goljufijo in odertijo v
zadevah možaka, kterega je čislal ves svet za najbolj
poštenega in dobrotljivega.

Čez nekaj tednov je Fabiola šla v černi obleki
obiskat svoje prijatelje in prijateljice — najprej Nežo.

VI. Izdajavec.

Vernimo se k Torkvatu. Ko se zbudi zjutraj po
tistem nesrečnem večeru, najde zraven sebe Fulvija.
Z dobro premišljenimi besedami mu pred oči postavlja,
kaj je prej ta dan storil, mu dokazuje, da je izgubljen
pa da ga le njegov svèt rešiti more; tako ga
popolnoma zveze. Če bi pri kristijanih pomoči iskal in
se ž njimi spraviti skušal, koj bi ga Fulvij izročil
sodniku in hudi smerti; če bi se pa za izdajavca dal
rabiti, obetal mu je vsega v obilnosti, česar bi poželel.

„Tebe vročina trese,“ reče mu naposled Fulvij,
„pojdi z menoj, hladni jutranji zrak ti bo dobro storil.“

Zapeljani mladeneč je ubogal; pa komaj sta prišla
na forum, ko jima že nasproti pride Korvin in jima
reče: „Dobro, da sem vaji dobil, prav rad bi vama
pokazal delavnico mojega očeta.“

„Delavnico?“ čudi se Torkvat.

„Delavnico, dà, kjer hrani svoje orodje. Ravno
na novo jo je ozalšal z vsem potrebnim. Precej tam-le
je; saj stari čmerni Katul ravno odpira vrata.“

Stopili so na prostorno dvorišče, na kterem je
bilo krog in krog ob stenah pod streho nakopičenega
raznega orodja za mučenje. Torkvat se je vsega tega
mučila zeló prestrašil; to je menda zapazil stari berič,

*) Ajdovska nebesa.

**) „Nektar“ je v ajdovskem basnoslovji pijača bogov,
kakor „ambrozija“ njih jed


[Stran 102]
— 102 —

ker je rekel: „Le noter stopite, gospodje, le, in nikar
se ne bojte ; vam se ne bo nič hudega zgodilo,
drugače ko bi bili izmed vražnih kristijanov. Za nje
smo nedavno vse to tako lepo pripravili.“

„No Katul,“ reče Korvin beriču, „razlozi razloži
malo temu gospodu tvoje igračice. Ptujec je in so
mu še neznane.“

Zdaj jim je začel starec razkazovati svoj strašni
muzej, zraven seje pa režal in take sirove šale uganjal,
da je Torkvata kar merzlica tresla, posebno ker mu
je berič v svoji navdušenosti s kleščami skoraj uho
odščipnil. Tu je stal velik razen, zraven železni stol
s pripravo, da se more razbeliti; velikanski kotli za
olje in vodo vreti, velike žlice za svinec topiti in ga
v usta vlivati. Tam klešče, železne kljuke, razna
železna česala, da se meso terga z reber. Precej zraven
orodje, s čimur so meso na životu žgali, bič z
železnimi ali svinčenimi krogljicami na koncéh, železje
za na roke in noge — razni meči —, noži, sekire, vse
lepo razstavljeno „za terdoglavce kristijane“, kakor
je krohotaje rekel Katul.

Vsega poparjenega sta Torkvata zvita tička
peljala v kopališča Antoninova, kjer sta ga stari
kapsarij Kukumio in njegova žena čudno pogledovala,
ker sta ga že v cerkvi med kristijani prej videla.
Po dobri jedi sta ga tirala v sobo za igravce. Torkvat
je zgubljal in zgubljal, Fulvij pa mu posojeval; ali
za vsak denar je tirjal pismeno poterjilo. Tako je
prišel nesrečni mladeneč popolnoma v Fulvijevo oblast.

Med dnevom sta ga spustila, da je hodil med
kristijani, kakor se mu je ljubilo in pozvedel, kar
sta mu zapeljivca velela; zjutraj in zvečer so se pa
shajali. Korvin je le še čakal cesarskega ukaza, potem
je sklenil z vso silo planiti nad kristijane; zapovedal
je zato Torkvatu, naj se na tenko seznani s tistim
pokopališčem, kjer naj visi pastir opravlja božjo službo.
Videli smo že, daje to tudi storil, obiskavši katakombe
Kalistove; ter vse sporočil Korvinu, kar je zapazil in
zapomnil si od podzemeljskih potov; ta pa je vse to
si narisal in precej tisti dan po razglašenem
cesarskem povelji je mislil na vse zgodaj napasti to
pokopališče.


[Stran 103]
— 103 —

Spet drugačno si je izmislil Fulvij. Najprej bi
bil rad poznal vse duhovne pa najimenitnise in
bogatejše kristijane v Rimu, „če je spoznam, potem
jih ne obvaruje nobena obleka pred ostrim mojim
očesom, si je mislil, in eden za drugim bo prišel na
versto.“ Veleval je zató Torkvatu, da naj ga pri pervi
slovesnosti s seboj vzame, kedar bo največ duhovnov
pa dijakonov okoli papeža zbranih. Torkvat mu je
to odsvetoval, ali zastonj. „Da me le noter spraviš,
je rekel, potem je dobro vse. Vedel se bom kakor
vsak drugi.“

Takrat in še tudi dolgo pozneje so sv. Oče le
meseca decembra nove mašnike posvečevali in druge
redove delili. Tak dan se je tudi zdaj bližal, kar je
Torkvat naglo sporočil Fulviju.

Ker je Torkvat vedel potrebno glasilo, prišla sta
lehko med zbrane in tudi nista pozornosti zbudila,
ker je Fulvij opazoval okoli stoječe in je v vsem na
tenko posnemal. Cerkev, kjer se je bila zbrala
najviša duhovščina s tistimi vred, ki so se pripravili na
sv. rede, je bila v prostorni dvorani neke hiše. Med
novinci je zapazil Torkvat tudi ž njim vred
spreobernjena brata Marka in Marcelijana, ktera sta
dobila dijakonstvo, pa nju očeta Trankvilina, ki je bil
za mašnika posvečen. Te in vse druge je Fulvij na
tenko opazoval in zapazoval si njih obraze, ali pred
vsem se je na enega obračalo njegovo ostro oko, in
njegovo obličje si je globoko vtisnil v glavo. Bil je
to sivolasi starček, milega obraza in prijaznega
pogleda , ki je opravljal sv. obrede — sv. Oče papež
Marcelin, ki je že šest, let vodil Kristusovo čredo.
Stal je pred sv. Petrovim oltarjem, ki je bil med
njim in ljudstvom in obernjen proti zbranim. Ostro si ga
je ogledoval ogle duh, meril njegovo visokost, opazoval
barvo njegovih las in obraza, pazil, kako se obrača
in premice, kak glas ima . . . in slednjič rekel: „Naj
se le na dan prikaže ta-le dragocena glava, koj ga
bom spoznal, naj bo napravljen kakor koli hoče.“

VII. Device.

Že med pervimi kristijani so si kerščanske device
velikrat svojega Izveličarja izvolile za svojega ženina


[Stran 104]
— 104 —

ter obljubo storile vednega devištva, kar se je slovesno
v cerkvi godilo pred škofom, navadno velikonočno
nedeljo.

Táko slovesno obljubo je cerkev sprejela
šele v poznejših letih, mlajše so le storne navadno
obljubo vpričo svojih staršev in iz njih rok
prejele v znamenje černo obleko, če je pa žugala
nevarnost in preganjanje, odjenjala je cerkev za
nekaj let ter že mlajšim (menda od 12. leta naprej)
privolila, da se s sveto obljubo zedinijo s svojim Gospodom.

Neža si je že v mladih letih izvolila ta sveti stan
in ker je ravno nastopilo polajsanje zavoljo bližnje
nevarnosti, berž se je oglasila za slovesno obljubo,
kar so jej tudi zavoljo njenega čistega in modrega
obnašanja radi privolili. Pridružila se jej je še druga
tovaršica — revna sužnja Sira.

Precej od pervega pogovora, ki ga je imela Neža
s Siro, začela jo je ljubiti in kmalo ji je vezalo sveto
prijateljstvo, ktero je še bolj rastlo, ko se je tudi od
rugih prepričala, kako blago dušo ima Sira in da
si je za namen svoje službe pri Fabioli postavila njeno
spreobernjenje, ktero prizadetje je tudi zavoljo božje
milosti in njenega umnega ravnanja lepo napredovalo.

Ker se je Sira kot služabnica Fabijeva, Neža pa
kot žlahtnica po njegovi smerti černo oblekla, ste
kaj lehko pred Fabiolo in pred drugimi prikrili, kar ste
bili namenjeni storiti. Tudi Siri so prošnjo dovolili,
kar pa ni nikomur povedala, kakor nekaj dni pred
srečno uro svoji slepi prijateljici.

„Glej, glej,“ reče jej revica, kakor bi bila
nejevoljna, „vse dobro hočeš sama za-se prihraniti, ali je
to lepo in usmiljeno?“

„Nikar se ne huduj, drago dete! Prav potrebno
je bilo, da sem prikrivala to reč.“

„Se ve da; zato tudi menda zraven ne bom smela
biti?“

„O to pač !“

„Povej mi tedaj, kako boš oblečena in kaj imaš
še pripravljenega zato slovesnost?“ Sira jej je
popisala vse potrebno — obleko, tančico, venec . . .

„Oj kako bo to lepo;“ reče slepa sirotica, „kako
se je pa treba obnašati?“


[Stran 105]
— 105 —

Sužnja se je čudila, da je danes njena prijateljica
tako radovedna in jej je ob kratkem popisala vso
slovesnost.

„Še nekaj te bom prašala: kdaj in kje se bo vse
to godilo? Če smem zraven priti, moram tudi
vedeti kam.“

Sira jej pové, da tretji dan na vse zgodaj v cerkvi
Pastorjevi. „Nisem te se tako radovedne videla, kaj
nek to pomeni? Glej, da ne bos preveč posvetna
postala.“

„Nič ti ne povem, ne. Če imate drugi svoje
skrivnosti, zakaj bi še jaz ktere ne imela?“

Sira se je smejala Ceciliji, ker se je tako
nejevoljno delala, kajti dobro je poznala nedolžno in
ponižno njeno serce. Ko se prav priserčno ločite,
gre Cecilija k pobožni Lucini, ktera je slepo deklico
kaj rada imela, verze se jej v naročje in milo milo
začne jokati. Lucina jo tolaži, jo boža, izprašuje,
prikima — in kakor bi odrezal je slepa revica
potolažena, tiha in mirna, veselja žarečega obličja je
zapustila Lucijino in šla v Nežino hišo, kjer je
stanoval duhovnik Dijonizij. Na kolena se pred njega
verže in tako milo nekaj prosi, da jej stari duhoven
do solz ginjen priterdi in jo razveseli. Kaj je neki
pomenilo vse to?

Napočil je veseli dan. Še pred dnevom so
obhajali kristijanje slovesno božjo službo in potem se
je razšla množica ljudstva; le tisti so ostali, kteri so
se imeli slovesnosti vdeležiti, ali pa ki so za priče
naprošeni bili: Lucina in njen sin, že postarai starši
Nežini in Boštjan. Zgodnji zjutranji mrak so
razsvitlevale lepodišeče sveče na oltarji pa mila svitloba
dragocenih srebernih in zlatih svetilnic. Oltarji
nasprotu je sedel na stolu sv. Petra, kterega še zdaj
hranijo v Vatikanu, prečastitljivi papež s škofovo palico
v roki in krono na glavi in obdajali so ga služabniki,
častitljivi kakor on. Iz daljne tmine so doneli mili glasi,
kakor angeljsko petje in strinjali se v cerkveno pesem.

Zdaj se pokaže par za parom že posvečenih devic,
vse v černi obleki, peljejo je duhovni in dijakoni, kterim
je bila skerb izročena za-nje; sredi med njimi se
odlikujete dve v svetli beli obleki — Neža in Sira. Device


[Stran 106]
— 106 —

so se vstopile v versto na desno in levo oltarja ,
novinki pa ste pokleknili pred oltarjem k nogam sv.
Očeta. Vprašani, kaj želite, ste odgovorile, da med
device sprejete biti in njih dolžnosti spolnovati. Že
takrat so začele neveste Kristusove skupaj živeti, enako
kakor dan današnji po samostanih, vendar jih je veliko
kar domá ostalo, najbolj zavolj preganjanja; shajale
so se pa večkrat v cerkvah k posebnemu poduku in
vajam in so tudi svoj odločeni prostor imele tam.

Sv. Oče so nagovorili čakavki, razloživši jima
imenitnost stanu, kteri ste si izvolile, ki ju že tukaj
na zemlji enake dela angeljem, ki se ne može in ne
ženijo, enake tudi sv. Devici Mariji, in ki je bo
pridružil tistim v nebesih, ki hodijo za božjim Jagnjetom,
kamor koli gré.

Po kratkem nagovoru je bilo izpraševanje novink
in potem so papež blagoslovili in podali jima oblačila
njih stanu, in zraven govorili molitve, ki so bile
današnjim ob takih priložnostih skoraj enake. Vsaki
na strani ste stali dve družici in ji oblačili. Položili
ste slednjič ovenčane glave na oltar, v znamenje, da
se popolnoma darujete Bogu; las jima pa niso
odstrigli, to je bilo tačas le na Jutru v navadi.

Vse je bilo že pri kraji; Neža je klečala pred
oltarjem, zamaknjena kakor večkrat in stermo pred
se gledala, kakor na kako jej drago reč; Sira pa
globoko zamišljena v največi ponižnosti molila in hvalila
Boga, daje njo revno stvar vredno storil tolike časti —
ko se začne za njima nekaj gibati. Vprašanje
papeževo: „Kaj želiš, draga hči?“ je prebudilo v
molitvi vtopljeni, in preden nazaj pogledate, prime ji
nekdo vsako za eno roko in obema dobro znani glas
odgovori: „Sveti Oče! jaz želim sprejeta biti med
device in neveste Kristusove, ki je moja edina ljubezen
na zemlji, in sicer pod varstvom teh-le dveh že
Gospodu zaročenih devic.“ — Kdo bo popisal, kako ste
osupnile Neža in Sira, ko zaslišite glas — slepe
Cecilije. Saj smo videli, kako je tožila in prosila pri
dobrotljivi Lucini, da jej je vsega potrebnega
pripravila, duhovnik Dijonizij pa jej je to milost sprosil
pri sv. Očetu. Ker je želela Nežo in Siro za družici,
prišla je še-le na versto, ko ste te dve že obljubo storile.


[Stran 107]
— 107 —

Vse je že bilo storjeno, le venca ni še bilo.
Prašana, če ni seboj prinesla venca, boječe izpod svoje
obleke izvleče krono, spleteno iz gole ternjeve veje,
rekoč: „Cvetlic nimam za mojega Ženina, saj tudi
On ni nosil cvetlic; jaz sem revna deklica in zató
mi ne bo zameril, če ga prosim, da me venča z vencem,
kakoršen je On nosil. Tudi naznanujejo cvetlice
kreposti, čednosti; moje revno serce pa še ni nič druzega
rodilo, kakor to-le ternje.“ Sira in Neža ste segli po
svojih vencih, pa sv. Oče so mignili in s ternjevo
krono je šla Cecilija od oltarja.

VIII. Nomentansko stanovanje.

Iz Rima po nomentanski cesti proti vzhodu gredé
pride popotnik kmalo do lepe ravninice, kjer stoji
cerkev sv. Neže. Ravno tukaj je stalo Nežino deželsko
poslopje in tu sem so se namenile tri novoposvečene
device, da bi v tihoti in veselji preživele srečni dan,
sosebno ker jim znabiti ni dosti več mirnih odmenjenih.

Bil je lep zimski dan in vendar je nebo bilo
jasno kakor ribje oko in solnce gorko; samo sneg
na Apeninih*) pa gola vinska terta so oznanovali zimski
čas. Po vertu je stopala Neža, priletavali so golobčki in
vsedali se jej na rame in jagnjički so skakljali krog nje
pa jemali iz njene roke zelišč, ktera jim je donašala.
Nobeden jej pa ni bil tako podložen, kakor stari
zvesti čuvaj na verigi, mogočni Molos, kakor so mu
rekli; če je priklenjen bil, ni se mu smel razun dveh
ali treh služabnikov nihče približati, tako je rohnel;
ko je pa zagledal Nežo, vlegel se je na tla, mahal
s svojim kodrastim repom in cvilil in prosil, da so
ga odklenili. Zdaj je bil pa krotek kakor ovca, vedno
je stopal za Nežo in če seje vsedla, legel je k njenim
nogam in gledal jo v oči, neizrečeno vesel, če ga je
z mehko roko malo potreplala po mogočni glavi.

Med tem je prišla Fabiola, ki je danes pervič
po očetovi smerti šla od doma in sicer najprej k Neži,
a jo obišče in se jej zahvali za sočutje v svoji
žalosti. Ko pa na vertu zagleda tri presrečne deklice
polne veselja skupaj sedeti, ni jih hotela motiti, tudi

22

[Stran 108]
— 108 —

zató ne, ker bi bila rada Nežo samo dobila; torej jo
krene na drugo stran, predenj so je še zagledale,
vendar se skoraj nehoté praša: zakaj bi nek ti
ne mogla tako vesela in srečna biti, kaj te neki loči
od njih?

Skoraj ravno takrat kakor Fabíola je še nek drugi
šel iz mesta, da bi obiskal Nežo, samo da z drugim
namenom. Fulvij ni mogel nikdar pozabiti Fabijevih
besed, da je s svojim sladkim, mikavnim obnašanjem
pa s svojim lišpom si Nežico popolnoma pridobil;
vendar je še odlašal s svojim snubljenjem nekaj zato,
da minejo dnevi žalovanja po Fabiju, nekaj pa ker
se je bal in ogibal hiše, v kteri jo je tako gerdo
naletel ali prav za prav iz nje pahnjen bil. Ko je
pa slišal, da je šla Nežica sama brez staršev in
služabnikov na deželo, mislil si je: „zdaj-le je najlepša
priložnost, zdaj-le je treba skusiti.“ Ko pride do hiše,
vratar ga ni precej noter pustil, ker je pa le silil in
silil, da ima kaj zelo važnega ž njo govoriti, je smel
noter. Solnce je že zahajalo, Neža je sedela sama na
lepem prostorčku in pletla venec iz zimskih cvetlic,
kakoršnih ste ravno šli po vertu nabirat prijateljici.
Pred njo je ležal stari pošteni čuvaj , ki je počasi
glavo vzdignil in zarenčal, ko je čutil priti nekoga.
Devica pogleda od dela in vidi Fulvij a sicer spoštljivo
se bližati, pa vendar bolj pogumno kakor navadno,
kakor bi bil že gotov svojega opravila.

„Grospodičina Neža!“ nagovorijo, „jaz sem prišel,
da vas vnovič zagotovim svojega najserčnejšega
spoštovanja do vas; boljšega dné bi ne bil mogel si izbrati,
kajti lepšega in bolj prijaznega nam tudi poletno
solnce ne dá.“

„Zares,“ rekla je Neža spominjaje se slovesnosti
od zjutraj, „lep in prijazen je bil ta dan za-me.
Lepšega mi ni še v mojem življenji solnce prineslo —
in enega samega lepšega mi še lehko prinese.“

Fulvij je bil neizrečeno vesel, mislil je, da njemu
veljajo te besede in je sladko odgovoril: „Kaj ne, vi
mislite dan vaše poroke s tistim, ki je znabiti
pridobil si vaše serce?“

„To se je res že zgodilo, in to je srečni dan
za-me. On je venec položil na mojo glavo in vtisnil


[Stran 109]
— 109 —

znamenje obličju mojemu, da ne bom nobenega
druzega spoznala razun Njega.*)“

„Kdo je ta presrečni? Do zdaj sem mislil in upal,
da imam tudi jaz prostorček v vaših mislih in znabiti
tudi v vašem sercu?“

Kar nič bojazljiva ali plašna je nedolžnega in
bistrega očesa ga gledala stermo naravnost v obraz, da
je koj oči pobesil, in rekla: „Med in mleko sem prejela
iz njegovih ust in njegova kri mi je ozalšala moja lica.“

„Meša se jej,“ mislil je Fulvij in gledal, kako
je žarečega obraza in bistrega, navdušenega očesa
gledala na nekoga samo nji vidnega. Ko se kmalo
zdrami, sklene Fulvij še dalje skušati svojo srečo.

„Grospodičina! vi se norčujete s človekom, ki
vas resnično občuduje in ljubi. Saj mi je povedal
prav zanesljiv človek, ki je bil prijatelj vam in meni,
kterega pa zdaj ni več med nami, da ste mi dobri,
in da bi ne bili nasproti, če bi vas snubil. To
tedaj zdaj storim v vsi resnici — zdi se vam morda
prenaglo, nepričakovano, ne tako kakor je navada,
pa moje ljubeče serce mi ne dá čakati.“

„Proč od mene, ti mertvaška hrana! Moje serce
je že drugemu oddano; Njemu hočem vedno zvesta
ostati, le Njemu se vsa darujem. Če Njega ljubim,
ostanem čista, če se Njemu zaročim, ostanem devica.“

Fulvij se je pri svojih zadnjih besedah pred Nežo
na kolena spustil; ko pa zasliši te besede in vidi, da
se je popolnoma zmotil, razkačen kviško plane, rekoč:
„Ni dosti, da me zametujejo, še privabijo me sem,
da me osramoté in mi v obraz povedo, da je že nek drugi
pred menoj tukaj bil. — Je pa že tisti Boštjan“

„Kdo ste, da se prederznete zaničevaje imenovati
ime možaka poštenjaka in krepostnega junaka?“
zadoni razkačeni glas za Fulvijem.

Ta se naglo oberne in stal je pred — Fabíolo,
ktera je po vertu sem ter tje hodé, zdaj pristopila,
misleč da najde Nežo samo in tako zadnje besede
pogovora slišala. Fulvij je bil osupnjen in ni vedel
pervi trenutek odgovoriti, ko je Fabiola razkačeno

23

[Stran 110]
— 110 —

dalje govorila: „Kdo ste vi, ki ste se že enkrat
prederznili v hišo preriti k moji žlahtnici in jo razžaliti
in ki ste zdaj zopet vlomili v mirno tihoto deželskega
stanovanja?“

„Kdo ste pa vi, ki se prederznete v ptuji hiši
gospodovati?“

„ Jaz sem tista“, odgovori Fabiola, „ki je že takrat
zapazila vaše namene in naklepe do nedolžne deklice,
ko ste se pervič z Nežico sešli pri mizi mojega očeta,
in kteri je čast in vest velevala, da vniči vaše namene
in obvaruje svojo sorodnico.“ Pri teh besedah je
prijela Nežo za roko in jo odpeljala; stari Molos je
renčal in stopal za njima — Fulvij pa je škripal z zobmi
in mermral: „Le čakaj, ponosna Rimljanka! Ti boš
še čutila, kako se Azijanec maščuje in se
spominjala tega dne in te ure!“ —

IX. Cesarski razglas.

Prišel je dan, da se je imel razglasiti cesarski
ukaz, naj se preganjajo in pokončajo kristijanje.
Korvinu so izročili to delo, in ker se je slišalo, da je v
Nikomediji nek kerščanski vojak, Juri, stergal tak
razglas, zato je skerbno vse vravnal, da bi se v Rimu
ne zgodilo kaj tacega. Več pergamentnih listov so
skupaj zložili, nanje napisali z velikimi čerkami
razglas in nabili ga na desko, ktero so potem obesili
na steber sredi fora, in sicer potlej, ko je bila tema
in nič ljudi na tergu, da bi še-le zjutraj ga zagledali
meščani in toliko bolj se prestrašili.

Da bi pa po noči kdo te dragocene pisarije ne
snel in pokončal, dali so Korvinu célo kompanijo
panonskih vojščakov za ponočno stražo. Vojaki te
panonske kohorte so bili zgolj ptujci izmed najbolj
divjih severnih ljudstev: Daci, Panonci, Sarmatje itd.;
divjega pogleda in sirovega obnašanja, ki so le za
silo lomili latinski jezik. Zadnje čase rimske vlade
so bili ti divjaki neusmiljenim cesarjem najzvestejša
životna straža, Rimcem pa v velik strah.

Razpostavil je tedaj teh hrustov povsod, koder
se je prišlo na for in jim ukazal, da prebodejo
slehernega, kdor bi hotel na terg in bi ne vedel glasila
ali parole, ktero so za vsako noč posebej poveljniki


[Stran 111]
— 111 —

po tribunih in eenturijonih vojakom naznanjevali. Da
bi pa kak kristijan ne mogel rabiti parole, ko bi jo
zvedel po naključbi, dal je Korvin svoji kompaniji
za to noč za glasilo: numen imperatorum*) kar
je vedel, da nobeden kristijanov ne bo izgovoril.

Ko je bilo vse storjeno, šel je Korvin še enkrat
okoli vseh straž in jim vnovič veleval pazljivim biti,
posebno pa onemu mogočnemu orjaku, kterega je
zraven stebra z ukazom postavil, da naj slehernega
prebode, kdor bi se mu bližal. Zopet in zopet mu je
pravil glasilo in potem na pol od pijače omamljenega
zapustil. — Noč je bila gerda pa viharna in večkrat
se je dež vlil; korenjaški vojak se je zavil v svoj
plašč, zdaj pa zdaj segel v svoj žep po posodici z
neko pijačo, in godernjaje stopal gori in doli ob stebru.

Ko se je to godilo na foru, sedeli so Dijogen in
njegova dva sina v svoji siromašni hišici blizo tega
terga okoli ognja in priprave delali na zmerno kosilce.
Nekdo poterka na duri in kmalo se prikažeta dva
mlada človeka, vsem dobiro znana. „O kaka čast za
mojo borno hišo, dame obiščeta, draga gospoda!“
pozdravi ju stari grobar. „Ne vem, ali bi vaji smel povabiti
na kosilce, pa če hočeta zajeti, jako bo nas veselilo.“

„Dobro, oče Dijogen,“ odgovori starši, namreč
Kvadrat, Boštjanov močni centurijo, „saj sva danes
res prav zato prišla k vam, da tukaj jeva, pa zdaj
še ne. Imava v tem delu mesta še prej nekaj opravka ;
potem koj prideva. Dotlej naj pa gré eden vaših sinov
in za naji kaj kupi, da bomo danes kaj boljega imeli
in se tudi pri kozarcu vinca razveselili.“ Pri teh
besedah séže po mošnjico in jo podá enemu sinov.

Govorili so še marsikaj s priljudnim starčkom,
naposled pa reče Kvadrat svojemu mlajšemu
spremljevavcu Pankraciju: „Kmalo bi bila pozabila na najin
opravek. Le dobro se zavij v plašč, pa togo**) čez
glavo potegni, ker je mokra in merzla noč. Dijogen!

*) Po naše: božanstvo cesarjev ali božji cesarji.

**) Toga je bila Rimljanu verhna obleka, podobna
široki, beli, volnati ruti. Nosili so jo tako ogernjeno, da je
en konec ležal čez levo ramo, dragi pa segal pod desno
pazduho; spredaj na persih sta bila konca skupaj sklenjena.


[Stran 112]
— 112 —

vi pa le dobro prikladajte, da bo pred gotovo;
mudila se ne bova dolgo, torej le priprite vrata,
zaklepati jib ni treba.“

„Bog vaju spremljaj, draga sinova! Vajinega
opravka sicer ne poznam, vendar sem prepričan, da
je kaj lepega in dobrega“, reče Dijogen.

Kvadrat se zavije v svoj vojaški plašč in oba jo
mahneta skoz ozke ulice proti foru. Komaj odideta, ko
se zopet odpró vrata. Z znanim pozdravom: „Bogu bodi
hvala!“ stopi v sobo Boštjan in praša, če niso videli
Kvadrata ali Pankracija. Rekel je, da se mu malo
dozdeva, kaj namerjata. Dijogen pové, da sta bila tù
pa da kmalo spet prideta. Kes je komaj četert ure
preteklo, ko se verneta pa duri za seboj zapahneta.

Je že tukaj-le!“ reče veselo se smeje Pankracij
in kaže polno pest zmečkanega pergamenta.

„Kdo je tukaj? Kaj je tukaj?“ vse radovedno praša.

„No — prevažni razglas, le glejte: DOMINI
NOSTRI DIOCLETIANUS ET MAXIMIANUS,
INVICTI, SENIORES AUGUSTI, PATRES
IMPERATORUM ET CAESARUM*) itd. Le v ogenj žnjim!“
— Tukaj je ležal v plamenu grozovitni razglas in
vil se in gerbančil, se napenjal in pripogibal, da
je pokalo in prasketalo in — kupček pepela postalo.

Boštjan je stal zraven ognja in zamišljeno gledal
na plameči pergament, kteri sta mladenča stergala
z deske ne iz gole neporednosti, ampak ker je bilo
na njem mnogo sramotivnih in pregrešnih besed zoper
Boga in najsvetejše resnice. Ko bi jima bilo
spodletelo, bilo bi njih plačilo najsilniše mučenje; ali na
to niso gledali pervi kristijanje. Vedno so bili
pripravljeni umreti za Kristusa, naj si bo nagle ali
počasne smerti, lehke ali težke.

Boštjan je mislil Pankracija grajati, ker je vse to
početje res nekako smešno bilo; ko je pa videl, kako
plašno in bojazljivo ga mladeneč pogleduje in ko mu na
misel pride, kako osupnjen bo drugo jutro ajdovski
svet, začel se je še sam smejati. Vsedli so se k jedi,
ker še ni bilo polnoči in se tedaj še ni bilo treba

24

[Stran 113]
— 113 —

zderžati jedi, če so hoteli drugo jutro pristopiti k sv.
Obhajilu; med veselim pogovorom je pretekel čas,
in treba se je bilo ločiti. To kosilo je dal Kvadrat
najbolj zatô napraviti, da bi kak izgovor imel, če bi
ga pogrešili doma.

Ko je dan napočil, bil je že Korvin na nogah
in hajdi na terg. Vnanje straže so stale na svojem
mestu — zdaj stopi na forum. Kdo popiše njegovo
stermenje in jezo, ko najde prazno desko, le pri žreblih
so se še deržali koščeki pergamenta — zraven stebra
je pa mirno stal čversti velikan meni nie tebi nič.
Kar na vrat bi mu bil planil kakor ris, ko bi ga ne
bilo strašilo vojakovo divje oko. Z obupaj očim glasom
zavpije: „Nemarnež! kje je razglas ? Kar po pravici
mi povej!“

„O le počasi, le počasi,“ odgovori divjak. „Ravno
tam je vse, kamor ste djali.“

„Kje, neumnež? Le sem pojdi in sam poglej!“

Vojak se je zdaj pervič vstopil pred steber, ga
ogledoval in odgovoril: „No — ali ni to tista deska,
ktero ste snoči obesili?“

„Ti bedak, ti — deska je pač tukaj, ali na nji
je bilo nekaj napisanega. Kje je tisto? Tisto bi bil
moral varovati.“

„Kar se pa tiče pisanja, jaz o tacih rečéh nič
ne razumem, ker nisem v šolo hodil. Znabiti je to
dež spral, ker je deževalo?“

„Kaj ne — pergament je pa veter odnesel, ker
je viharno bilo?“

„Se vé da. Prav imate.“

„Prijatelj, tu se ni norčevati. Povej mi, kdo je
prišel po noči semkaj?“

„Dva izmed njih sta prišla.“

„Dva? Izmed kterih dva?“

„Dva copernika, dva škrata ali znabiti še kaj
hujega.“

„Nikar ne govori takih neumnosti,“ vpije ves
raztogoten Korvin ; pa vojak ga tako divje pogleda,
da koj bolj prijazno pristavi: „Arminij, povej mi
kakšni ljudje so bili tukaj in kaj so počeli?“

„Eden je bil dolg suh pobin ; tisti je šel okrog
Fabiola. 8


[Stran 114]
— 114 —

stebra in je prej ko ne vzel, kar vi iščete, med tem
ko sem imel jaz z drugim opraviti.“

„Kaj pa ta, komu je bil podoben?“

Vojak pri tem vprašanji zazija, Korvina nekoliko
debelo gleda in prav slovesno odgovorí: „Komú je
bil podoben? Če ni bil Tor*) sam, dosti menj ni bil;
take moči še nikdar nisem skusil.“

„Kako je pa pokazal svojo moč?“

„Naj prej je prišel k meni, me prijazno prašal, če
me kaj zebe itd., kar mi pride na misel, da moram
vsacega prebosti, kdor k meni pride — — “

„Zakaj ga pa nisi?“

„Zato ker se ni pustil. Rečem mu, da naj se
pobere ali ga prebodem, in mu nastavim sulico; pa
kakor igraje mi jo zvije iz rok, nisem vedel kedaj.
Potlej jo na kolenu zlomi kakor leseno prekljo in
tje-le v pesek zavihti — kakor vidite, petdeset
stopinj daleč.“

„Saj si imel še meč, zakaj mu nisi ž njim buče
preklal? Pa kje ga imaš? — prazna nožnica ti visi
na strani.“

Vojščak se prav bedasto zarezi in pokaže na
visoko streho bližnje bazilike: „Tam-le — ali ga vidite,
kako se leskeče?“

Korvin pogleda gori in vidi res v pervi jutranji
svitlobi nekaj tacega na strehi, kakor meč. „Kako
je pač gori prišel?“ zareži se nad stražo.

„Tisti, ali človek ali ne, jaz ne vem, mi ga je
brez vsega napenjanja z neko copernijo iz roke zvil
in ga gori-le vergel, kjer ga vidite.“

„Kaj pa potlej ?“

„Potlej je pa zginil v temi s pobinom vred, ki
je prišel od stebra.“

„Čudno, čudno,“ je mermral Korvin, „in vendar
je moralo tako biti.“ — „Ali čuj , zakaj nisi vpil in
drugih straž na pomoč klical, da bi ga bili vjeli?“

„Pervič, ker se pri nas domá pač z živimi ljudmi
vojskujemo, s škrati pa ne — drugič, čemú pa? Saj
je tam-le visela deska, kakor ste jo obesili.“

„Ta bo huda za-te. Lehko ti gré za glavo.“

25

[Stran 115]
— 115 —

„Zakaj?“

„Ker si človeka k sebi pustil in ž njim govoril,
ko ti ni glasila povedal.“

„Kdo pravi, da ni povedal — jaz tega nisem rekel.“

„Ali je? Pa že ni bil kristijan.“

„Povedal je povedal — blizo je prišel in prav
razločno rekel: nomen imperatorum*).“

„Kaj je rekel?“

„Nomen imperatorum.“

„Numen imperatorum je bilo glasilo,“ vpije
Korvin ves razkačen.

„Nomen ali numen mislim, da je vse eno, ena
čerka tako ali tako. Saj tudi meni pravite Arminij
pa sem vendar Herman — ali ni to eno? Kdo bo
poznal vaše tenke jezikove razločke?“

Korvin je bil sam na-se jezen, ker je videl, da
bi bil bolje opravil s kakim premedenim Rimljancem,
kakor da je izvolil tega topoglavega, če tudi močnega
ptujca. „Rad bi vedel, kako se boš opravičil pred
cesarjem,“ mu reče, „saj veš, da cesar ne dá igrati
s seboj.“

„O kar se tega tiče,“ odgovori stražar, „sva pa
oba v eni zanj ki. (Korvin obledí pri teh besedah,
ker spozna, da je res). Vi si morate kaj izmisliti,
da mene rešite, Če hočete sami sebe rešiti. Saj je
cesar vas odgovorne naredil za tisto-le — kaj že?
— za desko.“

„Imaš prav, prijatelj! Jaz bom rekel, da te je
cela derhal napadla in umorila. Le pripri se za
nekaj dni v svoje stanovanje, ne bode ti manjkalo ne
jedi ne pijače, da se ta reč malo pozabi.“

Vojak je odšel in tako storil.

„Preden je šel Korvin z fora, je še po tleh vse
na drobno pregledal, če bi našel kako sled. Res,
blizo stebra z desko je ležal nožič, kterega je nekdaj
v šoli pri nekom videl, tako se mu je zdelo. Varno
ga je shranil in šel, da napravi nov prepis cesarskega
razglasa. —

Nekaj dni potem je vergla Tibera na prod truplo
nekega vojaka panonske kohorte, kteremu se je po-

26

[Stran 116]
— 116 —

znalo, da je bil umorjen. Ljudje so mislili, da je v
pijanosti v vodo padel in se niso dalje menili za-nj;
ali najbolj bi bil to reč razjasniti vedel — Korvin.

X. Razna razlaganja.

Zjutraj so od vseh strani ljudje skupaj vreli na
forum, da bi videli in brali strašni, že dolgo zažugani
razglas; ko so pa našli prazno desko, začel se je hud
punt. Nekteri so občudovali pogumnost kristijanov,
ktere so sploh imeli za strašljivce; drugi so se jezili
nad njih nesramnostjo in nekteri so zabavljali in
norčevali se nad cesarskimi služabniki, kteri so imeli
razglasiti ukaz, ker se jim je taka prigodila. Po vsem
mestu in vseh očitnih shajališčih ni bilo to jutro druge
govorice. Tudi v Antoninovih toplicah je sedela družba
v živem pogovoru o dogodku tega dné; bili so advokat
Skaver, Prokul, Fulvij in modrijanec Kalpurnij, ki
je berkal po nekih starih bukvah.

„Kako čudna dogodba je pač to s cesarskim
razglasom!“ oglasi se nekdo.

„Recite raji, kako izdajavno hudodelstvo zoper
blažene cesarje!“ reče Fulvij.

„Ali niste slišali, da so mertvega našli panonskega
vojaka, ki je pri razglasu na straži stal,“ reče Prokul,
„sedemdvajset ran z bodalom narejenih je imel v
životu, izmed njih devetnajst takih, kterih je vsaka
zadosti za smert.“

„Ni tako res, ne. S samo copernijo se je zgodilo,
pa ne s silo,“ popravi Skaver.

„Dve babi ste se približali vojaku; ta pa je
svojo sulico vergel v eno, da jej je šla skoz život in
se je unkraj v pesek zaderla, babi pa nič ni bilo.
Potlej popade meč in maha po drugi, pa bilo je kakor
bi bil po kamnji udrihal — še zmenila se ni, ampak
z neko štupo ga je poštupala in v tem trenutku je
sferčal v zrak in na streho bližnje bazilike. Zjutraj
so ga našli spečega na strehi. Eden mojih prijateljev
je zgodaj zjutraj sam videl lestvico prislonjeno, po
kteri sp ga doli vzeli.“

„Čudno, kaj čudno! Kako nenavadni ljudjé so
pač ti kristijanje,“ se jih več oglasi.

„Jaz pa od vsega tega pičice ne verjamem,“ reče


[Stran 117]
— 117 —

Prokul. „V čarodelstvu ni tacih moči; pa mi tudi ne
gré v glavo, zakaj bi ti zaverženci več vedeli ko
drugi ljudje, ki so boljši od njih. Kalpurnij!
odložite knjigo in povejte vi nam, ali je to mogoče, kar
je pravil Skaver, ali ne?“

Kalpurnij prav resnobno obraz nagerbanči in
tako-le začne:

„Jaz ne najdem razloga, da bi to nemogoče bilo;
saj moč čarodejstva neskončno daleč seže. Za štupo,
ktera bi človeka v zrak vzdignila, je treba najti
zelišč, v kterih bi bilo več zraka, kakor drugih tvarin
n. pr. v grahu in leči, kakor uči Pitagora. Tacih
zelišč bi bilo treba nabirati, kedar stoji solnce v
znamenji tehtnice, ktera ima to lastnost, da tudi težke
reči v zraku v ravnotežji obderži. Čez take rastline
moral bi potem kak urjen čarman govoriti
čarodejnih, skrivnostnih besedi; taka zelišča v možnarji v
štupo stleči — in sicer v možnarji iz aerolita, t. j.
iz tacega kamna, ki se je v zrak vzdignil in zopet
na zemljo padel. Če bi tako štupo kdo prav rabil,
gotovo bi pripravna bila, da človeka vzdigne v zrak.
Saj ste že kedaj slišali od tesalskih copernic, ki po
oblakih sem ter tje jašejo — to storé s tako štupo.

„Zastran kristijanov sem vam pa že enkrat
povedal — če se prav spominjam, pri mizi blaženega Fabija
— da so iz Kaldeje; v tej deželi je pa copernija in
skrivne umetnosti že od nekdaj doma. Vendar saj
imamo tudi v zgodovini dokaz za to: tukaj v Rimu
se je nek Simon, kterega nekteri Simon Petra, drugi
Simon Maga imenujejo, pred ljudmi v zrak vzdignil.
Medpotoma mu je pa štupa iz pasa padla in —
šterbunk, je tudi on padel na tla pa vlomil si noge;
zato so ga tudi z glavo navzdol križali.“

„Po tem takem so vsi kristijanje coperniki?“
praša Skaver.

„Saj so! Oni mislijo, da imajo njih duhovni
čudovito oblast čez vse moči v natori, tako n. pr., da
zadobi človekova duša nenavadnih moči, če duhovni
truplo v vodi kopljejo in da je tako okopani veliko
imenitniši, kakor gospod ali celo božji cesar, če je
tudi on sam sužnji.“

„Strašo!“


[Stran 118]
— 118 —

„Saj vam je vsem znano,“ nadaljuje Kalpurnij,
„kako silno hudodelstvo so storili to noč. stergavši
razglas božjih cesarjev; in če bi še kaj hujšega storili
pa celo napadli sveto vladarjevo življenje, kar nič bi
se ne zmenili ti hudodelci za to: šli bi k pervemu
duhovnu; prosili ga odpuščenja in mu povedali
hudodelstvo. Če bi jim ta odpustil, imajo se za nedolžne.“

„Strasno! Grozno!“

„Taka vera je zeló nevarna za deržavo. Tak
človek je za vsako hudobijo pripravljen, kdor misli,
da se mu hudodelstvo vsak trenutek odpustiti more.“

„To je res, in menda ravno zato se je razglasil
strašni cesarski ukaz. Saj pa tudi nobena reč
prehuda ni za take nevarne ljudi,“ reče Fulvij.

Med tem je stopil Boštjan v dvorano. Koj ga
Fulvij z ostrim pogledom nagovori: „Kaj pa vi
Boštjan? Menda ste ravno teh misli?“

„Jaz mislim,“ zmerno odgovori vojščak; da naj
se kristijanje pokončajo od pervega do zadnjega, če
so res taki coperniki, kakor pravi Kalpurnij. Vendar
bi jim še to kazen nekaj olajšal.“

„Kako?“ praša Fulvij zaničljivo.

„Nobeden bi jih ne smel preganjati, kdor ne bi
dokazal, da ima manj pregreh na sebi, kakor
kristijanje; kdor bi ne spričal, da ni prešestnik, goljuf,
pijanec, zanikerni postopač, tat itd., kajti teh pregreh
nihče ne dolži kristijanov.“

Fulvij je v tla gledal, ko je Boštjan našteval te
pregrehe; ko je pa imenoval tatu, se je kar stresnil.
Ali ga je tribun morda videl, ko je v Fabiolini hiši
dragoceno obveznico pobral ? — Jeza se je začela
Fulviju kuhati v sercu na keršanskega junaka.

Zapustivši poslopje je Boštjan molil: „Doklej še,
o Gospod! doklej? Kako moremo upati, da se vse
to mogočno cesarstvo spreoberne k svetim resnicam, če
celó sicer pošteni možaki verjamejo vsaki še tako obotni
govorici in najnagnjusnejemu obrekovanju zoper nas?“

Mislil je junak, da je sam in precej glasno
govoril — kar se mu oglasi prijetni glas: „Dobri
mladeneč! kdor si tudi, in skoraj mislim, da poznam
tvoj glas — ne pozabi, da je Sin božji slepemu oči
odperl z blatom; z blatom tedaj, ki bi bil v roki


[Stran 119]
— 119 —

človekovi celó zdravega oslepil. Mi moramo tedaj
biti kakor prah pod njegovimi nogami, če hočemo
da z nami prižge drugim dušno svitlobo. Le voljno
terpimo, znabiti se še-le iz našega pepela vname iskrica
prave luči.“

„Zahvalim, lepo zahvalim, Cecilija, da si me tako
lepo podučila in zavernila. Kam pa capljaš tako
brezskerbno?“

„Ali ne veste, da so me izvolili za vodnico v
pokopališču Kalistovem? Ravno grem na svoje mesto
— le molite, da bi mene zadela perva sreča in da
bi jaz postala perva cvetlica v tem preganjanji.“
Hotela je urno naprej, pa Boštjan jo malo ustavi.

