I.

Rotijin Blaže je rad in práv pogosto premišljal o čem.
Zlasti takó-le zvečer, ko se je s sladko zavestjo,
da je podnevno delo v kraju, zaril v seno in mu
oči le niso hotele pasti skupaj, čeprav se je trudil,
da bi zaspal — zlasti tedaj so mu kaj rade ušle misii sem
ali tja. In tedaj je mislil včasi veliko in dolgo. Luna, ki
je svetila skoz špranje v pažu, mu je bila družica pri njegovih
sanjarijah. Razsvetljevala mu je temne prostore pod
streho, in Blaže je dobro ločil, kako so osmojeni tramovi
nad njegovo glavo držali drug v drugega, in kako se je bila
razpredla pajčevina med njimi ... To ga je vselej veselilo.
In Blaže je mislil in mislil — —

Ko je tako mislil in preudarjal o čem, je bil naposled
največkrat zadovoljen sam s seboj. Drugo jutro se je vzbudil
ves vesel in dobre volje. Kadar pa v svojem premišljanju
ni mogel priti do povoljnega zaključka, tedaj ga je to vselej
jezilo. Zjutraj je vstal nato posebno čemeren in pobit.

Premišljal je pa o vsem, prav o vsem; celó o takih
rečeh, ki bi se bile drugemu zdele otročje in malenkostne.
Vendar je najrajši mislil o sebi in o svojih razmerah. Res,
dasi je vedel iz izkušnje, da je bil v tem slučaju le malokdaj
popolnoma zadovoljen sam s seboj — vendar je mislil
najrajši o sebi in o svojih razmerah.

Rotijin Blaže na zunaj ni bil take postave, ki bi se
bila mogla imenovati lepa. Ne! Star je bil nekako osemnajst
let, suh in dolg. Z udrtimi prsmi, s koščenimi rokami,
z vilastimi prsti — kdo bi rekel, da je bil lep? Poleg tega
je nekoliko šepal, odkar je bil še otrok padel iz zibeli in

si izvinil nogo. In na desní nogi pri palcu mu je molela
stranska kost nekam izzivajoče navzven, da se je to poznalo
celó na črevlju.

Tak je bil Rotijin Blaže po zunanji postavi. Kolikokrat
mu je prišlo milo radi tega, a pomagati — kdo bi mu
mogel? Zato pa Blaže o svoji zunanji postaví ní posebno
rad premišljal.

Tem rajši je pa mislil o svojíh duševnih darovih. O
duševnih darovih ... O, tu pa Rotijin Blaže ni bil tako
na slabem! Tu se je mogel ponašati z marsičim. Kregal
se ni rad, klel ni, zbadal ni, opravljal ni ... A kadar je
bilo treba, je zastavil tudi besedo. Sicer pa je bil Blaže
tih in pohleven, včasi še preveč. Mehak je bil in pregovoríti
se je dal prenaglo, bodisi za to ali za ono stvar. Izmed
vseh svojih lastnostij ni bil vesel edino te. Ta mehkoba
v njegovem značaju mu je delala skrbi in preglavico ...

Pa Blaže — smo rekli — je premišljal tudi o svojih
razmerah. In glejte, ravno s temi je bil vselej zadovoljen
popolnoma in do pičice. Tu ni bilo nobene senčne poteze,
nobene slabe strani.

Blaže je služil pri Posečniku vrh Žirovskega vrha. Za
volarja je služil. Ni posebno imenitna služba volarska,
vendar Blaže jo je opravljal došlej vedno veselo in zadovoljno.
Zakaj tudi ne? Saj volar je pri nas še vedno več
nego pastir. Volar je pri srednjih kmetih, kakoršen je
bil Posečnik, toliko kot po drugod mali hlapec. Pri takih
kmetih imata volar in pastir však svoje odkazano delo.
Volar vozi z voli raz njivo, krmi živino zvečer, pelje v mlin
však teden itd. Pastir pa se vsega tega niti dotakniti ne
sme. Njegovo mesto je na paši in le na paši. Celó ob
nedeljah popoldne, ko je volar prost kakor riba v vodi,
mora biti pastir pri svojih kravah in ovcah ... In to ni
prijetno. Vrh tega ga nihče ne čisla ali kako drugače vpošteva
— nič! Pastir je reva in volar je gospod v primeri
z njim.

Tako je bilo tudi pri Posečniku v gorah. Če se je
meralo reči, da je bil pastir Štefuc čisto postranska in malo
čislana oseba pri hiši, se to ni moglo trditi o Blažetu. Blažeta
je imelo vse rado in vse mu je bilo prijazno. Le s
Posečnikovim dekletom, ki je bilo silno jezično, sta se sprla
včasi — a resno nikdar in za dolgo čaša tudi ne. Zlasti
pa je Blažeta rad imel Posečnik sam. Ta mu je zaupal vse.
In če Blažeta ob nedeljah popoldne slučajno ni bilo malo

delj domov kakor po navadi, ga niti vprašal ni, kod je
hodil in kaj je delal; da je bil le o Marijah doma in da
je bila živina opravljena. Za to pa se je pobrigal Blaže
vselej vestno in ob času.

Tako je živel Blaže v miru z vsemi in zadovoljen s
svojimi razmerami. Dnevi so mu potekali — lepi dnevi,
dasi v hribih in dasi daleč proč od ljudij. Do zadnjega
mu ni prišlo na misel, da bi bil le za trenutek nezadovoljen
s svojo službo ali s čimersibodi. Do zadnjega, pravim,
nazadnje pa — —

Ali bi vam pripovedoval o tem ali ne?

Naj bo! Naj vam pripovedujem, kako je prav zdaj
proti koncu prišlo nekaj vmes, kar je bilo vzrok, da je
razmišljal Rotijin Blaže o sebi in o svojih razmerah še vse
bolj pogostoma in še vse bolj pozorno kakor došlej!

II.

Prišlo je takó-le — kar stopnjema ...

Pastir Štefuc je bil nanagloma obolel. Tam neki dan
je deževalo z nalivom in Štefuc je pasel na planinici za
njivo. Je že morebiti mislil, da se bo prevleklo, zato je
čakal. A dež je lil in nevihta je pritiskala. Še le zvečer je
prignal domov — ves premočen. Drugi dan je moral ostatí
v postelji; prehladil se je bil.

A ker je bilo jeseni — in jeseni je treba pasti kar
naprej — je rekel Posečnik drugi dan Blažetu:

»Blaže, ženi ti danes in jutri, da se otrok ozdravi.
Dolgo menda ne bo polegal ...«

In Blaže je gnal. Zakaj bi se bil ustavljal, ko je videl,
da je potreba? Posečnik za prvo silo res ni mogel dobití
drugega za na pašo. Hlapca je sicer imel, toda hlapec pri
svojih tridesetih letih vendar ni, da bi hodil za živino.
Domače dekle pa je bilo že v dvajsetem letu in je moralo
pomagati Posečnici pri pletvi. Ostal je torej samo še Blaže.

In Blaže je gnal rad in z veseljem; saj je bilo za
izpremembo.

Lepo je bilo. Solnce je sijalo ves dan; ob solncu pa
je tako prijetno, če se more nekoliko poležati v senci. Blaže
je ležal — roke pod glavo — ter prešteval oblake nad seboj,
ali pa gledal pred seboj doli v dolino.

Ta razgled! Že samo radi razgleda bi bilo vredno,
zameniti enkrat s Štefucem.

Žirovski vrh se od Posečnikove planinice znižuje strmo
navzdol. Dva rebra vodita v dolino. Na vznožju enega stojé
Žiri, na vznožju drugega pa Brodi. Žiri in Brodi sta dve
lični vasici v dolini. V nekakem loku se vleče dolina od
Žirov do Brodov okrog Žirovskega vrha. Po dolini pelje
cesta in ob česti teče voda. Ob vodi pa se dvigajo na
vsako stran gore, porastle z gozdi.

Ti gozdi! Kako raznobojno obleko dobivajo dolinski
gozdi na jesen! Bukve in hrasti porumené in porjavé, a
bori stojé še vedno tako lepo zeleni kakor spomladi. Koder
je listje že odpadlo z dreves, se vidi nekaka vrzel sredi
med goščavo. Izmed drevja se káže na takih mestih ali
prstena melina, ali pa potlačeno, malo osmojeno resje.
Zajec se skriva med grmovjem in pok puške se čuje tu
in tam. Veverica pa zaide včas! Celó iz gozda na pašnik
iskat si živeža.

Pa to še ni vse! Nad vso okolico vstajajo in se
menjavajo svetloobrobljeni oblaki in oblački. Počasi se
dvigajo izza hribov, popenjajo se više in više in naposled
zopet izginjajo kje tam za tretjimi hribi. Veselje je zasledovati
z očmi njih skrivnostna pota, ali pa opazovati njih
kretnje, tako gibke, a pri vsem tem vendar tako določne
in umerjene.

Blaže je mogel vse to. In kadar se je naveličal ležati,
je vstal in hodil po pašniku ter ukal v dolino, da je
odmevalo od vseh stranij. Razgreval se je pri tem in pred
oči so mu zopet stopili tisti čaši, ko je še kot pastir pred
dvema letoma gonil živino skoro le na planinico. Moj Bog,
kje bi bil mogel misliti na kak dolg čas pri tem! Dan mu
je minil hitro, še prehitro ...

Štefuc pa le ni ozdravel. Polegal je drugi dan, tretji
dan, četrti dan ... in Posečnik je redno však večer prosil
Blažeta:

»Blaže, jutri še ženi, samo še jutri!«

In Blaže je zopet gonil brez kakega ugovora in brez
vsake nevolje.

In gonil bi bil rad in z veseljem še dalje in kakor
dolgo bi bilo treba, da ni ravno nekaj prekrižalo računa
njemu in Posečniku.

Nedelja je bila pred durmi, nedelja. Kdo ne vé, da je
nedelja na kmetih prost dan, dan, ko se delavni človek
oddahne in odpočije, nikar da bi se mučil in trudil po nepotrebnem.

»In vendar — kaj ko bi prišlo Posečniku na misel, da
bi mi tudi v soboto zvečer rekel kakor po navadi: „Ženi!“
Ali bi gnal!«

Blaže je bil v zadregi sam pred seboj.

»Ali bi gnal?«

»Ne!«

Ne, v nedeljo pa ne — ta sklep je bil tako trden in
gotov kot ne vem kaj. V nedeljo pa ne, če tudi bi imela
priti s Posečnikom popolnoma navzkriž. Ne! — In kakor
nekaka svojeglavnost se je hotela lotiti Blažeta.

Pa ravno to nedeljo naj bi pasel? Hm! Ravno to
nedeljo, ko ga je imel obiskati Petelinov Tinče. Petelinov
Tinče je bil kupil zadnjo nedeljo na loškem semnju harmoniko
— harmoniko na tri glase. S to harmoniko bo
prišel v nedeljo popoldne k Muretu v gore, da ga bo Muretov
Andrejček učil gosti. Med potjo pa se bo Tinče oglasil
pri Blažetu in vzel tudi njega s seboj. In potem se bodo
učili pri Muretu ... Hej, saj sta se dogovorila s Tinčetom,
da bo tako!

In da bi táko priliko zamudil? Da bi besedo prelomil
Posečniku na ljubo?

»Ne!«

Kakor rečeno, Blažetov sklep je bil trden in gotov.

Toda ko je prišel sobote večer, kaj mislite, da je bilo
tedaj iz vseh Blažetovih sklepov in naklepov? Nič! Posečnik
ga je naprosil kakor po navadi: »Ali boš —?« in
Blaže mu je odgovoril kakor po navadi: »Bom —!«

In drugi dan — lep dan je bil; v nedeljo popoldne
— je res gnal, jezen sam náse.

»Morebiti me pa obišče Tinče na planinici.« Ta misel
je bila edina, ki je Blažetu hladila jezo in pobitost.

Toda žal, varalo ga je!

Petelinov Tinče je sicer prišel, toda kako!

Pozno popoldne je že bilo. Blaže je ležal pod orehom
in gledal po senožeti. Na enkrat se pokaže nekdo vrh grebena.
Bil je Tinče s harmoniko. Blaže ga je spoznal takoj.

»Tinče, Tinče, pojdi doli!«

Tudi Tinče ga je zapažil. In kaj je storil Tinče? Razkoračil
se je na robu senožeti, si položil obe dlani na lice,
da bi se bolje čulo, in je zavpil nad Blažetom:

»Pastir!«

Ali ni bil ta glas zaničljiv? Ali ni donelo to porogljivo?
Vendar Blaže še ni obupal.

»Tinče, ali greš k Muretu?«

Tinče pa se je namesto odgovora zopet razkoračil in
zavpil še bolj glasno in še bolj porogljivo:

»Pastir!«

In potem je izginil za ovinkom, ne da bi se bil ozrl
vsaj enkrat po Blažetu ...

Blaže pa — ta je ostal sam, tako sam s svojimi mislimi,
s svojo jezo in s svojo pobitostjo!

Pastir. — Kako porogljivo mu je donel še vedno ta
glas. Pastir ... Sedaj je začutil na sebi vso težo te usode
polne besede. Sedaj mu je kar v hipu stopilo jasno pred
oči, kar mu je dotlej le temno, a vendar težko kakor môra
ležalo na duši ... Posečnik mu kráti svobodo, ko ga takó-le
po šili vklepa v pastirske spone. In on se mu vda in trpi
vse, vse! Zato se mu pa že roga vsakdo in ga prezira.

Blažetu je bilo vse to tako jasno, tako gotovo in dognano!

Vstal je in začel hoditi s širokimi koraki po pašniku.
Obstal je takoj zopet in srpo zri po senožeti. Vrelo mu je
v duši. Jezil bi se bil, jokal bi bil — toda nad kom? Nad
samim seboj?

Legel je zopet vznak in gledal po koncu.

Nad njim so se kopičili oblaki. Drug za drugim so
se drevili, drug prek drugega so uhajali. Videti je bilo,
kakor bi se podili z jezo in s silo in kakor bi se slabejši
strahopetno umikali močnejšim ...

Prav tako tudi misli v Blažetovi duši! Tudi te so
se podile. Izginjale so, pa zopet vstajale; prehitevale so
se in izpodrivale druga drugo — in vse skupaj so drevile
v neko megleno in popolnoma neznano daljavo ...

Zakaj ljudje takó-le pometajo z njim? Zakaj lahko
vsakdo dela in razpolaga z njim, kakor se mu ljubi? Zakaj?

Zavoljo mehke in upogljive narave njegove! Zavoljo
pomanjkanja trdnega značaja, ki ga nima in ki ga še nikdar
imel ni in ga ne bo!

In zakaj ga nima?

Zato, ker se drži tako sam; ker ne gre med ljudi;
ker je bojazljiv; ker živi sploh vse drugače, kakor živé in
se nosijo drugi — drugače, kakor živi in se nosi — brat
France!

Da, brat France ...

In Blažeta je obdajalo sto in sto mislij — novih, a
vendar ne novih ...

III.

Ali to veste, da je imela Rotija, mati Blažetova, dva
sina? Blažeta in Franceta je imela, le da je bil France
za celih pet let starejši ko Blaže.

France je bil žali otrok, ko je bil še majhen. Še ko
ga je mati pestovala, se je primerilo, da jo je obiskala ta
ali ona soseda in — moj Bog, kaj sta govorili med seboj?
Nič drugega kakor le o njem, o tem otroku — o Francetu.

Ko je bil otrok nekoliko odrastel, ga je Rotija poslala
v šolo. Nadejala se je Bog ve česa — no, pa tega ni
povedala nikomur ...

Domača šola je bila tedaj v Žireh. Ta vas je oddaljena
dobre pol ure od Rotijine koče. Zato je hodil Francek
sprva le po enkrat na dan, namreč dopoldne. Pozneje pa
se je otrok — Bog vedi kako — seznanil z Vilfanovo rodbino
v Žireh. Vilfan je bil trgovec, bogat in malo bolehen.
Francetovega očeta je dobro poznal in otrok sam se mu
je s svojim odkritim, malo samozavestnim značajem v
kratkem času prikupil. In ker je bil France že kot otrok
gibčen in je znal biti — kadar je bilo treba — tudi postrežen,
uljuden, zgovoren ... je mogel že takoj v začetku tu
pa tam v prodajalni poprijeti za delo. Skratka, že kot
otrok je bil France malo ne domač pri Vilfanu.

Pri tem se je otrok učil dobro in šola ga je veselila
vedno bolj.

In kaj je bilo potem?

Šolali so ga naprej, dali so ga v mestne šole. Vilfan
ga je podpiral, oče Francetov, ki je bil v Ameriki in tam
dobro služil, je pošiljal denar, mati Rotija pa si je služila
krajcarje z dnino in jih pošiljala Francetu v mesto.

France se je učil dobro. Vsako leto je prihajal na
počitnice. Kako gosposki je bil! Lepo črno obleko je imel,
počesane lase, svetle škornje ... Ljudje so rekli, da bo
gospod ... In mati ga je bila vesela, da ni vedela, s čim
bi mu bolje postregla.

Tako je bilo; dolgo je že tega. Blaže je bil tedaj še
majhen. Vendar vedel in videl je vse in zapažil je že
takrat marsikaj. Med drugim se mu je videlo, da mati
Rotija vidi Franceta vse rajši nego njega. A Blaže se zato
ni menil posebno. »Že mora tako biti!« si je mislil in
materi ni zameril. Samo Francetu je zameril. Videl je, da
ga še najbolj nezavidi France sam. To se mu ni zdelo
prav. Zato se je v Blažetovem srcu rodilo že v zgodnji

mladosti nekaj, kar sicer ni bilo sovraštvo in tudi mržnja
ne, pač pa ga je nekaj odtujevalo in gnalo proč iz Francetove
družbe.

Sploh pa Blaže že kot otrok ni bil prijatelj družbe.
Najrajši je rake lovil po domači grapi; to mu je bila druščina
in zabava. S privihanimi rokavi in mokrimi hlačami
do kolen je lazil ob vodi in gledal, kje in pod katero skalo
bi tičal rak. Imel je lepo nastavíjene skale, umetno prislonjene
h grivi, kamor so se mu poskrili raki črez noč.
To je bilo veselje, če je dobil včasi po dva ali še več pod
eno skalo.

A niti tega veselja mu ni privoščil France!

Nekoč je bil Blaže zasačil raka velikana in ga vlekel
izpod grive. Že ga je bil privlekel na dan in se veselil
svojega plena, držeč ga v roki po koncu. Kar se oglasi
nekdo za njim glasno in strogo:

»Kaj delaš tukaj?«

Bil je brat France, ki se je tedaj ravno vrnil iz mesta
na počitnice.

Blaže je osupnil. Ravno tedaj se ga je nadejal najmanj.
Vendar se mu je zdelo, da bo najboljše, če mu odgovori
mirno in prijazno. France je bil vedno hud, kadar
se mu je Blaže odgovarjal.

»Rake lovim,« mu je odgovoril Blaže mirno in preprosto,
»vidiš ...«

In z veseljem mu je molil raka, kakor bi bil hotel
reči: »Ali ni velik?«

France se mu je že hotel nasmejati; toda nesreča je
hotela, da se je rak v tistem hipu skrivil nazaj in zagrabil
Blažeta v prst. O joj! Blaže je začel otresati z roko in
je kričal. A rak se je le držal. In čim huje se je držal,
tem huje je otresal Blaže. France pa je vpil nad njim, naj
miruje. Toda kako je mogel mirovati? Otresal je — in
otresel raka Francetu na novo, črno obleko. Rak pa je
bil ves travnat in blaten. In blato in trava se je na debelo
oprijela Francetove suknje ... To je bila nesreča!

»Kaj — ? Da ti pokažem ... Čakaj — !«

In z lepo palico, ki je imela srebrno bunko na koncu,
je priložil Blažetu črez pleča eno, dve.

To je bilo preveč! Blažetu je vzkipela kri:

»Čemu bi me tepel, ko ti tega nisem naredil nalašč?«

In zagrabil je pest peska ter ga telebil Francetu v
obleko.

In zbežal je po bregu.

Zdaleč se je obrnil še enkrat in zavpil nad Francetom:

»Gospod ne boš nikdar, da veš! Však pravi, da ne
boš — in jaz tudi!«

Nato je izginil za grmovjem in se izgubil v gozdu.

In France —?

France je zelen od jeze gledal za njim in si brisal
obleko.

Ta slučaj je imel za Blažeta posledice, ki mu nikakor
niso bile ugodne. Ne, kakor da bi Blaže ne bil uganil, kar
je pretil Francetu — ne, tega ne! Zakaj že tiste počitnice
je ostal France doma in »gospod« ni bil nikdar. Pri Vilfanu
se je izučil za trgovca in Vilfan ga ima kakor za
svojega in vsakdo vé, da bo nekoč France dedič vsega
premoženja, kar ga imata Vilfan in Vilfanka.

A nekaj drugega je bilo, kar je škodilo Blažetu in na
kar ni toliko mislil tedaj.

France je imel pri materi Rotiji veliko veljavo. Rotija
mu je verjela vse in se tudi ravnala po njegovi besedi.
France pa je poslej črnil Blažeta, kjer in kakor ga je mogel.
Pregovarjal je mater, naj ga dá od hiše. In pregovoril jo
je. Še tisto leto je moral iti Blaže. Pri Posečniku je manjkalo
pastirja. Rotija in Posečnik pa sta si bila v daljšem
sorodstvu. Alo! In Blaže je šel — rad ali nerad, tega ni
vprašal nihče ...

Takrat je štel Blaže dvanajst let, France pa sedemnajst.

IV.

Kolikokrat je že premišljal Blaže o sebi in o Francetu
in kolikokrat je že primerjal samega sebe s Francetom!
In vselej je čutil, kako velika razlika je med njim in Francetom.
Vselej mu je bilo hudo pri tem in trpke misli so
se mu vsiljevale ob takih spominih.

Vendar tako trpko mu pri teh spominih ni bilo še
nikdar, kakor oni dan na paši. Ta dan je prišlo nad Blažeta
vse ... Tinče ga je jezil, Posečnik, Štefuc, živina — celó
vreme mu ni bilo povšeči.

Hodil je vedno znova gori in doli po pašniku; tiščal
je roke v žepu, gledal v tla in mislil, mislil ...

»Vse bi še bilo,« je vzdihnil naposled, »vse bi še
bilo, da bi le Štefuc ozdravel.«

Potem bi bil Štefuc zopet pastir, Blaže pa volár.

Volár —.

Seveda. Volár bi bil zopet in dobro bi mu bilo in
zadovoljen bi bil.

Moj Bog, kako je bil došlej kot volar vedno zadovoljen!
Med tednom je delal in se trudil, to je res. Tudi
volí so ga jezili, kadar so mahali po muhah ali mu uhajali
iz kolovoza v stran. Pa kaj vse to! V nedeljo se je spočil
in razvedril po svoje. V nedeljo popoldne je šel, kamor je
hotel, in delal, kar je hotel.

A zdaj — ? Zdaj je drugače.

O da bi se kmalu vrnili prejšnji časi; da bi se vrnili!

Pa saj se bodo; saj se morajo!

In upanje na boljše čase mu je vstajalo polagoma
pred dušo, kakor zarja izza gora.

Upanje, upanje!

In ravno upanje je bilo, ki ga je naposled znatno
pomirilo in ohrabrilo.

