I.

V gostilni „Pri pošti“, v znanem prijaznem trgu
sredi Soških planin, sedelo je pred hišnimi
vrati več oseb v veselem pogovoru. Iz zadehle
pivnice, v koji je prej skoro dve uri kvartala,
pribežala je družba na priprosto kamenito klop predvežja,
da si razvedri glavo in okrepča pluča v sveži
večerni sapi. Bil je krasen večer, svitel kakor dan.
Na obzorji, kjer je po dnevi sijalo in parilo najkrasnejše
solnce, smehljalo se je zdaj polne lune žarno lice. Hladilna
sapica je vela iz podgorja ter vedno bolj ohlajala
razgreti zrak soparnega poletenskega dné. Prijeten
mir je vladal okoli; čulo se je samó enakomerno žuborenje
tekočega vodnjaka, ki je stal sredi trga nasproti
gostilni, odmev stopinj kakega mimogredočega in zdaj
pa zdaj zategli glas lajajočega psa iz daljave ali otožno
mačkino mijavkanje.

„Ali nima nocoj poštni voz zopet zamude, gospod
poštar? Pol devetih je že, moral bi že biti tu“, oglasi
se nekdo iz družbe.

„Prosim, šele v dvanajstih minutah bode pol“,
odgovori drobni možicelj, ki je že blizu pol stoletja
nosil častno poštarsko ime, vidno razžaljen. Pri tem
primakne svojo starinsko sreberno čebulo vprašalcu
pred nos, naj se prepriča. Nič ga ni dražilo bolj, nego

če mu je kdo očital netočnost njegovega poštnika ali
lenobo njegovih konj.

„Sicer pa“, nadaljuje z mirnejšim glasom, „sedaj,
o poletenski dôbi, ni nič nenavadnega, če poštnik zamudi
kakšno četrt ure ali pa še več. Obilo potovalcev,
koji vstopajo ali izstopajo na postajah, pomnožena
prtljaga, obilnejše poštne pošiljatve, to vse, gospoda
moja, daje dosti časa in sitnob.“

„No, in ob sobotah je tudi vedno več potovalcev
nego druge dni“, meni mladi učitelj pomirjujoč. Vedel
je, da prijaznost proti staremu, gondrajočemu, a vrlemu
poštarju nikoli ni brez dobička.

„Vaš Hilarij ima tudi vsak dan priti na dom,
kaj ne?“ pozveduje župnik, da obrne pogovor drugam.

„Morebiti, da že nocoj“, odvrne poštar. „Da bi
le! Koliko denarja me stane ta fant! Osemdeset forintov
na mesec, prej več nego menj; to ni malenkost v slabih
denašnjih časih.“

„Zdravništvo je pa tudi eden najdražjih ukov“,
méni sodnik. „Čudim se, da še izhaja s to svoto.“

„Ali je pa tudi pametno, toliko trositi premoženja
na to, da potem mori ljudi“, godrnja poštar.

„O, prosim, prosim; mi nikogar ne morimo!“
hitro odvrne domači zdravnik. „Koliko mojih bolnikov
je pa umrlo vtem polletu, kar tukaj službujem?“

„E, kaj, Vi ste še novinec, zatorej Vam še veljajo
besede pregovora, koji pravi, da nova metla dobro
pometa“, nasmeje se poštar. „Toda vprašam Vas, prijatelji“,
pristavi resno, „kaj je mojemu fantalinu bilo
sploh treba iti po svetu in se leta in leta ubijati za
to, da bode enkrat moledoval za službo? Doma bi
imel opravka čez glavo in kruha dovolj. Kadar jaz
zatisnem oči, kdo bode gospodaril na mojem domu?
Zakaj ne bi enkrat prevzel za mano mojega poštarstva,
kakor sem je jaz prevzel za svojim očetom, in bi pri
tem, kakor delam jaz, imel gostilno, ki je že črez več
nego osemdeset let daleč okrog na dobrem glasu?“

„Ej, ko bi človeku vse šlo po volji, ne bi bilo
tako napačno živeti“, reče župnik in tolažilno poštarja
potipa z dlanjo po rami. Vsakega človeka sveta dolžnost.
pa je, da si izbere oni stan, do kojega čuti največ nagnjenja;

samo potem more v njem s haskom delovati,
sebi v zadovoljstvo, a drugim na korist.

„Pa primožite Alenko k hiši; naj bodeta Alenka
in Hilarij par, in s tem priklenite sina na dom, svoji
znameniti gostilni pa zagotovite tudi v bodoče enako
čast, kakršno je imela v preteklosti“, svetuje nekdo
iz družbe.

„Kaj takega sem že sam večkrat mislil“, momlja
poštar polglasno. „A potem bi moral naš vrli gospod
zdravnik prepustiti Hilariju svojo prakso; kajti naša
občina ne more rediti dveh zdravnikov.“

„O, rad, prav rad se mu umaknem, ako mi Vi,
ki ste po svetu znan in veljaven mož, preskrbite drugje
službo“, odvrne zdravnik živahno. „Vaš gorski kraj
itak ni posebno ugoden našemu poslu. Presneto malo
ljudi boleha v tem čvrstem zraku!“

Občni smeh se začuje na to opazko.

„Kaj pa sorodstvo med Alenko in Hilarijem, ne
bi menda oviralo take ženitve?“ pozveduje župnik.
„Saj, če se ne motim, dekle je Vaše sestre hči“.

„Moje polsestre, gospod župnik“ pojasni poštar.

„No, potem že pojde“, méni župnik; „a brez
škofovega dovoljenja tudi ne. Sitnoba pri tem že bode“.

„A, kaj sitnoba! Da bi se le mlada sporazumela“,
meni poštar iskreno. „ Alenko bi še težje pogrešal nego
Hilarija; dekle je solnčni žarek naši hiši. Takó ljuba
je, takó vesela je, tako postrežljiva in delavna; vsi jo
imamo radi.“

„Kako dolgo pa jo že imate pri hiši?“ popraša
zdravnik, kojemu poštarjeve razmere še niso bile
znane.

„Odkar je zagledala luč sveta“, odgovori poštar.
„V treh minutah moral bi priti“, reče nato bolj zase
in pogleda na uro; ménil je namreč poštni voz — „ravno
Vam utegnem še povedati, kakó in zakaj je postala
Alenka moja hči, dasi njena roditelja še živita.“

„Za Alenkinega rojstva“, pripoveduje dalje, „živela
je njena mati, moja polsestra v Trstu. Bila je omožena
z malim uradnikom pri Lloydu. Tesno se jima je godilo;
obilo sta imela zaroda. Skoro slednje leto ju je posečala
štorklja, dasi sta bila že oba v letih.“

„Ko ju nekdaj po dolgem času zopet obiščem,
najdem oba v skrajni obupnosti. On me je komaj pozdravil;
jezen je hodil po sobi, deroč se na otroke, ki
so, drobni in veliki, ležali po tleh kakor jabelka, katera
jeseni skapljajo z drevesa. Sestra pa je ležala v postelji
in tiho se jokala.“

„Začuden in vznemirjen gledam ta prizor. Takoj
spoznam, da se jima je pripetilo nekaj neugodnega.
Stopim k postelji. Tinica, čemu se jočeš, poprašam
sočutno, saj menda nisi bolna?“

„V tem trenotju zagledam poleg nje v postelji dva
podolgovata bela ovitka. Iz zgornjih njih koncev sta
kukala dva drobna, rdečkasta, napihnjena obrazka
novoporojenčkov.“

„Dvojni blagoslov, kaj?“ vprašam presenečen, ker
sedaj si tolmačim njiju žalost.

„Sestra še glasneje zajoče, svak pa zagrebe lice
v dlani in stoče: „Še ta nesreča, ta nesreča! Ali jih
ni bilo sedmero dovolj? Pa še takoj dva ob enem
prifrčita!“

„In po vrh še deklici, to podvaja nesrečo“, pristavi
sestra obupna. „Ko bi vsaj dečka bila, ne stalo bi mi
toliko do tega. Deček kmalu dospe do kruha, a dekleta,
dekleta! S temi je druga. Zdaj imava sedem hčerâ,
grozno!“

„Sicer pak niti dečkov niti deklic nisva bila več
potrebna,“ zagrmi svak bolj srdit nego obupen. „V
najinih letih ne smela bi več zibel teči v hiši, a zdaj
kar dve naenkrat! Samega sebe me je sram.“

„Ljudje božji, ne nosita se, kakor da sta iz uma,“
pokregam ju jaz. „Kaj bledeta o sramoti, kaj o tem,
kar bi bilo in kar bi ne bilo potrebno. Previdnost
božja daje in jemlje otroke, kakor se ji ljubi; a kadar
jih daje, odmerja jim tudi prostorčka, da se preživé.
Kaj bodeta tako brezpametno tugovala? Če sta doslej
nasičevala sedmero lačnih kljunčkov, bodeta jih pa še
teh dvoje več. Vidita, meni je usoda naklonila samo
jedinca, Hilarija, za kojega življenje sem vedno v trepetu,
in takó smo si mi vsi trije malo da ne enaki:
vama dela skrb preobilni zarod, meni pa premajhni.
Zato takoj s saboj vzamem enega teh dveh živih

ovitkov. Zagotavljam vaju, da moja starka in jaz
bodeva ljubila ta drobiž, kakor bi bil najin. In tako
se je zgodilo. Kar nič si ga nisem izbiral; kar pobral
sem prvega, kojega sem bliže dosegel; grem naravnost
z detetom v najdišče, mu najmem tam dojko in
z obema odpotujem proti domu.“

„Vrlo ste se obnesli! Pravo krščansko delo ste
storili!“ pohvali ga družba.

A poštar jih ni več poslušal. Vstane in posluša.
Začulo se je iz daljave konjsko klopotanje. Brez dvojbe,
da je njegova pošta, da prihajajo njegovi konji, ki so
mu bili polovica življenja.

„Gospod poštar, jutri imam krasno propoved, kakor
navlašč izmišljeno, da Vam zaceli rano, katero Vam
je odhod Hilarijev zapustil v srcu“, reče župnik in
vstane, da odide.

„Ne vem, če bom imel časa priti, gospod župnik“,
izgovarja se poštar in odpre drugo plat dvoriščnih
vrat, da voz more noter.

„Morate si pa časa vzeti, ljubi poštar, svoji duši
v prid.“

„Pošljem pa ženo in Alenko; onidve kaj radi
poslušata besedo božjo. Upam, da mi njiju molitev
pomore enkrat v nebesa.“

„Ne vem, če njiju molitev zadostuje“, reče častitljivi
starec ter odide.

V tem trenotju zatrobi poštni rog, bič poka, na
koncu klanjca pa se prikaže velika, črno-rmeno pobarvana
kočija, natovorjena s kovčegi. Počasi in ponosno se poštna
kočija pomiče dalje črez nekoliko
strmi trg; naposled se škripaje med veselim hrzanjem
upehanih konj ustavi pred gostilno „pri pošti“.

II.

„Sluga pokoren! S čem Vam morem ustreči?“

S temi besedami se pokloni poštar pred ukusno
oblečenim gospodom, ki je prvi stopil iz voza.

Poštar je bil izvrsten poznavalec ljudi, ker je
kot lastnik gostilne in pošte mnogo občeval s tujci.
Vselej je na prvi pogled pogodil, s kom ima opraviti.

Tudi sedaj iz odličnega tujčevega vedenja brž spozná,
da ima pred seboj osebo višjega sloja. Obračal je torej
vso svojo pozornost nánj, prezirajoč druge potovalce,
koji so se počasi izkrcavali iz poštnega voza.

„Ali dobim tukaj stanovanje?“ bilo je tujčevo
prvo vprašanje, potem ko je voznika bogato obdaril;
„Vaša gostilna mi je gorko priporočena“.

„Velika čast záme“, reče poštar in privzdigne
nekoliko svojo čepico. „Sob imamo na razpolago polno
dvanajsterico. Upam, da bodete pri nas z vsem popolnoma
zadovoljni. Katinka, sobi s številkama X in XI
pokaži gospodu“, reče svoji ženi, ki je tudi bila prišla
pozdravljat prišlece.

„Želim dve sobi, v kojih bi imel popolni mir“,
pravi tujec; „mislim prebiti vso poletno dôbo v tem
kraju“.

„Potem bosta pa sobi številka VIII in IX pripravnejši
za gospoda, ker sta združeni in stojita na koncu
hodnika“, pravi gostilničarka. Na to brž vzame tujcu
iz rok torbico z ogrinjalom ter ju izroči hišinji. „Milostivi
gospod, želite tudi kaj večerje? Z vsem Vam
moremo —“

„Ah, kako si me prestrašil!“ zakliče nenadoma
poštar.

„Joj, naš Hilarij!“ vzklikne poštarica iznenadena,
zapusti tujca in hiti sinu nasproti.

Ta je bil ravno skočil iz kočije, nenadoma stopil
k očetu ter ga objel.

„V kojem kotu si pa tičal, da te nisem videl?“
reče poštar in krepko poljubi cvetoči ustni svojega sina.

„Prišel si vendar, Hilarij! Saj sem dejala, da nas
kar iznenadiš“, reče poštarica z vznesenim glasom
ga objemši. Na to se hitro povrne k tujemu gospodu,
da ne bi bil razžaljen, ker ga je zapustila sredi pogovora.

„Ne zamerite, gospod“, izgovarjala se je, „najin
edinec je, takó dolgo ga nisva videla. Izvolite stopiti
za služkinjo, da Vam pokaže sobi; jaz takoj pridem
za vama.“

Pokloni se mu kratko, potem zopet priteče k
sinu, objame ga še enkrat, zrè nanj s solznim očesom,

poboža mu lice in deje s skrbljivim glasom: „Nekoliko
bled in suh se mi dozdevaš!“

„Zmučen sem vsled dolgega potovanja. Natlačeni
smo sedeli v vozu, kakor sardele v sodu. Pa še povrh
ta neznosna soparica! Kakó se pa Vam godi, mati?
Ali Vam je nadležna naduha kaj polegla?“

„Le na pol, Hilarij, le na pol.“

„E, moj dečko, od starih koles, kakor so najina,
se ne sme zahtevati, da bi bila brez poškodbe“, meni
poštar veselo. „Danes se kolo še vrti, a jutri se morebiti
že ustavi.“

„Novo kolo se časih ustavi še prej nego staro“,
odvrne hitro poštarica. Ona ni nikoli marala govoriti
o smrti; „pa ne zamerita, pogledat moram k tujcu.
Kdo neki je? Njegova prtljaga je tako dragocena, a
sam stopa tako ponosno kakor knez.“

„Ogrski graščak je, Bogdan Veránič mu je ime;
posestva ima med ogrskimi Slovenci, tudi on sam je
Slavjan, kakor mi je pravil“, reče Hilarij in se ozre
nemirno, kakor bi nekoga iskal.

„Tedaj graščak! Najbrž kak, kak —. Kako se že
pravi ogrskim graščakom?“ pozveduje poštarica, ker
ji ne pride pravi izraz na jezik.

„Magnat ali plemenitaž, mati“, reče sin z nasmehom.

„Idi rajši enkrat pogledat, česa naš izborni gost
potrebuje“, priganja poštar.

„Mati, kje pa je Alenka?“ kliče Hilarij za odhajajočo
materjo.

„Zob jo boli in ker ima zatekel obraz, svetovala
sem ji, naj ostane v svoji sobi.“ —

Eno uro pozneje potrka nekdo na dveri Alenkine
sobe.

„Ali smem vstopiti, Alenka?“ povpraša krepek
moški glas, izražajoč hrepenenje.

„A ti si, Hilarij? Dobro došel!“ odgovori nežni glas
deklice, njegove sestrane Alenke. „V sobo pa ne smeš
priti. Ne, ne! čuješ, da ne smeš,“ vsklikne prestrašena,
ker se ji dozdeva, da se kljuka giblje. „V postelji sem.“

„Tvoje postelje še ne pogledam ne; le tebe želim
videti,“ smeje se Hilarij.

„Tedaj bi nekaj krasnega videl“, poroga se ona.
„Prestrašil bi se me, tako imam oteklo lice.“

„Dovoli, da vsaj glavo pomolim v sobo, da te
vsaj vidim“, prosi Hilarij.

„Tudi tega ne smeš“.

Hilarij zagodrnja nekaj, kar pa Alenka ni umela.
„Ali te zob močno boli?“ povpraša potem sočutno.

„Ah, tako me trga in tolče, kakor bi kdo s kladivom
nabijal v njem.“

„Ko bi v sobo smel, povedal bi ti izdaten lek“,
reče on.

„Ozdravim tudi brez njega“, odvrne ona. „Idi spat,
Hilarij“, pristavi s prijaznejšim glasom; „truden moraš
biti. Lahko noč! Ne dam ti več odgovora.“

„Grdo si me sprejela“, potoži se Hilarij. „Ali si
čula, Alenka, da si me grdo sprejela?“ ponovi še enkrat
glasneje in precej razdražen, ker ni bilo več odgovora.
„Tega ti ne odpustim tako brž.“

V sobi zopet tišina. Izprevidel je, da mu noče
odgovarjati. Ozrši se na zaprte dveri odide nevoljen
v svojo sobo.

Nekaj trenotkov pozneje reče Alenka polglasno:
„Zdi se mi, da je odšel; ali ne, Marijana?“

Njena opazka je veljala ženski srednjih let, koja
je pri mizi, obloženi s kupom perila, marljivo šivala.

Marijana je bila nekdanja Alenkina dojka. Oklenila
se je bila z vso ljubeznijo svoje dojenke, in ker
ni imela nikjer pravega doma, prosila je poštarico, da
sme ostati tudi nadalje v njeni hiši.

Bila je krotke, blage naravi. V Alenkini sobi je
šivala, spavala; ta soba je bila njen svet, Alenka pa
nje edina misel, nje skrb, nje ljubezen. Iskrenejše želje
ni gojila, nego da vidi srečno svojo dojenko.

„Pa bi bila Hilariju dovolila, da pogleda v sobo“,
odvrne Marijana na Alenkino vprašanje. „Odpravila si
ga, kakor da ni naš domačin. Ali te njegov prihod ne
veseli?“

„Veselim se, da je prišel, a težko mi vendar dé.
Saj vem, da ga bom zopet pri vsaki priliki žalila in
žalostila“, potoži se Alenka.

„Pa ga ne žali!“ svetuje Marijana.

„Ne morem drugače. Kadar on reče da! moram
jaz reči ne! Neka skrivna moč me sili, da mu vselej
nasprotujem.“

„Temu se res čudim“, pravi Marijana; „saj je z
njim tako lahko izhajati. Tako je skromen, pa kar nič
ni domišljav in nestrpen, kakor so drugi mladeniči.
Pa kako te rad ima! Mislim, da ne pretiravam, če
pravim, da je s teboj ljubeznivejši, nego z roditelji.“

„To je ravno, kar mi ne godi“, odvrne dekle naglo.
Marijana jo začudeno pogleda. „Ljubeznivosti,
ménim, ni nikoli preveč“, reče na to nekako otožna.
V misli ji prihaja kratkodobna ljubeznivost onega,
ki je nji nekdaj obetal večno udanost.

