Uses ISO Latin-2 encoding
20/9/1995
Danes so najbolj priljubljena daljša potovanja preko oceana v Ameriko ali Azijo in veliko ljudi je prepričanih, da odlično pozna našo staro dobro Evropo, ki že več nima za pokazati kaj novega. Toda na potepanju ob atlantskih obalah našega kontinenta, je naša mala odprava v razmajanem kombiju našla precej novih dognanj o življenju in delu prebivalcev, ki jim je usojeno prebivanje na zahodnem robu celine. Cilj je bila osvojitev skrajne geografske zahodne in južne točke evropskega kontinenta in to po poti, ki je v glavnem potekala ob obalah Atlantika. Že ob načrtovanju poti smo opazili, da se bomo vozili skozi področja, ki so zaradi oddaljenosti v Sloveniji manj znana.
Pot ob Atlantiku smo začeli v Normandiji deželi bitk in osvajalcev samo nekaj mesecev po 50.obletnici legendarne invazije med II.svetovno vojno. Naše izhodišče in prvo mesto, ki smo ga obiskali je bil Bayeux 10 km oddaljen od zgodovinske normandijske obale. Kot večina turistov smo prvo poiskali turistični biro, ki ga v Franciji ni težko najti. Že tako poln načrt s kraji, ki smo jih želeli obiskati, se je s prospekti še povečal. A Normandija ni samo povezana z ""D-Day"" -em, ampak je pokrajina z bogato tisočletno zgodovino, ki poleg tega ne obsega samo polotok Contentin, kjer so potekali najhujši boji med zavezniki in Nemci (kot napačno sklepajo marsikateri Slovenci), temveč seže od Le Mont Saint Michela preko Caena in Rouena do Dieppa (Contentin obsega četrtino njenega ozemlja).
Prav Bayeux se je izkazal, kot idealen kraj, kjer se lahko na enem mestu soočiš s to bogato zgodovino in kot most med dvema invazijama preko rokavskega preliva, ki sta spremenili tako normandijsko kot svetovno zgodovino.
Slavni Normani so pred tisoč leti kraljevali Evropi. S tega obdobja imajo v enem izmed štirih mestnih muzejev najdaljšo tapiserijo na svetu - 70 m dolgo in 0,50 m široko. Le-ta orisuje, kako je Viljem Osvajalec leta 1066 osvojil Anglijo - 27. septembra je izplul z vikinško floto (966 ladij z več kot 50.000 vojaki, kar je bila za tiste časa ogromna armada) iz pristanišča Dives v bližini današnjega Cabourga in po bitki pri Hastingsu oktobra istega leta pregnal Harolda Saškega, ki je neupravičeno zasedal angleški prestol. Po tej zmagi so Normani dokončno osvojili Anglijo in postali največja vojaška sila takratnega sveta. Za mnoge je ta tapiserija, ki jo je dal izdelat Viljemov polbrat škof Odon prva ""zgodovinska slikanica"" .
Skoraj 900 let kasneje je potekala invazija v obratni smeri in njej je posvečen leta 1981 odprti ""Memorialni muzej 1944"" . Na 2000 m2 razstavnega prostora obiskovalec kronološko potuje skozi bitko. A razstavljeni niso samo pisni in fotografski dokumenti, kot v naših muzejih s podobno tematiko, temveč vse kar je bilo povezano oziroma kar so našli na fronti: od značk, našitkov, uniform, orožja, koles, motorjev, padal, topov, avtomobilov do tankov in letal... Večina predmetov je lepo restavriranih, nekateri pa so ostali taki kot pred 50 leti v opomin zanamcem. Razstavo dopolnjuje 30 minutni dokumentarni film in tematske projekcije diapozitivov. Prav nekje na koncu razstave je za steklom poseben del, ki prikazuje fronto po zmagi, bolje rečeno razdejanje.
Sto metrov od muzeja je najpomembnejše britansko vojaško pokopališče v Normandiji s 4663 grobovi in s spomenikom s 1837 imeni izginulih. Ob stranski kapelici je knjiga s točnim seznamom in lokacijo grobov. Na vsakem belem kamnu, ki so enakomerno posejani na originalni angleški travi, je poleg grbov regimentov pokojnika, številk, imen, verzov najbolj pretresljiva mladost padlih, velika večina od njih ni doživela 25 let. Ob skoraj vsakem je sveže cvetje in venčki s posvetili soborcev ali sorodnikov.
