I. Princesa.

Toplo je bilo; rože so cvetele zunaj na župnikovem
vrtu, in kadarkoli je potegnila sapa, se je dišeče
vsulo od njih v delavnico Tomaža Krševana.

Spodnja polovica okna je bila prepeta z zagrinjalom
sinje barve; solnčni žarki so se smejali skozenj
in so modrili kiparju prste, ko je rezljal sandale svetega
Ivana. Više zgoraj pa so svobodno oblivali svetnikovo
lice, da so se krepko in temno risale sence,
koder jim je bilo dleto ukazalo pot.

In če se je Tomaž odmeknil k steni, da presodi
svetnika božjega z očmi, bo li dobro, kakor ga je napravil,
se mu je zazdelo z mučno nedvomnostjo, da
je apostol v teh hipih vse, vse lepši, nego bo čez
tedne v oltarju.

K poldnevu se je dvigalo solnce: na gosto so
znojne kaplje pokrivale Tomaževo čelo. On pa jih ni
čutil, razen kadar je zdrknila katera izpod črnih kodrov
preko lic in je kanila na tla.

Ako se je takole zaljubil v delo, mu za nič na
svetu ni bilo nehati; sukal je nože in pile, in je nabijal
s kijcem po dletu, boreč se z lipovino za svoje čiste
in veličastne obraze, dokler ni zatonil dan, toliko časa,
da je naposled odložil orodje, sklenil roke in pokimal
s tihim zadovoljstvom:

»Tako, zdaj je storjeno ... Ja reči ni, da bi
bilo napak!«

Lep in visok je bil Tomaž Krševan, vitke, nekoliko
prešibke postave, in mlad še takorekoč. Nisi mu
mogel ceniti starosti po brkih, ker si je bril obraz;
a vsakdo je rekel, da mu ni nad trideset let. Imel jih
je sedemindvajset.

Doma ni bil iz tistih krajev, bržčas ne. Kje se
rode med nami fantje s tako zagorelo poltjo, s črnimi
kodrastimi lasmi in z očmi, temnimi in globokimi, kakor
dva brezdanja bajarja v gozdni globeli?

Tam doli nekje na Dolenjskem so ga bili našli
na Martinovo, ko je bil semanji dan. Lepo zavit je
ležal v jerbasu tik ceste in je milo plakal, kakor Mojzes,
ko ga je zaslišala faraonova hči. Njega pa ni začula
kraljičina, temveč ubog učitelj iz daljne vasice, ki je
bil izbral na semnju za hlače in je z rjavim zavitkom
pod pazduho in s ponižno ženico ob strani korakal
proti domu.

Dobra človeka sta bila učitelj in njegova stara,
zadovoljna s pičlim deležem pozemeljskega blagra, ki
jima ga je delilo življenje; samo to sta se bridko pritoževala,
da jima Bog ne da otroka, dasi ga prosita
že sedem let.

Zategadelj sta se silno razveselila najdenčka in
sta prosila zanj, da so jima ga dali. Ker se je našel
v jerbasu tik malega list, da je še poganček, ga je dal
krstiti učitelj na svoje lastno ime, za Tomaža; in ker
se je njemu reklo Krševan, je postal tudi deček Tomaž
Krševan, ko ga je posinovil.

Narave je bil tihe in zamišljene, zagonetke so mu
spale v pogledih. In ko je pričel pohajati šolo svojega
rednika, najdalje med vsemi tovariši ni znal poštevanke,
zakaj rajši nego se učit, je hodil na brdo gledat gradove

in zmaje v oblakih in plamene večera ali pa k
ilovnici, kjer je gnetel iz blata prečudne možičke in
konjičke. Govoril je rahlo in malo, razposajene družbe
ni iskal, že tiste dni je ljubil samoto.

Učitelju je bilo izprva težko videti, da fant ne bo
za študiranje; žal mu je bilo nade, da s skrbjo in z
žrtvami napravi iz Tomažka gospoda, ki mu bo v čast
in v oporo na stare dni življenja.

Stara pa, ki je imela dečka skoro rajši nego moža,
ga je tolažila, da je Tomažek dobro dete in sila usmiljenega
srca.

»Še muha se mu smili,« je zatrjevala. »Če ne
za eno, bo za drugo; ali morajo biti vsi sami gospodje?«

Prišlo je, da so jo ubirali gospod župnik nekega
večera mimo ilovnice; kakor po navadi, je Tomažek
zopet čepel pri svoji igri, za vse drugo slep in gluh,
le v ilovico zamišljen. Tla so bila mehka, svečenik
je stopal rahlo in oprezno; deček ga ni slišal in se
ni ozrl.

Pa kaj si je bil umislil? Celega Adama je bil
napravil, kakor Bog stvarnik v zgodbah svetega pisma,
malo manjšega seveda, da bi ga bilo laže prenočiti
in da se mu ne bi postavil po robu: polovico manjšega
od sebe.

A kdo popiše Tomažkovo začudenje, ko je bil
trudapolni posel storjen? Da trdovratni mož prsti ni
vstal in se ni izpremenil v svoji lenobi, to še ni bilo
ravno najhujše zlo ...

Ko pa so gospod Ignacij Benja dospeli v njegovo
bližino in so videli bogokletno početje, da hoče oponašati
Gospoda, so se silno razsrdili v svojem srcu
in so mu med njegovim obupnim krikom izruvali veliko
število las.

»Ali ne pomisliš, da je greh proti svetemu Duhu?
Pa še do pičice takšnega je naredil, nemarnost grda,
kakršen je ... Kdo ti je ukazal, delati mu tisto tam?
Fej te bodi!«

In sami pri sebi so se začudili nagemu možu,
zakaj udje so mu bili prav prešteti in napravljeni
dobro in podobno. A vseeno so ga zmečkali z nogo.
Nato pa so razodeli Tomažku, da niso več hudi in da
mu odpuščajo, ter so ga peljali k učitelju Krševanu.

»Slišite,« so rekli, »vaš poba ni karsibodi! Podobarstva
ga dajmo učit, kadar poraste, ako bo priden
dotlej. Kdo bi si mislil, da ima talent, kujon?«

Od tistega večera so nahajali Tomažkovi umotvori
več milosti pred ljudmi; in, rekel bi, vsak dan
so prihajali lepši. Ko pa mu je bilo trinajst let in je
prinesel župniku za god tako lepo Mater božjo, iz
lipovine izrezljano in poslikano, da je župna cerkev
ni premogla milejše, so sedli gospod Ignacij Benja k
mizi in so napisali pismo slovečemu podobarju, ki je
živel tam daleč nekje v tirolski deželi.

K njemu se je odpravil deček malo tednov kasneje,
da se izuči v svoji umetnosti. Tisti dan ločitve je poslednjikrat
videl svoja rednika. Kajti čez dve leti, ko
je pisal učitelju Krševanu, da hoče v Monakovo na
umetniško akademijo, je prejel od njega odgovor, poln
velike žalosti in obupa.

Rednik mu je sporočal, da je ravnokar jesen položila
mater pod rušo. Pravzaprav pa mu mora razodeti,
da niti on, niti ranjka, nista njegova roditelja,
kajti bilo je tako in tako. Ako je v njegovo srečo, naj
le gre, kamorkoli ga žene duša; denarja mu sicer nima
dati, pač pa mu pošlje on svoj blagoslov, in gospod
Benja isto, s presrčnim pozdravom in z dvema desetakoma
za priboljšek.

Ko je Tomaž malo mesecev nato obvestil krušnega
očeta, da je že v Monakovem, in da mu ne gre
slabo, je mesto rednika odgovoril gospod Ignacij Benja.
Ubogi učitelj ni mogel preživeti ženine izgube: slabili
prsi je bil že od nekdaj, nagla jetika je prišla kar
sama od sebe in ga je pobrala; s prvim cvetjem jablan
so mu vetrovi posuli svežo gomilo.

Tomaž Krševan je bil sam na svetu, a veliko in
lepo se je odpiralo življenje pred njim. Zrl je vanje,
kakor z veselega hriba: zlata polja so bila na desni
in na levi, posredi pa je ležala srebrna cesta, dolgemu
meču podobna, in je kazala z izginjajočo ostrino tja
v daljno modro nebo.

Stari umetniki so ga hvalili, da je velik talent,
cekin za cekinom je žvenkljal v njegov žep in zopet
iz njega, in sila rade so ga gledale lepe oči.

Nekaj let je preteklo; Tomaž Krševan je hodil
po svetu, videl je mnogo zemlje, spoznal je mnogo
ljudi.