„Ali v resnici méniš, da naju Hilarij ne posluša?“
reče Alenka v skrbéh in se nemirno ozrè na dveri.

Marijana vstane in pogleda v vežo. „Žive duše
ni na hodniku,“ reče na to in obrne ključ.

„K meni pristopi, Marijana“, reče na to Alenka
s prostejšim glasom, „povedati ti hočem, zakaj se
preveč ne veselim njegovega prihoda. Ko je bil Hilarij
zadnjič o Božiču tu,“ nadaljuje na pol šepetaje, „bil je
z menoj sicer ljubezniv in dober, kakor vselej, a vendar
nekaj je bilo v njegovem vedenji, kar mi ni ugajalo.
Kaj je bilo, si prav za prav sama ne vem razložiti,
le toliko vém, da, ko bi bil z menoj menj ljubezniv
in menj dober, bi mi bilo ljubše.“

„Ali za pet ran božjih, zakaj neki?“ začudi se
Marijana.

„Zakaj? Da, ko bi ti mogla to umeti“, vzdihne
Alenka.

„Le povej, prav pazno te hočem poslušati.“

„Ker njegove oči, kadar govori z menoj, ne gledajo
več tako odkritosrčno, njegov glas ne doni več tako
svobodno, kakor nekdaj. Njegove oči imajo poseben
svit in on neprestano vzdihuje. Mene pa sili smeh,
kadar vidim njega tako zmedenega. To pa ga draži.
Očital mi je celó, da sem brezsrčna. Jaz, da bi bila
brezsrčna? Ali ni to smešno? Ti gotovo še dobro
pomniš, kdo izmed naju je nekdaj privezaval hroščem
niti na noge; kdo je uprezal sultana v voziček, naložen
s težkim kamenjem; kdo je jemal iz gnezd mladiče

in počinjal celo vrsto enakih hudodelstev. Oni vrli
junak, ki je ta dela opravljal, je bil vedno samo naš
Hilarij, ne jaz.“

„Veš, Alenka, trdosrčnost, kojo ti Hilarij očita, ni
v zvezi s porednostjo otročjih let. Le bodi mu dobra in
prijazna; kdo vé, čemu bo to dobro“, svetuje Marijana.

„Prijazna in dobra že, a več pa tudi ne“, mrmra
Alenka bolj záse in se obrne od luči, da bi zaspala.

„Lahko noč, Marijana! Zaspati hočem; spanec me
premaguje.“

„Želim, da bi bolje spala nego sinoči, ko te je
zob toliko mučil“, želi Marijana in zopet sede k svojemu
delu.

III.

Malovažna oteklina Alenkinega lica je črez noč
skoro izginila vsa. Alenka se čuti v jutro čvrsto, kakor
navadno, dasi je rahla bolečina zdaj pa zdaj še spominja
včerajšnjega zobobolja. Tudi dobre volje bi bila,
kakor vedno, da je ni poštarica že v jutro za rana
oštevala, ker je tako hladno sprejela Hilarija.

„Ali ne vidiš, dekle“, dejala je skoro z ljubosumnim
glasom, „kako ti je udan? Ali bi ne bila zate
velika sreča, ko bi ti on kedaj hotel več biti nego
bratranec? Lepa nisi, kar sama veš; dote ti tudi ne
moremo obetati, ker, dokler živiva strijc in jaz, potrebujeva
sama gotovine. Šele po najini smrti smeš nekaj
pričakovati. Ako si torej pametna, bodi prijazna Hilariju
in tako osrečiš sebe in njega. Vajina zveza bi
veselila mene in strijca.“

Ta kratki ogovor je pregnal Alenki vso dobro
voljo. Vrhu tega je bila umrla ponoči triletna sosedova
hčerka, ki je bila Alenkina ljubljenka. Tudi to
jo je presunilo. Na domačem vrtu zdaj sedi poleg
majhnega ribnika in plete venec za majhno krsto.

Bilo je najlepše poletensko jutro. V okolici se
ponosno dvigajo visoke planine, moleč s svojimi sivimi
vrhovi v prozračno modro nebo. Iz daljave se čuje
raznovrstno klenkanje zvončkov pasoče se živine. A
ona vsega tega ne vidi niti ne čuje. Nje oko je že
vajeno gledati veličastne goré; njenemu ušesu je

že domače ljubko klenkanje preprostih zvončkov. V
misli vtopljena popolnoma pozabi, kje da biva. Njena
roka sama o sebi plete dolgi venec, a nje usta skoro
nevedoma govoré polglasno nje misli.

„Dejala je, da nisem lepa, zagotavljala mi je, da
nimam pričakovati dote. Nič novega mi ni teta povedala.
A novo mi je bilo, da bi jaz morala postati Hilariju
več, nego to, kar sem. Jaz pa nočem in ne
maram postati mu več; saj čutim, da stoprav tedaj
bi bil mojemu srcu izgubljen. Kot bratec mi je mil
in ljub, kot — — ne, ne; iz te moke ne bode kruha“,
pristavi poredno in odkima odločno z glavo. Nje oči
ožive, nje lice se razjasni, urojena ji šegavost in dobra
volja se je zopet polastita.

„Ali sem res takó grda?“ reče, in se pripogne
nad zrcalo ribnika, da bi se videla v njem.

Njen še ne čeloma razviti život, nje obraz z na
pol še otročjim izrazom se v njem zrcalita.

„Oči imam premajhne, usta prevelika in nos,
bogme, zdi se mi, da ne stoji prav sredi lica“, modruje
o sebi. „Ne, v tako nepravilni obraz se gotovo nihče
ne zagleda. V božjem imenu! Ostanem pri teti do
konca dni, da ji snažim tičnike, da zalivam nje cvetice,
da krmim nje ptičke in mačke, da“ — beseda ji naenkrat
zamre na ustnih. Splašena, osramočena, skoči
kvišku. Ne daleč od sebe zagleda tujega gosposkega
človeka, ki jo opazuje z zanimanjem.

„Prosite Boga, gospodična, da ne bi nikoli postali
lepa“, spregovori tujec z resno besedo, bližajoč se ji.
Ko Alenka zapazi čitajočega gospoda, brž si misli,
da mora biti v njih gostilni nastanjen. Nje nenadejanost
ji torej brž nekoliko preide; radovedna zre v njegov
resni, ponosni, nekoliko trpeči obraz. Ta obraz se ji
vidi uprav nasproten belo-rdečim obrazom, koje videti
je vajena.

„Oprostite“, reče pri tem osramočena, „vêdla sem
se tako po otročje.“

„Želim Vam, da bi prav dolgo ostali še otročja“,
odvrne tujec in hoče iti mimo nje. A kakor da bi se
bil premislil, ustavi se in uljudno povpraša: „Ste li
domača hči?“

„Le na pol“, odvrne Alenka; pri tem pobere
cvetke, koje so bile padle na tla, med tem ko se je
pripogibala nad ribnikom. „Poštar je polbrat moje
matere in torej moj strijc. Vzel me je k sebi kot dete
in me ima za hčerko.“

„Menda pa postanete enkrat pri hiši še več, nego
ste sedaj“ odvrne Bogdan Veránič dvoumno, ker bil je on.

„Ne mogli bi me v rodbini bolj ljubiti, nego me
že“, odvrne Alenka iskreno. „Hilariju vedno pravim,
da, ko bi mu bila prava sestra, ne mogel bi Ijubeznivejši
biti z menoj.“

„Menda bi bil tedaj menj ljubezniv“, opazi Veránič
poredno. „Ali je Hilarij oni mladenič, ki se je včeraj
ob enem z menoj vozil s pošto?“
„Vi ga torej že poznate“, vsklikne veselo Alenka;
„da, on je. Strijc nima drugih otrók nego njega; medicinec
je v četrtem letu. In Vi, gospod, kakšnega ste
stanú, ako smem vprašati? Gotovo ste učenjak, tako
zamišljeno gledate?“

Veránič se nasmehne. „Samó posestnik, gospodična!
Moje ime je Bogdan Veránič, graščak v Šent-Mihelu
na Ogrskem. Ali smem tudi jaz vedeti Vaše ime?“

„Alenka je moje ime,“ brž odgovori uljudno. „Kaj
ne, priprosto ime? Nikoli pa ne bi bila verjela, da ste
posestnik, to je človek, ki se bavi s kmetovalstvom,“
nadaljuje Alenka in ga otročje ter zvedavo opazuje.

„Zakaj ne?“ začudi se Veránič.

„Ali res želite vedeti?“ reče Alenka obotavljaje se.
„Ker tako ponosno stopate, ker je Vaše lice tako upálo,
barva na njem tako nezdrava, Vaše oči gledajo tako —
tako —“
„Ostro“, pomaga ji Veránič.

„Ne ravno ostro,“ popravi Alenka, „pa tako nekako
nezadovoljno, otožno. Kdor živi na kmetih, pa je
navadno čvrst, vesel in zadovoljen.“

„Le Vi tako ménite, ker po sebi sodite“, odvrne
Veranič mračno. „Od Vaših let, se vé, ni druzega pričakovati.
Toda verujte mi, da nezadovoljnost gospoduje
ravno tako na kmetih, kakor po mestih. Nesreča biva
povsod, in kjer biva ona, tam sta tudi čmernost in
otožnost doma.“

„Otožnost jaz jedva po imenu poznam“, pohvali se
Alenka. „A po izrazu Vašega lica sodeč, mora biti otožnost
nekaj prav hudega. Ko bi vedela, s čim Vas morem
razvedriti“, nadaljuje pomislivši si, „storila bi rada.
A jaz sem takó neolikana in nerodna, da se bojim,
da bi moje prizadevanje bilo zastonj. Le delj časa
ostanite v naših hribih! Sveži in čvrsti planinski zrak,
lečne vonjave planinskih rastlin, krepilni žarki našega
solnca, to vse Vas mora oživiti in razvedriti.“

Veránič pogleda razmišljen okoli sebe, ko je Alenka
s preprosto sočutnostjo izražala svoje mnenje, kakor
bi vse to ne zadevalo njega. Ko pa ona umolkne, brž
reče prisrčno: „Bog Vas ohrani vedno tako neolikano
in okorno, kakor pravite, da ste; od srca Vam to želim!“

Po teh besedah se urno obrne in nadaljuje z
brzimi koraki svoj pot.

Alenka gleda nekaj časa začudena za njim.

Ko se Veranič oddalji po stranski stezi obširnega
vrta, sede ona na prejšnje mesto, da zgotovi pričeti
venec.

„Čuden mož!“ si misli pri tem. „Želi mi, da bi
vedno ostala otročja, neolikana in okorna! Svetuje mi,
naj prosim Boga, da ne bi nikoli postala lepa! —
Tega pa že ne! Od danes dalje hočem celo vsako
jutro in vsak večer vplesti v svojo molitev očenašek,
naj mi da Bog razviti se v čedno dekle. Saj to vendar
ni nič hudega. Ne, da bi bila gizdava; ali lep obraz
je rajši videti, nego grd. To vem iz svojega opazovanja.
Menda pa so ti čudni nazori o ženski izobrazbi in
lepoti ogrskim ljudem lastni, morda! — Že vem, da
si ti; tvoje velike roke te ovajajo,“ zakliče na enkrat
Alenka in se trudi odtegniti roke, s kojimi je Hilarij,
ki se je nenadoma približal nji za hrbtom, zakril ji oči.

Hilarijeve roke mahoma izpustijo nje oči, a zato
tem tesneje objamejo Alenko.

„Ker si me sinoči takó grdo spodila, v kazen
za to mora danes tem iskrenejši biti pozdrav“, reče
Hilarij, a iz tega glasú se je znala radost svidenja.

Hilarij je bil prijeten mladenič. Lice mu je žarelo
od zdravja in mladosti. Prijazne črte njegovega obraza
so kazale nepokvarjenost duše in blagost značaja, a

jasne, milobne njegove oči so bile porok njegove občutljive
in otožne narave.

„Pusti me! Boli me. Čemu me takó stiskaš?“
huduje se Alenka.

„Moj objem, praviš, da boli? Ali veš, kaj pomeni
zame ta izpoved?“ potoži se Hilarij in jo hitro izpusti.

„Pomeni, da si mi skoro vrat zlomil. Da si takó
silen! Dozdaj si me vselej rahleje objemal“, očita mu ona.

„Ali misliš, da se bom vedno vêdel s teboj, kakor
z desetletno deklico?“ odgovori on razdražen.
„Sedemnajstletna
si že; torej dovolj stara, da bi —“ umolkne
in beza nejevoljen s palico po trati.

„Prosim, sedemnajst in pol“, odvrne Alenka s
ponosom. „Prav imaš, stara sem dovolj, da se tvoje
sitnosti ubranim.“

Hilarij se postavi pred njo in med tem, ko ji
resno zrè v oči, vpraša jo z negotovim glasom: „Ali
mi nisi kar nič dobra, Alenka?“

„O, pa še prav iz srca sem ti dobra, kar sam
najbolje veš“, odvrne Alenka prisrčno. Pri tem pa
obrne od njega oči. Njegov zgovorni pogled jo vznemirja.
„Nihče na svetu mi ni ljubši od tebe; saj si mi
zvest tovariš iz otročjih let.“

„Ali veš tudi, čemu človek živi na svetu?“ povprašuje
dalje Hilarij z resnobnim glasom.

„Da se enkrat postara“, pošali se ona.

„Čemu midva živiva, kakšen smoter naj bi imelo I
najino vzajemno življenje?“ pristavi on nestrpno. „Saj
ti je mati davi razložila moj namen.“

„No dá, ako Bog dá, da skupaj zastariva. Kakó
boš tedaj čmeren, si lahko mislim; toda vse hočem
voljno prenašati, samó tobaka mi ne smeš vohati“,
nagaja Alenka s porednim glasom.

Njena dobra volja odžene tudi njemu pobitost.
Smeh ga posili.

„Starevati morava skupaj, prav si pogodila“, reče
presrečen; „toda upam, da ne kot maločutna sorodnika.“

„Sevé, da ne kot maločutna“, reče ona mirno ter
se dela nevedno, dasi prav dobro umeje njegovo misel;
„upam, da se bova vedno rada imela vkljub najinim
večnim razporom.“

„S teboj ni mogoče pametne besede govoriti; še
si popolnoma otročja in brezčutna“, huduje se on ter
udari z nogo ob tla.

„Ti se zavzemaš zaradi mojega otročjega mišljenja,
a gospod Veránič se je zánje vnemal; kdo od vaju
ima prav?“ poroga se Alenka.

„Gospod Veránič? Ogrskega magnata méniš? Kaj
si se že seznanila ž njim? Pa kedaj?“ začudi se
Hilarij.

„Malo prej nego si ti prišel. Šel je tod mimo
in spoznala sva se. To ti je čudak! A smili se mi,
ker je nesrečen.“

„Kaj veš ti o njem, da ga miluješ?“

„Nič ne vem, a to vendar priznaš, da srečen človek
ne gleda takó resno, kakor on.“

„Záme pa nimaš oči, da bi opazovala, če sem
srečen ali nesrečen?“ odvrne pikro.

„Ker vem, da nimaš vzroka, da bi bil nesrečen?
Tvoja čmernost pa me nič ne vznemirja, saj vem, da
vselej kmalu izpuhti. A venec je gotov, takoj ga
ponesem svojemu umrlemu angeljčku. Toda kmalu se
povrnem. Upam, da te najdem tedaj boljše volje, da
se po stari navadi veselo pomeniva o tvojem dijaškem
življenji.“

Rahlo je privzdignila dolgo kito cvetja ter varno
jo nesoč odšla ž njo z vrta.

Hilarij ji ničesa ni odgovoril. Bil je videti nezadovoljen.
Ko ona odide, hodi nemirno gor in dol mimo
Ribnika.

Kadar se ženska šali s svojim ljubimcem, ga
še nikakor ne ljubi, misli sam pri sebi. Ona dobro ve,
kako mi je ljuba, če se tudi dela nevedno; ona gotovo
sluti, da je meni več nego sestrana ali pa sestra.

Naposled sklepa sam pri sebi, da ga ona ne ljubi
takó, kakor on želi, ker ni žara v njenem pogledu, ne
trepeta v njenem glasu. Ne da bi bila brezčutna! On
ve, da se pod njeno veselo lahkoživnostjo skriva vroče
srce. A to srce še ni vzbujeno; a kadar se vzbudi,
takrat bode ravno takó ognjeno, kakor je zdaj maločutno.
A kdo je vzbudi? Da oni srečnik ne bode on,
pravi mu slutnja.

Ni maral počakati Alenke. Denašnji dan je zánj
toliko kakor izgubljen; ne bode več mogel biti dobre
volje.

In počasnih korakov, s povešeno glavo se klaverno
napoti proti stranskemu vhodu vrta, s kojega
je stezica vodila na obširno polje in zelene travnike.

IV.

Dolgo hodi zamišljen dalje. Mrzlica negotovosti
mu stresa dušo. Še si ne vé raztolmačiti Alenkinega
vedenja proti njemu. Ali je res nje srce še takó nevedno,
da zánj ne čuti več, nego prijateljske ljubezni,
ali pa se ga ona brani z namenom? Oboje se mu dozdeva
neverjetno. Alenka, dasi še otrok v duši, kazala
je o več prilikah, da ima gorko, čuteče srce, in tako
srce, posebno če bije v prsih mlade deklice, se navadno
ne ustavlja ljubezni. Tudi nikoli ni kazala osebne
mržnje do njega, ravno nasprotno: njega je vedno in
povsod odlikovala pred drugimi. V najlepši slogi in
srčnem sporazumljenji sta prebila skupaj detinska,
otroška in mladeniška leta.

Danes ga prvikrat, vrnivšega se v domovino po
dolgi odsotnosti, ne navdušuje domovinsko podnebje;
pogled toliko ljubljenih planin in domačih tâl ga ne
gane; mehka domovinska sapica mu ne teši po rodni
zemlji toliko koprnečega srca. Vse se mu dozdeva
nekamo tuje, mrzlo, brezčutno!

„Zakaj takó resno zamišljen, mladi prijatelj, in
to že koj prvi dan svojega bivanja v domovini?“ oglasi
se nenadoma nekdo v njegovi bližini.

Hilarij se vzdrami. Privzdigne glavo in njegove
oči se pri tem ujamejo z očmi gospoda Verániča. Sedel
je ta pod senco divje hruške ob robu steze in pušil.

Neprijetno mu je bilo v tem trenotji to srečanje,
a še neprijetnejši njegov mrzli, porogljivi pogled, s
kojim ga je opazoval. Vedel je v trenotju, da so mu
te oči pregledale dušo, kar mu nikakor ni bilo prav.

