I.

Komanov Marko je šel po vasi. Napol praznično
oblečen je peljal za roko petletno hčerko, ki je komaj
dotekala očeta.

»Lejte ga vdovca!« je dejal kmet Zaman delavcem
na vrtu.

In takoj nato zavpije čez ograjo: »He — hej,
Marko! Kako ti je všeč v novem stanu? Bo? ...

»Ej, bilo bi ... Toda? ...«

In Marko postavi predse hčerko rekoč: »To! ...
To! ... Ko bi tega ne bilo! ...«

»Ej, pa si moral prej vedeti!« se zasmeje
Zaman.

Marko pa ni rad poslušal ohlapnega govorjenja,
zlasti sedaj ne, ko je minilo komaj osem dni po
njeni smrti. Zamrmra nekaj in gre s hčerko.
Zaman se je pa grohotal za njim: »Ta bode
nosil kmalu šopek za klobukom.«

Takrat je pa vedela že vsa vas, da je vdovec
Marko na vasi. Zaman je bil oblasten mož in je

govoril rad glasno, zlasti kadar se je s kom šalil.
In ko se je zvedelo, da je na vasi vdovec, se je
zbudilo v marsikaterem srcu sočutje, skipela je
radovednost. Ljudje so postajali za vogali in se
ozirali gori in doli, da bi videli vdovca, Komanovega
Marka. Vsak ga je dobro poznal, vsak ga je tolikrat
videl, tolikrat govoril ž njim, ko je bil še fant,
potem mož; a vdovec je bil komaj osem dni in v
tem času ni utegnil z vsakomer govoriti, a z vdovcem
se vendar tako lehko govori ...

Na Rojnikovem dvorišču so ženske izkidavale,
ko se zasliši Zamanovo vpitje.

»Poglej, poglej, kaj ima Zaman, ker tako kriči!«
pravi Rojnica. »Vsa vas ga je polna.«

Dninarica Liza šine na cesto, pa hitro odskoči
nazaj, popravljajoč si lase, ki so se ji usipali izpod
rute, pa pove skrivnostno: »Komanov Marko je
na vasi ...«

»Ta? ... Ta vdovec? ... Ali res?« se čudijo
ženske, in prsti jim uhajajo v glavo, da si popravijo
lase in rute; vse si ogledujejo predpasnike.

»Kaj išče?« omeni Rojnica, pa se pomakne
k cesti, druge pa za njo, brskajoč z vilami po
drobirju.

Dekla Marta je bila zadnja. Vse lase si je bila
pogladila s čela, si prevezala ruto na glavi in popravila
prsi. Rada bi stopila prav k cesti, toda ko
si je ogledala bose noge, je videla, da so vse prižaste
po golenicah od gnoja, da je kar zardela od
sramote in se pomeknila nazaj. Sicer se ji je pa
slučajno izpodrec razvezal, da so krila zdrsnila do
tal; toda namesto prižastih nog se je pokazal raztrgan
predpasnik, kije tudi ni kdovekako priporočal,
zato se je skrivala zadaj, da je ne vidi, kakršna je
— vdovec Marko.

»Kam pa, Marko? ... ga vpraša Rojnica. »Danes
pohajkuješ, ko imamo vsi dovolj dela? ... Varuj
se, da česa ne zveš!«

Marko se ustavi.

»Briga me, kaj poreko! ... K fari grem do
župnika plačat opravilo za rajno.«

»O, sedaj seveda še nimaš drugih potov, pa jih
bodeš še imel, hehehe! — Krepak si še.«

»Hihihi,« zahihljajo druge ženske; samo Marta
je molče, toda hrepeneče gledala vanj.

»Kaj pa misliš, Rojnica? ... Kaj? ...«

»I — kaj? — Prost si zopet!«

»Jaz? ... Glej jo! ... Dva sta pa še doma ...«

»I, kdo bi se menil za tak drobiž? ... Dobiš
jo, ako bodeš le želel ...«

»Ne bodo se trgale záme, jaz pa tudi vánje
ne bodem silil, saj imam otroke ...«

»Pa gospodinje ne ...«

»E, bo že kako ... Sicer pa še prve nisem
odpravil. Nekaj bodem še štel za njo ... Dobra
je bila ...«

Otožen odide z otrokom ...

Ženske se pa pomaknejo za njim z dvorišča,
da vidijo vdovca.

In Rojnica, ki je imela moža, se posmehne
zaničljivo in reče: »Ta je ne bo dobil. Le glejte ga,
kako krivenca, pa tri otroke ima in pod nosom
ščetine ... Jaz bi jo rada poznala tisto, ki se bo
smukala za njim ...«

Marta in dninarice, ki niso bile omožene, pa
niso videle nič grdega na Marku. Malo je res krivil
noge, pa to ga ni kazilo, a brke pod nosom
so se mu podale; otroke pa ljubi vsaka priletna
devica ...

»Ta jo dobi, kadar hoče,« ugovarja Liza ...

»Gotovo! In ta tudi ne bode ostal brez nje,«
pritrjuje postarna dninarica Čuka.

»Če bi ga ti vzela, druga vem, da bi ga ne,«
jo zavrne zaničljivo Rojnica.

»Jaz precej! Pa tudi ti bi ga vzela brez premisleka,
tudi ti — Rojnica! Sedaj seveda ne, ko
imaš moža; ko bi ga pa ne imela ... he — hej! ...«

»Jaz, tega krivenceža? ... Jaz? ... O, za pet
ran!« se zatogoti Rojnica. »Kaj pa misliš o meni?«

»Da bi ga vzela tudi takega, ki bi o berglah
prišepal na vas, veš! ... Sedaj si pa lehko izbirčna,
ko ga že imaš.«

Marta hvaležno pogleda Čuko, se ji nasmehne
in se je rahlo dotakne s komolcem, češ, prav si
povedala.

Rojnica zardi v obraz od sramote, pa se zažene
proti čuki kričeč: »Kaj pa veš o meni, ti, ti, ki sama
ne veš, kaj si ... ti, ti, ki si ostala sama ... ti,
ki si grda, da te nobeden pogledal ni ...«

»Grda gori ali doli, pa ponujala se nisem okoli.
In tudi prežala nisem za nobenim, veš Rojnica, nič
se ne togoti — kakor si ti. Ali več ne veš? ...«

»Jaz sem prežala?« zavrisne Rojnica. »Ali ste
slišale? ... Čak! ... Lej, pa te bodem ...«

Rojnica zamahne z vilami proti Čuki in v očeh
ji je bleščal ogenj sramote in togote.

»Jej! — Jej! ... O, strah! ... Čuka! ...
Rojnica! ... O, Bog nas varuj!« vrišče druge ženske
in ena pahne nazaj Cuko, druge se pa lotijo besneče
Rojnice.

»Beži! ... Ali si pri pameti?«

»Jaz ti pokažem! ... Tvoj jezik!« sika Rojnica.

»Le daj me! ... Pa je vendar res!« odgovarja
Čuka trdovratno.

Pa bi se bile udarile, da jih ni osramotil
Zaman.

Stal je na vrtu za ograjo in gledal za Markom,
pa je videl, kako so se usule ženske z Rojnikovega
dvorišča za njim. Pa se mu je dobro zdelo, Zamanu,
da se je smejal in modroval: »Ej, te ženske! ...
Glejte, glejte! ... Kakor čebele za medom.«
In videl je vse in slišal vse ...

Ko je bila nevarnost, je šel z vrta in se grohotaje
bližal: »Hahaha ... Ali bi ga vse rade? ...
Rojnica enega nima dovolj ... In čuki se tudi
cede sline ... Seveda! ... Hahaha ... Možje smo
vendar nekaj! ...«

Kakor bi bil polil ženske z vodo. Togota je
izginila in sram jih je bilo vpričo Zamana. Pa so
bile brž enih misli.

»Kdo se meni za nje? ... Kdo neki mara za
katerega?«

»Ve! ... Saj se boste še pobile zanje... Hahaha...«

»Zaradi dedcev! ... I — kaj pak! ... Kaj
hlastaš! ...«

Na vasi so se zbirali ljudje. Zato so se Rojnikove
ženske pomikale na dvorišče.

Zaman je pa vpil, da ga je vse slišalo: »O, saj
so pravili. Prišel bode čas, ko se ženske stepo za
stol, ki je na njem sedel moški! ... Hahaha!«

»Hahaha!« se zagrohotajo gledavci.

»In tisti čas je tukaj!« vpije Zaman s povzdignjenim
glasom.

»Hahaha!«

»Na! ... Ali ste videle?« izpregovori Liza.

»Ali si sedaj sita?« omeni Rjnica Čuki.

»Ali si ti?« jo zavrne ta ...

Martino srce je pa nesel s seboj vdovec
Marko. In ona je šla v duhu za njim in ga gledala,
gledala ...

Zdel se ji je najlepši, najboljši mož.
Zato je vpila njena duša:

»Marko ... Marko ... Marko! ...«

Vleklo jo je za njim.

II.

In Marko je šel dalje po vasi otožen, miren;
saj ni slutil, kake brazde so ostajale za njim ...
saj ni čutilv kako so ranljiva ženska srca ...

Pred Škendrovo hišo sta imeli mati in hčerka
čeber perila in sta mencali, ko pride mimo Marko.
Mati ga prva zagleda in sune hčerko šepetajoč:

»Ali ga vidiš?«

Lenčika se ozre, zardi, pa se obesi na čeber,
popravljajoč si zmršene lase, z gibajoč ruto po prsih,
ogledujoč bele rokave ...

In ko se približa, mu pomigne Škendrovka:

»Marko, stopi sem, ako se ti ne mudi!« ...

»Pa me bode videl tako! Kaj si bode mislil!«
šepetne Lenčika, a vendar skrivaj pogleda na cesto,
in v očeh ji je lesketalo hrepenenje.

Nekdaj so si bili Škendrovi in Komanovi v
rodu, pa so šli še dandanes drug do drugega; ostali
so si bili domači skozi rodove.

Zato stopi Marko z otrokom na tlak pred hišo
in vpraša: »Kaj mi boste povedali, teta?«

»Boš ti kaj povedal ... Kako pa sedaj?«

»Ej, da bi ne bilo táko! ... Saj veste, teta! ...
Dobra je bila ... Ž njo so zakopali tudi moje veselje
... Hudo mi je ...«

Obriše si solzo, ki mu je zalesketala v očeh.

