Za svobodo in ljubezen
Levstik, Vladimir
1913
Digitalna knjižnica IMP. Signatura WIKI00483-1913 [Kolofon] [Faksimile] [XML]

Kazalo po straneh

0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86 87 88 89 90 91 92 93 94 95 96 97 98 99 100 101 102 103 104 105 106 107 108 109 110 111 112 113 114 115 116 117 118 119 120 121 122 123 124 125 126 127 128 129 130 131 132 133 134 135 136 137 138 139 140 141 142 143 144 145 146 147 148 149 150 151 152 153 154 155 156 157 158 159 160 161 162 163 164 165 166 167 168 169 170 171 172 173 174 175 176 177 178 179 180 181 182 183 184 185 186 187 188 189 190 191 192 193 194 195 196 197 198 199 200 201 202 203 204 205 206 207 208 209 210 211 212 213 214 215 216 217 218 219 220 221 222 223 224 225 226 227 228 229 230 231 232 233 234 235 236 237 238 239 240 241 242 243 244 245 246 247 248 249 250 251 252 253 254 255 256 257 258 259 260 261 262 263 264 265 266 267 268 269 270 271 272 273 274 275 276 277 278 279 280 281 282 283 284 285 286 287 288 289 290 291 292 293 294 295 296 297 298 299 300 301 302 303 304 305 306 307 308 309 310 311 312 313 314 315 316 317 318 319 320 321 322 323 324 325 326 327 328 329 330 331 332 333 334 335 336 337 338 339 340 341 342 343 344 345 346 347 348 349 350 351 352 353 354 355 356 357 358 359 360 361 362 363 364 365 366 367 368 369 370 371 372 373 374 375 376 377 378 379 380 381 382 383 384 385 386 387 388 389 390 391 392 393 394 395 396 397 398 399 400 401 402 403 404 405 406 407 408 409 410 411 412 413 414 415 416 417 418 419 420 421 422 423 424 425 426 427 428 429 430 431 432 433 434 435 436 437 438 439 440 441 442 443 444 445 446 447 448 449 450 451 452 453 454 455 456 457 458 459 460 461 462 463 464 465 466 467 468 469 470 471 472 473 474 475 476 477 478 479 480 481 482 483 484 485 486 487 488 489 490 491 492 493 494 495 496 497 498 499 500 501 502 503 504 505 506 507 508 509 510 511 512 513 514 515 516 517 518 519 520 521 522 523 524 525 526 527 528 529 530 531 532 533 534 535 536 537 538 539 540 541 542 543 544 545 546 547 548 549 550 551 552 553 554 555 556 557 558 559 560 561 562 563 564 565 566 567

Kazalo


[Stran 0]
[0]

[Stran 1]
[1]

I. Nepričakovano srečanje. — „Rešite me!“

Visok mlad mož korenjaške rasti je
hodil nestrpno po peronu južnega kolodvora
na Dunaju. Prisodil bi mu bil dvaindvajset,
največ štiriindvajset let; njegove
črte so bile prijetne in krepke, prepojene
z izrazom prirodne moči in zdravih instinktov,
ki te je dirnil sila tuje in vendar
simpatično, ako si ga primerjal s priznano
bedastimi obličji Dunajčanov. In če bi bil
srečal mladega čakalca kak človek iz naših
krajev, gotovo bi se mu bil nasmehnil
radostno in prijazno, misleč si na tihem:

„Vrag naj me vzame, če ni gorenjska kri!“

In mladi mož, čigar inteligentni pogled
in spretni nastop je kazal, da utegne biti
visokošolec, je želel morda sam pri sebi,
da bi srečal ljubega znanca iz domačih
krajev. Nekaj hudega mu je moralo težiti
srce, zakaj v svetlih očeh mu je ležala
skrb, in prerana guba se mu je risala na
močnem, širokem čelu.


[Stran 2]
[2]

Bog ve, kolikokrat je bil že premeril
ta peron z naglimi, nepotrpežljivimi koraki! Drugi državni izpit se je bližal s
tisto zoperno naglico kakor vse reci, ki
so nam na poti, odprte knjige so čakale
na mizici v mračnem dijaškem stanovanju
— njega pa je gonila tajna sila venomer
semkaj, gledat jeklene kače, ki so prisiketavale
z domačega juga. Marsikakega tovariša
je pozdravil, ki je dospel iz domovine
— toda pozoren gledalec bi bil opazil
kljub temu, da odhaja razočaran, kadarkoli
izbljujejo vagoni svoje množice okajenih
in trudnih popotnikov.

Tako se mu je godilo zdaj že tretji
dan ...

Mladi mož se je mahoma ustavil.

Nemirna zaposlenost uradnikov je bila
postala še nemirnejša, ljudje so se zbrali
v gneči okrog izhodišča, in v slehernem
očesu je zaigralo pričakovanje.

Brzovlak, ki prihaja na Dunaj ob 9.
dopoldne, je imel tisto jutro pol ure zamude.

In gibanje, ki se je pojavilo na peronu,
je pomenilo, da prihaja.

Zaslišalo se je rahlo drdranje, narastlo
mahoma v mogočen, umerjen šum, kolodvor
se je napolnil z ostrim sopihanjem
pare — zableščali so se jekleni in medeni
deli na črnem životu lokomotive — in
zdajci je stala pred očmi stena voz. Truma
došlih se je usula okrog našega znanca
— truma tujcev, zašumela in se razkropila.


[Stran 3]
[3]

Naš rojak je zmajal srdito z glavo;
še bolj se mu je zamračil pogled, in guba
na čelu se mu je vdolbla še globlje.

Zopet ju ni bilo!

Obrnil se je, hoteč oditi in čuteč, kako
se mu poraja v prsih težka, dasi popolnoma
neopredeljena slutnja.

„Nekaj ni v redu!“ je zamrmral sam
zase. „ Nekaj je temnega v tej reči, in prav
sem imel, ko sem rotil očeta, naj je ne da
temu človeku ...“

Takrat pa je začutil na svoji rami tujo
roko.

Splašil se je iz misli in se ozrl.

Za njim je stal mož njegove starosti,
temnopolt in temnolas; njegove oči so zrle
iskro in živo, izpod ostrega nosu so se
mu vile predrzne brčice, pod njimi pa je
igral gorak, dobrodušen smehljaj. Vsa postava
došleca, ki je držal v levici ogromen
kovčeg, kakor da je navaden zveženj knjig,
je bila še čilejša in še prožnejša od njegove.

„No, no, spomni se kaj, lepo te prosim.
Javornik!“ je zaklical prišlec in se
zasmejal na vse grlo, videč našega znanca,
ki se je ustavil na mestu in v svoji osuplosti
ni našel takoj besede. „Glej ga zlomka,
res me ne spozna! In kako gledaš — Javornik,
človek božji? Aha, že vem, kaj te
tišči, duša kranjska: v Švabico si se zaljubil
tu na Dunaju, in zdaj noriš okrog
in boš še pamet izgubil — prav ti je! ...“

„Ne bo sile, Dušane!“ Javornikov
obraz se je mahoma razvedril, ko je spoznal
v dozdevnem tujcu svojega prijatelja


[Stran 4]
[4]

Dušana Jurišića, Srba iz svobodne kraljevine.
„Oprosti! Saj ves, da te nisem pozabil,
stara sablja — toda glava mi je
polna skrbi in zamislil sem se bil tako ...“
je govoril, korakaje z njim proti izhodu.

„Zamislil? In skrbi imaš? Saj sem
rekel!“ Pri teh besedah je Jurišić ostro
pogledal prijatelja.

„Kaj praviš?“ Javornik se je zdrznil
in obstal na pragu kolodvora.

„Nič posebnega ... Res sem te hotel
poiskati, kakor hitro dospem na vaš blaženi
Dunaj — nekaj bi se rad pomenil s
teboj. Toda za to je časa dovolj, in tudi
kraj ni primeren; saj vidiš, da si v napotje
častivrednim postreščkom cesarskega mesta!“
je dejal mladi Srb, videč, da se je
zadel v Javornika obložen pestrešček z
zabuhlim dunajskim obrazom in izpustil
vse svoje škatlje in kovčege na tla.

„Govoril bi rad z menoj?“ Našega
znanca je pretreslo kakor čudna, silna slutnja.

„To mora biti kaj nenavadnega —
ko praviš, da si hotel takoj ...“

„Nič nisem hotel! Ali veš, kaj je navada
starih Slovanov, kadar se vidijo po
dolgem času? ... Če ne, ti moram priznati
vsaj jaz, da sem potreben rose kakor trava
na pianini. Ta vražja vožnja. Nisem sicer
prijatelj teh švabskih pijač — to veš! —
ampak v tem trenotku bi dal za čašo piva
pol življenja ...“

To rekši je poklical izvoščka.

„Saj stanuješ še v starem brlogu, kaj
ne da? No, prav! To bo vesela tvoja debela


[Stran 5]
[5]

gospodinja, ki mi je omenila že predlani,
da sem ji simpatičen ... Za nocoj
me povabiš na divan, prtljago odložim pri
tebi, in potem greva kam, iskat lečila duši
bolni!“

Drdrala sta proti sredini mesta.

Javorniku niso šle iz glave Dušanove
besede, da se ima pomeniti z njim ...
Vrivale so se mu šiloma v neopredeljeno
skrb, ki ga je glodala v prsih, kakor da
je od njih do nje gotova brv, ki se mu
mora razodeti v prihodnjem trenotku. Toda
siliti ni hotel v tovariša, in da bi prekinil
molk, ki je bil nastal za minuto, je napeljal
drug pogovor:

„Preklicano si očrnel to leto, ko te
ni bilo na Dunaju! Belokožec nisi bil nikoli,
ali zdaj si takšen, kakor da bi se
vračal iz Afrike ... Kaj si vendar uganjal?“

„To, kar sem jaz uganjal, bi moral ti
tudi enkrat poizkusiti, Ivan moj dragi! Odkar
se nisva videla, sem živel do malega
ves čas kakor sokol v zraku, izven zakonov
tega sveta, kot zver pod milim nebom,
ki ima samo zob in krempelj za varuha
in prijatelja ...“

Jurišićevo oko se je zaiskrilo v strastnem
plamenu, in nozdrvi so se mu razširile,
kakor da je udaril vanje veter tistega
daljnega, svobodnega življenja.

„Kako to? Menda nisi šel v hajduke?“
je vprašal Ivan Javornik pol v šali, pol
resno.

„V hajduke ni treba hoditi pri nas
doma. Saj je dovolj plemenitega posla v


[Stran 6]
[6]

neosvobojeni Srbiji — v Sandžaku, Stari
Srbiji in Makedoniji! Tam doli, kjer poti
naša raja krvavi pot in vzdihuje po velikem
dnevu osvete. Tam — biti branitelj
in maščevalec svojih zasužnjenih bratov —
in tvoja edina pravica je mor tvojih rok, in
nož in puška na rami! To ti je življenje,
brate moj, še vse drugačno, nego sva ga
živela pred dvemi leti pri vas doma, ko
sva lazila po triglavskem pogorju za prepovedanimi
gamzi ... Samo takšno življenje
je vredno moža, ki ima um, da misli,
srce, da čuti in kri, da jo prelije za to,
kar je dobro in pravo! — Vem, vem,“ je
dodal čez nekaj časa, „vi ste miroljubni
ljudje — to pravite, da bi laglje trpeli.
Namenili ste se, da zajezite železno reko
zatiranja z letečimi besedami. Svobodno
vam — rešite se po tem receptu, če pojde.
A radoveden sem, kako bi prijalo tebi,
gorenjski Javornik, če bi preživel samo
mesec dni z mano tam na starosrbskih
brdih, in bi okusil, kako politiziramo mi
— s puško in bombo!“

Okrog kočije se je stemnilo. Zapeljali
so se bili v ozko stransko ulico, kjer je
stanoval naš prijatelj v hiši, naseljeni z
delavci in majhnimi uradniki.

„Pa to ti povem drugič: kako sem bil
komita pri vojvodi Dovezenskem in kako
smo se igrali s Turki — eh, krasota! Sve
je sveto i čestito bilo, i milome Bogu pristupačno,
kakor pravi kosovska pesem ...“
Po mračnih, vlažnih stopnicah sta prišla
visoko gori v četrtem nadstropju v majhno


[Stran 7]
[7]

sobo, kjer je visela trobojnica nad pisalno
mizo in pričala, da brsti v tej zatohli ječi mladost slovenskega študenta.

Javornik je odgrnil žaluzije; pramen
solnca, ki se je kradlo preko streh, se je
razlil po sobi. In mladi mož je opazil v
tej nenavadni svetlobi, da je dobilo prijateljevo
obličje zdajci tudi vznemirjen in
razburjen izraz.

Ozrl se je vanj; zdelo se je, da vprašujeta
obadva z očmi in že slutita, o čem
bosta govorila.

„Veš kaj,“ je povzel Dušan, odpiraje
svoj kovčeg. „Premislil sem si. Za žejo mi
daš ti kozarec vode, v krepčilo pa imam sam
nekaj malega.“ To rekši je izmotal steklenico
rakije, nekaj prigrizkov in škatljo finih
srbskih cigaret, češ, „da bo laglje kramljati.“

Sedla sta na ogoljeni divan in si nalila.
Dušanova roka se je začela tresti;
mahoma je moral postaviti kozarec na mizo.

Dvignil je obraz; njegove oči so bile
nemirne in polne zadrege.

„Tako je torej, kratko in jasno,“ je
povzel skoraj brez prehoda. „In ne razburjaj
se — saj ni nič hudega. Stvar je
le zagonetna; samo jaz ... Eh vraga!“ se
je prekinil in mahnil zlovoljno z roko. „Tak
poslušaj. Ko sem čakal v Zemunu svojega
vlaka, je stal na tiru ravno ekspres, ki
vozi proti Turčiji. Po peronu je hodilo
dokaj ljudi, med njimi eleganten moški,
angleško obrit, s krasno mlado gospo ...
Vse kaže, da je bila žena; toda njen obrazek


[Stran 8]
[8]

je bil čisto svež in mil — dekliški, z
eno besedo. Ali veruješ v ljubezen prvega
pogleda? Jaz verujem zdaj. V hipu, ko
sta se srečali naju oči ... pa saj veš, kako
je. Bilo je po meni. To se pravi — na
popotovanju — kaj hočeš? Jaz na sever,
ti na jug. Kljub temu sem jo moral gledati
hudo zaljubljeno, zakaj videl sem, da me
je opazila. In čudno: njen obraz se mi je
zazdel mahoma tako trpeč — nekam odrevenel
... sam zlodej vedi! Dalje se nisem
mogel zanimati — trajalo je premalo časa.
Videl sem le, da je tudi mož opazil moje
poglede. Postal je nervozen, govoril ji nekaj
naglo in razburjeno; nemara, da jo je
ošteval. Ko sta stopila v voz, sta šla čisto
mimo mene; gospa se je ozrla ... jaz, saj
veš, srce mi je hotelo skočiti za njo ...
takrat pa slišim, da je padlo nekaj pred
menoj na tla ... Pisk lokomotive — ekspres
je izginil — a jaz sem stal še tam
in držal v roki papirnat zavojček, ki nisem
vedel, ali ga je vrgla nalašč, ali ga je le izgubila ...“

Jurišić se je prekinil; znojne kaplje
so mu stale na čelu.

„Zavojček je tu,“ je dejal in ga izvlekel
iz listnice. „Do Zagreba sem se
obotavljal — ne vedoč, ali mi ga je dovoljeno
odpreti. V Zagrebu — sem ga odprl.
In zdaj — Ivan, povej mi samo: ali
je tvoja sestra doma? Ona — veš, ki je
bila pri teti na Koroškem, ko sem bil jaz
s teboj na počitnicah. Kazal si mi njeno
sliko ...“


[Stran 9]
[9]

„In tista gospa ji je bila podobna?“

Javornik je skoraj zakričal. Planil je kvišku, in kri mu je zalila obraz.

„Potrpi!“ je dejal Dušan. „Sklepam
torej, da tudi tvoje sestre ni bilo doma —
včeraj, ko sem srečal ono gospo v Zemunu.
Ali se je tvoja sestra poročila?

„Pred štirimi dnevi je bila poroka ...“

„S kom?“

„Njen mož je neki von Schratten ...
Prišel je k nam na letovišče, zaljubil se
v sestro in pregovoril očeta, ki mu je imponiralo
ime — in denar seveda ... Ves
je bil v prstanih in briljantih.“

„Švaba?“ je prašal Dušan s prezirljivim,
sovražnim povdarkom.

Javornik je zardel sramu.

„Da,“ je pritrdil tiho. „Jaz ne morem
za to. Dedec mi je bil zoprn tudi drugače;
rotil sem — prosil — divjal — nič ni pomagalo.
Stari je trdoglav, a sestri je bilo
bolj povšeči kakor ne. Saj veš, kako so
ženske pri nas nerazsodne. Sprt z vso rodbino
sem se odpeljal na Dunaj. Pri slovesu
sem rekel sestri, naj me obvesti, če bo
kdaj nesrečna. Ljubša mi je od vseh že
izza mlada, in če bi vedel, da potrebuje
moje pomoči, bi šel za njo do konca sveta ...“

„In kakšen je — von Schratten, ali
ne? — po zunanjosti?“

„Srednje postave, črnolas, s polno črno
brado.“

„Oni v Zemunu je bil obrit. Toda
brivcev je dovolj ob poti. Ali nima nad
desnim očesom ...“


[Stran 10]
[10]

„Brazgotine?“ je kriknil Ivan, tresoč
se povsem životu. „Ima jo: majhno rdečo
brazgotino — kakor od lučaja s kamnom!
Za Boga, ne muči me dalje! Kaj je z ubogo
Jerico — o, Kriste, Kriste — to je moralo
priti.“

„Potem so potrjene hude slutnje, ki
so me popadale spotoma,“ je rekel Dušan
z drhtečim glasom. „Ubogo dete je bilo
videlo pri tebi mojo sliko in me je spoznalo
v Zemunu. Ta zavoj si je bila pripravila
gotovo že prej, da ti ga spravi v
roke. Evo ga — poglej in sam presodi!“

Ivan je odvil zavoj; iz njega je padla
slika.

Njegova — bratova slika!

Na zadnji strani, pod firmo fotografa
— njegov lastnoročni podpis.

„Rekel sem ji — usodna slutnja, ki
mi je velela to opreznost! — rekel sem
ji: Če bo pazil nate, pošlji mi mojo sliko ...
nič ne piši, vedel bom brez tega ... Ali
pa — toda kaj je to?“ je vzkliknil Javornik
s turobnim glasom.

Poleg slike je ležal tiskan list: stran
iz Prešernovega „Krsta pri Savici“.

Javornik se je sesedel v naslanjač.
Roke so se mu tresle tako, da je padla
fotografija na tla.

„Prosim te, Dušan,“ je izpregovoril
trudoma, „tam ... samovar ... Nažgi ga.
Tako ... In zdaj — razgrej papir, ki je
bil zraven ... previdno, da se ne vname ...“

Dušan je začel ogrevati list nad modrikastim
plamenčkom.


[Stran 11]
[11]

V vročini so se začele pojavljati črke
— debele rjave črke — kakor da niso
pisane s peresom, marveč s koščkom lesa
ali z drobnim ženskim mezincem!
Ivan je iztrgal prijatelju list.

Čital je: „Reši me! ... Carigrad ...
Moj mož je strašen človek!

„To je pisano z mlekom,“ je pojasnil
prijatelju z zamolklim glasom. „Kot otroka
sva našla v neki knjigi ... in potem, že
kasneje, mi je pisala večkrat tako. Da boš
bolj vesel, ko boš cital, je dejala ...“

Dušan se je udaril z roko po čelu.

„Reši me!“ je vzkliknil. „Pred tednom
dni mi je pisala, da pojdeta“ z možem v
Pariz na ženitovanjsko popotovanje, ker
je dejal, da Italija ni več moderna ... In
jaz, tepec, sem hodil na kolodvor ...“

„Ali je imela Jerica kaj dote?“ je
prašal Dušan nenadoma.

„Dvajset tisoč ... Zakaj?“

„Samo tako sem prašal. Ubogo dete!
Kaj je morala doživeti v par dneh tako
strašnega, da ti je napisala skrivaj ta klic
iz bede?“

Ivan je molčal, zakrivaje si obraz z
rokami. Debele solze so mu polzele izmed
prstov.

„In kam jo je vlekel — ta lump!“ je
izbruhnil nenadoma. „Kje trpi zdaj sirota,
rev išče nedolžno ...“

„Carigrad!“ je dejal Dušan važno.
„Carigrad, stoji tukaj — in ne brez pomena.“
„Ne obupaj, prijatelj! Saj veva,


[Stran 12]
[12]

kaj nama je storiti; iskala jo bova. in odpraviva
se takoj, če ti je prav. Samo nekaj
te prosim: kadar ju najdeva — njega
prepusti meni!“ Pri teh besedah je postal
Dušanov glas tako trd in krut, da je stresla
Ivana groza. „Staremu komiti ne uide, pa
če bi se skril z njo v zadnji kot Turčije.
Brate moj, povedal sem ti, kako se mi je
zgodilo v Zemunu; in zdaj ko veva, da je
tvoja uboga sestrica v nesreči, mi je dražja
kakor luč oči. Iskala jo bova z enim
srcem in eno dušo, in najdeva jo — to
vem — morava jo najti!“ je vzkliknil strastno
ter dodal tise: „Morava, ker jo — ljubim ...“

Molče sta se objela prijatelja, z zavestjo,
da sta sklenila vez, trdnejšo od zidanega
hrama.

Ivan je naglo pospravil, kar se mu je
zdelo najpotrebnejše za pot.

Ko sta šla po stopnicah, mu je rojilo
po glavi tisoč neverjetnih možnosti; v teh
mislih je preslišal prijatelja, ki je mrmral
med zobmi:

„Saj vem, kakšni so taki von Schratten ...
Dvajset tisoč dote — in stari jo je gotovo
naštel na mizo — pa še sveže, mlado blago
povrhu ... Ha, Švaba! Kamor pride, je
dušekupec!“

II. Kaznovani oče.

Kdo izmed bralcev še ni občutil sile,
s katero se polasti človeških misli jekleno
petje železniških koles? Tisto enakomerno,


[Stran 13]
[13]

suvanje železja rodi v duši nebroj obrazov,
slika za sliko vstaja v tebi, sen za snom,
in kakor v jeklu ni mehkobe, tako tudi v
mislih na železniški vožnji ni strahu;
upanje in samozavest se porajata v tvojem
srcu, in ko te prinese črni konj do cilja,
si ga v resnici vesel!

Javornik in njegov pogumni prijatelj
sta si bila izbrala alpsko progo; po treznem
preudarku sta bila sklenila, da se mora
Ivan oglasiti doma, ker izve gotovo kaj
važnega za njiju bodoče zasledovanje. In
ker je ležala rodna vas skoraj tik ob gorenjski
železnici, je pomenila vožnja po
državni progi dobre tri ure prihranjenega
časa.

Tri ure — to je mnogo za človeka,
ki ve, da preti ljubljenemu bitju nevarnost!
Sicer pa jima je spotoma narastel pogum;
nič več nista dvomila, da morata
priti do cilja. Dušan ni omenjal Ivanu
svojih posebnih šumenj glede Jeričinega
soproga, in tudi naš rojak si ni ubijal glave
z malenkostmi:

„Kar bo treba, narediva,“ je dejal.
„Bojni načrt se bo razvijal sam od sebe,
in tvoja znanja, o katerih mi pripoveduješ,
nama bodo v nemajhno pomoč ...“

„Tako je! Saj praviš vedno: Korajža
velja!“

„Korajža velja! In vem, tudi Jerica
ima srce na pravem kraju; dekle je res,
toda gorenjsko dekle — dekle in pol!“

Ob teh besedah se je nekaj trpko
stisnilo v Jurišićevih prsih; vendar pa ni


[Stran 14]
[14]

hotel spomniti prijatelja, da je bil Jeričin
obraz ob njiju čudnem srečanju tako nekam
plah in zbegan, kakor da nosi na duši
jarem tajinstvene sile ...

Vlak pa je drdral, drdral vse naprej;
edina misel v njegovem železnem srcu je
bila: Do cilja!

Vozila sta se po koroških tleh, po
tistem krasnem kosu slovenske zemlje, ki
je zasužnjen in ponižan kakor nobeden
drugi.

„Vaše Kosovo!“ je rekel Dušan zamolklo.

„Ne bojte se za nas!“ je odgovoril
Ivan. „Z novim časom pridejo novi ljudje;
kmalu bo zmanjkalo ponižnih, in takrat
zapojemo novo pesem! Odklenkalo bo
hlapcem, ki jim je vsak von Schratten
drugi bog, če pride prodajat v naše kraje
svojo kulturo in kvarit poštena slovenska
dekleta. Sam Bog nama daj, da zalotiva
razbojnika dovolj na samem; to mu razloživa
po stari kranjski šegi ...“

„In po srbski!“ ga je prekinil Dušan
z usmehom.

„Po jugoslovanski torej! — mu razloživa
najin politični program ...“

„In Bog daj, da bi mu prihitel še kateri
na pomoč: za naju dva je eden premalo ...“

Tako se je razpletel med prijateljema
razgovor, ki se ga utegne bralec spomniti,
kadar dohitimo njiju poznejše nevarne
prigode na divjem Balkanu.


[Stran 15]
[15]

Toda zopet se je upehal železni vranec
z nemškega severa; udarci jeklenih kopit
so postajali vedno počasnejši ...

„Kul-turrr!“ je udarilo še enkrat in
zahreščalo na gladki progi: vlak je obstal
na Ivanovi domači postaji.

„Do svidenja, brate! Kakor hitro dospeš
v Belgrad — oglasi se pri ‚Belem
orlu.‘ Ali te počakam tam. ali pa odhitim
naprej in ti pustim obvestilo. Ti glej samo,
da prineseš tudi z doma kako vest za najino
rabo ...“

Še enkrat je stisnil Dušan prijateljevo
roko; vlak je zažvižgal — mahljaj z roko
— Ivan je stal sam pred postajo.

Domača hiša se je dvigala par streljajev
od ondot na zelenem griču — pristna
gorenjska hiša, ki pa je kazala že na prvi pogled vse znake nenavadnega blagostanja.
Stari Javornik je bil spreten gospodar;
pomnožil je bil svojo dedščino tako, da
mu že zdavnaj ni bilo para daleč na okoli.
„Gospod Javornik“ so ga klicali zdaj sosedje in spoštovali njegovo mnenje v vseh
občinskih rečeh.

Prsi so se razširile Ivanu, ko je zavil
mimo lične vile, ki jo je bil oče zgradil
za letoviščarje, pred rodno hišo, obsajeno
z jablanami.

„Boljše bi bilo, da ni prišlo vse to premoženje,
gospodstvo in tuja navlaka v
našem domu: ne bila bi se vgnezdila tuja
misel in tuji ljudje ...“

Toda pozdravil ga je širok, porogljivo
dobrodušen smeh:


[Stran 16]
[16]

„Oho, Janez! Takšnega pa še ni bilo:
zdaj pride, ko je že vse pospravljeno po
svatbi ... Boš vsaj drugič vedel, da ni
lepo, če se mudi študirat — iz same gole
trme!“

Oče je stal na pragu, visok, plečat
mož v polugospodski obleki, z debelo smodko
med ustnicami. Počasi, kakor se spodobi
očetu, ki bi moral biti bridko užaljen, če
bi ne bil tako blagega srca, je pomolil
sinu roko.

„No, zdaj vidiš, če je bilo treba, da
sva se tako skregala!“

Resno je pogledal sin očeta in bol se
mu je oglasila v srcu:

„Kako bo siromaku prihodnjo minuto,
ko spozna svojo krvavo zmoto?“

„Treba je bilo oče, je odgovoril z
drhtečim glasom, držeč starega za široko
dlan. „Stopiva v hišo, da naju kdo ne
sliši; in bodite pripravljeni — hudo je,
kar vam imam povedati.“

Starodavno, domače pohištvo je ležalo
zavrženo pod streho; kmetska izba je bila
poslikana s šablonami in napolnjena z
mestno robo, ki preplavlja svet iz velikih
tovaren. In še bridkeje kakor nekdaj je
občutil Ivan zdaj to izpremembo; odkimal
je očetu, ko mu je pokazal z roko
na zofo, ter sedel na star kmetiški stol,
ki je stal po naključju v kotu izbe.

„Oče!“ je izpregovoril počasi in s povdarkom,
ohranjaje si trudoma mirno kri.
„Prav sem imel, ko sem vas prosil: ne
dajte Jerice temu človeku — če ga tudi


[Stran 17]
[17]

sama rada vzame. Kdo ga je pa poznal?
Jaz ne — in tudi vi ga niste. Prišel je,
rekoč, da je graščak na Solnograškem; to
lahko reče vsak. Bil je tu na letovišču
kakor sto in sto ljudi — tujcev, ki jih ni
moči pretehtati, ali prihajajo z odkritim srcem. Vedi sam Bog, ali se res piše tako, kakor pravi, in ali ima res kje kako graščino! Kramljal je z vami, hvalil vas, da
ste pameten mož in da govorite dobro po
nemški, pripovedoval, kako silno ljubi cesarja
in kako se zanimajo na Dunaju za
Gorenjce, ter vam obetal, da bo izposloval
po svojih znancih visoke podpore za tujski
promet ... Zato, samo zato ste ga imeli
za finega gospoda! In vi, ki pravite vedno,
da je denar sveta vladar, se niti niste prepričali,
ali ima kaj denarja. Še računa mu
niste predložili — kako bi, ko je postal
vaš zet. Vse to bi vam rekel, a kaj, ko
je ...“

„Ko je zaman!“ je zaklical stari Javornik
trdo. „Ali meniš, da sem otrok?
Moj zet in tvoj svak, ki se lahko ponašaš
z njim, mi je pokazal vsa pisma — vse
listine, in tudi pisma svojih znancev —
svojega strica, ki je general! Možu, ki se
lahko sklicuje na takšne osebe, ne boš očital, da je goljuf!“

In besno je udaril po mizi.

„Potrpite, oče. Dobro — da je goljuf
ne bom trdil tja v en dan. Toda to vam
ponavljam, kar sem rekel že prvikrat: Jerica
ne more biti srečna s tem človekom.
Če je bila tudi tri leta v zavodu in se naučila


[Stran 18]
[18]

nemško in vrag vedi, kaj še — ona
je vendar naturno dekle; ne more razumeti
njega, in on je ne more ljubiti res
globoko in trajno. Res ga je marala sama
— toda vi bi lahko vedeli, kakšne reve
so naše ženske! Večno so nezadovoljne,
pa se zagledajo v takegale ... omamijo
jih gladke manire, fino se jim zdi vse skupaj,
kaj pa da ... in zdajci misli neumnica,
da bo ob njegovi strani sam paradiž, ter
je pripravljena roditi otroke sovražniku
svojega naroda!“

„Končaj!“ je kriknil oče in planil
kvišku. Žile na čelu so se mu napele v
skrajni razjarjenosti. „Schratten je mož,
da je malo takih! Človek, ki govori o
cesarju tako spoštljivo in poroči dekle —
on, kot plemenitaš — čeprav mu njen oče
ne more našteti več kakor bore dvajset
tisoč kron ...“

„Torej ste mu jih našteli — kar na
mizo?“ je vzkliknil sin in vstal takisto,
kakor da mu je šinila v glavo huda
slutnja.

„Naštel — kar na mizo!“ je ponovil
oče s kmetskim ponosom.

„In kam sta odšla na ženitovanjsko
popotovanje?“

„V Pariz!“ seje odrezal stari. „Schratten
pravi, da je na Laškem zdaj že premalo
nobel.“

„To ni res!“ je vzkliknil Ivan.“V
Pariz nista šla, ker ju je srečal moj prijatelj
v Zemunu — na poti proti Carigradu
...“


[Stran 19]
[19]

Nato je povedal očetu v kratkih besedah
vse, kar je že znano našim bralcem,
ter položil predenj tajinstveno Jericino
pismo na listu iz Prešernovih poezij.

„In še nekaj, oče,“ je dodal nazadnje. „Jerici je tako ugajala njegova črna brada —
v Zemunu pa je bil obrit, gol kakor lonec!“

Oče ga je gledal izprva posmehljivo,
nato neverno, nazadnje pa se je izpremenil
ves njegov obraz; spodnja ustnica se
je začela tresti, in oči so zastrmele v široki,
otroški plahosti.

„Grom in strela!“ je zamrmral, povešaje
glavo. „To so čudna znamenja: v
Carigrad, ko mislimo vsi, da se vozita
proti Parizu ... obrit, ko je nosil prej
brado ... in tole Jericino sporočilo ... Ne, ne, to ni mogoče!“ je vzkliknil nenadoma,
izkušaje se otresti strašne misli. „Kaj se
ti blede, fant! Če bi res ne bilo vse s
poštenjem in pravico — Bog nebeški, čemu
pa bi bilo vse to? Kakšen pomen bi
imelo ... Jezus Marija? Ne, ne ... vse
skupaj ni nič, in to pisanje ... ta list ...
saj še vrag ne pretuhta babnice, kaj ji
pride na um! Pokregala sta se, pa že
misli, da je vse pri kraju — ne, ne!“

In boječe se je ozrl v sina, kakor da
bi ga prosil, naj potrdi njegove besede —
naj reče, da je gotovo vse le videz — da
ni mogoče, da ni res, z eno besedo!

Takrat pa se je zdajci zaslišal izpred
hiše trd korak.

Prišlec je stopil po stopnjicah do hišnih
vrat in poprašal deklo, ki je stala na pragu.


[Stran 20]
[20]

Ivan je spoznal njegov glas!

Zgenil se je v prvem trenotku, da bi
planil ven in skril nezvanega gosta, skril
ga kamor koli, samo da ga oče ne vidi ...

Zakaj, ni malo ni dvomil, čemu je prišel!
Toda že je prisluhnil tudi oče.

Njegov zdravi, rdeči obraz je prebledel,
kakor da je padla slana nanj,

Spogledala sta se: nekaj groznega je
šinilo med njima sem in tja, in kakor bi
udaril, je stala v dušah obeh enaka strašna
gotovost.

Potrkalo je na vrata in v sobo je stopil
žandarski stražmešter Videč — tisti, ki
je včasih obračal oči za Javornikovo Jerico!
„Kaj — kaj pa je?“ se je izvilo očetu.
„Službeno, gospod Javornik, službeno
... Vašega zeta iščemo — vašega
gospoda zeta!“ je dodal stražmešter s porogljivim
povdarkom.

„Mojega zeta!“ je zakričal Javornik z
nečloveškim glasom: „Kriste nebeški —
kaj pa hočete mojemu zetu?“

„Le mirno, gospod Javornik, lepo
mirno! Veste, uradna oseba je uradna
oseba ... Torej, kje se zdaj nahaja vaš
gospod zet? Prišlo je pismo — takšno,
veste, ki mu pravijo tiralnica. Popis in
slika soglašata do pičice — tu poglejte.
Posebno znamenje: brazgotina nad desnim
očesom ... Izdaja se za von Schrattena;
sicer ima pa svojih petnajst imen.“

„Tak kaj pa je naredil, za Kriščevo
voljo?“


[Stran 21]
[21]

Z dekleti kupčuje! ...“

— — — — — — — — — — — —

„Jezus Marija! ... Moja hči! ... Moje
dobro ime ... Moj otrok! ...“

Kakor težka gruda se je sesedel bogataš
na kmetski stol, ki je stal zaničevan
in pozabljen med novodobnim pohištvom ...

„Oče! Pomirite se ... za božjo voljo!“
je zaječal Ivan v smrtnem strahu in podprl
očeta, da se ni zvalil na tla. „Saj še
ni prepozno ... oče, lepo vas prosim ...
saj sem prišel, da jo grem iskat! ...“

„Iskat ... Jerico! ... Ta lopov ...
mojega otroka! ... Poštene hiše poštena
hči — in vsak pes ... ki pride s ceste ...
vsem na ...“

„Moj Bog, kaj pa je to?“ je zagodrnjal
stražmešter in skočil po dekle.

Veža se je napolnila z ženskim jokom;
kuharica Meta je planila v izbo in plosknila
z rokami.

„Blagor materi, da jo krije hladna
zemlja!“ je zamrmral Ivan, polagaje težko
očetovo telo na zofo. „Janez naj zapreže,
kar more najhitreje, in po zdravnika!“ je
zaklical. „Ve pa prinesite vode in jesiha!“

Nepričakovani udarec je bil zadel starega
s strašno silo. Obličje mu je zardelo
kakor škrlat, ustnice so mu posinele; namesto
besed je prihajalo iz grla nerazumljivo
hropenje. Po zagorelem moškem licu
pa sta spolzela dva curka debelih, vročih
solz ...

Odpenjaje očetu srajco, je mignil stražmeštru
z očmi, da naj ostane v bližini.


[Stran 22]
[22]

Jokajoče ženske so začele močiti staremu
Javorniku sence. Nabralo se je sosedov,
in sleherni je priporočal, kar je vedel in
znal. — Toda nesrečnežu se ni hotela vrniti
zavest; le tisto težko, bolestno grgranje
mu je vrelo iz prs, kakor tožba, zgovornejša
od vsake človeške besede.

Voz z zdravnikom se je pripeljal v
divjem diru. Doktor, resen in postaren
mož, je poizvedel s par besedami, kaj je
gospodarju; nato je velel Ivanu, naj ga
puste z bolnikom samega.

Takrat se je ozrl mladi mož po stražmeštru
in ga našel slonečega na vrtnem
plotu. Ko je dvignil žandar obraz, je videl
Ivan vse njegove črte skrčene v izrazu
muke in potrtosti.

„Gospod Javornik,“ je zajecljal žandar,
„če bi bil vedel, da bo tako hudo ...
strela božja, kdo je pa mislil! A to vam
povem: ljudje pravijo, da sem gledal za
vašo sestro, in menda ... bo res tako ...
To se ve, prebogata je bila zame; še misliti
ni bilo, da bi izpregovoril ... A tiste
tedne, ko so začeli govoriti, da jo dajejo
onemu falotu — da bi ga zemlja požrla!
— veste ... ves čas mi je sililo v možgane: Kaj če bi ga enkrat ponoči ... s
temle svojim ...“ in krčevito je stisnil
puško pri bajonetu. „Pa ga le nisem —
škoda je bilo ... In tudi vi ste bili zoper
to ... in vsa vas ... o, kako prav smo
imeli vsi!“

Nato mu je povedal, kako da je prišlo
naročilo: takoj aretirati! Von Schratten je


[Stran 23]
[23]

bil eden najnevarnejših kupčevalcev z živim
mesom, s tisto ubogo, zapeljano robo,
ki polni pohotne brloge sirom sveta ...
A kam slediti za njim?

Ivan mu je povedal svoja domnevanja.
„V Carigrad?“ je vzkliknil stražmešter
žalostno. „Na Turško? Tam ga ne doseže
roka pravice!“

„Doseže ga moja!“ Ivan je zaškripal
z zobmi. „In če se mi skrije v sredo zemlje ...“

Takrat pa je prihitel doktor iz hiše;
vesela vest se mu je brala na obrazu.
„Zavedel se je! Govoriti še ne more,
toda z rokami giblje in ozira se ... gotovo
išče vas! Hitite k njemu!“

Očetove oči so zasijale, ko je stopil
Ivan k postelji, kamor so ga bili prenesli.
Hotel je govoriti, toda jezik se je valjal
nerodno po ustih; slišalo se je le zamolklo
mrmranje. Zdajci pa se je zgenila roka;
dvignila se je rahlo — slabotno — in pokazala
z drhtečimi prsti na omaro, ki je
stala v kotu; stari Javornik je spravljal
vanjo lovske puške in denar.

Odprl jo je in pokazal očetu debelo
rdečo listnico.

Bolnikova roka se je spustila na odejo;
oči so odgovorile:

„Da, da! ...“

Stopil je k postelji, ter pomolil očetu
odprto listnico.

Počasi, s silnim naporom je izvlekel
Javornik dva nova tisočaka; sin je iztegnil
roko.


[Stran 24]
[24]

„Da, vzemi!“ so rekle bolnikove oči.
Roka pa se je dvignila iznova in se pričela
gibati, kakor da bi mahala:

„Pojdi, pojdi!“

Ivan se je sklonil k očetu:

„Za njo? ... Iskat Jerico? ... Kaj ne
da, oče?“

„Da, za njo — iskat jo! Reši jo, dokler
ni prepozno!“ so zaprosile oči; jezik
se je premaknil v ustih, in vzgrgralo je
polurazločno:

„Da ... iskat ...“

Vprašujoče je pogledal Ivan zdravnika.
Ta pa je potipal mladega moža po rami:

„Nič nevarnega, mladi mož ... Ako
ne pride kako novo razburjenje, bo vse
dobro čez teden dni. Samo čuvati ga je
treba — skrbna postrežba in nič razburjenja
— to je prva stvar!“

— — — — — — — — — — — —

Dve uri nato se je odpravil Ivan zopet
na pot. Očeta je priporočil staremu stricu
Martinu, ki je sameval v Javornikovi bajti,
in Meti, ki je bila hiši druga mati, odkar
je spala ranjka Javornica tam za cerkvijo
svoj poslednji sen.

Ponosno so sinele planine v popoldanskem
solncu in milo se je storilo Ivanu,
ko je pomislil:

„Z Bogom, Triglav moj, in vi vsi, kar
vas je njegovih bratov! Z Bogom, oče, ki
trpiš tako kruto za svojo slepoto — z Bogom
ti, domača vas. Ali se ne vidimo
nikdar več, ali pa kmalu spet, srečni, pošteni
in — maščevani!“


[Stran 25]
[25]

III. V zločinskem čaru.

Jerica ni mogla razumeti, kako se je
zgodilo ... In vendar je bilo res: sanje o
sreči in ljubezni — razbite, srce — nalito
z grozo in obupom do vrha, poslednja nada
rešitve — izgubljena, izjalovljena ...

Že drugi dan sta bila v Carigradu;
ona in njen mož ...

Njen mož? ...

Globoka noč je ležala nad mestom
sultanov. Umolknilo je bilo poulično upitje,
umolknil krik čolnarjev na Zlatem rogu;
že zdavnaj je bilo izlilo solnce svoje rdeče
vino v morje. Sove so plavale neslišno po
zraku, len veter je šumel med cipresami
in sikomorami, in tuintam je zatulil pes
— gladen carigrajski pes brez reditelja in
gospodarja; njegovo tuljenje se je zategnilo
v noči tem pošastneje, odgovorilo mu je
tuljenje tovarišev po vseh umazanih ulicah
— in zazdelo se je za trenotek, kakor da
tuli ves Carigrad divjo, nerazumljivo pesem,
polno blaznosti in bolečine. Nato je
počasi zamrl ponočni zbor, in molk je zavladal
nad mestom — turoben molk, ki
je segal s svojim vznemirjajočim dihom v
Jeričino sobo in ji davil srce.

Kod je hodil von Schratten?

Saj ga že od jutra ni bilo doma; sinoči
pa je spal v sosednji sobi: porinil jo je v
to tesno kletko, zaprl vrata in obrnil ključ ...

Medlo je brlela majhna svetilka na
vegasti mizici z umazanim pregrinjalom;


[Stran 26]
[26]

rože na nesnažni, raztrgani tapeti so plesale
v njeni bolni luči čuden, pošasten ples.

Poleg svetilke je stal lesen podstavek
s komaj dotaknjeno večerjo; Jerica je parkrat
poizkusila jesti, toda poleg čudnega
okusa tuje jedi ji je branil strah, kakor
da jo uklene zavžitje hrane do kraja in
nerešljivo v spone prokletega življenja,
čigar nesrečno bližino je čutila od trenotka
do trenotka razločneje.

Bila je tam pečena jagnetina, sladčice
in krožnik s cigaretami.

Debela ženska s kuštravimi, črnimi
lasmi in žoltim obrazom je bila prinesla
jedi že dopoldne. Zamomljala je nekaj v
nerazumljivem jeziku in postavila pladenj
na mizo.

Jerica je planila nehote mimo ženske
na temni hodnik; takrat pa jo je objelo
dvoje mišičastih rok. Brkat dedec enako
žoltega obraza jo je dvignil ter jo vrgel
na posteljo; furija se je zarezala s porogljivim
glasom — ključ je zaškripal v vratih
— in jetnica je bila zopet sama.

Toda plašila je ni toliko samota kakor
grozne misli, ki so jo obhajale in tkale v
njeni glavi odurno sliko — obraz krute,
nezaslišane resnice.

Zdaj se je spominjala vseh tistih neverjetnih
povesti o deklicah, zamamljenih
z blestečimi obljubami ali poročenih po
brezvestnih zločincih in odvedenih v tuje
kraje ... In slutila je usodo, ki jo čaka:
trepetala je pred uro, ko pride kupec živega
plena ter jo odvede v kak skrit brlog,


[Stran 27]
[27]

kjer bo brez milosti izročena njegovi pohoti
— ali morda celo vsem, vsem in vsakemu,
kdor pride ...

Torej je bilo vendar mogoče, da žive
na svetu tako podli, propadli ljudje!

Najstrašneje pa jo je morila zavest, da
nima v sebi toliko moči, da bi se mu
uprla; da bi zakričala na pomoč sredi ceste
in opozorila nase ljudi. Vso silo ji je
bil izsesal ta človek s svojim strašnim očesom,
obdarjenim s tajinstveno oblastjo.

Ljubila ga vendar ni nikoli!

A drugi dan po tem, ko je prišel k
Javornikovim na letovišče, jo je našel samo
v hladnici na koncu vrta; čitala je. Von
Schratten je prisedel in začel razgovor —
kakor pač govore velikomestni gospodje z
mladimi, neizkušenimi deklicami. Med tem
je začutila mahoma, kako srepo se upira
vanjo njegov prodirajoči pogled. Bilo je
kakor neviden curek moči, prepajajoče dušo
in misli; in nehote je morala vzdržati ta
pogled, iskati ga z lastnimi očmi ter mu
nuditi odprto pot — vase, v globino svojega
srca.

Zazdelo se ji je, da bi ta človek lahko
storil z njo, kar bi hotel; ona se ne bi
mogla, ne bi znala braniti ...

„Prav rada se bova imela, gospodična,“
ji je dejal nazadnje. „Tako rada — vi niti
ne veste! Ponoči in podnevi boste mislili
name ... Živeti vam ne bo brez mene ...
Ljubili me boste! da ... že zdaj me ljubite ...“


[Stran 28]
[28]

Kakor ukazi so zvenele njegove besede;
podjarmile so njeno dušo in vse
njeno bitje ...

In vse, kar je mislila potem, kar je
čutila, želela in počela — mari ji ni on
narekoval vsega tega?

Bilo je, kakor da ji polaga v dušo
silne kali, iz katerih poganja vse, kar misli,
čuti in dela.

Jerica je zapadla pogubonosni moči
sugestije!

Spomnila se je, kako ji je rekel tisti
dan, preden je prosil očeta za njeno roko:

„Ako te oče ne da radovoljno ... potem
pojdeš z mano — skrivaj — z mano,
ker ne moreš živeti brez mene ... pojdeš,
kamor bom hotel — na konec sveta ...“

O, kako prav je imel Ivan, ki je prosil,
besnel in grozil, naj je ne dado temu tujcu,
Nemcu — nje, kmetske deklice, ki ne bi
bila nikdar popolnoma srečna ob njegovi
strani, niti če je najboljši človek na svetu!

Če bi bil Ivan vedel, zakaj ljubi Jerica
Schrattena!

Nastopila sta ženitovanjsko potovanje
... Kako čudno jo je izpreletelo, ko
je zapazila, da se vozita v drugo stran
proti Zagrebu, namesto proti severu — v
Pariz!

Tiho, boječe ga je vprašala, kaj pomeni
to ... On pa je odložil mahoma
vso gladko nežnost, ki ga je odlikovala
dotlej; osorno jo je pogledal s svojimi čarobnimi
očmi, udaril jo je z zmagujočim
pogledom in ukazal kratko:


[Stran 29]
[29]

„Molči!“

Bilo je v Zagrebu, na terasi restavracije.
Sedeli so pri obedu, von Schratten,
ona in tuj gospod, ki ga je srečal „slučajno“: grof Pekmesics, kakor ga je predstavil
von Schratten ...

Takrat jo je izpreletela groza, ne da
bi sama vedela zakaj; govorila sta ogrsko,
muzala se drug drugemu in jo pogledovala
po strani ... Enkrat, ko je
padlo v razgovor mimogrede par nemških
besed, je razločila:
„Frisch, jung ... prima Ware ...“
(Sveže, mlado ... blago prve vrste).

In takrat se ji je posrečilo, da je začela
premišljati sama pri sebi, ugibati in
trepetati ...

Takrat je našla neopazen trenotek,
da je pomočila mezinec v mleko in napisala
tajno pismo na list iz Prešernovih
poezij, ki jih je nosila pri sebi.

In na dolgi vožnji od Zagreba do Zemuna
je sklenila porabiti prvo priliko, da
poizkusi poslati bratu vest o sebi; zdaj je
čutila jasno, da mož nima poštenih namenov.
Kako se je razveselila na zemunskem
kolodvoru, ko je spoznala v neznanem
občudovalcu Dušana Jurišića, bratovega
prijatelja, o katerem ji je Ivan toliko pripovedoval
in čigar fotografija je stala v
rezljanem okvirčku na njegovi mizi. Kakor
blisk ji je šinilo po glavi: on bo spoznal
bratovo sliko — morda ugane, da je namenjeno
njemu — ali pa se mu vsaj posreči,
opozoriti ga — nemara se mi približa,


[Stran 30]
[30]

in morda — morda! — morem takrat
prelomiti zlokobni čar, ki me prikleplje
k von Schrattenu ...

Izginil je Zemun, izginil Jurišić —
kalna megla brezupja in neopredeljenih
bojazni je obdala Jerico od vseh strani.

Bog ve, ali najde brata njena poslanica?

In če ga najde — ali se bo spomnil
in prihitel za njo?

Če se spomni — ali jo najde v daljni
tujini?

In če jo najde — ali ne bo že zdavnaj
prepozno? ...

Prepozno! ... Oh, rajša umreti kakor
to! ...

Jerica je stopila k oknu. Tesno dvorišče
je zijalo pod njo kakor črn prepad
brez dna.

„En skok tu dol ... en sam ... to
je rešitev! ...“ so zamrmrale ustnice. Obenem
pa se je stisnila siroti duša v zavesti,
da nima moči storiti tega, ker ve,
da ne sme — da on ne pusti ...

Lasje so se ji razpletli in se usuli po
ramah. In mahoma sta se ji ulila po licih
dva vroča, tešilna potoka solz. Jerica se
je vrgla pred posteljo na kolena in plakala
dolgo, dolgo ...

Nato je zastrmela v medlo luč, poigravaje
si z zlatim pramnom svojih las,
ki ji je bil zdrknil med prste. Danes —
danes prvikrat se ji je bila zasvetila
misel:

„To se razume, da ima nepoštene namene
... Poročena sem mu, on pa se vede,


[Stran 31]
[31]

kakor da bi bila tujka ... Se ve, nedotaknjenemu
blagu je cena višja ... Gorje mi!“

Izkusila se je pomiriti z molitvijo. Poiskala
je v ročni torbici droban rožni venec,
spomin nepozabne ranjke matere, in
ga je začela prebirati med prsti ... Toda
v njeni duši ni bilo tistega miru, ki dvigne
misel nesrečnega k Bogu.

Zdajci je vstala in stopila k mizi. Zapeljivo
so se belile cigarete na malem
krožniku.

Jerica jih ni pušila še nikoli ...

Nekaj je zaškrtalo pri vratih. Bila je
linica, skozi katero je pogledala včasih ona
žolta babnica ... Jerica je zlovoljno stresla
rame in se obrnila proč, dokler se niso
oddaljili njeni drsajoči koraki.

Nato je naglo zapalila cigareto, vrgla
obleko raz sebe in legla v posteljo. Enkrat
še spati — spati, da se vsaj za trenotek
spočije izmučena duša. Saj to je vedela,
da se ji tu, v tej hiši, ne zgodi nič zalega; ljudje čuvajo blago, ki je namenjeno,
da se proda za drago ceno!

Omamen vonj se je dvigal iz cigarete
— čuden, omamen vonj. Zavilo je možgane
kakor božajoča tenčica, bohotne slike so
se dvignile v mislih ... Daljna, opojna
godba se je oglasila tam nekje; revna
soba z zamazanimi tapetami se je izpremenila
v palačo, leskečočo se zlata in
dragih kamnov ... Po dvorani so se sukali
vitezi — vrvel je ples prelestnih plesalk
...


[Stran 32]
[32]

V tobaku je bil hašiš, opojni sok
konoplje, s katerim se omamljajo orientalci.

Čez dolgo se je zazdelo Jerici, da se
hočejo razbežati podobe njenih, sanj. Sijajna
dvorana se je odmikala v daljo; pred
Jerico je ostal samo obraz gospe v bogati
halji — čutila je, kakor da bi jo nekdo
obračal — nato je s trudom odprla trepalnice,
težke kakor svinec ...

Tisti hip so se zaloputnila vrata; zaškripal
je ključ, in zlobni grohot rumene
starke se je začul s hodnika.

Tako mrzlo je bilo ... Jerica je pogledala
po sebi; val gorke rdečice ji je
udaril v lice in vzkriknila je od groze.

Bila je gola, kakor jo je Bog ustvaril:
njena obleka je bila izginila ... a na stolu
poleg postelje so ležala turška ženska
oblačila!

IV. Lovci na sledu.

Kmalu potem, ko je sedel Ivan na zagrebškem
kolodvoru v vlak, ki ga je imel
popeljati za prijateljem in izgubljeno sestro,
je izprevidel jasno, da se zdaj začenja zanj
življenje prigod in doživljajev. Še preden
je postavil nogo v voz, je začutil tuintam
oči, ki so ga motrile skrivaj z ostro pozornostjo
ter se skrile, kadarkoli je hotel
prestreči njih pogled. In ko je sedel v kupeju
drugega razreda, ni dvomil več ni
malo, da je opazovan.


[Stran 33]
[33]

„Preglasno sem zahteval listek do Belgrada“,
je zamrmral sam pri sebi ...

Tajna policija in mreževje konfidentov
je že od pamtiveka univerzalni lek, s katerim
si preganja avstrijska vlada strahove
slabe vesti; nikjer pa ni ta špecialiteta v
tako bohotnem cvetu kakor na Hrvaškem.
Ako se mudiš kot tujec v Zagrebu, ali če
je znano o tebi, da si pogledal katerikrat,
kakšen je svet tam onostran Donave in
črnožoltih kolov, ne moreš biti prepričan
niti v svojih najintimnejših opravkih, da
ne pazi nate vsegaveden nos in vseslišoče
uho ...

Ivan Javornik je posnel po zunanjosti
svojih treh sopotnikov, da sta dva med
njimi Juda; brez preneha sta gobezdala
po nemško, obdajaje se z gosto meglo tiste
vonjave, ki varuje sinove Izraela že od
nekdaj bližine spodobnih ljudi.
Tretji je bil rdečelas možiček z nanosnikom
in pristriženimi brki; gledal je sila
prijazno, in videlo se mu je na obrazu,
kako rad bi se spustil v razgovor z našim
rojakom.

Prilika se je ponudila. Ivan, naveličan
izraelskega parfuma, je izvlekel cigareto,
da vsaj nekoliko razkuži dušljivi zrak.
Rdečelasec je bil bliskoma pri roki s
švedskimi užigalicami.

„Hvala lepa,“ je dejal Ivan vljudno in
kratko.

Toda mož se ni dal oplašiti, in tako
se je vendarle razplel razgovor.


[Stran 34]
[34]

Odkod da je? Ah, Slovenec! To ga
veseli: Slovenac i Hrvat, na uvjek bratu
brat ... In potrebno je, prav potrebno, da
se združimo še vse tesneje, posebno v današnjih
časih, ko ravnajo z nami kakor
svinje z mehom ...

Izprevodnik je prišel ščipat listke in
prekinil rdečelasca v njegovem gostobesednem
ščebetanju. In zdaj se je zgodilo
nekaj čudnega; Ivan, ki mu je bila dala
narava sokolje oči, je opazil takoj.

Rdečelasec ni pokazal nikakega listka.

Pač pa je ostro pogledal izprevodnika
in napravil z roko čudno gesto, ki se je
zdela kakor domenjena. Nato je pogledal
bliskoma okrog sebe, kakor da bi se bal,
ali ga ni kdo zalotil.

Izprevodnik je pomežiknil, dvignil roko
malomarno k pokrivalu ter odšel.

Nočilo se je. Vlak se je sopihaje bližal
Sisku. Rdečelasec pa je silil neprestano v
našega rojaka; in človek bi bil sklepal po
njegovih besedah, da ga zanima na vsem
svetu zgolj politika in nobena druga reč.

„Čujte,“ je rekel naenkrat, mežikaje
z zvitim očescem izza nanosnika, ter se
sklonil prav tesno k Ivanu. „Ali se vam
ne zdi, da bi bilo najboljše, ako bi se mi
vsi ... saj veste, Jugoslovani skupaj ...
no, saj me razumete — ali ne?“

Njegov pogled je ob visel vprašujoče
na Ivanovem obrazu.

„Razumem,“ je rekel Ivan z mirnim
glasom. „Toda stopiva malo ven — že prej


[Stran 35]
[35]

sem vam mislil zaupati nekaj važnega —
tajnega ...“

Od strani je prestregel zmagoslavni in
škodoželjni blisk, ki se je zasvetil v rdečelaščevih
očeh pri teh besedah. Stopila
sta na hodnik; skozi široka okna je temnela
noč, in le tuintam jo je prebodla daljna
lučka. Ivan je spustil najbližje okno in
prijel možiclja za rokav:

„Poslušajte, človek božji. Hotel sem
vam zaupati važno skrivnost, da pri nas
ne rasto kalini, kakršne vi lovite. Kdor se
spušča v politične razgovore z ljudmi, ki
se vozijo brez listka in dajejo izprevodniku
tajna znamenja, je večji tepec nego jaz.
Če bi vas pa vseeno mikalo ostati v moji
družbi in nadaljevati ta pomenek ... ali
mi zaupate, da vas vzdignem za vrat in
vas treščim tu skoz kakor mačko? ...“

To rekši, se je obrnil, vrnil se na svoj
prostor in se pogreznil v zadovoljnost človeka,
ki ve, da je storil prav.

Rdečelasec je segel po svojo ročno
torbico in izginil; tudi Juda sta izstopila
nekje ...

— — — — — — — — — — — —

Zasvital se je dan. V rosnem jutru je
zelenela brezmejna ravnina, razlivajoča se
kakor morje od obzorja do obzorja.

Ob rohnenju vlaka je mahoma preplavila
Ivanovo srce otožnost. O, ti planjava
— kakor morje hrepeneča in čakajoča, da
bruhne tvoj vihar! Ti črna zemlja, rodovitna
in vsega zmožna, ječeča pod zatiralčevo
peto ...


[Stran 36]
[36]

In vendar — kje je bila meja med to
zemljo in med domovino?

Ivan je ni čutil; in prav zato se mu je
stisnilo srce še bridkeje.

„Ali ni tam in tukaj ena sama domovina,
spojena po našem skupnem trpljenju
in ponižanju — neodrešena devica, poročena
tujemu dušekupcu?“

In že ni mogel več ločiti Jeričine usode
od gorja vsega tega izdanega ljudstva.
Tako podobno se mu je zdelo oboje; in
tudi Dušan, brat od onostran Donave, je
imel svoje mesto v tej primeri — pripravljen,
pomagati mu z vsemi silami in žrtvovati
se za skupno, srečno in svetlo bodočnost.

Vlak pa je bobnel — čuj, ali ni grmel
z železnimi besedami:

„Pride čas! ... Pride čas! ... Pride
čas! ...“

— — — — — — — — — — — —

Zemunski most!

Kakor vihar je popadlo Ivana tisto
strašno in bliskovito čustvo, ki ga okusi
pač vsak Slovenec, kadar ga pripelje tukaj
železni vranec na srbsko obrežje Save.

Slovanska zemlja, gruda brata po misli
in krvi — zemlja svoja, svobodna, od nikogar
ne teptana!

Prvikrat v življenju se mu je odgrnila
zagonetka svobode ... In kakor mali otroci,
ki so si nedolžni in odkritosrčni ter ne
umejo prikrivati genotij svojega srca, je
začutil mahoma, kako ga davi v grlu nekaj
sladkega in bridkega obenem.


[Stran 37]
[37]

Komaj mu je še ostalo časa, da je
segel po rutico in obrnil lice proti oknu:
zaplakal je kratko in tiho, a krčevito, vroče
— kakor žalostno dete v materinem naročju ...

Toda že se je ustavil vlak na pragu
bele prestolnice srbskega kraljestva.

Ivan je skočil z voza kakor prerojen
— kakor da stopa v nov, preustvarjen
svet. Nič več plahosti ni bilo v njem, nič
več dvoma; tako silno je vrela v njegovih
prsih radost neizmernega oddahnjenja.

Svobodna zemlja — zemlja volje in
ponosa! Šele tu se je zavedel naš prijatelj,
da vera v moč in pogum premoreta vse ...

Hitel je z drugimi proti izhodu. Zdajci
pa mu zastavi pot širokoplec moški, udari
ga po rami in zakliče glasno:

„Kam, brate? Iščeš Jurišiča?“

Osuplo se je ustavil Javornik in pomeril
moža z očmi. Bil je rjav, brkat in
srednje velike postave; oči so mu zrle
prosto in resno. Kar nekako nasprotovala
je njih dobrohotnost ogromni brazgotini,
ki je klala levo stran obraza v dvoje neenakih
polovic.

„Ta je bil že tam, kjer treso svinčene
češplje!“ je dejal Ivan sam pri sebi in potrdil
tujčevo vprašanje.

„Poslal me je čakat,“ je velel mož z
debelim basom. „Jaz sem Jovo Pazarac,“
je dodal, videč, da motri Ivan njegovo postavo
z vprašujočim očesom, od srbske
kmetske kučme pa do opankov na nogi.
„Če hočete, pojdeva takoj k Belemu orlu.“


[Stran 38]
[38]

Naš prijatelj se je naglo sprijaznil s
preprostim spremljevalcem, ki ga je odlikovala
jakost v besedah in gibanju, lastna
po navadi ljudem, ki žive mnogo v vihrah
in svobodi.

Dolgo sta korakala po okroglem kamenju
belgrajskega tlaka, po stranskih,
poluturških uličicah, čez krasne, velikomestne
Terazije in zopet po neravni stranski
cesti, preden sta se ustavila pred enonadstropno
hišo dokaj starikave zunanjosti.
Čez vse pročelje se je razpenjal napis v
velikih črnih pismenih: Hotel pri „Belem
orlu“ — nad vrati pa je visel izpran pločevinat
izvesek z naslikanim belim orlom,
ki je držal med kremplji ogromen handžar.

„Beli orel“ se prišteva tistim belgrajskim
prenočiščem, v katerih gost ne sme
pričakovati zapadnje-evropskih udobnosti,
ki pa jim vendar ne manjka zvestih gostov.
Znan je bil v časih naše povesti zlasti
četnikom, mudečim se v prestolnici po napornih
in nevarnih pohodih v Staro Srbijo
in Makedonijo. Takšen četnik ali komita,
kakor veli običajna srbska beseda, je bil
tudi Jovo Pazarac, ki je čakal Ivana na
kolodvoru.

V pritličju „Belega orla“ je krčma z
dvema sobama; prva, na ulico, je namenjena
tujcem in zbog tega večinoma prazna.
Druga, ki gleda na dvorišče, je majhna in
tesna, zato pa tudi polna običajnih zvestih
gostov, pomenkujočih se tiho ob rakiji ali
časi ognjevitega temnordečega vina, ali
pušečih zamišljeno svojo cigareto k izborni


[Stran 39]
[39]

turški kavi, ki jo donaša strogooki
krčmar.

Namenjena je samo njim; tuj človek,
ki je pomotoma zašel vanjo, se je vrnil
že nekaterikrat hitreje, nego so ga nesle
lastne noge ... Saj ima vsaka krčma svoje
tajnosti; a malokatera jih skriva toliko kakor
„Beli orel“ pod svojimi perotmi.

Ivana je kar tresla napetost, kaj bo
videl in kaj izve. Kakor jagnje se je dal poriniti
Jovu v zakajeno čumnato, kjer je ob njegovem
prihodu utihnilo več moških glasov.

„Dobrodošel, Ivan!“ je zaklical nekdo
v tem trenotku. Dušan je bil vstal izza
mize, skočil k prijatelju in mu položil obedve
roki na rame.

„Že ves dan zborujemo in te pričakujemo“,
je dodal nato. „Armadiea je mobilizirana;
če te je volja, marširamo takoj.“

To rekši je pokazal z roko na četvorico,
ki se je približala ob teh besedah.

Ivan ga je pogledal osuplo.

„Da, da,“ se je zasmejal Jurišić. „Ali
si mislil, da pojdeva sama? Ne, dragi,
tudi v Carigradu se ti lahko zgodi kaj
macedonskega. Čim več nas je, tem bolje
— da nas le ni preveč. Mnogo oči več
vidi, več ušes sliši mnogo — več pesti
več zmore, kadar pride do tega. Plen, ki
ga hočeva iztrgati Švabu, nama je predragocen“,
je dodal z rahlim drhtljajem v
blagodonečem glasu.

Ivan je stopil k Dušanovim tovarišem
ter jim po vrsti stisnil roke, dočim je Jurišić
predstavljal:


[Stran 40]
[40]

„Jova poznaš, saj te je spremil. Vrl
junak je! Ta, Marko Nedeljković, je njegov
rojak Šumadinec — eden najboljših četnikov,
kar jih je podpisanih na turških
glavah; divji Marko mu pravimo zaradi
kosmate brade. To je moj bratranec Mihajlo Janković, ki študira pravo in ne
obrača puške nič slabše od paragrafov;
in to je moj brat Miloš, naš Benjamin.
Mlad je mož — pravkar je dovršil gimnazijo
— toda drzen in premeten kakor star
junak, in komaj čaka prilike, da se izkaže.
Ni mi dal miru, dokler mu nisem obljubil,
da pojde z nami. Da veš: tvoja povest je
znana vsem; zdaj povej samo, če prinašaš
kaj važnih novic.“

Ivan je sedel ter poročal v kratkih
besedah dogodke, ki so znani bralcu iz
prejšnjega poglavja.

„Ali si našel med tem kako sled?“
je prašal prijatelja nazadnje; njegove oči
so obstale v tesnobnem pričakovanju na
Dušanovem obrazu.

„Nobene; dognal sem le, da Schrattena
dobro poznajo tudi v našem mestu — četudi
ne najboljši krogi — in to, da segajo
njegove zveze res do Zlatega roga. Verjetno
je po tem takem — ali bolje, niti
dvoma ni, da nas privede v Carigradu ta
ali ona pot na njegovo sled.“

„Kakšne zveze ima lump tu pri nas?“
je dejal Ivan z glasom, drhtečim od zaničevanja.

„Takšne, ki si jih lahko misliš. Srbske
oblasti so mu stopile že parkrat na prste,


[Stran 41]
[41]

in mož je zdaj sploh iztiran iz Srbije. Izvedeli
smo, da je bil tisti dan zares na
zemunskem in na belgrajskem kolodvoru,
v družbi mlade dame — tvoje sestre Jerice ...“

„Kako da ga niso prijeli, če je iztiran?“

„Počakaj; tu se začenja drugo poglavje.
Prvič je bil obrit — spoznal ga je samo
eden; a drugič je prišla policija na sled
stvarem, ki jo tako zanimajo, da je sklenila,
ne ovirati ga, če bi se mu vseeno
še stožilo po belgrajskih tleh. Von Schratten
je namreč znanec nekega Krastiča,
prodane kreature, ki je izginila odtod, ko
je pomagala izvestnim ljudem ponarediti
tajne dokumente po nalogu tuje države.
Da so to vedeli prej, bi ga sploh ne bili
iztirali; tako pa je vsaj umevno, da se
naša policija ne bi branila, dobiti tička
bliže pred oči, in da je beležka o njegovem
iztiranju izginila nekega dne iz policijskih
aktov.“

„Pa kakšne so bile njegove zveze s
Krastičem?“

„Vrag me vzemi, ako vem kaj pravega.
Ali je Schratten pomagal Krastiču
vohuniti in ponarejati, ali pa Krastič
Schrattenu trgovati — s pomočjo visokih
zvez, saj veš — in morda še kakih priporočilnih
pisem ... Eno je naravnejše
od drugega, in prej ko ne —“

„Prej ko ne je oboje resnica, hahaha! „
se je zasmejal Ivan s kratkim, bridkim
smehom.


[Stran 42]
[42]

„Za naju dva bi bilo res najboljše,“
je zatrdil Dušan važno. „Govoril sem z izvestnimi
gospodi in s tem in onim zaupnikom
naše tajne organizacije; pazili bodo
na vso vrlo družbo, in ravno na teh krivih
potih mora srečati Schratten prej ali
slej roko, ki ga prime za vrat.“

„Prej ali slej!“ je vzkliknil Ivan v
trenotnem razburjenju. „Ta je lepa! Prej
ali slej! Čez mesec dni ali čez dva meseca
— morda pa tudi že jutri — z eno
besedo, prej ali slej bo prepozno za naju
dva! Prej ali slej bo Jerica izgubljena, in
nikdar več se ne bo dalo popraviti —
nikdar več ...“

V nemem obupu se je udaril naš rojak
z rokami po čelu.

Dušan pa mu je položil roko na ramo
in mu pogledal resno v oči.

„Ne, ne, dragi moj,“ je izpregovoril s
trdnim glasom, „tvoj strah je upravičen
samo, če pojdeš s tem plašnim srcem na
pot. Ali mari ne čutiš, da vera in volja
premakneta goro, če je treba? Treba je
samo hoteti, verovati v uspeh z vso strastjo
in vso skalno zavestjo svoje moči — pa
se ti uklone sovražna usoda, tudi če bi
igrali za njo na drugem koncu sveta. In
pamet sama ti pravi, da se bojiš brez povoda.
Von Schratten je trgovec — on se
ni in se ne bo doteknil blaga; s tem bi
mu vzel polovico cene. Ker bo pa tudi
gledal, da ga speča čim najbolj drago,
stavim glavo, da se šele ozira, komu bi
ga ponudil. Jerici ne preti nevarnost ne


[Stran 43]
[43]

danes in ne jutri, niti najbližje dni. Ti
misli samo to, kar si ponavljam jaz vsako
uro in vsako minuto: jaz hočem, da počakaš,
usoda, dokler ne pridem in se ne
pomerim s tabo, oko v očesu!“

Rdečica je oblila Ivanovo lice; kaj dobro
je slišal v prijateljevih besedah očitek
malodušja.

„Prav imaš, Dušan,“ je odgovoril in mu
stisnil roko. „Oprosti mi ta napad obupa. Pri
nas doma živimo mirno in leno, kakor živina
v gospodarjevem jarmu; v našem življenju
je premalo ostre borbe, premalo nevarnosti
in premalo zmag; zato ne znamo ceniti lastne
moči. A bodi prepričan, tega se naučim
tu doli — od vas ... In ko se vrnem med
naše planine, prinesem našim ljudem novo
evangelije s seboj!“

„To so moške besede, „je zaklical Dušan
veselo, „in vredne čase negotinca! Tako
mi ugajaš, Ivan! Saj si junak od mejdana,
samo zavedi se tega, da si. In zdaj, ko se
ti je vrnila boljša volja, ubogaj me in sprejmi
moj načrt. Preloživa odhod do jutri —
bodi brez skrbi: kar sem ti rekel prej,
je kakor pribito! Pojdiva k nam domov,
da se odpočiješ in pokrepčaš, in da te seznanim
s svojo sestro Ljubico, ki se zanima
tako živo za usodo tvoje sestre.
Na glas je jokala, ko sem ji pravil njeno
povest ...“

„A vendar — mudi se!“ je oporekel
Ivan.

„Poslušaj me. Ako odidemo takoj in
dospemo jutri v Carigrad, se itak ne bi


[Stran 44]
[44]

vedeli kam obrniti. Nihče nas ne bo čakal
na kolodvoru in nas zapeljal naravnost pred
kajbico. kjer zapira švabski lopov svoj plen.
Pač pa sem napravil poizkus, ki se utegne
obnesti izborno; da, ako me nadeja ne
vara popolnoma, morava imeti jutri v roki
zanesljivo znamenje — kakršno koli —
ki nama pokaže sled zveri, ali celo sam
brlog, v katerem se skriva ... Stvar je
tako tajinstvena, da mi je ljubše, če ne
vprašuješ; toda kolnem se ti — tukaj je nit,
od katere zavisi ves uspeh najine namere ...“

Poslovila sta se torej od novih Ivanovih
tovarišev, ki so z zanimanjem poslušali
njun razgovor, dočim sta Sumadinca
snažila samokrese — mnogo obetajoče
znamenje bodočih doživljajev.

V. Vera, upanje — ljubezen.

Jurišićeva hiša je ležala na južni strani
mesta, obrobljena s prijaznim vrtom; tuintam
je že zlatila jesen košato drevje, in
rano odpadli listi so pokrivali lopico na
koncu vrta kakor s cekini.

„Tu je naš dom,“ je dejal Dušan Ivanu,
ko sta stopila na prag. „Ni nas veliko:
majka, Ljubica, Miloš in jaz — ti pa boš
peti med nami, kadar koli prideš pod našo
streho.“

Srba je težko pripraviti do tega, da
bi gradil tiste velike kasarne, ki so tako
neprijetno značilne za večino zapadnih


[Stran 45]
[45]

mest; on ljubi lastno ognjišče, in kadar
zida hišo, jo zida sebi in svojcem. Tudi
hiša Jurišicevih je bila neveliko poslopje
skromne, prikupljive zunanjosti; kakor hitro
pa si stopil vanjo, si spoznal, da biva pod
njenim krovom imovitost in blagostanje.

Jurišićev oče je bil trgovec — eden
največjih in najpremožnejših v svojih dneh.
Toda pobrala ga je smrtonosna pljučnica,
ko je tekal Dušan še v kratkih hlačicah,
Miloš v krilcu, Ljubica pa se je stiskala
v materinem naročju kot nežno, od vseh
negovano dojenče. In vrla mati, dobro vedoča,
da ne more skrbeti za trgovino in
za vzgojo svojih ljubljencev v enaki meri,
je po tem bridkem udarcu rajša prepustila
dobičkanosni posel oddaljenemu sorodniku,
sama pa je živela z otroci v tem tihem
solnčnem domku z obrestmi gotovine, ki
jo je bil zapustil ranjki mož — živela edinemu
namenu, vzgojiti iz svojih malčkov
dva vrla Srba in dobro, zvesto Srbkinjo.

Tudi ona je čakala gosta z nestrpnostjo;
kogar je ljubil njen Dušan, njen
Miloš ali njena Ljubica, je bil drag tudi
njej kakor lastna kri. Komaj sta stopila v
vežo, že so prihiteli iz sobe nagli ženski
koraki; pred našima znancema je stala
žena visoke, krepke postave in že nekoliko
osivelih las. Toda njene oči so zrle
tako sveže in dobrotno, in z mladostno
blagozvočnostjo je zaklical njen prijetni glas:

„Dobrodošli v naši hiši!“

Dušan pa je rekel prijatelju z glasom
obožavajočega spoštovanja:


[Stran 46]
[46]

„To je moja majka ...“

Cela pesem otroške ljubezni je bila v
teh besedah! In malo je manjkalo, da se
ni vzdramila v Ivanovem srcu zavist, ko
je pomislil:

„Moja spi že zdavnaj v grobu ... In
ravno zdaj bi bila blaženost vedeti, da
bije zame gorko materinsko srce!“

Takrat pa je pogledala preko majkine
rame črnolasa dekliška glavica s črnimi,
globokimi očesci sredi obrazka, milega in
izrazitega obenem — obrazka, kakršne
imajo devojke tam doli na našem jugu.
Kako lahko je vzljubiti te obrazke, kako
težko — pozabiti jih!

Jedva je pokukala glavica na gosta,
že se je skrila; čeveljčki so odcepetali
drobno kdovekam v temen kot. Ivanu pa
je bilo, kakor da je zasijala pred njegovimi
očmi skrivnostna lučka in se skrila
nagajivo, vabeča ga za seboj. Rdečica, ki
je ni bil vajen, mu je rahlo pobarvala lice,
in mahoma je začutil, da se spušča nanj
s teh sten in teh ljudi neviden, čaroben
plašč in mu odeva dušo s presinjajočo
gorko to.

„Ljubica! Ej, Ljubica!“ je zaklicala
Jurišićka. „Najprej je bila tako radovedna
— skoraj nestrpnejša od Dušana samega,“
je dodala z dobrohotno hudomušnim usmevom,
ki je presenetil našega prijatelja.
„zdaj pa nori, o, Bože mili ... To vam
je vrtoglavka — ali kaj hočemo, s sedemnajstimi
leti tudi mi nismo bili drugačni!
A zdaj stopita noter — in prav naglo, da?


[Stran 47]
[47]

— obed je takorekoč na mizi. Čakali smo
samo še vaju!“

Tako prijazno je bilo v svetli sobi, za
belo pogrnjeno mizo, kamor je posadila
Ivana Jurišićeva majka in mu sedla nasproti.
Mladi mož bi se bil začudil, ako bi
mu kdo rekel v tem trenotku: Tu nisi
doma! ...

Blage majkine oči so se uprle materinsko
v našega rojaka.

„Dušan mi vas je popisal tako natanko,
da sem vas videla v duhu, z zaprtimi
očmi. Že predlani ni mogel prehvaliti
počitnic, ki jih je preživel pri vas,“ je izpregovorila
počasi in premišljeno, kakor
da bi tehtala vsako besedo. „In vaša sedanja
nesreča — poznam jo vso, gospod
Javornik, moj sin mi je povedal to žalostno
povest. Ne pripovedujte ničesar, nič ne
pojasnjujte; vsi vemo, da boli človeka srce,
ko razkriva drugim takšne rane. Iz dna
srca čutim z vami, in kakor je draga vsaki
materi skrb za glavo svoje dece — rada
ju pustim z vami, saj gre za dobro delo,
za čast in poštenje neizkušene, nedolžne,
dobre deklice ...“

Čisto slučajno je ušel majki pri teh
besedah pogled na komodo poleg mize;
fotografija je stala tam med dvema vazama — majhna fotografija v pozlačenem
okvirju.

Ivanove oči so sledile temu pogledu,
in ko je zapazil fotografijo, se mu je iztrgal
vzklik presenečenja.


[Stran 48]
[48]

Preden se je zavedel, kaj dela, je
skočil mladi mož pokoncu in segel s tresočo
roko po sličici.

„Jerica!“ je zaklical. „Kako je prišla ...
njena slika semkaj?“

Dušan je stopil k njemu; rdeč je bil
v obraz, in poznalo se mu je, da ni v
majhni zadregi. Toda kmalu je bil spet
gospodar nad seboj.

„To je sila enostavno,“ je dejal osuplemu
prijatelju. „Ali je nisi nič pogrešal?
Ugajala mi je vse tiste tedne, ko sem bil
pri vas na Gorenjskem, in kar gorel sem
nestrpnosti, da se seznanim z živim izvirnikom
te nepopolne slike. Žal, da zaman
— saj veš, da tvoje sestre ves čas ni bilo
domov. Kajpak — tebi nisem povedal
svoje želje, ker si me imel takrat na tihem
za lahkomiselnega človeka, in tudi
zato ne, ker sva imela preveč drugega
posla. Vseeno, stvar mi ni dala miru, in
ko sem se vrnil v Belgrad, sem našel fotografijo
v svoji listnici — vede ali ne
vede, to je postranska reč!“

In veseli fant se je nasmejal tako odkritosrčno,
da je Ivan mahoma razumel vse.

„Pa vendar“, je odgovoril, čudeč se
še vedno, „moral bi mi bil povedati ...
Vsaj enkrat bi mi bil omenil: ne, nisem
te imel za lehkomiselnega človeka — in
morda bi zdaj ne bilo tako! ...“

„Ne bodi hud!“ je vzkliknil Dušan.
„Pomisli, da je nisem niti poznal; kdo bi
zameril, če sem se hotel pozneje pregovoriti,
da je bil samo počitniški sen —


[Stran 49]
[49]

saj veš, kako idealna so bila moja razpoloženja
tam gori v vaših krasnih gorah ...“

„Človek spozna svojo ljubezen šele
takrat, kadar je ljubljeno bitje v nesreči!“
se je oglasila zdajci Dušanova mati.

„Kaj — gospa, vi veste —?“ je vzkliknil
Ivan, ki še ni bil čisto premagal svojega
začudenja.

„Kako ne bi vedela?“

Majka je pogledala našega znanca z velikimi
očmi, kakor da ga ne razume dobro.

„Majka je moja najboljša prijateljica
in izpovednica v vseh rečeh,“ je rekel Dušan
tisti trenotek. „Odkar govorim, še nisem
čutil nobene radosti niti bolečine, za
katero ne bi vedela moja mati ...“

„In tudi zdaj se ne hudujete nanj?
Moja sestra vam je vendar tujka — ne
poznate je, in ...“

„Kogar pozna Dušan, tistega poznam
tudi jaz,“ ga je prekinila plemenita žena.
„In ne hudujem se — narobe!“ je dodala
z otožno srečnim smehljajem na ustnicah.
„Moj sin je vrla duša, in človek, ki ga
vzljubi on, mora biti dober človek. Ne
hudujem se, marveč blagoslavljam ... Kaj
pa ostane nam ubogim majkam na stare
dni, ako ne to, da želimo srečo svojih
otrok? In kakor vroče sem jo želela vselej
jaz in jo bom želela, dokler mi bije
srce, je čisto nemogoče, da bi Dušanu ne
bilo v srečo, kar stori po glasu svojega
srca ...“

Ivanu se je stresla duša: takšnih besed
še ni bil slišal iz ženskih ust. Ni se


[Stran 50]
[50]

mogel premagati; prijel je ženo za roko
in jo poljubil z globokim, ganjenim spoštovanjem,
kakor bi poljubil človek roko
svetnice.

„Če vama morejo izprositi srečo želje
matere in sestre, se vrneta kmalu zdrava
in srečna!“ se je začul za Ivanovim hrbtom
čist, zvonek glas. „Noben hip ne bo
minil, ne da bi bila najina misel pri
vaju!“

Ivan se je ozrl, in sladka zona ga je
oblila.

Ljubica se je bila vrnila iz svojega
skrivališča; zdaj mu je zrla jasno in ganjeno
v oči, iztezaje mu roko v pozdrav.

Iznova je zardel, ko se je doteknil
drobnih prstkov in objel s pogledom njeno
mlado, vitko postavo. Beseda mu ni hotela
prav z jezika: prvikrat v svojem življenju
je okušal zadrego, čutiti se trepetaje v
čaru nedotaknjenega ženskega bitja. Nato
je izdavil iz grla navaden kompliment;
zavedel se je nerodnosti — pogledal Ljubico
in zapazil šele zdaj, da drži še vedno
njeno roko v svoji.

Njiju oči so se srečale; Ljubičina glava
je zatemnela kakor mak ...

Majka je bila odhitela v kuhinjo.
Dušan je postavljal ves zamišljen fotografijo
na prejšnje mesto.

„Oprostiti morate, gospodična,“ je izpregovoril
naposled naš prijatelj z velikim
naporom. „Vse se mi vrti v glavi od te
skrbi. Kdor še ni nikdar izgubil, niti ne
ve, kaj pomeni, imeti ljubljeno sestrico ...“


[Stran 51]
[51]

Dušan se je ozrl ter objel Ljubico z
božajočim pogledom. Ivan je čital v njegovih
očeh: Naj mi jo kdo poizkusi vzeti! ...
In zabolelo ga je v srcu, kakor da si je
že sam želi.

„K mizi, otroci!“ je zaklicala gospa
Jurišićeva, ki se je bila vrnila iz kuhinjskega
svetišča.

Ves čas obeda je vodila razgovor Ljubica,
ki se je po prvotni zadregi prelestno
razčebljala. In njene besede so bile tako
umne in prijetne, razodevale so kljub mladosti
tolikšno naobrazbo duha, da se je
Ivan začudil:

„Odkod veste vse to, gospodična? Saj
govorite kakor mala doktorica?“

Dekličino oko se je zasvetilo v mladostni
hvaležnosti.

„O,“ je dejala, „v Belgradu imamo
prav dobre šole! In tudi doma se najde
poleg gospodinjstva večkrat prosta urica,
da vzame človek knjigo v roko ... Sicer
se pa gotovo šalite; jaz mislim, da sem
še zelo, zelo nevedna ...“

Sramežljivo je povesila glavo.

„Ne recite tega, gospodična!“ je vzkliknil Ivan skoraj ogorčeno. In zareklo se
mu je: „Takšnih deklet, kakor ste vi, sploh
ni pri nas ...“

„Ali boš!“ mu je zagrozil Dušan z
usmevom. „Toda res je, kar je res: za
tisoč švabskih gosk ne bi dal niti enega
srbskega dekleta — ali slovenskega ...
saj to je vse eno!“


[Stran 52]
[52]

Ljubica je nalila vino; Ivan je komaj
opazil, da se ji je stresla roka pri njegovem
kozarcu. Toda prestregel je gorko
iskro njenih oči; z navdušenjem je dvignil
kupico in zaklical:

„Bog daj našemu narodu, kar ga živi
od Korolana do Macedonije, obilo takšnih
mater in sestra, da učakamo enkrat vsi
skupaj zlati dan svobode!“

„In osvete!“ je dejal“Dušan ter izpil
do dna, sledeč njegovemu zgledu.

Mala Ljubica pa je dodala v svojem
srcu tiho in plašno, zardevša nad mislijo,
ki jo je prešinila kakor blisk:

„In združitve ...“

„In sreče,“ je zaključila mati s svečanim
glasom, kakor da bi blagoslavljala
z očmi vso mlado trojico.

Takrat pa je nastal pred hišo hrup
moških glasov in korakov. Nekdo je planil
v vežo in zakričal na vse grlo:

„Imamo ga! Švaba je naš! Ivan, Dušan,
Ljubica, majka ...“

V sobo je treščil Miloš kakor bomba,
smejoč se z vsem svojim brezbradim obrazom,
ter vrgel pred Dušana zapečateno pismo.

Dušan se je ozrl zmagoslavno na našega
prijatelja, kakor bi mu hotel reči:

„Ali ti nisem pravil?“

Z vročičnim razburjenjem je raztrgal
ovoj.

Ivan je odrevenel od napetega pričakovanja.

Mati in Ljubica sta sedeli s sklenjenimi
rokami in zrli nepremično na sina.


[Stran 53]
[53]

Tudi Miloš je bil umolknil.

Mrtvaška tišina je zavladala za trenotek
v prijazni sobici.

Nato je zložil Dušan papir, spustil roko
na kolena in zmajal zamišljeno z glavo.

„Nič?“ je vzkriknil naš prijatelj tako
bolestno, da se je deklica plaho ozrla
nanj.

„O, pač,“ je odgovoril Jurišić, „in prej
ko ne mnogo! Toda nekaj sem bil pozabil
v svojem računu: da si pišejo diplomati
in lopovi — ako so pametni — šifrirana
pisma. Sam poglej!“

S temi besedami mu je pomolil pisanje.

Ivan je čital, boreč se z razburjenostjo,
ki mu je mešala pogled:

„Cenjeni gospod! Osebi, ki ste jo
priporočili moji paznosti, je došlo pravkar
pismo iz Carigrada; prilagam Vam prepis,
nadejaje se, da se Vam samemu posreči
razvozlati šifrirano pisavo, ki je nam popolnoma
neznana. Ključ bi se dobil k
večjemu pri prejemniku, do katerega pa
nimamo oblasti, ker stoji pod zaščito tuje
države. Gotovo mi Vas ni treba posebej
prositi, da ostane usluga, ki Vam jo storim,
popolnoma tajna. Vaš —“

Sledil je nečitljiv podpis.

Ivan je segel z nervozno roko po priloženem
listku.

Bil je pisan z latinskimi črkami. Toda
črke so stale v neredu, kakor zmešane —
kakor razvrščene po tajnem, dogovorjenem
ključu:

„Axmbid vcuphrg ...“ in tako dalje.


[Stran 54]
[54]

Iz tega jezika bo težko prevajati,“
je dejal Ivan z drhtečim glasom in pomolil
prijatelju list nazaj. „Ali je to vse, kar
sva pridobila s čakanjem?“

„Ne vznemiri se prehitro!“ je vzkliknil
Dušan. „Priznam, da je stvar zavita in
zavozlana; in če nama moj vplivni znanec
ni mogel raztolmačiti lista, nama ga ne
raztolmači nihče drugi — to je, radovoljno.
Toda človeška dejanja se dele v dve skupini:
v tista, ki jih storimo sami od sebe,
in v ona, ki jih opravljamo prisiljeni. Sam
boš priznal, da so le ta najbolj pogosta.
Zakaj ne bi upala tudi midva, da se najde
kak lump od pismouka in nama raztolmači
to svojo lopovsko latinščino?“

„Prisiljen?“

„Vsekakor. Človek, ki mu nastaviš
revolver na čelo, je v svojem mišljenju in
svoji vstrežljivosti silno različen od brezskrbneža,
ki ne misli na smrt. Pogumen
razbojnik se morda ne bi dal prestrašiti;
toda vohuni in obrtniki iz vestne vrste nimajo
velikega poguma ...“

Ta metoda je v svoji enostavnosti
takoj vzbudila Ivanovo simpatijo.

„Pa kje imaš takšnega človeka?“ je
prašal nekako potolažen. „Ali ga bo treba
še le iskati?“

„Stavim, da že ve, komu se bo priporočil!“
je vzkliknil Miloš in pogledal
starejšega brata z zaupanjem v očeh.

„Vem,“ je potrdil Dušan. „V Carigradu
živi individij z imenom Birbantini; mož je
zanimiva oseba, in način, kako se preživlja,


[Stran 55]
[55]

zelo mnogostranski. Od trgovskega
potnika do bančnega defravdanta, od detektiva
do tatu, od dninarja do sleparja,
ki se izdaja za potomca starodavnih aristokratskih
rodbin, je ni uloge, ki je ne bi
bil že igral v svojem mnogoličnem življenju.
Opravičeno se da sumiti, da ga
mikajo tudi lavorike, za kakršnimi stremi
von Schratten. Gotovo je, da je sodeloval
z njim in z onim Krastičem v aferi ponarejenih
tajnih listin, ki sem ti jo prej omenil;
istotako stoji — po informacijah, ki
jih imam iz sorodnega vira kakor to dragoceno
pismo — da si je dal pozneje odkupiti
od naših ljudi nekatere skrivnosti,
ki Schrattenu niso bile v korist, Krastiču
pa še mnogo manj. Iz tistih dni imamo
tudi par podatkov, ki nas morajo privesti
naglo na njegovo sled ...“

Dušan se je prekinil; nekdo je bil potrkal
na vrata.

Miloš je skočil odpirat.

Na pragu je, stal Mihajlo Janković;
obraz mu je pričal o notranji zadregi, in
z nekakšno težavo je izpregovoril:

„Oprostite vsi, da motim ... Jovo in
divji Marko čakata zunaj: zadnji čas bo,
da se odpravite, ako hočemo iti s prihodnjim
vlakom.“

Ivan je planil po koncu, poln nestrpnosti.
„Vendar že enkrat!“

„Ali ne stopiš bliže?“ je dejal Dušan
in vstal istotako.

Janković se je v tem hipu ravno poklonil
deklici; Ivan je prestregel njegov


[Stran 56]
[56]

pogled, ki se je zasvetil kakor dve črni,
vroči oglji, ter videl, kako je Ljubica umeknila
oči.

Zoperno čuvstvo je prešinilo srce našega
prijatelja. Misel:“Tudi on jo ljubi!“
mu je prešinila možgane kakor nagel blisk.

In zdajci je priznal samemu sebi:

„Ako ljubi ona Jankovića — potem
bežite, sladke sanje, ki ste se rodile v
moji duši ...“

Zavedel se je, da je Ljubica v tej
kratki uri skupnega razgovora zavzela v
njegovem življenju odločilno mesto in zakraljevala
njegovi usodi.

Dušan in Miloš sta se odpravljala,
poslavljaje se od matere in sestre; majka
je poljubila sinova in podala Ivanu roko:

„Zdravi se vrnite, dragi moji! Bodite
pogumni in zaupajte ... in Bog vam daj
srečo in uspeh! ...“

Ljubica je imela solzne oči; in ta
mokri blesk je dajal njenemu pogledu čudovito
milobo.

„Z Bogom!“ je dejala Ivanu čudno
trdno in resno ter ga pogledala naravnost,
kakor da išče nečesa ...

„Z Bogom in do svidenja!“ je zamrmral
Ivan s tresočim se glasom, čuteč,
kako mu stiska temnooko dete roko vse
krepkeje in krepkeje ...

Slutil je, kaj bi mu povedala, če bi
mogla ... vedela ... znala ...

Velika radost je zasijala v njegovem
srcu; tako velika in mogočna, kakor da
je rožnato solnce mahoma oblilo ves svet


[Stran 57]
[57]

s svojo zarjo. In spet ni bilo več dvoma
v njem; poklonil se je še enkrat, objel s pogledom to srečno sobico, prestregel zadnji
odsev Ljubičinega očesa ter se naglo obrnil
in stopil na prosto ...

Spotoma ga je prijel Dušan pod pazduho:

„Tako, Ivan! Zdaj se začenja čas dejanja
... Megla negotovosti izginja — čez
par ur bomo vedeli, pri čem da smo ...“

„Kamen se mi vali od srca!“ je pokimal Ivan.

„Da veš, tista sled v Carigradu je
dobra in zanesljiva. Birbantini ima — ali
je vsaj imel pred par meseci — metreso,
Italijanko; za njo vemo. Sodeč po nestalnosti
takih ljudi, jo je gotovo že zapustil;
in v svoji maščevalnosti izda Italijanka
Boga in dušo, če je treba ... Težje bo,
ako sta še dobra: vsekakor glej v vseh
slučajih, da se ne izdaš, kdo si, kaj misliš
in kaj namerjaš. Zagotavljam te — preden
vzide solnce dvakrat, doživimo istorij, da
samemu sebi ne boš verjel! ...“

VI. Skrivnosti Galate.

O, Carigrad, prestolnica sultanov ob
Zlatem rogu! Kako krasno si, kadar te
zlati jutranje solnce, ali kadar ti krvave
ponosne kupole in ostri minareti neštetih
mošej v škrlatni zarji večera! Kako srečno
si tistim, ki jim je dana moč in bogastvo,
kako nesrečno, ako pogleda človek v tvoje
globine. Koliko sijaja, koliko pomanjkanja!


[Stran 58]
[58]

Vztok se poljublja v tebi z zapadom.
Mohamedanstvo se stika s krščansko kulturo
— in strupen sad je plod tega objema.
Rušijo se strogi nauki Mohamedove
vere, bohotno kipi ves čutni pohlep, ves
zunanji blesk orienta. In kar ti daje Evropa
— kaj je to drugega kakor lov za denarjem,
diplomatske spletke in tista rafinirana
užitkaželjnost, ki izpopolnjuje naslado že
itak dovolj rafiniranega orientalca. Neverjetni
pohlepi, pravljične orgije mesa, strašni
temni, zločini poganjajo na tvojih strupenih
tleh, o Carigrad!

Kdo bi domislil vse gostije razbrzdanih
strasti, ki se vrše za mrežastimi okni
tvojih starodavnih palač in v zatišju tvojih
skritih, sramotnih brlogov! In kdo bi razvozlal
vse mračne istorije, kdo spoznal
mrtve, ki spe na dnu morske ožine —
otrovani, zadavljeni, zaklani?

Zgodi se včasi, da dvigne tuja ladja
sidro ob tvoji obali ... Težko in nerade
se navijajo verige. Škripljejo in stokajo,
branijo se priti na vrh. In ko dovije ladija
železnega mačka, zapazijo prestrašeni
mornarji, da so izdrli globini njen plen:
bleda, gnijoča trupla, navezana drugo k
drugemu; v oseh, izjedenih od morskih
rib, jim zija še slepi posmeh njihove grozne
skrivnosti. Včasi je tudi eno samo,
zavito v vrečo ali golo, z zvezanimi rokami
— truplo mlade ženske, ki se upira
smrti se v gnusobi svojega razpadanja in
budi slutnjo o krasoti in slasteh umorjenega
življenja, budi ugibanje o temnih


[Stran 59]
[59]

vozlih romana, pokopanega na morskem
dnu ...

V Carigradu trohni dedščina Mohamedova.
Mesto sultanov, srce mohamedanstva
— v tebi umira slava kalifov, otrovana
z mehkobo srca, ki nasprotuje tvojemu
sijajnemu barbarstvu, z diplomatstvom
Evrope, ki je močnejše od sabelj damaščank
... najbolj pa s penečim frankovskim
vinom in s tajnimi nasladami, ki so
mamile tvoje mogotce in oblastnike ...

Pa ne samo oblastni in mogočni —
tudi ljudstvo, tudi tujci, ki se ustavljajo
na bregu Marmarskega morja ali žive v
tem skrivnostnem mestu, tudi drhal, ki se
peha v znoju svojega obraza, ima svoje
paradiže. Prepovedana pijača, opij, hašiš
in ženske ... ženske ... Malokod ima prostitucija
tako mračne, nedogledne globine
kakor v Carigradu.

Med mlakami, v katerih se nabira
gniloba carigrajske pregrehe, zavzema prvo
mesto Galata.

Galata je bila do srede 19. stoletja
edini sedež evropske trgovine; in dasi so
pozneje mnogi trgovci preselili svoje kontorje
v bližnje dele Stambula samega, je
Galata vendar še dandanašnji sedež mnogih
bank in parobrodnih agentov. Vso
Galato reže na dva neenaka dela glavna
cesta, Grande Rue de Galata, podobna tesni,
umazani soteski. Tod valuje gosta in pestra
množica, mešanica vseh mogočih narodov
Azije in Evrope. Grande Rue de Galata in
njene zloglasne stranske uličice so ena


[Stran 60]
[60]

sama nepretrgana vrsta nizkih prodajalen,
delavnic, kavaren, plesišč, gledališč in
umazanih beznic, po katerih se shajajo
najsumljivejši elementi evropske družbe.
In v redkih slučajih, kadar resno zasledujejo
v Carigradu kak skrivnosten zločin,
se zgodi pogostoma, da vodijo krvave niti
semkaj ter se združujejo v okolici Grande
Rue de Galata ...

Dušan in divji Marko sta že poznala
Galato izza prejšnjega leta. Njiju izlet v
Carigrad je trajal tistikrat par tednov, ker
sta morala nadzorovati po nalogu svoje
organizacije bivanje in početje nekega sumljivega
človeka. Temu so se imeli ostali
trije zahvaliti, da mala rešilna ekspedicija
ni bila izročena v milost in nemilost raznonarodnim
vodnikom, ki brenče po Carigradu
kakor muhe okrog neveščega tujca.
Seveda je trebalo kljub temu velikega
truda, preden so se jih otresli; a dobra
volja, krepki komolci in preteči obličji
divjega Marka in Jova, ki sta bila oblekla
za na pot francoski kroj, sta zmogli tudi
to težavno nalogo. Vsa družba se je nastanila
v „boljšem“ galatskem hotelu z
zvenečim naslovom „Hotel des cinq Nations“
— hotel petih narodov. Katere narode
misli s tem visokoleteci hotelir, ni
razodeval niti eden izmed mnogih in raznojezičnih
napisov.

Ivan, ki je bil začel razglabljati to
vprašanje, je zaključil naposled:

„Fantje — teh pet narodov pomeni
bolhe, uši, stenice in za nameček še ščurke


[Stran 61]
[61]

in miši, ki nam bodo pomagale spati v
tem brlogu!“

„Brate, kdor lovi medveda, mora v
gozd! Prijatelj, ki ga želiš objeti, tudi ne
stanuje v hotelu Bristol,“ je dejal divji
Marko. „Ali nimam prav, Jurišić?“

„Žal, da ti moram potrditi! In zdaj,
možje, naj gre sleherni v svojo sobo —
naročil sem si prijeten poset. Ti, Javornik,
pa lahko ostaneš tu, da ne boš preveč
nervozen.“

Dušan in Ivan sta si zapalila cigareti.

„Koga pričakuješ?“ je vprašal naš prijatelj.

„Ugeni! ... Se ve, da ne slutiš! Ukazal
sem krivonosemu Armencu, ki opravlja
v tej palači dostojanstvo vratarja, da naj
mi privede nemudoma najboljšega zvodnika,
kar jih pozna naokoli.“

„Zvodnika?“ je zastrmel Ivan. „Da
misliš na take reči!“

„Ne obsodi me prehitro, dragi; vse to
spada v naš bojni načrt.“

Dušan je bil prevzel nehote ulogo voditelja;
narava ga je gnala že izza mlada,
slediti neznanim rečem, in nikdar brez
uspeha. In še koliko rajši je napenjal tu
svoj detektivski razum!

„Čemu potrebuješ zvodnika?“ je povzel
naš rojak.

„Da naju seznani z gospo Birbantinijevo.“

„Z njegovo metreso?“

„Tako je; rad bi se prepričal, ali ga
ljubi še vedno, in kakšen je njen značaj.“


[Stran 62]
[62]

„Kaj pa ... če bi bil Birbantini sam
zvodnik in bi stopil mahoma v to sobo?“

„Bodi brez skrbi; kakor hitro vidiš,
da se ga polotim, mi pomagaj in stori, kar
ti rečem. Sicer pa verjemi, da ne pojde
tako po ravni poti.“

„Ali meniš, da ti jo najde? ...“

„Takšni možje poznajo vse lahke ženske,
kakor je poznal stari Temistoklej vse
Atence. In zlobni jeziki pravijo, da je ta
deklica v Galati bolje znana kakor v Stambulu
turški car.“

Tisti hip pa se je začulo diskretno
trkanje na vrata.

„Vstopite!“ je zaklical Dušan po francosko.
Čez prag se je zakotalilo v sobo človeče
debele in zalite postave, v ogoljeni
črni suknji, svetlih hlačah, s turškimi opanki
na nogah in s fesom na glavi.

„Evo me, gospoda!“ je zaklical v polomljeni
francoščini. „Čast se mi je predstaviti:
Alkibiad Pyguris, potujoča pisarna
za ljubezensko posredovanje ... Najboljši
znanec vseh dobrosrčnih dam v Carigradu,
gospod! S čim smem postreči? Nemko,
Madžarko, žarnooko Italijanko, vročekrvno
Španjolko, graciozno Francozinjo, ognjevito
Arabko — vse, kar želite!“

Dušan je z malomarno gesto ustavil
tok Grkovih besedi.

„Moje zanimanje je bolj drugačne vrste.
Rad bi prišel v stik z gotovo osebo ...“

„Ah, razumem!“ je zavreščal posredovalec.
„Gospod grof se žele seznaniti z


[Stran 63]
[63]

odlično muslimansko damo, ki jih je očarala
... Moje izborne zveze se raztezajo
noter v mrak haremov — in dasi so troški veliki ...“

Pomežiknil je in pogledal našega znanca.

Dušan je odmahnil z neprikritim gnusom, rekoč:

„Mirujte, da vam vsaj povem ... Ali
poznate neko ... dobrosrčno damo, z imenom
Olimpia Montebello?“

Grk je počasi zmajal z glavo in položil
prst na čelo.

„Olimpia ... Montebello ... ne poznam,
gospod!“

In spet je vprašujoče pogledal Dušana.

„Poznate jo, mož ... Izdal vas je pogled, ki menite, da ga nisem opazil. Vi
hočete le drago prodati svoje znanje.“

„Za sto frankov, gospod grof, bi se
mi morda posrečilo ...“

„To bo še troškov!“ je zagodrnjal Ivan,
ki je sedel na vegasti železni postelji, sam
pri sebi, ter se potipal za prsni žep, v katerem
je imel očetove tisočake.