„Dozdeva se mi, gospod Veranič, da tudi Vas v
tem trenotji ne naudajajo vesele misli“, odvrne Hilarij,
prisiljeno se nasmehnivši, toliko da skriva nevoljo,

„Vaše čelo se mi ne vidi nič menj zamišljeno, nego
je moje.“

„Pravo ste pogodili“, odvrne Veránič malomarno;
„svetle, vesele misli ne bivajo pod tako mračnim
obokom, kakor je moje čelo. A pri meni je to kaj
druzega. Mračnost in nezadovoljnost sta meni postali
druga narava, čudil bi se, da je drugače. Z ozirom
na moja leta in moje izkušnje, ni to nič posebnega.
Pač pa pri Vas. Mladi ste, zdravi ste, ljubijo Vas, da
ne rečem obožavajo Vas domači, kakor sem se sinoči
prepričal, časten stan ste si izbrali, svet, bodočnost
sta Vaša.“
Hilarij nekoliko zarudi. Res je takó, kaj hočeš še
več, pritrjeval je v njegovi duši skriven glas. „A vendar
pri vsem tem nisem srečen“, odvrne na to z razdraženim
glasom. Zdelo se je, kot bi se nad samim seboj
razsrdil. „Vi tudi, kakor sami trdite, niste zadovoljni,
dasi bi lahko bili, po vtisku Vaše zunanjosti sodeč.“

„Iz moje zunanjosti bi se dalo to soditi?“ začudi
se Veránič z dvomljivim glasom, „potem res slabo poznate
ljudi. To je gospodična Alenka s svojimi bistrimi
otroškimi očmi in mehko dušo boljša gatalka od Vas.
Poglejte me, ali ne bi ménili, da imate pred seboj petdesetletnega
moža? In vendar nimam več nego štiriintrideset;
včeraj sem jih ravno dopolnil.“ In vzpel je
svoje suho, visoko telo kvišku ter se približal Hilariju.

„Šele štirintrideset?“ vzklikne Hilarij nehoté.
„Res, več jih kažete,“ pristavi pomilovalno, ozrši se
v njegovo od preranih gub razorano lice, v njegovo
polnolaso glavo, že močno posuto s srebrnimi nitimi.
„Ali Vas je zla usoda takó zasledovala?“

Veránič se bridko nasmeje.

„Zla usoda! Ha, ha! Usoda in božja previdnost
igrata na svetu znamenito vlogo. Vse, kar se na njem
godi dobrega ali slabega, bodisi vsled nedolžnega slučaja,
ali zvijačne spletke, pripisuje se božji oblasti.
Mogoče, da je res mnogo ljudi, koji so vsled svoje
vernosti in naivnosti tega trdega prepričanja, a jaz
nisem! Predobro sem uverjen, da moje nesreče ni
naklonila božja previdnost, temveč da mi jo je zakrivila
samo brezvestna in brezčutna ženska.“

„Ah, nesrečna ljubezen“, šepne Hilarij ginjen. —
Bilo mu je, kakor da vidi v Veráničevi pobitosti svojo
usodo, koja ga čaka.

„Ne nesrečna ljubezen, koja pa, verjemite mi,
še ni najhujše zlo na svetu, temveč nesrečen zakon“,
odvrne Veránič temno in vrže od sebe komaj užgano
smodko, koja ni hotela goreti.

„Vi ste oženjeni?“ zakliče Hilarij prijetno presenečen
in zadovoljnosti žar mu za trenotek razjasni
razmišljeno oko.

Verániču ni ušlo to njegovo hipno razvedrenje.
Vedel je koj, kaj pomeni, in porogljiv nasmeh mu sili
na ustna.

„Bil sem oženjen, sedaj nisem več,“ reče na to s
poudarkom. „Smrt je razklenila verigo mojega zakona,
verigo, ki se je meni nekdaj zdela spletena iz rož, koje
so se kmalu izpremenile v žgoč osat. Sicer pak sva
živela ločena že šesto leto.“

„Žalostno, prežalostno, kar tu pripovedujete,“
vzdihne Hilarij. Otožnost se ga zopet polasti. Da je
Veránič vdovec, mu nikakor ni prav.

„Čemú tu stojiva?“ začudi se Veranič, „spremite
me, ali prav za prav jaz Vas spremim. Kam ste bili
namenjeni?“

„Kamor si bodi in nikamor. Toda res, pojdiva
dalje. Začudite se, v kakó romantično sotesko vodi ta
pot,“ svetuje Hilarij.

In napotita se dalje. Polje in travniki so za njima
ostajali. Vedno dalje prihajata v gorovje. Že sta prišla
pod vznožje visoke planine. Kamen nad kamnom,
skala nad skalo je tam stala nakopičena; iz njih
bujno poganjajo divje rastline in planinske cvetlice.

Po tem kamenju so skakale koze prijazno meketaje,
plašne, radovedne oči upiraje na prišleca. Skalnati
velikan nad njuno glavo se je zdel, kakor bi se
hotel vsak trenotek porušiti. Po zrakovju šumi, drvi
votlo grmenje padajočega slapa, ki se nenadoma prikaže
njunim očem.

Veránič obstane začaran od tega prizora. Željnega
očesa se ozira na vse strani, naposled je koprneč
ustavi na deroči slap.

„Ah, kako divje-romantično!“ vzklikne. „Kakó se
ta prizor prilega moji duši!“

„Moji pa ne“, odvrne Hilarij. „Moja duša hrepeni
po miru, po sreči, a ta soteska nas nehoté spominja
viharjev življenja. Mraz mi vselej prehaja dušo, ko
hodim tod mimo. Da si jo pa človek res enkrat ogleda,
je res vredno, ker je silno zanimiva. Zdaj pa pojdiva
dalje“, sili v Verániča, ker ga njegova slastna, hrepeneča
zamaknjenost v peneče se vodovje vznemirja.
„V desetih minutah dospeva do odprte ravnine, iz koje
bova imela najlepši razgled na vse planine okrog.
Kanin, Triglav, Mangart se nama bodo dozdevali tako
blizu, kakor bi se dali z roko doseči.“

„Idite sami dalje, jaz se še nekoliko tu pomudim.
Že davno mi ni bilo tako prijetno-bridko pri srcu, kakor
zdaj,“ reče Veránič in sede na porušeno skalo, ki je
ležala na poti, lice pa zagrêbe v dlani.

„Da bi Vas zdaj zapustil? V tem dušnem stanji
zapustil?“ zavzame se Hilarij in molčé tudi on sede
na veliki kamen njemu nasproti.

Mož ima ali slabo vest, ali je grozno trpel, sodi
sam pri sebi. Ko bi mi saj hotel zaupati, da bi vedel,
kako je ž njim.

„Gospod Veránič, težko mi dé, da sem Vam povzročil
razburjenost, privedši Vas tu sem,“ povzame v
novic čez nekaj časa.

Veránič se zgane.

„Pozabil sem, da nisem sam, ne zamerite!“ reče
z votlim glasom ter privzdigne glavo. Lica so mu še
bolj upala, oči so mu kalne. „Mimogredoča mehkoba
me je obšla — sedaj mi je lože. Ničesa ne obžalujem
več, a tudi ne hrepenim po ničemer več!“

„V Vaših letih da ne bi gojili več željá? Je li
mogoče?“ začudi se Hilarij.

„V mojih letih, ko bi imel pravice do najboljše
sreče, zdi se neverjetno, kaj ne?“ odvrne Veránič bridko
in si z roko potegne preko čela. „Sicer pa“, nadaljuje z
mirnejšim glasom, „udal sem se v svojo usodo. Uredba
božje previdnosti je, da kadar se človeku približuje
smrt, mu ugasne v prsih vsaka strast, vsaka želja po
zemski sreči. Moje telo je sicer še krepko, a duša mi

umira. Slutil sem to že davno, a zdajle sem se o tem
najbolj prepričal.“

„Čas, ki je najboljši zdravnik srčnim ranam,
stori tudi pri Vas svojo dolžnost“, tolaži Hilarij.

„Vem, da se nahajajo rane, koje se sčasoma same
po sebi zacelijo. Take rane so n. pr. one vsekane vsled
odsotnosti ali izgube dragih oseb, o kojih nam zavest
pravi, da smo bili ž njimi vedno dobri in prijazni. A
nahajajo se tudi take rane, koje čas še bolj razjeda,
kakor če bi v pretrgo devali prst in s tem luknjo še
povekšali. In take, vidite, so moje rane“, razjasnuje
Veránič.
„Ne morem razsoditi, ker mi niso znane“, reče
Hilarij z naglasom. Očito je bilo, da bi jih rad poznal.

„Če Vas zanima, odkrijem Vam jih,“ reče Veranič
ustrezno. „Sicer pak ničesa novega ne izveste, stvar
je celo vsakdanja; razlika je samo ta, da bolest in
obup ne razmesarita vsakemu srca takó, kakor je
razmesarjeno meni.“

Ko to izreče, potegne iz naprsnega žepa cigaretnico
ter si iz nje jemlje dragoceno smodko. Ko jo
hoče zapaliti, spomni se, da je včeraj videl Hilarija
pušiti. „Vi ste tudi kadilec,“ reče, „ali Vam smem ponuditi
pravo ogrsko smodko? Nekoliko premočne so,
a to mi baš prilega, ker omamljajo.“ In ponudi mu
polno cigaretnico.

Hilarij seže po eno, a pri tem ostrmi. Zagledal
je bil na notranji strani platnice prekrasno doprsno
sliko mlade ženske.

„Ah, čegava je ta angeljska glavica?“ reče navdušen;
„najbrž samó izmišljen vzor.“

„Angeljska glavica! Da, to je slična primera“,
mrmrž Veránič; „ali oh, kako časih laže človeški
obraz! Oglejte si milobo teh oči, čar teh nedolžnih
ust, ali ne bi človek pri tem pogledu nehoté sklenil
roke in upognil koleno, takó se mu ta podoba vidi
kot nekaj višjega, nadzemeljskega? A kakšno je imela
dušo! Kaj pravim imela, duše sploh ni imela. Še zdaj,
ko je že davno vse minilo med nama, ko jo že mesec
dni pokriva hladna gomila, kadar občudujem te dovršene
poteze, koje so dičile njo, izprijeno žensko,

začutim bolečino v glavi, kakor če bi mi kdo z železno
roko stiskal možgane. Enako, menim, mora čutiti oni,
kojemu se pamet zmeša. Čudili se zdaj pač ne bodete,
da je nje nenavadna lepota v trenotji vnemala srce
in razum mladega človeka, kakršen sem bil jaz tedaj,
ko sem jo prvikrat zagledal. Bil sem takrat četrtoletni
poslušalec prava na pariškem vseučilišči. A
nisem bil več mlad. Sin bogatih ogrskih plemičev,
nisem nikoli obiskaval javnih šol. Učil sem se s svojimi
odgojevalci, kadar in kolikor sem hotel, da sem bil že
dvaindvajsetletni, ko sem izgotovil srednješolski uk.
Učil se nisem prava zato, da bi si enkrat s pridobljenimi
vedami zagotovil obstanek, temveč samo,
da se izobrazim. Določil sem bil, da se vsako leto
dam vpisati v drugo vseučilišče, da bi imel prilike
videti svet ter spoznavati ljudi in navade raznih narodov.
Kadar pa bi se naveličal pohajkovanja, čakalo
bi me doma mirno, brezskrbno življenje. Imeli smo
na našem obširnem posestvu uradnikov in oskrbnikov
dovolj, koji so čuvali in vodili premoženje, jaz bi bil
imel samo uživati.“

„Ne bom tajil, da več nego juridične dolgočasne
študije so me zanimale veselice, a pred vsem gledališče.
Marljivo sem je obiskoval, saj sem bil čez mero
preskrben z denarjem.“

„Na opernem obzorju se je tedaj bila prikazala
nova zvezda, mlada pevkinja, Holandkinja po rodu,
prava krasotica. Bolj nego njenemu glasu se je klanjal
svet njeni izvenredni lepoti. Tudi mene je očarala.
Med mnogobrojnimi svojimi čestilci je mene najbolj
odlikovala, dasi sem bil eden najmlajših. Menda so
ji bile znane moje ugodne razmere. Izkratka, meni na
ljubo se je odpovedala svoji časti in slave polni bodočnosti.
Postala je moja soproga.“

„A izpolnitev te moje srčne želje mi je odvzela
naklonjenost moje obitelji.“

„Staro in čestito je bilo plemstvo naše rodbine.
Odkar se je pomnilo, so se pradedje združevali v zakon
samo z visokim plemstvom. Nikoli se ni naša žlahtna
kri oskrunila s plebejsko. In da bi jaz, edini potomec
mogočnega ogrskega magnata, pripeljal ženo

v sijajne prostore našega ponosnega gradu preprosto
meščansko dekle, pevkinjo? — Poleg tega je naša
rodbina od nekdaj bila strogo katoliškega mišljenja
in čutenja, a moja izvoljenka je bila luteranka. Roditelja
sta se mi zarotila, da nikoli ne privolita v to
zavezo. A prava ljubezen ne pozna ovir, ne splaši se
zaprek, zdi se celo, da se navdušuje in pomnožuje
vpričo zaprek in borb. In taka je bila moja ljubezen
do pevkinje. Bil sem polnoleten in torej sam svoj
gospodar. Svetoval sem ji, da bi se dala skrivaj poročiti,
in ona se je voljno udala. Najine vezi ni blagoslovila
cerkev, sklenila jo je samo gosposka: bila sva
civilno poročena.“

„Prvo leto svojega zakona sem živel sam svoji
ljubezni ter bil v nji tako srečen, da me nikoli ni
vznemirila misel na bolest in poniževanje, kojo sem
bil provzročil svojima roditeljema.“

„Leto pozneje sem dobil naznanilo očetove smrti.
Še čvrstega moža je spravila v rani grob moja nepokorščina.
Mati, mehkočutna, bolehna ženska, ni mogla
prebiti samote: sina in moža ob enem izgubiti, bilo
ji je preveč. Rada mi je odpustila moj prestopek ter
me pozvala domu v svojo bližino. Rad sem poslušal
ljubeči klic in to tem bolj, ker sem želel imeti svojo
Adrijeno samo zase, kar bi na samotnem gradu bilo
mogoče, v šumu prestolnega mesta pa ne. Nje lepota,
koja se je po možitvi še bolj razvijala, vzbujala je
občno pozornost in mi dala povod k ljubosumnosti.“

„Da se Adrijena ne čuti srečne v tihoti mojega
dvorca, poznal sem takoj. Moja od dné do dné rastoča
ljubezen ter skrbno in ljubeče ravnanje moje matere,
zdelo se mi je, kot bi jo dražilo. Pritoževala se je o
dolgem času, o neznosni prozi selškega življenja; čutila
je, da ni rojena za rodbinsko srečo, da nje duh umira
v tej samoti in — groza! nekega dné izgine iz gradu
in s seboj odnese dragocenosti, kolikor jih je našla.“

„Kaj sem tedaj prebil, ne bom ponavljal. Nočem
zastrupiti s svojimi obupnimi slikami nazorov, koje
Vaša mlada, zaupna duša najbrž goji o življenju, o
ženski zvestobi. Ko bi matere ne bil imel, napravil
bi bil konec svojemu neznosnemu življenju. Toda materi

sem hotel prihraniti silni udarec. Ohranil sem
svoje življenje, a zato mi je umrla duša najmučnejše
smrti: smrti zaničevanja. Njo, kojo je duša obožavala,
moral sem zaničevati! Strašna pokora! Da bi jo bil
poiskal, ali povpraševal po nji, bil sem preponosen.
A časopisi so zopet slavili nje ime; vedel sem tedaj,
da se je povrnila na gledališče. In popisi njenih zmag
so vplivali kot žarki na moje ranjeno srce. Ljubosumnost
me jame mučiti. Bili so dnevi, ko me je ta
strast prijela s peklensko močjo. Tedaj sem zadušil
svoj ranjeni ponos, odpotoval v Pariz, kjer je ona
bila angažovana, in ondi pod tujim imenom se ukradel
kot tihotapec v gledališče, da vidim njo, da čujem
nje glas, glas svoje žene! Še bolj zmučen, še bolj nesrečen,
kot prav izgubljen človek sem se vrnil potem
domov.“

Hilarij je majal z glavo.

„Ker ste jo tako iskreno ljubili,“ reče do dna srca
presunjen, „bi si bili prizadevali jo zopet pridobiti. Nji
na ljubo bi bili zapustili svoj grad in se preselili v
Pariz.“

„Adrijeno zopet pridobiti? Nikoli ne!“ zakliče Veránič
ponosno. „Žena mora za soprogom, ne soprog za
ženo. Zakaj mi ni odkrila svoje misli, svoje želje, da
si želi zopet k gledališču? Vsaki, še tako težki žrtvi
bi bil privolil, samo da jo vidim srečno. Da bi se pa
zopet približeval ženski, ki me je sramotno in brezsrčno
zapustila, nikoli ne! In ko bi mi pri tem počilo
srce.“

„Prava ljubezen marsikaj odpusti,“ méni Hilarij.

„Odpusti se pač, pozabi se pa ne. Ali veste tudi,
kaj ostane sčasoma od prave, globoke, neizmerne ljubezni,
ako se ji jemlje domišljija, vera in up? Nič,
nego žgoča, obupna bolest, koje duša, upehana od
dolgotrajnih borb, ne more dolgo prenašati. Ne, z Adrijeno
ni bila prava sreča več možna, dasi sem še vedno
koprnel po nji. Ženska, koja se enkrat izneveri, izneveri
se tudi drugikrat. Zato nisem poskusil sprave
med nama. Sicer pa, dve leti potem, ko je zbežala s
svojega doma, izginila je tudi iz Pariza in ob enem
ž njo nek mlad plemič. Na to tri leta nisem čul o nji

ničesa. Slučajno sem potem čital nje ime v nekem
angleškem časopisu. Iz njega sem izvedel, da je zopet
pevkinja in sicer bolj zadnje vrste v nekem malo
znanem mestecu Severne Amerike. Čudil sem se temu
zeló, a dalje nisem pozvedaval. Pred mesecem dni
pa mi dojde od Newyorškega konzulata naznanilo o
nje smrti. Ponesrečila se je baje na neki potopivši se
ladiji. Tragična smrt! Ali jo je zaslužila? Časih si
mislim, da, časih ne! Ah, svojo in mojo nesrečo zakrivila
je samo nje izvenredna lepota!“ pristavi razdvojen
ter vrže z vso močjo velik kamen sredi grmečega
slapa, da je voda visoko plusknila in ju oba
močno poškropila. Težko je bilo soditi, je li ta divji
čin znamenje obupa, jeze ali bolesti.

