I.

„Devetnajst! Devetnajst! Devetnajst!“ Čudni koraki
so se razlegali v dolino; daleč so jih
slišali, zakaj noge popotnika so morale biti težke
in okorne, steze pa so bile po tistem kraju skalnate,
vse polne sivega kamenja, podobne surovim
stopnicam, na široko zasekanim v apnenčasta brda.

Tujec je šepal med griči. Pa kaj, če jih je
bilo več? Res, nemara da ni bil samo eden. Tamkajle,
glejte, je še govoril s ponižnim kmetičem,
gospod v elegantni modri suknji najnovejšega kroja,
v belih hlačah, čevlje žolte kakor pšeničen hleb,
z gizdalinskim slamnikom na kozlovski glavi. In
jedva je prišel okrog ovinka, že se je pokazal
koscem kakor menih v črni halji, s trdo vrvjo
okrog pasu. Obstal je pred hišo, poprosil je kislega
mleka; gospodinja je pogostila lepega oficirja
v zlikanih škornjih z ostrogami; šalil se je z dekleti
in je kramljal med njimi, — poreden sejmar
z viržinkami v naprsnem žepu in z verigami čez

ramo. Zdaj je hodil naglo, zdaj počasi, zdaj glasno,
zdaj potihoma; enkrat je zlezel vase, da bi se
lahko skril v krtino, drugič je razmahnil z rokami
in je zrastel v oblake. Čudno in sumljivo pa je
bilo to, da se je ogibal križev in drugih pobožnih
znamenj; ali veste, da je nad vasjo zagledal v leščevju
spečo pastarico ter je obstal pred njo s
pogledom pohotnosti, — obstal, odgrnil ji mirne
prsi, zagledal škapulir, izpustil, zbežal in zacvilil
tako nemarno, da so vsi ptiči tiste okolice pozabili
peti ...

Kdo da je bil popotnik? O, ne imenujmo
ga, prijatelji božji; zakaj, on hodi še danes okoli,
potika se po milem svetu kakor lev, ki rjove in
išče, koga bi požrl.

Pa je prišepal čudni tujec do starega gradu,
ki je slovel pred tisoč leti in stoji te čase razdrt
in zapuščen; streha se je porušila že bogvekdaj
— povem vam, sama puščoba je tistega zidovja;
ljudje pravijo, in takšni, ki jim verjamem, da se
opolnoči zbirajo na razvalinah nesrečne duše,
knežje, vitezi in kraljičine, in se izpovedujejo prestrašnih
grehov, črn pop pa sedi na stolpu ter se
reži z žarečimi usti in jih odvezuje usmiljenja božjega
na veke.

Grad stoji na strmem; navpično pada skala
izpod njega, pač stoinsto metrov globoko. Pred
breznom pa je ostalo še nekaj starodavnega obzidja
in tam je sedel šepavi kavalir ter je pljunil
v dolino. Še tisti hip so se sprli vsi ljudje in so

se spravdali, da je bilo sto let veselja za advokate.
Kavalir pa je zadovoljno gledal po svetu; polja
so bila kakor turška žida in srebrna reka med
njimi je gorela v žarkih do neba. Ozrl se je v
modrino: globokost brez dna je trepetala nad
glavo in na visokem vzhodu sta visela dva bela
oblačka drug blizo drugega ter sta se menda pogovarjala
s tiho govorico kakor dvoje ljudi, zaljubljenih
in mladih.

Takrat pa so se tujcu zasvetile oči; kajti
ravno nad seboj je bil zagledal ptiča, veliko ptico,
ki je stala z razprostrtimi krili daleč gori v sinjem
nebu. Stala je, a naenkrat je zamahnila s perotjo
in se je pognala v krogih visoko gori do solnca;
obvisela je v nedosežnosti, dva hipa samo, pa je
udarila v nižavo, kakor strela iz božje dlani.
Obrnila se je kraljevska ptica; še bolj ko zlato
so ji žarele prsi; ali jih je solnce razpalilo z
ognjem?

Kavalir s kozlovsko glavo je videl, kako se
je krasni ptič pognal in je zletel k najvišjemu vrhu
razvaline; zakričal je z divjim, svobodnim glasom,
odkliknilo je, četvero peruti je udarilo na strmem
zidu. Kavalir pa je položil prst na čelo, hudomušnost
mu je nabrala bronasti obraz in zamišljeno
je dejal sam sebi s finim glasom modrijana:

„Ali bi? Ali ne bi? Bi? Ne bi? Pač, bi!“

In jedva je rekel tisto besedo, že sta utihnila
ptiča na višavi; on pa je bil nenadoma sam kakor
ogromna ptica, s širokimi črnimi krili, ter se je

dvignil do kamenitega gnezda in je vzel speči
samici jajce izpod života. Ukradel je jajce, izginil
je bogvekam.

II.

Zlato okence solnce se je pričenjalo dvigati
in odpirati nad kosmato kučmo Kriške gore —
ali kakor ji že pravijo. Zaspana vasica si je mela
oči; ponekod so se budili petelini ter so prepevali,
visoko na gredéh, z iztegnjenimi vratovi.

Tisti krat se je zgodila z Brtoncljevim lemenatarjem
zagonetna, nikdar ne razjasnjena reč. In
kdor mi ne zaupa resnice, naj se prepriča ob
lastnih mu besedah; za rdečim litrom sva sedela,
ko mi je pripovedoval:

„Napol sem dremal, napol sem čul. Čez ves
strop je legal kovani križ na oknu, kakor čudežna
prikazen; nekakšne pesmi so mi še brenčale
po ušesih, sladko in milo, od snov, ki so
bili zbežali. In glejte, gospod, ko se čmerim tako
proti šipam in se raztezam na postelji pa kukam
izpod odeje ter si belim lase, ali je jutro, ali večer,
— kaj pravite! — naenkrat se obesi črno in
grozno čez polovico okna, kakor prt. Ampak tisto
ni bil nikakršen prt, zakaj videl sem, da je gledalo,
pregibalo se, muzalo se v mojo čumnato in
se režalo s širokimi zobmi. — Jezusmarija! vzdihnem
sam v svoji grešni duši, — kaj je to? —
Mrzel znoj se mi je udri po čelu kakor hudournik.

V tistem strahu, gospod, privzdignem glavo ter
zakličem: — Kdo si, pošast, govori!? Ali si
človek, ali bognasvaruj? In nomine Patris ... —
in veste, preden sem rekel Filii, že je iztegnil
zlodej roko, dolgo in kosmato, s kremplji kakor
veje na osušeni hruški; iztegnil jo je skozi šipo,
ne da bi jo razbil, zagrabil je mojo odejo spodaj
pri znožju in je potegnil ... Tako je potegnil,
da je ležala namah sredi sobe, jaz pa, grešnik —
sam pred seboj, nečist in pohujšljiv, kakoršnega
me je ugajalo ustvariti Gospodu ... In glejte, v
tistem hipu sem se zavedel, da ne spim in ne
sanjam; odeja je ležala za vso resnico na podu,
jaz pa na postelji, takintak — in zunaj se je smejalo
jutro s prvimi žarki ... Vi, gospodine dragi,
pravite, da ne verujete v hudiča; jaz pa verujem
vanj, in če se mi ne bi zdelo greh, rekel bi, da
še bolj nego v Boga: kajti Boga vsemogočnega
nisem videl, hudiča pa sem, in to je bilo tisti
dan!“

Čudoviščne sanje pobožnega lemenatarja niso
bile edine tisto jutro, pri Brtoncljevi hiši; ali hočete
slišati druge?

Pod svinjakom je ležala visoka skladovnica
drv, nad drvi je bila pajčevinasta streha s svojimi
tramovi, a na tramovih je spala vrla družba kurje
gospode in veljačine; kronist naj beleži samo
naše dične putke z imeni Kokodinda, Kokodela,
Kokomunda in Kokomela ter slavna in zaslužna
putoljuba petelina Kikiravsa in Kirikavkeža ...

Dajte mi pero nesmrtnikov, da vam opišem
blaženo spanje premile Kokodinde. Zakaj vi ničimerniki
si pač ne morete naslikati počitka mlade
in zaljubljene ženice, poštene in spodobne, ki bi
se malodane zarekel, da je še devica; takorekoč ...
Saj — en jajček ali dva, to je v današnjih časih
pregrehe in pohujšanja toliko kakor nič, in ne
izpreminja imena in ne kvari časti, marveč lahko
sklepamo roke in zahvalimo Boga do vrha, da ni
bilo hujše spotike! Tako je presladko dremuckala
vzorna Kokodinda, spoštovana med vsemi vrstnicami,
tista Kokodindica, ki je trdila in trdi še
dandanašnji, da je od boljše hiše in da ni brez
naobrazbe srca in duše sprejela medenih pričetkov
kurjega materinstva; jaz verjamem nji in njenim
prijateljicam, ki vedo med seboj, da je navadna
in bedasta kmetska kokoš, kakršnih je večina njih
samih in še mnogo drugih na svetu.

Ampak, ko se je baš pričela dramiti in ko še
ni bil zapel Kikirikež, se ji je zazdelo, da jo drži
nekdo čez ves život ter jo stiska pod pazduho.
Preplašila se je reva na smrt, da niti ni mogla
zakričati, zakaj kakor kamen je bilo grlo in peroti
in noge in kar je še imela nežnega telesa;
le ozrla se je in je videla s širokimi očmi, da jo
drži suha, črna postava, s plaščem kakor oblak
teme, s klobukom kakor streha, s kozlovsko brado
in z očmi kakor dve leščerbi v mraku ...

Nehote in kakor se spodobi putki, nič hudega
sluteči, je Kokodinda povesila svoj mehki,

pahljačasti repek ter ga skorajda pritisnila nase.
Ampak črni mož — kako naj se izrazim? — je
z dvema prstoma levice privzdignil prožna peresca,
in ta hip je putka začutila, da se nahaja v njenem
životu nekaj, česar prej ni bilo tam. Mož pa je
s plosko desnico hudomušno udaril na tisti kraj
ter jo je izpustil z besedami:

„Teci, putka, za milostjo božjo!“

Zakričala je reva Kokodinda, zbudila se je
in je videla, da sedi na udobnem tramu, ona in
vsa družina okoli nje; solnce je mežikalo izza
Kriške gore, ljudi pa ni bilo naokoli, niti ene žive
krščanske duše. Takrat se je svetlo in zvonko razdalo
ob njeni strani; Kikirikavkež je bil dvignil
aristokratsko glavo, napel je kovinasta krila in je
zavriskal z velikim glasom radosti:

„Kikirikirikavks! Bonjour, mesdames et messieurs!“

Nastalo je frfotanje in konverzacija po strogih
in nekršljivih pravilih kurje etikete. Kikirikež pa
je prhutnil srdit na rosno višino gnojišča:

„Kikirikirikikiks! Jaz sem čul že od polnoči,
pa nisem maral zapeti!“

„Tako čudno mi je pri srcu,“ je premišljala
Kokodinda, ko se je napotila po dvorišču. „Kaj
se mi je sanjalo? ...“

Ali sanje so bile pozabljene in se niso obudile
v spominu.

III.

Tisto popoldne so imele pute veliko zborovanje
in so stale s kramljanjem in z modrimi nasveti
kroginkrog uboge Kokodinde, medtem ko
sta Kikirikavs in Kirikavkež zlovoljno stopicala
ob vrtu, v svesti si, da petelinu, ako ima količkaj
vzgoje in rahločutnosti, nikakor ne pristoja gledati,
kadar putka leže jajce; prvič zaradi estetike,
drugič zato, ker je pač tako usojeno na svetu,
da imej petelin in putoljub opravka z jajcem le
takrat, ko ga takorekoč še ni, pozneje pa da
pusti puto, naj znese ali poči, — in tretjič, ker
je takšne pojave pač vendarle najbolj prijetno in
udobno razmotravati v bujnem zrcalu domišljije,
ne pa v surovi pričujočnosti resnice ... In končno
je obema, Kikirikežu in Kirikavkežu očitala vest,
da bi se nemara sprla zaradi očetovstva, ako bi
bila navzoča ob trudapolnem prihodu skupnega
potomca. Kajti — o Sodoma in Gomora! — tisti
„pater est, quem nuptiae ...“ velja samo za sodnika,
za pamet pa redkoredkokdaj ...

„Kaj bo, kaj bo!“ je sočutno tarnala rjava
čopka Kokodela.

„Takšno putke je življenje!“ se je solzila
sentimentalna Kokomela, otresaje svoje skromno
pisano štajersko perjiče. „Delo zgolj in zgolj
trpljenje!“

„Ma foi, topot gre s težavo!“ Kokomunda
se je rada gizdala s tujimi mrvicami, čeprav je

bila že stara in le še razvalina bivše lepote. Ponašala
se je s široko belo krono in s črnim krilom
houdanske pasme; toda tistih par zlatih peg na
perotnicah, ki je menila, da jo dičijo s pečatom
odlične aristokratske degeneracije — hm, tisto je
bilo pravzaprav dedščina sosedovega petelina.
„Feu ma mère,“ kakor se je neredkoma izražala
madam Kokomunda, in tisti sosedov Kokorikavs,
ki ga je požrla lisica — Bog ji ga blagoslovi! —
sta se namreč skrivaj pregrešila, misleča si: pater
est, quem nuptiae demonstrant ...

„Ampak, Kokodinda je še mlada in ni se
čuditi ...“ je dodala Kokomunda. „Sicer pa —
kaj je treba te nadloge? Čemu, neumnice, rodite
toliko otrok? Še stoletje takšne proletarske plodovitosti,
in ves svet bo preobkuretinjen. Maltuzijanstvo,
drage moje, to je druga reč! Mon Dieu,
jaz in moj mož naprimer ...“

„Ti in tvoj mož? Kdo je tvoj mož?“ Madam
Kokomunda je naletela zlo, ko je ob svojih besedah
samozavestno pogledala za stasitim Kirikavkežem.
Vse dične pute so se zaprašile vanjo in
so ji očitale njeno nadutost z glasom in z udarci
kljuna ter bi jo bile prav gotovo zlasale do krvavega,
da ni trpinka Kokodinda po svoje rešila
prepira ... V nepopisnih mukah, obličje v curkih
mrzlega potu, je še enkrat zaječala z jekom tistih,
ki umirajo; nato si je oddahnila. V peharju, ki
ga je bila gospodinja odkazala svoji ljubimki, pa

je ležalo jajce, kakršnega dotlej še niso videle
kurje oči.

„Ah, ça y est!“ je zafagotila Kokomunda.
„Prekrasno! Odrešena je ... Poglejte, Kokomela,
in vi, gospa Kokodelica! Naše najiskrenejše, Kokodinda,
golobičica zlata; samo — dovolite, kajneda?
— le trenotek ... Faites nous voir!“

„Oooo!“ so se zavzele putke, ko so zagledale
jajce.

Tudi petelina sta prihitela, Kikiravs in Kirikavkež.

„Oho!“ je obstrmel letá, Kirikavkež Earl of
Dorking. „Kokodinda, povej po pravici, odkod
ga imaš? Saj ta ni moj, if I am not mistaken!“

„Moj tudi ni,“ si je mislil Kikiravs preveč
naglas.

„Pa ravno tvoj!“ je kriknil Kirikavkež v ljubosumnem
gnevu.

„Ne prepirajta se, gospoda; ne skrunita resnobe
trenotka!“ Kokomunda je zaslutila, da je
v tej minuti ona edina pravcata dama med vsemi.
„Enfin, mon chéri,“ je hudomušno pošepetala plemenitemu
soprogu, „recite mi, Kirikavkež, kaj pa
zato, če ste ga zakrivili? Odpuščam vam od veselja,
in častitam: morda je vaš prvi ... Pustite,
jaz vem, koliko je ura pri naju!“

„Razdelita si ga: ti pol, on pol, pa bodi
mir besedi!“ je nasvetovala Kokodela ter je potresla
čop, v svoji naivnosti vsa zavzeta, kako je

mogoče, da se razumna petelina prepirata o takšnih
rečeh.

Pa tisti kreg je bil v resnici bržčas le zaradi
lepšega. Kajti jajce je bilo od sile obilno,
prijazno v svoji okroglosti in posejano z rjavimi
pikami, ki so pomenile nedvomne predznake posebnih
vrlin; zatorej sta se Kikiravs in Kirikavkež
vdala v usodo. Umolknila sta in sta se vzradovala
v svojem srcu, prepričana vsakateri, da toli
izvrstnemu jajcu razen njega edinega ne more biti
oče nobeden, kar poje pod solncem petelinov.

Tisti hip se je približal tudi očak dvorišča,
Kikirikež, ki je bil že siv in častitljiv, prestar po
vsej priliki za pute, za lonec in menda tudi za
lisico, toda spoštovan med perotnino zbog nenavadne
modrosti; in ko so mu razložili vseobči
dvom družine, je dejal:

„Križ božji, deca moja mila, kaj treba tu
prereke in ogorčenja? Glavno je, da je jajce
kurje; ali ne? In jajce je od kure, kajti kura ga
je zlegla; in s kuro je bil petelin, torej je tudi od
petelina, če se mi prav dozdeva ... To pa, od
katerega je, naj se zmenijo Kikiravs, Kirikavkež
in Kokodinda; oprostite mi nerahločutnost ...
Meni“ — je dodal s ciničnim povdarkom — „se je
bržčas odveč izgovarjati, da sem nedolžen ...“
Kukuricnil je ter jim pokazal hrbet.

Naposled je prišla še gospodinja, dolga in
suha ženščina, napol slepa, z obvezo na desnem
očesu, podobna slikani Pravici; tudi ona se je

začudila jajcu, in tudi lemenatar, ki je prišel
za njo.

„Ampak, kura ga je zlegla, o mati,“ je zaključil
globoko premišljevanje, „in s kuro je bil
petelin; ergo pravi logika, da bo piščanec ...“

IV.

Genljivo je bilo gledati drobno Kokodindo,
ko je ždela noč in dan na svojih jajčkih ter je
z razšopirjenimi prsi in z razprostrtimi krili grela
bodoči zarod in ga vabila v življenje. In še lepše
ji je pristojala nežna lepota mlade matere kasneje,
ko je izprevajala objokane picke po dvorišču, iz
kraja v kraj, razkopavaje tla, koderkoli je dišalo
po nesnagi, da jim poišče primerne in koristne
hrane. Picki pa so tekali okoli nje, lepi in košati,
pisani in beli, najzastavnejši med vsemi trije belinčki
Pivpiks, Kivkiks in Čivčiks. Samo eden,
eden le med številnimi otroci je bil v žalost njenemu
srcu, in to je bil tisti, ki je prilezel iz čudnega
jajca; zakaj tudi to se je izleglo.

Mati Brtoncljeva so že menili, da ne bo
kruha iz moke in so že držali jajce v roki, da ga
vržejo na gnojišče; toda Kokodinda je kričala
tako milo in proseče, da so sklenili počakati — tri
dni in nič dalje več. Tretji dan pa se je privalilo
bitje iz razkljuvane lupine, — bitje, pravim, da ga
je bilo groza pogledati; in veliko začudenje se je
dvignilo iz vseh kurjih grl pri hiši Brtoncljevi,

kajti žive čase še ni prišlo enako pišče iz kokoši.
Život neroden in napol razvit, obraščen z redkimi
kosmatinami, kremplje, ki niso bili kurji
kremplji, voščenorumenkast kljun, ki ni bil kljun
poštenega in količkaj normalnega picka — in pa
glas, — o, kakšen glas! Tako nepopisno je kričalo
novorojeno revšče, in je gledalo okoli sebe
s širokim, divjim očesom, prispodoba žalosti in
nesreče same, kakor da ne bi poznalo ni matere
ni očetov. Po njegovem turobnem kriku mu je
bilo ime Aiiiks in vsa kurja družina se nekaj ur
ni mogla spomniti, kaj to pomeni. Šele enooka
mati Brtoncljeva so rekli, da se pravi: „lačen!“
in so vzeli piščanca v krilo ter so mu nasuli kuhanega
prosa.

Toda Aiiiks ni znal zobati iz krila; čakal je
kakor princ iz kraljevske hiše, dokler se gospodinja
ni ponižala pred njim in ga ni napitala v
kljun. Pa še takrat je delal žalostne in nemilostljive
obraze, ki jih ni razumel živ krst izmed
navzočih.

„Aiiiks, Aiiiks, Aiii!“ je kričal, da je rezalo
v vsa kurja in človeška ušesa. „Aiiiks ne
mara kuhanega prosa! Aiiiks hoče nečesa druzega,
toplega, sladkega, rdečega in dišečega po
krvi! Tisto mora trepetati in nekdo mora stati
pred menoj, s širokimi krili, visoko nekje in vse
modro mora biti za njim, in solnce mora plameneti
v bližini ... Aiiiks je žalosten in lačen, Aiiiks
je nesrečen, Aiiiks ne mara kuhanega prosa!“

In res, izprva je kljuval po črnih, razpokanih
prstih matere Brtoncele in je bljuval nizko pičo
nazaj, kakor mu jo je potiskala v kljun. Toda, ko
se je glad oglašal s čimdalje hujšo neizprosnostjo,
se je odločil ubogi Aiiiks in je pogoltnil prvo
zrno, in drugo za njim, in še mnogo naslednjih;
najedel se je tistega zoprnega prosa in je kričal,
venomer kričal, po drugi hrani, ki je rdeča in
krvava, in po vročem solncu in po globinah sinjega
prostranstva.

Kurjad pa se je zbrala na skladovnici: poštenjakar
Kikiravs, aristokrat Kirikavkež, madam
Kokomunda, sentimentalna Kokomela, naivka Kokodela,
in tudi mamica Kokodinda je poslušala
od daleč izmed nadebudnih potomcev. Celo belinčki
Kivkiks, Pivpiks in Čivčiks, celo oni so se
že vadili zborovati in so z neprestanimi medklici
motili bistroumne razprave dičnih put in zaslužnih
putoljubov petelinov. Predsedoval pa je zboru
starina Kikirikež, in ko je vsakteri povedal svoje
mnenje ter je vsakatera prekokodakala svoje nazore
na dolgo in na široko, je dvignil očaški glas
ter je kukurikal takole:

„Kikirikirikiks! Slavno zborovanje! Dične
dame, spoštovani gospodje, in ti, steber bodočnosti,
up naš in nada naša, ti, o mladina! Resna
skrb nas je združila današnji dan v bratovski in
neskaljeni slogi, skrb za sveta sporočila slave in
preteklosti kurjega plemena ... Da, takorekoč,
gospoda moja, zbrali smo se takorekoč in smo

kolikor toliko popolnoma in temeljito pretehtali
vprašanje: kaj pomeni, ako se takorekoč rodi
piščanec brez mahu, piščanec, ki takorekoč ne
mara hoditi po nogah, kakršne sta mu dala oče
in mati, piščanec, ki takorekoč zaničuje kosilo
bratov svojih in svojih sestra? In dognali smo,
gospoda moja, da je natura takšnega piščanca
bodisi nemoralna, bodisi nenormalna, ali pa oboje;
zakaj piščanec je in piščanec ostane, kajti rekel
bi, da se je rodil od pute in puta da je bila s
petelinom. Zdaj pa vas vprašam, o pute in putoljubi:
ali ne pomeni takšen izrodek črne in preteče
nevarnosti za obstoj vse naše kurje morale,
vse naše kurje tradicije in vseh načel, ki so vcepljena
v srce plemena kurjega po zemlji? Da, vam
pravim, gospoda moja! In zdaj, bi se mi zdelo,
da premislimo: kaj nam je storiti s tem našim
izpridenim ali, milorečeno, nenormalnim piščancem?
Najbolje bi pač bilo, da mu privežemo mlinski
kamen ter ga potopimo v globočino morja; toda
naša srca, o dame in o gospodje, so usmiljena in
prenapolnjena s sočutjem! Zakaj ne bi skrbeli za
siromaka, zakaj ga ne bi rešili pregrešne nature
in nekurje čudi, ko vemo vsi in ko vsi spoznavamo,
kako prekrasno se podaja usmiljenje vsaki
puti in vsakemu petelinu? Poglejmo grešnika,
dične pute in cenjeni petelini; piščanec je, kajti
puta ga je rodila, in s petelinom je bila puta, in
dasi je le ena puta njegova mati, vendar bi se
skorajda reklo: — mi vsi smo njegovi očetje!

Ker pa je piščanec, nosi v skriti globočini svojega
bitja namen in v dnu svoje duše dolžnost, da se
razvije do vrha kurje popolnosti, da postane petelin
med petelini, putoljub med putoljubi, v čast
in slavo plemena, v prid in v ponos celokupne
družine. In zatorej, slavno zborovanje, bodi naša
naloga, da storimo nenormalnega piščanca takorekoč
deležnega naše morale in kulture, da ga
osrečimo z vsem pridom in haskom takozvane
vzgoje in ga takorekoč pripeljemo na pravo cesto
prave kurje popolnosti in plemenitosti, — v kar
nam Bog pomozi!“

S hripavim glasom je končal modri oče Kikirikež;
in šumno odobravanje vsenaokoli mu je pričalo,
da so vsi navzoči njegovega mnenja.

„C’ est ce que j’ appelle parlé en homme de
bien!“ je kimala Kokomunda in brž ji je pritrdil
Kirikavkež Earl of Dorking: „All right!“

„Tako bodi!“ je kukurikal Kikiravs. „Kdor
zna, ta zna!“

„Prav imajo oča Kikirikež! Svetu pokažimo
lik kokošje navade in misli!“ sta se strinjali Kokodela
in Kokomela.

Belinčki trojčki pa so klicali s tenkimi glasovi:

„Kivkiks! Tako je!“

„Izvrstno! Pivpiks!“

„Čiv! Izborno! Čivčiks!“

„Aiiiks! Aiii! Aiiiks!“ je zaječal nenormalni
piščanec.

V.

Tako se je pričela Aiiiksova vzgoja. Z nepopisno
požrtvovalnostjo so se ji posvečale pute
in petelini, pred vsemi pa mati Kokodinda in oče
Kirikavs; a kurjo družino so podpirali tudi ljudje,
vzlasti enooka gospodinja Brtoncela in njen pobožni
lemenatar.

Rastel je Aiiiks po starosti in modrosti pri
Bogu in pri ljudeh; njegovo telo se je pokrilo s
perjem, kljun se je okrepil, zakrivil in zaostril, in
kremplji na nogah so se utrdili kakor jeklo ter
so mu pripomogli do nemajhnega ugleda pri
vrstnikih; tudi jesti se je navadil pomalem in je
zobal vse, karkoli so nasipali kuretini ... Toda
žalost mu je bivala v srcu in solzna tema je legala
na njegove svetle, zlatoobrobljene oči, kadar je
pobiral koruzo.

„Aiiiks! Aiiiks!“ je premišljal sam pri sebi,
„kako bi bilo veselo in svobodno tam gori kje
na višavah, tako visoko pod nebom, da bi videl
vse samo sinje in ognjeno, kamorkoli bi segel
pogled. Bistra krila bi pač prhutala okoli tebe,
Aiiiks, in gorko meso bi trepetalo pred teboj, a
ti bi trgal, trgal — aiii! trgal bi in bi kričal od
takšne divje sreče in ponosa. In tam ne bi bilo
kokodajsk in kokodakov, tam ne bi bilo vse te
kurje zalege, in nizko, nizko pod teboj bi mrgolela
človeška svojat. Kje so tvoje višine, Aiiiks,
ubogi Aiiiks!“

Kure in petelini so medtem stopicali okrog
njega in so ga poučevali: kako je treba po kurji
spodobnosti prestavljati noge, kako brskati po
gnoju, kako pripevati k jedi in pijači, kako bežati
in zopet priteči, kadar zakliče na hišnem
pragu črni lemenatar ali enooka majka Brtoncela.

V izobilju so ga navajali k slogi z drugimi
picki in k vljudnosti do čivkajočih sestric pišk;
učili so ga modrih in vedno istih razgovorov, ki
so tako lepi in enostavni in vendar toli krasno
zabavajo družino, da nikdar ne kraljuje dolgčas
na dvorišču. Poleg tega pa so mu dokazovali
nadolgo in naširoko, da normalnemu piščancu ne
pristoja vstajati in razgrajati pred dnevom, ko vsi
že spe, in da mora tudi on zaspati in mirovati,
kadar ostali počenejo k počitku.

„Jaz vem to bolje!“ se je upiral Aiiiks. „Vse
vem bolje nego vi, zalega. In jaz ne maram brskati
po gnoju, jaz ne maram priteči, kadar prihajata
črni mož in enooka gospodinja! In tiste picke
sovražim, nočem se razgovarjati z njimi, kljuval
jih bom, raztrgal jih bom, čreva jim razmečem iz
života, kadar postanem večji in močnejši. In da
bi vstajal z vami, pa da bi z vami hodil spat?
Kaj mi vas je treba? Sovražim vas, mrzim vas,
ki ste glupi in zabiti, ponižni in pohlevni; pustite
me v miru, pustite me! Ne branite mi, in sam
pojdem daleč odtod: na polje, v goščavo, in nikdar
več se ne vrnem nazaj; ničesar vam nočem, samo
videti vas ne maram, z vami in po vaše ne maram

živeti! Kaj vam je storil Aiiiks, da vedno silite
vanj?“

Revež je bil Aiiiks, kadar so se zbrali nadenj
Čivčiks, Pivpiks in Kivkiks; ti so ga nepopisno
sovražili, odkar so izprevideli, da se brani druščine
z njimi. Aiiiks jim je odgovarjal s kremplji, ki so
bili ostri, in s kljunom, ki je bil nabrušen; ali
malo mu je pomagalo! Kolikor je bilo na dvorišču
put in petelinov, vse se je takrat zaprašilo
vanj; bili so ga in lasali, dokler jim ni ušel in
se ni skril v najoddaljenejšem kotu, ves pobit,
razkljuvan in krvav.

Izprva je mislil, da ga pute in putaki nočejo
razumeti, ko jim nikdar ni šlo do srca, karkoli
je ugovarjal; naposled pa je izprevidel, da ga res
ne umejo, da ga ne razume nihče izmed vseh in
da ga nikdar nihče ne bo umeval na tem kraju;
pa kdo bi sploh razumel tistega, ki se imenuje z
imenom Aiiiks?

Tiste dni pa so mu porastla krila; pogledal
je po sebi in je videl, da so njegove prsi zlate,
kakor pobarvane s solnčnimi žarki. Pijanost ga je
zagrabila, kakršne se ni spominjal, želja po zraku
in po svobodnih razmahih; otresel se je prahu na
sredi dvorišča, udaril je s perotmi in se je dvignil
kvišku, za kratek trenotek sreče in kraljevskega
veselja. Ali bil je še mlad in slab od prebite revščine;
tik nad slemenom hiše je začutil, da pada.
Z žalostjo, pogled obrnjen na kvišku, se je spustil

na začrnelo streho dimnika in je zaslišal vrišč in
je videl jezo med kurjadjo.

„Kdo sedi tam gori?“ je kričal Kirikavkež.
„Kdaj je še zletel pošten piščanec na takšno visočino?
Ali pojdeš takoj doli, ’cré nom de Dieu!“

„Sramota, sramota!“ sta se zvijali Kokomela
in Kokodela.

„Enfant terrible!“ je klicala Kokomunda v
obupu.

In Kokodinda je ihtela najglasneje:

„Otrok, otrok! Tako plačuješ materi, nehvaležni
sin? V bolečinah sem ti dala življenje,
lepo sem te učila in svarila, ti pa, trdosrčnik, ne
vidiš moje žalosti? Kam naj se skrijem od sramu?“

„Nad hišo gospodarjevo se je dvignil!“ je
zaječal Kikiravs v strmeči grozi. „Ali veš, bogokletnik,
ali pomišljaš, kakšno zrcalo kažeš njeni
strehi?“

„Povesite oči, o petelini, in ve, o pute krščanske!“
je takrat zakukuricnil Kikirikež z ubitim
glasom. „Zakaj zver nekokošja se je pokidala na
domovanje gospodovo ...“

Aiiiksu pa je prihajalo slabo; kadilo se je
iz dimnika, smrdelo je po dimu, po človeški jedi
in po kuhi za svinje. Zatorej je vnovič razprostrl
peroti in se je spustil med kure nazaj.

„To si zapomniš!“ je zavreščala razljutena mati.

„Tu imaš!“ je kriknil oče.

In planila sta nadenj. Ampak zdaj je Aiiiks
začutil svojo naravo; udaril je s kljunom na desno

in na levo: prvi mahljej je vzel materi oko, drugi
očetu pol grebena. In tudi vsi ostali, ki so prihiteli
na pomoč, so dobili vsakateri svoje.

Vrišč in tarnanje kuretine sta priklicala lemenatarja
in gospodinjo Brtoncelo.

„Kriste, pomagaj!“ je vzkliknil črni fant. „Ne,
takšna reč!“

Medtem je enooka Brtoncela zagrabila upehanega
Aiiiksa za vrat. „Ali ga zadavim?“ je vprašala
lemenatarja.

„Nikarite, o mati! Grešil je, toda ne jemljite
mu prilike, da se poboljša. Kura ga je izlegla,
kura izvalila, petelin mu je očeval, toda —
če nemara vendarle ni piščanec — ali to pomeni,
da ga ni potreba ukrotiti? Naj živi, siromak zaslepljeni;
izprevidi naj kratkost svoje trme, spozna
naj moč in neizmerno milost tistih, ki so nad
njim!“

„Dobro“, je menila enooka gospodinja in
zlovešč smehljaj se je zasvetil prekinprek na njenem
trdem, pergamenastem obrazu. „Toda pristrižem
mu peroti, in v kurnik ga zaprem ...“

Aiiiks je čul besede ter je kljunil po njeni roki.

„Anarhist!“ se je zgrozil lemenatar, plosknil
je z rokami, stekel je po škarje, in minuto kasneje
se je zgodilo tako, da Aiiiks ne bi bil mogel
več zleteti, niti če se ne bi bila zaprla za njim
nemila vrata iz palic, ki so stale nagosto in so
bile trden hrastov les.

VI.

Kdo ve, koliko dni je preteklo? Kdo ve,
koliko noči? Kdo pomni žalost, ki je šla preko
jetnika? Kdo stehta obup, ki je kalil njegove oči?
Kdo vidi dušo tistega, ki čuti, da mu ni rešitve?

Aiiiksova ječa je stala v takšnem kotu, da
je le oddaleč poslušal glasne razgovore kurje družine;
nobena kokošja steza ni vodila tam mimo,
in le včasih se je ustavil pred vrati kokot ali puta,
s pogledom kakor na izobčenca, ki je proklet in
ne sme nikdar, oj nikdar več nazaj med drhal, ki
ga je žalila in poniževala.

Zdaj, ko ga niso več motili nauki in blagi
nasveti, se mu je tem češče zagrebalo hrepenenje
v modrino; kakor čisto jezero brez prodnega dna
je globela nad jablanami. Tam je bilo veselje in
luč, tam prostor in svoboda: o, tam, — o, tja!
Ali ni ceste? Ni pota? In nezaceljene rane, ki jih
je zadobila uboga glava, ko se je razbijala ob
stenah, odprtih in vendar neprodirnih, so odgovarjale
s skelenjem in s temnimi kapljami, tako
blazno polagoma polzečimi v oči:

„Nikdar! Nikdar!“

Včasih je zagledal visoko, visoko, skoraj že
čisto vrhu neba, veliko ptico, ki je stala z razprostrtimi
krili. Stala je, pa naekrat je zamahnila s perotjo
in se je pognala v krogih do solnca; obvisela
je v nedosežnosti, dva hipa samo, pa je udarila v
dolino kakor strela iz božje dlani ... In ko se je

obrnila kraljevska ptica, so bile prekinprek vse
zlate njene prsi, kakor da so se razžarele v plamenih
višave.

Včasih sta se lovili dve takšni ptici.

In včasih, redkokdaj, je prišel iz tistih daljav
takšen krik, tako divji, brezmejnosti žejen še pod
oblaki, tako krasen, ves prost ...

„Aiiiks!“ je zakričal jetnik in se je vrgel
med palice. „Aiiiks! To sem jaz! Svoboda kliče ...
Tudi moje prsi so zlate! Tudi jaz imam krila, da
bi se kosal z jutranjimi žarki! Izpustite me! Usmiljenje,
milost, vi brezsrčniki! Aiiiks! Aiiiks, to sem
jaz ... Bratje kličejo pod nebom, in jaz se dušim
in poginjam zaprt! Aiiiks, Aiii ...“

Toda svobodni bratje so bili predaleč, vetrovi
neba so mirno hiteli svojo pot, gluho so
bežali oblaki, in ljudje, ki so poslušali z živimi
ušesi, niso razumeli tožba, niti jih ni razumela
družina na kurjem dvorišču.

Medtem pa je pravilo hrepenenje svetle bajke,
nejasne in le napol gotove izprva, ali dan za dnevom
in noč za nočjo podobnejše resnici: o daljnem
letu, o burjah in viharjih, o nedostopnosti pečin,
o plenu, zagrabljenem v prostosti. In nekoč, —
bilo je takrat, ko je skopnela bela zima in je
od juga zadišalo po zemlji, — nekoč so izpregovorile
sanje o podrugi z enako bistrimi krili, o
ptici enako zlatih prs in o željah, nikdar še izpolnjenih
... Zašumele so s pesmijo orkana o
koprnenju preko solnc in zvezd, o begu družice

nad goščavami, in o divjem objemu sredi zrakov,
o ljubezni s srdom in sladkostjo ...

In glej, tisto jutro je udarila takšna ptica
med kurjad. Aiiiks je zaduhal kri in je videl roparja,
kako je s kremplji odnesel žrtev k oblakom.

Aiiiks, Aiiiks!

Zasekal je s kljunom v lastne prsi. Pil je
svojo lastno kri. In zopet je zasadil kljun: da
pogine!

Takrat pa je prišla enooka mati Brtoncela
in je nesla zvrhano čepinjo koruze v skrbnih rokah;
in ko je videla, kaj se je zgodilo, je poklicala sina
lemenatarja. Razlila sta mu olja na krvave rane
ter sta ga omotala vse prekinprek; v raznovrstne
cunje sta ga povila in sta ga zavarovala na debelo.

„Da se ne bi ugonobil po nespameti!“ je
dejala gospodinja.

„Da se ne bi ugonobil!“ je ponovil lemenatar.

Aiiiks pa je nehvaležno kljuval naokrog:

„Pustita me, okrutnika! Samo izpustita me
na svobodo, na široko, za onimi, ki jadrajo po
višavi! Prostost mi dajta, nje vetrovi sami bodo
celili moje rane!“

Črni mož in enooka starka ga nista razumela
in sta šla. Aiiiks pa je obležal sam in je
poginil od gorja.

„Aiiiks! Aiiiks!“ je zaklicalo iz podsolnčja.
Padla je noč. Takrat se je potegnila senca
izza vogala in stražnik Sultan ni zalajal nad njo.
Bil je šepavi kavalir, s črnim plaščem kakor oblak

teme, s klobukom kakor streha, s kozlovsko brado,
oči kakor dve leščerbi v mraku ...

