I.

Na obali Baltiškega morja,
na parobku prastare šume,
nekoliko vstran od mesta
Ljubeka, je ranopoletni popoldan
Gospodnjega leta
1064. stala mladenka v
bodriški narodni noši in
sanjavo zrla na morske valove, ki so se
nemirno zibali in grmadili, se zaganjali ob
obrežje in ob rezkih rtih zopet razsipali.
Izza črnikaste oblačne gore, ki je bila
vstala na obzorju, je radovedno pogledavalo
solnce, in njegovi žarki so veselo skakali
po valovih in se v krasnih bojah lomili
v plehajočem se morskem zrcalu. A kmalu
se je moralo docela skriti za mračnimi oblaki,
ki so naglo drug za drugim vzhajali na nebesnem
svodu, se nalik morskim valovom
sprijemali in zopet odpehavali, se v divjem
begu podili pod nebom in naglo temnili
zemljo.

Iz daljave se je že čulo votlo grmenje,
ki je prihajalo vedno bliže. Mrzla sapa je
zavela in vila čimdalje bolj silno. Čimdalje
bolj so hreščali in ječali vršički stoletnih
dreves. Čimdalje bolj je kipelo morje, se
kopičilo in vršičilo ter ljuto naskakovalo
obrežje, kakor bi je hotelo izpodjesti in
potopiti v svoje žrelo.

Mladenka je s kresočimi očmi opazovala
divje morsko valovanje pa začela govoriti,
izprva bolj tiho in počasi, potem pa vedno
glasneje, strastno in hlastno:

„Morje belo, le šumi s šumom velikim!
— Perun javlja na nebu z gromkim gromom
svojo jezo, ker ga ljudstvo pod tem nebom
več ne časti in ne moli ... Morje belo, tudi
tebe lomi srd, tudi ti se jeziš, da se od jeze
krčevito zvijaš. In pravičen je tvoj srd! Saj
te nekaznjeno madežuje krščeni sovrag, ki
s predrzno roko reže svete tvoje brazde,
one brazde, ki jih ima pravico orati le slovenske
ladje lemež, one brazde, ki jih je
našim očetom podaril vsedobri Svetovit, da
njih in njihovih potomcev trgujoče brodove
nosijo v daljne rodove ...

Črt ti je zbesnil valove, silno morje, ker
moraš zreti dan na dan, kako se lakomni
tujec šopiri na tvojih vodah, iskaje bogastva,
in se na tebi več ne pojó svete pesmi o
višnjih naših bogovih in o slovanski naši
lipi, ampak samo tuje popevke o nemški
moči. in o križanem Kristu ... In sram ti
obliva lice, vem, ko vidiš, da vsi Bodriči
klanjajo glave pred križem in pred tujcem

Nemcem, in da v nekdaj slavnem bodriškem
plemenu ni moža, ki bi se uprl oholemu
sovragu, kateri zdajzdaj vso deželo
izneveri starim bogovom ... In v gnevu
se ti penijo usta, žalost ti razriva osrčje, in
žolč se ti je razlil, ker moraš gledati, kako
spi, nevzdramno spi bodriško moštvo ...

Aj, kako rada bi ti jaz odvzela to jezo
in to žalost in to sramoto, kako rada!
Aj, hitro bi jaz osvobodila rodno grudo
tujega jarma in vrgla tujca črez mejo, da
sem mož, in ne slabotna ženska! V tla bi se
moral zgruditi križ, da nikdar več ne pronikne,
a stara naša lipa pa bi se potem
zopet razcvetela in razprostrla svoje košate
rame črez svoj mili slovenski rod! In po
tebi, morje belo, bi zopet plula samo slovanska
ladja, noseč pridelke-prvence bodriške
zemlje na sveto Rujano, po tebi bi zopet donele
le pristno slovanske popevke o svetih
bogovih in slavnih slovanskih činih! In ti
prekrasno, belo morje, bi bilo zopet samo
bodriško morje, morje slovansko!“

Navdušena govornica je obmolknila. —
Zelen blisk je šinil iz oblakov in zletel
preko raztogočenih valov tikom pred njo,
da bi ji skoraj vzel vid. In grom je zadrdral
in potresel nebeški strop ravno nad njeno
glavo. Od zadaj je pa v istem hipu začula
moški glas:

„Viljenica!“

Deklica se je stresnila in se plašno ozrla
proti šumi.

Sivolas kot sivi sokol, no še junačen,
neupognjen starec z dolgo, pobeljeno brado
je stopil izza drevja.

„Ah, ti si Slavomir, svečenik Triglavov!“
je dejala mladenka in zardela pobesila pogled,
menda ker je je bilo sram notranje
plahote, ki se je še čitala na njenem obrazu.

„Mislil sem, da stoji tu in govori čarobna
morska vila, ko sem te ugledal od
daleč“, je odgovoril starec. „Toda vprašati
te moram: Od kdaj se pa Viljenica, nadkneza
Gotšalka neustrašna hči, strahotno
strese pri poedini besedi, kakor bojazljiva
srnica pri jeku lovčevem!“ je pristavil s
pikrim naglasom.

„Od kdaj?“ je razgreto odvrnila deklica,
in kri ji je šinila v glavo. „Od kdaj pa zajec
oponaša volku strahopetnost? Ne govori,
Slavomir, o moji bojazljivosti, ker pri bogovih,
taka bojazljivka nikdar nisem bila in
nikdar ne bodem, kakor so zajčji sinovi
bodriške zemlje!“

„Mar misliš, da bodriška zemlja res rodi
in redi danes samo še plašne zajce, in da
v šumah njenih več ne prebiva drzna zverjad?“

„Da!“ je strastno zatrdila deklica. „Bodriška
zemlja, ki je prejšnje čase slula daleč
naokrog, da redi dolincem strašno zverjad,
redi danes le še strahopetne zajce in miši,
ki se pri najtanjšem šumu gozdnega listja
poskrijejo v svoje luknje. Izumrla je zverjad,
ki je zadajala takov strah sosednjim deželam;
poginila je ali pa preobrazila zverinsko svojo
čud in se prelevila v krotko živád.“

„Ali se je pa potuhnila!“ ji je segel
starec v besedo.

„Potuhnila? Ne verjamem.“

„Da, Viljenica, le potuhnila se je. Vedi,
slišal sem poprej, skrit za drevjem, tvoje
besede, v katere si izlila svoj srd nad tujca
in v katerih si očitala Bodričem nemoštvo.
Slišal sem vse, pa ne boj se, da te izdam;
saj veš, da je Slavomir sovražnik, zaklet
sovražnik tujcu Nemcu. Z neskončnim veseljem
so me napolnile tvoje besede. Vedel
sem sicer že prej, da vkljub temu, da si
krščena, ne ljubiš kaj posebno novega Boga.
A da si tako goreča privrženka starih bogov
in taka vneta rodoljubkinja, si nisem mogel
misliti, dokler nisem slišal besed, ki si jih
ravnokar govorila. Vesel sem te, neizrečeno
vesel. Pa bodi tudi ti vesela in potolažena!
Ne misli, da sva samo midva privrženca
zatiranih starih bogov. Ne! Hvaljen bodi
višnji Veles, ki daje Zemljanom modre svete
in misli v glavo: velika množica bodriških
sinov s pravičnim srdom gleda na tvojega
očeta, ki nam v svoji zmoti in zaslepljenosti
vsiljuje novo vero. Premnogi Bodriči črte
kristjana — Nemca; kakor ti, tudi oni še
niso zatajili svoje krvi. Pojdi z menoj! Pokazati
ti hočem, da bodriška zemlja redi za

tujca še mnogo strašnih zveri. Peljati te
hočem k svojim somišljenikom, ki bodo
zatrdno navdušeno sprejeli v svojo sredo
Gotšalkovo hčer — svojo somišljenko ...

Glej, mrak razgrinja črez zemljo črni
svoj plašč, in na nebu zbira gromovnik
Perun točo in oblake. Pojdiva hitro, da naju
ne zatme nevihta!“

II.

Starec je prijel deklico za roko in dejal
še enkrat: „Pojdiva!“

„Kam?“ je vprašala mladenka z malce
trepetajočim glasom in mu izpulila roko.

„Saj sem ti rekel: k zverjadi bodriški,
k zakletim sovražnikom Nemca.“

„Pa sedaj? Kaj pa poreko doma, če me
pogrešé?“

„Porečeš, da te je bila na šetnji zajela
huda ura pa si morala vedriti izven grada.
Sicer pa, Viljenica, če se bojiš svojega očeta,
pojdi domov, ne hodi za nami!“

„Ne, jaz grem s teboj!“ je dejala mladenka
odločno in mu podala roko.

„Slava ti!“ je rekel starec. „Sedaj pa le
hitro!“

Krenila sta proti šumi.

Kipeče morje je bučalo za njima.

Žalostno kričeč in s kreljutmi loputajoč
je jata črnih ptic prhutala nad obrežjem.
V oblakih je pa šumelo in vrelo kakor
v razbeljeni peči. Kačasti bliski so se zaporedoma
vpaljali iz njih in vse križem švigali
nad zemljo.

Drdrajoč grom je cepil oblačne stebre,
strahovito rohnel in ropotal po ozračju ter
treskal ognjene strele, kakor bi hotel razstreliti
vesoljni svet.

Starca in mladenko je objela šuma z
mračnim svojim krilom. Viljenica se je tresla
po vsem živofu kakor šiba na vodi, in
skrivnostna tesnoba se je ovijala njene duše.
Slavomir je korakal krepko; z desnico se
je opiral ob gorjačo, z levico pa držal deklico
za roko in govoril:

„Glej, moči in sile Perunove! Pred zlati
svoj plug, blisk, je zapregel oblačne valove
in zdaj orje po nebeškem svodu. Na ognjenih
kolih se vozi in meče na zlotvornega Črniboga,
glavarja nebeških voda, ognjevite strele
in žareče kamenje ...

Hud boj se bije med svetlobo in temo,
med Belibogom in Črnibogom. Zmagal pa
bo Belibog, ker je pravda in moč na njegovi
strani.

Hud boj se bo bil tudi pri nas med
svetlobo in temo, med resnico in lažjo, med
pristaši slovanske lipe in privrženci križa.
Zmagali pa bodo pristaši lipe, ker pravdo
in moč so jim dali višnji bogovi“ ...

Tako je govoril starec; deklica je pa
molčala.

Sapa je silovito vila skozi drevje, da so
se njegove veje upogibale in njegovi vršiči
pokali. Listje na drevju se je prožilo; deževne
kaplje, težke ko svinčeno zrnje, so
začele praskati ob nje.

Starec in mladenka sta podvizala korake,
kolikor so dopuščale zvite robide in debele
korenine, ob katere so se zapletale njune
noge. Čimdalje večja je bila tema v zarasli
gošči, in čimdalje bolj tesno je bilo Viljenici
okoli srca. Sedaj pa sedaj je vzdihnila, pa
njene vzdihljaje je naglo zadušila silna vijača.
Slavomir pa je čvrsto mahal naprej, kakor
da ni čul onih vzdihov. —

Ogromna in v čarobni razsvetljavi bliska
divjekrasna pečina je zaštrlela pred njima.

„Na mestu sva“, je izpregovoril starec,
postal in posnemajoč sovo zagrčal: „Uhú!“

„Uhú!“ se je odzvalo v pečini.

„Stori, kar vidiš storiti mene!“ je velel
starec Viljenici.

Sklonil se je in se splazil pod skalo,
ki se je na enem mestu malo vzdigovala
nad zemljo.

Viljenica mu je sledila, ne brez bojazni
v srcu.

Ročno kot jegulja je lezel starec pod
pečino, po suhem resju, bohotnem mahu
in šumečem velem listju. Deklica pa za njim.
Tesen in ozek je bil ta hodnik, prav kakor
bi ga bil navlašč napravil jazbec v svojo
jazbovino. Tema je bilo v njem kot v rogu.

„Kača!“ je siknila Viljenica, ko je ob
strani nekaj zašumelo.

„Ne boj se: suha trava prasketa!“ jo je
potolažil Slavomir. In plazila sta dalje.
Mladenka je sedaj pa sedaj zašepetala:
„Svetovit!“

Hodnik se je naenkrat razširil. Motno
migljajoča luč je posijala nanj. Slednjič ga
je bilo konec. Starec in mladenka sta stala
v prostorni jami, visoko obokani s sivim
kamenjem in razsvetljeni s plamenico, ki je
bila vtaknjena v zev skale v steni.

„Slava ti, Slavomir!“ je vzkliknilo obenem
pet moških glasov. In pet bradatih mož,
ogrnjenih z dopetnimi plašči, se je rinilo
okoli starca, da so se rokovali z njim.

„Slava tudi vam!“ jim je odzdravil starec.
„Oprostite, da ste morali čakati vi mene,
ne jaz vas, ki sem vas povabil semkaj. Zamudil
sem se v Ljubeku.“

„A koga si pripeljal s seboj? Žensko!“
so zaklicali istohipno vsi peteri možje, ki
so zagledali Viljenico, katera je bila postala
zadaj.

„Sklonite svoje glave in zahvalite vsedobrega
Svetovita, ki je poslal nocoj to
mladenko v našo sredo!“ je rekel Slavomir,
prijel deklico za roko in jo predstavil:
„Evo vam Viljenice, nadkneza Gotšalka hčere,
tovarišice naše. Upognite svoj vrat pred
njo v znamenje spoštovanja!“

Možje so pa le strmo gledali predse.

Naposled je dejal eden: „Svoboden Slovan
ne klanja svojega tilnika pred nikomer.“

Drug pa je vzel Slavomira na stran in
mu zašepetal v uho: „Slavomir, kaj ti je,
zakaj si tako nepreviden, da greš pripeljat
semkaj žensko, da izda tebe in nas in vso
našo stvar?“

Dasi so bile te besede govorjene tiho,
jih je vendar slišala Viljenica. Kri ji je
vzkipela, stopila je nekaj korakov naprej
prav pred može in v razžaljenem ponosu
izpregovorila:

„Tako mi Svetovita in vseh višnjih bogov,
izdajica nisem bila še nikoli, zato pa
tudi nečem, da bi se me kdo bal kot take!
Jaz grem. Zborujte sami. Ali to vam še
povem: Dasi sem hči Gotšalka, najgorečnejšega
kristjana, dasi sem bila krščena, vendar
molim stare bogove slovanske in kolnem
potujčevanje in izneverjanje slovanskega plemena
... In tako mi Triglava, tako mi Svetovita
Rujanskega, tako mi vseh višjih bogov:
Da sem jaz mož, leto osorej ne bi bilo ni
enega Nemca več v bodriški zemlji. Zatrla
bi vse, tudi če bi se morala pri tem zgruditi
sama rodna hiša! ... Toda vidim, vi
imate strah pred menoj, da vas ne izdam.
Grem torej odtod. Le zborujte in modro
ukrepajte! To želi iz srca Viljenica, čestilka
Svetovitova. Ne bojte se, da vas izdam,
saj se tudi jaz ne bojim, da bi me vi izdali
mojemu očetu!“

In deklica se je obrnila in hotela vun
po hodniku, po katerem je bila prišla s
Slavomirom v jamo.

Tedaj pa je priskočil Slavomir, priskočili
so tudi vsi drugi peteri k nji, govoreč:
„Ostani, Viljenica! Ne zameri nam naših
besed! Ostani pri nas, bodi naša, mi smo
tvoji!“

In vsi so uklonili pred njo svoje glave.
— In Viljenica je ostala.

Slavomir pa ji je sedaj hitel predstavljati
zbrane može:

„Tu glej zbrane, Viljenica, dične bodriške
starejšine in velmože. To je Volčan
iz Roztoka, to je Ratibor iz Gabrovega,
to Svetopolk iz Varnovega, to Draško iz
Mahovega in to Gostomisel iz Ribnice. Te
sem sklical danes sem v Volčjo jamo, da
se po verujemo, kako bi rešili svojo rojstno
grudo popolnega potujčenja.“

„Pozdravljeni!“ je rekla Viljenica velmožem
in se z vsemi rokovala.

„Preden pa se začnemo posvetovati“,
je nadaljeval Slavomir, „pokrepčajmo se s
pijačo Svetovitovo, saj je zatrdno nas vse
utrudila težka hoja. Ti si gotovo najbolj
utrujena, Viljenica, torej pij ti najprva!“ —
In starec je izvlekel iz torbe čutaro medice
in jo ponudil Viljenici.

Mladenka je pila. In za njo so pili
možje.

Goreča baklja je metala sedaj rastočo,
sedaj pojemajočo luč po jami in z rdečim
svitom obsevala zbrano družbo, ki je bila

sedla na mahovita tla in pila medico, narodno
pijačo.

Zunaj je razsajala strašna nevihta. Ploha
je lila, kakor bi se bilo utrgalo nebo. Grom
je ropotal, kakor bi v besni jezi hotel vse
zdrobiti in streti. Vihar je tulil kakor gladen
volk.

Slavomir pa je vstal in začel svoj svečani
govor s svečanim glasom:

„Pač se čudom čudijo nocoj vekovite
le-té skale, iz katerih so vsemogočni bogovi
zgradili leta dom. In lahko se čudijo. —
Stoletja so že prešumela preko sivih njihovih
temen z oblaki in s strelami, z burjo
in viharjem, a niso še videle takega večera,
niso še gledale v svoji sredi takih obiskovavcev
kakor nocoj ... Preganjani gozdni
divjačini so kvečjemu dajale zaščite in zaslombe
proti psu in lovcu. Nocoj pa so
sprejele v obran in zavetje glave bodriške
zemlje, najdičnejše starejšine in velmože
slavnega bodriškega plemena slovanskega,
ki so se zatekli v njihov dom — —

Žalostna nam mati!

Ptica nebesna ima neomejen zrak, kjer
prosto leta, kakor jo volja; ima v gori nedosežno
gnezdo, kjer svobodno živi zadružno.
Riba morska ima neizmerno vodo,
kjer prosto plava, kakor jo volja; ima globoko
dno, kjer svobodno vlada samovoljno.

Divja zver ima goro, kjer prosto gospodari;
ima varen brlog, kjer svobodno samostalno
počne, kar jo volja ... A starejšina, velmož,
gospodar bodriške zemlje nima prostora,
kjer bi prosto živel; nima bivališča, kjer
bi svobodno počel, kar ga volja, niti svobodne
besede nima v stanovališčih, ki so
njegova last, ki si jih je zgradil sam svojeroč!

Žalostna nam mati!

Sklical sem vas, slavni starejšine in velmožje
bodriški, k pomenku o prevažni
sveti stvari, sklical ne v hišo svojo, kjer bi
vas mogel pozdraviti s hlebom in soljo, no
sklical v to skrito Volčjo jamo, daleč proč
od ušes ljudi-ovaduhov, ker tako mi je
velela pamet moja, tako je terjala sveta naša
stvar.

Vedel sem že prej in izvedel posebno
nocoj, ko vas vidim vkljub viharju in groznemu
večeru zbrane tukaj sredi globoke
šume, v najbližjem sosedstvu divjih zverin,
daleč proč od ljubljenih družin in toplih
stanic — da pravi Slovan za svobodo in dom
vse stori in pretrpi. Saj trpeti je Slovan
navajen ...

Kaj hočemo? Dobro in zlo pride nad
ljudi od bogov. In nad Slovane je prišlo
hudo v zvrhani meri.

Pa kar pride od bogov, to mora človek
nositi. Ni pa primoran nositi tega, kar pride
samo od človeka-neprijatelja. In če mirno nosi
hudo od človeka neprijatelja, se pogrezne
v prah k črvu, kateremu svobodno vsakdo
stopi na glavo; se poniža v nespametno
žival, ki nima svoje volje; je rob, katerega
vse prezira, prezirajo in zapusté isti višnji
bogovi ...

Zlo pa je prišlo nad nas, Slovane, ne
od bogov, temveč od neprijatelja-tujca, od
kristjana-Nemca! ...

In mi naj mirno in vdano nosimo to
zlo, ali naj se sami naredimo in prepustimo
tujcu za sužnje?

Nikdar!

Tako daleč se ne sme nikdar izpozabiti
Slovan, tako globoko nikdar ponižati! Ali
smo mar mi rod druge vrste? Ali smo mi
mar brez zgodovine? — Daleč tam, kjer
vstaja solnce, je pradomovina naša. Tam so
v svobodi živeli naši pradedje, naše prababice.
Bilo jih je kot trave v travnu mesecu,
kot listja v listopadu. Pa niso robili
in plenili drugih narodov: bili so miroljubni
in krotki kot jagnjeta in zadovoljni s pridelki
polja in s svojimi čredami. Živeli so
v poedinih plemenih, in plemena v poedinih
zadrugah, kakor listi na isti veji, in veje na
istem steblu. Tedaj je bil še vsem en jezik
in en običaj. Pa narastli in razplodili so se,
in pretesna jim je postala prva domovina.

Tudi so jih tuja ljudstva rinila od zadaj.
Tedaj so se vzdignili nekateri rodovi z
bogovi in s čredami svojimi in šli proti
solnčnemu zahodu, črez gore in vode, na
jug in na sever, iskat nove domačije.

In eden teh rodov je prišel v te severne
kraje. Prej so tod prebivala nemška plemena.
Pa odrinila so na jug plenit in ropat
in osvojevat bogate južne dežele. Njih pokrajine
je zasedel naš rod. Eno pleme tega
rodu je ostalo med Vislo in Odro reko.

Druga plemena so šla naprej proti zahodu.

Najdalje je prodrlo naše bodriško pleme.

Naselilo se je tukaj ob morju nad Labo reko
po zelenih ravninah in si postavilo vasi in
gradove. Srečno so izprva živeli naši pradedje,
mirno in brez boja. Vojske niso ljubili,
pač pa godbo. Gosli so jim bile bolj
priljubljene kot orožje. Godli so na gosli,
ker niso znali trobiti na trombe. Polje so
obdelovali in pastli črede. Čolne in ladje
so si stesali in so čolnarili, ribarili in trgovali
po morju. Molili so stare svoje bogove.

In bogovi so jim bili dobri in so blagoslavljali
njihovo početje. Polje in morje sta
jim dajala bogatih imetkov.

Velika blagovitost jim je cvetela. Bili so
bogati v blagu vseh severnih narodov in
so imeli vse udobnosti in polno izvanrednih
dragotin. — A ta njihova blagovitost je
bodla grabežljive sosede tujce v oči. Napadati
in pleniti so jih začeli ropaželjni Saksonci
z juga in divji Danci s severa. In
zemljelakotni Franki so si lastili, kakor nad
drugimi narodi, gospodstvo tudi nad njimi.

Kaj so storili naši dedje? ... Kaj storé ose,
če jih pride nagajiva deca dražit in razkopavat
njihovo gnezdo? ... Kaj stori živina,
če jo pride sovražnik motit v brloge in v
dupla? ... Ose pikajo in zbadajo s strupečim
želom. In zverina pokaže ostre zobe
in praskajoče kremplje.

In kar store ose in kar stori zverina v
obrambo svojih bivališč, to isto so storili naši
dedje. Pokazali so, da znajo tudi oni izsikavati
želo strupene puščice in grizti in
praskati z mesarečim kopjem in rezkim kijem
... In po lokah, koder se je poprej
razlegala miloglasna piščal veselega pastirja,
je pela odslej večkrat divjehreščeča bojna
tromba. In po poljanah, koder so se poprej
slišale srebrnojasno zveneče pesmi mladih
koscev, grabečic in ženjic, so doneli sedaj
večkrat grmeči spevi napetih lokov in sikajočih
puščic, žvenketajočih mečev in rožljajočega
kopja, je odmevala sedaj divja bojna
godba, spremljana od ropotanja težkih naprsnikov
in šlemov, ter od vnetih molitev in
strašnih kletvin in zamolkega hropenja in
pojemajočega ječanja izdihajočih ... In v
zraku, koder so poprej z nežnimi grli popevale
ptice pevke, se je čulo sedaj često
grozno večanje črnih krokarjev in vranov,
ki so komaj čakali noči, da se spusté k
obedu na bojno polje, na mrliče in na mrhovino
... In potoki in studenci so se rdečili,
kakor se rdeči večernje nebo, ko zahajajoče
solnce pomeša njegovo sinjino s krvavim
svojim rdečilom — —

To so bili tožni časi za naše dede, severne
Slovane.

Padali so slovanske matere sinovi, kakor
pada ob črni nevihti listje z drevesa. In že
se je bilo bati, da bo izumrla po teh krajih
na večne veke slovanska govorica.

Da, hudo je bilo tačas našim očetom.

In da jim je bilo tako hudo, temu niso bili
krivi samo tujci-napadniki, kriva je bila
dosti tudi domača kratkovidnost in kleta slovanska
nesloga. Da, ta — naš stari greh! ...

Kaj nam pripoveduje povest?

Ko se je silni nemški cesar Karel bojeval
s Saksonci, kaj so storili kratkovidni
Bodriči? Pomagali so nemškemu cesarju.

Medtem, ko so se Bodriči v Karlovih
vrstah vojskovali proti Saksoncem, so pa
njih krvni bratje in vzhodni sosedje, Ljutiči,
ki so vendar z njimi molili iste bogove in
govorili isti jezik, pridrli na bodriško zemljo
in jo grozno upustošili, da je groznejše ne
bi mogel najhujši sovrag. Seveda so se šli
Bodriči kmalu osvetit v ljutiško zemljo. In
taki medsebojni krvavi spori so se le prečesto
ponavljali. Ali kaj so imeli od medsebojnega
bratomornega klanja? Padali so
bolj in bolj v nemško sužnost in postajali
slabši in slabši.

Pod pretvezo, da jim hočejo prinesti
luč prave vere, so Nemci vdirali v njih
dežele. Naši očetje so se jih sicer otepali
in otresali. Včasih so se jih otresli, a navadno

ne zadolgo. Bolj in bolj so se pogrezali
v nemško hlapčevstvo in nemško
odvisnost ...

V tako ponižujoče hlapčevstvo in odvisnost
pa Bodriči še nikoli niso bili pogreznjeni,
kakor smo mi zdaj, odkar je naš
vrhovni knez Gotšalk. Viljenica bo oprostila,
da govorim o njenem očetu. Saj ga vsi poznamo,
da je plemenit mož, v mnogih bitkah
izkušen vojak-junak, da mu ga med Bodriči
ni vrstnika. Ali znali so ga Nemci ujeti v
svoje zanjke! On, ki je bil, dasi krščen,
nekaj časa najljutejši sovražnik nemškega
imena, on, ki je bil prej strah in trepet
Saksoncem, se je dal od njih zavesti, je
zopet vzljubil krščansko vero, ki jo je bil
že pogazil, in sklenil, da hoče pokristjaniti
vso svojo deželo ...

Kako je ta svoj sklep izvrševal, vam je
znano.

Ravno dvajset let je minilo, odkar je
postal Gotšalk, slavnega Pribigneva sin, bodriški
nadknez. In kaj je storil v tem času
svojega knezovanja? Gradove in sela je
odprl nemškim svečenikom in redovnikom
in hramove je zidal križu po vsi deželi.
Kakor tatinske Čebele, vohajoče med, pribrenče
v tuj panj in pobijejo v njem matico
in njen zarod pa se same naselijo in
zavladajo notri, tako so pridrevili Nemci v
naš uljnjak, hoteč nam zavladati. Priliznili so
se Gotšalku in ga spridom popačili.

Popačili in izpridili so pa tudi deželo;
malokaj ves bodriški rod se klanja križu. Klanja
se, pravim, a to je še edina naša tolažba,
da se ne klanja iz srca, ampak samo prisiljen.

Le navidez moli ljudstvo Krista, v
srcu in skrivaj pa moli Svetovita in druge
slovanske bogove. Dalo se je pač krstiti,
ker je tako želel in velel nadknez. Pojdi
se z bikom bost, če si upaš! je dejalo
ljudstvo in se dalo krstiti, ker si ni upalo
ustavljati se knezovi želji ... Jaz vam pa danes
pravim: Le pojdimo se bost! Bomo videli,
kdo bo hujši! Bodli se bomo z njim in ga
zmagali. A zabodli in prebodli ga ne bomo ...
Ne, to nam še na misel ne sme priti, da
bi nadknezu Gotšalku samemu naredili kaj
hudega. Ne, nikdar! Njegovi osobi se ne
bo zgodilo nič zalega!

Naš namen je samo ta: v Bodričih zatreti
nemški živelj in križ.

In kako bomo dosegli ta namen?

Vprašam te, dični starejšina Volčan: Kaj
stori skrben gozdar, če vidi šumo gosto zaraslo
in prepreženo z raznimi izrastki?“

Slavomir je obstal. A Volčan je odgovoril:
„Potrebi jo s sekiro ostro in z rovnico
rvačo.“

Slavomir je kimal pa nadaljeval: „Vprašam
tebe, umni starejšina Ratibor: Kaj stori
vrtnar z drevjem, da more lepše rasti?“

In odgovoril je Ratibor: „Pridno obrezuje
drevje in zatira na njem plesnive mrčese.“

In dalje je govoril Slavomir: „Vprašam
tebe, vrli velmož Svetopolk: Kaj dela kmetič
s poljem, da mu lepše uspeva žito na njem?“

„Marljivo preorava polje z ralom in je
čisti volka in predlanca!“ je odvrnil Svetopolk.
Še je nadaljeval Slavomir: „Vprašam tebe,
plemeniti Draško: Kaj dela pridna gospodinja
z zelenjavo, da ji lepše uspeva v zeljniku?“

In odgovoril je Draško: „Z neutrudno
roko priliva zelenjavi in obira z nje gnusni
zarod gosenic.“

„Dobro ste odgovorili!“ jih je pohvalil
Slavomir. „In jaz vam sedaj pravim: Kar
je gnusni zarod gosenic za zelje, kar je
plesnivi mrčes za vrtove, kar je požrešni
črv za njivo, in kar so nadležni izrastki za
gozd — to je vera, ki nam jo prinašajo
Nemci, za naš rod! Ali nismo torej dolžni
jo zatirati na vse moči?“

„Da, da, to je naša sveta dolžnost!“ so
vzkliknili možje.

„Sedaj pa vprašam tebe, modri Gostomisel“,
je nadaljeval Slavomir: „Če bi videl
črnokljunega kragulja, kako je prifrčal iz
daljnega neba kot brzokrila strela iz puščice,
se spustil nad nežno dete tvoje, ležeče v zibelki
na vrtu, in je odnesel v gorske višave
— kaj bi ti storil?“ ...

Odgovoril je Gostomisel in dejal: „Zasledoval
bi zlobneža in se mu krvavo osvetil:

Puščico, napojeno s kačjim strupom, bi ustrelil
vanj, prav v hudobne prsi ...“

„Prav si odgovoril“, je povzel Slavomir.

„In glejte: popolnoma podoben temu kragulju
je Nemec, ki nam hoče vzeti stare
bogove. Zato: Smrt nádenj!“

„Smrt, smrt nádenj!“ so divje zavpili
starejšine.

Slavomir je nadaljeval: „Prisezimo tukaj
zbrani sveto prisego, da nečemo prej mirovati,
dokler ne potrebimo z zemlje krščanskega
mrčesa in ne pomoremo našim bogovom
do stare veljave. Naše geslo pa bodi:
Za stare bogove in svobodni dom!“

„Za stare bogove in svobodni dom!“ so
zagrmeli velmožje in prisegli prisego zarotniško.
Prisegla jo je tudi Viljenica, potem
ko ji je Slavomir še enkrat slovesno zatrdil,
da ne velja ta zarota njenemu očetu, da
njemu samemu niti lasu nečejo skriviti.
Še dolgo so zarotniki kovali in snovali
načrte in naklepe, kako bi hitreje in varneje
prišli do svojega cilja.

Sklenili so in si obljubili, da bo vsak
izmed njih v svojem okrožju budil ljudstvo
k vstaji, seveda skrivaj in previdno.

Domenili so se tudi o tem, da bodo o
prvi ugodni priliki potovali na Rujano izprosit
si od Svetovita blagoslova.

Še le v kasno noč, ko je preminila nevihta,
so odrinili iz Volčje jame vsak na
svoj dom.

III.

V nadknežjem dvorcu v Ljubeku
pa se je pletel ob istem
času, ko so pristaši stare
vere v Volčji jami kovali
zaroto proti krščanstvu ter
njega oznanjevavcem in privržencem
— povse drugačen,
resen razgovor.

V gorenji sobani sta stala pri oknu, ki
je gledalo črez celo mesto in daleč tja po
deželi, poleg že postarnega, no še izredno
čilega, častitljivega moža dva mladeniča, eden
že visokorasel, drugi še napol otrok.

Razorano je bilo prikupljivo moževo lice.
Svetlobele nitke so bile vpletene v njegovo
dolgo brado. In še belejše so srebrile njegove
lase. Bil je zares častitljiva prikazen.
Kdor je prvikrat videl njegov veličastni nastop,
njegovo visoko čelo, njegove iskre
oči, je moral reči: To je rojen vladar! Pa
ko je globlje pogledal v njegove oči, je
moral pristaviti: In trinog ni, on je ljudomil,
dober vladar — oče svojim podložnikom.

Bil je to bodriški nadknez Gotšalk,
mladeniča pa sta bila njegova sinova Budivoj
in Henrik.

Vsi trije so gledali skozi okno v viharno
noč. In dolgo so vsi molčali z globokim
molkom. Le kadar se je hudo zabliskalo in
zagrmelo, so se prekrižali, in se jim je izvil
iz prsi vzdih: „Bog bodi varih!“

Naposled je izpregovoril Gotšalk:

„Kako grozen večer! Ubogi ljudje, ki
se vračajo v takem vremenu iz sejma! Nebo
si je zakrilo lice s črnimi oblaki jeze. In
črna tema je po vsi zemlji ...

Nebeške strele treskajo. Ledeno zrnje
bije in tare. Ploha hoče zaliti vso zemljo.
To je res strašen večer — —

Glejta, draga moja sinova, tudi nad bodriško
zemljo je ležala nekoč taka črna noč.

Tema je bila v dušah Bodričev. Črni besi
so jim gospodarili. In zatemnili so jim luč
oči. Bodriči so tavali v temi. Niso se vedeli
kam dejati. Že so bili blizu pogina. To je
bila črna noč, grozna noč nevere. Pa jim
je vstalo solnce in jim prineslo svetel, jasen,
bel dan. Ta dan je bil svit krščanstva.

Sedita, otroka! Ti, Budivoj, spremiš in
vpelješ jutri svojega brata Henrika v samostan
v Lunenburg, v šolo k menihom. Tudi
jaz sem bil tam vzgojen. Rad, res rad bi
ga spremil jaz sam, ali posli me zadržujejo.

Zatrdno bo Henrik slišal tam mnogo lepih
naukov, kakor sem jih slišal jaz sam v svoji
mladosti, in tudi že ti, Budivoj. Poznam jih,
ondotne menihe; dobri učitelji so in vestni

v izvrševanju svojega posla. Toda tega,
mislim, vendar ne morejo vcepiti v srce
Slovanu, kar morem jaz! Kakor sem dejal:
Dobri so tamošnji menihi, le škoda, da so
sami Nemci. In zato slovanskemu mladeniču
ne morejo podati vsega tega, kar bi si želel
za ljubezen do svoje domovine iskrenovnet
slovenski oče. Zato vama hočem nocoj, ko
imamo čas in smo namenjeni se jutri razstati,
izpregovoriti nekaj besed, kakršnih zatrdno
ne bi mogla slišati v Lunenburgu pri
menihih Nemcih.

Sedita in poslušajta!“

Sinova sta sedla poleg očeta, in ta je
nadaljeval:

„Črna noč nevere — sem dejal — je
ležala nekoč nad bodriško zemljo, kakor
sploh nad zemljami Polabskih Slovanov:
nad zemljo Pomorcev, Srbov, Ljutičev in
Bodričev.

Ob preseljevanju narodov so bila prišla
sem ta slovanska plemena od vzhoda. Prej
so tukaj prebivali nemški rodovi: Heruli in
Turkilingi, Senoni in Tevti, Burgundi in Vandali.
Pa ti so odrinili na jug, in njih zemlje
so zasedli naši rodovi.

Pomorci so se nastanili po pokrajinah
med Vislo in Odro. Dalje proti zahodu so
šli Srbi in Ljutiči. Najdalje na zapad pa so
prišli naši pradedje — Bodriči. Zasedli so
deželo ob obali Baltiškega morja med Varnavo
in Travno reko. Najimenitnejša njihova
plemena so bili: Drevljani, Varni, Glinjani,
Smoljani, Polabljani in Vagri.

Bili so pridni poljedelci, pa tudi vešči
brodarji. Častili so Svetovita, Radigosta, Triglava,
Peruna, Jutriboga, Beliboga in druge
manjše bogove in duhove. Postavili so tem
svojim bogovom lepe hramove in sohe. Kaj
se hoče — bili so zaslepljeni, in dolgo, dolgo
jim ni zasijala luč krščanske vere. Ko jim
je pa prisvetila, so se ji v svoji slepoti
ustavljali na vse načine.

Niso pa niso mogli pojmiti, da jim
krščanstvo prinaša samo dobro, in sicer
mnogo, mnogo dobrega. Niso ter niso mogli
razumeti, da sredi krščenih omikanih narodov
vendar ne bodo mogli dolgo ohraniti
svoje samostojnosti. Nikakor jim ni šlo
v glavo, da bodo bolj in bolj propadali v
neznanju in barbarstvu, če se ne oklenejo
krščanstva in njegove prosvete ...

Luč krščanstva je začel prižigati našim
dedom silni in obenem pobožni nemški
cesar Karel. V Hamburgu je sezidal lepo
cerkev, ki naj bi bila nekaka mati dojnica
Polabskih Slovanov v verskem oziru. Iz nje
naj bi po njegovem načrtu blagovestniki
krščanski širili sveto vero med Polabci. V
tistem širokem obsegu, v kakršnem je mislil
on, niso mogli za trenutek še delovati nemški
njegovi misijonarji — seveda, vsak začetek
je težak. Uspešnejše pa se je izvrševal njegov
načrt za vladanja njegovega sina Ludovika
Pobožnega.

Ta v resnici pobožni vladar je znal vplivati
na bremenskega in verdenskega škofa,
da sta bila pri volji odstopiti nekatere dele
svojih pokrajin novozasnovani škofiji severno-saški. Zaradi nevarne lege mesta Hamburga
je dodal cesar še opatijo Turholt na
Flanderskem, da ne bi bil nove škofije vladika
nikdar brez dohodkov in bi imel v
preteči mu nevarnosti varno zavetišče.

Vkljub temu je bil vendar položaj hamburškega
škofa še vedno nevaren. Res, da
se je dal l. 821. krstiti takratni bodriški knez
Slavomir; vendar z njegovim izpreobrnjenjem
še ni bilo nič pridobljenega, ker je
umrl še istega leta. Njegovi nasledniki so
se izkušali na vsak način otresti nadvlade
nemške, pod katero so prišli že za Karla
Velikega. To se jim je kmalu po osnovitvi
hamburške škofije posrečilo. Združili so se
našega starega greha krivci, neprijatelji, dasi
krvni bratji in sosedje: Bodriči in Ljutiči, in
z njimi so potegnili tudi Polabski Srbi. Njihova
svrha je bila, osvoboditi vse slovanske
rodove nemške nadoblasti, zakaj Karel Veliki
ni bil prisilil k pokorščini samo Bodričev,
no tudi Ljutiče in Srbe. Ludovikova vojska
je sicer prvopot premagala vstaše, a ti so
se zopet kmalu znali otresti nemške nadvlade,
zlasti lahko zato, ker je bila Ludovika
Pobožnega moč oslabljena vsled družinskih
razporov.

Ko so po smrti Ludovika Pobožnega
njegovi sinovi razdelili očetovo dedščino,
je postal Ludovik, priimkom Nemec, nemški
kralj. Šel je, kakor nad Čehe in Moravče,
Gospodnjega l. 844. tudi nad Bodriče s svojo
vojsko. Bodriči so se hrabro branili, a ko
jim je padel v vojski njih nadknez Gostomisel,
so se zopet podali Nemcem. Kajpada
ne za dolgo. Toliko močni so še bili,
da so se kmalu zopet sprostili.

L. 848. pa se je za pokristjanjenje Bodričev
zopet storil lep korak. Tega leta je
bila namreč škofija bremenska spojena s
hamburško. In prvi škof te novoustvarjene,
velike severne vladikovine je bil svetec
Ansgar.

Ta svetec je bil sin plemenitega francoskega
rodu iz Pikardije. Stopil je v benediktinski
red in postal učitelj v samostanu
Novikorvej, ki je bil ustanovljen od Ludovika
Pobožnega. L. 836. je spremil kralja
Haralda na Dansko in nadaljeval tam delo
krščanskih blagovestnikov Ebba in Halitgarja.

Kasneje je prišel Ansgar na Švedsko,
zgradil tam po mnogih težavah krščansko
cerkev in tam deloval, dokler ga nista cesar
Ludovik in papež Gregorij, četrti tega imena,
pozvala kot nadškofa v Hamburg, mesto, ki
je odslej imelo biti središče misijonskega
delovanja na slovanskem severu.

Mnogo je storil med nami škof Ansgar.
Bodi mu časten spomin! Umrl je Gospodnjega
l. 865.

Njegov naslednik je bil Rimbert. Hodil
je zvesto po potu, ki mu ga je začrtal njegov
prednik. Kadar mu je dopuščal čas in
posel, je šel misijonarit med Bodriče.
V tistem duhu je deloval tudi Rimbertov
naslednik Adalgar, in za njim Hoger, Reginvart,
Unni in drugi.

Največ pa je storil za duše naših pradedov
nemški vladar Oto, prvi tega imena,
s priimkom Veliki. Morda je imel pri tem
delu izpreobračanja — kakor nemara tudi
kateri njegovih prednikov na vladarskem
prestolu — postranske namene. Morda, pravim;
soditi ga nečem, ker ga je že sodil
Gospod Bog. Lahko da si je mislil, da bo
izpreobrnjenje Slovanov tudi v gmotno korist
nemški državi, češ ker bodo slovanski rodovi,
če se dajo krstiti, mnogo bolj vdani
nemški podložniki. Resnica je pa vendar,
da je mnogo pripomogel k pokristjanjenju
naših očetov. Okoli l. 940. je ustanovil mesto
Devin. Iz Italije je poslal devinski cerkvi
mnogo svetinj in jo tudi sicer obdaroval
prav bogato. Povzdignil jo je v samostojno
škofijsko stolico in ji dal za prvega škofa
meniha Adalberta iz svetega Maksimina pri
Trierju.

Iz Devina naj bi se po njegovem mnenju
zdaj posebno razširjalo krščanstvo in omika
med Polabci. Res ni trajalo dolgo, pa je
ustanovil od danskih mej tja do Češkega
ob Labi in Odri lepo število škofij — podrejenih
devinski nadškofiji. Storil je to deloma
tudi zato, da bi množica gorečih škofov
pomagala mejnim grofom v izomikanju in
varnosti osvojenih pokrajin.

Ustanovil je škofijo v Havelbergu in jo
bogato obdaril. Res, da se prvemu tamošnjemu
škofu ni godilo ravno posebno dobro.

V revnih razmerah je deloval v svoji
škofiji. Tuintam je v kakšni trdnjavici maševal,
v kaki graščini ali gradišču propovedoval
trdovratnim Ljutičem, pri kakem gostoljubnem
ognjišču si smel ogreti noge in
posušiti obleko — in podobno usodo so
morali izkušati tudi njegovi nasledniki —;
vendar je misijonarjenje med Ljutiči dobro
uspevalo in privedlo v naročje Kristusove
cerkve dosti duš.

Veliki cesar Oto je povzdignil v škofijsko
cerkev tudi cerkev v Braniboru, v starem
Braniboru Ljutičev, ki ga je cesar Henrik
Gospodnjega l. 927. osvojil z mečem, lakotjo
in mrazom. Ta cerkev je bila odslej oporišče
za misijonarjenje med Ljutiči. Cerkev
in grad sta stala vštric. V gradu je stanoval
mejni grof, cerkvi so pa načelovali škofje.
Temu novemu škofijskemu sedežu je pridelil
vso obširno krajino Ukrancev, Retarcev
in Dolencanov — ljutiškim plemenom.

Kajpada tudi tačas mnogi Ljutiči niso bili
zadovoljni z ustanovitjo te nove škofijske
stolice. Črno so jo gledali zlasti Retarci.

Ustanovitev škofije v Merseburgu je Oto
pa zaobljubil pred bitko na Leškem polju.
Toliko je vsaj tebi, Budivoj, že znano, da je
Oto 10. dne septembra Gospodnjega l. 955.
popolnoma porazil Ogre na Leškem polju
pri Avgsburgu in s to svojo zmago naredil
ogrskim navalom v Nemčijo za vselej konec.