XI. Sovražniki v katakombi.

Kvadrat in Pankraeij nista imela veliko časa za
počitek tisto noč, ko sta prišla od Dijogena, ker že
pred dnevom so bili sklicani vsi kristijanje v svoje
cerkve po mestu, da bi se že zgodaj raziti mogli
vsak na svoj dom. Ta božja služba naj bi bila zadnja
v teh cerkvah; od tega dné pa naj se bodo shajali
v podzemeljskih cerkvah v katakombah. Se vé da
ni bilo pričakovati, da bi v katakombe vsi prišli, še
v nedeljah ne; to bi bilo prenevarno, zlasti ker se
je šlo v nektere katakombe zeló daleč zunaj mesta.
V tacih viharnih časih je cerkev podelila vernikom
posebno pravico, dajala jim je pre sv. Rešnje Telo
seboj, da bi se vsak sam zjutraj obhajati mogel, preden
je povžil kako drugo jed in se tako pokrepčal za
hudi boj. Sv. hostijo so domú jemali, zavito v lepo
bel platnen pertič (orarium so mu rekli), kterega
so velikrat še v dragoceno tančico zavitega spoštljivo
na svojih persih nosili. Zdaj je tudi Sira najbolj
obžalovala, da nima več krasno delane prepasice, ktero
je nalašč za take priložnosti hranila, če ne bije bila
že davnej dala revežem.

Kristijani so se razšli, še preden se je zvedelo,
kar se je zgodilo z razglasom in naročeno jim je
bilo, da se še tisti dan snidejo v podzemeljskih
cerkvah. Stari kapsarij ali omarar v Antoninovih
toplicah in njegova žena sta na tenko
opazovala Torkvata, ki je velikrat z Fulvijem in Kor


[Stran 120]
— 120 —

vinom tje zahajal in pri taki priložnosti tudi slišala,
da namerjajo en dan po razglašenem ukazu napasti
pokopališče Kalistovo. Mislili so torej kristijani, da
se zamorejo ta dan še brez nevarnosti v katakombi
zbrati k slovesnemu opravilu. Kopači so popravili
pod zemljo, kar je treba bilo, in v cerkvi vse za
božjo službo preskerbeli, ker že več let ni bilo v
katakombah sv. opravila. —

Korvin si je preskerbel nov prepis cesarskega
razglasa in ga obesil na foru; potem je začel
premišljevati, kaj k vsemu temu poreče cesar. Vojak je prav
govoril, on je bil odgovoren za zgubljeni razpis;
najhujšega se mu je bilo bati. „Danes še moram kaj
storiti, da se cesarju prikupim,“ si je mislil, „drugače
si ne upam pred-nj“ — in sklenil je: še danes napasti
katakombo Kalistovo. Hitel je ko j zgodaj v
Antoninove toplice, da se tam poméni z Fulvijem in
Torkvatom, ktera sta ga že pričakovala. Korvin naj bi
se z nekimi svojih izbranih vojakov v katakombo splazil
(pot naj bi mu kazal odpadenec Torkvat) in iz nje
izgnal pa iztiral duhovne z najimenitnišimi verniki
vred — pred vhodom naj bo čakal Fulvij z drugo
četo vojakov in polovil posebno duhovne pa papeža,
ko bodo ven pribežali; saj so mu bili po večini znani
od takrat, ko se je splazil v cerkev.

Ves ta pogovor je slišala Kukumijeva žena, ki
je po dvorani hodila gori in doli pa cedila in brisala,
zraven pa se delala, kakor bi jej za vse to
besedovanje mar ne bilo. Ko vse to možu pové,
premišljeval je pošteni kapsarij, kako bi se dalo to na pravo
mesto sporočiti. „Že vem,“ je veselo zamermral in
odšel v svojo sobo in k obleki.

Po jutranji božji službi in ko je v palači opravil
svoja opravila, je šel Boštjan, kakor je bila sploh
navada, v kopališče, da se malo pokrepča. Med tem
ko je bil v kopeli, napisal je stari omarar na košček
pergamenta vse, kar je slišala njegova žena in to z
iglo pripel znotraj v Boštjanovo obleko, ker vpričo
drugih ni smel govoriti ž njim.

Iz kopeli je šel Boštjan v dvorano, kjer so se
Kalpurnij, Skaver in drugi pogovarjali o prigodku
pretečene noči, kakor smo povedali v prejšnjem po-


[Stran 121]
— 121 —

glavji in kjer je čakal Fulvij. da mu dojde naznanilo
od Korvina: vse je pripravljeno. Zapustivši kopališča
ga začne nekaj v obleki na persih bosti, seže po
neznani reči in najde kapsarijev listič. Akoravno v
čudni latinščini pisan, povedal mu je dosti, da je
spoznal veliko nevarnost. Namesto proti domu, krenil
jo je torej proti Kalistovi katakombi — kar se mu
oglasi slepa deklica, kakor smo že videli, in jej izroči listič,
da ga urno nese kristijanom in jim pové od
nevarnosti; kajti na slepo revico ne bo nihče pazil,
tribun bi bil pa na samotnem kraji pozornost obudil.
Še sta stala skupaj, ko Boštjan zagleda trop vojakov,
ki so jo derli čez polje — bili so Korvinovi, in ne
daleč za njimi Fulvij.

Ko je Torkvat pripelje do na pol razpadlega
poslopja, iz kterega so peljale stopnice v tla, našli
so vse varno in se napravili za temno pot, Fulvij z
10 ali 12 možmi se je postavil k stopnjicam, da zgrabi
slehernega, ki bi se prikazal, Korvin pa s Torkvatom
z le 8 vojaki naj bi šel noter. Kar se oglasi star
sivobradat vojak: „Tako berkanje po temnih luknjah
mi nič ne dopade; jaz sem vojak pa ne podganolovec.
Tukaj-le pred mé mi ga pripeljite, kogar hočete, in
vdaril se bom ž njim kakor mož z možem, v tem-le
berlogu me pa ni volja se zadušiti.“

Te besede so dopadle vojakom in koj se oglasi
drugi: „Kdo vé, koliko sto kristijanov je notri, nas je
le osem !“

„Prav imata, za tâko službo nas ne plačujejo,“
pristavi tretji.

„Kristijanskih pesti bi se ne bal, ali kaj ker so
coperniki,“ ugovarja spet eden.

Komaj je je pregovoril Fulvij jz vso svojo
zgovornostjo. Pravil jim je, kaki strahljivci so kristijanje,
da bodo bežali kakor zajci, če jih le zagledajo, da
bodo v cerkvi našli zlata in srebra več ko na leto
plače dobé itd. Pritapali so do konca stopnjic in
zagledali tù pa tam male svetilnice.

„Čujte — ali slišite glas?“ spregovori nekdo.

Iz temne daljave so prihajali glasovi — kakor
petje čverstih mladih ust. Lehko so razločili
posamezne besede;


[Stran 122]
— 122 —

„Dominus illuminatio mea et salus mea, quem
timebo ? Dominus protector vitae meae, a quo
trepidabo?“*)

In kakor šumenje vodá zadoné krepki glasovi:

„Dum appropriant super me nocentes, ut edant
carnes meas; qui tribulant me inimici mei, ipsi
infirmait sunt et ceciderunt.“**)

Napadnike je bilo sram pa jezilo jih je, ko
slišijo te besede popolne udanosti v božjo voljo, ki so
se pa njim zdele, kakor bi je zaničevali. Zopet se
brez strahu oglasi prejšnji mladi glas:

„Si consistant adversum me castra, non timebit
cor meum.“***)

„Ta glas mi je znan,“ zamermrá Korvin, „iz sto
bi ga spoznal. To je glas tistega vraženca, ki je kriv
vse moje sramote in zadrege nocojšnje noči —
Pankracij je, ki je ukradel razglas! Le urno, le krepko,
prijatelji, moramo ga imeti ali živega ali mertvega.“

„Stojte vendar, prižgimo pred naše baklje,“ oglasi
se nekdo.

„Kaj je to?“ praša drugi. „Neko čudno šumenje,
kakor bi kje kopali in derzali, že delj slišim.“

„Glej, glej — dalnje luči so zginile — petje je
utihnilo. Gotovo so nas zapazili.“

„Le nikar se ne bojte,“ opominja Torkvat ter
se serčnejega dela kakor je bil. „To šumenje ni nič
čudnega; tisti stari kert s sinovoma menda grobe
napravlja kristijanom.“

Imeli so smolnate baklje prižgane. Torkvat jim
je prej svetoval, da naj ne jemljó bakelj, ampak
male svetilnice ali pa voščene sveče, kakor jo je on
sam imel — pa vojaki so rekli, da za ves svet ne
gredo v to luknjo drugače, kakor s smolnatimi
bakljami, kterih ne pogasi vsak vetrič. Zdaj so se po-

*) „Gospod je moja luč in moje zveličanje, koga bi se
bal? Gospod je varh mojega življenja, pred kom bi trepetal?“

**) „Če se mi bližajo hudodelniki, da bi jedli moje
meso in sovražniki, ki me nadlegujejo, brez moči bodo
postali in popadali na tla.“

***) „In če se cela vojska zoper mene postavi, se ne bo
balo moje serce,“


[Stran 123]
— 123 —

kazali nasledki. Ko so varno stopali po nizkem ozkem
mostovžu, jele so smolnate luči pokati in prasketati
pa neizrečeno vročino delati; se hujše je bil pa
černi gosti dim. ki se je kviško valil, potem pa proti
tlam se vlegal in v gosto meglo je zavil, da niso
mogli ne sopsti ne videti krog sebe. Torkvat je
spredej stopal in štel mostovže, kakor si jih je bil
zapomnil, akoravno svojih znamenj ni več našel; ali
komaj pride do polovice svojega števila, ko strahoma
zapazi, da je pot popolnoma zaperta.

Ko bi bil Torkvat mogel unkraj zapertega pota
pogledati, videl bi bil Dijogenova sina in še nekaj
mož, kako se jim posmehujejo. Sevér namreč je stal
vedno na straži, da bi ga kedaj ne prehiteli
sovražniki; tudi danes je bil pri vhodu, ko so prišli vojaki.
Urno je tekel h kupcu peska in kamnja, kterega je
pripravljenega imel za pot zapreti; on pa še. nekaj
krepkih rok — in pot je bila vstavljena napadnikom !
To šumenje so slišali Korvinovi ljudjé, to jim je
otemnilo dalnje luči in zadušilo petje.

Korvin in vojaki zabavljajo, kolnejo, vpijejo nad
Torkvatom.

„Lepo vas prosim“, oglasí se, „le trenutek me
počakajte, znabiti sem se zmotil v potu. Dobro poznam
pravi mostovž na neki znameniti podobi; precej bom
v enega ali druzega stranskih potov stopil in pogledal.“

Tekel je v bližnji mostovž, storil nekaj korakov
in — zginil; ž njim je zginila njegova luč. Niso bili
daleč za njim njegovi spremljevavci, vendar niso
videli, kako se je to zgodilo; mislili so, da s
copernijo. „Tukaj nočemo več opraviti imeti“, so rekli,
„ali je Torkvat izdajavec, ali je pa po coperniji zginil.“
Vernejo se trudni, umazani, od gostega dima vsi černi
in na pol zadušeni, in ker so se naravnost vhodu bližali
— vsaj neka dalnja svitloba se je kazala,
kakor dnevna luč — pometali so svoje baklje v
stranske mostovže, eden sem, drugi tje. Kdor bi bil nazaj
pogledal, zdelo bi se mu bilo, kakor bi bili kristijanje
veselja razsvetlili svoje podzemeljske prostore: iz
stranskih votlin se je vsipala žareča svitloba tlečih
bakelj, razsvitljevala rudečkaste peščene stene in igrala


[Stran 124]
— 124 —

po mramornatih ploščah na grobéh, da so se kakor
čisto zlato lesketale v rudeči steni.

Preden je ta derhal kakor potepeni psi s
pobešeni mi glavami primahala do belega dne, ustrašila
jih je neka nova prikazen. Svitlobo, ktero so imeli
za dnevno luč na vhodu, je prihajala iz svetilnice,
ktero je kviško deržala neka človeška podoba, ki je
nepremakljivo stala sredi poti. Bila je v čemi obleki
in zdela se jim je kakor kip z belo mramorno glavo
in nogami.

„Kdo je nek to? Kaj je nek to?“ so si šeptali,

„Copernica!“

„Škrat.“

„Duh je, duh.“

Ko se jej tihih korakov približajo, stala je zmeraj
še nepremakljivo in neprestrašeno, kakor bi jih ne
videla. Dva jo zgrabita za roke.

„Kdo si?“ serdito zarenči Korvin.

„Kristijanka,“ odgovori prijazno in veselo kakor
zmeraj — Cecilija.

„Zgrabite jo!“ zapové. „Naj ta terpi za vse!“

XII. Perva cvetlica.

Cecilija je prišla na drugem kraji v katakombo,
in komaj je stopila v pervi mostovž, ko jej v nos
vdari zoperni duh gorečih bakelj — „to niso naše
sveče“ si misli in hiti k zbranim kristijanom ter jim
poda Boštjanov svarilni listič pa še pristavi, kar je
sama zapazila. Verniki so se razšli v dalj niše in spodnje
prostore, tudi slepo sirotico je silil Pankracij, naj se
reši, pa odgovorila je: „Moja dolžnost je, varovati
duri in voditi vernike.“

„Kaj pa, če te sovražniki dobé?“

„Nič ne dé; moje vjetje lehko marsikterega
druzega reši. Le svetilnico mi daj.“

Pankracij se jej nasmeje: „Čemu ti bo, saj tudi
pri luči ne boš videla.“

„Jaz ne, pa bodo drugi.“

„Če bodo pa tisti „drugi“ tvoji napadniki?“

„Vse eno. Če me zgrabijo, naj me v svitlobi.

Moj ženin me mora z gorečo svetilnico najti,
kakor modro devico, če nocoj k meni pride.“ Po


[Stran 125]
— 125 —

teh besedah je šla na svoje mesto in ker ni druzega
slišala, kakor tihe korake, mislila je, da se bližajo
kristijani ter kviško deržala svetilnico. —

Ko se je Korvinova derhal prikazala na
stopnjicah z edino Cecilijo, začel je Fulvij silno rentačiti
in razsajati. „Kaj, to je vsa vaša zmaga — ta mala
miška? To je sramotne je ko nič! Kje je Torkvat?“

Ko so mu povedali, kako je zginil, ni druzega
mislil, kakor da ga je Torkvat za bebca imel in mu
sedaj v varne temne katakombe ušel. Če je to res,
morala bi vjeta vedeti za to; torej sklene, da jo bo
ostro izpraševal. Debelo in divje kolikor more jo
pogleda in se zareží nad njo: „V oči me poglej in
pravico mi govori!“

Revica smehljaje odgovori: „Jaz vam moram
pravico povedati, pa ne da bi vas pogledala; ali ne
vidite, da sem slepa?“

„Slepa!“ zavpijejo vsi na en glas in jo
radoedni obsujejo. Fulvija pa pri teh besedah prešine neka
nova misel in k vojakom obernjen jim reče:
„Sramota bi bila, da bi dvajset vojščakov slepo deklico
skoz mesto tiralo; le domú pojte. Jaz bom skerbel,
da se vam trud dobro poverne. Ti Korvin pa zajaši
mojega konja in vse očetu povej; jaz pridem z vjeto
kmalo za teboj v kakem vozu.“

„Da nobenih zvijač ne napravljaš, Fulvij!“ čmerno
zagodernjá Korvin. „Pripeljati jo moraš, vsaj eden
mora danes pasti.“

„Le brez skerbi bodi.“

Fulvij je od začetka mislil, mesto zgubljenega
Torkvata si novega ogleduha in izdajavca dobiti in
izučiti v vjeti deklici; ali ko je gledal v mirno
nedolžno obličje slepi sirotici, mu je skorej zginilo to
upanje. Najprej je hotel nekaj druzega iz nje zvedeti
in je tako-le začel:

„Ali si že dolgo slepa, revica?“

„Vse žive dni.“

„Kdo si pa in od kod?“

„Ko sem bila stara štiri leta, pripeljali so me
moji starši v Rim, da bi ondi spolnih neko obljubo,
ktero so v težki bolezni zavoljo mene storili, in da
bi molili na grobu mučenca Krisanta in Darije. Ko


[Stran 126]
— 126 —

so šli k grobu, pustili so me kraljevi revici na
cerkvenih vratih. Ravno tisti znameniti dan je bil, ko
so veliko kristijanov na grobu posuli z zemljo in
kamnjem, ki so ga na-nje metali — moji starši so
bili tudi tako srečni, da so bili med njimi.“

„Kje si pa živela od takrat?“

„Od tedaj je bil Bog moj edini oče in katoliška
cerkev moja mati, in nikoli nisem pomanjkanja terpela.“

„Ti si se tedaj sama spoznala za kristijano?“

„Kako bi pač mogla to tajiti?“

„Ta današnji shod je bil tedaj shod kristijanov.“

„Kaj pa druzega !“

„Ti si slepa, pa po cestah tako dobro in varno
hodiš, kakor bi videla.“

„Od kod to veste?“

„Jaz sem te že enkrat videl, ko si neko jutro
na vse zgodaj kraljevega reveža peljala v Nežino
hišo. Ali se spominjaš?“

„Spominjam se.“

Zdaj je Fulvij vedel, kolikor in kar je hotel:
Neža je kristijana! Tega mu Torkvat ni vedel
ali ni hotel povedati. Zdaj je bil storjen njegov sklep:
Neža mora biti njegova, ali pa vsaj njeno premoženje,
če jo zatoži.

Čez nekoliko spet praša slepo sirotico: „Ali veš,
kam zdaj le greš?“

„Menda pred zemeljskega sodnika, ki me bo
mojemu nebeškemu Ženinu poslal.“

„Kaj se nič ne bojiš?“ praša jo z začudenjem,
kajti odgovarjala mu je smehljaje.

„Še veselim se,“ kratko odgovori.

Ker je Fulvij vedel, kar je želel, izročil je
Cecilijo Korvinu in se ni dalje menil za-njo. Merzlo je
bilo in deževno kakor poprešnjo noč, zató ni bilo
veliko ljudi zbranih v prefektovi sodnišnici; pa ravno
takrat ko so pripeljali vjeto, pridervila se je nova
derhal in se vstopila k stranskim vratom, od koder
so vse lehko videli, kar se je godilo v sodnišnici,
Tertul, nekaj usmiljenja ginjen, nekaj ker je mislil
tako lože pregovoriti slepo ubožico, če bi mislila da je
sama, je ukazal in ostro zažugal vsem gledavcem,
da imajo molčati in ne čerhniti ne.


[Stran 127]
— 127 —

„Ko pripelje Cecilijo, je res mislila, da ni nikogar
druzega, kot tisti, ki jo je prijazno nagovoril:

„Kakega ti je ime, drago dete?“

„Cecilija.“

„To ime je plemenite rodbine ; ali ga imaš od
svojih staršev?“

„Ne, jaz nisem plemenitega rodu, če ne zató,
ker so moji starši, ako ravno revčeki, umerli za
Kristusa. Ker sem slepa, imenovali so me moji
dobrotniki „ceca“ (slepa) in mi iz prijaznosti rekali tudi
Cecilija po naši imenitni mučenki.“

„Glej, kristijani so te pustili revno in slepo,
pusti tedaj vse njih bedarije in neumnosti, spolnuj
povelja božjih cesarjev pa bogovom daruj, in dobila
boš bogastva, lepih oblačil, dobrih jedi in
najimenitniši zdravniki se bodo prizadevali ti zopet odpreti oči.“

„Če mi nimate boljših reči obljubiti, ne bo nič.
Ravno tisto mi hočete vzeti, za kar sem najbolj
hvaležna Bogu in njegovemu Sinu.“

„Kako to misliš?“

„Jaz sem hvaležna Bogu, da sem revna, slabo
oblečena, da siromašno jem, ker sem v tem toliko bolj
podobna svojemu edinemu ženinu Jezusu Kristusu.“

„Ti abotna deklica ti ! ali si se že vseh teh
praznih sanjarij priučila?“ reče sodnik že nekoliko
nejevoljen. „Vsaj zató ne moreš Boga hvaliti, ker te
je slepo vstvaril?“

„Zato še najbolj. Vsakdan, vsako uro ga hvalim,
da sem slepa.“

„Kako? Mar se šteješ srečno, ker nikdar ne
vidiš svitlega solnca, lepe zemlje in ljudi?“

„Vsega tega res ne vidim, pa mi je pred očmi še
svitleje, še veličastneje solnce; vedno gledam Onega,
ki je vse to naredil, kar ste imenovali — svojega
nebeškega Ženina, kterega tako ljubim, da razun
njega ne želim ničesar druzega gledati.“

„Pojdi, pojdi s tacimi praznimi rečmi. Ubogaj
cesarja, če ne bom nekaj skusil, kar ti bo malo
bolečin prizadjalo in te kmalo omečilo.“

„Bolečin?“

„Bolečine, dà ! Ali še nikdar nisi terpela bolečin,
ali te še nikoli ni kdo vdaril?“


[Stran 128]
— 128 —

„O ne, kristijani se ne tolčejo.“

Sodnik je mignil Katulu, da jo položi na tezo.
Rabelj je razpel sirotico na raztezavico, jej zanjke
priterdil na roke in noge pa roke razpel nad glavo.
Slepa deklica ni nikogar druzega čutila in mislila je,
da ravno tisti to vse ž njo počne, ki jej je prej
govoril. Okoli stoječi so sapo na-se vlekli in gledali
ubožico, kteri so se ustnice premikale v molitvi.

„Še enkrat tedaj te opominjam, preden te izročim
groznemu terpinčenju: daruj bogovom!“

„Ne terpinčenje ne smert me ne bo ločila od
Jezusa Kristusa. Jaz ne morem drugemu darovati,
kakor edino pravemu živemu Bogu, in ta dar sem
jaz sama!“

Sodnik migne, rabelj enkrat zasuče kolesca na
pretezavici, vervi, na kterih so bile privezane roke
in noge, se napnó — vsi udje se raztegnejo, akoravno
še iz členkov ne skočijo, in buda bolečina strese ves
život, ktera je bila tolika veča, ker ni videla, kaj
se ž njo godi. Čez in čez je bolečine obledela.

„Aha, ali zdaj čutiš? Naj bo to dosti; vsaj zdaj
ubogaj.“

Cecilija še slišala ni njegovih besed, ampak
molila je: „Lepo se ti zahvalim, o Gospod Jezus
Kristus, da si me za vredno spoznal zavoljo tebe terpeti.
Jaz sem te ljubila v sreči, sem te ljubila v veselji, in
zdaj v terpljenji te še bolj ljubim. Kako sem vesela,
ker sem ti zdaj po terpljenji še bolj podobna postala,
kakor v življenji po revščini in nadlogi!“

„Ti mi ne odgovarjaš? Se norčuješ z menoj?
Le čakaj, bomo kaj hujega skusili!“ zavpije razkačen
sodnik. „Katul, prinesi prižgano bakljo in jej jo
pritisni v meso.“

Gledavcem se je že pred smilila slepa sirotica,
zdaj se jim je studilo sodnikovo ravnanje in začeli
so mermrati pa svojo nejevoljo kazati.

Cecilija je še-le zdaj zapazila, da ni sama in da
jo obdaja množica ljudstva. Rudečica sramožljivosti
jo polije po obrazu in vratu, ki je bil ravno pred še
bel ko mramor. Sodnik se je zaderl nad gledavci in
vdušil tako njih čutila, med tem ko je spet deklica
molila: „O moj Gospod in Ženin! vedno sem ti zvesta


[Stran 129]
— 129 —

bila; daj mi terpeti vsakoršnega terpinčenja, le
osramotenja pred ljudmi me varuj. Prosim, vzemi me
koj k sebi. da mi ne bo treba srameži obličja
zakrivati, kedar bom stala pred teboj!“

Spet so začeli gledavei nejevoljno mermrati.

Sodnik zarenči v največi jezi: „Katul! Kaj sem
ti veleval? Naglo stori — kaj se tako dolgo okoli
opletaš s svojo bakljo?“ Rabelj stopi k Ceciliji, da
bi jej obleko z života potegnil, pa plašno odskoči in
k prefektu obernjen mehko reče: „Je že prepozno ;
mertva je!“

“Mertva? Pa samo enkrat si jo stegnil s kolesci?
To ni mogoče!“

Katul je odjenjal z natezami, pa truplo se ni
ganilo; res je bila mertva, s peze in spred
neusmiljenega sodnika je stopila pred svojega nebeškega
Ženina. Ali so jo umorile perve bolečine, ali pa je Bog
uslišal njeno molitev ter k sebi vzel čisto dušo, preden
je pred ljudmi terpela srameži?

Ko seje vse čudilo in stermelo, zavpije glasno in
pogumno nekdo izmed poslušavcev: „Ti brezbožni trinog!
ali ne vidiš, da ima slepa kristijanska sirotica večo
oblast čez življenje in smert, kakor ti in tvoj gospodar?“

“Kaj, že tretjič v 24 urah se mi nastavljaš na
pot? Takrat mi ne boš ušel.“ Tako je zavpil Korvin
ter s svojega sedeža zraven očeta planil med gledavce,
ko ob necega silno velikega častnika butne, ki je
kakor nevede izmed gledavcev stopil in Korvina za
roko prijel: „Prosim odpuščanja — saj se menda niste
preveč terdo zadeli?“

„O nisem se ne. Le pustite me, Kvadrat, le pustite.“

„Kam pa v taki naglici? Ali vam zamorem
pomagati?“ praša vojak in ga še zmeraj derži za roko.

„Pustite me, pustite — če ne mi uide!“

„Kdo bo ušel?“

„Pankracij, Pankracij, kicje ravnokar zasramoval
mojega očeta.“

„Pankracij?“ reče Kvadrat okrog sebe gledé, in
ker ga več ne vidi, pristavi: „Jaz ga nikjer ne vidim.“
Zdaj je spustil Korvina, ali kaj? Pankraeij je med
tem že na varnem sedel pri starem Dijogenu. —
Ko se je to godilo, je zapovedal prefekt Katulu, da


[Stran 130]
— 130 —

truplo v Tibero verže; ali nek oficir v plašč zavit
je bliže stopil, služabniku pomignil in mu skrivé
mošnjico denarjev v roko stisnil, zašeptavši: „Skoz
„porto capeno“ proti zahodu, v Lucijino poslopje
jo prinesite.“

Rabelj prikima Boštjanu.

XIII. Plačilo.

Mestni prefekt je šel k cesarju sporočat, kaj se
je zgodilo in doveršilo ta dan, in da bi kolikor mogoče
opravičil svojega sina. Sodnik je našel visocega
gospoda prav slabe volje in ko bi mu bil Korvin prej
pred oči stopil, kdo vé, kako bi bilo za njegovo
glavo. Posebno ga je še razkačilo, ko je slišal od
napada na pokopališče in da niso nič opravili. Ko
stopi oče Korvinov v dvorano, kjer je stal Boštjan na
straži, pozdravi ga cesar tako-le: „Kje imate vašega
butca?“

„Preponižno zunaj čaka povelja Vaše božjósti in
iz serca želi potolažiti sveto jezo pa popraviti, kar
mu je spridila osoda.“

„Osoda ? Lepa osoda — njegova neumnost in
strahopezljivost! Zares lep začetek! Bo pa tudi čutil; le
noter ž njim!“

Ves tresel se je in jokal Korvin, ko so ga
pripeljali v dvorano. Pokleknil je pred cesarja; ta pa
ga je tako bacnil z nogo, da se je daleč zaterkljal,
kar je zelo razveselilo cesarsko visokost in jih malo
potolažilo.

„Vstani, malopridnež! in povej mi sam, kam je
zginil razglas?“

Korvin je nekaj jecljal, menda strahú sam
ni vedel kaj; cesar se mu je smejal, ker ga je prav
za prav samega veselilo to zvito delo.

„Naj bo, milostljivega se ti bom skazal. Liktorji*),
razvežite svoje butarice!“

*) Liktorji so bili pri Rimljanih služabniki viših
uradnikov. Hodili so ž njimi ter na ulicah prostor pred njimi
delali, pred njib stanovanjem stražili, povelja izverševali itd.;
pa zato čez ramo nosili butarice skupaj zvezanih palic in
na sredi je iz njih molela sekira. Nekdanji rimski kralji so


[Stran 131]
— 131 —

Liktorji so potegnili sekire izmed palic in s persti
skušali ostrino. Korvin to zapazivši se verze na tla
in prosi: “Vsaj življenje mi pustite! Nekaj prav
važnega bom razodel, če ostanem živ.“

„Kdo nek mara za tvoje revno življenje ?“ oglasi
se cesar. “Liktorji, sekire odložite, za-nj so palice
dobre.“

Ko bi trenil, so ga zgrabili in zvezali, obleko
mu s pleč potegnili, in zdaj so začele vajene roke
udrihati po njem, da je bilo joj in da se je kmalo
začel viti po tleh in prekucovati pa rjuti v veliko
veselje Maksimijanovo.

„No, kaj tako važnega imaš razodeti?“

„Jaz vem, kdo je preteklo noč strašno hudobijo storil.“

„Kdo?“

„Nek mladeneč Pankracij; našel sem njegov nož
tam, kjer je hudobijo doprinesel.“

“Zakaj ga pa zgrabil nisi in pred sodnika pritiral?“

„Dvakrat sem danes slišal njegov glas in ga že
skoraj v rokah imel, pa mi je ušel.“

„Glej, da ti tretjič ne uide, če ne— zadene tebe
njemu namenjena kazen. Od kod pa poznaš njega
in njegov nož?“

„Součenea sva bila v Kasijanovi šoli, ki je tudi
kristijan, kakor sem poznej zvedel.“

„Kaj, kristijan se podstopi podučevati moje
podložnike in je deržavi za izdajavce izrejati pa učiti
zasramovati svojega cesarja in bogove? Gotovo je
tudi on naučil tega mladega gada, kako naj sterga
naš cesarski razglas! Ali veš, kje stanuje?“

„Vem, veličanstvo! Torkvat mi je povedal, ki
se je odpovedal prazni kerščanski veri.“

„Kdo je ta, Torkvat?“

„Nekdo, ki je delj časa živel na deželi pri
Kromaciju in še drugih kristijanih.“

„Glej, glej — ta reč se čedalje lepše kaže; mar
je bivši prefekt tudi kristijan postal?“

„Tudi, in z več druzimi živi v Kampaniji.“

27

[Stran 132]
— 132 —

„Kaka nezvestoba, kako izdajavstvo ! Kmalo ne
bom imel človeka, da bi se zanesel na-nj. Prefekt!
urno pošljite kóga v Kampanijo, da vse te tiče polovi,
tudi učenika pa Torkvata.“

„Torkvat ni več kristijan“ odverne sodnik.

„Kaj to mene briga? Polovite je, kolikor jih
morete, pa nobenemu ne prizanašajte, veste? — Zdaj
le idite vsi; čas bo k jedi.“

Ko je Korvin domú prišel, mu vsa zdravila niso
mogla pregnati bolečin; celo noč ga je tresla merzlica
in jeza pa sramota mu niste dale spati. Drugi dan
je prosil očeta, naj njega pošlje v Kampanijo, da si
tako čast reši pred cesarjem in pred ljudmi, ki so ga
zasmehovali, pa ohladi svojo jezo nad kristijani. —

Poglejmo, kaj Fulvij počne? Doma sedi pri
Evrotu in mu pripoveduje, kar je tisti dan doživel.
Resnobno posluša starec in mu na zadnje merzlo
odgovori: „Pač majhen dobiček iz vsega tega.“

„Prav za prav nobenega pravega dobička pa up
do lepega dobička.“

„Do kakšnega?“

„Neža je v mojih rokah, ker sem zvedel, da je
kristijana. Dobim jo zdaj ali njo s premoženjem
vred ali vsaj samo premoženje.“

„Drugo naj velja“, odgovori starec in oči se mu
čudno zaleskečejo, obraza pa ni premenil ne z enim
migljejem ne. „To je najkrajša pot in najbolj gotova.“

„Kaj pa ker gre za mojo čast? Jaz ne morem
dati tako zaničljivo z menoj ravnati, kakor sem ti
povedal.“

„Saj so že zaničljivo s teboj ravnali, in to tirja
maščevanje. Kdo bo še s takimi neumnostmi čas
tratil; tvoji denarji so že skoraj pošli in dohodkov
ni od nobene strani. Ti moraš kaj izpeljati!“

„Gotovo bo tudi tebi bolj všeč, če pridem do tega
premoženja po poštenem potu, (Evrota se nasmeje)
kakor da je s tako sramotnimi pripomočki dobim.“

„Dobodi, kakor ga hočeš, da ga le dobiš in
naglo. Saj veš najino pogodbo : tvoja rodbina mora
priti spet k premoženju in veljavi, ali je bo pa konec
s teboj. V zaničevanji, to je, v revščini ne sme več
živariti.“


[Stran 133]
— 133 —

„O vem, vem; ni me treba se vsak dan
spominjati strašne pogodbe“, reče Fulvij, roke vije in
se trese na vsem životu. „Le časa mi daj, časa, pa
se bo vse dobro steklo.“

„Saj ti ga dajem, še preveč, da bo vse upanje
zginilo. Vendar čas je prišel, da ti povem, kdo sem.“

„Ali nisi zvesti služabnik mojega očeta, komur
me je v varstvo in skerb izročil?“

„ Jaz sem starši brat tvojega očeta, tedaj gospodar
rodbine. Edina misel, edina skerb je bila vse moje
žive dni — povzdigniti našo hišo k tisti veljavi in
mogočnosti, s ktere jo je pahnil moj oče po svoji
zanikernosti in zapravljivosti. Mislil sem, da ima tvoj
oče, moj brat, več zmožnosti za to, in prepustil sem
mu svoje pravice z nekterimi pogoji, med drugim
tudi s tem, da sem jaz tvoj varh in te odredím po
svoji misli. Saj veš, da sem te vedno tako učil, ne
gledati na pripomočke, samo da se doseže veliki namen.“

Čudé se in pazljivo je poslušal Fulvij, in skoraj
ga je sram bilo, ko je slišal tako odkritoserčno
govoriti. Spet ga temni starec pogleda z ostrim
očesom, rekoč: „Saj veš po kakem nevarnem potu se
je zedinilo razdeljeno premoženje v tvoji roki.“

Fulvija obide groza pri teh besedah, obraz si
zakrije z rokami in prosi: „Jenjaj, jenjaj, Evrota!
Nikar me ne terpinči s takimi spomini!“

Starec je ostal tudi pri teh besedah merzel ko
led. „Naj ti tedaj na kratko povem: Kdor se ne bojí
lepe vesele prihodnosti, do ktere se dá le po krivični
roki priti, tega tudi ne sme strašiti krivična preteklost,
ktera je bila podlaga boljši bodočnosti; saj bo enkrat
tudi prihodnost preteklost postala. Le zvesto in terdno
se derživa najine pogodbe. Tebi je dala natora veliko
sebičnosti in zvijačnosti, mene je storila prederznega
do vsega — to bo že kaj zdalo. Naji bo vezala enaka
osoda: oba na enkrat bova bogata ali pa mertva.“

Fulvij je v svojem sercu preklinjal dan, ki ga je
pripeljal v Rim, dan, ko je znanje in zvezo storil s
svojim ostrim neusmiljenim zapovedovavcem, na
kterega so ga vezale skrivnostne, nepretergljive vezi,
ki ga je popolnoma v svoji oblasti imel, kakor volk
ovco. Težkega serca se je vlegelk počitku. —


[Stran 134]
— 134 —

Marsikteri bralec je znabiti že radoveden, kaj
se je zgodilo z našim odpadencem Torkvatom. Ko
je hitel v stranski mostovž, se je primerilo, da je
naletel na stare, razpadene, v pesek vsekane stopnjice,
ki so peljale v spodnjo katakombo. Deržal je luč
pred seboj in brez premislika hitel pa oziral se po
znameniti podobi, ki bi mu dalnjo pot kazala — kar
se na mah čez glavo prekucne v globočino, da ves
omamljen in brez zavednosti obleži. Ko se zavé, od
začetka še vedel ni, kje je, vstal je in tipal po temi
okrog sebe, da se slednjič spomni, kje leži. Pri sebi
je imel še nekaj sveč in netilo; naredi luč in ker
se je med tem že toliko pomaknil od stopnjic, da jih
več videl ni (spominjal se pa tudi ni na-nje) zašel
je globokeje in globokeje v podzemeljske zvite prostore.

Mislil je od začetka, da bo prej prišel do kraja,
kjer se gre na dan, kakor bo požgal vse luči in preden
opeša; pa lazil in taval je uro za uro, ena sveča je
pogorela za drugo — in rešivnega izhoda le še ni
bilo. Zdaj ga je začelo skerbeti, zlasti ker je že tudi
pešal; kajti od jutra še ni ničesar povžil. Hodil je
ob grobéh in vnemarno bral od začetka napise na
njih; ko so ga pa le bolj in bolj jele zapuščati moči
in mu je skoraj zginilo vse upanje, začeli so ga
obhajati resnobni občutki, ko je bral na nagrobnih ploščah:
„v miru počiva“ ali „spi v Kristusu“. Tukaj za
plošami leže maziljena trupla, kakor je je položila skerbna
mati Cerkev in čakajo, da je trombe glas zbudi k
novemu, večnemu življenju. V malih urah sem tudi
jaz lehko mertev! Ali bodo tudi mene pobrale
pobožne roke in me položile na kraj miru? Tukaj le
na merzlih tleh bom obležal, tukaj v temi segnjil in
razpadel na kosce in nihče ne bo vedel za-me, nihče
žaloval po meni. Čez leta in leta pa morda najdejo
moje kosti in govorica jim bo povedala, da so kosti
odpadnika izdajavca — in ven je bodo pahnili iz
svetega prostora, ven na polje, da razpadejo in je
raznese veter.

In smert se mu je bližala, v glavi se mu je
vertelo, serce mu je nepokojno bilo. Zadnja sveča mu
je že tako daleč pogorela, da je več deržati ni mogel,
na kamen jo položi zraven sebe, da bi se še par


[Stran 135]
— 135 —

minut veselil ljube svitlobe; ali kapljica vode
kane s stropa in mu ugasí lučico. Kakor bi si s svitlobo
življenje podaljšal, poiskal je netila in užgal si zopet
ostanek, da mu za malo razsvitljuje vnanjo okolico
in ga ne bode terpinčilo notranje. In zerl je in zerl
v plamenček, da je pojemal in — prekucnil se ogorek
v pesek — še se je kadilo in svetilo kakor ognjen
červiček — ugasnilo je, cerna trna je nastala!

Ali sem mertev? Menda. Večna tema okrog in
okrog. Za zmeraj sem ločen od živih; moja usta ne
bodo več vživala hrane in uho ne bo več poslušalo
glasov, oči ostanejo na večno slepe, solnčna svitloba jih
ne bo več razsvitljevala. Okrog mene vse mertvo —
okrog mene mertvi.

Vendar, to ni še smert — za smertjo pride še
nekaj druzega! — In tudi to je prišlo. Červ vestí ga je
začel grizti — rasel je in rasel in se mu kakor
strupen gad ovil okrog serca. — Kako vesele in srečne
ure je preživel pri Kromaciju in Polikarpu; kako
lepo, kako prijazno so ž njim ravnali! In on? Izdal
je je, izdal — Korvinu, Fulviju! Joj — Fulvij, Fulvij!
— in stopi mu pred oči tista strašna noč,
pijančevanje, nepoštena igra, hlimba, izdajavstvo. Fulvij!
ž njim je preril v najsvetejši kraj — ž njim danes
zjutraj napadel katakombo. In migljati mu je začelo
pred očmi — pošasti, strašne pošasti so se kazale,
so plesale krog njega, ga zasmehovale, se mu režale,
s kremplji po njem segale. Strašno! Obraz si pokrije
z rokama in se zgrudi na tla. „Gotovo, jaz sem mertev!
Hujšega nima peklenski ogenj!“

Kar vdarijo dalnji glasovi na njegovo uho —
tako milo in živo je donelo, kakor iz angeljskih gerl
— z nekega višega kraja je prihajalo petje. „Jaz ne
bi bil verjel, da sta nebesa in pekel tako blizo skupaj,“
misli Torkvat. „Ali tí angelji znabiti strašnega
sodnika spremljajo k sodbi?“ — Svitloba se prikaže od
koder so prihajali glasovi in kmalo so se razločile
besede: „In pace in idipsum dormiam et requiescam.“*)

„Te besede niso za-me. Za kacega mučenca bi
bile, za zaverženca ne.“

28

[Stran 136]
— 136 —

Svitloba je prihajala veča in razlila se po
mostovžu; v njenem svitu se pokaže versta ljudi,
najprej device v dolgih oblačilih s svetilnicami v rokah,
med njimi štiri, ki so nosile v bel pert zavito truplo
s ternjevo krono na glavi. Precej za temi je stopal
mladi fantič, akolit*) Tarcizij z gorečo kadilnico, iz
ktere so se vzdigovale lepodišeče meglice — potem
več duhovnov, med njimi tudi sv. oče papež, slednjič
Dijogen in sina pa še več drugih za njimi, med
kterimi je spoznal Torkvat Boštjana.

Ko se je ta versta pomikala mimo Torkvata, peli
so naslednjo verstico: „Quoniam Tu Domine
singutarifer in spe constituisti me.“**)

„Té besede meni veljajo“, je rekel in vzdignil
se na kolena; zadel ga je žarek milosti božje — in
v spomin mu poklical besede, ktere je nekdaj slišal,
in ktere je sedaj govoriti moral, to je čutil. Lezel
je za njimi, kolikor so mu dali upehani udje, da so
prišli do neke veče kamrice. Svitloba mu je kazala
na steni mili obraz dobrega pastirja z ovco na rami
— pa ni si upal med nje stopiti, na pragu je klečal,
ponižno na persi se terkal in prosil milosti božje.

Truplo so na tla položili, peli še druge psalme
in opravljali molitve polne veselega upanja boljšega
življenja in potem položili merliča pod nek obok v
novo izdolbeni grob. Med tem se je Torkvat
najbližemu približal in mu pošeptal na uho: „Čigavo
truplo je to?“

„Truplo zveličane Cecilije, ktero so vojaki danes
v tem pokopališču vjeli in ktera se sedaj pri Bogu
veseli.“

„Tedaj sem jaz njen morivec,“ je zamolklo
zaječal in vergel se sv. Očetu pred noge. Nekaj
trenutkov še pregovoriti ni mogel skesani grešnik, potlej
pa je izgovoril besede, ktere se je bil namenil go-

29,
30

[Stran 137]
— 137 —

voriti: „Oče! grešil sem pred Bogom in pred teboj;
nisem vreden, da me imenuješ svojega otroka.“

Papež ga prijazno vzdignejo, objamejo in rekó:
„Bodi že kdor koli, pozdravljen zopet v hiši tvojega
Očeta! Ali ti si slab in truden in treba ti je počitka.“

Hoteli so mu koj kaj preskerbeti, pa ni hotel
prej, da je očitno spoznal vse svoje pregrehe in
hudodelstvo tistega dné. Vse se je veselilo zgubljene,
pa spet najdene ovce.

Še enkrat milo pogleda Neža za slepo devico v
grob, potem pa oberne svoje oči proti nebu in zdelo
se jej je, kakor bi videla Cecilijo sedeti pri nogah
nebeškega Ženina, ko smehljaje in z odpertimi očmi
sipi je šopek cvetlic doli na glavo spokornikovo — ko
pervi dar svoje priprošnje pri Bogu.

Dijogen in sinova sta preskerbela Torkvatu v
neki kristijanski hiši malo stanovanje, da ne bi padel
spet zapeljivcu v roko; Cerkev ga je pa sprejela
med spokorjence, da bi po večletni, na prošnjo
spoznovavcev prikrajšani pokori zopet zadobil vse pravice.

