Prvo poglavje.

J. Strel.

Na mehkih blazinah v kupeju drugega razreda
je sedel gosposki človek ter se očitno bojeval
z dolgim časom. Primeknil se je bil k
oknu in zrl je v krajino, ki se je krožilo tedaj
nad njo tožno jesensko nebo.

Ali da ustrežem takoj svoji bravki, ako mi
katero privoščijo dobri bogovi, povem, da je ta
naš junak mlad človek, in, kar je veliko večjega
pomena, lep mlad človek, in, kar je največjega
pomena, lep, mlad in neoženjen človek!

V tem trenutku pa, ko smo se mi sešli ž
njim, se prav dolgočasi. Ko v prirodi ne najde
iskane tolažbe, se odmakne k sredi blazine,
izvleče počasi cigaro ter si jo zdihnivši zapali.
Potem izpušča dim proti stropu ter si pogladi
tuintam mehke pričetke prve brade, ki mu je
obdajala bledi obraz.

»Strašen čas!« reče končno, vzemši uro iz
žepa. »Že dve! A še sedaj ni te čudne Grčave!
Prav kakor bi se človek v večnost peljal!« Zopet
se zavije v dim ter zatisne oči. Tedaj pa se
ustavi vlak. »Grčava!« se začuje glas hripavega
kondukterja. Bila je to mala železniška postaja,
v ozki dolini ležeča in okroginokrog obdana z
gozdi. Poleg železne ceste je tekla precej mogočna
voda med tesnimi travniki, ki se je tedaj
pasla živina po njih. Tuintam je čepela koča, z
vinsko trto preprežena, slabo zidana, z raztrganim
ostrešjem, ali pa še celo nevarno v
stran nagnjena.

Vtisk tega kraja je bil čuden, nevesel, in
to tembolj, ker se je iz gozdov oglašal rog, z
melanholično zavitimi glasovi, zbirajoč čedo
okrog pastirja. Sredi te pustinje pa se je tiščalo
štacijsko moderno poslopje, kakor da bi bila
kultura prav hitro stopala todi mimo ter v hitrici
pustila to svoje znamenje za seboj!

Žvižg — in hlapon oddrdra dalje po dolini.
Naš znanec ostane sam na peronu in pri srcu
mu je, kakor da je tu zapuščen v samotni puščavi.
Nekaj časa zre prédse. V prvem trenutku
v resnici ni vedel, kaj bi počel.

»Dalje moram!« reče poluglasno. »Svoje reči
pustim tu, dokler ne zvem, kako se mi uravna
usoda!«

Prekorači vratca nizke ograje. Po slabi,
blatni cesti stopa med njivami, ki je takrat zorela

ajda po njih. Počasi dospè do mesta, kjer se
pot zavije navzdol proti strugi ter se odpre
pogled na reko. Naš potnik opazi takoj star
brod ob bregu in nad njim v meljini čepečo
brodnikovo kočo. Pred njo sedita póstarni ženski.
K njima pristopi naš znanec ter ji vpraša, kod
naj gre, če hoče na Višavo. Vprašani čutita
potrebo, olehčati si srce med seboj.

»Katra,« vpraša prva tiho, nagnivši se proti
drugi, »kdo je ta človek?«

»Bog ve, kdo je?« vpraša tudi letá.

»Taz ga ne poznam.«

»Jaz tudi ne!«

»Na Višavo bi rad!« pravi prišlek iznova.

»Na Višavo?« se začudi Katra. »Pa zakaj
ne na Nižavo?«

»Ali Višave ni?« vpraša tujec.

»Višava, seveda je! — pa tam ni vse, kakor
bi moralo biti!«

In važno obrne veli obraz proti njemu.
»Tam, rečem Vam, pa ne da bi se šalila, tam
so strahovi in duhovi mrtvaški, rečem Vam,
odkar se je storila tista grozna smrt!«

Lahno se je zasmejal, a vendar mu je bilo
tesno pri srcu, ko je odgovoril: »Strahov se ne
bojim. Pota ne poznam.«

»Čez vodo morate in čez hrib navzgor!«

»Čez vodo? In kdo me prepelje?«

Namesto odgovora prične Katra prav silno
kričati: »Miha! Miha!«

Miha kmalu prikorači iz veže.

»Bo že spet treba čez vodo!« pristavi jezno,
opazivši tujca. »Da ga ni miru, da bi človek le
eno uro v miru prespal!« Potem gre ter prične
pri brodu z verigo rožljati. Bojazen prešine potnika,
videčega okornega brodnika. Končno položi
plačilo pred obe starki na mizo ter stopi vdano
na ladjo. Miha poprime kolec ter odriva od
brega.

»Ali boš mogel?« povpraša oni boječe.

»Mogel?« in Miha se raztegne od samega
srda in si šine z roko med puste lasé na glavi.
»Mogel?« in zaničljivo zavleče usta. »Mogel? Le
tega nikar ne vprašajte! Pa sem prepeljal samega
»gospoda«, pa je bila voda velika, rjava,
kalna, pa je nosil Boga na rokah in sveto obhajilo;
pa sem vendar prepeljal! Pa bi Vas ne?«

In res priveslata srečno na drugo stran. Tu
se je takoj pri bregu vzdigovalo hribovje, da je
bilo v znožju komaj prostora za ozko cesto. Po
tej cesti se odpravi naš junak. Pod njim v strugi
se vleče voda počasi in brez šumenja. Tuintam
se kažejo očem umazani, peščeni prodi in bele,
povodne lastavice se vzdigujejo iz njih ter letajo
okrog valov, topeče se sedaj skoraj v vodi, sedaj
pa zopet po bliskavo kvišku švigajoče.

Nad cesto po rebri se razprostirajo veličastni
gozdje, gozdje samega kostanja, s starimi,
iz zemlje molečimi koreninami. Žolne potrkavajo
po deblih in oglašajo se druge ptice.

Naš potnik počasi koraka. Saj se mu ne
mudi nikamor. Solnce pluje še visoko na nebu,
in jesen še ni tako pozna, da bi noč hitro in
zgodaj nastopila. Hipoma se mu napolni srce s
tisto prečudno slastjo, ki veje v starih gozdih
ter objema potnika, pod njih senco hitečega.