Prav s pokopališča je najlepša panorama mesta, ki ga obvladuje Katedrala pretežno gotskega stila iz XI. in XIII. stoletja in okoli nje se vijejo ozke uličice s slikovitimi hišami iz srednjega veka. Večina njih je bila po originalnih načrtih po vojni na novo zgrajena.
Samo 19 km od Bayeuxa se nahaja Omaho Beach, ena od dveh legendarnih obal, na katerih so pristali Američani. Ozka in vijugasta cesta vodi na vrhu ravnega platoja nad obalo, ki s ceste ni vidna. S platoja vodijo ceste samo do krajev ob obali. Pred največjim ameriškim vojaškim pokopališčem na katerem je na 70 hektarjih pod belimi križi pokopanih več kot 9000 padlih smo zavili proti obali. Njo lahko primerjam z obalo Belega križa ali Fiese pri Piranu. Za strmim grebenom je peščena ravnica.
Danes se na tej legendarni plaži, ki je še vedno posejana z betonskimi nenevarnimi ostanki iz II. svetovne vojne, brezskrbno kopajo domačini in turisti. Nedaleč od obale je novi hotel in poleg njega je bil majhen cirkus. Sicer ne vem, kaj smo lahko drugega pričakovali, a večina članov odprave je imela nekakšen čuden občutek, saj smo ravno prišli iz pokopališča in v glavah še nismo premleli zadnjih 50 let. Zato smo si nenehno postavljali vprašanje: ""Kako se lahko tu kopajo?""
Malo naprej ob isti plaži smo končno našli kraj, kjer so Američani bili najhujši boj in le ob velikih izgubah prebili nemške obrambne linije. Tu je bila pred spominskim obeležjem osrednja proslava na Francoskem ozemlju ob obletnici na kateri je govoril ameriški predsednik Clinton.
Po 20 minutah vožnje smo našli eno najbolj znamenitih točk ofenzive neštetokrat opisano v romanih in filmih ""Pointe de Hoc"" . V sedanjem spominskem parku prihaja prav tu do izraza nesmiselnost vojne in kontrast med lepoto narave in človeško neumnostjo. Na eni strani mogočne strme klipe divje normandijske obale in na drugi na njihovem vrhu ob rtiču s piramidasto obliko, napol uničeni betonski prostori nemške artilerije obdani z neštetimi s travo pokritimi bombnimi kraterji vseh možnih oblik obdanimi z rjavečo bodljikavo žico.
Po obcestnih tablah smo opazili, da ima skoraj vsaka najmanjša vas, kakšen muzej ali spominsko hišo. Toda tistih tipičnih vasi, ki jih poznamo iz fotografij in filmov je ostalo bolj malo. Namesto njih smo naleteli na sodobno srednjeevropsko arhitekturo. Zelo urejene hiše z obilo cvetja.
Zapustili severozahodno obalo Contentina in se ob jugo-zahodni vozili proti znamenitemu Le Mont Saint Michelu. Ob vsej že več kot tisoč km dolgi poti od Metza se pokrajina ni bistveno spremenila, rahlo valovita ravnina, samo travniki in malo več grmičevja so zamenjali žitna polja iz notranjosti. Normandija je pretežno kmetijska pokrajina. Za domačine so jabolka, konji in krave, ki se pasejo praktično na vsakem pašniku simboli pokrajine in zato tudi ni čudno, da so med omiljenimi francoskimi siri normandijski med najbolj cenjenimi.