XIV. Dvojno maščevanje.

Boštjan je prišel v katakombo k pogrebu perve
mučenke, še bolj pa, da bi posvaril in v varnost
spravil sv. Očeta Marcelina, ker je vedel, da mu
sovražniki zeló strežejo po življenji, kar je tudi
Torkvat poterdil, razloživši Fulvijeve namere. Življenje
papeževo je bilo prevelike vrednosti za vso cerkev,
da bi se bilo smelo tako zgodaj darovati ; in ker
sedanje stanovanje ni bilo več varno, sklenil je
pogumni vojščak in „varh kristijanov,“ kakor ga
imenujejo stare listine, tam zavetje pripraviti najvišemu
pastirju, kjer ga gotovo nihče ne bo iskal — v
cesarski palači.

V bolj pristranskem koncu cesarskega poslopja
je stanovala imenitna kerščanska gospá Irena; ktere
mož je bil v palači v cesarski službi; tu sem sta
pripeljala Boštjan pa Kvadrat iz katakombe sv. Očeta,
dobro preoblečenega.

Drugo jutro je šel Boštjan k Pankraciju in mu
rekel: „Moj predragi! kar precej moraš Rim zapu-


[Stran 138]
— 138 —

stiti in se podati v Kampanijo. Konja sta pripravljena
za-te in za Kvadrata in nie se ne smeta muditi.“

Mladeneč mu odgovori žalostnega obraza in
solznih oči: “Zakaj pa, Boštjan? Ali sem se kaj
pregrešil, ali dvomiš nad mojo stanovitnostjo?“

„Ne dvomim, da bi bil premalo stanoviten za
sedanje preganjanje pa tudi nič krivega nisi storil —
vendar, ti si mi obljubil, da mi boš ubogal v vseh
rečeh. Ubogaj tedaj, kaj potrebno je!“

„Lepo te prosim, dragi Boštjan, povej mi zakaj?“

„Za zdaj mora še skrivnost ostati.“

„Kaj, že spet skrivnost?“

„Ravno tista je, in ob enem z uno ti jo bom
odkril. Vendar ti bom povedal, kar ti je storiti; to
ti bo dovolj: „Korvin je povelje dobil, da naj hiti
nad Kromacija in ga zgrabi z vsemi drugimi vred, ki
pa še niso terdni v veri, kakor kaže žalostni zgled
Torkvatov; in kar je še hujši, tudi tvojega starega
učenika Kasijana v Fundi naj izroči grozoviti smerti.
Zato želim, da bi ti prišel pred Korvinovimi ljudmi
tje (morebiti bo še Korvin sam šel) in kristijane
opomnil na nevarnost.“

Pankracij je bil spet vesel, ko je slišal te besede.
„Zdaj vidim, da mi zaupaš, Boštjan! torej mi bo
tvoja želja povelje. Saj bi pa tudi tekel do konca
sveta, če velja rešiti svojega ljubega Kasijana ali
tudi kakega druzega kristijana.“

Kmalo je bilo vse pripravljeno za na pot, in
preden so še zadnji Rimljanci iz postelj skobacali,
jahala sta jo že Pankracij pa Kvadrat na krepkih
konjih čez Kampanijo po bolj zapuščeni, pa zató
varniši cesti. —

Korvin se je sam namenil nad kristijane, ker
je mislil tako najlajše priti do časti pa tudi do lepih
denarcev. Da bi z vsem dobro preskerbljen bíl pa
tudi svoja pleča malo pozdravil, odložil je pot do
druzega dné. Najel si je voz pa kerdelo numidiških
tekavcev, ki so bili tako urnih pet, da so z vozom
vštric leteli; vendar je bil za dan ali še več za
kristijanoma, akoravno je šel po krajši in bolj navadni
Apijevi cesti.

Mala občina kristijanska je bila že vsa prepla-


[Stran 139]
— 139 —

sena zavoljo novic, ki so jim došle iz Rima, ko sta
naša poslanca prišla k njim. Z veliko spoštljivostjo
so brali Boštjanov svarilni list in potem z molitvijo
in svetim premišljevanjem se pripravili na bližnjo
nevarnost. Mark in Marcelijan sta že prej šla s svojim
očetom Trankvilinom v Rim k podelitvi duhovnih redov,
za njim je šel zdaj Nikostrat, Coe in drugi. Kromacij,
kterega Bog ni odločil za mučeniško krono,*) skril
se je za nekaj časa v bližnjem Fabíolinem poslopji,
za kar so jo pismeno prosili, če jej tudi niso
povedali zakaj; lastno poslopje so pa v varstvo izročili
nekaj poštenim in zvestim služabnikom.

Ko sta se spočila popotnika in konja, sta po isti
poti, kakor zadnjič Torkvat, odšla v Fundi. Ostala
sta zunaj mesta v mali kočici in kmalo v mestu
našla Kasijana. Pankracij mu je povedal, kaj mu žuga
in ga silil, naj beži ali se vsaj skrije, pa pošteni
učenik mu odgovori:

„Tega ne smem storiti. Jaz sem že star in sit
svojega nerodovitnega dela, ker jaz in moj služabnik
sva še zmeraj edina kristijana v mestu. Res, da so
iz najboljših hiš pošiljali sinove k meni, ker so
vedeli , da je v nravnem oziru tako ostro deržim,
kolikor ajdovstvo sploh pripušča; pa ravno zavoljo te
ostrosti nimam ne enega prijatelja med svojimi učenci.
Pravi kmečki divjaki so, in nekteri starejih bi se
gotovo ne obotavljali, če bi jim kdo rekel, naj me
ubijejo. Kar nič jih nisem mogel ganiti in spremeniti;
in kako tudi, ker moram ž njimi brati tiste nevarne
rimske pa gerške knjige, polne basni in praznih reči.
Z besedami nisem mogel nič opraviti, morda jim
koristim s svojim življenjem.“

Pankracij je videl, da je zastonj vse
pregovarjanje in najrajši bi se bil združil ž njim in ž njim
umerl, ko ne bi bil obljubil Boštjanu, da se bo
varoval medpotoma. Sklenil je pa blizo ostati, da
vidi, kaj se bo zgodilo s starčkom.

Ko je prišel Korvin do Kromacijevega poslopja,
planil je na vse zgodaj nad njo. Vse prazno. Pre-

31

[Stran 140]
— 140 —

stakne vse kote in kraje, pa ni ga bilo najti ne
človeka, ne knjige, ne druzega znamenja, da tù
stanujejo kristijanje. Ves osupnjen gleda okoli sebe, kar
vidi na vertu služabnika in ga praša po gospodarju.

“Gospod ne pripoveduje sužnjim, kam gré,“
odgovori v nekako čudno grampovi latinščini.

„Ti se lažeš. Povej, po kteri poti je šel on in
drugi ž njim?“

„Tam-le skoz.“

„In potlej?“

„Tam-le skoz vrata; več se ne vidi od tod. Jaz
tukaj delam in vidim vrata pa dalje nič.“

„Kdaj so šli? To vsaj veš.“

„Ko sta una dva prišla iz Rima.“

„Ktera dva? Povsod sta dva.“

„Eden dober mladeneč. Tako lep, tako lepo poje;
uni pa debel pa prav mičen, prav. Vidite tam-le
mlado drevo s korenino izruvano? On to tako lehko
stori, ko bi jaz lopato potegnil iz zemlje.“

„Sta že, ravno tista sta“ zavpije razkačen Korvin.
„Spet mi je vse poderl grintavi pobin. Ta bo še
čutil zato!“

Ker ni pri Kromaciju nič opravil, bil je toliko
bolj razkačen; jeza mu je švigala iz oči in vso pot
je premišljeval, kako bi se znosil nad učenikom in
součencem Pankracijem. Zato je bilo veselje njegovo
veliko, ko je v Fundi prišed zvedel, da je vsaj eden
tam. Napoti se k cesarskemu namestniku in mu
pokaže povelje, da vjame in kaznuje Kasijana kot enega
najnevarniših kristijanov. Ko je videl mestni glavar
cesarski ukaz, izročil je Korvinu samemu vso oblast
in mu ponudil rabeljna v pomoč, česar pa ni hotel,
ker je že seboj pripeljal dosti pripravnih za vsakoršno
terpinčenje. Samo enega uradnika je vzel.

Ravno je bila šola polna, ko stopi Korvin noter
in duri za seboj pripre. Stari učenik mu prijazno
nasproti pride in ga pozdravi; Korvin pa se zareži
nad njim: „Podpihovavski kristijan si in izdajavec!“

Kakor divje zveri zarjové na en glas učenci in
kviško planejo. Korvinu serce veselja igrà, misli si:
te so že pravi in reče: „Fantalinje, ali mar ljubite


[Stran 141]
— 141 —

svojega učenika? Tudi moj je bil nekdaj, pa mu imam
še marsikaj poverniti.“

Zopet zarujove vse kerdelo po klopeh.

„Če je tako,“ nadaljuje Korvin, „imam tukaj le
prav veselo novico za vas, povelje božjega cesarja
Maksimijanà, da smete ž njim storiti, kar hočete.“

V tem trenutku je kakor toča letelo od vseh strani
bukev, pisalnih tablic in drugega šolskega orodja na
učenika, ki je mirno, s prekrižanimi rokami stal pred
svojimi preganjavci. Že skačejo nekteri s klopi in
se mu groze bližajo, kar se oglasi spet njih poveljnik:
“Čakajte, čakajte, ne tako brez premislika!“ In
zamislil se je v svoja šolska leta, kaj bi mu bilo takrat
največe veselje delalo, pa potem ukazal svoji
nečloveški derhali, kako in kaj.

Zvezali so ga in potem so planili na-nj ti risi
kakor žive hudobe. Nekteri so pisali in bodli z
jeklenimi čertalniki po njegovem životu, drugi so ga
mesarili drugače, da je slednjič toliko kervi zgubil
in toliko preterpel, da se je na tla zgrudil. Novo
veselje, novo mučenje; potem so se pa razleteli
škrateljni po mestu in raznašali svoja junaška dela.

Za neusmiljeno terpinčenega starčka se sevéda
ajdovski preganjavci niso dalje menili, pustili so ga
ležati; ali zvesti služabnik Kasijanov ga pobere in
položi na njegovo postelj pa Pankracija pokliče, kakor
so se bili zgovorili. Zeló se je bil zavzel mladeneč,
slišati o grozovitem terpinčenji, pa tudi veselil se je
in občudoval toliko stanovitnost, ker ne ena besedica
pritožbe ali očitanja ni prišla iz njegovih ust, ampak
samo molitev.

Kasijan je še spoznal Pankracija, stisnil mu roko
in se nasmehljal, govoriti pa ni mogel več, in drugo
jutro je umeri. Storili so natihoma, kar je bila
navada pri kristijanskem pogrebu, ker hiša je bila
Kasijanova; potem pa je Pankraeij s svojim tovaršem
hitel težkega serca iz strašnega kraja, kjer je
brezserčen divjak merzle kervi, kakor kako zver, pobil
svojega lastnega starega učenika.

Vendar tudi pri tem divjaku se je zbudil červ
vesti. Ko si je serce ohladil v maščevanji, začelo ga
je sram biti svojega djanja. Bal se je, da ne bi zvedel


[Stran 142]
— 142 —

njegov oče, kar je počel s Kasijanom, ki ga je zmeraj
čislal; bal se je tudi staršev, ki so svoje otroke h
Kasijanu pošiljali, ker jih je bil tudi po ajdovskem
zapopadku ne dosti manj kakor k očetomoru napeljal.
Urno je hotel napreči, pa rekli so mu, da morajo
konji še počivati. Šel je torej, da bi svojo skerb
vtopil v vinu, in se je upijanil.

Naposled se je odpeljal, pa medpotoma se
večkrat vstavil in zopet pil. Vozil je tudi po noči po
gerdi cesti, ker je vedno deževalo, pa tudi po precej
nevarni, ker je ob cesti bil napravljen véliki kanal,
v kteri se je stekala mokrota pontinskega močvirja.
Korvin, ves razvnet od vina pa tudi ker mu je serce
toliko očitalo in ga pekla vest, ni mogel terpeti
počasnih korakov vtrudenih konj in jel je mahati po
njih, kar se je dalo. Ko so se spustile živali v dir,
zaslišijo za seboj cepetanje naglo deročih konj in to
je spravi popolnoma v divji ték. Kmalo so
služabniki in tekavci daleč zadej ostali, konji pa so dirjali
kakor blisk ob kanalu, da se je voziček zaletaval
kakor luščina sem ter tje. Ko slišita jezdeca zadej
to silno ropotanje in peketanje in vpitje služabnikov;
še bolj poženeta konja. Komaj imata derhal spehanih
služabnikov za seboj, ko slišita močni tresk in
šterbunk! Voz se je bil zadel ob kamen, se je prevernil
in v njem sedeče prekucnil v vodo. Precej sta bila
Pankracij in njegov spremljevavec ràz konj in pri
kanalu.

Luna je malo posijala izpod oblakov, in zdaj sta
zagledala v mlaki Korvina, ki se je prekucoval po
vodi. Ni bila sicer voda tam zeló globoka pa strani
so bile visoke in blatnate, mokre in spolzke;
kolikorkrat je skušal Korvin ven skobacati, vselej se
mu je spodersnilo in je spet nazaj padel v merzlo
vodo, da je že ves terd bil.

“Prav bi se mu zgodilo, da bi ga tukaj pustila,“
zamermrá Kvadrat.

„Tiho, tiho, centurij — kako morete tako
govoriti? Le za roko me terdno primite! Tako, dobro
je!“ To izgovorivši se je stegnil Pankracij nad kanal
pa zgrabil Korvina, ko je ravno na tem bil spustiti
suh germiček, za kterega se je deržal in nazaj pasti


[Stran 143]
— 143 —

v vodo. Menda bi bil zadnjič padel! Izvlekla sta ga
na cesto , dergnila mu sence in roke, da se je zopet
jel zavedati. Med tem so prišli njegovi služabniki, in
dala sta jim ga v varstvo pa tudi izročila jim mošnjo
z denarji, ktera mu je padla izza pasa, ko sta ga na
suho vlekla. Samo svoj nož si je prideržal Pankracij,
ki mu je tudi padel izza pasa in kterega je vedno seboj
nosil Korvin, kot dokaz zoper Pankracija, da je
stergal cesarski razglas. Ko je popolnoma k sebi prišel
Korvin, pripovedovali so mu služabniki, kako so ga
oni iz vode izvlekli, da pa mošnje niso našli; menda
se je v mlaki zgubila. Nesli so ga v bližnjo kmečko
hišo, da se opočije. Sami pa so popravljali voz in pa
dobro se imeli zraven — za gospodarjeve denarje.

Tako sta se ta dan maščevala dva človeka ~
nejevernik pa kristijan!

XV. Javna dela pa ječa.

Že pred razglašenim cesarskim ukazom za
preganjanje so skoraj zgolj keršanski jetniki trudili se
pri zidanji Dioklecijanovih toplic, še bolj pa po
začetem preganjanji, ker so cesarja samega pričakovali,
da si ogleda to svoje drago početje in torej še veliko
bolj hiteli, da bi je izgotovili. Dan na dan so vozili
iz rudnikov in kamnolomov vseh okraj in rimske
deržave verste kristijanov, enega k drugemu priklenjenega
v Rim, da bi pomagali pri težavnem zidanji. Eni so
morali kamenje in drugo pripravo skupaj voziti, drugi
kamenje obsekovati, mramor žagati, spet drugi so
malto napravljali ali zidali itd. Veliko jih tacih del
ni bilo vajeno, vendar so delali neutrudljivo pa za
ves trud prejemali ravno toliko kakor živinčeta, s
kterimi so vozarili : kako temno luknjo za čez noč,
jedi toliko, da so pri moči ostali, in toliko obleke,
da niso mokrote in mraza skoperneli. K vsemu temu
jim je še težko železje žulilo ude; za herbtom so jim
pa stali neusmiljeni ogledniki s palicami in biči ter
svojo neotesanost znašali nad nedolžnimi jetniki pa
s tepenjem jim povračali trud in pot.

Le kristijani po Rimu so lajšali malo tem
svetim spoznovavcem težki jarem. Njih dijakoni pa drugi,
sosebno mlajši kristijanje, so podkupili oglednike in


[Stran 144]
— 144 —

brez strahu zahajali med nje. nosili jim tečnih jedi,
gorkeje obleke pa denarjev, da so si mogli čuvaje
bolj prijazne storiti. Priporočevali so se tudi njih
molitvi in častitljivo poljubovali njih rane in železje,
ktero so nosili za Kristusa.

Ti od vseh krajev skupaj prignani kristijani pa
niso bili Rimcem samo izverstni delavci, ampak imeli
so je, kakor mesar svoje živinčeta v hlevu pita, da
si po priložnosti in potrebi najboljše izbere — imeli
so je v hrano divjim zverem. Kedar je rimsko ljudstvo
vpilo in hrepenelo po strašnih igrah in bojih z divjimi
živalmi — hajdi med té kristijane, in so si jih izbrali
za kervave javne igre.

Taka priložnost se je bližala zdaj. S
preganjanjem nič kaj srečno ni šlo iz pod rók, še nobene kaj
veljavne glave niso dobili v pest; ljud je pričakoval
bolj bogatega lova in začel vpiti po drugem bolj
kervavem mesarjenji, po igrah vborišču (amfiteatru).
Ker se je bližal cesarjev rojstni dan, privolili so mu
in namenili veselico na to godovnico.

Konec decembra je že bilo in necega popoldne,
ko je šel Korvin med kristijanske delavce v
Dijoklecijanovih toplicah, da si izbere pripravnih borivcev
za gledišče, spremljal ga je Katul, na to zbiranje
tako vajen kakor mesar, ki po semnji stopa med
živino in vé pravo najti. Zagledavši pervega oglednika
jetnikov ga pokliče in mu reče: „Rabirij! jaz sem
prišel na povelje cesarjevo, da si izberem nekaj tvojih
vražnih kristijanov za prihodnje boje v borišču.“

„Žal mi je,“ odgovori oglednik, „da ne morem
nobenega dati. Jaz moram delo zgotoviti do
določenega časa; to mi ni mogoče, če bi mi zmanjkovalo
delavcev.“

“Jaz ti ne morem pomagati; bodo že še drugih
prignali. Kar pelji naji s Katulom med nje, da si
izbereva najpripravniše.“

Rabirij je sicer malo nejevoljno mermral pa ni
bilo drugače; peljal ju je skoz neko okroglo sprednjo
poslopje, ki je skoz strop dobivalo svitlobe, na
mogočno dvorišče, ktero so ravno obokovali. Nekaj
delavcev je delalo pripravo, da bi vzdignili in po koncu
postavili orjaški granitov steber. Katul migne Korvinu


[Stran 145]
— 145 —

in mu pokaže na dva mladenča. ki sta bila kakor
sploh sužnji do pasa gola pa lepo zraščena in prava
hrusta.

„Rabirij! ta-le dva moram imeti; kakor nalašč
sta za mojo reč. Gotovo sta kristijana, ker tako pridno
delata.“

“Brez teh pa vsaj za zdaj ne morem biti; delata
mi za šest mož, ali za par konj. Počakajte, da bo
delo v kraj, potem je vzemite.“

„Čakaj, moram je zapisati. Le dobro skerbi za-nje.“

„Imenujeta se Larg in Smaragd in sta boljih
stanov, pa delata kakor kmeta. Menda se ne bosta
preveč branila z vami.“

„Se jima bo že spolnila želja, no“ reče smejé se
Korvin; in tako se je tudi res pozneje zgodilo.

Tako je šlo naprej, in Korvin si jih je nabral
lepo število, akoravno je Rabirij večkrat zeló
ugovarjal. Naposled stopijo v kraj, kjer je več jetnikov
po težavnem delu počivalo. Sredi med njimi je sedel
starček kaj častitljivega, pa prijaznega obraza z dolgo
sivo brado — Saturnin, že osemdeset let star, vendar
ste ga težili še težki verigi. Na straneh sta mu stala
mlada delavca Cirijak pa Sisinij, od kterih se bere,
da sta starčku pri delu težko železje kviško deržala
in razun svojega dela še drugim slabejim pomagala.
Več kristijanov je ležalo po tleh okoli sivčeka in
verno ga poslušalo, ko je na kamnu sedé resnobno
jim nekaj govoril. Kaj pač? Mar to, da bo kos tega
zidov ja, kterega sedaj stavijo s svojimi kervavimi
žuli, kdaj posvečen Bogu in njegovi sveti Materi?*)
— Vsaj največe tolažilo bi bilo to za reveže jetnike,
ko bi bili vedeli, da ne zidajo samo gizdavim cesarjem
toplic, ampak poslopje večnemu Bogu in sveti Devici.

Korvin je ogledoval te zbrane in potem prašal
oglednika po imenih.

Rabirij mu je je naštel in pristavil: „Tega-le
starca pa le poberite; še jesti ne zasluži, kar se tiče
dela.“

„Zahvalim; lep čok bi bil ta za borišče. Ljudjé
ne marajo za stare kosti, ktere vsak medved potolče,

32

[Stran 146]
— 146 —

če se jih le s taco pritakne; mlada kri mora teči,
mlada, in krepke pesti se morajo ustavljati zverém,
preden je raztergajo. — Slišite, kaj pa tisti-le tam,
ki je s herbtom proti nam obernjen? Nima jetniške
obleke in tudi železja ne, kdo je nek?“

„Po imenu ga ne poznam,“ odgovori Rabirij.
„Prav priljuden mladeneč je, veliko zahaja med jetnike,
tolaži je in jim tudi pomaga pri delu. Ker nam za
dovoljenje, da sme k njim, dobro plača, ne prašamo
ga po imenu.“

„Bodem ga pa jaz,“ zavpije Korvin in skoči
proti njemu. Od kterega so govorili, se na ta glas
oberne; Korvin pa plane na-nj kakor divja zver, ga
zgrabi za vrat in zavriska: „Zvežite ga! Vsaj zdaj
mi ne uideš, Pankracij!“ —

Zvezali so Pankracija in vse druge, ktere so zbrali
za divje zveri (kakih dvajset jih je bilo), priklenili
enega k drugemu in je tirali v ječo. Sila veliko so
preterpeli že medpotoma: terdoserčni čuvaji so je
neusmiljeno nabijali, če niso urno stopali in sirove
derhali ljudstva so se zbirale krog njih, so je suvali
s pestmi in z nogami, ali jim gerdo zabavljali pa kamenje
in blato v nje metali. Po mnogih težavah so prilezli
do mamertinske ječe*); pahnili so je v njo, kjer so
našli že drugih terpinov, ki so voljno pričakovali
svoje smerti. Ko so Pankraciju natikali železje na
roko, segel je v žep, stisnil svojo mošnjico z denarji
jetnišničarju v roko in ga prosil, da naj sporoči
njegovi materi in Boštjanu, kaj se je zgodilo ž njim.


[Stran 147]
— 147 —

Še tri dni je manjkalo do javnih veselic, za ktere
so bili namenjeni; postavili so je torej pred sodnika.

„Kaj si ti?“ praša sodnik pervega.

„Kristijan sem s pomočjo božjo!“

„Kdo si pa ti?“ nagovori prefekt Rustika.

„Jaz sem sicer ubog suženj cesarjev, pa po
Kristusu sem oprosten in deležen ravno tistega upanja,
kakor vsi drugi, ki stoje pred teboj.“

Na tó se oberne sodnik k spoštljivemu starčku,
duhovnu Lucijanu: „Ubogaj tedaj ti bogovom pa
cesarskim poveljem!“

„Jezus Kristus je naš Gospod in Odrešenik, in
nobenemu ne smete očitati in ga obsoditi, če je
pokoren njegovim zapovedim.“

„S kako učenostjo se pečaš?“

„Pregledoval in premišljeval sem že vse učenosti
in vede, pa naposled sem se poprijel naukov
kerščanstva, akoravno ne dopadajo tistim, ki se deržé
praznih sanjarij.“

„Revše, kako veselje imaš nek ti nad to
učenostjo?“

„Jaz imam največe veselje v tem, da sem
deležen edinoprave kerščanske vere.“

„Kakošna je ta edinoprava vera?“

„Edinoprava in sveta kerščanska vera je ta , da
verujemo v edinega Boga, stvarnika vseh vidnih in
nevidnih stvari in v njegovega Sina, našega Gospoda
Jezusa Kristusa, kterega so že od začetka preroki
oznanovali ko prihodnjega odrešenika in kteri bo kedaj
prišel, sodit človeštvo. Jaz se vé da ne morem dosti
praviti od Njega, neskončnega Boga, ker sem ubog
človek, pa to so storili njegovi preroki.“

„Ti si drugim učenik, in ker še druge v zmote

33

[Stran 148]
— 148 —

zapeljuješ, moram te ostreje kaznovati, ko druge.
Vklenite mu noge v leseni hlod in stegnite mu je,
kolikor se največ dá. — Kaj pa vé, babnici?“

„Jaz sem kristijana in nimam nobenega druzega
ženina kakor Kristusa. Imé mi je Sekunda,“
odgovori perva.

„ Jaz sem pa vdova in ravno tiste sv. vere;
imenujejo me Rufino,“ pravi druga.

Tako je šlo po versti naprej in vsi so enako
odgovarjali in stanovitni ostali, razun enega nesrečneža,
kterega so drugim v veliko žalost pregovorili, da je
daroval malikom. Naposled je prefekt nagovoril
Pankracija tako-le: „Poredni paglovec, ki si se prederznil
pokončati razglas blaženih cesarjev, glej — tudi tebi
naj bo prizaneseno, če daruješ bogovom. Tako boš
pokazal svojo pokorščino in svojo pamet, ker si še
v mladih letih.“

Pankracij se prekriža in mirno odgovori: „Jaz
sem služabnik Kristusov; Njega spoznavam z ustmi,
Njega nosim v svojem sercu in ga neprenehoma
molim. Moja mladost, ktero mi očitaš, je naj
globokejša modrost, ker moli le enega Boga; vaši
bogovi pa in vsi, ki je molite, odločeni ste večnemu
pogubljenju.“

„Po gobcu ga počite za njegovo zasramovanje
pa s šibami ga našeškajte!“ ukaže razkačen sodnik.

Mirno odgovori blagi mladeneč: „Zahvalim se
ti, da mi nakladaš kazen, podobno tisti, ki jo je
preterpel tudi moj Odrešenik.“

Prefekt je na zadnje tako-le razsodil: „Lucijan,
Pankracij, Rustik in drugi pa babnici Sekunda in
Rufina, ki so se vsi spoznali za kristijane in se
branili pokornim biti cesarju pa darovati deržavnim
bogovom, so obsojeni, da naj se postavijo v Flavijevem
borišču med divje zveri.“

Ajdovsko ljudstvo je veselja zarjulo, ko je to slišalo
in kričaje spremilo spoznovavce nazaj v ječo; nekteri
pa so se čudili, da so kristijani tako mirni in veseli.

XVI. Sveta zadnja večerja.

Kdor bi bil pogledal k našim jetnikom v ječo,
našel bi bil vse v radosti in svetem veselji; kamnite


[Stran 149]
— 149 —

stene so odmevale od petja psalmov, s kterimi so se
tolažili. Ena ječa odgovarjala je drugi, in Bogu je
donela slava zdaj iz spodnjega, zdaj iz zgornjega prostora.
Pankracij je naprej pel.

Rimci so tisti dan pred bojem z divjimi zvermi
ali prav za prav dan pred smertjo dovolili obsojencem
večo prostost: smeli so je obiskati znanci in
prijatelji pa pojedino so jim napravili zvečer na deržavne
stroške. Te priložnosti so se p oprijeli kristijani ter
pogumno hiteli k svojim bratom v ječe in se jim
priporočali v molitev pred božjim stolom za-nje, ostale
brate. Ko so je zvečer peljali iz ječ k bogati mizi,
stali so ajdje okoli njih in ogledovali si obraze tistih,
ktere bode drugi dan videli nasproti stati
kervožejnemu risu ali divjemu leopardu.

Skerbeča mati sv. Cerkev je pa med tem
pripravljala dušam svojih otrok še slajše jedi. Dijakoni
so bili vedno krog obsojenih, sosebno Réparât, ki bi
bil najrajši koj ž njimi v smert šel, ako bi mu za
zdaj tega ne bila branila njegova dolžnost; in ko so
jim preskerbeli potrebnega časnega, šel je Reparat
k duhovnu Dijoniziju v Nežino hišo in ga prosil, naj
zvečer po kom pošlje v ječo svetega Kruha, da se
junaki Kristusovi zjutraj pokrepčajo ž njim. Navadno
so sicer dijakoni donašali sv. Obhajilo iz glavne cerkve
v druge, mučencem v ječe in tudi umirajočim so je pa
nosili tudi manjši cerkveni služabniki, kar je bilo še
posebno v teh dnéh kervavega preganjanja treba.
Kakor je povedal Torkvat, zapomnil si je Fulvij dobro
vse duhovne in dijakone in je tudi mnogim svojim
ogleduhom na tanko popisal. Ko bi se bili tedaj
sosebno te dni na dan pokazali, ko je ajdovsko ljudstvo
zeló razdraženo bilo nad kristijane, koj bi jim bili
v pestéh, če bi ne bili kaj dobro preoblečeni. —

Duhoven je imel že pripravljeno sv. večerjo na
oltarji, ko se nazaj oberne, da bi videl, kdo bi jo
najvarniše nesel v ječo; pa preden se je kdo oglasiti
mogel, pokleknil je mladi akolit Tarcizij pred
duhovna ter stegnil svoje ročice, da bi prejel sv. hostije.
Veselja se mu je zarilo nedolžno angelsko obličje.


[Stran 150]
— 150 —

Dijonizij se začudi in prijazno spregovori: „Ti
si še premlad, moj sin!“

Solzice so stopile fantičku v oči in notranjega
ginjenja mu je zarudelo lice, ko odgovori: „Sveti
oče ! saj ravno moja mladost me bo varovala; prosim,
nikdar mi ne odrecite te velike časti.“ Željno je stegoval
roke in tako milo prosil, da mu ni mogel odreči
prošnje ; povil mu je sv. hostije v lep platnen pertič,
tega vtaknil še v drug zavitek in položil dečku na
roke. „Tarcizij! pa nikar ne pozabi, kak zaMad je
izročen tvojim slabotnim rokam. Očitnih prostorov se
ogiblji in vedno misli, da svete reči niso za pse in
biseri ne za svinje. Ali boš skerbno varoval sveto
popotnico?“

Rajši umerjem, kakor da bi jo izdal,“ odgovori
ter skerbno vtakne izročeni mu dragoceni zaklad pod
svojo tuniko. Kaj resnobnega obraza za njegova leta
in veselo skakljaje hiti proti ječi pa se ogiblje vseh
očitnih tergov in tudi preozkih ulic. Ko je tekel mimo
necega velikega poslopja z na persih sklenjenimi
rokami, videla ga je bogata hišna gospodinja in vdova
brez otrok. Neizrečeno jej je dopadel lepi nedolžni
fantek in nagovorila gaje tako-le: „Počakaj, počakaj
malo, drago dete! Povej mi, kako ti je ime in kje
tvoji starši stanujejo?“

„Tarcizij mi je ime, sem sirota brez staršev;
domovja pa nimam nobenega, razun enega, od
kterega pa znabiti nič rada ne slišiš,“ odgovori deček
in jo smehljaje pogleda.

„Pojdi z menoj v hišo, da si malo opočiješ; bova
se še kaj več pomenila. O ko bi imela jaz tacega
sinka, kakor si ti!“

„Zdaj ne, zdaj ne, draga gospa! Izročili so mi
sveto dolžnost in zelo moram hiteti, da jo spolnim.“

„Pa mi vsaj obljubi, da jutri prideš. To-le je
moja hiša.“

„Bom že prišel, če bom živ,“ je odgovoril ves
navdušen, da jej je zdel kakor kak poslanec iz
druzega sveta. Dolgo je gledala gospa za njim,
potem pa šla, da bi videla, kam gre. Ni še daleč prišla,
ko zasliši strašno vpitje; postoji, da je pojenjalo,
potem je spet dalje stopala.


[Stran 151]
— 151 —

Med tem je prišel Tarcizij, v bolje reči
zamišljen kakor v bogastvo prijazne vdove, do terga,
kjer se je več dečkov igralo, ki so ravno iz šole
prišli.

„Ravno enega še manjka za igro,“ spregovori eden
pobinov. „Kje bi ga nek dobili?“

„Glejte, glejte, kakor nalašč,“ oglasi se drugi,
„Tarcizij gre, kterega že neizrečeno dolgo nisem
videl. Včasih je bil prav dober pajdaš pri vseh igrah.“
Prime ga za roko in reče: „Kam se ti tako mudi,
Tarcizij! malo postoj in igraj z nami.“

„Ne utegnem, res ne utegnem, imam sila važen
opravek.“

„Pa moraš,“ odgovori nek močen in prepirljiv
deček. „Kar jaz hočem, to mora biti. Zastonj se
braniš; kar začni!“

„Tarcizij jih milo poprosi: „Lepo vas prosim,
pustite me.“

„Kaj še,“ oglasi se mu eden. „Kaj pa skrivaš
tukaj-le na persih? Menda kako pismo? O to ne bo
segnjilo ne, če kake pol urice počaka — le sem je
daj, da je tje-le vtaknem, dokler se igramo.“ In pri
teh besedah je segel po svetih hostijah pod dečkovo
obleko.

„Tega pa ne, tega pa ne,“ odgovori Tarcizij in
oči oberne proti nebu.

„Jaz pa hočem vedeti in videti, kakošne
skrivnosti okoli prenašaš,“ zagrozi se nad njim in ga
začne sem ter tje pehati. Ljudje so skupaj vreli in
prašali, kaj je? Videli so dečka, ki je sredi med
derhaljo stal, roke prekrižane na persih in zdel se
jim je nenavadno močen, kajti zastonj se je v njega
zaganjal in butal veči in krepkejši deček, da bi mu
bil iztergal, kar je tiščal pod obleko. Suvali so ga in
pehali, v obraz bili pa z nogami in rokami butali,
ali opravili niso nič. Mirno je stal sredi njih, molčé
vse preterpel, svojega zaklada pa le ni izročil.

„Kaj je nek? Kaj nek ima?“ popraševali so se
eden druzega, ko je ravno Fulvij mimo prišel. Stopil
je bliže in koj spoznal Tarcizija, ker ga je bil v
katakombi pri posvečevanji videl. „Kaj nek ima


[Stran 152]
— 152 —

fantek?“ tudi Fulvij a nekdo praša. „Kerščanski osel
je, ki skrivnosti nese*)“ zaničljivo zamermrá in odide,

Fulvij se s takó majhnimi rečmi ni hotel pečati,
vendar je dobro vedel, kaj je storil s svojimi
besedami: med množico je zbudil radovednost, videti
skrivnosti kerščanske in željo, zaničevati in teptati je;
na en glas so zarjuli: „Sem daj, kar neseš!“

„Nikoli ne, dokler bom živ!“ je odgovoril Tarcizij.

Težka pest necega kovača zamahne po njem,
da bi se bil kmalo zgrudil. Kri se mu pocedi iz
rane. Vse rine v njega; mah pade na mah, da je
bil potolčen čez in čez in kervav. Zdaj omahuje,
pade — pa roke so še zmeraj terdno sklenjene na
persih. Kavno mu je nekdo hotel iztergati presveto
Rešnje Telo, ko začne orjaška roka ljudi razmetavati
kakor snope na vse kraje. Eni so počepali sem, drugi
tje in ostali so plašno v stran skočili pred nekim
mogočnim častnikom. Ko je bila pot odperta do
pobitega reveža, spusti se častnik pred dečkom na svoja
kolena in s solznimi očmi vzame rahlo kakor skerbna
mati ranjenega fantiča v svoje naročje. Milo ga praša:
„Ali si hudo ranjen, Tarcizij?“

Deček počasi odpre oči, smehljaje pogleda vojaka
in slabega glasu odgovori: „Nikar ne skerbi za-me,
Kvadrat, ampak za sv. Obhajilo, ktero nesem.“

Vojak je z veliko spoštljivostjo nesel svojo težo;
saj ni deržal v naročji samo udov mladega mučenca,
ampak ž njim vred tudi Kralja in Gospoda samega
vseh mučencev. Deček je naslonil glavico na
vojakovo ramo, ročice so pa še zmeraj sklenjene ležale
na persih in varovale dragi zaklad. Sreča ga neka
gospa, ga z začudenjem pogleduje in vstavi: „Ali je
mogoče,“ zavpije, „ali je res to tisti lepi in ljubi
Tarcizij, ki sem ga pred malo trenutki videla? Kdo
je pač tako neusmiljen bil?“

„Gospa!“ odgovori Kvadrat, „umorili so ga, ker
je kristijan.“

Gospa ga pogleduje, kar se še enkrat odpró
kalne oči — še en smehljej in umerje. Iz tega pogleda
je posijala luč vere: gospa je šla in postala kristijana.

34

[Stran 153]
— 153 —

Kvadrat sam je nesel malega junaka v
pokopališče Kalistovo, kamor je prišlo več vernikov,
pokopat*) mladega mučenca.

Se le zvečer po pojedini so zvedeli jetniki od
nesreče, ki je zadela malega Tarcizija; morebiti bi
je bilo to naznanilo žalostne storilo, misleče, da jim
sedaj ne bo moč, pokrepčati se z nebeško jedjó, kar
stopi Boštjan mednje. Koj je zapazil, da jih je nekaj
žalostnega zadelo in tudi uganil, kaj — ker mu je
že vse povedal Kvadrat. Potolaži spoznovavce
Kristusove ter je zagotovi, da jim bo preskerbel svete
popotnice, pa dijakonu Reparatu nekaj šepne na uho,
ki je koj veselega obraza nekam hitel.

Boštjana so dobro poznali jetničarji in ga
spuščali vsaki dan v ječe; sedaj je prišel, da slovó
vzame od svojega preljubega prijatelja Pankracija. Stopita
na stran in Pankracij začne tako-le: „Boštjan! ali
se še spominjaš tistega večera, ko sva pri tvojem
oknu poslušala rjovenje divjih zveri v borišču in ko
sem ti kazal visoke oboke, vrata do milih zveličanih
bratov, ki so nad nami?“

„O dobro se spominjam, preljubi! in zdi se mi,
kakor bi bilo takrat čutilo tvoje serce, kar te jutri
čaka.“

„Saj je tudi res čutilo, in prepričan sem bil, da
bom jaz eden pervih, na kterin bodo zveri skusile
svoje zobe. Zdaj pa ko je ta čas res prišel, zdaj se zeló
bojim, da nisem vreden tolike časti. Dragi Boštjan,

35

[Stran 154]
— 154 —

s kom bi je bil — ne rečem zaslužil — le s kom bi
se bil vrednega skazal take časti?“

„Saj veš. ljubi Pankracij. da si ne odsojuje človek
sam svoje smerti. ampak preljubeznjivi Bog mu jo
odloči. Ali povej mi, kako ti je pri sercu danes pred
imenitnim in slavnim dnevom?“

„Tako veličastni, tako slovesni občutki me
navdajajo, da se skoraj bojim, da ne bi bilo res, kar
me čaka, ampak le lepe sanje. Pa le sam prevdari,
se ti li ne zdi samemu nekako neverjetno, da bi,
preden bo solnce še enkrat zatonilo, vžival nebeško
veselje in poslušal petje angelskih glasov? Da bi jaz,
ki danes še v temni, merzli ječi ležim, jutri že hodil
med izvoljenimi svetniki in duhal nebeške dišave?
Da bi jaz ubogi deček, ki sem komaj še šolo zapustil
in za Kristusa še nič storil, jutri že od obličja do
obličja Ga gledal in iz Njegove roke prejel krono
zveličanja? Glej, bojim se, da bi vse to ne ostalo le
sladko upanje — in vendar je res, kmalo se bo
vresničilo,“ reče navdušeno in prime Boštjana za obe roki.

„Pred ljudmi bom zaperl oči in je odperl pred
Božjim obličjem, zatisnil pred tisoč in tisoč obrazi,
ki bodo s sedežev v borišču serdito in zaničljivo doli
na-me gledali in odperl je bom v krasoti tistega
nebeškega sobica, ki blišči naše oko. Le povej mi,
Boštjan, če ni prederznost misliti, da bom jutri —
ali čuj! na kapitolu čuvaj že kliče polnoči — da bom
že danes vse to vžival!“

„O srečni Pankracij!“ reče vojak, „kako že
naprej čutiš prihodnje veselje.“

„Boštjan!“ oglasi se zopet mladeneč, „ti še svoje
obljube nisi spolnil; svojih skrivnosti mi še nisi razodel.
Zadnja priložnost je sedaj, le vse mi povej.“

„Kaj se še spominjaš tistih skrivnosti?“

„Kaj bi se ne; tisto noč, ko se je bila družba
zbrala v tvojih sobah, si mi rekel, da te še nekaj
gotovega zaderžuje pred zaželeno smertjo za Kristusa
in nedavno mi nisi hotel povedati, zakaj me v vsi
naglici pošiljaš v Kampanijo; rekel si mi pa, da je
oboje ena skrivnost, kar pa ne previdim.“

„Res je oboje eno. Jaz sem obljubil zvesto in
z ljubeznijo skerbeti za tvoj blagor. Videl sem, kako


[Stran 155]
— 155 —

hrepeniš po smerti mučenikovi pa zapazil tudi ognjeno
tvoje serce, in se bal, da bi te ne bila tvoja mlada
kri zapeljala v kako le prederzno djanje, ktero bi
bilo omadeževalo tvojo dušo in kalilo čistoto tvojega
hrepenenja, če tudi le za malo, kakor lehki dihljej
skali čisto, ravno jeklo. In ker sem želel, da se ti
tudi ne en list tvoje mučeniške krone ne pomaže,
sklenil sem toliko časa krotiti lastne želje, da tebe
vidim brez nevarnosti. Ali sem storil prav?“

„Predobrotljiv si bil do mene, ljubi Boštjan!
Zares velikodušnega si se skazal. Pa zakaj sem moral
v Kampanijo?“

„Ko bi te ne bil proč iz Rima poslal, gotovo bi
te bili zgrabili, ker si stergal cesarski razglas ali pa
tudi, ker si sodnika razžalil na njegovem sodnijskem
stolu. Se vé da bi te bili obsodili in tudi terpel bi
bil za Kristusa, pa ne zató, ker si kristijan, ampak
ker si ravnal zoper deržavne zapovedi in se puntal
zoper cesarsko voljo. Taka obsodba bi ti bila pa še
celo pri nejevernikih slave naklonila. „Le glejte, kako
pogumen in hraber mladeneč je!“ bi bili rekli, in
kdo vé, če bi se tudi tebe v tvoji smerti uri ne bil
lotil kak ponos? Vsaj ta čast bi ti bila odšla, samo
zato umreti, ker si kristijan.“

„Resnico govoriš,“ reče Pankracij in zarudi.

„Ko sem pa videl, da so te takrat zgrabili,“
nadaljuje Boštjan, „ko si svojim terpečim bratom
skazoval dela usmiljenja; kosem te videl vklenjenega
kot navadnega razbojnika in kako so te po ulicah
vlačili pa kamenje v té lučali in te zasramovali,
kakor druge vernike; ko sem videl, da so te zato
obsodili, ker si kristijan in zavolj nič druzega — takrat
je bila spolnjena moja dolžnost, ne z enim perstom
bi ne bil več mignil, da te rešim.“

„O kaka ljubezen, kako blago serce!“ zdihoval
je mladeneč in svojo glavo naslonu na vojakovo ramo.
„Boštjan!“ nagovori ga čez malo, „le to mi še obljubi,
da boš danes do zadnjega blizo mene in da boš
gotovo sporočil moji materi poslednjo mojo voljo.“

„Bom in če tudi svoje življenje dam; saj dolgo
ne bova več ločena, dragi Pankracij!“

Med tem jima dijakon sporoči, da je vse pri-


[Stran 156]
— 156 —

pravljeno, da se bo sv. daritev opravila kar v ječi.
Ko se obernete, se je Pankracij kar začudil. Na tleh
je ležal stegnjen in vkovan duhovnik Lucijan, da se
še vzdigniti ni mogel. Reparat mu je pogernil čez
persi tri pertiče, kakoršne so imeli za na oltar; na
te pertiče pa položil opresni kruh in zraven deržal
kelih z vinom, malo z vodo namešanim. Drugi so
pri glavi malo privzdignili svetega starčka, da je bral
navadne molitve pa daroval in posvetil po navadni
šegi; potem pa so se približevali eden za drugim in
prejemali iz sv. roke sveto zadnjo večerjo. Solze
hvaležnosti so jim igrale v očeh.

