Uses ISO Latin-2 encoding
Bil je jasen, mrzel aprilski dan in ure so bile trinajst. Winston Smith je imel brado zakopano v prsi, da bi ušel strupenemu vetru, ko je stopil skozi steklena vrata bloka Zmaga, vendar ne dovolj hitro, da ne bi vrtinec peščenega prahu vstopil skupaj z njim.
Veža je smrdela po kuhanem zelju in starih, cunjastih predpražnikih. Na eni strani je bil na steno pribit barven, za notranjo opremo prevelik plakat. Prikazoval je preprosto ogromen, več kot meter velik obraz: obraz moškega pri petinštiridesetih, s košatimi črnimi brki in z ostro začrtanimi, čednimi potezami. Winston se je napotil proti stopnicam. Ni bilo vredno preskusiti dvigala. Še v najboljših časih je redko delovalo, zdaj pa so električni tok v dnevnih urah odklapljali. To je sodilo k ekonomski kampanji v pripravah za Teden sovraštva. Stanovanje je bilo v sedmem nadstropju in Winston, ki je imel devetintrideset let in krčni tvor nad desnim gležnjem, je stopal počasi in spotoma večkrat počival. V vsakem nadstropju je nasproti jaška za dvigalo strmel s stene plakat z velikanskim obrazom. Bila je to ena tistih podob, ki so izdelane tako, da ti oči sledijo, medtem ko se premikaš. "Veliki Brat te opazuje" , se je glasil napis pod njim.
V stanovanju je sočen glas bral seznam številk, ki so bile v nekakšni zvezi s proizvodnjo surovega železa. Glas je prihajal s pravokotne kovinske plošče, podobne potemnelemu ogledalu, ki je bila del površja desne stene. Winston je zasukal gumb in glas se je malo znižal, vendar so bile besede še vedno razumljive. Napravo (imenovala se je telekran) je bilo moč utišati, vendar je nisi mogel popolnoma izključiti. Odšel je proti oknu: drobna, krhka postava, katere mršavost je še poudarjal modri kombinezon, ki je bil uniforma Partije. Njegovi lasje so bili zelo svetli, obraz po naravi rdeč, koža pa raskava od grobega mila, topih britvic in mrzle zime, ki je ravnokar minila.
Svet zunaj je bil videti mrzel še skozi zaprto okno. Spodaj na ulici so vrtinci vetra sukali prah in kose papirja in čeprav je sijalo sonce in je bilo nebo živo modro, se je zdelo, da ni barve nikjer drugje kot na plakatih, ki so bili prilepljeni vsepovsod. Obraz s črnimi brki je visel z vsakega dominantnega mesta. Eden je visel na pročelju hiše takoj nasproti. "Veliki Brat te opazuje" , je govoril napis, medtem ko so temne oči zrle naravnost v Winstonove. Spodaj, v višini ceste, je neki drug plakat, strgan na enem vogalu, sunkovito plapolal v vetru, zapored odkrivajoč in zakrivajoč eno samo besedo Angsoc. Daleč zadaj je zdrsnil med strehe helikopter, za hip obvisel v zraku kakor kačji pastir in se v loku znova pognal dalje. To je bila Policijska patrola, ki je vohljala po oknih. Patrole seveda niso bile važne. Edinole Miselna policija je bila važna.
Za Winstonovim hrbtom je telekran še vedno čenčal o surovem železu in o tem, kako so prekoračili Deveto triletko. Telekran je sprejemal in oddajal obenem. Vsak šum, glasnejši od zelo tihega šepeta, ki ga je povzročil Winston, je telekran tudi sprejemal; še več, dokler se je mudil na vidnem polju, ki ga je obvladovala kovinska plošča, ga je bilo mogoče videti in slišati. Seveda ni bilo mogoče vedeti, ali te v danem trenutku opazujejo. O tem, kako pogosto in po kakšnem sistemu se policija vključuje v ta ali oni oddajnik, si lahko samo ugibal. Mogoče je bilo celo, da vsakogar ves čas opazujejo; bodi tako ali drugače, priključili so se lahko na tvoj oddajnik, kadarkoli so hoteli. Živeti si moral -- in si živel, iz navade, ki se je spremenila v nagon -- v domnevi, da prisluškujejo vsakemu šumu, ki ga narediš, in opazujejo -- razen v temi -- vsak tvoj gib.