Torej takrat, na dan sv. Lavrencija, je cesar
pred bitko zaobljubil to ustanovitev. Klečeč
na tleh se je ponižno izpovedal svojih grehov
in potem je med mnogimi solzami slovesno
zatrdil: Če mu Kristus na priprošnjo
tako velikega verskega junaka, kot je sveti
Lavrencij, podeli ta dan zmago in življenje,
hoče v mestu Merseburgu na čast temu
zmagovalcu ognja ustanoviti škofijski sedež,
in veliko hišo, ki jo je začel tam zidati zase,
izpremeniti v cerkev. In svojo zaobljubo je
vestno in častno izpolnil. Prvi merseburški
škof je bil Boso. Silno se je brigal za izpreobrnjenje
Slovanov. Da bi lažje dosegel
svoj cilj, jim je propovedoval v slovanskem
jeziku. Pokopan je ta veliki prijatelj in dobrotnik
našega rodu v Merseburgu.

In tudi v Mišnu in Žiču je ustanovil Oto
škofijski stolici. Za bran nemških misijonarjev
in naselnikov, ki jih je pošiljal v
polabske pokrajine, je pa nastavil mejne
grofe.

Ali ravno ti so najbolj bodli v oči Bodriče
in Ljutiče. In ti so bili največ krivi,
da se krščanska vera ni tako hitro in tako
globoko zasadila v njih srca, kakor bi bilo
želeti.

Zatrdno ni bil v prvi vrsti vzrok, zakaj
so bili naši ljudje tako mlačni proti novi
Kristusovi veri, ta, ker so jim to vero nosili
nemški blagovestniki. Jaz vsaj ne morem
tega verjeti. Kajpada bi bila srca Slovenov
bolj vzprejemljiva za krščanstvo, če bi ga
oznanjali njih rojaki v njihovem domačem
jeziku! Ali kaj hočemo? Takih ni bilo. Vendar,
da bi bil to poglavitni vzrok, zakaj so
Sloveni tako neradi sprejemali novo vero,
češ ker so jim jo prinašali nemški blagovestniki
— tega ne pripoznam. Saj so skoraj
vsem narodom oznanjali evangelij inozemci,
drugonarodniki.

Jaz mislim, da so bili največji krivi nezaupnosti
naših rojakov do nove vere nemški
mejni grofje in drugi nemški priseljenci, ki
so le prevečkrat kazali grdo oholost, krutost,
lakomnost in grabežljivost vkljub temu,
da so bili oznanjevavci ali vsaj zaščitniki
Kristove vere in njenih lepih nravnih naukov
o bratstvu in enakosti vseh ljudi ter
iz nje izvirajoče dolžnosti in zapovedi, da
se morajo vsi bratski ljubiti. Bili so včasih
naši rojaki od teh ljudi le preveč tlačeni in
izžemani. Zato, mislim, so bili tako nezaupljivi
in mlačni napram Kristovemu nauku.

In zato so često tako kruto morili pristaše
tega nauka ...“

„Saj so imeli popolnoma ali vsaj deloma
prav!“ se je zdajci oglasil Budivoj. „Ali je
bil na primer Gero kaj drugačen? Ali ni on
izzval Ljutičev na krut način?“

„Pa res!“ se je odzval tudi Henrik. „Tudi
jaz sem že slišal o Geru. Tega vendar ne
more nihče odobravati, kar je on storil!“

„Kaj je storil mejni grof Gero, oziroma
ali je on zagrešil ali je samo v silobranu
storil, kar je storil, to se še ne ve“, je mirno
odgovoril Gotšalk. „Poročila o tej stvari se
ne ujemajo.“

„Po nekaterih poročilih je bil Gero dober
človek, celo vnet gorečnik za krščanstvo. V
Budišinu je dal — po teh poročilih — iz
same gorečnosti za Kristovo vero ukaz, da
se mora vsak moški odkriti, če sliši izgovoriti
ime Jezusovo; kdor ne bi storil tega,
bode kaznovan. Lužičani so bili zaradi tega
odločnega njegovega postopanja v prilog
novi veri hudi nanj. Trideset starejšin se je
zarotilo proti njemu. A on jih je prehitel,
jih povabil na pojedino in jih dal pomoriti.
Pa se je kmalu pokesal svojega čina. Romal
je v Rim, položil svoje orožje pred oltar
sv. Petra in se posvetil bogoljubnemu življenju.
S svojim denarjem je pa ustanovil
lep samostan Gernrode.“

„Jaz sem pa slišal čisto drugače o tem
možu“, se je oglasil Budivoj. „Mejni grof
Gero je bil hudoben, zvit, lokav človek.
Hinavsko gostoljubnost kazoč je povabil
nekoč trideset lužiških starejšin in velmož

k večerji, in ko so gostje v njegovi sobi
nič hudega sluteč mirno jedli in pili, jih je
dal po svojih vojakih pobiti. Iz klanja je
ušel samo en starejšina. Ali je to lepo? In
kaj je mislil še narediti, ker v poštenem
boju ni mogel premagati Slovenov? Nagovoril
je Tugomera, ki je bil v njegovi
sužnosti, naj se vrne med svoje Stodorance,
se kaže in dela, da strašno sovraži Nemce,
naj se da izvoliti za kneza, potem pa naj
ob priliki izdajalsko preda glavno mesto
Branibor njemu. Tugomer se je res vrnil, a
ni postal izdajavec. Pričakal je pred mestom
nemško vojsko, se z njo v ljutem boju spoprijel
in padel kot junak.“

„Drugi pa pripovedujejo zopet drugače“,
je odgovoril Gotšalk. „Da je bil namreč
Tugomer res izdajavec, da je prodal Branibor
Nemcem, in so se morala vsled te
izdaje vsa slovanska plemena do Odre podvreči
Nemcem. — Pa pustimo Gerovo stvar!

Nečem se postavljati za zagovornika mejnih
grofov, saj sem ravnokar sam dejal, da so
ravno mejni grofje po moji sodbi bili največ
krivi, da so naši dedje tako neradi sprejemali
krščanstvo, in če so je sprejeli, je
zopet hitro zavrgli. A to poslednje ni bilo
prav; saj ta vera sama je sveta in vzvišena
nad posamne osebe. In tudi lepo in častno
to ni bilo za nje. — Kdo na primer bo zagovarjal
Haveljance in Stodorance, ki so
se uprli mejnemu grofu Dietrichu, osvojili
trdnajo Havelberg, posekali posadko, razrušili
cerkev, tri dni potem se polastili tudi
Branibora in začeli po vsi deželi grozno
preganjati kristjane in ropati in požigati kot
pravi pravcati divjaki? — Ali kdo bo zagovarjal
Misislava, bodriškega kneza Mistivoja
sina, ki je napadal veligrajski nunski
samostan, ga razrušil, izročil redovnice svojim
vojakom in jih dal odtirati k Ljutičem
in Rančem v sužnost in je potem po celi
deželi nečloveški preganjal in moril kristjane?
— Ali kdo reci, da so prav delali
Bodriči pod Mistivojem, Misislavovim sinom?
Mistivoj sam je bil kristjan in se je hotel
osvetiti samo saksonskim stiskačem slovenskega
ljudstva in svojim osebnim sovražnikom,
pa je šel zato nad nje. Rojaki njegovi
so pa porabili to priliko in sklenili
pomoriti vse kristjane brez izjeme, kar jim
jih pride v roke. Šli so nad Hamburg, ga
osvojili in razrušili s cerkvami in samostani
ter poklali svečenike in redovnike med groznimi
mukami. V Aldenburgu so jih potolkli
šestdeset, potem ko so jim bili vrezali na
čelo znamenje križa. — In kaj so storili
Ljutiči pred tridesetimi leti v Braniboru?

Kristovo podobo so opljuvali, ji izteknili
oči in ji odsekali noge in roke. Ali je bilo
to lepo, ali je bilo to častno za nje? Nikakor
ne. In ali so si s takim počenjanjem
kaj koristili? Klali so se med seboj, namesto
da bi bili edini. Postajali so še bolj in bolj
divji ter dajali Nemcem priliko, da so bolj
in bolj pogosto prihajali z vojskami v deželo
ter osvojevali kraj za krajem.

Pod Mistivojevim sinom in naslednikom
Pribignevom, mojim očetom, starim očetom
vajinim, se je obrnila stvar na boljše. On
se ni ustavljal razširjanju krščanstva v bodriški
deželi, ampak je je še pospeševal.

Pri pokristjanjevanju Bodričev mu je celo
pomagal škof Beno, novi aldenburški vladika,
ki je bil kanonik v Hamburgu.

Dobro se še spominjam iz otroških let
svetega tega moža. Z neumorno marljivostjo
se je trudil, da bi zopet uredil aldenburško
škofijo, ki je v zadnji vstaji toliko trpela.
Pa stvar mu ni šla tako gladko izpod rok,
kakor si je želel on, in kakor je želel tudi
moj oče. Le nekaj malega si je priboril
nazaj od nekdaj tako obilnega cerkvenega
premoženja te škofije. Njegovi in njegovih
duhovnikov dohodki so bili tako skromni
in pičli, da je večkrat moral iti k škofu Bernvardu
v Hildesheim po podporo in včasih
tudi za dalje časa uživat njegovo gostoljubnost.
Bil je dober propovednik, pobožen
in previden škof. Večna mu slava!
Njegovo delo sta nadaljevala naslednika
škofa Rajnold in Abelin z veliko gorečnostjo
in tudi velikim uspehom.

Da je moral moj oče blagega spomina
leči v prezgodnji grob, da je bil zavratno
umorjen, to vesta.

Kakšen sem bil jaz v mladosti ravno
zaradi te očetove smrti, sta tudi že slišala
zatrdno.

Kakšno je pa bilo kasneje moje delovanje,
kaj bi vama pravil na dolgo in široko,
saj mislim, da sem že tako predolgo govoril
nocoj, in da sta že utrujena.

Povem naj vama samo še, zakaj sem
vama ravno nocoj pripovedoval žalostno
povest krščanske vere v Bodričih.

Ti, Henrik, greš jutri v Lunenburg v šolo.
Kdo ve, ali se še vidimo. Upajmo! Ali Gospod
Bog je gospodar našega življenja in
naše smrti. Človek je kakor rosna kapljica
na veji: veter zaveje pa jo odveje.

Bodi priden v šoli. Dosti dobrega se
boš lahko naučil pri menihih. Toda človek
lahko kmalu potem, ko pride iz šole, vse
vzore pogazi in potepta. To sem jaz —
žal — izkusil sam na sebi. Ali jaz želim,
da ostaneta vedno dobra: dobra kristjana
in dobra domoljuba.

Glejta, krščanstvo pri nas zdaj lepo cvete.
Noč nevere, ki je nekdaj s tako težo ležala
na naši zemlji in jo pokrivala s strašno
temo zmot in spačenosti, bolj in bolj izginja
in beži. Svit krščanstva pa se lepše in lepše
razliva nad deželo.

A jaz bi tako rad dočakal časa, da bode
ta svit razlit črez vse naše rojake, črez vse
Bodriče in črez vsa naša polabska plemena.

In zakaj bi te dobe pričakal tako rad? Ker
sem trdno prepričan, da bode naš polabski
rod prav srečen šele takrat, ko bodo krščeni
vsi njegovi otroci, in da šele od takrat, ko
v deželah naših ne bo več nobenega častilca
starih bogov, šele od takrat, ko bo
rod edin v sveti veri, sme ta rod mirno
zreti v svojo bodočnost, v svojo samostojno,
veliko bodočnost.

Ah, rad bi pričakal te dôbe, neizmerno
rad. Toda temna slutnja mi ovija dušo že
nekaj časa sem ... Tesno mi je pri srcu
zlasti danes, ko sem izvedel, da se je svečenik
starih bogov, Slavomir, zopet prikazal
v mestu in da je oholo stopal po trgu, in
so se marsikaterega oči srečale z njegovimi
in z njimi tiho govorile, kakor z očmi prijateljskimi.
Bojim se, da se ne bi natihem kaj kuhalo
zoper sveto našo vero. Dal Bog, da
me vara črna slutnja, ki ovija dušo mojo
kot kača strupenjača.

Vendar, naj že pride karkoli, jaz bom
vztrajal pri svojem prepričanju in tudi še
dalje delal po tem prepričanju, po starem
geslu, da je samo v krščanstvu naš spas,
samo v krščanstvu naša bodočnost. Ali mi
obljubita, da se hočeta tega gesla oklepati
tudi vidva ves čas svojega življenja?“

„Obljubiva!“ sta radostno odgovorila
Budivoj in Henrik — — —

Zunaj je bila med tem že preminila nevihta
in se je naredila svetla, zvezdnata noč.
Mladeniča sta šla počivat. V gorenji sobani
pa je pri oknu, ki je gledalo črez
mesto in daleč po deželi, še dolgo stal in
za to deželo šepetal tihe molitve nje največji
sin — veliki Gotšalk.

IV.

Velik je bil zares bodriški nadknez
Gotšalk! — Kajne, ti
nemški svečenik-zgodopisec,
Helmold, da mu pristuje
pridevek Velikega? Saj si
komaj sto let po njegovi
smrti ti sam pisal, da brez
dvoma v celi Sloveniji ni nikoli vstal tako
mogočen in za krščansko vero tako goreč
knez kot on. Saj si ti sam naravnost velel:
Proslavlja naj se in v vsi hvali povišuje oni
kar najbolj zaslužni Gotšalk, ki je, dasi iz
barbarskega rodu, dar krščanstva, milost
vere zopet naklonil svojemu rodu z vso
gorečnostjo in ljubeznijo! ... Kajpada v
svoji mladosti ni zaslužil tvoje pohvale,
kakor tudi naše ne — —

Da bi bil krščansko odgojen in bi se
izobrazil v pismenih, ga je poslal oče Pribignev,
ali kakor so ga imenovali Nemci,
Udo, v svetega Mihaela samostan v Glin,
glavno mesto Glinjanov, ki so ga pa Nemci
prekrstili v Lunenburg in še kasneje v Lüneburg.
Predstojnik samostanu je bil takrat
Gotšalk. Njegovo ime si je privzel tudi
bodriški knezovič, podobno kakor nekdaj
Vojteh ime Adalbert, v znamenje ljubezni
napram svojemu učitelju. Torej je bil knezovič
popolnoma zadovoljen s samostanom
in svojimi nemškimi učitelji-redovniki. A ta
zadovoljnost ni trajala dolgo.

Vtem ko se je mladi Gotšalk v samostanu
izobraževal v krščanskih resnicah in
v pismenih, je njegovega očeta Pribigneva
zavratno umoril neki saksonski uskok. Nekateri
so tolmačili ta umor kot posledico
strogosti in grozovitosti Pribignevove, drugi
so pa dejali, da je bil umor političen, da so
Saksonci zato hoteli odstraniti bodriškega
kneza, da bi se lažje polastili bodriške zemlje.
In takih misli je bil tudi Gotšalk.

Ko je knezovič izvedel, da je njegovega
očeta ubila nemška roka, je prisegel strašno
maščevanje ne le morilcu, ampak vsemu
saksonskemu narodu. Zavrgel je krščansko
vero, ubežal iz samostana črez Labo reko
k svojim rojakom — in iz vijolice, lepo
dehteče v samostanskem zatišju, je kar črez
noč postala bodeča trnolica.

Gotšalk je svoje rojake kmalu znal pridobiti
zase in za svoje načrte. Z močno
vojsko je vdrl v saksonsko zemljo in jo
grozno opustošil; požgal je gradove in
sela, prebivavce pa pomoril. Nič ni ušlo
njegovi maščevalni in zmagoviti roki.

Že je padlo dokaj tisočev Saksoncev.
Kar je moških sploh še ostalo sposobnih
za orožje, so se z ženami, z otroki in z
rešenim imetjem zaprli v trdnjavici Ezeho in

Bokeldeburg. Lahko bi si bil torej Gotšalk
zdaj mel roke: delo osvete mu je šlo krasno
izpod rok. A za hip sladko čuvstvo osvete
je kmalu izpodrinilo — bridko kesanje.

Nekega dne je s svojci jahal po polju.
Zadni žarki zahajajočega solnca so se vsipali
z nebesnega svoda in se poslavljali od
krajine. In od kakšne krajine! Gotšalk se je
ustavil, gledal po krajini naokrog — in kaj
je videl? Kjer so se belila prej lepa in številno
obljudena sela, in so se v njihovih
sredah dvigali veličastni božji hramovi, kjer
se je prej v večerni tihi sapici zibalo brnito
žito, tam je vsepovsod vladala neznanska
pustota, samota in tihota: vse, vse je bilo
opustošeno, pomendrano, poteptano.

Gledal je Gotšalk, gledal — delo svoje
roke, delo svoje grozovitosti, in čimdalje
bolj je gledal, tembolj ga je bilo strah tega
dela, te njegove grozovitosti. Obšla ga je
bridka žalost, pa je začel premišljevati, kako
bi naredil konec groznemu svojemu početju.

Oddaljil se je nekoliko od svojih tovarišev
pod pretvezo, da hoče preiskati kraj, ali ne
bi bil morda ugoden za kako zasedo; v
resnici se je pa odstranil od njih samo zato,
da bi bil sam s svojimi mislimi. Toda komaj
se je oddaljil od svojih sobojevnikov nekoliko
korakov, pa je srečal nekega Saksonca.

Ta je zbežal nazaj, ko je videl, da
mu prihaja nasproti oboroženec; toda Gotšalk
mu je zaklical, naj le postoji, in mu je
prisegel, da mu ne stori nič zalega. Mož
se je naposled ustavil. Gotšalk ga vpraša,
kdo je in kaj ve novega.

In mož je odgovoril:

„Jaz sem ubog človek iz Holzacije. Vsak
dan dobimo novih zlih poročil, ker oni knez
Slovanov, Gotšalk, prizadene naši deželi in
našemu rodu toliko hudega ter želi utešiti
svojo grozovitost z našo krvjo. Bilo bi zares
že čas, da bi maščevavec Bog maščeval nam
storjene krivice ...“

Gotšalk je pazno poslušal, nekaj časa
potem premišljeval te besede pa odgovoril
neznancu resno-žalostno:

„Hudo dolžiš onega moža, slovenskega
kneza. Res je vaši zemlji in vašemu rodu
provzročil mnogo težav, ker je hotel postati
glasovit maščevavec očetovega umora.
Pa glej, ravno jaz sem oni mož, in sem
prišel sem, da govorim s teboj. Zakaj žal
mi je, da sem započel tak zločin proti Gospodu
in čestilcem Kristusovim in silno
hrepenim, da bi zopet prišel v milost pri
onih, ki sem jim — sam pripoznam — po
krivem toliko zla učinil. Sprejmi torej moje
besede, vrni se domov pa sporoči svojim
rojakom, naj na določen kraj pošljejo zanesljive
može, da se z menoj zaupno pogajajo
o miru in zvezi.“

Po teh besedah je označil Gotšalk Saksoncu
kraj in čas sestanka.

Saksonec je šel nemudoma v trdnjavo,
kjer so bili v velikem strahu še zbrani njegovi
rojaki, ki so še ostali pri življenju.

Sporočil je starejšinam ono tajno oznanilo
in jih izkušal na vsak način pregovoriti, da
bi poslali nekaj mož na kraj, ki je bil določen
za dogovor. Saksonci pa niso bili
voljni odzvati se temu vabilu. Mislili so, da
jim je pripravljena zanjka.

Nesreča ali sreča pa je hotela, da je
nekaj dni potem padel Gotšalk, ko je zopet
sam samcat, v mračne misli zatopljen, jahal
po poljani, v roke Saksoncev. Prežali so
nanj iz zasede, in ko je, nič hudega sluteč,
prijezdil do njihovega skrivališča, so planili
nanj, ga obkolili, se ga po kratkem boju živega
polastili in ga odvedli v svojo trdnjavo.

Saksonski vojvoda Bernhard ga je dal
vkovati v železje kot preprostega roparskega
načelnika. Že je bil Gotšalk nekaj
dni v vezeh, pričakujoč sleherni trenutek
smrti. Njegovo smrt so tudi zahtevali od
vojvode vsi Saksonci. A vendar ni prišlo
do usmrtitve Gotšalkove.

Vojvoda Bernhard je bil sicer spočetka
tudi teh misli, da se mora človek, ki je
pobil toliko tisočev Saksoncev, na vsak
način kaznovati s smrtjo, ker drugega ne
zasluži. Tudi je treba Slovenom pokazati
svarilen zgled, da jih bo enkrat za vselej
minilo veselje za taka početja, kakršno je
bilo Gotšalkovo. Toda kmalu je začel stvar
pretresati z druge strani.

„Kaj mi hasne“, si je dejal, „če dam Gotšalka
usmrtiti? Njegov rod stoji oborožen
proti meni; še besneje bo divjal, če vzamemo
življenje njegovemu ljubljencu. Nasprotno
pa, če oprostim kneza, ali ne bo
bodriški narod, zlasti pa še oproščenec sam,
znal ceniti te moje veledušnosti? Zatrdno!
Pridobil bom na ta način zase vse Bodriče
in Gotšalka, tega mladega kneza-junaka.“

In vojvoda Bernhard je stopil v jetniški
stolp k vklenjenemu Gotšalku in ga vprašal:

„Česa pričakuješ v teh dneh, odkar smo
te ujeli in zaprli v ta stolp?“

„Smrti“, je odgovoril mladi ujetnik mirnovdano.

„In kaj, da si pri spominu na smrt tako
miren?“

„Ker vem, da drugega nisem zaslužil
nego smrt.“

„Kaj pa, če bi te jaz oprostil? Povej mi
odkrito kot mlad vitez-junak, kaj bi ti storil
potem? Ali bi še plenil po mojem ozemlju?“

„Ti veš, vojvoda, zakaj sem plenil in
pustošil tvojo zemljo: osvetiti sem se hotel
za očetovo smrt.“

„Osveto si je pridržal Bog sam, to bi
moral ti tudi vedeti. Vendar jaz ne obsojam
prehudo tvojega početja. Ravnal si sicer
grozovito proti nam in ravnal po krivici.
Pa delal si po svojem, dasi popolnoma neutemeljenem,
prepričanju. In prepričanje in
naziranje lahko zavede človeka daleč, daleč,
dasi ni morda čisto nič opravičeno in utemeljeno.
In poleg tega si še mlad. In mladost
je nespamet. Zato te še enkrat vprašam:
Kaj bi ti storil potem, če bi te jaz oprostil?“

„Popraviti bi hotel, kar sem storil zla.
Verjemi mi, vojvoda: kot živa žerjavica
me peče zadnje dni vest, ker sem pogazil
krščansko vero in divjal proti vam, kristjanom,
kot barbar. In najbolj me peče zavest,
da sem zavedel toliko svojih rojakov
v tako divje početje proti vam.“

„Torej ti je žal, da si tako barbarsko
ravnal?“

„Žal!“

„In obljubiš, da se proti nam nikdar več
ne bodeš vojskoval?“

„Obljubim s prisego sveto.“

„Z jutrajšnjim dnem si prost!“

Drugi dan pa je res šel Gotšalk prost
iz trdnjave. — — —

Začudili so se njegovi rojaki-vojaki, ko
so ga zagledali prihajajočega iz saksonske
trdnjave. Odkar so ga pogrešili, so čakali
dan na dan, da se vrne od te ali one strani.
Čudno se je zdelo vsem, kam bi bil izginil.
In iskali so ga po krajini pridno, a zaman.
Nekateri so mislili, da je šel njihov poveljnik
— nalašč skrivaj, da bo iznenadenje tem
večje — k bližnjemu ljutiškemu plemenu,
da ga pridobi zase in se potem nenadoma
s podvojeno močjo tem ljutejše zažene v
Saksonce. Drugi so bili pa takih misli, da
najbrže leži kje bolan, da si je kam predaleč
upal pa tam obležal: zadnje dni je
tako hodil okoli ves zamišljen in potrt, duševno
in telesno vidno bolesten; najbrže
je našel kako samotno kočo pa si tam odpočiva.
In ti, ki so tako mislili, so bili zadovoljni
z njegovo odsotnostjo, saj so sedaj
tem svobodneje živeli in tem prosteje plenili
po krajini. Da bi ga bili zajeli Saksonci,
to še na misel ni prišlo nikomur: kako neki,
saj so bili dejansko sami gospodarji saksonske
zemlje!

Lahko so se torej čudili, ko so ga videli
prihajati od saksonske trdnjavice sem. In še
bolj so se morali čuditi, ko je, v njih tabor
prišedši, kratko — odločno zapovedal, naj
se hitro pripravijo na pot — v domačijo,
ker so v zemlji saksonski že opravili, kar
so se bili namenili.

Čudili so se temu povelju. Toda ugovarjati
se ni nihče upal. Še tisti dan je odpeljal
Gotšalk svoje vojake iz saksonske
zemlje.

* * *

Jezdil je pred njimi in molčal celo pot.
Zdajpazdaj se mu je sicer pridružil kak
bližnji prijatelj in ga radovedno začel popraševati,
kaj mu je, zakaj je tako redkobeseden
in zakaj je tako nepričakovano
zapustil saksonsko zemljo, ko jo je imel
takorekoč že vso v oblasti. Toda Gotšalk

je drugega za drugim kratko odslovil in
samo to rekel vsakemu, da je najbolje tako,
in da ga lepo prosi, naj ga pusti v miru.

Prišedši v domačijo jih je s kratkimi
besedami lepo zahvalil za bratsko ljubezen
pa jim velel oditi na svoje domove.

Sam je šel v svoje rojstno mesto Lenčin,
ali kakor so je imenovali Nemci, Leontium,
in kasneje Lenzen. Toda dolgo se ni mudil
tu in sploh ne v bodriški zemlji. Med tem
časom namreč, ko je on pustošil Saksonijo,
so zavladali bodriškim plemenom Ratibor,
Anatrog in Gnev kot soknezi. Gotšalk se
ni maral s silo polastiti prestola in izzvati
državljanske vojske ter zločestega bratomorstva.
Šel je rajši na Dansko, v rojstno
deželo svoje matere, ki je bila iz kraljevega
danskega rodu.

Takrat je vladal Dancem Knut Veliki, ki
pa ni bil samo danski kralj, ampak se je
že od l. 1018. v listinah popolnoma opravičeno
podpisaval za ‚cesarja in gospodarja
angleškega sveta‘ — saj si je bil res podvrgel
celo Anglijo s Šotskim vred.

Njemu se je kmalu po svojem prihodu
na Dansko pridružil Gotšalk in ga je spremljal
v njegovih vojnah po Norveškem in
Angleškem. Kmalu si je pridobil ime velikega
junaka in je zaslovel po vsem severu.

Bivanje na Danskem in njegovo druženje
s Knutom pa je tudi drugače rodilo zanj
dobre posledice.
Danci so bili takrat že krščeni. In ko je
bodriški knezovič opazoval njih lepo življenje,
tisto pomladno sveže in zorno življenje,
ki je navadno kažejo spočetka vsi
novoizpreobrnjenci, pa je to življenje primerjal
z njihovim prejšnjim sirovim življenjem,
o katerem je toliko čul — je moral
reči: „Ah, lepo je krščanstvo, in srečen je
rod, ki ga je sprejel! Zakaj, ah, zakaj tudi
Bodriči niso kristjani? Zakaj tudi oni ne uživajo
sadov krščanske prosvete?“

In še nekaj druzega je bilo. Gotšalk je
dobro vedel, kakšen je bil Knut v mladosti
— velik junak, a tudi velik brezbožnik, ki
je kot silovit morski ropar in neizprosno
trd osvojitelj zavdajal vsem severnim narodom
evropskim strah in trepet. Šele v
devetnajstem letu življenja se je dal krstiti.
A po krstu se je popolnoma predrugačil.

Postal je goreč kristjan: prepovedal je na
Angleškem in Danskem poganske običaje,
popravljal razrušene samostane in zidal nove,
gradil hramove božje po vseh bojnih poljanah,
na katerih se je kdaj vojskoval, postavil
nad grobom svetega Edmunda krasno
cerkev, sam samoroč vzdignil iz gomile
kosti nadškofa Elfega, ki so ga bili ubili
njegovi rojaki, prepovedal strogo običaj
prodajati kristjane kot sužnje v tuje dežele,
ostro ukazal uradnikom, da morajo postopati
pravično in milo — skratka: izkušal je zaceliti
vse rane, ki sta jih bila zadala narodom
njegov oče in on kot pogan. Gospodnjega
l. 1026. je popotoval kot pobožen romar
celo v Rim, medpotoma obiskal in obdaroval
vsa sloveča svetišča in ostal v Rimu
celo zimo.

Gotšalk je bil sam navzoč pri onem pretresljivem
prizoru, ki se je vršil na obali
pri Southamptonu. Ko so namreč priliznjeni
dvorniki hvalili velikansko moč svojega kralja
Knuta, si je dal le-ta postaviti na morsko
obrežje svoj prestol in je nagovoril morje:
„Ti si moja last, in tudi kopno je moje,
bodi mirno in poslušaj moje zapovedi!“
Toda valovi so rastli in rastli ter se privalili
že do njegovih nog. In tedaj je zapovedal
Knut svojim podložnikom, naj pripoznajo,
kako slaba je moč zemskega kralja v primeri
z močjo Onega, kateremu so poslušni
elementi. In vzel si je krono z glave, jo
del na veliko Kristusovo podobo v stolnici
v Winchestru ter je odslej nikdar ni več
nosil.

Na bodriškega knezoviča je Knutovo
krščansko vedenje vplivalo silno blažeče.
Primerjal je s Knutom sebe in našel precej
podobnosti. Ali ni bil, prav kakor Knut, tudi
on v svoji mladosti silovit ropar in neizprosno
trd osvojitelj, ki je razširjal strah in
grozo pred seboj in zapuščal puščobo in
razdejanje za seboj? Toda Knut se je izpokoril,
izpreobrnil in svoje mladostne grehe
opral z belino krščanskih čednosti, ki jih

je po krstu tako lepo gojil. A on? Pač se
tudi on kesa, ali kdaj bo popravil, kar je
zagrešil? ...

Sklepal je in obnavljal svoje sklepe —
a prilike za izvršitev dolgo ni bilo.

Knut je umrl Gospodnjega l. 1035. vsled
sušice. Gotšalk bi se bil takrat rad vrnil
domov. Pa zopet ni hotel kaliti miru. Ratibor
je bil med tem časom postal v bodriški
zemlji nadknez in je bil krščanstvu še dokaj
prijazen: večkrat se je šel v Hamburg k
nadškofu Bezelinu Alebrandu posvetovat o
verskih razmerah v Bodričih. Zato ga Gotšalk
ni hotel nadlegovati. Ostal je rajši na
Danskem.

Danski kralj je postal po Knutovi smrti,
res da ne gladko, marveč po precejšnjih
težavah — Hardiknut. Imel pa ni nikakor tiste
moči kakor Knut.

Norvežani so proglasili za kralja enajstletnega
sina svetega Olafa, Magnusa. Hardiknut
je sklenil z njim pogodbo, po kateri
obdrži vsak izmed njiju svoje kraljestvo in
dobi v slučaju, če umrje kdo izmed njiju
brez otrok, njegovo deželo tisti, ki ga je
preživel. Hardiknut je umrl že l. 1042., star
šele dvajset let. In danski kralj je postal
vsled one pogodbe Magnus. Ta je bil hud
črtivec Slovenov. Ko je l. 1043. zopet prišel
z Norveškega na Dansko in je tu slišal, da
so se mu uprli Sloveni v Jumni, slovečem
primorskem mestu na Pomorskem blizu Volina,
ki so ga bili ustanovili Pomorani l. 970.,
pa je prišlo kasneje pod dansko oblast —
se je takoj napravil z veliko vojsko in mogočnim
brodovjem nad nje. Oblegel je mesto
in ga osvojil z ognjem in mečem.

Z ognjem in mečem pa ni divjal samo
proti Jumni — mesto so nazivali Nemci
Jomsburg —, ampak sploh proti vsem Polabskim
Slovanom. Precej po osvojitvi Jumne
se je vzdignil nad bodriškega nadkneza Ratibora.
Le-ta je po smrti Anatroga in Gneva
sam vladal Bodričern kot njih vrhovni knez,
svoje sinove pa — bilo jih je osem — je
imenoval za svoje sokneze in jih kot take
poslal: štiri k bodriškim plemenom Vagrom,
Polabljanom, Varnom in Glinjanom, ostale
štiri pa k onim Ijutiškim rodovom, ki si jih
je bil upokoril.

V vojski z Danci je bil Ratibor nesrečen:
bil je premagan in ubit. Magnus se je z
bogatim plenom vrnil v Jütland, kjer je,
razpustivši dansko vojsko in tudi del norveške,
sklenil prezimovati. Kar so ga nenadoma
napadli Sloveni.

Ratiborovi sinovi so namreč hoteli osvetiti
očetovo smrt; zato so nabrali veliko vojsko
in šli nad njega. Moreč in pleneč so prišli
že do Ripena.

Magnus je hitro zbral okrog sebe Dance
in prosil tudi Ordulfa, sina saksonskega
vojvoda Bernharda, ki je bil oženjen z njegovo
sestro Ulfhildo, naj mu pride na pomoč.
Vojvoda Ordulf je prišel, in kmalu so
si stali Sloveni in Danci ter Saksonci pri
Skotborgari nasproti.

Ogledniki, ki jih je bil Magnus poslal
naprej, so mu sporočili, da sovražnikova
vojska po številu daleko presega Dance, in
so mu svetovali, naj se hitro pomakne nazaj.
Takih misli so bili tudi mnogi danski četovodje.
Magnus in Ordulf pa sta bila odločno
za bitko. Dne 28. septembra l. 1043.
zjutraj je dal kralj Magnus trobiti za boj,
ker so Sloveni od juga sèm že prihajali
črez reko. Magnus si je nadel oklep, se
oblekel počrez v rdečo, svileno obleko in
z bojno sekiro svojega očeta v roki je šel
pred vsemi svojimi vojaki v boj. Boj je bil
hud. Zmagali so naposled Danci, in zmagali
sijajno. Okoli 15.000 Slovenov je padlo, in
med njimi vseh osem sinov Ratiborovih.

Sloves o tej bitki se je razširil po vsem
severu. Takega poraza Sloveni še niso bili
doživeli. Kralj Magnus bi si bil po tej svoji
zmagi lahko brez težave podvrgel vse Baltiške
Slovene. A sreča je bila za te, da je
bil Magnus oviran izrabiti ugodno priliko,
in sicer oviran na domačih tleh. Proti njemu
se je uprl Sven Astridson, sin Ulfa in Astride,
sestre Knuta Velikega, ki je bil, še
bolj kot Knut, prijateljsko naklonjen Gotšalku.

Gotšalk se umevno kot navdušen Sloven
po Knutovi smrti ni maral pridružiti Hardiknutu,

velikemu nasprotniku Slovenov, in še
manj Magnusu. Pridružil se je rajši Svenu,
ki je dobil po imenu svoje matere priimek
Astridson, in ga spremljal v njega vojnih
pohodih po Angleškem in kasneje tudi pri
njega uporih proti Magnusu na Danskem.
Uprl se je bil namreč Sven proti Magnusu
že pred l. 1043. večkrat.

Po bitki pri Skotborgari, kjer so padli
vsi Ratiborovi sinovi, pa je Gotšalk porabil
ugodno priliko, se ločil od Svena in se
vrnil v svojo domovino. Prisvojil si je kmalu
vse očinsko imetje in tudi knežjo čast. Leta
1044. so ga že vsa bodriška plemena priznala
za svojega vrhovnega kneza.

Kot bodriški nadknez pa je začel precej
izvrševati načrte, ki si jih je bil zasnoval še
kot ujetnik saksonskega vojvoda Bernharda
in jih odobril ter še natančnejše določil občujoč
s Knutom in Svenom. Začel je popravljati,
kar je bil zagrešil v mladosti; zopet
je hotel uvesti v deželo krščanstvo, ki je
bilo prišlo že skoraj popolnoma v pozabo,
in odpreti svojemu narodu vse krasne vire
krščanske prosvete. In delo mu je šlo dosti
gladko izpod rok. Zakaj rojaki so ga spoštovali
kot proslulega junaka, velenadarjenega
moža in za srečo svojega ljudstva
iskreno vnetega Slovana.

V deželi so se začeli zopet dvigati v
prejšnjih nemirih razrušeni božji hramovi.
In zidali so tudi nove. Vse pokrajine so v
kratkem času imele polno cerkva in v teh
cerkvah vse polno duhovnikov, ki so ljudstvu
z vneto besedo oznanovali krščanske
resnice. Duhovniki in redovniki so na vabilo
Gotšalkovo prihajali od raznih strani v deželo
bodriško, zlasti mnogo pa jih je Gotšalku
poslal hamburški nadškof Adalbert, od
l. 1045. naslednik nadškofa Bezelina Alebranda,
ki se je zelo zanimal za pokristjanjevanje
Slovenov in Gotšalkovo plemenito
teženje pospeševal, kar je mogel. Gorečnost
Gotšalkova je bila tako velika, da je, ne
glede na svoj stan, večkrat sam govoril
preprostemu narodu v cerkvah in mu v
njegovem materinem jeziku tolmačil propovedi
tujih duhovnikov.

In uspeh te Gotšalkove verske gorečnosti
je bil velikanski. Vsak dan se je dalo
krstiti mnogo poganov. Versko življenje je
bujno rastlo. Že so se v Ljubeku in Starigradu,
v Lenčinu, Ratiboru in v Velegradu
naselili številni redovniki in redovnice, ki
so prevzeli pouk bodriške mladine. In starigrajska
škofija je sčasoma imela toliko vernikov,
da sta nadškof Adalbert in nadknez
Gotšalk začela resno misliti, ali ne bi kazalo
ustanoviti dveh novih škofij: v Ratiboru in
Velegradu. In Adalbert je že določil šotskega
škofa Janeza za škofa v Velegradu,
Bona pa za škofa v Ratiboru.

Po dvajsetletnem knezovanju je Gotšalk
lahko z velikim zadovoljstvom gledal nazaj
na svoje delovanje. Kar je hotel popraviti,
je popravil krasno. In tudi drugače je bil
srečen. Lakomnost saksonskega vojvoda
Bernharda je znal utešiti z velikimi darovi,
ki mu jih je pošiljal kot nekak danj. In tudi
z družinskimi razmerami je bil lahko zadovoljen.
Prva soproga, Slovenka, mu je rodila
Viljenico in Budivoja, druga, Širita, hči danskega
kralja Svena Astridsona, pa Henrika —

Z zares velikim zadovoljstvom je lahko
gledal v svoje preteklo, poboljšano življenje
nadknez Gotšalk, ki smo ga spoznali oni
viharni večer v nadknežjem dvorcu v Ljubeku.
Že je bilo blizu polnoči v tisti noči,
ko je še stal pri oknu, ki je gledalo črez
mesto in daleč tja po deželi, in šepetal tihe
molitve za svoje rojake. Ravno se je mislil
odpraviti v spalnico, pa je zagledal, da je
prišla pred dvorec mladenka, spremljana
od postarnega moža. Gledal je, gledal —
in spoznal v mladenki svojo hčer Viljenico.
Spremljevalca ni mogel razločiti: bil je tesno
zavit v svoj plašč, in pokrivalo si je bil potegnil
globoko doli črez oči. In pa tudi časa
ni bilo, da bi si ga mogel podrobneje ogledati: koj ko sta zavila mimo vogala sèm,
pogledala kvišku, zagledala v gorenji —
njegovi — sobani luč, se je mož poslovil
od mladenke in izginil v mesto.

Gotšalka se je polastila velika razburjenost
in še večja plašnost. Kaj neki to pomeni,
da se njegova hči vrača domov tako

pozno v spremstvu tujega človeka. Da je
ni bilo pri večerji, da je sploh že od popoldneva
ni bilo doma, o tem ni nič vedel:
bil je celo popoldne preobložen z delom in
večerjal je sam s svojima sinovoma. Dvorna
straža je morala knežnjo hitro spoznati:
brez vsake zapreke ji je dovolila vhod v
dvorec.

Nadknez je tekel ves preplašen proti
onemu oddelku dvorca, kjer so stanovale
ženske.

„Za Boga, kje si pa bila, odkod prihajaš
tako kasno?“ je razburjeno vprašal hčer, ko
jo je srečal.

„Ujela me je na šetnji nevihta, pa nisem
mogla domov“, je odgovorila mladenka in
hotela hitro stopiti v svojo sobo.

„In kje si vedrila?“

„V neki koči v gozdu.“

„In kdo te je spremil do doma?“

„Gospodar one koče.“

„In kako je ime tistemu gospodarju?“

„Ne vem, ga nisem vprašala.“

„In kam je šel sedaj?“

„Ne vem; menda domov.“

„Ti mi nečeš povedati gole resnice, ti
mi hočeš nekaj prikriti. To ni lepo od tebe.
Pa — pustimo stvar nocoj; govorila bodeva
jutri dalje. Lahko noč!“

In Gotšalk se je obrnil in šel v svoje
sobane, mladenka pa s kljubovalnim molkom
v svoje — — —

* * *

Izza viharne noči je vzšel nad Ljubek
krasen dan, dan s sijajnim solncem in svetlomodrim
lazurom razgaljenega neba, s prečiščenim
zrakom in z blago toploto ter s
svežim dihanjem v biserni rosi se kopajoče
zemlje.

Po zraku in po tleh je vse mrgolelo
raznovrstnih živalc, ki so se prišle oddahnit
od groze nočnega viharja in se naužit solnca
in lepega jutra. In po ulicah in v hišah je
vladalo vsepovsod živahno življenje. Otroci
so pri vodi, ki je tekla po ulicah vsled nočnega
naliva, delali mlinčke in jezove, zraven
pa cvrčali kot ptički v zraku.

Ljubek je bil takrat še mlado mesto,
vendar že jako obljudeno, kot ugodno pristanišče
in tržišče. Na Travni reki, kjer je
stalo prvotno mesto, so se dan za dnevom
množile trgovske ladje z Danskega, iz Svedije,
Norvegije in iz Rusije. In mesto je imelo
tudi že vse polno obrtnikov. Iz hiš se je
od ranega jutra slišalo švrketanje tkalčeve
snovalnice, zveneče kladivo kovačevo, enolično
nabijanje kolarjevo in oblic mizarjev.

Le v Gradišču je vladal nekoliko večji
mir. Solnce je sušilo lisaste stene in strehe,
ki jih je bila snoči naprala ploha, da se je
kar kadilo od njih. Po precej stisnjenih
ulicah so se odtekale mlake in luže. V hišah
samih je pa kraljeval svečan, le semtertja
pretrgan mir. In zlasti tiho je bilo v mogočnem
poslopju sredi Gradišča, ki se je
po visokosti in lepoti na prvi pogled razločevalo
od vseh drugih — v nadknežjem
dvorcu.

V gorenji sobani je hodil gori in doli
nadknez Gotšalk, zaglobljen v resne misli.
Slabo je spal: mučil ga je spomin na Slavomira,
in pa misel, kje neki je bila njegova
hči Viljenica.

Poklical je bil zjutraj načelnika dvorne
straže, ki je stražila prejšnji večer, in ga
vprašal, ali je morda spoznal onega moža,
ki je snoči spremil do dvorca knežnjo Viljenico.
Načelnik straže, že postaren mož, odkrito
vdan svojemu knezu, kateremu je služil
že v njegovih vojnih pohodih po Danskem
in Angleškem, se je pri vprašanju zdrznil,
in beseda mu ni hotela prav iz ust. Šele
ko ga je Gotšalk drugič in resnejše vprašal,
je odgovoril:

„Ker me vprašaš, gospodar, ti moram
odgovoriti. Sam od sebe bi ti tega nikoli
ne povedal, kar ti moram povedati na tvoje
vprašanje. Knežnja Viljenica je prišla snoči
domov v spremstvu — Slavomira, svečenika
starih bogov.“

Gotšalk se je prijel za glavo, potem
pogledal vojaka s pogledom ostrim, s kakršnim
je znal pogledati samo on, in ga
vprašal:

„Ali veš, kako grozno obdolžitev moje
hčere si izrekel s tem odgovorom?“

„Vem. Toda ti si mi velel, gospodar,
naj govorim!“ je dejal vojak resno-žalostno.

„Pa si ga dobro videl? Ali te ni morda
varalo tvoje oko?“

„Gospodar, menim, da po tolikih izkušnjah
v raznih bitkah nimaš vzroka dvomiti
o bistrosti mojega očesa. Videl sem ga razločno
vkljub temu, da se je bil tesno zavil
v plašč in je imel pokrivalo potegnjeno doli
na oči.“

„Dobro! Opravil si. Hodi z Bogom! A
ne govori nikomur o tej stvari!“

„Ti si ukazal, gospodar ...“

Vojak je odšel, Gotšalk pa dolgo hodil
po sobi gori in doli premišljajoč, kaj bi
naredil.

Morda je pa le slučajno prišla skupaj s
Slavomirom — si je dejal naposled in po
slugi velel poklicati knežnjo.

„Ti si mi snoči povedala neresnico“, jo
je nagovoril, ko je prišla v njegovo sobo.
Viljenica je zardela, a ni izgubila poguma.

„Kakšno neresnico?“ je vprašala
drzno.