Pa je prišlo pomladno jutro, rože so cvetele,
kakor danes, možakarji so se radostno ozirali v nebo,
prikrivali si oči pred majevim solncem in so prorokovali
ugodna vremena. Tisto jutro je vaški grobar zagledal
mladega moža v baržunasti suknji, ki je stal v
otožnih mislih ob grobu učitelja Krševana in njegove
stare. Dolgo je stal neznanec; nazadnje je dvignil
glavo in je vprašal grobarja po gospodu Benji.

»Gospod Benja? O, že dve leti jih ni več tu!
Stari že in slabotni, so se prestavili v manjšo župnijo
v svoj rodni kraj. Pa če niso oni, gospod, rejenec
ranjkega učitelja, tisti fant, ki je šel pred leti na Tirolsko!
Seveda so: toliko časa je, odkar so se gospod
Tomaž napotili v tujino, in zdaj so zopet tu ... Ej,
veselje jih je pogledati!«

Grobar Jernač si je potegnil z rokavom hodne
srajce čez krvavkaste oči. Mladi tujec v baržunasti
suknji je bil za resnico Tomaž Krševan.

Prišel je bil, da se ne vrne več na tuje, vrnil se
je bil, da zamenja pogačo za kruh, cekin za goldinar,
slavo za zadovoljnost. Začel je delati Marije in svetnike,
kipe in cele oltarje, da so v slavo božjo stali po vaških
cerkvah. Gledalo jih je preprosto ljudstvo in se je čudilo,
kako veličastne so podobe mladega mojstra, da
ni enakih, kakor daleč so popotovali ljudje.

Tomaž Krševan si je bil zaželel pokoja. Nihče
razen njega samega ni vedel, kako je prišlo. Ali se
mu je razzalostila duša in se mu je zlo zagrizlo v srce
po težki bolezni, po kruti izgubi? Ali se je nasitil
lepot sveta? Nemara so ga izmučili poljubi tujih krasotic?
Nihče ni vedel, kaj se je zgodilo. In on se ni
razodeval v svoji molčečnosti; malo se jih je našlo,
da je govoril ž njimi, a z nikomer o skrivnih rečeh.

Boril se je sam s seboj za vdanost in pozabljenje;
a pogostoma, kadar je proti noči obstal pred mračnim
oknom svoje sobe v izgubljenem župnišču na kmetih,
ali kadar se je zunaj ob gozdnem robu zagledal v
bakreni večer, mu je silno hrepenenje pokrilo obraz,
in usta so mu strepetala v čustvu, ki ni bilo veselje.
Ne redko so ga gledali kmetje in so strmeli od strani,
dokler ni sam sebi nevoljno zamahnil z roko in odšel,
nato pa so majali glave za njim in so ugibali.

Zdaj je bil Tomaž že drugikrat po svoji vrnitvi
pri gospodu Ignaciju Benji, v njegovem rodnem kraju.
Ko ga je starček prvikrat zagledal, se je silno razveselil
njegovega prihoda; in ker se Tomaž ni sam razodel,
mu ni posegel v dušo z radovedno besedo. To
pot pa ga je bil povabil, da mu ustvari za župno
cerkev nov veliki oltar.

Po zraku je pridrhtel glas zvona, prvič, drugič
in tretjič. Še četrt ure je bilo do poldneva.

Malodane gotov, je stal sveti Ivan pred Tomažem,
veličastnega lica, s knjigo v roki in z orlom pri
nogah, vsaka ped cel apostol. Kipar si je oddehnil,
zapalil je pipico, prekrižal roke in je stopil k oknu,
da so plavale sinje meglice dima s krepkim vonjem
izpred njega na vrt.

Zaškripala so vrata.

»Kako je, fant?« je zaklical glas gospoda Benje.
Tomaž Krševan se je okrenil, zakaj župnik je bil prestopil
prag in se je približal njegovemu delu. Star je
bil, in vendar nikdar slabe volje; čisto beli so bili
lasje, kolikor mu jih je gledalo izpod črne čepice,
toda vesel je bil njegov glas, dasi je trepetal.

»Dobro je tvoje delo, Tomaž,« je dejal od srca
in ga je potipal po rami. »Vsa vas ni toliko vredna,
da bi iztržili zanjo, kolikor zaslužiš. Zares, moje veselje
si, zdaj na stara leta, Bog te blagoslovi! Vidiš,
nas eden ne sme imeti sina, da bi se ga radoval; ta
pravica se neha v sredi med tistima dvema orjakoma
pred vrati lemenata. In povem ti zaupno, da ga jaz
prav za resnico nimam. Pa da ga imam, kdo ve, ali bi
ga bil tako vesel, kakor sem tebe.«

»Ej, ne bo sile, ne bo,« je rekel Tomaž nehote
in se je ponižno namrgodil. Toda mehke so bile njegove
oči, ko jih je našel pogled gospoda Benje.

Pa nič ne pogledaš k meni,« je nadaljeval župnik.
»Sam sem, dolgčas mi je, starcu: molim brevir,
in si belim glavo o župniji in o gospodarstvu ... Toliko
je še skrbi, preden odpočijem za zmerom. In
kmetje hodijo venomer, ta ima nekaj, drugi — drugo
na srcu ... Ti pa delaš in delaš: krepak nisi, razgrel
se bodeš in prehladil, škodilo ti bo! Ah res, to sem

ti hotel povedati: dva gosta imamo danes pri obedu ...
Vidiš, saj ti nisem mogel povedati, ko nič ne pogledaš
k meni! Stara gospa je, in njena mlada hči: gospa
Magistrova iz Trsta in njena Ana. Posestvo imata tukaj
in ga bosta prodali, jima nekako ne sodi ... Veš,
mislim si, nemara ni vse v redu; kdo ve? Ampak hči,
Ana, je kaj zalo dekle ... Že pred dvema urama sta
bili tu: ali jih nisi slišal s hodnika? Seveda, ti ki si
vedno pri delu! Povabil sem jih, kaj hočeš: drugod
po vasi je slaba postrežba, in dolgočasili bi se; naposled
je tudi nama prijetno, da pride tuj človek in
prinese kaj novic; ta pusti kaplan itak nič ne zine ...
Strašen človek, to! ... Mislil sem nate, da se porazvedriš
...«

Župnik je govoril z mirnim, lagotnim starčevskim
glasom, in z lepo svetlostjo so se premikali njegovi
pogledi po kiparjevem obrazu. Tomaž Krševan je vzel
pipo iz ust, držeč jo v pesti, in je s palcem potlačil
pepel.

»Kako jima pravite?« je izpregovoril kar tako.
»Gospa Magistrova in — Ana?«

»Ali jih poznaš?« se je razveselil gospod Ignacij
Benja.

»Nič jih ne poznam, samo tako sem vprašal. Ime
se mi je zdelo nenavadno ...«

»Ah, mislil sem!« Župnik se je obrnil proti oknu.
»Glej, že prihajata, brž poglej!«

V tistem trenotku je zazvenel preko vrta droban
dekličji smeh. Župnik se je umeknil za šipo, Tomaž
pa je previdno pogledal, gledal, oprl se je z obema
rokama ob podoknik in je zastrmel. Med živahnim
pogovorom sta prihajali ob vrtnem plotu postarna gospa
in vitko, zlatolaso dekle kakšnih dvajsetih let, Magistrovi.
Ana je držala v roki polno poljskih cvetlic in

je gibala z njimi; zgolj življenje je nosila s seboj, njen
obraz pa je bil čudovite lepote.

»Kaj, ali ne bo prijetna družba?« je vprašal gospod
Benja s šegavim usmevom.

Tomaž Krševan je še vedno gledal. Zardel je in
ni rekel ničesar. Takrat pa mu je župnik položil roko
na lase, nasmehnil se je še bolj dobrohotno nego prej,
in je dejal tiho in blago:

»Ej, vi mladi ljudje!«

In je šel. Pri vratih se je okrenil:

»Pa pridi kmalu za menoj, obed bo skoraj na
mizi; Katra se je morala danes požuriti. Slišiš, kako
jezno ropoče z lonci?«

Ko je bil kipar sam, se je vzravnal, kakor v sanjah,
in je rahlih korakov stopil k omari. Odklenil jo je in
je postavil iz nje na mizo prelep umotvor. Bila je
doprsna soha krasnega dekleta s plavimi lasmi, velikih,
sinjih oči in z ustnicami, kakor dva podolgasto brušena
rubina. Deviški vrat je bil gol in bogato oblačilo
se je v čistosti vlegalo sredi prsi navzkriž, speto z
opalno zaponko. Na laseh je počival diadem iz biserov:
ali je bila podoba princese iz pravljic?

