I.

Divne so poletne noči ob obali
sumeče Save. Krajina dremlje,
sanja, se blešči v čarobnem
luninem svitu. Kot srebrn
pas ob životu lepotice se
zvija reka ob znožju gôr, skalnati vrhovi
rastejo v nebotične višine. Na strminah čepeče
cerkvice gledajo zamišljeno skozi srebričasto
meglo, vabijo zemskih težav trudna
srca k sebi na višine. Minulega časa črne
sence, razvaline nekdaj mogočnih gradov,
gledajo preteče s strmin v dolino. Uganke
prošlosti namigujejo, a ne izdadó tihi noči
tistega, kar je bilo. Zaviti v prozorni megleni
plašč, grozé razrušeni stolpi in zidovi, domovi
roparskih ptic in strupene golazni.
Roji nemirnih duhov obletavajo kipeče višine.
Ob skalnati steni se odbijajo vzdihi,
hrepenenja po večnem miru ... S svojo bolestjo
budé žarnooke sove, mračne netopirje,
pošastne zmaje, otožne čuke. Presunjena
groze ob tožbi večno zavrženih,
zafrfoče nočna ptičad preplašena s krili in
zaviče s tako čudno žalnim glasom, da se
zgane krasna letna noč in tiho zastoče rosna
zemlja. Šumi Sava, hiti ... Razliva se črez
prodnato obrežje, moči in odnaša z vrb pleteni
jez. Drvi jezna skozi zavirajoče jo skalovje,
prešerna skače črez mahovite skale,
se razširja, žene splave, ziblje čolne, nosi
brode. Tiho ležé ob njenem bregu mirne
vasi, šepečejo polja, dremljejo gozdi, zorí,
kipí vinogradov bujno trsje. Po travnikih
poletavajo svetle iskrice, rahlo pada zlato
sadje v rosno travo, topolov dolga vitka
vrsta šumi o nekdanjem ...

Tiho teče Sava mimo — grobov ... Buditi
noče junakov, ne dramiti v žalosti snivajoče
zemlje, domovine nesrečnih sinov ...

Res so solzne in krvave strani knjige
naše preteklosti, toda popisala jih je slava
z bleščečimi črkami, poznim rodovom v
spomin. Zato ne môlči, bistra Sava — šúmi,
kliči iz grobov junake! ...

Teklo je l. 1475. in poletna noč je bila
ob Savi. A v nji ni bilo veselega glasu pesmi,
šepetanja polj ne ptic žgolenja. Bele vasi
se niso zagrinjale zaupno v krilo tiste noči;
dežele trdna bramba, gradovi, niso stali mogočni,
preteči ... Poletna noč je bila, ali
trepetajoče so se bile skrile zvezde, luna je
zavila lice v črn oblak — polna usmiljenja
je pokrila noč s plaščem temine opustošeno
Dolenjsko. Grmeč se je vozil Perun v ognjenem
vozu po nebu, bliska sikajoči žar je
osvetljeval še tleča pogorišča vasi, pomendrana
polja, vničene vinograde, razrušene
gradove in nebroj mrtvih trupel, ležečih na
krvavem polju pri Brežicah.

Ob solncu se je blesketalo orožje v rokah
zmage vajenih junakov, živo je krožila kri
po žilah, v srcu je bil up na zmago. Pa zavedeni
od junaško vroče krvi, od ljubezni
do doma in križa, so planili prehitro na
sovražno premoč ...

Zdaj ležijo v krvavih kupih. Groma grozeči
glas jih ne gluši, ne slepi jih bliska
žar, iz Babinega kota preteča nevihta jih ne
plaši. Niso poginili brez boja. Bili so junaki.
Otrpla roka se je še oklepala ostrega meča,
težkega bata, urne čakane ali ostre toporice
— s krvjo zalito oko je še strmelo v sovraga ...
Ali okrvavljena usta so zevala
grozno, mučen izraz začudenja je bil na
licu: začudenja, da so propadli, ki so si
bili svesti zmage ... Trupi brez nog, glave,
rok, so tonili v krvi, ki je curljala iz ran,
močila obleko in se strnila v črno, gosto
mlako. V njej se je močila viteška čelada

in kmetiški bat, turban in perjanica, robača
in suknja. Na drevesih ob polju so čepeli
črni roji vranov. Poletavali so nemirno —
krokali strašno ...

Plašila jih je bližina duš, ki so čakale
pogreba svojega prstenega doma, da poleté
v novi sijajni dom — vznemirjala jih je sopara,
naznanjajoča nevihto. Jezno je zasikal
blisk, zemlja se je zasvetila v ognjenem žaru.

Ob motni Krapini se je pomikala dolga,
črna črta ... V negotovem svitu smolenic
so se črtali obrisi jezdecev, vozov, pešcev.
Kadar je molčal grom, se je slišal skozi plaho
nočno tišino pok biča, žvenket konjskih
kopit, ropot koles, krik poveljnikov, jok
žensk. Vse to je zaglušil zopet grom z votlim
bobnenjem, nepregledna četa se je gibala
hitro — hitela je — gotovo, da se skrije
pred pretečo nevihto.

Gosteje je švigal blisk, nebo se je treslo.
— Na širnem travniku v bližini Zaprešič se
je sukal majhen trop jezdecev. Morda je bil
zaostal, odtrgal se od glavne čete, kajti
konji so se zaletavali, jezdeci se ozirali,
kakor se ozira ptica selivka, puščena v ptujem
kraju, za drago družbo. Blisk jim je kazal
gosto dobravo, ki je mejila travnik, temina
je bila tako neprodirna, nebo tako strašno,
kakor da se je razljutilo nad njimi ... Mogoče,
da se skriva sovražna zaseda za gostim
drevjem v gozdu — mogoče da plane blisk
z nebes in uniči prerokove sinove. —

In skrila se je cesta, izgubila v goščavi,
plahi konji so drgetali, stopali nemirno —
se vzpenjali, grizli uzde, se penili in udarjali
s kopitom po tovorih, visečih na njihovih
repih. Živi so bili ti tovori in umikali so se
kopitom besnih konj. V njihove za konjske
repe privezane roke se je bilo zarezalo jermenje,
nazaj viseče glave so se obračale v
mukah, lasje so se ježili, noge krvavele,
ali stok ni prišel iz ust trpinov-kristijanov.
Prsti trdo zvezanih rok so se pa gibali naporno,
praskali, dražili konje — in jezdeci,
začudeni nad besnostjo sicer krotkih živali
— so se ustavljali, jih krotili ... Zasikalo
je svetlo od sredine neba do obzorja —
potreslo se je nebo, prestrašila se je
zemlja ... Dobrava, stoječa negibno v soparni
tišini, v pričakovanju, je zašumela, —
zaječala strašno. Močne veje hrastov so se
klanjale do tal, so pokale in se lomile ...
Ploha se je vlila v naglih, gostih curkih —
konji so poskočili, jezdeci zatrepetali. Glave
s ponosnimi turbani so se nagnile ... Hripavi
glasovi so prekričali vrvenje nevihte: „Allah
herim! Izgubili smo se, aga, kam sedaj?“

„Pri koranu! Velike vaše neumnosti! Kaj
ne vlečemo rajo domačina s seboj?“

Zveneč mlad glas je odgovoril tako. V
blesku bliska se je zazibal mali bunčuk na
glavi prvega jezdeca, pod njim so se zasvetili
dragi kameni krog polumeseca. Mlad,
ponosen obraz se je pokazal pod turbanom.
Aga je vzel svetli handžar v desnico, skočil
raz konja in krotil besnečo, plemenito žival.
Obrnil se je k živemu tovoru. Visok, vitek,
je stal ta za konjem, blisk je osvetljeval
mlad, drzen obraz, uporno čelo. Bil je jetnik.
Zvezane so mu bile roke, od velikega trpljenja
so mu lile potne srage, ki so se mešale
z dežjem na tleh. Vendar je stal trdo na
krvavečih nogah; pogled mu je bil preteč.

Mladi aga se je zdrznil pred pogledom
na tega sužnja: skoraj prijazno ga je nagovoril:

„Kje smo, kaurin? Povedi nas za našimi,
nagradim te, tako mi Allaha!“

„Odveži me!“ je bil ponosen odgovor.

Aga se je spomnil v hipu, kako se je
bil vrgel ta mladič na čelu kmetiške peščice,
zastavo v levi, čakano v desni, navdušeno
v boj ... Kako je tolkel, sekal na
vse strani in navduševal s krikom tovariše ...
Pogumni, lepi fant se mu je bil prikupil —
mignil je svojim sipahijem ... Razumeli so,
da želi imeti živega fanta in njega mlado
družbo: bil bi ljub dar sultanu ...

Lovili so mlade sokole. Žal! jokala bo
nekatera turških mater — po bliskovo so
mahale čakane — sulice in sablje so letele
iz rok sipahijev. Sam se je moral boriti z
kmetičem — mašalah! Junaške matere sin
je ta fant ... Toliko da ni pobil še njega ...
Videli so to sipahi, navalili nanj, izbili mu
orožje, presekali drog banderca ... Fant pa

je pobral urno banderce in na tleh ležeči
težki bat ter ga zavihtel oberoč ... Padel
je sipah — iz preklane glave so brizgnili
možgani ... „Vdaj se“, mu je klical, „ne
bo ti hudega ...“ Že je padel drugi ... Da,
mnogo truda jih je stalo, da so vlovili čilega
sokola, ki postane še lahko čast turške
vojske. In odvezati ga sedaj, bi bilo nespametno
... Tako pa ne bo odgovoril — preponosen
je. No, slednjič — kaj more! Trudne,
krvaveče noge ima fant, njegovi trdno zvezani
tovariši ne pridejo v poštev — a njih
je šestdesetero na čilih konjih ...

Handžar je prerezal jermena.

Jetnik je pretegnil svoje mlado, vitko telo,
zadihal globoko in si trl zatekle roke in noge.
Kri se je pretakala zopet redno po odrvenelih
udih, pogum je rastel za visokim čelom
— oči so zažarele ...

Silneje se je vlila ploha, zaglušno je stokala
dobrava ... Aga je kliknil poveljniško,
potegnil konja pod zavetje dreves in ga privezal
k deblu stokajočega, mladega hrasta.
Obrnil se je ... kje je suženj? ...

Hotel je zaklicati, prašati tovariše. Močan
sunek ga je vrgel na tla, tisočero zvezd se
mu je zasvetilo pred očmi, šumelo je po
glavi ... Le nejasno je slišal vihranje nevihte,
krik tovarišev, topotanje konj. Nezavednost
ga je zagrnila s temnim krilom.
Dolgo ni trajala omama. Hudournik, deroč
po jarku ob dobravi mu je močil glavo —
mraz mu je prešinil ves život in ga oživil.
Zmeden je sedel in se ozrl krog sebe. Kaj
se je bilo zgodilo? —

Dež je že ponehaval, grom se je oglašal
bolj oddaleč — kakor mrmranje jeznega potnika,
kadar gre od negostoljubne hiše ...
Počasi, boječe se je kradel svit lune skozi
oblake. V mračni svetlobi je videl po polju
begajoče konje. Iz gozda je zadehtelo po
smoli in zelenju — svežost zraka mu je razbistrila
zmedeno glavo, vstal je in zaklical
svoje tovariše ... Kapljanje deževnih kapelj
po vejah, zavijanje psov po zapuščenih vaseh,
lajanje srn — mu je bil odgovor. — Zažvižgal
je rezko, a tenkonogi Ibrahim ni
privihral s puhajočimi nozdrvmi in vihrajočo
grivo ... Menda vendar ni pobil kaurin
oboroženih in rešil sužnje? — Boljinbolj so
se umikali oblaki, predmeti so se dvigali
razločnejše ... Glej, tam se nekaj giblje.

Ha! Človek, ki se opoteka ...

Skočil je na noge in podprl vstajajočega.
Bil je Hasan, vrl vojak, vreden, da ga ugonobi
roka junaka, ne otroka. Bil je ranjen,
kri mu je kapljala raz čelo in močila dolge
brke.

Prijel se je za glavo, iskal turban, zastokal
in zaklel:

„Prokleti haurinov rod; prevarila nas je
ščenad — odjahala je na naših konjih ...“

Aga je molčal. Poiskal je turban Hasanov
in mu obvezal krvaveče čelo.

V polmraku sta blodila pod drevesi, po
mokri travi, prisluškovala, iskala. Našla sta
tovariše. Ležal je vsak, kamor ga je bilo
vrglo. Zdramila sta nezavestne. Vstali so,
pa ne vsi ... Hrabri Sulejman in divji Ali
sta bila mrtva, v srcu jima je tičal njihov
lastni nož. Divji srd je vžgal srca sipahijev.
Pravoverne moslime, vojake silnega sultana
so prevarili nedorasli dečki ... Pozabili so
dolg podložnosti in zahrumeli nad njim:

„Ti si kriv — oprostil si nevarnega psa
in ta je rešil druge.“

Jezna rdečica sramote je zalila vodju lice.
Legel je na tla, poslušal, skočil in kriknil:

„Na konje! Niso še daleč — luna nam
razsvetljuje pot!“

Rezki žvižgi so pretresali dobravo. Konji,
ki so se pasli ali begali po travniku, so priskakali.
Ali ne vsi ...

Medtem so odjadrali oblaki, zvezdice so
se zbirale krog svoje kraljice, ves nebeški
dvor je gledal, kako pritrjuje razsrjeni Turek
sedlo, pripravlja nože, šepeče konju spodbudne
besede in kolne kristjanov pasji rod.

Mrko gleda mladi aga, iskre švigajo izpod
namršenih obrvi — ni Ibrahima zlatogrivca,
zajahati mora druzega konja. Bolj ko sramota
ga boli izguba ljubljenega konja ...

Če ne živih, pa mrtve!

S tem klicem je zagnal konja — drugi
so se zapodili za njim. Vračali so se po
prejšni poti. Iskre so švigale pod kopitom

konj, grive in razpleteni turbani so vihrali
v zraku, rezki žvižg je odmeval z dobrave.
Žvižg velja ukradenim konjem; ustavili se
bodo na znani klic gospodarjev, vrnili se
in prinesli ubegle ... Čutili bodo dečki jezo
nemilega Turčina — bič, kol, ogenj in nož
jim prežene voljo do bega ...

Čuj, razgetanje konj — udar kopit — so
že blizu, le urno za njimi!

Dohitijo, polovijo jih, širom in krogom
ni žive duše, da bi jim pomagala. Vasi so
požgane, kar ni padlo v sužnost ali smrt,
je bežalo v gore ali se skriva za trdnim
mestnim ozidjem. Tam se je zbralo, kar je
bežalo pred veliko močjo prerokovo —
tam bi bili begunci na varnem, tjakaj jim
morejo zastaviti pot — potem ...

Že se giblje nekaj tam na ravnini, giblje
se, ustavlja, beži ... Izdajalka luna, zakaj
svetiš ravno sedaj tako svetlo? ... Že se
belijo jezdeci na urnih konjih ... Konji že
slišijo žvižg gospodarjev — ustavljajo se
— penijo se — skačejo ... Mlade roke jih
gladijo, kolena pritiskajo ... Spet se zapodijo
— spet ustavijo — spet deró naprej
... Toda, bleda kraljica noči, so li to
ljudje? Ali ne lové zli besi belih vilenjakov?
Čudno vrši bela, mokra obleka na mladeničih,
vihrajo lasje, prsi se dvigajo, svetijo
oči ... Pred njimi je prostost, domovina —
za njimi se žene sramotna sužnost s strahotnim
bičem ...

II.

Jezna je drvila Sava motne valove. Pritekli
so ji bili sicer tako mirni potoki in
prinesli s seboj nevihte darov, odlomljene
veje dreves, odletelo listje, odpadlo sadje,
obrežnih cvetlic in peska z gorâ. Prileteli
so bili divje, motno. Tožili so, da so jim

skalili z gor drveči hudourniki njihovo čisto
dno, zbegali njihov mirni tek. Mati Sava je
poslušala svojih otrok šumečo tožbo. Vznemirila
se je slednja kaplja, dvignil se je
slednji valček iz globine. Prekipela je. Jezni
so se izlili grabežljivi valčki ... Senene kopice,
žitno snopje, lanene bilke, deske in
grede, vse kar so dosegli, je bilo njih plen.
V divje radostnem plesu skakaje so ga nesli
z burno naglostjo, naprej — naprej ...

Do Save so pridrvili begunci. Truma,
hiteča z divjim krikom za njimi, je bila že
blizu ... Že se je slišalo težko sopenje konj.

Mladenič, ki je bil poprej plen age, je
jezdil na čelu beguncev. Ustavil je penastega
konja ob Savi in se ozrl ... Sokolovo oko
mu je premotrilo hipoma položaj. Zasledovalci
so se razvrstili, da jih zajamejo. Dolga
je še pot do Brežic ... Grozna, črez mrtva
trupla ... Mudna, po porušenih okopih. —
Za njimi so razdejane vasi, pred njimi besneča
Sava, ki jim brani k onostranskemu, rešilnemu
bregu. Tam je zažarel plamen skozi
gost plot vrbovja, tam je gotovo straža —
rešitev. Zakričal je fant z močnim glasom,
ki se je tresel preko vode in odbijal ob
zeleni glavi gorovja:

„Hoj tam — na pomoč!“

Visoko je zaplapolal plamen. Nečija roka
je vzela ogromno poleno z ognja — nekdo
je prihitel k bregu in vihtel plamenico krog
glave, da so švigale iskre v svetlem kolobarju ...

„Semkaj, prijatelji!“

Glasi so klicali, ljudje hiteli ... Spuščali
so čoln v vodo. Gibal se je, skakal in se
ustavljal — igrača besnih valov. Bil je komaj
v sredini vode, ko so se pridrvili zasledovalci
... Sablje so se zasvetile nad glavami
mladeničev ... Globoka je Sava, ali sužnost
je bridkejša od smrti.

„V vodo!“ je velel vodja beguncev, si
ovil konjsko uzdo okrog roke in se zakadil ...
Tovariši so sledili. Voda je zapljuskala ...
Izginila so mlada telesa ... Pa skoraj so se
prikazale dolgolase glave — roke so segale
proti čolnu ... In šumela je voda, pljuskala
— ob bregu stoječi jezdeci so kleli.

Ušli da bi jim poslednji hip? Ne ... „Za
njimi!“

Aga je velel in se zapodil prvi v vodo;
bilo mu je za zlatogrivega konja. Sipahi so
morali za njim. Ali Sava ne ljubi tujcev.
Konji so se prestrašili ledene kopeli, iskali
so tal s tenkim kopitom, poskušali plavati
— pa jezna voda jih je obračala in se igrala
ž njimi ...

Divji jezdeci so se oklepali konjskih
vratov ... Jezdece in konje je nesla Sava
v urnem teku proti daljnemu domu. Allah
jim je bil odločil smrt v vodi ... Aga je
spustil konja in poskusil rešiti se tako, da
je plaval tudi on proti čolnu ... Slab, še
omamljen od prešnjega udarca, se je onesvestil.
Begunci so pa dospeli do čolna, prijateljske
roke so jih sprejele. Spretni plavač,
mladi vodja, se je držal v vodi, dokler ni
bila rešena vsa družba. Uzdo vrlega konja,
ki je plaval za njim, je privezal k čolnu.
Že je plezal tudi on v rešilni čoln ... kar
zagleda nekaj belega ... Zaplaval je za tistim
in privlekel iz vode nezavestnega Turka. —
Veselo se je smejala luna v prepolni čoln.
Nagibal se je zdaj na desno, zdaj na levo,
dvigal se, nižal ... Vendar je prišel srečno
k bregu. Tam so čakale postrežljive roke,
sprejemale begunce ... In stresal se je zrak
od klicev veselja. V medlem svitu nočnega
solnca je bil našel oče sina, spoznali so se
sosedje in sorodniki.

Solze veselja so rosile lica mož, lica, ki
so še rdela sovražne krvi. S šumno radostjo
je donelo iz vseh ust ime: Vilemir. Vsi so
se zgrinjali okoli visokoraslega fanta, mu
stiskali roke in se radovali. V vrišču veselja
je pozabil ta na Turka v čolnu, pozabil na
konja, ki je skočil na breg in razgetal žalostno.

V senci visoke vrbe, nekaj korakov od
njih, je stal mož, nenavadno visok in širok.
Žarek lune, ki se je prikradel skozi veje, je
padal na svetlo viteško oklepnico, roka se
mu je upirala na široki, dolgi meč. Slišal je
radostne pozdrave, klice veselja ob tako
tožnem dnevu ... Zagrmelo je: „Živel Vilemir!“
Gore so klicale „Vilemir“, voda je

šumela „Vilemir“. Mož pod vrbo se je zgenil
— ostroge so zarožljale ... Zdaj se je prevrgla
radost kmetov v jezen šum ... „Dajmo
ga!“ so vpili in hoteli v čoln. Nekdo jim je
branil. Mlad, močan glas je prekričal šum:
„Pustite ga! Moj plen je in braniti se ne
more ... Sramujte se!“

Zakaj se je zgenil pod vrbo stoječi mož
še bolj? Morda mu je znan ta glas, poln
samozavesti in moči! ... Zazibala se je ponosna
bela perjanica — vitez je stopil naglo
k prerivajoči se gruči.

Fant, katerega so klicali za Vilemirja, je
bil stopil v čoln, po še vedno nezavestnega
Turka. Komaj so tega zagledali, so planili
vsi v groznem srdu nanj ... Oko je zažarelo
od jeze, pest se stisnila, zaškripali
zobje ... Vsakateri si je želel ugasniti žejo
maščevanja v krvi onemoglega ... Sesekal
bi ga, strgal na kose, umoril naglo ... Ali
še bolje: mučil bi ga počasi, premišljeno,
kakor Turek kristjana. Ali glej ponosno
vzravnan je stal pred Turkom Vilemir. Vzdignjena
roka ga je branila — in oko je žarelo
odločnosti ...

Začuden je gledal vitez golonogega kmetiškega
fanta. Kakor kak vitez je stal pred
njim. Osupli so se spogledovali kmetje.
Zakaj jim brani Turka? Vsuli so se k vitezu
in vpili v eni sapi:

„Žlahtni gospod, kaj ne da ga upihnemo?“

Nevoljen jih je pogledal. Strast sovraštva
je gorela iz njihovih krvavih lic, iskrila je iz
oči, zvenela iz hripavega glasu ... Mahnil
je zaporedoma z roko:

„Sramota! Cela tolpa na enega nesvestnega
... Vedite raje dečka k ognju. Okrepite
jih ... Mnogo so trpeli ... Tone! Tudi
ti pri junaškem delu! Nesi Turka k ognju
in skrbi zanj. Nikdo naj se ne upa skriviti
mu lasu!“

Globoki glas — jezni pogled — je porazil
kmete. Bil jim je tuj. Našel jih je, ko
so bežali razkropljeni pred vragom. Sklical
jih je z grmečo besedo in šli so za njim.
Videli so, da ne nosi zaman težkega meča ...

Osramočeni so stali zdaj pred njim. Iz
njih srede je stopil dolg, neroden človek
k Turku, ga vzdignil ko pero in ga zadel
na rame. Nesel ga je k ognju; jezni kakor
risi, ko jim vzameš plen, so mu sledili kmetje.

Vilemir je pobral turban, ki je bil padel
Turku z glave, in gledal zvedavo na visokega
viteza, čigar glas in zunanjost sta imela
nekaj posebnega, in ki je zdajci pristopil
bliže do njega:

„Vrl dečko si, poznaš postave viteštva,
katerega naloga je bila vedno bramba slabotnih.
Povej, kako si ušel in ujel Turka?
Pa kaj vidim — bunčuh? Aga je tvoj plen,
mladenič, bogate odkupnine si gotov.“

Fant je poslušal kakor v sanjah. Ukopan
je stal pred vitezom — slišal je glas, ali ni
vedel, kaj mu pravi. Vitez je ponovil svoje
besede in dostavil:

„Že kamni na turbanu so vredni za celo
posestvo. In ta konj! Pravi arabec, vetrov
sin je to — ponese te ko lastavica.“

Pozorno je gledal Vilemir zasenčeni obraz
vitezov in odgovoril:

„Čemu tlačanu jetnik in dragi konj? Vzemite,
gospod, zamenjajte Turka, koliko naših
ječi v sužnosti. Krasen je konj, pa ne bi
imel pri meni gospodske postrežbe. Nam
se obeta lakota, beda ...“

Glas se mu je zatresel. Priklonil se je
in stopal počasi po kamenju. Bolele so ga
krvave, zatekle noge. Vitez je gledal z zanimanjem
za njim. — Dejanja, kretnja in
besede tega fanta se niso vjemale z njegovo
obleko. Tudi lice in postava ne. In ime?
Nenavadno v teh krajih, navadno v njegovi
deželi in rodbini ...

Lakota, beda, je dejal fant ... Vedno
ista pesem, kamorkoli stopi turški konj ...
In nihče ne zajezí gorjá ... O Evropa! kaj
dremlješ, čakaš?

Težkih korakov je hodil tudi vitez po
produ. Misli so se sukale v krogu in vračale
vedno nazaj k istemu predmetu. Ta
junaški mladenič! Njegovo ime je odprlo
rano, na kateri je bolehala plemenita duša
vitezova. Nekdajnost, solnčna in krasna, kakor
pravljica detinskih dni, je vstajala, pričarana,
poklicana po imenu Vilemir.

* * *

Bil je vitez iz rodu Vladmirovičev in živel
častno v ponosni Bosni. Vsa dežela se je
klanjala neskaljeni slavi njegovega imena,
a on nikomur — razen Bogu. Sorodnik
kraljev, prvak kraljestva, je vzdignil smeli
pogled do Katarine, hčerke duka sv. Sabe.
Katarina, črnooka izdajalka! Bilo ji je voliti
med njim in med Tomom Stipanom ... Sijaj
krone jo je omamil, izneverila se je dani
prisegi, poročila se s kraljem ... Težek
udarec za vroče čutečega mladeniča. Zapustil
je svoje bele dvore. V popotnem
plašču, z romarsko palico je odšel ... Romal
je v sv. deželo, v Rim, pohajal visoke šole,
vednost ga je tolažila za izgubljeno ljubezen.
Izkušen mož se je vračal v domovino. Čas
in njega doživljaji so mu ublažili srčno rano,
mirno je prihajal na dvor, hladno gledal
Katarini v krasni obraz.

Vendar ni pozabil. Bila je vzrok njegovega
samotnega življenja.

V prvi bolesti prevarjene duše se je bil
zaklel, da ne pogleda nikoli več ženske. Bil
je mož, in je držal prisego. Pa bil je tudi
zadnji moški potomec stare rodovine. Dolžnost,
čast moža je, da živi v svojih potomcih
— da ne pusti izumreti starega imena.

Imel je sestro edinico. Tačas, ko je blodil
on po svetu, se je ravcvela v divno krasotico.
Snubit so jo prihajali plemiči treh
deželâ. Dvori so odmevali veselega bučanja
vitežkih iger.

Vso ljubezen svoje globoke duše je izlil
Radivoj na zlatolaso glavo sestre Jelene. Pri
kralju je izposloval, da bo smel nositi njen
mož ime Vladmirovičev, da bo živelo staro
ime po njej, po njenih potomcih. Skrbno
je izbiral sestri ženina. Najboljšega viteza
dežele ji je bil namenil. Pa ženska srca hodijo
svoj pot. Od prvih glav dežele oboževana
Jelena se je zagledala v viteza neznatnega
rodu — Iva Klobuškega. Prikupljiva zunanjost,
medena beseda sta mu nadomeščali
v očeh Jeleninih bogastvo in slavo. Zato
ga je Radivoj iztiral. Ne ker je bil reven
— saj je bil Radivoj tako bogat — ali on ni
hotel dati sestre in svojega imena možu tako
neznatnega rodu ... Jelena je povešala krasno
glavo, venela. Veselo življenje na dvoru Vladmirovičev
je umolknilo. Jelena se je plazila
kakor senca in se ogibala rodnega brata.

Moški razum se je moral vdati nerazboritemu
ženskemu čustvu. Radivoj je uvedel
Klobuškega kot svaka v bele dvore in poročil
sestro. In spet je cvela sestra v sreči
ko žarna roža, spet je odmeval dvor Vladmirovičev
šumu veselja, vitezi treh deželâ
so se klanjali lepotici Jeleni.

Vihralo je po deželi. Kralj Tomo je jel
preganjati vedno bolj predrzne bogumilce.
Velikaši, skrivni privrženci te po Bosni zelo
razširjene sekte, so jih ščitili. Radivoj, odličen
v znanju in imenu, je bil pečatnik,
sodnik Bosne. Katarina ga je prosila in dolžnost
mu je velevala, da varuje kralja. Skrivne
spletke kraljevih, prestola lakomnih sorodnikov
so mu delale mnogo skrbi. Ali razvedril
se je vselej pri sestri. S krepkim fantičem,
s prenežno deklico mu je hitela naproti.
Sestra je tudi poročena še vedno ljubila
brata, morda bolj kakor prej. Saj je vedela,
kako težko mu je bilo privoliti v njen zakon
s Klobuškim. Hvaležnost se je družila z prirojeno
sestrsko ljubeznijo.

Tudi otroci so zelo ljubili lepega strica.
Deklica se mu je ovijala okrog vratu, fantič
je segal po meču. In Radivoj se je veselil
krepkega, malega Vladmiroviča, ki je kazal,
da bo junak, vreden podedovati množino
gradov, ki so bila že stoletja last Vladmirovičev.
In veselil se je sestrinega sladkega
smeha, ki je zvenel kakor glas sreče ...

Ali Ivo — njegov svak — je bil neubran
glas v pesmi Radivojeve sreče. Ivo je črtil
Radivoja. Zavidal mu je ljubezen sestrino
in otrok. Ljubosumnost se je zajedla vedno
globlje v srce strastneža in je izlegla gnjusno
izdajstvo. Tačas se je bližalo solnce bosanskega
kraljestva zatonu. Že dolgo je prežal
lakomni Turek na bogato deželo. V meniški
obleki je prehodil sultan Mohamed II. Bosno.
Bil je spoznan, prignan pred kralja. Plemstvo
je zahtevalo smrt Mohamedovo. Kralj Tomo
si je pa želel pridobiti mogočnega prijatelja.
Počastil je sultana in ga spremil varno do
meje. Postal mu je pobratim.

S takim ravnanjem nezadovoljno plemstvo
je podpihoval ogrski kralj Matjaž. Radivoj
je bil po deželnih opravkih v Rimu. Tačas
so zastrupili kraljevi sorodniki kralja. Kraljica
je menila, da je umrl naravne smrti.
Ko se je vrnil Radivoj, je našel kraljico-vdovo
pogreznjeno v žalost. Pa kmalu se je izpremenila
žalost v jezo. Izdajska usta so ji razodela
tajnost kraljeve smrti. Žena je gorela
od želje maščevati moža.

Miril jo je Vladmirovič, brzdal žensko,
za vsako zlo iznajdljivo domišljijo. Pa zaman.
Našla je podlo dušo, ki ji je pomagala, svetovala.
Ta nevrednež je bil Ivo Klobuški.
Skriven bogumil, je bil tudi on v zaroti.
Vendar je razkril kraljici vse. Iz črta do plemenitašev,
ki so ga prezirali in mu zavidali,
da jim je prevzel najlepšo in bogatejšo Bosanko.
Svetoval je Katarini, naj se obrne do
Mohameda. Sel Katarinin je šel do njega
in ga pozval, da kaznuje tiste, ki so mu
umorili pobratima Tomo Stipana, „ker ni
hotel pogubiti njega“. Kraljica je skrivala
pred Radivojem nakane maščevanja. Pa kmalu
je bilo znano celi Bosni, kar je zasnovalo
nepremišljeno, užaljeno žensko srce.

Mehmed je prišel z veliko silo, popalil,
porobil deželo in ji naložil davek. Dvori
kraljice in Vladmirovičev pa so ostali nedotaknjeni.
Bahato je hodil Ivo po njih, Katarina
pa si ni upala narodu pred oči. V
preprosti obleki, zakritega lica je bežala
iz Bosne. Poprej je še pozvala k sebi Radivoja
in ga prosila na kolenih odpuščanja.
Odpustil ji je bil prevaro mladosti, izdajo,
nesrečo dežele —, črne sence, ki je
padla na njegovo ime, ji ni mogel odpustiti.
Sedaj živi v Rimu — ostro-spokorno
je njeno življenje ... In dostikrat se mu prikaže
v tihi uri, na kolenih, obupajoča, proseča
... Pa odpuščanja ni v njegovem srcu ...

Žgala ga je sramota. Sklical je plemstvo
dežele, može čistega imena, in tirali so svaka
pred sod. Strgali so mu vitežko verižico,
vzeli orožje, zlomili grb, zažgali listino plemstva.
Brez imena in orožja je moral iz dežele.
Zapretil je, da se vrne. In vrnil se je.
Grozen je bil tisti dan —

Stipan Kristič ni hotel dajati Turku sramotnega
davka. Poslal je sele po deželi in
pozval nje sine v boj. Zbirala so se krdela junakov,
da operejo slavo domovine. Mehmed
pa je pridivjal nenadoma z veliko silo in si
upokoril v osmih dnevih sedemdeset gradov
in osem mest. Kralja je premotil, da se mu
preda — na vero! Padel je kralj, cvet viteštva
je poginil sramotne smrti — v mukah ...
Listine, katere je zahteval Mehmed, da jih
pregleda in potrdi stare pravice plemiških
rodbin, so zgorele na grmadi. Vsa Bosna
je bila velika, zevajoča rana. Jezero junakov
je umrlo z imenom Jezus na ustih in v srcu.
Njihova trupla so bila plen orlov in vranov.
Iz njihovih lobanj je sezidal Turek grozen
stolp — sramoto Evropi.

Samo peščica ljudi je zatajila križ, da si
reši sramotno življenje, nekaj jih je pa bežalo
iz dežele. Le-ti jedó kruh tuje zemlje. Pod
hrvaškim praporjem, pod beneškim levom,
se bojujejo proti kletemu vragu ...

Na razvalinah bosanske slave bi bil rad
umrl knez Radivoj. A živela mu je sestra,
ki je tonila v žalosti zbok sramote izdajalskega
moža. Živela sta otroka, zlasti deček,
dedič njegovega imena.

Bežal je ž njimi. Toda truma divjih janičarjev
ga je dosegla na begu. Mož zakritega
lica jim je načeloval. Hrabro se je boril
Radivoj. Branil je najljubši zaklad. Janičarji
so padali krog njega kot snopi. Boril se je
z načelnikom sovražne trume. Z mečem mu
je strgal naličje raz glavo — osupel je obstal
... Bil je svak Ivo! In ranila ga je sablja
svaka — poturice.

Prebudil se je v skriti jami ob Rami. Stari
konjar, verni sluga, je sedel pri njem, pred
jamo je čuval deček, osiroteli sin plemiča
Vukiča. Radivoj je spoznal, da je moral biti
dolgo bolan. Porastla mu je brada in lasje,
posušil se život. S klikom: Jelena! Vilemir!
je hotel planiti — po koncu, a je padel v
nezavest ...

Toda prihajalo je po skrivnih stezah, v
nočni dobi na strmo gorovje. Skrbna roka
je pošiljala krepčilne hrane, iz meha je teklo
staro vino: Jelena ni pozabila brata.

Do njega ni mogla, pa zvesti sel je prenašal
poročila od sestre do brata. Zastražena,
zaprta od moža, katerega je zaničevala,
je hrepenela Jelena po svobodi. Mož
jo je silil, da prestopi k veri lažipreroka,
najel je muftija, ki naj izruje od matere zasejano,
skrbno negovano cvetlico prave vere
otrokom iz srca. Zaničevan, jo je mučil s
svojo ljubeznijo. Sramotno je bilo življenje
Jelenino — želela je smrti. Rotila je brata,
naj reši vsaj duše otrok — ker bi videla
svoje najdražje raje mrtvo, nego poturčeno.

Brat je okreval. Okrog njega so se zbirali
od ljudstva spoštovani, Turku strašni,
brezdomni hajduki. Nežna, osemletna deklica
je bila znala uiti očetu in je prihitela
k stricu. Skril jo je varno pri neki zvesti
družini in je čakal sestro, pripravljeno na beg.
Skrinjico z njenimi dragocenosti, vrečico z
zlati je prejel — sestro pa je zasačil Ivo ...

Izvedel je, da Radivoj še živi — da načeluje
hajduški četi ... Razpisal je nagrado
na svakovo glavo, napravil gonjo na njegovo
družbo. Kakor volcje so se skrivali hajduki
po jamah. Tam je obsodil v svečani seji
Radivoj, prejšnji sodnik Bosne, vse izdajalce
v smrt.

Mesto Radivojeve glave je dobil Ivo
smrtno obsodbo v roke. Zavarovan z močno
stražo, je čemel za zidom dvora. Bogvekdaj
— je pobegnil z ženo in sinom iz Bosne.
Kam, ni mogel izslediti Radivoj. Bržkone v
Carigrad.

Šel bi do tja. Pa dobil je poročilo od
sestre, naj se ne izpostavlja gotovi smrti,
zaradi Romane ne, ki bi ostala sama in prišla
odpadniku v roke. Ona uide, pri priliki —
pride ... Čakal je in napadal s svojimi četniki
Turke. In tožil je marsikater Turek, da
„ga je namera namerila na viteza Vladmiroviča
Radivoja“. Pa prišel je dan smrtnih muk.

Preganjal je turško četo. Na pepelu njihovega
tabora so našli truplo fantiča, ožganega
obraza in las.

Pokazali so ga Radivoju. Kriknil je le-ta
v divji bolesti: — Trupelce je bilo odeto

v suknjico, katero je vezla Jelena lastnoročno
za zlatolasega sinčka Vilemirja ...

Mogočen v srdu, kakor lev, ko mu ugrabiš
mladiče, je pohitel s svojimi za turškimi četniki.
Pobili so vse do zadnjega moža. Ko
je ležalo vse, se je domislil, da bi imel izvedeti
važnih stvari od sovragov.

Iskal je med mrtvimi in našel težko nekega
ranjenca. Spravil ga je k sebi, obvezal
in potem izpraševal. V pretrganih stavkih
mu je povedal Turk, da živi odpadnik Ivopaša
v veliki časti v Carigradu. Žena kristijanka,
da mu je ušla s triletnim sinkom. A
bogati paša je velel oklicati pred zbrano
vojsko, da dobi drago darilo, kdor mu privede
ženo, sina, hčer ... Druga četa je bila
našla ubeglo in se srečala s četo ranjenčevo.
Zavidni, željni darila, so pobili in razpodili
tiste četnike in jim vzeli plen. Pa tudi oni
se niso veselili dolgo dragega darila: S
svojim spremstvom je prijahal neki drug
paša, slišal klic žene, videl njeno lepo lice
— in — jo rešil, za sebe gotovo ... — To
je povedal ranjenec, potem je izdihnil. Tresel
ga je Radivoj, rotil — naj mu pove ime
paševo ... Prekasno ...

Tu je izginil vsak sled o Jeleni ... —
V duši naroda se je pa rodila pesem o lepi
zlatolaski, zaprti v zid harema, o bratu junaku
... Žalost in grenka jeza sta si napravili
stalen dom v srcu Radivoja. Tožno
se je nasmihal, kadar mu je hitela nežna
sestrina hčerka naproti, mrko lice mu je
oživelo le v bliskanju sabelj. Nemirno mu
je bilo življenje. Bil je, kjer je žvenketalo
orožje, kjer je tekla kri. Boril se je pod beneškim
levom, pod avstrijskim orlom, pod
hrvaško zastavo. S Korvinom je hodil nad
Turka, Skenderberga je spremljal na drznih
potih. Na polju slave se je bil seznanil z
goriškim grofom Lenartom. Ta je ponudil
brezdomemu svoj grad Rihenberk v užitek
in bivališče.

Tjekaj je bil spravil Romano. Prisegel je,
da ne počije, da ne vdomi Romane, dokler
ne opere sramote sestrine v krvi izdajalčevi
— dokler ne najde sestre. In kjer se vije
zelena zastava, kjer se šopiri bunčuk, kjer
padajo sinovi preroka, tam išče Rihenberški
kletega rušitelja sestrine sreče.

Težka pota! Ustavil se je bil na njih ...
Prišlo je ... Dušo je omamljal čar lepote,
srce je napajala divna pesem ... Boril se
je — premagal. Ponosna duša se ne spominja
rada svojih slabosti. Le včasih ob
redkih urah pokoja vstaja slika krasne Goričanke
in toži srce, da ga vežejo prisege,
da ne sme uživati ljubezni. Tolažil se je, da
preskrbi tako srečo Romani, da zveže
nežno cvetko s krepkim sokolom Vukičem.
Bog je hotel drugače. Že dolgo na poti
ga je dobilo sporočilo, da ga čakajo nujna
opravila. Vračal se je. — Zagorele so grmade
— zazvonili zvonovi. Hitel je v kraj, kjer
so se zbirali vitezi na krvavi pir, kjer je zastavljal
kmet življenje. Nesrečni dan poraza
je strl krila sokoliču ... Samemu je potovati
z zvestim hlapcem proti daljnemu Rihenberku.
Po samotni cesti ga bodo spremljali
žalni spomini — —

Obvladan od spominov se je
ustavil vitez Radivoj, prekrižal
močni roki in gledal
preko Save.

Krajina se je blestela v
blesku lune. Brežice so se črtale mogočno
nad vodo. Po polju nesreče so frfotale nočne
ptice, so zavijali psi, iščoč gospodarjev ...
Zapuščeni lbrahim in njega razkropljeni bratje
so rezgetali žalno ...

Tam ležijo borilci križa ... Premagani,
mrtvi ... Ošabni zmagovalec se posmehuje,
se veseli plena ... Grozno! Kaj naj uresniči
Turek svojo grožnjo, da si podjarmi svet?

Že dolgo stoče Bolgarija pod krutim
bičem, ponosna Grška mu leži pod nogami,
Srbija robuje, Bosna se klanja ...

Žalostna usoda teh dežel čaka morda
tudi slovenske pokrajine. Kdo ustavi polet
ognjenega zmaja? Pogumno se še bojujejo
Albanija, Ogrska in Slovenska. Če umirajo
junaki dičnih imen: kraljevič Marko, Kastriota,
Sibinjanin, Kobilič, Zrinovič — se porajajo
drugi: Koloniči, Lenkoviči, Gerebi,
Matjaži, Kislini ... bogate so slovanske zemlje
junakov. Rod za rodom polaga življenje na
oltar domovine, da zajezi naval sužnosti ...

Globoko je vzdihnil vitez:

„Radi žrtvujemo poslednjo kapljo krvi
zaradi tvojega svetega imena, Gospod! Samo
ne dopusti, da bi bile naše žrtve zaman!
Ne puščaj služabnikov svojih v posmeh neverniku.“

Slišal je Bog vzdih trudnega junaka. Zašumelo,
zavalovilo je nad bojnim poljem.
V srebrni megli so vihrale goste trume. Jezera
jezdecev, morje pešcev se je valilo pod
vihrajočo zastavo polumeseca proti mali trumi
slabo oboroženih kristjanov ... Več in več ...

Neizcrpljivo bogastvo Azije, mogočnost preroka,
fanatizem ... Kaj hočeš uboga raja
— ukloni se kakor drugi ali umri v mukah ...
Pa glej! Na glavi vsacega kristjana se je
zasvetil križ — rastel je in se širil in vlil v
veliko, svetlo znamenje, ki je kraljevalo od
vzhoda do zahoda — pred svetlim so popadale
vničene neverne trume ... Polumesec
je ležal v prahu pred križem ... Zamaknjeni
vitez je sklonil koleno — usta so šepatala:

„Od vzhoda do zahoda bodi slavljeno
tvoje ime, o Gospod! Močen stolp nam je
Gospod proti vrstam sovražnikov.“

Konji so zahrzali v bližini — šum govora
je prišel od ognja ... Vitez se je predramil.

Voda je pljuskala ob privezan čoln, grgrala,
šumela ... Vitezovo srce pa je polnila
sladka gotovost, da se razbije turška sila ob
moči križa, vtisnjenega v srca Slovanov. Bojeval
se bo še dalje brez pritožbe — brez
odmora — saj je to volja božja. Potolažen
je stopil od straže do straže in se uveril,
da bdí sleherna izmed njih. Vleklo ga je
k ognju. Bajno je razsvetljeval svetlordeči
plamen na hlodih okoli njega sedečo, čudno
družbo. Iz platnenih, strganih in krvavih
oblek je gledala rjava koža, krepke mišice.
Glave jim je krilo pokrivalo iz gobe-drevesnice
ali iz spletenega trsja; večini tudi
le gosti, bujni lasje. Iz njih krepkih pesti je
gledalo razno pretilno orožje: sekira, kosa,
cepec, bat, sablja. Gole prsi so bile polne
krvavih brazgotin — lica grozna: govorila
so o pogorelem domu, o odvedeni deci, o
osramočeni ženi ...

Gosti drevesni plot jih je ločil od reke.
Pred njimi se je vila cesta na Dolenjsko,
nad njo se je kupičilo hribovje. Na nebu

so se tresle zvezde in menile, da se je zbral
zbor viljenčkov k nočnemu čaranju. Pa so
bili le kranjski, štajerski in hrvaški okoličani
— ostanki današnje bitke. Med njimi so sedeli
in čepeli do pasa goli, iz vode rešeni
dečki, in si zavijali krvaveče noge s capami
obleke. Njih robače so visele na drogih pri
ognju. Tudi turban. Dragi kameni so lesketali
v plamenu, metali tisoč isker ... Nikomur
ni bilo mar tega ...

Tožno-živahni pogovor mož je umolknil,
ko se je približal vitez. Sedel je na grčavo
deblo. Plašno so gledali tlačani močnega
tujega gospoda — srdito zraven Toneta sedečega
Turka. Da ni bilo istega in Vilemirja
— ej, Boga mi, ne bi se grel Turek tu!
Aga je čutil srepe poglede in zeblo ga je
kljub hrabrosti in kljub ognju. Videl je, da
je v oblasti mož, ki ne štejejo na bogato
odkupnino, ki ne hlepijo po dragih kamenih
na ročaju njegove damaščanke, pač pa jih
žene koprnenje, da mu porinejo nož v srce,
da ga zdrobijo z bati, razsečejo s sekiro ...
Obupen, srdit je izraz na teh licih. In mladi
kaur, poprej njegov suženj, sedi zraven
njega ... bogve, kake muke mu pripravlja
raja? ... Tako je ugibal Turek, vendar ni
kazal strahu. Mirno je čepel na prekrižanih
nogah, motril kmete z lepim, tožnim očesom
in vzdihnil samo, kadar je zarezgetal
zapuščeni Ibrahim. Ubogi zlatogrivec! Kako
se mu bo godilo pri kmetu, ki ne razloči
plemenitega konja od kobile vozilke? Vpreže
ga kmet h kravi — poorje ž njim njivo ...
Mesto laskavih besed bo slišal kmetovo sirovo
rentačenje, čutil bič ...