Jaz vem, kdo te je spremil snoči v
dvorec ... Slavomir. Kot tvoj oče te vprašam
resno-odločno: Povej odkrito: kako si
upaš hoditi ti, nadkneza Gotšalka hči, ponoči
z zakletim pristašem starih bogov?“

„Dobro! Če to veš, kdo me je spremil,
pa izvedi še to, da jaz nisem več otrok in
mislim, da lahko delam, kar sama hočem,
in govorim, s komur hočem!“ ...

Razburjeno je govorila deklica te besede
za odgovor. Lica ji je podplula kri, oči so
ji žarele in na vsem životu se je tresla.

„Nesrečnica!“ je bolestno vzkliknil Gotšalk
in se sesedel na bližnji stol — — —

V.

S prekrižanimi rokami in z
zaprtimi očmi je sedel Gotšalk
precej časa nem na
stolu. Očividno so ga v
dno duše zabodle hčerine
kljubovalne besede. Zabolelo
je pa tudi Viljenico prav
v srce, da je tako trdo in brezsrčno odgovorila
očetu, ko ga je videla tako užaljenega in
potrtega. In kesanje, bridko kesanje se ji
je zbudilo v srcu. Zakaj je sploh šla prejšnji
dan s Slavomirom k onemu sestanku v Volčjo
jamo! Zakaj je bila tako nespametna in kratkovidna,
da je prosila Slavomira, naj jo
spremi iz Volčje jame domov! Sklenila je
popraviti svoj pregrešek pred očetom, vsaj
kolikor bi se dalo, in najsibode tudi z zopetno
lažjo. Prijela je očetovo roko, jo
poljubila in dejala nežnoprijazno:

„Oprosti, dragi oče, da sem te razžalila!
Nisem mislila toli hudo. Obljubim svečano,
da te tako ne razžalostim nikdar več.“

Nadknez je odprl oči, milo pogledal hčer
in dejal:

„Viljenica, zakaj nisi snoči govorila resnice!“

„Zato, ker sem se te bala. Pa ne misli,
oče, nič hudega, če me je spremil domov
Slavomir. Došel me je, ko sem odhajala iz
zatišja, kjer sem vedrila — —“

„A zakaj si šla sama z doma? To bi morala
vendar vedeti, da se za knežnjo ne spodobi,
da gre na šetnjo brez spremstva!“

„Vrišč in hrup včerajšnjega sejma me je
spravil kar na tihem z dvorca na morsko
obrežje. Mislila sem kmalu priti domov, pa
me je zatela nevihta. In slučajno me je dobil
ta človek, Slavomir, ko sem se vračala. Kaj
sem mu hotela odgovoriti, ko mi je ponudil
spremstvo? ...“

„Spremstvo, dà. A kaj ti je li govoril
po poti?“

„Nič posebnega. Rekel je samo to, da
cvete krščanstvo po vsi deželi, da torej ni
zanj nič več opravka v Bodričih in da se
povrne nazaj na Pomorsko, od koder je
prišel.“

„Drugega nič?“

„Ne“ — — —

Morda bi bil nadknez hčer še dalje izpraševal,
pa je vstopil v sobo sluga in naznanil,
da je došel duhovnik Eppo in bi
rad govoril s knezom.

„Naj pride svobodno!“ je dejal Gotšalk.

„Ti, Viljenica, pa pojdi k kneginji materi in
se opraviči, da si snoči izostala tako dolgo
z doma.“

Knežnja je odšla očividno vesela, da ji
ni bilo treba dalje odgovarjati na očetova
vprašanja. Vstopil pa je Eppo.

„Prišel sem“, je po poklonu in pozdravu
rekel svečenik, „da se poslovim od Vaše
Jasnosti sinu, ki odhaja v Lunenburg. Spodobi
se, da se poslovim od njega kot njegov
prvi učitelj.“

„Dobrodošli, častiti oče!“ je odgovoril
nadknez. „Iskreno me“ veseli ta pozornost.
Izvolite sesti! Pri obedu tako ostanete pri
meni. Kot prvi učitelj mojemu Henriku, mu
lahko daste na pot kak dober nauk ali
opomin.“

„V čast si bodem štel“, je odvrnil svečenik
in sedel na ponujeni mu sedež.

„ln sicer kaj novega, prečastiti?“ je prav
po domače vprašal nadknez —; bil je najboljši
prijatelj Eppov.

„Nič posebnega“, je odvrnil duhovnik.
„Lep dan imamo danes, krasen dan, kakor
bi si ga človek umislil. Nebo se ljubeznivo
smehlja zemlji. In zemlja se smehlja nebu.
Solnce vroče poljublja in objema svet. In
svet se topi v njegovih objemih. Vse je svetlo,
vse veselo. Seveda, kjer je svetloba, tam je
radost. Ali pa snoči, kakšno je bilo!“

„Grozno!“ je pristavil nadknez. „Tema
kot v rogu, in vihar je besnel, kakor bi ga
podil sam peklenski bes.“

„In danes je vzšel tak dan nad krajino!
Podobno je bilo nekoč tudi v bodriški
zemlji: tema nevere je vladala v deželi, pa
je vzšel nad njo beli dan, ko je prisilalo
nad njo jasno solnce. Ta dan je bila luč
krščanstva, in solnce — nadknez Gotšalk.“

„Ej, častiti oče!“ se je radostno-smejé
oglasil nadknez: „niste bili zaman pri učenih
menihih v Fuldi, ker znate delati take
primere, kakor oni slepi Grk, ki je opeval
desetletno vojsko trojansko ...“

„Homerja meni Vaša Jasnost.“

„Da, da, Homerja so ga imenovali. Še
se spominjam: ko sem bil v mladih letih v
Lunenburgu v samostanski šoli, so ga nam
brali očetje menihi. Primera mu teče za primero.
In menda ste se tudi Vi naučili od
njega ... Da me greste primerjat solncu,
ko še senca nisem, to vendar ne gre, prečastiti!“

„Kar je res, je res: V temi nevere so
živeli Polabci, dokler jim vsedobri Krist ni
obudil Vaše Jasnosti, ki ste jim prižgali luč
zveličalne vere. Dokler bo križ zasajen v
našo zemljo, se bo slavilo Vaše ime. Da
ni bilo Vaše Jasnosti, bi molili Bodriči še
sedaj malike. Tako pa, glejte, krasno zori
čista pšenica božjega nauka po vsi deželi.
Le malo je še nečiste ljulike med to pšenico,
pa še to bomo kmalu iztrebili. Kje so
oni divji Sloveni, ki so z mečem in ognjem
strašili sosede? Krotka jagnjeta so, ki se
mirno pasejo po domačih lokah in žive v
lepem prijateljstvu s sosedi. Poprej so bili
trdi neznabožci, sedaj so vneti kristjanje.
Divja lesnika je bil poprej bodriški rod,
sedaj je plemenito drevo. Polabska zemlja,
prej pustinja, je sedaj raju podoben vrt. In
kdo jo je preobrazil? Krščanska vera. In
kdo je zasijal vanjo seme te vere? Zgodovina
bo pisala z zlatimi črkami: Nadknez
Gotšalk je oni velezaslužni mož!“

„Nehajte, nehajte, častiti oče!“ je segel
Gotšalk duhovniku v besedo. „Ne hvalite
me, da se ne prevzamem. Ali ne veste, da
hvala opija bolj kot najmočnejše vino? Zakaj
pa sebe nič ne spomnite in častitih svojih
tovarišev? Zapustili ste lepo svojo domovino
in prišli k nam, zloglasnim tujcem, oznanjat
blagovestje. Vse svoje moči posvečujete
nam. Ali ne zasluži ta vaša požrtvovalnost
in ta vaša zasluga za Polabce večje
pohvale, kakor moje delovanje? Jaz sem
vendar knez tega naroda in moram kot tak
biti njegov oče, ki je dolžan skrbeti za njegovo
blagostanje, časno in večno. Zgodovina
naša bo marveč pravila potomcem s
hvaležnimi ustmi, da smo bili divji neverniki,
kar najbolj slabega slovesa pri sosedih,
pa se nas je usmilil Adalbert, milostivi nadvladika
bremenski, in nam poslal duhovnikov,
ki so oteli naš rod satanove sužnosti

in storili iz nas otroke božje, nas naučili
pokojnega življenja, sprijateljili s sosedi in
nam pridobili dobro ime! Nemškim duhovnikom
in redovnikom gre za pokristjanitev
Polabcev vsa hvala in zasluga.“

„Jaz in tovariši moji ne delamo za posvetno
hvalo“, je dejal svečenik. „Mi delamo
v božjem vinogradu z oskromnimi svojimi
močmi za čast božjo in za zveličanje duš.
Z veseljem oznanujemo sveto blagovest milemu
slovenskemu rodu, ki smo ga vzljubili
kot lastni narod svoj. Slovenski rod je bil
prej izgubljena ovca, ki se je pa sedaj zopet
našla v naročaj Gospodov. Kdo bi se ne
veselil tega dejstva? Saj pravi sveto pismo,
da se nebesa bolj veselé enega izpokorjenega
grešnika, nego devetindevetdeseterih
pravičnih, ki ne potrebujejo pokore. Iz vsega
srca se sinovi Germanije vesele preporoda
in izpreobrnitve svojih sosedov Slovenov. Saj
so si vsi narodi bratje, izšli iz istih roditeljev.“

„Da, bratje si moramo biti!“ je s sveto
navdušenostjo povzel Gotšalk. „Bratje istopravni!
Poprej, ko smo bili še neverci, so
nas prezirali vsi sosednji narodi. Nikjer nisem
slišal dobre besede o Slovenih. In to preziranje
mi je šlo tako k srcu, da sem sklenil,
svoj od vseh zaničevani narod privesti
v kolo drugih omikanih narodov, kar se mi
je z božjo in vas duhovnikov pomočjo
tudi kolikor toliko posrečilo. Gospod Bog
je blagoslovil naše delo in On mi je, upam,
tudi odpustil mladostne moje grehe.“

„Odpustil, odpustil!“ je vzkliknil svečenik.
„Saj tako očitno blagoslavlja Vaše Jasnosti
plemenita dejanja. Krasno se razcvita
med Bodriči krščanstvo in s krščanstvom se
jim razcvita blagovitost. Srečen narod! Doma
se lepo razvija duševno in telesno. In sosedje
ga spoštujejo. Da, verjemite mi, Jasnost:
Nemci čislajo, občudujejo Vas in prebujeni
bodriški narod.“

„Vedno je bila moja prisrčna želja“, je
pristavil Gotšalk, „omikati Slovene in jih
približati izobraženim sosedom.“

„Vaša želja se je izpolnila. Nemci in
Sloveni že občujejo kakor stari prijatelji.
Drug drugemu si stiskajo roko. Pa veste,
Visokost, s čim bi se še tesneje sklenilo to
medsebojno prijateljstvo?“

„S čim, prečastiti?“

„S krvnim sorodstvom!“

„Kako menite, prečastiti?“

„Kako? Vaša Visokost ima ljubeznivo
hčerko Viljenico. Saksonski vojvoda ima pa
doraslega sina ...“

„In Vi mislite, prečastiti?“

„Da bi bilo pač najboljše, da bi ju poročili
in tako na veke utrdili prijateljstvo in
zavezo med Nemci in Sloveni. Ta misel mi
je prišla oni dan v glavo ...“

Komaj je duhovnik izpregovoril zadnje
besede, pa je vstopil telesni stražnik nadkneza
Gotšalka in naznanil, da je saksonski
vojvodič Magnus z obilnim spremstvom pred
mestnimi vratmi in želi priti v dvorec ter
govoriti s knezom.

Spogledala sta se Gotšalk in duhovnik
in obeh oči so govorile: — Kako nepričakovano!

„Ali je še kaj drugega sporočil vojvodič?“
je vprašal nadknez.

„Pač; pravi, da je prišel zato, da popelje
in spremi knezoviča Henrika v Lunenbug“,
je odgovoril stražnik.

„Svoboden mu dohod! Pripravite se na
vzprejem!“ je velel nadknez.

„Kaj pa, če je prišel snubit knežjo Viljenico?“
je smejé dejal svečenik, ko je odšel
stražnik. „Pa ne mislite, da se šalim, Svetlost!
Pomislite, ali ne bi bila zveza med Vašo in
saksonsko hišo zares velepomembna!“

„Velepomembna? Lahko da“, je odgovoril
Gotšalk in stopil k oknu.

„Močna in slavna je vojvodska hiša Billungov
...“

„Tega ne more nihče tajiti“, je odgovoril
Gotšalk in se zamislil ...

O moči in slavi Billungov res ni mogel
nihče dvomiti.

Započetnik moči in slave vojvodske hiše
Billungov je bil Herman Billung, mlajši sin
grofa Billunga, ki je imel obširna posestva
v okraju Wihmuodi. Okraj, ležeč med dolenjo
Vezero in dolenjo Labo, je bil zlasti

izpostavljen napadom danskih morskih roparjev.
Ta okolnost in lepe duševne in telesne
lastnosti Hermanove so nagnile nemškega
kralja Otona I., da je mladega grofa
Billunga kmalu po svojem kronanju imenoval
za vrhovnega zapovednika kraljeve vojske
v novoustanovljenem vojvodstvu Saksonskem
ter mu dal nalogo, da čuva državno
mejo proti Dancem, obenem pa tudi nadzoruje
in kroti uporne Polabske Slovane.

Mnogo plemičev iz kraljevega spremstva
je v srce užalilo to odlikovanje. Toda Herman
je kmalu pokazal, da je bolj kot kdo drugi
zaslužil to čast in oblast. Udrl je v deželo
Ukrancev, jih zmagal v krvavi bitki in prisilil
k danu. Ta njegov uspeh je seveda
še bolj bolel njegove tekmece. Eden izmed
njih, Ekehard, ga je hotel prekositi. Zbral
je krog sebe najhrabrejše može in šel vkljub
kraljevi prepovedi še globlje v deželo Ukrancev.
Pa jo je lepo izkupil: njega in vse
njegove spremljevavce, 108 po številu, so
v kratkem boju pobili Sloveni. Hermana
Billunga moč pa je vedno bolj rastla, rastla
tako, da je že zbujala zavist Otonu samemu.
Toda odstaviti si ga cesar ni upal. Pripoznal
ga je za vojvodo novega vojvodstva,
in kot vojvoda je Herman Billung umrl
leta 973., potem ko je v slovenskem mestu
Glinu sezidal grad, ki ga je določil za dedinski
grad svojega rodu.

Po Hermanovi smrti je njega sin Bernhard
I. podedoval vsa njegova posestva in
vse njegove časti. Ta Bernhard je nemškemu
kralju Henriku II. med leti 1002 in 1011 delal
velike sitnosti; vendar ni izgubil vojvodske
časti. Ohraniti si jo je znal tudi njegov sin
Bernhard II. vkljub temu, da mu ni bil prijazen
niti Henrik II. niti sališka cesarja Konrad
II. in Henrik III. Da nemški cesarji vkljub
mržnji, ki so jo imeli in očitno kazali do
Billungov, vendar niso temu sovraženemu
rodu odvzeli vojvodstva, temu je bil poglavitni
vzrok ta, ker so bili Billungi tako
imoviti.

Bernhard I. in Bernhard II. sta znala tako
izkoristiti ugodne časovne razmere, kakršne
so se jima nudile zlasti ob nastopu kraljevanja
Henrika II., da sta si pridobila celo
vrsto grofovin ob mejah svojega vojvodstva
kot dedno last. Zato nista bila samo
vojvoda, ampak obenem tudi grofa v premnogih
delih saksonske dežele. Leta 974. je
postal vojvoda Bernhard I. grof v okraju
Lidbeke, 975. grof okraja Boroktra na Westfalskem,
979. grof okraja Osterburg, 983.
okraja Astringa v nadškofiji bremenski, 989.
okraja Skopingon, 997. pokrajine Engern in
okraja Wessegow v škofiji paderbornski,
1004. pa si je pridobil grofovine Auga, Bardengau,
Drawan, Hailangovve, Hostrungowe,
Mosedi, Tilithi ter Wikanafeld.

Bernhardov istoimenski sin, Bernhard II.,
je takisto marljivo kot oče razširjal in množil
dedno last. Leta 1013. je postal grof
okraja Merstein, 1022. okrajev Astfala, Belkesheim,
Guddingowe in Skotelingen, 1029.
grof v okraju Enterigow, 1058., eno leto
pred svojo smrtjo, pa grof v okraju Losa.
Razen obširnih posestev so si pa Billungi
znali pridobiti tudi dosti denarja. Dobivali
so ga zlasti od Slovenov. Nemški
zgodovinar Adam Bremenski se zatrdno ni
neopravičeno pritoževal o nečloveški lakotnosti
saksonskih Billungov. „Že precej časa
sèm“, piše ta kanonik, sodobnik Billungov,
„vlada med vojvodami saksonskimi in nadškofi
hamburškimi različnost v mnenju, kako
kaže postopati s Sloveni. Nadškof hoče njih
večni blagor, vojvoda pa njihov denar, in
že davno bi bila vsa Slovenija krščanska,
da ni napredka pri delu zavirala vojvodska
lakomnost“. In Helmold je sto let kasneje
iz istega vzroka izrazil odkrito grajo in zaničevanje
saksonskim knezom, ki so bili potomci
krščanskih prednikov in vzgojeni v
naročju svete matere cerkve, pa so bili
vkljub temu nerodovitni in brezkoristni v
delu za Gospodovo vero in so v svoji nenasitljivi
pohlepnosti vsekdar bolj skrbeli za
to, kako bi pridobili sebi davkov in zakladov,
nego kako bi pridobivali neumrjoče duše
Gospodu Bogu. „Zakaj že davno bi bil
ugled krščanstva vsled delavnosti duhovnikov
pomembnejši, da ni bila pohlepnost
Saksoncev napoti.“

Pohlepni so pa bili Saksonci po slovenskem
denarju tembolj, ker so videli in vedeli,
da ga imajo ‚Vendi‘, kakor so imenovali
Slovene, precej, zlasti oni, ki so bivali
ob Baltiškem morju in so tržili na svojih
ladjah daleč po svetu. Da so bili ti Sloveni
res premožni, in da so Billungi zlasti pri
njih obogateli, izprevidimo kaj hitro in lahko
iz vojnih troškov, ki so jih morali plačati
Sloveni, stanujoči ob reki Peni, kot premaganci
Billungu Bernhardu II. in njegovim
zaveznikom.

Okrog leta 1046. so se namreč ljutiška
plemena: Kišani, Prekopenci, Dolenčani in
Ratari, sprli med seboj in se potegovali za
nadvlado. Za njo so se potegovali najbolj
Ratari, ker je bilo v njih deželi svetišče
boga Radigosta, ki so ga vsi Polabci kot
preročišče radi obiskovali in tja prinašali
vsakoletnih darov. Vlekli so se za nadoblast
pa tudi Prekopenci, ker so tudi oni imeli
v svoji deželi sloveč hram božji. Pa se je
začel divji bojni ples. Zmagali so Prekopenci
v zvezi s Kišani v treh bitkah. Osramočeni
Ratari in Dolenčani so pa sedaj
poklicali na pomoč danskega kralja Svena,
saksonskega vojvodo Bernharda II. in Gotšalka,
bodriškega nadkneza. Vsi trije so se
odzvali prošnji in vabilu ter prišli z mnogobrojnimi
voji. Pa tudi tem združenim vojskam
sta se uspešno ustavljala hrabra rodova
Prekopencev in Kišanov. Ko so jima
pa sovražniki potolkli že na tisoče ljudi,
še več pa ujeli, sta morali ljudstvi prositi
miru in sta kupili mir za šestnajsttisoč mark
srebra.

Pa tudi v miru so Billungi dobro znali
izkoriščati Slovene. Neka listina Henrika IV.
nam dokazuje, da sta Bernharda iz onih slovenskih
pokrajin, ki so bile ob državni meji,
naredila popolnoma samostojno „hišno marko“,
kjer sta mogla samolastno gospodariti.
Mladoletni kralj je namreč l. 1062. podaril
vojvodu Ordulfu, sinu in nasledniku Bernharda
II., grad Ratibor in vsa posestva, ki
so bila „v vojvodski marki“ kot dedno last.
Vojvodska marka je torej že prej obstojala.
Vsote, ki so jih Billungi na ta ali oni način
pridobivali od Slovenov, so porabljali za
to, da so bogatili svojo hišo.

Billungi so pa znali poveličati svoje ime
in rod še na drug način. Vojvoda Bernhard II.
je spoznal, kako bi bilo častno za njegovo
hišo, če stopi v krvno sorodstvo s kako
kraljevsko rodbino, pa je porabil priliko, ki
se mu je ponudila l. 1042., ko je nenadoma
umrl danski kralj Hardiknut in je Dancem
zavladal Magnus, sin svetega Olafa, takrat
star šele sedemnajst let. Vojvoda Bernhard II.
je precej poizkusil stopiti s tem mladim kraljem
v bližjo zvezo. Šel je k njemu v Šlesvik,
in kmalu se mu je posrečilo pridobiti
kralja za se, za svojega sina Ordulfa pa
— kraljevo sestro Ulfhildo. Že v listopadu
tistega leta se je poročil Ordulf z dansko
princezinjo.

Njun sin je bil Magnus, ki je po očetovi
smrti imel seveda prevzeti mogočno vojvodstvo
saksonsko — —

In ta Magnus je sedaj prišel pred Ljubek,
da spremi z obilnim spremstvom Gotšalkovega
sina Henrika v Lunenburg v samostansko
šolo — —

Veselja je utripalo srce nadknezu Gotšalku,
ko je slišal od stražnika vest, da
prihaja saksonski vojvodič k njemu s tako
prijateljskim namenom. In besede svečenikove
so našle tako mogočen odmev v njegovem
srcu, da bi bil najrajši zaukal od
veselja na glas.

„To je res krasna misel“, je govoril sam
pri sebi, ko je še enkrat pretresel svečenikov
nasvét. „Viljenico, za katero se že itak tako
bojim, da ne bi zabredla na napačno pot,
oddam krščanskemu možu. Obenem pa s
tem činom utrdim prijateljstvo med Bodriči
in Nemci“ — —

„Prečastni, pripravimo se za vzprejem
vojvodiča saksonskega!“ je dejal Gotšalk
očividno vesel.

„Da, pripravimo se!“

* * *

To je bil pa zopet vaš dan, ve radovedne
mamke in tetke, in vaša ura, vi otroci
ljubeški! Kaj takega še niste videli, kaj ne?

Škoda, da niste imeli v glavi po več oči,
da bi bolj natanko videli to krasoto!
Hej! Na brzih belcih, v zlatem blesku in
svilnatem sijaju so pridirjali v mesto vitki
vitezi iz saksonske dežele.

Svetlo solnce samo — se je zdelo —
je, občudovaje te jezdece, ustavilo svoja
zlatopesta kola in jih gledalo strmeč.
In kako bi teh lepih vitezov ne občudovale
ve, radovedne mamke in tetke, in
vi, otroci ljubeški?

Videli ste že dosti domačih konjikov,
ali takih železnih vitezov še ne!

Videli ste že prozorno čisti jantar —
kaj ga ne bi, saj je pri vas doma! To se
blesti, kaj ne, če se solnčni žarki kopljejo
v njem! Ali lepše še se leskečejo krasnih
tujih vitezov svetli šlemi in oklopja, v katerih
se zrcali neba obok in solnca žar.

Videli ste že zeleno travo in pisane cvetice
na nji — kako ne, saj jih vsak dan
teptaie! Ali takih zelenosvetlih svilnatih preprog,
v kakršne so odeti viteški konji, in
takih krasno-pisanih rož, ki tako živo rasto
iz svilenih preprog, še nikdar niste videli.
Ta svila se bolj zeleni ko morska zelen pri
še tako jasnem nebu ...

Vitezi so pridirjali v mesto in po ulicah
med radovednimi gručami peketali v Gradišče.
Zatrobil je grajski rog, gromko, kakor bi
v oblaku zagrmel grom. In odprla so se
debela grajska vrata na stežaj.

Nadknez Gotšalk je, obdan od svojih
dveh sinov Budivoja in Henrika, od svečenika
in hitro skupaj sklicanih mestnih velmož,
pred dvorcem prijazno sprejel nemške
viteze — pred vsemi seveda vojvodiča —
se jim zahvalil za pohod in jih povabil v
grad in v dvorane na odmor in obed.

To ste se nosile in vrtile, ve ročne ženske,
v kuhinji, zlasti pa ti, vešča gospodinja
Širita, zorna hči kralja Svena, sedaj nadkneginja
bodriška, žena Gotšalkova in mati lepega
sokoliča Henrika, ki si se danes nalašč
ponižala iz svojega dostojanstva in sama
prišla nadzorovat kuhinjo. Že dolgo niste
bile tako spehane. Saj se je treba zavrtiti
danes. Nemec se ne sme pritoževati nad
slovensko jedjo in pijačo, in ne grditi, ko
pride domov, kuhinje slovenske.

Dovolj je bilo opoldne veselja v knežji
dvorani za bogato obloženo mizo pri okusni
jedi in pijači. Domačini in gostje Nemci so
se prijateljsko menili kot davni znanci.

Pri obedu je bila poleg kneginje Širite
tudi knežnja Viljenica. Precej ko jo je prvič
zagledal vojvodič Magnus, ga je njena krasota
kar očarala, kakor je očarala tudi druge
nemške viteze. Pri obedu sta si sedela nasproti,
in skoraj nepretrgoma so švigale
njegove oči do nje. In bolj ko jo je opazoval,
bolj se je moral diviti njenemu krasnemu
obrazku, njenemu vitkemu stasu, še
najbolj pa — njenemu veličastnemu ponosu:
knežnja je bila namreč silno molčeča in se
je nalašč držala nenavadno — rekli bi —
oholo-dostojanstveno.

Med obedom je Gotšalk vstal in nazdravil
vojvodiču in njegovim spremljevalcem,
na kar se je vzdignil tudi vojvodič in izpregovoril:
„Slava Gotšalku, svetlemu nadknezu bodriškemu,
dičnemu današnjemu pogostovalcu!

Hvala mu za velelep vzprejem! Sedaj
smo videli na svoje oči brezmejno slovensko
gostoljubnost. Prav pravijo potujoči
naši pevci: Pod solncem ni hrabrosti, kakor
je nemška, ni gostoljubnosti, kakršna je slovenska.
Kakor brata gosti danes Sloven Nemca.

In to je lepo. Prijatelji si moramo biti in se
drug od drugega česa naučiti in potlej ne
bo pod solncem moči, kakor bo naša vzajemna.
Včasih so si bili Sloveni in Nemci sovražni.
Sedaj si ne smemo biti več. Nemci
iskreno želé prijateljstva s Sloveni. In v
dokaz tega me je poslal moj oče, vojvoda
Ordulf k Tvoji Visokosti in mi položil na
usta te besede:

— Bratovski pozdrav in poljub od mene,
vojvoda saksonskega, Gotšalku, svetlemu
nadknezu bodriškemu!

V bratovski skrbi ljubeznivo vprašam,
kakšno je Tvoji Visokosti preljubo zdravje.

Moje — lepo hvalim Boga in svetce nebeške
— je dobro. Takisto želim s polnim
srcem tudi Tvoji Visokosti.

Bili so žalibog časi, ko so si saksonski
vojvodi in bodriški knezi stali nasproti v
bojnih vrstah. Midva pa sva si dobra, kar
je všeč Bogu in svetcem nebeškim in je v
prid najinim narodom.

A da si bodo tudi naši otroci in naših
otrok otroci prijatelji, sem poslal svojega
sina Tvoji Visokosti voščit preljubega Ti
zdravja, obenem pa z naročilom, da spremi
Tvojega v luneburško šolo odhajajočega
knezoviča Henrika. —

Izpolnujoč to očetovo nalogo sem prišel
semkaj. In ko vidim Tvoje Visokosti gostoljubnost,
se za njo opetovano zahvaljujem
in želim z očetom svojim, da bi bili hiši
Billungov in bodriškega nadkneza Gotšalka
še tesneje in še bolj bratsko spojeni.“

Vojvodič je končal in pri zadnjih besedah
pomembno ljubeznivo pogledal Viljenico,
kar ni ostalo nikomur prikrito.

VI.

Ohó, sinko, ti si še pokoncu
in sloniš pri oknu ter gledaš
bledolično gospo luno!
Ali si pesnik ali zaljubljenec?
Nocoj najbrže zaljubljenec!
Hahaha! No
saj slabega okusa ravno
nimaš. Knežnja Viljenica je že toliko vredna,
da se njenemu spominu žrtvuje spanec ene
noči. Hahaha!“

S temi besedami je nagovoril v noči
tistega dne saksonskega vojvodiča Magnusa
majhen, čokat in trebušast vitez, ko je vstopil
s precej trdimi koraki v njegovo sobo v
nadknežjem dvorcu v Ljubeku. Bil je to
danski vitez Anlaf, daljni sorodnik vojvodičeve
matere Ulfhilde — sam se je imenoval
in predstavljal vedno za njenega
‚bratranca‘. Bil je pravi pravcati klativitez.
Na Danskem je imel pri Darumu sicer precej
veliko, res da tudi precej zadolženo posestvo.
A čepeti doma in ukvarjati se z gospodarstvom,
se mu ni ljubilo. Rajši si je
izbral ‚idealni‘ viteški stan; kot neustrašen
vitez se je namenil ščititi vdove in sirote
ter z mečem v roki zagovarjati čast in poštenje
blagorodnih gospé in gospodičen.

Koliko si je pridobil v tem oziru za človeštvo
zaslug, nam ne ve povedati zgodovina.
Pač pa je vestno izvrševal druge, bolj
nebistvene in postranske naloge viteštva:
ljubil je lagodno življenje, ljubil pohajkovanje
po gradovih, dobro vinsko kapljico
in ženstvo. Oženiti se pa ni hotel, dasi se
mu je ponujalo, kakor se je rad bahal,
več mladenk-krasotic, nego rodi spomladni
vrt cvetic. Bil je sploh velik bahač pred
Gospodom. V zadnjem času je užival, in
sicer s polno mero užival gostoljubnost
saksonskega vojvoda Ordulfa — kot bratranec
svetle vojvodinje. In ko je Ordulf
poslal svojega sina Magnusa v Ljubek, da
spremi od tam v lunenburško šolo odhajajočega
bodriškega knezoviča Henrika, se je
brž, ne da bi ga bil kdo prosil, pridružil
vojvodiču, da ga kot ‚mnogoizkušeni‘ vitez
varuje kake nezgode in da med potjo zabava
mlade viteze.

Vojvodič Magnus se je zdrznil, ko je zaslišal
za svojim hrbtom Anlaiove besede;
tako je bil zatopljen v svoje misli, da niti
čutil ni, kdaj je prišel Anlaf v njegovo sobo,
vkljub temu, da je le-ta vstopil težkih, opotekajočih
se nog.

„Kaj blebetaš?“ se je z očividno nevoljo
pa tudi zadrego odzval Magnus prišlecu.

„Da ni treba biti tako sanjarsko-zamišljen“,
je odgovoril Anlaf ter trdo in tako
nerodno sedel na bližnji stol, da bi ga bil
skoraj prevrnil. „Sinko, bodi vesel, kakor
sem jaz, tvoj ujček! Saj se nam dobro godi v
Ljubeku. Vsa čast nadknezu Gotšalku: gostoljubno
nas je sprejel in pogostil. Zaradi nas
je celo odložil odhod svojega sina in nas
vljudno povabil, naj ostanemo še jutri tukaj.
Jaz ne bi nikdar pričakoval take dvorljivosti
in prijaznosti od barbara!“

„Govôri vendar tiše in nikar se ne izražaj
tako zaničevalno o nadknezu, pod čigar
gostoljubno streho bivaš!“ je pokaral Anlafa
vojvodič. „Meni se vidi, da si bil nocoj zopet
prenavdušen častilec vinskega boga.“

„Ali je mar to zaničevanje, če pravim:
vsa čast nadknezu Gotšalku? Saj ga le hvalim,
če pravim, da nisem pričakoval take dvorljivosti
od njega — barbara. In za barbare
— to ti je vendar znano — veljajo Sloveni
pri Dancih in Nemcih in pri vseh omikanih
narodih. Kar pa tiče druge tvoje pripombe,
moram pripoznati, da sem danes res izpil
nešteto čaš rujnega vinca. Kaj hočeš? Saj
veš, da sem odločen nasprotnik zanemarjanju
in opustoševanju vinskih goric. Sicer
sem že pri sijajnem obedu, ki nam ga je
priredil Gotšalk, začel pozabljati, da je zemlja,
ki nas nosi, dolina solz. Vendar sem hotel
popolnoma pozabiti to žalostno dejstvo. Zato
sem šel po obedu še k starejšinu Stojignevu,
s katerim sem se seznanil in sprijateljil
pri mizi, — vi drugi ste šli menda
na Gotšalkov vrt — in sem ostal na njegovem
domu do sedaj. In nikoli se ne bom
pokesal, da sem šel. V kleti sva pila do
mraka. Potlej sva šla pa k večerji. In h kakšni
večerji! Povem ti: slavne so naše danske in
naše nemške večerje, pri katerih človek uživa
poleg jela in pila tudi krasno petje potujočih
pevcev-gostosevcev. A Slovenke ne
zaostajajo v nobenem oziru za njimi. Tudi
njihova jela so okusna. Njihovo vino teče
kot olje. In družba? Hej! prišli so k mizi
Stojignevovi sinovi, pravi sokoli — in prišle
so njegove tri hčere — krasna dekleta. Sicer
so preproste kot bele golobice in boječe kot
plahe srnice, a takoj se grem dvobojevat s
tistim, ki bi trdil, da niso krasne. In kako ti
znajo peti! Oj, ne pravi zastonj nemški pregovor:
„Kjer je doma lepa Slovenka, tamkaj
se čuje lepa popevka.“ Povem ti pri svoji
viteški časti: da niso te mladenke iz barbarskega
rodu, prav zatrdno bi se bil jaz nocoj
zaljubil v eno izmed onih ali pa v vse tri. Pa
ker sem ravno pri tej stvari — kako je pa
s teboj, sinko? Ti si se pa menda res zaveroval
v nadknezovo hčerko!“

„Molči, molči, lepo te prosim; pojdi rajši
spat; kasno je že!“

„No, če je že tako kasno, zakaj pa ti
nisi že šel k počitku, sinko moj? Zakaj si
do sedaj slonel pri oknu in gledal v zvezdnato
nebo? Ali si kar naenkrat postal zvezdoslovec?
Ej, sinko, nikar ne poizkušaj prikriti,
česar ne moreš utajiti. Že pri obedu sem
opazil jaz, kakor so zatrdno opazili tudi
drugi gostje, da si rajši gledal v knežnjo
Viljenico kakor v kupico. In sedaj sem te zalotil,
kako sanjaš kasno v noč in tožiš bledolični
gospe luni srčne svoje bolečine, ki ti
jih je provzročila Amorjeva puščica. No, saj
jaz nimam nič zoper to, če ti ugaja ta mladenka.
Samo tajiti mi tega ni treba. Saj te
ni treba biti sram ljubezni. Bogme, kolikrat
sem se že jaz zaljubil v svojem življenju in
se bom še, dokler bom imel toliko moči, da
bom mogel elegantno zavihati brke, zvonko
zarožljati z ostrogo in ženskam drzno pogledati
v oči. Moje gaslo je in bode: ‚Trgaj
cvetice, dokler cveto, saj le prekmalu ti
zveno!‘ In tega gasla se oprimi tudi ti, če
hočeš užiti kaj zemskih dobrot. Če trgaš
cvetice, kdo ti bo zameril zato? Tako se
spodobi za vojvodiča. Samo lepe morajo
biti. No, in knežnja Viljenica je cvetica-krasotica!
Škoda bi je bilo, da bi jo utrgal kak
prostak!“

„Škoda!“ je menda nehote pritrdil Magnus.
Vitezu Anlafu ni ušel trepet glasu, s katerim
je izgovoril vojvodič besedico. — Te
že imam, je dejal sam pri sebi. Pa še bolj
se boš izdal! Ha, vitez Anlaf dobro ve,
kako se izdaja mlada ljubezen! — Pa je
zvito nadaljeval:

„Viljenica bi bila dika kraljevskemu dvoru!“

„Zatrdno! Tudi cesarskemu prestolu bi
delala čast“, je hitel zatrjevat vojvodič. „Saj
sem vendar že videl dokaj lepih mladenk,
a take posebne, izrazite lepote in takega
dostojanstva še ne. Jaz se le čudim, da je
naši potujoči pevci še niso zasledili in opevali.“

„Vzrok, da je še niso opevali, bode vsekako
ta, ker niso imeli prilike, da bi jo zasledili.
Kakor mi je pravil Stojignev, je živela
Viljenica od svojih otroških let pri svoji teti,
Gotšalkovi sestri, ki je omožena s Pluzonom,
starejšino v Velegostu. Zgodaj namreč je
izgubila svojo mater. Zato jo je dal Gotšalk
v vzgojo svoji sestri. Ko se je nadknez
kasneje drugič oženil z dansko princezinjo
Sirito, hčerjo Svena Astridsona, bi se bila
mlada knežnja sicer lahko vzgajala doma pri
nji. Toda Viljenica je rajši ostala pri teti in
rastla pri nji vkup z njeno hčerjo, svojo
sestrično Slavico, ki si jo tudi videl danes
pri mizi. Ko sta odrastli, sta obe dalje časa
bivali v samostanski šoli pri redovnicah v
Mecklenburgu, potem se pa zopet vrnili v
Velegost. In tam se je Viljenica v samoti
razvijala in razvila v krasno mladenko. Na
očetov dvor je prišla le semtertja, kvečjemu
enkrat na leto, in še takrat samo za malo
časa. Tudi letos je prišla v Ljubek s sestrično
Slavico šele pred nekoliko dnevi.

Vidiš, zato je še niso zasledili naši pevci.
No, jim bodemo sedaj pa mi povedali, naj
gredó enkrat gledat to krasotico, kaj ne?“

„Da, bodemo!“ je pristavil Magnus navdušeno.
„Pa, ali si še kaj nadalje vprašal
Stojigneva o nji? Je-li naobražena?“

„Ona je najbolj izobražena slovenska
mladenka. Saj si slišal: bila je s svojo sestrično
dolgo časa v redovniški šoli — sestrično
je seveda daleko presegala po razumu
in po lepoti. Pa tudi pri teti se je
dosti naučila, ker je baje tudi ona zelo duhovita
žena. Zraven pismene naobrazbe je pa
knežnja Viljenica baje imenitna lovka in
jahalka.“

„Pri obedu je bila tako molčeča in redkobesedna“,
je povzel Magnus, „da bi na prvi
pogled človek mislil, da zato molči, ker ne
ve ničesar povedati, ali ker se boji, da ne
bi izpregovorila kaj nedostojnega ali neprimernega.
Potemtakem je pa le tako ohola,
da neče mnogo in ne z vsakim govoriti.
Pa z nami bi bila vendar lahko kaj več
govorila, saj smo vendar sami vljudni vitezi
in smo jo lepo viteško pozdravili in se ves
čas viteško vedli napram nji.“

„Zlasti s teboj bi bila lahko bolj prijazna,
kaj ne, ki si jo tako ljubeznivo pogledaval
in jo nagovarjal s tako medenosladkimi
besedami? Hahaha.“

„Kaj se boš norčeval! Malo bolj vljudna
bi bila res lahko z menoj! Saj sem vendar
prišel v Ljubek iz plemenitega, prijateljskega
namena, da častno spremim njenega brata
v Lunenburg!“

„In saj si vendar saksonski vojvodič,
bodoči mogočni vojvoda, kaj ne?“

„Tudi na to bi se lahko ozirala.“

„In si zal mladenič, star komaj enaindvajset
let, in še neoddan, ki bi jo torej
enkrat še lahko zasnubil.“

„Ne bodi tako poreden! Nisem še vedel,
da imaš tako bujno domišljijo.“

„Zakaj bi bil poreden? To se prav lahko
zgodi, če le hočeš.“

„Kako moreš priti na tako misel, saj sem
vendar še premlad?“

„Premlad? Kaj še! No pa če misliš, da
si premlad za ženitev, pa vendar nisi premlad
za zaročitev. Sicer sem pa hotel jaz
samo to reči, da bi bilo škoda krasne mladenke,
če bi jo dobil kak prostaški barbar-Sloven! Presaditi je treba to deloma vendar
še divjo cvetko na boljša tla in jo požlahtniti;
potem bode cvetela in dehtela, da bode
vse očarala. Hej, ko bi za to rožico znal
na primer nemški kralj Henrik! Vem, da bi
jo takoj hotel prenesti na svoj vrt.“

„Ta razuzdanec naj bi jo dobil!“ je v
svetem srdu vzkliknil Magnus. „On, ki je s
svojo razuzdanostjo že porušil srečo toliko
družin, čegar grdobijam se ustavlja človeška
narava ... Prijatelj, kako ti more taka misel
v glavo! Nikdar! Do nje bi moral priti le
preko mojega mrtvega trupla.“

„Hahaha!“ se je zakrohotal Anlaf. „Zdaj
pa res vidim, da si se strašno zaljubil v
knežnjo. Torej je ne privoščiš Henriku?
No, saj mu je jaz tudi ne. Jaz le pravim
še enkrat, da bi je bilo škoda, če bi jo dobil
kak prostak ali kak ničvrednež. Hm, pa jo
ti presadi na svoj vrt! Kaj molčiš? Enkrat
se bodeš moral ogledati po nevesti.“

„To je res,“ je pristavil Magnus po kratkem
razmišljanju. „Pa misliš ti, da bi bil moj oče
zadovoljen s tako zvezo?“

„Ne samo zadovoljen — neskončno vesel!
Kje pa more — bodimo odkriti — dobiti
svojemu sinu nevesto, tako bogato in tako
lepo? Viljenica je vendar hči nadkneza Gotšalka,
ki je vladar mogočni slovenski državi
ob Baltiškem morju, najmogočnejši državi
v teh krajih od pamtiveka. Oče tvoj bo neizrečeno
vesel, če mu prineseš domov vest,
da bi se rad zaročil z knežnjo Viljenico.“

„Misliš? Kaj pa, če me knežnja ne bo marala?
Povem ti kot dobremu svojemu prijatelju,
da se je danes vedla proti meni tako
hladno, da, naravnost brezobzirno, da me
je bolelo v dno duše cel večer. Že pri obedu
je bila silno mrzla napram meni, kar ste
lahko vsi zapazili. Po obedu smo se šli na
vrt šetat. Knežnja in njega sestrična Slavica
sta trgali cvetke. Jaz in moji tovariši smo
pričakovali, da jih poklonita nam. A smo
se bridko varali. Poklonili sta jih navzočim
slovenskim starejšinam. Kneginja Širita je
sicer hitro zapazila napako, natrgala najlepših
cvetic in nam jih prinesla, ali užaljeni smo
bili pa le vsi!“

„Mlad si še, sinko, mlad in neizkušen“,
ga je tolažil vitez Anlaf. „Ali meniš, da Slovenke
ne poznajo možkih; da ne vedo, da
krasotice takrat najbolj delujejo na možka
srca, če so hladne, mrzle in — ohole ...
In nasprotno, ali smo možki kaj drugačni?
Ali v resnici vzljubimo tako žensko, ki se
nam vsiljuje prvi pot, ko jo vidimo? Jaz
take ne maram.“

„Jaz tudi ne!“

„Zato mene poslušaj in nikar ne bodi
žalosten: Viljenica bode jutri jokala, če je
ne pogledaš, veš? To ti pravim jaz, mnogoizkušeni
vitez. Le pogum, in Viljenica bode
tvoja! A zdaj, lahko noč, sinko!“

Vitez Anlaf je šel v sosednjo, njemu odločeno
sobo.

Vojvodič je pa kmalu potem res mirno
zaspal in zasanjal sladke sanje o bodriški
cvetlici Viljenici — — —

Sladko je spal tisto noč tudi nadknez
Gotšalk. Hej, ves dan so mu brnele po ušesih
besede svečenika Eppa: „Vaša Visokost ima
ljubeznivo hčerko Viljenico, saksonski vojvoda
ima pa doraslega sina ... Ali ne bi
bila zveza med Vašo in saksonsko hišo
zares velepomembna?“ ...

In ko je pri obedu opazoval saksonskega
vojvodiča, o katerem je že prej slišal samo
pohvalo, in je videl, kako zal, vljuden, ponosit,
a tudi razborit mladenič je; ko je opazil,
kako ljubeznivo gleda njegovo hčerko Viljenico:
so mu brnele svečenikove besede še
glasneje po glavi. In ko se je saksonski
vojvodič vzdignil in mu napil in je v napitnici
izrazil željo, da bi bili hiši Billungov
in bodriškega nadkneza Gotšalka še tesneje
in še bolj bratsko spojeni, in je pri teh besedah
pomembno pogledal Viljenico: je Gotšalku
od veselja tako močno utripalo srce,
kakor bi mu hotelo skočiti iz prsi. Najrajši
bi bil vojvodiču na napitnico kar odkrito
in naravnost odgovoril: Evo, tu imaš mojo
Viljenico! Seveda tega ni smel reči naglas.
Pač pa se je očividno ganjen zahvalil vojvodiču
za laskavo napitnico poudarjajoč, da
je taisto tudi njegova iskrena želja. Povabil
je Magnusa in njegovo spremstvo, naj ostanejo
prihodnji dan še njegovi gostje, da se
odpočijejo in ogledajo mesto in okolico, saj
se odhod knezoviča Henrika lahko odloži
za dva dni brez vsake neprilike. In vojvodič
je rad sprejel vabilo. In zazvenele so čase
z glasom srebrnozvonkim. Gotšalku pa so
one besede svečenikove zdaj zvenele v srcu
že kot lepa, melodiozna pesem. Naslajal se
je z veliko slastjo ob njenih zvokih.