»Saj je vendar krasno v domovini!« vzklikne
srečno. Sedaj se zavije dolina bolj proti jugu,
in odkrije se čisto nov razgled. Dolina se vleče
daleč proti jugu in po njej reka, enaka srebrni
kači. Ob vodi se vije cesta kakor siv trak, ki
se sedaj skrije med zelenjem, sedaj pa zopet
prikaže. Na tej strani se širijo kostanjevi logi
po bregovih, na oni pa se vijejo okrog hribovja
vinogradi s hramovi in belimi hišicami.

Naš prijatelj dospè do razpotja. Cesta pelje
dalje ob vodi, stranska pot pa se odcepi navpik
v goro. Velika lesena roka, z napisom: »Na
Nižavo«, je govorila jasno, da se po tej poti
dospè tudi na Višavo, o kateri je naš znanec
vedel, da je Nižavi soseda. Po poti navpik se
odpravi torej. Sedaj stopi šele v gozd, ob katerega
robu je hodil poprej. Sam ni vedel, kako
se mu je vsiljevala treznost v dušo. Nehoté se
zamisli v preteklo svoje življenje in spomni se
tudi ukaza, ki ga je privabil v kraje, v kraje
domovinske, a njemu do sedaj neznane. Od juga
je vlekla sapa tedaj in vrhovi v gozdu so šumeli,
kakor bi sami sebi pripovedovali nekaj
skrivnostnega.

»Kaj šumé, kaj si pripovedujejo?« se vpraša
naš potnik samega sebe. »Mislim, da je čas in
da sem na pravem mestu.«

Ravno tik pota razprostira široke svoje veje
star kostanj, ki je rastlo pod njim mehko mahovje,
mehko in k počitku vabeče. Tu sem sede,
podprè glavo in zrè v zeleni gozd. Jesenska čebelica
brenči okrog njega in sedaj pa sedaj pade
nanj rumen list. Ali vse to ga ne moti. Takoj
privleče na dan zavitek listin, odveže rdeč trak,
ki so bile prevezane ž njim, ter prične brati.

Jesenska čebelica ga brenčé obletava in
rumeno listje pada nanj — ali on bere in bere.

Drugo poglavje.

Stritar.

Sin moj! Obljuboval sem ti večkrat, da tedaj,
ko počivajo moje kosti v zemlji, in sem jaz,
trudni potnik tega življenja, vzel od tebe za
vselej slovo, da se ti bo tedaj odkrilo, kar je
ležalo temno in težko nad menoj! Ležalo ves
čas, kar sva ga skupaj preživela! Ali moja želja
je bila, da se ti to vse odkrije v krajih, ki so
me gledali otroka, življenja radostnega.

Sin moj, ko to bereš, vršé nad teboj stari
kostanji, ki se jih je veselil tvoj oče v mladosti,
ko so tudi vršali nad njim, od sape premikovani.
In letal sem med njimi, pulil stari mah od

debel ter sesal vasé divno življenje, ki klije v
teh večnih gozdih. In kako sem živel! Kaj sem
se menil sveta tam zunaj! Na mehkih tratinah
sem polegal in gledal skozi vejevje do jasnega
neba. Ali sem pa hitel po stezah, štel svoje
znance, stare kostanje, in bil radosten, da sem
živel v njih sredi.

Vse se ti odkrije! Kadar prideš po beli
cesti navzgor, do vrha, tedaj se ti odpre kostanjev
gozd in ravnina se razprostira pred radostnim
tvojim pogledom. V tej ravnini opaziš takoj
malo kmečko vas z belimi kočami, v ozadju pa
mesto — Lukovec. Ravno pod nogo ti leži bolj
gosposko poslopje. To je Višava. Ni graščina.
Podobno je prostorni pristavi. Tam zdolaj skoraj
pri vasi pa je še drugo gosposko poslopje.
Graščina je skoraj. In to je Nižava!

Bogomir, tu se je rodil tvoj oče. Tedaj je
bil gospodar na Nižavi in tudi na Višavi Gregor
Lesovej — oče moj. Osoren mož, čuden mož.
Posestnik več hiš v Lukovcu si je bil pridobil
s srečno vinsko in drugo kupčijo za svoje razmere
velikansko premoženje. Iz malo olikane
rodovine je bil sam takisto v sredi med kmečkim
veljakom in olikanim meščanom. Na svetu je
ljubil le dve reči — denar in pa svojega Ernesta.
Letá je bil sin njegove sestre. V siromaštvu je
bila umrla nekje tam doli na Hrvaškem in zapustila
tega otroka. Po to siroto je šel moj oče
ter jo pripeljal domov na Nižavo. Ravno isti

čas mu je bila žena — moja mati — umrla. Ali
to ga ni prehudo zadelo. Čudno pa je bilo, kako
je ljubil sina svoje sestre! Mene je puščal letati
ves božji dan po kostanjevih gozdih in, če sem
bil bolan, malokdaj je prišel k postelji. Ernesta
pa je nosil po rokah, mu gladil mehke lase ter
ga imel vedno na svoji strani. In tako je ostalo
do tedaj, ko sva z Ernestom dorastla in prišla
v šolo, na gimnazijo v Lukovec.

Kar je pisal, je pisal le Ernestu in po meni
je samó povpraševal. Pri takih razmerah ni bilo
čuda, ako mi je proti očetu okamenelo srce.
Bil sem tihega, podanega značaja. Pa saj je bil
ta Ernest človek, ki ga je moral vsakdo rad
imeti. Prečudne moške krasote, je imel tudi
zmožnost, priljubiti in prisladkati se v srce, da
malo kdo tako.

Prišla je Gregorju Lesoveju nekdaj zadnja
ura. In tedaj sva stala z Ernestom pri postelji
njegovi. Tega je prijel za roko in jemal slovo
od njega. Ali mene, sin moj, mene je komaj
videl! Milo se mi je storilo in sklonil sem se
pri znožju njegovega ležišča ter pričel glasno
plakati. Počasi se je vzdignil bolnik.

»Vid!« je dejal. »Ubožec!«

Tako mi je govoril oče na smrtni postelji.

»Ubožec! Zakaj tudi ti nisi tak, kakor je
moj Ernest!«

In ko sem le plakal, je še pristavil: »Nikar ne
jokaj! Saj sem mislil na té v svojem testamentu!«

Še je govoril z Ernestom, potem je pa
umrl — in na mé je mislil v svojem testamentu!