»E, kaj hočeš! ... Pretrpel si dosti ž njo ...
Dolgo je bolehala.«

»Ne rečem! ... Trpel sem in trpela je tudi
ona, pa ljubila sva se in tako bi še rad trpel ...«

»E, pozabiš jo, mlad si še in drugo dobiš ...«

»Drugo? ... Da bi pozabil pokojno? ... Jaz
je nečem pozabiti ...«

»Sedaj še ne, ko te njen spomin spremlja kakor
senca, ker je ne moreš; pa senca izgine! ...

A Marko postavi predse hčerko in reče: »Ali
jo vidite? ... Ali ni ona? ... Pa naj jo pozabim!
Kako? ... Kako? ... Ah, teta, kako sem jo ljubil! ...«

»Res, kakor ona.«

»Kaj ne? ... In vidite, kako bi mogel trpeti,
da bi jo pretepala mačeha? ... Kako? ... To mi
povejte! ... Veste, jaz ljubim otroke ...«

»Prav imaš, saj si oče! Bo že kako! ...«

Lenčika ga je ves čas pogledovala od strani
in vlekla na uho njegove besede. Ko je slišala moža
pripovedovati, kako je ljubil in kako še ljubi že
pokojno ženo, je vstajala v njenem srcu neka neznana
nevoščljivost, iskrena želja tako ljubljena biti,
vstajalo je neutešljivo hrepenenje, biti ljubljena
od njega, ki je bil za ženo čista, nesebična ljubezen
...

»Bo že kako, tudi jaz pravim ... Vdal sem
se volji božji ... Naj pa gospodinji On, ki mi je
vzel ženo!«

»Le njemu se izroči!«

»Pa nas pridite ob priliki obiskat!«

»Pa tudi ti se nas ne ogiblji ...«

In šel je dalje po vasi, do fare, do župnika ...
a ni šel sam, ni šla ž njim samo hčerka, pridružilo
se je njima tudi srce Škendrove Lenčike ...

»Ali si ga slišala?« ogovori mati Lenčiko, ko
odide Marko.

»Rad jo je imel.«

»Kdo bi si bil mislil! ... Ženiti se bode pa
moral ... Pa vsaka ga ne bode dobila! ... Ali si
videla, kako ima rad otroke? Otrokom se bode
morala pridobrikati, drugače ga nobena ne dobi. O,
je pač res: otročje srce je ključ do srca očetovega! ...
Da bi vsaj ti takega dobila! ...«

Lenčika pa še bolj zardi in se še bolj nagne
v čeber, a duša njena je hrepenela: »O, ko bi vsaj
tega dobila! ...«

In ko je tako hrepenela, so vstajali v njeni
duši načrti in v ušesih njenih so zvenele materine
besede: »Otročje srce je ključ do srca očetovega
...«

In kmalu je razumela globoki pomen besedi;
hvaležno je pogledala mater in duša je zavriskala:

»Za njim! ... Za njim! ...«

Pot do fare pelje mimo korita za vasjo.
Ko se Lenčika spomni tega, ji zaigra po vsem
životu.

»Za njim! Za njim! ...«

»Mati, jaz grem prat!« reče Lenčika, ko naloži
škaf mokrega perila.

»Ali ne pojdeš popoldne?«

»E, enkrat mi je oprati ... A, sedaj se mi
zdi, da ni pri koritu nobene druge; lehko bodem
hitreje oprala, ker me nihče ne bode mudil.«

»Pa pojdi!«

Lenčika smukne v hišo, se pogleda v zrcalu,
si poravna z glavnikom zmršene lase in premeni
ruto za vratom. Preden pa gre, skoči v kamrico
pod streho, odpre skrinjo in vzame nekaj v papir
zavitega.

Odvije in veliko rdečebarvano medeno srce ji
ostane v roki.

»O, ravno tako je še!« se ji izvije iz prsi.
»O, da sem bila vsaj to kupila na semnju! Jaz ga
ne bom snela, dati ga pravzaprav nimam komu, naj
ga ima pa njegov otrok.«

Ej, Lenčika je bila dobro premislila, kako se
pobere ključ do Markovega srca!

Medeno srce zavije nazaj, potisne v žep in
gredoč še enkrat stopi pred zrcalo, ki je pa kar
nič ni karalo. Mati ji pomaga zadeti škaf na glavo,
in Lenčika gre.

Srečna je bila, zakaj vso pot ji je pravil neki
glas: »O, saj druge poti ni nazaj, gotovo pride mimo
korita in ti ga bodeš videla ...«

A ko zavije po vasi, privpije za njo dekla
Marta: »Čakaj, greva skupaj do vode! ...«

»Kam pa ti?«

»Pa po korenje!« —

Marti ni bilo obstanka na Rojnikovem dvorišču.
Marko je nesel s seboj njeno srce, in ona je
morala za njim ...

Pa kako? ... Ali more? ...

Posvetilo se ji je.

Rojnikova njiva leži prav ob poti do fare in
na njivi raste pesa in korenje ... ob tej njivi se
vrne on.

In to je dobro!

»Za Markom! ...«

Zasmeje se skrivaj in zasadi vile na kup, pa
gre k vodnjaku, da si omije noge, ker so bile tako
marogaste.

Tovarišice se ji čudijo in Rojnica se obregne:

»He, gospodična, kaj pa Vi? — Ali Vam
smrdi?«

Ženske se zasmejejo, a Marta odgovori nedolžno:

»Grem po korenje na njivo.«

»Kaj? ... O, seveda! ... Lejte, lejte, kako si
prebira delo! Ali jo vidite? ... Le brž primi vile!«

»Jaz grem po korenje ...«

»Da bi te! ... Ali ga nimaš za danes dovolj
doma? ... Jutri pojdeš ponj!«

»Jutri bode dež ...«

Ženske se ji posmehujejo, a Marta se ni dala
premotiti in je opirala roke in noge in poslušala

oni tajni glas, ki se mu ni mogla, ni hotela
vpirati.

»Za Markom! ...«

»Vidite jo? ... Taka je ... Prav taka! ...
Pa jo še časih hvalite in zagovarjate ... Sedaj
pa vidite, kako sluša! ... O, človek bi se snel od
jeze ... Kar preteknila bi jo, če bi se ne bala
sodbe ... Tako pa ... O, sam Bog nam daj
skoraj Božič, pa naj gre potem pulit korenje! ...
Čak! ...«

Rojnica je rohnela, ženske so se ji smejale,
Marta se je pa pod streho počesala, preoblekla
ošpetelj in opasala bel, s čipkami obrobljen predpasnik
... Gredoč je snela nov svitek in ga vrgla
v procko, pa je šla po korenje na veliko jezo gospodinje
...

»Vidite jo, kako se je nafrkala? ... Vidite
zlikani ošpetelj in nedeljski predpasnik? ... Ha! ...
To nekaj pomeni! ...«

»Kaj pa to?« se čudijo ženske in gledajo za
njo ugibajoč.

A Marta je šla za njim ...

III.

Za eno procko se kmalu napuli korenja, naj
je zemlja še tako suha. Zato se je Marta obotavljala.
Ko je izpulila koren, se je zravnala in se ozirala
željno k fari. In pri tem ni mislila na korenje, mislila
je nase in nanj ...

»Vdovec je, in jaz sem sama, stara komaj trideset
let, pa se mi jih ne pozna toliko. Skoraj bi
mislila, da sem stara dvajset let, ko bi ne bila že
dolgo na svetu, pa on seveda tega ne ve ... In on
je le malo starejši od mene in krepak je še ...
Res ima otroke, pa kaj to! ... Strahovala bi jih ...
O, bi jim že pokazala, da bi mi ne zrastli čez
glavo ... Pa bi se zložno živelo ... Seveda bi
morala delati, pa saj trpim tudi sedaj celo za druge,
a potem bi pa — zase. In to bi bilo dobro ... Ej,
pa kako bi bilo prijetno, ko bi ne bila več sama. ..
Kako mora biti dekliču hudo, če ostane, ko si vedno

misli: lej, nihče ni maral zate ... Ne, jaz ga moram
dobiti! In tega dobim, tega Marka! Vse mu
povem, kako bodem gospodinjila, ... kako bodem
strahovala njene otroke — le zakaj niso pomrli, —
kako sem gospodarna; pa mi bode moral verjeti, ko
mu povem, da sem si prislužila nekaj denarja, ker
ga imam v hranilnici in nekaj še pri tej Rojnici, —
o, saj ne bodem pri njej do Božiča, — pa ni vrag,
da bi me Marko ne vzel ... Kje pa dobi tako? ...
Lej, že gre! ...

Hitreje se pripogiba in puli korenje; ko se pa
natančneje ozre, vidi, da nekdo drug prihaja.

»Pa ga le še ni! ... Lej, kako sem se bila
prestrašila. Vem, da mi je šla vsa kri v glavo. O,
pa kako sem čudna, zato mi sili kri v glavo, ker
se pripogibam; bom pa bolj rdeča, morebiti mu
bodem še bolj všeč. Pravzaprav bi se bila jaz že
lehko omožila, ko bi bila taka kot druge, ki gredo
venomer za njimi, da ga dobe tako ali tako; jaz
nisem mogla biti taka, jaz sem Čakala rajša pravega.
In ta se mi zdi pravi, kakor nalašč zame. O, Bog
je že prav naredil, da mu je umrla, ... meni je bil
namenjen, to vidim; samo ko bi teh otrok ne imel,
ali pa ko bi samo pri teh bilo, pa kdo ve? ...
Dolgo ne bode mogel biti brez gospodinje ...«

Zdelo se ji je, da vidi nekaj črnega na poti
od fare. Zasloni oči z roko, ker se ji je bleščalo, in
motri ono črno stvar, ki se ji je bližala in bližala.
Ko pa vidi otroka poleg človeka, ji zagomezi po
vsem životu, vročina pritisne in kri se burneje pretaka
po vseh žilah.

»On je!« dahne predse »Moj Marko! ...«

Sedaj pa naloži procko s korenjem do ločna,
da je viselo na vse strani, potem si ogleda še
enkrat gole noge in si uredi obleko, da bi ne bila
kaka guba premalo ...