„Gospod grof“ pa je pomeril Grka z
zaničljivim pogledom, rekoč:

„En funt, ako hočete; ne več, ne
manj. Odločite se kmalu — moj čas je
oddan.“

„Za Boga svetega! Vaša kneževska
milost me upropašča! Usmilite se mojih
krvavih žuljev in ne uničite ubogega očeta
treh nepreskrbljenih otrok ...“


[Stran 64]
[64]

„Hodi, človeče!“ je velel Dušan in
pokazal s prstom na vrata. „Ako je tebi
premalo, mi pove tvoj prvi konkurent!“

Grki so rojeni kupci, in kdor jih spomni
trgovske koristi, jim prodre najlaglje do
srca. Lepa Dušanova beseda je našla lepo
mesto.

„Gorje mi!“ je zajavkal gospod Alkibiad
Pyguris. „Vaša visokost je vajena
sijajnega življenja in ne ceni prav, kako
se moramo reveži potiti za vsakdanji kruh.
Toda moji mili otročički so že od snoči
brez skorjice kruha ... primoran sem torej
sprejeti zaslužek ...“

„Kdaj?“ je vprašal Dušan kratko.

„Najkasneje jutri ob tej uri jo privedeni
k vam!“

„Prepozno! Govoriti hočem z njo še
danes!“ je dejal nas znanec in položil prst
na čelo.

Prišlo mu je bilo na um, da je vsekakor
boljše in koristnejše uspehu skupnega
podjetja, ako se ne razve predaleč
naokoli, da stanujejo on in njegovi prijatelji
v hotelu „Des cinq Nations“.

„Ne maram je videti tukaj,“ je povzel
nemudoma. „In sploh ne sme izvedeti nihče,
da stanujem v tej hiši. Razumete? Niti
besedice o vsej tej kupčiji — nikjer in nikomur.
Ako se prepričam, da ste res molčali,
lahko pridete vsakih štirinajst dni,
dokler bom v Carigradu, po pol funta;
ako zinete le enkrat, pa vas poiščem kjerkoli
in vam zavijem vrat!“


[Stran 65]
[65]

Lice poštenega Grka je zasijalo radosti.
Zaklel se je pri Bogu in Allahu, da
hoče molčati kakor grob.

„Toda gospodično Olimpijo Montebello
moram na vsak način poiskati, preden vam
lahko obljubim kaj gotovega. Verjemite,
kneževska visokost — niti če bi mi plačali
tisoč funtov, ne bi mogel reči drugače ...“

„Kdaj torej — in kje?“ ga je prekinil
Dušan.

„Zvečer, ko se zmrači, me pričakujte doma.
Dotlej jo upam najti. Saj veste, kneževska
visokost, da takim damam čas ni gospodar
... Dogovorim se z njo in vas popeljem
na pripraven kraj — ali kamor si izberete.“

Po tej obljubi se je Grk poslovil.

Ivan je sledil temu zanimivemu razgovoru
s pomočjo francoščine, s katero se
je je bil seznanil kot samouk v svojih gimnazijskih
letih.

„Ljubše bi mi bilo“, je dejal prijatelju,
ko sta ostala sama, „da se ne bi bilo
treba toliko pogajati z zvodniki in iskači
dobrosrčnih dam ...“

„Vem, ti bi se raje tepel, kakor je
fantovska navada. Le bodi pripravljen
vsak hip, da se ponudi ugodna prilika.“

Videli bomo, da se Dušan ni motil.

Šestorica je nato poiskala gostilno, ki
jo je poznal mladi Srb še od lani, ter zavžila
hlastno skromen obed. Nato se je
vršil v hotelu „Des cinq Nations“ skupen
„vojni svet“, kakor je rekel Miloš, ki je
kar gorel v pričakovanju aventur.


[Stran 66]
[66]

Sklenili so, da pojdeta Dušan in Ivan
s Pygurisom, kamor ju povede.
„Toda falotu ni zaupati“, se je oglasil
Mihajlo Janković. „Najboljše je, če sledimo
tudi mi — v nesumljivi razdalji, to se
razume. Razkropimo se po cesti in pazimo
na vaju.“

Njegov nasvet je obveljal. In ko se
je začelo mračiti, je prašal Dušan našega
prijatelja, ali je oborožen.

Ivan je odkimal:

„Pri nas doma si pomagamo brez
tega ...“

„A tu ne čakajo ljudi s poleni, in tudi
plotov je malo v Galati. Vzemi ta nož in
browning, ki sem ga nabavil zate v Belgradu.
Toda pazi, če bi se kaj zgodilo:
dokler ni skrajne sile, bodi, ne streljaj.
Strel se sliši — in kakor hitro se vmeša
policija, imamo lahko sitnosti, ki nam pokvarijo
ves načrt!“

Z mrakom je res prišel vrli Pyguris.

Našel je bil Olimpijo; in važno je
oznanil, da pričakuje knezevsko visokost
na svojem domu.

Odpravili so se, kakor je bilo dogovorjeno: Ivan in Dušan s Pygurisem, ostali
pa razkropljeni za njimi, tako, da jih Grk
ni mogel opaziti.

Zavili so v eno izmed stranskih uličic,
ki smo jih omenili zgoraj kot kraje zloglasnih
zabavišč. Pestra množica se je
trla okrog razsvetljenih vhodov; skrivnostni
žvižgi so oglašali z oken, za katerimi
je vršalo hihitanje ženskih glasov.


[Stran 67]
[67]

V brleči razsvetljavi so videli naši
znanci, da postaja ulica dalje tam samotnejša
in se bliža ovinku.

To je bila pot v osrčje galatskega
pekla ...

„Nič strahu, kneževska milost,“ je
šepnil Pyguris Dušanu. „Kmalu bomo pri
krasni Olimpiji ...“

Zdajci pa je zavreščal izza vogala presunljiv
ženski glas:

„Aiuto! Pomagajte! ... Ah, lopovi!
Roparji, morilci! Assassini! Briganti! ...
Na pomoč!“

Instinktivno sta planila mlada moža
naprej in zagledala za ovinkom neobičajen
prizor.

Ženska v kričeči evropski obleki je
ležala v cestnem blatu.

Raztrgan moški jo je davil za vrat in
ji klečal na prsih, druga sumljiva postava
pa se je sklanjala čez njo in ji pravkar
izdirala uhane.

Ženska, ki je bila očividno še mlada
in čednih oblik, se je zvijala krčevito in
se trgala na vse kriplje, da bi ušla grabežljivemu
prijemu. Toda napadalca sta
bila močnejša od nje; in tudi njen krik je
zamrl v bolestnem stoku: v ustih je tičala
kepa umazanega robca in zapirala glasu pot.

Toda že je dospel Ivan z mačjim skokom
do tega človeškega klopčiča.

Sledilo je nekaj čudovitega.

Dušan sam je odrevenel v prvem trenotku
— ne videvši Pygurisa, ki se je
stisnil k vogalu, tresoč se kakor šiba na vodi.


[Stran 68]
[68]

Ivan je pograbil roparja za glavi, in
preden sta se zavedla, kaj se godi, ju je treščil
skupaj s tako silo, da je kar zapelo
po mračni ulici.

Nato se je sklonil k ležeči ženski, da
ji pomaga na noge.

Njen obraz bi se bil odlikoval z veliko
lepoto — tisto vročo, črnolaso lepoto italskih
hčera — če ne bi bilo razuzdano življenje
zarezalo vanj svojih pečatov.

Toda napadalca sta se začela pobirati,
preden je izvršil naš prijatelj svoj namen.

Prvi izmed njiju je šinil proti Ivanu
kakor podlasica, tiščeč se k tlom; izpod
rokava se mu je zasvetilo kakor ostro jeklo.

Dušan je komaj opazil v polumraku,
kaj se godi. Nehote je siknil krepko kletvico
in skočil prijatelju na pomoč.

Toda že se je okrenil Ivan, začuvši
šum nasprotnikovih opankov.

Zdelo se je samo, kakor da je segel
falotu naproti in mu podal roko.

Toda ropar je zatulil v tistem hipu
kakor volk, ki mu izbiješ kočnjake ... v
železnem prijemu našega prijatelja se mu
je razklenila pest, in bodalo je padlo žvenketaje
na tla.

Komaj pa se je to zgodilo, ga je zgrabil
Ivan pod vratom in za pasom, dvignil
ga kakor klado in ga treščil v njegovega
tovariša, ki se je ravno takrat zaletel proti
njemu ...

Na cesti sta obležali dve blatni, okrvavljeni
človeški grudi, otepaje okrog sebe
z zamolklim ječanjem in preklinjanjem.


[Stran 69]
[69]

Dušan je videl, da je prišel prepozno;
vse to se je bilo zgodilo tako bliskovito,
da mu ni ostalo drugega kakor pobrati
napadeno žensko.

„Moji uhani! Moja zlata verižica! ...“
je bila nje prva beseda, ko so ji potegnili
cunjo iz ust.

Ivan je prižgal užigalico; uhana sta
ležala v neposredni bližini neznanke: padla
sta bila na tla, ko je Ivan presenetil lopova
s svojim prvim strahovitim sunkom.
Verižico pa je stiskal drugi napadalec še
vedno v umazani roki; toda Ivan ga je
prijel za prste — prav rahlo, kakor je rekel
— in verižica se je vrnila v pravo
posest ob bolestnem javkanju nesrečnega
tolovaja.

Ženska je slonela ob steni bližnje hiše,
stiskala se za prsi in lovila sapo.

„Oh ... assassini ... maledetti! ...
Umorili so me ...“ je stokala teatralično
v mešanici italijanščine in francoščine.

„Brate, Bog ti daj zdravje do sedmega
kolena!“ sta vzkliknila skoraj hkrati Jovo
in divji Marko, priletevša brez sape za tovarišema.

„To je napravil kakor sam kraljevič
Marko!“ je zamrmral Janković in pomeril
Ivana s pogledom očividnega spoštovanja.

Mladi Miloš pa se mu je vrgel v burnem
navdušenju okrog vratu in ga poljubil
na obedve lici, smejoč se tako krčevito,
da ni mogel spraviti besedice preko ust.
A tudi vrli Pyguris se je osmelil sedaj
in pricapljal za šestorico.


[Stran 70]
[70]

„Bog nebeški!“ je vzkliknil in plosknil
z rokami nad glavo. „Kneževska milost —
malo je manjkalo, pa bi ne imeli več koga
iskati! ... Dama, ki ste jo rešili teh strašnih
razbojnikov“ — pri tem se je ozrl s
patetično gesto groze na lopova, ki sta
lezla ječaje iz dosega junaške šestorice —
„je sama „Olimpia Montebello v svoji lastni
dražestni osebi ... In to, madam, je visoki
gospod, ki se želi razvedriti v vaši ljubki
bližini!“

Olimpia se je mahoma vzravnala; na
njeno razkuštrano in objokano lice, ki so
ga bile prepregle solze s progami odplavljene šminke, se je vrnil koketni smehljaj
lahkoživk.

„Ravno sem se vračala domov, da počakam
vašega obiska,“ je dejala z afektiranim,
nekoliko raskavim altom. „Ko pa
krenem mimo vogala ... planeta name
kakor tigra ta dva krvoločneža — in kaj
je sledilo, ste videli sami! ... Pojdi z mano,
dragec,“ je dodala z vznesenim velikodušjem.
„Nič mi ne boš plačal — nagradil si
me dovolj, ko si mi rešil življenje!“

„Ti gospodje so moji prijatelji,“ je dejal
Dušan, ne da bi se zahvalil Italijanki
za milostno ponudbo. „Spremijo naju do
vaše hiše, a ta“ — pokazal je Ivana —
„pojde z mano prav do vas; in tudi vaš
rešitelj je on, ne jaz. Ne bova vas dolgo
zamudila ...“

„Mio Dio! Kaj hočete pravzaprav
od mene?“ je vzkliknila Italijanka nezaupno.


[Stran 71]
[71]

„Samo kratek razgovor, nič drugega ...“

„Razgovor? Dragi moj mali, jaz nisem
detektivska pisarna! ...“

„Nič za to! Čas ki nama ga posvetite,
vam bo vseeno nagrajen.“
„Dobro; pojdimo!“ je rekla po kratkem
premišljanju lepa Olimpia, ki je očividno
pozabila na svojo prejšnjo „velikodušnost“,
kakor hitro je izpregovoril Dušan
o nagradi.

Še dobrih pet minut so romali po vijugastih,
temnečih ulicah — Dušan in Ivan
z Olimpijo naprej, ostali pa za njimi v
prejšnjem redu; pri tem se je zgodilo čisto
slučajno, da sta vzela Marko in Jovo Pazarac
Pygurisa v svojo sredo, kakor da ju
je genilo njegovo plašno trepetanje, ki ga
ni mogel več premagati, odkar je videl
spopad na ovinku.

Že dolgo je bilo, da jih je srečal zadnji
človek in se ognil družbi v širokem loku,
skriveje potuhnjene oči. Daleč tam nekje
se je odbijala luč in dajala komaj razločiti
mrkla vrata, pred katerimi se je zdajci
ustavila Italijanka. Potegnila je za ročaj,
ki je visel v kotu na tenki žici; zvonček
je zapel globoko tam zadaj — pridrsali so
koraki, vrata so se odprla pred trojico in
se zaprla za njo. Tajinstveni vratar je odhitel
kdovekam, in prijatelja sta ostala sama
z lepo Olimpijo v strahotni, zlovešči temi.

Z isto, instinktivno kretnjo sta segla
skoraj obadva hkrati po užigalice. V luči
drobnega plamenčka so se pokazale umazane,
smradljive stopnjice.


[Stran 72]
[72]

Vrhu stopnjic je bila Olimpijina soba:
brlog z majhnim oknom, črvivo, razmetano
posteljo, mizico, dvema stoloma in raztrganim
divanom, ki ga je pokrivala ogoljena
preproga.

Italijanka je pokazala prijateljema ta
sedež, sama pa se je naslonila na posteljo.

„Kaj želita vedeti od mene?“ je vprašala
brez najmanjšega prehoda, kakor da
jo je popadel sum, ali nista tudi to dva
viteza, ki iščeta plena, kadar se razgrne
noč nad Galato.

„Ali poznate nekega Alberta Birbantinija,
madam?“ je rekel Dušan istotako brez
prehoda in pogledal Olimpiji ostro v obraz.

„Birbantinija?“ je kriknila ženska, in
oči so se ji zasvetile v zlobnem, srditem
blesku. „Kaj vas je napotilo, da se zanimate
zanj? In zakaj ga iščete pri meni?“

Dušan je bil pravzaprav v zadregi.

„Ako ji rečem, da ga iščem z zlim
namenom,“ je umoval sam pri sebi, „si
pokvarim vse — če sta še prijatelja. Nobena
sila je ne bi več prepričala. Molčala
bi kakor grob, ali pa bi naju nalagala —
kar je še hujše. Če pa ji odgovorim, da
sva dobra z njim, nama utegne zaupati;
ako sta sprta, se izda po mržnji, ki jo
mora popasti do naju — no, potem jo bo
laglje prepričati, da ni tako ...“

Odgovoril je torej po kratkem premolku,
gledaje ji neprestano v oči:

„Njegova stara znanca sva, madam.
Izvedela sva, da mu preti velika nevarnost,
pa ga hočeva posvariti ...“


[Stran 73]
[73]

„Kaj!“ je zavreščala Italijanka, in lice,
pisano od raztopljene šminke, ji je zardelo
kakor pesa. „Tega lopova hočeta svariti,
in jaz vama naj pomagam! ... Oh. vidva
sta sama falota — lumpa kakor on! Prišla
sta k meni, da me okradeta! ... Jaz
nesrečnica! ... Dva razbojnika sta se
vtihotapila v moje stanovanje ... na
pom —.“

Dušan je skočil kvišku in ji kratkomalo
pritisnil roko na usta.

„Ne bojte se, lepa Olimpija,“ je dejal
s prepričevalnim glasom, „saj ni res! Moral
sem vas samo preizkusiti ... Birbantinija
ne poznam osebno, a vem, da ga ni
dosti prida. Iščeva ga, ker ... ker bi nama
mogel povedati, kod se skriva nekdo drugi,
ki je res njegov prijatelj in morda še večji
lopov kakor on ...“

„To ni mogoče!“ je kriknila Olimpia
srdito in udarila z nogo. „Hujše zveri in
bolj črne duše ni pod vsem božjim solncem.
Ali veste, da sem ga ljubila leto dni ...
con tutto il mio cuore?“

„To je vredno vsega sočutja, madam
Olimpija,“ je dejal Dušan, majaje z glavo.

„Nevrednega ste si izbrali!“

„ Mislim, da! ... In on, ki sem ga redila,
oblačila, žalagala z denarjem iz svojega
zaslužka, me je zapustil — izginil je
čez noč! Pa ne samo, da se je obrnil podlo
od mene, uničil moje upanje in poteptal
mojo ljubezen v prah ... še okradel me
je! ... Sto frankov mi je odnesel ... cento
franchi! ... In dve zlati zapestnici ...


[Stran 74]
[74]

zlato uro ... dva prstana! ... Oh, mio
Dio ...“

Žalostna nevesta se je vrgla na posteljo
in zaplakala z resničnim gnevom.
Nato je planila kvišku.

„Kaj mu hočem storiti? ... Da me
počaka na vogalu ali pošlje name takšne-le
assassini, kakor je sam? ... Da, vem, kje
ga najdete; toda povem vam le, ako mi
prisežete, da ga ne pustite živega iz rok!“

„Madam, popustite nekoliko,“ je rekel
Dušan s svojim najlaskavejšim glasom.
„Glejte — če ga ne pustim živega iz rok,
tvegam življenje, in še več: vso nalogo,
zaradi katere iščem njegovega prijatelja.
Obljubljam vam pa v imenu svojem in
svojega prijatelja, da ga pretepeva strahovito,
in to s posebno mislijo na podlost,
ki jo je zagrešil proti vam.“

Olimpia je brž uvidela, da je nekaj
boljše od ničesar.

„Dobro!“ je dejala s svečano kretnjo,
„mislim, da ste mož-beseda. Birbantini stanuje
...“

Zdajci pa se je začulo z ulice drdranje
kočije — nekaj nenavadnega v tem kraju
in ob tej pozni, nevarni uri.

Vsa trojica je prisluhnila.

Skoraj istočasno so pridrsali po stopnicah
mimo vrat koraki, kakor da nese
več ljudi nekaj težkega v vežo ...

Hišna vrata so se odprla in zopet
zaprla.

Zaslišal se je slaboten, onemogel ženski
vik ...


[Stran 75]
[75]

Olimpia je skočila k oknu; tudi Ivan
je planil nehote pokoncu, kakor da ga je
preplašila temna slutnja.

Toda že je drdrala kočija zaprta za
vogal bližnje ulice, ki je vodila skoraj naravnost
proti Zlatemu rogu ...

Vse tri je objela nekakšna tesnoba;
zavladal je molk, ki ga je prekinila šele
Olimpia, mahnivša z roko:

„Tu so vse hiše polne takšnih brigantov!
... Oh kje si, bella Italia! Zakaj sem
te zapustila! ... Torej,“ je dejala, kakor
da se je vzdramila iz težkih misli, „Birbantini
stanuje v hotelu Des cinq Nations
...“

„Kaj! ...“ sta vzkliknila osupla prijatelja.
„Tam stanujeva tudi midva ...“

„Vidita, potem sta me iskala takorekoč
brez vzroka. Madonna sama je hotela,
da mi rešita življenje!“

Ivan je segel v žep in položil na mizo
zlatnik, videč, da sta opravila.

„Nikakor!“ je vzkliknila Olimpia. „Moje
plačilo je ... že vesta, kaj! In kadarkoli
bi potrebovala pomoči zoper Birbantinija
ali kakega njegovega zaveznika ... vedita,
da rada žrtvujem življenje, samo da mu
starem glavo. Toda še nekaj: lump, ki ga
iščete, se izdaja zadnje čase za grofa Rosettija
... to vama bo koristno vedeti.
Njegovega obraza ne poznate?“

„Fotografijo imam s seboj ...“

„Dobro; ne pozabita si zapomniti poti
k meni,“ je dejala Olimpia, spremljaje ju
po stopnjicah k hišnim vratom.


[Stran 76]
[76]

Ker je vzela svečo, sta to pot videla
vratarja: bil je starikav Turek s turbanom
in sivkasto brado, ki je mrmraje sprejel
svoj bakšiš in pomeril naša prijatelja z
zlobnimi očmi.

Videla pa nista človeka, ki je bil stopil
v hišo par trenotkov prej in se umeknil
pred prihajajočimi v temno ozadje veže,
od koder je dobro razločil njih osvetljene
obraze.

In ko je stekla Olimpia naglo nazaj v
svojo sobo, je gledal tisti človek skozi linico
na vratih za prijateljema ter mrmral
s satanskim hihitanjem:

„Donnerwetter! Nisem si mislil, da
pribiti moj mili svak tako naglo za mano
na ženitovanjsko popotovanie ... Kje, vraga,
je neki izteknil resnico? Toda nimaš me
še, zarobljena butica slovenska! In če bi
me imel — kanarček je prodan, in svetoval
ti ne bi, da se spustiš za njim: Halil
bej ima težko roko, hehehe ... Sicer pa
me boš iskal še dolgo, ako se boš tolažil
s tem, da hodiš v posete h galatskim damam!“
„Grk je ušel!“ so bile prve besede, s
katerimi je pozdravil prijatelja Miloš, ki ju
je čakal z ostalimi vred pred vrati.

„Kakor da bi se raztopil;“ je vzkliknil
Janković. „Naenkrat ga ni bilo več. Tarnal
je, da se boji razbojnikov, in kakorkoli
smo mu delali korajžo — ni se dal potolažiti.
In mahoma, ko smo za hipec pozabili


[Stran 77]
[77]

nanj — smuk! Samo pete smo še videli
izginiti za vogalom.“

„To ni dobro znamenje!“ je dejal
Marko, majaje z glavo in oziraje se pazno
naokoli. „Jovo, kar pripravi se! Nikdar
več naj ne vidim svoje stare majke, ako
nam mrcina ni nastavil kake zasede.“

Jovo je skomizgnil z ramami.

„Prava reč! Samo po nas, komur se
mudi v razbojniška nebesa! Sicer pa —
lahko bi šli po drugi poti, ali ne?“

„Nazadnje še zajdemo!“ je vzkliknil
Miloš, ki mu je bilo v srcu žal, da se prej
ni mogel udeležiti aventure. „In če nas
kdo zalezuje, nas bo zalezoval tudi jutri.
Rajši nocoj, ko smo pripravljeni in imamo
čas!“

„Tvoja je prava, junače!“ je rekel Ivan
in udaril fanta po rami. „Dušan, kaj meniš?
Hajdimo naravnost!“

Tako se je zgodilo.

Zdajci pa se je spomnil naš prijatelj:
„Da, bratje — ali niste videli kočije,
ki je prišla pred vrata in se spet odpeljala?
In neka ženska je menda zakričala,
ko so jo posadili vanjo ...“

„Kočije? Kakšno kočijo naj bi videli?“
je zategnil Jovo skoraj užaljen — on, ki
je slovel, da gleda v temi kakor mačka.

„S kolesi, čičo!“ se mu je zasmejal
Miloš in odgovoril namesto njega: „Nikake
kočije ni bilo; kam si pa gledal?“

„Vendar! Slišalo se je, tik pod oknom.“

„Morda ima pa hiša dvoje vrat —
spredaj in zadaj!“ se je oglasil Marko.


[Stran 78]
[78]

„Manjka se v Carigradu takšnih razbojniških
jam: skozi prvo luknjo zlezeš vanje
živ in zdrav, skozi drugo te odneso hladnega
v vodo ...“

Majaje z glavo je šel Ivan dalje; v
njegovih mislih ni hotel utihniti ropot skrivnostne
kočije.

„Stojte! Kaj je tam?“ je šepnil zdajci
Janković in pokazal v temo sosednje ulice.
„Pst! Tiho!“ je šepnil Jovo in skočil
bliže. „Ne ... ničesar ni. Ali so te varale
oči, ali pa se je potuhnil, kdor je bil.“

Stopili so dalje.

„Poslušaj!“ je zamrmral Ivan prijatelju.
„Kdaj se lotiva Birbantinija — če je
še pri nas? Najrajši bi ga vrgel kar nocoj
iz postelje — tako težko čakam novice.
Zdi se mi, da slišim Jerico izza vsakih
zaprtih vrat in da mi vsak dih prinaša
njene zdihljaje ...“

„Misliš, da je meni drugače? A dobro:
kakor hitro pridemo v hotel, primemo vratarja,
da nam pokaže Birbantinijevo sobo —
izlepa ali izgrda. Samo če je lopov doma!“

„Če ga ni, sedeva vanjo in poča—.“

Preden je Ivan dogovoril, je šinilo
izza vogala nekaj temnega proti njemu.
Levo ramo mu je prešinila bliskoma ostra
bolečina. Umeknil se je z vsem telesom,
iztegnil roko — in komaj mu je še ostalo
časa, da je prijel bradatega napadalca v
zapestju. V polumraku se je zasvetilo
kratko, široko rezilo ...

Ivan je segel po drugi roki svojega
nasprotnika in začutil takoj nato, da ima


[Stran 79]
[79]

opraviti s človekom orjaške rasti in nenavadne
mišične sile.

Kakor iskra se je zasvetilo v njegovih
možganih:

„Ako izpustim, je po meni!“

V prvem hipu je hotel zaklicati na
pomoč; toda že je slišal na vseh straneh
poluglasne kletvice, škrtanje in sopihanje —
ves zamolkli šunder nemega, gnevnega boja.

Nasprotnik je bil odločno močnejši od
njega. Ivan mu je stiskal oboroženo desnico,
gnetel jo — mlel jo s svojimi krepkimi
prsti, čuteč, kako trepeče ves od
strahovitega napora ...

Debele srage so mu stale na čelu;
mrzlo mu je curljalo po sencih — v možganih
pa je kovala ledena, temna zavest:

„Izgubljen! ...“

Zdajci pa je zastokal tolovaj od bolečine: bodalo mu je padlo iz roke!

Toda ni se dal premagati tako izlepa;
zaskrtal je besno turško kletvico, in preden
je utegnil Ivan izkoristiti svoj uspeh, so
ga objele njegove roke kakor jeklene
klešče ...

Začela se je strahovita borba. Mladi
mož je čutil z grozo, kako daleč ga nadkriljuje
nasprotnikova moč; edina misel,
da se bori na življenje in smrt, mu je dajala
silo, da se je ustavljal, dasi omahovaje
... Njegovo hrbtišče se je skrivilo
— vdiralo se je pod strašnim pritiskom —
in zdajci mu je zmanjkalo zemlje pod nogami,
oči so zagledale nočno nebo ... par


[Stran 80]
[80]

žalostnih zvezd je švignilo mimo pogleda ...
in glava je udarila z vso silo ob trda tla.

Ivan je ležal premagan pod svojim
nasprotnikom.

Kakor iz daljne dalje je slišal blizu
za seboj dva kratka, grgrajoča krika ...

Zdajci pa je otipal z roko nekaj trdega,
mrzlega ...

Bil je nož, ki ga je prej izvil morilcu!

Divja radost je zavrela po njegovih
onemoglih udih.

Toda že je segel tudi orjak po smrtonosnem
orožju.

Ali bilo je prepozno. Bliskoma, kakor
mačka nagle kremplje, mu je zasekal Ivan
njegovo lastno bodalo dvakrat, trikrat v
levo stran!

Težko telo razbojnika se je zvalilo z
našega rojaka kakor gruda. Ivan je planil
na noge, in mrzla groza ga je oblila. Prvikrat
v svojem življenju je bil ubil človeka
...
„Ivan! Ali si ranjen?“ je začul zdajci
prijateljev glas.

Ivan se je ozrl kakor v snu. Dušan
je bil priskočil k njemu, z raztrganim
ovratnikom, a drugače živ in zdrav.

Trije napadalci so ležali nepremično
na obrazih. Dva sta se pobirala z zamolklim
ječanjem, a nista mogla vstati. In
enega je podrl Marko ravno v tem trenotku
s strelovitim sunkom v prsi. Ostali
so bežali; iz sosednjih ulic se je slišalo
urno cepetanje njihovih nog.


[Stran 81]
[81]

„Zmaga je naša!“ je viknil Janković
poluglasno. „Prokleti Grk! Nihče drugi
nam ni nastavil zasede kakor on ...“

„Da! Hotel je imeti vso nagrado za
svojo molčečnost na enkrat — da bi nas
vrhu tega še prodal, če najde priliko ...
Marko! Jovo! Miloš! ... Nazaj! Bežimo!
Vsak hip nam bo policija za petami.“

„A kod?“ je prašal Ivan. „Domov
ne — drugače izvohajo naše skrivališče —
in tudi Birbanini ne sme zaslutiti ničesar ...“

Trojica, ki jo je bil poklical Dušan,
se je vrnila s preganjanja.

„Kaj, vraga, tekate za njimi? Mislimo
na svojo varnost! ...“ je vzkliknil Dušan
nejevoljno.

„Eh, bogme, boljše je potipati štiri
kakor dva!“ je zagodrnjal divji Marko, ki
ga je kar srce bolelo, da se v Carigradu
ne sme razmahniti tako junaško, kakor je
bil vajen iz Macedonije. „Čuj! Kaj pa
je to? ...“

„Zaptie! Zaptije!“ 1
je kričalo par glasov
tam daleč v nočni temi.

„Policijo kličejo!“ je šepnil Dušan.
„Fantje, za mano, in pazite, da se nihče
ne izgubi!“

„Vrag vzemi njihove zaptije! Dva sta
bila itak med njimi — eden leži še tam,
če sem ga prav pogodil!“ je zarenčal besni
Jovo ter pospremil svoje mnenje s sočnim


[Stran 82]
[82]

blagoslovom v čast turških policistov, ki
ga pa tu ne moremo zapisati.

Tekli so po slabo razsvetljenih uličicah,
kar so jih nesle noge; Dušanova namera
je bila, dospeti po ovinkih v Pero,
evropski del Carigrada, kjer bi se mogli
zateči vsaj v kak konzulat, ako bi se jim
dotlej ne posrečilo, rešiti se preganjalcev.

Toda kričanje je rastlo kakor hudournik.
Orientalci so radovedni in željni
senzacije; vest, da love ubijalce, se je
raznesla bliskoma po galatskem peklu in
privabila iz vseh njegovih duplin množico,
ki je drevila na človeški lov.

„Katil! ... Jol kesidži!“ 2
se je razlegalo od vseh koncev. „Zaptie! Zaptie-e-e!“

Tudi na poti, ki jo je izbral Dušan,
so se jeli pojavljati ljudje. Zdaj pa zdaj je
trčil kdo izmed naše čete v domačina, prihitevšega
na ulico, ter ga podrl v naglici
svojega bega. Preplašeni Turek ali Levantinec
— kar je bil — se je pobral preklinjaje,
položil mahoma prst na čelo in
se spomnil, kaj pomeni njegova nezgoda
— nato pa je zakričal na vse grlo, in
mahoma je bila nova tolpa šestorici za
petami.

„Korajžo, fantje!“ je viknil Dušan
zdajci.“ Še dobrih tisoč korakov, pa smo
rešeni. Kar naravnost!“

Tekli so po temni ulici, ki je vodila
v ravni črti proti Peri. Vroč znoj je lil


[Stran 83]
[83]

vsem po obrazih; Ivan se je zdajci spomnil
svoje rane in začutil, da ima poln rokav
krvi.

Toda Dušan še ni bil dobro končal
svojih bodrilnih besed, ko se je približal
krik od spredaj, z dveh strani. Gruča policistov
in poulične drhali se je usula na
križišče, kjer je rezala prečna ulica rešilno
pot — dobrih sto korakov pred njimi.

Upanje je bilo pokopano!

„Na levo!“ je kriknil zdajci Marko in
planil v ozko stransko uličico, ki je zazijala
tik poleg njih.

Tudi tukaj so vreli ljudje na cesto.
Dva policista sta skočila beguncem nasproti;
toda Marko ju je vrgel z obema
komolcema vsakega na eno stran. Odlatela
sta in se vrgla oba hkrati na Ivana,
ki je hitel z Milošem zadaj, čuteč, da mu
peša moč od izgube krvi.

Kričala sta nekaj po turško. Dvoje
divjih pesti je zagrabilo Ivana za vrat.

Toda hip nato se je začulo dvoje turških
kletvic, in vrla policista sta se zakotalila
po tleh.

„Tvoj recept!“ se je zasmejal Miloš z
zasoplim glasom. „Stisnil sem jima butici
skupaj ... Naprej!“

Štirje streli so počili za njima. Krogle
so zažvižgale bežečim mimo glav, odbijaje
se daleč tam spredaj ob zidovju.

Bežali so — bežali brez konca in kraja.

In kadarkoli so mislili, da so oteti,
jim je zaprla pot nova množica preganjalcev.


[Stran 84]
[84]

„Ivan omaguje! Ranjen je,“ je viknil
Miloš nenadoma.

Marko in Dušan sta se ustavila, segla
mu pod pazduho in ga vlekla dalje.

„Kam bežimo?“ je zasopel Dušan
zdajci. „Ta kraj mi je popolnoma neznan ...“

V daljavi kakih petsto korakov se je
zasvetilo: bilo je nabrežje Zlatega roga.
Trgovska luka je ležala tamkaj ...

„Še do tjakaj nam daj Bog moči!“ je
zastokal Jovo; lasje so se mu jezili na
glavi — njemu, ki ni vztrepetal niti enkrat,
kadar mu je pretila smrt v bojih, ki jih je
bil že toliko v daljnji Macedoniji ...

Toda iz luke je korakala ravno naproti
močna četa policije. O, tudi v barbarski
Turčiji imajo telefon in druge moderne
pridobitve, ki poslujejo brez hibe —
v gotovih slučajih!

„Na desno!“ je šepnil Marko hripavo,
zapazivši nekakšen vogal.

Še nekaj onemoglih skokov ...

Korak policijske čete se je slišal že v
neposredni bližini.

Vsak hip so morali biti tu — preblizu,
da jim uidejo z onemoglimi nogami
in z ranjenim tvanom v svoji sredi!

In z druge strani, odkoder so prihajali,
so se bližali zasledovalci; njih krik je
rastel kakor šum nevihte ...

„Prokleti smo!“ je kriknil Dušan v
onemoglem gnevu in se udaril s pestjo
po čelu.


[Stran 85]
[85]

Pred njimi se je dvigala temna stena
z majhnimi, zamreženimi okni — pravi tip
turške hiše.

Ulica ni imela izhoda ...

Tičali so v zagati! ...

Hišna vrata so bila zaklenjena.

In zdajci se je spomnil Ivan, da čaka
Jerica rešitve v svoji strašni usodi — da
morda že zija nad njo žrelo pogubonosnega
zmaja — oni pa, njeni rešitelji, so
izgubljeni — v rokah zloglasne turške policije.

Z onemoglim gnevom obupa je bruhnil
hropečo kletvico, zgrudil se nezavesten
in udaril z čelom ob težka, zaklenjena
vrata ...

VII. Nemec na kulturnem delu.

Pripovedovalec te povesti je prepričan
s čitateljem vred, da je grdo in neznačajno,
zapustiti prijatelja v nesreči; toda
nujnost ga sili — obrniti se mora od junaške
šestorice in preskočiti za hipec njen
strašni položaj v zagati, da poroča o delovanju
vrlega von Schrattena, odkar je
bil osrečil Carigrad s svojo dično navzočnostjo.

Nemci so čuden narod. Prav radi se
bahajo, da je njih domovina „das Land
der Zucht and Sitte“ — po naše bi se
reklo: dežela čednosti in kreposti; in res
ga ni naroda, ki bi sodil napake svojega
bližnjega tako neusmiljeno ter jih oznanjeval


[Stran 86]
[86]

svetu s toli blaženo naslado kakor
krepostni Nemec. Ni ga naroda, ki bi se
pohujševal tako natančno in vestno nad
vsako malenkostjo in imel čednost in kulturo,
svobodo in ljubezen do bližnjega toliko
na jeziku kakor on. Toda čednost in
kultura, svoboda in ljubezen so žlahtne
cvetke, ki jih goji nemški narod samo za
domačo rabo; besede so, namenjene zlasti
v to, da se opajajo z njimi nemški pesniki
in ljudski govorniki. V resnici je namreč
tako, da najdeš nečednost in nekulturo,
suženjstvo in sovraštvo do človeških bratov
malokje v tako bohotnem cvetu kakor
bas v plemeniti deželi, kjer plapola črno-rdeče-žolta zastava. In če že doma ni vse
v redu — kako čudno vsebino dobe ti
pojmi šele, kadar jih potrebuje kulturni
Nemec v svojih odnošajih do drugih narodov.

Mi Slovani in zlasti Jugoslovani vemo
mnogo istorij o tej žalostni resnici. Kadar
pride Nemec v tujo deželo, začne šele razmišljati,
kaj pomenijo tiste lepe besede, ki
jih je toliko rabil doma in jih slišal tolikokrat
iz ust svojih pesnikov in govornikov; in pogrunta vam, da je čednost —
zaničevati in izkoriščati lahkoverno tujčevo
poštenost, kultura — početi z njim brez
tenkovestnosti vse, česar se zahoče čednostnemu
nemškemu srcu, svoboda — sreča
tujčeva, da sme rediti v svoji postelji
Nemca in njegovo kulturo kakor nadležno
stenico, in ljubezen do bližnjega — prepričati
ga o pravilnosti te sreče s puškami


[Stran 87]
[87]

in bajoneti, ako ima pretrdo glavo in premalo
nemški razum ... In tako je že od pamtiveka, in bo, dokler se bo ljubilo sosedom
prenašati ljubeznivega mejaša;
Švaba je Švaba in ostane — praskaj ga
z nohtom do kože ali s krampom do mozga
— in Evropa ima svojo posebno Azijo, ki
leži v sredi med Francijo in Rusijo.

Prehudo krivico bi delal narodu von
Schrattena, kdor bi trdil, da se zaveda teh
svojih finih lastnosti; nikakor ne! Njegovo
početje se mu zdi popolnoma v redu —
še ponosen je nanj in ga opisuje v svojih
zgodovinah, da se ga uči mladina v šoli
in se navdušuje za bodoče čase, ko pojde
tudi ona v širni svet večat slavo Nemštva
in širit nemško čednost in kulturo ... Tudi
von Schrattenu ne gre očitati, da je ravnal
v spoznanju ali da je bil kaj slabši od
drugih svojih rojakov. Mož bi bil veljal
doma za čisto normalnega človeka; nesreča
je hotela, da je zašel med druge
ljudi, kjer ga je popadla stara nemška
zmota: Nemcem je vse dovoljeno.

V tej zmoti je bil prepotoval Francijo,
Rusijo, Italijo in Balkan; izvzemši Turčijo,
je povsod naletel na grdo neumevanje
svojih šeg, zabeležil v knjigo življenja dovolj
burnih prigod in prebival mnogokrat
v brezplačnih hotelih, kakršne gradi roka
pravice za ljudi, ki se je ne znajo ogniti.
Nekoliko utrujen vsled pomanjkanja udobnosti
v teh gostoljubnih domovih, si je bil
zaželel počitka in se nastanil pod zvenečim
imenom von Schratten — pravega imena


[Stran 88]
[88]

se že zdavnaj ni več dobro spominjal —
v prijaznem rojstnem kraju našega Ivana
Javornika. In ker je bil kaj malo založen
z drobižem, je začel takoj premišljati, kako
bi „odpotoval“ o pravem času — saj je
vedel, da prijazni oče Javornik vzlic svojemu
slovenskemu gostoljubju in nevednemu
spoštovanju do nemške kulture ne
redi Švabov zastonj ...

Takrat pa je zapazil, da ga gospod
Javornik zelo uvažuje in, kar je bilo še
važnejše zanj, da ima krasno hčerko, naivno
deklico, ki je komaj prekoračila otroško
dobo. Še tisti hip je nastavil Jerici in
njenemu očetu svoje zanjke. Ni ga mikala
nedolžna lepota njegove žrtve — le kupčija,
ki jo je zamislil že prvi dan: kupčija,
v kateri je bil izvežban tako sijajno!
In ker je bilo gotovo, da se bo stari potrudil
dati odličnemu zetu čim največjo
doto, je šel poštenjak tem rajši na delo.

V tistih klavernih časih, kadar ga je
sila primorala misliti na pošten kruh, je
nastopal von Schratten po mestih kot hipnotizer
ter prirejal predavanja s hipnotičnimi
poizkusi. V njegovih temnih očeh je
bivala zares velika moč, ki je uspavala v
človeku voljo ter jo uklonila pod jarem
njegovih namenov; ta zmožnost mu je bila
koristila že mnogokrat na njegovih krivih
potih in se je izkazala tudi zdaj kot dobro,
zanesljivo orožje ...

Konec je bralcu znan; a vprašuje se
gotovo, kaj je delal vrli Nemec v Carigradu,
in kakšne steze je ubiral, da se


[Stran 89]
[89]

okoristi z milostjo usode, ki mu je bila
vrgla v naročje tako krasen plen — mlado,
nedotaknjeno dekle — sveže blago, ki
ima visoko ceno na tajnem carigrajskem
trgu?

Odkar je bila Jerica spoznala, da gre
ženitovanjsko popotovanje v drugo smer,
je opažal von Schratten korak za korakom,
kako se njena volja upira hipnotičnemu
jarmu. Napeti je moral vso svojo duševno
silo, da jo je ohranil v slepi pokorščini
žrtve — ni pa mogel preprečiti, da je v
enem izmed hipov, ko je bila vsaj malo
sama svoja, storila tisto, kar je spravilo
Ivana in Dušana na njeno sled.

Ne sluteč, da mu gredo preganjalci za
petami, je dospel z Jerico v Carigrad in si
oddehnil, kakor si oddahne vsak lopov,
kadar se začuti varnega. In kdo je bil
varen, ako ne von Schratten v Carigradu?

„Hotel sem te presenetiti,“ je dejal
Jerici, ko sta izstopila na kolodvoru in je
ležalo pred njima pestro, vztočno vrenje
sultanskega mesta. „V Carigradu ti bo ugajalo
stokrat bolj, nego bi ti v Parizu. Tu
je ves drugačen svet. Naročil sem nama
sobo v prijaznem hotelu — vse je že pripravljeno,
vse čaka, da se začne sladka
idila najinega zakonskega življenja.“

To rekši je potisnil Jerico v izvoščka,
ki je stal v bližini; sirota ni opazila, da seje
že prej spogledal voznik z njenim poročencem
— kakor da sta domenjena.

In v naglem diru je šlo po neravnih
ulicah gor in dol, po Novem mostu preko


[Stran 90]
[90]

Zlatega roga in tja med visoke hiše galatske.
Schrattenove temne oči so prodirale
v Jeričine z demonsko silo; niti opazila
ni, kako se temni okrog kočije, kako
se stiskajo stene ulic, kako se pogrezata
čimdalje globlje v galatski pekel ...

Zdajci pa se je ustavila kočija, kakor
da bi presekal njeno pot. Vratca so se
odprla, Schratten je skočil ven, potegnil
Jerico za sabo in jo potisnil v temno vežo.
Od vsake strani je stopil za njima po
eden moški, ki ju Jerica v prvem hipu ni
opazila. Ozrla se je šele, ko je slišala njiju
nagovor v neznanem ji jeziku.

„Sluga pokoren, gospod baron! Vse
je pripravljeno za vaše blagorodje!“ je zamrmral
prvi, žolt in rdečenos dedec v
umazani frankovski obleki po francosko.
„Moja žena bo sama stregla vam in mladi
gospe, da ji ne bo treba tožiti o premajhni
pozornosti.“

Drugi, manjše postave, živahen in črnih,
kodrastih las, je vzkliknil v blagozvočni
italijanščini:

„Pa tudi jaz sem točno na mestu, kaj
ne, gospod grof Dubarry“ — Schratten ga
je ostro pogledal — „pardon, hotel sem
reči, von Schratten! Ukrenil sem to in
ono, da ti olajšam dolžnosti svetega zakona,
hehehe! Saj veš, da sem ustrežljiv
in se rad potrudim za svoje prijatelje ...“

„Vem, stara sablja Birbantini!
Kadar zavohaš, da ostane tudi tebi kaj
dobička, si najpodjetnejši in najustrežljivejši
prijatelj na svetu,“ se je zarezal von


[Stran 91]
[91]

Schratten. „Kaj bi rada?“ se je obrnil k
Jerici z nenadno odurnostjo v glasu.

„Kaj delava tukaj?“ je prašalo nesrečno
dekle tiho in boječe.

V najinem hotelu sva! Malo pregrd
se ti vidi, kaj ne da? ... Nič se ne boj,
ljubica: z okna svoje sobe boš imela tak
razgled po Carigradu, da te mora očarati.“
Jerica je ubogala v svoji zbeganosti
in šla pred lopovom navzgor — tri nadstropja
visoko.

Von Schratten jo je potisnil v temen
hodnik in odprl pred njo vrata z majhno
linico, ki se je odpirala samo od zunaj.
Storil je, kakor da hoče vstopiti tudi on;
kakor hitro pa je bila nesrečnica v sobi,
je skočil ven, zaloputnil vrata in dvakrat
obrnil ključ, ne meneč se za pretresljivo
kričanje svoje žrtve.

„Tiho, tiho, dete moje!“ je zaklical
skozi linico. „Nič hudega ni, samo opravke
imam, a vrnem se skoro. Dotlej bosta pazila
nate sam hotelir in njegova gospa in
ti čitala vsako željo kar v očescih ...“

Nato je odšel.

Jerica je bila sama v sobi, kjer smo jo že pokazali bralcu.

Sama — zaklenjena!

Orjak, ki je prvi pozdravil Schrattena,
in njegova žena sta bila Jeričina brezsrčna ječarja.

Čakala jo je usoda tolikih drugih, s
katerimi se je bil ustavil vrli von Schratten
na mnogih „ženitovanjskih popotovanjih“,


[Stran 92]
[92]

ki jih je priredil v teku svojega kulturonosnega
delovanja, v tem galatskem „hotelu“ ...

— — — — — — — — — — — —

Drugi pajdaš, ki je čakal Schrattena
pred vrati zagonetne hiše, je bil Alberto
Birbantini; čitatelj ve, kako živo se je zanimala
naša šestorica za tega kavalirja.

Čakal je Schrattena pred hišnimi vrati.

„Ali si spravil ptičico?“ mu je šepnil,
ko se je vrnil iz hiše, ter ga prijel pod
pazduho. „Požuriva se, prosim te ... Spri
sem se z Olimpijo, ki se je gotovo še spominjaš; babnica je imela za svoj poklic
preveč idealne muhe! Naveličal sem se je,
in nesreča je hotela, da ji je bilo najino
slovo tudi v gmotno škodo, ne samo v
žalost srca. Sam veš, da take izgube ne
preboli vsaka ženska z dostojanstvom;
Olimpija se me boji sicer prav po vražje,
toda v bližini svojega stanovanja bi se gotovo
čutila varnejšo in mi napravila škandal.
Stanuje namreč v tej hiši, v prvem
nadstropju ... Stopiva, baron, stopiva:
škandalov se bojiva celo midva. Če bi ne
šlo za tako važno reč, me živ krst ne bi
spravil v to ulico: Italijanke so satanske
mačke!“

Naglih korakov sta zavila proti Grande
Rue de Galata in se ustavila v zakotni
grški kavarni.

„Zdaj pa povej, dragi zaveznik, kaj
je s kupčijo?“ je dejal von Schratten, ko
je zaduhtela pred njima turška kava v


[Stran 93]
[93]

drobnih skodelicah. „Priznati moram, da
sem se zanesel popolnoma nate.“

„In ne po krivem, corpo di bacco!“
je vzkliknil Birbantini z južno živahnostjo
ter si pogladil samozavestno brčice, črne
kakor najpristnejše saje. „Trudil sem se
in tekal na vse strani — madonna! Da nisi
ti, bi si desetkrat premislil, tvegati toliko
truda. No, Bog me je poplačal za mojo
marljivost — dobila sva sijajno ponudbo.“

Resnici na ljubo omenimo, da se je
klatil Birbantini ves čas po kavarnah ter
izkuial srečo hazardne igre — trud iskanja
pa je prepustil posredovalcu, s katerim se
bo bralec kmalu seznanil — v svoje nemajhno
presenečenje.

„Koliko?“ je prašal Nemec kratko in
hlastno, ko je omenil njegov sodrug sijajno
ponudbo.

„Petsto turških funtov!“ je dejal Birbantini
počasi, važno odsekavaje zloge.

„Hm,“ je zagodrnjal Schratten, „svota
ni majhna — a tudi velika ni. Vseeno,
pripravljen sem. Ali mož ni hotel dati več?
In kdo je ta ljubitelj slovenske narodne
robe?“

„Halil bej ...“

„Halilov je mnogo pod polumesecem!“

„Kateri izmed njih je najin mož, izveš
takoj, ko se pobotava o nagradi, ki mi
pristoja za požrtvovalni trud.“

„Dam ti dvajset funtov“, je ponudil
von Schratten.

„Ali si še mlad! Dvajset funtov ...
hahaha! Polovico izkupička, ne več in ne


[Stran 94]
[94]

manj; drugače stopim k vrlemu Halilu in
mu povem, da sladka gazelica ni vež na
prodaj ...“

„Ne boš, mačkojedec italijanski!“ je
zarenčal Daš vrli znance, in pristna nemška
lakomnost se mu je začrtala po vseh
gubata obritega lica. „Če bi tudi brez tvoje
pomoči morda ne dobil petsto funtov —
za štiristo jo prodam gotovo, zdaj, ko sem
sam na licu mesta.“

„Dobro,“ je pritrdil Lah s strupeno
ljubeznivostjo. „Stori, bratec, kakor ti drago,
in pojdi jo prodajat za štiristo funtov. Toda
jamčim ti, da bo gnezdeče prazno, kadar
prideš s kupcem po blago. Halil bej je
dober znanec policijskega poveljnika v
Carigradu — in toliko pravice je menda
tudi še na svetu, da se najde v skrajnjem
slučaju konzulat, ki se pobriga za tebe in
tvoje čedne namene ... ne glede na to,
da lahko postaneš čez noč sumljiva oseba,
ako se spomnim in te ovadim, da vohuniš
za Mladoturke v Parizu ...“

„To ni res! To je laž!“ je zarohnel
von Schratten, in kri mu je zalila oči.

„Resnica ali laž — to ni razgovor za
naju dva. Dvesto in petdeset funtov reci,
pa bo mir besedi!“

„Niti pol medžidije! je siknil Nemec
s skrajnjem gnevu. „Tebe se bom še znal
rešiti.“

„Znal — to rad verjamem. Toda pomagal
si s tem ne boš. Zanesljivemu človeku
je naročeno, da stori v tem slučaju
isto, kar bi storil jaz, če bi me ne bili


[Stran 95]
[95]

našli zaklanega na ovinku kake galatske
ulice ... saj tak je menda tvoj namen.“

Nemec je pomislil. In kakor stori Nemec
vedno, ako najde svojega mojstra —
vdal se je ter izgovoril čez nekaj minut
povsem hladnokrvno:

„Dobro, nočem se prepirati; pride
prilika, da popustiš ti meni. Dam ti v
božjem imenu sto funtov. Tu imaš roko.“

„Bodi pameten — daj polovico. Italijani
smo majhni po telesu, a veliki po
značaju; kar reče Alberto Birbantini. je
pribito.“

Von Schratten je vedel, da je vse
zaman.

„Naj bo v imenu vseh satanov!“ je
vzkliknil in udaril Italijanu v roko, čeprav
še vedno nekoliko slabe volje.,Toda odiraš
me krvavo.“

„Ne meni se za to! In ne daj se zapeljati,
da bi si premislil; moji interesi so
varni brez črnega na belem.“

„Kdo je torej ta Halil bej?“

„Visok turški državni uradnik in bogataš
po rodu. Velike dobave za armado
in mornarico, ki gredo skozi njegove roke,
so parkrat še pomnožile njegovo premoženje.
Najina sreča je, da mož ne spoštuje
preveč naukov Mohamedovih; vino
mu je najljubša pijača in ženske njegova
poglavitna tolažba v dolgem času. Oženjen
ni, da bi se reklo prav za prav; toda v
svoji palači ima prelestno zbirko takih
nežnih srčnih zdravil — za vsak dan v
tednu drugo ... In ljudje, ki ga poznajo,


[Stran 96]
[96]

vedo povesti o nečuvenih orgijah, ki si
jih izmišlja ta izmozgani filozof s pravo
orientalsko rafiniranostjo.“

„Možje bogat,“ je menil von Schratten
zamišljeno. „Lahko bi se ga še pritisnilo.
Rajši bi videl, da plača on tvoj delež.“

„To ti ne bi pomagalo, dragi baron,“
se je namuznil Birbantini hudomušno. „Saj
sva se zmenila pravkar, da dobim polovico
vse svote. Pa tudi tak navdušljivec
ni Halil bej, da bi se dal Bog ve kako
odreti; on plača mnogo, ker je poznavalec
in ve blagu pravo ceno. Očarati se ne da
več tako kakor mi mladeniči, hehehe!
Ženske ima zato, da draži z njimi svoje
trudne, zaspane živce — no, da, mojster
je v tem. Hotel sem reči, da mu ni varno
nagajati s ceno; fotografija tvoje golobice,
ki si mi jo poslal, še preden si jo smel
imenovati svojo, mu je bila zelo povšeči
— poprašal je že parkrat, kdaj jo lahko
dobi — in če se razjari, je zmožen najti
sredstva, da si jo nabavi brez denarja ...“

„To je res! In svota res ni majhna ...
Zum Teufel, te nepokvarjene Slovenke bi
morale biti po pet piastrov, kakor so neumne
in lahkoverne. A kdaj mu jo izročiva
— proti gotovemu plačilu, to se zna?“

„Pravi, da si jo hoče prej ogledati.
Ako ti je všeč, ga dam povabiti za jutri
zvečer ...“

„Prav tako! In zdaj pojdiva pit na
dobro kupčijo; pa v tak kraj me pelji. da
bo tudi kaj ženskega videti. Saj veš, da si


[Stran 97]
[97]

človek celo v našem poklicu ohrani čustvo
in potrebo ljubezni ...“

Pol ure nato sta sedela v zakotnem
veselišču z mešanim občinstvom, zakajenimi
stenami in vegastim odrom, na katerem
se je zverala prav pomanjkljivo
oblečena rjavokožna plesalka v bujnem
„trebušnem plesu“. Toda von Schratten je
bil potreben krepčila še bolj kakor ljubezni;
s takim navdušenjem se je zaglobil
v svoj „Bier“, da ga je prašal Birbantini,
ali misli zlezti ves v kozarec.

„Bi-a,“ je zagrgral vrli Nemec v svojem
trdem jeziku, zatezaje besedo sentimentalno
kakor ime nepozabne ljubice. In pil je
s takim svetim navdušenjem, da je kazal
čez dve uri vse znake tistega stanja, ki je
Nemcem prvi pogoj, ako se hočejo zabavati.

„Jawohl,“ je jecljal, majaje se z desne
na levo, „dragi Birbantini — živelo prijateljstvo
Nemcev in Italijanov! Le zvesti si
bodimo — zusammenhalten! — bomo že
ugnali to slovansko drhal. Še več bomo
storili zoper njo ... kakor smo v Belgradu!
... In potem pride dan ... Rusijo
Zbijemo na kose ... avstrijski polki bodo
korakali v Srbijo ... iztrebili bomo vse ...
razdelili med seboj ... kolonizirali kakor
Hotentote v Južni Afriki ... in razširili
deutsche Kultur! Kulturrr! Vse bo naše ...
vse bo deutsch — deutsch ... deutsch! ...
In naposled ... požremo še vas ... italijanski
mačkojedci, kanalja — heil Deutschland!
Heil Krastič ... dol s Slovani in
Italijani! ...“


[Stran 98]
[98]

Birbantinija še ni preveč užalilo, ko
je poslušal domoljubne besed svojega dičnega
kumpana. Očividno je bil že vajen
takih prizorov. Vrhu tega pa si je bil
ohranil treznost — s posebnim namenom,
ki ga bomo takoj spoznali.

„Tako, da!“ je potrdil blagodušno. „Živela
trozveza! — Samo nekaj, dragi von
Schratten: pijan si, in maješ se kakor bilka
v viharju — pa denar imaš pri sebi ...
Saj praviš, da si nekaj priženil! — No,
vidiš, daj mi listnico, da je ne izgubiš. Kje
jo pa imaš? ...“

Nemec je segel instinktivno s pijano
roko v prsni žep. Zdajci pa je zaklel in
pogledal okrog sebe. Zapazil je, da sedi
poleg njega debelo človeče v špehasti črni
suknji, ki je bilo prisedlo med njegovim
patriotskim govorom, spogledavši se z Italijanom.

„Verflucht!“ je kriknil von Schratten,
„saj sem vedel! Grk pri mizi ... pa listnica
v mojem žepu — to se ne ujema z
naturo. Listnico nazaj, grško prase!“
Hotel je zgrabiti novodošleca za vrat;
toda Birbantini je stopil vmes in zadržal
razjarjeno „kulturo“, obrnivši se hkrati k
prišlecu:

„Caro mio Pyguris ... ali niste
morda — našli kake listnice? Dajte, dajte,
spomnite se, da je ne bo treba iskati!“,

Vrli „oče nepreskrbljenih otrok“, ki
se ga bralec gotovo še spominja, je napravil
začuden in užaljen obraz.


[Stran 99]
[99]

„Prase!“ je zarohnel Schatten, tresoč
mu pest pred očmi. „Listnico semkaj ...
ali pa —“

Grk je pomislil; spoznal je očividno,
da se je prenaglil v svoji podjetnosti. Segel
je pod umazano suknjo, vlekel, vlekel
— in izvlekel Nemčevo listnico.

„Če je morda tale ...“ je dejal z negotovim
glasem in jo položil pred Schrattena
na mizo. „Ležala je pod mojim stolom,
pa sem mislil, da je nemara ... zamenjal
sem jo s svojo lastno ...“

„Ležala je v mojem žepu, kujon!“ je
zagodrnjal von Schratten. „Prokleto mora
človek odpirati oči v teh krajih! Kar čudim
se, da žlahtni potomci Homerjevi ne
pokradejo sami sebe ... Kreuzdonnervvetter
— že zopet je ni!“ je zarobantil, hotec
spraviti svoj zaklad. „Kje je zdaj — zum
Teufel! Birbantini, take šale si prepovedujem
enkrat za vselej. To ima človek od
te preklicane trozveze!“

Birbantini je ravno spravljal listnico v žep.

„Alo, daj jo sem, če nočeš, da ti zdrobim butico!“

„Caro mio! ... Saj je vendar ne boš nosil pri sebi — v tej pijanosti! ...“ je oporekal Italijan z ljubeznivim glasom.

„Ti si pravi, da ni mi jo shranjeval! ... Her damit! Če sedi človek med takšnimi dolgoprstniki, ga mine najlepša pijanost!“ je dejal von Schratten, iztrgal prijatelju predmet njegove skrbi, spravil na staro


[Stran 100]
[100]

mesto in si zapel suknjo z vsemi znaki
demonstrativne previdnosti.

„Vòt, batjuška, smotrite, kakšni prijatelji
ste med seboj,“ se je začni zdajci
glas od sosednje mize. „Pa zabavljate Slovanom
in se bahate s svojimi požrešnimi
nemškimi apetiti! V Srbiji ali Črni gori
bi lahko pustili svojo listnico sredi ceste:
nihče vam je ne bi prinesel nazaj — ker
bi ležala tam, dokler je ne bi prišli sami
iskat.“

Bil je mlad mož s še nedorastlo polno
brado in izrazito ruskimi potezami; govoril
je nekam okorno francoščino. Z njim je
sedel tovariš živahnih oči, črnolas in obritega
lica ter dolg, istotako obrit rumenolasec
s kratko angleško pipico v malomarno
zveriženih ustih.

„Kaj vas briga naš razgovor!“ se je
zadri von Schratten. „Kdo ste pravzaprav?“

„Žurnalist sem, gospod von Schratten
— avstrijski vohun, ali ne?“ je dejal Rus
z največjo brezbrižnostjo. „Saj mi je bila
že v Peterburgu čast, oklofutati vas par
dni pred vašim nenadnim odhodom. Mari
se ne spominjate več? ...

„Prokleto!“ je zarenčal Nemec. „Za
svojo nesramnost se boste še pokorili!“
Vstal je, pripravljaje se k odhodu;
Birbantini in Grk sta sledila njegovemu
zgledu.

Trojica pri sosednji mizi pa se je glasno
zagrohotala Schrattenovi grožnji.

„Nom de Dieu!“ je vzkliknil črnolasec
v pristnem pariškem narečju. „Povej mu,


[Stran 101]
[101]

Ivanov, da smo strašno radovedni na tisto
pokoro.“

„Well!“ je zamomljal dolgin. „Ako bi
vedel, da se še kdo potegne zanj, ga začnem
boksati na mestu.“

Toda Ivanov ni imel več komu sporočati
mnenj svojih tovarišev: Nemec, Italijan
in Grk so jo bili odkurili urnih krač,
kakor da zastopajo čast svojih praporov
na bojnem polju.

Šele zunaj so si oddehnili — ko so
bili že daleč od nevarnega kraja.

„Samo zaradi tvojih širokih ust, maledetto!“
je škrtnil Birbantini.

„Zaradi tega prokletega Grka smo
prišli do komedije!“ je zarenčal von Schratten,
„ne pa zaradi mene. Najrajši bi te zadavil,
pokveka ... Uh, fej te bodi!“

„Gospod Pyguris je najin kupčijski
prijatelj,“ mu je šepnil Italijan na uho.
„Tega nikariva pozabiti.“

„Naj bo, kar hoče! Kdaj torej opravimo
jutri?“

„Ko bo vse v redu, pridem k tebi.
Izvedeti moram najprej, kdaj ima naš mogočnik
pripraven čas.“

„Dobro, in — ne pozabi! ... Da se
nihče izmed vaju, razbojnika, ne predrzne
laziti za mano ... Razbijem mu glavo —
kakor psu! Lahko noč!“

To rekši je odkolovratil von Schratten
proti zagonetni hiši, kjer je imel spravljen
svoj nesrečni plen. Stiskaje v žepu nabit
samokres, se je oziral od hipa do hipa,
ali mu ne sledi ljubeznivi zaveznik, ki je


[Stran 102]
[102]

bil pokazal toliko zanimanja za njegovo
polno listnico.

Toda Birbantini je razumel, da se okoristi
najbolj gotovo, ako gleda na kupčijo
kljub hudim izkušnjavam s „poštene“ strani.
Stal je še vedno na mestu, razgovarjaje
se s Pygurisem.

„Torej je obveljalo?“ ga je prašal
pravkar.

„Njegova ekscelenca je voljna dati
petsto funtov — ako odgovarja blago svoji
sliki.“

„Stopite jutri zarana k Halilu in recite,
da si lahko ogleda izvirnik kadarkoli
v teku jutrišnjega dne.“

„Razumem; naj si izbere uro. In jaz
dobim deset odstotkov vašega deleža?“

„Dobiš: petindvajset funtov. Saj veš,
da sem marki — aristokrati držimo častno
besedo.“

„Gorje mi, vaša svetlost, ako vaša beseda
ni pristnejša od vašega plemstva!“

„Molči, kanalja — drugače opravimo
brez tebe. In ne drzni se mi še katerikrat
poizkusiti šalo, kakršna je bila nocojšnja.
Ali so vsi Grki taki poštenjaki kakor ti?“

„Vsi!“ Pyguris se je udaril v prsi, žareč
od narodnega ponosa.

„Potem kradejo najbrže zvezde z
neba ...“

„In kje se smem pokloniti vaši svetlosti?“
je dejal Pyguris, ne meneč se za
poniževalne besede. „Doma ali v kakem
drugem kraju?“


[Stran 103]
[103]

„Pridite kar v hotel Des cinq Nations
in ... poprašajte za gospoda Lanthierija ...“

„Aha! ... Razumem ... Opravim ....
in poprašam ...“

Grk se je poslovil s širokimi pokloni.

— — — — — — — — — — — —

Drugo dopoldne se je zglasil Pyguris
precej rano v hotelu.

Birbantini je bil seveda doma; nestrpno
je tekal po sobi, vrteč razgrizeno
cigareto med prsti desnice in pregovarjaje
se nervozno s Schrattenom, ki je sedel na
postelji s široko prekrižanimi nogami.

Sinočnji prepir je bil pozabljen in vse
medsebojne prijaznosti pokopane; von
Schratten in Birbantini sta bila modra človeka
in nista hotela kaliti svojega dobičkanosnega
prijateljstva zaradi minljive vrednosti
razžaljene časti.

„Strašna vest, gospoda moja!“ je veknil
Grk, ki mu je curljal znoj kljub hladnemu
vremenu curkoma po tolstem obrazu.
„Sreča mi ni bila mila ...“

„Verflucht!“ je kriknil Nemec ves prepadel.
„Ali si je Halil premislil? ... Stojta!“
je siknil zdajci in pomeril obadva z zlobnim
pogledom. „Ne svetujem vama poizkušati
kako goljufijo! Kakor gotovo sem
tu — rajši zakoljem punico s tole svojo
lastno roko ...“

„Kdo govori o goljufiji, corpo di bacco!“
je vzkipel Birbantini. „Počakaj vsaj toliko,
da slišiva, kaj ve Pyguris tako strašnega.“

„Šel sem v Halilovo palačo ... lepa
hiša je, prav tam v Stambulu samem ...


[Stran 104]
[104]

in mislita si, gospoda, kaj sem izvedel!
— Halil beja ni doma! Snoči je odšel v
Skutari, 3
kjer ima še dve hiši — ena izmed
njiju je kletka, kjer se zabava z lepimi
ptičicami — in vrne se šele jutri zjutraj.
Pustil sem vratarju pismo za njegovo
ekscelenco. Ker ekscelenci gotovo bolj
ugaja večerna ura, pravim v pismu — stvar
je vendarle diskretna, kaj ne? — naj bi
bil pripravljen jutri zvečer ... Ob osmi
uri, ako mu je prav, naj se pripelje s svojo
kočijo po Novem mostu; na galatski strani
bosta čakala dva gospoda z rdečo rutico
v prsnem žepu. Ostalo je vajina stvar ...“

„Vrag vedi, ali prinese denar s seboj?“
je menil von Schratten hlastno.

„Kolikor ga poznam, ljubi Halil bej
naglo poslovanje; stavil bi, da prevzame
robo na mestu, in da bo kočija popolnoma
pripravljena v to svrho.“

„Dobro. Ako se izvrši vse srečno in
v redu, se lahko oglasiš pojutrišnjem zjutraj
po svoje plačilo,“ je dejal Birbantini
Grku, spremljaje svoje besede z odslavljajočo
gesto.

„Joj meni, žlahtni gospod marki!“ je
zarjul Pyguris. „Vsaj majhen predujemcek
bi mi dali, da napasem svoje gladne otročičke
... Že drugi dan niso videli skorjice
kruha!“

„Evo ti — in zdaj se izgubi!“ je vzkliknil
Italijan ter vrgel zlatnik na vogal
mize.


[Stran 105]
[105]

Pyguris je pobasal rumeni novec ter
oddrsal ritensko skozi vrata, klanjaje se
na desno in levo in zahvaljujoč se z zgovornostjo,
vredno starega Demostena.

„Čuden dedec!“ se je namuznil von
Schratten, ko sta bila sama s tovarišem.
„Človek vseeno ne pričakuje pri takem
obrtniku tako genljivega očetovskega čuta!a

„Hahaha!“ Birbantini se je prijel za
trebuh in se zamajal od smeha. „Ali veš,
kakšni so njegovi otročički? To so prebivalke
javne hiše, ki jo ima nedaleč odtod
... On mi posreduje pri Halil beju;
in slišal sem praviti, da dobi, kadar pripelje
izbirčnemu Turku novo ovčico, v nagrado
tisto, ki jo novinka izpodrine, da
olepša z njo svoj pobožni zavod ...“

— — — — — — — — — — — —

Drugi večer ob osmi uri sta bila von
chratten in Birbantini točno na mestu;
slehernemu je molil iz prsnega žepa vogal
rdeče zidane rutice. Z jastrebjimi očmi sta
zrla v vrenje pisane trume hamalov 4. Turkov
v staroverski in frankovski noši, Židov,
Grkov, Armencev in raznolikih kočij,
ki so se prelivale v gostih tokih po tem
najoživljenejšem vezišču med Galato in
carskim Stambulom — delom mesta, ki
leži na jugozapadnem bregu Zlatega roga
in tvori pravo turško jedro Carigrada, kjer
se dvigajo hrami glavnih sultanskih oblastnij
in najodličnejših predstaviteljev državne
oblasti.


[Stran 106]
[106]

Čakanje se je zavleklo preko mere;
Turki so počasni ljudje, ki ljubijo udobnost
in pokoj ter opravljajo vse svoje običajne
in neobičajne posle s pristno lagotnostjo
orientalca.

Zdajci pa je obstal pred malopridnima
tovarišema voz, tako nenadno, da sta odskočila
v prvem strahu.

„Evo ga!“ je šepnil Birbantini. „To
je on! ...“

Toda „on“ je ležal v globini zaprte
kočije; nemogoče je bilo razločiti kaj drugega
kakor temno, suho postavo, zleknjeno
na baržunastih blazinah.

S sedeža poleg kočijaža je skočil arabski
sluga v bogati, z zlatom vezeni noši
ter se približal čakajočima.

„Halil bej?“ je prašal Birbantini, kažoč
na kočijo.

Sluga je pokimal.

„Halil bej želeti,“ je dejal z motnim
glasom v polomljeni francoščini, „gospoda
sesti v voz, ki tu zadaj ... Gospoda se
peljati tja, kamor menili, a tam počakati ...
Halil bej slediti sam ...“

To rekši ju je potegnil za rokav do
druge kočije, ki se je bila ustavila tik za
prvo. Lopova sta sedla v svoji svečani
razburjenosti brez premisleka vanjo; takrat
pa je sluga zaloputnil vratca — zaškripal
je ključ, in tovariša sta zapazila s strahom
in presenečenjem, da sedita kot pravcata
jetnika v vozu z gosto zamreženimi okni.

„Kam peljati gospoda?“ je prašal
Arabec s porogljivo prijaznostjo.


[Stran 107]
[107]

Birbantini je bleknil naglo pravi naslov;
Arabec ga je kriknil vozniku, in poštenjaka
sta zdrdrala skozi pisano večerno
mrgolenje v brzem diru proti Galati ...

„To je izdajstvo!“ je zasopel von
Schratten, ko je premagal prvo osuplost.

„Kje bo izdajstvo!“ Birbantini je s
svojim prožnejšim duhom takoj izpregledal
položaj. „Nezaupnost je, dragi moj ...
Halil bej je star Carigrajčan in pozna Galato
— hehehe! ... Ali bi se podal ti s
tujim človekom kar tako na slepo v aventuro,
ne da si zagotoviš varnost, kolikor
je v tvoji moči?“

Ta razlog je obveljal za prvo silo; in
ko je pridrdrala kočija v naznačeni kraj,
se je zopet odprla ječa na kolesih. Lopova
sta skočila na prosto in zasopla potolažena
strupeni galatski zrak.

Videla sta, da jima je sledil bejev voz
za petami.

Arabec je pravkar odprl vratca; iz
kočije je stopil ohlapen moški suhe postave
v elegantni, dasi nekoliko preširoki
frankovski obleki, z neizogibnim fesom na
glavi. Kolikor sta mogla opaziti v slabi
razsvetljavi, je bil njegov obraz žolt in
truden — pravi tip vztočnega lahkoživca;
mrklo in odurno so mu viseli črni brki na
debelo spodnjo ustnico — znamenje živalske
pohlepnosti po nasladah.

Z globokim poklonom sta stopila lopova
k njemu.

Halil bej ju je pogledal trudno in malomarno,
kakor skozi meglo.


[Stran 108]
[108]

„Tu notri?“ je prašal z medlim glasom
v čisti francoščini ter pokazal z roko
na hišna vrata.

„Da, tu ...“ je hitel von Schratten.
„Vaša ekscelenca naj samo izvoli ... Takoj
pride vratar in prinese luč.“

Istočasno z Nemčevimi besedami je
zazijala votlina hišnega vhoda. Zadrsalo
je v veži; na pragu se je pojavil turški
vratar z leščerbo v roki. Videč odličnega
gosta s fesom na glavi, se je pripognil
globoko, doteknil se z roko čela in prsi
ter zamrmral z oljnatim glasom običajni
turški pozdrav.

Toda Halil bej je bil previden mož in
ni hotel iti naprej.

„Za vami,“ je dejal Schrattenu in Birbantiniju,
in prezirljiv nasmešek je zaigral
na njegovih ustnicah.

Lopova sta ubogala molče in šla naprej
po škripajočih stopnicah, dajaje si
svetiti od starega Turka, ki je šumel s širokimi
hlačami in prestavljal stokaje svoje
otrple noge.

Pred Jeričinimi vrati se je ustavila
čedna dvojica; srce je trepetalo obema v
zavesti važnega trenotka.

Schratten je previdno otvoril linico.

Zdaj je prišlo v beja nekaj življenja.
Hlastno je stopil bliže in sklonil oko k
odprtini; arabski sluga pa se je pomeknil
za njim kakor bronast kip in obstal nepremično,
roko na ročaju orožja, skritega
pod širokim plaščem.


[Stran 109]
[109]

Toda v Jeričini sobi je bila tema; videlo
se je samo okno z izrezkom polutemnega
neba. Žalostna zelenkasta zvezda je
migetala ravno nasproti linice daleč tam
nekje v vesoljstvu.

Birbantini je skočil po hodniku in mignil
„hotelirju“ in njegovi ženi, ki sta se
bližala s svetiljko; pomomljal je ženski
nekaj na uho in mignil navzočim, naj se
odmaknejo nekoliko.

Ženska je odklenila sobo, stopila vanjo
z lučjo v roki ter priprla vrata za seboj.

Halil bej je skočil naglo k linici; vsa
medla mračnost ga je bila minila, in njegovo
telo je stresal nervozen trepet, ki ga
ni mogel premagati.

Žolta babnica je stala poleg postelje
in dvigala luč visoko nad spečo žrtev.

Jerica je spala oblečena na neodgrnjeni
postelji. Zlati lasje so se ji usipali
razpleteni preko turške obleke, roke pa je
držala sklenjene na prsih, kakor da bi jih
hotela braniti surovega dotika. Njen obraz
je bil bled kakor mramor; okrog zaprtih
oči in bridko stisnjenih ustnic so se bile
zarisale črte neizmernega trpljenja. Toda
bas te žalostne črte so ji dajale neizrekljivo
lepoto — tisti čar nesreče, ki bi bil
obudil usmiljenje v vsakem čutečem človeškem
srcu, a je vzdramil v trhli duši
turškega mogotca zgolj nizko, brez prizanašanja
hlepečo strast ...

Zdajci pa so se premeknile dekletu
blede ustnice; telo se ji je napelo kakor
v muki hudih sanj ... roke so se iztegnile


[Stran 110]
[110]

v nemi, nezavestni prošnji ... in usta so
zamrmrala z revnim, presunljivo plahim
glasom:

„Moj Bog ... moj Bog! ... Usmili se
me ... oče nebeški! ...“

„Ah!“ se je izvilo nehote Halil beju.
„Allah ... kako krasna je!“

In v naglem sklepu se je obrnil od
linice, vzravnal se je in stopil žarečih oči
k zločincema; zamrmral je z razburjenim
glasom:

„Vzamem jo! ... Omar,“ je velel, ozrši
se na arabskega spremljevalca, „pripravi
se, vzamemo jo s seboj na mestu.“

Schrattenu in Birbantiniju se je zaiskril pogled; v duhu sta že gledala nasute
rumenjake. Nemec je stopil vstrezljivo
k vratom in jih odprl na stežaj.

Halil bej je mignil domačinu in Omarju,
ki je bil očividno že vajen takih dogodkov;
kajti stopil je k postelji kakor mačka, iztegnil
roke k prijemu ter se ozrl vprašujoče
na gospodarja.

Takrat pa se je deklica mahoma vzdramila;
sunkoma se je pognala kvišku in
iztegnila roke. Oči so se ji odprle široko
in zastrmele v blazni, neizrekljivi grozi ...

VIII. Prodana!

Ko se je Jerica vzdramila iz hašiševe
omame ter se zagledala slečeno, na stolu
ob postelji pa turško obleko, je začutila z


[Stran 111]
[111]

vso gotovostjo, da je zvijačno zvabljena
v strašno nesrečo.

Mož, ki ima z mlado, jedva poročeno
ženo poštene namene, je ne pusti same,
ne izroči je skrbi dveh sumljivih človeških
bitij, ki jima čitaš že od daleč zločinstvo
na obrazu; nima je zaklenjene v temnem
brlogu — in zlasti, ne posluži se zvijače,
da ji izmakne obleko ter ji pusti goli in
zmrzujoči edino izbiro, našemiti se s tujimi
cunjami.

Z glasnim jokom je pozdravila vzhajajočo
zarjo, dvignila se z ležišča in smuknila,
vsa rdeča od sramu, v nastavljeno
turško obleko, kakor je pač vedela in znala.
Marsikje je počil šiv, marsikod se je raztrgala
svila ob tem neveščem hitenju, toda
uboga deklica ni pazila na to: samo da
je ne vidijo tiste zlobne, lokave oči, ki se
upirajo vanjo izza vrat, kadar škrtne linica ...

Med tem poslom je domislila vso
skrivnost svojega brezupnega položaja. Zaključek
pa je bil tudi preenostaven; v njeni
duši se je razgrnilo mahoma kakor mrzel
dan, in bolečina jo je popadla tako silovito,
da so ji usehnile solze od prehude
muke.

Mehanično je šla in se umila v skledi
z vodo, ki jo je zagledala na vegastem
stolcu poleg mize; tudi zrcalo je bilo tam.
Pogledala je v njem svoj prepadli obraz,
popravila si razkuštrane lase in zaslišala
mahoma svoj glas, ki je ponavljal tiho in
medlo, brez zveze in brez povdarka:


[Stran 112]
[112]

„Tako torej ... tako ... to je bilo
listo popotovanje ... To, da ... In zdaj
sem izgubljena ... izgubljena! ...“

„Izgubljena!“ je zakričala mahoma s
presunljivim glasom, tako da je šel odmev
po vsem temnem poslopju in sta pritekla
njena ječarja preplašena gledat, kaj je z
njo. „Mogočni Bog — izgubljena!“ Zgrudila
se je na kolena — vrgla se po tleh,
plakaje s strašnim, krčevitim drgetanjem
vseh udov in udarjaje z glavo po umazanem
opečnem podu. „Kaj sem zakrivila, o
Bog, da me kaznuješ tako grozovito! ...
Ali me slišiš, gospodar sveta ... ali vidiš,
v kakšno gorje so me pehnili? ... Ali
dopustiš, da postanem žrtev brezvestnega
človeka, izročena oskrumbi in pogubi! O,
gorje mi, nesrečnici ...“

S čudovito jasnostjo domišljije je zazrla
mahoma svoj rajskolepi domači kraj,
zazrla hišo očetovo — in njega samega,
kako sedi na vrtu, puši cigaro in misli v
ljubezni na daljnjo hčer. In še dalje nazaj
jo je zanesel spomin; zagledala se je kot
štirinajstletno deklico v veselem krogu tovarišic ... kot majhno detece na pomladnji
trati ... obraz ranjke mamice se je
nasmehnil pred njo ... izkratka, okusila
je v mučnem koprnenju še enkrat vso neizrekljivo
srečo blažene mladosti.

„In zdaj!“ je zaihtela iznova. „Kriste,
kaj mi je namenjeno? ... Drugih naklepov
vendar ne more imeti z mano — po
vsem, kar se je zgodilo — kakor ... Oh,
groza! Ali je mogoča takšna podlost? Ali


[Stran 113]
[113]

te ni rodila mati, brezsrčni lopov, kakor
vsakogar drugoga, in ti dala človeško
srce! ... S samim peklom je moral biti v
zvezi: če pomislim na tisto demonsko moc
njegovih oči — vztrepetala sem v njihovem
pogledu — bila sem mahoma žrtev
brez volje ... obrnil me je po svojem peklenskem
načrtu ... preslepil očeta ... O,
proklet bodi, proklet na večne čase! Da
bi se odprla zemlja pod teboj in te pogoltnila
v svojo ognjeno globočino!“

Brezmejno sovraštvo je izbruhnilo v
njeni duši do lopova, ki si jo je bil osvojil
s tako podlimi sredstvi in s takšno satansko
nakano. In v žaru tega sovraštva
je ginevala temna oblast, ki si jo je bil
pridobil nad njeno voljo; jarem se je tresel
v naporu njenega deviškega gneva in
razpadal, kakor se trga strupena megla v
kalne cunje in kopni v srditi pripeki solnca,
zmagujočega nad deževjem ...

„Ah, dobri očka moj ... in ti, bratec
Ivan! ... Če bi vedela vidva, kam so me
zvabili in kaj nameravajo z menoj! Toda
dom je daleč, daleč ... vi, dragi moji, mislite,
da sem srečna ... Moja tožba se ne
sliši do vas! In ti, moj brat, se celo srdiš
name ... preziraš me in zaničuješ mojo
slepoto, ker sem podala roko sovražniku
— Nemcu! ... Oh, kako prav imaš! Da,
kriva sem — sama sem zaslužila svojo
pogubo! Prav se mi godi! Prokleta sem,
kakor je prokleta vsaka Slovenka, ki se
obrne od sinov svojega rodnega ljudstva
in postane izdajalka domovine — s tem,


[Stran 114]
[114]

da stopi s tujcem pred oltar! ... Toda ne!
Boljše je umreti kakor biti onečaščeni ...
Odpusti mi, o Bog ... oče in brat, odpustita
svoji nesrečni Jerici! ...“

Z divjo odločnostjo je planila kvišku
ter si zavezala oči s svilenim pasom, ki
so ji ga bili prinesli med obleko — da ne
bi videla tiste zoperne, umazane globine
dvorišča, v kateri je hotela najti rešitev s
smrtonosnim skokom ...

Tipaje je stopila k vratom, prekrižala
te in se zaletela k oknu, odprtemu na
stežaj!

V pogonu se je doteknila podoknice
— zagnala se — razprostrla roke v praznoto ...

— — — — — — — — — — — —

Ali se je bila usoda zaklela zoper nesrečno
deklico tako besno, da ji je odrekla
celo rešitev s smrtnim skokom?

Ali je čuvalo nad njo dobrohotno, nevidno
oko, ki jo je hotelo obvarovati pogina
in jo prihraniti za srečnejšo usodo?

Jerica je bila napol omedlela v trenotku,
ko se je izročila globini; čuvstvo
smrtnega trenotka jo je prešinilo s hipno,
ščegečočo pijanostjo. A ravno v tistem
hipu, v tisti tisočinki sekunde med
skokom in padcem, jo je zgrabila silna
roka za lase in jo potegnila bliskoma nazaj.

Orjak in žoltolična babnica sta se vrstila
v straženju pred linico z vnemo,
vredno boljšega opravila; in ker je usoda
včasih tako zavozlana, da druži prid lopova
s haskom in rešitvijo nedolžne žrtve,


[Stran 115]
[115]

se je zgodilo tudi zdaj, da je „hotelir
opazil obupno nakano Jericino in vdrl v
sobo ravno se o pravem času, da jo je
otel in ji preprečil edino rešitev, ki jo je
videla nje zbegana duša iz te nesreče.

Položil jo je na posteljo in jo držal
brezobzirno za roke, dokler se ni pomirila;
in to je trajalo dolgo. Ko pa se je
izpremenila dekličina borba z ječarjem v
tiho, bolestno ihtenje, je odšel in pustil
pri njej svojo pomočnico.

Jerica je ostala pod tem nadzorstvom
do večera. Če jo je zapustila paznica za
kratek hip, je poklicala dedca, da je pazil
ta čas nanjo. Zdaj ni bilo nobene možnosti
več, misliti na strašno, bogokletno
rešitev z uničenjem lastnega življenja.

Nobene možnosti — niti, če bi bila
Jerica hotela!

Toda ona ni hotela ... Obup se je bil
umeknil neizrekljivi, plahi bridkosti, podobni
žalosti revnega otroka, ki so ga odvedli
daleč, daleč od mamice in skrbnega
otca — med tuje ljudi, ki ga gledajo s tigrovimi
pogledi in mu snujejo zlo ...

Žolta ženska, ki je preždela pri njej
ves dan, je govorila vanjo brez prestanka,
spremljaje svoje besedičenje z zgovornim
mahanjem rok in neutrudljivo igro obraza;
Jerici se je zdelo, da poizkuša po vrsti več
jezikov, toda razumela ni nobenega. Kolikor
je mogla posneti, jo je babnica tolažila,
češ, naj se ne hoji: usoda, ki jo čaka,
je vse prej nego žalostna. Obeta se ji veselje
... dobra jed in sladke pijače, lepotičje,


[Stran 116]
[116]

zlatnina, življenje brez dela in šumenje
svilnatih oblek ...

Z gnusom se je obrnila sirota v zid;
in kmalu se ji je storilo, kakor da je vse
to besedičenje le še grd in zopern šum
tam nekje v globoki dalji, njene misli pa
se zbirajo in jasnijo: rahla, topla luč prihaja
vanje kakor žarki skritega solnca, ki
oznanjajo svoj tihi, krotki obet:

„Blagor njim, ki zaupajo v temni noči,
zakaj jutro jim bo tem lepše in svetlejše!“

Jerica je začela moliti in je molila
dolgo, dolgo ...

Nato se ji je zazdelo:

„Bog, samo moči mi daj, da ne izgubim
razsodka! Morda se pa vendar ponudi
prilika rešitve ... Ne, moj Bog, ne, oče,
ne, vi moji dragi v daljni domovini —
vaša Jerica noče obupati! Borila se bo in
vztrajala — in če jo zdrobi sovražna sila,
se je hoče vsaj braniti, dokler ne ugasne
zadnji up, ne pa, da bi se ji vdala kakor
slepo jagnje ...“

In naposled, ko se je spuščalo popoldansko
solnce že k zatonu, je zaspala
spanje izmučenih in potolaženih. Toda ni
ji bilo namenjeno počivati mirno; strašne
sanje so ji legle na prsi.

Von Schratten jo je presenetil sedečo
na bujni, cvetni livadi; pograbil jo je in
bežal z njo na visoko, strmo goro. Brez
konca je trajal ta beg navzgor; in ko se
mahoma ustavil sirovi ugrabitelj, je zazijalo
pred njima črno, neizmerno globoko
brezdno.


[Stran 117]
[117]

Jerica je hotela kričati na pomoč —
a njeno grlo, ki ga je stiskala groza z jeklenimi
prsti, ni izdavilo niti glasu; von
Schratten pa se je zagrohotal porogljivo,
in ves njegov obraz je zaigral v satanski
lokavosti. Dvignil jo je visoko, visoko, in
jo začel vihteti nad prepadom, da jo strmoglavi
vanj.

Ta hip pa je začula iz globine glas:

„Jerica, ne obupaj! Glej, hitim ti na
pomoč, in zvesti prijatelji so z mamo! Pogum,
sestrica, pogum! ...“

Pogledala je v nižavo, od koder je
prihajal glas; in videla je Ivana, kako hiti
k njej in z njim četa tovarišev. Hite in
dreve čez drn in strn, toda globoko spodaj
so še, predaleč, da bi jo mogli rešiti.
Ivan in njegovi prijatelji se spotikajo, padajo
po ostrem kamenju, vstajajo — krvave
jim obrazi in roke; vstajajo in hite
na pomoč ... Toda von Schratten jo vihti
nad globino; izpustil jo je in zdaj pada ...
pada v črno pogubo ...

V tem trenotku groze je odprla oči;
zagledala je nad seboj prežeče oči Arabčeve
in vso zverinsko družbo, ki je planila
skozi vrata, na čelu ji Halil bej ...

Pognala seje kvišku in iztegnila roke,
kakor da hoče suniti lopove od sebe. Odprla
je usta — toda ruta, ki jo je potisnil
Arabec med zobe, je zamorila njen krik.
Preden se je mogla ubraniti, je bila povita
tesno v širok plašč; napol v omedlenici
je čutila, da jo neso po stopnicah
navzdol.


[Stran 118]
[118]

Hladni večerni zrak je poljubil Jeričino
celo in osvežil s svojim dihom njene
zmedene misli ... V krčevitem naporu je
napela bliskoma vse mišice, porinila ruto
z jezikom iz ust in zakričala ... kliknila
vso svojo grozo in svoj obup skozi plašč,
ki ji je ovijal glavo.

To je bil krik, ki sta ga slišala Ivan
in Dušan med svojim razgovorom z Olimpijo
Montebello ...

In bil je zaman; kajti Arabec ji je
pritisnil svojo železno dlan na obraz ter
planil z njo v kočijo. Vratca so se zaprla
— zamrežena vratca, za katerimi sta
sedela četrt ure prej von Schratten in Birbantini
— zaškripal je ključ, in kočija je
zdrdrala v pretečo, neznano carigrajsko noč.

Arabski sluga pa je izvlekel v temi
konopec in jo začel vezati, tako da čez
par hipov ni mogla geniti nobenega uda.

Halil bej se je ustavil na hišnem
pragu ter se obrnil k lopoveki dvojici.
Njegovo lice je pokrivala zopet prejšnja,
neprodirna orientalska apatija.

„Vidva bi rada zdaj ... denar?“ je
izpregovoril z medlim glasom, motreč ju
s priprtimi očmi.

„Da!“ je hitel von Schratten lakomno.
„Imam namreč važne namene, ki zahtevajo
sredstev, in zato ... Če je ugodno vaši
ekscelenci,“ je dodal zaradi vljudnosti.

„Kdo je pravzaprav ... opravičen?“
je prašala ekscelenca s prezirljivim povdarkom
na zadnji besedi.


[Stran 119]
[119]

„Oba, ekscelenca, oba!“ sta vzkliknila
pajdaša kakor en mož. „Vsak polovico —
točno polovico!“

„No, da ... Saj razumete ... denarja
človek ne nosi s sabo na tak častivreden
kraj ... Bodita jutri opoldne na istem
mestu; moj sluga pride po vaju — da?“

Pokimal je in sedel v kočijo, ne da
bi čakal odgovora. Von Schratten
čila instinktivno k še nekaj omeniti.

Toda Halil bej se je zasmejal s suhim,
brezbrižnim smehom, mahnil z roko in
ponovil:

„Jutri! ...“

Bič je švrknil po konjih; trenotek nato
sta bila lopova sama med hišnimi vrati.

Čuvstva, ki sta jih čitala drug na
obrazu drugega, so bila tako malo vesela,
da sta se nehote zasmejala drug drugemu
od same škodoželjnosti.

„To ne bo dobro, tristo peklenščkov!“
je zagodrnjal von Schratten čez nekaj časa.
„Ali misliš, da bo dobro, Birbantini?“

„Zakaj ne bi verjela njegovim besedam?“
je dejal Lah z nepopolnim prepričanjem.
„Saj veš sam najbolje, koliko nama
sme zaupati, hehe ... Sicer pa do svidenja
— jutri opoldne, kakor veli ekscelenca;
meni se mudi iz Olimpijine bližine ...“

To rekši se je izgubil v noč.

In prav je imel; trenotek nato je prisvetila
po stopnicah Olimpia Montebello,
spremljaje dva gosta, ki sta odšla skozi nasprotna


[Stran 120]
[120]

vrata hiše. Von Schratten se je
potuhnil v temo.

Koga je spoznal žlahtni mož v enem
izmed dvojice, je bralcu znano. Zrl je še
nekaj hipov za njim skozi bnico, videl,
kako se je pridružilo tujcema dalje tam v
ulici več postav, in se vrnil nato majaje
z glavo v svojo sobo ...

„Zum Teufel, zum Teufel!“ je mrmral,
pušeč fino cigaro, kupljeno za denar očeta
Javornika. „To mi je pa res uganka ...
vsekakor zanimiva uganka: kaj, hudiča,
išče mladi Javornik v Carigradu, ako ne
mene? ... In v kak namen se je združil
z onim dolgim koštrunom — očividno je
Srb! — in z ostalo kompanijo, ki sem jo
videl na cesti — ako ne zato, da me primejo
za vrat ... z združenimi močmi? ...
Kaj sta snovala z Olimpijo Montebello, če
ne moje pogube? — Aha!“ je vzkliknil
zdajci in se udaril s pestjo po čelu. „Ju
že imam! Vraga sta morala izvedeti, da
je počila sladka vez ljubezni, ki je družila
Olimpijo in Birbantinija; prišla sta k njej,
da si nabavita po nizki ceni voljno orodje
svojega maščevanja! ... Donnerwetter ...
paziti bo treba ... mnogo jih je, radi me
nimajo, a detektivi so izborni, kakor se
vidi ... Najrajši bi se preselil še to uro
— a kam? Proč iz Carigrada — zdravo
bi bilo! ... Samo ta vražji Halil bej, da
naju ni izplačal že nocoj; kajpak, čakati
ga moram — denar je denar ...“
Vrgel je cigaro skozi okno in se začel
slačiti; pod elegantno vrhnjo obleko se je


[Stran 121]
[121]

pojavilo prav nearistokratsko umazano perilo.
Von Schratten se je ogibal velike zaloge
takih reči, ki bi ga bila samo ovirala
na Jijegovih popotovanjih, in si je pomagal
rajši z močnimi parfumi ...

Zdajci pa mu je šinila v glavo nova
misel. Bliskoma je potegnil hlače nazaj in
se napravil za največjo silo.

„Žurimo se,“ je zamrmral, „izkoristimo
čas ... Olimpijina skrivnost je morda velevažna
— vzlasti zame; prijatelja Birbantinija
mi lahko odnese vrag, kadar koli
mu drago ...“

Vzel je svečo, nateknil raztrgane copate
in zdrsal previdno po stopnicah do
Olimpijine sobe.

Odhrknil si je in popraskal rahlo po
vratih.

„Kdo je tu?“ je zacvilil Olimpijin glas.
Začulo se je škripanje postelje, godrnjanje
in poluglasno italijansko zmerjanje — ploha
čemerikavih in zaspanih besed, večinoma
izrazov, ki jih ima ta bogati južni jezik za
roparje, morilce, tatove in druge slične
kavalirje.

Kmalu nato so se odprla vrata na ozko
špranjo, za katero se je pojavila Olimpija
z razpletenimi lasmi in dremavimi očmi,
odeta v umazano, poluzapeto nočno haljo.

„Jaz sem, Dubarry,“ je šepnil von
Schratten, nazivaje se z imenom, pod katerim
ga je poznala dobrosrčna Olimpija.
„Odpri mi — samo za hip; imam te prašali
nekaj važnega.“


[Stran 122]
[122]

„Tebi nikoli ... Iump in lurapov sin!“
je siknila Olimpija; njena trudnost se je
naglo izprevrgla v besnost, ko je spoznala
Birbantinijevega prijatelja. „Ti brigante,
birbante, assassino!“ In že je hotela zakleniti
vrata.

Von Schratten pa je pazil na njene
kretnje in vteknil koleno vmes.

„Ne boš, babnica neumna!“ je zarenčal
poluglasno. „Ako me ne spustiš v svoj
brlog — saj ti nočem ničesar zalega! —
boš videla, kaj se ti zgodi. V tej bajti sem
jaz večji gospod od tebe, in če se ti kaj
pripeti, bodo vsi prej krivi kakor jaz.
Pusti me noter, ako ti je življenje drago! ...“

Italijanka je spoznala, da se v tem
položaju ne bo dobro upirati. Umeknila se
je, pustila mu sesti tja, kjer sta sedela
malo poprej naša prijatelja, in obstala pred
njim, prežeča na sleherno njegovo kretnjo.

„Olimpia,“ je izpregovoril Nemec preteče,
„na slaba pota si zašla. Kaj snuješ
s tujcema, ki sta bila pravkar pri tebi?“

„Kakšna tujca?“ je vzkliknila Olimpia,
delaje se nevedno, „Nikogar ni bilo?“

„Ne taji; videl sem ju ...“

„Pa če je bil kdo ... kaj vprašuješ,
bedak? Ali ne veš. kakšne posete sprejema
Olimpia Montebello?“

„Ne boš, kača! Vaš razgovor je moral
biti prav posebne vrste ... Znano mi
je natanko, da ste se nekaj pogajali in
pomenkovali — ves čas, dokler sta bila
pri tebi.“


[Stran 123]
[123]

Olimpia ni vedela, kaj naj odgovori.
Prav mogoče je bilo, da je kdo prisluškoval
in povedal lopovu, ali pa celo, da jih
je zalezoval on sam. Mučila jo je le negotovost,
kako naj se vede: ali ve lopov,
kaj so govorili? Ali sumi? Ali je prišel k
njej samo vohunit, kaj je bilo?

V tej negotovosti se je umikala neopazno
proti nočni omarici. Toda von
Schratten sam jo je rešil odgovora.

„Vidiš,“ je dejal osorno, „da mi prikrivaš
nekaj ... Spletke snuješ, Olimpia
Montebello, in jaz ti povem, kakšne so.
Mlada moža, ki sta bila pri tebi, sta moja
sovražnika in preganjalca. Znano jima je,
da sem pogostoma v stikih s tvojim bivšim
... Birbantinijem ... S tvojo pomočjo
hočeta dobiti v svojo pest Birbantinija ...
z njegovo — mene! ...“

„To mi je povsem novo!“ je vzkliknila
Italijanka s preodkritosrčnim obrazom.

„In vendar je res; ni malo ne dvomim
o tem ...“

„Prisežem ti, da ni; sestanek je bil
čisto — običajen! ...“

„Dobro, tudi to je mogoče, dasi ne
verjamem. Vem, Olimpia, da si sprta z
Birbantinijem; toda midva ostaneva lahko
prijatelja, če hočeš. Prodaj mi svojo skrivnost
— plačam ti jo. In če ni skrivnosti,
te plačam, da izvabiš mojima zasledovalcema
njune nakane ... in njiju sama na
kraj, ki ti ga zaznamujem ...“

„Aha!“ je vzkipela Italijanka, ki ji
kljub propalosti vendar še ni bilo zmanjkalo


[Stran 124]
[124]

človeškega čuvstva. „Na kraj, ki mi ga
zaznamuješ! Morilec! ... Zakaj te preganjata
— ali misliš, da ne slutim? Zato,
ker hočeta terjati od tebe krvav račun za
kako drugo, ki si jo pehnil v močvirje, po
katerem tavam jaz nesrečnica! ... In zato
da naj se zvežem s teboj? Nikoli! Že zato
ne, ker si Birbantinijev prijatelj, onadva
pa sta dobra in poštena človeka — ako
je res, da kanita pogubo lumpom, kakršna
sta vidva!“

Še preden je dogovorila Olimpia, je
spoznala, da je rekla preveč. Toda zdaj, v
svojem obnovljenem gnevu, je bila gotova
svoje stvari — tem bolj, ker je videla, kako
je zažarela tista prežeča iskra v Schrattenovih
očeh še bolj zlovešče in še temneje.
„Ti nočeš?“ je zahropel Nemec z besno
jezo. „Sama priznaš, da sta mi ona dva
lahko nevarna ... pa hočeš rajša iti z
njima nego z menoj! ... Dobro, kača: če
nočeš ubogati — umri! ...“

Planil je kvišku in segel po bodalce,
ki ga je nosil v žepu.

Toda bodalca ni bilo na mestu!

Odložil ga je bil, ko se je razpravljal
v svoji sobi ...

„Zadavim jo z golimi rokami!“ mu je
šinilo po možganih.

Toda Olimpia ga je prehitela: kakor
mačka je mahnila z roko in mu vrgla pest
pudra v izbuljene oči.

„Satan!“ je zagrmel Nemec, ki mahoma
ni videl ničesar več, ter planil na
slepo, mežikaje z očmi.


[Stran 125]
[125]

Toda pudru je sledila vsebina steklenice
s kolonjsko vodico! Von Schratten je
zaječal od ostre bolečine in se sesedel
na tla.

Pa to je bilo šele začetek njegove pogube.

„Rajša preveč kakor premalo!“ si je
mislila Italijanka ter se spustila vanj kakor
furija. Zloglasna posodica se je razbila
na njegovi glavi z zamolklim treskom;
gorka kri se mu je ulila po obrazu. Za
posodico je prišel na vrsto stolec, za njim
steklenica z vodo — in ko je zmanjkalo
besni ženski drugega orodja, ga je začela
obdelavati s pestmi in nohti, pehaje ga
neprestano proti vratom.

„Gott sei Dank!“ je zastokal srdito,
ko je priletel na hodnik, razbit, krvav,
raztrgan in moker od najraznovrstnejših
tekočin.

Ta hip pa sta se sklonili k njemu dve
postavi.

„Allah il allah!“ je zagodrnjal turški
vratar, majaje se s svetilko v roki na trhlih
nogah. „Ta jih je izkupil! ... Ne pravijo
zaman, da je ustvaril babo šejtan 5
iz pasjega repa!“

„O strah in groza!“ je zaječalo debelo
Sloveče — naš vrli znanec Pyguris, skrbni
oče nepreskrbljenih otrok! „Vaša kneževska
visokost! Vstanite — dajte, da vam
pomoreva v vašo sobo ...“


[Stran 126]
[126]

„Da, pojdimo gor!“ je dejal Nemec,
iztiraje si oči z rokami. „A vodi me ti!“
je dodal, obračaje se k vratarju. „Grk —
tri korake proč od mene, ali pa si odgrizni
prej svoje tatinske prste!“

Šele, ko je bil zopet v svoji sobi in
si je izmil oči s pomočjo osuplega Turčina,
je von Schratten odslovil vratarja in poprašal
Pygurisa, kaj ga vodi k njemu ob
tako pozni uri.

„Strašna reč!“ je vzkliknil Grk in
plosknil z rokami. „Nevarnost se bliža vaši
visokosti in preblagorodnemu gospodu markiju
... Premislite! Zjutraj me pokličejo
nenadoma v hotel Des cinq Nations ...
dva tuja človeka — fina gospoda drugače!
— me pošljeta iskat prelepo Olimpijo ...
najdem jo v tej hiši ... gorje, gorje! ...
Prejle, zvečer ... jih privedeni semkaj,
ona dva in še štiri druge, ki so počakali
zunaj ... čez nekaj časa se vrneta ... in
zdaj — premislite! ... Nedaleč od tod napade
vsa šestorica mene in moje prijatelje
... kakor satani iz pekla! ... Trije so
mrtvi ... dva umirata ... ranjeni smo
vsi ... morilce pa lovi policija ...“

„Ker ste jih hoteli oropati!“ ga je
prekinil von Schratten. „Poznam takšne
galatske ptiče.“

„Saj ne gre za to, vaša visokost!“ je
vzkliknil Pyguris, tiščeč si robec na roko,
ki je krvavela od Markovega noža. „Toda
poset pri Olimpiji ni bil navaden poset ...
veljal je Birbantiniju ali vam ... ali pa
obema! Ako se ne motim, se piše vaša


[Stran 127]
[127]

visokost tudi von Schratten ... in to ime
sem ujel parkrat v razgovoru onih dveh
tujcev. Menila sta se v neomikanem jeziku
... menda je bil srbski ... Pazite
torej! Samo to sem vam hotel povedati ...“

Odmikal se je proti vratom, a tam je
obstal, kakor da čaka nečesa.

„Dobro, Pyguris!“ je dejal von Schratten,
ugenivši njegovo željo, ter mu vrgel
zlatnik. „Evo vam za trud! Hitite k Birbantiniju
in opozorite tudi njega. In zdaj
— lahko noč! Naša visokost je zaspana.“

Ostal je sam. Poslušal je na hodniku,
dokler ni zavladal zopet mir po hiši; nato
se je vrnil v sobo, spravil bodalce v žep
in poiskal zveženj vetrihov.

„Jutri izvemo, ali je policija ujela naše
prijatelje ali ne!“ je zamrmral sam pri
sebi, plazeč se nazaj proti Olimpijini sobi.
„Za zdaj pa je glavno, da ohladimo njihovo
zaveznico ... Počakaj, kača italijanska! ...“

Ostal je pred Olimpijinimi vrati in pritegnil
sapo.