Winston je obračal telekranu hrbet. Varneje je bilo tako, čeprav je bil, kot je dobro vedel, tudi hrbet lahko izdajalski. Kilometer stran se je dvigalo kvišku Ministrstvo resnice, njegovo delovno mesto, velikansko in belo nad sajasto pokrajino. To, je pomislil z nekakšnim nedoločnim odporom, to je London, glavno mesto Airstripa Ena, po gostoti prebivalstva tretje province v Oceaniji. Poskušal se je domisliti otroškega spomina, ki bi mu povedal, ali je bil London vedno prav takšen. So že od nekdaj stale te vrste trohnečih hiš iz devetnajstega stoletja, katerih stene so podprte z lesenimi bruni, okna zadelana z lepenko in strehe z valovito pločevino, varovalne mreže pa visijo na vse strani? Pa bombardirana področja, kjer se je prah od ometa vrtinčil v zraku in se je bohotil vrbovec po kupih gramoza; pa kraji, kjer so bombe razdejale večja področja, na katerih so zrasle umazane kolonije lesenih, kurnikom podobnih kolib? Zaman, ni se mogel spomniti: nič ni ostalo od njegovega otroštva, razen vrste živo osvetljenih podob, ki so se pojavljale brez ozadja in so bile večinoma nerazumljive.
Ministrstvo resnice -- Minires v Novoreku* -- se je osupljivo ločilo od kateregakoli predmeta. Bilo je velikanska piramidasta zgradba iz bleščeče belega betona, ki je v terasah kipela kvišku, tristo metrov visoko v zrak. S kraja, kjer je stal Winston, se je ravno še dalo prebrati tri partijske parole, ki so se v lepih črkah odražale z belega pročelja: "Vojna je mir" "Svoboda je suženjstvo" "Nevednost je moč"
Ministrstvo resnice je obsegalo, kot so govorili, tri tisoč prostorov nad zemljo in ustrezno število pod njo. Po Londonu so bila posejana samo še tri poslopja podobne oblike in velikosti. Tako popolnoma so obvladovala vso okoliško arhitekturo, da je bilo s strehe bloka Zmage moč videti vsa tri hkrati. To so bili sedeži štirih ministrstev, iz katerih je sestajal ves vladni aparat: Ministrstvo resnice, ki se je ukvarjalo z novicami, zabavo, prosveto in umetnostjo; Ministrstvo miru, ki se je ukvarjalo z vojno; Ministrstvo ljubezni, ki je vzdrževalo red in postavo; in Ministrstvo obilja, ki je bilo odgovorno za gospodarske zadeve. Njihova imena v novoreku: Minires, Minimir, Miniljub in Miniob.
Ministrstvo ljubezni je bilo zares grozljivo. Oken na njem sploh ni bilo. Winston ni bil še nikoli v Ministrstvu ljubezni, pa tudi v njegovi soseščini v premeru pol kilometra okrog njega ne. Tja si lahko prišel samo po uradnih opravkih, pa še takrat je bilo treba prodreti skozi blodnjak ovir iz bodeče žice, jeklenih vrat in skritih strojničnih gnezd. Celo po ulicah, ki so vodile k zunanjim pregradam, so se klatili črno uniformirani stražniki z obrazi goril, oboroženi s pendreki.
Winston se je sunkoma obrnil. Na obraz si je nadel izraz spokojnega optimizma, ki ga je bilo priporočljivo nositi, kadar si bil obrnjen proti telekranu. Odšel je čez sobo v majhno kuhinjo. Ko je tako ob tej uri odšel iz Ministrstva, je žrtvoval svoje kosilo v kantini in zavedal se je, da v kuhinji ni nikakršne hrane, razen kosa črnega kruha, ki pa ga je bilo treba prihraniti za jutrišnji zajtrk. S police je vzel steklenico brezbarvne tekočine s preprosto belo etiketo, označeno z Gin Zmaga. Imela je priskuten, oljnat vonj, podobno kot kitajsko riževo žganje. Winston si je je nalil skoraj za čajno skodelico, se pripravil na udarec in jo zvrnil kot zdravilo.
Njegov obraz je v trenutku škrlatno pordel in solze so mu pritekle iz oči. Stvar je bila podobna solitrni kislini, še več, ko si jo pogoltnil, si imel občutek, da so te z gumijevko udarili po temenu. Vendar pa se je ogenj v njegovem trebuhu naslednji hip polegel in svet je bil videti prijaznejši. Vzel si je cigareto iz pomečkanega zavojčka z napisom Cigarete Zmaga in jo neprevidno podržal pokonci, tako da se je tobak posul po tleh. Pri naslednji je imel več uspeha. Vrnil se je v dnevno sobo in sedel za malo mizo, ki je stala levo od telekrana. Iz predala je vzel peresnik, stekleničko črnila in debel, prazen zvezek kvadratnega formata, z rdečim hrbtom in trdimi platnicami.
Iz neznanega razloga je bil telekran v dnevni sobi na neobičajnem mestu. Namesto da bi bil, kot ponavadi, na zadnji steni, od koder bi bil obvladoval vso sobo, je bil na daljši steni nasproti okna. Poleg njega je bila plitva niša, kjer je zdaj sedel Winston, in ki je bila, ko so stanovanje gradili, verjetno namenjena za knjižne police. Če je Winston sedel v niši in se močno naslanjal nazaj, je lahko ostal vsaj vizualno izven območja telekrana. Seveda ga je bilo moč slišati, a vse dokler je vztrajal v svojem sedanjem položaju, ga ni bilo moč videti. Deloma ga je ravno nenavadni tloris sobe napeljal na to, kar se je zdaj pripravljal storiti.