In kakor da ni gostih palic, je segel v ječo
ter se je dotaknil mrtvega z obema rokama;
dvignil je roke, in glejte, pramen ognja se je potegnil
za njima kakor curek jutranje zarje. Takrat
pa je kavalir razmahnil z rokami, in roke so
se strnile s plaščem v dvoje širokih peroti, in kavalir
je bil namah ves ognjen kakor steber ob
Rdečem morju.

Takšen je splaval preko doline.

„Aiiiks, Aiiiks!“ je zavriskalo izvisoka.

In človek, ki je stopal med njivami proti
domu, se je strahoma odkril, videč krvavo ptico,
ter je storil veliki križ, rekoč:

„Varuj nas, gospod Jezu Kriste, izkušnjav
hudičevih, zdaj in na vse večne čase, Amen!“

I.

Šolska soba je bila podobna vsem brlogom, kolikor
jih je umazanih, slabo zračenih, z vlažnimi
stenami, svetlimi in lisastimi od vlage in od
nesnage, ter s podom, ki škriplje pod nogami in
je že ves črn, ves izdolben od stopinj. Rekel bi
kratko, da se je prispodabljala večini prostorov,
kamor hodi mladina, kipeča življenja in sil, dan
za dnevom po koristni prah za svoje prsi in za
ukaželjno dušo po grdo ironijo naukov o starodavni
grški harmoniji notranje in telesne lepote.

Tudi tako bi jo mogel opisati: neprijemljivi
značaj nje celotnega vtisa — o, kako ganljivo se
je ujemal s prikaznijo, z glasom, s kretnjami, s
pogledi in z vzorno pravilnostjo besed profesorja
Maratona! Suh in dolg, v širokih, svetlikastih
hlačah, z velikimi, zadirčnimi čevlji, koščenega
lica in dolgih učenjaških las, — tak je stopical
ob katedru semintja, mrtvaškobele prste zakrivljene,
da so držali okroglo manšeto z nepopisnim

jeklenim gumbom. Semintja: ena — ena! ena —
dve! in nazaj. Redka rjava brada mu je štrlela v bizantinski
strogosti; brki so viseli na desno in
na levo, oster in obrnjen k višjim rečem je stoloval
nad njimi nos, oči pa so bile polne raznovrstnega
vzhičenja in so rile po stropu. Od časa
do časa je segla desnica profesorja Maratona med
častitljive škrice in je izvlekla ogromno modro
ruto, v očiščenje naočnikov in nosu na zdravje.
Tuintam se je ustavila gosta reka besed; srdit
plamen se je ukresal za naočniki, zazdelo se je,
kakor da so postala obširna ušesa še širja in
daljša, zlovešče črte so se spustile izza nosu in
ust med protje bizantinske brade; čudno so se
raztegnile ustnice, zarumenelo je pet škrbin na
rdečih dlesnih, in s sušičastim, cvilečim glasom
se je razleglo:

„Mir!“

Profesor Maraton je razlagal zgodovino, in
lahko rečem, da ga je pazno poslušala vsaj desetina
študentov. Včasih je zaškripala klop, zadrsnila
je noga, zašumel je list, skrita preparacija
je izgubila ravnotežje in se je premaknila s kolen
na tla. Nekateri so rezljali z nožičkom po deski,
upiraje poglede v Maratona, drugi so držali pesti
pred usti in so se menili z opreznim šepetom. V
zadnjih klopeh so se dregali s čevlji in ravnili, in
Vatroslav Mekinda, ki je bil zaljubljen ter je vžival
zategadelj posebno zavist in spoštovanje med sošolci,
je prebiral lilasto pismo.

Vid Breznik je napol pazil, napol je bil razmišljen.
Objemalo ga je tisto čudovito razpoloženje,
nekakšna omotica duha, ki ne sliši letnic
in ne imen, a se vendar v bujnih sanjah igra z
dogodki. Vid Breznik je slonel na komolcih, držal
je obedve pesti pod brado in se je čutil ta čas
povsem razcepljenega, razdeljenega v dva človeka.
Prvi je zasledoval z nenavadno in skorajda pretirano
skrbnostjo, kako in koliko zakriva glava
profesorja Maratona zdaj razpelo, zdaj sliko svetlega
cesarja, ki sta s potrpežljivim dostojanstvom,
zatemnela in prašna visela med desko
in oknom. Drugi človek, pravi in bistveni Vid
Breznik takorekoč, je razsipal svoji duši pijane
slike k pripovedovanju profesorja Maratona: o
junaški bitki — Vid Breznik je bil preslišal kdaj,
z gotovostjo pa je vedel, da pred rojstvom Kristovim
— ko je vsa vojska tegaintega kralja, tolikointoliko
tisoč mož, takointako oboroženih, izkrvavela
pod kopji rimskih legionarjev.

Hudobni jeziki so sicer trdili, da reči, ki
jih pripoveduje Maraton v trenotkih svojega navdušenja,
včasih ne stoje v nobeni zgodovini; ali
Vidu so se zdele prekrasne: saj jih ni poslušal,
gledal je, z živimi očmi je iskal tisto silno, divje,
široko življenje, tisto veliko ravnanje in krepko
umiranje, tiste doneče geste večnosti, ki jih je dvigala
profesorjeva beseda iz davno bivših dni ...

„— In ko so bili obkoljeni že od vseh strani
ter jih je ležala že polovica na bojišču, je izpodbodel

sirskega belca; planil je na čelo majhne
peščice konjikov, vrgel je ščit na zemljo in je zaklical:
— Če nam bogovi niso usodili zmage, naj
vsaj vidijo Rimljani, kako junaki umirajo!“ To rekši
je planil v sredo sovražnikov in vsi njegovi so
mu sledili. Tako so v svoji obupni borbi pobili še
mnogo vojakov; nekateri so vriskaje metali orožje
od sebe in so drli razprostrtih rok v naperjena
kopja. Ko pa so ležali mrtvi vsi do zadnjega in jih
je ogledoval rimski vojskovodja, se je silno čudil
toliki hrabrosti ter je vzkliknil, obrnjen h Klavdiju
Galu: „Padli so kakor možje; res, zaslužili
so sinovom, da postanejo rimski državljani!“ —

Kje je bila zdaj mračna, zatohla učilnica,
kje deska, razpelo in podoba cesarjeva, kje klopi,
nabite z dolgočasnimi tovariši!

Vid Breznik je stal na bregu oaze: kakor
morje žoltih valov, je ležala pred njim puščava,
v ognju jutrovega solnca, v palečem dihu vetra,
ki je zvenel po orožju. Ne predaleč od njega se
je lesketal šlem in pilum legionarjev in so kopja
Azijcev s širokim lokom rezala zrak. Kričali so
ljudje in konji, s povzdignjenimi rilci so trobili bojni
sloni, odmeval je ščit od udarcev: pijana orgija
smrti se je obdajala s šumom nevihte, in ta šum
sam je nosil pijanost s seboj, ko je plohoma butal
Vidu v obraz in v ušesa.

Še čutil ni, da se oži daljava, da se odmikajo
palme za njim, da je bliže in bliže bojnemu
klanju: že vidi gibke postave črnih jezdecev,

gleda njih konje s širokimi rdečimi nozdrvi, mimo
njega se deli veter pred jasnimi meči, kri brizga
v curkih, trupla padajo, pod nogami se krive človeški
udje v krčih agonije ...

„O, ta pijanost smrti, ta edina, slajša od vročega
vina, mogočnejša od šepetanja, kakršno mora
zoreti na ustnicah zaljubljenih deklet ... Pogin
vsenaokoli; pogin moj, pogin tvoj, pogin vseh.
Umiraj, kar živi; bijmo se, ne za zemljo, ne za
svojce, ne za slavo: proč, meč, proč, ščit in sulica!
Na tla, oklepi, na tla, vi šlemi, z indijskim zlatom
okovani! Umrimo: za nič ko za lepoto smrti, za
vročo, žarko smrt, za vriskajočo in pojočo ... Tako
bi umirali bogovi, ko bi mogli; a mi smo zdaj
sami bogovi, smo večji od bogov! Vae vivis, ave
Mors regina!“

V njegovih prsih se je zdajci skrila bela
ostrina legionarjevega meča: kakšen val krvi! ...

„Vid Breznik dalje!“

Študent je planil kvišku, iz sanj, z očmi vročice,
ves v trepetu; mehanično se mu je spustila
desnica in je zabobnela s členki ob klop.

Kje je puščava? Kam se je izgubil boj? —
Stene, črna tla, klopi, deska, vsa sivkasta od izbrisane
krede; profesor Maraton: kako zlobno se
mu leskečejo naočniki! Zaljubljeni Vatroslav Mekinda
stoji pred katedrom ter kaže za hrbtom
dve figi navzkriž in ne more dalje ... Kaj pomeni
vse to?

„Ali niste pazili? Aaa?!“

Maraton dobi v podobnih trenotkih glas, ki
je zmožen izraziti vrhunec pozemeljske radosti.
Skočil je s stola; skrivil je hrbet kakor panter
pred skokom, iztegnil je roko, da je zarožljala
manšeta z nepopisnim gumbom, in je zmagoslavno
usločil kazalec.

„O čem smo govorili?“

„Pri Maratonu sploh ni navade govoriti,“ si
je mislil Vid Breznik, ne da bi prestal drgetati.
„Kdo govori? Kdor je vprašan, stoji pred klopmi
in drdra naizust, dokler mu raglja ne odreče.“

V kotu, pri zadnjih nekje, se je zasmejalo.
In zopet! Zdaj: — tudi na desni! Profesor Maraton
je zdivjal; z nogo ob oder, z roko je udaril
po katedru, da je brizgnilo iz črnilnika.

„Mir!“

Pene so zletele po prvih klopeh. Odličnjak
Ruda je z očitanjem segel po rutico in si je obrisal
lice. Mekinda, čuteč se neopazovanega, je skrivaj
pogledal na uro, nato je stisnil spodnjo ustnico
med zobe in je srdito zavil oči.

„Mmm, torej niste pazili, prijatelj? Torej,
dragi, ljubljeni moj Breznik, povejte nam torej,
kdaj je bila bitka pri Kanah?“

Profesor Maraton se je bil pomiril; njegovo
lice je pokrila mrzla neizprosnost vtelešene pravice.

„Kdaj je bila bitka pri Kanah? — Kdaj ...
Bitka pri Kanah? — Kane ... canis, cani, canem
— ah neumnost! Cannae, Cannarum!“ je šumelo

po Vidovi glavi. „Ampak — Cannae, Cannarum,
— kaj me pravzaprav briga bitka pri Kanah? Kje
— kako prihajamo zdaj do bitke pri Kanah? In
zakaj ... zakaj bi jaz ... Kaj sem že mislil poprej?
Kaj je bila tista lepa reč, ko so me zmotili?“

Nehote je z nevoljo pogledal Maratona.

„Torej, torej prijatelj!?“

Študent je skomizgnil z ramo.

„Ah, torej ste nepripravljeni? No, in med
kom je bila bitka pri Kanah?“

Vid Breznik še vedno ni vedel, pri čem da
je. Njegove misli so se zvijale vase kakor jež pred
palico. „Med kom? Kako med kom? Kdo ...?
Kako: med kom?! Za božjo voljo, kaj pomeni
vse to? Nekaj strašnega se zgodi, še ta trenotek,
ako mi čudež ne vdahne odgovora ...“ Nervozno
je sklonil glavo in jo je zopet dvignil in zopet
povesil. Prišlo mu je, kakor da knjiga pred njim
ne leži prav na klopi in da bo vsem pomagano,
če jo obrne: tako bodi!

„In kje je bila torej bitka pri Kanah?“ je zasičal
Maraton z demonskim glasom.

Vid Breznik je stal, kakor se je dvignil iz
svojih bujnih slik, bled in sklonjen, z drhtečimi
koleni, ustnice razklenjene od prijetne groze. Čutil
je, kako se mu nabira mrzel znoj na sencih in pod
ramo, in je strmel nad tem nenavadnim občutkom,
ne vedoč, da je zdaj že pol ure, odkar je profesor
Maraton nehal pripovedovati o starih junakih
in o njih bojevanju; že pol ure, odkar izprašuje

Zeehe, poglavje tolikointoliko, o dogodivščinah
punskih vojska.

Tovariši pa, ki so v globini svojih čustev tam
daleč onstran govorečega spoznanja zaslutili, da je
mislil ves ta čas nekaj lepega, jasnega in visokega,
in so ta hip s presenečenjem zaznali, kako
je Vid Breznik pravzaprav bled in suh, vpadlih
lic in oči, pa tudi drugače ne baš prikupljive postave,
so kakor vsi obenem razumeli veliko smešnost
položaja ter so se spustili v tiho in čimdalje
glasnejše hihitanje, dokler se niso stene in šipe
na oknih zazibale od bučečega, glušečega krohota.
Takrat pa, ko si je dal njih smeh trenotek
oddiha, je zapel zvonec na hodniku.

II.

Daleč mu je bilo domov. In rožnikovo solnce
je žgalo iz opoldanske višine; srdit žar se je odbijal
na prašnem, nepometenem tlaku iz surovih zelenkastih
plošč ter na starih stenah hiš, ki so zehale
s trudnimi okni. Tuintam je gledal iz štacune
komi z gizdalinskimi brki in s topim, zadovoljnim
usmevom na obrazu. Na trgu, pred kipom Marije
je stal policaj, roke na hrbtu, in je stresal kolena.
Prodajalke so dremale za svojim sadjem; vse polno
os je bilo okrog njih. Po drugi strani je drdral
voz s kamenjem, na težkih širokih kolesih, ječečih
skoraj da s človeškimi glasovi. Truma psov se je
valjala in norela; ponekod so preletavali golobje.

Kolikor se je usulo študentov iz gimnazije,
vsi so bili trudni, umorjeni in lačni; spešili so korake
in so hiteli z glasnim razgovorom in smehom,
dasi so čutili vsi, kako malo je v srcu prostosti
in radosti. Z zvonika so padali udarci zvonov kot
kladiva, in ko jih je Vid Breznik poslušal, ga je
dušila tesnoba: nekaj je drvenelo na obrazu, kdovekaj,
tik pred očmi pa je bila gosta, nevidna
stena, ki se je le z jezo in z upornostjo umikala
korakom.

Takrat se je nekje v daljavi oglasil šum, podoben
umerjeni hoji velike množice ljudi. Zapel je
boben; in ko je prišel študent do konca trga, se
je dvignila izza vogala koračnica kakor šumeča
pušica, kakor perot jeklenega ptiča, ki bi se zveneč
zakalil v nebo.

Cel polk pehote je prihajal z vaj; godba na
čelu, med četami pa oficirji z golimi sabljami, na
konjih, ki so prožili noge in strigli z ušesi.

Vid Breznik se je ustavil, dokler ne odidejo
mimo; zdelo se mu je, da bi moral nehote korakati
po taktu in da bi bilo smešno in nerodno,
če bi ga videli ljudje. Šele ko se je skril poslednji
mož za ovinkom ulice, je stopil polagoma
za njimi, boreč se s čudno silo, ki je ravnala njegove
korake po godbi in njegove misli po strmoglavem
ritmu pisanih, kipečih, v mahu iz tal pričaranih
slik.

Glasba je imela do njega zagonetno moč,
vzlasti če je prihajala od daleč. Postal je nem in

bled, stisnil je ustnice, predmeti, ki so jih dosegale
oči, so odlagali svojo telesnost in so bili naenkrat
le še sence in pusta znamenja, plavajoča na
globokem, mističnem valovju. Lasje so se mu naježili,
duša se je napolnila z drznimi sni; kakor
vesela smrt se je oglasilo iz notranjega brezdna
in sladko so se zdramile želje po tihem smehu
in po ustih devic. Trepet se je polastil rok in
nog, dihanje se je dvigalo težko in burno, oči so
se zakrile, glava je padla na prsi. In ko je umolknil
zadnji zvok, se je zdelo Vidu, da je padel z
visokega na skalo, kjer leži z razbitimi udi, ranjen
na smrt.

Zdaj ga je že zopet obdajal boj brez upa
zmage. Nič več ni bilo ulice in sivih sten, temveč
bojno polje in žarko nebo nad njim, ne vedro,
nego vijoličasto od usodnih, čudoviščnih oblakov.
Z majhno četo junakov je drvil nad sovražnika:
jezero nasprotnikov se je zgrinjalo naokoli.

Grom topov, prasketajoči razgovor pušk, divja
pesem krogljemetov, tresk granat, kriki, šum kopit,
žvenketanje ... Vid Breznik sedi na belcu in poveljuje.
— „Tam bomo zvečer, zmagovalci ali
mrliči!“ Pokazal je s sabljo tja, kjer je najgostejše
mrgolelo sovražnikov. In že so tam, in že
ni upa, že se je vzpel pogin na črnem žrebcu, da
je zavihrala mrzla griva čez vse ljudi. Ali „mi“
se ne bojimo; „mi“ vriskamo tako strašno in veselo,
kakor mora biti človeku, umirajočemu z mladostjo
in s ponosom ... „Vsi za menoj!“ ... Prapor

se ziblje med sovražniki; dviga se, pada, in zopet
vstaja. Skoraj ničesar več ne vidijo oči razen krvi,
krvi ... Rdeče in zeleno se dela pred pogledi;
gorko curlja po čelu in prsih. Roka je omahnila,
nekje skeli ... Nič več. Ničesar več. Nič ... In
zdaj godba, divja, svečana; pesem, grozna kakor
življenje ... Plameni, ki ližejo do vrha nebes! —
Kje je? Mrtev? V nebesih? V peklu? Saj jih ni,
nebes in pekla; Vid Breznik nikdar ni mogel verjeti
vanje. Zdelo se mu je pač, da je nekaj, a
tisto da je druga, čisto druga, višja reč ...

Študent se je bil zaletel v kmetico, ki je zmerjaje
obstala pred njim. Nasmehnil se je, trudno in
žalostno, ker mu je pregnala sanje; in šel je dalje,
sključen, s pijanimi koraki. Zdaj je bilo konec prikazni;
hiše, vse nižje in siromašnejše, so se zopet
režale na desni in na levi. Z vročim vetrom se
je dvigal prah; kašelj je napenjal prsi. Ljudje
so kričali in govorili s surovimi, vrlimi, vsakdanjimi
glasovi. Izvošček ga je srečal, s pokanjem
biča, z neznosnim ropotom koles.

O Bog, kako je bila glava trudna, trudna ...
Spal bi, kar tu bi legel in zaspal. Ali to ne gre;
ljudje bi ga prišli motit in preganjat. Tenka srajca
se je od znoja lepila k životu; noge so bile kakor
svinec, kolena se se šibila in se niso hotela zravnati.
Do doma pa je bilo še vedno pet minut.

Ali Vid je z veseljem mislil na dom: popoldan
počitka, pri knjigah, pri strojih, ki jih
gradi sam zase, v temni uti na vrtu ... In brat

Metod, ki je takorekoč že gospod in študira na
vseučilišču — tudi on bo doma, do večera; ko
pa utone solnce za strehami mesta, se pojdeta
izprehajat daleč, daleč po glavni cesti. Topla noč
bo nocoj, mesečina bo tekla pred njima kakor
srebrna reka, voda bo šumela v daljavi za jelšami;
in veter bo dihal s čarom, razgrevajočim vse lepe
misli, da se osrčijo in zaslutijo besed. Morda jih
sreča kje globoko v polju postaren mož, kmetski
človek, popotnik s culo v roki, ter pozdravi:
Hvaljen bodi Jezus Kristus! Lepo je slišati tak
pozdrav, v mesečini junija, ko je duša mehka in
krotka in hrepeni ter kliče zvezdam in oblakom,
da bi hotela ljubiti vesoljni svet ...

Vid Breznik se je ozrl k majhni vili, ki se
je na desni komajda videla iz zelenja. Dišalo je
po rožah: vrt je bil za hišo. Okna z belimi gardinami
so bila odprta; svetel strop se je videl
na cesto, koraki so begali po podu, k študentu
je žuborelo kakor droben smeh. In ker mu je bilo
prijetno tako, je v mislih pričel ponavljati sam
pri sebi kakor že kdovekolikrat:

„Vila doktorja Grudna ... Doktor Gruden
je naš zdravnik; dober zdravnik je, sestro je
ozdravil, ko smo vsi že mislili, da umre. Tudi
sicer je vrl človek, prijazen in zgovoren, značajen
in plemenit, vzlasti pa nepopisno vnet za domovino
... Ali kaj me briga! Vsi Grudnovi so
krasni ljudje: kdo mi pokaže boljših v našem
mestu? In Grudnova Mara: toliko je menda stara

kakor jaz. Vitka je in bela; njen obraz je lep in
mlad, in kadar se nasmehne, so njene oči kakor
dva temna dragulja in ustnice se ji razcveto kakor
čaroben cvet. Dobra je in vse, kar dela, je čar, kar
misli, blagoslov; ako si seževa v roko, takrat ves
dan ne podam desnice grdemu človeku in čutim
praznik po vsej zemlji, tisti dan in še sedem dni.
Ampak tega ne povem nikomur, niti bratu Metodu: čemu bi vedeli ljudje, kar je lepo in tako
rahlo, da misel ne izmisli in usta ne izreko?“ ...

Trezna enonadstropna hiša se je dvignila
pred njim, enaka stoterim drugim, tukaj med
skromnimi bivališči delavcev pa že nekako različna, osamljena in gosposka. Buldog Karo je
zehal pred vrati; kljuka je bila zlikana, da se je
svetila kakor zlato. Prijeten hlad je bil v polmračni
veži, dva klavrna oleandra sta čuvarila
ob kraju stopnic; v hodniku je krtačila starikava
dekla, odzgoraj pa je prihajala sita vonjava jedil
in kreg, ki ga je Vid Breznik spoznal za materin
glas.

III.

Mati je bila velika in obilna kakor vsi razen
Vida in očeta. Sestra Julka se je zdela čisto njena
podoba, po licu, po besedah in po navadah, samo
mlajša je bila, kolikortoliko lepša in vitkejše rasti,
kar je naravno in ne potrebuje razlage.

Vida je zagrabil kašelj, ko je zajel drugo
žlico juhe. Kakor preplašen se je naglo sklonil v

stran in je dvignil rutico od ust; obenem pa se
je nehote ozrl po materi, ki je dvignila rahlosivkasto
glavo in ga je pogledala. Kadar je sedela
za pogrnjeno mizo, stroga in vsaj za njega oči
nekako veličastna, takrat od same njene navzočnosti
skorajda ni čutil drugih, ne brata, ne sestre
in ne očeta.

Ta hip je bil materin pogled ozlovoljen;
toda obrnil se je k bratu Metodu, ki je vprašal
Vida:

„Kaj ti je, da toliko pokašljuješ zadnje čase?
Ali te boli v prsih?“

„Pri odprtem oknu spi,“ je menila Julka z
malomarnim glasom.

„Pri odprtem oknu! Kdaj naj odpira, če ne
v rožniku!“ je vzkliknil brat in je zardel. „Pa
kod hodi danes oče?“ se je spomnil nenadoma.
Njegovo vprašanje je bilo burno, s srdom so izbruhnile
besede. On, ki je bil s sestro vred iz prvega
zakona, nikdar ni maral očma; po navadi sta se
ogibala drug drugega, in kadar sta govorila, je
nastal prepir. Nekega dne — bilo je še pozimi
— sta kričala hripavo in surovo in sta se zbila s
pestmi.

„Opravki,“ je odgovorila gospa Breznikova
kratko. „Komisija, ali kaj.“

„Kako da ne pošlješ Vida k zdravniku?“

Takrat je spravil Vid rutico v žep in se je
nasmehnil, bridko kakor v zadregi. Nihče ni videl
rdeče lise na nji, le on se je začudil. Nenavadna

se mu je zdela, prijeten mraz ga je stresel po hrbtu,
nekakšen ponos ga je navdal.

Metod je bil odložil žlico in je gledal mater,
z obema rokama na mizi. Ona je molčala.

„Ali mi izvolite odgovoriti?“ Glas se mu
je poostril od besede do besede ter je bil na
koncu kakor nož. „Vid!“ — kriknil je skoraj —
„pojdi jutri h Grudnu, na mojo odgovornost!“

„Naj se predrzne — na tvojo odgovornost!“
je dejala Julka potuhnjeno; tri leta in pol je bila
starejša od Vida.

„Ni vredno — katár!“ Mati je skomizgnila,
z nepristno prezirnostjo.

Vid je radovedno poslušal vse to: kaj ima
brat, da se jezi zaradi njegovega kašlja? Tu, pri
obedu ... Ko bi šele vedel, da je na rutici kri!“

Ta hip pa je Metodu zažarel obraz; zalilo
ga je, temno kakor škrlat. In dolga brazgotina,
ki je šla preko čela na desno lice, je bila mahoma
bela kakor sneg. In oči: takšne niso bile
nikoli! Roke so krčevito zagrabile za mizni rob;
zazdelo se je, da se zdrobi deska ali pest. Nato
se je dvignila desnica in je treščila na prt, da je
pljusknilo iz krožnikov. Metod je planil pokoncu;
ves je trepetal. Nekaj strašnega se mu je vilo na
ustnicah; bilo je, kakor da zdajzdaj zakriči z nečloveškim
glasom.

Menda se je premagal: vrgel je prtič po
mizi, s kratkim obratom je stal pri vratih, slamnik
na glavi in palico v roki. Čudno, suho je dejal:

„Pozneje!“

In trdo je zaprl za seboj.

Vsi so bili prestrašeni; materi pa je migljala
žlica v roki. Vid je sedel kakor okamenel, in
vedno bolj ga je sililo, da si odkašlja. Takrat je
začutil Julkine oči, jezne in hladne, ki so zrle
vanj in so očitale:

„Ti s svojim kašljem — ti si kriv! Ali je
bilo treba nepokoja?“

Mati je nenadoma težko zavzdihnila ter je
vstala od mize, z obrazom proti oknu. In Vid se
zdaj ni mogel več premagovati; vdrugič si je
zakril usta, zamrmral je v rutico in je odšel.

Že nekaj časa je imel svojo sobo; majhna
je bila, z oknom na prašen vrt, kjer so oči zaman
iskale cveta. Bel zastor je padal do tal; na desni
je stala rjava starinska omara, na levi mizica, poleg
nje polica s knjigami in zvezki. V ozadju postelja;
papir, les, platno in raznovrstno orodje je gledalo
izpod nje. Na steni je viselo Brezmadežno Spočetje,
obledela slika v črnikastem zlatem okvirju;
vele cvetlice so gledale iz okrhane vaze na umivalniku.

Nihče drugih ni imel svoje sobe; Vid nikakor
ni mogel domisliti, zakaj so jo dali baš njemu.
In materin obraz ni bil tako prijazen, ko mu jo
je uredila in izročila, da bi se lahko reklo: ker
si ti! On tudi ni ugibal; zakaj bi mislil takšne
reči, ko so lepše na svetu? Mir je vladal v tem
prostoru, hlad je dihal med modrorožastimi stenami,

in če je Vid na noč slonel pri oknu, je
včasi slišal mladega delavca pod streho igrati na
okarino. Tako je bilo torej prijetno živeti v lastni
sobi; in dasi na vrtu niso rastle cvetlice, vendar
je dihala tema izza gardine sladko vonjavo, prihajajočo
iz daljave, kdoveodkod, nemara iz domovine
sanj in nepovedanih pravljic.

Vid je sedel na posteljo in je pričel gledati
svojo ruto; zdaj že ni bila ena lisa, nego več velikih
in manjših, naširoko in nagosto, tuintam
svetlih od sesedle krvi. Radovedno je strmel na
madeže, še vedno z usmevom; le polagoma se
mu je začrtala mračna guba preko čela.

Slišal in bral je že mnogokrat, da pravijo
takšni bolezni jetika; in da jetika ne prizanaša.
Najpoprej bole prsi, telo je šibko in slabotno
kakor njegovo že od nekdaj — odkar pomni, da
ga vlači s seboj. Potem tista jutra, ko se zbudi
bolnik ves moker od znoja, ves moker ... Življenje
se mu kaže čimdalje lepše in vabljivejše;
razume ga bolj od drugih, najmanjša krasota ne
uide njegovim mislim, najrahlejše tone še vidijo
in vživajo oči. Posebna poezija se razgrne po njegovem
svetu, ki je zdravi ne poznajo in ne razumejo; toda roko v roki z njo se razodeva proza:
tek, nepopisen tek brez konca in brez nasičenja.
Tako nekako pravijo da se razvija bolezen; vsaj
približno tako. In to so zgolj reči, ki jih je opazil
Vid pri sebi, kolikor se mu je ljubilo zasledovati.
Kdo je že rekel, da oblede ušesa in niso nič več

rdeča in rožnata kakor pri zdravih ljudeh? —
Vid se je pogledal v majhnem ogledalcu, ki je
ležalo v miznici. — Zares, njegova so bila bleda,
skorajda zelenkasta. Mislil je dalje: nato pride
kri — kri, čimdaljeveč krvi — in potem je treba
leči v posteljo — in čakati in ležati ... Med to
poslednjo dobo trpljenja prihaja kri vsevenomer —
ljudje stoje naokoli, govore, strežejo, delajo sočutne
obraze, pojočejo se tuintam, da ni začudenja in
pohujšanja, in pri tem jedva čakajo, da bi se rešili
nadloge; krsto naroče naprej, vesele se lepega
pogreba, pripeljejo duhovnika, ko je čas,
drže svečo in si naposled oddahnejo: Ah!

Njegova domišljija je v dveh trenotkih naslikala
vso bodočnost; in vse to je stalo s trdnimi
nogami, pribito, gotovo in neodvračljivo, — fatum,
ki ne pozna usmiljenja. Vid si je predstavil svoje
telo, bledo in okorno, kako bo počivalo v krsti
in ne bo čulo requiema, niti ne bo štelo bobnečih
grud z gluhimi, mrtvimi ušesi. Pričelo bo razpadati:
mokrota gnilobe, smrad in črvi, mrgoleči
črvi, kakršnih je videl nebroj, ko je pred tednom
dni obrnil crklega krta na polju.

Roke, te roke ... Njegove oči so obstale
na rokah, ozkih in belih, s tenkimi, malodane
brezbarvnimi prsti. Vidu so bile pogodi lastne roke;
neredkokdaj jih je položil na temni ovitek zvezka
ali na rdeči divan v materinem salonu in se je
čudil njihovim prijetnim oblikam. Te roke bodo
razpadale kakor vse drugo; najpoprej se pokaže

golo meso, žile, kite in ličinke, ki bodo gledale
izza njih, — in potem kost, gola kost, surova,
vlažna od razpadlin in ostudna v svojem nepremičnem
pokoju.

Stisnil je pesti, da so se nohti zagrebli globoko
v dlan; ta hip mu je bilo, kakor da sovraži
svoje telo in njegovo siromašno minljivost, ki ga
zdaj spominja, da je sila prazno in ničevo, kar se
mu je poljasno dozdevalo v brezskrbnosti preteklih
časov: življenje bo lepše, od dneva do dneva bogatejše
čarov in barv, in bo trajalo, trajalo od naslade
nad samim seboj, tako da se nazadnje sploh
ne bo več nehalo ... Kako smešna, kako porogljiva
želja! In vendar jo je gojil: priče so vse
zlate minute, ko se je z lahnim usmevom obračal
proč od misli na smrt ...

Zdaj je z obupom proklel trhlost svojega zunanjega
človeka. Ali niso ravno ti ničevi udje krivi,
da um ne živi zase in ne vidi za ped naprej, niti
za trenotek? Mar ni zgolj njih umrljivost, ki žene
misel in voljo iz hipa v hip, iz miru večnosti v
nestalno časnost in ne dá, da bi veljalo brez
konca, če nekaj čudesnega v prsih zakliče: Jaz!
— Uničiti, raztrgati to trohnobo, razsejati jo na
vse strani in v vse vetrove, in živeti, sanjati v
brezmejnost dob!

Divja žalost se mu je zagrizla globoko nekam
v dušo, in tam je zabolelo, kakor nikjer. Zvilo se
je, vztrepetalo je z obupnim drgetom, zaječalo je:
„Ne misliti na to, ne zdaj, vsaj ta hip ne! Kasneje,

kasneje, ko pride noč in molk in samota! Tiho
bodi — tiho — tiho ...“

In zares je vse utihnilo. Žarek solnca je
padel po deskah in že ni bilo več nobene sence;
samo nekaj težkega in osornega, toda zapisanega
z nerazumljivimi črkami se je razpenjalo po živomodrih
ogromnih rožah na steni: kakor pajčevina.
Vid je vrgel rutico pod umivalnik ter je stopil k
oknu, trdo, z nalašč glasnejšimi koraki: proč odtod,
strahovi! Proč, odtod ... Več luči v sobo, več
solnca — solnca! Na stežaj se odprite, šipe! —
tako: žarki pripekajo na prašni vrt, strehe so sive,
temnosive, in svet — o, svet je lep! ...

Vid se je mahoma spomnil zelo važne reči.
Sklonil se je pod posteljo in je privlekel izpod nje
ogrodje iz tenkih paličic, ponekod prepetih z belimi
platnenimi ploskvami; ko ga je postavil na
posteljo, se je zdelo oddaleč podobno ptiču z razprostrtimi
krili.

„Moj letalni stroj!“ je rekla misel v glavi.
In nekaj je dodalo: „Vse bo že davno pri kraju,
preden zletim ...“

Ko so pisali časopisi brezkončne kolone o
novem izumu, se je vzbudilo Vidu goreče, strastno
zanimanje zanj. Podnevi in ponoči je sanjal o letalnih
strojih, kako jih gleda, šumeče preko holmov
in preko polj, kako jih gradi, in naposled,
kako leti sam v vrtoglavi višini ter ponosno odzdravlja
začudenju nižav ... Kdovekod si je povsod
nabral izrezkov s podobami takšnih umetnih ptic,

časopisov s popisi in poročili, paličic, žice, platna
in raznovrstnega orodja; a nekega dne je zaupal
bratu Metodu, da je sam tudi izumil letalni stroj.

„Ikaros!“ se je nasmehnil brat s prezirno
dobrohotnostjo.

„Model napravim najpoprej ... Majhen, precej
majhen bo, toliko da se vidi, če bi zares letel.
Zvečer ti pokažem načrt; vse sem že izračunal ...
Ali hočeš?“

Metod je kajpada hotel. Gledal je pozorno
in pozorneje, dokler ni pričel kimati z glavo.

„Inženir moraš postati!“ je dejal naposled
veselo in je udaril brata po rami, kakor je bila
njegova navada. Se več; z vnemo je primaknil
stol, potegnil je papirje k sebi ter je vprašal:

„Pa motor? Kakšen motor hočeš napraviti,
da ti goni vrtiljak?“

In sam je pomagal Vidu izumiti motor za
njegov stroj: trak iz gumija, ki ga je bilo treba
le naviti kakor uro, da je vrtel svojo os celi dve
minuti s brzino, prekašajočo pač vse hitrosti najizvrstnejših
priprav, kolikor jih je na razpolago
velikim zrakoplovcem.

Zdaj je bilo vse gotovo; trebalo je le še
združiti motor z letalnikom — pa se dvigne,
brneč kakor debeli metulji, ki tuintam krožijo na
vrtu. Vid si je živo predstavljal slovesnost prizora:
z okna spusti svojo ptico, preko vrta, kakor
belo upanje vsaj tja do srede bolehavega travnika,
ki leži za njim. Morda nastane kdaj iz malega

veliko; prav mogoče je, da nekega dne zajaše
človek „letalni stroj Vida Breznika“ in si
pogleda zemljo izpod oblakov. „Ali tisti človek
ne bom jaz sam; takrat bom že davno mrtev in
v grobu ...“ mu je šinilo po glavi. In čas se mu
je zazdel mahoma tako blazno kratek, v takšni
hudourni brzini je zagledal neizprosno vrtenje njegovih
koles, da se je zagrabil za glavo.

„Ali pa res ni mogoče prevarati življenja?
Če bi se dobila naprimer kje takšna čarobna pijača,
da bi v eni uri preslutil vso nedosežno bodočnost,
kdor bi si z njo orosil ustnice! Samo videti, samo
spoznati: predstaviti si vse tisto — spoznati, nasmehniti
se in umreti ... Kaj zato, da ne bi zares
preživel in okusil! In pravzaprav: ali ni smešno,
kadar se nam včasih zazdi, da smo s samo nenasitno
radovednostjo privezani na ta košček zemeljskega
kolovoza, ki milijonkrat izginja v primeri
z neskončnostjo večnih cest?“

Vid Breznik je začutil, da je silno slab in
strašno bolan. Lastno telo se mu je pokazalo v
nezadržljivem procesu gnitja; in ko je vnovič
dvignil ogledalce, mu je bilo pri srcu, kakor da
se pači obraz v hudobnem rezanju pošasti, ki
giblje blede ustnice ter govori z nemim jezikom
skrivnosti.

„Še malo — le malo še, in jaz — da, jaz
ubijem tvojo dušo! Nič več misli, nič več sanj,
nič več hrepenenja in zelenja ... Zakaj, tvoje misli
in tvoje sanje, žarkov in večnosti žejne, so najemnice

v hiši moje ničevosti: ko jaz obrnem ključ,
obstoje zunaj v črnem mrazu ter ugasnejo kakor
leščerba brez olja. In jaz, — jaz te bijem z bolečino,
da moraš vedeti vse to naprej; z bolečino,
da vse to le slutiš, da si še premlad in še ne
moreš okušati mirne tolažbe popolnega, jasnega
spoznanja, pa da te davno več ne bo, ko pride
tisti čas ...“

IV.

Metodov glas je bil razburjen, tih in poln
očitanja; mati je odgovarjala z jezo, toda tiše
kakor po navadi. Včasih je vzkliknila, ne glasno,
a nekako proseče, kakor tisti, ki molče priznava
krivdo in prosi: „Tak nehaj, ko vidiš, da si povedal
dovolj!“

Vid je stal ob zaklenjenih vratih, ki so vodila
iz njegove sobe naravnost v obednico; omara
je bila pred njim na drugi strani, in zato se je
nejevoljil, ker tuintam ni razločil besed. Ne brat
in ne mati nista vedela, da sloni par korakov od
njiju ter posluša; ko je Metod pozdravil gospo
Breznikovo z vprašanjem:

„Zdaj sem zopet tu: na resen razgovor ...
In kje je Vid?“ — pa je ona odgovorila:

„Na vrtu menda; ali nemara se je vrnil v
mesto ... — Kaj hočeš zaradi njega?“ je dodala
z osuplo slutnjo — takrat se je dvignil fant od
svojega okna ter je oprezno stopil h ključanici.

Slišal je, kako si je Metod primaknil stol in
sedel, menda na drugi konec mize.

„Povej mi torej: Vid je bolan; ali njegova
mati morda res ni opazila, kaj je z njim?“

„Tebi da naj polagam račune o svojih materinskih
skrbeh?“ se je uprla gospa Breznikova
z ostrostjo.

