I.

Neznatna je dandanes severno-nemška
vasica Meklenburg
pod mestom Wismar
blizu Baltiškega morja. Današnjemu
vojvodstvu je
dala ime, a vkljub temu
je pozabljena, kakor dosti
drugih krajev, ki so storili deželam podobno
uslugo. Vasica ima lice prave pravcate nemške
vasi. Njeni kmetje so trdi Nemci — kot
Franki ali Švabi. Vse njihovo življenje in
mišljenje je nemško — kot v pristnih tevtonskih
gozdih. Nemškega duha so prežete
njih kosti in mozg, njihove navade in šege,
vse njihovo dejanje in nehanje. Vse je nemško.
In vendar ...

Nad vasjo se dviga prastar log. V stoletnih
deblih se še poznajo sledovi čudnih
rezi. Meklenburžan ne ve, kaj pomenijo.
Poseka pa loga ne: brani mu to neki notranji
glas, neki skrivnostni čut svetega strahu
in spoštovanja. Tako rad hodi po tem logu,
tako ga vleče tja, pod skrivnostno šumljajoče
vršičke. Vse je tiho tu — kakor na
božji njivi. Nobena ptička ne oživlja vej.
Le na noč se oglasi iz dupel votlo petje
prhutarjev, žalostno kot nagrobna pesem.
In kmetu je tako čudno pri srcu, tako milo,
tako sanjavo-tožno, da bi se najrajši zjokal.
Pa ne ve, zakaj — —

Zemlja je rodovitna; žita in sadja rodi
v izobilju. Meklenburžan se čudi, odkod taka
izredna rodovitnost: pač je morala biti zemlja
dobro gnojena že v starih časih! In če pri
oranju ali kopanju zaškriplje njegov lemež
ali njegova rovnica ob zarjaveli sulici ali ob
človeškem ogrodju: nehotoma pomoli očenaš
za rajne, katerih ostanki tu počivajo.
Ne ve, kdo so bili ti rajni. Pa srce mu
pravi, naj moli za nje — —

Ob nedeljskih popoldnevih pojo meklenburška
dekleta po vrteh stare pesmi. In v
teh pesmah se večkrat ponavlja beseda ‚Didi-Lada‘.
Pa dekleta ne vedo, kaj pomeni. In
tudi stare matere jim je ne vedo raztolmačiti.
Le toliko vedo, da je to besedo moralo
imeti v svojih popevkah ljudstvo, ki je prej
bivalo v teh krajih, A kdo je bilo to ljudstvo,
tega ne vedo ...

In ko ponoči vihra tuli in veter piska in
drevesa hreščijo in pokajo in ječijo in stokajo,
tedaj se Meklenburžani prekrižujejo in
šepečejo: „Bog se usmili blodnih duš! Bog

jim daj mir in pokoj!“ Pa ne vedo prav,
zakaj govore tako, in kdo so te blodne
duše — —

Tako je danes v nemški vasici Meklenburg.

A pred tisoč leti je bilo tam drugače.
Takrat in še dolgo pozneje so ondotni stanovniki
dobro vedeli, da so blodne duše
po narodni veri duše umrlih, ki se zapustivši
telo okrilatijo in letajo od drevesa do
drevesa, nekatere dolgo dolgo časa, brez
miru in brez pokoja in v velikih mukah, da
potrebujejo posebne pomoči, da se rešijo
iz žalostnega stanja in pridejo do miru in
v rajsko uživanje. Ondotni prebivalci so
dobro vedeli tudi to, da je Didi-Lada v
narodni pesmi tolikanj opevana boginja pomladi,
lepote, plodnosti in ljubezni; da je
zemlja zato tako rodovitna, ker so jo oni
in njih očetje pridno obdelavah in le prečesto
gnojili s svojimi telesi in svojo krvjo;
oni gaj pa je bil njihovim bogovom posvečen
kraj. Takrat so bili ondotni prebivalci
pristni Sloveni. In na mestu današnje
skromne vasice je stalo tu ponosno slovensko
mesto, ki je bilo odtakrat, kar so
prišli Bodriči v te kraje, pa do Gotšalkovega
knezovanja prestolnica bodriške zemlje.
Velegrad, veliki grad, so imenovali mesto
domačini Sloveni; Nemci pa so njegovo ime
prevedli dobesedno v Mikilinburg in kasneje
v Mecklenburg, pisatelji pa so mu rekli semtertja
tudi Magnopolis.

Veliko in ponosno je bilo to mesto, seveda
za tedanje čase in za Slovene. Niso
ga dičile ogromne, monumentalne zgradbe,
mogočni hramovi božji ali krasne palače,
kakor razkošna rimska mesta. Hiše so bile
preproste. Nekatere še lesene ali samo ornetane.
Tudi niso bile posebno velike. Čemu?
Kolikor družin, toliko hiš. Čedne pa so bile
vse: snago je od nekdaj ljubil Sloven, prav
kakor Berber nesnago. In vsaka hiša je imela
v ozadju kolikortolikšen vrt. In na vrtu so
rastla plemenita sadna drevesa — česar se
ni bil domislil najstarejši Grk, česar ni umel
najstarejši German, to je razumel stari Sloven:
začel je sadje plemenitih. Vsak vrt pa
je imel kajpada v kotičku tudi gredico za
cvetice, ljubice slovenskega srca.

Staroslovenska pokrajinska mesta navadno
niso bila utrjena, kakor so bila istočasna
nemška mesta in mesteca in gradovi in gradiči,
ki jih je moralo vse oklepati močno
zidovje, s katerega so oblastno gledali visoki
stolpi v porog in posmeh sovražniku.
Kako tudi! Slovenski meščani so bili izvečine
poljedelci. Imeli so njive zunaj mesta.
In z njivami so morali biti v neprestani zvezi.
A to zvezo bi oviralo zidovje. Če se je pa
sovražnik bližal mestu, no, so pa hitro posekali
v bližnji šumi obilico drevja in ga
križem zavalili po nji in so izkopali jarke
in naredili nasipe ter tako zaprli sovražniku
pot. Pač pa je bilo utrjeno vsako staroslovensko
glavno mesto. Seveda tudi bodriški
Velegrad. Ta še zlasti, kot bogato in
sloveče trgovsko mesto. Opasan je bil z
debelim pa visokim zidom, ki ga ni bilo
posebno lahko preplezati, zlasti ker ga je ob
sovražnem napadu branilo staro in mlado,
moško in žensko z vsemi močmi, kakor branijo
levi svoj brlog — v zavesti pač, da je
njihovo glavno mesto, in pa ker je bilo v
njem Gradišče, slovenska akropola, kjer so
bile shranjene vse narodove dragocenosti, in
kjer je bila tudi rezidenca deželnega kneza.

Kakor rečeno, je bil Velegrad tja do Gotšalkovih
časov prestolnica bodriških knezov.
Šele le ta nadknez je preložil svoj sedež v
Ljubek, ki je bil sicer še jako mlad — saj
je bil ravnokar vzrastel iz tal — a je dalekovidni
Gotšalk spoznal kmalu, da ima mestece
po svoji legi kot trgovsko mesto veliko
bodočnost, vse večjo nego Velegrad.
Vendar si je Velegrad vkljub mlademu, čilemu
tekmecu znal ohraniti svojo veljavo in svoj
ugled. Narodu je bil v primeri z Ljubekom
še dolgo časa to, kar je Rusu Moskva napram
Petrogradu: častitljivo, mnogoobiskovano,
živahno mesto.

Da, živahno življenje je živel Velegrad
vkljub temu, da ga je nadknez Gotšalk zapustil
s svojim dvorom. Kaj ne, ti široslavni
striček Vratek? Saj je še pri tebi vsak dan
vse tako šumno življenje, ko imaš hišo in

gostilno zunaj pred mestnimi vratmi — kaj
šele v mestu! Vsakdan, vsak večer se sliši
pri tebi živahen pogovor, bučen smeh in
vesela pesem okoličanov in meščanov, ki
hodijo k tebi v vas — iz katerega drugega
vzroka pač, če ne zato, ker v mestnih gostilnah
ne dobe več prostora, ali ker jih
vsled silnega mestnega šuma že glava boli,
tako boli, da jo morajo nositi vedrit izven
mesta k tebi ...

Seveda, kar se pa godi pri tebi danes,
striček Vratek, na lepi kimavcev večer Gospodnjega
leta 1066., kaj takega pa še ne!
Odkar je postavil častitljivi tvoj dedek Vrat
— njegova duša, kakor ti sam pripoveduješ,
se zatrdno več ne potika okoli, ampak je
že v carstvu umrlih, v navu, raju, saj ste
njegovo truplo lepo pokopali — postavil
pred južnimi velegrajskimi vratmi gostilno,
še ni bilo v vaši hiši take vrše in take gneče.
Sicer tvoja gostilna, kakor že omenjeno, ni
bila zlepa prazna. Saj skoraj da ni bilo
nobenega potnika-prihajača z juga, ki ne
bi svoje lakote in žeje tešil „Pri Vratu ob
vratih“, preden je stopil v mesto, tako da
je že veljala prislovica: „Kreni k Vratu,
preden greš skozi vrata!“ In tudi meščani
so te radi obiskovali, tako da si se lahko
potrkal na prsi in dejal tujcu, čudečemu se,
da imaš toliko gostov: „Kaj se bodeš čudil,
da je naša gostilna vedno polna! Rojenice
same so velele ob zibelki mojemu dedku
nadeti ime Vrat, ker bode enkrat imel veleslavno
gostišče in prenočišče ob mestnih
vratih; in kakor vzprejemamo vse jed le
skozi grlo in vrat, prav tako tudi v mesto
ne bode stopil nihče, da se ne bi prej ustavil
pri Vratku.“ Ali toliko gostov kot nocoj še
ni objel tvoj dom, ti dični Vratek, slavnega
Vrata vredni potomec!

Kakor ob solnčnem dnevu zlatoluske
ribice v ribniku, tako se tarejo nocoj gostje
v Vratkovi gostilni. Res, kakor ribice druga
za drugo pomole glavico iznad vodne površine,
če zagledajo ob bregu moža, ki
jim meče vado, in se kar trgajo za mrvice,
trnka pa, na katerega je nataknjena vada,
še nobena ne pogleda: tako se prikazujejo
skozi gostilniška vrata vedno novi gostje
in iščejo miz, ob katerih bi se okrepčali z
dalekoslavnim Vratkovim jelom in pivom.
In striček Vratek jim s svojo družino lepo,
ljubeznivo streže. Smehlja se zadovoljno
kot majnikov cvet in obrača na vse strani
svoj obraz, kateremu se vidi, da mu hoče
na vsak način dati podobo in sijaj solnca
nebeškega. Želi pač vsem postreči — prav
kot dobrotvorno solnce, ki hoče s svojimi
žarki vse osrečiti. Nocoj ni Vratek nič zaspan.
Kaj še! Stavit grem, da bi nikdar ne
pustil, da bi napočil dan, ko bi imel ključ
do jutranje zarje!

In kaj je vzrok, da imaš nocoj toliko
gostov, boter Vratek? Time začudeno gledaš,
češ, to ve vendar vsak otrok v Velegradu:
jutri bode rujanski knezovič Krut v
Velegradu slovesno vmeščen za bodriškega
nadkneza!

„Ne bode nam vladal Budivoj, ampak
Krut, sin Grinov. Kaj nam bode sicer pomagalo,
da smo ubili Gotšalka? Budivoj nas
bode še bolj tepel kakor oče, in zvezan z
narodom saksonskim bode zapletel deželo
v nove bolečine.“

Tako so odločili in sklenili bodriški starejšine
in velmožje po pogrebu Gotšalkove
hčere knežnje Viljenice. Že ko so zaznavši
Viljeničino tragično smrt hiteli od vseh strani
k njenemu pogrebu v Ljubek, so prerešetavali
med potjo vsak zase vprašanje, koga
bi izbrali za svojega novega nadkneza. Pravico
do nadknežjega stolca je imel seveda
v prvi vrsti Gotšalkov najstarejši sin Budivoj.
Na njega je prešlo po smrti knežnje
Viljenice, ki je bila najstarejši otrok Gotšalkov,
dedno nasledstvo. Ali kdo bode
njega volil? On je očetovega duha in srca.
Ne, njega ne izbero: on bi se kruto maščeval
nad očetovimi morilci - zarotniki in
držal še bolj z Nemci. Prišli bi le iz dežja
pod kap. Drugega Gotšalkovega sina Henrika
pa tudi ne morejo voliti: on je še mladoleten,
in poleg tega so njegovo mater Sirito
tako sramotno zapodili na Dansko! Koga
naj torej izbero? Ko bi bil Pluzon živ, kar
njega bi dvignili na nadknežji stolec: saj bi

imel kot soprog Gotšalkove sestre pravico
do njega. In on bi tudi rad postal nadknez
bodriški, tako vsaj so trdili nekateri bližnji
njegovi prijatelji, ki so imeli priliko gledati
za kulise njegove politike: zato je po Gotšalkovem
umoru tako dolgo odlašal s slovesno
vmestitvijo knežnje Viljenice za nadkneginjo
bodriško; zato je peljal Bodriče
nad Hamburg in Šlezvik, da bi se proslavil
in se prikupil narodu z junaškimi čini. Že
je nameraval proglasiti sebe za nadkneza,
Viljenico pa odpraviti z lepo doto in jo dati
za ženo Krutu rujanskemu — pa mu je
morilčeva roka prekrižala račun ... Koga naj
torej volijo Bodriči za svojega poglavarja?

„Kruta!“ je šepetal svečenik Slavomir
vsakemu starejšinu, ki ga je srečal v Ljubeku.
„Kruta izvolite! On sicer ni Bodrič, pa
je vendar v nekakšnem duhovnem sorodstvu
z Bodriči, saj je bil ženin knežnje Viljenice.
On je tudi velik junak in takega sedaj
krvavo potrebujemo!“

In Slavomir je kmalu vse volivce-velmože
pridobil za svojo zamisel. In ko so
se ti velmožje, precej po pogrebu knežnje
Viljenice — kakor je veleval star običaj —
zbrali k volitvi novega nadkneza pri ljubeškem
velikem županu, so se kmalu enoglasno
izrekli za rujanskega knezoviča Kruta.
In ko je najstarejši starejšina, Volčan iz
Roztoka, stopil na pomol županove hiše in
naznanil velikanski, pred hišo zbrani množici
izid volitve in vprašal, ali so zadovoljni s
to izvolitvijo — vprašal je nalašč, da bi se
ljudstvo čutilo počeščeno, ker pravzaprav
pri volitvi deželnega kneza nižji svobodniki,
kmetje kakor meščani, niso imeli nobene
besede, ampak je bilo to izključno stvar
višjih svobodnikov, starejšin in velmož —
je narod navdušeno zaklical: „Živel Krut!“

Starejšine in velmožje so izbrali iz svoje
srede odposlanstvo, ki naj bi hitro poiskalo
Kruta in mu naznanilo izvolitev. Odposlana
dvanajstorica je našla rujanskega knezoviča
na grobišču knežnje Viljenice. Krut se je
izprva branil, no končno vzprejel ponudeno
mu dostojanstvo. Na nadaljno vprašanje starejšin,
kdaj in kje hoče biti slovesno vstoličen,
je pa odgovoril, da jim bode povedal
to drugi dan. In po dolgem posvetovanju
s svečenikom Slavomirom je drugi dan oznanil,
naj bode slovesna vmestitev v začetku
kimavca meseca, in sicer v stari bodriški
prestolnici, v Velegradu. Še je odredil, naj
gre še en praporec vojnikov doli k Labi —
enega je bil že Pluzon pustil doli za stražo
proti Saksoncem —, pustil večino svojega
brodovja v ljubeškem pristanu, da bi bilo
vsak čas pripravljeno za odboj morebitnega
danskega napada, pa je odplul domov na
Rujano izprosit si — kakor je dejal — Svetovitovega
in očetovega blagoslova. Bodriški
starejšine in pokrajinski narod je pa tudi
odšel iz Ljubeka, pripravljat se in delat priprave
za slovesno vstoličenje novega nadkneza.
Vmestiti so ga sklenili kar se da
slovesno. In res so koj začeli delati velike
priprave.

Ubožica, ti zelena šumica pred Velegradom,
ti si v tem času največ trpela! Kako
si bila prej lepa: gostokošatih las, polnih
lic si v svoji svetlozelenkasti obleki stala
sredi polja kot neoskrunjena mlada nevestica.
Na, sedaj si pa ob vso lepoto! Niše
prišla brivka jesen, pa si že vsa oskubena
in opustošena. Aj, prišli so iz mesta in okolice
neusmiljeni ljudje pa so podrli ali vsaj
oskubli tvoje visokovspele košate mlade jelke,
divne devičice, zelene smrečice, in ponosne
topole in orjaške hraste in vitke bore in
belopolte breze. In mladci in mladenke so
vzeli tvoje lepotičje in so iz tvojih las in iz
trakov tvojega krila neumorno pletli vence.
Vso oskubeno, napol nago so te pustili stati
tam na polju v zasmeh in roganje hudomušnih
krokarjev — pa so odšli s plenom
v mesto.

Vendar, ti ubožica šumica, nikar preveč
ne žaluj: svojo diko in lepotičje si dala v
plemenito svrho. Glej, tvoja drevesa so zasadili
po mestu in vence iz tvojega lepotičja
so razobesili po teh drevesih-slavolokih in
prepregli z njimi vse ulice — na čast novemu
nadknezu Krutu, ki bode v Velegradu
slovesno vstoličen ... Iznad velikanskih,
visoko v sinje nebo kipečih slavolokov so

bile že pred tem slavljem videti velegrajske
hiše kakor kletke-hišice, napravljene pozimi
pod drevesi v gozdu, da vzprejmejo pod
streho lačne, prezebajoče ptičke. In podobnih
potrebnih ptic, popotnih ljudi, je bilo
na predvečer slavnostnega dneva vse polno
tudi v predmestni gostilni „Pri Vratu ob
vratih“.

II.

Ko se je zmračilo, so bile že na obeh
konceh prostorne Vratkove gostilne zasedene
vse mize. Zasedli so jih bili zvečine prihajači
z dežele, ki so peš ali jež ali na vozeh
prispeli gledat izredno slavnost pa se ustavili
kar „Pri Vratu“, ker so vedeli, da se
bode v mestu samem to noč težko dobilo
prenočišče. Bili so iz raznih krajev, vsaj po
različnih narečjih in nošah sodeč. Meščanov
je bilo ta večer pri Vratku malo: samotam
na desnem koncu je sedelo pri mizi v desnem
kotu nekaj častitljivih možakov, velemožnih
mojstrov, ki so po vročini in težavi
dneva malokaj vsak večer prihajali sem na
oddih. Nocoj niso dosti govorili: pili so in
poslušali, gledajoč na pivce sosednjih miz častitljivo-ponosno,
s tistim medeno-sladkim
smehljajem, s katerim gleda na soseda človek,
ki si je v svesti, da je pač nekaj več
od njega, več v toliki meri, da bi ga lahko
popolnoma prezrl, a je vendar vljudno ljubezniv,
ker ima bratsko srce za vse.

Pogovori prihajačev z dežele so se kajpada
izvečine sukali okoli slavnosti, ki se
je imela vršiti drugi dan, in zlasti okoli slavljenca
Kruta, ki je bil že popoldne priplul
v pristanišče.

„Krasne so rujanske ladje! Pred mrakom
sem jih šel nalašč gledat na grič.“
„Zares krasne. Tudi jaz sem jih šel gledat.
Oko se kar ne more napasti ob njih lepoti.
Najlepša izmed vseh je pa Krutova. Saj je
ona lepa v sredi z mogočno zastavo zatrdno
Krutova?“
„Da, in se tudi imenuje ‚Krut, rujanski
knezovič‘. Res se odlikuje pred vsemi, kakor
kraljica v krogu zornih svojih dvornic, ali
kakor snežnobeli labod med drugimi živalcami,
ki se pridejo kazat na jezersko površino.“

„Rujanci imajo sploh najlepše brodovje
v Vzhodnem morju.“

„Dansko naj se gre pred njim skrit!“

„Lahko se kosa celo z angleškim.“

„Zato pa Rancev še nikoli ni nihče premagal
in usužnjil.“

„Res je to. Sami so naložili že mnogim
rodovom jarem, njim pa še nihče.“

„Sreča za nas Bodriče, da dobimo ravno
rujanskega knezoviča za nadkneza. Z mogočnim
plemenom bodemo sedaj tesno spojeni.“

„In velikega junaka dobimo za vladarja.
Vkljub mladosti se je proslavil že s toliko
junaškimi čini, da ga opevajo premnoge
ranske pesmi.“

„In kako je bogat! Prav po narodni prislovici:
Če udari ob tla, zazvene od zlata.“

„Nova doba napoči z njim za nas, doba
razcvita in moči slovenske. Krut bode strah
Nemcu in Dancu.“

„Dali to višnji bogovi! Trčimo v to
svrho!“ In gostje, ki so sedeli pri dolgi
mizi sredi sobe in tako govorili, so se vzdignili
in trčili.

Še so stali in trkali, pa se je zaslišal od
zunaj šum, in so se hrupno odprla vrata,
in je pet gosposki oblečenih mladeničev,
ki se jim je na prvi pogled videlo, da so
že pili kje drugod, stopilo v sobo pevajoč
narodno pesem: ‚Zarja zarjanica, božja poslanica
...‘

„Saj ni še zarja, čemu pojete na večer
pesem jutranjo?“ jih je smeje ogovoril Vratek,
ki jih je brž pritekel pozdravit. „Ej, ti
vitki Vojan, ne glej tako grdo! Gledaš, kaj
ne, kam bi sedli, ker je vse zasedeno? Precej
dobite prostora in mizo. Hej, ti Jerebičica,
prinesi hitro iz moje stranske sobice
mizico za veledičnega gospodičiča Vojana
in za njegove velerodne tovariše!“

Jerebičica — tak priimek je imela Vratkova
hčerka Danica — je pohitela v stransko
sobico, brž prinesla iz nje čedno mizico,
jo postavila k peči, kjer je bilo še malo
prostora, in pristavila stole. Mladiči so sedli,

in oni, ki ga je Vratek imenoval Vojan, je
poredno pogledal Jerebičico, hišno hčerko,
in zapel:

Jerebičica je sramežljivo zardela. Vratek
se je pa zasmejal in dejal: „Eh, žganice pa
nocoj vendar ne bodetepili! Mestnega posadnika
sin in dični njegovi drugovi ...“

„Izmed katerih je eden“, mu je posegel
v besedo prišlec Vojan, „pobočnik našega
novega nadkneza ...“

„Kaj, ta junak je pobočnik novega nadkneza?“
je presenečeno vzkliknil Vratek in
premeril doslej nepoznanega zarjavelega, a
ponositega mladeniča, ki je prišel v spremstvu
Vojanovem. In radovedno so se ozrli
v mladeniča tudi Vratkovi gostje od sosednjih
miz.

„Kaj bodete strmeli! Kakor gotovo sem
jaz velegrajskega posadnika Gneva sin, Vojan,
in so ti trije, vam znani moji tovariši:
Mest, Siroslav in Dal — tako gotovo je ta-le
četrti moj drug Pestislav, pobočnik novega
nadkneza Kruta. Jutri ga bodete že videli
v pristni rujanski stanovski opravi; danes
je prišel z menoj kar v preprosti meščanski
obleki, ker hoče samo videti in poizkusiti
tvojo kapljico, veš, ti vrtoglavi Vratek!“
„Velika čast; klanjam se. Zato sem pa
rekel precej, da nocoj ne bodete pili žganice,
ampak kaj boljšega. Hej, Jerebičica,
prinesi medice!“

„Naša matka jerebička ...“ je zopet začel
Vojan, gledajoč za mladenko, ki je stekla
po medico.

„Eh, kaj bodeš pel samo od jerebičke!“
ga je ustavil Vratek. „Zapojte pesemco, bolj
času primerno!“

„Katero?“

„Tisto: ‚Črez morjiče široko ...‘“

„Vratek, ti si umnejši kot škratek. Bratci,
zapojmo jo: res je primerna!“

In mladci so zapeli staro narodno:

„Dobro, izborno!“ so ploskali gostje pri
sosednjih mizah.

„Ej, mi znamo!“ se je zadovoljno zasmejal
Vojan in nagnil vrč, ki ga je bila
med tem časom postavila pred njega hišna
hčerka. „Vratek pa tudi zna. Ta pesemca je
kakor nalašč zložena za Kruta. Prišel je črez
morje k nevesti, pa mu je umrla nepričakovano.
Bratci, pijmo v spomin knežnje
Viljenice!“

„Večen ji spomin!“ so se odzvali drugi
in krepko potegnili ‚Svetovitovo pijačo‘.
„Tisočkrat škoda, da je umrla. Ona in
Krut bi bila krasna dvojica“, se je oglasil
mlad mož od sosednje mize.

„Kaj hočemo? Proti smrti ni zdravilne
tekočine, proti Morani ni korenine!“ je pristavil
prejšnjega sosed, star možak.

„Višnjev rob ima nebo, smrt pa hladno
roko!“ je pridel Vratek.

„Saj sem rekel: naš Vratek je več kot
škratek!“ je povzel Vojan. „Kar iz rokava
stresa pesmi in prislovice. Ali vsega pa vendar
ne veš, Vratek! Povej, če veš: Katerega
masla ena časa zadostuje vsemu svetu?“

„Kaj bi ne vedel: solnčnega! Eno solnce
se razleze kot maslo po vsem svetu!“

„Samo solnčnega, da. No, če pa to veš,
zakaj se pa na to ne oziraš? Misliš, da tudi
tvoje medice zadostuje ena časa takim junakom,
kakor smo mi?“

„Ah, tako: vaš vrč je prazen! Oprostite,
nisem zapazil!“ je smeje dejal Vratek in namignil
hčerki.

In petorica je krepko pila dalje in se
razposajeno šalila.

„Kje sta pa pravzaprav Gotšalkova sinova
Budivoj in Henrik?“ se je spomnil nekdo
pri sosednji mizi.

„Pastirja sta pri saksonskem vojvodu:
gosi paseta!“ je grohotaje pripomnil Vojan.
In zagrohotali so se sirovo tudi tovariši.

„To se morata te dni grdo držati, če
vesta, da je Krut izbran za nadkneza in da
bode jutri vmeščen!“

„Tako se držita grdo, da je vsem gosem
slabo!“ je pristavil Vojan. In zopet je bilo
omizje v smehu.

„Kaj pa, če poizkusita napraviti kakšno
vstajo proti Krutu! Kar tako se zatrdno ne
bodeta odrekla pravici do knezovanja. Kristjani
bodo zatrdno vsi na njuni strani.“

„Kaj zato? Mrtev pes ne grize!“

„Ali niso še vsi mrtvi!“

„Dejansko naj bodo ali ne: strahu, smrtnega
strahu smo jim pa že zadali zadosti.
Kaj ne, Vratek? Kot psi nam morajo sedaj
lizati roko.“

„Ti si rekel. Zopet pravi star pregovor:
Pes te posluša, če tudi mu je tvoja roka
zlomila nogo.“

„Dobro si povedal, Vratek, ti vzor vseh
duhovitih krčmarjev. Budivoju in Henriku se
seveda skomina po knežjem prestolu. Toda
naj se le obližeta zanj!

„Kaj pa, če jima bodo pomagali Saksonci?“

„Da, prav ljubi se jim! Misliš, da jim
ni znana slovenska batina? Sicer pa, če jih
ravno volja, naj le pridejo črez Labo! Brezovka
naša, grba pa vaša — jim povemo
že naprej.“

„Tako je! Živel Vojan!“ so vzkliknili
tovariši širokoustnega posadnikovega sina.
Dobro je delo to priznanje Vojanu in
ojunačilo ga je, da je še drzneje nadaljeval:

„No, saj Budivoj še ne bi bil tako napačen:
vrl mladec je, slovenske matere sin
— samo ko bi ne imel te proklete nemške
vere in ne bi bil tako zaverovan v Nemce.
Drugi Gotšalkov sin, Henrik, pa sploh še
v poštev ne more priti. On je sin bledušne
Širite, ki je hči Svena — torej je Svenič! Ali
ste culi, kako krasen priimek je to — Svenič?
Hahaha! Kaj vam pravim, junaki: Živel naš
orlič Krut, pogine naj Henrik Svenič!“

„Živel orlič Krut! Poginil Svenič!“ so
zaorili Vojanovi drugovi in vstali. In vstali
so tudi gostje pri sosednjih mizah.

„V to svrho moramo vsi vstati in piti,
čujete?“ je nadaljeval Vojan, gledajoč po
sobi. „A nekateri nočejo! Kaj vidim: tam
pri oni mizici v kotu se še ne zmenijo za
moje besede. Ali spe ali kaj-li? Hej, vi
glušci: ali ste čuli, kaj sem rekel?“

V levem kotu sobe je sedela pri majhni
mizici sama zase trojica kmetiško oblečenih
ljudi. Dva sta bila odrastla, junaška mladca,
zlasti eden izmed njiju je bil nenavadno
orjaške postave: velik kot gora, močan kot
hrust Golijat. Tretji v tej družbi je bil pa
še mlad deček kvečjemu kakšnih petnajstih
let, gosposko-nežnih, ličnih, lepih potez. V
mraku že so bili prišli in zasedli prav zadnjo
v levem kotu v poltemi stoječo mizico.
Naročili so dobro večerjo in tudi posebno
sobico za prenočišče. Gostilničar Vratek je
sklepal iz tega, da morajo biti precej pri
denarjih, in jim je vljudno postregel z večerjo
ter jim zagotovil tudi za prenočišče
zadnjo še ne oddano sobico. In večerjali
so, govorili med seboj malo, in še to bolj
tiho, da so jih drugi gostje komaj opazili.
Sicer pa, kdo bi se spričo tolike množice
posebno zmenil za nje! Gost zabije žrebelj
v steno, če tudi samo eno noč biva v hiši
— na to in samo na to se je oziral Vratek
pri njih kakor sploh pri svojih gostih. Zanimala
sta se za to trojico samo pri sosednji
mizici sedeča gosta: postaren, častitljiv gospod,
pa mlada, komaj desetletna deklica.

Tudi ta dva sta prišla k Vratku še v
somraku. Pripeljala sta se z lepim, gosposkim
vozom. Vratku sta morala biti dobro
znana in ljuba. Pozdravil ju je kar najbolj
prijazno in ljubeznivo. „Gospod Tugumir!“
je klical moža, deklico pa „gospodično Slavino“.
Zahvalil se je za naklonjenost, da se
je cenjeni mu gospod prijatelj po stari navadi
zopet ustavil pri njem, ga zagotovil,
da bodeta dobro postrežena konja in onadva,
prinesel hitro večerjo in ju pustil potem

v miru — moral je pač vedeti, da je, gospod
z deklico najrajši sam. In večerjala sta
pri svoji mizici, gospod Tugumir in Slavina,
semtertja kakšno izpregovorila, sicer pa bolj
poslušala in opazovala druge goste. Gospod
Tugumir je zlasti pozorno gledal trojico v
kotu, tako pozorno, da se je tem samim to
zdelo čudno, in so postajali bolj in bolj tihi
ter si pokrivala vedno bolj globoko potegovali
čret oči. Gospodu se je namreč videlo,
da ugiblje: ali prav vidi ali pa ne. In tudi
deklica je gledala z očividnim zanimanjem
to trojico, zlasti še dečka. Sočutno ga je
pogledovala, lepega, nežnega mladiča, ki
se je držal tako žalostno in pobito. Vsi
drugi v gostilni so veselo kramljali in se

zabavali — deček je bil pa tako tih, otožen
in zamišljen. — Bogve, kaj mu je, je govorila
sama zase. Morda je bolan. Pa če bi bil,
ne bi sedel tukaj, bil bi že v postelji. Ali
pa mu je morda umrl oče ali mati, pa je
revček sam na svetu — uboga zapuščena
sirotica ... In dalje ko ga je gledala, bolj
se ji je smilil.

„Tatko, zakaj je pa oni deček tako žalosten?“
je vprašala končno gospoda Tugumira.

„Ne vem“, je odgovoril le-ta dobrovoljno,
„pojdi ga vprašat.“

In dekletce je res vstalo, vzelo košček
kolača, šlo k sosednji mizici in nedolžno
vprašalo dečka: „Zakaj si pa tako žalosten?
Zakaj se ne smeješ in veseliš kot drugi? Na
kolača pa bodi vesel!“

Deček jo je začudeno pogledal in odgovoril
tiho: „Hvala ti, deklica, nisem lačen.
Zakaj se pa ne smejem, ti ne smeš vedeti.
Le bodi vesela ti, ki si srečnejša od mene.“

Deklica je šla pobita nazaj na svoje mesto
pa je bila odslej še bolj radovedna in še bolj
pozorna na dečka.

Le-ta je pa s starejšima tovarišema vso
svojo pozornost obrnil na govorjenje Vojanovo.
V mizo so sicer gledali predse, a
napeto poslušali. In vsem je začelo goreti
lice, ko je širokoustnež začel govoriti o Budivoju
in Henriku. Ko je pa izpregovoril o
‚bledušni Širiti‘ in o ‚Henriku Sveniču‘, je
deček prebledel, skrčil pest in se začel tresti
po vsem životu. Slišali so zatrdno tudi Vojanov
poziv, da morajo vsi vstati, a se niso
zmenili zanj; samo z očmi so se vpraševali,
kaj bi naredili.

„Spijo!“ je zakričal Vojan, ko niso hoteli
vstati in piti. „Zbuditi jih treba! Bomo videli,
ali bodo vstali ali ne!“ In zgrabil je pred
njim stoječi vrč in ga zalučal proti nepokorni
trojici.

„Uj!“ je zaječal deček in omahnil. Vrč
mu je priletel v glavo, ravno na teme, in
prebil pokrivalo s tako silo, da je brizgnila
izpod njega kri.

„Tatko, kri!“ je vzkliknila deklica pri sosednji
mizi in skočila k dečku, h kateremu
se je bil eden starejših mu tovarišev med
tem časom že sklonil in ga vzel v naročje.
Drug tovariš, velikan, je pa zazrši kri, vstal,
mirno šel k mizi, odkoder je priletel vrč,
se vstopil pred Vojana in dejal:

„Zakaj kot razbojnik napadaš nič zla
hotečega, nič zla slutečega nedolžnega človeka?“

„Kaj si rekel?“ je vzkipel Vojan. „Razbojnik?
Dobro, če sem razbojnik, moram
pa še tebi razbiti glavo!“ In je zgrabil sosedov
vrč in ga treščil proti velikanu.

Ta se je še pravočasno sklonil, da je
zletel vrč preko njegove glave, potem pa
je skočil bliskoma kvišku, z orjaško desnico
prijel širokoustneža črez prsi, ga dvignil kot
smet v zrak, ga zavrtel kot igračo v kolobarju,
potlej pa z levico odprl vrata in ga
z besedami: „Razbojnik jezašumo!“ vrgel
na cesto. Z dalekoslišnim padcem je priletel
Vojan na tla.

„Človek, kaj pa misliš?“ je zavpil proti
velikanu Vratek. „Saj si ga lahko ubil na ta
način!“ In je planil ven pomagat Vojanu,
dočim je velikan le malomarno zmignil z
ramama. Že so skočili na noge pa tudi Vojanovi
tovariši in se s klicem: „Tako pa ne
bode šlo!“ zagnali proti orjaku.

„Pa bode šlo!“ jim je odvrnil ta, razmahnil
z rokama in podrl prva dva, Mesta
in Siroslava. Padla sta vznak, vsak na eno
stran. Dočim sta se pa pobirala, je hitro zgrabil
druga dva, Pestislava in Dala, vsakega z eno
roko, in ju vrgel za Vojanom ven. Ko sta
se pa Mest in Siroslav pobrala in hotela
planiti v njega, ju je na isti način treščil
skozi vrata, jih zaprl pa se obrnil nazaj proti
svojemu sedežu z besedami: „Oostu, ki
samo trebuh polni in zobe ostri, pristuje,
da med osli sedi.“

Vsa soba je utihnila za nekaj hipov. Vse
je strmeč in občudujoč gledalo velikanajunaka.

„Ta pa zna!“ je končno izpregovoril
nekdo pri mizi sredi sobe. „Ta bi se šel
še s hudičem metat.“

„Veste, kaj?“ se je oglasil njegov sosed
in zasmejal. „Dobro bi bilo tega hrusta poslati

v pekel. Ta bi vse zlodeje pometal
ven, in potlej bi se nam pekla ne bilo treba
nič bati.“

„Prav je storil z Vojanom, saj je ta začel.
Kdor išče, najde.“

„Prav!“ so pritrdili drugi. „Ali kaj bode
pa sedaj z njim? Posadnikov sin se bode
maščeval.“

„Če se bode mogel!“ se je oglasil starec,
ki je gledal z nekaterimi drugimi gosti skozi
okno. „Zadnji štirje junaki-premaganci so
vstali. Prvi, Vojan, pa ne more sam. Tovariši
in Vratek mu morajo pomagati. Sedaj so
ga postavili na noge. A kar nazaj se hoče
zgruditi. Noge ga kar nočejo držati. Pod
pazduho sta ga prijela dva tovariša. Hudo
krvavi. Vratek mu je z robcem obezal glavo.
Kaj bodo naredili z njim? Z Vratkom se
posvetujejo. Kako dvigajo srdito pesti proti
hiši! Pa kolnejo, da je groza. Proti mestu
so se sedaj obrnili z ranjencem. Peljejo,
oziroma nesejo ga zatrdno domov. O ti
šala, ti!“

„To ni nikaka šala, stvar je silno resna“,
je veličastno-jezno izpregovoril Vratek, ki
je prišel nazaj v sobo in slišal zadnje besede.
„Vojan je z glavo priletel ob kamen
in se tako pobil, da bode težko kaj z njim.
Žal, zelo mi je žal“, je nadaljeval z neko
sveto jezo, obrnjen proti častitljivim meščanom
mojstrom, „da se je to zgodilo v moji
hiši. A kaj hočem sedaj — čarati ne znam!
Jaz nisem kriv. Posledice naj nosi on, ki
je tako nelepo zlorabil mojo gostoljubno
streho.“ In pri zadnjih besedah je pomembno
pogledal proti levemu kotu sobe.

Velemožni meščani mojstri so jecljali, da
takisto obžalujejo neljubi dogodek, pa hitro
plačali račun in jo odkurili, v tihem pogovoru
občudujoč onega kmetiškega velikana,
obenem si pa voščeč, naj bi se vendar vse
izteklo dobro, vsaj vtoliko, da njim ne bi
bilo treba hoditi pričevat, kako se je vršila
Vojanova nečastna stvar.

Za onega velikana ter za njegova tovariša
pa nič ni kazalo, da se bode stvar iztekla
dobro. Le prekmalu so morali uvideti,
da so zašli v veliko zagato.

„Prijatelj, pobegni!“ so tiho svetovali
kmetje junaškemu zmagovalcu velikanu, ko
se je opravivši svoj ‚posel‘ vračal k mizici,
kjer je sedel prej s svojima tovarišema. A
se ni zmenil za njih nasvete: hitel je pogledat,
kako je dečku. Tega je njegov tovariš
med tem časom oblival z vodo, in
tudi ona deklica od sosednje mize in gospod
Tugumir sta mu pomagala. Dečku se
je naposled ustavila kri, ko so mu glavo
trdo obvezali, sicer pa mu ni hotelo biti
bolje. Slabel je čemdalje bolj. Ko je prišel
tovariš-velikan nazaj k mizici in je kmalu za
njim prihrzal v sobo tudi gostilničar Vratek,
je rekel gospod Tugumir, da je najbolje,
če nesejo dečka na posteljo v naročeno prenočevalsko
sobico, naj se naspi in prespi
bolečine in bolezen. — In velikan je vzel
dečka v svoje roke in ga nesel kot otročička
v gorenjo, za prenočišče jim odločeno sobo.
Položil je tam ranjenca na posteljo, ga odel,
potlej pa sedel na stol k njegovemu vzglavju,
tovariš pa k vznožju.

„Smrtne nevarnosti ravno ni za knezoviča“,
je izpregovoril po precej dolgem
molku pri vznožju postelje sedeči velikanov
tovariš; „večja nevarnost pa grozi tebi in
nam vsem trem od posadnikovega sina, oziroma
njegovega očeta. Že vidim, slabo pot
smo izbrali in slabo začeli nastopati. Godimir,
zakaj si vendar tako hitro vzbesnel? Naj
posadnikov sin umrje, kaj bode potem?“

„Eh, tako strahopetne duše pa menda
vendar nima, da bi ob prvem padcu zletela
iz telesa“, je odgovoril velikan.

„Zakaj se pa nisi mogel malo premagati?“

„Čast, zakon in oko ne trpe nobene
šale!“

Na vratih se je zdajci začulo rahlo trkanje.
„Svobodno!“ sta zaklicala velikan in
njegov tovariš. Vstopil je tiho, komaj slišno
gospod Tugumir z deklico Slavino.

„Oprostita“, je začel, ko je sedel na ponudeni
mu stolec, „da vas motim. Najprej
se vam seveda moram predstaviti: Jaz sem
Tugumir iz Vranovega. Deklica Slavina je
mojega pokojnega sina hčerka. On in njegova

žena sta umrla prezgodaj, dosti prezgodaj.
Sušica ju je pobrala. Jaz sedaj sam s Slavino
životarim na svojem gradu. Že gre.
Za svet se posebno ne brigam; tako si
mislim: svet naj preustrojijo drugi, če se
da. Prva stvar je, da človek preustroji samega
sebe. Pa da vama povem, zakaj sem
prišel sem. Jaz vas vse tri dobro poznam,
pa nikar se ne ustrašite tega, ne bodem vas
izdal. Videl sem vas v Ljubeku: vidva sta
bivša Gotšalkova telesna stražnika, Gojnik
in Godimir, ranjeni deček je pa Gotšalkov
sin Henrik. Tudi si mislim, kam ste namenjeni.
Na Dansko. Bas to priliko, priliko slovesnega
vstoličenja novega nadkneza, kajne,
ste hoteli porabiti, da bi v splošni ljudski
gneči tem lažje in tem bolj brez skrbi mogli
priti iz dežele. Do sem ste prišli še dosti
dobro in brez težkoč. Ali tu je sedaj malo
zavoženo. Zelo rad bi vam pomagal iz zagate
— povem vama odkritosrčno, da sem
nadkneza Gotšalka izredno cenil in ljubil —
ali težko bode, težko vsaj po nocojšnjem
dogodku.“

„Moder in dober gospod si“, je odvrnil
velikanov tovariš. „Uganil si in zadel, kdo
smo in kam smo namenjeni. Ta deček je
res Gotšalkov mlajši sin Henrik, in midva,
njegova spremljevalca, sva Gojnik in Godimir.
In ker si sam izjavil, da si bil častilec
nadkneza Gotšalka, ti lahko vse povem: Oni
usodni dan, 7. rženega cveta, smo mi —
oziroma po naročilu zapovednika Jaroslava
jaz — srečno toliko storili, da smo se s saksonskimi
prihajači še o pravem času umaknili
črez Labo. V Bardevik smo se zatekli
— knezovič Budivoj in mi, Gotšalkovi telesni
stražniki. Tudi knezovič Henrik je prišel iz
lunenburškega samostana k nam. Kaj smo
hoteli storiti? Da bi sami šli nad Gotšalkove
morilce, vstajnike, nas je bilo premalo. Saksonski
vojvodič Magnus je sicer kar divjal
od jeze in rad bi bil s Saksonci in z nami
takoj planil nad uporne Bodriče. Ali oče,
vojvoda Ordulf, je branil. — Pustite Slovene
sedaj pri miru, je dejal. Izkušnja me uči,
da se ni dobro srečati s Sloveni v trenutku,
ko vzbesne, ker takrat so divji kot razdraženi
in razljučeni bivoli. Ko jih mine prvi
bes, stoprv takrat se jim more človek bližati.
Sicer so pa tudi v našem nemškem kraljestvu
razmere tako zamotane, da moramo
Saksonci biti vsak trenutek pripravljeni za
kak spopad s kraljem Henrikom. Torej imejte
potrpljenje in čakajte boljših časov. — In
mi smo čakali. A čakati se človek kmalu
naveliča. Knezovič Budivoj in zapovednik
Jaroslav sta naposled tako sklenila, naj gre
knezovič Henrik na Dansko k svoji materi
in k staremu očetu, kralju Svenu, prosit pomoči,
da bi on s severa, onadva pa s svojci
in nabranimi Saksonci z juga udarila po bodriških
vstajnikih. Za spremljevalca knezoviču
Henriku sta pa naprosila mene in Godimira.
Midva sva bila takoj voljna. Samo to
sem jaz razmišljal, kod bi šli. Črez Holzacijo
ni varno. Najlažje bi šlo preko Ljubeka
s kako ladjo. Takoimenovana trgovska Baltiška
cesta, ki gre od Kolina skozi mesta:
Dortmund, Ossenburgge, Ferdia v Bardevik,
bi nas odtod črez Labo v ravni črti pripeljala
v Ljubek. A tu — tako sem jaz računal
— bi nas ljudje koj spoznali. Zato
sem sklenil, da gremo — preoblečeni seve
— skozi Velegrad, ker bi se od tukaj ob
Krutovem vmeščenju spričo velikanskega
ljudskega navala najlažje in brez suma prišlo
na kakšno ladjo, ki bi nas ponesla na Dansko.
Na, pa smo zašli tu v tako zagato. Če
je moj tovariš Godimir smrtno-nevarno poškodoval
posadnikovega sina, kaj bode?
Posadnik mene pozna; torej smo vsi trije
izdani. In on, posadnik, nas bode zatrdno
tožil Krutu precej jutri, zlasti ker je bil tudi
Krutov pobočnik tako sramotno vržen iz te
hiše. Svetuj mi, gospod Tugumir, če veš,
kaj dobrega.“

„Mislita nekoliko sama, kako bi se izmotali.
Jaz bodem tudi mislil in če bodem
kaj dobrega zamislil, vama povem jutri zjutraj.
Lahko noč!“

Gospod Tugumir in deklica sta šla v sosednjo
sobico k počitku. Knezovič Henrik je
mirno spal. Zaspal je tudi Godimir. Gojnik
pa ni mogel. Na vse strani je premišljal, kaj
bi ukrenil, da bi sebe in tovariša rešil iz

pasti. Najboljše bi bilo tiho pobegniti. Resno
je že začel misliti na beg. Pa ko je slučajno
pogledal skozi okno, je moral to misel
precej opustiti. Četo vojnikov, oboroženih
z orjaškimi helebardami, je zagledal pred
hišo. — Posadnikovi ljudje so; posadnik
jih je poslal zatrdno po nas — je govoril
sam s seboj. — Stražijo sedaj, da mi ne bi
kam ušli, zjutraj nas bodo pa prijeli. O, ti
nesrečna burja Godimirova, da je morala
tako zdivjati! Budivoju in Jaroslavu sem dal
svojo častno besedo, da bodem Henrika privedel
na Dansko v teku enega tedna. Na,
pa se je moralo to narediti! Gojnik, sedaj
se pravi: hitro kaj uganiti, da rešiš svojo
čast!