Prisluškoval je dolgo ... napeto ...

Olimpija je morala spati globoko spanje
po vseh razburjenih dogodkih današnjega
dne. Nobenega šuma ni bilo slišati
iz njene sobe ... nobenega diha ...

Von Schratten je začel previdno odklepati
vrata; šlo je brez škripanja in brez
težave. Stopil je v sobo, stiskaje ostro
bodalce v desni roki, ter izvlekel električno
žepno svetilko ...


[Stran 128]
[128]

Srdita, glasna kletev mu je siknila
izza zob.

Olimpija je bila izginila! ... Soba je
bila prazna!

Planil je dol in dregnil smrčečega vratarja:

„Kje je Italijanka! ...“

„Tako mi Allaha, effendi ... ni je
več v tej hiši! Odšla je v največji naglici,
takoj ko ste se vrnili v svojo sobo ...“

— — — — — — — — — — — —

Lahko si predstavljamo razpoloženje
obeh malopridnežev, ko sta se sestala drugi
dan na določenem kraju, da počakata Halil
beja, ki jima je bil obljubil prinesti zasluženi
denar.

Plašno sta se ozirala na vse strani,
kakor da bi sumila preganjalca in maščevalca
v slehernem človeku, ki je stopil
mimo njiju nekoliko počasneje, motreč z
začudenjem razburjena obraza „prijateljev
v trozvezi“. Godilo se jima je kakor vsakomur,
kdor poseže s kleto roko v blagor
in srečo svojega bližnjega ter ruši in ugonablja,
ne da bi mu velevala njegovo dejanje
višja pravičnost, ki uporablja tudi
zlo v svoj dobri namen. In morala sta se
zavedati, da jima ni upati usmiljenja, ako
naleti na njiju brat odpeljane nesrečnice:
oba sta vedela iz nemilih izkušenj svojega
življenja, kakšen je Slovan v svojem srdu ...
Pri tem moramo povdariti, da je bil
von Schratten kljub svoji nemški nesramnosti
prej bojazljivec kakor junak: nihče
ni tako brž pripravljen storiti bližnjemu


[Stran 129]
[129]

krivico kakor Švaba — nikomur pa tudi
ne pade srce tako po bliskovo v hlače kakor
njemu, če spozna, da je prizadeti ne
misli vtekniti mirno v žep. Šele v skrajnjem
obupu se mu zopet vzdrami pogum,
kakor tatinskemu volku, ki se vidi obkoljenega
od lovcev in prisiljenega v borbo
na življenje in smrt ...

O Birbantiniju pa niti ne govorimo.
Italijan — ako je poštenjak — je sicer
človek plemenitih in velikodušnih nagibov,
vsaj za tistega, kdor zna vzbuditi njegovo
simpatijo; toda korajžen je najbolj takrat,
ko je nevarnost prav daleč od njega. In
če velja to o dobrih Lahih — koliko bolj
je resnično o lopovih, ki imajo slabo vest!

Nekaj časa sta se izkušala tolažiti.

„V hotel Des cinq Nations se niso
vrnili,“ je menil Birbantini. „Vraga — če
bi bil vedel včeraj, da bivajo z mano pod
isto streho! Na kak način bi se jima že
prišlo do živega ... Toda, saj pravim: vrnili
se niso; ali so jih pobili, ali pa prijeli ...“

„Samo da bi bilo res!“ je vzdihnil
nemški junak. „Kamen bi se mi odvalil
od srca, če bi izvedel, da ložirajo v varnih
prostorih kake carigrajske ječe. A moje
zaupanje ni preveliko; ti slovanski satani
imajo vražjo žilavost: ubij ga sedemkrat
— in sedemkrat ti vstane; prikleni ga še
tako — sam Bog ne pomaga, da ne bi bil
mahoma zopet prost!“

In tako sta zaključila da morata biti
pazna in previdna, pripravljena vsak trenotek,
da ju doleti plačilo.


[Stran 130]
[130]

„Prav resno premišljujem, kako bi jo
odkuril,“ je dejal von Schratten. „Samo
da bi držal Halil bej besedo ... Nič prav
se ne morem pomiriti nad tem, da se je
poslovil snoči kar tako ... ne da bi se
doteknil glavnega vprašanja. Če noče plačati,
kako naj ga primeva?“

„Iztožiti se res ne da,“ mu je pritrdil
Birbantini. „Toda stoj!“ je vzkliknil mahoma.

„Halil bej je mož beseda! Vidiš...
že se pelje! Evo ga!“

Pokazal je na elegantno kočijo, v kateri
je sedel Halil bej z nekim drugim turškim
gospodom.

Kočija se je bližala v naglem diru.

„Kdo sedi poleg njega?“ je prašal von
Schratten mahoma, kakor da ga je uščenila
huda slutnja.

„Ne vidim ga dobro ... Ah, zdaj —
pozdravljeni, cekinčki!“

Lopova sta se široko odkrila njegovi
ekscelenci.

Kočija jima je bila v tem hipu tik pred
nosom.

„Vraga! Zakaj ne ukaže ustaviti?“ je
hotel reči von Schratten.

„Diavolo! Mimo se pelje!“ je zaječal
Birbantini in prebledel pod temno poltjo
svojih lic.

Lopovoma so odpovedala kolena, kakor
da je treščilo med njiju. In resnično:
Halil bejeva kočija je zdrčala mimo —
tesno mimo, kakor v očividen posmeh.

„Ekscelenca!“ je kriknil Birbantini v
svojem obupu; von Schratten je hotel storiti


[Stran 131]
[131]

enako, a je samo zagrgral nekaj nerazumljivega.

Halil bej se je ozrl obenem s svojim
odličnim gostom, postarnim gospodom s
sivkasto brato. Njegove črte so igrale v
škodoželjnem rezanju premetenega orientalca;
dvignil je roko z ohlapno kretnjo ...

Morda jima je hotel mahniti v slovo?

Ne! Pokazal je na njiju!

Pokazal — komu?

Preden sta se mogla začuditi njegovemu
zagonetnemu vedenju, ju je obkolila
množica pretečih obrazov. Krepke roke so
ju pograbile za vrat in zapestja — osorni
glasovi so kliknili vprek nekaj turškega ...
in malopridneža sta znala bas dovolj otomanskih
drobtin, da sta jih razumela!

Bila sta jetnika turške policije!

V svojem strahu in razburjenju sta se
komaj zavedala, kaj je sledilo. Policisti so
razpehali množico, ki se je bila zgnetla
od vseh strani, porinili ju k zaprtemu vozu,
ki se je pojavil mahoma od nekod — gotovo
je bil pripravljen v bližini! — in
kmalu nato sta drdrala uklenjena v neznano
smer, sedeča v temni kletki pod
častnim nadzorstvom dveh zaptij, ki sta ju
motrila s prežečimi jastrebjimi očmi.

Pogled skozi mrežo na malem okencu
jima je pričal samo, da se vračata v Galato.
In ko si je začela njuna kočija izbirati
pot po galatskih ulicah, se ju je lotil
trepet, ki je postajal tem hujši in prestrašenejši,
čim dalje je trajala vožnja.


[Stran 132]
[132]

Bil je opravičen: kočija se je ustavila
pred policijskim uradom v ulici Mumhane!

„To ne bo dobro, marki,“ je šepnil
Nemec svojemu sopotniku. „Ali meniš, da
bo dobro? ... Donnerwetter!“

„Nasedla sva, dragi baron! Diavolo,
diavolo!“

Pehnili so ju iz voza ter ju gnali pred
turškega komisarja; bil je sirovina, kakor
je že navada v tem stanu, ki živi v neprestanih
stikih s samimi „finejšimi“ ljudmi
— roparji, morilci, tatovi in drugim takim
cvetjem človeške družbe.

„Kaj — baron! Kaj — marki! Tatova
sta, lopova, zarotnika! V luknjo z vama!“
je zarjul prijazni mož, kakor hitro sta mu
poizkusila razložiti, da ima posla z nedolžnimi
ljudmi.

Turška policija je toliko praktičnejša
od naše, da ne ljubi dolgih in brezpomembnih
zapisnikov. Ne da bi mučil naša
znanca s kakršnimkoli izpraševanjem, ju
je izročil komisar ječarjem, ki so ju tirali
po temnih hodnikih brez konca semtertja
in ju vrgli nazadnje v umazano luknjo z
lesenim pogradom in vlažnimi, smradljivimi
tli. Okna ni bilo v tem prostoru; le skozi
majhno linieo nad težkimi okovanimi vrati
je padalo nekaj medlega in bledega ter
pričalo, da žive daleč tam zunaj ljudje na
luči in zraku.

Sneli so jima spone in ju prepustili
žalostnim mislim.

V topi potrtosti sta pocenila vsak na
svoj konec lesenega ležišča; tako jima je


[Stran 133]
[133]

začel potekati čas — mučen in dolg, kakor
je po navadi v ječah in zaporih.

Že je temnela bleda lisa nad vrati
njune temnice, ko se je oglasil Birbantini
s čudnim, žalobnim glasom:

„Uuuh — hu — hu ... mio Dio, kako
sem nesrečen! Kaj premišljaš, dragi baron?“

„Ah, kaj vprašuješ! ... Do-oh-hohoonnenvetter!
Da naju je mogel tako opehariti!
Prokleti turški lopov! Ti in tvoj
satanski Halil bej! ...“

„Maledetto! Jaz nisem kriv ... iskal
sem svoj prof it najmanj tako pošteno kakor
ti! ...“

„Oh, meta Gott! ... Kaj naju čaka
zdaj! ...“

„Kaj naju čaka! Kvečjemu par dni ob
kruhu in vodi ... Halil bej je umna glava,
pa si je mislil: moj dolg je neiztirljiv —
ako mi hočeta delati sitnosti, si stareta
sama glavo! Da bi ga prav razumela, naju
je dal zapreti; čez nekaj časa naju spode,
in vesela bova, da se je končalo vse tako
srečno.“

„Srečno pa že!“ je zaškripal von
Schratten in potipal nehote svoj prsni žep.
„Hvala Bogu!“ je zastokal nehote, čuteč,
da je listnica z Javornikovo doto še na
svojem mestu.

„Kaj hvališ Boga?“ je prašal Birbantini.

„Zato ... kar tako ... ker praviš, da
ne bo hujšega ...“

„Ne bo; za denar se obriševa, to je
gotovo. In kvečjemu še majhna bastonada
— da jih ohraniva v prijaznejšem spominu.“


[Stran 134]
[134]

„Bastonada?! je kriknil von Schratten;
mrzla zona ga je obliki po vsem telesu.

„Da; petdeset ... sto ... dvesto šib
po nagih podplatih — kakor pride. To je
turška špecialiteta.“

„Mein Gott, mehi Gott! ... zunaj njen
brat, tu — bastonada! ... In to meni —
avstrijskemu državljanu! Ha, prokleti mačkojedec!
Ti si me zapeljal v to kupčijo!“

„Ti pa mene, porco tedesco! ...“

Temnica se je napolnila s cviljenjem,
pokanjem in pridušanjem — izkratka z
vsemi značilnimi glasovi ljutega pretepa
med dičnima bratoma v trozvezi, ki je trajal
dobre četrt ure in se je končal šele
takrat, ko so zarožljali ključi in je prinesel
čemerikavi ječar vrč vode in dva hlebca
slabega kruha.

Spustimo zastor nad obupom dveh
opeharjenih sleparjev in vrnimo se k usodam
ljudi, ki so nam bližji in dražji!

IX. Hasan effendi.

V strašnem položaju smo se razstali
s svojimi preganjanimi prijatelji: kroginkrog
sovražna Galata, na desni, na levi
besnenje preganjalcev — junaška sestorica
pa v ulici brez izhoda, pred visoko hišo z
močnimi, zaklenjenimi vrati.

Ivan je ležal nezavesten na pragu;
vsi drugi so bili izmučeni od bega. Vedeli


[Stran 135]
[135]

so, da bi bilo blaznost, spustiti se v boj
s premočjo zasledovalcev, vedeli pa so
tudi, da zavisi ves uspeh njihovega smelega
podjetja od teh par trenotkov svobodnega
ravnanja, ki so jim še dani.

Kaj storiti? Kje iskati rešitve? ...

Zdelo se je — kakor v vseh nevarnih
hipih — da beže sekunde z naglico divjih
konj.

Vdati se? Dokazati, da so nedolžni?

Kdaj bi se jim posrečilo? Koliko tednov
bi morali presedeti v zaporih, preden
bi razklenila sultanova pravica svoje
kremplje?

Ne, ne! ...

Čim dalje bliže je prihajalo hrumenje.
Zdaj — zdaj so morale planiti izza vogala
besne postave. In potem je bilo izgubljeno
vse.

Mahoma pa je prisluhnila vsa družba
s tisto napeto pozornostjo, ki jo vzbudi
vsak nenavaden dogodek v uri sile — takrat,
ko čuti srce, da je mogoča samo še
čudežna rešitev.

Strašno kričanje se je bilo začelo v
notranjosti hiše; kričanje hripavega starčevskega
glasu — tako obupno, žalostno
in bolestno, kakor da se brani nekdo za
temi zaklenjenimi vrati cele tolpe napadajočih
morilcev.

In zdajci je prešinil naše junake radosten,
bliskovit drget: kričanje se je bližalo
— drsajoči koraki so prihiteli proti
vratom, približalo se je tudi treskanje kdovekakšnega
orodja, ki je moralo biti povod


[Stran 136]
[136]

teh izbruhov bolečine — in zdajci je zaškripal
zapah, zaškripal je ključ ...

„Momci!“ je vzkliknil divji Marko in
dvignil Ivana na pleča kakor peresce.

Ni mu bilo treba opozarjati. V hipu,
ko so bila vrata odklenjena, je treščila vsa
četa kakor bomba v neznano hišo in podrla
v svojem navalu dve človeški postavi,
ki sta ji bili na poti.

Jovo je bliskoma zapehnil vrata in jih
zaklenil tako naglo, da je hotel še tretjikrat
obrniti ključ.

Bili so oteti — vsaj za trenotek!

Samo če niso prišli iz dežja pod kap!
Hiša, ki so udrli vanjo, je bila očividno
last kakega Turka in kraj opasnih dogodkov
— tako je pričalo vsaj kričanje, ki so
ga slišali prej, in ječanje, ki je polnilo
prostor, v katerem so stali.

Tema je bilo kakor v rogu. Luč, ki
je šinila v prvem hipu skozi špranjo vrat,
je bila ugasnila obenem z njihovim skokom
v hišo.

Dušan je segel naglo po užigalice;
prasnilo je — in bilo je svetlo.

Zagledali so nenavadno čedno opremljeno
vežo. Na tleh pa, pregrnjenih s krasnimi
starimi preprogami, se je valjala dvojica,
častitljiv Turek z dolgo sivo brado in
trebušna Turkinja zrelih let v širokih svilenih
hlačah, ki so značilne za staroturško
žensko nošo.

Poleg Turkinje je ležal svečnik z ugaslo
svečo; Dušan ga je naglo pobral, prižgal


[Stran 137]
[137]

in postavil na mizico, ki je stala v
bližini.

Bili so v strašni zadregi. Tu, pred
njima — užaljeni domačin in njegova brezdvomno
še srditejša polovica, zunaj —
tolpa in policija, ki se je bila že usula v
zagato in jo napolnila s svojim hrumenjem.
Kaj poreče Turek, ki so mu prekršili sveti
hišni pokoj sredi temne noči? Ali jih ne
izroči zasledovalcem, ne da bi premišljal?

Marko in Jovo sta bila moža naglega
ravnanja. Prvi je vzdignil Turka, drugi —
dasi stokaje — njegovo ženo. Dušan je
svetil, Miloš in Janković pa sta prijela
Ivana, ki se mu je počasi vračala zavest.

„Nič se ne boj, effendija,“ je prigovarjal
Marko domačinu, tekoč z njim po
stopnicah v zgornje prostore. „Reveži smo;
lopovi so nas napadli — mi smo se branili,
in zdaj so nagnali za nami policijo. Skrij
nas ali pokaži nam rešilno pot, pa ti ne
skrivimo lasu na glavi. Ako boš kričal,
smo te seveda primorani poslati k Allahu!“

Marko je govoril dobro po turško, in
besede, ki jih je izbiral, so našle pot do
Turkovega srca. Molčal je in le zastokal
tuintam, to pa očividno ne toliko od strahu,
kolikor od bolečin, ki so mu jih provzročali
dobljeni udarci.

„Tu noter!“ je dejal zgoraj in pokazal
na vrata s težko zaveso. „Tako ... Pusti
me zdaj, postavi me na tla! ...“

Bili so v bogato opremljeni sobi. Okna
so izginjala med zavesami in preprogami,
ki so pokrivale stene. Ob tleh so se vlekli


[Stran 138]
[138]

nizki divani; v kotu je stala rezljana mizica,
poleg nje dragocen nargile 6 od brušenega
kristala — izkratka, vse je pričalo,
da se nahajajo v domovanju imovitega
turškega meščana.

Jovo je držal debeluhinjo še vedno v
naročju. K njemu, ali bolje, k njej se je
obrnil stari Turek, ko je stal zopet na
lastnih nogah.

„Effendi,“ je dejal, „ako si pošten človek,
nesi mojo ženo z mano v drugo sobo,
kamor ti porečem. Vedite pa,“ je dejal,
obračale se k vsej šestorici, „da mi ne
morete storiti zalega brez kazni. Zunaj so
vaši zasledovalci — a iz te hiše ni izhoda
razen onega, ki ga poznam jaz edini. Če
pa ste dobri ljudje, vas hočem oteti, zakaj
sam Allah vas je poslal v pravem trenotku.“

Po teh besedah, ki so navdala srca
vseh z radostno nado, je odgrnil vhod v
sosednjo sobo in korakal pred Jovom skozi
celo vrsto enako bogato opremljenih prostorov,
dokler nista prišla do močnih vrat,
vodečih v nekakšno shrambo z majhnim,
gosto zamreženim okencem, ki je zrlo na vrt.

„Tu se izpokori, hudobna Fatma,“ je
kriknil Turek s pridigarskim zanosom svoji
debeli babnici, ki je zdaj tiho jokala. „Ako
si premisliš in se ukrotiš, ti odprem kmalu
— ako ne, poprimem jaz za tvojo metlo! ...
Pojdiva, effendi.“

To rekši je zaklenil ihtečo Fatmo v
njeno improvizirano ječo ter se vrnil z
Jovom k ostalim tovarišem.


[Stran 139]
[139]

„Vidim,“ je dejal, ozrši se po sobi,
„da ste pošteni ljudje: vse je še na svojem
mestu ... Sedite, effendim 7.“

Kaj radi so ustregli naši izmučeni prijatelji
njegovemu povabilu.

„Ali si videl mojo ženo?“ se je obrnil
k Jovu.

„Tako mi Boga, nisem je videl, effendija,“
je odgovoril premeteni Jovo.

„Allah bodi zahvaljen! Koran prepoveduje,
da bi videlo oko nevernika moslimovo
ženo ... In ker nisi videl, je vse v
redu; allah il allah! Effendim, postregel
bi vam s črno kavo, toda moj sluga je
pobegnil; pregnala ga je Fatma s svojo
zlobnostjo — saj je malo manjkalo, da je
niste videli pri delu! Allah, mašallah, ta
ženska je kazen božja. Fatmina sužnjica
pa leži bolna v svoji čumnati, in tudi ko
bi bila zdrava, njena kava ni za nič. Imam
pa nekaj,“ je dodal, stopivsi k stenski
omarici, „nekaj izvrstnega ... mašallah! ...
seveda, samo za nevernike ... Koran prepoveduje
piti vino!“

To rekši je postavil na mizico steklenico
rdečega vina in fin, krasno brušen
kozarec.

„Samo en kozarec imam,“ je dejal in
si nehote obliznil brke. „Effendim — kar
po vrsti.“

Dušan je natočil prvi kozarec Ivanu,
ki je sedel poleg njega ves bled. Ognjevita
pijača je oživila našega rojaka in mu mahoma
pordečila obraz. Nato je romala steklenica


[Stran 140]
[140]

v krogu in se izpraznila, preden
bi trenil. Turek je gledal žalobno, kako
je izginila poslednja kapljica v širokem
grlu divjega Marka.

„Mašallah,“ je vzkliknil, ko se ni mogel
več premagati, „če bi vedel, da mi
allah za enkrat oprosti: tako sem truden
in bolan od udarcev svoje hudobne Fatme
— res bi me pokrepčal požirek te neverniške
pijače ... Effendim, pijmo ga še eno
steklenico — allah je velik in mi bo odpustih“

Šel je, prinesel dve steklenici namesto
ene, izpil kozarec z veščo naglico, ki so
se ji skrivaj namuznili vsi naši znanci,
mlasknil z jezikom, sedel in podvil noge.

„Effendim, dober človek sem,“ je izpregovoril
z neobičajno živahnostjo. „Najboljši
dokaz je to, da sem vam dal zavetje
v svoji hiši. Moj imetek mi dovoljuje živeti
brez skrbi — allah bodi zahvaljen!
— moje ime je Hasan effendi, in poklica
nimam, razen tega, da hvalim allaha in
zlagam pesmi ... Moje pesmi so znane po
vseh deželah otomanskega jezika; le kdo
jih ne ve ceniti? Srdita Fatma, ki mi jo
je naložil allah za pokoro! ... Effendim,“
je dejal, odhrknivši si iz globine širokih
prsi, „pesništvo brez ljubezni je kakor nevernik
brez vina — to ve vsak, samo
Fatma noče verjeti. Naučil sem jo pisati
in citati, da bi lahko uživala moje poezije;
a kaj imam v zahvalo? Fatma brska po
mojih papirjih in če najde pesmico, v kateri
pripovedujem, kako se izprehaja lepa


[Stran 141]
[141]

mlada deklica ob žuborečem potočku, takrat
je joj!“

Marko je prevel prijateljem besede
Hasana effendija; lahko si mislimo, da so
ga poslušali radi. Eifendi je motril pozorno
njihove obraze in nadaljeval potem:

„Nocoj, effendim, se mi je zopet pripetila
ta nesreča. Fatma je našla med mojimi
spisi pesem velike lepote ... effendim,
se me samega ni sram pohvaliti, si lahko
mislite, da je res! ... a seveda, opeval
sem — kako že pravim? — da: cvetoče
grudi zornih dev ... In ta kazen allahova,
ki je spoznala brez truda, da s tem ne
mislim nje, je pograbila metlo, naskočila
me kakor razjarjen vitez svojega sovražnika
in si priborila zmago, ki jo čutim še
zdaj na neštetih koncih svojih starih kosti.
Mašallah! mislil sem že, da je po meni ...
s poslednjimi močmi sem odklenil vrata ...
planil bi bil na ulico — pa kaj, zasledovala
bi me bila na kraj sveta! — takrat
pa mi pošlje allah vas, solnca mojega življenja,
velikodušni rešitelji! ...“

Jezik Hasana effendija je postaljal tem
bolj pesniški in barvitejši, čimbolj se je
zapletal od vpliva neverniške pijače na
njegovo starikavo kri.

Naši prijatelji so ga poslušali v svojo
veliko zabavo; Marko je tolmačil vestno
vsako besedo in dodal ponekod sam še
kaj, dočim sta Dušan in Miloš obvezovala
Ivanovo ramo; rana ni bila globoka, in
krvavenje je ponehavalo samo od sebe.
Pač pa je bil Ivan tako slab, da se je


[Stran 142]
[142]

Dušan bal, kako jih bo mogel spremljati
na nevarnih potih, ki so jih še čakala nocojšnjo
noč.

Hasan effendi je pralal, kaj jim je
nakopalo vso to burno prigodo; in Marko,
videč, da se jim od dobrodušnega pijančka
ni bati zlega, mu je razložil v glavnih potezah
vse dosedanje zgodbe naše povesti.
Turški pesnik je majal otožno z glavo,
mrmraje:

„Da, da, zlih ljudi ne manjka nikjer
na svetu ... Allah bodi z vami, da dosežete
svoj namen!“

Nato je pozorno pogledal Dušana in
zamomljal:

„Ašygha Bagdad uzak dejil dir ...“ 8

„Kaj pravi?“ je vzkliknil Dušan in
zardel nehote.

„Ti preklicana kost turčinska!“ se je
smejal Marko, prestavljaje tovarišu domačinove
besede. „Saj mu nisem zinil niti
besedice o tem! ... Hasan effendija, ti si
res veščak v ljubezni; nemara si pa zaslužil
v prejšnjih časih, da te tvoja Fatma
zdaj tako mikasti.“

„Ah, mašallah!“ je zavzdihnil Hasan
Hasan effendi in nabral obraz v smešno
otožne gube. „Mi pesniki vemo, kaj je
gorje srca!“

„Reci, Marko, da nam je bilo v silno
čast, seznaniti se s tako odličnim predstaviteljem
turške književnosti,“ je velel


[Stran 143]
[143]

Dušan. „Potem pa naj bo dovolj tega pomenka;
dika Carigrada, ponos vse Turčije,
luč naših oči — veleslavni Hasan effendi
naj nam pove, kod pridemo varno iz njegove
hiše; do jutra ne moremo tičali v
njej, dasi je gostoljubna!“

Ko je Marko raztolmačil to željo, je
položil Hasan effendi prst na čelo in pomislil.

„Hm,“ je Izpregovoril po daljšem preudarjanju,
„lahko bi vas skril pri sebi. V
moji hiši vas policija ne bi iskala — toliko
spoštovanja sme pač zahtevati moja
siva brada hi moja pesniška zaslužnost.
Toda mogoče postavijo na ulico ogleduhe,
češ, kjer so izginili, tam se morajo spet
pojaviti; bilo bi zlo za vas in sitno zame.
Pokažem vam torej drugo pot rešitve ...“

Vstal je, vzel svečo in poiskal v skrinji
obilen, zarjavel ključ.

„Pojdite z mano, effendim,“ je dejal
skrivnostno. „Nadejam se, da pokopljete
kasneje spomin na to, kar boste videli;
vsak človek ima reči, ki jih obdrži najrajši
zase — posebno če prebiva v Ganiti.“

Vrnili so se v vežo; tam je odklenil
Hasan effendi zakrita vrata, od katerih so
se vile ozke in vlažne stopnice globoko v
podzemlje.

„Boga mi, če nas ne vodiš v pekel!“
je šepnil Marko Hasanu. ko so stopili po
dolgem romanju spet na ravna tla.

„Mašallah — rekel si!“ se je zasmejal
vinjeni effendi in dvignil svečo nad glavo.


[Stran 144]
[144]

„Ali vidiš — vse polno hudičev, ki spravljajo
dušo pravovernika v izkušnjavo!“

Naša družbica se je zasmejala na
vse grlo.

Prostor je bil obokan. Ob stenah so se
šopirile police, natlačene s steklenicami; v
kotu za vrati, kjer je bila tema najgostejša,
pa so razločile oči trebušne obrise
dveh velikih sodov.

„Poslušaj, effendija!“ je dejal Marko
in dregnil domačina s komolcem. „Kar v
temle skrivališču nas pusti; prav dovolj
varno se mi zdi ...“

„Allah vsegamogočni!“ je vzkliknil
pregrešni opevalec lepih deklet. „V peklu?
In kako naj se zagovarjam na dan sodbe,
ako vas pokončajo hudobni duhovi? Ne,
ne; preveč sem v skrbi za blagor vaših
duš in svoje lastne ...“

Postavil je svečo na tisti sod, ki je
bil najgloblje v kotu; nato je odstranil par
deska, ki so slonele ob steni. Pokazala, so
se ozka, težko okovana hrastova vrata.
Hasan effendi je vteknil ključ v ključavnico
in se obrnil k svojim rešiteljem in
varovancem:

„Allah vas spremljaj, effendim; tukaj
se ločimo. Hvala vam še enkrat! ... Ta
vrata vodijo v rov, ki se konča svojih
petsto korakov od tod — pod samotnim
vrtom — krajem sladkega spomina. Na
koncu ga zapira kamenita plošča; dvignili
jo boste brez težave. Izhod je sredi gostega
grmovja — španskega bezga ...
tik ob zidu, ki ga preplezate z lahkoto;


[Stran 145]
[145]

ulica, ki leži onostran zidu, teče naravnost
proti Zlatemu rogu ... In kadar se
boste spominjali svoje rešitve, spomnite se
tudi, da je izkopal ta rov stari Hasan
effendi v svojih mladih letih, da je mogel
hoditi ašikovat 9
k lepi Zulejki, hčeri
Omerja paše ... Bodite brez skrbi; pred
tremi leti mi je naklonil slučaj po dolgem
času priliko, da sem videl zopet kraj nekdanjih
srečnih ur; vse je po starem —
bezeg je tam ... ves zaraščen ... in tista
klopica — mašallah! ...“

Starcu se je zadrgnil drhteči glas;
potegnil je z dlanjo preko oči in odprl hreščeča
vrata, za katerimi je zazijala votlina
črnega, nizkega hodnika ...

Brez dolgega zahvaljevanja so se poslovili
naši prijatelji od vrlega starca.

„Pazite na svečo!“ je še zaklical za
njimi. Nato je zaprl vrata; slišali so, kako
je zaškripal zarjaveli ključ — žalostno in
turobno, liki odmev davno zvenelih sladkosti.

Korakali so po vrsti; dolga, brezkončna
je bila pot. Vlaga je stala nad kamenitimi
tli hodnika v skoraj nepretrgani mlaki;
zrak je bil težak in plesnjiv kakor v starih
grobnicah.

„Kako, Ivane, ali hodiš težko?“ je prašal
Miloš našega rojaka.

„Ne prav lahko; moči mi manjka —
in skrbi me. Drugega zla mi ni.“


[Stran 146]
[146]

„Stojte!“ je zaklical v tem trenotku
Jovo, ki je stopal naprej ter svetil tovarišem
s svečo in z mnogimi kletvicami.
„Zdi se, da smo na koncu.“

Rov se je bil razširil okrog njih, končavaje
se pred steno, zgrajeno iz naloženega
kamenja: tudi strop se jim je dvignil
mahoma iznad glav. Posvetili so kvišku in
zagledali nad seboj ozko luknjo, pokrito z
mramorno ploščo, ki je bila ohranila kljub
času in nesnagi še nekaj svojega belega
bleska.

„Previsoko je; lezti bomo morali drug
drugemu na rame,“ je menil Janković. „A
ne! Evo vam lestvice, ki je služila Hasanu
effendiju v starodavnih časih!“

To rekši se je uprl v kos širokega
mramornega stebra — ostanka kdo ve
kakšne krasne stavbe iz bizantinske preteklosti
— ki je ležal podrt tik ob steni.
Jovo in Marko sta mu pomagala, in v par
trenotkih je stal steber pod ploščo. Marko
je skočil nanj; bil je toliko visok, da se
je mogel upreti v ploščo s svojimi bikovskimi
pleči.

„Pozor!“ je šepnil tovarišem. „Kakor
hitro vidite, da se pomikam gor, upihnite
svečo, da nas ne izda! Zdaj ... ena! ...
dve! ... tri! ...“

Pesek je zaškripal okrog plošče; prst,
drobno kamenje in velo listje se je usulo
med družbico — silna postava divjega
Marka, prej sključena, pa se je vzravnala.
Slišalo se je, kakor da išče z rokami opore
med pokajočimi vejami; nato so mahoma


[Stran 147]
[147]

izginile tudi njegove noge. Jovo je upihnil
luč; stali so v gosti temi, toda s svetlo
zavestjo v srcu, da jih loči le še par trenotkov
od varnosti in svobode.

„Janko vič in Miloš, sledita mu! ...“ je
velel Dušan. „Ako je vse varno, pomoreva
nato midva z Jovom Ivanu ... jaz pojdem
zadnji!“

Marko je našel očividno vse v redu;
ne da bi črhnil le besedico svarila, je pomagal
prijateljem po vrsti na prosti zrak.
Ko so bili vsi zunaj, je pomeknil previdni
Jovo ploščo nazaj, češ: „Kdo more reči,
kaj še pride!“

Obdajalo jih je tako gosto bezgovo
grmovje, da so se komaj prerili na kraj,
kjer so se mogli vsaj nekoliko geniti: bilo
je ob dobre tri metre visokem zidu. Grčavih
bezgovih debel pa je bilo tudi tam
še dovolj, da je zlezel Jovo z lahkoto
na vrh.

Odprl se mu je pogled na prostran,
gosto zaraščen vrt na eni, v neširoko ulico
na drugi strani. Po ulici ni bilo videti
ljudi; in tam na koncu se je bleščala luka
— tam je ležal Zlati rog v svojem tajinstvenem
nočnem lesketanju. Do njega je
trebalo priti za vsako ceno: od ondot jim
je bila prosta pot kamorkoli, pa tudi kaki
nevarnosti se je bilo tam lažje ogniti, saj
je zasidrano v Zlatem rogu vedno dovolj
evropskih ladij.

Kratko in naglo je šepnil tovarišem
rezultat svojega opazovanja. Nato se je
prijel z rokami za zid, spustil se in skočil.


[Stran 148]
[148]

Sledil mu je Marko, ki se je brž postavil
tesno k steni, tako da je dosegel Ivan z
nogami njegove rame; Jovo je pomagal
našemu ranjenemu prijatelju nežno in previdno
na tla.

„Pst!“ je siknil Jovo nenadoma, ko
sta bila ravno še Dušan in Miloš na vrhu. „Nekdo prihaja!“

Dušan se je spustil kljub temu na
ulico; ali še preden je dobro dosegel tla,
je planil med družbo turški zaptija, ki se
je bil primajal v ta samotni kraj na svojem
službenem obhodu in videl od daleč,
kako neobičajno odhajajo naši prijatelji s
tujega vrta.

Skočil je — naravno — proti Marku,
ki je stal v svesti si svoje naloge nepremično
ob zidu in ni niti trenil, ko ga je
zgrabil zaptija za vrat.

Saj se mu pa tudi ni trebalo braniti:
Miloš, ki se je pravkar pripravljal na zidu,
da zleze za ostalimi, je skočil v svoji nejevolji
nad tem motenjem zaptiji naravnost
na glavo; policist se je sesedel stokaje
na tla, in naša družba je odnesla pete
proti Zlatemu rogu.

Ker ji pa ni ostalo časa, da bi mogla
zamašiti nesrečnemu zaptiji usta, se je
kmalu dvignil za njenim hrbtom krik —
krik enega — dveh — treh — naenkrat
mnogih glasov. Ponovil se je prizor, ki
smo ga že videli nocoj; kakor pod čarobno
palico so rastli iz tal preganjalci — drugi
pa so se jim usuli naproti, ko so dospeli
na pobrežje ...


[Stran 149]
[149]

„Ali smo res prokleti! je zarohnel
Dušan, ki je drl z Markom na čelu, pehaje
na desno in levo in delaje tovarišem
prosto pot. „Jovo, vztrajaj! ... V prvi čoln,
ki ga najdemo! ...“

Toda motil se je, ko je upal rešitve
na ta način: ravno tam, kjer so planili k
morju, ni bilo daleč na okoli nobenega
čolna — kakor da se je vse zaklelo proti njim.

Že se je oglasil klic:

„Držite jih! To so morilci, ki jih je
lovila nocoj policija ...“

Od vseh strani so tekli stražniki in
ljudje; še dva hipa, in družba je morala
biti obkoljena, zajeta — izgubljena.

Stara stvar je, da delujejo možgani v
nevarnih položajih z desetkratno silo. Pogled
se poostri, sluh postane tanjši od
volčjega, misel se skleplje z mislijo tako
urno, da zadobe trenotja vsebino ur in
dni ...

Ivan je bil zdaj v takšnem stanju
duha; docela je pozabil rano in izgubo
krvi. Njegova trudnost se je izpremenila
V tisto obupno moč, ki je zmožna izčrpati
vse življenjske sile v enem samem neverjetnem
naporu proti rešitvi.

Ko je videl, da ni čolna daleč naokrog,
mu je šinil pogled po nočni gladini
Zlatega roga.

„Tu moramo biti ravno med trgovsko
in vojno luko!“ je dejal sam pri sebi.
„Nikjer nobene ladije!“

Toda že mu je zajelo oko precej daleč
na desni silueto velikega trgovskega parnika,


[Stran 150]
[150]

ki je temnela v brezzvezdni noči. V
istem trenotku je bil storjen tudi sklep,
skočiti v globoko vodo in splavati tja,
kljub daljavi — kljub negotovosti rešitve:
najpogubnejše je bilo zdaj to obotavljanje
na bregu.

Vse to se je izvršilo v dveh sekundah;
preden je napočila tretja, je planil
Ivan pred očmi svojih tovarišev tesno k
vodi, vzmahnil z rokami in z vsem životom
ter se zapodil v hladno, počivajočo mokroto.

Zmanjkalo mu je tal; slana voda ga
je zakrila v prvem hipu ... Nato ga je
dvignila na vrh; splaval je, poganjaje se
z močnimi razgibi in poslušaje z radostnim
srcem pljuskanje za seboj: prijatelji
so bili razumeli njegov namen in sledili
brez domenka njegovemu zgledu.

Dušan in Marko sta se gnala instinktivno
za njim; v par trenotkih sta mu bila
na desni in levi.

„Vzdrži, dokler moreš!“ je kriknil
Dušan. „Če opešaš, zanesi se na naju.
Urno naprej, momci!“

Ozrl se je za ostalimi: Janković, Jovo
in Miloš so bili vrli plavalci; zdelo se je,
da se čutijo v mokrini prav tako varne
kakor na suhem. Toda nekaj drugega je
vznemirilo mladega moža r ob bregu so se
bili pojavili obrisi čolna!

Dušan je videl, kako je prišumela
ladjica k bregu; razločil je, kako je skočilo
par ljudi na kopno, slišal krik in nagle
besede ... par ljudi je planilo v čoln —


[Stran 151]
[151]

Dušan se je obrnil k Ivanu in Marku, da
jima zakliče, kaj vidi — a zdajci ga je
pretreslo do kosti: v čolnu je zatrobilo —
odrinil je ... spustil se je za njimi kakor
pušica, trobeč glasno in presunljivo ...
trobeč venomer!

„Prokleta noč!“ je kriknil Janković,
ki se je tudi ozrl v tem hipu. „Love nas
z motornim čolnom! ...“

„Temu ne uidemo, Dušan!“ je viknil
Ivan. „Počakajmo jih rajši!“

Pogledal je okrog sebe; bili so na
tretjini poti med parnikom in obrežjem.

„Počakajmo?“ se je zavzel Dušan,
plavaje dalje. „Kaj ti je prišlo na um?“

„Enostavno! Storimo, kakor da se hočemo
vdati; a prvi, ki ga potegnejo v
čoln, naj jih napade in spravi v zmešnjavo ... Pomečemo jih v vodo ... jaz
mislim, da bi znal voditi čoln ...“

„Nebeška misel!“ je vzkliknil divji
Marko. „Jovo — midva se vdava prva!“

Samo zaradi verjetnosti so plavali dalje,
ne da bi se trudili le količkaj: treba je
bilo hraniti moči za nevarni manever.

Motorni čoln se je bližal s polno brzino,
metaje belo peno na vse strani. Videli
so, kako jim mahajo iz čolna; zdaj jih
je dohitel klic, zdaj se je oglasilo trobilo.

„Bogme, samo trije so — ne, štirje!“
je zaklical Dušan. „Zdaj — pozor, možje!
Delo ne bo težavno.“

Motorni čoln je napravil majhen ovinek
ter popustil obenem v hitrosti; še dva trenotka,


[Stran 152]
[152]

pa je pridrčal rahlo in počasi od
desne strani.

„Vdamo se!“ je zaklical Marko po
turško. „Nič več ne moremo ... Rešite
nas! ...“

„Horošo!“ je odgovoril s čolna globok,
vse prej kakor sovražen glas. „Toljko
v lodku, molodcy!“ 10

„Horošo?“ zategnil je Dušan in se
pognal bliže. „Kaj pa je to? Pazi, Marko,
to ni Turčin.“

Tudi Marko je osupnil; bil je prvi ob
čolnu, dočim je splaval Jovo okrog in se
prijel za rob na drugi strani. Prvo, kar ga
jo presenetilo, je bilo to, da ni sedel v
čolnu niti eden turški zaptija, pač pa troje
mož v evropskem kroju; obrazov ni mogel
razločiti v temi. Tisti, ki je sedel pri motorju,
je nosil mornarsko obleko.

„Ne craignez rien!“ je rekel v tem
hipu drugi glas. „Nous sommes des amis.“ 11

„Prijatelji!“ je zavriskal Ivan. „Fantje,
oteti smo! Hvala Bogu, vragu figo zdaj in
na vekomaj, amen!“

Preden je minilo pol minute, je sedela
vsa šestorica naših prijateljev na suhem,
v čolnu, ki so ga smatrali prej za vozilo
turške policije ali pristaniške oblasti; bil
pa je očividno čoln kake velike evropske
ladije — lep in udoben čoln za osebno
rabo kapitana.


[Stran 153]
[153]

Vsem je bilo, kakor da sanjajo: rešitev
je bila tako nenavadna in nepričakovana,
da so komaj verjeli lastnim očem
in ušesom.

Nazadnje je izpregovoril oni izmed
rešiteljev, ki je govoril francoski:

„Gotovo se čudite naključju, ki nam
je omogočilo, pomagati vam v vašem
opasnem položaju. Bili smo takorekoč na
nočnem izprehodu — prijatelja Kazakov
in Wheeler, poročnik angleške mornarice,
ter moja lastna malenkost, Roland Estournelle;
vsi trije se mudimo v Carigradu po
zasebnih opravkih. Naš znanec, kapitan
parnika „Victory“, ki ga vidite tamle, nam
je dal na razpolago svoj motorni čoln ...
Na svojem povratku k „Victory“ zaslišimo
mahoma hrup na obrežju; lahko si mislite,
da nas je gnala radovednost pogledat,
kaj se godi. Stopili smo suho, da vidimo;
bil je strašen dirindaj ... Nekateri so kazali
na vodo — videli smo, da plavate
tja, kamor smo sami namenjeni — štirje
policisti pa so hoteli po vsej sili imeti naš
čoln, da bi hiteli za vami. No, tako daleč
še nismo, da bi lovila turška policija svoje
ptičke s čolnom angleške ladije! ... Rajši
smo storili to sami, in kakor se mi vidi,
je prav storjeno. Prav takrat namreč, ko
smo skočili nazaj v svoj čolnič, se je prerila
skozi množico na bregu mlada ženska
v dokaj kričeči evropski toaleti in zaklicala:
— Otmite jih, gospodje; pošteni
ljudje so! ... Ako torej nočete, vas postavimo
na suho, kjerkoli vam drago; mislim


[Stran 154]
[154]

pa, da bi bilo varnejše, ako nas spremite
na „Victory“ ... Kapitan Johnson
vam gotovo ponudi gostoljubno prenočišče.
Tam se tudi lahko pokrepcate in posušite
obleko, in — če vas je volja, nam poveste,
koga smo rešili!“

Med tem simpatičnim nagovorom je
mornar pognal motor, in ladijca je splula
z novo brzino proti črni masi angleškega
parnika.

Dušan je raztolmačil tovarišem Francozove
besede; Ivan pa je pomišljal sam
pri sebi:

„Kdo je utegnila biti ona ženska na
obrežju, ako ne — Olimpia Montebello! ...
Njeno sovraštvo do Birbantinija mora biti
zares strašno; rešila nas je, ker se je bala,
da uteče lopov svoji kazni.“

Čas ni bil prikladen za ugibanje: od
brega se je začulo pljuskanje vesel ...
Preganjalci so bili našli čolne in odveslali
s pretečim krikom za njimi. Toda bati se
ni bilo česa; kakor nerodni kužki za
žlahtnim hrtom, so ostali daleč za motorno
ladjico, ki je šinila v posmeh naenkrat z
bliskovito brzino, nato pa odnehala, kakor
bi trenil, in se stisnila k temnemu, visokemu
boku „Victory“.

Poročnik Wheeler je splezal prvi po
konopni lestvici in hitel h kapitanu Johnsonu,
da mu naznani prihod neobičajnih
gostov. Na robu Iadije se je zbrala mahoma
gruča mornarjev; luč svetiljke je
padla v čoln, beguncem na obraze ...


[Stran 155]
[155]

„Vsi gor!“ je velel kapitan, prepričavši
se najbrže, da nima opravka s tolovaji.

Zgoraj jih je pomeril še enkrat od nog
do glave. Bil je visok mož svojih petinštiridesetih
let, ozkega, obritega, skalno
mirnega obraza — pravi tip flegmaticnega
Angleža.

Dušan, ki je govoril sicer precej dobro
po angleško, a ni bil vajen angleških
šeg, se je obrnil v prvi tesnobi k Estournellu:

„Zdi se, da bo vtis gospoda kapitana
neugoden ... To se pravi ... pomanjkljiv
... Rad sem pripravljen, pojasniti mu
našo nezgodo ...“

Kapitan je mahnil z roko in zagodrnjal
mimo kratke pipice, ki mu je tičala
ves čas v širokih ustih:

„Vsi dol ... naj se preoblečejo!
Wheeler, spremite jih in odredite vse, kar
je treba. Potem jih privedite v mojo kabino
— da se pogledamo! ...“

Poročnik Wheeler, ki se je zdel na tej
jadiji čisto domač, je bil sicer znatno prijaznejši
od kapitana, pa vendar še zmerom
tako redkobeseden, da so navdajale naše
prijatelje med preoblačenjem prav raznovrstne
misli. Dušan mu je torej hitel
razložiti nocojšnjo aventuro in je opazil v
svoje nemajhno zadovoljstvo, da ga posluša
Wheeler z zanimanjem in simpatijo.

Kapitan Johnson je stopil med tem k
robu ladije in se ozrl po vodi. Kričanje
se je bilo približalo popolnoma; zasledovalci


[Stran 156]
[156]

so bil jedva še dvesto korakov od
„Victory“.

„Goddam,“ je zamomljal, „lepo istorijo
so napletli ti mokri gospodje. Pustite!“
se je zadri nad mornarjem, ki je
hotel potegniti lestvico kvišku.

Kmalu nato sta prilezla na krov dva
policista in začela pripovedovati kapitanu
nekaj turškega, kriče in mahaje z rokami.

„Že vem, kaj hočeta!“ je zarezal kapitan
ter jima obrnil hrbet. „Bullman,“ je
velel enemu izmed mornarjev, „vi pravite,
da znate turško. Odgovorite capinoma.“

Vrli Bullman, prileten in širokopleč
dedec z bakrenim nosom in bikovim tilnikom,
je bil sicer poštena in umna glava,
turško pa je govoril dokaj čudno; mešal
je angleške s turškimi končnicami, ki jih
je bil nalovil mimogrede, in njegov odgovor
se je glasil približno takole:

„Falot-paša! Marš-in kesidži nazajler
... odkoder-bej si prišel-izin! ... Drugače
ti razbijerun glavo-dagh in zadnjo
plat-tepé! ... Tukaj-larin, Goddam-babá,
je angleška ladija, ti tepec trikrat zabiti effendi!“

In ker „falot-paša“ ni dovolj naglo
zapopadel te posebne turščine, ga je prijel
Bullman enostavno za vrat, ozrl se po
kapitanu, ki je bil med tem izginil, in
vrgel nato ubogega zaptijo v svrho boljšega
umevanja brez pomisleka v vodo;
preplašeni tovariš mu je sledil po lestvici,


[Stran 157]
[157]

preden ga je dosegla roka zgovornega
Bullmana.

V tem se je vrnil kapitan Johnson.

„No, kako ste se pomenili?“ je prašal
jezikoznalca.

„Popolnoma zadovoljna, kapitan. Oproščenja
prosita!“

Priče tega dogodka so komaj zadrževali
smeh; čolna pa sta res veslala svojo
pot, ker so bili zaptije uvideli, da z Angleži
ni mogoče govoriti po turško.

Kapitan je nato naročil groga v svojo
kajuto in se napotil gledat, kaj je z „mokrimi
gospodi“. Našel je vso sestorico v
mornarskih oblekah, ki niso baš slabo
pristojale njihovim korenjaškim postavam.
A grog je bil že nekoliko pozen, kajti
Kazakov je bil privlekel kdo ve od kod
veliko steklenico ruma: tako zelo se mu
je raznežila duša, ko je izvedel, da so vsi
rešenci njegovi slovanski bratje.

Estournelle, ki ga je silno zabavala
povest o vzrokih njihovega bega pred
turško policijo, je predstavil naše znance
kapitanu in mu povedal vso istorijo z
obilnim humorjem in tako slikovitimi izrazi,
da se je stari Johnson, ki je bil pozabil
svojo strogost in osorno na krovu,
parkrat tolkel po kolenih.

„Well, gospodje,“ je dejal nazadnje,
„vidim, da ste pošteni dečki. Izročili mi
boste — zaradi reda — svoje papirje;
jutri vidimo, kaj se da storiti za vas. Privezi
te si dušo s tem gorkim grogom —


[Stran 158]
[158]

drugega krepčila vam v tej pozni, ali
bolje — zgodnji uri nimam več ponuditi.
Moji prijatelji, ki so vam pomagali iz stiske,
vam pokažejo, kje si pocijete. Poročnik
Wheeler pa bo moral prevzeti skrb, da se
uredi zadeva. Eno vam lahko obljubim:
dokler ste tu, ste brez skrbi. Angleška
ladija — to so angleška tla — goddam,
nedotakljiva na vse večne čase! Lahko noč,
gospodje!“

S temi besedami jih je odslovil.

Kazakov, Estournelle in Wheeler so
jih spremili v kajuto poleg svoje lastne;
v kratkem pomenku, preden so se razšli
k počitku, se je izkazalo, da je Nikolaj
Kazakov ruski žurnalist, dopisnik velikega
moskovskega lista, Roland Estournelle —
inženir, ki se vrača pravkar s Kavkaza,
kjer je bil po nalogu neke velike francoske
rudarske družbe, poročnik Wheeler
pa častnik angleške mornarice, ki si je vzel
dopust, ker mora popotovati po Turčiji
zaradi neke važne zasebne reči ...

„Veš kaj, Dušan?“ je menil Ivan, ko
so bili sami.

„Kaj, brate?“

„Ti trije so čudni kumi; ladija „Victory“
ni hotel — in vendar stanujejo na
njej. Rad bi samo vedel, kakšna je tista
njihova zadeva?“

„Težko, če ni podobna naši!“

Ivan je zamišljeno zmajal z glavo in
zatisnil oči.


[Stran 159]
[159]

X. Trojni sporazum.

Ko so se naši prijatelji zbudili, je bilo
solnce že visoko nad Zlatim rogom. Dušan
je izpregledal prvi in zbudil ostale. V
nemajhno presenečenje so našli pri vratih
svojo zmočeno obleko posušeno in zlikano;
komaj so bili dobro napravljeni, sta prišla
tudi Estournelle in Kazakov, ki jima je
sledil kapitan Johnson.

„Wheeler je šel na angleško poslaništvo,“
je odgovoril vrli poveljnik ladije,
ko so ga prašali, kje je poročnik. „Beseda
angleškega poslanika je precej uvazevana
v Carigradu, in stavim — preden mine
današnji dan, boste varni pred turško policijo
kakor sam sultan na svojem prestolu.
Pojdimo zdaj zajuterkovat; vaši rešitelji
se silno zanimajo za vašo usodo, in
če jih hočete nagraditi za sinočnjo pomoč,
lahko storite to, ako nam poveste o sebi
kaj natančnejšega.“

„Ali ne moremo odriniti takoj?“ je
prašal Ivan tesnobno.

„Lahko,“ je rekel Johnson kratko, ko
mu je Dušan raztolmačil vprašanje. „Toda
boljše je, ako počakate; dokler ni Wheelerjeva
naloga opravljena, se lahko zgodi,
da vas kdo zadrži — dalje, nego bi vam
bilo dobrodošlo.“

Temu razlogu so se morali nehote
ukloniti.

„Stvar je ta,“ je izpregovoril Estournelle,
ko so sedeli pri kapitanovi mizi.


[Stran 160]
[160]

„Mi trije smo v Carigradu — kako bi
rekel — na aventuri. In tudi vaša družba
diši po aventuri — na sto korakov! Zdi
se, da leži vaše delo še nedovršeno pred
vami — kakor naše pred nami! Nam
manjka zanesljivih prijateljev — vam najbrže
takšnih, ki imajo vplivne zveze. Če
so vaši nameni pošteni — in o tem ne
dvomim — bi bilo dobro za vas in za nas,
da se spoznamo bliže; lahko bi izkazovali
drug drugemu dragoceno pomoč.“

Dušan je segel Francozu z navdušenjem
v ponudeno roko.

„Z veseljem, ako vam je drago!“ je
vzkliknil. „V imenu mojih tovarišev je
sprejeto vaše zavezništvo že naprej. In
ker tudi mi ne dvomimo, da smo pridobili
v vas dobre zaveznike ... ali vsaj zaupnike
... vam hočem povedati našo zgodbo
in namen našega podjetja ...“

„Postojte, batjuška!“ se je vmešal
Kazakov s svojim simpatičnim glasom.
„Ker smo mi tisti, ki vprašujemo, zahteva
vljudnost pravzaprav, da najprej mi razodenemo,
kar treba razodeti ...“

„Ako mislite, da ni nevšečno vašemu
odsotnemu prijatelju ...“

„Nikakor ne,“ je odgovoril Roland
Estourelle. „Govorili smo o tem vsi trije,
preden se je odpravil ... Da torej pričnem:
gospoda Kazakov, Wheeler in jaz
smo trojni sporazum.“

„Trojni sporazum? ... je zategnil Dušan.
„Odkod to visokodoneče politično
ime? Pa ne, da bi nas bil slučaj zanesel


[Stran 161]
[161]

med kake ... mornariške ministre v inkognitu?“

„Mi smo trojni sporazum: la triple
entente. Tudi politika je v stvari, a bolj
intimne sorte; za mornariške ministre pa
smo še nekoliko premladi. Predstavitelji
smo treh prijateljskih narodnosti: Kazakov
— ruske, Wheeler angleške in jaz
francoske; združile so nas vezi znanja,
osebnih interesov in človekoljubja, pa tudi
ljubezen do aventure; in naš namen je,
poiskati evropsko princeso, ki je izginila
nekam v srce Turčije ...“

„Enak je našemu!“ je vzkliknil Ivan,
ki so se mu zazdeli novi znanci mahoma
še ljubeznivejši kakor prej. „Samo, da mi
ne iščemo princese, marveč preprosto slovensko
deklico.“

„Tudi naša zakleta dama ni princesa,
marveč zgolj lady iz starodavne angleške
aristokratske rodbine; ime zamolčim iz
razlogov obzirnosti; bilo bi pa tudi brez
pomena — saj mora sočustvovati omikan
človek z vsako nesrečno žensko kateregakoli
imena in stanu. Pa da začnem pripovedovati
to čudno zgodbo. Lady — imenovati
jo hočemo Helena — je sirota po
enem izmed prvih častnikov angleške pomorske
sile; mlada je in krasna, kakor se
spodobi za princeso v zamotani aventuri,
samo da tudi nekoliko prenežnega zdravja
in — kako naj se izrazim? — preveč
rahlih, občutljivih živcev ... Živela je do
lani pri starem sorodniku, ki je opravljal
važno diplomatsko mesto v prestolnici


[Stran 162]
[162]

neke evropske monarhije; ko pa je star
stric umrl, je ostala kot polnoletna in samostojna
oseba začasno na Dunaju, kjer
je imela mnogo znanja med visokim avstrijskim
plemstvom. Marsikateri nemški in
madjarski grof je izgubil srce pred nogami
čarobne Helene, toda ona ni uslišala
nobenega. — Ako oddam svojo roko
za življenje, je zatrjevala vedno, se poročim
na Angleškem; Nemcev se ne bi mogla
privadili za vedno, Avstrijcev pa še
posebno ne ... No, usoda je včasih hudomušna;
v hiši nekega dunajskega grofa,
ki se ukvarja rad z balkansko politiko in
goji zaradi tega stike z osebami, ki jih
napuhnjena avstrijska aristokracija drugače
ne šteje med ljudi, se je seznanila z
mladim albanskim pustolovcem. Sami utegnete
vedeti, da ima Avstrija v Albaniji
svoje sorte interese in da šola mlade Arnavte
— svetu v dokaz: ta narod zna
več kakor ovne krasti ... Kako je prišlo
do tistega znanja, še zdaj ni popolnoma
očito; dejstvo je le, da ga nihče ni slutil
in da se je sum obrnil v čisto drugo stran,
ko je lady Helena — izginila. Kaj je našla
na njem tako očarujočega. tudi ne vem;
ljudje so zatrjevali, in fotografija, ki jo
imam, priča, da je mož povsem navadno
bitje — kajpak, s črnimi očmi in črnimi
brčicami. Ženske so nepreračunljive v hrepenenjin
svojega srca ... Bog ve, kako
bridko se zdaj že kesa lady Helena — in
kje se kesa! ... Meseca maja je izginila
z Dunaja; odtlej ni o njej duha ne sluha.


[Stran 163]
[163]

Dozdevne sledi so nas vodile v skoraj vsa
največja evropska mesta; kolikorkrat pa
smo menili, da ju imamo, so se razprhnili
vsi znaki v nič. Naša poizvedovanja so se
obrnila zatorej v drugo smer: namesto
Helene smo začeli iskati rodbino njenega
zapeljivca. Dognano je zdaj toliko, da je
brat njegov, Ali Kemal, častnik v albanski
gardi njegovega Veličanstva Abdula
Hamida ... Zanimati vas utegne še to,
zakaj smo se ravno mi posvetili nalogi,
poiskati nesrecnico. Vedite torej, da je naš
prijatelj Wheeler njen znanec iz rane mladosti
in ... kako naj rečem? — da mu po značaju njegovega zanimanja zanjo ne
more biti vseeno, ali ji meri usoda srečo
ali gorje. Jaz pa sem Wheelerjev prijatelj,
in Kazakov je moj prijatelj — to so vzroki,
ki so ustvarili naš trojni sporazum.“

„Kako podobna je vaša zgodba naši!“
je vzkliknil Dušan in mu povedal v kratkih
besedah vso Jeričino tragedijo. „Toda
kdo ve, kako različno se bosta končali ...
Ali mislite, gospodje, da je kaj skupnega
v naših potih?“

„Kdo ve? Ako je namenjeno, da se,
razrešijo naši vozli v Carigradu, nam bo
zavezništvo dragoceno na obe strani. Kaj
je zdaj vaša prva skrb?, je prašal Kazakov,
ki je poslušal ves čas z napeto pozornostjo.

„Najti nekega Birbantinija, dobiti ga
— vsaj za četrt ure! — v našo oblast in
ga primorati, da nam razreši šifrirano
pismo, v katerem se skriva po vsej priliki
von Schrattenova sled.“


[Stran 164]
[164]

„Von Schrattenova! Saj sem rekel, da
si bomo koristili. Že prej ste imenovali to
ime, a nisem vas hotel prekiniti v pripovedovanju
...“

„Ali veste kaj o njem?“ sta kriknila
naša prijatelja kakor z enim glasom v
strašni razburjenosti.

„Ne preveč; vem pa da je živel še
nedavno v Peterburgu prav temno življenje;
vem, da me ima od ondot v neljubem
spominu; vem končno, da sem ga
videl te dni v nekem tukajšnjem zabavišču.
Bilo je dokaj pozno, in možakar je
sedel v družbi dveh skrajno sumljivih lic.“

Nato je povedal Kazakov našim bralcem
že znano dogodbico o Schrattenovem
kulturnem govoru, o njegovi listnici in o
tem, kako je on s svojo družbo razsrdil
lopovsko dvojico; pri tem ni pozabil opisati
zunanjosti Schrattena samega in njegovega
laškega sodruga.

„To je Birbantini in nihče drugi!“ je
viknil Dušan. „Ne, gospodje, zdaj verujem
trdno, da nam bo vaša pomoč neprecenljivega
pomena; samo da bi bila tudi naša
vam v korist!“

„Ali ste dosegli že kak uspeh v svojem
iskanju?“ je prašal Estournelle.

„Zvedeli smo, da stanuje v nekem
zakotnem hotelu Des cinq Nations. Ostale
poizvedbe nam je preprečil napad in beg,
ki nas je pri vedel v vašo družbo.“

„Conan Doyle bi bil vesel takih zapletenih
intrig,“ se je vmešal kapitan
Johnson. „Nič se ne bojte, gospodje; v


[Stran 165]
[165]

vaših letih in z vašo energijo mora človek
doseči svoj cilj, ako je podedoval le
količkaj zdrave pameti. Jaz menim — prva
stvar je zdaj, kakšne novice nam prinese
naš vrli Wheeler. In stavil bi, kar hočete,
da vam prinese že današnji dan uspehov,
ako se potrudite drng za drugega. No,
Estournelle — kaj bi bilo z majhno stavo?“

„Bog obvaruj!“ je vzkliknil živahni
Francoz. „Potem bi moral staviti, da ne
bomo imeli sreče!“

Ivan, ki je čakal s strašno tesnobo
in neznosnim koprnjenem, kdaj mu podari
usoda prvo resnično sled za izgubljeno
sestro, se je ozrl ob teh besedah žalostno
proti vratom kabine. In kakor da je bila
želja napovednica dogodka: par trenutkov
nato je prihitel poročnik Wheeler.

Bil je ves zasopel, vidno razburjen.

„Kaj je novega?“ je vzkliknil Johnson,
ozrl se pomenljivo po tovariših in
pomežiknil Estournellu: „Ali nisem rekel?“

„Takoj“, je odgovoril Wheeler, loveč
sapo. „Takoj ... vse po vrsti ... Da;
glede gospodov je ukrenil naš poslanik,
da se ustavi zasledovanje; policijski minister
je obljubil storiti vse potrebne korake
in obvestiti nemudoma svoje podrejene
organe. Ob tej uri ste takorekoč
varni ...“

Naša prijatelja sta skočila pokoncu in
stisnila roko mladega Angleža z gorko
hvaležnostjo.

„In zdaj — govorimo o naši zadevi. Na
angleškem konzulatu me je čakalo pismo


[Stran 166]
[166]

brez podpisa, oddano v Carigradu. Pismo,
ki pomeni pot do lady Helene! ...“

„Ali je mogoče!“ sta vzkliknila Kazakov
in Francoz, dočim se je obrnil kapitan
resnega obraza proti poročniku, ne
da bi izdal le z besedico svojo napeto radovednost.
„Evo, čitajta!“

To rekši je vrgel pismo na mizo.

Roland Estournelle je razvil papir in
prečital pisanje na glas; bilo je v francoskem
jeziku. Glasilo se je približno tako-le:

„Tisti, v čigar rokah sta življenje in
varnost lady Helene R*** je izvedel, da
jo išče poročnik Wheeler z dvema prijateljema
v Carigradu. Naj torej obvesti njene
sorodnike ali ukrene drugače, kakorkoli
ve in zna, da se pripravi zanjo odkupnina
100.000 turških funtov; ako odkupnina ne
bi bila plačana, ko mine šest tednov po
datumu tega pisma, mora lady Helena
umreti. Nepotrebno je povdarjati, da je
izključena vsaka možnost, rešiti jo drugače
kakor po navedeni poti. Kadar bo imel
poročnik Wheeler gotov odgovor na to
vabilo, naj uvrsti v oglasih carigrajskih
časopisov na vidnem mestu besedi: Helena
R*** Nato izve, kar ga zanima.“

„Razume se po sebi, da sem naročil
ta oglas nemudoma,“ je dodal poročnik,
ko je Francoz odložil pismo.

„Ali namerjate pripraviti sredstva?“
je prašal kapitan.

„Ukreniti moramo, da bodo sredstva
na razpolago.“

„A potem?“


[Stran 167]
[167]

„Potem bomo videli, ali se ne bi dala
ta odkupnina izpremeniti v kako drugo.“

„Ti gospodje so nam obljubili svoje
zavezništvo,“ je izpregovoril Estournelle.
„Mislim, da storimo brez pomisleka obenem
s svojim trudom za lady Heleno
tudi mi zanje, kar je v naši moči.“

Poročnik je segel našim znancem v
roke; in kljub angleški mirnosti njegovega
obraza so videli oni, kako se je zasvetila
v njegovih očeh živa hvaležnost.

„Potem predlagam nemudoma vojni
svet; čas je dragocen in ure so nagle.“

Razvila se je živahna debata, ki ji ne
bomo sledili v podrobnosti. Nasvet se je
križal z nasvetom, misel z mislijo, nazadnje
pa je obveljala prvotna Dušanova
in poročnikova zahteva, da poiščejo najprej
Birbantinija. Sklenili so odriniti proti
hotelu „Des cinq Nations“ v dveh ločenih
družbah, ki pa ne smeta izgubiti druga
druge izpred oči, tako da še vedno lahko
deluje ena, ako bi naletela druga na nepričakovane
zapreke.

Stisnili so kapitanu roko in sedli v
čoln, ki je bil otel prejšnji večer našo
družbo zasledovalcev ali smrti v globinah
Zlatega roga.

„Eno je gotovo: turška policija nam
danes ne bo silila več do živega,“ je menil
Estournelle, ko je zašumela voda okrog
brze ladjice. „Ako se nam sreča ne nasmehne,
moremo zahtevati celo njeno pomoč
— kakor je dvomljiva. Ej, gospodje,


[Stran 168]
[168]

sam vrag ne preštudira te turške policije!
Najboljše sredstvo je pač lastna pamet in
lastna pest — to je danes še vedno tako
kakor pred tisoč leti.“

Zdajci pa je opozoril Kazakov tovariše
na čoln, ki se je bližal njihovemu od
brega v ravni smeri.

„Tristo milijonov vragov!“ je vzkliknil
Dušan. „Že spet jih imamo na vratu!“

Zares sta sedela v čolnu dva turška
policista; toda eden izmed njiju je nosil
uniformo višjega čina.

Z živahnim mahanjem sta ustavila
naše znance; ko so bili krov ob krovu,
je prašal višji činovnik po francosko:

„Ali so gospodje z ladje Victory?“

„Bo nekaj takšnega,“ je odgovoril
Estournelle.

„Policijsko ravnateljstvo me pošilja z
važnimi papirji za one tujce, ki so pribežali
snoči na ladijo.“

„Lahko nam jih izročite takoj!“ je
vzkliknil Dušan nehote, videč, da ne bo
hudega, ter sprejel od činovnika šestorico
turških pisem s francoskim pristavkom:
„Potrdilo o ustavljenem zasledovanju“.

„Naročeno mi je povedati, da se je merodajnim
gospodom mudilo pokazati, kako
radi ustrežejo njegovi ekscelenci ... Ako
bi imel kdo izmed prizadetih slučajno še
kako napotje zaradi onega neprijetnega
dogodka, ga obvaruje ta listina vsake nadaljnje
sitnosti.“


[Stran 169]
[169]

To rekši, je uradnik pozdravil z vsemi
znaki uvaževanja; naša družba je odzdravila,
in ločili so se — ti proti Galatskemu
nabrežju, oni proti Stambulu.

„To je več, nego sem mislil,“ je dejal
poročnik Wheeler zadovoljno, ko so se
bližali bregu. „Ne da bi se hvalil, gospodje,
a s pomočjo naše diplomacije gre vse
hitreje kakor po kaki drugi.“

„Posebno, če bi se bili zatekli k tistim,
ki sta von Schratten in Birbantini že v
Belgradu delala zanje!“ je rekel Ivan
Dušanu.

„In zdaj — na delo!“ je zaklical Kazakov,
ko so stali zopet na kopnem. „Prisiljeni
odmor sinočnje noči je treba vsekakor
popraviti. Kam, pravite? Ah —
Hotel des cinq Nations! Ta je naš — saj
smo tudi mi zastopniki peterih narodov;
ime nam je dobra prorokba.“

„Štirih narodov!“ je rekel Ivan v tem
trenotku. „Moji prijatelji in jaz smo samo
rojaki z dveh različnih koncev ene same
domovine ...“

Sedli so v prva dva vozova, ki so ju
dobili, in pridrdrali po kratki vožnji — ki
se je zdela Ivanu in Dušanu brezkončno
dolga — do znanega nam „hotela“, v katerem
je imel Birbantini svoj brlog.

Tu pa jih je čakalo razočaranje in
presenečenje obenem.


[Stran 170]
[170]

XI. Srce Arnavta.

Ko se je odpeljala Jerica v Halil bejevi
kočiji, je navalila na njeno ubogo dušo
tako besna bol, kakor nikdar prej niti
pozneje. Polujasno je začutila, da bo imela
opraviti odslej s surovo silo, proti kateri
bo brez moči kljub dobremu sklepu in
trdni volji, braniti se do zadnjega in ne
obupati v še takšni stiski. Popadla jo je
strašna, mučna želja, zajokati na glas —
divje, brez mere in premagovanja, kakor
zaplače sokolica, ki so jo ujeli in zaprli v
tesno, zamreženo kletko. Toda njene oči
niso zmogle solz, primernih tej bolečini;
nekaj hipov jo je grabilo za srce kakor železna
roka, davilo ji grlo, butalo ji v sencih
kakor razbeljena kladiva — nato pa je izgubila
zavest.

Ko je odprla oči, sta jo nesla dva
moška ravno skozi vhod bele, precej lične
vile v turškem slogu; videla je, da so vse
hiše naokoli turške, za hrbtom pa ji leži
morje v nočnem svitu. Zavedela se je, da
so jo prepeljali v njeni omedlevici daleč,
daleč od kraja, kjer se je bila začela njena
carigrajska Golgata.

Nesli so jo skozi medlo razsvetljeno
vežo; po njej se je izprehajal visok mož
divjega obraza, v sijajni, pestri, z zlatom
šivani obleki in širokem nagubanem belem
krilu, ki mu je segalo do kolen. Dragocena
sablja ga je bila po stegnih; videlo se mu


[Stran 171]
[171]

je, da ni služabnik; in ce bi bila Jerica
že dalje časa v Carigradu, bi bila spoznala
v njegovi obleki kroj sultanove arnavtske
garde.

Ko je stopil zločinski izprevod čez
prag, je prekinil svojo mrklo hojo, prekrižal
roke na prsih in pomeril došlece s
pogledom, ki je bil ohol in lokav obenem.
Ta hip so se srečale Jeričine oči z
njegovimi.

Arnavtovo oko je zažarelo kakor žerjavica;
zdrznil se je in zagrebel prste krčevito
v jeklene mišice svojih rok. Nato
se je obrnil sunkoma in stopil dalje, v
drugo smer, kakor da se hoče ogniti pogledu
na nesrečno deklico.

Iz ozadja se je pojavil debel zamorec
velega in hudobnega obraza; dvignil je
svetilko, ki jo je držal v roki, ter odgrnil
zaveso, ki je zakrivala stopnjice, obložene
s težkimi preprogami ...

Sledil je hodnik, vijugast in polumračen,
vodeč daleč tja nekam v ozadje hiše;
odgrnila se je nova zavesa, pri kateri je
stražil istotakšen zamorec, enak prvemu
skoraj do pičice; odprla so se vrata z
močno ključanico ... Tu sta postavila
nosača Jerico na noge. Težak parfum jo
je objel, ki se vlekel skoraj v meglah
okrog svetilke, viseče izpod stropa; z
obema rokama se je prijela za zid, da ne
bi padla, čuteča, kako se ji sklecavajo
kolena ...

Bila je v ljubavnem gnezdu Halil bejevem.


[Stran 172]
[172]

Kakor bi trenil, so izginili moški obrazi;
nad Jerico, ki se počasi in trepetaje sesedla
na starodavno perzijsko preprogo,
pa se je sklonilo dvoje mladih, blesteče
krasnih žensk ...

Spodaj je stal med tem Ali Kemal,
oficir arnavtske garde sultana Abdula Hamida
in mrmral sikaje med zobmi:

„Allah, kolika krasota ... Kakor mlada
koluta, ki se ustavi pod gozdno skalo,
dognana od svojih lovcev ... Stokrat krasnejša
je od vodnooke lady Helene! Prokleto
— njen obraz je šel komaj mimo
mene, pa me že peče v srce kakor vsi
žari pekla ... Kje jo je dobil ta stari lopov
Halil? On — in takšen cvet? ...
Ne, ne — ne! On nikoli! ... Vsa moja
misel se vije pod nogami te neznane ženske ... Ha! Moja bo, kljub zidovju in zapahom; briga me dostojanstvo na sultanovem
dvoru — če ne pojde drugače, naj
izkusi Halil, kaj je arnavtska roka!“

Toda že je stal Halil bej poleg njega.

„Ti tukaj, Ali Kemal? Kaj te vodi v
mojo hišo ob pozni uri? In kdo te je spustil
noter?“

Ali Kemal ga je pogledal z očmi, izbuljenimi
v temni strasti; še enkrat se je
ukresal plamen v njih, nato je ugasnil.
Arnavt se je premagal z divjo energijo
in odgovoril poluglasno:

„Saj veš, velemožni Halil bej; počemu
vprašuješ? Moj brat zahteva svojo Angležinjo.
Čas je že, da enkrat urediva to zadevo.


[Stran 173]
[173]

In kdo me je spustil noter? Ali mi
niso bila tvoja vrata odprta nekdanje oni?
Pazi — ti veš, kdaj si mi jih otvoril! Sicer
pa — ako bi se mi bil ustavljal tvoj
vratar, bi bil posekal njega in vsakogar,
zato, ker ne dam, da se norčuješ iz skipetarske
volje ...“

„Pa ravno danes, ko me ni bilo doma?
Zakaj nisi čakal do jutrišnjega dne?“

„Ravno danes? — Ne draži leva,
Halil bej! Saj vidiš, da sem spoštoval pokoj
tvoje hiše, čeprav ne zaslužiš, da ga
spoštujem ...“

„Potem je dobro ... Mašallah, pridi
jutri; truden sem nocoj.“

„Nocoj se pomeniva, Halil bej! Pelji
me tja, kjer si me gostil pred meseci, in
glej, da tvojih sužnjev ne bo v bližino; o
važnih rečeh se imava razgovorih.“

V lokavem očesu Turka je vztrepetala
plahost in izginila za običajnim velim in
ironičnim izrazom njegovega obličja. Vdal
se je; par trenotkov nato sta sedela v
sobi, kjer se je družilo razkošje vztočnega
sveta z navlako Evrope, dragocene orientalske
preproge, posode in orožje s pohištvom,
ki je pričalo s svojimi dolgočasnimi
oblikami o neokusnosti zapada. Samo
nečesa se Halil bej ni bil mogel odvaditi:
udobnih mindarlukov — nizkih klopi z
blazinami in preprogami, na katerih je
tako prijetno ležati, pušiti nargile in slediti
mehkužnemu poletu orientalske domišljije.


[Stran 174]
[174]

Dim dveh cigaret se je vil proti stropu.
Haffil bej je bil vidno slabe volje; rad bi
se bil izmuznil za nocoj.

„Ali si videl žensko, ki sem jo pripeljal?“
je prašal mahoma.

„Videl.“

„Kako ti ugaja, Ali Kemal? Zakaj mi
ne čestitaš?“

„Mašallah! — pomilujem te, Halil
bej,“ je dejal Ali Kemal previdno. „Tvoja
nova ljubica mi ne ugaja in najbrže ne bi
ugajala nikomur razen tebi.“

„Hehehe!“ se je zasmejal stari sladostrastnik
s suhim glasom. „Nebeške urice
si obetam ob njeni strani; sam allah nima
lepše v svojem paradižu. Tebi pa — ne
ugaja! Zakaj si bil tako zamišljen, zakaj
si potem mrmral nerazumljive besede, ko
sem te našel prejle v veži?“

„Za to, Halil bej: hočem, da mi izročiš
jutri Angležinjo, ki sem ti jo oddal
v varstvo v imenu svojega brata. Dva
meseca je že, odkar ima pripravljeno zanjo
zavetje na varnejšem kraju, ti pa se
izvijaš venomer — ker upaš. da ti ostane
nazadnje. Čuvaj se! Ako si ji skrivil las
na glavi ...“

„Tako mi allaha, nisem se je doteknil.
Saj sem jo zadnjič poklical, da ti
pove, kako se ji godi; ako bi ji delal krivico,
bi se bila pritožila ...“

„Toda če pridem jutri in ti porečem:
Vse je pripravljeno — izroči mi lady Heleno!
— najdeš zopet izgovor; prepričan
sem, da se boš branil tem trdovratneje,


[Stran 175]
[175]

čim bolj se bo mudilo. Zdaj se zanima za
stvar angleško poslaništvo; sumnja je, da
skrivajo tujko v Carigradu, in odposlanci
mojega brata me morajo iskati po ovinkih,
v varstvu noči ...“

„Vidiš, ravno zato bi bilo boljše počakati ...“

„Dokler se ti Angležinja ne ukloni — če nisi že izsilil, kar nosiš v svoji zavratni duši, lopov, ki si!“ je izbruhnil Arnavt in položil roko na držaj svojega jagatana. „Prišlo mi je namreč na um, da si ji rekel: lady, ako zinete Kemalu le besedico, ki me okrivi v njegovih očeh — vedite, da je ukazano mojim evnuhom, posekati njega in vas na mestu; opazili boste, da stoji najmočnejši vedno tik za njegovim hrbtom ...“

Halil bej je prebledel.

„Vem to,“ je nadaljeval Arnavt s pretečim glasom, tresočim se od zadržanega
gneva, „in zato te moram spomniti, da si mi ponujal pred letom dni v tejle sobi
visoko podkupnino, ako priskrbim izvestnim
politikom možnost, da se približajo
padišahu 12
njih najeti morilci ... In če boš
imel jutri le najmanjši pomislek proti Heleninemu
odhodu, se obrnem in te aretiram
pet minut nato kot veleizdajnika ...“

„Dokazal boš! ...“

„Padišah je moder oče, ki pozna svoje
podloznike; solnce njegove bistroumnosti
sije v temo, in kamor pogleda, je luč;


[Stran 176]
[176]

njemu ni treba dokazov. Ali me razumeš?“

Halil bej je nehote pokimal z glavo.

„Tako je!“ Kemal je uprl roke v bok
in nadaljeval: „Spomni se tudi pisma, ki
si ga pisal v zvezi s tisto zadevo Mehemedu
paši — revežu, ki je utonil spomladi
v Bosporu — na nočni vožnji s teboj,
o kateri ne ve doslej nihče ničesar ...“

Halil bej se je stresel kakor šiba na
vodi; mrzel znoj mu je oblil čelo, in zamrmral
je kakor brez glasu:

„Tisto pismo mi je vrnil Mehemed dva
dni pred svojo smrtjo ... po tebi ... sam
si mi ga prinesel nazaj ...“

„Hahaha! Lisjak si, Halil bej, a premalo
zvit, da bi ukanil Skipetara. Mehemed
mi je dal takrat dve pismi: eno za
te, da ti ga vrnem, drugo za me, da ga spravim
za vsak slučaj. To, ki sem ga shranil,
je pristno — ono pa je bilo ponarejeno.
S tresočo roko si ga sežgal na oglju, Halil
bej, in skrbno si razpihal pepel, toda svoje
krivde nisi uničil, in meč visi še vedno
nad tvojo glavo. Mehemed paša mi je poveril
dolžnost, da ga maščujem; in v tvoji
roki je, ali ti dam še živeti, ali pa izvršim
že jutri svoj namen ...“

Halil bej je izprva buljil z očmi; ustnice
so se mu tresle — kar sesedel se je
vase, ne zavedaje se potrebe, da bi prikril
svojo grozo. Nato pa se mu je vidno
vrnil razum; oči so zamižale, in roka se
je iztegnila proti mizici, na kateri je bila
majhna srebrna piščalka. Obenem se je


[Stran 177]
[177]

ozrl okrog sebe, kakor da bi iskal, kam
naj skoči, da se zavaruje vsaj za hip
pred razljutenim Arnavtom.

Ali Kemal pa se je zasmejal s suhim
glasom in prijel Halila za roko.

„Ne trudi se, bedak! Vem: ako zažvižgaš,
planejo v sobo tvoji ljudje in me
razsekajo na kosce, in ko sine dan, me
bodo obirale ribe v Bosporu. Niti braniti
se mi ni treba, Halil bej; ako hočeš, odpašem
sabljo in ti položim pred noge svoj
jatagan, ti pa me daj ubiti. Toda stopi
prej na hišni prag in glej ... Ako so tvoje
oči še dobre, boš videl v temi troje ljudi
— mojih Skipetarov. Brzonogi mladci so;
njih noge so na kopnem, kar je v zraku sokolova
perot. Oni čakajo ... Ako se ne vrnem
iz tvoje hiše, pohite na morski breg, sleherni
k svojemu čolnu. Zaman bi jih bilo
loviti; zakaj treba jim je samo izproziti
samokrese, in nekdo, ki čaka v jadrnici
daleč tam zunaj na Bosporu, zasliši strele
— dogovorjena znamenja. Tisti nekdo,
Halil bej, ima tvoje pismo, ne jaz! ...
In zdaj zažvižgaj, Halil bej!“

Halil se je sesedel na mindarluk kakor
mrtva gruda; Arnavt pa ga je motril zlobno
z divjimi očmi in nadaljeval, ko ni bilo
odgovora:

„Povem ti celo nekaj drugega, Halil
bej ... Moji ljudje, ki stoje zunaj pripravljeni,
da maščujejo življenje svojega gospodarja,
imajo strog ukaz, čakati samo
do določene ure. Ako se dotlej ne vrnem
k njim, dado znamenje ... in mož s tvojim


[Stran 178]
[178]

pismom se obrne proti Stambulu ... ti pa
si jutri mrtev človek — ako te je vredno
šteti med ljudi!“ Izvlekel je uro. „Trenotki
hite; štej utripe svojega srca in glej, da se
odločiš. Preden mine pet minut, moram
biti pri svojih zvestih.“

Halil je zakopal obraz med dlani. Iz
globin prsi se mu je izvil glas, podoben
zamolklemu ječanju.

„Strašno me sovražiš, Ali Kemal!“ je
zpregovoril z zamolklim, ubitim glasom.! „A zakaj — zakaj? ...“

„Ni časa. da bi ti razlagal staro povest.
Leta so tekla preko madeža in ga
izmila v tvojem opominu; toda Skipetar ne
pozabi ničesar. Kadar boš stokal strahu
v nočeh brez spanja in se boš zvijal v
mislili na gotovo pogubo, kakor se zvija
črv pod peto brez usmiljenja, takrat išči,
Halil hej: nekje v zgodovini svojih grehov
najdeš napisano: Zorka ...“

„Zorka!“ je kriknil bej z nečloveškim
glasom in se udaril s pestjo po čelu.

„Ni časa, Halil bej ... Jutri ob tej
uri imej pripravljeno Angležinjo, da jo izročiš
meni ali komurkoli, kdor ti pove
besedi: Zorka, Mehemed ... In če si ji
skrivil le las na glavi, ne čakaj živ, da
jaz izvem. Zdaj pa jo ukazi poklicati.“

„Čemu v je prašal Halil bej nehote.

„To te ne briga; zdaj veš, da sem jaz
gospod v tej hiši — ti glej, da se mi pokoriš.“

Halil bej je stopil omahujoč na hodnik
in pon al nekaj zamorcu, ki je čakal


[Stran 179]
[179]

... čakal z zanjko v roki, kakor je
povedal Ali Kemal beju v obraz.

Par trenotkov nato se je odgrnila zavesa
na drugi strani sobe; vstopila je
mlada ženska vitke postave, v beli obleki,
vsa odeta s tisto zračno lepoto, ki odlikuje
Angličanke. Ustavila se je, prekrižala roke
na prsih in pomerila dvojico moških z
neizmerno zaničljivim pogledom.

„Kaj hočeta, lopova?“ je prašala po
francosko z jedva slišnim glasom.

Ali Kemal se je zdrznil, kakor da ga
je oplela z bičem; divje se je zaiskrilo v
njegovih očeh. Toda premagal se je, vstal
in ji stopil naproti.

„Mylady,“ je dejal z mirnim glasom,
prihranite si mnenja, ki ne morejo niti
izboljšati, niti poslabšati vašega položaja.
In poslušajte ... Določeno je, da zapustite
jutri to hišo in se preselite drugam ...
odkoder morda ni več daleč tja, kamor
si želite ... Opozarjam vas še enkrat, da
se vam ni treba bati Halila nikoli in v
ničemer, zakaj odgovoren je z lastno glavo
za vse, karkoli bi vam storil zalega. Pripravite
se torej za odhod. Povedal sem,
mylady, prosto vam je, da oddidete.“
Pri tem je stal tako, da Halil bej ni
mogel videti njegovega obraza; in ves čas,
ko je govoril, je namigaval s tisto izrazito
igro mišic in oči, ki je lastna prirodnim
in divjim ljudem v še mnogo večji meri,
kakor naobraženemu človeku, da to, kar
govori, ni tisto, marveč da ji ima povedati
še nekaj drugega; naj bo pripravljena ...


[Stran 180]
[180]

Lady Helena — bila je ona — ga je
gledala z začudenjem; ko je končal, je pokimala
z glavo in izginila za svojo zaveso
kakor prikazen.

„Zdaj sva opravila, Halil bej,“ je velel
Arnavt, ko sta ko sta ostala sama z domačinom.
„Ti glej, ubogaj in — pazi!“

To rekši, se je obrnil, vzravnal svojo
visoko, divjo postavo, stopil iz sobe na
hodnik in izginil preko praga v nočni
mrak, ne da bi bil umeknil roko le za trenotek
z jataganovega ročnika.

Kakih petdeset korakov od hiše se je
ustavil in plosknil trikrat z rokami; bilo
je dogovorjeno znamenje za one tri, ki so
stali na straži. In nehote mu je ušlo oko
nazaj na Halilov dom, kjer je mrla za
mrežastimi okni bledordečkasta luč svetilk.

„Kako sladko je pasti svoje sovraštvo
na hudobneževi duši!“ je zamrmral, in
risje oko se mu je zasvetilo v noči. „Prezgodaj
je nocoj ... pustim te še živega.“
Poginjaj najprej v močvirju svoje groze
— nato šele izprožim usodo, da stare tvojo
lopovsko glavo!“

Brez naglice je stopal dalje.

„In ti ne boš položil svoje roke na
mladenko, ki si jo privlekel nocoj v brlog
svojih naslad: strah bo stal med vama!
Mlada košuta pa, ki naj bi grela tvoje
trhle ude v njih prezgodnjem starčevstvu ...
ona bo moja! Moja, moja!“

Ali Kemal je iztegnil roke v noč in
zahropel strastno, kakor da uživa že zdaj
sladkost objema.


[Stran 181]
[181]

Ta hip pa se mu je pridružilo iz
mraka troje postav: bili so njegovi vdani
Skipetari.

„Evo nas, poveljnik!“ je rekel eden
izmed njih z zamolklim glasom. „Ali nas
še potrebuješ, ali se želiš vrniti sam?“

„Ostanite!“ je ukazal Ali Kemal in
položil prst na čelo, kakor da mu je posvetila
nenadna misel. „Za Halilovim domom
je vrt — obzidan vrt ... Dobro.
Pojdite za mano in pazite na vse strani!“
je velel glasno.

Zavil je mimo hiš in vrtov, obračaje
se zdaj na desno, zdaj na levo; ko je
menil, da je zmešal morebitnemu opazovalcu
sled, je krenil naravnost nazaj proti
Halilovi hiši, toda z druge strani. Dospel
je pod zidovje, ki je obdajalo bejev vrt;
brez premišljanja se je okrenil k svojim
spremljevalcem:

„Dva se skrijta v bližini in pazita;
ako pride kdo zasledovat, glejta, da ga pobijeta
brez hrupa. Ti, Jusuf, pojdeš z
mano, da me kdo ne preseneti; če naju
zalezejo, se daš posekati — ako pa uideva
neopažena, dobiš jutri tri zlatnike. Stopi
k steni!“

Jusuf se je postavil tesno k zidu;
Halil bej mu je stopil na rame, povzpel
se na vrh in pomagal Jusufu za seboj.
Hip nato sta izginila brez sledu in šuma.

Ostala dva sta se stisnila vsak v svoj
temni kotiček, tako, da sta bila skrita slehernemu
pogledu, a sta mogla vendar zasledovati
vse, karkoli se je godilo po okolici.


[Stran 182]
[182]

Noč je bila nekoliko oblačna; tema
je zavijala vse predmete v negotovost, ki
so jo mogle razbrati le vajene oči.

Čakala sta precej časa, ne da bi bila
opazila kaj sumljivega. Zdajci pa je zaškripal
pesek pod previdnimi, plazečimi se koraki.

Skipetara sta se stisnila še globlje v
svoji skrivališči in naperila jastrebje oči
kakor dvoje ostrih sulic ...

Približala se je obilna, orjaška postava;
tiho, oprezno se je plazila ob zidu, pripogibaje
se zdajpazdaj, kakor zvest pes — čuvaj,
ki voha okrog gospodarjeve hiše za sumljivimi
sledovi. Zdajci pa se je ustavil zagonetni
stražar: noga mu je bila zadela
ob krhelj ometa, ki se je bil odkrušil, ko
je lezel Ali Kemal čez zid.

Sklonil se je, pobral omet in ga otipal
z roko; nato se je vzravnal, pogledal
na okoli, vzpel se na prste in začel tipati
zid. Skipetara sta videla, kako maje z glavo
in ugiblje.

Že je menil, da ni našel ničesar posebnega: omet odpada tu kakor tam, največkrat
sam od sebe ... Mahoma pa je
prisluhnil. Zazdelo se mu je bilo, da sliši
z vrta nekakšen šum, podoben pokanju
vej pod človeškimi nogami. Odrevenel je
kakor kip in se napel ves v poslušanju
tega šuma ...

Če bi se bil okrenil v tem trenotku,
bi bil videl, da je zdrknilo iz teme za
njegov hrbet dvoje senc, plazečih se neslišno,
po mačje ... Videl bi bil, kako se


[Stran 183]
[183]

je zasvetil nad njegovim tilnikom arnavtski
nož ...

Začutil je nekaj kakor puh človeške
sape. Neizmeren strah mu je prešinil ude ...
hotel se je okreniti ... odskočiti ...

A tisti hip se mu je zadrlo ostro jeklo
med dva vretenca; padel je kakor vol in
obležal na trebuhu, razgrebaje pesek in
prah s krčevito drgečočimi prsti.

Moža sta se sklonila čezenj in poslušala,
dokler ni obležal mirno, brez giba
in diha.

„Mrtev je!“ je šepnil eden.

„Mrtev! Kam z njim?“

„Dvajset korakov od tod je vodnjak ...“

„Vodnjak! Kaj misliš? V vodo ga vendar
ne moreva ... ljudje jo pijo ...“

„Ah, kaj!“ je zagodrnjal tovariš, ki ni
poznal več takih pomislekov. „Jaz prevzamem
greh; če allah že po dnevi ne vidi
ničesar, ali me ga bo po noči strah?“

To rekši se je sklonil k mrtvecu, odvezal
mu pas in mu ga ovil okrog vratu,
da ne bi kapljala od mrtvega kri in pustila
sledi za njim. Nato ga je obrnil in
otipal.

„Allah!“ je vzkliknil. „To je črni sluga,
ki je stal vedno pred bejevimi vrati ...“

Toda mudilo se je; Arnavta sta prijela
zamorca, eden za roke, drugi za noge,
in izginila z njim za vogalom. Začulo se
je kakor oddaljen pljusk nekje v globini;
par trenotkov nato sta se postavila vojnika
Alija Kemala na svoji prejšnji mesti


[Stran 184]
[184]

mirna in pazna. kakor da se ni zgodilo
nič posebnega ...

— — — — — — — — — — — —

Ko se je spustil Ali Kemal na bejev
vrt, se mu je zazdelo, kakor da je padel
v jezero črne teme, butajoče glasno z mogočnimi
valovi. Slišal jih je in jih čutil,
kako so udarjali vanj ... Obstal je in se
zagrabil za prsi: ah, bili so le utripi njegovega
srca, razbijajočega v naglo porojeni
strasti!

Obvladal se je s skrajnim naporom
vseh svojih sil in se začel plaziti med
poludivjim drevjem in grmičjem.

Onostran grmičja je ležala ploskev
trate, ki se je že sušila v hladu jeseni.
Za trato se je dvigala temna masa Halilove
hiše — temna, ker je plezala po zidu
divja trta, visoko, visoko gor ...

Še pol minute, pa sta prilezla do nje.

Ali Kemal je položil roko na ramo
svojega spremljevalca, ki je razumel gospodarja
na mah in obstal kakor okamenel
v mačji pozi, podoben risu, ki skoči zdajpazdaj ...

„Čuvaj!“ mu je šepnil poveljnik in se
ozrl navzgor.

Da ... tam gori, tisto okence, ki sije
še luč skozi njegovo omrežje ... to je
okence ljubavnega gnezda ... tam plaka
lepa tujka ... tam čaka Angležinja, ako
je prej razumela njegovo naročilo brez
besed ...

„Tja gor!“ je velel glas v Arnavtovem
srcu ...


[Stran 185]
[185]

Oprezno je prijel za vejevje divje trte
in poizkusil, ali je dovolj močno; nato je
zastavil nogo in se začel vzpenjati kvišku,
preizkušaje vsako oporo z brezkončno
opreznostjo: ali je dovolj močna, da ga
vzdrži, ali je dovolj prosta, da ne zaškriplje.
Večkrat je prenehal za celih par minut,
pritegnil sapo in poslušal ... Celo neskončno
večnost je trajala ta pot!
Toda nazadnje je bil na vrhu; okno
je bilo odprto ... Angležinja ga je razumela!

Ali Kemal se je prijel za rob in uprl
svoje žareče oči v notranjost.

Ah, tam leži prelestna tujka ... novi
cvet, namenjen v žrtev Halilu, volkodlaku ...
Tam, na mehkih blazinah ... lase razpletene
... roke na obrazu, vsa tresoča se
v joku, ki je rezal Arnavta v mozgaue s
svojimi tihimi, neizmerno turobnimi sunki ...
Ob znožju čepi črnolasa Gruzinka, ona, ki
jo ima Halil že dolgo in jo pahne zdaj pa
zdaj v siromaštvo, na sredo ceste ... ako
je ne da utopiti v Bosporu ... In poleg
nesrečne novinke kleči Angležinja, lady
Helena; kleči, boža jo in jo tolaži v nerazumljivem
mu jeziku, ki ga je slišal Ali
Kemal med možmi, ki prihajajo v njegovo
domovino z Dunaja ter hujskajo in razdeljujejo
puške in denar ...

„Mylady!“ je siknil Arnavt skozi
omrežje.

Lady Helena se je ozrla in stopila k
oknu brez obotavljanja; noben znak ni
dal sklepati, da je presenečena.


[Stran 186]
[186]

„Še bliže!“ je šepnil Ali Kenial. „Tako ...
Zdaj poslušajte, mylady — in če ne razumete
česa, ker govorim slabo vaš fiankovski
jezik, prašajte me, — znkaj važno
je, kar vam imam povedati ... Vedite, da
je vaša rešitev v moji roki; jaz edini vas
morem spraviti iz te hiše — ako boste
ubogali mojo voljo do pičice ... Mylady,
vedite, da se vas Halil bej ne upa dotekniti;
izkoristite to! Branite pred njim
tujko, ki je dospela nocoj; ne pustite je
od sebe, in če bi zahteval to Halil bej —
postavite se pred njo: na vas ne sme položiti
prsta. Jutri zvečer pridem po vas —
tako sem naročil Halilu; vi pa vedite, da
morate ob tej priliki zvijačno rešiti mlado
tujko ... Nesrečna je v tej hiši, in jaz
nočem, da ostane tu; rešeni bosta obed ve,
ako me vi ubogate ... Ko se torej jutri
približa ura, oblecite tujko v tisto svojo
obleko, ki je Halilu najbolj znana; dobro
bo, če ji ogrnete glavo — toliko, da ne
bo mogoče spoznati prevare na prvi mah ...
Vse ostalo prepustim vaši bistroumnosti;
vi samo glejte, da pojde tujka s tistimi,
ki pridejo po vas. Ne bojte se Halila; on
ve, da ugonobi samega sebe, ako se maščuje
nad vami ... Ako storite po moji
volji, mylady, vam prisežem pri allahu,
da ste preložili svoj odhod iz te hiše najdalje
za par ur; ako ne — potem vas podarim
Halilu, da stori z vami, kar mu
drago, ali pa — če se mi zazdi — svojim
skipetarskim vojnikom, da se razvesele z
vami in vas vržejo nato s kamnom okrog


[Stran 187]
[187]

vratu v morje, tam kjer je najgloblje med
Stambulom in Skutarijem!“

To rekši, je splezal Ali Kemal nazaj,
ne da bi čakal odgovora. Vedel je, da mu
ni treba dvomiti o sklepu, ki ga stori lady
Helena po njegovih besedah.

In ker ni čakal odgovora, tudi ni mogel
videti, da je vstopil kmalu nato Halil
bej z živalsko bleščečimi se očmi ...

Ali Kemal se je vrnil — manj oprezno
kakor prej — s svojim tovarišem na drugo
stran zidu. Hladnokrvno je poslušal poročilo
o ubitem zamorcu; segel je v žep in
nagradil svoje Skipetare.

Pet minut nato je sedel v nagli ladjici,
ki je bežala z monotonim pljuskom vesel
od skutarske obali.

Na vzhodu se je rdečilo nebo.

XII. Tovarišici v nesreči.

Kakor smo izvedeli v prejšnjem poglavju,
je našla Jerica v bejevem jetništvu
lady Heleno, ki se ji je posvetila takoj s
požrtvovalno skrbjo. Komaj je zagledala
revico in spoznala, s kolikim obupom je
stopila nesrečnica v ta kraj, že je planila
k njej, želeča ji pomagati ali vsaj potolažiti
jo v njeni nesreči; saj je bila sama v
tem kratkem času predobro spoznala, kaj
je gorje.

Ko je uspelo njeno prizadevanje toliko,
da je bila uboga sestra Ivanova zopet
zmožna govoriti, se je začelo med njima


[Stran 188]
[188]

tisto, kar se ženskim nikdar ne ponesreči,
pa če se sestanejo s še tako tujih koncev
sveta: iskanje, kako bi se razumeli in odkrili
druga drugi svoje srce ...

Reči moramo, da sta prišli lady Helena
in Jerica kmalu do zaželjenega cilja.
Po nekolikih nagovorih v drugih evropskih
jezikih, ki jih Jerica ni razumela, je izpregovorila
lady po nemško — in Jerica
ji je odgovorila, četudi ji je bilo zoperno
izražati se v tem divjem jeziku, ki ji je
bil prinesel že toliko zla. Naučila se je
bila nemščine v zavodu, kakor tudi par
francoskih drobtin, ki so ji prav dobro
služile tuintam v olajšanje medsebojnega
umevanja.

„Ah, saj sem si rekla v prvem trenotku,
ko sem vas zagledala,“ je govorila
lady Helena, „da ste uboga, zapeljana žrtev
... Koliko takšnih je pač že prestopilo
ta prag — pred vami in pred menoj!
Lejla“ — pri tej besedi se je ozrla na
Gruzinko — „je že dolgo v Halilovi oblasti;
privadila se je in prenaša svojo usodo.
Ona mi je pripovedovala, kako prihajajo
in izginjajo tukaj uboge zapeljanke ...
Toda vi se ne bojte; moja usoda v tej
hiši je različna od usode drugih ... Mogočno
zaščito imam za seboj, in kadar se
rešim, rešim tudi vas; tako bom imela v
vsem svojem, tako nenadoma strtem in
uničenem življenju vsaj eno zadoščenje!“

Lady Helena pa se sama ni mogla
premagovati; ihtela je ves čas, ko je govorila
Jerici te tolažilne besede.


[Stran 189]
[189]

„Kako pa ste prišli vi v ta kraj? ...
Kdo ste? ... In kakšna je vaša usoda, ko
pravite, da se razlikuje od moje?“ je prašala
Jerica med solzami.

„Čudna je bila moja pot!“ je odgovorila
lady Helena.“Tako čudna in neverjetna,
da boste majali z glavo; saj včasih
sama ne morem verjeti, da se je zgodilo
vse to v resnici ... Toda vseeno vam hočem
razodeti svojo žalostno zgodbo —
pred vsem v dokaz, da vam hočem biti
odkrita in zvesta prijateljica v najini skupni
nesreči. Vedite torej, da sem potomka stare
in ugledne angleške plemiške rodbine, ki
je dala dvoru, upravi in mornarici Velike
Britanije že mnogo velikih mož. Usoda je
hotela, da sem stala že v zgodnji mladosti
kot sirota brez očeta in matere med ugankami
sveta; mojo osamljenost mi je olajševal
samo požrtvovalni, nepozabni stric
— odličen angleški diplomat — ki ga pa
krije tudi že par let hladna zemlja. Po
njegovi smrti sem ostala osamljena, čisto
sama, brez bližnjega sorodstva; toda moje
veliko premoženje mi je dopuščalo živeti
tam, kjer mi je bilo bolj povšeči. Ostala
sem torej dalje časa na Dunaju; to mesto
mi je bilo dobro znano še izza živih dni
mojega strica, in tudi znancev sem imela
v ondotnih aristokratskih krogih toliko,
kakor morda nikjer. Sprejela sem vabilo
neke grofovske hiše izmed najimenitnejših
v Avstriji — ne kot gost, marveč skoraj
kot svoja med svojci. Prav tu pa me je
čakala nesreča. Naj vam povem, ko je


[Stran 190]
[190]

ravno prilika, draga moja, da je bilo moje
srce dotlej popolnoma svobodno — to se
pravi — ne, res je bilo svobodno! Med
velikim svetom so si ljudje bolj tuji kakor
v preprostejših slojih, in srce, ki hrepeni
po pravi ljubezni, najde tam redkokdaj
utešenje. Tako je bilo tudi z mano —
dolgo časa ... Lahko si mislite, da sem
si želela ljubljenega druga za življenje,
kakor si ga želi nehote vsaka mlada ženska
— kakor si ga želite gotovo tudi vi ...
Toda moja usoda, ki me je oropala že v
detinstvu opore mojih staršev in mi vsilila
prezgodnjo samostojnost, me je storila
nezaupno. In moje srce je ostalo svobodno
... ako ne vštejem simpatije z mladostnim
tovarišem, sinom prijatelja mojega
ranjkega očeta, ki je zdaj oficir v naši
vojni mornarici; vrl mlad mož je: Wheeler
je njegovo ime. Njegov oče je umrl v službi
domovine kot žrtev katastrofe; zato so
cesto povabili sina moji pokojni starši in
moj stric ... dasi so ravnali morda proti
skritim, vkoreninjenim predsodkom, ker
jim ni bil enak po rodu. Bodi si kakorkoli;
ko je bilo sedanjemu poročniku Wheelerju
šestnajst in meni trinajst let, sva se zmenila
nekoč v šali, da bova, ko dorasteva,
mož in žena ... Otroška obljuba! Pozabila
sva jo kmalu — menda oba ... toda
po smrti svojega strica sem se spomnila
večkrat tega tovariša svojih ranih let, in
če bi se bila takrat srečala — kdo ve,
nemara bi bila danes srečen par ... zakaj
res je vendarle, da je on edini, ki bi


[Stran 191]
[191]

se mu lahko zaupala z mirnim srcem.
Ravno takrat pa sem prišla v tisto dunajsko
grofovsko hišo; grof M***, soprog
moje materinske prijateljice, je zelo povprečen
človek — umevno je torej, da
opravlja veleugledno mesto v avstrijski
diplomaciji. In kaj vse pride na um avstrijskemu
diplomatu — to, draga moja,
bi se slišalo kakor pravljica, ako bi vam
hotela razlagati.
Ah, ti diplomati! V Avstriji je polno
slovanskih narodov — tri četrtine Avstrije
so slovanske — oni pa, ki vodijo državo,
hočejo vse te ogromne milijone čilih in
nadarjenih narodov žrtvovati Nemcem, ki
so — vsaj po mojem opazovanju — najslabši
in najnezmožnejši narod v monarhiji.
Nemcem daje Avstrija vse, za Slovana
pa ne pozna pravice; in to mora po
mnenju avstrijskih politikov ostati tako,
ker je tako že dolgo časa in bi bilo prenerodno
zanje, sleči železno srajco navade.
Naravno je, da izkušajo ti krivicniki tudi
zadržati razvoj svobodnih slovanskih narodov
— da ne bi njihovi zatirani sužnji
videli, da tudi Slovan lahko živi po človeško.
Naravnost neverjeten strah imajo
ti ljudje pred tem, da bi se okrepila Srbija;
zato iščejo za njenim hrbtom postojanke
v Albaniji — zato si izkušajo pridobiti
vpliv med divjimi Arnavti ... Vzdržujejo
jim vse polno šol, za katere doma
ni nikoli denarja; zalagajo jih s puškami,
z zlatom — z vsem, česar si poželi skipetarsko
srce. Tudi jemljo na Dunaj mlade


[Stran 192]
[192]

Arnavte in jih šolajo — samo da bi navezali
nase to divje pleme, ki mu je vse
deveta briga, kar ne diši po ropu in moritvi.
Oni dunajski grof je imel po svoji
politični ulogi mnogo stikov s temi poluzvermi
in z raznimi agenti, ki si jih izbira
dunajska diplomacija izmed Arnavtov samih
in jih potem pošilja v domovino, da
bi delali v njeno korist. Zgodilo se je celo
tu in tam, da je pokazal katerega izmed
njih v svoji hiši; in tako me je seznanil
slučaj z mladim Iso Kemalom, ki je „študiral
pravo“ v cesarskem mestu ob sinji
Donavi. Zdaj moram pripomniti, da se teh
Arnavtov študije sicer ne primejo, da pa
jih odlikuje včasih nenavadna, divja moška
lepota. Isa Kemal je lep človek ... to moram
reči še danes, ko ga preklinjam; toda
v njegovem lepem telesu prebiva ostudna,
mrzka duša ...“

Lady Helena se je prekinila; grudi
so se ji dvigale v razburjenosti, in ogorčena
strast se je zaiskrila v njenih krasnih
očeh.