Toda k temu ga je bil napeljal tudi zvezek, ki ga je pravkar vzel iz predala. Bil je to posebno lep zvezek. Njegov gladki papir smetanove barve, malo porumenel od starosti, je bil tiste vrste, ki ga že najmanj štirideset let niso izdelovali. Vendar je lahko domneval, da je zvezek še veliko starejši. Videl ga je bil ležati v izložbi umazane majhne starinarne v neki zloglasni mestni četrti (katera četrt je to pravzaprav bila, se zdaj ni spominjal) in takoj ga je prevzela nepremagljiva želja, da bi ga imel. Člani Partije običajno niso hodili v navadne trgovine (ki se ukvarjajo s svobodnim trgom, kot so to imenovali), toda tega pravila se niso strogo držali, saj so bili tam ljudem na voljo razni predmeti, kot vezalke in britvice, ki jih po drugi poti ni bilo mogoče dobiti. Na hitro je poblisnil po ulici gor in dol, smuknil noter in za dva dolarja in pol kupil zvezek. Tisti čas se še ni zavedal, da si ga želi za neki poseben namen. Z občutkom krivde ga je v aktovki odnesel domov. Že to, da ga je imel, čeprav ni bilo v njem nič napisano, ga je kompromitiralo.
Ravnokar se je pripravljal na to, da bi začel dnevnik. To ni bilo protizakonito (nič ni bilo protizakonito, saj ni bilo nobenih zakonov več), toda če bi ga zasačili, bi bil gotovo kaznovan s smrtjo ali vsaj s petindvajsetimi leti taborišča za prisilno delo. Winston je pritrdil pero na držalo in posesal usedlino z njega. Pero je bilo zastarela priprava, ki so jo celo za podpise le redkokdaj rabili, a on si ga je priskrbel, preprosto zato, ker je čutil, da lepi rumenkasti papir zasluži, da nanj pišeš s pravim peresom, ne pa čečkaš s tintnim svinčnikom. Pravzaprav ni bil vajen pisanja na roko. Razen čisto kratkih opomb je bilo v navadi vse narekovati v narekovalnik, kar pa je bilo v tem primeru seveda nemogoče. Pomočil je pero v črnilo in nato za hip omahoval. Srh ga je spreletel. Zaznamovati papir je bilo dejanje, ki je pomenilo odločitev. Z drobnimi, okornimi črkami je zapisal:
4. april 1984
Naslonil se je nazaj. Občutek popolne nemoči ga je zajel. Nobene gotovosti ni bilo, da je to res leto 1984. Moralo je biti približno tako, kajti bil je popolnoma prepričan, da mu je devetintrideset let, in zdelo se mu je, da je bil rojen leta 1944 ali 1945. A dandanes ni bilo mogoče natančno določiti nobenega datuma v okviru enega ali dveh let.
Za koga, mu je nenadoma prišlo na misel, pa piše ta dnevnik? Za prihodnost, za nerojene? Njegove misli so za trenutek obstale pri dvomljivem datumu na papirju, potem pa zadele ob besedo iz Novoreka -- dvomišljenje. Prvikrat je doumel pomembnost svojega podviga. Kako je mogoče komunicirati s prihodnostjo? Že zaradi njene narave je to nemogoče. Prihodnost bo ali podobna sedanjosti, in v tem primeru ga ne bo poslušala, ali pa bo drugačna od nje in bo torej njegova poslanica brez pomena.
Nekaj časa je sedel, neumno strmeč v papir. Telekran je zdaj prešel na rezko vojaško glasbo. Čudno je bilo, da mu je ne samo zmanjkalo moči, da bi se izrazil, temveč je celo pozabil, kar je sprva sploh nameraval povedati. Že več tednov se je pripravljal na ta trenutek in nikdar mu ni prišlo na misel, da bo za to potreboval še kaj drugega kot pogum. Pisanje samo bo lahko. Vse, kar je moral storiti, je bilo prenesti na papir nenehni, neutrudni monolog, ki se je že dobesedno leta in leta odvijal v njegovi glavi. Ta trenutek pa je celo monolog usahnil. Še več, krčni tvor ga je začel neznosno srbeti. Ni se ga upal popraskati, kajti kadar je to storil, se mu je vedno vnel. Sekunde so tiktakale mimo. Zavedal se ni ničesar razen praznine papirja pred seboj, srbenja nad gležnjem, bučanja glasbe in rahle okajenosti, ki jo je povzročil gin.