In mladi junak je mislil in mislil, pa se tudi
domislil lepega razvozljaja: — Star običaj
je, tako je govoril sam s seboj, da deželni
knez koj po vmestitvi sodi ljudstvu. Če nas
bode torej posadnik tožil, bode to storil
precej po knezovi vmestitvi, da bode včinek
tem večji. Staro sporočilo pa tudi pravi, da
mora novi knez pri prvi sodbi pomilostiti
še tako velikega zločinca, če prosi za njega
nedolžno dete pod desetimi leti. To nas
bode rešilo, če nas sploh kaj more rešiti.
Kar Tugumirovo deklico bodem naprosil
in poučil, da se bode potegnila za nas. Zatrdno
bode to rada storila, saj kaže za Henrika
neko izvenredno zanimanje. Da bi le
mogel kmalu govoriti z njo!

Želja se mu je prej izpolnila, kakor je
pričakoval.

Deklica Slavina je že pred jutranjo zarjo
prišla v sobico vprašat, kako je dečku: kar
nič ni mogla zatisniti očesa, je dejala, tako
jo je skrbelo, kako je nesrečnemu knezoviču.
Gojnik jo je potolažil, daje knezoviču bolje,
potlej ji pa začel razlagati svojo osnovo.

„Kaj pomaga, če mu je prizanesla bolezen“,
je govoril deklici; „mestni posadnik
Gnev mu ne bode prizanesel! Poglej, Slavina!“
... Gojnik je peljal deklico k oknu.
„Vidiš oborožence spodaj pred hišo? Posadnikovi
vojniki so. In veš, kaj delajo tu?
Po nas tri so prišli. V ječo nas bodo odvedli
in postavili pred sodišče, pred Kruta.
Zatrdno se je posadnikov sin smrtno-nevarno
pobil ali je pa že mrtev.“

„Pa dečku vendar nihče nič ne more,
saj ni nikomur storil nič zalega“, je plašno
velela deklica.

„Saj je to zadosti, da je v tovarišiji Godimirovi
in moji in — da je sin umorjenega
nadkneza Gotšalka ... Misliš, da bodo novi
nadknez in Gotšalkovi morilci malo veseli,
ko bodo zagledali knezoviča Henrika! Bogve,
kaj bode naredil Krut z njim in z nama, njegovima
tovarišema!“

„Oh, ko bi vam jaz mogla kaj pomagati!
Kako bi to storila?“ je zaihtela deklica.

„Slavina, ti nam lahko pomagaš. Poslušaj,
Slavina!“ je nadaljeval Gojnik in prijel deklico
za roke. „Novi knez po stari navadi
sodi narodu precej po slovesni vmestitvi.
Pomilostiti pa mora pri prvi svoji sodbi
še tako velikega hudodelca, če prosi za
njega nesorodna mu nedolžna deklica. Ali
bi ti prosila za našega sirotka?“

„Bi, gotovo bi!“ je vzkliknila Slavina.

„Dobro. Ko nas bode Gnev tožil, in
preden nas bo Krut obsodil, pa stopi pogumno
iz vrst in zakliči knezu: — Jaz, Slavina,
prosim za te obtožence milosti in pomiloščenja.“

Še sta govorila, pa je vstopil v sobico
Vratek in z njim štirje vojniki. „V imenu
velegrajskega posadnika vas vse tri odpeljemo
v preiskovalni zapor“, je dejal resno
eden izmed njih. Gojnik ni nič odgovoril:
zbudil je Godimira in rahlo tudi dečka. Tega
sta potem prijela za pod pazduho in se izročila
vojnikom.

„Ne, jokaj, deklica!“ je dejal Gojnik krčevito
plačoči Slavini. „Stori, kar sem ti rekel!“

„Bodem“, je zaihtela mladenka, z očmi
še dolgo spremljajoč trojico, ki je v spremstvu
vojnikov korakala proti mestu, kjer so
glasovi tromb že mogočno doneli jutranjicobudnico
k izvenredni slavnosti.

III.

Začetek slovesne vmestitve
novega nadkneza je bil
določen za deseto uro dopoldne.
Pa že od prvih
jutranjih ur je — nalik
mravljincem na mravljišču
v solnčnem jutru — mrgolelo
vse polno ljudi po velegrajskih ulicah.
Zlasti veliki ljudski valovi so se zibali po
ulici, ki je vodila od nadknežjega gradca
proti morskemu obrežju in pristanišču. Le-tu
so se že po deveti uri začeli zbirati tudi
bodriški velmožje-odposlanci, ki so imeli
nalog pozdraviti Kruta, ko stopi na bodriška
tla, in ga v slovesnem izprevodu privesti
v mesto.

Točno ob deseti uri je zapustil novi nadknez
svojo ladjo ‚Krut, rujanski knezovič‘
in se v krasno ozaljšanem čolničku pripeljal
na obalo. Gromoviti, donebesni vzkliki so
mu zaorili pozdrav in dobrodošlico. In vedno
močnejši in vedno veselejši so bili pozdravljalni
klici, ko se je novi nadknez pomikal
v mesto v slovesnem izprevodu, ki so ga
otvarjali glasniki, trobeč z mogočnimi trombami,
in četa vojnikov-konjikov, samih brhkih
mladcev-junakov. In kako bi narod tudi ne
bil vesel novega nadkneza! Komu bi ne
zažarelo oko od radosti, ko je zagledal tega
krasnega sokoliča! Visoke, ponosite postave,
bistrih oči, kostanjevo-rjavega, divje-lepega
obraza — je moral vsakomur ugajati. In
kako je naravno njegovo lepoto povečevala
ta dan krasna njegova oprava! Na glavi
kučma-soboljevka, katere progasti, s čipkami
obrobljeni kraji so bili spredaj izrezani,
ob straneh in zadaj pa štrleči v višk; črez
pleča je imel ogrnjen suknjič hermelinji z
visokim ovratnikom; sive, pod kolenom
privite hlače, krasne nogavice; na nogah
opanke z dragocenimi jermeni; v levici dolg
kij, znotraj zalit s svincem, zunaj pozlačen,
s katerim se je opiral na zemljo, desnico
vpirajoč v ledja za pas, okoli katerega je
bilo po vrsti vtaknjenih šest manjših, tudi
s svincem napolnjenih kijev. Taka postava
in oprava novodošlega deželnega kneza je
morala sleherno oko napasti z veseljem in
občudovanjem.

Nadknežji gradeč je bil ves v zastavah;
pozdravljal je — sicer ne glasno kakor narod
— a takisto prisrčno prihajajočega nadkneza,
kakor vesel ženin-mladec pozdravlja pričakovano
nevesto. Pred dvorcem je bil na

vzvišenem, z dragocenimi preprogami prevlečenem
prostoru napravljen okusno ozaljšan
sedež — prestol za prihajajočega nadkneza
—, na kojem je pa ta čas sedel kmetiški
oblečen človek, sirom poznani stari
Mestivoj iz Nove Bukovice. Volčan iz Roztoka
je le-tu pričakal došleca-kneza in mu
ponudil kruha in soli z besedami: dobrodošel,
kdorkoli si! Pozdravljeni tudi tvoji
ljudje, ki so stopili s teboj vred na naša
tla! Znaj, da smo mi gostoljubni ljudje:
vsak potnik-prihajač naj je med nami domač!
Vendar boš moral odgovoriti na nekatera
vprašanja, ki ti jih bode stavil naš
kmet-svobodnik, častitljivi Mestivoj, da vidimo,
ali si prišel semkaj iz dobrega ali iz
slabega namena.“

Na prestolu sedeči kmet Mestivoj se je
zdajci oglasil in vprašal resnobno:

„Kdo je prišlec? Kakšnega kolena?
Kakšnega imena?“

„To je Krut, sin rujanskega kneza Grina“,
je odgovoril Krutov spremljevalec-praporščak.
„Čul je, da je slavni bodriški narod
izvolil njega za svojega nadkneza, pa je
prišel vzprejet to oblast in čast“

„Ali je pa vreden, da mu damo to oblast
in čast?“ je samozavestno vprašal Mestivoj,
ponosno sedeč na knežjem stolu. „Hm, deželni
knez bi rad bil vsak! Saj se temu ne
godi preslabo! Knez je glava naroda in ima
zato velike pravice. Vse pravice, ki jih ima
starejšina v občini, ima, mora imeti deželni
knez v plemenu. Cuj! Nadgospodstvo ima
Črez vsa obdelana zemljišča v deželi. V
celini ležeča neobdelana zemlja je pa kar
naravnost njegova last. Od vseh kmetov na
posestvih plemičev, prav kakor od svoje
hiše, pobira zemljiški davek, oscep. Od
kmetov prejema njegovo domovodstvo zastonj
tudi govedo, konje, ščetinarje, žito,
moko, med. Davka pa knezu ne plačuje samo
oni, ki je obdeloval zemljo, ampak tudi preprosti
kočar po dva denarja. Lepo dohodnino
dobiva tudi od gostilnikov, zlasti lep
dohodek od prodajalcev sladke tekočine,
medice. Lepe dohodke mu nesejo poleg tega
trgi in vode: kupovalec-trgovec mu mora
plačevati za izvrševanje svoje obrti tržno
desetino, mostnino in davek na reke in nasipe.
Glej, lepih dohodkov, velikih pravic!
V vsakem mestecu, v vsaki trdnjavi v deželi
ima knez gradič z gospodarskimi poslopji,
za katerih ohranitev in popravo morajo
skrbeti meščani, oziroma kmetje dotičnega
kraja. Ako potuje po deželi, ga morajo
spremljati plemiči — lahko jih pozove v
službo in dostojanstvo tri do pet sto mož —,
in kmetje onega kraja, kjer šatorijo, jih morajo
z vsem potrebnim preskrbovati. Pri
lovu mu morajo takisto pomagati kmetje:
hraniti mu morajo pse in njih vodnike, poiskati
gnezda, sploh z vsem ga zadovoljiti.
Če pride do vojske, morajo na njegovo povelje
pohiteti k njemu plemiči na konjih s
primernim številom konjenikov, nižji svobodniki
pa s svojim orožjem — na lastne stroške.
Evo, pravic bodriškega nadkneza! Ali je
torej — vprašam še enkrat — prišlec vreden,
da mu damo to oblast in čast?“

„Vreden je!“ je odgovoril praporščak.

„Ali bode strog sodnik?“

„Bode.“

„Ali bode v vojni vrl vodnik?“

„Bode.“

„Ali bode ljudstvu umen učenik?“

„Bode.“

„Vse dobro. Ali z mojega sedeža me pa
le ne more pregnati. Zakaj jaz sem svoboden
kmet in sedim, kjer hočem.“

„Došlec časti in priznava tvojo svobodo.
Zato te s silo ne mara pregnati s sedeža.
On hoče biti mil knez. Izlepa se hoče tudi
s teboj pogoditi.“

„Kaj mi pa da če mu prepustim ta sedež?

„Da ti kruha dva koščiča — da medice
dva poliča — zraven da še dva voliča —
dva konjiča — in po vrhu dva čolniča.“

„Kaj mi hoče to?“

„Kruha da ti, da otroke rešiš bede —
da medice, da z njo vzradostiš sosede —
da voliča, da polja ne bodeš zanemaril —
da konjiča, da od tod — domov se odpelješ
kot gospod — da čolniča, da boš z
njima svobodno ribaril — dokler živel boš
in životaril.“

„Za to ceno in za take dobrohotnosti se
umaknem. Pojdi semkaj, da te poljubim —
z roko, po stari naši šegi!“

Krut je pristopil. Mestivoj ga je udaril
na lice z besedami: „Za ta udarec mene
ne kaznuj, kaznuj pa vsako drugo krivico,
ki se zgodi tebi oziroma tvojemu narodu!“

In novi nadknez je sedel na izpraznjeni
prestol, Mestivoju govoreč:

„Ta-le moj oskrbnik ima že vse pripravljeno,
kar sem ti obljubil; njega se drži.“

Po starem bodriškem obredniku je tedaj
prišel na vrsto s svojimi vprašanji obredarsvečenik.

Slavomir je bil nalašč nasvetoval Krutu
pred njega odhodom na Rujano, naj bode
slovesna vmestitev v staroslavnem Velegradu,
kjer se je včasih, pred Gotšalkom, vršila običajno,
in sicer z vsemi starodavnimi obredi
in šegami, s katerimi so Bodriči od sivih
časov sem vmeščali nove svoje kneze, z
obredi, ki so jih prinesli iz pradomovine
svoje, z Jutrovega, z obredi, v bistvu istimi,
kakršne so imeli pri vstoličenju svojih knezov
koroški Slovenci in druga plemena slovenska.
Svetoval je Krutu, da se da vmestiti
po staročastitljivem običaju v stari prestolnici,
češ da s tem pokaže narodu, da spoštuje
stara izročila in se jim drage volje
pokorava. Z druge strani pa je hotel Slavomir
da bi se ob tej priliki na svečan način
proglasila vera v stare bogove za edino
pravno, državno vero, ker se je pri staroobredni
vmestitvi deželnega kneza moral
poudarjati tudi verski moment.

V častitljivi stanovski opravi je stal Slavomir
z več drugimi svečeniki — ki so se bili
za Gotšalka poskrili, potuhnili ali pobegnili,
po njega umoru pa prilezli na dan — pred
knežjim stolom. Tako-le je nagovoril novega
nadkneza:

„To je vse lepo, svetli nadknez! Prejel
si čedno čast, dosegel obširno oblast iz rok
svobodnega bodriškega kmeta, široslavnega
Mestivoja očeta.

Toda da bodeš neomadeževano ohranil
to čast sebi in narodu v prid in rast, da
bodeš obdržal oblast sebi in narodu v čast,
sovragu v propast, potrebuješ rose z neba,
blagoslova od Svetovita, svetlega boga.

Blagoslova od tega svetlega boga in
rose z neba sme pa pričakovati samo ta,
ki je višnjim bogovom vdan iz srca, ki hoče
posvečevati njih ime in njih čast širiti v
daljne zemlje Torej te vprašam vpričo
zbranega naroda: ali priznavaš vero v stare
bogove za edino pravno in veljavno?“

„Priznavam in bodem priznaval.“

„Ali si in hočeš ostati zvest sin starih
slovenskih bogov?“

„Sem in hočem ostati.“

„Ali jih hočeš braniti pred sovražnimi
napadi?“

„Hočem z desnico in levico, s kijem in
z lijem.“

„Ali bodeš širil njihovo čast?“

„Širil, če ne, naj me zgrabi božja oblast!“

„Naj torej po moji prošnji razlije nad te
svoj svit vsemogočni rujanski Svetovit; naj
ti rodi obilo radost in obilo blagost bodriški
Radigost; naj te blagoslovi Triglav,
da razprostreš svojo moč do daljnih daljav!
Izpolni narodu obet, bodi mu živ, utelešen
zavet, sovragu pa strah in trepet!“

„Naj se zgodi, naj se zgodi!“ je zaoril
narod in mahal s pokrivali.

Nadknez je nato sedel, trobci višjega
nadknezovega dvornika-obredarja so zopet
zatrobili, in glasnik je vzkliknil:

„Po navadi starodavni in staroslavni bode
novi nadknez sedaj precej začel vršiti svojo
sodnijsko oblast, da vrne poštenjaku čast, a
krivca pahne v propast. Naj torej pristopi
sem pred ta pomol — sodnji stol, kdor meni,
da se mu je zgodila krivica, da se dožene
resnica in proslavi pravica. Brez razločka
rodu, brez razločka stanu, bode nepristransko
sodil vsakemu.“

Nekaj hipov vse tiho.

Novi nadknez je že mislil, da mu ne
bode treba obsoditi ta slavnostni dan nobenega
podanika. Kar se je iz prvih vrst vzdignil
velegrajski posadnik Gnev, se priklonil
nadknezu in začel:

„Krivica se mi je zgodila, v nebo vpijoča
krivica, in hočem, da takoj doleti krivca

zaslužena kazen. Gospodar, sina so mi ubili
snoči v gostilni pri Vratku, pred mestnimi
vratmi. Njegovi spremljevalci so ga prinesli
ponoči domov pol mrtvega, danes jutro je
izdihnil svojo dušo.“

„In kdo je krivec?“ je svečano-resno
vprašal nadknez. „Privedi ga pred moj sodnji
stol!“

Gnev je mignil vojniku, ki je stal pri
oknu njegove, nasproti knežjemu dvorcu
stoječe hiše. Oči vsega zbranega naroda
so se obrnile tjakaj.

IV.

Obkroženi od Gnevovih vojnikov, so
stopili iz posadnikove hiše knezovič Henrik
in spremljevalca Gojnik in Godimir.
Marsikomu, ki je imel prej priliko večkrat
biti na Gotšalkovem dvoru v Ljubeku, se
je ob pogledu na to trojico izvil iz prsi tih
vzklik: „Za Boga, ali prav vidim? Ali so to
res Gojnik, in spremljevalec-velikan Godimir,
plavolasi deček pa knezovič Henrik?“
Deček je bil še obezan; komaj je stopal
sredi svojih spremljevalcev, znamenje, da
je bil še zelo slaboten. Po svojem gosposko-
nežnem, vsled izgubljene krvi, od prebitega
strahu, dušne boli in bojazni pred
bodočnostjo še bledejšem in še zanimivejšem
obrazu, je zbujal sočutje, zlasti v ženskih
očeh.

„Kako ljubezniv, lep deček!“

„Kako ima nedolžne oči!“

„In ta naj bi bil zločinec?“

Taki vzkliki so zveneli nasproti trojici,
ki je že prispela pred Krutov prestol.

Ko je knezovič Henrik obstal pred Krutovim
stolom, mu je zažarelo oko v nekem
čudnem blesku in izzivajoče se je obrnil od
Kruta in gledal proti narodu.

Gojnik in Godimir sta se pa postavila
pred knežji prestol tako ponosno in oholo,
kakor pač ne nastopajo ujetniki, ki se boje
sodnikove obsodbe: tako stopajo junaci,
idoči v boj, a ne po smrt, ampak po zmago.

Gojnik je bil tako prepričan, da bode
Tugumirova Slavina prosila zanje in izprosila
njihovo pomiloščenje, potem ko je bil
v ranem jutru govoril ž njo, da je bil že
tedaj, ko so jih Gnevovi vojniki peljali od
Vratka, ves vesel in ojunačen.

— Ej, Gojnik — si je mladec častital
sam sebi — glave pa nimaš zelnate, tudi
ne repnate, ampak glavo imaš kače-strupenjače,
ki sika strup in pika, pred sovražnim
napadom se pa lepo previdno umika. Oj,
majka moja, zakaj si legla v prezgodnji
grob? Danes bi zopet lahko videla, da dela
tvoj sinko čast tvojemu imenu!

„Le brez skrbi, vse bode še dobro“, je
zašepetal sedaj pa sedaj knezoviču Henriku,
ko so stopali proti posadnikovi hiši. „Dokler
sem jaz pri tebi, se ti ne bode zgodilo nič
zalega.“ In podobno ga je tolažil tudi v
ječi.

Godimir je srdito gledal. Ko so dospeli v
ječo, se mu je bralo na obrazu, da bi najrajši
vse zdrobil. A Gojnik mu je z odločnim
pogledom veleval, naj bode pri miru.
Kmalu po prihodu je prišel k njim v
ječo sam posadnik Gnev. Prej je bil pristaš
nadkneza Gotšalka, a po njega umoru je
hitro obrnil plašč po vetru.

„A, vi ste?“ je vzkliknil, ko je stopil v
ječo in prepoznal trojico. „Henrik! Kdo bi
si bil mislil! Hahaha! Tvojo mater sem nago
zapodil iz dežele, tebe bodem pa rajši spravil
na les, da bodeš visel med nebom in
zemljo, kot pristuje knezoviču.“

„Ti nikdar!“ mu je odgovoril Gojnik.
„Podlež, lopov, poberi se! Toži nas Krutu!“

„Saj vas tudi bodem“, je od jeze se
peneč zaškrtal Gnev; „ali vedite, Krut je
krut, in Gnev ne pozna milosti!“

Jezno je zaloputnil vrata in odšel.

„Če nas Krut obsodi“, je izpregovoril
Godimir po njegovem odhodu, „ga ubijem
vpričo vsega naroda.“

„Nikar ne divjaj!“ gaje pokaral Gojnik.
„Ti lepo molči! In tudi ti, knezovič Henrik,
bodi kar tiho pred Krutom. Tudi če bi te
kaj vprašal, mu ne daj odgovora. Z molkom
mu kaži svoje preziranje. Z molkom
bodeš najlepše vpričo celega naroda pokazal,
da ga ne pripoznaš za bodriškega
nadkneza. Govorjenje prepustita meni.“

„Tvoj svèt mi je vsekdar drag“ — je
odgovoril Henrik.

Stopili so k oknu in gledali vedno bolj
naraščajočo množico na trgu in gledali z
rastočo napetostjo vstoličenje novega nadkneza.
Knezovič Henrik je vztrepetaval kakor
ob vodi javor, če ga začne mikastiti
nevihta. Bralo se mu je na obrazu, kako
silno ga peče vmeščevanje tujca na veleslavni
bodriški prestol. Gojnik je uganil njegove
misli, pa ga je tolažil: „Vem, kaj se
godi v tvojem srcu. Misliš si: Zakaj ne
vmeščujejo Bodriči mojega brata Budivoja
ali pa mene? Toda knezovič, le pogum;
dokler drevo stoji, lahko še vedno zeleni.
Sreče kolo se obrača. Če Bog da, bodeš
še ti enkrat sedel na tem knežjem prestolu.
V duhu že vidim ta dan, ko bodeš zasedel
prestol, jaz in Godimir bodeva pa stala
ob tvoji strani kot praporščaka tvoja. A sedaj
bode treba iti pred knežji sodnji stol. Čuj,
Gnev se je že vzdignil ... Že je poslal po
nas ... Le pogum, tovariš Godimir, in ti,
bodoči moj gospodar!“ — —

„Nadknez“, se je oglasil posadnik Gnev,
ko so njegovi vojniki pripeljali prijeto trojico
pred sodnji stol, „to so zločinci, zoper

Nadknez“, se je oglasil posadnik Gnev,
ko so njegovi vojniki pripeljali prijeto trojico
pred sodnji stol, „to so zločinci, zoper
katere dvigam obtožbo; ubijalci so in veleizdajalci.“

„Gnev, posadnik velegrajski“, je resno
izpregovoril nadknez, „hudo obtožbo dvigaš
zoper to trojico. Razloži nam natančneje
vso stvar.“

„Ta trojica je sedela snoči v gostilni pri
Vratku, pred mestnimi vratmi. Tja je prišel
tudi moj sin Vojan v spremstvu štirih mladcev,

med katerimi je bil tudi tvoj pobočnik
Pestislav. Moj Vojan je zahteval, da morajo
vsa omizja piti na tvoje zdravje. Res so se
vsi gostje odzvali pozivu, samo ta trojica
je trdovratno obsedela pri svoji mizici. Vojan
je bil vsled tega pač lahko razjarjen, in
ker njegova beseda ni pri njih ničesar zmogla,
je potrkal z vrčem na njihove prsi in
jim na ta način hotel zbuditi domoljubno
zavest. Ta velikan Godimir je pa planil nad
mojega sina, ga vrgel skozi vrata na cesto
s tako silo, da se je revež pobil do smrti.
Sodi sedaj, gospodar, in obsodi krivca in
njegovega tovariša! Glavo za glavo, oko za
oko, zob za zob — kliče srd nesrečnega
očeta.“

Krut se je obrnil k trojici: „Čuli ste težko
pritožbo. Kaj pravite? Najprvo mi odgovorite,
kdo ste po imenu in kolenu!“

Z močnim daleko-slišnim glasom je odgovoril
Gojnik:

„Knezovič Krut ...“

„Kaj pravi?“ je vzbesnel Gnev, vzbesnelo
tudi ostalo Krutovo obližje. „‚Nadknez
Krut‘ se govori! Razumeš, človek?“

„Jaz ne poznam nobenega bodriškega
nadkneza Kruta“, je z istotako močnim glasom
nadaljeval Gojnik — —

Narod je opazil, kako je Krut prebledel,
kako skrčil pest in v tisoč ustih se je zibalo
vprašanje: „Kaj bode, kaj bode?“

Gojnik je pa nadaljeval: „Moja rodovina
je že od nekdaj svobodniška, še nikomur
ni delala tlake. Tudi jaz sem rojen
svobodnik. In ne samo to! Nadknez Gotšalk
slavnega spomina, me je še predlanskim
povzdignil v plemski stan. Kot plemič imam
pravico voliti nadkneza. A jaz nisem volil
rujanskega knezoviča. In zato mi je svobodno
iti iz dežele, ako nočem pripoznati
neljubega mi vladarja ...

„To ti je svobodno, ako nisi izvršil kakega
zločina v deželi, ki jo misliš zapustiti.
Pa povej nam vendar, ti predrzni človek,
kdo si in kdo sta tvoja tovariša?“

„Jaz sem Gojnik, tovariš moj Godimir
— bivša Gotšalkova telesna stražnika, mladenič
tu pa“ — tukaj je Gojnik povzdignil
svoj glas, kolikor so mu dopuščale prsi —
„mladenič tu pa je knezovič Henrik,
drugorojeni sin nadkneza Gotšalka.“

Široko je odprl oči Krut, široko ves
narod. Vse se je čudilo izredni drzovitosti
Gojnikovi, in na tisoč ustih se je zopet zazibalo
vprašanje: „Kaj bode? kaj bode?“

Krut se je še najprej obvladal in vsaj
navidezno mirno dejal:

„In kaj išče umorjenega Gotšalka sin v
tej deželi, nad katero sem zavladal jaz na
željo in prošnjo vseh bodriških plemičev-volilcev?“

„Knezovič Henrik v tej deželi ničesar ne
išče; spasa išče izven te dežele. Mi le prehajamo
tod skozi na Dansko Jaz in tovariš
moj Godimir spremljava knezoviča h kneginji-materi
Siriti in k danskemu kralju
Svenu.“

„Da bi ga pridobili za vojni pohod proti
meni, kaj ne? To je pravi namen vašega
potovanja. Ali nisem zadel?“

„Misli so vsakemu svobodne“, je drzno
odgovoril Gojnik

„Pa zakaj ste izbrali to pot? Ali ste hoteli
na današnji dan ljud pobuniti proti meni?“

„Res, slabo pot smo izbrali. Sicer sem
jaz jako premeten dečko. Vendar sem pri
tej priliki pozabil na stari pregovor, ki pravi:
Čim bližje mesta, tem bolj globoke luže in
tem bolj grizoči psi. Ko bi pa imeli namen
buniti danes ljud zoper tebe, bi pač ne bili
prišli samo trije. Toliko razsodnosti nam
bodeš vendar prisodil.“

Krut se je vgriznil v ustnice in s svojimi
očmi srdito pogledal predrznega mladca,
tako nekako, kakor pogleda tiger zajeto
srnico, češ: sedaj sedaj bodeš moja. Vendar
se je še znal obvladati, da je vprašal kolikortoliko
mirno:

„Zakaj ste pa postali ubijalci?“

„Če ne, bi bili pa mi ubiti. Stvar se je
tako razvila: Velegrajskega posadnika sin
Vojan je v svoji pijanosti kruto razžalil našega
knezoviča Henrika, nazivajoč ga Sveniča.
Kruto je žalil tudi njegovo mater, kneginjo
Sirito. In pozivu takega človeka naj
bi se bili mi sinoči odzvali, vstali in trkali

z njim! Ti Krut, kolikor vem, imaš ti še
svojega očeta. In če bi kdo v tvoji navzočnosti
dajal temu tvojemu očetu grde priimke,
kaj bi ti storil? Ali bi se bratil z njim?
In če je ta Vojan zarinil v glavo knezoviča
Henrika vrč, je pač razumljivo, da se je
tovariš Godimir postavil za njega, branil
njegovo čast in življenje. Ubiti ga ni nameraval.
Vrgel ga je iz hiše kot človeka, ki
nima nikake olike. Pač ni vedel, da ima
velmožnika velegrajskega sin tako strahopetno
dušo, da mu ob prvem padcu zbeži
iz telesa. In da so velegrajski mladci taki
junaci, tega tudi ni mogel naprej vedeti.“

„Kaj pa je z njimi? Kaj hočeš reči?“

„No, to, da je tri velegrajske mladce,
njegove tovariše, in nekega tvojega pobočnika
z isto lahkoto vrgel na cesto“

„In kaj so vam prizadeli ti?“

„Napadli so Godimira, in ta se jih je
ubranil s tem, da jih je pometal ven.“

Krut je z dolgim pogledom premeril
Gojnika, Godimira-velikana in dolgo časa
ni mogel spraviti iz sebe nobene besedice.
Všeč mu je bil velikan Godimir — ali ubijavca
mora vendar kaznovati ...

„Gospodar, kaznuj ubijavca, kaznuj tudi
njegova tovariša, veleizdajalci so vsi trije!“
je zasikal Gnev.

Krut je molčal. In za hip je umolknilo
tudi vse nepregledno ljudstvo.

„Zatri črve krščanske!“ je šepnil svečenik
Slavomir Krutu v uho.

Ta je pomišljal. Ves narod je napeto
gledal, kakšen bode nadknezov izrek.

„Zatri črve!“ je zopet zašepetal Slavomir.
Vse napeto.

Že se je novi nadknez pripravljal, da
izreče sodbo. Kar skoči iz prvih vrst zbranega
naroda proti knežjemu prestolu mlada
deklica.

„Slavina, kam greš?“ se je slišal za njo
glas častitljivega gospoda. Bil je glas gospoda
Tugumira.

Pa deklica zlatolaska se ni zmenila za
vprašanje. Že je bila tik pred knezom. Pogumno,
kar bi nihče ne pričakoval od otroka,
je stopila pred Kruta in izpregovorila:

„Starodavna in staroslavna slovenska navada
je, da novi nadknez koj po vmestitvi
sodi ljudstvo. Star je pa tudi običaj, da novi
knez pomilosti zatožence, ki so prvič pripeljani
pred njega, če prosi zanje tuja, poddesetletna
deklica. Jaz sem Slavina Tugumirova
in nisem še stara deset let. Pa sedaj
tebe prosim, pomilosti te tri predte pripeljane
ljudi zaradi dogodka pretekle noči.
Če si častilec Didi-Lade, usliši prošnjo deklice
mlade ...“

„Prokleti otrok!“ je siknil Slavomir.

„Prokleto dekle!“ je glasno ponovil Gnev.
Vedel je takoj, da je igra zanj izgubljena, da
nadknez mora pomilostiti trojico. V svojem
srdu se je pa hotel vendar še vsaj nad enim
zmaščevati — nad Tugumirom. „Ha, to je
naredil Tugumir!“ je s prstom na Tugumira
kažoč zabesedičil razdraženi posadnik. „On
je pristaš, znan pristaš Gotšalkove rodbine.
Veleizdajalec je, spletkar, hujskač, on je naučil
deklico ...“

Tedaj je pa vzrojil Tugumir, mogočno
se je razkoračil in dejal:

„Pri svoji časti izjavljam, da vnukinje
Slavine nisem jaz naučil teh besed. In za to
njeno posredovanje ni trohice nisem vedel.
Ves narod me mora poznati, in sicer mislim,
da ne s slabe strani. Če sem bil jaz prej
zvest podanik Gotšalkov, prisegam tu svečano,
da bodem tudi novoizvoljenemu nadknezu
odkritovdan podložnik.“

„Gospod Tugumir je odkrita duša; kar
on pravi, moramo vsi imeti za resnico“, se
je oglasil iz srede množice močan glas in
z njegovim so se združili kmalu tudi brezbrojni
drugi v slavospev: „Gospod Tugumir
je poštenjak stare korenine, gospod
Tugumir živel!“

„Gospodar, daj mi vsaj ubijavca Godimira,
da se v njegovi krvi ohladi moja jeza“,
je zaječal posadnik Gnev.

„Jaz prosim za vse tri“, se je oglasila
deklica. In ko je videla, da se nadknez pomišlja,
je nadaljevala:

„Še enkrat pravim: Če si častilec Didi-Lade,
usliši prošnjo deklice mlade. Če ne,
jo pa kot burja odpiši in jo kot prah iz

dežele pobriši, ker s tem pokažeš, da si neusmiljen
knez, kakršnega more ljubiti samo
bes!“...

Trde so bile te besede. Krutu se je
videlo, da so ga silno zbodle. Vendar se
je junaško premagal in odgovoril Slavini:

„Deklica, morda ne veš, za koga si prosila
milosti, ali izprosila si jo.“ In k trojici
obrnjen je dejal: „Zaradi dogodka pretekle
noči vas pomilostim. Vi ste prosti.
Lahko bi vas pač prijel iz drugega vzroka,
kot veleizdajalce. Toda brata svoje neveste
Viljenice nočem preganjati, ter takisto ne
njegovih spremljevalcev. Dragovan!“ — je
velel poleg stoječemu pobočniku—: „Odpeljite
te tri ljudi na mojo ladjo ‚Zarjo‘,
da jih spremi iz pristanišča velegrajskega
čez morje na dansko obrežje. Skrbi za njih
varnost. Na prvih danskih tleh pa, ki jih dosežeš,
jih izkrcaj in se vrni k meni nazaj ...
Idite! ... Menim, da sem bil zadosti veledušen
z vami. A nikar se več ne drznite
poizkušati te moje veledušnosti! Vaša noga
naj nikdar več ne stopi na bodriška tla!“

Gojnik je drzno pogledal Krutu v obraz
in dejal: „Kaj ti pravim, Krut? Zapomni si
pregovor: Kogar sreča boža, reva njegova
koža.“ Proti narodu obrnjen pa je zaklical:
„Bodriči, pomnili bodete današnji dan. —
Sedaj pa, knezovič, idimo!“

Pa preden so odšli, se je narodu pokazal
ginljiv prizor: „Hvala ti, Slavina!“ je
izpregovoril knezovič Henrik, stopil k deklici
in ji dal v roko krasno zlato svetinjico
z besedami: „Pokojni oče mi je dal ta spominček,
preden sem šel v samostansko šolo
v Glin. Hrani ga odslej ti kot spomin name,
nesrečnega knezoviča, ki mora bežati kot
prognanec iz rojstne svoje zemlje. Jaz ne
bodem nikoli pozabil tebe in tega, kar si
storila nam trem danes.“

Deklica je sprejela spominček, hvaležno
pogledala knezoviča pa zaplakala.

„Zdrava, Slavina, ne jokaj!“ jo je tolažil
knezovič. Pa njemu samemu se je zdajci
storilo inako: tudi v njegovem očesu je zablestela
solza, prijel jo je rahlo za desnico in
jo viteško poljubil z besedami: „Od danes
naprej si ti moja ...“

Trojica je z Dragovanom zapustila trg
in ljudstvo je z občudovanjem in sočutjem
gledalo za njo: najrajši bi bilo ploskalo Gojnikovemu
junaškemu nastopu, ploskalo velikanu
Godimiru, ploskalo knezoviču Henriku
in pogumni njegovi rešilki, ko se ne bi bilo
balo, da bi se s tem izdalo, češ da sočuvstvuje
z Gotšalkovo rodbino.

Tudi Krut je pomembno zamišljeno gledal
za odhajajočo trojico in za deklico, ki je
stopila sedaj na svoje prejšnje mesto k svojemu
dedku.

Svečenik Slavomir je zapazil knezovo zamišljenost,
šepnil dvorniku obredarju nekaj
besed, na kar je ta zaklical:

„Ali ima še kdo kakšno pritožbo?“

Vse tiho.

„Torej gremo po obredu dalje: Naj se
približajo velemožni posadniki mest in gradov
in dični županje, da zaprisežejo novemu
nadknezu zvestobo!“

In bližali so se v bogati opravi in ponosnih
korakov, se poklanjali nadknezu, polagali
v roke njegove prisego in odhajajoč
vzklikavali: „Živel nadknez Krut, naš gospodar!“

Le-ta je pač pokimaval z glavo. Ali duh
njegov je bil kakor odsoten. Kam je splaval?
V mlado solnčnojasno preteklost, ali v
neznano megleno bodočnost? Mračna senca
je legla na njegovo čelo in je razprostrla
svoje megleno-oblačne prozorne peruti črez
oči po vsem obrazu ...

Sedaj pa sedaj je nadknez poizkusil se
ljubeznivo nasmehniti: siloma-umetno je res
privabil v oči žarek veselja, zakrožil lepe
ustnice v prijazen nasmeh ... Pa le za hip
se mu je posrečila ta igra. Že je zopet ležala
na obrazu senca, se vsesavala čimdalje globlje
v njegovo lice, v njegovo krvco in bila čimdalje
bolj temna, mračna, grozeča — —

V.

Ali čujete s prostranih travnikov
pri staroslavnem mestu
Velegostu ta nenavadni šum
in hrum? To je šum kakor
šum silnih voda, to je hrum
kakor hrum z bojnega polja.
Vi ga čujete pa vprašujete: Kaj neki
pomeni to vrenje in šumenje? Ej, bratci in
sestrice, poslušajte samo ono pesem, ki doni
s teh travnikov, pa bodete precej vedeli,
kaj se godi in vrši danes tukaj:

Sedaj pa veste: lepa slavnost se vrši
danes na teh travnikih, slavnost sicer ne
tako veselega spomina kakor oni dan v Velegradu,
ko je bil vstoličen novi nadknez,
vendar lepa staroslovenska slovesnost: Bodriči
slavé „trizno“ in „stravo“, mrtvaško
igro in gostijo v proslavo umorjenega ljudskega
voditelja Pluzona, načelnika vstajnikov
proti nadknezu Gotšalku in njega krščanskonemškim
privržencem.

In veste, kdo je vprizoril to mrtvašk
slavnost? Kdo drugi kakor provzročitelj
vseh novejših pokretov v Bodričih — svečenik
Slavomir!

Tisti dan, ko je bil Krut slovesno vmeščen
v Velegradu, pa je ob koncu vmestitve
postal tako resno zamišljen in je njegov
obraz prepregla tako mračna senca, je svečenik
sam pri sebi takoj dejal: — To senco
je treba pregnati. A kako? Starec se je zamislil,
pa se ni mogel domisliti nobenega
hitro in uspešno delujočega sredstva. Kakor
bi si hotel iz nebeških višav izprositi pravo
misel, je pogledal kvišku. In glej, koga je
zagledal pri oknu gorenjega nadstropja v
hiši velmoža Borislava, stoječi poleg posadnikove?
Slavico, Pluzonovo hčerko, ki je
z očividno pozornostjo zasledovala razvoj

slavnosti. — Ta bode spravila Kruta v dobro
voljo, če sploh kdo; poznam to duhovito,
dobrovoljno in hudomušno deklico. Tako
je veselo govoril svečenik sam s seboj. —
Sicer je morda vsled očetove smrti izgubila
dobrovoljnost in hudomušnost, a duhovitosti
in — lepote ne. In s tema dvema lastnostima
bode zatrdno danes razvedrila mračno
Krutovo čelo. In ne samo danes, kratkočasila
in v dobri volji ohranjevala ga bode
tudi v bodočih dneh njegovega življenja —
kot njegova ženka ... In medtem ko so
pred nadknežji prestol prihajali posadniki
mest in gradov in županje in prisegali Krutu
vdanost in zvestobo, je starec dalje snoval
take-le osnove sam pri sebi:

— Da, ženka Krutova mora postati Slavica.
To misel, ki se mi je spočela v glavi
koj ob smrti knežnje Viljenice, moram še
vdejstviti, preden pride pome Morana. Če
mu je umrla Viljenica, pa naj postane njena
sestrična njegova ženica. Na ta način se najboljše
razvozlja kolikortoliko zapletena bodriška
politika. Bodriči bodo zadovoljni in
se bodo videli s tem počeščene, da je novi
nadknez vzel Bodričanko za ženo. In ker
je bil Slavičin oče Pluzon med njimi veleugleden,
bodo tem zadovoljnejši. Da je
Slavičina mati Zorana umorjenega Gotšalka
sestra, nič ne de: saj je vsem znano, da je
navdušena Slovenka in vkljub temu, da je
krščena, privrženka stare narodne vere. In
to bode Krutu še v hasek: kot soprog
hčere Gotšalkove sestre bode zadobil tem
večjo veljavo in vsestransko priznanje tudi
pri onih, ki so bili in so — vsaj skrito —
še pristaši Gotšalkove rodbine. Da, da: to
zamisel moram vdejstviti ...

Po dovršenih predpisanih obredih knežje
vmestitve je poslal Slavomir kar na svojo
odgovornost sla v Borislavovo hišo povabit
Slavico, naj pride v knežji dvorec, kjer je
bil slavnostni obed, h kateremu so bili povabljeni
vsi veliki župani in odličnjaki, dočim
si je preprosti narod poiskal krepčila
in hladila v krčmah in pod mnogoštevilnimi
šatori. Toda mladenka je povabilo odločno
odklonila, češ da še ni minil čas žalovanja
po umorjenem očetu, torej se ne more vdeležiti
nikakih veselic: prišla je le pogledat
vmestitev in se še to popoldne vrne domov
v Velegost. Slavomir je poznal njeno trmoglavost,
zato je ni dalje vabil.

Veseli so bili vdeleženci slavnostnega
obeda v knežjem dvorcu, veselo je bilo po
mestu ljudstvo. Skoraj vsak trenutek je prišla
pred dvorec nova truma navdušenega naroda
in viharno klicala: „Živel nadknez!“
Krut se je sicer prikazoval na pomolu in
se narodu vljudno smehljaje zahvaljeval —
ali tista mračna senca kar ni mogla izginiti
z njegovega lica.

Proti mraku, ko je še po vsem mestu
vladalo živahno, semtertja že razposajeno
veselje, se je Krut za nekoliko časa umaknil
v posebno sobo. Slavomir je šel drzno za
njim.