Tomažu Krševanu je bila več, nego podoba princese
iz pravljic. Ženske, da bi jo resnično ljubil, dotlej
ni bil našel sirom sveta, neutešeno je bilo njegovo
hrepenenje. V tihih in samotnih urah je bil nekdaj
ustvaril to soho; vzel je lepoto vseh, ki so mu bile
darovale sladkih trenotkov, in jo je posvetil z vsem,
česar ni bilo v njih. Tako je nastala njegova princesa.
In ko je bila gotova, si je dejal v svoji duši:

»Takšna bi morala biti, da bi ji dal srce.«

Ali ve kdo na svetu, kolikokrat se je zatapljal v
njeno krasoto, kadar je bil sam s seboj?

Zdaj je stala soha njegove princese na mizi;
skozi okno je vejalo od rož. Tomaž jo je gledal in je
sklepal povešene roke. Tih je bil njegov smehljaj, neslišno,
kakor v sanjah, so se mu premikale ustnice.
In nekaj žarkega, čimdalje silnejsega, čimdalje slajšega
je plamenelo v njegovi duši.

Trpko in s pomilovanjem se je zdajci ozrl na
svetega Ivana.

Zakaj njegova princesa je bila čudovito podobna
gospodični Ani Magistrovi.

II. Tomaž in Ana.

Štirinajst dni je bilo preteklo, odkar sta si Tomaž
Krševan in gospodična Ana razodela, da se ljubita in
da jima drugemu brez drugega ni živeti na svetu.

Gospa Magistrova se je bila med potjo prehladila;
popadlo jo je trganje in ji ni odleglo do četrte nedelje.
Župnik Benja je dal damama v prostornem župnišču
lepo sobo na razpolago. Majhen balkon je bil spredaj
ravno nad oknom Tomaževe delavnice, z njega pa
solnčen razgled čez celo okolico, čez polja in čez sela,
skrita v zelenju, tja do dalje, kjer so sineli porastli
hribi. Dokler se materi ni poboljšalo zdravje, sta ostali,
zdaj pa sta imeli oditi, že jutri zarana.

Najsi je gledala skozi okno še tolikanj lepote,
vendar zlatolasi Ani ni dalo ždeti pri materi v zaprti
sobi. S Tomažem sta postala že prvi dan dobra znanca;
tihi kipar, ki je bil tako nekako ves po tej svečani
skromnosti kmetiškega življenja, se ji je omilil tisti
hip, ko ga je zagledala; ljubezen ga je storila še bolj
rahlega in nežnega v občevanju, in s svojim prizadevanjem,
da stori in reče vsak trenotek le to, kar je

njej prijetno, si je osvojil njeno srce, preden je sama
vedela, kaj se je zgodilo.

Gospa Magistrova je bila neprestano doma; pletla
je, z dolgočasjem je listala po starih ilustrovanih časopisih,
ki jih je bil kdovekdo zanesel v župnikovo
nabožno knjižnico, tarnala je nad bolečinami in je
kramljala z gospodom Ignacijem Benjo, ki je tuintam
pogledal k njej. Včasih je prišla tudi kuharica Katra;
žensko sočutje je premagalo prvotno jezo, s kakršno
je vrla in priletna devica pozdravljala vsakogar, kdor
je prišel kalit udobno enoličnost župnišča.

Zato sta se gospodična Ana in Tomaž Krševan
tiste čase kaj mnogo izprehajala; nihče jima ni branil.
Dekle še ni bilo videlo kraja in je prišlo h kiparju
s sladko prošnjo, naj ji razkaže, kar je tukaj videti
lepega, da ji ne bo dolgočasno.

In Tomaž jo je peljal na brdo, kjer je od starodavne
kapele segal pogled tja do daljnega mesta,
kadar ni bilo megle in soparice v zraku; povedel jo
je k razvalinam gori nad vasjo, k porušenemu jezu,
kjer je šume uhajala voda iz zelenega tolmuna skozi
špranje v mahovitem tramovju, lovil ji je postrvi in
rake, ki jih je ona izpuščala, češ, da se ji smilijo, in
jo je vodil k šepastemu stricu Martinu, ki je znal
najlepše historije, kar so jih pomnili o davnih časih
in o bivših ljudeh tu naokoli.

Ta večer sta sedela nad jezom. Temnilo se je
zrcalo vode, zvenel je let komarjev nad površino, ribe
so se pljuskoma metale za mušicami v zrak.

Rahla vonjava je šla od njenih oblačil; kipar se
je igral z njenimi prsti in je bil umolknil, zakaj težka
mu je prihajala misel, da bo zdajci konec te zlate ure
in da potem nič več ne bo nobene.

Pa je rekla gospodična Ana:

»Ti ...«

Tomaž Krševan je dvignil glavo; bolest je bila
v njegovih očeh.

Ona ga je razumela; prijela ga je z obema rokama
za glavo in jo je pritegnila k sebi, da je lezla v njeno
naročje z obrazom navzgor. Sklonila se je čezenj; on
je zaprl oči in je začutil dvoje vročih ustnic, ki so se
doteknile njegovih in so se zasesale vanje, kakor da
ni nobene ločitve več.

Trepet je prihajal v njegove ude. Prešinilo ga
je z bliskom, da je planil kvišku in jo je krčevito
objel čez pas.

Prestrašila se je Ana, pa Tomaž Krševan ji ni
dal govoriti; privil jo je k sebi in trosil ogenj poljubov,
kakor še nikdar ne, tem brezumneje in tem obupneje,
ker še ni bil opravljal takšnega slovesa.

»Kako si čuden nocoj!« je dejala Ana tiho, ko
je Tomaž nehal in je v padajočem mraku poiskal
njenih oči.

»Nisem čuden, Ana; zakaj praviš, da sem čuden?
Če bi imel siromak zaklad v daljnem kraju, sam pa
bi bil priklenjen doma in ga ne bi mogel čuvati, ko
bi mu davile skrbi srce: ti bi umela, da se žalosti, pa
ne bi rekla, da je čuden.«

»Moj Bog, Tomaž, takšna ločitev ni na veke; ti
pa govoriš, kakor da se vidiva šele po smrti, ali pa
sploh nikoli več. Pisala si bova, jaz tebi, ti meni,
kadar nama bo polno srce; mislila bova drug na
drugega in se bova ljubila čez hribe in doline, kaj
ne da, Michelangelo ti moj?«

»Morda!« je dejal Tomaž bridko, dočim so se
njeni prsti poigravali z njegovimi lasmi, da so ga zlati
obročki na njih hladili po čelu. »Toda povej mi, zakaj
ti je bilo vse dni toliko do tega, da skriješ najino

ljubezen pred materjo? Vidi se mi, ti veš, da si sanjala
zgolj prelepe sanje: sanje, ki so ti zmogle dušo edinole
v tej samoti, kjer si našla človeka, njej podobnega in
odkritosrčnega, in nič gizdalinov, da bi se laskali okrog
tebe. Storila boš, kakor človek, ki se prebudi: zmane
si oči, začudi se svojemu snu, veseli se ga nekaj časa
in ga pozabi. Ana, pozabila me boš, preden mine
mesec, mi bo tuje tvoje srce, in še jezila se boš nanj,
da me je ljubilo.«

Nikari, duša ti moja,« je vzkliknilo dekle z muko.
»Poljubi me, in nič ne govori, lepše je tako. In
poslušaj ... Zakaj da sem skrivala naju ljubezen?
Zame ni taka, ki misli, da se mora brž postaviti in
razglasiti pred ljudmi. Hotela sem imeti te zlate minute
za naju, čisto za naju, med nama in samo za naju.
Najlepše so, pa naj bi nama jih kalile tuje oči in tuje
misli? Zakaj, ne le rodna mati, še Bog je med dvema
zaljubljencema odveč. Ostalo pride dovolj zgodaj ...
In tisto ostalo se bo razumelo ob sebi v navadnem
ozračju, kamor odhajam zdaj; njegovega diha pa nisem
marala zanašati v to svetišče.«

»Tako je!« si je mislil kipar v bridkosti. »To je
ravno tisto, da me bo pozabila. Če je že naprej razločala
svojo ljubezen, kakršna je zdaj in kakršna bo
kmalu, že jutri večer, potem ... Gorje, kadar začno
ženske modrovati o svoji ljubezni!«

»Ana!« je izpregovoril naenkrat. Hrepenenje in
bolečina sta se borila v njegovem glasu s strastjo, in
čudno je zategadelj udarila beseda v molk, ki je bil
zavladal med njima. »Ana, ne prosim te ničesar. In
ničesar mi ne obljubi, niti tistega pogleda ne, ki bi
ga darovala beraču na cesti ...«

Dekle je obstrmelo.