Nenadoma pa je začel panično pisati, zavedajoč se le na pol, kaj piše. Z majhno, a otroško pisavo je čečkal gor in dol po papirju, izpuščajoč najprej velike začetnice, nato pa tudi ločila:
4. april 1984. Včeraj v kinu. Sami vojni filmi. En zelo dober o ladji, polni beguncev, bombardiranih nekje v Sredozemlju. Publiko zelo zabavali prizori z velikim ogromnim debelim moškim ki je poskušal splavati proč s helikopterjem za sabo. Najprej si ga videl, kako se prekopicuje v vodi kot delfin, nato si ga videl na muhi puške na helikopterju, nato pa je bil poln lukenj in voda okrog njega se je pordečila in potopil se je tako hitro kot bi skozi luknje vanj vdrla voda. publika je rjovela od smeha ko se je potopil, potem si videl rešilni čoln poln otrok in helikopter, ki visi nad njimi. neka ženska srednjih let mogoče židinja je sedela na kljunu z majhnim fantkom približno tri leta starim v naročju. fantek je kričal od groze in skrival glavo med njene prsi kot bi se hotel zariti naravnost vanjo in ženska je ovijala roke okrog njega in ga tolažila čeprav je bila sama čisto zelena od strahu. ves čas ga je pokrivala kot je bilo le mogoče kot bi mislila da ga njene roke lahko zavarujejo pred kroglami. potem je helikopter vrgel nanje 20 kilsko bombo strahoten blisk in čoln se je spremenil v trske. potem je bil čudovit prizor z otroško roko ki leti gor gor gor naravnost v zrak helikopter s kamero na kljunu ji je moral slediti gor in bilo je veliko ploskanja s partijskih sedežev a neka ženska na sedežih za rajo je zagnala vik in krik in tulila da tega ne bi smeli kazat ne pred otroki ne to ni prav ne pred otroki to ni dokler je ni policija vrgla ven vrgla ven ne verjamem da se ji je kaj zgodilo nikogar nič ne briga kaj reče raja tipična reakcija raje oni nikdar --
Winston je nehal pisati, deloma zato, ker ga je zagrabil krč. Ni vedel, kaj ga je pripravilo do tega, da je izbruhal to poplavo nesmisla. Nenavadno pa je bilo to, da se mu je medtem v glavi izčistil popolnoma drugačen spomin in to do take mere, da se je skoraj čutil sposobnega, da ga zapiše. Zaradi tega drugega dogodka, je zdaj spoznal, se je danes nenadoma odločil oditi domov in začeti dnevnik.
Zgodilo se je tega jutra na Ministrstvu, če o neki tako nedoločeni stvari lahko rečeš, da se je zgodila.
Bilo je blizu enajste in na Oddelku za dokumentacijo, kjer je delal Winston, so vlačili stole iz predelkov in jih nameščali na sredo dvorane pred veliki telekran v pripravah na Dvominutno sovraštvo. Winston je ravno sedal na svoj prostor v eni od srednjih vrst, ko sta v sobo nepričakovano stopila dva človeka, moški in ženska, ki ju je na videz poznal, a ni nikdar govoril z njima. Tisto dekle je že večkrat srečal na hodnikih. Ni vedel, kako ji je ime, vedel pa je, da dela na Oddelku za književnost. Verjetno je opravljala kakšno mehanično delo na katerem od strojev za pisanje romanov, kajti večkrat jo je videl z oljnatimi rokami in izvijačem. Videti je bila drzna, bilo ji je približno sedemindvajset let, imela je goste temne lase, pegast obraz in njeni gibi so bili hitri in športni. Ozek škrlaten pas, emblem Mladinske protispolne zveze, je bil večkrat ovit okoli pasu njenega kombinezona, ravno dovolj tesno, da je poudarjal oblino njenih bokov. Winstonu je bila že na prvi pogled zoprna. Vedel je, zakaj. Bilo je zaradi vzdušja hokejskih igrišč, mrzlih kopeli, skupinskih izletov in splošne čistosti mišljenja, ki se je zdelo, da ga nosi s seboj. Črtil je skoraj vse ženske, posebno pa mlade in lepe. Vedno so bile ženske tiste, in predvsem mlade ženske, ki so bile najbolj pobožne privrženke Partije, raznašalke parol, amaterske vohunke in razkrivalke nepravovernosti. To dekle pa mu je še posebej zbujalo vtis, da je nevarnejše od večine. Nekoč, ko sta se srečala na hodniku, ga je postrani na hitro ošinila s pogledom, ki se je zdelo, da prodira naravnost v njegovo notranjost in ki ga je za hip napolnil s črno grozo. Na misel mu je prišlo celo to, da je mogoče agentka Miselne policije. To pa je bilo zares precej neverjetno. Vendar ga je spet in spet obšel občutek posebne nelagodnosti, ki je bil pomešan tako s strahom kot s sovražnostjo, kadarkoli je bila kje v njegovi bližini.