Upanje, upanje!

Toda kaj, ko nas upanje tako rado goljufa! Kaj, ko
si cesto slikamo prihodnjost vse lepše, kakor bi jo smeli!

In kdo se je že večkrat varal v svojih upih nego
Rotijin Blaže!

Tudi tedaj se je.

V.

Pastir Štefuc je ozdravel. Že drugi dan — v ponedeljek
— je bil toliko zdrav, da je odrešil Blažeta in mogel
gnati na planinico. Konec tedna je že celo ukal na paši
in pel in kričal kakor pred boleznijo.

Toda vse to ni pomagalo Blažetu. Zanj le niso hoteli
priti tisti časi, ki si jih je oni dan tako goreče želel in se
jih veselil že naprej.

Blaže je bil zopet volár kakor poprej in je vozil z
njive, pa zopet na njivo, v mlin, v laz — sploh povsod.
A glejte, navzlic temu ga je nekaj tiščalo kakor môra in
ga delalo pustega, jezavega in prepirljivega.

In vendar dotlej Blaže ni bil nikdar jezav in prepirljiv!

Kaj je bilo to? Sam ni vedel, kaj je bilo. To dušno
stanje, ki ga je čutil tiste dni, mu je bilo tako novo, da si
ga ni mogel razlagati. Le toliko je vedel, da ni zadovoljen
in da tudi kot volar ne more biti zadovoljen in naj si prizadeva,
kolikor si hoče. Ničesar mu ni manjkalo, a čudno,
tistih srečnih, brezskrbnih dnij, kakor jih je imel včasi —

tistih ni bilo. Delal je sicer, a ne z veseljem. Storil je
vse, kar mu je ukazal Posečnik, a vendar bi mu bil najrajši
kljuboval in ugovarjal.

Tako je šel čas svojo pot in dnevi so potekali pusto
in enolično.

Vendar — kdo vé, ali bi ne bil prišel Blaže naposled
vendarle nazaj v stari tir in bil zopet tisti srečni in zadovoljni
Blaže kot svoj čas — da ni prišlo nekaj, kar ga je
vrglo popolnoma iz ravnotežja in kar je bilo ob enem
usodepolno za njegova poznejša dejanja.

VI.

Neko nedeljo je bilo. Posečnik je bil od maše gredé
pozabil plužna kolca v Brodeh. Brodski kovač mu jih je
bil popravil, ker v ponedeljek v jutro na vse zgodaj je
menil iti Posečnik orat. Na — pa jih pozabi! In kako
naj bi oral brez plužnih kole? Na však način jih je bilo
treba dobiti še tisti dan.

»Blaže, ti pojdi po nje!« je rekel Posečnik Blažetu.
Precej pozno popoldne je bilo.

»Zakaj ne? Rad grem.«

»Do noči boš opravil, ali ne?«

»Lahko.«

In Blaže je bil vesel ter se takoj odpravil v dolino.

Lep dan je bil — jesenskemu dnevu do malega nič
podoben. Solnce je peklo; listje, ki je bilo deloma že odpadlo
z dreves, se je sušilo in pražilo po potih in stezah.

Blaže je hitel.

V dolini je bilo vse nekam praznično. Na Logu v
sosednji vaši, kake pol ure od Brodov, je bil semenj.
Streljali so vse popoldne in godba je donela in ukanje se
je čulo iz gostilen.

No, Blaže se ta dan ni zmenil niti za ukanje, niti za
ples; mudilo se mu je.

Dospel je v Brode in že je bil pri kovaču in mislil
zaviti v vežo in zadeti kolca, pa iti — kar ga nekdo pokliče
iz sosednje gostilne skoz okno:

»Blaže, pit pojdi!«

Lovrinova gostilna je bila to — edina v vaši. Fantje
so pili notri ... Tisti pa, ki ga je klical, ni bil nihče drug,
nego Bolantaček iz Hotovelj. — Bolantaček iz Hotovelj je
bil godec in z Blažetom sta si bila nekoliko znana.

»Ali ne greš, Blaže?«

»Ne utegnem.«

»Beži, no! Pit pojdi!«

Blažeta se je lotila izkušnjava ...

»Naj bo, kar hoče — saj bo samo za nekaj časa.«

In ker je bilo ravno blizu, je zavil v gostilno s trdnim
sklepom, da se le malo čaša zamudi.

Toda kaj veljajo sklepi in naj so še tako dobri, če
človek zaide v takó-le druščino.

Blaže je kar zijal, ko je stopil v sobo, in vse se mu
je zdelo tako novo, tako nenavadno, a vendar tako vabljivo
in prijetno, kar je videl v fantovski druščini.

V prvi sobi na klopi je stal mlad fant, napol vojaško
opravljen, držeč v eni roki kozarec, drugo pa stiskajoč v
pest, in je vpil v nekem čudnem jeziku venomer:

»Hremi na Loha! Hremi na Loha!«

Bil je to, kakor je Blaže pozneje zvedel, neki Oger,
inženirjev strežaj. Merjavci so namreč hodili po naših
gorah in risali karte. Dva strežaja sta hodila z njimi: ta
Oger in pa še nekdo drug, ki je nosil prtljago in orodje.
Ob nedeljah pa sta popivala s fanti. Ogru je bilo ime Janoš.

»Kaj pa govori?« je vprašal Blaže, ko je prisedel za
mizo. Ogrove besede je razumel le napol.

»Pravi, da naj gremo na Log,« mu je pojasnil Bolantaček
in se takoj nato obrnil do Janoša, češ:

»Kaj praviš, Janoš?«

»Hremi na Loha! Hremi na Loha!«

»Stepli so se na Logu,« se je obrnil Bolantaček zopet
do Blažeta in mu kimaje z glavo in z od smeha mokrimi
očmi razlagal na dolgo in na široko, kako so bili to popoldne
Ložani otolkli nekoga izmed brodskih fantov, da se
je ta komaj privlekel domov; in kako je to razburilo vse in
kako so hoteli udariti nad Ložane in se maščevati nad njimi.

Blaže je videl, da so nekateri res že vstajali in se odpravljali
proti Logu. Drugi pa so tiščali krog Janoša in
ga izpraševali vedno znova:

»Kam gremo, Janoš, kam gremo?«

»Na Loha!«

»In kaj bo na Lohu, Janoš?«

»Hremi, hremi! S sabljo hremi!«

»Ali imaš sabljo, Janoš?«

»Imam sabljo ... Imam štiri štuke sabljo!«

In skočil je raz stol, kakor bi se bil še le sedaj domislil
nečesa važnega, in jo ubral na vso silo skoz vráta, kričeč:

»Prinesem sabljo, takoj prinesem sabljo — «

Fantje so ga čakali in ugibali smeje se, kaj bo prinesel.
Mislili so, da bo prišel z velikansko sabljo, dolgo za štiri
druge, in radovednost jih je mučila. A bilo je ravno narobe,
kakor so mislili. Janoš se je vrnil hitro in prinesel štiri
práv kratke sablje. S temi je mahal že od daleč in vpil:

»Sablja štiri štuke! Glejte, to je sablja štiri štuke:
tu ena, tu ena, tu ena, tu ena!«

Štiri »štuke« — hm, kdo ga je razumel dotlej? Nihče!
Kdo bi se mu ne bil smejal temu Janošu in njegovim
štirim »štukom« sabelj?

Čas je potekal, a Lovrinova gostilna je bila še vedno
polna. Kdo bi se mogel ločiti tako hitro? Pili so, govorili,
smejali se in kratkočasno je bilo, da nikdar tako.

Tudi Blaže je pil. V vinu in šumu je lahko pozabil
na malenkosti, kakor so plužna kolca in pa Posečnikovo
oranje. Saj ni imel niti trenutka praznega čaša, da bi se
bil spomnil, čemu je sploh tukaj in kdaj ima priti domov.

Ko so se dvignili in se med petjem in ukanjem odpravili
po česti proti Logu, je bil že večer. Blažetu je bilo
stopilo vino v glavo. Čutil je, kako mu je gnalo kri po
žilah, kako mu je vrelo ob sencih, kako mu je migljalo
pred očmi ... Neka nadležna misel se ga je hotela polastiti
... Iz neke temne daljave mu je prihajala ta misel
in črna je bila, hu! Blaže pa seje menil rajši za druščino,
ki mu je bila blizu; za fante, ki so ukali; za Bolantačka,
ki sta korakala skupaj.

»Ti, Bolantaček, kam gremo?«

»Na Log gremo.«

»Gremo!« ponovi Blaže.

Cesta je peljala vedno dalje, vedno dalje ... Blažetu
se je zazdelo, da je danes že enkrat korakal po tej cesti;
a nič se ni mogel domisliti kdaj. Zdelo se mu je tudi, da
bi zdajle po tej česti ne smel iti, ali — če že gre — da bi vsaj
dalje ne smel iti, nego doli do mosta, kjer se odcepi pot k
Posečniku ... In če bi šel dalje ko do mosta, potem bi —
kaj bi bilo potem? Tega se zopet ni mogel domisliti.

A bilo mu je, kakor bi ga podpirala neka tajna moč.

In ko so dospeli do mosta, je začutil Blaže kar mahoma
v sebi neko dusno silo, nekaj neumljivega, skratka, nekaj
tajnega, kar ga je gnalo v stran, proč, daleč proč od druščine.

In zavil jo je res v strán proti mostu, proti Posečniku.

Fantje pa so odkorakali dalje.

VII.

Kako je prišel Blaže tisti večer do Posečnika, sam
ni znal.

Zavedel se je še le drugo jutro, ko se je vzbudil na
svojem ležišču pod streho.

To je bilo nekaj čudnega to jutro!

Blaže je odprl oči in videl, da se nekaj sveti skoz
špranje v pažu. Ali je bila to luna, ali je bil že dan, ki
je sipal skoz poke svojo luč, tega Blaže ni utegnil premišljati.
Trepalnice so mu bile težke. Zatisnil je oči ...
Toda v hipu ga je vzbudil nekak ropot. Odprl je zopet
oči in poslušal. Lestvica, ki je držala pod streho, se je
tresla in butala ob trám. In neki glas se je čul od spodaj
— bil je Posečnik:

»Blaže, vstani!«

Blažetu se je vračala zavest. »Ali sem res —?« In
tista nadležna misel, katere se je včeraj branil na vso moč,
ga je obletavala znova.

»Blaže, orat bomo šli! Ali spiš?«

Blaže je spoznal svoje stanje. V hipu je vedel vse
— še preveč; toda odgovoriti ni vedel kaj in oglasiti se
ni upal.

»Ali si prinesel kolca?« je pozvedoval Posečnik.

»Nisem jih.«

»Nisi jih ... Zakaj jih nisi?«

Namesto odgovora se je Blaže dvignil na ležišču.
Potegnil je z roko prek čela in si zasadil vilaste prste v
lase, kakor bi si hotel reči: »Gorje ti, Blaže!« A kaj mu je
pomagal kes in obup!

»Zakaj jih nisi prinesel? Ali ne boš povedal?«

»Pozabil sem jih!« je izustil Blaže. In hoteč pozabiti
obup in nezgodo, je omahnil nazaj na ležišče, da bi zaspal ...

Toda ni šlo!

Odprl je zopet oči in poslušal ...

Posečnik je bil obstal še nekaj čaša pod lestvico,
menda ne vede, kaj bi si mislil in kaj bi rekel. Potem pa
se je oddaljil s trdimi koraki. In bilo je zopet vse tiho ...
Veter je pihal skoz paž in zibal pajčevine med tramovi ...

Blažeta je zeblo.

Pa kaj zeblo! — »Kaj poreče Posečnik na vse to?«
To vprašanje mu je rojilo po glavi. Vedel je, da s tem,
ko je Posečnik odšel, nikakor še ni opravljeno vse. Ko
bo zvedel vse, ko bo čul vse, ko niti orati ne bo mogel

— — potem, potem ... Potem ga bo najpoprej ozmerjal in
naposled — izpodil.

Izpodil —? In kaj bo počel Blaže potem? Kje bo
dobil delo in službo — zdaj na jesen?

Na taka in slična vprašanja si Blaže sprva ni vedel
nobenega odgovora. Vrtelo se mu je po možganih in prihodnjost
mu je ležala tako temno in tako nejasno pred dušo.

A ko je le slonel na ležišču ter mislil in mislil, se
rmi je začelo jasniti bolj in bolj ... In vse misli so se mu
zbrale okrog enega, a zato tem usodnejšega vprašanja:

»Ali bi on — Blaže — pri svojih osemnajstih letih
res ne mogel dobiti službe, in sicer boljše službe, kakor
je ona pri Posečniku?«

Nove misli so se mu porajale — nove in vedno bolj
mamljive ... Blaže se jih je oklepal bolj in bolj. In kolikor
bolj se jih je oklepal, tem lažji se mu je zdel odgovor
in tem bolj neumljivo se mu je zdelo, kako da je mogel
zadnje dni sanjariti o svoji sreči v volarski službi.

Volar — ko se lahko udinja kje v dolini, kjer bo imel
denar in bo mogel zahajati med ljudi, kjer mu bo odprta
pot celo v fantovsko družbo ...

»Uidem! Ne da bi me podil — uidem sam!« tako
je sklenil naposled.

In precej mu je prišlo v srcu tako veselo, tako prijetno,
tako lahko ... V hipu je pozabil vse drugo.

Skočil je po koncu in se začel napravljati.

»Uidem!«

Vse misli so se mu sukale okrog edinega središča
uidem ...

Kar se znova začujejo stopinje v skednju.

Blaže je obstal in poslušal ...

To je bila Posečnica.

Posečnica se je ustavila pod lestvico in ga poklicala:

»Blaže!«

»Kaj je?« se je oglasil Blaže prijazno; zakaj Posečnica
je bila dobra žena, ki mu ni nikdar rekla žal besede.

»Ali si vstal, Blaže? Pojdi doli, pojdi! V mlin boš
peljal, zato ker ne bomo orali ... Da si moral pozabitl
kolca, Blaže! Sam se zdaj krega in rohni po hiši ... No,
pa da si vsaj domov prišel po noči!«

Nič drugega mu ni rekla Posečnica tisto jutro. In
zaradi Posečnice bi bil rad še ostal. Le da bi tega Posečnika
ne bilo!

A žal, Posečnik je bil ves drugačen, pa tudi ostala
družina ni bila dosti prida.

In še le tiste dni — tako se je zdelo Blažetu — je
spoznal docela te Posečnikove ljudi!

VIII.

Naslednje dni Posečnik po ves dan z Blažetom skoro
ni pregovoril besedice. Jezno se je držal in niti na vprašanja
mu ni odgovarjal. Bil je kakor pravcato jesensko jutro.

In družina je vedela, zakaj se buduje gospodar. Vsled
tega so se še drugi jezili nad Blažetom, in sicer však po svoje.

Zlasti dekle — u, kako ga je to gledalo po strani in
ga zbadalo za vsako malenkost!

In pa hlapec! Če je Blaže vozil z voli domov in sta
se vola nekoliko popasla ob potu, ne da bi bil Blaže to
opazil, je že vpil nad njim:

»Ho! Voli se pasejo! Ni čuda, če se, ko v dolino
gleda, ne da bi pazil na nje, in ko misli na Bog ve kaj,
a ne na to, na kar bi imel!«

In to se je ponavljalo dan na dan!

Blažeta je to neznansko jezilo! O, to so bile muke!
V takem ni bilo prestajati!

In tem rajši se je poslej zamislil tja doli v dolino —
tja doli v Brode. Vselej, ko je videl, kako je solnce obsevalo
reko, vijočo se med travniki, ali pa lužo in ribnjak
doli pri Bolantačevi hiši, ali pa jez pri Andrejevem mlinu:
vselej mu je prišlo milo pri tem in skoro zoper voljo so
mu izrekla usta, kar je mislilo srce:

»Ne bo dolgo, ko bom služil kje tam-le doli!«

Kdaj ravno uide od Posečnika, tega še ni bil sklenil.
Posečnik mu sicer ni rekel kar naravnost: »Pojdi!« —
vendar, če bo šlo tako naprej, bo porabil Blaže prvo
priliko, ki se mu bo nudila, in bo šel; toliko je bilo gotovo.

In glejte — prilika se mu je ponudila poprej, nego
je pričakoval.

V nedeljo popoldne je bilo — po nauku. Solnce je
sijalo in se upiralo v rebra. Bilo je toplo, skoro vroče.
Blaže je sedel na vrtu pred hišo in zopet gledal pred se
v dolino. V dolini je bilo vse tako lepo, tako nedeljsko,
tako praznično ...

Pa je prišlo Posečnikovo dekle sem za hišo in obstalo
tik za Blažetom ... Tedaj si je želel Blaže tega dekleta
najmanj!

»Kaj hočeš —?« je zarezal nad njim.

»Nič.«

In gledalo ga je z nasmehom, v katerem je Blaže bral
zgolj prezir in zaničevanje — nič drugega.

»Kdo te je klical?«

»Nihče. Saj ni, da bi me moral ... Hm! Vidiš ga,
kako je zamišljen ... Dolg čas mu je!«

»Komu je dolg čas?«

»Tebi, hahaha!«

»Kdo pravi, da mi je dolg čas?«

»Jaz!«

Blaže je umolknil in se zamislil doli proti Brodem,
kjer se je visoko nad poljem sukala kanja, prežeč na miš
pod seboj.

»V Žire mu diši!« tako je govorilo dekle dalje; »dobro
vem: v Žire mu diši! Tu pri nas mu ni všeč, hahaha!
V gorah je, in dela je obilno ... Misliš, da je po dolini
boljše? Sevé, tam po Žireh — tam pri Vilfanu ...«

»Molči!«

»Zakaj? Ali meniš, da ne vem, da misliš proč. Dobro
vem; saj se ti vidi ... V Žire jo misliš pobrati. In oče
tudi vedó, da jo misliš ... Pa pojdi, le pojdi!«

Da ni v tistem trenutku poklical Posečnik dekleta,
prav gotovo bi bil skočil Blaže po koncu, pograbil krepelec
in ga zalučal za njim. Zakaj kadar je Blažetu zavrela kri,
tedaj se ni menil za nič. In če mu je kdaj zavrela kri,
tedaj mu je.

Da, tedaj mu je. To mu je bilo preveč. Takoj, ko
je odšlo dekle, je skočil po koncu in se z urnimi koraki
podal na planinico. Na planinico — tja je najrajši zahajal
ob nedeljah popoldne. Zlasti tedaj, kadar je imel o čem
premišljati. In danes je imel ...

»Zdaj bom pa šel,« to je bil Blažetov sklep že po
poti na planinico.

In ko je prišel na svoje mesto, odkoder se je najlepše
videlo v dolino, je bil že dozorel ta sklep popolnoma.

»Zdaj bom pa šel! Takoj jutri pojdem!«

Nič več ni omahoval, nič več ni dvomil. Načrt je
ležal jasno pred njim. In vesel je bil tega načrta.

»Zdaj bom pa šel! Takoj jutri pojdem! In sicer domov bom šel najprej!«

In tako je tudi bilo.

Drugo jutro je šel — hočem reči: ušel.

IX.

Kako so se čudili pri Posečniku, ko drugo jutro Blažeta
ni bilo izklicati z ležišča! Ni se oglasil in ni ga bilo,
kakor bi ga bila slana vzela po noči.

Posečnik je takoj uganil, kaj se je zgodilo.

»Ušel je!« je rekel sam pri sebi.

In malo zamišljen je poiskal Posečnico, češ:

»Skoro gotovo je ušel.«

»Beži, beži! Ali res?«

Hitela je gledat še Posečnica. Ko se je prepričala, da
bo najbrž tako, kakor je povedal Posečnik, je začela jokati
in očitati Posečniku, zakaj ga je imel tako hudo in zakaj
mu ni privoščil prijazne besede. Posečnik je pa molčal in
slabe volje je bil.

Le dekle Posečnikovo je ostalo hladno pri vsem tem
in dejalo malomarno:

»Saj bo prišel nazaj še rad!«

In te misli se je oprijel naposled še Posečnik in tolažil
Posečnico:

»Kajpak da bo prišel. Kam bi se sicer dejal, reva
nadložna —? Kam pojde? Domov k materi? — Rotija
ga bo zapodila nazaj, kajpak!«

Toda, da je Posečnik videl, kako malo hudo je sprejela
Rotija tisto jutro Blažeta, izvestno bi si bil mislil sam
pri sebi: Ne bo ga nazaj!

In v resnici, niti sam Blaže se ni nadejal tako ugodnega
sprejema pri materi.

Rotija se ga je sprva ustrašila. Skuhala je bila kosilo
— zgodaj je še bilo — in še je stala v veži pred pečjo,
ko se prikáže Blaže na pragu.

»Križ božji! Ali si ti, Blaže?«

»Jaz sem.«

»Kako to? Po kaj — kako, da si prišel?«

»Ušel sem ...«

»Kaj —?« Rotija je osupnila in nehoté ji je stisnila
roka kuhalnico, ki jo je držala med prsti. — »Ušel si —?
Od Posečnika ... Zakaj?«

»Tako —!«

»Ti bom dala: tako! Otrok zanikarni! Ali mi boš —!«

In hipoma je bila v ognju kakor včasi, ko je bil Blaže
še kot majhen otrok domá ...

Toda — žal! Blaže ni bil več otrok. Od one nedelje,
ko ga je zaničeval Petelinov Tinče na planinici, od one

nedelje sem je sklenil biti drug, ves drug — bolj moški,
bolj trd, bolj postavení In da je bil res, to je pokazal že
s tem, da je ušel od Posečnika. Pa tudi nasproti materi
se ni dal ostrašiti kar tako.

»Ušel sem!« je pritrdil mirno, a odločno; »ušel sem
in prav se mi zdi, da sem ušel. In če me izpodite nazaj,
zopet uidem ...«

Rotija se je čudila. Kako si je hotela razlagati Blažetov
nastop? Tako odločnega ga še ni videla dotlej.

»Ali sta se, Blaže, ali sta se morebiti s Posečnikom?«

»Naj sva se ali naj se nisva,« je dejal Blaže in sedel
na stopnice, ki so peljale iz veže na vrh. »Ne grem, pa
je! K Posečniku nikdar in za noben denár ... Pa tudi
drugam ne grem. Domá bom!«

»Domá boš,« je povzela Rotija, in sicer mirneje, ker
je izprevidela, da bo tako najbolje. »Blaže, bodi pameten.
Glej, kaj boš doma? Kaj ti imam dati dela tu pri bajti?
Nič; še sama ga nimam. In kako te bom redila!«

»Saj imate denar.«

»Denar —. Ne rečem, da čisto nič nimam, Blaže. A
kar imam — poglej, to bo enkrat tvoje. France je preskrbljen;
on ne potrebuje ničesar. Oče tudi zaslúži v Ameriki. Torej
bo tvoje, vse bo tvoje. A Blaže, zdaj vendar moraš delati
in služiti. Kaj bi rekli ljudje, ko bi postopal doma tak-le
hlapec ... Pomisli!«

Blaže ni vedel kaj odgovoriti. Kar je trdila mati, je
bilo vse tako res.

Rotijo pa je to osrčilo in nadaljevala je:

»Saj te ne silim, Blaže. Če ne maraš k Posečniku —
saj te nihče ne šili. Pa kam drugam, Blaže ...«

In ko Blaže zopet ni ugovarjal, je ponovila Rotija
še enkrat:

»Pa kam drugam, Blaže, pa kam drugam!«

X.