Gregor Lesovej je umrl, in ko so odpečatili
oporoko njegovo — je bil Ernest gospodar
bogate Nižave, z njivami, vinogradi in s hišami
v Lukovcu. Jaz pa sem dobil Višavo in vse prekrasne
gozde starega kostanja okroginokrog
nje. Pričel sem takoj čediti svojo posest, prodal
sem nekaj lesá, nekaj vina. Kmalu sem si bil
v srečnih špekulacijah namnožil svoje imetje.
Ernest pa je bil največji gospod. Jezdaril je
konje in se vozil v kočijah, igral s kvartami in
živel je sploh lahkomišljeno. Časih je prišel k
meni na Višavo, ali sem pa jaz šel doli na
Nižavo. Pila sva vino in se rada imela. Kazal
mi je svoje konje, vozove in drugo ropotijo,
vlekel me tudi v Lukovec, in ondi sva hodila
od hiše do hiše. Ernest se je sladkal okrog
mladih deklet, jaz pa sem tičal pri materah, pil
ž njimi kavo in govoril resne reči. Saj je moralo
tako biti pri tem mladem človeku, ki je pil življenje
z radostnimi požirki. Nekdaj sva šla peš
iz Lukovca domov proti Višavi. Pri nekovem
sorodniku — Sodarju (morda še prideš ž njim
v dotiko) sva bila, in Ernest je bil ukazal prinesti
francoskega vina. In ko sva šla proti domu,
so ga bile omamile vinske moči. In tedaj je bilo,
da sem mu dejal: »Ernest, jaz se bom ženil!«

»Ženil!«

Obstal je in malo je pogladil svojo brado
ter z bičem, ki ga je vedno nosil pri sebi, švignil
čez zrak.

»Le se, če se hočeš!«

In šla sva molčé dalje.

»Le se!« je dejal še potem, »ali življenje
boš imel slabejše, to ti povem!«

Zopet je obstal.

V dolu se je videl Lukovec s svojimi hišami.

»Tale Lukovec, je pristavil, ima čudne reči
v sebi, dragi moj Vid! In omožena ženska, pravim
ti, čudna ženska, rečem ti! Pa če te je volja,
le se!«

In šel je dalje in tiho je pel:

Jaz pa sem se bil res oženil.

Ti je nisi poznal svoje matere, sin moj, in
ne spominjaš se njenega obraza.

Nekdaj v Lukovcu, ko sem še ondi študiral,
sem se bil seznanil ž njo. Hči je bila
precej premožnega kupca. Krasna ženska, cvetoča
in polna življenja. Bil sem se ji ujel v mreže
in pripeljal jo na Višavo. Počasi jo je zapuščal
dolgi čas, ki jo je izprva moril s spomini na
mesto. Ljubil sem jo, sin, ljubil še potem, ko
me ona ni več, in ko so že davno bile pretrgane
vezi med nama! Moja natura se je bila v njeni

raztopila in preživel sem v sreči mnogo dni. In
časih se me je z grozo polastila misel, kaj bi
bilo, ko bi je več ne imel, te ženske. Porodil
si se ti na svet. Moje veselje je bilo neskončno,
in neskončna moja ljubezen do Klare, tvoje
matere. Preteklo je potem eno leto. Klara je
bila srečna in živeli smo idilično. Skoraj vsak
dan je prijezdaril k nam bratranec Ernest. Bil
je jako dobre volje v naši družbi in popustil je
počasi pijančevanje tam doli v Lukovcu. Upal
sem, da odloži slabe svoje navade in da pripelje
morda tudi ženo na Nižavo in da bomo potem
šele srečno skupaj živeli.

Tako sta pretekli dve leti. — To so mi
bili srečni trenutki! Sam nisem vedel, kako bi
se radostil življenja in bodočnosti. S puško sem
lazil po kostanjevih gozdih, imel svoje misli ter
gojil nade prihodnje!

Od Višave v gozd, daleč tjà v gozd, sem
bil dal široko pot izsekati in jo s peskom posuti.
Po tej poti smo se navadno izprehajali zvečer.
Nad nami so dvigali stari kostanji stare vrhove,
in če je piš majal njih veje, je bilo spodaj
prekrasno poslušati vršanje nad glavo.

Lep večer je bil. Solnce ni več sijalo, in
skoraj mrak je bil že legel na gozd. Slonil sem
pri starem deblu in poslušal razgovore, ki jih je
imela sapa z vejami in listi nad menoj. Ozrem
se po peščeni poti proti Višavi. Prihajala sta
bratranec Ernest in Klara v živem razgovoru.

Ne vem, kako mi je prišla ta misel iz pekla —,
in skril sem se za deblo, da bi poslušal, kar sta
govorila med seboj, hoteč potem med njiju
stopiti ter ju prijazno iznenaditi. Prišla sta in
skoraj ravno pred deblom obstala.

»Klara,« je rekel Ernest, »koliko časa naj
še čakam poljuba tvojih ust?«

»Ernest!« je zdihnila ona ter ga pogledala
ljubeznivo.

»Le poljub, Klara! In potem bom vzel slovo
in šel v daljni svet, in videla me nikdar več ne
boš, in Bog vé, kje bom poginil!«

In ležala mu je na prsih in solze je točila.

»Ernest,« je ihtela, »ti ne smeš od mene!
Kako naj potlej živim, kako prenašam življenje
na strani slabotnega moža! Jeli, da ne pojdeš,
jeli, da ne?«

In on je trgal rože njenih ust.

»Kje je Vid danes?« je rekla Klara potem
in se mu izvila iz naročaja.

»Svojo glavo bi stavil,« je odgovoril Ernest,
»da je že doma in da z največjo skrbljivostjo
preiskuje hleve in jasli svojih volov ter se s
svojimi očmi prepričuje, so li očejeni konji in
nasičeni svinjaka poetični prebivavci. Potem pa,
potem pa seve, bo prišel k svoji Klari in bo
povprašal, kako se počuti od Boga mu dana
soproga! Ha! ha!«

Lahno se je smejal.

Večer se je bil naredil in noč se pripravljala,
zaviti okolico v teman svoj plašč. Ta dva
sta odšla proti Višavi in po pesku so se čuli
njiju lahni koraki.

O, da ju ni tedaj zadelo in razdrobilo neba
prekletstvo!

Meni pa sta poteptala v srcu mlado cvetje
in pustinjo naredila v njem.

Vprašal boš, kaj sem počel v tistem trenutku.