Aga še ni videl viteza. Močno se je razveselil,
ko ga je ugledal. Vitez je, ne bo ga
pustil druhali v plen, zamenjal ali dal ga
bo v odkup. Slava Allahu!

Veselil se je aga v srcu, obličje mu je
ostalo mirno, dostojno je čakal, da ga nagovori
vitez. Ali pogled vitezov je hitel
preko plemenitega Turka h kmetiškemu mladeniču.
Gledal je Vilemirja in preletel mu
je nežen izraz lice, kakor obsije nenadoma
solnce pusto zimsko krajino; gledal ga je,
kakor gledaš sèn davne, divne prošlosti.

Bilo je nekaj plemenitega v tem mladeniču.
Široko, od plavih las obvito čelo, podolgasto
lice, krepki nos, goste obrvi in polne ustnice
so kazale odločno, neupogljivo nrav,
ki se ne plaši zaprek, ne truda; sanjavi pogled
modrega očesa pa je svedočil mehko
slovansko dušo, ki ljubi glas pesmi ob zvoku
strun bolj nego žvenket orožja. Nežna mladost,
ki je sevala s mladeničevega lica, je pričala,
da je rast njegovega telesa prehitela kratko
dôbo njegovih let. V pogledu, kretnji in
besedi pa je odseval ponos, kakršen je
lasten le članom plemenitih, starih rodbin, v
katerih sta dedna junaštvo in slava.

Tudi aga je motril mladeniča — saj je
spoznal tudi on, da tiči v njem nekaj posebnega
... Tone je dregnil z gorjačo po
ognju. Plamen je zaplapolal visoko, z dimom
je zletelo tisočero isker v zrak in se razpršilo
med vrbami.

Plamen je osvetlil vitezove junaške brke,
igral mu v očeh in odbijal se ob oklepnici ...
Vitez je videl vseh oči z živim zanimanjem
vprte váse. Potegnil je z roko preko čela,
da prepodi ob dnevu poraza tako neumestne
spomine sreče.

„Odkod si, moj junače? Živé še tvoji
roditelji?“ je vprašal Vilemirja.

Mračna bol se je poglobila v modrem
očesu, mladenič je povesil glavo, svetla solza-bisernica
mu je orosila lice. Z bolestnim nasmehom
je odgovoril:

„Odkod sem? Bogve! Imel sem plemiške
in kmetiške roditelje — a danes sem brez
teh in onih, brez imena in pokolenja.“

„Kaj praviš? kako je to?“ Zgenil se je
vitez, mladenič pa se je nasmehnil še bridkeje:

„Kaj je malo tacih? Moji roditelji so umrli
pod turško roko, odgajali in ljubili so me
kmetje ... Pa tudi teh kosti že ležé pod razsipom
upepeljene hiše, ki je bila moj dom ...“

Vzdihnil je. Iz prsi vseh je odmeval ta
vzdih. Vsi so gledali obupno v ogenj. Prav
je imel mladenič: ni bil on edini brez doma
in svojcev. Odkar je oplakala vila nesrečno
Kosovo, se je razrušilo v sramoto Evrope
ponosno bizantinsko cesarstvo in je dajala
kleta nesloga Slovanov divjemu Azijatu deželo

za deželo v dobrodošli plen — je stalo
nad pogorišči vasi in sel nešteto sirot brez
pokoljenja, brez rodu in krova! — Vitez
je gledal vprašaje mladeniča. Ta je nadaljeval:

Na neki gonji za Turkom je rešila kmetiška
četa ranjeno ženo iz turških rok. Bilo
je na hrvaški meji. Žena je umirala in izročila
dete — mene — mojemu redniku ...
Povedala je samo, da je dete plemiške krvi,
krščeno na ime Vilemirja — in je umrla.

Molčal je, povesil glavo. Težko je pogrešati
svojcev, še težje vedeti, da jih ne bo
nikoli od nikoder.

Vitez je vstal in stisnil mladeniču roko:
„Razumem in pomilujem te — pa ne obupaj
— našel si prijatelja.“

Naglih korakov je odšel od ognja. Vilemir
je gledal začuden za njim. Vedel je,
da ni videl še nikoli tega viteza — in vendar
bi prisegel, da ga je že videl ... Znan mu
je bil pogled in glas. Živo je prašal dolgega
Toneta, čigar kratke hlače in jopica iz sive
bukovine so izdajale sina drugih krajev, po
domu in rodu viteza. Tone je nakremžil svoj
bradati, dobrodušni obraz, zamahnil z debelo
gorjačo in izpregovoril važno:

„Redko čast imaš mladenič, da ti stisne tak
gospod roko ... Pri moji veri! Ime Rihenberškega
je znano vsakemu plemiču in kmetu
po Goriškem. Gotovo je „silni vitez od Neretve“
slavnega rodu. Pa ne spodobi se
hlapcu govoriti o tajnah gospodovih ... Oh,
gorke nam žalosti! Imeli smo gospodiča
seboj. Bil je ko nageljnov cvet ... Santa
Maria! Saj pravim: doma bi bili ostali ...
Zapreš se v trdni grad in kihneš na tlačarja ...
Naš gradnik pa zmiraj na konju, na pohodih
... Naša mala rožica, gospodinjica,
pa pravi: Tone, skrbi, da ne bo stric stradal ...“
Tone je potegnil kapo dolgočopko v čelo,
da zakrije solzo za „nageljnovim cvetom.“
Plamen je prasketal, voda je šumela, drevje
šepetalo ... Še je bučal grozne bitve strašni
šum v ušesu mladeniča, oko je še videlo
gorečo streho zavetišča mladih dni ... In
ker se izlije slovanski duši vsako prekipeče
čustvo v pesem, je zapel Vilemir z globokim,
grozečim glasom, krvavo davorijo: „Kdor
nam rod in dom zatira, on pod koso naj
umira ...“ Bojna pesem je donela preko reke,
obljubovala mrtvim osveto, sovragu
muko, smrt ...

Raztrgani, okrvavljeni možje in dečki so
poslušali, stisnili orožje in zapeli za njim.
Mučno je motilo tako petje tišino noči.
Grozno je zašumela Sava, strašno zašepetalo
drevje, vse je ponavljalo prisego smrti,
maščevanja. Bled je poslušal aga grozni
odpev. Tone se je stresnil:

„Kako pagansko pesem pojete? Ah, da
vas sliši naš nunec! ... Mrtvim je treba molitve,
ne kletve ...“

„Kje si slišal to pesem, mladenič?“

Razburjen glas je vprašal. Vitez je stal
pred mladeničem, ki je odgovoril sanjavo:

„Ne vem. Zazdelo se mi je kakor v sanjah,
da sem sedel že tako pri ognju, da so gorele
vasi in peli raztrgani, divji možje to
pesem; — sama mi je privrela na usta.“

Ti spomini. Ali ni to napev hajduške
pesmi in besede skoraj iste? Kolikokrat jo
je pel pregnani knez na porušenem domu
sreče z brezdomnimi hajduki.

Straža je prihitela:

„Ob Krki prihaja četa Turkov s plenom
in vjetniki.“

„Nadnje!“ je vzkliknil Vilemir in skočil
na krvaveče noge. Stresnil je lase kakor
mladi lev grivo in se ozrl po svojih tovariših.
Vitez se je nasmehnil.

„Nadnje!“ so ponovili vsi enoglasno, vsi
so skočili na ranjene noge. Niso čutili več
bolečin, samo veselje, da bodo rešili brate
sužnosti.

Tone je pogledal svojega gospodarja,
stisnil gorjačo in rekel: „No, pa naj bo; le
nadnje!“

Tudi Turek se je zganil: Bližajo se rojaki,
rešitev ... Napel je roki, da pretrga
vezi ... Zaman. Stotero pesti se je dvignilo.

„Nazaj!“ je velel vitez. „Tone, zveži mu
še noge in zamaši mu usta. Vi drugi pogasite
ogenj. Pripravite se.“

Tone je posmukal pest listja z bližnjega
drevesa in ga zatlačil Turku v usta. Vzel je

močen jermen iz torbe-popotnice in mu
zvezal noge. Aga je sopihal in obračal oči.
Tone ga je tolažil, da ne bo tako hudo, in
ga vrgel za drevesni plot. Padel je v mehko
posteljo večletnega, sprhnelega listja in blata.
Neugodni duh plesnobe mu je silil v nos,
mokrota je udarjala skozi svileno obleko.
Zvijal se je in se ukopaval čimdalje globlje
v grez.

Ogenj je ugasnil z jeznim sikanjem, dim
se pokadil v srditi megli. Vitez je razstavil
može in mladeniče ob cesti. Vsak je hotel
biti prvi. Vsak je stal, preteč kot teman
oblak, vsak je stiskal orožje k srcu.

Od Krke je prihajal nejasen šum. Bližal
se je vedno bolj. Že je razločilo tenko uho
topotanje konj, korake peščev, klice: „Na
pomoč, bratje!“

Klicali so brate, upali rešitve ... Na njihov
klic pa je odgovarjal pok biča. Živeje
je zakrožila kri po žilah teh, ki so čakali,
trdneje so stisnile roke orožje — v udih se
je potrojila moč ...

III.

Svetla kraljica noči se je umikala za goro.
Priroda se je bila ogrnila v molko-nemi plašč.
Drevje se ni genilo, trava ni šepetala, voda
se je potajila. Nočne ptice in zveri so se
poskrile po brlogih. Noben glas ni motril
jutranjih sanj zemlje in neba. Potem je počila
zora, nebo je zardelo od radosti. —
Zdanilo se je. —

Po gozdih okoli Brežic je oživelo. Trde
roke so odmikale rosne veje, težke noge
so stopale trudno po mokrem mahu, plašen
pogled je hitel v dolino, ki je tiho ždela v
jutranjem mraku. Počasi so se razločila izmed
varnega zavetja dreves beloodeta ženska
bitja. Pa to niso bile vile gozdarice, namenjene
zarajati jutranjico v slavo vstajajočega
solnca. — Pod belo odejo plaht so se skrivala
bedna bitja, plašna srca ženâ, mater.

Nežni otroci so dremali v njihovem naročju,
in drobni glaski so prosili: „Mama
domov — k atu! Mama kruha — lačen!“

Težko so vzdihnile žene: „Uboga deca
— kruhek je zgorel — doma ni! Ateka je
vzel Turek!“ Pritisnile so zdihovaje otroke
k sebi in se spustile vnizdol, proti bojnemu
polju.

V vrbju onkraj Save se je zazibalo. Veje
so pokale pod brezobzirno reko, pesek se
je udajal pod težkim kopitom natovorjenih
konj. Voda je zapljuskala. Na prelivajoči se
zibelki valov se je zanihal čoln, začul se je
udar vesla ... Ozki nos čolna je rezal vodo
proti levemu bregu. Glava pri glavi je sedela
v lehkem lesu, roka pri roki je stiskala
orožje, pa glasu ni bilo iz nemih ust. Čoln
je priplul k bregu — in izkrcala se je trudna
četa nočnih stražnikov. Ustavila se je na
bregu in čakala. Čoln se je vrnil, hitel —
in zopet donesel nov tovor.

Globok glas je pretrgal molk.

„V mestu je še vse tiho ... Pohiti, Vilemir,
naznani gradniku, da je okolica prosta.
Tone, pojdi za mladeničem v grad. Preskrbi
tam Turkovega konja in plen. Možje, hvala
vam na hrabrosti! Zdaj ste prosti, plen vam
razdeli gradnik o priličnem času.“

V rdečem žaru zarje se je zasvetila čelada
tujega viteza. Pred njim se je poklonil
vitki mladenič, skočil na konja in izginil med
drevjem. Tone se je obotavljal pri konjih
in opomnil boječe:

„Kam pa vi, gospod? Pazite — pazite!
To-le drevje se mi zdi nevarno: lahko se
skriva turški hlačar za njim ... Z menoj bi
jezdili v grad! Saj je zadosti, da smo izgubili
našega bubeca ... Oh, kaj porečejo
naša gospodinjica?!“

„Molči in pojdi, nekaj mož ti pomaga.“

Viteza je zakrilo vrbje. Po produ je zaškrtalo,
po pesku je zadrsalo. Z utripajočim
srcem je šla večina za vodjo na polje poraza.
Le par Hrvatov je ostalo pri konjih
in motrilo s krviželjnim pogledom na konja
privezanega Turka. Nevoljen se je zadri
Tone:

„Kaj streljate z očmi vanj! Namesarili ste
se nocoj ... Hajd naprej!“

Zdajci je zabrnel po zraku mil glas zvona.
V gradu se je oglasil rog. Tone je srečaval
množico, ki je hitela skozi odprta mestna
vrata. Speli so z raznih strani k istemu kraju.

Nad Brežicami se je dvigalo solnce. Zardele
so gore, zapele ptice. Biserno so zablestele
rosne kaplje, zažuboreli so potoki,
glasneje je zašumela srebrna reka, lepa Sava.
Vse je radostno pozdravljalo življenja svetli
vir. Žal, obsvetilo je solnce tožne ostanke
vasi, visoke kupe mrtvih, in vničene setve
na pomendranih poljih. Stotero solznih oči
se je uprlo vanj:

„Zakaj nam siješ tako žarko na dan nesreče?
O solnce! Ni ti mar, da obsevaš
naše mrtve nade ... Skrij se za črne oblake,
ker danes nas žali tvoj svetli soj!“

Pa solncu ni bilo mar solznih oči. Prihajalo
je oddaleč, na dolgi poti je videlo,
da plače povsod človeštvo. In više se je
dvigalo v ognjeni lepoti, zemlja se je kopala
v zlatem žaru in razkrivala dragemu
ženinu lepoto svojih gorâ, gozdov in rek.
V svežem zelenju so zablestele iz prozorne
jutranje megle z gostim lesom pokrite visoke
glave Uskokov, Bizeljske gore in Ljubelja
vinorodne glavice. Podolgato, ozko je
vstajalo na strmem bregu Save zidano prastaro
selo Brežice.

Močni pas notranjega zidu, ki je varoval
mesto od kopne strani, je še stal ponosno in
trdno, zunanjih okopov pa so se držali le pretrgani
kosi. Med razdejanimi kupi kamenja je
ležal marsikateri Turek — s preklano glavo. —
Malo pred mestom sta se objemali šumeči
sestri Krka in Sava in tekli skupno skozi lepo,
z nizkimi griči okrašeno planjavo mimo šumečih
gozdov in gajev. — Polje je bilo poteptano
in opustošeno. Po vinogradih niso
objemale več trte visokega kola. Z zlomljenih,
ožganih vej dreves je gledalo črno tramovje
hramov in hiš. Po dvoriščih so ležali ostanki
razvlečenih, vničenih stvari ... Tožno je bilo
vse to, in vendar lepo v bisernem svitu
rose. Ponočna ploha le bila oprala zemljo
vseh madežev in je izmila srage potu, krvi
in poslednjo solzo z lic mrtvih junakov ob
Savi. Čista so bila zdaj njih lica, čista in
tako mirna! Zaprlo se je oko, roka je izpustila
smrtno orožje. Mir, globok, neporušen
mir je vel z veličastnimi perutmi nad tem poljem.
Krščeni in nekrščeni so ležali v hladnem
objemu Morane ...

Prihiteli so nočni četniki, možje in mladeniči,
pogledali čista, mirna lica in pogledali
sebe. Zažarele so grde lise krvi. Rdela
je na licu, na rokah, držala se v grdih pegah
obleke, zmešana z možgani je lepela strjena
na batu, na cepcu in kolu ...

Seveda, saj so se bili. Bili? Ne, pobijali
so.

Morečo željo maščevanja so ohladili v
krvi. Sekali, tolkli so že mrtva trupla in vlačili
oplenjena v Savo. Radost je bila takrat
v srcu, velika, divja radost — sladko je bilo
maščevanje. A zdaj so se sramovali pred
belim dnevom ... Spustili so krvavo orožje
v travo, umili so lica z roso in se bližali
mrtvim. Tačas so dospele tudi žene z otroki.
Položile so otroke v travo in se vlekle s
klecajočim kolenom, plašnega pogleda med
mrtve ... Začudeno so gledali otroci za
njimi. Čemu spi toliko mož in konj v travi?
Kje je atek, zakaj joče mama? ... Spustili

so se v zategnjen, žalen jok, kateremu je
odgovarjalo lajanje psov, krakanje vran. —
Oprezno so hodile žene med mrtvimi, prevračale
kupe, obračale na licu ležeče. Srečale
so se z iskajočimi možmi, prašale se s pogledi
... Tu se je vrgel ta, tam oni črez
najdeno truplo, slišal se je vzdih — jok ...
Ali le rahlo, pritajeno, da se
ne moti mrtvih veliki mir.

Pred veličastno podobo
od solnca obzarjene smrti se
je ustavil knez Radivoj, snel
čelado, jeklene rokovice in
sklenil roke. Solnce je obsevalo
bujnolaso glavo, madeže
krvi in luknje na oklepnici,
na spodnji suknji in dokolenicah.
Vitez se je prekrižal.
Pogled mu je visel
na kupu trupel, srce je sililo
tja, a ustavljala se je noga.
On sam je bil nasul krvavo
mogilo na mladega oprodo.

Od mesta sem je prihajal
šum. Zemlja se je zatresla
pod težkim korakom.
Zašumelo je plašnih glasov
— truma meščanov, tlačanov,
ženâ in otrok je hitela
mimo Radivoja — svetla
družba vitezov ga je obsula.

„Bog s teboj, junače!“
je zagrmelo iz krepkega grla,
železna roka mu je stiskala
desnico. Krog njega so se
zibale ponosne perjanice, se
svetili dragoceni balčaki ob
meču kranjskih, koroških,
štajerskih in hrvaških vitezov.
Razen starega viteza s
sivo razmršeno brado, so ga gledali in pozdravljali
vsi z radostnim začudenjem. Šumelo
je prašanj na ustih in očeh — ali prvo
je morala biti molitev, žalosten pozdrav
mrtvim junakom. Sneli so čelade, nagnili
glave.

Bili so vitezi svetu znane slave. Stare in
nove brazgotine na obrazih so pričale glasno
o njihovem junaštvu. Pa včerajšnji dan je
videl njihovo sramoto. Bežali so — prevelika
je bila sila — bežali so za varno zavetje
mestnega zidu. Njihovi oprode, moštvo
pobito ali zasužnjeno ... Smejal se bo oholi
Turčin krščanskim pašam. Po hanih se bo
pela pesem o begu kristjanov. Gladil si bo
Turek brado in ustil se bo: „Moja je dežela
ob Savi, Krki in Dravi — velik je Allah in
Mohamed!“

Stari vitez je pristopil k Radivoju:

„Govorite, hrabri vitez: Ste li vi sveti
Jurij? Ste vi pognali poganskega zmaja izpred
našega mesta? V skrbeh smo prečuli noč,
čakali napada od vodne strani, menili, da je

zvijača, ko je sledilo velikemu vrišču bojno
molčanje ...

Radivoj je pogledal neznanega govornika
in si domislil, da mora biti stari mož
brežiški gradnik. Odgovoril je s krepkim
glasom:

„Ne prašaj, Fran, po činih brzokrilega
zmaja, veruj, da je zmožen prepoditi celo
vojsko ... Ne poznaš junaka po licu, kakor
ga pozna večina izmed nas — ime Rihenberškega
pa ti gotovo ni neznano ...“

Gradnik je sklonil sivo glavo in stiskal
roko Radivoju:

„Srečno oko, ki vidi junaka tako znanega
imena, v čast si štejem, da smo dolžni tako
slavnemu vitezu hvalo za rešitev gradu. —
Govôri, junače, ali te je vrglo iz oblakov?
Res, kjer se ponaša bunčuk, tam se sveti
tvoj meč! Neutrudni sekač turških glav, kje
je tvoje desno krilo?“

„Po dolgi odsotnosti sem se vračal skozi
Kranjsko proti Rihenberku. Videl sem sled
turškega kopita, slišal, da se bo bíl boj pri
Brežicah. Prihitel sem — prekasno, da bi
ustavil naglo prodiranje. Sekala sva z Vukičem,
Tone je mahal za mano. Mladostni
ogenj je prevaril Vukiča. Obkolili so ga —
zaman sem se trudil, padel je kot junak ...
Gospod ga vzemi v svoje krilo! — Tropa
janičarjev se je vrgla na mene, prebodli so
mi dobrega šarca. Vrgel sem bega raz vranca,
zajahal ga in nasekal Vukiču mogilo. Padel
je vaš vodja raz konja, nastal je splošen
divji beg ... Turke so podili, pobijali ...
Moj Tone me je opominjal, naj se vrnem.
Ob Savi sem ustavil bežeče kmete, zastražil
sem mesto. Mislil sem si, da poskusi Ahmet
zakuriti v mestu. Zgodilo se je — udaril
sem nenadoma nanj. Tema pred nevihto je
bila tako gosta, moja četa je napadala tako
besno, da je menil Turek, da je prišla velika
vojska iz Kranjske ... Pobral je šila in
kopita ... Zastražil sem levi breg in poznavajač
turške navade sem pričakoval za plenom
razkropljenih čet. Glejte tam mlade
junake, zarobil jih je Osman, pa rešil jih je
pogumni vodja, mladenič, skoraj še otročjih
let. Tem smo prišli s čolnom na pomoč.“

„Slava vam, gospod tovariš“, se je razveselil
gradnik, „škoda bi bilo mladeničev,
posebno gosposkega kmeta Vilemirja. Povedal
mi je, kako je bilo in da ste zajeli tudi
turškega ago.“

„Pozneje smo zajeli večjo četo. Vodila je
obilni plen in vlekla ujetnike, privezane h
konjskim repom, saj veste ... Hej! kako so
se vrgli tlačani ob tem pogledu na sovrage ...
Tisti mladenič — Vilemir — je bil kot ris.
Porezal je vezi zaplenjenih, in tudi ti so
planili na rablje ... Lehko bi bili polovili
nekaj živih — jih hranili v zameno ali odkup
— pa ti besneži so pobili in sesekali vse ...
Še mučili bi jih, da ni bilo mene in — Vilemirja.“

„Da, Vilemir ima prvi glas v kmetiškem
zboru“, je rekel gradnik s čudnim nasmehom.
„Pa kje so, slavni vitez, rešeni Dolenjci?
Povedali bi, kako je tam ...“

„Kako je?“ je ponovil bridko Radivoj.
„Požgana, poropana je Dolenjska — rešeni
so hiteli domov, da pokopljejo mrtve, ležeče
po oskrunjenih cerkvah, po porušenih
taborih.“

„Pomagaj gospod Bog! Kje pa je Šenk,
naš nesrečni vojskovodja?“

„V rokah Ahmed-paše. To mi je povedal
moj Turek. On pravi, da bo izpustil paša
Šenka za denar.“

Gradnik je ril z roko po sivi bradi.

„Tako se nam godi, gospôda, vitezi, tako!
Kje je naše plemstvo? Kje so vam oprode?
Tlačani? Posekani — in če niso, jih vleče
Turek v mučno sužnost. Kje je cvet naših
deklet? V haremu. Naša dika, krepki fantje?
Kot janičarji prihajajo in pokončujejo rojstni
kraj ... Koliko tisoč naših je odgnal nekaj
let sem Turek iz naših dežel. Čudno, da
nas je sploh še kaj. Osem ur dolgo vrsto
nesrečnežev je gnal predlanskem mimo Celja.
Iz Kranjske samo enkrat, manjših ropov ne
štejem, okoli 30.000 ... Kdo bo obdeloval
polje, — kdo branil deželo?“

Možje so poslušali in kimali otožno z
dolgobrkimi obrazi. Vitez, širok in močan
ko hrast, je udaril z železno roko po velikem
meču in rekel z močnim glasom:

„Mi, dokler nas je kaj! Ne boj se, Fran,
rod junakov ne izumrje; ko odstopimo mi,
zavzamejo naši otroci naša mesta.“

„Prav tako, hrabri Herbestein“, mu je
stisnil drug junak roko, „mi smo oklep, ob
katerem se zlomi kriva sablja, s svojo krvjo
varujemo meje krščanstva.“

„Zapuščeni od vsega sveta, zastavljajmo
siloviti naval s svojimi trupli“, je pristavil
Mokronoški.

„Znan je Turku vaš meč, gospôda“, se
je poklonil Radivoj, „da ni vas, bi sedel
kmalu naslednik Mohameda na Dunaju, na
sv. Štefanu bi se svetil polumesec.“

Ponosni Višnjegorski, čigar ime je slovelo
v devetih deželah in do samega cesarja,
je grizel konec dolgih brk in izbruhnil:

„Prevelika teža je pala na naše rame —
ne zmoremo. Evropa je gluha za naš klic.
Prosili smo pomoči papeža in cesarja ...
Pisali smo lani v Rim, da nam ne kaže drugo,
kakor oditi iz dežele ... Rad bi pomagal
papež — ali ni Kapistrana, da bi dvignil
svet z gorečo besedo, ni Sibinjanina junaka,
ni Sekule. — Cesar, tudi on stori, kar more.
Razpisal je turške davke, dal obzidati naše
trge, jim podelil mestne pravice in določil
gotovo število vojakov. Storil bi več — pa
mu nagaja trdovratno nemško plemstvo, s
katerim se pogaja že leta in leta za izdatno
pomoč proti Turku.“

„Cesar?“ se je nasmehnil glasoviti Krištof
Lambergar, in zagorela je na bledem nosu
brazgotina, sled nemile turške sablje. „Friderik
ima drugih skrbi. Škofje, stanovi, dedščine,
Matjaž in denar mu delajo večjo preglavico
nego Turki. Glejmo, da storimo sami,
kar moremo.“

„Drugič moramo biti previdnejši“ — si
je upal opomniti mladi Cveteški, „včeraj
smo drli res preneumno v svojo pogubo.
— Toda glejte, gospôda, Šenkov sin, Janko,
hodi med mrtvimi; gotovo išče očeta.“

Pogledi vseh so hiteli k dečku, ki je
hodil v modrem baržunu, pepelnate kodre
do ramen, ko divna prikazen po polju smrti.
Moralo mu je biti komaj štirinajst let. Lahek
kratek meč, ki pač še ni videl krvi, mu
je visel ob svetlem pasu, suknjica je bila
lepo vezena, čapka v roki modra, z belim
peresom.

Višnjegorski je poklical rahlo dečka. Prihitel
je. Modro oko mu je gledalo polno
pričakovanja in strahu, otročje obličje je bilo
bledo, solzno. Mrka lica mož, ki so bili vajeni
poboja kakor vsakdanjega kruha, so
se ublažila. Višnjegorski je objel dečka in
mu govoril ljubeznivo:

„Ne išči očeta pri mrtvih, Janko. On živi.
Sicer je zasužnjen, pa Ahmed-paša ga izpusti
za odkup. Zato ne žaluj, Janko, še boš videl
očeta.“

Deček je sklenil roki in se ozrl hvaležno
v nebo:

„Zahvaljen bodi Bog, da je oče živ! Z
našo revščino ga ne bomo mogli odkupiti;
gradič so nam porušili Turki, tlačane so odvlekli.
Pa bom hodil od gradu do gradu —
prosil ... Samo če Turek ne muči očeta.“

Solze so zaigrale v mladih očeh in tekle
po bledem licu. Vznemirili so se mrki možje.
Ta je tiho klel, oni je stiskal pest. Solze!
Junaki so gledali rajši kri. Radivoj je stopil
k dečku in mu otrl solzo: „Uteši se dragec,
najde se tudi med Turki človek! Misli tudi,
da smo dolžni kaj pretrpeti zaradi križa ...“

Deček je kimal — ali solzni potok se
ni dal ustaviti. Rožljali so meči, zvenele
ostroge ... Lambergar je planil:

„Doklej, gospôda, nam bo odvajal Turek
naše plemstvo v sramoto! Ah, da mi je pobiti
vso Turčad s tem svojim mečem!“

„Zaupajte hrabri vitezi! Gospod prepušča
le za hip, da zatemnuje slava Njegovega
imena. Prej ali slej se mora ukloniti križu,
krščanski misli, ves svet. In en hlev bo in
en pastir!“

Slaboten glas starčka je izgovoril te besede,
med bojevnike je stopil mož miru,
pod težo let sklonjeni, častitljivi brežiški vikarij.
Žalostno so viseli sivi lasje v nagubančeno
čelo, bledo je bilo velo, blago lice,
iz živih oči pa je seval žarek prepričanja.

„Tako daj Bog!“ so vzdihnili vitezi in
se začudili: „Vi tukaj, častiti oče! Zakaj se
trudite na ta žalostni kraj?“

„Pokropit sem prišel mrtve ovčice in
maševat za nje in za žive.“

„Krasna misel, častiti“, so priznali vitezi.
Bili so zelo potrebni tolažbe, po slabotnem
starčku naj prihaja krepkim možem. Že sta
prihajala od mesta Vilemir s cerkovnikom;
nosila sta lesene dele preprostega oltarja, ki
je služil navadno le o sv. Lovrencu svojemu
vzvišenemu namenu, ko ni mogla sprejeti
majhna farna cerkev vseh čestilcev farnega
patrona in je opravil sevniški vikar sveto
daritev pod milim nebom. Poleg Vilemirja
je hodila majhna deklica. Oddaleč bi mislil,
da je otrok, v bližini pa si spoznal, da je
le zaostale rasti.

„Bleda prihaja“, je dejal nevoljno gradnik,
„mar je to prizor za njo?“

„Molila bo z nami“, je odgovoril vikarij.
Vsi so se ozrli na deklico. Živa rdečica
sramu ji je stopila do čela pri pogledu na
viteze, a prepodila jo je smrtna bledica, ko
je zagledala mrtve ... Ustavila se je zraven
strica vikarja. Visoki in močni vitezi so gledali
z žalnim pogledom usmiljenja slabotno
bitje.

Vilemir se je spretno sukal pri delu.
Kmalu je stal oltar v častni straži dveh vitkih
topolov. V lesenih svečnikih so gorele voščenice.
Vilemir je oblekel vikarja v belo
haljo, ga odel s krasno vezenim plaščem,
položil veliko mašno knjigo na oltar in pokleknil
za strežnika zraven Janka. Koleno
pri kolenu so klečali v rosni travi vitezi,
meščani in tlačani. Topoli so šumeli. Bledi
plamen sveč se je sramoval žive solnčne
svetlobe, zvijal se je in trepetal. Solnce je
zlatilo krasno pisane, častitljive črke stare
glagolice. Svečenik je opravljal mašo po
obredu oglejske cerkve, čital jo v milozvenečem
jeziku trpinov.

Po dokončani daritvi je šel vikarij med
mrtve in jih kropil. Vitezi so vzeli sveče z
oltarja in svetili. Oblaki kadila so se gubili
po svežem jutranjem zraku ... Iz vseh grl
se je razlival po rosni krajini pretresljivi:
„Usmili se, Gospod!“

Petje je utihnilo. Dim in duh kadila se
je izgubil. Plemiči so iskali svoje prijatelje
in podložne med mrtvimi. Bilo je prepričati
se: kdo je mrtev, kdo odgnan ... Gradnik
je hodil od gruče do gruče, prašal, štel:
bilo mu je pripraviti pogreb.

Med žalostnimi je hodil vikarij s tolažečo
besedo. Izbruhov divje bolesti ni bilo
slišati. Če je bilo tudi oskrunjeno telo dragih
mrtvih, če je zevala krvava rana mesto ušesa,
nosu ... če ni bilo roke, noge, glave ...
Verovali so, da se je dvignila duša nedotaknjena,
cela — da vstane isto telo v novi
lepoti ob dnevu vseh dni.

Kriva sablja se ni mogla hvaliti, da bi
bila porazila veliko število vitezov. Te so
odnašali urni konji — branilo jih je jeklo
in železo. Kmetov, tlačanov pa je ležalo kot
snopja za ženjicami.

Rihenberški se je približal piramidi trupel.
Za njim je prihitel Tone. Na mig gospodarjev
je jel odkladati trupla. Razkril je telo
mladeniča, ležeče v mlaki strjene krvi, pol
života pod konjem, noge še v stremenih.

Tonetu je mignil bledi gospodar. Prenesla
sta truplo v čisto travo. Tu je ležal
mrtvi junaček, kakor mlad hrastič, posekan,
pobit ... Onemogla je visela glava, desnica
pa se je še oklepala za mlado roko
pač pretežkega meča ... Vendar bi pričali
dragi mrtvi, da se ni utrudila v sukanju in
sekanju, dokler ni odbežala s krvjo moč
življenja ...

Prihitelo je moško in žensko, občudovalo,
obžalovalo mlado viteško drevo. Rihenberški
jih ni slišal. Klečal je pri mrtvecu,
odpel mu čelado. Grda rana se je pokazala.
Poprej bela svilena marama se je pordečila
... Z rahlo roko jo je snel vitez z vratu
mrtveca in mu jo položil na hladno srce ...

Z nežnimi prsti jo je vezla Romana in
jo podarila mlademu prijatelju na prvi pohod.
Častno jo je nosil mladenič — sedaj naj
počiva ž njim ...

Žalosten je motril Rihenberški mrtvega.
Sedaj tako bledega, sicer vedno žive rdečice
žarečega lica so se držali s krvjo napojeni
črni lasje. V boju se bliskajoče vesele mlade
oči, vedno k glasni pesmi pripravljena usta
— zaprta — mrzla ...

V veliki bolesti je zastokal hrabri vitez
Radivoj:

„Pomiluj, Gospod! Kje umirajo tužne
Bosne nesrečni sinovi! Ah, nam pregnancem
ni sojeno počivati v sladkem krilu rodne
zemlje ...“

Vrla roka se je dotaknila rame žalujočega
viteza, drhteč glas ga je tolažil:

„Ne žaluj, če umrješ tu ali tam: Vsa
zemlja je Gospodova last! Bridek nam je
ta dan — pa tudi ta mine, moj sin, ker
minljivo je časno trpljenje!“

IV.

Bil je žalosten pogreb. Široke,
nelepe, so zevale krste,
zbite od nevešče roke. Od
cerkve do vode, po blagoslovljeni
zemlji so se svetile
lopate. Prst je rastla v visoke črne kupe,
jame so se globile. Druge, široke in globoke
jame je pripravljala urna roka na samem
bojnem polju, v neblagoslovljeni zemlji.

Prinesli so krste k mrtvim. Bil je že čas.
Močno je žgalo poletno solnce, na truplih
so se kazale črne maroge: prst je hrepenela
k prsti. Sami so polagali vitezi svoje
tovariše v preproste domovinke. Zvon je
klenkal ... Vihar in ljudstvo molilo ... Zadnjega
so spravili mladega Vukiča, prezgodaj
vtrgani cvet. Stali so vitezi okrog njega, Vilemir
je smuknil skozi železno steno ohlepnic
in zakril bledo mrličevo lice s tenkim natičjem.
Pogled mu je obvisel na meču ...
Rjavel bo v grobu ... Rihenberški je umel
ta pogled. Sklonil se je nad mrtvecem in
rekel:

„Odšel si v deželo miru, moj Vuk. Dobro
si sukal meč, zgodaj si dosegel venec slave
— a zdaj pusti ...“

Rahlo je vzel meč iz otrpnele roke in
ga dal Vilemirju:

„Vreden je junaške roke. Darujem ti ga
v spomin na nesrečno bitko, v priznanje
hrabrosti. Pretežak bo še za tvojo roko, pa
privadiš se ga do druge bitke, do časa naše
zmage ...“

„Kaj menite — pretežak, gospod vitez?“

Rdečica je zalila lice mladeniču, oko je
zaiskrelo. Vzel je meč v desnico in segel z
levico za pas ... Vzklik začudenja je ušel
vitezom, vzklik veselja tlačanom. In Sava je
zašumela mogočno pesem o junakih, ki so
padli v boju za križ, o junakih, ki bodo
padli, o zmagovalni misli, ki bo prevladala
vse rodove, preživela vse veke ... Radost
je polnila srca gospôdi in tlačanu. Vitezi so
umeli, da ne premine borba za vzore ž
njimi — srca kmetov pa je polnila divna
zavest: tlačan vihti pred gospôdo plemiški
meč, močan je tlačan, vstal bo, priboril si
svoje staro pravo ...

Vilemir je vtikal meč v nožnico. Radivoja
je izpreletela hipno neka misel. Slovesno je
dejal mladeniču:

„Meč je tvoj, mladi junak, ali vselej se
je sukal v moji družbi in službi.“

Z roko na meču se je poklonil Vilemir:

„V bitvi in na potu, v ognju in v vodi,
v življenju in smrti gospod!“

Udarila sta v roke pred živimi in mrtvimi
svedoki. Vitezi so čestitali Radivoju na oprodi,
Vilemirju na gospodarju: Gradnik je molčal
osupel, vikarij se je smehljal: bilo mu je
ljubo, da dvigne mladi orel krila ... Tlačani
so gledali očitaje mladeniča. Bledino
krasno oko se je zalilo s solzami ...

Sprevod se je pomikal, vitezi so nosili
viteze, tlačani sotrpine na zelenih nosilnicah
iz mladih vej. Brez krste jih položé v grob
— kdo bi stesal toliko krst v kratkem času ...

Zvon je tožil, stokal ... Viteza, ki ni imel
prijatelja, da bi ga peljal na dom, so zakopali
zraven cerkve, druge so postavili v
krstah v svetišče. Ko so pokopali svoje, se
je vrnil gradnik s tlačani na razhojeno in
poteptano polje. Pobrali so orožje mrtvim
in znosili trupla v globoke jame. Potem je
bila sedmina. Gospôda jo je obhajala v gradu,
tlačani so posedali po cerkvenem zidu in na
svežih grobeh. In dolgo v noč so gorele
plamenice in dolgo so odmevale v nižavo
tožbe:

„Mož moj predragi, komu si me zapustil?
— Oče moj mili, komu si sirote izročil?
— Brat moj edini, kam si šel od mene?
— Ženin moj dragi, s kom si se zaročil?“

Proti jutru je umolknila tožba. Trudne
glave so obležale po svežih grobeh kraj
utrinjajočega stenja. Sanje so pričarale revam
prejšno srečo: Bivali so v rodni koči, v
družbi izgubljenih dragih ... Ne dolgo —
zvon se je oglasil, sivi mrak mladega dneva
je klical bedne k novim težavam. Vzdignili
so trepalnice — izginila je sladka vaba sanj,
mrzlo jih je gledalo krute resnice hladno
oko. Blagor mrtvim!

Skozi podolgasta okna je pogledalo jutro
tudi v cerkev. Po njenem nizkem prostoru
se je vlekel težak sajast dim dogorevših
voščenic, večna luč je trepetala v zadnjih
pojemljajih. Ob krstah so sloneli dremajoči
vitezi. V vznožju stranskega oltarja je ležal
Janko, prijazna roka mu je bila podložila
blazinico z oltarja pod mlado glavo. Tožni
vasovalci smrti so se zganili ob glasu zvona.
Vetrič je zapihal skozi odprta vrata, sveče
so zaplamtele živeje, večna luč je ugasnila.
Tedaj so vitezi zadrhteli v svežem jutranjem
hladu.

Lahkih korakov je šel Vilemir po cerkvi.
Poklonil se je vitezom, prižgal ugaslo luč
in odkril oltar. Cerkev se je polnila. Tiho
so stopale gole noge tlačank in dečadi, težko
so tolkli škornji mož po kamenitem tlaku —
v ranem jutru si je iskal človek v svetišču
tolažbe za tožni dan. Po maši je oživela edina
ulica mesta. Uprezali so, kar je bilo, konje
ali voli, v težke vozove in jih zapeljali pred
cerkev. Ti vozovi so bili pripeljani na ukaz
dežele, ker je moralo dati v slučaju vojske
vsakih dvajset kmetov tak voz, na njem dva
krampa, dve lopati in seženj dolgo, močno
vrv. Vozovi so bili namenjeni za obrambo,
danes pa bodo služili v poslednjo pot padlim
plemičem. — Dno voza je ukazal gradnik
pokriti z zelenimi vejami. Ko so naložili
krsto, so jo pokrili zopet z vejami, in pritrdili
na pokrov čelado in orožje tistega
prebivalca lesenega, ozkega doma. Ve naj
svet, da se vrača vitez iz poslednjega boja ...
Pri vsakem vozu je stala častna straža dveh
mož z gorečimi smolenicami.

V grajski dvorani so pili razhodnico. Junaki
so si stiskali desnice in prisegali, da
so pripravljeni vsak čas oprati sramoto poraza
s svojo krvjo. Višnjegorski je naročal
obmejnim, naj si utrdijo domove, pazijo
zvesto na vraga in poročajo urno o vsakem
sumljivem gibanju. Lambergar je obetal, da
razloži cesarju stanje dežele, in rotil viteze,
naj stojé neustrašeno na braniku domovine.
Turjaški jih je opominjal, naj ne pozabijo
usužnjenih bratov. Po gradovih bo pobiral
Janko odkupnino, naj mu gre vsak na roke,
dá, kolikor more, in ko se dovolj nabere,
naj gre izveden mož z dečkom na Turško.
V veliko veselje Jankovo se je Vladimirovič
obvezal, da pojde ž njim v Carigrad. Govoril
je navdušeno o vzvišenem smotru njihovega
bojevanja, o pogumu, ki ne upade
v nesreči, o zmagi, ki mora slediti praporu
križa. Izrekel je željo svidenja, ne pri peneči
čaši, ampak v bojnem trušču ...

Gradnik je nazdravljal v vznesenih besedah
živim in mrtvim junakom, se spominjal
zasužnjenih, katerim naj Bog podeli
stanovitnost v trpljenju, pozival viteze v
novo bitko pred Brežice in končal: „Da
se zdravi vidimo na polju slave!“

„Tako Bog daj!“ je zagrmelo po dvorani;
junaki so se objeli in poljubili. Up na
prihodnjo zmago jim je oživljal pogled in
dal moč, da so stopali odločnih korakov
pred cerkev, kjer se je gnetlo vse okrog
vozov. Zvon je zapel. Drhteči glas vikarija
je odmolil, tresoči glasovi so mu odgovarjali
— vozovi so se jeli pomikati. V molitvi
in petju so jih spremljali vitezi, meščani
in tlačani ... Za sprevodom so vodili
hlapci osedlane konje.

Tako so prišli do razpotja, kjer se križa
cesta in vodi na Hrvaško, na Kranjsko, v
srce Štajerske in na Koroško. Tam je blagoslovil
vikar še enkrat žive in mrtve. Janko
je objel Radivoja in prikimal Vilemirju. Odhajal
je v spremstvu Višnjegorskega. Vitezi
so pozdravili, zajahali in odšli po raznih
potih za daljnimi cilji ...

Kolesa so škripala, kraguljčki cingljali,
baklje se kadile, konji udarjali ... Iz nizkega
zvonika je klenkal zvon. Vikarij je globoko
vzdihnil in si pokril sivo glavo. Ti preštevilni
pogrebi so ga boleli v dušo, sramota,
storjena križu ga je tlačila k tlom.

„Tako odhajajo od nas, Fran, a midva
ostaneva sama z grobovi in ruševinami!“

„Častiti oče, tudi nam prisije solnce,
pride dan slave!“

Tako je tolažil Radivoj starčka, ki se je,
poprej tolažba drugih, prepuščal sedaj sam
žalosti. Glava se mu je povesila, noge so
se vlekle brez moči, ustnice so šepetale:

„Gospod nas kaznuje za naše grehe.“

Viteza sta podprla slabotnega. Pri mestnih
vratih je stopil Vilemir h gradniku:

„Gospod, treba porazdeliti plen — da
odide ljudstvo za delom. Nekatere naše čete
spremljajo mrtvece, tem je treba prihraniti
delež.“

„Prav. Ukazi znesti in privesti na dvorišče
in preštej vse!“

„Turka ne — ker je plen gospoda viteza.“

„Dobro“. Mladenič se je zasukal; viteza
sta spremila vikarja do preprostega župnišča.

Po grajskem dvorišču so se gnetle radovedne
žene in otroci. Na sredi je bil
razstavljen plen: vreče z žitom, z drugo
zalogo in tovori obleke. V lepi vrsti so
stali konji. Med njimi so se prerivali udeležniki
plena, kos kruha v roki, zamazani,
raztrgani.

Bili so našli med tovori vrečo s kruhom.
Veselo so uglabljali ostre zobe vanj, pretipavali
konje, jim odpirali gobec, vzdigovali
kopita in tehtali repe.

Vilemir je preštel glave in tovore. Star
kmet je cenil, gradnik je delil.

Po starem običaju je šla desetina vsake
stvari gosposki in vitezu voditelju glavni del.
Tako je bilo tudi tu. No kmetje so pregledovali
plen in mrmrali:

„Najboljše je vzela gospôda, seveda, za
tlačana je vse dobro. Edino konji bi nam
kaj zalegli, sedaj, ko smo brez živine. Turka
in njegovega konja bi bili morali tudi ceniti,
pa jih še videli nismo.“

Tone je spravljal konje v hlev in zavračal
nevoljne kmete:

„Bi, bratci, konja? Mislite, da žre taka
živalca seno? Kaj še! Zlato pšeničico zoblje
in pije sladko vince iz srebrne posode. Ni
za vas tak konj, bratci, saj ne bi znali ravnati
z njim.“

Nikomur se ni mudilo na porušeni dom.

* * *

Po grajskem hodniku je hodil nestrpno
Vilemir. Zdaj se je odločevala vsa njegova
usoda. Menil je, da lahko odide brez dovoljenja
gradnikovega, pa ponosni tuji vitez
je dejal, da ne gre tako.

Ustavljal se je, pogledoval skozi okno
na dvorišče. Usoda raztrganih, brezdomnih
trpinov ga je bolela v dušo ... Radoval se
je, da ji ubeži ... Njemu se je zasukalo
kolo, želja častitega vikarja se je izpolnjevala
— saj gradnik ne more zadrževati prosto
rojenega ...