Ko se Marko približa, izkuša Marta zadeti
procko na glavo, toda — oj! — vse moči je izgubila;
ni šlo in ni šlo, naj se je še tako vpirala. Zato
se je proseče ozirala na pot proti Marku ...

In on je videl Marto in procko in vedel, da je
treba pomoči.

»Ti, neumnica, kaj pa nalagaš toliko, da ne moreš
zmagati!« jo posvari Marko.

Pa on je bil dobrega srca. Stopi s poti med
korenje in gre pomagat Marti.

»Odložiti bi bila morala, ko bi tebe ne
bilo ...«

»Zakaj pa nakladaš toliko, saj nisi samo za
danes na svetu!«

Združene moči dvignejo procko od tal.

»Ti si pa res močna.«

Pogleda ga hvaležno in gre ž njim na pot.
Težko je bilo iti molče, težko govoriti o onem,
kar je imela na srcu.

»Sedaj si opravil za njo, kaj ne?«

Marko prikima.

»Pa te je dosti veljala sedaj ob bolezni, kaj ne?
Predolga je bila ...«

»E, kaj to! ... To nobenega nič ne boli, pa tudi
ne skrbi.«

Marta je čutila, da ni zadela prave strune, pa
je bila v zadregi, a on je molče peljal ob roki
otroka.

»E, nisi užil dosti veselja ž njo, sedaj bodeš
pa še trpel z njenimi otroki ...«

»Saj so tudi moji, se bode že potrpelo ...«

Marta se vgrizne v ustnice.

»Pa otroci se morajo tudi strahovati ...«

»O, po potrebi ...«

»Pa se bodeš ženil, potreboval bodeš gospodinje
...«

»Kakor bode treba, sam svoj gospodar sem ...«

»Tako je! ... Pa izberi tako, da bo kaj vredna!
Zdrava mora biti, delavna in močna, gospodarna, pa
tudi imeti mora kaj ... Katera si prej ni nič prihranila,
tudi potem ne bode varčevala. O, saj jih
poznaš ...«

»Glej, glej, kako skrbiš ...«

»Veš, da! Dolgo te že poznam, pa bi rada, da bi
se ti dobro godilo ...«

In tako so prišli mimo korita, kjer je Škendrova
Lenčika devala ravno posodo s perilom na
glavo.

»Ti si pa močna,« se nasmeje Marko. »In hitro
si oprala ...«

»O, jaz bi ga bila več,« omeni Marta.

»Jaz pa bi bila tudi dvakrat toliko korenja
prinesla kakor ti,« jo zavrne Lenčika in zardi od
sramote.

Bala se je, da bi Marko uganil, da je čakala
njega.

Marti se togotno zablisnejo oči.

»Težko hodiš Micika!« ogovori Lenčika Markovo
hčerko. »Kaj ne, Micika je?«

»Da, njeno ime nosi,« potrdi Marko in vpraša
otroka: »Poznaš teto?«

Hčerka prikima.

Gredoč vzame Lenčika tisti zavitek iz žepa in
ga stisne Markovi hčerki: »Na ... Pa spravi, bodeš
doma pogledala!«

Toda otrok je vselej radoveden. Precej izkuša
razviti. Ko pa ni šlo ročno, dá očetu.

»Poglejte!«

»Kaj si ji pa dala?« reče Marko, vzame zavitek
in ga razvije.

V roki mu je ostalo rdečeopisano medeno srce.

»O, o, o ... Micika ... lej ... lej! ...«

»Lejte! Lejte! ...« vzklikne Marta pomenljivo
in z jeznimi očmi ošine Lenčiko, ki je povešala oči
in rdela ...

Ah, Marta je bila od togote kar rjava, in zaničljiv
smeh se ji je prikazal na obrazu, da je kar
pihala ...

»Pa še zrcalce ima,« omeni Marko ... »Na,
Micika! Vidiš, kako te imajo teta radi ... Le
spravi, bodeš doma pokazala!«

Dekletce ima v roki srce in gredoč ogleduje
Lenčiko, in ko ji ta ponudi roko, seje oprime otrok
ljubeznivo.

»Vedve bi bili kmalu prijateljici,« se nasmehne
Marko radovoljno. »Ali imaš rada teto?«

Otrok prikima.

»O, otrok ve, kdo se mu dobrika,« pristavi
Martav in korači srdita.

Šli so vštric po poti. Marko po sredi z otrokom.
Ob levem kraju Marta s procko, na desnem pa otrok
in Lenčika s škafom.

Marta je koračila z nevoščljivo togoto v srcu,
Lenčika z nejevoljo.

»Kaj se je prismolila?« sta mislili druga o
drugi.

Za vasjo privozi naproti z volmi kmet Zaman.
Na vozu pa so sedeli delavci in se šalili.
Marko in obe spremljevavki se umaknejo s
pota. In ker je obe srce vleklo k njemu, sta stopili
nehote in nevede obe s pota z Markom. Ena je stala
na desni, druga na levi, ko so bibali voli z vozom
mimo.

In ko so videli delavci vdovca Marka sredi
žensk, so se suvali s komolci, si pomežikovali in
namigovali ...

»Viš! ... Viš! ... Viš! ...«

»Hahaha ...« se zasmeje Zaman. »Da vidite!
Ali nisem pravil? ... Ta jo kmalu dobi! ... He
— hej, Marko! Tič si! ... Komaj si pokopal eno,
imaš že dve!«

»He, kako je moški sladak! ... Kaj ne,
punce?«

In voz je odšel.

Tudi Marko se je smejal in pogledal Marto na
levi in Lenčiko na desni. Lenčika je bila rdeča od
sramote in Marta od togote. Marko si je pa mislil:

»To menda pa res nekaj pomeni!«

Pa se je še bolj smejal.

»Pa pojdimo, no, ker smo že skupaj!«

»Čeljust!« zavpije Marta za vozom.

Lenčika pogleda Marka in nato hitro pobira
stopinje. Gorelo ji je na licih, gorelo pod nogami
in jo peklo v srcu.

»Kaj bežiš ... ali te je pogruntal?« vpije za njo
Marta s škodoželjnim smehom in se ne umakne od
njegove strani.

Lenčika je bežala pred njima, a ona sta šla
za njo, in Marta si je mislila:

»Ni vrag, sedaj se bode vsaj name spomnil ta
Marko!«

»Bog plati, Lenčika!« vpije Marko za njo, ko
zavije domov.

Pa se vendar hvaležno ozre in odgovori:

»Nima za kaj!«

»Za eno srce!« se posmehne Marta. »Bog ve,
kaj je z njim namerjala.«

»Kaj pa misliš —?« se začudi Marko.

»Ej, tihe vode ...«

Marta zavije na Rojnikovo dvoriščo, Marko pa
gre svojo pot.

In spotoma je mislil na Marto in Lenčiko in
obe primerjal kakor kupec blago.

»E, ta Marta je oblastna ... Kako ti govori! ...
A Lenčika ima rada otroke. To sem videl! ...«

In hipoma mu je vstalo vprašanje: »Katero bi
ti vzel?«

Zasmejal se je pri tem spominu in spomnil
Zamana.

»Hahaha ...«

IV.

Rojnikove ženskev so bile po dvorišču že vse
pobrskale. Rojnica in Čuka sta si bili odpustili vse
žalitve, pa so sedaj v zelniku osipajoč zelje složno
trle Marto.

Rojnica je imela polna usta graje o njej tako,
da so se druge kar čudile, da jo ima pri hiši tako
žensko.

»Ali ste videle danes? Dela, kar se ji ravno
ljubi; kadar pa ugleda ravno hlače na vasi, je ne
udrži nihče; tako mrje za moškimi. Ako le more,
prasne za njim, pa naj bode ta ali oni ...«

»Dekleta, meni se nekaj sveti,« vpije čuka. »Gotovo
je šla za tem vdovcem.«

»A ... a ... a ...«

»Jaz tudi to trdim, deklici!« povzame Rojnica.
»Pa je tudi res, le glejte: polno vežo ima korenja,

pa gre ponj samo zato, ker drži mimo pot do fare,
kamor je šel Marko ... Pa recite, če ni res tako! ...
Pa kako se je zlikala! ... Ali je treba biti tako
nafrkana, kadar napravlja za prašiče? ... Ha? ...
Zakaj je pa drugekrati taka kakor kak zmazek, da
se človeku gabi? ... To mi povejte! ...«

»Ima ga! ...«

»Uh! ...«

Nato se vrne Marta. Odpasala si je bila predpasnik
in preoblekla ošpetelj, pa je bila zopet navadna
zamazana Marta.

»Sedaj šele si prišla z njive?« bevskne Rojnica.
Koliko si ga pa prinesla?«

»I, koliko! ... Eno procko sem ga narvala,
a je nisem mogla naložiti ... Komanov Marko mi
je moral pomagati ...«

»Nikar vsega ne povej!« jo uščene Čuka.

»Ali jo vidite? ... Ali vam nisem pravila? ...
Samo ako se hlače prikažejo, pa udri za njimi ...!
O, bodeš kmalu lehko za njim blekinila, da bode
le Božič ...«

Marta zardi in se razsrdi: »Kaj mi pa hočete? ...
za kom sem jaz šla? ...«

»Kaj rasteš? ... Saj si sama povedala!« jo
zavrne Čuka.

»Jaz?«

»Ti! ... Za Komanom si šla ...«

»Vidite jo? ... Taka je ... Najprej sama vse
pove, potem pa taji, ko jo obide sram.«

»Jaz za Komanom? ... O, sv. Devica! ... To
ima pošten človek potem ...«

»Kaj se delaš tako nevedno? ... Kar povej! ...
Marko je tvoj!« ji nagaja Čuka.

»Marko? ... Moj? ... O, strah! ... Sedaj
pa vidim, da ničesar ne veste ... Moj ni, ampak
ena druga iz naše vasi ga lovi,« pripoveduje Marta.

»Katera?« se začudijo ženske in ugibljejo ...

»O, saj sem vedela, da je nobena ne ugane ...
O, ta svetohlinka zna skrivati ... Škendrova Lenčika
tišči za vdovcem ...«

»I, jej! ... Ta mleza? ...«

»Ravno ta!« ...

»Sedaj se pa še na katero zanesi! ... Pa zaupajoče
moreš! Kako pa ti veš? ...«

Marta se škodoželjno nasmehne in se pobaha:

»Sama sem videla ...« —

»Ti? ... Kje pa? ... Kako je bilo? ...