„Premalo sem se ji laskal“, nadaljuje nekoliko
pomirjen, „premalo jo občudoval. Neizmerna gizdavost
je hrepenela po neprestanih hvalospevih in slavospevih.
Jaz pa tega nisem znal. Pač pa sem jo znal tem bolj
ljubiti in obožavati. A za kaj je nje oholi duši veljala
ljubezen? Za igračo, za hipno razvedrilo, za mimogredočo
omamo! Ljubav se ji je zdela dobra za osrečevanje
navadnih ljudi, a ne za izvenredne izvoljence
njene vrste. Da sem jo moral srečati! Krepki moj oče
bi se menda še zdaj življenja veselil; čuteči materi
je tudi sinova nesreča skrajšala dni — in meni? No,
kakšen sem jaz postal, lahko sami sodite: Živ mrlič
tavam po svetu, ker mi nikjer ni najti mini, brez
smisla, brez namena, samo da preženem dolgočasnost
življenja. Materi sem moral na smrtni postelji obljubiti,
da si ne bom s svojo roko končal življenja. Pokoriti
se ji nisem hotel, ko mi je odsvetovala neskladno ženitev;
zato se hočem zdaj pokoriti in spoštovati nje
zadnjo prošnjo.“

„A čas bode, da odrineva. Mrak se dela. Dozdeva
se mi, kakor da se je sova iz onega skalovja oglasila.
Neugoden mora biti v noči ta kraj“, reče, zagrozivši se.

Hilarij mu ponudi roko, on se je hlastno oklene,
ter molčé nastopita pot nazaj.

V.

Kakor smo videli iz Alenkinega govorjenja in vedenja,
bila je živahno, naivno, nekoliko poredno, a pri
tem pametno, polno-čutno dekle. Živela je v onem
zdravem, polmeščanskem, polselskem obližji, kjer se
telo in duša svobodno razvijata po nagibih svoje narave,
kjer se pride do spoznavanja dobrega in slabega,
smelega in prepovedanega po naravnih potih, ne po
licemerskih pretiranega izobraževanja in občevanja s
tako zvanimi olikanimi krogi.

Potem, ko je doma dovršila ljudske šole in pri
tem prav pridno skakala po tratah in se lovila po
gozdih s svojimi vrstnicami, dal jo je strijc za dve leti
k Uršulinkam v Ljubljano, da se nekoliko utrdi v
naukih. Ko se je povrnila, hotel je imeti svoj dobiček
od izdanih novcev. Odslej je morala Alenka po eno
uro zjutraj in eno zvečer sedevati v poštni odpravljalnici,
ker so njemu že oči pešale in ga je torej
preveč utrujalo čitanje različnih pisem. Toliko o njeni
naravi in izobrazbi.

Kar se tiče nje telesnih prednosti, ne imeli bi
kaj posebnega omenjati. Ni bila niti lepa, niti nelepa;
nje obraz je bil sto in sto drugim obrazom enak, ki
ugajajo ali ne ugajajo, kakršen je ukus. A pri vsem
tem se je prikupila hipoma vsakemu. Raz prijazno
lice, iz porednega pogleda, iz smehljajočih se ust,
iz preprostega in odkritega vedenja je vejalo nekaj
čvrstega, mamečega, podobnega jutranji sapi pomladanskega
dne.

Tudi danes sedi poleg okenca poštne odpravljalnice.
Vsem pismom je že bila pritisnila pečat in jih
uredila za odpošiljatev, a v glavni zavitek jih ni še
bila spravila. Uradna ura še ni bila potekla; še utegne
kdo priti s pismom ali s pošiljatvijo.

Tesno ji že postaja v zadehli sobici; hrepeneč
se ozira v odprto okno sebi nasproti, iz kojega vidi
košček zelenega vrta, čuje neskladno brenčanje žuželk,
med katerimi zdaj pa zdaj zažvižga vesela kosova
pesem.

„Ali je kaj pisma záme, Luka Brenclja?“ povpraša
sključen mož ter pokuka s svojim širokim
obrazom v okence poštne odpravljalnice.
Alenka pogleda v predel, kjer so ležala še ne
oddana pisma.

„Nobeno pismo se ne glasi na to ime“, pové
potem.

„Ne?“ začudi se mož in dela tako kisel obraz,
kakor bi se hotel zajokati.

„Pride pa jutri“, tolaži Alenka; „menda je obtičalo
kje med potem.“

„Bo pa že tako“, odvrne ón udano. „Srečno! pa
brez zamere!“ —

„Gospodična Alenka, danes se Vam na prvi pogled
pozna, da sedite kakor na žrjavici v svojem tesnem
prostoru, med tem ko se zunaj pripravlja najlepši večer“,
reče star na pol gosposki oblečen mož ter postavi na
polico okenca poln kup pisem za odpošiljatev. Bil je
sodni pisar. „Glejte, kako sem neusmiljen“, nadaljuje
obžalujé; „tu Vam prinašam sitno delo za skoro majhno
četvrt ure.“

„Nič ne dé, saj mi pri tem hitreje čas preide“,
odvrne Alenka dobre volje in hitro s postrežno roko
napiše sprejemnice, pripne znamke, lističe in kar je
bilo treba.

„Kje pa tiči gospod studiozus, da ga še nisem
videl?“ pozveduje med tem pisar.

„Revež sedi ves dan v svoji sobi in se muči za
zadnji rigorozum“, odgovori Alenka in marljivo dela
dalje.

„Za rigorozum? Tako učenje mora biti strašno
dolgočasno“, meni stari mož s tajno grozo.

„Mogoče, a verujte mi, da ne bode dolgočasnejše,
nego kadar jaz sedim v tej kletki, čakaje, da pride
Peter ali Pavel z naročili. Sicer pa si Hilarij odganja
dolgočasnost s tem, da kadi kakor hlapon.“

Pisar odide s sprejemnicami in v istem trenotji
se prikaže Hilarij.

„Ali ni tvoje mučenje še pri koncu?“ reče sočutno,
zagledavši Alenko sedečo pri oknu. „Ta nesrečna
pošta! Najlepše ure dneva ti krade! Po jutrih in popoldnevih,

ko bi lahko uživala nekoliko svobode, moraš
tu posedati, po dnevi te pa mati neprestano potrebuje.
Kar zakleni svoja dverca in pojdi z menoj na vrt!“

„Ne smem“, reče Alenka vzdihom in pogleda na
stensko uro, „še deset minut mi veli dolžnost tu
ostati.“

„Kaj boš taka pedantinja! Kdo pa naj pride z
naročili baš zadnji trenutek? In ko bi prišel, naj se
oglasi v obednici. Tam najde očeta.“

„Ali pa veš, da niti ne zaslužiš, da bi te spremila
na vrt“, huduje se Alenka. „Dve celi uri sem te
ondi včeraj čakala. Prosila sem te vendar, da me ondi
počakaj! Podvizala sem se tako, da v komaj petih
minutah sem že bila nazaj. A kogar ni bilo in kdor
ni prišel več na vrt, ta si bil ti. Kakor kafra si bil
izginil, in kakor večnosti te ni bilo nazaj.“

„Vsega tega je gospod Veránič kriv“, izgovarja se
Hilarij; „on me je poprosil, naj ga spremim na sprehod.“

„Gospod Veránič?“ začudi se Alenka in se z
vidnim zanimanjem ozre na Hilarija. „Kod pa sta
hodila? O čem sta se pogovarjala?“

„O, Evina radovednost, kako zasleduješ svoje
hčerke!“ vzklikne Hilarij. „Sicer pa, utolaži se, prav
nič nisva govorila o tebi. Šla sva pa do slapa.“

„Tako?“ méni Alenka razmišljena. „Sedaj pa pojdiva
na vrt“, pristavi in vstane; „čas moje rešitve
je prišel.“

Malo trenutkov potem sta stopila na vrt. Domači
psiček, mali beli kodrec, ki je že dolgo nestrpno čakal
Alenke, svoje najljubše prijateljice, od veselja zacvili,
zagledavši jo. Hiti ji nasproti, valja se od radosti pred
njenimi nogami, skače ji v naročje ter ji nežno liže
roke s svojim dolgim, rdečim jezikom. Vedel je, da
je zdaj prišla ura, ko se bode Alenka ž njim mudila
in veselila.

A danes mu ne izkazuje posebne prijaznosti.
Pogladi mu samo kodrasto glavo ter mu ukaže, naj
bo miren.

Psiček jo najprej iznenaden pogleda s svojimi
pametnimi očmi, a potem z zategnjenim repom in zamišljeno
migaje z ušesi otožno stopa za njo.

„One-le gredice bi morala zalivati“, reče Alenka
in seže po škropilnico, ki je stala v bližini.

„Že zopet se mi odteguješ“, huduje se Hilarij;
„za vsako reč najdeš časa, samo záme ne. Sediva rajši
na ono-le klop, da se kaj pomeniva! Odkar sem se
vrnil domú, mi še nisi povedala deset pametnih besed.“

„Ako res želiš, pa sediva!“ odvrne ona in sede
na klop, ki je stala poleg grede cvetočih resed, ter s
slastjo potegne váse prijetno, mamečo vonjavo.

Ko psiček to vidi, tiho zacvili. Zdaj je vedel za
gotovo, da ga Alenka danes ne mara. Rep potegne
med noge ter s povešeno glavo zbeži z vrta. Tako je
storil vselej, kadar se je čutil razžaljenega.

„Še mi nisi povedal, kaj ti je včeraj pravil gospod
Veránič“, začne Alenka po kratkem premolku. „ Ali si
zvedel za vzrok njegove pobitosti?“

„Sevé, da sem, pa ni, da bi ga zato tudi ti
morala zvedeti“, odvrne Hilarij neprijazno.

„Če mi ga nočeš ti povedati, mi ga pa pové on
sam“, odvrne Alenka z nekako gotovostjo. „Z lepimi,
sočutnimi besedami si pridobim njegovo zaupnost“.

Hilarij od same osupelosti zardi, a na to obledi.

„Kaj ti bo njegova zaupnost?“ odvrne naglo in
nekako srdito. „On ni družba zate! Izogibaj se ga
rajša, bolje bode zate in“ — (zanj je hotel reči, a požrl
je brž ono besedico). Sramoval se je svoje neresnične
trditve. Vedel je, da bi se ona dva prav dobro sporazumela,
a on ni hotel, da bi se. Sprevidel je ob enem,
da je bolje, če ji on pove o Veráničevem burnem življenju,
nego da bi ona to zvedela iz njegovih ust.
Znano mu je bilo, da so nesrečni ljudje nagnjeni k
zaupnosti; slutil je. da bi mu ona s svojim prikupnim
in ljubeznivim govoričenjem kmalu postala zaupnica.

„Veš“, reče torej in si prizadeva kazati se mirnega,
„povest njegovega življenja je tako žalostna in
čudovita ob enem, da bi jo ti v svoji nedolžnosti niti
ne umela. Preotročja si še, da bi razumela tako
resne reči!“

„Sevé, dejal bi me najrajši v povoje,“ odvrne
Alenka razžaljena. „Zdaj si prav vzbudil mojo radovednost.“

Hilarij spozna, da se ji mora udati, ako si noče
nakopati njene nemilosti.

„Vse ti povem, kar sem si zapomnil, a za svoj
trud dobim od tebe poljubek.“

In jo hoče poljubiti.

„Plačilo se deli po dovršenem delu, ne pred njim,“
odvrne ona nagajivo in se mu umakne.

On vzdihne udano. Da si nekoliko odškodi, seže
po nje roko in jo drži med svojimi, da mu je ne bi
mogla odtegniti. Pri tem ji pripoveduje o Verániču.
Kar nam je že znano, a pazno Čuva, da ne bi izdal
njegove globoke bolesti, njegove dušne obupnosti. Z
lahno, skoro veselo besedo pripoveda resnobno-tragične
zgodbe, koje so zastrupile mlado človeško žitje.

Alenka postaja med pripovedovanjem vedno pazljivejša,
vedno resnobnejša. Ko Hilarij poneha, videti
je nemirna, razmišljena, ginjena.

„Kako more pameten človek zavoljo nezvestobe
malovredne ženske postati tako zelo nesrečen?“ začudi
se naposled s presunjenim glasom. „Brezznačajna, brezvestna
oseba, kakor je bila njegova soproga, ni vredna
niti ene naših misli, ne pa našega nagnjenja, našega
hrepenenja, ali pa celo, da bi trpeli zánjo. Ali se tebi
ne dozdeva to njegovo žalovanje neutemeljeno?“

„Ti tako sodiš, ker ne poznaš niti moči ljubezni,
niti moči bolesti,“ odvrne Hilarij.

„Čustva so naši volji dana oblast. Srcu moramo
znati ukazovati, premagovati je moramo, da nas ono
ne pogubi,“ pravi Alenka z resnostjo, koje bi ji nihče
ne bil prisojal. „Kedar sem otožna, kar se pa Bogu
hvala redko kedaj zgodi, začnem kaj prijetnega misliti
ali pa katero veselo zapojem, in otožnost mi takoj
izbeži iz moje duše. A kar pomaga v malih stvareh,
menim, da tudi v velikih in resnobnih mora pomagati.“

„Ker tvoja žalost ni bila nikoli prava, ker ni
prihajala iz notranjih muk, temveč samo iz zunanjih
vtiskov,“ razjasni Hilarij vele važno. „Ne, Alenka,“ pristavi
otožen, „srcu ni moči ukazovati, z gotovostjo to
lahko trdim. Res bi bilo prekrasno, ko bi se to dalo
doseči. Ubogo človeštvo ne bi potem trpelo toliko, tugovalo,
obupavalo in čestokrat tudi preklinjalo.“

„Reci, kar hočeš, a vse početje gospoda Verániča
ni bilo modro,“ ugovarja Alenka. „Že to, da se je resno
zagledal v pevkinjo, je bilo narobe. Že tedaj bi mu bila
morala pamet ukrotiti srce.“

„Kedar čustva govore, ondaj pamet molči. Pamet
začne gospodovati še-le tedaj, kedar čustva že oglušajo,
a navadno je tedaj že prepozno,“ reče Hilarij bolj deklamujé,
nego govoré.

„In ali misliš, da bode gospod Veránič vedno žaloval
po nezvesti ženi, tudi zdaj, ko je že mrtva?“
povpraša ona boječe in oko se ji zamisli.

„Preveč me vprašaš,“ odvrne Hilarij hladno. „Ne
poznam gospoda Verániča dovolj, da bi mogel soditi
o njegovem bodočem dušnem stanji. Čemu se pa tudi
toliko zanimaš za tega Ogra?“

„Zanimam se. ker — ker —je naš gostač,“ odgovori
Alenka v zadregi in povesi oči, „in pa zato, ker je res
prežalostno in prenenavadno, kar si mi o njem povedal.“

„Nenavadno ni, temveč, žalibog, da prav vsakdanje,“
odvrne Hilarij mračno. „Razloček je samo ta,
da vsak, koji ima ranjeno srce, ne dirja brezposelno
po svetu, da bi si s tem omamil bolest, kakor dela
on. Drugi nimajo časa in pa denarja za to. Sicer pa,
ko bi se meni žena izneverila, ravnal bi drugače jaz —“

„Treba je prej ženo imeti,“ seže mu Alenka veselo
v besedo, „in potem šele se ji zagroziti.“

„Ako Bog dá, imel jo bodem enkrat,“ odvrne
Hilarij zaupno in se iskreno ozre nánjo. „Ali hočeš
vedeti, kako ji bo ime?“

„Kar nič me ne mika,“ odvrne hitro Alenka in
pri tem malo zardi, „a ne zavidam je ne.“

„Ohó! Kaj mi moreš očitati?“ oporeče Hilarij.

„Ko bi te tudi krasile najlepše kreposti, tvoja
žena že zato ne bode zavisti vredna, ker bodeš pripadal
onemu nesrečnemu stanu, zdravniškemu stanu,“ pojasnuje
Alenka. „Vi zdravniki s svojim skrivnostnim,
vsemogočnim postopanjem se imate za nekake rešitelje
človeštva, namesto tega pa s svojo umetnostjo, odevano
z latinskimi besedami, in s svojimi leki, sestavljenimi
iz samih strupov, pomagate človeštvu, da hitreje pri
onkraj groba.“

„To se vidi, kako si se navzela očetovih nazorov,“
reče Hilarij žalosten. „Ali, kaj ne, kar si zdaj blebetala,
ni tvoja resna misel?“

„Resna, resna,“ odvrne Alenka s posiljeno resnostjo
ter vstane. „Zdaj je pa res skrajni čas, da bi zalivala
cvetice.“

„Nekaj si mi še dolžna, Alenčica,“ opozarja Hilarij
in ji zapira pot.

„Zapiši mi na dobro!“ smeje se ona. „Gospodje
tvoje vrste, dijaki, ste itak vajeni dobivati vse na up;
zavoljo izpremembe pa boš ti enkrat imel nekaj na
dobrem.“

Ko to izreče, zbeži.

Hilarij jo hoče ujeti, a v tem trenotji zagleda pri
vrtnem vhodu ponosno prikazen gospoda Verániča,
ki prihaja proti njima, in brž zopet sede na prejšnje
mesto.

VI.

Tudi Alenka je zagledala Verániča, ko je stopil
na vrt, a ona se dela, kot da ga ne vidi. Hitro prime
za škropilnico, zajema vode ter zaliva, zaliva, da so
nastale mlake sredi gredic.

Mej tem sta se Veránič in Hilarij pomenkovala,
a njiju pogovorov ni razumela, ker je bila preveč oddaljena.
Pri tem delu ji lica goré, daje bila bolj rdeča
nego škarlatne pelargonije, koje zaliva. Toda ta rdečica
ni bila naravna, ona je bila bolj blede polti.

Zdajci začuje korake za seboj. Ni bilo dvombe,
ona dva se ji približujeta. Nenadoma se ji žareče lice
ohladi kot led; čutila je, da je zabledela.

„Alenka, gospod Veránič prosi, da bi naju spremila;
očetov pašnik si hočemo ogledati,“ ogovori jo
Hilarij, še predno je dospel z Veráničem blizu nje.

Alenka se proti njima obrne in se vede, kakor
da je še-le zdaj zagledala Veraniča. Pokloni se mu
lahno, odloži škropilnico in reče priprosto: „Ako vama
moja družba ni nadležna, pridružim se rada. Cvetke
so za nocoj dovolj napojene.“

Hilarij jo začuden pogleda. Nenadna zabledavanja
so časih zgovornejša, nego pogledi in besede.

Alenkino zabledelo lice mu ne ugaja; po svojem si
tolmači njega vzrok in čelo se mu pri tem omrači.

Vsi trije se na to napotijo, kamor so namenjeni.
Med potoma govoré o tem in onem, a njih pogovorom
manjka pravega življenja. Hilarij se je držal čmerno,
Veránič je bil kakor navadno zamišljen, Alenka pa
razmišljena. Vedno in vedno se ji urivajo v spomin
dogodbe gospoda Verániča.

Mej tem, ko razlaga gospodu Verániču krajino,
ali ko pripoveduje dogodbico, katero je ona tu in tam
preživela sama, ali s Hilarijem, ali s tovarišicami, obhaja
jo skrb, da ga menda dolgočasi s svojim praznim
besedovanjem. In v tem strahu vedno obtiči sredi
živahnega popisa ali poredne opazke ter se plašno
ozre nanj, da vidi vpliv svojega govoričenja.