Stopil je k drugemu oknu, pogledal na
prijazni zeleni grič. Tam mu je bil dom.
Kar se je zavedal, je bil tam. Res so ga
motile tudi sanje o drugih krajih in ljudeh,
prikazovala se je v duhu prekrasna
žena ... Toda pobledele, izginile so te sanje
s časom popolnoma. — Vedno je bil
Vilemir predmet nežne ljubezni redniku in
vaščanom. Vikar je gojil posebno skrb zanj,
Bleda mu je bila dobra sestra. Rednik je bil
župan okolice, zato je prihajal gradnik večkrat
na zeleni grič. Zanimal se je živo za
Vilemirja. Majhnemu je dajal orožje za
igrače, ko je doraščal, ga je jemal s seboj
na lov.

Do neke dôbe — ni dolgo tega — je
bival Vilemir malo doma. Bilo je opravila
v gradu, v cerkvi, pri vikariju. Učil se je
jezditi na neosedlanem konju, plavati, z uteži
vzdigovati težki bat, metati toporico. Načeloval
je mladeničem iz mesta in okolice pri
junaški igri, pri petju in sviranju. Kakor da
ni rojen za kmeta. Njegova roka se je ogibala
lopate, njegove sanje so hitele izpod

slamnate strehe. Nekaj neznanega mu je šepetalo
o gradovih, vitezih, slavi ... Močno
mu je bilo srce, če je le slišal besedo „vitez“,
„junak“. Povesti o hrabrih činih, junaških
dejanjih so mu božale ušesa, glas junaške
pesmi ga je spremljal v spanje.

Vse to se je izpremenilo. Spremljan od
hlapcev in gibčnih lovskih psov, je bil prišel
nekoč gradnik in pozval mladeniča na veseli
lov. Bilo je o košnji. Delo je prežalo
iz vseh kotov na kmeta ... Nevoljen je zamrmral
Cvetnič:

„Drugim so odmerjeni dnevi tlake, moj
sin tlačani leto in dan. Ne sodi kmetu grad
in lov.“

Že je bil zajahal Vilemir konja in ga
podil po dvorišču. Z dopadenjem je gledal
gradnik spretnega mladeniča in se zadovoljno
nasmehnil:

„Ne sodi konju volovski jarem — ne plemiču
motika.“

Neprevidna beseda je zbudila pozornost.
Vilemir je izvedel resnico. Pa ta resnica je
kazala ponosni duši, koliko hvaležnosti je
dolžan reditelju tlačanu za ljubezen in skrb
do njega, tujega otroka. Ostajal je bolj
doma, pustil visoko leteče misli, hotel biti
kmet med kmeti. Težko je bilo to in ne
po volji gradnikovi, ki ga je hotel imeti pri
sebi, ne po volji vikarjevi, ki mu je želel
druge prihodnosti. In tlaka je tlaka ... Ponosen,
je razumel bolj nego rojen tlačan,
njeno sramoto. Brežiškim tlačanom se ni
godilo prehudo — pa gradnik se je moral
ozirati na druge gosposke, in dostikrat, pri
vsaki novi terjatvi, sta se udarila z županom
„za staro pravdo“.

Vilemir je rad poslušal povest starih o
neki davni dôbi, ko je sedel svoboden kmet
na svobodni zemlji, ko mu ni teptal tuji
plemič prava, svobode ... Razvnet se je
prašal, ko je slišal o ti ali oni krivici: Ali

ni mogoče, da se vrne dôba svobode? Da
pride junak, ki reši to tlačeno ljudstvo?
Temni še, so se porajali v duši načrti ...

Prišlo je drugače. Zgorela je hiša, preminuli
so v mukah oni, na katere ga je vezala
hvaležnost ... Zdaj je pa svoboden mladi
orel ...

Ko se je Vilemir tako spominjal prošlosti
in ugibal o prihodnosti, sta sedela viteza
pri majolikah. A ni jima tekla govorica. Sicer
zgovorni knez se je obotavljal sprožiti
govorico o predmetu, ki bo, kakor je slutil,
staremu možu neprijeten. Ta pa si je, vedoč,
zakaj ga je prosil Rihenberški na besedo,
gladil nemirno brado, nalival majolike in
govoril raztreseno. Vitki, na volčji koži ležeči
hrt, ki je opazoval z umnim očesom
gospodarja, košato gorovje jelenov ob steni,
medvedja koža na klopi pri peči, razno
lovsko orožje, je nudilo pogovor o ljubljenem
lovu. Gradnik je bil strasten lovec.
Po gorah okoli Brežic so še stali gosti lesovi,
dom medveda, jelena in mrjasca. V
strasti pozabi lovec na varnost. Večkrat se
je zaplel brežiški gradnik v težave, pa rešil
ga je pogumni mladi Vilemir. Ime, katero
je bilo obema v mislih, je bilo izgovorjeno.
Hitro je povzel Rihenberški:

„Ravno zaradi tega sem hotel govoriti
z vami. Znano vam je, da sem izgubil v
tej nesrečni bitvi svojega oproda. Naletel
sem na Vilemirja. Rojstvo, postava in pogum
dajejo temu mladeniču pravico iskati si boljše
bodočnosti nego se mu obeta tukaj. Zadovoljen
je iti z menoj, govorite: ali so prosta
njegova pota?“

Gradnik je bil v vidni nepriliki. Dvakrat
je nagnil majolčico, preden je odgovoril zategnjeno:

„Kdaj so prosta pota tlačanu?“

„Tlačanu! Saj ni tukaj rojen — vaša
postava ga ne veže.“ Rihenberški je skočil
na noge, rdečica nevolje mu je zalila ponosno
čelo. Sramota je pala na Vilemirja ...

Gradnik je natočil, napil:

„Na zdravje hrabrih! Sedite, slavni vitez,
in umirite se. Res, da je mladenič druzega
kraja in kakor se kaže tudi plemiške krvi.
No vidite, v teh divjih časih se ni mogel
noben plemič brigati za njega. Cvetnič je
izgubil svoje otroke, prepisal je Vilemirja
na svoje ime, da podeduje lahko Cvetničevo
lepo zemljo in se ne potika brez imena po
svetu. To je dobro — ali s tem je postal
svobodnjak tlačan ... Ne morem, ne smem
ga pustiti, vreden je več nego sto drugih
tlačanov. Odgovoren sem. — Vidite, gospod
vitez, vi si dobite lahko oproda plemenitega
stanu, Vilemirju pa ni sile hoditi
po svetu. Lahko živi kot valpet v gradu,
lahko sledi očetu v županski časti, lahko
živi srečno. Prav podala se mu bo županska
palica.“

Radivoj je stisnil obrvi, gubi zraven nosa
sta se poglobili ... Zasikalo je v očeh, vitez
je udaril s silno pestjo po mizi:

„Ne, tako mi Boga! Mladenič mora z
menoj! Osvobodim ga, odkupim ga — povejte
ceno ... Nočete! Jaz iztržem plemiča
sramoti tlačanstva ... In če moram do cesarja.
Krivica je to pri Bogu! Pa jaz ga
rešim — na vero Vladimiroviča!“

Gradnik, ki je poslušal na videz mirno
izbruh nevolje, je skočil pri poslednjih besedah
na noge.

Planil je k Radivoju in ga prijel za
rame:

„Govôri, vitez, si ti člen rodbine Vladimirovičev?“

„Knez Radivoj Vladimirovič iz Neretve.“

„Šestoperovič iz Perasta.“

Burno sta se objela moža. Večkrat je
pritisnil gradnik vrano glavo Radivojevo na
svojo sivo brado:

„Velik je Bog! Kje se najdejo tužne
Bosne razkropljeni sinovi! Srečno oko, ki
vidi sina lepe Vidosave! Srečen ta dan ...“

„Ti si poznal mojo mater?“

„Kako je ne bi? Divna lepotica. Zatemnila
je solnce s sijajem svoje lepote. Jaz
starec se je spominjam še vedno, meni nesojene
... Ni me sram, priznati sinu Vidosave,
da sem navezan na Vilemirja, ker me
spominja nje in dni mladosti ... Sin si Vidosave,
tvoja želja je meni ukaz ... Vzemi
mladeniča ...“

Hladen je bil Radivoj v šumu bitke —
sedaj se je stresel. Mrena mu je padla z
oči: zato čudna prikupljivost mladeniča; bil
je podoben Vidosavi in še lepši Jeleni ...
Da ni videl, da ni imel v rokah mrtvega
sina sestrinega — saj bi skoro mislil ...
— — — — — — — — — — — — —

Drugo jutro je hitelo staro in mlado iz
mesta in okolice k bregu Save. Veliki brod
se je nagibal pod težo konj in ljudi. Pogumni,
tuji vitez se je poslavljal. Ž njim je
odhajal Vilemir. Krasen kot mlado solnce
je sedel mladenič v plemiški obleki na skokonogem
belcu. Čapka s ponosnim peresom,
suknjica iz modernega baržuna, svetli meč,
vse se mu je podalo prav tako, kot da ni
nikoli nosil hodnične robače. S takim oprodom
se je lahko postavil knez. Vseh oko
je strmelo vanj, in nihče ni opazil turškega
aga, sedečega prosto na svojem konju. Rihenberški
ga je velel razvezati, potem ko
mu je bil Turčin prisegel, da ne uide na
poti.

„Zbogom, Vilemir!“ je klicalo vse vprek,
ko sta odhajala. Gradnik se je obrnil hitro.
Nihče naj ne vidi solze v njegovem očesu.
Odhaja nekdajni lastnik bogatih dvorov, ž
njim odhaja spomin, zadnji spomin mladosti.
Brez imena in rodu gre mladenič, da si
pridobi dom, ime. Tlačan Cvetnič je umrl od
turške roke, lepi zeleni grič je pripal gradu ...

Dolgo je gledal gradnik za odhajajočim.
Po cesti se je vzdigoval prah pod kopitom
urnih konj. Lepa vrsta jih je bila. Iz praha
se je pokazovala čapka s peresom in šopkom,
rožmarin je kimal, rožmarin zelen.
Čelada viteza se je zasvetila, čop Tonetove
kape je odskakoval, široki krajci klobukov
so se prigibali ...

Ko je že tožilo prazno obrežje za krasnim
mladeničem, je stopila izza gostega grmovja
zajokana mala Bleda. Tiha, plaha je
bila prišla za drugimi, da si opoji srce ob
njej tako ljubem obrazu. Skrila se je, da
ne vidi škodoželjni ženski svet njenih solz
— da se ne posmehuje njeni boli ...

Več kakor vsem drugim je bil Vilemir
njej, ki ni imela bratov, ne sestre, ne roditeljev
... Že za rana jo je izključila njena
postava od vseh sladkih tajen in šumnih veselic
drugih deklic. Ko so se vrtile pod
lipo, ko so poslušale sladke besede — ni
bilo Blede med njimi. Iskala je utehe v
učenju, zdravila ljudi in že so jo imenovali
čarovnico ... S sestrinsko ljubeznijo se je
bila oklenila dečka, čigar lepota in razum
sta pričala, da ni rojen za slamnato streho ...
Pride čas, razjasni se dečkova temna usoda,
dobro, da je izurjen v vednostih ... Pa
vživela se je v njegovo dušo in si ni mogla
več misliti življenja brez njega. Bogve, kako
je prišlo ...

In zdaj je šel v svet za srečo, slavo ...
Dala mu je šopek na pot ... Druge oči
ga bodo ljubile, ko bo umirala ona za njim.
Sama, sama, ostane ... Saj jo zapusti skoro
tudi stari, onemogli stric ... Bleda, modra
Bleda! Vsaki korenini veš zdravilno moč —
katera izleči tvoje bolno srce?

V.

V varnem zavetju Goleca, zasenčen od
temnega jelovja velikega in malega Čuka je
gledal na hribu ob Branici stoječi stari grad
Rihenberk ponosno na Čavna gole vrhove.
K njemu so se stiskali trdni stolpi in stolpiči,
nad njim se je dvigal mogočno visoki stolp,
„straža“, in gledal kot orel v lepo vipavsko
dolino. Bel trak se je vil po dolini — cesta, ki
je vodila iz Vipave v Gorico. Proti možni
nevarnosti je branilo grad trdno taborsko
zidovje. Za zidom so se stiskale kamenite
hiše grajskih podložnikov in ondi je stala
majhna cerkev. Pod zidom pa je šumela Branica,
ovijala grič in branila nepozvanemu
gostu vhod. Trdi se, da so grad sezidali
priseljeni bavarski Greifenbergi; po njih da
sta dobila ime grad in okolica.

Greifenbergi so bili vazali goriških grofov.
Pogumni in predrzni so se povzpeli do
visokih časti in velikega bogastva. Bili so
mejni grofje patriarha, vtikali so se v vsako
zadevo in pravdo dežele. Posedovali so grad
Pietropelosa v Istri, imeli pravico do desetine
v Miljah in Figaroli, posestva pri Kopru,
zemljo in tlačane v Koroški Zili, gozd med

Vižinado in Forico, grad Grisinjan in mline
ob Kveti. Prvič se imenujejo Grifenbergi v
neki listini l. 1232., izginejo okoli l. 1380.
Mogočni rod je izumrl. Odtedaj so podeljevali
goriški škofje grad in pripadajoča posestva
v oskrbo raznim plemičem.

L. 1460. je bival Febo della Torre kot
gradnik v njem. Ko pa je postal goriški
kapetan, se je preselil v Gorico. Grof Lenart
je izročil grad tujemu, znamenitemu vitezu.
Nihče ni vedel, odkod je prišel, senca je
krila njegovo plemenito lice in pokoljenje.
Vendar se mu je poznalo, da je vajen gospodovati;
kmalu so se obračali plemiči
okolice do njega za razsodbe v prepirih,
kmalu je zaslôvel kot poznavalec prava in
vitez brez madeža. Ž njim je bila prišla v
deželo drobna deklica, ki se je razvila v
nežen, bled cvet. In plemiči so pozabljali
žarnookih, krepkih goriških gospic zaradi
nežne grajske deve, katero je zapuščal viteški
stric mnogokrat njihovemu varstvu,
hiteč sam na poboj s Turki.

Zobati rob „straže“ je štrlel v prijetni
zrak večera, ki se je spuščal na brda. Nad
stolpom se je ponesel orel in letel počasi
na Golec. V krempljih mu je visel plen.
Golobje oko je sledilo orlu, dokler ni izginil
za sivo skalo ...

Vzdih se je izvil iz mladega srca. Romana
se je naslonila trudno ob kameniti
rob. Dolgo, dolgo že šteje dnove, odkar
je odpotoval stric. Zvabili so ga bili prvi
seli pomladi za negotovim ciljem, v daljne,
druge kraje, kamor poletava vedno njena
duša vsako tiho noč, ko brli skozi posteljine
zavese lučka pred sveto podobo, ko trepeče
njena duša v molitvi za junaka, edinega
variha njene mladosti, ki je šel v svet za
vero očetov, za sledom bitja, dragega njemu
in njej ... Breskvin nežni cvet je dičil grajski
vrt, izza skal so gledale ponižne ljubice,
zrak je bil voljan, vetrič božajoč. Takrat je
bil odšel stric junak. Celega sveta najlepše
oči so se nasmehljale tam še enkrat v njene
— poskočil je konj, zavalovila perjanica,
zavihral plašč ... Vetrič jo je pozdravljal,
a ona ni videla mladega oproda, strmela je
za stricem ... Pomlad se je začela takrat,
a zdaj se je jelo poslavljati poletje. Žito in
sadje je dozorevalo, po gričih so se ponašale
oljke z gostim, drobnim sadjem, ob
znožju gričev je zavijalo trsje kipeče jagode
v široke, svetle liste, mlada ptičad se je
urila za polet črez širno morje — strica ni
od nikoder ...

Vsak dan so hitele drobne noge na
visoki stolp, golobje oko je gledalo željno
v sivo daljo ... Včasih je začrnelo na beli
cesti — srce je zatrepetalo. Pa jezdila je le
družba oboroženih trgovcev zraven svojih
voz ... Včasih se je vzdignil prah na cesti
— pa so priropotali le težki vozovi z vinom.
Voznik je stopal prešerno, pokal objestno
z bičem. Vino je bilo goriškega grofa —
vozniku ni bilo treba plačati davščine, ne
bati se napadov, ščitil ga je goriški lev,
vžgan v plat velikih sodov ... Včasih se
je ustavil trgovec v taboru. Razstavil je
svoje blago pod široko lipo, na okrogli
mizi in klopi, po pisanem travniku. Hitelo
je k njemu staro in mlado, iz grada in tabora.
Razkazoval je blago, hvalil in pravil
čudne novice o turških ropih, beneških bojih
na morju, o velikanskih galejah, o junakih
— a je molčal o junaku vseh junakov ...
Strica ni bilo.

Včasih je prijezdil goriški kapetan Febo
della Torre. Prepričal se je, če je vse v
redu ob dolgi odsotnosti gradnikovi, in če
je devica Romana dobro zavarovana. Ker
nemirni so bili časi, Turek si je iskal pota
v deželo, Benečan je vznemirjal obrežja, po
gozdih so stanovale razbojniške trume, plemenitaši
so vojevali krvave praske med seboj.
Pa Turek ni še vedel za skriti grad, in, če
so se tudi preganjali plemenitaši med seboj,
si požigali in podirali gradove, nežna deklica
je lahko živela brez vse skrbi v samotnem
gradu.

Bolj kot pas zidu jo je ščitila slava stričevega
imena in zvestoba plemstva. Najboljši
meči dežele so bili pripravljeni v njeno
obrambo. Vendar je stala vsak dan na stolpu,
vzdihala in se ozirala po stricu, čigar srce
je bilo tako plemenito, čigar usoda pa tako

tožna. Kako rada bi mu iztirala žalost z otožnega
čela — pa ona ni bila mož — ni mogla
sprati madeža z imena Vladimirovičev — ni
mogla po svetu, za materjo, za osveto ...

Smela je le čakati in koprneti. A čakala
in koprnela je zaman. Dnevi so tekli in njene
oči so se naveličale strmeti v sivo daljo,
njene noge utrudile hiteti po stopnicah,
krvave sence so jo motile v spanju, njena
molitev je veljala mrtvim ... Nežno bitje v
valoviti, s cvetjem pošiti beli bosanski noši
je postajalo boljinbolj drobno ... Žalost
se je vtisnila krog mehkih ust, hrepenenje
gledalo iz globokih oči ... Biseri so kapljali
iz očes, živobojni, svileni trakovi v bujnih,
po ramah do roba krila visečih svetlih pletenicah
so se povesili.

Zaman je bilo laskanje njenih mladih dvorjanic,
ljubkih hčerk oskrbnika Pera, Rože in
Naste, zaman prizadevanje oskrbnikove žene
rahločutne, lepe Nute. Romana jih je objemala,
se smejala z njimi, jim pela divne
pesni daljnih logov ... Vendar jim je ostala
njena duša tuja. Nuta je čutila, da zveni pikrost
v srebrnem smehu kneginjice, slutila,
da je tajna žalost na dnu veselih besedi.
Njena bol je bil — njen oče!

Dolžnost otrokova je, da ljubi, spoštuje
očeta in moli zanj. Ona bi ga klela, klela
iz vse duše ... kriv je materine, stričeve in
njene nesreče. Vzel ji je mater, brata, hotel
umoriti strica ... Pogazil je križ, odpadnik,
za časno dobro ...

Bil je človek v gradu, kateremu je odkrivala
vse tajne srca — samo te ne ...
Kako naj pravi blagemu Grku Zenonu, kako
se bori njena duša s kletvijo, kedar hoče
moliti za očeta! Ne, mož je ne bi razumel ...
Sin Carigrada je ubežal iz njega, ko je padel
križ s cerkve sv. Zofije. Živel je na dvoru
Katarine. Po padcu Bosne je hodil od grada
do grada in si služil kruh s poučevanjem.
Stric je našel nekdanjega znanca iz boljših
časov in ga povabil k sebi. Rad je delil
Grk zaklade svoje učenosti z malo deklico
in se divil poletu njenih misli. Večkrat sta
pozabljala vglobljena v nedosežno lepoto
starih klasikov čas in njega muke. Pesnik,
slikar, alkimist in zdravnik je bil Zenon. Pa
prišlo je in Zenon je pozabil pero in čopič,
pustil posodice in ponvice, in stal dolge ure
na stolpu. Gledal je divje gorovje in hrepenel
po zlatostrešnem Carigradu. Poosobljena
elegija je bil takrat. Dolg, črn talar
mu je ovijal sloko, suho telo, črna kapa
mu pokrivala duhovito čelo. Prsti so gladili
rjavo, do pasu segajočo brado, dobrosrčno
oko se je vlažilo ... Tako sta stala
mnogokrat v nenavzočnosti strica na stolpu,
gledala, mislila in molčala. Če je izpregovoril
Zenon, kakor zbudivši se iz sanj, počasi in
mehko o domovini, ona bogve da ga ni
poslušala. Njene misli so hitele za tistim,
ki se je boril, iskal in vračal le redko v
trdni grad ... Zvesto je prižigala svetilnico
pred sliko svete Matere, prosila in čakala.
Včasih je prekipela bol, slovanska duša jo
je zaupala goslim. Mili glasovi so tožili vetrovom
in cvetlicam: Da je padla tako zgodaj
slana na cvetje njenega življenja, da je izgubila
rodni dom, da ječi sveta zemlja domovinska
v sužnosti ... Da je otemnela slava
njenega imena, da mora zaničevati lastnega
očeta ... Da mora samevati deklica v gradu,
ko bi hodila tudi ona, potomka junakov,
na pohode, na iskanje ... Vse to je tožila
strunam — glasovi so hiteli skozi okno v
hribe — od tam je zavel vetrič, prinašal
tolažbo: Prostost se bo vrnila domovini, še
se bo klanjala Bosna križu, še našla mati,
še povrnila sreča detinskih dni ... Romana!
Trinajst let je že preteklo, kar samuješ v
Rihenberku. Strica ni. Kaj upaš, čakaš? Čas
je, da odložiš zeleni venec, že ti je poklonil
marsikak vitez meč in ime, a ti misliš le na
tisto daljno, morda na veke izgubljeno, ne
poznaš druge ljubezni kakor za mater in
strica ... za junaka, ki nosi tri globoke srčne
rane, tri svete prisege ...

Solnce je zahajalo za rihenberške holme.
V zadnjih žarkih, v divni lepoti je zasijala
vipavska dolina. Vasi in griči v naročju gôr
so zardele od radosti. Iz dola je prihajalo
žvenkljanje kravjih zvoncev, pastirjeva pesem
je spremljala zahajajoče solnce. Z dvorišča
je prihajalo govorjenje, tlačanov in hlapcev

ropotanje, topotanje konj, ki jih je gonil
konjar na Branico. Zrak se je napolnil s
sladkim duhom, s tajnim mirom. Mrak je
prihajal, ura, ko pospeši trudni popotnik
korake, da pride v varno zavetje rodne hiše,
čas, ko zapuščajo zveri in roparji svoje brloge,
ko se plazijo zli besi po gorah ...

Zopet ni strica ... Že nekaj tednov ga
čaka oskrbnik s „pravdo“, tlačani in vitezi
poprašujejo po njem. Ali je padel pod krivo
sabljo? ali se ne vrne nikoli več ... Pa bi
prišel vsaj zvesti Tone, mladi Vukič. Ali so
poginili vsi? V črno se bo zavila in podala
na pot. Jokajoč bo iskala po vseh stezah
in cestah žar črnih oči, sladki stričev nasmeh ...

Še enkrat, Romana, vzdigni trudne oči
— glej, zadnji rob izginjajočega žarka je
pozlatil znano čelado ... Zadrhtela je deva
in poletela po strmih stopnicah. „Trobi, trobi
glasno“, je zaklicala v stražnico in drvila po
hodniku.

„Roža, Nasta, moj plašč iz termolame!“

Vesel vrišč se je zaslišal. Zašumelo je
lahkih kril, zašuštelo svilenih opančič. Deklici
sta prileteli brez sape k Romani, dolge
kite so vihrale. Roža je ogrnila devo v
krasni, v vseh barvah se prelivajoči plašč,
Nasta je zavila zlatolaso glavo v prozorno
maramo. S klicem: „Stric prihaja!“ je objela
Romana burno deklici in drvila na dvorišče.
Rog je donel veselo v dolgih glasih, iz dalje
se je čul odgovor. Konjar je prignal konje
z vode, stal, zijal in poslušal. Konji so dvigali
ušesa, slišali so rezgetanje ... Hlapci,
tlačani, dekle, oskrbnik, za njim njegova
plavolasa žena in hčerke — vse je prihitelo
razburjeno na dvorišče. Neučakana Romana
je tolkla z nogo:

„Lasto, urno, urno ...“

„Kaj zijaš? Požuri se!“ Oskrbnik je zakričal
na konjarja in mignil hlapcem. Dva sta
skočila na konja, tovariš jima je prinesel
kratek meč.

„Ni mi treba spremstva“, je branila Romana;
lahka kot misel je skočila na še neosedlanega
konja in ga pognala z vzklikom:
„Gospod prihaja!“

„Ravno zato, ker prihaja gospod, Martin,
Luka, le za njo ... Bog obvaruj, da jo dobi
brez spremstva na cesti ...“

Pero je gledal za vihrajočo deklico. „Pripravite
se“, je ukazal navzočim. „Odprite
vsa vrata. Urno, deklice ... Okrasite kapelo!
Veste, da je prva pot gradnika v njo in še
nocoj odpojejo zahvalno molitev ...“

Vse je hitelo. Hlapci so počedili dvorišče,
Roža in Nasta sta odbrzeli na vrt po
cvetje, kuharica v nadstropju se je zasukala.

Počasi, sam, je jezdil Rihenberški proti
svojemu gradu. Kaj poreče Romana, ko
pride brez tovariša njenih otročjih let? Brez
vesti o materi, o očetu ... Z vestjo o nesrečni
bitki, o novem divjanju in zmagi Turkov
... Pa slava Bogu, ki mu je pripeljal
Vilemirja in Turka na pot! Vilemir bo
nadomesloval Vukiča, s pomočjo agovega očeta
najde svaka, izve o sestri ... Še ena, zadnja
pot ... Čas je čas. Življenje bojevnika visi
na niti, nežna deklica potrebuje podpore —
treba bo vdomiti Romano. Čuj rog iz grada ...
Videla ga je — naproti mu hiti.

Zatopotalo je. Belo je zavihralo po cesti
— črnelo se za belim ... Lepa kot vila je
sedela Romana na belcu. Marama se je razvila,
zlati lasje so valovili po svetlem plašču,
iz žarečega lica, skozi mrak so sijale radostne
oči...

Privihrala je, ustavila konja tik njegovega
in pritisnila proženo desnico po bosenskem
običaju na čelo, srce in usta. Radostna je
vzkliknila:

„Sprejmi Bog te in sveta Devica, dragi
stric!“

Poljubil je njeno čisto čelo in se nasmehnil.
Ljubeznivo jo je gledalo celega
sveta najlepše oko. Lep je bil njen stric v
boju, pri resni besedi, najlepši, kedar se je
smehljal. Razveselilo se je srce ob sladkem
nasmehu, raztožilo se zapazivši sledove dolge
poti, hudih bojev, na licu, na obleki in
orožju. Zapazila je, da jaše druzega konja,
da tiči za srečnim nasmehom mrak nepovoljnih
novic ... Vzdihnila je:

„Slava Bogu, da si se še vendar vrnil,
zlati, edini stric. Zdaj moraš počivati!“

„Varoval me je Gospod! Razen malih
prask, prihajam čil in zdrav iz mnogih nevarnosti.
Za počitek ni še čas, Romana.“

V tem sta prijezdila Vilemir in Amra.
Deva se je obrnila, hotela pozdraviti Vukiča
... Pa zagledala je neznan obraz ...
Neznan? Ne, ta obraz, obdan od dolgih
las, je živel že dolgo v njeni duši. Mrak je
bil. Rahla senca tajnosti je legla na vse ...

Nekaj radostnega je prešinilo deklico.
Znano ji je bilo to oko, ki je gledalo tako
toplo v njeno, pohitela bi k mladeniču, mu
ovila roke krog vratu in ga prašala, kod
je hodil tako dolgo, ko ga je čakala leta
že — in se radovala, da je prišel, vendar
prišel ... Kakor sanje, ki so se vtelesile, je
gledal deklico Vilemir. Kje jo je videl —
odkod jo pozna? Nekaj sladkega mu je polnilo
dušo ... Smehljaje je gledal Rihenberški
mladeniča in deklico. Aga pa, ki je
govoril vso pot prijazno z Vilemirjem, je
namršil obrvi:

„Velik je Allah in ta deklica lepa kot
prikazen v puščavi. Pa nesramne so kristjanke.
Odkritega lica letajo po mraku, se
obešajo s pogledom na vrat tujih mož ...“

Romana je čutila težo neprijaznega pogleda
in odvrnila oko od Vilemirja na Turka.
Turek? Kaj znači to? Mlad je, temnega lica,
malih, črnih brčic. Na turbanu je bunčuk, pod
njim dragi kameni, plemenitega rodu je ...

Za Turkom se je pokazala zdaj vrsta
konj — Tone je vihtel gorjačo v pozdrav
gospodinjice. Prašaje je pogledala strica.
Objel jo je z desnico in pojasnil:

„Novega oproda sem dobil, golobica,
drago ti bo ime Vilemirja. Zamenjal sem ga
z Vukičem. Njegova turška visokost pa želi
poznati Rihenberk; priporočam ti Amra ago.“

Razumela je. Ni plakala, ni prašala. Pokimala
je tujcem z glavo, se zavila v maramo
in jezdila tik strica, pogledaje ga nežno, pripovedovaje
mu novice in dogodke.

Počasi so drugi jezdili za njima. Visok,
mogočen, se je dvigal grad v mraku pred
Vilemirjem, srce se mu je širilo ... Trden,
z globokimi ječami po stolpih je stal pred
ago — mraz ga je preletaval, krčilo se je
srce ... Mrak je ovijal tesneje gorovje in
grad. Most nad Branico se je spustil. Po
gradu in taboru so zagorele luči. Vesel
vrišč je sprejel trudnega junaka ...

VI.

Novo življenje je zašumelo v
tihem gradu. Rog je često
oznanjal goste. Spremljani
od oprod in slug so prijahali
plemiči iz Dornberga,
Stanjela, Komna, Vipave, Gorice, sv. Križa
in z drugih gradov. V neokretnih kočijah
so se vozile, na vilovitih konjih so prijahale
lepe gospe in gospice. Prelivala se je svila,
bleščali dragi kameni, valovili so kodri,
modre, sive, črne in rjave oči so žarele od
radosti, krasna lica so rdela, bele roke
trepetale pri pozdravu svidenja ... Vrnil se je
ljubljeni, občudovani vitez, sam se je vrnil,
ni ga zvabila v svet ljubezen do ženske.
Srečna, kateri hrani svoje zvesto srce!

Nasta in Roža sta oblačili Romano v
šumečo svilo, ji ovijali labodji vratek z lepotičjem,
prepletali ji zlate lase z biseri in natikali
svetle obročke na prste in zapestja.
Sprejemala je goste.

Ob njeni postaviti, ob junaški osebi Vladimiroviča,
se je javljala visoka, vitka rast
Vilemirja. Nepobitna podobnost vseh treh
v licu in kretanju pa je zavajala ponosne
plemiče, lepe gospe, da so pozdravljali mladeniča
kot uda rodbine Rihenberžanove. Vladimirovič
se je smehljal, ni potrjeval, ni oporekal
— in gostje so mislili, da vlada tu neka
skrivnost. Zato ni vpraševala beseda, marveč
le pogled ...

Gostje so sedeli krog dolge mize v dvorani,
pili iz srebrnih kup „na veselo svidenje“,
spraševali o dogodkih pri Brežicah, o turških
nakanah, o splošni bedi in nemirih, ki
so pretresali svet. Radivoj jim je pravil o
nasilju Turkov, o sramotnem porazu, o trpljenju
kristjanov ob mejah. Drugi so pripovedovali
novice z goriških brd. Pogovarjali
so se, kako steguje nenasitni beneški lev
ostre kremplje po posestvih goriškega grofa,
kako pada kos za kosom velike grofovine
v tuje roke, kako gine moč in slava pijanca
Lenarta, ki se zabava v Liencu in prepušča
vse „zvestim rokam“. Omenjali so tudi lepe
Katarine, sestre Lenartove, ki se razvija vedno
bujneje, čara na veselicah in turnirjih, a odbiva
vztrajno vsakega snubca. Ob takem
govoru se je vznemirjala Romana in pogledovala
strica. Ta je stiskal ustnice, bledel v
lice. Tedaj je deklica navadno namignila sivolasemu
godcu, da je zasviral, zapel stare
junaške pesmi — in oživelo je lice Vladimiroviču
ob spominu na slavne dede, izginil
je mrak s čela, in omizje je poslušalo živi
tok govora, občudovalo besedo, plam očesa,
izraz lica ... Ali pa je zapela Romana sama
sladko pesem o daljnih, lepših krajih in dneh,
o visoki Prenj-planini, o srebropeni Rami,
ki prodira bučeč skozi skalovje, o bistri Uni,
deroči Drini, o vilovitih dvorih, o divnih
očeh lepe Vidoslave ... o bratovski zvesti
ljubezni ... Vilemir je sedel ob njenih nogah,
jo spremljal s tenkim zvokom gosli in prilagal
z mehkim glasom. Lepo je bilo eterično
bitje v valovih bele svile, v blestečem
okrasju, nežni obrazek, izginjajoč v bujnih
laseh, odsev tožnih zvokov na licu, hrepenenje
v globokih očeh ... Lep je bil mladenič
ob njenih nogah. Plavi lasje so mu
padali po belem ovratniku, otožnost na mlado,
plemenito lice ... Isti izraz, isto hrepenenje v
očeh, ista pesem iz daljnih logov je živela
v srcu obeh. Spogledovali so se gostje nad
lepo dvojico. Ne zakriješ očesu: brat in
sestra ... Zakaj skriva Rihenberžan, kar je
očito tako samo po sebi? Kaj neki hoče ta
rodbinska skrivnost ...

Roko v svetli, črni bradi, je gledal Vladimirovič
mlado dvojico, smehljalo se mu je lice
in oko. Ne bratu in sestri — saj se je skrivalo
njemu, kar so videli drugi ... Gostje so
videli jasni obraz sicer tako mrkega viteza
in se radovali njegove sreče. Veseli so bili
in vsakdo v gradu se je moral udeležiti
veselja. Nuta je morala priti z lepimi hčerami
in praviti gostom o čudni kači muljavi, ki
ima otroško, z zlato krono ovenčano glavo,
o možu zagovorniku, na čigar žvižg prihitijo
vse hišne, poljske in gozdne kače k
njemu, o bajnih zakladih, o divnih vilah.
Tudi učeni Grk je moral zapustiti svoj tihi
stan ter zabavati goste s povestmi o njega
čarobni domovini, dokler ni vino omamilo
možake in je Romana z damami odšla na
vrt ali v svoje prostore.

Tudi v „hiši“ je vladalo šumno veselje.
Družina tujcev se je zabavala z domačo.
Pili so in nagajali grajskim deklam. Vsak je
hotel prekričati drugega, vsak je hvalil pogum
in bogastvo svojega gospoda, lepoto
svoje gospodarice in njeno pokoljenje.
Vse pa je preglasil rihenberški Tone, ki je
povzdigoval vrline Vladimiroviča in Vilemirja.

Bučno je bilo veselje v dvorani in v
„hiši“, ni pa prihajalo do omrežene linice
visokega stolpa. Ob njej, v tesni ječi, je stal
mladi beg Amra. Videl je vstajati solnce nad
gorami, videl letati orla proti solncu, videl
plavati jastreba iz oblaka. In tudi njegov
duh se je dvignil. Kot veter je preletel nekdanje
zlate dnove, visoke časti, ki mu jih
je obetalo materino kraljevo pokoljenje. Zdaj
je jetnik ... Ne teže ga verige, ne tare ga
muka ne glad. Viteška mu je ječa, gosposka
postrežba. Večkrat ga pohaja mladi gjaur,
večkrat zašumi svileno krilo pred trdnim
zapahom, rožno ušesce posluša vzdihe, sočutno
srce pomiluje njegovo usodo — vendar
je jetnik. Kje so od solnca ljubljene,
divne obmorske krajine? Pesem lepote, Carigrad,
kje so tvoje zlate strehe, vrtovi z gaji
in vodometi, kje so polja dehtečih rož ...
Kje gibanje vitkih jadrnikov, pozdrav v daljo
hitečih belih jader? Sanje večnosti, morje,
kje je tvoja svetla, prelivajoča se gladina...

O domovina, polna sijaja in lepote, kjer
kliče resni glas vernike z vitkih minaretov
k proslavi Allaha ... Kjer se blešči sveti
polumesec na visokih stolpih mošej, kjer se
klanjajo jezera ljudi proti sv. Meki ... O
domovina, ti pesem slave in kreposti, dom
resnih kadijev, ponosnih paš, vnetih hožd,
pobožnih dervišev, učenih ulem, zaprtih
haremov, čistih žen ... V tebi vstaja vsak
dan mogočnejša država preroka in koraka
zmagalno nad glavami nevernikov ... Trese
se svet, klanja se Allahu in Mohamedu ...
O domovina, dom ljubezni! Temne smreke,
divje jelke, nad njimi gole skale gleda osirotelo,
tvojih lepot vajeno oko ... Vidi može
brez časti, žene brez sramu ... Uho sliši
glas zvona, ki jih kliče, da malikujejo, se
klanjajo sramotnemu križu. Sliši rezget zlatogrivca,
ki nosi drugega ...

Čakaš me mati v žalosti, oziraš se po
posineku ... Drugi so prihajali v spremstvu
tromb, v slavju, z robi in plenom ... Jaz
sem jetnik ... Dolga je pot do belohišega
Stambula, še daljši se dnovi v ječi. —

V šumu posetov in druzih nujnih poslov
ni zabil Radivoj svojih načrtov za prihodnjost.
Dolge ure je sedeval Vilemir pri Zenonu.
Široko obzorje se je odpiralo mladeniču,
duh je dobival krila. Učil se je tujih jezikov,
običajev in vsega druzega, kar je dosegala
veda tistega časa. Vmes se je moral vaditi
v viteškem orožju. Radivoj sam mu je bil
učitelj. Kmalu je znal sukati brežiški tlačan
meč in čakan, metati spretno sulico in toporico.
Dostikrat pa sta sedela z nekdanjim
vrhovnim sodnikom Bosne pri starih listinah.
Radivoj mu je razlagal pravo. Govoril
mu je o preprostem, iz zakonov srca izvirajočem,
tisti dobi skoraj pozabljenem slovanskem
pravu, ki je osvobodilo tujega
sužnja, kadar je stopil na slovanska tla, ki
ni poznalo ječe, ne smrtne kazni. In vselej,
kadar je govoril Vilemir umno o zakonih,
je počivalo oko moža zaljubljeno na mladeniču.

Potem je prišel čas odmora. V tem času
so vračali posete. Ne belem konju Romana,
njej na desni stric, na levi Vilemir. Konji so

skakali objestno, perjanice jezdecev so se
zibale, plašči in lasje vihrali. Za njimi se je
oglašal udar težkega kopita, po bregeh je
valovila pesem spremljajočih hlapcev. Iz
kamenitih, malih sel so hitele v barvani
mezlan oblečene ženske, otroci po dvoriščih
so puščali lesene igračice, na okencih so se
prikazovale od bujnih kit obvite glavice. Svetla
očesca so gledala zavidljivo na Romano, ki
je jezdila med tako lepima vitezoma. Objestni
grajski hlapci so kimali deklicam —
po polju in po pašah so pozdravljali zagoreli
možje v sivi bukovini ljubljenega
gradnika.

Tako so hodili na posete drugam. Nihče,
najmanj pa Romana ni videla jeznih pogledov,
ki so sikali iz suhih obrazov podložnikov
drugih graščin. Stiskali so pesti: Gospoda
goduje vsak dan, se vozi, jezdari ...
tlačanu pa raste davek, kobilice mu pokončujejo
setev, bolezen, glad, Turek, ropar
pritiska tlačana, a gospoda: Daj, daj ...

Minil je čas odmora. Rane so se vitezu
zacelile. Napravil se je v močno irhovino,
opasal meč, vzel sulico in jahal z oprodo
in s hlapci na lov v visoke gore, šumne
gozde. Ne na divjo zverjad po duplih in
brlogih — na človeka, ki se je bratil ž njo.
Že več let se je potikala roparska četa po
kraških gozdih. Zbrana je bila iz ubeglih
tlačanov, revnih plemičev in iz kmetov, katerim
je požgal Turek imetje. Ti in oni so
si postavili svoboden dom v zeleni šumi.
Tu ni bilo tlake, ne skrbi, kako boš ugodil
gospodarju. Mesa, zelenjave in sadja jim je
nudil gozd. Vina so jim pripeljali trgovci po
glavnih cestah ali pritovorili kmetje črez brda.
Bilo ga je tudi po graščinskih hramih. Denarja
so naropali od potnikov. Pri sebi so imeli
žensko, ki jim je kuhala, čistila perilo, obvezovala
rane. Bila je tlačanka malega goriškega
plemiča. Njeno kot oglje črno oko,
živordeča usta, blesteči zobje, vitko, krepko
telo — vsa lepota sveže mladosti je bila
dopadla njenemu gospodarju, odurnemu
staremu pijancu. Visoko je nebo in daleč
pravica za roba. Ni bilo roke, da brani
jastrebu golobico ... Ušla je v dom svobode
— v gozd. Lepa, mlada, je živela
vendar varno med zaničevalci postave.

Zapah ni branil vhoda v njeno kolibico,
pa čuvalo jo je mnogo ljubosumno oko.
Vsakateri je pazil nanjo; dan, ob katerem
bi pokazala posebno naklonjenost do koga,
bi bil dan njene pogube.

To je vedela lepa Žeža. Ogibala se je
vsake zaupnosti do mlajših roparjev in se
oklenila z žensko usmiljenostjo nesrečnega
glavarja družbe, že priletnega Čiča. To je
bil mož, o katerem je govoril s srdom plemič
pri vrču in s praznovernim strahom tlačan
pri ognjišču. Že dvanajst let je stanoval po
gozdih. Pravili so, da je doma izpod Učke.
Njegov gospodar ga je bil zamenjal za goriškega
tlačana, ker je imel Čič nevesto, ki
je dopadla gospodarju. Toda Čič ni prestal
na Goriškem. Hrepenel je po črni Kati, po
domu ... Plazil je po strmih brdih, hodil po
ostrem trnju in kamenju. Nesrečna je bila
Kata, in on je vzdignil roko, da jo maščuje.
Privlekli so ga nazaj na Goriško. Spadal je
pod rihenberško gosposko in tu so ga sodili.
Vžgali so mu sramotno znamenje v lice.
In ker je govoril o krivici, mu je izdrl rabelj
jezik.

Visok je stolp Straža, dva sežnja širok
njegov zid. Globoko v dnu je grozna podzemska
ječa. Do nje ni oken ne vrat. Na
vrvi spustijo jetnika v temno dno, grozni
duh stoletne vlage ga omami ...

Dolga leta je bil ta stolp dom Čiča.
Polska golazen mu je bila družba, otep gnile
slame postelja, rožljanje težkih verig na
rokah in nogah edina pesem. Na vrvi je
dobival po kosih kruha in vrčih vode. A
ne vsak dan. Dan? Kaj je vedel v tmini od
dneva! Ne za pomlad, ne za poletje, ne za
jesen in zimo ni vedel.

Otrpnilo je vse v njem, tudi razum. Ždel,
čemel je, kakor zver v svojem brlogu.
— Le za hipe se je vračala zavest. Tedaj
je trgal v divjem obupu verige, poizkušal
utrgati se od zidu, izkopati si z nohti prehod
skozi kamenje. Debele so bile verige,
dva sežnja širok zid ... Verige so se posmehovale
poizkusom trudnih rok, nohti se

lomili ob zidu ... Obupan je obrnil nohte
vase, se praskal in grizel — dokler ni omagal
in padel v navadno mrtvičje.

Tako je zdel nesrečni, na dosmrtno ječo
obsojeni človek med golaznijo, v smradu in
nesnagi. Pa prišel je novi gradnik v Rihenberk.
Pravica mu je kraljevala na čelu, milost
sevala iz očesa. Odprle so se ječe. Polmrtve
so znesli jetnike na čisti zrak. Tudi on je
bil prost. A dolgo ni mogel okrevati. Ubogi
mutec, hudodelec iz ljubezni, je bil predmet
posebnega usmiljenja gradnikovega. Dobil
je v gradu kót in lahko delo; gradnik se je
prepričeval osebno, če se ne godi revežu
krivica od objestnih hlapcev.

Čič se je jokal od miline, da je gospod
tako dober zaznamovanemu kaznjencu. Pa
Bog ve, če se je zavedal, spominjal, zakaj
ga je bila zagrnila mladeniča ječa, iz katere
je prišel brezmočni mož. Kaj so vedele
njegove izpite oči o mladostnem žaru ...
Menili so, da je otopel popolnoma. Brezčutni
hlapci so govorili pred njim o njegovi
usodi, imenovali črno Kato ... Strmel je
vanje z osteklelim očesom ... Stresel se je
— zatulil — zajokal ...

In izginil je iz gradu. Črez leto se je
raznesla govorica o umoru plemiča v daljni
Kastavščini, o roparjih, ki se potikajo po
kraških gozdih pod mutastim glavarjem.
Rihenberku se niso bližali. Morda je bilo
Čiča sram ropati v bližini tistega, ki mu je
bil preskrbel mirno življenje. Raznesla se je
govorica, da je padel Rihenberžan v boju
s Turki; gnan od usode se je bližal Čič
Rihenberku, se ustanovil v graščinskih gozdih.
Varno je bilo skrivališče, ne bi ga zasačil
ne lovec ne logar, pa porodila se je
ljubosumnost med roparji. Zavidali so mutastemu,
sivolasemu glavarju sočuten pogled
Žeže. — Njenemu gospodarju je prišla vest,
kod se skriva Žeža. Prišel je v Rihenberk
in zahteval od gradnika, da mu pomaga
poloviti roparje, da dobi svojo sužnjo. Ponosno
mu je odgovoril vitez: Ne potrebujem
vaše pomoči. „Polovim roparje o svojem času,
sužnjih, žensk ne lovi vitez.“ Polovil je
roparje. Ime Rihenberžana je prestrašilo glavarja,
zmedlo družbo; kratek je bil njih upor.
Brez vsake brambe se je vdal Čič. Ko je
slišal gromoviti glas nekdajnega dobrotnika,
ki mu bo zdaj sodnik, je padel na kolena,
iztegnil roki in zatulil grozno. — Vitez se
je odvrnil od žalne podobe. Hlapci so poglavarja
roparjev zvezali. Iz kolibice so pripeljali
prestrašeno Žežo. Hoteli so zvezati
tudi njo — tresla se je ko trepetljika.