„Kaj ti je vendar danes, mladi moj gospodarček“,
je nagovoril pri oknu stoječega
nadkneza, „da si tako slabe volje, kakor da
te v srcu kaj kolje? Preženi skrbi ali srčne
boli — sploh kar te že teži. Saj si vendar
dosegel najvišjo čast in oblast in z njima
srečo največjo.“

„Srečo? Res sem prejel veliko oblast,
toda ali ta vedno osrečuje človeka? Veš,
kaj pravi pregovor: Od kupice do ustnic
je široka pot.“

„Beži mi, beži s tako mrtvaško-resnimi
mislimi! Bodi vesel: poglej, kako te narod
ljubi!“

„Kdo ve, ali iz srca, in kako dolgo bode
trajala ta ljubezen? Črna slutnja me navdaja,
da moja vlada ne bode srečna.“

„Slutnja? Kaj hoče slutnja? Po tem, kar
si doživel danes, ti pač ni treba imeti žalnih
misli glede bodočnosti. Ona zavržena trojica
ti je zavdala take misli.“

„Res je to. Veš, kaj je rekel Gojnik odhajaje?
Kogar sreča boža, reva njegova
koža.“

„Se bodeš ti oziral na besede takega
pustolovca? Ne bodi smešen! Sploh pa:
zakaj nisi zatrl teh krščanskih črvov, kakor
sem ti svetoval? Veš, ravno ta dva lopova,
Gojnik in Godimir, sta me bila predlanskim

speljala in spravila v ječo. Spoznal sem ju
danes takoj. Že sem se mislil za Gnevom
tudi jaz oglasiti in javno to povedati narodu,
da bi tem odločnejše zahteval od tebe, da
ju kaznuješ — da ni prišla ona zlodejeva
deklica s svojo prošnjo.“

„Kaj hočeš služabnikom? Ti ravnajo po
volji svojega gospoda. Zatrdno jima je bil
naročil Gotšalk, da sta te speljala in izročila
njegovi oblasti. Sicer si bil pa ti sam kriv,
da si prišel v ječo: zakaj si se jima dal pa
speljati! Saj poznaš pregovor: zapeljanec je
vedno nespametnejši kot zapeljivec. Prošnje
one deklice pa vendar nisem smel odbiti.
Ta deklica mi kar ne gre iz glave. Kako ti
je pogumna, drzna in bistroumna! Takega
otroka še nisem videl.“

„In nihče drugi je ni naučil, kako naj
govori, kakor lisjak Gojnik, in sicer pri
Vratku, pri katerem je tudi gospod Tugumir
prenočeval, kakor sem izvedel od Gneva.“

„Pa ni bila samo naučena, tudi sama je
bistrega duha, kakršnega bi nihče ne prisodil
poddesetletnemu otroku. Kar ne gre
mi iz spomina njen junaški nastop. To je
rojena vladarica.“

„Ej, ej, kaj ti pa je? Če ne bi bila deklica
še otrok, bi človek mislil, da si se vanjo
zaveroval. Kaj pa Pluzonova hčerka Slavica,
— ali ti je ta izginila že docela iz spomina?“

„Slavica mi ne more izginiti iz spomina:
preveč sem ji dolžan hvaležnosti, ker je
tako lepo posredovala ljubavno občevanje
med Viljenico in menoj.“

„No, in nisi imel za njo danes nobenega
pogleda?“

„Kaj je tukaj —?“ je vprašal nadknez hlastno.

„Seveda je tukaj; to se pravi: bila je
tukaj, a popoldne je že odšla proti domu.
Prisostvovala je samo vmestitvi in sicer v
oni-le Borislavovi hiši.“

„Zaboga, zakaj mi nisi tega povedal
prej? Za Pluzonovo hčerko edinko se vendar
najde še kak prostorček v knežjem dvorcu.
In rad bi jo jaz videl, prav rad.“

„Jaz nisem tvoj dvornik-obredar. Sicer
pa — zakaj je pa nisi sam povabil k slavnosti?
Spodobilo bi se bilo pač. Jaz sem jo
sicer kar na svojo odgovornost koj po dovršenih
obredih povabil, naj pride sem v
knežji dvorec, a ni hotela: rekla je, da precej
popoldne odpotuje in se veselic sploh ne
vdeležuje, ker še žaluje za svojim očetom.
A meni se zdi, da je pravi vzrok njenega
hitrega odhoda le ogorčenost in užaljenost,
da niti nje niti njene matere nisi ti sam povabil
na slavnost.“

„Obžalujem, iskreno obžalujem ta svoj
pogrešek. Jako mi je neljubo, da se nisem
prej spomnil svoje dolžnosti. Kaj si bodeta
sedaj Slavica in njena mati mislili o meni?

Svečenik se je zadovoljno, a rahlo, komaj
vidno nasmehnil in dejal: „Ta pogrešek lahko
kmalu popraviš. Kaj ti pravim, ti dragec bogov
in mileč moj? Priredi na čast Pluzonu, vrlemu
voditelju vstaje proti Gotšalkovi vladi, nad
njegovim grobomstaroslavno trizno in stravo!
S tem činom pokažeš javno svojo hvaležnost
Pluzonu in njegovi rodbini — Slavica
veš da bode neizrečeno vesela; — obenem
pa z njim koristiš sam sebi in narodu: Ker
so namreč pri teh mrtvaških slavnostih z
mrtvaškimi gostijami združene tudi vojne
igre, ohraniš in vzdržiš narod, zlasti mladino,
v bojnem duhu. In tega duha, sam
dobro veš, morajo biti prežeti in od njega
segreti vsi Bodriči, saj nas Saksonci lahko
vsak čas napadejo. Budivoj se umljivo ne
bode tako izlepa odpovedal svoje pravice
do bodriškega prestola, in Saksonci ga bodo
— kot stari prijatelji Gotšalkove rodbine —
podpirali, če jim bodo količkaj dopuščale
razmere: če jih namreč ne bode nemški kralj
Henrik držal preveč v strahu. Torej „

„Dobra, izvrstna misel! Vdejstvujtno jo!“

„In sicer kar najhitreje. Čakaj, kdaj bi
slavili trizno? Že vem. Trizne so navadno
tri, kakor veš: štiridesetnica, poluletnica in
obletnica. In glej: ravno danes osem dni
bode preteklo štirideset dni po pogrebu Pluzonovem.
Praznujmo torej danes teden nad
njegovim grobom v Velegostu trizno štiridesetnico.“

„Dobro. Sporočimo to precej gospe Zorani
in Slavici v Velegost in tu zbranemu narodu,

saj ga je še vse polno po ulicah, v gostilnah
in pod šatori!“

Nadknezovi glasniki so kmalu potem oznanjali
po ulicah ta nadknezov ukrep in vabili
ljudstvo s starošegnimi besedami: „Pridite
torej v Velegost na trizno in stravo, da proslavimo
umrlega slavo!“

In narod je ploskal in vzklikaval, da
bode prišel rad in v obilnem številu. — —

Vidite, tako je prišlo do te šumne in
hrumne mrtvaške slavnosti, ki se vrši danes
na travnikih pri staroslavnem mestu Velegostu.
Zbranega vidite nenavadno obilo ljudstva iz
vseh bodriških plemen: malokaj toliko, kolikor
je bilo na teh travnikih pestrih rož,
vidite tu danes pisanih noš. Ah, kako je
vesel povzročitelj in prireditelj te slavnosti,
Slavomir! Tik pred južnimi mestnimi vratmi
zraven groba Pluzonovega je postavljen visok,
s črnimi pregrinjali prevlečen oder. In na
tem odru stoji poleg nadkneza Kruta, Pluzonove
soproge — vdove Zorane in nje
hčerke Slavice svečenik in z žarečimi očmi
gleda veličastni prizor, ki se odpira pred
njim: od odra pa tja do gozdička stoje v dveh
vrstah, — ti vrsti kajpada v veliki razdalji —
dolge mize, ki jih je Zorana dala obložiti
s kruhom in pijačo. Okrog teh miz
pa se vse tare ljudstva. Na prostoru med
vrstama miz stoje bodriški mladci, sami korenjaci,
z orožjem vroči. Svečeniku se širijo
prsi in svetega veselja mu žare oči... In
on, ki je provzročil to slovesnost, jo je
moral kajpada tudi otvoriti. In otvoril jo je
z vznesenimi besedami:

„Slavimo, bratje blagi in sestre drage
sveto stravo v čast in proslavo velikega Pluzona,
ki je padel pod vražjim, nečastno
krvavečim mečem kot žrtev domoljubja vročega.
Bodi mu večna pamet, večna čast! Za
vero staro se je bojeval in za prostost očine,
skupno drage, dokler ni padel v naročaj
Morani. Kaj hočemo: zemljanu je odmerjen
življenja tek do pičice natanko: odmerile so
mu ga Rojenice, sodnice nepremotne, samosvoje.
Sedaj gre ta, sedaj pa ta s sveta. V
mladosti gre eden, v starosti drugi. Le-to
pa ljubijo bogovi višnji, da, če je zemljan
velik, ga hitro vzamejo, ker ga ne privoščijo
zemlji borni. Tako so nam sedaj odvzeli
Pluzona in k sebi ga vzprejeli v večni
mir in pokoj, kjer ni več krutih bojev in
prepirov, kjer duh, sproščen telesa, mirno
žije in pije rajske slasti in radosti. Odvzeli
so ga nam prezgodaj. Pa kar je, je: usodi
se mora človek udati. Dolžnost nas vseh
pa je, da se ga kot velikega junaka spominjamo
na pristojen način. In to hočemo
storiti danes. Hej, vi godni godci, pripravite
godala: zapeli bodemo staro pesem o
stravi, potem bodo pa naši mladci, vrli
junaci, zasukali orožje v bojno igro in zaplesali
grobno trizno, slednjič se bodemo
pa gostili in pili Pluzonu v večno slavo,
večno čast!“

Pod odrom sedeči gostje so zasvirali, in
ob spremljevanju njih godal je ves zbrani
narod stoje in odkritih glav z močnim glasom,
ki je bučal kakor šum silnih voda in segal
tja do neba, zapel pesem: Slavimo sveto
stravo ...“

Premnoge je ta prizor ganil do solz.
Ko se jerazdonela veličastna žalna pesem,
so pa mladi, med vrstama miz razpostavljeni
borci zaplesali trizno: z meči in s kopji
in s sulicami odičeni so se zavrteli in zaplesali
bojni ples, bojno igro. In lepo so plesali:
vitko so se znali vrteti in sukati, primikati
se drug drugemu in odmikati, spopadati
se in odpehavati ter napade odbijati:
od vseh strani jim je donela pohvala...

Na vrsto je prišla strava v pravem pomenu
— gostija. Sedaj se je pa vzdignil
nadknez Krut sam. V izbranih besedah se je
spominjal pokojnega Pluzona kot dobrega
soproga, skrbnega družinskega očeta, velikega
domoljuba in osvoboditelja bodriškega
naroda. „Njegov duh!“ tako je sklenil svojo
napitnico, „duh možaka kremenjaka, naj nas
vse navdaja, napaja s pogumom in samozavestjo
in naslaja z nadami v lepo bodriško
bodočnost. Na pokoj duše velikega Bodriča
Pluzona! Bogovi naj mu oprostijo dušo!“

In zazveneli so zvonki vrči, in zadoneli
so stoteri glasovi starošegno besedilo-voščilo:
„Bogovi naj mu oprostijo dušo!“

In zopet in zopet so na poziv Slavomirov
zaigrali godci pesem o sveti stravi in
druge žalostinke in narodne pesmi in jih je
zbrano ljudstvo pelo z glasom gromkim, da
se je potresal nebeški strop, in zopet in
zopet so zaplesali mladi borci svoj hrumni
ples, da se je tresla zemlja pod njih nogami,
in zopet in zopet se je z vrči pokojniku
nazdravljalo in napivalo z zgovornimi ustmi,
z navdušenimi besedami.

Ah, kako je vesel Slavomir, da se od
njega vprizorjena slovesnost vrši tako lepo,
tako veličastno! Kar samo se mu smeje. Pijan
je veselja ...

A vedite, o ljudje božji: nekdo izmed
vdeležencev te mrtvaške slovesnosti je vendar
še bolj vesel kakor svečenik Slavomir. In
sicer nekdo, ki bi pravzaprav moral biti
bolj kakor kdo drugi žalosten, potrt in strt.
— Kaj zardevaš, Slavica, brhka Pluzonova
hčerka edinka? Kaj se nemirno premikaš na
svojem sedežu? Uganil sem te, kaj ne? Ti
si ono bitje, ki je pri tej žalni slovesnosti
najbolj veselo v svojem srcu! — In kako
je to mogoče, se čudite? Vidite to je pa
tako:

Takrat, ko se je Slavica po Viljeničinem
pogrebu in Krutovi izvolitvi odpravljala iz
Ljubeka domov v Velegost k žalujoči materi,
ji je bil šepnil Slavomir na uho: „Hodi
srečno, bodoča bodriška kneginja!“

Deklica je sicer odgovorila: „Ne šali se,
Slavomir; to ne pristuje svečeniku!“ Vesela
je pa le bila teh besed. Bile so zanjo balzam,
ki je z močno dišečim svojim sokom prežel
njeno vsled očetove in Viljeničine smrti ranjeno
dušo, jo varoval pred morečo žalostjo
in jo ohranil zdravo in svežo in živahno.
Celo pot je premišljevala te besede. In
bolj in bolj so jo napajale z veseljem in srčnim
zadovoljstvom in vse bolj so jo naslajale
kakor petje in žvrgolenje drobnih ptic po
drevju in grmovju ob potu.

Ah, saj je imela Kruta tako rada! In sicer
že prej, ko je bila še Viljenica živa. Ko ga
je prvikrat videla na Rujani, ji je bil prirastel
k srcu. In ko je potem kasneje, posredujoč
med njim in Viljenico, imela priliko ga
še bolj natanko spoznavati, se je vsa zaverovala
vanj, ga občudovala in kar obožavala.
Seveda tega ni smela povedati nikomur, da
ga ljubi, najmanj še njemu, ki je o njem vedela,
da je ves Viljeničin. Viljenico je imela rada,
zelo rada, in želela ji je vse dobro, vse najboljše,
tudi najboljšega ženina. Vendar so
prišli trenutki, da ji je bila kar nevoščljiva
lepega Kruta in je bridko plakala nad brezupno
svojo ljubeznijo.

In sedaj, ko je bila knežnja Viljenica mrtva,
in ji je Slavomir, v katerega je imela neomejeno
zaupanje, v katerem je zrla od bogov
navdihnjenega preroka — vidca, dal za na pot
tako lepo popotnico, one besede namreč,
je žalovanje za knežnjo — prijateljico — bolj
in bolj izpodjedala neka prisrčna radost,
združena z zelenimi, jasnimi nadami.

In tudi na očetovem grobu ni domov
prišedši nič tako žalovala, kakor je pričakovala
mati. Sploh se je potem doma vedla
tako čudno: žalostna ni bila, pa tudi ne vesela;
zamišljena je bila, če je sedela z materjo
v vrtni lopi, zamišljena je hodila okrog;
sladek nemir se ji je bral v očeh; na obrazu,
na vsem telesu, na vsaki njeni kretnji, v
vsaki besedici, ki jo je izpregovorila — ah,
vedla se je kakor strastna zaljubljenka v narodni
pesmi: Ljubljencu veljajo vse njene
misli in vsi utripi njenega srca. Samo njega
ima v čisli. Dragec je svetlega, bistrega pogleda.
Stoji pred njo kot krasna slika. Ona
ne more nič delati, ne vezti, ne presti, ne
plesti; povsod meni, da ga vidi. Vetrove, valove,
ptice kliče, naj ji bodo ljubeznivi poslanci
k dragemu. Mesec in nebeške zvezde
prosi, naj ga vodijo, spremljajo in čuvajo.
Ob potoku, v gozdičku, vsepovsod ji kipé
iz prsi ljubavni vzdihi. Kolikor je zvezd na
nebu, toliko je njenih misli nanj. Življenje
brez dragega se ji zdi delo tkalca brez čolniča,
delo kosca brez brusnika. Da bi se le
skoraj vrnil zdrav in čil! Ali morda ga ne
bode več nazaj: morda se je že poročil z
drugo ženko, s smrtjo grenko... Pa čeprav
pride, ali jo bode še pogledal, ali jo bode
še maral? Morda jo je prej s svojo ljubeznivostjo
samo varal ...

„Ali me bode maral Krut?“ se je vpraševala
neprestano tudi Slavica. „Slavomir
bode sicer lahko delal za najino zvezo. Ali
če me Krut ne mara, bode zaman vse njegovo
prizadevanje. Pa saj bodem kmalu videla:
če me mara, bode mene in mater zatrdno
povabil k slovesni vmestitvi.“

In čakala je in čakala. Dan vmestitve se
je bližal. A od nikoder nobenega sla z vabilom.
„Sama od sebe pa tudi ne grem k
vstoličenju“, je dejala kljubovalno. Na preddan
slavnosti se pa vendar ni mogla premagati:
zasedla je konjiča in v spremstvu dveh
hlapcev zdirjala v Velegrad gledat vmestitev.

In pozorno, kakor morda nihče, jo je
gledala z okna prijateljske Borislavove hiše,
pozorno in z rdečico na licu opazovala zlasti
novega nadkneza.

Po vmestitvi je bila sklenila iti precej
domov. In je res šla, ne oziraje se na Slavomirovo
vabilo. „Krut naj izve, da sem užaljena!“
je dejala odhajaje. Odšla je kljubovalno,
ali na potu je na skrivaj večkrat trnila
svetlo solzo iz očesa.

Kako je bila pa veselo presenečena, ko
je drugi dan dospel v Velegost Krutov poseben
sel z naznanilom, da je nadknez sklenil
prihodnji teden ta in ta dan praznovati z
narodom nad Pluzonovim grobom svečano
trizno in stravo! Z največjim veseljem in
navdušenjem je začela z materjo koj delati
priprave za to slovesnost, in sicer velike,
izvenredne.

In ko je prišel slovesni dan, — ko ji
danes nadknez Krut pred vsem narodom
tako ljubeznivo dvori, je vsa vesela, vsa
srečna, vsa blažena.

Slavomir razigrane volje kliče: „Hej, vi
godci z vedno lačnimi želodci, zaigrajte! In
vi brhki borci, zaplesajte!“ In godci igrajo,
mladci plešejo bojni ples, ljudstvo poje jn
pije, Slavica pa toči solze. A to niso solze
žalostnice, to so solze radostnice — —

VI.

Pet ur že je trajala trizna in strava. Izmučeni
so bili že godci, upehani so bili mladciborci,
in utrujeni so bili že tudi gledavci in
poslušavci. Zato je nadknez dal znamenje,
da bodi konec mrtvaški slovesnosti. Še enkrat
je Krut nagovoril narod, se mu zahvalil za
obilno vdeležbo, velel, naj gredo sedaj
domov, vsak po svojih opravkih, a naj
bodo vedno pripravljeni za vojno, ker vsak
čas lahko prihrumi vojni vihar s saksonskega
jugozahoda ali z danskega severa: on
bode že natanko opazoval in zasledoval kretanje
in namere Saksoncev in Dancev ter
narod o pravem času obvestil in poklical
pod orožje. Se je svečenik Slavomir vdeležencem
dal blagoslov — pa so se začeli
razhajati.

Nadknez Krut je ostal dva dni v Velegostu
pod gostoljubno Pluzonovo streho.
Z njim je ostal v mestu tudi svečenik Slavovomir
in nekateri najodličnejši boljari. V teh
dveh dneh se je posvetoval z njimi o notranji
upravi in o obrambi dežele. No, glede
obrambe se ni bilo treba dolgo razgovarjati:
saj se je rujansko brodovje še vedno
nahajalo v Ijubeškem zalivu — rujanski knez
Grin ga je dal Krutu na razpolago — v
obrambo bodriške zemlje na severu; ob Labi
sta pa tudi še vedno stala dva praporca na
straži proti Saksoncem. Narod pa je tako
vedno pripravljen. Poveljnikom je poslal le
natančnejša navodila, kako naj opazujejo po
slih-ogleduhih gibanje nasprotnikov — pa
se je odločil, da bode potoval po deželi in
obiskal najimenitnejša mesta in gradove. Med
tem časom bodo njegovi ljudje uredili knežji
gradeč velegrajski za njegovo stolico.

Vedel se je pa nadknez ta dva dneva v
Pluzonovi hiši popolnoma po domače. S
Slavico je občeval prostodušno, odkrito, kot
dober znanec — prijatelj — če ne še kaj
več: Slavomirove bistre oči kakor tudi oči
drugih so opazile, da je najrajši v njeni
družbi. To je opazila tudi Slavica sama in
bila zato presrečna, radostno zbegana, kakor
prerojena. Nobene besedice ji ni zinil Krut
o ljubezni, ali ko se je odhajaje preljubeznivo
poslovil od nje, ko je pred hišo zajahavši
konja še enkrat dvignil pogled proti
oknu, kjer je ona stala, in jo je še enkrat
ljubeznivo pozdravil, so ji stopile solze v

oči — dolgo je gledala za njim in njegovim
spremstvom in šepetala: „Rad me ima. Ah,
saj ga imam jaz tudi. Pridi, dragec, kmalu
zopet, pridi!“

In res je prišel kmalu zopet. A pred njim
je prišel še nekdo drugi, ki ji je močno skalil
srečo mlade ljubezni — — —

Nad mestom Velegostom je šumljal lep
kimavcev večer z njemu lastno dobrodejno
mehkobo in milobo.

Slavica in njena mati Zorana sta ravnokar
odvečerjali v gorenji dvorani:obednici. Zorana
je pospravljala po mizi. Slavica je pa
stopila k oknu na vzhodni strani dvorane,
ga odprla in gledala vun.

Od vzhodne, morske strani sem je vel
lahen vetrček. Bil je sicer že jesenski vetrček,
a oni mili, rahli in mehki, ki človeka,
utrujenega od dnevnega dela ali v globoke
misli zatopljenega, tako mehko boža, kakor
ročica nedolžnega deteta, in mu tako dobro
dene, kakor kmetiču dobro dene pogled na
bogato letino in polne shrambe in žitnice.
No, mladenka toliko da je začutila na
svojem licu božanje tega vetrčka pa se je
morala ozreti. V dvorano je namreč prisopla,
naglo, kolikor ji je dopuščala starostna
sapa, Godislava, ki je bila prej služkinja
v ljubeškem nadknežjem dvorcu, a jo
je po Viljeničini smrti Slavica odhajaje iz
Ljubeka na njeno prošnjo vzela s seboj v
Velegost.

„Bože moj, bože moj! Ali veste, kdo je
prišel?“ je sopihala starka

„Kdo?“ sta hlastno vprašali Zorana in Slavica
hkrati.

„Kdo bi ga bil pričakoval? Bože moj, bože
moj!“

„Tako povej vendar, kdo je prišel, da
si se tako prestrašila!“

Starka je lovila sapo, da bi mogla govoriti
dalje. A preden je mogla nadaljevati, se
je začulo na vratih trkanje, vrata se se odprla,
in v sobano je stopil kmetiško oblečen
mladenič.

Začudeno sta ga pogledali Zorana in
Slavica, češ kaj neki išče mladenič tu v noči?
A ko je prišlec izpregovoril in dejal: „Sreča
in mir bodi tej hiši; vsaka nesreča naj obstoji
pred vratmi!“ sta hkrati obe vzkliknili:
„Budivoj! Ali je mogoče? Ti tukaj?“

„Jaz, da, nihče drugi“, je odgovoril prihajač
in stopil bliže. „Dober večer, teta moja!
Dober večer, Slavica! Zakaj se mi pa odmikata?
Zakaj sta se me tako ustrašili? Ej, ej,
kako prebledevata! Saj nisem prišel z onega
sveta, saj sem še živ človek z mesom in s
krvjo!“

„Za Boga svetega, po kaj si pa prišel lesem?“
je vprašala, Zorana drgetajoč po vsem
životu.

„Mar ne smem obiskati svoje tete in svoje
sestrične?“

„Ali v teh razmerah!“

„V kakšnih?“

„Saj vendar veš, da v Bodričih vlada sedaj
Krut. Kaj bi bilo, če bi te zalotil tukaj?“

„Saj ga ni več tukaj. In če bi prav bil!
Saj če bi se sam ne mogel braniti, bi mi
zatrdno pomagali vedve kot najbližji sorodnici,
ne? Pa — ali mi ne bodeta veleli sesti?“

„No, le sedi! Ali misliš pri nas prenočiti?“

„Po noči me menda ne bodete podili
vun!“ je dejal mladenič žalostno, sedel k
mizi, podprl glavo z rokama, gledal v mizo
in se nekam zamislil.

Molčali so nekaj časa vsi trije.

„Revež!“ je dejala Zorana, ko je zopet
izpregovorila in si otrnila solzo: zasmilil se
ji je nesrečni bratov sin. „Ali si prišel sam?“

„Stari zapovednik Jaroslav je z menoj.“

„In odkod prihajata? S Saksonskega?“

„Da, iz Bardevika.“

„Pa vaju ni nihče prepoznal med potjo?“

„Doslej sva imela srečo. Saj hodiva preoblečena.
Poglejta, kako imam lepo obleko!
Prav za knezoviča!“ je z bridkim smehom
dejal mladenič, kažoč na svojo preprosto
kmetiško obleko. „Zakaj pa Slavica tako
molči?“

„Poslušam in gledam“, je odgovorila mladenka
in zardela.
„No, Slavica, sedi, pa se kaj pogovori z
njim; jaz grem v kuhinjo napravit malo večerje“,
je velela Zorana in odšla iz dvorane

vzdihujoč: „Da bi le Krut tega ne izvedel,
da bi le Krut tega ne izvedel!“

Budivoj in Slavica sta molčala precej časa.

„Slavica!“ je slednjič izpregovoril knezovič
nežno.

„Kaj?“ je trepetaje vprašala mladenka.

„Slavica, čuj: ali nisva bila midva nekdaj
prijatelja?“

„Da. Zakaj pa bi ne bila? Saj sva si v
sorodu.“

„Slavica; veš, kako sem jaz tebe imel rad?“

„Saj sem tudi jaz tebe imela rada. Izza
mladih let sva si bila kakor brat in sestra.“

„Ali samo to?“

Mladenka je zardela in povesila oči.

„Slavica!“ je nadaljeval mladenič strastno.
„V mladih dneh sva si bila res samo kakor
brat in sestra. Iz ljubezni bratsko-sestrske
pa se je sčasoma razvila še drugačna. Veš,
kaj sva se že vse pogovarjala vpričo Viljeniee:
kako bode prijetno, ko bodem jaz
zasedel bodriški prestol, ti bodeš pa bodriška
kneginja ... Bodriški prestol je —
žal! — sedaj zasedel tujec. Ali še ga lahko
priborim. Kaj ti pravim, Slavica: Pomagaj mi
z ljubeznijo svojo in — naravnost povem:
pomagajta mi tudi z denarjem! Ve sta premožni,
najpremožnejši v deželi. Z vajinim denarjem
bodem lahko najel cele prapore vojnikov.
In pomagali mi bodo tudi Saksonci.
In nekaj vojnikov imam tako že okrog sebe.
In pregnal bodem Kruta, pa bodeva midva
zaknezovala v Bodričih ...

Slavica je dolgo molčala, potem pa dejala:
„Opusti take misli! Krut je preveč
močan.“

„Glas enega psa ne sega do neba.“

Plamen jeze je švignil iz Slavičinih oči.
Že je imela trd odgovor na jeziku, kar se je
začul s ceste topot konjskih kopit. Jezdeciprihajači
so se ustavili ravno pred Pluzonovo
hišo in urno poskakali s konjičev.
Slavica je planila k oknu. Pa komaj je pogledala
vun, se je obrnila nazaj z vzklikom:

„Budivoj, beži!“

„Kdo je pa prišel?“

„Beži, pravim? Skozi ta-le stranska vratca
beži na vrt!“

„Pa zakaj naj bežim? Pred kom?“

„Tako lepo te prosim: beži! Krut je tu.“

„Pred njim pa že ne bežim.“

„Ah, ti nesrečni človek! Torej pa ostani
tukaj, poletim pa jaz doli, da ga prestrežem
in ustavim“, je dejala Slavica in skočila proti
vratom.

A ta so se že odprla: že je stal v sobani
nadknez Krut.

„Ha, tako?“ je zahropel. „Slavica, kdo pa
je ta mladec, s katerim ob poznem večeru
kramljaš sama?“

„Znanec izza mladih let“, je trepetaje
odgovorila mladenka.

„To se vidi. In kako se imenuje ta tvoj
znanec?“ je zbadljivo nadaljeval Krut.

„In kako se imenuješ ti?“ je planil sedaj s
svojega sedeža knezovič. „Kdo si ti, ki motiš
in kališ pošteni hiši nočni mir in počitek?“

Krut ga je prezirljivo premeril od glave
do nog pa dejal oblastno in samozavestno:
„Jaz sem Krut, bodriški nadknez!“

„In jaz sem Budivoj, bodriški knezovič,
prvorojeni sin nadkneza Gotšalka!“ se je
predstavil Budivoj in se ponosno vzravnal.

„Ha, torej je res, kar sem slišal v Tešinu:
da je Gotšalkov sin Budivoj — preoblečen
kajpak — šel proti Velegostu! Hahaha!
Ta je pa lepa: Zadnjič se je priklatil
nazaj v deželo Henrik, sedaj pa ti. Kaj
stičeš tod, kaj iščeš tukaj? Henriku sem
prizanesel, ker je še otrok. Ali meniš, da
bodem tebi tudi?“

„Kdo te pa prosi prizanesbe, ti lopov,
tat, vsiljivec!“

Krut je od jeze kar prebledel in prijel
ročaj meča. ki mu je visel ob levem boku.

„Budivoj!“ se je zdajci od vrat sem oglasila
— Zorana. Ravno preden je prišel Krut,
je bila z deklo odšla v klet po pijače za
Budivoja. Ko je pa prišla nazaj v kuhinjo,
in so ji druge dekle povedale, da je ravnokar
prijezdil nadknez in šel v gorenjo dvorano-obednico,
se je tako prestrašila, da se
je kar sesedla na stol. Z veliko težavo se
je črez nekaj časa vzdignila in šla gor v
dvorano-obednico. Slišala je zadnje besede
Budivojeve pa jezno zavpila, kolikor so ji

dopuščale moči: „Budivoj, v moji hiši ne
bode nihče žalil in s takimi priimki obkladal
deželnega kneza. Tudi ti ne. Veš!“

„Kakršne priimke kdo zasluži, taki se mu
dajo“, je z divje hreščečim glasom nadaljeval
Budivoj. „Ali ni to lopovsko, ali ni
to tatinsko: prevzeti meni dedinski prestol?
Zakaj se moram jaz, velikega Gotšalka sin,
potikati po tujih krajih? Misliš, tetka, da je
prijetno iskati zavetja pod tujo streho, da
je sladko jesti tuji kruh? Zakaj moram hoditi
v taki-le siromašni obleki po zemlji, kateri
bi lahko vladal kot mogočni knez? Kaj
sem zakrivil? Jaz ničesar. Moje nesreče je
kriv zgolj ta človek, ki se je priklatil z Rujane
in mi prevzel dedščino. Kako mu hočem
drugače reči, kakor: tat, lopov?“

„Človek, izusti še enkrat te besede in
razkoljem ti glavo na mah!“ je z votlim
glasom zahropel Krut in izdrl meč iz nožnice.
Pri tej priči je pa tudi Budivoj izpod
suknje potegnil dolgo ostro bodalo.

„Ne, ne! Za Boga svetega! Krut, lepo
te prosim: bodi miren!“ je vzkliknila Slavica
in skočila k nadknezu, dočim je Zorana
zgrabila Budivojevo roko.

Nasprotnika sta vsled tega posredovanja
ostala sicer še vsak na svojem mestu, a gledala
sta se strašno sovražno in divje, kakor sta
se motrila v rimskem amfiteatru gladiatorja,
preden sta se zagnala drug proti drugemu.

„Vsiljivec, tat, lopov!“ je zopet siknil
Budivoj.

Tedaj se pa Krut ni mogel več premagovati.
„Umri, pes, pogini!“ je zakričal in
dvignil meč. Že je zamahnil proti Budivoju.
A v tem trenotku je dobil od zadaj tako
silen udarec po roki, da mu je iz nje odletel
meč daleč vstran. In preden se je še
mogel ozreti, kdo je novi njegov nasprotnik,
ga je le-ta od zadaj zgrabil za roke in jih
privil nazaj in jih držal kakor s kleščami.

„Jaroslav, izpusti ga!“ je zavpila Slavica
in izkušala odpehniti od Kruta novega njegovega
nasprotnika.

Ta novi Krutov nasprotnik je bil res
stari zapovednik Jaroslav. Prej je stal spodaj
pri konjih, čakajoč, kdaj ga bode poklical
v hišo Budivoj ali Pluzonovih kdo. Ko je
pa zagledal tuje mu jezdece, ki so se ustavili
pred hišo, in mu je na vprašanje, kdo
so ti ljudje, odgovoril neki hlapec, da so
to Krutovi, in da je sam Krut tu, je hitro
privezal konja ob drevo pred hišo in se
potiho splazil v gorenjo dvorano obednico
svojemu gospodarju na pomoč. In prišel je,
ravno o pravem času.

„Knezovič, suni ga z bodalom v gadje
prsi!“ je zaklical Budivoju stari zapovednik,
trdno, z vso močjo držeč Krutove roke, ki
jih ni izpustil vkljub vsemu Krutovemu zvijanju
in naporu, da bi se rešil. „Suni ga!“ je
ponovil, ko je videl, da se knezovič pomišlja.

Budivoj se je otresel Zorane in se res
že hotel zagnati proti Krutu. V tem trenotku
je pa Slavica zakričala: „Ne, ne, prej zabodi
mene, potlej mojega Kruta!“ Vrgla se je nadknezu
na prsi ter se ga oklenila okoli vratu.

„A, tako?“ je zatulil Budivoj kot v srce
zadet bivol in obstal. V plamenu žgočem,
vse uničujočem so se mu bliskale oči, ko
je videl, kako je Slavica držala Kruta objetega.
Že je sklenil zabosti. A naenkrat se
je premislil: vtaknil je bodalo nazaj pod
suknjo, se je divje zasmejal in dejal: „Jaroslav,
izpusti ga! Pusti ga, Slavica!“ In ko
stari zapovednik ni hotel takoj izvršiti povelja,
je odločnejše ukazal: „Izpusti ga takoj!
Čuješ? Velim ti!“ Tedaj je Jaroslav ubogal...

Ko se je nadknez videl oproščenega, je
hitel pobirat meč. Že ga je pobral, že ga
je dvignil — pa se tudi on naenkrat premislil:
zarinil ga je v stran in se brez najmanjše
besedice sesedel na bližnji stol —
od sramote in jeze ves potrt

„Z Bogom, tetka! Z Bogom, Slavica!
Jaroslav, idiva nazaj v prognanstvo!“ je dejal
Budivoj otožno, a odločno, in je odšel z zapovednikom
iz dvorane.

Na cesti se je kmalu potem začul topot
konjskih kopit. V dvorani-obednici pa je
pri mizi brez glasu, kakor onemel, sedel
Krut. Slavica je krčevito plakala poleg njega.

VII.

Z glavo trudno in pobešeno
— kakor cvetica, ki jo je
ponoči bila in globoko k
tlom uklonila nemila ploha
— potrt — kakor hrast, ki
ga je celo noč mikastila nezvana
razdivjanka nevihta,
je slonel drugi dan dopoldne nadknez Krut
pri oknu Pluzonove hiše. Nad Velegostom
je ponosno-veselo plavalo jesensko, a še
vedno močno solnce. Mladi nadknez je pa
gledal skozi okno čemerno, klavrno, kakor
bi ga bile v pustinji kje zatele in objele
puste in dolgočasne pozno-jesenske megle.

Poraz — telesni in duševni —, ki ga je
doživel prejšnji večer, ga je pekel in bolel
v dno srca. Šel je bil kmalu potem v določeno
mu sobo k počitku, ne da bi bil izpregovoril
besedico. A ni mogel pa ni mogel
zatisniti očesa. Celo noč je prečul. Zakaj
je morala priti nad njega taka nezgoda?
Zakaj ga je morala doleteti taka sramota?
Kako hitro se je pooblačilo in potemnilo
nebo njegove sreče in slave! Vzdignil se
bodeš s čapljami, z vrani bodeš padel na
zemljo — ta rujanski pregovor se je nad
njim kaj hitro uresničil. A pokaj bi tožil:
saj je tega poniževalnega padca sam kriv!
Zakaj je pa pribesnel v Velegost? Čeprav
je v Tešinu slišal, da je šel Ootšalkov sin
Budivoj v Velegost, kaj mu je bilo treba
zato zdivjati in leteti in noreti za njim? Saj
se mu Budivoja vendar ni treba nič bati —
to bi bil lahko takoj preudaril in se še ne
zmenil za njega, oziroma za njegov izlet v
Velegost! Kaj bode opravil proti njemu
človek, ki se mora potikati po tuji deželi
kot begunec, izgnanec, in si samo v beraškosiromašno
obleko preoblečen upa stopiti na
bodriška tla, da tu priberači kaj za svoj
gladni želodec! Tako naj bi bil on, ‚krotki
Krut‘, kakor so ga imenovali že rujanski
rojaki, pojmoval in tolmačil to stvar pa mu
ne bi bilo treba doživeti takega osramočenja!
Toda kar je, je. Stvari sedaj ne more predrugačiti.
In da je tako ravnal, tudi ni nič
posebno čudnega; vsaj izgovarjati se da njegovo
vedenje — —

Hm, rad ima Slavico, in to je ves izgovor.
To in edino to ga je zavedlo k toli
neprevidnemu in nemodremu koraku. Sicer
še sam ne ve, kdaj in kako je to prišlo, ali
prišlo je: zaljubil se je v Slavico, zaljubil
strastno, vroče, koprneče. Da je ves in do
cela zaverovan vanjo, to je spoznal zlasti

sedaj, ko je izvedel v Tešinu, da je šel
Budivoj v Velegost — k Pluzonovim seveda,
kam pak drugam: obiskat je šel svojo teto
in — sestrično Slavico. In s to sestrično je
bil Budivoj — tako so mu pravili ljudje —
včasih prav velik prijatelj. Pravili so mu,
da je bila že pred dvema letoma javna tajnost,
da se bodeta Budivoj in Slavica enkrat
vzela. Stvar se je sicer po Gotšalkovem
umoru tako zasukala in zamotala, da nihče
več ne misli na kakšno zvezo Slavice z
Budivojem. Njega je pa ona vest le spekla:
hm, ta zveza je vendarle lahko izpeljiva. In
brez dolgega razmišljanja je pretrgal svoje
natančno začrtano in že začeto potovanje po
deželi pa se vrnil v Velegost, da bi se prepričal
na svoje oči, kakšno je razmerje med
Slavico in Budivojem. In prepričal se je, da
je to razmerje sicer še prijateljsko, a prepričal
se je obenem, da ima Slavica njega,
Kruta, vendar rajši, dosti rajši kakor Budivoja.
Ta zavest, da je ljubljen, ga sicer napolnjuje
z radostjo, in vriskal bi od veselja naglas, da
bi se slišalo v daljno vas, ko ne bi bil v
istem času, ko je spoznal Slavičino ljubezen,
od Budivoja in Jaroslava tako poražen, tako
globoko osramočen. Kaj bodo rekli Bodriči,
ko izvedo o tem dogodku! Kakega junaka
so si izbrali za nadkneza, junaka, katerega
bi bila v njegovi lastni zemlji en slaboten
starec in en komaj goden mladič zlahka pobila,
da se ga nista velikodušno usmilila in
mu darovala življenje! Ha, te sramote ne
bode mogel preboleti! Le zakaj ga nista
ubila, ko sta ga že docela imela v svoji
oblasti! Odvzela bi mu bila bridko zavest,
da je bil sramotno poražen in poniževalno
pomiloščen, zavest, ki ga bode mučila in
morila do smrti! „Ti nesrečni, nespametni
Budivoj: zakaj me nisi zabodel s smrtonosnim
zabodljajem? Mene bi se bil lepo
za vedno odkrižal pa bi bila tvoja bodriška
knezovina in tvoja — lepa Slavica!“ Tako
je končno bolestno zaječal Krut, krčevito
zamahnil z rokami po zraku in od jeze in
sramote zaškrtal z zobmi ...

„Solnce sije, dež miglja“, se je zaslišal
od vrat sem znani glas hišne gospodarice
Zorane, ki je bila neopažena stopila v Krutovo
sobo in strmeč že precej časa opazovala
nadkneza in njega čudno vedenje.

Krut se je ozrl, malce zardel pa tiho
dejal: „Ah, ti si, gospodarica! Klanjam se.
Dobro jutro daj ti jari Jutribog, solnčni svit
naj razlije na te vsedobri Svetovit!“

„Solnce sije, dež miglja“, je ponovila
Zorana in se nekam poredno zasmejala

„Kaj hočeš reči s temi besedami?“

„No, to bi pač lahko uganil! Nad menoj
in nad mestom Velegostom je že davno
razlit Svetovitov solnčni svit, ki ga ti meni
želiš. Ti pa tega dobrotvornega svita ne
vidiš; ti vidiš namesto njega meglo in dež.“

„Gospodarica“, je povzel besedo Krut
in še bolj zardel, „kaj naj pa po snočnem
dogodku vidim drugega pred seboj kakor
dež in meglo, megleno-deževno bodočnost?
Ah, povem ti, da me je tako sram, da bi
se najrajši vdrl v zemljo črno. Toda vdrl
se ne bodem, pač pa bodem storil nekaj
drugega. Veš, kaj? Odpovedal se bodem
bodriškemu prestolu in knezovanju pa odjadral
nazaj na Rujano. Budivoj, Gotšalkov
sin, naj pa vzame tvojo Slavico in naj zaknezuje
z njo Bodričem.“

Zorana ga je smehljaje gledala in poslušala,
kot vešča poznavalka odkritih moških
src, pa dejala:

„Nadknez, samo nekaj bi te prosila: Ne
naredi kakšne nespametnosti, bodi boder
in moder mož!“

„Moder mož! Da, dobro bi bilo, ko bi
bil! A nisem. Zato je pa najboljše, da jo odkurim,
odkoder sem prišel, da bodo potem
Bodriči imeli modrejšega moža za nadkneza,
kakor sem jaz. Kaj mi je bilo treba iz Tešina
sem prinoreti in doživeti tako osramočenje!
Res, gospodarica, čimbolj preudarjam
to stvar in sploh svoj položaj, bolj uvidevam,
da je najbolje za mene in za mnogo drugih,
da kar najhitreje poberem šila in kopita.“

„Še enkrat ti pravim, nadknez: Bodi
mož! Kaj pa je to takega, kar se ti je primerilo
snoči? Tudi še tako pametno pišče
si opeče kljun v koprivah. In največjega
junaka v zasedi lahko premaga najslabša

spaka. In starec Jaroslav te je vendar zgrabil
odzadaj, kakor iz zasede. To ni nikaka sramota
zate. Ko bi bil ti imel Budivoja in
starca Jaroslava pred seboj, se pač ne bi
bil ustrašil obeh. In pomisli, da si tudi ti
velikodušno ravnal z njima: Saj bi ju bil
lahko po svojih ljudeh dal potolči, pa si
jima pustil, da sta svobodno odšla. Torej
te ne moreta grditi in črniti. Zato pa kaj
bi si iz tega storil! In veš, kaj pravi tudi
vam Rujancem dobro znani pregovor: Zaradi
ene muhe se ne izlije cela posodica
dobre juhe. In bodriška knezovina je po
mojih mislih vendar posodica dobre, slastne
in mastne jedi.“

„Vse prav. Pametne in dobrohotne so
tvoje besede, gospodarica. Ali mene je le
sram, sram pred ljudmi, sram pred teboj in
zlasti sram pred Slavico.“

„Zakaj zlasti pred njo?“

„Zakaj? Ker se mi bode vedno lahko
rogala, da me je ona rešila pogina, ko se
ga sam nisem mogel.“

„Rogala? Ne govori tako — kaj bi rekla
— nespametno! Ali se je zato postavila na
tvojo stran, da bi se ti potem rogala? Ali ni
pokazala s tem svojim nastopom največjo
ljubezen do tebe? Lastnega sorodnika, bratranca,
ki ga je imela prej srčno rada, je
rajši v srce smrtonosno ranila, ga odbila
in odpehnila od sebe za večne veke — da
je tebe branila! Ali ni to ljubezen?“

„Je, in hvaležen bodem Slavici vse dni
svojega življenja za snočnji dokaz — prijateljstva“,
je vroče, iskreno pritrdil Krut, zardel
še huje, pa kakor bi ga bilo sram, da
ne bi Zorana opazila njegove rdečice, začel
nemirno hoditi po sobi gori in doli.