Po posebni milosti je bil mučenec Lucijan
duhovnik in oltar ob enem!

XVII. Boj.

Napočilo je jasno, pa merzlo jutro in solnce se je
lesketalo in odsevalo na krasnih tempeljnih in drugih
očitnih poslopjih pa oblačilo Je kakor v praznično
obleko. Tudi ljudje, vsi bogato opravljeni, so zapuščali
svoje hiše in vreli proti Flavijevemu borišču, kterega
sedaj sploh le kolizej imenujejo. Vsak je šel na sedež,
kteri mu je naznanovala številka na njegovi
stopnici in tako se je kmalo napolnilo orjaško poslopje
čez in čez z ljudmi; versta sedežev se je vzdigovala
nad versto v podolgastem krogu, da ni bilo druzega
videti kakor glava pri glavi, in ko se je premikati
začelo to neštevilo, zdelo se je človeku, kakor da
bi se sem ter tje zibalo mogočno zidovje samo.
Naposled je prišel k igram tudi cesar sam s krasno
opravljenim mnogim spremstvom, kajti kakor njegove
podložne, veselile so tudi njega kervave igre in tudi
njegovo oko se je radovalo nad terpinčenjem in
mešarjenjem nedolžnih kristijanov.

Veselica je prišla za veselico in marsikteri
umorjen ali ranjen borivec je že prelival svojo kri po
belem pesku. Kar začne ljudstvo rjuti po bolj divjih
igrah, po kristijanih in kervoželjnih zveréh. Vernimo
se torej malo k našim jetnikom.

Na vse zgodaj so je peljali iz ječe v neko varno
sobo, ktero so Rimci imenovali „spoliatorium“ in so
jim vzeli železje, Hteli so je našemiti za ajdovske


[Stran 157]
— 157 —

duhovne in duhovnice, čemur so se pa zeló branili
ter rekli, da gredo prostovoljno v boj, torej jih ne
smejo napraviti v obleko, ktero zaničujejo iz celega
serca. Več ur so sedeli skupaj, pogum so dajali drug
drugemu in Bogu v čast in hvalo peli svete pesmi
— kar stopi Korvin med nje. Ponosno in nesramno
in z obrazom, enakim vojaku, ki se kot zmagovavec
Terne iz boja, je stopil k Pankraciju, rekoč:

„Hvala naj bo bogovom, da je že napočil dan,
kterega sem si dolgo dolgo želel. To je bil trud, to
je bil boj med nama, kdo bo zmagal — in moja je
zmaga!“

„Kaj govoriš Korvin? od truda in boja?“ praša
Pankracij.

„Zares, vedni boj je bil! Ti mi nisi dal ne spati
ne počivati, v sanjah si plesal pred menoj kakor
veša, in ušel si mi, kedar sem zgrabil po tebi. Zmeraj
si bil moj mučivec, moj preganjavec. Jaz sem te
sovražil in te že davno namenil podzemeljskim
bogovom, preklinjal sem te, zaničeval in danes — je
dan mojega maščevanja!“

Smehljaje odgovori Pankracij: „To se mi zdi
kaj čuden boj; vse je bilo le na eni strani. Jaz nič
tacega nisem počel zoper tebe.“

„Nič ? Ali misliš, da ti verjamem, ker si mi vedno
na poti ležal kakor gad, da bi me pičil in zmagal?“

“Kje?“

„Kje? — Povsod, v šoli, v Nežini hiši, na foru,
v katakombi, v sodnišnici mojega očeta, v Kampaniji
— povsod, povsod!“

„Pa še tudi nek drugej, kar nisi omenil. Ko je
tvoj voz derdral v divjem diru po Apijevi cesti, ali
nisi takrat slišal cepetanje konj za seboj?“

„Gnjusoba!“ zavpije v divji jezi prefektov sin.
„Tedaj je bil zopet tvoj prokleti konj, ki je moje
splašil in me skoraj v smert pahnil?“

„O ne, Korvin! Le mirno me poslušaj, saj
zadnjič govoriva. Ko sem najinemu učeniku Kasijanu
skazal zadnjo čast — (pri teh besedah zaceptá Korvin,
ker tega še ni vedel) popotval sem mirno s svojim
tovaršem nazaj v Rim, kar zaslišim silno ropotanje


[Stran 158]
— 158 —

voza, s kterim so konji zdivjali — spodbodem svojega
konja, in res že zadnji cas je bil za-té!“

„Kako to?“

„Ker sem ravno še v pravem času prišel. Vse
moči so te že zapustile in ves terd si že bil od merzle
vode v kanalu. Se enkrat je segla tvoja oterpnjena
roka po slabem germiču pa spustila ga, in padel bi
bil zopet v vodo in menda obležal, ko bi te ne bil
jaz zgrabil in te obderžal — ti še vedel nisi za to.
V svoji roki sem deržal morivca, ki mi je smerti
daroval človeka, meni ljubega in dragega; zdelo se
mi je, da te je zadela zaslužena božja kazen, pa
moja volja te je še rešila. To je bil moj dan
maščevanja, in maščeval sem se!“

„Oj! kako nek?“

„Na suho sem te zvlekel, dergnil senci pa roke,
da je serce zopet začelo biti. Tako sem te smerti
rešil in te izročil tvojim služabnikom.“

„Lažeš!“ zavpije Korvin. „Moji služabniki so
rekli, da so me oni zvlekli iz vode.“

„Ali so ti dali tudi moj nož pa mošnjico iz
leopardove kože, ki ti je padla s pasa?“

„Ne, pa rekli so, da je mošnjica vtonila. Bila
je res iz leopardove kože; dala mi jo je afrikanska
copernica. Kaj pa praviš od noža?“

„Vidiš ga, tukaj-le je in še rijast od vode. Mošnjo
sem dal tvojim sužnjim, nož sem pa za-se prideržal,
ker je moj. Le še enkrat ga poglej! — Ali mi sedaj
verjameš? Ali sem ti bil res zmeraj kakor gad na noti?“

Korvin je bil premalo možak, obstati resnico in
povedati: res, prekosil, zmagal si me; ampak
ponižanega in osramotenega se je čutil, je pobesil glavo
in tiho se splazil proč. Preklinjal je igre, cesarja,
preklinjal je lastnega očeta, preklinjal je vse — le
enega ne — Pankracija za ves svet ni mogel
preklinjati.

Ko je že pri durih bil, poklical ga je Pankracij
nazaj. Korvin se ozre in pogleda svojega nekdanjega
součenca s spoštljivim, skoraj ljubečim očesom. Svojo
roko na ramo mu položivši, reče Pankracij: „Korvin!
jaz sem ti že odpustil sam od sebe, pa tukaj gori
nekdo kraljuje, ki ne odpušča brez kesanja — pri


[Stran 159]
— 159 —

Njem išči odpuščanja. Danes ti povem, da tudi ti
boš enkrat umerl.“

Korvin se je molčé splazil iz ječe in nihče ga
ni več videl tisti dan. Popustil je javne igre, kterih
se je veselil, po kterih je hrepenel že mesce in mesce.
Po končani slovesnosti ga je našel oče do
nezavednosti pijanega — to je bila edina pripomoč zadušiti
pekočo vest.

Precej ko je bil Korvin odšel, stopil je v ječo
bojniški učitelj ali „lanista,“ kakor so ga imenovali,
da je pelje v borišče. Še enkrat so se objeli in slovo
vzeli eden od druzega za zmeraj na zemlji, potem
pa šli na boj. Postavili so je sredi okroglega, s
peskom posutega prostora**), kteremu so rekli „arena“
— posamezne ali po več skupaj, kakor je htelo ljudstvo
ali kakor seje služabnikom zdelo. Ko so šli v „areno,“
morali so skoz dve versti lovcev, ki so tudi zveri
imeli v skerbi; sleherni teh ljudi je deržal v roki
debel bič in mahnil ž njim vsacega kristijana, ki je
prišel mimo njega.

V mostovžu do borišča je Pankracij zagledal
Boštjana in zraven njega gospó, čez in čez v plašč
zavito. Koj jo je spoznal, pred njo pokleknil,
poljubil jej roko in z milim glasom rekel: „Napočila
je ura, ktere si že davno pričakovala; daj mi tvoj
blagoslov, predraga mati!“

„Le v nebo poglej, drago dete ! kjer te pričakuje
Kristus s svojimi svetniki. Hrabro se bojuj za blagor
svoje duše in zvest ostani v ljubezni do svojega Zve-

36

[Stran 160]
— 160 —

ličarja. Spominjaj se tudi tistega, čegar dragoceni
ostanek nosiš na svojem vratu.“

„Le nekoliko še poterpi, ljuba mati! in ta ostanek
ti bo še enkrat tako drag.“

„Proč, proč!“ zavpije lanista. „Kaj bodo te
neumnosti!“ in njegova robata palica pade po
mladenčevih plečih.

Lucina je odšla, Boštjan pa prime Pankracija
za roko in mu na uho pošeptá: „Le pogumen bodi,
dragi moj ! Bog s teboj! Jaz bom koj za cesarjem
stal, le gori poglej v zadnjem trenutku in daj mi
svoj blagoslov.“

„Ha, ha, ha!“ zarezi se zaničljivo nekdo za njim.
Kdo je nek bil? Ozrè se pa ne vidi druzega, kot kos
plašča zginiti za oglom. Boštjan premišljuje in
premišljuje, ali pravega ni zadel. Fulvij je bil, kterega
so te besede v nečem poterdile, kar je že dolgo sumil
in preiskoval — da je Boštjan kristijan.

Pankracija so pustili zadnjega, mislili so
omajati njegovo stanovitnost, če bo videl vse druge tako
neusmiljeno terpeti, pa zgodilo se je ravno nasprotno.
Stal je, kamor so ga postavili, in lepo so se odlikovali
beli nježni njegovi udje od zaerjavelih in žilastih
trupel beričev, ki so ga obdajali.

Zdaj ga popusté samega. Stal je, roke prekrižane
na persih, oči obernjene v nebo in molil. Še ganil
se ni, ko so v divjem skoku krog njega se kolobarili
medvedje in leopardi. Čudno! kaka nebeška moč
pač veže gobce tem divjim roparjem? Vohali in
vohali so krog njega — pa ga popustili. Derhali so že
nejevoljne postajale, ko so videle divjo zver za zverjó
kakor besno krog njega letati, rjuti, gibati z repom
— vendar se ga ne ena ni lotila, kakor bi bil stal
v začaranem krogu. Kar priskače razdivjan bik, bučo
sklone k tlam in se perhaje zapodí prot mladenču;
pa na enkrat obstoji, kakor bi bil z rogovi zadel v
terdo steno in začne pred seboj pesek šariti in rjové
ga kviško kaditi.

„Podraži ga, ti strahopetec!“ jezno zavpije cesar.
Zdaj se zbudi Pankracij iz zamaknjenosti, z
rokami začne mahati in se pomikati proti svojemu
sovražniku, pa kakor bi se bil lev bližal, oberne se


[Stran 161]
— 161 —

divja zver in bezljá nazaj , od koder je prišla ; pri
durih je stal stražnik — tega je nasadil bik in ga
zakadil po pesku. Vse je stermelo; kar se oglasi nekdo
iz množice: „Copernik je. ali ne vidite, da ima neko
copernijo na vratu?“ in vse je zavpilo: „copernik
je!“ Cesar migne, da naj molče in reče: “Vzemi
amulet z vratu in verzi ga od sebe, če ne — še kaj
hujega se ti bo prigodilo!“

Milega glasu, da se je prijetno razlegalo po
borišču , je odgovoril mladeneč: „Veličanstvo! kar na
vratu nosim, to ni copernija, le spominek je mojega
očeta, ki je na ravno tem mestu umerl, ker je spoznal,
kar danes jaz spoznavam v vsi ponižnosti: kristijan
sem, in iz ljubezni do svojega Boga Jezusa Kristusa
z veseljem umerjem! Le edine te zapuščine mi ne
jemljite, ker sem jo že drugemu odločil in sicer
dragocenejo, kakoršno sem jaz prejel. Še enkrat poskusite;
mojemu očetu je pomagal pardal (panter) k
mučeniškemu vencu, znabiti bo tudi meni.“

Nekaj trenutkov ni nihče pregovoril; menda je
bilo ljudstvo potolaženo. Lep, hraber mladeneč,
njegov navdušeni obraz, mili in neprestrašeni njegov
glas in darovanje samega sebe za svoje prepričanje,
to vse je ganilo strašljivo derhal. Vse to je zapazil
Pankracij strahoma, bolj se je bal milosti, kakor njih
divje jeze. Že danes je pričakoval nebeškega veselja,
ali se mu ne bo spolnilo sladko upanje? Solze so mu
prišle v oči, zopet je sklenil svoje roke in glasno
molil: „Danes, danes je odločeni dan Tvojega
prihoda, preljubeznjivi Izveličar, nikar dalje ne odlašaj!
Dovolj si že pokazal na meni svojo moč tistim, ki
ne verujejo v té; skazi zdaj še tvojo milost meni,
ki v té verujem!“

„Pardal!“ zavpije nekdo; „pardal!“ oglasi se jih
devetdeset — „pardal!“ zadoni iz tisoč in tisoč*) gerl,
kakor germenje divjih potokov. Kakor strela iz
jasnega je švignila izpod peska železna kletka na
dan**) in se odperla na eni strani. Z lepim skokom

37,
38

[Stran 162]
— 162 —

je planila sestradana, lepopisana zver na pesek. Tiho
kakor maček je skakala in se zvijala; kar zagleda
Pankracija — vleže se in se začne varno in
potuhnjeno po tleh plaziti, bliže in bliže. Po vsem poslopji
je bilo tiho, kakor v prazni celici, še sopsti se niso
upali — vse je gledalo pazljivo na zver in njegovo
žertvo. Pankracij je mirno stal in gledal gori proti
cesarju; njegove misli pa so bile še više više, da ni
pazil, kako se premiče njegov sovražnik. Kakor bi
ga sram bilo, od zadej napasti ga, splazil se je pardal
pred mladenča, počenil s sprednjim životom, glavo
položil na stegnjeni taci, gledal in meril daljavo.
Ognjene oči se mu zasvetijo — zamolklo renčanje —
nagel skok — in v pervem trenutku je čepela zver
mučencu na vratu, z zadnjima tacama se opiraje na persi.

Nekaj trenutkov je še stal mladeneč, nesel svojo
desnico k ustom in z ljubkim migljejem jo vzdignil
proti Boštjanu, podavši mu zadnji pozdrav; potlej pa
zgrudil se na tla. Zver mu je bila pregrizla žile na
vratu in kmalo je stisnil oči k smertnemu spanju —
njegova kri se je zmešala z očetovo kervjó, ki mu
jo je mati Lucina v sobici obesila krog vrata.

XVIII. Kerščanski junak.

Pankracija so pokopali blizo Avrelijeve ceste v
pokopališču, ki je dobilo kmalo potem ime po njem.
Ko so sveti cerkvi prisijali mirnejši časi, sezidali so
kristijanje na njegovem grobu lepo cerkev njemu v
čast, ktera še sedaj stoji. —

Preganjanje je prihajalo od dne do dne hujše;
veliko njih, kterih imena smo slišali v naši povesti,
posebno tistih, ki so pri Kromaciju bili v Kampaniji,
je umerlo za Kristusa. Med penami je bila Coe;
vjeli so jo nejeverniki, ko je molila na grobu sv.
Petra, tirali jo pred sodnika in potlej z glavo
obesili nad ogenj, da jo je dim zadušil. Njenega
moža pa še tri druge so mučili in potem ob glavo
djali. Trankvilina so zgrabili na grobu sv. Pavla pa
kamnjali in mučili tudi njegova sina Marcela in
Marcelijana.

Boštjan je videl pasti enega za drugim in pri
tem ni žaloval kakor pastir, kteremu roparji odna-


[Stran 163]
— 163 —

šajo ovco za ovco; ampak kakor vojskovodja, ki
ima edino le zmago pred očmi, veselil se je, ko so
mu padali hrabri vojščaki, da so le pripomogli k
zmagi. Boštjana so imenovali zavetnika kristijanov
in kolikor več je zgubil svojih dragih bratov, toliko
manj vezi in skerbi ga je vezalo na zemljo in toliko
veče je prihajalo tudi je prihajalo tudi njegovo hrepenenje po nebesih.
Večkrat je samotno sedel na krajih, kjer sta s
Pankracijem časih skupaj sedela pa spominjal se hrabrega,
krepostnega mladenča; žaloval pa ni po njem, kajti
ni se čutil kaj bolj ločenega od njega, kakor takrat,
ko ga je poslal v Kampanijo — tako za gotovo je čutil,
da pride kmalo versta na-nj. Mirno je pričakoval
svoje ure in vse svoje reci lepo vredil: prodal je,
kar je imel vrednosti in revežem razdelil, da ne bi
zapadlo deržavi. —

Fulvij je bil marljiv in si tudi nekaj pridobil od
premoženja pomorjenih kristijanov, pa ne toliko,
kolior je pričakoval. Cesarja sicer ni več moledoval
za podporo, na stran si pa tudi ni nič položiti
mogel, ampak še dolgove je naredil, ker je moral
plačevati svoje ogleduhe in pomagače. Vsak večer ga
je izpraševal čmerni Evrota, kaj je opravil med
dnevom pa očital mu in se mu posmehoval, ker nikoli
ni kaj posebno zdatnega vplenil. Kar mu pové
nekega večera Fulvij, da ga je volja seči po neki viši
glavi, po ljubljencu cesarjevem, ki si je kot tribun
telesne straže gotovo že kaj prida prihranil.

Ni mu bilo treba dolgo čakati priložnosti.
Bližal se je 9. januarij in ta dan je smel sleherni k
cesarju, kdor je imel kaj prositi ali se sploh
priporočiti njegovi milosti. Ta dan je bil prišel tudi
Fulvij, in cesar ga je sprejel merzlo, kakor po navadi.
Ko je do konca poslušal zabavljice robatega
cesarskega veličanstva, je ponosno še enkrat stopil pred-enj,
pokleknil in tako nagovoril imenitnega gospoda:

„Vaše božje veličanstvo mi je večkrat očitalo, da
slabo zaslužim vaše milosti in podpore, ali sedaj sem
zasledil najgnjusobnišo zaroto pa najgeršo
nehvaležnost, ki je toliko nevarniša, kolikor bliža je vaši
blaženi osebi.“


[Stran 164]
— 164 —

„Kaj misliš s tem? Naglo povej, ali ti bom dal
besede z železom vleči iz gerla!“ zavpije cesar
nejevoljno.

Fulvij vstane, pokaže z roko na Boštjana rekoč:
„Boštjan je kristijan!“ — Cesar serdito kviško plane:
„Slepar, ti lažeš! Spričaj, kar si govoril, ali te
obsodim k smerti, kakoršne še noben keršanski pes ni
preterpel!“ — „Dokazov mi ne manjka,“ odgovori
Fulvij ter kleče poda cesarju nek pergament.

Ravno je hotel cesar spet zarežati nad njim, ko
stopi moških korakov Boštjan pred vladarja in reče
mirnega glasu: „Moj gospod in cesar — le pustite
vse preiskovanje. Jaz sem res kristijan in se ponosno
imenujem kristijana!“

Maksimijan je bil popolnoma neolikan, če tudi
osebno hraber vojščak in ker ptujec, je še komaj
latinsko govoril, če je mirno pa zložno govoril; ako
se je pa razserdil, je latinščino lomil, da je bilo
joj, nekaj besed in spet nekaj besed — brez vse
zveze. Tak je bil zdaj. Usta so se mu odperla
in niso govorila druzega kot psovko in psovko;
tacih lepih imén in nadevkov je bilo slišati,
kakoršne so samo ta gospod vedeli; najbolj so mu očitali
nehvaležnost in izdajavstvo. „Gada sem na svojih
persih redil, škorpijona . . . in kar čudim se, da
sem še živ!“

Keršanski častnik je molčal in mirno poslušal,
potem pa odgovoril: „Moj zapovednik in cesar!
prosim, poslušajte me, morebiti zdaj-le zadnjič. Rekel
sem, da sem kristijan in to vam je najboljše
zagotovilo vaše varnosti.“

„Kako nek? nehvaležnež.“

„Če hočete imeti okoli sebe stražo, vsak trenutek
pripravljeno tudi zadnjo kapljico kervi za vas preliti,
pošljite v ječe in rešite tam kristijane železja in vezi;
vzemite po sodnišnicah polomljene spoznovavce s
péz in z ražna; in po toriščih poberite, kar je
ostalo divjim zverem, pa je ozdravite, kolikor se
da. Dajte jim orožje v roko in zverstite je okoli
sebe — pa vas zagotovim: v tej pokvečeni četi bo
več poguma, zvestobe pa vdanosti do vas, kakor v


[Stran 165]
— 165 —

vseh vaših daških in panonskih legijah.*) Vi ste
jim polovico kervi vzeli in radi bodo drugo polovico
za vas prelili.“

“Lepa neumnost!“ zarezi se zaničljivo cesar.
Rajši bi imel volkove okoli sebe; dosti me uči tvoje
izdajavstvo.“

“Veličanstvo! ko bi bil jaz izdajavec, kaj bi me
bilo neki zaderževalo, vas izdati? Ali mi niso bila
vaša vrata vedno odperta? — Cesar! gotovo nihče
vam ni zvesteje služil kakor jaz; pa jaz služim še
druzega, višega Gospoda, Gospoda, ki bo naji oba
sodil in njegovim zapovedim moram bolj ubogati
kakor vašim.“

„Zakaj si mi pa kakor strahopetec prikrival
svojo vero? Mar ker si se bal britke smerti, ktero
si zaslužil?“

„Veličanstvo! jaz nisem izdajavec ne
strahopetec; tega ni nihče bolje prepričan, ko vi. Dokler
sem mogel svojim bratom s svojim življenjem
koristiti, sem živel, sredi kervavega preganjanja in
pričakoval, da pride versta na-me. To upanje se mi
ni spolnilo, zato sem prav hvaležen Fulviju, ker me
je kot kristijana zatožil in me tako zadrege rešil:
ali sam smerti iskati, ali še delj tako živeti.“

„Naj se ti želja spolni — zadene naj te smert,
huda smert, počasna smert; pa“ — je pristavil bolj
tiho „to se ne sme razvedeti, prav tiho se mora
zgoditi in domá, če ne se izdajavstvo še dalje
razširi . . . Kvadrat! zveži tukaj-le tvojega kristijanskega
tribuna! Ali slišiš tepec! Urno! Kaj stojiš kakor štor?“

„Ker sem tudi jaz kristijan!“

Vnovič so se vnele strasti v cesarju ; novo vpitje,
novo zabavljanje in naposled povelje, naj centurija
peljejo koj v smert. S Boštjanom je pa hotel kaj
posebnega storiti.

„Hifaks naj pride“ zarenči trinog. Čez nekaj
minut je prišel in se vstopil pred cesarja visok,
koščen na pol gol Numidijan; čez herbet mu je visel

39

[Stran 166]
— 166 —

mogočni lok pa pisan tul s pšicami in na strani
kratek širok meč. To je bil poveljnik afrikanskih
strelcev.

„Hifaks! za jutri imam za-te veselo burko, pa
moraš dobro narediti“ reče mu cesar.

„Že dobro!“ se zarezi černec, in pokaže versto
svitlih belih zób. „Vidiš tukaj tribuna Boštjana?
On je postal kristijan.“

Ko bi bil naš korenjaški zamorec na skritega
gada stopil ali na škorpijonovo gnjezdo, ne bi se bil
bolj preplašil, kakor se je zvedevši, da stoji zraven
kristijana — zraven enega tiste baze, kterim ni
nobeno zločinstvo preveliko in nič pregnjusobnega!

Cesar je nadaljeval, Hifaks pa prikimal pri vsaki
besedi in se režal. „Vzemi Boštjana s seboj domú
in jutri zjutraj — le poslušaj, jutri zjutraj, ko se
vam roke ne tresejo; zvečer ste vsi pijani — zjutraj
ga privežite v Adonovem gaji na drevo, in streljajte
počasi va-nj, da bo mertev. Pa počasi! Jaz nočem,
da bi kazali svojo urjenost in mu koj pšico zapodili
skoz serce ali v možgane. Le zložno in ne smertnih
ran! Od bolečin in od prelite kervi naj pogine. Le
pojdi ž njim, pa ne okoli pripovedovati, če ne“

XIX. Rešitev.

Če so tudi zelo prikrivali to reč, vendar so
kmalo zvedeli vsi tisti, ki so kaj bolj znani bili na
cesarskem dvoru, da so Boštjana spoznali za kristijana
pa da ga bodo jutri ustrelili. Najbolj je pa ganila
ta novica Fabíolo. „Boštjan je kristijan? Ta blagi
in junaški mladeneč, najmodrejši, kar sem jih
poznala — on bi bil kristijan? Eden izmed tistih
priprostih in malovrednih ljudi? To ni mogoče — in
vendar — bo res. Ali me je motil? Je bil mar
hinavec, navadni goljuf? Gotovo ne!“

Čutila je, da bi bil lehko dobil njo in njeno
premoženje, če bi bil hotel; in tako blagodušno, tako
rahlo je ravnal ž njo! Gotovo tak človek ni hinavec,
ni samo svitla pena, ampak je zares zlato. Kako
si tedaj to razjasniti — kristijan biti pa dober, blag,
velikodušen, ljubeznjiv?


[Stran 167]
— 167 —

To ni Fabíoli prišlo nikoli na misel; da je tak,
ker je kristijan; premišljevala je le: kako zamore
take lastnosti imeti, akoravno je kristijan?

Ugibala je sem, ugibala tje; prišle so jej na
misel tudi besede starega poštenega Kromacija.
„Znabiti pa niso kristijani taki, kakor — se popisujejo?
Jaz bi bila morala kaj več pozvedeti o njih. Gotovo
ni Boštjan nikdar počenjal tako strašnih reči,
kakoršne pripisujejo tem ljudem — in vendar jih vsi
dolže.“

„Morda se pa kristijani delé v bolj olikane in
priproste, sirove? Saj je ravno tako pri naših
Epikurejcih; so navadni, ki iščejo le vživanja in mesenega
veselja pa so bolj olikani, duševni, skeptični. Kaj
ko bi bil Boštjan izmed olikanih kristijanov, kterim
so vraže in hudodelstva navadnih kristijanov
gnjusoba? To bi še bilo, ali kaj ker jej zopet ni šlo v
glavo, da bi tak, na vsako stran izversten vojščak
sploh bil v zvezi s tacimi ljudmi; in vendar je bil
pripravljen umreti za vero kristijansko!

„O kako je škoda, da nisem še kaj več ž njim
govorila o tacih rečeh, si je mislila; pa zdaj je
prepozno — jutri zjutraj ga ne bo več!“ Ta misel
jej je ostro zadela serce, kakor britka pušica. Zdelo
se jej je, kakor bi zgubila lastnega brata, ali pa da
se jej je ločiti od človeka, na kterega jo vežejo
neke skrivnostne vezi.

Temni večerni mrak jo je obdajal — še
temnejše in otožniše so bile njene misli, kar jo zdrami
sužnja, ki je z lučjo v sobo stopila. Bila je
zamorka Afra, in je prišla za jed napravljat Fabíoli,
ker je želela sama biti. Med tem delom reče:
„Gospodična, ali ste že slišali novico?“

„Ktero?“

„Da bodo jutri zjutraj Boštjana s pušicami
usmertili. Prav škoda je za lepega, mladega moža!“

„Le molči, Afra, če mi ne veš več povedati.“

„O več več, moja gospa! še prav čudnega. Ali
veste, da je bil eden izmed tistih nesrečnih
kristijanov?“

„Lepo te prosim, molči no in ne klobuštraj reči,
kterih ne razumeš,“


[Stran 168]
— 168 —

„Se vé da ne, de vi nočete tako imeti. Pa saj
mislim, da vam na njem ni nič ležeče, meni vsaj
nič. — Ta ni p er vi častnik, kterega so ustrelili moji
rojaki; veliko so jih ustrelili, nekaj pa tudi rešili.
Vendar se je to le tako naključilo.“

Te zadnje besede je sužnja s posebnim
povdarkom govorila, da je je bistra glava Fabiolina koj
zapopadla ; pervič je zdaj pogledala kviško in ostro
oko obernila deklici v temni obraz. Ali sužnja ni
spremenila obraza, pokladala je na mizo reč za
rečjó, kakor bi ne bila nič govorila. Naposled jo
vendar nagovori Fabíola: „Afra, kaj misliš s tenir“

„O nič nič; kaj nek more vedeti uboga sužnja
ali pa storiti?“

„Sem pojdi! S tvojimi besedami si nacikovala
na nekaj, kar nočem vedeti.“

Sužnja se je približala okoli mize Fabíoli, je
pogledala krog in krog sebe pa šepnila: „Ali želite
življenje ohraniti Boštjanu?“

„Gotovo da!“ odgovori Fabíola in skoraj poskoči
s sedeža.

Sužnja položi perst na usta in reče: „Pa bo
veliko veljalo.“

„Koliko?“

„Sto sestercij*) pa prostost mi boste dali.“

„Naj bo — pa s kom si mi porok?“

„Vaša obljuba naj le velja, če bo 24 ur potem
še živ, ko ga ustrelé.“

„Dobro! Le naglo, Afra, da ne zamudiš!“

„Se nič ne mudi“ reče sužnja ter dalje dela.
Potlej je pa šla naravnost v ces. palačo, kjer so
svoja stanovanja imeli afrikanski strelci in stopila pred
njih poveljnika.

„Kaj hočeš, Jubala“ nagovori jo „in ob taki
uri? Saj danes po noči nimamo shoda.“

„Vem da ne, Hifaks; ali pripeljal me je prav
važen opravek k tebi.“

„O kom?“

40

[Stran 169]
— 169 —

„Zadeva tebe. mene pa tvojega jetnika.“

„Le poglej ga tam-le“ reče Afrikanec in jej
pokaže doli na dvor. „Kdo bi mislil, da bo ta človek
jutri ustreljen; vidiš ga, kako mirno spi, kakor bi
jutri šel na svatbo?“

„Kakor bova šla te dni ti in jaz, moj Hifaks.“

„Stoj, stoj! To ne gre tako naglo — je še
marsikaj prej treba.“

“Kaj?“

„Pervič da te oprosté; sužnje ne maram.“

„To je že uravnano.“

„Drugič mi moraš prinesti dotico, pa še veliko
dotico, da veš. Menda mi še nikoli ni bilo treba
toliko denarjev, kakor ravno sedaj.“

„Tudi za to ni treba več skerbeti. Koliko pa
potrebuješ?

„Manj ne sme biti ko 2000 tolarjev.“

„Jaz ti prinesem 4000.“

„To pa to. Od kod imaš vso to gotovino? Koga
si ubila ali komu zavdala, moja preljubeznjiva
duhovnica? Veš kaj — čemu bi čakala do
pojutrajšnjega dne? Precej jutri narediva, ali pa koj nocoj,
če ti je drago!“

„Le malo poterpi! Denar je ves pošteno
pridobljen, samo nekaj malega ti je treba še prej
storiti. Rekla sem ti prej, da imam govoriti tudi
zastran tvojega jetnika.“

„Vse dobro, pa kaj ima opraviti jetnik pri
najinem ženitvanji?“

„O še veliko!“

„Kaj nek?“

„On ne sme umreti.“

Poveljnik černih strelcev jo pogleda tako
serdito, kakor bi bil namerjal v njo planiti, pa ona je
stala nepremakljivo in nevstrašena, in videti je bilo,
da bi ga bilo ognjeno njeno oko očaralo in okamnilo,
kakor okamni kačin pogled jastroba.

„Ali noriš, ali kaj ti je?“ slednjič spregovori.

„Rajše tirjaj moje življenje. Da bi bila ti videla
cesarjev obraz, ko mi je dal povelje, bila bi že
spoznala, da pri tej reči ne gré norčevati se ž njim.“


[Stran 170]
— 170 —

„E, pojdi, pojdi! Saj bo jetnik kakor mertev
in tudi kot mertvega naj ga razglasé, samo štiri in
dvajset ur potem mora še živeti, ko ga ustrelite.“

„Kaj pa če se popolnoma zavé?“

„Nikar se ne boj. Bodo že drugi kristijanje za to
skerbeli, da ga izpred oči spravijo.“

„Štiri in dvajset ur potem praviš da naj še živi?
Želel bi, da češ dvanajst!“

„Vem, da znaš dobro preračuniti — v pet in
dvajseti uri naj pa le umerje, če ni drugače.“

„Ni mogoče, moja Jubala, ni mogoče; preveč
je ležeče na njem.“

„Če pa ni mogoče, tedaj je vsa najina barantija
pri kraji in 6000 gl. je zgubljenih.“ Pri teh
besedah se je proč obernila, kakor bi htela iti.

Zdaj je Hifaksa zmagala lakomnost, ognjeno
zakliče: „Stoj, stoj! Poskusim; polovico teh
denarjev se vé da bo treba dati mojim tovaršem.“

„O, za té imam še drugih 2000 pripravljenih.“

„Ali res? O ti preljuba moja princezinja, ti
predraga čarodejka! Pa 2000 bo preveč za moje
malopridneže — dajva jima le polovico, drugo priverziva
k najinemu.“

„Kakor ti je drago, samo da se zgodi, kar
zahtevam.“

„Mož beseda! Štiri in dvajset ur bo živel — potem
je ženitvanje.“

Boštjan med tem ni nič vedel, kako se
pogovarjate te preljubeznjivi osebi o njegovi rešitvi; naslonjen
na vertni zid je mirno počival, in mramorna tla so
bila vojščaku dosti dobra postelja. Po počitku nekaj
ur se zbudi okrepčan in ker je vse tiho bilo krog
njega, vstane in začne z razprostertimi rokami moliti.

Mučenikova molitev ni pripravljanje na smert —
pripravljanja njemu treba ni; kajti vojak, ki stojí
na straži zraven mučenca, kterega so pripeljali v smert
in se nanagloma tudi on spozná za kristijana ter svojo
kri prelije z marternikovo — on je ravno tako
pripravljen na smert, kakor spoznovavec, ki v molitvi
tedne in tedne v ječi čaka zadnje ure. Tudi Boštjan
se ni pripravljal na smert, ni prosil za odpuščenje
grehov, ker v njem je živela tista sveta ljubezen,


[Stran 171]
— 171 —

ki odjemlje ves strah in je zagotovilo popolne božje
milosti; njegova molitev je bila vesela pesem v slavo
in čast kralja vseh kraljev, kakor mu jo pojó serafi
v goreči njih ljubezni in vednem češčenji.

Petelin je zapel in ga spominjal jutra pa sikanja
berzih in gotovih pšic. Daroval se je veselo njih
hudi ostrini, ki bodo pile in prelivale njegovo kri;
daroval se je v čast božjo in v potolaženje njegove
jeze; daroval se je še posebno v prid preganjane
Cerkve in molil je, da bi njegova smert zmanjšala
terpljenje ostalim bratom. In od sv. cerkve na zemlji
so se više povzdignile njegove misli do cerkve v
nebesih, kakor se urni orel vzdigne z hribovega
verhunca proti nebu. Zdelo se mu je, da vidi
pretergano jasno modro nebo in da seže njegov pogled
noter v sredo angeljskih trum in zveličanih bratov, da
kakor Štefan gleda krasoto odpertih nebés. Njegovo
serce je zaslišalo nebeške glasove — zdaj je utihnila
njegova molitev, duša pa se je vzdignila nad vse
človeške čutljeje in vtopljena v to veličanstvo je
vživala nebeško radost.

Ko Hifaks stopi na dvorišče, se ga kar prestraši
kakor nebeške prikazni, ko ga zagleda zamaknjenega
z žarečim obrazom, na kterem je igrala jutranja
zarja. Černi poveljnik je izbral izmed svojih sto mož
pet izurjenih strelcev, ki so bili tako vajeni, da so
pušico v teku z drugo še bolj naglo razcepili. Té
je poklical k sebi v stanovanje in jim povedal,
koliko ; plačilo jih čaka (kar bode on sam dobil, tega
ni povedal) in razložil, kako naj streljajo na Boštjana.
Tudi kristijanje so skrivši prinesli še precej
denarjev, da bi se jim truplo izročilo, in dva sužnja naj
bi zunaj čakala na usmertenega brata. Da bodo
njegovi ljudje molčali, tega je bil prepričan Hifaks.

Peljali so tribuna na bližnji dvor, ki je ločil
njegovo stanovanje od stanovališč afrikanskih
strelcev in je bil z drevjem obsajen pa Adonu posvečen.
Veselih korakov je stopal sredi svojih morivcev in
za njimi je šla vsa četa, ktera sama je smela
pričujoča biti in drug nihče. Slekli so mu oblačila in ga
privezali na drevo, pred njega pa so se vstopili na
odločeno mesto izbrani strelci. Pervi zamorec nategne


[Stran 172]
— 172 —

lok, in v tem trenutku se je majala pšica v
Boštjanovem mesu; tako drugi in tretji in peti; pri vsaki
novi pušici je zarjula derhal in pohvalila strelca,
kajti kakor je veleval cesar: vsi so dobro zadeli pa
nihče ga ni ranil na smert. Veče in veče so
prihajale bolečine, kri ga je oblivala že čez in čez,
globoko v meso so ga rezale tesne vezi in zavoljo
veliko prelite kervi je postajal slabše in slabše; ali
duh mu je bil krepak, vera nepremakljiva, brez
mere njegova poterpežljivost in čez vse njegova
ljubezen, terpeti za svojega Zveličarja. Oko je
povzdignil v nebo in molil je pa čakal, kdaj se mu
odpre nebeška vrata — okoli stoječi pa so vpili, se
smejali in ga zasramovali.

Gotovo strašna smert! Ali to še ni bilo
najhuje — hujše še ga je zadelo. Pričakoval je, da
se mu zdaj in zdaj odpró zlata nebeška vrata, pa
zaperta so ostala, mučenec je bil odločen za večo
čast še tukaj na zemlji in iz smerti ni še stopil v
večno življenje — samo brez zavedi se je zgrudil.
Ko so njegovi mučivci dosegli, kar so htelf,
porezali so vervi in Boštjan je padel v nezavesti in na
videz mertev na kervava tla.

XX. Oživljenje.

Vesela, da se jej je tako srečno steklo, šla je
Afra že pozno po noči odHifaksa domú. Bila je
prijetna pa merzla zimska noč, torej se je terdo zavila
v obleko in je naglo stopala; le ko pride do
cesarske palače, do tistega konca, kjer je bilo stanovanje
Boštjanovo in kjer je stal obelisk „meta sudans“*)
imenovan, je nekaj trenutkov postala, glasno se
nasmejavši, kakor bi jo ta kraj spominjal na kako
prav smešno reč. Kavno je htela naprej, ko jo
nekdo prime za roko.

41

[Stran 173]
— 173 —

„Zares bi te ne bil spoznal, če bi se ne bila
smejala“ nekako britko spregovori tisti, ki jo je bil
zgrabil, „ali tvoj hijenski smeh te koj izdá. Komú
si se pač režala?“

„Tebi.“

„Zakaj meni?“

„Ravno sem mislila na najin zadnji shod na
temle kraji in kako si se samega sebe spekel.“

„To je res prav lepo, Afra, da na-me misliš,
sosebno ker jaz nisem mislil na-té.“

„Le tako prederzno ne govori. Jaz nisem več
Afra, sužnja, ampak prosta Jubala; vsaj čez nekaj
ur bom, in žena Hifaksova, poveljnika mavritanskim
strelcem!“

„Zares vsega spoštovanja vreden mož, gotovo!
Da bi le še razun svoje kolobocije kak pošten jezik
znal. Te male ure, da postaneš njegova žena, bodo
pa že zadosti, da midva uravnava najino reč. Ko si
rekla prej, da sem se spekel, si menda htela reči,
da si me ti za norca imela? — Kako lepih reči si
mi obetala, pa koga imam od vsega tega? Kje so
tvoje velike obljube in kje moj še lepši denar,
kterega sem zamenil za obljube?“

„Povej mi, ali v resnici veruješ v moje
copernije in moje čarodejne pijače?“

„Se vé da sem; ali so mar zgolj prevara?“

„Ne popolnoma; saj vidiš, da sva se iznebila
Fabija in da ima sedaj hči vse premoženje v roki.
To je bilo pervo, kar je bilo storiti.“

Korvin pri teh besedah preplašen odskoči in
začuden praša: „Ali res misliš, da so tvoje copernije
na stran spravile Fabija?“

Afra si je to le izmislila, ko je pa videla, kako
so zadele Korvina njene besede, je htela v svoj prid
oberniti ta vtisek in je rekla: „Kaj pa druzega.
Tako lahko vsacega s pota spravim, kdor mi je
na potu.“

„Lahko noč, lahko noč“ zakliče Korvin in ves
preplašen proč hiti.

„Postoj no malo,“ nagovori ga bolj rahlo.
„Zadnjič sem ti dala dva sveta, kterih vsak je zlatega


[Stran 174]
— 174 —

denarja vreden; pa enemu si ravno nasproti ravnal,
drugega nisi spolnoval.“

„Kako to?“

„Ali ti nisem rekla, da ne smeš dražiti
kristijanov, ampak varno je loviti v svoje mreže. Fulvij
je storil tako in si opomogel; ti si je le dražil, in
kaj si pridobil?“

„Zares nič ko jezo, sramoto in tepenje.“

„Ti tedaj vidiš, da je bil moj pervi svèt dober;
ravnaj se vsaj po drugem.“

„Po kterem?“

„Ko se boš obogatil s premoženjem kristijanskim,
potlej pridi in se s svojim bogastvom ponudi Fabíoli.
Do sedaj je sicer vse snubače merzlo odgnala,
vendar sem pri vseh zapazila, da niso imeli premoženja,
da so bili le taki, ki bi si bili radi iz nadlog
pomagali in se rešili z njenimi denarji — pa saj veš:
brez nič ni nič.“

„Te že razumem, pa kako do bogastva priti?“

„Le poslušaj, Korvin, ker danes se zadnjič
pogovarjava. Glej? jaz te imam rada, ker si precej
serčen, terd in neboječ — zato ti povem.“ Stopila
je bliže k njemu in mu šepetala: „Od Evrota, ki
mi pové vse, kar čem, sem zvedela, da je Fulvij
nekterim prav bogatim kristijanom nastavil svoje
zanjke, posebno ima enega že v mreži. Le sem-le
stopi v senco in povedala ti bom, kako mu uloviš
njegov plen; treba bo moritve zraven, pa to le
njemu prepusti, ker ni brez nevarnosti. Ti se le med
njega in med rop vstopi in mu ga izpuli; saj bi tudi
on vsak trenutek tebi tàko naredil.

Še mu je šepetala in govorila nekaj trenutkov;
potlej je on veselo zakričal: „Izverstno! To so modre
besede iz tvojih ust.“ —

Kaka sprememba! Ko sta zadnjič ta dva
malopridneža stala na ravno tem mestu in pogubo
snovala drugim, bila sta nad njima pri oknu dva
krepostna mladenča in kakor angelja varha sta čula,
da bi poderla in vničila, kar sta kovala hudobca.
Hrabrih mladenčev več ni — eden spi v hladnem
grobu in drugi mirno pričakuje smertnih pšic; gori
pri ravno tistem oknu pa sta se prikazala druga


[Stran 175]
— 175 —

dva človeka, kterih enega je Korvin koj spoznal.
„To je Fulvij!“ je rekel.

„In uni je njegov hudobni duh Evrota“ pristavi
sužnja. Stisnila sta se v senco in gledala gori na
okno.