„Pustite jo“, je rekel nevoljen Vilemir in
vitez je ukazal: „Posadite jo na konja“.

Od sirovih hlapcev je pogledala deklica
na gospoda.

Minil jo je ves strah, skočila je na konja.
— Roparje so vlekli pred sodbo.

Šumela je lipa. Bila je prastaro, mogočno
drevo. Šest mož jo je komaj objelo. V njenih
obsežnih vejah je bila klop za godca,
kadar je rajala pod njo vesela mladina. Danes
ni dan rajanja, dan pravde je.

V sredi je sedel gradnik Radivoj, na
desni oskrbnik, na levi župan z okovano
palico. Na mizi je stalo sv. razpelo, listina,
meč, dve bački — in nova vrv. Okrog nekih
tujih mož in zvezanih roparjev se je gnetla
radovedna množica. Lica vseh so bila resna.

— Nova vrv na mizi je naznanjala smrtno
obsodbo. Samo eno?

Vitek in visok je slonel ob lipi Vilemir.
Gledal je mogočni grad v krilu gor, pod
njim tabor s stolpi in stolpiči, slišal grgranje
zelene Branice. Okrog njega so čakali ljudje
smrtne obsodbe svojih bratov ...

Željno so gledali roparji na gore ...
Po divjih, bradatih, obledelih licih so tekle
debele solze.

Pa tudi Vilemirju se je zameglil pogled.
Smilili so se mu izgubljeni siromaki. Ozrl
se je v viteza. Na le-tega plemenitem licu ni
bilo sledu dvoma. Pred njim je ležal meč
pravice, nanj je bil prisegel, da bo branil
varnost dežele. Sveta je pravica in greh zahteva
zadoščenja.

„V imenu presvete Trojice in deželnega
kneza“, je začel gradnik pravdo. Pristopali
so tuji možje, pristopali domači in tožili.
Sodnik je izpraševal, obtoženci so odgovarjali,
oskrbnik pisal. Dolgo se je vlekla pravda

mnogo je bilo tožbâ. Razen poglavarja ni
bil nihče obdolžen umora. Poglavar pa je
bil obtožen, da je umoril plemiča svojega
nekdajnega gospodarja in vodil neštevilne
rope. Sodnikovo jasno oko je iskalo poglavarja,
ki se je skrival za hrbtom sodrugov.
Hlapci so ga sunili naprej — sivi mutec je
stal trepetaje pred nekdanjim svojim dobrotnikom.
Pogled sodnikov se je zameglil. Zaznamovanega
lica, zmršenih las, sključen,
je stal mutec pred njim. Vprašal je sodnik
— sivi mutec je padel na kolena, kimal z
glavo, obračal ostanek jezika ... Morda bi
bil povedal rad, kako ga je skelela nesreča
ljubljene Kate, kako ga je podila krvava
senca iz mirnega gradu, kako ga je opominjala
vest dobrote gradnikove ... Pa le nerazumni
glasi so prihajali iz pohabljenih
ust ... Roke so razjasnjevale njih pomen,
tolkle ob prsi. Verige so rožljale, debele solze
kapale — priznaval — obžaloval je mutec ...

Šepet usmiljenja med moškimi — krik
groze iz ženskih ust ...

Radivoj je položil roko na meč. Prisegel
je bil, tu ni smelo govoriti usmiljenje. Oster
je bil zakon: glavo za glavo. — Težka môra
je legla na srca vseh. Sodnik je vstal. Daleč
je segal krepki, slovesni glas, vse glave so
se sklonile, ker sveta je beseda pravice. Po
besedah zakona so bili smrti vredni vsi.
Vendar z ozirom na mladost roparjev, na
težavne čase, v katerih je potrebna vsaka
roka v obrambo dežele, naj živijo in čakajo
ugodnega časa ob katerem lehko operejo
svoj greh. Le mutec — poglavar naj zadosti
s smrtjo ...

Mignil je sodnik — rabelj je vzel vrv in
jo vrgel obsojencu za vrat. Bil mu je zapadel.

Po molku pričakovanja je nastal splošen
šum odobravanja. Skozi šumečo množico
se je preril sivolas, zgrbljen mož v plemiški
obleki do gradnika. Hreščeč glas je vpil:

„Pravda! Jaz zahtevam svojo sužnjo, nemudoma
mi jo vrnite, vitez!“

Zabliskalo se je v očesu gradnikovem —
senca nasmeha se je zazibala po obrazu,
ko je odgovoril:

„Obžalujem, Brdski, saj veste, da je dolžnost
viteza, streči ženam. Deklica se je dopadla
moji nečakinji in daroval sem jo nji.
Kar pa vitez reče, ne oporeče.“

Osupel je bil Brdski. Na velem obrazu so
igrale strasti, jezna beseda je silila na dan;
toda silen je bil junak, pred katerim je stal,
in obdan od vdane mu množice. Oproda
mu je opasoval meč, župan mu podajal čelado,
tožitelji in obsojenci, vsi so gledali s spoštovanjem
na njega, s posmehom na zaljubljenega
starca.

Odhajal je vitez, spremljan od šumeče
družbe in odhajaje je rekel Brdskemu: „Pri
meni najde tudi tlačan pravico.“

Prah je vel po cesti. „Rabelj! rabelj!“ so
vpili otroci. Ljudje so prihiteli, da vidijo na
konja privezanega mutca, o katerem je šel
tako čuden glas po deželi. Medla, uničena
je sedela groza njihovih sanj na konju, usmiljenja,
ne strahu vredna podoba. In pred
takim so se tresli! Vzdignilo se je razžaljeno
samoljubje, roka je segla po kamenu, jezik
je psoval ... Tolpa mož se je zbrala pod
Dornberško graščino, vsaka roka svoj kamen,
vsak jezik svojo kletev ... Pa glej,
upadle so roke, zajecali jeziki. Srditega pogleda
je privihral med tolpo viteški branitelj
slabih, mladi Vilemir. Jahal je z oskrbnikom
v Gorico, da izroči k smrti obsojenega kapitanu.
Res da je imela tudi rihenberška gospoščina
„krvavi sod“, toda Radivoj ni
hotel žaliti nežnega čuta svoje nečakinje.
Rajši nego z oskrbnikom bi bil jezdil Vilemir
z ljubljenim vitezom. Saj je bil ta tudi namenjen
v Gorico — pa bogve kako zdelo
mu je prestriglo pot.

Dan poprej je bilo. Rog je zatrobil, v
grad so pridrvili urni jezdeci. Mož sivih lasih,
živega, zagorelega lica je posetil Radivoja.

„Z menoj, z menoj, prijatelj, kaj samevaš
tukaj?“

„Kam te nese vihra, Kamenski?“ je vprašal
Radivoj.

„K solncu lepote. Izšlo je nad Gorico ...
Katarina je tu, prijatelj. Katarina, in jaz starec
hitim, da si ogrčjem srce ob njeni lepoti. —
Kaki dnovi, Radivoj, kaki dnovi. Se jih še
spominjaš?“

Izpil je veliko kupo, vihal brke in obračal
navdušeno oči. Radivoj pa je bil bled, zelo
bled. Roka, ki je nagnila vrč, se je tresla.
Mignil je Vilemirju, naj odide — in mu rekel
drugi dan, da ne gre on sam v Gorico, marveč
da pojde ž njim Pero. Otožne so bile oči
vitezove pri teh besedah, otožne kakor tistega,
ki pošilja druge iz tesne ječe, a sam ostaja
v tmini ...

Bila je neka skrivnost, nekaj je osenčilo
vitezu življenje, pa se je skrivalo Vilemirju.
Molčala je Romana, molčal je Zenon o tem, le
včasih je pričal vzdih iz ust nečakinje ali
strica o tajni boli ...

Sivo je bilo nebo, prah se je dvigal v
oblakih in zagrinjal rablja, hlapce, mutca.
Listje grmovja ob cesti se je skrivalo pod
belim prahom in viselo poparjeno, drevesa
so stala upognjena, zamišljena. Leno je tekla
Vipavščica, kakor da sanja o nečem, kar je
bilo, potuhnjeno, kakor da skriva globoko
tajnost v zelenem dnu ...

Kaj sanjaš, kaj skrivaš Vipavščica? Ali
sanjaš o divjih rojih, ki so hiteli skozi tvojo
lepo dolino? Ali skrivaš spomine preteklosti
teptanega naroda?

Hitro so puščala urna kopita pot za
seboj. Stolpi stolice goriških grofov so prihajali
vedno bliže. Središče življenja v deželi,

ponos lastnikov, kras pokrajine, se je
širila krog prijaznega griča, od globokega
jarka opasana, od trdega zidu obdana, solnčna
Gorica pred Vilemirjem. Le-ta se je potem domislil
Katarine, o kateri je govoril Kamenski,
in burno je zaplala kri po mladem srcu.
Morda vidi lepotico ... Jezdili so do edinega
vhoda na vzhodni strani. Most se je
spustil čez jarek, se dvignil, užitninar je
prihitel, a ko je videl ljudi Rihenberškega
in mladega plemiča, je pozdravil in se vrnil
v stolp.

Po tesni ulici mimo prostornih hiš dvornikov
Goričanov je vodil oskrbnik Vilemirja.
Na obeh straneh ceste so se odpirala mala
okna, iz nizkih prodajalen, iz mesnic in kruharen
so sledili zvedavi pogledi, so hitele
noge radovednežev za mladeničem.

Mesto se je delilo v gorenje in dolenje
mesto. V spodnjem je razkazal Pero farno
cerkev, kapelico, pokopališče, občinsko hišo
in že dvesto let staro bolnišnico ubogih.
Kazal mu je služabniške hišice goriških dvornikov,
ki so se stiskale in rastle iz mestnega
zidu. Pravil mu je o prejšnjem šumnem življenju
v Gorici, o sijajnih turnirjih na dvoru
grofov, o njih moči in slavi, ki je propadala,
izginjala v potomcih. — V gorenjem mestu je
budilo Vilemirjevo pozornost samo obširno
grajsko poslopje.

Gledal je na zagrinjala visokih oken:
morda se pokaže bela roka, morda zablesti
oko ...

Res se je zagibalo pri oknu, pa Vilemir
ni videl — že je stopal konj po tlaku iz
hrastovih kolcev.

Prijazno je sprejel Febo della Torre
mladeniča. Prašal ga je, v katerem kolenu
je soroden z Rihenberškim in si odgovarjal
sam, da bržkone v bližnjem, ker bi ne bil sicer
tako podoben Romani. Vilemir je izročil
naročila gradnikova. Febo je kimal. Mutca
bodo obglavili z drugimi takoj, ko odide
Goričanka.

Prašal ni, zakaj ni prišel Rihenberški
sam. Naročil je Vilemirju novice o novi
predrznosti Benečanov in da naj bodo pripripravljeni,
ako bo potreba.

Pri teh naročilih ga je zmotil dolgolasi
deček v dragi opravi Katarininih dvorjanov.
Poklonil se je kapitanu in izročil ukaz grofice,
naj pride Rihenberški k njej.

Rdečica je stopila na lice Vilemirju, nasmeh
se je zazibal krog ust kapitana. Mignil
mu je: „Prva dolžnost viteza je, da ustreže
plemenitim gospem.“

V prednji sobi so postajali Katarinini
dvorniki in plemstvo iz okolice, ki je prihitelo
in čakalo njenega pogleda. Vsi so
se zavistno ozrli v pozvanega mladeniča.

Zavesa se je vzdignila, sladek vzduh rož
je zavel, Vilemir je stal omamljen pred Katarino.
Baržun temne barve, kakor vino kraških
brd, je ovijal bujno telo in se širil krog
naslanjača. Bele čipke so skrivale divni vrat,
lepe roke. Tenka verižica je visela na vratu,
drag kamen se je svetil v kostanjevih laseh,
ki so venčali ponosno čelo Goričanke.

Lepo je bilo prebelo, z nežno barvo
breskev nadahnjeno lice, lepa mala usta,
najlepše so bile velike, rjave oči. Bilo je
nekaj solnčnega v njih — srečen, komur so
se nasmehljale. Lepotica je ljubila lepoto.
Morda je bil le odsev njene, ki je valovil
krog dečkov pri njenih nogah, na glavicah
dvorjank pri oknu, po dragem pohištvu
dvorane.

Dečka sta udarjala s kladivom po tonovih
tipkah nekega godala, kakršnega ni še videl
Vilemir, in izvabljala lepo ubrane glasove.
Dame pri oknu so vezle in gledale nagajivo
osuplega mladeniča. Mignila je Katarina,
zašumela so svilena krila, umolknila godba,
nasmehnile so se oči, iztegnila se je desnica
lepotice. Vilemir se je spustil na koleno in
poljubil roko. Bilo je prvikrat, da je klonil
brežiški tlačan po viteškem običaju koleno
pred žensko, pa Katarinina zmagovita lepota
je zahtevala to. Na kolenih so se ji približevali
vsi, le eden ne ... Zato je njeno življenje
vedno hrepenenje po tistem edinem,
ponosnem ... Zato jo je privel veter, jesensko
ptičico, v bližino njegovega gnezda. O
Radivoj! ...

Vilemir je sedel pri njenih nogah in poslušal
očaran njen sladko zveneči glas.

„Veseli me, da vidim sorodnika Rihenberškega.“
Čula sem že o tebi mladenič.
Krasno je to, da te je našel naš hrabri vitez.
Gotovo se čuti sedaj srečnega ... Pa govôri
mi o njem. Je li zdrav? Vesel? Povej mi
vse, vse ...

Vilemir ni oporekal govoru grofice o
njegovi osebi — a vedel ni, s kom ga zamenjuje.
Govoril je dolgo, pravil vse, kar
je vedel o vitezu, iz njegovih besed je gorela
ljubezen, občudovanje ... Katarina je
slonela na stolu, sklenila roke in poslušala
zvesto. Ko je končal, je vstala. Ponosna,
visoka, je stala pred mladeničem, še nikoli
ni videl tako lepe žene; pa vlažne so bile
krasne oči, globoka žalost je bila legla na
čelo ... Vilemirja je zabolelo srce ...

Daleč ga je spremil rosni pogled solnčnih
oči, dolgo je čutil rahli stisk njene roke, in
nekaj neizmerno bolestnega je slišal trepetati
v besedah:

„Izroči mu pozdrav od Katarine!“

VII.

Bilo je tisti čas, ko stikajo ženice glave,
ko se snujejo in razdirajo ženitve.

O pustu je bilo. Zemlja se je pripravljala
k veseli svatbi, burno je krožil sok po
koreninah in deblih — rajanja željna drevesa
so klicala za skalami spečega godca. Prebudil
se je stari godec-vihar, stresel je sivo
brado in zasviral, zažvižgal ... Zarajal je po
skalah Goleca in vabil s silnim glasom gozde
in grmovja na ples v širno dvorano. In
jelke, smreke in hrasti, gabri in bukve po
Čuku, Čavnu in Skopicah so divje zaplesali.

Lepo je bilo za debelim zidom v varnem
gradu. V pritličju so brnela vretena. Nuta
je sedela sredi dekel na klopi pri peči in
pela. V orožarni so se vadili hlapci v basanju,
zažiganju in proženju težkih, neokretnih
pušk, katerih je bil poslal grof
Lenart na vsak svoj grad nekaj; vsi so kleli
nerodno novo orožje.

Tiho je bilo v nadstropju. Mehke preproge
iz vzhodnih krajin so pokrivale tla
hodnikov in sob, pisane zavese so zagrinjale
vrata in stene. V tem kraju nepoznano
bogastvo vezenin in blazin, sladkih dišav,
je spominjalo, da cvete tu nagelj iz druzega
vrta. — Pred kaminom je sedel knez Radivoj.
Bela halja, mehki šolni na nogah so
kazali, da ne misli silni vitez na pohode,
da ga ne zmami vihar na ples, najsi žvižga
še tako rezko. Prijetno je bilo v gornjici.
Sivina neba ni prodirala skozi barvana stekla
oken, šumenje narave se je odbijalo ob
debelem zidu. Nihalo lesene, na visokem
stojalu stoječe ure se je pregibalo enokomerno,
debela očesa začrnelih slik na steni
so gledala na negibno zaveso pri vratih.
Čakala so, da jih dvigne v prednji sobi čakajoči
deček in naznani kaj ljubega ...

Predal s srebrom vdelanega pisalnika je
bil odprt. Po njem in po tleh so ležale pol
odvite listine. Na široki mizi raztegnjen, zarjavel
pergament. Na njem je bilo naslikano
mnogovejno drevo, na vejah se je zibal
plemeniti sad — ponosna imena Vladimirovičev.
Dolga vrsta vitezov, državnikov,
med njimi škofje, opati. Ženske — krepostne
matere, svete opatice, znane lepotice. Žlahtali
so se s kralji in vladarji, pridobili si velika
bogastva v teku let. Ne za svetli denar, ne
po zapuščinah. Podeljena so bila od vladarjev
dežele za zasluge junakom tega rodu.
Neretva, Tjalja, Veljak, Klobuk, Plin, Zvireče,
Struge, Borovec, Bročno, Ljubuško,
Imosko, Sladinec, Tesanj, Vis, Komotin,
Gračar, Melida in mnogo druzih gradov je
pripadalo Vladimirovičem. „Vukotin — 990.
Dobil je listino plemstva od Petra Kandiana,
imel je več gradov v Hercegovini ...“

Vrstila so se imena — vsakemu se je družila
slava. „Vilemir — 1446 ... Škof Krešovja,
veliki kancelar Stipana Tomaževiča in znani
učenjak.“ — „Radivoj — sodnik in pečatnik
Bosne.“ Tu je pripomnila krepka roka: „Izgubil
l. 1463. domovino in vsa posestva in ...“
Zastala je roka, ni zapisala: „bil zadnji tega
rodu ...“ Glavo uprto v roko, je gledal knez
v debela, goreča polena. Dogorela bodo
— razpadla v pepel, kakor njegov stari rod,
kakor njegovi načrti ... On umira kakor
zadnji zvok junaške pesmi, ki bi se pela, še
dolgo pela, a je zastal glas v grlu pevčevem.

Lepo bi se zapisalo: „Vilemir Vladimirovič“
— a Romana ni hotela. Skozi in skozi
plemeniti mladenič si je pridobil srce Radivojevo
in — Radivoj je menil — tudi srce
deklice. Saj je občevala sicer nedostopna
Romana tako zaupno ž njim, se smejala
tako veselo v njegovi navzočnosti kakor
nikoli poprej. Menil je torej Radivoj, da
prisije solnce veselja na njenem licu, ko ji
obljubi, da jo omoži, kadar se vrne iz Turčije,
z mladcem, ki je bil po srcu, licu in
zvanju vreden, nositi staro slavno ime. In
če ga ne ljubi po poldrugoletnem občevanju
ž njim, ga ne bo ljubila nikoli. Kakor strela
pride ljubezen, kakor ropar te napade prvi
hip, ko vidiš, slišiš osebo, s katero naj se
združi duša. A Romana se je smejala, ko ji
je vitez omenil zakon z Vilemirjem: „Saj je
mlajši od mene, stric!“

„Na to nisem mislil“, je priznal osupel.
„Kaj za to! Včasih je zakon še srečnejši,
če je žena iz vihravih let.“

Zapustila ga je s smehom. Zakaj se smeji?
Morebiti ker hoče vcepiti v staro deblo
vejico neznanega drevesa! Nemara ji brani
rodbinski ponos, ljubiti potomca neznanega
plemena ... Poznal je Romano. Mehka, popustljiva
v vsakdanjih stvareh, je bila železne
volje, kadar je branila pravice srca.

Poizkus njenega očeta, poturčiti jo, se je
odbil ob trdnosti osemletnega dekletca. Zmotam
korana je odgovarjala z resnicami katekizma.
Nežen otrok je bežala z bogatega
dvora od očeta, se ločila od matere, se skrivala
po jamah, med hajduki. Zaradi resnice, ki
je živela v njenem srcu ... Zato je ljubil in
občudoval Radivoj nežni odrastek ponosnega
debla, spoštoval znak železne volje na
njenem čelu in želel, pridobiti ji vso zemsko
srečo. Toda zdi se, da se ji ona upira: nikogar
noče, da bi jo osrečil, vsak ji je preslab,
prenizek — morda primerja vsacega
občudovanemu stricu, ker ne ve, da ima
tudi on hipe slabosti — — —

Vzdihnil je Radivoj. Vzdignila se je črna
senca. Kakor jo je videl zadnjikrat, bledo,
na kolenih — tako je stala pred njim, povzročiteljca
njegovega gorja, nesrečna bosanska
Katarina. Prosila je — a ni bilo odpuščanja
v duši. Kajti za njo je stala sijajna,
v razkošju lepote in bogastva, prekrasna
goriška Katarina ... Trenutki so, ko je človek
slab, silno slab. Misli, ki stanujejo skrite
v dnu srca, prihajajo neopažene iz temnega
kota, se polaščajo volje, razuma ... Sram
je človeka takih misli, dokler ga vodi krepka
volja proti vzvišenem cilju — zato prežijo
na samotne ure, ko se čuti človek tako
samega na prazni cesti življenja, ko tone
moštvo, slava, dolžnosti in načela v morju
hrepenenja po ljubezni ...

Tudi ti moj vitez, moj junak! Vihar izkušnjave
je prihrumel nad tvojo glavo, sklonila
se je, omahovalo je srce ... Pa bodi
zabeleženo v tolažbo zdvajajočih duš, da
nisi padel.

Katarina! Sladek smeh se je razlil po
tožnem, plemenitem licu Radivojevem. Vdajal
se je mislim, spominom. Nedostopen, kakor
ponosna deva, kipi ob morju trdni grad
Devin. Ob njegovem vznožju se vije prašna
cesta, se penijo, bučijo valovi morja. Mimo
njega razpenja ladja vsa jadra, hiti — —
mimo njega poganja konja voznik in jezdec,
ker preži grad na cesto in na morje kakor
roparska ptica, kakor divja zver. Strah potnikom,
siloviti Devinci, so izumrli l. 1399.
Njihova posestva je bil podedoval Friderik
in podaril Devin Hoferju Hohenfelskemu.
Švab je bil oduren človek, pijanec in pretepač.
Vendar se je osmelil pogledati v
solnčno oko Katarine, sestre grofa Lenarta.
Najlepša gospica Goriške se mu je posmehovala
— v Hoferju se je kuhala ljubezen
in jeza. — Katarina je potovala v Trst. Pot
jo je privedla pod Devin. Tu je planil Hofer
iz grada, pobil nekaj spremljevalcev — nekaj
jih je zbežalo ... Že se je borila Katarina
s silovitežem, ki jo je hotel unesti na grad,
že je zdvajala — ko je prišla pomoč. Rihenberški
je prihajal od Trsta: znan kot „pismouki“
človek, je bil naprošen, da pomaga
razsoditi prepir med Štivanci in Tržačani. —
Slišal je vpitje, zagnal konja, stisnil meč,
rešil devojko. Kaj mu je bilo slajše plačilo
nego hvaležni pogled rešenke ... Tedaj mu

je srce prevzela ljubezen do lepe goriške
Katarine. Toda ljubezen — in dolžnost?
Kajpa njegove prisege? ...

V sanjah se mu je prikazovala Jelena. Ob
mejah je valovila zelena zastava. — On se
ni zmenil za njo — hodil je za solnčnim
očesom, kot orel, z zvezanimi perotmi. Hodil
je za Katarino po turnirjih, metal najhrabrejše
viteze iz sedla in sprejemal darila iz
njenih trepetajočih rok. Ljubila ga je ponosna
Goričanka. Mnogo žensk mu je že zastavljalo
pot življenja — hladno je šel mimo
njih. Lahko je bilo držati prisege, dokler je
molčalo srce — a tu ...

In vendar je zmagal tudi tu. Ojunačil se
je nekoč in povedal Katarini, ki je pričakovala
snubitve, da ga vežejo tri prisege. Pozabi
naj ga ... ah ne — pozaba je smrt ...
zvesta naj mu ostane, če ga ljubi.

In ni ga pozabila. Sameva, čaka ženitve
— onkraj groba. Snubijo jo knezi in grofje,
ona pa odbija prosilce, molči in koprni
videti njega. Da se ne vrne staro gorje, se
je izogiblje Radivoj — — —

Čemu tako? Ali ni to preveč žrtve? ...

Zašumela je reka hrepenenja, prestopila
je meje. Kaj prisega — pustil bo brezuspešne
poti za sestro, pustil četovanje in šel bo k
tisti, ki ga ljubi, čaka ...

Zavesa se je zgenila. Rahel glas je naznanil:
„Deček, sel goriške grofinje.“

Na mig je stal pred njim. Rdečeličen,
vranolas, v živobojnem baržunu, v sveži lepoti
mladosti. Z ljubko gibčnostjo je uklonil koleno
pred knezom, mu ponudil šop rdečih
rož in zavitek iz drage tkanine, prevezan z
zlato nitjo, prepečateno z goriškim levom.

„Cvetlice, hčerke druzega solnca in
drugega kraja, Ti pošilja Katarina. Znak
so ljubezni, vroče in solnčne. Turnirji in
pustne veselice vršé po Dunaju, v grofovem
dvorcu v Liencu, po mestih Italije.
Povsod se ozira oko vitezov za Katarino,
a ona je zapustila bratov dvor in hitela,
da diha zrak v Tvoji bližini. Sramotno je
tako priznanje — ali Katarina je izgubila
ponos v dolgih letih hrepenenja za Teboj.
Vem, da me ljubiš tudi Ti, moj vitez. Poznam
silno ljubezen Vladimirovičev, poznam
pesem o lepi Vidoslavi in Vukotinu,
vem, da Ti brani le ljubezen in njeno
silno trpljenje do mene. — Ali zdaj, moj
vitez brez madeža, Te kliče Katarina. V
stiski je tista, katero ljubiš. Pusti svoje
prazne prisege, ne hodi za nedosegljivim,
živi enkrat sreči in ljubezni. — Veš, da je
Lenart, moj brat, pijanec. Zapravlja svoje
in moje premoženje. V vednih denarnih
stiskah je zastavil že svoja furlanska in
koroška posestva cesarju. In zdaj — prosi
cesarjev sorodnik moje roke. Snubec je
cesar — Lenart mu ne more odreči. Ušla
sem bratu in prihitela sem v Tvojo bližino,
da me rešiš. Radivoj, ščiti me! Lenart
mi je zapretil s samostanom, če mu
ne izpolnim volje ... Katarina ni rojena
za samostan. Pridi, Radivoj, povem Lenartu,
da sem zaročena s Teboj, in vse bo
dobro. Ljubezen Katarine Ti bo sladila
življenje. Pomisli, da Te ne veže nepremišljena
prisega mladosti, da je grešna prisega
maščevanja, da je sestra, katero iščeš,
gotovo že davno umrla ... Pridi in otmi
me! Katarina.“

Prečital je, omahnila je roka, rdečica je
pokrila čelo. Ne more, ker sveta je prisega
Vladimiroviču! Svetno čast, srečo ljubezni
bi dosegel z blagorodno Goričanko, rod
Vladimirovičev bi procvital — a bili bi nevredni
potomci Vukotina — ni časti, ni sreče
za rušilca prisege ...

Sedel je k pisalniku in namočil pero v
soku črnih jagod. Hotel je pisati, naglo, odločno,
kakor je bilo lastno veliki duši, ki
ni poznala obotavljanja. Pa črnilo se je ustavljalo
v zarezi, pero je praskalo, velika kaplja
je padla na popir. Jezno je udaril z nogo
ob tla. Deček je prihitel iz sprednje sobe.

„Pojdi v stan k Grku, prinesi mi šop
peres.“

Hitro je pritekel deček z belimi gosjimi
peresi. Znal je Zenon ostriti in zarezavati
peresa.

Pero je hitelo po debelem popirju. Ne
hiti tako, moj junak, prišle bodo temne ure
in žal ti bo kratkih besedi odločitve ...

„Ti me ne ljubiš, Katarina, me nisi
nikoli ljubila. Drugače me ne bi hotela
pahniti v časno in večno pogubo, ki preti
nestalnemu. Zaprla bi se za zid samostana
in čakala svidenja onkraj groba. A Ti ljubiš
veselice, love, poklone ... Vzemi sorodnika
cesarjevega, živi v veselju — prosto Ti. Jaz
sem ubog vitez, diči me le čistost imena
pred Bogom in ljudmi. Zato moram naprej
za dolžnostjo svoje prisege ... Ljubil sem
Te, Katarina, spominjal se te bom kot pesmi
iz davnine ... Bodi srečna — Ko slišiš, da
je padel v boju Radivoj, ne obžaluj ga,
vedi, da je padel za svete vzore!“

Odjahal je deček po beli poti v pišu in
tuljenju viharja, dva čvrsta oboroženca sta
podila konja za njim. Radivoj je gledal skozi
okno za dečkom. Bolestne misli so ga zagrnile.
Tajna roka mu je risala omamne slike
tega, kar je izgubil — in rodila, vzdignila
se je kletev v duši proti tisti, katere senca
je padala na slike sreče ... Gorelo, šumelo
je v srcu — nikoli ne bo v njem odpuščanja
sladke besede za bosansko Katarino ...

Zašuštelo je po sobi. Zlati kodrci so se
dotaknili Radivojevega čela, drobna netjakinja
se je naslonila nanj. Videla je rodbinsko listino
in menila, da je ugenila žalost stričevo.

„Striček, ne bodi žalosten ... Vidiš, saj
imam Vilemirja rada, kot bi bil moj brat, a
moža, menim, da bi morala drugače ljubiti.
Veš kaj? Oženi Vilemirja in daj mu svoje
ime — jaz pa ostanem pri tebi ... A kaj
tako diši!“

Zagledala je rože na mizi in zabliskalo
je krotko oko. Vzela je rože in trgala jih
s trepetajočimi prsti ter jih teptala z jezno
nogo.

„Krvave so in srce me bolí od tega
duha ... Stric — stric ...“

S tožnim nasmehom jo je gledal stric:

„Ne razburjaj se dete radi prošlih stvari.“

„Romar želi govoriti z gospodom.“

Vitez je pokimal, dečka rjava glava je
izginila za zaveso. Star mož z romarsko palico
je stal pred Radivojem. Brada in lasje
sivi, razmršeni; plašču se je poznalo, da se
je igrala burja ž njim; lice je bilo trudno.
Vse je kazalo, da je bila pot dolga. Pogled
knezov je prašal: „Zakaj se nisi odpočil,
preden si prišel pred mene?“

Romar je pogledal devo, ki je stala s
pecljem rože v roki, zamišljena, neodločna.
Stric ji je mignil — odšla je tiho. Romar
je prekrižal zamrzle roke in se poklonil globoko:

„Zdrav, knez Radivoj Vladimirovič!“

Živo se je dvignil vitez: „Ti si Bošnjak?
Odkod prihajaš?“

„Iz večnega mesta. Trepetajoča duša, ki
je na koncu zemske poti, me pošilja ... Zaklel
sem se, da se ne odpočijem, ne okrepčam
v tvojem gradu, dokler ne sprejmeš
lista od nesrečne Katarine. Ah kneže, naj
se omehča tvoje trdo srce, pošlji besedo
odpuščanja zdvajajoči — sprejmi pozdrav
od nesrečne zadnje kraljice Bosne ...“

Bled kot zid je bil Radivoj, ko je sprejel
v zeleni baržun zaviti list iz roke romarja.

„Idi, okrepčaj se.“

„Ne múdi z odgovorom, moj knez, odprta
so vrata večnosti nesrečni Katarini ...“

Bledi vitez je odprl list. Pisane s tresočo
roko so visele črke nerodno na popirju,
črni madeži so kazali sledove solza. Radivoj
je bral, da ga prosi nesrečnica odpuščanja,
da se ne upa pred sodni stol Stvarnika brez
njegove oprostilne besede. Zaklinjala ga je
pri spominu matere, križa v domači cerkvi,
pred katerim sta klečala skupno v mladosti
čarobnih dneh. Zaklinjala ga je pri svidenju
onkraj groba ...

Zdrknil je na kolena in skril lice v list.
V uri, ko se je rodila kletev v duši, je prosila
nesrečna, nekdaj goreče ljubljena, odpuščanja ...

Zima je privela list iz daljnega kraja, pa
je segrel mrzlo srce. Zbudil je spomin pomladi,
življenja, čiste, prve ljubezni. Otajal
je led dolgih let: solza oproščenja je padla
na list spokorničin ...

Na dvorišču se je poslavljal romar od
družine. Torba je bila napolnjena z brašnom,
palica novo okovana, nov plašč ga je
branil pred viharjem. Vedrega lica je šel v
mrzli piš — nosil je mir obupajočemu srcu ...

„Zvesti sluga Katarine, vrni se k meni,
ko premine ona. Za mojo mizo bo tvoj prostor.“
Tako mu je rekel knez pred odhodom.
Poljubil je bledo roko, ki je bila
sveta, ker je odpuščala. Naj ga le ustavlja
piš, prežijo naj roparji, tulijo zveri —
neutrudno pojde, kajti v mukah ga čaka
umirajoča ...

VIII.

Raz grič je donel slovesno rihenberški zvon.
S kamnitega hriba Čavna, z visokih
Skopic, iz vipavske doline
so mu odgovarjali bratje
zvonovi. Slovesno, zmagovito so bučali v
Gorici, Korminu, Tolminu in Bovcu. Oglašali
so se po vsi Goriški, zveneli po vseh
posestvih Goričanov na Koroškem, Kranjskem,
Štajerskem, Furlanskem in Istri.

Strmeli so plemiči po gradovih in mestih,
bledele, solzile so se gospe in gospice. Kaj
pomenja ta mogočni glas zvonov? Bleda
lica, solze! Gotovo naznanja smrt, gotovo
javlja, da je preminul trudni goriški lev, prenehala
biti slavna, mogočna rodbina Goričanov.

Smrt, svetu nerazumno smrt, oznanjajo
glasniki z visokih stolpov. Javljajo, da je
zapustila goriška grofica, prelepa Katarina,
šumne veselice in skrila blesk solnčnih oči
za redovniškim zagrinjalom. Po vsej Goriški
je vrelo le eno bolestno vprašanje:
Zakaj je zamenjala zaročenka cesarjevega
sorodnika, svetni sijaj ljubeča Katarina, širne
dvorane palač s tesno celico, bogastvo z
uboštvom? Vsakdo je slutil, da jo je ponosno
morala ukloniti le velika dušna bolečina
— gotovega ni vedel nihče. Tisti
edini, ki je vedel, se je zaprl pred svetom,
klečal pred slonokoščenim razpelom in ni
jedel ne pil ... In tista, ki je tudi slutila,
je klečala pred sveto sliko, molila za mir
Katarinine duše, za mir vseh duš, katere se
ljubijo in morajo nositi na zemlji ločitve
težko breme. Molila je, naj odvrne sveta
Devica od nje tisto morje bolečine, ki je že
ogrenilo življenje tolikerim —, da bi ne vznemirjal
nikoli blesk tujega očesa njenih čistih
sanj, se ne prikradel vanje šepet sladkih
besed, da bi ne bledela, kakor bledeva Žeža,
poprej tako vesela gozdna ptičica.

Uboga Žeža! Njena vesela pesem je
umolknila, ona rdi, trepeče, če le sliši znani
korak ... O striček, koliko ptiček se je že
ujelo v zanjko tvojega pogleda, pa ti ne
veš ničesar o tem ... In Tone, dobri Tone je
tako zaljubljen v Žežo — skoraj tako kakor
v gospodarja. Po cele ure ji razklada gospodove
junaške čine ... Ona posluša žarečih
lic ... Prsti popuščajo prejo, kolovrat
se ustavlja ... In Tone ne ve, komu velja
rdečica, in Žeža ne ve, da jo ljubi Tone ...
O zmeda človeških src!

Rihenberški je bil jako miren po odhodu
tistega romarja iz Rima. Blagi pokoj velike
duše, ki čuti srečo zatajevanja, mu je seval
iz očesa, njegova ljubeznivost je očarala
vsakogar. Smeh se je zibal na licu tlačanu
in plemiču, ko je zapuščal Rihenberškega.
Vitez je udaril na meč in se zaklel na viteško
čast, da ni plemiča kot je Rihenberžan,
tlačan se je udaril po kolenu in se zaklinjal
na svojo vero, da ni pod solncem tacega
gospoda ... Udeleževal se je prask goriškega
kapitana z Benečani, urejal vse za
svojo bližajočo se dolgo odsotnost, uredil
vse tudi za slučaj smrti in čakal sela iz Turškega,
Šenka.

Mnogo je mislil na Romano. Ko se povrne
s Turškega, zapojó zvonovi, zasvirajo
gosli, zaplešejo svatje ... Lep par bo to
— Romana in Vilemir. A čudno — Romana
nikoli ni mislila tako ...

Vse je bilo pripravljeno za dolgo pot.
Nova čelada in oklepnica, nabrušen meč,
naostrena sulica. S skrbno roko je bila prikrojila
Romana tenko platno lastne preje.

Belo, vezeno je bilo perilo, usnjata, trpežna
obleka, visoki škornji, svetle ostroge. Odpočiti,
dobro krmljeni so bili konji, rumena
kolesa, nova stremena, močne vajeti, udobno
sedlo. Visoko na Skopicah si je bil urezal
Tone novo gorjačo, sušila se je o Ivanjem
in sv. Jakoba solncu; na letnem sejmu si
je bil kupil novo dolgočopo kapo. Vitez,
oproda in hlapec so bili pripravljeni. Toda
odcvela je bila pomlad, odžarelo leto, odvela
jesen — že zalezuje mrzlo zimo nova mlada
vesna — a sela s Turškega ni in ni. Kaj
čaka mogočni Ismail paša, ali so mu stričevi
pogoji pretežki, ali ne mara posineka domov?
O Janku prihajajo vesti, da nabira odkupnino.
Truden posel v času, ko vlada revščina v
gradu in koči. —

S snežnimi peruti je odnesla zima stričev
mir. Bil je razburjen kakor potok, narasel
iz tajajočega se snega. Hodil je na stolp,
hodil iz orožarne v konjarno, iz konjarne
v orožarno. Pregledoval je orožje, poizkušal
meč, poizkušal sabljo, se boril ... Podil je
vranca po cesti in po hosti. Bil je nestrpen,
razdražljiv. — In drugi, kakor da so se otrovali
od njega! Družina in gospoda, vse je bilo
nervozno. Hlapci so se prepirali med seboj,
oskrbnik je rentačil nad njimi, dekle so jezičile
in v očeh Nutinih so švigali pogostoma
bliski. — Tudi sicer tako ravnodušni turški
jetnik! Že lansko pomlad mu je bil pustil
stric na viteško besedo hoditi prosto po
gradu. Ponosni Turek, cesarjevega rodu po
materi, je bil hvaležen in ni bil. Velika je
predrznost gjaurov, da zapirajo potomca
pravovernega sultana! Mati jetnikova je bila
nečakinja Mehmedova. Dal jo je bil levu
Huseinu za ženo. Ta je padel pri osvojenju
Bosne. V znak posebne naklonjenosti je dal
Mehmed vdovo za ženo Ismail-paši. Amra
je bil sin Huseinov.

Drugačne, kakor so mu jih opisovali domači
fanatiki, je spoznal Amra kristjane. Jel se
je zanimati za njihove običaje, njihovo vero.
Učen je bil Turek, pohajal je medreso v
Carigradu, visoko šolo v Kordovi. Poznal je
vse arabske in perzijske pisatelje in mislece,
poznal je žida Majmonida, ki je poizkusil
sestaviti umetno človeka, in znal vse sure
korana. Radi so se sešli Radivoj, Amra in
Vilemir pri Zenonu in se razvnemali pri
razpravljanju globokih prašanj. Zenon in
Radivoj sta ugovarjala Turku, Vilemir je
poslušal in dodal modro opombo. Tako je
pretekal Turku čas in on ni tožil o neskrbnosti
očima. Včasih se je pridružila možem
tudi Romana. Podpirala je vselej mnenje
Vilemirovo, in to ni ugajalo Turku. Pozabil
je svojega hladnega dostojanstva in meril deklico
z jeznimi pogledi. Bilo je očito, da je ne
mara. Ne enkrat je še ni pogledal prijazno.
In to je bolelo ljubezni razvajeno. Ogibala
se je Amre. Večkrat je videla z okna gornjice
hoditi Turka z mladim vikarjem po vrtu.
Vikarij vnet, Turek hladen, zamišljen. Romana
je vedela, da leži pobožna Nuta cele ure na
kolenih v molitvi za izpreobrnitev nevernika,
da mu dokazuje nedorasla, ali nenavadno
modra Nasta zmote nevere, da mu govori
ljubka Roža o krščanskih čednostih. Rad je
poslušal doslej mladi aga deklici, se smehljal
njihovi sveti vnemi, rad je poslušal vikarja.
Pa zadnji čas je postal nestrpen. Tujil, izogibal
se je družbi in prašal sleherni dan
strežnika, če še ni prišel sel od očeta.

In Vilemir? Že poprej večkrat razmišljen,
se je razburil docela, čuvši vest o Katarininem
vstopu v samostan. Čudno. Blodil je
po hribih in se vračal s razmršenimi lasmi,
dirjal je na lov, podil zverino in se vračal
brez plena, kakor mlad sokol, ko pričakuje,
da ga spusti sokolnik, tak se je zdel Romani.
Hotela je vedeti, zakaj.

Mehka blazina je ležala na podolgasti
skrinji pri visokem oknu. Na blazini je ležalo
vezivo, male javorjeve gosli, v kotu
pri oknu je stal ličen kolovratek, gotovo
nalašč tako majhen in nežen — za drobno,
prenežno predico. Vezivo, gosli in kolovrat
so počivali, pogled Romanin ni hitel po slikoviti
dolini, ki se je odpirala tako krasno
očesu, počival je na lepi glavi mladeniča
sedečega pri njenih nogah.

Temno je bilo lice Vilemirjevo. Deklica
mu je položila rahlo roko na glavo, srebrni
glas je prosil mehko:

„Vilemir, povej, kaj ti teži srce ...“

Mladenič je stisnil ustnice, bridka bol se
je črtala krog njih, oko se zamislilo v daljo ...
Pa vrnil se je pogled, odprla so se usta:

„Znana ti je moja preteklost, Romana. Izprašala
si me že večkrat o vseh okoliščinah
mojega prihoda v Brežice — izpraševal me
je o tem tudi Zenon. Kakor da bi hoteli
odkriti mreno, ki krije moje pokolenje ...
Prazno delo! Brez imena in rodu ostanem,
dokler si ne pridobim sam imena. — Srečnega
sem se čutil, ko me je rešil naš dobri
gospod sramote suženjstva. Tukaj me je pozdravljalo
vse kot člana vaše rodbine. Vi
niste oporekali, ti si sprejela tujca kot svojega
brata — meni se je dozdevalo, da sem
te poznal že davno. — Zamenjal sem slamnati
krov z visokim gradom, ali mnogo sem prestal
od prašujočih pogledov in sam sebe sem mučil
s prašanjem: Kdo sem? Čigav sem? — Spominjaš
se, Romana, dne, ko sem jezdil v
Gorico, da izročim mutastega hudodelnika
kapitanu Febu. Več kakor leto je že od tega.
Takrat je bila prišla grofica Katarina v mesto,
videla me je in poslala po mene. Pozdravila
me je kot nekoga, ki ga je izgubil tvoj
stric in našel v meni. — Slišal sem, da je
odšla prelepa gospa v samostan. Živo mi
je stopil tisti moj edini sestanek ž njo pred
oči, vsaka njena beseda mi je zazvenela v
spominu. In prašam se: S kom me je zamenjala
grofica? Spomnil sem se tudi njene
lepote — nobena krasotica se ne more meriti
s Katarino, in vendar mi je vstal nejasen
spomin na ženo, ki je bila lepša od nje ...
Domislil sem se sanj otročjih let. Prikazovala
se mi je krasna gospa. Pravil sem svoji
rednici o njej, in ona mi je dejala, da je to
Mamica božja. Z leti je obledela ta podoba,
s časom je izostala popolnoma. Večkral sem
se mučil, da jo prikličem — pa zaman. Pravil
sem Zenonu o tem, in on je menil: če
bi jo videl naslikano, bi jo gotovo prepoznal.
— Pri misli na Katarino pa se je dvigala
počasi za njeno — druga, draga podoba
detinskih sanj. Lilije so rastle, tenke,
visoke. Po beli stezi je prihitela krasna gospa
v beli obleki. Na vratu, rokah in v laseh
so se svetili dragi kameni, na opančicah
drobni biseri. Po vonjivem zraku je zazvenel
smeh, tako sladek, srebrn smeh, kakor ga
slišim le v sanjah ... Bil je smeh sreče, Romana
... Ptice so se ustavile in poslušale,
lilije so se klanjale ... Iztegnila je roke proti
meni — zlati lasci so me obsuli, rožna usta so
me poljubovala ... Bila je moja mati, Romana
— moja davno umrla mati ...“

Umolknil je in naslonil glavo na blazino.
Težko je pogrešati materine ljubezni, težko
je biti brez rodu in imena.

Solze so lesketale Romani v očeh. Nizko
se je sklonila k mladeniču in mu pravila
tužno povest svoje rodbine. O prelepi, krepostni
materi, ki živi bogvekje, o nevrednem
očetu, o vzornem stricu. O stričevem trudu,
da reši sestro, njeno mater, sramote, njene
otroke krive vere. O mrtvem otroku, ki je
moral biti njen bratec Vilemir, kakor je verjela,
dokler — —

Z vso dušo je poslušal mladenič. Burno
je dihal, iskrilo se je oko, rdečica je pokrila
čelo pri povesti o možu — izdajavcu, ki je
bil nemara — njegov oče ...

„Od prvega hipa, kar sem te videla —
tako je končala Romana — si mi bil ljub,
Vilemir. Srce mi pravi, da si moj brat —
prosim Boga, da se razkadi megla, da te
objamem brata pred vsem svetom. Oh, kako
bi bila srečna!“

Vilemir ji je za odgovor poljubil drobni
roki.