V zalivu ""Gore svetega Mihaela"" se skalnata obala spremeni v ogromno močvirnato peščeno mlako. Granitni grič 80 m nad morjem z znamenitim samostanom se vidi že od daleč. Pri Pontorsonu je odcep, ki vodi direktno do samostana. Ob cesti do umetnega nasipa, ki spaja nekdanji otok s kopnim je nešteto novih hotelov, restavracij, kampov, trgovin... Prispeli smo proti večeru in se odločili, da bomo vozili kakor dolgo bo šlo. Nismo namreč vedeli ali je plima ali oseka in kako daleč se lahko pride z avtomobilom. Na žalost smo prišli le do nasipa, tam nas je policija usmerila na najbližji parkirni prostor. Zadnje dobre tri kilometre smo pešačili ob in po nasipu presenetljivo širokem. Na njem je normalno tekel promet v obe smeri pa še avtomobili so bili na obeh skrajnih robovih nasipa parkirani. Na otok se je zgrinjala nepopisna množica turistov. Zadnjih 300 do 400 m pred (pol)otokom, ki je s svojo silhueto deloval kot magnet in pospeševal korak, so ljudje sedeli na kamniti ograji nasipa in opazovali plimo. Še večja gužva nas je čakala na samem otoku, kjer so na premajhnem prostoru za vse, turisti napolnili trgovine, restavracije, uličice... Naveličan sveže opečenih turistov v večerni garderobi sem se raje odpravil pred otok in občudoval prihajajočo noč in luči, ki so počasi, a vedno bolj osvetlile vsak kotiček otoka. Kot sem kasneje ugotovil, je bila to najbolj fascinantna slika tega dragulja, kako kot bakla sredi vode žari skozi noč.
Prespali smo kar na parkirišču. Nihče nas ni gnjavil, da moramo v bližnje kampe ali hotele, ki so na obali dvakrat in na otoku trikrat dražji kot v drugih predelih Francije, prav obratno policisti so nas zjutraj prijazno opozorili, da bodo parkirišče kmalu odprli za promet.
Večerno plimo, sicer višjo, smo prejšnji večer zamudili, zato sem pred obhodom po otoku prvo opazoval prihod plime. Table ob nasipu napovedujejo točen čas prihoda vode. Tokrat je bila napovedana ob 8.20 uri. Desni najbližji parkirni prostor ob nasipu je bil zaprt, saj ga plima nenehno poplavlja na levem pa je stalo še nekaj avtomobilov in tovornjak.
Od daleč je prihod plime viden kot val ali tok in šele galebi, ki so po njem ""vozijo"" opozarjajo na njeno hitrost. Toda to sem si želel ogledat z bližine. Ob obzidju otoka sem pešačil proti morju (otok je ob oseki ""praktično na suhem"" ), dokler me ni ustavila deroča vodna masa, ki je prej spominjala na reko, saj je imela voda zaradi peska kakavasto barvo. Prav barva vode, ki je enaka barvi obale je kriva, da voda nevidno požira prostor. Nenehno sem se moral umikat tej vodni masi proti obzidju. Zdaj mi je postalo jasno zakaj je lahko nevarna. Zaradi hitrosti in barve vode nimaš pravega občutka za globino in prav kmalu lahko izgubiš tla pod nogami, nepotrebna panika pa te zanese na napačno smer. Podobna panika je zajela voznika tovornjaka na levem parkirišču, ki se je spomnil plime šele takrat, ko je poplavila kolesa. Tudi čas plime je bil presenetljivo kratek, samo dobri dve uri je bil otok spet skoraj povsem otok (čeprav je možen prihod na njega po suhem skozi obzidje je glavni vhod dosegljiv z lesene brvi, ki pa je za popestritev narejena tako, da je med plimo zadnji meter pod vodo).
Za obzidjem sem spet naletel na drugo plimo, na turiste in prav nič me ni čudila izjava Kompasovega šoferja Darka, ki sem ga po naključju srečal (že tretji teden je vozil izraelske turiste po Franciji), da je Mont St.Michel za Parizom najbolj obiskan kraj v Franciji. Toda ta množica je povsem zakrila njegovo romantiko, da o gneči pred vhodom v samostan na vrhu hriba ne govorim. Če bi sklepal po zdolgočasenih obrazih predstavnikov industrijskega turizma, so se tu gnetli ne zaradi interesa, temveč zato, ker pač vodiči to od njih ""zahtevajo"" . Še najbolj pa so se mi smilili njihovi najboljši štirinožni prijatelji psi, ki so se brez pretiravanja ""lajhali"" po stotinjah stopnic, ki so vodile na vrh.