»Kaj ti je, za božjo voljo? Kaj govoriš, kakšne
so tvoje čudne misli?«

»Takšne so, kakršne mi je imeti prav in dobro,«
je odgovarjal Tomaž Krševan, držeč jo za obe roki
in zroč ji iz tesne bližine resnobno v oči. »Bolj so
takšne, nego slutiš; čez mesece mi morda pritrdiš ...
Ana, ako se mi izneveri tvoje srce — ne, torej oprosti
— ako se ti nenadoma zjasni: vse, vse je bilo le čar
te samije in nič več ne more biti takih besed med
nama ... takrat, glej, Ana, mi piši odkrito. Odkrito
mi povej, le varati me nikari. Ti mi boš povedala po
resnici in pravici, jaz pa bom miren in potrpežljiv, in,
če ne bom srečen, bom vsaj vesel, da si srečna ti.
Prijateljski, ali vsaj ne sovražno, se boš včasih spomnila
name, tako da tega spomina ne bo treba ukrasti tistemu,
čegar boš ... In tvoj nekdanji samotar Tomaž Krševan,
o katerem živa duša ne bo znala, da si ga obdarovala
s poljubi, kakršnih ni prej dobil in jih ne bo jemal
od nobene druge, bo vedel, ali vsaj mislil si bo, da
se ga spominjaš. Njegove misli bodo poklekale pred
tebe v tihih, lepih trenotkih, ne plameni strasti, gorke
bodo in pobožne. Zakaj dobro de človeku, ki je našel
mnogo luž na svoji cesti, da nosi v duši svet simbol,
ki se ga oklene, kadar mu je težko živeti. In če boš
hotela, ti bo pisal par vrstic, pokornih in spodobnih,
brez tiste retorike, ki je banalna dovolj, da jo more
ponarediti vsak zaljubljeni študent, ako je čital romane.
Ti veš — ali če sama nisi izkusila, te tudi jaz ne
naučim, da so reči, prelepe za besede: nežnim krilom
metulja so podobne, ni prav, ni dobro, prijemati zanje.
Kaj ne? In, kadar bom delal, bom mislil nate; lepša
mi boš od mojih madon, čistejši od mojih angeljev
mi bo o tebi spomin: ti boš moja Vittoria Colonna,
in jaz, če boš hotela —«

»Michelangelo!« ga je s tihim smehom prehitela
Ana. »O, ti moj neumni Michelangelo! Daj, da te
poljubim, norček ti moj! Kako nespameten je: ti ne
poznaš samega sebe! Ne poznaš se, ker ne veš, da
niti tebi, niti komurkoli drugemu ne bi ostala Vittoria
Colonna, ako bi prišlo, kar ne bo: da bi se dala
drugemu, nego tebi. Ni jih, takšnih Vittorij! To so
zgolj pravljice o Vittorijah Colonnah, in zapisali so
jih menihi in veli starci, ki so jim bile prašne izbe
božji svet, in ki niso vedeli, kaj je ljubezen. Pomiri
se, fant: tudi Michelangelov ni na svetu, ali pa so,
a ne vedo, kaj je ljubezen ...«

Ozrla se je v nebo; nad gozdom je dogoreval
zapad, preko griča se je nosil ave. Zvonik je držal
svoj križ nad drevesa in je temnel, nad njim pa je
visel krajec med dvema oblakoma. Prihajala je pozna
ura; že davno bi se bila morala vrniti k večerji.

»Mama bo v skrbeh,« je rekla Ana kratko in
s težkim glasom; Tomaž se je spomnil, da je to
poslednji hip. In ko je ona vstala, ji je objel kolena,
poljubljajoč jih skozi nežno krilo; Ana je začutila
gorko in mokro od njegovih lic na svoji polti.

Po cesti so se privlekli zoprni koraki starega
človeka: bila je sloka Jera, z butaro na rami. Videla
jih je skozi grmovje, pa je povesila oči, da se ne
pohujša nad nečistim početjem ... Kaj bi rekli k temu
gospod župnik? Zares, bogoljubno bi jim bilo razodeti
... A kako? Naravnost je malo sitno ... Ej,
že ve: v soboto se hoče izpovedati slabih misli, ko
je videla tointo ...

»Pojdiva!« je rekel Tomaž gluho. In nemo, brez
besed, sta stopala proti domu, le njuni prsti so se
objemali. Pri župniškem vrtu pa je Ana obstala in je
rekla, kakor iz sanj:

»Ti! ... Če bi vedela, da ne boš hud, nekaj
bi te prosila. Daj mi tisto svojo princeso s seboj ...
Nate bom mislila pred njo, ti pa —« umolknila je za
hip, nato je nadaljevala: »Ti pa boš tako kmalu imel
drugo, če jo boš maral ...«

»Samo to!« je vzkliknil Tomaš Krševan. »Kri bi
ti dal, ti moja zlata roža, če bi jo hotela. Kaj mi hoče
mrtvi les, ko nosim tebe v srcu?«

Veža je bila svetla: nad vrati, skrita prišlecema,
je visela petrolejna svetiljka. V družinski sobi je šlo
kramljanje in ropotanje žlic, zgoraj pa sta se razgovarjala
gospod Ignacij Benja in gospa Magistrova, ki
je hvalila župnikovo gostoljubnost.

Soj luči je pal gospodični Ani na zlate lase in
na obličje, ko je prestopila prag. Tomažu se je zazdela
kakor kraljičina, ki se odpravlja v deželo zmajev
in obrov, in tako nepopisno mu je prišlo v duši, da
bi jo bil zgrabil z obema rokama, objel jo, stisnil jo
k sebi in zbežal z njo kdovekam v šumo, v divjo noč.

Drugo jutro so se razslovili. Ana Magistrova je
vzela s seboj Tomaževo princeso, Tomaž je obdržal
njen poslednji pogled in poslednji pritisk njene roke,
da ga niso videli, ki so stali naokoli.

Ko sta dami sedli v župnikov vegasti koleselj, je
nenadoma obšla kiparja misel, da mora biti čuden videti
v prepadeni obraz; s silo se je obrnil nazaj in je
naglo odšel v delavnico. Vrata so se škripaje zaprla
za njim, le skozi okno je slišal, kako je hlapec udaril
z vajeti in doložil z bičem, drdranje voza in glas gospodične
Ane, ki je klicala gospodu Benji:

»Zbogom, zbogom! In hvala za vse!«

Vleklo ga je k oknu, kakor tisoč verig. Z obema
rokama je zagrabil apostola Ivana za lesene rame; in

zdelo se mu je, da se z njim vred maja, da se nagiblje
in se hoče podreti proti oknu.

Tiho je bilo zdaj, le tuintam so v daljavi odskočila
kolesa na kameniti cesti. Tomaž se je brezizrazno
ozrl v svetnikovo lice, samo da se zbere in da ne bo
imel v duši tega, kar jo sedaj navdaja s kalno tesnobo.
In glej, tako jasno in kruto mu je prišlo v zavest, da
trepeče na tem veličastnem obrazu, ki sta mu nadahnenje
in pobožnost zarezala slednjo potezo, grda in
ostudna laž, njegov nezačuteni jarem nekdanjih dni,
ki zdaj tišči na njegove misli in na njegove rame, na
vse, kar nosi ime Tomaža Krševana.

Izpustil je kip in je planil k oknu. Prepozno!
Zunaj so cvetele rože, topla vonjava je prihajala od
njih, raztegale so se grede s cvetlicami in zelenjavo,
ncd njimi pa drhteči sinj, in vsenaokrog je bila tišina.

Tistikrat je stopil v sobo gospod Ignacij Benja.

In čudno je bilo videti starčka: nič več se mu
ni smehljal obraz, skrb in sočutje sta bila v njegovih
očeh, ustnice so se odpirale, kakor da ne vedo izpregovoriti.
Postal je pred kiparjem, ki se je bil obrnil
k njemu, dokler ni dvignil povešenih pogledov. Nato
ga je prijel za roko, rekoč:

»Kaj je s teboj, fant? Zakaj si odšel in nisi počakal
zadnjega slovesa? Začudila se je gospa Magistrova
in gospodična Ana je zardela ... Tomaž s
teboj ni v redu! Nekaj mi imaš povedati, kaj ne da?
Tu stojim, in te poslušam; če nimaš, pa oprosti
starcu ...«

Tomaž je uprl dolg pogled v njegovo lice. Nato
se mu je dal brez volje odpeljati k staremu usnjatemu
divanu, ki je stal ob senčni steni pod slabim, orumenelim
posnetkom Ghirlandeja. Sedel je poleg gospoda
Ignacija in je pričel svojo izpoved.