Rotijin Blaže je bil torej domá. Minil je en dan, dva
dni — in šlo je vse lepo gladko, vse lepo po redu. Hiše
se je držal; saj je bil vajen že kot otrok, da ni hodil od
hiše, razen če je šel po grapi rake lovit. No, zdaj je bil
za rake prevelik; drugam pa iti ni imel.

Sploh pa ni bilo niti misliti na to, da bi bil šel
kam dalje od domá. Vreme je bilo ves čas tako pusto in
neugodno. Deževalo sicer ni, a nebo je bilo prevlečeno z

oblaki in le zdaj pa zdaj je posijalo solnce. V jutrih je
rosilo iz megle, ki je visela nad grapo; proti večeru pa se
je kazalo nebo tako, da je moral človek sklepati na dež.

Blaže se je dolgočasil domá. Včasi mu je že prišla
želja, da bi kar sam napeljal govor na to, ali naj gre kam
od hiše ali ne, in kam naj gre ...

Mati namreč po onem prvem dnevi ni nikdar nič
zinila o tem. Delala se je, kakor bi ji niti od daleč ne
hodile na mar take misli, in Blaže si kar ni mogel razlagati
njenega vedenja.

Čudil se je na skrivnem in čakal, kaj bo iz tega. Da
mati nekaj namerava z njim, o tem ni več dvomil. A kaj,
to je bila uganka.

XI.

Bilo je peti dan, odkar je bil Blaže domá, ko mu reče
mati neko jutro:

»Veš kaj, Blaže, v mlin bi peljal ... Zamesiti bo
treba za kruh.«

»Bom pa,« je dejal Blaže in bil je takoj voljen. »Zakaj
bi ne bil?« si je mislil, »bo vsaj nekoliko izpremembe ...«

Rotija pa je takoj posegla dalje:

»Veš kaj, Blaže, v Brode pelji. Ali veš, da sem z
Andrejem govorila, da bi te vzel v mlin ... Hlapca potrebuje
— in jaz sem takoj rekla: „Blaže bi bil pravi.“ In
Andrej je rekel, da te vzame, če prideš.«

Blaže je osupnil nekoliko. V mlin —. Hm, Andrejev
mlin mu je bil znan, saj je tja vozil od Posečnika. In
Andreja je poznal. Malo čudne narave je sicer bil ta
Andrej, a prijazen človek. Pa Micona, Andrejeva sestra,
je tudi prijazna. Andrej in Micona samá gospodarita. Pri
njih bi se Blažetu ne godilo slabo ... Blažeta je mikalo
in materin nasvet se mu je videl pameten.

»Ali je rekel, da me vzame?«

»Rekel. In rad te vzame!« je hitro pritrdila Rotija,
ki je bila že skoro v strahu, kaj stori Blaže.

»Bom pa šel pogledat. Morebiti ... No, bom že videl!«

S tem je bilo dogovorjeno. Rotija je naložila pšenico
v malo dvokolnico in Blaže se je odpravil po grapi proti
Brodem.

Nekam čudno mu je bilo pri srcu. Vesel je bil, a ob
enem ga je trla skrb, pa sam ni vedel, katera. Čutil je,
da se bo z onim dnem, ko se udinja v Brodeh, začelo zanj

neko popolnoma novo življenje; in ta misel se mu je zdela
pomembna. Toda, kakšno bo to življenje? se je vpraševal.
Ali bo res zadovoljen sam s seboj? Ali mu bodo po godu
ljudje, med katerimi bo bival? Bog ve! Zadnji čas — ako
pomisli nazaj — je bil sam sebi nekaka uganka. Nezadovoljen
z vsem in povsod. Nič ga ni veselilo ... Za
pastirja pri Posečniku ga ni veselilo. Ko je pasel mesto
Štefuca, je želel, da bi bil zopet enkrat volar. A potem, ko
je bil volar, si je želel proč od Posečnika: v dolino med
ljudi, v družbo. Zdaj je tu. Zdaj se mu nudi prilika. Zdaj
bo v Brodeh; ljudje bodo nosili v mlin in sam bo lahko
zahajal v druščino. A pri vsem tem, ali bo srečen, ali bo
zadovoljen?

S takimi mislími se je bližal Brodem in sam ni vedel
prav za prav, ali naj se udinja pri Andreju ali ne.

Pred mlinom je ustavil voziček, zadel pšenico in
stopil v mlin.

»Ali ni nikogar domá?« je zavpil parkrat tja pred se
ko ni opazil žive duše v mlinu. Gledal je okrog sebe, a
bilo je nekam temačno in stope so tolkle nekje v kotu in
moka je sula iz »pajkelja« tam sredi izbe.

»Hej, ali ni nikogar?«

Na klopi pri oknu se je nekaj premaknilo. Andrej je
bil. Ležal je in najbrž spal. Blaže ga je opazil še le tedaj.

»Ali si ti, Blaže?«

»Jaz sem.«

In Andrej se je dvignil na klopi, si pomel oči in pogledal
Blažeta. Potém je legel zopet po klopi in široko
zazdehal, kakor bi hotel reči: »Čemu me budiš; ali je
treba?«

»Andrej, pšenico sem pripeljal.«

»No, kaj je pa pri vas novega, tam v grapi?« je povzel
Andrej črez malo čaša, kakor da bi bil preslišal Blažetovo
opombo. Imel je navado, da ni odgovarjal na
vprašanja naravnost, ampak še le po ovinkih.

»Novega —? Nič!« je odgovoril Blaže.

In potem sta molčala oba. Andrej si je popravljal
roke pod glavo in gledal v strop. Blaže pa se je oziral
okrog po prostoru. Voda je šumela pod oknom in padala
v korita; stope so tolkle kar naprej; po kotih so stale cele
kopice vreč, deloma praznih, deloma napolnjenih ...

Opazoval je zdaj mlin, zdaj mlinarja — in nekam
čuden se mu je zdel Andrej.

Ta postava, dolga in trščata, ta lenost in malomarnost:
vse bi pri kom drugem odbijalo človeka, a pri Andreju ga
ni. Saj mu je oko sijalo vendarle prijazno! Blažetu se je
zdelo, da bi se lahko razumela z Andrejem ...

»Andrej, pšenico sem pripeljal.«

»A, pšenico si pripeljal?« je odgovoril Andrej, kakor
bi se bil še le tedaj domislil, po kaj je prav za prav prišel
Blaže. Sklonil se je po koncu in gledal okrog sebe. Blaže
je mislil, da bo vstal in mu presul pšenico, a kaj še? Legel
je zopet nazaj, si del roke pod glavo in vprašal:

»Francè je pa v Žireh, je li?«

»V Žireh,« je odgovoril Blaže.

»Vidiš, tak se mi zdi kakor goba tam po dežju.«

»Kdo se ti zdi?«

»Francè!«

»Kakó?«

»Takó-le, vidišl« in Andrej se je preložil na klopi in
pogledal Blažetu v obraz. »Prehitro se je izrinil tako daleč
in pa brez truda in brez težave ... In to ni dobro!«

Blaže ni odgovoril nič.

»Kakó ti je všeč v mlinu?« je začel zopet Andrej, ko
je videl, da se Blaže z nekim zanimanjem ozira po prostoru.

»Dobro!« je dejal Blaže. »Všeč mi je.«

»Vidiš, povem ti: Francè je kakor goba po dežju. Vsi
govoré o njem in mu zavidajo, češ, vse bo imel po Vilfanu.
A čemu? Goba je! In kaj je goba? Hitro zraste in hitro
segnije! Meniš, da bo kdaj kaj posebnega iz njega? Nič!
Že zdaj je ošaben in slabo mero daje, da se Bogu smili.«

Blaže je molčal. O Francetu ni govoril rad.

»Ali te kaj bolé ušesa, Blaže?«

»Zakaj?«

»Ker stope ropotajo.«

»Nič.«

Prav tedaj so se odprla vrata, ki so vodila iz mlina
v stanovanje, in sestra Micona se je prikazala na pragu.

»Sem pojdi!« je zaklical Andrej.

»Kaj hočeš?« je vprašala sestra. A ni šla bliže, ampak
se samo mimogredé nasmehnila Blažetu.

»Kaj boš skuhala?« je rezal Andrej.

»Boš že videl!« se mu je odrezala Micona in začela
mirno in ne brigajoč se zanj pometati po mlinu.

Andrej pa se je delal silno jeznega in je zopet kričal:

»Kaj —? Kaj boš skuhala?«

Micona pa je kar dalje pometala prav tam ob klopi,
kjer je ležal brat. Pometala je hitro in močno; prah in
moka sta sula kakor drobcen sneg na Andreja. Andrej je
trpel; ali delal se je, kakor bi se ne zmenil za to. Miconi
pa se je videlo, kako ga draži nalašč in z veseljem ...
Pod Andrejevo klopjo je ležal šoln, ki mu je bil ušel raz
nogo. Po tega se je sklonila Micona in ga hotela pobrati.
A to je bila prilika za Andreja. Stegnil se je z roko in
hitreje, kot bi mu bil človek zaupal, je potegnil od vzadi
Miconi ruto raz glavo, češ:

»Taka-le ruta, kaj bo taka-le ruta!«

»Pusti!« je rekla sestra in se mu hotela izviti. A ker
je le ni pustil, si je domislila, da bi porabila zvijačo; odvezala
je hitro roglja na rúti spredaj pod vratom in mu ušla ...

»No, kaj boš skuhala?«

»Olupkov!« je odgovoril Blaže mesto Micone — in vsi
trije so se smejali ... Tudi Micona se je smejala, ko si
je popravljala lase ...

»Tu bo prijetno življenje,« si je mislil Blaže, ko je
odhajal od Andreja.

A prav s tem se je spomnil, da gledé službe niti do
besede ni bilo prišlo.

Hotel se je že vrniti in storiti, kar je bil pozabil, ko
ga pokliče Andrej sem prek vode, kjer je ravno odpiral
zatvornice:

»Blaže, kako hočem semleti?«

»Na pajkelj!« je odvrnil Blaže in postal nekoliko.

»Ali se mudi?«

»O pa ne! Da bo le tja do konec tedna.«

»Ravno prav.«

In Blaže si je mislil: »Kaj bi neki? Se bodeva pa
takrat pomenila.«

In vesel ter sam s seboj zadovoljen se je vračal
proti domu.

XII.

»No, Blaže!« je pozdravljala Rotija Blažeta ter ga čakala
že na pragu, ko se je vrnil.

Šla sta v hišo.

»Dobro, da si prišel. Poglej, dež bo šel.«

Blaže je pogledal skoz okno in videl, da so se res
zbirali oblaki nad grapo. Po poti niti zapažil ni bil tega ...
Pa saj še je bilo naredilo kar hipoma — in Rotija je mislila,

da bo ploha. Šla je gledat ven na prag, in ko je prišla
nazaj, je dejala:

»Deževalo bo ves dan in za nobeno delo ne bo danes.«

»No, Blaže, kako si opravil?« je začela potem.

»Dobro!« je odgovoril Blaže.

»Ali si kaj ogledal po mlinu?«

»Sem nekoliko.«

»Kdo je bil v mlinu?«

»Andrej in Micona — oba.«

»Ali sta se domenila z Andrejem gledé službe?«

»Nič se nisva,« je odgovoril Blaže in ta trenutek ga
je hotelo jeziti, zakaj da se nista. Saj bi bil lahko zinil
proti Andreju in domenjeno bi bilo, tako pa ni. »Nič se
nisva domenila, ker ni bila priložnost. Saj bom šel po
nedelji po moko; se bova takrat ...«

Rotija je bila zadovoljna.

Popoldne po kosilu pa se je Blaže kakor po navadi
spravil na peč, da bi nekoliko zadremal. Zakaj bi se ne
bil? Posebnega dela ni imel in zunaj je deževalo.

Zaspal je in med tem ko je zunaj lilo v
curkih, da sta se prst in prah razmočila in da je voda
kopala in razjedala po kolovozu, je sedel Blaže v sanjah
med brodskimi fanti, godel na harmoniko in z jasnim
obrazom sprejemal desetice, ki so mu kar kupoma letele
v »gosli« ...

Škoda, da se je prav tedaj zbirala nad njegovo glavo
nevihta, primeroma hujša, kakor ona tam zunaj ...

Rotija je kar na enkrat pritekla v izbo in začela buditi
Blažeta:

»Ali slišiš, Blaže? Vstani!«

»Kaj je — ?« je vprašal.

»Blaže, raz peč pojdi in se malo popravi, da ne boš
kakor strašilo ...«

»Kaj je? Zakaj —?«

»Francè gre, no! Ali ne slišiš?«

»Kateri Francè?«

»I, naš!«

In Rotija je zopet tekla ven na prag, da bi se prepričala,
ali je videla prav ali ne.

Res — Francè je bil ... Ploha ga je bila ujela, ko je
bil na potu k Rotiji. Sicer je imel suknjo, a kaj pomaga ...
in dežnik: majhen in z drobno, železno palčico, to ni nič ...

»Moj Bog, kakó te je premočilo, Francè! Poglej no:

ves si moker. Oh, oh! Obleke bo škoda, Francè!« — In
peljala ga je v izbo. »Čakaj; suknjo sleci in jo posuši tú-le
ob peči!« Slekla mu je suknjo in jo razobesila. »Vidiš,
Blaže je tudi domá ...«

Potem še le je mogel izpregovoriti Francè.

»Sem slišal,« je rekel, »da je domá. No, lepo ni, da
uhaja iz službe; lepo to ni!«

In začel je hoditi po sobi gori in doli. Molčal je in
delal dolge korake; gledal je v tla in se zadrl sem ter tja
nad materjo, ki mu je pravila na dolgo in široko o Blažetu
in ga izgovarjala, kakor je vedela in znala.

Blaže pa je ležal še vedno na peči — nepremično in
vsaj navidezno mirno. V resnici pa ni bil miren. Bilo mu
je neprijetno, da se prepirata mati in Francè radi njega in
da ga mati opravičuje in izgovarja, kar bi vsega treba ne
bilo ... In da bi mu ne bilo treba poslušati, se je zamislil
v kot gori za pečjo, kjer je imel samoten pajek svoj stan.
Opazoval je pajka, kako se je bil primotal oprezno in počasi
iz pajčevine ven na rob. Gledal ga je, kakó je nekaj čaša
ždel na robu, kakor bi se ne mogel odločiti ne sem, ne tja.
A naposled — glej čuda! — kakor da bi se bil pajek prestrašil
tako imenitnega gosta v Rotijini hiši, jo je popihal
z dolgimi koraki zopet v svoj stan.

Potem pa ni imel Blaže nič novega opazovati, in hočeš
nočeš je moral poslušati, kar se je govorilo po izbi.

»Ali, zakaj bi moral ravno domá tičati, če ne more
služiti pri Posečniku?« je vpraševal Francè.

»To je že, to je že!« je hitela Rotija, »saj ne bo domá;
saj bo šel k Andreju v Brode.«

»Kam bo šel? K Andreju v Brode? Kaj bo tam?«

»Za hlapca bodem!« je odgovoril Blaže in to je bila
njegova prva beseda Francetu.

»Kaj? Za hlapca? Reva uboga —! Kdo te bo hotel
za hlapca ... In v mlinu ... Le ne domišljuj se ...«

»Kam bi se pa sicer vtaknil?« je premišljala Rotija.
Francetova misel jo je bila vidno poparila

»Kam bi šel — hm! Se že dobi delo!«

Francè je obstal sredi izbe, kakor bi mu bila v hipu
zasijala nova misel:

»Pri nas, pri Vilfanu bi ga potrebovali!«

»Pri Vilfanu,« je ponavljala Rotija.

»Sevéda!« je pritrdil Francé, »Vilfan potrebuje enega.
Naročil mi je, naj ga preskrbim. No, ali bi šel k Vilfanu?«

Z zadnjimi besedami se je obrnil do Blažeta na peči.
Blaže je molčal. Rotija pa mu je začela prigovarjati:

»Zdaj je še čas, Blaže! Z Andrejem se nista še nič
domenila ... Pomisli!«

Blaže je res pomislil, toda ne o tem, ali bi šel v Žire
ali ne. Da ne gre, o tem je bil gotov takoj prvi trenutek.
Ali nekaj drugega ga je jezilo. »Zakaj se ni domenil z
Andrejem do dobrega!« To se mu je utepalo! Kako bi
potem lahko odgovoril materi in Francetu kar odločno:
»Ne smem, ker sem Andreju obljubil!« Tako pa ne more ...

»No, ali prideš ali ne?« ga je vprašal Francè in pogledal
na peč.

»Pa ne bom!« je odgovoril Blaže navzlic temu, da se
z Andrejem nista bila domenila. »Ne bom! Se bom rajši
z Andrejem pobotal!«

In ni se dal pregovoriti niti materi, niti Fancetu.
Čemu? Saj je bilo vendar toliko ko gotovo, da se ga
Andrej ne bo branil in da bo lahko izhajal v mlinu.

Francè se je jezil in govoril o nepokorščini in trdovratnosti
... Rotija pa se kar načuditi ni mogla, kako more
biti človek tako nespameten, da mu ni mar lepa »službica«
pri Vilfanu v Žireh.

Ko je odhajal Francè, se je bilo vreme že izvedrilo in
le pršalo je še nekoliko. Rotija ga je pridržala zunaj v
veži in mu rekla skrivnostno:

»Le náme se zanesi, Francè! Ga bom jaz pregovorila;
vsaj toliko ga bom, da pride in poskusi za en dan, in
potem vem, da bo ...

A ko je prišla Rotija v hišo, ji je povedal Blaže odločno,
da ne gre v Žire tudi za en dan ne. In tudi razloge
ji je povedal, zakaj da ne gre.

»V Žiré — ne! Kaj bi rekli ljudje, ko bi kar na enkrat
zvedeli, da je pri Vilfanu? »Poglejte, tak bo, kakoršen je
Francè — prevzeten!« In Andrej bi mu rekel: »Goba!« Ne,
tega bi Blaže ne mogel prenesti! In potem: da bi Francè
vedno rezal vánj in ga pri vsem tem plačeval kolikor mogoče
slabo — ne! In vrh tega še tiste polgosposke navade
in razmere, ki so pri Vilfanu ... Krátko in malo:
ni, da bi hodil k Vilfanu!

»Ali tudi za en dan ne, Blaže?«

»Tudi za en dan ne!«

In namenil se je, da vztraja pri svojem sklepu do
zadnjega — in naj bi prišlo karkoli.

XIII.

Ali poznate Blažeta? Ako ga poznate, boste rekli,
da se ni držal svojih sklepov in svojih besed, dasi so bili
dobri in jih je storil v trdni volji.

In res se jih ni.

Sprva je sicer stal trden in neustrašen. To je bilo
prvi dan, drugi dan, tretji dan.

Ko pa je Rotija govorila v enomer o Vilfanu in le o
Vilfanu, je Blaže kar na enkrat začel premišljati:

»Kaj, ko bi storil materi na ljubo ... Šel bi; toda
samo za en dan, več ne!«

In ko je na vse to prišla Rotija še s prijazno besedo,
češ, da en dan ni toliko, in ako mu ne bo všeč, da ga
potem ne bo več silila: tedaj sevéda drugače biti ni moglo,
kakor da se je Blaže, naravnost povedano, vdal.

»Bom, ako že ni drugače,« je rekel.

»Le daj, Blaže, le daj!« je hitela Rotija.

»Pa samo za en dan — več ne!«

»Pa za en dan, Blaže, pa za en dan!«

In drugi dan na vse zgodaj je že korakal po grapi
proti Žirem. Megla je še stala nad okolico, a jesenski
ptiči so se že prebujali in izkušali peti po vejah. Po
kotanjah in kolovozih je stala še voda. Izprani kameni so
se svetili v jutranjem svitu, ki je čim dalje močneje prodiral
skoz meglo. Raz drevje pa so kapale rosne kapljice
polagoma druga za drugo.

Blaže se je čutil prostejšega, veselejšega kakor včeraj.
Z mislijo na enodnevno službo pri Vilfanu se je bil naposled
sprijaznil.

»Zakaj ne bi poskusil?« si je mislil.

In tem lažje mu je bilo, ko je vedel, da Francè itak
ne pride mnogo v prodajalno ... Vilfan pa in Vilfanka in
kar je še drugih — kaj so mu mar vsi drugi? Saj ne bo
privezan, in ako mu ne bo všeč — bo šel, če treba, še prej,
nego bo dan pri kraju ...

Ko je prišel pred hišo, so bili pri Vilfanu ravno odprli
prodajalno. Trgovski vajenec — Peter mu je bilo ime
in iz Krope je bil domá — je že močil in pometal po skladiščih.
Z njim se je Blaže seznanil najpoprej.

Peter je bil star kakih petnajst let. Živahen je bil in
zgovoren; zraven pa uren in ročen kakor malokdo. Blažetu
je bil všeč na prvi mah. Dotlej ga še ni poznal, ker je
bil Peter še le pol leta pri Vilfanu in ker Blaže ni zahajal

v Žire. No, danes je Blaže takoj povedal Petru, da je on
brat Francetov; Peter pa je povedal Blažetu, da je ta dan
njegov zadnji pri Vilfanu, ker misli že jutri odriniti na svoj
dom v Kropo. In tako sta bila Blaže in Peter prijatelja
že na vse zgodaj zjutraj.

Potem se je pričelo delo. S Petrom sta delala skupaj.
Najprej sta imela opraviti s sladkorjem. Včeraj ga je prišlo
z vlakom na cente in vse te stožčaste zavoje, večje in manjše,
je bilo treba izložiti po policah. In ko sta dovršila to, ju
je čakalo zopet kaj drugega. Kavo sta mlela, lepila zavojčke
za moko in bonbone, presipavala moko in iztrkavala
vrece ... No in koliko je še drugega dela také vrste!
Blaže se ni kesal, da je prišel.

Peter je vedel in znal svoj posel natanko — kaj bi
ga ne! Zato je on določeval in ukazoval; Blaže pa je delal
in pomagal po svoje — in čas je potekal še dokaj hitro.

Vilfanka je bila večji del dneva v prodajalni. Malo
obila gospa je bila, a izredno dobrosrčna. Žal besede ni
rekla človeku. Sedela je v prvi sobi za mizico tam ob
oknu in ali kaj pisala, ali pa gledala ven na trg, kjer so
se igrali otroci. Včasi se je malo nasmehnila, če se je ta
ali oni otročaj imenitno zvrnil po tleh in če drugega hudega
ni bilo, a takoj nato je bila zopet resna in skoro otožna.

Franceta ni bilo na izpregled. Samo enkrat je bil
prišel v prodajalno in še tedaj v naglici. Mudilo se mu je,
tako da je mogel Petru in Blažetu le mimogredé dati nekaj
navodil, kaj in kako naj delata. Potem je pa šel in ni ga
bilo ves čas nazaj.

Ljudje so prihajali na gosto drug za drugim, kupili,
pogovorili in šli.

Blaže in Peter sta delala v drugi sobi tik prodajalne.
Vrata so bila odprta, da se je videlo v prodajalno in je
Peter bil takoj na postrežbo, kadar je prišel kdo. Kadar
pa ne, sta lahko govorila z Blažetom, ne da bi bila Vilfanka
čula, o čem se menita.