Tisti čas se je odgrnila zavesa pri vratih.
Radivoj je vstopil. Ob prizoru pri oknu je
zastal, ljub nasmeh mu je šinil črez lice. Romana
je skočila veselo k stricu in ga objemala,
Vilemir mu je poljubil roko. Vitez je
sedel na blazino, potegnil Romano k sebi
in mignil Vilemirju, naj sede na svoje mesto.
Deklica je razjasnila stricu prizor, ki ga je
videl. Stric se je zgenil, zardel ... Pozorno
je pogledal oba mlada obraza. Temnejih las
in očesa je bil mladenič, krepkih, moških
črt, nežen ko cvet lilije je bil obraz dekličin
— in vendar kaka podobnost! Ko bi pa
bilo vendarle ... Objel je deklico in položil
mladeniču roko na glavo:

„Bog ve, otroka, da sem mislil že mnogo
o tem. Moti me mrtvo dete. Dejal sem potem
vedno tako, da mi je poslal Bog v tem
mladeniču nadomestilo. Pa upajmo. Mnogo
sem pretrpel, sedaj se mi zdi, da mi pošlje
Bog tolažbo.“

Romana je objela strica in prosila tiho:

„Stric, če nam razreši Bog milostno zadnji
dvom, če se prepričaš, da je Vilemir sin
moje matere — tedaj — stric, tedaj — odpustiš
tudi mojemu blodečemu očetu ...“

„Prisegel sem, Romana. V seji, v sodbi
sem obsodil vse izdajalce. Sodnik ima dolžnost
kaznovati krivce.“

„Ti nisi več sodnik v Bosni“, je pripomnil
Vilemir. „In priseg na maščevanje
ne sprejemlje Gospod.“

Radivoj je gledal v lepo lice Vilemirjevo.
Da, to je sin, ki je prosil za očeta. Sin Jelene,
sin, ki bo zahteval sam račun od očeta.
Ž njim bo živel v potomcih rod Vladimirovičev.

Vitez je sklenil roki:

„Naj bo po vajini želji. Če mi pošlje
Gospod rešitev zadnjega dvoma o rodu Vilemirjevem,
odpustim tudi tvojemu očetu, Romana.“

Hvaležno sta mu poljubila oba roko. —
Plaha se je pokazala pri vratih Žeža. Mlada,
krepka je stala med gubami zavese in se ni
upala naprej. Vitez se je nasmehnil:

„Romana, tvoja sobarica ti prinaša neko
vest — hotel sem že davno govoriti ž njo
— dovoliš Romana? Le bliže, vranoglavka!“

Žeža se je bližala vsa zaripela in naznanila
trepetaje, da prosi tuj mož viteza
na besedo. Prijetno je bilo v Romanini gornjici,
in nerad se je ločil vitez danes od Romane
in Vilemirja.

„Privedi tujca sem“, je rekla Romana in
opazovala Žežo, ki je bila vsa iz sebe, ko
je smela zreti v obraz lepemu gospodarju.
Tudi Radivoj je motril lepo tlačanko, a njegove
misli so bile vse nekje drugje.

„Velika noč se bliža, Žeža“, je rekel:
„Lipa brsti, kmalu bodo rajale vesele neveste
krog nje. Tone je dober človek, prostorno
stanovanje ima, dolgčas mu je v njem.
Ne bo ti slabo pri Tonetu. Tvoja gospica
ti preskrbi balo — si zadovoljna Žeža?“

Bledela in rdela je pri takih besedah
gospodarjevih. Oči so se ji zalile s solzami
... Naglo se je sklonila nad vitezovo
roko, rekla komaj slišno: „Kakor hočete,
gospod!“ in odbrzela.

Mož v romarski obleki se je ustavil v
vratih. Zaprašen je bil plašč, strgani opanki.
Vitez je vstal naglo — spoznal je slugo bosanske
Katarine, onega, ki mu je bil naročil:
„Vrni se, ko premine Katarina ...“
Romar se je poklonil globoko:

„Zdrav, knez Radivoj! Sprejmi zadnji pozdrav
od nesrečne kraljice. Umrla je s preroško
besedo na ustnih, da zasije še svoboda
križa nad tužno Bosno.“

„Tako daj Bog! — Povej, ali je bila
mučna njena smrt?“

„Ne, knez! Odkar je bila dobila tvoj list,
je upala, da najde odpuščanje tudi pri Bogu.
Bila se je umirila, krvave sence, ki so ji motile
spanje, so izginile. Tako je preživela še
poletje in jesen, o Božiču je ugasnila. Umrla
je kot svetnica. Veliko je zagrešila — a Bog
je videl noči molitve, kesanja —“

„Naj počiva v krilu božjem!“

Sklonjene glave so stali vsi, iz srca je
vrel vzdih in hitel k prestolu vse odpuščajoče
Milosti za nesrečno bosansko Katarino.
Vitez je rekel romarju:

„Dolga je bila tvoja pot. Zdaj počivaj,
sluga Katarine.“

Romar je še stal. Oko se mu je uprlo
v Vilemirja — veselo začudenje se je zrcalilo
v obrazu. Poklonil se je vitezu:

„Blagoslovil te je Bog! Našel je orlič
gnezdo orlovo. Na veke naj procvita tvoj
slavni rod! —“

Juro, tako je bilo romarju ime, se je hitro
udomačil v gradu. Sprijateljil se je s srečnim
ženinom Tonetom, poslušal njegove večne
pripovedke o „našem gospodu“ in praševal
skrbno, kako je prišel v grad Vilemir. Tone
je povedal, kar je vedel. Pristavil je, da zdaj
gospod misli, da je Vilemir sin njegove sestre,
toda ne ve prav — neko mrtvo dete
je tu vmes. Tako mu je zaupala Žeža, ki je

poslušala pri vratih tak pogovor gospode.
Gospod je poprej hotel, da se omoži gospodinjica
z Vilemirjem — toda zdaj ...
Juro je bil jako zamišljen po tem pripovedovanju,
kakor človek, ki ga teži skrivnost.
Povedal bi jo, koristil bi drugim ž njo, a
pehnil bi samega sebe v sramoto. Težko je
razkriti se za požigalca, morilca, odpadnika ...

* * *

Pomlad je objela z divnim čarom goriška
brda. Gozdi so se košatili v svežem
zelenju, skale je pokrival mladi mah, trava
je rastla bujno v višino, prostor med zemljo
in nebom se je zmanjšal. V cvetni plašč se
je zagrnila vipavska dolina, rdela in belela
je ko nevesta pred oltarjem. — Cvetje je
odletelo. Mladi sad je gledal radovedno v
svet, rastel, žarel je v poljubu solnca. V
gradu so čakali še vedno vesti od Jankota,
sela iz Carigrada. Radivoj in Vilemir sta
upala, da se jima posreči razrešiti na poti
v Turčijo hude dvome, ki so ju trli.

Amra je hrepenel po domu. Tu izgublja
čas, doma bi se bil že pospel za stopnjo
više. Sel se je moral ponesrečiti. Opora je
on očimu na lestvi časti — pa ga ne bi pustil
čemeti v tujini. In mati! Ona kliče iz
vse duše Allaha in Mohameda na pomoč,
da se ji vrne edini sin. O, da ve mati, kake
dušne muke morijo sina ... Zvesto je služil
Allahu. Ali ko je opravljal strogo po obredu
verske dolžnosti, se postil, se umival in klanjal
ob določenem času, so zvonili zvonovi
pri kristjanih in mu klicali z resnim glasom:
Ti blodiš v tmini — — Težko je Turku
med kristjani.

Junaki so želeli na pot, Romana bi jih
bila obdržala rada doma. Črne sence so v
tujini, zagrnejo ji drage glave. Naj ostaneta
doma stric in — brat, in Amri se tudi ne
mudi. Njegovo plemenito srce teži po resnici,
nemara mu pride spoznanje ...

Po veliki noči je bila Žežina poroka. Sam
gradnik je bil Tonetu za starešino. Ženin
je bil modro vesel, nevesta je jokala po navadi
vseh nevest. Zarajali so pod lipo in se
veselili. Še Zenon je moral priti iz svojega
„sedeža muz“, kamor se je zapiral trdovratno
že mesece. Kaj je delal, ni pravil.
Romana mu je ponagajala včasih: „Zenon,
naslikaš nam menda rafaelski umotvor —
tvoj Andre pač vedno izpira posodice za
barve.“

Zenon ni rekel druzega nič, nego da mu
je hiteti, da dovrši svoje delo, preden odide
vitez v Carigrad. Na neko nedeljo popoldne
pa je povabil gospodo k sebi. Svečano jih
je sprejel v svojem stanu ter jih vedel pred
visoko stojalo, zagrnjeno s platnom. Potem
je sam slovesno pristopil in odkril s stojala
zaveso. Odmeknil se je in opazoval
Vilemirja.

Mladenič je ostrmel in prebledel ... Na
platnu se je pokazala slika prelepe žene.
Vilemir je padel na kolena. Debele solze so
mu tekle po bledem licu, ustom se je izvil
vzklik: „Moja mati!“

Bila je podoba njegovih sanj ... Zenon
se je nasmehnil kakor človek, ki je dosegel
zaželjeni namen. Nežno, kakor bršlin okrog
vitkega hrasta, se je ovila Romana Vilemirja
in mu šepetala: „Moj edini, moj dragi brat!“

Neodločen je stal tu Radivoj. Ono mrtvo
dete mu je ležalo s svinčeno težo na rokah,
da se niso razširile v objem Jeleninega sina.
Očitaje ga je gledal Zenon in mu pošepetal:

„Hitel sem, knez, ker si zapisal v oporoki,
da je tvoja volja, da vzame Romana
Vilemirja za moža, ako se ne vrneš s pohoda
v Turčijo.“

„Hvala Bogu! Knez, le objemi brez skrbi
sestrinega sina, mrtvo dete je bilo podvržek,
in jaz sam sem tisti, ki ti ga je podvrgel.“

Juro je izpregovoril te odrešilne besede.
Prišel je bil tiho za gospodo in poslušal ...
Z radostnim vzklikom je hitel Vilemir v stričevo
naročje. Romana si je brisala solze veselja
in vzdihnila od srca:

„Odpuščeno je očetu, stric, spominjaj se
dane besede!“

Presrečni vitez je prikimal. Razkadila se
je megla sovraštva in žalosti iz srca ... Dal
je roko hčeri in sinu izdajalčevemu: „Kakor
upam odpuščanja od Boga, tako jaz sam
odpuščam!“

Juro pa je pripovedoval. Naslonjena na
strica, sta poslušala Romana in Vilemir.

Bil je Juro nekdaj sluga Radivojevega
svaka. Znal in vedel je za vse skrivne spletke
svojega gospodarja, ž njim je prestopil k
islamu, ž njim je šel v Carigrad. Tam so izkazovali
poturici velike časti — vse se mu
je klanjalo, le lastna žena je zaničevala odpadnika
in iskala prilike ubežati mu. Ivo-paša
je silil ženo k odpadu. Pogrešal je
hčerke in se bal, da mu vzame svak še sina.
— Neki dan je bila velika zmešnjava v hiši
Ivo-paše. Sultan mu je poslal drugo ženo
in zahteval, da pošlje lepo Bosanko njemu,
sultanu. V nastali zmešnjavi je ušla Jelena
s sinčkom. Gotovo je imela pomočnika, kajti
bila je že ob bosanski meji, ko jo je zasledila
četa, katero je vodil Juro. Vladimirovičevi
hajduki so vznemirjali okraj, Jurota
je skrbelo, da bi zvedeli za Jeleno. Mislil
si je, kadar bi knez vedel, da je njegov
nečak mrtev, bi opustil vse zasledovanje.
Ubil je otroka Vilemirjeve velikosti, mu ožgal
lase in lice in oblekel v suknjico Vilemirjevo.
Tega je podvrgel Radivoju. Mislil je, da se
vrne srečno v Carigrad z gospo. Pa druga
turška četa, ki je robila v okraju, je zahtevala
lepo gospo zase ... Udarili so se ...
Juro je dobil težko rano in ko je prišel po
dolgi bolezni k zavesti, ni vedel, kje je gospa,
kje sinek. Poizvedoval je pri raji. Zvedel je,
da je prišel neki paša s svojim spremstvom
in rešil na njeno prošnjo gospo iz rok razbojnikov.
Kdo je bil, ni mogel zvedeti.
Tudi tega ne, kam je otel gospo. Za fantka
je zvedel, da je prišel v roke kristjanom,
da ga je odnesel kmet iz nekega daljnega
kraja. — Potem je Jurota našla božja milost.
Šel je v Rim, poiskal Katarino, jej služil in
se pokoril ž njo. In sedaj občuduje pota
Previdnosti, ki so privedla nečaka v naročje
strica, in upa, da se najde tudi gospa Jelena
— ker je veliko božje usmiljenje. Nemara
se spokori tudi odpadnik Ivo ...

Veselo so pokali hlapci iz novih pušek.
Na gradu se je vila zastava z grbom Vladimirovičev
— vzletelim orlom na skali. Še
živi, še vzleta ponosno pleme. — Tlačani
so se zbirali na raj pod lipo, grajski hlapci
so privalili velike sode na travnik. Veseli
naj se tlačan, ker je našel gospod izgubljenega
nečaka.

V dvorani je predstavljal Vladimirovič
plemičem in gospem up in ponos svoje
rodbine. Vse je čestitalo, se radovalo. Pod
rodbinsko drevo je zapisal vitez pred zbranimi
z velikimi črkami ime: „Vilemir“. Romanine
oči so sijale, srebrno je donel njen
smeh: prišla je lahkokrila sreča tudi enkrat
k nji v vas ... Zasijale so oči mladega
Turka, ko ji je iskreno čestital. Odpuščanja
je prosil njegov pogled, ker je sodil krivo
njeno nagnjenje do tistega, ki je bil njen
brat. Vesela je tekla Romana k stricu in
mu pošepetala: „Striček, njegova turška visokost
ima skoraj tako lepe oči, kakor ti.“
Odbežala je. Senca je spreletela jasno stričevo
lice. Gorje, če popari to nežno cvetko
slana nesrečne ljubezni — kako bi odgovarjal
Jeleni za njo ... Pa zdaj ni čas razmišljevanja.
Treba je piti na zdravje Vilemirjevo,
veseliti se — saj bo kratek čas
veselja. Gosti so prinesli vest, da se bliža
Turek. Benečani so že zbrali vojsko — ko
pokliče kapetan, se zberejo tudi Goričani,
in pohitijo vragu naproti. Zato: „Na zdravje
junakov!“

Donele so zdravice, vrata tabora so bila
odprta, berač in plemič sta danes gosta
Rihenberškega.

Po cesti iz Kranjske je prihajal truden
potnik na trudnem konju. Spremljala sta
ga dva stara hlapca. Ustavil se je pri rajajočih
pod lipo in prašal, kaj praznujejo?
„Naš gospod je našel izgubljenega sina“,
so mu odgovarjali in pili in plesali naprej.
Mladenič je jahal skozi tabor, oddal hlapcu
konja in šel za šumom veselja, ki mu je
donel na uho, kakor k molitvi zbranemu glas
posvetne godbe. Rdeča je videl lica, svetle
oči, dvignjene kupe. „Na zdravje Vilemirja!“
je šumelo po dvorani, hitelo skozi okna do
tlačanov ... In stotero grl je ponavljalo ta
klic. Je-li to vitez Radivoj, ki sedi tako veselega
lica sredi mladenke in mladeniča?
On je — že gleda umno oko neznanega

gosta — blisk spoznanja spreleti obraz, roka
se širi v objem. „Janko, Šenkov Janko!“
je šumelo omizje. Nekoliko večji je postal
— zgodnja žalost in železna volja sta vtisnili
resen pečat v mlado čelo.

Vilemir ga je objel, pa Janko ni mogel
spoznati brežiškega tlačana. Zelo je bil vesel,
ko ga je prepoznal in slišal, da ga spremi
junak na Turško. Odkupnino je nabral —
s težavo, ali vendar ...

Tudi Amra se je razveselil Janka. Zasijale
bodo carigrajske strehe željnemu pogledu
nasproti, zašumelo bo morje ... Mogočnost
in bogastvo islama mu prežene v
duši roječi nemir ...

Radivoj je posadil Janka k Vilemirju. Tožni
mladenič ni prinašal dobrih novic. Pretekli
mesec so bili udrli Turki na Kranjsko. Drvili
so do Ljubljane. Meščani so se zaprli za zid.
Ljubomira Ljubograjska je hotela ravno na
lov ali kam. Prijezdila je pred ozidje, in so
jo ujeli Turki. Branila se je hrabro, izdrla
je Turku sabljo in ga oprasnila ... Turki so
opustošili tudi okolico ljubljansko in divjali
po bedni Dolenjski ... Vilemir je poslušal
vneto in rekel pripovedovalcu:

„Janko, ko prideva na Turško, rešiva hrabro
deklico.“

Gostje so se nasmejali odločnim besedam.
Dornberški je zmajal z glavo, stric pa je
menil zopet odvažno:

„Izvrstno, Vilemir! Dolžnost vitezov je
reševati in ščititi slabotne. Ime Ljubograjskega
mi je znano, spominjam se, da sva se bíla
nekje proti Turku.“

Po vipavskih in drugih cestah je dirjal
sel iz Gorice. Konj se je penil — jezdec
ga je ustavljal le za hip po selih in gradovih
... Zakričal je par besedi in vse se
je razburilo ... Sedlali so konje, opasovali
sablje. Žene, otroci in starčki so hiteli v tabore,
v gradove ...

Planil je sel skozi odprta vrata tudi v
rihenberški tabor, zakričal je in hitel k rajajočim
pod lipo ... Zastal je hipoma ples,
umolknila je godba ... Vse je hitelo v grad
po orožje in povelje ... Naglo so se poslavljali
gostje ... Solzne so se objemale
ženske ... V njih veselje je šinila kot grom
vest kapetanova: „Turek je udrl na Goriško!“

IX.

Zorelo je žito, rumenelo sadje. Nanovo
krite, pobeljene cerkvice so pozdravljale raz
griče, po dolih so se dičile nove lesene ali
kamnite hišice, marljivo je pohajal tlačan za
živino in poljem, graščak po zabavi in opravilu.
Pa odprl je turški zmaj svoje brezdanje,
široko žrelo, in zopet so zastokale
slovenske pokrajine. Mir je sklenil kralj Matjaž
z Mohamedom. Od Ogrov neovirane
so drvile divje trume skozi Hrvaško na Kranjsko,
se razlile po Štajerski, Koroški, drle
skozi Dolenjsko na Goriško. Več tisoč turbanašev
je požigalo in plenilo po Kranjskem.
V Šiški pred Ljubljano so se utaborili,
požgali predmestja in staro cerkev sv. Petra,
ter napadli mesto. Trden je bil mestni zid,
pogumni brambovci, vroče svinčenke ...
Turki so se umikali v svoj tabor. Pogumno
so planili meščani nanje in jih prepodili. Navduševal
in vodil je meščane plemič Ljubograjski,
ki je hotel rešiti svojo, od Turka
uplenjeno hčer iz njegovih rok. Ali Turek
ni izpustil svojega plena, Ljubljančanov pa
je bila le peščica proti vragu. V obupu očetovskega
srca je hotel Ljubograjski sam za
oblakom nevernikov — s silo so ga potegnili
tovariši za varni zid.

Drug oddelek — kakih deset tisoč Turkov
— se je podil skozi Dolenjsko na Goriško
in hitel mimo goriških gradov proti
beneški zemlji. Vojvoda Benečanov, hrabri
Antonio de Verona, jih je čakal pri Vilešu
s šest tisoč možmi in branil prehod črez
Sočo. Turki so pobili neustrašenega vodja
in polovico mož. Pa ostala je še druga polovica
hrabrih junakov in branila prehod s
svojimi telesi. Že je padlo brez števila Turkov
— škoda, da teče zaman kri prerokovih
sinov ... Opustili so pohod na Beneško in
hoteli mimo Gorice proti Kanalu. Pod Solkanom
so jih čakali s svojimi prapori, od
kapetana v naglici zbrani bližnji goriški in
furlanski plemiči. Pozivu Feba della Torre

so se odzvali Dornberški, Rihenberški, Cvetroški,
Štanjelski, Vipavski, Korminski, Črniški,
Svetokriški, Vogerski, Pevmski in drugi
vitezi-junaki.

Po starem običaju so se zbirali podložni
ene gospoščine okrog svojega vojaškega
voza, na katerem je stalo visoko drevo, na
vrhu drevesa križ, na križu prapor. Krepke
pesti tlačanov so še stiskale stari bat, toporico,
sulico ali gorjačo. Plačani vojaki Goriškega
in grajski hlapci so nosili puške in
meče. — Hrabro, toda majhno krdelo. Strnili
so se v trden zid. Pešci so stali kot stebri,
konjeniki kot stolpi. Z vihrajočimi zastavami,
z divjim krikom, z ropotanjem bobnov
in talasov, je pridivjal turški naval ... Trden
je bil zid, pa omajal ga je besni naval ...
Po bliskovo so letele sulice, meč je udarjal
ob sabljo, puške so pokale ... Padali so
Turki, pa nadomestili so jih drugi, gazeč
črez njihova trupla ... Luknje so se delale
v branečem zidu — vrag je prodrl vrste,
nastalo je splošno rvanje in klanje. Vojaki
so vrgli strani puške in se lotili meča. V
potokih je tekla kri — trupla so padala v
zeleno Sočo. Kdo bi preštel od junaških
rok odsekane turške glave? Si jih li štela
ti, hčerka planin, krasna Soča? Pordeli so
tvoji prozorni zelenkasti vali, pordeli, ker
so zibali, nosili nebroj mrličev ... Strašan
kot sam bog Davor je sedel Rihenberški na
ponosnem vrancu. Nagel kot jezen blisk je
švigal Turkom že znani meč, valovila perjanica,
treskale oči ... Najboljši turški vitez
so valili na njega in so popadali pred
njim. Beg v škrlatni dječermi, na krasnem
doratu, se je vrgel nanj. Bogata je bila oprava
Turkova, urna njegova roka, a še urnejša
Radivojeva. Treskali so udarci, zvenel je
meč ob sablji.

„Bismillah! Hrabri vitez, videla sva se
pri Brežicah ...“

„Takrat si mi posodil konja, slavni beže ...“

„Ujamem in mučim te, kakor muči Hamid
Šenka.“

„Pes muči viteza, ki čaka odkupnine ...“

Meč je odbil sabljo in roko — zažvižgal
v zraku, glava je odletela, poskočila in se
zakotljala po bregu v Sočo ... Truplo je
padlo kot snop, splašeni konj ga je vlekel
za seboj. Užaljeni vitez je mahal dalje in
pazil z enim očesom na Vilemirja, ki je skakal
na zlatogrivcu kakor razigran lev po bojišču,
na Šenka, ki se je izpostavljal neustrašen
grozečim sulicam. Mladeniči so delali
Radivoju veselje. Že je popadalo veliko
število tlačanov krog voz, padla sta Kamenski
in Štanjelski, Cvetroški omaguje, Vipavski
je ranjen — goriška gospôda, gorak vam
je ta dan! Ni mogoče zajeziti povodnji.
Febo se umika. Prosta in z drago mitnino
je plačana pot požigalcu ... Rihenberžan se
noče umakniti, Vilemirja nosi mladeniški polet
med sulice in sablje. Na niti visi življenje
mladeničevo, zaprl ga je krog sipahijev
... Stric se zakadi vanje ... Sto sulic,
sto sabelj se naperi vanj ... Toda nova je
oklepnica, sulica je ne predere, meč ne prebode.
In vendar ali ni ranjen? ... Varljivo
jeklo, zakaj nisi zabranilo železu poti? Čuti,
da mu teče kri v vročem curku za pas ...
Z Bogom, Carigrad! Megli se junaku, pa še
seka — Vilemirja reši in pade nesvesten v
naročje zvestega Toneta. Odhajajo Turki,
plemiči se zbirajo prestrašeni krog svojega
tovariša, skrbne roke ga slačijo, iščejo rano.
Malo nad srcem zeva — globoka, nevarna ...
Za silo obvezujejo zdravi ranjence. Dornberški
se trudi, da ustavi tok krvi. Ne mûdi
se, ranocelnik, drago je to življenje! Modrega
obličja, sive brade, v dolgi suknji, se
je bližal ranocelnik. Izkušeni mož je zmajal
s glavo: „Pljuča so ranjena ... Pri najskrbnejši
postrežbi nemara ...“

Febo je hotel, da ga prenesó v goriški
grad. Temu se je ustavil odločno Vilemir.
Domov. Stregla mu bo hvaležna ljubezen
— in če umrje — umrje v njenem naročju ...
V mehki nosilnici so ga nesli počasi ...
Vilemir, Janko, Dornberški in še par vitezov
ga je spremljalo. Večkrat so počivali, se menjavali
nosači ... Vilemir je iskal sled življenja
na bledem licu — pa ga ni bilo. Rosne
kaplje so stopale na čelo mladeniču ...

Za vitezi so vodili tlačani svoj voz in
na njem ranjene in mrtve ... Tihi, potrti so

hodili. Zopet se je napila slovenska zemlja
krvi svojih sinov. V mestu in po brdih so
se oglasili tužno zvonovi, zveneli so v slavo
padlim junakom ... Slovesnemu glasu je odgovarjalo
iz Soške doline tisto neznano bitje
na plat zvona, ki naznanja požar.

Turki drvijo skozi Soško dolino proti
Koroški. Strah, jok, ogenj, smrt gre pred
in za njimi ...

Strogo je bil zapretil stric Romani, da
ne sme v njegovi odsotnosti iz gradu. Pa
odkar so bili odjezdili moški v boj, se je
nji srce krčilo v slutnji nesreče. Nestrpno
je hodila po gradu, hitela na stražo, iz
stolpa v konjarno ... Želela bi pohiteti za
svojci v krvavi boj — ustavljala bi udarce
namenjene dragemu, komaj najdenemu bratu,
prestrezala bodljaje namenjene stricu ...
Nuta jo je tolažila, pa lahko Nuti — njeni
so bili vsi doma. Pero je moral varovati
grad. Romana je šla v stričeve sobe in zdelo
se ji je, da ležé tamkaj sami mrliči, odprtih
oči, zevajočih ust ... Bežala je v kapelo in
molila vroče ... Straži je zapovedala, naj
pazi in zatrobi takoj, kakor hitro vidi prapor
na cesti.

Glas zvonov je prihajal od daleč, svečano,
tožno ... Zazvonilo je po bližnjih
brdih. Romana je skrila obličje v roke ...
Razumela je. Zvonenje spremlja čiste duše
junakov, ki so padli za križ ... Mrtvaško
bleda je letela po stopnjicah.

„Zvonite, zvonite, v kapeli, v gradu —
zvonite na slovo mrtvim ...“

Oglasil se je zvon, zabrnel zvonček.
Čudni, nenavadni, neubrani glasovi. Zvonili
sta Nasta in Roža, ker tistih par mož, ki so
ostali v gradu, se ni smelo geniti iz stolpov
v taboru. Topi so bili tam, veliki topi, in
Turek je bil v deželi.

Rog se je oglasil v žalnih, pretrganih
glasih ... Nič ni zadržalo Romane. Hitela je
v konjarno, odpela konja in skočila nanj.
„Odpri!“ je rekla vratarju, ki je stal pri velikih
železnih vratih. Ta jo je le gledal.

„Odpri, spusti most!“ je zakričala jezno,
toda trmasti Jože se je česljal za ušesom:

„Ne smem, gospodinja.“

„Stric prihaja“, je siknila deklica in udarila
z malo nogo po vratih. Proseče je dostavila:

„Ničesar ti ne reče, spusti me — nekoga
nesejo — nemara strica ...“

Stari mož je zastal, odprl vrata, spustil
most in zastokal: „Za božjo voljo — naš
gospod — pa vsaj ne ...“

Romana je divjala. Bistri pogled je spoznal
Vilemirja, Šenka. Jezdita počasi poleg
nosilnice, za njima se ziblje par perjanic ...
stričeve ni videti ... Brat je zagledal sestro
in izpodbodel konja. Bled, žalosten, je hotel
zakriti sestri svojo bol.

„Romana, kaj misliš, v takem času sama
na cesti ... Ne straši se, stric je malo ranjen,
še več truden, pa ga nesemo ...“

„Govôri resnico: je li živ?“

Oddahnila se je pri odgovoru, hotela
naprej proti nosilnici, pa se premislila:

„Pohitim domov, pripravim vse ...“

Ko se je Radivoj zavedel, je pogledal
naglo okoli sebe. Videl je znani zid svoje
spalnice, videl blede obraze, ki so pričakovali
plašno, da li se zave. Vilemir in Romana
sta stala ob postelji, za njima Šenk
in Amra. V kotu sta sloneli Nasta in Roža
ob Nuti, pri vratih sta zadržavala Tone in
Juro tlačane, ki so stali glava pri glavi na
hodniku. Oči bolnikove so se nasmehnile:
Vilemir je bil rešen, solzen je poljuboval
roko stricu, ki se je vrgel v nevarnost radi
njega. Zenon je zapovedal popoln mir. Vitez
je hotel govoriti — Zenon je opominjajoč
dvignil prst.

„Moram“, je šepetal junak. „Zenon, kaj
je z mojim potovanjem?“

„Letos se odpočiješ, moj knez.“

Trudno so se zaprle oči — železna volja
je zadržala v daljine hitečega duha. Slab
migljaj roke je klical Vilemirja in oddaljil
ostale.

„Vilemir — pojdi nemudoma z Jankom.
Življenje Šenka visi na niti. Pa molči o tem.
Amra naj se vrne s teboj v dom. Išči mater.
Če najdeš očeta — reci mu — da — —
mu odpuščam — Bog s teboj! — Janko!“

Približal se je Janko po prstih.

„Odpotujta nemudoma! Vilemir te spremi!
Janko, ne zabi, da nas izkuša Bog s križi!
— Amra ...“

Žalosten je pristopil Amra. Ležal je tu,
ponosni hrast. Žalost, ki polni vsa srca, je
delo njegovih rojakov.

„Amra — Prost si, vrni se. — Zanesem
se na tvoje viteštvo. Pojdi Janku na roke ...
Skrbi, da se vrne srečno moj Vilemir. —
Hočeš?“

Aga je položil roko na srce:

„In kaj zahtevaš za odkupnino, gospod?“

„Prost si — Bog te blagoslovi ... Šenku
se godi slabo, pomagaj Janku ...“

„Tako mi Boga. Čuval bodem mladeniča
kot brata.“

Vedno bolj nemiren je postajal Zenon,
potegnil je aga strani od postelje, pa vitez
je imel še nekaj na srcu. Poklical je Jurota.

„Juro ... Spremi mladega gospoda v Carigrad.
Pot ti je znana, znani običaji. Skrbi
za vse, Vilemir je nevešč, varuj ga, Juro.
In če najdeš starega gospoda — reci mu,
naj se vrne. Turka se ne bojte, ne čakajte,
Turk se vrne skozi Ogrsko.“

Potem je pozval — Romano. Zdrknila
je k njemu in naslonila roso glavo na njegovo
zglavje. Žalostno so ga gledale golobje
oči.

„Romana, odštej Vilemirju pet sto zlatov
in Janku petdeset.“

Mislila je, da se stricu blede, ker ni slišala
njegovih naročil. Stric pa je zašepetal
še trudno:

„Bog te blagoslovi, golobica! — Oporoka
je v redu, beseda rešena. Boril sem se
častno — Zenon, tmina prihaja ...“

Odbežal je duh ... Spremljevalka hudih
ran, mučna vročica se ga je lotila. Hodil je
po dragih krajih domovine, govoril z Jeleno,
klical Vilemirja, igral se z Romano.
Boril se je s Turki, pel krvave davorije, in
hrabril čete ... Včasih se je izvil izmučenemu
truden vzdih: „Katarina!“

Deklica, ki je sedela s Zenonom noč in
dan zvesto ob bolniški postelji in mu prekladala
z nežno roko obkladke, se je zdrznila
ob tem vzdihu. Bil je priča tiho pekoče,
skrite rane. In Romana se je spomnila
tiste, ki posluša za oknom samostana — in
pride glas: Padel je vitez Radivoj — in ji
solza zdrkne iz solnčnih oči ...

Morane črno krilo je velo dolgo nad vitezom
junakom. Težki dnovi za nežno Romano,
dolge, tužne noči! Noči, ko se oglašajo
s presunljivim krikom sove in čuki izza
gôr, ko stojé duhovi rajnih sorodnikov pred
okni in mamijo bežnega duha s seboj. O
neznane groze tihe ure, ko molči navadnega
življenja glas in dohajajo mistični pozdravi
iz neznanega sveta ... Svečano tiho
je vse — slišen je le utrip tvojega in bolnikovega
srca. Lučca brli. Ura tiktaka. Tebi
drago bitje, ti sam, se bližaš z vsakim utripom
večnosti ...

O čas, ustavi svoje valove vsaj za trenotek!
Smrt, prizanesi! Stvarnik! Gospod!
usmiljenje!

X.

Vilemir, Amra in Janko so bili
prijezdili po vipavski cesti iz
Goriške na Kranjsko in so
jahali skozi Dolenjsko proti
Metliki. Desetero oboroženih
hlapcev, katerim je načeloval stari Juro, jih
je spremljalo z mnogimi konji. Oprezni Juro
se je bil opremil z vsem potrebnim za tako
dolgo pot. Bila je žalostna pot skozi opustošeno,
mrtvo krajino.

Molče, povešenih glav so jezdili. Perjanice
so se povešale, konji so pogledovali
z okroglim očesom gospodarje in stopali
počasneje. Tudi trdokrvni, sicer tako prešerni
hlapci so molčali, ni bilo pesmi ne
šale iz njih ust — le vzdihi so umirali v
vlažnem zraku ...

O polje, zlato polje! Marljivo ko bučela
je hodil kmet po tebi. — Hvaležno si mu
hotelo povrniti trud z obilnim sadom. Zdaj
leži na tleh bogastvo kmetovo, zlato klasje! ...
Vrtiči, negovani od dekliške roke, kjer je
dehtela prežilka in žarel nagelj — prijazne,
rdeče opisane hišice, kjer so prežale modrooke
beloglavke za zelenim rožmarinom, kjer
je brnel kolovrat, donele pravljice in pesem
— vse je uničeno in požgano ...

Ne srečaš človeka, da ti želi dobro srečo
in varstvo božje, ni je mladenke, da ti podá
šopek na pot — cvetke krajine venejo v
turškem haremu —, ne zasvira pastirček na
piščal — iskri mladiči služijo nemilemu gospodarju
— ne srečaš sklonjenega starčka
ne sivolase ženice ... V nedostopne gradove,
za trdne tabore se je poskrilo vse,
kar še živi ... Tam trepeče in čaka, da se
vrne turška vihra ...

Če so dospeli naši potniki do tabora
ali gradu, so prenočili v njem, sicer so
postavili urni hlapci hitro šator in zakurili.
Lepo je bilo nočevanje pod milim rosnim
nebom; sijaj tisočerih zvezd, ptičje petje je
tolažilo potnike. Toda varneje je bilo nočevanje
za debelim zidom. Na prostem prilomasti
lehko rjavodlakar ali ropar iz gozdov,
priklati se lehko Turkov pobratim, nemarni
ogrski cigan ...

Pa so čuvali po vrsti ob ognju. Strel iz
puške je prepodil vsako nevarnost, prvi
pozdrav solnca pa je vabil potnike naprej.
— Tožna nista bila samo Vilemir in Janko.
Amra, ki bi moral biti vesel na potu proti
domu, je bil tudi potrt. Saj je videl, kamor
je pogledal, sledove turškega divjanja. Zakaj
je naročil Mohamed svojim naslednikom,
da širijo islam z ognjem in mečem? Resnici
ni treba sile, v njej je moč, ki poraža razum.
Resnica je lepota, lepa so njena dela. —
Od bornih ribičev oznanjan, si je osvojil
evangelij svet — ne z mečem in silo. —
Osvobodil je sužnjika in ga zenačil z gospodarjem.
Ni uničil kulture nobenega naroda,
povzdignil, posvetil jo je v višji namen.
Lepoti naj služi umetnost, resnico naj oznanjuje
... Ponižal je Boga do človeka in
vzdignil človeka do Boga. Kdo bi to umel?
O Allah, razsvetli um!

„Moje kraljestvo ni od tega sveta“, je
rekel veliki prerok kristjanov, in: „Pojdite,
učite!“ Mohamed pa je velel: „Sekajte,
palite, morite, podjarmite islamu svet!“ ...

Mir je prinesel Kristus, Mohamed pa
vojsko, smrt. Bogata kultura iztočnih Slovanov
in Grkov je utonila v turškem barbarstvu
... Taka dela niso bila lepa, ne
morejo biti ljuba viru lepote in dobrote.
Vzvišen v vsakem oziru je evangelij kristjanov
nad koranom, ki ga je imenoval

Radivoj plod žive domišljije slavohlepnega
človeka, skrpucan iz koscev drugih veroizpovedanj.
Kaj, če ima Radivoj prav? Amra
se je zdrznil nad svojimi mislimi in vzdihnil:
„Odpustita, Allah in Mohamed! Povrnita mi
mir!“

Roko na srce, Amra! Reci: Ali ni bila
postala tvoja duša nemirna proučivši grške
in arabske modroslovce? Te ni podila nezadovoljnost
s tvojo vero iz Carigrada na
pohod v kristjanske dežele! Z usodno silo
te je vleklo tjakaj. Branila je mati, ugovarjal
očim ... Pa ti si se spominjal stare, neznane
matere, ki je bila iz teh dežel ... Nihče ne
uide svoji usodi. Videl si v boju tiste, ki si
jih poznal prej le kot zaničevane sužnje,
in čudil si se njihovi hrabrosti ... Videl si
jih umirati v mukah ... Kaj jih čaka onkraj
groba, da hitijo tako radi tja? Za nje ni
Mohamedovega, telesne slasti polnega raja

— nje čaka telesnemu umu nepojmljivo ...
Uživali bodo Resnico in živeli večno v večnem,
trojnem Bogu ... Zato trpijo za tega
Boga, zato umirajo zanj. Le nizke, podle
duše zapuščajo križ za časni blagor, ne
iz prepričanja. Malo časti ima islam od
tacih. Oni klepečejo sure korana, prebračajo
svete knjige, se klanjajo proti Meki — a
njih srce ne ve za to — — In spomnil se
je Amra svojega očima. Bil je renegat. Kot
odpadnik se je povzpel do visokih časti.
Modro se je zdelo to Amru, preden je poznal
kristjane in njihovo vero — neumljivo
mu je bilo zdaj, zaničevanje do očima se je
oglašalo ... Morda je slutil očim vse to —
morda mu je branil zato na pohod, morda
ga je zato zdaj tako počasi reševal ...

Tako so jahali naši junaki, vsak zamišljen
v svoje skrbi. Janko se je tresel pri misli,
da ne najde očeta več živega, Vilemirja je
mučil spomin na mater, morebitno snidenje
z očetom in bližina rodne zemlje. — V
Metliki so se odpočili. Mnogo je bilo tam
mož, zbranih za varstvo meje. Vilemir jim
je povedal, da se Turek najbrže ne vrne
po tej strani. Možje, ki so spali že več dni
z orožjem v roki, so sklenili še počakati,
da vrag ne pride in ne požge Metlike. —
Dalje so jezdili potniki skozi Hrvaško in
kmalu je vstajala pred Vilemirjem zibel njegovih
dedov, slavna Bosna, viteška država.
Plodna, ponosita pod križem — zdaj začrnela
robinja polumeseca. Oslabljeno po
domačih, verskih sporih, jo je dal Bog v roke
sovražniku, stokala je pod bičem, vendar
upala rešitve. Sava jih je pozdravljala veselo
šumeč; prestopili so jo pri Dvoru. Ob meji
sta skočila Vilemir in Juro s konj in solzna
poljubila rodna tla ... Zdaj je jezdil Juro
na strani mladega gospodarja, razkazoval
mu sela in še ohranjene ali podrte gradove.
Pokazal mu je bele dvore ob Neretvi, Drini
in Uni, pod Klobûkom, pri Jajcu, pod Prenjplanino
in rekel: „To je bila last kneza
gospodarja — in tiste njive, tisti gozdi, tisti
pašniki. Bogat je bil knez.“ Juro je pokazal
mladeniču tudi kraj, kjer mu je bil iztrgal
neznani paša nesrečno Jeleno in vzdihnil:
„Bogve za katerim zidom je ugasnilo solnce
lepote ... O da si videl svojo mater!“ In
Vilemir je želel prodreti s pogledom gorovje
in zidovje. — Mati ... Nemara čaka, upa ...
Zrastel je sokol sin, preletel bi planine, da
reši mater ... Kaj je čutilo mlado srce na
tej poti!

Iz zakajenih hiš so se pokazale in hitro
izginile ženske glave. Videle so ago. Moški
po polju in vaseh, visoki, močni, mrki in
zagoreli, so pozdravljali ago in gledali zvedavo
lepega mladeniča na njegovi desnici.
Navzočnost Turkova jim je branila, da ni
stopil nobeden h konju in vprašal: „Kam,
gospodin? Noč se bliža, truden je konj,
stopi pod mojo slabo streho!“ Amra je slutil
to, vedel je, da jezdi Vilemir po krajih, ki
so bili last njegovega plemena. Zato je rekel
Vilemirju, ko je zagledal Imotsko kulo:

„Jaz grem na konak k begu. Vsi ste
povabljeni z menoj.“

Vilemirju je postalo vroče. Uživa naj
gostoljubnost begovo v hiši očetov? Zahvalil
se je: „Prenočeval bom pod milim nebom,
Amra — ti pa pojdi in veseli se, da dobiš
po tolikem času rojaka.“

Amra je odjezdil. Vilemir se je ustavil
na travniku pred vasjo, hlapci so napravili
šator. Pod planino je pasel star pastir dolgodlake
ovce po sočni travi. Juro ga je poklical
in prihitel je. Iznenaden je gledal Jurota,
oko se mu je ustavilo na Vilemirju.
Juro se je smejal: „No stari, kaj gledaš, se
ti zdi znan naš gospod?“

„V ime božje!“ je vzklikal starec solzan
in poljuboval rob mladeničeve suknje. Bil
je stari konjar Vladimirovičev. Tresel se je
od veselja, ko je pravil, kako je nosil Vilemirja
na rokah, a zdaj je tak junak. No,
knez, gospod? Kako mu služi zdravje? Bog
ga blagoslovi, nikoli ni pozabil bednega
starca.

Tisti večer so romali ljudje iz vseh bližnjih
vasi k šatoru naših potnikov. Glas, da
je mladi Vladimirovič tu, se je raznesel s
čudovito hitrostjo. Po lepi slovanski navadi
niso prišli praznoroki. Ta je prinesel kruha
in soli, drugi mlado jagnje, tretji debelo

ovco. Deklice so prinesle kite cvetja. Žene
in možje so prispodabljali Vilemirja zdaj
materi, zdaj stricu, in spraševali so o Romani
... Sedeli so okoli ognja. Hlapci so
zaklali in pekli ovco in jagnje. Raja je tožila,
da je hudo, hudo ... Vrne naj se jasni
knez. Zberó naj se hajduki okoli njega,
oprosté se Turkov, in kraljuje naj jim knez
Vladimirovič. Mnogo je še hajdukov, mnogo
jih bo, dokler bo Turek v deželi. In zažarele
so tihe dekliške oči pri govorih o hajdukih
... Srečna, katero ljubi hajduk. —
Glej, pogovor ga je poklical. Ponosne hoje,
visok in raven je prišel Miho Vojnovič k
ognju. Veselo je stisnil Vladimiroviča na
srce, in Vilemirju je oko zaigralo ob pogledu
nanj. Ne, še ni propala Bosna, dokler
ima kaj tacih junakov ... Rdeča kapa je
čepela na bujnih laseh hajduka, škrlatni
prsluk ni zakrival pisane srajce, za svilenim
pasom se je svetila cela vrsta nožev. Nogaše
iz modrega sukna, bele nogavice, pisani
opanki. Na jermenu je visela umetno pletena
torba, na rami dolga, z zlatimi nitmi
vdelana marama ... Obraz je bil zagorel,
nos velik, oči dve streli, brke dolge ...

Dolgo so sedeli pri ognju in se gostili
s pečenko bosanskih pašnikov, z vinom
goriških brd. V spomin na junaka Radivoja
je zapel hajduk — in vsi so pritegnili. Pesem
je valovila po zraku in hitela do vrha
planin, pod oblake je zvenelo: „Stoji sokol
na steni studeni, kolje zmije v gori zeleni.“

Pri razhodu je obdaroval Vilemir konjarja
in deklice z zlati. Prišel je v jutro Amra in
potovali so naprej skozi gozde, čez hribe
in dole.

Težko, nevarnosti polno je bilo takrat
cestovati kristjanu skozi turške zemlje. Če
nisi bil sel kakega vladarja, ne imel fermana
sultanovega, prstana kakega mogotca, si
nosil glavo v roki. Amra je bil dober varih
našim junakom.

Že so bili skoraj dva meseca na poti.
Visok, nepristopen se je dvigal Balkan pred
potniki. Trudni so merili s plašnim pogledom
strmo višino. Pa Juro je vedel za prehode.
Vodil jih je po divjih, nevarnih potih, po
rovih, katere je izprala voda, ob robovih
prepadov, skozi skalnate, od narave narejene
predore. — Z golimi višinami so se
menjevale cvetne doline s sočnimi pašniki,
z bogatimi čredami ovac, s polji dehtečih
rož. Svetu oddaljeni so živeli tu srečni, lepi
ljudje. Stanovali so v hišah, iz vej spletenih,
s pisanimi preprogami pregrnjenih, in se
bavili z živinorejo, s poljem in z izdelovanjem
dragega rožnega olja za haremske lepotice.

Ježa v reber, niz reber, med visečim,
visokim skalovjem, zraven penastega gorskega
potoka, je bila mučna, nevarna. Pusta,
z meglo, močvirji, brezdni in nakupičenim
skalovjem krita gorska planota se je vlekla
par milj daleč.

Nenadoma je zazevalo pred jezdeci
brezdno, konj je stopil nerad na trhli, šibeči
se mostiček ... Koliko potnikov je že izginilo
v takih brezdnih ... Neštetokrat so se
naježili našim hlapcem lasje ... Vendar so
dospeli srečno v staroslavno Jadreno.