In ker je človek že tak, da v veselju
poišče prijatelja, ki naj bi z njim delil radost,
kakor v žalosti človeka, ki naj bi z njim
nosil bolest, je šel Gotšalk, ko se je naredila

noč, in so šli nemški gostje v odkazane jim
sobe, k svoji soprogi, kneginji Širiti, češ: naj
se tudi ona z njim veseli prekrasne misli,
ki se je spočela v glavi svečenika Eppa.

„Kako ti ugajajo naši gostje, saksonski
vitezi?“ je vprašal ženo po pozdravu.

„Vrlo dobro!“ je odgovorila kneginja
nekam razdraženo. „So pač vitezi, kakršnih
bi med Sloveni iskala zaman!“

Za kakega drugega Slovena bi bile te
besede ogenj v streho. Ne tako za Gotšalka.
Bil je sicer Sloven z dušo in s telesom. Ali
poznal je le predobro svojo ženo: da se
vkljub temu, da ga ljubi iskreno, vendar
kot danska kraljeva hči še vedno čuti vzvišeno
nad slovenskimi ‚barbari‘, in da vkljub
svojemu dobremu, krščanskemu prepričanju
včasih divje zbesni, da je silno jezljiva, včasih
naravnost neznosna, a kmalu nato zopet sama
dobrina in milina. Bila je pač pristna podoba
svojega očeta, kralja Svena Astridsona. Kako
čudno se je včasih vedel ta kralj, je bilo
znano po vsem severu. Iskreno je bil vdan
katoliški cerkvi, vendar je izbruhnila iz njega
večkrat divja normanska narava. Pri neki
pojedini v kraljevem gradu v mestu Roeskilde
so se nekateri velikaši pri vinu spozabili
tako daleč, da so začeli zbadati kralja,
češ, da ima premalo junaškega duha. Kaj je
storil kralj? Drugo jutro jih je dal v cerkvi
zabosti. Ko je hotel v nedeljo potem stopiti
v cerkev, mu je kot morilcu škof Vilhelm
— drugi sveti Ambrož — prepovedal vstop
v svetišče; in ko je kralj le hotel vstopiti,
mu je škof nastavil na prsi svojo palico. Že
so nekateri dvorniki z golimi meči naskočili
škofa, toda kralj jim je velel, naj ga puste
pri miru, je šel domov, zamenjal v gradu
kraljevsko obleko s spokorno, se vrnil bosonog
v cerkev, padel pri vratih na kolena
in pripoznal svojo krivdo. Ko ga je škof
sedaj vzdignil in potolažil, se je kralj vrnil
v svoj grad in zopet v kraljevski obleki prišel
v cerkev in stopal med ploskanjem ljudstva
v cerkveni kor. Kasneje se je ta Sven Astridson,
ki je l. 1047. po smrti kralja Magnusa,
proti kojemu se je upiral več let, postal
pravi danski kralj, izpozabil tako daleč, da
je svojo pastorko vzel za ženo. Ko ga je
cerkev izobčila, je pastorko odslovil, pozneje
jo pa zopet sprejel. Tako čudno spremenljiv
je bil. In prav tako naravo je imela njegova
hči Širita, soproga Gotšalkova.

Sicer je Gotšalka odgovor nekoliko spekel,
vendar se je koj premagal in mirno dejal:

„Ne govori tako prezirljivo o Slovenih,
saj veš, da so še v povojih omike in olike,
in moraš tudi to vedeti, da zunanja oblika
človeka bistveno ne izlika, kakor obleka še
ne stori človeka.“

„Obleka res še ne stori človeka“, ga je
zavrnila kneginja. „To je pa tudi res, da človek
brez obleke ni dostojen človek! Mar ne?“

„Zakaj si pa tako razdražena nocoj?“

„Saj sem ti ravnokar rekla, da človek
brez obleke ni dostojen človek. In tak človek
brez obleke, oziroma olike, je tvoja Viljenica!“

„Kaj ti je pa zopet naredila?“

„Saj veš, kaj je naredila snoči!

„No, saj se ti je opravičila, ne?“

„Seveda se je, ker si ji ti to velel. Sama
od sebe se ne bi bila nikdar prišla opravičit
svoji kneginji-materi, ker nima niti tolike
olike kakor kaka danska kmečka hči. No,
pa če bi bila tako nevljudna in sirova samo
napram meni, bi ji še ne zamerila tako. Ampak
da se vede tako sirovo in žaljivo nasproti
tujim gostom, to je vendar prehudo.“

„Kaj je pa naredila takega?“

„Saj si videl, kako se je držala pri obedu:
čudno, nevljudno, naravnost grdo, da so se
nemški vitezi kar spogledavali!“

„No, pa so jo le radi pogledavali!“ je
smejé pristavil Gotšalk. „Ali nisi zapazila,
kako izredno ljubeznivo se je oziral vanjo
— vojvodič Magnus?“

„Če zapazi kaj takega možko oko —
gotovo žensko še desetkrat prej! Ravno
zato me pa jezi, da se je Viljenica vedla
napram njemu tako hladno in nevljudno.
Popoldne na vrtu pa se je obnašala naravnost
žaljivo. Komaj sem vsaj deloma popravila
njeno napako. Jaz ne morem razumeti,
kako more biti dekle tako nespametno
in se tako čudno vesti nasproti mladeniču,
ki jo lahko povzdigne na vojvodski prestol!“

„Tudi ti si že prišla do misli, da bi se
Magnus in Viljenica končno lahko vzela?
Jaz mislim že cel dan o tem.“

„Zopet enkrat v sorodnih mislih!“ se je
zasmejala Širita. Bila je zopet mirna, potolažena,
dobra kneginja.

Še dolgo sta se pogovarjala Gotšalk in
soproga. Ko sta se pa ločila, je dejala Širita:
„Prepusti vso stvar meni, ker take stvari so
za nas, ženske. Jaz bom storila, kar bom
mogla, da se sklene ta zveza. Lahko noč!“
Zares sta imela lahko noč knez in kneginja.
Imela jo je pa tudi Viljenica. Prav vesela
je bila zvečer, da se je njena stvar iztekla
tako dobro, da je tako hitro potolažila
očeta in pomirila kneginjo-mačeho radi svoje
dolgotrajne ‚šetnje‘ ... Zadovoljna je bila pa
tudi s svojim vedenjem napram saksonskim
vitezom ... Bodo vsaj videli, kako ima ona
rada Nemce — kristjane.

Motila sta se Magnus in Anlaf, ko sta
sklepala, da se je Viljenica le iz oholosti
vedla napram Saksoncem tako hladno, kakor
se je motila tudi kneginja Širita, ki je pripisovala
hčerino mrzlo vedenje njeni neotesanosti
in neolikanosti. Viljenica se je vedla
tako, ker je kot navdušena Slovenka mrzila
Nemce in kot pristašica starih bogov silno
nerada gledala v svoji bližini kristjane. Kdo
bi mogel misliti o nji to poslednje! Da je
bila ona, Gotšalkova hči, privrženka starih
bogov, se še sanjalo ni nikomur na Gotšalkovem
dvoru. In vendar je bila resnica, kakor
smo videli že v začetku povesti. In kdaj se
je prelevila iz verne kristjane v tako hudo
nasprotnico križa? V zadnjih letih, v hiši
Pluzonovi.

Povedali smo že, da je bila Viljenica v
mladih letih v šoli pri redovnicah v Velegradu
— Nemci so imenovali to mesto Mickilinburg
in še kasneje Mecklenburg — skupaj
s svojo sestrično Slavico, hčerjo Pluzonovo.
Takrat sta imeli še obe dobrega
krščanskega duha. Ko sta se vrnili mladenki
domov v Velegost, sta se začeli kmalu obračati
na slabše. Pluzon in njegova žena, Gotšalkova
sestra, sta bila sicer oba kristjana.

Žena je bila krščena že v mladosti, Pluzon
se je dal krstiti pa pred poroko. Posebno
vneta pa nista bila nikdar za krščansko vero.
Pluzon celo ne. Prej je bil navdušen pristaš
stare vere in velik prijatelj-častilec Slavomira,
Triglavovega svečenika s Pomorskega, ki
se je večkrat oglasil na njegovem domu.

Dal se je pa krstiti, da je lažje dobil za ženo
sestro Gotšalkovo. Pa tudi ta ni bila nikdar
goreča kristjana. Bila je sicer zelo izobražena,
a mrzila je Nemce že od mladosti, in mrzila
jih je po omožitvi s Pluzonom, ki je ves
gorel za slovenstvo, bolj in bolj. Čimbolj
pa je rastla v njenem srcu mržnja do Nemcev,
tembolj je pojemala v njem luč krščanske vere,
vere, ki so jo oznanjevali izvečine Nemci.

A če sama ni imela žive vere, kako bi jo
mogla netiti v srcu svoje hčerke Slavice ali
v srcu knežnje Viljenice! Mladenki sta postajali
v verskih stvareh bolj in bolj mlačni
in brezbrižni, brezbrižni zlasti, odkar sta zapazili,
da svobodno prihaja na Pluzonov
dom Slavomir, svečenik starih bogov. Le-ta
se je v zadnjem času res zopet večkrat oglasil
pri Pluzonu, seveda skrivaj. Deklicama ni
ostalo prikrito, da so včasih kasno v noč
sedeli Pluzon, njegova žena in Slavomir
skupaj v stranski sobici in se pogovarjali.
Kaj so se pogovarjali, nista vedeli, a to sta
vedeli, da se niso ogrevali za krščanstvo.

In tako se je zgodilo, da sta mladenki bolj
in bolj izgubljali in naposled izgubili vero,
se vnemali v srdu do Nemcev in se ogrevali
za slovenstvo in za stare bogove, pod
katerimi je slovenstvo bujno cvetelo. Tega
duha prežeta je prišla Viljenica s svojo
sestrično na očetov dvor v Ljubek. In ta
Nemcem in križu sovražni duh je bil vzrok,
da se je vedla nasproti saksonskim vitezom
tako hladno.

Drugi niso bili zadovoljni s tem njenim
vedenjem, kakor smo videli, ona je bila pa
prav zadovoljna. S svojo družabnico Slavico
se je zvečer prisrčno smejala.

„Kaj ne, Slavica, danes sva dobro igrali
vlogi pri obedu in na vrtu?“ je dejala Viljenica
in se zasmejala na glas.

„lzborno! To so jo izkupili ti vitezi!“
je smejé potrdila Slavica.

„To so se nama klanjali, laskali, prilizovali!“

„Kako so sladko govorili! Menda so
mislili, da sva medve nestalni mušici in se
bodeva dali precej ujeti.“

„Mislili so pač, da bodeva kar nori na
nje. Ali so se kruto motili. To so debelo
gledali, ko sva se vkljub vsemu laskanju
držali tako mrzlo. Marava medve za njih
laskanje! Le naj dvorijo nemškim gospodičnam
doma, pri nas jih ne potrebujemo!“

„Kako so streljali z očmi! A zaman. Njih
puščice se naju niso prijele. No, zdaj bodo
vsaj vedeli, da drže Slovenke več na svoj
ženski ponos in na svojo žensko čast, kot
Nemke.“

„Ti, Viljenica, ali si zapazila, kako te je
gledal vojvodič?“

„Kaj ne bi bila zapazila!“

„Prav zatrdno se je zaljubil vate! Viljenica,
sreča te išče“, se je poredno zasmejala
hudomušna Slavica.

„Beži, beži! Maram za takega bahača!
Si li opazila, kako se je v svoji napitnici
hitro pobahal, da pod solncem ni hrabrosti
kakor je nemška? Dali višnji bogovi, da bi
ti bahači kmalu čutili slovensko pest!“

„Zal pa je ta vojvodič in mlad!“ je dalje
nagajala Slavica prijateljici.

„Nemec zame ni nikdar zal!“

„Pa kar tako tudi ne kaže zametavati
imenitne ženine. Poglej, kako bi bilo to
lepo, če bi te vojvodič zasnubil, pa bi bila
ti enkrat mogočna vojvodinja saksonska!“

„Nikar se ne šali, saj me vendar poznaš!“
ji je že nekoliko nevoljno segla v besedo
Viljenica. „Jaz da bi vzela Nemca-kristjana!
Nikdar! Prej bode solnce izgrešilo svoj tir.“

„Ne bodi no huda, saj se poznava!“ jo
je hitela mirit Slavica. „Saj bi tudi jaz ne
vzela Nemca, in naj bi mi položil k nogam
krono kraljevsko! Kako pa se bodeva vedli
jutri, Viljenica? Saj veš, da ostanejo ti sladki
vitezi še jutri tukaj.“

„Sladko, kakor danes“, ji je odgovorila
Viljenica sedaj že dobre volje. „Ali pa, veš
kako? Pokaživa jim kar naravnost svoje preziranje.
Če je moj oče tako udarjen s slepoto,
da je tako nenavadno dvorljiv napram
Nemcem, ki so bili in bodo zakleti sovražniki
Slovenov, bodeva pa medve drugače
dvorljivi. Nič se ne zmeniva jutri za nje,
veš? To jih bo najbolj jezilo!“

„Zlasti vojvodiča, hahaha! Tako bodeva
delali jutri, da, kakor praviš. Sedaj pa, Viljenica,
pojdiva spat, da dobiva v spanju
moči za tako junaško delo, ki naju čaka
jutri, za — preziranje.“

„Dobro, pa pojdiva. Lahko noč!“

„Lahko noč, dragica! Dobro spavaj in
sladko sanjaj o — vojvodiču Magnusu!“

„Porednica! Čakaj, bom pa jaz tebi povedala,
kdo te je preveč pozorno gledal
pri obedu. Veš kdo? Tisti trebušasti, rdečenosi
vitez, ki je pravil, da je bratranec
saksonske vojvodinje Ulfhilde. Ta se je pa
v tebe zagledal!“

„Hahaha!“

„Hahaha!“

Mladenki sta se smejé poslovili in s
smeškom na licu sladko zaspali — — —

Drugi dan sta pa hudomušni deklici res
držali dano si besedo. —

Solnce je stalo že visoko in njegovi
trepetajoči žarki so že davno došli v sobane
nadknežjega dvorca, ko se je zbudil
saksonski vojvodič Magnus iz krepkega
spanja in lepih sanj. Čilega, prenovljenega
se je čutil na telesu in na duhu. Malo sram
ga je bilo sicer, da je ležal tako dolgo. No,
potolažil se je v tem oziru kmalu, ko je
zaslišal v sosednji sobi težko dihanje viteza
Anlafa. Hitro je vstal, se opravil in stopil
k oknu. In ko je pogledal skozi okno na
vrt, je bila prva njegova želja, da bi med
cveticami zagledal zanj najlepšo cvetico —
Viljenico. A gledal je po nji zaman.

Na vrata je nekdo nalahno potrkal, in
ko jih je vojvodič hitro odprl, je zagledal
staro služkinjo kneginje Širite, ki jo je bil
spoznal že prejšnji dan. Ime ji je bilo Godislava.

„Začutila sem, da je Vaša Visokost vstala,
zato sem potrkala“, je začela služkinja. „Presvetla
kneginja Vas vabi v obednico k zajutreku.“

„Pridem takoj“, je odgovoril vojvodič.

„Pa zgodaj vstaja kneginja! Ali je knežnja
Viljenica tudi že vstala?“

„Knežnja Viljenica je z gospodično Slavico
že zgodaj zjutraj šla na izprehod.“

„Peš?“

„Ne, jež.“

„In proti kateri strani sta odjezdili?“

„Po cesti ob Travni reki.“

„Dobro. Reci torej presvetli kneginji, da
pridem takoj v obednico.“

Kneginja Širita ga je vzprejela v obednici
jako prijazno in milostno. Med zajutrekom
je sedela poleg njega, ga je vprašala,
kako je spal prvikrat v nadknežjem
dvorcu v Ljubeku, in ga izpraševala potem
o življenju na saksonskem dvoru: ali imajo
dosti zabave, ali jih pogosto obiskujejo potujoči
pevci, ali gredo večkrat na lov, ali
tudi oni hudo kritikujejo življenje mladega
nemškega kralja Henrika ... Vojvodič je
sicer odgovarjal na vsa vprašanja vljudno-prijazno,
kakor je zahtevala viteška čast, a
kneginja je z bistrimi svojimi očmi vendar
kmalu opazila, da vojvodič nekam težko
sedi pri mizi, da se dolgočasi, kakor bi koga
pogrešal, in da ga vleče nekam drugam.

Nagajiv, poreden smešek ji je zaigral na
njenih ustnicah, pa je dejala:

„Morda bi svetlemu vojvodiču dobro del
jutranji izprehod? Naša knežnja Viljenica je
s svojo družabnico Slavico že zgodaj zjutraj
odjezdila na šetnjo.“

„Presvetle kneginje misel je jako dobra!“
je radostno odgovoril Magnus. „Jutro je
krasno. In čisti jutranji zrak bi mi zatrdno
dobro del.“

„Godislava, pojdi poklicat knezoviča Budivoja,
naj pride sem!“ je velela kneginja
služkinji. „Knezovič Budivoj lahko dela svetlemu
vojvodiču družbo“, je nadaljevala Širita.
„Čas ima, in vem, da bo jako rad storil
to uslugo. Lahko gresta naproti knežnji in
njeni družabnici!“

Knezovič Budivoj je bil res takoj voljan.
In zajahala sta konja in odjezdila po cesti ob
Travni reki. Kneginja Širita pa se je skozi
okno za njima gledajoč poredno smejala.

Magnus in Budivoj sta kmalu, ko sta
prišla iz mesta, srečala Viljenico in Slavico,
ki sta se že vračali domov. Jezdili sta skokoma.
Njuna vranca sta veselo rezgetala, lahno
poskakovala in ponosno potresala z grivnato
glavo, kakor bi vedela, da nosita dve
najlepši mladenki bodriške zemlje.

Mladeniča sta se ustavila, ko sta prijezdila
do mladenk, in ju vljudno pozdravila.

Deklici sta pa samo z glavo pokimali
v odzdrav in podili svoja konjiča dalje.
Magnus je prebledel. Zatrdno je pričakoval,
da se bodeta mladenki ustavili, izpregovorili
z njima vsaj nekaj besedi, če ju že ne povabili,
naj se jima pridružita in ju spremita
domov. Tudi Budivoju se je tako vedenje
zdelo čudno. In ko je pogledal Magnusa
in videl, da je užaljen, je rekel kakor v nekako
opravičbo: „Naša Viljenica je včasih
prava pravcata divjana!“

Vojvodič ni ničesar odgovoril. Jezdila
sta dalje. Knezoviču Budivoju je bilo hudo,
da je Magnusa minila vsa dobra volja, ki
jo je imel prej. Zato je kmalu predlagal,
naj bi se vrnila domov. In Magnus je bil
zadovoljen s predlogom; obrnila sta konjiča.
Pri obedu sta bili Viljenica in Slavica
zopet molčeči, hladni in mrzli, še bolj kot
prejšnji dan. Gotšalk je izprožil misel, da
bi se popoldne peljali v čolničih po Travni
reki in potem nekoliko po morju na izprehod.
Vsi gostje so bili zadovoljni. Viljenica
se pa ni hotela vdeležiti te skupne
vožnje. Rekla je, da jo boli glava, pa je s
svojo družabnico Slavico šla v svoje sobe
in tam ostala celo popoldne.

Saksonski vitezi so se odpeljali v čolničih
po reki, se prostodušno smejali in se
z raznimi dovtipi dobro zabavali. Vojvodič
Magnus pa je bil silno čmeren celo popoldne.
Ko so se vrnili proti mraku domov, v
nadknežji dvorec, je pa postal vojvodič
Magnus naenkrat boljše volje. Komaj je
namreč stopil v svojo sobo, pa mu je prinesla
služkinja Godislava krasen šopek in
ga postavila na mizo z besedami: „To pošilja
Vaši Visokosti knežnja Viljenica; prinesla

bi bila šopek sama, pa je nekoliko
bolehna.“

Vojvodič je bil iznenaden in vesel, da
bi bil najrajši zaukal na glas. Naročil je
služkinji, naj pove knežnji, da se ji prisrčno
zahvaljuje za krasni spominček. Vojvodič
seveda še slutiti ni mogel, da tega šopka
ni zvezala Viljenica, ampak kneginja Širita
sama ter ga poslala po služkinji v imenu
knežnje ...

„Moja bode Viljenica!“ si je drugo jutro
radostno govoril sam sebi Magnus, ko je
s svojimi vitezi, bodriškima knezovičema in
z njunim spremstvom odrinil iz Ljubeka.
„Moja bode, mora biti!“

„Nikdar!“ bi bila zatrdno odgovorila
Viljenica, da je vedela, kaj vse si Magnus
domišlja.

Nekdo drug pa je vedel, kaj si domišlja.
Bil je to svečenik starih bogov, Slavomir.
Po služkinji Godislavi, ki je bila skrivoma
zakleta nasprotnica novi veri in njegova
častilka, je izvedel, kako se saksonski vojvodič
zanima za Viljenico in tudi ona zanj
— saj mu je poslala krasen šopek — in da
na dvorcu že vsi govore, da jo bo vojvodič
kmalu zasnubil. A ko je Slavomir vse to
čul, je ponosno zmajal z glavo in dejal
samozavestno sam pri sebi:

„Motiš se, vojvodiče saksonski! Viljenica
nikoli ne bo tvoja. Zanjo imam izbranega
jaz drugega ženina, lepšega in boljšega,
kakor si ti! Imam ga, da, tam gori, tam
gori na Rujani sveti!“ — —

VII.

Morje Baltiško, ti morje lepo zeleno,
kakšen priimek ti
pristuje danes? Rimski pisci
so te imenovali Ocean;
Danci so te nazvali Vzhodno
morje; grški učenjaki
so te krstili za Scitiško ali
Pogansko morje — zaradi nevernih prebivalcev
ob tvoji obali. Morje sinje, morje
zeleno, povej, kateri priimek ti najbolj pristuje
danes? Ti molčiš. Šumiš pač s svojimi
belopoltimi valovi, a pravega odgovora
nočeš dati. A jaz sam vem, kakšno ime se
ti danes najbolje podá. — Pogansko morje!

Po valovih plove ladjica, na videz poskakujoč
nedolžno-veselo, kakor beli labod
po jezerski sinjini. Koga nosi ladjica? Same
zagrizene nasprotnike Kristusovi veri, same
pogansko misleče in čuteče ljudi. Tu vidim
Slavomira, svečenika starih bogov, vidim
Volčana iz Roztoka, Ratibora iz Gabrovega,
Svetopolka iz Varnovega, Draškota iz Mahovega
in Gostomisla iz Ribnice, znane zarotnike
iz Volčje jame. In poleg njih so njihove
žene in njihova deca, mladeniči in
mladenke, in ž njimi je tudi bodriška knežnja
Viljenica in njena sestrična Slavica. In kam
se peljajo ti ljudje? Na Rujano, otok Svetovitov
... Vidiš, ti morje lepozeleno, kako
jaz dobro vem, kaj se na tebi godi. Ali naj
ti še povem, zakaj jadrajo ti ljudje na Rujano,
otok malika Svetovita?

Pristaši starih bogov, zarotniki proti novi
veri in nemštvu v bodriški zemlji, so se bili
ob svojem sestanku v Volčji jami, kamor
jih je bil o priliki velikega sejma v Ljubeku
povabil Slavomir, Triglavov svečenik, domenili,
da bodo o prvi ugodni priliki potovali
na Rujano, izprosit si od Svetovita
blagoslova za nameravano svoje početje.

Te prilike bi bili morda čakali še dolgo,
da ni koj drugi dan po njihovem zarotniškem
sestanku prišel v Ljubek saksonski
vojvodič Magnus, in da niso po mestu tako
hitro raznesli vesti, da se vojvodič zelo zanima
za Viljenico in da jo bode bržkone
kmalu zasnubil.

„Motiš se, vojvodiče saksonski! Viljenica
nikoli ne bo tvoja. Zanjo imam izbranega
jaz drugega ženina!“ je z zmagovalno-porednim
in škodoželjnim smehom dejal Slavomir,

ko je bil začul ono vest. A ta smeh se
ni dolgo zibal na njegovih ustnicah.

„Ženska je ženska!“ je govoril z glavo
kimajoč, ko je stvar prerešetaval nadalje.
„Na nobeno mladenko se ni zanesti, če se
ji pride ponujat mlad, bogat in mogočen
ženin. In vojvodič Magnus je tak ženin, tak,
da mu ga zlepa ni najti vrstnika. Kaj velja,
če se Viljenica, vpoštevajoč ugodno priliko,
ne izneveri mislim protikrščanskim in protinemškim
in postane voljna vzeti krščanskega
vojvoda! A to bi bilo za našo stvar
usodno, pogubno, naravnost uničujoče. Preprečiti
moramo to zvezo, naj me stane še
toliko truda in napora, naj me stane življenje
moje. Samo hiteti moram, da me ne
prehite drugi!“

Tako je govoril Slavomir pa je začel
hitro delati.

Zadnji čas po onem sejmskem dnevu je
bival — skrivoma seveda — pri svojem
prijatelju in pristašu Godeljubu v ljubeškem
predmestju. Tu so se shajali v poznih večernih
urah vsi, kar jih je bilo nezadovoljnih
z novo vero, s ponemčevanjem in z Gotšalkovo
vlado. Tu sem je prihitevala —
skrivoma seve, in kadar je utegnila — tudi
Godislava, pravit, kaj je na Gotšalkovem
dvoru novega.

In po Godislavi je kmalu po zadnjih
dogodkih poslal Slavomir Viljenici pismeno
poročilo, da misli družba, ki je bila zadnjič
zbrana v Volčji jami, v kratkem izpolniti
svojo obljubo ter odriniti na Rujano. In ker
je bila tudi ona takrat v družbi in je takisto
obljubila, da se vdeleži te božje poti, naj
pove, kdaj bi ji bilo mogoče iti z njimi,
seveda brez vednosti očetove, da ne bi
imela potem sitnosti.

Viljenica mu je precej po istem potu
poslala odgovor, da bi šla silno rada na to
božjo pot a da si ne upa, ker zadnje dni
tako pazijo na njo.

Toda Slavomir ni odjenjal, ker jo je hotel
imeti na vsak način s seboj. Poslal ji je
svet, naj se odpravi s sestrično Slavico
nazaj na Pluzonov dom v Velegost: od tam
pojde lahko, brez vsake zapreke, z njimi.
Iti pa mora. „Pojdi, golobica moja!“ je dejal
v svojem pismu. „Pokazal ti bodem golobiča-mladiča, tako lepega, kakršnega še nisi
videla. Ta tvoja božja pot bode — bodi
uverjena — odločilna za pot tvojega življenja.“

Viljenica je že tako srčno želela iti na
Rujano, pogledat hram Svetovitov. Zadnje
besede Slavomirove pa so jo tako izpodbodle,
da je pogumno stopila pred svojega
očeta in ga prosila, naj ji dovoli iti s Slavico
v Velegost, kadar pojde ta domov.

„Zakaj pa nočeš biti pri nas v Ljubeku?“
jo je vprašal Gotšalk.

„Saj veš, da imam rada Slavico, da skoraj
ne bi mogla živetj brez nje“, je odgovorila
Viljenica.

„Enkrat pa morda vendar pride čas, da
se bodeš morala ločiti od nje in ločena od
nje živeti!“ je nekam poredno dejal nadknez.

„Tega časa si ne želim!“ je odvrnila
knežnja.

„No, no, bomo že videli: morda boš
nekoč pa vendar znala pogrešati Slavico“,
je z istim porednim glasom nadaljeval Gotšalk.

„Pa le pojdi svobodno z njo! Kdaj
pa mislita oditi?“

„Dneva Slavica še ni določila.“

„Dobro; kadar hočeta, pa odrinita ...“
Viljenica je po Godislavi hitro sporočila
Slavomiru, da sprejme njegov nasvet, in da
ji je oče že dovolil iti v Velegost, kadar
hoče. Naj torej sedaj on določi dan odhoda
na Rujano. Ona bi videla najrajši, da tudi
Pluzon ne bi vedel za to pot. Zato s Slavico
ne misli iti v Velegost. Samo dejala
bo, da gresta, v resnici se bodeta pa skrivoma
vkrcali z njim in z drugimi znanci iz
Volčje jame. On naj le določi dan.

Slavomir je pa zahajal konjiča in pohitel
v Roztok k Volčanu, v Gabrovo k
Ratiboru, v Varnovo k Svetopolku, v Mahovo
k Draškotu in v Ribnico k Gostomislu.
In kmalu so se domenili, kateri dan
bodo odjadrali. Sklenili so odpotovati iz
Roztoka na ladji Volčanovi, ker bo odhod
od tega mesta zatrdno varnejši, kakor če

bi odšli iz Ljubeka, kjer bi jih Gotšalkovi
ovaduhi lahko zasledili. In ko je bilo vse
dogovorjeno in določen dan odhoda, je
obvestil Slavomir Viljenico. In knežnja je s
Slavico v spremstvu dveh Pluzonovih oboroženih
hlapcev, ki sta ju bila spremila v
Ljubek, zapustila dvor pod pretvezo, da
gre v Velegost, v resnici pa je šla v Roztok.

In brez zapreke so se odpeljali častilci Svetovitovi
po tebi, morje Baltiško, proti Rujani.
Sedaj pa reci, ti zeleno morje, ali ne
zaslužiš res imena ‚Pogansko morje‘, ko
nosiš te poganske božjepotnike?

In kakšne pesmi pojó ti božjepotniki?

O Svetovitu, svetem in svetlem zmagovalcu;
o Živi, boginji življenja, setve in žetve; o
Jarovitu, pomladanskem zmagovalcu; o Borovitu,
gozdnem zmagovalcu, in o Triglavu,
Svarožiču, Radigostu, Provu, Besimiru, Sitivratu
in o drugih bogovih in boginjah.

In kaj govoré med seboj ti poganski
božjepotniki? Čuj, kaj pripoveduje Slavomir.
Na krovu stoji, veselja mu žari oko,
pa govori:

„Slavna so svetišča, posvečena našim
dobrim bogovom. Krasno je Triglavovo
svetišče v Štetinu, dičen je Radigostov hram
v Retri, Svarožičev v deželi ratarski in Besimirov
v Asmodi. Mnogoobiskana so svetišča
v Kolobregu, Julinu, Velegostu, Braniboru,
Malhovem in v Pluni. A ni ga nad
svetiščem Svetovitovim v Arkoni na Rujani.
Na holmu stoji, obdanem z morskim
šumom. Iz rdečega marmorja je sezidano
in iz zelenega smaragda. Pod veliko kupolo
sredi hrama stoji Svetovit, napravljen
v krasno obleko: v drago kamenje štirih
plemen, v krizolit, rdeči rubin, žolti karneol
in beli kristal. Glave njegove so iz rumenega
zlata. Glave pa ima štiri, in sicer sta
dve obrnjeni na spredaj, dve na zadaj, od
obeh dvojic ena glava gledajoč proti desni,
druga proti drugi strani. Brade in lase ima
ostrižene po rujanski narodni šegi. V desni
roki drži rog, krasno ozaljšan s kovinami
raznih vrst, ki se vsako leto enkrat napolni
s pijačo. Levo roko ima v podobi loka zasukano
v bok. Noge stojé na zemlji in
imajo svoj podstav. Velik je pa tako, da
presega v visokosti vsako človeško postavo.
Njegova zunanja znamenja so zastava in
konj njegov. Zastava, odlikujoča se po velikosti
in barvi, ima to predpravico, da sme
vojna, pred katero se nosi, vse početi, kar
ji ljubo. Trdnjave lahko ruši, uničuje oltarje,
sežiga hiše, pustoši planjave, celo kraljevska
oblast se mora ukloniti moči te zastave.

Konj Svetovitov pa je bel, dočim je Triglavov
črn. Sedlo in brzda sta krasna, ozaljšana
z zlatom in srebrom. In to je razlika
med konjem Triglavovim in Svetovitovim, da
Triglavovega konja nikoli nihče ne jezdi —
oprava mu je le za okrasek —, Svetovitovega
konja pa jezdi ob določenih časih svečenik,
ki je odločen za to službo. Konja pa imata
Triglav in Svetovit zato, da po njunih stopinjah
in vedenju izvemo voljo in prorokovanje
bogov.

Prorokovanje in napovedovanje bogov
o sreči ali nesreči izvemo sicer včasih tudi
na preprostejši način. Na Rujani sede ženske
pri ognjišču in zarezavajo, ne da bi štele,
poteze v pepel: ravno število potez pomeni
srečo, neravno nesrečo. Pomembna kakor
število je tudi barva: bela pomeni srečo,
črna nesrečo. V Arkoni so ljudje že navajeni, da pričakujejo slabe letine, ako se
zmanjša medica ali pivo, s katerim je vsako
leto napolnjen Svetovitov rog; obratno pa
bogate žetve, če ostane rog poln. Če pa
gre za važnejše stvari, za vojsko proti inozemcem
ali domačinom, je treba iskati drugih
znamenj, in ta se včasih ponujajo, ne da bi
jih človek iskal. Iz morja pri Redigostu se
prikaže ob gotovih časih velik merjasec z
belim in sijajnim zobom in se radostno
valja po blatu. In ljudje vedó, ko to vidijo, da
bo nastal v deželi upor, dolg, težak in divji.
Najbolje znajo pa prihodnjost napovedovati
sveti konji v svetiščih naših bogov.

Križema se zasadé sulice v tla: v Redigostu
dve, v Arkoni tri take dvojice, vsaka enako
daleč oddaljena od druge. Potem pripeljejo
konja. In ako stopi z desno nogo črez sulice,
je znamenje sreče; če pa vzdigne najprej
levo nogo, pomeni to nesrečo.

Po teh znamenjih znajo svečeniki na
Rujani najbolje prerokovati. Nič manj kot
tristo svečenikov ima Svetovit na Rujani,
svečenikov, ki ne opravljajo samo službe
svečeniške v hramu njegovem, ampak gredo
tudi radostno v boj za boga, kateremu
služijo.

Ona opravila seveda, ki stoje v ožji
dotiki z bogovi, izvršujejo samo višji duhovniki.
V Arkoni sme samo višji duhovnik
prestopiti prag Svetovitovega svetišča. Samo
on ima to čast, da z metlo očisti svetišče
enkrat na leto, in sicer pred glavnim Svetovitovim
praznikom, jeseni ob prazniku žetve.

Dihati pa ne sme v hramu; kolikorkrat potrebuje
zunanjega zraka, mora hiteti k vratom,
da se navzočnost boštva ne razposvečuje.
Pri tem jesenskem prazniku žetve vzame
svečenik sam pivno posodico iz roke Svetovitove,
prerokuje pred hramom čakajočemu
ljudstvu, ali naj pričakuje rodovitnega
ali nerodovitnega leta, izlije staro medico
kot dar pred Svetovitove noge, napolni vrč
iznova in ga izprazni namah, želeč sebi in
domovini srečo, moč in zmago nad vsemi
sovražniki. Še enkrat napolni potem rog z
medico in ga postavi na prejšnje mesto.

Potem prineso služabniki velik, okrogel,
moškovisok medeni kolač kot dar za boga.
— Ali me vidi
te? vpraša svečenik zbrano množico.

Če mu množica odgovori z ‚da‘, moli,
da bi bila žetev prihodnje leto še rodovitnejša,
in naj bi postal kolač tako velik, da
bi se za njim nihče ne mogel skriti.
Potem pa k sklepu svečenik še pozdravi
navzoče v imenu Svetovitovem, jih opominja,
naj ga še nadalje časte, in jim obeta
za plačilo zmago na kopnem in na morju.

Pa kaj bi opisoval nadalje svetišče Svetovitovo
in običajne obrede v njem, saj
bodete kmalu vse to videli sami, na svoje
oči. Ej ti brzokrili vetrič Velesov, nikar nam
ne nagajaj, da bode lepotesana ladjica plula
brzo, jaderno in krepko rezala morsko planjavo,
saj je ta planjava naša, samo naša,
slovenska, in mora ostati naša ...“

In vetrič res ni nagajal. Kot brzokrila
ptica v zraku je ladjica s poganskimi božjepotniki
rezala morske valove proti Svetovitemu
otoku, na Rujano — — —

* * *

Na Rujani so bili sprejeti nepričakovano
prijazno.

Široko so odprli oči in čudom so se
začudili, ko so pripluli v pristanišče mesta
Arkone. Da jih pričakuje na obali sam rujanski
knez Grin, kje bi si bili mogli kaj
tacega domišljati! Seveda, Slavomir jim je
bil zamolčal, da je obvestil rujanskega kneza,
starega svojega prijatelja, da pripelje na
Rujano veledične božjepotnike, in da mu
je sporočil tudi dan, kdaj jih dovede —
kajpada ob ugodnem vremenu —, in naj
zato on pazi s svojega gradu, kdaj bode
zagledal na morju ladjo z višnjevo zastavo,
in ko jo bode uzrl, naj ve, da prihaja on
s plemenitimi sopotniki, in naj jih pride
zato pozdravit, ker njih pohod je velikanske
politične važnosti za vse severne Slovene.

In knez Grin se je odzval prošnji in
vabilu. S svojim sinom Krutom in z mnogimi
velmožmi je prišel v pristan, je došlece
prisrčno pozdravil kot brate in sestre
iste slovenske krvi, jim ponudil kruha in
soli in jih povabil kot goste v svoj grad.

Viljenica se je s svojo sestrično Slavico
držala bolj od zadaj. Kakor so se bili zgovorili
med potjo, Slavomir ni povedal njenega
imena in pokoljenja, ko jo je mimo
drugih predstavil knezu in njegovemu spremstvu:
rekel je le, da je sestrična Pluzonove
hčere Slavice. A ko jo je s prikritim in vendar
dosti govorečim smeškom predstavil, je
gledal, kakšen vtisk bo naredila na Rujance
in zlasti na Grinovega sina Kruta. In zadovoljen
smehljaj je zaigral na njegovih ustnicah,
ko je opazil, kako pozorno so Viljenico
vsi pogledali, kakor očarani od njene
nenavadne krasote, posebno pozorno in pomembno
še knezovič Krut, in ko je videl,
da je tudi Krut naredil na mladenko mogočen
vtisk.

„Ta dva morata priti skupaj!“ je govoril
sam s seboj, ko so šli v Grinov grad in je
z veselo zadovoljnostjo opazoval, kako se
ljubeznivo vede z Viljenico Krut, ki se je
nji in Slavici koj pridružil kot spremljevalec.

„Morata — in prideta tudi! Zato bodem že
jaz poskrbel, naj me stane karkoli.“
In res je delal hitro.

Po slavnostnem obedu, ki ga je napravil
knez Grin bodriškim gostom, je šel Slavomir,
dočim so šli drugi na vrt, s knezom
v njegovo sobo, pa započel z njim ta pogovor:

„Kako ti ugajajo bodriški božjepotniki?“

„Dobro“, je odgovoril Grin. „Vesel sem
jih, kakor sem vesel namena, iz katerega
so prišli sem. Dal vsedobri Svetovit, da bi
tudi oni dobili ugoden vtisk pri nas in ponesli
od tu na svoje domove plameneč
ogenj svetega navdušenja za stare naše
bogove.“

„Višnji Svetovit, bog tvoje zemlje rujanske,
slavnoznan po svojih prerokbah,
bode zatrdno prerokoval srečo in uspeh
pri nameravanem našem započetju, saj mislimo
s tem započetjem proslaviti v prvi
vrsti njegovo ime. Prinesli smo s seboj
tudi lepe darove zanj in za njegove svečenike,
tako da sem popolnoma uverjen, da
nam podeli blagoslova za naše započetje.“

„To jaz iskreno želim. Zato bodem tudi
jaz z darovi poizkusil nakloniti vam njegovo
milost, kakor tudi milost in dobrohotnost
njegovih svečenikov. Sicer je Svetovit že
sam bogat, in so premožni tudi njegovi
svečeniki, kakor ti je zatrdno znano. Ne
samo dosti hiš, ampak tudi dosti obsežnih
travnikov, njiv in gajev je last hrama Svetovitovega.
Tudi reden davek plačujejo Rujanci
Svetovitu, in sicer daje vsaka glava
brez razlike, ali je moška ali ženska, vsako
leto en denar. Svetovitu pripade tudi tretji
del plena, ki ga zaplenimo v vojski. In tudi
od trgovine dobi Svetovitov hram desetino.
Torej se ne more reči, da so Svetovit in
njegovi svečeniki potrebni. Vendar roka
roko umiva, in nikomur dar ni neljub, tudi
najbogatejšemu ne. Saj se z darom ne podpira
samo potreba in revščina, ampak se z
njim kaže tudi dobro srce in češčenje ter
spoštovanje do onega, ki mu ga damo.
Zato je prav, da ste prinesli s seboj tudi
daril za Svetovitov hram. In kakor sem
rekel, bodem tudi jaz z darovi poizkusil
pospeševati dobri namen, zaradi katerega
ste prišli sem, ker mi je v resnici mnogo
ležeče na tem, da zopet zavlada vsedobri
Svetovit z drugimi našimi bogovi in božicami
v vaših pokrajinah, kakor gospoduje
pri nas.“

„Zahvalim te kakor za lep vzprejem in
izkazano nam gostoljubnost že naprej tudi
za dar, ki ga bodeš položil v naš namen
na Svetovitov oltar. Položil ga pa ne boš
samo v našo korist, položil ga boš tudi —
bodi prepričan — v svoj in svoje hiše prid.“

„Kako to meniš?“

„Ti misliš, da sem prišel jaz z Bodriči
samo zato na Rujano, da vprašamo preroškega
Svetovita, ali se obnese ali ne naša
stvar, ki jo započenjamo za staro vero in
bogove. Toda povedati ti moram koj, da
sem prišel še iz drugega namena.“

„Iz kakšnega?“

„Pokazat sem ti pripeljal mladenko, ki
sem jo določil za bodočo ženo tvojemu
sinu Krutu.“

„Ali se šališ ali govoriš resno?“

„Kdaj se je Slavomir s teboj še šalil?
Jaz govorim resno. Res sem ti privedel v
hišo nevesto.“

„In katera bi bila to?“

Slavomir je stopil k oknu in pogledal
na vrt. Knezovič Krut je stal ravno pod
oknom in smejé nekaj dopovedoval Viljenici
in Slavici.

„Ali vidiš deklico, ki stoji poleg Pluzonove
hčere?“ je rekel Slavomir in potegnil
kneza k oknu.

„Vidim. Rekel si, da je sestrična Pluzonove
hčere.“

„Sestrična njena je res. Pa čigava hči je,
ti še nisem povedal.“

„Čigava?“

„Nadkneza Gotšalka!“

„Ni mogoče!“

„Res je. In glej, ta mora postati žena
tvojega sina, kneginja rujanska in kneginja
bodriška! To pravim jaz, Slavomir „

„Da te ne poznam že dolgo let sem kot
svojega dobrega znanca in prijatelja ter resnega
moža, bi rekel, da budališ ti ali pa da
imaš mene za budalo“, je izpregovoril knez
Grin po precej dolgem prestanku, motreč
z bistrimi očmi Slavomira ter tehtajoč njegove
besede. „Da bi Gotšalkova hči postala
kneginja rujanska in obenem — kakor
sem posnel iz tvojih besed — kneginja bodriška!
To naj razumejo bogovi, navaden
smrtnik ne more!“

Slavomir pa se je zmagovito-ponosno
zasmehljal, tako nekako kakor se smehlja
učenjak, ki je razvozljal težak problem, ali
vojskovodja, ki si je po resnem preudarku
moral reči, da je bojni načrt, ki ga je izdelal,
najboljši, tak, da mu zmago naravnost jamči.
Pa je dejal Slavomir:

„Bogovi razumejo moje besede in jih
zatrdno odobrujejo. Prav izvestno jih bode
javno odobril Svetovit. Razumeti jih moraš
pa tudi ti, tembolj, ker nisi navaden smrtnik:
saj te vendar že dolgo časa poznam, moža
studenčno-bistrega duha in ribje-zdravih
možganov. Naj ti stvar kar takoj obrazložim,
saj naši ljudje na vrtu naju menda ne bodo
tako težko pogrešali! Knežja Jasnost! Vprašam
te, ali more pravi Sloven, Sloven stare
korenine, častilec starih bogov in starih običajev,
odobravati Gotšalkovo vlado v Bodričih?“

„Odobravati jo more kvečjemu narodna
izdajica, propalica ali kukavica“, je odločno
odgovoril rujanski knez.