In Blaže in Peter sta se pomenila takó-le o marsičem.

»Ti, Blaže!« je začel Peter malo negotovo in videlo
se je, da je v zadregi, ali bi zaupal Blažetu vse ali ne;
»kako sta kaj vidva s Francetom?«

»S katerim Francetom?«

»Z vašim ... Ali se razumeta?«

»Sevéda se.«

»Ali govorita mnogo med seboj?«

»Tisto ravno ne.«

»Vidiš, Blaže!« je nadaljeval Peter malo tiše in malo
skrivnostno, »samo Francè je vzrok, da je postalo zadnje
dni tako dolgočasno pri Vilfanu. In že zato sem vesel, da
grem proč ... Ali ni res dolgočasno, kaj?«

»Meni se ne zdi.«

»Ne zdi —, verjamem, ker si še le prvi dan tukaj.
A ko bi bil ti na mojem mestu in moral poslušati dan na
dan nič drugega kakor kreg in gledati samo puste obraze,
potem bi govoril drugače ...«

»Kakšen kreg?« je pozvedoval Blaže.

»Kreg — ali če kreg ne, pa vsaj nevoljo ... Poglej;
pa saj ti menda ni znano, da sta si prišla Vilfan in Francè
navzkriž?«

»Ne.«

»Poglej, to je tako! Francè se ženi. Tinačevo Marico
misli vzeti. Dekle sicer ni bogato, a lepo je, in Svinjakarjev
ji je pisal iz Amerike, da jo vzame, če ga hoče. A tudi
Francè bi jo rad. Vilfan pa ne pusti, da bi jo Francè
jemal, ker bi imela dote malo ali pa nič. Vilfanka pa je
Maričina botra in se poteguje za njo. Vidiš in razpor je
tukaj. Vilfan na eni strani, Vilfanka in Francè na drugi ...
In ni drugega kot prepir. Vilfana celo v prodajalno ni več!«

Blažetu je bilo vse to novo ... Saj še ni čul o vsem
tem! Pa kako bo čul, ko se je pletlo še le zadnje dnil
A nekaj se mu je začelo daniti: to je najbrž vzrok Vilfankine
otožnosti ...

»Vidiš!« je nadaljeval Peter, »zato je dolg čas pri nas.
Vilfanka molči, Vilfan je pa že od nekdaj bolehen ... Verjami,
jaz sem povedal Vilfanki naravnost: „Zato grem, ker
mi je dolg čas.“ In res, največ grem radi tega.«

»Ali greš naravnost v Kropo?«

»Naravnost.«

»Zato je pa Francè mene hotel!« je dejal Blaže po
kratkem, napol na glas in sam pri sebi. A Peter ga je čul.

»Seveda,« mu je pritrdil Peter, »zato! In pa zato, da
bi te plačevati ne bilo treba. Ne veš, kako grabi in kako
je skop ... Francè vodi vso trgovino. Vilfana je kar odstavil
in Vilfanka dela, kakor hoče Francè.«

O, ko bi bila s Petrom ves dan takó-le skupaj, bi bil
Peter povedal še marsikaj in Blažetu bi še na misel ne
prišel kak dolg čas ali kaj sličnega. Toda ni bilo tako.
Peter je moral iti po opravkih. S konjem je moral na

pošto. In na posti je bilo opravili veliko. Zato ga dolgo
ni bilo nazaj.

Blaže pa je ves ta čas sedel v sobi tik prodajalne in
kavo mlel. Ura je tiktakala na steni in mlin. je požiral
kavova zrna vedno znova in vedno enakomerno ... Zunaj
pa je solnce sijalo in gorko je bilo in svetlo ... Lepše bi
bilo domá na tnali zunaj pred hišo. Tam bi cepil drva, da
bi mu znoj tekel po čelu in iveri bi letele na vse strani,
da bi bilo veselje ... A tukaj —.

Vilfanka je uganila Blažetove misli. Obrnila se je
črez malo čaša do njega in ga vprašala:

»Blaže, ali ti je dolg čas?«

In Blaže je odgovoril kar naravnost in brez ovinkov:

»Dolg čas!«

Dá, Blaže je odgovoril kar naravnost. In zakaj? Zato,
ker mu je bila v tem hipu zabliščala vabljiva misel: »Kaj,
ko bi odpovedal in šel?« In te misli se je oprijel in rekel:

»Dolg čas!«

»Zakaj ti je dolg čas, Blaže?« se je čudila Vilfanka
in ga pogledala od okna sem. Govorila je milo, mehko.
Blažetu je bilo skoro žal, da ji je povedal kar po resnici.
A kaj je hotel! Beseda je bila izgovorjena in vztrajati je
bilo treba pri njej.

»Dolg čas mi je; kar tako mi je dolg čas — jaz ne
vem zakaj!« a pristavil je takoj nato: »O, všeč mi je pa
pri vas, zeló mi je všeč!«

»No, zato boš pa ostal pri nas — je li da boš? Vsaj
do večera ostani, Blaže!«

»Do večera —« je pomišljal Blaže in v zadregi je
bil ... Ne, ne! Popoldne lahko nacepi drvá za tri dni
naprej ... Ne, ne!

»Bom rajši kar zdajle šel!« je rekel in malo boječe
stopil pred Vilfanko. Klobuk je držal v roki in pripravljen
je bil, da jo ubere naravnost skoz vrata.

Toda Vilfanka ni obupala.

»Zdajle —? Domov —?« tako se je čudila in ob
enem zopet govorila takisto mehko in milo —: »Zakaj pa
domov, Blaže? Prav gotovo ti ni všeč pri nas ...«

»O, všeč mi je pa; res mi je všeč!« je hitel in zatrjeval Blaže.

»Zato pa ostani, Blaže! Vsaj do večera ...«

»Do večera —« je zopet pomišljal Blaže in zopet mu
je donel po ušesih Vilfankin glas, tisti mehki in mili, in

zdelo se mu je, da ga za božjo voljo prosi, naj ostane do
večera — samo še do večera ...

In premagalo ga je in rekel je:

»Bom pa ostal, zato ker je že ravno pri tem.«

In mir je bilo besedij.

Ali pa mislite, da je res ostal do večera?

»Kaj še! Ko je zazvonilo poldan in Petra še vedno
ni bilo domov in je zunaj solnce še vedno sijalo in grelo,
je pozabil Blaže na vse drugo, pograbil klobúk in smuknil
skoz stranske duri venkaj na prosto ... In hitro kakor bi
kdo kuril za njim, jo je ubral po trgu dalje in jo zavil v
grapo proti Rotiji.

XIV.

Kakor je računal Blaže, tako je bilo: z Andrejem v
Brodeh sta se domenila docela. In lahko sta se domenila.

»Saj bi ti bil že zadnjič rekel, pa si tako hitel domov,«
se je opravičeval Andrej, ko je prišel Blaže po moko. Govoril
je pametno; zakaj Andrej je bil tudi za pametne pogovore,
kadar se mu je ljubilo.

»Nič ne dé!« je popravljal Blaže; »sem pa ta čas marsikaj
izkusil — pri Vilfanu sem bil v Žireh in malo je manjkalo,
da me niso obdržali.«

»Takó?« se je smejal Andrej in vihal brke; »ali so
ti povedali, da misli Francè v Ameriko?«

»So nekaj govorili,« je rekel Blaže in pristavil takej:

»Po nedelji bom pa prišel, Andrej.«

»Kar pridi, kar pridi!«

In po nedelji v jutro na vse zgodaj se je Blaže poslavljal
od doma, napravljajoč se v Brode.

Slovo je bilo kratko; kaj je pač hotel? Spravil je
skupaj svoje reči — veliko itak ni imel — jih povezal v
culico in šel.

Rotija ga je spremila do praga. Težko ji je bilo in
razumeti ni mogla, kako more kdo po vsej šili biti rajši
kmet nego gospod. Vendar obupala še ni bila popolnoma.
Blažeta je pridržala na pragu, hoteč še v zadnjem trenutku
poskusiti svojo srečo.

»Zakaj pa v Žire ne?« je vprašala.

»V Žireh ni záme!« je odgovoril Blaže na kratko.

»Zakaj ni záte?«

»Ne vem —.«

»Kako to, da ne veš? Izbirčen si —!«

»Izbirčen? Zakaj bi bil izbirčen?«

»Zato, ker ti nikjer ni všeč ... Pri Posečniku ti ni
bilo všeč in v Žireh ti ni všeč ... Kaj meniš, da ti v Brodeh
bode? Ni gotovo, da bi ti bilo ...«

Kako je bilo to neprijetno! Kako je peklo Blažeta!

Kako da mu očita mati ravno to? Da bi bil izbirčen.
Zakaj? Ako mu pri Posečniku ni bilo všeč in v Žireh ne —,
ali je radi tega že izbirčen? Saj gre v Brode in tam mu
bo všeč ...

In ali je čudno, ako mu pri Posečniku ni bilo všeč?
Če pomisli nazaj — kaj mu je bilo dobrega pri Posečniku?
Tisto vedno prepiranje z dekletom? Tisti vedno enaki,
vedno resni obrazi in pa tisto samotarjenje visoko gori v
gorah?

In v Žireh —? Za Žire on ni in ni, o tem ni vredno,
da bi mislil!

V Brodeh pa — v Brodeh bo vse drugače. Tam bo
vesel; od ondod si ne bo želel nikamor. Pri Andreju hoče
ostati stalno in ne več izbirati. Nalašč hoče pokazati materi,
da izbirčen ni — vse drugo, če hoče — a iskren ni!

»Izbirčen nisem!« je zatrdil še enkrat, kakor bi hotel
tudi materi vcepiti isto prepričanje; »izbirčen nisem ... In
pri Andreju bom ostal, ali verjamete ali ne.«

»Da bi bilo le res!« je vzdihnila Rotija in še dolgo
je stala na pragu in gledala za njim, ko je odhajal.

XV.

Za Rotijinega Blažeta se je začelo v Brodeh povsem
novo življenje — veselo in prijetno.

Hej, zjutraj je solnce že kukalo izza Žirovskega vrha
in ptiči so že davno peli, ko je Blaže smel še vedno ležati,
ne da bi ga kdo budil iz sladkega spanja. Če se je pa
slučajno kdaj vzbudil poprej, kakor je po navadi vstajal, je
rajši položil roke pod glavo in gledal v strop in bil brez
vsake skrbi; ali pa je poslušal, kako je voda šumela v
kolesa, ki so še stala tedaj, in kako je vrela in drevila
prek skál in skalič v tolmun pod njegovim oknom, in
poslušal je, ali se že slišijo v spodnjih prostorih koraki:
tihi in pohlevni, kot bi se bali glasiti se na zunaj in buditi
tako zgodaj ... Ako so se slišali, je bila to Micona, ki je
vsako jutro najprej pometla in pospravila po mlinu, zakurila
za kosilo, nalupila krompirja in nakrmila dve kravi

in par prašičkov. Kadar je Blaže čul Miconine korake, je
vedel, da ne bo dolgo, ko bodo zaškripale velike duri, ki
vodijo v mlin, in bo prišla na prag. Kadar je bilo to, tedaj
se je Blaže navadno dvignil na postelji, odprl okno in zaklical
Miconi:

»Micona, koliko je ura?«

In Micona je odgovorila: »Šest!« Vsaj približno toliko
je bilo vselej.

»Vstati bo treba, je li?« je rekel Blaže vselej potem
in se smejal Miconi, kot bi hotel reči: »Saj tako vem, da
bo treba!«

Micona pa ga ni silila.

»Kakor hočeš,« je rekla, »ali pa še nekoliko poleži!«

In nato je izginila zopet v mlin.

Blaže pa je vstal, se umil in oblekel. Ni hotel, da bi
zlorabil prijaznost Miconino.

Med tem ko se je oblačil, je imel okno odprto in
nekam veselo je vdihaval svežo jutranjo sapo, ki je vela
po grapi sem od Žirov. Zdelo se mu je, kot bi mu prav
ta sapa donšala mladostne svežosti in pravega veselja
do dela, katerega je pogrešal že dokaj čaša. Res, odkar je
bil pri Andreju, je bil dobil Blaže neko veselje, neko notranjo
moč, ki ga je gnala in priganjala, da bi delal kar
naprej, opravil vse čim natančneje in hitreje, in to brez
prigovarjanja ... Kaj takega — vsaj spominjati se ni mogel
— še ni čutil dotlej v svojem življenju, dasi len in površen
delavec ni bil nikdar ... O, takó-le v dolini med ljudmi,
med prijaznimi ljudmi je lahko delati! Blaže je bil dosegel,
po čemer je hrepenel.

Kdo ga je tukaj kaj nezavidel, kakor ga je pri Posečniku
v gorah? Nihče!

Micona —? O to je bila pohlevna dušica; žal besedice
ni izpregovorila; kaj še, da bi bila silila tja v človeka,
kakor tisto Posečnikovo deklè. Neumorno je delala.
Ali je bila na njivi, ki sta jo z Andrejem imela v bregu,
pet minut od hiše; ali pa je čedila po mlinu in krmila
živino. Hotela je storiti vse sama in pomagati vsakemu
in povsod

Ali pa Andrej — ali ga je mar Andrej zavidel? Kaj
še! Blaže in Andrej sta bila od dne do dne bolj prijatelja,
od dne do dne bolj navezana drug na drugega.

Res, to je bilo življenje za Blažeta: življenje med
ljudmi, med veselimi ljudmi.

O takú-le v dolini med ljudmi, med veselimi in prijaznimi
ljudmi je lahko delati!

Sicer pa delo, katero je opravljal Blaže, ni bito posebno
težavno.

Večjidel je bil v mlinu. Iztrkaval je vreče ter sipal
v stope, kar je bilo treba: pšenico, proso, rž, kašo, ječmen
— sploh, kar so nanosili in navozili ljudje. Včasi je kako
vrečo prestavil, pazil na vodo in pa podložil lubja pod tri
stope, ki so na drugi strani ceste posebej tolkle in mlele
posušene smrekove omajke ... Vsega tega se je bil privadil
takoj prve dni.

Ob tem, ko je imel opraviti po mlinu, sta se lahko z
Micono že zjutraj na vse zgodaj pogovarjala to in ono.

Saj je Micona govorila rada, jako rada.

»Ali si se že privadil pri nas, Blaže?« ga je prašala
tiste prve dni in se mu nasmejala po svoji navadi, kakor
bi hotela reči: »Gotovo si se!« Zraven pa je popravljala
za njim to in ono pri stopah ali sploh v mlinu, kar morebiti
takoj s početka še ni bil prav naredil.

»Kako bi se ne bil privadil? Saj nisem prišel takó-le
med kake tuje ljudi ... Sevéda sem se privadil.«

Tako je odgovarjal Blaže in zraven pazil, kako bo
popravila Micona za njim. Vedel je, da ga noče opozoriti
kar naravnost, boječ se, da ne bi ga razžalila takoj prve
dni. In prav to je bodrilo Blažeta še bolj, da se je hotel
priučiti popolnoma.

»Pri Posečniku ti je bilo bolje,« je pripomnila Micona.

»Kdo pravi? Ali mi tukaj ni dobro? Saj mi bolje
biti ne more ...«

»Postreže ti nobeden ne.«

»Postreže —? Saj nisem cesar!« se je šalil Blaže.

»Pa vendar ... Na kosilo moraš čakati, na malico
zopet. Saj bi rada pripravila včasi, pa ne utegnem, ker
je toliko dela. Ko bi vsaj te njive ne bilo ... Zelnik sva
imela že poprej; pred štirinajstimi dnevi pa je še njivo
kupil od Fortuna. In zdaj je dela črez glavo, z Andrejem
pa nič ni: v mlinu bi le ležal in spal ...«

Micona se je nasmejala in se ozrla v Blažeta, kakor
bi hotela reči: »Saj ga sam poznaš, kakšen je; saj ga vidiš.«

Blaže pa jo je tolažil, češ:

»Saj mu ni nič reči — Andreju ...«

»O — nič reči!« je hitela Micona, »ga boš že še
spoznal! Nakupil bi vsega in privlekel k hiši, a da bi se

resno lotil kakega dela, tega ne! Pa saj ga vidíš; ali kaj
drugega dela, nego spi?«

»I, kajpak da dela ...« se je smejal Blaže.

»No, kaj dela?«

»I, zatvornice odpira in zapira —.« Blaže drugega
res ni vedel povedati. In oba z Micono sta se smejala.

V resnici se ni moglo reči o Andreju, da bi kaj drugega
delal, nego spal in pa skrbel za svoje zatvornice.

Na klopi je navadno ležal po ves dan; brigal se je
za vse in za nič; govoril je z vsakim človekom in o vsem;
a povedal je malo, ali pa nič ... Tak je bil!

»Blaže, ali si že opazil, da imam tukajle malo linico
— ali vidiš?« je vprašal nekoč Blažeta in mu kazal malo,
za prst široko luknjico, ki je bila napeljana skoz zid ven
na vodo. Linica je bila tik pri zglavju, kjer je navadno
ležal Andrej, in človek je na prvi mah niti zapažil ni.

»Zakaj imaš to?«

»Poglej,« je začel razlagali Andrej, »na vodo gledam
in pa na zatvornice ... Zatvornice sem napravil še le pred
letom. Narejene so po novem, tako da jih dvignem z
„mački.“ Moj oče ni imel takih, in ljudje so me čudno
gledali, ko sem jih napravljal. A jaz sem vedel, da si
bom prihranil z „mački“ mnogo truda. In res sem si ga.
Blaže poskusi enkrat dvigniti z njimi — boš videl ...«

»Kaj pa linica, Andrej?«

»Linica —« in Andrej je bil zopet v ognju; o svojih
napravah je govoril rad — »linica? Zavoljo, otrok! Ko
so otroci videli, da so zatvornice lahke, so mi izpuščali
vodo ... Jaz pa sem si prevrtal zid in jih opazoval na
skrivnem. In še zdaj ml hodi linica v prid. Na vodo
gledam, da vidim, kdaj je ali preveliká ali premajhna, da
mi ni treba vstajati ...«

»Pred letom, praviš, si napravil zatvornice?« je pozvedoval
Blaže, ne tolíko iz radovednosti, kakor bolj radi
tega, da je dal Andreju priliko govoriti in razkazovati se.

»Pred letom sem jih napravil,« je pritrdil Andrej; toda
tisti trenutek se ga je že prijemala lenoba in spanec.

»Kaj je pa Micona rekla na to?« je silil Blaže.

»Micona —?«

»Radi zatvornic, dà«

»Ha-ha-ha!« se je zasmejal Andrej in bil hipoma
zopet v prejšjem ognju; »kaj bo rekla? To, kar drugi:
da tratim denar. A da so zatvornice trdne in da ne puščajo

— tega ne pomisli! In da je vedno vode dovolj in
da vedno lahko meljem — tega tudi ne pomisli.«

»Pa njivo si tudi kupil ...«

»Njivo —. Ali ti je pravila?« je povzel Andrej in
zopet se mu je dobro zdeio; »tudi njivo sem kupil. Micona
zdaj vedno tarna, kolike ima dela. Zakaj je pa pri hiši,
če ne za delo?«

Blaže mu ni vedel kaj odgovoriti.

»Čuden človek!« si je mislil sam pri sebi in se mu
smejal.

Pa še neki drug »čuden človek« je bil v Andrejovi
hiši. Bila je stara Špela, beračica in napol neumna, ki
jo je srenja redila in ki je ravno tiste dni stanovala pri
Andreju.

Kako je iznenadilo Blažeta, ko je videl, ozirong slišal
to žensko prvič!«

Ravno prvi dan je bilo, ko je bil Blaže pri Andreju.
Kosili so v zgornji hiši: on, Andrej in Micona, ter se pogovarjali
med seboj. Komaj je zastal pogovor nekoliko,
kar se oglasi izza peči čuden, piskajoč glas. Blaže se je
ozrl, toda niti zapaziti ni mogel nikogar; bilo je temačno.
A nekaj živega se je premikalo in gibalo. Bila je Špela.
In vselej, kadar se je zagibalo in premaknilo, se je oglasil
tisti piskajoči glas:

»Voda, oh voda ...«

»Ali je voda. Špela?« je vprašal Andrej izza mize.

Glas za pečjo je hipoma utihnil.

Blaže je gledal. Iz tmine se je vedno bolj videl koščeni
in nagubani Špelin obraz s šilastjm nosom in s suhimi,
kot črta tankimi ustnicami.

»Kdo je to?« je vprašal Blaže.

»Špela je,« je pojasnjevala Micona in se ozirala za
peč, »vedno govori o vodi ... Ni domá v tem kraju, ampak
s Koroškega je prišla. Otroka je imela in ta otrok ji
je utonil v vodi. Potem je znorela — in zdaj govori le
o vodi.«

»Voda, oh voda ...« se je začulo zopet izza peči —
— »voda, in ta ni povsod enaka ... Včasi je zelena, huš!
— v taki tonejo ljudje ... Včasi je rjavkasta, penasta, ki
mehurčke žene in se s sipo kali ... To je voda ... Kako
žeja, uh — kako žeja! A voda dere po strugah, dere ...
dere ...«

»Ali dere?« je vprašal Andrej.

In glas za pečjo je zopet utihnil ...

Še le, ko se je za mizo oživil pogovor in zopet utihnil,
še le potem se je začulo izza peči:

»Voda, oh voda ...«

In to se je ponavjjalo vedno znova, vedno enako,
vedno v istem glasu ...

Kako je Blažeta vse to zanimalo.

V gorah na samoti ni tako, da bi človek naletel však
čas na kaj novega, nenavadnega ... No in brez tega človek
ne zve nič, ne izkusi nič ... V dolini, med ljudmi — tu
človek kaj vidi in izkusi. Dà, to je življenje, ki je vredno,
da ga človek živi: življenje v dolini, med ljudmi, med svetom.

In pri tem — kako bi bil mogel misliti na kak dolg
čas, ko so mu vendar tekli dnevi, kot bi jih podil z bičem,
in ko je minil prvi teden, da Blaže sam ni vedel, kdaj
in kako.

XVI.

Odkar je bil Rotijin Blaže v Brodeh, je imel priliko
občevati in govoriti z najrazličnejšimi ljudmi, ki so nosili
oziroma vozili k Andreju v mlin. Andrej se, odkar je bil
Blaže pri njem, ni toliko menil za ljudi, ampak je vso skrb
prepustil Blažetu. Blaže pa je rad govoril. Tega ali onega,
s katerim sta bila nekoliko znana, je sem pa tja tudi pridržal
in mu razkazal prostore po mlinu, ako je želel. Zato
so pa ljudje splošno prav pohvalno govorili o Blažetu, in
Micona je rekla, da to ne bo slabo za hišo ...

Res, marsikdo se je prav zaradi Blažeta pomudil dalje,
kakor bi se bil sicer. Tako stari Muha iz Bačen.

Stari Muha iz Bačen je bil moder mož. Irhaste hlače
je nosil z usnjatimi trakovi ob golenicah; črevlje na kveder;
telovnik s svetlimi gumbi; pa iz pipice je kadil. Svoj čas
je bil celó za župana v Bačnah in njegova beseda je veljala.
Saj pa tudi nikdar ni zinil katere prazne, ampak
vselej je preudaril poprej, predno je kaj rekel, in počasi in
krepko je povedal, kar je mislil.