Časih se ji dozdeva, da čita v njegovih resnih
potezah neobčutnost, časih pa zanimanje, in po teh
prikaznih ona potem živahneje ali bojazljiveje nadaljuje
svoje pripovedovanje.

Ko se enkrat pri tem opazovanji ujame nje okó
z njegovim mračnim, nezadovoljnim očesom, zdi se ji,
da je v njem vtisnjena neutolažljiva pobitost. On se
jej smili. „Gospod Veránič,“ reče prisrčno, „meni se
dozdeva, da v teh oseminštiridesetih urah, kar bivate
med nami, že mnogo bolje izgledate. Ali se tebi, Hilarij,
tudi ne zdi tako?“ In skrivaj miga Hilariju, da
bi pritrdil.

„Gospod Veránič je zdaj samó razgret od hoje,
kakor sva ti in jaz,“ odgovori Hilarij brezčutno.

„Gospodična Alenka ima prav,“ odvrne hitro
Veránič, kojemu ni ušlo niti Alenkino pomenljivo miganje,
niti Hilarijeva nejevolja. „Čutim se res telesno
in duševno okrepčanega v tem prijaznem planinskem
zakotji. Danes v jutro na primer, ko sem sedel pri
slapu —“

„Zopet ste obiskali slap?“ mu seže Alenka skoro
oplašena v besedo. „To ni bilo pametno.“

„Zakaj ne?“ začudi se Veránič.

„Ako bodete prepogostoma hodili tjà, ne ozdravite
nikoli več,“ odvrne ona burno.

„Kako moreš gospodu Verániču zapovedovati —
kod naj hodi in kod naj ne hodi,“ posvari jo Hilarij
neprijazno.

„Gospodična Alenka mi ne zapoveduje, temveč
mi samo odsvetuje,“ reče Veránič s pomirljivim glasom.
„Nje namen je plemenit; ona bi rada, da bi skoro
otresel svojo odurnost, svojo nezadovoljnost in neprebavljivo
otožnost, koje lastnosti vplivajo kot mora na
mojo bližino, namreč na vsakega, ki občuje z menoj.
Nje skrbnost nima zame nič žaljivega; ravno nasprotno.
O, samo oni, ki so preživeli vrsto bridkih ur, vedo kaj
pomeni sočutno srcé,“ pristavi bolj zase.

Hilarij ničesar ne odgovori. Skoro s sovražnim
pogledom se ozre na svojega, v tla gledajočega spremljevalca,
potem pa pravi zamolklo: „Obrnimo se, da
bi šli do pašnikov, je že prepozno.“

Nihče ni ugovarjal. Voljno se Alenka in Veránič
udasta njegovi želji. Še menj izgovorni, še slabše
volje, nego prej, nastopijo pot nazaj.

Preteklo je nekaj dni, ki se v ničemer niso razločevali
od drugih dni. Alenka je vestno opravljala
svoja vsakdanja opravila, bivala, kolikor je mogla, na
vrtu, igrala se s kodrecem in pričkala s Hilarijem.

Hilarij je mnogo tičal v knjigah, prodajal čmernost
ter sebe mučil z ljubosumnimi slutnjami. Veránič je
mnogo lazil okoli, izogibal se Hilarija, pogostoma srečaval
Alenko ter bil še bolj zamišljen nego kedaj.

Neko jutro sedi Alenka v odpravljalnici ter ureja
ravno došla poštna naročila, ko jo teta pozove v
kuhinjo.

„Pomisli,“ vzklikne le-ta vznemirjeno, „gospod
magnat želi danes gobe jesti. Odkod naj jih vzamemo?
Deveta ura je že, pa nikogar ni pri roki, da bi jih šel
nabirat.“

„Naj Marijana gre!“ svetuje Alenka. „V majhnem
gozdu sem videla včeraj prav mnogo gob. V pol ure
jih nabere, kar zadostuje za jedenkrat.“

„Nespametnica, ali ne veš, da imamo danes
pranje?“ odvrne poštarica. „Kje je zdaj Marijana! Že
od petih v jutro izplakuje pri Soči perilo.“

„Potem pojdem pa jaz,“ dé Alenka odločno, „gobe
se morajo dobiti. Strijca poprosim, naj sedi namesto
mene na pošti.“

In tako se je zgodilo! Kakor bi jo sapa nesla,
beži Alenka v bližnji gozdič, da nabere gob za gospoda
Verániča. Roka ji pri nabiranju postaja negotova, vročina
in mraz jo zaporedoma obhajata; ni čudo, vsako
gobo posebej preiskuje, da li je prava, da li ni morda
strupena. Bog ne daj, da bi Veránič obolel! Nesrečen
je itak že dovolj, pa naj bi bil še bolan! In pridno
dalje nabira, utopljena v misli nánj. Ali neki že manj
čuti svojo nesrečo, odkar biva v našem čarobnem
kraji? Pa ali še vedno misli na brezvestno umrlo
ženo? — Globok vzdih se ji izvije iz prsi. Res, smili
se ji. Dober človek mora biti! Kedar jo kje srečava,
vselej jo prijazno ogovori. Tako imeniten gospod je,
pa se zanima za skromno dekle. Ni li to plemenitost?
A v oči mu ona ne more gledati; njegov obupni —
ne, ni več obupen, kakor prejšnji Čas, temveč otožen;
njegov otožni pogled jo preveč presunja. Ko ji je onega
dné pripovedoval o svojem nemirnem tavanji po svetu,
iščoč pokoja, pa kako ga nikjer ne more najti in kako
se povsod čuti osamelega in nesrečnega, postalo ji je
naenkrat tako milo pri srci, da bi bila najrajša zaplakala.
— Potegne si z roko preko oči, nekaj jo ondi
šegeče. Moj Bog, da mu res ni pomagati! Kaj bi ona
dala, da ga vidi vedrega! Njegova pobitost najbrž
vpliva tudi na druge, kakor je Veránič sam trdil. Saj
je že nekaj dnij, kar tudi ona ne more več biti kakor
nekdaj prav od srca vesela. In Hilarij se ji tudi vidi
izpremenjen. Tih je, zamišljen, neprijazen. Nič več ni
med njo in njim, kakor je bilo nekdaj. Čuti sicer, daje
od nje odvisno, da ga razvedri, toda ne gre, pri najboljši
volji ga ona ne more razvedriti tako, kakor si on želi.

Globoko v gozd je že prišla, a le malo je nabrala
gob. Nič jih ni več videti. Nekdo je moral pred njo
pobirati. Pogleda v canjico. Obžalujé izprevidi, da jih
je premalo; kedar se skuhajo, bode jih komaj za dve
žlici. Sede na debel koren stare bukve, ki je rastel iz
tâl. Samo nekoliko si hoče odpočiti, potem pa brž
poj de domu.

„Ob taki uri sedite v gozdu? Saj je ta ura navadno
Vaša uradna ura? Ali se Vam je kaj neprijetnega
pripetilo? Se ne počutite dobro in ste sem pribežala
iskat krepila?“ Ta vprašanja stavil je z začudenim
in nemirnim glasom Veránič kar v eno sapo. Vračaje
se skoz gozdič od svojega jutranjega sprehoda, naletel
je na sedečo deklico.

Alenka, zagledavši ga, hoče hitro vstati, a krilo
se ji nekje drži grčavega korena, kjer je sedela, da
ne more takoj izlepa vstati. Torej zopet sede.

„Res, da bi zdaj morala sedeti v soparni odpravljalnici,
ne pa v tej prijetni senci,“ odgovori Alenka
nekoliko zmedena, „nič se mi ni pripetilo, slučaj me
je sem nanesel. Gobe sem nabirala, a zdaj sem se
hotela nekoliko spočiti, predno odrinem.“

„Nabirala ste gobe? Najbrž záme,“ reče Veránič,
mej tem ko mu oko prehaja z nje nežnega obličja,
koje obliva rahla rdečica zmedenosti, do rumenih gob
v canjici poleg nje. „Obžalujem, da Vam je moja malovažna
želja povzročila trud.“

„Nobenega truda, gospod Veránič, prav rada sem
to storila. Ko bi Vam le teknile!“ odvrne hitro Alenka.
Iz navdušenosti, s kojo je to izrekla, pozna se ji, da
govori resnico.

„Mehkočutno Vam je srce,“ reče Veranič prijazneje,
nego je bila njegova navada, in zna se mu. da
premaguje mehkobo, koja ga obhaja vpričo preprostega,
nedolžnega dekleta.

„Ne morem se dovolj načuditi, da ste svoje mišljenje
in čustvovanje tako dolgo nepokvarjeno ohranili.
V Vaših letih so mestne gospodične z večine celoma
popačene. Gizdavost, lokavost in zvijačnost so
njih glavne kreposti.“

„Da se človek ohrani dobrega in nepokvarjenega,
kedar živi daleč od nevarnosti, ne vidi se mi posebna
čednost,“ meni Alenka ponižno.

„K slabemu nagnjen človek bi se pokvaril tudi
med zidovjem strogega samostana,“ odvrne on resno.
„Prepričan sem, da bi Vi ostala blaga in poštena tudi
med najhujšimi izkušnjavami. Žal, da navadno zlatim

dušicam, kakor je Vaša, daje življenje v plačilo le kupo
bridkosti,“ pristavi mračno.

„Gospod Veránič, ne glejte zopet tako temno,
kakor prve dni svojega prihoda,“ prosi ona bojazljivo.
„Zdelo se mi je, kakor da se pričenjate razvedrovati,
pa zdaj-le sem zopet zapazila v Vašem očesu oni
prejšnji obupni plamen.“

„Ali hočete imeti dober svet?“ reče Veránič, kakor
da je preslišal njene besede, in gleda nekam proč od
nje. „Nekega dné, v kratkem, izpremenite se iz deklice“
v žensko. Želeli, hoteli bodete ljubiti. Poslušajte moj
svet: Ne zaljubite se nikoli!“

„Zakaj ne?“ povpraša ona zamolklo.

„Ker je ljubezen sestavljena iz same gizdavosti
in same budalosti, iz samih prevar in bridkosti; nič
ni na njenem dnu: samo prazne sanje, majhna pena!“

„Kako ste skeptični, sumljivi! pošepeče ona žalostna.
„Jaz pa poznam več ljudi, ki se srečno ljubijo.“

„Ako sta osebi, ki se ljubita, druga druge vredni,
potem, morda, je sreča mogoča,“ odvrne Veránič. „Kedar
imate ljubeči osebi popolno vero v udanost ena drugi,
tedaj mora njiju ljubav biti podobna dragemu biseru,
ki omamlja brez prenehanja s svojim bleskom. Ali
kedar mož ljubi žensko, koja se potem izkaže nevredno
njegove ljubezni, a on jo pri vsem tem še vedno ljubi,
si niti ne morete predstavljati, kakšne borbe tedaj
razsajajo v srcu takega moža: neupogljiva volja, bojujoča
se s slepim poželjevanjem, zaničevanje z občudovanjem;
dostojnost, koja srcu napoveduje boj, prizadevajoča
si premagati njega hude upore, poleg vsega
tega globoko poniževanje, da ni moči pozabiti bitja,
koje ni vredno naše ljubezni, glupa obupnost, koja
popade človeka, vedočega, da je njegovo ravnanje ravnanje
ničvredneža. Ah, te grozne muke so tako silne,
da jih prhle človeške moči komaj prenašajo.“

„Da ste tako nesrečno zadeli v svoji ljubezni,“
vzdihne Alenka presunjena in oplašgna od njegove
tožbe. „Da niste pregledali srca svoji izvoljenki, spoznali
nje značaja, predno ste ji darovali svoje nagnjenje!“

„Bil bi moral, pa nisem,“ odgovori Veránič vidno
osramočen od nje modre opazke. „V mladosti,“ nadaljuje,

„človek ljubi, ker ga k temu navaja silni nagon. Zato
tudi ni izbirčen gledé svojega vzora, ravno tako kakor
ni izbirčen oni, kojega tare huda žeja. Takrat on pije,
kojo si bodi vodo, ki se mu ravno ponuja, in, ako ni
druge, tekne mu tudi ona iz kalnega potoka. Kedar pa
uteši prvo silno žejo, napade ga gnjus do nezdrave
pijače; v bodoče pa gotovo pomoči usta samo s čisto
vodo.“

„Da, v bodoče bodite previdnejši,“ reče Alenka
iskreno. „Kako želim, da bi kedaj postali baš tako srečni
vsled ljubezni, kakor ste zdaj nesrečni zavoljo nje!“

„Človek ljubi samo enkrat goreče,“ godrnja Veránič
bolj záse z glavo zanikujoč.

„Ni res!“ ugovarja Alenka živahno. „Hilarij mi je
te dni dal citati prelepo tragedijo „Romea in Julije“.
In veste, kaj sem v nji iztaknila? Da, Romeo, ta znameniti
ljubimec svoje Julije, ljubil je drugikrat. Julija
je bila njegova druga ljubezen!“

Veránič ničesar ne odgovori.

Ona je bila med pogovorom srečno rešila krilo
nadležnega korena in je zdaj hitro vstala.

„Sedaj pa moram domu,“ reče polglasno, „teta
že gotovo nestrpno čaka gob. Priporočam se.“

Ko hodi nekaj časa naprej, čuti za seboj brze
stopinje. Kmalu na to stoji Veránič na njeni strani.
Ona se ozre nanj, hoče nekaj reči, a kmalu zopet povesi
oči in ne reče ničesar.

In tako hodita nemo drug poleg drugega, oba na
skrivnem čudeč se, da si nimata ničesar, prav ničesar
več povedati.

Mej tem sta prišla do razpotja. Na desno in na
levo držita pota, pa oba vodita do gostilne „Pri pošti“.
Alenka preudarja, bi li ne bilo prav, da bi se ona pod
katerim koli izgovorom obrnila na desno, ker je on
stopil na levo, ter šla sama še oni majhni kos pota
do doma. Ali nezapopadljiva moč jo sili ostati v njegovi
bližini. Ta moč ovira vsako njeno gibanje, premaguje
njeno voljo. Navdaja jo neznana in mogočna slast.
Od kod prihaja ta sreča, vsled prevelike vznesenosti
skoro podobna sladki otožnosti, ki jo je nenadoma
prevzela?

In še tiše stopa ob njegovi strani; skoro si ne
upa dihati, da ne bi pregnala čara, ki jo je tako sladko
omamil.

Prišedši do doma mu prikima z glavo v nem
pozdrav; on privzdigne klobuk, baš tako nem, in ona
izgine v poslopje.

Toda nje notranja vznesenost se izpremeni polagoma
v nezadovoljnost. Nemir se je poloti. Čuti, da
njegova podoba preveč sili v njene misli, da jemlje
preveč prostora v njenem srci.

Ko je Marijana pozno v večer prišla v sobico,
da leže spat, začudi se ne malo, da Alenka še ne spi.
A ni se začudila samo zato, ker še ni spala, temveč
ker jo je našla klečečo pred podobo Bogorodice, globoko
v molitvi vtopljeno.

Ti ljubo dete, si misli, kako je pobožno! Bog ji
daj svoj blagoslov!

VII.

Po onem sestanku v gozdu sta se videla in pomenkovala
Alenka in Veránič le poredkoma, a tudi
tedaj samo površno. Bilo je, kakor da bi se drug druzega
izogibala, drug druzega bala. A vestnemu opazovalcu
bi ne bilo ušlo pri njiju slučajnem in mimogredočem
videnji Veráničevo nervozno gibanje obraza
in živi plamen, ki je zažarel v njegovem sicer mračnem
očesu, niti Alenkino nenavadno osuplost in pa trepet
njenih zabledelih ustnic.

In tak oster opazovalec bil je Hilarij. Čital je v
Alenkini duši, kakor v svoji in pri tem mu je dvorezni
meč presunil srce. Čutil je, da je Alenka zánj
izgubljena, a pri tem se tudi bal za nje bodočo srečo.
Ne pade li ona s svojim neumestnim nagnjenjem do
nepravega moža v mrežo nesreče, iz koje ne bo več
rešitve?

Že enkrat je mimogredé omenil proti Verániču,
bi li ne bilo bolje, da bi šel kam drugam iskat leka
svoji bolni duši. Veránič ga je gotovo umel, a ni kazal
tega. Malomarno mu je odvrnil, da tako dolgo ostane
v kraji, dokler se mu bode ljubilo.

Kaj naj bi bil storil na to Hilarij? Izpoditi ga iz
hiše, zagnati krik zaradi stvari, ki še ni bila dognana,
in s tem napraviti roditeljem sitnob in morda celo
spraviti ob dobro ime staro gostilno tudi ni kazalo.
A sklenil je, da izpregovori o tej stvari o prvi priliki
resno besedo z Alenko.

Poštna ura je kazala deset in Alenka je zaklenila
dverce poštne odpravljalnice. V pošti ne bi imela
več opraviti do popoldneva. Pogleda v kuhinjo. Tudi
tam ni bilo danes posebnega dela. Bil je petek, mrtev
dan za gostilno, a prekrasen je bil v prirodi. Skoro
vsi domači gostači, letoviščniki so danes odpovedali
obed; vsi so se razpršili v razne kraje na izlete.

Tudi gospod Veránič je povedal, da ga ne bode
do noči domá, ker méni napraviti daljši izprehod v
okolico. Kakor tedaj rečeno, v kuhinji so danes lahko
pogrešali Alenkine pomoči Alenki šine nekaj v glavo.
Tudi ona hoče uživati kratko svobodo in pa lepi dan.
V gozd pojdem, si misli, tako prijetno se sedi pod ono
starodavno bukvo. Rečeno, storjeno. Ročno delo vzame
seboj in hajdi v zelenje! Pred hišnimi dvermi se zadene
ob kodreca. Ta zamižika otožno na odhajajočo
deklico in maje nekoliko z repom. Nasproti pa ji ne
skoči. Še ga boli njeno preziranje onega dné.

Že je Alenka šla mimo njega, ko se obrne in ga
pokliče, da bi šel ž njo. Na to psiček od veselja glasno
zalaje in se ji pridruži skakljaje okoli nje.

Tudi Alenkina duša se danes čuti svobodnejšo
in je tedaj dobre volje, kakor že dolgo ne. Ve, da se
ji ni bati, da bi srečala Verániča, kojega sicer rada
vidi, pa ji pamet pravi, da je bolje, če ga ne vidi.
Mnogo zatajevanja jo sicer stane to izogibanje, mučno
in britko ji je silno prizadevanje, da ne bi mislila
nanj; ali pa ni bolje, da se polagoma odvadi njegove
odsotnosti, nego da bi ga nenadoma izgubila, tedaj
namreč, ko odide. Saj je najel stanovanje na šest
tednov, a štirje so baš že danes, kar biva tu. Še štirinajst
dni in potem ga ne bode več, tako kakor bi bil
umrl. Pri tej misli se nehote zagrozi in silna želja,
da skoro dospe v gozd, pospeši njene korake. A komaj
je stopila iz vozne ceste na obširen travnik, iz kojega

se je prišlo v gozd, zagleda Hilarija. Zdelo se je, kakor
da bi jo čakal, ker ji je takoj prišel nasproti.