Z nekakim materinsko-srčnim zadovoljstvom
ga je Zorana gledala pa nadaljevala:

„Torej, ti še enkrat pravim: Bodi mož
in — bodi vesel, da se je vse tako dobro
izšlo! Bodi Radovan, ne pa Tugumir! Pozabi,
kar se zgodilo snoči. Narod itak ne
bode izvedel, kaj se je vršilo v naši hiši.
Naj Budivoj in Jaroslav še tako vneto pripovedujeta
ljudem o svoji velikodušni zmagi
in o tvojem — kakor sam praviš — ‚osramočenju‘,
kdo njima bode pa verjel, ko
sta vendar kakor preganjana in zapodena
begunca zapustila Velegost. In potem, če
medve s Slavico rečeva, da ni nič res, kar
pripovedujeta! Saj priči tega spopadka sva
bili samo medve ... Le pogum, svetli nadknez!
Ne glej nazaj, glej naprej, kako bodeš
izpolnil od bogov ti poverjeno, veličastno
nalogo: visoko dvigniti slovensko zastavo,
tako visoko, da bode nje senca padala daleč
naokrog po sosednjih zemljah.“

Krut je obstal pred Zorano, jo pogledal
sinovsko-milo pa izpregovoril:

„Gospodarica! Vidim, da me imaš rada,
materinsko rada. Hvala ti za to naklonjenost.
In ker si mi dobra in odkritosrčna, ti hočem
biti tudi jaz odkrit. Gospodarica, poslušal
bodem tvoj nasvet. In povem ti še več, vse,
kar se godi v moji duši, naravnost, odkrito.
Čemu bi tajil in prikrival: Rad, nad vse rad
imam tvojo Slavico. Če bodem kdaj iskal
soproge, bodem najprvo vprašal njo — to
sem odločno sklenil zadnjič, ko sem bil pri
vas in sem imel priliko jo opazovati natančneje.
Soprogo pa si bodem mora! poiskati
prej ali slej. Bodriči morajo imeti dobro
mater-kneginjo. Imeti sem hotel knežnjo
Viljenico. Toda bogovi mi je niso privoščili.
Kje naj bi iskal sedaj neveste drugod kakor
pri vas? Gospodarica, ker si mi v drugih
stvareh dobra in mi svetuješ in želiš vse
najbolje, bodi mi, prosim, dobra in odkrita
še v tej stvari: Ko poteče čas žalovanja
po Viljenici, se bodem osmelil stopiti
pred te in zaprositi roko tvoje hčerke Slavice.
Ali mi jo bodeš drage volje obljubila
in izročila? Povej mi, prosim, kako misliš.
Odgovori po pravici in resnici.“

Zorana je pogledala mladega nadkneza
ljubeznivo-milo in veselo, tako kakor pogleda
v beli dan roža, če ji v pozno-jesenskem
jutru solnčni žarki še enkrat odprč že
venečo čašo. Svetla solza, oznanovalka in
pričevalka srčne radosti, ji je blestela v očesu,
ko je z ginjenim glasom odgovorila Krutu:

„Najlepši, najsrečnejši dan mojega življenja
bode dan, ko vidim hčerko edinko ob
tvoji strani kot ženo tvojo.“

Krut ji je viteško-vljudno poljubil roko
in takisto ginjeno veselo dejal: „Hvala ti,
gospodarica! Dal ti Svetovit še dolgo vrsto
let, da bi dolgo mogla okušati hvaležnost
in ljubezen svojega zeta, svojega sina —
nadkneza Kruta! Seveda“, je sedaj že smeje
pristavil Krut, „tvoj hvaležni zet in ljubeči
sin pa bodem le tedaj — to morava vpoštevati
— če bode to dovolila tudi Slavica.
Ona ima tu odločilno besedo. Lahko me
odbije, lahko mi da lečnati venec, če ji jaz
ponudim mirtni venec poročni.“

„Spričo snočnega njenega nastopa bi
človek res mislil, da ti bode dala lečnati
venec“, je šaljivo pridejala Zorana. „Sicer
jo pa lahko takoj vprašaš, kako bi te vzprejela,
če ji prideš enkrat ponudit mirtni venec.
Na vrtu je, v lopi. Kar tja stopi!“

„Dobro, grem — — —“

Slavica je res sedela v vrtni utici. A glavo
je imela naslonjeno na mizico in je plakala.
Zakaj? Pač tudi pod vtiskom dogodka, ki
mu je bila priča prejšnji večer.

Tudi ona ni bila celo dolgo noč zatisnila
očesa. Misli so ji romale v preteklost
in hkrati begale v neznano bodočnost. V
katero dobo njenega preteklega življenja jo
je nosil kriloviti duh? V dobo, v čas, ko
je vzljubila Budivoja, Gotšalkovega sina, ne
kot svojega bratranca — saj kot takega ga
je ljubila že odkar ga je poznala —, ampak
ko ga je vzljubila z drugo ljubeznijo. —

Bil je krasen poletni večer. Nebo je bilo
prižgalo vse neštete milijone zlatih svojih
zvezdnatih lučic, kakor bi hotelo tudi ono
sodelovati pri lepi slavnosti, ki se je vršila
v Ljubeku. Nadknez Gotšalk je namreč
praznoval svoj rojstni dan, pa so mu zvesti
in vdani Ljubečani napravili na večer pred
njegovim nadknežjim dvorcem ljubeznivo in
veličastno veselico-podoknico.

Nepregledna množica je bila zbrana pred
dvorcem s plamenicami v rokah. In godba
je svirala tako lepe melodije, in pevci so
peli tako izborno nadknežjo himno „Bože,
čuvaj nam nadkneza“ in druge narodne
pesmi, da se je človeku-gledavcu, nehote
morala vrivati misel, da je kot v nebesih...

Nadknez Gotšalk in kneginja Širita sta
roko v roki stala na pomolu, poslušala godbo
in vedno se ponavljajoče vzklike-pozdrave
ter se ljubeznivo zahvaljevala.

Pri srednjem oknu drugega nadstropja
sta pa stala Budivoj in Slavica. Ta je z Viljenico
nalašč za to priliko prišla iz Velegosta
v Ljubek. Knežnja je s knezovičem
Henrikom nekaj časa tudi stala pri enem
oknu v drugem nadstropju, kmalu pa je z
njim odšla na pomol, anti češ da mora tudi
njo narod razločneje in bolj od blizu videti.
Budivoj in Slavica sta ostala v gorenji dvorani.

Dolgo časa sta molčala oba, zrla vun
in poslušala pozive narodovega veselja in
navdušenja. Naenkrat je pa prijel knezovič
Slavico nekam vznemirjeno-strastno za desno
roko, ji globoko pogledal v oči pa izpregovoril
tiho, nežno, kakor šumlja v poletni
večer zefir:

„Slavica, poglej nadkneza in kneginjo.
Kako sta vesela! Lahko sta. Rada se imata,
narod ju ljubi, zdrava sta, zadovoljna, srečna
— kaj hočeta še več! Če bodem jaz katerikrat
bodriški nadknez ...“

„Pa se ti bode ob tvojem rojstnem dnevu
prav tako godilo, kakor sedaj nadknezu“,
je smeje pristavila Slavica.

„Da, če me bode narod ljubil, in — če
bodem imel ob svoji strani tako ljubeznivo
kneginjo-soprogo.“

„Saj jo bodeš zlahka dobil, kakršno
bodeš hotel. Nadknezu je lahko izbirati in
trgati najlepše cvetke na tem velikem vrtu
— božjem svetu.“

„Pa veš, katero bi jaz najrajši utrgal?“

„Katero?“

„Pluzonovo Slavico.“

„Mene? Zakaj ravno mene? Nedostajalo
ti bode drugih!“ je presenečeno, a z vidnim
zadovoljstvom odvrnila Slavica.

„Da, ravno tebe bi si volil“, je nadaljeval
knezovič mehko, prisrčno, gorko, in mladenki
še krepkeje stisnil desnico. „In tebe
bodem zaprosil, nobene druge ne. Ali bi
hotela postati bodriška kneginja in moja
žena? Povej, ali bodeš hotela?“

Slavica je začudeno-veselo pogledala
mladeniča. Prav nič ni dvomila, da mu prihajajo
besede ljubezni iz dna srca. Gledala
ga je — in ugajal ji je. Rada ga je imela
sicer že od mladega: že takrat ko sta se
otroka igrala in smejala v Ljubeku ali Velegostu
ga je ljubila, seveda kakor ljubi otrok
otroka. Ko je pa slišala sedaj iz njegovih
ust te laskave besede, ko mu je gledala v
lepe oči, ki so govorile tako vdano in odkrito-jasno
kot golobinje-nedolžne zvezdice
tam na daljnem nebu, in so žarele v noč
kakor žareče kresnice, ko je čutila v njegovi
nemirno se tresoči roki vrelo se prelivajočo
njegovo kri, jo je objelo in prevzelo
doslej neznano, sladko, toplo čuvstvo,
in zašepetala mu je v odgovor srčno, iskreno:
„Bodem.“

Tam na visokem in širokem nebesnem
svodu so zlate zvezdice veselo zmigljavale;
prikimavale so mladi ljubezenski zavezi.
Spodaj pred dvorcem so grmeli gromoviti
slava-klici, poskočno je svirala godba, iz
mladih grl se je točila v lepi večer melodiozna
narodna pesem.

Roko v roki sta Budivoj in Slavica stala
molče, uživajoč tiho blaženstvo, dokler se
nista vrnila v dvorano Viljenica in Henrik.

Od onega večera je Slavica ljubila Budivoja
z vsem žarom prve ljubezni. In te ljubezni
tudi ni prikrivala; kmalu je izvedela
za njo Viljenica, izvedela mati Zorana, izvedel
tudi Gotšalk. In nihče ni imel nič proti
njej. Slavica se je že popolnoma vdala in
zatopila v misel, da bode prej ali slej, a
enkrat zatrdno, bodriška kneginja, srečna
žena ob strani ljubljenega Budivoja.

Na — pa je prišel oni usodni dan, ko
je stopila z bodriškimi božjepotniki na Rujano
in spoznala Kruta. Misel vseslovenska,
ki jo je navdušeno širil svečenik Slavomir
zlasti izza one božje poti, je deklico tako
omamila, da se ni prav nič ustavljala od
Slavomira sproženi misli o zakonski zvezi
med knežnjo Viljenico in rujanskim knezovičem
Krutom. Ni se ji ustavljala vkljub
pekoči zavesti, da Krut, katerega je tudi ona
že tedaj vzljubila, ne bode njen, in da sama
najbrže nikdar ne bode bodriška kneginja
— kako, če je Slavomir z vso silo delal in
se potegoval za to, da Krut, kot soprog
Viljeničin, zasede bodriški prestol! Misel
vseslovenska, ki se je gojila in dojila na
domu njenega očeta Pluzona dan na dan
bolj skrbno in vneto, je v njeni duši dan
na dan bolj globoko izpodrivala podobo
knezoviča Budivoja, v katerem je videla
popolno, dovršeno sliko njegovega očeta,
nadkneza Gotšalka: gorečega kristjana, mlačnega
Slovena, prijatelja-hlapčona Nemcem,
dočim je v Krutu gledala vzor pravega, navdušenega
Slovena. In naposled, sosebno
še po Viljeničini smrti, je prišlo tako daleč,
da na Budivoja sploh ni več marala misliti,
v Kruta se pa smrtno zaverovala in ni ničesar
bolj vroče želela, kakor da bi postala
njegova.

A ko je snoči prišel Budivoj tako zapuščen
in siromašen v Velegost in jo milo
prosil pomoči in nekdanje ljubezni, se ji je
tako zasmilil. In ko je slišala njegov obupni
vzklik, ker se je ona postavila na Krutovo
stran, ko je videla, da je prizanesel Krutu
vkljub temu, da bi ga bil z enim samim
suncem lahko usmrtil, pa je rajši šel nazaj
v prognanstvo, ker je spoznal njeno brezmejno
ljubezen do Kruta in njeno nezvestobo
do njega, sorodnika in nekdanjega
dragca svojega — kako bi se bila v očigled
temu dejstvu mogla zdržati grenkih
solza! Zaplakala je s plačem golobinjim,
preplakala celo noč, plakala še danes kot
nesrečna mladenka med dvema stoloma. „Kaj
naj storim?“ se je vpraševala obupano. „Ah,
že vem, kaj bodem naredila. Da, tako bodem
naredila!“ Toda misel, ki se ji je spočela v
glavi, je morala biti grenka, zakaj koj je
mladenka še krčeviteje zaihtela — —

„Slavica, kaj plačeš?“ je vprašal deklico
Krut, ko je po svojem razgovoru z Zorano
veselo-razburjen prihitel v vrtno lopo.

Deklica je dvignila glavo, otrnila si solze,
a nič odgovorila, samo pogledala ga je,
globoko, a tako otožno, da je kar obstrmel.

„Kaj ti je, povej mi vendar?“ je nadaljeval
z glasom mehkim, ljubeznivim in jo

hotel prijeti za roko, katero mu je ona sramežljivo
in nekako nevoljno odtegnila.

„Človek je pač včasih slabše volje nego
včasih“, je odgovorila tiho.

„Ali sem jaz vzrok, da si take volje?“

„Zakaj bi bil ti?“

„No, tako mislim: morda si huda, da sem
snoči tako besno pridrvil za Budivojem?“

„Ti si nadknez in lahko greš v svoji
zemlji, kamor hočeš in kakor hočeš!“

„Zakaj govoriš tako čudno, nedomače?
Slavica, ali veš, zakaj sem pohitel sem, takoj
ko sem izvedel v Tešinu, da je Budivoj na
potu v Velegost?“

„Pač da bi ga prijel kot svojega tekmeca.“

„Da, kot svojega tekmeca sem se ga
ustrašil in zato poletel za njim semkaj. A
veš, v katerem oziru sem se ga ustrašil kot
tekmeca? Mar meniš, da sem se ustrašil
njegovega prihoda v deželo, kakor bi se
bal, da hoče nahujskati ljudstvo in mene
izpodriniti z bodriškega prestola? Oj ne: v
tem oziru se Krut ne boji Budivoja. Pač pa
v nekem drugem, bolj zasebnem oziru Slavica,
ali nisi ti imela in imaš še rada Budivoja,
rada ne samo kot sorodnika-bratranca,
ampak še bolj kot — dragca svojega?“

Slavici je vzplamtelo oko, kakor vzplamti
in visoko švigne iz sicer že zapaljenega, a
prej samo tlečega kupa ogenj, če zapiše v
kup velik veter —; vsa kri ji je šinila v
glavo, vzravnala se je kvišku in odgovorila
z glasom, v katerem se je jasno javila užaljenost
njenega srca:

„Ha, tako? To mi praviš, to mi očitaš
danes ti! S kom sem pa snoči držala, kaj?
Mar z Budivojem? Ah, da mora biti človek
tako nesrečen!“ In to izgovorivši se je sesedla
nazaj na klopico in krčevito zaplakala.

Krut je stal nekaj časa nem pred njo,
potlej pa začel mehko in rahlo:

„Slavica, saj te nisem hotel žaliti. Kako
bi se osmelil, ko sem snoči do dobra spoznal
tvoje plemenito srce! Torej nikar ne
bodi huda. Hotel sem ti samo povedati,
kaj me je napotilo sem v Velegost — ljubosumje.
Ko sem slišal v Tešinu, da je šel
Budivoj proti Velegostu, in slišal obenem
o nekdanjem njegovem razmerju do tebe,
se nisem mogel premagati: moral sem poleteti
sem. Slavica, rad te imam, tako, da ti
ne morem povedati. Vso glavo imam zmedeno,
odkar sem bil zadnjič pri vas. Vedno
in povsod mi je pred očmi tvoj smehljaj,
ki je lep in sladak kakor odsev božjega
solnca. Vedno in povsod vidim tvoj pogled,
ki je svitel kot ogenj in ves vroč, paleč
in žgoč. Slavica, rad sem te imel že prej,
od snoči te pa moram imeti še stokrat bolj.
Slavica, snoči si pokazala, da me ceniš, da
me ljubiš, saj si mi baš ti rešila življenje.
Sedaj te pa vprašam: Ali me ljubiš tako, da
bi hotela postati moja žena? Oh, reci: da.
S tvojo mamko sem ravnokar govoril o tej
stvari, in ona je zadovoljna. Pritrdi še ti, in
jaz bodem najsrečnejši človek na zemlji.
Slavica, reci, da si moja in bodeš moja do
hladnega groba.“

Mladi nadknez je po teh besedah prijel
mladenko za roko, jo strastno poljubil in
obdržal v svoji. Topot mu je deklica ni
odtegnila, a mu tudi ničesar ni odgovorila:
le pogledala ga je toplo, milo in ljubeznivo,
potlej pa zopet zaplakala. Krut je tolmačil
njen plač kot plač ginjenja, veselja.

Zadovoljen in ves srečen, kot človek, ki
je dobro, da, sijajno rešil težko nalogo, kot
človek, ki gleda svoje bodoče življenje posuto
s samimi cveticami-krasoticami, je popoldne
odrinil s svojimi ljudmi iz Velegosta,
da nadaljuje pretrgano potovanje po deželi.
Ko je že sedel na konju pred hišo, je še
enkrat, topot še bolj ponosno-veselo kot
zadnjič zamahnil z roko v slovo Slavici in
njeni materi Zorani, ki sta stali pri oknu
gorenje dvorane, in še enkrat zaklical: „Na
svidenje, gospodarica! Na svidenje, Slavica!“

„Na svidenje, gospodar!“ mu je radostno
odzdravila Zorana. Slavica je pa plakala blesteče
solze. Kakšne so bile pa te njene solzice,
solzice radostnice ali žalostnice, kakšno
čuvstvo jih je porajalo — je vedela samo
ona in Bog vsevidni in vsevedni. Kakšne
so bile, sem izvedel prvi jaz, a tega ne
smem še razodeti nikomur, zlasti pa tebi ne,

ti vrli orlič Krut, ker bi bil preveč žalosten.
Sicer bodeš pa tako kmalu, še prekmalu
izvedel to in — še kaj več!

VIII.

Zunaj se je vlačil pust jesenski popoldan
z meglami in dežjem. V prostorni hištrni
Pluzonovega doma se je pridno delalo in
prepevalo. Dekle so predle in ob brnečih
kolovratih po lepi starodavni šegi seveda
tudi pele narodne pesmi. Po takisto lepi,
starodavni šegi sta bili pri deklah tudi hišna
gospodarica Zorana in hišna hčerka Slavica
kot nadzorovalki, pa tudi sami pridni delavki.

Dekleta so ravno odpela staro narodno
pesemco o materinih željah, v kateri sedi
skrbna mamka na pragu svoje hiše in pravi
in želi dečku sinčku, da bi bil skoraj že
velik, da bi ji pripeljal v hišo lepo nevesto-kneginjo;
dragi hčerki pa govori in želi, da
bi bila lepa, bela kakor lilija, vitka kakor
smrečice na daljnih višavah: na večer bi se
potem zatrdno zbirali pred hišo mladci, da
bi jo videli presti in slišali peti. Kar so se
vrata odprla, in v hištrno je stopila tuja
ženska v beraški obleki, silno slabotna, vsa
premočena in premražena. Pozdravila je ponižno,
želeč hiši vse dobro od vsedobrega
Boga pa prosila, ali sme sesti k peči. Njen
mili glas in prikupljivo, nikakor beraško,
vsiljivo vedenje je zbudilo pozornost vse
družbe. Vse se je radovedno ozrlo v tujko.
Bila je že v letih, visoke postave, obraza
sicer že velega, a na njem so se še vedno
razločno poznali sledovi nekdanje lepote in
plemenite krvi. Tudi Slavica jo je pogledala
radovedno, a se kar zdrznila, ko si jo je
ogledala. In mahoma je vstala, stopila k
tujki in dejala z glasom tihim, začudenim:
„Za Boga! Ti tukaj, mati Filomena? Ali prav
vidim?“

„Da, jaz sem, Filomena, tvoja nekdanja
učiteljica“, je odgovorila takisto tiho tujka.

„In kaj te je prineslo sem?“

„Prišla sem te obiskat. Več stvari bi rada
govorila s teboj.“

„Čakaj, greva gori v mojo sobo. Tam
se bodeš najprej preoblekla, segrela, pokrepčala,
potem se bodeva pa kaj pomenili.
Bodi brez skrbi: prišla si v slovensko hišo,
kjer je doma gostoljubje. — Znanka in prijateljica
izza mojih mladih let!“ je dejala
sedaj Slavica na glas. „Peljem jo gori v svojo
sobo. Na, Godislava, prinesi kruha in pijače!“
In mladenka je prijela tujko za roko in jo
odvedla iz hištrne, v kateri so se dekle radovedno
spogledovale in popraševale: „Kdo
neki je in odkod ta ženska? Znanka in prijateljica
Slavičina, pa tako slabo oblečena!“

Ko se je tujka v Slavičini sobi nekoliko
ogrela in pokrepčala, je mladenka sedla k
nji in započela z njo razgovor.

„Povej mi sedaj hitro, kaj je s teboj.
Povej vse odkrito. Čeprav sem se jaz od
tistega časa, kar sem zapustila vašo krščansko
šolo v Velegradu, nekoliko izpremenila, se
me vendar ni treba nič bati.“
„Vem, da si se izpremenila, močno izpremenila.
Toda o tem kasneje. Naj najprvo
odgovorim na tvoje vprašanje: kaj je z menoj.
Žalostno — kakor je zadnji čas v bodriški
zemlji žalostno sploh za vse pristaše krščanske
vere.

Kmalu potem, ko so bodriški vstajniki
staroverci umorili v Lenčinu nadkneza Gotšalka
— kakor sem cula, si bila tudi ti takrat
v Lenčinu —, so tudi velegrajski staroverci
planili po kristjanih in Nemcih. Zgrabili so
kneginjo Sirito, kakor ti je že znano, jo
grdo psovali in zasramovali, potem jo pa
z njenimi dvornimi gospemi sramotno, nago
zapodili iz dežele na Dansko. Zgrabili in
prijeli so škofa Janeza in druge duhovnike,
Slednjič so napadli tudi naš zavod — samostan.

Dan se je nagibal k zapadu, ko sem pri
oknu stoječ in iz knjige beroč zapazila divje
kričečo množico, ki se je pomikala proti
našemu samostanu. Takoj sem vedela, da
nas bodo napadli. Da bi se rešila, na to ni
bilo misliti. Kam neki, iz sredine mesta: saj
nas takoj polove! Sklicala sem hitro sestre
v kapelico — gojenke sem bila, pričakujoč
napada, prej ta dan odposlala domov — in
pred oltarjem klečeč in moleč smo pričakovale
smrtonosnih udarcev. In ti so kmalu

padali po nas. Vstajniki so prihrumeli v
kapelico kot silovita nevihta in s kopji in
sulicami in palicami planili po nas. Kmalu
smo vse, strahovito razmesarjene, ležale po
tleh. Ko sem se jaz zgrudila pod težkim
udarcem, in se mi je stemnilo pred očmi,
sem mislila in bila uverjena, da se mi je
stemnilo za vedno — za ta svet.

Pa Bog me takrat ni še hotel rešiti pozemskih
spon. Ali nisem bila še zrela za
nebeški vrt, ali me je pa še potreboval,
mene, slabo stvarco, za kak namen na zemlji.
Ne vem. Samo to vem, da so se mi zopet
odprle oči in sem videla, da ležim v lepi,
čedni sobici. Pri svoji postelji sem zagledala
blago gospo-vdovo Gorislavo Jaroplukovo.
Od nje sem kmalu izvedela, kako
sem prišla v njeno hišo, rešena. Vstajnikinapadalci
so zapustili kapelico, misleč, da
smo vse mrtve, oropali samostan pa odšli.
V kasni noči je pa prišla Gorislava v kapelico:
ali se morda ne bi dalo rešiti katero
izmed redovnic. Našla je vse mrtve, samo
jaz sem bila še pri življenju. Spravila me
je, skrivaj kajpada, v svojo hišo, me imela
skrito in me vešče zdravila, dokler se nisem
zavedla, potem mi pa lepo stregla do sedaj,
da sem mogla pokoncu. Sicer sem se čutila
še zelo slabotno, vendar sem se odločila iti
v Velegost tebe obiskat. Neki notranji glas
mi je namreč neprestano velel, naj te obiščem.
In prišla sem do tebe srečno, dasi
po mnogih težavah.

In veš, Slavica, zakaj sem te želela še
enkrat videti, še govoriti s teboj, preden
umrjem?

Slavica, sama si prej priznala, da si se
od tistega časa, kar si zapustila naš zavod
v Velegradu, izpremenila. In res si se v tem
času močno izpremenila, a žal — izpremenila
v slabšo devojko, prav tako, kakor se
je bila vsa izpremenila rajna knežnja Viljenica.
Kako sta bili vedve včasih pridni: vzor
krščanskih deklic! Pozneje sta se pa tako
žalostno izprevrgli, da sta začeli držati s
staroverci, pogani, proti kristjanom.“

„Prosim: v prvi vrsti proti Nemcem!
Proti njim je bila v prvi vrsti naperjena zarota
in vstaja“, ji je posegla v besedo Slavica
in glas se ji je nalahko tresel.

„In zakaj proti njim? Sedaj pa jaz pravim:
V prvi vrsti zato, ker so Nemci kristjani,
ker so zlasti oni Slovenom oznanovali
krščansko vero.“

„Motiš se, mati Filomena! Naši ljudje so
se vzdignili proti Nemcem predvsem zato,
ker so jih spoznali za največje nasprotnike
svoje narodnosti, za grobokope narodne
samostojnosti. Veš ti, mati Filomena, redovniki
in redovnice živite za samostanskimi
zidovi, se ne pečate — kar se popolnoma
sklada z vašim stanom — dosti z zunanjim
svetom: torej tudi ne poznate docela njega
in njegovih homatij in spletkarij, zato vam
pa tudi ne gre sodba o svetnih stvareh, o
političnih zadevah, o delovanju te ali one
stranke, ravno zato, ker nimate vpogleda v
to zunanje življenje. Kaj ti pravim, mati
Filomena: Pozna zgodovina bode pisala, da
je večna sramota za Nemce, da so njih predniki
tako grdo, tako umazano delali s Sloveni.
In pisala bode, da so bili Nemci krivi,
da so imeli Nemci na vesti vse one divje
boje, katere so bojevali Sloveni z Nemci,
tlačitelji svojimi. Ha, kaj so že vse počeli
in bi še radi počeli nenasitni mejni grofje
in oholi nemški naselniki! Gospodarski bi
radi najprej Nemci uničili Slovene, potem
jih pa v narodnem oziru popolnoma vpropastili
in zasužnjili. In v dosego tega sebičnega,
umazanega, grdega namena jim je
križ, jim je evangelij najbolj uporabljano
sredstvo. Ne rečem, da so vsi Nemci enaki,
oj ne: dosti jih je, dosti zlasti duhovnikov,
redovnikov in redovnic, ki jih vodi pri oznanovanju
evangelija blag, recimo vsaj dober
namen. Ali pretežna večina Nemcev išče pri
izobraževanju Slovenov samo gmotne pridobitve
in koristi. Vidiš, in zato se Sloveni
niso mogli in se še ne morejo sprijazniti z
vero, ki jim jo prinašajo taki ljudje. Zato
so se vzdigovali proti Nemcem naši predniki,
zato so se dvignili proti Nemcem tudi
sedaj naši ljudje. Vzdignili smo se, da preženemo
in razpodimo senco narodnostne
smrti in pogube, ki so jo Nemci v zvezi z

nekaterimi zaslepljenimi Sloveni prepregli
črez nas, in katera nas je že vsak dan bolj
obsenčevala s črnimi svojimi perutnicami.
‚Zori, zori, zlata zora; pridi, solnčece, na
dan; jutro lepo nam naredi, dan naredi nam
krasan!‘ — tako so zapeli Bodriči in pogumno
šli iz sence na dan in na plan. Stari
bogovi so bili z njimi. Jutribog je vstal s
svoje postelje in razlil rumeno jutranjo zarjo
črez bodriško zemljo. Bodričem že vstaja
toplo, zlato solnce svobode. In sijalo bode,
zatrdno upamo, vedno lepše, veseleje in
vedno močneje ogrevalo srca. In naredil
se bode dan krasan. Srečni bodo Bodriči,
saj bodo uživali svobodo...“

Redovnica je bridko se smehljaje poslušala
navdušeno mladenko Slovenko, nekaj
časa molčala, potem pa dejala:

„Slavica, kaj je pa nasprotno svobodi?“

„Sužnost, robstvo!“

„In koga imenuješ ti sužnja?“

„Kdor ni samosvoj gospod, kdor nima
svoje volje ni proste roke.“

„Dobro. Pa veš, katera je največja sužnost?
Kako si se učila v mladosti v naši
šoli? Največja sužnost je sužnost greha. In
kdo je največji, najbednejši suženj? Kdor je
suženj zmote, greha in zlih strasti. In katera
je največja svoboda, najlepša prostost? Prostost
otrok božjih, ki jo je svetu pridobil
s svojo krvjo naš Odrešenik Jezus Kristus.
Najlepša, pravim, je ta prostost, ker je v
nji človek prost najsramotnejših spon, spon
zmote, blodnje, grešnih strasti in je otrok
božji in dedič nebeškega kraljestva. Ta prostost
človeka kar najlepše oplemeniti in ga
naredi sposobnega za lepa in velika dela,
za dela, ki so človeka, krone stvarstva, zares
vredna. Ta prostost pa rodi tudi krasne
sadove, užitne in koristne i za posameznega
človeka i za celo človeško družbo. Saj to
prostost uživajoč človek goji in vrši tako
lepe čednosti: ljubezen, mir, potrpežljivost,
milosrčnost, dobrotljivost, prizanašanje, krot
kost, vernost, zmernost, zdržnost in čistost.
Ali ni torej lepa in veličastna ta prostost?
In to prostost vi zametujete, odbijate od
sebe in rajši volite sužnost hudobnega duha,
sužnost greha, zmote, blodnje, sužnost, ki
rodi tako nelepe sadove: nevero, sovraštvo,
zdražbe, krege, razprtije, nevoščljivost in
poboje.

Slavica, ti si rekla prej, da bodo odslej
srečni Bodriči, ker bodo uživali svobodo.
Toda čuj, kaj pravi stara Filomena! S tem
da so se otresli Nemcev in pogazili krščansko
vero, si še niso pridobili prave svobode,
niso prišli na beli dan in na solnčni plan:
obratno, zašli so v še večjo, gostejšo in
strašnejšo senco, v smrtno senco nevere in
zmote. In če bodo Bodriči tavali v tej senci,
se bodo zatrdno vpropastili in padli „smrti
v naročaj. Smrti v časnem, narodnostnem
pogledu: ker jih kot divjih poganov ne bodo
mogočni krščeni sosedje nikdar trpeli v svoji
sredi in jih bodo prejkoprej podjarmili, rod
za rodom, zlasti ker jim je dobro znana
slovenska slaba lastnost — nesloga. Padli
bodo pa seve kot neznabožci tudi v naročaj
večni smrti, večnemu pogubljenju.

Ali škoda bi bilo dobrega naroda slovenskega,
ko bi se vpropastil časno in večno!
In večno slavo ter neizmernih zaslug bi si
pred ljudmi in pred Bogom pridobil oni,
ki bi rešil ta dobri narod pred široko zevajočim
prepadom. In taka, velezaslužna rešiteljica
slovenskega naroda postaneš lahko ti,
Slavica.
Kaj strmiš? Poslušaj! Moja rešiteljica Gorislava
Jaroplukova mi je oni dan povedala,
da je izvedela iz zanesljivega vira, da misli
tebe poročiti novi nadknez Krut. Kaj bodeš
zardevala! Biti nadknezova zaročenka je
vendar častno in lepo. Gorislava mi je pa
tudi to razodela, da si ti prej rada imela
Budivoja, Gotšalkovega sina, in da je že
vse govorilo, da bodeta enkrat mož in žena.
Ko sem to slišala, Slavica, mi je neki notranji
glas dejal: Pojdi k svoji učenki gojenki
Slavici pa jo zopet pridobi za krščansko
vero; ona bode potem lahko rešila bodriški
narod propada. In silnejše in silnejše mi je
to veleval oni notranji glas, da sem ga morala
poslušati. Prišla sem le-sem in kaj ti
pravim, Slavica: Bodi zopet dobra kristjana;
potem pa ali izpreobrni Kruta h krščanstvu,

če imaš njega rajši, in ga šele potem in
samo v tem slučaju vzemi, če se da krstiti;
sicer pa vzemi Budivoja, ki je že kristjan,
in z njim skupaj poizkušaj zavladati Bodričem
ter jih zopet pokristjaniti — in ti bodeš
izvršila velikansko, največjo kulturno nalogo
v svojem narodu, ti bodeš njegova rešiteljica,
ki jo bodo slavili pozni rodovi...

Stori, Slavica, kar ti pravim, stori! In
srečna bodeš na tem in na onem svetu. Že
na tem svetu, ah, Slavica, ti ne veš, kako
osrečuje človeka zavest, da je kaj storil za
čast božjo in zveličanje neumrjočih duš.
Kako mirno zre tak človek smrti v obraz!

Slavica! Daleč tam v lepi Normandiji je
živela deklica plemenitega, grofovskega rodu.
Lepa je bila, tako vsaj so govorili, tako so
ji dvorili ljudje, kajpada zlasti možje. In
deklici je taka hvala dobro dela; take hvale
je bila vsa srečna, vsa vesela; in tako se je
že privadila takemu laskavemu govorjenju
in dvorjenju, da ga je naravnost zahtevala
od vsakega.

Že izza mladih let je poznala grofovega
sina iz sosednjega grada. Že v mladih letih
se je z njim najrajši igrala, z njim se smejala,
z njim je tudi najrajši kramljala. In ko
sta odrastla, sta se ljubila dalje, ne več kot
otroka, ampak kot se ljubita dve mladi, sorodno
se čuteči, druga po drugi hrepeneči
in po trajni združitvi težeči duši. Tudi roditelji
so bili zadovoljni. In ves svet je že
vedel in govoril, da bodeta kmalu — srečna
zakonska dvojica. A prišlo je drugače.

Deklica se je seznanila z nekim drugim
mladeničem. Ta se ji je zdel bolj zgovoren,
bolj dvorljiv, bolj dovtipen, bolj duhovit
in bolj lep, kakor znanec izza mladosti. In
vzljubila je njega, ljubimca-novinca, mladostnega
znanca pa zapustila. To je pa tega
tako bolelo, da je šel in izginil v svet: nihče
ni vedel, kam. Sedaj so se pa deklici odprle
oči: spoznala je, kako je grdo naredila
z mladostnim prijateljem, pa je sklenila popraviti,
kar je zagrešila, na ta način, da se
je odpovedala drugi ljubezni, odpovedala
se svetu, vse zapustila, postala redovnica
in kot taka v tujem kraju delala po svojih
skromnih močeh za čast božjo in zveličanje
duš, delala, dokler je mogla. In srečna je
bila v tem delokrogu, da ne bi zamenjala
te svoje tihe sreče z nobeno pozemsko
slavo in častjo. In ko je čutila, da se ji bliža
konec, je mirno, da, nekako hrepeneče pričakovala
božje dekle, bele smrti, da jo presadi
v nebeški raj.

Slavica, ta redovnica, prejšnja lahkoživa
mladenka — sem jaz. Povedala sem ti to
svojo povest, ker se nahajaš v precej podobnih
razmerah, v kakršnih sem se nahajala
nekdaj jaz. Nikakor pa ni bil in ni moj
namen s to povestjo vplivati nate, da bi ti
storila to, kar sem storila jaz. Ne. Stori to,
kar sem ti svetovala prej, in bodeš rešila in
osrečila svoj rod in sebe. To sem ti morala
povedati, morala, ker mi je veleval notranji
glas. Povedala sem ti. Sedaj pa lahko grem,
lahko umrjem ...“

„Ne, ne, ti ostaneš črez noč pri nas!“
je vzkliknila Slavica, ki je napeto-pazljivo,
kot priden otrok v šoli, poslušala redovnico.

Ustavila jo je.

Ko je pa drugo jutro šla v sobico, kamor
jo je bila spravila k počitku, pogledat, kako
ji je, jo je našla na postelji mrtvo: roke
sklenjene v molitev, s sladkim smehljajem
na ustnicah je mati Filomena spala mirno
smrtno spanje — —

Pod oknom so pele ptičice: „Kako je
pač lep rod čisti v svetlobi: spomin mu bo
večen, ko bo že v grobi!“

Pri mrliški postelji je pa klečala Slavica
in ihteč — molila — —

IX.

Beli snežec je pa danes tako
poreden, kakor še ne kmalu,
kakor še ne zlepa kdo. Kaj
ti pravim, ti snežec beli, le
kako moreš biti tak! Tako
si bel, tako ljubko čeden
po svoji naravi, kakor kak nežen, drobčkan,
nedolžen, ljubezniv golobček. Zakaj si pa
danes tako poreden, nagajiv, naravnost zloben?
Zakaj se daš gnati od stare divjane
burje pa proti južni strani tako neusmiljeno
naletuješ in meteš in mečeš take klopke,
take kosmiče v oči in obraz ljudi, ki niso
tebi vsaj storili še ničesar hudega? Če bi
padal zgolj iz tega namena, da bi brisal
rdečo krvco, ki teče v obilni, preveliki meri
po severno-polabski, prostrani planjavi nad
Labinbregom: naj bi že bilo, jaz bi ti odpustil!
Če bi se hotel samo kosati s kaljenimi
puščicami, ki švigajo danes po tej planjavi
kot švigajo in lete žive iskre iz ravnokar
visoko vzplapolelega plamena, češ kdo zna
hitrejše? — bi tudi molčal! In če bi bila
tvoja namera, samo preprečiti krvavi boj, ki
se bije danes tod — bi tudi nič ne rekel!
Pa, ali si čuden ali kaj-li, če misliš, da jaz
to tebi verjamem: da s tako namero naletuješ
in naskakuješ s staro svojo neugnanko
pomagalko s severne strani v ljuti bitki,
ki se bije danes, na jugu so boreče brhke
borce? Kaj mar ne veš, da jaz dobro vem,
da hočeš na ta način škodovati krščanskemu
knezoviču Budivoju, ki se meri v viteškem
spopadku s svojim nasprotnikom Krutom,
ki je vendar — nekristjan? Prav zato se pa
marsikomu to tvoje današnje vedenje vidi
čudno: saj vendar padaš doli s sinjega neba,
izpod prestola vsedobrega, pravico in resnico
ljubečega, krivico in laž pa sovražečega
krščanskega Boga!

Pa bodi vesel, ti snežec beli: tega, kar
vem jaz in kar jaz očitam tebi, ne vedo še
vsi ljudje: naši ljudje še tega ne ved, kako
je sploh prišlo do tega krvavega spopadka
med Gotšalkovim sinom Budivojem in novim
bodriškim nadknezom — Rujancem Krutom.
In to jim vendar morava povedati.

Veste, ljudje božji, to je bilo tako.

Knezovič Budivoj je bil po onem žalostnem
doživljaju na Pluzonovem domu v Velegostu
s svojim spremljevalcem, s starim zapovednikom
Jaroslavom, srečno prišel nazaj
na saksonsko zemljo in šel naravnost v svoj

prejšnji stan v Bardevik, kjer so bili zbrani
njegovi ljudje: Gotšalka, pokojnega očeta,
telesni stražniki in drugi Bodriči kristjani, ki
so pribežali le-sem, da se umaknejo preganjanju
od strani Bodričev vstajnikov, mnogo
jih je pa zlasti v zadnjem času prispelo
le-sem črez Labo, ker niso hoteli biti Krutovi
podaniki.

Žalosten je bil kajpada ta povratek za nju.
Paziti sta morala — kakor prej na svojem
pohodu v Velegost — skrbno, sedaj še skrbneje,
da ju ne prepoznajo kakšni zagrizeni
Krutovci, ker sta po Krutovem nenavadnem
obisku v Velegostu in po njega lastnih besedah
spoznala, da sta bila prepoznana in
izdana. Zraven pa še ta bridka zavest: kako
slabo sta opravila, kaj sta doživela v Velegostu!

Budivoj je dolgo časa molčal kot človek,
ki je sam nase hud, sam s seboj nezadovoljen
in skrajno užaljen in ogorčen. Jaroslav
se je pa tudi držal skrajno grdo. Z
neko sveto jezo je sedaj pa sedaj pogledal
knezoviča, sedaj pa sedaj ga obšinil pa tudi
s pogledom nekam škodoželjnim, hudomušnim.

Ko sta bila pojezdila že dolgo pot, se
starec ni mogel več premagovati pa je dal
na glas duška svoji nevolji:

„Prav ti je, knezoviče! Le drži se pusto
kot pusta megla jesenska! Saj si sam kriv
svoje žalosti in ogorčenosti. Zakaj ga nisi
sunil v gadje prsi, kakor sem ti svetoval?
In ko si imel tako krasno priliko iznebiti se
svojega tekmeca! Jaz te ne razumem.“

„Vem, da je bila lepa priložnost, da bi
ga spravil s poti. Toda ko sem videl in
slišal, kako ga ima Slavica rada — naj ga
pa ima! Če mi je postala na tak način nezvesta
— dobro: jaz odstopim in se odpovem
vsemu, tudi pravici do bodriškega
prestola.“

„Ha, tako govori bodriški knezovič, sin
velikega junaka Gotšalka! Tako in podobno
naj govori malomisleč kmetski tepček-mladec,
ki gre in se plakajoč zarije v skednju v seno
ali slamo, ko je izvedel, da mu je dragico
za hip prevzel drug mladec! Za knezoviča
pa ni tako govorjenje. Kaj ti pravim: Ne
bodi — oprosti mi besedo — malosrčen
strahopezljivec, ne bodi bojazljivec in nikar
ne odnehaj od svojih pravic, nikar se takoj
ne ukloni do žemljice črne ob najmanjšem
nasprotnem veterčku kakor obupan trpotec
na travniku ob zapuščeni cesti! Junaka se
izkaže mož ravno ob nevarnosti, stiski, sovražnem
pritisku. Ravno zato, ker te je Slavica
na tak nelep način pustila na cedilu in
se rajši oklenila tujca-vsiljivca, se bi moral
maščevati nad njo: bi bil moral ubiti priklatenca-ljubimca.
Pa kaj ti bodem še nadalje
očital, zakaj nisi izvršil tega sebi in
vsem Bodričem velekoristnega čina? Svoj
velikodušni pogrešek še lahko popraviš. In
moraš ga popraviti.

Poslušaj, knezovič, svet starega Jaroslava,
saj ga je včasih rad poslušal celo tvoj oče,
veliki Gotšalk: Ne odnehaj! Saksonskega
vojvoda izkušaj na vsak način pregovoriti
in pridobiti, da ti pomaga. In mi, nekdaj
Gotšalkovi, sedaj tvoji vojniki, telesni stražniki,
kakor tudi drugi v Bardeviku zbrani
Bodriči kristjani se bodemo ob njihovi strani
za tvoje pravice borili neustrašeno kot levi.
In bodi uverjen: če v prvi, še tako neznatni
bitki premagamo Krutovce, bode k našim
vrstam privrelo celo kardelo Bodričev, kristjanov,
in takih je še mnogo, mnogo v deželi.
Knezovič, ravnaj se po mojem nasvetu, in
sebi bodeš prisvojil prestol, prisvojil Slavico
— saj njena ljubezen napram Krutu je zatrdno
le trenutna: če bode premagan ali
celo ubit, bode precej zopet tvoja, — bodriški
zemlji bodeš pa zopet nazaj prisvojil blagotvorno
vero krščansko. Prilika za napad
Krutovcev pa bode sedaj ugodna, ker so
že sedaj, odslej, ko izved, kako sva bila
vzprejeta v Velegostu pri prvih tvojih sorodnikih,
pa bodo še bolj uspavani v sladko,
brezskrbno spanje. Vrhutega bode pa kmalu
prikraljevala zima; in to dejstvo jih bode
tem bolj utrjevalo v misli, da mi v tem času
ne bodemo ničesar započeli proti njim.“

Jezdila sta dalje po potih, ki sta jih poznala
za najsamotnejše, torej najbrezskrbnejše,
najzanesljivejše.

Budivoj je molčal — pač premišljajoč
Jaroslavove besede in svete, slednjič pa je
izpregovoril in dejal:

„Jaroslav! Ti si bil zvest pristaš in moder
svetnik mojemu otcu. To dobro vem. Zato
se bodem ravnal po tvojih nasvetih in na
vse mogoče načine poizkušal pridobiti Ordulfa,
da nam pomaga.“

In v Bardevik prišedši je knezovič res
z vso prepričevalno govorniško šilo napadel
saksonskega vojvoda Ordulfa: Zaklinjal ga
je in rotil pri spominu na svojega očeta
Gotšalka, ki je bil — odkar nadknez —
Saksoncem tak zvest prijatelj, tako zvest in
stanoviten, da ga je poleg krščanskega njegovega
veroizpovedanja baš to prijateljstvo
vpropastilo: Naj se torej vojvoda izkaže
njemu, nesrečnemu knezoviču, vsaj malce
hvaležnega in naj mu pomaga priti do dednega
prestola. Saj bode pridobitev tega prestola
tudi Saksoncem v prid: On, Budivoj,
bode kot bodriški nadknez hvaležno stopal
za stopinjami svojega očeta in ostal odkrit
prijatelj Saksoncem. In odkritih prijateljev
bodo Saksonci morda še prekmalu potrebovali
v svojem že započetem prepiru in boju
z nemškim kraljem Henrikom. Vojvoda naj
nadalje uvažuje, da mora kot krščanski vladar
na vso moč pospeševati razširjanje, oziroma
zopetno vzpostavitev krščanske vere — bodisi
tukaj ali tamkaj. Čas za vojni pohod v bodriško
zemljo je kakor nalašč priličen, naravnost
vabljiv: Krutovci niti v sanjah ne
mislijo na napad v teh za Budivoja skoro
brezupnih razmerah, ko se je vendar malokaj
ves bodriški narod izrekel za Kruta, in
— ob tem času, v kimajoči zimi. Sedaj imajo
tudi saksonski kmetje čas za vojni pohod:
namesto da bi se brezposleno greli pri gorki
peči doma, da mladcem ne zastane in ne
zamrzne kri, naj si jo gredo ogret rajši v
vroč spopadek z Bodriči, saj si bodo v tem
spopadku ogreli ude in — žepe, saj si lahko
ugrabijo lep plen v bogati bodriški deželi...