Drugi je bil moški z imenom O'Brien, član Ožje partije, ki je imel tako važen in oddaljen položaj, da si je Winston le nejasno predstavljal, kaj pomeni. Med ljudmi po stolih je za hip zavladal molk, ko so opazili, da se približuje črni kombinezon člana Ožje partije. O'Brien je bil velik, močan moški s krepkim vratom in z robatim, šegavim, brutalnim obrazom. Kljub grozljivi zunanjosti pa je bil v njegovem vedenju nekakšen čar. Imel je navado, da si je popravljal očala na nosu, kar te je zmeraj nenavadno razorožilo, in na neki nedoločljiv način učinkovalo nenavadno civilizirano. To je bil gib, ki je morda -- če je kdo še mislil v takih izrazih -- spominjal na plemiča iz osemnajstega stoletja, ko ponuja svojo dozo z njuhancem. Winston je videl O'Briena morda desetkrat v prav toliko letih. Čutil je, da ga globoko privlači, pa ne samo zato, ker ga je zapeljevalo nasprotje med O'Brienovim meščanskim vedenjem in zunanjostjo poklicnega boksarja. Mnogo bolj zaradi skritega prepričanja -- ali pa morda niti ne prepričanja, samo upanja -- da O'Brienova politična pravovernost ni popolna. Nekaj na njegovem obrazu je to neustavljivo nakazovalo. In spet, morda sploh ni bila nepravovernost tisto, kar je bilo zarisano na njegovem obrazu, ampak je bila to preprosto inteligenca. Kakorkoli že, zbujal je videz človeka, s katerim bi se dalo govoriti, če bi nekako prelisičil telekran in ga dobil na samem. Winston si ni nikdar niti najmanj prizadeval, da bi to storil. Ta trenutek je O'Brien pogledal na svojo ročno uro, videl, da je že skoraj enajst, in se očitno odločil ostati na Oddelku za dokumentacijo, dokler ne mine Dvominutno sovraštvo. Sedel je na stol v isti vrsti kot Winston, dva sedeža dalje. Majhna rdečelasa ženska, ki je delala v predelku poleg Winstonovega, je bila med njima. Temnolaso dekle je sedelo takoj zadaj.
Naslednji trenutek je planilo z velikega telekrana na koncu sobe ostudno, škripajoče cviljenje, kot bi prihajalo od velikanskega stroja, ki teče brez olja. Bil je to hrup, ob katerem so zaskominali zobje in se naježili lasje na tilniku. Sovraštvo se je pričelo.
Kot ponavadi se je na ekranu zasvetil obraz Emmanuela Goldsteina, sovražnika ljudstva. Med publiko je tu in tam završalo. Mala rdečelaska je zacvilila od mešanice strahu in gnusa. Goldstein je bil odpadnik in dezerter, ki je bil nekoč, dolgo je tega (kako dolgo, se ni nihče točno spominjal), ena od vodilnih osebnosti Partije, skoraj na ravni z Velikim bratom samim, potem se je udeležil kontrarevolucionarne dejavnosti in bil obsojen na smrt, pa je skrivnostno pobegnil in izginil. Program Dvominutnega sovraštva je bil z vsakim dnem drugačen, toda v vsakem je bil Goldstein osrednja figura. Bil je poglavitni izdajalec in prvi skrunilec partijske čistosti. Vsi kasnejši zločini proti Partiji, vsa izdajstva, sabotaže, krivoverstva in odkloni so izvirali neposredno iz njegovega nauka. Nekje je še vedno živel in koval svoje zarote; morda kje onstran morja, pod varstvom svojih tujih plačnikov; morda celo -- tako se je včasih šepetalo -- v kakšnem skrivališču v sami Oceaniji.
Winstonu se je skrčila prepona. Nikdar ni mogel gledati Goldsteinovega obraza brez mučne mešanice čustev. Bil je to suh židovski obraz s puhasto, mogočno grivo belih las in majhno kozjo bradico -- pameten obraz, pa vendar nekako prirojeno zaničljiv, z nekakšno senilno neumnostjo v dolgem, ozkem nosu, na koncu katerega so tičali naočniki. Spominjal je na obraz ovce in tudi v glasu je bilo nekaj ovčjega. Goldstein je bruhal svoj običajni strupeni napad na doktrine Partije -- napad, ki je bil tako pretiran in perverzen, da ga je lahko spregledal tudi otrok, pa vendar dovolj verodostojen, da te je napolnil z zastrašujočim občutkom, da druge, manj razumne od tebe, lahko zavede. Žalil je Velikega brata, napadal diktaturo Partije, zahteval takojšnjo sklenitev miru z Evrazijo, zagovarjal svobodo govora, svobodo tiska, svobodo zbiranja, svobodo misli, histerično je kričal, da je bila revolucija izdana -- in vse to s hitro, mnogozložno govorico, ki je bila neke vrste parodija na običajni slog partijskih govornikov in je vsebovala celo besede iz Novoreka; v resnici je bilo besed iz Novoreka več, kot bi jih kakšen član Partije običajno rabil v vsakdanjem življenju. Medtem pa so, da bi ne bilo nobenega dvoma, o čem Goldstein govoriči, za njegovo glavo korakale neskončne vrste evrazijske vojske -- vrsta za vrsto trdnih mož z brezizraznimi aziatskimi obrazi, ki so prihajali do površine ekrana in izginjali, pa so jih nadomeščali novi, natanko taki. Suho, ritmično topotanje vojaških škornjev je ustvarjalo ozadje beketajočemu Goldsteinovemu glasu.