Izprva se mu je tresel glas in je zastajal. Težko
in sitno mu je bilo; a polagoma je začutil, da ne govori
spoštovanemu človeku, niti ne prijatelju, temveč
zgolj živim ušesom, ki z mirom predsmrtnih dni poslušajo
in ne bodo sodila v svojem umu, ker vedo iz
morda nikomur razkritih davnin, da mora biti tako. In
lažje se mu je bilo razodeti.

Župnik je poslušal, kakor je bil vajen v izpovednici.
Držal je blede, vele prste čez obraz, in se ni
genil, niti ni izpregovoril; sedel je nepremično in nemo
kakor kip.

Ko je Tomaž Krševan povedal vse, se je čutil
svobodnejše in mirnejše duše. Gospod Benja pa ga
je pogledal z resno dobrohotnostjo:

»In zdaj mi povej: ali si imel ob prvi svoji besedi
željo, da ti svetujem?«

Tomaž je pošteno odkimal z glavo.

»Vidiš, tudi jaz menim, da ni potreba. Karkoli bo,
vprašaj svoje srce in zabičaj mu, naj se ne zlaže: po
tem, kar ti poreče, ravnaj. Fant, Bog ti daj srečo, ki
je iščeš; pa če ti ni namenjena, ne zabi, da ni bremena,
ki bi ga mož ne mogel nesti: tvoje srce je
rakev, dovolj velika za celi svet.«

Nato je župnik vstal in je pustil Tomaža samega
s seboj.

Ko so bili vsi svetniki že izklesani in so v barvah
in v lepoti čakali posvečenja, v deželo pa je jesen
metala orumenelo listje, svoje neme cekine, takrat je
prejel Tomaž Krševan od Ane poslednji list.

S hrepenenjem je vdehnil vonj parfema, ki mu
je bil še tako dobro znan, poljubil je ime, ki ga je
bila zapisala na koncu, in je čital:

»Michelangelo moj!

Toliko ti poljubov, kolikor si mi v zadnjem listu
napisal črk! In nikari obupavati nad tem mojim pismom:
poročam ti namreč, da me hoče mama omožiti
— ne stresi se pred besedo — z bogatim mesarjem,
ki živi zdaj kot zasebnik in ki je gledal za mano že
v časih, ko sem nosila še kratka krila.

Saj sem ti pravila, zadolženi sva še izza časov,
ko je ranjki papa v svoji lahkomiselnosti potratil mnogo
več, nego je bilo prav in dobro za naju; polom ni
daleč, upniki kanijo hude reči. Vidiš, in zdaj bi mama
seveda zelo kazalo, da me uklene v zakonski jarem:
mesar je bogat, najina zadolžena hiša bi mu ne bila
prestrašna dota, jaz bi živela kakor grofica, in mama
bi mogla umreti, kjer se je rodila.

Premisli, zlato moje, ta položaj: mamino rotenje
in plakanje, kadar mi uide trpka beseda tudi še vse
bolj neprijetni prizori — na eni strani, na drugi pa
moje nasprotno in najsvetejše mnenje, da mama naj
vzame svojega mesarja sama, ako jo veseli ... zakaj
jaz hočem biti tvoja, samo tvoja, ali nikogar.

Zatorej sem sklenila, da ti pišem takole:

Ako ti nič ne brani, odpravi se in pojdi naprej,
kamorkoli, samo da je nekoliko dalje odtod, pa nama
pripravi skromen kotiček, kjer bom mogla živeti s teboj
— ker ni drugače, proti materini volji. Kajti to, da bi
te ona sprejela za zeta, ko ima na razpolago bogataša,
je pri njenem značaju izključeno, izprevidela sem. Ko
najdeš tak kotiček, me pokliči: pojdem, pa če je treba,
na konec sveta.

In, kar bi te zadrževalo, tisto žrtvuj meni, ali pa
reci, da ne moreš. Bojim se, da mi poči glava od
mojih muk; nekako jih moram končati. Ali me ti pokličeš
k sebi, ali pa mi preostaja izbira med mesarjem in

med morjem, ki sta enako bližnja, enako vabljiva.
Lahko si misliš, s čim pričakujem tvojega odgovora.

Kako pa je tebi, Michelangelo? Če se ti ne bo
preveč mudilo, piši mi še enkrat, da me ljubiš: tako,
kakor si mi povedal v utici na vrtu gospoda Benje ...

Vidiš, srce moje, da te nisem pozabila, in da
nama ni usojena bridkost, igrati Vittorijo Colonno in
nje nesrečnega ljubimca, samo če ti hočeš, zakaj s
tisočernim hrepenenjem misli vsak trenotek nate tvoja
Ana.«

Ko je Tomaž Krševan prečital list, ga je navdala
tesnoba, ki si je ni mogel razložiti, izvirajoča iz nečesa,
kar se je bralo v tem pismu med besedami. Šele
mnogo kesneje mu je postalo jasno, kaj je bilo tisto
z bridkostjo zastrupljeno, česar Ana ne bi bila smela
izdati in ne častiti.

A predvsem ga je popadla mrzlična želja, da
stori po njeni prošnji. Stopil je par korakov semintja,
da bi ga minila razburjenost; nato se je napravil k
župniku, ki je v svoji sobi molil brevir:

»Gospod župnik, moje delo je gotovo. Ako je
vam po volji — meni se hoče jutri odtod.«

»Že zdaj? Tako naglo?« Starec je osupnil, položil
odprto knjigo na mizo, vstal in si je snel naočnike.
O Ani od tistih dob nista bila govorila. »Pa kam si
namenjen, za božjo voljo?«

»V Monakovo pojdem.«

»Dolgo pot si si izbral ... Rad bi te še imel
pri sebi; a ti že veš, česa ti manjka,« je dejal gospod
Ignacij Benja in kratek, vprašujoč pogled je šinil iz
njegovih oči po kiparjevem obrazu; Tomaž je čutil,
da mu je premeril dušo.

»Tomaž,« je nadaljeval svečenik, »če misliš, da
bo prav, pa pojdi, spremljaj te Bog. Denar je pripravljen,

tu je pobotnica, da jo podpišeš ... Ampak — name
ne pozabi popolnoma: rad bi te še kdaj pogostil,
preden me tam gori povabijo na svatovanje. In če
pripelješ še koga s seboj — ali dva,« pri teh besedah
je šel rahel usmev čez lice gospoda Benje, »sprejmem
jih z tisto radostjo, kakor tebe samega.«

Nato je stopil k pisalni mizi in je z drhtečo roko
naštel pred Tomaža kupček bankovcev, plačilo za
njegovo delo.

Tomaž je še tisti večer brzojavil Ani, da stori
zanjo vse, in da ji obenem piše daljše pismo. Dolgo
in naglo je bilo tisto pismo, polno ljubezni, ki ji ni
utegnil meriti besed. Pozno popolnoči ga je končal
in zapečatil.

Dva tedna kesneje je imel v Monakovem pripravljen
prijazen atelier in dve sobici poleg njega,
skromno, a prikupljivo opravljeni, in je čakal, kdaj
mu Ana piše, da naj ji pride do Inomosta naproti.
Poiskal je bil svoje prejšnje znance, ki so se čudili
in radostih, in v svojem veselju jim je bil vsem povedal,
kdo pride za njim

Zvečer je bilo. Čez mestne strehe in čez krone
gostega drevoreda se je poslavljalo solnce, ko je stal
Tomaž pri oknu, s prekrižanimi rokami, in se je kakor
v sanjah smehljal od samega srečnega pričakovanja.

Ko je bila že gosta tema, je spustil zastor in je
prižgal svetiljko. Ozrl se je po sobi in je zagledal
pismo v omarici na vratih, ki ga v mraku ni bil opazil.

Gospod Benja mu je naznanjal z velikim sočutjem
in z mučno previdnostjo, da mu gospa Magistrova
pošilja zaročno karto svoje hčere Ane.

Tomaž Krševan se je prijel za senci.

Nato je stopil vnovič k omarici ... Ne, Ana
mu ni bila pisala.

In mu tudi ni pozneje, vse tiste neskončno dolge
dni njegovega čakanja: niti odgovora ne na pismo,
ki ji ga je poslal v svoji veliki žalosti, da naj mu vsaj
ne prikriva, kako je prišlo in kaj se je zgodilo.

III. Epilog ljubezni.

Tomaž Krševan se ni vdal misli, ki ga je mikala
prve dni po neznosni in zagonetni vesti o Anini zaroki:
da bi se vrnil v domovino, stopil sam pred njo in jo
vprašal tisto, o čemer je molčala.