„Pač bi bilo bolje, da ni prišel čas za to ...
Ali, ker hočem govoriti zgolj o rečeh, ki jih ti,
dobra mati, nedvomno sama tudi premišljaš, noč
in dan, — glej, potemtakem res ni krivica, če
odgovoriš: kaj misliš o fantovi bolezni?“

„Katár ... To prihaja pogostoma ...“

„Ravnozato! Jaz sem bil dve leti z doma
in ne vem, kako ste gledali nanj ... Pa zdi se
mi: ti misliš bržčas že jako dolgo, da je le katár?
— Ampak, to so ovinki,“ se je prekinil z nejevoljo.
„Povej mi, zakaj ga ne zdravite?“

„Če morda ni nevarno ... Zdravljenje požira
denar; in ti veš, Julkina možitev ...“

„Krasno! Torej do današnjega dne res nisi
vedela, da je nevarno?“

„Ne ...“ je rekla mati malodušno.

„Lažnivka!“ je dejal Metod strahovito suho
in počasi, da je padel zlog za zlogom kakor bič.
Mati je vzkriknila; Vid je slišal, kako je planila
pokonci.

„Le sedi nazaj in pomiri se!“ je nadaljeval
bratov glas. „Stavil bi, da mi odpustiš, če ti
povem, kaj mi je rekel včeraj doktor Gruden:

Prijatelj, pravi, zakaj ne pošljejo vašega brata k
meni? Poglejte ga vendar o priliki: kakor smrt!
Sušica, naj me vrag odere, in čudež je, če se da
še pomoči ... Najmanj petkrat sem že rekel materi,
lani in letos. Ona pa — venomer: Odnekdaj
je tak ... Nič nevarnega ... Saj se ne pritožuje!
— in tako dalje. In kadar pridem mimo, pravi,
— kar skrivajo ga. Verjemite, stvar je že davno
takšna, da je pameten človek ne razume ... — Zdaj
mi pa povej, ali je vse to resnica, ali ni? Ne,
bolje da ti prihranim tak odgovor. Reci raje, mati:
kaj storiš, ako Vid leže in umre? Ali boš takrat
pomislila, da pravzaprav ni imel ne matere in ne
očeta?“

„Kako da ne?“ se je začudila mati. Kdo
ga potem oblači? Kdo skrbi zanj, kdo ga redi?
Kdo mu plačuje šolnino? Saj je len in neumen,
da skoraj ni več vredno trošiti zanj ...“

„Bolehen človek ima svojeglavo naturo; pomisli
to ... Toda odgovor mi še dolguješ: kaj
storiš sama s seboj, kadar umre?“

„Kadar umre?“ je ponovila mati s čudno
tesnobo in tako, kakor da bi se umelo že ob
sebi. „Morda bi bilo bolje zanj; kdo ve? On je
ves očetov ...“

Vid si je nehote predstavil očeta, visokega,
slokega, ozkoprsnega, bledega in šibkega, z ostriženo
birokratsko glavo, kako stopica zvečer iz
sobe v sobo ter neprestano godrnja in se pritožuje:

pozimi kašelj, poleti glavobol. In brat Metod
je dejal tisti hip s srditim smehom:

„Haha! Baš to je tisto, vidiš! Kdo razen
tebe je kriv, da ima takšnega očeta? Ali se ti
ni zdel zločin, roditi otroka z bolnikom? Ubijati
ga, še preden je zagledal luč! Kdo te je prosil,
opica neumna,“ je izbruhnil nenadoma glasno in
surovo, „da si se možila drugič? Pokojnino si
imela, denar si imela, celo let si imela dovolj,
čeprav si bila šestnajst let mlajša kakor danes.
Toda ti si hotela še več denarja ... Morda ne:
predvsem si hotela moža ... Vem; ti zato sovražiš
Vida, ker — ker te je sram — v dno tvoje
mrzle duše sram! ...“ je končal Metod. Zdaj je
govoril tako neizprosno trdo in s tolikim sovraštvom
v glasu, da je Vida stresala groza.

Mati je ihtela; njene besede so se trgale in
zaletavale.

„Tako govoriš z materjo, sin! Zato, ker sem
te učila in ljubila! Toliko ljubezni sem dala —
tebi in Julki — da je ni ostalo nič več — nič
več ... Jezus, Marija! In to, — da danes — danes
prvič — slišim, kako spoštuješ ...“

„Svojo mater,“ je hladno dopolnil Metod.
„Zelo pravilno govoriš, mama. Moja reč je le, da
pojasnjujem. Trenotek, ko si postala naša mati,
je bil brez vsega drugega — le tvoje dobro, ne
naše. Tu ni še nič dolžnosti, nič: spoštuj in tako
dalje ... Dovolj o tem; saj me razumeš. A tvoja
ljubezen? Sebična, trda, mrzla je bila: ljubila si

naju, ker sva ti bila v ponos: marljiva, umna, pametna
in tudi po zunanjosti ne baš odurna ...
Tega pa tvoja ljubezen ni čutila: da si zato najina
mati, da ustvariš v naju popolnost, ki bodi
višja od tebe; da od prve ure materinstva prestaneš
biti ti! Zapoved je trda, res; ali brez nje
ni ljubezni, ni življenja. Kdaj si se ti trudila, da
najdeš in vodiš dušo svojih otrok? Ukazovala
si ... Glej, in zato ni v meni tistega, česar iščeš.
Tvoj človek nisem; svet mojih misli je drugi, ki
sem si ga priboril s trmo, večjo od tvoje volje,
ped za pedjo. Toda hladen je ta svet, brez solnca
in smeha, ker ni bilo rose prave ljubezni, da bi
padala nanj ... In tebi, mati, gre hvala, da je
tako. Pa Julka? Ali se pozna tej ženski brez srca,
da jo je vzgojila — mati? Mati!“ je ponovil z
bridkostjo. „Puhla beseda! Tisti, ki so jo ovenčali
s poezijo, so morali vedeti, zakaj ... V mojih
ustih je težka in navadna, mojim ušesom je zvok
posmeha ...“

„Da se ti ne smilim!“ je zaječal glas gospe
Breznikove.

„Smiliš? Ti ne; vsaj danes ne, ko sva z
Vidom pričela razgovor. Glej: na eni strani tehtnice
— čustva tvoje brezčutne duše ... Ali razumeš?
In na drugi — življenje tvojega otroka, tako
bogato in vse dobrote polno, z vsemi krasnimi
možnostmi, ki jih ti nisi iskala ... Pa da bi premišljal?
In zdaj je pozno, bržčas prepozno. Kaj
ne, pač ti še nisi opazila, da mu prihaja kri? Vidiš!

O sebi sem molčal: ali sem ti rekel kdaj le eno
besedo, ali sem prišel le z eno prošnjo za tisto
revno ljubezen, ki sem videl, da je ni zmožno
tvoje srce? Zaman bi bilo; in če tudi ne, — recimo! — toda ponosen sem bil, zase nisem znal
prositi! — Včeraj pa sem pretehtal sam s seboj
to reč, zaradi Vida; in povem ti, tak srd me je
zagrabil, da sem pil vso noč, ker si nisem upal
domov ... Morda bi te bil — ...“

Mati je vzkriknila.

„Jezus, Jezus!“

In njeno čelo je udarilo ob mizo.

„Kdaj — reci, kdaj je bil Jezus pri tebi?“
je vprašal Metod s čudno mehkim glasom ter je
vstal. „Kateri je bil dan, ki ga je videl pod našo
streho? ... Poslušaj, mati: povedal sem ti, a ne
vem ti svetovati; pokazal sem rano — leka ne
poznam. Usmiljenje je v meni; ampak, kako prižgati
ljubezen in svetiti z njo siromaku ob poslednji
postaji trpljenja — tega, mati, se nisem
naučil. Trd človek sem; jaz ne znam popravljati
tujih krivic. Kar se mi smili, ker je potrto in tlačeno,
se mi napol studi, ravno ker je tlačeno in
potrto. Zdaj veš, — ti glej! In ne pozabi: Boga
ne kliči, ako veruješ v greh!“

Vid je še slišal brata, kako je odhajal: počasi,
korake težke, skorajda trudne in stare, iz
sobe, po mostovžu in po stopnicah. Hišna vrata
so se zaprla z zamolklim ropotom; na oni strani
pa se je dvignila mati in je začela burno prestavljati

stole. Nato je odprla okno; dolgo časa je
stala in gledala kdovekam, in Vid ni slišal, da bi
se ganila. Ali mahoma ... Kaj je bilo to? Vzdih,
tako globok, ves iz dna, ves strašen; in za njim
jok, — kakšen jok! Tako jočeta jeza in grenkoba
...

Fant pa, ki so mu bratove besede šele to
uro potrdile vse, česar si sam ni upal pogrešati,
je zdaj razumel nekaj velikega in temnega; odprlo
se mu je kakor vrtoglavo brezdno, iz globine pa
je gledalo tisoč umorjenih sreč.

„Čemu sem moral slišati ta razgovor? Čemu,
ko bi bilo bolje, da ga nisem! Zdaj bom moral
venomer misliti na to ... Čemu, čemu?“

Tako je padel na posteljo in je skril obraz.

V.

Vid je dobil slabo izpričevalo, z dvojko iz
grščine in latinščine. Molče, brez najmanjše misli,
glavo polno topega, skorajda prijetnega zvenenja,
je prispel domov; julijevo vreme je praznovalo ta
dan z izjemo, nebo je bilo rumenkasto in kalno,
in veter, ki je prihajal naproti, se je z redkim
dežem upiral v dežnike.

Ko je študent prestopil vezni prag, se je
zavzel: mrak po domači hiši se je gostil v grozo
in v odurnost, in vendar on doslej še ni zapazil
tega ... Dolga in težka se je vlekla pot po stopnicah,
kakor na Golgato; Vid se je čudil svojim

nogam, ki nikoli niso bile tako svinčene. Postavil
je dežnik za vrata: glej, roka je trepetala. In sobo
je komaj odprl; prsti so odrekali na kljuki ...

Mati ga je našla sedečega na postelji, roke
pred obrazom. Začul je njene stopinje; šele
ta hip so se mu zjasnile zamotane misli, da se je
zavedel vsega, kar je bilo usojeno in se je imelo
zgoditi.

„Kje imaš izpričevalo?“ je vprašala gospa
Breznikova s suhim, strogim glasom.

„Pokaži svoje sramotno izpričevalo!“ je ponovil
s hripavim glasom oče, ki se je ob enakih
prilikah oborožil z nenavadno energijo in z zavestjo
očetovskih dolžnosti. Stopil je izza materinega
hrbta, suh, s koščeno uradniško glavo, z
naočniki, ki jih je natikal redkokdaj, in z bleskom
v motnih očeh. Sloka postava se mu je vzpenjala
danes pokonci; levica je začrtala k besedam tragično
gesto, desnica se je skrivala pod žaketom.

„Na mizi ...“ je odgovoril sin temno in
jezno, ne da bi dvignil oči. Čemu bi jih?

Mati je prekrižala roke, oče je planil k mizi
in je razprostrl papir. Izza vrat je pogledala Julka,
s škodoželjnim usmevom.

„Sramota!“ je vzkliknil oče, in videti je bilo,
da si ugaja. „Izrodek! In s tem se predrzneš pred
oči ubogemu očetu! S tem — svoji dobri materi! ...“

„Hvaležnost!“ je dejala gospa Breznikova s
porogljivo ostrostjo.

„In tebe da ni sram živeti od krvavih žuljev
svojih nesrečnih roditeljev ... Ne, prokleti! Tragedija je pri kraju!“ Očetov glas in zamah levice
sta bila do pike ista, kakor običajni glas in gesta
vseh nesrečnih očetov na pozornici s sposobnimi
igralci. „Poglej!“ Desnica je zdajci dvignila nov
korobač iz pletene kože. „Če te niso poboljšali
opomini, če te niso ganile besede, če ni pretresla
tvoje črne duše žalost moja in sirote tvoje matere
— pa naj se zgodi ta poslednji poizkus, da te
pripeljem k spoznanju!“

Ta hip je gospod Breznik začutil z veliko
nejevoljo, da nekaj v njegovih besedah ni natančno
tako vzorno in blagoglasno, kakor si je
bil namislil ponoči; in bolj od jeze nad seboj
kakor nad sinom je zamahnil — prvič — drugič
— in tretjič, divje, brez preudarka, dokler se ni
roka z bičem vrtela in udrihala sama od sebe,
lepše od stroja.

Vid je molčal; samo glavo je povesil, čisto
do kolen, in roke je skril pod prsi. S škodoželjnostjo
se je zavedel, da ne čuti udarcev: tako
burno je vrvelo po njegovih žilah, dokler se ni
rodila misel, kakršne ni mislil do tistega dne.

„Ali je že kdo zblaznel v takšnem trenotku
in — ubijal?“

Zdelo se mu je, da ga ta misel naslaja. Nato
je ugasnila: ustnice so se nehote zganile in so pričele
govoriti, naglo, brez povdarka, besede, ki jih

ni veleval um: same od sebe so vstajale odnekod,
iz globočin spomina ...

„Ti me sovražiš, ker te je sram, — v dno
tvoje mrzle duše sram ... Kdaj si se trudil, da
najdeš in da vodiš dušo svojega otroka? Ti še
nisi opazil ...“

„Jezus!“ je viknila mati in je bila naenkrat
bleda kot prt. „Kje si poslušal?“

Takrat se je Vid vzravnal, ne čuteč toče
očetovih udarcev na licu in po rokah. Kalnih oči,
s čudnim usmevom, z rahlo besedo se je okrenil
proti materi:

„Kdaj je bil Jezus pri tebi? Ti, — veš, trenotek,
ko si postala moja mati, je bil tvoje dobro,
ne moje ... Tu ni nič dolžnosti, nič: spoštuj in
tako dalje ...“

„Satan!“ je zahripel oče. „Ali ga slišiš, kaj
govori? Bij ga še ti, za božjo voljo!“

Toda mati je trepetala kakor šiba, in da ni
priskočila Julka, zgrudila bi se bila na kolena.
Medtem je vrgel Breznik bič po tleh in je zagrabil
Vida z obema rokama za grlo:

„Zakaj ne pogineš, ti kazen peklenska?!“

Vidu je zmanjkalo sape in zavesti. Slišal
je le še, kako je ta hip nekaj skokoma treščilo
skozi vrata; nato je padel vznak. Silen pok je
pretresel vzduh; šipa na oknu je zacingljala, kosci
so zapeli po tleh. Mati in Julka sta strašno zakričali.
Ko je Vid zopet odprl oči, je našel njegov
pogled brata Metoda; oče je napol sedel, napol

visel na njegovem stolu, glavo povešeno, ves v
drgetu. Pred njim je stal brat, s prekrižanimi rokami
in ves bel v obraz, ter je ponavljal z glasom,
tihim od sovraštva:

„Da me naznaniš? — Ne boš me naznanil;
ti ne, morilec, ti ne, ti ne! Sam veš, da me ne
boš; kako si se predrznil lagati? Govori!“

„Ne bom ...“

„Česa ne boš?“ Vprašanje je bilo kakor igla.
„Česa si ne upaš, strahopetec?“

„Ne upam si te naznaniti ...“ je zaječal oče
z revnim, skorajda ihtečim glasom. „Moj Bog!
ne glej me tako!“

Matere ni bilo več v sobi. Julka je zunaj
razbijala po vratih ter vreščala z nečloveškim
glasom; na stopnicah so se vznemirjali ljudje.

Vida je obdala dolga tema.

Potem se je prebudil in je videl, da leži
slečen v postlani postelji; bil je slab, tako slab.
Dnevi so se vrstili z nočmi; ob zglavju mu je sedela
tuja ženska z belim predpasnikom; doktor
Gruden je prihajal vsako jutro in je majal z glavo.
Tuintam je stopil v sobo Metod; pogladil ga je
po laseh. „Saj bo bolje!“ je dejal z nerodnim glasom,
pa je odšel po svoji poti. Včasi je šla tudi
mati mimo postelje; pogledala ga je — in že je
ni bilo. Oče se ni prikazal; dvakrat ali trikrat je
slišal Vid njegov razgovor z materjo v sosednji
sobi, ali tako oprezen in pritajen, da ni ujel besede.

Neko dopoldne se mu je sanjalo, da je prišla
Mara Grudnova v beli obleki; nasmehnila se je s
tistim svojim cvetočim smehom in je voščila dobro
jutro. Vrata so se oglasila, rahlo se je zaprla namazana
kljuka, Vid se je vzdramil in se je videl
samega, razen strežnice ob znožju in razen žarkov,
ki so skakljali po zastoru. Toda na omari se je
obešal iz sinje vaze velik šopek svežih tej; dehtele
so kakor iz paradiža.

Dolgo, dolgo je trajalo, preden je smel prvikrat
vstati: ko se je privlekel do mize, je izračunal
po koledarju, da je bilo mesec dni. Zabavno in
prijetno čustvo je navdalo Vida tisti dan: ves
život se mu je zazdel kakor tuj, ne pa njegov.

„Čisto drugače sem pričel misliti o vsej tej
žalostni komediji!“ je dejal bratu, ki je stal z njim
pred oknom.

„Kako?“ se je zavzel Metod.

Vid mu ni odgovoril, samo nasmehnil se je.

VI.

Večer je bil mlačen, nad obzorjem je dogoreval
poslednji odsev, misli so prožile krila. Dva
glasova sta tiho govorila na dvorišču; Vid je
vedel, bila je kuharica z vojakom. Mladi delavec
v podstrešju je hodil semintja, z okarino na ustih:
stara pesem je prihajala z novimi zvoki, s samotno,
otožno melodijo.

Kako prijetno je bilo počivati ob oknu: telo
se je izročalo svoji teži, mišice so dremale izprežene
in so se naslajale s pokojem. Hotelo se jim
je spati, ali duh je bil svež in žejen širokih minut.
V prsih je bila lahkota: nič več teže, nič bolečin.
„A to je konec,“ si je mislil Vid. „Tisti
konec, ki se končava čez dolge mesece ležanja,
misli na smrt, sočutja domačih in nadležne postrežbe.
Zakaj ne umirajo vsi tako udobno? Koliko jih je,
ki poginejo v nesrečah, koliko, ki se obešajo gladú;
vsi dobri ljudje bi morali umreti za sušico ...
Ironija! Saj vem, da bi še rad živel: telo je zaspano,
a duša se je šele zbudila; zdaj si mane
oči in vidi, da je noč ... Spati, kajpada, ko padajo
teme! Toda morati spati! — Ne, nič noči!
Dneva, luči, solnca! Žarkov, da se razbelita nebo
in zemlja; da vse pogine! Da, od luči bi umrl,
od same vroče, žgoče, divje, krasne ko nobena ...
Biti kakor krvava baklja: uro plamena, hip lepote
— in konec! Potem konec, takšen konec, ne
pa zdaj, ne tako!

Uho je zaslišalo, da so usta govorila; Vid
se je ugriznil v spodnjo ustnico: nočem! Zunaj
je puščal vodovod; kaplje so si prepevale tiho,
porogljivo, umerjeno pesem.

— Nič težkega ni umreti; le morati je težko.
Pa kolikokrat si moral: vse življenje! Čemu nebi
zdaj? — Poslednjikrat; potem ugasne volja; a
Vid je hotel vsaj enkrat hoteti in storiti po svoje ...
Kje je zdaj tista svoboda, ki si jo sanjalo, srce?

Težka roka je legla med njo in med tebe; kako
se hočeš boriti, obsojenec? Ura za uro ti ponavlja
z daljnim klicem zvonov: nikdar, nikdar, nikdar ...
In vendar: dolgočasnemu gnusu, mrzki vsakdanjosti
se ni upiral pogum. Pogum, ki je tu notri; živi,
diha, trga se z verigami, škrta z zobmi; zdajzdaj
raztrga vse! ... Ali ta hip je vstal drug nasprotnik,
večji od človeka, silnejši, mogočen kakor tiran s
krono večnih ognjev na glavi; udaril je z bliskom
— in glej, želja se je rodila izpod udarca: S
teboj, ki si velik, bi se poizkusil! Kdor se zasmeje
tebi, je bog! Je tebi enak! Je večji od
tebe ... —

Bolnik je stal pri oknu, s pestmi na deski,
glavo sklonjeno v noč, trepečoč od vročice. Ustnice
so se pregibale v nepoznani strasti, kakor
molitev so šepetale:

„Ti nisi, — nisi! A jaz sem, jaz sem, samo
jaz! In ker sem jaz, ni tebe! Ni te, ni te!“

„Kaj govorim?“ Vid se je naenkrat zasmejal.
„Kaj so govorila moja usta? Um ni razumel ...
Morda je bila resnica? Zdaj teko hipi, ko se cepi
človek v dvoje, in drug drugega, sam sebe ne
spozna ...“

Spustil se je nazaj; Metod mu je bil nekoč
prinesel naslanjač iz salona. Na nebu je stalo mnogo
zvezd; v mraku, tam kjer je bil skorajda čisto
črn, je tulil pes.

„Godba bi morala igrati, naglo in veselo
koračnico ...“ se je zahotelo Vidu. „Tako, da bi

se spomnil človek bistrih konj in grmenja topov;
kakor jeklo da bi sekali glasovi ... Na konju,
čez bojno polje, umirat kot junaki profesorja Maratona; v veselo smrt! Kaj praviš, duša? ... Ali
pa ne: tako bi šel, kakor gredo „moji“ junaki!
Tisti, ki jezdijo svetle bele sanje z vihrajočimi
grivami ... Stari junaki so se morda izpočetka
bali: groza jih je bilo pred klanjem; „čemu“, so
si mislili, „vse to?“ Ko pa so se vsule strelice
in so zarjoveli rogovi — takrat so zblazneli od
svoje groze, kri jim je zalila oči, opijanili so se z
vročo krvjo in so se je napili do smrti! Ampak,
tako bi jezdili junaki, s prsi proti kopju: brez
ščita, brez meča, na divjem belcu, z razprostrtimi
rokami; ker je sladko umirati zaradi smrti. Morda
bi se tresla zemlja pod njimi, žarko pesem bi rodile
globočine, kakor šumečo puščico, kakor perot
jeklenega ptiča, ki bi se zveneč zakalil v oblake ...“

„Ležal bi sredi polja, kri na čelu, na prsih
kri; široko bi strmele oči in se ne bi zaprle, ko
bi stalo solnce nad njimi vrhu neba ... Šumenje
trav, krik ptice, ki se je začudila na višini; uho
počiva in ne sliši ... Samoten potnik, romar iz
devete dežele bi prišel, znoj na licih, težko palico
v roki. Obstal bi, pozdravil brata, odgrebel bi
zemljo, izkopal bi mu grob; nič znamenja na gomili,
ne križa, ne kamena, niti ne šepeta drevesnih
vej. Gladko polje bi se zravnalo nad njim, trava
bi bežala v srebrnih valovih in veter samote se
ne bi spotaknil ob grobu. Morda, čez tisoč let,

bi jezdila princesa po tistem kraju, na šarem konju,
ustnice kakor cvet, v laseh takšne vroče, temne
rože. Stresla bi glavo od židanih misli — in roža
bi padla na zemljo, ravno nanj ... Takrat bi se
nemara zbudil, svež in nov, ves drugačen kakor
nekdanje čase, ter bi zaklical Moč, da ga ustvari
k novemu življenju ...“

Toda slika je izginila, kakor izgine voda v
pesku; Vid si je potegnil z roko preko čela —
in glej, ni je bilo več. Takrat se je spomnil starih
Rimljanov; konec Bruta je zasijal pred njim.

„In gladium incubuit ...“ je zamrmral polglasno.
„In gladium ...“ je ponovil večkrat, da so
kapljali latinski zlogi kakor prijetna rosa, pojoča
z zvokom starega brona. In mahoma je začutil,
da mu igrajo črte obraza v usmevu; čisto blažen
je bil ta smehljaj. Ena sama misel ga je dala. A
poleg te misli so ugasnile vse druge v njegovem
srcu ...

Tisto uro je sedel brat Metod pri Grudnovih.
Doktor je pušil kubo ter je med oblački dima
sunkoma zabavljal „današnjim razmeram“. Gospa,
ki je bila še mlada in prijetna, se je sklanjala čez
mizo; gledala je na rožnati senčnik velike svetiljke
in je zdajpazdaj vprašala ali odgovorila z mehkim,
polnim glasom. Mara, v modri obleki z belim našitkom,
je bila pravkar prinesla podstavek z vinom;
steklenica in kozarci so se lesketali v zlatozelenih
odsevih. Odrinila je luč, previdno je postavila pijačo
na sredo mize; posoda je rahlo zažvenketala.

Ona pa se je naslonila k stolu ter je povesila
glavo, kakor v mislih. Metodu je obstalo oko na
lepi, zelo vitki liniji njenega pasu.

„Krasotica bo ...“ je mislil sam pri sebi in
si je dejal, da bi jo poljubil.

Doktor je nalival; ko pa je polnilo vino vse
štiri kozarce, se je mahoma stresla miza. Doktor,
doktorica in njiju hči so se prestrašili. Metod je
stal, obedve roki stisnjeni v pest, in je mrko zrl
na prt, ki je bil polit, in na kozarec, ki je ležal
prevrnjen.

„Nihče se ga ni dotaknil,“ je mrmral z nerazumljivim
glasom, „padel je, kar sam od sebe ...“

In skozi ledeno temo, ki mu je namah zalila
dušo in pogled, se je spomnil, da je gospa Grudnova
dva hipa prej izpregovorila o Vidu.

„Kaj vam je?“ sta vzkliknila hkrati Gruden
in njegova žena.

Metod je molčal; nehote se je ozrl na Maro.
Ta je stala zdaj pokonci, oči zaprte, roke sklenjene
in povešene; kakor sneg je bil njen obraz.

Takrat je sedel ter je rekel s trdim in suhim
glasom, kaj se je zgodilo v tej minuti.

I.

Ko se je spustilo solnce niže in se je cesta
razhladila, se je pred veliko hišo nenadoma
pokazala kočija ter je obstala.

Obilno, s starinskim licem, je strmelo dvonadstropno
pročelje, kakor da razmišlja. Gosta
brajda je temnela ob zidu in je senčila rumenkasti
omet. Tudi vrt na desni hiše je moral biti zaraščen
in prijeten; krogle iz modrega in rdečega
stekla so vriskale iznad vrtnic čez živo mejo. Na
levi se je nastavljal sadunosnik poznim predvečernim
žarkom; in daleč za njim je kadil visok
dimnik, edino, kar se je videlo od tovarne, ter
je neprenehoma izpuščal svojo črno progo v
modri zrak.

„Ali se ne bomo nič več vozili?“ je reklo
dekle sama pri sebi.

Kočijaž je odprl; takrat je pobrala z levo
svoje priprosto temno krilo, z desno je vzela bel

solnčnik, in je skočila na prod, ki je bil bled in
suh ter je zadovoljno škrtal pod korakom.

Na pragu, pod vhodom iz surovega zelenkastega
kamena, se je smeje naklonil velik, debel
človek z mastno pričesko, v modrem jopiču in
sivih športnih hlačah, zlato verižico nad oboklim
telovnikom.

Ona je zardela; začutila je, da bo poslej
odvisna od neznanih ljudi. Objela ga je z naglim
pogledom: Kdo si? Kakšnih misli? Kaj se skriva
v tebi neočitega? Razodeni se, takoj! — In z
negotovostjo je dodala na glas:

„Gospod tovarnar ...?“

„Jaz, takorekoč!“ se je nasmehnil debeluh.
Poklonil se je, stopil je naproti. „In vi ste gospodična
Breda? — Kaj ne, tako vas hočemo klicati,
kratko in podomače? Pozdravljeni in dobrodošli!
Moj brat je že nestrpen od radovednosti; morda
izvolite k njemu, ko odložite ... Jera vam pokaže
sobi, vašo in njegovo. Jera!“ je zaklical z
močnim glasom, kakor grom, da se je privalil
odmev po hodnikih. „A mene oprostite, do večerje.
V tovarno moram; tam, vidite, stoji tovarna ...“

Okrenil se je, iztegnil zalite prste proti dimniku
ter je pogledal nazaj, smejoč se s sivimi
očmi in z zdravimi ustnicami, ki so se napenjale
pod pristriženimi plavimi brki. Nato je dvignil
roko do slamnika in je izginil z urnimi koraki.

Hlapec in Jera, postarna ženska z ostrim
nosom in v snežnobelem predpasniku, sta vzela
njeno skromno prtljago in sta jo nesla naprej; dekle
je stopalo za njima. Stopnice so bile takšne prijazne,
kamenite in hladne, na vrhu zaprte s pisanimi
steklenimi vrati.

Majhna in sanjava je gledala njena sobica
proti vrtu; rjavo pohištvo je stalo pred svetlomodrimi
stenami, okna so imela bele zastore, rdeč
prt s širokimi rožami je pokrival okroglo mizo.
Na drugem koncu hodnika, z isto lego, je bila
soba tovarnarjevega brata.

Breda je zaklenila priprta vrata; očistila se
je prahu, omila obraz v veliki rožnati skledi ter je
stopila k ogledalu, da si popravi lase. Gladko in
skoraj da črni so padali po sencih; polt lic je
bila ta hip še oživljena od nemira in od zunanje
gorkote. Dva stroga loka sta senčila oči, in usta
so bila mlada in lepa.

Videla je, da ji pristoja sinja bluza, ki jo je
bila oblekla za na pot; in ker je bila še čedna
in gladka, je sklenila, da ne obleče druge.

„Ali sem za ljudi?“ Zaigrala je z ustnicami.
„Nečimernost! Kdor prihaja služit denar, je lep
ali pa ne. Morda sem celo grda? — Nikakor!“
— so se uprle oči z zadovoljstvom. „Ah! torej
vendar hočem biti lepa, dasi ne maram hoteti ...
Pa lahko, da nisem lepa; kaj vem? Samo dva
sta mi rekla, da sem: prvemu nisem verjela, a

drugi je govoril samo s pogledi, z usti je modroval
o impresijonistih ...“

Z ozkimi, skorajda lenimi koraki je stopila
do vrat; počasi je pritisnila na kljuko, in ker je
stala tesno pri steni, kakor da hoče odpreti le
za špranjo, se ji je napel in vzravnal ves šibki
stas in črte lica; spodnja ustnica se je prižela na
zobe in je obledela.

Skozi veliko okno je sijalo solnce malodane
vodoravno po mostovžu; na podu in na stropu
se je med zlatimi ploskvami šip veselo risal križ.
Deske so bile že stare, široke in neravne, ter so
škripale pod nogami. Pred vrati gospoda Romana
je ležala žolta nemška doga s porezanimi uhlji;
dvignila je glavo, udarila je z repom ob tla in
je renče umaknila nogo.

Breda je začutila, kako se koplje odnekod
v njenih prsih mrzla, vlažna roka in prijemlje za
srce: prav tako ji je bilo in nič drugače, primera
je prišla sama od sebe. Potrkala je, s povešenimi
prsti; in že so se umaknila vrata, ki niso bila
zaprta.

„Prosto!“ je ta trenotek odgovoril moški
glas z dobrodejno polno barvo ...

Dekle je videlo, da stoji v širokem prostoru,
ki je ves ubran po temnih akordih. Tapete
in pohištvo, to kakor ono je bilo ali črno ali
rjavo; toda gardine pred okni so se zibale rahle
in modre, napravljene iz neobičajne, tenke a goste
tkanine, tako da je bil moder tudi potok luči, ki

je lil v ravni, ostro orisani cesti skozi sobo. Njene
oči so mu sledile ter so zazrle moža v obširnem
naslonjaču in so videle njegov obraz.

Glava je bila podolgasta, rjavi lasje so ležali
nazaj, ušesa so bila drobna in fina kakor iz porcelana.
Izpod bledega čela je strmelo dvoje nepremičnih
oči naravnost v okno; in ko je gospod
Roman obrnil obraz proti Bredi, se je začudila,
da nimajo izraza. Lici sta se udirali po kosteh,
dasi jima ni manjkalo zdrave barve, a brada je
bila dolga, do srede prs, in naširoko razčesana.

Breda je pozdravila s tesnobnim, skorajda
plašnim glasom.

„Gospod brat me pošilja sámo, da se vam
pokažem in predstavim ...“

„Gospodična Breda Zorjanova? Prekrasno!
Pozdravljeni, gospodična Breda; če boste imeli
malo potrpljenja z menoj, ne dvomim, da se privadimo
in spoprijateljimo!“

Zavzela se je, kajti bolnik je vstal, v dolgi
črni suknji, ter ji stopil naproti. In tako mehanične
so bile njegove kretnje, tako enakomerno
so prihajale besede preko ust, da mu je le s težavo
segla v iztegnjeno roko.

„Kaj delate!“ je vzkliknila po nagibu nenadne
misli, da je bolan. „Sedite, prosim, nikarite
vstajati zaradi mene: to ni dobro!“ je dodala s
prepričanjem.

„Dobra ste in skrbna ...“ Gospod Roman
se je čudno nasmehnil. „In če mislite, da mi

škodi ... Ako torej želite ...“ Spustil se je v
svoj temnordeči naslanjač; desnica se mu je povesila
do tal, ozki beli prsti so dosegli preprogo.

„Toda primaknite si stol; trudna ste pač. Tam,
prosim ... Tako; zdaj pokramljava, kajneda?
Veste, zdi se mi, kakor da sva znanca že tisoč
let; in vem, — z vami se je prijetno razgovarjati ...“

„Kako veste?“ Bredi je bilo čudno pri srcu.

Bolnik ni odgovoril; le usmev se mu je povrnil,
tisti kakor prej, viden samo okrog oči in
po nosnicah, ki so se lahno razširile, tako da
se je zarezala guba za njimi.

„Prijetna je vožnja do vas; takšna polja!“
je izpregovorilo dekle, da bi zanetila razgovor.
„Kakor sama zlata jezera, na desni in na levi ...
In ti visoki jagnedi ob cesti! Zdaj se je delal
hlad, vranca sta dirjala, kočijaž je počival z
bičem ...“

„O, da!“ je vzkliknil gospod Roman. „Cesta
nudi lep razgled; in naš kraj je izmed najkrasnejših
tod okoli. — S tem me lahko podkupite za karkoli
vem in čutim, da ga je krasota; in če ga
slišim hvaliti, sem vesel kakor otrok.“

„Čuden bi bil otrok s tako neprijetnim,
bridkim smehljajem,“ je menila ona sama pri sebi.
Nato je dvignila glavo, život sklonjen, roke sklennjene
na kolenu; lice ji je sijalo od veselega spomina.
„Kadar pride človek iz mesta ...“ je govorila
z mehkim, čustvenim glasom, bolj zase nego

zanj. „Tam je zdaj v hišah soparica, in ulice so
vroče; človek bi zaspal nasredi ceste! Vožnje v
vlaku se ne veselim, prenaglo beže kraji mimo;
oko jih lovi, a misel ve, da jih noga nikdar ne
prehodi. Ampak to: iz vlaka — in kar namah:
kroginkrog priroda, žar, zelenje, nebo brez dima,
in tiste višnjeve gore! Kmetje se sklanjajo na
njivah — in vozniki so drugačni — veter je
drug: dišeč, močan ... Tako šele človek vé, k
čemu ima oči; tako bi gledal brez preneha, to
bi gledal, samo gledal bi!“

Prekinila je svojo vzhičenost. „Ali, vam gotovo
škodi, če toliko govoriva? Zdi se, mir bi
vam ...“

„Nikakor ne, gospodična Breda!“ Bolnikov
glas je zvenel škodoželjno, skoraj porogljivo. „In
— hotel sem reči: na polja morate zjutraj, ob
zori, takrat ko je še rosa nad njimi in — samota.
Ali pa zvečer, in še bolje, ponoči. To so ure, ko
ne čutite nič več tistih sten in brezden med seboj
in med vsem, kar je ostalega: narava diha in sope,
vi pa veste, čisto in jasno se zavedate, da so ti
njeni umerjeni dihi vzrok vašega življenja. Več:
vi veste, da ste nič brez nje, da ste zaradi nje
in —“

„Morda samo delec tistega velikega očesa,
ki gleda ona z njim po svojem oblačilu ...“ je
menila Breda.

„Primera, ki vam jo zavidam,“ je dejal gospod
Roman in jo je pogledal z brezizraznimi,

venomer odprtimi očmi. „Vi pač mnogo premišljate?“

„Nikakor ne,“ je odmajala ona. „Čemu bi?
Ali se vam zdi prijetno? Sedim, gledam — čemu
bi mislila? Ali pa zvečer: ležim, prijetno mi je,
pod okni šepeče noč, jaz pa poslušam — in ne
mislim.“

Roman se je neverno nasmehnil; njegova
bleda desnica se je dvignila v polagnem loku
ter je zagrabila v brado.

„Po rožah diši ...“ je dejala Breda z zamišljenim
glasom ter je obrnila svoj mladi, nekako
bridki profil proti oknu. „Toda recite,“ se
je spomnila nenadoma, „zakaj imate na oknih te
nenavadne, modre zastore? Poglejte, luč, ki prihaja
naskozi, je modra; odsevi na parketu in na
preprogi so modrikasti, in tako čudno sinjevkast
vam je v teh žarkih obraz ...“

„Ugajajo mi,“ je rekel bolnik, rahlo in skrivnostno.
„Iz bivših dni se spominjam, kako je lepa
modra luč; in ljubim jo še zdaj — veste, strastno
ljubim svoje modre gardine — in te odseve, in
žarke, vse ...“

„Kako: še zdaj?“

„Še zdaj, pravim, ko jih ne vidim več,“ je
dejal gospod Roman, počasi, razločno in mirno.

„Kako da jih ne vidite?“ se je zavzelo
dekle ter se je vzravnalo na stolu, s plašno črto
med očmi.

Pa tudi bolnika se je zdajci lotilo presenečenje
in radovednost. Prste v bradi, se je naslonil
s komolcem na koleno.

„Tako da je z nama? Recite — ali vam
niso povedali, kakšna je moja bolezen?“

„Ne,“ je polglasno odgovorila Breda. Zazdelo
se ji je, da se zdajci razodene nekaj silno
mučnega in neprijetnega.

„Slep sem,“ je rekel Roman mirno, ne da
bi trenil z obrazom. „Moje oči ne vidijo ne solnca,
ne modrih gardin, ne vašega lica ... Pa vendar
vas gledam; vsakatero črto si predstavljam, kakršna
je. In vidim, da se me skoraj bojite ta hip.“

„Nikakor; počemu? ... Siromak!“ je dodala
čez minuto. Ali zavedla se je takoj, da je rekla
tako neskončno malo. „Pa od česa? Ali ste že
od rojstva — ali ste oslepeli pozneje?“

On se je bridko nasmehnil in je obrnil glavo
proti nji, da je mogla videti levo sence; tja je
položil prst in je pokazal Bredi majhno rdečo liso.