Turška mogočnost se jim je kazala doslej
le v ruševinah premaganih dežel — tu jih
je presenetila s krasnimi mošejami, džamijami,
s ponosnim, sedaj zapuščenim serajem
sultana in drugimi kioski.

Bila je Jadrena prva prestolnica Osmanidov
v Evropi, dokler ni Mohamed II. prenesel
svojega sedeža v prelepi Bizanc. —
Vigujasta cesta je vodila iz stare pod zid
nove prestolnice, v novi seraj. Slepi za
lepoto okolice, za vasice, ki so se zagrinjale
pod široko listje ogromnih platan, so hiteli
naši potniki po cesti in gledali napeto proti
ovinku, kjer se jim bo zasvetil vrh kupole
sv. Zofije.

Zasvetilo se je tam daleč ... Vilemirju
je legla težka mora na srce. Orosilo se je
oko kristjanom. Polumesec, konjski rep, je
bil prvi pozdrav Carigrada ... Hitro je dal
Turek krščanskemu mestu turški značaj.
Podrl je zvonike in prizidal cerkvam tenke
turške stolpiče.

Kmalu je ležala „mati sveta“ pred očaranimi
potniki. Sedmerovrati zid je opasoval
na sedmerih gričih zlito morje poslopij drugega
Rima. Ob mogočnih kupolah so se dvigali

ljubki, ko sveče ravni in tenki, z lehkimi
hodniki venčani minareti. Zelenje cipres,
vrtov, palače in rdeče barvane lesene hiše
so se menjavale z začrnelimi stolpi trdnjav.
In tamkaj morje dveh delov sveta, bregovi
Azije ... V zalivu jadro pri jadru ...

O Carigrad, ti pesem lepote, zakaj se
temni lice naših junakov ob tvojem pogledu?

Janku se je ustavilo oko na sedmerostolpem,
obširnem, starem zidovju. Širilo se
je ob zidu proti Marmorskemu morju. Amra
je povedal, da je to heptapirgon Grkov,
zakladnica Mohamedova, imenovana od Turkov
Jedekule, polna skrivnih, strašnih ječ.
Janko je vzdihnil na tak odgovor in ni odmeknil
pogleda od stolpov, dokler so bili
vidni ...

Počasi so jezdili naprej. Amra ni hotel
priti za dne v mesto, ker ne bi smeli kristjani
skozi Jadrenska vrata in bi morali narediti
še dolgo pot do Pere. On pa je
hotel vtihotapiti kristjane v svojo hišo. Bila
je že noč, ko so prišli pod carigrajski zid.

Amra je velel sopotnikom: „Ogrnite se
v plašče in sledite mi molče! Vilemir, daj
mi mošnjo! Če opazi straža tujce, ji bo treba
zamašiti usta z zlatom.“

Molče so jezdili do vrat. Dva orjaška
vojaka sta jih stražila. Amra je jezdil prvi.
Pod belim turbanom so se stražam zaiskrile
oči — sulice so se nagnile, grozeč glas je
vprašal: „Srim sem?“

„Sin teftedarja s spremstvom.“

Sulice so se dvignile, roke prekrižale,
vrata odprla. Hitro so jezdili noter, vrata
so se zaprla. Vilemirju je reklo nekaj: Noter
si prišel — ali vun ... Ozka, temna ulica
jih je sprejela. Stotero psov se je zagnalo
konjem med noge. Hlapci so zakleli in segli
po orožju. „Tiho!“ je siknil aga. Pa že so
se odprla vrata v zidu pri vhodu. Par vojakov
je prihitelo. Eden je nosil gorečo
bakljo. Amra mu je rekel zapovedovalno:

„Zapodi te nadležne pse!“

„Pes ne laja na prijatelja,“ je odgovoril
ta in posvetil z bakljo Amri v obraz. Videl
je turban in pero in vzkliknil: „Afterallah!
Zakaj laja pesjad na prerokovega sina?“

Pa svit baklje je padel tudi na čelado
Vilemirjevo. Vojak bi bil padel skoraj na
tla. Kristjan v posvečeni bližini seraja! Smrt
v mukah mu je gotova ... Mož za možem
so prihajali iz stražnice in so obstopili potnike.
Psi in ljudje so stali grozeč okoli njih ...
Aga je vzel mošnjiček v roko, zlato je zazvenelo
...

„Sin sem tefterbega. Evo vam bakšiša.
Zapodi pse in posveti mi do doma.“ Načelnik
je vzel mošnjiček in ga pokazal
drugovom. Prikimali so. Sin tefterbega je.
Njegova skrb, če ruši postave. Poklonili so
se. Dva sta podila iz vseh kotov prihajajoče
pse, načelnik je svetil. Po ozkih, umazanih,
ulicah so prišli v Vlaherno. Tam so stale
krasne palače bizantinskih mogotcev v zadnjih
stoletjih njih carovanja, katere je podaril
Mohamed svojim ljubimcem. — Vodnik se
je ustavil ob obokanih vratih in udaril s
težkim trkalom po njih. Hipoma so se odprla.
Dva belo oblečena zamorca sta se
poklonila, hiára (hišnik) je pritekel. Spoznali
so sužnji Amra in klicali: „Mir s teboj, gospod!“
Poljubljali so mu noge in obleko.
Amra je naročil hiáru naj pelje goste v
skriti kiosk na vrt in prašal po očetu. Zvedel
je, da je v Brusinih toplicah. Amra je
namršil obrvi in se naznanil njej, ki ga je
čakala v solzah ...

XI.

Takoj drugo jutro je šel Amra do Ahmedpaša.
Nezadovoljen se je vrnil. Njegova novica
je izvabila Jankotu rosne kaplje na čelo.
Ahmed je bil prodal Šenka beglerbegu Hamidu.
Tega sin je padel v bitki pri Brežicah.
Kupil je Hamid Šenka, da se maščuje ...
Ubogi Janko je slutil muke, pod katerimi
mre ali je morda že poginil nesrečni oče ...
Kaj započeti?

Zopet je šel Amra. Dolge so bile ure
pričakovanja za Jankota in Vilemirja. Šla bi
bila rada po Carigradu, a nista smela. Tisti,
ki je bil prisegel na njihovo varnost, jih ni
pustil. Bila sta ujetnika. Letna palača, v kateri
sta bila, je stala sredi vrta, vrt je opasoval
visok zid. Nihče razen gospodarja

zvesto vdanih sužnjev ni mogel do njega.
Hlapci so konje spravili bogvekam in so v
širni dvorani v pritličju ležali po preprogah,
preklinjali Mohameda in njegove sinove in
prisegali, da odsečejo, preden poginejo, še
nekaj obritih glav. Prav pravi Tone, doma
je najbolje. Prišli so v Carigrad, ali kateri
svetnik jim pomaga vun ... Juro je ležal
roke pod sivo glavo in tuhtal nekaj. Včasih
je vzdihnil: „Če ga vidi, ga spozna, če ga
spozna, ga ne izpusti ... Kot Daniel med
levi ... Pošlji angela, Gospod ...“

Mladeniča sta se podala na ravno streho
palače in se zatopila za hip v čarobno sliko
mesta in okolice. V gajih cipres, oljik, limon,
pomeranč ob bregu Zlatega roga so se skrivala,
sanjala čarovita letovišča turških mogotcev,
so se dvigali stolpi in prizidine mestnega
obzidja. Po prelivajoči se srebroviti
gladini Bosporja so hiteli ozki hajki, tenke
šajke, zibale so se barke. Ponosne galeje,
na njih veslajoči okovani delije, so hitele
v zaliv, ogromni jamborji sultanin so štrleli
v zrak, široka jadra so se napenjala v večernem
vetriču ... Žrela topov so se svetila,
pisan je stal turban pri turbanu, nad
njimi je vihrala zelena zastava. Življenje, moč,
lepota je bila tu. Širila se je črez divno
mesto in segala z lahkim šumom do tihega
vrta ... Mladeniča sta strme občudovala, slišala
oddaleč klic k večerni molitvi.

Tedaj je pozdravil Amra: „Mir z vama!“
Naglo sta se obrnila. Sto prašanj je bilo v pogledih
... Amra je sedel s turško resnobo,
pogledal Jankota in mu rekel brez ovinkov:

„Mladenič, prerok, ki je umrl za vas, naj
bo s teboj! Moč tvoje vere naj te tolaži ...
Šel sem k Hamidu, kakor mi je velevala
dolžnost. Bil je gluh za vse moje prošnje.
Izgubil je edinega sina — in ne pozna vzvišene
postave ljubezni do sovražnika ... Mojega
očeta ni. Domislil sem se, da doseže
večkrat ženska, česar ne zmore mož. Naprosil
sem mater. Radi mene je šla k materi
Hamidovi. Koliko sta mu omehčali srce,
ne vem. Ta prstan nam odpre ječo tvojega
očeta, prostrane Jedekule. Še nocoj gremo.
Preoblečeta se v Turka, Juro nas spremi.“

Koničasta streha osmerokotnih sedmih
stolpov je gledala temno izza zida. Začrnela,
je budila slutnjo o grozotah, ki so se
godile pod njo. Heptapirgon je bila državna
ječa. Marsikatera žrtev verskega fanatizma,
zavisti mogočnih dvornikov, nevrednih žen
je končala tu žalostno življenje. Ko pa je
zasedel Mohamed Carigrad, se mu je zdelo
trdno zidovje najbolj varen kraj, da spravi
vanj svoje neizmerne zaklade draguljev, zlata
in srebra. Ne dolgo, in zakladnica je romala
v bližino sultana v seraj, Jedekule so bile
zopet ječa. Amra se je ustavil pred hrisopilo.
Bila so to vrata, katera so dobila od
Grkov zaradi prekrasnih, mojstrsko izklesanih
reliefov pridevnik „zlata“. Vilemir in
Janko nista opazila od turških rok pohabljenih
umetnin, niti prelepega razgleda na
Egejsko gorovje, srce jima je trepetalo v
strahu pred bližajočimi se grozotami.

Straža dveh mož je povesila sulice ...
Amra je pokazal prstan, vhod je bil prost.
Sedmeri stolpi so stali v precejšnji razdalji.
Močna vrata, zamrežena okna niso izpustila
ubogega jetnika več svobodi v naročje.

Mraz je tresel Jankota, ko so sledili Amru
v prvi stolp. Tam je bila pisarna, kjer so
imeli zapisane jetnike. Toda ne vseh. Le
tiste, katere je vrgla milost sultana ali kakega
paša začasno v ječo. Navadno pa iz
Jedekul ni bilo več izhoda ...

Imena Šenkovega ni bilo v zapisniku.
Obšli so vseh sedem kul, poprašali jetničarje,
pregledali grozne luknje v zemlji, nakupičene
črepinje, krvave stene ... Šenka
niso našli. Polmrtev, brez misli, se je vlekel
Janko za ago. Kar je videl tu grozot, je
presegalo vse meje najbujnejše fantazije.

V sedmem stolpu je jetničar — potem
ko se mu je zablesketal zlát pred očmi —
pošepetal Amru nekaj v uho. Prižgal je ob
ognju bakljo in posvetil po vlažnih stopnicah
v podzemske prostore. Prišli so v ozek,
vlažen prostor. Tu so bile neke obokane
luknje v zidu, tu so stali veliki kamni. Jetničar
se je ustavil, zataknil bakljo v kolce
na steni in stopil k velikemu kamnu rekoč:
„Pomagajte, da odvalim kamen.“

Začudena sta pomagala Vilemir in Janko,
Amra je stal, kakor da je obsojen na smrt ...
Juro se je tresel po vsem životu, ko je pomagal.
Vedela sta Amra in Juro, kaj so te
votline ...

Odvalili so kamen. Vzklik groze, kateremu
je odgovoril slab vzdih. Iz luknje je
molel koščen, okrvavljen sprednji život človeka,
na njem so visele neke cape. Život
je trepetal — mučenik je bil še živ ... Ob
strašnem pogledu se je Janko prijel za glavo:
„Kristus, ali je res to moj oče? Ali sem blazen?“

Na ta vzklik sinov je zatrepetalo telo,
kot bi se hotelo izvleči iz luknje; rahlo,
slabo je vzdihnil glas: „Janko!“

„Moj oče! Moj oče!“ je zavpil Janko,
pokleknil poleg izmučenih kosti in si ruval
lase ...

„Mir!“ je velel hladnokrvni jetničar, „prvikrat
je sicer, da gre kdo živ iz te jame,
pa poizkusimo ...“
— — — — — — — — — — — — —

Na blazino v jetničarjevo sobo so prinesli
nezavednega starega Šenka in pripeljali
skoraj brezumnega Jankota, ki je omedlel
in padel poleg očeta. Priklicani turški
zdravnik je poizkušal obuditi kostenjak Jurija
Šenka. Duh je premagal slabo telo. Šenk
je oživel, moten pogled okrvavljenega očesa
je begal začuden po okoli stoječih in spoznal
sina, ki se je v tem tudi zavedel. Pokleknil
je Janko zraven očeta, mu poljuboval
ranjeni roki in nečloveško izpremenjeni obraz.
Amra je zakril lice. Tudi on je pokleknil k
jetniku in prosil: „Odpusti ...“

Začudena sta gledala zdravnik in jetničar
mladega ago, Juro ga je opomnil, naj bode
previden. Jurij Šenk je poizkusil pogoltniti
kapljice, katere mu je dajal zdravnik, poizkušal
je izpregovoriti, dvigniti roko ... Pa
ni šlo ...

„Imate tu kako nosilnico?“ je vprašal
Amra jetničarja.

„Imamo. Dostikrat prineso na skrivnem
kako neljubo osebo.“

„Dobro, preskrbi mi sužnjev. Daj mi tudi
čisto rjuho, da zagrnemo reveža vanjo.“

Jurij Šenk je pogoltnil nekaj kapljic. Oživelo
je tisto malo krvi v njem. Vidno je
razmišljal, kaj se godi z njim. Janko mu je
pravil nežno, de je prišél ponj, da ozdravi
in se vrne na dom. Jurij je mignil z očmi,
da je prekasno ...

Štirje krepki, golonogi, belo oblečeni zamorci
so prinesli podolgasto, zagrnjeno nosilnico.
Rahlo so položili Šenka vanjo, zdravnik
in Amra sta sedla k njemu. Mož z bakljo
je šel pred njimi. Vilemir, Juro in Janko so
sledili peš. Spremil jih je vojak, jim svetil
po ozkih, praznih ulicah in odganjal pse,
ki so se zaganjali vanje. Po topli kopeli, po
zaužitju krepčilnega soka nekih jagod je
Jurij Šenk zaspal. Celo noč so čuli pri njem.
Spal je do drugega opoldne. Ko se je prebudil,
je pogledal jasno okrog sebe. Videl
je dva mlada plemiča, videl svojega sina.
Prva jecajoča beseda je bila: „Janko ...
Duhovnika ...“

Janko se je ustrašil take želje. Kako jo
izpolniti med Turki? Zmedeno je pogledal
Amra. Ta je naglo vstal.

„Gotovo se mora izpolniti revežu želja.
Že uredim. Jaz sam grem ponj ...“

„Gospod, ne izpostavljaj se nevarnostim“,
je opominjal Juro.

„Že uredim, Juro. Mati mora pomagati.
Pustiva se nesti do Pere. V bližini stanuje
materina prijateljica — jaz grem z njenim
plaščem in jašmakom v Pero. Sužnji se zamotijo
po dvorišču, duhovnik vstopi z menoj.
Naju prinesejo — mati počaka pri pašinji ...“

Oko Šenkovo je zasijalo. Amra je hitel.
Kmalu je stopila visoka in močna Aiša s
sinom v nosilnico. Peljala ga je k stari prijateljici
Abdul-pašinji.

Tisti čas je hišnika predramil glas troblje,
boben in talas; vznemirilo ga je peketanje
konjskih kopit. Skočil je, poklical sužnje.
Postavili so se v dve vrsti pri odprtih durih.

Ismail-paša se je vračal. Banderaš, dva
trobentača so jezdili pred vrsto rdeče oblečenih
sužnjev. Za njimi dve vrsti sipahijev,
oblečenih modro in belo, s sulicami v rokah,
na iskrih konjih. Za pašem so jezdili janičarji
v zeleni obleki. Mogočen kakor sam

sultan je sedel paša na krasnem konju svetle,
svilene dlake in grive. Krasen konj, krasen
jezdec. Poznalo se je paši, da je prihajal iz
Bruse. Osvežil, okrepil se je v toplicah, ki
jih je preskrbel sam Allah svojim sinovom.

Ponosno je sedel na konju, vesel svojega
bogastva in časti ... Radostilo ga je,
da se ustavlja radi njega promet po ozkih
carigrajskih ulicah, da se umikajo nosilnice,
jezdeci in pešci, prodajalci limonade in psi
na klic: „Prostor za tefterdarja velikega sultana!
Prostor za Ismail-pašo!“ —

Prijezdil je domov. Sužnji so se klanjali
do tal, ko so ga dvigali iz sedla. Hišnik
ga je pozdravljal in mu prvi povedal veselo
novico, da je zažarelo solnce v hiši, ker se
je povrnil mladi Amra ...

„Kje je? Ali je zdrav?“ To je bilo paševo
prvo vprašanje.

„Je šel razsvetlit lice kadune Abdul-paševe.
Gospod je kakor mesec v ščipu.“

Hišnik ni hotel praviti o tujih gostih, sam
naj razodene Amra vso stvar. Paša je naročil,
naj pride Amra takoj k njemu, dal se
je skopati, preobleči in je čakal. Amra ni
bilo. Prašal je sužnja, ki je prinesel svežega
sladoleda, če se ni še vrnil Amra. Ta mu
je rekel, da je Amra že dolgo v kiosku, da
ima tam tuje goste, ki so prišli ž njim in
da je prepovedal vsakemu vhod v kiosk.

Tuje goste? se je prašal vznemirjen Ismail.
Kako hitro je razburil majhen dvom gladino
srca! Vrnil se je Amra, brez njegove pomoči
se je vrnil. On ni mogel izpolniti krščanskih
pogojev za odkup sina. Poizvedel naj bi bil,
kje je renegat Ivo-paša, pomagal naj bi, da
ga dobi kristjanski vitez v roke ...

Pač pretežki pogoji! Poslal je krščanskega
sela na svoje posestvo pri Brusi —
nikoli več ga ne vidi vitez kristjan. Amra
se bo že rešil — če ne drugače, ga reši
vojska, ko podivja zopet na Slovensko. A
glej, zdaj se je vrnil. Kakšni kristjani so neki
ž njim? Kaj hočejo! Pazijo naj, pazijo ...
Naj ne vprašajo po Ivotu, ker močna je roka
Ismaila, globoke so ječe v Jede-kulah. Toda
gotovo so prišli kristjani le po odkupnino.
Pojde, pogleda, kaj in kdo je ...

Mignil je sužnjem, da ostanejo, in stopal
odločno proti zidu, ki je ograjal vrt. Dva
sužnja sta stražila vrata. Priklonila sta se.
Zvedavo je gledal po vrtu — nikogar ni bilo.
Šel je skozi pritličje — vse tiho ... Le v
veliki dvorani so kazale nagubane preproge,
da je hodila nevajena noga po njih. Vzpel
se je po mramornih stopnicah, dvigal težke
zastore — nikogar. Pred zadnjo sobo ga je
ustavilo čudno mrmranje ... Slišal je nekaj,
kakor molitev. Zazvonilo je rahlo in obudilo
tisoč spominov ...

Dvignil je zaveso. Na postelji je ležalo
izmučeno človeško bitje. Dneve, mesece trpljenja
je razodeval do kosti izsušeni, začrneli
moški obraz. Mrkle oči so ležale globoko
v dnu, izžgane ustnice so trepetale ...
Grozen obraz, brez ušes, brez las in zob;
kdor ga je videl, tega bo plašil v nočnih
sanjah ... Kaj je to? Na izmučencu se pojavlja
senca nasmeha, oko je zažarelo kakor
zadnji večerni žar. Polno vdanosti in sladkega
upanja strmi na moža v črnem talarju ...
Krog postelje kleči deset mož v vojaški
obleki, dva mladeniča v plemiški ... Obrazov
sklonjenih glav paša ni videl, slišal je le pridušen
jok iz krepkih možkih prsi.

„Glejte, Jagnje božje ...“

Paša se je stresel. Še enkrat je pogledal
... Krvava megla mu je zalila oči: Amra
je klečal med kristjani, se klanjal ...

Kako je prišel v svoje sobe; tega Ismail
ni vedel. Vrgel se je na divan in zaril lice
v blazine. Po šumu v hodniku je uganil,
da se je vrnila Aiša. Toda ni hitel k njej.
Gorje človeku, ki nima čiste preteklosti!

Rahel šum. Amra je stal pred njim. Priklonil
se je — in hitel v naročje očima.
Ismail ga je premotril s prodirnim pogledom.
Zdelo se mu je, da je postal posinek
večji, močnejši. Mehka sanjavost, ki mu je
ležala včasih na licu, je izginila. Amrov pogled
je pogled človeka, ki ve, kaj hoče, ki
je našel, česar je iskal, ki je pogledal za zagrinjalo
smrti ... In še nekaj je bilo v tem
pogledu. Ismail je menil razbrati v njem besedo:
Renegat! Zbral se je paša in dejal
rahlo:

„Ali tako pozdravljaš očeta po dolgi odsotnosti?
Slišim, da imaš neke tujce pri sebi
— spodobilo bi se pač, da poveš, kaj hočejo ...
Ako hočejo odkupnino, so jim odprti
moji zakladi ... Ako pa hočejo motiti
mojega sina v pravoverju, naj trepečejo ...“

„Oprosti, oče. Ni moja krivda, da sem
bil dve leti gost — ne jetnik kristjanov. Poslal
sem ti bil sela, mati je že povedala, da
ga ni bilo, in da imajo četujoči nalogo iskati
me. Bil sem gost Rihenberškega. Ta se je
obvezal spremiti sina Jurija Šenka z odkupnino
v Carigrad, da odkupi očeta. Mesto
ranjenega Rihenberškega je spremil Jankota
njegov nečak, pogumen in hraber mladenič.
Bolni Rihenberžan me je odpustil in jaz sem
mu obljubil, da bom varoval mladeniča in
pomagal rešiti Šenka.“ — Potem je pripovedoval
Amra, kakšne poti je imel, v kakšnem
stanu so našli plemenitega vodja Slovencev
izza brežiške bitke, kako je želel umirajoči
poslednje tolažbe kristjanov in jo dosegel.
Končal je:

„Želel je videti še enkrat solnce. Nesli
smo ga s posteljo vred na verando. Pogledal
je na mesto. Nadzemski svit se mu
je razlil po obrazu, dvignil je trepetajočo
roko in šepetal: — Preveliko plačilo mi je
dal Gospod ... Janko, jaz vidim križ na sveti
Sofiji ... — Umrl je. Sin želi prepeljati truplo
v daljno domovino. Zagotovil sem mu varnost.“

„Dobro, moj sin. Hišnik naj vse uredi.
Varstvo Šenka je moja skrb. Razkaži svojim
gostom mogočnost sultanovo, da vidijo kristjani,
kako neumen je njihov upor proti gospodu
sveta. Idi z mirom.“

Vesel je bil Ismail sina. Ljubila sta se.
Pa zdaj je postavilo sinovo bivanje mej kristjani
ledeno steno med renegatom in njim,
ki se je nagibal h krščanstvu. Toda kristjani
odidejo, Amra pozabi. Pozabi, kar je bilo,
v časti, v objemu neveste iz cesarskega harema,
v plesu prelestnih suženj. Paša se je
podal v harem, dva sužnja sta stopala pred
njim. Iz ženinih sob je slišal petje. Svež,
mlad glas je zamiral v tesnih stenah harema.
Sužnja sta dvigala zavese, paša jima je sledil
iz sobe v sobo, vse opremljene z vzhodnim
razkošjem, polne suženj in njihovih črnih
nadzornikov. — Bili so pred sobo, iz katere
se je čulo petje. Paša je mignil sužnjema,
naj molčita, in vzdignil z rahlim prstom
pregrinjalo. Aiša je sedela na divanu in vezla.
Povratek sinov ji je razkadil meglo otopelosti,
ki jo je bila zagrnila. Zdaj je kraljevala
odločnost na krepkem, svežem licu potomke
prerokov. Lepa ni bila nikoli. Prvi
kakor drugi mož sta spoštovala njeno pokolenje,
njen razum — ljubila je nista. Husein
je ljubil lepe sužnje, Ismail čast in denar.
Ona pa je ljubila Huseina z vso močjo ženskega
srca. Padel je v Bosni. Ostala je sama
s sinom. Mohamed ji je dal druzega moža,
Amru očima. Mrzel ko led je bil Ismail proti
novi ženi. Izvedela je, da je ljubil poprej
drugo ženo, ki je ubegnila ... da jo kliče
v tihih nočeh, prosi odpuščanja, da kliče
sina ... Amra se je priljubil novemu očetu.
V ljubezni in skrbi zanj sta postala Ismail
in Aiša prijatelja. Za sina, ki ji je bil solnce
življenja, je snovala mati v tihoti harema načrte,
katere je izvrševal mož. Mladostno živahne
kretnje, odločnost duha so kazale
jasno, da se pretaka v njenih žilah tuja, ne
pa lena turška kri. Njena mati je bila zaradi
svoje lepote odvedena v cesarski seraj. Bila
je Slovenka iz Koroške. Mohamedov stric
se je tako zaljubil v lepo deklico, da mu
je postala prva žena. Lepa Korošica ni pozabila
svoje vere in jezika. V tihem kotu
je stala sveta podoba, ob stenah harema se
je odbijala nežna slovenska pesem. Aišina
mati je umrla mlada. Hrepenenje ji je izpodjedlo
korenino življenja. Njeno slikovito
narodno nošo in neke svetinje je hranila Aiša
kot drag spomin. Nikoli ni pozabila tožne
slovenske pesmi. Ismail je vedel to. Da uteši
nekoliko njeno hrepenenje za sinom, ji je
bil kupil pred svojim odhodom v Bruso
mlado Slovenko, ki je znala peti vse tiste
nežne pesmi Aišine matere. Aiša je poslušala
speve, v katerih trepeče duša nesrečnega
naroda ... Slutnja nečesa daljnega, nad
vse lepega, neizmerno tožnega, jo je prevladala
s sladko bolestjo ...

Z veseljem je pozdravila Aiša gospodarja.
Plaha sužnja, ki ji je prepevala, je
pogledala groznega Turka. Srečala sta se v
pogledu — in tedaj sta vedela ta dva človeka,
da nista slučajno tukaj — da ju bode
vezalo nekaj skupnega na nadaljnji poti življenja ...

Paša je ležal na divanu, okrog njega roj
sužnjev. Dva sužnja sta privedla Vilemirja
do paše. Lep mladenič, kaj, Ismail? Kaj strmiš
tako vanj? Kaj podi besno kri po tvojih
žilah — radost, da je prišel, strah, da izgine?
Strog, hladen kakor sodnikov, je njegov pogled ...

Burno se je dvignil paša in vprašal: „Kdo
si? Govori!“

„Vilemir Vladimirovič iz Bosne.“

Ismail se je zvrnil v blazine, zaprl oči.
Tu stoji, kakor nadangel z mečem ... Zahteval
bo račun ... Vilemir je stopil bliže.

„Tebi je znano to ime? Rotim te, povej
mi, kje dobim moža, ki je nosil v nečast
moje rodbine kratek čas to ime?“

Paša je dihal burno. Odslovil je sužnje.
Ko je izginila zadnja noga pod zaveso, je
zahropel: „Kaj mu hočeš?“

„Spomnil bi rad izdajico pogažene vere,
izgubljene časti in ljubezni ... Zaklical bi
mu: Vrni se!“

„Neumnež! Bogato je obložena miza tistega
z dobrinami življenja. Kako bi se vrnil?“

„A kaj mu more nadomestiti ljubezen Jelene
in otrok?“ ...

Paša je prebledel. Bil je nadangel tu z
mečem, ogenj je sipal iz njegovih oči, gromovita
mu je bila beseda ... Mogočni paša
se je tresel. Oče pred sinom ... Toda premagal
je svojo razburjenost, mignil Vilemirju,
naj sede in vprašal kar mogoče mirno:
„Imaš še mater, bistri sokol? Si sam svojega
rodu?“

„Od otročje dôbe že pogrešam matere
mili obraz. Živim s sestrico golobico pri
ujcu Radivoju. Iskal je ujec mojo mater, pa
je ni našel. Mene je poslal Bog po čudni
poti k njemu.“

Hudoben nasmeh je popačil lepo paševo lice:
„Živi tedaj Radivoj? In Bog, praviš,
da te je dovedel k njemu. No, danes te je
pripeljal predme. Ve pač tvoj Bog, da ima
oče več pravice do otroka nego ujec. Tvoj
oče sem, Vilemir!“

Razširil je roki — toda angel z mečem
ni hitel v njegovo naročje. Vstal je in stresel
goste plave lase, ogenj so sipale oči, roka
se je lotila meča.

„Moj oče si? Sramujem se tacega očeta,
ki je pomagal pehniti celo deželo, ves narod
nemara za stoletja v prepad ... Umrla je kraljica,
kateri si pomagal pri nesrečnem delu,
umrla v solzah pokore ... A ti kaj čakaš!
Odpuščanje ti prinašam od smrtno bolnega
strica, od žalujoče sestre svoje, išči ga tudi
pri Bogu.“

Ismail-Ivo je planil pokoncu: „Kaj? Mar
je meni odpuščanje! Ujec mi je zagrenil življenje,
me oropal ljubezni žene in otrok.
Pusti strica, Vilemir! Tvoj oče sem, ki je
hrepenel vedno po tebi, ki je upal, čakal,
kopičil zlato in časti za sina, ki zdaj nima
prijazne besede zame ...“

„Ljubezen gre čednosti, grehu pokora.
Oče, vrni se z menoj ...“

„Od svojega sijaja v vašo beračijo? Zaslepljenec,
ti ne veš, kaj je zmagovita moč
polumeseca! Sin, bodi pameten — krasen
beg bodeš!“

„Nikoli!“ je rekel odločno Vilemir. „Če
misliš, da je v meni kaj renegatske krvi, se
motiš.“

„Molči!“ je zbesnel paša. „Dovolj potov
je, da uklonimo nepokorne glave. Dam ti čas
za premišljevanje. Šenka odpravim častno
domov, ti ostaneš pri očetu.“

Udaril je v roke. Sužnji so prihiteli.

„Odvedite viteza v zeleno sobo, ne puščajte
nikogar k njemu. — In kadar si premisliš,
Vilemir, sporoči, in odpre se ti svet.“

Presenečen in nekako osramljen je sledil
Vilemir sužnjem. Peljali so ga po dolgem
hodniku in nastanili v mali sobi, ki je imela
pod stropom edino, zamreženo okno. Ni
bilo blazine, ne stolca, da bi sedel. Hoditi
je moral po sobi. — Mislil je na bednega
Jankota, na stričevo in sestrino žalost, ko izvesta
... Vedel je, da pride stric, ko ozdravi,

ponj ... Stric junak, on gotovo ne umrje
vsled rane, on pride in ga reši. Le pogum!

Zvečer so mu prinesli sužnji žimnice,
stolec in — večerjo. S tekom je nekaj použil,
potem pa mirno zaspal. Drugo jutro
je zvil skupaj žimnice, del še stolec vrh njih
in se vzdignil na prstih do okna. Kazalo je
na veliko dvorišče. Po njem so vodili sužnji
krasne konje. Videl je tudi Amrovega zlatogrivca,
ki je gotovo že pozabil rihenberškega
hleva. Zagledal je svojega belca in
zaigralo mu je srce. Da more skočiti nanj
in poleteti iz tega Carigrada, polnega sužnosti,
sramote in psov ... Zažvižgal je konju.
Belec je dvignil ušesa, se oziral z
ognjevitim očesom, ali gospodarja ni videl ...
Tisti dan je bil Vilemirju daljši nego celo
dotedanje življenje. Bolje smrt kakor ječa.

Amra mu je poslal listek. Naj bo brez
skrbi za Jankota. Juro je ostal tu. Za sebe
naj se ne boji, saj ga ljubi oče nad vse in
se le žalosti, ker ju loči vera. Aiša bedi nad
njim, ker ji je rešil sina. Niti las se mu ne
sme skriviti. Oče da je poslal Romani lepih
darov ... Sužnji so prinašali in odnašali
molče jedi. Zaprt, sam, vendar se ni uklonil,
ni poslal čakajočemu očetu nikakega sporočila.
Aiša je skrbela zanj, bila je srednica
med trmastim očetom in stanovitnim sinom.
Vilemir se je smel vrniti v kiosk. Juro je
smel biti pri njem, Amra in Aiša sta ga obiskavala.
Očeta ni bilo blizu. Poslal mu je
mullaha, da ga poučuje v islamu. Toda
mullah ni opravil nič.

Amra mu je pošiljal raznih rokopisov;
s temi si je kratil čas, dokler ni prišlo nekaj
novega, romantičnega, ki je obvladalo fantazijo
mladega viteza.

Izprehajal se je po vrtu. Kar zasliši svež
dekliški glas pojoč: „Lepa roža, Mati božja,
o Marija sedem žalosti!“

Slovenska pesem, dekliški glas — kdo
je to? Zaklical je črez zid: „Kdo poje tam?“

„Nesrečna sužnja Ljubomira.“

„Ljubograjska?“

„Da“, je donel iznenadni odgovor. Odslej
ni bilo Vilemirju dolgčas. Snoval je načrte,
kako bi rešil Ljubomiro in sebe. Čestokrat
sta se pogovarjala črez zid. Ti pomenki
niso ostali skriti paši, pa bil je zadovoljen
— imel je novo mrežo, v katero zadrgne
sina. Prevelika želja videti Ljubomiro je napotila
Vilemirja, da si je naredil lestvico in
splezal na zid. Turško oblečena, mali fes
na črnih laseh, je stala deklica pod drevesom.
Vzdignila je pogled. Zašepetala so drevesa
cvetlicam ... nekaj sladko tajnega se
je vršilo v hipu, ko sta se videla prvič Ljubomira
in Vilemir ...

XII.

Golec se je zavil v meglo. Mrzel, s snežinkami
pomešan dež je padal po rihenberških
bregeh. V presledkih je bril oster
veter, s stokom so stresale smreke in jelke
težo deževnih kapelj z iglatega krila in si
šepetale, da se bliža zima, mraz.

V mehkem naslanjaču je sedel vitez Radivoj.
Še se mu je poznala dolga bolezen.
Pobelela polt, shujšani život, podaljšani obraz
so pravili o borbi življenja s smrtjo; oko,
odsvit njegovih misli, pa je žarelo v mehki
luči. V kaminu je gorel velik ogenj, plamen
je obseval odsev miru na licu vitezovem,
miru, katerega čuti vsaka čista duša.

Pri njegovih nogah je sedela Romana
in čitala naglas iz dragoceno vezane knjige.
Tudi z njenega nežnega obrazka se je svetil
tihi mir, katerega vlivajo vzvišene svete resnice
Gospodove v dušo, ki sedeva preprosto,
zaupno pri Njegovih nogah. Čitaj, Romana!
Srkaj moči iz svete knjige — črni oblaki se
zbirajo na kratki vedrini tvojega neba.

Premočena, izmučena je jezdila mala
tropa mož proti gradu. Konji so zarezgetali
spoznavši dom — hlapci pa niso zavriskali ...
Mladi plemič, ki jih je vodil, je sklonil mokro
glavo na črno maramo, ki mu je visela
od vratu. Prišli so pod grad ... Pa rog jih
ni pozdravil v veselih glasih. Ostro oko stražnikovo
ni bilo ugledalo mladega gospoda ...

Vjezdili so. Neradi so odgovarjali hlapci
tovarišem in hiteli, da se osuše in segrejejo.
Janko se je ustavil pri oskrbniku. Preoblekel
se je in se posvetoval z Nuto, kako
bi oznanil Radivoju in Romani žalno vest.

Nasta je prevzela težko nalogo, da napove
Jankota brez Vilemirja. Prikradla se je
do Romanine gornjice in pomolila glavico
skozi zaveso. Romana je čitala o viharju na
morju ...

Nasta se je ojunačila in vprašala pri
vhodu: „Ali smem bliže?“

„Le naprej, žvrgolinka“, se je nasmehnil
vitez ljubki, dvanajstletni deklici, ki je pokleknila
zraven Romane in naslonila glavico
na njeno ramo. Plašno je gledala viteza.
Krotke kakor grličine, globoke kakor noč,
so bile njene oči. Molčala je. V zadregi je
prekladala glavico z Romanine rame na vitezovo
koleno. Pogladil jo je vitez po glavi.

„No, le zagolči, grlica, povej, kaj te teži.
Ali se je skujal kosek? Je poginila čopka?
Ali je bolan gosjak?“

„Ne, gospod. Ali nekoga, ki bi moral
priti — ni ...“ Objela je Romano, kot bi jo
hotela obvarovati udarca svojih besed.

Romana in vitez sta se pogledala.

„Moč, Romana“, je izpregovoril Radivoj.
„Vse je v božjih rokah. Privedi nama, deklica,
Jankota.“

„Tako je shujšan in zagorel, da ga ne
bodete poznali ...“

Res je bil še bolj zagorel, še bolj suh.
Solze so izkopale jarke v licih, žalost je
upognila telo. Poljubil je Romanino roko
in hitel v vitezovo naročje, da se razjoka.
Vitez je umel. Take solze veljajo le mrtvemu
očetu. Zato ni branil mladeniču jokati. Deklici
sta gledali sočutno na tožnega prinašalca
zlih vesti. Janko je pripovedoval, in
temnelo je Radivojevo lice, gubančilo se
Romanino čelo. Amra mu je izročil draga
darila za viteza in devo in sporočil, naj ne
skrbijo radi Vilemirja. Paša, oče Vilemirjev,
mu je natovoril konja z darovi za hčer. Pozdrave
je poslal hčeri, videti jo želi, pa predolga
je za njo pot v Carigrad, on sam
pride ob dnevu, ko se pokloni slovenska
zemlja sultanu ... Vilemirja naj si izbijejo
iz glave. Preljub je očetu, da bi ga pustil
nazaj v slovensko bedo. Tam postane lahko
namestnik sultanov v priborjeni krajini —
morda v Ogrski, ki pripade skoro zmagovitemu
gospodu sveta. Ogrski bo sledila
Slovenska. Do cesarskega Beča in do papeževega
Rima raztegne Mohamed svojo
oblast, konjski rep bo vihral po rimskih
cerkvah, stolnica sv. Štefana postane konjski
hlev ...

Temnega lica, velikih korakov, je hodil
vitez po sobi. Romana je stisnila obrvi. Janko
je videl isti odločni izraz na njenem in na
vitezovem čelu.

„Mamil ga bo z visoko službo, s častjo“,
je dejal Radivoj, „in Vilemir je slavohlepen.
Mučil ga bo, in Vilemir ne bo prenesel ...“

Razžaljena je zažarela bleda Romana:
„Moj brat ostane stanoviten!“

„Drago dete, ti ne veš, s kakimi izkušnjavami
oslepi lahko odpadnik Vilemirja.
Oče mu je. Lahko, da je v sinu kaj njegove
neznačajnosti. Rajši ga vidim mrtvega!
Rešil sem ga tlačanstva telesa, na mojo vero
— da ga rešim suženjstva duha ... Grem,
iztržem ga iz krempljev nevere ...“

„Jaz pojdem s teboj, stric!“ — Odločno,
kot bi povedala, da gre v uro oddaljeni
Dornberg, so zvenele Romanine besede.

„Kajpada! Ali meniš, da je to pot do Gorice!
Taka nežna, ženska stvar ...“

„Stric“, se je oglasila Romana očitaje,
„kateri otrok je zapustil mater in ugodnosti
doma? Kdo se je skrival pri kmetih, stanoval
s hajduki v jamah? Stric, jaz rešim
sokola — brez mene ne opraviš ničesar ...
In če me čaka smrt — rada umrjem, da le
rešim brata.“

Bila je majhna, segala je junaškemu stricu
komaj do pasu — pa znak železne volje ji
je kraljeval na čelu, prepričanje, da reši le
ona brata, ji je gorelo v očeh ...

* * *

Po gladki površini Bosporja je plavala
kupčijska barka. Turški emblem, ogromni
leseni lev okornega dela, živih barv, se je
režal grozno z bark in nosov. Nad njim so
visele od jádra na vrvici, nanizane modre
preluknjanke, talisman, braneč barko zlih oči.
Po krovu so ležali žaklji, zvite vrvi in jadra.
Dišalo je po česnu, olju in ribah ...

Med žaklji je čepelo nekaj zasmoljenih,
zagorelih mornarjev, fes na glavi, čik v ustih.
Gospodar barke, bradat, prileten mož, je racal
po krovu. Ob jamboru je slonel visokorasel
turški beg, porjavele polti, črnih oči, dolgih
brk. Fantič v modrobelem turbanu, beli dječermi,
pisanih nogašah in rumenih črevljičih,
se je naslanjal nanj. Nežno lice fantičevo je
kazalo sledove prestane dolge poti. Z ljubeznivo
skrbjo ga je motril mlad, suhljat
kupec iz Bosne, v fesu in širokih bregušah.
Suženj mičnega obraza mu je ponujal slaščic,
drug večji suženj je čepel in mrmral nekaj
prédse.

Mimo barke so hiteli divni, v svežem
zelenju in cvetju kipeči bregovi, polni letovišč,
cipresnih gozdičev, hrastovih gajev in
bornih vasi. Za njimi so ostajale podrtine
starih trdnjav, pred njimi so se svetila žrela
novih topov ... Mornarji so vzkliknili, obstali.
Vlekli so vrvi, plezali na jambor. S
stolpi in predmestji je vstajala na bregovih
veličastna „mati sveta“. Črno oko begovo,
modro fantičevo je gledalo z istim izrazom
proti bližajočemu se Carigradu. Tako gleda
potnik dolgo zaželjeni cilj, do katerega se
je priboril skozi smrtne nevarnosti, tako
gleda kraj, kjer živi njemu najdražje bitje ...
— In napilo se je oko krasote, sililo je čuvstvo
na dan ...

Ladja se je usidrala.

Beg je mignil svojcem, pozdravil starega
gospodarja barke, želeč mu mir in dobro
vožnjo in se zibal s pravo turško počasnostjo
črez mostiček. Večji suženj je otovoril
sebe in svojega manjšega tovariša z vrečami
in sledil gospodarju, tiho stokajoč:

„Santa Maria! Tone, zdaj gre za kožo.
Če mi le ne vzame kateri teh pasjevercev
moje Žeže ... Oh, naša nunica! Doma bi
bili ostali, doma ... Vse po ženski glavi ...“

V tolpi postajajočih Grkov, Armencev,
Čerkesov, Arabcev in Turkov je poiskal beg
zevajočega dragomana. Skozi Galato in Pero
jih je vodil ta v Vlaherno.
— — — — — — — — — — — — —

Tisti čas je sedel Amra prekrižanih nog
pod cvetočimi nasadi na odprti strehi. Krog
njega je zvenela šumna pesem življenja, lepote;
vendar mu je bilo lice bledo, sence
so ležale pod otožnim očesom. Kaj se niso
polegli razburjeni valovi tvoje duše, ti junak
na razpotju! Smrt Šenkova, vest, da je Vilemir
sin tvojega očeta, te je razburila še
bolj? Ali se bojiš za očetove zaklade, za prednost
na dvoru, za svojo Fatimo? Ah, kaj!
Bogata je Turška zakladov, ponosno srce
se ne veže nanje. Na dvoru si vedno sin
Aišin, v očeh Fatime jutranji sòj. Kaj te
torej moti? Mar premišljuješ očma? — Ali
se druži v tebi z zaničevanjem usmiljenje
do moža, ki je izgubil priljubljeno ženo,
živel daleč, neljubljen od tako krepostnih
otrok? Ali premišljuješ, kaj je — izdajica? ...
Te boli usoda Vilemirjeva? Ne boj se zanj!
Če odpade, ga objame ljubezen očetova,
če vztraja kakor dozdaj, ga reši Aiša. Rešil
ji je sina, dolžna mu je zahvalo — in če potreba,
pustita Carigrad, dom turške sirovosti,
in se vdomita onkraj srebropenih rek, kjer
je tekla zibel stari materi ...

Povej, Amra, kaj te mami, vabi in moti
z belimi rokami? Zakaj tajna bol je v tvojem
mladem srcu. Romana — ah, vilovito bitje! ...
Kako so se poglobile njene oči v njegovo
dušo! In nič več ne bode zrl tistih oči ...
Kolikokrat je mislil v Rihenberku, da bi vzel
drobno bitje v naročaj, zajahal konja in pohitel
domov ... Njegova bi bila ponosna,
nedostopna deva, morala bi ga ljubiti ... Ni
tožil, da ni bilo sela od očeta, pozabil je bil
Fatime, pozabil veselic na sultanovem dvoru,
čarobno razsvetljenih vrtov odalisk in bajader ...

Fatima, ti črnooko sultanovo dete, skrita,
divna cvetka harema! Večkrat si videla mladega
plemiča, odgojenega na sultanovem
dvoru. Žarnobojne glavice pisanih cvetk,
povezane v pomenljiv šopek, so prinašale
mladeniču pozdrave tvojega hrepenenja. Toda
to je bilo še takrat, preden je šel Amra med
kristjane. Sedaj se je vrnil, Fatima, in ti mu
zopet pošiljaš pozdrave po Aiši — a on ...
Njega so zagrnile črne sence: Romana je hči
njegovega očma! Zato se ne raduje divne
pomladi, zato mu preveva trudno mlado dušo

pesem minljivosti ... Zakaj mine in kam
mine vse to, kar nas vznemirja? Odkod življenje,
kaj je — smrt?

In krčevito listajo prsti po pergamentu,
duša išče jasnosti v koranu, oko čita suro
o smrti, pogled bega črez cvetoči vrt, črez
mesto, morje, gore ... Smrt, smrt v cvetju,
mestu, morju, gorah ... Pogled se ustavi
truden v negotovi dalji ... Pa tudi tam se
dviga z orjaškimi črnimi perutmi smrtni
angel Azrael ...