Edini pomen bi bila imela ta misel v nemogočem
slučaju, ako niti njegova brzojavka, niti njegova pisma
ne bi bili dosegli svojega cilja. In, dasi ni tešilo
njegovega trpljenja, vendar je jasno in nedvomno
stopalo preden spoznanje, da se je zgodilo z Ano to,
kar se večkrat pripeti v človeški duši: včasih trudna
od trpljenja, včasih samaodsebe, je naenkrat polna
studa nad tistim, kar ji je bilo dotlej milo in dragoceno,
in to tem lažje, čim manj globoka je bila njena ljubezen;
z nepopravljivim skokom se vrže drugam, zakaj
proti gnusu ni leka, niti pomoči.

Iščoč tolažbe, se je kipar podal v šumno družbo
prijateljev; omilili so se mu kraji, kjer se je sestajal
z njimi. Tako se je zgodilo, da je zapil ves denar,
ki mu ga je plačal gospod Ignacij Benja za novi oltar,
in vse prihranke svojih skromnih in samotnih let, ki
jih ni bila premajhna svotica.

Brez dela, v neredu, je običajno sameval njegov
atelier, prah je pokril orodje, pajčevina se je napravila
po kotih.

In, ko se je nekega jutra s težko glavo prevalil
na postelji, poln mrkih misli, v njegovih žepih pa ni
bilo več beliča, da jih utopi, je zaslišal bedo, ki je
stala zunaj in je s koščenimi prsti bobnala po vratih.

Takrat je zbral svojo voljo in se je pričel preživljati
z rokodelskim poslom: izdeloval je kipce,
kakršni se vrste po oknih umetninarjev, moderni v
zmislu snobov, lepi po lepoti banavza, in še druge
podobne reči. Medtem je pil kot prej, živel je cigansko
življenje, iskal bohemske romantike in je rad preklinjal
filistejce in rodoljube.

Bal se je trenotkov samote: takrat je bilo vse
živo pred njim, nepozabljeno gorje in propad njegov,
krivda šibke volje, premalo silne, da bi se odrekla
pogubonosnemu leku.

Še nekaj drugega se mu je bližalo v takšnih
hipih: domotožje. In, ker je čimdalje bolj spoznaval,
da se je zaman otresati nepreštetih vezi, v katere
domovina s sladkostjo in bridkostjo vklepa človeka,
pa bodisi najnesrecnejsi izgnanec, je nehal s tem, da
ni več zatiral v sebi skrivnostnega čara, vabečega
njegovo dušo tja dol k bregovom Save.

Eden redkih tovarišev, ki se niso bili odvrnili od
njega, mu je prepustil znatnejše naročilo, da je zaslužil
par sto mark.

Ravnotiste čase se je imela otvoriti tretja umetniška
razstava v Trstu; Tomažu Krševanu je prišlo na
um, da se je ozrl po svojih rečeh. Izbral je nekatere
in jih je odposlal.

Svetniki niso bili in tudi ne madone; tisti akord
v njegovi duši, ob katerem je nekdaj delal za domače
cerkvice, je bil izdonel ali vsaj premolknil. Tudi mladostno
titanstvo prvih umetniških let, ko je mislil, da
mora utelesiti vse veliko in silno, ob čemer so se pred

njim razbijali talenti, se mu ni bilo vrnilo nazaj. Njegovo
notranje življenje, kolikor ga je še bilo v njem,
je iskalo trpkih in krutih simbolov, z brezupno vdanostjo
nadahnjenih.

Deževen pomladni dan je dremal nad zemljo,
ko je sedel Tomaž Krševan v železniškem vozu in
je gledal, kako zunaj brzojavni drogovi orjo po dimu
in megli.

Brzovlak je drdral preko Solnograda, premeril je
železno pot ob Dunavu in je obstal v avstrijski prestolnici.

Vedi vrag, kaj je prijelo Tomaža, da je vzel na
Dunaju vozni listek do Trsta, namesto do Ljubljane.
Spomnil se je šele, ko ga je že plačanega držal v
rokah; zaničljiv usmev mu je zaigral na obrazu. Toda
potolažil se je:

»Nič ne škodi! Razstava je otvorjena, ogledam
si jo in poveseljačim s signorinami. Potem je še vedno
dovolj časa, da jo uberem h gospodu Benji, in, če se
kaj proda, nemara tudi denarja odveč ...«

Za nemškim ozračjem izarskih Aten ga je prijetno
objelo živahno južno življenje pristaniškega mesta. S
slovenskimi tovariši je bil malo znan; sam in samcat
se je klatil dva dni, koder je bilo dobro vino in lepa
dekleta, in prav za resnico se ves ta čas ni spomnil,
da je namenjen v razstavo. Venomer ga je gnal temen
nagon za veseljem, kakor njemu samemu prikrita
potreba, da se je treba omamiti in ubiti davne
spomine.

Tretji dan se je napotil v razstavo, nameščeno
v treh majhnih dvoranah.

Slike so se tiščale, kipov je bilo malo, slaba luč
je padala skozi pretemna okna, in z izrazi zelo neenakih
občutkov so hodili gledalci semtertja.

Tu je videl Tomaž svoja lastna dela; tudi tista
»Desetnica« je bila med njimi, kipec, kjer je v obrazu
iztirane hčeri po čudnem naključju oživela njegova
nekdanja princesa in njegova še bolj izgubljena Ana.

Med razstavljenimi slikami in kipi je bilo mnogo
diletantskih delec, sladko in skrbno narisanih in pobarvanih
z mično prikupljivostjo; dokaj hvaležnega
občinstva je stalo pred njimi. Bolj redka so bila dobra
dela nekaterih mojstrov; spoznati si jih mogel po tem,
da so hodili mimo njih.

Samo eden gledalec, možic precej suhega života
in malokdaj striženih las, pa je stal pred silnim, svežosti
in ubranosti polnim »Grobokopom« tistega Tadeja
Smole, ki se je ravno danes pred štirimi meseci
ustrelil.

Tomaž Krševan je stopil v tistem hipu bliže, ko
se je obrnil tudi samotni gledalec in je glasno obstrmel:

»Krševan, stara sablja! Pridi na moje mučeniško
srce, in povej, kako je še kaj pri hiši! Kakšen veter,
hudiča, pa je tebe prinesel iz egiptovske dežele, ali
koder si se že potikal?«

Bil je njegov tovariš izza akademskih let, kipar
Svobodin Otavnik, ki so ga napredkaželjni kritiki radi
klicali za slovenskega Rodina. Prijel je osuplega Tomaža
pod pazduho, rekoč:

»Daj, da ti brž pokažem, kar je zanimivejšega;
vsake posamezne reči pač ne boš občudoval, menim
da ne? A? ... Ampak, kaj, zlomka, te je obsedlo,
da si jo primahal v deželo rodoljubov, raca na vodi!
Zdaj te sploh par let ni bilo videti ... Najprej odneseš
nagrado za Bleiweisov spomenik, nato rezljaš
bogce in angeljčke po kmetih, potem uideš v Monakovo,
in kar na vsem lepem si spet doma ... Vidiš

onile zmazek? Še več je enakih, pokažem ti jih ...
Ampak tale reč ni slaba; poglej, kakšna kompozicija!
Levo bedro je zarisano, barva je dobra ... Fant se bo
še razvil, če ga ne bodo preveč hvalili. Tako, hajdiva,
dopolnjeno je; resnično ti povem, še danes boš zmenoj
dobre volje; javna tajnost je namreč, da je tvoja »Desetnica
« prodana.«

»Ni mogoče!« se je začudil Tomaž. »Tako kmalu?
Tega se nisem nadejal: razstavljenih je mnogo boljših
reči.«

»Naj te ne žali ta napačna cenitev tvojega dela,«
ga je sarkastno potolažil Otavnik, »takšne resnice so
malo merodajne. Sicer o tvoji stvari ne pravim, da bi
bila slaba ... Ampak tisto zaradi kupca sem se ti
ravnotako malo zlagal, kakor če bi rekel, da ti ga ne
privoščim ... Sluga sem, gospod doktor! ... Dovolite:
Tomaž Krševan, to je tisti, ki mi je odnesel
kupca — doktor Račigoj, gospod doktor Račigoj, ki
ti pove kaj več. Oprostita, gospoda, spremiti moram
svojo staro domov ... Ti, Krševan, kje se dobiva?«

Svobodin Otavnik je odšel, Tomaž in doktor
Račigoj pa sta si nemudoma slovesno zatrdila, da jima
je njuno spoznanje v veliko in čisto posebne vrste
radost. Doktor Račigoj, tajnik razstavnega odbora, je
nato hitel razkladati kiparju, da se je oglasil kupec za
njegovo »Desetnico«. Videti je bogat obrtnik in stanuje
tu in tu.