Zemlja se je zasukala okrog mene in stara
drevesa so se lomila nad menoj in vulkan mi
je razsajal po možganih. Na dan so hotela srca
moči — a niso mogle, in peklenske težave vse
so me obšle! Prva beseda pa, ki se mi je izrila
izmed zób — je bila kletev. Strašna kletev je
morala to biti, vzeta peklu iz najglobokejšega
brezna! Napósled sem padel na zemljo in se
pri tej priči z vročim čelom doteknil mrzle dvocevne
puške, ki mi je bila poprej odpadla. In
misel mi prešine tedaj goreče možgane, misel,
ki mi je tako rahlo objela koprneče srce in,
vgnezdivši se v nje, mi hladila skelečo rano.
Bog te varuj, dragi moj Bogomir, strašnih tistih
trenutkov bodočnosti, v katerih nesrečnemu črvu
skoraj ne ostane drugega, kakor s svojo roko
vreči od sebe to uboštvo, ki ga imenujemo
življenje!

In že sem bil vzel slovo od sveta, kar mi
je stopila pred dušo tvoja podoba, Bogomir. In

vrgel sem od sebe morilno orožje in tok solza
se mi je udri iz oči in srce je izjokalo svoje
gorje!

Na nebu pa so migljale zvezde, in tisti, ki
za njimi kraljuje, je zrl tedaj z usmiljenjem na
to ubogo stvar, ki je črni noči tožila tisočere
svoje bridkosti in ki je bila vendar tudi ustvarjena
kakor druge vse, da se veseli in radosti
svoje bodočnosti!

Pozno v noči sem prišel domov. Hlapec,
čakajoč mojega prihoda, mi pove, da je šla
gospa že davno k počitku. Tisto noč nisem
zatisnil očesa. Svoje reči sem dejal v red, proti
jutru pa sem se poslovil od svoje domačije in
tebe, Bogomir, sem vzel s seboj. Zbudil sem te
iz nedolžnega spanja, ko se je za gorami delal
dan. Za seboj pa sem pustil pismo, v katerem
je bilo povedano vse, vse z mrtvimi črkami in
brez srda, ki se mi je kuhal v duši.

Tedaj sem vzel slovo tudi pri kostanjevih
gozdih. Mrzlo jutro je bilo, ko sem se peljal s
teboj navzdol proti Lukovcu. Tebe sem bil zavil
tesno v plašč in te pritiskal na svoje kipeče
srce, kjer si bil z mirno dušo zopet zaspal. Tedaj
si bil moja edina tolažba, in če si kdaj morda
opazil neizrečeno ljubezen, ki je vezala potrtega
tvojega očeta s teboj, so bili gotovo tisti trenutki,
ki so najbolj zasejali to čutje v moje srce!
Daleč v tujini sem si napravil s teboj drugo
domačijo. Ali smejočega si me videl malokdaj,

malokdaj so se mi razvlekle megle s čela in v
srcu se mi ni nikdar zacelila rana globoka. To
srce je bilo mrtvo, umorjeno!

Ničesar mi ni bilo ostalo po svoji domačiji
kot grenak spomin. Ali tebe sem vestno s trudom
sam naučil jezika, ki se ti govori v rojstnih
krajih. Dosegel sem, če vidiš kdaj prijazno Višavo,
da govoriš z domačimi kakor gospodar,
med njimi vzgojen. In gospodar si na Višavi,
in narejena so pota, ki prideš po njih v posest
svoje lastnine.

In sedaj še malo besed! Kadar to bereš,
sem mrtev in prost življenja okov. In ako me
vprašaš, če sem odpustil, preden sem izročil
svojo dušo stvarniku — povedati ti moram, da
nisem. Nisem mogel! Pri odprti smrtni gomili
sem obrnil pogled nazaj na svoje preteklo življenje.
In strašne sem gledal razvaline, podrtine,
in bodeče trnje je poganjalo med njimi! Spomnil
sem se tedaj, kako bi mi bila lehko izpremenila
ta ženska življenje v cvetoč vrt, in umirajoče
srce je še kipelo in se zgrudilo v grob — brez
odpuščenja! Večni Bog pa naj sodi med nama,
kadar stojiva pred prestolom njegovim!

Pojdi na Višavo! In kadar si v sredi med
kostanjevimi gozdi, beri te vrste in spominaj
se očeta, ki je bil nekdaj srečen, a zopet tako
nesrečen med njimi. Enega človeka sovraži na
svetu — Ernesta Malca, ki je bil nekdaj bratranec
moj!

Bogomir, do danes še nisi vedel, da imaš
domovino. Ljubi jo, zakaj ona ni kriva pregrehe,
meni storjene. Ljubi domovino!

Ali na svetu sem neizrečeno trpel! —

Tretje poglavje.

A. Šenoa.

Lesovej Bogomir je prebral. Čudne misli
mu rojijo po mladi duši. —

Lepa cvetlica si, materina ljubezen! Kadar
je srce prazno in pusto, kadar je duša potrta
in od blagih čutov zapuščena, tedaj se zateče
vselej k tebi, vzorna ljubezen! In ti jo napolniš
z nebeškimi darovi in kakor mavrica zlata se
razpneš čez njo. Ali kdor te ne pozna, temu je
hotel Bog hudo že pri zibeli in peklenskim
erinijam je prišel v žrtev!

To je občutil tedaj Bogomir Lesovej in
neskončna grenkoba se mu je polastila srca.
Otemnel je zrak okrog njega, in ko je pogled
obrnil na zeleni log, se mu je zdelo vse mrtvo
in brez življenja. Dolgo časa je sedel na mestu
in čutil, da je v malo trenutkih postal starejši
za mnogo, mnogo let. Kaj je vedel do sedaj o

življenju? Ali to življenje mu je položilo sedaj
v prvič železno svojo pest na mlado ramo!

Mehko srce, dobro srce je imel Bogomir
Lesovej, in narava je pritiskala v to srce svoje
pečate, in vsak vtisk je imel svoje vplive. Ni
torej čudo, da ga je prvi pogled v to zmes, ki
ji pravimo življenje, skoraj popolnoma omamil.

Tedaj, ko se mi seznanjamo ž njim v tej
povesti, je imel kakih trideset let. Živel je do
sedaj v tujini in le svojemu očetu, ki ga je
neizmerno ljubil. Ko je preteklo pol leta po
smrti očetovi in se je žalost o grenki izgubi
v sinovi duši nekoliko pomirila, je pričel preiskavati
očetovo zapuščino. Razvnelo ga je pismo,
ki se je z zavitkom drugih listin nahajalo v tej
zapuščini.