Ravno kar je stopil Fulvij k oknu; v rokah je
deržal meč in v mesečini skerbno ogledoval in
vertel njegov deržaj — kar je debelo zaklel in ga
telebil doli na tla: „Medenina je, nič ko medenina!“

Zdaj stopi v svitlobo Evrota s krasno okinčanim
oficirskim pasom v roki; ogleduje ga in ogleduje:
„Zgolj ponarejena šara. Vse njegove reči niso vredne
300 tol. Fulvij, slabo si jo zadel!“

„Evrota, ti mi vedno očitaš. In vendar me
stane ta kukavi dobiček življenje enega izmed cesarju
najljubših častnikov.“

Ko so drugo jutro sužnji vzdignili Boštjanovo
truplo in proč hiteli ž njim, stopi nanagloma neka
černa ženska k njim in jim pošepta: „Živ je še!“ pa
steče. Nesli so ga tedaj namesto v pokopališče v
Irenino stanovanje, kar se je storiti dalo, ker je bilo
še zelo zgodaj pa tudi zató, ker je cesar že prejšnji
večer šel iz tega poslopja v lateransko palačo, Urno
so poslali po Dijonizija, ki je rekel, da nobena rana
ni smertna in da se vsaka da zaceliti pa da je tako
neznansko zgubil kervi, da bo pretekel teden in
teden, preden se bo ganiti mogel bolnik.

Štiri in dvajset ur je hodila Afra uro za uro
popraševat, kako je z Boštjanom; ko je pa pretekel ta
čas, pripeljala je Fabíolo k Ireni, da naj bi sama
zvedela: Boštjan še diha, čeravno slabo. Zdaj je
sužnjo oprostila Fabíola, izplačala jej odločeno doto,
in kmalo se je divji krik in vik razlegal po vsem
Palatinu, kajti praznovali so Mavritanje poroko
svojega poveljnika.

Fabíola je s tako ljubeznivostjo in skerbnostjo
popraševala po Boštjanu, da je mislila Irena: to je
Kristijana. Od začetka je postajala le pri durih in
poprašala pa gospodinji denarjev v roke stisnila, da
bi lože skerbela za bolnika; čez dva dni pa, ko je


[Stran 176]
— 176 —

Boštjanu bilo nekoliko boljše, povabila jo je vljudno
Irena, da bliže stopi. Storila je in pervič v svojem
življenji je stala vedoč sredi keršanske družine.

Irena je bila vdova Kastulova, ki je kristijan
bil, in sicer eden izmed tistih, ki so pri Kromaciju
bili. Umerl je mož nedavno ko mučenec, ona je
pa še ostala v stanovanji njenega moža v palači,
ker nihče ni porajtal na-njo. Imela je pri sebi dve
hčeri, ki ste se pa tako različno obnašali proti
materi, da je Fabíola kmalo zapazila to prikazen. Ena
je z nejevoljo pogledovala Boštjana, kakor kakega
neljubega vsiljenca in je malo kedaj stopila k njemu,
ali pa nikoli; tudi proti materi se je obnašala sirovo
in ošabno in je bila sploh v svojem mišljenji in
ravnanji, kakor navadni svet, sebična, lehkomiselna itd.
V vsem ravno nasproti je bila njena mlajša sestra —
ponižna, priljudna, skerbna za druge in spoštljivega
obnašanja proti materi; proti revežu Boštjanu pa
polna sočutja in prijaznosti. Irena sama je bila pravi
zgled za keršanske gospodinje srednjih stanov; ni
bila učena, pa bila je mila, delavna in poštena.
Rimljanka še ni videla tacega gospodarstva, kakor
je bilo to — priprosto, mirno pa vse v najlepšem redu,
kteri je motila samo starša hči. V nekaj dneh so
vedeli, da Fabíola ni kristijana, pa zató niso
drugače ravnali ž njo; ali tudi Fabíola je nekaj spoznala,
kar jo je pa žalilo — da je starša hči še nejeverka.
Vse, kar je Rimljanka videla v tej družini, mečilo
jej je slabe predsodke, ktere je imela do kristijanov;
vendar ni imela kaj priložnosti, to reč premišljevati,
ker vedno je le na Boštjana mislila in na njegovo
ozdravljenje, ki je prav počasno napredovalo.
Pomenkovala se je z Ireno, kako bi ga v Kampanijo
spravile, da bi se tam v svojem selškem poslopji ž
njim o veri pogovarjala, pa prišlo je nekaj in to
nemogoče storilo.

Kdo bi popisal Boštjanove občutke, ko se je
pervič zopet zavedel! Vedno je bil hrepenel po
mučeniškem vencu in molil za-nj, vse terpljenje
mučeniško je že preterpel, že umerl je — kolikor se tiče
človeških občutkov — ta svet je bil mertev za-nj;
in sedaj se je prebudil, ne ko izveličanec v nebeških


[Stran 177]
— 177 —

višavah, ampak ko navadni človek, še-le na potu
do zveličanja, kteri še zgubi lehko: zares, to je bila
veča skušnja za-nj, kakor mučeništvo samo. Podoben
je bil človeku, ki hoče v viharni noči s svojim
čolničem čez derečo reko, in ki se ure in ure borí pa
vije sem ter tje po serditem valovji, da bi unkraj
prišel — slednjič pa zapazi, da je tam, od koder je
veslal. Vendar nejevoljen ni in ni tožil, ampak
le molil je in si mislil: Božja volja je; gotovo mi
hoče nakloniti dvojno mučeniško krono. In res je
od dne do dne bolj hrepenel po tej drugi kroni in
zato ni hotel slišati, da bi mu govorili o begu ali
da naj se skrije.

„Jaz sem sedaj pravico zadobil, odkrito in
neprestrašeno govoriti svojim preganjavcem“ je rekel,
„in pervi dan, ko bom mogel iz postelje, se bom
oslužil te pravice. Le dobro skerbite za-me, da
o prej.“

XXI. Druga mučeniška krona.

Kar je zamorka razodela Korvinu in ga tako
razveselila, to je bil ravno tisti naklep, o kterem
smo že nekoliko slišali v pogovoru med Fulvijem in
Evrotom. Fulvij namreč je zvedel iz besed slepe
mučenke, da je Neža kristijana in mislil si je: zdaj
jo imam tako ali tako v pesti; ali jo lehko v zakon
z menoj prisilim, ali pa si pridobim lep kos njenega
bogastva, če jo za kristijano izdam. Da si jé izvolil
to zadnje, k temu ga je spodbudil in nagnal Evrota.
Ker se je bal, da bi ga Neža pred sé ne pustila,
pisal jej je prav spoštljivo pismo in jo v njem
zagotovil svoje nesebične vdanosti do nje ter jo tudi
prosil, naj dalje ne zavrača njegovih prošenj. H koncu
je pa še pristavil, da bi ga utegnila dolžnost prisiliti,
drugo pot nastopiti do svojega namena, če bi
prošnje ne zdale.

Neža mu je odgovorila mirno in vljudno;
vendar je pa tako določno zavergla njegovo ponudbo,
da mu ni ostalo kar nič več upanja; pristavila je
tudi, da je že zaročena neomadeževanemu Jagnjetu
in da od umerjočega bitja ne more več sprejemati
zagotovil nagnjenosti. Ta odgovor je Fulvij a popol-


[Stran 178]
— 178 —

noma vterdil v svojem namenu, in sklenil je prav
pazno in varno se lotiti svojega početja.

Ker Boštjan ni hotel bežati, obšla je Fabíolo
nekako romantična misel: rešiti ga tudi zoper
njegovo lastno voljo ter cesarja odpuščenja za-nj prositi.
Ona ni še poznala spridenosti človeškega serca.
mislila je: “trinog bo od začetka razsajal in se grozil,
v drugič pa gotovo ne bo reveža obsodil na smert.
Če je le še kaka iskrica usmiljjenja v njem, zbudile
jo bodo moje prošnje in solze.“ Pismeno je prosila,
da bi jo sprejel cesar; in ker je poznala njegovo
lakomnost, pridjala je zlat perstan, ki je bil čudne
lepote in neizrečene vrednosti pa posut z dragimi
kamenčki — kakor je rekla, v znamenje njenega in
umerlega očeta ponižne vdanosti. Cesar je dar sicer
sprejel, odgovoril je pa, naj s svojo prošnjo kakor
vsi drugi prosivci pride 20. v palačo, kedar se bode
po velicih stopnjicah podal v tempelj. Ta merzel
odgovor jej ni delal veliko upanja, vendar je sklenila
vse skusiti in storiti, kolikor je v njeni moči.

Odločeni dan obleče se Fabiola v černa oblačila,
ko proseča pa tudi ko žalujoča po očetu, in se vstopi
s prošnjo na stopnjice med ljudi, ki so bili veliko
bolj nesrečni, kakor ona: med matere, otroke itd.,
ki so namenjeni bili usmiljenja prositi za svoje ljube
in drage, ki so zdihovali po ječah in rudnikih.
Videti toliko reve je Fabíoli serce zeló vpadlo, še
bolj pa ko se je prikazal tiran (ž njenim perstanom
na svoji kmečki roki) — potegnil zdaj temu zdaj
drugemu prošnjo iz rok, jo zaničljivo pregledal in jo
raztergal ali pa na tla vergeh. Le redko kedaj je
vzel kako pisanje, izročivši je svojemu tajniku, ki
se je ravno tako ošabno obnašal, kakor on.

Zdaj je bil že blizo Fabíola; le še dve stopinji —
serce jej je nepokojno tolklo — ne da bi se bala
cesarja, skerb in strah je je bilo za Boštjanovo osodo.
Rada bi bila molila, ko bi bila vedela, kako in h
komu. Zopet seže cesar po papirju, kar se naglo
nazaj oberne — nekdo ga je bil pe imenu poklical.
Tudi Fabíola kviško pogleda; zdi se jej glas znan.

“Njej nasproti visoko v beli mramorni steni je
bilo okno, ki je svitlobo dajalo temnemu mostovžu,


[Stran 179]
— 179 —

kteri je peljal do Ireninega stanovanja. In ravno ko
je gori pogledala, stopila je iz mostovževe tmine na
svitlobo lepa pa strašna podoba — Boštjan, bled,
shujšan in nekako strahovito mirnega pa resnobnega
obraza; podoben človeku, ki ne pozna več strasti.
Razmesarjene persi in razstreljene roke so se mu
videle izpod široke obleke, ktero je imel ogernjeno.
Slišal je bil namreč navadno znamenje s trobento,
da pride cesar in spravil se je po koncu, da ga
pozdravi.

„Maksimijan!“ je zaklical zamolklo pa razločno.

„Kdo si, prederznež, da tako meni nič tebi nič
kličeš po svojem cesarju?“ vpraša cesar in se oberne,
od koder je donel glas.

„Prišel sem kakor od mertvih nazaj te
opominjat, da se ti bliža dan jeze in maščevanja. Po
tlaku tega mesta si prelival kri svetnikov božjih,
njih sveta trupla metal v vodo ali pa na gnojnišča;
Bogu posvečena poslopja si podiral in oskrunjeval
oltarje pa prisvojeval si lastnino revežev: za vse to
in zavoljo tvojih lastnih pregreh, zavoljo tvojih
gnjusobnih hudobij, zavoljo zatiranja in nepravice,
zavoljo tvoje ošabnosti in lakomnosti te je obsodil Bog
in kmalo te bo zadela njegova jeza. Umerl boš
nasilne smerti in Bog bo izročil svojo cerkev
cesarju po njegovi volji; tebe in tvoj spomin pa bodo
preklinjali po vsem svetu in vsikdar. Spreoberni
se, brezbožnik, dokler je še čas in prosi Boga
odpuščenja v imenu križanega Jezusa, kterega si doslej
preganjal!“

Vse je bilo tiho, ko je glasno govoril te besede.
Cesar je obstal kot okamnjen; zdelo se mu je, da
stoji mertvemu nasproti, ko je spoznal Boštjana.
Vendar kmalo se je zavedel in strastno zaklical:
„Alo! urno! Nekaj naj jih tje gre in ga pred né
pripelje! Hifaks! Hifaks! ravno sedaj sem ga še videl.“
Pa zamorec jo je pobrisal, precej ko je spoznal
Boštjana. „Ta jo je potegnil, kakor vidim — pa ti
tepec! Kdo si?“ (S temi besedami se je obernil do
Korvina, ki je stal zraven očeta). Urno teci k
Numidčanom — Hifaks naj koj sem pride!“


[Stran 180]
— 180 —

Težkega serca je šel Korvin na svojo pot. Med
tem je bil Hifaks svojim ljudem vse povedal, kaj
se je zgodilo in pripravili so se, da se bodo branili.
Ene same duri do dvorišča so pustili odperte, in ko
je cesarjev poslanec prišel do njih, ni smel naprej.
V versto postavljenih je stalo na vsaki strani
petdeset mož, z Hifaksom in Jubalo na nasprotnem
koncu; vsi so imeli černe persi in roke gole, pa na
napetih lokih pšice, obernjene proti vhodu. Tako so
tukaj stali, mirno in nepremakljivo, kakor versta
kamnitih slopov (štatev) pred kakim egiptovskim
tempeljnom.

„Hifaks!“ nagovori ga boječe Korvin „cesar me
je poslal po vas.“

Afrikanec mu odgovori: „Le sporočite
preponižno njih veličanstvu, da so se zarotili moji ljudjé,
da nihče ne bode stopil v naš dvor ali iz njega, da
bi mu ne tičalo sto pusic v sercu ali v herbtu, dokler
nam ne pošlje kako znamenje odpuščenja.“

Ko je Korvin to sporočil cesarju, se je ta debelo
zasmejal. Numidčanje so bili ljudjé, s kterimi se
ni rad pričkal, njegovi najzvestejši vojaki; na nje
se je zanesel v boju s sovražnikom ali pa če se je
vnel kak punt, njih roka ni nikoli napek merila.
„O zvite buče!“ reče „nesi ta-le perstan Hifaksovi
černi ženi“ — in izročil mu je Fabíolin zlati
perstan. Korvin je tekel in vergel perstan na dvorišče.
Jubala je veselo planila po njem, pa moževa žuljasta
roka je mahnila po njej, aa se je zgrudila — in
tovarši so mu zavriskali. Divjak je pobral
dragocenost, žena pa je vstala prepričavši se, da je prišla
še v hujšo sužnjost, kakor je bila do sedaj.

Hifaks se je zagovarjal s cesarskim poveljem.
„Če bi nam bili dopustili v glavo ali v serce mu
poslati nekaj pušic, bilo bi vse dobro, tako pa mi
nimamo nikakoršne odgovornosti!“

„Naj bo; vsaj z daj-le mi morate dobro postreči.
Halo! Dva naj prideta z betom.“

Dva Afrikanca sta pristopila k Boštjanu, ki se
je komaj kviško deržal; pa bil je miren in brez
strahu.


[Stran 181]
— 181 —

„Tako, predraga! zdaj pa le pazita“ reče
barbar. „Kri se ne sme prelivati na teh stopnjica. Le
s kiji mu lepo izbita življenje iz života — gospa,
kaj pa vi?“ S temi besedami se je obernil proti
Fabíoli in jo bolj vljudno nagovoril, ker jo je
poznal ter svojo roko stegnil po prošnji. Rahločutno
Rimljanko je strah obhajal pa merzelo se jej je nad
takim početjem, da je skoraj v omedlevice padla;
odgovorila je: „Veličanstvo, bojim se, da je
prepozno!“

„Zakaj prepozno?“ Pri teh besedah pogleda
cesar v pisanje in kakor blisk se mu zasveti oko.
„Kaj, vi ste vedeli, da je Boštjan še živ? Ali ste
kristijana?“

Odgovorila je: „Nisem !“ — Zakaj jej je nek
skoraj v gerlu obtičal odgovor? Za ves svet bi ne mogla
reči, daje sploh kaj druzega. O Fabíola, dan
milosti ti kmalo napoči!

„Kakor ste sami rekli“ odgovori cesar prijazno
in jej prošnjo nazaj podá „bojim se, da je ta
mahIjej zadnji.“

„Slabo mi prihaja“ spoštljivo zine „ali smem
proč?“

„O smete, smete! Pa naj se vam pri tej
priložnosti še zahvalim za lepi perstan, kteri ste mi
poslali; dal sem ga vaši nekdanji sužnji. Černi roki
se bo še bolj podal, ko celó moji. Zdravi!“

Sirovi trinog je resnico govoril, zadnji silni
mahljej po glavi je bil moriven — Boštjan je bil tam,
kamor si je želel, z dvojno palmo v roki je prejel
dvojno krono! In kako sramotivna smert pred
svetom: pobit biti kakor zver, med tem ko je cesar
veselo kramljal.

Zapovedal je vladar, da naj ne veržejo mertvega
tribuna v Tibero pa tudi ne na kako gnojnišče,
ampak da naj mu težkih reči navežejo na truplo in ga
spuste v smradotok, kamor se steka vsa mestna
nesnaga, da tam segnjije in ga červi pojedo pa kristijanje
ne najdejo. To se je zgodilo, in sv. listine nam
pripovedujejo, da se je po noči prikazal pobožni
Lucini ter jej povedal, kje leže njegovi ostanki. Po-


[Stran 182]
— 182 —

iskali so, našli sv. ostanke in je slovesno tam
pokopali, kjer sedaj stoji njegova Bazilika.

XXII. Razsodni dan; pervi del.

V življenji slehernega človeka najdemo kak dan,
ki je posebno imeniten za vse njegovo naslednje
življenje, to je razsodni ali odločni dan, ki večidel
spremeni vse naslednje. Ravno taka je v življenji
celih ljudstev in narodov, kakor so n. p. dnevi
imenitnih bitev ali vojska, ki spremene popolnoma osodo
ljudstva — tudi narodje imajo svoj razsodni dan. In
posamezni, naj je imeniten ali siromak, vsak ima svoj
odločni dan; temu je razsodni dan dan volitve stanú,
unemu dan spreobernjenja itd.

In Fabíola? Ali je ni vse gnalo do razsodnega
dné? Cesar in sužnja, oče in gost, dobri in
malopridni, kristijanje in neverniki, bogato in revno,
kakor življenje in smert, veselje in skerb, učenost in
priprostost, molčanje in pogovor — vse jo je vsako po svoje
tiralo in vodilo na eno in isto pot. — Kar smo poprej
pripovedovali, tega se spominja sv. cerkev 20. januarja, in
če pogledamo v pratiko, kaj pride drugi dan, spoznali
bomo koj, da bode gotovo tudi imeniten dan v naši povesti.

Od cesarja je šla Fabíola k Ireni, kjer je vse
v žalosti našla; vendar je čutila začetek med njeno
tugo pa žalostjo in žalovanjem unih. Pri njih se je
med žalost mešalo neko sveto veselje, bilo je kakor
temen oblak, skoz kteri predira solnčni žarek —
njena žalost, to je spoznala, je bila drugačna in
teža, podobna gosti nočni tmini; žalovala je, kakor
bi bila nekaj zgubila, kar je za vedno zgubljeno.
Proč je bilo z vsem popraševanjem po kristijanstvu,
ktero se jej je zdelo nova, prav častitljiva in
bistroumna sistema — saj jej je umeri učenik, po kterem
je hrepenela. Ko se je razšla množica pred palačo,
poslovila se je od vdove in hčeri; pa ni vedela
zakaj — nejeverke kar ni mogla tako rada imeti, kakor
njene mlajše sestre.

Šla je domú; samotno je sedda in skušala z branjem.
Vzela je v roko zvezek za zvezkom bukev, ktere
je sploh prav rada brala: od smerti, prijateljstva,
od kreposti; ali vse se jej je zdelo tako vsakdanje


[Stran 183]
— 183 —

in neslano, da nič tacega. Prijela se je je neka
otožnost in klavernost, ki je ni zapustila do večera,
ko so jej neko pismo v roko položili. Komaj pa
malo pogleda po pisanji, ko divje kviško plane, si
lase ruje in z rokami vije, da je sužnja Graja, ki
jej je bila v sobo prinesla pisanje, kar strahú v kot
odskočila. Tako je stala nekaj trenutkov merzlega
in stermega pogleda, potlej pa je nazaj na sedež
padla in globoko zdihovala. Nekaj minut je sedela
kakor brez zavesti, pismo v obéh rokah, ki so se
jej obesile po obleki.

Ko se je zavedla, praša: „Kdo je prinesel to
pismo?“

„Nek vojak, gospica!“ oglasila se je sužnja.

„Noter ga pokliči!“

Ko je šla po vojaka, popravila se je Fabíola in
poravnala lase. „Od kod ste to prinesli?“ praša ga,
ko stopi vojak v sobo.

„Jaz sem na straži pri Tulijanovi ječi.“

„Kdo vam je dal to pisanje ?“

„Gospodičina Neža sama.“

„Zakaj so zaperli ubogo dete?“

„Nek mož, ki ga imenujejo Fulvija, jo je
zatožil, da je kristijana.“

„Zavoljo nič druzega?“

„Kolikor jaz vem, ne.“

„Če je to vse, bo kmalo poravnano; jaz lehko
spričam, da ni res. Le recite, da koj pridem. To-le
nate za vaš trud!“

Vojak je odšel. Fabíola se je pa terdno zavila
in šla sama v ječo. Koj so jo peljali v posebno
sobico, ktero so dali Neži zavoljo njenega rodú, in
ker so starši bogato obdarovali jetničarje.

„Kaj pa pomeni vse to?“ praša Fabiola Nežo,
ko ste se prijateljsko objele.

„Pred nekaj urami so me semkaj pripeljali.“

„Ali je mar Fulvij tako bedast ali tako poreden,
de te toži reči, ktera se v petih minutah dokazati
dà, da ni res? Jaz sama grem k Tertulu in mu
dokažem neslanost in hudobijo tega dolženja!“

„Kterega dolženja; moja predraga?“

„No, da si kristijana.“


[Stran 184]
— 184 —

„Hvala Bogu, saj sem res!“ odgovori Neža in se
prekriža.

Ta odgovor ni Fabíole preveč prestrašil in
vznemiril; Boštjanova smert jo je privadila tuge in
britkosti. Saj je pa že tudi prej našla to vero v
človeku, kterega je imela za vzor vsakoršne moške
kreposti; zato se ni čudila, če je sedaj našla ravno
tisto vero pri oni, ktero je ljubila ko izgled ženske
popolnomosti. Dva tako izverstna človeka, tako
veličastna značaja — in oba kristijana! To jej je že
bolj razjasnilo njeno zastavico. Glavo je kakor
spoštovaje sklonila pred devico in jo prašala:
„Odklej si že kristijana?“

„Že vse svoje življenje, draga Fabiola! Na
maternih persih, tako rekoč, sem že prejela to vero.“

„Zakaj si pa meni to prikrivala?“

„Zato ker sem poznala tvoje predsodke do
kerščanstva in kako slabo misliš od nas: da smo ljudjé
polni smešnih vraž in udani najgnjusobnišim
pregreham. Zapazila sem, damnas imaš za siroveže,
nevedneže in topoglavce. Se slišati nisi htela od nas,
in če je koga sovražilo tvoje blago serce, gotovo
je kristijane.“

„To je res, predraga Neža! pa če bi bila vedela,
da sta ti in Boštjan kristijana, mislim, da bi ne bila
mogla več sovražiti kristijanov, še ljubila bi vaji
bila.“

„To le sedaj tako misliš, ker ne poznaš moči
občnega, napčnega mnenja in koliko premore laž,
ki se ponavlja dan na dan. Saj je že dosti prav
blagih duš in zeló izobraženih mož za svoje sužnje
storilo to splošno napačno mnenje, da nas res imajo
za vse to, kar se nam očita.“

„Resnico govoriš, Neža! vendar saj ni lepo, da
se hočem v sedanjem tvojem stanji s teboj pričkati.
Kaj ne, da boš silila Fulvija, naj dokaže, da si res
kristijana?“

„Nikakor ne. Saj sem že sama to obstala in
mislim jutri spet očitno se za kristijano spoznati.“

„Jutri? Kaj, že jutri?“ prašala je Fabíola in se
prestrašila, kakor reci, ki jej prezgodaj pride.


[Stran 185]
— 185 —

„Da, jutri. Da se med ljudstvom kak nepokoj
ne vname (akoravno mislim, da se bo malokdo menil
za-me) me bodo na vse zgodaj pred sodnika
postavili in ostro kaznovali. Ali niso to vesele novice,
moja ljuba?“ prašala je živo Neža in svojo tetko za
roko prijela. Potlej pa jej je navdušeno tako-le
govorila; „Glej, že vidim, po komur sem tako željno
kopernela, že imam, kar sem želela; že sem v
nebesih združena ž njim, kogar sem iz vsega serca
ljubila na zemlji. Ali ni lep, Fabíola? Lepši ko angelji,
ki ga obdajajo. Kako mil je njegov obraz, kako
prijazno njegovo smehljanje! In najljubezniviša gospa
ž njim, naša Kraljica in Gospa; kako prijazno mi
miga, da naj pridem k njej! Že grem, že grem! —
Zginili so, Fabíola, zginili; pa jutri zjutraj pridejo
spet, in potlej se ne ločimo več!“

V Fabioli se je serce mogočno vzdigovalo, nek
nov duh jo je navdajal; ona sama ni vedela, kaj je,
pa zdeli so se jej nenavadni, čeznatorni čutljeji.
Imena — milosti še ni poznala; ali Neža je z
veseljem zapazila, kaj se godi v njeni duši in preserčno
je Boga hvalila zató. Prosila jo je, da jutri pred
dnem zopet k njej pride — zadnjič v življenji! —

Ko se je to godilo v ječi, sta se v prefektovi
hiši oče in njegov preljubeznjivi sin nekaj prav
važnega posvetovala.

„Stara copernica ima prav“ bile so besede
prefektove „jaz iz lastne skušnje vem, koliko premore
bogastvo; vse zavire premaga.“

„To mi boš pa tudi priterdil,“ odgovori Korvin
„da izmed vseh Fabiolinih snubacev, kolikor sva jih
naštela, ni bil ne eden, ki bi ne bil bolj Fabiolino
premoženje snubil, kakor njo.“

„S teboj vred.“

„To je res; vendar ne, če mi bo mogoče z
mojo roko vred jej ponuditi tudi veliko Nežino
premoženje.“

„Pa brez vseh pogojev jej moraš ponuditi to
premoženje, in potem še-le tebe samega; tako bo
morala ali tebe vzeti, ali pa premoženje ti nazaj
dati,“


[Stran 186]
— 186 —

„Saj res. saj res; na to zadnjo še prej mislil
nisem. Ali misliš, da res ni mogoče drugače si
zagotoviti Nežino premoženje, kakor po Fabioli?“

„Ni ne. To je gotovo, da bo Fulvij hotel imeti
svoj delež; ker pa cesar sovraži Fulvija, zató mu
bo prej ko ne rekel, da ga je volja, vse-premoženje
za-se obderžati. Če bi pa jaz cesarju povedal kak
dober in očividen vzrok, da naj dá premoženje pervi
njeni žlahtnici, ki bogovom služi, bi me prej ko ne
ubogal.“

„Kako nek misliš to dognati?“

„Danes po noči bom dal napraviti cesarski
reskript; precej po usmertitvi pa se bom podal k
cesarju, nejevoljo ljudstva mu bom še veliko huje
popisal, kakor bo res in rekel, da je Fulvij vsega
tega kriv, pa da bi si veliko hvale in časti pridobil
pri ljudeh, če bi vso zapuščino izročil Nežini
najbližnji sorodnici. Cesar je ravno tako častilakomen
kakor neusmiljen pa požrešen, zató ne bo napačno,
če z eno napako drugo spodbijemo.“

„Zares, ljubi oče! to bo najbolje. Zdaj grem
pa mirnega serca k počitku. Jutri je razsodni dan
mojega življenja, vsa moja prihodnost se bo po tem
ravnala, če me sprejme ali zaverže.“ —

V ravno tem času sta imela pa tudi Fulvij in
njegov ljubeznjivi striček prav mikaven pogovor. Ko
je Evrota pozno domu prišed našel svojega stričnika
samega v temi sedeti, ga je tako-le nagovoril:

„No, Fulvij, ali je zavarovana?“

„Kolikor jo zidovje in železje zavarovati more,
je zavarovana; pa njen duh je nepremakljiv in prost,
kakor zmeraj.“

„Molči, molči od duha; njemu bo že ostro jeklo
konec storilo. Kaj pa, ali je že odločena njena
osoda? In kako je z nasledki?“

„Osoda je gotova, če nič posebnega ne pride ;
kar se pa nasledkov tiče za mé, ležeče je vse na
tem, kake volje bo cesar. Povem ti pa, da mi je
serce nepokojno in da me vest peče, pokončati tako
mlado življenje, sosebno ker je dobiček tako negotov.“

Starec ni spremenil resnobnega obraza, merzel


[Stran 187]
— 187 —

in terd je ostal ko je odgovoril: „Fulvij, v tej reči pa
le nobene mehkosti! Ali veš, kaj je juteršni dan?“

„Eden in dvajseti januarij.“

„Ta dan je za-te vedno razsoden. Ravno ta dan
je bil, ko si, da bi si pridobil premoženje nekega
druzega“

„Tiho, tiho!“ ustavi ga Fulvij v silni dušni
bolesti. „Kaj me vedno in vedno na to spominjaš,
kar bi naj rajši pozabil?“

„Saj ravno zato, da ne pozabiš; jaz moram za to
skerbeti, da te ne bode vodila vest, krepost ali čast.
Ali ni norčavo, usmiljenje hliniti do človeka, ki je
na poti tvoji sreči, ko si vendar ž njo tako ravnala“

Fulvija je pri teh besedah popadla tiha jeza;
v ustni se je ugriznil in z rokami pokril zarudeli
obraz; ali Evrota ga je kmalo zdramil z besedami:
„Glej, jutri ti napoči drugačni dan, in menda zadnji
razsodni za-te. Le mirno malo premisliva, kaj nama
obeta. Ti boš šel k cesarju in ga prosil za postavni
del od konfisciranega premoženja, kaj ne? Vzemiva,
da ti ga dá?“

„Predal bom prej ko mogoče svoj delež,
poplačal dolge in šel v deželo, kjer me nihče ne pozná.“

„Kaj pa, če ti ga cesar ne dà?“

„Ni mogoče! To ni mogoče“ živo zakliče Fulvij.

„Saj imam pravico do njega, terdo pridobljeno
pravico! Nikakor mi ne morejo odreči!“

„Le mirno, moj mladi prijatelj! le mirno.
Misliva si, da ti odrekó tvojo pravico.“ —

„Potlej sem zgubljen! Druzega pota ni, da bi si
opomogel; kar zbežati bi moral od tod.“

„To bi že bilo; koliko si pa dolžen pri judih?“

„Dve sto sestércij,*) po petdeset od sto in z
obrestmi od obresti — brezvestnemu oderuhu Efraimu.“

„Kakšno varščino si mu dal?“

„Druge ne, kot gotovo upanje do Nežinega
premoženja.“

„In če ti spodleti, ali misliš, da ti bo jud dal
ubežati?“

„Se vé da bi me ne pustil, če bi vedel; pa

42

[Stran 188]
— 188 —

treba je, da sva na vse pripravljena in da prav na
skrivnem bega pričakujeva.“

„Fulvij, to le meni prepusti! Ti vidiš, kako
važen je za-te juteršni dan, ali prav za prav
današnji, ker se že jutro bliža — prinese ti življenje ali
smert. Le pogumno tedaj, da prestaneš kar ti rodi.“

XXIII. Razsodni dan; drugi del.

Fulvij je šel iz svojega stanovanja na merzli
ponočni zrak, da si malo ohladi vročo kri in si umiri
nepokojno serce. Brez vsega namisleka je lazil sem
ter tje, vendar ga je nekaj bliže in bliže vleklo
Tulijanovi ječi. Kaj je nek bilo? Ali tleča vest, ali
osramoteni ponos; znabiti spodbadajoča ga
lakomnost? Zaverženega, zaničevanega in ponižanega se
je čutil skoraj od otroka, čigar premoženje se mu
je neobhodno potrebno zdelo, da se reši beraške
palice in smerti; vendar bi bil še rajši imel njo ko
njeno smert. Umoriti jo dati, to se mu je zdelo silna
silovitost, če bi bilo le kako drugače mogoče; zató
jej je še enkrat hotel ponuditi rešitev.

Ravno je stal pri ječinih durih; povedal je
glasilo in spustili so ga v sobico njegove jetnice. Pa
Neža ni zbežala v kot, ko ga je zagledala kakor
plaha ptica, ko se na kletki jastrob pokaže, ampak
mirno in serčno je stala pred njim.

„Fulvij!“ nagovorila ga je vljudno, „le še malo
ur je mojega življenja, dajte mi vsaj te trenutke v
miru preživeti.“

„Gospodičina! jaz sem prišel, da vam podaljšam
te ure na leta, če vam je drago; in na mesto mirú
vam prinesem srečo.“

„Tako nagovoriti tisto, ktero ste smerti izročili,
to je najmanj zasmehovanje.“

„Nikakor ne, predraga gospica! Vaša osoda je
v vaši roki; le lastna terdovratnost vas izročuje
smerti. Prišel sem še enkrat in zadnjič s svojo
ponudbo, da vam rešim življenje; volite tedaj!“

„Ali vam nisem prej že povedala, da sem
kristijana in da rajši stokrat umrem, kakor da bi
zatajila svojo vero?“


[Stran 189]
— 189 —

„Jaz ne tirjam več tega od vas. Le bežite z
menoj, ječa mi je odperta; in vkljub vsem cesarskim
razglasom boste živeli, če ste tudi kristijana.“

„Saj sem vam že tudi razločno povedala, da je
že moj Zveličar in Gospod Jezus Kristus moj ženin
in da mu hočem vedno zvesta ostati?“

„Bedarija in vraža! Le ostanite pri vaši termi,
pa vas bo kmalo nekaj zadelo, česar se bolj bojite
ko smerti in kar vam bo za zmeraj pregnalo prazno
misel od vedne zvestobe.“

„Za Kristusa se ničesar ne bojim; saj imam
angelja božjega pri sebi, ki varuje moj život in ne bo
pripustil terpinčenja dekle svojega Gospoda. Zdaj
pa nehajte z vašo nevredno nadležnostjo in privošite
mi vsaj to, kar privošijo najslabšemu obsojencu —
pustite me samo.“

Fulviju je ušla vsa poterpežljivost in ni mogel
več zaderževati svoje strasti. Zopet ga je zametovala
nežna deklica in ga od sebe pahnila, akoravno jej
je smert že pred durmi stala! Neugasljiv Ogenj se
je vnel v njegovi duši in v tem trenutku so se vse
strasti in čutila v njem zlila v eno — v sovraštvo.
Oko mu je zaplamenelo in divjega obraza zakriči:

„Reva, le še enkrat naj ti bo dana priložnost:
kaj hočeš, ali z menoj živeti ali umreti?“

„Tudi umerjem rajši za njo, kakor da bi živela
s tako pošastjo kakor si ti!“ oglasi se nekdo zadej
na vratih.

„Naj pa umerje!“ zarujove Fulvij, vzdigne pesti
in divje pogleda na zadej stoječo; „pa tudi ti, če
mi še enkrat pot zastopiš!

Fabíola je bila natihoma prišla do v duri in si
ogledovala že nekaj trenutkov ta boj med angeljem
svitlobe in pošastjo tme (vsaj tako bi se jej bilo zdelo,
če bi kristijana bila). Saj je pa tudi res bila Neža
kakor angelj svitlobe. Ta dan je htela praznovati,
ko dan poroke z nebeškim Jagnjetom, torej je nad
černo žalovavno obleko vzela svitlo, belo svatovsko,
da se je kar lesketala kakor svitla nebeška prikazen
v temni ječi, ktero je samo ena lučica siromaško
razsvitljevala. Njeni skušnjavec pa, zavit v temen
plašč, je bil res podoben premaganemu duhu tmine


[Stran 190]
— 190 —

ki v peklenski brezen pada, ko se je sklonil in skoz
nizke duri ven planil.

Fabíola pogleda devici v oko, in nikdar se jej
še ni tako lepa zdela. Na njenem obličji ni bilo brati
ne jeze, ne nepokoja ali strahú; ampak milo se je
svetilo njeno okó, kakor po navadi in nje smehljanje
je bilo tako prijetno in ljubo, kakor le kedaj. Neka
visokost in veličastvo je kraljevala na vsem njenem
vnanjem. Neža sklene roke, položi je na svoje mirno
serce in z ljubeznjivo-resnim obrazom tako-le
nagovori Fabíolo: „Še eno prošnjo imam do tebe,
preden umerjem, predraga Fabíola! Nikoli mi nisi nič
odrekla; vem, da mi tudi tega ne boš.“

„Nikar tako ne govori z menoj in ne prosi, le
zapovej mi!“

„Obljubi mi tedaj , da se boš koj začela pečati
z nauki keršanstva in da je boš skušala spoznavati.
Če to storiš, vem, da je tudi sprejmeš in potlej ne
boš več taka, kakor si zdaj.“

„Kakošna?“

„Temna, draga Fabíola, temna! Če te
premišljujem, vidim v tebi visoko pamet, blage misli, ljubeče
serce in izobražen duh, tudi tenko čisto nravno
čutilo pa krepostno življenje — in kdo bi več tirjal
od ženske? Ali nad vsemi temi lepimi lastnostmi
vidim temen oblak viseti — tmino smerti. Preženi
jo od sebe in vse bo svitlo in lepo !“

„Čutim, ljuba Neža! kar praviš, čutim. Če
pred teboj stojim, res se sama sebi zdim, kakor
temna proga pred tvojo svitlobo; pa kako bom postala
radostna in svetla kot ti, če sprejmem keršanstvo?“

„Reko moraš preplavati, ki naji loči, in voda
te bo očistila pa pokrepčala; in olje veselja bo z
dišavami napolnilo tvoje meso. Tvoja duša bo čista,
kakor mlad sneg in tvoje serce pohlevno, kakor
malega deteta. Kakor nova stvar boš prišla iz te
kopeli, prerojena k novemu, neumerjočemu življenju.“

„Mar bom tedaj vse zgubila, kar si prej hvalila
na meni?“ praša Fabíola nekako klaverna.

Neža odgovori: „Če vertnar vzame močno in
krepko rastlino, ki pa ne prinaša sadú in na njo


[Stran 191]
— 191 —

vcepi žlahtni cepiček, ne zgubí prejšnja rastlina nič
svoje prednosti in kreposti; ampak še žlahtneja
postane, ter dišeče cvetje žene in sad prinaša — ravno
tako bo novo življenje, ktero boš ti prejela, v tebi
požlahtnilo dragocene natorne darove, in kar si si
pridobila po uku, dalo jim bo veco vrednost in je
posvetilo. Tù sem ti izgovorila besedo, ktere še
sedaj ne razumeš. O kako krasno stvar bo iz tebe
naredilo keršanstvo !“

„Čuj!“ oglasi se spet veselega obraza Neža. „Že
gredó, že gredó! Ali slišiš enomerne korake vojakov
na mostovžu, peljali me bodo k mojemu ženinu. In
gori-le na jutranjih oblakih, ali vidiš belo oblečene
družice, kako me kličejo? Moja svetilnica je že
pripravljena, da grem ž njo ženinu naproti. Zdrava!
ljuba Fabíola, zdrava! O ko bi pač ti čutila, kaka
sreča je, umreti za Kristusa! In zdaj ti rečem še
nekaj, kar ti dozdaj še nikoli nisem: „Bog te
blagoslovi!“ in pri teh besedah je naredila znamenje sv.
križa Fabíoli na čelo. Še enkrat ste se objeli,
zadnjič na zemlji in potlej je hitela ena domú, s
terdnim in blagim sklepom v sercu; druga pa se je
izročila vojakom, ki so stopili v ječo.

Od pervih njenih skušenj ne bomo govorili,
povemo le, da jo je res varoval angelj božji vse
silovitosti, tako da je nespremenjena in
nepoškodovana kmalo potem stala na foru pred sodnikom;
in ni je polivala rudečica pa tudi kaka skerb jej ni
stiskala nedolžnega serca. Dolgi neporezani lasjé,
znamenje devištva, razlivali so se jej v zlatih
vertincih po snežno-beli obleki.

Sodnik je sedel pod milim nebom in v velikem
polkrogu ga je obdajala množica ljudstva; med njo
sta sosebno dva zbujala splošno pozornost, ki sta si
v polkrogu nasproti stala. Eden je bil mladeneč,
zavit v svojo togo in klobuk potisnjen na oči, tako
da se mu je prav malo obraza videlo; njemu nasproti
je stala visokozraščena gospa viših stanov, kakor se
je videlo — nenavadna prikazen na tem kraji! Bila
je skerbno zavita, da jo je obleka kakor pregrinjalo
pokrivala od glave do tal, in čez je nosila plašček
indijanskega dela, tako bogato in zares po cesarsko


[Stran 192]
— 192 —

krasno z zlatom in škerlatom okinčan, da so ljudjé se
čudili, na kraji žalosti in smerti videti tako krasoto.
Njej na strani je stala služabnica, ravno tako
skerbno zagernjena, kakor gospodinja. Nepremakljivo
je stala gospa, s komolcem se naslanjale na neko
mramorno stajalo; oko jej je zerlo le vedno v
en kraj — kjer je Nežica neustrašeno stala pred
sodnikom in vtopljena v misli, da še teh dveh
redkih gostov ni opazila, na ktere je vse drugo
pogledovalo.

„Zakaj ni v železji?“ zadere se prefekt nad jetničarji.

„Ni treba, ker sama rada gré in pa tako mlada
je še“ odgovori Katul.

„Mlada — pa je tako svojeglavna, kakor
najstarša. Le berž jej železje denite na roke!“

Berič seže na kupček, kjer je ležalo dosti tacega
železja in poišče najlaže in najmanjše pa jej natakne
na roko. Neža smehljaje potrese z rokami — in
železje je zažvenkljalo po tleh.

„Gospod! to železje je najmanjše, kolikor ga
imamo!“ oglasi se nekako ginjen berič. „Tako mlada
deklica bi morala nositi drugačne zapestnice.“

„Molči!“ zajezi se sodnik in se oberne prijazno
do jetnice: „Smiliš se mi, Nežica, zavoljo tvoje
mladosti, tvojega stanu in ker so te tako slabo
izučili; rad bi te rešil, če je mogoče. Le premisli se,
dokler je čas in odpovej se napcnim in pogubljivim
ukom keršanstva pa cesarskim poveljem ubogaj in
bogovom daruj!“

„Prav zastonj je, da me še dalje pregovarjate;
jaz sem se že za terdno odločila. Malike pa zaničujem
in ljubim le enega in edinega Boga, pa le Njemu
samemu služim.“

„Kakor vidim, s teboj le čas tratim“ reče
nejevoljno prefekt zapazivši, daje ljudstvo jelo deklico
pomilovati. „Tajnik! piši: Mi obsojamo Nežo k
smerti z mečem, ker zametuje in zaničuje cesarska
povelja.“


[Stran 193]
— 193 —

„Na kteri cesti in pri kterem miljniku*) naj se
jej glava odseka?“ je prašal rabelj.

“Precej tukaj!“

Neža je za trenutek povzdignila roke in oči k
nebesom, potlej pa je mirno pokleknila, potegnila
zlate lasce z vratu, sklonila glavo, položila roke
križem na persi in tako pričakovala morivne sekire.
Vse utihne — rabeljnu se roka trese in kar ne more
zamahniti. — Sodnik se zareži nad njim, da naj urno
stori svojo dolžnost. Služabnik potegne s svojo
žuljavo levico čez oči, ko vzdigne meč — jeklo se za
trenutek zaleskeče nad klečečo in — glava se je
ločila od lepega trupla; rudeča kri namaka tla.