»O, da vam povem ...«

Ženske stopijo krog Marte in se naslonijo na
motike.

»Vidite, ta mleza vam zna ... V družbi pred
vsakim moškim gleda hinavsko v tla, skrivaj jih pa
prestreza. O, nikoli ne bodem pozabila, kaj sem vse
videla ... Vidite, jaz sem na njivi korenje pulila.
Ravno sem bila procko natlačila, ko pride ta Marko
mimo. Videl je, da ne morem zadeti vsega na glavo,
mi je pa pomagal ... Potem sva pa šla skupaj ...
Tam pri koritu pa naju prestreže Škendrova Lenčika,
ta pobožna dekle ... Tam je čakala Romanovega
Marka ... Seveda je prala ondi, pa jaz sem jo izpregledala,
zakaj je prala ravno takrat ... Samo
zaradi njega! ... Veste, no! ... V žep je segla,
pa dala nekaj v papir zavitega otroku — Marko
razvije, pa ostane v roki — — veliko ... medeno
— srce, z zrcalcem na sredi in branjem okoli ...
O, seveda se je sramovala mene, da je kar oči
pogreznila. Ali ste slišale, da se tako srce
kupuje otrokom? ... O, jaz nisem tako neumna,
da bi to verjela ... Srce je bilo namenjeno
Marku! ...«

»Marku!« prikimajo ženske ...

»Saj ga ni pustil otroku snesti, da bode prebral
doma. E, on že ve, ni tako neumen ... Boste
videle, kaj bode ... Za njim bode tiščala ... In
da more ženska taka biti ... Rajna je še gorka,
pa ta Lenčika že sili vanj ...

»Sramota!«

»Da le more taka biti ... Jaz bi tega ne
verjela, ko bi mi kdo pravil, pa sem videla sama!
O, pa še nekdo je videl ...«

»Zakaj si se bila pa ti vendar tako naličkala?«
jo zmoti Čuka.

»I — jej! ... Zato si kaj mislite? ... Zato? ...
Pa naj si človek dobro ime ohrani, ako more! ...«

»Tako je, kakor sem rekla!« pravi Rojnica. »Pa
menda ne mara za njo ... Gotovo se mu je
Škendrova usela na srce ...«

»Jaz že ne bodem več pri vas,« zatuli Marta,
pa zravna motiko in začne kopati. »To imam nameček
za delo ... O, ne bodem več pri vas, ne!« ...

»Ker misliš, da ga bodeš dobila! ...«

Nato Marta ne odgovori, ampak samo zdihuje.
Lotile so se sedaj zelja tudi druge, a hkrati so
obirale Marka in Lenčiko ...

Škendrova Lenčika je pa bila otožna. Skrbelo
jo je, kaj misli o njej Marko ...

»Da bi te Marte ne bilo poleg, bi bila že kaj
rekla otroku. Ah, pa ta mora biti za vsakim prva ...
Da je le ni sram ...«

Molče je delala tisti dan in mislila samo nánj.
Marko ji je bil vedno pred očmi in ji je ugajal bolj
in bolj ...

»O, ko bi ga vsaj dobila ... Preskrbljena bi
bila. Vsak ga hvali ... In če ima otroke, kaj
zato? ... Rada bi jih imela, da bi me tudi on potem
rad imel ... Mati imajo prav ... Nihče ne more
svojih otrok zavreči ... Pa tudi jaz njegovih ne
bodem, ako me vzame ... Njegova punčka se me
ni nič bala ... Kako je ogledovala tisto srce ...«

Na Marto je bila pa vendar jezna. Da bi si
malo olajšala srce, jo zatoži zvečer materi.

»Vi ne veste, Rojnikova Marta že smuka za
Romanovim Markom.«

»O, saj pojdejo tudi druge za njim,« se zasmeje
mati.

»Za njim bodo šle?« vpraša Lenčika prestrašena.

»O, šle, šle ... Pa še kako! ... Pa samo ena
bode dobila pravi ključ ...«

»O, da bi ga vsaj jaz!« si misli Lenčika in
premišlja, kako bi ga dobila.

V.

Markova žena je dolgo hirala. Vse rože, pa
tudi padar in konjederka ji niso mogli pomagati na
noge. E, kadar se človeka prava loti, kaže vsem
zdravnikom zobe.

»Jaz sem dozorela za ta svet,« je dejala večkrat
bolnica ravnodušno.

»Kmalu ji bode zazvonilo,« si je mislil Marko
in brisal oči.

Ljubil jo je in želel samo, da bi ozdravela
zaradi njega, zaradi otrok, pa naposled je vendar
spoznal, da je to le prazna želja.

»Vdvovec bode naš Marko,« so se menili njeni
starši. »Ženiti se bode moral zaradi otrok, zaradi
gospodinjstva ... Škoda! ... škoda! ... Kaj ji je
treba umreti, Marko je dober, uboštva ni, razumela
sta se in hudega ji ni bilo. Ej, škoda, škoda! ...«

Takrat se pa stari posveti.

»Veš kaj, stari, mu bodemo pa še eno hčer dali.«

»Da te treni! ... Saj res, stara!«

»Jerica bi bila preskrbljena ...«

»Na to nisem mislil ... Kaj bode rekel Marko,
ko mu jo ponudimo? ...«

»Veš, ali mu je ni treba ponujati. Sam naj jo
snubi!«

»Ako jo bode hotel.«

»Nastaviti se mu mora, da se ujame.«

»Ti si navihana!«

»Ej, človek si mora znati pomagati ... Veš,
Jerica naj hodi h Komanovim delat. Naj pokaže,
kako zna gospodinjiti, pa se bode Marku priljubila
in ni šent, da bi se ne naredilo ...«

»O, ženske, ve znate! ... Meni bi bilo prav. «
Kmalu potem je poznala ves načrt tudi Jerica.

»Pojdi, pa bodi priljudna, pridna in postrežljiva, tako, da te bode Marko pogrešal, ako mu ona
umre ... Veš, mož ne visi na vsaki kljuki! ...

Tako ji je naročila mati.

In Jerica je razumela in je šla h Komanovim.
Pa je bila priljudna in pridna. Z bolno sestro je

bila osorna in zagatna, otroke je bunkala, da so kar
bežali pred njo in večali, kadar je bila v hiši, sicer
pa se je smejoč smukala za Markom venomer in
ga vpraševala o tem in onem, pripovedovala sladko
to in ono.

A on je gledal in poslušal in si mislil: »Glej,
glej, ta bi pognala najrajša vse od hiše.«

In videl jo je, kako si svedra lase in jih spenja
z dragimi bucikami. Videl je trdo likane predpasnike
in bela krila s čipkami, s svilnatimi trakovi, garnirana
vrhna krila, kočemajke z gostimi vrstami
svetlih gumbov in našivov, pa se je smejal ob nedeljah
in zmajeval z glavo.

Časih je dejal ženi: »Ti nisi bila taka ...
Glej, kako se nese, kako se ozira nazaj po sebi, da
vidi, kako se gubi in pada krilo, kako ji ugaja šumenje
trdih kril ... Kaj neki bo? ...«

»Bog ve ... Izvrgla se je ... Saj prej ni
bila taka ...«

Marko je potreboval njene pomoči, zato je
potrpel. Bolnica je zatožila sestro materi, ko jo je
obiskala, pa brez uspeha. Mati jo je lehkodušno
zavrnila: »Kaj češ, mlada je in zdrava; pustimo ji
njeno veselje!«

Jerica je postala iz same priljudnosti vedno
predrznejša.

Nekoč je brskala po skrinji. In ker je rada v
vsako stvar vteknila nos, odpre tudi majhno škatlico.
Ej, kako je zatrepetala. Med bombažem je zagledala
nekaj blestečih uhanov in tak obroček. Hitro si ga
primeri ... Kakor bi bil za njo narejen, tako
prav ji je bil. Kako se je to svetilo! ... Koljkokrat
si je želela svetlega prstana! In sedaj? ... Želja je
vstajala, pohlep je rastel, izkušnjava je zmagovala.
Namesto v škatlico, stisne prstan v pest in ga spusti
v globoki žep ...

Pa ni bila kar nič vznemirjena zaradi tega,
ampak potolažila se je: »E, saj bode tako sčasoma
vse moje.«

Tisti prstan je bil kupil Marko svoji nevesti.

Sedaj se je pa bleščal ob nedeljah na roki
njene sestre. Ko je šla v cerkev, je segla za vasjo
v žep in ko je potegnila roko iz žepa, se je zableščal
prstan na njej. Hej, kako je sukala roko, da se je
videl prstan! Knjigo je držala vedno tako, da je
mogla prst s prstanom položiti na najbolj očitno
mesto. Vrstnice so to videle in se nevoščljivo suvale:

»Lej! ... Lej! ... Ta ima pa fanta! ... «

Jerici je bilo to všeč, da se je kar muzala in
izraz njenega obraza je dejal: »Ve pa nič! ... Ve
pa nič! ...«

Dekletom je bilo hudo, kakor bi jim bil kdo
korenček strgal.

»Katerega pa imaš —? ... Kdo ti je dal
prstan? ...«

»Kaj pa komu mari? ...«

Ej, pa vendar ni dolgo bahala s prstanom in
zbujala radovednost in nevoščljivost.

Marko je nekoč nekaj brskal v skrinji. Odpre
tudi škatlico, da vidi zlatnino. Poročna prstana ga
spomnita najbolj veselega dne njegovega življenja.
Pogreši pa prstan, ki ga je bil dal svoji nevesti.
Začudi se, ker ga je žena navadno skrbno hranila,
pa jo vpraša: »Kje imaš pa prstan?«

»Jaz nikjer ... Spravljen mora biti ... Ej,
ne bodem ga več nosila, akoravno bi ga rada ...«

»Ha! ... Prstana ni! ...«

»Poišči, morda se je kam zatrkljal! ... Jaz
ga nisem nikamor dejala in vem, da je bil v
škatlici.«

»Ha! ... Kje je? ... Kje? ...

Marko je izmetal vse iz skrinje in preteknil
vse špranje in kota ... Pa ni bilo prstana.
Naslonil se je in premišljal, kje bi bil prstan.
Sam ga ni del nikamor, ona ga ni nosila, uiti ne
more nikamor, pa ga vendar ni in ga ni.