Blaže in pa Muha se nista umela posebno. Umevno,
da se nista, ker je bil Muha v sorodu s Posečnikom in
zato tudi z Rotijo in po tej z Blažetom. Radi sorodstva
pa si je lastil mož do Blažeta marsikako pravico. In to
Blažetu ni bilo ljubo.

Muha ni odobraval, da je Blaže ušel od Posečnika.
Ni mogel umeti, da bi pri tako dobrem in tako poštenem

gospodarju, kakor je bil Posečnik, moglo biti človeku kaj
slabega — toliko že celo ne, da bi bilo vredno, uhajati iz
službe ... Blaže pa je seveda trdil, da je bilo, in ni se
hotel vdati Muhi.

»Bilo je, bilo! A to jaz sam najbolje vem, kaj je bilo ...«

Tako je ponavljal Blaže, ko ga je nekega dne hotel
Muha izpraševati o tem.

»Kaj neki ti veš, mladost neizkušena!« mu je ugovarjal
Muha, sedeč na pragu pred mlinom, prižigajoč si pipico.

»Dobro vem.«

»No, pa če je že bilo,« se je vdal Muha, »zakaj nisi
domá pri materi? Če si že hotel imeti vse lepo in gladko,
domá bi bilo najlepše in najgladkejše ...«

»Bi že bilo; pa mati ni marala, da bi bil domá.«

»In kaj je rekla?«

»Dà, naj grem služit.«

»Zakaj te pa nazaj k Posečniku ni zapodila?«

»Kaj me bo podila; saj nisem otrok ...«

»V strah te ne zna prijeti, že vidim,« je modroval
Muha dalje, »v strah te ne zna prijeti. Saj tudi Franceta
ni znala ... Zato pa ne bo nikdar nič prida iz njega. Zdaj
pravijo, da jo misli popihati v Ameriko. Če bo šel, bo šel
iz same ošabnosti in svojeglavnosti, pravim! — Ali si ti
že čul, da misli iti?«

»Sem,« je rekel Blaže in molčal.

»No, ali pri Andreju ti je dobro?« je napeljal Muha
zopet pogovor nazaj.

»Dobro ... Bolje ko pri desetih Posečnikih!«

Muha pa je zmajal z glavo, češ:

»Fant, ti si ošaben; paži, da se ne boš kesal ...«

Ko je Muha odhajal, se je Blaže na skrivnem muzal
za njim, češ: »Kaj on vé o tem, dasi je star in izkušen —.«
In to je bilo dovolj, dasi mu je hotela vest nekaj očitati ...

Sicer pa, ko bi se tudi Blaže sam ne bil potolažil, saj
je imel ljudi, ki so skrbeli za to, da se nadležna misel
zapodi iz srca ...

Bolantaček iz Hotovelj je tudi večkrat prišel. Ne sicer
vedno z opravkom, dasi je tudi v mlin vozil k Andreju; a
tudi ne samo radi Blažeta, zakaj tudi z Andrejem sta si
bila v konce. Vendar odkar je bil Blaže pri Andreju, je
prihajal Bolantaček bolj pogosto. In Blaže in Bolantaček sta
se pomenila o marsičem. Najrajši pa sta govorila o godbi
in o harmonikah. In taki pogovori so zanimali Blažeta vse

bolj in so vplivali nanj vse več, nego Muhove pripombe
in opomini ...

Bolantaček je imel naročiti Blažetu harmonike z dvojnimi
basovi in s koščenimi »knofki« za šestdeset kron. In
potem ga je imel Bolantaček naučiti še gostin — — to je
bilo sklenjeno.

Pa tudi še o čem drugem sta imela govoriti Blaže in
Bolantaček. Pomislite: Bolantaček je imel Blažeta vpeljati
v fantovsko druščino, in to ni mala stvar. Kako in kdaj —,
o tem niti sama še nista bila na jasnem. Čakati je bilo
treba ugodne prilike ... In ta prilika ni bila daleč.

Nekoč je prihitel Bolantaček k Blažetu z veselo novico:

»Blaže, drugo nedeljo je semenj!«

Blažetu se to ni zdelo nič tako posebnega, zato je
malobrižno vprašal Bolantačka, kaj potem.

Bolantaček mu je takoj razložil velik pomen tega
slučaja.

Na semanji dan se je imelo plesati pri Lovrinu. Fantje
so imelli prirediti ples in Bolantaček je bil povabljen za
godca. Potem je bila dana Blažetu prilika, da stopi prvič
v večjo družbo med fante ... In to je bilo dovolj.

»Ali prideš?« je vprašal Bolantaček.

»Ne vem ali bi ali ne,« se je izgovarjal Blaže.

Imel je toliko pomislekov. Prvič se je bal, da se ne
bi zopet upijanil, kakor se je zadnjič; ples bo in družba bo
velika. Blaže pa je vedel sam o sebi, da mu vino rado
zleze v lase in da potem govori in dela, česar bi ne smel ...
Drugič, ker je bil tako malo čaša v Brodeh in še ne znan
z vsemi fanti ... In nazadnje, ker bo treba plačati sprejemnino,
denarja pa ni imel ...

Toda vse pomisleke mu je zlahka ovrgel Bolantaček.
Kaj bi mu jih ne, ko mu je povedal, da ga fantje sami
vabijo, naj pride, in ga zagotovil, da mu toliko denarja
posodi Andrej z veseljem, ako mu reče Blaže le eno besedo.

»Torej, ali prideš?«

»Pa pridem ...«

In Blaže je dal moško besedo, da pride.

Ko je razmišljal pozneje o tem, se mu je prav zdelo,
da je obljubil Bolantačku. Saj je ravno po veseli fantovski
druščini hrepenel; saj je prav za prav — čemu bi si tajil
— bila v prvi vrsti fantovska druščina, ki ga je izvabila
od Posečnika v dolino ... In zdaj naj bi bil opustil lepo

priliko, ki se mu je nudila, in se morebiti fantom celó zameril
nazadnje? Ne!

Naslednje dní je mislil Blaže samo na semenj in pa
na ples pri Lovrinu. Koval si je načrte za nedeljo. Plesati
sicer ni mislil. Plesal ni še nikdar, samo enkrat na
pustni večer pri Posečniku — z metlo, a godba ga je veselila
in Blaže je neizmerno rad poslušal Bolantačka, kadar
je iztresal iz »meha« svoje polke in valčke in kar je še
drugih znal: šotiš, ceparle, štajriš, marzolin itd. Slišal ga
je nekoč, ko so se Štivranovi svatje vračali od poroke.
Tedaj je bil ves neumen od tiste godbe in odtlej si je
ohranil Bolantačka v najboljšem spominu.

»Ali ti kaj greš med fante?« je vprašal Blaže tiste dni
z nekim ponosom — uganite koga! — Petelinovega Tinčeta!

S Petelinovim Tinčetom sta se bila po onem dogodku
na planinici sprijaznila popolnoma. Petelinov Tinče je tudi
vozil v Andrejev mlin in že zato ga ni smel sovražiti Blaže.

Petelinov Tinče je služil izven Brodov pri Pučniku za
malega hlapca. Pučnik je bil trgovec in je kupčeval z
lesom in z ogljem. Však drugi dan sta stala dva naložena
voza pred Pučnikovo hišo: eden z rimelci, drugi z ogljem.
S prvim je vozil velikí hlapec, z drugim pa nihče, ki se je
bil še le pred kratkim udínjal pri Pučniku. Velikí hlapec
je bil lahko čedno napravljen — seveda: les ga ni umazal.
Toda Tinče ne tako! On je bil vedno ves črn in niti v
mesto, kamor sta vozila oglje, si ni mogel oblečí bele srajce,
ker bi bil prinesel domov črno. Zato je pa Tinče tudi
domá hodil v delavnik ves črn in umazan ...

K Andreju je bil pripeljal tiste dni v mlin — črn in
zakajen kakor dimnikar ... In Blaže ga je lahko s tem
večjim ponosom vprašal, če hodí med fante; saj se Tinče
niti v nedeljo ni mogel omití in očediti, kakor bi bilo treba ...

»Med fante ne grem — nimam kaj delati med njími ...«
je odgovoril Tinče navzlic svoji črni srajci in zakajenemu
obrazu dokaj samozavestno.

Blaže si je moral priznati, da mu je prav ta samozavest
na Tinčetu skoro ugajala. Najbrž zato, ker je menil
zapaziti na Tínčetu nekaj, česar sam ni imel in kar je zato
tolikanj bolj občudoval na drugih. Vendar se mu je čudno
zdelo, zakaj bi ravno Tinče ne maral med fante ... Zato
je ugovarjal, rekoč:

»Delati —. Saj nihče nima nič delati med fanti ...
Pa tako pravim, če kaj greš v druščino —.«

»Ne grem! Čemu, ko lahko dobim druge druščine,
če jo hočem — in boljše ...«

»Kakšne?«

»Mestne!«

»Mestne —?« se je čudil Blaže.

»Mestne, mestne!« je ponovil Tinče; »misliš, da je ne
morem dobití? S hlapcem voziva na kolodvor; na kolodvoru
pa so ljudje, ki so vse kaj drugega, kakor kmetiški
robavsi tukajle. Kaj veš ti, ki sveta nisi videl več kot
toliko, kolikor se ga vidi raz Žirovski vrh — in še tega
le od daleč. A mestni delavci — meniš, da so to res delavci?
V delavnikih so sicer delavci, toda v nedeljo se ti
ne ločijo od najbogatejšega gospoda. A navzlic temu marajo
zame in radi govorijo z menoj. Z vsemi sem znan!«

»No, in kaj so ti že povedali?« je pozvedoval Blaže.

»Kaj —? Marsikaj! To že, da bodo na kolodvoru
v kratkem odpovedali delo vsi — in sicer zato, ker nočejo
biti tapice in trdo delati in klečeplaziti pred gospodarji. O,
mestni delavci so drugačni gospodje kakor kmetiški!«

Blaže je zmajeval z glavo. To mu ni šlo v glavo,
da bi res samo mestni delavec bil kaj, kmetiški pa kar
tako-le nič ...

»Boš pi še ti odpovedal delo pri Pučniku, kali?« je
vprašal Tinčeta napol resno, napol zbadljivo. Zakaj znano
je bilo, da Tinče ne vozi rad oglja in da se je ponujal
Pučniku, da bi vozil les, a ne oglja; še le ko mu ni bilo
dovoljeno in ko drugje ni mogel dobiti službe, se je baje
udinjal za oglje. Tega pa seveda Tinče ni hotel priznati ...

»Jaz da bi odpovedal?« je rekel na Blažetovo pripomnjo;
»saj nimam zakaj ... Pri Pučniku mi je všeč, da
mi bolj biti ne more. Mi ni nič hudega ... Kadar mi pa
kaj prav ne bo — o tedaj pa odpovem kar naravnost!«

»Če te Pučnik sam ne bo prehitell« seje vtaknil vmes
Andrej. Dotlej je ležal na klopi ter molčal in mežal. Tinče
je mislil, da spi.

Vendar je hotel Tinče tudi Andreju ugovarjati.

»Pučnik, da bi mi —.«

Toda Andrej je bil že na drugem predmetu. Videl je,
da se je bil Tinče neprevidoma zadel vreče, ob kateri je
stal. In takoj ga je opomnil, češ:

»Poglej, srajco si si umazal!«

Tinčeta je bilo sram. Pogledal je okrog sebe, in ko
je zapažil Pučnikovo moko, je začel znašati vreče na voz.

Blažetu se je prav za prav dobro zdelo in smejal bi
se bil Andrejevi opazki, a se ni hotel zameriti Tinčetu.
Zato je šel rajši ven in pomagal Tinčetu nakladati.

In da bi potolažil Tinčetovo nevoljo, če je je kaj bilo,
se je pogovoril z njim in ga pridržal nekoliko.

»Vidiš, Tinče, meni se dobro godí pri Andreju,« mu
je rekel zaupno.

»Ali dobro —? No, saj je prav, da se ti.«

»In ravno tebi, Tinče, se imam zahvaliti za to.«

»Meni?«

»Tebi, ker si mi ono nedeljo, ko sem pasel na Posečnikovi
planinici, rekel ‚pástir‘. — Takrat si mi odprl oči ...
Sicer ne vem, ali bi bil zdajle tukaj ali ne.«

»Vidiš!« je dejal Tinče samozavestno in sedel na voz.

»Kaj pa na harmoniko — ali še kaj godeš?« je vprašal
Blaže pri slovesu.

»Ne več. Se mi je zdela prevelika in prenerodna,
zato sem jo prodal Muretovemu. Zdaj godem na orglice
za na usta — je bolj prijetno ... Ko vozim v mesto, sedim
vrh voza in godem, da vse plese okrog mene in da ljudje
glave potikajo skoz okna ... O, tudi meni ni nič hudega!«

Blaže zopet ni vedel, kaj bi si mislil: ali bi verjel
Tinčetu in mu zavidal srečo, ali pa neverjetno zmajal z
glavo in ga zavrnil. Tinčetove besede so sicer zvenele lepo,
toda srajca je pričala — kako bi rekel — črno ...

Vendar je Blaže še dolgo stal na mestu in gledal za
Tinčetom, ko se je ta odpeljal po grapi. In neka zavistna
misel mu je vstajala v duši, polagoma kakor se dviga ob
poletni vročini na jasno nebo hudouren oblaček ...

In ko je prišel nazaj v mlin in ga je sprejel Andrej
z bučnim smehom, češ: »Ali si videl, da se je poznalo na
vsaki vreči najmanj šest njegovih reber?« se mu Blaže
sprva ni smejal. Prav tisti trenutek mu je prišlo na misel,
da morebiti tak-le človek, kakoršen je Petelinov Tinče, ki
však dan vozi v mesto in nazaj, vidi in izkusi še največ ...
No pa ta misel je obvladala Blažeta samo za hip. Takoj
nato je izprevidel, da je neumno, sploh misliti o tem.
Zato se je rajši nasmehnil ter pritrdil Andrejevi opazki,
rekoč:

»Prav gotovo: — šest reber se mu je poznalo in še pleča
povrh ...«

XVII.

Nedelja je prišla — semanja nedelja — in Blaže je
bil mož-beseda. Andreju je kar naravnost povedal, da gre
na ples, in ta mu ni branil. Micona pa mu je dala denarja
in mu tudi ni branila ... In šel je.

Mrak se je delal in pivska soba Lovrinova je bila do
mala polna, ko je vstopil Blaže. Kadilo se je po izbi in
fantje so že plesali in razbijali, da so deske odskakovala
od tal. Dekla je bila ravnokar poškropila po tleh; zato se
je para, pomešana s prahom, dvigala proti stropu in odsevala
v luči, ki so jo bili ravno tedaj prižgali. Z vinom
in pivom prenasičeni zrak je puhtel pri durih in oknih
na prosto.

Blaže je obstal na pragu. Tesno mu je prišlo pri srcu
in za tisti hip se je pokesal, da se je držal obljube in
prišel ... Tolike druščine ni bil vajen in v takem hrušču
in trušču še ni bil ... Že se je hotel vrniti in, če treba,
se tudi zameriti Bolantačku in drugim ...

Toda namenjeno je bilo drugače.

Bolantaček, ki je sedel v kotu za mizo in je bil prav
tedaj odložil harmoniko, ga je zapažil pri durih.

»Blaže, pit pojdi, pit!«

In pokazal mu je z roko na prazno mesto poleg sebe.

Ta opomin je vzbudil v Blažetu hipoma srčnost in
samozavest. Preril se je skoz sredo sobe in prisedel k
Bolantačku.

Potem je pa bilo vse dobro. Bolantačka je imel poleg
sebe in raz svoje mesto je mogel videti po vsej sobi. To
je bilo dovolj; več si Blaže ni želel.

Fantje, ki so dotlej plesali, so med tem posedli
po klopeh in dekleta tudi. In potem so peli, pili, smejali
se, nagajali si itd.

Pa kaj je Blažeta brigalo vse to! Njemu je bilo dovolj,
da je videl pred seboj vesele obraze in da je bil sam vesel
med njimi.

Sicer je pa imel Bolantačka poleg sebe in ta mu je
razložil, kar mu je bilo treba vedeti. Ta ga je po potrebi
seznanjal s fanti, s katerimi se Blaže dotlej še ni poznal.
In vsakdo izmed fantov se je Blažetu prijazno nasmehnil,
ali mu vsaj namignil v pozdrav. In to je bilo Blažetu dovolj.

Kaj bi pravil — dosti rečeno: ni minilo pol ure in
Blaže je bil toliko kot domač v družbi ... In to ni mala
stvar!

Pa to kar je bilo došlej, to še ni bilo vse. Najlepše
je imelo priti. Najlepše je bilo tedaj, kadar je vzel Bolantaček
harmoniko v roke in zagodel. Hej, kako je tedaj
Blažetu burno zaplalo srce in kako je bil hipoma ves drug;
kakor bi mu bil človek ognja nalil v žile namesto krvi ...
Pa tudi na druge je delovalo. Kako je tedaj vselej završalo
v družbi in kako je vse rinilo po koncu in tiščalo na
prostor sredi izbe, zbirajoč se v vrste in pare za ples!

Saj je pa bila tudi godba, ki jo je Bolantaček takorekoč
čaral iz harmonike, kakor nalašč za to, da je živ
človek ni mogel pozabiti vse življenje, ako jo je poslušal
le enkrat ... To so bili glasovi: ubrani, okrogli, globoki,
glasno doneči ... Ti glasovi so ob enem jokali in vriskali,
bobneli in doneli, pojemali in usihali ... In s temi glasovi
so v Blažetovem srcu oživele neke nove strune, ki so tudi
vriskale in jokale, pojemale in usihale, pa zopet naraščale
in se smejale ...

Blaže se je smejal. — Poslušal je ... bil je vesel
prek vse mere ... gledal je in gledal ... To mu je bilo
nekaj novega, došlej še nepoznanega.

Pari po sobi so se drevili in se sukali kakor v vihri
in Bolantačkova harmonika jih je drevila huje in huje ...

In tako je tekel večer.

Blaže je pil ... Polagoma je sicer srkal dobro kapljico,
a vztrajno. Žejen je bil in denar je tudi imel ... Sicer pa,
saj so drugí tudi pili!

In čim dalje je potekal večer, tem bolj domačega, tem
bolj prostega se je čutil. Prijaznost fantov ga je vzpodbujala;
bil je vedno zaupnejši, vedno veselejši, vedno glasnejši.
Vino je storilo svoje in godba ga je navduševala
bolj in bolj ... Naposled si je upal celó izza mize. Kadar
niso plesali, je celó stopil parkrat po sobi gori in doli in
izpregovoril par besed s tem ali onim. In ker je bilo naposled
vroče v sobi, je šel tudi ven, postal nekoliko na
vežnem pragu, gledal v tiho noč ali pa na nebo, ki je bilo
na gosto posejano z zvezdami — in potem je šel zopet
nazaj med družbo, med fante, med sebi enake ...

Blaže se ni kesal, da je prišel. Blagroval je samega
sebe, v duhu objemal ves svet in bil dobre volje, da bi se
ne bil jezil niti nad Posečnikovim dekletom, ko bi bilo v
tistem hipu stopilo predenj.

»Pleši!« ga je opomnil enkrat Bolantaček in mu že
hotel izbrati plesalko ...

»Tistega pa ne — plesal pa ne bom!« je rekel Blaže
odločno in sila čudno bi se mu bilo zdelo, ko bi mu bil
Bolantaček res pripeljal plesalko in bi se bil zavrtel z njo
sredi sobe, če tudi le parkrat ... Ne, za ples Blaže ni bil
— to si je priznal sam.

Vendar tisti hip se je navzlic temu pokesal, da ne
zna plesati, kakor znajo drugi ...

Sicer pa je tudi to bilo dovolj, kar je imel. Saj mu
je tudi brez plesa bila duša polna in mu je radosti prekipevalo
srce.

Pil je ...

In čudno, pijača ga niti omamljala ni — kakor se mu
je zdelo ... Res se mu je jezik že zapletal nekoliko, a
komu bi se ne bil — saj je bilo treba govoriti toliko in z
vsakim ... Vendar trezen je bil Blaže pri vsem tem in
prav dobro je vedel, kaj dela, in zdelo se mu je, da bi
lahko dajal račun od vsake besede, ki jo je govoril.

Le sem pa tja je bil malo preveč domač — se mu
je zdelo — in upal si je nekoliko preveč. Tako na primer,
ko je videl, da so silili drugi v Bolantačka in mu oponašali
njegov »meh«, ga je tudi Blaže enkrat podražil nekoliko ...
Zdelo se mu je, da Bolantačku to ni bilo prav ... Sicer
pa — ali je bil Blaže na koga navezan? Ali ni bil kakor
drugih kdo?

Sploh se Blaže naposled ni bal nobenega in zdelo se
mu je, da bi se bil postavil po robu vsakemu, ki bi mu
bil zinil žal besedo ...

Petje in ples sta se menjavala med seboj, veselje je
naraščalo, vik in krik se je razlegal burneje. Šlo je na
polnoč ...

Bolantaček je godel, da so ga bolele roke, a fantje
se niso utrudili; plesanja in drsanja ni bilo ne konca,
ne kraja.

Blaže je naročil Bolantačku, naj zagode »ceparle«. Ni
mu sicer dal v gosli, saj ni mislil plesati; vendar
»ceparle« je hotel slišati še enkrat, predno gre, zakaj ravno
tega je znal zagosti Bolantaček kakor malokdo.

In res je zagodel.

Hej, to je veselilo Blažeta! Dvignil se je za mizo,
krilil z rokami po zraku, smejal se in dvigal rame po taktu ...

In zraven je silil v Bolantačka:

»Le godi! Hej, Bolantaček, le godi! Ceparle godi ...
godi ...«

Pri tem se je primerilo, da je včasi omahnil na stran
in se zadel ob Bolantačkovo ramo. To pa je Bolantačka
motilo. Pogledal je Blažeta po strani, češ, naj miruje ...

A Blaže tega ni zapažil.

Ceparle je pel in fantje so plesali ...

Blaže je sedel, ker noge ga niso več držale. In še
sedé je tiščal in rinil v Bolantačka, češ:

»Poglej, Bolantaček, kako plešejo ... hej!«

Bolantaček pa ga je zopet gledal po strani in to pot
se mu je jeza brala v očeh ...

»Miruj!«

Blaže pa ga ni niti slišal, niti razumel.

In kaj je moralo še priti!

Blažetu je prišla na um neka nova misel in takoj jo
je bilo treba povedati Bolantačku. To ga je pokopalo.

»Slišiš, Bolantaček! Slišiš: ti mi ne boš naročal harmonike
z Dunaja ... Slišiš!« — in zraven je cukal Bolantačka
za rokav. — »Slišiš: ti mi boš prodal svoj meh,
zato ker tako lepo poje ... Slišiš!«

Bolantaček je znova zavpil: »Miruj!« in godel dalje.

Toda Blaže ni miroval ...

Tedaj pa je bilo Bolantačku dovolj.

»Kaj hočeš —?« je zavpil na enkrat tja v Blažeta in
ustavil harmoniko — — —

Pari so obstali v diru in tišina je zavladala po sobi
prvi hip.

Bolantaček pa je škrtal z zobmi in divje ter nepremično
upiral pogled v Blažeta. Oči so mu sijale jeze in
grda, prsti so mu podrhtavali ob »knofkih« in »basovih«.