V togo zaviti mladi človek na desni sodnikovi
je ves zamaknjen zerl na rabelj nov meč, in ko je
zamahnil, prikazalo se je nekako satansko smehljanje
na njegovem obrazu. Njemu nasproti stoječa pa je
glavo obernila v stran, m še-le ko je glasno
mermranje ljudstva jej povedalo, da je vse pri kraji, je
pogumno storila nekaj korakov naprej, odpela krasni
plašček, ki ga je imela krog sebe in ga razprosterla
čez usmertene ude. Klicanje zadovoljnosti in zahvale
jej je zadoneJo od vseh strani izmed ljudstva za to
lepo djanje; ona pa, sedaj v temni žalovavni obleki,
je stopila pred sodnika in mu reče ginjeno pa raz
ločno:

„Gospod! eno prošnjo imam do vas. Ne
dopustite, da bi še enkrat kervave roke vaših rabeljnov
se dotaknile častitljivih ostankov in oskrunile njo,
ktero sem bolj ljubila, kakor le koga na zemlji —
dovolite, da jo jaz sama prenesem do pokopališča
njenih očetov, ker je bila tako blagega, tako dobrega serca.“

Tertul razkačeno odgovori: „Gospa, vaše prošnje
ne morem uslišati, kdor ste tudi. Katul! le preskerbi,
da se truplo v vodo verže ali pa sožge, kakor po
navadi.“

„Sodnik! Rotim vas pri vašem lastnem sercu,
ki gotovo ni neobčutljivo za ženskino hrabrost in

43

[Stran 194]
— 194 —

krepost; rotim vas pri solzah, ktere je ljubeča mati
nad vami prelivala, pri milih besedah, s kterimi vas
je skerbna sestra tolažila v britkosti, pri njeni roki,
ki vam je pomagala v zadregi; rotim vas pri vsem,
kar vam je ljubo in drago — uslišite mojo prošnjo!
In če vam danes zvečer mile hčerke do praga naproti
priskakljajo in poljubujejo roko, omadeževano s kervjó
tiste, kteri enakim biti bi jim bilo ponos — skusite,
da je boste vsaj s tem potolažiti mogli, da niste
odrekli male prošnje ženski rahločutnosti, ktero
gotovo tudi one visoko cenijo.“

Glasneje in glasneje je prihajalo mermranje med
ljudstvom in omilovanje, zato zarenči sodnik nad
njo: „Mar ste tudi vi kristijana?“

Ona pomolči nekoliko in potem odgovori: „Nisem
ne, gospod! ali povem vam, da če bi me kaj
kristijanko storiti utegnilo, gotovo bi me to, kar sem
videla danes.“

„Kako to?“

„Da morajo taka bitja umreti, kakor je bila
ona, ki ste jo danes ubili — (solze so jo za
trenutek vstavile v govorjenji), samo da se ohrani
deržavna vera; take gerdobe pa žive, ki še človeškega
imena vredne niso. Gospod! vi še ne veste, komu
ste danes življenje vzeli; ona je bila najčistejša,
najljubeznjiviša in svetejša, kar sem jih poznala;
pravi cvet med ženstvom, akoravno še skoraj otrok!
In še bi živela, ko bi bila vzela klateža srečelovca,
ki jej je bil s svojimi naslanimi ponudbami vedno
za peto. Nadlegoval jo je v oddaljenem poslopji na
deželi, prederl je k nji v središče njene hiše in celó
v ječo — zares, prav zato je morala umreti, ker se
ni htela zavezati s tem azijaškim ogleduhom in ga
obogatiti s svojim premoženjem!“

Zaničevaje je pri teh besedah kazala na
Fulvija, ki je planil izmed ljudstva in togoten zavpil:
„Laže! Nič ko laž in obrekovanje! Saj se je
Neža očitno spoznala za kristijano.“

„Prosim, gospod, le še dalje me poslušajte in
glejte mu v obraz, da se prepričate, če je res,
česar ga bom zatožila! Fulvij! ali nisi danes zjutraj
prilezel v ječo k nežni deklici in ali jej nisi obljubil,


[Stran 195]
— 195 —

da bode pri življenji ostala, ce tebe vzame? Še več!
Ali jej nisi rekel, da bo vkljub vsem poveljem
cesarskim smela kristijana ostati in živeti, če te
usliši?“

Fulvij je pri teb besedah postal bled ko smert;
stal je kakor da bi ga bila strela zadela, kakor bi
pričakoval svoje sodbe. Sodnik ga tako-le nagovori:
„Fulvij! že sam tvoj pogled te izdá in lehko bi te
koj samo zato na smert tožil, pa poslušaj rajši moj
svet: poberi se iz tega kraja, zapusti Rim za
zmeraj. Nikar se več ne prikaži, ne na foru, ne na
kakem drugem očitnem kraji. Beži in skrij se po
tem tvojem sleparskem ravnanji, da te ne zadene
nejevolja vseh poštenjakov in maščevanje bogov! —
Ne zamerite, gospa,“ praša jo sodnik prav spoštljivo
„ali smem vedeti vaše ime?“

„Fabíola.“

„Zdaj je bil sodnik še-le poln prijaznosti do nje,
ker je mislil, da ima svojo prihodnjo sinaho pred
seboj, kakor je upal. „O od vas sem že veliko slišal
in od vaših visokih prednosti pa izverstnih lastnosti;
tudi ste v sorodu s to-le prodano revico, zato imate
pravico do njenega trupla — le vzemite je!“

Med tem pogovorom jo je Fulvij pobrisal, bled od
sramote, strahu in togote, ljudstvo pa je rjulo nad
njim in žvižgalo.

Fabíola se je zahvalila prefektu in je mignila
Siri, ki je stala blizo nje; in na Sirino besedo so
pristopili štirje sužnji z nosilnico. Fabíola ni pustila,
da bi se kdo drugi dotaknil drazega trupla, kakor
ona in Sira; položile ste je na nosilnico, pokrile z
dragoceno odejo in ukazale, da naj nesó sužnji
mertvo v njeno lastno hišo. Same so šle za njimi; kar
stopi neka mala deklica, vsa objokana k Fabíoli in
jo stokaje prosi, če tudi sme ž njima. Na vprašanje,
kdo da jef odgovori: „Jaz sem ubožica
Emerencijana, Neži sestra po mleku.“ Fabíola jo prime vljudno
za roko in jo s seboj pelje.

Komej odnese truplo, ko plane cela množica
kristijanov, otrók, moških, žensk na tla, da bi z
gobami in platnenimi pertiči vlovili kako kapljico
dragocene kervi. Beriči in drugi služabniki so padli z


[Stran 196]
— 196 —

biči in palicami nad nje, da bije odpodili, pa je malo
pomagalo — veliko jih je še pri tem svojo kri zmešalo
s kervjo mučenice. Kedar pride kak vladar pri
svojem kronanji v glavno mesto in po stari šegi denarje
meče in siplje med ljud, gotovo tako željno ne
hrepene po njih, kakor so kristijanje, da bi vlovili in
pobrali le eno kapljico svete kerví. Vendar so se
vsi umaknili dijakoma Reparatu, ki je tudi prišel z
malo steklenico v roki, da bi jo napolnil s prelito
kervjó Nežino in obesil pri njenem grobu — v gotovo
znamenje mučeništva.

XXIV. Razsodni dan; tretji del.

Tertul je šel naravnost v palačo, kjer ga je že
Korvin čakal s pripravljenim reskriptom, ki je bil
prav lično pisan v velikih začetnih čerkah. Ker mu
je bilo pripuščeno vsak čas pred cesarja stopiti, šel
je kar v dvorano in sporočil kakor navadno uradsko
reč o smerti Nežini; posebno je še omenil mermranja
in nejevolje ljudske, ktero je še veliko večo popisal,
kakor je bila res in pristavil, da je vsega tega kriv
Fulvij, ki se je pri tem kaj nepremišljeno in neumno
obnašal. Njegove najhuje pregrehe pa ni povedal;
kajti bal se je, da bi ga njemu ne dali v
preiskovanje in bi tako marsikaj njegovih lastnih namenov
na dan ne prišlo. Rekel je naposled, da premoženje
Nežino ni kaj veliko in da bi se ljudstvo najbolj s
tem dalo potolažiti, če bi cesar milostljivo njeno
premoženje dal najbližnji Nežini sorodnici in pervi
dediči, namreč gospodičini Fabíoli; pa da bi to zeló
povzdignilo cesarjevo čast in slavo. Fabíolo je
popisal ko žensko čudovite učenosti in olike, ki prav
iskreno časti domače bogove in geniju cesarjevemu
dan na dan daruje.

„O, jo že poznam“ reče cesar in se nasmeje,
kakor bi se bil spomnil na kaj prav smešnega.
„Revica mi je poslala krasen perstan in me prosila za
življenje tistega Boštjana, ki so ga ravno z betmi
pobili, (in se spet prav debelo zasmeje) — naj bo
no, naj jo mala dedšina potolaži za pobitega fantiča.
Napravi naj se Reskript; hočem ga podpisati.“

Tertul mu poda že pripravljeno pisanje, rekoč,


[Stran 197]
— 197 —

da se je popolnoma zanesel na visoko milost
cesarjevo in zató pismo že pripravil. Vladar je vzame
in podstavi neko čačko, ktere bi se bil tudi
najmanjši šolarček sramoval. Reskript je prefekt koj
izročil svojemu sinu.

Komaj je odšel prefekt. ko pride Fulvij. Šel
je bil še pred domu, da bi se pokrepčal, osnažil,
omazilil in dostojno nališpal. Medpotoma mu je vedno
nekaj reklo, da mu utegne spodleteti tudi to zadnje
upanje; pa pogovor zadnjega večera o ravno tej reči
in ker mu je zadnje tedne že toliko spodletelo in
toliko lepib nad mu po vodi splavalo, to ga je tudi
na to zadnjo nesrečo že nekoliko pripravilo. Ena
ženska se mu je zdela nalašč zató rojena, da mu
vse podere in uniči, kamor koli se oberne; pa naj
bode bogovom hvala, si je mislil, tukaj mi ne more
blizo. Spodjedla mi je danes mojo čast in veljavo
za zmeraj, pa vsaj mojega postavnega deleža ne
more tirjati; pregnala me je iz dežele, ali berača
me zdaj ne more narediti. To ga je še tolažilo.
Mislil je, da mu utegne edini sovražnik le cesarjeva
lakomnost biti, pa skusiti je hotel vse, da pride do
svojega dela — kaj pa če tudi življenje zraven
zastavi, saj je tako ali tako popolnoma na nič djan,
če mu spodleti. Z najljubeznjivišim smehljanjem se
približa vladarju, ko stopi v dvorano.

„Kaj bi rad?“ bilo je pervo pozdravljenje
cesarjevo.

„Veličanstvo! prišel sem preponižno prosit vašo
cesarsko visokost in pravičnost, da bi se mi precej
izročil moj delež od Nežinega premoženja. Na mojo
zatožbo je prišla pred sodbo kot kristijana in ravno
kar jo je zadela zaslužena kazen, ktera, naj tudi
vsacega drugega zadene, ki noče pokorščine skazovati
cesarskim poveljem!“

„To je vse prav in res, pa povedali so nam, da
si se zraven po svoji navadi prav slabo in neumno
obnašal pa nejevoljo med ljudstvom zbudil. Čem
prej tedaj pobereš svoja kopita in zapustiš palačo pa
mesto, tem bolje storiš. Ali razumeš? Dvakrat
navadno ne opominjam!“

„Koj bom ubogal in storil, kar veleva Njih ve-


[Stran 198]
— 198 —

ličanstvo pa nimam nikakoršnih pripomočkov.
Zapovejte mi, da se mi dá, kar mi gré, pa koj idem.“

„Kar précej pojdi in besedice več ne zini! Kar
se pa Nežinega premoženja tiče, ktero tako
terdovratno tirjaš, tega ti res ne morem dati. V
nepreklicljivcm pisanji sem vse izročil neki izverstni in
zaslužni osebi — gospodičini Fabíoli.“

Fulvij na to ni zinil ne besedice ne, ampak
cesarju je poljubil roko in mirno zapustil dvorano. Iz
palače gredé je mermral: „Na vse zadnje me je na
beraško palico spravila!“ — Evrota mu je že na
obrazu bral, kaj je opravil, ko je domú prišel in le
čudil se je, da je tako miren.

„Kakor vidim, je vse zgubljeno“ nagovori ga
Evrota.

„Res je; ali si vse pripravil, Evrota?“

„Skoraj. Dragocenosti, pohišje in sužnje sem z
nekoliko zgubo prodal, vendar imam še od poprej
toliko, da gotovo prideva v Azijo. Najzvestejšega
najinih služabnikov, Stabijona, sem obderžal, naj bo
na konji za nama nosil, kar še imava. Tudi za-te
in za-me sta konja pripravljena, le še nekaj mi
manjka.“

„Kaj nek?“

„Strupa še nimam. Še le nocoj sem si ga
naročil in pred poldnem ga ne dobim.“

„Čemú ti bo strup?“ praša Fulvij nekaj
razdražen.

„Kakor veš, bom še nek drugej srečo skusil:
to pa ostane: naša rodbina ne sme v beraških capah
končati, ampak častno umreti.“

Fulvij se vgrizne v ustni in odgovorí: „Naj bo,
saj sem že sit življenja. Le kmalo zapusti
stanovanje, da Efraim ne prileze in kmalo po mraku pa s
konji me pričakuj pri tretjem miljniku na latinski
cesti. Tam se najdeva; zdaj imam pa tudi jaz še
nekaj prav važnega opraviti.“

„Kaj?“ praša radovedno Evrota.

„Ne morem, ti povedati; pa če me dve uri po
solnčnem zahodu ne bo, ne meni se več za-me,
ampak sam beži.“

Temnega in merzlega kočesa ga začne meriti


[Stran 199]
— 199 —

Evrota gori in doli; očesa, ki je vedno bralo v
Fulvijevi duši, da bi tudi zdaj spoznal, če nima kakih
skrivnih misli — pa merzel in jasen je bil njegov
obraz, zato Evrota ni dalje popraševal. Med tem
pogovorm je bil Fulvij slekel svojo lepo obleko in
se v popotno preoblekel; vse je k sebi vtaknil, da
bi mu ne bilo treba vračati se še v stanovanje, celó
meč je opasal in pod plašč v pas skril tudi malo
krivo bodalce najboljšega jekla, kakor so bila le na
Jutrovem v navadi.

Evrota je šel naravnost v palačo, kjer so
stanovali Numidčanje, in prašal po Jubali. Prišla je in
mu prinesla dve stekleničici, eno večo, eno manjšo
in ravno mu je htela še nekaj razložiti, ko se
prikaže njen mož ves pijan. Evrota urno vtakne
steklenici v pas, in jej nekaj denarjev v roko stisne,
ko Hifaks pride. Jubala mu je bila že prej pravila,
da jo je Evrota pred njeno možitvijo snubil in tako
se je zbudila v njem zdaj vroča afrikanska kri in
ljubosumnost. V togoti popade ženo in jo telebi iz
sobe pa tudi z Evrotom bi bil rad začel prepir, ko
bi se ne bil ta prav zmerno obnašal in divjaka
zagotovil, da mu nikoli več ne bo prišel pred oči.

Vernimo se tedaj k Fabíoli. Morebiti pričakuje
častiti bralec, da jo najde ko kristijanko; in vendar
ni tako. Koliko je pa tudi še-le vedela od kerščanstva,
da bi se bila mogla imenovati kristijano? V Boštjanu
in Neži je pač občudovala blago dušo in čeznatorne
kreposti, ktere je zdaj rada pripisovala tej veri;
spoznala je tudi, da kerščanstvo napeljuje človeka k
takemu djanju in nehanju, k takim načelom in taki
visokosti duha, kakor nobena druga vera — pa kaj
če to? To še ni kerščanstvo. Pogóvori s Siro so jo
pač vpeljali v ves drug, jej neznan svet; ali od
posameznih naukov in kako se strinjajo ni še slišala,
o nezapopadljivih skrivnostih kerščanstva se jej še
sanjalo ni in od mogočnega poslopja vere, ktero pa vendar
tudi najprostejši človek obseže, kakor otrokovo oko
podobo orjaškega hriba, kterega vzdigniti bi se tudi
najmočnejši velikan zastonj trudil. Ni še slišala od
enega, troedinega Boga, ne od Boga Sina, ki je
zavoljo ljudi človek postal. Neznana jej je bila še


[Stran 200]
— 200 —

vsa čudovita dogodba od rešenja po terpljenji in
smerti edinorojenega. Imena: Nazaret, Betlenem,
Kalvarija so jej bila še neznana; tudi: Marija, Jožef,
Peter, Pavel, Janez so jej bila še brez pomena; celó
ono presladko imé, ki je mazilo vsakemu ranjenemu
sercu — kako bi bila mogla tedaj že kristijano se
imenovati, če od vsega tega še ni nič vedela?

Vsa trudna in spehana se je vernila Fabíola
domu; močno so jo bili vznemirili dogodki
pretečenega dne in tega jutra. Iskala je pokoja in želela
sama biti, torej je zapovedala, da ne sme nihče v
tisti del poslopja, kjer je ona bila in da ne smejo
nobenega k nji pustiti. Tako je sedela več ur, pa
notranji nepokioj in razdraženost jej nista dala
zatisniti oči k počitku. Dolgo je žalovala po Neži,
kakor ljubeča mati po zgubljenem detetu; pa tudi ne
en žarek jej ni razsvetlil žalosti, kakor pri smerti
očetovi ne. In ko je premišljevala, zdelo se jej je
kakor razžaljenje uma, kakor hudodelstvo na
človeštvo, misliti, da je ona popolnoma v nič se
vtopila, da je ona s svojim snežnobelim oblačilom, z
ljubeznjivim obličjem in blagim, čistim sercem kar
razpadla in zginila! ona, ki je hrepenela po pravici
in resnici! Tako ne more biti — gotovo, tako je
mislila, Neža je zdaj še kje srečna in vesela, če le
pravica ni prazna beseda!

„Kako čudno, mislila sije, vsi, ktere sem
videla izverstne na vsako stran, ktere sem čislala in
občudovala zavolj visokih prednosti, — možaki
kakor Boštjan in ženske kakor Neža, vsi so bili izmed
zaničevanih kristijanov! Le ena mi še ostane, jutri
hočem prašati njo.“

In ko se je nasproti obernila na ajdovski svet,
ko se je spomnila na Fulvija, Tertula, na cesarja —
ko jej na misel pride Kalpurnij in — kar stresla
se je — tudi njen oče — o kak razloček! Tam
čednost, tukaj hudobija, tam modrost, tukaj vraže in
topoglavost, tam življenje duha, tu vživanje mesa!
Od kod vse to in uno? — za njo še neuganljiva
zastavica.

V tem premišljevanji jo je motil ptujec, kterega
so pripeljali k nji pod naslovom: cesarski poslanec.


[Stran 201]
— 201 —

Vratar ga sicer ni hotel pustiti v poslopje ; ko pa je
prišel terdit, da je prinesel važnih naznanil od
cesarja, prašal je vratar pri hišniku, ki mu je
odgovoril, da nobenega ne sme odpoditi, če pride od
dvora.

Od začetka je bila nejevoljna, da jo kdo moti,
pa kmalo jo mine nejevolja, ko vidi ptujca z neko
smešno resnobnostjo in slovesnostjo v sobo stopiti;
bil je Korvin, ki se jej prav štorklasto-priljudno
približa in jo pozdravi pa nagovorí z ogovorom,
polnim lepih besed in sladkih govoric, kterega se je
pa slabo na pamet naučil, in jej podal cesarski
reskript z zagotovilom svoje vdanosti — premoženje
Nežino pa samega sebe. Fabíola ni zapopadla, kako
pride premoženje njene sorodnice v dotiko s
Korvinovo roko; to jej ni prišlo na misel, da je denar
namenjen, da bi njega rajši sprejela. Prosila ga je
tedaj, naj se cesarju v njenem imenu zahvali za to
milostno djanje in pristavila: „Recite, da sem danes
bolehna in se tedaj ne morem osebno predstaviti.“

Korvin je na to v veliki zadregi začel jecljati:
„Saj veste, to premoženje je deržavi zapadlo in bilo
pod prepoved djano; moj oče se je potrudil in je
vam pridobil.“

„Njegov trud je bil odveč ; to premoženje mi je
bilo že davno sporočeno, in je postalo moja lastnina
od tistega trenutka“ — Fabíola ginjenosti ni mogla
nekaj trenutkov dalje govoriti — „od tistega trenutka,
ko ni bilo več prejšnjega gospodarja.“

Korvin je debelo zijal; naposled je začel nekaj
stokati in stokati, da Fabíola ni vedela, kaj hoče.
Hotel je revež prav pohlevno prositi, naj ga
blagovoljno sprejme med svoje snubače, ona pa je mislila,
da prosi za kako darilo, ker jej je prinesel tako
važno pisanje. Odgovorila mu je tedaj, da mu hoče
ob primernem času rada spolniti prošnjo, pa da naj
jo sedaj zapusti, ker je trudna in bolehna. Korvin
je sklepal iz tega odgovora, da je dobro opravil
svojo reč, in je šel zadovoljen in ponosen domú.

Ko je odšel, še prebrala ni pisanja na
pergamentu, ktero je bil položil na mizico zraven nje,
ampak v misli se je spet vtopila in pred oči jej je


[Stran 202]
— 202 —

še enkrat stopilo vse, kar se je godilo zadnje ure.
Prav živo jej zopet v spomin stopi Fulvij; nek mraz
jo strese pred to osebo in težkega serca glasno
zdihne: „Mislim, da ga ne bom več videla tega
potepuha.“

Komaj je izgovorila te besede in pogledala proti
durim, kar — ali jo je motila domišljija, ali je bila
resnica? — vendar razločno jo zadenejo besede:

„Ne zamerite, gospodičina, kdo je ta, ki ste ga
ravno kar počastili s tako lepim imenom?“

„Vi, Fulvij!“ je odgovorila in se ponosno
vzdignila. Kaj se vrivate ne le v hišo, selsko poslopje
in v ječo, ampak tudi v najskrivniše sobe ženske,
in še celo ženske, ki žaluje po prijateljici, ktero ste
jej vi ubili. Proč, proč od tod; če ne — vas dam
spokati iz hiše!“

„Le vsedite se in mirni bodite,“ odgovori
Fulvij „saj sem danes zadnjič pri vas, vendar imava še
nekaj prav važnega med seboj poravnati. Na
pomagaje pa ni treba klicati, saj ste sami zapovedali, da
naj vas zapusté služabniki; povem vam, da ni
nobenega blizo.“

Fulvij je resnično govoril; njemu je Korvin
nevedoma pot odperl do Fabíole. Ko je namreč prišel
do vratarja, ki ga je malo poznal, ker ga je že
enekrati pri kosilu videl v hiši, mu je ta rekel, da ne
sme žive duše spustiti v hišo, če ni od cesarja poslan.
Fulvij mu reče, da ravno on je cesarjev poslanec in
čude se, da na en dan pride toliko cesarjevih
poslancev, mu odpre. Naročil je tudi vratarju, naj bi
duri odperte pustil, ker bi se utegnilo zgoditi, da bi
ga nazaj grede pri vratih ne bilo; čakati pa tudi ne
utegne, kar se mu zeló mudi. Tudi vodja do
Fabíolinih sob ne potrebuje, je rekel, ker jih sam
dobro vé.

Fulvij se je vsedel Rimljanki nasproti in tako-le
nadaljeval: „Ne smete se razžaljeno čutiti,
gospodičina! da tako nepričakovano k vam pridem; to sem
se od vas naučil danes zjutraj v Tulijanovi ječi —
pa moram od prej začeti. Ko so me vaš oče pervič
povabili k jedi, našel sem tam deklico — saj vam
je ni treba imenovati, — ktera si je s svojim obra-


[Stran 203]
— 203 —

zom in obnašanjem koj pridobila moje serce, pa tudi
njeno serce se je skoraj kar nevedoma meni
naklonilo.“

„Nesramnež!“ zavpije Fabíola „da si upate od
nje tukaj govoriti; tudi ni res, kar blebetate od
necega nagnjenja.“

Fulvij odgovori: „Kar se tiče gospodičine Neže,
mi je najbolji porok vaš oče, ki me je sam večkrat
opomnil, da naj ne jenjam s svojim snubljenjem,
ker mu je Neža sama obstala, da me ima rada.“

Fabíola se je čutila nekako ponižano, ker se je
sedaj spomnila, da Fulvij resnico govori in da je
njen oče res v taki zmoti živel; odgovorila je: „Vem,
da je moj dragi oče v tem bil v zmoti, ali jaz, kteri
preljubo dete ni ničesar prikrivalo. — “

„Kakor svojo vero“ ustavi jo Fulvij
zasmehovaje.

„Tiho, tiho! Ta beseda iz vaših ust se mi zdi
kakor kletev — jaz pa sem dobro vedela, da vas ne
more videti ne terpeti.“

„Se vé da, potlej ko ste jo vi pregovorili in
preslepili. Odkar sva se pervič videla, postali ste mi
vi najhuji in najgrozovitejši nasprotnik; vi pa oni
izdajavni tribun, ki je pa svojo plačo že prejel in
kterega ste si izvolili za tisto mesto, za ktero sem
se jaz poganjal; — o le mirni bodite, jaz hočem,
da me poslušate — vi ste spodkopali moje dobro
imé, ste okužili njena čutila in zató ste tudi mojo
ljubezen do nje spremenili v sovraštvo.“

„Ljubezen?“ zavpije Fabíola vsa togotna. „Če
bi že vse drugo, kar pravite, ne bila gerda laž, káko
ljubezen ste pač vi do nje čutiti zamogli? Gotovo
ne drugačne, kakor volk do jagnjeta in jastrob do
golobčka! O saj sem že na vašem poželjivem očesu
brala, da je le njeno premoženje, njena imenitna in
žlahtna rodbina, po čemur ste hrepeneli, in
druzega nič!“

„Ni res; ko bi bila uslišala mojo prošnjo in bi
bila zaročena, gotovo bi bil živel, kakor bi tirjal
moj stan. Bil bi zadovoljen, ljubeznjiv in gotovo
ravno tako vreden njene roke. —“

„Kakor sploh tisti, ki jej zdaj-le zagotavlja


[Stran 204]
— 204 —

svojo nagnjenost, čez tri ure je pa že tudi
pripravljen, jej ponudbo staviti: ali me vzemi, ali te
umorim. O le proč izpred mojih oči, le proč! Vi
celo zrak okužite, ki vas obdaja.“

„Koj koj pojdent, samo da izgotovim, kar sem
si namenil; in rečem vam, da se boste malo
veselili mojega odhoda. — Nič vam nisem zalega storil
in vendar ste mi nalašč pot zaperli do vsacega
poštenega življenja; pokončali ste mi edino moje
upanje in srečno, mirno domače življenje, ktero se mi
je obetalo. Pa to še ni vse! Kakor ogleduh ste se
prikradli v ječo, poslušali na moje besede in potlej
zoper vsako ženskino čutilo tje sredi na forum se
postavili, sodnika in tako tudi cesarja razkačili
zoper me, in ljudstvo razdražili, tako da bi se bil
moral kakor preganjani volk v kak kotiček stisniti
in gledati, pri kterem kraji bi iz mesta ušel, ko bi
me ne bilo neko čutilo semkaj pripeljalo, ki je še
močneje kot strah.“

„Povem vam, da bo precej v našem mestu
krepost več veljave imela, ko vi pete odnesete. Ali
zapovedani vam še enkrat: zapustite mojo hišo, če ne
se bom drugače iznebila vase sitnosti.“

“O saj nisva še tako kmalo v kraju, ne,
gospodičina“ — in bolj in bolj se je rudečil njegov obraz,
ustni pa ste mu prihajali bledi. Zgrabil jo je za roko
in jo nazaj porinil na sedež, „Le pazite,“ pristavi
„če še enkrat skusite uiti ali na pomagaje klicati,
rečem vam, da bode pervi vaš glas tudi vaš zadnji,
naj velja kar hoče, — Vi ste me izpahnili ne le izmed
druščine, ampak tudi iz Rima ste me pregnali;
zapodili ste me po svetu, da bodem ko ptujec okoli taval,
brez prijatelja, brez domovija; — ali ni bilo to že
zadosti, nasiti si hudobno dušo z maščevanjem? —
O ne, tudi še mojega denarja , mojega premoženja ,
ktero sem si postavno in s trudom pridobil, še tega
ste me oropali; pokoj, dobro imé, premoženje —
vse ste vi meni ukradli, meni mlademu ptujcu.“

„O ti zanikarni nesramnež, ti!“ zavpila je
razkačena Rimljanka; „ali v moji lastni hiši si upate me
tatico psovati?“

“Da, upam si. Jaz sem si pridobil (in če tudi


[Stran 205]
— 205 —

po hudobiji, to vas ne briga) postavni delež od
Nežinega premoženja; grenko sem ga zaslužil, marsiktero
noč zato prečul v boju s peklenskimi duhovi, ki so
zmagali, in v boju z nekim še hujim domá; in dan na
dan sem skerbno iskal po dokazih. Ali nimam tedaj
pravice do svojega dela? In imenujte ga kakor
hočete, imenujte ga kervavi denar — čem sramotivniše
je, tem gerše, da mi ga vzamete. Eavno tako je,
kakor bi bogatin iztergal psu iz gobca kos divjačine,
ktero vloviti se je pes péhal in trudil, da ima vse
okervavljene noge.“

„Nočem dalje iskati po imenih za vas; vódi vas
nek dozdevek, neko prazno domišljevanje“
odgovorila je Fabíola tako resnobno, da se je videlo, da
nemirna postaja. Saj je pred njo stal človek
zmešane pameti; huda strast pa živa, globoko zbujena
domišljija ga je pritirala do nevarne moralične
norosti. Pogleda ga v oko in mu mirno, kolikor jej
je bilo mogoče, reče: „Zdaj vas prosim, da
odidete, če denarjev potrebujete, dobili jeh boste —
pa le pojte, le pojte, da vam serd popolnoma ne
vzame pameti.“

„Kak dozdevek me nek vódi, káko prazno
domišljevanje?“ praša Fulvij.

„Da sem jaz hrepenela po Nežinem premoženji,
ali da mi je njena grozovita smert prinesla kak
dobiček.“

„Saj vam ga je; cesar sam mi je povedal, ki
vam je izročil premoženje. Ali me imate za tako
neumnega, da bi verjel, da cesar komu kak vinar
dá brez prošnje in brez prigovora?“

„Tega jaz ne vem; to pa vem, da bi rajši gladú
umerla, ko le za muhico prosila od tacega
premoženja!“

„Ali čem mar misliti, da je v tem mestu kdo
tako nesebičen bil in ga sam od sebe za vas sprosil?
O, nikakor ne, gospodičina Fabíola, to že ni
verjeti. — Ali kaj je pa to ?“ Pri teh besedah je željno
hlastnil po cesarskem reskriptu, ki je še ležal, kjer
ga je bil popustil Korvin. Njegova jeza je prej malo
mirovala, ko se je prizadeval z besedami dokazati,
da je Fabíola kriva, ali zdaj ko je v roke dobil ne-


[Stran 206]
— 206 —

srečno pisanje, zasvetilo se mu je okó in jeza mu
je skipela v togo to, v besnost; škripaje z zobmí jo
takole nagovori:

„No, zdaj vas prepričam vaše nesramnosti,
vaše ropaželjnosti in nenavadne neusmiljenosti, ki jè
hujša, ko vse, kar vi meni nakladate! Le
poglejte ga, reskript — kako lepo je pisan z zlatimi
čerkami in obrobljen z lepimi barvami; zdaj pa
recite, če je bil v tisti mali urici narejen med smertjo
vaše tetike pa do takrat, ko mi je cesar povedal, da
ga je podpisal? Tudi nočete poznati tistega verlega
prijatelja, ki vam je naklonil ta dar? O, saj vem!
Ko je Neža v ječi bila, ko ste vi nad njo jokali in
zdihovali pa meni neusmiljenost očitali, meni,
dalnjemu ptujcu, ki ni bil v nobeni zvezi ž njo —
ravno takrat ste vi, rahločutna gospica, vi krepostna
modrijanka in njena preljubeznjiva žlahtnica
premišljevali in tuhtali, kako bi se dal dobiček narediti iz
mojega hudodelstva in kako zapuščina zagotoviti, in
poiskali ste izurjenega pisavca, da bi s svojim
zlatom pokril vašo lakomnost in z barvo vaše izdajstvo
do lastne žlahtnice.“

„Nehajte, blazni — nehajte!“ vpila je Fabiola
in zastonj se upirala njegovemu dlvje-plamečemu
očesu. On pa je v še veči togoti nadaljeval: „In
zdaj mi denarjev ponujate? Zdaj, ko ste me tako
nesramno obropali? Na beraško palico ste me
pripravili, in zdaj mi hočete milošnjo deliti — milošnjo
iz mojega lastnega plačila; iz plačila — ktero celó
pekel privoši svojim zapadlim, dokler še na zemlji žive?“

Fabiola se je zopet vzdignila, pa sedaj jo je
zgrabil kakor besen in je ni več spustil, ampak
dalje govoril: „Zdaj pa poslušajte mojo zadnjo besedo,
če ne, naj bo pa tudi zadnja, ktero boste vi sploh
poslušati mogli! Dajte mi nazaj krivično pridobljeno
— to ne sme biti, da bi jaz imel na sebi hudodelstvo,
vi pa vživali prid. Naredite pisanje, da mi premoženje
prepustite ko dobrovoljni dar, in potlej vas koj
zapustim; če ne — prisodili ste si sami svojo osodo!“
Tako je govoril, in jo hotel prebosti s svojim
strahovito-žugajočim pogledom.

Zdaj se je zbudilo v Fabioli ponosno rimljansko


[Stran 207]
— 207 —

serce; nevarnost sama jo je storila brez strahú; z
nekako moško dostojnostjo se je vzdignila in
odgovorila: „Fulvij! zdaj pa poslušajte mojo zadnjo
besedo, če bi bila tudi zadnja, ki jo morem govoriti —
gotovo pa je zadnja, ki jo od mene slišite: vam naj
bi dala to premoženje? Rada bi ga dala pervemu
gobovemu revežu, kteregabi srečala, vam pa nikdar!
Nikoli se ne boste dotaknili kake reči, ktero je imela
ta sveta deklica, nikoli — in naj bo demant ali slamnata
bilka: to bi bila oskrumba. Vzemite denarjev iz
moje roke; da bi kaj iz rok dala, kar je njenega bilo
— to za ves svet ne. Dvoje ste mi dali na
volitev, kakor njej pretečeno noč: vašo voljo storiti,
ali pa umreti; in Neža me je naučila, kaj imam
izvoliti. Le še enkrat, proč od tù!“

„In vi naj bi obderžali, kar je mojega? Vi bi
veselja poskakovali, ker ste mene spodrinili? Vi bi
v časti živeli, jaz v sramoti; vi bogati, jaz brez
okroglega — vi srečni, jaz v nadlogi? Nikakor ne! Jaz
sem, za kar ste me naredili — tega ne morem
ubraniti; ali to lehko ubranim, da vi ne boste, kar ne
smete biti! Zató sem k vam prišel; danes je dan
mojega maščevanja! Zdaj umri!“

Ko je to govoril, rinil jo je z desnico počasi na
sedež nazaj, s kterega se je bila vzdignila, njegova
desnica pa je trepetaje segala pod obleko — in ko
je končal, jo je zgrabil za lase in siloma vergel na
blazino. Ona ni dala glasú od sebe, nekaj ker jo je
omedlevica obhajala, nekaj pa zato, ker je
zaničevala svojega sovražnika in ni hotela razodeti strahú.
Ravno ko je zatisnila oči, videla je nekaj
zalesketati se nad njo, pa ni vedela, ali je njegovo plameče
oko, ali svitlo morilno jeklo.

V tem trenutku je čutila, kakor bi bila velika
teža na njo padla, tiščalo jo je in dušilo, pa nekaj
vročega se jej je vlilo čez persi. Prijeten resnoben
glas jej je zadonel v uho: „Nehaj, Oroncij, jaz sem
tvoja sestra Miriam!“

Strast ga je dušila, ko je Fulvij zahripal:
„Lažeš ! Pusti mi svojo žertvo!“

Zdaj je slišala bolj tiho nekaj besed v nekem
Fabíoli popolnoma neznanem jeziku govoriti; potlej


[Stran 208]
— 208 —

je čutila, da je nihče ne grabi več za lase in je
slišala morimo bodalce po tleh zaropotati in Fulvija iz
sobe planiti pa zaklicati: „Kristus“ to je tvoje
maščevanje!“

Fabíola je počasi zopet k moči prišla, pa na
sebi je še zmeraj čutila težo; majala se je in majala,
da jo je odvalila. — Zraven nje je ležalo neko
truplo, na videz mertvo pa vse kervavo. —

Bila je zvesta Sira, ki se je vergla med
gospodinjo in bratovo bodalce!

XXV. Duhovnik pa zdravnik.

Fabíola ta trenutek ni utegnila poslušati
občutkov svojega serca, ampak skušala je najprej ustaviti
tekočo kri; segla je po tem, kar jej je bilo najbliže.
Med tem so začeli vsi hišni služabniki v sobo
skupaj vreti. Bedastemu vratarju se je naposled že le
predolgo zdelo, da ni Fulvija (mi smo ravno kar
čuli njegovo pravo imé) nazaj — kar ga vidi iz hiše
planiti kakor brezumnega in še celó kri se mu je
zdelo, da je videl na njegovi obleki. Zató je sklical
vse skupaj.

Fabíola je mignila, da naj vsa derhal zunaj
ostane in samo Evfrozini in Graji je mignila noter.
Graja je prav prijateljsko živela s Siro, odkar ni
bilo v niši več černe sužnje in prav rada poslušala
njene nauke. Precej so enega sužnjih poslali po
zdravnika, kterega je v bolezni vselej poklicala Sira,
po Dijonizija, ki je stanoval v Nežini hiši.

Med tem je Fabíola veselja zapazila, da je kri
jenjala tako naglo teči, pa še več — tudi oči je
odperla, čeravno samo za trenutek in tako milo
smehljaje jo pogledala, da je Fabíoli bil ta pogled ljubši,
ko vsi zakladi na svetu.

Kmalo je prišel zdravnik, skerbno preiskal rano
pa rekel, da za zdaj ni velike nevarnosti. Kakor je
bil namerjen mahljej, gotovo bi bil zadel Fabíolino
serce; pa čeravno je bila prepovedala gospodinja,
bila je Sira vedno blizo nje, pa vrivala se jej ni.
Čakala je priložnosti, da bi bila še dalje z Fabíolo
govorila o veri, ker je vedela, da so jej dogodki
tega jutra omehčali serce. V bližnji sobi je zaslišala


[Stran 209]
— 209 —

glasne besede iz njej le predobro znanih ust. in
natihoma se je splazila za pregrinjalo, ktero je zakrivalo
duri v Fabíolino sobo.

Ko se je začel zadnji boj. in je gospodinjo napadnik
pahnil na blazino, stopila je prav za njega, in ko je k
udarcu vzdignil roko. vergla se je na Fabíolo. Roka
je zamahnila, pa ker ga je Sira sunila v njo,
zadelo jo je morilno jeklo v zatilnik pa jo globoko
ranilo, vendar ne pregloboko, ker se je bodalce
vstavilo na vratni kosti. Lehko si je misliti, koliko
premagovanja jo je stalo to djanje! Ni jej bilo za
strah pred bolečino ali smertjo; pa lastnemu bratu
znamenje Kajnovo vtisniti na čelo, in ga za dvojnega
morivca storiti, to jo je mučilo — pa saj je svoje
življenje popolnoma svoji gospodinji darovala. V boj
se spustiti z morivcem ne bi bilo nič pomagalo, saj
je poznala njegovo moč in ročnost; od vpitja po hiši,
da bi pregnala napadnika, tudi ni bilo kaj
pričakovati pred morivnim mahljejem, torej se je vergla
bratu pod nož mesto namenjene žertve. Da bi pa
brat vendar popolnoma ne doprinesel hudodelstva,
zató se mu je razodela, zraven pa tudi svoje pravo
ime Fabioli in sorodnost z morivcem.

V svoji slepi besnosti jej ni hotel verjeti, pa
njene besede v maternem jeziku: „Spomni se moje
opasnice, ktero si tukaj pobral“ te so ga opomnile neke
tako strašne dogodbe, da le svojo vest in sramoto
vtopiti, bi se bil tisti trenutek tudi v najglobokejše
žrelo vergel, če bi se bilo odperlo pred njim.

Čudno je tudi, da je dragoceno opasnico tako
dobro varoval, da ni prišla nikoli Evrotu v roke;
odkar jo je spet dobil, je pazil na njo, kakor na
kako prav sveto reč, in ko je že vse bilo zloženo za
na beg, skril jo je na persih pod obleko. Z
bodalcem je tudi njo ven potegnil in našli so oboje na
tleh ležati.

Dijonizij je obezal rano in Siro s pripravnimi
zdravili zopet spravil k zavesti; zapovedal je potlej,
da morajo bolnico popolnoma v miru pustiti in da
le kaj malo oseb smé k nji. Do polnoči, je rekel,
ima se ravnati ž njo, kakor sem veleval. Jutri
zjutraj pa bom prišel na vse zgodaj k nji in takrat


[Stran 210]
— 210 —

moram biti sam ž njo.“ Pošepetal je tudi ranjeni
nekaj besedna uho. in presladko njeno nasmehljanje
je pričalo, da so jej te besede, bolje djale, ko vsa
zdravila.

Siro je položila Fabíola v svojo lastno postelj ,
sužnji je poslala v sprednjo sobo; ranjeni streči pa
ni hotela nobenemu drugemu prepustiti, sama je čula
pri njej — pri ravno tisti sužnji, do ktere nekdaj še
hvaležnosti ni čutila, ko jej je stregla ob merzlici.
Kako je Siro zadela rana, povedala je Fabiola vsem,
tega pa ne, v kakem rodu je njena rešiteljica z
morivcem. Akoravno je bila sama zeló trudna, vendar
ni šla od postelje noter do polnoči, ko ni bilo več
zdravil za dajati bolni. Potlej se je naslonila na
nizko blazinico blizo postelje k počitku. In kaj so
bile njene misli v mirni temni bolniški sobi? Prav
resnobne. Na enkrat je zdaj spoznala resnico vseh
resnic in naukov, o kterih jej je poprejšnje tedne
njena sužnja govorila. Ko je zadnjič poslušala Siro,
zdela so se jej vsa njena pravila in načela res prav
mikavna, vendar le lepe teorije, ktere se v življenje
ne dajo vpeljati, brez djanske rabe. Ko jej je
govorila ptujka o djanji in kreposti, ktera pri ljudéh
ne najde nikakoršnega povračila in pohvale, ampak
ktera najde svoje plačilo le v dopadenji božjega
očesa — je pač občudovala to misel; ali da bi se
jej bilo vedno in vsako uro ravnati po takem pravilu,
tega ni mogla nikakor prenesti. In vendar, ko bi
bil mahljej, njej namenjen, moriven (in kaj bi lože
bilo, ko to), kje ostane tedaj Siri plačilo? Kaj bi
jo bilo tedaj drugega naklonilo k temu djanju, če ne
menda ravno misel na odgovornost nasproti neki
nevidljivi moči, nasproti nekemu nevidljivemu bitju?
Sira tedaj ni senjavka; nima samo lepih načel v
ustih, ampak tudi djansko spolnuje, kar uči. Ali
zamore kaj tacega modrijanstvo? Nikakor; gotovo
le vera, vera Nežina in Boštjanova, kterima je
Fabiola Siro vredno na stran postavila. Kako rada bi
se bila spet ž njo pomenkovala!

Zjutraj je prišel zdravnik, kakor je rekel, in
našel je Siro veliko boljšo. Ko sta bila sama,
pregernil je po mizi platneni pertič, postavil na-nj go-


[Stran 211]
— 211 —

reči voščeni sveči, zvlekel iz-za obleke bogato
kinčano opasnico, v kteri je imel zavito zlato posodico,
Siri dobro znano. K nji stopivši jo tako-le
nagovori: „Drago dete! prinesem ti , kakor sem obljubil,
najboljšega zoper vsako telesno in dušno
bolest; in ne samo to — prinesem ti zdravnika
samega, ki s samo svojo besedo vse ponovi, ki slepcem
odpira oči in gluhim uho, ki očiščuje gobove in
ozdravlja vse. Ali si pripravljena, Njega sprejeti?“

Sira je sklenila roke in odgovorila: „Iz celega
serca želim ga sprejeti, Njega, kterega samega sem
ljubila, v kterega sem verovala, čegar je bilo moje
serce.“

„Ali ni v tvojem sercu jeze ali nejevolje zoper
unega, ki te je razžalil? Si znabiti v svojem
notranjem ponosna zavoljo tega, kar si storila? Ali imaš
morda kako drugo napako ali pregreho na sebi, da
bo treba tedaj ponižne spovedi in odveze, preden
Najsvetejšega sprejmeš v serce?