V pismu pa mu je bilo rečeno, naj gre v
svoj rojstni kraj, kjer bode zvedel zgodovino
svojega očeta — zgodovino mrtvega srca. Prošnja
je bila tudi izrečena, da bi priloženi zavitek prebral
šele tedaj, ko ga v prvič obdajajo sape
rojstnega pogorja, da bode toliko bolj občutil
— koliko je trpel oče njegov!

In tako je prišel v domače kraje. Tu je
stal sam, in strasti so se borile po njem. Med
branjem se mu je bilo porosilo oko, in sedaj
je krčil pesti in se grozil človeku, ki je provzročil
toliko gorjá.

»Kakor blisk mu udarim med stare dneve!«
reče, »in če ima le kolikaj sreče še, mora jo

izgubiti in osamljen kot zadnji jesenski list
pasti v samoten grob!«

Moral je dalje. Čas je bil medtem potekel
in že se je bližalo solnce k vrhovom. Dolge
sence so se bile naredile od dreves čez cesto,
ki urno odkoraka po njej.

Vtopi se v svoje misli. Prebude ga koraki,
in ni čudo, ker to so bili težki, trdi koraki.

Za njim pride, ali bolje rečeno, prisopiha
mož, ki mu je morala biti precej težavna ta pot
po trdi cesti. Mož nosi na hrbtu obširen meh
in pod to pezo počasi premika stopala.

Pri Bogomiru obstane in se opre na debelo
grčavo palico.

»Pa malo postojva, no,« reče dobrovoljno,
»pa malo poglejva, no, in se odpočijva!«

In obriše si potno čelo ter hladnokrvno
povpraša dalje: »Kam pa greste? Glejte, rad bi
vedel!«

»Na Višavo.«

»Aha! Na Višavo!«

Potem dialog za nekaj časa zastane. Bogomir
molči, letá z mehom pa govori poluglasno
sam s seboj: »Hudirja! Bog ve, če bi mi jemal
v zlo, ako mu dam tobaka, da si ga nabaše. Ej,
na vse zadnje še pipe nima, je nima, dejal bi!«

»Kam pa Vi greste?« vpraša Bogomir, ko
konča óni svoj samogovor.

»Na Nižavo! To se pravi ne v grad, ampak
v vas, na Nižavo!«

»Ali ste znani na Višavi?«

»Nekoliko že, bi menil.«

Ko Bogomir umolkne, še vpraša: »Pa niste
odtodi bi dejal, Vas nisem še videl!«

»Nisem,« odgovori letá kratko.

»Aha, niste!«

In zopet molčé korakata kvišku. Tu pa se
pot nekoliko zavije in tik ceste se odpre dolinica,
kakor se večkrat nahaja v gričevjih. Na
prijazni trati je rastlo nekoliko starodavnih bukev
in tedaj delalo dolgo senco z vrhovi. Nekje više
pa je izviral studenec, tekel skozi tratino in
potem v jarek pod cesto. Bil je to prijazen kotiček
in ta častita drevesa so kar vabila v svojo
senco!

Bogomir Lesovej postoji. Tudi óni z mehom
stori tako, ali nekako s strahom, ter naredi z
okornimi svojimi prsti velik križ čez čelo in
prsi. —

»Če bi šel ponoči tod mimo,« reče, »povem
Vam, da bi šel z grozo mimo!«

»Kako, da?« vpraša Bogomir.

»Kako, da? To Vam povem in rečem, da
na tem kraju ni vse, kakor bi moralo biti!«

In ideta dalje.

»Vidite,« pripoveduje, »to je bilo tistega
leta, ko sem bil prišel od vojakov in je tam
na Višavi gospodaril še gospod Vid.«

»Gospod Vid!«

»Da, gospod Vid, Vam rečem, s tisto črno
brado in svetlimi očmi in s tisto drobno žensko,
ki je bila njegova žena. Tisti Vid, pravim Vam,
ki je imel v svojem hlevu po deset jarmov
volov!«

»In kaj se je zgodilo potem?«

»Potem«, pravi letá, »potem pa malo dobrega.
Z ónim z Nižave sta prišla v prepir. Gospod
Ernest smo mu dejali in mu še pravimo. Pa če
ga sedaj pogledate, pa ga ne poznate več, ták
je sedaj. Nekdaj pa je bil ták, da je ženstvo,
gosposko in kmetsko, vse gledalo za njim. Ali
sedaj je prišla starost, in starost je huda reč!«

»Huda reč!« pritrdi Bogomir.

»Huda reč, pa gotovo! In poglejte, tako se
je bilo naredilo, da je óni z Nižave zahajal k
temu na Višavo. Ljudje pa so dejali, da zahaja
k njegovi ženi na Višavo. Ali naj je bilo, kakor
že hoče, nekega jutra smo govorili po vasi, da
je gospod Vid zapustil Višavo, ženo in vse. In
zdajle pa Vam bom nekaj pametnega povedal!«

Obstane in pogleda našega znanca takisto
strašno modro, kakor je kmetska navada.

»Vidite, če človek zapusti tako svoje lepo
posestvo, svoje vinograde, svoje gozde in svojih
deset jarmov volov, rečem Vam, da to mora
nekaj biti! Ali o tem ne govoriva! Reč se je
pomečkala, gospodje v farovžu niso radi videli,
da bi se o njej mnogo govorilo. Gospôda na
Nižavi pa tudi ne!

Povem naj Vam še to, da se je dve leti
potem, ali pa še pozneje, oženil gospod Ernest
na Nižavi. Tam doli v Lukovcu, tistega bogatega
vinokupca, Sodarjevo sorodnico, lepo žensko si
je bil vzel ter jo pripeljal na Nižavo. Poročil pa
se je tu doli, v cerkvi v Rakovcu, pri vodi, tu
spodaj. In takrat nam je bil lep dan, in mnogo
vina se je popilo! Mnogo vina v Rakovcu, kakor
tudi potem na Nižavi!

Kar je bilo tedaj nas mladega ljudstva na
Nižavi, vse je drlo v Rakovec, da bi gledalo
imenitno tisto poroko. Šele popoldne smo se
vračali in pred nami so se peljale kočije, Vam
rečem, kočije samih gosposkih svatov. Mi pa
smo šli za njimi ter bili prav hudo veseli. In v
prvem vozu sta sedela ženin in nevesta. Vozovi
oddrdrajo po cesti, mi pa zavijemo na pešpot
poleg ceste. In glejte, pridemo ravno tam doli,
kjer se cesta zavije, do tiste tratine in tistega
bukovja. Tam pod starim drevesom, ki stoji
nekoliko streljajev od ceste, najdemo gospo z
Višave, v krvi ležečo na tleh in nezavedno. Na
deblo je bil naslonjen mladi obraz in oči je
zatisnila. Poleg nje pa je ležal takšen mnogoceven
samokres in od nje je tekel studenec
same rdeče krvi.