Sovraštvo še ni trajalo trideset sekund, ko so polovici ljudi v sobi začeli uhajati nekontrolirani vzkliki besa. Samozadovoljni ovčji obraz na platnu in grozo zbujajoča moč evrazijske vojske za njim je bilo več, kot je bilo mogoče prenesti. Poleg tega pa je pogled ali celo že sama misel na Goldsteina avtomatično povzročila strah in gnev. Bil je bolj stalen predmet sovraštva kot ali Evrazija ali Eastazija, kajti kadar je bila Oceanija v vojni z eno od teh dveh sil, je bila običajno z drugo v miru. Čeprav so Goldsteina vsi sovražili in prezirali, čeprav so vsak dan in tisočkrat na dan na tribunah, telekranu, po knjigah in časopisih njegove nauke zavračali, pobijali, smešili in razkazovali vsesplošnemu strmenju kot pomilovanja vreden nesmisel, kar so bili res -- pa se je za čudo kljub vsemu temu zdelo, da se njegov vpliv nikdar ne zmanjša. Vedno so se še našli novi bedaki, ki so čakali, da jih zapelje. Ni minil dan, ko bi Miselna policija ne razkrinkala vohunov in saboterjev, ki so delali po njegovih navodilih. Bil je poveljnik mogočne, temačne vojske, podtalne mreže zarotnikov, ki so se zaobljubili, da bodo napravili državni prevrat. Menda se je imenovala Bratovščina. Šepetalo se je tudi o strašni knjigi, zbirki vseh krivoverstev, katere avtor je bil Goldstein in ki je tajno krožila naokrog. Knjiga ni imela naslova. Ljudje so jo imenovali, če sploh, samo knjiga. Toda take stvari so bile znane le po nejasnih govoricah. Niti Bratovščina niti knjiga nista bili stvari, ki bi ju navadni član Partije omenjal, če se je temu lahko izognil.
V drugi minuti je Sovraštvo naraslo do blaznosti. Ljudje so poskakovali na svojih mestih in kričali, kolikor so mogli glasno, v prizadevanju, da bi preglasili v blaznost tirajoči, beketavi glas, ki je prihajal s telekrana. Mala rdečelaska je škrlatno pordela, usta so se ji zapirala in odpirala kot ribi na suhem. Celo O'Brienov mrki obraz je zardel. Sedel je zelo pokonci na svojem sedežu, njegove mogočne prsi so se napenjale in trzale, kakor bi se upirale naskoku valov. Temnolaso dekle za Winstonom je začelo kričati "Svinja! Svinja! Svinja!" in nenadoma je pograbila težak slovar Novoreka ter ga zalučala v ekran. Zadel je Goldsteinov nos in se odbil, glas pa se je neizprosno nadaljeval. V preblisku se je Winston zavedel, da kriči z drugimi in s peto brca ob prečko stola. Najbolj strašno pri Dvominutnem sovraštvu ni bilo to, da si se ga moral udeležiti, temveč to, da je bilo nemogoče izogniti se sodelovanju. Po tridesetih sekundah je bilo kakršnokoli pretvarjanje zmeraj nepotrebno. Ostudna ekstaza strahu in maščevalnosti, želja po ubijanju, mučenju, mečkanju obrazov s kovaškim kladivom, se je zdelo, da plava nad vso skupino ljudi kakor električni tok in spreminja vsakogar, tudi proti njegovi volji, v spačenega, vreščečega blazneža. In vendar je bil bes, ki si ga občutil, abstraktno, neusmerjeno čustvo, ki je lahko preskočilo z enega predmeta na drugega kakor plamen na svetilki. In tako v nekem trenutku Winstonovo sovraštvo sploh ni bilo naperjeno proti Goldsteinu, ampak ravno narobe, proti Partiji, proti Velikemu bratu in Miselni policiji; in v takih trenutkih se je njegovo srce odprlo za osamljenega, zasmehovanega krivoverca na ekranu, edinega varuha resnice in razumnosti v svetu laži. Vendar pa je bil že naslednji hip na strani drugih ljudi okoli sebe in vse, kar je bilo povedanega o Goldsteinu, se mu je zdelo resnično. V takih trenutkih se je njegov skriti odpor do Velikega brata spremenil v oboževanje in zdelo se mu je, da se Veliki brat vzdiguje, nepremagljivi, neustrašeni varuh, kakor skala pred azijskimi hordami; Goldstein pa se mu je kljub svoji osamljenosti, nemoči in dvomu, ki je ležal nad njegovo eksistenco, zdel kot hudobni čarovnik, ki je zmožen že s samo silo svojega glasu zdrobiti zgradbo civilizacije.