„Kam tako brzo in tako zamišljena? Sicer ni
tvoja navada, da bi se ob tej uri shajala.“

Nikoli še ni Alenki Hilarijeva pričujočnost bila
menj ugodna, nego v tem trenotji. Želela, hotela je
v gozd sama s svojimi mislimi in obilnimi čustvi, a
on ji zdaj ovira nedolžno veselje. Na njenem obrazu
se menjajo izrazi iznenadenosti in nejevolje, strahu in
bolesti ter srama, da ne bi uganil, kaj se vrši v nji.
Poleg tega se ji zdi, kakor da bi Hilarijeve oči naznanjale
nevihto: tako so napete, tako malo dobrohotno
se upirajo vanjo. Hoče nekaj odvrniti, a misli ima
zmedene; niti ena primerna beseda ji ne pride na um.

Hilarij pregleda takoj nje dušno stanje; pride ji
na pomoč.

„Ali naj ti jaz povem, kam si zdaj-le z lahnim
korakom bežala?“ reče s porogljivim glasom, a vendar
s sočutnim pogledom. „Letela si v naročje nesreči.“

Ona se vzdrami in ga neverno pogleda. Je li prav
razumela? Tihi gozd s svojim blažilnim pokojem naj
bi bil kraj nesreče?

„Ne umeješ me? Povem jasneje. Ali ne veš, da
je usoda nas vseh, da navadno letamo na perotih v
svojo nesrečo, a da varno odtegujemo nogo od poti, ki
vodi do sreče? Mojo ljubav, koja bi te, z mirno vestjo
smem trditi, osrečevala brez prenehanja do konca dni,
prevzetno zametavaš, sočutnost do Veraniča pa gojiš
in obožavaš ne pomišljujoč, pa ravno iz tega sočutja
vzklije tebi največje gorjé. Nikamor drugam nego v gozd
si namenjena, ker njega upaš ondi najti, kakor si ga
našla pred štirinajstimi dnevi. O, vse se izvé v našem
brlogu, če so tudi tvoja in njegova usta o tem nema,“
pristavi brez usmiljenja, videč, kako nje plašno lice
zabledi kot smrt. Ta prememba lica velja njemu kot
potrdilo, in ljuta ljubosumnost ga prevzame. V tem trenotji
ni iskrice blagočutja v njegovem sicer blagem srci.

„Ravno ker vem, da danes njega ne bode tam,
ker je nekam šel in se do noči ne povrne, namenila
sem se v gozd,“ zagovarja se Alenka z neizmerno žalostnim
glasom. Čuti, da ni zaslužila tega očitanja.

„Njega da bi kedaj iskala?“ nadaljuje in glas ji zatrepeče.
ker se jok oglaša vmes, „to nikakor ni res!“

„Menda res nisi njega iskala, a iskala si njegov
spomin, kar je skoro isto,“ odvrne Hilarij nekoliko
ukroten od nje izjave. Saj vé, da se Alenka nikoli ne zlaže.

Alenka zardi. Ali je Hilarij danes začaran, da
ugane njene najskrivnejše nagibe? Prej ni tega vedela,
a zdaj, ko jo je on opozoril, ve za gotovo, da samo
hrepenenje po njegovem spominu jo je gnalo v gozd.
Tega pa mu ne prizna.

„Občevanje mej gospodom Veráničem in menoj
je zdaj tako priprosto in hladno, da bi ne moglo biti
bolj,“ reče na to in si prizadeva, da bi mirno govorila.
„Iz početka je bilo še nekoliko prijazno, zdaj pa ne
več; on se me vidno izogiblje, a jaz ga tudi ne iščem.“

„Nevedno dekle, kako so ti še neznane skrivnosti
človeških čustev!“ vzdihne Hilarij. „Kolikokrat
se skriva pod ledeno skorjo ogenj duše!“

„A kako jaz čutim zánj, bodem vendar sama
najbolj vedela,“ odvrne Alenka silno, skoro razžaljeno.
„Veránič je meni samo simpatičen.“

„Simpatija je zora ljubezni,“ modruje Hilarij.

„Ne muči me dalje,“ huduje se ona, „pusti me,
naj grem, kamor sem namenjena.“

„Ali naj te spremljam?“ povpraša on.

„Kakor hočeš, a prijetna ne bode več danes najina
družba.“

„Prav imaš,“ zavrne on britko, „bolje, da hodi
vsak svoj pot.“

Ona se napoti v gozd, a on se izprehaja po travniku.
Saj je vedel, da danes Verániča ni doma, naj
pa gre v gozd, če že hoče. Veránič se je izogibal
Alenke doma in na vrtu, a v gozd, kjer se je bil sešel
ž njo, ko je gobe nabirala zánj, gnala ga je neprestano
skrivna moč. Ondi se je vsak dan po enkrat,
tudi po večkrat, izprehajal. Je li upal, da pride zopet
Alenka iskat gob? Kdo more citati v človeškem srci?
Pač je še večkrat potem želel jesti gobe in to željo
mu je skrbna poštarica vselej točno izpolnila. Toda
onih gob ni več nabirala nežna dekličina, temveč
krepka in žilava roka dekle Marijane. Videl jo je s

svojimi očmi, ko je nabirala, in vselej, zagledavši Marijano,
ne pa Alenke, pri tem delu, obhajala sta ga
obžalovanje in nejevolja.

Kdo ne vé, kakšen vpliv imajo malenkostne
reči na naš spomin? Ena beseda, ena vonjava, ena
cvetka, in pred našimi očmi se uvrstijo minule dogodbe.
Oni gozd, ona drevesa, ona mameča vonjava
zelenih vej in svežega maha, one pisane gobice, moleče
iz tal, vse to mu je govorilo o tem dekletu, o nje
mehkobnem srci, o njeni nepokvarjeni duši. Hrepenel
je še enkrat ž njo govoriti, prav iz srca govoriti. Zakaj
in kaj, sam ni vedel. Toda ne domá, temveč tu pod
prostim nebom, kjer se duh čuti svobodnejšega, kjer
beseda iskrenejša sili iz ust. A čakal je zastonj. Alenka
ni več po onem dnevu, ko se je ž njim slučajno sešla
v gozdu, stopila v one kraje.

Ko Veránič onega dne odide na namenjeno daljšo
peš-hojo v okolico, moral je tudi mimo gozdiča. Pa
namesto, da bi šel samo mimo, stopil je vanj, da bi
šel skoz njega. Nič mu ni bilo do tega, da si s tem
podaljša pot; da pride pol ure prej ali pozneje na določeni
kraj, ni imelo zánj nobene važnosti.

Ko pride blizu znanega korena pod bukvo, ne
more si kaj, da ne bi za trenotek na njem počil. Vedno
bolj mu ugaja počitek. Kako prijetno se je sedelo v
polumraku gostega vejevja, kako blažen mir je vladal
okrog njega!

Ozira se okoli sebe. Na drevesu njemu nasproti
poskakuje brzonoga veverica. Kako smelo trka na
onem deblu muhasti brglez, pa kako ljubo gostolita
baš nad njegovo glavo dve drobni taščici. Gotovo zaljubljen
par. Vse je videti srečno, zadovoljno!

Tešilni pokoj, koji ga je objemal še pred nekaterimi
trenotki, ga mahoma zapusti. Nekaj, kakor
otožnost, se ga polasti! Pojdimo, reče sam pri sebi,
sicer še postanem sentimentalen, in to svojstvo nič
več ne pristaje meni.

Vstane, pobere ogrtač in palico, koja sta ležala
na tleh, da bi odšel. A komaj napravi nekaj korakov,
ko se zopet ustavi. Nogi sta leni, glava težka. Ne čuti
se več razpoloženega za dolgo, trudapolno hojo.

Ne daleč od tod zagleda prijazen prostorček, zaraščen
z mahom, obdan z gostim grmovjem, na kojem
so rastle ostrožnice. Ta kotiček je kakor nalašč
ustvarjen, da si človek spočije, ne da bi ga kdo motil,
si misli, ter leže na mehki mah. Na to vzame iz žepa
majhno knjigo ter se vanjo uglobi.

VIII.

Veránič ni še čital dobrih deset, minut, ko zapre
knjigo. Zastonj, tudi tukaj v samoti ne more biti
zbranih misli. Čita, čita, a niti jedne besede ne
vzprejme njegov duh. Domá nezadovoljen, nesrečen,
izven doma nemiren, razmišljen. To naj bi bilo življenje?
Pokora, pekel je! In jezen vrže knjigo od sebe. Da ga
je usoda zanesla baš v ta kraj, baš v ta trg! Da ni
rajši ostal na svojem gradu! Tudi ondi je bil obupan,
nesrečen, pa vendar dalje noče z mislijo. Z roko si
večkrat hlastno seže v goste lase in zre brezčutno
okoli sebe.

Polagoma se mu poleže razdraženost. Njegove
misli se zopet zbirajo, vstajajo, silijo na, dan. Kaj velja
danes njemu spomin na Adrijeno, spomin še pred kratkim
od njega toliko oboževanega bitja, njegove nezveste
žene? Nič! Nenadoma, da sam ne vé, ne kedaj, ne kako,
je njena podoba izginila iz njegove duše in z njeno
podobo tudi spomini, koji so najnevarnejši strup za
vneto domišljijo, za ranjeno srce. Po silovitih dušnih
borbah je prišel blagodejni odmor. Oh, kako mu to
dobro de! Vse tiho, vse mrtvo v njem!

In vendar, pri vsem tem se ne čuti zadovoljnega.
Ko tako premišljuje sam pri sebi, se globoko zamisli.
Naenkrat se mu dozdeva, kakor da zopet čuje
tisto ljubko žgolenje onega para taščic, kakor da okoli
njega vse diše ljubezni, kakor da vse vesoljstvo druzega
ni, nego ljubav! Z rokama si pokrije obraz. Sram ga
je tega, kar je v tem trenotji spoznal na sebi. Menil je
za gotovo, da mu je duša otrpnela, da mu je srce
okamenelo, pa zdaj izprevidi, da ni tako. Iz nova se
v njem vzbuja hrepenenje po veri, po upu, po sreči,
po ljubezni! Ali je pa njegovo hrepenenje pametno?

Ni li podoben pijancu, ki je žejen, vedno žejen, in v
vinu, ki je njegov strup, išče svoje slasti, svoje sreče?
Seže zopet po knjigo in lista malomarno po nji.

Ko se je Alenka ločila od Hilarija, stopa brzo po
zelenem travniku, kakor bi jo kdo gonil. Pri tem še
ne zapazi, da je nevede prestopila ozko stezico, ki se
kakor trak vije do gozda. Čvrsto, dasi nerodno, stopa
po visoki trati, neusmiljeno teptaje pisane cvetice,
moleče svoje nežne glavice proti solncu, kakor bi koprnele
po njegovih vročih poljubih.

Ko pride že močno spehana v gozdno senco, zavre
svoje korake. Vedno počasneje hodi. Lice, od pekočega
solnca in notranje razdraženosti silno žareče, ji vedno
bolj bledi, glava ji vedno bolj leze k prsim, prejšnja
razburjenost se spreminja v globoko pobitost. Ne da
bi vedela kedaj, stala je pred zaželjeno bukvo. V istem
trenotji sede pod njo na znani koren, duša ji vzkipi
še nikoli prej občutene bridkosti in tiho zajoče.

Nenadoma se ji zdi, da je po tleh zašumela ležeča
suhljad, kakor pogažena od človeške stopinje. Hitro privzdigne
glavo, si otre solze in se plaho ozre. Pri tem ji
bije srce, kakor bi hotelo počiti, neugoden čut jo obhaja,
kakor slutnja neke nevarnosti, ki ji preti. A nikogar
ne vidi. Dolgonoga kobilica, koja je najbrž iz bližnjega
travnika izgrešila v gozd, poskakuje pred njenimi
nogami in pa velika gnjusna miš leti vsplašena
mimo nje. To je vse, kar zapazi živega.

Čez nekaj trenotkov zopet zasliši ono skrivnostno
šumljanje, pa glasneje nego prej. Psiček, ki jo je bil
zvesto spremljal do sem, in zdaj, videč jo solzečo,
klaverno čepel pri njenih nogah, privzdigne mahoma
glavo, upre oči, nateguje ušesa, naposled pa skoči
kvišku ter veselo zalaja. Alenka je zdaj vedela, da je
zagledal znanca. Zopet ji začne srce utripati, bije ji po
sencih, zatemni se ji pred očmi, da vse stvari vidi pred
seboj kakor v meglo zavite. In skoz to meglo zagleda,
kako se ji nekdo približuje, ne razločuje sicer črt njegovega
obraza, ali postava in hoja sta ji predobro znani.

„Moj Bog, moj Bog!“ vzdihuje razdvojena in zadregeče
od nog do glave, „samo danes, samo v tem
trenotku da ne bi njega srečala!“

A Veránič ni mislil tako, ker on je bil, ki se ji
je pridružil. Ravno o pravem času jo vidim, mislil si
je sam pri sebi. Uverjen je bil, da ga je silno hrepenenje
po nji privabilo sem. Srca, koja je združila ljubezen,
goje enake želje, enaka hrepenenja, čutijo enake
presunjenosti, obhajajo enake omame.

„Alenk — gospodična Alenka, Vi ste se jokala?“
začudi se Veránič s sočutnim glasom, brž ko pride
blizu nje. „Menil sem, in trdila ste mi to sama, da
ne poznate žalosti, a Vaše upalo lice mi svedoči o
nasprotnem.“

„Človek ima časih svoje trme, za koje si sam ne
ve odgovora,“ odvrne Alenka prisiljeno se nasmehnivši.
Pri tem pa ji je glas negotov od silnega prizadevanja,
da ukroti vihar, ki ji razsaja v prsih.

„A Vi nimate trm,“ odvrne Veránič s prepričanjem.
„Da ste se solzila, imela ste svoj poseben vzrok.“

Alenka živo zardi. Seveda ga je imela, ali
njemu ga vendar ne more povedati. Še nikoli v njenem
življenju je ni kako vprašanje spravilo v večjo zadrego,
kakor to. Ni vedela pravega odgovora. Čudila se je
sama temu, saj ji niso nikoli pošle dovtipne besede
in verjetni razlogi; vedela si je vselej pomoči, naj so
bili položaji še tako zamotani.

„Ste se menda pričkala s Hilarijem?“ pozveduje
on dalje, ker ona mu noče ali ne more odgovoriti.

Alenka še bolj zardi; videti je silno vznemirjena.

„Ali Vam je očital nezvestobo?“ nadaljuje Veránič
neusmiljeno, kakor da bi ga njena zmočenost
posebno veselila. Pri tem pa njemu samemu šviga
temna rdečica po resnem, ogorelem lici.

„Nezvestobo? Meni, da bi Hilarij očital nezvestobo?“
zakliče Alenka presenečena in za trenotek se
njene oči smelo upró v njegove; „nima do tega pravice!“

„Ne?“ reče Veránič s sumljivim glasom. „Čul sem
pa, da ste toliko, kakor zaročena ž njim.“

„Ali je mogoče zaročiti se s kom brez —“

Pogumno, skoro silno je Alenka začela stavek,
nenadoma pa sredi njega osramočena umolknila.

„Brez česa?“ pozveduje on hladno.

„Brez ljubezni!“ zakliče ona naglo.

„Ali vi nikogar ne ljubite?“ reče on z nagubančenim
čelom in jo ostro pogleda v oči.

Ona hitro obrne od njega svoj pogled. „Niko — moj
Bog, jaz ne vem, mislim pa, da — oh, kako težko je odgovoriti
na to vprašanje,“ reče v eno sapo z žarečim licem.
Ustnice pa ji zatrepečejo, kakor bi premagovala jok.

Veránič se ji približa.

„Dekle, govorite resnico!“ reče trdo razburjen.
„Imel sem Vas za najodkritosrčneje bitje, upal sem, da
ne poznate hinavščine.“ „Poglejte mi v oči,“ nadaljuje po
kratkem prenehanji s spremenjenim, mehkim glasom,
„v one oči, koje, kakor ste enkrat v svoji odkritosrčnosti
priznali, Vam vzbujajo sočutje. One naj Vas prisilijo
govoriti resnico.“

Mehanično ga sluša Alenka. Trenotek se ozre
nanj, a potem še bolj zmočena hitro povesi oči.

„Menim, da — ljubim!“ zašepeče komaj slišno.

Veránič, ki jo je mej tem opazoval z nepopisnim
nemirom, seže ji radosten v besedo: „Ljubite morda
tega resnega, nezaupnega, nesrečnega moža? Alenka,
ali je mogoče? Ni li samo sočutje, kar menite, da je
ljubezen? Alenka, Alenka, ne vzbujajte v meni upov,
koji bi se morda za vselej porušili. Ko bi bil še enkrat
prevarjen, gorjé meni! S svojo roko bi končal to svoje
zoprno življenje, če sem tudi materi na smrtni postelji
obljubil, da tega ne storim nikoli. Saj potem ne bi
imel več vere v nič, niti v Boga ne!“

Alenka se zgrozi ter nehote seže po njegovo
roko, kot da hoče to zabraniti.

„Potem bi bilo tudi mene konec!“ vzdihne presunjena.
—

„Ali smem tedaj upati, Alenka?“ povpraša on z
vznesenim glasom in upapolnim svitom v oživelem
očesu. Na to seže po nje roki in jo potegne k sebi,
tako blizu, da sliši nje težko sopenje, da nje topla
sapa boža razvneto mu lice.

„Kaj je meni? — Kaj se godi z menoj? — Ta
sreča!“ mrmra Alenka, kakor v sanjah.

„Ljubav se je v tvojem srci naselila, Alenka, ljubav
do mene že na pol izgubljenega trpina,“ razloži Veranič
močno ginjen ter jo vedno tesneje poteguje k sebi.

Alenka, premagana od sladke omame, zapre oči
ter spusti glavo na njegovo ramo.

On jo nekaj trenutkov opazuje z neizmerno ljubeznijo.
„Oj, te mile oči, ta jasni čisti pogled, on me
je vzdramil iz temnih sanj, on je zanetil v meni up
prerojenja. To svojo blaženo izpremembo čuvaj, goji v
svojih prsih, Alenka, da me iz pekla obupnosti, v kojo
sem se bil ugreznil, povzdigneš v nebesa vere in upanja.“

In s pobožnim, utripajočim srcem se skloni nad
njo ter jo boječe poljubi na rosne oči.

V tem svečanem trenotku vzdrami oba neprijeten,
oduren smeh. Alenka, vsplašena, se brž iztrga
iz Veráničevih rok. Še predno koga zagleda, sluti,
ugane, čegavo je to grdo, zaničljivo posmehovanje.