»Kam je prešel?« se vprašuje nejevoljen.

»Pa je vendar čudno, kje bi bil?« se čudi ona.

Čez nekaj časavse pa spomni Marko:

»Že vem! ... Že vem! ... Ha, da se že prej
nisem domislil! Jera ga nosi.«

»Menda ne.«

»Boš videla ... Že onidan sem slišal, da nosi
Jerica prstan. Na vasi so se pogovarjali in ugibali,
katerega fanta ima. Jaz sem se pa potegoval za
njeno čast, ker nisem videl nikdar nobenega prstana
na njeni roki. Pa ga mora že nositi, ker drugače
bi ne govorili.«

»Uh, kakšna je! ...«

»Ta prstan sem dal jaz tebi in ona ga ne bode
nosila nikdar. Le naj se obriše! ...«

»Uh, kakšna sestra je to!«

Marko je bil še poln nejevolje, ko pride Jerica
v hišo.

»He, punca! — Kje je moj prstan?«

Jerica zardi in pobesi oči.

»Kdaj si mi ga pa dal?«

»Uh, sram te bodi! Prstan ti bode dal?« se
oglasi sestra.

»Saj si ga sama vzela ... Le brž nazaj ž
njim! ... Ne boš delala med deklici zdražbe s
prstanom ...«

»Ali je to vama kaj mar?«

»Nič! ... Kaj pa je tebi prstan mar? — He! ...
Le brž ga prinesi!«

Pa je šla na izbo v skrinjico in je jezna pritresla
prstan v roki. Vrže ga na mizo in zasmehljivo
reče: »Kateri ga boš pa dal?«

»Vun jo vrzi! ... Domov jo spodi!« zastoka
bolnica žalostna in jezna. »Ta bi še kmalu zdražbe
naredila.«

»Kaj pa, če grem? — Saj imam kam ...
Misliš, da ga boš ti še dolgo nosila? ...«

In Jerica se je vrnila k materi brez prstana.
Kaj pak, povedala je, zakaj je prišla.

»Boš pa potlej prstan nosila, ko nje ne bo ...
Kaj misliš, da ti ga ne bode dal? — Komu pak? ...
Mu bodemo že povedali, kaj se spodobi in kaj bi
bilo prav.«

Odslej je Jerica hodila brez prstana k maši.
Nič ji ni bilo všeč, pa si je samo želela: »O, ko bi
vsaj tisti prstan dobila!«

VI.

Ej, kako se poda prstan na dekliški roki! Suhe
mestne gospodične nosijo na dolgih prstih tanke
obročke z velikimi belimi kamenčki, naša dekleta
si pa krase žuljave, močne prste s širokimi zlatimi
obročki z rdečimi kamenčki. Pa že vedo, zakaj.
Kadar je tako, bodi ljubezen očita ...

Škendrova Lenčika ni imela ljubega, pa tudi
ne prstana. Ej, pa bi bila rada nosila prstan, in tudi
za ljubim je hrepenela, za — vdovcem Markom.
Tako daleč pa vendar še ni bila ljubezen, da bi se
kazala na prstanu ...

Takrat pa pride v vas Židek. Nosil je na jermenu
prek ramen skrinjico. Hodil je po hišah,
odpiral skrinjico in kazal strmečim ljudem suho
zlato.

»Kupite, ljudje božji, kupite uhane, prstane,
brožke! Kupite za svoje drage! Vse je samo čisto
zlato! ... Ha, vidite kako se to blešči? ... Dam
zastonj, samo kupite, kupite, da smo prijatelji! ...«

In ljudje so si mencali oči, tipali mošnjičke,
primerjali prstane, zbirali uhane in brožke. Ej, zlatninar
ne pride skozi vas vsak dan! Židek je s priliznjenim
smehom spravljal denar ...

Pri Škendrovih je bila Lenčika sama doma,
ko pride v hišo Žid s skrinjico.

»Kupite! — Kupite! ...«

Pa odpre skrinjico in jo postavi pred Lenčiko,
da se ji je kar bleščalo.

»Uj!« se začudi Lenčika in prisloni bliže
glavico.

To priliko pa porabi Židek in prime okroglo
njeno bradico in jo uščene v lice.

»Hej, rožica! ... Izberi! ... Ako nimaš denarja,
dam ti zastonj, samo ...«

Lenčika zardi in ga tleskne po umazani roki,
ter pahne skrinjico, da se je vse premešalo ...

»Ti, Žid! ...«

»Nič! .. Nič! ... Ako nečeš,« se smeje
Žid, »ti pa ničesar ne dam ... Viž li prstane? ...«

Židek vklada premešano blago in Lenčika od
daleč gleda one svetle stvari ... Pa ji vstaja poželjenje
za prstanom. Približa se zopet in si izbere
prstan z rdečim kamenčkom. Primeri si ga, iztegne
prste, pa jih zopet skrči in gleda prstan in ga gleda ...
Hej, kako ji je bil všeč, kako se ji je podal! ...

»Koliko je ta prstan?«

»Ako hočeš, nič! ...«

»Od tebe ga nečem, umazanec!«

»Tako pa, za te samo dve kronici, Bog me
varuj izgube drugod! Vreden je najmanj deset kronec,
pa tebi bi ga dal tudi zastonj, a ker ga nečeš,
plačaj!«

Lenčika je bila v zadregi. Imela ni toliko, a
ker bi bila prstan vendar rada imela, je bil Židek
velikodušen, ga ji je dal za toliko, kolikor je imela ...
Lenčika je bila vesela, da je dobila prstan tako
poceni, Žid je bil zadovoljen, ker ga je tako drago
prodal in je šel dalje za — dobičkom.

Škendrova Lenčika je nosila poslej ob nedeljah,
ali kadar je šla malo bolje oblečena z domi
— prstan ...

Ker je bil prstan nov in se je še bleščal, je
zbodel marsikoga v oči, in dekleta so si kmalu šepetala:

»Viž jo! ... Viž jo! ... Ima ga! ... Ni
tako sveta ne, kakor se dela ...«

Pa so od nevoščljivosti kar pihale.

Rojnikova dekla Marta je bila prstan kmalu
ovohala. Takoj je bila prepričana, da ga ji je dal
samo ta Marko in nihče drugi. Zato se je srdila na
Lenčiko in Marka.

»Viž, zopet te je ena prehitela,« ji je dejal neki
glas, in kri je vrela po njej. »Tako, prstan ji je
dal! ... O, to je tisto ‚srce‘ naredilo! ... Le zakaj
ga tudi jaz nisem kupila. Ej, kako bi se maščevala
na to Lenčiko ...«

Neke nedelje so srečale Marta in tovarišice
Lenčiko za vasjo. Marti se zablisnejo oči togotno,
in zaničljiv smeh ji zaigra na obrazu.

»Sedaj bodete videle!« namigne Marta tovarišicam.

Ko se srečajo, Marta ustavi Lenčiko.

»Kje si bila?«

Martine oči obvise na prstanu. Zarezi se zlobno
in se začudi: »Lej! ... Lej! ... Pa imaš že prstan?. ..
Kdo ti ga je pa dal?«

Lenčika zardi in izkuša skriti roko.

»Beži! ... Beži! ... Kdo bi mi dal prstan?«

Pa Marta ugrabi njeno roko in kaže prstan
tovarišicam: »Vidite ga? ... A—ha, ti ga je dal? ...
O, saj sem vedela!«

»Sama sem ga kupila ...«

»Nikar ne taji! ... Vsa fara že ve ... Komanov
Marko ti ga je dal!«

»Jej!« zavrisne Lenčika.

»Ti si dala njemu ‚srce‘, on pa tebi prstan!«

»Hehehe!« prasnejo v smeh Marta in tovarišice.

Lenčika bi bila od sramote skoraj skoprnela.
Nikamor ni mogla pogledati, niti odgovoriti ni znala,
kaj. Iztrga se in zbeži domov.

»Vidite jo! ... Vidite jo! ... Ima ga!« se
grohotajo za njo dekleta.

»Pa ga ne bode dobila!« se grozi Marta.

VII.

»Čak!« ...

Tako se je grozila Rojnikova dekla Marta
Škendrovi Lenčiki in je povsod pripovedovala, kako
tišči Lenčika za Markom.

Snide se Marta ob priliki z Markovo svakinjo
Jerico, ki je tudi nekdaj nosila prstan ... pa vpraša
hinavsko: »I, kaj pa vaši pravijo, da sta si vaš zet
Marko in Škendrova Lenčika tako?«

»I, kako?« se začudi Jerica.

»I, tako, da se imata.«

»Ta dva? ... Beži, beži! ...«

»I — tako, res ne veste? ... O, saj se mi je
precej zdelo!«

»Saj tudi nič ni!«

»I, seveda ne! ... Pa je! ... Pa se imata! ...
Pa jaz vem! ... Zakaj pa nosi prstan?«

»Kdo?«

»Ta Lenčika! ... In Marko ga ji je dal«

»Naš Marko? ... Ne bodi, ne bodi tako poredna,
pa me nikar ne draži!«

»No, saj pravim! ... Tega nihče ne verjame! ...
Naposled bodem pa jaz na laži ... Pa ga nosi, in
Marko ga ji je dal,« poudarja Marta jezno, ker ji ni
verjela.

V Jeričinem srcu vstane sumnja.

»I, kakšen pa je tisti prstan, o katerem praviš?«

»Zlat, pa precej širok in z rdečim kamenčkom
na vrhu.«

»Pa si ga videla?«

»I, kajpak! Drugače bi pa ne mogla govoriti.
Oni dan sem Lenčiko za roko prijela, pa sem si ga
ogledala. Prav tak je.«

»Pa ga je on dal?«

»I, kdo pak? — Saj sem ji tudi povedala, ker
jaz več vem kakor drugi ljudje ... O, ta dva se
imata! Pa še kako! ...«

»Kaj pa veš? ...«

Marte ni bilo treba prositi.

Jerica je kmalu vse vedela, zakaj Marta ji je
na drobno razložila, kaj je videla in povrhu, kar si
je še izmislila.

»Torej zato ni privoščil prstana meni, da ga
je dal njej ... O, jaz vama zmešam!« si misli Jerica,
in jeza jo je oblivala.

»Pa so vaši zadovoljni, da jo vzame?« izprašuje
Marta na dalje.