Ali za tistega časa, Vam povem, je tale
tratina zapuščena. Nekdaj smo tu vaški otroci
imeli svoje igre — ali zdaj ga ne spravite otročaja
tu sem, da bi se mu ne ščetinili lasje na

glavi. Bog ve, kaj ji je bilo, da si je sama pomogla
na óni svet? Ali jaz toliko rečem, da
človek je ták revež! In kadar grem tod mimo,
naredim križ, da bi ga ji Bog vštel v njeno
zasluženje! V njeno zasluženje!« —

»V njeno zasluženje!« govori Bogomir tiho
za njim.

Njegov spremljevavec, končavši svoje pripovedovanje,
zavije na stezo, ki je držala s ceste
v grmovje.

»Tu je bližnica na Nižavo! Vi pa, gredoč
na Višavo, morate že po cesti dalje!«

In odide. Bogomir pa obstane na mestu.
In ta strašna tragedija, ki mu je priprosti jezik
lahkomerno pripovedoval, mu je bila stopila pred
dušo z vso grozo in vsem strahom. Kako se
mu je bil danes odkril ta svet! V malo trenutkih
tako grozno odkril!

Gre dalje, kvišku po cesti. Ko dospe k
vrhu, se ozre nazaj po poti, ki je bil prišel po
njej. Gozdovje se razprostira na okrog in precej
globoko v dolini se vije reka.

Pred njim je širna ravnina in daleč tja proti
večernemu pogorju se razkrije bogato polje.
Sredi polja pa mesto — Lukovec. Tu ravno
pred nogami mu leži bolj gosposko poslopje,
tam pa vas in tik nje drugo, graščini enako zidovje.
Brez dvojbe Višava in ondi Nižava! Vmes
je kostanjev gozd in mimo vasi teče potok, ki
se ravno v sredi med Višavo in Nižavo steka

v malo jezerce. To se blesketa izmed zelenega
drevja kot živo srebro. Po vršini plavajo race
in gosi kar v tolpah, ki sedaj pa sedaj zaganjajo
neharmonično svoje čebljanje. Lep razgled je to.

Cesta se zavije navzdol. Počasi se spusti
Bogomir po njej. Kmalu pride do mesta, kjer
vodi širok kolovoz proti Višavi. Po njem dospe
do nje, in tu je poslopje, ki se je rodil v njem! —

Poslopje bolj starikasto, z deskami krito in
s precej visokimi okni. Prostorno dvorišče je
obdano na obeh straneh s hlevi in kleti. Pred
hlevi pa se raztezata dva kupa, velikanska kupa
gnoja. Piščeta, race in gosi brbrajo po gnoju,
in ko naš znanec pristopi, se boječe s krikom
razpršijo. Petelini pa glasno zakokodakajo, in tam nekje se zaleti velik pes ob verigi, pogleda
proti nebu in zalaja iz vsega grla. Pri hlevskih
vratih pogleda hlapec radovedno na dan, za njim
pa še radovednejša dekla s posodo belega, penastega
mleka, ki si ga je bila ravno namolzla.
In opazovala sta prišlika z največjo radovednostjo;
pes pa je otresal z verigo in kuretina
je čebljala.

Bogomir pristopi in ravno pri veži se sreča
s človekom, ki ga je šum izklical na dvor. Star
mož je to, belih las in upognjenega telesa.

»Ali ste Vi gospodar tu?« vpraša Bogomir.

»V varstvo mi je dano vse,« odgovori trudno.
»Že dolgo časa tu služim, prav dolgo časa, in
sedaj varujem vse!«

»Jaz bom danes tu prenočil in morda še
kdaj!«

»Tu prenočili, moj Bog!«

In starec zmaje z glavo.

»Pa čemu ne greste tja na Nižavo, tam
imajo več prostora, gosposke postelje. In gosposko
družbo tudi dobite!«

»Čemu, da ne? Takoj Vam povem! Ker
sem tu na svojem in mi ni treba iskati tuje
postelje!«

»Na svojem!« in staremu možu se odpro
usta. »Na svojem! Saj sem vedel! Vidov sin!
Vidov sin!«

Živahno pristopi k Bogomiru.

»Oči imam slabe! Vidov sin, pravim, ves
kakor Vid! Te svetle oči! Ves kakor Vid!«

»Hvaljen bodi Bog!« pravi še. »Naj ne pride
hudo z Vami pod to streho! Hvaljen bodi Bog!«

Prekoračita vežni prag.

»Vidov sin!« govori starec sam s seboj,
»Vidov sin! Saj sem vedel, da bo prišel, da bo
prišel enkrat!«

Pelje ga v prvo in edino nadstropje ter
odpre vrata v sobano.

Tu notri je temačno, ker zunaj je padal
mrak na zemljo. Starec pripravi luč ter jo s
tresočo se roko postavi na mizo. Bogomir sede
na stol.

Starec pa stoji sklonjen pred njim. Zagleda
se v črte njegovega obraza. Pri sebi pa memra:

»Vidov sin! Gregorjev vnuk! Saj sem vedel, da
pride. Tisti široko razrastli zimzelen je padel s
strehe pri hlevu in nisem vedel, kaj je pomenilo.
In pomenilo je, da Gregorjev vnuk pride!
In prišel je!«

»Danes sem truden in spal bi rad.«

»Posteljo takoj pripravim.«

In starec odide. Tisto noč je Bogomir
Lesovej po dolgem času zopet spal pod streho
očetne hiše. Kake podobe so mu v sanjah vstajale
pred dušo, ne vemo. Ali gotovo ne prevesele.

Četrto poglavje.