„Ha, ha! ta kotiček je res nebešk, kakor nalašč
vstvarjen za skrivne posete,“ roga se naposled predobro
ji znani glas. „Nimate slabega okusa. Nebo
nad vama, pokoj okoli vaju, Alenka nedolžna, kot
dete, gospod Veránič resen, kot svetnik, res, vajino
pomenkovanje —“

„Hilarij, nehaj! Hilarij, usmili se mene, njega,“
seže mu Alenka razdvojena in osramočena v besedo
ter se približa Hilariju. S križanima rokama, spremenjenih
lic, stal je Hilarij ne daleč od njiju, nepremakljiv
kakor kamneni kip in ju srpo opazoval.

„Gospod Hilarij, bodite mož,“ reče Veránič resno,
mej tem ko se mu tudi on približa. „Čemu mučite
sebe in Alenko z razdraženimi prizori? Vedeli ste že
davno, še predno je mene usoda sem zanesla, da
Alenkino srce Vam ni bilo in Vam tudi nikoli ne bode
več, nego srce ljubeče sestre. Ne kalite ji torej mlade,
blažene sreče z neplemenitim postopanjem, koje se tako
malo ujema z Vašim sicer blagim srcem. Preplašena
je itak dovolj. Napravite spravo ž njo,“ nadaljuje ter
prime Alenko za roko in mu jo privede blizu, „objemite
svojo sestrico in obljubite ji, da ji tudi v bodoče
ostanete zvest brat.“

Hilarij se zgane. S temnim, očitajočim pogledom
se ozre nanjo, ki je trepetala po vsem životu kakor
nežna trepetlika, potem se brž, z odurnim kretanjem,
obrne od nje.

„Sestra!“ ponovi bolestno, skoro obupno, „sestra
ne bode ona meni nikoli, niti jaz nji brat!“

In predno sta se Alenka in Veránič od osupelosti
vzdramila, zbežal je od tod.

IX.

Pozno zvečer onega dné sedi Alenka v svoji
sobici poleg svetilnice in gleda z navideznim zanimanjem,
kako Marijana krpa in maši luknje pri
perilu.

„Pojdi spat, otrok,“ opozarja Marijana, „jednajsta
bode skoro; sicer že ob desetih trdno spiš. Ko bi že
jaz mogla leči,“ vzdihne, „a gospodinja mi je naročila,
da moram ta kup perila še nocoj došivati, ker jutri
bode zglajeno.“ In poteza iglo, pa ne tako urno, kakor
sicer. Vidi se ji, kako se bojuje z zaspancem. Oči
drži na pol odprte, nje velika glava z debelušnim
obličjem se maja semintja, kakor nihalo pri uri.

„Nocoj nimam nič spanja,“ izgovarja se Alenka
s skrivnostnim glasom, „takó sem srečna!“

„Kaj bi ne bila srečna,“ očita ji Marijana, „vsega
imaš, česar si le moreš želeti. V tvojih letih sem bila
tudi jaz vesela in srečna.“

„O, ni to, kar menim,“ odvrne Alenka, koji srce
kipi od vznesenosti in koja čuti silno potrebo, da bi
si je nekoliko olajšala, „tudi včeraj sem bila mlada,
kakor danes, in vendar, kaka razlika zame med včerajšnjim
in današnjim dnem!“

„No, kakšna vendar, radovedna sem,“ mrmra
Marijana.

„Sinoči, ko sem kakor nocoj opazovala tvoje
pridno šivanje, čutila sem se čez vse nesrečno, nocoj
pa — ah, Marijana, ali veš že, da me ljubi?“ pristavi
vzradostena ter burno objame nekdanjo svojo dojko.

„Ali je to kaj novega?“ odvrne dojka mirno.

„Vedela sem to že davno. Vsa hiša, ves trg ve, da
te ima rad.“

„Vsa hiša? Ves trg?“ začudi se Alenka. „Kaj
neki bledeš, Marijana? Saj sem še jaz šele danes izvedela
to veselo skrivnost.“

„No, če je skrivnost, da je Hilarij ves zamaknjen
váte, potem tudi jaz nisem več Marijana,“ poroga se
dojka.

„Ni Hilarij, kogar menim,“ reče Alenka tiho, in
vidi se, da ji spomin na Hilarija vzbuja žalostne čute.

„Ne?“ začudi se Marijana ter upre, kolikor le
more, svoje medle, zaspane oči v Alenko, da se prepriča,
ne uganja li menda burke ž njo. „Kdo potem?“

„Veránič, ogrski graščak!“

„Sveta Mati božja!“ zavzame se Marijana in
delo ji pade iz rok, „kaj bo iz tega?“

„Kaj bo? Nič, rada se bova imela,“ smeje se
Alenka presrečna.

„Da, da, vem, da se bodeta ljubila, iskreno, Čez
vse ljubila, kakor sva se jaz in moj Bastelj, ali kakšen
bode konec vajine ljubezni?“

„Konca sploh ne bo, kakor upam,“ zavrne Alenka,
„vsaj tako dolgo ne, dokler živiva.“

„Ti me ne umeješ,“ reče Marijana v skrbéh.
„Tak imeniten gospod, bogat graščak, gotovo ne bo
jemal v zakon preproste gospodične, kakor si ti; in,
moj Bog, ako se ne vzameta, potem pa gotovo pride
nesreča v hišo.“

Nje priprosta pamet se ne more sprijazniti z
mislijo, da bi se utegnila dva človeka ljubiti, ne da
bi pri tem mislila na ženitev; kedar pa ni ženitev
mogoča, da bi mogla njiju ljubezen vstrajati brez prestopka.
Saj to ve iz svoje izkušnje. Toda, da bi Alenki
odkrila svoj dvom in strah, se ji ne vidi umestno.
Govoriti hoče rajši s poštarico pametno besedo o tej
stvari.

Je pač res, da je jezik hitreji, nego pamet. In
Marijanin jezik, je imel brezmejno naglost, kedar se
je začel gibati.

Sodni dan, kojega je Marijana v hiši povzročila
s svojim gibčnim jezikom, bil je silovitejši, nego si je
sama prej mislila. Obžalovala je potem svoje lahkomiselno
kramljanje, a bilo je prepozno. Poštarica je
tarnala, vzdihovala in se rotila, da velikašev in sploh
takih lahkomiselnih gospodičev, koji od samega dolzega
časa kratijo čast poštenim dekletom, ne vsprejme

več kot stalnih gostov pod streho. Njeno javkanje
je odmevalo daleč izven kuhinje. Presolila je onega
dné juho, prismodila pečenko, strla posode več nego
sicer v pol leta.

Ko je poštar zvedel, da se rada vidita Veránič
in Alenka, prvi trenotek ni spregovoril besede. Nenadoma
pa prodre njegova jeza s tako silovitostjo, da
se ga je njegova žena, koja mu je prinesla novico,
do živega prestrašila. Kar more srd narekovati psovk
in kletev, izbruhnil je v eni sapi nad zaljubljenima grešnikoma.
In gorjé njima, ko bi mu bila tedaj v bližini.

Poklical je Alenko. Ko se ona, ne sluteč nevihte,
podviza k njemu, zdrobil bi jo bil, da ni slučajno v
istem trenotji tudi Veránič vstopil na pošto, da pogleda,
je li kaj pisem zánj.

Mirni in resni Veráničev nastop ukroti nekoliko
poštarjevo jezo. Z enim mahom spozna Veránič, kaj
se tu vrši. Ne premišlja si dolgo. Stopi pred razkačenega
Alenkinega strijca ter prosi za roko njegove
varovanke.

To snubljenje pa poštarja huje osupne, nego ga
je osupnila vest o Alenkinem nespametnem nagnjenji
do ponosnega plemenitaša. Je li mogoče, da bi Alenka
postala imovita graščakinja?

Njegovi ženi je to snubljenje neizrečeno laskalo,
a on si je dejal natihoma, da bi bil rajši videl Alenko
kot svojo sinaho. A dober, kakeršen je bil, dasi silno
hude jeze, privoli brž v to zvezo in se sam veseli s
presrečnima zaročencema.

Še isto jesen bi morala biti njuna poroka. Veránič
se ni dal pregovoriti, da bi čakal še leto dni
zavoljo Alenkine mladosti. Silil je v to zvezo, kot bi
se bal, da ne bi ga iznova prevarila sreča, koja se
mu je takó nenadoma prikazala. Alenkina ljubezen
ga je bila sicer mahoma ozdravila vseh njegovih nečednosti,
razven ene: nezaupnosti. Te hibe ni mogla
zbrisati iz njegove izkušene duše. Ni hotel še verjeti,
da postane Alenka njegova sladka last, dokler je ne
imenuje svoje in je ne odvede na svoj dom.

Alenka je tudi zdaj, kot nevesta imenitnega
moža, opravljala prejšnja svoja opravila. Poštar je

sicer koj pozvedoval tu pa tam, da bi dobil Alenki
naslednico pri pošti, pa ker ni še bil naletel prave,
je Alenka še vedno opravljala poslovanje odpraviteljice.
Kakor prej je postregla uljudno vsakemu še tako revnemu
človeku, imela za vsakega, ki se je oglaševal
pri uradnem oknu, prijazno besedo in ljubezniv nasmehljaj.
Ni se prevzela zaradi svoje sreče, vedela
je, da postane v kratkem mogočna gospa, a ta misel
je nikakor ni motila. Čutila se je presrečno v svoji
ljubezni in Verániča bi bila ljubila baš takó iskreno
in globoko, da je on priprost mladenič, koji bode moral
v potu svojega obraza rediti sebe in njo.

Nekega dné vzbudi njeno pozornost precej veliko,
debelo pismo. Na to pismo so bili vtisnjeni
amerikanski, ogrski in naposled avstrijski pečati. Bilo
je Verániču namenjeno.

To redko pismo opazuje z zanimanjem. Amerikanskih
znamk še ni bila videla doslej; ne vzbuja pa
v njej niti radovednosti niti skrbi. Na stran je položi,
da mu je izroči sama.

Ko se proti večeru, kakor navadno, snide z Veráničem
na vrtu, poda mu je takoj.

Veránič pogleda pismo, obrača je sumljivo na
vse strani, kot da si ga ne upa odpreti.

„Romalo je skoz pol sveta,“ opazi Alenka brez
sumnje.

Veránič je videti vznemirjen in vtakne pismo, češ,
čital je bodem pozneje. A njegov nemir raste z vsakim
trenotkom. Seže še enkrat po pismo in je odločno odpre.

Ona ga noče motiti pri čitanji in se med tem
bavi s cveticami.

„Alenka,“ pokliče jo naenkrat Veránič, „sem
pojdi!“ V njegovem glasu odmeva nekaj tajnostnega,
bolestnega, kar jo bridko presune.

Alenka je stala v trenotku na njegovi strani
ter ga nemo pogledala z začudenimi očmi.

„Dobil sem neprijetno vest, katera bo tudi tebi
nadležna,“ reče Veránič z lahkotnim, malovažnim glasom.
A hlastnost, s kojo se pri tem oklene Alenkine
roke, in upalost njegovega obraza svedočita o njegovi
notranji razburjenosti.

„Nobena vest, koja Vas zadene, mi ne bode nadležna,“
odvrne Alenka iskreno. Ni se še mogla privaditi
tikati svojega ženina. „Da le Vas vidim zdravega
in srečnega, da le vem, da sem Vam ljuba; vse
druge stvari, naj bodo še tako resne, me ne morejo
posebno vznemirjati.“

„Kako me tolažijo tvoje besede,“ vzdihne on.
„Ne preplaši se torej, ljubka, saj kar izveš, ne bode
nikakor oviralo najine sreče. Samo osupne te, kakor
je mene.“

Govoril je vedro, krepko, a zvok njegovega glasú
ni bil jasen, in njegova roka, ki je Alenko potegnila
k sebi, se je malo tresla.

Alenki postaje nenadoma nepopisno čudno pri
srci. Nekaj ji zdaj pravi, da je ono pismo v tesni
zvezi z njuno ljubeznijo, da ima ono določiti o njuni
bodoči sreči ali nesreči.

Veránič zapazi nje nemir. „Samo trenotek bodi
pogumna,“ ji prigovarja skoro proseče. A on sam ne
čuti poguma, da bi ji povedal, kar stoji v pismu. Sluti,
da učinek teh maloštevilnih besed bode grozen, morda
celo njemu usodepolen. A zgoditi se mora, njegova
moška čast to zahteva.

„Trije mesci so pretekli,“ začne torej pripovedovati,
„kar mi je Newyorška gosposka poslala naznanilo
o Adrijenini nesrečni smrti. Danes pa mi baš oni
urad poroča, da Adrijena še živi. Ladija, na koji je
potovala, se ni potopila, kakor se je bila raznesla novica,
temveč samo prevrnila. Mnogo potovalcev je pri
tem utonilo, a mnogo se jih je rešilo. Med rešenimi
je bila tudi ona. V Filadelfijski bolnišnici leži, odkar
so jo oteli smrti, hudo bolna. Gosposka zahteva od
mene, da bi prevzel bolniške troške, ker ona nima
beliča. — In zdaj si zvedela vse,“ pristavi z globokim
vzdihom, kakor da se je rešil hude muke, in se plaho
ozre nánjo.

Alenka, začuvši, da Veráničeva žena še živi, zadregeče
vsa zgrožena, z rokama pa si pokrije zavzeti
obraz. Ne jeden vzklic, ne jeden vzdih ni prišel iz njenih
ust, in še dolgo potem, ko je Veránič umolknil,
ostala je nema, kakor brez življenja.

Dolgo je Veránič čakal odgovora, a odgovor ni
hotel priti. Toda nje bledo čelo, edino, kar se je videlo
iz njenega zakritega obraza, nje zabledeli roki, na kojih
je kri do cela izginila, da so se videle, kot bi bile voščene,
pravili so mu glasno dovolj o nje duševnem stanju.

„Alenka!“ zakliče bolestno in ji potegne roki raz
lici, „ne veš mi besede povedati?“

Alenka se zgane.

„Ona živi, jaz sem za Vas izgubljena!“ zaječi bolestno
ter se mu počasi umakne. „Oh, kako kratka je
zemska sreča!“

„Motiš se, ljuba!“ tolaži jo Veránič, „ti si moja
in ostaneš moja na veke. Naj si bode Adrijena mrtva
ali živa, záme je izgubljena!“

„Izgubljena, morda, a pri vsem tem je vendar
Vaša poročena žena“, odvrne Alenka žalostna.

„Dam se od nje ločiti, potem ni več moja žena,“
zavrne on odločno.

„Ločiti? Ločiti?“ se zavzame Alenka. „Ali ne veste,
da kogar zakon veže, privezan je do smrti?“

„Da, zakon kot svetotajstvo, kot sveta vez, kojo
cerkev blagoslavlja, je nerazločen, a ne civilni zakon.
In Adrijena, kakor ti je znano, bila je z manoj samo
civilno poročena.“

„Vem, in vendar — ali ne, ne! dokler ona živi,
ne postanem nikoli Vaša soproga,“ zakliče Alenka
razdvojena.

„Alenka, ali je tedaj taka tvoja ljubezen do mene?“
očita ji on užaljen.

„Baš, ker Vas ljubim, neizmerno, nad vse ljubim,
bolj nego svojo srečo, ne privolim več v najino zvezo.
Ne postali bi več srečni z menoj. Jaz ne bi bila več
Alenka, kojo ste dozdaj poznali. Kot zel duh bi Adrijenina
očitajoča podoba stala vedno med nama. Jaz
menim, da ljubezen nahaja pokoj samo v poštenji, in
moja ljubav do Vas bi se mi tedaj zdela prestopek
proti Adrijeni. In to bi me delalo otožno, nezaupno,
nesrečno! In potem, kdo ve, kakšen prevrat bi se
zvršil sčasoma v Vaši duši.“

„Nobeden ne!“ zavrne hitro Veránič z odločnostjo.
„Adrijene ne ljubim več in tudi nikoli več je ne bom“.

„Ali ste o tem tako uverjeni?“ reče Alenka dvomljivo.
„Zdaj seveda ste o tem uverjeni, ker biva
daleč od Vas; pa ko bi jo nenadoma zagledali, ko bi
culi nje glas, ali ne bi se v Vas prejšnja čustva vnovič
vzbudila? Ljubili ste jo tako iskreno, tako globoko;
prava ljubezen pa, menim, nikoli popolnoma ne ugasne.“

„Motiš se,“ odgovori Veránič mračno; „z Adrijeno
ni več sreča mogoča. Moja vera do nje je izgubljena,
a brez vere ni sreče, tem menj pa prave ljubezni. Kaj
se pravi resnično, blaženo ljubiti, naučila si me stoprav
ti, Alenka. Ti torej edina imaš pravico do moje ljubezni,
do moje osebe; le tebe čaka mesto soproge na moji
strani,“ končuje Veránič, kot bi prisegal, s slovesnim
glasom.

„Ne postanem, gospod Veránič, gotovo ne postanem
nikoli Vaša soproga, dokler diše Adrijena.“ „O,“
hrabro nadaljuje, ker ji on hoče seči v besedo, „ne
silite več v mene, usmilite se me! Nesrečna sem itak
dovolj, saj mi jedino tolažbo privoščite, da si ohranim
čisto vest.“

„O ti pretirana čednost, ki pogubljaš človeka,
mesto, da bi ga spasila,“ roga se Veránič zdvojen. „Ali
si tudi pomislila, Alenka, da s svojo odpovedjo pahneš
mene v obup? Predobro čutiš, da se Adrijeni nikoli
ne približam in ko bi ona sto let živela. Naj bi tedaj
jaz, naj bi ti, zavoljo nespametne tvoje trme, trpela
do konca dni?“

„Ne vidim druge rešitve,“ reče Alenka, solze komaj
vzdržujoč; ne lastna, njegova bolest jo presune. „Nesrečna,
neizmerno nesrečna bodeva odslej, ali zato si
ohraniva vzajemno spoštovanje in sladko zavest.“

„Alenka, Alenka,“ seže ji skoro togoten v besedo
in jo trdno prime za roko, „ali me resno misliš zapustiti?
Ali ni upanja, da bi ti enkrat, menda celó v
kratkem, modreje sodila o tej stvari? Nočem verjeti,
da si spregovorila zadnjo besedo.“

„Zadnjo, gotovo zadnjo, prijatelj moj ubogi!“ zavrne
ona presunjena.

„In ti, kaj boš ti počela vse svoje dolgo življenje?
Ali misliš, da se ti ne bo tožilo po meni? Ali, oh kaj

vprašam,“ pristavi pobit, „moral bi slutiti tvojo usodo.
Hilariju postaneš zakonska družica; srečna bodeš ž
njim in se tako kmalu iznebiš mojega spomina.“

Ona ga nekaj časa neverno, z očitajočim pogledom
opazuje. Toda kmalu se prepriča, da iz njega govori
samo obup, ne pa zavest. O, ona ve, da Veránič ne
more tako nizko o nji misliti.