„Prav praviš!“ je s svetim navdušenjem
povzel Slavomir. „In jaz ti to povem, da
je Gotšalk velik izdajavec slovenske stvari
in slovenskih koristi. Sicer ve vsakdo, da
je v vojnah izkušen vojak-junak —“

„Te slave mu ne more nihče odrekati.“

„Pa naj bi se pokazal junaka tudi v
borbi za narodno slovensko stvar! Toda
kaj počenja? Z vsemi močmi pomaga nemškemu
življu, da se vgnezduje v bodriški
deželi! Duhovnike, redovnike in redovnice
naseljuje po mestih in trgih, da bodo kmalu
preplavili deželo, kakor velikanska, uničujoča
povodenj. Jaz se ne bodem čisto nič
čudil, če v kratkem dá ta slovenski knez
povelje, da se mora vsak Bodrič priučiti
blagoslovljeni nemščini.“ — Zaničljivo je
izgovoril te zadnje besede.

„Škoda, res, velikanska škoda za Gotšalka,
ki je bil v svoji mladosti tak navdušen
Sloven in tak sovražnik Nemcev“, je pritrdil
knez.

„Za navdušenega Slovena se dela in
razglaša še danes. Pravi, da je to znamenje
prave ljubezni do naroda, če mu človek
želi in po moči stori dobro; on pa da je
spoznal, da je za bodriški narod največje
dobro krščanska vera, in zato jo razširja na
vso moč ... Toda vprašam, ali ne bode uničil
narodnosti slovenske, ali ne bode pahnil
slovenstva v prepad, iz katerega se ne bode
moglo več vzdigniti, če pospešuje razširjanje
vere, ki jo oznanujejo Nemci, in dovoljuje,
da se naseljujejo nemški pritepenci
svobodno po slovenskih tleh? Če on trdi,
da je goreč Sloven in da srčno ljubi svoje
Bodriče in vse slovenske sosede - rojake,
zakaj je pa šel pred leti v zvezi z Danci in
s Saksonci zaplesat bojni ples z ljutiškima
plemenoma, s Prekopenci in Kišani?“

„Večna mu sramota!“ je ogorčeno dejal
knez Grin. „Vem, katerega žalostnega dejstva
se spominjaš. Pred prilično osemnajstimi
leti je bilo, ko so se sprli med seboj
Kišani, Prekopenci, Ratari in Dolenčani. Zakaj
ni takrat Gotšalk kot najbližji sosed poizkušal
posredovati med bratskimi plemeni,
da se ne bi klali v bratomorskih bojih in
poklali toliko tisoč slovenskih mož in mladeničev?
Zakaj se je tako daleč izpozabil,
da je šel z zagrizenimi nasprotniki Slovencev,
z Danci in s Saksonci morit Prekopence in
Kišane in iz njih izsiljevat po zadobljeni
zmagi tako vojno odškodnino? Za več tisoč
mark srebra — sem slišal — sta si ti plemeni
morali kupiti mir.“

„Res je. In zmagovalci so si razdelili
denar, in tudi Gotšalk je vzel svoj del. Od
bratskega rodu plen ... Da ga sram ni

bilo! In zraven je treba pomisliti še to:
Danci, Saksonci in Bodriči pod Gotšalkovim
poveljstvom so šli nad ti ljutiški plemeni
kot kristjani, češ da hočejo izpreobrniti
poganska rodova. In kaj je resnica? Pri
sklepanju miru ti krščanski knezi, danski,
saksonski in bodriški, še omenili niso krščanstva,
oziroma da se morajo Ljutiči dati pokristjaniti!
Sramota Dancem in Saksoncem
in stokrat sramota Gotšalku!“

„Sramota mu! Dobro svojo slovensko
čud je docela izpremenil v grdo, pohlepno
nemško.“

„Nemci so ga vsega izpridili.“

„In bolj in bolj drži ž njimi. Sicer je že
po vsem slovenskem severu znano, kako
se druži z Billungi, a najnovejša vest o tem
prijateljskem druženju tebi zatrdno ni še
znana. Veš, zadnjič je prišel v Ljubek Ordulfov
sin Magnus, s ‚prijateljskim‘ namenom,
kakor je govoril, da spremi Gotšalkovega
mlajšega sina, Henrika, v samostansko
šolo v Lunenburg. In Gotšalk ga je vzprejel
preljubeznivo. In veš, kakšna vest se je
precej po prihodu saksonskega mladiča že
raznesla po Ljubeku? Da se je Magnus zagledal
v knežnjo Viljenico, in da se tudi
knežnja baje zanima za njega!“ ...

„Kako je pa mogla priti s teboj semkaj,
če ji je všeč nemški, krščanski mladenič?“
je čudeč se vprašal Grin.

„Lahko se čudiš, toda vedi, to je tako.
Čuje se pač, da knežnja malo gleda po
njem. Čuje se, pravim; ali koliko je resnice
na govorici, še nisem mogel dognati. Knežnjo
Viljenico sem imel priliko spoznati, da je
vkljub temu, da je Gotšalkova hči in vkljub
temu, da je krščena, vendar-le pristašinja
starih bogov. Oni večer, ko smo se v takoimenovani
Volčji jami pri Ljubeku ob priliki
velikega sejma sešli privrženci starih bogov
po dogovoru, da se pomenimo, kako bi se
uprli ponemčevanju, sem spravil tja tudi
knežnjo. In tudi ona je z drugimi vred obljubila
iti na Rujano, izprosit od Svetovita
blagoslova za nameravano početje, za odpor
proti nemštvu in križu v Bodričih. Pa ko
sem izvedel za one govorice, krožeče po
mestu po Magnusovem prihodu, sem si
dejal: Govorica je bila samo govorica; lahko
ni pičice resnice na nji. Vendar kaj če bi
se deklica le dala ujeti v nastavljeno ji lepo
past in bi se polakomila naslova vojvodinje
saksonske? Zato sem ravno zaradi nje pospešil
zaobljubljeno božjo pot na Rujano,
da knežnja tem prej spozna in vzljubi onega
ženina, ki sem ji ga določil jaz — tvojega
sina Kruta.“

„Pa kako si prišel, prijatelj, na to misel,
da bi se vzela moj sin in hči bodriškega
nadkneza Gotšalka?“ je vprašal knez Grin
z glasom, ki se mu je na njem že poznalo,
da je Slavomirov načrt všeč knezu.

„Kako sem prišel na to misel, prašaš?
Ljubezen do starih naših bogov in ljubezen
do domovine mi jo je vdahnila, oziroma višnji
naši bogovi so mi jo dali. Odvrniti hočem
nesrečo, ki bi prišla nad bodriški rod po
zvezi s Saksonci.“

„Kaj misliš, da bi bil nadknez Gotšalk
res voljan dati svojo hčer Nemcu za ženo?“

„Zatrdno, če jo Magnus le zasnubi. Tako
je zaverovan v Nemce, da bi še v čast
štel sebi in vsemu bodriškemu rodu, če jo
zasnubi Billung!“ je jezno, z zobmi škrtajoč
rekel Slavomir.

„Ha, veš kaj bi naredil jaz na Gotšalkovem
mestu, če bi mi Nemec zasnubil
hčer?“ je smejé vprašal Grin.

„Udaril bi ga po nečistih ustih ...“

„Tega baš ne. Rajši kaj drugega. Na
udarec človek lahko kmalu pozabi, ne tako
hitro pa na očitno zasramovanje. In veš,
kako bi jaz osramotil nemškega snubača?
Klin se izbija s klinom, pravi pregovor. Ko
je šel nemški kralj Oto, tretji tega imena,
po cesarsko krono v Rim, je vzel s seboj
sijajno spremstvo. Spremljali so ga premnogi
škofje in duhovniki, knezi in vojaški
prapori. Spremil ga je tudi bodriški knez
Mistivoj, Misislavov sin, s tisoč slovenskimi
jezdeci. Pridružil se je z njimi saksonskemu
vojvodu Bernhardu, ki je takisto spremljal
kralja. Pridružil se mu je pa zato, ker je
obljubil vojvoda, da mu bode dal za ženo
sorodnico svoje hiše. Viteško-zvesto je

spremljal Mistivoj nemškega kralja, tako
zvesto, da so bili v italijanskem mestu Veroni,
kjer je iz narodnostnega sovraštva
nastal poboj med Nemci in Italijani, pobiti,
za Nemce se boreč, premnogi njegovi konjiki.
V drugih nadaljnih bojih po Italijanskem
je bilo potolčenih toliko slovenskih
konjenikov, da je skoro sam izmed številne
slovenske trume zapustil z Otonom italijansko
zemljo.

Ko se je vrnil iz Italije, je zahteval, da
mu da vojvoda nevesto, ki mu jo je bil
obljubil pred vojnim pohodom. Mejni grof
Dietrich je pa tedaj zaničljivo dejal: „Vojvoda
krvna sorodnica ni za slovenskega
psa!“ In Mistivoj je šel domov brez neveste.
Tako verolomnega se je pokazal tedaj
Nemec. Vidiš, in jaz bi sedaj na Gotšalkovem
mestu Billungu, če bi prišel snubit hčer,
lepo vrnil ono sramoto. Odgovoril bi mu
smelo: „Knezove hčere nikoli ne dobi nemški
pes!“ To bi bil odgovor, kaj?“

„Edino primeren!“ se je odzval Slavomir.
„A Mistivoj se je Nemcem — znana je
tudi meni zgodba — na ono osramočenje
dobro odrezal. Rogajoč se je ponovil besede
mejnega grofa in pristavil: „Toda ako
je pes za kaj, bode še grizel okoli sebe!“
— Pa je šel k Ljutičem, si izprosil njihove
pomoči, in se je začela grozna morija Nemcev
in kristjanov. Sicer bi tudi Billung lahko
tako odvrnil Gotšalku. Ali naj bi on le poizkusil
grizti! To bi jo dobil po zobeh! In
če bi ga Bodriči sami ne mogli ukrotiti, bi
jim ti zatrdno rad pritekel na pomoč, če bi
te prišel prosit Gotšalk, kakor so svoje dni
pomagali Mistivoju Ljutiči.“

„Zatrdno. Toda Gotšalka ne bode nikdar
k meni.“

„Vem, da ne. Zato je pa naša dolžnost,
da preprečimo ono zvezo, po kateri bi
Nemci dobili še večji vpliv v Bodričih. Pa
tudi Viljenice bi bilo škoda, če bi vzela
Nemca. Zato sem jaz naredil ta bojni načrt
proti Gotšalkovemu nemškemu gospodstvu
v Bodričih, in naši bogovi ga morajo pohvaliti:
Mi zarotniki iz Volčje jame, ki smo
prišli danes na Rujano, bodemo, ko dobimo
od Svetovita blagoslov, polni svetega ognja
odšli domov, budili ljudstvo, nekega lepega
dne vstali in pregnali zadnjega Nemca iz
dežele. Če bi jih pa Gotšalk hotel braniti,
se vzdignemo tudi zoper njega, in če bodemo
sami preslabi, nam prideš ti na pomoč:
Gotšalka premagamo, prisilimo, da odstopi,
vlado pa izročimo Viljenici in tvojemu sinu
Krutu, ki naj poroči bodriško knežnjo. In
ustanovili bodemo — ko tudi ti, in sicer
kmalu, izročiš rujansko knezovino svojemu
edincu Krutu — mogočno, iz dveh velikih
slovenskih rodov spojeno kneževino, poizkusili
bodemo potem tudi ljutiška in pomorska
plemena pridobiti, da se zedinijo
z nami — in pod pokroviteljstvom naših
bogov ustvarimo državo slovensko, veliko
in silno, da je ne bo moči na svetu, ki bi
jo strla ...“

Slavomir je prenehal in radovedno-pozorno
gledal kneza Grina, kaj poreče k temu
njegovemu bojnemu načrtu.

- Grin je molčal precej časa. Ali je tehtal
Slavomirove besede ali pa ga je občudoval.
Potem pa je rekel resno-svečano:

„Sami bogovi so ti morali navdati tako
misel, oj Slavomir. Dali bogovi še to, da
bi jo mogli tudi vdejstviti! Tu imaš mojo
roko: Tudi jaz sem vaš zvest zaveznik!“

„Slava ti! Hvaležni ti bodo pozni rodovi!“

„Še večja zahvala pristuje in se bode
glasila tebi. Samo to je treba še pretehtati,
ali sta za veliko zamisel tudi onadva, ki sta
poklicana biti v prvi vrsti udeležena pri
njej: Viljenica in Krut?“

„Slavomir je sicer že sivolas kot sivi
sokol“, je ponosno odgovoril svečenik.
„Toda njegove oči so, vedi — še vedno
jasne, sinje kakor oko detinje, čiste kakor
oko golobinje. Zapazil sem takoj pri izkrcanju.
da sta se mladenič in mladenka
prav prijazno spogledala. Zdelo se mi je,
da sta prvi hip začutila, da sta si sorodni
duši ... Pri obedu sem ju natančneje opazoval
— in menim, da se nisem varal ...
Sicer pa“ — tu se je starec ozrl skozi okno,
kamor mu je že prej večkrat ušel postranski
pogled — „sicer pa, poglej, knez, tu doli ...“

Knez Grin se je ozrl skozi okno na vrt.
Knezovič Krut in knežnja Viljenica sta stala
pri drevesu pod oknom sama. Slavica je
bila stopila k drugi gruči, ki je šetala po
vrtu v spremstvu Grinove soproge in njenih
hčera. Krut se je v trenutku, ko sta Grin
in Slavomir pogledala doli, pripognil, utrgal
cvetko, jo poljubil in jo priklonivši se ponudil
Viljenici. Le-ta je zardela, jo vzela,
nekaj časa sramežljivo gledala v tla, potem
pa tudi poljubila cvetico in ljubeznivo pogledala
- Kruta.

„Ali si videl?“ je vprašal Slavomir kneza.

„Videl!“

„ln razumel?“

„Razumel. Mladenka ne odklanja prijateljstva!“

„Vidiš: vse po sreči. Dali le še višnji
bogovi blagoslov! Pojdiva k svečenikom
Svetovitovim, da jim sporočim naš dohod
in izvem, kdaj se lahko zglasimo s svojimi
prošnjami in darovi pred vsedobrim
bogom.“

VIII.

Bodriškim božjepotnikom na
Rujani se je izšlo vse po
volji. Zlasti svečenik Slavomir
je bil z uspehi zadovoljen,
tako da je odhajaje z otoka zmagovalno-ponosno
rekel knezu Grinu:

„No, sedaj pa reci, če nismo svoje stvari
dobro opravili? Mnogo lepše se nam je vse
izteklo, nego sem pričakoval!“

Knez Grin se je samo veselo smehljal
in ni ničesar odgovoril, ker Slavomirovim
besedam ni mogel oporekati.

Hej, res so dobro opravili naši znanci
svojo božjo pot!

S svetim strahom in trepetom so stopali
drugi dan po svojem dohodu iz Grinovega
gradu proti svetišču Svetovitovemu. Svečeniki
Svetovitovi so namreč Slavomiru na
vprašanje, kdaj se bodriški božjepotniki
lahko zglasijo s svojimi prošnjami in darovi
pri vsedobrem bogu, odgovorili, da lahko
pridejo koj drugo dopoldne. In oblekli so
se Bodriči v obleko praznično in se odpravili
s svojimi darovi na holm, kjer je
stal Svetovitov hram, s srcem radostnonemirno
trepetajočim in s srcem globokovernim, s kakršnim so se Sloveni že takrat
odlikovali pred vsemi drugimi narodi. Žal,
da je bila vera, za katero je gorelo to njih
srce, tako zmotna, tako blodna!

Vera Baltiško-polabskih Slovenov je bila
politeistično poganstvo. Verovali so v mnogo
bogov in boginj. Častili so, kakor nam poročajo
zgodovinski viri, nič manj kot štirinajst
božanstev. Božanstvo so pojmovali
čutno, njegovo navzočnost so si predstavili
v določen kraj, ki jim je veljal zato za nedotekljiv,
svet prostor.

Vsled tega čutnega pojmovanja boštva
so častili kot bogove stvari v prirodi: kamene,
vrelce, drevesa, gozde, gaje, ki so v
njih po njihovem mnenju stanovala božanstva,
itd.

Druge slovenske bogove je naredila človeška
roka. Predstavljali so jih v orožju ali
v bojni opravi. Predstavljala je boga ali
sulica, vtaknjena v steber, ali zastava, ki so
jo nosili kot boga ali boginjo pred vojno,
v mirnem času jo pa skrbno in vestno čuvali
svečeniki. Zlasti Svarožiči so bili lepo
napravljeni: s krasnimi šlemi in z oklopi so
zbujali v ljudstvu navdušenje za boj proti
sovražnikom slovenskega imena.

Podobe svojih bogov so napravljali izvečine
iz lesa in jih zlatili ali pa srebrili;

imeli so ponekod pa tudi podobe bogov
iz samega zlata ali vlite iz kovin. Podobe
so bile raznovrstne. Nekatere so imele po
dve, tri in še več glav na enem telesu,
druge po eno glavo, pa več obrazov. O
Radigostu se čita, da je bila njegova podoba
okrašena z zlatom in da je imel bogato
ozaljšano posteljo. Borovit, Svetovit in
Triglav so imeli po več glav. Narejeni so
bili iz iste snovi. Turupid in Rinvit sta imela
po več obrazov na eni glavi.

Za podobe in orožje, predstavljajoče
bogove, so pa imeli tudi posebne, svete
prostore, bolj ali manj umetno izdelana
svetišča. Najbolj umetno in dragoceno zgrajeno
izmed vseh je bilo svetišče Svetovitovo
na Rujani, središče poganskega bogočastja
Baltiško-polabskih Slovenov.

In proti temu svetišču so stopali tistega
dopoldneva Gospodnjega l. 1064. bodriški
božjepotniki, spremljani od kneza Grina,
s svetim strahom in trepetom in s srcem
radostno-nemirnim in s srcem globokovernim.
V preddvoru svetišča, ki je bil nepokrit
ter ograjen z leseno steno, na kateri so
bile napravljene lepe, iz lesa izrezljane in
poslikane podobe, jih je pričakoval nadsvečenik
Svetovitov, obdan od podrejenih
mu svečenikov. Slavomir mu je v svečanem
nagovoru povedal, odkod so njegovi božjepotniki
in po kaj so prišli. Nadsvečenik
jih je ljubeznivo pozdravil, sprejel njihove
darove in rekel, da pojde koj vprašat vsedobrega
boga za svet in ga zaprosit blagoslova.

In ugoden je bil odgovor, ki ga jim je
— kajpada po precej dolgem času — prinesel
iz svetišča:

„Stopinje in vedenje Svetovitovega konja
oznanjajo srečo in uspeh pri vašem započetju.
Svetovit sam vam pa po meni, tolmaču
njegovih misli in želja, to govori: Bodriči
naj bodo zopet bodri, pa bodo z njimi
bogovi vsemodri!“

Spogledali so se božjepotniki, ko so zaslišali
te besede, in se popraševali z očmi,
kaj bi pomenile.

Nadsvečenik Svetovitov se je držal svečano-resno. Slavomir je pa po kratkem premišljevanju
tlesknil z rokami in dejal božjepotnikom:

„Krasen je ta odgovor in moder, kakršen
more priti le iz ust vsemodrega boga! Hej,
Bodriči, veste kaj pomenijo te besede? Bodriči
naj bodo, svojemu imenu primerno,
bodri, pogumni, junaški, veseli: pa bodo
vsemodri bogovi na njihovi strani. Torej
vas sedaj vprašam: Ali hočete vzprejeti nasvet
vsemodrega boga-preroka? Ali hočete
biti zopet to, kar pomeni vaše ime, lepo
ime, ki so ga dobili vaši predniki vsled
svojega poguma, junaštva in žilavosti? Ali
hočete biti zopet bodri, in ne več zaspani,
bojazljivi in plahi? Višnje božanstvo vam
pravi, da je z vami, če se hočete zbuditi
iz zaspanosti. Ali hočete?“

„Hočemo!“ so se navdušeno odzvali
božjepotniki.

„Ponovimo torej na tem svetem kraju
vpričo preroškega boga, vpričo njegovih
svečenikov in vpričo kneza Grina prisego,
ki smo jo bili prisegli v Volčji jami in
recimo: V boj za stare bogove in za svobodni
dom!“

„V boj!“ so hrupno ponovili sopotniki.
Potem pa je izpregovoril nadsvečenik
Svetovitov: „Kaj vam pravim, dragi božjepotniki!
Štiri glave ima naš vsedobri bog,
ker se ozira kot gospodar na vse štiri strani
sveta okrog. In česa ga prosim jaz za vas?
On gleda proti vzhodu. Od vzhoda nam
prihaja luč, od vzhoda nam sije zor, ki nam
prinaša beli dan. O svetli bože Svetovit,
razlij nad Bodriče svoj svit! Razsvetli jih,
pouči jih, da izvedó, kako naj delajo, da
prej dosežejo svoj cilj! — Svetovit gleda
proti zahodu. Zapad nam pošilja toplih sapic,
ki ljubko vejejo in sejejo radost in zadovoljnost
v človeško dušo. O blagi bože
Svetovit, daj, oj daj, da v zemljo bodriško
zaveje zopet topla sapica veselja, zadovoljnosti!
— Bog gleda proti jugu. Z juga nam
prihaja pomlad, lepozelena, lepocvetoča. O
vsedobri bože Svetovit, priklici, prinesi
vendar v bodriško zemljo kmalu pomlad,

prerojenje! Prerodi srca Bodričev, da vsi
vstanejo iz spanja zimskega, da vsi planejo
nad sovražnika in v njih zavlada zopet zorna
mladenka Vesna! — In proti severu gleda
naš bog. S severa brije mrzla burja, ki prinaša
v dežel zimo, mraz, in zamori vse vrtne
nasade. O močni bože Svetovit, navduši,
podžgi Bodriče, da vsi kot en mož vstanejo,
da vsi kot mrzla burja planejo nad Nemce
in z morečo sapo puščic zatarejo in zamore
vse njihove malovredne nasade v bodriški
zemlji: vero krščansko in potujčevanje naroda! Zavladaj v lepi zemlji bodriški zopet
ti, mogočni gospodar, bodi samo ti v tej
zemlji gospod, in prost bode bodriški rod!“

Tako je govoril nadsvečenik Svetovitov.
Pobožno so ga poslušali bodriški božjepotniki.
Ko je pa končal in jim dal blagoslov,
so jim zažarele oči v ognju svetega
navdušenja. „Zgodi se, zgodi se!“ so klicali
in vsi srečni in zadovoljni so zapustili
svetišče. — — —

A izšlo se je Slavomiru tudi v knežjem
dvorcu vse po volji. Tudi drugi namen,
zaradi katerega je bil prišel na Rujano, je
odhajajoč z otoka videl dosežen.

Tri dni so ostali bodriški božjepotniki
na otoku gostje kneza Grina. In kaj je videl
in kaj je slišal Slavomir na predvečer odhoda?
Grinov sin Krut in Viljenica sta šla proti
mraku na vrt v lopo. Slavomir ju je opazil
skozi okno in šel neopazen za njima skozi
stranska vrtna vratca. Zadaj za lopo stoječ
je skozi veje opazoval knežnjo in knezoviča.

Viljenica, sicer tako ponosna, po naravi
ohola, je nekamo tako ponižno sedela na
klopici pri mizici Krutu nasproti, kakor človek
premaganec nasproti svojemu zmagalcu.

„Viljenica, ali si snoči dobro spala pod
našim krovom?“ je vprašal knezovič mladenko
ljubeznivo in jo pogledal s svojimi
lepimi črnimi očmi.

„Vrlo dobro!“ je odgovorila knežnja.

„In kaj se ti je sanjalo, ako smem vprašati?“

Mladenka je zardela in ni odgovorila.

„Ali mi nočeš povedati?“

„Pa ti povej, kaj se je tebi!“ je dejala
deklica poredno.

„Meni se je sanjalo celo noč o Viljenici
...“

Mladenka je zardela še bolj. On pa je
nadaljeval: „Res, Viljenica, o tebi se mi je
sanjalo ... Da sem bil v Ljubeku na dvoru
tvojega očeta ...“

„Odkod pa veš, čigava sem?“ je vprašala
mladenka hlastno, razburjeno.

„Vidiš, Viljenica, vse se izve, ako se
človek toliko zanima za kako stvar, kakor
se na primer jaz zate. Odkrito naj ti povem:
všeč si mi bila prvi trenutek, ko sem
te videl. Predstavili so te nam samo kot
sestrično Pluzonove hčere Slavice. Kmalu
sem spoznal, da hočejo Slavomir in drugi
božjepotniki, zatrdno po domenku, prikriti
tvoje pravo pokoljenje. In poizvedoval sem
in končno izvedel, da si hči nadkneza Gotšalka.“

„ln kdo me je izdal?“

„Slavico sem tako dolgo nadlegoval, da
mi je povedala.“

„Ah, ta Slavica! Ni lepo od nje, da me
je izdala, in jo bodem zato tudi trdo prijela.
Toda“, je pristavila pomirjena — „je že,
kar je ... Povej sedaj naprej, kaj se ti je
sanjalo. Kako je bilo v Ljubeku?“

„Prijetno je bilo, zelo prijetno, vsaj meni;
tako prijetno, kakor belemu golobcu pri
družici golobici ... V lopi nadknežjega
dvorca sva midva sedela, prav kakor sediva
danes tu. Toda ...“

„Kaj? Nadaljuj, prosim!“

„Ni mi bilo privoščeno uživati dolgo to
srečo — — Ko sva sedela v senčnati lopi
prijateljsko kramljajoč in veselo se smejoč,
je naenkrat stopil v lopo tvoj oče, grdo
pogledal tebe, vame pa hotel sprožiti puščico,
napojeno s kačjim strupom ...“

„In te je zadel?“ je vprašala Viljenica s
trepetajočim glasom.

„Ne. Pač pa se je zgodilo nekaj drugega.“

„Kaj? Povej!“

„Bojim se, da te ne užalostim ...“

„Užalostiš? Ah ne! Kako? Saj so vendar
vse le sanje ... Nadaljuj torej!“

„Čuj, v mene je hotel sprožiti tvoj oče
puščico — bilo mu pač ni všeč, da sem
sedel ob tebi —: a jaz sem ga prehitel,
pomeril svojo puščico vanj in ga zadel v
srce, da se je mrtev zgrudil na tla. Ali ne
bi bilo to grozno, če bi se zgodilo v resnici?“

„Zatrdno grozno ... „ je jeknila Viljenica
— „Hvala bogovom, da so bile le sanje!“

„Da, zares ... A sedaj pa ti povej Viljenica,
kaj se ti je sanjalo.“

„Tudi meni se je sanjalo, da si bil ti pri
nas; a moje sanje so bile lepše. Ne vem,
če bi jih pravila; ti bi se smejal ...“

„Tem bolje! Saj smeh je navadno znamenje
in izraz radosti, in ti mi vendar privoščiš
kaj radosti, ne?“

„No, pa bodi! — Stala sva, ti in jaz, na
balkonu nadknežjega dvorca v Ljubeku. Pod
balkonom je bilo vse polno ljudstva, in vsi
so naju pozdravljali navdušeno, burno —“

„Kot kneza in kneginjo?“

„Da“, je odgovorila mladenka, sramežljivo
zardela in pogledala knezoviča z vso
toploto krasno-sijajnih oči.

Krutovo lice se je razjasnilo in razsvetlilo,
kakor se razjasni in razsvetli livada, lepa že
sama po sebi, ker polna in bogata pisanih
rož, če solnce, ki se je prej skrivalo za
oblačicami, pogleda naenkrat nanjo s svojimi
žarkimi očmi.

„Ah, glej, Viljenica, ali ne bi bilo lepo,
če bi se te sanje kdaj uresničile?“ je tiho
dejal Krut.

Deklica je zopet bolj zardela, pogledala
v tla in ni nič odgovorila.

„Te tvoje sanje“, je nadaljeval knezovič,
„da bi naju pozdravljalo ljudstvo kot kneza
in kneginjo v Ljubeku, se pač menda
ne morejo izpolniti. Kaj pa, ali ne bi lahko
rujanski narod pozdravljal enkrat tebe, Viljenica,
kot svojo kneginjo? ... Viljenica!
Ti zardevaš ... Viljenica!“ je govoril mladenič
vedno burneje.

„Kaj?“ se je tiho odzvala deklica.

„Viljenica, prosim te, povej mi odkritosrčno:
ali imaš ti že izvoljenca-ljubimca?“

Mladeniču je trepetal glas pri tem vprašanju.

„Zakaj to vprašaš?“ je istotako s trepetajočim
glasom dejala knežnja.

„Viljenica, ali je res, da se zanima za te
saksonski vojvodič Magnus?“

„Kdo ti je to povedal? Zatrdno zopet
poredna Slavica!“

„Zakaj bi bila zato poredna! Izpraševal
sem jo, izpraševal, pa je pripoznala, da je
bil oni dan pri vas Magnus in se v tebe
zaveroval, in da v Ljubeku že vse govori,
da te bode kmalu prišel zasnubit.“

„O ti porednica! Da mora taka biti in
ti natvezti takih stvari!“ je ogorčeno vzkliknila
Viljenica.

„Zakaj praviš — natvezti? Mar misliš, da
ljudje nimajo oči? Če se je Saksonec zanimal
za te, so ljudje to vendar lahko opazili!“

„In naj se je zanimal in naj se še zanima,
dokler hoče, toda kruto se moti, če
misli, da bode Viljenica katerikrat njegova!“

„Ali govoriš iz srca, Viljenica?“

„Iz srca! Zakaj pa sploh to vprašaš?
Vidi se, da še slabo poznaš Viljenico, če
sodiš, da prijatelju prikriva svoje misli!“ je
z nekaj razžaljenim glasom dejala mladenka.

„Z vprašanjem te nisem hotel žaliti, Viljenica.
Toda pomisli, če te pride saksonski
vojvodič zasnubit, ali te tvoj oče, ki je o
njem sploh znano, kako si želi na vse načine
ohraniti prijateljsko razmerje s Saksonci,
ali te mu ta tvoj oče ne bo drage volje in
z veseljem obljubil?“

„Naj me obljubi; jaz Nemca ne vzamem
nikdar!“

„Če te pa prisilijo?“

„Mene ne bode nihče prisilil. Naj le
poizkusi oče! Zadel bode ob odpor, kakršnega
ne pričakuje od svoje hčere.“

„In kaj bi storila, če bi te le silil oče
pred krščanski oltar?“

„Ubežala bi izpred oltarja, če si drugače
ne bi mogla rešiti svoje prostosti!“

„In kam na primer bi bežala?“

„Na primer k vam; pri vas bi me zatrdno
vzprejeli pod streho in v zavetje!“

Knezovič je pogledal mladenko s pogledom
toplim, hvaležnim, jo prijel za roko
in dejal: „Zatrdno, Viljenica; mi bi te vzprejeli

in ščitili z veseljem. In le preko trupel
vsega ranskega rodu bi mogel priti tvoj
oče do tebe!“

Ugajati so morale mladenki te besede,
govorjene s toploto ljubeče duše; mladeniču
je stisnila roko in dejala: „Hvala ti
za tako odkritosrčno prijateljstvo! Prav nič
ne dvomim, da bi mi pri vas ne dali zavetja
in gostoljubne strehe, če bi prišlo
tako daleč, da bi morala bežati z rodne
zemlje. Toda do tega žalostnega dejstva,
mislim, vendar ne bo prišlo. Saj veš, iz
kakšnega namena smo prišli Bodriči semkaj.
Vsedobri Svetovit je odobril našo namero.
Vrnemo se sedaj oduševljeni domov, doma
vzdramimo ljudstvo, in nekega lepega dne
bodo morali bežati Nemci, in ne jaz, iz
dežele, in sicer tako naglih korakov, kakor
najbojazljivejši zajec pred lovskim psom.“

„Dali višnji bogovi, da bi se izpolnile
tvoje in tvojih sopotnikov nade in želje!
In ko se izpolnijo, Viljenica ... „ Knezovič
je prestal in ljubeznivo pogledal mladenko.

„Viljenica!“

„Kaj?“

„Ali smem potem priti pote jaz — —“

Mladenka ga je milo pogledala in dejala
tiho, a strastno: „Pridi!“

V tihi sreči sta molčala precej časa. Potem
je pa dejal knezovič: „Če se pa ne
izpolnijo vaše in naše nade, Viljenica, veš,
kaj potem?“

„Kaj?“

„Pridem po tebe s silo, z vsemi svojimi
Ranči!“

Večerna, tiha sapica je zavela, svetle
zvezde so se prižigale nad to mlado ljubeznijo,
sivolasi svečenik Slavomir jo je pa
blagoslavljal z razprostrtimi rokami.

IX.

Z zadovoljnim ter radostno-poskakujočim
srcem so stopili Slavomir in njegovi sopotniki
v ladjico Volčanovo, ki jih je imela
zopet povesti domov. S srcem, polnim globokega
hrepenenja, da čim prej povedó
svojemu narodu, da hočejo stari vsemodri
bogovi zopet biti z Bodriči, če bodo le-ti
zopet bodri, so se vozili po morju proti
Roztoku. Dospevši tja so si podali roke v
slovo pa tudi v prisego, da ne bo nihče
izdal te božjepoti sumljivemu človeku, zlasti
še, da ne bo nihče nikomur izdal božjepotnice
Viljenice.

In vendar stvar ni ostala tajna.
Naključilo se je, da je nekaj dni potem,
ko sta bili odšli knežnja Viljenica in njena
sestrična Slavica iz Ljubeka — kakor sta
rekli, v Velegost — prišel v Gotšalkov nadknežji
dvorec v Ljubeku, spremljan od duhovnika
Eppa, nemški duhovnik Norbert iz
Velegosta in zaprosil pri nadknezu vzprejema.
Gotšalk, vseh nemških duhovnikov odkritosrčen
prijatelj, ju je takoj vzprejel.

„Oprostite, knežja Jasnost!“ je začel Norbert
po krščanskem pozdravu in po poklonu.
„Na neko stvar bi Vašo Jasnost rad
opozoril kot duhovnik, ki je poklican, da
skrbi z vso mogočo vnemo za izveličanje
nesmrtnih duš, da graja in svari, bodisi
komu priložno ali nepriložno, seveda z vsem
potrpljenjem in razumnostjo.“

„Prosim, prosim, prečastiti, kar na dan
z besedo in naj si bode še tako trda in
neugodna za me!“ je dejal Gotšalk ljubeznivo,
a vendar z glasom, ki je pričal, da
se boji slišati kaj hudega.

„Stvar tiče Vaše Jasnosti svaka, Pluzona,
Vaše sestre in kolikor toliko tudi knežnje
Viljenice“, je nadaljeval duhovnik. „Sumil
sem že dolgo, da hodi svečenik starega
slovenskega malika Triglava, po imenu Slavomir,
kadar pride v Velegost, v obiske tudi
k Pluzonu, soprogu Vaše Jasnosti sestre.
Sumil sem to, ker je postal Pluzon od tistega
časa, kar sem izvedel, da se je v mestu
zopet pokazal Slavomir, napram meni jako
mrzel, neprijazen in nezaupljiv. In moj sum
ni bil neopravičen. Ko sem dobil oni dan
enkrat zopet obvestilo, da je prišel Slavomir
v Velegost, sem naročil svojemu služabniku,
ki svečenika pozna natanko, ker je bil
v mladosti njegov pristaš, naj zasleduje vsak
njegov korak. In zasledil je kmalu, da zahaja
Slavomir najrajši v Pluzonovo hišo.

Sedaj pa naj presodi stvar Vaša Jasnost!
Ali je to ugledno za Pluzonovo hišo, ali
je to izpodbudno za meščana-kristjana, ali
ni to kar najbolj pohujšljivo?“

Gotšalk je bil že koj pri prvih stavkih
Norbertovih prebledel in prebledeval pri
naslednjih vedno bolj. Ko je pa duhovnik
končal svojo obtožnico, je precej časa nemo
strmel v njega, potem se pa prijel za glavo
in izpregovoril:

„Ali je to mogoče?“

„Knežja Jasnost, kar je resnično, je tudi
mogoče!“ je nekam ponosno odgovoril
duhovnik.

„Ali niste morda, prečastiti, slabo poučeni?“

„Ne! Moj služabnik je videl Slavomira
opetovano iti v Pluzonov dom. Jaz, knežja
Jasnost, ne bi bil naredil tako daljne poti
iz Velegosta v Ljubek, če ne bi bil o tem
žalostnem dejstvu trdno prepričan. Trdno,
globoko prepričanje me je privedlo sem in
pa skrb za našo sveto vero, skrb za dobro
ime Vašega sorodstva, zlasti še za dobro
ime, krščansko mišljenje in vzgojo knežnje
Viljenice, Vaše Jasnosti ljubeznive hčerke,
ki stanuje v oni hiši.“

Ko je slišal Gotšalk imenovati ime svoje
hčere, Viljenice, je postal bled kot stena.
Hm, spomnil se je one viharne noči, ko je
Viljenica prišla tako kasno domov, in sicer
v spremstvu Slavomirovem, in pri srcu mu
je postalo tako tesno, in dušo mu je ovila
tako bolestna, tako bridka slutnja, kakršna
more oviti le srce ljubečega očeta, če sluti
otroka v velikanski, smrtni nevarnosti. Po
precej dolgem prestanku je dejal:

„Če je stvar taka, se mora temu na vsak
način narediti konec. Hčer bom takoj poklical
domov.“

„A korenina zla s tem ne bo še zatrta“,
je pristavil Norbert. „Pri korenini se mora
prijeti, če hočemo popolnoma zatreti malopridno
drevo. Slavomira je treba najprej
odstraniti.“

„A kako ga naj odstranim? Preženem
ga lahko iz dežele, toda ali ne bode lahko
skrivoma zopet hodil nazaj?“

„Zatrdno! Zato mu je treba drugače
priti do živega in narediti konec njegovemu
hujskanju in zapeljevanju.“

„Kako? Usmrtiti ga vendar ne morem in
ne smem. Kar je še poganov v deželi, vsi
bi se vzdignili potem proti meni. Le predobro
vem, kako je pri njih priljubljen ta
svečenik.“

„Saj ga ni treba usmrtiti; Vaša Jasnost
naj gleda, da ga dobi v roke, potem ga pa
zaprite v kak stolp, seveda skrivoma, da
narod ne izve, in potem ste Vi in smo mi
pred njim brez skrbi.“

„Še nikoli se nisem pokesal, kadar sem se
ravnal po nasvetu duhovnikov; izvesti
bom poizkusil tudi ta Vaš nasvet, prečastiti,
in izvedel ga bodem z božjo pomočjo
kmalu, še preden se luna trikrat premladi.“

In res je nasvet izvedel, še preden se
je luna dvakrat premladila. Da ga je pa s
tako gorečnostjo šel izvajat, je bila kriva
baš ona božja pot Bodričev na Rujano, o
kateri je doznal Gotšalk še tisti teden.
Gotšalk je bil že določil sla, ki naj bi
šel v Velegost odpoklicat knežnjo Viljenico,
Pluzonu in soprogi pa bi ponesel pismi,
v katerih bi ju Gotšalk rotil, naj mu sporočita
, ali in iz kakšnega namena zahaja
Slavomir v njuno hišo. Kar mu pride v
glavo druga misel: „Kaj pa, ko bi sam šel
v Velegost! Že dolgo nisem bil tam, že
dolgo nisem videl svoje sestre!“ In bolj
in bolj mu je ugajala ta misel, tako da je
slednjič hitro uredil vladarske posle pa se
je z malim spremstvom odpravil v Velegost.
Ure, ki jih je v prejšnjih časih preživel
pri svoji sestri v Velegostu, so bile zanj
vse lepe. Topot pa je bila že prva ura, ki
jo je prebil tam, bridka.

Prišedši na Pluzonov dom, kjer sta ga
precej mrzlo sprejela gospodar in gospodinja,
je takoj pogrešil svojo hčer.

„Kje je pa Viljenica?“ je vprašal sestro.

„V Ljubeku na tvojem dvoru z našo
Slavico vred. Mar nisi bil ti zadnji čas v
Ljubeku?“

„Bil, saj od tam prihajam! Toda Viljenica
in Slavica sta že pred več dnevi zapustili

Ljubek, češ da gresta nazaj v Velegost.
Torej ju res ni tu?“

„Res ne. Moj Bog, nemara se jima je
med potjo kaj primerilo!“

Tudi soproga Pluzonova se je prestrašila.
Ugibali so na vse strani, kaj je z deklicama,
in kaj je storiti njim, da poizvedo
hitro, kje sta.

Ugibati pa jim ni bilo treba dolgo. Med
obedom so kar naenkrat začuli na dvorišču
peketanje konj, in ko je skočil Pluzon k
oknu, je velel vesel: „Pojdita pogledat!“

Gotšalk in sestra stopita k oknu in zagledata
Viljenico in Slavico ter njuna spremljevalca
hlapca, ki so ravno poskakali s konj.

„Pluzon, reci deklicama, naj prideta precej
gori!“ je velel Gotšalk in sedel nazaj k mizi.
Vsa kri je šinila Viljenici v glavo, in
kolena so ji začela klecati, ko je stopila s
Slavico v obednico in tu zagledala — očeta.

„Viljenica, kje sta bili med tem časom,
kar sta zapustili Ljubek?“ je vprašal Gotšalk
in ostro pogledal hčer.

„Kje?“ je ponovila deklica; videlo se ji
je, da je v silni zadregi. „Veš, kje? V Roztoku!“

„Kako sta pa zašli tja?“

„Na potu naju je dobil velmož Volčan
pa naju je povabil, naj greva za nekaj časa
z njim v Roztok v obiske k njegovima hčerkama,
ki sta bili z nama skupaj v velegrajski
šoli.“

„Sta bili samo v Roztoku?“

„Samo“, je odgovorila mladenka naglo,
a glas se ji je sumljivo-čudno tresel.
Gotšalk jo je še enkrat ostro pogledal
pa vstal od mize in šel vun. Poiskal je načelnika
svoje telesne straže, mu potisnil v
žep prgišče denarja in rekel:

„Vzemi precej ona dva Pluzonova hlapca,
ki sta spremljala knežnjo in Slavico, pelji ju
v najboljšo gostilno, daj jima piti in podkupi
ju, da ti bosta natanko povedala, kod
sta hodili deklici. Ko stvar opraviš, mi pridi
poročat v mojo sobo.“

„Dobro, gospodar!“ — — — —

Noč je že davno objemala mesto in Pluzonov
dom, kjer je v gornji sobi nemirno
stopal Gotšalk gori in doli, ko se je vrnil
načelnik telesne straže.

„Ali si dobro opravil?“ ga je vprašal
Gotšalk hlastno.

„Jaz sem opravil dobro, toda stvar, ki
sem jo izvedel, je žalostna.“

„Govori!“

„Knežnja in Pluzonova hči sta bili šli med
tem časom s Slavomirom in z nekaterimi
bodriškimi velmožmi na božjo pot na Rujano
...“

Gotšalk se je moral prijeti za bližnji stol,
da ni omahnil. Divje-bolestno je vzdihnil,
dolgo molčal, potem pa rekel:

„Hodi, opravil si dobro svojo stvar.
Sedaj je pa na meni vrsta, da jaz dobro
opravim svojo!“

X.

Nemirno je spal tisto noč
Gotšalk na Pluzonovem
domu, nemara nič manj
nemirno, kot svoje dni
zadnji Rimljan, Brut, na
poljani filipski pred bitko,
ki je imela odločiti, kdo
bo vladal poslej rimski svetovni državi:
starožitni in starokopitni Katonci ali Cezarijanci.
Le-ta je v noči pred usodno bitko pri
Filipih, prav kakor že prej ob Helespontu
pred nekaterimi tedni, videl Erinije in Cezarjevo
senco. „Umri, paricida, umri!“ so klicale
boginje-maščevalke, plavajoče v oblaku
nad njegovo glavo. „Ha, ve ste, grozne
hčerke Hadesove!“ je s sveto jezo a obenem
ponosno vzkliknil Brut. „Povejte mi,
zakaj ste se mi prikazale? Zakaj me pitate
s takim imenom? Zakaj mi napovedujete
smrt? Zakaj bi jo bil zaslužil? Toda, če mi
jo prav napovedujete, vedite, da se niti vas
niti vašega napovedovanja Brut ne boji!
Brut da bi se bal smrti! Umreti sem pripravljen,
toda prej hočem dobiti zmago,
hočem priboriti Rimu svobodo! Pojdite,
poberite se, zloveste poslanke Hadesove!“
Erinije so splavale v zrak, ko je nad nje
dvignil svoj meč, a v zraku plavaje so mu
še klicale: „Umri, paricida, umri! Na svidenje
v Hadesu!“ „Zmago hočem in svobodo“,
je jecal Brut; a komaj je zopet izpregovoril
te besede, in toliko da so izginile Erinije,
kar se mu prikaže na vrhu bližnje skale
senca Cezarjeva, zavita v rumeno svetlobo.
In največji Rimljan, Cezar, je zaklical Brutu:
„Paricida ne sme pričakovati zmage! Čas
povračila in kazni je prišel! Nasilnik prirode
in usode, očetomorec, zasramovalec
bogov, ne more in ne sme pričakovati
zmage! Potolčen bodeš, poražen; obupaj,
umri!“

Gotšalku pa je plavala pred očmi podoba
njegove hčere, božjepotnice rujanske ...
Srd in maščevalnost, skrb in žalost so se
prelivale po njegovi duši, kakor se prelivajo
sedaj sem sedaj tja se pehajoči jezerski
valovi, če jih tepe silovit vihar: prelivajo
se, pehajo se, pretakajo se ti valovi, toda
izlijejo se iz jezera ne. Nadknez je premišljal
na vse strani, kaj naj stori, da hitro
zaduši porajajočo se vstajo. Zakaj da je
potovanje bodriških velmož na Rujano znak
vstanka proti njegovi vladi, je izprevidel
takoj. Kaj naj stori z Viljenico, ki se je udeležila

te božje poti, o tem je bil brez dolgega
premišljevanja narejen sklep v njegovi
duši. Šiloma, zgrda in najsibo z največjo
ostrostjo bode pregnal iz njene glave staroverske
muhe, ki so ji zaplesale v nji vsled
občevanja s Slavomirom.