»Kaj hočeš —?!«

Blaže je obsedel kakor vkopan. Bled je bil kakor
smrt in usta so se mu odprla od razočaranja in srce se
mu je krčilo strahú — —

Toda kakor sodna trobenta je donel oni grozničavi
glas: »Kaj hočeš —?« in prevpil ves hrum in šum, ki je
bil znova nastal med plesalci in gledalci.

»Kaj je, kaj je?« so izpraševali fantje in silili v
ospredje. »Zakaj ne godeš, Bolantaček? — Godi!«

Bolantaček pa je vpil znova in vpričo fantov tiščal v
Blažeta:

»Zdaj povej, kar imaš! Kaj hočeš —?«

Blaže je hotel govoriti, toda glas mu je zastal v grlu;
in namesto glasú je privrel na dan piskajoč kašelj ...

Bolantaček pa je le vpil, da je odmevalo od sten:

»Zdaj govori!«

Kaj je hotel govoriti, ko mu pametna stvar ni prišla
na misel in ko je mislíl, da se udirajo tla pod njim!

Plesalci so vpili znova in že malo ne kričali in grozili
Bolantačku:

»Godi! — Kaj imata?! — Ako ne zaigraš takoj ...«

In tudi kletvica se je čula vmes.

Bolantaček pa se ni dal oplašiti. Kričal je venomer:

»Pri miru naj me pusti! Čemu sploh pride ... Za
napotje je, pokveka nerodna! Niti plesati ne zna ... V
hribih naj bi ostal pri ovcah in kozlih — za ondi je ...«

In še je vpil — še dolgo je vpil!

Blaže ni več vedel jasno, kaj se godi okrog njega.
Videl je sicer vse, a razumel ni vsega; poslušal je, a besede
so hitele brez vtiska mimo njega ...

Miza, soba, strop, okna — vse se je zasukalo pred
njim in le on — zdelo se mu je — je ostal miren, med
tem ko je krog njega vse vršelo in kričalo, vpilo in ruvalo.

To so bili grozni trenutki za Blažeta, navzlic temu,
da se jih ni zavedal popolnoma. In to je trpelo celo grozno
večnost ...

Kar zahrešči harmonika znova Bolantaček je
nadaljeval svoj »ceparle«.

Blažetu je odleglo a obenem mu je bilo dovolj.

Segel je v žep, treščil pest drobiža na mizo, pustil
klobuk in kamižolo, ki jo je bil odložil takoj pri vstopu,
in odbežal venkaj na prosto.

In tam zunaj je bila polnoč. Po okolici se je razgrinjal
lunin svit kakor čisto srebro in voda je bobnela
tja v tiho noč, in veter, ki je bil narastel, je tudi pihal tja
v tiho noč ...

Blažetu je bilo, kakor da se je prebudil iz sanj —
mučnih in težkih ...

Obstal je spodaj pod stopnicami. Zazijal je, potegnil
zraka vase — in izprevidel hipoma vso groznost in usodnost
nocojšnjega večera.

»Sramota! O gorje, gorje mi!«

In poklical si je dogodke površno zopet v spomin.

»Torej ne za med ljudi, ampak —.«

Tega mu ni bilo prenesti — to je bilo pregrozno.

Zavrtelo se mu je v glavi, noge so se mu pošibile
in moral je sesti na stopnico.

Glavo je podptral z roko; a jasno ni mogel misliti.

Vse misli so se mu v groznem neredu drevile krog
nekega središča, krog neke misli, ki je bila izmed vseh
najhujša in ki se mu je divje in brezsrčno rezala v obraz
zopet in zopet ...

»Ne za med ljudi, ampak za v hribe —. Za v hribe ...
za med ovce in kozle ...«

Stresnilo ga je.

Hotel se je dvigniti, toda grozna zavest, da mu je en
trenutek podrl vse, vse — ta zavest ga je tiščala kakor
môra proti tlom.

Vendar — vstati je hotel, je moral, ker je sapa pihala
in mraz je bilo ...

Dvignil se je s silo in s težavo.

Kam je hotel?

Sam ni vedel, kam je hotel. Proti domu bi bil šel;
proti Andreju je hotel. Storil je par korakov, opotekal se
je ... a zgrešil je pot in zašel na stransko stezo. In steza
je peljala nekam navzgor. Po koncu ni mogel ... Sesedel
se je sredi pota in obsedel v bregu za Lovrinovo hišo. Iz
Lovrinove sobe pa je sijala luč skoz okna in Blaže je videl
v izbo, kjer so plesali in ukali dalje.

»Čemu sem šel med nje, čemu!?«

Tako je vzdihoval sam pri sebi; toda mesec na nebu
mu ni odgovarjal in voda je brezčutno drevila po grapi
mimo njega ...

»Čemu si prišel?« — tako mu je govoril neki tajen
glas — »čemu si prišel, ko bi bil lahko vedel, da nisi za
to, da nisi za družbo.«

In zopet so mu prišli pred dušo spomini — spomini,
ki jih je obnavljal že tolikokrat, ki ga pa navzlic temu še
niso bili spametovali: spomini na brata Franceta ...

O, nima ga — nima ga Francetovega srcá, in to je
grozno! — Kaj bi bil na primer France odgovoril nocoj,
kako se obnašal proti Bolantačku?

Ha, France bi se ne bil vdal kar tako; France bi bil
ravnal drugače!

»Kaj hočem —!?« tako bi bil vprašal France Bolantačka
in ga pogledal nazaj takisto jezno: »Kaj hočem!?
To hočem, da godi! Ali si za kaj drugega tukaj, kakor

da godeš? Čemu smo te najeli, če ne za to, da godeš?
In ako se bojiš, da ti ne bom dal v gosli — tu imaš!«

In France bi bil vzel krono iz žepa in jo vrgel Bolantačku
pod nos. In vsi fantje bi ga bili pohvalili zato!

Kaj pa Blaže? Ali je on zinil katero? Niti ene! In
to je bilo grozno.

Prevara! Čemu se je silil med fante, čemu je sanjaril
o Bog ve čem, za kar ni ustvarjen, za kar nima niti
zmožnosti, niti poklica ...

Da tega ni vedel poprej!

Kako bo prenesel udarec, kako bo pozabil sramoto!
Zdaj je prepozno ...

»Prepozno —?« je vpraševal zopet drug glas, »prepozno?
Saj ni prepožno ... Ako ga fantje ne marajo, ako
za ples ni in za vpitje in krik — ali potem sploh za
ljudi ni?«

Blaže je dvignil glavo in novo upanje mu je podžgalo
ogenj v očeh. To so bile nove misli, ki so mu zopet
ogrele srce in dajale novo moč potrti in izmučeni duši
njegovi ...

»Ali ga je gnalo samo med fante, ko se je trgal od
Posečnika in od Žirovskih hribov, hrepeneč v dolino? Ali
ne med ljudi sploh? — In ali so samo fantje ljudje? ...
Ako ga ne marajo fantje — dobro! Ga pa marajo drugi!
Saj mara zanj Andrej, njegova sestra Micona — saj mara
zanj Petelinov Tinče ...«

Petelinov Tinče —.

Blaže si je v duhu poklical v spomin zadnji pogovor,
ki ga je imel s Petelinovim Tinčetom. Pretehtal je vsako
besedo njegovo. Jasno ga je videl pred seboj, kako sedi
na vozu visoko gori vrh ogljenih vreč in kako igra na
»orglice«. Zdelo se mu je, da sliši celó, kako se okna
odpirajo ob cestah in kako ljudje potikajo glave na prosto,
čudeč se in ugibajoč, kako more kdo na tako malo orodje
igrati tako lepo ... In Petelinov Tinče — tako se je zdelo
Blažetu — se napol smeje skoz orglice in oči se mu svetijo
veselja in ponosa, češ: »O, meni ni nič hudega!« ...

Ob teh mislih že ni več Blažetu klonila glava na
prsi, roka se mu ni tresla in kolena se mu niso šibila.
Nasprotno, začutil je novo moč po udih in življenje se
mu je vračalo v dušo.

Dvignil se je ... Zavedel se je popolnoma pred dušo
mu je bilo jasno.

Poiskal je pot, ki pelje od Lovrina proti Andreju, in
se napravil naravnost proti mlinu, da domá v postelji še
enkrat in še natančneje razmisli vso stvar.

Hitel je — in lahko mu je bilo hiteti ... Veter, ki
je vel po grapi, mu je hladil razgreto čelo, in na pot mu
ni bilo treba pažiti, saj je luna sijala in noč je bila tako
svetla, tako jasna ...

Hitel je — pohitel bi bil lahko na konec sveta, ko bi
bilo treba. Hitel bi bil, pohitel bi bil naravnost k Tinčetu,
objel ga in mu povedal, da se ne bo norčeval iz njegove
črne srajce nikdar več; da se ne bo smejal Andrejevi šali
nikdar več in da bi se črne srajce ne sramoval niti sam,
ko bi imelo priti do tega.

V tem je dospel do mlina — brez klobuka in brez
kamižole. Toda kaj! Ali je imel Blaže čas, misliti
na klobuk in na kamižolo? In ko bi bil tudi opazíl, da
nima klobuka in kamižole — kaj bi mu bilo zato? Nič!
Blaže je imel novo misel, novo nado, ki mu sicer še ni
bila popolnoma jasna, katere se je pa navzlic temu že
oklepal z vso silo, z vso strastjo in z vsemi močmi svoje
duše ... In ta misel, ta nadá je zadostovala Blažetu popolnoma.

»Kje sem vendar?« se je vpraševal in se čudil, ko se
je zavedel ter videl pred seboj Andrejevo hišo in mlin;
»ali sem domá?«

Gledal je krog sebe in videl, da je voda tekla po
rakah kakor po navadi, da je veliko kolo stalo kakor
vselej po noči in da so valovi bruhali visoko, zaletavajoč
se v lopate kakor vselej.

»Hvala Bogu — domá sem!« je vzdihnil Blaže in pri
srcu mu je bilo, kakor da se je po dolgem trudu rešil iz
valov, ki so ga že požirali in ga z neodoljivo močjo tirali
v globino.

Dá — bil je domá!

In mesec je sijal še vedno in listje, kar ga je bilo še
po vejah, je šuštelo in veter je vel ... Izza gorá pa so
vstajale nove zvezde in pričenjale dolgo, dolgo pot po nebesnem
svodu ... A mlado jutro je še spalo in niti zarja
se še ni bila dvignila na obzor ...

XVIII.

Drugo jutro je bil Blaže bolan, resno bolan ...

Vzbudil se je bil zgodaj.

Saj spati ni mogel vso noč. Vsa noč, kolikor je je
bilo, mu je potekla nemirno. Ko je legel v posteljo, mu
je bilo, kakor bi mu bila padla megla na dušo, in nič več
ni mogel jasno razbrati svojih mislij. V nekem polsnu so
se mu mešale ražne podobe pred očmi: zdaj je bil na plesu
v Lovrinovi gostilni, zdaj je govoril s Petelinovim Tinčetom,
zdaj se je poslavljal od Andreja in se odpravljal nekam
silno daleč po svetu, a nikomur ni smel povedati, kam ...
In pri tem ga je polival pot in ga kuhala vročina, da je
zmetal raz sebe malo ne vso odejo in naposled odprl okno
ob postelji ...

Zaspal je še le proti jutru in še to le za silo.

A zjutraj se je vzbudil bolan, resno bolan ...

Hotel se je dvigniti na postelji, a zabolelo ga je v
sencih, da je brez moci zopet omahnil na posteljo ... In
glava ga je bolela, da mu je hotela razpočiti, in mrazilo
ga je ...

Stegnil je roko, ki pa se mu je tresla in bila skoro
brez moči, ter zapri okno; zakaj megla je silila v sobo.
Potem pa je ležal nekaj časa utrujen in kakor brez življenja
in z zaprtimi očmi.

A pred oči so mu stopili vsi dogodki pretekle noči s
posledicami vred. In to ga je hudo razburjalo ...

»Moj Bog! Kaj bo? Ali sem bolan?«

Spomnil se je, da bi se bil utegnil prehladiti po noči;
dá, prišlo mu je celo na misel, da bržkone pri odhodu iz
gostilne ni bil vzel niti klobuka, niti kamižole ...

Pogledal je na stol poleg postelje — in tam kamižole
in klobúka ni bilo.

Blaže ni več dvomil, da se je prehladil sinoči. In
zaskrbelo ga je.

»Kaj bo, kaj bo?«

Odprl je oči in poslušal, ali sta Andrej in Micona že
vstala — mimogredé mu je prišlo na um, kaj sta si neki
sinoči mislila o njem Andrej in Micona — in želel je, da
bi bila vsaj Micona že po koncu.

In res so se spodaj čuli koraki — tihi in pridržani.
Zdaj in zdaj so se imela odpreti velika vrata in Micona
je imela stopiti na prag.

Tedaj jo mora poklicati — tako je sklenil Blaže. In
potem naj mu skuha zdravil.

Zopet je zatisnil oči in spanec se ga je hotel polastiti.
Že so mu vstajale pol jasne podobe pred dušo — také, ki
tvorijo prehod iz zavesti v spanje — in že je bil na tem,
da bi zaspal — kar ga vzbudijo stope, ki so prav tedaj
začele svoje delo.

Blaže je stegnil roko, pótrkal na okno in izustil s slabotnim
glasom — tudi glas je imel na sebi znak bolezni —:

»Micona!«

Ali ga je čula, ali ne? Takoj nato je prišla v sobo
in vprašala, kaj je.

»Bolan sem ...«

»Ali res?« se je začudila in zasmilil se ji je Blaže;
»kaj, ali si se prehladil?« je nadaljevala s plašnim glasom,
ko je videla Blažetovo bledo lice. »Pa ne da bi bilo nevarno?«

»Vstati ne morem ... Glava me boli, v prsih me boli,
povsod me boli ...«

»Moj Bog, kaj bo iz tega!«

Micona je mislila, kaj bi ...

»Bezgovca ti bom skuhala, Blaže.«

Blaže je prikimal.

Potem mu je popravila odejo, prinesla še koco in
obljubila, da hoče zakuriti v peč. Nato pa je odhitela, da
skuha čim prej zdravilo.

Ne dolgo potem je stal »bezgovec« pred Blažetom.

Blaže je pil in dobro mu je delo ... Gorkota mu je silila
po telesu in moči je čutil. Neka lahkota mu je legla na ude.

Vendar vstati bi še ne bil mogel in tudi ni hotel
poskušati.

»Danes moraš ostati v postelji!« mu je rekla Micona
in ga zadelala v odejo.

Blaže je ležal in gledal v strop. Bolečin ni čutil; zeblo
ga ni več — in neka omotica se ga je prijemala. Pol jasne
podobe so mu zopet vstajale pred dušo ...

Ko je kmalu nato prišel še Andrej v sobo in vprašal,
kako mu je, ga je še razumel in mu odgovoril:

»Dobro.«

In tudi je razumel, ko je Andrej rekel Miconi:

»Če bo le slabo, bomo morali poslati po mater in po
zdravnika.«

Drugega ni več čul. V naslednjem ga je že objemal
spanec in sanje so ga ponesie proč odtod v drug delokrog ...

XIX.

Kako je bilo to vse čudno, neumevno!

Blaže je kar na enkrat stal pred Pučnikom, nevedé,
kako je prišel tja, in nevedé, ali hoče Pučnik kaj od njega,
ali on od Pučnika.

In Pučnik je dvignil levo brko — to je navadno privzdigoval,
kadar je govoril — ter vprašal:

»Si li prišel služit? Hm! Hm! Služit, služit!«

Zraven se mu je tolsti obraz zategnil v tisoč gub, pol
resnih, pol smehljajočih. In male oči so mu bodle v Blažeta,
kakor želo ...

Zadi za Pučnikom pa je stal Petelinov Tinče v črni
srajci ter z roko migal Blažetu, naj odgovori, naj pritrdi.

In Blaže se je čutil prisiljenega in je rekel:

»Služit sem prišel!«

»Služit —« je ponovil Pučnik in tiste gube, ki so bile
dotlej prijazne, so hipoma izgubile vso mehkobo in postala
resne in odurne ...

»Idita!« je zapovedal Blažetu iri Tinčetu ter pokazal
na vrata; »oglje je pripravljeno!«

Tinče je prijel Blažeta za roko in šla sta.

Pred hišo sta stala dva vozová, do vrha napolnjena z
ogljem, in dva mršava konja sta bila vprežena spredaj ...

»Kaj bo —?« se je zavzel Blaže, gledajoč pred seboj
konja in vozova. Nič dobrega ni slutil ... S plašnim pogledom
se je ozrl na belo srajco, ki mu jo je bila Micona
oprala in izlikala pri odhodu od Andreja. Kamižole ni imel
in klobuka tudi ne.

»V mesto bova peljala — na kolodvor!« mu je razlagal
Tinče s prijaznimi besedami, kakor bi hotel s prijaznostjo
popraviti slab vtisk, ki sta ga na Blažeta napravila konja
in vozova.

»Ali bom tudi jaz peljal, kali?«

»Tudi. Vozila bova skupaj: jaz s prvim, ti z drugim.«

»Pa jaz imam belo srajco,« se je izgovarjal Blaže, dasi
je slutil, da mu vsi ugovori ne bodo pomagali.

»Nič ne dé. Jaz sem jo tudi imel — še včeraj. A
poglej me danes ... Sicer pa bela srajca ni vse.«

»Vendar, kaj bi rekla Micona, ko bi videla? In Andrej
bi se norčeval ...«

»Zató se ne brigaj, Blaže, in potolažen bodi;« — pri
teh besedah je Tinče posegel v žep — »poglej, tukaj imam
orglice; igrala bodeva po poti.«

»Ali bodeva?«

In Blaže je bil takoj voljan.

Sedla sta na vozove in pognala ...

Toda ta vožnja — ta ni šla počasi, kakor bi bil človek
mislil prej, sodeč po težkih vozovih in mršavih konjih.
Hu! To je drevilo že takoj s početka kakor za stavo! Šlo
je kakor veter in strela — in vrh tega še v klance, ki so
se vlekli od Pučnika navzgor.

Tinče je sedel na prvem vozu visoko vrh vreč. Z
bičem je švigal po konju, da je odskakoval in letel kakor
lastovica. In čim huje je drevil Tinčetov konj, tem huje je
Blaže priganjal svojega. Nekaj mu je reklo, da mora Tinčeta
na však način preteči. A ravno preteči se Tinče ni
dal. Kadar je bil Blaže že blizu in menil smukniti mimo
njega, vselej se je ozrl Tinče nazaj, počil z bičem in udaril
konja. In takoj je bila razdalja med njima najmanj deset
metrov dolga.

»Tinče, Tinče!« je vpil Blaže z drugega voza in sapa
mu je zastajala vsled hitre vožnje. »Počasi vozi! Sicer
se nama vse razbije ... Tinče!«

Toda Tinče je drevil huje in huje in vozova sta odskakovala.
Pokrajina je kar plesala pred njima.

Pridrevila sta do vrh klancev.

»Zdaj —? Kaj bo zdaj?« je mislil Blaže.

Pot je držala navzdol in ako bosta drevila še dalje
s tako naglico —

Blažeta je izpreletela groza. Že je mislil skočiti raz
voz, že je bil iztegnil nogo — kar se obrne Tinče nazaj
in zavpije:

»Zdaj bom zaigral na orglice — in okna se bodo
odpirala ...«

To je pridržalo Blažeta. Nogo je potegnil nazaj in
se sklonil med vrece, da ne bi videl na cesto pod seboj
in na kolesa, kako so odskakovala in tria kamenje po tleh.

Na prvem vozu pa je zadonel poskočni »ceparle«.
Tinče je igral tako milo, tako globoko, tako mogočno ...
Blaže še ni čul kaj takega. To je bila godba! Ti glasovi
so doneli in bobneli tja v jasni zrak, da so oglušili ropot
vozov in hrskanje konj ...

Blažeta je mamilo. Sedel je vrh voza — a ni vedel,
kje je; voz je odskakoval, a Blaže tega ni čutil. Videl in
slišal je samo — Tinčeta! In niti ni opazil, da so se odpirala
okna pri hišah zaporedoma drugo za drugim in da

so na vseh oglih tiščale radovedne glave na piano. Še le
ko se je začul šklefet šipe prav poleg njega, še le tedaj se
je ozrl Blaže in videl, da je nespretna roka, odpiraje okno,
ubila steklo in da so ostanki popadali na tlak pred hišo.

»Blagor tebi, Tinče! O, tebi ni hudega!«

Pa Tinče ga ni slišal. Pihal je v orglice, da so se
mu napenjala lica in da se mu je čelo rdečilo, in ni se
menil za vso slavo in za vse priznanje.

In »ceparle« je donel dalje. Blaže bi ga bil poslušal
vso večnost ...

Toda nekaj je bilo, kar je obrnilo Blažetovo pozornost
drugam.

Blaže je z grozo zapažil, da odskakujejo ogljene vreče
na vozu; in kolikor bolj odskakujejo, tolikanj večja globel
se dela pod njim; on pa se pogreza v voz niže in niže;
in vreče se kopičijo okrog njega ... Pogreznil se je bil že
nizko. Vreče so ga bile pokrile do pasu; in od pasu dalje
se je že mazala bela srajca ... Krog njega pa se je še vedno
vse gibalo in odskakovalo, grozeč ga pokriti črez in črez ...

Blaže si je hotel opomoči. Napel je moči ter se hotel
izvleči iz votline. A ni šlo. Vreče so ga pritiskale s silo.
Vse je tiščalo proti središču, se skladalo više in više. In
ga zakrivalo bolj in bolj ...

»Kaj, če me pokrije popolnoma?«

Obraz se mu je zategnil groze in strahú. Že se mu
je omazala srajca do ramen; že mu je šel v nos ogljeni
prah ter ga dušil in silil h kašlju, a Blaže se ni mogel ganiti;
noge so mu tičale globoko nekje notri med vrečami ...

»O Bog, zadušilo me bo!«

Blaže je obupaval. Menil je, da se bori s smrtjo ...

Voza pa sta drevila ih Tinče je godel in vreče so odskakovale
po taktu ...

Blaže je zavpil na pomoč.

Tinče ga ni slišal.

Blaže je hlastal po sapi. Bili so že zadnji trenutki.
Zdaj in zdaj je imelo biti konec vsega — —

Toda — upanje!

Blaže je pogledal še enkrat krog sebe; oči so mu še
služile ...

In kaj je videl? Ali je videl prav? Glej, mestno
zidovje se je kazalo iz daljave ... Zvoniki so štrleli navpik
in nad kolodvorom se je kadilo — —

O Bog, o da bi ga še ne pokrile vreče! Da bi vztrajal
še dotlej!

O Bog, o Bog — že so ga tiščale v lica; oglje ga je
bodlo v brado in prah ga je dušil — —

Kar utihne »ceparle« in vozova obstaneta. Bila sta
na kolodvoru ...

»Pomagajte!« je še zavpil Blaže ter se onesvestil.

Tinče in kolodvorski delavci so ga slišali. Šest rok se
je stegnilo in ga s trudom in naporom izvleklo izmed vreč ...

Blaže je izpregledal. Zadihal je prosteje in moč se
mu je vračala v ude. A po koncu se ni mogel držati. Noge
ga niso nosile in glava mu je lezla na prsi.