„Ako Vas more tolažiti zagotovilo,“ reče na to
z negotovim glasom, „da moje srce Vam ostane zvesto,
dokler se bode gibalo v prsih, potem le zaupno vzemite
to prepričanje seboj.“

„Ti mi ostaneš zvesta, Alenka? Zvesta, ko bi se
tudi nikoli več ne videla?“ vzklikne Veránič z vznesenim
glasom. „Že sama misel, da bi utegnila druzega
ljubiti, mi hoče vzeti pamet.“

Na bledih Alenkinih ustnih zaziblje se bolesten,
toda blažen smehljaj. Šele zdaj je zvedela, kaj je ona
njemu. Kako jo tolaži, hrabri, vzpodbuja k vsaki žrtvi
njegova verna, globoka ljubezen.

„Sedaj, ko imate mojo obljubo, izpolnite mi še
eno prošnjo, zadnjo,“ reče na to in za hip vzradoščeno
lice se zopet zresni: „Odpotujte kar najhitreje!“

„Tudi to!“ zastoka on. „Ali si bodeva dopisovala?“
„Bog ne daj!“ odvrne ona.

Hud boj je izražen v Veráničevih črtah.

„Pa ko bi nenadejano prišel v dveh, v štirih, v
desetih letih in bi tirjal od tebe svojo pravico, Alenka,
ali boš ondi voljnejša, milosrčnejša, nego si danes?“

„Kdo bo stavil svoje upe na smrt drugih,“ posvari
Alenka in se živo zgane. „Privoščite Adrijeni življenje;
tako mlada je še,“ pošepeče s povešenimi očmi. „Če bi
se pa Vi kedaj vrnili in bi Vaša roka, Vaše srce bilo
prosto, najdete me pripravljeno iti z Vami,“ pristavi
svečano. — „Toda, zapustite me, Veránič; skrajni čas
je že. Hodite z Bogom!“ in mu poda obe roki v
pozdrav.

Veránič seže hlastno po njih in jih vroče poljubi.

„Ali se morava res že zdaj ločiti, Alenka? Pa
tako hladno me pozdravljaš, a to slovo je morda slovo
za večno!“ očita ji mehko.

Njegova ponosna, strastna narava se je bila nehoté
spremenila v ponižno udanost pred nje krepostjo
in milobo.

V Alenkini duši se vname hud boj: ljubezen, sočutje,
bridkost in dolžnost pretresajo ob enem nje
zmučeno srce. A ljubav in sočutje premagate. Sama
ni vedela kako, ovila je roki okoli njegovega vratú
šepetaje do solz ginjena: „Mir s teboj, Veranič!“

X.

Štiri leta so pretekla po teh dogodbah. V gostilni
„Pri pošti“ se ni mej tem ničesa izpremenilo, vse je
teklo po starem tiru. Poštar hvali, kakor prej, svoje
konje in svojo pošto, veseli se kakor prej vsakdanje
domače družbe, s kojo tako prijetno kvarta; poštarica
vlada v hiši in kuhinji, a Alenka je ostala nekdanja
marljiva in prijazna odpraviteljica. Razcvela se je v
mično dekle, mičnejšo, nego je obetal nje malovažni
otročji obraz. A zato je izgubila nekaj, kar je takrat
dajalo nekakov čar vsi osebi, nagajivost in veselost.
Odkar je bil Veránič odpotoval, in to se je zgodilo brž
drugo jutro po onem zadnjem usodepolnem razgovoru
z Alenko, nihče ni več videl, da bi se bila kdaj od
srca smejala. Ko je oddrdral poštni voz, ki je odnesel
vse njene upe, njene nade, njeno ljubezen, oklenila je
roki okoli strijčevega vratu in se bridko zajokala. Strijc
je zalučil v zaprta vrata debelo knjigo, katera mu je
ravno stala pri roki in iz srca proklel — knjiga in
kletev sta veljala preklicanemu odhajajočemu magnatu
— potem pa objel ubogo Alenko in se ž njo zajokal.
Od onega dne ni potem nihče več v hiši omenjal Verániča
in njegove ljubezni.

Hilarij je bil takoj po onem gozdnem prizoru odpotoval,
najprej k nekemu prijatelju na Koroško, potem,
ne da bi se prej oglasil doma, kar naravnost v Gradec,
da prebije zadnje doktorske izpite. Ko je srečno dovršil
te, bil je pol leta sekundarij v ondašnji bolnišnici,
na to pol leta vojaški zdravnik, a naposled se je naselil
kot zdravnik v manjšem mesteci na Slovenskem.

Sreča mu je bila mila. Kmalu si je pridobil ime;
imel je prakse in zaslužka več, nego bi je bil kedaj upal
dobiti. A doma še ni bil, odkar je bil zadnjič kot vihra
odrinil. In tega je bilo kmalu štiri leta.

Naenkrat pa se v njem vzbudi hrepenenje po
rojstvenem kraju, po dragih roditeljih in, kaj bi si
prikrival, tudi po Alenki. Srce mu urneje bije, mislečemu
nanjo. Kako dolgočasno mora biti njeno življenje, tako
sami, prepuščeni žalnim spominom!

Ni se dolgo premišljeval. S kratkimi besedami
naznani doma svoj prihod in predno so se ga nadejali,
bil je že tam.

Občno in odkritosrčno veselje je povzročil njegov
prihod. In tudi on se je iz vsega srca vzradostil o
prijaznem sprejemu, posebno o Alenkinem. Bal se je
svidenja ž njo. Kaj naj reče on, kako se bode ona
vedla nasproti njemu, mislil je večkrat v skrbeh. In
dasi mu je srce zdregetalo in beseda obtičala v grlu,
ko je segel v nje desnico, njena mirnost in ljubeznivost
sta ga kmalu spravili v ravnotežje.

V kratkem času sta si bila kot nekdaj dobra
prijatelja; zdelo se je, kot da nikoli ni senca kalila
vzajemnega nju zaupanja.

Toda Hilarij se je kmalu naveličal vsakdanjega
prijateljstva. Stara bolezen ga zopet popade. Če mu
je Alenka bila prijetna v otroški najivnosti, prikupila
se mu je zdaj še bolj kot resna, zamišljena ženska.
Spoznal je kmalu, da nje rana po Veráničevi izgubi
še krvavi; toda njena udanost, njena hrabrost, njeno
samozatajevanje, da se nikoli ni pritoževala nad kruto
usodo, vzbujali so v njem poleg ljubezni občudovanje
in sočutje. Pač škoda, da bi tako redka cvetica kar
tako ovenela. ne da bi koga osrečevala s svojo plemenito
vonjavo, mislil je čestokrat. Ah, kako bi on hotel
vzgojevati, obožavati to cvetko, ko bi kdaj postala
njegova! A njeno sicer prijazno in blagohotno vedenje
ni nikakor bilo tako, da bi vzbujalo upe. Da bi pa še
enkrat zavrnila njegovo ponudbo, ne, tega si ni želel.
Drugokratno odbijanje njegove ljubezni bi ranilo ne
samo njegovo srce, temveč tudi njegov ponos.

Nekega večera sedita na klopi takoj pri vhodu
vrta v zaupnem pogovoru. Tišina je vladala okoli
njiju. Cvetice, kojih nedrija so se zapirala v ponočno
spanje, majale so se v bledi mesečini s skrivnostnim
šumljanjem.

Tudi Alenkina zgovornost začne omahovati; vedno
bolj tiha postaja, dokler naposled ne utihne.

„V kaj si se zamislila““ povpraša Hilarij.
Tudi njemu postaja v tej svečani tihoti prirode
nekako milo pri srcu.

„Mislila sem,“ odvrne ona in zre sanjarsko pred
sé, „so li res te nežne cvetice neobčutne stvarce? Glej,
kako se zibljejo v nočni sapi, kakor bi uživale hlad,
kako si šepečejo med seboj, kot bi se veselile življenja.
Zdi se mi, da bi cvetke bile več vredne, da imajo dušo,
nego mnogotero bedasto in neobčutno človeško bitje.“

„Prav imaš, Alenka; koliko je ljudi, ki ne zaslužijo,
da jim srce v prsih bije, koje oni spremenijo
v neobčuten kamen,“ priznava ji Hilarij. „Toda upam,
da mene ne prištevaš oni vrsti ljudi. Ali morda misliš,“
nadaljuje vedno ognjeviteje, „da sem jaz neobčutljiv
nasproti tvojim bolestim, ali menda celo, da ti privoščim
nesrečo? Ne omenjam tvoje tuge iz dveh
vzrokov, prvič, ker se bojim, da ne bi ti s tem postal
nadležen, drugič pa zato ne, da ne bi ti povzročil še
večje bridkosti. In vendar sem si v svesti, da bi jaz
znal lečiti tvoje rane, ker poznam človeško srce. Saj
kdor je, kakor jaz, že prebil dušne in srčne borbe,
nagiblje se k sočutstvu. Alenka,“ pristavi z negotovim,
prosečim glasom, „zaupaj mi vendar, kako je s tvojo
ljubeznijo do Verániča!“ „Kaj res še ne veš, da je med
nama vse končano?“ začudi se Alenka.

„Da je vse končano, da, to sem zvedel,“ odvrne
Hilarij zmeden, „a jaz bi še rad zvedel, je li rana,
koja te je zadela vsled njegove izgube, globoka, ali
je upanje, da se kedaj zaceli.“

„V mojem srci sploh ni rane,“ zavrne ona. „On
me je zapustil, ker sem jaz želela, ker se je moralo
zgoditi. Da sva se morala ločiti, obžalujem, a srce ni
zato zavrglo svojega malika; moje ljubezni do njega
ni oddaljenost ohladila, niti je ne bo.“

„Ne bo se ohladila, tudi ko bi zvedela, da se on
nikoli več ne povrne, kar se najbrž zgodi?“ pozveduje
Hilarij in neprijeten čut, mrzlici podoben, pretresa mu
vse ude. „Nočem te žaliti, Alenka,“ nadaljuje, „ali kot
dober prijatelj hočem in moram odkritosrčno govoriti
s teboj.“

„Veránič je gotovo vseskozi spoštovanja vreden
človek; je tudi prijeten, ker je izobražen in ker ima
čustvo. Ali, verjemi, da mož, koji, kakor Veránič,
strastno ljubi, redko kedaj ljubi resno in trajno, ker je
strast že sama na sebi kratkodobna in spremenljiva.
Plameni, koji nenadoma vzplapolé, skoro ugasnejo.
Bog zna, kod on zdaj hodi, veseleč se nove zmage.“

Alenki sili na jezik rezek odgovor; tako neprijetno
jo je zadela ta ostra in, kakor je bila prepričana,
krivična sodba o Veráničevem značaji. A naposled
sprevidi, da Hilarijev namen ni hudoben, dasi nekoliko
sebičen, kakor je slutila.

„Hilarij,“ reče brez ovinkov, majaje nezadovoljno
z glavo, „ti si zopet delaš prazne upe gledé mene, in
to me žalosti. Ali te ni dovolj izučila prva prevara?“
„In vendar upam, Alenka,“ deje Hilarij, presrečen, da
ga je Alenka razumela, kar se njemu vidi kot dobro
znamenje. „Vem, da me ne boš mogla danes ali jutri
še ljubiti; toda v jednem, v dveh letih, kedar onega
popolnoma pozabiš, sem preverjen, da te mora moja
zvestoba in vztrajnost ganiti. Ljubil te bom toliko,
da me bodeš na zadnje še ti ljubila!“ zakliče navdušen.

„Ker ne more Veránič postati moj soprog, ne
omožim se nikoli,“ reče ona z odločnim glasom.

„Alenka, kaj govoriš?“ zavzame se on.

„Samo resnico. Čutim, da ne bom mogla nikogar
več ljubiti.“

On se užaljen obrne od nje.

„Žalila, užalostila sem te, ali odpusti mi,“ prosi
Alenka in seže po njegovo roko v znamenje, da želi
spravo ž njim. „Resnica prepogostoma boli, ali koristna
je in blagonosna. Čemu bi nekaj obetala, kar vem, da
ne bom nikoli mogla izpolniti? In ti,“ nadaljuje sramežljivo,
„ali bi maral za ženo, koja ne bi tebe ljubila,
še huje, ki bi podobo drugega negovala v srci?“

„Potem pa se me ne dotakni, da mi tvoja bližina
ne vzbuja sladkih, a žal, praznih upov,“ zavrne on
jezen ter ji odurno iztrga roko. „Človek sem, a ne
svetnik!“

Alenka se preplašena umakne. V hudi zadregi, s
povešenimi očmi zamrmra: „Hotela sem te tolažiti,
kakor se tolaži prijatelja, brata. Tudi tebe sem tedaj
izgubila?“

Nje upalo lice, nje žalostni glas, v kojem je odmevala
silna bridkost, ga presuneta. On se ji hlastno
približa.

„Odpusti!“ reče osramočen, „toliko trpim!“ ter
ji zmeden in ginjen ponuja roko, kojo ji je bil iztrgal.
„Nisi prijatelja izgubila, šele pridobila si ga. Jaz se
tudi ne oženim nikoli, ker nočeš biti moja. Jaz bodem
živel zapuščen in sladki spomini najinih otročjih let
mi bodo edino veselje v starosti.“

Nenadoma ga prevzame neskončna bridkost. Vstane
s klopi, klobuk si pritisne globlje na čelo in se izgubi
v tmini vrta. — — — — — — —

Prišla je jesen s svojimi otožnimi dnevi, sivimi
oblaki in gostimi meglami. Nikjer se neprijetnosti jeseni
tako živo ne občutijo, nego po dolinah med gorami.
Take doline napolnjujejo po ves dan megle, vlačeče se
med njimi, kakor kamenite klade, porinjene od nevidne
roke.

Mej tem, ko se v ravnini še veselijo blagodejnih
žarkov jesenskega solnca, ondi že dregečejo pod znamenji
bližajoče se zime.

Bil je eden takih temnih, otožnih, mrzlih dni.
Noč je bila zarana razprostrla svoja črna krila nad
mirnim trgom, kjer se vrši naša pripovest. Tema je
vladala okrog, le tam visoko blizu neba, je bliščalo
nekaj svitlega v dolino. Bili so gorski vrhovi, že pokriti
z zimskimi čepicami, s prvim ranim snegom.

Gostilna „Pri pošti“ je edina hiša v trgu, iz koje
je slišati življenje, gibanje. Po pivnih sobah sedijo
domači gostje, živahno se pogovarjajo ali pazno kvartajo.
Gospodarjevi in domača družina so že bili povečerjali
in se razpršili.

V Alenkini sobi sedita kakor po navadi na
večer Marijana in Alenka; Marijana pridno nategujoč
iglo, Alenka uglobljena v čitanje.

Čez nekaj časa odloži knjigo in globoko vzdihne.
Čitala je bila nekaj, kar jo je presunilo, nekaj tako
podobnega njeni usodi.

„Rada bi vedela, kaj stoji napisanega v onih knjigah?“
reče Marijana, ki je komaj čakala, da bi Alenka
ustavila premarljivo čitanje; „vsakikrat, ko nekaj čitaš,
postaneš otožna.“

„Veš, tu notri se izve, kako se ljudem v življenji
godi, kako oni trpijo ali kako se veselijo,“ razlaga
Alenka.

„Jaz sem menila, da je samo meni namenjena
kupa bridkosti; pa kakor se vedno bolj prepričujem,
in to ravno iz knjige, na svetu je le malo izvoljenih,
kojim bi prizanašala nemila usoda. Ali na ta ali na
oni način, skoro vsi ljudje imajo obilo nadlog, pa le
malo prijetnosti.“

„No da; če bi bili vsi ljudje tako trmasti kakor
ti, ne bilo bi čudo, ko bi se človeštvo utopilo v solze,“
godrnja Marijana. „Ti si proti Bogu največja nehvaležnica.
Pošlje ti najblažjega, najpridnejšega človeka,
kar jih biva pod solncem, ljubi te, snubi te, na rokah
bi te nosil vse svoje žive dni, kakor sem prepričana,
a ti — no, pa saj ne zinem več besede,“ pristavi
Marijana ter ustavi svoje klepetanje, ker ji Alenka
da znamenje, naj molči. „A ti mi potem tudi več ne
vzdihuj.“

V tem trenotji zatrobi poštni rog.

„Že zopet zamuda; pošta bi bila morala že pred
pol ure priti,“ oglasi se iznova Marijana. Bivajoč ves
dan sama pri svojem šivanji, hotela si je vsaj zvečer,
ko se ji je pridružila Alenka, odškoditi za mučno,
dolgo molčanje. „Jaz ménim,“ nadaljuje svoj samogovor,
„da konja postajata že lena vsled starosti in
trebalo bi ju torej izpreči. A gospodar visi s tako ljubeznijo
na teh starih kljusetih, kakor da bi ne bilo
moči ju nadomestiti. Kdo pa sem hodi po hodniku?“
pristavi ter posluša. „Ta hoja ni od domačinov. Da bi
gost prihajal ob tem letnem času?“

Tudi Alenka posluša; tudi nji se dozdeva neznana
ta lahkotna hoja, in vendar, ne popolnoma neznana.
Ni utegnila dalje pomišljati. Na duri nekdo
potrka, krepko, odločno, kakor z nervozno roko, kakor
bi se zunaj stoječemu mudilo.

„Le noter, če si pošten človek!“ zakliče hitro
Marijana.

Duri se naglo odpró. V vratih se prikaže visoka,
ponosna moška oseba, zavita v potni plašč.

Alenka strmi v prikazen, kakor da je zagledala
duha. Hitro vstane, toda moči jo zapusté, da se zopet
spusti na stol.

„Alenka!“ zakliče prikazen s srce pretresujočim
vzklikom.

Bil je Veránič. Zagledavši Alenko, tudi njega zapuščajo
moči; tako razsajajo po njem raznovrstna
čustva.

A kmalu se zavé. Stopi bliže, ustavi se pred njo,
zre ji pomenljivo v oči, kot da hoče nje dušo pregledati,
naposled pa reče z nekakim strahom: „Prišel
sem po svojo last; Adrijena že počiva v Bogu!“

Alenka se zgane. Samo enkrat se ozre nanj z
nepopisnim pogledom, potem mu stegne obe roki nasproti
ter reče priprosto: „Vzemi me torej, tvoja sem
za vselej!“

* * *

Teden pozneje stopata zarana, ko je tema še
obdajala zemljo, Veránič in Alenka proti župni cerkvi;
spremljata ju poštar in njegova žena. Ko je župnik oddaroval
tiho sveto mašo, poklekne mlada dvojica pred
njega, da ju poroči. Brez šuma, brez bleska, blagoslovi
župnik vez dvoje src, ki sta po dolgi in mučni izkušnji
našla pokoj v pravi, nesebični, vzajemni ljubezni!