Po legendi o nastanku samostana je bil tukaj daleč stran od takratne civilizacije gozd. Leta 709 ga je velikanska plima zalila in uničila. Morju in pesku sta se uprla le dva granitna masiva, med njima je bil ""Mont-Tombe"" . Prav njega si je izbral nadangel Mihael ""vrhovni poveljnik angelske vojske"" za svoje bivališče. Zato se je v sanjah trikrat prikazal takratnemu škofu iz Avranchesa Aubertu, ki je še istega leta na griču osnoval svetišče. Fascinantni grič, ki se je preimenoval po ""svojem novem lastniku"" nadangelu Mihaelu, je takoj postal priljubljen romarski cilj. Po ustanovitvi samostana 966-tega leta je pričel, sprva v Bretaniji in kasneje v Normandiji pridobivati veliko cerkveno in s tem politično moč. Zanimivo je, da leži otok prav na meji obeh provinc, nekdanjih konkurentk in še bolj je zanimiva zgodba, kako se je ""preselil"" iz Bretanije v Normandijo. Tradicionalna mejna rečica Couesnon je leta 1420 spremenila strugo in se začela v morje izlivati južneje od St. Michela. Zato so Bretanci, ki so imeli svoje rivale Normane za grobe in nekultivirane severnjake, vzdihovali, da: ""Ker Couesnon je neumnost storil, se je Mont v Normandijo odselil.""
Duhovno je Mont Saint Michel bliže deželi, ki ji je geografsko nekoč pripadal. Deželi polni ostankov pradavnine - Bretaniji.
Tukaj naletimo na sledove iz začetkov zemljske in človeške zgodovine. Tako v geološki sestavi tal prevladuje granit in druge trde kamnine. Zelo močna erozija je zadnjih 600 milijonov let oblikovala sedanjo pokrajino. Ocean, veter, sonce so od nekdanjega tudi do 4000 m visokega armorikanskega (Armorica je latinsko ime za Bretanijo) masiva oblikovali nedolžne hribe in griče pokrite z gozdovi in travniki. Pokrajina je manj rodovitna od sosednje Normandije in tudi Atlantska obala je drugačna. Namesto dolgih peščenih plaž in klifov se tu vije preko 1200 km dolgo nazobčano skalovje.
Nešteto dokazov obstanka povsem neznanih ""predzgodovinskih"" človeških skupnosti je po vsej deželi, ki jo Slovenci poznamo samo po risanki o Asterixu (in njegovih sovaščanih, ki so bili za Rimljane Julija Cezarja nepremagljivi). Z Galci oziroma petimi keltskimi plemeni (med njimi so bili Slovencem bližnji Veneti) se nekako začenja ""zgodovinsko"" obdobje. Poleg njih so na današnje obnašanje prebivalcev največ vplivali Irski prišleki iz Velike Britanije. Njih so v V. stoletju pregnali Anglosaksonci. Toda v novi domovini ""Mali Britaniji"" so se odlično znašli in staroselcem vsilili svoj življenjski stil. Podobe vasi in mest, se bistveno razlikujejo od ostalih predelov Francije. Ne toliko v arhitekturi, ki je tukaj celo bližja ostalim francoskim predelom kot v Normandiji, temveč v urejenosti in neverjetni čistoči.
Ob tem smo na vsej poti po Bretaniji opazili njihovo zaprtost in zadržanost do tujcev, ponekod celo podcenjujoč odnos do ""umazanih"" tujcev. Slišali smo že znano zgodbo o ""južnjakih"" (ali tukaj o Špancih!?) in se za domačine kot predstavnikih le teh, soočali s povsem nerazumljivimi situacijami. Omenil bom samo eno, ki simptomatična za ostale. Na eni od bencinskih črpalk ob glavni tranzitni cesti prodajalka ni dovolila, da si natočimo steklenice s pitno vodo. Zato je nenehno kontrolirala umivalnik, če morda ob umivanju rok le kje na skrivaj ne točimo vodo v steklenice...?
A da so še med najbolj plemenitimi narodi, za kar se Bretanci še izraziteje imajo kot ostali Francozi, nepošteni ljudje, smo se lahko prepričali prav na prvi postaji v Bretaniji.
V St. Maloju smo se odločili za kosilo. Specialitete iz francoske kuhinje kupljene v trgovini (predvsem sire in solate) smo pospravljali, kar v pristanišču na kamnitih blokih, ki so čakali na transport. Ko smo že skoraj vse pojedli, Robi opozori ostale člane odprave na neznanca, ki je stal poleg kombija. Ko se ozrem, zagledam možaka srednjih let, res da temne polti, ki si ogleduje vozilo postavljen le sto metrov stran. Sprva se mi je zdelo, da trga nalepko Corex computers z avtomobila, ker mu je bila mogoče všeč? Šele ko smo se mu približali, sem opazil kartico (ki sem jo doslej videl samo v filmu) s katero je skušal odpreti srednja vrata kombija. Ko nas je opazil, se je nemudoma sklonil in si sezul čevelj ter se delal kot da ga avto ne zanima. Naše razburjenje je hladnokrvno prenesel in se oddaljil, a ne daleč. Kmalu smo ga spet opazili kako se mota med avtomobili. Avto smo odpeljali na drugo mesto in izdelali strategijo, s katero smo preprečili podobne primere, ki pa bo zaradi svoje učinkovitosti ostala naša skrivnost.