Ordulf se je izprva obotavljal in se izgovarjal,
da še ni varno spoprijeti se s Sloveni:
Kakor je že prej enkrat dejal: V času,
ko Sloveni vzbesne, so divji kot razljučeni
bivoli. In čas njih vzbesnelosti še ni prešel.
— No, končno se je denarja in plena vedno
lačni vojvoda vdal Budivojevim prošnjam
in prigovorom in obljubil, da mu pojde s
številnimi Saksonci pomagat, da prežene
Kruta in si osvoji bodriški prestol: s tolikimi
praporci, kolikor jih pač nujno ne potrebuje
sin Magnus, ki mora vedno stati na
straži proti nemškemu kralju Henriku. Samo
čas vojnega pohoda morata še določiti.

Ta čas sta kmalu določila. Ob določenem
času sta jo pa mahnila proti bodriškemu
ozemlju.

Noč je bila padla na močvirnato glinsko
pokrajino in jo zavila v svoj megleni, črni
plašč. Nobena lučka ni gorela na nebu.
Visoko nebo je sipalo nad krajino namesto
mesečnega svita in žarkov zlatih zvezdic gost
sneg. In tihota je vladala v krajini, tihota
tako velika kot v domovanju usehlih mrličev.
Le mrzla burja je šumela preko te krajine
in zabučala nad njo sedajpasedaj neubrano
svojo pesem o nezvanki neugnanki.
In pod plaščem te črne noči so se plazile
po Baltiški trgovski cesti, ki je vodila
preko Bardevika do Labe, komaj razločne
človeške postave, nekatere na konjih, mišje
tiho, komaj slišno, kakor prikazni z onega
sveta.

Dosti jih je bilo, cel voj. Ljudem, kakor
konjem so se udirale noge v sneg. Težko
so sopli oboji. A glasu ni nihče dal od
sebe, tudi noben konjič ne: kakor bi si bili
v svesti tudi vsi belci in vranci in sivci, da
morajo biti tiho, da ne izdajo tajne namere,
ki jo je imel voj: presenetiti nasprotnika
onkraj Labe pa ga uničiti. Kdo bi pač mogel
biti ta prekolabski nasprotnik od juga prihajajočih
vojnih čet? Kdo drug kakor kak
bodriški praporec!

In res se je pomikal skrivnostno tihi voj
v tej tihi noči proti Labi reki in preko nje
vodečega mostu, da zahrbtno napade bodriški
praporec, ki je imel od severne strani
čuvati most in preprečiti prehod Saksoncev
črezenj. Vodila sta pa ta voj saksonski vojvoda
Ordulf in pretendent bodriškega prestola
— Budivoj.

Načrt, napasti ta praporec v tihi, gluhi
noči, je bil naredil Budivoj. Po svojih slihogleduhih
je bil poizvedel, da se je praporec
že naveličal stati toliko časa na straži
ob Labi. Če bi se bilo že nadejati kakega
napada Saksoncev, naj bi že bilo: mladci
junaci bi radi pokazali svojo moč, svojo
hrabrost, svojo ljubezen do domovine; pripravljeni
so to svojo domovinsko ljubav
dokazati, izpričati in potrditi s srčno svojo
krvco! Ali kaj, ko je na levem bregu Labe
vedno vse mirno, vse pokojno, in se vojvoda
Ordulf in Budivoj niti z mezincem ne
upata ganiti, ker le predobro poznata moč
Bodričev. Torej bi bilo najboljše, da jih
nadknez Krut odpokliče in jim dovoli, da
se rajši ogrejejo pri domači peči, kakor da
bi stali brezposelni ob mrzli Labi.

Tako so o mišljenju tega praporca poročali
Budivoju sli-ogleduhi. Zato je zasnoval
osnovo — kateri se je koj pridružil tudi
vojvoda Ordulf —: napasti praporec v brezzvezdnati
noči, nenadoma, nepričakovano.

In osnova se mu je dobro razsnula.

Združeni Ordulfovi in Budivojevi vojniki
so srečno, brez najmanjše zapreke, prišli
do Labe, do širokega črez njo vodečega
mostu.

Ustavili so se za hip. Ko so se pa uverili,
da onkraj reke ležeče mestece spi grobno
spanje, so tiho kot tatovi začeli Budivojevi
ljudje stopali črez most proti mestecu.
Mostno, predmestno stražo so našli spečo
v kolibi stražnici.

Bila je v trenutku posekana, posabljana.

V trenutku je predrl Budivoj tudi mestna
vrata in prodrl v mesto s svojimi vojniki.
Za njim so se vsipali pa Saksonci.

Bodriški vojniki, stanujoči deloma pod
šatori sredi trga, deloma po zasebnih hišah,
kakor tudi meščanje, so sicer hitro vstajali
in segli po orožju. Kot levi so se zagnali
v napadalca, da bi ga prepodili iz mesta.
Toda brezuspešno in — brezupno.

Ko so videli, kako se vsipljejo v mesto
na trg vedno nove čete Saksoncev, kakor
bučele v panj — je nastala splošna zmeda
in divji pobeg iz mesta proti severni strani.

Zjutraj je knezovič Budivoj mesto že
mogel proglasiti za svoje.

Zmagalci so sklenili en dan ostati v mestu,
da se odpočijejo od težavnega hoda, potem
pa hitro globlje prodirati v bodriško deželo,
seveda previdno, oprezno: hrbet morajo
imeti vedno zavarovan.

In ostali so tisti dan v mestu. Pa ne vsi.
Saksonci so se razlili kot jesenska povodenj
po okolici in plenili, ropali in morili, kar
jim je prišlo pod roke.

Drugi dan so pa začeli prodirati po določenem
načrtu dalje: proti severu, proti
Ljubeku.

Prodirali so ali prodrli niso daleč. Zakaj
da ne, so bili krivi deloma sami. Vojniki
saksonski so le preradi gledali po plenu:
vsa sela, mimo katerih jih je vodila pot, so
sedaj sem sedaj tja švrkaje obropali. S tem
početjem so seveda silno zavirali in prekrižavali
načrt Budivojev: kar se le da hitro
speti dalje proti severu, proti njegovemu
cilju — Ljubeku.

V to mesto, ki ga je bil njegov oče
Gotšalk tako vzljubil, da si ga je izvolil za
svojo prestolnico, in ki je zato tudi samo
ljubilo pokojnega nadkneza in njegovo rodbino
bolj kakor vsako drugo mesto bodriško,
je hotel kar najhitreje dospeti Budivoj. Nadejal
se je in pričakoval je, da tam ne bode
našel dosti ali pa kar nič odpora. Tam se
potem utrdi in z mirno vestjo pričakuje napada
novega nadkneza Kruta — če njega
sam prej ne preseneti s krepkim navalom:
Če se mu namreč radostno in v obilnem
številu priklopijo Ljubečani in drugi Bodriči
kristjani. V to mesto so ga pa tudi zato tako
vlekle želje, ker bi bil od tukaj lahko v najbližji
in najlažji zvezi z Danci. In od danskega
kralja Svena, bližnjega sorodnika svojega,
si je zatrdno nadejal pomoči, zlasti ker
bode Henrik, ki ga je poslal tja, gotovo vse
storil, da po svoji materi Širiti pridobi kralja
za vojni pohod proti Krutu. Kakor hitro bode
izvedel Sven, da je on zasedel Ljubek, mu
bode zatrdno prišel na pomoč s svojim
brodovjem in s svojimi junaškimi, preiskušenimi
četami.

Tako je računal knezovič Budivoj. A
račun so mu prekrižali Saksonci, ki se niso
pa niso dali pregovoriti in pridobiti, da bi
hitro korakali proti Ljubeku: morali so povsod
pleniti in ropati, kamor so prišli. Najhujše
mu ga je pa prekrižal nadknez Krut.

V mestu Zverinu je bil nadknez, ko je
izvedel, da je Budivoj v zvezi s Saksonci
zavzel mesto Labinbreg in da namerava prodirati
po Baltiški trgovski cesti proti severu
dalje. Nič ni bil žalosten te vesti. Obratno:
še vesel. Hotel je temeljito, enkrat za vselej
obračunati z Budivojem in njegovimi saksonskimi
zavezniki in pokazati bodriškemu narodu,
da si niso izvolili mlečnozobega slabiča
za nadkneza.

In velel je v trenutku, da zapoje bojna
tromba. In ta je zapela in zadonela ne samo
v Zverinu in njega okolici, pela in donela
je kmalu po celi deželi. Kakor vetrec kriloviti,
kakor blisk ognjeviti so leteli Krutovi
sli-jezdeci od mesta do mesta, od grada do
grada, od sela do sela z naznanilom, da je
vdrl sovražnik v deželo, naj se zato vzdignejo
v obrambo domovine vsi boja sposobni
Bodriči. Glavno zbirališče vojnih čet
je v mestu Zverinu. Odtod jih bode nadknez
peljal nad sovražnika, v boj in v zmago.

In že črez malo dni je peljal nadknez
Krut iz mesta Zverina veliko vojno proti
napadalcem.

Le-ti so bili prodrli komaj nekaj milj
proti severu, ko je došel do njih glas, da
se v Zverinu mrzlično hitro zbira velikanska
vojna, da plane po njih in jim odreže pot
nazaj. Zaman je bilo vse prigovarjanje knezoviča
Budivoja, naj Saksonci z njegovimi
vojniki pospešijo korake proti Ljubeku, preden
se zbere večja bodriška vojna moč, ki
bi se lahko merila z njimi. Čim so zaznali
Saksonci, kako hitro se vrše bojne priprave,
jim je upadel pogum ter so naravnost zahtevali
od svojega vojvoda Ordulfa, naj jih
pelje nazaj proti jugu — da jim Krut ne
pride za hrbet. Ordulf se jim je vdal —
boječ se pač tudi za lastno kožo — pa se
vkljub Budivojevim prošnjam vrnil proti jugu,
proti Labinbregu, češ, saj tam lahko počakamo
sovražnika, tam se merimo z njim,
ker imamo tam v slučaju nesrečnega izida
krvavega spopadka še vedno rešilno desko
— most. Budivoju seveda sedaj ni kazalo
drugega, kakor da se je tudi on s svojci
obrnil nazaj proti Labinbregu.

In tako je prišlo, da so pred tem mestom
ranozimski dan letele prožne puščice kot iz
orjaške roke v stran vržene plamenice, in
so po mrzlem zraku svrčala kopja s čudnim,
srce pretresujočim prasketanjem, in se je
slišalo lomljenje silovitih sulic ob težkih železnih
oklepih. Bil se je krvav, ljut boj med
Krutom in Budivojem jn njegovimi saksonskimi
zavezniki. In v ta trd boj je posegel
tudi beli snežec, in sicer kot pomagalec
Krutovi vojni.

Od stare neugnanke nezvanke burje gnan
je letal in metel s severa s silno silo Budivojevim
in Ordulfovim vojnikom v obraz
in oči, da jim je otemnjeval vid — Krutovcem
v prid.

Kakor snopi padajo Budivojevi in Ordulfovi
tropi. Smrtna kosa bode danes zatrdno
skrhana. Tako dobro kosi. Premnog
cvet, ki se je komaj razvil: premnog, ki je
stal kot na travniku se bahajoči zgodnji
tulipan, premnog, ki je stal prej ponosno
kot javor ob tihi vodi, premnog, ki se je
vzpenjal prej kot vitki bor, — premnog cvet,
ah, človek mlad, obetov poln, poln lepih
nad, pada danes pod smrtno koso.

Z obupno hrabrostjo in vztrajnostjo so
se borili Budivojevi domači in najeti vojniki.
Ne tako Saksonci. Saksonski vojvoda
Ordulf, poveljujoč desnemu krilu, se je s
svojci kmalu pomaknil nazaj in odrinil z
bojnega polja v mesto in od tu črez most
v — saksonsko pokrajino, domov.

Budivoj pa ni hotel odjenjati.
„Za življenje ali smrt!“ je zaklical svojcem
po pobegu Nemcev. Premnogim njegovim
vojnikom je bilo jasno, da gredo v
smrt, če se dalje spuščajo v ta brezupni
boj. Vendar so ga poslušali in zopet naskočili
Krutovce.

„Ha, ti si, Budivoj!“ je vzkliknil Krut,
ko je sredi spopadka naletel na mladega,

izredno hrabro se bojujočega, vitežko opravljenega
mladca.

„Da, jaz sem, Budivoj“, je odgovoril
mladec. „In prav tebe bi si sedaj-le rad privoščil.“

„V vitežkem dvoboju?“

„Makari!“

„Dobro. Junaci! Mirujte, odstopite!“ je
zaklical Krut svojim vojnikom.

„Odstopite!“, je velel svojim ljudem tudi
Budivoj. „Naj odloči dvoboj med nama!“

„Slavica in bodriška zemlja moja!“ je
vzkliknil Krut.

„Bodriška zemlja moja!“ je odvrnil Budivoj.
—

Obe vojni sta se ustavili. Pozornost velikanska.

Naskočila sta se Krut in Budivoj po vseh
pravilih in določilih tedanjih slovenskih obi
čajev.

Prvič sta se naskočila. Naskočila, odskočila:
obojni sulici sta odleteli nazaj ob
železnih oprsnikih, in konjiča sta odskočila,
odprhnila nazaj.

Drugič sta se naskočila: obeh sulici sta
ste zlomili.

Tretjič sta se naskočila, topot z bojnimi
sekirami, kakor je veleval staroslovenski
običaj. Zagnala sta se drug proti drugemu
z divje strašnim ognjem.

Krut je znal: Bliskoma je v kolobarju
obšel s svojim konjem Budivoja, in ko se
je le-ta medtem obračal po nasprotniku z
visoko dvignjeno bojno sekiro, se je nadknez
zaletel v njega od strani in ga udaril
s sekiro — nalašč s stranjo topo, nenabrušeno
— s tako močjo po roki, da je knezoviču
padla sekira iz desne. V istem hipu je
pa padel tudi Budivojev konj, pač vsled
silnega naskoka Krutovega belca. Budivoj
je v trenutku ležal na tleh.

„Kaj hočem narediti sedaj s teboj?“ je
rekel Krut, ko je hitro razjahal konja in
skočil doli k njemu.

„Ubij me, potolči me!“ je odgovoril
Budivoj obupno žalostno.

„Ubij ga!“ so klicali Krutu njegovi vojniki.

„Ne!“ je odgovoril Krut po kratkem premišljevanju.
„Oni dan je Budivoj prizanesel
meni, danes bodem jaz njemu, da bodo
kristjani videli in vedeli, da zna tudi nekristjan,
pogan — kakor pravijo — biti velikodušen,
usmiljen, prizanesljiv. Mirovna pogoja
mu moram pa vendar narekovati: kot Sloven
prizanašam Slovenom. Toda nikdar več ne
poizkusite“, se je z gromkim glasom obrnil
proti Budivojevi četi, „pregaziti Labe reke.
Razumete? Nikdar več! Če ne — gorje!
Idite sedaj nazaj!“

Krut je veleval Budivojim vojnikom odločno
— samozavestno, kakor bi bil njih
poglavar, zapovednik.

In odšli so Budivoj in njega vojniki potrti,
ponižani, osramočeni — —

Črni vrani so imeli ta dan dobro, gosposko
pojedino. Straje jim pač ni bilo treba
trpeti. Sicer je pritiskal mraz, in je vriskala
podivjana burja. Toda vranom se je vendar
godilo ta dan boljše kakor njih krvnim bratcem
in sestricam: lakotnim vrabičem in vrabičkam
poletu, ko svobodno hodijo krast
zrelo proso ...

Vranom danes ni treba krasti, pa se jim
vendar dobro godi. Dovolj piče, dovolj
hrane imajo. In še kakšne! — Človeška
trupla, trupla lepih mladcev, so jim v hrano.
Ali ni to lepa večerja?

Laba reka šumi, šumi, — z neba pa suje
poredni snežec ...

X.

Bel snežec pada z visokega neba tudi
na staroslavni Velegost. A ta je ves drugačen
kot oni, ki pada o tam doli
ob Labi reki. Pada pa tudi na vse drugačna
tla. Zemlja tam doli je omadežana, oskrunjena,
okrvavljena s človeško, deloma celo
z bratsko krvjo. V Velegostu pa so tla neoskrunjena,
rahla, nedotaknjena.

Pa da ne bodete dalje strmeli: ta snežec
ne pada nad celo mesto Velegost: on poletava
samo v eno hišo, in še v tej hiši
samo v eno osebo. V katero? V Pluzonovo
hčerko Slavico, oziroma v njeno srce, v njeno dušo.

Snežinke, bele kot golobičice, se vsipljejo
z neba v to dušo. Pa saj so to res
prave golobičice: — hčerke, dari pisanice
Onega, ki se je sam spuščal na zemljo iz
sinjega neba v podobi goloba: Te snežinke,
ki padajo na dušo Slavičino, so kristali milosti,
so darovi svetega Duha.

In te kristalne snežinke, ki so ljubkeje
kot vse cvetice planinke, padajo v dušo
Pluzonove hčerke nagosto, zadnje dni neprenehoma.

Pa, ali ni to čudno, da padajo te snežinke
svetega Duha naenkrat tako nagosto
v dušo one, ki je že takorekoč zavrgla vero
krščansko, torej tudi vero v Duha božjega?
Kdaj, kako se je izvršil v nji preobrat, da
je zopet vzprejemljiva za snežinke Duha
božjega in jo zato Duh božji s temi snežinkami
milosti zopet rad počaščuje?

Aj, preobrat v njeni duši se je izvršil
slično, kakor se vrši preobrat v prirodi.
Preden zapade sneg, se vreme izpremeni,
megle, one nelepe in nepriljubljene lenivkesivke,
se priplazijo nad krajino, prej solnčno
razsvetljeno. Povodnji mož se vzdigne iz
rečnih globin, splava kvišku proti nebu pa
začne tam sopsti, dihati proti zemlji, močno,
kolikor mu dopuščajo pljuča, kajpak da bi
pokazal, da ima še vedno muževno moč in
da še vedno kaj zmore, vkljub temu, da ga
ubogi črviči zemljani slikajo in opisujejo kot
onemoglega, slabotnega starca. On diha,
piha, sope — pa začno padati na zemljo
deževne kaplje. In te padajo in padajo vedno
gostejše in močijo ter skrunijo in omadežujejo
travnike, vinograde, njive, pota: kmalu je
vsa zemlja omadežana, blatna, mlakužna.
Tedaj se pa usmili žemljice vsedobro nebo
in pošlje beli sneg, da jo pokrije z lepim
svojim plaščem.

Slično se je zgodilo v duši Slavičini.

Solnčno razsvetljen, ožarjen je bil že v
rani mladosti njen razgled v bodočnost. Bila
je hčerka edinka velemožnega Pluzona, Gotšalkovega
svaka in prvaka bogataša v Bodričih.
In bila je tudi izredno čedna deklica,
kakor je slišala praviti od drugih ljudi. Lahko
si je torej že v zgodnji mladosti v mislih
zidala za bodočnost zlate gradove, ne v
oblakih, na trdnih zemeljskih tleh. Saj se ji
je boginja Sreča smejala kar se da ljubeznivo,
malokaj — zavidljivo. Saj je bila kmalu
ko je odrastla že takorekoč zaročena s knezovičem
Budivojem, bodočim bodriškim nadknezom:
Ona bode bodriška kneginja, seveda
krščanska kneginja, saj je prej živela
v krščanskem vzgojevališču velegrajskem, in
je tudi Budivoj odločen kristjan. Z vso vnemo
bode širila v Bodričih vero Kristovo. In zato
ve — da jo čaka preveliko plačilo... Kako
ne bi bila potemtakem njena dušica vesela
in srečna!

Pa ta lepi njen razgled je bil kmalu zastrt
s sivkami-lenivkami — meglami. Pravzaprav
se še sama ni zavedela, kdaj so se
privlekle te megle. A privlekle so se in preprezale
njeno prej krščansko mislečo in čutečo
dušo bolj in bolj.

Prišle so dvombe. Prišli so tuji vetrovi
s svojimi tujimi hlapovi.

In njena duša je bila že tako kalna, motna,
kalužna.

Pa se je je usmililo vsedobro nebo ter
poslalo v njeno dušo svoje kristalne snežinke,
da jo očistijo, operč.

Vsedobro nebo ji je poslalo kot predhodnico
svojih božanskih snežink mater
Filomeno, njeno naglo smrt in precej prvo
noč po njeni smrti milostive sanje. Sanjalo
se ji je tako-le:

Iz nebeških poljan je priplaval nad krajino
beli dan.

V svoji neomadežani naravni čistoti in
beloti je bil tako krasan, mamljiv, vabljiv,
kar zapeljiv.

Kar poljubil bi ga človek, kar strastno
objel.

Ona je stala na holmu poleg mesta in
gledala v mladi dan, vsa zaverovana vanj.

Pa je prišel po zraku tihi, jutranji veterček,
tiho, nalahno, po prstih. Kakor bi
se bal, da ne bi vzbudil počitka željnih, od
prejšnjega dne utrujenih Zemljanov. Ali je
pa hotel s svojim svežim, toplim dihom pobožati
pridne otročiče in jim reči tiho, ljubeznivo:
„Otročiči, vstanite!“

Ona je veselo zrla v to lepo jutro, v ta
mladi, lepi, beli dan, ki je vstajal nad krajino
kakor princ: kraljevič ali cesarjevič, ki
si je kot tak v svesti, da bode vlada njegova
— vsaj nekaj časa, in je obenem trdno
prepričan, da bodo podaniki s to njegovo
vlado zadovoljni, da jih bode s to svojo
vlado le osrečil.

Zrla je v ta mladi dan veselo — lahko
opravičeno: saj je gledala v tem porajajočem
se dnevu — sliko za njo se porajajoče
bodoče sreče ob strani lepega solnčka
— dragca.

Kar je priplavala k nji tiho, brezslišno,
kot jutranji veterček — kdove odkod! —
čudokrasna ženska v obleki tako lepi: v
snežno beli, solnčno svetli.

Prvi hip je menila, da je ta lepa žena
vila planinska. Pa ko si jo je natančneje
ogledala, je prepoznala v nji ravnokar umrlo
— mater Filomeno.

Strah jo je obšel izprva. Razumljivo: saj
je vedela, da je Filomena umrla. In mrliča,
oziroma duha prikazajočega se v podobi
tega mrliča, ni pač nihče željan in voljan
vzprejemati in pozdravljati nepreplašeno in
srčno.

Slavica je pa vendar pozdravila to lepo
prikazen neprestrašeno:

„Ah, kako krasna si danes, mati Filomena!
Kdo ti je dal, kdo ti je kupil to krasno
obleko? Kdo ti je tako razsvetlil obraz, in
kateri slikar je na tem obrazu s čopičem
svojim ustvaril tako lepe, vabljive in mamljive,
naravnost božanske poteze, in ta sladki
smehljaj, ki se ziblje na tvojih ustnih? In
kdo je zanetil ta čudoviti, v lepem plamenu
se vzdigajoči ogenj v tvojih očeh?“

„To lepoto, ki jo občuduješ, Slavica, na
meni, si mora človek znati pridobiti“, je
odvrnila Filomena.

„In kako se pridobi? Povej mi, prosim:
tudi jaz bi bila rada tako lepa!“

„Kako se pridobi? Slavica, ali vidiš oni
gostoobrastli, divjekrasni hribček, ki se dviguje
iznad širokega, ravnega polja, ki leži
pod nama? Po svoji ljubki, dražestni legi,
po svoji lepi, solnčno-svetli, zelenkasti opravi,
po izredno sladkem vonju, ki se toči iz njegovih
košenic, vsakega potnika opozori,
priklene nase. Na vrhu tega hribčka stoji
visok kamenit spomenik z napisom: ‚Sreča‘.
In sedaj poglej, kako vrč ljudje k tej ‚Sreči‘.

Dve poti vodita na vrhunec tega hribčka,
k ‚Sreči‘. Poglej križališče pod hribom. Oglej
si obe poti in oglej si ljudi, ki gredo po
teh dveh potih, ki peljeta k ‚Sreči‘. Le dobro
poglej:

Pot na levi strani je, kakor vidiš, ljubka,
vabljiva, ljubezniva: široka in ravna, ograjena
z zelenimi drevesi in dehtečimi travniki.
Na drevesih ob potu popevajo pestrokrile
ptičice kar najveselejše melodije. In
radostno-prešerno se smehljajoči potnikišetalci
vabijo z izpodbudno ponašo, naj gre
človek za njimi. Vidiš onega mladca, ki se
je ravnokar obrnil in gleda nazaj in vabi
s sladkim svojim nasmehom za njim počasi
idoče šetalce, naj se požurijo?“

„Ah, kako je podoben nadknezu Krutu!“
je vzkliknila Slavica. „Prav on je! Ah, kar
poletela bi za njim!“

„To lahko storiš. Vendar prej poglej,
kam gre ta mladec in drugi prešerno se
smejoči šetalci. Vidiš, kam pelje široka cesta,
po kateri korakajo ti ljudje? Poglej, saj se
iz tega holma vse dobro vidi. Vidiš, čutiš,
kako se vzdigujejo iz onega prepada tam
na levem obronku holmca strupeni okužajoči
hlapi? Vedi: v ta prepad vodi ta široka
pot veseljaška — pot pregrehe.

Sedaj pa poglej drugo pot, pot na desni
strani križališča. Revna je ta pot ozka, tesna,
opolzla, siromašna, klančasta, posejana z
ostrimi kameni in z bodečimi trni, samotna,
enolična, brez življenja, brez dražesti. Vidiš,
kakšni ljudje hodijo po tej poti: iz vseh
stanov so, visoki so in nizki, bogataši in
berači, učenjaki in brezuki — a vsi gredo
bratski složno v posameznih skupinah, kakor
bi ne poznali razlike rodu in stanu, in vsi
gledajo za možem, obloženim s težkim križem,
ki hodi pred njimi, se obrne večkrat
nazaj in vzpodbuja kot voditelj za njim
stopajoče potnike z besedami: „Jaz sem
Pot, Resnica in Življenje.“ In potniki gredo

zaupno za njim ... In glej, kam jih je privedel:
na vrh hribčka, naravnost k ‚Sreči‘.

Slavica, po tej poti sem hodila tudi jaz,
hodila verno-zaupno za možem, obloženim
s težkim križem. In sem srečno prišla do
sreče.

Slavica, hodi tudi ti po tej poti, pa bodeš
tudi dospela do sreče in tja prispevši prejela
prav tako ali morda še lepšo obleko,
kakršno vidiš na meni ...“

Lepa prikazen je po teh besedah odplula,
izginila. Slavica je klicala za njo: „Mati
Filomena, ostani še pri meni!“ A ko je tako
klicala, se je prebudila ...

Razmišljala je o teh sanjah dolgo, dolgo
— do ranega dne, in še podnevi. In ne
samo ta dan, vsak naslednji dan. In vsak
naslednji dan pozornejše, resnejše.

Ljut boj je bojevala; bila sta se v njej
večna si nasprotnika: duh in meso.

Kateri je zmagal?

Krut, ti si izvojeval lepo zmago: zmago
nad sovražnikom nasprotnikom in nad samim
seboj: nad svojo strastjo-krutostjo.

Ali nekdo drugi je dobil še lepšo zmago.

Ti, nadknez zmagalec! Pohiti v Velegost!
Saj ti je znano, kdo biva ondi. Tvoja dražestna
dragica — Slavica. In glej: ona je
izvojevala v zadnjih dneh še lepšo zmago
kakor ti. Le pojdi jo vprašat, kakšno! Pa
saj ti ni treba prigovarjati. Saj te srce tvoje
samo sili tja. Že si prihitel na iskrem konjiču
v Velegost. In kaj si tam izvedel? Jaz vem.
V duhu sem bil navzoč pri tvojem razgovoru
s Slavico:

„Slavica, kaj ti je zopet, da si tako zamišljena,
resna, otožna? Ali si bolna?“

„Nisem.“

„Kaj ti je torej? Ali se je pripetila v hiši
kaka nezgoda, odkar me ni bilo tukaj?“

„Nobene posebne. Hvala Bogu!“

„Kaj je torej vzrok tvoji nenavadni resnobi?
Slavica, ali si cula, da sem jaz zmagal
ob Labi?“

„Čula.“

„Pa nisi moje zmage nič vesela? Zakaj
si me tako čudno, nedomače pogledala, ko
sem vstopil?“

„Plemenito, viteško si ravnal z mojim
bratrancem Budivojem. Hvaležna sem ti zato
in ti bodem vedno.“

„In na kak način bodeš kazala to svojo
hvaležnost?“

„Spoštovala te bodem kot velikodušnega
moža, ki je vreden vsega spoštovanja.“

„Ali samo spoštovala?“

Prijel jo je za roko, obenem jo pa pogledal
s pogledom, iz katerega je prozorno
odsevala vsa brezdanja ost, vsa brezmejnost
njegove ljubezni do nje.

„Slavica, jaz te ljubim, ljubim tako strastno,
tako ognjeno, tako iskreno, tako — kakor
nikdo. Srce moje je vedno pri tebi. S telesom
sem bil sicer odsoten, a z duhom vedno
pri tebi. Slavica, ljubim te; ali še sedaj ne
veš tega?“

Mladenka je malce zardela in dejala:

„Vem. Toda ...“

„Kaj — toda? Slavica, kaj naj pomeni
ta beseda? Slavica! Ti si danica-napovedovalka
mojih jutrov; ti si solnce mojih dni;
ti si zvezdica-večernica mojih noči. Slavica,
jaz te ljubim tako zelo ...“

„Pa bi bilo morda boljše, da bi me ne!“

„Kako misliš to? Kaj hočeš reči?“

„Izberi si drugo!“

„Slavica! Kaj ti je, zaboga? Kako sem se
celo pot veselil, ko sem hitel, ne, kar letel
z bojišča k tebi! Rekel sem si: To me bode
Slavica vesela, ko stopim pred njo, glavo
odičeno z dvojnim lovorovim vencem zmage:
saj sem premagal Ordulfa in Budivoja in
sebe, ko sem prizanesel Budivoju in mu
pustil življenje, ker sem hotel pokazati svetu
in zlasti tebi, da zna tudi Krut biti plemenit
in velikodušen. No, sedaj pa tako hladen
vzprejem! Izberi si drugo! Slavica, zakaj
me vzprejemaš s takim pozdravom? Ne, ne:
tako ne smeš govoriti, saj veš, da si zenica
mojega očesa. Ti si moja, Slavica, vsa, vsa,
in nobene druge ne maram. Reci, Slavica,
da si moja, da bodeš moja. Kaj ne, da
bodeš?“

„Ne morem obljubiti.“

„Zakaj ne?“

„Povem ti jutri.“

„Ne, ne; takoj mi moraš povedati. Zakaj
torej ne moreš obljubiti?“

„Tvoja sem in tvoja bodem samo pod
nekim pogojem ...“

„In kakšen je ta pogoj, ki ga mi staviš?
Slavica, jaz te vzamem pod vsakim pogojem
— samo da bodeš moja. — Pod vsakim,
pravim, in naj si bi bil še tako obteževalen
za me!“

„Pod vsakim? Ne govori prehitro! Pa
naj ti kar naravnost, odkrito povem: Krut,
rada te imam, tako rada, kakor nobenega
človeka ne na svetu. To moram priznati.
Toda vedi, da sem jaz zopet — kristjana
in da vzamem tebe le pod tem pogojem,
če postaneš kristjan tudi ti.“

„Ti — kristjana!“ — —

XI.

Veliki gromovnik je zagrmel
tam pod daljnim nebom,
nenadno, nepričakovano in
tako strašno, da je ubogo
zemljanko-mladenko, stoječo
brez zavetja na široki
in odprti plani, napolnil s
smrtno strahoto ter jo kar ušibil; zeleni
blisk pa, ki je bil šinil iz nizkih, črnikastih
oblakov, visečih in potuhnjeno se plazečih
nad zemljo, jo je kar slepil. Lev, kralj vseh
životinj, gospodar vseh zverin, je zatulil
pred plaho srnico in jo hotel že kar z očmi
prodreti, podreti in streti, da jo je zadigljal
smrtni mraz, in je zatrepetala kot plašljiva
trepetljika in obstala kakor pribita k tlom.
Uboga, uboga srnica! Uboga, uboga ona
zemljanka-mladenka, stoječa na odprti plani
pod gromom in bliskom! Uboga Slavica!
Zakaj — veste — oni veliki gromovnik ni
Perun, ki se vozi po nebu na ognjenih
kolih in meče na bese, gospodarje oblakov,
ognjevite strele in ognjene kroglje in kamenje
in biča s svojo rdečo šibo, z bliskom,
povodnje žene, večne svoje neprijateljice.
In oni tuleči lev, ni lev, prebivalec in gospodovalec
globokih šum. Ta lev in ta gromovnik
je nadknez Krut, tuleči glas in gromki grom
je njegova beseda, slepeči blisk je pa njegov
pogled, s katerim je ošinil Pluzonovo hčerko,
ko je začul iz njenih ust besedo, da je ona
zopet verna kristjana in da tudi od njega
želi in zahteva, da postane kristjan, zahteva
to kot pogoj, če hoče, da bode ona kdaj
njegova.

„Ti — kristjana!“ je hropeče zarjul Krut.

„Da!“ je odgovorila mladenka tiho, tresoč
se po vsem životu kot šiba na vodi.

Mladi nadknez jo je gledal nekaj časa
srdito, divje, srepo, kakor bi jo hoiel kar
z očmi prebosti. Pa kmalu ga je bes minil.
Oni grozeči, slepeči, paleči blisk je izginil
iz njegovih oči: preminil je, ugasnil ali pa
odletel kam v daljnje daljave, kakor bi se
bil v trenutku skesal, da je prestrašil in
oplašil tako lepo, nedolžno žemljico, rahlo
dušico Slavičino.

In tiho, rahlo, milo — kakor zašumlja
po zraku krotka zapadna sapica, ko premine
nevihta, ko neha grmeti in se bliskati
in preneha dež — je vprašal nadknez:

„Kaj ne, Slavica, ti se samo šališ? Hotela
si mi le malo ponagajati?“

„Ne. Govorila sem resno resnico“, je
sedaj že bolj ojunačena odgovorila mladenka.

Zopet se je zabliskal v njegovih očeh
plamen svetlogoreč, pogubo preteč. Pa nadknez
se je takisto hitro kot prej zopet premagal
in je govoril krotko:

„To ne more biti res. Da bi se bila Pluzonova
hčerka Slavica tako naglo izprevrgla,
to ni mogoče, nikdar, nikdar! Slavica je bila
vendar z drugimi bodriškimi staroverskimi
božjepotniki-zarotniki prišla na Rujano počastit
vsesvetlega Svetovita. Slavica je bila
vendar najtesnejša in najzvestejša prijateljica
knežnje Viljenice, ki je bila moja zaročnica,
nevesta. Slavica je bila sozarotnica pri vstaji
proti Gotšalku in krščansko-nemški njegovi
vladi in se je zadnji čas odkrito kazala gorečo
pristašinjo staroslovenskih bogov in
starodavnih slovenskih šeg in običajev. Ne,
ne, Slavica — to ne more biti res, kar praviš.
Dovoljuješ si se z menoj malo pošaliti. Kako
bi mogla ti meni staviti resno tak pogoj: da
moram tudi jaz postati kristjan, če hočem
dobiti tebe! Krut naj bi se pokristjanil, Krut,
Grinov sin, doma s Svetovitovega otoka, s
svete Rujane, Krut, ki so ga Bodriči prav
zato izvolili za svojega nadkneza, ker je
zvest pristaš in goreč častilec slovenskih
bogov in dosmrtni sovražnik Nemcev in
vseh drugih tujcev, ki silijo v slovensko
ozemlje! Slavica, ti se šališ, ti mi nagajaš;
toda prehuda je, predaleč sega ta tvoja nagajivost.
Nehaj!“

„Veruj mi, gospodar, jaz se ne šalim.
Povem ti še enkrat po resnici in pravici:
Jaz sem zopet verna, odkrita kristjana, kakor
sem bila v rani mladosti. Zopet je moja
vera živa in svetla kot solnce na nebu in
bode z božjo pomočjo tudi trdna in stanovitna
do smrti. In če hočeš, da bodem tvoja,
se moraš tudi ti dati krstiti. In daj se, prosim
te lepo. Odpri srce in dušo resnici. Resnica
te bode osrečila. Če pa nočeš krsta, dobro:
pa si izberi drugo za svojo družico, saj
imaš mladenk na izbero.“

„Dragica, ne govori tega; jaz ne maram
nobene druge. Ti samo si moja in moraš
biti moja. Moraš. Brez tebe ne morem živeti;
če me ti odbiješ, se rajši takoj poročim z
Morano. Slavica, zakaj mi pa danes tako
nagajaš? Saj vendar veš, kako sem te imel,
kako te imam čimdaljebolj rad. Tvoja podoba
mi vedno in vedno plava pred očmi.
Lepa, ljubka si mi kot zorna Lada, prelestna
kot dražestna Vesna, božiča pomladna.
Vedno mi je pred očmi tvoje telo, vitko in
tenko kot visokovzpela jela na planini. Tvoje
oči mi v še tako veliki razdalji svetijo v dušo
kot jasne nebeške zvezdice v temno noč,
kot zlati solnčni trakovi v jutranji somrak,
kot žareči bliski v vihrasti, pooblačeni in
zatemnjeni poletenski popoldan. In vedno
in vedno mi doni na uho tvoj mili, srebrnozvonki
glas, ki ima tako omamno, čarno
moč, da bi ga človek poslušal dan in noč.
Pa kaj ti bodem dalje pravil: Slavica, ti si
me vsega omamila, ti si meni vse, vse na
svetu. Kaj vidim brez tebe pred seboj?
Šume, globoka brezdna, močvirne livade,
ki zadajajo strah in trepet vsakemu potniku,
že ko jih zagleda od daleč. Bodi, ostani
torej pri meni kot zvesta in stalna družica,
kot dobra vila-planinka, ki sama srečna še
druge osrečuje. A nikar ne bodi hudomušna
in zločesta vila-povodkinja, ki se koplje v
vodi, zraven pa pridno sadi v nji semena
strupenih zelišč, da zastrupi vodo in vse
one, ki jo pijo, v jasni mesečini pa pride
iz vode in skače in se igra po obali, in ko
zapazi človeka na drugi obali reke, zraste
tako visoko, da sklonivši se črez reko sega
do njega, do druge obali in ga brizgne z
vodenim curkom, lepe mladce pa s sladkim
petjem mami v vodo, a če jo poslušajo,
jih zaplete v svoje dolge lase in potegne
in zavleče v vrtinec. Ah, Slavica, ne bodi
posnemalka te vile: nikar mi ne nagajaj,
nikar me ne tiraj v pogubo! Imej me rada,
iskreno, odkrito!“

„Saj te imam — še preveč.“

„Kako moreš to reči, ko si mi ravnokar
pripovedovala take grozne stvari in mi narekovala
take nevzprejemljive pogoje?“

„Gospodar, poslušaj me! Res te imam
rada, tako zelo, kakor še nikoli nobenega
človeka ne na svetu. Veš: ko si bil zadnjič
pri nas, ko si me dopoldne po oni žalostni
noči, po spopadku z Budivojem, dobil v
vrtni lopi in si mi prisegal in zatrjeval svojo
ljubezen, sem jaz, kaj ne, plakala. In plakala
sem tudi, ko si se odhajajoč poslavljal. Ti
si si zatrdno tolmačil oni moj plač v lopi
po svoji želji: da plačem solze radostnice,
pač v sladki, osrečujoči svesti, da sem ljubljena;
pri odhodu si pa mislil, da plačem
za teboj. Res sem plakala za teboj. Toda
zakaj? Veš, sklenila in odločila sem se bila,
da bodem pustila tebe in Budivoja, oba,
ter ostala sama vse svoje življenje. Trdno
sem bila to sklenila, a pri tem sklepu sem
se vendar morala solziti. Kaj bi ti tajila;
pregrenak je bil za moje srce ta sklep, prebridka
misel, da bode druga srečna ob tvoji
strani. Morala sem plakati krčevito, plakati
tako vroče solze žalostnice, kakor še nikdar,
ker šele ob tej zamisli, ob tem sklepu sem
spoznala in uvidela prav in jasno, kako neizmerno,
kako neizrecno sem vzljubila tebe,
vzljubila in ljubila tako, da me bode tvoja
izguba umorila. In plakala sem take grenke
solze tudi po tvojem odhodu še dolgo,
dolgo. In z vsakim novovstalim dnem, z
vsako nočjo so bile te solze grenkejše. In
bolj in bolj sem se čutila nesrečno. In globje
in globje k tlom mi je klonila glava.

Klonečo glavo pa je nenadno prijela in
dvignila kvišku nevidna nadzemska roka.
Dvignila jo je pa odprla in pokazala očem,
zasajenim v to glavo, široki svet ter pomen
in nalogo človekovega življenja na tem svetu
v novi luči. In jaz sem gledala in razmišljala.

In gledajoč in razmišljajoč sem boljinbolj
razločno spoznavala ta svet ...“

„In gledajoč in razmišljajoč si boljinbolj
pozabljala name, kajne?“

„Nikakor. Vzljubila sem te s še večjo
ljubeznijo, z ljubeznijo čistejšo, plemenitejšo,
lepšo. Poslušaj! Boljinbolj jasno in razločno
sem spoznavala svet in pomen, smoter in
nalogo življenja na tem svetu, življenja svojega
in — tvojega.“

„Tako? In kakšen naj bi bil pomen in
smoter mojega življenja? Radoveden sem,
kaj si spoznala.“

„Živeti na tem svetu tako, da si ugotoviš
srečno življenje na onem svetu. To je smoter
življenja tvojega prav kakor tudi mojega in
sploh vsakega zemljana.“

„In kako naj živimo, da si ugotovimo
srečo onkraj groba?“
„Služiti moramo Resnici.“
„Kako to meniš?“

„Služiti moramo edino pravemu Bogu,
ki je početnik našega življenja, naš Stvarnik,
naš Gospod, naš cilj in konec.“

„In ta edino pravi bog je?“

„Bog krščanski.“

„Hahaha! Krščanski bog naj bi bil cilj
in smoter in konec mojega življenja! Cilj in
konec naj bode življenja kristjanov, Nemcev
in Dancev, a ne življenja mojega, ne življenja
Slovenov!“

„Tudi našega življenja je on cilj in konec.
Cilj in konec je on življenja vseh ljudi, ker
je započetnik življenja vseh ljudi.“

„Beži, beži!“

„Čakaj! Poslušaj me dalje! Kar sem
verovala v mladosti, to verujem sedaj zopet
in verujem sedaj trdneje, močneje, živeje:
Da je krščanski Bog edino pravi Bog, da
je on Resnica, katero mora poizkušati spoznavati,
spoznati in priznati in ji služiti vsak
človek, tudi ti in jaz. In kar tiče ravno naju:
kako lepo bi midva lahko služila tej Resnici,
kako lepo bi lahko reševala nalogo svojega
življenja!