„Častitijivi oče! jaz vem, da sem polna
nepopolnosti in greha, pa da bi bila vedoč grešila, ne vem.
Njemu odpuščati, kterega ste vi omenili, mi ni bilo
treba, ker ga preveč ljubim in bi tudi svoje
življenje rada dala za-nj, ko bi ga rešiti mogla. In s kom
bi se jaz ponašala, jaz uboga služabnica, ki ima
samo voljo svojega gospodarja spolnovati?“

„Povabi ga tedaj Gospoda v tvojo hišo, da
pride in te ozdravi pa te napolni s svojo milostjo.“

Stopil je k mizi, vzel košček nebeške jedi v
podobi opresnega kruha, ga je zmočil z vodo in jej
položil na jezik.*) Ona je zavžila in nekaj trenutkov
v premišljevanji vtopljena ostala.

Tako je bil sveti Dijonizij dušni in telesni
zdravnik ob enem; duhoven pa zdravnik, kakor so našli
zapisano na njegovem grobnem kamnu.

XXVI. Sprejeta daritev.

Ves dan so bolnici menda prav vesele misli
polnile serce; Fabíola, ki jo je le za trenutke zapu-

44

[Stran 212]
— 212 —

stila, ogledovala je z veseljem in spoštljivostjo njen
obraz in zdelo se jej je, da je njen duh visoko
visoko nad rečmi, ki jo obdajajo. Zdaj seje
prikazalo milo smehljanje na njenem licu, zdaj se jej je
zalesketala solzica v očesu in se je poeedila po licu.
Zdaj pa zdaj je povzdignila svoje oči in dolgo zerla
v nebo — in nebeško veselje se jej je razlilo po
obličji. Zopet je stegnila z neizrečeno miloserčnostjo
svojo roko in prijemši gospodinjo za roko, jej jo je
preljubeznjivo stiskala. Fabíola pa je brez vsega
navečanja cele ure molčé (tako se je še glasilo
zdravnikovo povelje) sedela pri postelji in še v čast si štela
in srečo, da sme biti zraven tacega bitja.

Med dnevom, ko jej je podala nekaj hrane,
rekla je smehljaje k nji: „Miriam! mislim da ti
je že veliko bolje. Zdravnik ti je dal prav čudovito
zdravilo, kakor je videti.“

„Predraga moja gospa, saj ga je res dal!“

Fabíola se je sklonila k nji in jej milo rekla:
„Prosim te, nikar me več ne imenuj tako; marveč
bi te jaz morala tako imenovati — saj pa tudi več
res ni to ime. Kar sem že delj časanamerjala, to se bo
sedaj zgodilo; ukazala sem storiti kar je treba, da
te oprostim, in sicer ne boš samo kakor iz sužnosti
spuščena, ampak kakor ingenua.*) kakor
prostorojena, ker vem da si res.“

Hvaležni pogled Sirin je odgovoril Fabíoli;
potlej ste pa spet molče skupaj sedeli do večera, ko
je Dijonizij prišel; in ker je ranjeno veliko na
boljšem videl, odkazal jej je tečneja jedila in dovolil
kak mirni pogovor.

Ko ste bile spet sami, nagovori jo Fabíola:
„Dolgo me je že gnalo serce, da spolnim pervo
svojo dolžnost do tebe, da se ti zahvalim — ne za
življenje, ktero si mi rešila, ampak za velikodušno

45

[Stran 213]
— 213 —

tvoje djanje, in naj pristavim — za veličastni izgled
junaške kreposti, ki te je navdušila k njemu.“

„Kaj sem nek storila več, kakor le svojo
dolžnost? V vaših rokah je bilo moje življenje in še
zavoljo kaj manjega ste imeli pravico do njega, kakor
da si rešite svoje,“ odgovorila je mirno Miriam.

„Se vé, da se tebi tako zdi“ odgovorila je Fabíola
„ker si izrejena po naukih, ki so mene in mojo
modrijanstvo premagali; po naukih, ki naj veča, junaška
dela zapovedujejo kot navadno dolžnost.“

„In zató pa tudi niso več junaška dela.“

„Nikakor ne!“ zaklicala je navdušeno Fabíola.
„Le nikar me ne pregovarjaj, za kaj prav navadnega
imeti to, kar se mi le najveličastniša krepost zdi.
Saj sem o tem premišljevala noč in dan — blágo je
bilo, velikodušno, seglo je nad vsako človeško
zahvalo; saj ne vem, kaj bi mogel človek
veličastnejega storiti in kako bi človeška čednost še veča biti
mogla?“

Miriam se je vsedla v postelji; vzela je
Fabíolino roko med svoje in milo pa resnobno je
takole začela: „Ker vas žali, nočem dalje zmanjševati, kar
vi toliko cenite, ampak pokazati vam hočem le,
predraga gospodičina, koliko smo še za tem, kar bi se
dalo storiti. Povem naj vam torej nekaj podobnega,
samo da ravno v nasprotji. Mislive si sužnjega —
ne zamerite, draga Fabíola, da vas žalim, vidim
vam na obrazu — ne bode se več zgodilo; vzemive
tedaj sužnjega, pravega zarobljenca in nehvaležnika,
ki se je spuntal in vzdignil zoper najboljšega in
najne pod morivčevo roko, ampak za zasluženo kazen;
in kako bi vi imenovali gospodovo djanje in kakšna
krepost bi bila ta, če bi zgolj iz čiste ljubezni do
sužnjega, samo da ga reši tega zaverženca, na-sé
vzel smertni vdarec in vse poprejšnje sramotenje in
tepenje? In če bi še v svoji zadnji oporoki temu
sužnjemu sporočil vse svoje imenje in premoženje
in zapovedal, da imajo ž njim ravnati, kakor ž
njegovim lastnim bratom?“

„O Miriam, Miriam! kar mi ti popisuješ, to je
preveličastno, da bi kak človek kaj tacega storil ;


[Stran 214]
— 214 —

to ni človeško djanje! Če bi kdo mogel tako
ravnati, kakor si ti pripovedovala, zamogel bi le
kak bog!“

Miriam položi roke na serce, pogleda Fabíolo
navdušenega obličja in slovesno spregovori: „In
Jezus Kristus, ki je vse to storil za ljudi,
je bil res Bog.“

Fabíola je pri teh besedah zakrila obraz z rokami
in je dolgo molčala; Miriam pa je iskreno molila v
svojem sercu.

„Preserčno se ti zahvaljam, Miriam,“ je zopet
spregovorila Fabíola. „Ti si spolnila svojo obljubo:
peljala si me do tje, kjer moje serce pokoja najde.
Že sem se bala, da bi morebiti ne bila kristijana;
pa saj to ni mogoče. — Povej mi še sedaj, ali so
té strašne pa tudi tako ljube besede, ki so se mi
tako globoko in močno vtopile v serce, kakor se
pogrezne zlató v morsko globočino, če ga kdo verže
na verh vode — ali so té besede le en del
kerščanske sisteme, ali pa bistveno njegovo vodilo?“

„Draga gospodičina! po prav priprosti priliki je
vaš velikanski duh zapopadei glavno resnico vsega
kerščanstva; resnico, okoli ktere se sučejo vse druge.
Bistroumni vaš razum je v edini misli sklenil
najvažniše resnice kerščanske: Da se je človek, stvar
božja, vzdignil zoper svojega Gospoda, da ga je
zato zadela nepremakljiva božja pravica pa da je
Bog se včlovečil in v vsem spoznan bil kakor
človek, in da je v človeški podobi preterpel tepenje,
zasramovanje in sramotno smert na križu — vse to
zato, da je človeka odrešil in ga deležnega storil
svojih zakladov in svojega kraljestva . . . vse to je
zapopadeno v besedah, ktere so vas tako ganile. Vi
ste pa tudi prav sklepali: kaj tacega je le Bog
storiti mogel, le on je zamogel doprinesti táko spravno
daritev.“

Fabíola se je spet globoko zamislila, potlej pa
strašljivo prašala: „Ali si mar ravno to mislila, ko
si mi rekla v Kampaniji, da le Bog sam je Bogú
vreden dar?“

„Res; pa imela sem tudi v mislih nadaljevanje te


[Stran 215]
— 215 —

daritve se v naših dneh, vendar o tem sedaj še ne
smem govoriti.“

“Zdaj še-le vidim,“ rekla je Fabiola „kako lepo
se vse vjema, kar si mi kedaj pravila, in kako eno
v drugo sega, kakor posamezni deli rastline; eno
izvira iz druzega. Jaz sem le zapisan sad izmišljene
teorije imela vse tisto, kar si mi govorila, ali zdaj
sem videla djansko izpeljane tvoje nauke. In kar si
mi zdaj razložila, to mislim je žlahtna korenina, iz
ktere izvira vse drugo; kdo namreč bi se obotavljal,
storiti svojemu bližnjemu, kar je veliko manj ko to,
kar je Bog za-nj storil? Ali ravno v tem mora tičati
globoko globoko neka nevidljiva korenina, ktere v
s moji nevednosti ne sprevidim — torej čudovite resnice
od odrešenja človekovega prav ne zapopadem.“

„Draga Fabíola!“ odgovorila je Miriam „modrejši
učeniki bi vas morali podučevati, kakor sem jaz, pa
toliko obdarovan in bistroumen vaš um globokeje
vpeljati v svete skrivnosti; vendar ali bi meni
verjeli, če bi skušala vam nekoliko to pojasniti?“

„Miriam!“ je odgororila Fabíola „kdor je
pripravljen umreti za druzega, tisti ga ne bo
slepil in mu laži govoril.“

Smehljaje je rekla Sira: „V teh besedah ste pa
spet izrekli in zapopadli neko glavno načelo —
vodilo vere. Zató vam bom le to pripovedala, kar
nas je Jezus Kristus učil, ki je res umeri za nas;
Njegove besede, kot besede nepremotljivega Boga,
naj so vam porok za resnico!“

Fabíola je ponižno sklonila glavo in s
spoštljivostjo pazno poslušala, ko jej je Miriam s priprostimi
besedami razlagala kerščansko skrivnost presvete
Trojice, potem kako je človek grešil in jej tudi
govorila o skrivnosti včlovečenja, ter z besedami sv.
Janeza jej povedala vse življenje večne Besede: da
je meso postala in med ljudmi prebivala. Večkrat
jo je ustavilo začudenje Fabiohno ali priterjatev;
dvomljivosti pa ni nikoli kazala — modrijanstvo pa
nevera se je v njej umaknila veri.

Ali zdaj se je neka žalost lotila njenega serca
to je zapazila Miriam ter jo poprašala po vzroku.


[Stran 216]
— 216 —

„Komej si upam povedati;“ je odgovorila. „Vse
je tako lepo, tako veličastno! Beseda, ta izvir božje
ljubezni in modrosti, spričevalo Njegove moči —
ona postane meso! Vendar kako? — odkod meso?
Ali je sprejela omadeževano truplo zaverženega
človeka; ali pa je bilo treba novega člveškega rodú
za-nj stvariti? Kdo bi se nek prederznil na zemlji
Njegov oče še imenovati, ali kdo je tega vreden?“

„Gotovo nihče;“ odgovorila je bolna „pa ena je
bila dosti sveta in ponižna, da se je smela Njegova
mati imenovati. Skoraj osem sto let, preden je
prišel Sin Božji na svet, je prerokoval prerok in
zapisal svoje besede ter je zapustil svojim potomcem
judom: „Glej, je govoril, devica bo spočela in sina
porodila, kteremu bo ime Emanvel“ to je po naše:
Bog z nami, namreč: z ljudmi. — To prerokovanje
se je spolnilo v spočetji in rojstvu Sinu Božjega na
zemlji.“

„In kdo je bila ta izvoljena?“ praša spoštljivo
Fabíola.

„Ona, ktero sleherni častí, kdor resnično ljubi
njenega sina! Marija je njeno ime, ali v mojem
jeziku : Miriam. Lehko vam je misliti, da je bila po
veliki svetosti in kreposti vredna storjena tolike častí:
ona ni bila očiščena, ampak vedno čista, izvzeta od
greha. Splošna spridenost nje ni zadela; tako je
hotela božja volja, da bi vredna bila, mati
Najsvetejšega postati. Tako čista, kakor kri Adamova,
ktero mu je Bog po žilah razlil; in tako
neomadeževana, kakor meso Evino, ko jo je večni Stvarnik
naredil iz rebra spéčega Adama, ravno tako čista je
bila kri in meso, ktero je Duh božji spremenil v
veličastno človeško truplo, ktero je porodila devica
Marija.“ Po kratkem prenehljeji je Miriam dalje
govorila od rojstva in mladosti našega Zveličarja, potem
kako je učil, dobrote skazoval in slednjič sramotno
na križu umeri. Večkrat jo je ustavilo med povestjo
zdihovanje in solze Fabíoline in ko je bilo že čas k
počitku , prašala jo je ponižno: „Ali si zeló trudna?
Ali bi mi mogla še na eno vprašanje odgovoriti?“

„Rada“ prijazno reče Miriam.


[Stran 217]
— 217 —

„Kaj gre pričakovati tisti, ki ne more reči, da
je nevedna bila, ker je mislila, da vse vé; tudi se
ne more izgovarjati, da se ni ničesar učila, ker je
hrepenela po vsakoršni vedi; ampak ki mora
spoznati, da je zaničevala pravo modrost in sramotila
Tistega, od kterega izvira; in še celó odrešivno
smert Križanega?“

Solze so jo oblile, da ni mogla dalje govoriti.
Miriam je čakala, da se jej je polegla notranja
žalost: potlej je pa tako-le začela: „Ko je naš
Zveličar hodil med ljudmí, živela je neka ženska z
imenom Marija; pa ona je bila očitna grešnica, grešila
je tako, kakor bi vi, Fabíola, nikdar ne grešili. Ko
je spoznala Gospoda in kako milostno pa priljudno
ravna z grešniki, jela je bolj in bolj v svojem sercu
premišljevati svoje življenje in Njegovo ljubeznjivost
pa ponižnost; in njeno serce ga je ljubilo bolj in
bolj. Le še skušala je, kako bi mu pokazala svojo
ljubezen, zraven pa sama sebe ponižala. Šla je v
hišo necega bogatina, kjer je bil naš nebeški
učenik; in kolikor se je bil hišni gospodar, ki je v
svojem ponosnem sercu zaničeval očitnega grešnika,
premalo skerbljivega skazal do Gospoda, toliko večo
skerb in ljubezen je ona pokazala, pa tudi
zasramovana bila zatô, kakor je pričakovala.“

„Kako je storila to? vpraša Fabíola.

„Pri mizi je pokleknila k Njegovim nogam,
močila je s svojimi obilnimi solzami in je brisala s
svojimi lasmi; poljubovala je je in mazilila z dragim
oljem.“

„In kaj se je zgodilo potlej?“

„Jezus jo je branil zoper grenko zasmehovanje
gostov in jej rekel, da so jej grehi odpuščeni
zavoljo tolike njene ljubezni.“

„In kaj se je potlej zgodilo ž njo?“

„Ko je visel Izveličar na križu, doletela je dve
ženski ta prednost, stati blizo Njega: Marijo
neomadeževano mater, pa Marijo spokorjenko , v znamenje,
da zraven svete, čiste ljubezni mu je draga tudi
spokorna ljubezen, Njemu ki je prišel grešnikov k
pokori budit, ne pravičnih.“

To noč niste dalje govorile. Miriam je bila


[Stran 218]
— 218 —

trudna in je zadremala; Fabíola pa je sedela zraven
nje pa premišljevala in premišljevala slišano povest.
Spoznala je, kako se lepo veže eno z drugim v
kerščanski veri. Miriam je bila posnemala svojega
Zveličarja v ljubezni, ko je pripravljena bila. umreti za
njo; pa posnemala ga je tudi, radovoljno odpustivši
jej, ko jo je nepremišljeno terpinčila — sleherni
kristijan naj bi tedaj v vsem posnemal svojega
učenika, k temu spoznanju je prišla — vsaj ta ga
posnema, ki mirno zraven nje dremlje.

Ko se čez nekoliko prebudi Miriam, vidi svojo
gospodinjo pri njenih nogah ležati, kjer jej je bilo
spanje zaperlo solzne oči. Koj je spoznala namen
in vrednost tega ponižanja; ni je motila, ampak
zahvalila se je Bogu iz dna svojega serca, da je bil
sprejet njen dar.

Ko se prebudi Rimljanka, splazi se k svoji
postelji; mislila je, da nihče ni zapazil tega. Terdo
jej je bilo, doprinesti táko ponižanje same sebe, pa
ukrotila je popolnoma svoje ponosno serce. Pervič
je sedaj čutila, da je v sercu — kristijana.

XXVII. Miriamino življenje.

Ko pride drugo jutro Dijonizij, najde obe prav
veselih obrazov; voši jima srečo, ker ste tako
dobro počivali — one se nasmejete, rečete pa, da je bila
ta noč res najsrečnejša vsega njunega življenja.
Dijonizij se čudi pa Miriam ga prime za roto, rekoč:
„Tukaj častitljivi duhovnik božji, izročam vaši
očetovski skerbi katekumeno, ki želi popolnoma izučena
biti v naših svetih resnicah pa očiščena in prerojena
za večno življenje.“

„Kaj? Ali niste vi samo zdravnik?“ čudi se
Fabíola.

„Sem;“ odgovori starček „zraven pa tudi
nevreden duhoven v cerkvi Gospodovi.“

Fabíola je pokleknila pred njim in mu poljubila
roko, on pa jej je položil svojo desnico na glavo in
rekel: „Le vesela, hči moja! Saj nisi perva iz te
hiše, ktero je poklical Gospod med svojo čredo.
Veliko let je že, ko me je nek služabnik, ki ni več
živ, pripeljal semkaj za zdravnika preoblečenega ;


[Stran 219]
— 219 —

prav za prav pa le zató, da bi malo ur pred smertjo
kerstil ženo Fabijevo.“

„Mojo mater? Koj po mojem rojstvu je umerla;
ali res ko kristijana?“ praša Fabíola.

„Res, in ne dvomim, da te je njen duh z
angeljem varhom vred spremljal vse dni tvojega
življenja in te pripeljal do te vesele ure. Neprenehoma
je molila za-te pred božjim sedežem.“

Kdo bi popisal preserčno veselje obeh
prijateljic! Ko je bilo z Dijonizijem vse dogovorjeno zastran
poduka in kersta, stopila je Fabiola k Miriami, jo
ginjenega serca prijela za roko in milo prašala:
„Miriam! ali te smem od sedaj sestro imenovati?“
Miriam jej rahlo stisne roko — to je bil edin odgovor,
kterega je mogla dati ginjena devica.

S Fabíolo se je uka vdeleževala tudi stara dojka
Evfrozina pa gerška sužnja in se pripravljale na sv.
kerst o veliki noči. Pa še ena se Jima je
pridružila, Emerencijana, Nežina sestra po mleku, ktero
je bila Fabíola s seboj v hišo vzela.

Med boleznijo je Miriam Fabioli večkrat kaj
pripovedovala iz svojega poprejšnjega življenja in ker
marsikaj bolj razjasni našo povest, hočemo kar vso
njeno dogodbo tu-sem postaviti:

Več let pred našo zgodbo je živel v Antiohiji
nek bogat mož, ne ravno imenitnega stanu pa v
dotiki z vsemi veljavnimi rodbinami velicega in
gizdavega tega mesta. Treba se je bilo tedaj po teh
ravnati in čez mero tratiti; ker ni znal dobro
gospodariti , zakopalo ga je to globoko globoko v dolge.
Zaročen je bil z blago žensko, ki seje skrivše
pokristijanila in tudi svoja dva otroka, sina pa hčerko,
zraven domačih opravil po tem učila. Fantiča so
imenovali po reki, ki je tekla skoz mesto, Oroncija;
in ko je mož pervič zvedel za vero svoje žene, bil
je sin petnajst let star. Marsikaj je bil fantič pri
materi zvedel od kerščanskih resnic in tudi ž njo
večkrat pri kristijanski božji službi bil, ktere
vednosti je pa pozneje kaj v zlo rabil.

Veselili ga pa niso nauki in navada kerščanstva;
tudi od kersta ni hotel nič slišati. Bil je
svojeglaven in potuhnjen in si ni dal svojih strasti krotiti


[Stran 220]
— 220 —

po ostrih nravnih zapovedih; hvala pri ljudéh pa
veselje svetá je bilo edino njegovo veselje in
hrepenenje. Izobražen je bil kaj dobro, znal je razun
gerščine, ki je bila navadna v Antiohiji, tudi
latinščino, ktero je lepo pa gladko govoril, če tudi z
nekim posebnim ptujim povdarkom; materinščina se
vé da mu je tudi gladko tekla. Po vsem tem je
lehko verjeti, da se Oroncij kar nie ni branil, ko
ga je oče vzel iz maternega varstva, da bi ga izučil
v navadni in častni deržavni veri.

Sestra njegova je bila tri leta mlajša in za njo
se oče ni kaj menil. Dosti za vero se pečati, je mislil
ni možato in spremeniti vero, zdela se mu je
slabost in znamenje vegastega značaja; pri ženskah
pa, ktere le bolj čutila vodijo in domišljija, se kaj
tacega že spregleda in zato je pustil svoji hčeri
Miriam materino vero. Obdarovana z bogatimi darovi
duha in pod materinim vodstvom je kmalo postala
pravi izgled kerščanskih čednost. Mimogredé naj bo
omenjeno, da je takrat Antiohija slovela po svojih
učenih in modrijanih, kterih eni so bili kristijani.

Čez nekaj let je umerla mati, ko je sin ravno
do moških let dorastel. Ker je že prej spoznala, da
bo šlo vse moževo premoženje kmalo pod nič, in
ker ni htela slabemu gospodarjenju njegovemu svoje
hčere v skerb izročiti pa tudi ne samogoltnosti in
častilakomnosti sinovi, zapustila je vse svoje veliko
premoženje (bila je iz neke bogate rodbine v Edesi)
hčeri in je v varstvo spravila pred grabežljivimi
rokami. Ni pomagala nobena zvijača in
pregovarjanje moževo in sinovo — ona ni hotela drugače
določiti s premoženjem, ampak še sveto je hčeri na serce
položila na smertni postelji, da nima nikdar drugače
odločiti z zapuščino, ko odraste.

Po materni smerti je šlo na slabe je in slabeje ;
dolžniki so pritiskali huje in huje — kar se prikaže
v družini neka skrivnostna oseba, Evrota. Poznal
ga menda ni nihče drug ko oče, in videti je bilo,
da ravna ž njim, kakor bi od njega odvisna bila
sreča ali nesreča vse rodbine. Nam je znan že iz
njegovih lastnih besed — le to naj bo še omenjeno,
da če tudi starši brat, ni hotel prevzeti gospodarstva,


[Stran 221]
— 221 —

ker se ni sposobnega za to spoznal zavoljo svoje
ostrosti in svoje čmernosti, prepustil je vse
Oroncijevemu očetu, on pa je v svoji častilakomnosti le
hrepenel, da bi svojo družino še do veče veljave in
bogastva povzdignil. Vzel je tedaj le nekaj premoženja
in ž njim zginil za nekaj let. Prehodil je kupčevaje
srednje-azijanske dežele noter do Indije in do
Kitajskega in se sedaj vernil z obilnim premoženjem in z
lepo, bogato zbirko dragocenih kamnov, kteri so
potem njegovemu stričniku po svetu dobro služili, v
Rimu ga pa vendar spravili v pogubo.

Evrota se je nadjal, domá najti bogatijo in jo
še pomnožiti s svojimi zakladi, pa našel je ubožano
družino. Ali to mu ni še ohladilo ponosa do svoje
rodbine. Očital in očital je bratu skrivši slabo
gospodarstvo; po dolgem pričkanji pa je plačal vse
dolgove iz svojega, da je sedaj bil prav za prav
gospodar vsega. — Čez nekaj let je oče zbolel in
umerl; na smertni postelji je povedal Oronciju, da
vse, od kar so že nekaj let sem živeli, pa domovje je
lastnina svojega prijatelja (kako bližnji sorodnik da
mu je, ni povedal) in da naj mu bo pokoren in se
naj vdá v vsem popolnoma njegovi volji. Tako je
prišel mladeneč v polno oblast terdoserčnemu in
brezvestnemu častilakomnežu, ki mu je tudi ukazal
popolno vdanost, pa da se ne bo smel ustrašiti
nobene reči, naj bo dobra ali slaba, samo da bosta
zamogla opešani rodbini zopet na noge pomagati in
jo povzdigniti.

Po smerti ubožanega očeta jima v Antiohiji ni
bilo več ostati. Z nekolikim premoženjem v roki bi
se dalo drugej kaj početi, ali kaj, ker je po smerti
kaj malo več ostalo; kajti bilo je treba vse poravnati.
Pa sestrino premoženje je bilo še celo; sklenila sta,
da je morata dobiti v roke. Skušala sta in
skušala, s pregovarjanjem in zvijačo; ali terdno se je
branila Miriam, nekaj ker je spoštovala sveto
materno voljo, pa tudi, ker je mislila vstanoviti hišo
za device Bogú posvečene in tam preživeti svoje dni.
Bila je ravno v postavni starosti, da je smela prosto
gospodariti! svojim imetkom. Vdala se je in kolikor se
je dalo, jima ponudila, da bi za nekaj časa živela


[Stran 222]
— 222 —

iz njenega, kar jima pa ni bilo po všeči. Naposled
je že začel Evrota od strani Oronciju govoriti, da
se mora tak človek v kraj spraviti, ki jima je toliko
na poti. Od začetka je mladenca stresala ta strašna
misel, sčasoma se je je bil privadil in naposled je mislil,
kdo vé kako zaslužno delo storiti, če je starca
odvernil od kervave moritve in mu nasvetoval drugačno,
nekervavo pa gotovo pot — pot zvijačine in
neočitnega siljenja.

Povedali smo že, da so smeli pervi kristijanje,
zlasti ob času preganjanja sv. obhajilo s seboj domu
jemati; in sicer zavili so sv. hostije v pertiček,
kterega so imenovali „orarium“ in tega zopet v drugo
bogato okinčano povijalo; vse to pa še doma priperli
in hranili v mali skrinjici s pokrovcem. Vse to je
bilo znano Oronciju in dobro je vedel, da je
Kristijanom bilo sveto in nad vse drago tisto, kar so
hranili v takih posodicah, pa da bi dali rajši vse, kar imajo
od sebe, kakor da bi pustili oskruniti ta „biser,“ kakor
so imenovali najmanjši del sv. kruha. Z biseri ozaljšana
dragocena prepasica, o kteri je bilo že govorjenje v naši
povesti, služila je že Miriamini materi za vnanjo
povijalo sv. zaklada; in nad vse jo je cenila tudi hči,
nekaj ker je bila materina zapuščina, pa tudi ker jo
je sama rabila v ravno tisti namen.

Neko jutro zgodaj je klečala pred skrinjico, se
pripravljala z iskreno molitvijo, potlej pa pristopila
odpreti jo. In kdo popiše njen strah, ko jo najde že
odperto in — prazno! Milo je jokala, kakor Marija
Magdalena pri grobu, ko so jej vzeli Gospoda in ni
vedela, kam so ga položili; in kakor ta, se je še
enkrat sklonila in pogledala v skrinjico — zdaj je
zapazila v njem košček papirja, kterega prej v
velikem strahu ni videla.

Na lističu je bilo zapisano, da tisto kar pogreša,
je dobro shranjeno pri bratu in da lehko reši. Koj je
hitela k njemu, ki je s temnim čmernim ptujcem
zaklenjen bil v svoji sobi. Na svoja kolena je padla
pred-nj in ga milo milo prosila, naj jej nazaj dá,
kar je vzel in kar jej je draže, ko vse bogastvo.
Solze in prošnje bi ga bile skoraj omečile, ko ga ne
bi bil Evrota stermo pogledal, njo pa tako-le nagovoril:


[Stran 223]
— 223 —

„Miriam! primem te za besedo! Skusiti hočem, če
resnico govoriš in če ti je res kaj za tvojo vero. Ali
ti je res ljubše, ko vse tvoje bogastvo?“

„Vse vam bom dala, vse — kar imam, samo
da oskrunjenja rešim Najsvetejše!“

Evrota se nasmehljá in reče: „Če je tako,
podpiši to-le pisanje!“

Vzela je pero, pregledala pisanje in podpisala.
Odpovedala se je vsemu svojemu premoženju ter ga
prepisala Evrotu. Oroncij je pač divjal, ko je potlej
zvedel, kakó ga je prekanil starec, pa je bilo že
prepozno. Poznej so naredili pisanje, kakor so ga
tirjale rimske postave, da se odpové Miriam vsem
svojim pravicam.

Nekaj tednov so lepo ravnali ž njo, potem sta
jej, pa pravila, da se mislita v Nikomedijo preseliti,
na cesarski dvor in da bo tudi njej treba zapustiti dom.
Prosila je, naj jo peljejo v Jeruzalem, kjer je
mislila zavetja dobiti v kaki družbi svetih žen.
Spravili so jo torej na neko barko, ktero je vodil
kapitan prav sumljivega značaja, ki je od Evrota razun
prevoznine za Miriam dobil še lepo število denarjev
pod nekimi skrivnimi pogoji, po kterih si ni upal
popraševati Oroncij. Ubožna devica je stopila na barko;
edino njeno bogastvo jej je viselo krog vrata, zavito
v edino dragocenost, ktero je nesla od doma —
sveta popotnica, kakor so jo sploh jemali kristijanje
seboj na dalnje pote in jo skerbno hranili na svojih
persih.

Ko je barka priveslala daleč na morje, ni zavil
kapitan proti bregu, ampak kar naravnost je jadral.
Kaj je imel v mislih, ni se dalo uganiti, pa
popotnike je to zelo nemirne storilo in začeli so se
pričkati in prepirati ž njim. Kar se sredi morja vzdigne
strašen vihar in konec stori vsemu prepiru. Barko
je valovje prekucovalo nekaj dni sem ter tje, potlej,
pa jo je trešilo na neko skalnato brodovje blizo Cipra.
Miriam je ostala živa in njeno rešitev je pripisovala
edino le sveti dragocenosti, ktero je nosila na
persih. Mislila je, da je edina ona ostala pri življenji,
vsaj videla ni druge žive duše; pa rešilo se jih je še


[Stran 224]
— 224 —

nekaj, ki so pozneje prišli domu v Antiohijo in naznanili
njeno smert pa vseh drugih popotnikov in mornarjev.

Na samotnem tem bregu so živeli ljudjé, ki so
živeli od tega, kar so na morji vlovili; ti so jo prodali
nekomu, ki je barantal s sužnjimi. Tako je prišla v
mesto Tars in v roka nekemu možaku izmed viših
stanov, pri kterem se jej ni hudo godilo.

Ne dolgo potem je naročil Fabij enemu svojih
prijateljev v Aziji, naj mu dobi če mogoče kako
izobraženo sužnjo za postrežbo njegovi hčeri
Fabíoli; tako je prišla Miriam z imenom Sira v
Fabijevo hišo.

XXVIII. Sladka smert.

Nekaj dni po tem, ko se je začela Fabíola
pripravljati na sv. kerst, so jej sporočili, da je prišel
nek star mož in želi kar neutegoma govoriti ž njo.
Ko gre doli k njemu pa ga popraša po imenu, jej
odgovori: „Žlahtna gospa! moje ime je Efraim in
velik dolg je pri meni zagotovljen s premoženjem
umerle gospodičine Neže; ker sem zvedel, da imate
vi sedaj njeno zapuščino, zató sem prišel od vas
dolg tirjat, če ne, sem zgubljen.“

Fabíola se čudi tem besedam in reče: „Kako
more to biti „ saj moja tetka menda ni nikdar dolgov
delala?“

„Ona ne,“ odgovori nekoliko o sramoten stari
odertnik „pa nek drug gospod, Fulvij, ki bi bil
imel njeno premoženje po konfiskaciji dobiti; zató
sem mu bil posodil na to lepo število.“

Fabíola je že mislila tega človeka odpoditi, ali
ko se spomni Fulvijeve sestre, reče mu priljudno:
„Naj si je Fulvij na Nežino zapuščino naredil
kolikor dolg tudi, hočem ga vam poplačati, pa samo s
postavnimi obrestmi. Če imata kako odertniško
pogodbo skupaj, za tisto se ne menim.“

„O, bom imel zgubo, gospa, bom imel zgubo.
Saj sem že tako na vso moč malo tirjal, gotovo da.“

„Le k mojemu hišniku idite, on vam bo vse
poravnal. Vsaj tukaj se vam ni bati zgube.“

Hišnik, bivši njen sužnji, kteremu je sedaj dala
prostost, je izplačal judu, kolikor je bilo prav in


[Stran 225]
— 225 —

ošteno. Kmalo potem mu je Fabíola dala neko
bolj sitno delo, namreč vse pisanja in račune svojega
rajnega očeta, da je pregleda in vidi, kje in komu
se je kdaj kaka krivica ali nepoštenost zgodila, ker
je sklenila vse poverniti in poravnati. Tudi Korvinu
je odkazala toliko denarjev, da bi lebko živel ž
njimi, ko je zvedela, da je res on po svojem očetu
dobil cesarjev reskript in tako konfiskacije rešil, kar
je postavno njeno bilo.

Ko je bilo poravnano posvetno, preživela je dni
s postrežbo pri Miriami pa s pripravljanjem na sv.
kerst. Da bi bila kaj prej ozdravela, dala je bolno
prenesti v nomentansko poslopje, obema kaj drago
stanovališče. Ker je napočila ljuba spomlad, so njeno
postelj lehko postavili k oknu ali pa če je prav
gorko solnce sijalo, prenesli so jo pred hišo na vert.
Tu so sedele, Fabíola na eni strani nje in na drugi
Emerencijana, in so se pogovarjale od zgubljenih
prijateljev, sosebno od tistih, na ktere jih je
spominjevala vsa okolica. Njim pri nogah je ležal stari
kodrasti Molos, ki je pa že vso živahnost zgubil, in
kedar se je pregovorilo ime Nežino, vzdignil je ušesa,
jel z repom mahljati in krog sebe pogledovati.
Večkrat so se tudi pogovarjale od verskih reči in pri tacih
priložnostih je Miriam prijateljicam še bolj na
tenko razlagala, kar jim je bil Dijonizij povedal.

Med tem je pa Miriam bolj in bolj pešala; rana
se je sicer zacelila, pa truplo ni moglo več zadobiti
poprejšnje moči. To so vsi zapazili, le Fabíola ne;
saj tudi ljubeča mati ali sestra najzadnja zapázi
nevarnost pri detetu ali sestri. Ljubezen je slepa in
polna upanja! Jetična rudečica jej je pokrivala lica,
bila je slaba in suha, pa zdaj in zdaj jo je silil tihi
kašelj. Spati ni mogla dosti in htela je vedno tako
postavljeno imeti postelj, da je gledala skoz okno
na nek kraj, ki jej je bil ljubši in prijetniši, ko
najkrasnejši cvetlišnjak.

Blizo poslopja namreč je bil vhod do necega
pokopališča, ki so ga sedaj imenovali po Neži, od kar
so to sveto mučenico v njem pokopali. Njeno truplo
je počivalo blizo vhoda v mali obokani kamrici, nad
ktero je bila široka, obzidana luknja, da je podzemelj-


[Stran 226]
— 226 —

skemu prostora prihajalo z vertadoli svitlobe in zraka.
Ta luknja je bila ravno sredi verta speljana na dan,
obzidana, pa še obgrajena in malo prikrita z okrog
nasajenim germovjem. Semkaj je vedno pogledovalo oko
Miriamino, in ker zavoljo slabosti ni mogla telesno
do groba, bil je vsaj njen duh vedno tam, kjer je
počivala tista, ktero je ljubila in častila nad vse.

Necega lepega mirnega jutra, ko je še nekaj
tednov manjkalo do velike noči, zagledala je bolna
nekaj mladenčev, ki so šli v bližnji potok na ribji
lov, in ker so šli po bližnici skoz vert, prišli so
mimo gredé do omenjene luknje nad grobom. Eden
je noter pokukal in rekel: „Glejte, glejte, to-le je
pa že ena tistih kristijanskih kertovih lukenj!“

„Idimo doli“ eden nasvetuje.

„Kako bomo li nazaj prišli in kod?“ ugovarja
nek drugi. Tega pogovora se vé da ni slišala Miriam,
pač pa je videla, kar se je zgodilo na to. Tisti, ki
se je posebno doli stegoval in svoje oči napenjal,
mignil je drugim, bliže stopiti pa tihim biti.
Pogledajo in začno pri bližnji stari zidani ograji kamnje
rušiti in ga šiloma doli metati; potem pa jo smejé se
dalje potegnejo. Miriam je mislila, da so pa kako
kačo metali, ali kak drug tak merčes, kterega so
zapazili v globočini.

Ko so prišli drugi k nji v sobo, je povedala, kar
je videla; koj je šla Fabíola sama z nekaj služabniki
doli k grobu, za kteri je zeló skerbela. Ali kdo
popiše njih strah in žalost, ko najdejo pri Nežinem
grobu revico Emerencijano v kervi ležati in mertvo!
Poznej so zvedeli, da je šla ubožica pretekli večer
mimo potoka, kjer so nejeverniki imeli svojim
bogovom v čast nesramne gostarije; vabili so jo, da se
udeleži, česar se je pa branila in pa še zraven je oštela
in očitala jim njih neusmiljenje do kristijanov. Napadu
so jo siroveži s kamni in jo močno ranili; ubežala
jim je pač še na vert, ali ker se je čutila slabo,
zlezla je doli k grobu svoje sestre, da bi tam molila.
Tukaj je pa tako omagala, da ni mogla proč; in
zjutraj so jo našli divjaki in pobili. Tako je prejela
revna kmečka deklica mesto kersta z vodo, kervavi


[Stran 227]
— 227 —

kerst in zadela jo je sreča, da se je sv. cerkev vsako
leto spominja med svetniki.

Fabíola in njene tovaršice so se pripravljale na sv.
kerst, kakor je bilo navadno; le nekoliko okrajšano
jim je bilo pripravljanje zavoljo preganjanja. Še toliko
lože jim je bilo to, ker so stanovale blizo katakombe,
v kteri je bilo več cerkvá. Najprej so bile vzete
med „poslušavce“ (audientes), ki so smeli pri božji
službi biti samo pri pridigah in branji; potem so
prestopile v drugi red se na sv. kerst pripravljajočih,
med „klečeče“ (genuflectentes), ki so po pridigi tudi
še smeli biti pri molitvah in so prejeli škofov
blagoslov; in na zadnje med „izbrane“ (eleeti), ali tudi
„želeče, zahtevajoče“ imenovane (compétentes), ki so
bili že popolnoma izučeni v sv. resnicah. Ko so
prestopile v ta zadnji red, začeli so se tisti sv. obredi,
ki so sedaj pri nas združeni pri kerstu, takrat so
bili pa ločeni. En dan so se odpovedale hudobi in
njenemu djanju, kar se je ravno pred kerstom še
enkrat zgodilo; zopet čez nekaj dni je sledilo
pomazanje ušes in nosa, ali tako imenovan „efeta“; in
tako so sledili ločeno drugi obredi, pri nas ob enem
storjeni. Posebno slovesno je bilo maziljenje, ki se
ni zgodilo samo na glavi, ampak po vsem životu.

Sv. kerst, se vé da, se ni mogel podeliti z veliko
slovesnostjo, to ni bilo takrat mogoče. Po mestu so
bila zbirališča ali cerkve zaperte in ko je napočil
srečni dan, splazila se je vsa družba na vse zgodaj
okoli mesta na nasprotno stran do Poncijanovega
pokopališča. Dopoldne so preživeli v molitvi in
premišljevanji in še le zvečer se je začela slovesna božja
služba.

Prišel je čas kersta. Po mnogih stopnjicah se
je prišlo globoko v podzemeljski prostor, v kterem
je bila v skalo vdolbena štirivoglata, 4 — 5 čevljev
globoka votlina,*) in v njo iz podzemeljskega
studenčka napeljana čista merzla voda, v ktero so
trikrat potopili katekumena. Pri ženskah so stregle
žene diakonise.

46

[Stran 228]
— 228 —

Precej po sv. kerstu so prejeli novokerščeni
zakrament sv. birme, potlej pa so je podučili v
skrivnostih sv. obhajila in pristopili so pervič k sv. večerji.
To se je zgodilo velikonočno nedeljo.

Ko je Fabíola prišla domú, bilo je pervo njeno
pozdravljenje, da je Miriam živo in navdušeno
objela. Svetega veselja ni mogla spregovoriti; in kaj
bi tudi ne! Danes pervič se je čutila na enaki
stopnji ž njeno prejšnjo sužnjo — ne po čednosti,
nebeški modrosti, ne po zaslugah pred Bogom, o to
nikakor ne; pa postala je kakor ona otrok Božji,
dediča večnega zveličanja, živ ud na truplu
Kristusovem, in kakor njej, stala so jej vrata odperta do
vseh Njegovih milosti in zaslug Njegovega odrešenja.
Popolnoma nova stvar je bila in prerojena! Z nobeno
še tako krasno obleko se ni nikoli tako ponašala,
kakor sedaj z belim oblačilom, kteri je prejela
pri sv. kerstu in ga je smela nositi skoz osem dni.

Ali dobrotijivi Oče vé med veselje žalost
vplesti, pošlje nam jo takrat, kedar smo najbolj
pripravljeni jo prenašati. Ko je Fabíola tesno objela
svojo sestro, je pervič zapazila njeno težko sapo in
kratko dihanje; poslala je po Dijonizija za drugi
dan. Tisti dan je pa še zbrala okoli sebe in Miriam
svoje spreobernjene sužnje in Nežine kerščanske posle,
ktere je ona pri sebi obderžala, in praznovali so
prav veselo velikonočnico.

Drugo jutro pokliče Miriam Fabíolo k sebi in
jo nagovori s táko miloserčnostjo, da še nikoli tako:
„Ljuba moja sestra, kaj boš storila, če te zapustim?“

Fabíola se neizrečeno prestraši pri teh besedah:
„Kaj,“ jo vpraša „ali zapustiti me hočeš? Mislila
sem, da bove vedno skupaj živeli ko sestri? Pa če
ti zapustiš Rim, šla bom s teboj, da ti bom stregla;
kaj ne, da bom smela?“

Smehljaje prime Miriam svojo prijateljico za
roko in solzica se jej je zalesketala v očesu; z roko
je pokazala proti nebu. Fabíola jo je razumela in
rekla: „O ne, ne; draga sestrica! Kaj čem početi
brez tebe! Le moli; Bog ti ne bo odrekel nobene
prošnje. Pa tudi jaz bom molila k Neži in Boštjanu,
ker sem slišala, koliko premore priprošnja naših


[Stran 229]
— 229 —

zveličanih bratov pri Bogu. Le zaupaj; prepričana
sem, da bo kmalo bolje. Sle bove v Kampanijo,
kjer te bo milo pa gorko podnebje kmalo okrepčalo
in sedele bove zopet pri studencu pa od kaj boljšega
se menile, ko od puhlega modrijanstva.“

Miriam je odmajala in jej odgovorila pa ne
žalostna: „Ti se motiš, ljuba moja! Bog mi je dal ta
presrečni dan doživeti, ali zdaj me nekaj druzega
čaka. Naj se zgodi njegova volja! Jaz vem, koliko
dni mi je še danih; ti bi rada žalovala po meni, pa
nočem ti odvzeti ne enega dné tvoje bele obleke.“

Dijonizij je prišel in ko j zapazil, da se je zeló
na slabo obernilo ž njegovo bolnico, odkar je ni
videl. Zgodilo se je, kakor se je bal: morilno
bodalo je zadelo kost in ranilo njeno odejo; tako se je
je naglo prijela jétika.