„To je bilo, veste, nekaj takšnega ...“

In značilno je tlesknil s prsti, kakor da bi
izprožil orožje. Obenem se mu je napel obraz v
težkih, kamenitih gubah; nato je nestrpno stresel
roke ter je sunkoma vstal.

Breda je začutila neznano ji bridkost, pol
strah, pol usmiljenje; hotela je izpregovoriti, a
misel, da se zazdi njemu, ki edini pozna vso svojo
žalostno povest o izgubljeni luči, vsakatera beseda
puhla in navadna, ji je legla na jezik kakor utež

iz svinca. Roman je bil pristopil k oknu, vitek in
visok; vsa njegova postava je bila zdaj v pramenu
luči, ki je pojemala ter je bila čimdalje bolj
zlata in si je čudno igrala z mehko brado.

„Tak človek — in slep!“ je reklo dekle pri
sebi. „Kako se ne bi zapiral za svoje gardine:
saj izziva že dve pedi za njimi življenje, ki mu je
zaprto, in greje solnce, ki mu ne sveti!“ Nato se
je spomnila ter se je opravičila naglas:

„Nič nisem vedela, nihče mi ni povedal,
kako je ... Gospa, ki mi je posredovala mesto,
je dejala samo, da bom čitala bolehnemu gospodu;
drugega sama ne ve. In zatorej oprostite: morda
vas je težilo, kar sva prej govorila ...“

„O gledanju?“ je vprašal Roman in se je
obrnil nazaj, z rahlim usmevom, ki je bil nekoliko
visokomeren. „Kako bi me težilo, prosim vas?
Duše ni mogoče zapreti mislim, kakor se sobe
zapirajo žarkom. In sploh!“ Nervozno je odgrnil
zastore, da je pogledal večer po vsem prostoru.
„Slepost bi bila poslednje ... Kar se pa tiče
besed, vedite, gospodična Breda, — mi tihi
ljudje tehtamo mnogo manj to, kaj človek govori,
nego tisto, kako govori. Človek je glavno, a ne
minutni pomen besede; in ne dogodek, temveč
barve in senčice slike in glasu ... Ali razumete?
Mi stojimo zunaj življenja in gledamo z drugimi
očmi: duša, veste, ima drugačne, pravičnejše.
Vaše besede, pravite, da bi me težile? Kako
neki? Prijetno barvo ima vaš glas: v njem ni

zle melodije. Morda je v njem dobrota in lepo
hrepenenje; tista sanjarija morda, ki si igra z
ritmi, ne z obrazi. V vas je mladost ...“

„Saj ne veste!“ je oporeklo dekle z začudenjem.

Slepec je ni poslušal.

„Veselim se,“ je govoril dalje, „ur, ko mi
boste čitali knjige, ki jih ljubim. Poglejte tistole,
na mizi.“

Breda je pristopila k široki mizi in je vzela
z indigastega prta zvezek v temnočešnjevem marokinu,
z napisom: „L’ intelligence des fleurs.“

„Polmrak se dela, žarki so umolknili,“ je
dejal on z mehkim glasom, kakor zase.

„Umolknili?“ je hotela vprašati Breda; toda
tisti hip so zaropotali po mostovžu koraki, vrata
so se odprla in v sobo se je porinila postava
tovarnarjeva in je bila čudna v tisti senci, z rdečo
piko zapaljene smotke pred licem.

„Kako je?“ se mu je usulo v žvenketajoči
plohi besed: „V razgovoru? Bravo! Roman me
je pač že oprostil, da nisem poslal natančnejšega,
kako in kaj ... To je tako, gospodična: opravki,
— malo časa, — naglica, in — jaz ljubim kratko
poslovanje. Kako ste zadovoljni? Da?! Prekrasno;
in na verandi je večerja ...“

„Idita naprej!“ je velel Roman svojeglavo, ko
je Breda obstala, v zadregi, ker se ji ni zdelo
primerno, da bi mu ponudila roko. Počakal je, da

sta bila na hodniku, pa je prišel s čudno varnimi
koraki za njima.

II.

Sedela sta pred zastrtim oknom, drug blizu
drugega; Breda, v temnozeleni obleki, je bila
pravkar prekinila branje. Prste med knjigo, kjer
je bila nehala, je držala pravilne, gladke roke na
češnjevem marokinu „L’ intelligence des fleurs“.
Poslušala je, kajti Roman je govoril o rečeh, ki
ki sta jih bila sprožila. Sedel ji je nasproti in je
bil v svojem širokem stolu pač podoben tistim
srednjeveškim kraljem, ki gledajo s slik, z dolgimi
bradami, obrvi nagubane, z lasmi visečimi v čelo
in s pogledom, ki se ne premakne. Roke je spuščal
tesno čez področnike; v rahli svetlobi, ki je
polnila sobo, so njegovi ozki, bledi prsti skorajda
brez obrisov izginjali v temni baržun.

„In tako,“ je dejal z mirnim, premišljenim
povdarkom, „ljubim najbolj med vsemi barvami
modro: ker je v nji neka fina ljubezen in posebna
lepota, ki je ne okušajo vsi.“

„Lepota vode pod jasnim nebesom,“ je menila
Breda in se je ozrla proti oknu, kakor da bi
hotela s pogledom odgrniti zastore; zunaj je sijalo
kimovčevo solnce prvih popoldanskih ur.

„Ničesar čutnega ni v modri barvi,“ je nadaljeval
slepec, „ničesar vznemirjajočega; iz minolih
dni se spominjam, da ji je bila lastna zgolj
skrivnostna, prečudna mistična vedrost.“

„Vedrost brez želje; modra vedrost ... A
rdeča barva kriči po veselju in nima miru, nima
jasnosti: kar je rdečega, gori z zagonetnim, brezmejnim
hrepenenjem.“

„V glasbi,“ je dejal Roman, „bi predstavljala
trepet strasti, ki je vi ne poznate; zato vam
je njeno hrepenenje uganka. Res je, da niso vsi
rdeči toni enaki: poglejte, koliko je razlike med
plemenitostjo temnih rož in med suhim, navadnim
žarom maka in rdečih nageljnov: toliko, kolikor
je poti od rahle, gorke poezije čustva do ognjev
brutalne strasti ... In vendar je sorodstvo med
rožami in med makom: barva, ki se izpreminja po
rahlih niansah sem kakor tja; v poglavitnosti pa
je ta barva poltna, barva sle, barva ženitvanjskih
oblek v življenju živalstva. Pa tudi njena raba pri
človeku ji je odmerila svoj pomen, ki je le toliko
lepši, kolikor je človek višji od živali. Ko mislim
zdaj na prejšnje čase, se spominjam: tuintam sem
videl dekle v rdeči bluzi ali z rdečim nakitom na
beli obleki. In čudno, bilo mi je, kakor da tisto
rdeče ni rdeče, temveč kakršnokoli; morda zato,
ker moje nezavedno čustvo ni moglo najti zveze
med vročim vabljenjem barve in med čistostjo
spečih hrepenenj. Drugačen je bil moj občutek,
ako sem gledal ženo, v rdečem baržunu ali v žareči
svili od ram do šolničkov: gledal sem neprestano
drhtenje velikega, težkega misterija po
ozki poti, na desni morje svetle, mirne svetosti, na
levi razbeljeno brezdno z grmečimi psalmi strasti ...“

Breda je poslušala le napol; zrla je zdaj na
zlikane konce svojih čevljev, zdaj na črte slepčevega
obraza, ki so bile včasih trde in pokojne, včasih
pa so živahno priigravale k zmislu besed.

„Kaj mislite ta hip?“ je vprašal Roman nenadoma,
kakor da je začutil njen pogled; njegove
obrvi so se dvignile in napele.

„Kaj mislim?“ se je nasmehnilo dekle. „Ali
se pravi temu — misliti? Ne vem ... Zazdelo
se mi je, nehote in Bog sam vedi, zakaj: kako
ljudje včasih govorimo in tipljemo z besedami ter
se lovimo, skorajda z bolečinami, kakor z rokami
po zraku — pa vendar čutimo stavek za stavkom,
da ni tisto, da ni, kar smo hoteli reči; daje sploh
nekakšna bridka stena med besedami in med
svetom naših misli, in da jih ni v tej steni vrat,
kjer bi prišla misel na drugo stran, ne da bi se
popačila in izpremenila ...“

„Tudi vi ste že našli to resnico?“ Roman
je trpko pokimal z glavo. „Meni se zdi, resnica
je neskaljena le tam, kjer jo imenujemo v želji in
v pogrešanju; morda je tudi v molčanju. Po Indiji
je hodil svoje dni velik modrijan, ki je učil: Ne
vprašuj in ne odgovarjaj; zakaj, moti se, kdor
vprašuje, in moti, kdor odgovarja; ti molči!“

„To je bil Buddha?“

Slepec je preslišal vprašanje. Vzdignil je roko
do lica, naslonil se je in s pogledom proti oknu
je nadaljeval prejšnji razgovor.

„Zdaj, veste, ne vidim več črt in oblik, ne
vidim več barv in obrazov. Navadna prikaznost
zunanjega sveta je zame kakor ugasla in izbrisana,
odkar me je zapustila luč. Ampak, rekel bi skoraj,
da ne obžalujem tiste ure: prvič, ker je bila in
je zdaj ni mogoče priklicati nazaj, da bi popravil;
ker je pravtako izgubljena, kakor moja otroška
vera v miracula Dei — in v čudodelne vodice,“
je dodal prezirno. „In potem, ker se mi je svet
luči in barv tako popolnoma nadomestil z drugim,
s svetom glasov in vonjav, in s tretjim, višjim, —
s svetom neizraznega mističnega spoznanja, da so
le redki hipi, ko zavidam vas ostale, zdrave in
gledajoče; in še tisti hipi so morda lažnivi ...“

Breda je neverno dvignila glavo.

„Jaz pa sem vedno mislila, da morate biti
strašno nesrečni: nikdar več nobene žive slike, nič
solnca, nič barv ... Ne gledati življenja, kako se
giblje v valovih ...“

„Kdo pravi, da ga ne gledam? Videl sem
vse to nekdanje dni; slike so ostale, v spominu.
A dočim je slika svetá, kakršna vstaja človeku,
ki gleda z živimi očmi, predvsem bolj površen
odziv neposrednih čustev, je slepcu več, ker gleda
preteklost in sedanjost, včeraj in današnji dan obenem
ter posluša za meglenimi obrisi rahlih, kakor
v pastelu razbrisanih podob skrivnostne ritme globoke
notranjosti, rekel bi, odmev harmonij vesoljstva.
Včasih so imeli slepce za proroke, in to ni
čudo: ure prihajajo — če sodim po sebi, ko govori

nekaj iz strogega takta dogodkov, kakor z
jezikom jutrišnje zore.“

„Da bi bilo potemtakem vaše življenje še
lepše od našega?“ se je zavzelo dekle in je sklenilo
roke v naročju.

„Lepše, pravite? Potem mora biti v Vas
mnogo hrepenenja. A ne verujem, da je tu mesto
za primero; lepota, kolikor je more človek spoznati,
sloni na njegovih čutih in je tista, ki mu jo
dado. Toda narava nadomešča iz lastnih moči:
meni je ugasnil vid, a zato mi je dala ostrejše
čute za drugo lepoto v življenju ... Gospodična
Breda — če mi hočete izbrati smodko, tam na
omari, in če vas potem ne bo dolgočasilo, bi vam
povedal o tej drugi lepoti.“

„Rada ... In kje? Ah tu! Z rumenimi pikami?“
Breda je bila s plavno, strogo hojo pristopila
k starinski komodi, oknom nasproti, kjer
so bile Romanove smodke v nizkem, širokem zabojčku
iz tujega lesa. Slepec je obrnil glavo za
njo, kakor da jo opazuje; in ko je pregibala roke
in život v mirnih, neslišnih kretnjah, je dvigal in
spuščal povešeno roko. Počakal je, da je obrezala
izbrano smodko in mu jo prižgala; nato je željno,
z žejo pritegnil dim ter se je obdal z dišečo,
belkasto mrežo njegovih oblačkov.

Dekle je sedlo nazaj; naslonila se je, roke
za tilnikom, in je počakala z modrim, pozornim
pogledom.

„Vsi moji ostali čuti so se podeseterili in
postoterili,“ je pripovedoval gospod Roman z
glasom, ki se je zdel skorajda topel in zadovoljen.
„Naprimer sluh; z njim slišim bogvekolikokrat
več od vas drugih, z njim spoznavam ljudi, ko
so še daleč od mene: človeka na cesti, korak
na hodniku, način, kako kdo potrka na vrata. S
sluhom razločam let ptiča, ki frči mimo okna. In
— čujte: to je navadno, da si zapomnimo znance
po hoji; ali, jaz jih poznam tako, da razločam
vsakega posamezno, izmed mnogih ... Se več:
vi ne veste, da zveni iz človekovih korakov tudi
to, kar vidijo sicer oči, na obrazu in na vsej prikazni.
Lepe ženske čutim po hoji, po šumenju
obleke — poleg tega, da jih spoznavam po vonjavi
njihovih las, ki prihaja k meni oddaleč. Tako
tudi jaz ne izgubljam tiste lepote, ki jo ljubim.“

Govoril je polagno; in zdaj je zelo premišljeno
podržal roko nad turško mizico s pepelnikom
ter je iztegnil mezinec, da se je smotka tiho otresla
v bronasto kotanjo.

„Kaj bi rekli vi o teh rečeh? In kaj, če vam
povem, da je v korakih lepega dekleta svoja, čisto
svoja melodija, čudesna pesem, ki je ne sliši nihče,
kar je gledajočih ... To poje, tiho, rahlo poje, to
se dviga, ziblje in pada, kakor pesem pomladi
same. Krasota je poslušati ...“

„Z ušesi?“ je vprašala Breda v presenečenju.

„Kako drugače? Ali se vam zdi, da ne? ...
Morda je res še kaj drugega; ali zame je kakor

melodija ... In drugačna je ta pesem, če hodi
dekle in če stopa žena; tu je težja, temnejša,
bolj vroča in manj bogata tistega čaru, ki je
kakor svež od mladostne rose: tako so vetrovi
julija različni od onih, ki dihajo v maju ...“

„In kako spoznate osebo med drugimi? Tega
pač ne čutite in ne slišite, kakšen je obraz: oči,
pogled in vse?“

Roman je iztegnil roko.

„Pa kako ne bi? Če si mislim vas: vem,
da ste lepa.“ To je rekel tako resno in mirno,
da je Breda radostno zardela. „Vaš stas je vitek,
kakor steblo lilije. In vaše lice je morda kakor
medel mramor, jedva odahnjen z barvo bledih
rož, in z zlatimi odsevi. Obrvi so stroge in temne;
temnoten, zasanjan in miren je vaš pogled ... In
lasje, gospodična Breda, so skorajda črni; zdi se
mi, da jih razčesavate na sredi ... Ne? Ali bi
vam povedal, kakšen je smehljaj vaših ustnic?
Danes ste se oblekla v zeleno; zakaj nimate tiste
lepe modre bluze kakor včerajšnji dan? Tako
mirna je bila nad črnim krilom ...“

Dekle se je dobro spominjalo, da mu ni govorila
o bluzi, ki jo je nosila.

„Kako ste vedeli za mojo obleko? Kdo
vam je pravil, koga ste vprašali?“ je vzkliknila
nemirno in obraz ji je zastrmel.

„Nikogar nisem vprašal,“ je odgovoril slepec
z nedvojbeno odkritostjo. „Glasovi imajo barve,
barve imajo glas; ali vsaj nekaj, kar je podobno

glasu, samo da je neskončno finejše in rahlejše.
Solnčni žarki se odbijajo in pojo svojo pesem. Ali
hočete raztegniti zavese?“ je vprašal, kajti Breda
se je bila dvignila in je odložila knjigo na stol.

„Samo majčkeno solnca!“ je dejala ona skoraj
proseče, „samo toliko, da bo sijalo name.“ In ni
se začudila njegovemu vprašanju.

„Raztegnite čisto naširoko, da bo luč po vsej
sobi! — Ah, tako! In zdaj je vse drugače ...“

Breda se je za trenotje ozrla po vrtu; na
vse prsi je zasopla sveži, že nekoliko rezki zrak,
ki se je oblival z vonjavami poznih rož. Nato se
je vrnila in je prisluhnila iznova.

„Kako vam ugaja glas a?“ je vprašal gospod
Roman ter je položil glavo nazaj. „In — ali si
mislite ob njem kakšno barvo?“

„Zdi se mi rdeč,“ je dejala z gotovostjo in
kakor da ne bi bila slišala prvega vprašanja.

„Tudi meni; vznemirjajoč je, čuten in topel
kakor od hrepenenja, včasih pa vroč od strasti.
A je v mnogih jezikih ženska končnica ... Toda
oprostite; tega ne pravim zaradi vas, dete moje.“

„Kakšno dete?“ se je nasmejala Breda s
senčnim pogledom, kajti ves čas med tem razgovorom
se ji je videlo, kakor da se je Roman
nenadoma pomladil.

„V tem glasu je tista niansa sle, ki jo nosi
tudi barva žarkordečih cvetov. Enako neprijeten
mi je e: rumen je, žolta zavist, zavratna hudobnost,
mali demon z eno besedo.“

Dekle je nezaupno odmajalo z glavo, kajti
ljubila je rumeno cvetje; ta hip so ji prišli na
misel časi, ko je še kot otrok hodila po travniku
in iskala zlatic, da si jih natakne po razpletenih
laseh.

„Toda o ljubim,“ je nadaljeval slepec ter se
je nanovo obkrožil z dimom. „O je moder kakor
globoko nebo; ali, recimo, moder kakor vaše
misli, gospodična Breda. Poln je tiste mistične
vedrosti; zato pa, vidite, imam pred okni modre
zastore. Kadar se solnce upira vanje, lije v sobo
ta čudovita sinja luč in mi je že sama zase skoraj
pol življenja. Duša je v nji čista in lahka, in
daleč, čudovito daleč ji sega pogled. Žarki sijo
k meni in ko so tostran zavese — povem vam,
da se mi sliši, kakor bi peli o ...“, tiho zveneč
po lepi, brezmadežni melodiji. — In vi ste mislili,
da so barve umrle za slepca?“

„Da, mogoče je ...“ Breda se je oprijela
njegove prejšnje misli. „Zdi se mi, ko bi prišli
otroci, majhni otroci, po strmem jesenskem bregu
s temi zlatimi odsevi, ki prihajajo zdaj na travnike,
in bi bili mahoma na vrhu pa bi zazrli pred seboj
nebo — široko, nasičeno z modrino, — zdi se
mi, da bi se začudili tiho in pobožno: O! —
kakor pojo vaši žarki.“

Pomolčala sta. Nato je vprašala Breda malodušno:

„Rumenih cvetov torej prav nič ne marate?
Čisto zlatih, zlatic ali solnčnic?“

„Modre ljubim,“ je dejal slepec s čudno
trdovratnostjo. „Ali pa“ — in zarisal je s kazalcem
v zrak — „takšen ornament — tak rahel,
drobne modre črte na črnem dnu ...“

„Druga misel se ga je morala lotiti,“ je dejalo
dekle zase. In tisto minuto molčanja se je nehote
ozrla v okno.

Preko neba se je bil približal oblak, bel in
z umazanimi robovi, kopast, podoben okorni glavi
čudne pravljične živali; prišel je in solnce se je
skrilo za njim.

„Solnce je umolknilo; nič več ne zvene žarki,“
je nenadoma izpregovoril gospod Roman, z otroško
otožnostjo v glasu. „Oblak je prišel na nebo.“

Nobenemu se ni moglo izpregovoriti; Breda
je zrla s sočutjem na slepčevo lice, ki je slonelo nepremično,
z zakritimi očmi. Potem, čez dolgo časa,
ko je molk postajal mučen, je izpregovorila tiho:

„Vi imate vendar toliko več od mene in od
vseh, kar nas je drugih v vaši bližini ... Torej
morate biti srečni?“

„Srečen?“ je ponovil gospod Roman. „Da.
Ampak — včasih se mi zdi, kakor da bi bilo
vendarle nekaj praznega v meni, nekaj pustega ...“
Prsi so se mu dvignile. „Gospodična Breda,“ je
izpregovoril čez minuto, „vi — vi ste dobra ...
Poljubil bi vas na čelo.“

Dekle se je sklonilo naprej, kakor da hoče
bolje slišati; in zardela je, do las in do trepalnic.

Nato je rekla naglo in odločno: „Poljubite!“ ter
se mu je približala s sklonjeno glavo.

Previdno, kakor nežno igračo, jo je prijel
slepec z rahlimi prsti za senci, da je začutila z
licem njegovo brado, podobno mehkemu valu. In
poljubil jo je, tik pod lasmi, na sredo čela.

„Tako mi je — kakor da še nikoli nisem
poljubil čistega dekleta!“ je dejal polglasno, ko
jo je izpustil. In ker je v svoji blaženosti pozabil
paziti, ni čutil usmiljenja, s katerim mu je bila
ponudila čelo. Breda pa, ki si ni upala takoj odpreti
oči, ni videla velike trpkosti, ki je za hip
skalila njegovo lice.

Nato se je vrnila k stolu ter je pričela brati,
z mehkim, nekoliko drhtečim glasom.

III.

Breda je rada poslušala razgovore, ki so
segali globoko v srce reči, sama pa je malo govorila,
kajti čuden vtis so zapuščale takšne besede
v njeni duši. Zdele so se ji tipanje slabosti okoli
velikih, silnih ugank, zavitih v svojo temo in nerazrešljivih
trenotkom, ki se obračajo k resnobi,
ko ne najdejo šal. Dogodilo se je včasi, da jo je
za hip prevzela in omamila beseda, izrečena z
gesto in z bleskom, ona pa se je razveselila ter
jo je sprejela za resnico; nato so njene oči pač
odkrile svojo senco in so zasvetile tistemu, ki je
govoril. Morda, čeprav zelo redkokdaj, ji je dala
takšna omamljenost besed, lepih in pametnih, ki

so vzbujale sobesedniku veselje, a so prihajale
preko njenih ustnic počasi, kakor mrtve in obsojene
v lastni duši, še preden so se zazibale v
zrak. In že minuto kasneje ji je bilo žal, vsega
žal, besed in vere v tisto dozdevno resnico minljivega,
bežečega hipa. Saj pravzaprav ni hotela
govoriti; razgovor je bil nekakšna muzika, živeje
razvnemajoča v globoki notranjosti luč, skrito po
navadi, odvzeto vsakdanjosti, odgrnjeno le redkim,
blagoslovljenim minutam.

„Najprej je čustvo; in še globlje, še bolj v
skrivnosti — misel; in bogvedi kje, ampak nekje
gotovo, je nekaj drugega, lepega in visokega ...
In tisto stoji; ne gane se in ostaja isto, kar je
bilo od začetka. Tako se ji je zdelo, kadar je prisluškavala
sama pri sebi, ne z mislimi: teh se je
bala, kakor je povedala slepcu v svojem pogovoru
z njim. In v takih urah se je čutila kakor devica,
ki je brala o nji v neki skrivnostni povesti, polni
nezapisanih resnic, drhteči od mavrične rose slutenj,
pripovedujoči bolj z daljnimi odsevi nego s težkim,
trdim pomenom besed:

„Popotnik Martin se je razgovarjal z zarjo,
zarja se je rokovala s poetom, poet z nočjo, ko
je bil na izpovedi pri lepi gospé Maji. Princesa
Jolanta pa je hodila sama in je prebirala svojo
židano dušo ...“

Kako je mogla takšna knjiga imeti naslov
„Maskerada“? Ali je poznal tisti, ki jo je pisal,
še lepšo luč?

O besedah slepega gospoda Romana pa je
mislila Breda toinono.

„Kaj, Če je resnica, kar pravi: da so se mu
namesto vida poostrili drugi čuti, tako da zdaj
sliši nove, nam ostalim tuje in neme melodije življenja,
ter po njih spoznava ljudi, po njih sledi dogodkom,
gledajoč v teh dnevih z globočinami srca?
Potem — potem bi bilo pač bolje, da nihče ne bi
videl solnca: vsi bi poslušali tisto čudesno pesem,
in vse bolj bi gorela, vse ože bi se približala mislim
naša notranja zarja ...“

„Toda njegova modrost nemara ni spoznanje
resnice, temveč samo prevara, ki se z njo tolaži
uboga, po sreči in umirjenosti hrepeneča narava.
Žarki so ugasnili, barve je požrlo temno morje:
duša pa, ki ne more živeti brez žarkov, si jih je
nadomestila z novimi oblikami, postavljenimi na
spomine ... Morda se je izprva še zavedala, tuintam
samo in kakor v rahlem, predjutranjem snu,
da si laže; ali zatrla je take misli, kakor jih zatre
človek, ki premaga samega sebe v borbi za Boga
in za nadzemeljske raje: Brez njega, brez njih mi
ni prenašati usod življenja; zato si ustvarim sanje in
hočem verovati, da so resnica, in hočem pozabiti,
da so laž. — Slepec Roman si je celo odrekel del
krasote; omejil se je, odvzel si je bogastva, da
ga ne bi spominjalo dni, ki so pretekli ... On
sovraži vročo tajnost rdečih cvetlic; morda je prej
ni sovražil. Morda se je prav zato zgodilo tisto
strašno, ker je ni sovražil ... Vse sovražimo, na

kar nas je misliti strah; a ne spominjamo se, da
je sovraštvo temelj večnega spomina ...“

Nekoč ga je primerjala z berači:

„Neskončno reven je tudi on; za svojo revščino
pa si je napravil velik svet namišljene modrosti:
kadar sedi sam in gleda vase, je tudi on izmed popotnikov,
nabranih po cestah in križempotih ter
povabljenih k svatovski mizi. Da pa se svojega
svatovstva samo veseli, a ne ztegne rok po jedi in
po pijači, je vzrok in edina možnost, ki mu čuva
tolažilno zmoto pred spoznanjem.“

Ampak, če bi bil vseeno modrijan? Vseeno
človek, ki pošilja svoje poglede preko našega obzorja?
Ni se mogla odločiti; le to je stalo pred
njo vedno trdnejše in jasnejše, da ji je svet njegovih
skrivnosti tuj kakor strmoglav prepad brez
dna in da ne bi dala zanj niti ure, niti hipa svoje
zdrave, tople, pričakujoče mladosti.

„In kaj bi mi vsa modrost? Saj ima vsakdo
v sebi tisto svetlo in visoko, ki sije in sveti; tudi
jaz ... In zdi se mi, da se ni varno dotikati teh
žarkov; njih luč mora ostati svoja, nepopravljena,
zakaj, baš to je njena sila. Nihče je ne sme ravnati;
samo da sije in da ne peša v nas ...“

Bredina ženska radovednost se je neredkokdaj
oprijemala vprašanja: Kaj je bil Roman prej?
Kako se je razigralo njegovo življenje v zunanjem
svetu, do trenotka, ko ga je vrgel od sebe? In
zakaj, zakaj je storil čin, ki se zdi včasih lep in
sladak, včasih pa se ga zboje vse misli in vsi

živi, smrti zapisani udje, da se streso od groze
in se ne pomirijo v drgetu?

Gospod Roman sam ni v svojih razgovorih
nikoli segal v bivše dni. Kadar je prišla taka prilika,
vselej so se obrnile besede kakor same od
sebe v drugo smer; nič se ni poznalo, da bi jih
kaj vodilo. In vprašati se Breda ni drznila.

„Če govoriva toliko, pa sam ne pove, —
potem mora biti temna reč, ki bi jo rad pozabil,“
si je prigovarjala v trenotkih svojih razmišljanj.

In vendar ji je bilo usojeno, da izve vso tisto
povest. Neko dopoldne — Roman je spal dolgo
v dan — ko se je vračala z jutranjega izprehoda
pred hišo, je nenadoma obstal pred njo znan korak.

Breda se je ozrla; dvignila je okrenjeno glavo
ter je pogledala preko rame. Tovarnar je prihajal
od hlevov, v jahalnih gamašah, s šibo in ostrogami,
obrit kakor jabolko, požvižgavaje z napetimi ustnicami
in ves sam sijaj, kolikor ga je bilo.

„Gospodična!“ se je poklonil na kratko, s
smešnim dostojanstvom. Odzdravila je, oči so se
ji nasmehnile.

„Na izprehodu sem bila; tam doli, do vode ...“
je dejala in je plavno zamahnila proti polju. „Hlad
že prihaja v deželo, ali solnce se razliva kakor
pijano; škoda bi bilo zaspati takšno čudovito jesensko
jutro.“

„Tudi vi?“ je vzkliknil tovarnar; njegov glas
se ji je zdel ta hip krepak in prijeten. „Zakaj nisva

vedela? Morali bi bili jezditi, z menoj; bil sem
mnogo dalje ... Enkrat pojaševa: jutri, če hočete?“

Njeno lice je zažarelo od veselja.

„Rada! Ali“ — je dodala tiše — „to je pač,
da ne znam!“

„Prava reč!“ se je zasmejal gospodar, zibajoč
se pred njo v kolenih; oko mu je zadovoljno počivalo
na nji. „Tega vas naučim, kakor bi trenil.
Jutri torej!“

„Če boste marali?“ je zdvojila Breda.

„Vas!?“ se je zavzel s široko odkritosrčnostjo.
„Kadarkoli, kamorkoli!“ Stopil je bliže.
„Vidi se mi — gospodična Breda si še vedno
domišlja, da je tujka v naši hiši? Ali ne čutite,
kako domači ste nam, kako — hm, kako radi vas
imamo vsi? Ako nas danes zapustite, objokovali
bi vas kakor sestrico; vsi, brez izjeme! ...“

„Vsi? Kdo: vsi?“ je vprašala Breda z upornostjo,
ki ji je pristojala.

„No, moj brat Roman, — revež! — ta pred
vsemi; nepopisno ste se mu omilila, vi niti ne
veste. Sijete mu kakor solnčni žarki ...“

Dekle se je spomnilo njegovih modrih zastorov;
njih hladna luč ji je v misli ovila dušo,
in senca ji je legla pod oči. Vendarle je bilo lepše
tu zunaj, v jutranjem solncu: to — njeno življenje!

„In potem jaz, ki sem za dva — kolikortoliko!“
se je pošalil sobesednik; zasmejal se je,
prešerno, s smešnim pogledom po obilnosti svojega

života, ne da bi počakal, kako se odzove ona. Ko
je videl, da ostaja resnobna, je s potrtim razočaranjem
prekinil smeh. „Ali ne?“ je dodal z glasom,
ki je zvenel skorajda žalobno.

„Videla sem vas,“ je izpregovorila Breda po
minuti molčanja, čisto v drugih mislih. „Jezdili ste
čez brv ... Lepo je bilo pogledati ...“

„Ali res?“ se je razveselil tovarnar. V naivni
nevernosti mu je obstal pogled na črti njenih ustnic.
„Res; vi ne veste, kako rada gledam jezdece:
takoj se spomnim vseh pozabljenih pravljic. In vaš
konj je krasen; ves črn je!“

„Ah da,“ je menil on malodušno. „Tudi belega
imam, tistega, ki ga boste jezdili vi, kadar
pojdeva skupaj na polje. Ali ga hočete pogledati?“

In šla sta proti hlevu; tam je stal poleg nemirnega
tovarnarjevega vranca krasen belec. Obrnil
je glavo kakor v pozdrav, ter je pokazal rdeče
nozdrvi.

„Roman ga je kupil pred petimi leti, ko je
bil še oficir; konj je bil mlad in isker, toliko da
je vedel, kaj se pravi sedlo ... In zdaj stoji tu;
le malokdaj ga kdo zajaše. Saj veste, kako bi ga
jezdil — on, siromak?“

„Pred petimi leti?“ je ponovila Breda zamišljeno,
vračaje se nazaj na prosto, ter se je
spustila na klop, ki je bila postavljena v senco
pred vhodom. „Takrat je bil gospod Roman oficir?
In kako da — ah, oprostite ...“

Začutila je, da se je nehote dotaknila temne
strune. Toda on se ni nič kaj zavzel nad vprašanjem.

„Tistikrat je prišla nesreča,“ je odgovoril mirno,
„ki vam je večalimanj že znana ... Danes spominja
Romana nanjo izgubljena in nepovračljiva
luč oči; in morda še nekaj drugega, ampak —
tisto nosi sam v sebi, mi ne vemo, kaj je. Pozna
se mu: saj ste videli brazgotino, ki jo ima na
sencu?“

Breda je prikimala.

„Morda vam je pravil vso historijo? — Ne?
Lahko da vam jo še pove; on sam bo znal in
vedel bolje, kakor bi pa jaz. Mati je bila že umrla,
pol leta poprej; oče pa je še živel in sestra, tista
bolehna, ki visi nje slika nad mojo mizo. Lepa je
bila, ali ne? In veste, v marsičem podobna vam:
v besedah in vedenju ... Ena tistih, ki so predobre,
da bi umirale s sivimi lasmi. — In Romanova
zgodba je pospešila bolezen njenih šibkih prsi; oče
pa — moj Bog! njega je takrat zadela kap. Prečital
je brzojavko, pomolel jo je meni, preko mize,
pa je naslonil čelo v dlan; in preden sem razbral
novico z očmi, — vi si morda ne mislite, kako
čudno znore pogledi v takih trenotkih! — preden
sem vedel, kaj stoji v brzojavki, zaropoče krožnik,
— bilo je pri obedu — zažvenketajo vilice in nož
in kar je bilo na mizi, — oče, obraz kakor škrlat,
zagrgra nekaj čudnega, strašnega, čisto nerazumljivega
... in pade, kakor snop. Zvečer je umrl;
groza ga je bilo gledati v poslednjem boju ...“

Tovarnarjev obraz se je bil izpremenil; neprijetno
je oživela igra črt, roke so pripovedovale
s širokimi zamahi, vsebina težke ure se je obnavljala
v vsej njegovi prikazni. Grenko trenotje je
bilo padlo med njiju, in Breda je skorajda zaželela
konca temu razgovoru. A dočim se je ženska mehkoba
v nji branila žalostne zgodbe, je ravnoista
njena natura z radovednostjo prisluhnila k rečem,
ki so jih razprostirale tovarnarjeve besede, in se
je na tihem že bala, da zdajci umolkne in ne pove
ničesar več.

„Pa zakaj je moralo biti?“ je vzkliknil sobesednik
z bridkostjo. „Verjemite, še danes ne vem...
Roman ne pripoveduje, in da bi ga mučil z vprašanji,
— tega ne zmorem; preveč se mi smili, kajti
mojega govorenja je marsikdaj zgolj grobost, a
moje srce je rahlo do nespodobnosti. Niti žarka
jasnosti ni v tej historiji; vse sama domnevanja,
še današnji dan. Ali se čudite? Po krivem! Sami
premislite, kakšne morejo biti zveze med častnikom,
ki služi kdovekje v gališkem židovskem gnezdu
pri ulancih, in med njegovo rodbino. Voščila ob
godovih in za novo leto, pa tuintam pismo po
denar ... Toda Roman je malo zapravljal; samo
proti koncu se je tako pooficiril, da smo se pričenjali
čuditi: takrat se je mahoma iznebil svote,
lepe svote, ki bi — no, pač tako! In oče jo je
moral dati ... Morda je to v kakšni zvezi, vedi
vrag; dolgov ni imel nad krščansko mero. Kaj si
je mislil tisto nesrečno uro, ko je rekel — tako nenadoma!

— in si ni dal izbiti iz glave, da hoče
postati oficir? Brez te neumnosti bi bil Roman
zdrav in mi veseli; morda bi še živeli, vsi, kar
nas je bilo! Tako se ne bi bil sprl z življenjem v
tisti gališki napolvasi, kakršna je. On bi bil moral
postati inženir, trgovec ali makar advokat in politik:
toliko ognja je bilo v njem, toliko sil, ko je bil
še doma med nami! Včasih, kadar me primejo
leteče misli, se mi zazdi, da bi bil preustvaril pol
sveta ... No, pa se je zaljubil v pisano suknjo, in
tako se je zgodilo ... Kaj je moralo biti? Poldrugo
leto pred tisto rečjo je prišel na dopust,
ves izpremenjen: smeh mu je bil izginil z lic, guba
se je bila zarezala v čelo, besede so se mu upirale
na ustnicah. In preden je odšel, ko ga je
vprašal oče: — Roman, zakaj nisi nič več tisti,
ki si bil poprej? — ali verjamete, da se je razjezil
nad njim in ga pogledal tako nekako — o,
še danes se spominjam! — Papa, je dejal, tega
pa ti ne vprašuj, in nihče izmed vas. Vi vsi ste
grešili nad menoj, prejšnje čase, ko sem bival še
med vami; s samo vašo bedasto ljubeznijo ste mi
ubili dušo, s samo vzgojo in skrbjo ste odeli moje
življenje v tako ostudno laž, da gorje vam in meni.
Zdaj je prepozno, življenje je otrovano, voz hiti
po klancu navzdol; kdor ga je sunil, ta se naj
skesa, ko se razbije. Ali pa ne! — je dodal s
tisto svojo trmo — in to ste opazili, gospodična
Breda, da je tako neizrekljivo trmast in ponosen!
— pa je skočil v kočijo, brez besed, brez slovesa

... Še roke nam ni podal. Poldrugo leto
kasneje smo prejeli brzojavko, ki je vzela očetu
življenje, mene pa je napotila, da sem se še na
večer njegove smrti, s prvim brzovlakom, odpeljal
v tisto trikrat prokleto Galicijo. Pridem tja, poiščem
njegovo stanovanje ... Dve ženščini, prva
stara, druga mlada, ta lepa, ona grda, obedve s
črnimi kuštri in krivega nosu, mi odpreta; mlada
se skrije, stara mi pove, da leži Roman v bolnišnici
in da še ni umrl ... In tam sem ga našel,
s prestreljeno glavo in brez zavesti; žive duše ni
poznal. Ali veste, da sem se razsrdil nad živinami,
nad mazači, ko so mi razodeli, da mu namerjajo
oteti življenje in zdravje vsega telesa, le oči da so
izgubljene — brez rešitve, brez upanja, za vse čase
do smrti! Tako, da, tako se je vrgel siromak iz
življenja, kakor riba, ki plane iz tolmuna in obleži
v plitki mlaki na bregu ter ne more umreti in ne
nazaj! A pustiva klavrnost; škoda vas je, da bi
vam kvaril jutro z neveselimi povestmi ...“

Bredi je visela rosa na trepalnicah.