»Naši? ... O, da le zvedo, mu bodo že pokazali!
«

»Kaj mu morejo? — Nič!«

»O, bodeš videla! — Tako? ... Prstan ji je dal! ...«

»Dal ... dal! ...«

»Pa ga bode tudi nazaj dala ... Njegov prstan
bodem jaz nosila.«

»Ti? ...«

»Jaz! ... Saj so naši rekli, da mora vzeti
mene, pa me tudi bo, zakaj sem mu pa delala?«

»Tebe bode vzel? ... A, zato!« se začudi Marta,
in obraz se ji podaljša.

»Zato! Zato! ... Viž, tako je, in prstan bode
moj ...«

»Tvoj?« se zarezi Marta škodoželjno.

»Moj!«

»Saj ti ga ne bode dala nazaj!«

»Ga ji bom pa vzela!«

»Ti? ... Hehehe! ...«

»Jaz! ... Bodeš videla ... Ko jo dobim, pa
jo razčesnem, da me bode pomnila.«

»Hehehe ... Pa se udarita ... za moža!«

To rekši gre Marta svojo pot in modruje: »Lej,
lej, pa ga dobi, ako moreš! ... Dve silita vanj! O,
ko bi bil Marko pameten! Od teh nobene, prav nobene,
saj je nas drugih dosti, ki smo gorše in pametnejše.
Ej, kako se ti ta Jerina nese, kakor bi
nosila Marka že v žepu! ... O, ko bi jaz mogla
Marku oči odpreti! ...«

Jerica je pa odslej imela druge, večje skrbi.

»Moj prstan! ... Moj prstan! ... In ta mleza
ga nosi! ... Uh! ... Razčesnem jo, ko jo dobim,
pa ga ji vzamem! ...«

S tem strašnim naklepom v srcu je Jerica
odslej ostrezala Škendrovo Lenčiko. Pa ji kar ni
mogla blizu. Ob delavnikih sta se še kje srečali, pa
takrat Lenčika ni imela prstana, pa ni mogla Jerica
začeti, dasi je vse pokalo po njej. Zakaj potlej je
bila zvedela tudi od drugih, da nosi Lenčika prstan.
Dobro je, da hodijo deklici nadlegovat za moža
preljubega sv. Antona. Ta je že marsikatero dekle
uslišal, ko se mu je goreče priporočala. Tam se dobe
dostikrat tudi tekmovavke, ki druga drugo izpodjedajo,
pa se domenijo ondi z lepo ali grdo o svojih
vzornikih, kar časih koristi ...

Torej tam pod hribom, ki na njem kraljuje
sv. Anton, se snideta neke nedelje Jerica in Lenčika,
Lenčika se je vračala s tovarišičami od sv. Antona,
Jerica pa je spela s tovarišičami k njemu na
hrib ...

»Vendar enkrat!« vzdihne Jerica hvaležno, ko
vidi prihajati Lenčiko.

Strese se, ko se nekaj zabliska na Lenčikini roki.

»Uj! ... Cak! ... Sedaj boste nekaj videle!«
reče tovarišicam.

»Kje ste bile?« se zažene osorno Jerica in
stopi pred Lenčiko.

»Zgoraj! ... Kam pa ve?«

»Pa gori!«

»Kaj imaš pa tukaj le? ... He? ... Pokaži!«
Jerica spretno ujame Lenčikino roko in brž
pogleda prstan.

To jo je presunilo, ko je videla prstan! Ravno
takega je nosila ona.

»Kdo ti ga je dal?« zavrišči Jerica.

Lenčika zardi.

»Kaj te skrbi?«

»Njegov je! ... Precej sem ž njim!«

Začne ji lomiti roko, da bi snela prstan.

»Ne vem, če blazniš kali? Pusti me!« se brani
Lenčika.

»Daj sem prstan, hinavka! — Prstan je moj! ...«

»Ti blazniš! ... Primite jo! ...«

»Lenčika! ... Jerica! ... O, da vaju ni
sram! ...«

»Sram naj jo bo, sram! — Vdovca lovi!«

»Lažnivka! ...«

»Ta prstan je moje rajne sestre! ... Komanov
Marko ti ga je dal ... Prstan je moj! ... Daj
ga sem!«

»Kaj meni Marko mari! — Prstan je moj!«

»Ha! ... Tvoj! ... Ti bom že dala! ...
Sram te bodi, sram! ... Za vdovcem, za našim
Markom drskaš in ga loviš! ... Daj sem prstan!«

»Ali mi ga je on dal?«

»Kaj misliš, da ga ne poznam? On ti ga je
dal! ... Hinavka!«

Vlečeta se za roke in sikata druga v drugo.
Lenčika stiska pest, da ji ne more Jerica iztegniti
prstov, v obraz je bila rdeča od jeze in sramote.
Proseče se je ozirala v tovarišice, ki so se pa vse
poredno smejale. Ej, kaj takega se rado vidi.
Jerica je napenjala moči, da bi prišla do prstana.
Pa brez uspeha. Lenčika se ji je upirala.

»Ali ga ne daš zlepa?« sikne Jerica.

»Nak!«

»Na, pa še to!« vikne Jerica, z levico potegne
Lenčiki ruto z glave, z drugo pa ošine po obrazu,
da se ji kar kri pokaže na nosu.

»Na! Na! ... Tu imaš! ... To! Pa še to! ...
Pa še eno!«

Ruto ji je zagnala po tleh in jo obdelavala z
rokami po glavi, da so se ji kar lasje razsipali in
se ji kri cedila iz nosa in iz prask.

Lenčika se spusti v glasan jok.

Tovarišice so komaj ukrotile besnečo Jerico.

»Beži, Lenčika! Beži!«

»Jaz ji pokažem! ... Jaz! ... O, bode že videla!
... Moj prstan!« je sikala Jerica ...
Lenčika pobere ruto in jo ubere domov glasno
se ihteča.

»Jej! ... Jej! ... Jej! ...«

»Ha! ... Jaz ti pokažem! ... Jaz! ... Boš ti
prestrezala moške? ... Ha! ... Meniš, ako imaš
prstan, da imaš tudi že njega? ... Ha! ... Marka
še nimaš, pa ga tudi ne dobiš!«

Tako je kričala Jerica in zrla kakor zmagujoč
petelin za Lenčiko ter jo pobrala potem po drugi
poti domov; Jezila se je še, postajala in pretila za
Lenčiko: »Čak! ... Čak! ...«

Tovarišice so se umeknile po ovinkih v vas,
potem, ko so jih ločile.

Hehetale so se v pest in na glas, pa vzklikale
hudomušno: »Ali ste videle? ... Te! ... Te! ...
O, ljubi prstanček! ... O ljubi vdovček! ...«

Tisti dan je imel potem mir sv. Anton.

VIII.

Vsa razmršena, okrvavljena in objokana prisopiha
Škendrova Lenčika po vasi. Z eno roko je
skrivala oči, z drugo pa vlekla ruto za seboj.

»Glejte! Glejte! ... Kaj pa to?« so se izpraševali
možje, ki so vasovali na klopeh ob hišah.

»I, kaj pa je? ... O, za pet ran!« so vriščale
sosede in se radovedne zgrinjale pri Škendrovih.

Vsaka bi bila rada pomagala, pa Lenčika je
odklanjala sleherno podporo.

»Zaprite vrata!« veli prestrašeni materi.

Mati zaloputne ženskam vrata pred nosom.

»Kam rinete? ... Nič vas ne potrebujemo!«

»Glejte! ... Glejte! ... Ha! ... To pa vendar
nekaj pomeni!« so se zgledovale ženske in se umikale
z dolgimi nosovi. »Skriti hočejo ... Pa se
pokaže! ... O, gotovo se pokaže, kaj je bilo.«

Postajale so v gručah, pozvedovale in ugibale,
kaj je. In možje istotako. Niso radovedni tako,
kakor so ženske, pa vendar morajo vse vedeti.

»Otrok moj! ... Kaj ti je?« vpraša Škendrovka
vsa prestrašena.

»O, mati! ... mati! ... dahne Lenčika in potok
solz ji lije po licih ...

»Otrok! ... Govori! ... Kaj ti je Lenčika?«

»O, nič! nič!«

»Pa vsa krvava! ... Vsa zmršena! ... Vsa
opraskana! ... Jej! ... In vsa objokana! ... Povej,
kdo te je? ... Povej, da mu izpraskam oči!«
vika mati.

»Jerica me je! ... Jerica! ... Ta, ki bi rada
Komanovega Marka.«

»Ta? ... Tebe? ... Pa zakaj?«

»Zaradi Marka! ... Šepetne Lenčika in zakrije oči.
Škendrovki se je nekaj posvetilo, pa vpraša
hčerko: »Ali bi ga tudi ti rada?«

»O, rada ... rada!«

Mati se nasmehne.

»Pa sta se! ... Pa tako grdo! ...«

»Ona me je!«

»Ti pa nje nič?«

»Nič!«

»O, jo bodem pa jaz! ... O prvi priliki, ko jo
dobim! ... O, jaz ji razbrazdim obraz, da bode
vedela, kdaj se je mojega otroka doteknila!« se je
hudovala Škendrovka.

»O, mati, nikar! ... Kaj si bo mislil Marko! ...
Kaj bi dejal! ...«

»Kaj meni mar!«

»Pa je meni! ... Jaz ga imam rada ...«

»Ti? ...«

Lenčika se umije in obriše, pa sede z opraskanim
obrazom na klop, kamor potegne tudi mater.

Premagana sicer, je vendar s polnim upanjem pripovedovala
materi, kako hrepeni za Markom, kako
rada bi bila njegova ...

Škendrovka je kimala in pritrjevala.

»O dober bi bil, dober, ta Marko!«

Medtem je bila oživela vsa vas. Bojne priče
so se bile vrnile in šlo je od ust do ust, in mlado
in staro se je zgrinjalo na vasi, da prereseta in
presodi ta dogodek.

»Takega pa še ne, kar vas stoji! ... O, da
jih ni sram! ... Zaradi vdovca se stepo!« prirahtata
Rojnica in Marta na vas ... »Ali že veste?«

»I, kaj bi ne! ... Saj smo videle!«

Govorilo in smejalo se je vse vprek.