In ta naloga, zlasti naloga tvojega življenja,
kako je lepa, veličastna, vzvišena!
Ti si postavljen za kneza lepi deželi, velikemu
narodu. Kot knez imaš dolžnost in
nalogo voditi narod po pravih potih k blagostanju
in k sreči, k sreči časni, pa tudi večni.
In samo če si ga znal voditi in privesti k tej
obojni sreči, si bodeš ob smrtni uri mogel
reči, da si dobro rešil svojo nalogo. K tej
obojni sreči pa bodeš narod vodil in privedel,
če bodeš služil Resnici, služil pravemu
Bogu, ki ga uči in oznanuje krščanska
vera.“

„To naj bi bila naloga mojega življenja:
služiti krščanskemu Bogu! Pojdi, pojdi! In
kaj je naloga tvojega življenja, če smem
vprašati? Kaj si spoznala, kaj si videla, gledajoč
v novi svet, ki ti ga je, kakor praviš,
odprla in pokazala nevidna nadzemska roka?“

„Da naj najprej sama pridem do spoznanja
Resnice, potem pa pomagam priti
do te Resnice še tebi in po tebi vsemu bodriškemu
narodu. To sem spoznala za nalogo
svojega življenja. In želja in nada, da
bodem rešila to lepo nalogo, da bodem po
tebi ves bodriški rod privedla iz blodenj,
iz zmot k resnici, k edino pravi krščanski
veri, ta želja in nada mi je dvignila klonečo
glavo, obenem pa tudi z lepšo lučjo obžarila,
očistila in oplemenitila mojo ljubav
napram tebi.“

„Tako? Zakaj?“

„Zakaj? Ljubiti se pravi ljubimcu dobro
hoteti in po možnosti dobro storiti, ter ga
tako usovršiti, spopolniti, osrečiti. Sreča ljubimčeva
je pa tudi sreča ljubiteljeva. In glej,
Krut: jaz polagam pred te srečo kar največjo,
največjo dragotino, najlepšo svetinjo.“

„Krščansko vero?“

„Da. Vero v enega, edino pravega Boga,
Stvarnika, Gospodarja vesoljstva.“

„Beži, beži s takimi neslanimi darovi!
Polagaj jih pred koga drugega, ne pred me!
Zame je in ostane najlepša svetinja in največja
dragotina vera mojih očetov, ki si se
za njo pred malim časom tudi ti navduševala,
a jo, kakor se vidi, naenkrat nečastno
popustila, zavrgla, poteptala.“

„Ker sem jo spoznala za zmotno.“

„Zakaj naj bi bila zmotna in blodna?“

„I, že zato, ker uči, da je več bogov,
ko more vendar biti samo en Bog, Stvarnik
in vrhovni gospodar vesoljstva.“

„Kaj mar ne uči in ne oznanja tudi naša
staroslavna vera, da je le eden vrhovni bog,
gospodar gromov, gospodar vesoljstva?
Poleg bogov, ki vladajo nad šumami, nad
njivami, nad bedo in nesrečo zemskega življenja,
je samo eden pravi, vrhovni bog,
gospodar nebes, vesoljstva. Ta največji vseh
bogov prestoluje na nebu in gospoduje le
bolj nebu, drugi, manjši bogovi pa gospodujejo
zemlji in njenim stvarem. Vsi ti nižji
bogovi so v krvnem sorodstvu s prvim, z
velikim bogom in vsak izmed njih je tem
večji in jačji, čim bolj je v rodu s tem bogom
vseh bogov. In to je Svetovit, ali kakor
ga imenujejo drugi Sloveni, Svarog. Zakaj
bi bila torej vera v takega velikega boga
blodnja in zmota? Ne, naša vera je zdrava,
prava in edino resnična in pravična, je za
me največja dragotina, najlepša svetinja.“

„Najlepša svetinja? Po čem se spozna
drevo? Po sadu. In kakšne sadove rodi ta
vera? Ni treba iti daleč nazaj v preteklost
gledat, kakšne žalostne sadove je rodila ta
vera naših očetov. Le poglej naše, sedanje
ljudi: Kakšni so sedaj po vstaji, po Gotšalkovem
umoru! Tako delajo kot mlada
žrebeta, ki uidejo črez ograjo: divje, nebrzdano
skačejo po poljani, po planjavi, in
cvetke, travo, klasje, žito — vse neusmiljeno
mane in tepta njihovo kopito. Vse lepe,
plemenite, človekoljubne nasade, ki jih je
pri nas zasadilo krščanstvo, so ali deloma
že uničili, deloma pa še uničujejo podivjani
Bodriči. Prosim: ne ugovarjaj mi; potrpi še
malo! To moraš vendar pripoznati tudi ti,
da je krščanska vera obrodila tndi pri nas,
kakor povsod drugod, kamor je zasijala,
krasne sadove, oplemenitila poedinca in celo
družbo. In če bi hotel le malo razmišljati
in se le malo, mimogrede ozreti po svetu,
kakor sem razmišljala in se ogledala po
svetu jaz, bi prišel do zaključka in prepričanja,
da se Bodriči ne bodo mogli vzdržati
in ohraniti na površju kot nepoznalci edino
pravega Boga. Sovražni valovi jih bodo kot
neznabožce, neomikance, divjake potegnili
in zanesli v vrtinec in pogoltnili. Poglej
okrog sebe: na jugu, zahodu in severu so
vsi narodi, ki nas obdajajo, že krščeni. Meniš,
da nas bodo pustili kot sosede neznabožce
v miru? Naša nevera jim bode ravno pravna
pretveza, da bodo napadali našo zemljo od
vseh strani.“

„Dobro, naj nas le zopet napadejo!
Posvetili jim bodemo domov kakor oni dan
Orduliu in Budivoju.“

„Oni dan se ti je posrečilo. Vsako pot
se ti pa ne bode. Preveč jih je teh sosedov-nasprotnikov,
ki jim diše lepa, sočna bodriška jabolka.“

„Nas je pa tudi dosti. Zlasti če se združimo
z drugimi sosednimi nam Sloveni, smo
nepremagljiva moč. In ravno sedaj bode pravšen
in priličen čas, da se vzdignemo
vsi severni
Sloveni proti
skupnemu
svojemu neprijatelju
Nemcu in Dancu. Mar
meniš, Slavica,
da je Krut kratkoviden in
se ne zna ozirati
po svetu
in spoznavati
in umevati časovnega
položaja?
Poslušaj,
Slavica, kaj
sem zasnoval
v svoji glavi
na potu semkaj:

Tam doli pod Labo je
za Nemce voda
vedno kalnejša,
kar je seveda v prvi
vrsti nam v prid. Mladi nemški kralj
Henrik smrtno sovraži saksonske kneze in
mejne grofe, ker so mu še otroku stregli
po življenju. Njegova nevolja in jeza na nje
pa je zavrela in prikipela do vrhunca, ko
je moral zlasti na njihovo zahtevo s svojega
dvora odstraniti in odposlati svojega
vzgojitelja-ljubimca, bremenskega nadškofa
Adalberta. Nič manja pa ni nevolja in jeza
Saksoncev na razuzdanega, samoglavega,
oholega kralja. Torej na obeh straneh srd,
šumenje, vrenje, kipenje. Prej ali slej, enkrat
mora ta vrela voda izkipeti. In to bode
nam le v prid. Voda na naš mlin; kjer se
prepirata dva, tretji dobiček ima. Ti tretji
smo lahko mi Sloveni in pred vsemi drugimi
Sloveni
mi Bodriči.
Smo lahko,
pravim; pa
tudi bodemo
s pomočjo višnjih
bogov.—
Poslušaj dalje:
Rujanci so
kot moji rojaki
tako na
naši strani, z
dušo in s telesom.
Treba
je pridobiti le
še Ljutiče in
Pomorce. In
tudi te pridobimo
zlahka.
Glas o moji
zadnji zmagi
nad Saksonci
bode hitro priletel
k njim,
hitro preletel
ves slovenski
sever pa
vzdramil Slovene
iz narodnega
spanja.

In vstali
bodo onkraj
Odre reke
Pomorci, ki so se takisto kot Bodriči nemškega
ravnokar otresli tujega, sovražnega jim krščanskega
ižesa poljskega. Vstali bodo in meni
drage volje podali roko. In roko mi bodo
- prožili v pozdrav in prijateljsko, pobratimsko
zvezo tudi Ljutiči, ki so že od pamtiveka
najhujši nasprotniki križa in še niso pozabili,
da se je pred leti bodriški nadknez Gotšalk,

ker kristjan, zvezal z Danci in s Saksonci,
in se bil proti njim. Bodriči so pa slednjič
Gotšalka in njega krščansko vlado vrgli ob
tla, in to dejstvo je z zadoščenjem zadovoljilo
vsa ljutiška srca in jih krvnim bratom
Bodričem zopet zbližalo.

In še dalje gredo moji načrti. Tudi Srbe,
Lužičane in Milčane lahko potegnemo v
svoj krog. Tudi le-ti niso preveč zadovoljni
z oderuškimi, lakotnimi nemškimi mejnimi
grofi in z njim sorodnimi nemškimi duhovniki.
Ha, kakšen bučen porog in smeh se
razlega ravno sedaj po ravnicah med rekama
Salo in Bobrom zaradi ‚izpodbudnega‘ konca
mišenjskega škofa Krafta!“

In Krut je začel pripovedovati Slavici z
zadovoljnim, škodoželjnim nasmehom tega
mišenjskega škofa v resnici žalostno povest.

V prvi polovici leta 1066. je bil namreč
umrl mišenjski škof Reginher. Za njegovega
naslednika na škofovskem sedežu v Mišni ob
Labi reki je imenoval nemški kralj Henrik IV.
nekega Krafta, ki je bil prej prost v Goslaru.
Novoimenovani škof je takoj odrinil
v Mišno, prevzel Škofijo pa se brž vrnil v
Goslar, pač da bi uredil svoje tamosnje
razmere. Ko je tukaj zavžil nekaj pokrepčil,
se je zaklenil v svojo sobo, češ da si hoče
odpočiti. V tej sobi je pa imel, ne da bi
za to kdo kaj vedel, skrite svoje zaklade,
ki jih je le preveč ljubil. Popoldan je prešel,
prišel je večer, v sobi se ni nič zgenilo;
sluge novega škofa so mislili, da spi. Ker
je pa bilo proti njegovi siceršnji navadi, da
bi tako dolgo spal, niso vedeli, kaj bi si o
stvari mislili, kaj storili, pa so začeli trkati
na vrata. In trkali so krepko in klicali so
glasno, a odgovora niso dobili. Siloma so
naposled sneli vrata in našli škofa z zlomljenim
tilnikom, z razbito lobanjo, grozno
nakaženega in vsega črnega ležati na njegovih
zakladih. Vrag sam je zadavil stisnjenca-
skopuha, so govorili ljudje in se
smejali in rogali na pretege.“

„Vidiš, Slavica“, je končujoč to pripovest
dejal Krut, „taki so črnorizci, oznanjevalci
krščanske blagovesti. In teh naj bi se mi
suženjski vdano oklepali! Rajši jih bodemo
s pasjim bičem pretepali, da bodo trumoma
cepali v žemljico črno, ker niso vredni, da
jih nosi zelena žemljica slovenska. Porog
in zasmeh buči zaradi tega zanimivega in
značilnega dogodka po vsi prostrani krajini
med Salo in Bobrom. In ta dogodljaj bodem
izkušal jaz hitro izkoristiti ter privabiti in
primamiti tudi Lužičane in Milčane k nam,
da bodo z nami vred zaplesali junaški bojni
ples.

Kaj ti pravim, dragica Slavica? Velike
načrte o veliki bodoči slovenski moči sem
začrtal v glavi svoji. In trdno se nadejam,
da jih bodem spričo ugodne prilike, ki se
mi smehlja in ponuja na vseh krajih in
konceh, tudi častno, zmagovito izvedel. Svetovit
svetli, veliki, vsedobri, vsemilostivi mi
bode zatrdno pomagač in podajač sreče in
zmage. Slavica, pomagaj mi še ti izvesti te
osnove — s svojo ljubeznijo, s svojim vseslovenskim
srcem! Dragica, lepo te prosim,
opusti one črne, samo nemških črnorizcev
vredne misli, ki so ti začele rojiti po glavi!
Bodi zopet prejšnja Slavica, prostodušno
vesela mladenka Slovenka in neustrašena
privrženka starih naših bogov! Slavica, bodi
moja z dušo, s telesom, in jaz se ti zakolnem,
da ne bodem prej miroval, dokler
ne posadim na tvojo glavo krone kraljevske!“

Strastno in hlastno je govoril zadnje besede,
izgovorivši jih pa upognil pred mladenko
koleno in sklonil glavo, pričakujoč
odgovora.

Mladenka se je stresla po vsem životu,
kakor bi jej bil studeni curk stekel in zletel
preko razgaljenega hrbta. Tresoče se mišice
njenih lic, belih kakor mrtvaški prt, srepe
oči, klecajoča kolena, vsa njena zunanjost
je pričala, da se je v njeni duši bojeval ljut
boj. Molče je nekaj trenutkov motrila lepega
mladega nadkneza pa izpregovorila, ne izpregovorila,
dihnila je samo:

„Gospodar, jaz sem ti povedala, pod
kakšnim pogojem sem pripravljena postati
tvoja — —“

„Drugače ne?“

„Ne.“

„Nikdar?“

„Nikdar. Ne morem.“

Krut je zasikal, zasikal kakor kača, planil
kvišku, se vstopil z dvignjeno pestjo pred
njo, jo nekaj časa gledal s srditimi, s strašnim
plamenom gorečimi očmi pa se zadri
z glasom hropečim, hreščečim, votlo-zamolklim,
kakor zahropi grom izza daljnih,
visokih gora:

„Ha, tako? Ne moreš? Misliš, da ne vem,
zakaj ne moreš? Ker nočeš! Meniš, da ne
vem, zakaj tako govoriš? Ha, tvoja krščanska
vera je le pretveza; z njeno pomočjo se
hočeš ločiti od mene. Ti bi rada vzela Budivoja,
Gotšalkovega sina, kaj ne? Ti mene
več ne maraš. In ker nimaš drugega izgovora,
zakaj me hočeš zapustiti, pa govoriš
tako, pa meni staviš pogoje, ki o njih le
predobro veš, da jih ne morem vzprejeti
in jih ne bodem vzprejel nikdar. Ali povem
ti, ne bodeš ga dobila, Gotšalkovega sina,
nikdar, nikdar ga ne bodeš dobila, to ti
prisežem!“

„Krut, ti se motiš. Krut, sedaj pa jaz
prosim tebe“, je z milo prosečim glasom
izpregovorila Slavica, zdrsnila pred nadkneza
na kolena in vzpela proti njemu roke. „Ah,
Krut, poslušaj me: Objemi nauk Kristusov.
Nikar ne tavaj v smrtni senci zmote in blodnje,
nikar ne vodi naroda bodriškega pod
to senco, v propad, v pogubo! Pelji ga
rajši na dan in na plan: k luči svete vere,
ki jo je prinesel z nebeških višin sam božji
Sin ...“

„Nehaj!“ je gromkim glasom zagrmel
Krut. „Nehaj, kača! Ko ne bi bila ti Pluzonova
hči, ko bi mi kdo drugi to govoril,
ne vem, kaj bi naredil z njim. To vem, premagati
bi se ne znal. Tako pa naj bode!
Rečem ti samo: Sramuj se! Mene je sram
in se kesam, da sem katerikrat občeval s
teboj.“

Še en jezen, zaničevalen pogled na klečočo,
mrtvaško-bledo, a drugače svečano mirno
mladenko, še en kot izstreljena pušica
doneč sik, in nadknez je odšel iz sobe
s koraki trdimi, kakor odide srditi grom iz
krajine, ki je nad njo že izlil svoj gnev, v
drugo krajino, daljno daljno.

XII.

V nočnem vetrcu je šumljala in v srebrnojasni
mesečini se je kopala stara šuma
nad staroslavnim Velegradom. Na planinici
vrh šume je pa stala gorska vila Radovanka
v svojem zlatem, z biseri in z dragulji in s
cveticami obšitem krilu, s svojimi dolgimi,
plavimi, razpletenimi, preko čela, preko ledja
tja do črne žemljice visečimi kitami gostokošatih
las, in z očmi, kot nebeški blisk
sevajočimi, kot plamen žgočimi. Na planinici
je stala pa prepevala:

— Stara ljubezen ne zarjavi; devetkrat
se vrne, ponovi. Veš to, Vanda, ti ponosita,
gizdava Gnevova hčerka? Misliš, da bode
lepi, mladi nadknez Krut res tebe maral,
kdaj po tebi pobaral? Nikdar. Stara ljubezen
ne zarjavi. Pluzonove hčerke Slavice ne bode
nikoli pozabil. Ne bode je pozabil in nikoli
se ne bode tako daleč izpozabil, da bi namesto
nje tebe povabil na desno svojo, na
prestol bodriške kneginje. In če bi se sam
že hotel izpozabiti tako daleč, mu jaz ne
bodem pustila. Vetrove, burjo in dež in
točo bodem dvignila, da preprečim kaj takega.
Pa saj ne bode treba klicati na pomoč
teh prirodnih služkinj, treba mi je le malo
zgovornosti. — Treba te je pred Krutom
le očrniti, pokazati v pravi, slabi luči, pa ti
bode prešlo domišljanje, in bodo po vodi
splavale in same sebe končavale tvoje nebotične
nade. In take stvari, take spletke jaz
dobro razumem. Še predobro, bolj, kakor
je včasih ljudem všeč. Hahaha! Me vile smo
široslavne, dobre zdravnice in proročice, pa
smo tudi nagajive devičice lisičice. Veš, kako
te bodem znala Krutu opisati, kako očrniti?
Poznaš Ježibabo? Stara, grda žena je, ki kot
zaprisežena zaveznica spremlja smrt na vseh
njenih daljnih potih, odnaša v svojo šumsko,
zimsko kolibo tujo deco, jo otvarja, sicer
hrani, redi, goji, a samo zato, da jo speče,
ko se malce zredi. Grda ženščina jo to, a
se zna tudi preleviti in izpremeniti v prekrasno
mladenko in vabi in mami k sebi
pastirje in lovce, pa ko se ti dajo prevariti
in omamiti in pridejo k nji, jih uspava s

svojo pesmijo-uspavanko v globoko spanje
in sladke sanje, potem jim pa izruje in izbije
oči. Veš: kot tako zlo Ježibabo, navidezno
Zlato babo, te bodem znala opisati
in očrniti pred lepim, mladim nadknezom
Krutom. Pa te bode pustil, in bodeš enkrat
od vseh zasmehovana stara samičica, zarjavela
devičica. In zakaj ti bodem to naredila?
Ker te sovražim, sovražim, ker si se
poleti drznila stopiti sem, na ta prostor, na
to naše divno igrališče in pevališče, kjer se
sestajamo in rajamo v jasni mesečini, pa
ker si na svojo lepoto tako ponosna in si
tako domišljava in sanjava in gizdava in
ohola in naduta kakor negodna jarica-puta ...
Ha, vi še ne veste, kako se je danes postavljala
in Krutu nastavljala ta Vanda, velegrajskega
posadnika hčerka srakoperka! —

Po dobljeni sijajni zmagi je Krut pustil
v Labinbregu močno posadko, druge vojnike-zmagavce
pa razpustil na njihove domove,
potem ko jih je laskavo pohvalil in
bogato obdaril.

Tudi sam je sklenil iti na svoj dom, v
velegrajski nadknežji dvorec. Svojemu ondotnemu
dvorniku-oskrbniku je sporočil dan
in približno uro, kdaj pride v svojo prestolnico,
v Velegost, pride, da se tam stalno
in trajno naseli.

Na ljubavnih perotih boginje Žive je poletel
iz Labinbrega, kakor ste culi, kakor ste
videli, v Velegost, pozdravit ljubljeno Pluzonovo
hčerko Slavico in — sebe proslavit.

Kako ga je tam pozdravila in vzprejela
Slavica, — kdo bi to znano stvar ponavljal
in stvar opisujoč, zraven nemara celo zabavljal!

Vse lepše in sijajnejše kot v Velegostu
je bil vzprejet mladi nadknez v Velegradu.

Nadknežji dvorec je bil med tem časom,
kar je hodil obiskujoč važnejša mesta Krut
po deželi, lepo popravljen in okusno opravljen,
da dostojno vzprejme pod svojo streho
gospodarja nadkneza.

In za njega dostojen vzprejem so lepo
poskrbeli tudi Velegrajci sami.

Gnev, mestni posadnik, je podžigal someščane
z besedo in zgledom, da so hitro,
kar najhitrejše delali velike in lepe priprave
za slovesni pozdrav zmagovitega nadkneza.
In kmalu je bilo celo mesto odeto v pražnjo
praznično obleko: hiše v pestrih zastavah,
ceste oblokane s ponosnimi slavoloki, ulice
pa izpremenjene v lepe gozdiče zelenih
smrečic.

Pred južnimi mestnimi vratmi, kjer je bil
postavljen zlasti velik, skoro nebotičen slavolok,
je pričakoval in pričakal nadkneza zmagovalca
velegrajski posadnik Gnev z mestnimi
odličnjaki prvaki in s premnogimi župani in
starejšinami, ki so nalašč za to priliko prihiteli
v Velegost.

Bil je krasen zimski popoldan, jasen,
solnčen, skoraj že pomladansko gorak.
In gorak je bil tudi Krutov vzprejem.
Globoko se poklonivši je Gnev z izbranimi
besedami pozdravil nadkneza, mu čestital
k slavni zmagi, ki bode brezdvomno
nesla slavo slovenskega orožja ne samo v
bližnje sosedstvo, temuč v zemlje daljnodaljne,
zaželel v nadaljnem svojem nagovoru,
da bi se gospodar nadknez kmalu udomačil
in zadovoljno, srečno živel na svojem novem
domu, v velegrajskern nadknežjem dvorcu,
in ga zagotavljal neomajne vdanosti in ljubavi
svoje in vseh Velegrajcev.

Komaj je Gnev končal in se mu je Krut
za pozdrav in dobrodošlico s kratkimi besedami
zahvalil, pa je pristopila v spremstvu
dveh drugih mladenk v obleki beli kot sneg
gizdava Gnevova hčerka srakoperka. Krut
je kar ostrmel, se kar zdrznil, ko jo je zagledal
pred seboj. No, to mora priznati tudi
nasprotnik in nasprotnica: grda ni ta Vanda,
obratno, lepo, čedno dekle, plemenite rasti,
krasnega stasa, ravna, ponosita kot planinska
jela, nekoliko zarjavelega, a baš zato zanimivega,
mladega, jajčastega obrazka s svetlo,
tako prozorno kožico, kakor bi si jo bila
izposodila od jantarja. In iz tega obrazka
gledata v božji svet dve svetli zvezdici, ne
zvezdici, dva solnčka, poletna solnčka, pekoča,
žgoča, paleča žitno polje in trave in
cvetke — Vandini živi očesci. In na tem
lepem obrazku se rdeči niz svežih črešnjic,
ne, nabran in tesno stkan niz rdečih jagodk,

niz nabran in stkan v rženem cvetu — Vandine
lepe ustnice. Vrh tega obrazka se pa
zlati z zelenim vencem ovita krasna krona
košatih, ogljeno črnih las. Ne, tudi največja
nasprotnica-tekmovalka mora dati Vandi izpričevalo,
da ni nelepa, ni pa ni. In njen
poredni posmeh in njen grličji glas! ...
Krut je strmeč gledal, strmeč poslušal krasno
mladenko.

Z dražestno lahkoto, z mamečo prelestjo,
ki bi delala čast dvorni gospici kake kraljice
ali cesarice, se je poklonila nadknezu,
zasadila vanj pogled tako vroč kot julijevo
solnce, obenem pa pogled tako globok in
tako oster, kakor je ostra novokaljena puščica,
sprožena iz novega napetega loka, pa
ga je z navdušenimi besedami pozdravila v
imenu velegrajskih, v imenu vseh bodriških
mladenk. Lepim, iskrenim čestitkam — je
dejala —, ki se mu z njimi poklanjajo in ga
z njimi pozdravljajo zvesto vdani podaniki,
se pridružujejo tudi velegrajske, vsebodriške
mladenke podanice. Vso srečo, ki jo je kdaj
zrl svet, bi ona danes rada imela, pa bi jo
položila v njegovo naročje, vso, prav vso.
Da bi mogla, pa bi pohitela tja gori v jasne
nebeške višave, kjer bivajo dobri svetli
bogovi, in prosila bi jih tako vneto, tako
dolgo, da bi vsi splavali doli na zemljo in
mu sipali na pot zemskega njegovega teka
zgolj mehko cvetje in solnčno, svetlo zelenje,
in bi mirno stopal po strminah pozemskega
življenja, in se noben trn ne bi doteknil
njegovih nog. V imenu velegrajskih, da,
lahko in smelo reče, v imenu in iz srca
vseh bodriških mladenk, iz srca vseh Slovenk
govori in želi: Višnji bogovi naj bi
bili vedno z njim, naj bi mu bili in ostali
vedno srčno vdani, kakor so mu in bodo
vedno vdana srca slovenskih mladenk.

Nekam zmeden, zbegan se ji je zahvalil
Krut za laskavi pozdrav, želeč, da bi bile
Bodričanke vedno tako bodrega, domoljubnega
duha, vedno velike domoljubkinje, in
da bi vzgojile še dosti takih hrabrih mladcev,
kakršnih junaški roj se je zadnjič ob Labi
reki za domovino bojeval, za domovino tudi
umiral srčno, pogumno. In očividno zmeden
in zbegan je podal posadnikovi hčerki roko
v zahvalo in slovo. In pogled, ki ga je v
tem trenutku uprl v Vandine oči, ta pogled
je bil najzgovornejša priča za vse navzoče,
kako ga je lepa mladenka očarala,
omamila, kar privezala nase.

Z velikim zadoščenjem in zadovoljstvom
se je v srcu smejal posadnik Gnev, češ da
bode za trud, ki ga je imel zadnje dni s
pripravami za Krutov vzprejem, morda že
prav kmalu lepo oškodovan, bogato plačan,
s plačo tako, kakršno si je sam namenil:
da bode namreč nekega lepega dne videl
svojo hčerko ob nadknezovi strani. Zadovoljno
se je smejala tudi Vanda. Smejala se
je in sama sebi čestitala, da je izvršila priučeno
svojo vlogo tako izborno, da je poslušavca-gledavca,
kateremu je bila posvečena
njena igra, mladega nadkneza, tako
spretno opozorila, priklenila nase ...

Le se smejaj, prešerna Gnedova hčerka
srakoperka, le se ziblji v medeno-sladkih
nadah, le si stavi zlate gradove, a vedi, da
jih staviš v oblake! Vedi, da nikoli ne bodeš
Krutova. Nikoli, nikoli! Stara ljubezen ne
zarjavi. In vila Radovanka ima tudi še nekaj
veljave in moči.

Tako je pela vila Radovanka, ko je stala
v srebrnojasti mesečini na planinici vrh šume,
rastoče nad mestom Velegradom, v svojem
zlatem krilu, razpletenih kit, z očmi kot blisk
sevajočimi, z očmi kot plamen žgočimi. Tako
je pela in je končno prav imela.

Nadknez se je nastanil v dvorcu. Imel
je ukusno urejen, udobno opremljen stan.
Imel je postrežljivo, vdano služabništvo.
Srca vseh Velegrajcev je imel za seboj. In
vendar ni bil prav zadovoljen in srečen in
pokojen. Celi dan je marljivo, vestno in
točno vršil vladarske posle, vzprejemal odposlanstva,
reševal in razsojal pritožbe in
pravde, celi dolgi dan je delal neumorno
naporno, hotoma delal tako naporno, da
bi se raztresel, da bi utrujen od dela lažje
užival blagodejni nočni pokoj. A ni se
mogel raztresti, ni se mogel otresti, tudi
ponoči ne, obiskovalcev, ki so ga
hodili motit in begat in vznemirjat.

Prelestna podoba posadnikove hčerke
Vande mu je neprestano plavala in migljala
pred očmi, odkar se je nastanil v Velegradu.
Nevoljen, jezen, razočaran, sam nase hud,
še bolj hud pa na Slavico, je bil prišel iz
Velegosta v Velegrad. Celo dolgo pot iz
Velegosta v Velegrad si je izbijal Slavico
iz glave in mislil in snoval, kako bi čim najhitrejše
izbrisal iz svojega spomina deklico,
ki se je tako daleč izpozabila, da je objela
njemu tako sovražni in zoprni križ Kristusov.
Izbrisal bi si seveda spomin na njo
najprej in najlažje, če bi si kar najhitrejše
poiskal drugo. In na ta način se bode tudi
najkrasnejše in najhitrejše maščeval nad Slavico.

Pa je hitro, hitrejše kakor je pričakoval,
našel mladenko, ki se s svojo lepoto in ljubeznivostjo
lahko gre kosat s Pluzonovo
hčerko. Dražestna Gnevova hčerka ga je
že takoj ob prihodu v Velegrad skoro docela
očarala. In če ga ni že takrat docela,
ga je očarjevala dalje naslednje dni. Kadar
je stopil k oknu svojega dvorca pa zagledal
v posadnikovi hiši lepo posadnikovo hčerko,
mu je kri zaplula v lica, z neodoljivo močjo
ga je preletelo po vsem životu nekaj sladkega,
toplega, vročega. In vedno rajši je
stopal k oknu, in hitrejše kot bršljan okoli
tujega stebla, je priraščala k njegovemu
srcu lepa Vanda. In vedno gostejše se mu
je utrinjala misel: ali ne bi bil ob strani te
mladenke, žive in poskočne kot živo srebro,
srečnejši kakor ob strani omledne, v zadnjem
času tako malobesedne Pluzonove Slavice.
Čemu bi moledoval za ljubezen pri
Slavici, ko se mu dekliška ljubezen v neposredni
bližini ponuja z odprtimi rokami!

Utrinjale so se mlademu nadknezu take
misli vsak dan gostejše. A čim gostejše so
se utrinjale, globlje so padale na tla nerodovitna,
globlja je bila njegova ljubezen do
Slavice. Globlja in temeljitejša od dne do
dne pa je postajala ta ljubezen tudi zato,
ker je zadevala ob vedno večji odpor z
njene strani.

Kakor zločesti veter razah, ki se vrti z
nenavadno brzino naokoli in s svojo silo
in jakostjo ruši in podira vse, kar se mu
upira, kar mu pride na pot, je hotel Krut
po onem zadnjem pomenku s Slavico odprhniti
iz Velegosta. Najrajše bi vse zdrobil,
vse stri, tako je bil jezen, ko je drvil iz
Slavičine sobe po stopnicah dol k svojim
ljudem dajat jim ukaze, naj takoj osedlajo
konje za odhod. Ravno toliko da ga je bila
še prestregla gospodarica Zorana in ga vsaj
malce pomirila in potolažila.

„Nikar ne divjaj, gospodar!“ mu je govorila.
„Nikar ne zdvajaj ob prvi navidezno
ponesrečeni praski. Saj si vendar velik junak.
Ravnokar si izvojeval tako sijajno zmago
nad Ordulfom in Budivojem, proslavil si se
sirom naokrog, vse te časti, vsa dežela je
polna tvoje hvale. Ti pa, namesto da bi bil
spričo tega veselega dejstva vesel, razkošno,
razigrano, lahko celo razposajeno vesel in
še drznejši in pogumnejši, se daš oplašiti
od mlečnozobe mladenke! Sicer pa, če si
napram nežnemu spolu tako mehak in prijenljiv
in omahljiv, pa prepusti vso stvar
meni! Nikar si ničesar ne stori iz Slavičinega
bedastega govorjenja! Hm, kaj še ne
veš, da smo ženske bolj in prej izpremenljive
in prej dostopne in vzprejemljive za
nove misli in zamisli kakor moški? Ženska
ti je kot lubje, ki v nje z otroško lahkoto
zarežeš globoke rezi, kot žolti vosek, ki
vanj vtisneš poljubno podobo. Zato pa me
ženske tudi vse prej kot moški popustimo
in izgubimo navdušenje za ravnokar spočeto
in komaj rojeno zamisel in krenemo nazaj
ali pa na drugo, novo pot.

Poslušaj me, gospodar: Ona zločesta
Filomena je zavdala Slavici te misli, ki ji
sedaj rojijo po glavi. Zvito, prekanjeno,
tihotapsko jih ji je zavdala in ji otrovala
dušo. Kakor kača, ki sikne izpod skale v
mimoidočega potnika iz zasede. Sikne, pikne,
pa odprhne nazaj. Njen strup včasih res
škoduje, je smrtonosen. Ponajvečkrat se pa
njen pik vendar lahko naredi neškodljiv.

Gospodar! Tudi ta pik, ki ga je zavdala
Filomena Slavici, bodem jaz naredila neškodljiv,
nezastrupljiv. Kakor sem že dejala:
prepusti to stvar meni. Jaz bodem Slavico

že ozdravila in popravila. Te njene muhe,
te njene najnovejše misli ji bodo že prešle,
prešle kakor preidejo in minejo oblačice,
ki jih je bil na nebo priveslal jaki jug, ko
se pripodi nad nje jačji sever. Le miren
bodi, zanesi se name, kmalu ti bodem lahko
sporočila svoje tozadevne uspehe.“

Zorana mu je res poročala, a o kakih
uspehih mu ni mogla poročati.

Sicer je Slavico hudo pestila.

„Ali si znorela ali kaj-li, da greš take
gorostasne bedastoče pripovedovat nadknezu?“
jo je prijela koj po Krutovem odhodu.

„To niso nikake bedastoče“, je pogumno
odgovorila Slavica. „Resnica sme in mora
imeti vedno odkrita lica. In krščanska vera
je resnica!“

„Kakšna resnica? Lažnica, ne resnica!“

„Za me je resnica, najčistejša, najgolejša,
najjasnejša: čistejša kot najčistejša studenčnica,
jasnejša kot razgaljeno jutranje nebo.“

„Tebi se je zatrdno zmedlo v glavi. Kje
se pristuje tako bedasto govorjenje Pluzonovi
hčeri! Sramuj se! Namesto da bi mi
bila v ponos in veselje, namesto da bi starici
veli in trhljeni sladila zadnje ure zemskega
teka, mi jih pa greniš in mi kličeš v hišo
hladno — starko Morano, da me objame
in zavije v temno in vlažno svoje krilo, in
pomagaš sivolasi Snegulji meni beliti lase
in pomagaš Rojenicam trgati in krčiti mi
nitke življenja! Reva jaz! Mož mi je umrl
žalostne smrti. Toliko da se mi je začela
celiti srčna rana, ki mi jo je zadala njega
smrt — začela se celiti ob misli, da so mi
bogovi vendar še pustili zemske sreče lepo
merico: da imam vsaj še blago hčerico,
palico onemoglosti, ponos duše, sladkost
čuvstev, radost srca in zeleno nado starosti
— hčerico, ki jo je vzljubil in pri meni že
zasnubil sam nadknez bodriški. Na, sedaj
si si pa vtepla te nespametne misli v glavo,
ki bodeš z njimi podrla srečo svojo in mojo.
Reva jaz!“

Zorana je zaplakala plač pridušen, izsiljen.
A ta plač ni pri Slavici nič izdal. In
ko je Pluzonova vdova uvidela, da z njim
pri hčerki nič ne opravi, se ji je čelo, se
ji je obraz, se ji je vsa kretnja, prej oblečena
v črno žalost in togo, izpremenila, preoblekla
v zelenkasto bledo odelo srda in jeze:

„Pa ji bodem, pa ji bodem pregnala iz
glave te neumne misli, te muhe, to trmo.“

In začela jo je pikati in jo je pikala,
kadarkoli je imela vsaj navidezno priliko,
pikala s pikom razljučene kače, pikala kot
igla, pikala in zbadala kot glogolov trn.

Pa glej čudo, čudo črez vsa čuda: Ona
Slavica, ki je bila prej tako srborita, tako
samoglava, samosvoja, trmasta, trda, neupogljiva
kot dren, ona Slavica, ki se je bila kot
raznežena, ljubljena hčerka-edinka veljakaprvaka
Pluzona znala povzpeti v rojstni hiši
že tako visoko, da ji ni smel nihče kljubovati,
da si ni dala od nikogar ukazovati, še
svetovati ne, da je morala vedno in povsod
njena obveljati, ta Slavica je bila sedaj pohlevna
in krotka kot jagnjica in vitka in vpogljiva
kot muževna mladika v rani pomladi.

Vse zbadanje, vse pikanje je prenašala
mirno vdano, da, celo z nekakim veseljem.

To njeno vedenje je pa Zorano še bolj
jezilo, jezilo tembolj, ker ni mogla nadknezn
Krutu poročati nič veselega, nič povoljnega,
kakor mu je bila obljubila pred odhodom
iz Velegosta.

Tudi Kruta je ta Slavičina nepoboljšljivost
jezila in žalila. A pozabiti je le ni mogel. Njen
odpor je le povečaval in podžigal ljubezenski
plamen, ki je gorel za njo v srcu
njegovem. In silnejše in silnejše je vrela na
dan iz njegovega srca želja, da bi skoraj
zopet videl dražestno Pluzonovo hčerko ...

In ta želja se mu je izpolnila kmalu, še
pred pomladjo. In izpolnila mu jo je —
Slavica sama.

Ej, iz Velegosta je priletel neki dopoldan
sel-jadrnik, poslan od Slavice s sporočilom.
da je mati Zorana na smrtni postelji — prehladila
se je. pa se je je lotila vročnica —
in ga želi še enkrat videti, še enkrat govoriti
z njim in ga želi kot pričo svoje oporoke.

In Krut je takoj zdirjal v Velegost. In
je bil res priča Zoranine zadnje volje. Pa
kakšna je bila ta?

„Slavica!“ je govorila Zorana. „Čutim,
da se mi bliža smrtna ura. Smrtnica je že
trikrat trkala na vrata. In zvezda, ki se je
pojavila na nebu ob mojem rojstvu, nad
mojo zibelko, in ki me je spremljala skozi
zemeljsko življenje, ta zvezda se je danes
zjutraj — videla sem jo skozi okno — utrnila.
Utrniti moram sedaj seveda tudi jaz.
In preden utrnem, bi vendar še rada videla
izpolnjeno svojo zadnjo željo. Slavica, reci,
da zametaš Kristovo vero, da si zopet častilka
naših starih slovenskih bogov, in daj
Krutu roko v trajno zvezo zakonsko!“

„Kristove vere ne morem zavreči in je
ne bodem zavrgla nikdar.“

„Nikdar?“

„Nikdar!“

„Tako pa čuj mojo oporoko: Vse moje
imetje je Krutovo. Tebi ne zapuščam ničesar,
samo prokletstvo svoje.

Daj bože Svetovit, da ide v tebe bes!

Perunova strela v tebe!

Naj pridejo nad te vetrovi, škodljive
burje in nevihte in potresi!

Naj te zatme noč, tema, mrak in slehrni
črni in strašni oblak!

Po smrti pa bodi zavržena kot izdajica
svojega rodu in svoje domovine v pekel,
v ‚črno noč‘, da tam v večni temi in ognju
živiš večno žalostne dneve.

Bodi prokleta, prokleta, prokleta!“ —

XIII.

Zvezdice, te majčkene, drobčkane
lučce, razsvetljevalke
črnih noči, se pa nocoj
tako zbadljivo posmehujejo
tekmecu velikanu, ki
kraljuje belemu dnevu, ki
hoče biti vseviden in vseveden.
Posmehujejo se solncu nebeškemu.
Zakaj? Ker so videle nocoj tako lep prizor,
kakršnega še ni bil priča velikan, svetilec
belemu dnevu.

Tam pred južnimi vratmi staroslavnega
mesta Velegosta, na grobu matere Filomene,
je klečala mladenka zornega in izpokornega
obraza. V revni, siromašni obleki je tam
klečala, molila in prisezala:

„Mati Filomena! Mati smo ti rekli v šoli
in imeli smo te radi kot veledušno duhovno
mater. Za mater sem te klicala tudi jaz posebno
rada. Ali danes te še z večjo pravico
in še z večjim zadovoljstvom kličem tako.
Moja telesna mati me je preklela pred smrtjo.
Poželela je, da pride v mene bes, da pride
Perunova strela v mene, da me zatme moč,
mrak in vsakršno črno zlo. Po smrti pa —
mi je zaželela — naj bom kot izdajica svojega
rodu in svoje domovine zavržena v
pekel, v ‚črno noč‘, da bi tam v večni temi
živela večno žalostne dneve.

Mati Filomena, ti moja duhovna mati, ti
si mi pa vse kaj drugega zaželela: Ne črne
noči, zaželela si mi solnčni dan in solnčno
razsvetljeno plan.

In tukaj na grobu tvojem ti obetam, da
bodem poizkušala zazreti ta solnčni dan,
to solnčno razsvetljeno plan.

Kako? Ti, ki zatrdno stanuješ v rajskih
višavah, ozri se malce malo iz teh višav na
ubogo žemljico, pa bodeš videla, kako je
Pluzonova hčerka poizkušala s pomočjo
Duha božjega zazreti ta svoj dan.“

In Slavica — res je bila Pluzonova hčerka
ona mladenka, ki je klečala v obleki borni,
siromašni, na grobu matere Filomene — je
poljubila hladno prst hladnega groba pa
kleče nadaljevala:

„Mati me je razdedinila in ves svoj imetek
zapustila nadknezu Krutu, ljubljencu svojemu.
Krut je bil sicer tudi ljubljenec moj.
Ljubila sem ga z vsem žarom mlade, goreče
ljubezni. In on je mene tudi ljubil in me še

ljubi. To svojo ljubav je očitno pokazal že
večkrat prej, zlasti pa zadnjič, ob smrti moje
matere. S častjo, kakršna pristoja soprogi
Pluzona, ljudskega voditelja, so jo pokopali.
In sam nadknez jo je spremil z velečastnim,
mnogobrojnim spremstvom k večnemu počitku.
In ko smo mater slovesno zakopali v
hladno žemljico, pa je nadknez takoj potem
prejel obvestilo, da se je saksonski vojvodič
Magnus s številnimi praporci približal reki
Labi proti Labinbregu, pač z očividnim namenom,
da vdere v slovensko ozemlje, da
maščuje zadnji poraz svojega očeta Ordulfa
in svojega pobratima knezoviča Budivoja, pa
je zato moral odhiteti iz Velegosta na branik
domovine — kaj je storil nadknez?

Pokleknil je pred menoj, me zopet zaprosil,
naj bodem njegova, in slovesno izjavil,
da izpremeni, ovrže oporoko moje
matere — kar pač kot dedič, kot deželni
knez lahko stori — in da ves imetek Pluzonovega
bogatega doma prepusti meni.
Jaz sem mu ponovila stalni pogoj, pod
katerim sem pripravljena biti njegova. In
zopet se je razsrdil in ogorčen odpotoval.

Kaj sem hotela storiti jaz? Sklenila sem
ne vzprejeti nadknezove milosti. Pa sem se
odločila iti na pot — krščanske blagovestnice.
In kot taka sem se tudi odločila iti v
obleki, v kakršni je pošiljal Krist svoje učence
oznanovat blagovest. Veš, ti mati Filomena,
kmalu po tvoji smrti sem začela citati knjigo
božjih besed. Za god mi jo je bil prinesel
rajni nadknez Gotšalk; a v tistem času, v
mladem, vihravem, ko mi je bila glava vsa
polna, svinčenotežko polna drugih misli,
daljnodaljno oddaljenih od misli krščanskih,
se nisem za njo zmenila. Po tvoji smrti, ko
so me zopet obiskovale misli krščanske,
sem pa po tej knjigi listala in jo pridno
čitala pa sem naletela na te-le besede:

Žetev je sicer velika, a delavcev je malo.
Prosite tedaj Gospoda žetve, da pošlje delavcev
v svojo žetev.

Pojdite, jaz vas pošiljam kakor jagnjeta
med volkove.

Ne nosite mošnje, ne torbe, ne črevljev,
in nikogar na potu ne pozdravljajte.

In v katerokoli hišo pridete, recite najprej:
Mir bodi tej hiši.

In ako je tam otrok miru, bo počival
nad njim vaš mir; ako pa ne, se bo k vam
vrnil.

V tisti hiši pa ostanite, ter jejte in pijte,
kar je pri njih; delavec namreč je vreden
svojega plačila. Ne hodite od hiše do hiše.

In v katerokoli mesto pridete, in vas
vzprejmejo, jejte, kar se pred vas postavi.

In ozdravljajte bolnike, kateri so ondi,
in recite jim: Približalo se vam je božje
kraljestvo.

V katerokoli mesto pa pridete, in vas
ne vzprejmejo, pojdite ven na njegove ceste,
in recite:

Tudi prah, kateri se je nas od vašega
mesta prijel, otresemo na vas; vendar pa
to vedite, da se je božje kraljestvo približalo.
— —

Te besede mi niso in niso mogle iti iz
spomina. In ko sem se odločila, da hočem
biti krščanska blagovestnica med Bodriči,
da hočem svojemu rodu načelovati ne kot
njega kneginja, milostno govoreča s knežjega
prestola in pozemske milosti deleča,
ampak govoriti mu s prestola ponižnosti,
da se je tudi njemu približalo nebeško kraljestvo,
sem se obenem tudi odločila, da
bodem nastopila svojo blagovestniško pot
ravnajoč se kolikortoliko po teh besedah
Kristusovih. Zato me vidiš, mati Filomena,
v opravi, v kakršni še nikdar ni bila Pluzonova
hčerka-edinka.