„Nikakor,“ je izpregovorila, skorajda v zadregi,
z izpremenjenim glasom. „Saj sem sama že
tolikokrat ugibala ... Siromak! — Pa kako —“
se je spomnila obenem, „slišala sem vendar,
da bi moral otemneti tudi um, ako so ranjeni
možgani? In vašemu bratu se ne vidi nikoli,
da bil drugačen kakor mi ostali; temveč tako
modri, tako globoki so njegovi razgovori, tako
cvetoči od samih lepih misli, in če je že nemara

zmota v njih, vendar pričajo o živem in krepkem
umu.“
„Tako da ste opazovala?“ je menil tovarnar
in njegove oči so bile zvite in zadovoljne v istem
pogledu. „Res je, s takšno kaznijo mu je usoda
prizanesla; le tuintam, le par stvari ... Ena njih
je njegova čudna mistika in filozofija. Prosim vas:
ali govori tako človek, zdrav na duši in na telesu?
V njem je moč, ki noče poginiti, dasi bi bilo bolje
za nesrečneža; in ker bi se morali ta moč in ta
natura raztrgati in izkrvaveti ob navadnem, takorekoč
normalnem mišljenju ljudi, sta ga izpodrinili
z drugim, ki sta ga hranili v káli že kdovekdaj
za rezervo ... S tem seveda ne mislim višje sposobnosti,
ki je obdarila njegove ostale, nepoškodovane
čute, naprimer da razbira v koraku in v
besedi nevemkaj vse o tistem, ki hodi in govori
v njegovi bližini. Stavil bi, da ima o vas docela
verno sliko; pravil mi je, on vé, da ste lepa in ...“

„To ni res,“ se je uprla Breda s škrlatnim
licem, napol vesela, napol nejevoljna, toda prepričana,
— kakor bi bila vsaka ženska na njenem
mestu, — da mora biti slepi Roman pri sijajnem
zdravju svoje pameti, ako trdi takšne reči.

„Kdo ve?“ Tovarnar se je nasmehnil tiho
in zamišljeno, s pogledom na njenih šolničkih, ki
so se svetili s povoščenimi konci izpod obleke,
ne ostri, temveč prijetno zaokroženi. In kakor da
bi motril samega sebe od strani, se je natihem
čudil, zakaj se mu zdi Bredin šolniček ves drugačen

kakor kdovekateri drugi, obdarjen takorekoč
s svojim posebnim prijetnim značajem in z
nečim od tistega, kar je prozorno in nedotakljivo
odevalo njeno postavo vso od čela do tal.

„Izprva,“ je nadaljeval čez minuto mehkih
sanj, „sem bil zelo presenečen in skorajda v zadregi,
ko ste prišli v našo hišo. Prejšnja družabnica
mojega brata je bila osorna, starikava mademoiselle
iz francoske Švice, ki je zdihovala ves
božji dan po ženevskem jezeru in je čitala Romanu
s čarobnim glasom pločevinaste ponvice.
Dobil sem jo na isti oglas, kakor vas, gospodična
Breda; in ker mi ni prišlo na um, da utegne biti
drugič drugače, sem se zelo začudil in sem že
premišljal — ampak, prav je bilo! Bodite zelo
domači pri nas, kaj ne? Morda najdete v tej
starinski hiši vendarle kaj prijaznega, kar vas priklene
in se vam omili ... Vem, pusti ljudje smo
mi tukajšnji — o, ne ugovarjajte! — in čudo ni;
malokdaj stopa ženska noga po naših sobah, po
hodnikih, in po našem vrtu, ki pravite, da je tako
silno lep. Izvolite?“

Breda ga je bila nehote prekinila z vprašanjem,
zakaj da nima žene; nato je stresla
glavo, da se ji je obesil pramen izpod slamnika,
ter je zardela, kajti začutila je, da je rekla nerodnost.

„O, mislil sem se že oženiti, enkrat ...
Ampak dolgo je odtistihdob; Roman je bil takrat
še zdrav,“ je vzdihnil tovarnar, s smešno otožnostjo

na svetlem licu. „In potem — je vzel vrag vse
skupaj! — K zajutrku bo treba,“ se je spomnil,
ko je pogledal na uro.

„Jutri, če hočete, torej lahko jezdiva na polje;
ali ste še voljna, da pojdete z menoj?“ je vprašal
med hišnimi vrati.

Breda je bila vsa voljna in hvaležna; hudomušno
se je nasmehnila lastni misli, da se veseli
izprehoda in obenem tega, da pojde z njim ...

„Kajti tu notri je vendarle preveč tiho in
temno ...“ je rekla sama pri sebi na pragu obednice,
kjer so se žarki prepirali z mrakom in ga še
vedno niso bili pregnali, dasi je svetil že veliki dan.

Tovarnar je stopil tačas po brata; in ko
se je prikazalo pred Bredo Romanovo lice, resno
in s takšnimi ostrimi, svojimi gubami, — se je
spomnila kakor nalašč:

„Tukaj torej, morda baš na tem stolu, je
tista brzojavka ubila njegovega očeta ...“

Kri ji je izginila z obraza; v težkem čustvu,
brez jasne misli, je povesila glavo; in ko jo je
ob Romanovem nagovoru dvignila, se je vprašala,
če ni v očeh vse polno solz.

IV.

Jesen je že obirala vrt; na trtah, ki so stale
tuintam, se je svetlikalo zelenkastozlato grozdje
izmed opaljenega listja. Zrak nad gredami je prihajal
rezek in tem več je nosil neuslišanega hrepenenja,

čim revnejši je bil vonjav; cvetje se je
osipalo, zelenje je venelo. Vsak hip je sfrčal z
vetrom list, kakor ptička z žoltimi krili.

„Zdaj se poslavljajo naši pevci,“ je dejala
Breda gospodu Romanu, ko sta gledala iz ute na
živo mejo, kjer so se zbirale poslednje jate ptičev
na odhod. Bilo je nekaj dni po njenem razgovoru
z bratom; popoldansko solnce je poizkušalo svoj
žalostni jesenski smeh, in slepcu se je po obedu
zahotelo vrta. Tovarnar jih je spremil po stopnicah
in čez dvorišče, vodeč brata za roko, a
Breda je vzela s seboj knjigo, ki sta jo čitala
tistikrat. Roman je čul, kako jo je položila na kamenito
mizo; smehljaj mu je preletel obraz.

„Ali pravite, da bi brala? Nikarite, če ni
vaša posebna in goreča želja; midva sva vendar
modrejša in se razgovarjava po lastnih mislih in
se ne dolgočasiva niti v trenotkih, ko molčiva.
Ako mi ne bi bil vaš mirni glas prijeten kakor
zaokroženi valovi rahle, globoke godbe — res,
zdi se mi, da bi mogla pogrešati besed.“

„Tudi molk je včasih zanimiv,“ je rekla
Breda tjevendan.

„Mislite?“ se je oglasil slepec pomembno.

„Sicer pa, — vaše besede me živo spominjajo
nekega trenotka iz bujne, vseh pustolovščin polne
zgodovine mojega prejšnjega življenja. Ako se ne
motim, sva bila v temni beznici bogvekakšnega
predmestja, jaz namreč in moj prijatelj, ter sva se
prodirala s temnimi očmi in sva ves čas molčala,

čeprav sva vedela obadva, da si morava povedati
še tisti dan, vse kar je bilo v preteklosti,
kar je v sedanjosti in karkoli kaniva za bodoče
dni. Že drugi mesec sva namreč prenašala skeleči
sum, da ljubiva isto devico in da ne bo nihče
od naju radovoljno ponudil: odstopam! — Vi,
gospodična, menda ne veste, da so mladeniči v
takšnih mislih boljalimanj krvoločni? — Molčiva
torej, dokler jaz ne prekinem tistega grdega položaja:
— Povej mi vendar kaj! O čem si razbijaš
glavo? — In z glasom grobov se odzove
tovariš: — Tudi reč, ki o nji molčiva, je dovolj
za naju oba! — Stvar sama po sebi sicer ni
dovtip; ali — bodisi v njegovem glasu, bodisi v
mojem obrazu se je moralo pokazati nekaj smešnega:
tisti trenotek sva udarila v krohot, on
in jaz, ter sva se nato pomenila prijateljsko in
spodobno, in sva vedela, da je bil naju sum, ki
sva ga gojila drug do drugega, krivičen in napačen.“

Breda je dvignila roko do ust.

„Čemu mi pripovedujete to zgodbo?“ je
vprašala s porednostjo. In brezobzirno je dodala:
„Če bi vedeli, kako lije po vrtu solnce, da so
ga vsi pijani tistile rumeni helianti ...“

„Pa zdaj jih že ni več mnogo, škoda,“ je
rekel slepec mirno, „osipljejo se. Kaj še cvete?
Žalostne astre in tiste lepe, polne hrizanteme. Ah,
poglejte, in tudi rož še mora biti: ena vsaj, če
ne več ... Tam, vidite, gospodična Breda: ali ne

cvete tam nekje velika rdeča roža? Pokazal je
z roko; dekle je pogledalo za njegovim ozkim
prstom in je v resnici videlo rožo, kakršno je slepec
opisal. Zavzela se je.

„Kako ste vedeli?“

„Po vonjavi ... Ali je vi ne čutite?“

Breda je odkimala:

„Vonjavo čutim, ali po raznovrstnem cvetju ...“

In ta hip jo je prevzela strastna želja, da bi
se vsaj za minuto prekinil pogovor: samo toliko
časa bi hotela imeti, da pomisli nazaj, na tisti
prizor pri današnjem zajutreku, ter še enkrat opoji
v sebi zavest človeka z nepokvarjenim zdravjem,
opoji jo s tistim zmagoslavnim, prezirnim pomilovanjem,
ki ga ima srce do vseh tujih in odtujenih
nesrečnikov.

Kako je že bilo? Da, hišna je prinesla mehka
jajca: za njo, za tovarnarja in za inženirja, ki je
prišel danes z njim, mlad fant, neumen in spodoben.
Samo za njih troje, zakaj Roman ne jé
jajec; nikdar mu jih ne dado. Kako da ne? Breda
se je že čudila ... Jajca so bila na mizi, in še
druge stvari, med njimi tudi sadje.

„Gospod Cvetko, pokusite nazadnje tehle
hrušek!“ je priporočil tovarnar, ki je bil še vselej
poslednji pri mizi: on teka venomer okrog, od
opravka do opravka, in čudež bo, če si nekoč ne
odteče nog. „Finejših ne dobite v naših krajih;
delikatesa, vrag me deri, če ni res!“

„Lastna hvala!“ je menil Roman, ki sicer ni
imel navade, da bi dražil.

„Nikakor ne, preljubi moj!“ se je uprl brat
in je obstal na koncu mize kakor razžaljen kokot
na pragu dvorišča. „Zagotavljam te, da hruške
niso moje, temveč župnikove ...“

Inženir in Breda sta se nasmehnila, kar je
navdalo tovarnarja z velikim zadovoljstvom; nato
se je inženir zakrohotal, tovarnar se mu je pridružil
in ko sta se smejala obadva, se je pričela
še Breda ter se je smejala tako od duše, da je
naposled s solzami v očeh priznala: „Sram me je!“

Tačas pa se je zgodilo nekaj čudnega. Slepec
je vzel nož za sadje in je segel — ne po hruškah,
temveč po jajcih. Videl ga ni nihče, razen Brede
same; in ta je zastrmela, tako da je pozabila vzklikniti.
Roman pa je nastavil nož, držeč jajce med
prsti in je pritisnil, kakor da hoče prerezati sad.
Naenkrat je hrstnila lupina, rumenjak je brizgnil v
curkih po Romanovem licu in bradi, po njegovi
obleki in po namiznem prtu. Breda je prebledela,
od slutnje, da se godi nekaj čudnega; brat in
inženir sta skočila izza mize, Roman pa se je mirno
brisal s prtičem ter je govoril majaje z glavo:

„Preveč mehka, preveč mehka ... ej zlodej!“

„Saj mora vendar vedeti, da ni hruška, temveč
jajce!“ je dejala sama pri sebi. Inženir je
menda uganil njene misli; dvorljivo se je sklonil
k nji ter pojasnil s šepetom:

„Gospod Roman ne zna več jesti jajec: pozabil
je ... To mu je ostalo od tistega strela v
možgane; saj veste, da se je ustrelil?“

Bredo je zoprno dirnil ta mrzli ton; s telesnim
studom je stresla rame, da se je inženir
užaljeno obrnil in šel na svoje mesto. Pristopila
je k Romanu, v svesti si, da je treba nekaj storiti;
ali, že je bil tovarnar ob njegovi strani.

„Pustite, gospodična!“ je poprosil, ves rdeč
od čudnega sramu. „Roman, pojdi z menoj: takšen
vendar ne moreš ostati za mizo. Ves si obrizgan
od svoje mehke hruške!“

In odvedel ga je s seboj kakor otroka.
Roman se ni branil; sledil mu je z nenavadno
ubogljivostjo, sključen in neroden, kakor da se je
ves postaral v kratkem teku tiste same minute.
Le njegova glava se je zibala na desno in na
levo in ustnice so venomer mrmrale v brado:

„Malheur, malheur! ... Čudna reč, nesramna
hruška to!“

Breda je slišala, da ji inženir nekaj prigovarja,
ali bilo je kakor votle besede, kakor odmev
iz daljne, zoprne daljave, brez zmisla, v jeziku, ki
ga ne pozna nje uho; zdelo se ji je, da je priklenjena
na svoj stol in potlačena s svinčenim
bremenom, ki lega težko in težje na njene rame
ter duši, mori ... Zavedala se je brezmejnega sočutja
s slepim človekom, ki se je osmešil v trenotni
blaznosti ter je podetél in se je dal odvesti
kakor dete. Obenem pa, takrat že in ves dan, do

tega hipa in v tem hipu, bolj nego kadarkoli, je
čutila do njega neznosen stud; vsa prejšnja prijaznost,
ki mu jo je žrtvovala, se ji je zazdela
puhla ničevost, vse njene dobre misli kakor brezumna
sanja ali kot nekaj, kar se rodi v človeku
iz lastne plemenitosti — pest cekinov, ki jih zagrabi
bogatin iz polnega žepa in jih zaluča po
prašni cesti: — Pobiraj vas kdorkoli, kakorkoli,
kadarkoli! Da se napravi prostor za druge!

Zdaj ga je gledala od strani in si ni mogla
prikriti, da je njen pogled napol sovraštvo.

„Moj Bog! Ta človek me je poljubil na čelo!“
Segla je z roko pod lase: da, tam je skelelo,
žgalo je in peklo, kakor da je padla umazana
žerjavica na čisto, belo polt. „Kaj sem mislila tisto
uro? Ali sem bila blazna?“ Glej, in nenadoma,
široki, jasni cesti podobna, ki beži naravnost in
sprejema vase nešteto stez po obeh straneh, naposled
pa se ustavi pred obzorjem, da se strnejo
vsa pota v eni sami, jedva vidni in zato tembolj
jasni točki, se ji je odkrila čudna zveza med besedami
in dogodki.

Bredi se je zazdelo, kakor da ni to ona, in
da ni tisti on, slepi Roman, brat tovarnarjev, ta
dva on in ona, ki sedita drug drugemu nasproti,
dve postavi, on z dolgo brado in s kuštri v čelu,
oblečen v črno suknjo do kolen, ona pa vitka prikazen
mlade ženske, lasje skorajda črni, lice bledo,
ustnice žarke, odeta v temnozeleno obleko. Ne;
to, kar vidijo oči, sta zgolj dve jedri v dveh kroglah,

sestavljenih iz breztelesnega nečesa, iz zakonov,
iz misli in iz odnošajev, iz dogodb preteklosti in
prihodnosti, ki tvorijo zlito in nerazdeljivo celoto,
živečo z jedrom vred in utripajočo po meri njegovega,
samo tisočkrat finejšega in rahlejšega organizma.
In bilo ji je, kakor da se ta mistični svet
njenega sobesednika ne samo danes, temveč že
vse dni, odkar se poznata, z neprijetno vsiljivostjo
drgne ob njenega in sili vanj, napol kakor zoprne,
lepke roke čudoviščnega polipa, napol kakor krog
na vodi, ki se kdoveodkod mahoma približa drugemu
krogu ter žene svoje kolobarje proti njegovi
sredini, da bi se zbližali obedve sredi ter bi
se združili v eno, ki bi stala mirno med begom
obojnih krogov, dokler ne izgine in ne utone z
njimi vred.

S takšnim sumom je pogledala zdajci v njegovo
lice, kjer se je razprostiral čez vse črte smehljaj,
bridkosti poln in obenem poln veselja.

„Na kaj mislite, Breda?“ je vprašal slepec,
ko je začutil njen pogled.

„Ničesar ne mislim ... A vi: kako da vam
je prijetno tukaj v solncu, ki ljubite medlo luč in
pesem žarkov, kadar se prelivajo na modrih gardinah?
In da vas ni strah pred zlatimi helianti?“
je vprašala Breda; glas ji je zazvenel malodane
odurno, tako se je ogorčila, ko jo je poklical
prosto z njenim imenom.

„Strah?“ je ponovil slepec tiho. „Kaj bi me
bilo strah? In pred solncem, in pred zlatimi helianti?

Vi niste opazili, da so že nekaj dni vsa
moja okna odgrnjena: naj lije solnce v sobo, kakor
nada ... Zdvojil sem nad seboj, prijateljica moja,
ali brez muke sem zdvojil; tako mi je pri srcu,
kakor človeku, ki nima ničesar, da bi zaigral in
izgubil, razen temne, hladne zmote. In zdaj pravi
tisti človek: zopet sem vzljubil solnce in luč in
cvetje, in zatorej vržem zmoto in vso svojo siromašno
modrost berača čez krov; vse hočem dobiti
ali izgubiti in potem nositi, kar mi je naloženo,
nositi brez lažnjive tolažbe, vdati se v usodo
brez kletve in brez tožba!“

„Pa kaj hočete dobiti?“ je vprašalo dekle
in od vročega nemira, ki je napajal njegov glas,
ni slišalo trdosti svojih besed.

„Kaj hočem? Povejte mi, Breda: ali verujete,
kakor verujem jaz — po krivici morda, ampak
vendarle: da je mogoče razpaliti dušo do takšne
ognjene volje, do takšnega prekonebesnega hrepenenja,
da mora zopet zasijati — če ne izgubljeno
solnce, pa drugo, lepše in mogočnejše od
njega?“

Breda ni odgovorila ; njeno lice je bilo kakor
mramor, zgornja vrsta zob se je zajedala v ustnico
in oči so se zapirale od muke.

„Dajte mi roko“, je zaprosil slepec s tihim,
toplim glasom. Dekle je gledalo pred sebe; pretekel
je hip molčanja, kakor da Roman čaka odgovora.
Toda beseda se ni oglasila z njenih ust,
niti se ni premaknila njena roka.

„Ljubi me!“ ji je šumelo po glavi kakor
mrzličen sen. „Ljubi me, in jaz sem njegova v
vseh njegovih željah, brez obrambe sem jim izročena,
od njih oskrunjena brez pomoči, od hipa,
uro za uro, dan za dnevom: kajti hrepenenju ni
prepovedi ...“

A ta trenotek je začutila iščoče prste Romana
ob svojih. Izpreletelo jo je, kakor da mora okameneti;
njen obraz se je pokril z rahlo, enakomerno
rdečico, okrog oči in ustnic je legla bolest.

„Breda! Ali mi nočete dati roke?“

In že je čutila prijem njegovih prstov; vroči
so bili kakor bolnikovi in drhteli so.

„Nikoli!“ je vzkliknila z glasom, ki je bil
skorajda mrtev od nemira; zbala se je, ko ga je
začula, obenem pa jo je prešinila radost, da je
našla svojo besedo.

Tistikrat se je zgodila s slepcem izprememba.

Vstal je, opotekel se, prijel se je za mizo;
položil je roko na čelo in črte obličja so se napele
v silnem naporu, ki je ukazoval lastni duši mir.

„Počakajte ... samo malo — trenotek samo!“
je izpregovoril z glasom, hripavim in ubitim, kakor
izpod drobečih skal. „Torej se le razumeva! In
berač je izgubil vse ... Res, gospodična Breda,
bilo je blaznost! Vam je hudo? Morda sem vas
razžalil? Če hočete, pokleknem in vas prosim odpuščanja ...
Čemu ne bi? — A prav imate; premišljali
boste in — tudi brez tega mi odpustite.
Ali se naj opravičim?“

Težko se je spustil nazaj; Breda je slonela
med vhodom.

„Kako se vam naj opravičim? Poslušajte,
povem vam historijo ... Šel je popotnik po cesti,
vagabund z znamenjem na čelu, nečistnik in očitni
grešnik. In menda je nosil ta človek nekakšno kupo
s seboj; morda je bila ta kupa tudi dragocena,
čeprav človeka ni bilo prida: tako si je pač mislil,
kdor ga je srečal ... In poglejte, nenadoma se ta
človek spomni, da ni vode v njegovi kupi, čeprav
jo ima zato, da bi pil. Spomni se, da ni še pil
vso svojo dolgo pot; in od zgolj spomina ga zagrabi
žeja. Zdaj se ogleda po njih, ki ga srečavajo; ali,
pomislite, sto in tisoč njih je samih žejnih in stradajočih.
Takrat pač pride mimo njega duša, z
napolnjenim kristalnim vrčem na rami, in popotnik
spozna, da je hodil k nji vso svojo trudno, dolgo,
nečimerno in prazno pot. Kdo bi ga karal, če
pristopi in poprosi?“

Zmerom tišje so prihajale Romanu besede.
Bredi se je užalilo, orosile so se ji oči. Hotela je
izpregovoriti, a Roman jo je prehitel:

„In zdaj se morava ločiti; jutri že, ko se
vrne brat iz mesta. Zakaj? Poslušajte drugo historijo
... Pred desetimi leti sem imel prijatelja, ki
je bil oženjen. Bogme, jaz nisem bil kriv, nedolžen
sem bil, kakor ste vi nedolžna, da se je zaljubila
vame njegova žena, histerična, starikava, bedasta
in koketna. Vedi Bog v nebesih, zakaj sem jo
dotlej spoštoval. A nekega dne jo najdem samo

doma, v čudni volji — no, vam pač ne morem
razlagati, kako in kaj! — in zgodilo se je, da mi
je razodela sama — hm, tisto svojo ljubezen. Ne
pričakujte romana: to je bilo vse. Kajti jaz nisem
nikdar več prestopil njenega praga; zakaj da ne?
O, vi ne veste, kakšen je tisti stud ...“

Takrat je odgovorila Breda z mirnim glasom:

„Potem imate prav, gospod Roman. Jutri se
razstaneva, ampak danes sva še prijatelja, in nič
se ni zgodilo med nama.“

Čez minuto je dodala:

„Večer prihaja; ali ga čutite? — Kako krasno
je nebo: oblaki se zbirajo na zapadu in se zlaté,
kakor da bi se oblivali s starim, dišečim vinom ...“

I.

Od polnoči že prepevajo kaplje po šipah kakor
sitni berači, ki stoje pred vrati in drdrajo
svoj bogokletni očenaš ter se ne ganejo brez daru.

Tudi tistikrat je deževalo: brez preneha, že
osmi dan.

Vas je ležala sredi polja v blatu, v megli in
v curljajočih pajčolanih aprilskega dežja, drobnega,
drobčkanega, skoraj da tihega, in neumorno
rosečega zemljo. Po lužah na cesti so bredli
umazani, raztrgani otročaji. Bolj kakor v poletni
suši je spalo življenje, čmerikav in sovražen se
je odgrinjal razgled; ničesar veselega nisi videl
v tem prokletem dolgemčasu, razen svetle nove
opeke tuintam, ki je s svojim rdečim smehom
čudno samevala na klavrni začrnelosti streh.

Vozili smo se s komisije: moj pomočnik v
uradu, moj pisar in jaz, oziroma jaz in dva druga,
ki pa z nobeno pravico ne zaslužita, da bi zapisal
njuni imeni na ta imenitni holandski papir.

Dokaj dolgo smo se razgovarjali in krohotali, ves
čas, dokler je rila kočija zunaj po prosti poljski
cesti; pili smo na kmetih, in dasi je bil navaden
cviček, vendar smo ga imeli v glavi dovolj za
židano voljo. Toda mahoma se je oglasila žalost,
ko sta se dvignili po obeh straneh mesto temnih
jagnedov dve zoprni vrsti zaspanih, poštenjakastih
hiš.

Rjav kosmatinec je zalajal pri okrušeni kolibi
tik pred cerkvijo in je planil za vozom. Takoj
nato pa smo videli žensko, ki je prikrevsala mimo
zvonika. Majhna je bila in grbasta; ogromen jerbas
na desnici jo je šiloma vlekel k tlom.

Stopala je počasi, trudno, s pljuskajočimi
koraki. Zdelo se mi je, da slišim njeno težko
sopenje, še preden smo bili navštric. Glavo je
imela debelo kakor vsi kretini; ruta ji je bila
zdrknila z mokrih črnih las in je čepela na kratkem
tilniku. Obraz, širok, surov, z zalitimi očmi in z
debelimi, napetimi ustnicami, me je po čudnem
stiku misli nenadoma spomnil sodomskega greha,
kakor sem si ga predstavljal z živo podobo v nedolžnosti
prvih otroških let.

Gnusno in smešno jo je bilo gledati, ko je
šla mimo nas; v mastnem modrcu so ji mahale
prsi do predpasnika, zadaj pa se je dvigala ostra
grba visoko v nasprotno smer. Izpod naših konj
ji je pljusknilo v lice. Ozrla se je in zarežala.

Tisti hip — še danes ne bi vedel reči zakaj,
— sem se nehote obrnil k pomočniku:

„Jaklin, poglejte vendar: kakšno grbo ima!
Ali ste že videli gršo žival na svetu?“

Govoril sem glasno, da se je čulo navzlic
drdranju koles. A slišala me je tudi babnica, dasi
ni bil moj namen. Postavila je naloženo košaro v
blato, besno je zagvozdila roke v bok in je kriknila
za nami:
„Tudi ti si grbast, prokleti ... tudi ti! Sam
nase glej škric grbasti, in pusti krščanskega človeka
v miru! ...“

„Kakšna grba — v resnici!“ je pritrjeval
Jaklin. On mi vedno pritrjuje. Rekel sem mu, da
ne rabim več službe, odkar sem dobil po teti stotisoč
kron; in zdaj se nadeja, da me nadomesti,
kadar se poslovim. „Kakšna grba! Ne, veste, gospod
Malloprou, grbce bi bilo pač treba odpravljati,
— zaradi estetike same!“ In pogledal me je,
če odobravam, kakor človek, ki je vedoma zinil
pametno besedo. Tudi pijani pisar je dvignil glavo;
treba mi je bilo le pokimati, pa bi bil še on z
navdušenjem razložil isto kakor Jaklin.

„Vedi zlodej!“ sem dejal zategadelj. „Vi
lahko priporočate estetiko, ker nimate grbe. Če
bi jo pa imeli, bi govorili brez dvoma za svojo
lastno, čisto drugačno in popolnoma opravičeno
filozofijo. Lepota krastače je hrastavost, pravi
menda Voltaire ...“

Ali, s čudovito natančnostjo sem se med
temi besedami spomnil kretinkinega krika:

„Tudi ti si grbast, prokleti ... tudi ti!“

Po vsej moji duši se je raztegnil odmev
njenega hreščečega glasu kakor ostudna, mrzla
slina; obenem pa mi je sama od sebe pričela stopati
pred oči podoba Rikarda Malloproua, moja
lastna podoba, s strmo, ostro grbo na hrbtu ...
Tako smešna se mi je zazdela ta misel in tako
neznosna mi je bila, da sem se zasmejal na vse
grlo in sem napeljal razgovor o strojepiskah, samo
da izpregovorimo drugačne reči.

Vstrežljivi Jaklin je sklepal, da se mi hoče
kosmatih. Pričel je pripovedovati; in ker sem rajši
poslušal njega kakor pa svoje misli, smo romali
od strojepisk do nun, od nun do menihov, od
menihov do Židov, od Židov do Ogrov, in smo
bili ravno pri pruskih knezih, ko je voznik ustavil
pred magistratom.

Toda med abotnim smehom in med surovo
igro naših obrazov, ki so se krčili, napihovali se
in drgetali k anekdotam, se je s točno rednostjo
vračala v moje misli slika pokvečene ženske in
njen jezni, škripajoči vrišč:

„Tudi ti si grbast, prokleti ... tudi ti!“

Tisti dan sem presedel in prečenčal vse popoldne
po kavarnah. In ko se je storil večer,
naenkrat ni več deževalo. Oblačje se je bilo raztrgalo
po vsem zapadu; visoko nad redkimi zvezdami
je temnela modrina ter je spuščala svoj pomarančasti
rob za dolgočasna slemena poslopij.

Prišel sem domov; prižgal sem luč in sem
spustil žaluzije čez okna. Še zastore sem razvezal,

te svoje težke rdeče zastore, da je umolknila
ulica in da ni bilo glasu, ki bi motil moje misli.

Nato sem se vrgel v naslonjač, razburjen,
kakor ne popiše beseda, in napol blazen od trepečoče
napetosti živcev.

Otročje in bedasto se vedem; vem, vse vem.
In vendar je res, da sem si moral od tistega do
današnjega dne brez prestanka slikati v mislih črni,
težki križ, ki bi ga nosil na ramah, če bi bilo res,
kar je kričala ženska na vasi. Moral, pravim;
zdaj sem že tam, kjer človek mora ...

Ves kaos posledic se je privalil odnekod,
vtelešenih v strahotnih, čudoviščnih karikaturah,
gibajočih se in drgečočih v porogljivem krohotu.
Z nesramno pogojnostjo mi ponujajo svoje bolečine;
toda „če bi bil“ te pogojnosti se tako
malo razlikuje od „ker si“, da čutim vso muko
in ječim, kakor da bi bila zares nad menoj; tako
malo, da boljinbolj dvomim: kaj, ako sem vendarle
grbec — ali norec! ...

S tolikšno grozo se včasi zamišljam v ta dilema,
da mi drveni koža na čelu in na licih, dasi
jo venomer rose kaplje mrzlega znoja. Toda že se
je zgodilo, davi je bilo, da sem udaril s pestjo po
mizi in sem dejal:

„Zdaj pa glej, usoda, in pazi, da kmalu napoči
konec; kajti že davno smo se prenajedli čakati
usmiljenja božjega in milosti svetega Duha,
amen!“

Kupil sem si prazno knjigo, vezano v pergamen,
z rumenkastimi listi iz razcefranega papirja.
Čemu pač? Zakaj pokrivam stran za stranjo s
svojo široko, skrbno, skorajda lepo pisavo? Ali
pišem zase, da se bom kdaj občudoval ob zimskih
večerih, ko bo šla mehkužna luč moje bronaste
svetilke čez ta dragoceni holandski papir? Mar
zato, da bo moj dnevnik drugim, ne pa meni,
ključ za čudne in skrivnostne reči, ki so se približale
in se hočejo zgoditi? ...

Trenotki, kakršen je ta, so pravzaprav sila
redki v mojem življenju: trenotki jasnega pogleda
vase, hipi tako neprijetno globokega spoznanja,
da ne morem brez smeha obrniti oči v zrcalo;
vsaktero moje početje se mi prikazuje v opičjem
plesu po taktu vedno istih melodij. Toda ker je ura
takšna in ker je danes moje srce resnicoljubno in
pošteno, bodi predvsem zapisano priznanje, da
vrstim te stavke z voljo in s premislekom, in da
slutim naprej, kako se bodo strnili v historijo.

Več! Vidi se mi, da je v mojih rečeh za
vso navidezno, zunanjo nujnostjo slučaja še druga
in prava, notranja nujnost. Ravno ona je pa tisto,
česar se že davno več ne poizkušam odkrižati:
polnejasno hotenje, da bodi moja usoda venomer
nekaj neobičajnega, rekel bi, literarnega: roman,
novela ali tragedija; komedije in burke so mi manj
pogodi, ker sem bolj otožne in zamišljene duše.
Če bi vedel, da je zasluga, bi se torej lahko pohvalil:
jaz, Rikard Malloprou, živim v zgolj historijah.

Ako pa ni zasluga, marveč slabost ali podoben
ongà, ni moja krivda: podedoval sem jo,
kakor sem podedoval obraz, hišo za Ljubljanico,
solidno meščansko ime, dolžnost rodoljubja, in kar
me je najbolj razveselilo, prvikrat trideset, drugič
pa sto tisočakov gotovine.

Moj oče je namreč s strastjo prebiral sentimentalne
romane; besede, navade in geste njihovih
junakov so se zrcalile v vsem njegovem dejanju
in so mu bile obenem vzrok edinega gorja: romantična
duša, zanosa in lepe arhitektonike polna
v vsem hotenju in početju, mu je izkrvavela nad
okorno suhoparnostjo bližnjih, ki se niso sramovali
priznati, da ne bero romanov, in se niso bali trditi,
da jih ne živé.

Zatorej je krivda ali zasluga, karkoli je, blagopokojnega
gospoda Herberta Malloproua, če se
doživljaji njegovega sina napol hoté, napol nehoté
razraščajo po prijetnem ritmu povesti in če so že
naprej literarne barve, tako da mu nič ni treba
lagati med pripovedovanjem, kadar diši čaj in se
vije dim papirosk po salonu, naokrog pa poslušajo
zaslužni rodoljubi, dične gospe in mične gospodične.

Jasno mi je in očitnejše od solnca, da izvira
moje sedanje neznosno mučeništvo iz te iste proklete
arhitektonike in literature; moji naturi — ki
se pogostoma nesramno malo meni za to, da je
moja — se je zahotelo živeti psihološki roman,
kakor hitro je zavohala izvrstni motiv. In vem, da
se temu motivu ne bo odrekla in se ne bo potolažila

brez historije, treba bo izkusiti vraga in
pekel do poslednje pike v epilogu ...

Sklenil sem potemtakem, da hočem popisovati
svoje misli in občutke v posebni knjigi, na
holandskem papirju, ki je vezan v pergamen; kajti
važen vozel pomenijo v mojem življenju in ne le
zaslužijo, nego z glasnim krikom tirjajo čast, kakršno
jim izkazujem. Ako se razplete vse po sreči,
mi bodo spomin in prilika modrovanja od vrste
do vrste, kadar jih bom bral prijateljem in prijateljicam;
če je pa takorekoč božja volja, da po
kdovekakšni poti vse skupaj odnese hudič, potem
jih naj objavi kak nadebuden mlad pisatelj. —
Zakaj in k čemu? — Prvič zato, da se ovekoveči
moje ime; ne najnazadnje, marveč skorajda predvsem
zato, da bo povod in prilika izpregovoriti
prijetne besede: „Ta bi delal čast tudi drugim,
večjim narodom!“ — in tretjič, kolikortoliko, v
podporo slovenski literaturi.

II.

Naša natura je včasih vražja v svojih kapricah.
Znori nam po krivi cesti, ali najprej tako
krotko in s takšno malozanimivo zmernostjo, da
zmagosvestno bijemo po mizi in obetamo konec.
Jedva pa smo se spomnili vajeti, jedva smo
stisnili pest, že se je vzpela pohlevna čud na
zadnje noge ter je z rezgetanjem udrla naprej.

Zdaj se podi, zdaj drvi urneje od burje, samo
zato, da se nam roga in nam kaže svojo moč.

Šele teden dni je minilo, odkar sem zaupal
tem listom začetek in prvo postajo svojega trpljenja;
in vendar stojim že danes tam, kjer popotnik kolne
Boga in se ozira, sluteč, da ne sme dalje, vedoč,
da ne more nazaj.

Zakaj nimam vsaj nekoga na svetu, ki mi
ne bi bruhnil posmeha v obraz, če bi mu povedal
svojo neveselo zgodbo in bi ga vprašal: „Prijatelj,
reci po pravici, kakor misliš, da je!“ — Ali če
se oziram po ljudeh, ne vidim takega med njimi;
sam pa si ne vem pomoči, sam si skorajda ne
upam več na beli dan.

Vem še in nisem pozabil, kako je bilo nekdaj:
kakor ogrodje iz živega jekla se je širila logika
po vesoljnem svetu mojega mišljenja. Bila je skrivnostno
jedro z vsemogočnimi rokami polipa, in vse
ostalo je živelo zgolj nji na čast, bilo je zaradi
nje, ponižna obleka njene oblasti. Neredkoma se
mi je smilila krasotica domišlija, kadar sem se
oziral vase in sem jo gledal, — uporno deklo, s
solzami ponižanja na licih, s predpasnikom na surovem
krilu iz katuna in s krtačami v rokah. Pa
zdaj se je vse izpremenilo: logika še živi, ampak
roke so ji usahnile in odpadle; zase živi in zase
misli, ali kar ukazuje, ne odmeva več nikjer in
več ne gospoduje, — niti nad enim samim drhtljajem
zbegane duše. Dekla domišljija si je zdaj
oprala roke in si je odvezala predpasnik; naširoko

je razčesala svetle kite, pisane krpe je sešila v
kraljevski plašč, vso hišo je napolnila s svojo nenasitno
vladeželjnostjo. Dandanašnji je reva logika
tista, ki pohabljena čepi v zapečku in strada; in
pride dan, ko umre od gladu, dan, ko se pokaže,
da so jo že zdavnaj pozabili: niti tega se takrat
ne spomnijo, da bi jo blagoslovili in pokopali.

Rekel bi z drugimi besedami: sam pri sebi
sem doslej še ves prepričan, da nimam grbe, a
živim in vedem se, kakor da bi jo imel. Ves tisti
sram občutim, vse tisto zaničevanje požiram v
grenkih, grenkih kapljah, ki je v oporoki človekoljubja
zapisano nestvorom. Če bi me veselila psihologija
in če bi se smel s pravico nadejati, da
bom kdaj zopet zdrav, potem bi mi bili enkrat
spomini o mojih sedanjih čustvih gradivo za predragoceno
razpravo. Res, bila bi zanimiva; kajti
moje razpoloženje se boljinbolj prispodablja tistemu,
ki sem ga okusil nekoč za svojih vseučiliških let.
Napravil sem bil neumnost in cel mesec dni nisem
imel denarja; tudi znancev ni bilo, da bi mi pomagali:
v tujem inozemskem milijonskem mestu,
takoj po prihodu ... Zadnjih pet dni, preden je
prišel denar, sem preživel brez grižljeja v ustih.
Kdor ni sam izkusil, mi ne bi verjel, kako sem
takrat povešal oči: tatinske niso tako pasje, kakor
so bile moje. Najrajši bi bil šel priznavat na vogale
in po ulicah, da je vsakdo vrednejši, lepši
in umnejši od mene, kdor ima le vinar v svojem
žepu; da so boljši in popolnejši vsi, kolikor jih

hodi sitih in napojenih! Takrat sem čutil, da je
denar vrednost in moč in izvrstnost, vse v enem;
da je denar Bog in solnce in dobrota, revščina
pa podlost in vsega zla začetek, in da se le v
pomanjkanju začenja tista enakost, ki je ne razume,
kdor požvenkljava s cekini.

Takrat nisem slutil, da obesim kdaj poleg te
slike še drugo iz svojega življenja, podobno in
sorodno prvi, a še neverjetnejšo od nje. Zdaj
namreč, ko hodim kakor grbec med ljudmi — da
nisem, kaj mi pomaga? — zdaj čutim več nego
tiste dni, in z večjo bridkostjo: to bore lepote,
kar je ima ali nima trhla krsta naše duše, — naše
telo, je višje od denarja, dragocenejše od vseh
drugih prednosti človeka, in brez dvoma vredno
iste neizmerne cene kakor ono, čemur pravimo
duh. Gorje mu, kdor je obdarjen z grdostjo!