»Takó so se! ...«

»O, pa še kakó! ...«

»Katera je bila hujša?«

»O, ta Jerina! ... Naenkrat ji je bila v laseh
in očeh, pa ji je kar kožo potegnila z nosa!«

»Pa zakaj? ...«

»Zaradi nekega prstana ... Pravijo, da je Komanov
Marko dal Lenčiki prstan.«

»Pa bi ga Jerina rada? ...«

»I, kajpak! ... Odtodi jeza.«

»Ona mu je pa srce dala!« se oglasi Marta.

»Saj bi mu ga tudi ti, ko bi ga maral.«

»Hahaha!«

»Vse gredo za njim!«

»Kdo se zmeni zanj?«

»O, še se bodo teple zanj, še! ...«

»Pa še kako se bodo! ... O, da jih ni sram!«

»Ali se vam to čudno zdi?« se oglasi Zaman.
»To je že od nekdaj tako ... Rože se obračajo za
solncem, dekleta pa za možem!«

»I — kajpak! ... Tako je! ...«

»O, jaz sem še druge reči videl ... Marko je
dve hkrati prepeljaval!«

»Čeljust!« se oglasi Marta.

»Ali jo vidite? ... Ta, ta Marta tišči ža njim
in pa tista, ki jih je dobila. Varuj se, da tudi tebekdo
ne preobrazi!«

»Jav! ... Jav! ... Pa naj si ohrani človek
dobro ime! Le čakaj!« zapreti Marta in zbeži domov
osramočena.

Tudi druge ženske se umaknejo, zakaj nobena
ni hotela stati za tarčo Zamanu.

»Hahaha!« se je grohotal za njimi Zaman. »Vse so
enake ... Glejte jih! ... O, jaz sem vedel!«

Martino srce je bilo zopet polno upanja, pa je
modrovala: »I, menda vendar ni tako neumen, da
bi vzel teh katero, ki se očito pretepata zanj in ga
sramotita. Saj menda ni še na glavo pal! ... Kaj.
si neki misli Marko o meni? ...«

IX.

Tudi Jerica je domov prijokala.

Videla je tisti prstan na Lenčikini roki. Inravno
tak prstan je nekdaj sama natikala. In sedaj! ...
Ona ga nosi! ... Ah, ko bi ji bil samo prstan dal,
naj bi ji ga dal, naj bi ji dal še enega, toda dal ji
je še več, o, dal ji je svoje srce, Marko ji je dal.
sebe, in za njim je hrepenela sama.

»O, Marko, o, Marko!«

Zato bi bila Lenčiko najrajša raztrgala, ugonobila,
da bi ji ne bila na poti. Prstan ji je pulila
iz roke, toda hotela ji je izpuliti Marka.

»Marko! ... Marko! ...«

Seveda ji je od togote kopitljalo srce. Ko je pa
šla sama domov in ji je izginila izpred oči Lenčika,
je začela Jerica premišljati in takrat se ji je
zdelo, da je bil morda ta boj za prstan brezuspešen,
da si ni priborila Marka, kakor si ni prstana. Pri
tem spoznanju jo je zabolelo srce, prsi soji postale
pretesne vsled srčne bolečine.

»Marko! ... O, moj ljubi Marko!« zaječi, in
solze se ji udero po licih.

In ko prijoka domov, zaječi: »O, mati, mati, ko bi
Vi vedeli! ...«

Mati je bila vsa prestrašena in vpraša osupla:

»Jezes! ... Jerica! ... Kaj pa ti je? ...«

»O, ko bi Vi vedeli!«

»Kaj? ... Kaj? ... Povej vendar! ...

Jerica še enkrat milo zaječi, potem pa pove s
trgajočim glasom: »Naš Marko je dal Škendrovi
Lenčiki prstan! ...«

»I, kakšen prstan?« vpraša mati in se čudi.

»I, tistega, saj veste! ... Pa rad jo ima! ...«

»Beži! ... Beži! ...

»Boste videli! ... Pa vzel jo bode! ...«

»Ne bodi! ... Ne bodi! ...«

»No, boste videli ... Jaz bodem pa še tako! ...
Zakaj je pa Lenčiki dal prstan in ne meni?«

Sedaj je pa začelo iti tudi materi po glavi.

»Kaj pa, če bi bilo res?« si misli stara in pozveduje
o vsem ...

In čimbolj je Jerica pripovedovala, tembolj je
bila stara prepričana, da je res tako, in v njenem
srcu je vstajala togota, in oblastnost se je pasla.
Ko Jerica pove, kar je vedela, se razkorači
stara: »Ha! ... Jaz mu pokažem, jaz! ... Tako?
Prstane že razdaja! ... Za ljubicami iztiče! ...
Tja grem, pa mu povem, kar mu gre! ... O, bode
že zvedel, kaj se spodobi ... Za ženo je vendar
sestra prva! ... I, seveda! Sedaj, ko smo ga mi
izkopali iz nesnage, bode pa nam hrbet obračal ...
Sedaj lehko! ... Hvaležnost, hvaležnost! ... Te ni! ...
Dobro mu hočemo, pa neče in neče! ... Kaj ni bila
rajna dobra? Še preveč! ... Objedel se je! ... Pa
jaz mu pokažem! ... Jerica, le obriši se! ... Tvoj
bode, ali pa nobene! ... Mi imamo tudi še nekaj
besede! ... Ne bode delal ne, po svoji glavi! ... Pa
otroke ima! Misli, da bode druga ženska potrpela ž
njimi tako, kakor domača? ... Ne boš, Marko! ...«

Materine besede so bile hladilni balzam na
Jeričine srčne rane. Solze so se posušile. Srce je
bilo zopet polno upanja in je vriskalo: »O, Marko
bode moj! ... Lenčika, šk! šk!«

Mati izpregovori s starim nekaj besed, pa se
odpravi.

X.

Komanov Marko je doma pestoval ... Drugi
možje so ob nedeljah šli v gostilno ali so pa vasovali,
a vdovec Marko je moral pestovati, ker ni
imel kdo drugi. Najemati pestunje ob nedeljah ni
mogel, niti hotel, da se je kaj prihranilo ...
In takrat pri otrocih je mislil vselej na ženo.
In v takih primerih je tudi premišljeval o gospodarstvu
in čimdalje bolj spoznaval, da tako ne more
biti, da je hiši treba gospodinje in otrokom matere.
»Oženil se bom, da bode zopet red,« je sklenil
tiho sam pri sebi in ugibal, kje in kako bi se ženil,
da bi se prav oženil.

Ko je tako časih sedel sam pred hišo, je
videl v duhu pred seboj dolg izprevod znanih dekličev
polagoma pomikati se mimo, tako počasi, da
je ogledal vsako, precenil vsako. Vrstile so se druga
za drugo: Lenčika, Marta, Jerica in polna kopica
drugih. In njegove oči so najdalj visele ob Lenčiki,
srce ga je vleklo k njej, in časih se je zasačil, da
občuduje le Lenčiko v dolgem izprevodu, da vseh
drugih ne vidi, da jih ne mara, ne te Marte, ne
Jerice in nobene druge. V takem trenutku se je
spomnil, kdaj se mu je Lenčika tako prikupila.

Spomnil se je, kako je prišel z Marto do korita,
kjer se je njima pridružila in dala njegovi hčerki
medeno srce. Takrat ni čutil, kaj to pomeni, a čim
večkrat se je spomnil tega, tembolj je bil prepričan,
da ga nekaj vleče k njej.

»Ko bi to vzel,« je menil večkrat sam pri sebi
in mislil na tisto ‚srce‘, na Lenčiko in na ženitev.
Tiste nedelje je sedel pri njem sosed in ga je
izpeljaval to in ono. Vedeti je hotel, ali se oženi,
ali kako, ker je videl, da mora kako prekreniti, ker
brez gospodinje ne more biti. Obračal je Markove
misli na to in ono žensko ter jo hvalil, daje dobra,
da ima denar ...

Pa čimbolj je sosed Markove misli navajal
drugam, tembolj so silile h Škendrovi Lenčiki, k oni
ponižni, blagi deklici, ki ima srce tudi za otroke.

»Oženim se, pa táko vzamem, da bode imela
rada otroke,« je povedal pozvedujočemu sosedu.
Več pa ni hotel povedati ta Marko, a sosed je
bil za enkrat zadovoljen in je hitel domov, povedat
ženi, da bode Marko skoraj ženin.

Marko je sedel sam z otroki, govoril ž njimi
in mislil na Lenčiko, pa premišljal, ali bi jo snubil,
ali ne. In srce mu je dejalo: »Snubi jo! ...
Vzemi jo! ...«

In takrat, mrakovi so padali, prišumi okoli
ogla tašča. Marko osupne. Tašča se je držala napeto
kakor obnebje pred nevihto. Pogledala je Marka
ostro, kakor bi mu hotela predreti v skrajnji kotiček
njegove duše.

»Vi tukaj? ... Pa tako kesno?« vpraša plah
in začuden.

»Ali ti ni prav?«

»I, prav! ... Kaj sem Vas kdaj podil od hiše
kali? Noč bo, pa se mi čudno zdi, ker šele sedaj
prihajate.«

»Saj bi ne prišla! ... Pa če človek take reči
zve, mora iti.«

»Kaj pa je? ... Kaj ni prav? ...«

»Pa pojdiva v hišo, da se pomeniva, ker ni,
da bi se zunaj take reči menila!«

»Kakšne?«

Marko vstane in nese dete v hišo, drugo pograbi
tašča.

Gredoč premišlja Marko, kaj bi bilo, pa se ni
mogel domisliti ničesar.

»Tak’ tako!« začne tašča. »Lepe reči sem zvedela
o tebi ... Ha! ... Komaj si pokopal rajno,
imaš že ljubice ... Tak’ tako ljubezen imaš da
rajne, do otrok in do nas? ...«

»Kakšne ljubice imam?« skipi Marko.