Čez par minut je nadaljevala:

„Kako seje zgodilo? Sama ne vem ...
Spomlad je bila ... srce je hrepenelo ...
Isa Kemal je prišel, videl in zmagal. Kadar
človek ljubi, je slep; njegova samoprevara
ovenča ljubljeno bitje z vsemi vrlinami;
tudi če je v resnici še tako malopridno.
Ljubezen hodi najpogosteje pred spoznanjem;
oči se odpro prepozno ... Ah, to
so bili sestanki v skritih kotičkih dunajskih
parkov ... bilo je jecljanje strasti ...


[Stran 193]
[193]

bila je vsa njegova ogromna, lopovska laž,
ki jo je vrgel name kakor pogubno mrežo,
ko je spoznal, da sem njegova brez ugovora
in brez odpora, ker ga ljubim ...
Pripovedoval mi je o divji lepoti svoje
domovine, o junaškem življenju tam doli,
o tem, kako da so ti ljudje plemeniti v
svojem bistvu — in moja ljubezen mu je
verjela vse! Življenje v visoki družbi mi
je bilo že od početka prehinavsko in premalo
odkritosrčno; bogata sem — ali je
čudež, če sem si mislila: Osrečim ga —
njega in njegove; zadovoljim se s skromno
ulogo žene arnavtskega veljaka v srepi
kuli, ki bo štrlela uporno tam kje nad
pečinami in prepadi ... Saj veste, kako
bujno je ljubeče srce v svojih sanjarijah!
— Šla sva z Dunaja; izginila sem brez
sledu — skoraj ne da bi bila napisala
slovo svojim znancem. To je moral gledati
oni smešni dunajski grof!“

Lady Helena se je nehote zasmejala
ob tej misli; toda obraz se ji je zresnil
skoraj mahoma, ko je nadaljevala:

„Pol leta sva potovala po vsej Evropi;
zdaj sva se grela v solnčni Italiji, zdaj
sva poslušala šumenje španjolskega Gvadalkvivirja,
zdaj sva zrla v globine norveških
fjordov, zdaj v brezbrezno zelenje
ruskih step. Zabavalo naju je, izbrisavati
sled za seboj, zakaj to vem, da so naju
iskali ... Moje premoženje je dopuščalo
izpolnitev vseh njegovih želja; in bilo jih
je mnogo! ... Nazadnje pa sem se začela
čuditi, kako da ga srce ne vleče v tisto


[Stran 194]
[194]

ljubljeno domovino, o kateri je vedel na
Dunaju toliko lepili besedi. Omenjala sem
mu jo vedno pogosteje; ko je razumel,
kaj mislim, se mu je videlo, da kani nekaj.
V tem sva prispela v Carigrad; tu
mi je razodel željo, da bi mu poverila
razpolaganje z vsem svojim imetjem. Oh.
lopov! Takrat seveda bi mu bila ugodila;
česa ne stori ljubeča ženska? Toda ravno,
ko sem mu hotela ustreči, izvem, da so
me postavili sorodniki pod kuratelo; nada
Ise Kemala je šla po vodi! ...

Toda brezčastnež je skoval kmalu drug
načrt, kako bi se okoristil z mano; udobno
življenje se mu je bilo tako priljubilo ob
moji strani, da sem mu postala manj od
kamna na cesti, kakor hitro je vedel, da
so mi moja sredstva odtegnjena ...“

Ta hip pa je stopila v izbico starikava
sužnja.

„Gospodar hoteti govoriti z Mylady,“
je dejala in ošinila dekleta s hudobnim pogledom.
Obrnila je je, ustavila se na pragu
se enkrat in se ozrla iznova na lady Heleno,
češ: da ne pozabite!

„Kaj je to?“ je vzkliknila lady Helena
nehote in se prijela za prsi. „Drugače me
pusti vendar pri miru ... ob tej uri ...
ne, dragica, ne bojte se; nič hudega ne
bo. Čakajte me in zaupajte!“

S temi besedami je odhitela in pustila
Lejlo samo pri Jerici. Gruzinka je zrla
žalostno v dekličino obličje; bila je omejene
glave kakor navadno vse orientalke,
in še dandanašnji ni znala drugega jezika


[Stran 195]
[195]

kakor svoje rodno gorsko narečje in par
turških drobtin. V tej mešanici je momljala
z mehkim glasom, izkušaje tolažiti
Jerico s svojim prijaznim, ptožnim smehljanjem
in mahanjem rok. In nehote se
ji je odsmehavala sirota; tako dobro de
nesrečnemu človeku, ako najde sočutno
srce ...

Takrat pa se je vrnila lady Helena;
bralcu je znano, kaj se je godilo med tem
v Halil bejevi sobi, kjer je obetal Ali Kemal
svoje maščevanje. Lady Helena ni hotela
vznemirjati Jerice s poročilom o tem razgovoru,
dasi je bila sama še vsa osupla
nad čudnimi znamenji, ki jih je dajal Ali
Kemal z očmi. Prišla je torej z vedrim,
smehljajočim se obrazom, sedla k Jerici
in dejala:

„Nič posebnega ni; kdo ve, zakaj sem
se tako prestrašila! ... Nadaljujva torej
mojo povest ... Ko je Isa Kemal videl,
da mu ne morem več nuditi sijajnega in
udobnega življenja, se je porodil v njegovi
glavi naklep, izkoristiti me vsaj še toliko,
kolikor more. Vedel je, da je vodila moje
sorodnike pri njihovem koraku samo želja,
rešiti me nepremišljeno zakrivljene škode,
in da bodo brez pomisleka žrtvovali zame,
ako izvedo, da mi preti nevarnost, ki se
da preprečiti z — denarjem ... Dan ali
dva po tisti usodni novici me je torej iznenadil
s predlogom, da me seznani s svojim
bratom Alijem, ki je častnik v sultanovi
arnavtski gardi. Nič hudega ne sluteča,
sem sprejela predlog, da se popeljeva


[Stran 196]
[196]

s tem divjim možem v Skutari — kraj,
kjer se zdaj nahajate, draga moja, je Skutari,
turško mesto na azijski strani ožine
— posetit skupnega znanca Halil beja, ki
da je sila ljubeznjiv in zabaven gospod.
Skoraj mi ni treba povedati, kako se je
končal ta poset: privedla sta me v to hišo
in mi razodela, da sem jetnica — jetnica,
dokler moji sorodniki ne plačajo visoke
odkupnine, ki se jim naznači ob ugodnem
času. Svobodna in nedotakljiva sem sicer
— v vseh prostorih te hiše, Ali Kemal,
brat mojega zapeljivca, mora imeti Halila
v tajinstveni oblasti — drugače ne bi bila
varna niti pol minute. Če bi se pa predrznila
stopiti samo v vežo ali klicati skozi
okno na pomoč ... z eno besedo, ako poizkusim
le najmanjšo stvar za svojo rešitev,
sem izgubljena; povedali so mi brez
ovinkov, da ima človeško življenje v teh
krajih nizko ceno in da ne bo vedel nihče,
kje in kam sem izginila ... Hudega mi
ni; toda srce me boli od neskončnega čakanja,
ki traja zdaj že par mesecev.“

Ker je videla, da ni še dovolj utolažila
Jerice, ji ni hotela povedati, da se
konča to čakanje že jutrišnji dan in da
ostane potem sirota sama v tej zločinski
hiši, izročena staremu podležu na milost
in nemilost! Upala pa je tudi, da se ji
utegne v tem času čudežno posrečiti, da
najde rešilen izhod; ravno tista Kemalova
znamenja z očmi so morda pomenila kaj,
kar bi se dalo izrabiti v prid nesrečne
tujke.


[Stran 197]
[197]

„Če bi le mogla govoriti z Alijem Kemalom!“
je dejala sama pri sebi. „Ponudila
bi mu par tisoč odkupnine tudi za
njo; on drži Halila kakor v škripcih, in
prepričana sem, da bi sprejel ponudbo v
svoji grabežljivosti ...“

„Ali ste storili kake korake v svrho
svoje rešitve?“ je prašala nato. „A seveda,
kako boste, revica — med temi tujimi
ljudmi, ki se ne morete sporazumeti z
njimi!“

„O pač! Enkrat sem poizkusila,“ je
dejala Jerica in povedala, kaj je storila v
Zemunu. „Toda ne morem se nadejati, da
bi bil moj korak dosegel svoj namen ...
Kdo ve, ali me je spoznal oni mladi mož,
in če me je spoznal — ali je opazil in
razumel!“

Njena zapuščenost ji je stopila mahoma
še živeje pred oči.

„Moj Bog!“ je vzkliknila in si zakrila
obraz z rokami. „Kje bodo našli mojo
sled! Da, da, slutnja jih je pač že navdala,
da so me pustili v pogubo: od nikoder ni
pisma, od nikoder glasu. O, to vem, da
hodi oče okrog hiše z razoranim čelom
in ječi v tajni skrbi! Morda celo že poizveduje
... Toda preden izve mojo usodo
— ako jo kdaj izve — bo že zdavnaj prepozno!“

„Ne bo prepozno, ljuba moja!“ jo je
tolažila lady Helena. „Ne bojte se ničesar!
Ako bom rešena jaz, ste rešeni tudi vi ...
Kakšno srce bi morala imeti, da bi vas
zapustila?“


[Stran 198]
[198]

Jerica pa je plakala neutolažljivo. Misel
na brata, ki bi storil zanjo vse, ji je
bila v strašni bližini nevarnosti se posebno
mučna — ravno ker je mislila, da on ne
ve za njo in ji ne more pomagali, ne more
geniti z mezincem v njeno obrambo ...

Zdajci pa je začula lady Helena klic
— oster šepet, ki se je oglasil od okna.
Niti za hip ni dvomila, kdo utegne biti;
jasnost, da je hotel Ali Kemal prej napovedati
svoj nenavadni poset ob tej nenavadni
uri, se ji je zdela umljiva sama ob sebi.

Z migom roke je pomirila Jerico in
planila k omrežju.

Jerica ji je sledila s pogledom in videla
med omrežjem in med nočjo, ki je
temnela tam zadaj, senco moške glave ...
Z grozo in drhtečo napetostjo se je obrnila
k steni.

Pogovor — naši čitatelji se ga še spominjajo
— je trajal jedva par minut; a
Jerici so bili ti kratki hipi dolga, neskončna
večnost. V temnem pričakovanju je poslušala
šepet ponočnega gosta, to nerazumljivo
siketanje, med katerim se je zasvetila
le tu in tam znana ji besedica.

Zdajci pa je zašumelo trtovje; Jerica
se je ozrla proti oknu: lady Helena se je
obračala k njej — neznančeva glava je
bila izginila.

Z neizmerno prošnjo v očeh je pogledala
Jerica svojo novo prijateljico.

Hotela je govoriti, prašati; a tolikšno
je bilo nje razburjenje, da je komaj izvila
besedico:


[Stran 199]
[199]

„Kaj?“

Lady Helena se je spustila k njej nazaj,
prijela jo nežno okrog vrata in pogledala
negotovo tja pred sebe, kakor da ne
ve, kako bi razodela siroti novico, ki jo
je bila razveselila in vznemirila obenem.

Takrat pa se je začul na hodniku drsajoč
korak, ki ga je poznala lady Helena
dobro: koliko noči ga je poslušala, kako
je smukal okrog vrat, in trepetala, ali
straži njen prag dovolj mogočno — arnavtska
grožnja ...

Danes pa se te lopovske stopinje niso
ustavile pred durmi ... Zarožljalo je —
zaškripalo — zavesa, ki je zastirala vhod,
se je zgenila ...

Ženske so se zdrznile in planile kvišku
v neizrekljivi grozi.

Tam, za zaveso, se je začulo razburjeno
dihanje človeka, ki ga žene mrkla,
hropeča strast ...

V naslednjem hipu je stal pred njimi!

— — — — — — — — — — — —

Halil bej je zdel po odhodu Alija Kemala
nekaj časa nepremično na svojem
mindarluku. Grožnja srditega Arnavta in
sovraštvo, ki je zvenelo iz nje, sta silno
vplivala nanj.

Zdelo se je, da se je postaral za desetletja.

Da ga Ali Kemal ne ljubi, je vedel
že zdavnaj; toda upal je, da njegova mržnja
ni tako globoka in neiztrebljiva; zibal
se je v varljivi nadi, da čas zabriše to.


[Stran 200]
[200]

kar je imenoval on v svoji lehkomiselnosti
samo nekladnost značajev in natur ...

Nocoj je spoznal, da se je varal. Ali
Kemal mu je bil zaklical besedo, ki je
treščila v njegovo dušo kakor tromba sodnjega
dne: Zorka ...

Halil bej je položil roko na obraz, ki
so ga prepregale gube — pečati nezmernega
uživanja — in se zamislil, dreveneč v
strašni tesnobi, ki ga je stiskala čimdalje
kruteje za zgodaj okorelo srce ...

Kako je že bilo? ... Zorka ... Stoj! ...
Ali ni bila vas — tam nekje v Makedoniji
... blizu Kosovega polja ... in v vasi
kmet, ki je imel hčer — da, da, hčer z
imenom Zorka! Stari Dušan Popović je bil
tako moder in pravičen, da so ga spoštovali
vsi, tudi Turki in Arnavti; skrivali so
svoje spoštovanje za surovimi besedami,
a nihče se mu ni upal storiti zalega ...
In Zorka, njegova šestnajstletna hči — bila
je krasna, kakor rosa na mladi roži; slepci
so peli o njej, trg in han 13 sta bila polna
njene hvale ... To je bilo takrat, ko je
služil Halil bej še v armadi in se mudil s
svojo stotnijo v onem kraju: grozili so
nemiri med Arnavti ... In Halil bej je
videl Zorko; ogenj njenih oči je zapahi
njegovo dušo! ... Ah, tisti peklenski žar!
Tisto kovanje strasti v žilah in sencih ...
In nekega večera je poslal en, Halil bej,
deset vojakov; polumrtvo so jo privlekli
v njegov stan — Popovičevo Zorko ...


[Stran 201]
[201]

Naslednje jutro jo je vrgel pred prag, uničeno,
polmrtvo, blazno od studa in sramu.
O, vojaška ljubezen do preprostega dekleta
je kaj enostavna stvar; na svetu so
države, kjer zoper vojaka ni pravice —
in Turčija je skoraj prva med njimi ...
Takrat je mislil Halil bej, da ne pride nikoli
dan sodbe za njegov zločin; toda motil
se je ... Že drugi dan se je oglasil
maščevalec ... zdaj se spominja, zdaj ga
spozna! ... Sredi ceste je streljal nanj
mlad Arnavt visoke rasti in divjega, neukrotljivega
pogleda; saj so mu ga kazali
že prej, da zalezuje Popovičevo hčer. Bilo
je pravzaprav vseeno: če je ne bi bil uplenil
Halil bej, bi jo bila doletela prej ali
slej enaka usoda od Arnavta, ki jo je ljubil ... A zdaj se je razsrdil divji fant in
je streljal nanj; toda kroglja je izgresila
cilj, Arnavta so prijeli, bičali do krvi in
vrgli razmesarjenega v zapor, da ga obesijo
drugo jutro vpričo vse vasi kot svarilen
zgled. Halil se je že veselil, kako bo
vodil eksekucijo in se solnčil v strahu in
trepetu ubogega ljudstva; ko pa je zjutraj
oblekel uniformo in ukazal privesti jetnika,
so mu prišli vojaki javit vsi preplašeni,
da je mladi Arnavt izginil — vrag znaj
kako — iz zaprte, zaklenjene, strogo zastražene
temnice ... Vse, kar so našli, je
bila krvava luža — kri, ki je tekla iz njegovega
razbitega mesa, razmesarjenega od
bičev in palic; in s to krvjo je bil zapisal
jetnik na umazano steno — s prstom, pomočenim
v lastno kri — široko in preteče


[Stran 202]
[202]

je začrtal arnavtsko besedo: osveta! ...
Strašna beseda; najstrašnejši pa je nje
pomen v jeziku Skipetarov! Amavt ne
odpušča, ne pozabi — on pomni čez sedemkrat
sedem let ... Tisti mladenič je
bil sin odličnega velikaša; Halil je bil
skoraj vesel, da je pobegnil, in ga ni preganjal,
ni se znesel nad njegovimi, da ne
bi razbrzdal upora med jeclva pomirjenim
plemenom ... Pač pa je trepetal noč in
dan pred maščevanjem, ki ga je slutil neprestano
nad svojo glavo. Dal se je stražiti
kakor sultanovo zakladnico — toliko
da je zatisnil oči ponoči ... in ko se mu
je ponudila čez teden dni prilika, je zamenjal
svoje mesto z lažjo in varnejšo
nalogo na drugem koncu Turčije ... Tistemu
mladeniču menda ni bilo ime Ali
Kemal — takrat še ne! Allah vedi, kako
sta prišla do tega imena, on in brat njegov
... Toda prejle — prej je spoznal njegove
srdite, maščevalne oči, spoznal je
divji trepet gneva v mišicah njegovega
obraza ... Da, da. to je on, osvetnik Zorke
Popovičeve, ki so jo našli tri dni po Halilovem
zverinstvu obešeno na gozdnem
parobku! ...

Pohotnež se je udaril s pestmi po čelu
in zaječal iz dna svoje podle, bojazljive
duše. Čutil je, da ni milosti zanj: prej bi
razkopal z golimi rokami vse one divje
skipetarske gore, kakor potolažil sovraštvo
Alija Kemala ... In rešitve ni; zdaj ve,
da ima oficir arnavtske garde orožje, s
katerim ga ne more izgrešiti. In padišah


[Stran 203]
[203]

ne pozna usmiljenja z ljudmi, ki so se
pregrešili zoper varnost njegovega vzvišenega
življenja!

Na to ni niti mislil več, da je hotel
izviti Aliju Kemalu lady Heleno, ki ga je
mikala že od prvega dne v svoji nežni
severni lepoti; niti spomnil se ni, da je
hotel ponuditi Arnavtu visoko svoto denarja,
ako mu jo odstopi; mislil je le na
to, da je obsojen.

Čez nekaj časa se mu je zazdelo, da
je Ali Kemal poosebljena usoda, ki začrta
vsakemu človeku enkrat konec njegove
sreče, mejo njegovih dni. In odleglo mu
je ob tej misli: najboljše v mišljenju Turka
je to, da se tako lahko potolaži z usodo.

„Kismet!“ je zamrmral Halil bej in
vstal s svojega mindarluka.

Usoda! ... Ah, ta neizprosni Kismet! ...
Toda — kakor je usoda zapisala v svojo
knjigo njegovo pogubo, tako mu je bila
dala možnost in priliko, da si poslajša
tedne — ali nemara samo še dni, samo
še ure — ki so mu dane, preden napoči
temni hip, po katerem ni več življenja —
ni več strasti in uživanja. Ali ga ne čaka
tam gori pri lady Heleni omamen, nedotaknjen
cvet iz tuje dežele, dekle kakor
kelih sladkega pozabljenja? ...

Halil bej, srkaj minute, preden te objame
noč! ... Hiti, Halil bej; zakaj bliža
se ura, ko boš mrlič, zagreben kdo ve kje
brez spomenika, ali bledo truplo, trohneče
na Bosporovem dnu ...


[Stran 204]
[204]

Hladna misel o smrti je učinkovala
na podleža kakor ostroga.

Da, nasrebati se življenja, dokler ne
leže med kupo in ustnice vsa neizmernost,
ki loči bitje od nebitja!

Kakor pijan je zbežal gor, da žrtvuje
Jerico svoji omami ...

Za par trenotkov se je ustavil pred
vrati; tako čudno mu je zastajala sapa ...
Ne da bi se mu bila oglašala vest; o ne!
Toda nocoj se mu je zdelo v resnici, da
je to, kar hoče storiti — in kar je bil storil
že tolikokrat v svojem črnem, propalem
življenju — nekaj ogromnego, usodnega ...
Morda ravno zato, ker je slutil, da bo to
njegov zadnji greh!

Odločil se je naglo in vstopil. Ko pa
je zagledal ubogo žrtev pred seboj, ga je
prevzelo zopet tisto čuvstvo; zastrlo mu
je pogled kakor pajčolan sopare. Par trenotkov
ni videl ničesar več; majal se je
kakor pijan.

Nato se je zjasnilo pred očmi; pogled
se je zableščal v zverskem pohlepu, gabno
rezanje je razklenilo ustnice, oblila jih je
slina pohlepa ...

Takrat pa je planila lady Helena med
tigra in njegov plen.

Oči so se ji iskrile v mrzlem srdu,
polne zaničevanja; nje vitki stas se je
vzravnal kakor postava angela pred zaklenjenim
paradižem. Nedotakljivost kraljice
je odela nesrečno žensko v tem strašnem
trenotku.


[Stran 205]
[205]

„Proč od tod, lopov!“ je izpregovorila
z zamolklim, skoraj neslišnim glasom, tresočim
se od preziranja.

Dvignila je roko in jo iztegnila v zapovedujoči
gesti.

Halil bej se je zdrznil — zvil se, kakor
da mu je zableščal pred očmi plameneči
meč arhangela. Lady Helena je poznala
to kretnjo: bila je njegov običajni
odgovor, kadar mu je vrgla v obraz onečaščajočo
besedo.

Da! Včasih se je dal odpoditi s to
besedo kakor z bičem; toda nocoj je bilo
vse drugače ... Nocoj ni zalezoval Helene,
ki se ji je bil odrekel, videč, da ne zmore
Alija Kemala, ki dviga proti njemu tako
strašno orožje; nocoj je prišel, da zagrabi
plen, ki je bil njegov!

Bejev obraz se je raztegnil v ostudnem
rezanju; vzravnal se je pred Heleno,
predrznost se je vrnila v njegove oči. In
zmajal je z glavo:

„Čisto brez povoda se vznemirjate,
mylady!“ je dejal s porogljivim glasom.
„Zagotavljam vas, da ne mislim — niti ne
mislim — na to, da bi vam delal neprilike ... Kje, vraga! Saj se morate vendar
spominjati, da sem vljuden človek in da
se vam doslej še ni bilo treba pritoževati
o meni! Ne, ne, mylady, pomirite se: saj
ne prihajam k vam — kakor mi je bogme
žal, da ne marate mojih posetov ... Primoran
sem vas le nadlegovati s svojo
neljubo navzočnostjo — da namreč spremim


[Stran 206]
[206]

to damo v drugo sobo, ki je pripravljena
zanjo! ...“

To rekši se je ozrl z ostudnim pogledom
na Jerico in cmoknil nehote z ustnicami.

Jerica je zaječala in se stisnila k zidu,
zakrivaje si oči z rokami. Besed Halila
beja ni razumela, toda čutila je pomen te
situacije v vsej njegovi razgaljenosti.

Nič manjši nemir pa tudi ni navdajal
lady Helene, ki je vedela, da igra za vse
— morda celo za svoje in Jeričino življenje
— ako hoče izpolniti besedo, ki jo je
bila dala pravkar nesrečni deklici. Toda
nevarnost jo je skrbela najmanj; težilo jo
je samo vprašanje, ki se je oglašalo v tem
kratkem trenotju: kaj naj stori, da zavrne
to podlo zver v človeški podobi — vsaj
še nocoj — vsaj do jutri zvečer, ako je
že ni mogoče odgnati popolnoma.

„Poslušajte!“ je dejala Helena. „Vi
veste, da ne ostanem več dolgo v položaju,
ki mi ga je naložila ničvrednost vaših pajdašev
in vaša lastna. Kmalu bom zopet
svobodna ... razpolagala bom s svojo osebo
in s svojimi ... sredstvi.“

„Lahko da,“ je pokimal Halil bej brezbrižno.
„Ali ne bi bilo mogoče, okrajšati
najin razgovor ... spričo teh veselih dejstev?
...“

„To je moj namen!“ je odgovorila
lady Helena visokomerno, dasi ji je prešinil
srce strah, da bo Halil bej zavrnil
njeno ponudbo. „Zato vas prašam — ali
bolje — povem vam, da bi bila pripravljena


[Stran 207]
[207]

žrtvovati mnogo za to, če raztegnete
pogoje, pod katerimi prebivam jaz v tej
hiši, tudi na damo, ki je došla nocoj.“

„Kaj si mislite vzlasti pod temi pogoji?“

„Popolno nedotakljivost osebe; nadalje
to, da odide, kadar odidem jaz ... Da
ostane do konca pod mojim varstvom in
v moji bližini; z eno besedo, da se niti
več ne zanimate zanjo. V ta namen bi
žrtvovala jako visoko svoto ...“

„V svoje obžalovanje vam moram povedati,
mylady,“ je odgovoril Halil bej ironično,
premagujoč trudoma svoj razdraženi
pohlep, „da ne bi bila nobena svota dovolj
visoka — ne glede na to, da je še veliko
vprašanje in odvisno od raznovrstnih okolnosti,
ali boste res tako kmalu razpolagali
s svojo svobodo in svojimi sredstvi ...“

„Ni se bati!“ je vzkliknila lady Helena
ponosno. „Z vso pravico domnevam,
da so mi moji sorodniki v tem trenotku
že na sledi; in kadar izvedo, kje naj me
iščejo, je njih volja — volja Anglije! Ne
pozabite tega.“

Halil bej se je zaničljivo nasmehnil;
moral je že vedeti, da za žrtvami, ki jih
zakleplje on v svoji zločinski hiši, ni sledov
v zunanjem svetu.

Lady Heleni pa se je zasvetila dobra
misel.

„Stavila bi vam pa tudi še drugačen
predlog,“ je izpregovorila naglo. „Baš zato,
ker ni gotovo, kdaj bom razpolagala s svojo
svobodo ... Ali vam še ni prišlo na misel,


[Stran 208]
[208]

da bi si lahko prisvojili vi dobiče ...
ki ga hočeta izsiliti brata Kemala od mojih
sorodnikov? Ako mi daste možnost, obvestiti
jih, bi lahko v par dneh zelo pomnožili
svoje bogastvo ...“

Halil bej je prebledel in iztegnil obedve
roki; malo je manjkalo, da ni odskočil.

„Nehajte, mylady!“ je vzkliknil z zamolklim
glasom. „Niti besedice ne izpregovorim
več o vaši ponudbi.“

„Aha!“ je menila lady Helena. „To je
zato, ker se bojite Alija Kemala.“

„Prihranite si vsa domnevanja, mylady!“
je siknil Halil bej strupeno. „Vsekakor
pa vas ta tujka nič ne briga; ona
ni v nikaki zvezi z vami, nje se ne tičejo
obljube, ki sem jih dal Aliju Kemalu glede
vaše osebe; zato pojde z menoj!“

To rekši je storil korak proti Jerici,
da bi jo prijel za roko.

Jerica je vzkriknila z glasom smrtne
groze.

Toda lady Helena je bila hitrejša od
starega propaleža.

Kakor blisk je planila vmes in sunila
Halila s silo, kakršne ne bi bil pričakoval
nihče od njenih nežnih rok. Bej je odletel
daleč v stran, lady Helena pa se je postavila
pred nesrečnico kakor živa stena;
v njeni roki se je zasvetil majhen revolver
in uprl svoje votlo oko na Halila.

Halil bej je izbuljil oči.

„Odkod imate orožje?“ je kriknil napol
besno, napol osuplo.


[Stran 209]
[209]

„To vas naj ne briga!“ je dejala Helena
s tihim, komaj slišnim glasom, tresočim
se v srditi odločnosti.“ Vedite samo,
da strelja dobro; in vedite, da ustrelim,
kakor hitro storite le še en korak proti
tej siroti. Vedite, da jo bom branila do
zadnjega diha; ne morete se je torej dotekniti,
ne da bi se doteknili mene — ne
da bi si nakopali maščevanje Alija Kemala.
Pazite! Ako pa me primorate, rabiti
orožje, vedite, da vas ne ubijem: samo
ranila vas bom — prihranim vas Kemalovi
osveti. Zato ne poizkušajte doseči svojega
namena s silo, češ: ali izvršim, kar namerjam,
ali pa poginem, in potem je itak
končano ... Pomnite, da je ta ubožica
moja sestra v nesreči, nerazdružljiv del
mojega bitja, in nje usoda del moje usode,
dokler mi je mogoče braniti jo!“

Bej je bil premagan. Videl je, da nocoj
ne doseže svojega cilja, ako se noče
izročiti Arnavtovemu srdu. Toda penil se
je od gneva.

„Grem, mylady!“ je siknil. „A čuvajte
se! Ni še napočil konec vseh dni, in pripeti
se lahko, da se boste kesali zaradi
nocojšnjega večera!“

Nato je odšel, ogibaje se s pogledom
lady Helene, ki mu je sledila s očmi, dokler
ni zamrl njegov korak na preprogah,
ki so pokrivale hodnike.

Nato je pogledala otožno mali samokres,
ki je ležal v njeni dlani in se svetlikal
z medlim bleskom. Zavarovala je
petelina, spravila orožje v nedrije, kjer ga


[Stran 210]
[210]

je nosila neprestano, in se obrnila k Jerici.

Molče, brez besede, sta si padli ženski
okrog vratu in se poljubili, plakaje s tihim,
tolažečim plačem dveh src, ki vesta, kaj
je gorje na tem svetu ...

XIII. Birbantinijeva sled.

Vrnimo se zdaj k našim junaškim prijateljem,
ki so našli v nevarni noči svojega
bega zaveznike in prijatelje na krovu
angleške ladije „Victory“!

Nemogoče je popisati občutke, ki so
navdali Ivana in Dušana v trenotku, ko
sta zopet zagledala mnogojezicni izvesek
hotela „Des Cinq Nations“. Kako malo
časa ju je ločilo od trenotka, ko sta stopila
iz te hiše, polna nade, da se vrneta
z vestmi o izgubljeni Jerici! Kaj vse ju
je bilo doletelo, odkar sta iskala teh sledov
— in kako malo, kako malo sta bila
pridobila! Toda ljubečemu srcu je tudi
malo nekaj; in ko sta se približala svojemu
bivališču, se je obema skrčila duša
v silni napetosti, kaj jima prinese prihodnjih
par minut.

Ali najdeta Birbantinija, sodruga Schrattenovega,
v njegovem zatišju? Ali se jima
posreči izvedeti od njega izlepa, kar želita?
Ali najdeta vsaj možnost, dobiti ga
v svojo oblast in izsiliti njegovo skrivnost?
Nešteto vprašanj jima je zavrelo v možganih;


[Stran 211]
[211]

toda trebalo je ravnati naglo in
razmišljati pozneje — tako je že od nekdaj
v življenju, ki rado postavlja vse teorije
na glavo.

„Kako se razdelimo zdaj?“ je rekel
Dušan in se ustavil v primerni razdalji od
hotela „Des cinq Nations“, da je bil še
skrit očem njegovih prebivalcev. „Preveč
nas ne sme priti v hotel, da ne vzbudimo
suma; vsekakor pa nas mora biti dovolj.
da opravimo ... Birbantini je skoraj gotovo
umen človek, a vendar se lahko zgodi,
da bomo primorani rabiti silo.“

„Prvo, kar se mi zdi potrebno,“ je
menil Ivan, „je, da ostanejo naši gospodje
zavezniki v rezervi, za skrajnjo silo. Ozirati
se moramo na to, da imajo oni sami
svoje še nedovršeno podjetje in da jih
torej ne gre brez potrebe izpostavljati v
naše namene; nadalje pa moramo vpoštevati,
da mora biti njihova pomoč pred vsem
bolj — kako naj rečem? — diplomatskega
značaja. Baš zaradi tega pa ne smemo
kazati brez potrebe, da imamo v njih zaslombo
in sploh kake zveze z njimi.“

Odmev tega naziranja je bil precej
različen. Dočim je naša jugoslovanska
družbica pritrjevaje kimala z glavami, je
bilo „trojnemu sporazumu“ očividno nerodno,
ostati križemrok. Vzlasti Kazakov
je ugovarjal prav ogorčeno.

„Čort vozmi!“ je hitel, mahaje z rokami:
„Zaveza je zaveza! Kako boste pa
gledali na nas, če vas bomo samo spremljali?“


[Stran 212]
[212]

„Gospodje imajo vendarle prav,“ je
rekel nazadnje poročnik Wheeler, ki je
sodil najtrezneje.“Mislim, da smem priznati
to, ne da bi dal nam samim slabo
izpričevalo. Skoraj izključeno je tudi, da
bi naleteli v hotelu samem na posebne
težkoče. Da pa ne zaostanemo popolnoma,
bi predlagal, naj gre Kazakov z vami.“

„Izborno!“ je pritrdil Dušan. „V hotel
pojdemo torej gospod Kazakov, Ivan in jaz;
Jovo in Marko naj se držita blizu kje pri
vratih — ostali pa čakajte tu v bližini v
primerni razdalji, da boste pri roki, ako bi
vas bilo treba. Toda upajmo, da ne bo
sitnosti.“

Po tem kratkem pregovarjanju se je
napotila določena trojica nemudoma v hotel;
prej pa sta naša prijatelja še naročila
Jovu in Marku, da naj kakorkoli zadržita
vsakogar, kdor bi hotel vstopiti ali oditi
in bi bil le malce podoben Birbantiniju,
ki sta ga poznala po Dušanovi fotografiji.

Krivonosi armenski vratar je pozdravil
došlece z globokimi pokloni in s potuhnjenim,
poizvedujočim pogledom. Pojavljenje
Kazakova, novega tovariša, ga po
vsem videzu ni bas zazibalo v brezskrbnost.

Dušan je potisnil krivonosca brez dolgega
uvoda v duplini podobno čumnato,
kjer je čakal na goste hotela „Des cinq
Nations“, in mignil tovarišema za seboj.

„Čujte,“ je dejal vratarju. „Dopoldne
sem se seznanil z grofom Rosettijem, ki
stanuje pri vas ...“


[Stran 213]
[213]

Armenec ga je pogledal in napravil
neveden obraz, ki je postal še nevednejši,
ko je ujel opazujoče poglede trojice.

„Grof Rosetti? ... Ne poznam tega
gospoda ...“

Toda Dušan je bil dovolj psihologa,
da je videl na prvi pogled, da Armenec
ne govori resnice.

„No, kajpak,“ je nadaljeval brezbrižno.
„Grof Rosetti stanuje tu ... Evo vam zlatnik,
in spomnite se. Govoriti bi imel z
njim v jako važni zadevi. Dajte, peljite
naju k njemu.“

„Gospod,“ je odgovoril Armenec, „gospod
grof Rosetti res ne stanuje pri nas ...
Izginil je — od včeraj ga ni več videti.
Včeraj zjutraj je plačal račun, rekoč, da
se vrne popoldne; toda ni ga bilo nazaj ...
mislim torej, da je odpotoval ...“

„Dobro,“ je dejal Ivan z odločnim
glasom. „Ti misliš — midva bi rada videla.
Pokaži nama njegovo sobo!“

„Za Krista, gospodje, tega ne! Kako
vas bom vodil v njegovo sobo, ko ga res
ni doma!“

„Morda ga pa nisi videl, ko se je
vrnil ... Le pelji nas gor!“

„In ko vas niti ne poznam! ... Kateri
vratar vodi neznance v sobe svojih
gostov?“

„Pa stori ti prvi, če jih ni še nobeden
pred teboj! je vzkliknil Dušan nestrpno.
„Čuj, Armence: ako naju pelješ v Rosettijevo
sobo, dobiš še en zlatnik, in ako je
doma, še enega.“


[Stran 214]
[214]

„Gorje mi!“ je vzdihnil Armenec in
vzel svoje ključe. „Zaslužil bom torej samo
enega ... Kajti gospoda grofa res ni v
tej hiši ...“

„Potem si še bolj brez skrbi; žuri se!“
je vzkliknil Dušan, ki deloma ni verjel
vratarju, smrdečemu po zločinu že na deset
korakov, deloma pa si je obetal vseeno
korist od pogleda v Birbantinijevo sobo,
če bi tudi njega ne bilo doma.

Vratar je odstokal naprej, naši prijatelji
pa so šli za njim; in v svoje nemajhno
presenečenje sta gledala Ivan in Dušan,
kako je odklenil Armenec vrata, ki so ležala
njuni sobi ravno nasproti!

Z napeto radovednostjo sta stopila na
prag.

Notranjost sobe je pričala o vsej udobnosti,
kakršna vlada po hotelih a la „Cinq
Nations“; to pomeni, da nisi vedel, ali
stojiš v brlogu, človeškem stanovanju ali
slabo dišeči ropotarnici, kamor so postavili
vegasto mizo, dva že zdavnaj doslužena
stola, zarjavel železen umivalnik in
posteljo v razvalinah, pogrnjeno z umazano
in razcefrano odejo, ki je budila tvojemu
nosu že od daleč predstave o celih
bataljonih stenic.

„Visokorodje se izvoli izprehajati,“ je
zagodel Kazakov izza hrbta naših prijateljev
s svojim mogočnim kazaškim basom.
„Zdi se, da smo opravili hitreje, nego si
želimo.“

Ivan in Dušan nista našla besede v
prvem hipu. Zavedela sta se šele zdaj,


[Stran 215]
[215]

da sta verovala na tihem z naivno neomajnostjo,
da se mora, ko stopita v to
sobo, ustaviti pred njima Birbantini, preplašen
in osupel, zaloten nemara sredi intrige,
ki je stalo Jerico in njene drage
toliko gorja.

„Ni ga!“ je vzkliknil Ivan nazadnje z
zamolklim glasom. „Ni ga tu!“

Umazane stene so se majale okrog
njega v obupnem čuvstvu razočaranja.
Zdajci pa mu je šinila v glavo druga misel.

„Ako je to sploh njegova soba!“ je
vzkliknil. „Kdo pa ve! Dušan, pazi na
krivokljuna, da ne začne škandala; mi
moramo vsekakor pogledati, ali priča sploh
kaka sled v tem hlevu, da je živel v njem
grof Rosetti-Birbantini ...“

Dušan je pokimal in se obrnil k Armencu:

„Kaj stojiš tam zunaj, prijatelj? Stopi
noter, da nam poveš — tako, da, nič se
ne boj! — vi, batjuška, pa bodite tako
dobri in pazite nanj ...“

Med tem, ko je govoril, je bil prijel
vratarja za rokav in ga potegnil v sobo,
Kazakov pa mu je pomagal s tem, da je
potisnil svoje koleno zbeganemu krivonoscu
prav brezobzirno na plat pokore. Nato je
vstopil še sam, zaprl vrata za seboj in se
postavil k njemu v pozi, ki je govorila:

„Pisni, pa ti zavijem vrat!“

„Ne predrzni se izustiti glasu!“ je velel
Dušan tiho. „Primorani smo preiskati
stvari gospoda grofa; s seboj ne vzamemo


[Stran 216]
[216]

bržkone ničesar ... torej molči, ako ti je
življenje drago.“

To rekši se je spravil z Ivanom na
preiskavo.

Seveda, iztikati skoraj nista imela kje ...
Zaman sta obrnila žepe par ponošenih
oblek, ki so visele v omari za vrati; tudi
na mizi ni bilo drugega kakor par drobtin
tobaka. Toda Dušan je odprl miznico: bila
je polna umazanih robcev, časopisov in
brezpomembnih, zmečkanih koscev papirja.
Ivan mu je gledal ves čas preko rame
in posegel tu in tam v predal: roka se
mu je tresla od razburjenja.

„Zdi se, da mož, ki biva tukaj, sežiga
svoja pisma,“ je dejal Dušan majaje z glavo.
„Stoj, kaj pa je to?“

„Pisemski ovoj!“ Ivan je vzkliknil —
skoraj zavriskal je — segel v predal in
dvignil zmagoslavno moder ovoj, kakršne
rabijo navadno za trgovska pisma. „In pisava
— Dušan! — to je pisava von Schrattena! ... Naslov ... hahaha! — Grof Rosetti! ... Zdaj vaju imamo, Herr von Schratten in Graf Rosetti!“

V burnem veselju se je vrgel naš rojak
prijatelju okrog vratu.

„Saj sem ti rekel, da ne obupajmo!“
je dejal Dušan Jerišič z veselim, razburjenim
glasom. „Čim več uspehov bo, tem
pogosteje se bodo vrstili ... A poglej!“
je vzkliknil s presenečenjem, ko je pogledal
ovitek natančneje. „Poštna znamka je
avstrijska ...“


[Stran 217]
[217]

„In poštni pečat je pečat našega domačega
kraja!“ je kriknil Ivan ter planil
pokoncu. „Ha, lopov! ... To je bilo pismo.
s katerim je obvestil pajdaša, kako gre v
klasje njegova prokleta, zločinska pšenica!
Zdaj mi je jasno in očito, da mora biti
Birbantini v tesni zvezi z usodo moje sestre ... Le kje naj ga iščeva? ...“

„Ako ga ni vrag odnesel, je prav mogoče,
da se vrne! Vidiš — ročni kovčeg
ima tudi še tu! In v skrajnji sili se lahko
zatečeva k dičnemu Pygurisu; sodeč po
njegovih moralnih vrlinah, ga gotevo pozna
vrli mož, in če ima pomisleke, jih naposled
lahko premagamo s par turškimi lirami ...“
„To že; samo da bi ne bilo prepozno!“
je vzkliknil Ivan. „Ne pojdiva še; preiščiva
mu kovčeg — morda najdeva v njem kaj
določnejšega.“

Dušan je pokimal in vzdignil kovčeg
na mizo. Bil je zaklenjen.

„Gospod!“ je viknil v tem hipu nesrečni
Armenec. „Pa ne da bi hoteli —
to je vendar kovčeg gospoda grofa! ...
Pustite gospod ... Ah, to je — takoj pokličem
policijo ...“

Toda roka Kazakova ga je stisnila s
svojimi dolgimi, koščenimi prsti tako krepko
za vrat, da je rad umolknil; samo zajavkal
je:

„Boste že videli! ...“

„Molči!“ Dušan je vzel iz skritega
žepa nož na zaporo in povrtal z njim po
ključavnici, ki na srečo ni bila preveč


[Stran 218]
[218]

umetna. Prasnilo je, in usnjata votlina
kovčega je zazijala.

Z nestrpno roko je prebrskal Ivan vsebino.
Zdelo se je, da dobiček ne bo vreden
truda: v kovčegu ni bilo drugega kakor
perilo, par čevljev, šop umazanih
ovratnikov — kar pač jemljo ljudje na
popotovanje. Samo na dnu — prav na dnu
— je ležal majhen zvezek s trdimi črnimi
platnicami.

„Še tisto poglej!“ je dejal Dušan.
„Glej, zlomka! Kaj pomenijo ti logaritmi!“

Prijatelja sta steknila glavi. In še tisti
hip se je zasvetilo Dušanu obličje.

„Vidiš,“ je rekel z veselim glasom,
„zdaj imava, česar sva iskala ... Te tabele
so ključ za šifrirano pisavo! Glej —
tu spredaj je celo naslov v švabskem jeziku:
Geheimer Chiffreschlüssel ... Hvala
Bogu na višavah, ta preiskava je bila plodonosna.
Požuriva se zdaj — tovariši čakajo;
zanesljivost tega ključa preizkusiva
na varnejšem kraju.“

Takrat pa se je začul prepir, kreg in
vrišč, ki je nastajal po vsej priliki med
hišnimi vrati; Ivan in Dušan, ki sta spoznala
brez težave oljnati glas gospoda Aristida
Pygurisa, sta udrla s Kazakovim vred
naglo po stopnjicah.

In res so potrdile oči njuno domnevanje:
Pyguris je skakal semtertja med
Markom in Jovom, ki sta mu zastavljala
pot, prestrezala ga in ga mudila z raznimi
vprašanji, tako da ni mogel niti naprej,
niti nazaj. To čudno ravnanje je izprva


[Stran 219]
[219]

samo presenetilo hrabrega Pygurisa; kmalu
pa se je izpremenilo njegovo presenečenje
v smrten strah:

„Za Kriščevo voljo, gospodje!“ je vekal,
sklepaje roke. „Pustite me nekam:
ven ali noter ... Kaj namerjate z mano,
o Bog nebeški? Gospodje, jaz pokličem
zaptije! ...“

„Predrzni se, šema!“ mu je prigovarjal
divji Marko smehljajočega se lica in s
krotkim, prijateljskim glasom. „Iztrgam ti
želodec in ti ga zatlačim v usta!“

„No, kaj je s tvojimi ubogimi, nepreskrbljenimi
otroci?“ se je menil Jovo v
neusmiljeno polomljeni turščini. „Ali so
pridni? Radi jedo? Lepo molijo? ... Eh,
vraga, stoj kume; ne pojdeš mi odtod,
dokler mi ne potolažiš radovednosti. Saj
vidiš, kako me skrbi tvoja spoštovana rodbina!“

Takrat sta prihitela naša prijatelja na
hišni prag.

„Usmilite se, knezevski visokosti!“
jima je zaklical Pyguris v svojem obupu.
„Vaša spremljevalca me ne pustita nikamor:
kakor prestopim, je eden spredaj,
drugi zadaj ... Gotovo me hočeta umoriti!

„Tiho bodite!“ je dejal Dušan, ki se
ni mogel ubraniti nasmeška spričo tolike
strahopetnosti. „Saj veste, da vas ljubimo
kakor punčico v svojem očesu! Prav nič
se vam ne bo zgodilo, ako greste drage
volje v mojo sobo, da se nekaj pomenimo ...“


[Stran 220]
[220]

„Saj je itak hotel v hišo,“ se je zasmejal
divji Marko. „Jedva pa sem ga pobaral
o njegovi zalegi, ga je mahoma minilo
veselje.“

Pyguris se je oziral od enega do drugega;
nazadnje je zaključil očividno, da se
utegne izcimiti iz te nevarnosti dobra kupčija
in jo je ubral junaško z Dušanom in
Ivanom, delaje grimase kakor mučenik, ki
gre s preziranjem smrti na morišče.

V sobi ga je nagovoril Dušan brez
vseh posebnih ovinkov:

„Zelo žal mi vas je, vrli gospod Pyguris! Preti vam nevarnost, da izgube vaši
ubogi, nepreskrbljeni otročički svojega požrtvovalnega
očeta ...“

Pyguris je planil kvišku, bled in tresoč
se kakor šiba na vodi:

„Ali je mogoče? ... O Kriste! ... O
Allah! ... O Mohamed! ... O vsi svetniki!
... Kakšna nevarnost je to, ki bi
mogla pretiti meni, nedolžnemu in poštenemu
človeku! ... Govorite, kneževska
visokost, govorite! Strašen dvom ste vrgli
v mojo dušo!“

Dušan je važno pokimal z glavo.

„Vidi se, kujon, da imate slabo vest! ...
Pa da opravim kratko: več ko gotovo je,
da imate intimne stike z dvema lopovoma,
izmed katerih se imenuje eden von Schratten,
drugi pa Birbantini — ali Rosetti —
kakor mu bolje kaže!“ ...

„To ni mogoče, kneževska visokost! ...
Kje bom poznal lopova, morilca in vlomilca
Se ... Seratisa in Bi ... Bi ...


[Stran 221]
[221]

Bibranitisa — vidite, še njiju imen ne znam
izgovoriti!“ ...

Položil je levo roko na prsi, desno pa
je dvignil v zrak, kakor v znamenje slovesne
prisege. Videti je bilo, da se silno
boji.

„Ne poznate ju?“

„Ne poznam, tako mi Boga in vseh
svetnikov!“

Dušan je sklenil poizkusiti na slepo
srečo.

„Če ga ne poznate, kako je potem
mogoče, da ste zapleteni v njiju najnovejši
zločin? ... „je prašal z ostrim, mahoma
povzdignjenim glasom.

„V kakšen zločin?“ je prašal Pyguris
in prebledel kakor zid. Njegova kosmata
vest je bila očividno obremenjena s tolikimi
grehi, da ni vedel, katerega ravno
misli mladi tujec. „Vaša kneževska milost,
poglejte moj pošteni obraz! Ali sem
zmožen postati sokrivec zločina?“

„Ne tajite, ako se nočete pogubiti.
Dokazi so dokazi; mi vemo prav dobro,
da je pripeljal von Schratten te dni v Carigrad
mlado tujko ... z nameni posebne
vrste ... in da ste vi in Birbantini, s katerim
se poznata prav dobro, zapletena v
to lopovščino. Torej — na dan z resnico!“

V Grkovih očeh se je zasvetila plaha,
begajoča iskra; odprl je sicer usta, da bi
protestiral z ogorčenjem, toda Dušan je
bil preveč dober opazovalec.


[Stran 222]
[222]

Nagnil je svoj obraz tesno k zalitemu
obličju gospoda Pygurisa; njegove oči so
se zakopale v falotove kakor dve nabrušeni
jekli. Mrzla sila tega pogleda je prodirala
globlje in globlje, nalagajoča zločinčevi
duši svojo oblast.

Trepet, rahel, komaj viden trepet je
izpreletel „očeta nepreskrbljenih otrok“.
Boril se je s tem trepetom, branil se ga
krčevito, in trepetal čimdalje huje, ne da
bi mogel umekniti svoje oči pred Dušanovim
pogledom. Nehote se je začel umikati
ritenski proti vratom.

„Stoj!“ mu je zaklical Ivan zamolklo
in se postavil pred izhod. „Tod ne uideš!“
„Priznaj, lopov!“ je ponovil Dušan s
tihim, zapovedujočim glasom.

„Kaj naj priznam, vaša kneževska
milost!“ je zaječal Pyguris v poslednji
trdovratnosti laži. „Saj pravim, da sem
nedolžen ...“

„Nisi nedolžen,“ je izpregovoril Dušan.
„Priznal si — ako ne z besedami, pa s
pogledom, v katerem krici tvoja slaba in
kriva vest; priznal si s trepetom, ki te
stresa! Kdor je nedolžen, ne gleda, kakor
gledaš ti; ne umika se in ne trepeče ...
Priznaj!“

Grk ni imel več sile, da bi tajil. Sklenil
je roki in buljil v Dušana z nepopisno
grozo.

„Poslušaj,“ je nadaljeval Dušan, „in
bodi pameten. Sam si, lahko misliš, da se
ti ne zgodi nič zalega ako priznaš. Glavni
krivec nisi, to vem sam; kako ti naj zamerim,


[Stran 223]
[223]

da sta te pridobila lopova za svoje
namene — tebe, ki živiš nemara že od
rojstva od človeške propalosti? ... To je
tvoj poklic; kaj hočemo! A dovolj o tem.
Ponavljam, da niti lasu ne skrivimo na
tvoji glavi; še plačamo te, v kolikor se nam
bo zdelo primerno, in kadar osvobodimo
ono mlado tujko ... Ali slišiš? Plačamo
te! ... Ako ne priznaš in nam ne pomagaš
najti nesrecnice, potem je seveda stvar
docela druga!“

S temi besedami je izvlekel hladnokrvno
velik nož in potegnil s prstom preko
blestečega rezila, ne da bi rekel kako besedo
v pojasnilo; preveč jasna je bila strašna
obljuba. In Dušan je čutil, kako vre
na dnu njegove duše nekaj temnega; vedel
je, da ga popada z nepremagljivostjo,
ako Grk ne izpregovori takoj. Kratko, slutil
je, da izvrši svoj obet, če se Pyguris ne
ustraši njegove grožnje.

Toda njegov nož je bil zdaj nepotreben; prebodel je bil Grkovo srce z nevarnejšim
in mogočnejšim mečem — s čarom
zlata.

Dočim je govoril, je gospod Pygufis
bliskovito premislil svoj položaj:

„Bogme ... lahko bi priznal! Da, najboljše
je priznati; če ne vsega, vsaj nekaj
... Kdo ve naposled, kaj je s Schrattenom
in Birbantinijem? Ni ju ... morebiti
se jima je kaj pripetilo; v Carigradu
in s Halilom je vse mogoče. In če se jima
ni pripetilo nič, je še hujše; potem ju ni,
ker sta me sklenila ogoljufati za moj delež.


[Stran 224]
[224]

Potem ne dobim od njiju ničesar ... Torej
priznam! ... A kaj, če se spet pojavita?
Gorje mi potem! ... Hm! ... Torej priznam
samo nekaj; to, na primer, da je
tujka pri Halilu, zamolčim. Priznam pač
toliko, da ugodim temu divjaku, ki vleče
zdajle nož iz žepa, in da ne zaigram nagrade,
ki sta mi jo obljubila onadva, ako
se še kdaj vidimo ... Če ju najdem in
bo vse v redu, jima prodam tegale in njegove
tovariše — kakor bo bolj kazalo...
Na vse zadnje je kupčija izborna! ...“

To svoje premišljevanje je zaključil
istočasno, kakor Dušan svoje kratko, a
preteče razlaganje.

„Vaša kneževska milost!“ je izpregovoril
z istim plahim in vekajočim glasom
kakor prej — dasi je bil zdaj v resnici že
popolnoma pomirjen. „Vaša milost! ...
Usmilite se mojih ubogih črvičkov, mojih
nepreskrbljenih otročičkov, in ne storite mi
zalega ... Spravite tisto strašno orožje! ...
Saj priznam — rad povem, kar mi je znanega! Vse, kar vem, boste izvedeli ...
Seveda upam in prosim, da se bo vaša
milost spomnila ob svojem času ... da bi
me bila Schratten in Birbantini morebiti
bogato nagradila, ako bi bil molčal ...“
Dušan je pokimal z glavo, čudeč se
tej dobickazeljnosti, ki ni odnehala niti v
trenotku, ko je viselo življenje lakomnega
Pygurisa zares na nitki.

„Govori!“ je dejal.

In v napeti pozornosti so se vsesale
oči prijateljev v zvodnika.


[Stran 225]
[225]

Ta pa je nadaljeval:

„Kneževska milost naj mi izvoli verjeti:
kolnem se pri Kristu in vseh svetnikih,
da tujke ne poznam in ne vem, kje
jo skrivata. Birbantinija poznam osebno;
še pred par dnevi je prebival tu; naročil
mi je, da naj ga poiščem danes, češ, da
mi bo vrnil par funtov, ki mi jih dolguje,
goljuf nepošteni. In zdaj ga ni ... Gotovo
jo je popihal, da mu ni treba šteti denarja,
Verjemite mi, kneževska milost, sam bi
ga rad našel; in namesto da mi pretite,
bi me lahko pomilovali, ker sem skoraj
nesrečnejši od vas ... Le premislite, kako
težko bom pogrešal jaz kot rodbinski oče
svoj izgubljeni denar, ako je lopov res
odnesel pete ...“

„Pa von Schrattena?“

„Njega poznam samo po videzu. Govoril
sem z njim komaj pet besedi, ko sem
šel enkrat k njemu po naročilu Birbantinija ...“

„K njemu ste šli!“ Ivan je planil kvišku.

„Torej veste, kje stanuje?“ je kriknil
z razburjenim glasom.

„Kaj ne bi vedel?“ je rekel zviti Grk z
najnedolžnejšim obrazom. Zdaj je bilo v resnici
brez pomena, prikrivati von Schrattenovo
stanovanje: saj je bil našel njegovo
gnezdo prav tako prazno kakor Birbanfinijevo.
„Seveda vem, kje stanuje ta ničvrednež
... In če se vaša grofovska milost
zanima zanj, ji prav lahko postrežem
z naslovom.“


[Stran 226]
[226]

„Govorite torej!“ sta vzkliknila Ivan
in Dušan obadva hkrati. Ob čuvstvu, da
Utegneta morda že čez par ur držati njega,
ki ga iščeta, se ju je bila polastila neizrekljiva
razburjenost.

„Ali mi zastavita vajini milosti rastno
besedo, da z ničemer ne omenita Schrattenu
in — ako ga najdeta — Birbantiniju,
da sem vaju spravil na njegovo sled?“

„Častne besede tebi ne bom zastavil,“
je dejal Dušan z neprikritim zaničevanjem.
„Zadošča ti naj, če pravim, da bova molčala.“

Pyguris je zatisnil oči, da prikrije
zlobno iskro, ki se je zasvetila v njegovem
pogledu.

„Dobro,“ je dejal s hinavsko ponižnostjo.
„Vaša milost ve, da mi je njeno
zagotovilo kakor suho zlato ... Brezvestni
von Schratten stanuje v isti hiši kakor
Olimpia Montebello.“

„Tam!“

Ivan in Dušan sta se spogledala z začudenjem
in bolestjo. Torej sta bila že v
njegovi bližini! — Morda ju je ločila le
tenka stena od lopova in njegove žrtve,
uboge Jerice! Ah, če bi bila vedela to že
prvi dan, ali če bi bila že prvi dan tako
pametna in poprašala Pygurisa ... Nedvomno
bi mu z nekoliko spretnostjo lahko
že takrat odkupila njegovo skrivnost! In
Jerica bi bila danes prosta!
Dušan se je udaril po čelu, kesaje se
svoje prevelike opreznosti.


[Stran 227]
[227]

Toda bilo je prepozno in čas ni dopuščal,
ubijati si glavo s tem, kar bi lahko
bilo.

„In vi vztrajate, da niste videli pri
njem nobene ženske?“ je prasal Dušan
Jurišić po kratkem premolku.

„Nobene!“ je izjavil Pyguris s svečanim
glasom in pogledal Dušana tako otroško
nedolžno, da mu je v resnici verjel.

„Nobene!“ je ponovil Ivan zamolklo.

„Dobro! Pojdimo ...“ je velel Dušan.

„Kam?“ Grk je zazijal z dobro hlinjenim
izrazom groze.

„No, kam? K Schrattenu seveda! Ti
nam boš kazal pot.“

„Moj Bog!“ Pyguris je zvil roke nad
glavo. „Vaša milost naj pomisli na moje
uboge otročičke! Von Schratten je zmožen,
da me ustreli na mestu, ako vidi, da
sem domenjen z vami ...“
Toda Grkove prošnje so bile zaman;
kljub svojemu tarnanju, ki se dolgo ni hotelo
umiriti, je moral z njima.

Tovariši pred hišnimi vrati so postajali
že nestrpni; toda vsem se je razjasnil
obraz, ko so zapazili po obličjih Dušana
in Ivana, da sta morala doživeti nekaj posebnega.

Dušan se je obrnil k Marku, rekoč mu
po srbsko:

„Pazi dobro na tega lopova; ako bi
hotel pobegniti, zabrani mu — kakorkoli!
Glej samo, da ga ne zadaviš popolnoma.“

„Ne bom ga, Dušane — kakor bi ga
rad.“


[Stran 228]
[228]

„E! Pa kaj se ti je tako zameril?“

„Poglej mu roko! Ali vidiš, da ima
obvezano? To sem ga jaz sinoči.“

„Mari je bil med onimi?“ je vzkliknil
Dušan.

„Bil je; prav dobro se ga spominjam.“
„Ne misli na to; a pazi nanj tem
bolje.“

Tudi „trojni sporazum“ je popraševal
z veliko radovednostjo, kaj so opravili.
Dušan je povedal, da so izvedeli za Schrattena,
in pokazal ovoj von Schrattenovega
pisma, knjižico s šifrirnim ključem in pismo,
ki ga je upal razvozlati z njegovo pomočjo.

„To pismo vam zdaj ne bo več mnogo
koristilo,“ je menil poročnik Wheeler. „Stavil
bi, da ne obsega drugega kakor njegov
naslov, ki ga zdaj itak poznate. Ali
znate dešifrirati?“

„Nikoli še nisem imel prilike, uriti se
v takšnih diplomatskih umetnostih, toda
upam, da se mi posreči.“

„Potem dajte rajši meni: jaz poznam
nekoliko to reč.“

Jurišić je bil rad pri volji.

„Ako nas hočete počakati,“ je dejal,
„se lahko med tem pokratkočasite s tem
delom. Mi gremo zdaj naravnost k Nemcu,
da ga dvignemo iz gnezda. Ampak tu nas
menda ne boste čakali?“

„Spremimo vas, kakor daleč bo pametno,“
je rekel Estournelle. „Najboljše
bo, če se ustavimo mi trije v zadnji kavarni
pred hišo, kamor ste namenjeni;
ostali, razen tistih, ki pojdejo k Nemcu,


[Stran 229]
[229]

pa se porazdele vmes, da bomo kljub temu
še v zvezi in si lahko priskočimo, ako bi
se kaj zgodilo.“

„Kaj se hoče zgoditi!“ se je zasmejal
Dušan vročično in pogledal Estournella
tako temno, da se je Francoz zdrznil in
zahvalil Boga, da ni on predmet tega besnega
sovraštva. „Da ga le zagledam —
za vse ostalo sem brez skrbi.“

Po tem razgovoru so se odpravili.

Wheeler je listal spotoma po knjižici,
ki sta jo bila našla naša prijatelja pri Birbantiniju.
In pol s smehom, pol z ogorčenjem
je začel stresati glavo, mrmraje:

„Kaj vidim? ... Rekel bi, da je to
enak „šifrirni ključ“ kakor se ga poslužuje
diplomacija neke države; seveda ...
tu je vendar vse polno okrajšav za brzojavke,
ki jih trgovec z dekleti nima v kaj
porabiti. Hahaha! Diplomatje in lopovi —
pa isti šifrirni ključ ... ne ne, to ni mogoče!
Niti na Turškem ni mogoč tak
škandal. Kje gaje ukradel, nepridiprav?“.

O, ko bi bil vedel dobri poročnik Wheeler,
kaj je vse mogoče na svetu!

— — — — — — — — — — — —

Kreniva zdaj, dragi čitatelj, nekoliko
v stran in spomniva se Olimpije Montebello.

Ko sta odšla Ivan in Dušan po tistem
važnem razgovoru s srdito galatsko kurtizano,
se je polastil Olimpije silen nemir.
Misel, da je zagotovila nezvestemu in tatinskemu
Birbantiniju v zasluženo kazen, ji
ni dala več pokoja. Še tisti večer je dozorel
v njeni glavi sklep, poiskati drugo


[Stran 230]
[230]

jutro sled naših prijateljev in opazovati
njih početje, dokler ne napori srečna minuta,
ko bo lahko gledala z lastnimi očmi,
kako padajo obljubljene batine maščevanja
po hrbtu njenega malopridnega rojaka.

Upala je, da ji bo mogoče izpregovoriti
z Ivanom in Dušanom ter jima povedati,
da je pripravljena služiti njunim namenom
tudi še nadalje — pripravljena
storiti vse, vse, karkoli je v stanu škoditi
Birbantiniju in njegovemu pajdašu.

Takrat pa je stopil v njeno sobo von
Schratten; začel se je viharni razgovor,
ki smo ga opisali in ki se je končal s
strahovitim porazom junaškega Nemca.
Povedali smo, kako je sklenil hrabri mož
spričo svojega neuspeha umoriti Olimpijo
Montebello, ki jo je sumničil zavezništva
s svojimi zasledovalci.

Ko pa je odprl zopet njena vrata, je
našel sobo prazno.

Olimpia Montebello je bila izginila;
ne duha ni bilo o njej, ne sluha. Ali se
je vdrla v tla? Ali je odletela po zraku?

Von Schratten je moral opustiti svoj
viteški naklep, da zakolje žensko, ki se
ne more braniti, med štirimi zidovi njene
spalnice. Gotovo pa bi se mu bil odrekel
z večjo težavo, če bi bil vedel, da hiti
Olimpija v tem trenotku že za našimi prijatelji
— njegovimi sovražniki in neizprosnimi
maščevalci Jeričine usode.

Vest, ki jo je slišala po vseh galatskih
ulicah in vogalih, da so neki tujci napadli
„mirne, krotke in nedolžne galatske prebivalce“,


[Stran 231]
[231]

je Italijanko zelo vznemirila. Ta
ji je rekel, da so tisti tuji roparji pomorili
več ljudi, drugi, da jih je pobilo ljudstvo
in policija vse do zadnjega, tretji, da
so vsi utekli, a četrti, da so jih polovili
kakor piščance. Neki policijski nadzornik,
ki ga je Olimpia srečala in poprašala —
saj je znano povsod in od pamtiveka, da
sta oko postave in ženska javne radosti
najboljša znanca na svetu! — ji je razodel
naposled po pravici, da je pač bil nekakšen
spopad, v katerem je obležalo par
domačinov mrtvih in več ranjenih, da pa
storilcev še niso prijeli, če tudi jih upajo
imeti vsak trenotek.

Olimpia torej ni vedela, kaj naj si
misli. Ali so bili napadeni tujci tovariši
Ivana in Dušana? Kdo jih je napadel?
In zakaj? Ali so se spopadli z Birbantinijem
in von Schrattenom? To ni bilo
mogoče. Olimpia je poznala obadva, Nemca
in Laha, preveč dobro, da bi jima bila
pripisala pogum, klati se sredi ceste s celo
družbo korenjaških ljudi. Vsekakor pa —
ako je veljala govorica našim znancem —
je sklepala Italijanka, da je ta dogodek
zelo nevaren uspehu njihovega podjetja in
uresničenju njene osvete. Solze gneva so
ji stopile v oči, ko je pomislila, da je že
upala prisotstvovati ob uri sodbe in pripomoči
s svojimi nežnimi zobki in nohti,
da ostane Birbantiniju njegov galatski roman
v večnem spominu.

Čudno se ji je zdelo pri vsem tem,
da mora misliti tolikokrat na Pygurisa.


[Stran 232]
[232]

Poznala ga je že zdavnaj kot propalieo,
ki je pripravljen ponuditi svojo pomoč k
slehernemu zločinu ali pa ga vprizoriti sam,
če ni drugače. In tudi nocoj, ko ga je zagledala
v njihovi družbi kot posredovalca
in vodnika, jo je popadla nagla slutnja,
da jim to ne bo v korist; v razburjenosti
svojih čuvstev pa jih je čisto pozabila posvariti.
Ali ne pripovedujejo ljudje o Grku,
da je izginil brez sledu že nekateri gost
njegove hiše z „nepreskrbljenimi otročički“?

Tako sta jo mučili skrb in radovednost
obenem, ko je tavala po Galati, stregla
na govorice in tudi popraševala, kjer se
ji je videlo dovolj varno. Blizu pristanišča
je srečala tovarisico, ki je stanovala v
njeni bližini; in z zadoščenjem je slišala
iz njenih ust, da je videla skozi okno prav
dobro ves napad, med napadalci pa Pygurisa!
Tovarisica ji je povedala tudi, da je
bil Pyguris ranjen, ter opisala Dušana in
Ivana tako natanko, da ju je Olimpia morala
spoznati.

Preden pa sta se nagovorili do dobrega,
se je začel po nabrežju velik hrup.
Kakor da jo je izsulo nočno nebo, je
bilo nabrežje mahoma polno množice in
policije, ki je gnala proti morju šestorico
ljudi, očividno v nadi, da jih tam zajame
in aretira.

Ženski sta videli, kako čvrsto so si
delali tujci pot; marsikateri zaptija se je
zvalil v prah, zadet od krepkih pesti naših
znancev, ki so jih čitatelji gotovo takoj
spoznali.


[Stran 233]
[233]

In v kratkem trenotku, ko je švignil
ves divji lov mimo Olimpije, je spoznala
tudi ona obraze Dušana, Ivana in vihrajočo
brado divjega Marka.

Vzkliknila je od presenečenja in strahu
za svoje znance in zaveznike, pustila tovarišico
in se pognala med množico, ki se
je gostila za bežečimi. Z besnim suvanjem
komolcev se je prerinila naprej in videla
ravno še, kako so se vrgli vsi kakor en
mož v valovje Zlatega roga in izginili v
noči.

Olimpija je odrevenela, kakor da je
treščilo vanjo: bilo ji je, kakor da mora
s temi ljudmi poginiti vse njeno maščevanje; zakaj to, da se utegnejo rešiti in priplavati
na varen kraj, ji v prvem strahu
niti ni prišlo na um.

„Perduti!“ je vzkliknila z zamolklim
glasom. „Izgubljeni so! Vsi potonejo ...
Oh, mio Dio!“

Tisti hip pa je prišumela z druge strani
motorna ladjica in zavila k bregu, kakor
da se hoče ustaviti. Olimpia je napela oči
in zagledala v njej troje gospodov, ki so
se ozirali radovedno zdaj na tolpo, ki je
hrumela na obrežju, zdaj na nočno gladino
morskega zaliva, kjer je ravno zamiralo
pljuskanje plavajočih.

Z odločnostjo obupa je planila Olimpia
na kraj vode in kriknila družbi v čolnu:

„Rešite jih, gospodje! Rešite jih — to
so pošteni ljudje!“

Z neizrekljivo tesnobo je čakala, ali
jo bodo ubogali, ali ne.


[Stran 234]
[234]

Toda — o veselje! Možje v čolnu so
jo razumeli: ladjica se je obrnila kakor
postrv in švignila z vso naglostjo za našimi
prijatelji, opozarjaje jih z glasnim piskanjem.

Olimpia je bila plačala svoj dolg: rešila
jim je bila življenje, kakor so ga oni
rešili njej pred malo urami.

Zdaj je morala misliti na svojo lastno
varnost; zakaj videla je, da je množica
opazila, kako je poslala rešitelje za preganjanimi
tujci. Se par trenotkov, pa bi se
bila pokorila sama namesto njih kot žrtev
razsrjenih Galačariov.

Hitro sta se prijeli z znanko pod pazduho;
pomešali se med ljudmi in izginili
v svoji zaščitnici — noči.

Olimpia je spala tisti večer pri svoji
znanki, v brlogu, ki je bil skoraj za las
podoben njenemu; toda pustimo ju počivati
in privoščimo nesrecnicama tisto kratko
pozabljenje, ki ga vlije spanec v vsako
grešno in razjedeno srce ...

Po tolikih razburjenjih ni čudno, da
se je zbudila dokaj pozno; prav tako jasno
pa je, da jo je navdajala nadaljna usoda
naših znancev danes še z večjo radovednostjo
nego sinoči. Ni se mogla napraviti
dovolj naglo, da odhiti spet na svoje romanje
križem tistih trgov in ulic, kjer je
mogla upati, da jih sreča, ako so rešeni
in varni.

In kako neprecenljivo bi bilo zanjo in
za njihov namen, ki ga je zdaj slutila v
glavnih potezah, ako bi jim mogla pokazati
von Schrattenovo sled!


[Stran 235]
[235]

Prišlo ji je na um, da so se rešili tujci
gotovo na kako ladijo — saj je bil tudi
čoln, ki je odplul za njimi, po vsem videzu
kapitanski čoln evropskega parobroda.
Odpravila se je k pristanišču, kjer je vrvelo
delo in odmevalo kričanje hamalov
kakor prejšnji dan in ni pričala več nobena
sled o sinoenjem lovu na ljudi.

V tistem trenotku, ko se je razprostrla
pred njenimi očmi panorama pobrežnega
življenja, je tudi zagledala isto ladjico kakor
ponoči, ki je pravkar odrinila od brega
in ubrala smer proti velikemu parniku, na
katerem je vihrala angleška zastava; s
svojimi ostrimi očmi je razločila Olimpia
na njegovem boku črke: „Victory“.

O ljudeh, ki so se bili pripeljali v ladjici
na breg, ni bilo več duha ne sluha.

Po kratkem premišljevanju je Olimpia
opustila nadaljnje postopanje ob pristanišču
in krenila zopet proti notranjosti Galate.
Ravnala pa je previdno in se ozirala
ob vsakem koraku, zakaj vedela je, da si
von Schratten ni premislil od sinoči. Bila
je pač prepričana, da je sam ne bi napadel
o belem dnevu sredi ulice; toda vedela je,
da ni mož njegove vrste nikdar v zadregi
za kakega capina, ki se prime žrtvi za
pete in ji sledi do ugodnega kraja, tam
pa ji porine med rebra tri palce jekla in
izgine, preden se zavedo slučajni gledalci,
kaj se je zgodilo.

Zato se je zdrznila nehote in prebledela
pod svojo šminko, ko je zagledala v
živejši ulici deset korakov pred seboj nenadoma


[Stran 236]
[236]

znano ji postavo. Mož je šel v
njeni smeri, zato ni videla njegovega obraza;
toda pleča so bila Schrattenova, oblika
glave njegova in hoja — no, hoja je bila
hoja, s kakršno hodi Nemec, v svesti si
svoje odličnosti, po tujih tleh.

Instinktivno se je Olimpia ustavila in
počakala, da je odšel von Schratten dalje.
Nato mu je začela slediti z veliko opreznostjo,
držeča se neprestano za večjimi
skupinami ljudi, tako da bi se lahko skrila
za njimi, ako bi se lopov nepričakovano
ozrl.

Toda njena opreznost je bila odveč;
vsi znaki so pričali, da se Nemcu nekam
mudi; naši čitatelji so morda že ugenili,
da je hitel na svoj sestanek s Halilom.
Rinil se je nestrpno skozi množico in sunil
tu in tam kakega preprostega Carigrajčana
surovo s komolcem, da je revež odletel,
ustavil se in poslal za njim pravcato orientalsko
ploho kletvic.

Olimpia je videla, da zavija proti mostu;
in zdajci je opazila od daleč, da stoji
pri mostu Birbantini, ki maha pajdašu z
roko. Prebledela je od jeze in sovraštva
ter mu sledila še oprezneje kakor doslej.

Lopova sta zavzela svoje mesto na
mostu, da počakata Halila beja; ta sestanek
in to čakanje se je zazdelo Olimpiji
takoj sumljivo. V svoje veliko veselje je
našla nedaleč visoko naložen tovorni voz,
ki je stal mirno blizu mostove glave; vstopila
se je zanj ter napela vso pozornost
svojega uma in vso ostroto svojih oči, da


[Stran 237]
[237]

ne bi izgubila niti najmanjše kretnje svojih
dveh sovražnikov.

Videla je njiju nestrpnost in sklepala
po njej, da gre za važno reč; videla je
tudi, kako veselo sta se zgenila, ko se je
približala Halilova kočija: torej sta čakala
nanj. V tem jo je potrdilo njiju razočarano
zijanje, ko se je zapeljala kočija mimo. ne
da bi se ustavila; tudi bejeva zaničljiva
gesta ni ušla Olimpiji. Ta hip pa je pridrčal
voz mimo nje; Italijanka, ki je dobro
poznala Halila — ženske izvestnega stanu
poznajo neredko več visokih glav kakor
marsikateri politik — je spoznala slovečega
lahkoživca v svoje nemajhno začudenje...

Tako torej: von Schratten — Birbantini
— Halil bej! Olimpia ni potrebovala
mnogo bistroumnosti, da je ugenila, kakšna
kupčija se plete med njimi. Lahko si mislimo
njeno razburjenje in radovednost, ko
je videla aretacijo obeh zločincev. Nobenega
dvoma ni bilo, da obstoja med Halilovo
gesto in to aretacijo prav tehtno
sorodstvo! In še preden ji je izginil izpred
oči policijski voz, ki je peljal Schrattena
in Birbantinija zopet enkrat v brezplačno
bivališče, si je zasnovala s čudovito točnostjo
ženske intuicije vse, kar ji je bilo
neznanega v tej lopovski burki. Saj je poznala,
kakšne apetite ima Halil bej, in vedela,
kakšni so Nemčevi in Birbantinijevi
zaslužki.

Da, da! Čakala sta ga — zaradi denarja;
počemu bi ga čakala drugače? In
tisti denar bi bil imel biti kupnina za ...


[Stran 238]
[238]

no, s kakšnim blagom pa trgujeta ti dve
plemeniti duši? A Halil bej, modra glava,
si je rajši prihranil svetle rumenjake s
tem, da je dal posaditi svoja kupčijska
prijatelja tja, kjer imajo novci majhno
ceno ...

Usoda obeh prijateljev je bila zdaj
Olimpiji toliko jasna, da je ni več zanimalo,
zasledovati jo še dalje. Sklenila se je vrniti
v svoje stanovanje, kjer je bila vsled
Schrattenove prisiljene odsotnosti zopet
varna za nekaj časa, in premišljati dalje o
zanimivih dogodkih današnjega dne.

Toda ženske nimajo samo daru opazovanja
in zmožnosti, zgraditi si na podlagi
posameznih znakov cele dolge verige
dejstev in zvez, marveč tudi neverjetno
silo slutnje.

In slutnja je govorila Olimpiji Montebello
že od prvega trenotka, da je današnje
razočaranje obeh falotov zgolj posamezno
dejanje temne drame, zaradi katere
ju iščejo naši prijatelji. Von Schratten je
bil privedel iz daljne dežele žensko, ki
mora biti Ivanu in Dušanu draga in mila,
ter jo prodal z Birbantinijevim posredovanjem
Halilu; in pravkar, pred njenimi očmi,
je doletela zaslužena kazen dusekupca, ki
sta bila prišla po plačilo za svoje ostudno
dejanje!

V njeni žalostni sobici se je izpremenila
ta Olimpijina slutnja v tako neomajno
gotovost, da ji srce ni dalo ostati doma;
sklenila se je vrniti v pristanišče in priti
kako na parnik „Victory“, kjer je upala


[Stran 239]
[239]

najti — ako že ne tujcev samih — pa vsaj
sled, ki jo privede do njih, da jim olajša
iskanje s svojim razkritjem; hotela jih je
tudi posvariti, da naj se čuvajo Pygurisa.

Naši čitatelji se bodo gotovo čudili tej
skrbi nesrečne izgubljenke. Opazili so že
zdavnaj, da je ni vodila samo gola maščevalnost
proti Birbantiniju, marveč tudi želja,
pomagati in koristiti našim prijateljem.
Marsikateri maje morda z glavo in misli,
da jo je olepšal pisec tega romana in se
tako izneveril strogemu resnicoljubju; a
temu ni tako. Pomislimo le, da tudi najhujša
propalost, ki v svojem bistvu ni drugega
kakor velika nesreča, išče v bližnjem
pogostoma sočutja in spoštovanja; zato pa
ostane tudi v najpropalejšem človeku še
vedno iskrica dobrote: in grešnik ve, da
če mu ugasne ona, potem tudi on nima
več pravice, upati dobrote od drugih
ljudi.

Kar dobro je delo Olimpiji Montebello,
ko je storila svoj sklep; napravila se je
naglo in zaklenila vrata svoje sobice, v
veseli zavesti, da lahko stori svojim rešiteljem
s par besedami dobroto, ki je ona
morda še izmeriti ne more.

V veži, ki je bila mračna tudi podnevi,
pa se je skoraj zaletela v skupino ljudi:
čemerikavi vratar je bil pravkar spustil v
hišo naše znance. Olimpia je vzkliknila v
prvem strahu; ko pa je pogledala natančneje,
je spoznala Ivana in Dušana, ki jima
je sledil Pyguris v neizprosnem spremstvu
Jova in divjega Marka.


[Stran 240]
[240]

„Ah, signori!“ je vzkliknila pomirjena
in vsa vesela, ..inadonna sama vas je poslala
k meni! Če bi vedeli, kako sem vas
iskala!“

„Tudi mi smo bili v skrbeh, ali vas
najdemo. Ali moremo govoriti z vami nemoteno
in ... varno?“ je prašal Dušan.

„Potem se vrnimo gor, k meni. Nikjer
ni bolj varno kakor tu.“

To rekša je odvedla znance v svojo
sobo. Z zanimanjem in vidnim zadovoljstvom
je opazovala spotoma Pygurisovo
jetništvo in preteči obraz Marka, ki je bil
Grku neprenehoma za hrbtom.

„Zakaj ste rekli prej, da ni nikjer bolj
varno kakor tu?“ je prašal Ivan, ko je
sedel na ogoljeni divan.

„Zato, ker Schrattena ni več v tej hiši,“
je odgovorila Italijanka in pomerila Ivana
z ostrim pogledom.

„Ni ga več?“ sta vzkliknila prijatelja
in planila kvišku. „Kam je odšel? ... In
kako — kako veste, da ga prihajamo
iskat?“

„Mio Dio e madonna santa! Kako ne
bi vedela, ko me je hotel zadaviti, ker se
je bal, da vam ga izdam!“

Nato je povedala obširno svoj včerajšnji
dogodek s Schrattenom, povedala, kako
je opozorila nanje „trojni sporazum“, ko
so plavali za življenje ali smrt po Zlatem
rogu, in kako je danes izpodletelo brezvestnima
pajdašema.

„Zato vama ni treba žalovati: Nemec
je spravljen varno v naročju pravice.“


[Stran 241]
[241]

„Toda kdo nam zdaj pove, kje je ona
— nesrečnica?“ je vzkliknil Ivan obupno
in si zakril obraz z rokami.

„Torej sem le vedela!“ je pokimala
Olimpia zmagonosno. „Signori, venomer
mi je pravilo nekaj, da iščeta ubogo dekle,
ki ga je zvabil lopov v nesrečo ... Pa to
še ni vse, signori, nekaj mi pravi tudi,
kje morate iskati njegovo žrtev; in vse se
mi zdi, da je glas moje slutnje zanesljivejši
od priznanja, ki bi ga mogli izsiliti
Nemcu — ako bi sploh izpregovoril!“

„Kje? Govorite!“ je dejal Dušan z zamolklim,
skoraj prosečim glasom.

„Obraz imenitnega Turka, ki se je
pripeljal mimo razbojnikov kakor angel nesreče,
mi je znan, signori! To je Halil bej,
visok dostojanstvenik in morda najrazuzdanejši
med vsemi Allahovimi verniki ...
Vem, da sta von Schratten in Birbantini
že prej poizkvšala takšne kupčije; in če
sem ju videla čakati v tako kritičnem času
ravno Halila, ima to svoj pomen. Sicer
pa,“ je nadaljevala s povzdignjenim glasom,
„prašajte lumpa, ki ga imate s seboj!
Ta Grk je Birbantinijev stari posredovalec,
kakor je Birbantini posredovalec Schrattenov.
Znano mi je, da so tičali te dni večkrat
skupaj, in če želite izvedeti usodo
nesrečne dame, ki so jo zabarantali, primite
tega podleža in zvodnika za vrat in
ga stiskajte, dokler vam ne izda svoje
skrivnosti ...“

„Tako!“ je vzkliknil Dušan, in žile na
čelu so se mu napele. „Ali nisi prisegel


[Stran 242]
[242]

lopov, da poveš vse, kar veš? Govori zdaj!
Na dan z resnico, ako ti je življenje drago!“

Vrli Pyguris je prebledel že v prvem
trenotku, ko je Olimpia omenila Halila
beja. Spoznal je, da se je uštel s svojo
nakano, voditi tujce za nos in igrati dvorezno
politiko. Preklinjaje v svojem srcu
žensko bistroumnost Olimpije se je zgrudil
vekaje na kolena in zaihtel s solzami, resničnimi
solzami brezmejnega strahu:

„Vaša kneževska milost naj se me
usmili! Nedolžen sem ... Jaz nisem kriv,
jaz se nisem udeležil tega zločina; kje bi
mi dalo srce! In če nisem prej povedal
vsega, sem zamolčal le zato, ker sem se
bal njune maščevalnosti ... Zdaj pa vam
hočem povedati vse — prav vse do pičice
— dasi vem, da sem mrtev človek, ako
izve Nemec, da sem vam pomagal odkriti
njegovo delo!“

„Ne čvekaj!“ ga je prekinil Dušan.
„Kolnem se ti pri živem Bogu, da si mrtev
človek tudi brez Schrattena in Birbantinija,
ako ne poveš še to minuto, kam ste spravili
nesrečno dekle!“

„Povem, vaša milost, takoj povem:
ima jo Halil bej — res jo ima on ... Toda
jaz nisem kriv tega; svoje žive dni še nisem
videl Halila beja!“

„Od kdaj jo ima?“

„Oh! Menda od sinoči ...“

„In kje jo ima?“

„Halil bej ima mnogo hiš ... Mislim
pa, da je uboga tujka v Njegovi vili v
Skutariju.“


[Stran 243]
[243]

„Ali veste, kje stoji ta njegova vila?“

„Kako ne bi vedel? Vsak človek pozna
hiše takih imenitnih gospodov ...“

„Torej nam jo pokažete ...“

„Vaša kneževska milost ...“

„Tiho! Kje je imel von Schratten tujko
izprva?“

Grk je pomolčal; nato je odgovoril tiho:

„V tej hiši ...“

„Kdaj jo je izročil Halilu?“

„Sinoči.“

„Ko smo bili mi tukaj?“

„Ko ste bili vi — tukaj ...“

„Prokleto!“ Ivan se je zagrabil za prsi,
da ne bi skočil v lopova, ki je sinoči nedvomno
še igral ulogo v kupčiji med Schrattenom
in Halilom, obenem pa vodil njega
in Dušana v to hišo, kjer je čakala uboga
Jerica ujeta svoje strašne usode.

„Ali se spominjaš tistega krika?“ je
zamrmral Dušan. „To je bila ona — da
ona ...“

„Vidite, signori?“ se je oglasila zdajci
spet Olimpia Montebello. „Dobro „sem vedela,
da izvlečete iz te kreature vse, karkoli
vas more zanimati. A svetovala bi
vam nekaj, če me hočete poslušati: ako
namerjate storiti kake rešilne korake, ne
dajte si kazati poti po Pygurisu. Da vaše
podjetje ne bo lahko, si mislite pač sami;
lahko vam nastane položaj, v katerem vas
spravi navzočnost tega zavratnega človeka
v veliko zadrego. Hišo Halila beja najdete
tudi drugače; vsak domačin vam jo pokaže.“


[Stran 244]
[244]

„Prav imate, madam,“ je pokimal
Dušan. „Ali — potem je še nevarnejše,
ako je Grk svoboden in prepuščen samemu
sebi ...

„Mislila sem na to; in morda vam
lahko koristim, kar se tiče tega. Svetujem
vam sledeče: prašajte gospoda Pygurisa
brž, kar še želite izvedeti, nato pa ga
pustite zvezanega in z zamašenimi usti tu
pri meni. Čuvati ga hočem jaz — ako mi
ga zaupate.“

Prijatelja sta pomerila Olimpijo s tistim
pogledom, ki išče globin človeške
duše. Toda v očeh nesrecnice ni bilo skrite
misli; bilo je zgolj veselje, da more storiti
tudi ona enkrat dobro delo. Ivan je pokimal
Jurišiću, in ta je dejal:

„Zaupamo vam ga brez pomisleka ...
Lopov,“ se je obrnil nato k Pygurisu, „ali
slišiš? Nič se ti ne zgodi; samo zvežemo
te in usta ti zamašimo, da ne padeš v
izkušnjavo. Ako boš priden, te celo obdarimo,
kadar se vrnemo nazaj. A zdaj govori:
v katerem delu svoje hiše meniš,
da ima Halil bej spravljeno ono nesrečnico?“

Grk je pomolčal; ali se je obotavljal
pokazati, da mu je brlog Halilovih grehov
dobro znan, ali pa je ugibal, kako bi se
dalo ugoditi Dušanu z dobičkom ...

„Nič ne premišljaj,“ je dejal Dušan s
tihim glasom, temnim od srda. „Ako nam
ne poveš, se lahko takoj pokesaš svojih
grehov in se pripraviš na smrt; in ako
nas nalažeš, te zadavimo istotako. Govori


[Stran 245]
[245]

urno, povej vse in pazi, da govoriš resnico.“

„Najbrže bo soba proti vrtni strani ...
Za Halilovo hišo je gost, zaraščen vrt.“

„Ali je hiša zastražena?“

„Imel je tri zamorce in enega Arabca
— same krepke ljudi.“

„Kje je ona soba? Zgoraj? Spodaj?“

„Točno ne morem povedati, kneževska milost ... Verjetno je, da se nahaja
zgoraj. Kolikor se da sklepati, gledajo na
vrt tri ali štiri okna; katero je pravo, boste
morali presoditi sami ...“

„Dobro. Gorje ti, ako si govoril neresnico!
Madam,“ se je obrnil Dušan k
Olimpiji, „bodite tako dobri in stražite nam
to hijeno v človeški podobi, dokler se ne
vrnemo. Upam, da nas vidite jutri zjutraj
žive, zdrave in — zadovoljne ... Ako bi
se pa zgodilo, da se najkasneje do jutri
dopoldne ne zglasimo pri vas, potem vedite,
da nas je stalo naše podjetje življenje,
in skrbite za svojo varnost. Pygurisa pustite
ležati — saj ga ne bo konec, ako
počaka, da ga najdejo ... In zdaj prehajam
k delikatni točki: sinoči ste sicer
odklonili vsako odškodovanje za vašo pomoč
— toda priznati morate, da bi bilo
po tolikih uslugah, ki ste nam jih storili,
opasno za vas, ostati še dalje v Carigradu.
Morda vam bo drago in dobrodošlo, ako
se vrnete v svojo lepo domovino in pozabite
tamkaj — čase, ki ste jih preživeli
v Galati. Spomnite pa se tu in tam naju
dveh in bodite prepričani, da se poslavjava


[Stran 246]
[246]

od vas z veliko hvaležnostjo v
srcu.“

Med tem se je bil spogledal z Ivanom;
pokimala sta drug drugemu in položila
na mizo par bankovcev, ki jih je
ošinil Pyguris z lakomnim pogledom.

Olimpija je zaihtela, premagana po
naglem genotju; sklonila se je in prijela
naša prijatelja za roke, da jih poljubi.
Toda mladeniča sta se naglo umeknila;
na njiju obrazih je zaigral tisti gorki
usmev, ki nam ozari obličje, kadar smo
storili dobro nesrečnemu človeku.

„Signori!“ je zajokala ženska, „ah
signori! Kako ste dobri ... Tanto buoni!
Naj vam Bog povrne in naj vam pomaga
doseči, kar želite, in rešiti, kar rešujete ...
Res je, niti vredna nisem vaše dobrote
in sočutja, ki ga imate z mano; šele zdaj
čutim to! Zavezala sem se vam, ker sem
upala utešiti z vašo pomočjo svojo neumno,
majhno maščevalnost — a zdaj
sem tako srečna, da vam morem pomagati
pri vašem dobrem namenu. Da, signori,
vrnem se v domovino, in kar mi
še ostane življenja na tem svetu, ga hočem
porabiti v to, da se izpokorim za
svoje grehe; ako se me boste katerikrat
spominjali, vedite, da molim za vas še
več, nego se kesam svojih zmot ...“

Ivan je nehote iztegnil roko in pogladil
klečeči Magdaleni težke črne lase;
nato pa jo je vzdignil kvišku. Kakor da
bi se sramovala solz, je hitela Olimpija
brisati svoj objokani obraz, jecljaje venomer


[Stran 247]
[247]

besede ganjenosti in hvaležnosti in
prisegaje, da se odreče svoji osveti nad
Birbantinijem, ako je le božja volja, da
rešijo ti dobri gospodje njegovo in Schrattenovo
nesrečno žrtev.

Divji Marko je čakal med tem ukaza;
in ko mu je Dušan mignil z roko in pokazal
z nedvomno gesto, kaj mu je storiti,
je opravil delo v par trenotkih. Zbegani
Grk se niti ni poizkušal braniti;
mirno si je pustil zvezati roke in noge.
Le ko mu je hotel Marko poriniti robec v
usta, je zajavkal še enkrat in zaprosil z
milim glasom:

„Za Kriščeve rane, vaša kneževska
milost — naročite vsaj tej ženski, da naj
me ne zadavi, kadar ostaneva sama ...
Pomislite na moje nepreskrbljene otročičke! ...“

Ali trdno zvita ruta mu je zaprla tok
besedi. Dušan pa se je obrnil k Olimpiji:

„Tega vam niti ne naročim posebej,
saj veste sami, da moram držati dano besedo,
če tudi je zastavljena falotu ...
Druga stvar je seveda, ako bi hotel uiti:
potem storite, kar se vam zdi primerno.
Z Bogom, madam; upajmo, da se vidimo
jutri! ...“

Odhajaje so se ozrli naši prijatelji še
enkrat; in Marko je zadovoljno pomeziknil
Olimpiji, ki je zdela na nizkem stolen poleg
Pygurisa, vsesavaje se v njegov mastni,
prepadli obraz s pogledom neizprosne
stražarke ...


[Stran 248]
[248]

„Čestitam vam od srca!“ je vzkliknil
poročnik Wheeler, ko je stala vsa mala
armada zopet združena in pripravljena k
nadaljnemu pohodu. „To se razume, da
poizkusimo še nocoj?“

„To uro, gospodje, ako ne bi bilo
boljše, počakati teme!“ sta odgovorila Dušan
in Ivan kakor z enim glasom.

„Upamo pa, da nas to pot ne boste
zapostavljali,“ je pripomnil Estournelle.

„Nikakor ne, gospodje,“ je dejal Ivan
resnobno. „Vsak mož bo veliko vreden za
naš uspeh; in kadar ga dosežemo, razpolagajte
z našo pomočjo in z našim življenjem,
kakor da bi bilo vaše lastno ...“

Kazakov ni rekel ničesar; kimal je,
mel si roke in izpraznil z Markom in Jovom
kozarček rakije v proslavo slovesnega
trenotka, ki se je obetal nocoj.

Poldne je bilo minilo že zdavnaj; in
ker je trebalo hiteti s pripravami, so se
vrnili naglo na ladijo „Victory“, da si privežejo
duše in določijo podrobnosti bojnega
načrta.

Dasi je čutil sleherni med njimi usodni
pomen nocojšnje noči, vendar so bili veseli
in dobre volje: zdaj so gledali vendar
že enkrat svoji nalogi jasno v obraz. In
zdelo se jim je, da postaja njih prijateljstvo
tem tesnejše, čim se bliža ura odločitve;
niso si ga zatrjevali z besedami,
toda oči so govorile tem gorkeje, in kapitan,
ki se mu je razvozlal jezik ob dobri
kapljici, se je pridušal svečano, da je videl
na svetu še malo tako imenitnih dečkov


[Stran 249]
[249]

kakor je „trojni sporazum“ in četa naših
prijateljev.

„Ravno prav,“ je rekel poročnik
Wheeler, ko se je zasukal razgovor okrog
temne predzgodovine von Schrattena in
Birbantinija. „Dočim ste šli vi po svojo
srečno novico, sem si jaz ogledal pismo,
ki ste ga prinesli iz Belgrada. S pomočjo
Birbantinijevega šifrirnega ključa se mi je
posrečilo prav naglo razvozlati njegovo
vsebino. Evo vam je.“

To rekši je položil pred Ivana in Dušana
listek, popisan s svinčnikom. Jezik
pisma je bil nemški. Prijatelja sta se sklonila
in čitala:

„Sporočite njegovi ekscelenci, da je
zadeva v redu. Zaželjene listine so v rokah
osebe, ki mi jo je zaznamoval v najinem
zadnjem razgovoru. Informacij za nadaljnje
prosim na naslov Rosetti, Hotel des Cinq
Nations, rue Ottomane v Galati. Vaš
von Sch.“

„To je moral pisati takoj po svojem
prihodu v Carigrad!“ je vzkliknil Ivan.

„Ampak — fini gospodje, ki imajo
zveze s takimi kreaturami!“ je siknil
Dušan izmed zob. „Lepe ekscelence, bog
in bogme ... Daj nebo sovražnikom Srbije
še mnogo takih mož, ki se pajdašijo s
faloti in propalicami; potem ji je zagotovljena
zmaga in slava na veke!“

„Zdaj pa vteknite oba papirja v ovoj,
priložite šifrirni ključ in pošljite vse skupaj
tistemu, ki vam je priskrbel to dragoceno


[Stran 250]
[250]

pismo,“ je nasvetoval Estournelle. „Vi ga
itak ne potrebujete več.“

„Prepozno sem izvedel njegovo vsebino,“
je dejal Dušan in pokimal. „Naj
služi zdaj drugim v skupno korist!“

Pol ure nato je odrinila ladjica z
dvema mornarjema, ki sta oddala skrivnostne
papirje na srbskem poslaništvu,
kar se je zdelo našim prijateljem po treznem
preudarku še najbolj primerno in
varno.

XIV. Usodne ure.

Jerica in lady Helena skoraj nista zatisnili
očasa tisto noč. Halil bej je bil odpoden
le začasno; rešitev, prava rešitev
je bila še nedovršena naloga — naloga,
ki je morda presegala moči teh šibkih
žensk. V svesti si tega sta ugibali dolgo,
kaj jima je storiti, in da niso bežale ure
s tisto strašno naglico, ki jim je vedno
lastna v odločilnih preobratih človeške
usode, se morda sploh ne bi bili odločili.

Lady Helena je razložila Jerici svoj
razgovor z Alijem Kemalom. Razložila ji
ga je počasi, tehtaje vestno vsako besedo
v neprestani skrbi, da je ne bi zbegala
ali preplašila.

„In zdaj, dušica draga,“ je zaključila
po dolgem šepetanju, „mi povejte, kaj
mislite o tem predlogu: kakšen se vam
vidi? Ali ste ga voljni sprejeti?“


[Stran 251]
[251]

„Moj Bog!“ je vzdihnila nesrečna deklica
in sklenila roke. „Iz rok neznanca v
druge neznane roke ... Strašno je tu kakor
tam! In ta grozni človek: kar mraz
me je stresel, ko sem ga zagledala v
veži ... Ako vam je dejal, da me hoče
spraviti iz te hiše, potem je gotovo, da ne
misli storiti tega v mojo rešitev in korist;
on je ris, ki hoče iztrgati volku njegov
plen.“

Lady Helena je pokimala s tesnobo
v srcu.

„Nobenega dvoma ni,“ je dejala, „da
si mislite pravo. Toda sami pravite: strašno
je tu kakor tam ... Meni roji po glavi
le to: vsi znaki kažejo, da morebiti ne
ostanem več štirindvajset ur v oblasti
Halila beja, kar sicer še ne pomenja prostosti,
pač pa to, da me hočeta Isa in Ali
Kemal preseliti ne drug, za njiju namene
pripravnejši kraj. Prepričana sem, da se
vrše poizvedovanja s strani mojih sorodnikov
in angleške vlade, in da so postala
Arnavtoma carigrajska tla prevroča za izvršitev
njune kupčije; lahko se jima zgodi,
da bi me morala vrniti zastonj ... Pa to
naj bo kakor hoče; glavno je, da me bodo
spravili drugam in da ostanete vi po mojem
odhodu sami, brez varstva in obrambe
v krempljih starega pregrešneža, izročeni
mu na milost in nemilost. To je gotovost, ki
nama mora stati japno pred očmi.“

Jerica je zaihtela namesto odgovora;
vrgla se je Heleni okrog vratu in pritisnila
svoje krčevito drgečoče prsi na njene.


[Stran 252]
[252]

Ah, kako grozna ji je bila misel, da izgubi
po tako kratkem času to svojo edino
zasčitnico!

„Ne jokajte, dete moje,“ jo je tolažila
tovarišica z mehkim, dobrotnim glasom,
ki je sam trepetal od solz. „Za to ni časa
zdaj: to je škodljivo! Ne razburjajva se;
pomisliva, da nama je treba hladnokrvnosti
in treznega uma ... To vidite, da
vam tukaj ni mogoče ostati; zatorej bi
rekla, da se vdajte v voljo Alija Kemala.
Lopov je sicer in željan dobička kakor
vsak Arbanas; podlosti Halila beja pa ni
zmožen pri vsej svoji nizkoti — tako sem
ga vsaj presodila ob tistih redkih prilikah,
ko sem bila primorana govoriti z njim.
Kakor vsi naturni in strastni ljudje ima
tudi on še neko tajinstveno spoštovanje
in nekakšen strah pred poštenim ženskim
bitjem, ki bo ustavljal in krotil njegovo
strast vsaj prve dni. In par dni pridobljenega
časa je še vedno boljše od gotovosti,
da postanete že prvi večer, ki ga
preživite sama v Halilovi hiši, plen njegovih
nagonov, ki ne poznajo več niti
vesti, niti sramu.“

To je morala priznati tudi Jerica; pokimala
je in se oklenila Angličanke še
tesneje, ne da bi nehala ihteti.

„Pozabiti tudi ne smeva, da je Ali
Kemal sicer sirov vojak in barbar od nog
do glave, da pa je ravno v tem njegovem
sirovem barbarstvu vtemeljena nerodnost,
ki se da kaj lahko izkoristiti v rešilni namen.
Tako policaj skega nadzorstva, ki mu


[Stran 253]
[253]

niti muha ne bi utekla. Ali Kemal ne bo
izvajal — ne bo znal izvajati nad vami.
Izkoristiti ostanke njegovega poštenja in
neopreznost njegove nature pa je po mojih
mislih edina podlaga, na kateri morete
graditi za sedaj upanje v svojo rešitev.
Mari ne? ... Vidite? Človek ne sme obupati
niti v najhujši stiski; kdor obupa in
izgubi glavo, se sam obsodi! Pozabiti pa
tudi ne sineva še nečesa drugega: ne vem
sicer, ali gradite, revica, name veliko nade
— vem le to, da sem vam edina zaslomba
v vaši nesreči, pripravljena, zastaviti
za vas ves svoj um in vse svoje
sile, in da vam bom gotovo še koristila,
ako ostaneva skupaj. To pa je več ko
verjetno, ako ste pripravljeni tvegati in
iti z Alijem Kemalom — kakor je v nasprotnem
slučaju gotpvo, da se ne vidiva
nikoli več.“

„Prav imate, lady,“ je dejala, vzravnala
glavo in si odločno obrisala oči.
„Sram bi me bilo lahko moje malodušnosti;
zdaj, ko sem že enkrat v nesreči,
mi mora biti dobrodošla vsaka pot, ki me
lahko privede v svobodo. Pripravljena sem
se zaupati Aliju Kemalu; ako da Bog, da
ostaneva tako še nadalje skupaj, vam hočem
biti zvesta in pogumna tovarišica.
Ah, ko bi vam mogla kdaj povrniti vaše
sočutje!“

Hotela je poljubiti lady Heleni roko;
ta pa jo je umeknila, stisnila Jerico k
sebi in jo poljubila na čelo z iskreno, sestrinsko
ljubeznijo, ki je bila vzklila v


[Stran 254]
[254]

skupni nesreči iz teh dveh varanih in
trpečih duš.

Lady je predlagala nato, da si privoščita
počitka in poiščeta v spanju novih
moči za prihodnji dan. Domenili sta se in
razložili — bolj z znamenji kakor z besedami
— tudi Gruzinki, da bo vedno ena
izmed njih stražila, dočim bosta spali
ostali dve, in da se hočejo vse tri menjavati
v straži.

Ali ta namen je ostal namen; jutro
je našlo Jerico in lady Heleno še vedno
v razgovoru. Le Gruzinka je ležala zvita
v klopčič kakor plaha, maloumna živalica
in sopla mirno in enakomerno; na njenem
obrazu je igral smehljaj, kakor da. bi sanjala
o ponosnih vrhovih svojega rodnega
Kavkaza.