V nekaterih trenutkih je bilo mogoče sovraštvo celo zavestno preusmeriti v to ali ono smer. Nenadoma, z nekakšnim divjim naporom, s kakršnim ponoči odtrgaš glavo z blazine, ko te tlači mora, je Winstonu uspelo, da je prenesel svoje sovraštvo na temnolaso dekle za seboj. Živi, čarobni prividi so mu preblisnili možgane. Do smrti bi jo prebičal z gumijevko. Golo bi jo privezal na kol in jo prestrelil z gozdom puščic kakor svetega Boštjana. Posilil bi jo in ji v trenutku orgazma prerezal grlo. Še več, zdaj je bolje kot prej vedel, zakaj jo sovraži. Sovraži jo, ker je mlada in lepa in brezspolna, ker bi šel rad v posteljo z njo, pa tega ne bo nikdar storil, ker je okoli njenega ljubkega, gibkega pasu, ki se je zdel, da kar prosi, da ga objameš, samo strahotni škrlatni pas, napadalni simbol devištva.
Sovraštvo je doseglo vrhunec. Goldsteinov glas je postal pravo ovčje beketanje in obraz se je za hip spremenil v ovčjega. Potem se je ovčji obraz pomešal s postavo evrazijskega vojaka, ki je bil videti, kot da se približuje, orjaški in grozljiv, njegova brzostrelka je drdrala in zdelo se je, da bo skočil s površja ekrana, tako, da so se nekateri ljudje v prvi vrsti skrčili na svojih sedežih. Še isti hip pa se je, in to je vsakomur izvilo globok vzdih olajšanja, sovražna postava pomešala z obrazom Velikega brata, črnolasim, s črnimi brki, polnim moči in skrivnostnega miru ter tako velikanskim, da je skoraj zakril ekran. Nihče ni slišal, kaj Veliki brat govori. Bilo je le nekaj spodbudnih besed, tiste vrste besed, ki jih izrečeš v bojnem hrumu, ki jih ni moč posamič razlikovati, ki pa vlivajo zaupanje že samo s tem, da so izrečene. Nato je obraz Velikega brata zbledel in namesto njega so se prikazale tri partijske parole, izpisane z velikimi črkami: "Vojna je mir" "Svoboda je suženjstvo" "Nevednost je moč"
Toda videti je bilo, kot da obraz Velikega brata še nekaj sekund vztraja na ekranu, kakor da je vtis, ki ga je naredil na oči vsakogar, preveč živ, da bi ga bilo moč takoj izbrisati. Mala rdečelaska se je vrgla naprej čez naslanjalo stola pred seboj. Z drhtečim šepetom, ki je zvenel kot "Odrešenik moj!" je stegnila roke proti ekranu. Potem je zakopala obraz v roke. Očitno je molila.
V tem trenutku je celotna skupina ljudi izbruhnila v globoko, počasno, ritmično skandiranje "V-B!... V-B!... V-B!..." , znova in znova, zelo počasi, z dolgim premorom med V in B -- težak, mrmrajoč, na neki čuden način divjaški šum, v ozadju katerega se je zdelo, da je moč slišati topotanje bosih nog in udarjanje tamtama. Trajalo je morda trideset sekund. To je bil pripev, ki ga je bilo pogosto slišati v trenutkih vsepremagujočega čustva. Deloma je bil nekakšna himna modrosti in veličini Velikega brata, toda še bolj je bilo to dejanje samohipnoze, osvobajajoče utapljanje zavesti s sredstvi ritmičnega hrupa. Winstonu se je zdelo, da mu zmrzuje drobovje. Med Dvominutnim sovraštvom si ni mogel kaj, da ne bi sodeloval v vsesplošnem deliriju, a to nečloveško skandiranje "V-B!... V-B!" ga je vedno napolnilo z grozo. Seveda je skandiral z drugimi; nemogoče je bilo delati drugače. Prikrivati čustva, nadzorovati obraz, početi, kar so počeli drugi, je bila instinktivna reakcija. Toda nekaj sekund bi ga bil izraz njegovih oči lahko kratko in malo izdal. In ravno v tem trenutku se je zgodila tista pomembna stvar -- če se je sploh zgodila.
Za hip je ujel O'Brienov pogled. O'Brien je bil vstal. Snel si je bil očala in si jih je ravnokar znova natikal na nos s tisto svojo značilno kretnjo. Toda za drobec sekunde so se njune oči srečale in v tistem hipu, ko se je to zgodilo, je Winston vedel -- da, vedel je -- da misli O'Brien prav tako kot on. Nezmotljivo sporočilo je bilo oddano. Bilo je, kot bi se njuna duhova odprla in bi misli plavale od enega do drugega skozi oči. "S teboj sem" , se je zdelo, da mu pravi O'Brien. "Natanko vem, kaj čutiš." "Vse vem o tvojem preziru, o tvojem sovraštvu in gnusu." "A ne skrbi, jaz sem na tvoji strani." In nato je preblisk razuma ugasnil in O'Brienov obraz je bil prav tako nedoumljiv kakor obrazi vseh drugih.