»Kar molči! ... Vse vem ... Vse je očito ...
Da greš ti tako narejati ...«

»Kakšno?«

»O, uboga naša Jerica! Vsa je bila zaverovana v te.
Samo nate je mislila, pa ji greš tako narediti, da revica
kar blazni in gotovo bode zbolela, tako ji je hudo.«

»Zakaj? ... Kaj sem jaz kaj kriv?«

»Kdo pak! ... Ti, ti, pa nihče drugi. — Veš,
da je vedno mislila nate, in vsi smo bili zadovoljni,
da se vzameta, kar bi bilo edino prav ... Pa to
narediš!«

»Kaj sem pa vendar naredil Jerici? ... Še
pogledam je ne!«

»Kje je pa tisti prstan? Ha? ... Ali ga nisi
dal tisti mlezi, tisti Škendrovi Lenčiki, da se sedaj
postavlja ž njim? ...«

»Prstan?« se začudi Marko. »Prstan? ... Da
bi bil jaz Lenčiki prstan dal? ...«

»Nič ne taji! ... Dal si ga ... Dekle je samo
videlo. Zato ji gre ob pamet ... O, moja dobra
hčerka! ... O, uboga Jerica! ...«

»Jaz nisem dal nobenega prstana, tudi Škendrovi
Lenčiki ne!« jo zavrne Marko.

»Kaj bodeš tajil! ... Saj ga dekle, naša Jerička
dobro pozna ... Saj ga je že nosila, sedaj ga je
videla pa na Lenčikini roki. O, ne boš utajil ne! ...
S to mlezo se pečaš! ...«

Marko se zasmeje.

»Sedaj se pa še posmehuj! ... To imam za
dobroto, da smo s teboj v žlahto stopili ...«

»Jaz se Vam ne posmehujem, ampak neumno
se mi zdi, da Vam prstan po glavi roji.«

»I, roji! ... Saj mora rojiti! ... Jaz sem
mislila, da bodeš dal prstan naši Jerici, pa ga daš
tisti Škendrovi, ki nihče ne mara za njo ... Veš,
sram te bodi!«

»Ali poznate tudi Vi tisti prstan?«

»Kaj bi ga ne, saj mi ga je rajna dostikrat
pokazala. V temi ga poznam!«

»Prav. - Sedaj pa poglejte!«

To rekši odpre skrinjo, vzame škatlico in jo
odpre, pa pokaže prstan.

»Ali ga vidite? ... Ali je pravi? ...

Stari se pobesi nos in osramočena prizna:

»Ravno tisti je ... O, da se je tako premotila! ...

»Kaj pa komu ta prstan mari?«

»I, mari! ... Ako bi jaz koga rada imela, bi
se tudi brigala zanj ... Pa kdo ji je prstan dal? ...
Pa ravno takega! ... O, da se je naša Jerina tako
premotila in jo tako premikastila, tako opraskala ...

»Katero?«

»To Škendrovo Lenčiko.«

»Zakaj?«

»Zaradi tebe in tega prstana.«

»Zaradi mene?«

»Zaradi tebe! ... Ti si tega kriv!«

»Jaz? Kako vendar? ... Za božjo voljo!«

»Zakaj pa nisi Jerici precej prstana dal? ...
Pa bi tega ne bilo.«

»Jaz naj bi Jerici prstan dal?«

»I, kako pak!«

»Takole! ... Vidite?«

Pa potegne s prstom pod nosom.

»Jerico poznam in ji nikoli ne dam prstana.
Pa tudi izbirali mi ne bosta vedve nobene, da vesta! ...«

»Pa jo boš vzel!«

»Pa si jo bom sam izbral!«

»Jerico bodeš vzel!«

»Ko bi je ne poznal! ... Pa jo poznam!«

»Kaj ni pridna in čedna?«

»Le imejte jo!«

»Tak’ je ne bodeš vzel?«

»Nikoli!«

»Ha! ... Bomo videli! ... Ako Jerice nečeš,
pa nobene, nobene, da veš!«

»Hahaha! ... Tisto pa, kakor bo!«

Tašča ga jezno pogleda in gre.

»Zaradi mene je bila Lenčika tepena, zaradi
mene? ... Tega bi ne bil nikdar mislil,« si je
dejal potem Marko in še bolj mislil na njo.

Ko Jerica zvé, da ima Marko še oni prstan, je
bila potolažena, ker je mislila, da Marko za njo še
ni izgubljen, pač pa jo je zelo skrbelo, kje je dobila
Lenčika tisti prstan, ki je tako podoben onemu.

»Le kdo ga ji je dal?«

Toda nihče ni vedel, ampak mislil si je vsak:

»Nihče drug kakor ta Marko.«

XI.

Komanov Marko se je bil naveličal vdovstva.
Brez gospodinje ni mogel biti več in otrokom je
bilo treba matere. Smejal se je, ko ga je hčerka
izpraševala: »Ali bodo teta še takega srčka dali?«

»O, še, še! ... Le pridna bodi!«

Pa se mu je dobro zdelo, da tudi otrok ni
pozabil Lenčike.

»Lej! ... Lej! ... Kako ti otrok pozna!« je
dejal sam pri sebi in še bolj mislil na njo.
Naposled ni imel nobenih dvomov več. Zavrgel
je bil Jerico in Marto ter vse druge, ki so
se mu tako slučajno nastavljale in je šel snubit
Lenčiko.

»Ti si bila enkrat zaradi mene tepena, kaj ne?«
jo je vprašal Marko.

Lenčika zardi.

»Pa po nedolžnem ... Zaradi prstana, ki ti
ga nisem bil dal ... Na, ako hočeš, dam ti ga
sedaj! ...«

Lenčika ga pogleda hrepeneče, a on ji ponudi
prstan.

»O, ravno tak je!« vzklikne Lenčika nehote in
ga ogleduje.

»Ali ga že imaš?«

»O, kajpada! ... Pa ravno takega!«

»Torej potem mene ne maraš? ... I, kdo ti
ga je pa dal?«

»Od juda sem ga kupila sama.«

»A, zatorej je Jerica planila po tebi, hahaha ...
Ali si še huda na njo? ...«

»Nič več ... Je vsaj vedela, da te imam rada ...«

»Ali me imaš? ... Pojdeš li z menoj? ...«
Lenčika pogleda mater.

»Ako je zate,« meni mati.

»Všeč si mi in pa otroci te imajo radi. Micika
te kar ne more pozabiti. S tistim ‚srcem‘ si se bila
tako prikupila.«

Lenčika si natakne prstan in ga ogleduje, zadovoljno
se smehljajoč.

»Pojdeš z menoj?«

»Marko, s teboj pa, kamor hočeš,« dahne Lenčika
in mu stisne roko.

»Veš, otroke imam.«

»O, ti so potem tudi moji.«

»Pa se vzemita, ker se imata tako rada!« pritrdi
mati, ko je videla, da sta tako drug za drugega.

»Pa bodeš imela otroke rada?«

»O, rada, rada!«

»Pa mene tudi?«

»I, kajpak, tudi! ...«

»Pa bo pomanjkanje in trpljenje.«

»E, kaj tisto! ... Da bodem le tebe imela ...«

Lenčika je bila nevesta.

V nedeljo so potem oba vrgli raz lečo ljudem
v zobe.

»Hahaha,« se je zasmejal v predzadnji klopi
Zaman in je sunil s komolcem soseda. »Ali slišiš? ...
O, jaz sem vedel, da bode tako.«

»I, kaj pa hoče?«

»Mora se, da bode imel vsaj mir pred ženskami.
Kako so pa šle za njim ...«

»Ta Lenčika?«

»O, druge še bolj! ... Jaz sem videl ...

Rojnikova dekla se je kar metala za njim in ta
Jerica, sestra rajne, se je pa tepla zanj.«

»Kaj praviš! ...«

Takrat je pozvonilo.

Rojnikovi Marti je udarila vsa kri v glavo in
na srce ji je pala teža; ko bi ne bila tako trdnih
nog, pa bi se bila zgrudila. Tako se je pa zdržala
in do konca maše ji je odleglo.

Ko je šla s tovarišicami domov, začne: »Pa ga
je dobila.«

»Ga je ...«

»Vdovca, ... hihihi ... pa koliko je trpela
zanj ... Ve ne veste ...«

»Vemo ... Tepena je bila ...«

»Pa še kako ... In kako je drsala za njim.
Jaz sem videla ... ‚Srčke‘ mu je kupovala, da ga
je ujela. Pa še misli: Bog vé, koga je dobila ...«

»Vdovca ...«

»Pa troje otrok ... hihihi ... Zibala bode
lehko precej.

»Hehehe! ...«

»Jaz bi ga že ne marala, naj bi se mi še tako
ponujal.«

»Vdovca? ... Saj se nam še fantov ne manjka ...«

»O, vdovca pa že ne! ... Rajša sem sama
do konca ...«

»Hehehe! ...«

Jeričina mati je pa razlagala prijateljicam in
znankam o Marku.

»Nič ne rečem, je že ... Pa Bog vé, kako
dobro se rajni ni godilo, zato ga Jerica ni hotela ...
O, saj se ji je ponujal ... Jaz je pa nisem hotela
siliti, se bode že še možila ... Veste, naša Jerička
je izbirčna; vsak ni za njo ...«

»Pa vendar pravijo, da se je enkrat tepla za
Marka.«

»O, kako je svet zloben! Za neki prstan se je,
ker je mislila, da je od rajne, ki bi ga bila rada
imela za spomin, ker jo je tako rada imela ...«

»Tak’ tako!«

»Tako! ... Tako! ... Svet pa narobe obrne.«

Jerica je pa sama drobila domov; za tovarišijo
kar ni marala.

»Tak’ prstan ji je bil pa vendar dal! ... Pa
je tajil! ... O, ko bi bila jaz vedela! ... Še bi jo
bila, še ...«

Tako je modrovala po poti.

Ko sta šla Marko in Lenčika od poroke, je
gledala Marta nevoščljivo izza vogala in mislila:

»Kdaj bodem pa jaz tako? ... Da bi bila to vedela!
... Veliko ‚srce‘ s štirimi papirčki bi mu bila
kupila ... O, sedaj bodem že vedela ...«

Prestregel ju je tudi Zaman.

»Ali ti nisem pravil, Marko? ... Pa danes
gresta sama! Vesta, kje smo se bili srečali? ...
Druga je pa ostala.«

»I, kajpak! ... Obeh ne morem vzeti ...«

»Prav si izbral ... Na srečo! ...«

Ko sta bila Lenčika in Marko sama, se ga je
oklenila okrog vrata in ga stiskala: »Moj Marko! ...
Moj Marko! ... Moj ljubi mož!«

Marko se je smejal in jo poljubljal.

»Moja Lenčika! ...«