Razgovor med našima znankama pa
se je obnavljal neprestano: toliko reči je
trebalo še poprašati druga drugo, toliko
se je bilo treba posvetovati, preden napoči
odločilni hip!

Ko pa je stal že visoki dan nad daljnimi
minareti in nad zelenjem sikomor, ki
sta ga videli skozi mreževje okna, je dejala
lady Helena:

„Najina začasna rešitev je pred vsem
vprašanje dobre krinke, kakor bi se izrazila
glediška igralka in kakor se smeva
izraziti tudi midve — saj bova igrali zelo
genljivo in razburljivo komedijo. Menim,
da se vas bo dalo napraviti kaj dobro za
lady Heleno; dajte, da vidiva ...“


[Stran 255]
[255]

Dvignila je Jerico za roko in se postavila
k njej. Krasni, vitki stas naše nesrečne
znanke je bil v resnici za las podoben
njenemu, in tudi njiju lasje so bili
enake, svetloplave barve.

„To pojde imenitno!“ je vzkliknila
lady in plosnila veselo z rokami. „Poglejmo
še, kako bi vam pristojala moja
obleka!“

Odprla je dva velika kovčega, ki. sta
se tiščala v kotu za zavesami, ter začela
izbirati to in ono.

„Oblečem vas tako, kakor sem bila
oblečena jaz, ko sem prišla v to hišo,“
je sklenila nazadnje. „Tista obleka se je
vtisnila vsem v spomin in bo uspavala že
ob samem pogledu sleherni sum Halila
samega in njegovih orodij. Pa tudi pajčolan,
ki sem ga imela takrat na klobuku,
je tako gost, da vas bo skoraj nemogoče
spoznati v mraku. Poglejte ...“

Četrt ure nato je bila Jerica od nog do
glave angleška dama v elegantno skromni
popotni obleki; zunanja podobnost je bila
tako popolna, da se je začudila lady Helena
sama in se navdušila za ta posel tako
zelo, da je začela tudi ona oblačiti Jeričino
odelo.

„Paziva samo, da naju čez dan ne
vidi kdo v obraz. Zvečer sva brez skrbi...
Zdaj pa sediva k oknu, tako da bova kazali
vratom hrbet; jaz imam tu svinčnik
in nekaj papirja, kar sem oboje ukradla
Halilu, ko sem bila ob sinočnjem posetu


[Stran 256]
[256]

Alija Kemala v njegovem stanovanju. Pisali
bova pisemca ...“

„Pisemca?“ se je zavzela Jerica. „Komu
neki?“

„Nobenemu in vsakomur; to je dovolj
jasno. Napisati morava vsaka čim največ
listkov, ki jih nasloviva na angleško poslaništvo.
Pot, po kateri naju bodo vodili
nocoj, nama utegne dati priliko, da jih
raztrosiva nekaj po pripravnih krajih. Kaj
lahko se zgodi, da jih pobere kdo in jih
odnese, kamor so namenjeni.“

To rekša si je podložila knjigo in začela
pisati na kolenih:

„Rešite lady Heleno R*** in Jerico Javornikovo
s Kranjskega v Avstriji! Ob tej
uri se nahajava prej ko ne v oblasti Alija
Kemala, oficirja v sultanovi arbanaški
gardi, in njegovega brata Ise Kemala, ki
je študiral na Dunaju. Kaj se zgodi z nama,
ne vem; mogoče naju povleceta tja gor v
Albanijo samo. Do te ure sva bili jetnici
v vili Halila beja, znanega po vsem Carigradu
kot največjega razuzdanca. Ti podatki
naj služijo v ravnanje; lady Helena
R*** se obvezuje, povrniti iz svojih sredstev
vsako nagrado, ki bi jo visoko poslaništvo
izplačalo prinašalcu tega pisma.“

„Podpišiva obe,“ je dejala nato.

Ko je bilo pismo podpisano, ga je
zložila in ga zalepila z raztopljenim sladkorjem,
ki ga je bila pripravila v majhni
čašici za kavo. Naslov je napisala v francoskem,
angleškem, italijanskem in nemškem
jeziku takole:


[Stran 257]
[257]

„Kraljevsko britansko poslaništvo v
Carigradu. Najditelj naj odda ta list nemudoma
proti obilni nagradi.“

V teku dneva sta porabili ves papir
in napisali do dvajset takšnih pisem.

„Razdeliva si jih: vsaka polovico!“ je
velela lady Helena. „Ko napoči ura, jih
skrijeva, kakor se bo zdelo kateri najbolj
primerno; jaz na vašem mestu bi jih spravila
v rokav. Kadar jih bova spuščali na
tla, morava paziti ...“

„Da naju nihče ne vidi,“ je menila
Jerica.

„In še nekaj: da storiva to po krajih,
kjer bodo pisma zaznamovala tudi najino
sled; tako na primer na morskem bregu
in na važnih razpotjih. Glejte torej, da
boste odhajaje povešali glavo in jo obračali
proti senci; ako bi vas kdo ogovarjal,
dajte mu razumeti z visokomerno gesto,
da se ne marate niti meniti z njim. Z vami
pojde iz hiše tudi moja prtljaga, to je,
majhen kovčeg, v katerem imam ravno
najpotrebnejše za na pot; če se ne vidiva
več, ga smatrajte za svojo last; ako ostaneva
skupaj, nama bo služil obema — ako
pa se ponudi prilika, izgubiti ga s pridom,
mu tudi ne bova prizanašali.“

Jerica se je morala res čuditi dalekogledni
bistroumnosti te ženske, iz katere
je bila napravila sila celega vojskovodjo.
Preden pa je mogla izraziti svoje priznanje,
je vdrla v sobo stara sužnja, odurna
babnica, kije bila zoperna Jerici že v prvem
trenotku. Prišla se je zahvalit za vest, ki


[Stran 258]
[258]

jo je bila sporočila lady Helena po Lejli:
da daruje spričo svojega bližnjega odhoda
iz Halilove hiše vso vsebino svojih dveh
velikih kovčegov njej in zamorskim služabnikom.
Lady Helena in Jerica, ki nista
niti mislili nanjo, sta se vrgli naglo druga
drugi okrog vratu, tako da ni bilo mogoče
razločiti obrazov. Lejla pa je skočila babnici
naproti in jo začela riniti proti vratom,
razlagaje ji v okorni turščini:

„Pustiti lady! ... Lady zelo žalostna
— lady plakati! ... Vse dobro, samo ne
motiti lady ...“

Toda babura se ni dala odpraviti, ne
da bi pokazala vsaj nekoliko svojo hvaležnost;
priskočila je še enkrat in pritisnila
svoje ogabne ustnice na Jeričino roko. Šele
nato je ubogala Lejlo in izginila z neštetimi
pokloni.

Jerica se je nehote zasmejala:

„Hvala Bogu! Zdaj naju zamenjavajo
v resnici ... Izkušala bom torej igrati lady
Heleno po svojih najboljših močeh!“
Najbolj sta se bali obedve, kaj bo, če
ju poseti Halil bej, preden se jima posreči
zvijača; toda lady Helena je prepričevala
Jerico, da si ne bo upal po svojem sinočnjem
neuspehu.

„Uverjena pa sem, da prilomasti,
kakor hitro se zapro hišna vrata za nepravo
lady Heleno!“ je dodala.

„Moj Bog!“ je vzkliknila Jerica v strahu
za svojo velikodušno tovarisico in se je
oklenila z obema rokama.


[Stran 259]
[259]

„Ne bojte se! Mene ščiti grožnja Alija
Kemala, ki se ga Halil bej boji kakor črv
pete; in če nihče drugi — se ščitim sama.
Sklepam pa po vsej pravici, da me reši
Ali Kemal takoj, kakor hitro bo imel vas
na varnem, in da bo trajala najina ločitev
kvečjemu par ur!“

Izkazalo se je, da je računala lady
Helena povsem pravilno; Halil bej se ni
pokazal ves dan do večera.

Nestrpna vznemirjenost se je polastila
obeh, ko se je pordečil izrezek neba za
oknom — vznemirjenost, ki je rastla in
postajala tem neznosnejša, čim gostejši je
prihajal mrak. Hrup ulic je pojenjaval; le
tu in tam se je začul osamljen krik, ropot
voza ali lajanje psov, ki se je dvignilo,
zaorilo v turobnem zboru in zamrlo. Duša
je trepetala v prsih Jerice in lady Helene,
zakaj napovedana jima ni bila nobena gotova
ura: vsak trenotek se je mogel pojaviti
Ali Kemal — vsak trenotek pa se
je utegnil tudi zgoditi nepričakovan slučaj
ter pokvariti in preprečiti ves načrt Jeričine
rešitve. Prvikrat v svojem življenju
sta okusili ženski nocoj, da je najhujša
vseh muk — pričakovanje v negotovosti.

Vročično je sledila lady Helena na
svoji zlati urici bežečim minutam; prišla
je deveta, deseta, enajsta ura — Ali Kemal
se ni oglasil!

„Nič ne de, če ga ni nocoj,“ ji je rekla
Jerica. „Potem ostaneva pač še nekaj časa
skupaj: tu ali tam, hudo nama je povsodi
...“


[Stran 260]
[260]

Takrat pa se je zdajci oglasil šum, ki
je prihajal iz veže. Lady Helena je skočila
k vratom in prisluhnila.

„Ljudje so v veži!“ je vzkliknila z
zamolklim glasom. „Da — Ali Kemal
je tu!“

Hitela je k Jerici in jo objela:

„Posloviva se naglo, dete moje! ...
Tako! In zdaj — zategniva pajčolan prav
na gosto ... Dobro je! Ne pozabite se držati
v senci ... Bog z vami, dušica, in —
do skorajšnjega svidenja! ...“

Na hodniku se je začulo naglo, jezno
govorjenje; bil je glas Alija Kemala, ki so
mu najbrže branili dohod v Halilovo svetišče.

Lady Helena se je stisnila v kot, z
obrazom obrnjenim proti steni. Jerica je
obstala kakor kip, s povešeno glavo. Lučka,
ki je brlela pod stropom, ni dajala toliko
svetlobe, da bi ju bila mogla izdati; kljub
temu pa si je Jerica zavihala ovratnik popotnega
plašča in čakala s trepečočim
srcem, kako se razvijejo dogodki.

A že je udarila po vratih trda pest.

„Ali je lady Helena pripravljena k odhodu?“
je zaklical zunaj glas Alija Kemala.

„Pripravljena!“ je odgovorila Angležinja
glasno in mignila Jerici z roko proti
vratom, ki jih je odprla trenotek nato vsiljiva
stara sužnja.

Jerica se je stisnila v plašč in pajčolan,
kakor je vedela in znala, ter stopila na
hodnik. Zagledala je takoj Alija Kemala z
dvema njegovih zvestih Skipetarov in dva


[Stran 261]
[261]

Halilova zamorca, ki sta se tiščala k zidu
ter merila tujce s sovražnimi pogledi.

Stara sužnja je zajokala z vijočim glasom
hripavega šakala in se zgenila, kakor
da bi hotela skočiti k dozdevni lady Heleni
in ji poljubiti roko ... Toda oholi Arbanas
je sunil babo z nogo, da je veknila
in se sesedla v kot; nato je segel Jerici
pod pazduho in jo odvedel, govoreč ji namenoma
glasijo in slišno:

„Oprostili boste, mylady, da vas vznemirjam
tako pozno; mudi se pač, in moj
brat vam hoče ponuditi drugo bivališče,
prijetnejše in varnejše od tega ... varnejše,
da ... hehehe ...“

Smejal se je suho in porogljivo; Jerica
ni vedela, ali velja ta zlobni smeh
njej ali Halilu beju.

Ko sta šla skozi vežo, se je mahoma
odgrnila zavesa; pojavil se je Halil bej,
vzravnan visoko, ustnice stisnjene, roke
prekrižane na prsih. Na bledih licih mu
je žarelo dvoje temnih lis; oči so mu gorele
v čudnem ognju ... Jerica se je prestrašila
in zastokala v prvi grozi; toda
Halilov pogled je plamenel mimo nje, ki
je bila skrita za široko Arbanasovo ramo.
Spomnila se je zdajci, da Halil ne misli
nanjo, ki je njemu v tem trenotku lady
Helena, marveč na Jerico, na dozdevno
Jerico — na svoj plen, ki ga čaka trepetaje
tam gori v skritem brlogu ...

„Uboga lady!“ je vzdihnila sama pri
sebi in pomislila z grozo, kakšna usoda
čaka Angležinjo, ako se izkaže njena prevara


[Stran 262]
[262]

prej, preden pride potijo ta divji, ponosni
razbojnik, ki se očividno ne hoji ne
pekla, ne neba ...

Toda že jo je objel nočni hlad, in
zvezdno nebo se je razprostrlo nad njeno
glavo. Neizmerno breme je padlo Jerici od
srca, ko je slišala, kako so se zaprla za
njenim hrbtom jezno in gromko vrata te
strašne hiše.

Zaprt voz je čakal nedaleč od hiše.
Ali Kemal jo je posadil vanj in prisedel,
mrmraje ji razburjene, nerazumljive besede,
nekaj v francoščini, nekaj v svojem
trdem in divjem domačem jeziku. Kočija
je drdrala prav malo časa; ustavila se je
mahoma, in ko sta skočila Kemalova vojnika
s svojega sedeža na kozlu ter odprla
vratca, se je zagledala Jerica na bregu
Bospora, ki je pljuskal monotono in umerjeno,
šumeč, temno melodijo svojih skrivnosti
...

„Ali je barka pripravljena?“ je prašal
Ali Kemal svoja Skipetara.

Eden izmed njiju je molče iztegnil roko
in pokazal na čoln, ki se je zibal par korakov
odondot, opremljen z jadrom in vesli.

Ali Kemal je pomagal Jerici na tla in
jo izročil vojnikoma:

„Z glavo mi jamčita zanjo! ... In ti,
krmar, pazi in ne oddalji se preveč od
brega; čakaj, dokler se ne vrnem!“
S prožno, risovsko kretnjo se je obrnil
in planil v noč; ustavil se je dalje tam in
zažvižgal ...


[Stran 263]
[263]

Deset temnih postav je prihitelo z
mačjimi, neslišnimi skoki od vseh strani
in se zbralo okrog svojega poglavarja ...

Skipetara pa sta prijela Jerico s svojimi
neveščemi, grobimi rokami, dvignila
jo v čoln in skočila sama za njo.

To je bil trenotek, ki ga je čakala.
Ko sta jo vzdignila s tal, je zdrknilo iz
njene roke nekaj drobnega in belega na
peščeni breg. Bilo je eno izmed pisem, ki
sta jih bili pripravili z lady Heleno.

„Da bi te našlo oko rešitelja!“ je vzdihnila
sirota, ko se je zamajala barka pod
njenimi nogami.

V barki je bilo prostora za več ljudi;
dva temna, zaraščena dedca sta sedela pri
veslih, tretji je držal krmilo in gledal mrko
in topo, kakor da ga ne briga nič na svetu
razen ukaza, ki mu ga je bil dal strašni
skipetarski oficir.

Arnavta sta vzela Jerico v sredo; eden
izmed njiju ji je podložil na sedež debel
vojaški plašč, momljaje zadovoljno nekaj
v brk, kakor da mu samemu imponira to
njegovo neokretno kavalirstvo.

Nato so prijele krepke pesti za vesla;
breg s svojimi redkimi lučkami se je začel
odmikati in se je ustavil šele, ko je bil
že tako daleč, da so oči komaj razločile,
kaj se godi na njem.

Tisti hip sta ju srečala v neveliki razdalji
dva čolna, ki sta hitela z vso naglico
proti skutarskemu bregu; Jerica je razločila
v njiju več temnih postav, ki pa jih
ni mogla spoznati v nočnem mraku. Toda


[Stran 264]
[264]

vztrepetala je: veter ji je prinesel mimogrede
zamolklo govorico teh neznancev,
in njej se je zazdelo, da sliši besede, sorodne
njenemu jeziku, in glas — razburjen
glas ... tako podoben nekemu drugemu
glasu, znanemu ji izza davnih, srečnih
dni ... Kateremu, se ni mogla spomniti
sredi nemira, ki je utripal v njenem ubogem,
zbeganem srcu.

Videla je, kako je čoln pristal ob bregu;
možje so stopili na suho in se izgubili
v noči.

A barka se je zibala pod njo na temni
vodi; neznano nebo je zrlo izza megla s
svojimi nemimi zvezdami — slika negotovosti
prihodnjih usod, ki je legla na Jeričino
dušo s težko, ogromno tegobo.

XV. Katastrofa.

Poročniku Wheelerju se je bilo posrečilo
najti že v Stambulu vstrežljivega
človeka, ki je opisal kraj in lego Halilove
vile v Skutariju tako natanko, da bi jo
bili našli z zavezanimi očmi. Odpravili so
se torej smelo na pot, na videz vsi dobre
volje in brez skrbi, v resnici pa sleherni
bolj ali manj vznemirjen in nervozen;
lahko si mislimo, da sta bila tista dva, ki
sta najslabše prikrivala svojo nestrpnost
in notranji nepokoj — naša prijatelja Ivan
in Dušan.


[Stran 265]
[265]

„Ako se nam ponesreči,“ je dejal Ivan
svojemu pobratimu, ko so drčah proti
skutarskemu bregu v dveh najetih čolnih,
kamor so bili presedli iz kapitanove ladjice
pri sredi Bospora, „potem daj Bog,
da izgubim glavo pri tem podjetju. Moj
zunanji videz se je pomiril te dni — a
kako je v moji duši, tega ne ve nihče
drugi kakor jaz sam. Ampak trd posel
bodo imelf, če nam bodo hoteli biti kos!“

Zaškrtal je z zobmi in stisnil ročaj
širokega noža, ki ga je imel opasanega
pod suknjo.

Stara ribiška barka z zadrgnjenim jadrom
je zdrčala ta hip mimo njih, počasi
in nemo, ne da bi se bil kdo oglasil.
Naši bralci so ugenili gotovo že v
prejšnjem poglavju, da je bilo to srečanje
Jerice in njenih rešiteljev, ne da bi vedel
drug za drugega: usoda še ni hotela končati
njihovih muk ...

Priveslali so k bregu in potegnili čolna
do polovice na suho.

Zdaj je bil vsak trenotek dragocen.
Brez razgovora so se napotili drug za
drugim proti določenemu cilju, pripravljeni
tvegati vse, pripravljeui umreti, če bi bilo
treba.

Dušan in divji Marko sta korakala
na čelu.

Kmalu so dospeli do Halilove vile, ki
so jo spoznali po opisu na prvi pogled.
Mrklo in zagonetno je strmelo njeno golo
pročelje v nočni mrak.


[Stran 266]
[266]

„Tukaj je!“ sta si šepnila pobratima.
„Korajžo zdaj!“

Neznosna napetost je zavladala v njuni
duši, ko sta zagledala ječo svoje sestre
tik pred seboj. Najrajši bi se bila vrgla z
golo glavo na to zidovje, razrušila ga s
silo svoje ljubezni in izkrvavela pred Jeričinimi
nogami, samo da bi jo videla še
enkrat srečno in svobodno!

„Vse je temno!“ je zamrmral Jovo,
ki se je bil splazil po mačje do hišnih
vrat in se vrnil kimaje z glavo. „Sodrga
spi; to je dobro za nas ...“

„Okno je na vrt, ako Grk ne laže,“
je rekel Dušan. „Za mano, možje!“

Smuknili so okrog hiše kakor vrsta
neslišnih senc.

Mir je vladal vse naokoli. Le divjemu
Marku, ki je imel ostre oči, se je zazdelo
tu in tam, da sliši v temi oprezne korake
in vidi šviganje postav, ki pa se niso približale,
niti vznemirjale naših prijateljev
drugače.

„Tukaj je najboljše mesto,“ je šepnil
Dušan tovarišem, kažoč na tisti kraj vrtnega
obzidja, ki ga je bil izbral prejšnji
večer Ali Kemal. „Da, da, prav tukaj:
tudi drugi hodijo tod ...“

To rekši je pokazal kose ometa, ki so
se belili na tleh v nočnem mraku.

„Kakor je dogovorjeno,“ je povzel
nato. „Vsak ve za svoje delo. Izkušajmo
opraviti brez šuma, a naglo, pred vsem
naglo ... Jovo in Miloš ostaneta tu in
nam sledita le, ako ju pokličemo z vrta.


[Stran 267]
[267]

Drugače hitita v bližino hišnih vrat, da
nam zavarujeta izhod, če se ne bi mogli
vrniti po isjj poti: ako nastane velik hrup,
bo pač odročno skakati čez obzidje ...
Gospod poročnik Wheeler in tovariša —
prosim vas še enkrat, ne izpostavljajte se,
razen v največji sili; mislite na delo, ki
ga imate sami še pred seboj. In zdaj —
Bog z nami!“

S temi besedami se je pognal kvišku,
dosegel v skoku vrhnji rob in se potegnil
kvišku brez tuje pomoči, kakor mačka.
Divji Marko je podstavil pleča in pomagal
drugemu za drugim; vse se je vršilo tiho,
slišali so se le zamolkli skoki na mehka
vrtna tla. Zadnji je sledil Kazakov; Jovo
in Miloš sta mu pomagala, poslušala par
minut in hitela nato na svoje določeno
mesto. Vse je utihnilo; nočni izprehajalec,
ki bi bil šel tod mimo, ne bi bil niti zaslutil,
da se pripravlja za temi zidovi morebiti
krvava tragedija ...

— — — — — — — — — — — —

Toda skutarske noči imajo svoje goste,
ki ne hodijo okrog z mirno vestjo;
tiger, ki se plazi v temi, ovoha marsikaj,
kar ovci ni sumljivo. In tako se je zgodilo,
da sta se ustavila kmalu dva človeka na
kraju, kjer je bila zlezla junaška četa na
Halilov vrt.

„Nekdo je bil tukaj, Jusuf,“ je šepnil
eden izmed njiju, sklanjaje se k tlom.
„Tla so razgrebena od stopinj ... glej,
zid je okrušen ... ljudje so lezli na vrt!“


[Stran 268]
[268]

„Lezli so, gospodar!“ je odgovoril
Jusuf z zamolklim glasom. „Ako hočeš,
pokličem tovariše, pa planemo za njimi ...
Lepo bi bilo zarajati po skipetarsko!“

„Tiho!“ je velel Ali Kemal — bil je
on v svoji lastni osebi — in položil prst
na čelo, ugibaje sam pri sebi: „Kdo more
to biti? Tatovi, kdo drugi! ... Slediti
jim? ... Čemu? Kaj briga njega, ako izpraznijo
Halilu par skrinj ... On noče, da
bi vedel Halil bej brez skrajne sile, da
hodi Ali Kemal ponoči z oborozenci okrog
njegove hiše. Rajši bo pazil: Angležinje
ne ukradejo ... to ni verjetno ... in če
bi se zgodilo, jim prevzame plen — lepo,
brez velike težave ... Ne bomo rajali,
Jusuf,“ je odgovoril spremljevalcu po
kratkem premisleku. „Ostani tu in pazi;
pošljem ti takoj pomoč. Ako se vrnejo
lopovi z žensko ... razumeš? ... bij, in
glej, da jim jo vzameš ...“

Izginil je. Pet minut kasneje je prežalo
poleg Jusufa še osem Kemalovih Arbanasov.

Ali Kemal pa je hitel na breg. Ozrl
se je previdno, nastavil roke na usta in
zalajal z žalostnim, vijočim glasom orientalskih
psov. Enkrat, dvakrat, trikrat ...
Nato je prisluhnil. Blizu in daleč, vse povsod
so se oglasili pravi psi ... poulični
psi, ki nočujejo po cestah in razdrtijah
brez gospodarja. Toda ljudje v Kemalovi
barki so slišali gospodarjevo znamenje:
par minut, in trebuh čolna je zaškripal ob
bregu.


[Stran 269]
[269]

„Čigava sta čolna, ki čakata tu?“ je
prašal zamolklo, kažoč na čolna naših prijateljev.

„Ne vemo, gospodar. Ljudje so priveslali,
ravno ko smo mi odrinili. Allah
sam ve, kdo so bili.“

„Pristanite tristo korakov dalje proti
jugu ... A hitite, storite naglo! ...“

Vrnil se je proti hiši. Dvoje postav je
vzbudilo njegovo pozornost: stali sta nepremično
in se tiščali za deblo velike sikomore,
ki je rastla poleg Halilove vile.

Ali Kemal je zmajal z glavo. Tiho
kakor netopir je švignil okrog vogala, ne
da bi ga bila opazila zagonetna stražarja.
Čez par trenotkov se je vrnil s sestorico
mož; kakor breztelesne sence so se stisnili
za vogal, jedva deset korakov od dvojice,
v kateri so čitatelji gotovo že spoznali
Jova in Miloša.

Oficirju ni bilo treba niti namigniti
Skipetarom. Kakor risi so uprli svoje oči
v naša znanca, roke na ročajih svojih nožev
in jataganov.

Ali Kemal je bil zdaj brez skrbi. Ravno
se je hotel vrniti k prvi straži, ki jo je
bil postavil ob vrtnem zidu; takrat pa je
odrevenel kakor zver na preži in prisluhnil
...

V Halilovi hiši se je bil dvignil krik
in hrup.

Začulo se je srdito renčanje in rohnenje,
kakor da se vrši v njeni notranjosti
ljuta borba.


[Stran 270]
[270]

Pridružil se je ropot prevračanega pohištva,
mešaje se s kovinskim žvenketanjem.

Dva strela sta udarila globoko tam
nekje med stenami, ki so do malega zaglušile
njiju pok.

Senci Jova in Miloša sta se zgenili v
nervozni pozornosti.

Pa tudi risi za njunim hrbtom so skrčili
svoje žilave postave, pripravljeni, da
naskočijo ...

„Bijejo se!“ je zamrmral Ali Kemal
sam pri sebi. Nozdrvi so mu trepetale kakor
volku, ki voha kri. „Koljejo se ...
Kdo utegnejo biti? ...“

— — — — — — — — — — — —

Našim prijateljem se je zdelo, da žive
in delajo v snu. Vse je šlo z neznansko,
avtomatično naglostjo, kakor da so zdivjale
pod njimi sekunde in se strmoglavile
v vratolomen dir.

Brez besed se je plazila vrsta proti
temni masi Halilove hiše; pot je trajala
spričo previdnosti naših znancev gotovo
dobrih deset minut — njim pa je minila
kakor trenotje.

Pod široko brajdo divje trte so se
ustavili in pogledali kvišku.

„Štiri okna!“ je šepnil divji Marko,
čigar ostrim očem je bila noč kakor beli dan.

Dušan in Wheeler sta se spogledala.

„Ne gubimo časa,“ je zamrmral poročnik.
„Plezajmo vsi hkrati ...“

Rečeno, storjeno. Brajda je zašumela
pod njih nogami; njene veje so zaškripale


[Stran 271]
[271]

in zaječale. Da je bilo takrat v Halilovi
hiši kaj paznih ljudi, bi bili gotovo zalotili
nočne goste. Toda zdelo se je, da se gode
tudi znotraj nenavadne reči.

Slišalo se je dobro, kako so se glasno
odprla in zaprla vrata; nato se je začul
razburjen in hripav moški glas, ki mu je
odgovarjal glas ženske ... tiho in jezno ...
Nato je zatonil razgovor v srditem, nerazločnem
hrupu.

Dušan si je bil instinktivno izbral
okno, skozi katero je sijala medla, slabotna
luč. Ostala tri so bila temna.

„Goddam!“ je zaklical poročnik Wheeler,
ki je bil prvi na vrhu. „Moje okno je
zaprto z leseno oknico!“

„Tu notri je tema,“ je šepnil Ivan divjemu
Marku, ki je visel pod njim.

„Tukaj tudi, čort vozmi!“ je zagodrnjal
Kazakov, ki je lezel z Jankovićem in
Estournellom na četrto.

„Prokleto!“ je vzkliknil Dušan zdajci
z zamolklim, groznim glasom. „Tukaj ...
tukaj! ...“

Tovariše je prešinilo kakor blisk.

Dušan je bil zagrabil omrežje okna z
obema rokama in ga začel tresti kakor nor.

Ne meneči se več za potrebno previdnost,
so hiteli ostali k njemu. Ta je skočil
na tla In plezal kvišku, oni se je vzpenjal
počez po divji trti. Mahoma je visel
pod razsvetljenim oknom črn grozd človeških
teles, pod katerim so stokale veje
in se lomile s turobnim ječanjem, kakor
da slutijo tudi one nekaj temnega, groznega.


[Stran 272]
[272]

Samo poročnik Wheeler je ostal trdovratno
na svojem mestu, tipaje zagonetno
leseno oknico z rokami.

Zdajci pa je zagrabil, opiraje se z nogami
v grčavi rogovili brajde, z levico za
rob zidu in zamahnil s stisnjeno desnico
daleč za svojo glavo.

Kakor vsi Angleži, je bil od mladega
vešč umetnosti boksanja in je vedel dobro,
koliko sile se skriva v izurjeni človeški
pesti ...

Dušan je tresel kakor v deliriju.
Omrežje okna ni bilo leseno, kakor običajno
pri turških hišah, marveč železno,
kovano iz pravih, močnih železnih palic,
pobarvanih z lesnorjavo barvo. Halil bej je
vedel, kako treba opremiti ljubavna gnezda
za ptičice, ki bi dale življenje, če bi mogle
sfrčati iz rok okrutnega gospodarja ...

„Za božjo voljo!“ je jeknil Ivan z glasom,
ki ni bil več človeški. „Kaj vidiš? ...
Povej ... govori vsaj: kaj vidiš? ... Dušan!
... Dušan! ...“

Dušan je gledal strašen prizor.

Ženska — mlada, plavolasa ženska ...
se je borila z elegantnim, evropsko oblečenim
Turkom, kakor na življenje in
smrt ... Nje ni mogel videti v obraz; obrnjena
je bila s hrbtom proti njemu. Videl
je le Turka: suh, razoran obraz, oči izbuljene,
debele ustnice razklenjene v živinski
strasti ...

„Halil bej! ...“ je šinilo Dušanu po
možganih kakor v snu.


[Stran 273]
[273]

Turek je napadal ... hoteč podreti
žensko na tla, na preprogo ... Nihče izmed
obeh ni črhnil besedice; slišalo se je
samo hropenje borbe, ropot pohištva ...

Zdajci pa je našla ženska trenotek ...
posegla je v nedrije, izdrla majhen samokres ...

Surov grohot! ... Turek jo je bil ujel
za roko in jo stisnil ... zmlel ji zapestje
v neusmiljenem prijemu ... Nato je kriknil ... ne, zarjul je nekaj po turško ...
Dva zamorca v bogati obleki sta planila
v čumnato ... Eden izmed njiju je iztrgal
ženski samokres ...

Dušanove roke so krvavele od nečloveškega
napora.

Bil je prepričan, da je nesrečnica, ki
se bori proti trojni premoči — njegova
ljubljena Jerica.

Ivan, ki se je bil vzpel do njega, je
videl v njej svojo sestro!

Niti zdaj, ko je omahnila pod rokami
napadalcev in pokazala svoje obličje, nista
zapazila razlike: bila sta oba v tistem stanju
peklenske groze in obupa, ko zatemni
človeku um, spomin, razsodnost ... vse,
vse ...

Dušanove roke so krvavele.

Toda omrežje se je majalo ... zid se
je drobil! ...

A znotraj ... tam ... o Bog! ... ženska
je omahnila — padla je! ... Zamorca
sta pokleknila k njej s satanskim rezanjem
na obrazih ... prijela sta jo, da se ni mogla
več geniti ...


[Stran 274]
[274]

Halil bej je planil ... blazen, zverinski
... z groznim, norim rezgetanjem ...

Ivan je zahropel kakor v smrtnem
boju in pomolil skozi mrežo cev svojega
bravninga, da razbije lopovu glavo ...

Vse to se je godilo z nečuveno naglico.

Zdajci pa ... Ivan je ravno položil
prst na jeziček svoje pištole“ ... se je zacul
z leve zamolkel tresk, kakor od lomečega
se lesa ... naša prijatelja sta se
ozrla ...

Anglež je bil razbil oknico in otvoril
prvi pot!

Zaklel je kakor star krmar.

„Allah il allah!“ je zarenčal nato in
skočil s poluglasnim porogljivim smehom
v temno odprtino.

„Zmaga!“ je viknil Dušan ta hip in
vrgel odtrgano mrežo preko glave na vrt ...
„Noter, bratje!“

Ivan, Marko, Kazakov in Estournelle
so planili za njim, dočim je sledil Janković
poročniku Wheelerju ...

— — — — — — — — — — — —

Halil bej se je premagoval z naporom
in samozatajevanjem, ki bi ga mogli imenovati
junaško — ako bi zaslužilo to pohvalo
samozatajevanje takšnega lopova v
iako zločinskih okolnostih in s tako nizkim
namenom.

Toda njegovo junaštvo je bila zgolj
strahopetnost, ki se je bala instinktivno,
položiti grešno roko na Jerico, dokler jo
brani lady Helena, ki jo ščiti volja srditega
Amavta. Vedel je, da bi izpolnila


[Stran 275]
[275]

trmasta Angležinja svoj obet in jo branila
do zadnjega; da pride do Jerice, bi moral
pogaziti Heleno — in potem, gorje njemu!

Lahko si mislimo, kako razdraženo
razpoloženje je nastalo v brezvestnezu
vsled tega neradovoljnega čakanja. Njegove
zverske misli so se omamljale z Jeričino
lepoto od ure do ure bolj in hlepele
po trenotku, ko si utrga nedotaknjeni cvet;
razvnemale so se ob zapreki sami in plamtele
tem razuzdaneje, čim so morale čakati
... potrpeti ...

Halil bej je tekal po svojih sobah kakor
nor, grabil se za senci, bil se z rokami
po prsih in mrmral ogabne besede, ki jih
ni mogoče prevesti v našo pošteno materinščino.
Stal je na pragu, ki loči razsodnost
od popolnega brezumja ... od strastne
besnosti, ki se ne plaši ničesar več ...

Obenem pa je čutil, kako raste v njem
slepo, živalsko sovraštvo do lady Helene ...
Ah, ta ženska! Zakaj mu brani ... zakaj
mora stati vmes? Kdo ji je rekel, da naj
se vsili za varuhinjo Jeričine nedolžnosti? ...
Haha. nedolžnosti; Halil bej že ve, koliko
je vreden ta božji dar ... Prokleta babnica!
Raztrgal bi jo z golimi rokami, razgrizel
ji belo grlo, zdrobil bi jo ... da ni
Alija Kemala! In vendar — tako lepa je,
tako nežno krasna ... Ali je ni škoda za
grobega Arnavta? Ah, če bi vedel Halil
bej, kako dobiti pismo, ki ga ima Ali Kemal
— tisto strašno pismo, v katerem je
dokazano, da je bil zmenjen z zarotniki
zoper življenje padišahovo! ... Da, potem


[Stran 276]
[276]

... Bospor je molčečen ... Ali Kemal
bi izginil brez sledu ... in ti, ohola Angležinja,
albionska hči, bi padla v naročje
Halilovo, rada ali nerada! Hej, to bi ti
našepetal ušesa o temnih, peklenskih strasteh! ...

Prišla je noč. Prišla je ura, ko je stopil
v hišo Ali Kemal z dvema svojih ljudi
in zahteval „lady Heleno“. Zahteval? Povedal
je, da je prišel po njo, in krenil naravnost
po stopnicah proti njeni ječi. Zamorcema,
ki sta mu hotela braniti, je pokazal
goli jatagan, da sta se umeknila
renče kakor dva jezna psa, ki si ne upata
popasti; a tudi Halil bej jima je mignil
da naj ga pustita. Saj zdaj je bil odrešen ...
samo še par minut ... samo še par trenotkov!

Z gnevnim očesom je ošinil dozdevno
lady Heleno, ki je stopala globoko zahaljena
mimo njega.

Hišna vrata so zabobnela ... Halil bej
je bil sam, gospodar v svoji hiši.

Gospodar svojega plena! Neomejeni
gospodar tujke, ki se zvija tam zgoraj v
gnezdu Halilovih grehov in trepeče v omami
groznosladkih slutenj ...

Ha! ... Lopov je zarjul kakor žival,
ki vidi prosto pot do žrtve in plane, da
jo raztrga.

Z divjimi skoki je udri po stopnicah
in planil v čumnato, kjer je menil najti
Jerico.

Zvesta zamorca sta poznala njegove
navade; sledila sta mu z neslišnimi koraki


[Stran 277]
[277]

dveh afriških leopardov in se postavila
tesno za vrata, da priskočita, kakor hitro
ju pokliče.

Komaj pa sta prisluhnila in pritegnila
sapo, že sta začula iz čumnate divje rohnenje.

Halil bej je bil zagledal žensko postavo,
ki je slonela visoko vzravnana pri
oknu in strmela na vrt.

Ob glasu njegovih korakov se je ozrla,
stopila mu naproti in odgrnila pajcolan.
ki ji je zakrival obličje.

Halil bej je spoznal lady Heleno! Pred
njim je stala ona, ki jo je pravkar odvedel
Ali Kemal s svojimi Arbanasi ... In Jerice,
krasne tujke, ki jo je bil iztrgal zvijačno
von Schrattenu in Birbantiniju —
Jerice ni bilo nikjer ...

Lopov je bliskoma spoznal prevaro;
zakričal je z nečloveškim j brezizraznim
glasom in skočil k njej. Bela pena mu je
stopila na drhteče ustnice.

„Tako!“ je zahropel. „Ukanila si me,
kača? ... Dobro: ti sama si mi odgovorna
za vse ...“

A zdelo se je, da mu je prišlo na um
nekaj drugega; obrnil se je in skočil iz
sobe.

„Ako se gane čez prag, razsekajte jo
na kosce!“ je viknil zamorcema.

Črnca sta se zarezala z belimi zobmi,
izdrla vsak svoj jatagan in potegnila s
palcem preko rezila. Halil bej pa je planil
po hodniku v drugi konec hiše, odkoder
se je videlo na breg. Toda o Aliju Kemalu


[Stran 278]
[278]

ni bilo več duha ne sluha: vsepovsod je
vladal mrak in tihota noči, ki jo je motilo
zgolj hropenje bejevih prsi. Kje bi zdaj
iskal Arbanasa! Ali naj teče dol in dvigne
hrup na obrežju ... zaradi tistega porogljivega
grohota, ki bi ga pozdravil tam kje
z daljne gladine? ...

Omahnil je nazaj. Še vedno je vrela
strast po njegovih žilah; in zdajci mu je
šinilo na um:

„Kaj za to, naposled? ... Saj je tukaj
lady Helena, enako krasna, še lepša morebiti
...“

Bodi si, da mu je vrenje čutov omračilo
um, bodi si, da se niti ni spomnil
Arnavtove pretnje, ali pa, da se sploh ni
mogel več premagati in je sprejel v svoji
pijanosti lastni pogin kot ceno za užitek,
po katerem je hlepela tako divje njegova
razuzdana natura — vrnil se je in naskočil
Heleno kakor besen.

„Čuvajte se!“ je viknila Angležinja,
ki do zadnjega ni izgubila hladnokrvnosti.
„Ali ne pomnite več, kaj vam je rekel Ali
Kemal?“

„Molči, satanica,“ je rohnel Halil, škropeč
ji lice s svojo nečisto slino. „Ti si
kriva ... ti se boš pokorila! ...“

„Motite se, ekscelenca!“ Heleninovoko
se je zasvetilo z mrzlim bleskom. „Živa
— nikoli! In če me stane življenje, boste
dajali odgovor — ne vi sami, ne vašim
podkupljivim pašam in vašemu padišahu,
ki je sam lopov vseh lopovov: njegov tron


[Stran 279]
[279]

in glave vas vseh bodo odgovorne pred
sodnjim stolom Anglije! ...“

Halil je ni poslušal; kaj so moškemu
v razbrzdani strasti besede šibkega ženskega
bitja!

Kar je sledilo, so videli čitatelji, ko
so gledali z našimi prijatelji to strašno,
kratko borbo skozi železno omrežje.

Zlodeji so bili deloma tako zatopljeni
v svojo peklensko nakano, deloma pa se
je zgodil vlom naših junakov s toliko naglico,
da je bil Halil bej s svojima zamorcema
ves osupel in presenečen, ko je videl
planiti skozi okno ta hudournik ljutih,
razmršenih postav.

Zločinska trojica je zarjula — pol v
gnevu, pol v grozi — in izpustila nehote
svojo žrtev. Oteta čudežno v skrajnem
trenotku, je planila lady Helena kvišku in
skočila instinktivno za hrbet svojih rešiteljev.

Halil bej se je zdrznil, kakor da hoče
planiti za njo. To pa je vzelo Ivanu, ki
je kar vrelo v njem od studa in ogorčenja,
zadnjo potrpežljivost. Z besnim krikom je
popadel Turka za grlo in mu zadal z ročnikom
svoje pištole strahovit udarec po
glavi. Nagel curek krvi je preplavil pobledelo.
bejevo lice; zaječal je, prijel se z rokami
za rano in telebnil nezavesten po
tleh.

To dejanje je bilo črncema znamenje
splošnega spopada. S tuljenjem dveh razljutenih
tigrov sta planila proti Ivanu in
njegovim tovarišem. Njiju gola jatagana


[Stran 280]
[280]

sta napolnila ozračje z bliski in kratkim, strahotnim siketanjem.

„Ne streljati!“ je viknil Marko Ivanu, ki je bil dvignil pištolo, in priskočil komaj še o pravem času, da je ujel zavihteno roko njegovega napadalca, pravcatega ogljenega herkula, na svoj naperjeni nož.

Divjak je zatulil in odskočil; toda ni
se dal ugnati tako izlahka. Preden bi trenil
z očmi, je vrgel svoje grozno orožje iz
ranjene desnice v zdravo levico in obnovil
napad, srditeje in besneje kakor poprej ...

Dušan je bil popadel svojega nasprotnika
za grlo, preden mu je mogel zadati
udarec. Toda noga mu je izpodrsnila na
preprogi; komaj se mu je posrečilo, ujeti
se s kolenom, da ni padel na obraz pred
besnega zamorca.

Ali — bil je izgubljen tudi brez tega:
njegova roka, ki je stiskala črncev vrat,
se je razklenila v nepričakovanem padcu ...
Nad njegovo glavo se je dvignil težki, zakrivljeni
jatagan, on pa je nastavil nož,
svoje edino orožje v tem trenotku! Že ga
je popadlo tisto bolno strmenje, lastno človeku
v stotinki hipa, ki deli življenje od
nagle smrti ...

Kazakov in Estournelle sta mu priskočila
na pomoč. Toda njiju usodna napaka
je bila, da sta hotela prijeti divjaka —
zvezati ga morebiti. Jatagan je siknil kakor
jeklena kača ... Kazakov je omahnil
in se prijel za lice, po katerem je planila
kri v temnordečem valu; Estournelle se


[Stran 281]
[281]

je sklonil z mačjo spretnostjo in pustil, da
je švignila težka klina tik nad njegovo
glavo. V tem pa se je tudi že izprožil kakor
vzmet in porinil svoje bodalo v črncev
život.

Ivan in Marko sta izkušala priti do
živega orjaka, ki ju je napadal; toda boj
je bil preveč neenak — ako nista hotela
streljati — in ves njiju uspeh je bil doslej,
da sta ostala neranjena kljub srditemu
mahanju svojega nasprotnika.

Dušanov napadalec ni niti omahnil,
ko se mu je zadri Francozov nož v drobovje;
izbuljil je oči, zarjul z groznim,
peklenskim glasom in se zagnal naprej,
bruhaje peno iz odprtih ust.

Dušan je bil planil pokoncu; nehote
je segel po svoj samokres, videč, da ne
zmorejo tako strašno oboroženih nasprotnikov
z golimi rokami. Toda srditi, smrtno
ranjeni črnec je bil hitrejši od njegove
roke ... Planil je nadenj, popadel ga z
levico bliskoma za roko, ki je držala samokres,
in zavihtel jatagan, da mu razkolje
glavo.

Tisti hip pa sta pretrgala zrak dva
ostra poka — kakor da je kdo udaril z
bičem ... Dušan je videl, kako je izpustil
črnec orožje, prijel se z eno roko za prsi,
z drugo za čelo in padel tik pred njega
na obraz. Nato se je ozrl: za njegovim
hrbtom je stala ženska, ki so jo bili oteli
Halilovega nasilja; bila je bleda kakor
smrt, in njena drobna desnica je stiskala
krčevito majhen samokres.


[Stran 282]
[282]

Dušan se je sklonil naglo in pobral
zamorcev jatagan.

„Pustita ga meni!“ je kriknil Ivanu
in Marku ter navalil na drugega divjaka.

Bil je gotov svojega uspeha, zakaj
stari junaki, udeležniki in priče velikih
bojev zadnjega stoletja, so mu bili kazali
skrivnosti mojstrstva nad handžarjem in
jataganom. Kakor dve sikajoči, svetli kači,
ki grizeta druga drugo, sta švigali klini
nekaj hipov, dokler ni odkril črnec, presenečen
po tem silovitem napadu, v neprevidnosti
svoje leve strani. Zdrznil se
se je, začutivši mahoma, da je izgubil stik
z nasprotnikovim orožjem; a Dušanov jagatan
je švignil kakor strela v odkrito
golino, in črnec se je zavalil po tleh s
strašno rano na vratu: glava mu je bila
skoraj odsekana ... Kakor potok je udrla
kri po preprogi, in lady Helena je odskočila
s preplašenim vikom, čuteča, kako ji
je obrizgnil gležnje curek vroče mokrote ...

„Opravljeno je!“ sta vzkliknila Ivan
in Marko, ki sta se bila umaknila v kot
za vrati kot nema svedoka te strašne, dasi
kratke borbe.

Dušan je izpustil orožje, ki je padlo
z zamolklim zvokom Marku tik pred noge.
Obrnil se je k Angležinji.

„Madam,“ jo je nagovoril po francosko,
„pošteni ljudje smo ...“

„Čuvajte se!“ je viknila lady Helena
bolestno, z izrazom groze v očeh.

Njen glas je zamrl v ropotu naglih
skokov.


[Stran 283]
[283]

Namesto padlih črncev sta bila udrla
v sobo dva nova sovražnika: prvi je bil
istotako zamorec, drugi — arabski sluga
Halila beja. Vihtila sta vsak svoje dolgo
bodalo, in res bi bila kmalu presenetila
naše znance, ki se niso več nadejali napada.
Na srečo pa so zadela sunkoma odpahnjena
vrata ob pleča divjega Marka,
ki je stal tesno za njimi in se oziral ravno,
kaj je zdaj storiti.
„— —!“ S krepkim vzklikom, ki ga
ne moremo ponoviti čitatelju, kakor ga ne
zamerimo našemu bradatemu junaku, dobrosrčnemu
kljub surovi bojevniški zunanjosti,
se je ozrl Marko po vzroku novega
hrupa in pobral istočasno orožje, ki ga je
bil vrgel Dušan iz rok.

Ivan je bil hitrejši; kakor ris je naskočil
Arabca, prestregel njegovo roko, izvil
mu bodalo, podrl ga na tla in mu pokleknil
na prsi:

„Ne boš, razbojnik; le počakaj malo ...
Vrlo, Marko; ti si junak od mejdana!“

Divji Marko je bil prestregel oboroženo
zamorčevo pest na rezilo svojega jatagana,
tako da je črnec tuleč izpustil bodalo;
nato ga je prijel okrog pasa, treščil
ga na tla in ga stisnil s kolenom.

Vse to se je zgodilo v par trenotkih.

„Česa čakaš?“ je zaklical Ivanu. „Končaj
ga, da ne potratimo časa! ...“

„Nikari ... Rajši ju zvežimo! Človek
je človek; kadar se ne more braniti, ga
ne ubijaj ...“


[Stran 284]
[284]

„Potem pa naglo! Hej, musjé, pusti
svojega Rusa in pomagaj nama!“ je viknil
Marko Estournellu in pokazal z roko, kaj
hoče od njega.

Estournelle je stal pri Kazakovu, ki
je slonel v kotu ranjen in krvav na mindarluku:
zamorcev jatagan mu je bil oprasnil
desno lice dokaj globoko. Njemu kakor
tudi Dušanu ni ostalo časa, da bi se bila
vmešala v borbo z novima protivnikoma;
pač pa sta priskočila na Markov klic oba ter
pomagala zvezati služabnika in Halila beja z
vrvicami, ki so jih imeli s sabo za vsak slučaj.
Halil bej se je začel dramiti ravno v trenotku,
ko mu je Dušan zadrgnil vozel.

„Tudi usta jim bo treba zamašiti,“ je
menil Ivan. „Lahko bi nam delali nepriliko
s kričanjem ...“

„Kaj bi mašili, vraga!“ je zamrmral
divji Marko. „To se naredi hitreje.“
To rekši, je sunil zamorca in Arabca
vsakega posebej, s pestjo prav nemilo v
želodec. Dedca sta zaječala in obležala v
nezavesti.

„Vidiš, brate,“ je dejal Marko zadovoljno,
„ta dva nas najmanj pol ure ne
bosta več motila. Stoj, še gazdo je treba
pomiriti ...“

Skočil je k Halilu beju.

„Ne!“ ga je ustavil Ivan. „Ta lopov
nam pove po vsej priliki, kje nam je iskati
mojo sestro ...“

„Tako je!“ Dušan je zgrabil Halila za
ramo in ga nagovoril po francosko: „Ali
morete odgovarjati, gospod?“


[Stran 285]
[285]

„Morem ...“ je zaječal Halil bej s
slabotnim glasom.

„V vaši hiši se nahaja tuje dekle, zvijačno
odpeljano iz svoje domovine ...“

Bej je zmajal z glavo.

„Ime ji je Jerica ...“

„Ah! ...“

Lady Heleni se je izvil glasen vzklik
presenečenja.

„Kaj vam je, madam?“ je prašal Estournelle
in priskočil, kakor da bi jo hotel
prestreči, meneč, da ji prihaja slabo po
tem burnem in divjem prizoru.

„O, nič mi ni!“ je odgovorila lady
Helena naglo. „Iznenadilo me je ravno pojasnilo,
ki so mi ga dale besede vašega
tovariša o čudnem načinu vašega prihoda
v to hišo ... Gospod,“ je zaklicala Dušanu,
„pustite Halila beja. O Jerici, ki jo iščete,
vam povem jaz več, nego je znanega njemu
samemu.“

„Bog nebeški!“ sta vzkliknila prijatelja
in planila k njej. „Kaj je z njo? Govorite,
madam! ...“

„Jaz sem lady Helena R*** je odgovorila
Angležinja mirno, „in bivam v
tej hiši po krivdi slične lopovščine kakor
gospodična Jerica ... najbrže sorodnica
enega izmed vas ...“

„Moja sestra je!“ je zamrmral Ivan z
drhtečim glasom.

„Lady Helena R***!“ je vzkliknil
Estournelle. „Saj vas ravno iščemo ... vas
tudi! Poročnik Wheeler, vaš znanec, je z
nami ...“


[Stran 286]
[286]

„Bog bodi zahvaljen!“ Lady Helena
jev sklenila roke in dvignila nehote oči,
„Če je tako, hitimo, gospodje ... bežimo
iz te hiše! Zakaj Jerica ni več v oblasti
Halila beja.“

Ivan in Dušan sta prebledela.

„Odpeljal jo je Ali Kemal, oficir sultanove
arnavtske garde,“ je nadaljevala
ona, „in po moji sodbi ji — vsaj začasno
— ne preti nikakšna nevarnost ...“

V kratkih, naglih besedah je pojasnila
prijateljema, kako se je zgodilo, da je Jerica
ušla Halilovemu jetnistvu komaj četrt
ure pred njihovim prihodom.

„Upam, da bo največja lahkota, najti
njeno sled“, je dodala nazadnje, „in da jo
morda celo še dohitite ... Vsekakor pa
pomnite, da jo morate iskati tam, kjer najdete
Alija Kemala: ako izgine iz Carigrada
— potem jo je odvedel domov, v Albanijo!“

Ivan je omahnil in si zakril obraz z
rokami.

„Moj Bog, moj Bog!“ se je začulo izza
njegovih krčevito stisnjenih prstov. „Kaj
sva storila, da naju tepeš tako neusmiljeno!
...“

„Ne obupajva, brate!“ je dejal Dušan
s turobnim glasom. „Saj sva dejala, da jo
poiščeva, če tudi na koncu sveta ...“

„Za svojo rešitev, gospodje, se vam
zahvalim pozneje — tako iskreno in iz
dna srca, kakor veste sami, da zaslužite.
A zdaj ne tratimo časa — hitimo od tod!“
je ponovila lady Helena.


[Stran 287]
[287]

„Takoj, mylady,“ je dejal Dušan.
„Samo ... Kje je poročnik? ...“

„Kje sta Anglež in Janković?“ so se
spogledali v istem trenutku Ivan, Marko
in Kazakov, ki si je tiščal ruto na krvavečo
rano.

„Tonnerre de Dieu!“ je vzkliknil Estournelle.
„Wheelerja ni nikjer ... Še tega
je manjkalo!“

„Moj Bog!“ Lady Helena je prebledela
kakor smrt in sklenila roke. „Kje je
sir Wheeler? ... Gospodje, vi mi prikrivate
nekaj strašnega: poročnik je plačal
mojo rešitev z življenjem ...“

„Nikakor ne, mylady!“ je vzkliknil
Dušan in ji segel pod pazduho. „Poročnik
Wheeler čaka zunaj, bodisi na vrtu, bodisi
na ulici, kjer smo postavili stražo ... Bodite
brez skrbi — njemu ni nič hudega.
Idimo, mylady; pred hišnimi vrati čakata
dva vrla dečka, ki vas spravita na varno
— v čoln, s katerim smo prišli ... Mi
ostali poiščemo med tem poročnika in našega
tovariša, ki je z njim! ... Marko in
gospod Estournelle, pojdita vidva zaradi
varnosti naprej do hišnih vrat ... vidva
pa,“ se je obrnil k Ivanu in Kazakovu,
sledita zadaj!“

Toda usoda jim ni bila namenila nove
borbe; Halil in njegovi sluge so ležali povezani
in pobiti — naši prijatelji so naleteli
zgolj na staro sužnjo, ki je tulila
otihoma v kotu veže, tresoč se strahu.

„Kje je Lejla?“ se je spomnila lady
Helena mahoma. „Tudi ona je izginila ...“


[Stran 288]
[288]

Toda že je stopil Marko k vratom in
odrinil težke zapahe.

„Jovo! Miloš!“ je zaklical Dušan v mrak.
Dve temni postavi sta zrastli pred pragom,
kakor iz tal.

„Kako je, brate?“ je prašal Miloš tiho
z nestrpnim, razburjenim gtasom. „Ali jo
imate? Ste li opravili srečno?“ ...

„Nič ne vprašuj — ni časa zdaj ...
Spremita z Jovom to damo v čoln in čuvajta
jo kakor punčico v svojem očesu.“

„Pa vi drugi — ali ne pojdemo vsi
skupaj?“

„Takoj bomo za vami; vrnemo se samo
za hip — po Jankovića in poročnika, ki
sta zaostala. Dajta, žurita se!“

Pomignil je lady Heleni, ki je stopila
na prag:

„Izvolite naprej z našima tovarišema
mylady, in bodite brez skrbi. V par minutah
vas dohitimo vsi skupaj, čili in veseli!“

Ko pa je zaprl vrata, se mu je izpremenil
obraz.

„Prijatelji!“ je šepnil s pritajenim glasom,
„bojim se hudega. Skočimo gor, da
vidimo, kam sta izginila“ ...

V vsej Halilovi hiši ni bilo duha ne
sluha o izgubljencih.

„Morebiti sta ju ubila ona dva, ki smo
ju ukrotili nazadnje, še preden smo se mi
spopadli z njimaj.“ je mrmral Marko s hripavim
glasom. „Če je to, potem ju sam Bog
ne reši: živima jima potegnem kožo z glave“
kakor gotovo me je majka rodila! ...“


[Stran 289]
[289]

Njegov strašni pogled je pričal, da je
ves voljan izvršiti svojo grožnjo.

„Kaj je to?“ je vzkliknil Ivan mahoma
na zgornjem hodniku. „Nekaj se giblje
za to zaveso ...“

Priskočili so in odgrnili, vsi pripravljeni,
da nalete na skritega sovraga. Toda
izza zavese se je izmotala mlada, še lepa
ženska, ki je padla na kolena in zvila roke
v smrtni grozi; bila je Lejla, ki se je skrila
ob prvem hrupu borbe.

„Ne boj se!“ jo je nagovoril Marko
po turško. „Nič se ti ne zgodi, ako nam
odgovoriš po pravici ... Ali si videla dva
mlada gospoda ... dva tujca? ...“

„Nič videti, silni gospod ...“ je jeknila
prestrašena sužnja. „Allah ve ... videti nič,
a slišati ... krik, enkrat in še enkrat“ ...

„Za Boga svetega!“ je vzkliknil Dušan,
ki je razumel zmisel njenih jecljajočih
besed. „Kje to? Kje je slišala krik?“

Marko je ponovil Lejli vprašanje.

Nesrečnica se je obrnila in pokazala
s trepečočo roko na vrata poleg sobe, kije
bila nedavno še ječa Jerice in Angležinje
ter pozorišce nocojšnjih borb ...

— — — — — — — — — — — —

Jovo in Miloš sta hotela hiteti z lady
Heleno k bregu.

„Ali je to nesrečna sestra Ivanova, ki
je Dušanu toliko draga?“ je dejal Miloš
sam pri sebi. „Ah, Bože, to bo veselje!
Saj ga ni človeka, ki bi bil tako dober in
prijazen do drugih, kakor Dušan, kadar
se raduje lastne sreče ...“


[Stran 290]
[290]

Slišal je za svojim hrbtom, kako je
zaropotal zapah na vratih Halilove hiše in
kako so se oddaljili v veži zamolkli koraki.
Viteško je ponudil Heleni roko; Jovo
je stopil na drugo stran, in krenili so proti
morju.

Ta hip pa so se zgenile na migljej
Alija Kemala sence, ki smo jih videli prej
v zasedi.

Arnavtski risi so naskočili našo trojico, preden je zaslutila nevarnost. Napadli
so jo zavratno — kakor je navada
Skipetarov.

Ali Kemal si je izbral Miloša, ki se
je zdel po svoji visoki, jekleni rasti navidezno
močnejši od vrlega Jova.

Nad Jovom so se zasvetila jekla njegovih
zvestih.

Miloš je začutil strašen, strelovit udarec
po glavi; zažarelo mu je pred očmi —
nato ga je objela tema.

Lady Helena je vzkriknila s šibkim
glasom: nekaj vročega ji je brizgnilo v lice
z Jovove strani. V naslednjem hipu ji je
zaprla usta zvita rutica, sirove roke so jo
pograbile in dvignile kvišku. Omedlevaje
je čutila še, da jo je vrgel nekdo na ramo
in teče z njo proti morju ...

— — — — — — — — — — — —

„Wheeler! Poročnik Wheeler!“ je zaklical
Dušan pred zaprtimi vrati. „Mihajlo! ...
Slišiš?“

Nič odgovora!

„Kaj je z vama, Bog in bogme!“ Marko
je stresel vrata, kakor da hoče podreti


[Stran 291]
[291]

hišo. „Nič ... Stoj! Kaj je to? Čuješ
glas ... tako zamolkel je ... od daleč
prihaja ... kakor iz globine! ...

Z naglo, srdito odločnostjo se je umaknil
korenjak do nasprotne stene in se zaletel
v vrata z vso jekleno težo svojih ram.
Hrešče je odletela dver — in z njo vred
Marko — v temno notranjost neznanega
prostora ...

Sledila je besna kletvica, padec, ropot,
kakor da nekdo krčevito kobaca z vsemi
štirimi, in še drug zvok, podoben škripanju
železnega mehanizma ... V naslednjem
trenutku se je pojavil Marko, plazeč se po
trebuhu, in se pobral, ko je dosegel prag,
tolažeč se vso pot z nepopisno krepkimi
izrazi.

„Peklenski lump je ta bej!“ je hitel
pripovedovati strmečim tovarišem. „Ali
veste, kaj je tu notri? ... Past za lovljenje
ljudi! Zatvora je v tleh, ki se ti vda pod
nogami, da padeš Bog zna kam ... menda
v samo peklensko žrelo ... Komaj sem se
otel, da me ni požrla! In ona dva sta
notri; slišal sem ju dobro. Hitro na pomoč,
a bodite previdni, za Boga! ...“

Dušan in Ivan sta prižgala vsak svojo
električno svetilko; nato so vstopili drug
za drugim, držeči se za roke. Ob luči so
videli razločno ozko špranjo, ki je obdajala
svoje tri metre široko leseno ploskev;
Ivan jo je potipal z nogo in opazil, da se
giblje z lahkoto v dveh tečajih: kdorkoli
je stopil nanjo, seje moral strmoglaviti v globino
— a izdajalska tla so se zaprla nad njim.


[Stran 292]
[292]

Zdaj se je slišalo tudi prav razločno,
da kliče globoko spodaj nekdaj na pomoč.

„To je Wheelerjev glas!“ je dejal
Dušan zamolklo. „In to ... to je glas Jankovića
... Kriste, kaj je z njima? ...“

Legel je na trebuh tik ob nevarni zatvori.

„Tečaja sta na sredi ... to ne pojde
težko ...“

Res se mu je posrečilo vtisniti zatvoro
z eno samo roko; izpod nje je zinila črna
tema.

„Wheeler! Janković! Ali sta zdrava?“
je zaklical Dušan v globino.

„All right!“ je odgovoril glas poročnika; poznalo se mu je, da mu je bližnja
pomoč takoj vrnila ravnodusje. „Zdrava
sva, toda dolgo ne vzdrživa več; spustite
nama vrv ...“

„Vrvi!“ je kliknil Dušan prijateljem
in prašal nato spet v globino:

„Kaj delata? ...“

„Plavava ... po nekakšnem vodnjaku ...
kroginkrog so same gladke stene ... in
mraz je tudi, mraz ...“

Dušan je razločil pljuskanje.

„Takoj dobita vrv!“ je zaklical; nato je
pomolil svetilko v odprtino. „Ali vidita luč?“

„Vidiva ... Ali vidiš ti naju?“

Pogledal je ... toda — o groza! Globoko
pod njim je padala luč na golo polurazpadlo
človeško truplo, ki se je zibalo
v ogljenočrni vodi.

„Kaj je to?“ je kriknil s studom in
strahom. „Vaju ne vidim ... tu vidim le
mrliča!“


[Stran 293]
[293]

„Ah, da!“ se je zasmejal poročnik s
hladnim smehom, ki ga je delal odmev
globine še bolj zloveščega. „To je gospod,
ki je bival tu doli že dolgo pred nama —
kakor bi sodil po njegovi vonjavi ... Alo,
marš, poberi se!“

V svetlem krogu, ki ga je metala svetilka,
so zagledali tovariši najprej poročnikovo
nogo, ki je brcnila mrtveca v stran,
nato njegov gladki, zdaj spet veseli obraz,
in trenotek nato tudi jezni obraz Mihajla
Jankovića.

„Evo vam vrvi, da opašeta zemljo!“
je viknil Marko in jima spustil dolgo vrv,
ki jo je bil našel zunaj s pomočjo Lejle
in zbegane stare sužnje ...

Čez par minut sta stala ponesrečenca
zopet na varnih teh.

„Kako ste opravili?“ je bilo poročnikovo
prvo vprašanje, ko je stopil z ostalo
četo na hodnik. „Ali ste rešili sestro
gospoda Javornika?“

„Ah ne!“ je odgovoril Dušan žalostno.
„Neki lopov, oficir arnavtske garde, jo je
odpeljal tik pred nami. Edino, kar nam
ostane, je upanje, da ga dohitimo ... Toda
rešili smo nekoga drugega ... ki nas že
čaka na bregu“ ...

„Koga ste rešili?“ je vzkliknil Wheeler
z drhtečim glasom, polnim slutnje, in se
ustavil sredi veže.

„Rešili smo lady Heleno, ki jo je imel
njen ugrabitelj — brat onega, ki je odvedel
Jerico — zaprto pri Halilu beju“ ...


[Stran 294]
[294]

Poročnika je zapustila mahoma vsa
njegova angleška hladnokrvnost. Preden
je Dušan dogovoril, je skočil k vratom,
odpehnil jih in planil v noč. Toda skoraj
istočasno so začuli ostali kletvico, ki ji je
sledil prestrašen vzklik:

„Gospodje, hitite semkaj! Nesreča se
je zgodila!“ ...

Vse je pretreslo nekaj težkega;
stekli so za Wheelerjem in ga našli stoječega
poleg nepremičnih teles Jova in
Dušanovega brata Miloša.

„O Bog, o Bog!“ je zastokal Dušan in
jima posvetil v obraz. „Ubogi Jovo! ...
Miloš, ali si ranjen hudo?“ ...

Oba sta bila krvava; a dočim je tekla
Milošu kri samo izpod las, je vrela Jovu
iz ran na glavi, na prsih in na trebuhu ...
Bil je dobesedno razmesarjen!

„Saj še živita!“ je vzkliknil Marka
zdajci. „Bog bodi zahvaljen!“

Res se je culo iz ust nesrečnega Jova
zamolklo, težavno grgranje; Miloš pa se je
zdajci obrnil, zaječal in odprl oči ter pogledal
tovariše z začudenjem in globoko
žalostjo.

„Miloš!“ Dušan je padel na kolena
k ranjenemu bratu in mu privzdignil krvavečo
glavo. „Ali si ranjen hudo? ... Ah,
hvala Bogu — samo udarjen je! Vstani,
bratec, vstani ... Kje je dama, ki smo
vama jo izročili?“

„Dama? ...“ je zastokal mladenič in
se ozrl okrog sebe. „Dame ni ... Jovo je
ranjen? ... Oh, prekleti lopovi!“


[Stran 295]
[295]

Gnev in groza sta mu vrnila moč;
planil je kvišku in pokleknil k Jovu.

„Jovo, ubogi Jovo! Kam so te? ... Oh,
veliki Bog! Kako se je zgodilo? Nekaj me
je treščilo po glavi — izgubil sem zavest
— in zdaj vidim Jova pobitega, in tujke
ni nikjer ...“

„To ni bil nihče drugi kakor Ali Kemal!“
je rekel Dušan s turobnim glasom.
„Jovo, daj, vzdignemo te ...“

„Z mano je ... pri kraju ...“ je zahropel
nesrečni četnik, drgetaje v smrtni
borbi. „Življenje ... uhaja... Bratje, ne
pustite ... me tu ... neverniki bi oskrunili ...
moje truplo ... Vzemite me ... kmalu bom
mrtev ... potopite moje truplo ... v morju ...
in molite zame ... poljubite mi ... srbsko
zemljo ... ah! ...“

V Markovem naročju je obležal mrlič
— Jovo je bil izdihnil svojo pošteno, junaško
dušo.

„K čolnu, bratje!“ je velel Dušan, v
svesti si, da so izgubili s to nesrečo dragocene,
usodne trenotke. „Marko in Mihajlo,
nesita Jova! Gospod Kazakov — ali hočete
pomagati mojemu bratu? ... A vidva,
Wheeler in Estournelle, hitita z nama;
morebiti najdemo sled!“

Dočim so korakali prvi štirje s svojim
žalostnim bremenom proti morju in sta
Marko in Janković poročala Milošu v naglih,
razburjenih besedah, kaj se je zgodilo, je
obhitel Dušan s svojimi tovariši ves bližnji
morski breg. Bilo je prepozno! Niti duha,
niti sluha ni bilo o zlodejih, ki so preprečili


[Stran 296]
[296]

s svojim zavratnim napadom rešitev lady
Helene.

„Ničesar ne bo!“ je izpregovoril poročnik
po brezuspešnem iskanju. „Goddam ...
in vendar sem vesel! Zdaj vemo vsaj, kod
nam je iskati ... in če moremo obračunati
z razbojniki v albanskih gorah, kjer zakon
ne čuva življenja lupežev — tem boljše za
nas!“

„Stojte!“ je vzkliknil Ivan zdajci in se
sklonil k tlom. „Tukaj je pristal čoln ...
ali vidite sled? Poznajo se stopinje ... ah!
tudi ženske so med njimi! ...“

Pritisnil je dlan na odtisek drobne nožice,
kakor da hoče vsesati to pričo Jeričine
navzočnosti ...

„Aha!“ se je oglasil Dušan in pobral
nekaj drobnega, belega. „To je vaše, gospod
poročnik! ...“

„Pismo?“ je vzkliknil Wheeler presenečen.
„Moje da je? ... Kaj pomeni to?“

„Lady Helena nas je opozorila, da sta
pripravili z mojo sestro mnogo takšnih
pisem, s katerimi bosta izkušali zaznamovati
svojo sled na važnih krajih,“ je odgovoril
Ivan namesto prijatelja.

Poročnik se ni mogel premagati; prižgal
je užigalico in preletel vsebino pisma
z očmi.

„Počakaj, razbojnik!“ je zamrmral in
spravil pisanje, ki mu je bilo dragocen
zaklad kljub Helenini zablodi. „Ako je
božja volja, ne boste videli Albanije ne ti,
ne Helena, ne sirota, ki si jo uplenil
nocoj ...“


[Stran 297]
[297]

Ko so se vrnili k čolnu, so našli vse
gotovo; le Marko je stal še na suhem, s
pravkar prinesenim velikim kamnom v naročju.
Stopil je v čoln in položil kamen na
prsi mrtvega tovariša, ki je ležal na razgrnjenem
plašču; poljubil ga je na hladno,
krvavo čelo, zgrnil plašč nad njim in ga
povezal z vrvjo. Čudni, grgrajoči glasovi
so prihajali iz njegovih prsi — glasovi, ki
jih je bil pač kaj malo vajen; vse navzoče
je stresalo do mozga, ko so poslušali to
ihtenje starega bojevnika.

Toda mudilo se je. Z vsemi silami
so se uprli v vesla, da morebiti še dohite
Arnavte ali pa vsaj doženejo, kje so pristali.

Nebo se je bilo stemnilo; dež se je
obetal za jutrišnji dan, ki ni mogel biti
več daleč. Naši prijatelji so napenjali oči
kakor sokoli, a barke Alija Kemala niso
uzrli. Enkrat se jim je zazdelo, da slišijo
daleč pred seboj udarjanje vesel in divji
moški smeh; pritisnili so na vse moči, a
zaman: ko so dospeli na kraj, od koder
so bili slišali glas, jih je obdajala zgolj
temna gladina in molčanje, ki ga je motil
edini hripavi, volčji plač divjega Marka.

Sredi Bospora je umolknil stari četnik;
obrisal si je lice z rokavom, kakor da ga
je sram mehkobe, in se obrnil k Dušanu:

„Čuj, brate — čas je, da pokopljemo
Jova! Zdaj bomo kmalu tam, kjer nas
čaka čoln teh gospodov ... in boljše je,
ako mornarji ne opazijo, da imamo mrtveca
s seboj“ ...


[Stran 298]
[298]

Obrnil se je k truplu, ki je ležalo
sredi čolna povezano in pripravljeno k žalostnemu,
strahotnemu pogrebu v morski
globini; položil je roko na mrličevo glavo
in izpregovoril s svečanim glasom, ki je
presunil vse navzoče do dna srca:

„Čuj me, Jovo moj stari — čuj me
izpred sodnjega stola božjega! Prišel je
trenotek, da izpolnimo tvojo voljo in te
pogreznemo k počitku; ah, da bi te mogli
pokopati v srbski zemlji, zasuti te z blagoslovljeno
prstjo! A ne: sam vidiš, da
ni mogoče. Noben pop ti ne bo kadil gomile
— nobeno oko ne bo plakalo za teboj
— razen naših oči, moj Jovo, pobratim
hrabri ... razen očesa mojega, ki sem se
tolikokrat boril ob tvoji rami za krst častni
in svobodo zlato. Jovo — prišla bo pomlad,
ozelenela bo gora, četniki se dvignejo zopet
na boj; puške bodo pokale med skalami
in bregovi tako bistro in veselo, ti
pa boš spaval, junače, v morski globočini.
A naj se ti ne megli čelo v nebeških višavah;
zakaj kolnemo se ti vsi pri Bogu
in Bogorodici, pri svoji junaški časti in
naši majki, srbski zemlji, da te osvetimo
zvesto in strašno, tako, da bi bilo bolje
tvojim morilcem, ako bi jih mati ne bila
rodila. Ti pa, Jovo, prosi za nas Boga,
da nam dodeli kmalu, za kar sva se bila
bok ob boku in za kar se hočemo bojevati
do zadnje kaplje krvi: da napoči dan,
ko bo Kosovo maščevano ter osvobojen
in zedinjen ves srbski narod ... In kadar
bo grmel poslednji, najhujši boj, takrat


[Stran 299]
[299]

vstani, stari Jovo, in vrni se ob mojo
stran, da vidiš kraljeviča Marka s silnim
buzdovanom, kako bo jahal pred nami na
šarem belcu — da vidiš mene in nas vse,
kako prelijemo kri za srbsko svobodo! ...“
Silno genotje mu je zadušilo besede.

Dušan, Janković in Miloš, ki ga je
bil osvežil hladni morski zrak, so bili položili
desnice na njegovo, počivajočo na
mrtvečevem čelu ...

In zdajci je iztegnil tudi Ivan svojo
roko ... Ali ni bil dolžan, poplačati tovarišem
zvestobo? Kako jim ne bi daroval
svojega življenja — njim, ki so zrli zanj
in za njegovo sestro pravkar smrti v obraz?
Radost in svetlo upanje sta ga prešinila;
položil je roko v znak zaobljube in dejal
s trdnim glasom:

„Z vami, bratje — danes in vekomaj! ...“

Nato sta dvignila Dušan in Marko
četnikovo truplo ... Rahlo, skrivnostno
je zašumela voda in se zgrnila nad njim,
kakor perot mogočnega, žalostnega angela.

XVII. V deželo krvi in boja!

Sklepanje lady Helene se je bilo uresničilo
— strašneje in burneje, nego je
mogla slutiti, ko je prigovarjala Jerici, da
naj se zaupa Aliju Kemalu.

„Mqj Bog!“ je šepnila obupno, ko so
jo posadili v barko k nesrečni tovarišici


[Stran 300]
[300]

in ko je bila razložila Jerici v njeno nepopisno
strmenje, da je videla brata in
njegove prijatelje, ki so vdrli v Halilovo
hišo, hoteči jo oteti. „Kje bi si bila mislila,
da so rešitelji tako blizu! ... Ne bila bi
vas smela pustiti stran; uprli bi se bili
— vzdržali skupno tistih par minut — in
zdaj bi bili morda obedve rešeni in varni!“

Bridko je zaihtela ob misli, kako je
v svoji prenagljenosti sama podaljšala
Jericino in lastno nesrečo. Toda Jerica ji
je položila roke okrog vratu, tolažeč jo
nežno in sočutno:

„Ne plakajte, lady; previdnost božja
je hotela tako ... Mari ste vedeli, da je
moj ubogi brat tako blizu? In kdo ve, ali
naju obeh skupaj ne bi bila doletela enaka
usoda, kakor je zadela vas? ... Narobe,
dobrotnica moja; hvaležna vam bom do
smrti, in to jetništvo, ki morda ne bo več
dolgo trajalo, mi bo le prilika, vračati
vam z ljubeznijo in vdanostjo, kar ste
mi storili, ko ste se nastavili zaradi mene
tako strašni nevarnosti ... Moj brat in
njegovi drugovi, ki ste jih opozorili, nama
bodo sledili, in gotovo je, da se jim enkrat
posreči najina rešitev. Skrbeti morava le,
da zaznamujeva svojo sled; vidite, kako
pametno je bilo, da sem se odločila takrat
v Zemunu za tisti poizkus, čeprav se mi
je zdel sami tako brezzmiseln in brezuspešen!“

Ali Kemal je slonel med tem njima
nasproti in ni genil prekrižanih rok; opajal
se je z mehkim zvokom Jeričine govorice


[Stran 301]
[301]

in iskal v temi obrisov njene ljubke
postave. Ves čas je čutila deklica nekaj
težkega in strašnega; in dasi je komaj
razločila njegovo divjo senco, se ji je
vendar dozdevalo, da vidi pred seboj žarenje
dveh risjih oči.

Zdajci pa se je zdrznil kakor od nenadne
misli; zamrmral je nekaj v svojem
jeziku, zapalil cigareto in izpregovoril s
hripavim glasom, v katerem je še odmevala
vihra prejšnjih ljubavnih sanjarij:

„Lady Helena! ...“

Angležinja je molčala prezirno in ponosno.

„Mylady!“ je ponovil Arnavt, videč“
da ne dočaka odgovora. „Ni mi treba razodevati
vedno iznova, da me sovražite ...
da me zaničujete morebiti! Vem to in —
sprijaznil sem se s tem. Saj tudi ne zahtevam
od vas ničesar razen tega, kar si
vzamem lahko brez vaše naklonjenosti:
pravico, razpolagati z vašo svobodo še
nekaj časa, dokler se ne izpolne izvestne
reči. Upam, da ne bo trajalo predolgo ...
Verjemite mi torej, da vašega prijateljstva,
spoštovanja in drugih lepih reči sploh ne
iščem; ako vas nagovorim, me vodi misel,
da nisem jaz edini, ki ga mrzite na svetu.
Stavil bi na primer, da sovražite Halila
beja še mnogo bolj; in sam moram priznati,
da zasluži ta lopov vaše preziranje
daleko bolj od mene ... Allah pa mi je
naklonil v svoji dobroti in previdnosti
orožje — usodno, važno Halilovo skrivnost
— ki mu zdrobi glavo tisti trenotek, ko


[Stran 302]
[302]

se mi zazdi, da je nepotreben med živimi.
Opazili ste me sami. da se me boji kakor
gjaur zastave prerokove — oprostite, ako
vas žalim s to primero! Slišali ste, kaj
sem mu zagrozil; in ker bi rad preizkusil
ostrino meča, ki ga držim nad njegovo
glavo, vas prašam, mylady: ali je Halil
bej spoštoval moje svarilo, ali ga ni? Ali
vam je bil katerikrat nadležen — le količkaj? ...“

„Kaj bi storili z njim, ako vam potrdim
to vprašanje?“ je prašala lady Helena
z dozdevno hladnokrvnostjo.

„Jaz — ničesar; a padišah, ki ga
ohrani Allah. še mnogo let, bi sodil jutri
v svoji visoki modrosti, kaj zasluži lopov,
ki je bil član zarote zoper njegovo posvečeno
življenje! ...“

Angležinjo je prešinilo kakor blisk
sovraštva; z nečuveno jasnostjo se je obnovil
nocojšnji prizor v njenem spominu.

Mari bi storila krivo, ako bi ga kaznovala
s smrtjo — ujega, ki ji je hotel
prizadejati največje ponižanje, ki more
zadeti svobodno, ponosno žensko, in jo
osramotiti vpričo svojih slug? Gotovo ne!
Toda lady Helena je bila po svojih prednikih-diplomatih
očividno podedovala dragoceno
spoznanje: ako hočeš uničiti enega
izmed dveh neprijateljev, ki se sovražita
med seboj — prizanesi drugemu, da bo
tvoj zaveznik iz lastnega nagiba! ... V
tisti kratki sekundi med vprašanjem in
odgovorom ji je prišlo na um, da je Halil
bej, v svesti si Arnavtove opasnosti, Aliju


[Stran 303]
[303]

Kemalu morda še nevarnejši kakor ta
njemu in da utegne napeti tudi on vse
sile, samo da se iznebi zakletega sovražnika.

„Če se izpolni moja slutnja kmalu,
škodim sebi in Jerici, ako ga izročim pogubi!“
je zaključila sama pri sebi ter dodala
glasno: „Narobe; priznati moram, da
je bil vselej zelo obziren in ljubezniv ...“

„Ženska!“ je zamrmral Arnavt zaničljivo.
„Kakor da vam ne vidim v srce ...
Laž se skriva za vašimi besedami!“

„Molčite!“ je vzkipela Helena ponosno.
„Prav imate — če hočete reči, da zaradi
vas ni vredno lagati!“

Arnavt je zardel v temi ter zaškripal z
zobmi.

„Še nekaj vas poprašam,“ je izpregovoril
po daljšem premolku. „Kdo so
bili ljudje, ki so vlomili v Halilovo hišo?“

„Ne poznam jih ...“ je izjavila lady
negotovo.

„In vendar ste hoteli oditi z njimi,
čeprav vas niso silili?“ je zategnil Ali
Kemal porogljivo. „Povejte, mylady — kdo
so bili?“

„Ne vem.“

„Vidim, da ni dobiti resnice iz vas;
in lahko si mislim, kaj mi hočete zamolčati
... Hvala, mylady; zdaj me lahko
sovražite dalje — zakaj vidi se mi, da vas
spet dolgo ne bom nadlegoval. Toda,“ je
kliknil z nenadnim srdom, „ne vdajajte
se praznim nadam. Skipetar drži, kar je
zagrabil! Oteli bi vas radi ... oteli, hahaha!
...“


[Stran 304]
[304]

Divje se je stresel njegov smeh nad
gladino.

Zdajci pa je prisluhnil: oddaljeno pljuskanje vesel mu je bilo udarilo na uho —
tako daljno, da ga Jerica in lady Helena
niti nista slišali.

„Stoj!“ je velel krmarju po turško.
„Kaj slišiš? ...“

„Veslajo ...“

„Obrat na desno — v loku nazaj, da
jim priplovemo za hrbet!“

Barka se je nagnila in zavila v širokem
loku tako, da so naši prijatelji izgubili
njeno sled in prispeli pred njo na
stambulsko stran. Kajti Ali Kemal ni hotel
spopada s sovražnikom, dokler je bil v
nevarnosti, da izgubi svoj plen.

Jerica in lady Helena sta čakali z
drevenečim srcem, kdaj pristanejo k
bregu.

„Ali bova mogli izpustiti znak?“ se
je glasilo tesnobno vprašanje, ki je trepetalo
v njiju mislih.

Čoln se je bližal obali čim dalje bolj;
še par udarcev z veslom — še mimo one
jadrnice, ki je molila svoje mrklo okostje
v predjutranji mrak ...

Toda —! Jerica in lady Helena sta
komaj zadržali bolesten vzdih.

Barka je zavila k jadrnici in se pritisnila
z bokom k njej!

Ali Kemal je zažvižgal.

Nekdo je stopil zgoraj k robu krova;
kalna svetilka je vrgla v čoln svojo rdečkasto
luč.


[Stran 305]
[305]

„Mustafa!“ je zaklical Arnavt poluglasno.

„Vse v redu,“ se je odzval mož na
ladiji.

„Kdaj dvigneš mačka?“

„Samo tebe sem čakal, gospod!“

„Evo nas. Trije smo; ali je moj brat
gori? ...“

„Je, Ali!“ se je oglasila temna postava,
ki je stopila tisti hip h kapitanu
Mustafi.

„Daj te lestvico!“

Vrvična lestvica je padla v čoln.

„Mylady,“ se je obrnil Ali Kemal k
Angležinji, „ako dovolite, vas ponesem na
ladijo. Prosil bi vas, da se ne branite,
zakaj morje ni plitvo na tem kraju.“

Lady Helena je obrnila glavo strani
in dovolila z zaničljivo gesto, polno studa
in preziranja, da jo je prijel in splezal z
njo na krov. Tam jo je sprejel v svoje
varstvo Isa Kemal, krasen širokopleč črnolasec,
ki je bil zamenil svojo evropsko
nošo za to potovanje z arnavtsko narodno.
Ali se je vrnil po Jerico.

„Zdaj si ti na vrsti, košuta, golobičica
moja,“ ji je zamrmral spotoma v svojem
divjem narečju. „In zdaj si moja — moja
si, in nikdar več nikogar drugega!“ ...

Jerica ga ni razumela, toda čutila je
gnevno strast njegovih besed, in zona ji
je izpreletela deviške ude v vročem prijemu
tega razbojnika.

Žalostno se je ozrla tja proti bregu:
vsaj za minuto da bi smela stopiti na


[Stran 306]
[306]

suho! Morda bi našla priliko, da izgubi
eno svojih pisemc na tej obali, kjer bo
iskal brat s svojimi tovariši gotovo že to
jutro njenih sledov ... In plašno, plašno
je obrnila pogled v barko; tam je bila pustila
svoj list, v nadi, da pride kljub vsemu
v prijateljske roke: nemara ga najde čolnar
in se polakomi, pa ga odnese na angleško
poslaništvo ... Lady Helena ji je bila dejala,
da je potem brez skrbi, zakaj on,
poročnik Wheeler, bi izvedel nemudoma.

Verige so zaškripale na krmi ...

Jadrnica se je zazibala; črne postave
turških mornarjev so se razlezle po jamborih.
Veter je potegnil krepkeje in zagnal
po Bosporu nebrojno čedo valov.

Ali Kemal je stopil na kraj in vrgel
nekaj na barko; zapelo je, kakor mošnja
napolnjena z zlatom in srebrom.

„Allah te čuvaj, gospodar!“ so viknili
divji glasovi vojnikov.

„Allah z vami! ...“

Barka je zbežala k bregu — jadrnica
se je premeknila in jela drčati proti širini.

Jesensko jutro je risalo na vztoku
ozko rdečo progo, ki je rastla in rastla in
tirala z zlatimi prsti mrakove pred seboj.
Jerica in lady Helena sta videli polurazločno,
kako so zlezli Skipetari na suho
in odkorakali v mesto; na krovu barke je
obsedel raztrgan dolgobradec s fesom na
glavi, pušil cigareto in gledal zamišljeno
predse — prav tja, kjer je ležalo pisemce
...


[Stran 307]
[307]

Nesrečnici sta se obrnili nehote stran,
ker nista hoteli obuditi s tem strmenjem
pozornosti razbojniških bratov.

Že je bila jadrnica daleč, daleč od
obale. Takrat pa se je ozrla Jerica, in njenemu
grlu se je izvil pritajen, pol radosten
pol tesnoben vzklik.

Lična motorna ladja je bila pridrevila
k bregu; iz nje so poskakale postave, ki
jih iz dalje ni mogla več razločiti. Toda
skrivnosten glas se je bil dvignil v njenih
prsih in zaklical:

„To so rešitelji! To je Ivan, tvoj brat,
in Dušan, pobratim njegov ...“

Angležinja je začutila krčevit pritisk
njene roke, obrnila glavo in pogledala;
njene velike oči so se zasvetile.

Takrat pa je pristopil Isa Kemal in
kriknil kratko, z vso odurnostjo, ki jo je
pridobila njegova podedovana arnavtska
sirovost za časa dunajskih študij.

„V kajuto! Tu ni kraj za otožno razgledavanje!
...“

Možje na bregu so bili zares naši
Prijatelji.

Žalost nad smrtjo vrlega Jova jim ni
bila vzela trdne volje, ukreniti v tem usodnem
trenotku vse, da ohranijo svojo sled.

„Tukaj so se morali izkrcati in nikjer
drugod,“ je velel divji Marko, „— ako so
pristali ob stambulski obali.“

Ivanov pogled je sledil zamišljeno
beli jadrnici, ki je plula nedaleč od njih.


[Stran 308]
[308]

„Če so pristali ob stambulski obali ...“
je ponovil zamolklo. „A kdo ve? Koliko
je bark po pristanišču! Ali moremo ugeniti,
katera je njihova? ...“

„Iščimo!“ je dejal Dušan odločno. „Če
ostane gospod Kazakov pri mojem bratu
— mi ostali hitimo poizvedovat po obrežju;
ni vraga, da ne bi našli kakega znamenja!
Razdelimo se na dvoje — da bo pri vsaki
skupini eden, ki govori nekaj po turško ...
Gospod Wheeler in ti, Mihajlo, pojdita z
mano; ti, Ivan, se pridružiš Marku in gospodu
Estournellu; četa, ki najde prva kaj,
se vrne nemudoma k našemu čolnu, kjer
je zbirališče, in pošlje enega izmed svojih
po ostale ... Na pot, bratje, in Bog nam
daj obilo sreče! ...“

Mahnili so drug drugemu z roko in se
razšli v dve nasprotni smeri na težavno delo.

Bogme, njih naloga ni bila lahka! Mislimo
si le jutranje mrgolenje pristaniškega
nabrežja, kjer hiti po svojih opravkih na
stotine surovih mornarjev in težakov, po
večini fanatičnih muslimanov — Turkov,
ki ne zro ravno prijazno na vsiljive nevernike
... Kamorkoli so se obrnili naši
znanci, povsod jim je odgovarjalo jezno
godrnjanje — ako niso našla njih vprašanja
sploh gluhih ušes. Mornarji niso bili
nikjer in nikoli vljuden narod; prav redkokateri
izmed teh carigrajskih pomorščakov
je znal toliko spodobnosti, da je pogledal
tujcem v oči ter odgovoril prijazno:

„Rad bi ti ustregel, effendi, a nisem
jih videl, Allah ve, da ne ...“


[Stran 309]
[309]

In niti njemu niso mogli pogledati v
srce, ali laže, ali govori resnico.

Vrhu tega je odhajal čoln za čolnom,
in drugi je pristal na njegovem mestu;
kaj lahko je bilo mogoče, da je barka, v
kateri je priplul Ali Kemal s svojim plenom
in svojimi pomagači, že zdavnaj kdo
ve kje ...

Upali so, da najdejo vsaj eno tistih
pisemc, ki jih je bila omenila lady Helena,
da bodo zaznamovala njuno sled; toda
zaman so jim begale oči po pesku in kamenju.
Ali je bila pobrala listek tuja
roka? Ali se jetnicama niti ni posrečilo,
spustiti ga na tla? To je bilo manj verjetno;
ženska, ki hoče varati svojega
sovražnika, ukani tudi najprebrisanejšega
Arnavta ...

Solnce je lezlo čim dalje više in više;
zdaj pa zdaj je pogledal kateri na uro in
opomnil tovariše s tesnobo, da se bliža
poldanski čas ... Ni torej čudež, da je
našim prijateljem upadalo upanje po tako
dolgem in brezuspešnem iskanju.

„Ne bilo bi napačno, ako bi šel poprašat
k našemu poslaništvu“, je rekel
Dušanu poročnik Wheeler. „Ako sta iztresli
takšno pismo in je našlo pot, ki mu
je bila namenjena izprva, potem utegne
biti že tam; in če ne, najdem morda kako
drugo obvestilo, tičoče se lady Helene, katere
usoda je zdaj itak tudi Jeričina ...“

To je govoril v trenotku, ko so se
bližali kapitanovi ladjici že tretjikrat, da


[Stran 310]
[310]

poprašajo, ali so imeli tudi ostali tako
malo sreče.

V svojo veliko žalost so zagledali od
daleč tudi Estournella, Ivana in Marka,
ki so se vračali z nasprotne strani, kažoči
z mahanjem rok svoj neuspeh in malodušje.

Zdajci pa je obudilo nekaj njihovo pozornost.
Ivan se je bil mahoma ustavil in
pokazal tovarišema z odločno gesto velik
čoln na jadra, ki se je zibal v bližini.

Mahljaj njegove roke je pomenil:

„Ta je in nobeden drugi! ...“

Dušana in njegova spremljevalca je
popadla ena tistih slutenj, ki so tako
močne in pravilne, da že v prvem trenotku
ne dovoljujejo nikakega dvoma.

„Našli so nekaj!“ je vzkliknil Wheeler.

„Gospodje, požurimo se!“

In vsa trojica je hitela k tovarišem.

Niso se motili! ... Ivanovo oko je
bilo obviselo na črnikasti barki, kakor že
parkrat to jutro; nato pa je dejal Marku z
veliko gotovostjo:

„Vrag me vzemi, ako jih ni vozil ta
falot! ... Svoj čoln ima natanko tam,
kjer je najverjetnejše, da so pristali Arnavti
... Ko smo dospeli, smo ga še
videli, kako je pospravljal jadro in zadrgaval
vrvi; a zdaj — poglejta! — zdaj
dremlje in kima že vse dopoldne ... To
pomeni, da je imel delo ponoči! ...“

Svoje mnenje je ponovil tudi Dušanu,
ki ga je raztolmačil Wheelerju in Estournellu.


[Stran 311]
[311]

Mihajlo Janković je zmajal z glavo:

„Saj ste ga prašali — ali ne? ...“

„Trikrat!“ je zagodrnjal divji Marko.
„ Prvikrat ni rekel ničesar, drugikrat je bil
sirov, a tretjič, ko sem ga nahrulil pošteno,
je razložil sila ponižno, da ni vozil
že tri dni žive duše ... Toda, Bog in
bogme, lopov laže — Ivan ima prav! ...“

Videča vznemirjenje svojih tovarišev,
sta bila prihitela tudi Miloš in Kazakov s
svojima za silo obvezanima glavama.

„Ali spi, ali ne spi?“ je nadaljeval
Ivan svoje ugibanje. „Morda se je samo
potuhnil in nas opazuje skrivaj ...“

Stopil je bliže in napel pogled ...

Zdajci pa se je izpremenil ves njegov
obraz; oči so mu zažarele.

„V barko, fantje! ... Ali vidite list ...
tam poleg njega? ... Dušan, z menoj!“

Turek je kimal na svoji klopi; poleg
njega se je belilo v resnici nekaj drobnega
... štiriogelno zložen papir, za las
podoben onemu, ki so ga bili pobrali na
skutarski obali blizu hiše Halil beja!

Kakor dva risa sta skočila Ivan in
Dušan v barko, ki se je silno zamajala
pod njunimi nogami; in preden se je iztreznil
speči Turek in planil kvišku, je
držal Ivan papir v svoji roki, dočim ga je
kril Dušan pred čolnarjevim napadom.

„Zmaga!“ je vzkliknil naš rojak.
„Bratje — sled imamo! V tej barki so se
pripeljali! ... Molči, dušmamin! Marko,
povej mu, da ga raztrgam na drobne


[Stran 312]
[312]

kosce, ako pisne le besedico — no, saj
veš sam, kaj mu pristoja reči ...“

Turek se je hotel res razsrditi v prvem
trenotku, in veliko vprašanje je, ali
se ne bi bil Ivan kopal v valovih Bospora,
da je bil sam s presenečenim čolnarjem.
Toda pogled na nepričakovane in
odločne goste, ki so mahoma napolnili
njegovo barko, je pomiril bradača popolnoma.
On, ki v prvem hipu ni vedel, ali
naj izdere skriti nož, ali naj prikliče tovariše
in policijo — ki pa se nerada meša
v pristaniške pretepe — je zastokal z glasom
jagnjeta, ki si ga sunil z nogo:

„Ali ... effendije! ... Kaj pomeni to?
Menda vendar nočete zalega meni revežu
— kaj? Kam vas naj popeljem, visoki
effendije? In zakaj ste mi vzeli ta papir?
Dajte ga nazaj — pri Allahu: to je pismo
mojega bolnega očeta, in nisem ga še prečital
...“

„To ni pismo tvojega bolnega očeta,
vrli mož,“ se je zasmejal Marko s pretečo
dobrodušnostjo in ga potapljal po rami.
„Ta list je izgubil moj dobri prijatelj —
padišahov oficir, ki si ga vozil nocoj ...
Veš, bratec, iščemo ga v važni zadevi;
nekaj nujnega, koristnega mu imamo povedati
...

„Padišahov oficir? O, milost Allahova!
... Kje bom vozil padišahove oficirje,
jaz nevrednež v svoji lupini? ...“

„Da, da, tisti, ki si ga vozil! ...“ je
potrdil Dušan, kakor da je rekel čolnar
nekaj povsem nasprotnega. „Ali Kemal —


[Stran 313]
[313]

saj ga poznaš. Več mož je bilo z njim in
dve ženski. Kaj ne da? Vidiš, da smo
njegovi prijatelji! ...“

V teh besedah je bilo toliko prepričevalne
sile, pogledi Marka in Dušana so
prodirali Turka tako strogo, da ni mogel
tajiti dalje; prekrižal je roke in umolknil
v nemi resignaciji.

„Čuj, prijatelj!“ je povzel Dušan prav
prijazno. „Sila važno vest imamo za tvojega
pasažirja; plačamo te, ako nam poveš,
kje ga najdemo ... in tudi on sam
te nagradi bogato! Ali hočeš denarja ...
mnogo denarja? ...

Čolnarjeve oči so se zasvetile izpod
sršečih obrvi.

„Kaj bi ne hotel, effendija! Ali misliš
resno? ...“

„Če ti pravim, da je Ali Kemal moj
prijatelj ...“

„Pa koliko mi daš? ...“

„Pet funtov, brate; pet funtov v suhem
zlatu.“

Turek je zazijal, in se ozrl nehote po
svoji barki. Allah, kako bi jo popravil s
polovico tega denarja! Bila bi najlepša v
celi luki — sami paše in ministri bi se
vozili na njej ... Toda v svoji premetenosti
je napravil žalosten obraz in dejal s
potrtim glasom:

„Eh, dobri effendija, zdaj vidim, da
nisi prijatelj visokega gospoda, ki je počastil
moj revni čolniček; ako bi ti bil
njegov blagor res pri srcu, bi mi ponudil
najmanj petnajst funtov! ...“


[Stran 314]
[314]

„Deset funtov — ne več, ne manj;
ako nisi zadovoljen, povem Aliju Kemalu,
da si se branil povedati njegovim prijateljem,
kje naj ga iščejo s svojo pomočjo ...
povem pa tudi nekomu drugemu — že veš,
kaj si storil nedavno!“

Turek je prebledel pod svojo rjavo
poltjo: revež je imel težko vest kakor toliko
in toliko carigrajskih pomorščakov ...
Da so tujci Kemalovi prijatelji, sicer ni
verjel; ker pa tudi o nasprotnem ni bil
prepričan, se je vdal v svojo usodo in zamomljal:

„Bodi po tvojem, effendija! Vidim, da
nočeš moje sreče — toda naj se zgodi
volja Allahova ...“

„Kje je torej Ali Kemal? ...“

„Ali ... mari mi ne bi dal prej denarja,
effendija? ...“

Prijatelji so se zasmejali; poročnik
Wheeler je prašal, kaj pomeni to, in ko
je slišal, da govore o denarju, je izvlekel
nemudoma rejeno listnico:

„To pot trosim jaz, gospoda ... prosim,
priznati morate, da nimam manjše
pravice kakor vi.“

Ni se dal zavrniti; Dušan je moral naposled
priznati, da ima prav:

„Nočem vas užaliti; a bolje bo, če mu
plačam tukaj jaz — midva lahko poračunava
pozneje. Ako bi si kujon mislil, da
nimam denarja in da mi ga vi ponujate,
je zmožen zahtevati dvakrat toliko.“

To rekši se je obrnil k čolnarju:


[Stran 315]
[315]

„Tu imaš pet funtov; pet jih dobiš,
ako izvemo, kar hočemo vedeti. In zdaj
govori!“

„Vse je tako, kakor si rekel, effendija.
Oficirja in več drugih sem vozil snoči v
Skutari: ko smo se vrnili, so imeli dve
ženski s seboj. Izkrcal sem jih tukaj zarana,
ko se je delal dan.“

„Kje tukaj? Povej jasneje; ali so šli
v mesto?“

„Niso šli; odpeljali so se dalje.“

„Kako se bodo peljali — če si jih izkrcal!“

„Odpeljali so se na ‚Hanumi‘ ...“ je
dejal čolnar. „Presedli so.“

„Kaj je ‚Hanuma‘? ... Kam vozi?“

„Jadrnica je; v Solun vozi.“

„V Solun!“ je zaškripal Dušan. Torej
se bomo zopet lovili!“ je zamrmral polglasno.

„Koliko časa potrebuje do Soluna
takšna Hanuma?“

„Allah znaj to, effendi; jaz na svoji
barki si nisem upal še nikoli tako daleč.
Iri tudi ladije so različne ... vetrovi niso
vedno enako naklonjeni mornarju ... Vse
je v roki božji, effendi.“

Naši prijatelji so uvideli, da je povedal
Turek vse, kar more in kar hoče: orientalci
imajo svojo trmoglavo stran, ki je
neomajnejša od granitne stene. Je pa tudi
odveč, siliti v človeka, ki ne mara ali ne
ve več govoriti; saj je jasno, da te nalaže,
ako mu ne daš miru.


[Stran 316]
[316]

Dušan je torej izročil čolnarju še ostalih
pet funtov, ki jih je spravil vrli vernik
preroka s cvetočimi besedami zahvale in
neštetimi pokloni.

Nato so sedli v svoj motorni čolnič
in dospeli kmalu na krov gostoljubne „Victory“,
kjer so se šele zavedeli, da niti
najpožrtvovalnejša skrb in vdanost do
bližnjega ne more zaglušiti osnovne melodije
v človeški na turi: gladu ...

„Ako so jo popihali lopovi z jadrnico,
imate itak dovolj časa, da jih prehitite z
brzoparnikom,“ je menil pri obedu kapitan,
ko je zadostno pohvalil hrabrost zavezniške
čete v pretekli noči ter se nasmejal neprostovoljni
kopeli poročnika Wheelerja in
Jankovića.

„Mislili smo na to,“ je odgovoril Dušan.
„Zato tudi nismo iskali mesta na navadni
ladiji, kakršne odhajajo skoraj uro
za uro. Takoj zdaj pa bi pogledal za ugodno
priliko — ako se hoče gospod poročnik
potruditi z menoj. Ostali,“ se je obrnil k
tovarišem, „naj bi med tem rajši odpočili.“

„All right!“ je dejal kapitan. „Z brzoparnikom
jih prehitite vsekakor. Toda če
se izkrcajo pred Solunom?“

Vsi so se turobno spogledali.

Nihče še ni bil mislil na to možnost.

Zdajci pa je planil poročnik kvišku in
se udaril s pestjo po čelu ...


[Stran 317]
[317]

XVIII. Lopov, Italijan in Nemec.

Ne, Halila beja ni bilo tako lahko poraziti!
Poznal je svojo vrednost in se
spoštoval, kakor se spoštuje zver, ki ve,
da je redka v svoji popolnosti. On ni hotel,
da bi triumfiral nad njim Ali Kemal, ta
sirovi, neokretni Arnavt; zavedaje se, da
izgubiti zdaj itak nima več mnogo, pridobiti
pa vse, je sklenil sprejeti borbo na življenje
in smrt, pa če bi ga stala še toliko
žrtev in truda.

„Hahaha! Počakajmo malo ... samo
toliko časa, da pride nekdo in me osvobodi!“
si je dejal, ko se je prebudil iz
nezavesti sredi svojih mrtvih in ranjenih
služabnikov. „Samo če me ni zatožila Angležinja
... in ako me je, če ni Ali Kemal
izvršil svoje grožnje! ... Če jo je
izvršil, sem izgubljen, seveda — ali pa
tudi ne! ... Če pa je ni, pogineš ti, Arnavt,
ne Halil bej! Glavo stavim, da pismo,
ki me izdaja v očeh tvojega bedastega
padišaha ... naj ga snedo črvi živega!
... ni shranjeno v drugih rokah.
Kdo bi dal od sebe tako dragocenost —
orodje maščevanja za Zorko Popovičevo?
Ej, Ali Kemal, kadar se sklone moj odposlanec,
orodje mojega srda, nad tvojim
krvavim truplom, takrat izdere iz tvojih
nedrij natanko tisti list, ki me hočeš enkrat
uničiti z njim! ... In če me vse ne
vara, mi bosta pomagala pri tem delu


[Stran 318]
[318]

ravno ona lopova, ki sem ju dal zapreti ...
Ej, vraga, fino sem napravil to! Zakaj ne
bi prišel jaz ravno tako ceno do lepe tujke,
kakor ona dva? ... Ah, sile peklenske —
tudi njo ti vzamem, prekleti Skipetar;
brez nje mi ni živeti ... Kakor ogenj mi
je v krvi ta sladka živalica ... kakor žerjavica
me skeli v glavi njen obraz ...
Lopova pa — kako jima je že ime? —
von Schratten in Birbantini, bosta rada
pripravljena, ako le slišita, da se jima
obeta mnogo višja nagrada, nego je bila
prva, ki sem ju hotel ogoljufati zanjo ...
Za dobiček pozabi človek marsikaj; celo
Ali Kemal bi prodal svojo osveto za kako
ogromno, neizmerno korist ... Samo to
je zlo, ker ves svet ne premore dovolj
zlata, da bi odtehtalo sovraštvo Arnavta!“

Ostal je zvest svojemu sklepu.