„To je že preveč, kar uganja ta deklina!“
je rekel jezno. „Naj dela iz hudobije ali iz
lahkomiselnosti, to mi je sedaj vseeno. Ha,
z neizbrisno, pego bi ostala večne veke
omadeževana junaška slava Gotšalkova, če
bi ne znal ukrotiti in streti samoglavnosti
svoje lastne hčere on, ki je ukrotil in stri
toliko mož-junakov! Tega si pa vendar ne
dam očitati od nikogar, da bi moja hči za
mojim hrbtom občevala in celo na božjo
pot hodila s pogani nekaznjeno! Čakaj,
Viljenica: Kdor se z vročim opeče, na mrzlo
piha! Več ne boš skakala črez ograje kot
nebrzdana žrebička in več ne boš letala
okrog kot svobodna ptička. Ukrotili te bomo
in perutnice ti bomo pristrigli! V ljubeškem
dvorcu boš sedela, strogo nadzorovana od
mene, od kneginje in od cele družinčadi, in
niti koraka ne boš več naredila brez naše
vednosti. In delal bodem z vsemi sredstvi,
storil bodem, kar se bo le dalo, da te kmalu
poroči saksonski vojvodič. Potlej, ha, potlej
te bode pa on brzdal!“

Tudi usodo Slavomirovo je Gotšalk —
kakor vemo — po nasvetu duhovnika Norberta
iz Velegosta že določil. Ujel ga bode
ob prvi ugodni priliki, vtaknil v ječo in mu
na ta način zaprl sapo. Sedaj je le še to
sklenil, da izvede stvar čim najhitreje.

A kaj naj naredi s poganskimi velmožmi,
ki so šli s Slavomirom na božjo pot na
Rujano? Njihova imena je bil izvedel še
tisti večer. Prvi trenutek je bilo sicer za
njegovo očetovsko srce dovolj, ko je slišal
imenovati Viljenico v zvezi s Slavomirom
in z Rujano; za nekoliko hipov je pozabli
na vse drugo, tako težak udarec je bil ta
glas zanj; zato je bil pa tudi tako hitro odslovil
Jaroslava. Šele potem, ko se je vsaj
deloma nekoliko pomiril, se je domislil, da
bi bilo dobro in zanimivo izvedeti še imena
velmož, ki so se udeležili božje poti. Poklical
je Jaroslava nazaj in vprašal, ali je
izvlekel iz Pluzonovih hlapcev tudi imena
bodriških velmož-božjepotnikov.

„Tudi, gospodar!“ je ponosno odgovoril
načelnik in naštel imena vseh udeležnikov.
Nadknez se je prestrašil: bila so imena
najuglednejših bodriških starejšin in velmož,
ki jih je imel za dobre kristjane in zveste
podanike. Kaj hoče narediti s temi, kako
naj ukroti nje? Ali naj jih tudi pozapre?
Hm, najboljše bi bilo; toda ali jih more?
ali jih sme? Ko bi jim mogel dokazati veleizdajo,
da; potem bi jih lahko kaznoval z
najhujšo kaznijo, in bi mu nihče ne mogel
očitati nepostavnosti. Ker jim pa tega prestopka,
oziroma zločina, ne more dokazati,
jih ne sme in ne more kaznovati. Lahko bi
jih trdo prijel kot odpadnike od krščanske
vere; toda ali jim more dokazati odpad?

Če so šli na Rujano, ha, saj lahko pravijo,
da so šli iz radovednosti pogledat otok ali
da so šli tja po kupčijskih potih. Kaj hoče
potem! Osebne svobode vendar ne more
kratiti nikomur in na vse zadnje tudi verskega
prepričanja ne more nikomur vsiljevati.
Kaj naj torej stori?

Mislil je Gotšalk, mislil, pa se ničesar
pravega ni mogel domisliti. Že v prav pozni
uri se je odpravil k počitku, a počival ni.
Spanec ni hotel pa ni hotel priti. Šele proti
jutru je malo zadremal, pa še v tej dremoti
ni imel miru. Mučile so ga zlovešče sanje.
— Na bregu tihega jezera je ranega jutra
stal na sivi pečini in gledal po vodni ravnini.
Mirno je bilo jezero, komaj vidno in
komaj slišno dihajoč z valovi; zdelo se je,
kakor bi še spalo, spalo brezskrbno, rahlomirno,
le s posamnimi tihimi in mehkimi
dihljaji spremljano spanje. Nebeško solnce
je ljubeznivo gledalo v vodo in ji po zlatih
žarkih pošiljalo gorke poljube in tople jutranje
pozdrave. Kar naenkrat pa se je jezero
zbudilo in se nemirno zagugalo, kakor
se zaguglje postelja, če je v nji ležečega
možaka-korenjaka zbudil in splašil nenaden
ropot, da izteguje silne ude, tipa z rokami
krog sebe in si menca oči, hoteč naglo
spoznati nevarnost. In guganje je bilo z

vsakim trenutkom večje, silovitejše, drznejše.
Valovi so rastli v kupe, v grmade in nazadnje
kar v prave pravcate griče. In kakor
na znamenje, dano od nevidne roke, so se
nekaj časa vsi ti velikanski valovi zagnali
proti pečini, na kateri je stal Gotšalk, in jo
naskočili z besno silo med silnim šumenjem
in sikanjem. Gotšalk je hotel skočiti
s skale in se rešiti. Toda bilo je že prekasno.
Izpodjedena skala se je že nagnila.
Knez je razprostrl roke k molitvi; v tem
trenutku pa je zagledal dvigati se iz valov
grozno človeško prikazen, odeto v bičje in
vodno travo, in ta hitro rastoča prikazen
je z bičem naganjala valove proti njemu in
se mu divje, satansko-zlobno režala v obraz.
„Povodnji mož!“ je vzkliknil Gotšalk. —
„Da, kakšen!“ se je zarezala prikazen. „Ali
me ne poznaš? Jaz sem Slavomir, tvoj stari
prijatelj. Hahaha! Umri, ti zlotvor narodov,
umri!“ Gotšalk je mogel le še preplašeno
zakričati pa se je s skalo prekucnil v vodo ...

Ves potan in moker, kakor bi se bil res
izkopal v jezeru, se je zbudil nadknez iz
spanja in planil kvišku. Po vsem životu se
je tresel kot plaha trepetlika ob vodi. Groza
ga je bilo teh strašnih sanj. „Kaj neki pomenijo?“
se je popraševal. „Nič dobrega
— nesrečo“, si je odgovarjal, „če sanje
sploh kaj pomenijo!“

Ko je pa vsled utrujenosti vdrugič zaspal,
je zasanjal lepše sanje. Zdelo se mu
je, da gre po strmi poti v goro. Komaj
komaj je že stopal, tako ga je bila utrudila
hoja. Že je omagoval; težko je sopel, kolena
so se mu šibila, in polastila se ga je
taka utrujenost in obupnost, da je že mislil
sesti na prvi kamen-počivalnik in opustiti
nadaljno pot. Kar je zagledal vrh gore
svetlega angela z zlato krono v roki. In
angel mu je zaklical z glasom srebrnočistim:
„Kdor bode stanoviten do konca, ta bode
kronan!“ In izpodbodla je Gotšalka ta prikazen.
Z novim pogumom in s pomlajenimi,
svežimi koraki je hitel dalje navkreber in
je kmalu srečno dospel na vrh.

Po teh sanjah je nadknez vkljub kratkemu
spanju vstal nekako pomlajen, poživljen,
svež in čil. V Pluzonovem domu
je razen služinčadi še vse spalo. Gotšalk je
opravil jutranjo molitev; ko je pa zaslišal
zvonček s stolpička cerkvice sv. Mihaela,
ki jo je bil on sam na lastne stroške dal
sezidati pred leti kot nekak poročni dar za
svojo sestro ob njeni poroki s Pluzonom,
se je natihem odpravil tjakaj.

Po maši se je še dolgo časa mudil v
cerkvici. Priporočal se je nadangelu-bojevniku,
da mu izprosi od Boga vsaj delček
tistega junaškega, za čast edino pravega
Boga tako gorečega duha, kakršnega je bil
poln on, ko je stopil pred angele-odpadnike
z mečem v roki in z vojnim klicem:
„Kdo kot Bog?“ Tudi on se mora boriti
proti odpadnikom od pravega Boga, zato
potrebuje junaškega, neustrašenega duha ...
V molitvi in v premišljevanju je moral
zadobiti posebno moč, uteho in razsvetljenje;
zakaj ko se je vrnil na Pluzonov dom in
prišel v svojo sobo, je bilo njegovo obličje,
dasi so na njem še ležali prozorni oblački
skrbi in žalosti, vendar že dosti jasnejše in
mirnejše. K oknu je stopil odločnih korakov
pa pomislil sam pri sebi:

Da, tako bode najbolje! Naredim se,
kakor da čisto nič ne vem o božji poti na
Rujano, samo da lažje ujamem Slavomira.
Kaj bi mi pomagalo, če bi povedal starejšinam
in velmožem božjepotnikom, da vem
za njihov izlet na Rujano k maliku Svetovitu?
In kaj bi imel od tega, če bi jih trdo
prijel? Morda bi se našel kateri med njimi,
ki bi se opravičeval, da mu še na misli ni
bilo iti častit Svetovita, ampak da je šel
zgolj iz zasebnih razlogov in vzrokov na
Rujano. Drugi bi mu pa lahko povedali v
brk, da gredó, kamor hočejo in kamor jih
volja, ker so svobodni Sloveni; le kadar
bode nadknez izvedel, da rujejo ali da se
vzdigujejo zoper njega in njegovo vlado,
takrat naj jih prime in kaznuje, prej pa ne!

In še to: če razglasim, da vem za pohod
na Rujani in ujamem Slavomira in ga dam
zapreti — ali ne bodo, in naj si ga ujamem
z največjo previdnostjo in paznostjo ter
skrivoma, ali ne bodo takoj vsi obsodili

mene, ali me ne bode to dejanje osumilo?
In kaj bi bilo lahko posledica te sumnje?
Vstali bi in vzdignili bi se proti meni vsi
pogansko misleči Bodriči! Tako pa, če se
delam nevednega, in se mi posreči dobiti
Slavomira v roke ter ga odločiti od sveta,
kdo bo mogel sumničiti mene? In če tega
hujskača ni več v Bodričih, si nihče ne bode
upal započeti kaj proti naši pravi veri ali
proti meni. Vtem pa bodem natanko opazoval
božjepotnike, njih vedenje in gibanje,
da v slučaju, če bi vendar hoteli uprizoriti
vstanek ali kaj takega, v kali zadušim prekucijsko
namero. Ne, nikomur ne povem,
da kaj vem o tej poganski božji poti!
Tudi Viljenici ne bodem rekel ničesar, ker
bi to zatrdno izdala svojim somišljenikom
in jih opozorila, naj bodo previdni. In tudi
svaku Pluzonu in sestri ne bodem črhnil
niti besedice, da vem, da zahaja Slavomir
v njuno hišo. Hvala Bogu, da sem bil včeraj
tako previdno molčeč in nisem z nobeno
besedico omenil svečenika, ampak sem si
dal od njiju rajši razkazovati gospodarska
poslopja in blago in travnike in njive. Hej,
če Slavomir nekega lepega dne izgine s
površja bodriške zemlje, kakor bi ga bila
požrla zemlja, ali kakor bi ga bili odnesli
vetrovi, kdo me bo mogel dolžiti, da sem
ga s površja posnel jaz! Sedaj gre samo
še za to, kako bi čim prej zasledil tega sovražnika,
ki skrivoma, ponoči seje ljuliko
med čisto pšenico. Že vem!

Zopet je poklical zapovednika telesne
straže k sebi pa mu je dejal:

„Izborno si opravil včeraj svojo nalogo,
Jaroslav. Ali bi danes lahko še to izvedel
od Pluzonovih hlapcev, proti kateri strani
se je iz Roztoka obrnil Slavomir? Poizkusi
precej, ker sta danes zatrdno še včerajšnja,
še vinska.“

„Zanesi se name, gospodar!“ je odgovoril
zamozavestno Jaroslav. „Če količkaj
vesta, bodem vedel tudi jaz!“

„K sklepu jima pa danes še to zabiči,
da bogvaruj komu drugemu praviti, kar sta
o tej božji poti povedala tebi. Reci, da bi
bil jaz grozno hud na Viljenico, na Slavico
in tudi na nju, če bi izvedel, kje so bili.
Zato naj molčita o stvari kot grob, če hočeta
sama sebi dobro!“

Gotšalku to pot ni bilo treba dolgo čakati
Jaroslavovega povratka. Še ni pretekla
dobra ura, pa se je že zglasil zapovednik
pri njem s sporočilom:

„Slavomir je ostal v Roztoku, toda pri
razstanku je dejal knežnji Viljenici: — Na
skorašnje svidenje v Velegostu!“

„Tako? Torej misli priti v kratkem lesem!“
Nadknez je šel dvakrat gori pa doli po
sobi, potem se pa ustavil pred Jaroslavom
in mu rekel:

„Jaroslav, ali imaš kakega posebno spretnega
mladeniča v svoji četi? Spreten mora
biti, pretkan in prebrisan.“

„Ali sme biti zraven tudi zvit in lokav?“

„Tem bolje.“

„Vse te lastnosti, gospodar, ima moj
stričnik Gojnik.“

„Gojnik?“

„Da; saj ga poznaš, gospodar; in še
bolj kakor ti, ga poznam jaz. On je ročen
kot jegulja, brz kot podlasica, zvit kot kozji
rog in pretkan kot lisjak.“

„Torej kakor nalašč za posel, za katerega
potrebujem človeka.“

„In kakšen posel mu misliš dati, gospodar?“

„Povedal ti bodem; saj vem, da se smem
zanesti nate bolj kot na vsakoga drugega.
Mi odidemo še danes iz Velegosta v Tešin;
potem gremo v Gnojsko, Vostrov, Zverin
in odtod domov v Ljubek. Tukaj bi pa
jaz rad pustil človeka, ki bi pričakal Slavomira,
izvedel kakorsižebodi, kam pojde odtod,
šel potem skrivši za njim, kamorkoli
pojde, natanko opazoval njegove, korake:
kje se bode ustavljal, s kom občeval, kje
ga bodo prijazno vzprejeli — da bode vse
lahko sporočil tebi, oziroma meni. Kadar
bode pa mislil, da bi se ga dalo v kaki zasedi
ujeti, ne da bi njegovi ljudje vedeli
za to, bi to nemudoma sporočil tebi, ti pa
meni. Naša naloga bode potem, da ga gremo
ujet, seveda z vso paznostjo in čuječnostjo,

in ga kam zapremo, da ne bode več okuževal
svobodne bodriške sape.“

„Izvrstna misel, gospodar! In če jo bode
znal kdo gladko izvesti, jo bode zatrdno
moj stričnik Gojnik, kateremu bi med vsemi
bodriškimi prevejanci in navihanci zaman
iskal vrstnika. Samo na to bi te opozoril,
gospodar, da bi kazalo dodati Gojniku še
enega tovariša, da ima v slučaju potrebe
in sile pomoč.“

„Dobro, daj mu še enega iz našega
spremstva.“

„Dal mu bodem Godimira, tovariša mu
in vrstnika, človeka sicer bolj kratke in počasne
pameti, toda orjaške postave in nenavadne
telesne moči.“

„Poznam ga: ravno pravšen za ta posel.
On bode lahko vedno molčal; samo udaril
naj bode, kadar bode treba.“

„Kje bi se pa tu nastanila? Najboljše bi
bilo, če bi pod kakšno pretvezo mogla
ostati na domu tvojega svaka.“

„Imaš prav. Veš, kako bodemo to naredili? Jaz sem mislil vzeti knežnjo Viljenico
precej s seboj iz tega gnezda. Toda pustil
jo bodem še nekaj časa tukaj, da ne bo
nihče prišel na to, da kaj vem o Slavomirovih
tajnih obiskih v ti hiši in o drugih
njegovih činih in načrtih. In poklonil ji
bodem še danes pred odhodom tvojega
stričnika in Godimira kot strežnika, ki naj
ji bosta vedno na razpolago. Na ta način
bodem njo in vso Pluzonovo hišo uspaval
kot z lepo pesmijo-uspavanko v brezskrbno
spanje in v sladke sanje, da jaz še slutim
ne, kaj se godi za mojim hrbtom.“

„Krasna misel! In jaz jo v duhu gledam
že izvedeno.“

„Torej pripravi in pouči Gojnika za šolo,
v katero sva ga sklenila poslati. Potreboval
bode kajpada nekaj denarja zase in za tovariša.
Na, tu ga imaš, pa mu ga izroči. In
reci njemu in tovarišu, da če dobro izdelata
šolo, naj bodeta prepričana, da dobita od
mene krasno nagrado. Prvi nalog, ki ga
njima daš, pa bodi ta, naj bosta strogo molčeča
in naj zase ohranita to stvar kot najdražjo
skrivnost!“

XI.

In kar je bil Gotšalk diplomatično zamislil,
to je storil brez oklevanja. Postal je
nenavadno prijazen s Pluzonom in z vsemi
njegovimi ljudmi in kazal se je veselega in
dobrovoljnega, kakršnega so ga še malokdaj
videli. „Zatrdno je bil pri nemškem duhovniku
zjutraj“, si je govoril Pluzon, ko ga
je videl tako vedrega, „pa mu je ta načenčal
in natvezel, kako bohotno cvete pri
nas krščanstvo. Hahaha!“

Viljenica se kar načuditi ni mogla, ko
je oče pred njo pripeljal Gojnika in Godimira
in dejal, da ji mlada junaka podari, da
ji bodeta v postrežbo, brambo in pomoč
povsod, doma, na šetnji, na lovu ali na potovanju.
— Odkod naenkrat tolika ljubeznivost,
tolika pozornost? se je popraševala
mladenka. — Rad me ima oče. Dober je
kot misel. Ali ko bi vedel, kakšna je njegova
hči, da občuje s staroverci in je šla
z njimi celo na božjo pot na Rujano, to bi
se zgražal! Namesto z darovi bi jo počastil
s strogo kaznijo in strahovanjem. Oh, da
bi le Slavomira toliko časa še ne bilo v
Velegost, dokler je oče tukaj, da ne bi česa
zavohal in da ne bi treščila skupaj! Daj,
vsedobri Svetovit, da bi nadknez kmalu
odrinil od tukaj!

Mladenka je videla to željo izpolnjeno
še tisti dan. Po obedu se je Gotšalk vzdignil,
se hišnemu gospodarju in gospodarici lepo
zahvalil za gostoljubnost, želel, da ju najde
še drugokrat, kadar pride v Velegost, v
zdravju tako trdnem in čvrstem, kakor ju
je našel sedaj, želel še Viljenici in Slavici
rast v vseh lepih vednostih in čednostih pa
dal povelje svojim konjenikom, naj se pripravijo
za odhod. Hišni gospodar in gospodarica
sta ga sicer ustavljala, naj jih vendar
ne zapusti tako hitro, ali on je odgovoril,
da sedaj ne utegne, da mora obiskati še
druga mesta — in je s svojci odrinil še tisto
popoldne iz Velegosta. Pluzonu in njegovi
ženi, Slavici in Viljenici, vsem se je odvalil
težak kamen od srca: zdelo se jim je, da
so rešeni velikih skrbi.

Slavomir je še tisti teden prišel v Velegost
in se nastanil, kakor po navadi, v
skromni predmestni hišici pri nekem starem
prijatelju. Takoj prvi dan po svojem dohodu
je šel — skrivaj seveda — obiskat
Pluzona, in tu so mu precej povedali, kakšnega
gosta so ravnokar imeli — samega
nadkneza Gotšalka — in kako so se tresli,
da ne bi zadel skupaj ž njim, Slavomirom;
no k sreči jo je nadknez kmalu odkuril.
Svečenik se je smejal pa dejal:

„Ali ne veste, da se vsako jutro črna
noč lepo umakne, tiho skrije, ko zasluti in
začuti, da prihaja beli dan?“

„Ej, ti veliki bahače“, mu je takisto
smejé segel v besedo Pluzon, „kaj bi ti
rekel? Ali ne vidiš, ali ne veš, da se vsak
večer beli dan skrije in umakne za goro,
ko zasluti in začuti, da prihaja črna noč?“

„No, in komu primerjaš moj povratek z
Rujane in moj dohod v Velegost?“

„Obema, črni noči in belemu dnevu.
Belemu dnevu za Bodriče, črni noči za
Nemce. Sicer pa vedi, da Gotšalk ničesar
ne sluti in ne čuti, kakšno vreme se zbira
nad njegovo nemško vlado.“

„Za nas tem bolje! A prav si rekel prej!
Božjepotniki s svete Rujane prinašamo beli
dan zlate prostosti bodriškim sinovom, nemškemu
življu pa črno noč pogina, smrti. Pa
saj sta zatrdno že Viljenica in Slavica vse
povedali, kako se nam je godilo tam gori
na Rujani.“

„Viljenica kar zardi, kadar nanese pogovor
na Rujano“, je odvrnil Pluzon. „Ne vem,
kaj to pomeni. Slavica nam je pač pravila
nekoliko, vendar te prosim, pripoveduj mi
ti bolj obširno.“

S poredno-zadovoljnim nasmehom je
pogledal Slavomir Viljenico pa začel potem
pripovedovati z vznesenimi besedami, kako
se jim je vse po sreči izteklo. — —

Že tri dni je bil Slavomir v Velegostu.
Vsak dan je prihajal v mraku v Pluzonovo
hišo, a Gojnik še nič ni mogel izvedeti, kdaj
in kam odrine svečenik iz mesta. Skrbelo
ga je že, da ne bi odšel nanagloma, ko on
še vedel ne bo za to. Sicer je bil koj prvi
dan po Slavomirovem dohodu v Velegost
izvohal, kje le-ta stanuje. Zato je vsak večer
šel sam ali pa je poslal tovariša Godimira
v ono predmestje, kjer je stanoval svečenik,
opazovat ga in stražit, da bi jima skrivaj
in brez sledu ne ušel v kaki tihi noči iz
mesta. Z doma sta lahko izostajala, ker sta
si bila izprosila pri Viljenici več prostosti
za prve dni. Imela sta pri tem nočnem straženju
dogovorjene znake. Če se bode Slavomir
ponoči odpravljal z doma, bode oni,
ki bode stal na straži, trikrat zatrobil v rog
melodijo narodne pesmi: „Bože, čuvaj nam
nadkneza“, drug pa bo iz Pluzonovega
hleva hitro pripeljal konjiča, pa jo bosta
udarila za svečenikom. Da to straženje ni
bilo ravno prijetno, je umljivo. A Gojnik je
je odredil, ker si drugače ni znal pomagati.
Kako neki? Če je prišel Slavomir na Pluzonov
dom, ni imel s posli nikoli nobenega stika.
Prišel je potiho in šel takoj v gorenje dvorane,
in če je česa želel, mu je postregla
gospodarica sama. Gospôda je bila vedno
sama zase ob takih prilikah. Torej si Gojnik
res ni mogel dati boljšega svèta, kakor da
čuva ponoči, kdaj bo odšel svečenik; zakaj
da jo bo popihal ponoči, mu je bilo jasno
kot belo jutro.

Četrti dan je bil pa vendar rešen tega
neljubega straženja. Na večer je namreč
zopet prišel Slavomir v Pluzonovo hišo.
Gojnik je stopil ravno iz sobe knežnje
Viljenice, ko je svečenik dospel v gorenje
nadstropje. Nalašč se je mladi junak na
hodniku še malo zamudil. In ni se kesal,
da se je. Kmalu so prišli po hodniku Pluzon,
soproga, Slavica in Slavomir in poklicali
Viljenico, naj gre ž njimi na vrt v lopo.
Ko je gospôda odšla, je Gojnik takoj sklenil
iti prisluškovat njihovemu pogovoru. Ko se
je naredil popoln mrak, je šel iz hiše, od
zunaj preplezal zid na vrt in se srečno, neopaženo,
prihuljeno kot maček, priplazil do
grmovja v bližino lope. In v tem svojem
skrivališču je kmalu izvedel, kar je želel.

Slavomir je imel govor. Gojnik je ujel
njegove zadnje besede: „Kot hraber poveljnik
se moram boriti v prvih vrstah, v vrstah najnevarnejših.

Zato grem v Ljubek, v osredek
ponemčevalne naše vlade in nove vere, da
tam v neposredni bližini nadkneza in njegovih
lizunov delam za stare bogove, dočim
bodete vi drugi delali v ta namen po
manjših, pokrajinskih mestecih in na kmetih.
Nevarna je moja postojanka; pa dobri bogovi
bodo — upam — z menoj, spremljali

me bodo od jutri, ko z zlatorumeno zoro
nastopim blagovestniško potovanje, beli dan
oznanujoč po vseh pokrajinah, tja do mesta
Ljubeka in mi bodo stali ob strani tudi v
tem neverskem mestu. Živeli, prijateljice in
prijatelji! Delajmo vsi po gaslu: Za stare
bogove in svobodni dom!“

Čase so zvonko zazvenele, čuli so se
poljubi vroči, skozi vejevje so se videli prisrčni
objemi in bratske in sestrske solze.

Gojnik je pa dejal: — Dovolj sem izvedel!
in se je odplazil v stran po isti poti, po
kateri je bil prišel, pripravit vse potrebno
za rani odhod naslednje jutro.

Slavomir je drugi dan res odšel iz Velegosta
pred jutranjo zoro. Krenil je po cesti
proti zahodu. Zatrdno je bil prepričan, da
ga živa duša ni videla pri odhodu iz mesta.
Toda varal se je. Kmalu za njim sta odjezdila
po isti poti Gojnik in Godimir. Pri
odhodu iz Pluzonovega doma jima nihče
ni delal zaprek; vse je še spalo, gospôda
in družinčad. Konja sta bila že ponoči
dobro nakrmila. Godimir je šel kmalu po
polnoči stražit k Slavomirovemu stanovanju
in ko je pred jutranjo zarjo videl, da se
Slavomir odpravlja na pot, je hitro obvestil
tovariša. Pa sta jo potihem mahnila za svečenikom.
Jezdila sta za njim, kajpada v velikem
presledku. „Da ga le obdrživa v očeh!“ je
govoril Gojmir tovarišu in pridržaval konja,
ki bi bil po ravni cesti najrajši zletel kot
strela. No, dokler je bila cesta ravna — in
ravna je bila kakšni dve uri —, je že šlo.

Gojnik je z orlovimi svojimi očmi lahko
zasledoval in razločeval Slavomira, dasi je
bil ta daleč pred njima. Drugače je pa bilo,
ko se je cesta začela kriviti in skrivati za
griči ali v šumah. Tedaj je veljalo, da sta
naša mlada dva junaka izpodbodla konja
in zapodila v dir, če sta hotela, da jima ne
uide njuna „miška“, kakor se je izrazil Gojnik
o Slavomiru. Seveda sta morala konjiča večkrat
zopet ustaviti in paziti, da nista prišla
preblizu Slavomiru.

Čuvala sta se v tem oziru dobro. Enkrat
sta se pa vendar preveč zaletela v šumi.
Ko sta prišla iz gošče in izza ovinka na
plano, sta strahoma opazila le nekaj lučajev
pred seboj Slavomira, ki je bil ustavil konja
pa se je oziral nazaj, pač iz radovednosti,
kdo prihaja za njim.

„Tristo mu črtov!“ je z zobmi jezno
škrtajoč vzkliknil Gojnik.

„Kaj bo pa sedaj? Že je naju opazil“,
je obupno vprašal Godimir.

„Kaj? Hm, stvar moramo hitro zasukati.
Ha, jo že imam. Kar naprej v diru! Potlej
pa ti kar molči; bodem že jaz govoril siem
vražjim svečenikom.“

In zapodila sta konjiča v še hitrejši dir.
Slavomir ju je začudeno pogledal, ko
sta privršala do njega vsa potna in prašna
in se pri njem ustavila.

„Odkod pa vidva, prijatelja?“ ju je vprašal
ljubeznivo-skrbno, skrbno seveda z ozirom
nase, češ če morda nima opraviti s kakima
ničvrednima postopačema.

„Od tam, od koder ti, dobri oče Slavomir“,
je odgovoril Gojnik. „Kaj me ne poznaš?“

„Kako? odkod naj te poznam?“

„Ali me nisi videl snoči, dobri oče Slavomir,
na Pluzonovem domu?“

„Je že res! Sedaj šele sem te spoznal.
Kaj ne, ti si stal na hodniku pred vratmi
knežnje Viljenice? Ali si njen strežnik?“

„Da, dobri oče Slavomir.“

„In tvoj tovariš? Tega pa nisem še videl.“

„Ker je navadno vedno spodaj pri konjih.
Tudi on je strežnik knježnje Viljenice.“

„Tako? Od kdaj je pa tako imenitna?
Škoda, da nisem prej tega vedel; bi ji bil
lahko ponagajal! Kam pa prijatelja?“

„Poslušaj, slavnoznani oče Slavomir! Še
pred jutranjo zarjo me je prišla klicat knežnja
Viljenica in mi rekla: — Vstani, zbudi tovariša
Godimira, osedlajta konja pa pohitita
za možem, ki si ga snoči videl pri nas.
Slavomir je, največji Sloven, najdražji mi
prijatelj. — Saj ga poznam, sem odgovoril.
— Tem bolje, je rekla knežnja in nadaljevala:
Pojdita za njim pa mu recita: To ti
sporoča Viljenica: Nikar ne hodi v Ljubek;
sem imela strašne sanje ...“

„Skrbna deklica, zlata dušica!“ je zadovoljno
se smejé dejal svečenik. „Ali Slavomir
pojde vkljub njenim sanjam v Ljubek, mora
iti. Le pojdita, junaka, nazaj, pa sporočita
knežnji te moje besede in moj prisrčen
pozdrav.“

„Nazaj nikakor ne smeva, oče Slavomir.
Knežnja je nama namreč še to naročila:
— Ako bi pa Slavomir mojega nasveta ne
mogel ali ne hotel sprejeti in bi na vsak
način šel dalje v Ljubek, potem naj mi izpolni
vsaj drugo prošnjo: dovoli naj, da
ga spremljata vidva, moja strežnika, da mu
bodeta v nevarnosti v obrambo in pomoč.
Nikar ne odreci te prošnje, ker bi jo silno
razžalil. Saj kadar naju ne bodeš več potreboval,
naju bodeš pa poslal nazaj.“

Svečenik je Gojnika in Godimira premeril
od nog do glave pa dejal:

„Odkod me pa vidva poznata?“

„Kdo ne bi poznal očeta Slavomira,
svečenika Triglavovega, največjega Slovena!“
je vzneseno-drzno odgovoril Gojnik.

„Ali sta nemara tudi vidva pristaša starih
slovenskih bogov?“ je s potolaženim, pomirjenim
naglasom vprašal svečenik.

„Kaj ti od naju ni nič povedala knežnja
Viljenica?“

„Nič.“

„Res ne?“

„Pri konju Svetovitovem ti pravim, da
niti besedice ne.“

„Torej izvedi iz mojih ust, dobri oče,
da sva midva iskrena privrženca stare vere.
Neizrečeno je naju razveselilo, ko so nama
ljudje pokazali tebe oni dan v Roztoku.“

„Kaj? V Roztoku sta me spoznala?“

„Da, oni dan, ko si prišel z Rujane.“

„Kaj, tudi to vesta?“

„Kajpada; tisti dan, ko ste prišli bodriški
božjepotniki z Rujane, sva se mudila ravno
v Roztoku, pa so nama ljudje pokazali
tebe.“

„Tako? Kaka rojaka pa sta?“

„Rujanca.“

„Rujanca?“ se je začudil Slavomir.

„Da, ravno nekaj dni pred vami sva
prišla z Rujane v Roztok.“

„Torej nista še dolgo pri knežnji?“

„Samo nekaj dni. Poslušaj, kako sva
prišla k nji. Oni dan, ko se je v Roztoku
od vas poslovila in odšla proti Velegostu,
je naju došla na cesti zunaj mesta in naju
prijazno vprašala, odkod in kam. Povedal
sem, da sva doma z Rujane, pa misliva
sedaj iti pogledat malo po svetu. Ko je
knežnja slišala imenovati Rujano, je koj
rekla, ali ne bi morda stopila za nekaj časa
k nji v službo. — Zakaj ne? sem odgovoril
jaz; k taki ljubeznivi gospodični greva iz
srca rada. Vidiš, oče Slavomir, tako sem se
seznanil s knežnjo in tako prišel k nji v
službo.“

„Zdita se mi prava ptička, no ptičkasokolička!
Zakaj sta pa zapustila Rujano?“

„Saj veš, kakšen je mladi svet: v mladosti
človek rad skoči črez plot in seč, v
starosti gre pa najrajši leč za peč!“

„Bister sokolič se mi zdiš!“

„To bodeš šele spoznal, če me vzameš
s seboj.“

„Torej bi rad šel z menoj?“

„Neizrečeno rad; bolj bi me ne bila
mogla vzradostiti knežnja Viljenica, kakor
s tem, da mi je velela, naj spremljam tebe.“

„In zakaj bi šel rad z menoj?“

„Da bi ti bil v slučaju stiske s tovarišem
v pomoč, in pa da bi kaj izkusila, kako je
po svetu.“

„Dobro, pa pojdita z menoj!“ je dejal
svečenik. „Samo toliko vama pravim: Bodita
previdna kot kača-zvijača in nikomur
me ne izdajajta, kdo sem.“ — — —

Jezdili so dalje skupaj. Slavomir je bil čimdalje
bolj vesel mladeničev-spremljevalcev.

Gojnika je spoznal za izredno bistroumnega
in pogumnega fantiča, Godimir mu je bil
pa tudi pogodu zaradi molčečnosti in orjaške
postave, anti češ, če bi katerikrat potreboval
močne roke, boljše ne morem
dobiti.

Gojnik je v duhu sam sebi čestital, da
je znal svečenika tako imenitno nalagati in
oslepariti. Godimir je pa — kot pošten
kristjan — srdito pogledaval Slavomira, tako
srdito, da se je videlo, da bi ga najrajši

zmel v solnčni prah; pogledaval pa je začudeno
tudi tovariša Gojnika, govoreč sam
pri sebi: — Ta človek je od vraga; menda
je pri samem očetu laži, pri satanu, bil v
šoli, da zna tako lagati ...

Naprej so šli počasi, ker so se ustavili
malokaj v vsakem trgu in selu ob cesti. In
večkrat so švrknili tudi v stran ceste: toliko
je imel Slavomir znancev in prijateljev, pri
katerih se je oglašal. In bili so povsod
prijazno vzprejeti in pogoščeni.

„To je vse lepo“, je dejal enkrat Godimir
svojemu tovarišu, ko sta bila sama, „da
nas ljudje pogoščujejo. Ali meni se že neumno
zdi hoditi po deželi s takim zlodejem.“

„Tiho bodi!“ ga je zavrnil Gojnik. „Saj
veš, kakšno nalogo imava. Opazovati morava
njegove korake in potem ga morava
ob priliki prijeti in izročiti nadknezu Gotšalku.
In najboljša prilika, da ga primeva,
bode po mojih mislih šuma pred Ljubekom.
Bodi pripravljen: jaz imam pripravljene
vrvice, ti imej pripravljeno pest.“

In res se jima je v šumi posrečilo ujeti
svečenika.

Dan se je nagibal k zapadu in k hudi
uri se je pripravljalo, ko so dospeli v ono
divjo, stoletno hosto, ki jih je ločila od
mesta.

„Kaj hočemo sedaj?“ je dejal Slavomir.
„Do mesta je še daleč. Dež že kaplja. Stopimo
raz konja in počakajmo, da se razide
nevihta.“

In razjahali so konje in poiskali zavetja
pod košatim drevesom. Žive duše ni bilo
nikjer čutiti. Čulo se je le prasketanje kapelj,
frfotanje pred nevihto bežečih ptic in votlo
grmenje v oblakih.

„Sedaj!“ je zaklical Gojnik tovarišu.

„Primi ga!“

Preden je svečenik mogel pomisliti, kaj
bi pomenile te besede, so ga od zadaj že
objele železne roke Godimirove, objele s
tako silo, da je bolestno zastokal. Gojnik
je pa bliskoma vrgel in zadrgnil okrog
Slavomirovih nog močno vrvico in potem
takisto hitro zvezal njegove roke. Zaman
je vzdihoval svečenik, zaman ju prosil, naj
vendar ne uganjata ž njim takih burk. Postavila
sta ga k deblu in ga privezala k
njemu.

„Straži ga dobro, Godimir! Pridem kmalu
nazaj“, je dejal nato Gojnik tovarišu.
Zajahal je konjiča in zdirjal dalje po
cesti proti Ljubeku.

„Ne boj se!“ je zaklical Godimir za njim,
Slavomiru pa zagrozil, naj se ne gane in
naj ne črhne besedice, če ne, ga takoj zadavi
in pošlje k vragu.

Svečenik je nekaj časa milo prosil Godimira,
naj ga izpusti; ko je pa videl, da se
mu le-ta le zlobno reži in mu grozi s smrtjo,
če ne bode tiho in pri miru, je umolknil
in se vdal v neizprosno usodo.

Naredila se je noč. Tema je bila kot v
rogu. In nevihta je začela razsajati in tuliti
kot gladna volkulja. Še je zdaj pa zdaj zastokal
ubogi svečenik, potem so ga pa začele
zapuščati moči. Onemogel je zaprl oči
telesne — pa tudi pred duševnimi se mu
je začel delati mrak.

Še je slišal topot konjskih kopit in govorjenje
nepoznanih ljudi, še je čutil, da
mu je nekdo vrgel črez oči in obraz zagrinjalo,
ga odvezal od drevesa in posadil
predse na konja. Potem ga je pa popolnoma
zapustila zavest in ni nič več vedel,
kaj se ž njim godi.

XII.

Kakor človek, ki je bil dolgo
časa v duhomornih skrbeh
in v smrtnem strahu pa se
naenkrat vidi rešenega in
izven vsake nevarnosti,
tako se je oddahnil tisto
noč v svojem ljubeškem
dvorcu nadknez Gotšalk, ko mu je zapovednik
telesne straže oznanil, da je svečenik
Slavomir že dobro shranjen v severnem
stolpu nadknežjega gradu.

Uprav dva dni poprej, preden je bil
Slavomir prijet, se je vrnil nadknez s svojega
potovanja po deželi v svojo stolico.
Vrnil se je zadovoljen: po vseh mestih in
selih je videl krepko poganjati seme zveličalne
vere Kristove; povsod so ga prijazno,
da, v nekaterih krajih navdušeno pozdravljali
in vzprejemali njegovi bodriški podaniki.
Domov prišedši je pa izvedel novice,
ki so mu napolnile srce s še večjim veseljem
in zadovoljstvom.

Knezovič Budivoj se je med tem časom,
ko je bil Gotšalk zdoma, vrnil iz Lunenburga,
kamor je bil spremil svojega brata
Henrika. Domov prišedši je pripovedoval
kneginji ves radosten, kako ljubeznivo sta
bila vzprejeta on in brat v glavnem mestu
Glinjanov, v saksonskem vojvodskem dvorcu
in v samostanu svetega Mihaela.

Vojvoda Ordulf, ki se je takrat nalašč
mudil v dednem gradu svoje družine, v
Lunenburgu, ju je vzprejel s svojo soprogo
vojvodinjo Ulfhildo preprijazno. Njima in njunemu
spremstvu na čast je napravil sijajno
pojedino, pri kateri je v vznesenih besedah
napil nadknezu Gotšalku, ki ga kot ljubeznivega
osebnega prijatelja in proslulega junaka
ni mogel prehvaliti njegov pokojni oče,
slavni vojvoda Bernhard II., katerega vsled
njegovih izredno lepih lastnosti čisla ves
sever, in katerega takisto globoko ceni in

spoštuje tudi on, vojvoda Ordulf, kot predobrega
soseda svojega in dragega prijatelja.
Napil je Ordulf s prijateljsko vročimi
in ljubeznivimi besedami tudi obema bodriškima
knezovičema, bodrima mladima sokoličema,
ki sta dve zeleni vejici nade na
košatem drevesu bodriškega plemena. Izrazil
je svoje veselje, da ima čast ju pogostovati.
In napitnico je sklenil z iskreno
željo, da bi bili odnošaji med obema vladarskima
hišama vedno tako lepi, kakor so bili
zadnja leta, ali še lepši in še ljubeznivejši
in prijaznejši.

Nič manj ljubeznivo sta bila bodriška
knezoviča s svojim spremstvom vzprejeta
od redovnikov v samostanu sv. Mihaela.
Očetovsko-prisrčno so pozdravili menihi
novega gojenca, knezoviča Henrika in zagotavljali
Budivoju, da bodo isto dobrohotnost,
isto vnemo, isto ljubezen, s katero
so svoj čas vzgajali njega, izkazovali tudi
mlajšemu bratu Henriku.

Knezovič Henrik je ostal v samostanski
šoli. Pa tudi Budivoj je moral dva dni biti
gost samostanski. V mestu je moral pa tudi
potem še ostati precej časa. Vojvoda Ordulf
ga kar ni pustil domov. Prirejal je njemu
na čast imenitne pojedine in prijateljske zabavne
večere. Vodil ga je na lov in naposled
celo pregovoril, da je šel ž njim
pogledat njegove graščine: Astringa, Osterburg,
Lidbeke in celo daljni Skoping.

Sploh so se vedli vsi Saksonci napram
njemu in vsem njegovim bodriškim spremljevalcem
tako vljudno, in ne samo vljudno
— tako prijateljsko-ljubeznivo, da je prišel
knezovič Budivoj domov ves očaran od njihove
viteščine in prijaznosti.

Vzveselilo je nadkneza Gotšalka, ko mu
je koj po njegovem povratku v Ljubek to
pripovedoval sin Budivoj. Še bolj ga je pa
vzradostilo dejstvo, ki mu je o njem pripovedovala
soproga, kneginja Širita.

S knezovičem Budivojem je bil namreč
prišel v Ljubek nazaj — kdo bi ga bil pričakoval! — tudi danski vitez Anlaf, ‚bratranec‘
svetle vojvodinje saksonske, Ulfhilde,
v spremstvu dveh saksonskih vitezov. Knezoviču
Budivoju je bil rekel, ko se mu je
ob njegovem odhodu pridružil, da mu je
vojvoda Ordulf naročil, naj ga spremi domov
in dela njemu in njegovemu spremstvu
med potjo kratek čas. Pa to ni bilo res.
Nič takega mu ni naročil Ordulf. Pač pa
ga je skrivoma naprosil, da naredi to pot
v Ljubek — vojvodič Magnus, in mu naročil
nekaj osebnega, kar je vitez kmalu po
svojem dohodu v Ljubek izdal kneginji Širiti
in tudi svojemu prijatelju Stojignevu, s katerim
se je bil seznanil in sprijateljil tedaj,
ko je prišel z vojvodičem Magnusom prvikrat
v Ljubek.

Celo pot je bil dobre, kar najboljše
volje. A ta volja ga je minila, ko je prišel
v ljubeški dvorec.

Prvo njegovo vprašanje, ko je dospel v
Ljubek ter ondi pogrešil Viljenico, je bilo,
kje je knežnja. Ko so mu povedali, da je
šla s sestrično Slavico nazaj v Velegost, je
postal žalosten in zamišljen. Začel se je
držati silno resno, kar se pa čisto nič ni
podalo njegovemu obrazu, obrazu dobrovoljčka
in zabavneža, in je s tem svojim
vedenjem vsem onim, ki so ga poznali, nehote
izvabljal smeh.