M. Valjavec.

Zgodaj se prebudi Bogomir Lesovej drugo
jutro. Vstane. A čuti se potrtega na duši in
telesu. Boli ga glava, kakor da bi bil vso noč
prečul. Odpre okno. Debela megla pokriva okolico
in od dreves kapa, kakor v dežju. Takoj,
še danes hoče odriniti! Čemu tudi naj bi bival
v krajih, kjer mu poganjajo samo tožni spomini.
Kaj početi? Pregledati vendar hoče, kaj skriva
ta Višava v sebi. Preiskuje tedaj opravo po sobah,
podobe po stenah. Odpira zaboje, predale, a
nikjer ničesar! Vse je prazno in vse priča, da
že dolgo časa ni prebivalo v teh prostorih človeško
bitje. Nikjer reč!, ki bi ga zanimala. Pri

oknu opazi pajčino. Pristopi, da bi jo odstranil.
Ali tu na steni visi podobica v okviru, ki je zlato
že davno odpalo od njega. Očisti jo od prahu in
prikaže se v olju slikana podoba drobne, mlade
ženske. Bleda, koketno nagnjena glavica je razodevala
nekaj bolestnega, poželjivega. Ta vtisk
so še poviševale oči, ki so Bogomiru zrle nasproti!
Obide ga zavest, da je moral te oči že
videti nekje. Ali kje? Odstopi od okna in premišljuje
in premišljuje. Pa brez uspeha. Tedaj
dvigne pogled. Nasproti mu visi zrcalo, in ostro
se črta njegova podoba v njem. Mraz mu pretrese
ude. Sedaj je spoznal te oči! Saj so mu
z mrtvega stekla gledale nasproti! Njegove oči!
V rokah je imel podobo — svoje matere!

Ječaje sede na stol, ali podoba mu odpade,
da se ji okvir v kosce razleti. Z roko si pokrije
obraz. Dolgo časa je sedel tako in iznova je
bojeval boje, v katerih je že včeraj omagoval.
Prešine ga misel, da mora na Nižavo.

»Videti moram tega človeka! Opravičiti se
mi mora!« Ta misel mu dá novega življenja.
Tedaj se odpro vrata, in starec, ki ga že poznamo,
pomoli sivo svojo glavo v sobo ter vpraša
Bogomira, če hoče kaj jesti. Odgovor, da mladi
gospodar ničesar neče jesti, mu nikakor ni po
volji. Govori nekaj o stari mesenini, ki je spravljena
po shrambah na Višavi. Ali mlademu
gospodu se srce ne omeči.

»Kako Vam je ime?« vpraša skoraj osorno.

»Jernej, če se Vam ne zamerim, Jernej sem.«

»Dobro.«

Odpravi se s sobe. Medtem se je bilo napravilo
krasno jutro. Ko stopi na dvorišče, sije
solnce in samo tuintam se kažejo še meglene
proge. Pri mizi pred vežo sedi družina. Bogomir
jo pozdravi ter gre mimo, ko vidi, da nerodno
snemajo hlapci klobuke z glav. Danes še ni imel
veselja, seznaniti se z ljudstvom.

»Naj kdo vpreže in pripelje moje reči z
Grčave,« ukaže Jerneju.

»Sevé, sevé,« se oveseli starec, »in potem
ostanete nekaj časa pri nas! Hvaljen bodi Bog!«

»In opoldne?« vpraša, videč, da se hoče
gospodar brez besede odpraviti.

»Opoldne pridem domov!«

»Domov! ej! hej! domov! In kaj naj se
skuha? Ali kaj težkega, ali kaj lahkega? Kaj bi
Vi rekli, če se skuhajo ajdovi žganci? In mastno
mleko na nje!«

»Meni je dobro vse!«

»Ajdove žgance, Lenka, ali čuješ, ajdove
žgance! Luka, vprezi!«

Bogomir odide, starec pa še vpije za njim:
»Če greste kaj po gozdu, malo glejte! Kostanj
kradejo, da je groza! Primite tatú in zaprli ga
bomo, da bo groza!«

Ko se je odhajajoči skril za grmovjem, še
pristavi: »Družina, na Višavi bomo nekaj doživeli!
Zadnja ploha je odtrgala zimzelen s strehe. To
ima pomen, boste videli!«

Medtem je hodil Bogomir po široki, s peskom
posuti poti, ki je peljala z Višave v kostanjevi
gozd. O tej poti je že bral v očetovem pismu.
Obdajajo ga stari kostanji, ki so že poznali njegovega
očeta in čuli ječanje trpečega njegovega
srca! Hiti dalje. Pred njim je jezerce z bičjem
obrasteno. Pri bregu se giblje čoln ob verigi;
po vršini pa plavajo race in velike črnikaste
ribe. Tu zapusti Bogomir pot, ki je peljala še
globokeje v gozd, ter stopa po stezi, ki je moral
po njej očividno dospeti na Nižavo. Prekorači
mostiček, ki je bil napravljen čez potok, izvirajoč
iz omenjenega tolmuna. Hipoma poneha
drevje in pred njim leži — Nižava, poslopje z
zelenimi naoknicami, ki se je zelenje in cvetje
usuvalo po zidu izpod njih.

Stopivši na plan, opazi, da se je ravno voz
odpeljal z dvorišča. Kdo je sedel v njem, ni
bilo mogoče videti. Ondi pri visokem portalu
sloni moška oseba in gleda za odhajajočim
vozom. Mož hoče ravno oditi v vežo. Opazivši
tujca, postoji še na pragu. Bil je to človek visoke
postave, ki pa so jo bila leta že močno upognila.
Ta so mu bila morda tudi lase spravila z glave,
ki je kazala mogočno plešo. Izpod čela pa zró
oči, življenja trudno.

Bogomir pozdravi. Oni se prikloni in kakor
blisk mu šine pogled po mladem človeku. Ali
le za trenutek, potem pa gleda zopet življenja
trudno kot poprej.

»Ako ste Ernest Malec, bi rad govoril z
Vami.«

Vprašani pritrdi. Vstopita in po stopnicah
gresta molče navzgor. Stopita v sobo. Ondi
sede Ernest Malec v mehák stol, drugega pa
ponudi tujcu. Ali Bogomir neče sesti. Opre se
z roko na naslonjalo ter reče, izgovarjaje počasi
besede: »Jaz sem Bogomir Lesovej!«

»Lesovej, Bogomir Lesovej!« In Ernestu
Malcu zgine iz obraza še tisto malo krvi, ki jo
je imel v velem licu. Roka na mizi se mu skrči
v pest. Poizkuša vstati, ali tedaj ni imel moči.

»Lesovej, Lesovej!« mrmra med zobmi ter
se zagleda skozi okno v svetli dan. Na mizi
stoji vaza in cvetje v njej. Z roko jo pograbi
in prevrne, da pade cvetje in da se ulije voda
iz nje. Ničesar ne opazi. Bogomir pa sloni pred
njim in s slastjo čuti vpliv svojih besed.