Že okrog devete ure zjutraj je stopil
v ječo, kjer sta čakala rešitve von Schratten
in Birbantini. Ker je bila celica temna, mu
je sledil grdook čuvaj s svetiljko; postavil
jo je v kot, poklonil se visokemu gospodu
in izginil kakor senca.

Lopovoma so se zasvetile oči v divjem
gnevu; Halil bej je začutil:

„Zdaj ... zdaj planeta name! ...“

Toda bil je star lisjak; prehitel ju je
z ljubeznivim, naravnost očetovskim smehljajem:

„Kako se počutita, gospoda? Ali sta
spala dobro? Upam, da vaju ni preveč
užalostilo to malo presenečenje, ki sem
vama ga moral pripraviti ...“


[Stran 319]
[319]

„Lepo presenečenje je bilo to, ekscelenca!“
je siknil von Schratten srdito.
„Vsaka reč ima svoje meje — tudi vaša
presenečenja ...“

„Maledetto!“ je zagodrnjal Birbantini.
„Radoveden sem, kdaj naju mislite izpustiti
iz te luknje!“

„Kako kdaj, prijatelja? To se razume,
da nemudoma!“ se je zasmejal bej z glasom,
ki ni puščal niti majhnega dvoma o
iskrenosti njegovih namenov. „Še enkrat
— oprostita mi. Osebna varnost mi je
bila povod, ravnati tako proti vama. Dobil
sem namreč anonimno pismo, da me namerjata
dva zločinca zvijačno umoriti ...
isti dan in ob isti uri, kakor, je bila določena
za naš sestanek ... Če pomislite,
kako žalostne razmere ima Carigrad v
izvestnih pogledih, mi ne moreta zameriti,
akb je padel moj sum, za katerega
vaju prosim zdaj odpuščanja, tudi na vaju.
No, moj prijatelj, njegova ekscelenca policijski
minister, se je vneto pozanimal za
to skrivnostno zadevo, in — Allah bodi
zahvaljen! — pravi krivci so to uro že v
rokah pravice!“

S pretečim glasom je izgovoril te besede,
pokimal z glavo radostno presenečenima
pustolovcema in dodal:

„Preostane torej pred vsem ureditev
naših računov — kaj ne, draga moja?“

Von Schratten in Birbantini sta se
namuznila: denar ... svetli, rumeni zlatniki
... in, hudirja — „draga moja“ iz


[Stran 320]
[320]

ust visokega dostojanstvenika, to se ne
sliši vsak dan!

„Sramotite naju s svojimi opravičbami,
ekscelenca“, je odgovoril krepostni
Nemec z gladko priliznjenostjo. „Verjemite,
da sva celo srečna, ako vas je moglo najino
kratko jetnistvo pomiriti nad strašno
nevarnostjo, ki vam je pretila ...“

„Namenil sem se tudi, da vaju odškodujem
za to“, je rekel Halil bej dobrohotno,
izročaje jima zavitek bankovcev.
„Rad bi popravil, kar je v moji moči;
zato sprejmita tukaj vsak po petindvajset
funtov preko dogovorjene svote.“

To rekši jima je podal dva valjca v
papirju, katerih teža je pričala, da sta polna
rumenjakov.

„To je kneževsko, ekscelenca!“ je
vzkliknil Birbantini, dočim je izginil valjec
v njegovem nikdar sitem žepu. „Kako naj
se vam zahvaliva!a

„Narobe! Jaz se bom moral zahvaliti
vama, ako mi obljubita svoje zavezništvo
v neki diskretni in — zelo, zelo važni
stvari ... Kar se tiče odškodovanja za
vajin trud, vama povem samo to, da bosta
brez skrbi za vse življenje, ako se nam
posreči namen ... Ali — tu se vendar ne
moremo razgovarjati dovolj udobno; ukazal
sem pripraviti obed ... samo za nas tri ...
in če smem povabiti gospoda —“

To se razume, da nista odklonila njegovega
vabila! Srce lopova je precej različno
od srca poštenih ljudi — želodec pa
je želodec, in kdor je presedel skoro štiriindvajset


[Stran 321]
[321]

ur v hotelu pri „Turški pravici“,
ta se ne vrne v zlato svobodo brez
apetita!

Ponosno sta odkorakala s Halilom po
mrklih hodnikih in sedla na ulici v njegovo
kočijo.

Halil bej je imel v Štambulu sijajno
hišo, kamor je peljal svoja dična in vredna
tovariša. Von Schratten in Birbantini sta
izbuljila oči, ko sta zagledala mizo, obloženo
z vsemi dobrotami, kar jih le more
zasanjati domišljija rafiniranega dobrojedca.
Manjkalo tudi ni šampanjca in drugih finih
vin, ki niso izgrešila svojega učinka. Halil
bej se je pokazal trdnega pivca — zakaj
prepoved Mohamedova ga je brigala prav
tako malo kakor večino premožnih Turkov
današnjega časa. In tako se je razvil po
bogatem obedu živahen, poluglasen razgovor
ob polnih kozarcih; razgaljene Tunežanke,
ki so stregle vrli trojici, je bil poslal
gospodar iz sobe — ostali so popolnoma
sami.

In porajala se je točka za točko Halilovega
načrta, kako uničiti Alija Kemala
in mu ugrabiti Jerico, ki jo je bil odvedel
zvijačno iz njegove ljubavne ječe v Skutariju
...

Nemec in Italijan sta pokazala svojo
bistroumnost z mnogimi dobrimi nasveti,
izmed katerih so bili mnogi tako sijajni,
da je bej radovoljno povišal ponudeno
nagrado. Njiju oči so gorele ob vabljivih
slikah, ki so jima igrale v domišljiji spričo
Halilovih obetov: bogastvo ... kupi zlata ...


[Stran 322]
[322]

in častne službe v upravi otomanskega
cesarstva ... službe, v katerih je tako
lahko krasti in kopičiti zlato! ...

Kaj so se pogodili, izvemo pozneje,
med burnimi usodami, ki čakajo junakov
naše povesti na drugem pozorišču ...

— — — — — — — — — — — —

Halil bej je odslovil pajdaša s sladko
prijaznostjo.

Nekoliko meglenih oči sta se odpravila
svojo pot — kam drugam, kakor proti
Galati, gostoljubni vsem sličnim izvržkom
človeštva! ...

Spotoma pa se je zdajci ustavil Birbantini
in pomežiknil tovarišu, rekoč:

„Ali verjameš beju, Tedesco?“

„Kaj?“

„To, da naju je dal le pomotoma zapreti.“

„Oh, verflucht! Ali me imaš za takšnega
norca? Ako ne bi bil prišel tisti
duhoviti razbojnik, ki mu pravijo Ali Kemal,
bi gnila v svoji temnici nemara do
smrtne ure ... Morda bi naju mazilih
zdajle z bastonado — ako nama ne bi celo
zavdali! ...“

„Benissimo! Vidim, da nisi tako bedast,
kakor navadno tvoji compatrioti ...
In kaj praviš: ali ne bi v izpremembo
tudi midva ogoljufala Halila beja? ...“

„Versteht sich — to se razume! A
biti morava poštena, dokler nama ne odšteje
tisočakov, ki nama jih je obljubil:
To pot se ne dava plačati tako po ceni —
s prenočiščem v smradljivi luknji ...“


[Stran 323]
[323]

„Diavolo! In med tem hočeva premišljati
neprestano, kako ga ukaniva ...
Izkoristiva ga, in potem pogubiva midva
njega. Saj nisva tako neumna! Ako ga
pustiva živega, kadar naju ne bo več potreboval,
sva obsojena v smrt; preveč
njegovih skrivnosti poznava zdaj ...“

„Prav imaš, kreuzdonnerwetter! Tiste
službe, ki nama jih je obljubljal, si kar
izbijva iz glave ... Saj imava itak dovolj
masla na glavi, da bi naju celo v Turčiji
našla pravica ...“

„Pravica sem, pravica tja! Ona naju
ne najde — tega se ne bojim ... Da naju
le ne bi našel tisti maledetto ... Slovenec,
ki si mu prodal sestro, in njegovi tovariši!
To morajo biti vražji ljudje, von Schratten ...
Po notah naju bo zlodej jemal, če ostaneta
Srb in Slovenec drug drugemu zvesta!“

Med takimi razgovori sta dospela pred
hišo, kjer je stanoval von Schratten in
kjer je Olimpia Montebello stražila Pygurisa,
meneča, da sedita sovražnika še pod
ključem ...

— — — — — — — — — — — —

Halil bej je čakal med tem v upu in
strahu.

Proti večeru sta se mu vrnila dva
poizvednika. Prvi je prinesel novico, da si
je izprosil Ali Kemal dopust za nedoločen
čas in da je odpotoval najbrže v svoj domači
kraj ... v domovino Zorke Popovičeve.

Drugi poizvednik je bil obhodil vse
kraje, koder se je oglašal gospodar po navadi;


[Stran 324]
[324]

bil je tudi v Skutariju, kjer so zanesljivi
služabniki, poslani v naglici iz
Stambula, odstranjevali sledove sinočnjih
dogodkov.

„Kaj je novega, Mustafa?“ je zaklical
Halil bej na pragu, ko se je pojavil zvesti
sluga. „Ali me je kdo iskal? Govori!“

„Nihče vas ni iskal, velemožni gospodar
... Nihče ni popraševal za vami —
vse je, kakor po navadi.“

Moral je biti vajen takih potov, kakor
vsi sluge turških mogotcev pod režimom
Abdula Hamida; zakaj žarek tajnega umevanja
se je zasvetil ob tem odgovoru izpod
njegovih košatih obrvi.

„Tako?“ je zategnil Halil z radostno
drhtečim glasom. „In ... ali ni bilo videti
nobenih sumljivih lic? Ljudi, ki bi postopali
okrog in opazovali — saj me razumeš! ...“

„Nikogar, gospodar! Verjemite staremu
Mustafi — varni ste kakor v. materinem
naročju ...“

Halilov obraz se je zjasnil popolnoma.

„Vrlo, Mustafa, vrlo! Zadovoljen sem
s teboj ... Evo ti za tvojo zvesto službo
— in od jutri dalje si oskrbnik moje hiše
v Skutariju ... Idi zdaj!“

Jedva sam, je skočil bej pokoncu in
se vzravnal tako čilo in prožno, kakor da
se je pomladil zdajci za dvajset let.

„Hej, nismo še izgubljeni!“ je vzkliknil
poluglasno. „Hvala ti, Ali Kemal, za tvoje
velikodušje: pozabil si me izdati ... izročiti
me pravici padišahovi ... Ne! Daroval


[Stran 325]
[325]

si mi velikodušno še par tednov, par mesecev
— par let morebiti — da trpim med
tem toliko bolj in umrem tisočkrat od
strahu in trepeta, preden me zadrgnejo
sultanovi krvniki. Toda pazi, Skipetar, da
ne obrnem tega odloga v tvojo lastno pogubo! ... Hahaha! Če pomislim, kako boš
ležal zdrobljen, uničen in poražen v svoji
razbojniški krvi — na tvojem maščevalnem
srcu pa bo stal Halil bej — zmagovalec! ...
In tudi vidva, kreaturi ... von Schratten
in Birbantini ... tudi na vaju pride vrsta!
Eh, spoznal sem vaju po lopovskih očeh,
da me mislita ukaniti in prevzeti ulogo
Alija Kemala, kakor hitro vama odštejem
plačilo ... Ne, ne — vidva ne bosta osleparila
tako izkušenega lisjaka: ura, ko
pade Ali Kemal, je tudi ura vajinega pogina.
Izrabim vaju in vaju uničim, kakor
stare človek nevarnega gada; moje skrivnosti
so preveč opasne, da bi vaju pustil
živeti! ...“

Stopil je parkrat sem in tja po mehkih
preprogah, ki so požirale glas korakov.

„Da, da; sam pojdem za Skipetarom.
Potrebno je to, da vodim vse, kar se ukrene
proti njemu ... potrebno, da zdrobim Nemca
in Italijana v pravem trenotku. Toda
paziti bo treba, da se ne pojavijo mahoma
tudi satanski tujci, ki so me napadli sinoči
... Kdo ve, kaj so hoteli? Razbojniki
niso: nihče se ni doteknil mojega imetja.
Ali so prišli po lady Heleno? Ali iščejo
tujko, s katero sem hotel nasladiti svoje
srce? ... Če je to, potem se lahko srečamo


[Stran 326]
[326]

na lovu, ako najdejo tudi oni Kemalovo
sled. Čuvaj se, Halil bej! ...“
Premeteno se smehljaje je pozvonil
služinčadi in ukazal pripraviti vse potrebno
za daljšo pot.

Sluge so se čudili, ker je izločil vse
udobnosti, ki jih je zahtevala drugače
njegova razvajenost, in velel pripraviti
skromno prtljago — prilično takšno, kakršno
si nabavi oficir, preden odrine na
vojni pohod ...

Halil bej pa se je čutil vsega prerojenega
in mislil na stare čase, ko so se
lesketala skalna brda okrog Kosovega
polja v bliskih pušk in je veter raznašal
ostri vonj. smodnikovega dima ...

„Borba je življenje!“ je mrmral sam
pri sebi: „Od časa do časa se mora človek
pomeriti z nasprotnikom, drugače mu
segnije duša v prsih. Vse druge radosti
pridejo šele za to sladkostjo ...“

XIX. Slovo od Carigrada.

„No, kakšno idejo ima naš bistroumni
Wheeler?“ je prašal kapitan Johnson in se
naslonil nazaj, radovedno zroč na poročnika,
kakor vsi ostali.

„Že prej bi bil moral misliti na to,“ je
zamrmral mladi Anglež in vrgel svojo
kratko pipico na mizo.

„Na kaj?“ je dejal kapitan.

„Na Browna ...“


[Stran 327]
[327]

Brown je bilo ime mladega ameriškega
milijonarja, ki se je bil med udobnostmi
velikanskega očetovega bogastva že zdavnaj
naveličal življenja; vozil se je na lastni
razkošni jahti iz kraja v kraj in se oziral
zehaje za novimi vtiski, da bi vzdramil
z njimi svojo otožno naveličanost vseh
posvetnih reči. Bil je Wheelerjev znanec
že nekaj let, izza časa svojega bivanja na
Angleškem, in šele nedavno je pogostil
ves trojni sporazum na svoji jahti, ki se
je zibala baš takrat v carigrajskem pristanu.

„Na Browna!“ je ponovil Estournelle.
„In na njegovo jahto? ... Nom de Dieu,
to ni slaba misel! Samo če bo hotel ...“

„Čort vozmi!“ je zagodel Kazakov.
„Brown hoče vse, makar če mu predlagaš,
naj se postavi na glavo — samo, da je
nekaj novega in nezaslišanega ...“

„To bi bilo izborno,“ se je oglasil
Dušan. „Ako hoče mister Brown, bi lahko
sledili Arnavtu na njegovi jahti. Mislim pa,
da bi bilo vseeno dobro, ako se razdelimo.
Polovica z jahto — polovica z brzoparnikom;
zakaj gotovo je, da bo izkušal razbojnik
izbrisati svojo sled prav rafinirano.
Ako ga preganjamo v dveh skupinah, nam
je uspeh dvakrat gotovejši.“

Po kratkem preudarku so pritrdili vsi;
Wheeler in Estournelle sta se odpravila
nemudoma k Brownu.

Ivanu in Dušanu je ostalo med tem
še eno opravilo: poiskati Olimpijo Montebello
in jo obvestiti, da je konec njene


[Stran 328]
[328]

straže. Vzela sta divjega Marka s seboj
hitela brez odloga še enkrat — poslednjikrat!
— v globino Galate in poiskala hišo,
na pragu katere bi se bila srečala z Jerico
že prvi dan, da ju je vodila nakloni
enejša usoda.

Čudna slutnja ju je popadla takoj, ko
so se odprla črnikasta vrata. Vratarjev pogled
ni bil nikoli tako oster in zlokoben
kakor nocoj.

„Lepa Olimpija je odpotovala,“ je odgovoril
bradač na njuno vprašanje. „Ni
je več v tej hiši ...“

„Kam je odpotovala? To ni mogoče“ ...

Turek je skomizgnil z rameni.

„Allah edini ve, kam jo je napotila
njegova volja.“

„Ali ni naročila ničesar.“

„Ničesar ni naročila, efendim.“

„Pa je že dolgo, odkar je šla.“

„Dobro uro utegne biti ...“

V Dušanovih očeh se je zasvetil dvom.

„Pelji naju v njeno sobo,“ je ukazal.

„Ne morem effendija,“ je zamrmral
vratar. „To zdaj ni več njena soba.“

„Tu imaš zlatnik in vodi naju. Drugače
se vrneva s policijo. Razumeš? ...“

Turek se je zdrznil ob besedi policija:
kakor so nezanesljivi turški zaptije, vendar
se jim primeri včasi, da primejo prave
ptičke. Obotavljaje je torej sprejel zlatnik,
spremil tujce navzgor in odklenil Olimpijino
sobo.

Bila je prazna in — kar se je zazdelo
Dušanu najbolj sumljivo — v najlepšem


[Stran 329]
[329]

redu. Sicer razmetana postelja je bila očividno
pravkar postlana, opečnata tla —
pomita; vlaga je še puhtela od njih. Vse,
kar je imela Italijanka obleke in predmetov
za vsakdanjo rabo, je bilo izginilo.

Vratar je stal pri oknu, obrnjen s
hrbtom proti steni.

„Vidiš, effendija, da je ni več!“ je
dejal ravnodušno in zaspano.

Ivan in Dušan sta se spogledala.

Nejasna, toda ogromna sumnja je bila
v pogledu obeh; ozrla sta se na divjega
Marka — tudi on je zrl nekam zamišljeno
in. zagonetno.

„Pojdimo!“ je rekel Dušan nazadnje.

„Vrag vedi, kaj tiči za tem izginjenjem ...
a mi nimamo časa, da bi jo iskali.“

„Prav imaš, Dušane,“ je zamrmral
Marko po srbsko. „Pozneje ti povem, kaj
mislim jaz ...“

Turek jih je spremil spoštljivo kakor
prej in zaklenil hišna vrata za njimi.
Molče so korakali nazaj proti pristanišču.

„Čuj, Dušane,“ se je oglasil divji
Marko skrivnostno, ko so drčali ob godbi
motorja proti ponosni „Victory“. „Jaz vem,
kaj se je zgodilo z Italijanko.“

„Ti veš? Jaz slutim samo ...“

„Jaz pa vem za gotovo. Ali si videl
vratarja, kako se je tiščal k tisti steni, na
levo od okna? ...“

„Videl ... Pa kaj pomeni to?“

„Nisem ti hotel povedati, da ne bi
gubili časa. Zdaj ji itak ne moremo več


[Stran 330]
[330]

pomagati, ali ne? In prvo je, da rešimo,
kar smo prišli reševat; mudi se nam
dalje ...“

„Za Boga — govori vendar!“ je
vzkliknil Dušan razburjeno.

„Ali mi obljubiš ...“

„Obljubim; saj vidiš sam, da ni časa.
In če se ji je zgodilo kaj, je že prepozno.
Brez skrbi bodr — samo povej! ...“

„Na tisti steni je bil brizg krvi, ki ga
v naglici nismo opazili; vratar je stopil tja,
da ga je zakril s svojim hrbtom. Saj si
videl, kako je prebledel pod svojo rjavo
kožo.“

„Torej meniš tudi ti, da so jo umorili?“

„Umorili so jo; zaklali kakor ovco ...
Krvi je bilo vse polno; zato so postlali
sobo in potnih tla. V zraku je bil še duh
po krvi; poznam ta duh ...“

Prijatelja sta se zdrznila; groza ju je
prešinila do mozga, ko sta poslušala to
mirno razlaganje.

„Nesrečnica! ...“ je vzdihnil Ivan z
globokim sočutjem.

„Takšen konec ni redek v življenju
teh ubogih žensk,“ je zamrmral Ivan turobno.
„Bog ve, da se mi smili; v dnu
svojega srca je bila vendar dobro bitje ...
„Da ni krenila na to temno pot — kake
lahko bi bila osrečila sebe in moža, ki bi
ji bil tovariš v življenju! Ah, brate, strašna
je usoda ...“

Čolnič se je stisnil k mogočni ladiji
kakor mladič k dorasli materi.


[Stran 331]
[331]

„Telegrami so tu — telegrami!“ jih
je pozdravil kapitan na krovu. „Za gospoda
Javornika ... Za gospoda Jurišiča
...

Z drhtečimi rokami sta sprejela prijatelja
sleherni svojo brzojavko.

„Od doma! ...“ je šepnil Ivan, raztrgal
omot in čital ...

Takoj po burni galatski noči mu je
bilo prišlo na um, koliko več nevarnosti
si predstavlja okrog njega oče, ki leži
doma, in kako težko mu je čakati prve
novice o sinu in o uspehu njegovega iskanja
... o usodi ljubljene, nesrečne hčere!
Zato mu je brzojavil nemudoma:

„Zdrav — z dobrimi prijatelji — sled
najdena — uspeh gotov ...“

Kaj mu je hotel sporočiti drugega?
Ali je smel prevzeti odgovornost za to,
da postane tudi ubogi, težko bolni, pod
težo svoje sokrivde zrušeni oče deležen
strašne negotovosti, ki je trla takrat še
njega samega? Morda bi ga bil umoril,
ako bi mu bil sporočil resnico, kakršna se
mu je videla še tisti dan ...

In danes je imel odgovor:

„Bog daj uspeha kmalu ... Meni
bolje — Kadar prideta, bom zdrav ...
Poročaj vse ...“

Očividno je bilo, da je stari Javornik
odgovoril, preden se je sinova brzojavka
ogrela v njegovih rokah. Mehkoba je napolnila
Ivanovo srce, ko je pomislil na
starčevo radost nad dobro novico in na
hrepenenje, ki mu ga je morala biti duša


[Stran 332]
[332]

polna, da je — on, ki piše tako nerad in
tako rad prikriva svoja čustva s tisto
strogo kmetsko sramežljivostjo — brzojavil
tako naglo in odkrito:

„Kadar prideta, bom zdrav ...“

Z vlažnimi očmi je podal brzojavko
Dušanu, ki mu je pomolil svojo.

Ta je bila daljša:

„Pozdravljava vas iskreno ... vedno
z vami ... poročajte prav pogosto ... z
majko moliva neprestano za vaš uspeh in
vašo srečo ... Poljubi Miloša ... stisni v
mojem imenu roko Ivanu in Jerici ... kadar
jo osvobodite ... Ljubica.“

Nekaj nežnega, neizmerno sladkega
je zaigralo v Ivanovem srcu, ko je čital
to ime ...

„Stisni v mojem imenu roko Ivanu ...“

Ali nimajo te besede svojega posebnega
pomena? Ženska, pa bodi še tako
mlada, je premišljena, kadar piše ... ona
tehta besede ... in kar pove, to hoče povedati
...

„O Bog!“ je vzkliknil Ivan sam pri
sebi. „Ali bi bilo mogoče? Ali je resnica?
Ah, potem daj, o Bog, da se izvrši vse
po sreči in da vidim kmalu te mile, temne
oči! ...“

Toda tovariši so čakali novic; hoteli
so vedeti, kako sta opravila. Naša prijatelja
sta morala zakleniti svoja čuvstva v
skrito srčno čumnato in poročati o krvavi
tragediji, ki je bila nedvojbena gotovost
po vsem, kar so videli in pogrešali z divjim
Markom v stanovanju Olimpije Montebello.


[Stran 333]
[333]

Vsi so spremljali povest z očividnimi
znaki groze in ogorčenja.

„Ali veš, Dušane, kdo je storil to?“
je vzkliknil Miloš nazadnje.

„Kdo drugi kakor Grk, ki se je osvobodil
na kak čudežen način! ...“

„Ne verujem, brate; ali misliš da je
Italijanka spala poleg njega? Ne, ne; toda
Schratten in Birbantini sta zopet prosta ...“

„Da,“ je pritrdil Ivan, „tudi jaz menim
tako: Halil bej noče opustiti niti plena,
niti maščevanja, in ker čuti, da je sam
preslab, je osvobodil svoji prevarjeni žrtvi
ter se zavezal z njima ... Proti nam ali
proti Arnavtu? Proti nam in njemu? Kdo
ve? ...“

„Najvažnejše bo pač to,“ je dejal Dušan,
majaje z glavo, „da so nam lopovi to uro
morda že za petami ... Oh, zakaj nismo
prišli sinoči malo prej! Rešilno delo bi
bilo opravljeno, in mirno bi si lahko privoščili
Schrattena, Birbantinija, Pygurisa,
Halila in še Alija Kemala po vrhu ...“

„Ej, vraga, ne delaj mi skomin, brate!“
je zamrmral divji Marko. „Saj me vidiš,
kako že komaj čakam, da mi pridejo v
pest. Za zdaj nam ne preostaja drugega,
kakor odriniti prej ko mogoče; drugače
nas pokoljejo v tem neumnem Carigradu
izza hrbta kakor piščance. Kdo se bo
gnetel po tem vražjem mestu, kjer ne moreš
streljati s puško! In kdo naj jih lovi,
ako iztrebijo nas? Glejmo, da jih dohitimo
kmalu — bolj na prostem: vsak prst
jima odstrelim posebej, Arnavtu in vajinemu


[Stran 334]
[334]

Švabi, preden se ju usmilim in ju
končam.“

„Tako je, čort vozmi!“ je potrdil Kazakov
s prepričevalnim basom, čeprav ga
ni razumel popolnoma.

„Čas bi bil, da se vrneta poročnik in
Francoz,“ je menil Janković. „Drugače
zapravimo še današnji dan ...“

Dušan se je obrnil h kapitanu, ki je
pušil svojo pipico in hodil tam okoli:

„Kje se neki mudi Wheeler? Ali se
ga še ne nadejate kmalu, gospod kapitan?“..

Kapitan se je zarezal prav široko, zakaj
tisti hip sta stopila pred naše junake
poročnik in Estournelle.

„Kdaj sva že tu!“ je dejal poročnik.
„Opravila sva vse, da ni mogoče bolje, in
sva pripravila ravnokar vse potrebno za
naš bojni pohod. Saj veste, gospodje, da
mi še nismo bili uredili prtljage, dočim
imate Vi svojo že od včeraj na krovu.“

„Mi imamo kaj malo s seboj,“ se je
nasmehnil Dušan.

„Malo,“ je dejal Estournelle,“ pa tisto
dobro; kakor vojak na pohodu ... Nom
d’un Chien, z vašimi pištolami ne bi dal
rad streljati nase; te so preklicano fina
roba ... Samo,“ je prašal zdajci, „—kaj
mislite ukreniti, ako nas zanese podjetje
dalje gor v Albanijo ali Makedonijo? Ali
Kemal nas pač ne bo čakal z jerbaščkom
cvetlic, in bojim se, da vaše pištole tam
ne bodo več zadoščale. Tudi mi smo
že mislili na to; v Carigradu je vendar
laglje kaj dobiti ... Dobro bo, da se oskrbimo


[Stran 335]
[335]

s puškami — ako ne bo spotoma
kakih težav zaradi njih.“

Dušan se je nasmehnil še skrivnostneje:

„Gospodje, zaradi tega bodite brez
skrbi — to je Markova briga. On pojde
v gozd in požvižga, pa bodo rastle puške
iz tal; k drevesu stopi in ga potrese: patrone
nam bodo padale v prgišča kakor
zrele slive. In — bogme! — če se sklone
k tikvi, utrga dražestno majhno bombo.“

Njegove besede so govorile resnico;
kje je kraj na Balkanu, kjer komita ne bi
našel puške, ako jo potrebuje?

„Rajši prašajva midva slavni trojni
sporazum, kaj pravi Mr. Brown o svoji
jahti,“ se je oglasil Ivan, ki se mu je
zdelo, da raztrga Jericine ječarje z golimi
rokami, samo če jih dohiti o pravem času.

„Mr. Brown je ukazal zakuriti,“ je dejal
poročnik, „ter sporoča slavni jugoslovanski
zvezi, da odplovemo tisti hip, ko
dospemo na njegovo jahto. Njegovo mnenje
je poleg tega, da ni vredno niti pametno,
deliti bojno silo; peljemo se vsi z
njim, kajti njegova jahta vozi hitreje od
vseh brzoparnikov, kar jih plove tačas
po Sredozemskem morju.“

„To je izborno!“ je vzkliknil Ivan.
„Toda kaj nam pomaga vsa hitrost Brownove
jahte, ako se izkrca Arnavt pred
Solunom?“

„To ni verjetno,“ je dejal kapitan
Johnson z gotovostjo. „Kjerkoli se izkrca
prej, od nikoder nima v Albanijo tako


[Stran 336]
[336]

ugodne zveze kakor iz Soluna. Njegov prvi
cilj je vendar zdaj, da spravi svoj plen —
vasi dami — na varno, kakor hitro le
more. Vrhu tega pa vam dopušča brzina
jahte z lahkoto, dohiteti jadrnico, na kateri
se vozi, in jo zasledovati do kraja,
kjer stopijo lopovi na kopno. Ali ne?“

„In mi se lahko izkrcamo natanko
tam,“ je menil poročnik. „Ako treba, lahko
napademo jadrnico na odprtem morju,
kajti čas ni gospodar mistra Browna —
nasprotno pa je njegova jahta kaj pripravna
za tak namen. Baš prej naju je
peljal v dve skriti kajuti, kjer stojita dva
prelestna, fina brzostrelna kanončka in
gledata vsak na svojo stran — eden naprej,
drugi nazaj. Ko sem prašal romantičnega
čudaka, čemu si je nabavil ta nenavadni
komfort, je odgovoril suho, da
mora biti za vse slučaje ... Potem pa bi
opozoril gospodo še na nekaj. Vsak premislek
nam mora reči, da je nevarnost za
dami spotoma na morju prav neverjetna;
in če bi jima pretila, potem na morju ni
manjša kakor na kopni poti.“

Marko, ki se je zanimal zdaj — tik
pred odhodom na svoja stara, omiljena
bojišča — za vso zadevo še živeje nego
v početku, je prašal Ivana, kaj pripoveduje
„mokri Anglež“, kadar je imenoval
Whelerja od sinoči.

„Eh,“ je vzkliknil skoraj z obžalovanjem,
ko je izvedel vsebino razgovora.
„Tako pojde vse eno prehitro: prestrežemo
jih v Solunu, in konec bo vse lepe stvari.


[Stran 337]
[337]

Ako mislite opraviti tako naglo, ljudje
božji, storite mi vsaj ljubav in pustite jih
malo dalje gor, da se poigramo z njimi
na solneu in vetru!“

Vsi so se zasmejali potrtosti starega
junaka; toda Ivan in Dušan sta umolknila
takoj, videča skrito roso v Markovih očeh.
In spomnila sta se, da ga ne vodi zgolj
prijateljstvo do njiju, marveč dolžnost, ki
je prva med vsemi, koder utriplje srbska
kri: dolžnost, osvetiti pobratimovo smrt.

Tudi Miloš je pogledal žalostno in
dejal:

„Ako je v Solunu konec — jaz pojdern
z Markom!“

„Tak ne žaluj preveč, ti norce,“ se
je nasmehnil Dušan resnobno, „saj smo
vendar vsi obljubili! ... Odpravimo se torej,
prijatelji, in glejmo čimprej, kaj se da
storiti.“

Običajna angleška resnoba je čisto
izginila iz kapitanovih oči, ko je videl, da
se mala armada poslavlja od njega in njegove
ladije. Prisilil je tovariše, da so stopili
z njim v kajuto na kozarec ruma,
„privezat si dušo za bodoče dogodke“.
Obljubiti so mu morali sveto in svečano,
da mu pišejo, karkoli se jim pripeti važnejšega.

„Povabil bi vas, da me obiščite, kadar
opravite svoje delo,“ je zaklical s krova,
ko so stali v čolnu, „toda kdo ve, kje bom
že jaz tedaj s svojo ljubo plavajočo škatljo
‚Victory‘ ... Ampak fantje — ako se srečamo
še katerikrat ... goddam, potem


[Stran 338]
[338]

zalijemo svoje srečanje z najboljšo mokroto,
kar se je dobi od Vzhodnje do Zapadne
Indije! ...“

Motor je zateptal — bela pena je
brizgnila okrog čolna; kapitan Johnson,
vrla duša, je postajal čim dalje manjši in
manjši. Še dolgo je stal na robu ladije in
mahal z roko ...

— — — — — — — — — — — —

Pičlo uro nato je odplula Brownova
jahta iz Carigrada.

Ostra, mrzla sapa je brila nad morjem
— znanilka bližnje zime. Ivan in
Dušan sta stala na krovu ter zrla zamišljeno
na čarobno mesto, ki jima je bežalo izpred
oči. V srcih obeh je trepetala otožna misel:

„Ti mesto krasote — mesto opojnih
sanj — mesto zločina in kovarstva ...
ali zagledava še kdaj tvoje zidove, sezidane
s krivično prelito krvjo? In če jih
vidiva zopet — ali bo takrat storjeno delo
rešitve? Ali ti bo moglo srce odpustiti,
kar je pretrpelo zaradi tebe, mesto neusmiljenega
greha? Kdo ve ...“

XX. Ladije v mraku.

Bister je pogled sokola, jasno vidi tiger
v noči, toda ni jih na svetu ostrejših
oči, kakor so oči zločina. Naši prijatelji so
bili pošteni možje, nekateri med njimi sicer
vajeni krvavega boja za križ in svobodo
proti trinoštvu vernikov Allahovih —


[Stran 339]
[339]

toda vendar pošteni in pravični, nezmožni
zlobne nakane zoper življenje in blagor
svojega bližnjega. In nikomur izmed njih
ni begalo oko po ladijah, ki so jih srečavali,
ko se se peljali z Johnsonovim motornim
čolnom na Brownovo jahto „Florida“.

Če pa bi bilo v njihovih dušah le količkaj
tiste tajne bojazni, ki zveri ne da
miru ter jo goni v vedni opreznosti sem
ter tja po pustinji, in tiste temne sile, ki
išče in voha na vsakem koraku le rop in
plen — potem bi bili opazili majhno toda naglo
ladjico, kije švignila mimo njih; opazili
bi bili dve človeški postavi, ki sta se obrnili
sunkoma v drugo stran, ko je ena izmed
njiju spoznala v motornem čolnu Dušana
in Ivana ...

Kakor hitro pa se je čoln dovolj oddaljil,
je velel ravno tisti izmed obeh, ki
se je prej najprvi obrnil stran, čolnarju,
naj sledi previdno družbi, ki ga je presenetila
s svojim pojavljenjem tako živo in
burno ...

„Donnerwetter!“ je zaklel ta človek, videč
da je pristal čoln ob krasni jahti, ki se je
oči vidno pripravljala k odhodu. „Fine znance
imata vse eno tu v Carigradu, satana. Če
to ni jahta kakega kneza ali milijarderja,
naj me vzame hudič na mestu, ali pa naj
postanem tak osel, da me napravijo za
ministra zunanjih zadev ... Birbantini,
slovanska sodrga je že spet na lovu! Paziva
zdaj ...“

„Corpo di bacco! To je veselje za naju
in za Halila beja! Za takšno odkritje nama


[Stran 340]
[340]

mora primakniti najmanj vsakemu po dvajset
funtov, figliuolo d’un cane.“

„Versteht sich — to se razume! ...
Namesto da bi iskala križemsvet, jim bomo
zdaj enostavno sledili; zakaj dozdeva se
mi močno, da se niso odpravili na pot, ne
da bi imeli sigurno sled Alija Kemala in
ptičic, ki ju je odpeljal staremu lumpu.“

„Misliš?“ je zategnil Birbantini. „To
se pravi, jaz menim tudi.“

„Verdammt, ti Slovani imajo dobre
nosove, in česar se oprimejo, tega ne izpuste
živi; posebno Srb ti je ptič! Če me kaj
ljubiš Birbantini, zahvali Boga z mano
vred, da ni na svetu še več teh opankarjev
— drugače bi bili že zdavnaj iztrebili
naš deutsches Volk, kakor je velik
in mogočen ...“

„Prava škoda,“ je zamrmral Italijan
sovražno.

„Kaj godeš, mačkojedec?.“

„Hotel sem reči, da morava nemudoma
k beju ... Kako je ime jahti, ah — Florida! Tega ne smerno pozabiti ...“

„Res je. Še nocoj moramo za njimi
— samo, če nam ta čas ne uidejo.“

„Impossibile! To ni mogoče ...“ je
dejal Italijan z veliko sigurnostjo.

„Ni mogoče?“ je zategnil von Schratten,
ki se ni mogel ubraniti občudovanja
ob pogledu na vitko telo „Floride“, pričajoče
v vseh svojih posameznostih o hitrosti
in moči. „Glavo stavim, da ne dobiš
v vsem carigrajskem pristanišču bolj nagle


[Stran 341]
[341]

ladije kakor se zdi tale. Kako boš lovil
konja z juncem?“

„Hehehe! Pozna se ti, da ne misliš
dalje, kakor seže nemška pamet ali pa
oslov glas. Mari ne veš, da so ožine zaprte
po solnčnem vzhodu? Strel iz topa
naznani, da ne sme nobena ladija več
skoz — in če bi katera poizkusila, bi jo
dohitele kaj naglo granate s Kale Sultanie ...“

„Misliš torej ...“

„Mislim, da se vidimo v Galipolju. Ako
je Halil bej voljan odriniti še nocoj, si
lahko ogledamo vso družbo jutri zarana,
ko se dvigne prva zarja nad to prelepo
sultanovo deželo ...“

„Donnerwetter — to bi bilo krasno!
Zakaj reči moram, da mi je ljubše, če obdrživa
sled in dokončava nalogo Halila
beja ter najino lastno čim preje ... ne pa
preveč na samem kje, v balkanskih gorah.“

Dična zaveznika, ki sta se bila dala
med tem zapeljati k obrežju, sta skočila
na suho.

Ko sta se ozrla zadnjikrat, sta videla
pluti „Florido“ lagotno in ponosno iz pristanišča.

— — — — — — — — — — — —

Mračilo se je.

Hej, kako je bežala „Florida“ po Bosporu
v krvavo zarjo, ki se je dvigala
na zahodu od Carigrada! Že zdavnaj je
bilo utonilo mesto padišahovo s svojimi
kupolami, minareti in krasnimi bregovi v
morju ... izgubilo se v žarkem, izprva zlatem,
nato čim dalje bolj škrlatastem lesketanju,


[Stran 342]
[342]

ki je šlo od zapadne proti vztočni
strani.

En sam plamen je bilo nebo — eno
samo razbeljeno steklo gladina ...

Veter je bil odjenjal popolnoma; toda
ameriški prapor na „Floridi“ je vihral ponosno
od naglice, s katero je rezala ladija
vodo in zrak.

Pluli so po globokem zalivu Bujuk-Čekmedže,
v ozadju katerega se vleče veliki
starorimski most na obokih tja do Silivrije
in njenih štrlečih razvalin silne bizantinske
trdnjave. Mimo — mimo s polno paro! ...

V dalji se je pokazalo živahno trgovsko
mesto Rodosto, zasmejalo se skozi somrak
in izginilo v koprenah noči, ki se je naglo
zgostila nad morjem.

In ko je sičala jahta mimo oddaljenega
Marmarskega otoka, je sijala okrog nje
svetla mesečna noč, iz katere se je bližalo
po obeh straneh daljno obrežje, temni
megli podobno, ki se strinja od obzorja.

Ladija je plula v Oardanelski rokav
— bližala se je Galipolju.

Vsa naša družba Mr. Brownom vred je
stala na palubi; zdelo se je, da razgledujejo
ta krasni večer — v resnici pa jih je
vznemirjalo samo vprašanje:

„Kje je ‚Hanuma‘? Kje je jadrnica, na
kateri se vozi Arnavt in tira Jerico in lady
Heleno v negotovo, morebiti strašno
usodo? ...“

Edini Marko je zdržal na mestu. Slonel
je nepremično nad krmo in strmel tja


[Stran 343]
[343]

v daljavo, kjer je počivalo v mokri globini
drago truplo pobratima ...

Mihajlo Janković je prestopal daleč
od ostalih; po razburjenjih sinočnje noči
in današnjega dne ter v bajnem čaru tega
jesenskega večera ga je prijemalo tem huje
temno, blazno čuvstvo, ki ga ni bil razodel
še nikomur — čuvstvo, ki se je zavedal
vse njegove paleče sile šele, odkar
se je bil seznanil z Ivanom — odkar je
videl sladko zadrego med njim in Ljubico
— odkar je pustil domači Belgrad za
seboj ...

Ivan, Miloš in Estournelle so stali okrog
Browna, ki se je naslanjal s cigareto med
zobmi na poveljniškem mostičku in gledal
okrog sebe kakor majhen kralj.

Bil je še mlad mož — komaj trideset
let — in nenavadno lepe, krepke postave.
Velika moč se je izražala v potezah njegovega
obraza in v vsem njegovem vitkem
stasu, ki ni pričal, da bi si bil ogrenil
veselje do življenja z mehkužno razuzdanostjo.
Že od prvega trenotka je bil ta človek
našim prijateljem zagonetka, ki je postala
še skrivnostnejša vsakikrat, kadar
so ujeli v njegovem očesu kratek blisk,
podoben blaznemu odsvitu skrite, neizmerne
bridkosti.

V njegovem vedenju ni bilo tiste
odurne prevzetnosti denarnih magnatov.
Poznalo se mu je pač na sleherni gesti in
vsaki besedi, da ve, kaj premore z zlatom,
ki mu ga je vrgla usoda v zibelko, toda
razgovarjal se je kakor naboljši prijatelj.


[Stran 344]
[344]

Ako je stala med njim in soliesedniki vendarle
tajna, nepredirna stena, je bila to
pred vsem tujost, ki loči vse ljudi v začetku
njihovega znanja, in nemara tudi misel
Browna samega, da vidijo ti možje v njem,
modernem Krezu, nekaj nesvojega, bajeslovnega,
na tihem oholega — človeka, ki
jih morda prezira v dnu svoje duše.

Zato je tudi nenadoma presekal razgovor,
ki se je vršil v par jezikih — Mr.
Brown je lomil vsakega nekoliko — večinoma
pa angleško: Estournelle je govoril
prav dobro in tolmačil tovarišema Brownove
in Brownu njune opazke.

Prekinil je razgovor in dejal na vsem
lepem:

„Eno bi vas prosil, gospodje: ako ostanemo
kaj časa skupaj — ne glejte v
meni lastnika mojega premoženja, marveč
navadnega pustolovca, ki ga veseli, postati
deležnemu vaših zanimivih usod — nič
več, nič manj. Oziri in razlike — to spada
na parkete, kjer oblačijo ljudje frak in
lak, odlagajo pa pogum in energijo. Za
vas sem kapitan te ladije in vaš tovariš,
ako bo treba iti na kopno — in če me
hočete vzeti s seboj ...

„Res! Bi li hoteli! ...“ je vzkliknil
Estournelle. „Potem je odveč, da prašate,
gospod ... kapitan ... Saj veste sami, da
si ne moremo želeti ničesar bolj kakor
družbo moža z vašimi vrlinami.“

„Kmalu bomo v Galipolju“, je menil
Mr. Brown, kakor da je preslišal pohvalo.


[Stran 345]
[345]

„Toda — razen če veste tehten razlog
— pristali ne bomo. Križarimo rajši ...“

Estournelle je povedal ta predlog
Ivanu, ki je takoj uvidel njegovo umestnost.
Dejal je samo:

„Pred nami itak menda niso ...“

„Ne morejo biti, ako se vozijo na
jadrnici; niti z brzoparnikom nas ne bi
bili prehiteli za mnogo. Tu, kjer smo, ne
more mimo nas nobena ladija, ne da bi
jo videli; najboljše je tedaj, ako porabimo
noč v to, da stražimo in gledamo, kdo se
približa. Jutri zarana izkusimo priti prvi
skozi ožino. Ako nas kdo prehiti, nas ne
more prehiteti neopazen; najbrže pa bo
tako, da se postavimo zunaj in počakamo,
da odplovejo vse ladije mimo nas — kakor
na paradi.“

Ivan, ki je bil ves čas nekam resnoben,
je pripomnil k temu:

„Nekaj mi pravi, da bi bili morali srečati
‚Hanumo‘, ako bi plula res v to smer.“

„Drugam nima razloga pluti“, se je
oglasil Miloš.

„Saj to ni tisto; meni se ves čas nekaj
svita, da Alija Kemala in naših dam sploh
ni več na ‚Hanumi‘ ...“

Mr. Brown je pokimal z glavo:

„O tem sem prepričan trdno; rekel
vam nisem zgolj zato, ker je odveč pripovedovati
človeku, kar razodenejo naposled
dejstva sama. Toda prosim — kaj
vas nagiblje k tej domnevi?“

„Gotovo je sicer, da se je Kemal
vkrcal in da hoče po morski poti v Solun,


[Stran 346]
[346]

ki mu je najugodnejše izhodišče za beg v
Albanijo. Po suhem bi šlo morda hitreje.
a nikdar tako neopazno: to je že nekaj,
če se mu posreči, da ne pusti na vsej tej
veliki razdalji nobene sledi za seboj ...
Mož pa gotovo ni naiven in ne pričakuje,
da opustimo lov zaradi sinočnega neuspeha;
stavim, da si je zagotovil obenem s ‚Hanumo‘
tudi drugo, boljšo ladijo; jadrnica
mu je služila samo v to, da nas je prevaril
v Carigradu in se rešil iz njegove neposredne
bližine, v prvem pristanišču — saj veste,
da se ustavljajo parniki marsikje ob Bosporu
— pa je prevzela njega in njegovi
jetnici dobra, brza ladija, ki ga prepelje v
Solun hitreje od ‚Hanume‘ in tudi — varneje.
To je moral vendar vedeti, da ga
vjame vsak otrok, ako bi resno mislil izvršiti
svojo nakano s takšno počasno lupino
na jadra ...“

Vsi so pritrdili temu dokazovanju;
Ivan pa je zaključil:

„Morda nam priskoči slučaj, da zasledimo
na tej ali oni strani ožine, s katero
ladijo se vozi razbojnik; ako ne, pa smo
v Solunu prav gotovo prej od njega — in
toliko spretnosti si smemo menda že pripisati,
da izberemo svojo divjačino izmed
pasazirjev treh ali štirih ladij, na katerih
se ustavi naša sumnja.“

Dušan, Wheeler in Kazakov so stali
med tem dalje stran in delali v svojem
razgovoru do pičice enake zaključke.


[Stran 347]
[347]

„Naša reč obeta postati še jako zanimiva,“
je menil Kazakov naposled zelo
mirnodušno in pokimal s svojo obvezano
glavo. „Odkar sem izgubil konec ušesa,
verujem trdno v resnobo tega podjetja ...“

„Mr. Brown menda tudi“, je dejal poročnik
Wheeler. „Ali gospoda že vesta, da
bi nasv spremil rad do konca aventure?“

„Čemu ne?“ je rekel Dušan. „Mož je
prav simpatičen; mislil sem, da najdem
ošabnega, prenasičenega bogatina ... zdaj
pa vidim, da je povsem navaden človek;
samo dozdeva se mi včasi, da je na tihem
zelo nesrečen ...“

„In to je res“, je pripomnil važno
Wheeler, ki je poznal Brownovo nesrečo
v vsej njeni krutosti, in vedel, kako zelo
je bila podobna Dušanovi in — njegovi.
„Mr. Brown ima v svojem življenju poglavje,
ki ga ne privoščim nikomur izmed
nas. Midva, gospod Jurišić, lahko še izbriševa,
kar nama je napisala usoda v knjigo
dni, on pa — nikoli. Več vam ne smem
povedati; toda če ostanemo dolgo skupaj,
vam razodene slučaj nemara mnogokaj, o
čemer mi nalaga dana beseda molčanje.“

Kmalu nato so povabili naše znance
v obednico, kjer jih je čakala kneževska
večerja.

Dušan je nekaj ugovarjal, da so vajeni
skromnosti v takih rečeh in da bi mu
bili že hvaležni do smrti, če jim ne bi
storil drugega kakor to, da jim je dal na
razpolago svojo brzo „Florido“. Toda Mr.
Brown je odgovoril z bledim usmevom:


[Stran 348]
[348]

„Spali tako ne boste nocoj — to si
lahko mislim, gospodje ... Privoščimo si
torej krepčilo v drugi obliki, in povrhu še
kozarec dobre pijače. Saj mi morate dovoliti,
da sem nekoliko sebičen pri vsej
stvari: po navadi sem sam in samcat na
svoji ladiji — storite mi torej uslugo in
bodite par ur jetniki pri moji mizi ...“

Tako strašen seveda spet ni bil pogled
na umotvore Brownovega kuharja; „jetniki“
so sedli pogumno na svoja mesta in
si privezali duše s takšno vnemo, da nazadnje
— kljub resnobi ure — niti ni
manjkalo žive veselosti ...

Kmalu po večerji so se vrnili zopet
na krov, da se ne bi zgodilo neopazeno
kaj važnega.

„Florida“ je plula v polagnih lokih
sem ter tja pred vhodom ožine, približevala
se galipoljskemu svetilniku, ki se je
bliskal nedaleč od njih, in se spet oddaljevala
od njega. O kaki „Hanumi“ pa ni
bilo sledu, in vsi so spoznali, da je imel
Ivan prav: Jerica in lady Helena sta zdihovali
v kajuti enega izmed parnikov, ki
so jih bili srečali.

Katerega? Odgovor na to vprašanje
jim je moral prinesti jutrišnji ... pojutrišnji
dan ...

Proti jutru so poizkusili spati; toda
očesa ni zatisnil nihče razen Marka. Tako
zelo je bil vajen ta mož trpljenja in udarcev
usode, da ga niti smrt tovariša Jova
ni mogla zmotiti v tem, kar je smatral za
pravo in zdravo: vleči se k počitku in


[Stran 349]
[349]

spati, kadar si postoril svojo dolžnost.
Junak je smrčal v svoji kabini na žive in
mrtve; le zdaj pa zdaj se je obrnil in zamrmral
v srditem snu, ki mu je slikal
borbo z arnavtskimi morilci in sladkost
obljubljenega. maščevanja.

Ko se je zasvitala zarja, je našla naše
znance zopet na krovu; prvi so bili Dušan,
Ivan in poročnik Wheeler, a tudi
Brown je prišel kmalu za njimi.

Ladije v galipoljskem pristanu so dvigale
sidra in plule proti dardanelski ožini;
tako naglo pa ni plula nobena, da bi bila
prehitela „Florido“, ki je švignila naprej
kakor postrv po bistrem tolmunu.

„Hanume“ ni bilo videti nikjer; in
tudi na drugih parnikih ni bilo opaziti
sumljivega znaka.

Nestrpnost naših znancev se je umikala
spoznanju, da jim preostaja samo — čakati
do boluna ...

Spravljali so se s krova; samo Ivan
in Dušan sta stala še na palubi ter zrla
za črnim, po vsem videzu trgovskim
parnikom, ki je plul tisti hip mimo „Floride“.
Niti na um jima ni prišlo, da bi utegnil
kdo na tem parniku obrniti svojo pozornost
na jahto Mr. Browna.

Ali — motila sta se!

Na mostičku turške ladije je stal poleg
kapitana visok, sivobrad mož v mornarski
obleki. Že ves čas je tiščal ta mornar
daljnogled na oči in motril ladijo za ladijo,
kjer bi zapazil kaj sumljivega.


[Stran 350]
[350]

Nič — venomer nič — bili so še
varni ...

A glej! Kaj je to? ... Počemu stoji
ta bela jahta na egejski strani, blizu trdnjave
Sid-el-Bahr, kakor da drži parado
nad ostalimi? ... Mari ni splula prva v
Dardanele? ...

Sivobradi turški mornar je položil prst
na čelo. To ladijo je videl že sinoči ...
„Florida“ ... Nastavil je daljnogled, pogledal
še enkrat in zaklel v divjem, neznanem
jeziku ...

Obrnil se je h kapitanu, rekoč mu po
turško:

„Ali prehitiš to jahto vidiš jo,
tam? ...“

„Mašallah, kako neki? Kakor da bi
kokoš preletela orla ...“

„Hm-hm ...“ je dejal sivobradec in
odšel počasi v kajuto, kjer je sedelo dvoje
mladih ženskih — dvoje naših dobrih
znank.

Sivec je strgal brado z lica; porogljivo
so se zabliščale njegove divje oči ...

„Mylady“, je dejal, „vaši rešitelji vam
slede na svoji jahti ... Srečali smo se — ni še
par minut od tega; toda oko Skipetara bdi
— ne rešijo vas nikoli! ...“

Angležinja ga niti ni pogledala; objela
je preplašeno Jerico in ji šepnila na uho;

„Pogum, draga moja! Ali Kemal pravi,
da nas naši prijatelji zasledujejo ...“

Krčeviti pritisk Jeričinih rok, ki so se
oklenile Helenine desnice, je pričal o njeni
radosti nad to novico.


[Stran 351]
[351]

Arnavt pa je objel deklico še enkrat
s svojim temnim, strastnim pogledom, obrnil
se in šel mrmraje v drugo kabino, ki jo
je bil prihranil zase in za svojega brata.

„Za petami so nam, Isa.“

„Kdo?“

„Volkovi, ki smo jim prevzeli plen
pred Halilovo hišo. Slede nam na brzem
parniku z imenom ‚Florida‘ ... ali se
spominjaš? Saj smo ga videli v pristanu
...“

Isa Kemal je planil pokoncu; kljub
njegovi temni polti in polumraku, ki je
vladal v kabini, je videl brat, kako ga je
oblila bledica.

„Kaj hočejo z brzim parnikom?“ je
jecljal Isa. „Ali se nas mislijo lotiti na
odprtem morju? To bi bila brezumna
blaznost ...“

„Kako bi se nas lotili!“ je vzkliknil
Ali zaničljivo. „Vidi se, da so ti splesnili
možgani, ko si hodil po Dunaju in drugod,
da se nabašeš z omiko za avstrijski denar.
Ne bodo se nas lotili na morju — o tem
ni govora; saj ne živimo več v gusarskih
časih. In če bi se — za takšno podjetje
je treba vendar kanonov ...“

„Kaj potem?“ je prašal Isa Kemal,
premagujoč svojo osuplost.

„Oni vedo tako dobro kakor midva,
da imava preko Soluna najpripravnejšo
pot domov. Zasledovali nas bodo — kdo
ve, ali naju niso izsledili? — in potem
naju počakajo v Solunu ...“


[Stran 352]
[352]

„A v Solunu nama prevzamejo ženski
in nama napravijo še razne druge neprilike“
...

„Ah, beži! Mari si pozabil, da je
vrhovni policijski minister, na Turškem —
zlatnik?“

„Vse eno! Najbrže dospejo toliko prej,
da zbobnajo vse mogoče konzule. Ali si
pozabil, da je vrhovni čuvar turškega
zlatnika — Evropejec? Ako se vmešajo
konzuli, ne uideva izlepa. Da nama odvzamejo
ženski, je enkrat ena.“

„Živih ne,“ je siknil Ali Kemal zamolklo.
„To se pravi — če bi bila samo
Angličanka ... Saj veš, kakšna je pravica
med Skipetari: da brani sam vsak
svoje .... In baš zato jim dam pisano,
da je vsak trud zaman in vsak poizkus
odveč, miroljuben ali nasilen: jaz branim
svoje ...“

„Kakšno svoje?“ je zategnil brat
zbadljivo.

„To, kar sem si vzel! Moj sultan je
moja pest — jaz branim svoje, in gorje,
kdor mi stopi na pot!“ je ponovil Ali
Kemal z groznim glasom; oči so se mu
zasvetile kakor tigru, ko prisluhne v globoki
džungli h korakom bližajočega se
sovražnika.

Čez nekaj časa je dodal:

„Zgoditi se nama nima kaj ... Saj
veš, da hranim tu notri skrivnost človeka,
ki je stregel padišahu po življenju ...
skrivnost Halila beja.“


[Stran 353]
[353]

Brat mu je pogledal pozorno v oči.

„Ni ga zločina,“ je nadaljeval Ali Kemal,
„od katerega naju ne bi odkupilo to
pismo. In nazadnje ne bi bilo niti zlo:
najina prostost — Halilova poguba — plen
otet, osveta izpolnjena ... Sicer pa,“ seje
prekinil mahoma, „ali je gotovo, da plovejo
v Solun? Ali je neizogibno, da jim
slediva tjakaj in se dava počakati kakor
zajca? Morda pa niti ne vesta, da se voziva
na tej ladiji? Marsikaj lahko še ukreneva;
ur nama ostane dovolj, da moreva premisliti
... In naposled je mogoče, da nastopi
kaj nepričakovanega — da se vmeša
kdo drugi ...“

Umolknil je.

Zakaj?

Prekanjeni Arnavt je mislil že na Halila
beja! Ej, ne, Ali Kemal ni bil samo omejen
vojnik, kakor ga je sodila lady Helena ...

„Kdo naj se vmeša?“ je prašal Lsa
Kemal hlastno.

„Mir hočem imeti!“ je odgovoril oficir
z nenadoma izpremenjenim glasom, prižigaje
si dišečo cigareto. Nato se je zavalil
v visečo posteljo ter zatisnil oči, puhaje
obroček za obročkom modrikastega dima.

V njegovi domišljiji se je bila dvignila
ljubka postava uboge jetnice, ki je
zdihovala malo korakov od njega; sanjaril
je, kako jo zasnubi v mrkli kuli po šegi
krutih skipetarskih gor ...

— — — — — — — — — — — —

Toda Ali Kemal ni bil edini, ki je
opazil „Florido“.


[Stran 354]
[354]

Ravno takrat, ko je splula Brownova
jahta v ožino, se je prikazala v daljavi,
od Carigrada sem — turška križarka. Plula
je s polno paro.

Na „Floridi“ so dobro videli njeno
temno senco, ali nihče ni mislil, da se
utegne skrivati na njej nevarnost za ekspedicijo
naših prijateljev.

Misel, da bi bežala na njej Arnavta
s svojima jetnicama, je bila preveč blazna.
Tako vsegamogocen ni bil zločin niti v
Turčiji Abdula Hamida ...

In vendar je stalo na krovu križarke
troje mož, ki jih poznamo.

Pravkar je bil pristopil k tej družbi
eden izmed mornarjev; vrnil se je bil z
opazovališča visoko gori na jamboru, in
zdaj je poročal enemu izmed trojice —
očividno to, kar je bil videl.

Ta — visok, suh mož — rumenega
in izzitega obraza, v ohlapnem evropskem
kroju in s fesom na glavi, ga je poslušal
dozdevno z veliko brezbrižnostjo. Nato je
mahnil z roko; pomorščak je pozdravil
vojaško in se umeknil.

Suhi civilist — po vsem videzu visoka
in ugledna oseba — se je obrnil k svojima
spremljevalcema:

„Računali ste pravilno: ‚Florida‘ —
a ko je bil vaš opis natančen — plove
ravno v Dardanele ...“

„Sreča nam je mila, ekscelenca,“ se
je naklonil eden izmed njiju. „Ali ti nisem
rekel, Birbantini?“


[Stran 355]
[355]

„Če nisem rekel jaz tebi, dragi von
Schratten!“ se je odzval tovariš zavistno.
„Ali ne pomniš več, da je bila prva ideja
takorekoč moje delo? ...“

Razgovor se je vršil v francoščini.

„Ne razburjajta se, prijatelja,“ ju je
prekinil tretji. „Zame je popolnoma vseeno,
kdo je oče te izborne ideje; prinesla sta
mi jo oba — s tem je stvar zame v redu.
Važnejše je zdaj, kaj ukrenemo.“

„Ali ne bi mogli ekscelenca brzojaviti
iz Galipolja ali kake druge točke, da naj
aretirajo v Solunu Alija Kemala in vse,
kar jih je z njimi?“ je menil von Schratten
s prebistroumnim obrazom.

„Benissimo! Baš to sem hotel reči:
‚Florida‘ gotovo ne bi plula tod, ako ne
bi vedela, da beži Arnavt v isti smeri.“

„Nemogoče,“ je zamrmral Halil bej —
čitatelji so ga pač že spoznali — „nemogoče,
draga moja! Pustimo to — nasvet je
dober, a neizvedljiv,“ je zaključil, misleč
na Kemalovo pismo.

„Ah, res; ekscelenca ste nama izjavili
enkrat za vselej, da je izključeno, polastiti
se Kemalove osebe zakonitim potom,“ je
menil Nemec.

„Pač pa bi lahko ukrenili nekaj drugega,“
je vzkliknil Birbantini zmagoslavno.
„Brzojavite, ekscelenca, naj aretirajo onega
Srba in Slovenca, ki se vozita na ‚Floridi‘;
z opisom vam lahko postreževa — sicer
pa ste si ju morda sami zapomnili ... To
sta zdaj naša najnevarnejša sovražnika,
ki nam lahko pokvarita vse.“


[Stran 356]
[356]

Vrli Italijan je mislil s tem nasvetom
paž tudi — in pred vsem na varnost
svoje lastne kože; odkar je čutil Ivana in
Dušana za svojimi petami, se ju je bal
huje od združene policije vseh evropskih
držav.

„Samo če se ustavita v Solunu,“ je
dejal Halil bej zamišljeno.

„Prav gotovo; saj morata na suho —
zaradi Arnavtov! Vsa verjetnost kaže, da
se izkrcata v Solunu — ravno zato, ker
je najbolj gotovo, da se izkrca v Solunu
tudi Ali Kemal s svojim plenom. S tem,
ekscelenca, se iznebimo opasnih protivnikov
...“

„Mein Gott! Aretirati ta dva!“ je vzkliknil
von Schratten, ki je hotel veljati
v Halilovih očeh za pametnejšega, dasi je
v srcu pritrjeval Birbantinijevemu mnenju.
„Baš njiju moramo čuvati kakor punčico
v očesu — do gotovega trenotka, to se
razume. Saj sta vendar zakleta sovražnika
Alija Kemala — to mora biti, kakor stoje
stvari — mi pa naj ju damo aretirati.
Zdaj, ko svoje punice nimata več iskati
pri nas, marveč pri njem, nam vendar
nista več tako nevarna kakor prej! Sledimo
jima — to je vse; in zahvalimo Boga, da
ju imamo pred seboj!“

Halil bej je smatral stvar oči vidno za
vredno premisleka, zakaj mahnil je dičnima
tovarišema, da naj ga pustita samega,
in se zamislil globoko.

Kakor hitro sta mu prinesla von Schratten
in Birbantini vest, da se odpravljajo


[Stran 357]
[357]

naši junaki na preganjanje Alija Kemala,
je bil bej pripravljen, odriniti na pot. Toda
Amerikančeva jahta, ki sta mu jo bila naslikala
kot tolikanj brzo in pripravno za
naglo vožnjo, je imela očividno malo para
v carigrajskem pristanišču; in izkušnja je
pokazala Halilu ne le, da ji ne more najti
enake med ladijami, nego tudi, da niti za
kupe zlata ne dobi v tem trenotku parnika,
ki bi ga mogel najeti za svoje podjetje.

Ves zbegan nad to zapreko, ki mu ni
dala izrabiti ugodne prilike, in nejevoljen
nad svojo usodo, ki v vsej tej reči nikakor
ni bila sijajna, je srečal naposled svojega
starega prijatelja Omerja pašo, ki se je bil
povzdignil pred nekaj leti na mesto podadmirala
turške vojne mornarice. Prijateljstvo
med bejem in pašo je bilo dovolj intimno,
zakaj mnogokrat sta šla drug drugemu
na roko, kadar se je prijel tega ali
onega masten del svot, namenjenih za
državne nabave. In tako se je odvalil
Halilu težek kamen, ko mu je paša povedal,
da od plove še danes v Egejsko morje, to
pa na križarki, ki jo je bila mornariška
uprava šele nedavno kupila od neke evropske
velesile; ta ladija je bila neoporečno
najboljša pod padišahovo zastavo, četudi
jo je prejšnja lastnica že namerjala porabiti
za strelne, vaje, preden se je oglasil kupec
izza Bospora.

Halil je torej brez obotavljanja zaupal
Omerju paši svojo zadevo, v kolikor se
mu je videlo pametno in zdravo. Ugrabljeno


[Stran 358]
[358]

deklico je nadomestil v svoji pripovesti
seveda z dragocenostmi, ukradenimi
iz njegove zakladnice po Aliju Kemalu, in
pozabil tudi ni pripomniti, da ne bi videl
rad, ce bi se stvar preveč razvedela.

„Ako nimaš druge potrebe, ti je lahko
ustreči!“ je dejal naposled Omer paša s
širokim usmevom na svojem brezzobem
obličju, ki je pričal, da sluti za Halilovimi
pojasnili kaj dobro zopet eno njegovih pogostih
temnih afer. „Pelji se z mano, prijatelj,
in če mi moreš pokazati ladijo, ki
vozi tvoje Skipetare in dragocenosti, ki so
ti jih izmeknili — hahaha! — ti storim
prav rad uslugo, da jim preiščemo žepe
na odprtem morju ...“

Omerjeva ponudba je bila kakor nalašč
po Halilovem načrtu; toda siromak ni
vedel doslej drugega kakor to, da se skriva
Arnavt na ladiji, ki ji bo sledila „Florida“
— ako jo najde sama izmed mnogih. Toda
možnost, dospeti v Solun na brzi vojni
ladiji pod osebnim poveljstvom zanesljivega
prijatelja, ki ima hkrati oblast, obračati
križarko, kakor se mu zljubi, in ustaviti
jo, kjerkoli si izmisli izgovor, je bila dragocena
že sama po sebi.

Ukrenil je torej naglo, kar mu je še
preostajalo, in naslednje jutro je našlo
Halila beja in njegova zaupnika tam, kjer
smo jih srečali....

Izprva se ni mogel odločiti, ali naj
ravna po Birbantinijevem nasvetu ali po
Schrattenovih mislih.


[Stran 359]
[359]

„Ako jih pustim svobodne in ostanemo
pametni in oprezni, se lahko ravnamo po
njih, počakamo, da opravijo oni najtežje
delo, in iztrgamo potem iz njihovih rok,
kar otmo Aliju Kemalu in njegovemu vrednemu
bratu. ... Če se jim namen posreči,
vemo vsaj, kje nam je iskati; in bas te
čase ne bi bilo težko izzvati v Albaniji ali
tam okrog majhno vstajo, zadušiti jo z vojaško
pomočjo in priti pri tem samemu na
svoj račun. ... Hm, hm — najrajši bi jih
pustil svobodne ...“

Halil bej je bil že ves pri volji; takoj
nato pa se je spomnil strašnega boja prejšnje
noči in junaške odločnosti, ki jo je
bila pokazala četa naših prijateljev pod
vodstvom baš tega Dušana in Ivana, kiju
je bil pripravljen pustiti na svobodi. ...
In mahoma se mu je zazdelo morebitno
srečanje s takšnimi levi tako nevarno, da
je zamahnil z roko in stekel z mladenisko
čilostjo k Omerju paši, javit mu, da mora
oddati v Galipolju na vsak način nujno
brzojavko.

Omer paša ni vedel česa ugovarjati;
velel je zaviti v Galipoljski pristan — in
tako se je zgodilo, da je pel brzojavni
aparat iz Galipolja skoraj še prej, nego se
je ustavila „Florida“ na drugi strani Dardanel.

Halil bej je brzojavil solunskemu policijskemu
načelništvu opis Ivana, Dušana
in njihovih tovarišev po navedbah von
Schrattena in svojem lastnem spominu, s
prošnjo, naj veli paziti, ako stopijo na suho,


[Stran 360]
[360]

in jih aretira ob prvem koraku na kopna
tla ...

Ko je križarka preplula Dardanele, je
dohitela „Florido“, ki se je ravno obračala
v smer svoje poti proti Solunu.

Toda upanje, ki ga je gradil Halil bej
na hitrost bojne ladije, je bilo prenagljeno:
„Floridi“ se je očividno mudilo, in ko je
ukazal Omer paša pluti s polno paro, je
pospešila jahta svojo brzino še bolj, tako
da je v par urah izgin la za obzorjem.
Amerikanec jo je bil moral opremiti pač
s kakimi posebnimi stroji, neznanimi tam,
kjer je bila zagledala križarka luč sveta.

Videč, da je ne dohiti, je prašal Omer
paša Halila, ali želi, da izpali za njo par
granat in jo primora, da počaka. Toda
Halil bej, ki je pričakoval na tihem, da se
polasti Jerice in Alija Kemala že v Solunu
brez posebnih žrtev in nevarnosti, mu je
odsvetoval korak, ki bil izzval kesneje posredovanje
evropskih konzulov in poslanikov,
sam po sebi pa niti ne bi bil zanesljiv:
ali je bilo mogoče misliti, da ljudje
na „Floridi“ ne vedo, kako slabo zadevajo
turški artiljeristi? ...

XXI. Kri srbskega mučenika.

Ali Kemal se je ravnal po zdravi pameti; vedoč, da ga bodo čakali zasledovalci
v Solunu, kjer bi mu oblasti po prizadevanju
tujih zastopnikov brez dvoma prevzele
plen, se je sklenil izkrcati prej.


[Stran 361]
[361]

Kapitan mu je bil povedal že pred
odhodom, da ima posla v Kavali; naložiti
je moral mnogo zabojev sadja, ki se izvaža
v velikih množinah iz ondotne okolice.
Arnavtoma se je torej nudila prilika, da
spravita ženski v tem pristanišču na suho.
Toda Ali Kemal se ni ustavljal dolgo nad
to možnostjo.

Kavala sama ni bila znana niti njemu,
niti bratu Isi. Nista si mogla reči z gotovostjo,
ali izkrcata tukaj Jerico in lady
Heleno brez skrbi. Dve ženski, ki si ju
ugrabil in ju držiš proti vsej pravici v svoji
oblasti — dve ženski, ki se zavedata neprestano,
da ju ne čaka pri tebi nič dobrega
... dve takšni jetnici bosta porabili
pač vsako priliko, da opozorita nase
ljudi, od katerih se nadejata pomoči. Brata
sta jima bila sicer zagrozila, da ju ubijeta
ob najmanjšem glasu, ki bi ga izustili s
takšnim namenom, toda vedela sta sama,
da se na gosto obljudenem kraju ne bosta
plašili nobene grožnje: vpričo mnogih ljudi
in za prazen nič vendar ne ubiješ človeka
tako udobno kakor na samem — ne glede
na to, da je pomenilo zdravje lady Helene
Isi Kemalu bogato odkupnino, ki se mu
izplača prej ali slej, Ali Kemal pa se za
vse na svetu ne bi bil odrekel sladkosti
objemov z Jerico, o katerih je sanjaril neprestano
že od prvega svojega srečanja
z nesrečno Ivanovo sestro.

Kaj je bilo torej storiti?

Prva skrb je bila bratoma, kako dobiti
zanesljivih spremljevalcev. Ali Kemal


[Stran 362]
[362]

je bil sicer vzel iz Carigrada dva najzvestejša
izmed svojih Skipetarov, izprosivši
jima dopust za nedoločen čas, kar njemu
ni bilo nič težkega — saj so ga smatrali
splošno za bodočega poveljnika skipetarske
garde, kakor hitro zapade sedanji nemilosti
padišahovi ... A tisto je veljalo za
takrat; Ali Kemal je ostavljal Carigrad v
trdnem pričakovanju, da se mu posreči
skriti rešiteljem Helene in Jerice svojo
sled in spraviti nesrečnici izlahka preko
Soluna ali kakega kraja v njegovi bližini
v svojo divjo domovino. Zdaj, ko je vedel,
da ga zasleduje pogumna četa krepkih
mož, pripravljenih vsak trenotek, da se
spravdajo z njim po pravu puške in noža,
ki sta bila tiste čase najvišja sodnika v
količkaj manj obljudenih krajih turškega
Balkana, se je moral tudi on obdati z
ljudmi, ki ne bi zbežali na prvi strel iz
samokresa.

Tak človek je sicer vsak Arnavt: temu
narodu manjka vse, kar smo vajeni smatrati
za znak človečanstva, ne manjka pa
mu nikjer in nikoli onega zverskega poguma,
ki se vrže brez premišljanja smrti
naproti. In tudi Arnavtov ne manjka nikjer
na balkanskem poluotoku, ne v najsevernejših
pristaniščih Adrije, ne v Carigradu
in gotovo tudi ne v Kavali. Brata
Kemala sta torej opustila misel na izkrcanje
v tem pristanišču, sklenila pa sta,
da pošljeta na suho Jusufa, najzvestejšega
vseh Alijevih zvestih.


[Stran 363]
[363]

„Tu imaš denarja,“ mu je velel Ali
pri slovesu. „Ne stedi ga — glej samo, da
najdeš in najameš pet ali šest krepkih
mož, ki se ne boje smodnika in jekla.
Stori to kjer koli, a glej, da opraviš kmalu.
Iz Kavale hiti nemudoma v Dramo; sedi
tam na železnico in glej, da boš čakal pojutrišnjem
zvečer z vso četo na obrežju
morja, tam kjer se izliva Struma v Orfanski
zaliv. Ali veš, kje je to?“

„Ne vem, gospodar. Toda ne skrbi:
ljudi najdem, za pot poprašam, in če mi
ni namenjeno prej umreti, — pojutrišnjem,
ko pade mrak, bom tam, kjer ukazuješ ...“

„Vrlo, Jusuf; hodi zdaj ...“

S tem je bilo vprašanje rešeno. Ali
Kemal je bil sicer podaljšal svojo pot v
domovino za več dni, toda zavaroval se
je bil presenečenja, ki bi bilo vse prej
nego neopasno.

— — — — — — — — — — — —

Nihče izmed naših prijateljev na „Floridi“
ni slutil, da jih je odkrilo dvoje neprijateljev;
pač pa se je porajala med njimi ista misel kakor v glavi Alija Kemala
— da solunsko pristanišče ni pripraven
kraj, kjer bi mogla Arnavta spraviti svoj
plen na suho.

In čudno: baš Ivan, ki je bil drugače
vsaj navidezno najbolj v skrbeh za Jerico,
je bil zdaj tisti, ki je zagovarjal s posebno
vnemo prvotni načrt, ustvariti si v Solunu
izhodišče nadaljnega zasledovanja:

„Izprva sem bil malodušen, zdaj pa
vidim, da nas vodi naklonjena zvezda.


[Stran 364]
[364]

Privedla me je že v Carigradu na pravo
sitni, in ravno ona me tudi zdaj navdaja
s slutnjo, ca moramo v Solun. Morda se
res ne izkrcajo v tem kraju ... ne čisto
tam, marveč kje v bližini ...

Toda bližina Soluna jim je potrebna
zaradi ugodnih zvez z Albanijo, zaradi
tega, ker hočeta Arnavta nedvomno poiskati
par ljudi za spremstvo, in končno
zato, ker morajo biti ti ljudje oboroženi.
Po železnici ne morejo bežati neopaženo,
in tudi ne bi prišli daleč, ker ne vozi v
tiste kraje ... Sklepam torej zanesljivo,
da se pokaže v Solunu vsaj eden — Ali
Kemal sam ali brat njegov.“

„Prav imaš,“ je pokimal Dušan in dodal
še: „Pa tudi če ne stopi v Solun niti
ta, niti oni — mi se tam opremimo in počakamo
par dni. Ako bi se izkazalo potrebno,
pošljemo Marka in Jankovića v
kraje, skozi katere morata Arnavta, ako
hočeta priti domov; nič ni lagljega, kakor
dobiti ljudi izmed naših, ki bodo pazili in
nas obvestijo, ako zapazijo kaj sumljivega.
Štiriindvajset ur nato, ko stopimo na solunska
tla, imamo svojo policijo po vsej
Makedoniji, in še malo zanesljivejšo od
turške. Lahko pa si izberemo tudi drugo
pot ...“

„In ta je?“ je prašal poročnik Wheeler.

„Ako počakamo v Solunu toliko časa, kolikor
ga potrebujejo navadni parniki, ki
vozijo tjakaj iz Carigrada, pa ne dočakamo
ničesar, lahko pustimo v nemar vse drugo
in krenemo naravnost proti Kemalovemu


[Stran 365]
[365]

rojstnemu kraju. Spotoma ojačimo svojo
vojno moč, in če me vse ne vara, zalezemo
razbojnika tik pred vrati njegove kule, kadar
se vrne nič hudega ne sluteč in misleč,
da je že varen pred našo in božjo
kaznijo ...“

„Potem bi vedel jaz še nekaj zanesljivejšega,“
se je oglasil Estournelle.

„In to je —?“ so prašali navzoči z
napetostjo.

„Storimo oboje; potem nas usoda ne
more ukaniti, in dvoma ni, da se konča
naš pohod s popolnim uspehom ...“

„Ta pogovor se je vršil v trenotku, ko
je plula ‚Florida‘ mimo rta Posidi; zavila
je proti severu — bili so v solunskem zalivu.

„Zdaj je ena popoldne,“ je dejal Ivan
Dušanu. „Pred večerom bomo v Solunu ...
Kdo ve, ali dovolj zgodaj, da lahko ukrenemo
še nocoj kaj v prilog svojim načrtom? ...“

„Kaj pravite, Mr. Brown?“ je prašal
Dušan Amerikanca. „Koliko časa vozi ladija
od tod do Soluna?“

„Na srečo vam lahko postrežem z odgovorom.
Običajni parniki rabijo pet ur
— če vozijo brzo, tudi manj. S ‚Florido‘
bomo potrebovali največ pičle štiri ure,
ako se ne zgodi kaj posebnega.“

„Zdaj je ena ... še štiri ure ... ob
petih smo tam,“ je računal Ivan sam pri
sebi. „Od petih do noči ... do trde noči ...
je čas, ki ga porabimo lahko za rekognosciranje.
Ali ne, Dušan?“ se je obrnil k
pobratimu in mu razložil svojo misel.


[Stran 366]
[366]

„Kako pa da,“ je odgovoril ta. „Znanje
s krajevnimi razmerami je povsod dragoceno.
Tudi Marko mi je že govoril nekaj
sličnega ...“

„V Solunu dobimo svoje ljudi,“ je zamrmral
Marko.

„Kako svoje?“ je zategnil Ivan.

„Komite; sigurno jih je nekaj skritih
v tem mestu ...“

„Solun“, je pojasnil Dušan prijatelju
in vsem ostalim, ki so bili pristopili, radovedni
na predmet tega razgovora —

„Solun je dver Makedonije — kotla, v katerem
vre vsa vražja brozga sovražnih
interesov. Turško nasilje se bori tu z odporom
zatiranih, upravičeni in od vekov
posvečeni interesi Srbstva se križajo tukaj
z zavratnimi težnjami Bolgarov. Makedonija
ni le stoletno bojišče krščanskega hajduka
z dušmaninom — Makedonija je tudi zemlja,
kjer smo kot krščani primorani prelivati
kri, da se ubranimo brata-nebrata,
ki je pogostoma hujši od muslimanskega
krvoloka. Srbska puška poka v Makedoniji
za krst častni in svobodo zlato, bolgarski
komita pa polni svojo zgodovino s
podlimi zločini“ z ropom, umorom in posilstvom
... Čemu to? Zato, da bi se
obogatil s krvjo uboge raje; zato, ker ne
more krotiti svoje barbarske nravi; pred
vsem pa tudi zato, da bi se prebivalstvo
v strahu in trepetu nagnilo k njegovi narodnosti
in k njegovi cerkvi. S to sirovo
politiko hočejo Bolgari ustvariti v Makedoniji
umetno Bolgarstvo, tako, da bi


[Stran 367]
[367]

padla Makedonija ob svoji osvoboditvi —
ne vem, kako si jo mislijo brez srbskega
meča! — v njih naročje kakor zrelo jabolko.
Zato so se razbili doslej tudi še vsi
poizkusi sporazuma med srbskimi in bolgarskimi
četami; zato se mora naš komita
čuvati bolgarskega komite prav tako kakor
turškega vojaka. Ako bi mogli reči, da
komite obvladajo Makedonijo, potem bi
trebalo reči tuti, da obvladajo bolgarski
komite solunsko ozemlje: mi imamo dovolj
truda s tem, da branimo vsaj sever pred
njihovim razbojništvom. Ker je pa treba
sovražnika nadzorovati, je seveda tudi
jasno, da najde naš Marko kje v Solunu
par tovarišev v varnem zatišju — par
mož, ki nam lahko postanejo dragoceni ...“

Zapad se je rdečil, ko se je bližala
„Florida“ solunskemu pristanišču. S krova
se je nudil naši družbi krasen pogled na
to starodavno mesto, ki ima svoje ime
po Tesaloniki, sestri Alaksandra Velikega.

Amfiteatralno se dviga Solun s svojimi
mnogimi kupolami in minareti po znožju
Kortačke gore, kronan z mogočno turško
trdnjavo. Mnogostolpno obzidje obdaja
utrdbo in mesto s svojim pasom, ki je le
na morski strani že porušen; moral se je
umakniti širokim, zidanim nabrežjem, ki
jih zaključuje na vzhodu daleč vidni beli
stolp Beas-kula, v prejšnjih časih jetnišnica
težkih zločincev.

Dušan je razlagal svojim znancem to
in ono o bogatem mestu, ki se jim je bližalo
kakor devojka, ki hiti naproti z razprostrtimi


[Stran 368]
[368]

rokami. Ko pa je opozoril Wheelerja
na Beas-kulo in omenil, da se je zval
ta stolp nekdaj Kanli-kula — „stolp krvi“
— ter da so zapirali vanj obsojene na
smrt, je dejal poročnik:

„Kje pa ima turška vlada zdaj svoje
ječe? Tudi to moramo vedeti — saj še ni
gotovo, da si jih ne bi ogledali z lastnimi
očmi ...“

„Zdaj? In za nas?“ se je nasmehnil
Dušan, čeprav mu ni bila misel, da bi utegnil
uživati v Solunu še enkrat gostoljublje
turške pravice, nič kaj prijetna. „Hm, v
Solunu nas ne bodo vlačili po ječah drugače,
kakor če bi prišlo povelje od drugod
...“

„Kako mislite to?“ je prašal Mr. Brown.

„Eh, ekscelenca Halil bej, ki smo mu
pustili hišo v tolikem neredu, je bil gotovo
vesel, če se mu je posrečilo najti našo
sled. Ako sluti le količkaj, da plovemo na
„Floridi“ in proti Solunu, smo lahko brez
skrbi, da nam jo naigra — brzojavno, če
ne drugače ... Policijski načelniki in visoki
lopovi gredo na Turškem drug drugemu
radi na roko.“

„No vidite!“ je vzkliknil Wheeler,
„potem je moje vprašanje prav koristno.
Katerega kraja se moramo po tem takem
ogibati? Kje bi nas torej zaprli, ako se
nam pripeti kaj nemilega?“

„Napravili bi nas brez dvoma za težke
zločince in nas zaprli v trdnjavo, kjer je
sedaj jetnišnica za nevarne ljudi. Toda
verjemite mi, gospodje: tisočkrat blagor


[Stran 369]
[369]

nam, ako nam to ni namenjeno — kajti
pot iz solunske trdnjave je daljša kakor
vanjo ... Ne glede na to, da so tukaj vajeni
prenočevati makedonski vstaši, s katerimi
navadno sploh ne delajo mnogo
okolišev.“

„To se pravi —?“ je menil Estournelle
s pomenljivo gesto.

Dušan je pomežiknil.

„No, hvala lepa!“

„Toda ne bojmo se, gospoda,“ je nadaljeval
govornik. „Halila beja ni treba
smatrati za tako premetenega, kakor smo
sami.“

„In takrat, ko nas je imel čast spoznati,
je mislil prej ko ne na vse druge
reči kakor na to, da bi si zapomnil obraze,“
je dodal Ivan.

Naši prijatelji niso mislili na to, da se
opirali Halilovi načrti na zavezništvo Schrattena
in Birbantinija! ...

— — — — — — — — — — — —

„Florida“ je bila zasidrana v solunskem
pristanišču. Nastopil je bil trenotek prvega
koraka na kopna tla, ki ga človek vselej
težko pričakuje po količkaj dolgi morski
vožnji ... trenotka, ki so ga čakali naši
prijatelji tem težje, ker se jim je mudilo
ogledati vsaj površno mesto, ki postane
morda že jutri izhodišče novega dela njihovih
aventur.

Ivan in Miloš, ki teh krajev v obče
še nista poznala, sta se morala ukloniti
trdovratnemu Dušanovemu zahtevanju in
oslati na jahti, s pooblastilom — to se


[Stran 370]
[370]

razume — da jo zapustita ali ukreneta kar
koli, če bi opazila med ekspedicijo svojih
tovarišev kaj važnega za skupno podjetje.
Rada ali nerada — izprevidela sta, da je
res bolje tako.

„Za vaju bi bila ta pot brez prida,“
je dejal Dušan, „pač pa sta nam potrebna
tu na ladiji.“

„Čemu neki?“ je dejal Ivan, ki ga
vse to ni nič prav veselilo. „Kako moreva
tu koristiti naši stvari, ako zdiva tu in drživa
roke navskriž? ...“

„Saj veš, da ne vemo ne ure ne dneva.
Kar takoj moramo začeti paziti in obračati
oči okrog sebe, ako hočemo gotovo zalotiti
Arnavta, ko se prikažeta ... In še eden
je vzrok — ne omenim ga rad, ali moram
ti ga povedati, ker se ne daš prepričati
drugače: naš prvi korak v Solun ni čisto
neopasno podjetje — že parkrat smo govorili
o tem. Mi ne vemo, ali so naši sovražniki
kaj ukrenili zoper nas, in kaj so
ukrenili. Upajmo, da se vidimo v par urah
zdravi in veseli; ako pa je usojeno drugače,
potem res ne vem, zakaj bi morali ravno
vsi begati po Solunu pred turško policijo
ali pa celo marširati v trdnjavo, ki nam
gleda tam gori tako prijazno naproti!“

„Prav imaš!“ je pokimal Ivan po kratkem
premisleku. „Bog daj, da bi bili tvoji
ugovori prazen strah; toda — ker nihče
ne vidi v bodočnost, nočem zakriviti ravno
jaz, da bi nas našlo zlo naklučje nepripravljene.
Z Bogom, brate ... z Bogom,
gospodje! Da se vidimo zdravi in veseli ...“


[Stran 371]
[371]

Ivan, Miloš in Mr. Brown so mahali
tovarišem z roko in gledali za njimi še
dolgo, ko so se izgubljali med nabrezno
množico.

Ako bi bile segle njihove oči vsaj nekoliko
dalje — ponudil bi se jim pogled,
ki bi jim bil stresel mozeg v kosteh ...

Toda njihovo pozornost je vklepalo
zdaj nekaj drugega.

Ko se je Miloš ozrl po odhodu brata
in prijateljev po jahti, je zagledal divjega
Marka, ki je stal nedaleč s cigareto med
zobmi in se oziral prepokojno sem ter tja.

„Kaj ti ne pojdeš z njimi, Marko?“
je vzkliknil začudeno. „Nič nisem opazil,
da si ostal tu.“

„Ej, bogme, ne pojdem.“

„Pa zakaj? Ali tebe tudi ne marajo
s seboj? ...“

„Marajo, marajo, samo da jaz ne morem
z njimi.“

„Zakaj ne moreš? ...“

„Poznajo me v Solunu.“

„Turki?“

„Kdo drugi! Saj veš, da imam jaz najrajši
znanje s Turkom.“

„Pa kaj si jim storil tako strašnega?

Menda nisi rogovilil tudi že po Solunu.“

„Ej, bogme, sem.“ Marko je izpljunil
in povedal mirno svojo povest. „Onega leta
je bilo ... saj veš, ko smo imeli toliko
posla; pri naši četi je bil tačas tudi neki
Ljuba Gojkovič, mlad kakor ti. a junak,
silen in hraber, da mu mogoče ni več para
v naši pobožni bratovščini. Rad sem ga


[Stran 372]
[372]

imel kakor mlajšega brata; povsod si naju
našel skupaj — v boju in pri počitku. Pa
se zgodi nekoč, da smo imeli za petami
turško stotnijo, in to v kraju, kjer ni bilo
daleč na okoli prijatelja in pomočnika. V
boj se nismo mogli spustiti, zakaj bilo nas
je premalo, in važno nalogo smo imeli;
vojvoda Vuk bi se bil dal rajši križati z
nami vred, kakor da bi bil tvegal naše
kože za takšno poceni veselje. Tretji dan
in tretjo noč smo se jim izmikali, srečno,
da ... samo — o Bože, s kakšnimi napori!
Proti večeru se ustavimo v gori nad neko
vasjo — z imenom si itak ne moreš pomagati,
če ti ga tudi povem; bili smo celi
in živi tudi še, toda izmučeni kakor nema
živina in lačni kakor tolpa volkov. Da ti
povem, zgrudili smo se, ko je ukazal vojvoda
počivanje, in se zagrizli v travo ter
kleli kakor pogubljenci, samo da ne bi
slišali, kako nam je krulilo po trebuhih.“

„Ali ni bilo prav nobene prilike, da bi
se založili s hrano?“

„Spotoma! Ni je bilo. Ni se mi zgodilo
prej, niti pozneje — a takrat nismo imeli
tri dni ničesar grizti. To se pravi, v vasi
pod nami je bilo par kmetov, par ‚naših‘.
Toda kako do njih! Tisti prekleti turški
bataljon se je bil pripravil, da prenoči v
vasi, kakor nalašč. Gor v hrib smo slišali
kričanje vojakov in žensko upitje — saj
veš, kake manire ima Turčin, kadar se
dolgočasi. — Vojvoda, pravi takrat Ljuba
Gojkovič, pusti me v vas! — E, vrag te
deri! Kaj boš delal v vasi? Ali greš nemara


[Stran 373]
[373]

Turke kruha prosit? — Vrag deri
tebe, vojvoda; prosit ne pojdem kruha,
ali prinesem ga, kakor gotovo stojim tu
pred tabo. Ali ne vidiš, kakšni so vsi? Ako
ne dobe krepčila, nas najdejo Turki jutri
za rana tu, kjer smo. Pusti me in pameten
bodi; znance imam v vasi ... oni nam
dado vsega v obilici, samo da pride eden
do njih. — In pri tem je ostalo; Ljuba se
je odpravil v vas. Mi ga čakamo. Kruha
prinese, tako premišljamo sami pri sebi,
malo slanine za prigrizek, to se razume,
in nemara še kaj boljšega, da si privežemo
dušo ... Enkrat nastane v vasi hrup. No,
mi se ne zmenimo: to ni Ljuba, on se ne
da tako, kar brez nič. To ni on! ...

In res, kmalu je spet vse mirno. Mi
čakamo, čakamo — Ljube Gojkoviča ni.
Zaman smo ga čakali tik do zore; nato
smo morali dalje, brez njega; nas peščica,
onih toliko — neenak boj, pa še na ravnem
— vojvoda Vuk ne bi bil nikdar
dovolil tega. Tisti dan nam je prinesel rešitev;
Turki so opustili zasledovanje —
še danes ne vem dobro, zakaj. Da so
vstrajali do večera, zajeli bi nas bili gotovo;
tako izmučeni smo bili. Pod večer
se ustavimo v majhni vasici — ljudje sami
naši, Turčina daleč na okoli nobenega.
Napoje nas in nasitijo; pripravijo nam
ležišče — mehko in postlano ... ej, kakor
bratom in sinovom! To se je prileglo našim
zbitim kostem. A jaz ne spim; vsi
leže kakor ubiti— jaz sanjam. Sanjam ...
gledam .... grdo vidim: Ljuba Gojkovič


[Stran 374]
[374]

leži z iztaknjenimi očmi, odrezanim nosom,
odsekanimi rokami, pribit na tla s štirimi
klini, kakor na križ. Zvija se in ječi, da
ga je groza poslušati ... — Brate, mu
pravim, kaj se ti je zgodilo? Ali me poznaš,
siromak? — Poznam te, zastoka, po
glasu te poznam: Marko si. Glej, kako so
me izmrcvarili Turki! Major jim je
ukazal, sam major; vojaki so me hoteli
ubiti, kakor se spodobi junaku, major pa
veli: Mučite ga ... storite to, storite ono!
Marko, ali me osvetiš? ... — Rotim te,
brate, izdihni mirno; kakor on tebi, tako
jaz njemu! ... — Prisezi, Marko, prej ne
morem umreti, dokler mi ne prisežeš! —
Zaklel sem se mu; izdihnil je v mojem
naročju. Nato se zbudim, ves v znoju, ves
v drgetu. Vsi so se prekrižali in prebledeli,
ko sem jim povedal svoje sanje. Dva
tedna pozneje, ko je bilo mogoče, smo
krenili skozi tisto vas; in glej — kmetje
so nam povedali — zgodilo se je bilo vse
do pičice, kakor se mi je bilo sanjalo.
Turki so bili vrgli truplo v grmovje, a
kmetje so ga pokopali drugi dan. Šel sem
na grob, pomolil za njegovo dušo in sklenil
sam pri sebi, da velja spričo teh reči tudi
prisega, ki sem jo bil storil v snu.“

Izpljunil je in vrgel ogorek cigarete
preko krova; oči so se mu jezno zasvetile
v mraku, kakor da živi iznova tisto trenotje
maščevalne zaobljube. Nato je nadaljeval
s hripavim glasom:

„Zdaj, ko sem vedel kako in kaj, mi
je bilo lahko potrpeti. Počakal sem, dokler


[Stran 375]
[375]

nismo bili prosti dela, ki smo ga
imeli; nato sem se odpravil sam in nisem
miroval, dokler nisem izvedel imena onega
majorja, ki je velel mrcvariti našega Gojkoviča
... Poprašuujem, poprašjem, iz
kraja v kraj zasledujem njegovo pot, zmotim
se par tucat kratov ... nazadnje pa
izvem, da se mu pravi Hilmi bej. In kaj
še: to, da ni pravi Turčin, marveč Švaba,
pravi Nemec iz nemške dežele, ki je stopil
v turško armado kot ... kako že pravijo
... inštruktor, da ... In še to izvem,
da ga dobim v Solunu. Grem v Solun,
poizvedujem, in glej, vraga, res ga najdem
v službi. Ali veš, bratec, kaj se je zgodilo
čez nekaj tednov? Divji Marko je bil
sluga majorja Hilmija. Tisti človek na
svetu, ki mu je najbolj zaupal. No, in
tako je prišlo do ugodne prilike ... Nekega
večera, ko je bilo vse okrog tiho in
mirno — počakal sem slučaja, da sva bila
sama v vsej hiši, kjer je imel lopov svoj
brlog — tistega večera torej stopim predenj.
— Kaj hočeš, vpraša, nič zlega ne
sluteč ... — Gospod, pravim jaz, tvoj
švabski bog je velik mož, turški tudi ni
pod nič, a srbski je še večji. Dolgo sem
čakal, da te ubije strela iz jasnega —
zdaj vidim, da te moram jaz. — Kaj?
Planil je kvišku, izbuljil oči — prav po
švabsko: vsak Švaba jih izbulji tako, kadar
zavoha smrt. Kaj blebečeš, pes? ...
— Pes sem, pes tja; jaz sem pobratim
onega komite, ki si mu ti velel iztakniti
oči, odrezati nos in odsekati roke — že


[Stran 376]
[376]

veš kje. Prikazal se mi je v sanjah; prisegel
sem mu, da ga osvetim. Kakor ti
njemu, tako jaz tebi. Da pa ne boš rekel,
da sem te napadel neoboroženega ... evo
ti ... To rekši položim predenj sabljo, ki
jo je bil odpasal, ko se je vrnil domov.
Izdere jo, seveda, zakaj gledal sem ga
tako, da mi je po vsej priliki moral verjeti.
No, seveda, pomagalo mu ni; v naslednjem
trenotku sem ga imel na tleh in
ga tiščal za vrat. Zamašil sem mu usta —
nato sem opravil svoje delo. Grda reč je
bila ... bogme, srce mi ne bi bilo dalo
storiti to, da ni bil Ljuba moj pobratim
in Hilmi bej Švaba. Grda reč; šele takrat
sem spoznal, kakšna srca morajo imeti ti
ljudje. Seveda, tla v izbi so bila opečnata
— pribil sem ga torej na vrata, s štirimi
novimi, debelimi žeblji. Nato sem si obrisal
roke ... in oči: smilil se mi je do
solz, kakor je bil svinja. Bog mi je priča
— ne bil bi ga, ali prisega in maščevanje,
to je dvoje svetih reči. No, odpravil sem
se iz proklete hiše ... odpravil se iz Soluna.
Čisto tam na drugem koncu mesta
sem ustavil starega Turčina: dal sem mu
zlatnik: — Hodi, Turčin, k mestnemu komandantu,
in povej ... To in to sem storil
s Hilmi bejem — zaradi tega in tega
vzroka; dobe ga na njegovem domu ...
Turek se je najprej sesedel od strahu;
nato je zakričal na ves glas in zdirjal kakor
dvajsetleten mladenič. Jaz seveda
tudi — in od tistih dob nisem bil več v
Solunu ... Zdaj veš, zakaj se ne morem


[Stran 377]
[377]

pokazati kar tako, in zakaj bi bilo opasno
za one, ako bi šel z njimi ...“

Markov glas je bil truden, ko je govoril
poslednje besede; videlo se mu je,
kako živa je še zdaj v njegovi duši groza
onega dogodka. Ivana in Miloša je oblilo
kakor mrzla bojazen pred tem srditim
osvetnikom; hkrati pa se nista mogla
ubraniti spoštovanja pred veličanstveno
tragiko divjega, pranaturnega prijateljstva,
ki je bilo razodelo pred njima svojo temno
globino.

Nekaj nepremagljivega je velelo Ivanu,
da je podal Marku roko; stari komita jo
je stisnil krepko in molče. Kar sta si hotela
povedati, je veljalo brez besed. In
pkoraj neumestno je bilo slišati, ko je
vzkliknil Miloš v svoji mladostni prenagljenosti:

„Ej, bogme, Marko, lahko si mislim,
kaj čaka Alija Kemala od takšnega človeka!“

Marko je zgenil nejevoljno z rameni
in molčal. Zato pa je Ivan hitel Obrniti
razgovor:

„Torej ne pojdeš na suho nocoj? Pa
dobro; pomenimo se še kaj, da nam preteče
čas do vrnitve naših tovarišev ...“

„Pojdem, pojdem, in še kmalu. A jaz
moram opraviti svojo pot sam in na skrivaj:
za mojo kožo gre in za kožo drugih,
ki jih vidva ne poznata ...“

V Ivanovo največje začudenje ga je
zaprosil nato, naj mu priskrbi britev,
skledo vode in mornarsko obleko; čemu


[Stran 378]
[378]

bo potreboval vse to, se mu očividno ni
mudilo povedati. Zato je hitel naš prijatelj
k Brownu, s čigar pomočjo je bila želja
divjega Marka prav kmalu izpolnjena. Komita
se je skril v kajuto in se posvetil
tamkaj skrivnostnemu opravilu.

Mr. Brown, Ivan in Miloš so hodili
med tem po palubi in se razgovarjali poluglasno
o svojem podjetju, katerega bližnje
prigode so jih stresale že vse z nestrpno
vročico pričakovanja.

„Vaš tovariš,“ je dejal Brown, misleč
na Marka, „odeva namen, s katerim se
hoče izpremeniti v ameriškega mornarja,
s trdovratno skrivnostjo. Ali je znano morebiti
vam, zakaj hoče preoblečen na
suho?“

„Zdi se,“ je odgovoril Ivan, „da se je
zameril turškim gosposkam v Solunu z dejanjem,
ki ga je izvršit pred par leti, da
osveti pobratima-četnika, ki so ga bili
Turki kruto umorili. — Ne le njemu — nam
vsem bi moglo postati usodepolno, ako bi
ga spoznali.“

„Posameznika — preprostega človeka?
Tega ne verujem,“ je zategnil Amerikanec
neverno.

„Eh, kapitan,“ je vzkliknil Miloš s
prirojene mu živahnostjo, „naš Marko ni
tako preprost človek, kakor se zdi: marsikateri
minister na oni strani Evrope bi
mu zavidal njegovo popularnost. On je izmed
komitov, katerih slika živi v dušah
vse krščanske in turške Makedonije, grozna
temu, tolažilna in bodrilna onemu. Ako


[Stran 379]
[379]

nas povede pot le količkaj v notranjost
dežele, ne rečem nikakor, da ne bi slišali
slepca-guslarja, pojočega slavo divjega
Marka, kako je vzdržal z devetimi tovariši
napad celega turškega bataljona.“

„Strašen junak mora biti,“ je dejal
Mr. Brown z občudovanjem. „Bog ve, kaj
hoče poiskati na svoji samotni poti v
mesto?“

„Niti mi ne vemo tega,“ je odgovoril
Ivan. „Toda zaupamo mu brezpogojno. Po
vsej priliki poišče tovariše, ki jih upa
najti v Solunu. Njihova navzočnost in pomoč
nam bo dragocena — vzlasti zdaj, ko
vidimo, da bo najbrže treba zasledovati
Arnavta globoko v notranjost Balkana ...“

Stali so ob robu ladije, a skriti v senci
mostička, tako da jih od spodaj ni bilo
lahko opaziti.

Noč je bila pomirila šum pristanišča;
kriki, povelja, petje in vriskanje strojev
se je oglašalo le še posamezno. Na tisti
strani, kjer se je razgovarjala naša trojica
se je odpiralo pristanišče proti zalivu, leskečočemu
se le tu in tam v oblačni,
skoraj brezzvezdni noči.

Zdajci pa je Miloš prisluhnil in iztegnil
glavo.

„Pst!“ je dejal tiho in položil prst na
ustnice. „Naš čoln to ni ... „

Tiho pljuskanje vesel se je bližalo
„Floridi“. Počasne in oprezno so padala
v mokro gladino, kakor da veslači prikrivajo
njihov šum. Prihajalo je bližje, vedno
bližje ... vedno tišje ...


[Stran 380]
[380]

„To ni naš čoln,“ je potrdil Amerikanec
Miloševe besede. „To utegnejo ...“

„Pst!“ je ponovil Miloš skoraj neslišno.
„Skrijta se vidva ... naglo! ...“

To rekši se je spustil na tla kakor
mačka, legel na trebuh, potegnil se tesno
k ograji in pogledal ...

Ivan in Amerikanec sta se umaknila
k vhodu v kajute in zadela tam ob mornarja,
ki je hotel pravkar na vrh.

Brez besede ga je potegnil Mr. Brown
s seboj in se udaril po kolenih, spoznavši
v svitu žarnice, ki je gorela pred njegovo
kajuto, obrito lice divjega Marka.

„Kaj pa je?“ se je obrnil Marko k
Ivanu. Nehote je tudi on pridržal glas.

„Nekdo se klati v čolnu okrog ladije.
Miloš ravno opazuje, kdo je in kaj hoče.“

„Pustita me, da stopim gor ...“

„Ni treba, Marko; evo ga!“

Miloš je zdrknil v hodnik kakor senca.

„Kaj je bilo?“ so šepnili vsi trije in
ga obstopili.

„Zaptije! ... Dva veslača in dva policijska
uradnika. Kaj se pogovarjata, ni
mogoče slišati. Držita se predaleč in govorita
čisto tiho.“

Marko je hitel previdno na krov ter
se prepričal o resničnosti Miloševega poročila.
Čoln, v katerem sta sedela policista,
je plul okrog „Floride“ tako počasi, da se
je komaj premikal. Eden izmed obeh se
je oziral proti ladiji, in vsa njegova polurazločna
senca je pričala, da napeto opazuje.


[Stran 381]
[381]

Rahli veter je donašal mrmranje njunega
razgovora; kaj se pomenkujeta, Marko
ni mogel slišati — bilo je predaleč.

Videlo pa se je, da velja navzočnost
policijskega čolna „Floridia in njenim gostom.
Ker je bil Dušan z ostalimi tovariši
še na kopnem, je navdala ta zlovešča
okolnost Marka in trojico, h kateri se je
vrnil s krova, z nemajhnim vznemirjenjem.