Na večer je šel k starejšini Stojignevu,
pri katerem je prav viteško-pošteno pil,
kakor bi v vinu hotel utopiti svojo skrito bol.
Drugo jutro se je vreme držalo čmerno.

In čmerno kot čmerika se je držal tudi Anlaf.
Na pomolih nadknežjega dvorca je slonel
leno, zaspano ter sam s seboj govoril:

„Prokleto, kaj hočem sedaj narediti? Ali
hočem iti za knežnjo v Velegost? Vraga,
kdo bo hodil tako daleč! In po ti barbarski
zemlji! Naj me dobi kak zagrizen vendski
medved-kosmatinec! Pa še stradati bi moral
najbrže po poti. Ne, jaz ne grem za njo
v Velegost pa ne grem. Le naj vojvodič
Magnus sam nosi pozdrave svoji izvoljenki!
Za ta posel jaz nisem. Jaz sem opravil svojo
dolžnost.“

Tako je modroval vitez Anlaf. Kar je zaslišal
za seboj s smehom spremljan glas:
„Oho, od kdaj so pa veseli vitezi začeli
posnemati resno-zamišljene črnorizce?“

Ozrl se je. Kneginja Širita je stala za
njim in se mu nagajivo smejala. Viteškovljudno
se je hitro poklonil, poljubil kneginji roko pa dejal:

„Svetla kneginja! Z vinom preganjajte
skrbi! veli stari rek. Preganjal sem jih snoči
jaz dolgo dolgo, a jih nisem pregnal: poleg
skrbi in žalosti me danes kot za nameček
še glava boli.“

„Kakšna skrb in žalost pa more potreti
neustrašenega viteza Anlafa?“ je smejoč se
nadaljevala kneginja.

„Ti veš, svetla kneginja, da vitezov nikoli
ne mučijo in ne tarejo osebne, ampak le
tuje skrbi“, je navidezno resno odgovoril Anlaf.

„In kdo je tisti, ki napravlja tebi take
skrbi? Kaka zapuščena vdovica? kaka sirotica?“

„Ne vdovica ne sirotica, pač pa bolnik,
ki ima bolezen — najhujšo izmed vseh, kar
se jih loti človeka ...“

„Katera je ta bolezen?“

„Vprašaš? Vsak človek jo ima enkrat v
življenju. Imela si jo zatrdno tudi ti.“

„Ljubezen?“

„Da.“

„Kako to? Ali ni ljubezen osrečujoča?“

„Če je uslišana! Neuslišana ljubezen je
pa najhujša bolezen.“

„ln kdo ima to bolezen?“

„Poleg drugih neštevilnih smrtnikov tudi
saksonski vojvodič Magnus.“

„Ej, kdo bi si bil kaj takega mislil o
njem? Katera pa je tista, ki noče uslišati
ljubezni takega mladeniča, ki je dika zemlje
saksonske?“

„Svetli kneginji je tista neusmiljena deklica
dobro znana. In prav lahko bi pomagala
ozdraviti vojvodičevo bolezen, če
bi le hotela, in pridobila bi si s tem činom
ime slavne zdravnice.“

„Kaj boš govoril po ovinkih! Tako so
govorili Grki, midva sva pa Danca. Pojdi
z menoj v mojo sobo, da se pogovoriva
razločno, odkrito!“ — —

„Provzročiteljica vojvodičeve bolezni je
knežnja Viljenica“ — je izustil nepritajeno
Anlaf, ko ga je privedla kneginja v svoje sobe.

„Ni mogoče!“ je vzkliknila kneginja na
videz silno začudena, dasi je bila že prej
uganila, katero mladenko ima v mislih Anlaf.

„Res je. Poslušaj, svetla kneginja! Ko
smo bili mi zadnjič pri vas, se je vojvodič
koj prvi dan zagledal v knežnjo. To si zatrdno
opazila ti, kakor sem opazil jaz in
drugi pri obedu navzoči. Mislil sem takrat,
da je to le hipna zaljubljenost, ki kot mušica enodnevnica
živi le en dan. Toda varal sem
se. Magnus, prej tako vesel, zgovoren, živ
kot iskra, da, včasih naravnost razposajen,
je postal, odkar smo zapustili Ljubek, resnoben,
zamišljen, ljubitelj samote. Niti strastna
igra, niti šumni lov, niti krasni družinski
večeri ga niso mogli predramiti iz zamišljenosti.
Jaz sem mu včasih ponagajal, kadar
sva bila sama; pa če sem le spomnil ime
knežnje Viljenice, je postal rdeč kot rak.
Sedaj pa, ko se je odpravljal vaš knezovič
Budivoj domov, me je vojvodič poklical k
sebi in me zaupno naprosil, naj spremim
knezoviča v Ljubek, naj ponesem knežnji
Viljenici prisrčne pozdrave in zagotovilo, da
on vedno misli na njo, da hrepeni po nji
kakor jelen po vodici-studenčnici, kakor v
ranem jutru rožica-ubožica po solnčnih žarkih,
tako da brez nje sploh ne more več
živeti. Obenem pa naj bi jaz poizvedel, ali
tudi ona kaj misli na njega. Na — jaz sem
mu hotel ustreči, prišel sem semkaj, toda
one, ki bi ji vse to rad sporočil, ni. Kaj
hočem sedaj storiti? Vidiš, svetla kneginja,
to je skrb, ki me mori že od včeraj. Kakšno
vest naj ponesem vojvodiču Magnusu?“

„Hm, sitno res, da ni tukaj knežnje! Kaj
pa, ali tja v Velegost nečeš iti za njo in ji
ponesti te pozdrave?“ je s porednim smehljajem
rekla kneginja.

„Predaleka je za me ta pot, svetla kneginja,
in pa silno nevarna za popolnoma
tujega viteza. Semkaj sem že šel rad, ker
mi je mesto in ljudstvo v njem drago in
znano. V Velegost pa naj gre vojvodič sam,
če hoče. Spremit bi ga še šel v Velegost
in bi ga rad ščitil z desnico svojo, če že
na vsak način hoče razodeti knežnji srčne
svoje bolečine.“

„Torej na kak način bi pa jaz znala
pomagati ozdraviti vojvodičeve srčne bolečine?“

„Najpreprostejši način je pač ta, da ti,
svetla kneginja, sporočiš knežnji vojvodičeve
pozdrave.“

„To se lahko zgodi; toda kakšen uspeh
bode pa to imelo? Knežnja se bode lahko
samo zaničljivo nasmehnila pozdravom, ki
jih ji pošljem jaz. Vsekakor bi bilo bolje,
da ji neseš te pozdrave ti sam; bode rajši
verjela, da so istiniti.“

„Saj sem dejal, da je za tujega viteza
nevarno hoditi po slovenski zemlji. V očitem
boju se sicer ne ustrašim desetih nasprotnikov,
toda iz zasede pa najpogumnejšega
in najhrabrejšega viteza lahko potolče
en sam mož.“

„Pa ni treba potovati v viteški opravi!“

„V kakšni pa?“

„Ti imaš krasen glas. Potuj v Velegost
kot potujoč danski pevec!“

„V šali si govorila te besede, svetla kneginja,
vem; pa vendar je misel krasna, ki
si jo izrazila. Kot nenevaren, nedolžen potujoči
pevec iti v Velegost — to je nekaj
lepega, izvirnega. Veš, svetla kneginja, kaj
bodem naredil: Vojvodiča Magnusa bodem
pripravil do tega, da greva preoblečena kot
potujoča pevca v Velegost. Tam skrivaj kje
počakava knežnjo Viljenico, ji zapojeva pesemco
ljubavno, potem se ji on izda, ji
razodene srčna svoja čutila — in ta romantična
najina pot jo mora ganiti, ji mora
omečiti srce, in naj bi le-to bilo iz kamena!“

„Sedaj ti moram pa jaz reči, da je tvoja
zamisel krasna, uprav viteška, zamisel, ki se
je mogla poroditi le v glavi velikega viteza.“
Všeč so bile te besede Anlafu. Zadovoljno
si je vihal brke pa nadaljeval:

„Jaz govorim po izkušnji, svetla kneginja.
Bogme, kolikrat sem jaz to že poizkusil!
In gotovo bodeva z vojvodičem
zmagala tudi pri Viljenici. In če zmagava,
če priboriva njeno srce in pridemo potem
enkrat v slovesnem nakitu sèm v Ljubek
zaprosit pri tebi, svetla kneginja in pri nadknezu
roke knežnje Viljenice za vojvodiča,
povej mi, prosim, po pravici in resnici, ali
bi jo nam dali? Tudi to mi je naročil vojvodič
Magnus, naj vprašam tebe zaupno.“

„Pa je mislil resno, ko ti je to naročil?“

„Resno. Povem ti, svetla kneginja — jaz
to vem bolje kot vsakdo drugi —: on je
tako zaverovan v knežnjo, da jo na vsak
način hoče poročiti. Vsaj zasnubil jo bode
zatrdno. Torej povej, prosim, meni kot rojaku
svojemu: Kaj bi rekli pri vas, če pride
po njo? Kaj naj sporočim vojvodiču?“

„Sporoči mu, da jaz ne poznam mladeniča
pod solncem, ki bi ga tako rada klicala
za zeta, kakor njega!“ Svečano resno je
izgovorila kneginja te besede.

„Hvala ti, svetla kneginja! Voj vodič
Magnus bode izredno vesel, ko mu donesem
tvoje besede. Potemtakem bodeš ti,
svetla kneginja, tudi delala za to, da se zaročita,
oziroma poročita, Magnus in Viljenica?“

„Z vsemi močmi. Danci moramo vendar
držati skupaj. Magnusova mati je Danka,
jaz sem Danka in ti si Danec, torej?“ ...

„Kaj pa nadknez Gotšalk, ali se ne bode
protivil tej zvezi?“

„Ne. Nasprotno!“

„Torej smem nesti vojvodiču vesele
nade?“

„Smeš. Pozdravi ga lepo v mojem in
v odsotnega nadkneza imenu.“

„Hvala ti še enkrat! V Velegost bodeva
pa šla z Magnusom — že naprej me veseli
ta romantični pohod — vprašat še Viljenico,
ali je voljna postati saksonska vojvodinja.
Bodeš že izvedela, kako bodeva opravila.“

„Čeprav ne bi opravila pri nji tako dobro,
kakor želita — Viljenica je čudno, silno
svojeglavno, trmasto dekle —: pa se zato
ni treba nič posebno zmeniti! Viljenica se
končno mora vdati naši volji in naši želji;
trma se takim dekletom že izbije iz glave.“

Vesel in zadovoljen se je vrnil po tem
razgovoru vitez Anlaf na Saksonsko. Vesela
je bila kneginja Širita in vesel tudi nadknez
Gotšalk, ko je prišel v Ljubek s svojega
potovanja po deželi, pa mu je kneginja povedala,
s kakšnimi pozdravi in naročili je

prišel v mesto, spremljajoč knezoviča Budivoja,
danski vitez Anlaf. „Če Bog dá“, je
dejal nadknez zaslišavši te novice, „se bode
izšlo vse dobro. Da bi le še Slavomira
srečno ujel, potem se bodo stvari same od
sebe prav razvijale!“

In zadnja želja se mu je kmalu izpolnila,
prej kakor je mislil.

Že črez dva dni po njegovem povratku
v stolico je stopil zvečer, ko je zunaj divjala
nevihta, v njegovo sobo stari zapovednik
telesne straže, Jaroslav, in mu tiho povedal,
da je ravnokar prišel v dvorec njegov stričnik
Gojnik naznanit, da ima poganskega svečenika
Slavomira zvezanega v bližnji šumi, in
vprašat, kaj hoče sedaj narediti z njim.

„Torej se mu je tako hitro posrečilo
dobiti ga v roke?“ je iznenadeno-veselo
vprašal nadknez.

Zapovednik mu je na kratko popisal,
kako se je Gojniku stvar posrečila, na kar
je Gotšalk vzkliknil:

„Krasen dečko! Darovit, pretkan, sposoben
in zmožen za kaj velikega! Nisi mi
ga zastonj priporočal. Pa da se vrnem k
Slavomiru! Odjezdi z Gojnikom po njega
v šumo! Vzemi s seboj mož, kolikor se ti
jih zdi potrebno, seveda zanesljivih. Na to
pazite posebno, da se ne bodete dali prepoznati,
čigavi ste. Da pa tudi on ne bode
precej vedel, kam ga peljete, za to poskrbi
po svoji modrosti in previdnosti. Pripeljite
ga v mesto in dvorec tiho, brezšumno in
denite ga v severni stolp. Jedi in pijače naj
dobiva dovolj; sicer pa ne sme priti v dotiko,
oziroma v razgovor z nobenim človekom.

In da ne pride, naj mu streže nemi
Danec Gorm, kateremu so bili Angleži v
vojni iztrgali jezik. In da ne bode tudi v
kuhinji in sploh nihče izmed družinčadi
radovedno ugibal in poizvedaval, komu
Gorm donaša hrano, reci družinčadi, da je
ujetnik danski morski ropar. Vi, vojniki, pa
mi morate takisto svečano obljubiti, da nobeden
izmed vas ne bode izdal nikomur,
kdo je ujetnik.“

„Gospodar! V imenu onih, ki bodo priče
ujetja svečenika Slavomira, ti slovesno obljubim,
da bodemo o tem dejstvu vsi molčali
kot nemi grobovi! Tvoja želja, gospodar,
je nam, tvojim hlapcem, sveta zapoved!“

Še pred polnočjo je prišel zapovednik
Jaroslav naznanit nadknezu Gotšalku, da je
šlo vse po sreči, da je Slavomir že dobro
shranjen. Nadknez je njega ter Gojnika in
Godimira bogato obdaril; odpustivši Jaroslava
se je pa globoko oddehnil in zašepetal:

„Hvaljen bodi višnji Bog!“

Potem je stopil k oknu in v gluho noč
strmeč zasanjal lepe sanje o bodriški bodočnosti.
Zelene nade je porajal v duši in
solnčno-svetlo sliko si je ustvarjal v nji o
dneh bodočih — o krščanski slovenski severni
državi — —

Na tem svetu, tem velikem božjem vrtu,
kjer raste poleg dehtečih rožic tudi vse
polno kopriv, poleg vijolic polno trnolic,
se pa že rado primeri, da kakor pada na
človeka včasih udarec za udarcem nesreča,
tako tudi nasprotno — dasi ne tako pogosto
— za enim veselim sporočilom oziroma
dogodkom sledi hitro drugo, nepričakovano.
Tako je nadknez Gotšalk zadnje dni doživljal
nepričakovano srečo in vesela iznenadenja.

Koj drugi dan potem, ko so mu
tako lepo, brez šuma zajeli vojniki Slavomira,
je prišel v dvorec sel nadškofa Adalberta
s pismom, v katerem je vladika nadkneza
lepo pozdravil in povabil, naj ga
pride, če mu to dopuščajo vladarski posli,
prihodnji teden obiskat v Hamburg, kjer se
bode on nekaj dni mudil, da mu poroča o
napredku krščanstva v Bodričih in se pogovorita
glede škofijskih stolic, ki sta jih
sklenila ustanoviti v Ratiboru in Velegradu,
in da se sploh posvetujeta in domenita, kaj
bi se dalo še storiti, da se dežela popolnoma
pokristjani. On, Adalbert, bi sam rad
prišel v Ljubek in se osebno prepričal, kako
uspeva krščanska vera v Bodričih, ki so
mu tako zelo pri srcu; toda ne dopušča
mu čas: saj nadknez dobro ve, da mora
biti skoraj neprestano pri mladem nemškem
kralju Henriku IV.

Vesel je vzprejel Gotšalk vabilo ter takoj
ukrenil vse potrebno, da naslednji teden
lahko odrine v sloveče nadškofijsko in trgovsko
mesto Hamburg.

XIII.

V Hamburgu je bil Gotšalk vzprejet izredno
slovesno, vzprejet od nadškofa kot
vladar od vladarja. In dejanski vladar nemškega
kraljestva je bil res že takrat bremensko-hamburški nadškof Adalbert, do katere
oblasti se je znal povzpeti kot vzgojitelj
mladoletnega kralja Henrika IV.

Tolikega sijaja Gotšalk še ni videl na
nobenem kraljevskem dvoru. Bil je sicer
opetovano na angleškem, na danskem, na
škotskem dvoru, a takega bleska, kakor pri
nadškofu Adalbertu, ni videl še pri nobenem
kralju. In tudi take prijaznosti ne.

Dve uri je bil pred obedom v avdienci
pri nadškofu. Na drobno mu je poročal o
stanju katoliške cerkve v Bodričih. Dogovorila
sta se tudi glede škofijskih stolic v
Ratiboru in Velegradu; nadškof je obljubil,
da bode stvar pospeševal, kolikor se bode
le dalo: samo toliko je še treba imeti potrpljenja,
da on uredi gmotne stvari, oziroma
preskrbi dohodke za novi škofiji; ta stvar
se bode lahko izvedla, saj bode on, nadškof,
na vse zadnje pritisnil samega kralja
Henrika, naj daruje za novi škofiji kakšne
novce za škofovske dohodke. Pretresavala
sta in pretehtavala celo to, kako bi se dalo
širiti krščanstvo med Ljutiči in drugimi Baltiško-polabskimi Sloveni. Nadškof je razvijal
glede tega tako dobrohotne in izvirne misli,
in je kneza tako lepo vzpodbujal, naj vztraja
pri započetem delu, če bi prav zaradi Kristusa
imel kdaj trpeti — saj ve, da trpečega
čakajo mnoge krone v nebesih —, da se ni
bilo čuditi, da je bil Gotšalk ves očaran,
ko je prišla ura obeda.

Po obedu sta bila knez in nadškof
zopet sama. Nadškof je namreč povabil
Gotšalka k sebi v stransko sobo pa je začel
govoriti bolj o zasebnih nadknezovih
stvareh.

„Vsa čast Vam, svetli nadknez!“ je v
naslonjaču sedeč milostno govoril nadškof.
„Vi imate dobro voljo in imate tudi pogum
in odločnost, da izvedete, kar ste zamislili.
Vi ste največji dobrodelec Polabskih Slovenov.
Pozna zgodovina Vas bode slavila
in častila. Vendar bi Vašo Svetlost v nekem
oziru jaz rad posvaril: Zakaj držite tako
tesno s Saksonci, z Billungi? Verjemite mi,
to ne bode v prid niti Vam niti Vašemu
rodu. Vem, da si mislite: nadškof Adalbert
je že od nekdaj nasprotnik Billungov, in
Billungi so njegovi nasprotniki-tekmeci. A
jaz vem, zakaj Billunge mrzim, oziroma
zakaj se ustavljam na vse kriplje njihovi
politiki — saj mrziti in sovražiti ne sme
kristjan nikogar, najmanj katoliški duhovnik.
— In Vaši Svetlosti odkrito povem — ravno
zato, ker poznam te ljudi —: Billungi so
največji naduteži, največji pohlepneži, največji
krvosesi svojih in po možnosti tudi
še drugih narodov ...“

„S te strani jih jaz morda bolje poznam
kakor Vaša Prevzvišenost“, je posegel v
besedo Gotšalk.

„Vem, vem, da jih s te strani dobro poznate.
Mislite, da mi ni znano, koliko dani
ste plačevali vojvodu Bernhardu II. v obliki
daril, plačevali samo zato, da ste nasitili
njegovo pohlepnost?“

„Pa da sem ohranil prijateljske odnošaje
z Billungi, najbližjimi sosedi — —“

„Prijateljske odnošaje, hm, ste hoteli
ohraniti med Billungi in svojo hišo! To je
vse lepo. Tudi ohranili ste prijateljske odnošaje;
toda resno vprašam Vašo Svetlost:
na čigave stroške pa? Mar ne na svoje?
Čemu ste pošiljali vsako leto tako dragocene
darove Bernhardu II.? Ko ste postali
nadknez, pripoznan in ljubljen od vseh bodriških
plemen, čemu ste kazali toliko let
nekako odvisnost od Billungov? To je sicer
Vaše Jasnosti zasebna, notranja stvar, in jaz
se pravzaprav ne bi smel, oziroma ni dostojno
za me, da bi se vtikal v Vaše notranje
razmere. Toda storim to kot Vaše
dežele nadpastir in kot iskren prijatelj Vaš
in Vašega naroda ... Svetli knez, Vi veste,

da jaz nisem slovenskega rodu; pa vendar
ljubim ta rod in zato pravim: Zapustite
Billunge! Saj ste sami svoji in tudi dovolj
močni, da bi se v slučaju njihovega napada
znali braniti, in ne samo braniti — potrebiti
jih vse z zemskega površja ... Vaši Svetlosti
povem odkrito, da Vas jaz kar ne morem
razumeti — oprostite trdi besedi! Vem sicer,
da mislite dobro: v miru in prijateljstvu
hočete živeti s sosedi. To je lepo. V miru,
ki vlada v deželi vsled prijateljskih odnošajev
s sosednimi narodi, hočete vršiti plemenito
poslanstvo: pokristjaniti vse bodriške
rodbine. Tudi to je lepo, vredno vse hvale.
Samo predaleč ne hodite v svoji miroljubnosti.
Kaj sem slišal zadnje dni: da bode
saksonski vojvodič Magnus zasnubil Vaše
Jasnosti hčerko ...“

„To je prišlo že do Vaših ušes, Prevzvišenost?“

„Prišlo. Saj veste, da govorica raste
gredoč. Koliko je resnice na tej govorici,
ne vem; slišal sem jo pa, in sicer v mestu
Goslaru. Neki saksonski vitez jo je prinesel
našim ljudem. Torej še enkrat pravim: jaz
ne vem, koliko je resnice na govorici, vprašam
pa Vašo Jasnost: Če bi se to zgodilo,
da bi res prišel Billung zasnubit Vašo hčerko,
ali bi mu jo dali?“

„Vojvodič Magnus je vrl krščanski mladenič,
kolikor sem ga imel priliko spoznati
in kar sem čul o njem iz drugih ust. In s
to zvezo bi se vendar utrdilo prijateljstvo
med Sloveni in Nemci in bi se morda za
večne veke preprečilo prelivanje krvi. Slovenom
bi bila potem dana ugodnejša prilika,
v mirnih časih in v prijateljskih odnošajih
z Nemci krepko črpati iz bogatih vrelcev
germanske omike; tako bi sčasoma postali
omikan in olikan rod, ki bode svobodno,
in ne da bi ga zalivala rdečica sramu, stopil
v kolo drugih omikanih evropskih narodov.“

„Knežja Svetlost!“ je povzel z važnoresnim
glasom nadškof. „Kakor sem že
dejal: Vi imate dobre misli in dobre namene.
Toda pazite, glejte, da ne bodete
varani in enkrat kruto razočarani. Kolikor
jaz poznam Slovene in Nemce, ta dva naroda
ne bodeta nikoli jedla iz ene sklede.
Ogenj in voda še nikdar nista bila prijatelja.
Prideta pač večkrat skupaj, toda sta prisiljena
za to združitev po ljudeh. Tako tudi
Nemec in Sloven nikdar ne bodeta sedla
rada prijateljsko skupaj k eni mizi. In če
bodeta sedla, ne bodeta pri isti mizi dolgo
obsedela! Bodite Bodriči narod samosvoj!
Otresite se Billungov! In če to storite, vam
je moja pomoč vedno na razpolago.“

Z glavo je odkimaval bodriški nadknez
Gotšalk nasvetom nadškofa Adalberta, ko je
zapuščal njegov dvorec. Ah, zakaj ga ni
poslušal!

Nadškof Adalbert, naslednik nadškofa
Alebranda, je bil sicer čuden mož. Bil je
plemenitega rodu, telesno lep, duševno
živahen, veleizobražen, moder, zgovoren,
zmeren, darežljiv, ponižen do nizkih, živel
je sam čisto, opravljal božjo službo dostojno,
slovesno, umival ubožcem v globoki spokornosti
noge — a bil je silno častihlepen.

Častihlepnost, gospodljivost ga je zavedla
tako daleč, da je mladega nemškega kralja
Henrika, čigar vzgoje se je bil polastil,
nravno popolnoma izpridil, samo zato, da
ga je potem lažje obvladal in vodil. Njegova
dolžnost bi bila razuzdanega mladoletnega
kralja svariti in privesti na boljša
pota. A tega ni storil. Videl je, kaj počenja
mladi kralj, kako pohujšljivo, sramotno živi,
vse je videl, a ne zabranil. Da, on je celo
utrdil nesrečnega kneza v grehu s svojim
naukom ... Tako je zadobil neomejeno moč
nad mladim knezom in nad njegovo nemško
državo — seveda, kakor znano, le za nekaj
časa. Gospodljivost, častihlepnost ga je povzdignila
visoko, pa tudi telebnila globoko.

Nekaj dobrega je pa vendar rodila ta njegova
častihlepnost: Ravno zato, ker je hotel
povsod kaj velikega, veličastnega zapustiti
kot spomenik za seboj, je kot hamburški
nadškof-metropolit pospeševal z vso vnemo
pokristjanjevanje severnih narodov: Dancev
in Norvežanov, zlasti pa Slovenov!

Koj ko je nastopil vladikovanje, je poslal
škofom in duhovnikom pastirska pisma in
jih v njih vneto opominjal, naj neustrašeno

nadaljujejo misijonsko delovanje. Pošiljal je
leto za letom čile duhovnike in redovnike
Gotšalka pri njegovem plemenitem delu, pokristjanjevanju
Polabskih Slovenov. Gotšalk
v bodriško zemljo, da bi pomagali starejšim
misijonarjem v vinogradu Gospodovem; bil
je očetovski svetovalec, desna roka nadkneza
mu je bil zato hvaležen in je to svojo hvaležnost
očito kazal, nazivajoč nadškofa največjega
dobrodelca bodriskega rodu. Všeč

je bila taka pohvala ničemernemu vladiku.
In rad je imel Gotšalka, vsako leto bolj.
Samo ena stvar mu ni ugajala na Gotšalku:
zakaj je namreč tak prijatelj z Billungi, z
njegovimi največjimi političnimi nasprotniki.
Zato ga je pa tudi pri onem sestanku v
Hamburgu tako resno opominjal in mu prigovarjal,
naj se osamosvoji, naj se otrese
Billungov, naj se vendar ne spozabi tako
daleč, da bi privolil v zvezo svoje hčere
z Billungom Magnusom ... Zakaj ga ni poslušal
Gotšalk, kakor ga je poslušal srčno
rad v drugih njegovih nasvetih! — —

XIV.

Z glavo je odkimaval bodriški
nadknez Gotšalk modrim
nasvetom nadškofa Adalberta,
ko je zapuščal njegov
dvorec. Domov grede
je bil pa vendar zelo zamišljen.
Kaj ko bi imel nadškof
vendarle prav ... No, ko je prišel v
Ljubek, ga je zamišljenost kmalu minila. Le
prekmalu je pozabil Adalbertovih opominov
in nasvetov. In pozabil jih je opravičeno
lahko. Hej, saj je videl deželo svojo tako
tiho, mirno in pokojno, kar se v nji ni več
svobodno gibal svečenik Slavomir, da je
moralo čuvstvo zadovoljnosti in veselja prevladati
vse druge resne, oziroma žalostne
pomisleke in občutke.

Za soparnim poletjem je prišla tiha jesen
in za tiho jesenjo še tišja zima. Debeli snegovi
so pobelili in mrzli ledovi so vkovali
staro mater zemljo, in zavladala je vsepovsod
v prirodi slovesna, grobna tišina.

In taka tišina je vladala tudi v Bodričih,
odkar je izginil s površja svečenik Slavomir.
Gotšalk je poslal v Roztok, poslal v Gabrovo,
v Varnovo, v Mahovo in v Ribnico
posebne slè — ogleduhe, ki naj bi opazovali
znane rujanske božjepotnike-zarotnike
in mu potem sporočili, kakšne volje so, odkar
pogrešajo Slavomira, in kaj počenjajo,
oziroma nameravajo početi. Izbrani prebrisana,
sli, so dobro rešili svojo nalogo in
so mogli le ugodne stvari poročati nadknezu.
Znali so se vtihotapiti v domove
samih velmož - božjepotnikov; tam so vse
njihove korake natančno opazovali in potem
vladarju z mirno vestjo poročali, da so osumnjeni
velmožje postali — kar se samim someščanom
in sosedom zdi čudno — v zadnjem
času nenavadno resni, pobiti, kakor
bi jih bila zadela kakšna izredno velika nesreča,
obenem pa tudi plašni, kakor bi se
bali, da ne bi prišlo kaj na dan, kar skrivajo
v globini svojega srca in nočejo, da
bi se obelodanilo. In nobeden da se nikamor

ne gane. Sporočili so knezu tudi to,
da o Slavomiru vsi molčé — pač iz previdnosti
— in da nihče ne ve, kje da je:
ali je sploh še živ ali mrtev.

Gotšalk je bil teh poročil kajpada lahko
vesel, saj je iz njih posnel, da je zadel
pravo, ko je dal ujeti in zapreti svečenika:
božjepotniki-zarotniki imajo sedaj strah in
si ne upajo sami ničesar započeti; vsi so
tihi, mrtvi, prav kakor je mrtva zimska priroda.
Veselje njegovo je motila in kalila
samo vest, ki jo je slišal kmalu po Božiču:
da se je saksonski vojvodič Magnus prehladil
na lovu in opasno obolel. No, ko
je prizelenela pomlad, noseč s seboj bujno
cvetje in svetlo zelenje in obetajoč krasen
sad, in je nadknez čul, da se je vojvodiču
obrnilo na bolje, in so mu od poslancevogleduhov
dohajala iz pokrajinskih mest
vesela poročila, da je vsa dežela pokojna,
je bil vesel in je pel kot ptička-kukavička.
In ko je prižarelo poletje, in je dobil kar
najugodnejša obvestila od svojih odposlancev: da je v deželi vse mirno, in da je
saksonski vojvodič že popolnoma okreval,
so ga obšla čuvstva, kakršna navdajajo kmetovalca,
ko se ozre na žitno polje, nad katerim
so se pred kratkim zbirali točenosni
oblaki pa so se k sreči vendar razšli in
pustili nebeškemu solncu, da ga je s svojimi
blagotvornimi žarki zopet obsulo, porajajoč
in budeč na njem novo življenje.

V svojem veselju se je pa Gotšalk nekega
dne sočutno spomnil zaprtega svečenika
Slavomira. Zasmilil se mu je starec, ki
je bival že toliko časa v neprostovoljni
kletki, odločen od sleherne družbe. Zasmilil
se mu je, pa je začel premišljevati, na kakšen
način bi mogel olajšati njegovo zatrdno težko
stanje. In prišla mu je misel v glavo: Kaj
ko bi se svečenik dal odvrniti od zmotne
svoje vere in bi se pokrstil ... To bi bilo
najboljše za njega in za kneza, saj se ga
potem ne bi bilo treba več bati in bi mu
Gotšalk takoj lahko dal prostost. Njegovo
izpreobrnenje bi bilo pa zraven velepomembno,
ker silno vzpodbudno, za vse Bodriče.
Krasna misel, poizkusimo jo vdejstviti!
In Gotšalk je poklical duhovnika Eppa
in ga naprosil, naj bi šel z njim v ječo
obiskat poganskega svečenika: morda bi
ga bilo mogoče pridobiti za krščanstvo.
Eppo je bil kajpada takoj voljan, pa sta šla
drugi dan previdno in skrivoma v severni
stolp.

„Mir s teboj, Slavomir!“ je z malce tresočim
glasom pozdravil ujetnika Gotšalk,
ko je stopil z duhovnikom v ječo in zaprl
vrata za seboj.

„Mir s teboj!“ je ponovil knezov pozdrav
Eppo glasno, odločno.

Slavomir je sedel od vrat obrnjen pri
majhni mizici v kotu, z rokama si podpirajoč
sivo, zmršeno glavo. Ko je po tolikem
času zopet zaslišal človeški glas, ki
ga prijazno pozdravlja, se mu je razjasnilo
mračno lice in se je vesel ozrl k vratom.
A ko je v prišlecih spoznal Gotšalka in
Eppa, se mu je takoj zopet stemnilo lice;
obrvi so se mu naježile in izpregovoril je
osorno, ne da bi vstal:

„Kdo mi vošči mir?“

„Jaz, Gotšalk, nadknez bodriški, in moj
spremljevalec-prijatelj, duhovnik Eppo“, je
krotko odgovoril nadknez.

„Vidva mi voščita mir?“

„Da!“

„Kakšen mir?“

„Mir v Gospodu.“

„Hinavca! Čemu lažeta? Vidva mi pač
morda želita miru, a smrtnega, grobnega!“

„Zatrdno ti želiva kot kristjana tega miru
— po smrti, v grobu; a želiva ti miru tudi
tukaj, že v tem življenju.“

„Tako? Ti nadknez Gotšalk, želiš meni
miru v tem življenju? Kje pa sem jaz sedaj,
kaj?“

„V ječi.“

„V čigavi? ... Ti molčiš, molčiš z molkom
globokim, kot človek, ki ima slabo
vest! Le molči, saj sem tako že davno razsodil,
da drugje ne morem biti zaprt, kakor
v Ljubeku, v dvorcu tvojem. Pa vprašam
te: zakaj si me vteknil v to ječo? Kaj sem
zakrivil? Kaj sem ti naredil hudega? Odgovori,
ti plemeniti nadknez bodriški!“

„Nočem ti prikrivati —: res, jaz sem te
dal ujeti in sèm vtekniti. To pa zato, ker si
zavajal, ker si hujskal moj narod.“

Pri teh Gotšalkovih besedah je Slavomir
jezno planil kvišku in dejal:

„Kaj si rekel? Povej, kako sem zavajal
narod, zoper koga sem ga hujskal?“

„Če si ga navduševal za stare bogove,
če si priredil celó božjo pot na Rujano k
Svetovitovemu svetišču —: ali nisi s tem zavajal
ljudstvo od edinoprave vere k malikovalstvu?
ali nisi s tem hujskal narod proti
meni, oziroma krščanski moji vladi? Zato
sem te dal zapreti, veš, da sem ti odvzel
priliko, še dalje begati ljudstvo. Sedaj sem
pa prišel k tebi, ker se mi smiliš kot zaslepljenec,
kot starček. Prišel sem ti naznanit,
da ti dam prostost, ako se odpoveš
zmotni stari veri in vzprejmeš krst. In da
te za krst pripravi, sem ti dovedel duhovnika
Eppa.“

„Da bi mene za krst pripravil, si privedel
tega nemškega duhovnika sem! Hahaha!
Kaj ne: za krst naj me pripravi, krsti
naj me, potlej me boš dal ti pa umoriti,
da me pošlješ v vaša nebesa — nedolžnega,
opranega, očiščenega ... In vse to si
bodeš štel v velikansko zaslugo, češ da si
zopet eno dušo iztrgal krempljem hudičevim
... Hahaha! Človek se mora smejati
duhovitim tvojim nakanam ... Pa bodimo
resni: Ti, Gotšalk, po nemilosti božji nevredni
knez bodriški, ako nisi prišel sem
iz drugega namena, hodi, odkoder si prišel;
tam so vrata!“

Gotšalk je mirno prenesel to zmerjanje.
Duhovnik Eppo pa je vzkipel od jeze in
dejal:

„To je pa vendar vseh skrajnosti skrajnost,
da na tak nečuven način žali in sramoti
kneza človek, ki je že davno zaslužil
vrvico za vrat!“

„Kaj praviš, besji ti čuk?“ se je zadri v
duhovnika Slavomir. „Kdo je prej zaslužil
vrvico okoli vratu kakor ti in tvoji tovariši?
Le čakaj, saj ti tudi ne odide; dobiš jo
kmalu, nemško popče! Poberi se mi izpred
oči!“

„Slavomir!“ je posegel vmes Gotšalk,
„nikar se ne togoti brez potrebe! Prišla
sva k tebi z dobrim namenom, da bi ti odprla
oči, da bi te naredila za večnost pa
tudi za ta svet srečnega.“

„Saj si me že lepo naredil srečnega, ko
si mi vzel zlato prostost, ko si me takorekoč
oslepil, ko si mi zabranil, da moje
oči ne morejo več gledati solnca nebeškega
in sinjega neba, da ne morejo več gledati
krasote slovenske zemlje, one zemlje, ki
sem jo ljubil z vsem žarom ognjevite duše
svoje!“ ...

„Vse to boš zopet lahko gledal in zlato
prostost bodeš zopet lahko užival, ako se
odpoveš zmoti, ako vzprejmeš vero krščansko.
Pri knežji svoji časti ti obljubim, da
boš takoj prost, ako se daš krstiti — seve,
iz pravega namena.“

„Jaz da bi se dal krstiti, da bi vzprejel
pogubno krščansko vero, ki bi jo najrajši
zatrl kot se zatre mrčes?“

„O zmota nad vse zmote velikanska!
Kdo ti je še rekel tako laž, da škoduje
komu krščanska vera! Narobe: hasnila je
še vsakemu neizmerno. Dobička je še vsakemu
prinesla na duši in telesu v izobilju.
Prinesla ga je tudi nam, Slovenom.“

„In kakšen bi bil ta dobiček?“

„Kakšen? Neizrečeno velik“, je poln
svetega navdušenja povzel besedo nadknez.
„Le poslušaj! Le eden je edinopravi Bog,
nebes in zemlje vsemogočni Stvarnik. Ta
Bog je Bog krščanske vere naše, ki z enim
prstom vlada širni svet. Poprej so vsi ljudje
tavali v temi, bili so sužnji satanu, hudiču;
divjali so drug proti drugemu s krvavimi
poboji in umori. Pa usmilil se je Bog ljudi
nesrečnih in jim je poslal svojega Sina v
njih odrešenje, v njih zveličanje.
Bila je strašna noč na širni zemlji ...
Drdral je gromki grom, besnel vihar; divjal
je lom, slepil je bliskov žar. Strašno je ploha
lila, toča bila ... Oblaki črni so nebo prepregli
in iz oblakov so se bliski palili in
švigali vse križem nad zemljami. Bila je
grozna noč ... In v taki noči so se ljudje
med sabo vojskovali — — —

Nakrat se je na nebu zasvetilo: Odrešenik
je stopil na svet z neba in zapovedal:
Mir ljudem na zemlji! Odrešenik ta, Kristus,
je učil, da so ljudje vsi bratje in sestre med
seboj. Naj bodo že krvi katerekoli, naj bodo
kateregakoli naroda — ljubiti se morajo bratovski.
Krščanska vera je — vera ljubezni.“

„Krščanska vera je — vera ljubezni! To
praviš ti! To praviš meni v obraz! In to
pravijo tudi Nemci?“

„Tudi. Takisto pravi vsak kristjan.“

„Ha, lepa je zares krščanska vera, če
res veleva bratovsko ljubezen! Kako pa vi,
vi verni kristjani, kako izpričujete to lepo
vero? Je li to ljubezen, vprašam, ako v nas
kamenje in blato mečete in ves pekel nad
nas rotite; če nam ne privoščite proste sape,
odtegujete vse pravice naše, če nas hočete
zasužnjiti tujcem na naši lastni zemlji! Je li
to ljubezen, vprašam, če nas krščeni Danci
in Nemci napadajo z ogromnimi vojskami
in nas moré in pobijajo kot lovski psi morijo
krotke srne, če jih zatmejo pri studeni
vodi! Ha, lepi ste mi, bratje kristjani! Lepo
izpričujete ljubezni vero. Pa bi se bratiti
jaz hotel z vami? Nikoli pa nikoli! — In
da bi bil le eden edinopravi bog, in ta vsemogočen? To mi nikakor noče iti v glavo.

Saj pamet ti veli, da več ko rok, več je
moči, več glav, več pameti! In manj ko
rok, manj je moči, in manj ko glav, manj
pameti. Vaš bog ima le eno glavo, dve
roke, pa bo vsemogočen! To je strašna
blodnja. Vaš nauk je nezmisel gorostasna.
Mi trezno mislimo: imamo več bogov, ti
pač so skupaj vsemogočni.“

„Bogovi vaši so le izmišljija, izrod so zaslepljene
domišljije. Bogovi vaši niso nič!“ ...

„Kako?! Bogovi naši niso nič! Izusti še
enkrat to strašno kletev in jezik naj ti posuši
Perun!

Če gromki grom grmi na daljnem nebu
in strele ognjevite treskajo in bliski švigajo
nad širno zemljo — tedaj ni nič vse to,
tedaj ne vidiš v oblakih vladajočega Peruna?
Če pogled svoj obrneš naokrog in vidiš
nad seboj sijaj neba in divni kras sveta
okrog sebe, pod sabo zelenje in cvet zemlje
— ni nič vse to? Ne vidiš Triglava, mogočnega
boga, ki s trojnatim obrazom vlada
carstvom trem: nebu in zemlji in podzemlju.
Če se ozreš na višnjevo nebo in vidiš
gori solnce zlatolično, kako žari svetlobo
in gorkoto in jo siplje na zemljo v zlatih
žarkih, in jo poživlja in jo pokrepčava in
jej zori klasovje in sadovje — ni nič vse
to? Ne vidiš Daždboga, ki rast bohotno
daje vsemu svetu?

Če vidiš plan in dol v zelenju svetlem,
in vidiš vrt in polje v cvetju jasnem, in
dihaš váse sapice razkošne, in slišiš miloglasno
petje ptičic, in slišiš glasno ukanje
ljudi — ni nič vse to? Ne vidiš mlade
Vesne, ki je kruto Morano premagala in
z mladoletjem v svet pričarovala?

Če veter vije, bučna burja brije, nebo
sneži in zemlja bolno vzdiha, ko divje zver
zavija in se skriva, in človek trepeta strahu
pod streho — ni nič vse to? Ne vidiš Jage
Burje, ki se podi z vetrovi in s snegovi?
Če zima škriplje z ostrimi zobmi in ti
sope v kosti s strupeno sapo in z mrazom
reže kakor ostra britev, ko je vse življenje
okovano v led, in vsa priroda spava smrtno
spanje — ni nič vse to? Ne vidiš zle Morane, ki z mrzlo smrtjo gospodari svetu?
In tebi niso nič vse te prikazni? Tebi
niso nič vsi ti bogovi, katere so naši predniki
molili, kateri so nam bili milostni. S
slepoto in gluhoto si udarjen, če te vidne
bogove tajiš. In to bi bil dobiček za Slovene,
da bi zavrgli te bogove dobre in bi
se klanjali pred Kristom-bogom, pred nemškim
bogom! Nikdar!“

„Stoj, Slavomir! Krist-Bog ni samo nemški
Bog, on je Bog vesoljnega sveta. Krist
je prišel odrešit vse ljudi in vse narode.
Vsem je enako milostiv, kateri ga molijo,
naj bodo katerekoli krvi in kateregakoli
plemena — enako ljubi vse človeške otroke.“

„Zopet mi govoriš blodnjo. Kako bo
Krist enako ljubil vse ljudi sveta? Če se
na primer dva vojskujeta in prosita oba pomoči
Krista, oba goreče in oba pobožno
— katerega bo uslišal, kaj? Obeh ne more.

Dvema služiti ne gre. Le enega bo uslišal,
drugega zavrgel. To je jasno kakor beli dan.