In sedaj grem. Vse, vse sem zapustila,
samo starico Godislavo sem vzela s seboj.
Mati Filomena, ti moja dobra duhovna mati,
izprosi mi pri vsemogočnem Bogu višnjega
blagoslova.“ — —

In še enkrat je Pluzonova hčerka Slavica
poljubila hladno prst hladnega groba matere
Filomene. Še en pogled ji je splaval na
speče staroslavno mesto Velegost. Se ena
solza, svetla kot zvezdica na daljnem nebu,
se ji je utrnila v očesu, utrnila se ji je hipno,
a ona si jo je tudi hipno otrla, se obrnila,
poklicala starico Godislavo, ki je stala ne
daleč od nje pod košato lipo kot stražnica

pred morebitnimi zasledovavci-opazovavci,
pa sta odšli — po cesti proti Tešinu.

Marsikomu se morda čudno zdi, kako
je to, da gre Godislava, prej tako goreča,
zagrizena privrženka starih slovenskih bogov,
s Slavico, sedaj odkrito kristjano, kot pokorna
služkinja, v siromašni, malokaj beraški
obleki iz prijaznega mesta Velegosta v uri
pozni v črnogledo noč in v neznano bodočnost.
Pa to nič ni čudnega. Mogoče,
verjetno, da je tudi v njeno dušo priletelo
nekaj onih snežink Duha božjega, ki so v
zadnjem času v tako gostih in polnih kosmičih
sule nad hišo Pluzonovo, v dušo Slavičino.
Sicer se je pa starica izkazovala v
zadnjem času Slavici brezpogojno v vseh
stvareh, pri vseh njenih zahtevah, pri vseh
njenih poveljih, pri vseh njenih željah, zvesto,
pokorno in ljubečo služkinjo. Spoštovala,
ljubila jo je že v prejšnjih časih, že takrat,
ko je kot mala deklica hodila z Viljenico v
nadknežji dvorec ljubeški. Se z večjo ljubeznijo
jo je vzljubila, ko jo je le-ta po
smrti knežnje Viljenice odhajaje iz Ljubeka
vzela s seboj v Velegost. Z največjo, uprav
materinsko ljubeznijo pa se je je oklenila,
ko je v zadnjih tednih dan na dan opazovala,
kako jo gospodarica Zorana pika, naravnost
s kačjo zlobo sika v njo strup strupenih
besed zaradi njenega krščanskega
prepričanja. Ko jo je Slavica prosila, naj jo
v siromašni obleki spremlja v tujino, kamor
se je namenila, je bila takoj voljna in dejala,
da gre z njo rada z največjim veseljem tudi
v ogenj ali v smrt.

In tako vidimo v svitu svetlih zvezdic starico
Godislavo odhajati s Pluzonovo hčerko
z groblja matere Filomene v črnogledo noč
in v neznano bodočnost.

Odšli sta po cesti, vodeči proti Tešinu.
Mislili sta, da gresta sami, da gre z njima
kvečjemu tihi mesec in gredo z njima svetle
zvezde. Pa sta se kruto varali. Za njima je
šla s tihimi koraki, z zavratnimi, zahrbtnimi
naklepi v srcu — hijena v človeški podobi.

Veste, kdo jo je poslal za njima? Devičica
lisičica Vanda, velegrajskega posadnika
prešerna, gizdava in sanjava hčerka, hčerka
srakoperka, kakor jo je imenovala vila Radovanka,
ko je onikrat v noči v lahkem vetrčku
šumljajoči, stala v srebrnojasni mesečini
na planinici velegrajske šume. Ponosita
posadnikova hčerka si je namreč že kar
vtepla v glavo misel, da mora pa mora
postati soproga mladega, lepega nadkneza
in od vsega naroda spoštovana kneginja
bodriške zemlje. Od onega zimskega popoldneva,
ko se je Krut po bitki ob Labi
reki zmagoslaven povrnil v Velegrad, pa
se ji je pri njega slovesnem vzprejemu in
pozdravu posrečilo, da ga je s svojo lepoto
in s svojim zapeljivim nastopom omamila,
se je vsa zaverovala v to svojo zamisel. In
v tej svoji veri se je odtistikrat tudi lahko
vsak dan bolj, vsak dan globlje utrjevala.
Saj je videla, kar so lahko videli, morali
videti tudi drugi ljudje v sosedstvu, kako
se mladi nadknez zanima za njo, kako se
s svojega nadknežjega gradca rad ozira v
njena okna. Samo že vsemu svetu znano
ljubavno razmerje med nadknezom in Pluzonovo
hčerko Slavico ji je hodilo po glavi.
Saj je tudi ona vedela, da stara ljubezen ne
zarjavi, devetkrat se vrne, ponovi. In misel
na to razmerje ji je ono njeno vero, da jo
nadknez strastno ljubi, katerikrat vendarle
motila in slabila. Ta vera si ji je pa skoraj
do tal ušibila, in zelena njena nada, da bode
ona kdaj bodriška kneginja, toliko da ni že
vsa spuhtela v sinji zrak kakor v vijugastem
kolobarju iznad strehe se vzdignivši, proti
nebu plavajoči in dalje in dalje izginjajoči
in preminujoči dim —, ko je videla, kako
je Krut jadrno poletel v Velegost, koj ko
je dobil od Slavice sporočilo, da ji je mati
Zorana na smrtni postelji. Ko je pa še kmalu
potem izvedela, s kako dičnim in mnogobrojnim
spremstvom se je nadknez udeležil
pogreba Pluzonove vdove, kako ljubeznivo
se je vedel napram Slavici, ko je izvedela
to po posebnem slu, ki ga je bila za Krutom
odposlala v Velegost, je njena duša
vzkipela valovito, visoko in srdito, kakor v
obrambo svojih pravic v srdu vzkipe morski
valovi, ko jih napade sovražni vihar. No,
malo malce se je takoj ohladila in pomirila,

ko je zaznala, da se je moral Krut nemudoma
odpraviti iz Velegosta na mejo svoje
kronovine proti Labi reki, da prepreči in
zabrani saksonskemu vojvodiču prehod črez
njo.

Minil jo je prvi bes. A ‚črna noč‘, pekel
— kdo drugi? — ji je sedaj poslala uprav
peklensko misel v glavo: tekmice Slavice se
najhitrejše iznebiš, če jo — umoriš. Grozna
je bila v prvem hipu spočetja tudi nji ta
misel. A sčasoma ji je bolj in bolj ugajala.
Samo kako bi jo izvedla, to vprašanje ji je
še delalo preglavico. Pa saj se za vsako
črno zlodelo dobi tudi črn človek zlodelec ...

Poklicala je nekega večera vojnika Vrela,
ki je bil v mestni posadki poznat kot največji
prekanjenec, inače pa toliko vreden
kot v detelji predljanec.

„Ti veliki junače, ali hočeš zaslužiti z
enim samim mahljajem, z enim samim zabodljajem
ne le pohvalo in priznanje mojega
očeta posadnika, ampak tudi še kaj
drugega?“

„Gospica, jaz sem vedno na razpolago
tvoji in tvojega očeta želji.“

„Saj sem vedela, kar ve celo mesto, da
si glasovit, neustrašen junak. Veš, kaj s tem
mahljajem oziroma s tem zabodljajem lahko
zaslužiš? Toliko, da si bodeš lahko kupil
dičen dom, da si bodeš lahko ustanovil
svoje ognjišče, da bodeš lahko poročil svojo
dragico Dragomiro. Kaj me bodeš gledal
tako debelo? Meniš mar, da posadnikova
hčerka nima oči, nima ušes? No, pa nikar
ne misli, da ti Dragomire ne privoščim, da
ti hočem sedaj nagajati! Saj ti povem, da
bodeš izvoljenki svoji z enim samim sunkom
pripravil krasen dom.“

„Veledična gospodarica, saj sem ti že
odkrito povedal, da sem ti na razpolago.“

„Dobro. Ali poznaš Pluzonovo hčerko
Slavico?“

„Kdo ne bi poznal krasne mladenke?“

„Ali je krasna ali nekrasna, to meni nič
mar. Meni je le to mar, kako bi jo čim prej
poslala, k boginji Morani.“

„No, s takimi skrbmi si veledični gospodični
pač ni treba beliti glave.“

„Torej bi bil pripravljen odvzeti mi te
skrbi?“

„Na mah.“

„Dobro. Odrini v Velegost! Na mojo
odgovornost lahko takoj zapustiš posadko
in mesto. Hodi skrito, delaj zvito, in ko mi
prineseš sirom poznato kito las Pluzonove
hčerke in zagotovilo, da spi v naročju boginje
Morane, dobiš obljubljeno plačilo.
Razumel?“

„Do pičice.“

„Toliko razsoden si seveda sam“, je še tišje
nego prej šepetala Vanda, „da urediš to stvar
na tak način, da ne bo izdan niti posadnik
niti jaz, ti pa da ne bodeš ob glavo. Veš,
na domu je ne smeš napasti, ker bi v tem
slučaju težko utekel njeni družinčadi. Preži
na njo, kadar bode šla iz mesta kam ven,
in iz zasede naredi dejanje iz meni dane
besede. Čim častnejše, čim lepše izvršiš to
delo, tem več seveda dobiš.“

„Veledična gospodarica, zanesi se na
Vrela. V teku malo dni bodeš vesela Slavičinih
las.“

„Na, tu imaš za pot denarja! Sedaj še
pij čašo naše medice, da se pokrepčaš.
Bogovi s teboj!“

XIV.

Vrel je s svojimi vranje črnimi, hijensko
zahrbtnimi in krvoločnimi nameni srečno
dospel v Velegost. Brez vsake nezgode,
brez vsake neprilike je prišel tja. Pač pa je
hitro sam našel ugodno priliko, da bi lahko
izvršil svojo, od Vande mu poverjeno zločinsko
nalogo.

Prišel je v Velegost ravno en božji dan
prej, nego je odhajala Pluzonova hčerka
Slavica na svoje blagovestniško potovanje.

Nastanil se je v gostilni, ki je stala nasproti
Pluzonovemu domu, izdavši se tam
za trgovca prekupca iz zemlje rujanske.

Ker je gostilnik dobro znal, da je tudi
novi bodriški nadknez Krut po rodu Rujanec,
in je vedel, kar je sploh vedel vsak
meščan, v kakšnem razmerju je mladi nadknez
s Pluzonovo hišo, ni mislil prav nič
hudega, ko je prihajal ‚rujanski trgovec prekupec‘

in hotel izvedeti od njega vse podrobnosti
o tem domu, zlasti pa še o Slavici.

Gostilnik si je s svojega stališča opravičeno
lahko tolmačil to radovednost za radovednost
o razmerah svojega rujanskega rojaka,
sedanjega bodriškega nadkneza. Tudi
se mu ni prav nič videlo čudno, da je
‚trgovec prekupec‘ zvedavo opazujoč hodil
okoli Pluzonovega doma. Radoveden je,
tako je mislil, kakšno nevesto si je neki izbral
njegov rojak, nadknez Krut. Prijazen
je pa znal biti prihajač Rujanec, tako sladko
je znal govoriti, da je dobri očka gostilnik
drugi večer po njega dohodu svojim stalnim
gostom navdušeno, z velezgovornimi ustmi
hvalil krasne Rujance.

Drugi dan pa ni hotel nič več govoriti
o Rujancih. Grdo se je držal kakor deževni
jesenski dan, kislo, kakor bi bil izpil vrč
najslabše kislice, in čemerno, kakor bi bil
izpil celo majoliko čemerike.

„Zakaj si tak, kaj ti je?“ so ga vpraševali
gostje. Dolgo je odlašal s svojim odgovorom,
slednjič jim je pa le povedal, da ne bode
več hvalil Rujancev. „Seveda to mora ostati
med nami“, je z glasom tihim, šepetajočim
hitro pristavil previdni očka gostilnik, „saj
veste, da je naš novi nadknez sam Rujanec.“
In povedal je gostom, da je oni rujanski
‚trgovec prekupec‘, ne da bi bil plačal beliča,
izginil nekam brez sledu, kakor bi ga bila
Ježibaba zgrabila, posadila na svoje perutnice
in ga odnesla v daljnodaljno šumo ...

A rujanskega ‚trgovca prekupca‘ ni vzela
Ježibaba. Pretkanec Vrel je šel sam, prostovoljno,
samovoljno iz mesta. Cel dan je
oprezoval na Pluzonov dom in vedno čakal,
kdaj pride Slavica na dan, na izpregled; a
tista, ki je ni bilo cel božji dan videti nikjer
zunaj, je bila Slavica. V Pluzonovem domu
je bilo vse tiho, kakor bi bilo z gospodarico
Zorano zamrlo v njem vse življenje.
Jezen je že bil sam nase, da vkljub temu,
da je že drugi dan v Velegostu, ni še ničesar
opravil, pa se je na večer napotil v
predmestno, ob tešinski cesti stoječo Daliborovo
gostilno. Dobre volje se je vračal
že v precej pozni uri v mesto. Dobre volje
je bil, in ker se mu nikamor ni mudilo, je
pred južnimi mestnimi vratmi, ob križališču
tešinske in na jug vodeče ceste sedel za
košato lipo v stran, od meseca nerazsvet-
Ijeno, gledal v lepo zvezdnato noč in razmišljeval,
resno seveda, kakor razmišljujejo
ljudje, ki se vračajo iz gostilne v kasni noči
— kako bi rešil nalogo, ki mu jo je poverila
Vanda.

Kar je zagledal iz mesta prihajati dve
siromašno oblečeni ženski. Ne bil bi se
dosti zmenil za nju, da ga nista opozorili
nase s svojim nekam sumljivim vedenjem.
Starejša se je ustavila pod starodavno lipo,
rastočo na desni strani ceste, pred vhodom
na grobišče, in pazno in oprezno gledala
okrog sebe, kakor bi stala na straži. Druga
pa je šla na grobišče in nad neko gomilo
dolgo dolgo klečala.

„Kaj delata ti ženski tu ponoči?“ je sam
pri sebi govoril Vrel. „Ženske so pa res
neznansko nespametne! Mi moški gremo v
gostilno, če nočemo spati doma. Te pa na
pokopališče! Pa kaj hočemo: dolgi lasje,
kratka pamet ... Kako oprezno gleda ta-Ie
starejša okrog sebe, prav kakor vojak, postavljen
na stražo. Toda tako stražo naj
vzame bes! Tako sem blizu nje, pa me ne
vidi!“

Tako je modroval Vrel in ju nadalje še
pozornejše opazoval. Pozornost njegova pa
je v hipu, ko je mlajša prišla z grobišča
na cesto, postala še večja. Mesečni svit je
bil po cesti razlit, in v njegovem svitu se
je pokazal tudi obraz mlajše ženske „Mati
ljuba, ali ni to Slavica, Pluzonova hči? Ta
obrazek je njen, dasi ta siromašna obleka
ni obleka Pluzonove hčerke. Oči me menda
vendar ne motijo? Kam neki gresta? Na to
stran sta jo zavili, na cesto tešinsko. Prav
mimo mene bodeta šli. Vrel, pozor!“

Pozor njegov je bil takoj poplačan.

„Gospodična Slavica, kam greva najprej?“

Tako je kar na glas vprašala starejša
ženska, ko sta zavili na tešinsko cesto.

„Ne govori tako glasno!“ je tiho, a za
Vrelovo pozorno uho vendar zadosti slišno
odgovorila mlajša. „Naj naju kdo sliši!“

„Gospodična Slavica, kakor ukažeš. Ali
rada bi pa vendar vedela, kam greva najprej.“

„Godislava, le brez skrbi bodi: pod
gostoljubno streho, v Vranovo k Tugumiru.
Blagi gospod ne bode pokazal vrat Pluzonovi
hčeri in tudi ne njeni spremljevalki,
zanesi se!“

„Oprosti, gospodična Slavica, da sem
bila tako radovedna.“

Šli sta dalje.

„Mladec, srečo imaš!“ si je čestital Vrel.

„Hitro si našel ugodno priliko. Ali bi jo
kar sedaj poslal k Morani? Lahko, samo
malo preblizu mesta je. Za njima grem. Tam
v gozdičku — — —“

Noč je bila tako lepa, tako jasna. Zvezdice
so gledale z neba s svojimi zlatimi
očmi tako lepo, tako živo. Pa saj to niso
bile svetle zvezdice, to niso bile njihove
oči. To so bile oči nebeških krilatcev, tistih
lepih božjih poslanikov, ki so nekoč pripluli
iz nebeških višav nad planjavo betlehemsko,
oznanit svetu, da se je rodil Oni,
ki bode oznanoval, da se je približalo božje
kraljestvo. Tudi Pluzonova hčerka Slavica
gre svojemu rodu oznanovat, da se mu je
zopet približalo to kraljestvo. Zato menda
gledajo nocoj te zlate nebeške oči tako lepo,
tako živo ...

Šla je Slavica, oznanovalka večne Resnice,
po tešinski cesti. Za njo je pa šel, na
njo je že prežal tudi — Herod.

Šel je za njo in za njeno spremljevalko
z naklepi hijensko krvoločnimi
Že v gozdičku, le nekaj lučajev oddaljenem
od Velegosta, se je bil naenkrat namenil
Vrel izvršiti svoj naklep. Pa se je zopet
hipoma premislil.

„K Tugumiru gre“, je govoril sam s
seboj. „To je oni starec, ki ga naš posadnik
Gnev tako grozno sovraži, sovraži zato, ker
je njegova vnukinja Slavina ob vstoličenju
novega nadkneza Kruta zabranila, da niso
bili obsojeni ubijalci njegovega sina Vojana.
Ha, kako je bil takrat Gnev hud na Tugumira!
In še vedno je hud, tako da bi ga
najraje zmlel v solnčni prah. Toda mož je
poštenjak, ki mu ne moreš zlepa kaj hudega
očitati in zato ne zlepa priti do živega.
Hm, če bi jaz sedaj njemu naprtil kak zločin,
da bi ga nadknez moral obsoditi in kaznovati,
to bi bil Gnev vesel! Jaz pa srečen,
ker posadnik v tem slučaju ne more, ne sme
biti skop! Mladec, ne še v tem gozdičku!
Za njima pojdi! V onem gozdičku pred
Tugumirovim gradom! Potem pa obdolžimo
Tugumira, da je to storil ali on sam ali vsaj
velel svojim ljudem to storiti, pač da bi ponagajal
nadknezu in mu odvzel nevesto Slavico.
Ha, to bo vesel Gnev, to bo vesela
Vanda, in še najbolj moja Dragomira!“ —

In pustil je Slavico in nje spremljevalko
pri miru, šel pa potuhnjeno za njima, da
mu nista izginili izpred oči.

Daleka je bila ta pot do Vranovega. Večkrat
so se morali ustaviti vsi trije. Godislava
je nesla zase in za Slavico precej brešna s
seboj, tako da se jima ni bilo treba zglašati
po obcestnih gostilnah; ko sta se utrudili
in postali potrebni pokrepčila, sta kar pod
milim nebom zadovoljili svoje potrebe. Drugače
pa se je godilo Vrelu. Ker ju je moral
vedno imeti pred očmi, zato se ni mogel
tako dolgo muditi po krčmah kakor bi bil
rad. In bil je silovito jezen in je komaj čakal,
da bi se že skoraj pokazalo Vranovo ...

Vranovo se je slednjič od daleč pokazalo
v žarkih zahajajočega solnca.

„Ravno prav“, si je mislil Vrel, „ravno
ob pravem času bodemo prišli v gozdiček.
Samo prehiteti ju moram in pričakovati v
noči za kakim drevesom. In potem ...“

In pospešil je korake, ju res kmahi došel
in prešel.

Sin somrak se je bil spustil na zemljo,
ko je prišel v gozdiček pred Tugumirovim
gradom. Za gosto obrastlo drevo ob poti,
ki je vodila v gradiček, se je skril in z bodalcem
v roci pričakoval, kdaj pride njegovo
klavno jagnje.

Pričakoval ga je, pričakoval, a potem
sam nekaj njemu pristojnega dočakal.

Gledal je samo proti jutranji strani, odkoder
sta imeli priti Slavica in Godislava.
Popoldne si je bil ob obcestni gostilni, pri

Samcu v Mehovem, privoščil precej dosti
medice in žganice, nalašč, da bi bil bolj
krepak, bolj pogumen pri činu, ki ga je
nameraval izvršiti. „Kot velegrajski vojnik“,
si je govoril, „moram izvršiti čin vojniško
častno. Ta šuma, v kateri stojim sedaj —
moje bojno polje, bode postala še sloveča.
Cela dežela bode govorila o nji ...“

Ko bi si bil pa ta junak majčkeno bolj
ogledal to svojo bojno polje, bi bil v najbližji
bližini svoji opazil dva huda, nevarna
nasprotnika. Dva mladca, čila korenjaka —
zlasti eden je bil skoraj tako močne in tako
velike postave kot bližnji hrast — bi bil
lahko videl za svojim hrbtom, ki sta ga izza
bližnjega grmovja zaničljivo gledala in si
pomežikovala, kakor bi si z očmi dajala
vojne znake ...

S koraki počasnimi, trudnimi sta slednjič
prišli Slavica in Godislava v gozdiček in se
tiho pogovarjaje bližali gradičku, bližali pa
nevede najprej svojemu nasprotniku.

„Umri!“ je glasno siknil Vrel, ko ju je
zagledal. „Umri, ti ošabna Pluzonova hči!“

In z bodalcem v roki je planil proti prihajajočima
ženskama.

Pa še preden je prišel do nju, je zaslišal
za seboj gromki glas:

„Lopov, umrl bodeš prej ti!“

In preden se je, prestrašen od tega glasu,
obrnil nazaj, ga je že držala odzadaj močna,
orjaška roka.

„Kako ga hočem pobiti?“ je vprašal velikan
svojega tovariša, ki je z njim vred priletel
v bran prihajajoče Slavice.

„Zabodi lopova z njegovim lastnim bodalom!“
je velel velikanov tovariš.

In velikan je izpuhi iz Vrelove desnice
bodalo, vrgel Vrela na tla in ga res zabodel ...

„Vidva tukaj? Gojnik, Godimir? Hvala
vama prisrčna!“ je izpregovorila Slavica,
ko je obležal Vrel na tleh in je spoznala
v svojih rešiteljih znanca izza minulih dni.

„Pojdimo v grad Tugumirov!“ — — —

Kako je bila žalostna in huda velegrajskega
posadnika hčerka srakoperka, ko je
izvedela, da ji je izpodletelo, da se ji je izjalovil
njen črni naklep, nam bodeš jutri
povedala ti, lepa vila Radovanka, ki si njena
posebna ‚prijateljica‘. — Kaj ne da?

Kako in po kaj sta prišla Gojnik in Godimir
v Vranovo, bodem povedal pa jaz.
Danes naj božji ljudje samo to še izvedo,
kako se je končal tisti dan v Tugumirovem
gradu.

Gospod Tugumir je po večerji poljubil
Slavico, ginjenost ga je obšla, solze so mu
stopile v oči, pa je izpregovoril:

„Kaj vam pravim, otroci moji? Poslušajte,
mnogoizkušen, sivolas starček vam
govori:

Kdor se v mladosti ne izpokori, ta podira
za seboj, sicer polagoma, a gotovo
mostove, ki vedejo k pokori, k čednosti in
nebu. In čas beži, preden se človek zave,
je že v letih, ki mora o njih reči, da mu ne
ugajajo. Solnce in zvezde življenja otemne,
in za dežjem se vračajo oblaki. Za vsakršno,
komaj ozdravljeno bolehavostjo in oslabelostjo
pride kar nemudoma druga. Lasje na
glavi postanejo podobni, enaki cvetu mandelnovega
drevesa. Čuvaji hiše — roke,
opravljajo svojo službo tresoč. Mlinarji —
zobje, praznujejo, ker je njihovo število
postalo majhno, pičlo. Duri — posluha se
zapro za ulico. Hčerke božanskega petja
oneme v hripavem grlui Srebrna vrvica —
hrbtenjača, postane onemogla. Zlata skodelica
možgan poči. Vedrce pri vodnjaku —
sveži vzduh zajemajoča pljuča, pojemajo.
Kolo vodnjaka — srce, ohromi, se zdrobi.
In človek se vrne v hišo svoje večnosti,
prah se vrne k zemlji, iz katere je vzet.
Zaključek je pa ta: Boj se Boga in izpolnuj
njegove zapovedi, zakaj to je cel človek.
In tak cel človek je postala zopet Pluzonova
hčerka Slavica. Zato jo je pa Bog tudi
rešil iz roke hudobneža. In to me bolj veseli,
kakor ko bi mi kdo podaril sto zlatih
gradov. Bog živi, gospico Slavico, izpreobrnjenko,
ljubimko božjo!“

„Bog jo živi!“ se je navdušeno odzval
Gojnik in za njim Godimir.

Slavica se je pa junaško vzravnala in
dejala:

„Bog živi narod bodriški! Bog mu vrni
edino pravo prostost, prostost otrok božjih!
Za to prostost se hočem jaz boriti, dokler
mu je ne priborim. Ali bodete hodili za
menoj, za mojim bojnim glasom: Vse za
edino pravo, krščansko svobodo, da rešim
dom?“

In pokleknil je pred njo Gojnik, pokleknil
Godimir, pokleknil Tugumir, pokleknila
tudi mlada Slavina. In vsi so ji poljubili
roko kakor sveti blagovestnici, pred katero
se ni klanjalo samo njihovo koleno, marveč
tudi njihova duša v globokem spoštovanju.

XV.

Jutro rožmarinovo. Sivi volk
— jutranji somrak — je polovil
po nebu že vse zvezde.
Rožnata zarja je pa oznanjala,
da iz svoje kristalne postelje,
stoječe daleč daleč
tam za gorami, tam na skrajnem vzhodu,
v morski globini, vstaja kraljevsko solnce.
Počasi je vstajalo, a potem, ko se je opravilo
v zlato svojo obleko in se nakitilo z
biseri in dragulji, se je tem jadrnejše dvignilo
in zaplulo nad zeleno žemljico. In z
njim je jadrno vstajala in se dvigala vsa priroda.
Ob njegovih vročih poljubcih —svetlih
žarkih — so se cvetice na livadi kmalu vzdramile,
otirale s čela potne, rosne kapljice,
mencale in odpirale lepa svoja očka — dehteče
čašice — in dvigale ljubke glavice kvišku.
Hitro je vstajalo in se dvigalo tudi košato
žitno polje, ki ga je bila ponoči ušibila,
malokaj pomandrala nemiljena nevihta. In
naglo so vstajale in na dan prihajale tudi
pestrokrile ptice pevke iz skritih svojih posteljic-gnezdec,
ko so jih obšinili solnčni
žarki: saj so sedaj varne pred večnimi zalezovala
in nasprotniki, pred grdimi ponočnjaki
čuki. Vse, vse je vstajalo, vse se vzdigavalo,
vse je migalo, vse švigalo, vse je
vrelo, kipelo in puhtelo kvišku — v zelenih
nadah rožmarinovih. Rožmarinovo je jutro
— ali bode pa tudi nageljnov dan?

Rožmarinovo jutro je vstalo danes po
dolgem dolgem pričakovanju tudi kneginji
Širiti, vdovi po nesrečnem bodriškem nadknezu
Gotšalku. Tudi njo je ljuto bila in
brez usmiljenja k tlom šibila sovražna nevihta.
Blagega, plemenitega soproga so Bodriči
vstajniki zavratno umorili, njo pa z
njenimi dvornimi gospemi vred sramotno
zapodili iz dežele. Od svojega očeta, danskega
kralja Svena Astridsona milosti — od
pravih pravcatih milodarov — mora sedaj
živeti nekdaj tako imenitna, malone vsemogočna
bodriška kneginja! In od iste milosti,
od istih milodarov mora živeti tudi njen sin,
knezovič Henrik, odkar je prišel za njo na
Dansko. Kaj čuda, da je razvajeni in razneženi
kneginji vdovi v mračni žalosti in
globoki srčni boli glava vsak dan globlje
klonila k tlom!

Kraljevskega svojega otca je koj po svojem
dohodu na Dansko milo, da, kleče prosila,
naj maščuje njeno osramočenje, naj
udari po bodriških vstajnikih in jo posadi

na bodriški nadknežji prestol. Kralj Sven je
pa s prstom pokazal proti severu in dejal:
„Dokler gledajo moje oči na sever, ne morejo
gledati na jug.“

Kaj je hotel povedati s temi besedami,
je Širita takoj razumela.

Svenu Astridsonu se je že dolgo dolgo
let skominalo po norveškem kraljestvu; zlasti
velike skomine po njem pa so ga obšle baš
to leto, ko je prišla ona, Širita, kot izgnanka
domov, Gospodnje leto 1066.

Kmalu po novem letu 1066. je bil namreč
umrl na Angleškem kralj Edvard Izpoznavalec,
zadnja mladika s stebla anglosaških
kraljev. Za izpraznjeni prestol se je potegovalo
vse polno knezov in neknezov, domačih
in tujih. Poželel ga je tudi norveški
kralj Harald Hardrada, zbral mogočno brodovje
pa jadrno odjadral, da si ga osvoji.
A za njegove skomine je bil angleški prestol
pretrdo grozdje. Kralja Edvarda naslednik,
ki mu je bilo prav tako ime kot
njemu — Harald, ga je v odločilni bitki
nedaleč od Jorka porazil in potolkel v črno
žemljico. Sven Astridson je bil seveda ves
srečen, ves vesel njegovega poraza, njegove
smrti. Haralda Hardrade sinova, Magnusa
in Olafa, je takoj sklenil šiloma pregnati in
sebi posaditi na glavo norveško krono. Zato
je rekel hčeri kneginji Širiti, da v tem času
ne more gledati na jug. In prav tako je odgovoril
tudi njenemu sinu knezoviču Henriku,
ko ga je prišel prosit pomoči.

A tudi za njegove skomine je bil norveški
prestol pretrdo grozdje. Zbral je bil
že veliko vojno. Že je hotel odriniti z njo
na Norveško pa je dobil od norveških veljakov
pisanje: naj le kmalu pride in da jako
obžalujejo že naprej, da jih bode moral koj
zapustiti in oditi nazaj domov in domov
prišedši reči svojim podanikom, da je norveško
kraljestvo za njega — prekislo grozdje.
In slična pisanja, slične grožnje so dobili
tudi njegovi vazali. In pozorno so jih čitali
in prerešetavali pa naposled sklenili, da ne
gredo na izprehod na Norveško. In prisilili
so kralja Svena, da je ostal doma in obnovil
mirovne pogodbe z Norvežani.

„Če ne smeš gledati proti severu, glej
pa na jug!“ je dejala Širita svojemu kraljevskemu
otcu, ko ga je videla vsega raztogočenega
vsled upornega postopanja oholih
vazalov. „Napravi izprehod na jug, v zemljo
bodriško! Tjakaj bodo šli vsi Danci radi,
pevajoč, ukajoč. In s tem izprehodom tudi
kaj priboriš: meni, oziroma mojemu sinu
Henriku prestol, sebi pa bogat plen.“

In kralj Sven je pretresoval ta nasvet tri
dni in tri noči, v kojih vsled ogorčenosti
nad upornimi vazali ni mogel spati. Četrti
dan na večer pa je poklical k sebi Sirito
in jej izjavil, da je voljan iti nad bodriške
vstajnike staroverce. A da bode zmaga gotovejša,
naj gresta vojnika Gojnik in Godimir
najprej knezoviču Budivoju in saskonskemu
vojvodi Ordulfu sporočit njegovo
osnovo: On, kralj Sven, bode z brodovjem
napadel Ljubek, onadva pa naj bi istočasno
prodrla v bodriško ozemlje od juga. Krutove
vojne sile bi na ta način razcepili, oslabili
in končno ugonobili. Torej naj le hitro
odideta Gojnik in Godimir na Saksonsko
poprašat in se dogovorit, kdaj bodeta pripravljena
Ordulf in Budivoj: naj kar določita
dan, kdaj da bodeta vdrla v bodriško
zemljo, in isti dan bode on že stal pred
Ljubekom — —

Opravičeno je torej danes zjutraj kneginja-
vdova Širita šetajoč po kraljevem vrtu
ponosno-veselo dvigala glavo, ko je slišala
prejšnji večer to kraljevo besedo — zastavo
za njeno in njenega sina Henrika lepšo bodočnost.
Krut bode premagan — tako je
sanjala —, ona bode proglašena za začasno
vladarico. Nekaj časa bode res sama vladala,
a kmalu oddala vlado sinu Henriku.
Budivoj, Gotšalkov sin iz prvega zakona,
sploh ne pride v poštev. Kdaj že, še ko je
bil Gotšalk živ, je zasnovala osnovo, po
kateri bode bodoči bodriški nadknez njen
sin Henrik, Budivoj pa kvečjemu kak podknez,
recimo nadknezov namestnik ob ljutiški
meji! Ko pa postane sedaj kmalu kmalu
ona bodriška kneginja-vladarica, proglasi
nekega lepega dne Henrika za nadkneza.
Budivoj pa naj gre, kamor hoče! Seveda.

sedaj še ne sme izdati svoje osnove: Budivoj
naj nam le pride z zavezniki Saksonci
pomagat, da preženemo Kruta, potem mu
pa rečemo: Hvala lepa, z Bogom! In če ne
bode hotel iti iz dežele zlepa, pojde pa
zgrda — —

Tako je sanjala, v takih rožmarinovo zelenih
nadah se je zibala kneginja-vdova
Širita šetajoč v ranem jutru po kraljevem
vrtu. In ko se je našetala in se nasanjala o
bodočih nageljnovih dnevih, je poklicala v
vrtno lopo knezoviča Henrika ter vojnika
Gojnika in Godimira.

Gojnik se ni mogel premagati: zavriskal
je, da se je moralo daleč slišati — tako je
bil vesel, ko jim je kneginja razodela kralja
Svena sklep in osnovo. Veselja pijan je
vzkliknil:

„S takimi poročili sva z Godimirom pripravljena
iti črez drn in strn. Hvala višnjemu
Bogu in svetcem nebeškim: sedaj nama ne
bode treba več lenariti, sedaj bodeta Gojnik
in Godimir zopet imela priliko pokazati, kaj
znata, da nista samo zato na svetu, da bi
lovila muhe in kradla Bogu čas!“

„Zatrdno“, je pristavil sosluživec Godimir.
„Kdo bode lovil nedolžne muhe, ki
nimajo nič moči; jaz hočem loviti zločeste
ljudi in treti njih kosti.“

Zadovoljno se je smehljala Širita pa jima
še to naročala: V Bardevik grede naj se na
vsak način oglasita pri gospodu Tugumiru
v Vranovem. Bodeta že znala kako priti tja,
brez kakšne posebne neprilike! Tugumir je
bil velik častilec in osebni prijatelj pokojnega
nadkneza Gotšalka. On je veljaven,
velevpliven mož v Bodričih. Sedaj pod novo
nekrščansko vlado najbrže Nikodem, a v
srcu zatrdno še vedno veren kristjan. Poznat
je že zdavna sirom okrog kot možak
poštenjak stare korenine. O njem se pač ne
more reči: V čigar vozu sedi, tega pesem
žgoli. Če je Nikodem, kdo bi mu zameril!

Vpošteva pač časovne razmere. In kot Nikodem
bode zatrdno lahko storil več dobrega
za krščansko-narodno stvar, kakor če
bi očitno nastopil kot privrženec tačas v
deželi nedovoljene Kristove vere. Krut bi
ga kot samoglavca, izdajalca, hujskača —
pretvezo bi že dobil — lahko takoj prijel
in zmlel v solnčni prah, njegovo mastno
premoženje pa hlastno ugrabil. Tega premoženja
pa bi bilo škoda. Tugumir je, kakor
znano, eden najpremožnejših vlastelinov v
Bodričih. Njegovo premoženje bode kristjanom
lahko še dobro prišlo, kakor je na
primer dobro prišlo rimski cerkvi premoženje
bogatih izpreobrnjencev v prvih krščanskih
časih, da se je mogla nastaniti pod
zemljo, v katakombah, ker se nad zemljo
ni smela kazati javno. In baš glede na to
njegovo veliko premoženje jima naroča, naj
se na vsak način zglasita pri njem. Ona bi
mu po nju rada poslala lastnoročno pisanje,
a je nevarno: če ju ujame kak Krutovec, je
vsa stvar izdana — in škoda bi bilo Tugumira.
Torej naj mu ustno sporočita njen
pozdrav, naj mu razkrijeta načrt in ga v
njenem imenu prosita, naj na kak način pomaga,
da pride Gotšalkova krščanska rodbina
na bodriški prestol nazaj; če drugače
ne more ali si ne upa, naj vsaj z novci
podpre nje teženje in krščansko-narodno
probujenje v Bodričih.

Gojnik je poljubil kneginji roko in ji dal
častno besedo, da bode častno kakor še
vsigdar napravil dano mu nalogo.

Knezovič Henrik je pa odhajajočima vojnikoma
naročil skrivaj, naj v njegovem imenu
prav lepo pozdravita zlatolasko deklico Slavino.
Naj ji povesta, da mu še ni izginila
iz spomina mala rešiteljica. Ne, vedno mu
je pred očmi: črez morjiče široko, črez goro
visoko, črez dolino globoko, hitrejše kot
najhitrejše ladjice, jadrnejše kot lahke ptičke,
urnejše kot vetrovi in kot oblaki mu neprestano,
vsak dan silnejše plavajo misli do
Tugumirovega gradička v Vranovem, k plemeniti,
pogumni rešiteljici Slavini. In naj jo
vprašata: ali ona še kaj misli na njega, na
pregnanega, ubežnega knezoviča, ki se mora
kot slaboten, negoden jelenček skrivati pred
divjem lovcem po tujih lesih. Ali še hrani
njegovo spominščico, zlato svetinjico? V
duhu jo pozdravlja, v duhu poljublja, pa jo
prosi, naj se tudi ona spominja njega v

mislih svojih in molitvah svojih. Kolo sreče
se obrača: sedaj je zgoraj, sedaj spodaj. On
zatrdno upa, da bode njega iz nižave zapuščenosti,
oslabelosti in brezmočnosti dvignilo
v višek pristojne mu časti. In potem,
potem bode tudi ona dvignjena v višek —
če Bog da in sreča junaška.

Tudi knezoviču Henriku je obljubil Gojnik
v svojem in svojega tovariša Godimira imenu,
da bodeta tudi ta opravek opravila častno.

In šla sta. Na neki ruski trgovski ladji,
ki je bila ravno na potu domov in se morala
ustaviti tudi v velegrajskem pristanišču,
sta se srečno vkrcala in odplula proti bodriškemu
ozemlju.

Na gugajoči se ladjici labodje-beli so
pa tudi Gojniku začele broditi po glavi misli,
kaj bode, če pride z Godimirom v roke
Krutu ali kakim zagrizenim njegovim privržencem.
No, mladec premetenec je za tak
slučaj kmalu imel v glavi zbranih vse polno
obrambnih izgovorov, zvijač in pretvez, da
se bode znal izlizati in izmuzati kakor maček
skozi najtesnejšo luknjico.

Natvezel bode Krutu, da sta se vrnila,
ker sta zapustila knezoviča Henrika, ko itak
ni nobene nade, da bode Gotšalkov rod še
kdaj prišel na krmilo, pa sta odrinila v domovino
in se njemu, Krutu, sedaj ponujata,
naj ju vzprejme med svoje vojnike: srčno
rada bi namreč služila nadknezu, ki se je
zadnjič v bitki pri Labi reki izkazal takega
junaka zmagovalca, da gre sloves o tej njegovi
zmagi po vsem severu. Ali bode pa
rekel, da sta prišla sporočit, da namerava
danski kralj Sven Astridson s svojim brodovjem
naskočiti Ljubek, osvojiti mesto in
od ondod prodreti v deželo: torej naj bode
nadknez na preži!

In še več drugih obrambnih izgovorov
je bil zbral v svoji glavi Gojnik za slučaj,
da bi ju Krut dobil v roke. No, nobenega
mu ni bilo treba rabiti; mladcema je bila
sreča mila.

Srečno sta dospela v velegrajsko pristanišče
in se izkrcala. Velegrad sta bila
sklenila obiti: ni pač varno hoditi skozi
mesto, ker bi ju kaj lahko kdo prepoznal.
Stopivši z ladje sta krenila v šumo. Kar sta
zapazila dva konja, ki sta se mirno pasla v
sočnati travi, pod nekim drevesom pa obleko
in orožje, kakršno so nosili rujanski vojniki.
Dve obleki sta bili. Vojnika sta se zatrdno
šla kopat v morje pa sta pustila obleko le-tu.

„Kakor nalašč!“ je zašepetal Gojnik.
„Godimir, hitro najino obleko v stran in
obleciva to-le rujansko, potem pa na konjiča!“

Črez nekaj trenutkov sta brhka mladca v
obleki in orožju rujanskih vojnikov že sedela
na iskrih konjih pa ju v diru zapodila
proti jugu.

Nihče ju ni ustavljal. Kdo bi si pač drznil
nadlegovati lepa rujanska vojnika, rojaka nadkneza
Kruta! Še s vprašanjem, kam gresta,
se ni nihče upal do nju.

Mladca sta se pa zadovoljno smejala,
delala duhovite dovtipe in podila konjiča,
da sta letela kot ognjeni blisk, ki šine iz
raztogočenih oblakov nad revico žemljico,
kot Ježibaba, ki se zapodi z vetrovi in s
snegovi nad nepriljubljenega človeka nasprotnika.

Srečno, brez najmanjše zapreke sta dospela
do svojega cilja, pred Vranovo.

Ravno ob pravšnem, zaželjenem času, v
somraku sta prijezdila v gozdiček, ki se je
razprostiral pred gradičkom gospoda Tugumira.

„Počakajva, da se naredi trda noč; konja
naj mulita travo, midva se pa uleziva!“ je
velel Gojnik in razjahal svojega konjiča.
Tovariš Godimir je brž storil takisto.

„Čim menj ljudi naju vidi, tem boljše je
za naju in za gospoda Tugumira“, je dopovedoval
Gojnik sosluživcu Godimiru, ko
sta legla v travo. „Tugumir ima mnogobrojno
družinčad. Lahko bi naju kak posel
prepoznal in potlej izdal Krutovcem. Judež
se dobi v še tako pošteni hiši, v še tako
pošteni družbi. No, — kakor sem ti že na
potu pripovedoval — se jaz zase in zate
nič ne bojim: midva se bi v tem slučaju
že znala izviti; slabše pa bi bilo za Tugumira,
če bi kaka podla izdajica Krutu nesla
na ušesa, da sva bila midva pri njem. Ne,

kolikor mogoče morava biti previdna, tako
da na Tugumira ne bode padla niti najmanjša
senca zlobnega sumničenja. Junak ni
ta, ki je samo predrzen; pravi junak mora
biti tudi previden.“

„Prav praviš“, je rekel Godimir. previdnost
včasih človeku več hasni kot pridnost.
In previdna morava biti koj: poglej,
nekdo prihaja.“

Gojnik se je hitro ozrl proti vzhodni
strani, kamor je pokazal s svojimi očmi in
s svojim prstom njegov sosluživec. Po cesti,
vodeči od vzhoda, je res prihajal opotekajoč
se človek.

„Vinski je“, se je zasmejal Gojnik. „Pošteno
se ga je nalezel. Kako ga zanaša!
Vsa cesta je njegova. Pijanček je pa res lepa
stvarca na svetu: če je še tak siromak, cesta
je le njegova. Hahaha! Toda, Godimir, oglej
si prihajača bliže! Mati ljuba, ali ni to Vrel?“

„Kakšen Vrel?“

„No, tisti Vrel, ki je bil pred dvema
letoma vzprejet v našo ljubeško, nadknezovo
telesno stražo, a ga je naš Jaroslav
kmalu zapodil, ker je spoznal, da je navaden
lopov, nepridiprav, kolikor ga je. Ob
vstoličenju novega nadkneza Kruta sem ga
videl v Velegradu med vojniki posadnika
Gneva; torej je stopil v njegovo službo.
No, ravno pravega je dobil Gnev! Sebi
enakega! Seveda je to Vrel, nihče drugi.
Pa kam neki gre to malopridno seme, ki
bi ga človek najrajši prej kot prej zasejal
v črni pekel? Nazaj se ozira, in oči se
mu svetijo kakor mačku, ki preži na miškoglodalko,
kdaj se prikaže iz luknjice. Pa ne,
da bi koga pričakoval z grdimi, s črnimi
naklepi? Godimir, tiho, pozor! Glej, sedaj
se je ustavil. Za gostoobrastlo drevo je stopil.
Bodalce vleče izpod plašča. S hijensko
potuhnjenimi očmi gleda proti vzhodu. Prav
zatrdno, svojo glavo zastavim, namerava
lopov po stari svoji navadi izvršiti zopet
kako črno dejanje. Druže Godimir, pozor!
Preprečiti morava zlodelo.“

In z očmi, s kakršnimi opazuje iz zasede
mnogoizkušeni, lokavi lovec orjaškega orla
ali črnokljunega kragulja, ki se ravno pripravlja,
da se izpusti iz višave nad pohlevno
pišče — da ga ustreli, pišče pa reši, sta
opazovala Gojnik in Godimir malopridnega
Vrela.