To je bilo vse in že ni bil več gotov, ali se je sploh zgodilo. Taki pripetljaji so ostali brez nadaljevanja. Dosegli so samo to, da so mu ohranjali njegovo prepričanje ali upanje, da so ostali okrog njega sovražniki Partije. Morda so govorice o veliki podtalni zaroti resnične -- morda Bratovščina zares obstaja. Kljub neskončni vrsti aretacij, zasliševanj in usmrtitev ni bilo mogoče zatrdno vedeti, ali ni Bratovščina le mit. Včasih je verjel vanjo, včasih ne. Dokaza ni bilo, le površni namigi, ki so lahko pomenili nekaj ali pa nič: odlomki slučajno ujetih pogovorov, drobne čačke po stenah stranišč -- včasih celo, kadar sta se srečala dva tujca -- majhen migljaj rok, ki je bil videti, da bi lahko bilo razpoznavno znamenje. Vse to pa je bilo le ugibanje; zelo verjetno si je vse le domišljal. Vrnil se je v svoj predelek, ne da bi se ozrl na O'Briena. Misel, da bi nadaljeval njun trenutni stik, mu je komaj šinila v glavo. Bilo bi nedopovedljivo nevarno, tudi ko bi bil vedel, kako naj to izpelje. Za trenutek, dva sta izmenjala sumljiv pogled in to je bil konec zgodbe. Toda tudi to je bil dogodek, ki si ga je bilo vredno zapomniti v zaklenjeni osamljenosti, v kateri je bilo treba živeti.
Winston se je prebudil in se vzravnal. Rignil je. Gin se mu je dvigal iz želodca.
Osredotočil je pogled na papir. Odkril je, da je medtem, ko je sedel in nemočno razglabljal, skoraj avtomatično tudi pisal. In pisava ni bila več krčevita in okorna kot prej. Njegovo pero je nasladno drselo po gladkem papirju in z velikimi, lepimi črkami tiskalo -- "Dol z Velikim Bratom" "Dol z Velikim Bratom" "Dol z Velikim Bratom" "Dol z Velikim Bratom" "Dol z Velikim Bratom" "Dol z Velikim Bratom" znova in znova, dokler ni napolnilo pol strani.
Ni si mogel kaj, da ne bi bil začutil zbodljaja preplaha. To je bilo nesmiselno, kajti napisati teh nekaj besed ni bilo nevarnejše kakor že samo to, da je začel pisati dnevnik; za trenutek ga je imelo, da bi iztrgal pokvarjeni list in svoj podvig v celoti opustil.
Vendar pa tega ni storil, saj je vedel, da bi bilo brez pomena. Popolnoma vseeno je bilo, ali je napisal "Dol z Velikim Bratom" , ali pa se je tega vzdržal. Miselna policija bi ga prav tako dobila. Zagrešil je -- in bi zagrešil tudi, če bi ne bil položil peresa na papir -- poglavitni zločin, ki je zajemal v sebi vse druge. Imenovali so ga miselni zločin. Miselni zločin ni bil stvar, ki bi se jo bilo dalo za zmeraj prikriti. Uspešno si se lahko skril za kratek čas, morda celo za leto dni, toda prej ali slej so te dobili.
Vedno se je zgodilo ponoči, vse aretacije brez izjeme so se dogajale ponoči. Nenaden sunek v spanju, surova roka, ki stresa za rame, luči, ki svetijo v oči, obroč trdih obrazov okrog postelje. V veliki večini primerov ni bilo ne procesov ne poročil o aretaciji. Ljudje so preprosto izginili, vedno ponoči. Aretirančevo ime so odstranili s seznamov, vsak ostanek njegove dejavnosti so izbrisali, njegov nekdanji obstoj so zanikali in nato pozabili. Bil je ukinjen, izničen: izhlapel, je bil običajni izraz.
Za trenutek ga je pograbila nekakšna histerija. Začel je pisati s hitrimi, nečitljivimi čačkami:
ustrelili me bojo briga me ustrelili me bojo v tilnik briga me dol z velikim bratom vedno te ustrelijo v tilnik briga me dol z velikim bratom --
Nekoliko osramočen se je naslonil nazaj in odložil pero. Naslednji hip je vzdrgetal. Potrkalo je na vrata.
Že! Sedel je tiho kot miš, v jalovem upanju, da bo, kdorkoli je že, odšel po enkratnem poskusu. A ne, trkanje se je ponovilo. Najslabše od vsega bi se bilo pritajiti. Srce mu je udarjalo kakor boben, a njegov obraz je bil zaradi dolge vaje verjetno brezizrazen. Vstal je in težko odšel proti vratom.