No, Ivan je menil, da se Dušan ne bo
dal tako izlahka zalotiti in pahniti v kako
trdnjavsko temnico:

„Za nje se ne bojim; stvar bo ta, da
sta nam nakopala vsled naše premajhne
paznosti Halil bej ali Ali Kemal prav nevšečno
nadzorstvo, vedoča, da se vozimo
s „Florido“ ... To ni samo po sebi še nič
hudega — in nazadnje, saj imamo konzulate!
A kako pojde zdaj Marko na suho?“

Marko je pripisoval vsej stvari očividno
mnogo večjo važnost, a ni maral
govoriti o njej. Odmahnil je z roko, češ,
on že ve, kako in kaj. Ivan in Miloš sta
ga poprosila, naj se ogleda za tovariši in
naj pazi nase, da se ohrani zdravega in
živega za skupno podjetje.

„Brez skrbi!“ je dejal komita z mirnim
glasom. „Ali lahko vzamem to vrv?
Da? ... Potegnite jo naglo nazaj in
pazite, da vas kdo ne vidi. Pozor! ...“

Ozrl se je oprezno, smnknil sem ...
skočil tja, kakor da si izbira najpripravnejšo
stran ladije. Nato se je zazdelo, da
se je odločil.


[Stran 382]
[382]

Bliskoma je zadrgnil konec vrvi okrog
ograje, zavihtel se na drugo stran in izginil.
Naša trojica je planila za njim, toda
ujela je samo še rahel pljusk, nato ni slišala
nili videla ničesar več.

Marko je bil splaval na suho ...

Previdno, z neskončno pažnjo in
opreznostjo se je dvignil na breg in se
splazil dalje, potuhavaje se ob vsakem
najmanjšem šumu. Ljudi ni srečal mnogo,
in kar jih je, so mu bili neopasni, ker v
svoji mornarski obleki ni budil niti posebne
sumnje, niti morebitne ropaželjnosti.

Za kupom sodov, ki so bili naloženi
v bližini velikega italijanskega parnika, se
je ustavil in si ožel premočeno obleko,
kolikor je šlo na telesu. Nato je nadaljeval
svojo oprezno pot. Vešč opazovalec bi
bil spoznal po njegovih kretnjah in gibih,
da se ozira neprestano proti „Floridi“,
ki se je svetila medlo v daljavi. In če bi
bil stopil tesno za njim, bi ga bil slišal
mrmrati:

„Tu morata priti na suho ... nikjer
drugje ...“

Koga je čakal?

Bliskovita urnost, s katero se je potuhnil,
ko je slišal zopet pljuskanje vesel
— ki zdaj ni bilo tako več tako tiho in
oprezno — je pričala dokaj jasno, da hoče
zalezti policista, ki sta prej ogledavala
„Florido“, pa si nista upala k njej.

Brezskrbno sta stopila na obrežje, ne
da bi zagledala Marka: v pristaniščih leži


[Stran 383]
[383]

pokraj vode zmerom toliko tovorov in
raznovrstnih drugih reči, da se skrije izlahka,
kdor ima le malce spretnosti in le
količkaj dobre oči.

Čolnarja sta priklenila čoln, pomomljala
nekaj z redarjema in se odmajala
leno in trudno v nasprotno stran.

Marko je menil, da storita enako tudi
zaptiji, in se je že pripravil, da stopi za
njima.

Toda očesi postave sta bili očividno
drugih misli. Moža sta sedla na golo kamenje,
zapalila vsak svojo cigareto in se
začela razgovarjati; komita, ki je zdel jedva
pet metrov od njiju, je razločil do
malega vsako besedo:

„Nič ne bo, Hasan ...“

„Ti gjavri že slutijo, kaj jih čaka!“

„Kdo ve, ali jih obesijo ...“
„Kdo bo takoj obešal? Zapro jih, in še to le potem, ko jih bodo imeli!“

„Pa one druge?“

Marko se je zdrznil in zaškripal z
zobmi. Silno razburjenje je ustavilo kri
po njegovih žilah.

„One, ki jih že imajo? Tudi teh ne
obesijo, potolaži se. Dandanes ne gre več
tako naglo — Allahu bodi potoženo!“

„Saj pa tudi ni treba obešati, ako
hočeš, da kdo izgine — ali ne, Musa?
Pozabiš ga v kaki ječi, pa pogine sam od
sebe ...“

„Hahaha!“ se je zasmejal Hasan z
zloveščim glasom. „V takem pozabljenju
izgine marsikdo, ki je prišel te dni za zidovje


[Stran 384]
[384]

Beas-kule! Čisto prav je naposled,
da še niso podrli starega stolpa: zdaj, ko
so ječe v trdnjavi skoraj prenapolnjene,
je treba za razne puntarje posebnega prostora.“

„Bolgari in drudi uporniki so vsi v
Beas-kuli,“ je menil Musa. „Cela stotnija
je tam na straži ...“

„Prokleti gjavri! Ali si videl razvaline
hiše, kjer so uničili z bombo Ahmeda
pašo in vso njegovo rodbino?“

„Videl! No, tudi njim se ne bo godilo
dobro ...“

„Pravih krivcev ne bodo našli — to
je gotovo! ... A pokorilo se jih bo stoinsto.
Saj veš, kako je z gjavri v ječah:
stražnji oficir se dolgočasi ... migne z
očesom ... vojaki se razsrde ter jamejo
vlačiti jetnike ven in jih koljejo na dvorišču.
Preiskave in kazni se ni bati — saj
je vlada zadovoljna, ker se iznebi procesov.“

„Tudi Srba imajo tam; pravijo, da je
posebno opasen razbojnik.“

„Srba, da! Ah veš, kdo je tisti Srb?
Vojvoda Vuk je, najstrašnejši komita v
Makedoniji. To ti je skoro tako strašen
ropar kakor oni, ki je umoril pred leti
Hilmija beja ...“

„No če so vtaknili gjavre s „Floride“
v Beas-kulo, ni verjetno, da bi videli še
kdaj beli dan.“

„Popoldne sem šel tam mimo in govoril
z nekaj vojaki. Pravijo, da bo jutri,
najkasneje pojutrišnjem velika gostija ...“


[Stran 385]
[385]

„Pokolj jetnikov? ...“

„Stotnik je obljubil nekaj takšnega;
to se pravi, pomežiknil je z očmi in pokazal
na ječe ...“

„Eh, da! Žalostna je služba zaptije:
tako malo zabave užiješ v našem poklicu.“
„K večjemu tu in tam kako bastonado ...“

Marko ju ni poslušal dalje; kratki
razgovor, ki ga je prestregel, mu je bil
razodel ogromno mnogo. Prvič: Dušan in
tovariši so bili jetniki, zaprti v Beas-kuli!
Drugič: vojvoda Vuk, njegov vodja, tovariš
in brat v svinčeni plohi, je bil v
oblasti turških krvolokov! In tretjič: v
Solunu so bili nemiri: izvršen je bil atentat
na hišo nekega Ahmeda paše ...

Naglo, neopazen od zaptij, ki sta se
pomenkovala dalje, je vstal in odhitel proti
notranjosti mesta.

Novice, ki jih je izvedel tako nepričakovano,
so mu bile zmedle glavo popolnoma; če bi bil srečal zdaj kake nevarne
ljudi, gotovo bi bil podlegel v svoji neizmerni
osuplosti, preden bi se mu porodila
misel obrambe. A čudno: to, kar mu je
rojilo po glavi, ni bilo Dušanovo jetništvo.
ni bila usoda njegovih prijateljev. Čisto
naravno se mu je videlo, da so padli v
sovražne roke — saj so se vendar menili
spotoma, da segajo spletke turških mogotcev
preko mej Carigrada samega in da
ne bodo več varni, dokler hodijo po. zemlji,
ki ji vihra zastava padišahova.


[Stran 386]
[386]

Po njegovih možganih je rilo drugo
vprašanje:

Kako je mogoče, da se nahaja vojvoda
Vuk v turških rokah? To je vendar
več kakor čudež ... Vojvoda Vuk je bil
odšel v Makedonijo kratko pred odhodom
naših znancev v Carigrad ... odšel, da se
pogaja s Sandanskim, glavarjem makedonsko-bolgarskih čet, najstrašnejšim hajdukom
vse balkanske zgodovine. Namesto
sovraštva in nasprotstva, namesto medsebojnih
bojev in prelivanja bratske krvi
naj bi se sklenil sporazum in delitev interesnega
področja: to naše — to vaše!
Junaki gozdov in gora bi si segli v roke
v znamenje sprave, in puške bi pokale,
bombe treskale, noži peli svojo ostro pesem
nad grlom dušmanina složno in močilo,
v osvobojenje te bedne krščanske zemlje,
ki jo tlači najhuje nesloga in spor med
brati, molečimi se istemu Bogu ... Takšna
je bila misel vojvode Vuka in drugih; Srbija
je bila od nekdaj dežela spravljivih
načrtov. Vuk je dal celo poprašati Sandanskega,
in ‚makedonski volk‘ je sporočil,
da bi videl z veseljem pri sebi tako
vrlega junaka.

Kdo je slutil, kdo je bil zmožen misliti
kaj takšnega? Res je Sandanski bolj
harambasa kakor cetnik, bolj razbojnik
nego osvoboditelj; njegovo delo obstoja
največ v tem, da jemlje tribut od strahovanih
turških begov in bije boj s krščanom
in nekrščanom, ako se protivita samodrštvu
njega, ‚makedonskega carja‘ ...


[Stran 387]
[387]

Ali junak je, junaštvo mora spoštovati;
vojvoda Vuk je potoval k njemu ... in
zdaj je v turških rokah! ... Pa ne, da bi
bil Sandanski izdal vojvodo Vuka? ...

— — — — — — — — — — — —

Vrnimo se zdaj k usodi petorice, ki
je bila zapustila „Florido“ in odšla na
kopno.

Kako prav je bilo, da Dušan, Wheeler,
Estournelle, Kazakov in Janković niso
hoteli vzeti s seboj tudi Ivana in Miloša!
Padla bi bila z njimi vred v isto past, in
daljni neprijatelj bi bil zapečatil z enim
mahom usodo naše čete.

Zakaj besede zaptij Hasana in Muse
so bile le preveč resnične ...

Naši junaki so ravnali, kakor dela
vsaka pametna in oprezna vojska pred začetkom
svojih operacij: dokler je obstojala
le najmanjša možnost, da priplove
Ali Kemal s svojim plenom v Solun, je
bilo zanje silno važno, da razgledajo vse
torišče, ki pride zanj in zanje v poštev.

V dveh skupinah — Wheeler in Kazakov
z Dušanom, Estournelle z Jankovićem
— so krenili blizu skupaj najprej
v notranjost mesta, da se obrnejo nato po
ovinkih nazaj proti pristanišču; Dušan je
bil namreč sklenil uporabljali skrajnjo
previdnost. Ni se smelo zgoditi, da bi obstali
zopet pred kako oviro ... en udarec
ni smel več zadeti vseh; zakaj Ali Kemal
je bil z nesrečno Jerico in lady Heleno na
potu v Albanijo ... najhujše je bilo blizu,
in niti minute niso smeli potratiti brez


[Stran 388]
[388]

potrebe: „Ura,“ je govoril Dušan sam pri
sebi, „ko dospeta Kemala do kule svojih
očetov, mora najti nas pred njenimi vrati
— ako ju ne uničimo prej ...“

Česar pa ni opazil niti Dušan, niti
kdorkoli izmed petorice, je bilo tole:

Že vse popoldne sta se izprehajala
po pristanišču dva elegantno oblečena
moška, eden v turškem fesu, drugi z običajnim
evropskim pokrivalom; človek bi
bil rekel — dva Solunčana, prijatelja, ki
ne vesta kako ubiti svoj čas. Kakor hitro
pa je priplula „Florida“ v pristanišče, nista
več odtrgala svojih oči od nje; in ko je
stopila petorica na kopno, sta bila tudi
onadva v bližini. Prav nesumljivo sta se
poslovila in razšla; oni s klobukom je
ostal zadaj, pohajkujoč kakor premožen
lenuh in otresaje svojo cigareto z elegantnimi,
počasnimi gestami — tovariš s
fesom pa je stopil naprej, navidezno brez
pozornosti na Dušana in njegove tovariše.
Nihče ga ni opazil, ko jih je prehitel z ostalimi
vred in pozdravil sto korakov dalje
drugega, preprosteje oblečenega človeka, s
katerim je pokramljal in menjal par skritih
pogledov, kažoč mu z očmi na našo četo.
Ponovil seje prejšnji manever: eden je hitel
naprej, drugi je pazil na desno — tretji,
ki ga je našel mož v fesu, na levo. Preden
je minilo petnajst minut, je rojilo okrog
naših prijateljev petnajst policijskih vohunov,
ne da bi le slutili njih navzočnost.

Bili so ravno v bližini policijske stražnice,
kjer se je nahajal oddelek, dovolj


[Stran 389]
[389]

močan, da bi mogel zajeti petorico. Mož s
fesom je skočil vanjo in opozoril poveljnika.
Moštvo je planilo kvišku, mož s fesom in
poveljnik sta skočila na cesto; zdajci pa je
šepnil mož s fesom:

„Proti pristanišču zavijajo ... Allah
akbar! Tako pridejo naravnost do Beaskule!
Ako me vse ne vara, ne bo treba
izpostavljati naših kož njihovim samokresom
— zakaj gotovo je, da se bodo branili
... Ti, gospod, jim samo sledi s svojimi
ljudmi — zate in za nas je čas še
vedno, ako nas ukani upanje“.

Dogodki so potrdili te besede in pokazali
fini nos ter kombinacijski dar turškega
vohuna v vsej gloriji njegove nezmotljivosti.
Dušan in njegovi tovariši so sledili
poti, ki jih je vodila nazadnje naravnost
proti Beas-kuli, nekdanjemu „stolpu
krvi!“ ...

Nadzorstvena mreža, ki jih je obdajala
s svojimi zanjkami od vseh strani, je bila
zdaj že tako gosta, da niti miška ne bi
bila ušla njenemu pogubnemu zadrgljaju.
Mož s fesom jih je prepustil mirno temu
varstvu in hitel naprej, kar so ga nesle
noge — pomenit se s poveljnikom stotnije,
ki je stražila v Beas-kuli ... In oni niso
videli tega; ni se jim sanjalo, da korakajo
v ječo! Samo, ko so se ustavili tik pred
debelim zidovjem, je obšlo Dušana neudobno
čuvstvo, in poluglasno je dejal tovarišem:

„Ljudje božji, krenimo rajši proč od
te morilnice; čas hiti, in jedva je verjetno,


[Stran 390]
[390]

da bi imela naša kupčija z Alijem Kemalom
kdaj posla s tem spomenikom turške
slave ...“

„Glej, glej!“ je menil v tem hipu Mihajlo
Janković. „Od kod, vraga, se jemljejo
ti vojaki? Saj so vendar pravili, da
je kula opuščena ... In vobče, toliko
vojakov je videti danes po Solunu; glavo
bi stavil, da so spet nemiri ali pa preganjanje,
kakršna vprizarja turška vlada od
časa do —“

Beseda mu je zastala v grlu. On in
njegovi spremljevalci so odreveneli v hipnem
strmenju, polnem groze in nedoumenja.

Iz kule se je bila usula četa turške
pehote z naseljenimi bajoneti ...

Z desne in leve se je začul težki tek
oborožencev in rožljanje vojaške oprave.

„Nazaj, prijatelji, komur je glava
draga!“ je vzkliknil Dušan zamolklo in
se obrnil.

Od zadaj je planila nova četa, bajonete
naperjene proti našim prijateljem.

Spredaj bajoneti, zadaj bajoneti, bajoneti
na desni in levi! ... Železni krog
se je strnil bliskoma — petorica je bila
obkoljena.

Naši so izdrli samokrese; a preden so
jih mogli dvigniti k strelu, so se dotaknila
ostra jekla njih prsi, vratov in životov —
vsak najmanjši gib je pomenil gotovo
smrt.

„Stojte mirno in vdajte se!“ je kriknil
turški stotnik in se preril skozi obroč vojakov


[Stran 391]
[391]

z napetim revolverjem v roki „Ako
se gane le eden, ne uide nihče živ!“

Z brezupnim pogledom so se ozrli
prijatelji na okrog.

Zaman! Nikjer izhoda, nikjer rešnika.
Že drugič jih je bila zasula usoda s
plazom nesreče, in po nenavadnih okolnostih
so čutili že v prvem trenotku, da
se to pot morda ne izkopljejo o pravem
času.

Na ustnice Dušana in poročnika Wheelerja
se je dvignila kletvica, prepolna bolesti,
da bi mogla najti glas. Zamolkel jek,
nič drugega ... Janković je zaškripal z
zobmi. Kazakov je zavil oči belo in divje
ter odgovoril turškemu oficirju s sočno
psovko, porojeno tam kje v Zaporožju na
Ukrajini.

Tudi Estournelle se je izrazil slično;
na to pa — tip lahkotnega in žilavega
Francoza — se je zasmejal na pol brezskrbno,
na pol zlobno ter izročil oficirju
svoj samokres z besedami:

„Nous nous debrouillerons! Se že kako
izmotamo tudi iz te nezgode ...“

Tovariši so ga pogledali začudeno,
skoraj nejevoljno, a sledili so njegovemu
zgledu. Turški bajoneti so se povesili, oddelek
je vzel petorico v svojo sredo —
trenotek nato je stala v stražnici.

Par oficirjev je sedelo tam in pušilo
cigarete; tudi črne kave v drobčkanih čašicah
ni manjkalo pred njimi. Gosta plast
dima se je zibala pod začrnelim stropom.


[Stran 392]
[392]

„Goddam!“ je škrtnil Wheeler v brezmočnem
srdu. „Vsaj toliko časa naj bi
nam bili pustili, da bi bil pognal vsak
sam sebi kroglo v glavo. Spodobnejše bi
bilo, kakor razbiti si jo od obupa ob tem
zidovju ...“

„Tiho, prosim!“ ga je zavrnil Dušan
nestrpno. „Pustite me, da slišim ...“

Stotnik se je razgovarjal poluglasno
z ostalimi oficirji, in Dušan, ki je razumel
nekoliko turško, je posnel vsebino razgovora
po ujetih drobtinah:

„Na višji ukaz iz Stambula ... Nevarni
bolgarski revolucionarji ...“

„Torej je bil vendar Halil bej!“ je
vzkliknil zamolklo in hitel raztolmačit tovarišem
te besede.

„Nom d’ un chien!“ je zagodrnjal
Estournelle. „Bolgarski revolucionarji ...
tristo vragov! Prav rad bi bil bolgarski
revolucionar, a na prostem, s puško v
roki in par teh simpatičnih ljudi pred seboj
— a nalašč zdaj, ko sam ne maram ...
samo da se zgodi volja Halila beja, nom
de Dieu! Čujte, gospod kapetan!“ je viknil
stotniku po francosko. „Ali se je mogoče
razgovarjati tukaj v kulturnem jeziku?
Mi nismo nikaki bolgarski revolucionarji,
marveč državljani tujih velesil, in
zahtevamo, da se to respektira! Naše potne
listine so v redu, ki bi ga privoščil turškim
financam in turški justici! ...“

Med tem kratkim, a jedrnatim nagovorom
so se oficirji ozrli in pomerili jetnike
začudeno, in prezirno. Stotnik pa je


[Stran 393]
[393]

stopil bliže, nasmehnil se hladno kakor
človek, zavedajoč se svoje oblasti in odgovornosti,
ter odgovoril v najčistejši francoščini:

„Prav žal mi je, gospoda! Nam je rečeno,
da ste bolgarski anarhisti, torej ste
in ostanete, dokler ne dobimo drugačnega
navodila. Kar se tiče vaših listin, so lahko
ponarejene. Svojo nedolžnost pa boste
imeli itak priliko dokazati pred vojnim sodiščem
— kakor vsa puntarska sodrga, ki
je padla te dni v roke pravice. Sodišču se
zagovarjajte, ne meni! ...“

To rekši je zaklical turško povelje in
se obrnil v stran.

K jetnikom je pristopil oduren narednik
in šest mož z nasajenimi bajoneti.

„Gospodje!“ je kriknil Wheeler, ki ga
je bila zapustila njegova angleška hladnokrvnost,
„pomnite, da zlostavljate angleškega
državljana! ...“

Stotnik se je zasmejal rezko in prežimo
ter skomizgnil z rameni.

Val krvi je planil poročniku v lice; v
očeh mu je zažarela iskra blaznega srda,
in Dušan je videl, da je pripravljen planiti
v brezupno borbo s sirovimi neprijatelji.

„Za božjo voljo, ne!“ mu je kriknil
zamolklo. „Vse je izgubljeno, ako se prenaglite
... Rotim vas, ostanite mirni!“

Nato se je obrnil k naredniku in mu
velel po turško:

„Pripravljeni smo! ...“


[Stran 394]
[394]

Odvedli so jih po umazanih hodnikih
in jih zaprli v ječo, ki je morala biti izmed
boljših v tej zgradbi solz in vzdihovanja: v temo jetništva jim je pada! pramen
blede mesečine skozi lino visoko tam
pod stropom; bila je tako ozka, da nihče
ne bi bil spravil glave skozi njo, in zaprta
z močnim kovanim križem.

Težka vrata so se zaprla z zamolklim
treskom: obdala jih je zlovešča samota
zaporov, v kateri spremljajo leni tek minut
samo koraki straže na hodniku in
gluhi odmevi kletev in ječanja, dušeči se
ob neusmiljenju debelih zidov ...

„Bratci,“ je menil Kazakov polglasno,
„ostanimo zdaj tihi in poslušajmo svoje
misli, da ne zmotimo drug drugega.“

„Kako!“ je vzkliknil Estournelle. „Tebi
se zdi kraj menda pripraven, da zasnuješ
v njem globoko filozofijo človekoljubja?“
„To ne,“ je odgovoril Rus z največjo
resnostjo. „A naši revolucionarji so mi
pravili vedno, da se porodi človeku v tistem
trenotku, ko se zapro za njim vrata
ječe, prvi načrt za beg ...“

Te besede so zvenele čudno ironično
spričo dejstva, da jih je obdajalo meter
debelo nerazrušno zidovje, okrog katerega
so korakale goste straže z nasajenimi bajoneti
in napetimi petelini. Kako predolbsti
ta kamen, kako uiti paznosti krvolokov?
Janković in Francoz sta se nehote zasmejala;
Dušan pa je menil:

„Naš brat ima prav; zaupanje v lastno
bistroumnost je naša edina rešitev. Ne


[Stran 395]
[395]

dajmo se potreti osuplosti in brezupju;
bodimo močni v svoji volji, pa nam niti
zidovje Beas-kule ne bo predebelo, da najdemo
pot v svobodo.“

„Mislite?“ je dejal Wheeler, ki se je
bil pač najbolj pomiril. „Eh, kako malo bi
potrebovali moči in volje, ako bi mogli
sporočiti Mr. Brownu, da naj navrta stene
naše ječe z rumenim zlatom. Koliko pa
imamo pri sebi, gospodje?“

Izkazalo se je, da bi zbrala vsa petorica
kvečjemu tristo frankov: tako ceno je
bilo škoda misliti na prostost. Vrhu tega
je pripomnil Dušan čisto pravilno:

„Nemogoče je. Za denar, ki ga imamo
pri sebi, nas ne izpuste: lahko nam ga
vzamejo tako, saj nas imajo v svoji oblasti.
Denar za podkupljenje bi moral priti od
zunaj. Mnogo bo že, ako se nam posreči
pridobiti kakega vojaka, da gre in obvesti
Browna, Ivana, Marka in mojega brata,
ki so ostali — Bog bodi zahvaljen! — na
ladiji ...“

„Samo da nas ne bi šli iskat, ko se
ne vrnemo ob času,“ je menil Mihajlo
Janković. „Potem jih čaka ista usoda. Zdaj
je jasno, da preže na Iadijo, pripravljeni,
prijeti vsakogar, kdor stopi na suho.“

„Zanje se ne bojim,“ je ugovarjal
Dušan. „Ivan in Miloš sta obljubila, da ne
zapustita ladije, dokler se mi ne vrnemo;
zavedati se morata tudi, da nam ne moreta
pomagati v neznanem mestu. In to,
da nas ni nazaj, jima bo v svarilo in


[Stran 396]
[396]

opozorilo ... Počakala bosta, da se vrne
Marko, ki je šel iskat tovarišev; in da
Marka ne ujame nihče, stavim glavo!“

„Bila bi tudi pretežka izguba,“ je menil
Janković. „V Carigradu je poginil Jovo,
tu naj nam zmanjka Marka — polovico
upanja bi morali pokopati.“

„Ni se bati, ni se bati! Marko ve, koliko
previdnosti je treba na sovražnih tleh;
in to, da sedimo tu, je le kazen, da se
nismo zaupali njegovemu vodstvu ...“

S topo bolečino v dušah so sedeli na
lesenem odru, ki je služil bednim jetnikom
v ležišče.

Zdajci pa je dvignil Mihajlo glavo in
potegnil zrak skozi nozdrvi.
„Gospodje ... ali se vam ne zdi čuden
ta zrak?“

„Zatohlo je,“ se je oglasil poročnik
Wheeler.

„Zatohlo?“ Tudi Dušan je zasopel;
toda vsi so slišali, kako Je nekaj mahoma
odsekalo njegov glasni dih. „Gospodje ...
to je nekaj drugega ...“

In že je vzkliknil z zamolklo grozo:

„Po krvi diši! ...“

„Ali je mogoče?“ Tovariši so osupnili.
„Kako veste to?“

„Poznam ta duh ... ta sladkobni,
mastni vonj po krvi. Bil sem parkrat v
Makedoniji na četovanju; ako ležiš in streljaš
in se razteka poleg tebe kri ubitega
tovariša ... potem ne pozabiš nikoli več.
kakšen je duh krvi.“


[Stran 397]
[397]

Premolknil je, kakor da opazuje z napetostjo
vseh svojih živcev. Nato je ponovil
trdovratno:

„Po krvi diši ... Niti pol dneva ni
preteklo, odkar so zaklali v tej ječi človeka.“

Vsi so čutili zdaj v nosnicah grozotno
izparino rdeče vlage; dvigala se je od
blizu — človek bi bil rekel, tik izpred
njih.

Francoza se je polotila nervoznost;
stopalo mu je začelo trepljati nehotoma
po kamenitem tlaku. Hip nato je zaklel
poluglasno in se sklonil z iztegnjeno roko:
„Podplat se mi prijemlje ... nom de
Dieu de nom de Dieu! Tik pred nami
je ... saj jo tipljem! Cela mlaka strjene
krvi ...“

Z instinktivnim studom si je obrisal
kazalec in sredinec na lesu.

„To je čudno ...“ Wheeler je potipal
po svojih žepih. „Vsekakor moramo ...
Hvala Bogu!“ je vzkliknil mahoma. „Zdi
se, da so mi pustili električno svetilko!“

Vojaki so bili pretipali petorico površno,
samo da ji pobero orožje; prizor s
stotnikom je bil povod, da tudi v stražnici
nihče ni pomislil na to, da bi jim odvzel
ostalo lastnino. In tako so jim ostale listnice
z denarjem, katerega so v ječi takoj
poskrili v čevlje ... ostala pa jim je tudi
poročnikova žepna svetilka.

Toda varovati se je bilo treba straže,
ki je prikorakala zdaj pa zdaj po dolgem
hodniku.


[Stran 398]
[398]

„Ne užgite še!“ je velel Dušan.

Stisnil se je za vrata in prisluhnil.

Straža je bila v tem hipu daleč od
njih; Dušan je začul zdajci, kako se je
obrnila na koncu hodnika in začel šteti
korake. Doštel je. Bilo je časa dovolj, da
opravijo nagel ogled te jame krvi in
zločina.

Ko je krenil vojak nazaj, je velel
Dušan Wheelerju, naj posveti; sam je zaslonil
s hrbtom linico na vratih in gledal,
kaj bo.

V svetlobnem krogu, ki ga je razgrnila
svetilka po mrkli ječi, se je nudil
petorici strašen pogled ...

Vsa tla so bila okrvavljena, temna od
površno pobrisanih krvavih mlak. Ponekod
pa je pustila naglica morilcev cele
široke črne lise — nepobrisano zgoščeno
kri.

Z glasom groze in studa je odskočil
Estournelle, ki se je bil sklonil v kotu,
ter pokazal na nekaj bledega, s krvjo
omadeževanega: bila je polovica mrtve
človeške dlani, z dvema krepkima, žuljavima
prstoma! ...

V tej ječi se je morala vršiti besna,
obupna borba; nekoga so bili razsekali
doslovno na kosce.

In pogled na te strašne sledove umorstva
je bil našim prijateljem tem strašnejši,
ker jim je klicala tajna slutnja v
dnu srca:

„Danes njemu, jutri nam! ...“


[Stran 399]
[399]

„Poglejte, bratci; tu leži kos papirja!“
je izpregovoril Kazakov in pobral nekaj
okrvavljenega.

„Pst!“ je šepnil Dušan, sloneč še
vedno na vratih in bled kakor zid. „Straža
se bliža ...“

Svetilka je ugasnila; v temi je poteklo
par dolgih trenotij. Nato se je zasvetilo
iznova.

Kazakov je držal v roki okrvavljen
pisemski ovoj.

„Cirilsko pismo je ... A bolgarsko se
ne zdi ... to je srbsko! ...“

Dušan je priskočil v silnem razburjenju,
pozabivši na vso previdnost.

„Vojvodi Vuku ...“ je čital z zamolklim
glasom, izpustil papir iz rok in si
zakril obraz. „Wheeler, ugasnite ... Vojvoda
Vuk je padel danes tu pod turškimi
jekli ... umorjen ... zaklan kakor ovca.
Vojvoda Vuk, eden največjih junakov našega
naroda! ...“

Zopet se je strnila okrog njih zlovešča
tema: v strašnih mislih so zdeli jetniki
na umazanem odru, in okrog njih, na
teh deskah, stenah in kamenitem tlaku se
je sušila kri srbskega mučen ika ...

In kakor prej Marko, tako si je zastavljal
Dušan vprašanje brez odgovora:

„Kako je prišel vojvoda Vuk v to
ječo? Zakaj ga je dohitela junaška smrt
med temi zidovi in ne v veselem boju, v
solncu in svobodnem vetru na zelenih
brdih? ...“


[Stran 400]
[400]

Iz molka, ki mu je odgovarjal, pa je
vstajalo kakor tajinstveno zvenenje —
kakor šepet trdovratnih duhov:

„Danes njemu — jutri nam!“

In Jerica?

In lady Helena?

Malokdaj je bilo še na svetu dvoje
ljudi tako nesrečnih kakor to noč Dušan
in poročnik Wheeler kljub svojemu neupogljivemu
junaštvu.

XXII. Izpod zemlje.

Zvesti Marko je imel pred sabo dolgo
pot, ki bi jo bil marsikdo izgrešil — zakaj
ponoči je lice ulic drugo kakor podnevi.
Njemu pa se je poznalo, da nosi v glavi
nezmotljiv zemljevid tega mesta z vsemi
njegovimi ulicami in križempotji. Kljub
svojemu razburjenju je korakal vse naprej,
ne da bi se ustavil le enkrat in se ozrl,
ali ni krenil v napačno smer.

Obstal je še le na koncu svojega romanja,
pred nizko hišo v tesni, bolj starinski
uličici blizu trdnjave. Ozrl se je
previdno na okrog, če ni v bližini opazovalca
ali zasledovalca, pomeril s pogledom
skromno pročelje tega doma in se sklonil
nato k vratom, kakor da išče tajnega znamenja
...

„Hvala Bogu!“ je zamrmral sam pri
sebi. „Še so tu ... in zrak je čist ...“


[Stran 401]
[401]

Prijel je za ročaj zvonca in potegnil ...
Zapelo je daleč tam zadaj nekje; po kameniti
veži so pridrsali koraki.

Marko je videl, kako se je odprla ozka
linica na vratih; bled žarek leščerbe je
padel na njegovo lice.

„Kdo prihaja tako pozno?“ je prašal
moški glas po turško.

„Naš človek,“ je odgovoril Marko zamolklo,
skoraj z negotovostjo: mogoče je
bilo vse eno, da so se naselili v tej hiši
tuji ljudje ... da je zadela znane mu prebivalce
usoda tolikih bratov, ki so se posvetili
službi domovine sredi njenih sovražnikov ...

Zapahi so zarožljali, in vrata so se
odprla, jedva dovolj široko, da je mogel
prišlec v hišo. Komaj pa je stal Marko v
veži, že je bila dver zopet zaklenjena in
zapahnjena; domačin, navidezno pristen
Turek z gosto brado, sršečimi obrvi in
neizogibnim fesom na glavi, se je obrnil
h gostu in dvignil svetilko, da mu je posijala
naravnost v obraz. V njeni svetlobi
je videl Marko še dvoje bradatih postav,
ki sta se bližali iz polumraka.

„Alah je velik!“ je dejal Turek. „Naj
me kaznuje na vekov veke, ako te poznam,
prijatelj. Česa išče tuj mornar ob pozni uri
v hiši ubogega čevljarja Mehmeda? ...“

„Da bi te vrag, preklicani Proka!“
Marko se je zasmejal in nagovoril nezaupnega
Turka po srbsko. „Pelji me v izbo
in daj mi požirek rakije, da si ogrejem


[Stran 402]
[402]

mozeg in da se pomeniva o najinih šilih
in kopitih. Zdi se mi, da sva dobra znanca,
in še vesel boš, ko me spoznaš in izveš,
kdo te je prišel prosit in kakšne opanke
bo treba pomeriti!“

Izkazalo se je mahoma, da govori
čevljar Mehmed preimenitno srbščino, zakaj
obsul je prišleca z mnogimi izrazi, ki
jih smatrajo tujci za žaljive, prijatelji pa
za izraz ljubezni in radostnega presenečenja.

„Zdi se mi res, da se poznava,“ je
dodal. „Daj, brate, stopi k nam in bodi
nam pozdravljen! Res sem radoveden, kdo
je vtaknil svoje kosti v to smešno odelo ...“
Potisnil ga je pred seboj po hodniku;
a Marka ni bilo treba voditi. Kar sam od
sebe je odprl vrata v majhno, nizko, medlo
razsvetljeno izbo.

Mehmed, ki mu je bilo ime Proka, je
zaprl vrata, upihnil leščerbo in se ustavil
pred gostom. Premotril ga je, zmajal z
glavo in pljunil rekoč:

„Vrag naj me vzame, brate, ako te
poznam! Da si prinesel vsaj brke s seboj,
takoj bi ti povedal, kdo si; tako pa se mi
zdiš še najbolj podoben stari copernici, ki
zagovarja gadje pike tam za Bakarnim
Gumnom.“

Marko se je nasmehnil in pokazal s
prstom na svoje prsi:
„Da pomorem tvojemu spominu: tu
imam brazgotino rane, ki mi jo j“ zadal
turški bajonet pred letom dni, tri ure daleč


[Stran 403]
[403]

od Prizrena ... saj veš, Proka, bil si poleg
in deležen tiste prigode, da bolj ne moreš
biti ...“

Domačinu je zažarel obraz.

„Da,“ je vzkliknil, „bilo je takrat, ko
sta me iztrgala z Vukom iz turškega jetništva
in pognala — vidva sama! — dvajset
nizamov 14 v beg! Daj, da te objamem,
divji Marko: zdaj te spoznam, in kakor
mi je žalostno srce — vesel sem, da imam
vsaj še tebe! ...“

Potegnil je preoblečenega komito na
svoje prsi in ga poljubil na obedve lici.

Marko pa je pogledal Proko pozorno
in resno ter prašal;

„Torej veš morebiti, kaj je z vojvodo
Vukom? ...“.
„Vem ...“ je dejal Proka zamolklo;
turoben vzdih se mu je izvil, in, njegove
pesti so se stisnile v onemoglem gnevu.

„Veš, da ga imajo zaprtega v Beaskuli?“

„Tudi to mi je znano. A kako si izvedel
ti?“

„Poslušal sem razgovor dveh zaptij ...
A to je dolga povest; daj mi, da sedem,
in privošči mi požirek mokrote, ki mi ogreje
prezeble kosti — saj vidiš, da sem moker
do kože.“

„Za Boga! Resnica je ... Na, tu si
nalij rakije, kolikor hočeš ... Tu je stol —
oprosti, da ti ga nisem ponudil v prvem
presenečenju; evo ti tobaka,“ je hitel Proka,


[Stran 404]
[404]

„in tu — pred vsem! — bi bilo par
turških cunj, da se preoblečeš ...“

„Koristno bo, ako se nočem prehladiti,“
je menil Marko. „Za bolnega komito
ni mesta na Turškem.“

Vrgel je mornarsko obleko raz sebe,
potegnil kar iz steklenice, ki mu jo je pomolil
domačin, in povedal Proki med oblačenjem
v kratkih besedah najvažnejše,
kar ve čitatelj iz prejšnjih poglavij o
usodi in namenih Marka in njegovih tovarišev.

„A zdaj te prosim v imenu Krista,“
je zaključil svojo povest, „povej mi in razloži,
kako se je moglo zgoditi, da je padel
Vuk v turške roke? Ali ni bil poslan k
Sandanskemu? ...“

„Bil je; ti povej Risto,“ je odgovoril
Proka in se obrnil k enemu izmed svojih
tovarišev, ki še nista bila našla časa, da
pozdravita Marka.

Risto, širokopleč orjak z mladeniškim,
a zaraščenim obrazom se je vzravnal iznad
skrinje, v kateri je prekladal nekaj
težkega in zvenečega; stopil je k Marku
in mu podal roko.

„V kratkih besedah je zgodba takšna:
baš jaz sem bil z Vukom pri Sandanskem.
Čakal naju je v neki vasi blizu Stipa. Izprevidela
sva takoj, da kani goljufijo in
prevaro; ko pa sva hotela oditi, so naju
napadli njegovi ljudje in naju povezali od
nog do glave. Sandanski se nama je režal,
pljuval nama v obraz, osuval naju z nogami
in naju zamenjal še tisto noč za


[Stran 405]
[405]

enega svojih ljudi, ki so ga imeli Turki
ujetega. Najbrže je dobil po vrhu nekaj
rumenjakov: saj veš, kaj vse so ponujali
Turki za Vukovo glavo. Dva tedna so naju
imeli zaprta v Štipu; nato pa je prišlo povelje,
in poslali so naju v Solun, a vsakogar
posebej, kar je bilo veliko zlo. Meni
se je namreč posrečilo pobegniti na transportu,
in če bi bila z Vukom skupaj ...
Toda nanj so pazili gotovo mnogo bolje ...
Kaj sem hotel storiti! Hitel sem naravnost
dol, in če je božja volja in vojvoda Vuk
še živ, ga otmemo menda jutri ...“

V glavi divjega Marka se je zasvetila
bliskovita misel.

„Otmete ga? Iz Beas-kule? To skoraj
ni mogoče ...“

„Pač. Podkupil sem vojaka, ki nam
je izdal njegovo celico ... „ je dejal Proka
mračno.

„Ti si ga podkupil?“ je zategnil Marko
neverno. „Koliko si mu dal?“

„Dal mu nisem ničesar. Obljubil sem
mu ...“

„Ali — potem nam izda lahko tudi
celico naših ljudi,“ je nadaljeval Marko,
ki se mu je porajala misel čim dalje določneje,
tako da je v napetosti svojih
možganov skoraj preslišal prijateljev odgovor.

„Ne more je izdati; on molči zdaj
kakor grob.“

„Kako to? Če je izdal eno, izda še
drugo; ako noče, mu zagrozimo, da izdamo
mi njega.“


[Stran 406]
[406]

„Umej me dobro. Mož je zahteval
dvesto funtov v zlatu; sam veš, da toliko
nismo imeli kje dobiti. Čas je neprecenljiv,
in preden bi bil denar pripravljen, se lahko
zgodi v Turčiji že marsikaj. Kaj smo torej
hoteli? Spravili smo skupaj dvajset funtov,
češ, ostalo dobiš, ko nam poveš svojo
skrivnost: ti blago, mi denar. Za svoj
sestanek z njim sem izbral samoten kraj ...“

„Aha! Zdaj te razumem.“

„No vidiš. Mislil sem si: več je vredno
življenje vojvode Vuka nego pasja duša
takšnega le Turčina. Povedal mi je vse potrebno,
ko pa je iztegnil roko, sem izvlekel
iz žepa nož namesto denarja. Bog, ki ve,
kakšen je naš križ s temi zvermi, mi odpusti
moj greh na sodnji dan ...“

„Hm, hm! Za celico torej veš, ne veš
pa, kako priti do njenih vrat ...“

„Tega ne pravim; saj ti bo znano, da
ima vsako mesto nekaj kanalov. Lep duh
ne vlada po njih, a zgodi se, da pomorejo
tudi dobremu človeku do njegovega cilja.
In nam se je posrečilo izvohati, da vodi
velik kanal tik mimo Beas-kule ter da se
oddaljuje od njega velik, nerabljen rov, ki
se obrača prav pod temelje stolpa. Našli
smo ga zabitega s kamenjem, ki pa smo ga
odstranili izlahka; vsa reč mora biti še iz
starih grških časov.“
„In? ...“

„Tudi tisti rov ne vodi naravnost pod
Vukovo celico, marveč za kakih deset metrov
mimo; preračunali pa smo, da lahko
izkopljemo novo luknjo, ki nas mora privesti


[Stran 407]
[407]

natanko k ubogemu tovarišu ... ako
ga prej ne umore.“

„Ali se bojiš tega? ...“

„Kako se ne bi? Vojno sodišče mu
je gotovo, in da ga ne bodo sodili po milosti,
je tudi jasno. Ako je zdaj še živ in
dočaka jutrišnje noči, ga otmemo.“

„Pa meniš, da pojde brez šuma in ropota?“

„Pripravljeni smo na vse,“ se je oglasil
Risto.“ Stopi malo v stran, Pero, da vidi.“

Pokazal je Marku v skrinjo, po kateri
je prekladal malo poprej.

Divji Marko se je sklonil in zagledal
pravcat majhen arzenal: karabinke, samokresa,
nože, okvirčke s patronami in več
ročnih bomb, ki so zrle s pretečim kovinskim
lesketanjem iz temnega kota.

„Ali si z nami, Marko?“ je prašal
Proka, pomolčavši par trenotkov.

Marko mu je pogledal v obraz.

„Ali ste vi z mano? ...“ je dejal namesto
naravnostnega odgovora.

Žila na Prokinem čelu se je napela.

„Menil sem,“ je dejal trdo, „da ne boš
pomišljal niti trenotka ...“

„Saj tudi ne pomišljam, brate dragi.
Toda ravno, ker ne pomišljam, je stvar
mnogo težja in opasnejša: kakor jaz ne
pomišljam, pomagati pri rešitvi vojvode
Vuka, tako upam tudi, da vi ne boste pomišljali,
pomagati meni, da osvobodim petorieo
tovarišev in s tem ne le dvoje nesrečnih
ženskih, ki ju čaka strašna usoda,
marveč Bog ve koliko ljudi, katerih veselje


[Stran 408]
[408]

in žalost zavisita od rešitve ali pogube
teh dveh jetnic — od svobode ali nesvobode
mojih tovarišev.“

„Ne pomišljamo niti hipa,“ je odgovorila
trojica enoglasno.

„Hvala vam, bratje! Ali pa veste tudi,
kaj pomeni to? Kakor sklepam iz vaših
besed, se lahko prekopljete — ako vam
bo sreča mila — do Vukove celice brez
hrupa in boja ter ga otmete, ne da bi vas
kdo opazil ... ne da bi se bilo treba spopasti
s turškimi vojaki. Toda celica, v
kateri so zaprti moji tovariši, nam je neznana
... Veste li, bratje, kaj pomeni
naša obljuba? To, da udrete z mano vred
v hodnike Beas-kule in začnete boj z najmanj
dvajsetkratno premočjo sovražnikov;
da osvobodite vse jetnike, ker ne vemo,
kje med njimi naj iščemo naših, da umrete
z mano — najbrže — ali pa se rešimo
svobodni z osvobojenimi, ako je volja
božja, da se zgodi čudež v današnjem času.“

Trojici so se zaiskrile oči.

„Umremo!“ je vzkliknil Proka s trdnim
glasom in stisnil Markovo roko.

In tovariša sta položila svoji desnici
na desnici Proke in Marka ter ponovila:

„Umremo! ...“

„Dobro, bratje! Prvič ne bo in tudi
zadnjič morebiti ne — daj Bog in sreča
junaška! — da nam ždi za vratom bela
smrt; saj smo slišali že več krogel žvižgati
nego ptičev peti in videli več krvi
nego rujnega vina ... Toda povejte mi
zdaj: ali je neizogibno, da otmemo vojvodo


[Stran 409]
[409]

Vuka še le jutrišnjo noč? Ali veste dobro,
da je nemogoče, prikopati že nocoj do njegove
celice?“

„To ni mogoče. Ako bi bila mehka
prst ali navaden pesek — da; naleteli pa
smo na debel starodaven zid, ki je trji od
skale. Mislim, da so to temelji utrdbe.“

„Če bi mogli opraviti z dinamitom!
A kaj nam pomaga, oteti Vuka turške
krogle, ako ga ubijemo sami s takšno rešitvijo! ...“

„To je izključeno; vse, kar nam preostaja,
je delo in potrpljenje. Ti, Marko nam
prideš tudi pomagat, ali ne? ...“

„Ej bogme, kako ne bi — kolikor mi
dopušča skrb za moje. Toda tudi njih ne
smem pozabiti. Na ladiji sem pustil tri zaveznike: kaj poreko, ako se ne vrne nihče
izmed nas, ki smo odšli! ... A tudi —
kako naj jim sporočim to žalostno novico?
O Bože, Bože!“

„Praviš, da je Amerikanec bogat?“

„In še kako!“

„On bi morda lahko opravil z denarjem
to, za kar si utegnemo mi razbiti
glave ...

„Prav mogoče je. Ali kdo ve, kako dolgo
se zavleče! Vsak dan je za nas dragocen;
par ur zamude, in vse je lahko izgubljeno.“

„Kaj pa, ako bi se obrnili do svojih
konzulov? Trije med jetniki so podaniki
mogočnih tujih držav; protest njihovih zastopnikov
odpre vrata Beas-kule še gotoveje
nego naš obupni poizkus.“


[Stran 410]
[410]

„Ako je tako, da moramo počakati
jutrišnje noči, se razume po sebi, da obvestimo
konzule. A z njimi je isto kakor
z denarjem. Dolgotrajnosti se ni mogoče
ogniti. Konzuli so nam pomoč, ki jo zagotovimo
svojim tovarišem za slučaj, da pustimo
mi svoje glave v Beas-kuli. Toda če
jih bodo reševali oni namesto nas, je naše
skupno podjetje izjalovljeno, in pomoč mojih
prijateljev pride žrtvama Alija Kemala
prepozno.“

„Saj poizkusimo vse,“ je dejal Proka,
„bodi brez skrbi. A pametno je, da storiš
še kaj drugega. Pot, ki smo jo dogovorili,
je nevarna; ali se nam posreči, ali pa
poginemo vsi. Prevečkrat smo gledali
smrti v obraz, da bi se ogibali te misli.“

Marko je med tem podpiral glavo,
kakor da ugiblje.

„Ali imaš koga, ki bi nesel moje
pismo na Florido? je prašal minuto nato.
„Obvestil bi naše o resnici; jutri zarana
poizkusim svojo srečo pri konzulatih —
dotlej in potem pa sem vaš, ako me hočete.
Pogoj je samo eden“.

„Pogoj?“ se je začudil Proka. „Marko
— od kdaj staviš pogoje, kadar je treba
tvegati življenje za tovariša inpobratima?“

„Poslušaj me, Proka, in nič se ne
čudi. Povej mi pred vsem, kaj nam svetuješ
— čisto ne glede na te opasnosti in
zapreke — da prestrežemo pravočasno
Alija Kemala in mu odvzamemo njegovi
žrtvi? Rekel sem ti, da ne vemo niti,
kje se misli izkrcati.“


[Stran 411]
[411]

„Da se ne bo izkrcaval v Solunu, ker si
mora misliti, da ga izsledite, je vendar
jasno. Najboljše bi bilo opozoriti naše
ljudi, da pazijo nanj in sporoče, kakor
hitro ga vidijo kje. Saj veš, da imamo
zaveznike po vseh krajih; v dvakrat štiriindvajsetih
urah je razpeta mreža, skozi
katero nam ne uide neopažen.“

„A v ta namen moramo poslati iz
Soluna nekoga, ki ponese sporočilo tistim,
ki ga oddado dalje. Ali si misliš zdaj,
kakšen je moj pogoj? ...“

Proka je položil prst na čelo.

„Vem!“ je vzkliknil zdajci: „Da se
nam pridružiš ti, naj izpustimo nekoga
drugega ... Malo nas je, Marko, ali ti
nam zaležeš za dva. Samo — kdo naj
gre? ...“

Pomislil je.

„Risto,“ je izpregovoril čez nekaj časa.
„Ti pojdeš; dovolj si prestal v jetništvu
in na begu ... in treba je tudi, da ostaneš
živ, ako plačamo mi svoje podjetje z glavo,
ter pričaš o izdajstvu Sandanskega ...“
Risto je pokimal molče: poznalo se
mu je, da se ne odreče rad nevarnemu
in častnemu delu in da uboga le iz spoštovanja
pred Proko, ki je bil starejši in
izkušenejši junak od njega.

„Tudi ako pišeš tovarišem na ladiji,“
je povzel Proka, „ponese Risto tvoje pismo.
Kar misliš, napravi brž: bliža se čas, ko
moram zameniti tovariša, ki kopljeta v
rovu. Ker si obljubil, da hočeš biti z nami,
te vzameva Pero in jaz s seboj.“


[Stran 412]
[412]

Marko je slišal te besede z velikim
veseljem, zakaj važno se mu je zdelo.
ogledati torišče jutrišnjega dela, hkrati pa
je tudi upal, da mu vdahne bistra pamet
na podlagi tega ogleda nemara kako misel,
kako pospešiti podjetje in mu zagotoviti
srečen konec.

Sedel je, poprosil Proko za list papirja,
ki se je našel šele po daljšem iskanju v
tem bivališču preoblečenih cetnikov, in za
svinčnik, s katerim je načečkal v okornih,
neveščih črkah sledeče vrstice:

„Draga brata Ivan in Miloš! Ne prestrašita
se, ker vama naznanjam, da so
naši prijatelji ujeti od Turkov in zaprti v
Beas-kuli — drugače pa živi in nepoškodovani, kolikor sem posnel iz razgovora
dveh zaptij, ki sem ju poslušal na bregu:
bila sta ista dva, ki sta se potikala v čolnu
okrog ladije. V omogočenje našega skupnega
podjetja je ukrenjeno vse potrebno.
Za usodo Dušana in ostalih pa se ne vznemirjajta
in vedita, da že delam za njiju
rešitev. Ako more naš amerikanski kapetan,
naj stori med tem za njih korake
pri konzulatih; povedati pa vama moram,
da je treba skrajne previdnosti, ker preži
policija na vsakogar, kdor se približa z
ladije bregu. In ker ne vem, ako se mu
posreči ukaniti zalezovalce, pojdem tudi
jaz jutri na vse zgodaj k ruskemu konzulu
ter ga naprosim, da stori, kar se mu vidi
mogoče in umestno.
Vidva storita najbolje, ako ne tvegata
svojega življenja in varnosti v tako


[Stran 413]
[413]

neugodnih razmerah. Vsak vajin poizkus,
priti na kopno, bi vaju pahnil v neizogibno
jetništvo. Pomislita, da se morata
ohraniti živa in svobodna; ako se mi ponesreči
rešiti Dušana in ostale, sta vidva
edina, ki moreta še dovršiti započeto delo.
To si pač mislita, da osvoboditev naših
tovarišev ne bo čisto neopasna in da me
lahko zadene usoda umrljivega človeka.
Ako me torej do pojutrišnjem zjutraj ne
vidita, je najbolje, da prepustita usodo
jetnikov skrbi zastopnikov krščanskih držav,
sama pa kreneta naprej po začrtani
poti. Risto, moj prijatelj, ki vama prinese
ta list, vama bo veren in zvest tovariš
kakor jaz sam — njemu zaupajta popolnoma.
V njegovi družbi najdeta bratov in
pomoči, kolikor je potrebujeta. Zame pa
pomolita in vedita, da sem dal za vas
vse, kar more komita dati: svojo glavo,
ki ždi v našem poslu itak prav rahlo na
plečih. Toda upajmo, da se vidimo kmalu
zdravi, veseli in svobodni. Pozdravlja vaju
Marko.“

Komita je izročil Ristu pismo in mu
opisal natanko kraj, kjer najde „Florido“
in vse opasnosti, ki naj se jim ogne, da
opravi srečno svoje delo.

„Naša naloga ti je znana, brate,“ je
zaključil svoj pouk. „Znano ti je tudi in
slišal si pravkar, kako si predstavljava s
Proko zasledovanje in ugonobljenje Arnavtov
ter osvoboditev njunih jetnie. Ako
izginemo mi, delaj ti z Ivanom in Milošem
po svoji glavi; misli na to, da si odgovoren


[Stran 414]
[414]

našim dušam na sodnji dan, in glej,
da osvetiš našega Jova, ki je padel v
Carigradu, zavratno umorjen od Alija
Kemala.“

Objel je mladega tovariša, ki mu je
stisnil roko v znak neme prisege. Nato se
je obrnil k Proki in drugemu tovarišu:

„Pripravljen sem; hitimo zdaj na
delo!“

Proka je pomeril Marka od nog do
glave in se nasmehnil nehote:

„Lep Turek si drugače, a s to golo
brado te ni dobro voditi na ulico. Na,
vzemi tu nadomestilo za lepoto, ki si jo
odložil prostovoljno ... saj veš, oprezen
človek mora imeti vedno kaj pripravljenega,
ako hodi po potih, kjer človeku ni
dobro biti spoznanemu! ...“

To rekši je izvlekel iz zaboja, skritega
pod kupom raznovrstne šare, nekaj
temnega in kosmatega: bila je umetna
brada, ki se je izvrstno prilegala Marku
in vendar ni dajala njegovemu obličju
prejšnjega izraza.

„In zdaj se oboroži za vsak slučaj,
kakor se ti vidi najboljše!“

Marko se je sklonil k skrinji ter izbral
novo repetirno pištolo izbornega sestava,
dolg nož in dve ročni bombi, kar vse je
poskril med širokimi gubami turškega plašča,
ki mu ga je ogrnil Proka. Ostala dva
sta storila enako: nato ie odprl Proka
vrata, spustil tovariše — tudi Risto se je
odpravil z njimi — v vežo in na ulico ter
zaklenil hišo.


[Stran 415]
[415]

„Z Bogom, Risto! Do svidenja, in čuvaj
te mati božja!“ je velela trojica tiho
odposlancu, preden je zavil naravnost proti
pristanišču, kjer je imel oddati na „Floridi“
svoje neveselo poročilo.

„Do svidenja, bratje! Da se vidimo
živi in zdravi!“

Začela se je molčeča hoja po stranskih
ulicah, koder je bilo manj ljudi in
manj luči. Proka je moral biti vajen Soluna,
zakaj celo Marko je izgubil vsako
zavest smeri, prepuščaje se popolnoma
„Mehmedovemu“ vodstvu.

Nazadnje so se ustavili pred hišo, ki
je bila ravno tako nizka kakor prejšnja,
samo da še bolj starinskega lica; stoletja
so zrla v nočnem mraku z njenega raskavega,
okrušenega pročelja.

„Tu je Pero gospodar,“ je šepnil
Proka Marku in ga dregnil s komolcem.
„Ni še dolgo, kar si je najel to hišo ...“

Ključ je zaškripal v zarjaveli ključavnici; vstopili so. Duh po trohnobi in plesnobi
jim je udaril na pljuča — viden znak,
da je hiša zapuščena in zanemarjena. V
bledem svitu slepiče, ki jo je dvignil Pero
nad glavo, se je pokazal precej dolg hodnik,
pričaje, da obrača poslopje na ulico
le svojo ožjo stran. Po tem hodniku in
skozi vrata, ki so ga zapirala na koncu,
so dospeli na tesno dvorišče: kamor se je
kdo obrnil, povsod mu je zadel komolec
ob zid — prostor je bil samo nad glavami,
kjer je trepetalo v daljni višini par
žalostnih zvezd. V kotu tega dvorišča je


[Stran 416]
[416]

pokazal Pero našemu junaku močna železna
vrata, vgreznjena v debeli zid; vodila
so očividno v nekakšno klet ali njej
podoben prostor.

Marko je pogledal tovariša z vprašujočim
očesom; ta pa mu je pokazal z očmi
navzgor.

Dokaj visoka stena je bila zgrajena
iz masivnih kamenitih kock, in okvir vrat
je bil mramor, oglodan po zobu vekov, ki
so bili skoraj izbrisali vklesane starodavne
okraske. Stena je bila ostanek kdo ve
kakšne cerkve ali palače iz sivih, predturških
stoletij, in železna vrata, do katerih
je vodilo troje stopnic navzdol, so
morala biti vhod v nekakšno kripto.

Pero in Proka sta jih odklenila z združenimi
močmi in največjim trudom; rjavo
železje je zaječalo, kakor da se brani spustiti
tujce v podzemeljski dom skrivnosti.

Zazijale so ozke, vlažne stopnice, razpadle
in razjedene, končavajoče se po dveh
ovinkih v prostorni kleti s širokimi, kamenitimi
oboki. Luč svetilke je kazala na
mokrem zidu čudne pege, podobne sledovom
začrnelih, zabrisanih slik.

V tej kleti, ki je merila kakih dvajset
korakov dolžine in ravno toliko širine, je
zagledal Marko vdolbino, pred katero je
ležalo belo, obklesano kamenje: očividno
ostanki oltarja, zapuščenega in razpadlega
v tej globoki samoti ...

Na desni in levi so se risali četveroogelniki
grobnic, nekateri pokriti še vedno
z mramornimi ploščami. V enem izmed


[Stran 417]
[417]

njih je slonela plošča tik ob zidu, in ko
je potegnil Proka našega prijatelja bliže
ter posvetil v grob, se je pokazala v špranji
za plotom votlina hodnika, vodečega pod
zemljo kdo ve kam.

Zdaj je opazil Marko tudi kupe sveže
nakopanega kamenja, peska in prsti, ki
so se dvigali v kripti vse povsod in ovirali
svobodno gibanje; spoznal je, da so
nanešeni iz hodnika, ki so ga izkopali tovariši
zadnje dni ...

„Kam vodi ta rov?“ je prašal Proko.

„V starodaven kanal, ki se bliža naravnost
Beas-kuli. Zid Efrajm, lastnik te
podrtije, je naš prijatelj in nam je dal
hišo za mesec dni v najem, seveda proti
dobri odškodnini. Kako pa smo izvohali,
da naletimo na kanal baš tu, bi bilo predolgo
pripovedovati. Saj veš, da se mora
človek, ki ni vedno varen na belem dnevu,
zanimati tu in tam za podzemeljska zatišja
...“

Pero je bil stopil med tem v grobnico,
odvalil ploščo in mignil prijateljema
za seboj. Objel jih je hlad, še mrzlejši in
vlažnejši od prejšnjega; v svoje veliko
začudenje pa Marko ni našel nesnage, ki
je bil pripravljen nanjo. Nehote je izrazil
Proki to svoje presenečenje.

„Vedi sam vrag, kako je to,“ je odgovoril
Proka. „Istina je, da je kanal vso
pot docela nerabljen in prazen, brez zveze
z drugimi. Na par mestih se vidi razločno,
da so vhodi v druge kanale zazidani; le
slab duh, ki te pozdravi tu in tam, in


[Stran 418]
[418]

mokrota, ki prodira skozi zemljo iz drugih
rovov, te spominjata, kje se nahajaš ...“
Zrak je bil v resnici neprikladen za
občutljive nature in je razodeval mestoma
še preveč vsiljivo bližino drugih
kanalov; tudi mokrote ni manjkalo: vsakih
par korakov je pljusnila pod nogami trojice
ogabna luža svoje temne kaplje po
kamenitih stenah.

V svitu slepiče je šinila zdaj pa zdaj
podgana s preplašenim cviljenjem ter zbežala
pred četniki, plazečimi se po njenem
kraljestvu in prodiraj oči m i dalje brez besed,
ki so se ustavljale v grlu pod temi mokrimi
stropovi.

Ta pot je trajala dobre četrt ure:
zdajci pa se je začul dalje tam spredaj
ropot, kakor da grebe nekdo z rovnico ali
lopato. Bled odsev luči se je zasvetil pred
trojico.

„Cilj se bliža!“ je vzkliknil Proka poluglasno.
„Kar slišiš, Marko, so udarci naših
tovarišev Paje Božanoviča in Save Petroviča,
ki kopljeta do vojvode Vuka!“

Par trenotkov nato so bili pri njiju.
Svetiljka je visela na klinu, zabitem med
dva kamna, in svetila možakoma, ki sta
kopala pot do jetnika. Dasi so bili odnesli
na nosilkah že mnogo odkopane prsti in
kamenja, je bil rov v tem koncu še vedno
tako zasut, da so se morali pla žiti malo
da ne po kolenih.

„Kako gre delo od rok, Pajo?“ je pozdravil
Proka enega izmed brkatih delavcev,


[Stran 419]
[419]

sedel poleg njiju odloženega orožja,
izvlekel steklenico žganja in jima ponudil.

„Ej, brate, delo gre nekoliko laglje,
samo časa zmanjkuje“, je menil nagovorjeni.
„To noč ne bomo več gotovi in pred
jutrišnjim večerom tudi še ne.“

„Zdaj pride kmalu najhujše,“ se je
oglasil tovariš in si otrl znojno čelo. „Cesto
smo podkopali — to se sliši po ropotu
vozov in korakov, ki gre zdaj pa zdaj
mimo nad glavami. Vsak trenotek moramo
zadeti ob temelje kule — in Bog nam pomagaj
potem. To bo hujše od vsega dosedanjega.
A kaj vidim? Privedel si tovariša?
To nam bo krepak pomočnik, bi
sodil po širokih plečih ...“

„A kdo je to?“ je zategnil Paja in
pomeril Marka z nezaupnim pogledom. „Je
li zanesljiv? ...“

„Eh, preklicani Paja! Ali si se pobratil
z divjim Markom ali z njegovo
brado. ki jo je moral odložiti, da ga ne
spozna solunska turška svojat? ...“

„Ah, Marko! ...“

Kopača sla skočila k ljubljenemu tovarišu
in ga objela z radostjo. ki se je
zdela skoraj čudna v teh katakombah.

„Tudi jaz imam posla v Beas-kuli,“
je povedal naš prijatelj, še preden sta ga
prašala.“Prišel sem, da pomoremo drug
drugemu in opravimo oboje h krati. Malo
težje bo, malo opasnejše ... a to menda
ne moli takšnih junakov.“

„Nič ne de, Marko! Tem bolje za
nas!“ je vzkliknil Sava. „Ako nas pobere


[Stran 420]
[420]

skupaj vrag, pridemo na oni svet vsaj v
spodobni družbi! Hvala Bogu, da se enkrat
začenja: kdo bo pa prenašal to ždenje
in skrivanje po kotih!“

„Pogovorimo se še ob prihodnji zameni,“
je prekinil Proka ta razgovor. „Zdaj
je premalo časa za besedovanje. Evo vama
moje svetilke — evo ključev: spravita se
do hiše in pospita dobro, zakaj bliža se
ura, ko bomo potrebovali vseh svojih moči.“

Po kratkem slovesu od novodošleca
sta izginila utrujena četnika v smeri, od
koder je bila prišla trojica.

„Toda trije ne moremo kopati,“ je
menil Marko, ogledavaje si tesni rov. „Saj
ima še eden komaj komolce proste.“

„Res je, kar praviš,“ je pritrdi Proka.
„Zato imamo pa tudi navado, da koplje
vedno le eden, druga dva pa odmetavata
prst in kamenje. Ako torej hočeš, kopiji
najprej ti, Pero bo odmetaval, a jaz hočem
razsipati navlako po tleh, da vsaj malo
zasujem luže: odnašati zdaj ni več vredno,
ko bomo itak kmalu gotovi.“

Brez obotavljanja je zavihtil Marko
svojo rovnico in začel grebsti pot po črni,
mokri zemlji; tesni rov se je napolnil z
zamolklimi odmevi njegovih udarcev, s
škrtanjem lopat njegovih tovarišev in z
vročim sopenjem vseh treh naporno delajočih
ljudi.

Kakor je bil Marko strašen v boju,
tako izdatna je bila njegova moč pri delu.
Proka in Pero, ki sta ga prekinila le redkokdaj
s kako besedo, sta gledala s pritajenim


[Stran 421]
[421]

strmenjem, kako je ril dalje, dvakrat
hitreje nego oni prej, podoben črnemu
stroju, ki se zagrebava v osrčje gore, gnan
od mogočne električne sile.

On sam pač ni vedel za to. Ni se
zavedal, kako mu gre delo izpod rok, niti
ni čutil hitrosti, s katero se daljša rov ob
njegovem naporu.

Strašna skrb, ki je polnila na tihem
njegovo dušo, in hkrati obupna drznost,
s katero se je tolažil, češ: „Sreča, ki je
bila komiti že stokrat mila, ga tudi zdaj
ne zapusti!“ — to oboje ga je navdajalo
z nekakšno pijano brezmislico; morda je
delal s slepo strastjo, samo da ne bi slišal
v svojem srcu vprašanja:

„Kaj bo? Kako se nam izteče? Ali
se posreči naš nemogoči, blazni poizkus?“

Morda je delal, da omami s sabo vred
tovariša ... da ne nastane v njiju dvom
in ju ne oplaši sovražna resničnost, kar
bi pomenilo uničenje sleherne nade.

„Pomagaj mi Bog in sveta Bogorodica!“
je mrmral na tihem. „Da se le ne
bi spomnil na strah pred neuspehom! Le
upanje da mi ostane: potem je še vedno
mogoče, da opravimo, makar če bi branila
kulo vsa turška armadaj ...“

Tekle so ure, tekle ... Še nekaj tisoč
udarcev z rovnico, še nekaj tisoč škrtljajev
lopate ... in tam zunaj sine dan — dan
svobodnih, dan srečnih ljudi ...

Marko je delal kakor blazen; že parkrat
ga je bil ustavil Proka, hoteč prevzeti
njegovo mesto, a Marko ni hotel


[Stran 422]
[422]

slišati o tem. V njegovih mišicah se je
budilo polagoma čustvo trudnosti, ali roke
so se dvigale in padale neprestano, brez
odmora ... in lam pred njim se je odpiral
rov in šel vedno dalje ...

Zdajci pa je skočil Proka k Marku in
ga prijel za roko:

„Nehaj, Marko! ... Ali nam je začarano?
... Vrag naj razume to! ...“

„Kaj hočeš reči? ...“

„Že zdavnaj bi moral naleteti na zid,
temelje kule na! ...“

Marko se je čudno nasmehnil v svitu
leščerbe in pokazal tovarišu na steno izkopanega
rova.

Izmed peščene prsti je štrlelo tu in
tam zidano kamenje, kakor da naznačuje
obrise nepravilno izkopanega predora.
Marko je popraskal z rovnico še malo ...
prst se je odluščila popolnoma ... bogme,
luknja je bila v temeljih Beas-kule, bas
tam, kjer se je končaval Markov rov!

„Ali ... potem smo vendar že pod
Vukovo celico!“ je vzkliknil Pero zamolklo,
slišoč kratki razgovor med starima
četnikoma.

„Če nas ni nalagal oni ranjki nizam,
moramo biti!“ je potrdil Proka.

„Pa koliko nam je tu do vrha zemlje?“
je prašal Marko.

„Jedva par pednjev, kakor sodim po
ropotu vozov, ki drdrajo zgoraj po cesti.
Vrhu tega smo kopali zadnji čas malce
navzgor ... in, kar je najvažnejše ... pol
Vukove celice same leži pod zemljo.“


[Stran 423]
[423]

Marko ni rekel na to niti besedice.

Jel je le kopati z novo vnemo, toda
previdneje in oprezneje, kakor da hoče
izluščiti vsak kamen posebej iz njegovega
ležišča. Zakaj sleherni preglasni udarec,
vsak ropot, ki bi ga povzročil po nepotrebnem,
jim je utegnil nakopati najmanj
neuspeh vsega podjetja, jetnikom pa —
vojvodi Vuku, Dušanu in njegovim tovarišem
— neizogiben pogin: Marko se je
zavedal le predobro, da jim ni več milosti,
ako Turki zaslutijo pomoč, ki se
jim bliža.

Kamenje in pesek sta se usipala na
njegovo glavo: obraz mu je bil kakor od
prsti, suha ustna mu je močila namesto
hladilne vode ogabna vlaga grud, ki so se
rušile izpod stropa ... izpod tal ječe, v
kateri so zdihovali po vsej priliki drugo
vi in pobratimi!

„Čuj! ...“ je zahropel zdajci in se
obrnil k Proki.

„Kaj je?“ Proka je priskočil; oči so
se mu zasvetile v medli luči.

„Ali slišiš kaj? ...“

„Kako — kaj?“

„Poslušaj!“

Marko je udaril z rovnico, nalašč nekoliko
močneje.

„Bog in bogme!“ Proka mu je iztrgal
orodje iz rok in poizkusil sam.

To ni bil več udarec po masivni plasti!

Donelo je votlo, kakor da bi udaril
po grobu: tik za kamnom, ob katerega


[Stran 424]
[424]

je zadelo železo, je moral biti prazen
prostor ...

Tudi Pero se je bil pomaknil bliže;
vsa trojica je hropla od strašnega razburjenja.

Marko je grebel dalje ... kroginkrog
štirjaškega kamena, previdno kakor mati,
ki jemlje dete iz plenic; Proka in Pero
sta pobrala instinktivno svoje in Markovo
orožje ...

Kamen je bil prost; Marko ga je prijel
z obema rokama, da ga izdere brez šuma
in ropota. Zdajci pa je prisluhnil iznova.

„Tristo vragov!“ je zagodrnjal sam
pri sebi, „tudi z one strani grebe nekdo!
Eh, vedel sem, da je vojvoda Vuk imeniten
dečko!“

Ta hip pa se mu je izmuznil kamen
in mu padel tik med razkoračene noge;
za kamnom pa se je usula toča drugih,
drobnejših kamnov, trhlega ometa in peščene
prsti ...

Zamolkel vzklik se je začul iz notranjosti
ječe: bila je presenečena, jako sočna
kletvica v srbskem jeziku, in tudi glas se
je zazdel Marku nekam znan.

„Ej, bogme, kurne!“ je zaklical v
luknjo z zamolklim glasom. „Zini, človek
božji, ali si naš, ali si vrag ...“

Odgovoril mu je vzklik nedvojbene
radosti.

„Kdo je zgoraj, prašam?“ je ponovil,
prijel se z rokami in se pomaknil više.

Od zgoraj se je slišalo kakor šepetanje
večih glasov; nato je odgovoril prejšnji:


[Stran 425]
[425]

„Jetniki; pet nas je — sami naši.“

„Pa kdo? Ali je med vami vojvoda
Vuk?“

„Vuk je bil tukaj ...“

„A kdo si ti?“ je prašal Marko, in
nekaj čudnega mu je prešinilo možgane
— reklo mu, da prihajajo za Vuka prepozno.

Zgoraj je vladalo par hipov molčanje,
kakor da neznanec premišlja. Nato se je
začulo:

„Jaz sem Dušan Jurišić ...“

„O, Bog bodi zahvaljen! ...“

Malo je manjkalo, da Marko ni zavrisnil
od radosti. Toda premagal je svoje
razburjenje in zaklical poluglasno:

„A jaz sem Marko ...“

„Naš Marko! ... je odgovorilo z enakim
veseljem. „Kakšen čudež te je privedel
k nam? Ali si v resnici ti?“

„Sej — divji Marko s kožo in kostmi: samo brada, ki jo nosim, ni moja: obril sem se, da me ne bi spoznali Turki, ko sem šel za našimi ...“

„Počakaj, da ...“

„Pst!“ se je oglasilo še dalje tam zgoraj.

Zopet je zavladalo molčanje; Dušanov glas je utihnil za celo minuto.

„Straža je šla mimo,“ je izpregovoril nato. „Ali je spodaj vse varno?“

„Je; samo pridite in glejte, da vas ne slišijo. Ste li vsi zdravi?“

„Bogme ... razen svobode nam ne manjka ničesar.“


[Stran 426]
[426]

Približal se je šum, kakor da leze nekdo
v votlino, ki jo je bil otvoril Marko
z izdrtjein velikega kamna. Ver majhnih
kamnov je priletelo, za njimi nova ploha
sipine. Marko se je umaknil temu dežju,
stopil nazaj in odvalil granitno kocko, za
katero je bil našel izgubljene ž mnogo
manjšimi težavami, nego si je predstavljal.

Proka in Pero sta gledala brez besede,
deloma v osuplosti nad tem nepričakovanim
uspehom, deloma v strahu, kaj
povedo oteti ... zakaj slišala sta bila Dušanov
odgovor:

„Vuk je bil tukaj ...“

Dvojica nog se je pokazala v svitu
slepiče. Sledila jim je človeška postava —
pred rešitelji je stal Dušan ... živ, otet iz
turškega jetništva, in razprostrl roke. da
objame Marka, ki ga je spoznal takoj vzlic
umetni bradi in turškim oblačilom.

Preden je. minilo par minut, je bila
zbrana v rovu vsa petorica, ki se pač ni
nadejala tako brze rešitve.

Najhujše je bilo prestano! Strašni udarec,
ki je pretil onemogočiti vse njihove
namene, je bil odvrnjen ... kljub zatohlemu,
smradljivemu zraku, ki se je gostil
v tem podzemeljskem rovu, so dihali zopet
zlato svobodo! Nič ni bilo izgubljenega,
nič zamujenega ... pot iz teh globin je
vodila na beli dan, v polno možnost dejanja!


[Stran 427]
[427]

XXIII. Novi načrti.

Toda kako se je bilo zgodilo, da so
se našli tako naglo?

Kako je bilo mogoče, da je bil prvi
glas, ki se je odzval Marku iz odprtine,
glas Dušana?

— — — — — — — — — — — —

Na to vprašanje si sami niso vedeli
odgovoriti.

Dušan se je bil iztrgal letargiji in obupu,
ki je zavladal v njihovih srcih, ko so
se začutili obdane od samih turških straž
in samih debelih sten.

„Rešiti se moramo!“ je zaklical samemu
sebi. „Pot v svobodo moramo najti,
ker moramo dovršiti svoje rešilno delo.
Mogoče ali nemogoče — biti mora!“

Po trenotni utrujenosti in malodušju
ga je prešinila zopet strastna, jeklena volja,
podobna volji čudodelnikov, ki baje podira
skalovje in kliče vodo iz suhih tal.
Zazdelo se mu je, kakor da tudi najdebelejša
stena ni drugega kakor vrata, ki vodijo
v svobodo — samo da jih je treba
odpreti s posebnim ključem.

„Pogumnim je tudi zapreka pol!“ si
je ponavljal, tipaje po vlažnem kamenju
zidov. „Pa pojdimo z glavo skozi zid. kakor
pravijo ljudje! ... Čemu ima človek
glavo, če ne zato, da jo porine skozi zid,
kadar ne gre drugače? ...“

Prekinil se je in se začudil sam tej
svoji fanatični volji.


[Stran 428]
[428]

„Ali ni to vročica? Ali ni zgolj blazna
napetost zbegane duše, s katero te hoče
prevariti natura vsaj še za par hipov in
te zazibati v upanje rešitve?“

Stresel se je in prisluhnil k utripanju
svojega srca.

Ne! Volja je živela še, dihala v slehernem
živcu in klicala svoj neustrašni:
„Naprej! Naprej!“

Toda te stene ... te stene, ta strašna
zaklenjena vrata v svobodo! Kje je ključ,
kje rešilna misel?

Rešilna misel — pot do zmage, do
otetja, nit, za katero treba potegniti, da
razdrgneš vozel, mora biti vendar v vsakem
še tako obupnem položaju ...

„Goddam!“ se je oglasil poročnik
Wheeler s pograda. „Zdi se, da nam dajete
dober zgled, kako naj ne izgubimo
poguma.“

„Bogme — ni še čas za to!“ je potrdil
Dušan tiho.

Hhrati se je sklonil k tlom. Noga mu
je bila zadela ob nekaj suhega, krhhega,
podobnega grudici ometa.
Potipal je z roko. Res, tu je bil kos
trhlega ometa, ki se je zdrobil med njegovimi
prsti ... Segel je dalje in napel
pozornost: tla so bila tamkaj pokrita z
drobnim, peščenim prahom, kakor da je
nekdo posmetil z drobci zidu, nato pa jih
pometel v stran.

Kam jih je pometel? To vprašanje se
je porodilo nehote v Dušanovi glavi, ne
da bi se zavedel takoj njegovega pomena.


[Stran 429]
[429]

Potipal je širje na okoli ... in začutil je,
da se peščena proga na tleh nehava v eno
smer tik poleg njega, v drugo pa se nadaljuje
globoko tja v temo!

Držeč roko na tej zanimivi sledi, je
hotel pravkar poklicati tovariše, da mu
posvetijo z električno svetiljko, kakor hitro
se straža dovolj oddalji; v ta namen se je
privzdignil ... hotel se vzravnati iz svojega
počepa ... in v tem gibu je zadel z iztegnjeno
roko ob tram pograde ...

Peščena sled je vodila pod pograd!
Iz te gotovosti se je bliskoma porodil
v Dušanovi glavi sklep:

Jetnik, ki je bil zaprt tukaj pred nami,
vojvoda Vuk ali njegov prednik, je imel
opravka z zidom te ječe — iskal je poti
v svobodo, dolbel si jo skozi steno ...

Sip, ki ga je odpraskal, je spravljal
po končanem nočnem delu pod pograd ...
to je bilo jasno kakor beli dan, zakaj če
bi bili nasmetili ječarji sami, bi bili izmetli
navlako skozi vrata!

Potipal je ... in zares: ves prostor
pod ležiščem je bil poln večjega in manjšega
kamenja, poln oddrobljenega ometa.
Neznani, gotovo že zdavnaj mrtvi kopalec
je bil opravil veliko delo, preden se je
izpolnila njegova usoda; njega samega so
gotovo prehitele morilske roke turških
krvolokov, toda njegovo delo je ostalo
neopaženo ...

Kako je bilo to mogoče?

Dušan se je spomnil zdajci, da stoji
pograd v temnem kotu, kamor ne pada


[Stran 430]
[430]

niti podnevi toliko luči, da bi bilo mogoče
opaziti, ali je prostor pod njim prazen
ali ne.

Peščena sled po tlaku je izvirala torej
po vsej priliki od sipine, ki jo je privlekel
jetnik na svoji obleki s seboj, kadar so
sumljivi koraki ali žarki bližajočega se
dneva ustavili njegovo delo.

Ko je ugotovil vse to sam pri sebi,
je planil kvišku in sedel k prijateljem,
ki so zdeli v gruči na spodnjem koncu
pograda ter si ubijali glave z ugibanjem,
ne da bi se jim posrečilo zaključiti kaj
pametnega.

V naglih, razburjenih besedah jim je
povedal, kaj je našel.

„Mon Dieu!“ je vzkliknil Estournelle.
„Potem nadaljujmo! Kar se ni posrečilo
siromaku v nekaj dneh, lahko opravimo
mi z združenimi močmi v mnogo krajšem
času ...

„Vrstili se bomo.“ je dejal Kazakov.
„Ni zlomka, da ne bi prikopali na svetlo,
čort vozmi!“

Wheeler, ki je — iz lahko umevnih
vzrokov — še prav posebno hrepenel po
svobodi, je hotel iti prvi na delo; toda
Dušan je hotel začeti sam, češ, da si
ogleda vse še natančneje. Izprosil si je
poročnikovo električno svetilko, postavil
Kazakova k vratom, da je stražil in zakrival
linico s svojimi ogromnimi pleči,
in zlezel nato pod pograd, ne plašeč se
več krvavih sledov umorstva, izvršenega
nad vojvodo Vukom.


[Stran 431]
[431]

Brez težave je našel prav v kotu izdolbeno
globoko luknjo, prostorno dovolj,
da bi se moglo splaziti skozi njo še tako
krepko moško telo. Toda luknja, ki je šla
poševno navzdol, še ni ustrezala svojemu
namenu: imela je dno, ki ga je otipal
Dušan z nogami.

Pri tej priliki je zadel na nekaj trdega,
zvenečega. Obrnil se je, zlezel v
luknjo z glavo navzdol ... opažaje še le
tako, kako utrudljivo in naporno je moralo
biti jetniku delo kopanja ... pogledal
in našel močan nož s širokim rezilom,
toda odlomljeno ostjo. Ta nož je bil edino
orodje, s katerim se je bil vkopal jetnik
med temelje Beas-kule, nadejaje se prej
ko ne, da prikoplje do kakega kanala.
Toda — ali ni bilo takšno upanje pravcata
igra v loteriji? Dušan se je zamislil:
kaj, če ni ravnal mož morebiti na podlagi
podatkov, ki jih je dobil po kakem čudnem
naključju? Ali ni morda vedel, kam
pride, ako grebe. vztrajno dalje v zapoceti
smeri? Ta misel je dala našemu prijatelju
novega poguma; in ravno se je hotel vrniti
k tovar šem, da jim pove rezultat svojega
opazovanja, ko je zaslišal razločno
udarce, ki so se bližali od nasprotne
strani.

Osupnil je. Zazdelo se mu je, da je
čul to kopanje že od začetka, da se je
oglašalo iz dalje, še preden je bil zlezel
v izkopano jamo ... le on da se ni zavedel
tega, smatraje udarce morebiti za
razburjeno utripanje krvi v svojih žilah.


[Stran 432]
[432]

Kdo koplje tu pod zemljo? Prijatelji?
To ni mogoče — bilo bi prekmalu ...
Tujci, ki hočejo rešiti kakega drugega jetnika?
Delavci ali vojaki, opravljajoči kdo
ve kakšno zagonetno in nerazumljivo mu
povelje svojih predstojnikov? Mimo vseh
teh vprašanj se je polastila Dušana pravcata
mrzlična želja, kopati neznancem naproti;
pograbil je nož svojega prednika
in začel rahljati omet okrog velikega štiriogelnega
kamna, ki ga je imel tik pred
nosom, vzidanega poševno, kakor da tvori
del nekakšnega oboka ali kakor da spada
k temeljem stavbe, ki se je podrla že
zdavnaj, na njenih razvalinah pa so postavili
Beas-kulo — stolp krvi. Jedva da
se je zmenil pri tem poslu za svoje tovariše,
ki so ga opazovali z razburjeno radovednostjo
in kar trepetali napetosti, ko
jim je poročal v kratkih zamolklih klicih
o svojem opazovanju.

Zdajci pa je začutil, da rahljajo kamen
tudi z nasprotne strani in da se ne maje
le on sam, marveč vsa plast, ki ga obdaja.
V instinktivni težnji, zavarovati se pred
morebitnim vdrtjem, se je umaknil „navzgor
— ravno še pravočasno, da ga ni
potegnila za sabo gruča zidu, ki se je
razsula in zaropotala na skrite kopače ...

Pot je bila odprta ... toliko prej,
nego bi si bili drznili upati v najsmelejšem
snu, da se je poprašal na tihem sleherni
izmed petorice: Ali nas obdaja doba
čudežev, ali blazne, gorostasne sanje?

— — — — — — — — — — — —


[Stran 433]
[433]

Poslednji je zapustil celico Kazakov,
ki se je umaknil s svojega mesta pri vratih
mirno, počasi in dostojanstveno, kakor star
bojevnik s svoje postojanke.

Ko so bili vsi rešenci v rovu, je dejal
Marko premišljeno ... kakor bi se bal odgovora,
ki ga je bila slutnja že začrtala v
njegove možgane:

„Vi ste zdaj oteti ... O vojvodi Vuku
pa, pravite, da ne veste ničesar? ...“

Dušan se je potipal po prsih, kjer je
imel spravljeno ono strašno relikvijo umorjenega
junaka, zavito v žepno rutico.

„Bil je v naši celici,“ je dejal, „a zdaj
ga ni več. Pač pa smo našli tla obrizgana
s skoraj še svežo krvjo ...“

„Prokleto!“ je zahropel Proka. „Ali
nemara pa niso umorili Vuka ... odvedli
so ga morebiti drugam ...“

„Bil je tam,“ je ponovil Dušan. „Evo
ti ovoja z njegovim imenom.“
Pomolil je rešiteljem papir, ki so ga
bili pobrali na tleh.

„Strašno!“ je zamrmral Marko. „Toda
morebiti so ga preselili v drugo celico.
Bratje,“ se je obrnil k vsem skupaj, „ne
preostaja nam drugega kakor izvršiti delo
po prvotnem načrtu.“

„Našli smo tudi to,“ je nadaljeval
Dušan resnobno in. izvlekel iz nedrija krvavi
zavoj. Pošastno so se zabelili bledi
prsti odsekane roke v luči Prokine svetilke.

Vsi so se sklonili strahoma bliže.

„Levica je ...“ je menil Marko. „Bože
mili ... to je roka vojvode Vuka! Poznam


[Stran 434]
[434]

jo po tej le poškodbi: bil sem poleg, ko
ga je oprasnila turška krogla, streljajočega
izza drevesa, in mu odnesla prvi člen kazalca
... Bratje — našega Vuka ni vež:
poginil je pod turškim nožem! ...“

Dušan in Janković sta povedala v
naglih besedah, kaj so zasledili v celici ob
svoji prvi preiskavi.

Strašno je bilo gledati krčevito igro
mišic na obrazih Marka, Proke in Pera,
ko so poslušali to povest. Dušan, ki je
sam komaj premagoval svojo bol, se je
zavedal v tem trenotku pregloboko, da
najbridkejše solze niso tiste, ki dero potokoma
po licih: vse huje peko solze, ki
jih dušita ponos in moška resnoba v dnu
srca, polnega ljubezni in mehkobe, kakor
je polno krutega junaštva.

„Dva imamo osvetitij“ je zamrmral
Marko naposled z grobnim glasom. „Jova
in vojvodo Vuka ... Toda naše delo ni
to, tovariši! Hitimo — zunaj se dela dan,
in ogromen trud leži še pred nami ...“
Prekinil ga je glasen krik, ki se je
razlegel zamolklo nedaleč od njih, nekako
bolj pri vrhu. Sledilo mu je teptanje ...
kakor da dirja čim dalje več ljudi sem
ter tja ... in besno kričanje v turškem
jeziku.

Marko in Dušan sta razločila besedo:

„Ušli! ...“

„Pozor!“ je šepnil stari Proka in si
potegnil z rokavom po očeh. „Zasledili
so vaš beg! ...“


[Stran 435]
[435]

„Hitimo!“ so vzkliknili vsi kakor z
enim glasom.

„Stojte!“ jih je ustavil Marko. „Da,
vi, ki niste oboroženi — Dušan, Francoz,
Anglež, Rus in ti, Mihajlo — vi bežite,
umaknite se in čakajte nas bolj zadaj. Mi
pa se jim moramo ustaviti, drugače zaslede
našo pot in primejo — ako ne nas, pa
vsaj starega Efrajma, čigar je hiša. Žid je
Žid, a človek je, in ne smemo ga prepustiti
pogubi brez njegove krivde ...“

„Dobro!“ Pero je stopil pred Marka
in Proko. „Ustaviti jih treba, da ... Ali,
če jih poženemo nazaj samo z noži in
kroglami, ohranijo našo sled vse eno —
dobe jo prej ko slej ... Ne, brata! Tu
mora govoriti dinamit, ki briše sledove
temeljiteje: za kupom razvalin bodo iskali
kanala še dolgo ... Umaknite se vi vsi,
pustite mene samega; ne žrtvujta se,
Marko in Proka! Večja in slavnejša junaka
sta od mene, potrebnejša sta naši
skupni, sveti stvari; in ti, Marko, si obljubil
svojo pomoč prijateljem, ki je ne
morejo pogrešati: pusti mene, da izvršim
delo! ...“

Marko je hotel ugovarjati. On ni bil
izmed tistih, ki so se pripravljeni umakniti
drugemu, kjer se obeta nevarnost in čast.
Toda ropot, ki se je začul v tistem
trenotku, je opomnil njega in vse ostale,
da ne morejo več gubiti časa s prerekanjem
za prvenstvo. Turki so bili našli rov
pod pogradom ... bili so jim na sledi!


[Stran 436]
[436]

Odrinili, razdrli so leseni oder — vsak
trenotek se morajo pojaviti pred njimi! ...

Ta nevarnost je prepričala tudi Marka;
nemo je pokimal Peru, spogledai se s
Proko in potegnil Dušana za seboj. Planili
so naprej, v temo, v globino rova, in
prepustili junaškega Pera njegovi usodi ...

Daleč tam, kjer je delal kanal ovinek.
se je Marko ustavil, zadržal tovariše z
roko, pokleknil in se stisnil k zidu, da
vidi, kaj stori branitelj, ki si je bil prilastil
nalogo, preprečiti njihovo zasledovanje.

Pero pa je ravnal tako le:

Kakor hitro je videl, da mu tovariši
ne mislijo braniti, je skočil k odprtini in
postavil slepico v njeno bližino, tako da
je svetila bas tja, kjer se je moral pokazati
prvi preganjalec, ki prileze iz celice v rov.

Nato je hitel nazaj ter pokleknil za
kup kamenja in prsti, ki so jo bili zvlekli
nazaj, da osvobode izhod; rov je bil tam
za polovico ožji, in prst ga je krila vsega,
razen glave. Potuhnil se je, kolikor je
mogel, izdrl pištolo samostrelko, odprl
varnostnico in pomeril, dočim je poiskala
njegova levica za pasom bombo in patrono
z dinamitom ter položila oboje na suho
mesto v neposrednem dosegu ...

Krik zasledovalcev je bil nekoliko pojenjal; očividno so vedeli zdaj, kaj jim je
storiti.

Zato pa se je začulo šumenje ometa,
ki se je krušil pod njihovimi nogami in
se usipal v rov.


[Stran 437]
[437]

V naslednjem trenotku se je pojavila
dvojica nog v vojaških opankih... hlače ...
spodnji život ... roka, ki je držala puško
z nasajenim bajonetom ... Prvi vojak,
sajast Anatolec, je stal v rovu in uprl leskečoče
se oči v temo.

Ozrl se je nazaj in zaklical tovarišem
nekaj nerazumljivega.

Pero je hotel že skrčiti kazalec na
petelinu; toda mahoma je odstavil pištolo,
kakor da je sklenil počakati.

Turški vojak ni hitel naprej; ustavil
se je bil tik pod odprtino in poklical tovariše.
Začeli so lezti za njim: eden ...
dva ... trije ... štirje ...

Ko jih je bilo pet in je pokazal šesti
bas podplate, je dvignil Pero bliskoma
svoje orožje ...

Iz drobne luknjice na koncu cevi se
je pokazal skoraj nepretrgan blisk, ki je
iztegnil šestkrat svoj rdeči jeziček ...
hkrati pa se je razleglo šest ostrih pokov
tako naglo zaporedoma, da so bili
podobni enemu samemu turobnemu zvoku
... kakor da je zatulila krviželjna
zver ...

Pero ni slovel zaman za najboljšega
strelca daleč na okoli: pet turških vojakov
je trepetalo v smrtnih krčih tik pod odprtino,
šesti pa se je zvijal v luknji sami,
zadet v sredo spodnjega života! ...

„Bogme!“ je zamrmral Pero v zloveščem
zadovoljstvu, „ta jo ima „natanko
v popku! ...“


[Stran 438]
[438]

Pot v kanal je bila zdaj zabasana ...
vsaj za par minut ... s krvavimi človeškimi
trupli ...

Pero je pobral bombo in palrono, ki
ju je bil položil poleg sebe, ter skočil zopet
naprej.

Zdaj je veljalo izvršiti najnevarnejše:
onemogočiti zasledovanje enkrat za vselej
in ostati pri tem živ ali izgubiti glavo!

Veljalo je ravnati urno — preden si
odpro zaostali preganjalci pot.

Pero je položil bombo in dinamitno
patrono prav pred postreljene Turke.

Segel je po užigalice, zapalil prižigalno
vrvico in odskočil: tu je bilo poslej darstvo
smrti in uničenja ... Zdajci pa se je
spomnil in planil nazaj — po slepico, ki
jo je bil pustil tam. Čemu bi zavrgel luč,
dragoceno vodnico v tej podzemeljski deželi? ...

Le malo trenotkov je izgubil s tem:
upal jih je dohiteti z naglim begom. In
res ... bil je že tik pred ovinkom, kjer
je čakal divji Marko in opazoval smelo
tovariševo početje s krčevito radovednostjo
...

Toda prehitelo ga je. Strašen tresk
je planil po rovih ... slepeča luč je napolnila
kanal za trenotek ... obenem s silovitim
puhom razstrelnih plinov se je razbriznilo
železje in kamenita toča ...

Neposredno za pokom bombe se je
začulo drugo, skoraj strašnejše grmenje:
ropot zidovja, rušečega se nad zemljo!


[Stran 439]
[439]

Pero ga ni slišal več: zanj je vse
ugasnilo in onemelo v veliki temi, ki ga
je objela mahoma ...

Marko je odskočil v prvem hipu; mogočni
puh mu je upihnil luč. Lasje so se
mu naježili, ko je začul splošno podiranje
— učinek Perove bombe ... Toda
naglo se mu je vrnila prisotnost duha.

„Pero!“ je zaklical, jedva sopeč v tem
zraku, polnem prahu in strupenih plinov.
„Ali si živ?“

Pero se ni odzval. Toda tik pred Markovim
nogami se je oglašalo slabotno zamolklo
ječanje. Marko se je prestrašil:
zanj, ne zase.

„Dajte luči“ je viknil tovarišem, ki so
bili zadaj.

„Tudi nam je ugasnila!“ je odgovoril
Dušan. „Počakaj, da prižgem na novo.“

„Ali je ranjen?“ je vzkliknil Proka in
priskočil v veliki skrbi.

Luč je zasijala zopet v tej moreči
temi.

„Bože mili!“ Marko se je spustil na
kolena; vsi so prestrašeni staknili glave.

Pero je ležal na obrazu, na pol pokopan
pod kamenjem in sipom. Iz rane
na temenu mu je curljala gorka kri.

„Odkopljimo ga naglo!“ Divji Marko
je začel odmetavati kainenito odejo, ki je
tiščala junaka k tlom. Zdajci pa je dvignil
glavo in prisluhnil:

„Ali slišite?“ je prašal z osuplim, prestrašenim
glasom.


[Stran 440]
[440]

Vse na okrog se je oglašalo tiho, zlovešče
hreščanje in prasketanje ... zdrkavanje
in škripanje kamenja: stoinstoletni
zid kanala je popuščal, omajan po razstrelbi;
vsak hip se je utegnil vdreti in jih
pokopati pod seboj!

Nihče ni zmogel besede spričo te
strašne nove nevarnosti, ki je pretila izpremeniti
rešitev v tem gotovejšo pogubo.
Nihče pa tudi ni mislil na beg; poročnik
Wheeler je poskočil celo še dalje v rov,
in kakor bi trenil, je bil Pero, rešitelj njih
vseh, odkopan in dvignjen s krepkimi
rokami.

Hreščanje se je oglašalo čim dalje
zlokobneje ... Še par sekund, in vsi bodo
pokopani v tem kamenitem grobu ...
„Hvala Bogu!“ je dejal poročnik čudovito
mirno. „Vidi se mi, da je drugače
cel ...“

„Rana na glavi ni opasna,“ je menil
Proka. „Prebita mu je samo koža ... dajmo,
bratje, žurimo se! ...“

Te besede so vrnile vsem potrebno
naglico; zdaj so smeli misliti spet na svojo
varnost — tovariš je bil otet.

Ravno je padel prvi kamen iz svojega
ležišča, ko so odhiteli dalje; čez dobrih
petdeset korakov jim je pričalo novo grmenje,
da se podira rov za njihovim hrbtom.
„Zdaj smo res oteti!“ si je oddahnil
Estournelle z nemajhnim zadovoljstvom.
„Bogme, rajši pustim svojo kožo kjerkoli,
nego tu, da bi me glodale podgane morda
še napol živega ...“


[Stran 441]
[441]

Peru se v resnici ni zgodilo zlega;
vzdramil se je iz omedlevice še na podzemeljski
poti in se izbrcal nemudoma iz
skrbnega objema Markovih in Dušanovih
rok, ki so ga nosile.

„Vraga,“ je dejal, kakor da se hoče
opravičiti za svojo nezgodo, „kdo pa naj
ostane pri zavesti, ako mu prileti kamen
na tikvo, drug kamen na hrbet in tretji
v bok! No, bodi Bog zahvaljen, odnesel
sem zdravo kožo, ako ne štejem praske
na glavi in par modrih lis!“

Lahko si mislimo radost, ki jo je pripravilo
tovarišema, čakajočima ob izhodu
na dnevno luč, nepričakovano pojavljenje
rešenih jetnikov, in žalost, ki ju je prevzela
ob vesti o poginu vodvode Vuka.
Ker pa so bili vsi sami možje, vajeni
borbe in pogleda na nenavadno smrt, se
niso mudili z besedami.

„Čas je, da se ločimo,“ je velel Proka,
ko so stopili zopet v plesnjivo vežo židovske
hiše. „Mene veže dolžnost — jaz ne
morem nikamor iz Soluna. Tovarišev boste
imeli dovolj, kjerkoli jih boste potrebovali
— saj je Risto že na poti, da izvrši
svojo nalogo. Ako pa hoče kdo,“ se
je obrnil k Peru in ostalima dvema, „lahko
pogrešim enega izmed vas ...“

Markov pogled se je obrnil nehote
na Pera, ki je vzkliknil v tistem hipu iz
lastnega nagiba:

„Proka, mene pusti z njimi! Duši me
že solunski zrak, in toži se mi po svo
hodnih planinah. Verjemi, da ne zatisnem


[Stran 442]
[442]

več očesa v tem preklicanem mestu, ako
pojde Marko brez mene osvečat Jova Pazarca
in vojvodo Vuka.“

„Ako le hočeš, Pero,“„ je odgovoril
Proka brez premišljanja. „Česa pa naj ne
dovolim tebi, ki si nam pravkar otel življenje
in tvegal za nas vse svojo lastno
glavo?“

Tako je pridobila naša četa zopet novega
sobojevnika za nalogo, katere rešitev
se je bližala z vsakim dnem.

Tovariši so se zahvalili Proki in njegovim
iskreno za izkazano pomoč in za
zopet dobljeno svobodo, ki je bila le njih
zasluga, ter se poslovili s kratkim, junaškim
slovesom — kakor se poslavljajo
možje, ki ne vedo, ali se še vidijo v življenju,
ali ne.

Zdaj je trebalo priti za vsako ceno
na „Florido“, kjer so mogli še najbolj
varno in nemoteno zasnovati načrt, kaj
store nadalje. Bilo je več kakor verjetno,
da se spopadejo na tej poti iznova s turčko
policijo, dasi se je tolažil Dušan nekoliko
z mislijo, da zdaj ne pazijo vettako
natanko, meneči, da sede glavni ptiči
še pod ključem v Beas-kuli. Marko je bil
zvečer naročil Ristu, da naj bo „Florida“
vsak trenotek pripravljena sprejeti begunce
nase, ako se jim posreči beg. Z naglico
in odločnostjo je bito tedaj vsekakor
upati, da si pribore zavetje na Brownovi
jahti.

V ta namen je poiskal Proka po slovesu
na ulici dva izvoščka in ju poslal


[Stran 443]
[443]

pred hišo, v kateri so že čakali naši pustolovci.
Par hipov na to so drdrali v brzem
diru proti pristanišču, kjer so našli
že marljivo vrvenje delavne množice in
opazili takoj prelestno zgradbo „Floride“,
bleščeče se v jutranjem solncu.

Tam, kjer so. bili „Floridi“ najbližji,
je ukazal Dušan ustaviti: njegov namen
je bil, prepeljati se s tovariši v prvem
čolnu, ki ga dobe, ali pa poskakati v morje
in plavati, ako ne pojde drugače.

Izstopili so in krenili naglih korakov
proti bregu. Zdajci pa se izlušči iz množice
v nemajhno presenečenje vseh turški
policijski uradnik, stopi k Dušanu in mu
položi roko na ramo ...

Dušan je pogledal osuplo in prebledel
kljub svojemu preizkušenemu pogumu. Nehote
je pomeril z očmi razdaljo med krajem,
kjer so bili, in med ladijo — češ, ali
bi se bilo mogoče rešiti s silo. In roka se
mu je zganila krčevito, kakor da seže
zdajci po skrito orožje.

Isto so storili z njim vred vsi tovariši.
Toda njih presenečenje je doseglo
svoj višek šele, ko so videli, da redarju
niti ne gre za kako aretacijo. Mož je potapljal
Dušana po rami in mu šepnil zaupno
v svojem jeziku:

„Nič se ne bojte, bodite brez skrbi!
Vse je urejeno, da ne more biti boljše ...
Same ne gibljite se tod preveč vidno, zakaj
ukaz, aretirati vas, je še vedno v veljavi! ...“


[Stran 444]
[444]

To rekši je pozdravil in se izgubil
med množico.

„Kaj pravi?“ je zamrmral Wheeler,
ves zasopel od razburjenja.

„Pravi, da smo varni, samo preveč ne
smemo kazati tega. Zdi se, da je Brown
podkupil kanaljo.“

In res! Jedva so se približali čolnu,
ki se je stiskal prav ondi k nabrežju, in
hoteli poprasati umazanega dedca, ki je
kimal v njem, ali jih popelje do „Floride“,
je vzkliknil Marko veselo:

„Ej, bogme, naš kapetan nam je poslal
kočijo nasproti! To mora biti pa res
že velik prijatelj z zaptijami ...“

Veliki čoln „Floride“ je bil pristal par
korakov od njih, in eden izmed mornarjev
se je dvignil na klopi ter jim pomahal
z roko!

Brez obotavljanja in popraševanja so
poskakali v „kočijo“, kakor je rekel Marko;
malo minut kasneje so stali na palubi
„Floride“, kjer se je vrgel Miloš z razprostrtimi
rokami na bratove prsi, Ivan pa
je stisnil nemo desnici Dušana in Marka,
gledaje zdaj tega, zdaj onega, kakor bi
hotel reči:

„Ali je mogoče, da ste že svobodni!
Kakšen čudež vam je vrnil prostost? ...“

Nato je rekel zamolklo, s pogledom
polnim neizrekljive hvaležnosti:

„Gotovo si jih rešil ti, naš Marko! ...“

Divji Marko, ki je bil velik sovražnik
hvale in vseh podobnih reči, je zamomljal
nekaj nerazumljivega, mahnil z roko in


[Stran 445]
[445]

se obrnil v stran. Nato se je spomnil in
pokazal na novega tovariša, ki je stal ob
strani nekoliko bled in z obvezano glavo:

„Tudi njemu se zahvali! Da ni bilo
Pera, Bog ve, ali bi se bili vrnili!“

Ivan in Miloš sta stisnila Peru roko.
Ta hip je pristopil Brown, z očivkino radostjo
na svojem sicer trudnem obrazu.

„Goddam,“ je dejal s širokim nasmehom,
„tako naglega svidenja se nisem nadejal.
Pravkar sem si ubijal glavo, kaj
naj ukrenem v vašo rešitev, da vam ne
pokvarim možnosti, izvršiti ostalo. Začel
sem bil s tem, da sem podkupil uradnika,
ki je hotel na krov, zahtevat izročitev
nekih anarhistov, kakor vas imenujejo, da
bi vas imeli za kaj zapreti. Ah, gospodje,
lahko si mislite, v kakšnih skrbeh smo
bili to noč zaradi sporočila, ki nam ga je
prinesel vaš odposlanec ...“

„Ali je bil Risto tu?“ se je obrnil
Marko k Ivanu, kakor bi slutil, da govore
o tovarišu, ki ga je bil poslal s pismom.