In vendar si grd le napol, dokler ne veš, da
nisi lep; čisto grdega te stori trenotek, ko priznaš,
— z mislimi sebi, z očmi svojim bližnjim — da
si v resnici grd. Takrat šele si ostuden in si nesrečnejši
od Kajna, ki beži pred bratovo krvjo ...

Rikard Malloprou z grbo ... Rikard Malloprou
grd ... Prav narobe so mi šepetale ženske
v objemih; celo na cesti sem že slišal za seboj
občudovanje. Nisem se prevzel, verjel nisem, kakor
nisem ugovarjal. Moj Bog! človeški okus je
tisočerih vrst; za mnogokoga je bil Rikard Malloprou
lahkoda naravnost očarujoč; toda kadar se
je gledal sam, v trenotkih neprijetno globokega

spoznanja, ni našel na sebi preveč lepote, kakršna
mu je bila tistekrati pred očmi.

Seveda, kar je takole vsakdanjim babnicam
povšeči, me krasi v izobilju: črni, gizdalinsko razčesani
lasje, črna Kristova brada, visoko čelo ter
okrog oči in nad nosom poteze, ki baje pomenijo
silo in vztrajnost v zanimivih položajih. Ženske so
vobče moje prijateljice; in ker imam stointridesettisoč
kron v gotovini, hišo za Ljubljanico, obraz
in pritikline po njih okusu, lepo obleko in mnogo
kravat, bi lahko ubijal in prešestval, pa ne bi
verjele, da sem.

Tudi mojo duhovitost so že hvalili ... Kaj
je duhovitost po mnenju teh ljudi? Spretnost jezika,
glumstvo družabno razvitega človeka, sposobnost,
ki dela iz kaplje mila velike bisere in
široko morje rož iz plebejske zeli na gnojišču.
Moja duhovitost ni — ako je! — potemtakem nič
zlega, temveč celo zasluga, samo da ne moja, nego
blagopokojnega gospoda Herberta Malloproua, ki
jo je razodeval sam na sebi in je ni pozabil zapustiti
potomcu. Ali vendar se smejem vsem, ki me
cené zaradi duhovitosti: vse preveč sem navdan
s prepričanjem, da ta krepost ni moje bistvo. Kajti
Rikard Malloprou je že neštevilnokrat zasledil, da
začne le takrat zabavati ljudi, kadar se mu zazde
tako tuji in tako neumni, da nima zanje ničesar razen
najlahkomiselnejše in najbolj brezsmotrene laži.
Toda bodisi kakorkoli! Makar da sloni moj
ugled na krivem kreditu, — ugled je tu, in je

vselej velik ter je malokdaj neprijeten. In jaz nisem
tisti, ki je z njim ogoljufan in ociganjen; nisem
se ponujal sam, nisem jih prosil, da bi mi ga prisodili!
Ženske me imajo rade, večina zelo, druge
preveč, nekatere tudi po meri dostojnosti in morale;
a moški me uvažujejo, prvič ker so hlapci
ženskega mnenja, in drugič ker je zdravo in potrebno
za človeka, da uvažuje. Zdaj se pa vprašam:
kako bi se vjemalo vse to, če bi nosil Rikard
Malloprou grbo?

Ženil se bom; nič dolgo ni več do slovesnega
trenotka. Ker sem zaljubljen? — Sem včasi; včasi
tudi ne. Morda bi premislil in bi se izkujal; ali
Malva se že veseli, smeje se, ploska z rokami,
skrbi in pripravlja za poroko, jaz pa sem — v
gotovih stvareh — vselej mož beseda in vrhutega
človek s pretirano finim okusom, ki ne mara videti,
da bi se ženske jokale: pregrde so, kadar vlečejo
usta navzkriž ...

Pravzaprav mi je zagonetka, zakaj govorim
že nekaj časa, vse te dni svojih dvomov in svojih
bolnih idej, s posmehom o rečeh, ki so mi drage
in takorekoč usojene v začetku mojih razmer. Ali
se bojim zanje? Morda preži odnekod nevarnost,
da se vse to mahoma strese in zamaja, ter se
podere in poruši, jaz pa bom stal sam in zapuščen
nad gnusom, ki se dvigne v megli iz razvalin ...

Vem, kaj je. Soparna, bridka misel mi prihaja
na um, misel, ki je sedla davi v moje možgane
in se dolgo ni dala prepoditi: če bi bili vsi ti ljudje,

kolikor mi jih je ljubih, prijetnih in potrebnih, vsi
do zadnjega, ki podpirajo vrednost mojega življenja,
zbrani na istem kraju, v zložnosti in v udobnosti,
pri razgovoru in pri čaju, ali zastran mene pri
cvičku, pri pesmih in v dimu trabuk, jaz pa bi se
prikazal med vrati, takintak, in bi stopil mednje ...
Če premislim: odložil bi cilinder in bi slekel svršnik,
ako bi bilo v mrzlem vremenu, elegantno,
kakor znam iz prirojene navade; razpoklonil bi se
tjainsem in bi hotel sesti v njih veselo sredo; takrat
pa bi zapazili vsi naokoli — videli bi nekaj,
kar so prezrli do tistega hipa, — zagledali bi, da
imam hrbet ves pokvečen in da se mi v gubah
dviga suknja nad veliko, ostro grbo ...

Kaj bi si mislili? Kaj bi dejali? Ali bi me
pomilovali? Ali bi teklo življenje naprej, kakor da
je prišel dogodek, pa se je utrnil v bežeči uri,
zdaj pa je zopet vse kakor prej? Ali bi izkrivili
obraze in bi se mi zarezali v oči?
Zakaj ga ni pod solncem, ki bi mi povedal,
kaj bi se zgodilo?

III.

Mar je moja duša res že do poslednjega kotička
napojena s strupom te bolezni? In kaj, in
kakšna je pravzaprav moja bolezen? Kje je beseda,
ki jo objame brez laži?
Morda je delo brezštevilnih nevidnih kali, ki
so čakale po vseh špranjah in zatišjih, dokler jih

ni združil trenotek in jih sklenil z verigo; ta veriga
pa zdaj drobi in gnete vse, kar drži, vse, kar
je ostalo med njenimi členi ...

Ali ne; moja bolezen je morda sorodna prikaznim,
kakršne so me včasi kot otroka navdajale
s strmečo grozo, kadar sem ležal bolan, v žaru
vročice, prikovan med odeje in blazine. Takrat
sem pogostoma zagledal v sanjah nemirno mrežo,
ogromno kolo, z obročem kdovekje okrog zvezd
in okrog zemlje, a z osjo, ki je šla naravnost
skozi moje oči. To kolo je bilo enako pajčevini;
zeleno in škrlatno so tekle niti vsenavzkriž, objemale
so se in se zapletale v petljah brez števila,
a vsaka zase je živela in je hotela uiti svojo pot.
Jaz pa sem vedel, da moram krotiti strašno mrežo,
ki sem ji postavljen za čuvarja: kolikor niti v pajčevini,
toliko obljubljenih temnih kazni je viselo
nad menoj, če bi se ji kaj zgodilo. In vedel sem,
da se zgodi; slutnja je drhtela v meni, da je gorje
na poti in da mora, mora priti ... Res! Mahoma
se je začelo kolo vrteti, žive niti so se zvijale in
se napenjale iz hipa v hip vse bolj uporno; med
tem divjim vrtenjem pa je kipela moja groza in je
postala naenkrat neizmerna in strašna kakor ves
vesoljni svet. Takrat se je raztrgalo vse; kolo
se je razletelo v gorečih meteorih, v blazen
kaos so se zlile zelene in škrlataste niti pajčevine
... V nepopisni bolesti sem zakričal; moje
oči so se odprle in so zagledale ustna matere
nad seboj.

Lahkoda mine slično tudi to; trpljenje se bo
grmadilo do vrhunca, in kadar več ne pojde više,
takrat se poruši črni sen in sam svetel dan zasije
naokrog ... Tisto uro se potolažim, rekoč: Ni
strahov, ki sem si domišljal, da so; ali ker sem
trepetal pred njimi ter sem trpel od njih, kakor
da nosim pravo grbo na hrbtu, na življenju svojem
pa vse posledice takšnega izvirnega greha, — o,
razodeni, pravična usoda, in povej: Kdo me je maščeval
pred njegovo smrtjo nad tistim, ki mi je
zapisal prokleti delež, da moram živeti iz historije
v historijo?

Toda kaj, če je moja bolezen prav nasprotna?
Kaj, če je vsa ta groza resnična in opravičena? Če je križ na mojih ramah pravi križ, ne premehak
in prelahak, da bi ga čutil, temveč trd in težak,
samo da ga rama taji? Morda sem grbast od
rojstva; ali usmiljenje ljudi se je kosalo z zaslepljenostjo
mojih oči in s topostjo mojih čutov: toliko
so molčali, toliko prikrivali, da dvomim zdaj nad
lastnim prepričanjem in mu ne morem verjeti ...
Potem je bila samo ona pravična z menoj: pohabljenka,
ki je šla z jerbasom po blatni vasi,
moja sestra v nesreči, ona, ki me je kaznila za
razžalitev in mi je povedala, da sem ji enak!

Da, tako je, — to je tista strašna resnica!

... Pred dnevi sem zapisal: dokler človek
ne ve, da je grd, je grd le napol; ves ostuden
postane šele takrat, ko z mislimi prizna sam sebi
in z očmi svojim bližnjim, da je v resnici grd ...

Kako volčja, kako zavratna je vendar človeška
narava! Preden sem se zavedel, je teklo vse,
kar je utripalo življenja in razmer med menoj in
med ljudmi, po gladkem tiru dostojnosti in vljudnosti; živ krst mi ni zameril moje grbe. Zdaj pa,
ko slutim, zdaj, ko takorekoč vem, zdaj jim berem
na licih in v pogledih, čutim v vsakateri kretnji
in v slednjem pritisku njihovih rok in slišim v vseh
drhtljajih njih iškarjotskih glasov, kako mi privoščijo,
kako se norčujejo, kako se pené od škodoželjnosti
in od posmeha. Zdaj se je razprostrla
moja ostudnost pred njimi vsemi in me je odela
do tal ...

In s čim sem se izdal? Z molčanjem? Da,
že tedne si skorajda ne upam govoriti. Hodim
v družbo in ukazujem jeziku: bodi speče drvo! In
obrazu: bodi mrtev led ... Morda z besedami?
To ni mogoče ...

Ali vendar! Mar je pretekel ves ta čas le
en večer, da se ne bi bil vrnil s strahom in z
dvomi med svoje stene? Le en večer, da ne bi bil
hodil do pozne polnoči po sobah iz kota v kot
in se vpraševal neštetokrat iznova, če nisem govoril
ljudem o svojem razpoloženju? Kajti včasih
— to vem izza bivših dni — se človeku sama od
sebe omeči duša in išče druge, da bi se spojili
skrb in skrb, ali da bi sočutje orosilo bolečino.
To so hipi, ko pozabljamo, kako tuji in oddaljeni
so si ljudje med seboj. Pride siromak, zapuščen
in sam med zemljo in med nebesi; kdovekod,

kdoveodkod je zablodil žarek beraške nade v
njegovo srce; a srce se je razveselilo, vzljubilo je
vse ljudi ter skoraj sleherni kamen na cesti; in
da bi napravilo iz lažnjivega hrepenenja resnico,
trga zdaj zastore s svojih ran, pa meni, da je
našlo pomočnika in zdravnika. Izpove se siromak
nevrednemu; vesel je in olajšan, tisti in morda še
drugi dan, zakaj pogostoma je treba dolgo časa,
— tem več, čim hujše je bilo gorje, — da zaslišimo
izza tolažbe krohot posmeha.

Tako se zdi tudi meni vsevenomer, da sem
tožil in pripovedoval, in da sem se razodeval v
izgubljenih besedah. Res sega to že v moja detinska
leta: odkar živim, se mi od časa do časa
vrača strah, da me je v nagli minuti zagrabila
blaznost in da so vrele preko mojih ustnic skrivnosti,
ki bi morale ostati pokopane ... Včasih se
zdrznem na čisto tujem kraju, v kavarni ali sredi
ceste, in zazdi se mi, da sem na glas govoril sam
s seboj o temnih rečeh. Tako sem nemara že bogvekolikrat
priznal svojo zavest o grbi.

Stoj, Rikard Malloprou! Zakaj ti ljudje ne
povedó, kar jim blebetaš v takšnih neblagoslovljenih
trenotkih? — Ah, odveč je, da sem se izprva
preplašil in potem skorajda razveselil! Če
mi niso povedali nekdanje dni, so molčali zato,
ker so vedeli, da imajo sami svoje skrite križe,
sami svoje umazane vesti, in da ne pristoja tistemu
grajati pezdir, kdor nosi bruno v svojem očesu.
Nekateri so bili tudi prebojazljivi in drugi prevljudni,

da bi se rogali, — če sem res katerikrat
kaj izdal. Ali, kadar zdaj govorim o svoji grbi ...
Resnično, grbe nimajo vsi ljudje; nobeden mojih
znancev je nima razen doktorja Timijana, a ta je
gluh. In kakor se smejé njemu tik za hrbtom, tako
se norčujejo nad menoj podalje, dočim so mi v
lice sladki in polni uvaževanja. Resnica je pa, da
me nihče ne ljubi in nihče ne spoštuje; vsi lažejo,
vsi me goljufajo: široka javnost, ožji krog znancev,
število prijateljev — vsa, vsa podla drhal ljudi,
kar jih je okoli mene! Marioneta sem, in moje
življenje ni boljše od slabe komedije: vlečejo me,
umobolnega, za nit mojega samoljubja, kamorkoli
jim je v prid in v zabavo; a nit se ne bo pretrgala,
dokler bom nosil grbo po svetu; takšna je
demonska ironija modrosti božje ali bolje rečeno,
smotrenosti in redú v prelepi in trikrat prokleti
naravi.

Pa ona? Kaj misli moja nevesta, da se ne
brani grbca za moža? Bržčas nima estetske naslade
nad pokvečenimi pleči in nad krivimi hrbtišči;
stavil bi kaj, da se ji zde grbe in enake krasote
pravtako odveč, kakor naprimer romantična arhitektonika
življenja ali pa novele in tragedije v vsakdanji
prozi. Zakaj pametna ženska je in kolikortoliko
popolnejša od mene, česar se mi seveda ni
zdelo priznati. Ali torej ne laže, ko govori, da
me ljubi? Laže! Kolikorkrat reče takšno besedo,
kolikorkrat pokaže takšno misel, je sama laž in
hinavščina!

Malva da bi ljubila pohabljenca? Preveč gre
njena duša za lepoto ... Duša? In za lepoto?
Hahaha ... Rad bi vedel, zakaj me je hotela,
zakaj mi ne reče, da naj jo pustim? Da sem lep,
mi seveda ni dejala, še nikoli ne. Čemu? Pokaj?
Saj ni bilo treba toliko laži in pretvare ... „Ti
si tako dober z menoj ... Tako moder si ... Govoriš,
kakor da bi razsipal zlato ...“ In tako dalje.
— O, vem, kaj hoče! Ženska je pač med našimi
ljudmi zgolj manjša ali večja ničla, ako ji manjka
moževega ugleda in njegove važnosti v javnem
življenju, da bi služila njeni puhli babji nečimernosti,
kot prijetno ubrano ozadje; no, in Rikard
Malloprou ima vendarle dokaj takozvane bodočnosti
pred seboj: lastna zmožnost in sposobnost
po naravi, protekcija, denar, — vse same reči,
ki so sanjam častihlepne ženske nedvojbeno poroštvo
za portfelj pravosodnega ministra.

In zato, samo zato ... O Bog, ali si ni
mogla izbrati koga drugega? Bogata je, saj bi se
bil našel kdo, ki bi jo pobral brez ljubezni, kakor
se je ona obljubila meni; tudi lepa je in do vsakogar,
kdor nima grbe, prejkone polna kreposti.
Zato sem jo ljubil — in jo še ljubim ...

Ljubim ... Kako bedasta, kako ničeva beseda!
Mehur iz milnice, ozarjen stud ... Ljubezen
mi je morda še pred mesecem dni pomenila ves
blagor in poslednjo tolažbo; zdaj je, takšna, kakršno
je dovoljeno gojiti v spodobni in moralni
družbi, ime vse nečistosti, vse sramote in vsakršnega

prešestvanja: takole pride na semenj tisto
devištvo, ki smo imeli pred njim svoje dni — za
blagodejno izpremembo — tuintam še košček svetega
strahu ... Naprodaj je, in to je ravno podlost,
da ne kadarkoli; visok kurz ima in za vsak papir
ga ni dobiti.

Ne, Malva: morda prav zato, ker te ljubim
tako po krivici in tako nesramno lepo in pošteno,
— morda prav zato ti hočem prihraniti tvoj greh.
Drug se ti najde zanj, če boš mislila, da umreš,
ako si ga ne naprtiš ...

IV.

Prvo jutro sije čez kostanje; vso noč nisem
spal. Kako bi mogel zatisniti oko po tem, kar se
je zgodilo! Gledal sem reči, — poslušal sem besede
— o groza ... Mrak se je bil razsrdil name
in je rodil prikazen, da je govorila z menoj o
dvomu in o resnici; in zdaj je vse končano, zdaj
je vse dokazano; vse je jasno kakor to jutro pred
mojimi okni. Poslednja nada se je porušila v nocojšnji
noči, ostalo pa je dejstvo, mrzlo kakor led.

Ni še pretekla dobra ura, odkar sem nehal
begati po hiši; skoraj do belega dne sem tekal
iz kota v kot, odpiral sem vrata in jih zapiral,
prižigal in ugašal svetilke in iskal njega, ki je bil
z menoj ...

Iskal sem ga, ali ni ga bilo. In zdaj me je
strah, ne njega, marveč tega, da ga ni! Hotel bi,

da se vrne; da sede v naslonjač in prekriža noge
ter me pogleda z žalostnim očesom ... Hotel bi poslušati
njegove korake, loviti njegove vzdihe in
tehtati težko trudnost njegovih besed. In če že ne
tega, hotel bi vsaj vedeti, da sedi nekje skrit, da
se naslanja za zastorom, da čaka pred pragom in
premišlja, ali bi vstopil in izpregovoril!

Vse, vse bi hotel, samo tega ne, kar vem
zdaj dobro in nedvojljivo: da njega sploh ni, da
sem le jaz. Toda spoznanje je tu in je krivo, da
se mi trese roka in da mi plešejo črke pred očmi,
ko zapisujem zgodbo sinočnjega večera.

Prišel sem domov, ko se je bilo ravno zmračilo.
V sencah so ležali koti sobe; moral sem obstati
na pragu, da so se navadile oči. Le tuintam
se je še svetil rob mize, hrbet stola ali bronast
okrasek na črnem boku mojega klavirja, ki molči
že dokaj let. Vse je bilo temno in skrivnostno,
samo strop se je širil v svetlobi, ki je prihajala
od žarnic na bregu.

Vlažno in mlačno je vejalo od reke, zdaj
prijetno, kakor pač diha poletna noč, zdaj gnilo
in ogabno, kakor diši ob Ljubljanici danzadnem,
ako izvzamem čudeže božje.

Jaz sem bil miren in skorajda zadovoljen;
kar nekako pozabil sem včeraj popoldne vse nadležne
misli prejšnjih dni. Izprehajal sem se s prijatelji,
ki so bili sami zaslužni možje, listi naše
gore in dike milega naroda, sedel sem z njimi
v gostilni in sem se vdeleževal sila modrega in

blagonadejnega razgovora o načinu, kako zasaditi
oljko miru in sprave ter končati naš bratomorni
boj. „Svaka sila do vremena!“ smo zaključili naposled
in smo se razšli z veselimi srci in z zadovoljnim
smehljajem ljudi, ki vedo, da imajo zasluge.

Stopil sem med svoje stene; in jedva sem
odložil panama in palico, jedva je utihnila operetna
melodija, ki sem si jo prižvižgaval med potjo,
že se je zgodilo tisto, kar je poslano, da zakrivi
ves poznejši dogodek. Globoko nekje tu notri se
je oglasila želja, kakor da bi bilo prišlo povelje
od visoke gosposke, brez vzrokov in brez razlag;
jaz pa sem stopil k oknu, v pokorščini do ukaza.

Drevesa po nabrežju so temnela v šepetajoči
vrsti; na eni izmed klopi pod njimi, precej daleč
od mene, se je slišal hripav, pritajen ženski smeh
in moški glas, ki je tolažil in prigovarjal. Onstran
vode so vstajale hiše iz noči, umazane in čudne;
tuintam so žarela okna in so zrla z dolgimi rdečimi
pogledi čez tiho površino, ki je drgetala v
zabrisanih odsevih in se lahno, lahno premikala
dalje. Čudovita se mi je zdela voda sinočnji večer;
gledal sem jo in sem ji hotel reči, da je kakor
starinska, temna svila, s prelepimi slikami vezena,
čez zgolj skrivnosti razprostrta. Tako sem se zazrl
in zasanjal — zakaj, sentimentalnost je neredka
tovarišica mojih ur, — da sem vse odpustil in pozabil,
kako umazana in nesnažna, kako nespodobna
je reka podnevi z vsiljivostjo svojih duhov. Ali
tiste minute so mi prinesle mehko, otožno razpoloženje;

in toliko da so zanjke čustev zatrepetale
po duši, že so se ujele z mislimi, ki so spale: zavest
hudobne resničnosti me je z enim samim hipom
spomina vrgla nazaj v pozabljene skrbi.

Zaškrtal sem z zobmi. Naslanjač je stal poleg
divana; zadel sem se vanj, pomislil sem, da je
drag in udoben, spustil sem se v njegovo mehkobo
in sem polzavedoma obsedel v okusni pozi,
podpiraje si glavo s komolcem.

„Gotovo mora biti vse to trpljenje resnično,“
sem zašepetal, prisluškujoč k žalobnim glasom svojih
besed. „Kako bi ga mogel sicer tako živo čutiti,
kako bi vedel tako jasno vse misli drugih, kako
bi mogel videti v njih ravnanju in govorici dokaz
ob dokazu, da se za plaščem prijaznosti rogajo
moji nezakrivljeni grbi?“

V tistem trenotku me takšna misel nikakor
ni bolela; nasprotno, z zadovoljstvom sem se vprašal,
kako slikovit in ganljiv bi pač bil pogled v
veliko ogledalo, ki mi visi nasproti, če bi bil dan
in če bi dvignil oči.

Takrat pa je bil mrak; ogledalo je skoraj
da izginjalo v noči, in le s težavo sem zasledil v
njegovi sliki zabrisani odsev svoje postave.

„Zdaj so me zagrabili mlini življenja; ti ne
izpuščajo ...“ sem nadaljeval sam s seboj, ne da
bi kaj mislil. Nato sem zopet pogledal v ogledalo ...

Vedi zlodej: ali se je ta čas oko privadilo
teme, ali so zunaj svetleje zažarele svetilke, ali pa
si je svetil moj lastni pogled: — ogledalo se je

namah pokazalo ozarjeno z jasnejšo, razločnejšo
lučjo, tako da sem dobro videl v okvirju človeka,
ki je stal — in ne sedel — ter mi strmel v obraz.

„Jaz sedim,“ sem dejal v osuplosti. Potipal
sem za naslanjač. „Resnično, sedim; oni tam pa
stoji. Torej nisem jaz?“

Prestrašil sem se nekoliko. Najrajši bi bil
prižgal vžigalico; nato sem se spomnil, da strah
ni dika junakov, in sem vprašal z moškim in zelo
globokim glasom:

„Pozdravljeni, blagorodje ... Kaj izvolite uganjati
v tujem stanovanju?“

Človek v zrcalu se je zdrznil: popravil je
zapestnico, siva promenadna suknja se mu je zamajala
in se je opletla okrog kolen. Toda ni mi
odgovoril.

„Ta je lepa!“ sem se začudil jaz. „Poslušajte,
gospod, — predstaviti se ne bi bilo ravno surovost!“

Tujec je dvignil obraz in ga je obrnil tako,
da sem mogel dobro razločiti poteze.

„Doktor Timijan,“ je izpregovoril z zanikarnim
in ravnodušnim glasom.

„Kako? — Kaj? Ah, zatorej, vi ne slišite ...“

Nehote sem pričel govoriti glasno in s povdarkom
na vsaki besedi, kakor je bila sicer navada med
nama. „Pa tako pozno ...“ sem dodal brez misli,
kajti vse nekaj drugega mi je oralo po možganih.

„Takoj pojdem ...“ je dejal gost. „Takoj,
oprostite, samo vaš samokres sem si izposodil ...
Smith & Wesson Hammerless,“ je rekel zadovoljno

in s čednim angleškim izgovorom, „fino orožje, hm!
S tem bi pogodil pikov as na trideset korakov ...“

„Ali — oprostite! Moj samokres? Pa kje ...“

„Tam v miznici je ležal,“ mi je prestrigel
vprašanje. „Ne vznemirjajte se, nič se mu ne bo
zgodilo; zapustil bom list, da je samokres vaš in
da naj vam ga vrnejo po moji smrti. Lepo orožje;
koliko ste plačali zanj?“

Takrat sem zagledal, da drži moj samokres
že v roki.

„O, vi! Da bi vas ... Zakaj si ga ne kupite
sami? Sicer pa ...“

Že ves čas mi je bilo na jeziku, da on sploh
ni doktor Timijan.

„Ustreliti se namerjam,“ je govoril čudak
zamišljeno. „Nesrečen sem, dovolj mi je življenja.
Vi ne veste, kako mi kvari ta prokleta grba vse
vesele dni in vse prijetne noči.“ Obrnil se je,
položil je desnico s samokresom na hrbet, — in
glejte, zares je bila tamkaj velika, ostra grba, do
pičice enaka moji in ravnotakšna, kakršno je imela
pohabljenka, tista, ki me je aprila meseca srečala
na vasi. „Grbo imam, in vi vsi, kar vas je, se mi
rogate in posmehujete, za hrbtom me oponašate,
a v lice ste sladki z menoj. Če bi vas vprašal,
prisegli bi mi pri Kristu in pri nebesih, da sem
brez napake in da si le domišljam, kar pravim
da imam. Jaz pa vem, — takorekoč vidim grbo
na svojem hrbtu in — kratkoinmalo, dovolj mi
je življenja! Prava pravcata grba je; estetska bi

ji rekel in tragična, ako ne bi bila moja; naravnost
za roman ali za novelo. Ali jaz vem, da še
zblaznim zaradi nje, če ne prehitim usode; pomislite,
takointako me imajo ljudje ... Ali je mogoče
ljubiti grbca, ali ga je mogoče spoštovati?
In še to, da sam priznavam, sebi z mislimi, drugim
s pogledi ... Marioneta sem, žrtev posmeha; še
govoriti si ne upam: kar mislim hudo, je šala, kar
mislim ljubo, je ironija, ko izrečem ...“

Gost je izdrl izmed škricev veliko ruto:
sédel je in navsemlepem se je razjokal.

Takrat je hladen veter z naglim sunkom
stresel kostanje in planil skozi okno. Za hip me
je izpreletelo nekaj prijetnega, ko mi je dahnil v
čelo; pozabil sem ves razgovor in sem vstal, da
pogledam v noč.

Jedva pa sem storil prvi korak in sem se
pri tem zavedel, kako mi drhte vse mišice in vsi
živci telesa od nenavadne trudnosti, že mi je
zdrknila na spodnjo ustnico mlačna, zoprna kaplja,
in hladna sled je zaznamovala njeno pot. Hotel
sem jo obrisati; dvignil sem roke — moj Bog!
— in sem začutil v levici ruto, v desnici samokres
...

Skorajda sem padel na kolena. Ali moj prvi
skok je bil k oknu; brez premišljanja, kakor po
ukazu naravnega nagona sem zalučal orožje, da
je z zamolklim pljuskom udarilo v vodo. Sto kron
me je stal moj Smith & Wesson, zdaj pa leži v
Ljubljanici.

Zaslišal sem šklepetanje svojih zob; koga ne
bi bilo groza? In vendar sem imel še toliko prisotnosti
duha, da sem zaklenil oboje vrat in zaprl
oboje oken ter prižgal svetilko na kaminu.

Nato sem ga iskal: do jutra, vedno iznova,
čeprav sem vedel naprej, da ga ne najdem. Po
vseh omarah, za vsemi zastori; pod klavirjem in
pod pisalno mizo; še v strop sem se ozrl, nehote,
kakor da bi moral laziti tam gori, prijemaje se za
golo steno, kakor pajki in netopirji. Šele dan me
je rešil tega nepopisnega stanja; zdi se mi, da so
reči, ki se jih spominjam, le najmanjši del tistih,
ki so se godile.

Iskal sem ga, — našel ga seveda nisem! In
ko bi ga bil, — ah, ko bi vsaj vedel, da se skriva
kje v kakšnem kotu, ali da mi je ušel skozi okno
ali skozi špranjo za vrati, makar skozi ključanico,
kakor uhajajo duhovi, — zdi se mi, da bi pokleknil
predenj in bi ga molil kot odrešenika. Ali
zdaj vem, da sem bil jaz sam: spominjam se obraza
v zrcalu, da je bil moj obraz, pravo lice Rikarda
Malloproua; vrhutega sem se domislil, da sem
včeraj pred odhodom dvakrat zaklenil stanovanje,
da potemtakem ni mogla živa duša v mojo sobo,
dokler se nisem vrnil domov. A hišnik — pravkar
sem ga šel budit iz spanja — mi je zatrdil
sveto in svečano, da od mojega povratka pa do
tik pred zarjo nihče ni odpiral hišnih vrat.

Haha! Čudne vozle si veže moja blaznost,
neobičajna že sama po sebi ... Zdaj pridejo še

halucinacije in ponočne prikazni; kakor da ni dovolj,
ako živi človek v novelah in v tragedijah in
grbec še posebej v nesreči in v zasramovanju, pa
se vendarle muči in skuša verjeti, da je vsem zdravim
enak in v ničemer ne pokvarjen.

Samokres sem vrgel v vodo. Smešna potratnost:
morda bom moral že jutri kupovati drugega,
da ne pridem v zadrego. Kajti ure beže, mrak se
je spustil na moje življenje; treba je, da stojimo
s culo čez ramo in s palico v roki in da stopimo,
ko udari dvanajstič ...

V.

Zelo se motim, ako se ni vse odločilo današnji
dan. Ne, tolika zmota ni mogoča; kdor bi
jo zakrivil, ne bi smel biti naposled niti Rikard
Malloprou, dasi je mnogo nerodnosti popisanih v
skriti knjigi tega imena.

Vse je končano, vse je jasno, vse leži brez
krinke pred menoj. Podrli smo slavoloke nád in
mlaje iluzij; zdaj leži pred nami pusta, mokra
cesta, kakršna je bila v resnici, tudi takrat še, ko
smo poslušali glas prevar. Od začetka je takšna;
samo veter je prišel sedaj in je razmetal praznično
cvetje, ki je ležalo nastlano po blatnem kolovozu:
ali naj bi večno trajala goljufija? Kdor je mož,
ta ljubi čiste račune. Ako bi vedel, v kakšen prid,
bi šel lahko naprej to svojo pot po govnu. Toda
ni mi do takšnih cest; sovražim jih in ne vem,
čemu bi se jim izročil ...

Dolgo je že, odkar sem storil sklep, da položim
vse svoje zmešane reči na sito in pogledam,
kaj pravzaprav rije po njih. „Neprijetno je in
kolikortoliko škodljivo, živeti historijo do takšne
pretiranosti,“ sem si prigovarjal neštetokrat. No,
zdaj so se zgodile komedije, ki pričajo, da človeku
moje vrste ni lahkota obesiti staro historijo na klin
pa ne pričeti nove. Kaj neki! Slog historij je v
dogodkih našega življenja hujši od vsake navade,
ako smo se ga nalezli dodobra. Vleci kakor hočeš,
drži te, ne rešiš se ga več!

Res je, da cenim samega sebe ter prekašam
druge ljudi v spoštovanju do svoje bistroumnosti;
zato sem si pač vedno mislil: vse je do pičice,
kakor si spoznal natihem, nezgoda je tu in je
takšna, kakršno si začutil; ni te goljufala pamet,
Rikard Malloprou, marveč vodila te je po pravici
in poštenju, da položiš prst na čelo in da premisliš,
kaj ti je storiti. Vsak dan sem porabil nekaj
časa za takšno dopovedovanje; menim, da je
prav tako. Človeku je treba predvsem doslednosti
in — kakor sem rekel, — ugleda v lastnih očeh.
Toda kdo se ne bi ponižal, kadar začuti, da drži
najzadnjo nado, in kdo se ne bi ponižal tem rajši,
če se poniža le pred seboj? Bogme, čim manj
preostaja upanja, tembolj se boji, da ne bi šlo za
vragom še tisto malo, in tem rajši si naprti omahljivost,
ki ni poplačana, in ponižanje, ki je odveč.

Tako sem storil; tako lepo jutro je bilo davi,
tako sveže, tako zlato in tako prekipevajoče od

valovenja živih sil, da bi bili še mrliči upali in
dvojili nad seboj. Kaj pravite: ali mi ni prišlo na
um, da je vse tisto gola zabitost, nevarna in nora
igrača možganov, pajčevinasta prikazen čudne mrzlice
in sploh ... Zdelo se mi je, da potrebujem
le ene same besede v zatrdilo, pa se razsuje malopridni
sen; in da mora biti na zemlji človek, ki
mi poreče tisto besedo. No — mar sem hotel
teči k Malvi: povej po pravici, ali vidiš mojo grbo,
ali je ne vidiš? Menda ne; vsaj mislil sem, davi
sem bogme moral misliti, da ne. Kako naj bi bil
vedel, da je vseeno, kamorkoli se napotim iskat
leka in tolažbe? Šel sem torej k doktorju Timijanu;
on je sicer grbast in gluh in v navadnih
rečeh povsem običajen človek, prej bedast kakor
pameten, ampak svojo stvar, — to razume. Vsi ga
slave kot najboljšega kirurga v Ljubljani; pa tudi
za druge reči, za oči, za ušesa, za želodec in za
porode je zanesljiv veščak in boljši od marsikaterega
mazača.

Doktor Timijan stanuje v novi, moderni hiši.
Jaz pravzaprav ne maram novih in modernih hiš,
toda doktor Timijan ima tudi lepo novo in moderno
ženico, ki je z menoj takorekoč — no, z
eno besedo, rad ga posečam, dasi me moti abotno
poslopje. Zato se ni zavzel, ko sem pozvonil pred
opravilno uro; kvečjemu če se je čudil natihem,
da prihajam tako nenavadno rano. V spalni suknji
mi je prišel nasproti.

„O! Zdravi! Kaj vas je pripeljalo?“

„O! Vi sami, gospod doktor? — Takotako ...“

„Vstopite, prosim vas; prepih ni dober ...
In sicer? — Saj boste pač zajtrkovali z menoj,
kajneda? ... Tu so smotke, izvolite; moja žena
še spi, lenoba! Ali veste: popoldne imam krasno
operacijo; prismojeni Zorjan se dá trepanirati ...“

Doktor Timijan je strašno zadovoljen s seboj,
kadar se more pokazati ljubeznivega; ali v resnici
mu je bržčas malo do ljudi. Krčevito si prizadeva
in kaže na vse načine, da je pri njem takozvana
dobra hiša in da ni le omikan in rodoljuben,
temveč tudi gentleman, čeprav je grbast in gluh.
Kar se pa tiče drugih reči, nima ni trohice okusa;
vaščan se ga drži še zdaj, na stara leta, in ne le
tuintam, marveč od nog do glave.

Če pogledam njegov salon: rezljano „staronemško“
pohištvo; na stenah — alpske pokrajine
in „ranjeni Črnogorci“; vse, od preproge na tleh
do svetilke na stropu, — navadno in vsakdanje
do neslanosti. Toda kadar prijatelj Timijan ponuja
stol, napravi gesto, polno zadovoljnosti in samozavesti,
ki se ne da ponarediti; sam od sebe, kar
nehoté postane človek sladak in neumen kakor
gospodar, ter sede s pobožnostjo; kajti naslanjačem
se pozna, da jih odgrinjajo samo za posete.

Bržčas bi me bil še dolgo zabaval o trepanacijah,
da se nisem spomnil tistega čudnega večera,
ko sem hotel iz zrcala nalagáti samega sebe,
da sem doktor Timijan. Segel sem mu torej v
besedo:

„A propos! — Pretekli petek vas ni bilo
pri meni?“

Doktor se je izpozabil; nevoljen, da ga motim,
me je ošinil s pisanim pogledom. Nato je obstrmel.

„Kako ... Zakaj vprašujete?“

„Tako, veste, — zanimalo bi me vedeti.
Niste bili?“

„Kaj še, kaj še! Niti v Ljubljani me ni bilo.
Sicer pa, v posete zahajam vobče strašno redkokdaj:
takšna šega se je razvila v meni, da prihajam
le, kadar me kličejo. No, in vi me niste
klicali še nikoli; ali sem bil vsega skupaj že petkrat
pri vas? ... Haha, enkrat vem, da sem se
zmotil v svoji prokleti raztresenosti. Ali se še
spominjate: prinesel sem tok z inštrumenti!“

Zasmejal se je naglas, kakor od veselja nad
neumnostjo, ki jo je napravil pred letom dni.

„Ne, v petek me ni bilo,“ je ponovil nato,
majaje z debelo glavo, „bodite brez skrbi. Pa
zakaj vprašujete?“

Uprl se je vame z lažnivimi sivimi očmi.

„Ne, ta uvod ne velja,“ sem rekel sam pri
sebi. „Zakaj vprašujem?“ sem odgovoril doktorju.
„Hm, kar tako ... To se pravi, hišnik mi je dejal,
da me je iskal takintak gospod, in ga je popisal
do pičice podobnega vam; zato sem omenil ...
Pa če pravite ...“

„O ne,“ je izpregovoril Timijan z drugačnim
glasom. Za kratek hip se mu je napravila guba
na čelu; morda se je domislil, da je govoril hišnik

tudi o njegovi grbi, če ga je popisal do pičice.
Moje oči so tačas sledile črti za črto njegovega
obličja; in hudo so se čudile, kako da si je drznila
moja prikazen izbrati ime tega čisto nepodobnega
mi človeka: saj že njegovih hajduških brkov ni
mogoče zamenjati z mojo Kristovo brado. „Da,
grba, grba; samo zaradi grbe,“ se je oglasilo
v meni.

„Po svèt prihajam danes,“ sem izpregovoril
nanagloma z nepričakovanim naporom; in kakor
bi ga odsekal, je bilo moje ravnodušje pri kraju.

„Izvrstno!“ je vzkliknil doktor Timijan. „Zakaj
pa ne? Samo povejte: ali bomo odrezali, ali bomo
prišili?“

„Brez šale ...“ Moja čustva so bila tisti hip
že takšna, da mi je glas trepetal; doktor je napravil
resen obraz in me je pogledal sila sočutno
in učenjaški.