»Morda se potrudite tja; prosil me je, naj vas
povabim k njemu, ako se izkaže, da ste tu, ker zelo
želi govoriti z umetnikom samim. Čestitam vam,
gospod Krševan; slučaj je bil vendar enkrat glas pravice:
vaša skulptura,« ta izraz mu je očividno zelo ugajal,
»je za resnico najlepša med vsemi.«

Zamahnil je z roko proti kipu.

»Človek kar ne ve, katerega ste bolj posekali:
Meunierja ali Rodina ... Ta grandiozni ritem! Ah,
divno, divno!«

Iste besede je bil ta dan govoril že Svobodinu
Otavniku, Emilu Rustiji in Zorislavu Tiringarju, zakaj
bil je poosebljena vljudnost in žrtve bi ga bilo stalo,
štediti s pokloni.

Čudna radovednost je gnala Tomaža Krševana,
da se je nemudoma napotil po danem mu naslovu.
V prvem nadstropju skoro nove hiše, stavljene v skvarjenem
renesančnem slogu, je pozvonil in je vprašal
svežo hišno, ki je pomolela svoj črnolasi laški obrazek
izza vrat, če je gospod Pippo doma.

Punca je odšla s kiparjevo karto in je pritekla:

»Gospod Pippo prosi, če izvolite v salon.«

Salon gospoda Pippa je bil opremljen z vsiljivim
bogastvom, nekak odsev gospodarja, ki je prišel Tomažu
naproti, trebuščat, svetal in zlikan od nog do
glave, z debelo zlato verižico od žepa do žepa in blestečimi
prstani na tolstih, širokih rokah. Zdravo in
debelo lice, stolujoče na ogromnem, čokastem telesu,
je pozdravljalo prišleca že oddaleč.

»Veseli me, gospod Krševan, veseli, veseli ...
Ste šele prišli, kaj ne da, šele danes? Včeraj sem
vprašal po vas, pa nihče ni vedel, da bi bili tukaj;
nihče ni vedel ...«

»Slišal sem, gospod Pippo, da kupujete mojo
»Desetnico« in da želite osebno govoriti z mano?«
je kipar prekinil zgovorno ploho njegovih besed in se
je spustil v naslonjač, ki mu ga je ponudil gospodar
z vso mogočo eleganco.

»Zares, gospodine, zares. Veste, pravzaprav ni
moja navada, podpirati umetnost: za to so drugi, ki

jo bolje poznajo, bolje od mene. Ampak topot sem
dejal: Čemu ne bi? Tako sem dejal.«

»Vsa čast vam za izjemo,« je dejal Tomaž Krševan,
da bi nekaj pregovoril.

»Ej, kaj bi tisto! Čast komur gre; komur gre!
Ampak napraviti hočem svoji gospe presenečenje, svoji
gospe, ali razumete?« Besedo gospa je izgovarjal s
posebno naslado, ljubeznivo zibajoč glavo s krtačasto
pristriženimi lasmi.

»Aha, gospo imate!« se je nehote izmuznilo
Tomažu.

»Da, gospo imam, gospo,« je čebljal gospod
Pippo. »Ali ni zanimivo, da je nenavadno podobna
vaši »Desetnici«?«

»Res?« je vzkliknil Tomaž presenečen, zakaj čudna
misel mu je šinila po možganih.

»Da, nenavadno ji je podobna, nenavadno; samo
da ni tako žalostna, temveč bolj vesela; vesela je moja
gospa. Veste, gospodine, pravzaprav imam od svoje
gospe še drugo soho, ki je takorekoč lepša od vašega
kipa, lepša za moje oči: vaš kip je črn in zelenkast,
ta pa je lepo pobarvana, vsa pobarvana je.«

»Soho imate?« je zategnil kipar in je napel vse
moči, da se mu ni skrčilo lice v ledenem hladu, ki je
udaril v njegovo dušo. »Kje pa ste jo dobili? Kdo jo
je napravil?«

»Hm,« je dejal gospod Pippo, »tega sam ne vem
dobro, sam ne vem. Neki kmet jo je podaril moji
gospe, kmetski človek, preprost rezbar na kmetih;
kratko preden sva se midva vzela, malo časa prej.«

»Ali mi lahko pokažete tisto soho?« je poprosil
Tomaž nehote; gospod Pippo k sreči ni zapazil, da
mu glas drhti od razburjenja.

»Saj jo vidite, tamle stoji, tamle na kaminu! Kaj
ne da je lepša? Ali nimam prav? Ampak ker je ta
samo do prsi, vaš kip pa je cel, od nog do glave,
sem sklenil, da ga kupim, za presenečenje svoji gospe;
tako sem sklenil.«

»Tako, tako,« je dejal kipar z ravnodušnostjo, ki
ga je stala silnega napora. Bilo mu je, kakor da mora
vsak trenotek bušiti v nor grohot. »Dobro torej, naj
velja, gospod Pippo; če je vam prav, je meni tudi.«
In dvignil se je pri teh besedah, da brž okrajša razgovor.

Tamkaj, na kaminu obogatelega mesarja, je stala
njegova princesa, njegova Vittoria Colonna, nekdaj
simbol njegov za vso lepoto in dobroto. Še so bili
plavi lasje, kakor takrat, in Tomaž je moral misliti,
kako jih gladi živi Ani lopatasta dlan gospoda Pippa;
velike in sinje so bile oči, s kakršnimi je morala Ana
vsako jutro zagledati ob svoji strani mastni život soproga;
in Tomaž je videl v duhu te ustnice, kakor
dva podolgasto brušena rubina, na njih pa sirova,
široka in mesnata usta človeka, ki je stal pred njim.
Vsa velika prevara ljubezni se je lečilno razgrnila pred
njegovim spoznanjem, in vsa bolest, ki jo je prinesel
s seboj, je bila zdajci le še sram in potrtost, kakršna
se loteva človeka nad velikimi, nepopravljenimi grehi.

Začutil je, da ga duši zrak, katerega sope; žarek,
ki je padal skozi zastore na mizo pred njim, se mu
je zazdel nesramen posmeh; iz daljne daljave pa so
mu donele na uho besede gospoda Pippa:

»Prosim, prosim, gospodine, prosim. Da se, žal,
pri ceni ne da pobotati, to sem že izvedel. Nekaj sem
založil na licu mesta; ostanek vam takoj izplačam, ako
vam je drago ... Takoj vam ga izplačam; izvolite:
sto, dvesto ...«

Imel je nabito listnico in jo je skrbno obračal
tako, da je kipar videl njeno vsebino.

Tomaž se je bliskoma okrenil na desno: odondot
je bil padel pogled na njegovo lice, da je moral
strepetati. Takoj na to pa se mu je spačil obraz
ob misli:

»Ni me še minila ljubezen do romantike in do
vedenja, kakršnega se učimo iz lepih povesti: kakšen
je moj opravek z vsem tem svetom? Spodobi se vendar,
da se ljudje sramujejo drug pred drugim, kadar
so skupaj ugnali budalost ...«

In zagabila se mu je roka, ozka bela roka gospe
Ane, ki jo je ravnokar videl izginiti med zastorom pri
vratih.

»Ne, ne, gospod Pippo,« je odgovoril z jedva
brzdano nestrpnostjo. »To nikakor ne gre, prosim vas
oproščenja. Pravila zahtevajo, da se izplača kupna
svota pri tajništvu; kakor pravite, ste tam že nekaj
založili, jaz pa v trenotku ne potrebujem, torej je zadeva
v redu.«

»Pa bi ostali pri nas k obedu; obedovali bi z
nami. Rad bi vas seznanil z Ano, s svojo gospo; ona
silno ljubi umetnost, silno, nepopisno. Pred mesecem
dni sem moral pisati Smoli, da je prišel slikat njeno
fotografijo po naravi, z oljnatimi barvami, z oljnatimi ...
Ali vam ni mogoče? Res vam ni? Oh, škoda, škoda!
Drugam ste obljubili, drugam? Škoda, škoda; obžalujem,
da se vam tako mudi, obžalujem ...«

Gospod Pippo je še govoril, ko so se bila vrata
že davno zaprla za Tomažem.

Ta pa je do večera brez cilja blodil po cestah;
od zgolj osramočenosti mu je vrvelo v mislih, in zeleni
kolobarji se se mu delali pred očmi. Ko se je nekoliko
umiril, je skočil v izvoščka, ukazal na kolodvor, in se

je vrnil v Ljubljano, ne da bi počakal sestanka s
Svobodinom Otavnikom ...

Kakor slap se je izsipalo ljudstvo od nedeljske
maše pred frančiškansko cerkev. Na trgu pred spomenikom
je stal Tomaž Krševan in ga je gledal. Lenoba
je bila v njegovih mislih in v njegovih udih, in vendar
so mu trepetali vsi živci po telesu, bržkone posledica
prepite noči.