„Bil je.“

„Pa kako je prišel na Florido?“

„Tako, kakor ti na kopno.“

„Ali je še tu!“

„Dve uri bosta kmalu, od kar se je
odpravil.“

„Po dogovorjenem opravku?“

„Da; obvestit tovariše po vsej deželi,
da pazijo na Arnavta. Naročil mi je tudi
nekaj, da naj povem vam ostalim ... in
res se mi vidi njegov nasvet preizboren:
Risto meni, da je zaman in odveč, v najboljšem


[Stran 446]
[446]

slučaju pa prenevarno, čakali nadaljnega
razvoja stvari v Solunu, kjer se
bomo spotikali ob vsakem koraku ob spletke
Halila beja. Najboljše, pravi, je, da krenemo
nemudoma v Skoplje; dal mi je naslov
in znamenje do nekega vašega človeka,
ki živi tamkaj. V Skoplje, na naslov
vašega prijatelja, dobimo vsa obvestila
... iz Skoplja odrinemo lahko kamorkoli
za Arbanasoma ... in, kar ni najmanj
važno, tam zberemo najlaglje večjo četo,
ako bi se izkazalo, da naše bojne sile ne
zadoščajo v rešitev Helene in Jerice.“

Ostali so bili pristopili med tem pomenkom,
in njih obrazi so pričali, da jim
prija Ristov načrt. Tudi Wheeler, Estournelle
in Kazakov, ki jim je Dušan raztolmačil
njegove podrobnosti, so kimali pritrjevaje
z glavami.

„Risto je šel od tod k nekemu Proki,
pri katerem sta se sinoči dobila z Markom,
da ga počaka in ga obvesti pred odhodom
o tej izpremembi naših dosedanjih namer;
vzdržati pa hoče s Proko zvezo, tako
da se ne izgrešimo niti takrat, ako bi nam
karkoli branilo ubogati njegovo mnenje“.

„Pri tem mnenju ostanemo nedvomno.“
je dejal Dušan, grizoč si ustnice. „Ne
vem, kdo izmed nas bi mu vedel ugovarjati.
Toda čas je, prijatelji, da se poprašamo
nekaj drugega: kaj sledi za nas iz
naše sinočnje nenadne aretacije?“

„Kaj sledi?“ je dejal Estournelle in
zamahnil z roko. „To sledi, kar smo že
ugibali: da se Halil bej zanima za našo


[Stran 447]
[447]

sled in je morda celo na poti za nami.
Brzojavil je, da naj nns ustavijo v Solunu
kot nevarne bolgarske anarhiste ... to
priča h krati, da naš odhod iz Carigrada
ni ostal prikrit paznošti njegovih vohunov
...“

„Ali veš, Dušane, koga najdemo v
službi Halila beja?“ je vzkliknil Ivan, kakor
da se mu je nenadoma posvetilo v
glavi. „Slutnja mi pravi, da nikogar drugega
kakor Schrattena in Birbantinija.“

„To ni verjetno; po zatrdilih nesrečne
Olimpije bi človek vendar sodil, da imata
lopova vse druge namene, samo tega ne,
da bi koristila Halilu.“

„Ej, brate, ti ne poznaš švabske natnre!

„Pa dobro, najdemo ju, tem slabše za
njiju! Kaj pravite, monsieur?“ Dušan se je
obrnil zopet k Francozu.

„Halil bej nam sledi, ker računa povsem
pravilno, da hočemo zasledovati Arnavta
in jima iztrgati plen. Prepustit nam
hoče uničenje svojega sovražnika ... nato
pa uniči on nas brez posebne težave. Resumiram,
gospodje: karkoli storimo, vedimo,
da je Halil bej za nami; in drugič
— čuvajmo se onega nesnažnega Laha in
še nesnažnejšega Nemca.“

„Potem bi jaz predlagal, da prepustite
Halila na vsak način moji oskrbi,“ se je
oglasil Kazakov prav filozofično. „Plačati
mi mora konec ušesa, ki sem ga pozabil
v njegovi hiši. Zanima pa me tudi s psihološkega


[Stran 448]
[448]

stališča, s kakšnimi občutki
navda človeka nečlovekoljubno dejanje.“

„S prav nikakimi, le verjemi, sinko moj!“ je rekel Estournelle važno, iztrebiti lopova je prav tako pravično in lahko delo, kakor zavžiti pet tucatov ostrig in steklenico dobrega vina.“

„Brezpogojno,“ je pokimal Dušan in se nasmehnil. „Priznajmo torej prijatelju Kazakovu predpravico do njegove ekscelence in rešimo zdaj vprašanje, kako ostavimo Solun najbolj varno in brez skrbi.“

„Da,“ je menil Wheeler odločno, „čas je zlato; poleg tega pa je tudi važno za nas, da izginemo iz tega mesta, preden nas dohiti Halil bej in poskrbi osebno za naše zopetno nastanjenje v Beas-kuli.“

„Kar se tega tiče, ne bo težave,“ se je nasmehnil Brown zadovoljno. „V mojem žepu je zatrdilo načelnika solunske policije, da ga morem posetiti brez vse skrbi: dogovarjala se bova namreč o vsoti, za katero bi bil pripravljen pozabiti carigrajsko odredbo, ki ukazuje našo aretacijo.“

Vsi so osupnili ob teh besedah Amerikanca, ki se je bil oddaljil za nekaj časa, nato pa pristopil k skupini. A Mr. Brown je iztegnil roko in pokazal flegmatično na čoln, ki je plul od „Floride“ proti bregu: v njem je sedel Turek v civilni obleki.

„Kakor sem že omenil,“ je nadaljeval
kapitan, „sem podkupil takoj po vašem
obvestilu uradnika, ki mu je poverjeno
nadzorovanje naše častne straže na obrežju.
Naročil pa sem mu obenem, da naj sporoči


[Stran 449]
[449]

policijskemu poveljniku, da želim položiti
primerno kavcijo, ki bi nas rešila
teh nadležnih zaprek in zasledovanj.“

„Za Boga, ne hodite k njemu!“ je dejal
Dušan v strahu. „Kakor je gotovo, da
bi bila kavcija v stanu, rešiti nas njegove
pažnje, tako negotovo je, kaj se zgodi z
vami, ako se podaste prostovoljno v doseg
njegove oblasti.“

„Ne bojte se!“ je dejal Brown. „Odgovoril sem mu, da sem pripravljen plačati takozvano kavcijo v znesku pet tisoč turških funtov, ako pošlje po njo in ako mu ta vsota zadošča. V tem slučaju pa zahtevam tudi primerno jamstvo, da nam ne preti nobeno nadlegovanje, dokler nas more doseči njegova oblast. Izkratka: za teh pet tisoč funtov naj izbriše gospod načelnik solunske policije iz svojih možganov vsak spomin, da smo sploh kdaj počastili solunska tla s svojim posetom. Ako mu je moja ponudba prenizka, sem dejal, potem ukažem zakuriti Florido in uberem drugo pot — on pa naj se obriše za svoj lepi in pošteni zaslužek!“

Ciničen smehljaj mu je igral okrog ust, ko je govoril te besede — smehljaj ljudi, ki jih je naučila izkušnja, da je mera človeškega poštenja največkrat le številka svote, ki jo treba plačati poštenjaku, da ti ugodi v vsem, kar želiš.

Dušana pa so obšle druge misli:

„Ali, Mr. Brown!“ je vzkliknil in prijel Amerikanca za roko, „kako naj se vam zahvalimo? Žrtve, ki jih doprinašate za


[Stran 450]
[450]

nas, presegjo meje tega, kar vam moremo povrniti ...“

„Ne bodimo sentimentalni!“ je dejal
Amerikanec veselo in mahnil z roko. „Zmenili
smo se vendar, da je vaša aventura
tudi moja; prosil bi vas torej, da nič ne
omenjamo med seboj lapalij, ki me jih
stane ta ali ona kriza v naši drami. Posebno,
ker vam moram zatrditi, da se
taki malenkostni izdatki prav nič ne poznajo
mojemu imetju.“

Nato jih je povabil v kajuto, da se
pokrepčajo in odpočijejo po svojem napornem
in nevarnem izletu v Solun. Pri
dobri kapljici, s katero je bila jahta gospoda
Browna očividno izborno založena,
so jim oživele trudne oči in dvignil se jim
je pogum — skrb je izginila izmed te
družbe, kakor izginejo megle v toplem sijanju
jesenskega solnca. Nihče ni pogrešal
spanja, ki ga skoraj niso bili okusili preteklo
noč; sleherni se je čutil pripravljenega,
tvegati največje napore in nevarnosti
iznova — samo da zagledajo že enkrat
pred seboj zaželjeni cilj.

Na odgovor policijskega načelnika ni
bilo treba čakati dolgo. Kmalu se je pojavil
na pragu mornar in poklical Browna
na krov, kjer mu je izročil načelnikov tajnik
mnogokrat zapečateno pismo. Dični
predstojnik je sporočal Amerikancu, da se
je pripravljen zadovoljiti s ponudeno kavcijo,
a s pogojem, da gospodje nemudoma
zapuste Solun. Mr. Brown je pokimal zadovoljno,
ko je prečital to dokaj protislovno


[Stran 451]
[451]

izjavo, v kateri se je razodevala vsa cinična
breznačajnost turškega činovnika.

„Naročeno mi je, da naj kar jaz prevzamem
denar,“ je dejal tajnik. ko je
Amerikanec zložil pismo in ga pomeril od
nog do glave.

„Vem, tako stoji v pismu,“ je odgovoril
Mr. Brown fleginatično. „Ali ste prinesli
tudi dokumente, ki sem jih zahteval
od vašega predstojnika?“

„Imam jih pri sebi ...“

„Kažite!“

Nič hudega ne sluteč, je izvlekel žlahtni
oproda še žlahtnejšega gospodarja ovitek
s turškim in francoskim naročilom vsem
solunskim varnostnim oblastem in organom,
da naj olajšajo lastnikom te listine njihov
odhod iz Soluna z vso mogočo vstrežljivostjo.
Amerikanec je zložil tudi to pisanje
in ga vtaknil v žep.

„Pardon, gospod!“ je vzkliknil načelnikov
tajnik in iztegnil roko. „Preden mi
ne izročite kavcije, vam ne smem dati tega
papirja! ...“

„Že dobro; vrnite se in povejte gospodu
načelniku, da ga spoštujem sicer
visoko, zaupam pa mu ravno tako malo,
kakor on meni. Njegova skrb bodi, da
pridemo s temi papirji v žepu neovirano
na kraj mesta, to je, vsaj toliko iz dosega
solunskega vojaštva in policije, da
bo naša varnost v naših lastnih rokah.
Tam sem pripravljen plačati domenjeno
svoto v vaše roke ali makar v njegove
lastne. Najboljše je, ako se vrnete od


[Stran 452]
[452]

njega zopet k meni in nas spremite sami
na pripraven kraj. Ne pozabite pa prositi
gospoda načelnika, da nam pošlje tudi kako
priporočilno pismo do policijskih oblastnij
v notranjosti dežele.“

Tajnik si je pritisnil prst na celo in pomislil.
Na to je pokimal, priklonil se in odšel.

Ko se je vrnil uro kasneje, je našel
vse naše znance pripravljene za odhod.
Policijski načelnik mu je bil izročil zahtevano
priporočilno pismo in ga pooblastil.
da sprejme denar, dasi ga niso nič kaj
veselile te obširne ceremonije, ki jih je
hotela imeti Amerikančeva previdnost.
Hotel pa je pokazati najbrže, da tudi policijski
načelniki niso ljudje brez vsake
vljudnosti in manire, ako jim pozlatiš dlani
tako kneževsko kakor Amerikanec njemu:
poslal je tri kočije, da zapeljejo tovariše
iz mesta. Namesto pravih izvoščkov so
sedeli na kozlih seveda sami preoblečeni
redarji.

Brown je povabil v svojo kočijo Dušana
in Whelerja; ker je prisedel naravno
tudi tajnik policijskega načelnika, jim je
bilo nekoliko tesno. Toda misel, da bodo
kmalu zunaj mesta, daleč od vseh zaprtij.
načelnikov, policijskih zased in drugih
ovir, ob katerih se more spotakniti nenadoma
še tako dobro premišljen načrt, jim
je bila tako prijetna, da niso niti opazili
kdaj je zdrknila mimo njih zadnja solunska
hiša.

Končno pa so se ustavile kočije kakor
na dogovorjen mig. Kraj je bil neobljuden


[Stran 453]
[453]

daleč na okoli, cesta prazna; le v daljavi
se je videlo par samotnih in čemerikavih
kolib.

„Tukaj, mislim, bi se lahko poslovil
od gospode,“ je izpregovoril tajnik in pomignil
Brownu z zgovornim pogledom
svojih črnih oči.

Amerikanec je odprl vratca in se ozrl
po okolici.

„Res,“ je dejal nato, izvlekel listnico
in vzel iz nje debel zavoj bankovcev.
„Ali imate naše priporočilno pismo pri
sebi? ... Ah, hvala; izvolite prešteti. Sporočile
svejemu predstojniku naše pozdrave;
upam, da bo cenil v polni meri lojalnost,
ki nam veleva, držati se dane obljube in
šteti kavcijo, kakor se imenuje ta svota v
narečju solunske policije, dasi bi lahko
odslovili vas in vaše kočijaže praznih rok.“

„Gotovo,“ se je namuznil tajnik s ciničnim
usmevom. „Toda gospod načelnik
je zaupal vaši lojalnosti tem rajši, ker
ve. da boste cenili tudi vi njegovo, ko se
prepričate v kakem drugem kraju, da njegovo
priporočilo ni bilo preklicano ...
Saj veste, koliko je vreden popisan papir.“

„To spoznanje nas bo le veselilo. In
da ohranite tudi vi v spominu to našo
skupno vožnjo — evo nekaj za vas ...“

To rekši mu je stisnil v roko precej
obsežen bankovec.

Med tem razgovorom so bili izstopili.
Naši prijatelji so izložili nekaj prtljage,
ki so jo imeli s seboj, tajnik je sedel v
svoj voz, kočijaži so obrnili ...


[Stran 454]
[454]

Par minut nato je bil oblak prahu.
ki se je dvigal na cesti proti Solunu, edino,
kar je še spominjalo vrlo četo na turško
policijo. Bili so sami, cesta, ki je ležala
pred njimi, je bila slaba, toda vodila je
naprej ... vodila je k odločitvi.

„Prav za prav bi bili lahko sami najeli
vozove,“ je menil Estournelle. „Lahko
bi se peljali do prihodnje železniške postaje
— tako pa bo treba jahati podplate.“
„Boljše je tako,“ je dejal Dušan, ..zato.
ker je varnejše. Par kmetskih kljuset, ki
nas poneso dalje, dokler se ne zaupamo
železnici, se najde kmalu. V Solunu že
zato nismo smeli pustiti sledi, ker bi pretila
nevarnost, da jo najde Halil bej —
ali bolje, njegova psa von Schratten in
Birbantini ...“

V trenotku, ko je izrekel Dušan svoje
besede in imenoval zločinca, kriva vseh
teh nesreč in prigod, se je srečala „Florida“
v solunskem zalivu s križarko, ki je
nosila Halila in njegova pomagača.

Vsa poštena trojica je stala na krovu
križarke in opazovala jahto z daljnogledi.

„Florida zapušča Solun, ekscelenca!“
je vzkliknil von Schratten z neveselim
glasom, kakor da bi bil upal na tihem, da
se ladija kazni in maščevanja kar pogrezne
njemu na ljubo.

„Nič za to!“ je menil Halil bej brezskrbno
in mahnil z roko. „Ljudje, ki jih
je pripeljala, sede v varnem zaporu ali pa


[Stran 455]
[455]

so še na ladiji. Ni se nam torej bati, da
bi nas motili ...“

„E vero,“ je pokimal Birbantini. „Res
je to: nihče nas ne bo motil v razgovoru
z Alijem Kemalom, kakor se vidi. Samo
— vrag ve, ali bo razgovor zaradi tega
prijetnejši? ...“

„ Florida“ pa je plula brzo in ponosno
po sinjih valovih; hitela je, da se ustavi
v Benetkah in počaka tam Amerikanca,
ki je bil ukazal tako svojemu prvemu
oficirju.

XXIV. Mreža se zadrgne.

Minilo je bilo štirinajst dni — dolga
doba za našo četo, ki je komaj čakala, da
odloči usodo Arnavtov in njunih nesrečnih
jetrne — še daljša pa za Ivanovega očeta,
ki je čakal doma v grozi in skrbeh brez
vsakega sporočila, in za Dušanovo mater
in Ljubico, katerih sleherna misel je bila
te čase molitev za srečen uspeh sina in
brata ter njegovega prijatelja.

Dolga je bila ta doba tudi Aliju Kemalu,
kije potoval s svojima jetnicama proti domačemu
kraju, podoben tigru, ki odnaša svoj
plen v najglobljo džunglo, kjer mu hoče
izpiti kri. varen pred zasledovalci.

Jusuf je bil izpolnil svojo obljubo; ko
se je dal Ali Kemal izkrcati z bratom,
Jerico in lady Heleno ob ustju Strume, mu
ni bilo treba čakati niti četrt ure, da se?
je pojavil pred njim zvesti oproda, obdan


[Stran 456]
[456]

od divjih obrazov, nabranih kdo ve kod
po brlogih teme in zločina.

Arnavtski oficir se je spogledal zadovoljno
s svojim bratom, potrepljal Jusufa
po rami in mu izrekel pohvalo v domačem
jeziku, katere učinek sta presodili jetnici
po rezanju, ki je razklalo divje obličje
Skipetarja za trenotek v dve strašni, zgubančeni
in sršeči polovici.

„S temi vam ne bo dolgčas, mylady,“
se je obrnil Isa Kemal k Angležinji, ki je
zrla z brezčutno visokomernostjo mimo teh
razbojnikov v golo pokrajino. „To se pravi,
jamčim vam vsaj, da vas od pomanjkanja
zabave ne obide misel, ločiti se od nas in
ogledati si naše zanimive dežele po drugačnem
programu, nego sva ga sestavila
z mojim bratom. Ti mladci so namreč veliki
ljubitelji lepih dam — kar človeka končno
ne moti posebno, ako se je sam že prej
pozabaval; nato pa — tako mi Allaha —
lahko bi se zgodilo, da vama odletita lepi
glavici: nežnih čuvstev ne smete pričakovati
od naših fantov, saj veste po lastni
izkušnji, kako kratkotrajna je skipetarska
ljubezen! ...“

Lopov se je zarezal široko tej svoji
zverski duhovitosti in se udaril po kolenih;
toda smeh ga je minil kaj naglo, ko so se
ujele njegove oči s Heleninimi — tako
leden in oster je bil njen pogled.

„Poslušajte me, človek,“ je izpregovorila
Angležinja z glasom, ki je zvenel
trdo in rezko, „— človek, ako smem dati
to ime nečloveku ... Da se neha v vaši


[Stran 457]
[457]

družbi vse, kar imenuje kulturni svet moralo
in spoštovanje do šibke ženske — o
tem sva se prepričali dovolj. Toda opozoriti
vas hočem na nekaj, kar zahteva samo
varnost vaših namenov in — bogme da,
— tudi vaše glave! Iz vaših lastnih besed
sem posnela, da slutite maščevalce za
svojimi petami; svetujem vam torej, naj
ne položi nihče izmed vaju svoje zločinske
roke na naju dve, dokler niste tako varni
in skriti, da vas niti prst božji ne izkoplje
iz vašega zavetja. Sreča je opoteča povsod,
tudi tam, kjer se Arnavt posmehuje človečanstvu
in praviti; in gorje vam in vsem
vašim, ako se vam spotakne noga na poti,
na katero ste zašli ...“

„Hahaha!“ Isa Kemal se je zagrohotal
na vse grlo. „Ne bojte se, nežna golobica! Nihče ne položi roke na vaju, dokler
nismo v naši dedni kuli — od ondot
pa nas prst vašega Boga ne izkoplje, živih
nikoli, ne nas, ne vas! ...“

„Ali slišiš, srnica moja!“ Ali Kemal
se je nagnil k Jerici, ki je zaječala obupno.
odskočila in skrila svoj obraz na Heleninih
prsih. „Tam bomo varni ... pred tvojimi
prijatelji in pred prstom božjim! Samo
veter, ki brije nad vrhovi, bo mogel do
tebe, da ti zapoje svatovsko pesem ...“

Ustnice so mu drgetale v mahoma razpaljeni,
divji strasti; in Jerica je lahko
slutila pomen njegovih bogokletnih besed,
dasi jih ni razumela.

„Toda ne bojte se,“ je povzel Isa Kemal,
obrnjen k lady Heleni. „Nihče vama


[Stran 458]
[458]

ne stori žalega — dokler ne dospemo na
varno, kakor pravite sami; samo opozoriti
vas moram, da bi pomenil vsak najmanjši
poizkus bega vajino smrt: le korak z naše
poti, le gib, ki izda to namero — in toliko
krogel, kolikor je teh najinih zvestih,
vaju reši bližine dveh zaničevanih Skipetarjev
na vekomaj!“

In kakor da bi hotel potrditi svoje besede, se je obrnil k spremljevalcem ter
jim dal v arnavtskem jeziku ukaz jako nedvojbenega
pomena; zakaj risje oči banditov
so se obrnile od Ise Kemala do jetnic
s tako zlobnim bleskom, da ju je izpreletela
mrzla groza od glave do peta.

O Bog, kaj vse sta se bili že navadili
prenašati ti dve ženski! Nikdar ne bi bili
verjeli človeku, ki bi jima bil rekel pred
letom dni, da je tolikšna moč njiju ubogih,
šibkih, zgolj po ljubezni in negovanju hrepenečih
src ...

„Na pot!“ je prekinil oficir sultanove
garde ta pomenek na začetku nove križeve
poti. Jusufovi spremljevalci so obkolili
družbo, ki se je jela pomikati peš
proti oddaljeni koči, osamljeni sredi bregovja
in skoraj razpali ...

„Zdaj romamo v pogubo naju obeh!“
je stokala Jerica, ki jo je zapuščal pogum
ob misli, da ju tirajo Arnavti v neznano
deželo, kjer more Ivan s svojimi prijatelji
le čudežno najti njuno sled. „Oh, to je
strašno, strašno! Najrajša bi pobegnila,
da me ubijejo ti roparji na mestu ... toda
srce je prešibko in prestrahopetno — ne


[Stran 459]
[459]

more se odreči upanju. Izmed tisoč in
tisoč možnosti je vendar le ena, ki pomeni
rešitev!“

„To ni šibkost, to ni strahopetriost,
duša moja!“ je dejala lady Helena z gorkoto
in ljubeznijo prave sestre v nesreči:
„Zdrava moč je in pogum, ki vam ga vdihava
vaš dobri angel, da se ne uničite
pred skrajnim trenotkom. Da, tik pred pogubo
se tudi jaz ne bi obotavljala: rajša
imam smrt nego to sramoto ... Bodite
brez skrbi: opazili ste na moji roki starinski
beneški prstan, ki sem ga skrila
med vožnjo po morju v nedrije ... V tem
prstanu je strup; le majčken vbadljaj s
skrito ostjo, ki se prikaže na notranji
strani, ako pritisnete na dragoceni smaragd
— pa sva rešeni obe, ako se ne bo
mogoče rešiti drugače! ...“

„Ah, kako morete govoriti kaj takega
— vi, ki vas vendar izpuste, kadar dobe
odkupnino? ... Ne, ne, lady Helena, vi
ne smete deliti mojih črnih misli!“

„Vaših črnih misli ne delim — deliti
hočem le vašo usodo. Nesreča naju je
združila — ali naju naj tudi loči? Nikdar
ne bi sprejela možnosti, da nastopim pot
v svobodo, ako bi morala storiti to v zavesti,
da pustim svojo tovarišico samo v
nesreči in pogubi.“

„Ah, bodite za hvaljeni za te plemenite
besede!“ je zaihtela Jerica in se oklenila
tesneje Helenine roke. „Ne, sram hi
me moralo biti pred vami, ako bi obupavala
tako lahkomiselno! ...“


[Stran 460]
[460]

„In česa naj se bojiva prav za prav?“
je nadaljevala lady Helena z veliko trdnostjo.
„Ves vzrok, da naju naši prijatelji
še niso rešili, je v tem, da so naju iskali
v Carigradu predolgo in s prevelikimi zaprekami.
Mari mislile, da nama zdaj ne
slede? Menite li zares, da more ostati
naju sled prikrita četi takšnih ljudi? In
kadar jo najdejo — tu, na prostem, v deželi,
kjer se človek malo meni za policijo
in za zakone, v deželi, kjer premoreta
hrabrost in moc še vse — kaj je tem junakom
laglje kakor osvoboditi naju? Pogum,
pogum! Midve ne veva niti ure niti
dneva, toda biti morava pripravljeni: pride
hip, ko poči puška ... in če ostanemo takrat
vsi živi in zdravi, nas čaka še dolgo
življenje!“

„Če! ...“ je vzdihnila Jerica v hipni
otožnosti, prepričana, da tvegata Ivan in
Dušan z veseljem svoji glavi za njiju
prostost, hkrati pa tudi v strahu, kakšna
usoda jima je namenjena v zadnjem, odločilnem
boju.

Med tem so dospeli do koče. Ali
Kemal je velel pripraviti skromno kosilo,
ki je šlo sirotama kaj slabo v slast; jedli
so v treh skupinah — brata Kemala posebej,
razbojniško spremstvo posebej in
jetnici zase. Kdo ve od kod se je prikazala
tudi stara, odurna babnica, ki jo je
bil očividno iztaknil Jusuf na svoji poti
in ki je lomila spačeno srbščino, kakršno
govore Arnavti v krajih, kjer so se vrinili
s krvavimi nasilji med srbski živelj. S


[Stran 461]
[461]

pomočjo te oskrunjene srbščine se je mogla
sporazumeti za silo z Jerico; povedala ji
je, da je volja „gospodarjeva“ — tako je
imenovala starejšega Kemala — da se preoblečeta
jetnici v najpriprostejšo turško
obleko. S temi besedami je položila pred
njiju culo na pol raztrganih cunj, izmed
katerih sta izbrali vsaka sebi primerno ter
se preoblekli s solzami v očeh.

„Tudi to, lepa gospa!“ je viknila starka
nazadnje, ko sta mislili, da je že vse opravljeno.
„To je naročil gospodar še prav
posebej! ...“

Pomolila je Jerici neprozoren turški
ženski pajčolan, nadela ji ga in storila isto
z lady Heleno.

„Ali Kemal ima rad tako lepa lica in
tako svilnato mehko kožo,“ je povzela
nato z ostudno sladkim glasom, „toda kadar
ga kaj razsrdi, takrat ne pomaga nič
— jabolko z drevesa ali glava z ramen,
to je njemu vse eno ...“

„Kdaj nadaljujemo pot?“ je prašala
Jerica prezirno, namesto da bi pobrala
starkine besede.

„Oh, še prenaglo za lepi gospe,“ je
siknila starka in ošinila Ivanovo sestro z
zlobnim pogledom. „Gospodar je šel po
opravku, ki ga gotovo ne zadrži dolgo;
nato odrinemo nemudoma vsi skupaj v
grad, kjer pripravi Ali Kemal svatbo svoji
golobici.“

Pustila ju je sami. Toda pred vrati
sta slišali njeno nadušljivo dihanje, kakor
se je slišalo pod oknom mrmranje in pljuvanje


[Stran 462]
[462]

dveh Arnavtov, ki ju je bil postavil
na stražo.

Tisto okno je bilo navadna luknja,
skozi katero je dihal svobodno dokaj kruti
mraz. V mrazu in skrbi pa je nerodno
čakati človeku, naj si je zaobljubil Še tako
junaško potrpežljivosl. In zato sla bili obe
skoraj zadovoljni, ko se je zaslišalo pred
kočo peketanje konjskih kopit: zvesti Jusuf.
sluteč, da Ali Kemal ne bo hotel delati
dolge poti peš, je bil poskrbel za konje
in jih pripravil v bližini. V resnici se je
gospodar razveselil te pametne misli ter
plačal živali s suhim zlatom, pri čemer je
padlo nekaj rumenega tudi v Jusufovo
dlan ...

Jetnici so zavili v tople plašče in ogrinjala,
posadili ju na dva stara in temu primerno
mirna konja ter jima omotali noge
še posebej z gorkimi cunjami: videli sta
pri tem opravilu, kako se rogajo sirovi
klateži njuni občutljivosti.

„Le naj se!“ je dejala lady Helena
ravnodušno. „Bogme, kako pa prideva do
tega, da bi se rešili iz oblasti teh živali s
premrzlimi udi!“

Pustili so ju jahati vštric, toda za
njima je sledilo troje spremljevalcev, prežečih
tako nepremično na vsak najmanjši
gib ubogih žrtev, da ju je bilo kar groza
pogledati nazaj.

Spredaj je jezdil Ali Kemal, ki je imel
vse ceste in pota najbolje v glavi, pa tudi
najrazvitejši čut za pretečo nevarnost —
a zadaj Isa, kakor da hoče v svoji lakomnosti


[Stran 463]
[463]

neprestano nadzirati plen, hkrati pa
prihraniti svoji že nekoliko mehkužnejši
osebi prvi spopad s sovražnikom, ako bi
se pojavil nenadoma pred njimi.
Zakaj lopova sta bila pripravljena, da
ju prestrežejo maščevalci njunega zločina ...

In ko se je razvrstil ta izprevod ter
se je ozrl Ali kemal z divjim očesom po
svoji četi in dvignil roko, se je začel strašni,
naporni, potajni pohod preko Makedonije
proti Stari Srbiji, kjer so si bili
predniki podle dvojice pred stoletji osvojili
posestvo in zgradili na njem utrjeno
jastrebje gnezdo ...

Glad, trudnost in mraz — nobeno trpljenje
ni ostalo prihranjeno jetnicama, ki
si nista le enkrat zaželeli nagle smrti.
Dasi so jima privlekli Arnavti pozneje od
nekod še dva topla kožuha in jima zavili
noge v še več cunj, vendar sta ozebli na
rokah in na nogah.

Edino, kar jima je dajalo moči, da sta
mogli prestati strašno preizkušnjo tega
marša, je bilo besno, neuklonjeno pričakovanje
rešitve in osvete. Imeli sta še
nekatera tistih pisem, ki sta jih bili pripravili
v Carigradu, preden je odvedel Ali
Kemal Jerico iz oblasti Halila beja. Nista
se sicer mogli nadejati, da najde te znake
njihove poti pravo oko in jih pobere prijateljska
roka, toda vse eno sta prežah
napeto na vsako priliko, zaznamovati z
njih pomočjo svojo sled.

Čez dan je bilo to pač nemogoče, zakaj
paznost bratov Kemalov in njunih Arnavtov


[Stran 464]
[464]

je prekašala vse, kar more sanjati
najsmelejša fantazija o iznajdljivosti ječarjev.
Toda na srečo so potovali tudi ponoči;
čez dan je Ali Kemal vobče rad
ustavljal karavano, ali pa je zavil po stranpotih
in bližnjicah, ki so vodile cesto po
najdivjejših in najneobljudenejših krajih;
narobe pa se je posluževal v varstvu teme
širokih cest, vedoč, da si domačini ponoči
težje zapomnijo tuje obraze.

Baš na to sta gradili ženski svojo
nado: po noči je bila marsikdaj prilika izgubiti
pisemce ... in ker se je zgodilo to
na potih, ki so služili čez dan sto in sto
ljudem, je bilo tudi upanje, da najde vsaj
eno izmed njih človek, ki bo razumel njegovo
vsebino in ki ga spravi v prave roke.

V poglavitnem so sledili železnici in
strugi reke Vardarja, od koder je nameraval
Ali Kemal zaviti pozneje proti Šari
planini: ob njenem znožju se je dvigala
na strmem vrhu kula njegovih dedov —
zavetje, v katerem so se čutili Kemali
varne kakor sultan v svoji palači.

Večjih krajev makedonskih nista videli
nikoli: tam je vodila pot vedno v širokih
ovinkih, po samotnih stezah, kjer jih je
srečavalo malo ljudi ... Le iz pogovora
svojih spremljevalcev sta posneli, da imata
za hrbtom Gjevgjeli, da so že mimo Negotina,
da so zavili pravkar okrog Velesa ...
Nato se je začela oglašati v pomenkih teh
divjakov vedno pogosteje beseda Uskub
— turško ime za staroslavno srbsko Skoplje,
ki je žalovalo tiste dni še v senci polumeseca.


[Stran 465]
[465]

„Ali gremo v Skoplje?“ je prašala
Jerica staro furijo, ki se ni genila od njiju.

„O ne, golobičica!“ je odgovorila Arnavtka
in se zarezala lokavo in zlobno.
„Česa bi iskali v Skoplju? Zdaj pridemo
mimo Zelenike, a nato zavijemo proti Ljubotinn,
tja pod Šaro planino — k večjemu
dva dni še, pa smo v kuli našega gospodarja
...“

Na obrazu in v očeh se je poznalo
babnici, kako se raduje obupa svojih jetnic.

Jerica in lady Helena pa sta prebledeli:
samo še dva dni! Ta beseda ju je
zadela, kakor obsojenca naznanilo, da ga
povedo čez dva dni na morišče: koliko je
bilo verjetnosti, da pride rešitev v teku
teh dveh dni?

Vso pot sta bili napenjali oči in um,
da bi opazili, ali jim sledi kdo ... ali se
Kemala vznemirjata ... ali kaže karkoli,
da so rešitelji blizu ... Zaman! Nič ni
pričalo o mrzličnem trudu, ki so ga razvijali
med tem prijatelji Ivana in Dušana
za njiju osvobojenje. Poguba se je bližala
s čim dalje neizprosnejso gotovostjo od
ure do ure; jetnici sta bili zdaj pripravljeni,
poizkusiti vsak čin obupa — toda
bilo je nemogoče: hujše od jeklenih spon
so ju oklepali risji pogledi razbojnikov, in
niti s prstom ne bi bili mogli treniti proti
volji Alija Kemala, ne da bi ju popadle
trde roke in preprečile njiju namen.

Jerjca je molčala zdaj kakor mrlič;
bleda kakor vosek je zrla na medene
gumbe svojega sedla, drgetaje pod sirovo


[Stran 466]
[466]

tkanino svojega vrhnjega ogrinjala. Njene
ustnice so se premikale: molila je neprestano
— da bi prišla pomoč božja v tej
skrajnji uri ... in da ji ni bilo treba misliti
na strahoto, ki se je bližala.

Napor, s katerim se je premagovala
lady Helena, je bil uprav junaški. S šalami,
pripovedovanjem in vsemi mogočimi zvijačami,
ki jih je zmožna iznajdljivost ženske
vajene občevanja z ljudmi, je izkušala odvrniti
Jerico od tega ubitega razpoloženja.
Rada bi jo bila videla veselo, smejočo se,
zročo nevarnosti predrzno v obraz. Zakaj
neki? Ah, samo zato, da bi odleglo njej
sami; da bi popustila mora temnih misli,
ki so rile liki strupeni črvi v njene možgane
... Zato, da bi bili obedve srčni in
zbrani, pripravljeni braniti se z vsemi silami,
preden se spustita v nepreklicni mrak
obupa m storita zadnje, kar jima preostaja!

Tudi ona, ki je zaupala tako trdno,
je okušala zdaj grenkobo dvoma — dvoma,
ki se je izražal čim dalje jasneje in neizprosneje.
Ona, ki je bila tako ponosna na
nedostopno zaničevanje, s katerim je bičala
razbojniška brata ... ona se je bala
zdaj trenotka, ko ji strah izpodbije kolena,
da se zgrudi pred lupezema in vikne s
povzdignjenimi rokami: „Milost, milost!
Ako je le še iskrica človeškega čuvstva v
srcu nečloveške zveri ... usmiljenje nama
nesrečnicama! ...“
Bala se je tega hipa že naprej, saj je
vedela, da bi bilo zaman! Nič več se danes
ne uliva voda iz trdih skal kakor pod palico


[Stran 467]
[467]

Mojzesovo, nič več se ne tajajo srca
krvnikov kakor v starih viteških romanih.

Le eno je ostalo trdno in zapečateno
v njeni plemeniti duši: ne zapustiti Jerice,
naj se zgodi kar koli. Skupaj rešeni ali
skupaj mrtvi — to je bilo geslo Iady
Helene.

In ta požrtvovalnost je bila edino, v
kar je zaupala Jerica še zdaj — zaupala
s skalno vero dobrega otroka. To zaupanje
je bilo tudi iskra, ki je grela njeno srce
vsaj še nekoliko v krutem mrazu, zgrinjajočem
se od znotraj in od zunaj., mrazu,
ki se je dvigal v duši — mrazu, ki je
padal na naravo.

Bogme da! Tudi zunaj je bilo mraz.
Ostra burja, ki je brila s severa, je vrtala
s tisoč svedri v mozeg in kosti; nebo je
buljilo sivo in brezizrazno, brez solnčnega
žarka, podobno očesu brez vedrega odseva,
in kakor milijarde blaznih drhtljajev so
se usipali drobni, ostri, igličasti kosmiči
ter tkali po tužnih brdih stare Srbije
mrtvaški prt ...

Konji so puhali bele stožce sopare, ki
jim je zmrzovala skoraj že v nozdrvih, in
krevsali ubito in trudno po kameniti hribovski
stezi.

Delali so nov ovinek; iz tega sta posneli
jetnici, da se ogibljejo Zelenike. Globoko
na desni je ležala pod njimi dolina
Vardarja v otožni goloti.

Ko so dospeli na vrh grebena, so zagledali
iz dalje Zeleniko samo; še dalje
tam, na dnu globoke megle, je moralo ležati


[Stran 468]
[468]

kraljevsko Skoplje, prestolnica Dušana
Silnega, ječeča že petsto let pod turškim
jarmom.

Spuščaje se nizdol, so zavili še bolj
na levo in dospeli kmalu po poldne v
dolino majhne rečice, ki je žuborela v turobni
zamišljenosti na vztok — v naročje
Vardarja. Zanemarjen turški most je vodil
čez njo; na oni strani se je videla naselbina
— turški han, ki je obetal popotniku
počitek in okrepčilo.

„Ohe, Ali!“ je kliknil Isa Kemal s
svojega mesta na koncu karavane, videč,
da je brat ustavil konja tik pred mostom,
nato pa obrnil na levo in zdirjal ob reki
navzgor, kažoč tako svojim spremljevalcem,
kakšno pot si je izbral. „Kam, vraga, te
nese zopet? Počemu zavijaš sem in tja
kakor lisica, namesto da bi ubral kar ravno
pot?“

Ali Kemal se je ozrl in mignil bratu,
naj zajaše bliže. Vštric sta nadaljevala pot.

„Pred nosom se nam dviga han,“ je
nadaljeval Isa Kemal. „Na pot smo se
odpravili v trdi noči; mari naj počepamo
ljudje in živali zaradi te tvoje pretirane
opreznosti?“

Ali Kemal se je namrdnil.

„Pozna se ti, da si izgubil po mestih
svoj volčji veh, s katerim te še rodila skipetarska
mati. Ako nas čaka kje zaseda,
je na tem koncu poti, ki nam se preostaja.


[Stran 469]
[469]

Slutim to; in še nocoj pošljem Jusufa naprej,
da se nam vrne naproti z ojačenji ...“

„Beži, beži!“ se je zasmejal brezskrbnejši
brat. „Ali si se pobabil, da vidiš
povsod strahove? Kje pridemo zdaj čez
vodo? ...“

Ali je zmignil nestrpno s širokimi
pleči in odgovoril, kakor da je preslišal
prvi del vprašanja:

„Tisoč korakov više je plitvina; tam
brede na ono stran, komur je do mostu
predaleč ali — preblizu ... Glej, že smo
na poti.“

Res so zajahali na ozko pot, ki se je
obrnila kmalu nato naravnost v strugo;
voda je bila tam tako plitka, da so si
konji jedva zmočili gležnje.

Ali Kemal je poklical Jusufa k sebi
ter mu jahaje naznačil pot, ki jo je bil
določil v svojem do pičice premišljenem
načrtu.

„Ti jahaj po bližnjicah,“ mu je velel
nato, „in goni kolikor moreš. Zberi deset,
dvanajst krepkih mladcev in pridi naproti,
kakor daleč ti bo mogoče. Pazi spotoma,
ako ugledaš komite ali slične sumljive
ljudi; če naletite nanje in jih zmorete, ne
da bi sev zamudili, pobijte jih brez usmiljenja.
Žuri se! ...“

„Slušam, gospodar!“ je odgovoril Jusuf
in nagnil glavo. Nato je obrnil konja in
zdirjal preko polja kakor vihar.

Ali Kemal, ki v svoji vešči opreznosti
ni hotel prekoračiti rečice pri mostu, da


[Stran 470]
[470]

si je vabil na drugi strani han, je imel na
lihem vendar namen, privoščili drugim in
sebi nekaj ur oddiha. Vedel je. da pridejo
kmalu na stransko cesto, ki je vodila
po dolinici vsporedno s strugo tja proti
dolini Vardarja, da se spoji tamkaj z glavno
prometno žilo. Ob tisti stranski cesti pa
je stala — istotako nedaleč od onega kraja
— majhna krčma, še bednejša in neznatnejša
od drugih hanov po samotnih krajih
turškega Balkana, krčma, ki je bila last
kristjana, Srba Uroša Velimirovića. Za silo
se je dalo počiti tudi tam; arnavtski pogled
in mig na handžar je zadoščal, da si
dobil dobro kosilo tudi v najbednejši koči,
in kar je glavno — srbski raji si lahko
plačal z brco, dočim je bilo Turku treba
šteti denar. In kje je na svetu Arnavt,
ki se mu ne bi tožilo izmetavati svetle pijastre
za postrežbo, ki jo dobi lahko zastonj? Ni ga, bogme, pod solncem božjim.

Uroš je bil pošten starec mirne in
krotke nravi, delaven in marljiv, a kljub
temu vedno reven in ubog. Pomagala mu
je sključena žena, ki je bila vsa njegova
tovarišija in vsa njegova družina. Nekdaj
je imel otroke, troje sinov: enega so mu
ubili arnavtski roparji, drugega turški vojaki,
tretji je bil pobegnil v kraljevino, da
ga ni doletela ista usoda. In tudi glava
Uroša samega ni bila nič kaj trdna na
svojih plečih; Turki in Arnavti so ga gledali
po strani, ker so ga sumili, da skriva
tu pa tam četnike ali jih vsaj zalaga z živili.
No, do tega dne se še ni bilo posrečilo


[Stran 471]
[471]

zajeti komito v Uroševi krčmi; on
je že vedel, zakaj ne.

Toda baš danes, in baš ob uri, ko so
se sukale misli sultanovega oficirja okrog
bedne strehe vrlega Uroša, se je pojavila
med vrati krčme prav sumljiva postava.
Stopila je na prag, zavita v raztrgan plašč,
pod katerim bi bil slišal bližnji človek
žvenketanje skritega železja, in si potegnila
kučmo globoko na oči, tako da je
bil viden samo še oster nos in dva šopa
košatih, sršečih brkov. Nato se je sključila
in odkrevsala ob neobeljeni palici po cesti
tja v mrzli zimski dan.

Čudni mož je bil na videz še najbolj
podoben beraču. Toda kdor bi ga bil pogledal
bližje in ostreje, bi se bil začudil
prožnosti njegove hoje in telesni moči, ki
je ni mogla zatajiti vsa dozdevna trudnost
in onemoglost. Začudil pa bi se bil še
mnogo bolj, ko bi ga bil slišal mrmrati
v brk:

„Bogme, eden izmed nas jih mora zasačiti! ... Obvestilo je prišlo iz Velesa in
vseh sledečih krajev, da potuje semkaj
večja družba Arnavtov, med njimi dve
ženski, zagrnjeni do oči, ki pa se razgovarjata
med seboj v popolnoma tujem
jeziku. Vsi so na konjih, in — kar je zelo
sumljivo — ogibljejo se večjih selišč, nočujejo
po samotnih hanih in jahajo, če le
morejo, ponoči! ... To so oni, tako mi
tnajke božje ... Ne uidejo nam; oni tam
pri Skopi ju so obveščeni in bodo na mestu
na prvi klic; petdeset mož preži na vseh


[Stran 472]
[472]

točkah, preko katerih morajo iti, ako hoče
Ali Kemal s svojimi pajdaši in svojim plenom
dospeti v domače duplo. Niti miška
nam ne bi ušla, kaj še le tako veliki lupeži
pred Gospodom ... No, da, jih jaz
najbrže ne zalezem: že nekaj časa imam
smolo, da opravijo vse najlepše reči drugi
namesto mene. Samo to mi daj, o Bože,
ki si dober Srb m prijatelj vseh poštenih
krščanskih duš, da bi mogel biti na mestu
vsaj potem, ko napoči ura velikega lasanja!
Da bi mogel videti divjega Marka,
kako bo upihaval te zlodeje in nekrščane!
Deset let že četujem, a moje oči še niso
gledale tega veselja; izkazi jim milost, o
Gospod, preden spravi tudi mene turška
krogla pred tvoje svetlo obličje ... Stoj!
Kaj pa je to? ... Vrag deri Alaha, Mohameda
in vse arnavtske lupeže, njih prednike
in njih potomce! Križ nebeški —
kaj je to? ...“

Začudil se je čudom in napel sokolje
oči; in, kar je nenavadno v trenotkih zavzetosti,
ni se vzravnal, niti zasenčil pogleda
z roko, marveč zlezel je vase, ključil
se in krivil, kakor da se mu sločijo
noge in hrbtenica, dokler ni zdel majhen
in ponižen pokraj ceste, z obličjem dvignjenim
proti nebu, oči izbuljene in zavite
do belega, kučmo nastavljeno v levici,
kakor da prosi milodarov, dočim je ostala
desnica skrita pod gubami raztrganega
plašča ...

Toda njegov pogled se ni ločil niti za
hip od skupine jezdecev, ki se je bližala


[Stran 473]
[473]

po cesti. Kopita so udarjala vedno glasneje;
že je razločil prosjak Alija Kemala,
ki je jahal na čelu svoje karavane, razločil
je ženski, ki sta zdeli sključeni in
prezebli na svojih sedlih, razločil divje
obraze spremljevalcev, opirajočih puške ob
kolena ... glej, že so bili pri njem ...

„To so oni!“ mu je šinilo po možganih.
„Glej, kako nežna in ozka je ročica
one ženske ... rekel bi, da je roka Švabice
... vse drugo je, samo turška ni! ...“

„Bog te čuvaj, gospodine mogočni! ...“
je zamrmral z revnim, prosečim glasom
in pomolil kučmo proti Aliju Kemalu, ki
je prijahal tik mimo njega. „Majhen milodar
ubogemu slepcu! ...“

„Gjaur!“ je siknil Ali Kemal zaničljivo
in pljunil v nastavljeno kučmo.

Zdajci pa ga je prešinila bliskova misel; ustavil je konja, zapičil v prosjaka
pogled kakor brušen nož in položil roko
na samokres, ki mu je tičal za pasom.

„Kaj praviš, pasji sin? Ti da si slepec?
Psica naj mi bo mati, ako ne vidiš
bolje od mene — glej!“

S strelovito naglico je izdrl samokres
in ga dvignil proti beraču, kakor da hoče
ustreliti.

Prosjak ni mogel premagati narave;
zamežiknil je in se zdrznil — kakor stori
človek, ki vidi pretečo kretnjo. Takoj se
je zavedel storjene napake; toda bila je
nepopravljiva. Njegova desnica se je oklenila
trdneje kratke puške najnovejšega
Mauserjevega sestava, ki jo je držala


[Stran 474]
[474]

skrito pod plaščem, in njegov pogled, ne
da bi se izpremenil, je obvisel na Arnavtu
še nepremičneje; to je bilo edino, kar mu
je preostajalo.

Aliju Kemalu je poškrlatel obraz, žila
na čelu se mu je napela, in v njegovih
očeh se je užgala grozna iskra.

„Ali ti nisem rekel, da vidiš, pes krščanski!“
je zarohnel z besnim glasom.
„Kdo si, lopov, in česa iščeš tu? Govori!“

Prosjak je molčal.

„Primite ga!“ je kriknil Ali Kemal in
se obrnil k svojim ljudem.

Arnavti so poskakali s konj.

„Bog bodi zahvaljen!“ je vzdilinila
Jerica s solznimi očmi in sklenila roke
kakor v molitvi.

Ali Kemal je ustavil karavano pred
Uroševo krčmo; Arnavti so poskakali s
konj in spravili ženske na tla.

Pokanje strelov se je culo v mrzlem
zraku razločno do Uroševe krčme. Preplašen
je skočil domačin k oknu, ne dvomeč,
da je gost, ki je stopil malo prej izpod
njegove strehe, v smrtni nevarnosti. Videl
je dobro, kako se je vrgel prosjak v
grapo ...

„Stojte!“ je viknil Isa, videč nagli pogled,
ki sta ga menjali jetnici v tem trenotku.
„Ali ne veste, na koga vam je
ukazano paziti? Dva ostaneta tu! ...“

Ta kratka zmeda in hip, ki je pretekel,
preden sta dva izmed razbojnikov
skočila nazaj na svoji kljusi, je zadoščal


[Stran 475]
[475]

lady Heleni, da je izpustila eno izmed
svojih pisemc — predzadnje ki ga je imela.

Zadoščal pa je tudi prosjaku.

Blisk je šinil Aliju Kemalu mimo obraza,
počilo je ... in preden se je zavedel, da
mu je krogla prizanesla, ni bilo prosjaka
več pred njim: skočil je bil kvišku in
zbežal z neverjetno naglico, skakaje zdaj
na levo, zdaj na desno. Uhajaje tako svinčenkam,
ki jih je kar deževalo za njim,
je dospel do grape, obraščene z grmovjem;
tam se je udri, kakor da ga je požrla
zemlja. Samo puškina cev je gledala še
izza velikega kamna in tik za njo kos,
velik komaj kakor človeška dlan ... Ali
Kemal je zahropel v brezumnem gnevu;
do kamna je bilo dobrih sto korakov. Toda
on je streljal kakor malokdo; bliskoma je
dvignil puško klicu ...

Posvetilo se je tudi tam; oba strela
sta počila h krati.

Kri se je ulila Aliju Kemalu na prsi:
krogla komite mu je bila oprasnila levo lice.

Spremljevalci, ki so streljali kakor
blazni, so hoteli planiti naprej; toda gospodar
je dvignil zdajci roko:

„Stojte! Za mano! ...“

V diru je pognal konja dalje; ostali
so ubogali in udrli za njim. Samo eden
je pomeril še enkrat ... izprožil ... videl,
kako je omahnila puška dozdevnega prosjaka
... Pokimal je zadovoljno, obrnil
konja in šinil za ostalimi.

Ali Kemal je bil prepričan, da je zadel
tu ob mrežo, nastavljeno mu po zasledovalcih.


[Stran 476]
[476]

Toda ni se hotel spuščati v boj,
kakor rad bi bil ugonobil vohuna: že sama
izguba konja jim je bila zdaj nevarna —
kaj še le izguba ljudi! ...

V očesu lady Helene in Jerice pa se
je zasvetil žarek zmagoslavja in nade.

„To je bil nas človek, dete moje!“ je
šepnila Angležinja. „Imejva pogum: rešitelji
so razposlali oglednike ... pomoč je
blizu .... par ur še, in sine nama zlata
svoboda! ...“

„Bog bodi zahvaljen!“ je vzdihnila
Jerica s solznimi očmi in sklenila roke
kakor v molitvi.

Ali Kemal je ustavil karavano pred
Uroševo krčmo; Arnavti so poskakali s
konj in spravili ženske na tla.

Pokanje strelov se je culo v mrzlem
zraku razločno do Uroševe krčme. Preplašen
je skočil domačin k oknu, ne dvomeč,
da je gost, ki je stopil malo prej izpod
njegove strehe, v smrtni nevarnosti. Videl
je dobro, kako se je vrgel prosjak v
grapo ...

„Bože mili!“ je vzkliknila stara, kije
stala za hrbtom Urošu. „Pa ne, da bi bil
zadet! ...“

„Molči, ženska! Saj vidiš, da strelja.
Vraga! Zadel je onega, ki je na čelu ...
Ne — samo ranil ga je! Zdaj jašejo dalje.
Bog nebeški! K nam gredo! ...“

„Arnavti!“ je tarnala sivolasa majka,
sklepaje roke. „Sveta bogorodica nama
pomozi — to ne pomeni dobrega!“


[Stran 477]
[477]

„Tiho!“ je zagodrnjal gazda, ki ni imel
navade poslušati ženskih marenj, dasi je
ljubil svojo ženo, kolikor more ljubiti staro,
v trpljenju in skrbeh odrevenelo srce. „Ne
vekaj — kar bo, to bo! Brez božje volje
ni nesreče — a reči moram, ljudje se mi
ne vidijo nič kaj priporočljivi .... Križ
božji!“ je dodal z razburjenim glasom in
dvignil roko nad oči, kakor da se mu je
zableščalo. „Kaj, če so tisti, ki jih naši
iščejo? ... Dve ženski sta med njimi ...
in še ena starka ... Bogme, stara, nekaj
mi pravi, da so oni! Poslušaj: porabi prvo
priliko in skoči pogledat za Damjanom,
ali so ga ubili, ali še živi ... In če ga ne
najdeš več tam, pazi in poglej zdajpazdaj
malo okrog vogalov, da ga prestrežeš, ako
bi nama imel kaj povedati ... Evo jih!
Bog in bogorodica nama stojta ob
strani!“

Arnavti so skakali pred vrati s konj
in klicali krčmarja s kričanjem. Uroš pa je
skočil na prag in hitel s sključenim hrbtom
pozdravit Alija Kemala, ki si je tiščal
ruto na krvavo lice.

Kmalu nato je bila Uroševa krčma polna divjih obrazov. Arnavti so prižigali cigarete, srebali črno kavo ter se razgovarjali poluglasno in razburjeno. Brata Kemala sta sedela v boljšem kotu in tiščala glavi skupaj, zatopljena v tih razgovor, o važnosti katerega sta pričala njiju obraza. Jelica in lady Helena sta bili obrnili divji družbi hrbet in šepetali med seboj, ogibaje se prežečih oči stare Arnavtke in enega


[Stran 478]
[478]

izmed spremljemalcev Kemalovih, ki jima je bilo poverjeno, paziti na njiju. Med tem pa je drl Uroš janjca, najlepšega v njegovi staji, ki so si ga bili izbrali divji gostje za večerjo, in si drgnil v pogostih odmorih hrbet, kamor ga je bila bušila skipetarska pest v izpodbudo k večji naglosti in postrežljivosti ...

Spustila se je noč; medlo je brlela luč in obsevala lica nasičenih in spečih
razbojnikov, dvojico Kemalov, ki še vedno
nista bila končala svojega posvetovanja,
in postavi jetnic, ki sta izjavili, da ne pojdeta
spat, v svesti si, da itak ne bi mogli
zatisniti očesa. Stari Uroš, ki je slutil,
kdo sta in kakšna je njiju usoda, je sicer
ponujal Aliju Kemalu, da jima prepusti
čumnato, v kateri sta spala običajno z
njegovo staro, toda Arnavt, opozorjen po
dogodku s prosjakom na pretečo nevarnost,
ni hotel dovoliti jetnicama, da bi se
odstranili iz dosega njegovih oči.

Sivolasi domačin se je stiskal pred
vrati v svojem ovčjem kožuhu, pripravljen
postreči gostom, ako bi še kaj želeli, in
ugibaje sam pri sebi, kaj vse se mu še
obeta, preden izginejo te zlovešče postave
iz njegovega doma. Njegova žena pa je
drsala zdaj sem zdaj tja okoli hiše, oziraje
se strahoma na temno senco enega izmed
Arnavtov, ki je stražil pred pragom, in
prisluškavaje na vse strani, ali se ne pokaže
zagonetni prosjak — komita Damjan,
o katerem še zdaj ni vedela, ali je mrtev
ali živ. Do grape ni mogla, da bi pogledala


[Stran 479]
[479]

za njim: arnavtski stražar bi jo bil
moral videti ...

Noč je bila jasna in skoraj brez megle;
zvezde so gledale mirno in veličanstveno
na to trpečo zemljo. Prav težko se je bilo
približati hiši ...

Zdajci pa je zaslišala Uroševa stara
za svojim hrbtom šum, kakor da je nekdo
prestopil z opreznim, mačjim korakom ...

Zganila se je in se ozrla ... Vse je
bilo mirno, kakor prej, le grm, ki je stal
nedaleč ob ozkem jarku se je stresel v
dihu mrzlega vetra. Toda ... ne! Čisto
gotovo je stal nekdo za tistim grmom ...
Starka je napela oči ostreje: glej, temna
postava se je izločila za hip iz temne
sence golih vej ter ji pomahnila z roko! ...
„Damjan!“ je zaklicala žena poluglasno,
skoraj šepetaje. „Damjan, ali si
ti? ...“

„Sem!“ je odgovoril komaj slišno.
„Ako moreš, stopi bliže! ...“

Ubogala je in se splazila proti grmu,
ne vedoč, da ji slede izza vogala jastrebje
oči stare Amavtke, ki se je bila ukradla
iz hiše skozi zadnja vrata ...

Vrnimo se zdaj k prosjaku — komi ti
Damjanu — ki smo ga zapustili v trenotku,
ko ga je pogodil spremljevalec Alija Kemala
s svojo kroglo.

Strela Damjan niti slišal ni; udarilo
ga je po glavi, stemnilo se mu je pred
očmi in vse je ugasnilo okrog njega, ne
da bi mu bil ostal hipec za molitev, s katero


[Stran 480]
[480]

bi bil mogel spodobno izročiti Bogu
svojo dušo.

Koliko časa je trajalo to brezčutno
ležanje, se ni zavedal. Zdajci pa je odprl
oči ... trudno in počasi ... Nebo nad
njegovo glavo se je že rdečilo; na glavi
je čutil skelenje.

„Streljali so name ...“ se je spomnil
v omotenem polsnu. „Ali sem mrtev? ...
Če sem, potem moram reči, da ima gospod
Bog kaj slabo zakurjeno v nebesih ...“

Bradat obraz se je sklonil čezenj:

„Kako je, Damjan? Malo kože ti je
posnela krogla ... a hudega ni ... Zavlekel
sem te globlje v grapo in malo v
stran, da naju ne najdejo takoj, če bi se
spomnili in iskali ... No, daj, poizkusi,
ali moreš vstati; mudi se mi.“

Damjan se je zdramil popolnoma in
pogledal človeka, ki mu je govoril, nekoliko
ostreje.

„Ti, Risto?“ Obraz se mu je razjasnil.
Obrnil se je, oprl se na vse štiri
in pokimal. „Vstanem, brez težave. Glava
me skeli ... no, da, saj ni prvikrat. A
kako prideš semkaj? Moral bi stati pri
mostu.“

„Stražil sem tam; a kaj sem hotel še,
ko sem videl, da je zavila vsa tolpa tik
pred mostom dalje? Bili so tako blizu, da
sem jih spoznal do pičiče — tako dobro
seveda ne, kakor ti ... Sledil sem jim
prebredel vodo kmalu za njimi in dospel
baš še pravočasno, da sem jih videl streljati
nate ... A zdaj poslušaj, brate: jaz


[Stran 481]
[481]

moram dalje, do Skoplja, da obvestim naše;
našel sem znamenje, ki priča z gotovostjo,
da smo naleteli na prave ljudi. Ti ne moreš
z mano, ker si ranjen. Ostani tu, in
glej, da ne izgubiš sledu; ako moreš“, splazi
se do koče in poglej, kaj delajo. Hkrati
lahko poprosiš Uroševo staro, da ti obveže
glavo ... Ostani zdrav in opravi dobro;
evo ti puške!“

Komita Damjan je segel radostno po
svoji karabinki, na katero je pazil Risto,
naš solunski znanec, prav tako kakor na
tovariša samega. Ko se je prepričal, da
je ostala nepoškodovana, se je ozrl, hoteč
se mu zahvaliti; toda Risto je bil že daleč
od njega, plazil se ob tleh, poganjal se skokoma
od kritja do kritja ter izginil naposled
tovarišu izpred oči. „Prosjak“ Damjan
je gledal za njim še dolgo, potem pa
je pokimal z glavo in zamrmral, ne brez
zadovol jnosti:

„Ej, bogme, glava mi je krvava, in
brenči mi po njej kakor roj sršenov; toda
iztaknil sem jih vendar le. Nikomur drugemu
kakor meni se ne bo zahvaliti, ako
bodo jutri Arnavti pobiti in njiju jetnicama
povrnjena zlata svoboda. Zgodilo se je
vse eno, da enkrat nisem prišel prepozno ...
Mreža je zadrgnjena, usoda lupežev zapečatena! Poglejmo zdaj, kako pridemo bliže
do njih, da nam obveže Uroševa stara krvavo
butico, in da vidimo, kaj počno in kdaj
se mislijo dvigniti na svojo zadnjo pot ...“

To rekši se je jel plaziti z brezkončno
opreznostjo in po mnogih ovinkih bliže k


[Stran 482]
[482]

Uroševi krčmi, kjer se mu je posrečilo čez
dolgo časa, opozoriti nase starko, ki je že
čakala nanj. Ozrla se je plaho na vse
strani; arnavtskega čuvaja ni bilo videti.
Stopila je Damjanu par korakov naproti.

„Ranjen sem na glavi,“ je šepnil komita. „Daj mi kaj, da se obvežem, stara; Bog ti povrne tisočkrat.“

„Počakaj mirno, da prinesem; takoj se vrnem k tebi.“

„Ali so oni še pri vas ...“

„Pri nas so; počivajo. Pozno v noči menda odjašejo dalje.“

„Pravi so. Poznaš Rista? On me je
našel, ko sem ležal ranjen v grapi. Pravi,
da jih je spoznal tudi on in da je našel
nekakšen dokaz ...“

„Dobro; sveta Bogorodica bodi zahvaljena!
Počakaj me! ...“

Starka je odkrevsala v hišo — mimo
Arnavtke, ki se je potuhnila in smuknila
takoj nato po drugi strani okrog vogala,
k stražarju, ne da bi jo bil Damjan opazil.

Uroševa žena se je vrnila z mokro
obvezo in s steklenico rakije. Ovila mu
je obvezo okrog glave in mu ponudila
steklenico:

„Pij, privezi si dušo. In vzemi steklenico, da ti ne bo mraz in dolgčas samemu
zunaj v noči. Evo, tu sem ti zavila mrzlega mesa ... Bog nebeški reši
naju z Urošem teh gostov! ...“

Spravljaje starkin dar, je začul Damjan šum, ki je obudil njegovo sumnjo. Hotel


[Stran 483]
[483]

je dvigniti glavo in pogledati; toda njegova opreznost je bila že prekasna!

Visoka, temna senca je planila kakor iz tal za hrbtom uboge starke — nekaj
se je zasvetilo v zraku, preden je mogel

Damjan prestreči zamah — in žena gazde
Uroša se je zgrudila k njegovim nogam kakor mrtvo drevo, ubita bliskoma ....
zabodena od zadaj! ... Damjan je v trenotku svojega presenečenja
instinktivno zagrabil puško za cev
in jo dvignil k udarcu; a že se je vrgel
napadalec z vso silo proti njemu — skočil
mu tako blizu, da je komita komaj odbil
smrtnonosni sunek, naperjen proti njegovemu
životu. Ni mu preostalo drugega
kakor izpustiti puško in pograbiti nasprotnika
z rokami.

Naslednjih par trenotkov je trajalo
celo večnost. Damjan je stregel oboroženo
roko Arnavtovc ki je krčevito iskala njegovega
telesa in se ogibala hkrati z mačjo
spretnostjo njegovih prijemov. Nazadnje
se mu je vendarle posrečilo zgrabiti jo in
jo zaviti kakor z jeklenimi kleščami; Arnavt
je škrtnil z zobmi in zastokal polglasno,
toda že ga je imel pogumni komita z drugo
roko za grlo! ...

Damjan je pomnil že marsikaterega
dušmanina, ki ga je bil spravil spretno in
točno na oni svet; davil pa še ni nikogar,
in skoraj da mu je prišlo strašno v oni
minuti ... Arnavt je izpustil nož in pričel
otepati z udi ...


[Stran 484]
[484]

Zdajci pa je zapazil Damjan drugo
postavo, ki se je bila približala tiho, zavratno
kakor zver: bila je stara Arnavtka
z dvignjenim bodalom v roki ...

Treba se je bilo odločiti v stotinki
sekunde; in komita Damjan vam pove se
dandanašnji, da ni bil nikoli v strašnejšl
zadregi nego tisti hip. Preostajalo mu je
le dvoje: izpustiti Arnavla in se ubraniti
starke — in v tem slučaju bi bil planil
že premagani nasprotnik iznova nadenj —
ali pa držati lopova in trpeti, da ga zakolje
med vtem Arnavtka kakor mirno jasrnje!

Čisto jasno je začutil hip, ko je zavihtela
divja babnica nož nad njegovim
tilnikom.

„Sveti Damjan!“ je vzdihnil v svojih
mislih — primernejših zadnjih besed se ni
mogel spomniti v tolikšni zadregi. No,
sveti Damjan je vsekakor dober mož zakaj
tisti hip je vdahnil komiti rešilno misel:

Vrgel se je bliskoma na tla in potegnil
nasprotnika, ki je bil zdaj zgoraj,
za seboj; mahljaj Arnavtke je zadel njenega
rojaka tik med pleča ... in temeljito,
kakor se je zazdelo našemu znancu
... Ta hip pa je planil tudi že Damjan
spet po koncu, in preden je mogla zakričati
starka v svoji osuplosti, je treščil
Arnavtovo truplo nanjo, pobral puško in
spustil težko kopito na njeno glavo. Lobanja
je hrstnila zamolklo pod strašnim
udarcem — v kratkih par minutah je bila
to že tretja duša, ki je odhitela čisto nepričakovano
pred večnega sodnika.


[Stran 485]
[485]

Damjan se je ozrl na okrog in videl,
da je sam; otipal se je in spoznal, da je
cel in nepoškodovan — razen rane na
glavi, ki je niti ni čutil v tem peklenskem
trenotju.

Kaj mu je bilo storiti zdaj? Dva izmed
arnavtske družine sta bila ubita — njiju
odsotnost, njiju smrt je mogla ostati neopažena
k večjemu še par minut.

In gazda Uroš, ubogi starec, se je
tresel v hiši, sam med tako tolpo človeških
zveri! ...

Kako ga spraviti na varno?

Le par trenotkov zamude, le toliko
vaša še, da Arnavti pogreše starko in svojega
čuvaja — in sivolasi dobričina pade
v žrtev njih razjarjeni, nenasitni, satanski
maščevalnosti ...

Kako ga oteti? Kaj storiti, da se zave
nevarnosti, ki mu preti?

Komita Damjan je začutil, da se grozota
nocojšnje noči še le začenja.

XXVI. Nenavadna povest in neljubo srečanje.

Prekruto bi ravnali, ako bi hoteli opisovati
sočutnemu čitatelju muke naše junaške
družbe v dneh pričakovanja, ki so
jim bili namenjeni po njihovem prihodu v
okolico Skoplja. Življenje je pač bogato
bolečin bolj ko radosti, in marsikaj težkega
preži na človekovo srce izza slehernega


[Stran 486]
[486]

ovinka te njegove poti po solzni dolini.
So bolezni, rane, nevarnosti in napori, je
na koncu vsega neizbežna smrt — toda
uiti ona sama v najstrašnejših oblikah se
ne more kosati z bolečino skrbi za ljubljeno
bitje, ki mu prete sovražne sile z
uničenjem, hujšim od pogina.

Največji delež te ogromne, nepopisno
bridke skrbi je bil odmerjen — naravno
— Ivanu, Dušanu in poročniku Wheelerju;
nje temna senca pa je padala tudi v duše
vseh ostalih, s katerimi jih je bilo združilo
v dobi teh burnih tednov skupnega življenja
in skupnih nevarnosti ono krepko
in pranaravno prijateljstvo, ki se vselej
razvije med ljudmi, zavedajočimi se. da
so stavili svoje glave družno in složno na
eno karto. Stari komite, ki so jim bila
čuvstva nesrečnih zaljubljencev osebno
gotova tuja, so trpeli vendar le z našo
simpatično trojico, misleči, kako težko prenaša
te negotove dni. Da ni bilo vedno
veselega Estournella, ki je privabil s svojo
neumorno francosko živahnostjo in dovtipnostjo
smehljaj tudi na najžalostnejši obraz
— kdo ve, kako bi bili dočakali že tega
konca.

In vendar je bilo njihovo življenje tudi
zdaj vse prej nego enolično!

Risto, ki mu je bila poverjena naloga,
organizirati po vseh krajih, koder sta se
utegnila pojaviti Arnavta s svojo razbojniško
tolpo na begu v domovino, čim najgostejšo
nadzorstveno mrežo, je bil rešil
svojo nalogo preizborno. Sad njegovega


[Stran 487]
[487]

dela, ki ga je opravil v razmeroma presenetljivo
kratkem času s čudovito vnemo
in požrtvovalnostjo, ne plašeč se naporov,
nevarnosti in noči brez spanja, je bil malo
da ne preobilen: vsak dan so dohajala
pisma, vsak dan so se oglašali ljudje iz
bližnjih in daljnjih krajev, in vsako pismo,
vsak človek je prinašal vesti, prave in neprave.
Saj vemo, kako lahko se zmoti
človeška postrežljivost, kadar se začne zanimati
nekaj sto ljudi za odkritje zagonetnega
zlodejstva; sto in sto prstov se dviga
in kaže — ta v pravo, oni v nepravo smer,
in sleherni meni, da je našel sled resničnega
krivca. Stvar zasledujoče pravičnosti
je potem, izbirati izmed teh neštetih podatkov
one, ki se ujemajo med seboj in
tvore tako podlago za logično nit, ki se
zadrgne na svojem koncu v strašni vozel
zadoščenja in kazni za zlodejstvo.

Tako so primerjali tudi naši prijatelji
vse dohajajoče podatke in napovedbe; in
kakor živo sliko na platnu kinematografa
so gledali pri tem delu s svojimi duševnimi
očmi pot Alija in Ise Kemala ter
njunih jetnic po hribih in dolinah Makedonije,
videli jih, ko so zavili v Staro
Srbijo, in trepetali v vedno burnejši vročici
bližnje odločitve, ko so to naposled
zaključili:

„Vsaka ura nam utegne prinesti klic:
na pot! Kdo ve, ali je med tem trenotkom
in med našim bojem za svobodo Jerice in
lady Helene tudi le še zarja enega samega
dne? ...“


[Stran 488]
[488]

Tisti večer — bilo je ravno dan pred
dogodki, ki smo jih gledali v prejšnjem
poglavju okrog krčme Uroša Velimirovića
— je prinesel Ivanu in Dušanu jasnost o
zagonetki, o kateri sta ugibala mnogo v
teh dneh — kadar se je njiju duh toliko
utrudil v skrbi za sestro in miljenko, da
sta mogla misliti na druge reči ... Slišala
sta zgodbo, ki mora zanimati tudi naše
čitatelje; saj je zgodba osebe, ki si je
pridobila veliko važnost v razpletu naše
povesti.

Prijazna bralka in naklonjeni bralec
naj nas torej spremita v skrivališče naših
junakov.

Bilo je skrivališče v pravem pomenu
te besede!

Ej, bogme, rajši bi bili čakali rešitve
na solncu in zraku, kakor je mrzel in
hladan v tem predzimskem času; toda bajta
kmeta Koste Petroviča je bila premajhna,
nudila je prostora komaj zanj in za njegovo
številno družino, ne pa za toliko
ljudi. Toda Kosta je imel pod svojo bajto
skrito klet, izdolbeno v skalna tla, v kateri
je skrival redno srbske četnike; za
tisto kletjo je bil drug prostor in v njem
na kupe orožja, pripravljenega za dni, ko
se dvigne tlačeni narod v boj za svobodo
in za kosovsko maščevanje. V kleti pred
tem prostorom so bili nastanili našo četo;
stene in tla je obložil Kosta z debelimi
snopi slame, da je bilo laglje prenašati
občutni mraz; to pa je delalo klet še manjšo,
in zrak v tem prostoru je bil takšen,


[Stran 489]
[489]

kakršen je moral biti, ako pomislimo, da
je zdelo v njem skoraj noč in dan osem
ljudi: Ivan, Dušan, Wheeler, Brown, Miloš,
Janković, Estournelle in Kazakov. Za ostale
je bilo premalo prostora; nočevali so po
sosedščini, kjer je kdo mogel, in prihajali
v podzemeljsko skrivališče le po potrebi,
kadar je dovoljevala opreznost. Ko je prašal
Ivan nekoč, zakaj morajo prebivati bas oni
tako „udobno“. sta mu odvogorila divji
Marko in Proka povsem resnobno:

„Prav zaradi tistega, zaradi česar iščemo
vajini gospodični. Malo za to, če pobijejo
nas ostale; ako pa zadene vas kaj neprijetnega,
bo svoboda tudi njima dvema v
premajhno tolažbo. Da ni tebe, Dušana in
Angleža, in da naše podjetje ni to, kar je,
ne bi spal nihče v tej votlini. Le poglej
Miloša in ostale, kako so bledi od slabega
zraka, ki ga imate tu spodaj!“

Upravičenosti teh naravnih razlogov
ni bilo mogoče utajiti, in zato so ostali
naši fantje v svojem zavetju, ter čakali
ure, ki jih pokliče na beli dan, pod rezki
veter borbe in zmage.

Kadar pa se je storila noč, so zapuščali
tudi oni svojo ječo. Vsak večer sta
smela dva na zrak — do polnoči — in dva
druga do jutra. Marko, ki se je bil napravil
brez dogovorov za nekakšnega trdnjavskega
poveljnika, pa je priporočal tovarišem
tudi na teh izprehodih največjo previdnost.
„Premislite,“ je povdarjal v enomer,
„kako je škoda lepih pušk, ako iztaknejo
naš brlog!“


[Stran 490]
[490]

Ivan, Dušan in Mr. Brown, ki je kazal
čim dalje več prijateljstva in zanimanja za
naša pobratima, so torej počakali gostega
mraka, preden so se splazili drug za drugim
na piosto, preoblečeni v kmetsko
obleko. Zavili so med kočami na polje, od
ondot pa v redek gozd, ki je iztezal svoje
gole veje ob cesti proti Skoplju.

Večer je bil lep kljub neprijazni letni
dobi, poln tiste mehkobe, ki ovlada včasi
človeško srce sredi tihega, vdanega zamiranja
narave in odpre mahoma zatvornico
njegovih skrivnosti.

Molčali so izprva; nato je dejal Dušan
nehote, sledeč svojim mislim:

„Jutri ob tej uri bo nemara že vse
dobljeno — ali pa vse izgubljeno ...“

„Naj le bo!“ je zamrmral Brown s
čudnim glasom. „Meni je prav ...“

„Kako menite?“ je povzel Ivan. ki so
ga presenetile te besede. „No, da — kaj
bi vam ne bilo prav! Aventura je zanimiva
ne glede na svoj izid — to moram priznati
...“

„Tega nikakor nisem hotel reči,“ je
zanikal Amerikanec skoraj užaljen. „Vi
veste, da sem vse prej nego brezbrižen do
usode in uspeha našega skupnega podjetja.
Oprostite; premagale so me misli ... menil
sem le samega sebe ...“

V prijateljih se je vzbudila mrkla
slutnja.

„Govorite, Mr. Brown!“ je vzkliknil
Dušan. „Kaj ste mislili o sebi? ...“


[Stran 491]
[491]

„Goddam, kaj bi mislil! To, kar misli
človek, ki se mu vidi neprestano, da blodi
po svetu le za to, ker išče vraga, ki ga
pobere.“

„Ah, zdaj vas razumem!“ je dejal zamolklo
mladi Srb, spomnivši se čudaštva
in zagonetne otožnosti Amerikančeve, ki
si je nihče ni vedel razložiti. „Vi bi bili
menda zadovoljni, ako vas jutri ali pojutrišnjim
pogodi krogla izarnavtskepuške?“

Brown ni odgovoril; a prijateljema,
ki sta ga motrila skozi mrak, se je zdelo,
da je pokimal.

„Mr. Brown!“ je vzkliknil Ivan, ki se
ni mogel več premagati. „Odkod ta vaša
mržnja do življenja? Odkod ta želja po
smrti? Ako se vam zdi, da ste navžiti
vsega, kar vam more nuditi ta svet — ali
nimate dovolj sredstev in prilike, da najdete
nadomestilo za vse izgubljeno v delu
za napredek in odrešenje človeštva, v
podpiranju iščočih, v reševanju trpečih, v
lajšanju bolečin? Zdi se, to polje je tako
neizmerno in mnogolično, da se ga človek
ne more naveličali, niti ne more izčrpati
radosti, ki mu jo ponuja ...“

„Poslušajte,“ je odgovoril Amerikanec,
kakor da se je odločil mahoma. ..Poskrbljeno
je, da bo služilo moje premoženje po
smrti svojega dosedanjega lastnika namenom,
ki sie jih omenili. Sam pa, dokler
sem živ, se ne morem posvetiti temu delu.
To delo je sveto delo, in človek, ki si ga
naloži, mora biti čist do dna svoje duše.
In jaz nisem čist! Gospoda — prijatelja,


[Stran 492]
[492]

zaupati vama hočem svojo skrivnost, in
naj bo pokopana med nami: ob uri, ki
nas postavi tem arnavtskim lupežein nasproti,
ne bom vedel, ali je vaš Ali Kemal
večji grešnik ... večji zločinec od mene!“
Trepet je prešinil prijatelja, ko sta
slišala te turobne besede. Mr. Brown pa
je nadaljeval:

„Sedimo ... Evo, semkaj; za tem debelim
deblom smo popolnoma v temi.
Nihče nas ne more zapaziti, mi pa vidimo
vsakogar, kdor se približa po cesti ... Potipajta
— tu je skala ... prostora je za
nas vse tri. Poslušajta torej zgodbo mojega
greha ...“

Premolknil je in se ni oglasil par
minut, kakor da zbira spomine in besede.
Vse na okrog je plavala tišina; le tu
in tam je zajecalo drevje v ostrem dihu
vetra.

Iz dalje ... daljne dalje ... je prihajal
sunkoma šum; bili so poslednji odmevi
podnevnega hrupa v Skoplju, ki se je izročalo
nočnemu pokoju.

Zdajci pa je izpregovoril Amerikanec
z zamolkl m glasom:

„Prijatelja! Zločin, ki mi ga očita vest,
ni navadno zlodejstvo, ni premišljena hudobija; greh je, kakor ga napravi človek
v nerazsodni minuti, ko umolkneta pamet in zavest dolžnosti — zato pa je tem hujši
in neodpustnejši, tem nizkotnejši in grji. Če pomislim, da je na moji duši zapisana
krivda nad smrtjo mladega, krasnega in cvetočega življenja — življenja, ki bi bilo


[Stran 493]
[493]

lahko sijalo srečo in solnce v srca tolikih
ljudi — potem, gospoda, se čudim samemu
sebi in se vprašujem, ali je strahopetnost
ali drzen pogum, da še nisem zagrabil za
samokres in izbrisal iz svojih možganov
te ostudne zavesti. Bilo je pred nekaj leti;
ali sta slišala zgodbo parnika „Pensylvania“?
Jaz — takrat še srečen, s seboj in
svetom zadovoljen mlad človek — sem bil
pasažir te ladije na njeni katastrofalni
vožnji. Z mano vred je bilo na poti iz
Havra v New York mnogo odličnega sveta,
med drugim stara dama z Angleškega v
spremstvu prelestne, največ osemnajstletne
zlatolase deklice. Bili sta iz najvišje aristokracije;
toliko žlahtnosti in ponosa, toliko
ljubkosti in lepote kakor v mladi
grofici Elizabeti še nisem videl združene
v nobenem ženskem bitju. Nepremagljiva
sila me je vlekla k njej že od prvega trenotka;
približal sem se damama z vso
spoštljivostjo, in zdi se, da ne zaman,
kajti znamenja — par besed, par pogledov,
pritisk roke — so mi razodela nekega večera,
ki bi bil moral biti predzadnji naše
vožnje, da navdajajo tudi njo napram meni
nežnejša čustva, nego so navadna med
tujimi srci. Tisto noč pa — legel sem bil
pravkar k počitku v svoji kabini, vso dušo
polno sladkih sanj o njenem ljubljenem
obličju — se je pripetila strašna katastrofa.
„Pensylvania“ je zadela ob ledeno goro;
ladija, na kateri je vladalo uro prej še
zgolj veselje in brezskrbnost, je bila v
trenotku razklana skoraj na dvoje, podobna


[Stran 494]
[494]

ogromni krsti, ki je vlekla na stotine življenj
s seboj v svoj neizmerno globoki
grob. Moja prva misel je bila v tem trenotju
groze in zmede: Kje je ona?

Hotel sem jo rešiti ali poginiti z njo,
objeti jo vsaj na svojo smrtno uro ... Zaman! Grofice Elizabete in njene spremljevalke
ni bilo nikjer, ne v njiju kabini,
ne na krovu; sam Bog ve to, kako smo
se izgrešili v tisti zmešnjavi in obupni
borbi za rešilne čolne, hi že je drlo valovje
preko krova; ni mi preostajalo drugega,
planil sem v vodo ... Potegnilo me
je Bog ve kako globoko, ali čudež je hotel,
da sem prišel zopet na vrh. Rešilni čolni
so bili že daleč odondot; par splavov, ki
so jih bili napravili mornarji v naglici, se
je borilo z valovi. In po vodi — strašen
pogled! Na stotine ljudi je kričalo, tulilo
in prosilo v tisti mesečni oceanski noči,
iztezalo roke, oprijemalo se drug drugega
in se borilo s srditim obupom za rešilne
pasove. In morje je bilo nemirno; nemogoče
je bilo, rešiti le desetino ponesrečencev
... Jaz sam sem se čutil že onemoglega;
obup nad gotovo smrtjo moje oboževanke
mi je bil zatemnil um. Toda
živalska strast do življenja ne pojenja v
takih trenotkih; ona raste in nadvlada vsa
druga čuvstva ... Par hipov, preden bi
se bil potopil, sem ujel desko, jedva dovolj
močno, da je nosila mene: bil sem
otet — vsaj začasno! Otet! to je bila
edina moja misel; blaznel sem od te nizke,
brezumne radosti. Zdajci pa se pojavi


[Stran 495]
[495]

pred mano smrtnobled obrazek ... bila
je grofica Elizabeta ... Iztegnila je roko,
da bi se prijela za mojo desko — in jaz
podlež v svoji blaznosti sem se pognal v
stran, sunil sem z nogami na vso moč ...
in Elizabeta je utonila, izginila je v globino
pred mojimi očmi. Sam ne vem,
kako se je zgodilo, da so me oteli in privlekli
na splav; po petdnevnem gladovanju
sredi morja nas je rešil ribiški parnik izmučene
in napol nore od prestanih muk.
Jaz sem ležal tačas že v vročici; imeli so
me privezanega, da nisem skočil v morje.
Dva meseca sem se boril s smrtjo; in ko
me je izpustila iz svojih krempljev, je bilo
uničeno tudi moje življenje — bil sem to,
kar sem! ...“

Umolknil je in si zakril obraz z rokami.
Prijatelja sta poslušala to povest z
globoko presunjenostjo; koje bila končana,
je prašal Ivan, kakor da hoče najti Brownu
vsaj iskrico tolažbe:

„Ali pa veste z gotovostjo, da je mlada
dama res utonila? Kakšne dokaze imate
o tem? ...“

Žarek mesečine je posijal ta hip na
Amerikančevo obličje, ki se je skremžilo
in spačilo v čudnem, pošastnem rezanju.
Mr. Brown se je sklonil tesno k Ivanu in
dejal šepetaje:

„To je ravno, da nimam dokazov! ...
Prav nobenih dokazov nimam o tem; kdo
ve, ali se je sploh zgodilo? Človek božji,
ladije z imenom „Pensylvania“ morda niti
ni ... in še manj se je potopila ... Veste,


[Stran 496]
[496]

prijatelj, stvar je kratko ta, da sem zakrivil
povsem drugačen zločin, še mnogo
strašnejši od onega, ki sem vam ga povedal
... A tistega ne izdam nikoli! All
right — lahko noč, prijatelja! ...“

Nekaj mrzlega je streslo Ivana in Dušana
ob teh besedah; naš rojak je dregnil
pobratima s komolcem, dočim je Amerikanec
vstal in se napotil s čudnimi, trudnimi
koraki proti selu.

„Blazen je! ...“ je šepnil Dušan. „In
mi nismo opazili tega ... Kdo si je mislil! ...“

Ta trenotek pa se je začul na cesti
peket konjskih kopit; prijatelja sta prisluhnila.

Bila je družba jezdecev; trije so jahali
spredaj, ostali v spoštljivi razdalji. Kolikor
se je dalo spoznati, so vsi nosili uniformo
turške armade. Jedva deset korakov od
Ivanovega in Dušanovega skrivališča pa
se je ta trojica ustavila; tudi spremljevalci
so obstali.

Prijatelja, ki nista mogla več neopaženo
zapustiti svojega zavetja, sta se potuhnila
v temi in pritegnila sapo. Neznani
jezdeci so obudili mahoma njiju zanimanje
in napeto sta prisluhnila, ko se je začel
med prvimi tremi razgovor.

„Dalje nocoj ne jašemo več,“ je dejal
srednji izmed trojice svojima spremljevalcema.
„Opasno je tod; po zanesljivih izvestjih
se pripravlja zopet obširno gibanje
čet, s katerimi se ne maramo srečati. In
ko bi tudi ne bilo te srbske kanalje —


[Stran 497]
[497]

vrag nas lahko zanese naravnost v naročje
Alija Kemala ali pa njegovih zasledovalcev
... sredi noči in še nepripravljene
po vrhu! ...“

„Kakor nas je že parkrat ukanil slučaj,“
je nadaljeval njegov levi pribočnik,
„res ni izključeno, da se zgodi kaj takšnega.
Strinjam se z mnenjem ekscelence:
nočnega srečanja s svojimi sovražniki si
ne želimo, verdammt noch einmal! ...“

Ivana in Dušana je izpreletelo bliskovito
čuvstvo sovraštva; ta odurni glas, ki
je govoril polomljeno francoščino z nemškim
povdarkom, jima je bil dobro znan.

„Kaj menite vi, Birbantini?“ se je
obrnil vodja k tretjemu.

„Eh, mio Dio,“ se je odrezal Italijan,
ki je bil sicer velik strahopetec pred Gospodom,
a je obenem izrabljal vsako priliko,
da postavi von Schrattena v slabo
luč, „rekel bi, da je bojazen mojega tovariša
pretirana. Poglejte selo, ki leži pred
nami: ogledali bi si ga vsaj nekoliko ...
Ali nam niso rekli, da se pojavljajo tod
okoli sumljivi ljudje? ...“

„Hm!“ je velel vodja. „Ogledali! ...
Ali menite, da moremo tvegati to? ...“

Obrnil je konja; mesečina mu je obsijala
obraz, ki se je skrival prej v svoji
lastni senci. Spremljevalca sta storila takisto
... Ivan in Dušan sta spoznala razorano,
mrklo obličje Halila beja v uniformi
turškega oficirja! ...

Ivan je dregnil Dušana s komolcem
in ga potegnil za rokav: zdaj sta se mogla


[Stran 498]
[498]

odstraniti z največjo previdnostjo, zakaj
pogledi neprijateljev so bili obrnjeni v
drugo stran.

Storila sta to, in dočim sta se plazila
po ovinku z največjo naglico proti skupnemu
skrivališču, je razlagal naš rojak
pobratimu svoj načrt ...

Pri Kosti Petroviču sta našla gosta. Bil je sivolas, sključen srbski kmet zelo
miroljubnega videza; ako pa si ga pogledal
natančneje, si videl za njegovim pasom
skrit samokres in nož z dolgim, širokim
rezilom.

Prinašal je vest, da so videli Amavte
baš na ovinku, ki so ga napravili okrog
Zelenike — torej še pred prekoračenjem
rečice.

„Za jutri torej,“ je velel Dušan kratko,
ko je doslišal poročilo. „Toda nocoj ne
smemo tratiti časa: ponuja se nam izredno
krasna prilika. Ali veste, prijatelji, da
stoji zunaj pred selom Halil bej z jedva
osmimi do desetimi spremljevalci? Res
so vsi na konjih, toda vidi se mi, da nam
vse eno ne uteko, ako se jih lotimo prav ...“

„Halil bej!“

Mraz bi bil stresel vsakogar izmed naših prijateljev, ako bi bili slišali ta zamolkli
vzdih, ki se je iztrgal staremu kmetu:
toliko bolečine je bilo v njem, toliko neugašenega
maščevanja! Toda že je izpregovoril
Kazakov:

„Ali je res potrebno, da se zadržujemo
s Halilom? Pustimo v nemar svoje
carigrajske zaobljube — te so naposled


[Stran 499]
[499]

otroci prvega nagiba. Jaz sodim, da nam
je skrbeti samo za naglo osvoboditev naših
dam iz rok Alija Kemala in njegovih
pajdašev — vse drugo si lahko prihranimo
za pozneje, ako nanese slučaj.“

„Umno govoriš, brate,“ ga je prekinil
Dušan, „in vendar ti ne morem pritrditi:
ni vsak tako blag človek kakor ti in tudi
ne tako brezskrben. Obljuba osvete je
tudi obljuba, tem bolj, ker se nam nudi
prilika, da si boljše ne moremo želeti;
pred vsem pa je odstranitev Halila beja
zahteva naše lastne varnosti. Z Ivanom
sva namreč poslušala bejev razgovor s
Švabo in Italijanom, ki mu stojita ob strani
tudi ta, in posnela, da nas išče z namenom,
iztrgati nam lady Heleno in mojo
sestro, kakor hitro ju osvobodimo Vi arnavtskih
rok. To je za nas tem nevarnejše,
ker so jim na razpolago redne turške
vojaške čete. Slšala sva poleg tega tudi,
da že slutijo naše skrivališče v tem selu;
neizprosna zahteva in naša dolžnost ne le
do sebe, marveč tudi do posvečenih ciljev
srbskega osvobojenja je, da ne uide živ
niti Halil bej, niti kdorkoli izmed njegovih
spremljevalcev.“
Nemo kimanje z glavami je pritrdilo
Ivanu, ki je razložil nato svoj načrt in zaključil:

„A koga izberemo, da nas pojde izdat?

„Gospodine, pošlji mene!“ je zaprosil
stari kmet in skočil naprej. „Pošlji mene,
ako veruješ v Boga ... ako spoštuješ


[Stran 500]
[500]

majko ... ako imaš sestro, ki jo ljubiš!
Pošlji mene, brate, zakaj velik račun imam
s prokletim Halilom bejem ... razložim ti
ga pozneje! ...“

Ivan je pogledal starcu ostro v oči:
zazdelo se mu je, da ni prevare v njih.
Nato mu je položil roko na ramo in dejal
kratko:

„Pojdi, zaupamo ti! Kaj imaš storiti,
veš sam, saj sem razložil ...“

— — — — — — — — — — — —

Halil bej, ki je bil med tem razjahal,
da si ogleda s svojimi spremljevalci to
sumljivo okolico malo bliže, je imel nogo
že zopet v stremenu: niti najmanjša stvar
ni pričala, da bi se potikali tod njegovi
sovražniki ali kaki drugi nevarni ljudje.
Stara kmetica iz sela, ki so jo bili ustavili
njegovi vojaki in jo vprašali strogo,
ali je videla takšne in takšne tujce, je zanikala
vprašanje tako verodostojno, da so
jo izpustili brez odlašanja. Zdajci pa je
položil von Schratten svojo roko na Halilovo
ramo in pokazal z desnico na temno
postavo, ki je tekla iz sela proti njim,
rišoč se vedno razločneje v bledi mesečini.
Bil je stari kmet, ki smo ga videli
pravkar v razgovoru z našimi prijatelji.

„Stoj, gjavr!“ je kriknil nad njim vojak
z zamolklim glasom. „Kam dirjaš? ...“

Prijel ga je za ramo in ga potegnil sirovo
pred Halila beja.

„Kam se klatiš ponoči?“ je zarenčal
bej nad ubogim, na videz silno prestrašenim


[Stran 501]
[501]

kmetičem. „Govori, gjaur, drugače te
dam obesiti na prvo drevo!“

„Bog ti daj zdravje, velemožni paša,
rešitelj naš!“ je zaječal odposlanec naših
prijateljev. „Prišel si bas o pravem trenotku,
nebo bodi zahvaljeno ... Oh, gospod,
ne mudi se, ukazi svojim hrabrim
vojakom, da primejo razbojnike, pred katerimi
trepeče vse naše selo!“

Halilu so se zasvetile oči; njegova
vohuna sta sklonila glavi daleč naprej
kakor dve roparski mački, vohajoči za plenom.
Razumela sta kmeta le slabo, in tudi
Halil bej je bil pozabil do malega vse srbske
besede, kar se jih je bil naučil za časa
svojega nekdanjega službovanja v teh
krajih. Toda pristopil je vojak, ki je razumel
jezik domačinov dovolj dobro in
tolmačil beju istorijo, ki jo je pripovedoval
jetnik s tako pristno grozo, da so mu
vsi verjeli.

Ko je hotel Halil vedeti, kdo in kakšni
so razbojniki, pred katerimi išče pomoči,
je popisal starec brez pridržka naše prijatelje
do pičice, kakršni so bili.

Halil bej je komaj sopel od razburjenja.
In kako ga je prešinilo še le, ko je
kmet nadaljeval:

„Pri sebi imajo dve jetnici, ki so ju
menda ugrabili tu nekje v bližini ... Dve
tujki, obedve mladi in krasni kakor solnce
... Kaj namerjajo z njima, ne vem;
toda bojimo se, da ju hočejo umoriti ...“
„Dovolj!“ je vzkliknil Halil bej, ki se
ni mogel premagovati dalje. „Še to uro


[Stran 502]
[502]

mora biti vsa tolpa teh predrznih komitov
v naših rokah, in potem — gorje jim! ...“

„Ekscelenca,“ ga je prekinil von Schratten,
izražaje pomislek svoje in Birbantinijeve
strahopetnosti, „kdo ve, ali jih zmoremo?
Za boj z oboroženo četo nas je
gotovo premalo.“

„Osel!“ je kriknil bej zamolklo. ..Ali
ne vidiš, da se nam ponuja morebiti edina
prilika, dobiti ženski v svojo oblast? Če
tudi poginemo vsi — odlašati ne smemo!
Hej, ti gjaur,“ je prašal starca, „kje se
skrivajo? Kje naj jih iščemo? ... Tak
govori, ne stoj, kakor da ti je zamrznil
jezik!

Tolmač je prevedel te besede najbrže
še srditeje, nego so zvenele, zakaj kmet
je hitel pojasnjevati:

„V moji hiši so ... izgnali so mene
in moje otroke, da moramo zmrzovati brez
strehe! ... Oh, samo varujte nas, junaki
hrabri — ako jih ne polovite vseh, bo
strašno njih maščevanje nad mano, aad
mojimi in nad vsem našim selom! ...“

„Kaj delajo zdaj? Ali čujejo? ...“

„Napili so se rakije in polegli; mislim.
da spe vsi, razen dveh, ki stojita na straži
— eden pri vratih, eden pri jetnicah.“

Kljub mraku je videl kmet, kako se
je zasvetilo sovraštvo v pogledih trojice:
narobe pa ni opazil niti Halil bej, niti von
Schratten, niti Birbantini zlovešče iskre.
ki se je utrnila v starčevem očesu, ko je
videl, da verujejo sovražniki njegovim besedam
brezpogojno.


[Stran 503]
[503]

Halil bej je skočil z mladeniško čilostjo
s konja.

„Razjahajte vsi!“ je ukazal svojim
vojakom. „Privežite konje tu ... pripravite
puške — ali ste vsi gotovi? Stopajte tiho
in oprezno, ravnajte naglo in brez hrupa!
Pazite na moje ukaze ... Ženskama se ne
sme skriviti niti las na glavi ... ako pa
se brani kdo izmed moških — pobijte ga
brez usmiljehja!“

Obrnil se je h kmetu:

„Vodi nas, starec; ne boj se! ...
Toda gorje ti, ako nas misliš speljati v
zasedo!“

Starec je dvignil roke, kakor da hoče
ugovarjati; a Halil bej ni čakal njegovega
zatrdila.

„Naprej!“ se je začulo v smrtni tišini,
ki je zavladala.

Maščujoča pravičnost je bila zastavila
roko, da osveti grehe Halila, Nemca in
Italijana z enim mahom.

Brez glasu, kakor prikazni, so se plazili
Turki med bednimi kolibami srbskega
sela.

Le tu in tam se je začulo pridušeno,
razburjeno sopenje — dihanje zveri, ki se
plazi v temi proti svojemu plenu. Vojaki
so pazili skrbno, da ne bi zarožljalo orožje,
da ne bi počil pod nogami les in jih izdal
pozornosti komitaske straže, ki jo je bil
omenil starec.

„Pozor!“ je šepnil zdajci vodnik. Bili
so v skoraj popolnoma temni ulici med
dvema polupodrtima zgradbama: izza sten


[Stran 504]
[504]

se je slišalo puhanje živine. „Takoj smo pri
njih ... pazite na stražo, ki stoji na oni
strani vogala.“

„Dva naokrog!“ je velel Halil bej.

„Obidita hišo in planita na čuvaja z druge
strani ...“

Beseda mu je zastala v grlu.

Kakor peklenski plaz, jih je zasul z
desne in leve, od spredaj in od zadaj roj
temnih postav. Kopito puške se je zavrtilo
nad glavo nesrečnega vodnika, ki se je
zgrudil brez glasu. Na vseh straneh se je
culo bliskoma zapovrstjo hrstanje glav pod
strahovitimi udarci: vse to se je zgodilo
v trenotku. predno so se zavedli Halil bej,
Schratten in Birbantini, kaj da se godi —
in preden so se utegnili zganiti ter misliti
na beg ali na obrambo, so jih že tudi
držale silne roke, vezale jim ude in jim
mašile usta z robci.

„Ti trije so naši!“ je bil zaklical Ivan
in jih zaščitil z roko. „Nihče naj se jih ne
dotakne!“

„O, verflucht!“ je zaškrtal von Schratten.
„Der windische Hund! Slovenski pes
nas ima v svoji oblasti ...“

„Ščavo maledetto!“ je jeknil Birbantini.
„Mio Dio e Madonna santa! Usmiljenje,
signori! ...“

Halil bej se je udal v svojo usodo z
nemo resignacijo mohamedanca.

„Kismet!“ je bila edina njegova beseda, preden mu je potisnil poročnik
Wheeler klopčič v usta.


[Stran 505]
[505]

Mr. Brown, ki se je bil tudi udeležil
kratkega boja, je posvetil z električno
svetilko.

Dušan, Ivan, Wheeler, Estournelle.
Kazakov in on so bili sami s svojimi
ujetniki! Le par krvavih sledov po razteptanem
snegu je pričalo o borbi —
trupla Halilovih vojakov so bila izginila.

„Pokopavajo jih!“ je velel Dušan presenečenemu
Amerikancu.

„All right!“ je dejal Mr. Brown iu prisluhnil;
izza bližnjega grmovja se je slišal
šum lopat. „Vaši fantje delajo naglo kakor
ameriški inženirji! ...“

„Zdaj pridejo na vrsto ti trije!“ je
izpregovoril Ivan zamolklo, pristopivši k
lopovom in tipaje njih vezi. „No, zvezani
so trdno, lahko jim oprostimo noge ...
Ne, počakajte! Zavežimo jim prej oči ...
lahko, da! Stopajte zdaj! ...“

XXVII. Sodba.

Medla leščerba je razsvetljevala pretresljivo sliko:

V vrsti, drug poleg drugega, so sedeli
naši prijatelji v izbi svojega gostitelja, pred
njimi pa so stali Halil bej, Schratten in
Birbantini, ki jih je stražil na eni strani
divji Marko, na drugi Pero; vsak izmed
njiju je držal v roki puško z nasajenim
bajonetom.

„Razvezi jim oči!“ je ukazal Dušan
Milošu.


[Stran 506]
[506]

Pogledi jetnikov so izmerili položaj
v trenotku; groza in obup sta jim napolnila
oči in poteze obrazov.

„Tudi usta jim lahko odmašimo,“ se
je oglasil Marko. „Ako se morejo oprati
svojih grehov, naj ne poreko, da se niso
smeli zagovarjati.“

„In noge!“ je velel Dušan, „da bodo
mogli stati.“

Četa je pritrdila — Miloš je pristopil
še enkrat in jim oprostil usta in noge.

„Ura sodbe je prišla!“ je nagovoril
Dušan prepadeno trojico. „Ker imamo premalo
zaupanja v sodnike padisahove, vas
hočemo soditi sami po zakonih časti in
pravičnosti, kakršna je v navadi povsod
med poštenimi ljudmi. Mi vsi smo vaši
sodniki, in soditi hočemo brez prizanašanja,
kakor ste grešili vi brez čuvstva, brez
usmiljenja in brez sramu. Nihče naj se ne
predrzne pisniti, dokler ga ne pozove sodišče;
vsaka nepozvana beseda pomeni
gotovo smrt!“

To svarilo je zabičil vsakemu jetniku
posebej. Nato se je obrnil k svojim tovarišem:

„Kdo obtožuje? ...“

Vstal je Ivan, stopil na sredo in položil
roko na Nemčevo ramo:

„Obtožujem tega človeka, ki si nadeva
ime von Schratten, da se je vtihotapil
goljufno v hišo mojega očeta ter se zaročil
in poročil z mojo sestro, ki jo je odvedel
takoj po poroki v Carigrad in jo prodal
Halilu beju v svrho zločinske zlorabe. Obtožujem


[Stran 507]
[507]

Birbantinija“ — pokazal je na
Italijana — „da mu je pomagal pri tem
početju z nasveti, posredovanjem in dejanjem
— ne glede na to, da sta on in
takozvani von Schratten najbrže umorila
v Carigradu žensko z imenom Olimpia
Montebello. Obtožujem končno Halila beja
— pokazal je nanj — „da je plačal Sclirattenu
in Birbantiniju denar, v to svrho, da
sta mu izročila mojo sestro, ki jo je imel
zaprto v svoji hiši v Skutariju, hotec se
je poslužiti v zločinske namene. Vrhu tega
obtožujem vse tri, da so nas zasledovali
na poti iz Carigrada v Solun, in vzlasti
Halila beja, da nas je spravil v jetnistvo
in smrtno nevarnost, s tem, da nas je lažnivo
označil solunski policiji kot nevarne
anarhiste; obtožujem njega, Schrattena in
Birbantinija, da so nas iskali po teh krajih
z namenom, preprečiti osvobojenje moje sestre
in lady Helene ter nas pogubiti, bodi si
sami, bodi si s sodelovanjem turških oblasti,
kar so priznali že s tem, da so sledili
pravkar pozivu, napasti nas med počitkom,
in da je ukazal Halil bej svojim vojakom
izrecno, naj nas pobijejo vse brez pardona.“

Oddahnil si je globoko in se vrnil ves
razburjen na svoje mesto.

Jetniki so drgetali kakor šibe na vodi;
mrzel znoj jim je curljal po obrazih, zamolklo
ječanje je prihajalo iz ust Schrattena
in Birbantinija. Samo ustnice Halila beja
so ostale stisnjene v mrzlem, prezirnem
usmevu.

Za Ivanom je vstal poročnik Wheeler.


[Stran 508]
[508]

„Potrjujem vse, kar je navedel naš
prijatelj in tovariš, ter obtožujem Halila beja
še posebej, da je pomagal Arnavtoma
Aliju in Isi Kemalu skrivati odpeljano lady
Heleno R. S to zločinsko pomočjo je zakrivil,
da se nahaja lady Helena s sestro
našega tovariša vred še danes v oblasti
omenjenih dveh razbojnikov in da v tem
hipu še ni mogoče reči, ali ju bomo mogli
rešiti živi in zdravi.“

S temi besedami je zakrivil Wheeler
veliko neprevidnost: dočim je rekel starec
Halilu beju, d