»Ali boš mogel razkladati pa ga je vprašal Tinče s
sočutjem in neznansko mu je bilo žal radi Blažeta.

In skoro jokal je.

Blaže pa je sedel na kup hlodov, ki so bili zloženi
na kolodvoru, in vzdihnil:

»Bolan sem!«

A kolodvorski delavci so se mu grohotali v obraz.

»Bolan. Ha-ha-ha! Od česa neki?«

»Kaj ne bo bolan,« ga je zagovarjal Tinče; »saj je
lahko bolan, ker klobuka in kamižole ni imel!«

»Klobuka in kamižole, ha-ha-ha!« se je norčeval zopet
nekdo!

»In pa vajen ni takega dela!« ga je zopet opravičeval
Tinče; »ko se privadi nove službe, mu tudi oglje ne bo
škodovalo ...«

»Ha-ha-ha!« je ugovarjal prvi. »Kako sem pa jaz
vajen? Jaz, ki dan na dan požiram oglje za kosilo in za
večerjo — a?«

»Pa ti si od mladosti pri tem!« je rekel Tinče.

Nato se je oglasil drug delavec in se potegnil za
Blažeta. Rekel je:

»Res, kdor je vajen, za tistega je tako delo. In kdor
je ustvarjen za to, ta se tudi privadi takega. A za vsakega
ni ... In za kogar ni, ta se ne privadi vse življenje.«

Kako pametno in kako lepo so donele te besede!

Blaže je postal pozoren.

Kdo je govoril te besede, ki so donele kakor godba
na uho? Kdo?

Dvignil je glavo, a ni mogel ločiti nikogar med delavci.
- Vsi so bili enaki, vsi enako napravljeni ...

Vendar ta glas, s katerim je govoril oni, ta glas se
je zdel Blažetu tako znan, tako domač ...

»Ali ne govori Muha z Bačen tako?«

Blaže je verjel, da je čul samega Muho, in pritrjeval
mu je:

»Jaz nisem za to, jaz nisem za to!«

Tinče je med tem že odgovarjal in ugovarjal, češ:

»To zadnje pa zopet ni res! Privadi se človek vsega,
vsega!«

Toda oni je trdil še vedno svojo. In ko je Tinče
videl, da je zaman však ugovor, je umolknil tudi on.

Razložili so bili in Tinče in Blaže sta se obrnila proti
domu.

»Nič ne verjami onemu!« se je obrnil Tinče s prvega
voza in mislil pri tem na delavca z Muhovim glasom;
»oni ne vé nič. Ti moraš meni verjeti. Jaz vem, da se
boš privadil in da boš lahko obstal pri Pučniku.«

Tinčetov glas je donel zapovedujoče in Blaže se mu
ni mogel ustavljati. Sam je naposled verjel Tinčetu in mu
pritrdil, češ:

»Res, jaz tudi vem, da se bom privadil in da bom
lahko ostal pri Pučniku.«

Vozila sta počasi, zložno; Tinčetov voz je bil za deset
metrov pred Blažetovim.

Cesta se je vlekla. Ob cesti je tekla voda; na obeh
straneh pa so se kopičile gore, kakor da stražijo dolino.
Burja je vlekla in hrastovje ob cesti je šumelo.

Blaže se je prepustil veselim mislim. Nadejal se je
da bo lahko in brez težave obstal pri Pučniku, ako bosta
s Tinčetom vozila vedno takó-le zložno in počasi. In zadovoljnost
se mu je brala na obrazu.

Pa ga doteče France — brat France ...

Dà, brat France ga je dotekel in mu kar na enkrat
podrl vse vesele misli in mu jih obrnil drugam.

Brat France se je namreč vracal iz Amerike. Lepo
je bil oblečen; zelen telovnik je imel in srebrna veriga mu
je visela od žepa. Blaže ga je komaj spoznal.

»Oj, ali si ti, France? Ali prideš iz Amerike?«

France se je čudil, kdo ga kliče tako domače, in debelo
je gledal Blažeta; ni ga bil spoznal. Zato mu je Blaže
sam priskočil na pomoč.

»Jaz sem!« mu je rekel; »ali me ne poznaš? Tvoj
brat Blaže sem!«

»Ti —? Moj brat —?«

»Res! Jaz sem Rotijin Blaže!«

Še le potem ga je France spoznal. A sramoval se
ga je — sramoval se ga je radi črne srajce in pa radi
zakajenega obraza.

»Kje si zdaj —? Kaj delaš —?«

»Pri Pučniku sem in oglje vozim — —«

»Kako to, da si pri Pučniku? — Zakaj pri Posečniku
nisi več?«

»Gori ni záme, ker je v gorah. Gori po ves teden
ne prídem med ljudi. A tukaj — ne veš, kako je pri
Pučniku prijetno! S Petelinovim Tinčetom voziva v mesto
in s kolodvorskimi delavci govoriva ... Koliko človek vidi
in sliši takó-le po svetu!«

»Vidi in sliši, ha-ha-ha!« se je zagrohotal France na
vse grlo in pozabil celó, da ima pred seboj Blažeta, ki bi
se ga imel sramovati - »vidi in sliši ... Takó-le po
svetu ... Teh par ur od doma ...«

»Saj je daleč v mesto,« si je upal ugovarjati Blaže.

»Ha-ha-ha! Se ti vidi, da ne veš, kaj je daleč ...
Ali veš, kje je Amerika? Ko bi vedel, kje je Amerika, bi
ne govoril tako ... Ha, v Ameriki se kaj vidi in sliši —
to ti rečem!«

»V Ameriki —. V Ameriki —.«

Tako je ponavljal Blaže sam pri sebi in mislil Franceta
še nekaj vprašati.

Toda France je bil že deset korakov naprej in jo
hitro mahal proti domu. Menda se je bil spomnil, da se
mora sramovati Blažeta.

»Čakaj! Ne boš me zaničeval!« je zamrmral Blaže in
dvignil pest za Francetom; »ne boš me! Tudi jaz nekaj
premorem, to ti hočem pokazati ... Jaz bom šel v Ameriko!«

V Ameriko! To je bil sklep, ki ga je naredil Blaže hitro
in ga imel izvršiti v kratkem in práv gotovo ...

V Ameriko —.

In v hipu mu je bilo jasno, da se pri Pučniku ne bo
privadil tudi pri počasni vožnji ne.

V Ameriko —.

In kar naravnost bi bil najrajši povedal Tinčetu, da
pri Pučniku ne bo več dolgo in da bo šel po svetu daleč,
daleč ... tja, kjer se kaj vidi in sliši.

To bi bil povedal Tinčetu — in kar naravnost; toda
vozova sta obstala in Blaže in Tinče sta bila domá.

»No, ali sta prišla, ali sta prišla?« ju je sprejemal
Pučnik s smehljajočim obrazom stoječ na pragu; zopet je
v kratkih presledkih dvigal levo brko; »ali sta prišla? Da
sta le! Dolgo sta vozila — no, pa naj bo za prvič ... A
sedajle bo še čas, Blaže, da boš peljal v mlin ... K
Andreju boš peljal.«

»Kaj —? K Andreju?« se je zavzel Blaže in jeza mu
je vstajala in upor se mu je budil.

»K Andreju. Je že naloženo; kar preprezi, ker se
mudi. Večer bo.«

»K Andreju —? V tejle črni srajci?«

»Zakaj ne? Saj Andrej se ti ne bo posmehoval.
Obljubil je, da se ti ne bo ...«

Blaže je omahoval ...

»Ali se mi res ne bo posmehoval?«

»Res se ti ne bo!«

In Blažeta je premagalo. Zapregel je in odpeljal.

Dolgo, dolgo se je vlekla pot proti Andreju. Konj je
bil izmučen, voz nenamazan. Pot je bila razorana od
zadnjega deževja in ogibati se je bilo treba voznikom.

Blažeta je vso pot skrbelo, kaj bo rekel Andrej. Že
ga je videl v duhu pred seboj, kako nabira usta v posmeh
in kako prešteva črna rebra po vreči ... Jasno je bilo, da
se bo Andrej norčeval navzlic temu, da je obetal Pučnik,
da se ne bo.

Blažetu je šla kri v lica ...

»Kaj bi storil —?«

Že mu je prišla misel, da bi obrnil, a bal se je Pučnika.

Šlo je naprej. Bil je na pol poti. Pri srcu mu je
bilo tesneje in tesneje ...

Ljudje so ga srečevali in se mu posmehovali. Celo
Bolantaček ga je srečal in se ga sramoval ...

Blaže bi bil najrajši izginil s površja, udri se v zemljo ...

A konj je vlekel dalje, dalje ...

Že se je videl mlin ... stope so ropotale ...

Blaže je ločil, kako se je vrtelo veliko kolo ter brizgalo
vodo daleč pred se. Tudi je videl, da nekdo stoji na pragu
in ga pričakuje.

»Kdo je oni? Kdo ga pričakuje?«

Napenjal je oči, da bi ga spoznal. A ni videl prav
natanko. Toliko je ločil, da Andrej ni ... Ne; to je bila
ženska ...

»Ali je Micona?«

Tudi Micona ni bila. In vendar se mu je zdela tako
znana, tako domača.

Blaže se je približal za dvajset korakov. Postava na
pragu se je zganila ... hitela mu je naproti.

»Ali je —?«

Dà, to je bila Rotija, mati Blažetova, ki mu je pritekla
naproti, sklenila roke nad glavo ter vzkliknila presenečenja:

»Ah, Blaže, kakó — kakó si zdelan!«

XX.

Blaže je odprl oči. Čudil se je in gledal krog sebe.
Ležal je na svoji postelji pri Andreju in voda je šumela in
stope so ropotale pod njim ... Spoznal je, da se je vzbudil
z dolgih in kakor môra težkih sanj.

Ob zglavju je stala Rotija, ki je bila prišla prav tedaj.
Tarnaje je vila roke in zrla v prepadlo obličje Blažetovo.

»Ah, Blaže, kakó — kakó si zdelan! Blaže, ali je bolje?«

»Bolje,« je odgovoril Blaže in glas mu je bil slaboten.

Skušal se je obrniti na postelji; a moči ni bilo prave.
Oči so mu lezie skupaj; odeja ga je težila in pot ga je
polival.

Hotel si je pomagati; a Micona, ki je bila tudi v sobi,
je pristopila in ga zadelala znova.

»Vroče je!« je izpregovoril Blaže in zopet odprl oči.

»Blaže, le potrpi; bo kmalu bolje,« ga je tolažila Micona.

In Rotija je plakala znova:

»Ali je bolje, Blaže? Je li, da je bolje!«

Micona je odšla. Rotija pa je sedla na stol poleg
zglavja in z očesom ni trenila od Blažeta.

Blaže je dihal počasi, a globoko. Čelo mu je bilo
rosno, in kadar se mu je orosilo popolnoma, tedaj je segla
Rotija po robec in mu obrisala kapljice.

»Blaže, ali boš zaspal? Le zaspi, Blaže!«

Blaže ni zaspal več. Mežal je; a bdel je in zdelo se
mu je, kakor bi ga bil kdo nenadoma potegnil v življenje,
katero je bil pozabil in izgubil v omotici ...

»Mati!«

»Kaj je, Blaže? Ali si žejen?«

»Ne.«

»Kaj bi pa rad? Ali ti je slabo?«

»Ne. — Mati, ali sem dolgo spal?«-

»Ne, nisi spal dolgo ... Blaže le zaspi zopet!«

»Mati, hude sanje sem imel.«

»Revež! Da je moralo priti tako daleč ... Blaže, tukaj
ne boš več! Domov boš šel, kakor hitro ozdraviš ... In
potem boš domá!«

Blaže je molčal. Razumel je sicer, kar je rekla mati,
a da li bo res tako, kakor je rekla, o tem ni mogel preudarjati;
preslab je bil.

Proti večeru je prišel zdravnik. Po dvakrat na teden
se je vozil skoz dolino. In ko se je ta dan pripeljal mimo,
ga je poklical Andrej in ga pripeljal k Blažetu.

»Kakó je —?« je vprašal zdravnik in potipal žilo.

»Bolan sem,« je odgovoril Blaže.

»To vidim, da si — he! No, nevarno ne bo! Prehlajenje
ni bilo popolno ... hm, hm! A razburjenost, ta je
zakrivila mnogo ... Mirú treba, mirú!

»Hvala Bogu!« je vzdihnila Rotija in težek kamen se
ji je odvalil od srca; »mirú ti je treba, Blaže! Le miren
bodi in molči! Nič se ne vznemirjaj!«

Zdravnik je odšel.

Rotija pa je še nadalje sedela ob zglavju in molčala.
Molčala je samo radi Blažeta, ki mu je bilo treba mirú in
ki se ni smel vznemirjati ...

Prva noč je bila dolga. Blaže ni spal. Ležal je znak
in opazoval sence, ki so se delale na stropu in migljale,
kakor je migljal plamen svetilke, ki je brlela na mizi. Mati
je dremala ob zglavju. Od spodaj gori pa se je čul stokajoči
glas Špelin, ki tudi ni mogla spati po noči.

»Voda, oh voda ... Včasi je zelena — huš! — v
taki tonejo ljudje ...«

Blaže je poslušal in se zamislil v ta tožni in zategli
glas ... In bilo mu je kakor takrat, ko se je pogrezal v
Pučnikove vreče globokeje in globokeje ...

»Včasi je rjavkasta, penasta, ki mehurčke žene ...«

In potem mu je bilo, kakor bi ga kolodvorski delavci
vlekli izmed vreč in kakor bi zopet dihal prosteje ...

»Oh, da bi ozdravel — da bi le ozdravel!« je vzdihnil
in neznanska želja se ga je polastila, da bi vstal, da
bi bil zdrav, da bi —.

»Kaj bi potem ?« se je vpraševal.

In tu je že nastopala slutnja, skrb — in dogodki
zadnjih dnij so mu silili v spomin ...

Toda vznemirjati se ni smel!

In Blaže je znova poslušal Špelo ter se zatapljal v
njen glas.

Drugi dan je bilo bolje. Ležal je laže in sopel je
mirneje. Tudi zaspal je črez dan.

Micona mu je kuhala in mu postregla kakor mu je
mogla. Tudi Andrej se je brigal in pobrlgal, kolikor je bilo
mogoče. Rotija, ki se dotlej ni ganila od postelje, se je
poslovila zvečer in šla domov z obljubo, da pride zopet,
in s prošnjo, da naj naznanijo prav gotovo, ko bi se imelo
obrniti na slabše.

Minil je prvi dan, drugi dan — pa se ni obrnilo na
slabše. Zdravila, ki jíh je bil zapísal zdravnik, so imela
svojo moč. Blažetu se je obračalo na bolje. Ni bilo več
dvoma, da je nevarnost pri kraju. Vsi so se veselili. Le
Blaže se ni veselil tako, kakor bi bilo pričakovati.

Oni nesrečni dogodek v Lovrinovi gostilni je bil nekako
središče, okrog katerega so se sukale zdaj vse misli
Blažetove. Srce se mu je trgalo ob spominu na ta večer,
a Blaže ga je prešel v mislih še enkrat od konca do kraja.

Grozen in usodepoln je bil ta večer ...

Blaže je pretehtal tudi posledice, ki bodo sledile, ki
morajo vsekako slediti dogodkom onega večera ...

In tudi té niso bile prijetne!

Ali bo poslej mogel pogledati mirno v oko kateremukoli
izmed tovarišev, ki so bili oni večer pri Lovrinu? Ne!
Ali se ne bo — oziroma ali se ni raznesel oni dogodek
sploh med ljudi? In ali ga ne bo zasmehoval vsakdo in
ga preziral? Po tej sramoti, ki si jo je nakopal oni usodni
večer — ali mu je Se sploh mogoče bivati tu v dolini, tu
med ljudmi? ...

In že se mu je rodila mísel, ali bolje, ni se mu rodila,
zakaj Blaže se je je bil oprijel že takoj prvi trenutek, ko
se je bil vzbudil iz onih strašnih sanj; zdaj mu je le vstajala
znova in jasneje — misel, da pusti vse skupaj: dolino
in ljudi, ter se omeji zopet in izključno le sam náse.

In kakor glas iz nekih višjih svetov so mu donele v
spomin besede onega delavca z Muhovim glasom:

»Kdor je vajen, za tistega je ... In kdor je ustvarjen
za to, ta se tudi privadi ... A za vsakega ni ... In za
kogar ni, ta se ne bo privadil vse življenje ...«

In te besede so Blažeta vlekle in vabile bolj in bolj.

Nove misli se je oprijemal ... Saj je čutil v sebi, da
je v bolezni postal nekako drug, nekako nov človek ...

One strahovite sanje so pustile v njegovi duši vidnih sledov.
Tista neukročena želja, ki se mu je javila dotlej brez prestanka
— želja po ljudeh, po družbi, po izvenrednih dogodkih:
ta želja je minila kar hipoma in na njeno mesto
je stopila neka hladnost, neka premišljenost ... Blaže je
postal mož — mož, ki preudarja resno in presoja mimo
in trezno ...

In ko je stopila predenj prihodnjost z vprašanjem:
»Kaj sedaj?« — tedaj je bilo pač treba presoditi stvar
mirno in trezno.

»Kaj sedaj —?«

Dolinsko življenje, t. j. življenje v vihrah in vrtincih
v hrumu in šumu, se mu je pristudilo do grla.

Torej: Kaj sedaj?

Proč odtod, proč iz teh razmer — kamorkoli že!

»Kam —?«

Ali nazaj k Posečniku?

K Posečniku ne! Posečnik mu je zameril — in kadar
Posečnik zameri, tedaj ne odpusti zlepa. Posečnik bi ga
ne maral.

»A kam sicer —?«

Ali v Žire?

Blaže je bil prepričan, da Žire niso zanj in Vilfanova
prodajalna tudi ne. — V Žire ne!

Ali k Pučniku?

Ob spominih na Pučnika in na Tinčeta ga je streslo
in vselej, kadar se je spomnil onih groznih trenutkov v
sanjah, ga je izpreletelo po vsem životu. Ne, k Pučniku
ne, ko bi ga prosila Tinče in Pučnik na kolenih!

Kaj pa v Ameriko?

V Ameriko —. V Ameriki ima očeta; tega bi poiskal
in dobro bi mu bilo ... In ljudem in pa opravljivim jezikom
bi se umaknil. Toda trezno je bilo treba to premisliti!
Kako dobiti očeta v Ameriki in — kar je glavno — kje je
denar za v Ameriko? In kje bi si upal Blaže sam v
Ameriko? — Nič, nič! Tudi na Ameriko ni da bi mislil!

»Kam pa? Kam pa?«

In tu se je Blaže spomnil, kaj mu je rekla mati v
bolezni. »Tukaj ne boš več! Domov pojdeš, kakor hitro
ozdraviš. In potem boš domá!« Tedaj je bil Blaže preslab,
da bi bil mogel misliti o teh besedah. A sedaj mu
je bil duh zopet krepak in lahko se je zaglobil.

Kaj ko bi šel domov, ko ozdravi nekoliko? In kaj,
ko bi ostal potem stalno domá? V grapi bi bival; drva
bi cepil in kaj drugega malega bi storil ... In mir bi imel
pred ljudmi, mir pred samim seboj ... In na peči bi ležal
in gorko bi bilo ...

Le nekaj ga je zaskrbelo pri tem.

Kaj, ko bi mu domá zopet ne bilo povšeči in bi si
želel zopet proč, proč —? In potem bi mu mati zopet in
po pravici očitala, da je izbirčen ... Tega bi mu ne bilo
prenesti!

No, pa ta skrb mu je prišla le mimogredé. Blaže se
je potolažil takoj, češ:

»Kam si bom neki želel? Ali nisem ízkusil dobrega
in hudega dovolj?«

A nekaj drugega mu je delalo skrbi in mu težilo srce.

Kako se ločiti od Andreja? Mlina se je bil privadil
v teh dneh in Andreja tudi in Micone tudi. Kaj bosta rekla
Andrej in Micona pri slovesu? Ali ga ne bo Micona vprašala:
»Ali ti ni bilo lepo pri nas? Zakaj nas zapuščaš?«
Ali mu ne bo Andrej očital na tihem, da ne dela lepo, ko
jima vso prijaznost in vso postrežbo plačuje takó-le? In
na vse to Blaže niti pravega vzroka ne bo mogel povedati.
In ko bi ga tudi povedal, saj bi ga ne razumel niti Andrej,
niti Micona ...

To je bilo hudo in to je težilo Blažetu srce bolj ko
vse drugo.

In tako je bil pri misli na bližajoče se zdravje vesel,
pa zopet ne vesel; in misli so se mu menjavale, vesele in
tožne, prav kakor tam zunaj jesenski dnevi, lepi in deževni.

XXI.

Rotijin Blaže je ozdravel.

Slab je bil sicer še, a toliko vendar, da je mogel biti
po koncu in pomagati po mlinu. Zopet je sipal v stope,
presejal moko in tudi zatvornico je mogel odpreti. Težavnejša
dela seveda je moral opravljati Andrej.

Zunaj je bil lep dan. Mrazovi, ki so bili zadnje čase
nastopili, so se prevlekli in solnce je sijalo in pogrevalo
zemijo. Brezlisto drevje ni več delalo sence, le veje so
tvorile posamezne, krepko očrtane obrise, kadar je solnce
posijalo. Tla, ki so že skoro zmrzovala, so se otajala in
delo na polju je šlo lahko izpod rok.

Blaže in Andrej sta delala v mlinu. Menila sta se poleg
drugega tudi o vremenu. Blaže je sodil, da so ga ravno
lepi dnevi vzdignili in mu pomagali na noge. Andrej pa je
pristavil, da bodo zopet lepi dnevi storili svoje ter okrepili in
ozdravili Blažeta popolnoma. In Andrej se je tega veselil.

Saj je pa imel tudi vzrok za to!

Koliko načrtov je bil sestavil za časa Blažetove bolezni,
ki sta jih imela sedaj izvršiti z Blažetom skupno!
Po mlinu je bilo treba popraviti to in ono. Onstran vode,
kjer je uhajal potok v sosednjo grapo, je bilo treba sezidati
škarpo, in to vse še do zime. Potem se je bilo izrabilo
par stop v tolkalu; okovati jih bo treba! Nekaj lopat v
velikem kolesu je bilo strohnelo; pajkelj v mlinu je puščal;
stopnice, ki vodijo v mlin, so kamenite in nerodne: vse to
je čakalo popravila. Skratka, Andreja in Blažeta je čakalo
dela dovolj ...

Žal, da se Blaže ni mogel veseliti z Andrejem vred!
Danes ta dan je bilo treba govoriti odločilno besedo.

Večkrat je že menil začeti in povedati Andreju, da bo
šel proč, in to že jutri, a vselej mu je zastala beseda v
grlu in obmolknil je. Tesno mu je bilo pri srcu. Vedel je,
kaj dela, ali kaj bi vsaj moral delati; vendar ko je pogledal
skoz vráta in videl, kako je voda bleščala v solncu In
kako so se žarki lomili v penah, ki so pršale od kolesa:
tedaj ga je tesnilo še posebijo in ni se mogel sprijazniti z
mlslijo, da bi bil ta dan njegov zadnji pri Andreju.

»Bom pa zvečer povedal — pri večerji!«

Tako je sklenil naposled in odložil do večera. Zvečer
je bila vselej tudi Micona poleg in treba ne bo tega praviti
vsakemu posebej ...