Bogove lastne ima vsako ljudstvo, in
Krist je nemški bog; kako li more biti bog
Slovenov? Zatorej je nespamet največja, če
se Sloven klanja nemškemu bogu. In ta,
kdor tako stori, je izdajalec svojega naroda
— je kukavica, ki je zletela v tuje gnezdo ...
In tak si ti, Gotšalk, da veš, ki moliš nemškega
boga in hočeš druge Slovene prisiliti
k odpadu. — Ti, Gotšalk, praviš, da krščanska
vera bi bila dobiček za nas Slovene.
Jaz, Slavomir, pa pravim: največja škoda,
pogubno brezdno! In zakaj? Morda zato,
češ, ker sem prenapetnež, ali kakor bi mi
bila oko starost zaslepila, ali mi možgane
v glavi zmešala, ali mi uho zaglušila? —
Oj, ne! Bogovom višnjim bodi hvala! Res,
dokaj hudih let je preletelo in dokaj hudih
ur je prešumelo preko moje sive glave.
Res je to: oko mi je že videlo brezkončno
gorja, je videlo tisočih solze in črne bratovske
krvi morje Res, da mi je uho
že slišalo prebridki jok in stok, je slišalo
hreščečo bojno godbo, grmeče pesmi rožljajočih
mečev in žvenketajočih kopij, sikajočih
puščic, hropenje in ječanje umirajočih
Pač trese se mi desnica, prej junaška; pač
se šibi koleno, nekdaj krepko ... Visoka
starost mi je vzela mnogo — toda ni mi
še vzela bistrega vida in ni mi še vzela tankega
sluha in ni mi izpila možganov in ni
mi izpremenila srca: srce mi bije kakor v
letih mladih ... In to srce mi pravi, da je
prišlo veliko zlo na slovensko našo zemljo.
Bogove je pripravila ob čast, Slovene je
pripravila ob last — to je dobiček, Gotšalk,
kojega je dala Slovenom krščanska vera.
Iztrgala jim je iz src bogove, bogove staroslavne
in predobre. Iztrgala jim je iz rok
deželo, deželo lepo, ki jih je rodila, katera
krije grobe njih očetov ... In tako vero zagovarjaš
ti in jo vsiljuješ našemu narodu!
Povej mi, Gotšalk, imaš li še kaj slovenskega
srca in še kaj čuta za domovino
svojo?“

„Ali se ti meša, človek?“ ga je s sveto
jezo zavrnil Gotšalk. „Boš ti mene vpraševal,
ali imam kaj čuta za slovensko domovino?
Desetkrat več še zmeraj kakor ti, ki si jej
že toliko škodoval in jej razpore kuješ in
neslogo, in jej pogin na vse načine snuješ!
Sam sebe rajši vprašaj, videl boš, da ti sam
nič ne ljubiš domovine. Ne le, ne ljubiš,
tiraš jo v propast. Mar niso svobodne slovenske
zemlje? Mar nisem jaz njih svobodni
knez? Kje imajo Saksonci kaj pri nas; če
sem prijatelj Nemcu, kaj za to? Je li s tem
rečeno, da sem njemu sluga? Mar ni bolje,
da smo si prijazni, mar hočemo v sovraštvu
biti ž njimi? Sloveni smo še slabi, treba je
torej, da se opremo na močnejšega, če hočemo
živeti. Tudi bršljan se ovija okoli
tujih debel, pa vendar se vzpne lahko visoko.
Tako mi, če hočemo kaj doseči. Le
pameten mi bodi, Slavomir; ne išči tam pošasti,
kjer je ni. Počakaj, pride čas, in pride
moč nam čvrsta ... Izpametuj se in se izpreobrni
in videl boš za nekaj malih let
slovensko našo zemljo raju slično ...“

„Ne vem prav, kaj bi rekel“, je počasi,
mirno odgovarjal Slavomir, „ker ne vem,
ali se samo hliniš, ali si res zaslepljen, da
veruješ, kar praviš. No, zdi se mi, da je
poslednje res: da neizkušenost in lahkovernost
iz tebe govori ... Hudo, prehudo
si me pičil, Gotšalk, očitajoč mi toliko pregreh
in neljubezen domovinsko. Kot kačji
pik boli očitanje namesto dolžne hvale in
priznanja! Poglej na licu mojem brazgotine
— gotovo jih je več ko gub na čelu. Poglej
na prsih moje stare rane — gotovo jih
je več ko las na glavi In kje sem jih
dobil? Mar pri gostijah, v pijanosti in prepiru?
Da, pri gostijah sem jih izkupil, toda
ne pri gostijah, kjer se jé pečenje in kjer
se toči v čašah rujno vino. Gostil sem
se prečesto na bojišču z Nemci in točil sem
njihovo črno kri v potocih in trgal njihovo
meso z zobmi. Glej, v takih prepirih
sem jaz izkupil rane še v mladih letih, boreč
se za dom. In to ni ljubezen domovinska ...
Pa ne zamerim ti, da me grajaš, saj graja
lažje gre od ust ko hvala. Le to ti pa zelo
zamerim, da si ti knez in oče svojemu narodu,
pa si tako lahkomišljen in malomaren

za podložnike, da ne spoznaš prepada, ki
zija narodu, da ne vidiš nevarnosti, ki preti
vsem Slovenom od Saksoncev?

Aj, verjemi, knez, meni, ki sem star in
sem izkusil svet in vse njegovo dejanje in
nehanje še predobro! Verjemi meni: če
pojde tako, še malo — pa bo proč prostost
tvoja in prostost vseh Slovenov ...
Slovenska zemlja bode Nemcev last!“

„Za božjo voljo, Slavomir, povej mi
vendar, kako da ti Saksonci toliko vró po
glavi, češ, da so nam sovražni? Saj vendar
veš ti, vé ves narod naš, kako so nam prijazni
in domači, in Billung je oseben moj
prijatelj. Zakaj še misliš, da so nam sovražni?“

„Uprav zato, ker so toli prijazni. Izpregledal
sem njihove nakane ... Dežele naše
si hočejo osvojiti, toda ne z mečem. Prav
pametni so: Spoznali so že dobro slovensko
pest, zato jim sedaj ni mar vojske, ampak
hočejo z lepa pridobiti naš svet, s sladkanjem
in z dobrikanjem. — Poznaš li pravljico
od lisice in ježa? Huda zima je bila
in jež prezebajoč je šel k lisici in jo premilo
prosil, naj mu dá kotiček v svojem
gorkem stanovanju, da si ogreje zmrzle ude.
Res, lisica se je dala preprositi in je vzprejela
reveža pod streho in mu postregla, kar
je mogla. Pa komaj se je jež segrel, poživil,
— začel se je šopiriti po izbi in riniti lisico
skozi vrata. A ko se je lisica pritožila, jej
je dejal: Starka, idi proč, to je moje stanovanje!
Tako mislijo Saksonci, Gotšalk! Zato me
slušaj, svetujem ti pravo: Pretrgaj zvezo z
Nemci kar najhitreje!“

„Ne, Slavomir, ti meni ne svetuješ prav.
Neumno misel si ubil si v glavo, in ta misel
— strah pred Saksonci — ti vedno straši
v glavi, in ž njo hočeš strašiti tudi druge.
Sovraštvo do Saksoncev ti je prešlo v strast,
in strast, sama slepa, oslepi človeka, da vidi
in da sliši samo njo in zaduši glas srca in
razuma. A v meni ni strasti nobene, Slavomir,
jaz slušam glas srca in slušam um; ta
pa mi pravi, da je dosti bolje, če se za
sedaj vsaj, družimo z Nemci, ker so omikan
narod, mi pa ne. Nas lahko nauče še mnogo
in vrhutega so močnejši kakor mi. Zato ne
kaže, da bi se spričkali z njimi in započeli
vojsko. Ne v kregu in prepiru s sosedi,
temveč v spravljivi slogi in ljubezni moramo
živeti, če ne — gorjé! ... Da, Slavomir, v
prijateljstvu s Saksonci je naša moč, bodoča
naša slava. Podajmo jim prijateljske roke.
Hodimo z njimi družna pota, in velik bo
dobiček naš, prevelik. Sedaj še v popju
spijo naše moči, a solnce njihove omike
nam jih bo odprlo. Razpeli bomo lepe
listke in rastli vedno višje v sinji višek ...
In pride čas, in krasno se bo drevo slovensko
košatilo visoko nad vse sosednje
zemlje. In takrat bo Slovenec čaroval na
prestolu sijajnem — — —

Lepo te prosim, Slavomir, okleni se
krščanstva!“

„Ha, jaz da bi višnje slovenske bogove
pustil in Križanega da bi molil! Poprej ti
bo usehnil jezik, nego bo mene pregovoril
k veri križa. Hej, Gotšalk, ako hočeš domovino
mogočno videti in širno, slavno —
oj, slušaj moj proseči glas: dej, odpovej
se nemški nadoblasti — odreci se krščanski
nemški veri! Pozdvi vse Slovene in udari
po sovražnih Nemcih. Sprostili se bodemo
in osnuli slovensko carstvo svobodno, veliko
Oj, Gotšalk, še enkrat te lepo prosim!
Pogazi križ, pogazi zvezo z Nemci! Povrni
se k bogovom našim starim in bodi zopet
Slo ven z dušo, s telom ...“

„Obmolkni starec!“ je sedaj ogorčeno
zarohnel Gotšalk. „Dovolj imam tvojih besedi.
Se nikdar se nisem ponižal pred
kakim človekom tako globoko, kakor baš
pred tabo! ... Ti si me zavrnil. Le čakaj!
Videl boš kmalu, kdo sem jaz! Ne pričakuj
več popustljivosti od mene, ne ti, ne tvoji
somišljeniki! Preoral bom to zemljo z ostrim
kopjem, izrval nečisto ljuliko z bridkim
mečem in zatrl bom vse črve - pogane s
svojimi nogami in povsod bom vsejal čisto
pšenico ... Gorjé mu, kdor se mi ustavi! —
Z Bogom!“

„Le pojdi, izdajalec kleti! Uskok ti, kukavica
grda! A eno še poslušaj, preden

greš! Poslušaj, kaj ti pravi stari svečenik
Triglava Slavomir: Ne misli, če si zaprl
onega slabotnega starca, da si zaprl svobodne
misli vsem Polabcem. Slabotnega
starca ujeti in zapreti, ni težko. A to se
bode kruto maščevalo nad teboj. Aj, vedi:
še plamti v dušah Bodričev ogenj, ki neti
ga ljubezen domovinska in še imajo žilave
desnice v zaslon in brambo stare svoje
pravde in — za uničenje tvoje in tvoje
nemške vlade. Ali si slišal? Sedaj pojdi!
Prokletstvo moje s tabo in s tvojim spremljevalcem! Umri, pogini, zlotvor naroda
bodriškega!“ ...

XV.

Hitro kot begunec je izginil Gotšalk s
spremljevalcem Eppom iz Slavomirove ječe
po zadnjih svečenikovih besedah. Smrtna
groza ga je bila obšla in ga še dolgo obhajala,
da se je tresel po vsem životu. „Umri,
pogini, zlotvor naroda bodriškega!“ Te
besede svečenikove so mu šumele po ušesih
kot pesem-smrtnica črnega vrana, letajočega
na bojno poljano, pokrito z umirajočimi. Ha,
ali ni slišal sličnih besed lansko leto enkrat
v sanjah? Da, ravno te besede je slišal, in
govoril jih je ravno isti človek, Slavomir!
Ali ni to čudno, pomembno?

Vso noč ga je obhajala groza, da ni
mogel zatisniti očesa. Drugi dan mu je prinesel
pa še groznejše vesti. Vojnik Gojnik,
ki ga je bil poslal v Velegost skrivoma poizvedavat,
kaj se godi na Pluzonovem domu,
se je bil namreč prejšnjo noč vrnil v Ljubek
s poročili, za knezovo očetovsko srce
naravnost smrtonosnimi.

Prebrisani Gojnik se je bil znal, dospevši
v Velegost, pri knežnji Viljenici hitro opravičiti,
zakaj jo je bil prejšnje leto tako nemudoma
in neoglašen popihal s svojim tovarišem
od nje, svoje gospodarice, kateri ju
je bil podaril nadknez Gotšalk. Dejal je, da
je njima v Velegostu postalo dolgčas, silovito
dolgčas, tako da nista mogla tam obstati
na noben način, pa sta skrivoma ostavila
Pluzonov dom in Velegost ter odrinila nazaj
v Ljubek. Nadknez ju je bil — tako je pripovedoval
— grdo vzprejel in trdo prijel,
ko sta se vrnila v stolno mesto; no, ko sta
mu slovesno zatrjevala, da nista pa nista
mogla ostati v popolnoma njima tujem mestu
vkljub priznani ljubeznivosti knežnje Viljenice
in nista pa nista mogla pogrešati krasne
družbe v nadknezovi telesni straži, je njima
prizanesel, odpustil neprevidni in nepremišljeni
korak ter ju zopet vzprejel v svojo
službo; sedaj je pa njega, Gojnika, nalašč
poslal v Velegost, da se opraviči knežnji
in jo popraša o preljubem zdravju.

Knežnja Viljenica se je delala, da rada
verjame njegovim prepričevalno govorjenim
besedam, ter mu takoj zatrdila, da je njemu
kakor tudi tovarišu Godimiru odpustila, ker
razume, da ne moreta biti srečna in zadovoljna
v samotnem pokrajinskem mestu Velegostu
junaka, ki sta bila prej navajena krasnega,
veselo-šumnega življenja ljubeškega.

Seveda tega jima ni povedala, da je bila še
jako zadovoljna in vesela, da sta se bila
pobrala iz Velegosta, ker se je bila kmalu
začela bati, da nadknezova zaupnika — kot
taka ju je kmalu osumila — ne bi česa
videla in izvedela na Pluzonovem domu, kar
nadknezu ne bi bilo všeč. Zlasti tega se je
bala, da strežnika ne bi izvedela za njeno
ljubavno razmerje z rujanskim knezovičem
Krutom, ker se je — opravičeno — nadejala,
da je knezovič ne bode pozabil, marveč
ji pošiljal po svojih slih srčne pozdrave in
ljubavna poročila.

„Nič nisem huda nate“, je milostivo odgovorila
knežnja Gojniku, ko se je zvito opravičeval;
„saj vem, da te je zavedlo k tvojemu
koraku edino le domotožje. Le povedi
mi hitro, kaj je kaj novega pri nas doma.“

Zgovorni Gojnik je hitel pripovedovati,
da so knežje Jasnosti v Ljubeku zdrave, da
je nadknez — in to je poudaril s posebnim
naglasom — sosebno vesel in zadovoljen,
ker tistega zloglasnega poganskega svečenika
Slavomira, ki mu je vedno delal preglavico,
ni več v deželi, in sedaj v nji krščanstvo
cvete sprelepo.

„Kje pa mislite, da je oni svečenik?“ je
hlastno vprašala knežnja in lahno zardela.

„Kdo bi vedel!“ je odgovoril Gojnik.
„Samo to vemo, da je lani kar naenkrat
izginil nekam, da ga poslej ni nihče več
videl v deželi.“

„Čudno, kam je prešel!“

„Da je le prešel! Bogu bodi hvala! Na
dvoru so vsi veseli, da ga ni več v deželi
tega hujskača. In vesel mora biti tega dejstva
vsak kristjan, kaj ne, svetla knežja?“

Viljeničin obraz je obsenčil oblaček nevolje,
in oči so ji v srdu zažarele. Pa le za
hip. Hitro se je znala premagati pa je dejala
mirno:

„Seveda! — Ti si pa zatrdno utrujen od
dolge poti; pojdi počivat. Ostati bodeš moral
sedaj pa vsaj nekaj dni tukaj. Videl in slišal
bodeš tudi v tem skritem kotičku kaj
zanimivega, da ti zatrdno ne bode preveč
dolgčas.“

Gojnik je ostal in res videl in slišal lepe
zanimivosti.

Nekega dne, kmalu po svojem dohodu
v Velegost, je videl priti v Pluzonovo hišo
mladeniča nenavadno lepe, junaške vnanjosti
in prikupljive milobe, sicer pa oblečenega
v preprosto slovensko narodno nošo. Prišel
je z dvema spremljevalcema, očividno slugama
svojima, in vprašal po knežnji Viljenici.
Bistrooki Gojnik je takoj opazil, kako
neizmerno iznenadena, pa veselo iznenadena
je bila knežnja, in kako radostno-poredno
se je nasmejala Slavica, ko sta ga — skupaj
sedeč s knjigo v roki — zagledali, in kako
prisrčno-ljubeznivo, obenem pa globoko-spoštljivo
sta mladeniča pozdravila Pluzon
in njegova soproga, ko sta ga jima mladenki
predstavili z glasom tihim, šepetajočim.

Z največjim spoštovanjem so ga peljali
v vzprejemno dvorano in tam so ostali v
kasno noč, sicer bolj šepetaje, a vendar
veselo kramljajoč. In takisto spoštljivo in
prijazno so občevali z njim tudi naslednje
dni, ki jih je prebil v Velegostu.

Pluzonovi so sicer došlega mladeniča
ime na vse načine prikrivali, prikrivali celo
to, odkod je; a pretkani Gojnik je vendar
kmalu izvedel, kdo in odkod je, in sicer od
njegovih spremljevalcev.

Ko je opazil, kako veselo-izpremenjena
je knežnja Viljenica, odkar je prišel na Pluzonov
dom lepi tuji mladenič, tako vesela,
da veselja svojega ni mogla prikriti nikomur,
vkljub temu da sej je očividno trudila, da bi
ga prikrila in zatajila, in je opazil, da je tudi
mladenič vesel, zaljubljeno vesel, da gleda
mladenko in je skoro cel dan v njeni družbi,
je sklenil, da mora pa da mora izvedeti, kdo
je mladi junak. V tem sklepu se je utrdil
sosebno potem, ko je iz vedenja Viljeničinega
posnel, da bi ona najrajši videla, da
bi šel že skoraj nazaj v Ljubek, pač da ne
bi prišel na sled njenemu razmerju do tujega
mladeniča. In znal se je sprijazniti z mladeničevima
spremljevalcema, pobratil se je
z njima pri vinski kapljici, potem ju pa toliko
časa nadlegoval, da sta mu vinjena povedala,
kdo da je mladenič, da je Krut, sin
rujanskega kneza Grina.

Gojnik se je kajpada začudil, ko je slišal
to novico, in sicer začudil tako, da je
izprva kar ni hotel verjeti. Šele ko sta mu
užaljeno dejala, da obžalujeta, da sta pila
bratovščino s človekom, ki pobratimu ne
verjame, je bil prepričan o istinitosti njunih
besedi. In prosil ju je odpuščanja, da njima
ni precej verjel; verjel pa zato ni, ker je bila
vest za njega tako čudovita. Po tej izjavi
sta bila potolažena in sta šepetaje povedala
še več: da je knezovič, njun gospodar, prišel
v ta kraj v preprosti obleki, da bi ne
zbujal pozornosti; prišel je pa zatrdno samo
zaradi knežnje Viljenice, s katero se je seznanil
lansko leto na Rujani, ker drugega
povoda semkaj priti in tu bivati pač nima;
naj le še sam bistro opazuje knezovičevo
občevanje z bodriško knežnjo, pa bode
spoznal, da mu ne navezujeta neresnične
vesti.

In Gojnik je res začel še bistreje paziti
na knežnjo in rujanskega knezoviča pa je
še tisti dan spoznal, da je res, kar sta mu
pravila knezovičeva spremljevalca.

Proti večeru je namreč s hodnika videl
Viljenico iti na vrt v lopo. In ni dolgo trajalo,
pa je prišel za njo na vrt Rujanec,
previdno se oziraje, ga li kdo vidi; in ko

ni opazil nikogar, je pogumno stopil v
lopo.

„Ha, sedaj bi bilo pa dobro iti pogledat
in poslušat, kaj bodeta govorila!“ je rekel
Gojnik pa je prav kakor prejšnje leto, ko
je pazil na Slavomira, šel neopazen iz hiše,
preplezal zid na vrt in se priplazil v grmičje
v bližino lope. In kaj je videl?

V lopi sta sedela knezovič rujanski in
knežnja Viljenica pri mizici drug drugemu
nasproti. Desnici sta si imela podani in sklenjeni
črez mizico, zaljubljeno sta si gledala
v oči in tiho šepetala. Kaj sta si pripovedovala,
Gojnik ni mogel razumeti; toliko je
pa že uvidel, da je to nežno-ljubeznivo
šepetanje ljubeče se in o zlati prihodnjosti
govoreče mlade dvojice. „Hm, kaj bi rekel
nadknez Gotšalk, ko bi videl in vedel, kar
jaz vidim in vem!“ je z nekakim srčnim
zadovoljstvom govoril Gojnik. A tisti večer
je videl in izvedel še več zanimivega in
žalostnega za Gotšalkovo srce.

XVI.

O mraku sta se rujanski knezovič
in knežnja Viljenica
vrnila nazaj v hišo: Slavica
ju je bila prišla klicat k
večerji. Tudi Gojnik je šel
iz svojega skrivališča-opazovališča
večerjat. Gospôda
je večerjala v gorenji dvorani-obednici, družinčad
pa spodaj.

Gojnik je prejšnje večere rad v kasno
noč zabaval Pluzonovo družinčad. Ta večer
je pa kmalu vstal od mize in šel, v svoje
misli zatopljen, vun iz hiše.

Zunaj je bil lep večer, zunaj je bila lepa
noč. Nebeške planjave ljubeznive ovčice,
svetle zvezdice, so veselo migljale in se z
zlatimi svojimi očki dražestno-poredno spogledovale
ter si pripovedovale — kaj drugega
pač kakor povest o zeleni sreči mlade
ljubezni Adamovih otrok, stanujočih globoko
tam doli pod njimi, na stari žemljici. In prav
to povest so zatrdno šepetale tudi krotke
nočne sapice, ki so lahno šušteč letele nad
krajino ter poljubljale mimogrede vršičke
vrtnih dreves in glavice dremajočih cvetic
na livadi. Tako vsaj je mislil Gojnik, ko je
od večerje prišel na prosto, sedel na klopico
pred hišo, zrl v lepo noč pa slišal iz
gorenje dvorane-obednice, katere okna so
bila odprta, zvonki smeh knežnje Viljenice.

„Vsa je srečna poleg njega, rujanskega
knezoviča!“ je govoril sam s seboj. „Imata
se; ljubita se z ljubeznijo mlado, gorečo —
o tem ni dvoma več. A lepa je pa ta:
krščanska knežnja zaverovana v poganskega
mladiča! No, jaz bi ne imel ničesar proti
tej ljubezni. Toda ljubezen — brez nade!
Moj Bog, nadknez ne bode nikdar privolil
v tako zvezo! Ali bi mu to svoje odkritje
sporočil? Ali naj se pa sploh ne vmešavam
v to stvar?“

Še je naš junak razmišljal o tej zadevi,
pa je zagledal po cesti tiho prihajati več
moških postav. Prihajači so bili oblečeni v
dolge črne halje. „To so potujoči pevci,
samostanski gojenci!“ si je rekel Gojnik in
vstal. „Bogve, kje hočejo zapeti? Da bi le
pred našo hišo! Petje imam rad.“

Svojo željo je videl koj izpolnjeno. Prihajači,
dvanajst po številu, so se brez oklevanja
ustavili pred Pluzonovo hišo, stopili
v krog pa zapeli široslavno, Polabcem najbolj
priljubljeno pesem potujočih pevcev:

Potujoči pevci, samostanski učenci, že
takrat niso bili nikaka izredna prikazen. Ob
počitnicah so ti gojenci samostanskih šol,
katerih je bilo takrat tudi po bodriških
mestih lepo število, živeli prav lepo življenje,
veselo, svobodno, milobno. Pohajkovanje
po ulicah in z njim združeno popevanje
in beračenje teh dijakov se je sicer
izprva marsikomu zdelo čudno, ker nestrinljivo
z zahtevano šolsko disciplino. Toda
tudi Bodriči so se sčasoma privadili taki
dijaški prostosti, kakor so se ji bili že prej
privadili drugi severni narodi, in so prav
radi poslušali teh dijakov dalekoslavne, izvečine
bahanalne pesmi. Pluzonova družinčad
je vsa skokoma prihitela iz hiše, ko se
je zunaj začulo lepo-ubrano, mogočno, čeprav
ne vsem umljivo petje. In tudi gospôdo
je privabila popevka iz dvoraneobednice
na pomol, privabila sosebno zato,
ker je opevala in proslavljala poleg dijaške
razposajenosti tudi najbogatejše slovensko
mesto Štetin.

„Bogve, odkod so ti lepi pevci?“ so
potihoma vpraševale Pluzonove služkinje
druga drugo.

„Gojnik bode vedel, ta vse ljudi pozna,
ker je potoval že sirom sveta“, je dejala
ena in vprašajoče-izzivajoče pogledala Gotšalkovega
vojnika, ker je opazila, kako iznenadeno
strmeče gleda Gojnik v pevski
krog.

Gojnik ni ničesar odgovoril; nemo, nepremično
je strmel v pevsko družbo. In
zakaj? Pevci so bili vsi mladih obrazov,
samo eden, vsaj navidezno njihov pevovodja,
je bil postaren, čokat in trebušast
hrust. „Tristo črtov!“ je rekel sam pri sebi
Gojnik, ko je zazrl tega pevca. „Kje sem
jaz videl tega človeka? Znan mi je njegov
obraz, znana postava. Toda kje bi ga bil videl?
Tristo črtov, ali me res ne vara pogled?
Ali ni to danski vitez Anlaf, ki je bil lani s
saksonskim vojvodičem Magnusom v Ljubeku?
Seveda je. In oni, ki stoji poleg
njega, ali ni to saksonski vojvodič Magnus?
Popolnoma njegov obraz. Toda, ali je mogoče,
da bi bil on tukaj, v taki družbi, v
taki obleki? In vendar je on, saksonski vojvodič.
Saj nisem vinski; oko me ne moti,
me ne more motiti ...“

Še je strmeč in sam sebe o svojem spominu
izprašujoč stal Gojnik, pa je postal
priča novega presenečenja.

„Dobro, izvrstno!“ je s pomola zaklical
Pluzon, ko so pevci odpeli zadnjo kitico,
in je vrgel v njih sredo prgišče novcev.
Toda glej čuda: nihče se ni priklonil, da
bi jih pobral. Pač pa so pevci dvignili
poglede svoje proti pomolu in vzkliknili:
„Slava Pluzonu in celi hiši njegovi!“

„Slava tudi pevskemu zboru, vzoru poštenjakov!“
je veselo se smejaje zaklical
Pluzon in vrgel s pomola drugo prgišče
novcev.

„Slava mu, slava mu, pevskemu zboru!“
so klicali za Pluzonom drugi na pomolu
stoječi.

Toda izmed pevskega zbora se zopet
ni nihče ozrl po denarju. Pač pa je njihov
navidezni pevovodja vrgel na pomol drobno
pisemce z besedami: „Veledični gospodični
knežnji Viljenici, bodriške zemlje cvetici-krasotici!“

„Slava ji!“ so vzkliknili drugi pevci in
pozorno gledali, kakšen vtisk bode naredilo
na knežnjo drobno pisemce. Pozoren, radoveden
pogled je obrnil tudi Gojnik, kakor
vsa poleg stoječa Pluzonova družinčad, na
pomol. Mesečina je s svojo srebrnino oblivala
pomol. Viljenica je stala poleg rujanskega
knezoviča. Lepo ju je bilo videti:
oba mlada, oba lepa, kakor ustvarjena drug
za drugega.

Viljenica je ujela pisemce, Slavica je
hitro prinesla iz dvorane luč — in vse je
napeto gledalo in čakalo, ali bode kaj in
kaj bode povedala knežnja, ko prečita listič.
Knežnja je odprla pisemce, čitala, iznenadeno-radovedno pogledala v pevski zbor,
kakor bi nekoga iskala, pa očividno ostrmela,
zardela in takoj nato zopet prebledela.

„Kaj je neki izvedela iz pisma?“ je govoril
Gojnik, z bistrimi svojimi očmi neprestano
opazujoč knežnjo. „Oh, ko bi
mogel dobiti v roke to pisemce!“

A Gojnik ga ni dobil — pač pa knezovič
Krut. Viljenici je namreč padel listič
iz roke. Krut ga je dvorljivo pobral in videč
nje presenečenje, nje čudno plahost, nje
razburjenje vsled tega lističa, je z besedami:
„Saj dovoliš, knežnja?“ pogledal v pisanje
in ga preletel z očmi. Pa ko je bliskoma
preletel vrstice, je tudi on ostrmel. In kako
bi ne! Hej, kaj je čital na lističu! „Svetla
knežnja, poglej poleg mene stoječega pevca!
Iz daljne daljave ga je privedla sem ljubezni
nepobitna moč. Viteško vljudno prosi,
da bi mu dovolila jutri dopoldne kratek
sestanek: srčno rad bi s teboj nekaj govoril.
Bodi milostiva pa odgovori. Anlaf.“

„Kdo je ta Anlaf?“ je vprašal Krut Viljenico
tiho, a hlastno. „Ali ga poznaš?“

„To je znani danski vitez, sorodnik
saksonske vojvodinje“, je odgovorila knežnja
z glasom tihim, trepetajočim.

„In kdo je pevec, ki te prosi sestanka?“
Knežnja je molčala, kakor bi bila preslišala
vprašanje.

„Povej vendar, ali ga poznaš?“ je že
nekam ljubosumno-razdraženo vprašal Rujanec
in si pogledal poleg čokatega viteza
Anlafa stoječega mladeniča od nog do tal.
„Povej vendar, lepo te prosim.“

„To je saksonski vojvodič Magnus!“ je
zašepetala Viljenica.

„Magnus je to? — In on prosi tebe
sestanka? To je pa imenitno! Ali čuješ
Pluzon, čuješ gospodarica, čuješ Slavica:
Saksonski vojvodič Magnus je spodaj med
pevci!“

„Saj sem ga takoj spoznala“, je odgovorila
Slavica tiho.

„Ha! Odgovora prosi in pričakuje“, je
povzel knezovič. „Dovôli, Viljenica, da mu
ga namesto tebe ponesem jaz. Odgovoril
mu bodem dobro, bodete videli, da.“ In
Krut je odhitel s pomola veselo se smejoč
kakor junak-napadnik, ki si je že naprej v
svesti svoje zmage.

„Moj Bog, da bi mu le ne naredil kaj
hudega!“ je vzkliknila Viljenica. Vkljub temu,
da ni ljubila Magnusa, je v tem trenutku
vendar sočustvovala z njim, kakor sočustvuje
vsaka neizprijena mladenka s človekom,
o katerem ve, da jo ljubi, dasi ga ona
ne more ljubiti, pa ga vidi v nevarnosti.

„Ne boj se“, je dejal Pluzon pomirjujoče.
„Toliko pameten je že, da se ne bode prenaglil.
Ponorčeval se bode z njim, kakor
mačica z miško, pa ga — izpustil. Bodete
videle! Pojdimo s pomola v vežo in tam
skrivaj glejmo prizor!“

In res se je Krut dobro znal norčevati.
Ko je prihitel s pomola pred hišo, se
je vstopil naravnost pred pevca, stoječega
poleg čokatega viteza-pevovodja. — Ta pevec
je bil zares saksonski vojvodič Magnus.

Ozdravel je bil popolnoma od hude bolezni,
ki si jo je bil nakopal pozimi, pa je
zahrepenel s hrepenenjem neutešljivim po

bodriški knežnji Viljenici, ki jo je bil vzljubil
prejšnje leto z vsem ognjem mlade ljubezni.
Rad bi jo zopet enkrat videl, rad z njo
govoril in ji razodel svoje ljubeče, po nji
koprneče srce. — To je izdal nekega dne
vitezu Anlafu, kateri je bival še vedno na
sakonskem dvoru, poslužujoč se predpravic,
ki jih sme zase zahtevati in terjati ‚bratranec‘
svetle vojvodinje. Anlaf je bil koj voljan iti
z njim na ljubavni poset pa mu je nasvetoval,
naj gre obiskat knežnjo Viljenico v
Velegost, kjer — kakor splošno znano —
biva, ne v obleki vojvodiča in s sijajnim
spremstvom, marveč v nenevarni in nesumljivi
obleki in obliki potujočih pevcev, kakor
je njemu že lansko leto svetovala kneginja
Širita. Romantična bode ta pot, zanimiva za
njega, za knežnjo pa presenetljiva in zato
tudi zatrdno ginljiva. In vojvodič Magnus
se je res vdal tej misli. Povabil je deset
mladih saksonskih vitezov, ki so bili dobri
pevci, in jim povedal svojo željo in prošnjo:
naj gredo z njim kot potujoči pevci v slovensko
mesto Velegost. Vsi so bili koj pripravljeni.
In naučili so se pesem o vrču pa
odrinili v Velegost v obleki samostanskih
klerikov. Prišli so tja srečno in zvečer po
dohodu zapeli pred Pluzonovo hišo priučeno,
Polabcem najbolj priljubljeno pesem
o vrču. Seveda niso pričakovali takega
vzprejema, oziroma takega presenečenja, kakršno
so doživeli, ker niso vedeli, da je ob
tistem času bival v Pluzonovi hiši rujanski
knezovič Krut, ljubimec knežnje Viljenice.

„Kdo želi jutri govoriti z bodriško knežnjo
Viljenico?“ je drzno vprašal rujanski knezovič,
ko je prihitel iz Pluzonove hiše in
nalašč, nameroma stopil naravnost pred vojvodiča
Magnusa.

Vse tiho. Kakor bi sapa zastala mladim
nemškim vitezom-pevcem pri pogledu na pogumnega,
junaškega slovenskega mladeniča,
tako so vsi molčali. Vprašujoči, plašni pogledi
so jim uhajali k onemu, komur je
pravzaprav edino veljalo vprašanje, k vojvodiču
Magnusu.

Toda tudi le-ta je molčal, drgetal pa po
vsem životu.

„Še enkrat vprašam“, je še pogumnejše
povzel Krut z mogočnim svojim glasom,
„kdo prosi knežnjo Viljenico sestanka?“

„Jaz!“ je počasi prišlo iz ust Magnusu.

„In kdo si ti?“ je izzivajoče-zasmehujoče
vprašal Krut.

Molk. Le z zobmi je škrtal, od jeze
kajpak, saksonski vojvodič.

„Ali si takega pasjega pokoljenja, ali je
tvoje ime tako zloglasno, tako razvpito, da
si ga ne upaš povedati na glas?“ je ironično
nadaljeval rujanski knezovič.

Kri je udarila vitezom-pevcem v lica;
pognal jim jo je v glavo pač razžaljeni
ponos. In strahoma so vprli vsi poglede
svoje v vojvodiča, češ, kaj bode odgovoril
na to izzivanje in žaljenje.

Tudi njemu je šinila kri v lica. In jasno,
očito je bilo vsem, kako se je začutil razžaljenega,
kako je zavrelo v njem, in da se
samo v toliko premaguje, da bi našel primernih
besed za odgovor.

Mnogoizkušeni vitez Anlaf se je hotel
sedaj izkazati, pa mu je pritekel na pomoč.
Pogumno se je postavil pred Kruta in ga
vprašal:

„Kdo si pa ti, ki tako predrzno in zaničevalno
vprašuješ miroljubnega potujočega
pevca, kdo je?“

„Jaz sem Krut, sin in prestolonaslednik
rujanskega kneza Grina“, je ponosno odgovoril
Krut.

„In pevec, ki si ga zaničevalno vprašal
po imenu in kolenu, je Magnus, prvorojeni
sin in prestolonaslednik mogočnega saksonskega
vojvoda Ordulfa“, je odvrnil Anlaf.

„Tako?“ je zasmehljivo povzel besedo
Krut. „Kako pa, da je prišla saksonska vojvodska
Jasnost v slovensko zemljo v taki
obleki, v obleki potujočih, beraških pevcev?
Saksonci so vendar na glasu kot sila imovini
ljudje; seveda, lahko imoviti, ker so
znali tako imenitno pleniti slovenske zemlje.
Pa na glasu so tudi kot veleomikan in olikan
narod. Torej če hoče njih vojvodič govoriti
z bodriško knežnjo, bi toliko olike barbarski
Sloveni vendar smeli pričakovati od njega,
da jo poišče in obišče v njemu pristojni

obleki in na njemu pristojen način. Vi molčite
in nič ne odgovorite? Ali vas je sram?
Seveda vas je, saj vas je lahko! Pa zakaj
bi vendar vojvodič rad imel sestanek z bodriško
knežnjo Viljenico? Menda vendar ne
posnema nemškega kralja Henrika, ki ponoči
tihotapsko hodi okrog in ruši srečo
poštenih družin! Neumljivo bi to pač ne
bilo: Nemec je Nemec!“

„Nehaj, človek, sicer se bodem izpozabil!“
je sedaj divje vzbesnel vojvodič
Magnus in z desnico segel pod haljo, kjer
je imel skrito bodalo.

„Hahaha! Izpozabil se bodeš?“ se je
zagrohotal Krut. „Ta je pa zopet lepa! Izpozabil
si se že, znaš, ko si prišel sem, v
slovensko mesto, nadlegovat slovenska dekleta.
Hodi s svojimi klativitezi hitro odtod,
da se jaz ne izpozabim! Razumel? Jaz sem
Rujanec, Sloven, ki ne pozna šale! Sloveni
smo sicer gostoljubni, miroljubni, toda samo
do gotovih mej.“

„Tako je, tako je!“ je vzkliknila Pluzonova
družinčad, hlapci kakor služkinje, in
preteč dvignila pesti.

Neustrašeni vitez Anlaf se je najprej zbal
pretečih pesti pa je hitro prevzel posredovalno
vlogo. „Slovenska gostoljubnost je
splošno znana in priznana“, je začel govoriti
s svečanim glasom. „In ti, rujanski knezovič,
si se ravnokar sam ponosil s to lepo lastnostjo.
Ponosil si se z njo v besedi, zakaj
tudi v dejanju ne pokažeš te lepe lastnosti?
Zakaj na tak razžaljiv način napadaš miroljubne,
nič zla sluteče in želeče potujoče
pevce?“

„Dobro, naj bode!“ je odgovoril Krut.
„Če se sklicujete na najlepšo slovensko
lastnost, gostoljubnost, jaz odneham in vam
nočem storiti nič zalega. Samo to vas prosim,
da nas tudi vi ne žalite in ne izzivate.
Hodite, odkoder ste prišli! Ti, saksonski
vojvodič, pa vedi, da s knežnjo Viljenico ne
bodeš govoril. In zakaj ne? Ali hočeš vedeti?“
Krut je stopil še bliže vojvodiču in
mu dejal tiho, a ponosno: „Ona je moja,
veš, in bode edino moja do smrti! In zato,
ker je moja izvoljenka, brez mojega dovoljenja
ne bode nihče imel z njo skrivnih sestankov,
najmanj pa še ti! Pusti torej knežnjo
pri miru! Pojdite!“

Magnusa so spreminjale barve. Srepo je
zrl Kruta, kakor bi ga hotel uničiti s samim
pogledom. A genil se ni.

„Prosim vas še enkrat: Pojdite!“ je zarohnel
Krut. „Odidite še to noč odtod, ker
pri Svetovitu: če nočete iti zlepa, pojdete
navzlic hvaljeni gostoljubnosti naši kot nadležni
gostje zgrda, s preklanimi glavami.
Če nimate še dovolj novcev, evo!“ Zaničljivo
je izgovoril zadnje besede rujanski
knezovič in ponudil ‚pevovodju‘ Anlafu
polno pest novcev, katerih pa ta kajpada
ni sprejel.

„Idimo!“ je velel svojim vitezom-pevcem
Magnus smrtno-bled. „Ti pa, knezovič rujanski,
si zapomni nocojšnjo noč! Če Bog
da, ti jo enkrat poplačam — makari na bojnem
polju!“

„Hahaha!“ je odvrnil Krut. „Mar meniš,
da se te plače jaz bojim! Vidi se, da ti ne
poznaš še Kruta, ne poznaš še Rancev. Ah,
vedi, da bi se tudi jaz s svojimi Ranči enkrat
rad spogledal s teboj in s tvojimi
Saksonci na bojnem polju! Dali mi to milost
višnji bogovi! Takrat bodete čutili slovensko
pest, da vas bode bolela glava celo večnost.
Nocoj vam, beraškim brezorožnim pevcem,
ne smemo pokazati te pesti. Pa drugi pot.
Na svidenje!“

„Na svidenje!“ je zaškrtal Magnus in
odšel s svojci — —

„Dobro ste obračunali z Nemci, gospod,
dobro; slava Vam!“ je klicala po odhodu
potujočih pevcev Pluzonova družinčad rujanskemu
knezoviču.

„Dobro si se nosil!“ je dejal tudi Pluzon
knezoviču pa mu krepko stresel roko, ko
je prišel v hišo.

Viljenica je bila sicer v srcu tudi vesela
in ponosna na svojega Kruta in na njegov
junaški nastop. A rekla ni ničesar. Zaskrbelo
jo je bilo že med njegovim nastopom, kaj
poreče nadknez Gotšalk, če izve to stvar.
In izvedel jo bode po Nemcih samih zatrdno!
Ta misel jo je s skrbjo in s strahom

navdajala čimdalje bolj. Vznemirjala jo
je še potem, ko so vsi Pluzonovi že šli k
počitku. Vse je že, vsaj po tišini sodeč,
spalo v hiši, vse bilo tiho, srečno v Morfejem
naročju. Viljenica je pa tiho vstala in
šla v Gojnikovo sobico.

„Vstani, prijatelj!“ je dejala prišedši v njegovo
stanovanje. V sobici je bilo temno, zato
seveda ni opazila, da Gojnik še čuje stoječ
pri oknu, in da njeno povelje ni bilo umestno.

„Gospodarica, jaz sem še pokoncu. Zapoveduješ?“
je dejal Gojnik in se ji spoštljivo
približal.

„Tem bolje, da si pokoncu. Osedlaj
hitro konjiča, poleti za potujočimi pevci, ki
so bili prej pred našo hišo — videl si jih
in tudi veš, kaki ljudje so — pa reci: Knežnja
Viljenica obžaluje hudo, kar se je zgodilo
nocoj pred Pluzonovo hišo. Ona ni mogla
in ni smela nič posredovati, dasi bi bila to
storila srčno rada. Žal jej je neizmerno, da
je prišlo do tako žalostnega spopadka med
njimi in rujanskim knezovičem; a krivi so
tega spopadka kolikor toliko Saksonci sami,
ker so prišli na tak čuden način v Velegost;
zato naj vso stvar lepo z viteškim zatajevanjem
pozabijo. — To jim reci, in se jim
pridruži za spremljevalca do saksonske meje
iz pretveze, da jim nihče ne stori kaj zalega;
storil jim od Slovenov seveda ne bode nihče
nič, ko vidijo ljudje pri njih spremljevalca
v obleki in znakih Gotšalkovih telesnih stražnikov.
Torej to uslugo mi stori. Spremivši
jih do meje se pa hitro vrni k meni; v
Ljubek nikar še ne hodi, ker te bodem jaz
tukaj potrebovala. Ali hočeš to storiti? Nagrada
ne izostane.“

„Gospodarica, zakaj vprašuješ? Saj veš,
da sem vedno tvoj pokorni sluga!“

Gojnik je naglo odjezdil za potujočimi
pevci s svojimi mislimi in načrti, navihano-poredno
se smejoč preprostosti knežnje
Viljenice.

XVII.

Iz samega strahu, da ne bi razžaljeni
Saksonci o mučnem dogodku v Velegostu
in o njenem razmerju z rujanskim knezovičem
takoj, ogorčeni seveda, sporočili očetu,
nadknezu Gotšalku, je Viljenica poslala za
njimi vojnika Gojnika z onim navodilom.
Računala je, da bodo Saksonci potolaženi
po njeni izjavi in bodo molčali o bridkih
izkušnjah, ki so jih doživeli v Velegostu, in
— da oče vsaj za enkrat še ne bode zaznal
za njeno ljubavno razmerje z rujanskim knezovičem.

Ali kako se je motila!

Gojnik se je res vrnil po nekaterih dneh
v Velegost in ji dejal, da je vestno opravil
naročilo in je sedaj — po njegovem mnenju
vsaj — vse dobro, vse poravnano. Saksonce
je spremil do meje, jih lepo potolažil
in pomiril, knežnjo imenitno opravičil,
da je popolnoma nedolžna glede onega
čudnega vedenja rujanskega knezoviča napram
njim: kaj more ona zato, če je Rujanec
v svoji ljubosumnosti tako besnel!

Sploh jim je znal tako dobro in sladko
govoriti, da so — vsaj kolikor more on
sklepati iz ljubeznivega slovesa, v kakršnem
so se ločili od njega v Lenčinu — pomirjeni
in bodo lepo molčali o žalostnem doživljaju
v Velegostu.

Viljenica mu je verjela rada, kakor sploh
vsak rad verjame to, kar želi, in — bila
potolažena, pomirjena. Ali ne dolgo.
Gojnik ji ni bil vsega povedal. Res je
spremil Saksonce do Lenčina, res jih pomiroval,
tolažil in jih prosil v Viljeničinem
imenu odpuščenja zastran onega žalostnega
doživljaja v Velegostu. Toda on ni krenil
iz Lenčina naravnost nazaj v Velegost, kakor
mu je bila naročila knežnja. Iz Lenčina je
zdirjal v Ljubek in nadknezu Gotšalku vse
povedal, kar je videl in izvedel v Velegostu.
Za nadknezovo očetovsko srce so bile
te vesti smrtonosne puščice. Pa znal se je
sedaj z nenavadno močjo zatajevati in se
delati, kakor bi prebolel v očetovsko njegovo
srce zadane rane; kazal se je samo
modrega, previdnega državnika.

Na saksonski dvor je poslal takoj posebne
odposlance k vojvodiču Magnusu, da
mu sporočé njegovo obžalovanje in ogorčenje
nad onim razžaljivim nastopom napram

vojvodiču v Velegostu; on, nadknez,
bode stvar kolikor mogoče hitro popravil,
oziroma enkrat za vselej preprečil podobno
nastopanje proti saksonskim svojim prijateljem
na slovenskih tleh; vojvodič naj bode
prisrčno pozdravljen in naj se kmalu zopet
pokaže na ljubeškem dvoru.

Poslati je pa takoj sklenil v Velegost
odposlance — po Viljenico. Toliko je še
izprosil pri njem vojnik Gojnik, naj mu dovoli,
da se on vrne v Velegost sam, pred
drugimi, da ne bodo Viljenica in Pluzonovi
takoj njega osumili in obsodili, da je stvar
izdal nadknezu. Gotšalk mu je to dovolil,
in Gojnik je pohitel naprej v Velegost pa
prinesel knežnji ona pomirljiva poročila.

A dva dni potem je že pridirjala v Velegost
četa Gotšalkovih telesnih stražnikov-konjenikov,
na čelu ji sam zapovednik Jaroslav,
in se ustavila pred Pluzonovim domom.