Kako sta rešila brhka mladca-junaka nedolžno
mladenko Slavico, ki si jo je bil izbral
kragulj Vrel za svojo žrtev, za svoje
klavno jagnje, ste že videli in slišali.

Da sta bila tisti večer gospod Tugumir
in mala Slavina silno presenečena, še bolj
pa vesela, ni treba praviti. Mislite, da je bila
zlatolasa Tugumirova vnukinja malo vzradoščena,
ko ji je hudomušni Gojnik med
večerjo povedal, da ji prinaša pozdrav vroč
in gorak, čeprav ne prihaja z juga gorkega
in večno zelenega, ampak s severa hladnega,
ledenega — pozdrav od knezoviča
Henrika! Slavina se je smejala kakor v rani
pomladi ravnokar vznikla, v jutranji rosi se
kopajoča cvetka, ko jo pogleda zlato solnčece.
Vesela je bila, da se od veselja ni vedela
kam dejati. Tugumir je pa kar plakal
od veselja nad izpreobrnitvijo in rešitvijo
Pluzonove hčerke Slavice ter nad lepimi
Gojnikovimi poročili.

Kako se je završil tisti dan v Tugumirovi
dvorani-obednici, že veste. Lep je bil zvršetek,
tako lep, da ga celo črnooka noč, ki
ga je gledala skozi okno, ni mogla prehvaliti:
tiho šumljaje, skrivnostno šepetaje
je vkljub trudnim, poznim uram na dolgo
in široko pripovedala o tem zvršetku gostolistnatim
drevesom in nežnim cveticam v
gozdičku pred Tugumirovim gradom.

XVI.

Dvakrat štiriindvajset ur kasneje je pa
črnooka nočka, prav nalahno šumljajoč, prav
potiho šepetajoč tem drevesom in cveticam
pripovedovala nove dogodivščine.

Prišumljala je s severa, tako je pravila,
in kaj je videla, kaj slišala, kaj izvedela v
velegrajski okolici?

Na planinici zelene šumice velegrajske,
na svojem navadnem zbirališču, igrališčupevališču
so v srebrnojasni mesečini v kolu
stale gorske vile pa pozorno poslušale tovarišico
vilo Radovanko. Ta je gledala proti

mestu Velegradu, se na ves glas smejala in
govorila:

„Ali nisem zadnjič prav imela, ko sem
ti rekla, da se bodeš opekla, ti gizdava,
sanjava in lokava Vanda, posadnika Gneva
hčerka srakoperka? Ali nisi doslej poznala
prislovice: Kdor drugemu koplje jamo, sam
pade vanjo? Kako je hitro konec črnih tvojih
nakan! Komaj si jih v podli svoji duši spočela,
pa so že prišle na dan. Kajpak: nič
ni tako skrito, da ne bi postalo očito. Kako
se ti je tvoja črna osnova ponesrečila in
hitro raznesla! Hahaha! Prav ti je. Iz dna
srca in iz globine duše ti privoščim to osramočenje.
Kot žerjav si hodila doslej okrog
zahtevajoč, da te vsi občudujejo. Peščica
ljudi te je res občudovala, odslej te bodo
pa vsi, veš, vsi ljudje, cel svet. Pa ne zaradi
tvoje lepote, — kaj še! — zaradi kačje
hinavščine in hudobije tvoje! Hahaha! Le
si puli lase, ki si bila prej tako ponosna
nanje kakor pavica na svoje perje! Le čakaj
Kruta, bodeš videla, kaj bode naredil s teboj!
S studom se bode obrnil od tebe, kakor se
človek s studom obrne od gnusne gosenice.
In glej, da te ne bode pobil, kakor se pobije
kača strupenjača! Pa, da bodete vedele,
vile posestrime, za kaj tu gre, zakaj tako
govorim!

Veste, prav zgodaj sem vstala danes,
istočasno z rožnato zarjo, pa sem šla na
izprehod tja doli v sočnati gaj. Umivala sem
se z jutranjo roso, trgala cvetice in jih vtikala
v kito — kronico zlatih svojih las. Kar
sem zaslišala, da po cesti od juga sem prihaja
voz. Stopila sem za grm, da bi me
prihajač-voznik ne videl. Voz se je bližal
bolj in bolj. Na njem sem zagledala dva
moža v kmetiški, hlapčevski obleki. Mlajši
se mi je zdel tako znan. Gledala sem, gledala
pa spoznala v njem Gojnika, veste,
onega Gotšalkovega vojnika, ki se je bil ob
vstoličenju novega nadkneza Kruta v Velegradu
tako postavil. Kaj neki išče mladec
tukaj? Kam se pelje? V Velegrad? Saj mu
je Krut vendar enkrat za vselej prepovedal
stopiti še katerikrat na bodriška tla. Kako
se je torej predrznil priti nazaj? Kako si upa
v Velegrad? Tako sem se čudom se čudeč
popraševala in ugibala, kaj neki namerava
predrzni mladec-junak v tej hlapčevski obleki.
O njegovi nameri pa mi ni bilo treba dolgo
ugibati. Uganko mi je rešil kmalu sam.

Voz se je ustavil prav vštric grma, ki
sem jaz stala za njim. Vozača sta se oprezno
ozrla na vse štiri strani, in ker nista zagledala
žive duše nikjer, sta ročno stopila z
voza, odgrnila rjuho, ki je bila razgrnjena
črez zadnji njega konec pa nekaj vzdignila.
Kaj? Okrvavljeno človeško truplo. Vzdignila
sta je pa posadila v travo ob cesti.

— Na —, je izpregovoril Gojnik, — tu leži,
ti lopov Vrel, malopridnega posadnika Gneva
malopridni vojnik! Vanda te je najela, da
bi z bodalcem poslal Pluzonovo Slavico v
naročaj Morani. Pa si padel sam v njen naročaj.
Slavico hoče vsaj nekaj časa še cvetna
Devana imeti na zeleni žemljici. Gospoda
Tugumira si hotel pokopati, njemu si hotel
naprtiti zavratni umor Pluzonove hčerke, Krutove
izvoljenke, pa ti je izpodletelo vkljub
tvoji navihanosti. Da, da, tudi črv ugrizne
enkrat kislo jabolko. Pokopal si sam sebe
in Gneva in Vando. Pa da bodo ljudje, ki
te bodo našli tukaj, vedeli, za kakšno boleznijo
si umrl, sem napravil tozadevno izpričalo.
Tukaj je, sam je drži v roki in kaži
ljudem! — In po teh besedah je Gojnik vteknil
med mrličeve prste droben listič, sedel s
spremljevalcem na voz, ga okrenil in se
naglo odpeljal nazaj proti jugu.

Kaj človek vse vidi, vse izve, če gre v
ranem jutru na izprehod! sem si čestitala
in hitela k mrtvecu. Kaj je bilo zapisano na
lističu? ‚Njega malopridnosti Gnevu, velegrajskemu
posadniku, sporočam, da je bil
njegov vojnik Vrel, ki ga je bila najela njega
hči Vanda, da zavratno umori nadkneza
Kruta nevesto, Pluzonovo Slavico, sam umorjen
v trenutku, ko je hotel izvršiti črni zločin.
Gojnik, mrliški oglednik.‘

Hahaha, sem se zasmejala — ta pa zna!
Bogve, kje je hodil v šolo ta pretkani Gojnik?
Še mene poseka! Škoda, da je že izginil.
Poljubček bi mu dala za sijajni ta čin! —
A komaj sem izgovorila te besedice, sem

zaslišala od Velegrada sem peketanje konjskih
kopit. Hitro sem vteknila listič nazaj
med Vrelove prste in se skrila za grm.

Veste, kdo je prihajal? Gnev in Vanda.
Na jutranji izprehod sta pač pripeketala iz
mesta. Veselo sta kramljala in se smejala.
Zlasti Vanda je bila videti dobre, zidane
volje. Prešerno veselo je gledala naokrog,
kakor bi bil že ves svet njen.

— Kaj je pa to? — je vzkliknila deklina,
ko sta prijezdila do mesta, kjer je ležal mrtvi
Vrel. — Mrtev, okrvavljen, zatrdno umorjen
vojnik! —

Poskakala sta s konjičev. In kaj se je
zgodilo potem, ko sta prepoznala mrliča in
prečitala oni drobni listič — kaj bi pravila,
saj si lahko same mislite! Samo toliko vam
povem, da strela z jasnega neba ne more
tako prestrašiti človeka, kakor je ostrašil
pogled na mrtveca in ono drobno pisemce
Gneva in Vande; da še tako drobčkana in
šibka prosena bilka ne zatrepeče tako, in
naj zavije nad njo še tako huda sapa vijača,
kakor je zatrepetala Vanda. Kar sesedla se
je na tla. In sedaj v svoji sobici tiči, na
posteljici leži in milo ječi ter si puli lase.
Le si jih puli, ti gizdava in sanjava Gnevova
hčerka srakoperka. Hahaha!“

Tako je govorila vila Radovanka na planinici
velegrajske šumice. Slišala jo je črnooka
nočka pa je prišla povedat te novice,
nje besede drevesom in cveticam v gozdičku
pred Tugumirovim gradom. Prav nalahno
šumljajoč, prav potiho šepe tajoč jim jih je
pripovedovala, potem pa utrujena zadremala,
zaspala, in z njo so zadremala tudi drevesa
in zaspale cvetice — —

In ni lagala črnooka nočka in tudi vila
Radovanka ne.

Ko je bil na Gojnikov ukaz zabodel
Godimir Vrela, so ga bili pustili kar ležati
ob cesti in se na Slavičin poziv napotili
proti gradu. Kar naenkrat se je pa udaril
Gojnik po glavi: „Tepček, slepček, take
nespametnosti pa še nisi naredil, odkar te
nosi zemlja! Vsaj to bi bil lahko izvedel
od Vrela, kdo ga je najel za nameravano
zlodelo! Zakaj sem ga velel takoj zabosti!
V vragovo naročje bi ga bili poslali lahko
nekoliko kasneje, potem ko bi nam bil povedal
in izdal, zakaj je hotel umoriti Slavico,
kdo ga je tega naprosil. Sam pač ni
imel nobenega vzroka in povoda napasti
nadknezovo izvoljenko s smrtonosnim orožjem.
Pričakoval jo je, to se je videlo. Zakaj
je pa ni napadel prej in kje drugod?
Pa, — morda še diha, morda se bode dalo
iz njega še kaj izvleči, morda bode prišla
še kakšna izdajavna kletvica iz gnjusnih njegovih
ust. Hej, ljudje božji, malce malo me
počakajte!“ je dejal svojim sopotnikom in
zletel nazaj.

Vrel se je krčil in zvijal v smrtnih bolečinah,
zvijal kakor slepec, če se mu je
odsekala glava ali rep. Oči je imel že vse
steklene; z desnico je krčevito tiščal rano,
iz katere je curkoma vrela kri; bil je v zadnjih
pojemljajih. Se je siknil z glasom hropečim,
onemoglim: „Prokleta Vanda!“ —
pa mu je odpovedal jezik, odpovedali tudi
vsi drugi udje: preminil je.

„Že dobro; sedaj vse vem“, je rekel
Gojnik in se vrnil k čakajoči ga trojici

„Kaj hočemo narediti z Vrelovim truplom?“
je po vljudnem pozdravu in poklonu
vprašal mladec-junak gospoda Tugumira,
ko ga je drugo jutro navsezgodaj dobil na
vrtu. Gospod Tugumir je imel namreč lepo
navado, da je zjutraj zgodaj vstajal, ne samo
zato, da bi dajal lep zgled svoji družinčadi
in jo izpodbujal in opominjal, da je treba
iti na delo, ampak zlasti zato, da se je mogel
nemočen našetati in nasrkati zdravega, čistega,
še neoskrunjenega jutranjega zraka.
Tudi danes je vstal zgodaj in šel šetat na
vrt. Zarana je pa vstal tudi Gojnik in zagledavši
ga skozi okno na vrtu šel k njemu
z vljudnim jutranjim pozdravom in s vprašanjem,
kaj naj se naredi z Vrelom.

„Kaj naj naredimo?“ je odgovoril gospod
Tugumir. „Pokopati ga bodem dal.“

„Kje?“

„Kjer leži; v gozdu.“

„Jaz bi ti nekaj drugega svetoval, gospod
Tugumir, kar bi bilo zatrdno umestnejše in
koristnejše.“

„Kaj? Povej odkrito, kot prijatelj prijatelju!“

„Jasno je, da je lopova Vrela najela
Vanda.“

„Da bi se iznebila svoje tekmice. Ves
Velegrad že ve i i govori, kako se Gnevova
hči ponuja in nastavlja mlademu nadknezu.“

„Pa zakaj lopov ni napadel Slavice prej?
Zakaj jo je hotel umoriti ravno pred tvojim
gradom? Veš, zakaj, gospodine Tugumir?
Ponoči nisem mogel spati pa sem reševal
to zagonetko in mislim, da sem jo prav
rešil. Da bi sum padel na te. Lopov Vrel
bi zatrdno hitro razvpil v dežel, da je našel
Slavico umorjeno pred tvojim gradom. In
posledice takega obrekljivega govoričenja
in sumničenja si lahko predstavljaš. Veš, kaj
ti svetujem? Dokažimo s hitrim dejstvom,
da kdor drugemu koplje jamo, sam pade
vanjo. Ali imaš kakega hlapca zvestega, vsestransko
zanesljivega?“

„Stari hlapec Jaropolk mi je zvest in
verodostojen in zanesljiv kot sveta blagovest.“

„Dobro. Ne da bi kdo drugi vedel, bodeva
Vrelovo truplo naložila na voz, ga
odpeljala v bližino mesta Velegrada, ga tam
ob cesti kje, skrivaj seveda, odložila in posadila
na tla pa jo odkurila hitro nazaj. Kajpada
bodem moral biti jaz zaradi večje varnosti
preoblečen v obleko takisto hlapčevsko.
Napisal bodem pa tudi list zapisnik, da bodo
ljudje, ki bodo našli mrtvega Vrela, vedeli,
za kakšno boleznijo je umrl posadnikov
vojnik. In stvar se bode za nas vse, zlasti
še za te iztekla dobro, za Gneva in Vando
pa kar se da slabo.“

„Tvoja zamisel je vrlo pametna. Le uresniči
jo. Moj voz in Jaropolk sta ti na razpolago.“
In za vse pretkanosti godni vojnik Gojnik
je lepo izvedel to zamisel, kakor smo slišali
od Radovanke oziroma od črnooke, sedaj
že speče nočke, ki je to gorsko vilo slišala
pripovedovati o tej dogodivščini tam v zeleni
velegrajski šumici — —

Utrujena nočka je v lesu pred Tugumirovim
gradom z drevesci in s cvetkami
spala že trdno spanje. V gradu so pa še
svetili, še bdeli. V dvorani-obednici so sedeli
gospod Tugumir, njega vnukinja Slavina,
ki nikakar ni hotela iti spat pred drugimi,
Pluzonova Slavica pa Gojnik in Godimir v
prijateljskem pogovoru.

Slavica je bila nocoj prvikrat po svojem
dohodu prišla v obednico. Drugo jutro po
dohodu je bila namreč obležala, tako je bila
slaba in utrujena od dolge, težke poti. Črez
dan ji je sicer postalo boljše, ali Tugumir
ji ni dovolil iz postelje, in tudi drugo jutro
še ne. Šele nocoj je vstala in prišla k skupni
večerji.

Gojnik se je bil v že trdi noči vrnil s
‚pogreba‘, kakor je imenoval prevoz mrliča
Vrela izpred Tugumirovega grada pred mesto
Velegost. Bil je prav dobre volje. Ravno je
pripovedoval, kakšen nagrobni govor je
imel, s katerimi besedami se je poslovil od
telesnih Vrelovih ostankov, kar se je zaslišal
pred gradom topot konjskih kopit.
Nekam prestrašeno se je spogledalo vse
omizje.

Slavina je bila prva pri oknu pa jih hitro
pomirila: „Našinci-vojniki!“

„Ali je to mogoče?“ je dejal Tugumir
in sam stopil k oknu. „Res so naši ljudje,
ki sem jih bil poslal doli k Labi reki h Krutovi
vojni. A da so že doma, to je pa čudno.
Čakajte, jih grem doli na dvorišče vprašat,
ali je vojske že konec ali kaj.“

Gospod Tugumir se je kmalu vrnil z
dvorišča v obednico sporočit svojim gostom,
kaj so mu povedali njegovi ljudje,
ki jih je bil moral poslati kot velmož vlastelin
nadknezu v pomoč.

Krut je zbral pred Labinbregom z mrzlično
naglico veliko vojsko pa pričakoval
prehoda in napada saksonskega vojvodiča
Magnusa. A čakal je napada zaman.
Dnevi so prihajali in odhajali, Magnusa pa
ni bilo črez reko. S svojimi praporci je
nekaj dni strašil na levem bregu Labe, v
neki noči jo je pa popihal proti jugu. premislil
se je, izpregledal, da ni varno zobati
z nami črešenj, pa je odkuril kot dihur“,
so govorili drugo jutro bodriški vojniki, ko

na levem bregu Labe reke niso videli nobenega
saksonskega vojnika več. Podobno
je mislil in govoril tudi Krut. Iz previdnosti
je pa vendar ostal še nekaj dni v Labinbregu.
Ko pa Saksoncev le ni bilo na izpregled,
in so mu sli-ogleduhi, ki jih je bil
poslal v njih zemljo,
vrnivši se povedali,
da jo je
Magnus s svojo
vojno mahnil proti
jugu, zatrdno proti
nemškemu kralju
Henriku, je razpustil
večino svoje
vojske in odrinil v
Ljubek. Zato so
prišli vojniki domobranci
tako nepričakovano
hitro
domov.

„Če ni kakšne
zvijače vmes?“ je
pripomnil Gojnik.
„Pa naj bode zastran
nas! Z Godimirom
grem sedaj
tem varnejše
in brezskrbnejše v
Bardevik do knezoviča
Budivoja in
do vojvoda Ordulfa,
pa se bodemo
pomenili in
domenili, kdaj bodeta
Saksonec in
Danec, vsak od
ene strani, napadla
Kruta. S tvojim
dovoljenjem, gospod
Tugumir, odrineva
Godimir in
jaz koj jutri zjutraj
— po opravku.“

„Kakor hočeta; Bog z vama!“ je rekel
Tugumir.

„Ali hočeta še mene s seboj?“ se je sedaj
oglasila Pluzonova Slavica in se nasmehnila.

„Zakaj ne? Drage volje. Pa kam hočeš,
gospodična Slavica,? K knezoviču Budivoju?“
je nekam zbegan, presenečen in osupnjen
vprašal Gojnik.

In zbegani, presenečeni, osupnjeni so se
ozrli v Pluzonovo hčerko tudi drugi omizniki.
Slavica se je pa
— pač nalašč —
nekaj časa samo
smehljala in z vidnim
zadovoljstvom
opazovala njih gledanje
in strmenje.

„Gospodična
Slavica“, je slednjič
prekinil molk
in strmenje gospod
Tugumir,
„prosim te, povej
nam vendar, kaj
nameravaš? Oni
večer si nam povedala
samo to,
da si se vrnila na
edino pravo pot,
na pot, ki nam jo
je začrtal Krist
Gospod. Neizrečeno
smo se vsi
razveselili tega
dejstva, kakor dejstva,
da si bila potom
malokaj čudežnim
rešena
zlobe tolovajeve.
In ginjeni smo bili
vsi, to si videla,
zlasti jaz, do solz,
ko si nam povedala,
da si zapustila
in popustila
vse posvetne
stvari — in da si
jih res popustila,
to je, oprosti, precej pokazala tvoja obleka
— in da se hočeš odslej posvečevati samo
tej nebotični nameri: priboriti našemu rodu
edino pravo, krščansko prostost. Ginjeni

smo bili, občudovali smo te, ko si nam to
razodela, občudovali tako, da nam je koleno
nehote klecalo, vendar te oni večer nismo
hoteli izpraševati na dalje, kako nameravaš
izvršiti svojo nakano. Povej nam torej nocoj,
prosim, kaj misliš započeti.“

„Dobro, povedala bodem odkrito“, je
odgovorila Slavica. „Stvar je taka: Iz sence
na solnčno plan, namesto teme mora v Bodričih
nastati svetloba, namesto smrti vzkliti
življenje in namesto obupa nada, tako sem
si dejala v Velegostu. Pa sem skrivoma, v
siromašni obleki, zapustila svojo očino, svoj
rojstni kraj in odpotovala budit Bodričem
nebeške nade in življenje in svetlobo. Nekaj
dni bodem — s tvojim dovoljenjem kajpada
— tu pri tebi, tako sem bila sklenila, da se
tu nekaj časa skrita, odločena od sveta, kar
bi bilo zaradi številne družinčadi težko izvesti
doma v Velegostu, z molitvijo, s postom
in premišljevanjem pripravim za blagovestniško
delovanje. Potem bodem pa šla
od hiše do hiše, od sela do sela, od mesta
do mesta kot blagovestnica krščanska.“

„Pa nisi pomislila, da bi ti Krut ne pustil
dolgo dihati v svobodnem zraku?“

„Pač. Toda dejala sem si: saj so tudi
prvi krščanski blagovestniki, prvi učenci
Gospodovi šli med neverce kot jagnjeta
med volkove, pa so zvečine povsod zmagala
jagnjeta. Sicer bi se pa tudi nič ne bala
smrti mučeniške. Tako sem bila sklenila, na
tak način sem se bila namenila kot blagovestnica
nastopiti v Bodričih. Sanje pa, ki
sem jim imela snoči, so mi pokazale drugo
pot blagovestniškega delovanja.

Prostrana, nepregledna poljana se je širila
pred mojimi očmi. In na tej poljani so se
razprostirale vojne trume, nepregledne, neštete,
goste kakor drevesa v globoki, stoletni
šumi. In vse te trume, oborožene s
silnimi sulicami, s kopji in z meči, so nepremično
gledale v mladega, na iskrem
konju sedečega poveljnika, pač pričakujoč
povelja. Pogledala sem mladega poveljnika
pozornejše, in tako se mi je zdel znan. —
Moj Bog, to je mati Filomena, preoblečena
v moško, vojaško obleko! sem vzkliknila.
Da, da, prav ona je! — In Filomena poveljnica
je začela pregledovati čete, jahala
od vrste do vrste in vsaki nekaj govorila.
In vsaka četa je navdušeno vzklikavala: Živela
naša voditeljica! Ko je pa pregledala
vse čete, je zamahnila z mečem in poveljevala:
Naprej! S troedinim Bogom za svobodo,
dom! In vrste so zavriskale, navdušeno zapele
bojno pesem in se pevajoč začele pomikati
proti severu. Njim na čelu pa poveljnica
Filomena.

Kaj pomeni ta sen, ta prikazen? sem se
vpraševala, ko sem se zbudila ...“

„Kaj je pomenil?“ se je hlastno oglasil
Gojnik. „Dovoli, gospica Slavica, jaz sem
precej umel, kaj pomeni. Prikazen ti veli,
da tudi ti tako nastopiš. Bodi naša voditeljica
v bojih krvavih! Na ta način bodeš
stokrat več dobrega storila in dosegla, kakor
če bi hodila po deželi kot oznanovalka blagovesti
v obleki preprosti, siromaški. To ni
za ženske, to je za moške, duhovnike in
redovnike! Hej, gospica: v vojaško obleko
pa na konjiča! Pa zletimo črez Labo reko
h knezoviču Budivoju v Bardevik in od tam
izdamo in po bodriški deželi razširimo razglas,
naj Bodriči kristjani — skrivaj seveda
— hite v Bardevik k Budivoju in k tebi. Ti
bodeš razglas podpisala s svojim imenom.
In to tvoje ime bode privleklo k nam na
stotine naših rojakov kristjanov. In potem
pod Budivojevim in tvojim poveljstvom udarimo
črez Labo, s severa bode pa istočasno
prihrumel Sven Astridson. - In šlo bode
krasno.“

„Krasna zamisel!“ je vzkliknil gospod
Tugumir. „Rad bi jo osebno pomagal uresničiti;
ali, kakor veste, sem ob vmestitvi
nadknezu Krutu vpričo vsega naroda izjavil
in prisegel, da bodem takisto zvest podanik
njemu, kakor sem bil nadknezu Gotšalku.
Besede ne smem snesti, prisege ne prelomiti.
Tudi svojih kmetov ne bodem hujskal,
pač pa jim ne bodem branil in ne
stavil nikakih zaprek, če se sami vzdignejo
proti Krutu, kadar ga napadete z juga in
s severa. Sedaj za enkrat pa sem vam na
razpolago z novci.“

„Dobro. Naprej! Oskrbite mi vojaško
opravo!“ je po kratkem premišljevanju odločno
velela Pluzonova hčerka — —

In zopet je imela črnooka nočka priliko
videti lep prizor pred Tugumirovim gradom.
Ravno se je zbudila — zbudili so jo rumeni
žarki vzhajajoče jutranje zarje — in kaj je
videla? Iz grada so potiho prišli trije mladi
vojniki. Spremljal jih je gospod Tugumir,
mala Slavina in starica Godislava.

„Hvala ti še enkrat, gospod Tugumir!“
je zašepetal na dvorišču z glasom nežnim,
srebrnozvonkim najmlajši vojnik.

„Bog s teboj, Slavica!“ je takisto tiho
odvrnil gospod Tugumir in s solzami v očeh
poljubil lepemu vojniku roko.

„Godislava, ne jokaj! Če Bog da, se
kmalu zopet vidimo. Dotlej bode pa gospod
Tugumir skrbel zate. Kajneda, gospod Tugumir?“

„Zatrdno. Torej še enkrat, Slavica: Bog
s teboj! Sedaj morate iti. Dani se. Vidva
pa, Gojnik in Godimir, da vesta, da se zatrdno
oglasita, ko se bodeta vračala na
Dansko, pri nas, da nam povesta, kako ste
se dogovorili v Bardeviku.“

„Morata se“, se je oglasila zlatolaska
Slavina, „da vama dam za knezoviča Henrika
mal spominček.“

„Zatrdno. Zdravi! Hodimo!“

In vojniška trojica je poskakala na konjiče,
ki jih je imel stari hlapec Jaropolk že
pripravljene pred gradom, in odpeketala v
tiho jutro. Lepo je bilo tiho to jutro, zorno,
rožmarinovo. Ali bode pa tudi nageljnov
dan?

XVII.

Kričači žerjavi! Hahaha! Kako
hitro, mrzlično naglo, so
jo popihali proti jugu!
Kar črez noč so izginili
in preminili iz naše soseščine.
Že vedo, zakaj. Hahaha!
Naš slovenski sever jim je kajpada
premrzel, naš severni zrak prerezek, preoster:
jedek kot kačji strup, oster kot ravnokar
nabrušeni nožič. Da, da. Dih naših severnih
kačic kaljenk, naših puščic ni nič kaj prijeten,
nič kaj krepilen in nič kaj zdravilen.
In mrzli objemi orjaškega severnega medveda
tudi niso posebno prijetni za slabotne
repnatopuhle prsi hripavih saksonskih žerjavov.
Hahaha! Ti prešerni saksonski žerjavi
mislijo, da se jim bode na nemškem
jugu vse bolje godilo kakor pri nas na
severu. Ali se motijo! Naša severna kopja
so premrzla za vroče njihove junaške prsi.
Topli jug jim bode pa zatrdno pregorak.
To bode za nje pretopla kopelj v pretopli
nemški krvi. Hm, kralj Henrik je sicer največji
razposajenec in razuzdanec, kar jih obseva
nebeško solnce, a takih žerjavov nepridipravov,
kakor ste vi, v svoji deželi vendar
ne bode maral. Bodete že videli; on vam
bode že pokazal in dal, kar vam gre. Kaj
ti pravim, vojvodič Magnus? Kmalu jo bodeš
moral tudi ti iz njegovih zemelj hitro popihati
v svoje rodno gnezdo, ker ti dih in pih
njegovih puščic prav zatrdno ne bo po
všečen. Vrnil se bodeš v svoje gnezdo, a
jaz se le bojim: preveč dimast, ožgan, ožigosan
in — ogorčen. Pa — kar kdo išče,
to najde. Hodi srečno po — nesrečo!“

Tako je govoril bodriški nadknez Krut,
ko je oni dan izpred Labinbrega zapazil, da
so Saksonci izginili z drugega brega Labe
reke in jo mahnili proti jugu, proti kraljevskonemškem
ozemlju. Kam pak drugam?

Pa se je hudo motil.

Saksonski vojvodič Magnus je delal čast
svojemu imenu: bil je res velik, velik po
postavi, po opravi, po zvijačah in spletkah
in po uspehih svojih.

Otec Ordulf je imel smolo na vsakem
bojnem polju, kamor se je prikazal. Kadar
se je lotil kakega nasprotnika, je osramočen,
ožigosan in zato seveda ogorčen moral zbežali
domov — pred smolosolzečimi smrečicami,
puščicami in kopji. Vedno se je
osmolil, tako da so se že njegovi lastni
rojaki vojniki norčevali iz njega in se mu

rogali. Kaj še le tujci! Še nikoli ni prinesel
iz vojnega pohoda lovor-venca zmage. Vedno
je prinašal od kopriv najedene in od njih
strupa zasedene in otečene roke in noge.
Srečo je pač imel na plesiščih in igrališčih,
na bojiščih nikdar; vselej jo je dobil krepko
po glavi, kadar je pojezdil nasproti zmagi,
nasproti slavi. Vsikdar je bil ugnan v kozji rog.

Drugače se je znal postaviti njegov sin
Magnus. Združeval je pa v sebi tudi res
izredne vrline in lastnosti, prirojene in pridobljene.
Tekmoval bi lahko z močjo Herkula
orjaka, z drznostjo Ajanta junaka, z lokavostjo
in zvitostjo mnogoizkušenega potnika
Odiseja, z lepoto košatolasega trojskega
Parida, z junaštvom vojnika Marta, s prožnostjo
božanskega strelca Apolona in s srečo
Cezarjevo — vsaj v mladostnih svojih vojnih
pohodih.

Po izredni svoji pogumnosti, drznosti in
vojni darovitosti je zaslovel že v zgodnji
mladosti pri svojcih in sosedih. Lepo se je
izkazal, lepo se je postavil zadnjič, v prvi
polovici Gospodnjega leta 1066, ko je tako
sijajno zmagal prej skoraj vsemogočnega
bremensko - hamburškega nadškofa Adalberta:
napadel ga je v njega hamburški stolici
in po kratkotrajnem napadanju prisilil,
da je pobegnil iz svoje škofije v Goslarsko
mesto in sklenil z njim za njega nadškofovsko
visokost naravnost sramotno premirje,
dragoceno plačano mirovno pogodbo. Zlasti
je pa pokazal te svoje vrline zadnjič proti
Krutu, proti Bodričem.

S številnimi praporci se je kar naenkrat
prikazal na levem bregu Labe reke pred
bodriško posadko v Labinbregu. Pa samo
zato, da bi malo malce oplašil in ostrašil
Krutove Bodriče in jih pripravil v strah, v
zadrego in zmedo.

Ravnal je po zvito sestavljenem načrtu:
novega bodriškega nadkneza Kruta najprej
lepo izzvati, izvabiti, da pridrvi s svojimi
voji doli k Labi reki v Labinbreg, da zavre
Saksoncem prehod črez most, potem ga pa
lepo prevariti in za željno pričakovano zmago
oslepariti. Nekaj dni bode strašil na levem
Labinem bregu ob Baltiški trgovski cesti,
potem pa naenkrat krenil proti jugu, kakor
bi se bil premislil, pač spričo Krutove številne
vojne, in bode popeljal svoje voje
rajše proti nepripravljenemu nemškemu kralju
Henriku. Krutovim morebitnim oglednikom
bode že znal natvezti, da upa trdno, da
mu bo na jugu sreča milejša, kakor bi mu
bila na severu, ker na jugu prej raste lovor
kakor na severu. Toda na jug ne pojde
daleč; s kraljem Henrikom se ne mara še
za enkrat zaplesti v bojni ples. Krenil bode
kmalu, čim se bode prepričal, da je Krut
razpustil svoje voje, proti vzhodu, pregazil
Labo in se razlil kot pomladanski hudournik
po južno-vzhodnih bodriških krajinah.
In bogat bode plen, plen ljudi: mladcev in
mladenk, in plen blaga ...
In izteklo se mu je vse po volji, vse po
zvijačnem načrtu.

Ko je v tihi noči s svojimi praporci tiho
izginil izpred Labinbrega in krenil proti
jugu, je kmalu izvedel, da je Krut razpustil
večino svoje vojne izpred obmejnega mesta
Labinbrega na domove, sam pa odšel proti
severu v Ljubek mesto. Pa nalašč je s svojci
še nadalje prodiral skozi pokrajino drevljansko
proti jugu. V Gorski, ki so jo Nemci
prelevili v Bergen, se je ustavil, nekaj časa
počival, potem pa jadrno zavil ob Dumi
rečici proti vzhodu, proti Jezi reki. Ob nji
je korakal proti severu preko Ostrova, Lojhovica
in Vojkama v Ljauncij, od tod pa
črez Labo reko v Domič. In odtod? Od tod
je razposlal svoje oddelke v bodriška nepripravljena,
nič zla sluteča selišča. Kot krilate
žuželke so se razpršili njegovi voji, kot požrešne
kobilice so skakali in letali okrog,
kot roji brenčečih bučel so zbrenčali sedaj
sem, sedaj tja, — iskajoč medu, plena. Kakor
blisk, ki hipoma preleti vso velikansko razdaljo
med vzhodom in zahodom, so švigali
saksonski vojniki iz sela v selo. Pridrli so
v selo, je oplenili, prebivalstvo pa iztrebili:
staro pomorili, mlado zarobili. Seljani, možje
in mladci, so sicer kot levi branili sebe,
svojce in last. A zaman. Proti pretežni premoči
se zaman bori eden sam. Mnogo psov
lovi brezskrbno še tako močnega volka.

Kakor sela je vojvodič Magnus oplenil
in iztrebil tudi gradove in pokrajinska mesteca,
kar jih je padlo v usta njegovemu
meču. Strah je šel pred njim, opustošenje
za njim.

Knezovič Budivoj, ki se je s svojci tudi
udeležil njegovega vojnega pohoda, ga je
zaman prosil in zaklinjal, naj postopa vendar
malo milejše, naj ne požiga kar od kraja
belih sel in naj ne mori negodnih otrok in
onemoglih starcev.

„Pobratim!“ mu je opetovano govoril.
„Lepo te prosim: drži vendar za uzdo svoje
vojnike. To ni več vojna, to je roparsko
plenjenje in morjenje. S takim nastopanjem
meni samo škoduješ. Kako si bodem pridobil
zaupanje Bodričev rojakov, ko vidijo,
da naše ljudi ti, moj zaveznik, moriš in pobijaš
kot lokavi lovec krotke srnice ob studeni
vodici! In to tudi ni krščansko, ni človečansko.“

A njegove prošnje so bile bob v steno.
Svojce je pač držal nazaj, kolikor je le mogel;
Magnus se pa ni dal pregovoriti. „Boga
zahvali“, mu je odgovarjal vojvodič, „da ti
pobijam in iztrebljam nasprotnike ter rušim
in razdiram njih kraguljeva gnezda. Čim menj
nadležnih muh, toliko okusnejši duh prikuh.
In nikar mi ne govori, da je naše ravnanje
nečloveško, nekrščansko. V pravični vojni
je vse dovoljeno, tudi rop in plen. In kdo
pravi, da je greh ruvati ljuliko iz pšenice!
Mrčes in ljulika če se prej iztrebi, boljše je.
To je še koristno, nujno potrebno delo. In
delavec je na vse zadnje tudi vreden plačila,
jaz tudi — plena.“

In Saksonci so se dalje razsipali in razlivali
po krajini kot ognjeni prameni, kot
deroča povodenj. Tja do Plana so pridrli
z ognjem in mečem; potem so jo pa z bogatim
plenom z isto hitrostjo, s kakršno so
bili pridrvili v deželo, pobrisali nazaj proti
Labi. In prešli so jo, preden so jih dohiteli
pri Labinbregu stoječi bodriški voji, ki so
po kresovih in po slih zaznali o Magnusovem
napadu v vzhodne bodriške pokrajine
pa jadrno skakali in dirjali na pomoč
in v jez saksonski povodnji. Magnus se je
znal zvito izmuzati in je s plenom srečno,
še pravočasno pregazil Labo.

Saksonski vojvodič se je zadovoljno
smejal na povratku domov, smejal kakor
lakotni sivi volk, ki je srečno prišel do okusnega
kosila, lepe divjačine srnjačine, si vihal
brke kot dihur, ki si je v temni noči nakradel
vse polno jajčkov, in se režal kot
lisica, ki je podavila najlepše piščance.
Knezovič Budivoj je bil pa bolj žalosten
kot vesel. Sicer je Magnus delil z njim plen
pobratimsko. Precej deleža, denarja in blaga
— ljudi zarobljencev sploh ni hotel — je
dobil; vendar ni bil prav vesel. Neki glas
mu je v srcu neprestano govoril, da ne bode
dobrega kruha, če bode mesil moko s takim
človekom, kakor je Magnus ...

Človek bi na prvi pogled mislil, da
dremlje, s tako pobešeno glavo, tako leno,
zaspano je knezovič jezdil nekega popoldneva
iz Bardevika po baltiški trgovski cesti
proti severu. Dremal sicer ni, pač pa je bil
zatopljen v globoke, resne, žalostne, malokaj
obupne misli. Kaj bode z njim? Kakor
se kaže — nič! Nekateri človek ima res
smolo, prav kakor bi bil rojen pod smolnato
zvezdo. Zakaj se mora potikati po
tujih krajih — sin velikana Gotšalka? Zakaj
pohlevno čakati, kdaj bode padla zanj kaka
mrvica kruha z bogate Ordulfove in Magnusove
mize? Kaj mu pomaga naslov ‚bodriški
knezovič?‘ Nič. Hudobni in hudomušni svet
se lahko le še huje norčuje iz takega knezoviča
slabiča, kakor iz kakšnega navadnega,
preprostega smrtnika, ki mu rojenice ob zibelki
nikdar niso pele pesmi o prestolih
knežjih, vojvodskih, kraljevskih. Kdo sedi
na lepem bodriškem prestolu, ki ga je imel
po očetu zasesti on? Tujec. On se mora
pa klatiti po tujem svetu kot kakšen propadli
klativitez, kot deseti brat. Ko bi se
imel vsaj kaj boljšega nadejati! Ali kaj, ko
vidi pota svoje bodočnosti vsa omegljena
in na nebu svoje prihodnjosti ne vidi nobenih
zvezd!

V take misli vtopljen je nesrečni knezovič
klonil glavo vedno globlje. Ko je pa pojezdil
že precejšnjo pot, je to svojo klonečo

glavo naenkrat dvignil. Vzdramil ga je topot
bližajočih se konjičev. Dvignil je glavo, dvignil
pogled, in kaj je videl? Trije jezdeci so mu
v diru peketali nasproti. In ti niso bili opravljeni
v obleko saksonsko, tudi ne v obleko
bodriško, ampak v obleko — rujanskih vojnikov.
Gledal je, gledal in se strmeč vpraševal:
— Kako si upajo Rujanci na saksonska
tla? Čudno! Jih bodem pa jaz ustavil
in vprašal, kaj delajo, kaj iščejo tu, če si
jih doslej nihče ni upal. Če so prav trije;
toliko poguma in oblasti še imam. —

In že itak počasi stopajočega konjiča je
ustavljal k še počasnejši hoji in se z desnico
krepko prijemal držaja mogočnega
meča, visečega mu ob boku.

Pozorno je motril prihajače. In čim bližje
so mu prihajali, bolj široko je odpiral oči,
kakor človek, ki se je ravnokar zbudil iz
globokega spanja, pa se mu je zazdelo, da
vidi pred seboj na pol znane obraze.
„Mati ljuba, to sta Gojnik in Godimir,
naša nekdanja vojnika, telesna stražnika!“
je končno dejal skoraj na glas. „Vkljub
svoji rujanski obleki sta ravno onadva. Obleka
se lahko preobleče, obraz in postava
pa ne tako lahko. Prav ta dva sta. Samo
kdo je oni mladi, lepi vojnik sredi med
njima? Obrazka je tako nežnega, dekliško
nežnega in meni tako znanega ...“

Toda že se mu ni bilo več treba popraševati
in ugibati: že so ga prihajači jezdeci
srečali. Nič se ga niso bali; smehljali so se;
zatrdno so tudi oni njega že prepoznali.
Ko so prišli do njega, so se ustavili in ga
pozdravili resno vojniško, doteknivši se z
z desnico vsak svoje kučme soboljevke.

„Pozdravljen, knezovič Budivoj!“ je izpregovoril
po tem nemem pozdravu eden
izmed prihajačev.

„Ti tukaj, Gojnik! In to je Godimir, tvoj
sosluživec?“

„Da, gospodar!“

„In drugi tvoj sosluživec?“

Na to vprašanje pa Gojniku že ni bilo
treba dati odgovora.

Knezovič Budivoj je že zdrsnil s konja,
skočil k mlademu, lepemu vojniku, vjel njegovo
roko, jo nežno poljubil in presenečeno
radostno vzkliknil:

„Ti tukaj, Slavica! Kdo bi te bil pričakoval!
Bog te vzprejmi!“

„Bog tudi s teboj!“ je odgovorila Slavica,
smehljajoč se nekam čudno, skrivnostno,
zagonetno.

„Kako da si prišla le sem?“

„Prišli smo tebe pozdravit. In čemu še,
bodeš že še izvedel. Za danes ti samo to
zadostuj, da smo prišli le-sem z nameni prijateljskimi;
inače bi se bili sploh ne upali
in ne prišli v to deželo. Pelji nas na svoj
stan; utrujeni smo že.“

„Iz srca rad. Kakor ukazuješ. Pa skočimo
zopet v stremen.“

Rekel in storil.

„Pa to bi vendar-le rad vedel, kako, po
kaj ste prišli vi trije semkaj. In v tej obleki!“

„Po kaj smo prišli, sem ti že dejala, da
bodeš izvedel kasneje; kako pa smo mogli
priti v tej obleki k vam, naj pove Gojnik.
Junače Gojnik, povej knezoviču Budivoju,
kako smo prišli črez Labo!“

In ko so počasi jezdili proti Bardeviku,
je Gojnik pripovedoval z izrednim veseljem
in osoljenimi dovtipi, kako so mogli priti
v taki obleki črez mejo.

Do Labinbrega jih sploh ni nihče ustavljal.
Saj kdo bi si jih sploh upal ustavljati in zadrževati
— Krutove rojake! In bili so tudi
‚namazani‘: Slavica s češminovcem, Gojnik
s sajami, Godimir pa je bil črn kakor oglje.

Pred Labinbregom so jih vojniki, stoječi
na straži ob Labi, sicer morali ustaviti
in pobarati, odkod in kam. Dali so se radovoljno
prijeti: Gojnik je imel pripravljenih
vse polno spletk, zvijač in izgovorov za vse
slučaje. Labinbreški zapovednik ga je takoj
spoznal, ko so dospeli do meje, spoznal
izza prejšnjih časov, z dvora Gotšalkovega.
Pa pretkani mladec je znal sebi in spremljevalcema
hitro pomagati iz zadrege, zapovednika
pa imenitno preslepiti:
Od nadkneza Kruta samega, je začel dopovedati,
prihajajo. Gotšalkovega sina so
namreč zapustili in stopili v službo novega
nadkneza bodriškega.

Sedaj gredo od Kruta poslani, k bodriškemu
knezoviču Budivoju, pa le z zvijačnim
namenom: k Budivoju gredo kot nadknezovi
odposlanci, v resnici pa gredo v saksonsko
zemljo kot ogledniki. Budivoju bode
natvezel, da je nadknez Krut sedaj voljan
z njim skleniti premirje, mirovno pogodbo:
Da bode odslej vladal med njima mir, mu
je pripravljen odstopiti nekaj gradov in
selišč na zahodu svoje knezovine. Ko bodo
pa Budivoju to natvezali, bodo natančno
opazovali namere njegove in nakane Saksoncev.

In zapovednik jim je verjel in jih mirno
pustil črez Labo.

Od Labinbrega sem so jih sicer Saksonci
večkrat ustavili, skoro v vsakem selu, seveda
imajoč jih za ogleduhe ovaduhe. A
Gojnik jih je umel vselej prevarati in oslepariti.

„Hola, Krutovci!“ so zavpili koj že v
prvi vasi saksonski kmetje, ravnokar napajajoč
pri občinskem vodnjaku živino. „Stojte!
Kam greste?“

„V stran, nesramneži, potepini, grdini,
lopovi, roparski sinovi!“ je zagrmel nad
njimi pogumno -osorno Gojnik. „Pojdite z
nami, vi nepridipravi, če hočete izvedeti,
kam gremo!“