Njegova duša je bila v tistem stanju, ko se studi
človeku vse na svetu: ne le grehi, ki so preveliki,
da bi jih mogel objeti izmučeni um; ne le grehi, viseči
na zemljo in vse nebo pokrivajoči, temveč vse, vse,
kar je v srcu, ne izvzemši najčistejših čustev in najbolj
solnčnih trenotkov življenja.

Ženske so prihajale mimo njega in so nosile
vonj kadila v svojih oblačilih; poslednji glasovi orgel
so še zveneli skozi cerkvena vrata ... Kako je ljubil
bivše dni to dvoje, takrat, ko je v otroški veri sklanjal
glavo pred svetotajstvi, in takrat, kadar so ga obkolili
dvomi in so mu zasuli pamet v nerazrešljivo mrežo
vprašanj! Danes se mu je zdelo oboje smešno in
neumno, in videl je, kako se vsi obrazi ljudi spakujejo
od škodoželjnosti, puhlosti in hinavstva.

Mehansko je nameril korake proti gostilni, kjer
je stanoval. V njegovi sobi ni bilo vroče soparice, ki
je zunaj davila mesto; hlad je bil, divan je vabil ob
steni, in prijetno se je zdelo misliti in gledati mimo
zavese na oknu v daljno nebo.

Tako je storil Tomaž; mislil je in je izmislil, da
ni več cilja v njegovem življenju, da ni več ceste v
njegovi puščavi. Prst si je položil na čelo, kakor da
se je pred težko in morečo zagonetko spomnil davno
pozabljene rešitve; prišlo mu je čudno veselo in lahko,
nasmehnil se je od same gole radosti.

Stopil je k oknu in ga je odprl; sklonil se je
na dvorišče in je pogledal: nikogar ni bilo videti, le
maček je stopal leno semintja, otepajoč s povešenim
repom.

Takrat si je Tomaž Krševan odvezal svileno
ovratnico in je začel sukati zanjko. In ko je bila
zanjka napravljena, trda in trdna, je hotel privezati
drugi konec zgoraj na prečnico pri oknu: stopil je
na stol. Pa je hotel vrag, da se je zamajal šepasti
stol; Tomažu se je izpodneslo in zmanjkalo mu je
tal. Omahnil je, udaril s koleni ob trde robove okna,
in je zagrabil v zrak. Padal je dolgo, dolgo; cela
večnost je bil njegov padec. In ko je naposled treščil
ob tla, je čutil razločno, kako se mu je s prskom
razbila lobanja; krvavo je brizgnilo vsenaokrog, zleknil
se je z licem navzdol, obe roki je imel pod životom,
a noge so mu drgetale v poslednjih krčih. Nekaj
težkega in hudobnega mu je pokleknilo na hrbet in
na rame. Bila je Tomaževa smrt ...

Silovito so se pehali jekleni drogovi med kolesi:
človeški duh se je bil utelesil v železo in se je z
zmagovitim grmenjem obračal na stoterih oseh.

To grmenje je zdramilo Tomaža Krševana, ki je
slonel v železniškem vozu, da je odprl oči, planil
kvišku iz svojih sanj in je pogledal naokoli.

Ponoči je bilo; svetiljka je brlela pod stropom,
par sopotnikov je smrčalo po kotih, tik za vrati pa
je slonela malomarno oblečena mlada ženska južnega
tipa in se je s prsti dotikala strun na mandolini, ki je
slonela v njenem naročju.

Hladen veter je pihal skozi okno; zunaj se je
zibalo bežeče drevje, in žvižgi parostroja so se trgali
med holmci in so tonili v nebo, ki je bilo polno
zvezd in vprašanj.

Tomaž Krševan je gledal v sen narave in se je
čudil samemu sebi, kako da mu je nenadoma toliko
laže pri srcu. Spominjal se je svojih sanj, in je bil
vesel, da niso resnica. Kar ga je tiščalo težkega, kar
ga je bodlo bridkega, vse to je bilo zdaj nenadoma
tako razširilo svoje kroge, da jih niti čutil ni. Kdovekdaj
se je zgodilo, kdovekako ...

Ali je bil to nočni hlad? Ali govorica zvezd, ki
so mu sijale skozi dim in skozi okno? Ali sanje mandoline
pod prsti črnolase tujke za vrati? Kaj je bilo
vzrok, da se je čutil zopet zdravega in dobrega človeka?

Vase je šel popotnik Tomaž in si je dejal: Človek
si ne more česa in vendar je sam kriv, ker sam
išče svoje bolesti; trga jo, nagrobni cvet, ki klije iz
krste pokopane sreče. To je zlo, ki se ga je vrag
braniti, dokler samo ne mine ...

In ni si prikrival, da ga je iztrezniia smešnost
razmer, v katerih je našel Ano, predvsem pa groteskni
soprog, ki ga je bil odtujil njenemu srcu: ves ta gospod
Pippo, neumen v svojem bahaštvu, ostuden v
svoji fejaški dobrodušnosti!

Hahaha! Ne, ženske, ki hočejo biti večno ljubljene,
se ne smejo osmešiti pred nami, ne smejo vzeti diadema
iz las!

Morda bi se bil še ugonobil zaradi nje, da ga
ni usoda zanesla v Trst: kdo ve? A tako? Zdaj —
nikoli!

Razveselil se je zdrave krvi v svojih žilah; skrčil
je roke in prste, da so se napele kite in mišice, in jih
je zopet razprostrl; zahotelo se mu je dela in znoja.
Čutil je, da se vrača h gospodu Ignaciju s krivdo na
vesti, toda vedel je obenem, da je kriv najpred pred
samim seboj, pa si odpusti, kakor hitro izgine v strunah
njegove duše zadnja sled zloglasja.

Ko je stopal drugo dopoldne mimo župniškega
vrta proti hišnim vratom, se je začudil, da je vse nekako
tiho: bivše čase je bilo vse veselejše življenje
tod okoli!

V veži ni bilo slišati žive duše, in ta splošni molk
je navdal Tomaža Krševana s tako slutnjepolno tesnobo,
da je tudi on rahlo in oprezno stopil po stopnicah
proti župnikovi sobi.

Obstal je pred vrati, oddehnil si je in je potrkal.

»Ave!« je večkrat odgovarjal gospod Ignacij Benja.

Danes je vladala tišina.

V čudnem strahu je Tomaž Krševan rahlo pritisnil
na kljuko in je tiho odprl.

Župnik je ležal v svojem starodavnem naslanjaču;
bled je bil in vpadlih lic, in čudno velike so mu bile
videti oči, ki so zrle nepremično, kakor bi spal z odprtimi
trepalnicami. Odet je bil do srede prsi; na njegovih
kolenih je ležal razgrnjen brevir. Gospod Ignacij
Benja se ni genil; groza je obšla Tomaža.

Okrenil se je, da bi se umeknil in bi zaprl vrata
za seboj.

Takrat pa se je, čudovito tiše nego svoje dni,
oglasil gospod Ignacij:

»Pozdravljen bodi, Tomaž!«

S trudom je dvignil roko, a svetla radost je zaigrala
na njegovem obrazu.

»Bog te sprejmi sinko! Vendar si tu! Mislil si,
da sem že mrtev, in si hotel odtod ... O, pa jaz
sem te videl, preden si stopil čez prag ... Videl sem
te, ko si sanjal na vlaku čudne sanje ... Videl sem
te ravnokar, ko si šel mimo mojega vrta: z roko si
nadkrilil oči in si se ozrl po oknih ... Vedel sem,
da prideš, preden udari moja ura; vedel sem, da prideš
kmalu, zakaj moja ura je blizu, blizu ... In veselil

sem se ves čas ... Zdaj rad umrjem ... Reci,
Tomaž: ali si izkusil, da ni zla, ki bi ga mož ne
mogel nesti ...? Nič mi nisi pisal, a jaz že vem ...
Vidiš, kadar pride spet gorje, pa spet potrpi: prav in
dobro je tako ... Tomaž!«

Tomaž Krševan je bil pritegnil stol; ganjen je
sedel k starčkovi strani in ga je prijel za roko.

Zunaj so pridrsali ženski brezpetniki s slamnatimi
podplati. Vrata so se odprla na špranjo, pokazal se
je prestrašeni obraz kuharice Katre.

»Katra!« je vzkliknil gospod Ignacij Benja s
presenetljivo zvonkim glasom. »Katra! Zakolji pitano
tele! ...«

In glava mu je padla na prsi.

Bil je mrtev.

Tomaž Krševan je zdajci začutil, kaj je; življenje.

Gospod Ignacij Benja je bil umrl, ko se: je Tomaž
Krševan preporodil.