Na žalost je dogodek marsikomu pokvaril dan, tako da se ni zavedal v kako pomembnem kraju je. Rojstno mesto Julesa Verna avtorja prvih znanstveno fantastičnih romanov, nosi ime po svojem ustanovitelju, menihu Maclowu, ki je bil eden od pionirjev ""kolonizatorjev"" z druge obale Rokavskega preliva. Večina njih so kasneje razglasili za svetnike in še danes nosijo imena krajev po Bretaniji.
Mesto je predvsem zaradi svoje strateške lege postalo najpomembnejša francoska srednjeveška luka. In zato ni čudno, da iz njega izhaja Jaques Cartier odkritelj in raziskovalec Kanade. Trikrat se je iz St. Maloja odpravil preko Atlantika. Na svojem drugem potovanju je po reki Sv. Lovrenca prispel do velikega indijanskega naselja in ga je zaradi prečudovitega razgleda poimenoval Mont Real (danes največje mesto Kanade in drugo največje frankofonsko mesto na svetu). Zato ga imajo domačini za enega od ustanoviteljev francoske Kanade - Quebeca. Poleg njegove rojstne hiše smo si za obzidjem starega mestnega jedra ogledali ""Maison du Quebec"" na istoimenskem trgu v kateri lahko dobite vse informacije o tej kanadski provinci. Da so pred hišo namesto njemu postavili spomenik piratu Surcoufu, ki je s kraljevim dovoljenjem ropal angleške ladje je spet dokaz svojeglave miselnosti Bretancev.
Staro mestno jedro je vredno ogleda, ne samo zaradi obzidja s stolpi in mestnimi vrati, trdnjavo in katedralo, temveč zaradi živahnega utripa mesta, ki samo dopolnjuje sliko kontrastov te province. Ob tem so me stavbe bolj spominjale na kakšno otoško britansko mesto kot pa na mesto v Franciji. Ne nazadnje je impozantna lega starega obzidanega jedra med plimo skoraj popolno obdanega z valovi oceana.
Višinska razlika plimovanja zaradi strme obale prihaja tukaj veliko bolj do izraza kot pri St. Michelu. Tu so izmerili najvišjo plimo na svetu okoli 13m. Zato so pred izlivom reke Rance leta 1961 začeli graditi prvo elektrarno na plimo. Elektrarna je od centra St.Maloja oddaljena samo 11 km in preko nje vodi glavna cesta. Vodja projekta Robert Gibrat je izdelal načrt za elektrarno, v kateri turbine črpajo moč vodnih mas, ki ob plimi pritekajo in ob oseki odtekajo. Agregati letno proizvajajo 540 milijonov KWh. V elektrarni je majhen razstavni prostor v katerem vrtijo video o njenem načrtovanju, gradnji in delovanju in s katerega se vidi njena notranjost. Sicer so moč plime izkoriščali že mlini pred 500 leti kot na primer mlin v Saint Suliacu v neposredni bližini elektrarne.
Da so majhni in neznani kraji najprijetnejša presenečenja za ljubitelje kulturno-zgodovinskih odkritij nam je dokazalo malo, a simpatično mesto Dinan (dobrih 20 km od elektrarne ob Ranci). Za obzidjem z mogočno trdnjavo se skriva lepo ohranjeno srednjeveško središče s trgovinami, butiki in ateljeji domače obrti. Okusna pročelja bi lahko bila, ali pa so že bila(?), kulisa za kak film iz časov pred več kot šesto leti. Vse lepo ohranjeno, a vseeno daleč stran od turistično-industrijske gneče in zato tudi od morebitnih teroristov, ki zadnje čase strašijo po Franciji.
Nas pa je spet prevzela hitra cesta, ob kateri so se menjavala večja mesta, ki so nekje v svoji notranjosti skrivala čarobno preteklost mi pa smo lepo večerno sonce izkoristili za etapo na drugi konec Bretanije.