„Kaj pa more biti? Človek bi rekel, da ste zdravi ko bik ...“

To je njegov izraz; ljudje mu ga ne zamerijo.
Tudi ženskim govori tako.

„Prišel sem, gospod doktor, da izvolite pogledati
... veste, venomer se mi dozdeva —
kako naj rečem? — da imam hrbet nekam čudno
zaraščen ... Povejte mi po pravici: ali je res,
ali ni?“

S trudom sem izdavil te besede.

„Zdaj sem priznal, glasno in nedvojljivo,“ sta
mi utripali senci; in že se nisem zavedal nobene

nade več. Nehote sem se bil okrenil s hrbtom
proti zdravniku, češ: brž poglej, in potem reci!
— Doktor Timijan je hotel, da se slečem.

„Ali se ne vidi tako?“ Toliko da nisem
zakričal. Še ta zasmeh: kdo ne bi videl, razen
mene zaslepljenca in umobolnega? Mar je vredno
tako trpinčiti človeka? Ah, dobil je pogum, ko
je slišal moje strahopetno vprašanje; zakaj nisem
naravnost in brez pomisleka izpregovoril o grbi?
Moral bi mi odgovoriti po besedi; zdaj pa, to
sem čutil, ne bo več tiste moči.

„Ne,“ je dejal doktor, otipavaje mi rame in
pleča. „Desna stran je nemara za spoznanje bolj
obokla od leve — da, — ali to je treba videti
natančneje. Dajte no, saj niste devica! ... V nobenem
slučaju pa ni bogvekaj: z očesom se jedva
vidi ... Koliko ljudi hodi po svetu s takšnimi
neznatnimi napakami!“

Stopila sva v ordinacijsko sobo; tam sem
se slekel do pasu.

„Ali ste nervozni, da trepetate?“ Doktor
Timijan je polagal vlažno desnico semintja po
mojem hrbtu. „Da, da, tukaj ... Ali, to ni, da bi
govorila: skozi obleko ne zapazi živa duša! Čemu
se vznemirjate zaradi lapalij?“

„Pavel!“ je tistikrat zaklical prijeten ženski
glas v sosednji sobi. „Pavel!“

Bila je gospa Vida Timijanova. Doktor se
je oprostil in je odhitel. Jaz pa sem medtem z
burno naglico vrgel obleko nase; polastil se me

je bil takšen gnus do vsega na svetu in do ženskih
posebej, da bi se bil rajši pogreznil, kakor
pa ostal še dalje v dosegu tega mehkega glasu.
Spomnil sem se bil, da je tudi ona gledala mojo
grbo in da se ni izpodtikala nad njo; v božanju
in v objemih so blodile njene vroče roke tolikointolikrat
po znamenju izobčenja, kakor pred minuto
kosmate zdravniške roke njenega soproga, ki mi
ga je priznal in potrdil.

„Ali se ji ni studil grbec?“ je vpraševal
šepet mojih suhih, razbeljenih ust; mož bi me bil
slišal, da mi je nepričakovano stopil za hrbet.
Zaškripal sem z zobmi: „Moža je vzela, mene je
imela, obadva grbca — kaj ji dé? Saj je bilo
samo za to — za to ...“

Ko se je doktor vrnil, sem držal klobuk v
levi roki in kljuko v desnici.

„Oprostite,“ je hitel razlagati, „žena me je
klicala. Saj jo vendar počakate? Ne?! Mudi se
vam? Oh, škoda, škoda: tako bi jo razveselili!
— Torej, zastran svoje grbe“ — to besedo je
izrekel z nesramnim povdarkom — „zastran grbe
si pa ne delajte nobene skrbi. S telovadbo bi se
dala odpraviti,“ — tako predrzno se je upal rogati
nad menoj! — „dala bi se, ampak vredno
ni, povem vam po pravici ...“

„Lopov!“ sem mu siknil v obraz. Doktor
Timijan je razkrenil usta in je izbulil oči; toda
vrata so se zaprla s treskom, jaz sem bil že na
hodniku. Podrl sem dve dekli, preskočil stopnice

in planil na cesto. Zdaj sedim doma in premišljam,
ali se naj še kdaj pokažem med ljudmi.

... To pa vidim, kako malo so zanesljivi
naši čuti. Samo nekaj drobnega se premakne v
ravnotežju duše — in že nas varajo, že so zgolj
živa, trdovratna, v vseh naših žilah in mišicah
vtelešena laž. Prav zato se ne morem prepričati
o resnici: čutila jo tajé, ostaja mi le še logika in
takorekoč filozofski način mišljenja.

Ah, ta logika je prekrasna stvar: vse drugo
je ničeva ukana, vse drugo zgolj puhel videz;
ona sama je kraljica, le misel je oblast, a čustva
so sužnji, ki blazne, če jih z bičem ne goniš pod
jarem. Modrosti in globokomiselnosti nam pošlji,
o Gospod! Samo to pazi, da je ne bo še kdo
drugi zlorabil, kakor sem jo jaz, ko sem se pred
tedni z isto logiko prepričeval o laži, ki je danes
ovržena in podrta ...

VI.

Da bi že zašlo solnce! Stemnilo bi se, zlile
bi se prijazne sence in bi razgrnile pozabljenje;
kajti dolgčas mi je. Če se ne bi dalo drugače —
makar bi se razgovarjal s krivim Timijanom, kakor
se mi je pretekli petek prikazal v ogledalu. Njegove
solze so tekle po mojih licih; čudna reč ...
Saj zdaj je vendar že preveč vsega hudega: pol
ure pred koncem! Solze ... Moj Bog, navadni
ljudje imajo take neokusnosti za vsakdanje, za

brezpomembnejše slučaje. Jaz bom stisnil pest,
če se mi posreči; ali če se ne? To je pribito in
očito, da kaže obrniti krmilo. Samo kam? Le
eden je breg, kjer ni prostora za novele in tragedije;
ampak če je kaj bojazni v mojih mislih,
potem je ta, da ne bi storil prenagljeno in po
neumnem, kar moram storiti.

Moram? Kako bi moral? V tem trenotku
se mi vidi: vseeno je! Kaj zato, če zdrči plaz do
dna doline? Kaj zato, če ga ustavim, kjer je zdaj?
Veliko zlih reči je prišlo te čase, in ko obračam
svoje liste, berem, kar stoji zapisano in neutajeno:
da jih nisem prenašal smehljaje. Ali zdaj sem top:
zdaj se oglašajo trenotki — ne vedno, včasih
samo — toda prepogosto, ko me kuje usoda z
najtežjimi udarci: jaz ne zvenim. Ni odmeva, ni
kletve, ni tožbe, ni glasu. To je tam, kjer je
nekdaj odklikala duša ... Kdor bere mnogo in
lepih romanov, ali tisti, ki rad in s pazljivim srcem
poseda v gledišču, bi si mislil, da mora slediti
dogodkom, podobnim današnjemu, strašno razpoloženje,
obup, patetske geste bolesti in žalost, ki
ji je pretesno v eni sami duši. Nič tega!

Vsaj ustnice bi si razgrizel: to se vendar
sme zahtevati od vsakogar, samo da je količkaj
čutečega srca. Vsaj vzdihnil bi; obrnil bi oči,
melanholičen pogled bi poslal kamorkoli ... Ne;
izprva je trepetalo, tiho in mučno, brez misli in
brez besed, pa se je poleglo, in zdaj molči. Samo
velika puščoba se je razprostrla: vse ravno, sam

pesek brez zelenečih oaz, in dolgočasen, enakomeren
veter, težak od vročine, gluh in nem. To
je stud ...

Danes sem bil pri Malvi. Hodnik do njenih
vrat se obrača v ostrem kotu; čisto v drugem
koncu je veliko obokano okno, ki se odpira na
vrt, tukaj pa leži rahel polmrak, in hladno je, in
starinske kamenite plošče se zgovorno prepirajo
s korakom. Nehote, iz navade, ki bi ji rekel, da
je zelo smešna in otročja, sem napravil vse po
starem, vse kakor nekdanje dni.

Na desni strani ogromnih steklenih vrat —
takšna so bila gotovo že pred sto leti — je starinski
ročaj zvonca; potegnil sem. Nato sem se
umaknil v mrak, ki je gostejši v kotu; Malvina
dekla ima strašen nos, zabavno ga je videti, kadar
se prikaže za šipo. Prišla je Polona, pokazala je
skozi ogromno in čisto temno predsobo, ne da
bi kaj rekla, prav kakor dan za dnevom odkar
se poznamo. Starega ni bilo doma; on je vedno
za kupčijo, ali pa sedi v gostilni ter pije in modruje.

V salonu je bilo danes še bolj resnobno in
svečano kakor sicer. Neznosen je tak občutek;
posetiš človeka, vrata se ti odpro, pa misliš, da
si stopil v cerkev. Skoraj bi zazehal in bi se pokrižal:
takšni so vsi ti saloni trgovcev in obrtnikov.

Na veliki steni visi nadvojvoda Ivan; vanj
se zagledam vsakikrat, če moram čakati na ljudi.

V sosednji sobi so se začuli ženski koraki,
drobni, lahni in begajoči. Poznam jih, moje misli

so kar namah dodale toinono; zagledale so Malvo,
neopravljeno, kako hiti in zapenja, tu gumb, tam
buciko, kako popravlja z ozkimi rokami in kako
nazadnje še z enim pogledom vprašuje ogledalo,
če je dovolj. Tako sem jo opazoval v svoji domišljiji; bal sem se medtem razbirati vzroke in
namene, ki so me bili privedli. Napeta zavest bližajoče
se odločitve je brnela v duši kakor struna
s krivim glasom. Še preden je prišla, je stala pred
menoj; zares se ne spominjam, kdaj je odprla vrata.

Štirinajst dni me ni bilo. Iskala me je dekla
in potem ona sama; jaz sem hodil kdovekod.
Sedem pisem mi je pisala; še danes jih nisem
odprl. Zdaj je vzkriknila kakor vesel otrok in se
me je oklenila; s smehom, s solzami, s poljubi in
z vsem, česar ne sme manjkati v enakih slučajih.

Dišala je po drugem parfumu. Pred štirinajstimi
dnevi je imela še prejšnjega, z groznim
eksotičnim imenom, za vse enega, za obleko, za
polt, za lase in za lični prah. Malva je snažna in
umna ženska; ona ve, da so najlepše rože lalá,
če je šopek zvezan po kmetski.

Moje misli so tistikrat obstale. Kakor se mi
dogaja neredkoma, — bržčas znamenje napredujoče
topoumnosti! — zagledal sem se. Pogled je
legel preko njene rame po vitki, visoki postavi v
temnomodri reformni obleki; spustil se je po hrbtu,
ne namenoma, temveč kartako: včasih se zagledam
v krtačo ali v ključanico. Tako je ostal, kakor
miren plašč, in ni mogel nikamor.

Takrat — čez minute — je Malva nenadoma
odstopila; samo njene roke so mi obležale
na ramah. Široka rokava sta zdrknila do komolcev.
Krasno polt ima. In kakor da je zrastla; njeno
lice se je dvignilo, oči so izpregovorile. Lepa
je Malva, z rdečimi ustnicami, plavolasa kakor
zgodnji dan.

„Zakaj te ni bilo, čuj?“

Ona vprašuje tako čudno, mehko, čisto tiho,
— in vendar ji skorajda moraš povedati, kar
hoče. Ali meni je bilo tisto vprašanje zoprno in
neznosno: še v takšnih rečeh ji dajaj odgovor,
ko prihajaš z drugimi nameni! Obrnil sem se,
vrgel sem se v naslanjač; naenkrat mi je bilo,
kakor da bi čutil v temnordeči barvi foteljev,
namiznika in zastorov veliko nesramnost.

„Pustiva to!“ sem dejal naglo in z odurnim,
hripavim glasom. „Opravki, služba, skrbi! Bržčas
je važnejše, zakaj prihajam, nego zakaj nisem
prišel ...“

Malvin pogled je bil neveren in ves osupel.
Prebledela je bila; tako je stala pred menoj, roke
sklenjene na krilu.

„Že davno si tako čuden ... Ali ne pomisliš,
kako trpim?“

„Trpi! Vsi trpe ...“

Moj nasmeh je bil tako grd, da mi je žal še
zdaj, ko se ga spominjam. Malva pa je bila naenkrat
vsa v solzah. Zakrila si je obraz; nato je spustila
roke in me je pogledala: vse črte so bile spačene,

ustnice so obupno trepetale. Preden sem
ji mogel ubraniti, je ležala na kolenih, z glavo v
mojem naročju, in je ihtela kakor preplašeno dete.

„Kaj ti je, Rikard? Za Boga, — kaj je krivo,
da si ves tuj? Ali je še kaj na svetu, da bi se
ti smililo? Meni je težko, — hudo, — že dolgo
časa ... Vse te mesece poslušam svoje misli in
skrbi ... Ampak nikoli si nisem upala, da bi te
vprašala: saj niti ne vem, kako naj vprašam!
Nekaj je prišlo med naju; to čutiš tudi ti. Ali veš,
kaj je? ... Da ne? — Zakaj tajiš?“

Začel sem tolažiti, pa nisem prišel do besede.

„Takrat, ko sva si obljubila, so bile tvoje
besede vesele ... S samo srečo si me omamil,
nov svet si mi obljubil in novo življenje ... Govoril
si, jaz pa sem strmela; najboljši si mi bil
med vsemi, kakor modro pismo si se razodeval
— o, kar naenkrat sem se zavedela, da pojdem
za teboj do konca sveta! In vendar“ — v tem
trenotku je postal njen glas ogorčen in maščevalen
— „in vendar sem spoznala nedolgo potem,
da nisi boljši od drugih, da si vsem enak, da v
tvojem srcu ni modrosti, ki je na tvojem jeziku ...
Da v tvojih delih ni glorije, ki je v tvojih besedah!
Spoznala sem te — skorajda v dno duše sem
ti pogledala, — in še to: začutila sem, da je moja
ljubezen do tebe vse čisto nekaj drugega, ne pa
zaradi tistih besed in ne zaradi bleska, ki si ga
nasipal, — toda kaj je vse to in odkod je prišlo
nad mene, — kdo bi mi povedal?“

„Zakaj me nisi nehala ljubiti, ko je bilo
konec tvojih sanj?“ sem vprašal nehote. „Še lagala
si: igrala si, kakor da bi jih nosila v sebi,
nič mi nisi pokazala izpremembe in razočaranja!“

„Zakaj?“ Malva je srdito dvignila glavo, z
robcem pred usti, vsa objokana, in mi je pogledala
v obraz. „Zato, ker nisem mogla nehati!
Ker je bilo vseeno! Ker sem čutila, da ne bo
konca, dokler živim ... Zdi se mi, da za tistimi
otročjimi sanjami nisem prelila niti ene solze;
čemu bi jo? Ali nisem priklenjena nate? Ljubila
bi te, če bi mi prav povedal, da me zaničuješ;
bij me, razžali me — lahkoda te poljubim zato!
Ali to boli, boli ... Ti ne veš, ker me ne ljubiš!“

Govorila je na ves glas, tako, da sem se
z neprijetnim čustvom vprašal, ali se ne sliši v
kuhinjo. Pravtakrat pa je umolknila; izbruh bolečine
se je umaknil novim solzam, in Malvino
telo je zopet vzdrgetalo od silnega joka.

„Duša moja,“ sem izpregovoril resnobno,
„če te ne bi ljubil, me danes ne bi bilo tu.“
Zasmilila se mi je; pričel sem jo pogovarjati, in
pomalem so postale moje besede tista zgovorna,
lažniva tolažba, ki blebeče nevzdržema tjavendan
in s svojo bujno puhlostjo duši lastno nepopisno
jezo nase, izvirajoča zgolj iz studa nad zoprnostjo
tuje slabosti. Dvignil sem bil Malvo k sebi, da
mi je pritisnila obraz na prsi; govoril sem ji v
uho, ker mi je prijala vonjava bogatih las, poljubljal
sem jo na roke in na tilnik in vsepovsod,

— od časa do časa pa sem pogledal v ogledalo
na steni ter sem vsakikrat začutil željo, da bi si
pljunil v hinavski obraz.

„Ali me res ne bi mogla pozabiti?“ sem
dejal vmes, navsemlepem, ko je nekoliko ponehal
Malvin obup.

„Nikdar, nikdar! Ali misliš, da bi te še ljubila,
če bi mogla nehati? In če bi znala —
da te ne bi sovražila: ti, ki so bile tvoje sentimentalne
besede laž in ki lažeš zdaj, ko si z
menoj tako trd in malomaren?“ je vzkliknila ona
in se me je ovila z rokami, skorajda že potolažena.
Vzel sem rutico in sem ji obrisal lice.

„Tako; in zdaj bodimo lepo mirni in pametni,
kakor se spodobi resnim ljudem!“

Zdi se mi, da ženska potrebuje pretiranosti
za pretiranostjo. Namesto da bi postala mirna in
pametna, je prešla Malva preko kramljanja v smeh,
in tako sva tičala kmalu v obširnem razgovoru o
vseh brezštevilnih ničevih novicah. Bila je zopet
vsa lepa; vlažni blesk oči ji je pristojal, da nikoli
tako.

Ali poleg nevažnih zmislov razgovora se je
pletla v meni čudna vrsta zaključkov. Ko je sedela
tako tesno ob moji strani, da sem čutil prijetno
gorkoto njenega telesa, me je nenadoma
zagrabilo nekaj, kakor da nimam pod milim Bogom
ničesar skupnega s to žensko. Zazdela se mi je
tuja in daljna; videl sem brezdno, tisoč milj
globoko, ki se je odpiralo med nama. Začutil

sem zoprno, a tem nedvojljivejšo gotovost, da ne
bi nikdar govorila ob tej današnji uri, in tako,
in takšnih reči, če si ne bi bila tista povsem navadna
in bogme tako smešna sla, ki nam je pri
drugih ljudeh kvečjemu v zabavo ter je le v lastni
duši ne spoznamo, nekoč nadela bele krinke na
obraz; če naju ne bi bila združila s cvetočimi
sanjami, — zato, da se enkrat izpolni smoter, ki
ni vreden obširnih komedij. Jedva se je oglasila
ta zavest, že sem začutil na licih vročo rdečico
sramu: nerodno je zrelemu in razvitemu človeku,
ako se zaloti v neumnosti petošolca. Obenem pa
sem moral gledati v Malvi žensko, kakršne so
vse, v svoji ničevosti primerne tovarišice ničevemu
možu; posodo iste smešne in samo telesne strasti,
ki je vsak dan iznova dovolj predrzna, da si ponareja
potni list: „Iz duše prihajam ...“ In moj
stud jo je oblil, od las, ki so se ogrevali v solnčnem
pramnu, pa do čeveljčka na nogi.

Malva je govorila. V gibki igri so se premikale
ustnice, pobliskavala se je vrsta zob, svetlih
kakor porcelan, drobčkanih in drug drugemu
enakih. Oči so nemirno lovile predmet za predmetom;
razumel sem jih: samo ne zopet misliti
na tisto, ne omenjati, ne ponavljati, za Boga ne!
Tisto je tako grdo in bridko; človek mora plakati
— in to je neokusno, da, in potrata prijetnih
minut ... Tudi jaz sem govoril; ista želja je bila
nemara v mojem pogledu, četudi v jarmu zavesti in
volje, da bodi še danes vse odločeno in končano.

Toda med sklepom in med izvršitvijo je stal
ogaben strah, ki je vse venomer odrival.

„Vidiš, dekle,“ sem govoril brez misli, besedo
čez besedo, „tako vesela bi morala biti vedno, vse
dni. Da bi takole sijale tvoje oči od sreče ... Po
vrtu bi te vodil, lepo in radostno, v dolgi, beli,
židani obleki: samo z rožami bi morala biti vezena,
z rdečimi, tuintam ... Ali ne? — In ves vrt bi
bi bil v rožah, vse same rože, težke in temnordeče,
da bi bila misel pijana od tistih vonjav ... Postavila
bi si hišico, čisto za naju, samo zate in zame;
in tak vrt naokoli, okrog vrta pa visok zid ...“

Res, videl sem že tak vrt pred seboj. Ali
nanagloma mi je prišlo na um, kako je pobotano
med nama: da bodi to mlado, v morali in
v vabljivi snagi prihranjeno telo moja last, ki ga
prejmem nekega dne z voščili in z blagoslovom,
ob laži lepih fraz, namenjenega topemu da-capo-al-fine
v vsakdanji, zelo neapartni in le v maločem
nadživalski rabi. Še več; rekel sem si: „Ženska,
ki sedi poleg tebe, in ki nimaš do nje niti male
trohice višjih pravic, je kdovezakaj pripravljena
skleniti nerazrušljiv kontrakt takšne prave in edine
nizkotne nečistosti s pohabljenim, grbastim človekom.
Ako bi videla v tvojo dušo, — in to bi
morala, če bi bilo res, da te ljubi — potem bi
te razumela; morala bi ti — ali vrniti besedo,
ali pa reči: Ne žaluj, prijatelj; v kraje pojdeva,
kjer ni zlih ljudi, zakaj, jaz nočem, da bi se rogali
tistemu, ki mi je po svojem srcu in po moji ljubezni

toliko drag, da je ves moja sreča ... Zakaj
čakam? Enkrat vendar mora biti!“

„Poglej mi v oči!“ sem vzkliknil zategadelj,
ko se me je pravkar zopet oklenila. „Malva, med
nama je na veke nemogoče! Ti da me ljubiš? Ne
laži; jaz te nisem nosil v duši z lažjo ... Kako
bi me mogla ljubiti, ko pa vidiš in veš, kaj sem,
kdo sem, kakšen sem!“

Malva me je izpustila, razklenile so se ji oči,
ustnice so se napol odprle.

„Moj Bog! Kako govoriš? ... Rikard, kakšen
je tvoj pogled? ...“

Seveda, moj pogled, ki je ta čas prodiral v
globino njene duše! Prijel sem jo za roke, tik nad
komolcem:

„Ne ugonobi se: ženska, ki hoče biti ljubljena,
ne sme trpeti smešnosti na sebi. Ne ugonobi
se, Malva; ne povej ljudem, da me ljubiš! Mene,
takšnega ...“

Njeni pogledi so se bili tačas zakopali v
moje, kakor s pestmi in z nohti; nikdar še nisem
videl pri ženski takšnih oči. Glejte, in zdaj je šlo
preko njih nekaj žalostnega in širokega, kakor nepopisen
strah. Tako naglo je dvignila dlani pred
lice, da so prsti s ploskom udarili po čelu; nato
se je sklonila z vsem životom, zvila se je kakor
črv, počasi, polagoma je zdrknila na kolena ter
je pričela ponavljati z ječečim, bolestnim, skorajda
otroškim glasom:

„Jezus Kristus! Jezus ... Jezus ...“

„Hinavka!“ sem zaklical v svoji duši. „Ti
ga ne kliči!“ sem dodal na glas, zaradi lepšega
samo, ker pravzaprav ne verujem v Krista, in sem
rahlo in neslišno položil prstan na mizo.

„Rikard!“ je viknila za menoj, ko sem bil
že med vrati.

„Kaj bi?“

Malva, še vedno na kolenih, se je držala z
obema rokama za naslanjač; do mene se je videlo,
kako ji drgeče život in kako usta ne morejo izreči
besede. O, ženske so neprekosljive v takšnih položajih!
Nazadnje je izpregovorila, sunkoma hlastaje
po zraku:

„Ah! — Zdaj vem ... Ti ljubiš — drugo!“

Obraz se ji je spačil v krčevitem, cvilečem
ihtenju. Jaz ženskih ne gledam rad, kadar so
takšne. Ali tudi moj smehljaj je bil oduren. Komedija!
Šel sem. —

... Tako; poglavitno je zdaj storjeno. Kmalu
bodo zaključeni vsi računi; z višave pljune izdani
še enkrat in zadnjikrat na to dolino solz,
kjer prebiva jok in škripanje z zobmi. Potem
bi dejal, se obesim. Čemu ne? Proletarska smrt?
— Hm, po drugi strani je — rekel bi — poštena
kranjska in posvečena z dolgimi tradicijami naše
zgodovine.

Odsihdob mi je vseeno; kamen se je odvalil,
skorajda bi šel mirno spat. Sklenil sem bil, da
končam z Malvo trezno, razumno in kar najbolj
neliterarno; zato me jezi le to, da so me zapeljala

vkoreninjena čustva in stare navade. Premalo proze
je bilo v mojem slovesu, preveč gest in lepih besed;
moj podedovani zanos se je spustil v arhitektoniko
in je igral tragedijo. Toda to je greh, ki si ga
nemara odpustim, in le neznatna hiba v veliki verigi
dogodkov.

VII.

Odtistihdob se je pričelo zame novo življenje,
s svojim posebnim utripom ur, s posebnimi
mislimi in z lastnim, nepričakovanim naziranjem
stvari, — vse to zelo presenetljivo in nepodobno
tistemu, česar sem pričakoval. Kako smešen je
človek, kadar se zaklinja kratkoinmalo: „Tega ne
bi trpel! Takšnega zla ne bi mogel prenašati!“
Dejstvo pride, resnica se razkorači pred nami,
prijemljiva in nedvomna, — o, kar mahoma se ji
prilagodita duša in telo; vse struge življenskih sil
se zaokrenejo po njeni volji.

Oziram se nazaj po teh zapiskih; res, čudim
se dvomom, ki sem jih moral premagati na poti
do spoznanja. In če samo za trenotek nisem bil
gotov, kaj bo z menoj in kaj mi je storiti, nisem
bil samo zavoljo tega, ker sem le slutil in sumil,
ne pa da bi bil vedel tako kruto in jasno kakor
zdaj. Prišla je izkušnja, govorila je doslednost
uma in se je podprla s prepričevalno silo čutov;
zdaj vem, kakšen sem, in če položim roko na
hrbet, čuti vseh petero prstov, kar imam tamkaj

nad običajno mero normalnih ljudi. Zavest, da
sem grbec, me je prešinila do najskrajnejših koncev
živčevja; in glejte, zdaj, ko ne manjka zavesti, je
narava sama od sebe popravila svoj greh. Ni se
zgodil čudež, grba se ni posušila; toda vse moje
mišljenje se je izprevrglo, moja duša se je izpopolnila
z vsem, česar ne sme pogrešati grbčeva
duša. Druga barva je takorekoč oblila vse reči,
ki leže v obsegu mojega pogleda, vse dogodke,
ki se odigravajo tostran mojega obzorja. Moja
čustva so zdaj resnično čustva grbčeva, in v svojih
mislih zasledujem čimdalje bolj vspešno tisti glas,
ki je odmerjen grbi v parlamentu našega uma.

Že prejšnje čase sem bil rad hudoben; zdaj
vem zakaj, in ne oviram več prirojene zlobnosti,
ki je vcepljena na moji naravi. Vsi grbci so hudobni! Jedek sem bil, rad sem rekel sarkastno
besedo; dandanašnji je prikipela bridkost moje
duše do cinizma. Spominjam se, da mi bližnjih
skoraj nikdar ni ozarjala posebna ljubezen; danes
vem, da jih ni mogla od početka dni, in
se ne brzdam več, in jih sovražim in mrzim
po vrsti.

Svoje dni sem si ponavljal veliko očitanje:
da ni pravičnosti v mojem srcu. Izmed množice
ljudi, ki mi je bila zoprna v svoji redni in složni
celoti, so se tuintam pojavljali obrazi, svoji in v čemerkoli
različni od čede; najpoprej sem bil dober
vsakomur izmed njih. No, trajne prisrčnosti in odkritega
prijateljstva pač ni moglo biti med grbcem

in med zdravimi, med srditim in med mirnimi,
čeprav se včasih nisem malo zavzemal nad nestalnostjo
takšnih razmer. Ali to me je morilo s svojo
nerazrešno skrivnostjo: zakaj se moja tako neizmerno
redka ljubezen ob vsakem razdoru in
odtujenju dosledno izpreobrača v vroče, v smrtno
sovraštvo? Danes sem ves potolažen: vem in
vidim, da vsi tisti pomisleki za grbca ne veljajo,
ker je kal dozdevnega greha v posebnosti njegove
izjemne narave. Zdaj ne ljubim več, ker
čutim jasno, da bi bila moja ljubezen laž, marveč
sovražim, ker vem, da moram sovražiti.

Kako čudno — jaz seveda se ne čudim! —
se je izpremenila moja ljubezen do Malve! Res,
morda sem jo ljubil še v tistem trenotku, ko sem
odhajal; njen prstan sem položil pred njo, ker
sem jo ljubil ... Tudi to, da drugi dan nisem
odgovoril njenemu obupnemu pismu in da drugega
in tretjega sploh nisem več odprl, je bila
morda še ljubezen; celo trdovratnost, s katero
sem se zaklepal pred vsemi ljudmi, da nisem bil
primoran govoriti z njo ali z njenim očetom!
Tretji dan po tistem nenavadnem razgovoru z
Malvo sem se odrekel službi; štirinajst dni kasneje
sem bil v inozemstvu, prepotoval sem Švico in
Italijo, in zdaj sem zopet tukaj, isti in vendar
drug človek med starimi razmerami in ljudmi.
Moja hiša je zaprta kakor samostan; jaz ne hodim
iz doma, k meni ne more nihče. Odpovedal sem
strankam stanovanja, odpustil sem vso služinčad

razen starega posla; on dobiva plačo za dva, pa
ve, da ga spodim tisti dan, ko pusti prvega človeka
čez prag. Časopisov ne berem, pisem ne
odpiram; včasih listam po starih, zaprašenih
knjigah, dolgočasim se z očetovimi romani,
pušim iz njegovih pip in pijem, pijem, pijem.
Žganje in rum; vino ni za mojo žejo. Spominov
se branim in nerad razmišljam o bivših rečeh:
takšne ure so edine, ko se nekaj zmeša v kolesju,
da prikipi na vrh ves tisti davni stud in srd;
potem me naenkrat nekaj zagrabi, in strašno,
strašno mi postane življenje.

So trenotki, ko se mora človek prepirati s
seboj. Jeziti se mora nase, pljuvati si v obraz,
čutiti se smešnega in krohotati se lastnemu ponižanju.
Za te trenotke imam svoje misli na Malvo.

Tudi njo sovražim; očarala me je nekoč,
dasi je enaka stoterim drugim, vsakdanja in bržčas
neumnejša od marsikatere, ki si z menoj ni prislužila
dolgega obračuna. Včasih slišim odmeve
njenih besed; takrat so se mi dozdevale polne
plemenitosti in dobrote, ali zdaj sem zasledil v
njih večni monotoniji groteskni ritem plitke ponarejenosti.
Takšna je zato, da bi bila comme il
faut. Ne, če natanko pogledamo ljudi, je vendar
vse tisto navidezno dobro — sama prokleta dostojnost
in opičja odvisnost od priporočljivih šablon ... Spominjam se njene postave: preveč se
je redila zadnji čas; da sem jo poročil, imel bi
na vratu pitano ženišče, — torej strah, ki sem se

ga vselej najbolj bal. In njeno lice: — da, pod
očmi ima čudno črto, in tudi pod usti je nekaj
podobnega; zdi se mi, da takšne črte pomenijo
neumnost.

Ali si naj priznam, da sem nekoč veroval
v tisto prezabavno dobroto, ki so je polna zaljubljena
razpoloženja? Da mi je izmed vseh
ženskih ravno Malva odprla najbujnejši vir takšnih
zanosnih in patetskih minut? Velika ironija se mi
zdi, če pomislim, da leži nekje med mojimi papirji
začeto pismo, ki ga nisem odposlal, in da
stoje v njem besede: — Silnejši bi hotel postati,
in boljši in plemenitejši, zaradi tebe, ker si ti
takšna zapoved nad mojim dejanjem in ker so le
zato pričete moje ceste, da se najdejo v tebi,
kjer se jim izpolniš ti: sreča, zmisel in ukaz življenja!
— Lepo pismo je tisto, ves ginjen sem
bil, ko sem ga sklenil in prebral; in shranil sem
ga zase, iz gole sebičnosti, da bi se v časih samoljubja
zgledoval nad lastno globokostjo in veličino.

Pa takšno pismo — Malvi? Ljubezen je
grda pohotnost duše; kadar nas zagrabi, razlijemo
vse zarje na ničevost in puhlobo, ki bi šli mimo
nje s smehljajem, da nismo sami iskali zmote,
mi sami in naše pijane oči. Resnica je, tudi v
toliki smešnosti smo še veliki: saj nihče ne ljubi
ženske, ki jo ljubi, temveč svojo ljubezen zaradi
velike Ljubezni sploh; oseba ženske je le kamen,
kamor jo nasloni. Toda ljudje imajo kratke misli
in ne vedo, kaj je tajnost dna.

... Kostanji pred mojimi okni rumené in se
usipljejo; vse nabrežje se baha, ker je zlato od
njihovega listja. In solnce greje tako usmiljeno v
teh gorkih jesenskih dneh, kakor da bi se kesalo,
ker bo moralo izročiti zemljo in njena bitja mrazovom.

Marsikaj bi dal, če bi mi kdo povedal, kaj
se vse zgodi, še preden pade prvi sneg. Kajti
stvari zahtevajo izprememb in novega tira; neverjetno
se mi zdi, da bi še dolgo trajalo to samotarstvo,
ta vdana brezdelnost in to moje modrovanje
o novi metodi, ki mi jo je podarilo življenje.
Neznosno se mi je zdelo breme, dokler nisem izračunal
njegovih formul in zakonov; zdaj se kregava
le poredkoma, kadar jih pozabim. V žepu imam
novo naziranje, oglajeno in izbrušeno, svetlo in
gotovo, kakor nalašč za parade, ki jih delam pred
samim seboj. Ali baš to je moje zlo, da se
nikdar ne navadim doslednosti; moja naziranja se
ne rode in se ne menjajo zato, da bi mi kazala
pot. Tudi prej sem imel nazore in načela, kar tako,
ker jih pošten človek ne potrebuje manj od obeska
na uri; po njih ravnal se pa nisem, da bi se spominjal.
Moji naravi je bržčas treba kakršnekoli
nepravilnosti, posebno v tem, kar je dobro in
potrebno, manj pa v slabih rečeh: grehi skrbé
sami, da se jih človek ne odvadi.

Vraga, najrajši bi se kesal, ker sem razdrl
svoje razmerje z Malvo. Navzlic vsemu bi se bil
rad oženil, z njo in z nobeno drugo; da si pa

zdaj očitam, to seveda še davno ni ljubezen.
Morda bi se seznanil s kakšno vrsto sreče, ki je
doslej ne poznam in si je niti nisem zmožen predstavljati,
sreče, ki pa vendar mora biti, ker bi se
sicer ljudje ne družili, odkar obstoji svet. Ali ni
mi do tiste sreče; prepričan sem, da bi se je nasitil
in naveličal, kakor sem se vsake reči. Samo
pravica bi se morala izpolniti, ki jo imam do nje:
jaz, ki sem grbec po telesu, z vsemi tistimi, ki so
grbasti po duši! In kar je poglavitno, Malva bi
mi bila talnik za vse; čula bi nad najkrotkejšim
drhtljajem vetra, da me ne razžali. Če bi me ljubila,
bi jo ljubil, če bi videl, da ji je hudo, bi jo
bičal in trpinčil, kakor bo bičana in trpinčena
moja duša do poslednjega dne. Imel bi človeka,
ki bi bil nesrečen zaradi mene, kakor jaz ne trpim
zaradi sebe, temveč zaradi drugih, ki so bili pred
menoj, in za tiste, ki so zdaj, za tiste, ki bodo, —
za mir in brezskrbnost vsega sveta.

Pravijo, da gorje ne izpušča, kadar enkrat
zagrabi. To potrjujem, ker sem izkusil; eno zlo
privabi drugo, drugo tretje, in tako se godi, dokler
si nesreča in trpljenje ne osvojita človeka popolnoma.
Zdaj hodita mimo drugih, in stoinsto se jih
smeji in raduje, ker je le eden v njihovi sredi
odvodnik vse bridkosti, kolikor se je nabira v
naročju usode. Tisti izvoljenec pa se privadi; nazadnje
sploh ni več zmožen okušati sreče, ker se
ji je odtujil in ne spozna nekdanje redke znanke
po dolgi ločitvi ...

Sreča! ... To mora biti luč, ki jo sijejo
naše oči na katerokoli izmed brezštevilnih navadnosti
življenja: sicer bi bilo vse in vselej pravtako
pusto in sivo, kakor je v resnici. Sreča je odsvit
lastne duše, in jaz, ki je ne znam več sanjati, je
ne bom več živel.

VIII.

... Kakor da letos ni bilo zime. Prišla je,
škripala je z zobmi in je opravila svoje mrtvaško
delo, toda zunaj nekje, daleč od dogodkov, ki
so se podili okrog mene. Tu so bile vse druge
reči: razpočila se je skrivnostna pajčevina, razdrla
se je bolezen, in zdaj je res sam svetel dan, tako
svetel in tako mrzel, da vedi zlodej, ali po pravici
cveto na vrtovih češnje in ali je resnično že
spet pomlad.

Vse to je bilo tako smešno in čudno, čudno.
Historija se je raztogotila in je hotela biti za vsako
ceno zanimiva in nenavadna; pognala se je, zapletla
se je do viška in me je ena, dve, tri! posadila
v sanatorij. Zdaj sem zopet tu, navadno
življenje vre in se preliva okoli mene, in tudi jaz
sem zdaj navaden človek ter upam, da ne bo nič
več romanov in novel. Smejim se zdaj z zdravim
in nadvse normalnim smehom; prvikrat v svojem
življenju menda okušam naslado človeka, ki se
krohoče nad seboj. Pa kako se ne bi?

Zgodilo se je takole:

H koncu oktobra me je mahoma zopet pograbil
obup. Na cesto si nisem upal, ljudi nisem
puščal k sebi; razkuštran, napol oblečen in neumit,
večinoma tudi pijan sem se potikal po hiši,
v glavi vse polno črnih misli, v srcu pa neko
novo, premeteno hudobnost; zaplodila se je kdoveodkod,
in še preden sem videl, da me je obsedla,
so je bili polni vsi koti in kotički. Po petkrat
na dan sem klical Jošta k sebi, očital mu
pregreške, ki še mislil ni, da bi jih storil, odpovedaval
mu nenadomestljivo službo in mu pljuval
v obraz, kadar je s solznimi očmi prisegal, da je
nedolžen. Psa Cezarja sem pretepal do krvi; nekega
dne je zarenčal, zdivjal je in me je vgriznil
v roko. Takrat sem zagrabil stol; bíl sem po
njem, sredi obednice, dokler nisem zapazil, da je
ves krvav in mrtev.