Minilo je popoldne.

Zvečer pa ni kazalo odlašati več. Blaže je začel kar
naravnost:

»Proč pojdem —.«

Andrej ga je pogledal; tudi Micona se je začudila.

»Kam —? Ali res?«

»Domov moram iti.«

»A — domov? Tisto že ... Kdaj boš pa nazaj prišel?«

Andrej in Micona ga nista umela. Blaže je moral
razlagati natančneje:

»Ne vem, kdaj bom prišel ... Saj mislim ostati domá
za vselej. Sem dejal, da ne bom več služil nikjer, zato
ker ni záme, da bi služil ...«

»Zakaj? Ali —? Blaže, ali morebiti nisi zdrav?«

»Tisto ne, zdrav sem. Vendar — zdi se mi najbolje,
da sem domá ... Mati je že stara —.«

»A — tako?« je rekel Andrej.

»Pa vendar —« je začel zopet Andrej po kratkem
molku; »za kak dan boš lahko prišel nazaj ... Takó-le,
kadar bi bilo v mlinu dela veliko ... Ali bi mogel?«

»Lahko, o tisto pa lahko!« In Blaže je bil vesel, da
je mogel obljubiti vsaj toliko.

No in potem je bilo tudi Andreju prav.

»Vidiš,« je rekel, »jaz sem sodil, da misliš v Žire ...
Po pravici povem, žal bi mi bilo po tebi, ko bi šel v Žire.
— Ali veš, da je šel France v Ameriko?«

»Ne vem. Ali je res šel?«

»Res, pred par dnevi ... No in potem sem mislil, da
so te pregovorili k Vilfanu. — In zato bi mi bilo žal ...«

»O, tisto pa ne!« je dejal Blaže, vesel, da more potolažiti
Andreja; »v Žire ne grem, ko bi me silil ne vem kdo!«

»Nič ne rečem,« je dejal zopet Andrej, »nič ne rečem;
rad sem te imel, rajši kakor koga drugega. In težko mi bo ...
No, pa črez zimo ne bom drugega iskal.«

In dobro je bilo.

Samo Micona še ni mogla umeti, zakaj bi moral Blaže
hoditi proč. Skoro verjeti ni mogla, da bi Blaže govoril resno.

»Morebiti pa le ne misliš iti, Blaže?«

»Moram iti, res moram iti!«

»Pa bi ostal vsaj toliko, da se pozdraviš.«

»Saj sem zdrav! Saj mi nič ni.«

»Vendar ... kuhala bi ti, kakor sem ti v bolezni, in
postregla bi ti; morebiti ti pa postrežba ni bila všeč!«

»Oh ne misli tega!« jo je zavrnil Blaže in zopet mu
je bilo hudo; »ne misli in ne verjami tega! Kako bi mi
postrežba ne bila všeč, ko boljša biti ni mogla! Vedno
bom rad prišel, gotovo! A zdaj, zdaj moram iti ...«

Nadalje ga nista izpraševala niti Micona, niti Andrej.
Verjela sta mu; a hudo je bilo obema. In tudi Blažetu ni
bilo lahko pri srcu, Kako rad bi ju bil prepričal, kako rad
bi jima bil povedal vse, vse ... a ni mogel — in Bog ve
ali bi ju bil tudi prepričal s tem, ali ne?

Spodaj pa je šumela voda mimo mlina. Drsela in
polzela je prek skal in z glasnim bobnenjem padala v
tolimun pod jezom.

In ko je nora Špela zapažila, da zastaja pogovor za
mizo, jo je kar na enkrat navdušilo vodno šumenje in začela
je s svojim piskajočim glasom:

»Voda, oh voda ... Včasi je penasta, ki mehurčke
žene in se s sipo kali ... To je voda ...«

Nato je počakala nekoliko, kakor bi hotela vprašati:
»Ali boste govorili?« — in ko je bilo za mizo le tiho, je
začela znova:

»Voda, oh voda ...«

Blažetove misli pa so letele tja v grapo in po grapi
dalje do Rotije ... Saj je mati morebiti prav tedaj mislila
nanj, želeč, da naj bi nikar ne odlašal več in prišel, prišel ...«

XXII.

»No, ali si prišel, Blaže?« ga je pozdravila Rotija po
stari navadi, ko je prišel drugi dan proti poldnevu; »prav,
da si prišel! Ali si zdrav, Blaže? Popolnoma še nisi, je-li?
Kaj boš jedel?«

Blaže ni mogel ob enem odgovarjati na vsa vprašanja.
In Rotija tega tudi ni zahtevala. Peljala ga je v hišo in
postavila kosilo predenj.

Potem še le sta se oddahnila oba in se pogovorila o
tem in onem.

»Prav, da si prišel!« je dejala Rotija zopet, »prav!
In po pravici ti povem, rajši vidim, da si domá, kot bi si
drugje kvaril zdravje in zapravljal denar ...«

Poslednje je donelo malo očitajoče; zato je Rotija
popravila takoj in pristavila prijazno:

»Le jej, Blaže, le jej!«

In Blaže je jedel.

»Kaj pa —?« je vprašal Blaže črez malo časa; »kaj
pa, ali je France res šel v Ameriko?«

In tedaj je bilo prvič, da je Blaže sam napeljal pogovor
na ta predmet.

»Res je šel,« je odgovorila Rotija na kratko in na
čelu, ki se ji je stemnilo, je bilo videti, da ji ni čisto prav,
da je šel.

»Ali ste kaj vedeli naprej, da bo šel?«

»Kaj bom vedela,« je povzela Rotija; »malo ali pa
nič nisem vedela ... Pred par tedni so že govoričili ljudje
o tem; pa kdo bi se zanesel na ljudi! Oni dan pa je prišel
Francè sam in povedal, da gre ... Pogovarjala sem ga,
naj se premisli. A zavračal me je tako jezno, tako surovo,

češ, da ne razumem tega ... O Bog — in za táko-le deklino
gre! Za táko-le, ki ne bo imela niti krajcarja in ki
jih je izpeljala že toliko ... Popolnoma se bo izgubil po
svetu, to vem! Še naredil si bo kaj, ker nagel je in njegova
mora obveljati vselej!«

Rotija je sklenila roke in pogledala kvišku. Na
obrazu se ji je brala žalost in v očeh so ji igrale solze.

Tudi Blažetu je bilo hudo — radi matere ... Zinil
bi bil kaj, a ni vedel, kaj bi. O „deklini“ ni hotel izpraševati
natančneje; o takih rečeh se Blaže ni rad menil z
nikomer, najmanj pa z materjo. O čem drugem pa tudi
ni vedel govoriti.

»Pravijo, da mu je Vilfanka dala denar,« je rekel naposled,
ko sta bila pomolčala nekoliko.

»Nič mu ni dala!« ga je zavrnila Rotija; »saj je sam
imel. Kako bi mu Vilfanka dajala denar, ko je sama nevoljna,
da je šel! Včeraj sem bila tamkaj in tožila je
črezenj, češ, da je bil čim starejši, tem ošabnejši ...«

»Kaj pa Vilfan?«

»Vilfan se jezi, da se bolj ne more. Preti, da mu ne
bo dal niti krajcarja, ako se vrne z ono deklino. In pa
nad Vilfanko vpije, češ, da mu je ona dajala potuho ...
Kaj mu je dajala potuho! Nič mu je ni dajala! Morebiti
je bila nekoliko predohra in premehka — drugega nič!«

Rotija je obmolknila in zrla v tla. Morebiti ji je očitala
vest, da niti Vilfanka, niti ona nista brez krivde. Morebiti
je morala priznati sama proti sebi, da po lastni krivdi ni
opazila slabih kalij, ki so poganjale v Francetu že kot
otroku in se razvile počasi v napuh in ošabnost ... Morebiti
pa je mislila na Blažeta in na krivico, ki mu jo je delala,
da ga je vedno in vedno tiščala v ozadje in ga cenila
vse premalo ...

Blaže pa je mirno jedel in molčal. Kaj je mislil prav
ta hip, se ne vé.

»Blaže, bolj sem te vesela ko Franceta!« je izpregovorila
Rotija naposled; »po pravici ti povem, prav je, da
nisi hotel ostati v Žireh ... Ni vselej tako, kakor se vidi
na zunaj ... Nič več te ne bom silila nikamor. Če hočeš
biti domá — bodi; si vsaj pošten ... Če pa ne, si izbiraj
službo sam. Star si dovolj — in če rabiš pamet, lahko
spoznaš, kaj je prav in kako je prav.«

Blaže je zopet molčal. Za žlico je gledal, ki mu je
vedno enakomerno hodila od ust v skledo in nazaj. Bilo

je kakor bi se niti ne brigal za Rotijine besede, a se je.
Ko je videl materine solze, tedaj je prišlo tudi njemu trpko
pri srcu in zopet se je meral premagovatl kakor vselej, da
se ni spominjal Franceta z jezo in sovraštvom.

Ta hip mu je tudi — kakor vselej, kadar se je spominjal
Franceta — prišla na mar razlika med njim in med
Francetom. In čudno, ta hip Blaže ni bil žalosten, ko je
primerjal sebe s Francetom ... Ne, ta hip je bil prvič v
svojem življenju samega sebe vesel, sam s seboj zadovoljen.

Na tisto pa, kar mu je rekla mati: da naj si izbira
službo sam, ako hoče — na tisto Blaže tedaj ni hotel
misliti. Čemu bi bil mislil na tisto? Saj je bilo domá
dobro in za prvi čas že celo ni kazalo izbirati; na zimo
delavca nihče ne potrebuje. Na pomlad pa — o svetem
Juriju, ko se seli družina — tedaj se bo že videlo. No,
toliko je pa vedel Blaže že sedaj, da, če bo iskal službe
je ne bo iskal niti po dolini, niti kje v mestu, najmanj pa
v Ameriki. Toda sedaj ni bilo treba premišljati o tem.

XXIII.

In vendar je bilo treba, da je Blaže mislil o tem prej,
kakor je sodil, da bo.

Ni bil še celi teden domá, ko pripelje nekoč — takó-le
popoldne je bilo; Blaže je drva cepil na tnali, Rotija pa je
bila šla v delo — Posečnikov Štefuc doli po grapi in se
ustavi pri Blažetu.

»Ali si domá, Blaže?«

»Domá sem —. Kaj pa ti, Štefuc, no?«

»O nič! V mlin peljem, pa je dejala Posečnica, naj
se oglasim pri vas, ker je zvedela, da si bil nekaj bolan;
ali si še?«

»Zdaj nisem. — Ali je Posečnica rekla, da se oglasi?
Kaj je pa pri Posečniku kaj novega?«

»Novega ni nič. Saj nima biti kaj novega« — in Štefuc
se je popraskal za ušesi — »jaz sem sedaj za volarja ...«

»Kdo pa pase?«

»Pase pa sedaj tisto Drolovo Reze — saj poznaš otroka?«

»Poznam —. Kaj pa sedaj kaj pridelujete?«

Vsake vrste ... Krompir smo že zdavna pokopali;
repo smo spravili; zelje je pa še na njivi ... O, dela je
dosti — ljudij je premalo ...«

»Ljudij —? Saj vas je dosti!«

»Ni nas ne! Posečnica je naročila, ko bi ti hotel priti
nazaj ... Radi bi te vzeli ... In ko bi ne maral biti za
volarja, bi pa bil za malega hlapca. Tako mi je naročila!«

Blaže je obstal. Iznenadilo ga je.

»Ali je res tako naročila?«

»Res.«

To, kar je govoril Štefuc, to je bilo tako vabljivo,
tako prijetno ... To je bila godba ... »K Posečniku —.«
To bi bil vrhunec želja njegovih; to bi bilo tisto, po čemer
mu je hrepenela vsa duša že toliko čaša, ne da bi bil vedel
za to ... Dà, k Posečniku, k Posečniku.

Blaže je pustil sekiro in polena in gnal Štefuca v hišo
in mu prinesel sadja in ga silil, naj jé.

In potem je hotel čuti zagotovilo še enkrat.

»Tako praviš, da ti je Posečnica naročila, je li?«

»Pošečnica.«

Kaj je Štefuc vedel, kakšnega pomena je za Blažeta
novica, ki mu jo je prinesel! Niti sanjalo se mu ni o tem!

»Kaj je pa Posečnik rekel?«

»Tudi Posečniku bi bilo prav, ko bi prišel,« je odgovoril
Štefuc in zadnje jabolko mu je izginjalo pod zobmi;
»on je tudi naročil, da pridi. Dela boš imel, če tudi bo
zima. In v nedeljo po maši boš lahko ostal domá pri
materi ... Tudi med tednom te bo pustil domov za kak
dan, če boš hotel. Tako mi je naročil.«

To je bilo zopet nekaj za Blažeta. Hej, potem bo
imel nedeljo prosto, potem bo celó med tednom — — hm,
celo v Brode mu ne bo zaprta pot in Andreju bo lahko
izpolnil besedo, ki mu jo je dal ...

»Tedaj tudi Posečnik je naročil?«

»Tudi. Ali boš prišel?«

»Kdaj bi pa imel priti?«

»Kadar ozdravíš popolnoma. Če si pa zdrav, pa lahko
takoj jutri.«

»Ali so rekli, da takoj jutri?«

»Rekli.«

»No, pa pridem; le povej, da pridem!«

Ko je odhajal Štefuc, je zri Blaže še dolgo za njim.
Pri tem so se mu menjavala čuvstva tako različna, tako
vesela ... Bilo mu je, kakor da je še le ta trenutek dosegel
tisti rešilni drog, po katerem je segal že toliko čaša, a
zaman ... In tega se je veselil. Pri srcu mu je bilo lahko,
da bi bil poletel kakor ptič. Najrajši bi bil objel ves svet

ob enem in povedal vsakemu posebej, da bo šel zopet k
Posečniku — in to takoj jutri ...

Ko je izginil Štefuc za ovinkom, je hodil Blaže s
hítrimi koraki po sobi gori in doli. Mirovati mu ni dalo.
Predstavljal se je zopet sredi med Posečnikovo družine.
Mislil je na to, kaj mu bo rekel Posečnik, kaj drugi. Posečnik
bo sicer vesel, a skrival bo veselje in se držal resno.
Posečnica bo malo ne jokala in mu stregla, kakor bo vedela
in znala. Hlapec bo molčal, morebiti se bo celo grdo držal;
a spoštoval ga bo. Tudi dekle bo molčalo, ker si ne bo
upalo dražiti ga vpričo Posečnika in Posečnice. In Štefuc
— ta bo ponosen na svojo volarsko službo, do katere je
prišel tako zgodaj in na tako lep način ... Hej, to bo lepo!

— Blaže se je čudil, kako da mu je moglo kdaj presedati
življenje vrh Žirovskega vrhá in kako da ga je mogla obvladati
nezadovoljnost in mržnja do Posečnikovih ljudij.
O, ta dan, ta trenutek je videl stvari v drugi in lepši luči
kakor sicer!

Ko je prišla Rotija proti večeru domov, je imel Blaže
vsaj koga, da mu je mogel povedati vse, kar mu je ogrevalo
dušo in mu polnilo srce.

Materi je povedal ves dogodek in ves pogovor s Štefucem
— in tudi o svojem namenu ni molčal.

In kaj bi bil mogel povedati Rotiji veselejšega kakor
to! Saj mu je že sama mislila prigovarjati k Posečniku,
pa se je bala, da bi ga ne razdražila. No in sedaj jo je
prehitel Blaže sam.

»O le k Posečniku, Blaže! Nikamor drugam kakor
k Posečniku!«

Razume se, da sta po večerji sedela še dolgo ter govorila
in ukrepala o Blažetovi sreči.

In ko je naposled prišel Blaže v zidanico, kjer je imel
ležišče, še dolgo, dolgo ni legel k počitku. Kdo bi mislil
na spanec, če je to njegov zadnji večer domá in če vé, da
se ima pričeti z drugim dnevom zanj staro, a vendar tako
novo življenje!

Blažetu se ni dalo spati. Ogrnil se je, odprl okno
in gledal venkaj v mesečno noč.

Zadnji krajec je svetil na nebu in lep večer je bil
tam zunaj.

Iz okna se je videlo naravnost na Žirovski vrh. Gozde,
ki so se vlekli proti vrhu, je osvetljeval mesec le za silo.
Na vrhu pa, kjer so gozdi ponehali in se pričeli travniki

in senožeti tam je izdala mesečna luč; tu se je ločila vsaka
senca, vsako drevesce, ako je stalo na samem. Prav po
vrhu najvišje senožeti se je vlekla podolgovata senčnata
poteza: to je bilo sadno drevje okrog Posečnika. Izmed sence
pa se je nekaj belilo, in to je bila Posečnikova hiša ...
Blaže je slonel in gledal.

Pa ne le oko njegovo, tudi duh mu je rajal gori po
Žirovskem vrhu, gori okrog Posečnika.

Kako je bilo lepo takó-le ob mesečnih večerih tam
gori! Ob takih večerih je Blaže vselej slonel na lini gori
na Posečnikovih svislih, in pozno v noč zrl venkaj v prirodo.
Kako bi se z veseljem ne spominjal tistih večerov!
A najlepše je bilo takrat, kadar je sijal zadnji krajec —
kakor nocoj. Tedaj so vpadali lunini žarki bolj na redko
in napošev. Ob takih prilikah niso osvetljevali predmetov
povse jasno, ampak le bolj v nedoločnih, razmočenih obrisih.
In vendar je odsevalo po drevesnih listih, ako je
bil zrak miren, ali da vsaj ni pihala burja. Kadar pa je
bilo vetrovno, tedaj so se peresa zibala in tedaj je bilo lepo!
Seveda — vse kaj bolj posebnega je bilo, pogledati ob takih
prilikah ob rebrih doli proti dolini. Ta se ni majala in
zibala ob vetru — ta se je raztezala tako mirno in tako
tiho v velikem loku sem od Žirov, pa daleč tja doli proti
Brodem in še dalje. Sredi po dolini se je plazila reka.
Zdaj pa zdaj je zalesketala v mesečini, in to v daljši ali
v krajši progi, kakor je naneslo. Tudi cesto je bilo ločiti,
ki se je vzporedno z reko vila proti mestu; in pogled je
plul za njo daleč tja doli, dokler ni izginila dolina in dokler
se nista reka in cesta izgubili v megli, ki se je počasi dvigala
izmed vasij in gričev ... Dà, to je bil lep prizor ob
takih večerih!

In nocoj je bil prav tak večer.

Kdo bi tak večer mislil na spanje! Kdo bi se ne
mudil pri tako lepih spominih!

Blaže je slonel na oknu še dolgo — sam ni vedel
kako dolgo ... Še le ko mu je spanec silil na oči in ko
je začel bití nočni hlad občutljiv, je zapri okno in zlezel
v posteljo.

Potem pa so ga ponesle sanje kakor na perotih na
Žirovski vrh — tja gori, kjer se na Posečnikovih svislih
ziblje pajčevina med ožganimi tramovi; tja gori, kjer se
bleskeče drevesno perje ob mesečnih nočeh; tja gori, kjer

žive ljudje življenje lepo in mirno, še vse lepše in mirnejše
nego tu spodaj.

* * *

Ne bom vam pravil dalje; ako bi vas zanimal še
konec, prosím pojdite in govorite z Blažetom samim. On
še živi — in rad vam bo povedal svojo povest od konca
do kraja.

O, Blaže še živi, dasi je minilo od teh dogodkov, ki
sem vam jih pripovedoval, nič manj ko trideset let.

Vrh Žirovskega vrha dobite Blažeta še vedno. Če
vas bo kdaj pot pripeljala na Žirovski vrh, le pojdite tam
mimo Posečnika in stavim, da boste naleteli na Blažeta.
V bregu nad potjo bo stal in pasel sedem ovac: tri bele
in štiri črne — in ko boste šli mimo, se bo obrnil in čudeč
se gledal za vami, kakor bi hotel vprašati: »Kako da vas je
pot zanesla sem gori?« In tedaj vam svetujem, da se
ustavite pri njem ter ga nagovorite.

»No, ali pasete?« tako ga vprašajte.

In odgovoril vam bo takoj in z največjim veseljem:

»Pasem, pasem! Tri bele pasem in štiri črne.«

In potem sem prepričan, da vam ne bo zmanjkalo
pogovora, Blaže bo govoril rad in o vsem. Ne bo dolgo,
ko bo začel govoriti tudi o sebi. Pripovedoval vam bo na
dolgo in široko svojo povest in povedal približno vse to
in tako, kakor sem vam povedal jaz, samo da še bolje.
In ko bo končal tam, kjer sem končal jaz, potem ga izprašujte še dalje:

»Kaj pa sedaj?« — tako mu recite — »ali vas še
kdaj zamika v dolino?«

»Kaj vam vse ne pride na mar?« tako vam bo odgovoril
in vas pogledal z začudenjem; »ali ne vidite, da
imam svojo družinico tukaj: tri bele in štiri črne? Ali bi
jih mogel pustiti kar tako? In dolina —? Ali se ne vidi
dolina najlepše raz Žirovski vrh? Rečem vam: vse lepše
kot od blizu! O, rad gledam tja doli, a le od daleč; v
dolino me ne mika ... Pač! V nedeljo grem k maši in
pred mašo se rad ustavim pri družbi tam pod kostanjem.
Zakaj ne — saj so dolinci tudi ljudje in ne sovražim jih!
A vendar — po pravici povem — kadar mine maša, tedaj
že zopet rad pohitim sem gori proti Žirovskemu vrhu.
Res, tako je!«

»Ali ste bili od tistega čaša vedno pri Posečniku?«

»Vedno. Kaj sem hotel drugače! Sprva sem služil
za malega hlapca, potem za velikega. In ko je Posečnik
umrl in se je dekle omožilo, sem bil še vedno za hlapca.«

»In sedaj?«

»Sedaj sem sam svoj. Pred leti mi je umrla mati
in mi zapustila bajto v grapi in pa nekaj denarja. Bajto
sem prodal; kaj bi počenjal tam doli? Za denar pa sem
si kupil kôt pri Posečniku in pa tó-le družinico sem si
napravil: tri bele in štiri črne. Pasem in pa v dolino
gledam, kadar je vreme jasno. Kadar je pa megjeno, tedaj
sedim v izbi in si preganjam dolg čas s harmoniko, ki
sem jo bil ono leto narofil z Dunaja.«

»Torej Rotija je umrla?«

»Umrla.«

»Kaj pa France?«

»France — Hm! Tinačeva Marica ga ni hotela.
Dirjal je menda za njo po vsej Ameriki in tako zapravil
denar, kar ga je ímel. Potem pa pravijo, da še dostojne
službe ni mogel dobiti. Moral se je udinjati v rudnike,
kakor kdo drug. Domov ni pisal nič; mislili smo, da je
že davno mrtev. A ono leto, ko je nastala v Ameriki
tista velika stavka, smo zvedelí, da on vodi stavko in da
ga zato zasledujejo, in pa da je v nevarnosti za življenje.
Po tistem pa nismo čuli o njem nič več.«

Tako vam bo pripovedoval Rotijin Blaže in rad bo
govoril. Vprašajte ga, kar ga hočete, na vse vam bo odgovarjal.
Samo o Francetu, vam svetujem, ga ne izprašujte
veliko; zakaj o bratu Francetu Blaže še vedno ne govori
rad.