Belosvileni turban, globoke, modre oči,
sveže, polno, z rdečo brado obrobljeno lice
Ismail-paše se je pomolilo pri odprtini stopnjic.
Oči so pogledale zamišljenega mladega moža,
in obilni, zeleno oblečeni život se je dvignil
na streho — počasni koraki so ga nesli
do Amre.

Spustil seje na blazino poleg sina. Roka
se je igrala z dragocenim darilom sultanovim,
z ročem svetlega handžarja. Zadovoljen je
bil. Posinek se mu je vrnil, in Vilemir, mnogo
zaželjeni sin, mu je prihitel sam v naročje.
Izobražen, lep — da lahko zasede prvo mesto
v cesarstvu. Videla ga bo Fatimina sestra
Zorajda, ljubila ga bo ... In sultan ne odreče
prošnji: Fatimo Amri, Zorajdo Vilemirju ...
Vse pojde. Samo da ukloni Vilemirja.
Trmoglav je. No, Amra — mora pomagati ...

Zelo prijazno je nagovoril posineka:

„Kaj čitaš in zakaj je mrklo lice Mohamedovega
ljubljenca?“

Amra je dvignil tožno oko. Paša se je
zdrznil. Globoka bol je gledala iz temne
globine ...

„Čital sem, kaj pravi prerok o smrti. Hotel
sem potolažiti vznemirjeno dušo ...“

Ismail se je nasmehnil in pokazal po cvetju:

„Allah je poljubil zemljo. Doba veselja
je, mladeniču ne pristuje misliti na smrt.“

„Cvetje? Ž njim nas vara narava. Pod
cvetom tiči izpodjedajoči črv. Cvete, odcvete,
umrje vse ... In jaz? Bilka sem, tresoča se
nad vodo ... Umrjem, izginem, čemu moje
življenje? Prekratki in predolgi so dnovi ...“

„Pusti misli na smrt! Azrael je še daleč
od tebe. Pri Allahu, boljših novic imam zate.“

„Kako naj ne mislim na smrt? Vse mi jo
oznanjuje. Daleč je od mene? Kdo ti je porok
za to? In če tudi umrjem črez deset ali
trideset let — kratek odlog. Vem, da mi je
umreti. In večno umiranje je tako življenje.
Oče, kristjanom je smrt sladko upanje ...“

Ismailu se je omračilo čelo. Toda premagoval
se je.

„Čemu se trapiš s takimi stvarmi? Amra,
mi se radujmo življenja.“

„Kuga je v mestu, oče. Karavana, došla
iz Meke, jo je zanesla.“ —

„Kakor navadno. Sultan bi moral prepovedati
vse take neumnosti. No, pa kaj za
to. To se ponavlja leto za letom. Pusti kugo,
naj pospravlja po nečednih hišah revežev,
v široke palače si ne upa ... Tudi ti svetujem,
Amra, ne čitaj toliko knjig! Lepo je, če je
človek učen — ali nepraktično sanjarenje te
ne dovede nikamor.“

„V času, ko se pojavlja smrt z veliko silo,
išče človek rešitve nje uganke. Rad bi vedel
resnico o smrti ...“

Paša je vstal in mahnil zaničljivo z roko:

„Kaj je resnica življenja! Da je tvoja miza
pogrnjena — tvoji sovražniki ponižani. Vse
drugo je neumnost.“

„Ismail-paša, ali veruješ v Boga? Imenuj
ga Allaha ali Kristusa, tajiti ga ne moreš ...“

Grozno se je izpremenilo paševo lice.
Bliski so švigali iz oči, roka je stiskala handžar.
Je-li to glas, ki ga moti v tihih nočeh,
ki mu šepeče grozno: „Bog je! In ker je,
je sodba ... In ker je sodba, je kazen ...“
Ne, ne, to so prazni strahovi ... Paša se je
zakrohotal:

„Pusti me s takimi čenčami! Nihče se še
ni vrnil po smrti, da nam pove o življenju
onkraj groba. To so domišljije razgretih glav.
Izbiti jih hočem tebi in — Vilemirju, ki tebe
moti.“

„Vilemirja ne ukloniš, oče. Tu se razbijejo
vse tvoje osnove. In mene ponese
viloviti konj na daljne poljane, z vihro pohitim,
se ne vrnem več ...“

Razjarjen je siknil Ismail:

„Molči, fant! V koranu in v kristjanskem
pismu je zapisano, da morajo otroci ubogati

svoje roditelje. Dovolj dolgo te izgovarjam
na dvoru. Neveste ti je treba. V objemu
Fatime pozabiš vse muke. Prišel sem,
da ti naznanim: Čez mesec dni ti pripeljem
nevesto, in tudi Vilemirju. Dve sestri, dva
brata, dva vezirja ...“

Amra je skočil na noge in odločno rekel:

„Ne! Ne mudi se z ženitvijo. Pojezdim
poprej na Kurde.“

Vrgel je koran paši k nogam in hitel po
stopnjicah k materi, da mu svetuje, da jo
pregovori ... Osupel je stal Ismail. Od začudenja
je pozabil jeze. Nekdaj je zažareval
Amra, kadar je slišal Fatimino ime. Ali je
ohladila tujina tudi ta srčni žar? Katera druga
bi mogla izpodriniti žarnooko Fatimo? ...
Mislil je paša in prebledel ... Romana! Z
žarom kreposti odičena hčerka moja — ti
mi razdiraš moje nakane? Z mladeniškim
ognjem jo je popisal Amra očetu, ki je vprašal
po njej ... Romana in Radivoj! Nevidna
ga preganjata, grozita uničiti njegove skrbno
zidane stavbe. Pa se ne poda Ismail ...

Stopal je paša v kiosk. Sužnje, ki so mu
prišli na pot, je nemilo suval. Sužnji so, in
on se mora znesti nad njimi.

Ponosni Ismail, skoro se uveriš, da si
tudi ti suženj, da se igra tajna oblast s teboj.

Na lestvi je stal Vilemir in govoril z Ljubomiro.

Bleda in tožna je stala pod zidom. Iz
milih, črnih oči, z lepega obraza je sevala
globoka skrb za mladeniča. Ni se bala Mira
za njegovo telo; junaško deklico, ki je bila
pripravljena vsak čas umreti za svete vzore,
je plašila skrb, da se uklone mladenič bližajoči
se vihri ... Amra je silil mater, da ščiti
Vilemirja pred voljo očetovo. Mož pa ji je
velel porabiti ves vpliv na mladeniča, da se
vdasta njegovi volji ... Aiša je bila mati.
Sledila bi v skrajni sili sinu, ako bi vresničil
grožnjo, da zbeži z Vilemirjem. Ljubše seveda
pa bi ji bilo, da izvrši Ismail svoje
načrte, da živita oba, Amra in Vilemir, spoštovano
in mirno. Domišljije mladosti se poležejo,
če ne Vilemirju kristjanu, pa vsaj
pravovernemu Amri. Zakaj bi stavil Amra
vso svojo bodočnost na kocko zaradi dane
besede? Nemogočnost odveže od vsake obljube.

To je pravila Mira Vilemirju. Ni se zanašati
na Aišo. Smrt, muke, beg, vse je ležalo
v zraku ... Juro je zaklical.

„Paša je!“ je šepetala deklica, „vihar je
tu, ostani stanoviten, Vilemir!“

„Do smrti, Ljubomira.“

Skočil je raz lestvo. Oče ga je čakal na
strehi. Težkega srca je stopal Vilemir do
njega. Mrki paša je sedel podvitih nog. Veselje
in jeza sta se menjavala na njegovem licu,
ko je gledal tako lepega in tako trmastega
sina pred seboj ... Izginila je jeza — bežala
v skrivni kot srca ... Saj je gledal v oko
Jelenino ... Vstalo je hrepenenje po prijazni
besedi, po objemu zaželjenega sina, mehko
je izpregovoril Ismail:

„To je tisti sin, na katerega sem mislil
vsa leta z žalostjo! In nima prijazne besede
za očeta ... Sin moje Jelene, moj Vilemir!
Ali res nimaš nič ljubezni za svojega nesrečnega
očeta? Kaj te motijo tisti prazni
nazori o časti in vernosti ... O, da bi ti
živel moje življenje, ne sodil bi me krivo,
Vilemir ...“

Mehko je mladeniško srce. Bil je njegov
oče. Zameglilo se je oko, rahlo je odgovoril
sin očetu:

„Ne smem te soditi, ne poznam tvojih
srčnih ran. Vem pa, da ne sme kristjan za
nobeno ceno teptati svetinj sv. vere — ne
vitez svoje časti. Ako hočeš, da te imenujem
očeta, vrzi z glave tisti turban in pojdi
z menoj v našo revščino. Naša ljubezen in
božje odpuščanje ti bosta plačilo.“

Paša je odložil turban in pokazal obrito
glavo. Vzdihnil je:

„Prekasno, moj sin! Ivo Klobuški ne sme
več med vas. Iztirali so me, brez imena in
roda naj blodim ... Pridobil sem si zdaj
dom in ime, znano v celem turškem cesarstvu.
Drugi, ki so me prezirali, blodijo brez
doma. Vilemir, nisem samo jaz kriv ... Tudi
tvoja mati, ki je ljubila strica bolj od mene,
tudi stric, ki me je preziral in podil od hiše ...
Ti ne veš vsega, Vilemir — poslušaj — sedi
k meni ...“

Očetova roka je potegnila mladeniča na
blazino, očetova desnica ga je objela. Čuvaj
se, Vilemir! — Laskavo je govoril Ismail:

„Moj sin, kako si podoben Jeleni! Daj,
da se te nagleda očetovo oko. Dolga leta
sem hrepenel po tvoji ljubezni, ne krati mi
je ... Zate, moj sin, sem snoval načrte,
prislonil sem ti lestvo do visoke časti. Sestro
Amrove neveste, sultanovo hčer sem ti izprosil
za ženo. Z njeno roko je v zvezi
mesto vsemogočnega prvega vezirja v prostranem
turškem cesarstvu. Bodi moder,
Vilemir. Ostani v srcu, ako že hočeš, kristjan
... Pomisli, da storiš lahko ravno kristjanom
mnogo dobrega kot vezir ... Govoril
sem že s svetlim padišem o tebi. Visokost
te želi skoro videti — a treba je neke
male ceremonije, preden si sprejet na dvor
in v cesarsko službo ... Mala komedija se
naredi — v srcu nosiš lahko svoje prepričanje,
da le ...“

Onemel je. Ni se upal izreči: — „pogaziš
križ ...“

Porazil ga je izraz odločnosti v sinovem
očesu. In kaj je to? Trije obrazi gledajo iz
lica Vilemirjevega. To so Romanine neupogljive
oči, mehko očitanje okoli ust je Jelenino,
naježene obrvi, ponosno čelo je Radivojevo ...

Ne, nobene kaplje izdajske krvi ni bilo
v Vilemirju. Oprostil se je rahlo očetovega
objema in rekel odločno:

„Odpusti, oče! Jaz ne poznam licemerstva.
Kar mislim, na to prisežem. Zapoveduj
z mojim življenjem, a ne pogubljaj mi duše.
Vem, da mi ponujaš carstvo čez to divno
mesto, črez široka kraljestva, vem, da je
vezir skoraj toliko kakor sultan. Kaj hasne!
Kratko je življenje in zemska čast, za vse
zaklade sveta ne oskrunim križa, častitega
znamenja našega odrešenja.“

To je bil Radivojev glas, njegov pogled
in kretnje. Dobro si ga naučil, vitez brez
madeža. Ti si to ... Ti govoriš iz Amre, iz
Vilemirja, iz tihih nočnih pošasti ... Pa vas
uženem, uklonim, pri Allahu da vas!

Zažarelo, razgorelo se je staro sovraštvo.
Srdit je vstal Ismail.

„Pogumen si, ker se zanašaš na Amrovo
pomoč. Ne dobiš je. Zaprem ga. Bom videl,
kdo je tukaj gospodar, Amra ali jaz. Ti
nočeš časti? Pošljem te za sužnja v rudokop.
V osrčju zemlje, pod bičem priganjača
ti izgine pogum in ponos. Še tri dni ti dam
odloga, potem romaš v rudokop, Ljubomiro
pa dam svojemu zadnjemu sužnju v zasmeh ...
Potomec viteza brez madeža, potegni
se za žensko čast ... Ujče ponosnega
Vladimiroviča, pomagaj si ... Tefterdar
Ismail je govoril zadnjo besedo.“

Jezni blisk je ošvignil visoko postavo
mladeničevo, ki je stal okamenel ... Šel je
paša. Juro je stal pri vratih v pritličju. Slišal
je vse. Doslej se mu ni zdel pripraven čas
pokazati se nekdajnemu svojemu gospodarju,
zdaj mora govoriti. Priklonil se je:

„Zdrav, Ivo Klobuški!“

„Kdo si, človeče?“

„Juro, tvoj — potem Katarinin sluga.
Prinašam ti pozdrav od spokornice Katarine,
prinašam odpuščanje od kneza Radivoja ...
Vrni se, kakor sem se vrnil jaz.“

„Ha! Tudi ta stari vran? Hodi k vragu!
Ne maram pozdrava od spokornic, ne odpuščanja
od knezov brez zemlje. Obrnilo
se je kolo — jaz sem knez, on berač ...
Pa glej, da se mi izgubiš izpred oči ... Sicer
ti pripravim muko, vredno spokornika. Če
si željan mučeniške lovorike, ti rad pomagam
v tvoja nebesa.“

Paša se je igral z nožem, žeja po krvi
mu je sevala iz oka ... Saj to ni Juro, to
ni Juro, to je Radivoj ... Amra je Radivoj,
Vilemir Radivoj, povsod on, vitez brez
madeža ...

Juro je rekel mirno: „Dozorelo žito pada
rado. Da bi bila ljuba Gospodu taka žetev!“

„Nisi vreden smrti iz moje roke“, je
siknil paša in šel v palačo.

Kaj skovikajo te sove in vrane? Kaj vstaja
pred njim temno grozeče? To je Radivoj:
izpreminja se v stotero oseb, pa je vedno
on, ponosno čelo, prezirni pogled ... Ah,
da mu je pogrezniti nož v Radivojevo srce ...
Umirile bi se pošasti tihih noči ... Nič več
ne bi hodile v dolgih vrstah, s krvavimi

ranami, brez glav in brez rok ... Nihče mu
ne bi klical z gromovitim glasom: Izdajica! — — —

„Beg iz Serbije želi govoriti z menoj?
Dobro, moj suženj, dobro ... Vrag vzemi
tebe in njega!“

Drug suženj je prišel in naznanil kupca
iz Bosne.

Tudi tega je poslal k vragu. Toda morda
se pomiri, če vidi tuje obraze. Šel je v sprejemnico,
sedel na blazino, da sprejme prosilce
dostojno, kot gre paši. Mahnil je z
roko. Suženj je privedel tujce. Visoke postave
je bil beg. Prekrižal je roki, se priklonil.
Paša ni videl kupca ne nežnega mladeniča,
ki ga je gledal s čudno bolnim pogledom ...

Gledal je bega ... Pri Allahu, ali se mu
je zblodilo! To je zdaj resničen Radivoj —
oko, čelo, usta ... to je on!

Skočil je na noge in zatrepetal od jeze
ali strahu. Pogled je begal po sužnjih —
usta so se odpirala povelju ...

„Spoznal si me, Ivo“, je izpregovoril
mirno Radivoj, „veš tudi, po kaj prihajam.
Kje je Vilemir!“

Trepetaje se je igral Ivo z nožem in
siknil:

„Nikoli ga ne boš imel — naj umrje
rajši, a pred njim ti ...“

Prožen kakor divja mačka, je skočil k
Radivoju, preoblečenemu v turškega bega.
Nož se je zabliskal ... Radivoj ni imel časa
umekniti se. Janko ni mogel prestreči —
prišlo je prenaglo, nepričakovano ... Mrtev
bi bil Radivoj — ali naglo kot misel se je
bil vrgel pred nož fantek ... Zadel je nož,
vglobil se ... Trepetaje je obstal Ivo ...
Krvavi nož je letel v kot, morilec se je prijel
za glavo. Kakšno ime je prišlo z vzklikom
groze iz Radivojevih in kupčevih ust? ...

Nežno drži Radivoj ranjenega fantička v
naročju, ga poklada rahlo v blazine, kupec
in on pogledujeta rano, iz katere hiti kri ...
Ivo zapove sužnju, naj teče po zdravnika.

Turban je padel fantu z glave. Zlati lasje
so se razvili, se vsuli po tleh, po beli rami,
se močili v krvi ... Modro oko je pogledalo
Ismaila in se zaprlo ... Zgrudil se je
na kolena in udaril s čelom ob tla. Ranjeni
fantiček je bila — Romana ...

XIII.

V sijaju solnca, v cvetju pomladi je ležal
Carigrad. Po trgih kopališčih in ozkih ulicah
je kipelo življenje. Nad življenjem in cvetjem
pa je plaval na črnih perutih smrtni angel
Azrael. Modropega, zabuhlooka, je hodila
kuga po Carigradu. Hladnokrvni, v usodo
verujoči Turki se spočetka niso dosti brigali
za morilko, ki je zahtevala vsako leto
nekaj žrtev. „Azrael ga je poljubil“, so rekali
mirno, ko je padel na živahnem sejmu
ali na nesnažnem obrežju vodonoša, kupec
ali mornar. Hodili so v kopališča, v kavarne,
v mošeje, obhajali svoje veselice. Ni jim
bilo mar kuge, dokler je morila le nižje
sloje. Ali ko so padale ljubimke paš po haremih,
ko so umirali otroci in matere po sijajnih
dvoranah, ko je našla potuhnjenka
vhod v Mohamedov seraj, tedaj so se preplašili
tudi Turki. Trumoma so zapuščali
mesto, hiteli na svoja letovišča v carigrajsko
okolico ali v vedno hladno Bruso. Tiho je
bilo po Vlaherni. Prazne so stale krasne palače,
vrti so samevali.

Iz palače Ismail-paše še ni izginilo življenje.
Ali stopalo je le tiho po pregrnjenih
tleh, vleklo se plašno po prostranem poslopju.
Nerada so se odpirala zunanja, velika
vrata. Tiste, ki so prihajali, so kopali,
kadili. Sužnji so opravljali molče svoja dela.
Kuga je bila v mestu, nov gospodar v hiši,
nov, strog red. Nepotrebne sužnje je poslal
z mladim kupcem na paševa posestva. Nihče
ni smel brez njegovega dovoljenja na cesto,
nihče v hišo; kaj se godi v kiosku, je bilo
prikrito sužnjem. Izpremenilo se je vse tako
čudno, kar je prišel beg, novi gospodar, v
hišo. Allah je udaril pašo. Zabodel je Ismail
dečka, ki je bil prišel z begom — deček
leži ... in paša hodi upognjene glave, drsajočega
koraka, iz sobe v sobo, iz palače v
kiosk, iz kioska v palačo. — Mladi gospod
je tudi tako čuden, kar je prišel iz dežele
kristjanov. Zavdali so mu čarovniki

kristjanski, psi! Ne mara ne za sultanov poziv
ne za prošnje matere. Ne umiva se po prerokovi
zapovedi, ne hodi v mošejo. Beg
gospoduje; trda, odločna je njegova beseda,
klanja se ji tudi ponosna Aiša. Iz Pere
prihaja krščanski hakim (zdravnik). Mladi
begov suženj vari in kuha zdravila v kuhinji,
starejši suženj mu je vedno za petami.
Allah daje in jemlje življenje. Lice hakima je
temno, ko odhaja, plašno, ko prihaja. Težko,
da ozdravi v desno ramo zadetega dečka.

Težko. — Silna vročica je mučila Romano.
Lica so žarela temne rdečice, oko je
gorelo, usta govorila neskladno. Vroče roke
so podile nekaj bližnjega in klicale drugo,
daljno, ki se je umikalo vedno bolj ... Vroča
glavica se je obračala v mukah, ustam se
je izvijal klic: „Stric“ ... „Vilemir“ ...

Z ljubko besedo jo je miril stric, brat
ji je gladil roke ... Pa temne sence niso bežale
— proseč je klicala Romana: „Mati,
mamica, pomagaj!“

Vzdihnila sta stric in nečak. Preplašil se
je tisti, ki poslušal za zaveso, ki se ni upal
v bližino svoje žrtve ... Ni bilo matere, da
ohladi z nežno roko čelo hčerkino, zato so
se ježile obrvi, strah, grenkoba sta se slikala
okrog opečenih ustnic, plašen vzdih je
privrel iz njih: „Oče!“

In oče je pogledal z bojaznijo na zlatolaso
glavico, se stresel in se drsal zopet naprej
po hodniku, po vrtu ... Vilemir je trpel.
Prežalni pogled, ko si osvaja smrt korak za
korakom tebi drago življenje ... Prosil je
Amra in šla sta brez dovoljenja stričevega
v mesto. Vilemir je želel videti velike vojarne
in arzenale, kjer se je zbirala in gojila
moč, ki je tlačila uboge slovanske dežele.
Videl je, razžalostil se je. Bila je slika
mogočnosti, moči. Še bo kraljeval polumesec ...

Glas turških sviralk in bobnov ga je
predramil. Umeknila sta se za visoko obzidan
vodnjak in gledala. „Sultan“, je zašepetal
Amra, „gotovo beži pred kugo v
Bruso.“

„Kaka sreča, da vidim sultanov dvor“,
se je veselil Vilemir. Nepregleden, svetel,
se je vlekel sprevod. Škrlatne in zlate obleke,
pozlačene nosilnice in vozovi, čabrake in
uzde konj, pešci in jezdeci, vse se je svetilo
v draguljih in zlatu. — Temnega lica, v
zlatozeleni obleki je jezdil osvojitelj Carigrada.
Visoki bunčuk je kimal na turbanu,
pod njim se je spenjal ognjevit konj. Kamor
je seglo gospodujoče oko — vse njegovo.
Vendar je bežal. Bila je oblast smrti, močnejša
od njegove. Natrosila mu je mrličev
na pot ...

Ko je izginilo zadnje kopito za visokim
zidom tesne ulice proti Galati, sta se vračala
domov. Srečala sta preplašene obraze. Sultan
odhaja, nered bo vladal v mestu. Plenili
bodo Kurdi in Lazi, razgrajali divji vojaki.

„Smrt hodi v vedno manjših krogih okoli
nas“, je rekel Vilemir, „danes ali jutri nas
pobere kuga ... Ah, naj bi umrl z mečem
v roki. Da bi vsaj odleglo Romani, da odbežimo
iz okuženega mesta! Kaj meniš,
Amra, ali pojde oče z nami?“

Amra se je zasmehnil: „Nemara pa ne
pojde samo oče ...“

„Amra, moj prijatelj — ali je mogoče?
— Tudi ti?“ ...

Stisnila sta si roke. Prišla sta v palačo.
Srdit ju je sprejel Radivoj. „Ali se je treba
izprehajati v takem času po Carigradu! Sem
se zato sem trudil, Vilemir, da te vidim umreti
okuženega? In tebe, Amra, je lahko videlo
zavidno oko, sovražna usta sporočijo Mohamedu,
da nisi bolan. Dobro, da odideš
iz Carigrada — da ne pričakaš, kaj zadene
nas.“

„Skupaj pojdemo, gospod.“

„Skupaj, Amra? Pozdravljam to misel.
Toda to vama naročam. Če pride kaka nevarnost,
preden odleže Romani — rešita se.
Jaz ostanem pri njej — dolžnost in ljubezen
me vežeta.“

„Ne, stric! Skupaj se rešimo ali skupaj
poginemo!“ je dejal Vilemir in tudi Amra
se je izrekel odločno, da ne beži sam.

„Dobro“, je rekel vitez. Upajmo, da se
ne obudi sum v Mohamedu. Da le Romana
ozdravi. Mi moški se že prebijemo, ali križ
je z ženskam! Tu imamo Ljubomiro. Dolžnost

naša je, da jo rešimo. Aiša tudi ne bo
zapustila sina. Amra, pripravi jo na pot.
Prijavi ji polagoma vse. Spravi naj dragotine
in denar. Janko pobira po paševih posestvih,
kar je dragocenega, zate, Amra. Vilemirju
ni treba očetove bogatije, dovolj imamo za
naše skromne potrebe. To pa že uredita z
Ivom, saj sem uverjen, da pojde z nami.
In ko smo se našli tako vkup, Bog ve —
če ne najdemo še naše drage Jelene ...

„Zdravnik je prišel“, je sporočil Juro.
Zdravnik! Kaj bo povedal, kako tolažbo dal!
Hiteli so v kiosk.

Radivoj je šel v bolniško sobo — mladeniča
sta čakala v strahu v prednji. Aiša
in Ljubomira, ki sta Romani stregli noč in dan,
sta se jima pridružili, Žeža in Tone sta bila
polna skrbi za nunico.

„Malo upanja“, je rekel zdravnik. „Rana
se je vnela. Huda vročina izjeda šibko telo.
Nemara da pomore to zadnje sredstvo ...“

Nemara. — Negotova je ta beseda, a
upanje je vendar v nji ...

Močno se je izpremenil Ismail v dneh
Romanine bolezni. Gladko, polno lice se je
zgubančilo, lasje so porastli, mu viseli v
čelo, brada je bila razmršena, obleka je visela
na njem. Slišal je, v kaki nevarnosti je
bolnica, in ječal je od bolečine.

Prišla je noč, noč brez lune. Radivoj
je slonel pri oknu. Zvezde so hodile svojo
pot. Romana je ležala v vedno hujši vročici.
Borila se je s pošastmi, ki so jo vlekle, se
trudila za krilatci, ki so jo vabili ... Nežna
roka ji je prekladala zdravilni nadevek — pa
se še ni pokazal učinek čudotvorne korenine,
zadnjega sredstva, ki ga je nudil zdravnik.
Mira je gledala trudno v nebo. Zaman
protiviti se ... Bled žarek je zatrepetal na
nebu.

Radivoj je vzdihnil:

„Noč, podaljšaj svoja krila! Ne migljajte,
zvezdice, ne sili vonj cvetk do bele postelje,
ne vabi slavec s sladkim žgolenjem, ne vabi
te duše, ne mami je na širna pota večnosti
... da se ne spusti trepetajoča na krila
mraka, ne odleti od nas, preden se poslovi
danica, preden pripelje solnce dan ...“

Odbegnile so s temino pošasti, angelci
so odplavali na zlate oblake zarje. Romana
se je umirila. Bojazljivo je pogledal z dnevom
up v zagrnjeno sobo — počasi se vračal
v srca. —

Tisto noč je ležal Ismail na strehi kioska.
Ležal je na obrazu. Zmote, prevelike zmote
njegovega življenja so mu stale grozno pred
dušo. Radi stvari je bil pozabil Stvarnika.
Iz prevelike ljubezni do Jelene se je rodila
zavist, iz zavisti mržnja, iz mržnje sovraštvo
... Gorelo je v duši in pokrilo z divjim
plamenom vse, kar je bilo dobrega v njej.

Izdal je bil rodno deželo, pogazil sveto
znamenje rešenja ... Pogledalo ga je stekleno
oko Križanega ... krvave kaplje so
tekle po obrazu ... Mraz je polival prestopnika
... Dolga leta je videl v sanjah tisti
grozni, očitajoči pogled ... Pa tolažil se je,
da bo užival sam ljubezen Jelene, da je ponižal
protivnike, uničil svaka ... S čimer je
grešil, s tem ga je kaznoval Bog. Zapustila
ga je hčerka, ubegnila žena ... katera čast,
kakšno bogastvo bi mu moglo nadomestiti
njeno izgubo? Bič izdajstva, kako težki so
tvoji udarci! Da skrije ženo in sinčka zasledovanju
svaka, je šel, bežal v trdnjavo
islama. Že ob svojem pohodu v Bosno je
slišal Mohamed o lepoti Jelenini. Ko je prišel
Ismail, takrat še Ivo, v Carigrad, mu je podaril
sultan palačo v Vlaherni. — Počastil ga je
enkrat z nenadnim obiskom in hotel videti
Jeleno. Nerad, Bog ve, mu je ustregel Ivo.
Jelena se je morala pokazati. Sultan jo je
premotril in vžgalo se mu je oko. „Bismillah“,
je vzkliknil, „lepše huriske ni v prerokovem
raju.“ — Jelena je zažarela sramote pri pogledu
sultanovem, Ivo je segel za pas ...
Pa spomnil se je, da ni več v deželi, kjer
je smel plemič ugovarjati svojemu gospodu,
spomnil se je, da je suženj Azijata ... Nekaj
dni po tistemu pohodu mu je poslal sultan
pismo, v katerem ga je povzdignil v pašo treh
repov in dovolil izpremeniti si ime. V znak
posebne naklonjenosti mu je namenil svojo
sorodnico Aišo, vdovo po Huseinu, za ženo.
Pripravi naj se, da jo sprejme. — Ker se
pa ne spodobi in se še ni slišalo, da bi

imel suženj lepšo ženo od gospodarja, in ker
se še ni domislil suženj, da bi poklonil lepo
svojo ženo sultanu, mu sporoča sultan, da
je njegova volja povzdigniti bosansko rožo
v svojo ženo ... Krasno! Njemu je natvezil
nelepo vdovo, da se reši skrbi za njo, Jeleno
je zahteval za se. Stopil je Ivo k ženi
in ji objavil sultanov sklep. „A umorim te
rajši“, je rekel in stiskal nož v roki.

Sedela je na divanu in stiskala Vilemirja
k sebi. Ni kazala znamenja osuplosti, slutila
je že vse to. Globoka guba se je pokazala
na čelu, ustnice so se stisnile. Globoko,
modro oko mu je reklo: „Ti si kriv“,
usta so molčala. Še tisti dan je izginila Jelena,
ž njo sinček in zvesta služabnica. Velel
jo je iskati, vendar mu je bila misel, da je
umrla na begu, ljubša, kakor da bi jo videl
v rokah drugega. Ali sina je želel najti, želel
iz vse moči ... Sina, hčer — da ne živi tako
sam med tujci ... Pustil bi Turke, se vrnil,
a kam. Povsod ga čaka zaničevanje, revščina.
Tukaj ima ugodno življenje, če se
pokori despotični volji enega, vlada lahko
druge. Pa se je pokoril, in Mohamed je
cenil njegovo vdanost. Ismail-paša je postal
vnet Turek, goreč sovražnik vsega krščenega.
Sledil je turškim verskim obredom,
pa v srcu se jim je posmehoval. Dokazal je
sam sebi, da ni Boga, in zadušil s tem očitanje
vesti ... A če bi bil Bog? ...

Ismail je ležal na obrazu. Temno mu je
bilo v duši. Je Bog in on govori: „Bodite
sveti, kakor sem svet jaz, Gospod, vaš Bog!“
In Ismail se je prašal: Kam naj pobegnem
pred obličjem tega Boga? Groza kazni,
smrti, obupa ga je zagrnila. Iskal je nekaj
izgubljenega v spominu. In zasvetilo se je
tam daleč v davno izginolih letih detinstva.
Mati je sklepala ročice detetu, mu pravila o
luči sveta. Divna luč — divna, presvetla
podoba. Luč vseh časov, vseh narodov ...
Rad je hodil deček za njo — mož jo je izgubil
v brodnjah življenja ... Ismail je ležal
na obrazu. Hotel se je dvigniti — poiskati
luči ... Pa trde so bile roke in noge, Ismail
ni mogel vstati ... Vzdih, molitev je privrela
na usta, molitev, davna pozabljena ...

„Vstani! Hodi za menoj!“ — Zdelo se
mu je, da je zaslišal skrivnosten glas.

Dvignil se je na kolena in se drsal po
njih v mukah ... Tesna je bila steza v goro.
Vila se je skozi trnje, po kamenju. Pot, solze,
kri so tekle raz čelo po licu, roke so se
razpokale, ranile noge, strgala obleka ...
Pa moč je prihajala od tistega, ki je stal na
vrhu in klical: „Pridite k meni.“

Vrh je žarel v zlatih oblakih, mnogi so
dohajali gori in poljubovali noge Kristusu.
Božanstven mir je seval raz lice, na čelu
so lesketale besede:

„Jaz sem začetek in konec. V meni najde
sleherna duša svoj mir.“

Ismail se je pridrsal do oblakov. Resno,
milo ga je pogledalo nebeško oko. Roka
se je raztegnila, prsti se doteknili čela in
rame klečečega.

„Izgubil si viteštvo. Povrnem ti ga jaz.
Moj vitez si.“

Ismail je trepetal. Ne od strahu — od
radosti. Globoko, iz vdane duše je prišlo:

„Gospod, kaj naj storim?“

„Če me ljubiš — pusti vse ... Če me
ljubiš — umrješ za mene ...“

Se enkrat ga je pogledalo veliko, resno
oko ... Oblaki so se vzdignili, na njih je
odplaval Kristus. Zvezde so mu hitele pod
noge, obleka se je širila po obnebju ...

Še dolgo je klečal Ismail. Miren je bil
v duši. Nosil bode novi vitez, kar mu je namenil
Gospod. Ko je zažarel svetli dan v
prvem žaru solnca, je vstal. Gledal je prebujajoče
se morje vôde, prebujajoče se
morje hiš. O Carigrad, iztočni biser, ali si
bil kdaj tako lep, kakor v tisti jutranji uri,
ko se je poslavljal od tebe Ismail-paša? ...

Amra je prišel do njega. Iskal ga je, da
mu pove, kako se je izkazalo zadnje zdravilno
sredstvo. Romana spi globoko, mirno.
Zdravnik se je izjavil, da je — rešena.

„Kristus jo je obudil od smrti“, je rekel
hvaležno Ivo. Amra ga je pogledal začudeno.
Videl je izpremenjeno lice očetovo.
In oče ga je objel:

„Amra, ti resnice željna duša, raduj se
z menoj. Našel sem, kar sem izgubil. Gospod

se je ozrl na mene ... Amra, hiti z
menoj odtod!“

Amra je vklonil koleno pred očetom, mu
poljubil roko in rekel burno: „Da, pustimo
vse in pojdimo za resnico. Umrimo za njo.“

Vilemirjeva plavolasa glava se je prikazala
na strehi. Iskal je duška veselju, ker je
bila rešena sestra.

Začuden je zastal. Ivo mu je stegnil roki
naproti proseč: „Moj sin, odpusti očetu, ki
te je navajal na kriva pota ...“

Najtežje je bilo Ivotu prositi Radivoja
odpuščanja. Pa prihitel je ta k njemu, objel
ga srčno in prosil sam odpuščanja. Daleč
so bile vse sence sovraštva, utonile in izginile
so ob bolniški postelji Romane. Sel
iz seraja, ki je prinesel pismo za Amro, ni
motil globoke radosti naše družine. Amra
ni poljubil lista mogočnega gospodarja; nasmehnil
se je njegovi vsebini. Mohamed je
pisal:

„Gospodar Evrope in Azije pozdravlja
v svoji veliki milosti sorodnika in sužnja
Amro, ago velikega sultana. Vem, da nisi
bolan, Amra, pač pa si se najedel mrhovine
v kristjanski deželi. Vem, da si privedel
kristjane s seboj, da kuješ zarote v moji
palači, podeljeni — psu Ismailu. Prizanašal
sam ti radi Fatime. Ako ljubiš življenje, pridi
v Bruso, privedi tudi Ismajla in kristjane.
Gospodar sveta ima odprte roke za vse.“

Radivoj se je nasmehnil:

„To se pravi prinesite mi vaše glave.
No le počakaj, Mohamed. S pismom ga zadržiš
nekaj časa, Amro — med tem okreva
Romana, za silo se pa znamo tudi še udariti,
kaj, junaki!“

„Saj bi se že rad enkrat udaril“, je tožil
Vilemir, „vidiš turške vojake, pa se ne smeš
poskusiti ž njimi.“

Po dolgem spanju se je prebudila Romana
in pogledala okoli sebe. Videla se je
v tujem kraju. Nad njo se je sklonil ko
lilija bel obraz mlade deklice, odzunaj je
slišala glas Vilemirjev ... Domislila se je vsega.
Domislila se je, da mora biti hudo očetu.
V blodni bolezni jo je mučila senca njegovih
strahov. Šepetala je proseče: „Oče!“
Mira ga je poklicala. Rdečica ga je zalivala.
Pa tista, ki je slutila in razumela vse njegove
dušne borbe, mu je stegnila suho ročico
naproti in je poizkusila nasloniti glavico
nanj. Prišli so po prstih za njim, da vidijo
prebujeno Romano. Čestitali so si, se naslanjali
na Iva in na posteljo Romanino.
Sreča je žarela v očeh vseh: Vstala sta dva
draga mrtva. Ivo je čutil, da ga ljubijo vsi
— da bi mu oprostila tudi Jelena. Srečen?
On ni smel, ni zaslužil sreče. Zarezal se
mu je oster nož v srce. V veselje so donele
besede: „Če me ljubiš — pusti vse!“

XIV.

Srebrno je zvenel Romanin smeh
po palači, vrtu in kiosku. Aiša
je pripravljala za na pot —
cele gore tovorov, za katere
bi trebalo krdela konj. Tudi
možje so se smejalí — skrbni Aiši. Vsi pa so
zakrivali neugodni položaj komaj preboleli
deklici. Romana namreč ni vedela nič o kugi,
ne o Mohamedovi nemilosti. Bilo ji je lepo
v palači, vendar je njena duša hrepenela po
bosanskih gorah, po daljnem Rihenberku.
Vsak dan je vprašala strica, kdaj že gredo,
vsak dan ji je odgovarjal le-ta: „Nisi še dovolj
močna, dušica.“ Vendar je bilo vse pripravljeno.
Tovori so se grmadili, junaki hodili
nestrpno po palači. Šli bi — ali kako
iz mesta? Zaprli so bili mestna vrata tudi
podnevu in niso puščali nikogar vun. Bakšiš
bi utegnil pomagati — in naši znanci so se
zanašali na to, dokler se ni povrnil Janko
s paševih posestev. Ob Jedrenskih vratih
ga je prašala straža, kdo in kam? Na odgovor
mu je odprla vrata s pripombo: „K
Ismail-paši smeš, ali od njega ne sme nihče.
Smrti zapade, kdor ga izpusti.“ Ne iz mesta!
Toda morda je vendar mogoče podkupiti
stražo. Oprezni vitez je poslal Amro
na poizkušnjo. Zaman; nobena sedmerih
vrat se niso odprla Huseinovemu sinu. „Gre
nam za glavo, gospod“, so se branile straže
piastrov. „Mohamed si je zavaroval žrtve“,
je rekel Radivoj, „kaže se, da pošlje skoro
po tiste, k nočejo priti k njemu. Kdo ve,
kako se nam še zgodi ...“

Prodrli bi nemara s silo iz mesta — ali
ženske. Vilemir je hotel na morje. Ivo je poslušal.
Blisk nekega spomina mu je razsvetlil
lice; oddaljil se je naglo, povrnil skoro in
rekel veselo:

„Hvala Bogu! Mohamed naj nas le čaka.
Imamo izhod iz mesta. Poslušajte! Ko mi
je bil nagradil Mohamed moj sramotni odpad
s to palačo, sem pregledaval sode v
kleti. Carigrajci so imeli radi dobro vino —
v urah bridkosti sem si preganjal spomine
ž njim. Med vrstami sodov ob steni je bil
posebno velik sod, nekoliko odmaknjen od
zidu. Zadaj za njim opazim nekega dne vrata
v zidu. Gotovo kako skrivališče zakladov,
sem si mislil. Suženj mi je odprl vrata. Velik,
temen prostor je zazijal pred menoj. Šum
se je zaslišal, kakor od polagano se zibljajoče
vode. Velel sem sužnju prižgati baklje
in stopil ž njim v tisti neznani svet. Da
ste videli! Pod Carigradom je ogromen, obzidan
prostor. Dve veliki jezeri se pretakata
po njem, vmes so tlakana pota. S sužnjem
sva šla naravnost po široki poti. Prišla sva
do nezaklenjenih, le priprtih vrat, našla tudi
ostanke jedi in skrinjico z biseri. Jasno, da
so Carigrajci bežali tod na morje. Pred vratmi
je raslo mlado vrbje. Zaprla sva s sužnjem
vrata. Ukazal sem mu molčati o izhodu, ki
pride morda še prav. Suženj je izginil kmalu
po Jeleninem begu, jaz sem pozabil na skrito
pot — sedaj sem se prepričal, da je v kleti
vse po starem. Pojdite in poglejte.“

Juro je prižgal baklje. Iz večletnega miru
probujena vrata so zaškripala nevoljno. Nepregledna
temna dvorana jih je sprejela.
Čudno je bilo v njej. V tmini je grgrala pritajeno
voda. Svit bakelj je osvetlil vrste marmornih
stebrov, na katerih je počival kameniti
strop. Vilemir se je oziral po votlini
in vzkliknil:

„To je velikanski, od Rimljanov sezidani
vodovod, o katerem mi je pravil Zenon.
Dve cisterni sta. Ena sloni na tristointrideseterih

stebrih, druga na devetstoterih.
Deževnica
in studenčnica se nabirata v trivoglatih
ribnikih, šest ur daleč naokoli Carigrada, in
se stekata po jarkih in ceveh v cisterni. Grki
so bili že pozabili na ta vodovod in prišli
zopet slučajno, kakor moj oče, do njega.
Turek gotovo ne ve zanj. Tukaj se steka
tako velika množina vode, da preskrbi lahko
ena cisterna brez dotokov ogromno mesto
skozi dvajset mesecev z vodo.“

„Prav imaš, Vilemir, to je rimsko delo.
Veličastno je tu. Svečniki so stebri, strop
in tla se zdita posuta z biseri. Na blatu in
vlagi se pozna, da voda včasih prestopa.“

Pogreznjen v načrt rešitve je molčal Ivo.
Tako so prišli do železnih vrat, katera so
odprli s težavo. Skozi odprtino jih je pogledal
nejasno dan. Ivo se je prestrašil meneč,
da je izhod zasut. Pa je bila le vrba,
ki je bila vzrasla iz vrbja in zakrivala z visečimi
vejami vrata. Vilemir je razmeknil s
sabljo veje in vzkliknil od veselja. Bospor
se je blestel pred njim. Vsi so si oddehnili.
— Juro si je ogledal vrbo.

„Treba bo sekire. Ob noč jo posekava
s Tonetom. Ko odidemo, založim vrata z
vejami.“

Vračaje se v palačo je razlagal Ivo Radivoju
svoj načrt: V Peri dobi ljudi, ki spravijo
radi kristjana v varnost. Naroči si veliko
ladjo, jo naloži z blagom in se popelje kot
kupec do Belgrada. Od tam naprej bo paši
odprta pot. Mohamed ne izve tako hitro
za njihov beg. Tačas ...

Ismail je sunil z nogo ob neko malo
stvar. Zazvenela je rahlo kakor daljni spomin.
Vilemir se je sklonil in pobral ženski
zavratnici podobno reč. Blato se je je držalo.

Hitro jo je vzel Ivo sinu iz roke in glej,
zazveneli so številni zlati, zasvetil se je velik
rubin ... Ivo je pogledal smrtno bledega
Radivoja ... — —

Bila je zavratnica — Jelenina. Tisti rubin
ji je bil dal Radivoj ob rojstvu Vilemirjevem,
nebrojne zlate ji je bil podaril ob veselih
dogodkih v mladosti tako srečnega življenja
Jeleninega. Stali so presunjeni. Iz temin valov
je vstajala Jelena, izza stebrov je stopala njena
ponosna postava. Tod je torej bežala prelepa
pred sramoto in tod je nosila drhteča
mati Vilemirja ... Pokleknil bi in poljubil
sledove njenih stopinj. Pa izprala jih je že
davno voda, zagrnilo jih je blato ... Vlažen
strop — vlažna tla in vlažna očesa ... Poljuboval
je Ivo zavratnico, kot drag zaklad
jo je spravil na srce: „Dam jo Romani, toda
ne sedaj, pretresla bi se ubožica.“

Vrnili so se v palačo in govorili z Aišo.
Previdno je pojasnil Radivoj Romani položaj.
Nežna potomka junakov ni poznala strahu,
silila je na odhod.

Iz Pere je prinesel Ivo vest, da jih počaka
o mraku drugega dne jadrnica pri
vratih. Amra je vprašal, kaj storiti s sužnji,
da ne zasledijo njihove poti. Vilemir je
razsodil: Zaprimo jih v kiosk. Ko jim postane
dolgčas, si bodo že pomagali.

Legli so zadnjič k počitku v Carigradu.
Pa nobeden ni zatisnil očesa. Odbežala je
kratka poletna noč, zarja se je zaznala. Vsi
so gledali željno vanjo. Bila je zarja svobode,
ki jim zasije izven tega tako krasnega,
a zasužnjenega mesta. — Po zajtrku je zapovedala
Aiša kiaru, da odvede vse sužnje
k snaženju kioska. Za njimi je pozaklenil
Juro vsa vrata palače, zapahnil okna.

Poldan je minil, preden so spravili tovore
in odvedli konje v podzemski prostor.
Žeža je bila napravila kosilo, kakor ga napravi
kuharica ob selitvi, ko je raztresena
v tisočerih skrbeh. Med kosilom je udarilo
s tolkačem po velikih vratih. Spogledali so
se. Vitez je hitel pogledat, kdo je, in se je
vrnil smehljaje.

„Pijmo na zdravje velikega sultana, ki
nam pošilja častno stražo ... Sto sipahijev
čaka na ulici.“ Čaše so zvenele — tolkač
je tolkel jezno po vratih. „Škoda!“ sta dejala
Vilemir in Janko in se igrala z ročem
sablje. Amra je tožno pogledal mater ...
Bil je čas ... Še en pogled po pesmi lepote
— malo sreče si užila tukaj, Aiša, in
vendar je težko slovo ... Radivojevo prijazno
oko je tolažilo sina in mater. Pogum!
Golobje oko Romanino se je ovlažilo, prijela
je Amra za roko in ga vedla tožnega
v klet; upognjena je sledila ob Radivojevi
roki sorodnica prerokovega naslednika svojemu
sinu. Pa ko so stopili v podzemsko
dvorano, se je ohrabrila. Saj gre za sinom
v svobodo.