To je bilo na vernih duš dopoldne. Vlažna
megla je ležala preko cest in streh ter se je svetlikala,
kadar je solnce posijalo z medlimi, bolehnimi
žarki; tuintam so bredle po nji postave
pešcev, zavitih v plašče in v dolge suknje. Moja
soba je bila gorko zakurjena, misli so si izbrale
pot po svoje, in tako se mi je v večernem mraku
nenadoma zaželelo ženskega objema. Ne da bi
mnogo premišljal, sem vstal in sem se napravil,
v nepopisno začudenje svojega sluge.

Zunaj je bil pošten krščanski mraz, kakršen
je pristojal žalostnemu dnevu. Potegnil sem kapuco
čez obraz, da bi mi bilo gorkeje in da me

ne bi spoznali. Nato sem se napotil, s povešeno
glavo in z dolgimi, skorajda bežečimi koraki, ob
vodi, ki je dišala po ribah in po gnilobi, in po
tistih tesnih in zapuščenih ulicah, kjer le redkoredko
zagledaš obraz.

Tudi tista hiša je bila malodane zapuščena.
Čmerikav in zaspan je stal portir za vrati; razveselil
se me je, pozdravil me je z baronom in
mi je odprl na stežaj; široki ciganski zobje so
se mu zablisnili.

Od vrat pa tja nekam do umazanega dvorišča
se je vlekel hodnik, slabo razsvetljen in pogrnjen
z uhojeno preprogo. Na levi sta prihajala
po stopnicah dva iz gornjega nadstropja: debela,
velika ženska z zabuhlimi mozolčastimi lici, odeta
v nekaj belega in z rožnatimi petljami okrašenega,
kar je bilo napol srajca, napol obleka, in
z modro papirnato cvetlico v visoki frizuri, sestavljeni
iz debelih, različno rjavih kit. Mlad vojak,
očividno pijan, bled in onemogel, z nezapetim
gumbom na bluzi, jo je držal okrog pasu. Cigan
mu je že oddaleč iztegnil roko naproti; vojaček
je pokorno oddal desetico. Nato se je obrnil k
ženski, položil ji je roko okrog vratu in jo je
hotel poljubiti na debela, mastna usta.

„Dovolj imaš!“ se je zasmejala ona s hripavim
glasom. Namrgodila je lice v gube, ki naj
bi bile šaljivo stroge, pa so se zdele neumne
do ostudnosti, in ga je dregnila v rebra. Fant
je obstal, kakor da se je zavedel; zmajal je z

glavo, izpljunil je, opotekel se skozi vrata in
izginil.

Nato se je obrnila tista ženska k meni.
Uprla je pesti v bok, raztegnila je obraz v zapeljiv
smehljaj in se je pričela zibati na desno in
na levo. „Bog, kako neokusno!“ sem rekel sam
pri sebi.

Ženska se je še vedno zibala in je prihajala
bliže in bliže proti meni; ko so se me dotaknile
njene ogromne prsi, je razprostrla roke:

„Ali me ljubiš, ali me maraš, sinko moj
zlati?“

Molčal sem; nad usti se mi je bila zarezala
zaničljiva črta, ki je postajala vse venomer daljša
in daljša. Obrnil sem se vstran, zapalil sem smotko
in sem srdito odmahnil z roko, videč, da se me
hoče prijeti.

Morda bi bil odšel, če se ne bi bila tisti
hip odprla stranska vrata na desni; vodila so v
nekak salon, bržčas poln dima in slabih parfumov.
Začul sem smeh in brze korake v šolnih z visokimi
petami; ženska nevelike postave je bila skočila
na hodnik, drobna, s težkimi svetlorjavimi
lasmi in v kratkem otroškem krilcu iz belega
platna. Ko je hotela mimo mene, sem ji pogledal
v obraz in sem videl usta, kakršna je imela ena
tistih, ki sem jih davno ljubil. Prestrašil sem se,
kajti v prvem trenotku se nisem domislil, da
utegne biti druga.

S povešeno glavo, pogled na tleh, kakor
iz zasede, sem ji s trdim prijemom stisnil suhljato
zapestje in sem jo potegnil s seboj. Ali v sobi
se je pokazala moja zmota: na ustnicah je ležal
top, živalski usmev, vse lice je bilo drugačno,
oči so bile motne in čudno zelenkaste, niti ena
poteza ni ostala, da bi me spominjala podobnosti ...

Nazadnje me je obšla želja, da bi jo zadavil;
lepo jasna in v mislih brez obotavljanja izražena
želja. Zastudilo se mi je in sram me je postalo
kakor vsakikrat po kupljeni ljubezni; in kakor da
ni bilo že stoinstokrat enako, sem se z začudenjem
vprašal, zakaj se ona smeje in popeva, zakaj ni
sram tudi nje.

„Po špiritu smrdiš, grdoba!“ sem zagodrnjal
s hudobno jezo.

„Smrdim?“ je vprašala ženska veselo in je
izkrivila obraz.

„Fej te bodi!“ Govoril sem odurno, iz žive
potrebe in z željo, da jo razžalim do solz in do
krika. „Kakšno življenje živite pravzaprav, ti, in
vse, ki so ti podobne? Od vsakogar jemljete pet
kron ... No, še tisto je ukradeno in prigoljufano.“

„Tudi ti si jih prinesel,“ je viknila ženska s
prepirljivim glasom in njene oči so se škodoželjno
zacepile v moje. „Ti sam se sramuj!“

„Vsakemu lumpu ste na razpolago! Vojakom,
delavcem, gospodom s cilindri, ljudem, ki po leto
dni ne menjajo perila, mlečnozobcem in preoblečenim

kaplanom ... Naj bo lep ali grd, samo da
plača ...“ Pljuvaje sem pripenjal naramnice. „Koliko
si jih že imela? — Stotisoč, kaj? — Ali ti
ni žal, nečistnica: druge izbirajo po lepoti in po
prijaznosti, ti pa si se zdajle ukvarjala s človekom,
ki je prišel grbast in ti je navrh še povedal, da
si psica!“

Ženska je od začudenja požrla psovko, ki je
čakala pripravljena na jeziku.

„Kdo je grbast?“ je vprašala in je razširila
oči.

„Pa kdo, če ne jaz?“

„Ti? — Ali se ti meša? Zatorej! Pijan si,
sam si smrdel po žganju!“

V meni se je dvignilo kakor vroča pena.
Mislil sem, da se mi posmehuje.

„Kje imaš grbo? Aa? Pokaži!“ je kričala
ona in je zavijala zlobne poglede. „Tam? Tu je
ni: tu je pleče, kakršna so vsa plečeta!“ Udarila
me je po hrbtu in je s tremi ostrimi, neobrezanimi
nohti na vso moč uščipnila v tisto mojo grbo.
„Norec ti!“

Takrat se nisem mogel več krotiti; z enim
samim sunkom sem jo vrgel na posteljo in sem
ji stisnil vrat. Z levico sem jo davil za grlo, z
desnico sem bíl: bíl povsod, po glavi, po licu,
po prsih in po trebuhu. Ženska se je zvijala kakor
žival, ki poginja; posrečilo se ji je, da mi je s
kremplji dosegla do lica. Tako sva se metala nekoliko
hipov po umazanih odejah; ona je bila že

vsa rdeča in zabuhla, meni pa se je zdelo, kakor
da se s slehernim udarcem maščujem nad brezštevilnimi
sovražniki. V tisti nasladi sem izpustil
vrat, da bi jo z obema; takrat je zatulila z ostudnim,
grgrajočim glasom.

Naenkrat je bila soba polna. Ženske, cigan,
redar — vse je kričalo okrog mene. Redar in
cigan sta me držala za roke; ženske so vreščale
in psovale ter mi pljuvale v obraz. Odnekod so
mi padali udarci po glavi; čutil sem, kako mi
curlja kri po desnem in po levem licu ...

Na policiji so me zapisali, obvezali in izpustili.
Tretji dan po tem dogodku me je posetil
mlajši brat; nalašč se je bil pripeljal iz Trsta.
Razveselil sem se ga, kajti prišel je s predlogom,
da bi skupaj popotovala kamorkoli, na Češko ali
na Ogrsko; in dal sem se pregovoriti, čeprav ni
bil čas za popotovanje. Končalo se je v nekem
nemškem sanatoriju.

Prepričali so me, da nimam grbe, marveč
da sem popolnoma zdrav in normalen človek,
samo nekoliko trudnih živcev. Zdaj vidim, da
nista lagala niti doktor niti ženska, ki sem si jo
kupil za verne duše, in da sem žrtvoval Malvo
ničevim, namišljenim strahovom.

IX.

Prvega maja ... Kaj bi dal, da sem izmed
naših znanih in zaslužnih ali makar izmed mladih
in nadarjenih literatov! Izpozabil bi se, če ne v

odah in v himnah, pa vsaj v gazelici ali v sonetu,
in bi opeval vesno, ki je zopet ovenčala svet.

Ljuba pomlad je ostala tudi topot zvesta
stari navadi, ki jo ima že dobršno dobo let; preporodila
je vse reči, vse je obsijala z novimi,
prijaznejšimi žarki: tudi moje. Če bi še znal moliti,
zdelo bi se mi, da je storil Bog čudež nad
menoj. Krepka roka je posegla v moje življenje
in je izdrla vse manije in ves romantizem in kar
je bilo tistega ritma romanov in tragedij; izločila
je napotja, izruvala jih je kakor gnilo kost in jih
je vrgla v pozabljenje. Zdaj sem se napotil po
zdravi cesti vseh pametnih in treznih ljudi; pri
srcu mi je, kakor da bi šele zdaj postajal človek,
zmožen ceniti plemenito željo po redu in po idealih
in vreden zastopati pravico in resnico pod
trobojnim praporom slovenskega rodoljubja. Višja
previdnost je čula nad menoj; in ko je sila privrela
do vrhunca, je izlila lek na moje rane ter
mi je rešila za bodočnost samo vse tisto, kar je
bilo zdravega in koristnega v mojem prejšnjem,
ob tej pričujoči uri zaključenem življenju.

Tako si pač razlagam, tako opravičujem dogodke.
Vraga, — prej sem bil nezadovoljen —
torej, enkrat vendar moram biti zadovoljen!
Prej je bilo hudo, — torej mora biti zdaj prav
in dobro; drugače bi rekel, da je zblaznelo življenje
samo.

Petnajstega maja, čez štirinajst dni, stopim
namreč z Malvo pred oltar. In zaraditega se hočem

prepričati, da nisem privolil brez potrebe. Samo
zato, — nikakor pa ne iz pravične globine srca, —
si propovedujem vsako uro, da sem vesel in poln
raznovrstne blaženosti, s kakršno se je navada
bližati tako slovesnim, pomembnim in po večini
slučajev zelo redkim trenotkom človeškega življenja.

Z neverjetno taktnostjo in z rahločutjem, ki
jih ga nisem sumničil, so mi prijatelji in znanci
po moji vrnitvi iz sanatorija prihranili vsakršno
neslano izpraševanje. Ko sem stopil prvikrat med
nje, sem našel govorico, da sem popotoval po
Španjolskem in po Angleškem, kjer sem se hotel
iznebiti poslednjih ostankov dolge in mučne nevrastenije.
Pritrdil sem, ker se mi je videlo najlepše
in najudobneje, — in kakor da mi je sleherni
uganil skrito željo po očeh, smo posvetili svojo
zgovornost drugim skrbem. Za vse, kar leži sveta
pred pragom te sobe in dalje naokoli, je zdaj
preteklost izbrisana in iztrgana iz spomina. Nič
se ni zgodilo, čas je pretekel lepo in spodobno;
kdor bi se v naši družbi predrznil reči, da sem
uganjal komedije, ta je norec in kanalja, ki zasluži,
da ga zapro na Studenec.

Kakor hitro sem se zopet pokazal v družbi,
so zbudile ženske z neredkimi, dasi opreznimi
razgovori o Malvi mojo pozornost in radovednost.
Priznati moram, da sam nisem več mnogo mislil
nanjo, da sem jo bil takorekoč že prebolel in
pozabil, in da zategadelj nisem baš z veseljem

pozdravljal tistih besed. Znanke so jo omenjale
tuintam, skorajda slučajno, kadar je šel razgovor
o drugih; bilo je karkoli o njenem početju in nehanju,
izprva nikoli kaj posebnega ali pomembnega.
Vsi takšni pomenki so se vpletali mimogrede,
kakor neznatne in naglo zopet izginjajoče nitke v
širokem traku razgovora, in se nikoli niso obračali
do mene. Toda čutil sem malodane že prvikrat,
kako se od strani napenjajo pogledi, da bi
videli, če bo vsaj ena črta zaigrala v mojem obličju
in izdala odmev, ki se je oglasil v duši; in
ker sem vajen skrivati svoje misli, so prihajali
pogledi čimdaljebolj nestrpni, pa tudi besede
vedno pogostejše, tako da se je bilo težko motiti
o namenu. Pomalem sem izvedel, da je zdaj
Malva tista, ki samotari in ne zahaja med ljudi;
da se je tudi ona nedavno vrnila s potovanja, in
da jo je — o čudo! — spremljal oče, ki ga sicer
ni lahko odtrgati od opravkov; naposled, da je
v novembru hudo obolela, da je še zdaj vsa
šibka od bolezni, in da je lepša, mnogo lepša,
nego je bila poprej.

Nekega dne me je vprašala starikava tetka
naravnost:

„Čudna reč je bilo tisto, da sta se tako nanagloma
razdrla. Saj se vendar zdi, da vas ona
še vedno ljubi?“

„Ne vem,“ sem dejal s tistim pritvorjenim
smehom, ki ga ima vsak pošten človek za nerodne
razgovore. „Po pravici vam povem, milostljiva,

da nisva govorila ves ta čas, odkar sva se
razdrla. In zato ne vem niti najmanjše drobtinice
o mislih in o čustvih gospodične Malve, pa tudi
pravice nimam, — kot gentleman, saj veste! —
da bi govoril o rečeh, ki so se zgodile.“

Zlo je hotelo, da sem pri teh besedah zardel
do tolike mere, da je videla celo tetka s svojimi
napol slepimi očmi. Čemu in od česa, — vedi
vrag; morda zato, ker sem zalotil v svojem srcu
nekaj, kar je bilo v tistem hipu več od navadnega
sočutja. Tetka se je zahihitala s starim, hripavkastim
glasom, kakor v zadregi, in je požugala
s pergamenastim prstom:

„Glejte, glejte! Torej je tudi vi še niste
pozabili? Potem se smemo vendar nadejati —
kaj ne?“

„Česa neki?“ sem vprašal z zelo nedolžnim
glasom.

„Bližnje sprave, da, da ... Takšne reči
se dogajajo, vsi jih poznamo. Ali, da bi jih nosil
človek vse svoje življenje,“ je dodala tiše z zamišljenim
obrazom, „in da jih ne bi hotel popraviti,
to bi bila trma — in ošabnost — in trdosrčnost,
do drugih in do sebe ...“

Malo dni po tistem razgovoru je prišel Jošt,
še precej rano dopoldne, in mi je naznanil zelo
nepričakovanega gosta. Jaz sem osupnil; v prvem
hipu nisem našel besede. Nato sem pogledal po
sebi, odkašljal sem si, — tačas je minilo prvo
presenečenje, — in sem stopil prišelcu naproti.

V salonu je stal — Malvin oče: rdeč, v
dolgi črni suknji, nerodno sukajoč cilinder v roki.
Da, cilinder! Bodi zapisano posebej in povedano
z besedami, ki ne dopuščajo dvoma; kajti rad bi
imel, da izvedo potomci, ako se ohranijo ti zapiski
do njihovih dob, kakšno čudo se je zgodilo
med očeti: Malvin oče je nosil cilinder, če že
ne vsak dan, pa vsaj tistikrat, ko je prišel, da mi
ponudi svojo hčer nazaj; prav in pravcat cilinder
si je nadel, kar ni samo kar tako, govorica babnic
tjavendan, temveč čista in izpričana resnica. Sama
svečanost ga je bila; druga je bila stoja, drug
pogled, potrt in resen obenem, druge besede in
druga govorica obličja in vesoljne prijetno zaokrožene
postave: Vi glejte, gospodine Rikard Malloprou,
da ne bo sramote nad moj cilinder in nad
mojo črno suknjo; oblekel sem jo zaradi vas, za
vas sem ga poveznil na častitljivo plešo, da boste
s spoštovanjem in z zbranim duhom poslušali
mnenje svojega tasta! — Takšen je torej stal v
mojem salonu, kakor poosebljena slovesnost; in
kakšni, o mili Kriste, so kupci in debeluharji s
prazničnimi obrazi!

„Niste se me nadejali, kaj ne?“ me je nagovoril,
nategavaje sivkasto brado in ves jezen,
ker je slišal, da se mu trese glas. „Kako bi se
me nadejali, gospod Malloprou? Saj ni navade,
da bi prišel čez pol leta človek, ki ste zavrgli
njegovo hčer, ne da bi vedela, zakaj. Ni navada,
ljubi moj, in če stoji njen oče danes pred vami,

je prišel po izjemi: zaradi otroka je prišel, ker
nima kamenitega srca, da bi še dalje gledal njegovo
trpljenje! Odšli ste, kakor ne odhaja človek,
če ima srce; in prstan ste ji pustili na mizi ...
Njena pisma ste zavračali, neodprta so prihajala
nazaj; v svojo hišo me niste pustili! Ali to naj
bo pozabljeno, kakor je že prišlo, zaradi česarkoli
se je zgodilo; prišel sem k vam, da vas
prosim za svojega otroka, ki ga nočem izgubiti ...“

Starec je nehote sklenil roke, obraz se mu
je pokril z žalostjo, vse gube je napela zadrega;
jokavo in sentimentalno mu je vztrepetal globoki,
poštenjaški glas. Povesil sem glavo, čuteč, da je
primerno moji ulogi, in deloma tudi od prave,
resnične zadrege.

„Verjemite,“ sem izpregovoril, „težko mi je
in vem, da sem bil tudi tistikrat nesrečnejši od
gospodične Malve same ... Toda moralo je biti:
kako sem hotel ravnati drugače? Recite Malvi,
da jo prosim odpuščanja: naj odpusti in pozabi ...“

„Pa to je ravno, da ne more! Ne, gospod
Malloprou, — prijatelj, — vem, mi moški trdimo
ponavadi, da so ženske lehkomiselna bitja in da
se rajše tolažijo kakor pa mi: če ne ta, bo drugi!
Toda verjemite mi, kadar ženska ne more pozabiti,
ne more, pa če bi bilo v njeno lastno pogubo.
Prijatelj moj dragi,“ — in že me je držal
za roko, — „pozabite vi, ki laglje pozabljate!
Nič več ne bomo govorili o tistem, tudi Malva

sama vam prisega, da ne bo omenila, — nikdar,
svoje žive dni, — da ste jo pustili zaradi druge ...“

Ta misel mi je bila pogodi. Stari je stal
pred menoj, jecljal je in žulil moje prste med
svojimi, jaz pa sem v teku par kratkih sekund
premislil, kako dobro je zame, če sta ravno Malva
in njen oče prepričana, da se je zgodila vsa tista
neokusna komedija zato, ker sem se zaljubil v
kdovekakšno neznano ženščè. Porabil sem priliko,
da ga potrdim v njegovi veri.

„Resnica je ...“ sem dejal s primerno skesanim
obrazom, „in zelo se čutim osramočenega
— in krivega — takorekoč, — posebno zdaj, ko
je vsa zmota in blodnja pri kraju ... Ampak
nemogoče je, da bi mogla Malva odpustiti ...“

„O, še več, kakor da vam odpušča!“ je
vzkliknil oče z nenadnim upanjem. „Ljubi vas, —
še bolj kakor prej! V novembru je obolela od
same žalosti in vsi smo mislili, da umre; saj
veste, da huda vročica ni šala. In čudo ni: koliko
dni in noči je prejokala zaradi vas! Zastrupiti
se je hotela, — ubožica, — jedva sem ji
ubranil ... In še zdaj: nikamor ne hodi, doma
sedi in žaluje; nič več se ne smeje, vsevenomer
molči ... Kadar sva sama, ne govori o drugem,
kakor o vas; toda le z menoj, z drugimi ne
mara ... In vse oči bo izplakala: neutolažljiva
je! Ali, kaj govorim vse to? Naj vam povem,
kako je bilo predvčeranjim: prišla je ravno, da

mi vošči lahko noč. Poljubila me je, objela me
je kakor nikoli, in kar naenkrat so jo obsule
solze. Kar naenkrat, tako vam pravim, gospod
Malloprou, je klečala pred menoj, z licem na
mojih kolenih. — Papa, je dejala, ljubi moj papa,
odpusti, če se mahoma zgodi nekaj čudnega: ni
mi več živeti! Nič več ne morem prenašati zavesti,
da je Rikard tu, in da se ne usmili moje
bolečine. Čemu bi? Ali je vredno živeti takšno
življenje? Samo ti ne bodi hud, papa, če si napravim
zlo; v ljubezni se me spominjaj! — Takrat“
— možak je držal cilinder z obema rokama,
kakor da streže solze, ki so mu drle po licih, —
„takrat, dragi moj, sem ji rekel: K njemu pojdem,
da vidim, ali ima človeško dušo v prsih, ali ne!
Tako sem storil, gospod Malloprou; vedite, da
imate na vesti ne le srečo, temveč tudi življenje,
časni in večni blagor uboge hčere tegale obupanega
očeta!“

Potrkal se je z roko po prsih, nato pa je
segel po žepno ruto, da si obriše oči; kajti njegova
zgovornost se je bila izvrela in ob rastočem
patosu mu je bil usahnil glas.

Meni pa se je tisti hip razodela nepričakovana
verjetnost. Spoznal sem, da me kliče Malvin
oče h koraku, ki ga neizprosno tirjajo vsi moji
računi: da vekomaj ne bo popolnoma ozdravljena
moja bolezen, če ne sprejmem vseh reči, ki mi
jih je odvzela, brez izjeme nazaj. Začutil sem, da
mi je Malva usojena ne le po moji ljubezni, temveč

po vse drugačnih in mnogo nepremagljivejših zakonih
duše in življenja. In ko sem mislil tistikrat
nanjo, na njene solze in na njeno žalovanje, se
mi je zazdelo, da jo ljubim še vedno. Takšno hrepenenje
me je takrat obvladalo po nji, da sem
šel s presrečnim očetom ter sem pokleknil pred
njo in sem jo prosil odpuščanja, in takšna ljubezen,
da sem presedel pri nji ves tisti dan, kakor da
bi ga presanjal v nebesih. Kaj sem hotel? Takrat
mi je postala Malva za kratke dni simbol velike,
toda, — česar nisem vedel, — na vse veke nenadomestljive
sreče.

Rikard Malloprou se ne bi bil pritoževal,
da je ostalo tako. Ali preobrat je bil usojen
menda že v samem trenotku tiste lepe in blažene
komedije mojih čustev.

Teden dni kasneje, baš ko sem natikal rokavice,
da se po stari in zopet obnovljeni navadi
napotim k Malvi na vsakdanji popoldanski
poset, sem se zavedel mahoma, brez prehoda in
z vso krvavo jasnostjo resnice, da je bilo vse tisto
krasno, izgubljeno in zopet pridobljeno, — zgolj
puhel sen, fata morgana moje zapuščene in preveč
usmiljene duše. Brezobziren „ne!“ bi bil moral
zaklicati debelemu poštenjaku, osramotiti bi bil
moral njegovo suknjo in njegov svetli, zlikani
cilinder, njegove očetovske solze in njegove obupne
besede; prihranil bi mu bil zavest, da je kriv neodvračljive
nesreče svoje hčere, — zavest, ki mu
ne bo izostala.

Zakaj, spoznal sem več nego to. Spoznal
sem, — a to je največje in ravno v vsej svoji
bridkosti najdragocenejše spoznanje težke bolezni,
ki je zdaj opravila delo, — da moja grba
ni bila nikak izmislek, temveč proroška podoba
resnice, izraz drugačne in z nobenim lekom na
svetu ozdravljive pohabljenosti. Težko je zapisati
besede, zato pa naj bodo kratke in gole, brez
lepotičja, ki ne bi pristojalo pomenu: Življenje
samo se je razžalostilo nad menoj in mi je razodelo,
da gnijeta moja duša in moj značaj od nepremagljivega
in vsakateri sreči sovražnega raka. Morda
je kal podedovana; morda je delo vzgoje, morda
je kazen mojih grehov. Poslej me ne prepriča nič
pod solncem, da bi mi bilo kdaj mogoče najti
med seboj in med zunanjim svetom tisto srečno
harmonijo, ki brez nje ni miru in zadovoljnosti,
harmonijo, ki jo zavidam drugim, nespametnejšim
in hudobnejšim od mene, ves čas, odkar z zavestjo
prenašam breme življenja in neutešljivo bolečino
nad. Vprašujem se: ali bom dovolj močan,
da počakam konca, dokler ne napoči sam od
sebe? In če bi čutil v sebi tisto moč, s čim se
opravičim pred seboj in pred razumom, ako jo
pokažem? Saj bom vendar vedno vsemu tuj in
sovražen, kakor je bilo doslej vse tuje in sovražno
meni; nikdar se ne bo zaprl prepad, jaz
na eni, ves svet na drugi strani, in v sredi med
nama stud zastrupljenih. Smrt je usmiljenje življenja;
ali naj pridružim svojemu ponižanju še to,

da se dogodi to usmiljenje nad menoj, kakor se
dogaja vsak dan nad stoterimi in nad tisočerimi?
Ali bom v resnici počakal dogodka, ki lahko še
danes po svoji volji napravim iz njega dejanje?

Kdo ve? ... Tako osupel in tako presenečen
stojim pred vsem, kar je prinesel zadnji
čas, da je ni zadrege čez mojo zadrego, kaj naj
mislim, kaj naj storim.

X.

Vse je pripravljeno za sprejem neveste.
Nove so tapete na stenah, nove slike gledajo iz
novih okvirjev, nove preproge leže po tleh, zavese
na oknih so druge, in tudi zrak, ki se preliva
skozi odprta vrata in okna, se mi zdi kakor
nov in še nikoli okušen. Velika ura tika v obednici
med oknoma, rezljana in vložena vrag vedi
s čim; tudi ona je nova, Malva sama jo je izbrala
in jo je hotela imeti, dasi je bila meni predraga.

Zopet teka služinčad po hodnikih; na dvorišču
in na vrtu se kričé igrajo otroci strank.
Stari Jošt prihaja in odhaja s sporočili in z naročili,
in Malvin oče je bil danes pravkar petič tu.

Kadar pridem k Malvi, jo najdem veselo in
nestrpno. Shujšala je, sirota, ali to ne škodi: postala
je vitkejša in od obilnih solz se mi zdi, da
ima še lepše oči. Ugiba in premišlja; za vse skrbí
in sama ne ve, kam bi se dala. Najmanjše malenkosti
se šopirijo v njenih mislih z usodno važnostjo

in zahtevajo brezkončnih načrtov in preudarjanj.
Kanarček je zdaj zapuščen; cvetlice pri
oknu bi ji bile ovenele, da se nisem jaz spomnil
nanje. Njen svetovalec sem, v skromnih mejah,
kolikor mi v svoji milosti dovoljuje; saj se razume,
da je njena edino prava in da preko nje ni gospodinje
na svetu. Včasih se ji smejim, vzlasti
kadar sredi stvarnega pogovora nenadoma skoči
kvišku, ploskne z rokami in s smehom steče iz
kota v kot. Ko se pa spomnim, čemu da velja
to njeno otroško veselje, takrat planem jaz pokoncu
in se ne morem dovolj naglo posloviti.

Studi se mi, ona, njen oče, — jutri bo zopet
nosil cilinder! — in vsi, ki mi govore o poroki,
kakor da je ta ceremonija zame najsrečnejši trenotek
življenja. Če bi mogel z enim mahom presekati
verigo? Hočem in namerjam; jutro za
jutrom se prebujam z istim sklepom — in vendar
ne storim.

Več nego je vredno, sem že razmišljal: ali
navadni ljudje res nikdar ne čutijo nepopisne podlosti,
ki se razprega po slovesnem praznovanju
takšnih smešnožalostnih godov? Stvar je ista, z
njimi in brez njih; ampak, kadar se dasta žena
in mož drug drugemu brez blagoslova in brez
kupčije, ki je ni lepše sklepati, kakor če vzame
grešnica goldinar, takrat gresta ponavadi v hram
in zapreta duri s ključem. Pa tudi če bi jih pozabila
zakleniti, veselila se ne bi, ako bi prišel
stric in teta in sestra in brat z očetom in z materjo

na čelu, — ko bi prišla vsa sodrga in bi
jima častitala pred vrati. Toda kadar se pogodiš
— ne, dokler te bo veselilo, — temveč za vse
dni in za vse noči, dokler se ne obesiš od naveličanja,
je treba, da napraviš gostijo, da prenoviš
pohištvo, da mečeš denar na cesto ter delaš raznovrstne
glupe nepotrebnosti, vrhu vsega tega pa
še kar najbolj blažen obraz. Kje je tu ostala estetika?
Kje je v teh rečeh napredek od davnih
dob, ko je imela prosta plodovitost svoja božanstva,
božanstva plodovitosti pa so imela svoje
praznike in slavja, ki jih je slavil ves človeški rod?

Mislim sicer, da so vsi ti pomisleki le moji,
strahovi moje osamljene in pokvarjene duše, in
da drugi, zdravi, srečni in zadovoljni ljudje v premnogih
slučajih vidijo blagor in misterij za prvotno
brutalnostjo stvari. Prepričan sem, da ta sreča v
resnici biva in da so je deležni morda vsi razen
enega: razen mene. Ali zame je ni; in če pogledam
v svoje srce, vem, da je ne bo nikoli.

Jutri je poroka. In jutri bodo sedeli okrog
moje mize vsi po vrsti: sorodniki, prijatelji in
znanci, neumni od slovesne prilike in vsi pijani,
ta bolj, oni manj. Sedela bo Malva, nakitena in
oblečena posebno, kakor zahteva posebna uloga,
ki ji je namenjena za jutrišnji večer; bržčas bo
bleda in razburjena; roka ji bo drhtela, kadar bo
segla po kozarcu. In njena duša bo do polovice
nalita z zarjo, do polovice z mislimi, ki bi se jih
o vsaki drugi priliki branila. V sredi med vsemi

se bom razkazoval jaz, Rikard Malloprou, in vrag
naj me vzame, ako ne počim od ponosa! Kako
ne bi: saj bom čutil poglede, ki bodo merili njo
in mene in bom slutil cinizem njihove radovednosti;
zavedal se bom, da je vroča tajnost najbližjih
ur pri vsej svoji enostavnosti in navzlic
temu, da ne vznemirja človeka, če ni prva v njegovem
življenju, zdaj izjemoma predmet velike
skrbi njih vseh, da je ta nepomembna in skoraj
bi rekel, čisto zasebna stvar središče vseh njihovih
misli in ugibanj, ki se ga ne morejo iznebiti. Vse
to bom vedel, vse to bom bral po glupi igri potez,
in vendar ne bom smel pljuniti, kjerkoli se bo
dvigal prazničen obraz izza mize. Nasprotno!
Moje lice bo ah, tako svetlo in o, tako rodoljubno ...

Ura si prepeva: tiktak, tik-tak, tik, neumno,
redno in dolgočasno, kakor da ima človeško dušo
v kolesih. Nova ura, da ... Tudi postelja je nova,
hahaha! Ne, pri opicah in pri mačkah je bolj
poceni, predvsem pa brez ceremonij. Toda naj
se zgodi; naj teče komedija do zagrinjala in do
poslednjega ploska: potem šele se osvobodim.
Če se ubijajo dobri kristjani le zaradi telesnih
grb, ne pa zaradi dušne, ki je hujša, — kje stoji
zapisano, da ne sme vsaj eden med njimi delati
izjeme? Ali naj živim s tem podedovanim studom?
Kajti, da je podedovano, to vem: življenje enega
je prekratko, premalo je bilo še mojih dni, da bi
bili mogli roditi mojo bolezen. Izbruhnilo je, razsulo

se je kakor polna hranilnica, ki so nalagali
vanjo očetje, dedi in pradedi pradedov. In da bi
zdaj živelo, da bi se plodilo, kar je pokvarjeno
in ne more dati dobrega iz sebe ... Čemu?

Mislim si takole:

Ko gostje odidejo, takrat storim. Ugasle
bodo luči, nikogar ne bo več med Malvo in med
menoj. Tiho bo po hiši, in ker je polna luna, bo
tekla mesečina v širokih trakovih po spalnici, dišeči
od svežega perila.

Včasih sem rad komedijantil. Kramljal ji bom,
ljubeznivo, nežno, z glasom, nekoliko drhtečim in
nenavadnim kakor prilika, tako da bodo prvi akordi
strasti prekinjali besede ... O čemerkoli: nemara
o popotovanju, ki odideva nanj pojutrišnjim navsezgodaj.

Nato si izmislim vzrok, da jo pustim samo.
Razumela me bo, mislila si bo, da ji hočem dati
časa, da leže. Hvaležnost bo navdala njeno srce,
kajti nepokvarjena je in se morebiti boji tistega
trenotka. Razpravljena in odeta bo trepetala in
čakala; poslušala bo utripanje žil, čudila se drhteči
radovednosti telesa in štela valove krvi, ki ji bodo
v temi žarko zalivali obraz. Strmela bo sredi slutenj
bližnje minute, kakor slepa, ki stoji z iztegnjenimi
rokami na začaranem vrtu in diha vase napoj
vonjav, tipajoča na desno in na levo: tu se vije
deviška sramežljivost, tam se odpirajo rdeči popki
neimenovanih hrepenenj ...

Dolgo, zelo dolgo se od samih sanj ne bo
vprašala, kje ostajam jaz. Šele čez uro, morda
čez dve; najprej z začudenjem ... Nato užaljeno,
ker jo zanemarjam. Kaj da neki počenjam? Potem
se oglasi klicanje njenih želja; tiho, bolj, vedno
glasneje, do šuma viharjev in do vročice strasti ...
Šla bi me iskat, pa se sramuje; in vendar ve, da
bo morala vstati ... Tudi skrb se oglaša: morda
se mu je pripetilo zlo? In ko ne more več prenašati
negotovosti, vstane; napravlja se, nocoj
morebiti prvikrat z zavestjo, kaj je tista polt, ki
jo zakriva ...

Tako se je napotila po sobah, s strahom in
z obotavljanjem, korak za korakom postajajoča in
prisluškujoča. Naposled, pred mojimi vrati ... Nič
luči ne pada skozi špranjo nad njimi. Potrka,
rahlo in strahoma; nihče ne odgovori. Glasneje ...
Molk se ji roga s svojim nemim zasmehom. In zdaj
— v tem trenotku — jo morda strese prvi strah.
Kakor temen plaz se prikaže vrhu gore; drči, vse
niže drči ter se bliža dolini, in vedno večji postaja,
večji od gore same, strašnejši od zemlje in od
neba. Že jo je obdal od vseh strani in jo tesni,
duši. Neznosno ji je v temi; kakor led ji lije mraz
po hrbtu, pozabljena je sla in hrepenenje, v tisoč
nerazrešnih vozlov se zadrgavajo misli ...

Krčevito je legla roka na kljuko; odprla je
in se ni zavedla, dokler se ni razgrnila v pogledu
moja soba, z ameriško pisalno mizo na sredi. Po
mizi leže raztreseni papirji; kakor srebro se svetijo

v mesečini. Na bronastem stojalu svetilke in
na pozlačenem črnilniku plava skrivnosten odsev.
A mene — ni ...

Trenotek dvoma; najprej se je morda prestrašila,
potem si za hip oddahne.

Ali — kaj je tam? Oko je obstalo na oknu:
čudna silueta se riše pred križem. V strmenju se
napne pogled ... Moška postava stoji med zavesama
kakor sveča, v fraku, s povešenimi rokami,
podobna senci, izrezani iz najtemnejše teme; samo
tuintam jo osvetljuje luč, ki medlo in otožno lije
od daljnega nebesa. Vidi se desno čelo, del obraza,
brada kakor Kristova ... Ali je on?

„Rikard! — Rikard ...“

Molk ... Zdaj čuti Malva, kako se je včasi
strašno razgovarjati z molčanjem. — Zakaj ne odgovorim?

„Rikard!“

Malva prihaja bliže in bliže, z omahujočimi
koraki, in kliče, vse venomer kliče, da živi v tej
strašni tišini vsaj njen bolestni, preplašeni glas.
Zdaj je pri meni; dotaknila se me je z roko ...

Kaj pomeni to? Stojim, stojim — in se gibljem
ob dotiku, a tako čudno: kakor nihalo ...

Konec utegne biti takšen: Malva se bo zgrudila
sedemkrat na kolena, preden dospe do moje
mize in prižge užigalico. Takrat pa — takrat zagleda,
kar sem ji pripravil! S krikom, kakršen se
ji ni izvil nikoli prej in se ji ne bo pozneje, omahne
in udari z glavo vznak po parketu ...

„Tiktak, tiktak!“ bo modrovala nova ura v
obednici.

— — — — — — — — — — — — — — —

Ali se bo zgodilo? Vedi Bog! Poizkusil
bom, da vidim, če izpridenci v resnici nimajo poguma.
In če se zgodi, ali se bom zato, ker sem
nesrečen in pogubljen človek, ali zato, da vsaj
eno, vsaj poslednjo historijo svojega življenja zaključim
po pravilih in po arhitektoniki? Saj se
bogme ne spodobi, da zgradiš cerkev in dva zvonika,
pa ravno pri drugem pozabiš krogljo na vrhu
in pozlačeni križ ... In sleparstvo je, če ne znamenje
dekadentstva in onemoglosti, ako spesni
literat obširno balado, zadnje kitice se pa preplaši,
tiste, ki pove, kako in s kakšnim pridom
se je izvršilo. Roman brez sklepa je nepopolnost,
kakor človek z grbo; samo da ima ta preveč in
oni premalo ...

XI.

Ravnanje pokojnega gospoda Rikarda Malloproua
sili izdajatelja pričujočih zapiskov, da pripominja
par besed, ki se mu vidijo koristne in
potrebne.

Stvar je namreč ta, da se naš dični in zaslužni
Malloprou ni obesil. Kaj še! Po dvajsetih
letih zakonskih izkušenj in izkušnjav, slavljen in
češčen, v ljubezni celokupnega naroda, objokovan
od tužnega Korotana do kršne Istre, od solnčne

Gorice pa tja do želodovitih krajev bratov nam
po bodoči Iliriji, je umrl za paralizo možganov,
to pa kot predsednik treh velikih društev, odbornik
Matice Slovenske, tajnik narodnega svèta,
ravnatelj ljubljanske podružnice vseslovanske banke
in član nabaviteljskega razsodišča slovenske umetniške
galerije, potem ko je v svojem dolgem in
blagoslovljenem življenju govoril tritisočdvestopetinsedemdeset
navdušenih zdravic in je dal dvoje
ulicam ime, sedmero otrokom pa življenje.

Zakaj da se ni obesil? Tega ne poročajo
njegovi zapiski, o tem molči slovenska zgodovina.