Fabíola je šla k Nežinemu grobu in je tam dolgo
in iskreno molila. S solznimi očmi se je vernila k
Miriam: „Sestra!“ tako jo je nagovorila „naj se zgodi
Božja volja; jaz sem pripravljena na vse. Prosim
te, sedaj mi povej, kaj želiš da storim, kedar te
zgubim ?“

Miriam oberne oči proti nebu in reče: „Moje
truplo položi k Nežinim nogam in potlej moli k
nji za-mé toliko dolgo, da pride iz Jutrovega nek
ptujec z veselim naznanilom.“

Naslednjo nedeljo, bila je bela nedelja, obhajal
je duhovnik Dijonizij s posebnim privoljenjem v
Miriamini sobi daritev sv. maše, med ktero jej je podal
sv. obhajilo kot zadnjo popotnico, potlej pa jo
mazili! s sv. oljem in molil nad njo ter jej tako podelil
zadnji zakrament, s kterim sv. cerkev vterdi svoje
otroke za zadnjo pot.

Fabíola in služabnici ste bili pri tej sv.
slovesnosti, in bile so vse do solz ginjene; potlej pa so
šle zopet doli v katakombo, kjer so med božjo
službo odložile kerstno obleko in se vernile v
navadni obleki.

Ko Fabíola spet stopi k svoji bolni prijateljici,
nagovori jo ta tako-le ter prime za roko: „Moja ura
je prišla; odpusti mi, če kedaj nisem storila svoje
dolžnosti ali če ti nisem dajala dobrega zgleda.“


[Stran 230]
— 230 —

Toliko Fabiola ni mogla prenesti, vlijó se jej
solzé. Miriam jo je tolažila in rekla: „Kedar ne
bom mogla več govoriti, prinesi znamenje križanega
Jezusa na moje ustni, vi pa, dragi Dijonizij, se
spominjajte na-me pri oltarju Gospodovem, kedar
umerjem.“

Sivi starček je molil zraven nje; ona je
odgovarjala, in ko jej je zastal glas, premikovale so se
le še ustni in se pritiskale na križ, kteri so jej
deržali pred ustmi. Živ in vesel je bil njen pogled
— zdaj je vzdignila roko do čela, jo nesla na persi
in delaje znamenje sv. križa — je umerla.

Dolgo je žalovala Fabiola po nji, pa zdaj v upanji!


[Stran [233]]
[[233]]

Tretji del.
Zmaga.
I. Ptujec iz Jutrovega.

Kako samotno je vse krog nas! Zginil je izpred
naših oči eden za drugim verlih kerščanskih junakov:
Pankracij, Boštjan, Neža in drugi — ni jih več!
Ali se bo mar kdo temu čudil? Saj nismo popisovali
navadnih časov, mirnih lét, ampak pred očmi nam
je bil neverni, ajdovski svet, boreč se za svoje
izmišljene puhle malike zoper kraljestvo Božje; videli
smo silnega preganjavca Dioklecijana premišljeno in
z vsemi peklenskimi silami se vpirati zoper cerkev
Kristusovo — ali se bomo čudili, če jih je med
milijoni spoznovavcev padla tudi tista peščica, kterih
življenje smo mi opazovali.

Pa prišla so še hujša leta za kristijane, kakor
smo jih mi videli; Dioklecijan, Galerij, Maksimijan
in Licinij na Jutru, pa Maksimijan in Maksencij na
zapadu so s vso silo še butali ob skalo Petrovo.
Kakor silni vihar se je vnelo preganjanje zdaj v tem
zdaj v drugem kraji velicega rimskega cesarstva in
se valilo iz dežele v deželo pa podiralo in
pokončevalo vse, kar je bilo kerščanskega — kri je tekla v
potocih!


[Stran 232]
— 232 —

Ali kaj je zdalo vse to napenjanje, kaj je
pomagalo, če so jih pod Dioklecijanom,*) kakor je
za gotovo znano, en sam mesec poklali 18.000
kristijanov, če so se pokončala cela mesta in če se je
tako morilo, da so se meči skerhali in so se
utrujeni rabeljni verstiti morali? — Sv. cerkev je
posadila enega višega pastirja za drugim na sedež Petrov;
v temnih katakombah so se obhajali cerkveni zbori;
iz dalnjih krajev so prihajali škofje v Rim, pri
nasledniku Petrovem sveta iskat; škof za škofom je
prišel na svoj stol in posvečeval duhovnikov na
mesto tistih, ki so umerli junaško smert za svojega
Zveličarja — in verniki? Čem več so jih usmertili,
tem več jih je bilo: kri mučeneev je postala seme
novih kristijanov!

In ko je Dioklecijan spoznal, da je prazno
njegovo počenjanje in se zató odpovedal cesarski kroni
in jo v Dalmacijo, v svoj rojstni samotni kraj
potegnil, ko so Galerija pri živem telesu červi snedli,
ko se je Maksimijan Herkul samega sebe vdušil in
Maksencij v Tiberi poginil, ko tudi drugih
preganjavcev več ni bilo — takrat je stala cerkev
Gospodova le še v popolni moči na mogočni skali: vrata
peklenska je niso premaknila. Zmagala je!

Leta 313 jej je cesar Konštantin, po zmagi
zoper Maksencija, podelil vse prostosti in pravice, pa
tudi povernil cerkvi vse premoženje, ktero so jej bili
prejšnji vladavci odvzeli. To je bilo veselje! Od
začetka bojazljivo, potlej pogumnejše so stopili na dan;
vsak si je iskal svojih znancev in prijateljev, od
kterih ni vedel, ali so, še živi, ali pa so že dosegli
krono mučeniško. Kmalo so tudi iztrebili in
popravili si svoje nekdanja zbirališča pa tudi lepih, novih
cerkvá si začeli zidati.

Mislimo si leto 318, tedaj petnajst let po smerti
Miriamini. Cerkev se je že pokrepčala in se vnovič

47

[Stran 233]
— 233 —

vredila in uterdila; tu pa tam se je kak nesrečni
odpadnik spet po dolgi težavni pokori spoprijaznil in
zedinil s cerkvijo, pa tudi sem ter tje je bilo srečati
sivoglavega starčka s pohabljeno nogo ali
oslepljenim očesom — spoštljivo ga je vse pozdravljalo, ker
je nosil znamenja prestanega mučenja za Kristusa.

Če se tega leta bližamo Fabíolinemu
nomentanskemu poslopju, videli bomo na lepem nekdanjem
vertu čudno prekucijo: polno kamenja navoženega,
že obdelanega in še neobdelanega, opeke na kupih
in mramornih plošč pa visoke odre za neko novo
zidanje. Konštancija, hči Konštantinova, je molila na
grobu Nežinem, ko še kristijana ni bila in prosila
ozdravljenja od silne bolezni — ozdravela je
popolnoma; zató se je hotela zdaj hvaležno skazati in je
ukazala lepo cerkev sezidati nad njenim grobom.
Vendar je bila pot še odperta do podzemeljskega
prostora, kjer je ležalo truplo te svetnice in silno
veliko je prihajalo romarjev iz raznih krajev sveta
na to sveto mesto.

Ko se necega dné verne Fabiola iz mesta, kjer
je imela v svoji hiši bolnišnico in gostišče za uboge
in sicer na lastne stroške, stopi k njej grobar ali
fosor iz Nežine katakombe in jej reče: „Gospodičina!
dolgo ste čakali na ptujca iz Jutrovega, zdaj mislim
da je prišel.“

Fabíola, ki je še vedno v svojem sercu hranila
besede umirajoče Miriam praša ga željno: „Kje je?“

„Je spet šel.“

„Kako pa veš, da je bil moj ptujec?“

Grobár odgovori: „Danes zjutraj sem zapazil med
množico romarjev moža z dolgo brado; ni imel
menda še petdeset let, videti mu je bilo pa na obrazu,
da je mnogo let preživel v težavi in tugi, kar ga
je tudi dosti staršega kazalo. Nosil se je po jutrovi
šegi in imel je plašč, kakor ga imajo tam minihi.
Ko je prišel pred Nežin grob, vergel se je na tla,
je jokal in tako milo zdihoval pa stokal, da se je
vsem okoli stoječim v serce smilil. Bližali so se mu,
in mu šepetan: „Brat! tebe tare velika žalost; le
zaupaj in nikar ne jokaj, saj je milostna svetnica!“
In drugi so mu rekli: „Le nikar se ne boj , bomo


[Stran 234]
— 234 —

molili za-te.“ Ali ni se dal potolažiti; jaz pa sem
si mislil: Le enega samega poznam, da bi tako
žalosten zamogel biti vpričo tako dobrotljive svetnice.“

„Le naprej, le naprej — kaj se je pa potlej
zgodil?“

„Čez dolgo se je vzdignil, vzel iz žepa krasni,
leskeči perstan in ga položil na njen grob. Mislim,
da sem že videl ta perstan pred leti.“

„In potlej?“

„Ko se oberne pa mene zagleda in po obleki
spozná, da sem grobar, se mi približa. Videl sem,
kako se je tresel, ko me je plašljivo nagovoril pa
nič v obraz pogledal: „Brat! ali veš, kje tukaj
počiva neka deklica iz Sirije, Miriam po imenu?“ Jaz
mu molče pokažem grob. Pomolčal je nekoliko,
solze so mu zopet stopile v oči, silna notranja žalost
se mu je brala na obrazu, ko me tresočega glasú
spet praša: „Brat! ali ti je znano, za čem je
umerla?“ „Za jetiko“ mu odgovorim. „Hvala bodi Bogu!“
je rekel in globoko zdihnil, potlej pa spet se vergel
na tla, ječal in zdihoval več ko uro, na zadnje pa
strastno poljubil pokrivalo na grobu in odšel.“

„Je že, je že on! Torkvat zakaj ga nisi
prideržal?“

„Gospodičina! jaz si nisem upal. Ko sem mu
enkrat v obraz pogledal, ogibal sem se njegovemu
očesu; vendar mislim, da bo še prišel, ker šel je
proti mestu.“

„Moramo ga najti“ rekla je Fabiola. „O
predraga Miriam! tedaj ta sladka misel te je
napolnjevala zadnji trenutek!“

II. Ptujec v Rimu.

Ko je šel drugo jutro ptujec čez teržišče, videl
je tropo ljudi stati krog nekoga in ga dražiti. Ne
bil bi se dosti menil za to derhal, ko ne bi bil ravno
slišal necega samega imena. Stopil je bliže in
zagledal sredi ljudstva človeka, mlajšega kakor on,
pa že s plešasto glavo in debelim, napihnjenim,
rudečim ógerčavim obrazom; serpo oko in vsa njegova
hoja je kazala navadnega pijanca,


[Stran 235]
— 235 —

„Veš kaj, Korvin!“ reče mu nek paglovec „zdaj
bo pa tebe plačilo zadelo. Ali veš, da pride letos
Konstantin v Rim? Tedaj prida versta na nas; kaj
misliš?“

„Tega pa že ne“ odgovori popisani možič;
“kristijanje se kaj tacega ne upajo. Konstantina smo se
tudi takrat bali, ko je po Makseneijevi smerti pervič
oklical kristijanom prostosti, ali čez leto je pa vse
vere enake pred postavo razglasil.“

“To je vse res“ odgovoril je uni, da bi ga še dalje
dražil; „to le tako za navadne ljudí velja. Kaj pa
s tistim, ki so posebno stregli po kristijanih; ali
misliš, da res ne bo šla glava za glavo, divja zver
za divjo zver?“

„Kdo je to rekel?“ praša Korvin in obledi.

„Vsaj prav naravno se mi zdi.“

„Pa tudi pravično, pravično“ pristavi nek drugi.

„E pojdi, pojdi,“ odgovorí Korvin „toliko bodo
še zmeraj človeku dali časa, da kristijan postane;
jaz bi pa tudi kdo ve kaj rajši postal, kakor tam
stal.“

„Kjer je Pankracij stal“ podražil ga je nek tretji.

„Molči!“ zarenči pijanec v največi jezi in pokaže
pesti: „Le še enkrat mi imenuj to ime, če si upaš!“

„Se ve da te bôde, ker ti je rekel, da boš
umerl. Ha, ha, ha — divjega pantra semkaj, za
Korvina!“ zakričal je draživec in jo urno pobrisal.

Za njim so tudi drugi zbežali, kajti pijanec je
začel divjati kakor besna zver, kleti in kamenje za
njimi lučati. Naš ptujec je šel svojo pot naprej; za
njim pa je počasi omahoval Korvin proti lateranski
baziliki — kar preplaši daljnega romarja strašno
rujovenje in na to silni krik ! — Ko je šel namreč
Korvin mimo kolizeje in železnih kamric, v kterih so
redili zveri za boje med seboj, gnalo ga je nekaj kar
skoraj nehote k omrežju, za kterim je skakal lep
panter; in začel ga je dražiti in se mu spačiti: „O
ti si pa res podoben tistemu, ki me bo požerl! Kako
si lepo zavarovan v železni kletki!“ Ali ta trenutek
plane razkačena zver na omrežje in zgrabi s svojimi
kremplji pijanca skoz železne palice za tilnik in
goltanec pa ga strašno rani.


[Stran 236]
— 236 —

Pobrali so reveža in ga odnesli v njegovo
stanovanje; naš jutrovec je šel za njim in našel je prav
siromaško pa kaj umazano in nečedno sobico, pa
starega, shujšanega sužnjega za postrežbo. Ptujec je
poslal po zdravnika, kterega pa dolgo ni bilo; med
tem je sam skušal, kakor je vedel in znal, da bi
kri ustavil.

Čez nekoliko je odperl ranjeni svoje vodene oči
in debelo gledal ptujca. „Ali me poznaš?“ praša
ga vljudno romar.

„Tebe? Ne — pač, vendar — o moj lisjak,
moj lisjak! Si že, si že; ali se še spominjaš najinega
lova navražne kristijane? Kje si se pač potikal toliko
let? Ali si jih kaj prida polovil? Ha, ha ha!“

„Tiho, tiho, Korvin! Če se ne boš prav mirno
zaderžal, ni več upanja, da bi ozdravel; pa tudi
nimam rad, da me spominjaš tistih časov, ker sem
sedaj sam kristijan.“

„Kristijan? Kaj, kristijan?“ drvje zakričí
Korvin. „Ti, ki si več kristrianske kerví prelil, ko
marsikdo — ti kristijan? Ali so ti mar vse to
odpustili? Ali moreš mirno spati? Ali te niso preganjale
po noči furije, te niso plašile pošasti? Ali ti ni
ležala kača na sercu? Ce ti je, povej mi, kako si se
jih iznebil, da se jih še jaz; če te pa še niso — o
prišle bodo, prišle — furije in strahovi! Zakaj bi nek
ravno tebi prizanašali?“

„Le mirno, Korvin; le mirno in tiho! Tudi jaz sem
terpel, ravno tako kakor ti; pa našel sem zdravilo,
in tudi tebi ga hočem povedati. Le počakaj, da pride
prej zdravnik — saj že gré.“

Prišel je, ogledal si reveža pa obezal mu hudo
rano; vendar je dajal malo upanja za ozdravljenje,
posebno ker mu je bila ranjencu že po razuzdanosti
spridena kri.

Ko odide zdravnik, vsede se ptujec zraven njega
in mu začne govoriti od usmiljenja Božjega in da
tudi največemu skesanemu grešniku rad odpusti,
kakor je njemu samemu odpustil. Nesrečnik je ležal
kakor oterpnjen, je pač slišal, pa ne zanopadel,
kar se mu je govorilo. In ko mu je razložil romar
najpoglavitniše resnice katoliške vere, nadaljeval je


[Stran 237]
— 237 —

tako-le: „Zdaj me boš pa znabiti prašal, kako
človek, ki veruje vse to, pride do odpuščenja grehov?
Zgodi se v kerstu, ko je človek prerojen v vodi in
svetem duhu.“

„Kaj?“ zarujove bolnik.

„Po prerodu v vodi sv. kersta.“

Bolnik še strašneje zarujove: „Voda, voda! Proč
ž njo! Ne potrebujem je! — In hudi kerč mu je
začel stiskati ranjeni goltanec.

Ptujec se prestraši in ga začne tolažiti: „Nikar
ne misli, da te bomo zdaj-le v tvoji merzlici iz
postelje vzeli in v vodi topili; pri bolnikih je zadosti
nekaj kapljic — ne več, kakor je v tej-le posodici.“
Ko bolnik pogleda posodico z vodo, začne se zvijati,
pene so mu stopile iz ust, in strašni kerč ga je
začel lomiti. Silni glasovi so prihajali iz njegovega
gerla, bolj podobni rujovenju divje zveri kakor
človeškemu glasu.

Romar je koj spoznal, da se je pokazala strašna
steklina, ktero mu je prizadjala razdivjana zver.
Komaj sta ga s služabnikom obderžala na postelji.
Zdaj pa zdaj je začel strašno preklinjati, Boga in
ljudi, ali vpiti: „Vode mi hočejo dati! Vode, vode!
Za-me ne! Ogenj — ta je za-me! Sem že v ognji!
sem že — glejte, glejte, glejte — kako leze ob meni,
krog in krog— zmeraj bliže, bliže, bliže!“ In tolkel
je in mahal in pihal krog sebe, in skušal pogasiti
plamen, kterega je mislil videti. K strežnikoma
obernjen je zaječal: „ Zakaj ga ne pogasita? Saj vidita,
da me že žge!“

Tako je pretekel dan in napočila je žalostna noč.
Huje in huje je pritiskala merzlica in strašneje in
strašneje je divjal ; moči trupla pa so pojemale. Kar
se je vzdignil v postelji in s strašnim, mertvim
pogledom je stermel kakor na koga pred seboj, pa
razdivjano upil: „Proč, Pankracij! Proč, proč! Dosti
dolgov me že zijaš! Derži tvojega pantra — derži ga,
derži — na zatilnik mi hoče planiti! Se že vzdiguje
— o joj!“ — In pri teh besedah šiloma sterga
povoj od rane na vratu, kakor bi hotel zver pahniti od
sebe — černa kri se vlije po njem — nazaj pade —
in na postelji je obležalo gerdo truplo.


[Stran 238]
— 238 —

Ptujee je videl umreti nespokorjenega
preganjavca.

III. Konec.

Drugo jutro najdemo ptujca po foru sem in tje
hoditi pa po nekom popraševati. Naposled ga je
našel, kogar je iskal in podala sta se v malo,
umazano pisarnico pod kapitolom. Izvlekla sta iz kota
zaprašene knjige in dolgo nekaj iskala; našla sta,
kar je bilo že pred petnajstim letom zapisano, potlej
še nekaj drugih razmeršenih pisarij pregledovala in
na zadnje sta vse spet v kot pahnila — oba
zadovoljna s tem, kar sta našla zapisano, kakor je bilo
videti.

„Pervič v mojem življenji se mi je zdaj-le
zgodilo, da pride človek prašat po svojih dolgovih, ki
je že pred petnajstimi leti ubežal“ reče lastnik
siromaške bajtice. „Gospod, vi ste gotovo kristijan?“

„Sem po božji milosti!“

„Jaz sem si mislil; priporočim se, gospod! S
takimi obrestmi vam bom tudi jaz iz serca rad vsak
dan postregel, kakor moj oče Efraim, ki je zdaj že
v Abrahamovem naročji. — Ti si prav norec, ti“
je pristavil, ko je ptujec toliko odšel, da ni mogel
več slišati.

Veliko bolj veselega obraza kakor dozdaj in
lahnejih korakov je sedaj stopabptujec proti
nomentanski vili, je tam molil pri grobu, potlej pa kopača
prašal kakor v dnéh prijateljstva: „Torkvat! ali bi
mogel govoriti z gospodičino Fabíolo?“

„O lehko; le z menoj idite.“

Med potjo še čerhnila nista od nekdanjih lét;
neko notranje čutilo je menda obema velelo, da naj
bode vse pozabljeno, kakor sta oba tudi upala, da
je pri Bogu pozabljeno bilo in jima odpuščeno. Fabíola
je bila te dva dni doma ostala in čakala ptujca iz
Jutrovega; sedela je na vertu pri studenčku, ko je
Torkvat pripeljal romarja in ga samega pustil pri nji.

„Gospodičina!“ nagovori jo v največi ponižnosti,
„ne bil bi si upal več pred vas stopiti, ko bi me ne
bila prisilila pravičnost in hvaležnost.“


[Stran 239]
— 239 —

„Oroncij! — ali vas smem s tem imenom
imenovati ?“ (On prikima.) „Vi pač nimate druge dolžnosti
do mene, kakor tisto, ktero nam naklada naš véliki
apostelj: ljubiti se med seboj.“

„O vem, vem, da je tako blago vaše serce;
zato bi se ne bil vrednega imel pred vas stopiti, če
bi me ne silila ostra dolžnost. — Kako se vam hočem
zahvaliti za dobroto in ljubezen, ktero ste skazovali
nji, ki mi je sedaj ljubša, ko vse; in za ktero ste
skerbeli, ker sem jo jaz zavergel?“

„Saj mi jo je sam Bog poslal za mojega angelja
varha. In le spomnite se tudi, da je Bog pripustil
bratom, prodati v Egipet Jožefa, da je potlej rešil
ves rod.“

„Zares predobri ste tacemu nevrednežu! Ali
ne bom se vam več zahvaljal za tisto, kar ste
storili nji, ki vam je dobrote povernila — saj sem
še-le to jutro zvedel sam o vaši milosti, ki nisem
imel gotovo nikakoršne pravice do nje.“

„Ne vem, kaj mislite“ odgovori Fabiola.

„Hočem vam bolj na tenko razložiti“ rekel je
Oroncij in začel: „Veliko let je že minulo, kar sem
eden izmed tistih mož, ki po sveti deželi živé v
puščavi in samotiji pa cele dneve in noči z molitvijo in
s premišljevanjem preživé pa z delom svojih rók.
Tudi hudo pokoro delamo za svoje pregrehe s postom,
krotičenjem in molitvijo. Saj ste že slišali od
tacih mož?“

„Sv. Pavel in Anton sta pri nas ravno tako znana,
kakor na Jutru,“ bil je odgovor Fabíolin.

„Z najimenitnišim učencem Antonovim tedaj sem
jaz skupaj živel. Lepo me je učil in tolažil sv. mož
z izgledom in besedo; vendar nekaj mi je vedno
težilo serce in vznemirjalo mojo dušo. Ko sem
namreč potegnil iz Rima, naredil sem velik dolg pri
nekem judu in mu obljubil silnih obresti; posojilo in
obresti so morali tedaj že neizrečeno narasti. Jaz
sem ta dolg prav premišljeno storil, vezala me je
torej dolžnost, plačati ga; ali s kom? Jaz revni
puščavnik, kterega živé rastline, ki poganjajo med
peskom? Le nekaj je bilo še mogoče, svojemu upniku
izročiti se za sužnjega; naj me že sam obderži in


[Stran 240]
— 240 —

gerdo pa zaničljivo z menoj ravná, ali pa če me
drugemu proda — saj sem še terden za delo. Tako ali
tako bi bil imel svojega Zveličarja za zgled in se
tolažil s tem. Dal bi bil vse. kar sem imel —
samega sebe. Ko sem danes šel na forum iskat
svojega upnika, našel sem njegovega sina; pregledovala
sva knjige in našla, da ste vi ves dolg za-me plačali.
Jaz sem tedaj vaš suženj, gospodičina Fabíola!“ In
pri teh besedah je ponižno pokleknil pred njo.

„Vstanite, vstanite! “ reče Fabíola in se oberne
v stran, ker so jo posilile solze. „Vi nikakor niste
moj sužnji, ampak moj dragi brat po Kristusu.“

Potlej se je vsedla zraven njega in rekla:
„Oroncij ! jaz vas imam za nekaj prav posebno prositi —
povejte mi, kako vas je Bog pripeljal do tako
keršanskega življenja?“

„Povedal vam bom prav ob kratkem. To vam
je znano, da sem potegnil neko noč iz mesta, z
menoj nek človek“ beseda se mu je ustavila.

„Že vem, že vem, koga mislite — Evrota.“

„Res — nesreča naše hiše in vzrok mojega in
terpljenja moje sestre. Za drage denarje sva si najela
barko, da naji je prepeljala z Laškega na otok
Ciperški. Skušala sva tam z raznotero kupčijo, pa
nič ni šlo po sreči — vse je nama spodletelo. Ker
je pojemalo najino premoženje, sklenila sva v drugo
deželo se preseliti. Pripeljala sva se v Palestino
in nekaj časa ostala v Gazi. Tudi tukaj se naji je
vse nekako ogibalo, nisva vedela zakaj; in kmalo
sva bila v silni revšini. Ko nisva ničesar več imela,
kakor nekaj dragih kamenov, sicer veliko vrednih,
kterih pa ni hotel Evrota nikakor od sebe dati ~ zakaj,
ne vem: začel me je siliti, da naj spet svojo srečo
skusiva s preganjanjem kristijanov, ktero je ravno
takrat tam razsajalo. Pervič v življenji sem se mu
takrat vperl in mu odrekel pokorščino. Necega dne
me vzame s seboj na sprehod in me pelje unkraj
mesta globoko v puščavo do ozke, prav lepo
obraščene dolinice. Košata palmova drevesa so dajala
senco in studenček, ki je izviral izpod skalovja, je
napajal žemljico. V skalovji je bilo videti več votlin


[Stran 241]
— 241 —

in jam; ljudem pa ni bilo sledú. Druzega ni bilo
slišati kakor šumljanje vodice.

„Ko sva se vsedla, začne mi Evrota
resnobnega obraza praviti, da je sedaj prišel čas, da
storiva, kar je sklenil. Beračiti ne smeva, nihče ne
sme videti naše rodbine v capah; koj tukaj morava
umreti, da najina trupla požro divje zveri in da
potem nihče ne vé za naji. Pri teh besedah je
izvlekel iz obleke dve steklenici, eno večo, eno
manjo, in je urno popil, kar je bilo v manji. Jaz se
branim in mu tudi rečem, da ni pravično, naj bi
jaz večo posodico imel, on pa manjšo. Odgovori
mi, da je on že slab in star, jaz še mlad in
čverst, in da torej mora tako biti. Ker me ni nič
kaj veselilo, že umreti, zato sem se mu zeló branil.
Ali njega zdaj popade neka peklenska togota ; zgrabi
me in pritisne na tla, pa mi vlije vso tekočino iz
steklenice v goltanec.

„V tem trenutku me popolnoma zapusti zavest
in ležal sem tako, da sem se prebudil v neki
skalnati votlini in začel s slabim glasom klicati po
pijači. Častitljiv starček s sivo brado mi prinese v
leseni posodi vode k ustom. „Kje je Evrota?“ ga
prašam. „Ali je to vaš tovarš?“ praša me stari
puščavnik. „Je“ mu rečem. „Mertev je“ mi odgovori,
Jaz ne vem, kako se je to zgodilo, da je on umeri
jaz pa ne, ali iz celega serca sem se zahvalil Bogu
za rešitev.

„Ta starček je bil Hilarion, iz Gaze doma, ki
je več let preživel pri sv. Antonu v Egiptu, potlej
pa v svojo domovino se vernil, da bi tudi ondot
vpeljal življenje puščavniško. Imel je že več
učencev krog sebe, ki so stanovali po votlinah, svoja
zmerna jedilca vživali v senci palmovih dreves in se
krepčali z vodico studenčkovo. Ko sem ozdravel,
mi je kaj dopadlo njih sveto življenje in ganila me
je njih dobrotljivost in pobožnost. Tukaj sem videl
v pravi veličastni podobi ono vero, ktero sem jaz
preganjal; stopili so mi v dušo zopet nekdanji lepi
nauki moje rajne matere in izgled sestrin, poslušal
sem glas milosti božje v svojem sercu, začel objo-


[Stran 242]
— 242 —

kovati svoje hudobije in prejel ob veliki noči sv.
kerst.“

„Po tem takem sva si dvakrat brata,“ rekla je
Fabíola „tudi jaz sem bila o veliki noči prerojena k
večnemu življenju. Kaj pa zdaj mislite početi?“

„Še danes se bom nazaj napotil; saj sem
dosegel, kar sem želel: hotel sem poplačati svoj dolg
in na Nežin grob kak dar položiti. Saj še veste“ je
smehljaje pristavil „da so me vaš oče čeravno
nevede preslepili, da hrepeni po mojih dragocenostih,
ktere sem na sebi nosil. Jaz bedak! Vendar sem
sklenil pri svoji spreobernitvi, da jej podarim
najdraže, kar mi je še ostalo.“

„Kaj pa, ali imati pripomočkov za popotvanje“
vpraša ga Fabiola plahotno.

„Dobrotljivost vernikov mi je pripomočkov več
ko zadosti. Imam priporočilnih pisem škofa iz Gaze,
ki mi pridobe povsod hrane in prenočišča, kamor
pridem; vendar hočem od vas vzeti kozarec vode
in grižljej kruha v imenu Gospodovem.“

Ko sta vstala in šla proti hiši, plane skoz
germovje neka ženska kakor v obupnosti pred Fabíolo :
„O, rešite me, rešite me, draga gospa! Preganja
me, umoriti me hoče!“

Fabiola je spoznala žensko, bila je njena
nekdanja sužnja Jubala; pa sivi zmeršeni lasjé in njen
obraz je kazal, da terpi največo revo. Praša jo,
kdo jo preganja?

„Moj mož,“ je odgovorila „Že dolgo gerdo in
neusmiljeno z menoj ravná, pa danes še posebno
divja nad menoj. Oj, rešite me, rešite me!“

„Tukaj ni nevarnosti,“ rekla je Fabiola „vendar
kakor vidim, ti nisi srečna. Že dolgo, dolgo te
nisem videla.“

„Res me niste videli, draga gospodičina! pa
čemu bi vam bila hodila razkladat svojo revo? O
zakaj sem zapustila vas in vašo hišo, kjer bi bila
tako srečno živela ! Pri vas in Siri pa pri Graji in
dobroserčni stari Evfrozini bi se bila učila, kaj se
pravi dober človek biti in bi bila pokristijanila se.“

„Ali si res že kedaj mislila na to, Jubala?“


[Stran 243]
— 243 —

„V svoji žalosti in ker me je vest grizla,
mislila sem že davno na to, ker videla sem, kako so
kristijanje srečni in celó taki, ki so prej bili
poredneži, kakor jaz. Zató sem danes zjutraj nekoliko
omenila o tem svojemu možu, on pa me je začel
pretepavati in mi je žugal, da me umori. Vendar
hvala Bogu! za silo sem se že seznanila s
kerščansko vero pri nekem prijatelji.“

„Ali že dolgo mož tako gerdo ravná s teboj?“
praša jo Oroncij, ker mu je bil enkrat stric
pripovedoval o tem.

„Zmeraj, odkar sem mu kmalo po zaroki
povedala, da me je snubil nek ptujec Evrota. To je bil
pa tudi silno hudoben človek, poln černih strasti in
brezvesten nesramnež. Najžalostniši spomini me
vežejo na-nj.“

„Kako je to?“ pravi radovedno Oroncij.

»Preden je zapustil Rim me je prosil, da mu
napravim dve stekleničici strupene tekočine. Ena, je
rekel, mora biti gotovo morivna, ker je namenjena
nekomu sovražniku, druga pa naj samo zavest
človeku vzame za nekaj ur, če bi znabiti sam tega
potreboval. Ko je pozneje prišel po naročeno in sem
ravno hotela povedati, .da v veči posodici je
samo omotica, v uni če tudi manjši je pa hud strup,
ki umori v malo trenutkih — kar pride moj mož,
in loti se ga ljubosumnost, da me zgrabi in iz hiše
telebi. Jaz pa se bojim, da ne bi bila kriva smerti
kakega človeka.“

Fabíola in Oroncij se spogledata, čudé se božji
pravici in čudnim Njegovim potom, ko jih ustraši
žalosten krik zamorkin — pogledata — in, o groza!
v njenih persih je tičala pšica. Oroncij pogleda krog
sebe, in zagleda za mejo nek černi skremženi obraz
peklensko se režati in v pervem trenutku je po cesti
oddirjal nek Numidčan; tul s pšicami in lok so mu
šklefedrali po herbtu. Med Fabíolo in Oroncijem je
švignila pušica in Jubalo smertno ranila.

„Jubala!“ praša jo Fabiola, ali želiš ko
kristijana umreti?“

„Želim; iz serca.“

„Ali veruješ na enega, trojedinega Boga?“


[Stran 244]
— 244 —

„Terdno verujem vse, kar uči sv. cerkev.“

„In na Jezusa Kristusa, ki se je včlovečil in
umerl za grešnike?“

„Vse, vse verujem — kar vi.“ Glas je že slab
prihajal.

„Tecite, tecite“ je velela Fabíola Oronciju in
mu kazala proti studenčku.

Zajel je vode v perišče, jo prinesel in zlil na
glavo ubogi Afrikanki ter zraven govoril besede sv.
kersta. Ravno se je ločila njena duša, ko se je
voda prerojenja mešala s kervjó sprave.“

Po žalostnem tem prizoru, ki se je pa po drugi
strani veselo končal, ukazala sta Torkvatu nekaj
zastran pokopa dvakrat kerščene spreobernjenke in
sta šla v hišo. Oroncij je našel vse lično in snažno,
nekdanje gizdavosti in potrate ni bilo več videti. Ko
prideta do neke male sobice, zagleda ptujec pri steni
malo omarico, krasno z biseri okincano, ktero je
krilo ravno tako dragoceno pregrinjalce. Ko bliže
stopi, vidi na omarici sledeče besede napisane :
„Kri blažene Miriam, prelita od neusmiljenih
rok.“

Oroncij obledi ko smert, potlej ga spet rudečica
polije — skoraj bi bil omahnil.

Fabíola je zapazila to, stopila je k njemu, ga
priljudno za roko prijela, rekoč: „Oroncij! tukaj
notri je shranjeno tisto, kar naji pač z rudečico
obliti mora, vendar ne serca odvzeti.“

Pri teh besedah je pregrinjalce na omarici potegnila
na stran in zdaj je zagledal notri Oroncij za njega in
njegovo sestro toliko imenitno bogato vezeno opasnico,
na nji pa dvojno ostro orožje, kterih špici ste bili
od kervi zaerjaveli. Koj je spoznal svoje bodalo;
uno se mu je pa zdelo podobno onim, s kterimi
ajdovske gospodinje kaznujejo svoje sužnje.

„Midva oba sva prelila kri tiste, ktero sedaj v
nebesih častiva ko najino sestro; pa od tistega dne,
ko sem jo jaz ranila in jej priložnost dala, pokazati
njeno krepostno serce, zaàel me je žarek božje
milosti in razsvetlil mojo dušo. Kaj pa vi, Oroncij?“

„Tudi jaz sem-čutil od tistega časa, ko sem jo


[Stran 245]
— 245 —

terpinčil, milost božjo nad seboj, ki me je
pripeljala do pokore in odpuščanja.“

„Tako se zgodi zmeraj,“ končala je Fabiola.
Zgled našega Gospoda in Zveličarja stori mučence,
mučenci pa nas s svojimi zgledi pripeljejo gori k
Njemu. Kri marternikov nam omeči serca, Njegova kri
nas očisti grehov; njih kri nam izprosi milosti,
Njegova nam je podeli. Midva oba se imava njih kervi
zahvaliti za najino novo dušno življenje.“

Pokleknila sta in dolgo tiho molila pred omarico
z dragimi ostanki. Ločila sta se potlej, in se nikoli
več videla. Se nekaj let je preživel Oroncij v
svetem življenji in pokori; potlej pa je naznanjal zeleni
griček v mali, s palmi obsajeni dolinici blizo Gaze
kraj, kjer je v miru počivalo njegovo truplo.

Fabíola je še veliko let preživela v svetosti in
povsod dobrote delila, — potlej pa je šla po svoje
plačilo za Nežo in Miriam!


[Stran [248]]
[[248]]

Kazalo.

Stran.

Pervi del: Mir.

Drugi del: Boj.


[Stran [249]]
[[249]]

Stran.

Tretji del: Zmaga.

Opombe
1
*) Rimljan je slehernega tikal.
2
*) Med drugimi bedarijami so tudi to tačas nejeverniki
oponašali kristjanom.
3
*) Dva izmed gričev, na kterih je Rim sezidan.
4
*) Vse ne bo umerlo.
5
*) 12. leto bilo je Rimljanom za to postavna starost.
6
**) Te naslednje besede so iz oficija sv. Neže.
7
*) Menda vsak pastir spozná, kaka neznanska zmes in
neumnost je v teh besedah ajdovskega modrijana.
8
*) Furije so bile nekdanjim ajdom boginje maščevanja,
ki so preganjale hudodelce. Obrazili so je ko ženske s
perutami, v roki gorečo bakljo ali bič iz kač spleten.
9
*) Vse tako in enako se je podtikalo kristijanom in
tudi verovalo.
10
*) Najimenitniše teržišče, kjer so se tudi očitne sodbe
veršile itd.
11
in Polikarpa v gorečo peč vreči.“ Kromacij je razbil na en
sam dan 200 štatev — ali ozdravel ni. Pokliče Boštjana
ter ga zgrabi za besedo, pa ta mu mirno odgovori:
„Prepričan sem, da nisi vseh pokončal.“ In res je bilo tako;
nekaj majhnih jih je pustil Kromacij, ker so bile posebno
umetno izdelane; pokončal je tudi te, in — ozdravel! Na to
se je spreobernil on in tudi njegov sin Tiburcij, ki je postal
eden najiskrenejšili kristijanov in poznej kot mučenec umerl.
12
*) Takrat ni bilo pošt, kakor danes in pisma so se
pošiljala le po najetih poslancih ali slih.
13
da njemu samemu pri vsi volji in vednosti ni mogoče krepko
vladati vsej tej zemlji. Izvolil si je zató socesarja, kterega
je imenoval „augustus“ in dva podcesarja. Za socesarja na
zahodu je izbral Maksimijana in mu za pomagača ali
podcesarja pridružil krotkega Konstancija Klora; sam si je pa za
vladanje izbral jutrove dežele s sedežem v Nikomediji in
njemu desna roka je bil divji Galerij.
14
*) Na to bedasto očitanje so prišli ajdje, ker so nekaj
od strani slišali od presv. rešnjega Telesa pa niso na tenko
vedeli, kako in kaj?
15
*) Kapsarij je bil človek, ki je imel v varstvu obleko
kopajočih se; kapsa namreč se je imenovala omara, kjer
je hranjeval opravo.
16
*) Navadno se je to zgodilo v šestdesetem letu, v
štiridesetem le redko kedaj.
17
*) V Atenah so veliko prestali pod samovlado
Pisistratovo, še bolj pa njegovih sinov Hipija in Hiparha. Da bi
se več ne povernila taka tiranida, so vpeljali ostracizem.
Če je kdo zapazil, da dobiva ta ali uni preveč veljave in
vpliva do ljudstva, napisal je njegovo ime na Čepino in jo
vergel v zato napravljeni prostor. Kterega je napisalo 6000
mestjanov, pregnali so ga za 10 let iz Aten.
18
**) Marcija Koriolana so tožili izdajavstva, ker je skušal
odpraviti tribunat, ustanovljen ljudstvu v varstvo zoper
plemenitnike. Bežal je zato iz Rima in kmalo se vernil na čelu
precejšne armade, podvergel si več mest, njemu sovražnemu
Rimu pa prizanesel pravijo na priprošnjo svoje matere
in žene.
19
*) Po basnoslovji starih Gerkov pol človek pol bik, ki
je mladenče in device žerl.
20
**) Strašna kača z mnogimi glavami.
21
*) Toplice pri Neapoli.
22
*) Planine, ki se stegujejo po vsem Laškem,
23
*) To vse in naslednje so res njene besede, kakor se
bere v oficiju sv. Neže.
24
*) Po naše: Naši gospodje Dioklecijan in Maksimijan,
nepremagani, starši avgusti, očetje vladarjev in cesarjev itd.
25
*) Tor je bil pri nekdanjih Germanih bog groma in treska.
26
*) To je : imé cesarjev.
27
imeli po 12 liktorjev krog sebe, ravno toliko pozneje
konsuli, diktatorji po 24 itd.
28
*) Jaz pa v miru spim in počivam.
29
*) Akolit je eden izmed štirih nizih svetih redov naše
cerkve. Akoliti t. j. spremljevavci, strežniki imajo pravico
in posel sveče v cerkvi prižigati, k oltarji je nositi, vino
in vodo pripravljati za sv. daritev. V pervih stoletjih so imeli
še dosti drugih opravil pri božji službi.
30
**) Ker Ti, o Gospod, si me posebno vterdil v upanji.
31
*) Vendar se ga cerkev 11. avgusta spominja ž ujegovim
sinom Tiburcijem vred.
32
*) Sedaj krasna cerkev „St. Maria degli Angeli.“
33
vezovali jetnike; časih so jim pa še tudi noge vkovali v
lesene hlode. Edino ležišče razbitemu ali razmesarjenemu
truplu kristijanov so bila mokra, gola tla, ktera so
brezserčni rabeljni časih še z robatimi, bodečimi čepinami
posuli. Ni se tedaj čuditi, da jih je veliko že od samega
tega terpljenja v ječi umerlo. Tudi do teb prostorov so si
vedeli kristijani kupiti privoljenja od jetničarjev; pogostoma
so zahajali k njim ter okrepcave jim donašali za dušo in telo.
34
*) „Asinus portans mysteria“ je bil latinski pregovor.
35
*) Pozneje je zložil papež Damas sam napis na njegov
grob. Glasi se :
„Tarcisium sanctum Christi sacramenta gerentem,
Cum male sana manus p eter et vulgare profanis;
Ipse animam potius voluit dimittere caesus,
Prodere quam canibus rabidis coelestia membra.“
Po naše: Kristusov skrivnostni zakrament je nesel sv.
Tarcizij, kterega je h tela oskruniti derhal; pa rajši je dal
svoje življenje, kakor da bi bil besnim psom prepustil
nebeške ude. — Zadnje besede: „(Kristusove) nebeške
ude“ so imenitne, ker pričajo, da so bili takrat kakor
danes prepričani Kristusove pričujočnosti v sv. Zakramentu,
36
*) Nektere so divjim zverém nastavili tudi na malo
vzvišeni prostor, da so je gledavci bolj videli, ali pa so
je časih privezali na kak kol, da se kar nič niso mogli
braniti. Prav priljubljena veselica sirovemu ljudstvu je bilo
tudi, da so kako žensko povili v močno mrežo in potem
spustili divjega bika, ki je revico sem ter tje valil in suval.
— Časih je obsojenca umorila precej perva zver, časih so
pa po tri ali štiri spustili na-nj pa še ni imel smertne rane.
Take so ali nazaj v ječo tirali pa novim mukam odločili,
ali so je pa pomorili tisti dečki, ki so se učili pri
gladijatorih.
37
*) V amfiteatru je bilo prostora za 150.000 ljudi.
38
**) Tako so večkrat obsojene osupniti skušali.
Podzemeljsko pripravo za to so našli v koliseju.
39
*) Legija seje imenovala pri Rimcih oddelek vojaštva,
kakor naš polk. Bila je legija v raznih časih razno močna,
ter štela od 3000 — 6000 mož.
40
*) To je blizo 5000 tolarjev.
41
*) t. j. potni steber ali obelisk, ker je v njega bila
napeljana voda, ki se je na verhuncu razlivala in ob
mramornatih vnanjih stenah tekla do tal v za to napravljen
prostor.
42
*) Blizo 16.000 gold, po našem.
43
*) Navada je bila v Rimu, da so zunaj mestnih vrat,
in sicer ob cestah pri drugem, tretjem ali četertem
miljniku ob glavo devali; časih pa tudi koj na mestu sodbe.
44
*) Navada je bila, da so tako podajali bolnikom presv.
Rešnje Telo, brez keliha, tedaj le v eni podobi.
45
*) Iz sužnosti spuščeni so se imenovali oproščeni
(libernus, liberta) s pristavkom tistega, kdor je je imel v
sužnosti n. p. oproščenec Avgustov. Kdor pa ni bil v
sužnosti rojen ampak od prostih staršev, imenoval se je po
oprostitvi ingenuus, ingenua (prostorojen) in je zopet vžival
vse pravice svojega stanu.
46
*) Ves ta prostor je še danes tam videti, kakoršen
je bil takrat.
47
*) Dioklecijan je štirikrat v enem letu oklical
preganjanje, eno hujše od drugega; in tako si je bil svest
vspeha svojih namenov, da je že naprej dal vliti denar v
vedni spomin potomcem „da je pokončal z zemlje ime
kerščansko.“
Wiseman, Nicholas Patrick Stephen. Datum: 2015-09-26
Besedilo je na razpolago pod dovoljenjem Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodna licenca.