Ivo je hitel do obmorskih vrat. Prišlo je
nekoliko dnevne svetlobe in zraka do beguncev,
ki so morali prebiti nekaj časa tam.
Grgrala, tikala je voda. Konji, začudeni nad
nenavadnim hlevom, so rezgetali, odzunaj
je prihajal udar vesel, pesem galjotov, ki
so vodili galeje. Sedeli so na tovorih, hodili
po hodniku. Govorili niso mnogo. Dolge
ure pričakovanja so končno minile. Svetloba
je bledela, barka priplavala tik obrežja, zaviknil
je čuk, zalajal pes — jadrnica se je
ustavila. Tiho, naglo so se ukrcali. Dvanajst
mornarjev, krepak krmar, nekdaj turški suženj,
so se poklonili Ivu in znašali tovore.
Fanaraki v Galati in Skadru so zažareli. Zvezdice
so zaigrale, večerni veter je prinašal
vonj vrtov. Pihnil je v jadra velike jadrnice,
ki se je spustila veselo na pot. Roke potnikov
in mornarjev so prekrižale čelo, usta
in prsi, oči so se orosile radosti in tuge,
srca so vzdihnila za božje varstvo. Temina
je zagrnila Carigrad. Hrepeneč je gledala
Aiša za njim. Husein, Amra, slava in moč,
vse ostaja za njo. Časek je še videla žar
velikega fanarja. Luna je priplula nad Azijskim
gorovjem, obsevala bajno Bosporski
preliv. Po obrežju so se belila letovišča ...
Amra je prišel k materi, se naslonli ob njo
in izgovarjal šepetaje tolažbepolne besede
kristjanov: „Češčena kraljica ...“ Naučila
ga je molitev Romana. — Hitela je barka.
Bajnokrasna vožnja! Radovala se je mladina,
snovala načrte za megleno prihodnost. Vilemir

si je hotel zidati grad na tistem griču,
kjer je preživel kot tlačan otroška leta —
in potem ... Ljubomira je rdela, molčala.
Amra pojde z materjo na Koroško, da poišče
grad na strmem hribu. Janko se zapiše
v konjico, ki bo čuvala odslej po načrtu obmejnih
plemenitašev noč in dan mejo. Zraven
strica je sedela Romana in molčala.
Njena prihodnost je bila — streči stricu,
tolažiti očeta in če najde mater, živeti za
njo. Tiha in globoka ljubezen do Amre
mora ostati brez sadu ... Plavala je barka.
Stric in svak sta poslušala načrte mladine.
Raduj se prihodnosti, mladina, upaj! Svetli
so tvoji dnevi. Nam je že ugasnila zemska
zarja, mi se oziramo za svetlejšim dnem.
Tam požanjemo, kar smo sejali tukaj. Dobro
obdelano je bilo polje Radivojevega srca,
iztrebljen slednji plevel. Ivo pa bo moral
še orati, kopati, trebiti. Motila ga bo Jelenina
slika, Vilemirjeva postava, Romanin glas ...
Zakaj bi ne živel med otroki in se radoval?
Ne, ne sme! Neobdelana je njiva srca, še
raste trn in osat po njej. Čas žetve pa se
bliža ...

Dospeli so na odprto morje. Na krovu
se je slišal smeh, petje. Krmar in mornarji,
zasužnjeni sinovi daljnih deželâ, so spremljali
udarce vesel z monotono pesmijo. Veselo
je pela slovenska, po turško oblečena
mladina. Skrbno sta opazovala Ivo in Radivoj
okoli velikega jambora združeni dvojici.
Videla sta, kako preži nanje sanjavobleda
ljubezen. Sledila bo vlažnooka tuga,
vdrtolična skrb ... Ne bilo bi veselja, da
ni ljubezni, svet bi zaspal, postal velik grob
— pa tudi bolečin bi ne bilo. Janko ni sodil
med srečne, držal se je móž. Zanj je bil le
boj, osveta za očetove muke, za pogaženi
križ. Včasih se je domislil grličinih Nastinih
oči, njenih tolažilnih besed — pa to je bilo
le mimogrede — kakor splava lahna meglica
na obzorje in se razprši ...

Krmar je privozil varno v ustje Donave.
V Galatu je pregledal trebušnat beg ladjo
in potnike. Spoznal je Ismail-pašo in Amra
bega, se jima klanjal do tal in želel, da bi
bila njuna senca vedno daljši. Vprašal je po
dvorskih novicah ... Bili so popolnoma
varni. Toda begunec naj se ne mudi ...

Po materi-reki, slovanski Donavi je ladja
zajadrala med pečine in pregrade Železnih
vrat, ki zajezujejo in zožujejo reko. Zato
drvi tako mogočna in jezna skozi nje. Silno
nevarna vožnja ... Pa krmar, kateremu je
bil dal galatski beg pomočnika, je prevozil
srečno skozi Železna vrata, brodil mimo
Grebena, črez padce in toke, mimo nebotičnih
pečin, okoli katerih poletavajo orli in
sokoli, kjer si je vsekala Rimljanova roka
pot v skalovje, skozi temotni Kazanski prelaz
v belgrajski pristan. Tu so se potniki izkrcali.
Hoteli so jež skozi Bosno. Radivoju
je dejalo srce, da se posreči begu, kar se
ni hajduku, da najde mater, ko je našel sina.
Bogato je nagradil Ivo krmarja in mornarje,
ki so se veseli vrnili v Carigrad.

V Belgradu so počivali potniki dva dni.
Uživali so gostoljubje Ahmed-paše, ki jim
je dal tudi vodnika, da jih popelje po najbližjem
potu v bosanski pašaluk, in stražo,
da jih varuje hajduških napadov. Tudi ženske
so jezdile, celo Žeža. Radivoj je varoval
Romano, Vilemir Ljubomiro, Amra mater.
Ivo je jezdil sam. Bližal se je Bosni. Spomini
mladosti, zlati, ljubi spomini so vstajali
— pa podili so jih spomini sramote, dvigale
so se krvave pošasti. Nizko je sklonil
čelo tisti, ki ni bil vreden, da ga obseva
solnce domovine. Ločil se je neopažen popolnoma
od molčeče družbe in zajezdil med
stoletne hraste. Konj si je iskal poti med
grmovjem. Vstajalo je v šumenju gozda ...
Ptice so pele — pa to ni ptičji spev, to je
Jelenin sladki smeh ... Hrasti so šumeli —
pa to je šum Jelenine obleke ... Rumene kite
cvetja so visele po grmovju — pa to ni
cvetje, to so Jelenini zlati lasje ... O Jelena,
solnce lepote! Tvoj Ivo se vrača, ti mu prihajaš
naproti ... Vničeno je, kar naju je
razdružilo ... Ljubezen odpušča, ljubezen
ljubi — prikaži se, Jelena, solnce lepote!
Še se gibljejo stoletnih bosanskih gozdov
mogočne glave, še se vije trta po dolinah
in pečinah. Še se pasejo črede konj, goved
in ovac po planem, skače brzonogi jelen

po gozdu, se valovijo polja, se penijo vode,
belijo gradovi ... Še je Bosna ponosna, bogata
— vrni se, Jelena, solnce lepote ...

A dvignile so se krvave pošasti, zagrnile
divno Jelenino podobo. Penila se je,
pršela je Pliva ... Na okroglatem griču se
je prikazala prestolnica Tomaževiča, dom
Katarine ... Medved-dvor je gledal pretilno
iz drevja: Kje je moja gospa, kje vitez junak?
Gorelo, žgalo je v srcu. Pošasti so šepetale:
Vzemi, Ismail-paša, nož — zasadi si ga
v srce ... Vzemi pas — obesi se na visoko
drevo ... Tisoči so umrli tu in ti si sokriv
njih smrti ... Za tebe ni milosti, ni odpuščanja.
Ismail ... Umri! Izbegni pošastim,
ki prežijo nate ... Že je segla trepetajoča
roka za pas ... Pa jasno je zazvenelo po
zraku: „Oče!“ Tista, ki je slutila, kaj se godi
v očetovem srcu, je prijezdila na očetovo
stran, ga tolažila z rahlo besedo ... In Ismail
je jezdil naprej ...

* * *

Veselo je sprejel Vejhum-paša potnike
iz Carigrada. Ženske je nastanil v haremu,
moške je peljal v svoj selamlik. Mlada pašinja,
obdana od majhnih otrok, ni vedela,
kako bi izrazila Aiši, sorodnici gospodarja
vseh vernih, svoje spoštovanje. Po mnogih
poklonih in po običnem pogoščenju so se
spustile v pogovor o kugi v Carigradu, o
spletkah po carigrajskih in bosanskih haremih.
Ljubomira se je igrala s pašino deco.
Romana se je odtegnila družbi in si poiskala
poti na vrt. Paša je imel svoj sedež v trdnjavi,
katero je bil utrdil Tomaževič, ki je bila
zdaj last Mohameda. Vrt je bil na rebri
griča, na vzhodni, neobzidani strani. Romana
se je ozrla po kamenitih gorah domovine, ki
so gledale njeno in nje pradedov zibel. Kaj
čuti sedaj oče, kaj stric, ko morata uživati
gostoljubnost Turkovo, ko poslušata njegove
nakane za nove napade! Modro je
bilo od strica, ustaviti se v Jajcu; vedel bo
svariti obmejne dežele, izvedel kaj o — materi.
Modro je bilo, ali grozno težko. Kletev
je silila v usta, solza v oko ... Premagana
od svoje in svojcev bolesti se je vrgla Romana
v travo in zarila lice v njo. Stric se
je namenil ostati par dni pri Vejhum-paši.
Naročil je Aiši, naj kaj poizve pri pašinji o
Jeleni, naj se seznani, obišče druge hareme;
kar se je skrilo tam za vedno moškemu
očesu — najde ženska. Romana je mislila
na to, ali brez nade. Njena duša je bila tako
trudna. Videla je očetovo roko na nožu,
trpela vse njegove muke ž njim. Kakšno
bo njegovo življenje in njeno? Kam se bo
skril oče, ko pridejo ponosni plemiči, kam
bo pogledal Vilemir, ko ga poprašajo: Kje
je bil oče poprej? S kakim očesom naj stopi
izdajalcev sin pred plemiča in poprosi Ljubomirine
roke? Saj Vilemir ljubi deklico in ona
njega ... V bližini je šumel vodopad, pršeče
kaplje so padale na Romanino glavo. Vrgla
je fes raz glavo in strmela v vodo. O Bog
— samo misliti ne ... Ne čutiti, trpeti ...

Zašumelo je, zaškripalo po pesku. Lahek,
toda truden je bil korak, ki je prihajal, počasen,
kakor človeka, ki je zgrešil cilj in se
mu ne mudi nikamor. Romana je pogledala
kvišku — srce ji je zastalo ... Oko se ji
je razširilo v groznem strmenju, lice je okamenelo
... Po stezi je prihajala stara Turkinja,
oblečena v modro platneno obleko.
Glavo je imela razkrito. Sivi, zelo dolgi in
bujni lasje so ji viseli razmršeni po ramenih,
roke so visele trudno ob boku. Njen obraz
je kazal sled nenavadne lepote. Zdaj so
krile gube visoko čelo, modri obroči so
senčili lica, vela je visela rumenkasta koža,
nos se je tančil, blede ustnice so drgetale.
Ta ženska je morala biti zelo bolna. Suhe
so štrlele obramne kosti, videlo se je naglo
dviganje pljuč. In ne le život — tudi duh
je bil bolan. Na licu je ženi ležala tista
grozna senca, ki priča, da je nehalo delovanje
duha ... Ko je zagledala Romano,
se je ustavila pred deklico, jo motrila ...
Modro je bilo oko, ali brezizrazno je strmelo
v svet, ker je bila pretrgana vez, ki
veže zunanjost z notranjostjo. Senca misli
se je pojavila na licu, roka se je dvignila
počasi do čela, oko je iskalo ... Stresla je
glavo ... Nič ... Sklonila se je k Romani
in ji pogladila lase. Brezmejna žalost se je

zrcalila zdaj v licu in očesu ... Vsa žalost
ljubeče matere je zvenela iz hripavega glasu,
ko je vzkliknila z izrazom blazne: „Moj Vilemir,
kje si, moje dete?“ ...

Uboga, nežna Romana! Toliko let je
hrepenela po materi, glej, zdaj jo je našla
— bledo, proti grobu hitečo, senco nekdanje
Jelene ... Romana ni kriknila v grozni bolesti
tistega hipa. Ovila je roki krog vratu
blazne in ji šepetala najslajše besede. Ta jo
je poslušala in strmela predse brezizrazno ...
En spomin, ena predstava samo je živela v
njeni duši ... Zopet je zastokala: „Radivoj,
reši Vilemirja!“

„Ali me ne poznaš, mamica? Ne poznaš,
zlata mamica, svoje Romanke?“

Prisrčni hčerini glasi niso odzvali odmeva
v odsotnem materinem duhu. Romana se
je vrgla na tla in se razjokala kakor nikdar
poprej — četudi je pretočila mnogo solzâ
v svojem kratkem življenju. Pa tiste solze
je sladil up ... Izpolnil se je up, ali kako,
o Bog! Deklici se je zdelo, da joče gora,
zemlja in nebo z njo ... Tedaj se je domislila
in skočila pokoncu: Stric bo lečil ...
strica spozna sestra, Romane ne more, ker
je bila takrat še manjši ... Brata in moža
spozna, razum se ji vrne, zdravje se vrne,
in Jelena se bo veselila še dolgo v krogu
svojih vnukov ...

Močan si, Radivoj — prenesel si že mnogo.
Iskal si sestro, zastavljal življenje za njo. A
ona, nevajena kljubovati nevihtam življenja,
je ovenela, se zlomila v pišu ... Našel si
dediča svojega imena, izpreobrnil se je Ivo,
k popolni sreči si želel še sestre edinice.
Pa ni je popolne sreče na svetu, Radivoj,
junak! — In ti, Ivo? Klečati si hotel pri
njenih nogah, prositi jo odpuščanja, tožiti
o tako praznem, porušenem življenju ...
Tožiti, prositi, dokler bi se ne usmililo modro
oko in porosilo odpuščanja ... Ne bo je,
te tolažbe. — In ti Vilemir? V sijaju lepote
je stala slika tvoje matere pred teboj. Kako
si hrepenel nasloniti se še enkrat na njeno
srce, ji potožiti, da si pogrešal slaboten njene
roke ... In glej, zdaj jo zopet imaš — in je
nimaš matere ... Strta je, pogažena Jelena!
Ko je izvedel Vejhum, da je sužnja pašinje
dolgo iskana žena Ismajlova, je bil žalosten.
Grozovit nasproti kristjanom, je imel
mehko srce za svojce. Zato mu je bilo hudo,
da je našel Ismail ženo, radi katere se je
dvignil v Bosno, bolno na duši in telesu.
Povedal je, kako je prišla Jelena v njegov
harem. Abdul, Vejhumov brat, je potoval
v Bosno. Naletel je na vojake, ki so hoteli
privezati obupno se branečo žensko na konja.
Smilila se mu je, zato jo je otel vojakom in
privedel v Jajce. Branila se je, jokala in klicala
imeni, ki sta ji vedno v ustih. Pašinja
jo je utolažila nekoliko. Vsi so bili osupli
nad njeno lepoto. Abdul jo je hotel vzeti
s seboj — žena, ne sužnja naj mu bi bila.
Pa ona je trepetala in besnela, če se ji je
le pokazal moški. Moral jo je pustiti. Večkratov
je prišel pogledat lepo tujko. Bolezen
ji je jemala čar lepote, Abdul je pozabil
na njo, in tako životari tu. Igra se z
otroki, veze, kadar se ji ljubi, večinoma pa
hodi okrog in išče nečesa. Moškega ne sme
videti, trepeče, beži. Ne jé po cele dneve
in je oslabela zadnje leto docela ...

Radivoj je hotel videti sestro. Šel je na
vrt, kjer so pustili Jeleno samo. Pretožno
svidenje! Brat, ki je ljubil sestro z veliko,
sveto ljubeznijo, ki se je ločil od cvetoče,
mlade — je našel zdaj v poraženem telesu
zmedenega duha. Ni bilo Jelene, solnčne,
krasne. Nagovoril jo je rahlo, kakor mati
bolno dete. Zgenila se je ob njegovem glasu,
strmela je vanj ... Pa ni hitela v njegovo
naročje. Pogledala je po obleki, zatrepetala
in klicala: „Radivoj, moj brat, pomagaj!„“
Radivoj ni poznal solz — sedaj je plakal
kakor dete. Tisti, ki so to svidenje opazovali,
skriti za cvetočimi grmi, si niso vedeli
svèta. Prevelika žalost je zagrnila misli. Ljubomira,
katera ni občutila tako zelo bolesti drugih,
si je domislila:

„Boji se vas, gospod, ker ste oblečeni
po turško. Ko bi se oblekli, kakor vas je
videla včasih, morda bi vas spoznala.“

Modra misel. Radivoj je ubogal. Sklenil
je odvesti Jeleno na rojstni dom, v bližnji
Medved-dvor, kjer je stanovala poprej. Nihče

ni prebival v njem. Ko je bil odšel Ivo v
Carigrad, je zaklenil dvor in vzel ključe seboj.
Pajki so predli mreže po dvoru, bršljan
je preprezal zid in streho, veter je pobil
šipe, se igral s polknicami. Po kleti je rastel
mah, po dvorišču koprive. Po sobah je ležal
na ped visoko prah, zid se je krušil. Na
vrtu je podivjalo sadno drevje, slaki in trte
so zagrinjale grme cvetočih rož. Dišalo je
tako čudno, leblelo tako tiho po hiši in
vrtu, kakor da se spominja še vse krasne
mlade gospe, kakor da zveni še po zraku
njen sladki smeh. Zapuščeni dvor je bil pribežališče
hajdukov. Skriven vhod je vodil
vanj. Kadar so iskali Turki hajduke po gorah,
so našli oni tukaj varno zavetje.

Odprla so se okna in vrata zapuščenega
dvora. Urne noge so hitele po sobah —
ljubeči pogled je objemal zaprašene stene.
V okroglem stolpu je bilo vse kakor poprej,
ko je bivala Jelena tako rada v njem.
Na blazini pri oknu so ležale gosli, na stolu
otročja suknjiča, na tleh par otročjih opančičev
in igrače. Kaki spomini za Vilemirja
in Romano! Sestra se je naslonila na brata
in mu pravila, kako sta se igrala pri nogah
lepe matere, ko je ona vezla ali prebirala
strune in sta sedela oče in stric na divanu
zraven nje. O, da bi se vrnila tista doba!

Privedli so jo ... Oblekli so jo v njeno
obleko, ki je ležala v skrinji, v široko belo
obleko. Hčerka je razčesala materi zmedene
lase, jih mazilila z dragim oljem, močila s
solzami. Tudi sama se je preoblekla v materino
obleko. Bila ji je zelo dolga, ker je
bila mati visoke postave, bujnega telesa.
Potem je vedla mater na divan, ji dala gosli
v roke in sedla k njenim nogam, kakor da
je nekdanja majhna, drobna Romanica. Široko
so se bile odprle Jelenine oči, ko so
jo pripeljali v dvor, v njeno ljubo sobico.
Njen pogled je pozdravljal stene kakor
stare znance, hitel po predmetih, po Romaninih
laseh, kakor da je vse to tisto, kar
je pogrešala duša. „Kje je Vilemir?“ je zaprašala.

„Stric je šel ž njim po rože na vrt“, je
odgovorila Romana kakor v nekdanjih dneh.
Pred vratmi so zazvenele ostroge. Jelena je
pogledala živo, lice ji je rdelo ...

„Jelena, dušica, ali smem?“ Veselo, naglo je
vprašal Radivoj. Mehanično, kakor da sledi
davnemu spominu in navadi je odgovorila:
„Svobodno, moj brat.“ Hitro je vstopil. Oblečen
je bil v dolg, bel župan, opasan z vezenim
pasom in pokrit z rdečo čepico. V
roki je imel šop rož. „Zdrava, Jelena, golobica“,
je rekel in poljubil strmečo sestro
na čelo. Poljubil je tudi Romano. Vse kakor
so se pozdravljali — v nekdanjih dneh.

Prežene li ta igra mrak duha? Zaigralo je
v Jeleninih modrih očeh — plaho, čudno in
neubrano se je nasmejala. To ni bil Jelenin
nekdanji smeh, bil je glas ubite duše ...

Zazvenele so zopet ostroge, meč je tolkel
na jeklene dokolenice. V viteški opravi, čelado,
z dolgim peresem v roki, je vstopil
Ivo. „Zdrava, Jelena! Zdrav, Radivoj!“ Jelena
se je dvignila njemu naproti ... Poljubil je
njena bleda usta, jo potegnil na divan in se
sklonil nad Romano: „Si-li pridna, hčerka?
Kje je Vilemir?“

Jelena se je naslonila na moža, gledala
njega, brata in hčerko. Naporno so delali
možgani. Ti znani obrazi, ki niso bili vendar
več isti, kot so živeli v temoti njenega
duha ... Ta kraj, dom njene sreče, katerega
je bila zapustila in šla kam, kod? Kako je
prišla zopet sem ... In kje je dete?

„Kod si jezdil, Ivo?“ je prašal Radivoj
in pogledal presunljivo svaka. Ta je namršil
čelo in odgovarjal nerad.

„Ne vem, kaj snujeta vidva s Katarino —
pazi, Ivo ... Jaz moram v Rim, čuvaj mi
Jeleno — varuj se spletk. Veš, da preži
Mohamed na našo deželo ... Naša vitežka
in kristjanska dolžnost je, da obvarujemo
Bosno Turka, da zapustimo svojim otrokom
svobodno vero in domovino. Zato ne spletkarita
s Carigradom ...“

Pozorno je poslušala Jelena. „Rim, Katarina,
Mohamed, Carigrad, vera“, je ponavljala
mehanično. Vera — ali je ni pogazil Ivo,
ni-li bežala radi vere, da jo reši otrokom ...
Kje je Vilemir? Vstala je naglo, prašala odločno.
Vznemirjeni so jo motrili. S strahom

se je prašal Ivo: Kaj sedaj ... Radivoj je
objel sestro, jo posadil nazaj:

„Saj pride, draga.“

„Mamica, odpri!“ je zaklical zunaj Vilemir,
kakor bi hitel k nji — nekdanje dete.
Jelena je zadrhtela ob tem glasu in stresla
začudeno glavo. Vilemir je pritajil kolikor
mogoče svoj glas — ali srebrnega otroškega
ni mogel posneti. Pač je drhtela v njem
ljubezen in strah — to je umela Jelena.
Vstala je in hitela sinu naproti. Radivoj je
odprl vrata. Jelena je širila roki v objem,
lice ji je zalila sladkost materine ljubezni ...
Začudena je zastala ... Vilemir je vstopil.
Oblečen je bil v belo bosansko obleko,
dolgi lasje, katere je skrival na potu pod
turbanom, so padali po rami, kakor Vilemirčku.
Britev je posnela skrbno vsak sled
mahu raz mlado lice. Jelena je stala, gledala
tistega, ki je bil — in ni bil njen Vilemirček ...
Pač, saj je to tisto krasno modro oko, katero
je poljubovala srečna mati neštetokratov,
je tisto lepo lice, je to sin, ki je bil ponos
materin, veselje očetovo, stričev up — je to
zadnji Vladimirovič ...

Vsa bolest dolge, v neizmerni žalosti za
sinom nejasno prežite dobe je zvenela v materinem
glasu, ko je kriknila: „Moj sin!“ in
padla brez zavesti v sinovo naročje ... Položili
so jo na divan in pazili nanjo polni
skrbi. Spoznala, zavedla se je vsega. Kako
bo preneslo oslabljeno telo to pretresujoče
spoznanje in svidenje! Dolga je bila omedlevica,
iz nje je prešla Jelena v globoko
spanje. Ni kazalo buditi je. Romana je klečala
pri njej, Radivoj je slonel pri nogah.
Ivo in Vilemir sta se skrila, da se ne prestraši
Jelena, ko se prebudi in ... O, samo
še enkrat naj pogleda, govori jasno, le en
pogled odpuščanja, ljubezni, o Bog! Glej,
Ivo, zapuščeni vrt, rušeče se zidovje, to usehlo
tebi tako drago rožo poglej! Plazi se, Ivo,
po kolenih, naj ti lije pot v krvavih kapljah,
naj dero v potokih solze, da izperejo srage
krvi na tvojih rokah ... Zadostil si želji častilakomnega
srca, uničil si navidezne nasprotnike
... Domovino si izdal, Ismail! Uničil si
s tem sebe in tisto, katero si ljubil tako vroče.
Kam ubežiš pred njenim pogledom, ko se
prebudi!

Solnce se je pomikalo k zatonu. V zapuščenem
vrtu je odprla roža dehtečo glavico,
v zapuščenem dvoru je odprla Jelena
oko in se nasmehnila bratu.

„Jelena, zlata dušica, je-li da me poznaš!“
je vzkliknil in pokleknil k njeni glavi. Ovila
mu je suhi roki okrog vratu. Dolgo je slonel
brat pri sestri edinici, dolgo mu je šepetala,
tožila, kaj je prestala, kar je bila ločena od
njega. Izdajstvo moževo, skrb, da reši dušo
sinu, skrb, da reši svojo čast ... Kako je
padla megla na njeno dušo, kar ji je iztrgala
sirova roka otroka ... Kar je bilo pred tem,
ji je bilo jasno kakor včeraj — kaj potem,
koliko časa je bila bolna, ni vedela. Pa je
pogledala svoji roki, upadle rame, sive lase
in je vzdihnila: „Osivela sem! Bila sem res
dolgo bolna, Radivoj? Ali ozdravim, povej?
Rada bi živela med vami ... O, pokliči, privedi
mi otroka ...“

Hitela sta otroka v naročje materino.
Stisnila ju je k sebi, ju poljubovala, kot bi
jima hotela nadomestiti v tisti uri vso toliko
let pogrešano ljubezen. Radivoj je branil
sestri, jo silil da se okrepi z jedjo. Brat in
hčerka sta stregla Jeleni. Čutila se je močno,
lice ji je oživelo, rožnat soj je prebijal polt.
Ni se mogla nagledati sina junaka in drobne
hčerke junaške matere.

Pred pragom je ležal Ivo na kolenih,
poslušal ... Izpraševala je otroka in brata o
njunem življenju. Stric, le stric je zvenelo iz
mladih ust, stric je bil občudovan, ljubljen
kakor poprej — očeta ni omenil nihče. Ni
z besedico ni prašala po njem ... Ali mu
ni odpustila? Ali ga ni nikoli ljubila?

Ivo, spokornik pred vrati, kaj hite hipi
v večnost ... Ali ti ne prinese nobeden odpuščanja?

Vendar je bil vsem na mislih ... Samo
imenovati se ga ni nihče upal. Tedaj pa je
naenkrat zaprašala: „Radivoj, ne prikrivaj
mi — kje je Ivo? Zdi se mi, da je bil
tukaj ...“

In hitel je praviti brat o Ivu spokorniku,
o možu, ki jo je ljubil vedno ... Jelena je

vzdihnila: „Slava Bogu, da se je vrnil k
Njemu. O kje je, da ga objamem — saj
tudi moja ljubezen ni minila nikdar ... Kje
je Ivo, da bo popolna moja sreča?!

Tisti, ki je ležal na čelu pred vratmi, se
je stresel ... Na kolenih se je drsal preko
praga in zaprosil:

„Jelena — odpusti!“ Naglo, kot v dneh
mladosti, je vstala in mu stopila naproti. Za
hip se ji je povrnila lepota. Rdela so lica,
zlato so zažareli lasje okrog čela, ljubezen
je sevala iz očesa. Bila je Jelena mladosti,
tista, ki je stala tako krasna v jutranji uri ob
vrtni stezi — — —

„Jelena, moje solnce!“ je vzkliknil Ivo
in jo stisnil k sebi. Tesno so se ga ovile
suhe roke, nagli udar njenega srca je čutil
ob svojem. Rosnih oči sta gledala otroka
starše, združene po tolikih letih. Radivoj je
pogledal hvaležno proti nebu. Ta hip sreče
mu je poplačal obilno ves trud njegovega
življenja. Vse kar mu je še mogla dati zemlja
sreče, se je zgrnilo nad spokornim Ivom.
Pa v šepetu sladkih Jeleninih besed in poljubov
mu je donel drug glas ... „Če me
ljubiš, pusti vse.“ — Gospod, preveč mi nalagaš
... Pusti, da se solnčim v sreči ljubezni
otrôk in žene ...

Toda Gospod mu je olajšal nastop k
pokori.

Jelena se je ozrla na brata in otroka. Vsi
so tukaj, trdni v veri, močni v upanju, edini
v ljubezni do nje ... In nasmejala se je srebrno,
veselo. Bil je smeh sreče, ki je zvenel
tako nepozaben v srcu Vilemirjevem. Pa nagloma
— kakor poči struna — se je utrgal
smeh ... Usta so ostala odprta, oko je strmelo
... Bled je priskočil Radivoj, vzel sestro
iz naročja okamenelega svaka, jo položil
rahlo na divan, se sklonil nad njo ...
Rosne kaplje na čelu, so strmeli vsi na Jeleno,
na strica; stali so tu kot okameneli.

Hipni čar lepote je izginil z Jeleninega
lica. Zaprli, udrli sta se očesi, rumení, nabira
se koža v neštete gube, nos štrli tako
ostro — usta so tako sinja ... Napor duha,
prevelika sreča, je zlomila trhlo posodo ...
Brat je prekrižal sestrino čelo:

„Ne motite z glasnim žalovanjem njenega
miru ... Še plava njen duh nad nami ...
Lepo smrt ti je dal Bog, Jelena, zlata duša,
Jelena, sestra edinica ... Z Bogom, sestra ...“
Drugim je branil, sam se je razjokal. Rože
v laseh Jeleninih niso venele, osvežile so
jih obilne solze.

V fojniški cerkvi je stal frančiškanski pater
v črnem plašču pred oltarjem. V lesenih
svečnikih so gorele lojenice okoli preproste
lesene krste. Ne ljubezen ne bogastvo nista
mogla preskrbeti Jeleni bogatega pogreba.
Počivala bo v siromašni rakvi svojih prednikov
... Cerkev je bila natlačena preprostega,
tlačenega naroda, med njim so stali
visokorasli borivci za svobodo, ponosni hajduki.
Vsi so se klanjali, odpevali, prosili za
dušni mir Jeleni Vladimirovičevi. Raja ni pozabila
krasne bosanske cvetke, še je pela
pesem o zvestem bratu Radivoju, o ljubljeni
sestri Jeleni. Pomilovaje so gledali mrki
možje na junaka, ki je klečal zlomljen pri
krsti toliko let iskane, dekleta in mladeniči
so se ozirali na mladenko, zagrnjeno v črni
pajčolan, iz katerega je gledala zlatolasa glavica,
na vitkega plemiča, čigar plemenito
lice je razjedala bolest. Ni uvel bosanski
cvet ... Živel, cvel bo v otrokih ... Blagoslovi
Bog Jelenina otroka — nasuj jima
cvetja na pot življenja ... Ivo ni klečal pri
krsti. Izdajavec se ni smel pokazati narodu.
V temnem kotu je poslušal, kako je zaškripal
kamen, ko se je zaprla rakev Vladimirovičev
nad Jeleno. Poslednja njih rodu, ki se odpočije
tod ... Po tujini bodeta blodila njena
otroka, ne brat, ne sin ne prideta po končani
poti k njej.

Zunaj so čakali konji. Nestrpno je prestavljal
Tone nogi. Ni gotovo, da odneso
zdravo kožo iz Bosne, da uide Žeža haremu.
Hajduki so silili na konje, ker je bil
prinesel Miho vest, da hiti od Vejhum-paše
poslana četa za begunci. Vejhum je dobil
vesti in ukaze iz Carigrada.

Pa Radivoj je ležal na rakvi sestre, Vilemir
in Romana se nista mogla odtrgati od
očeta. Prijatelji so stali solzni okoli njih.
Ivo je hotel nastopiti pokoro — zapustiti

draga otroka. Meniška obleka ga zakrije
svetu, hlapec bo siromašne raje — suženj
sužnjev. Po kolenih se bo plazil po cerkvi,
poljuboval stene, izpiral s svojimi solzami
tla, prenočeval na Jeleninem grobu. Vzdihi
in molitve bodo sledile, iskale draga otroka,
plemenitega svaka. Tako bo izpolnoval Gospodov
ukaz, zapustiti vse, dokler ne udari
ura, ko zadosti s svojo krvjo za svoje grehe.

XV.

Med hrasti in bukvami po bregovih Save
so stali kostanji v belem cvetu. Kadar je
zazibal veter veje, se je širil sladek vonj,
so leteli beli lističi raz drevesa. Krasne so
bile gore v svežem zelenju, travniki v pestrem
cvetju. Veselo je šumela srebropena
Sava, ljubimka in čuvarica slovenskih gradov,
mimo Brežic.

Visoko nad cesto ob Savi je sedela Romana
pod cvetočim kostanjem, zraven nje
je stal Radivoj. Gledala sta v doli na malo
ravnico ob visokem Savinem bregu. Živahno
se je gibalo tam. Vozili, nosili, vlačili, kopali,
merili in zidali so goloroki tlačani. Ponosno
se je kretal med njimi Vilemir. Ukazoval
in odkazoval je težakom delo in se
oziral zdaj k stricu v goro, zdaj na brežiškega
gradnika, ki je sedel na kupu kamenja
ter opazoval zidanje in ljubljenega
mladeniča. Veselje je žarelo iz oči sorodnikov
na gori, veselje iz oči gradnika in
težakov pri pogledu na Vilemirja. Bil je sokol,
ki si zida gnezdo. Ne na strmi pečini,
pod varnim zavetjem gore in vode, ne, na
griču, kjer je preživel tlačan prva leta, preko
Save, Brežicam nasproti, si zida dom poslednji
Vladimirovič.

Veseli se vitez Radivoj, ko gleda ponosnega
potomca, pa zamegli se mu pogled,
ko se ozre na nečakinjo. Dolga se vije črna
halja okrog nje, prozorni zavoj zakriva lase,
nič več tako bujne. Lepo je Romanino lice,
kakor peresce rože žari rdečica na njem,
polt je prosojna, oko seva kakor zvezda.
Vendar se zrcali mračna skrb v licu stričevem.
Roka, počivajoča na črni obleki, je
prozorna, suha ... Zaveje vetrič, natrosi
belega cvetja po Romani — pa spominja strica,
da je tudi ona padajoči cvet ... Romana
hira; pravijo, da ji peša kri. Vikarjeva Bleda
kuha in tolče koreninice. Pokorno pije Romana
grenke pijače in se smehlja ... Kaj
si misli Radivoj, ko gleda na to prihodnje
življenje pod seboj? Zida se grad, zida tudi
rakev — Romana, prenežni cvet — kaj te
položimo res prvo vanjo?

Romana čuti stričev pogled, dvigne glavo,
se mu nasmehne. Nekaj nadzemskega je v
njenem nasmehu, nekaj, kar pravi vitezu:
Kaj me gledaš, striček, tudi ti pojdeš skoro
za menoj ... Gotovo. Silni vitez ni več isti.
Pri Gorici zadobljena, ne docela ozdravljena
rana, razjeda močno telo. Vendar bi
prebila železna narava telesno bolezen, ali
sestrina smrt, Romanino hiranje, teži dušo.
Redki so postali med sivimi črni lasje, plemenito
lice nosi pečat truda, starosti. Črna,
kakor Vilemirjeva, je suknja dokolenka, črno
pero na širokokrajnem klobuku. Vladimiroviči
žalujejo po Jeleni.

„K meni sedi, striček, pomeniva se kaj.
Mnogo imava na srcu, česar ne sme vedeti
Vilemir. Kalilo bi mu težko pridobljeno srečo.
Kako se je trudil revež, koliko poti je imel
moj dragi stric, preden se je uklonila ošabna
gospa Ljubograjska, preden si je obrisala
mila Ljubomira solze. Lep dan je bil za
tebe, stric, ko si ovenčal Vilemirjevo zaročenko
z bisernim vencem, ko je združil
gospod Ljubograjski roki mladcev. Srečni
Vilemir! Ko dozida grad, bo poroka ...
A jaz? Odpravljam se ... Kaj me žalite? Rada
grem za mamico ...“

Naslonila se je na strica. Dolgo zadržana
tožba ji je privrela iz ust:

„Stric moj zlati, kako pa je bilo moje
življenje! Otrok sem morala pustiti mater,
bežati pred očetom. Pekel me je očetov
greh, žgala sramota našega rodu, bolela me
je tvoja žalost, izguba matere, brata, domovine.
Stric Radivoj, ti si bil moja edina uteha,
moj solnčni žar. Kaj sem prestala ob tvoji
bolezni! Vilemir na tako nevarni poti, ti
smrtno bolan. Moja duša pri tebi — za
njim ... Potem vest, da je našel Vilemir

očeta, da ga zadržuje oče v Carigradu, ga
hoče poturčiti ... Jankovo trpljenje, Amrovi
dvomi, Vilemirjeve, tvoje in očetove muke
— vse sem pretrpela jaz ... Oba slabotna
na telesu, pa močna na duhu, sva se podala
na daljno pot. Ti, da rešiš zadnjega
Vladimiroviča, jaz, da iztržem brata očetu,
očeta neveri, Amra dvomom ... Gospodu
sem darovala svoje življenje v dosego tega
cilja ... Rana, zadana mi od lastnega očeta,
je bila vzrok njegovega spokorjenja ... Materina
smrt, slovo od očeta sta me potrla ...
Nisem več mogla v Rihenberk, težko, da bi
videla še kdaj Rožo in Nasto, nosila venec
pri njuni poroki. Mene čaka samo še en
venec, stric ...“

„Vroče je objela Romana strica in nadaljevala:
A nič zato! Rada umrjem, ker mislim,
da je sprejel Gospod žrtev mojega življenja.
In veliko mi je dal za njo. Blaženi trenotek,
ko sem objela spokornega očeta, blaženi
dnovi, ko je puščal begunec svetno čast za
seboj in se zakril v redovniško haljo ...
Krasen dan zate, stric, in zame, ko sta stala
Aiša in Amra v beli obleki pri krstnem kamnu,
ko ju je oblila starega vikarija drhteča roka
z vodo večnega življenja. Veš, kako sva
kumovala ... Lepi, nama dragi imeni sva
jima izbrala, lepe darove sva jima dala. Ti
Radivoju-Amru list s Koroškega: Da žaluje
na strmem Grebenu star plemič po sinovih,
padlih v boju s Turki. Da se spominja sestre,
odvedene od Turka. Z veseljem bo sprejel
nečakinjo, dediča imena in imetja, ako spozna
po svetinjah, katere hrani Aiša, da jih
je nosila njemu rodna sestra. To je bil Amrov
krstni dar. Jaz pa sem dala Jeleni-Aiši
svojo biserno zavratnico. Z njo naj odiči
Amra svojo nevesto Rožo ... Spominjala
se bodeta mene ...“

Da, golobica. Preskrbela si mu nevesto.
Potrudila si se za Vilemirja, Janku nasvetuješ,
da vzame Nasto, ko se poleže nekoliko bolečina,
ko se naveliča burnega življenja ob
meji. Za vse si skrbela, dušica. Bledi si izgovorila
prostor v novem gradu, da ima dom,
kadar jo zapusti stric vikarij, Zenonu si pripravila
stolp — samo na mene, zlata, ne
misliš ... Praviš, da se odpravljaš na pot ...
Glej, pešam — kdo mi bo stregel? Kaj me
puščaš samega?

„Ne bi ostal sam, dragi stric. Negovala
bi te Ljubomira, vedrili te mali Vladimiroviči.
Ali, stric, jaz mislim, da ne ostaneš
dolgo oddaljen od treh src, katera si ljubil
tako. Jelena je umrla, goriška Katarina je
uvela za samostanskim zidom — Romana hiti
za njima. Tudi ti, moj vitez, moj junak —
glej trudna sva.“

Obmolknila sta, na nebesnih oblakih je
obstalo oko. V velikih kopah so plavali nad
gorami, beli, veličastni. Na tjih poplava duša
k svojemu začetku ...

Spodaj se je zidal grad. Počasi napreduje.
Premalo je delavcev. Če pojde tako naprej,
ne dočaka Romana, da vzrasto visoki
stolpi, da zavihra orel Vladimirovičev raz
nje ... Ne dočaka, da zasvirajo glasne trobente,
da zavihrajo konj prepletene grive,
da pripeljejo svatje vriskaje nevesto v novi
grad ... Tiha, brez veselega šuma bo poroka,
prva stopinja nevestina bo tja do rakve,
prvi dar — venec na nagrobno ploščo
svakinji ...

„Ali prihajaš po naju, Vilemir?“ Romana
je stegnila roki bratu naproti. Dvignil jo je
rahlo, pokaral mehko.

„Večer je tu, Romana ... Že čaka Tone
s čolnom, Bleda z ogrinjalom ... Stric, kaj
si pozabil, da škoduje hlad naši bolnici?“

Oprezno je vodil sestro v dol. Dolga se
je vlekla črna obleka, zatikale so se veje,
prijel jo je ostri zob robide. Vitez je stopal
na veje, trgal robide in gledal žalostno na
veneči cvet, ki je slonel ob ponosnem mladem
drevesu. Mimo visokih kupov tramov
je vodil Vilemir sestro k Savi. Pazno je motrila
Romana priprave za zidanje, kimala prijazno
delavcem. Ustavljali so se, umolknila
je beseda in pesem, vsak je gledal prenežno
sestro junaškega brata ... Trudnega kopita
udar je ustavil Radivoja. Koga iščeš, kaj se
oziraš? je izprašal njegov pogled rjavoličnega
jezdeca. Kdo ti je naložil torbo popotnico?
Uskok si — povej: kako si uskočil
preko meje in kake novice donašaš iz Bosne?

Bošnjak se je poklonil Vladimirovičem in
podal vitezu v usnje zavit list. Novice iz
rodne dežele, nemara od — očeta. Nestrpno
je gledal Vilemir v stričev obraz, Romana
se je stisnila k njemu ... Gradnik je prihajal.
Vitez je čital in se zravnal veselo; trud,
žalost sta izginila z lica. Vilemir mu je stisnil
roko: „Se bomo bíli, stric?“

„Da, slava Bogu! Bíli se bomo. Poslušaj
Fran, kaj piše frančiškanski brat iz Fojnice:
Vejhum je izdal ukaz, da se zbere do Jakobščaka
pri Sarajevu deset tisoč mož. Vsak
naj si preskrbi dva para opankov in živeža
za deset dni. Pohod pojde na Dolenjsko —
krene gotovo proti Brežicam.“

Vitez je dal list Vilemirju in govoril z
gradnikom. Brat in sestra sta čitala, poljubljala
list. Bil je pisan nad materino rakvijo,
orošen očetovih solz, prinašal jim je blagoslov
in pozdrave od — očeta spokornika.

Delo pri novem gradu je počivalo. Zdaj
je bila potrebna vsaka roka pri brežiških
okopih. Seli so hiteli po deželah. Zidali so
tabore, grmadili grmade, brusili meče in
sekire, sablje in kose, tesali bate. Vilemir je
zbiral nekdanje tovariše, jih vadil v orožju.
Žalostni so se ozirali kmetje na svoje nasade,
lesene hiše, žene, otroke ... Pest se je
krčila, kletev silila v usta, ker bo uničila ura,
hip — delo življenja. Polni skrbi so prihajali
sosedni plemiči na posvetovanja — pošiljali
sele v Ljubljano in Gradec. Vse je bilo kakor
pred nevihto.

A zakaj je prešinilo Romano novo življenje?
Vilemir se je veselil, meneč, da ozdravlja
sestra, Radivoj je slutil drugo: Zbero se pri
Brežicah vitezi treh dežela — pride tudi Radivoj
Grebenski, njen Amra.

Pa še nekoga druzega je pričakovala
Romana. Poprej že tako slaba je jezdila zdaj
večkratov v spremstvu mož na dolenjsko
cesto, ozirala se v daljavo, poslušala ... Pričakovala
je — brata frančiškana, svojega
očeta Ivota. Pride, tudi on pride na boj ...

In zgodilo se je nekega dne. Romana je
silila zopet na dolenjsko cesto. Prišlo je bilo
poročilo, da se vali Turka ko listja in trave
skozi Hrvaško. Brat in stric sta se ustavljala
Romanini želji, Bleda je prosila, Tone je
godel. Pa Romana je hotela. Vitezi so se
oborožili in jezdili s trmoglavko proti Jesenicam.
Daljni ropot — udar mnogih kopit
jih je ustavil. Radivoj se je spogledal s spremstvom:
Kaj če se bliža neopažena od obmejnih
straž manjša četa Turkov? — Oprezni
vitez je velel med drevje. Nerada je ubogala
Romana. Njeno hrepeneče oko je prodiralo
goste veje, se oziralo na cesto. Prah se je
zakadil ... Iz prahu sta se pokazali dve
svetli čeladi, dva oborožena viteza. Za njima
se je kadila tropa dolgobrkih jezdecev. Žarele
so rdeče kape Bošnjakov, kite krepkih žena
v njih sredi so vihrale, otrok radovedna lica
so se ozirala v svet. Veselja so zatrepetali
Vladimiroviči, znani sta jim bili čeladi in rusi
obrazi za njima. S klicem: „Oče!“ sta zapodila
otroka konja do Ivota ... Prav je bila
slutila Romana: objeli so se, pozdravili se
kar najsrčneje.

Oče je izpustil hčerko iz objema in se
obrnil k svojemu spremstvu in sinu:

„Moj sin, moj Vilemir! Dom si zidaš,
ženiš se, pa nimaš družine. V ženitovanski
dar ti dovajam te zveste podanike Vladimirovičev.
Bodi jim skrben gospodar, a vi sokoli,
njemu zvesti sluge.“

Moštvo in ženstvo je skočilo raz konje.
Poljubovali so roke vitezov, rob Romaninega
krila. Z veseljem je spoznaval Radivoj otroke
svojih nekdanjih podanikov, ki so vzrastli v
može in hranili ljubezen očetov do Vladimirovičev.

Spremili so Iva v Brežice. Tam je pravil
spokornik otrokama, kako je molil, hrepenel,
čakal ... Izvedel je, da se spravlja Vejhum
na pohod, da se je zavzel, da mora dobiti
Brežice. Tresel se je za otroka. Nad rakvijo
žene je klečal — pa je prišlo in reklo: Čas
je ... Frančiškan se je izpremenil v viteza.
Po tajnih stezah je vodil Vilemirju družino
črez mejo, hitel, da pride pred Turkom v
Brežice.

Na novico o prihodu bosanskega viteza
so prihiteli plemiči k njemu. Domenili so se,
ko so izvedeli Vejhumove nakane, da se zgrne
vsa moč plemstva v Brežice, da odbijejo turški