»In Vi mi ničesar ne rečete? Prav ničesar?«
vpraša ironično. Oni se zdrami in mu boječe
ponudi svojo roko. Ta pa se skoraj glasno
zasmeje: »Vaše roke si ne želim! Vaše roke! Če
se ne motim, na njej sta kri in smrt!«

Ernest Malec vstane ter prekorači sobo gori
in doli.

»Kaj mi hočete? Kaj mi morete?« se ustavi
pred Bogomirom.

»Kaj hočem? Ničesar! Morda spomine nekdanje
nekoliko oživiti, Vašo mladost Vam malo
pred dušo poklicati. Starost ima hudo vest!«

Ernest zopet sede in si briše potno čelo.

»Nekdaj,« se oglasi zopet Bogomir, »je bilo
prijetneje na svetu. Ali ne čutite, stric Ernest,
ali ne čutite, da se časi izpreminjajo? Nekdaj
je ležal Vid Lesovej na smrtni postelji in tedaj
se mu je postavilo izgubljeno življenje pred kalno
dušo. In okrog postelje mu niso stali otroci,
ljubezni polni, in tudi žene ni bilo, stric Ernest,
tudi žene ni bilo. Vid Lesovej je umrl daleč od
svojega doma in Vas je preklinjal. In mati mi
je tudi umrla!«

Staremu grešniku se je povesila glava na
prsi, globoko na prsi, ječal je in s prsti mèl
cvetje, ki ga je bil poprej stresel po mizi.

»Ali vendar mi ničesar ne morete!«

Drugega ne vé odgovoriti.

»To se pokaže pozneje, gospod stric! Za
sedaj imam trdno voljo ostati tu v Vašem sosedstvu.
Po kostanjevih logih se hočem izprehajati
ter se spominjati prigodeb, starih in
pozabljenih. In, ali Vam, stric Ernest, ti stari
gozdovi ničesar ne pripovedujejo? Ali Vam tedaj,
kadar sapa vleče in listje šumi, ne doni iz tega
šumenja večna tragedija našega življenja nasproti?
Tragedija ali pa komedija? Tako je življenje!
Enemu komedija, drugemu tragedija! Vam je
bila vesela igra!«

»Vesela igra,« nadaljuje Bogomir, ko óni
le molči, »vesela igra! Vsaj do sedaj! Ali morda
Vam usoda na stare dni požene trnje. Bomo

videli. Dozdeva se mi, da Vam postajam nadležen.
Za danes jemljem tedaj slovo. Pozneje
sevé, da še pridem! In ako imate kaj srca v
prsih, izkušal ga bom zamoriti!«

Hoče oditi. Takrat se odpro vrata in v sobo
stopi gospodinja. Bila je lepa, polna ženska, in
leta se ji še niso poznala.

»Ernest,« vpraša nejevoljno, »kje sta dekleti?
Vse jutro ju že iščem.«

Ugledavši tujca, umolkne. Ernest Malec
vstane s svojega sedeža in mrtvo-zaspano reče:
»Helena, tu je gospod Bogomir Lesovej z Višave!«

»Z Višave!« vzklikne začudena. »Tedaj sorodnik?
Kako me veseli, da ste nas obiskali!
Škoda, da deklet ni doma! In Viktor se je odpeljal
v Lukovec! Škoda! Ali si že prosil
gospoda, da ostane pri nas, Ernest? Kaj hočete
na pusti Višavi? Saj smo sorodniki!«

Poda mu belo roko.

»Vaši vljudnosti najlepšo hvalo, milostiva!
Ali vendar sem sklenil vsaj za pričetek stanovati
na Višavi. Tam je prebil moj oče mladostna
svoja leta in — mladostno svojo srečo!« dodá
ironično.

Potem so govorili še nekoliko vsakdanjih
reči. Pri slovesu pravi gospa: »Vhod pri nas
Vam je vedno odprt — kaj ne da, Ernest?«

»Gotovo, gotovo!« in s težavo spravlja besede
iz grla. Bogomir odide z lahnim poklonom.
Ta dva v sobi molčita nekaj časa.

»To je torej romantični naš sorodnik!« izpregovori
gospa občutno. Premalo je cenil
njeno prijaznost. Zategadelj pristavi: »Čudne
manire ima!«

»Čudne manire!« zdihne soprog za njo.

Peto poglavje.

S. Gregorčič.

Boji se me! Ta zavest obda Bogomira z
divno slastjo. Sedaj nikakor ne odide! Tu ostane
in kakor huda vest mu hoče biti! Take in enake
misli ga obhajajo, ko stopa po stopnicah navzdol.
Prestopivši prag nižavski, se čuti prerojenega,
pomirjenega in pokrepčanega. Hitro
prekoraka dvorišče. Pri vrtu, ograjenem z železnim
opažjem, zavije v gozd in kmalu je pod
gostim vejevjem. Kam? Sam ne vé. Tu je zopet
pot, držeča proti Višavi. Po njej dalje, vedno
globokeje v log! Notranja zadovoljnost mu daje
peruti. Pridruži se še vtisk jesenskega drevja.
Solnce sije, da se blešči listje po vejah, kakor
bi bilo od čistega zlata. Okrog puhti duh gozdnega
življenja, ptice frfotajo od veje do veje,
žolne kljujejo, strnad se tožno oglaša in mrčes
šviga po zraku. Bogomir se ustavi pri globokem
prepadu. Daleč tja v dolino mu seza oko. Ob
beli reki se vrste sela, in tam drdra tudi lokomotiva,
katere dim se vije po zraku. —

Domǒv še neče! Kje je še poldne! Obrne
se v gozd nazaj. Pogledati si hoče skrivnosti
njegove. Morda jih ima kaj? Nekdaj jih je imel.
Po stezah lazi tja in sem. Brez namena. Dospe
do preseke sredi loga. Trava in resje poganja
po planem. Tedaj se skoraj prestraši. Na mahovju
je ležal človek, ki ga takoj prvi trenutek
še opazil ni. Kar na solncu si je bil poiskal
ležišča, in položil na mah svojo glavo, ne meneč
se za žarke bleščeče. Roke si je bil dejal čez
čelo in grabil je po gostih, dolgih laseh, ki so
mu pluli od glave na zemljo. Govoril je sam s
seboj. Ko začuje korake Bogomirove, dvigne
telo od zemlje ter obrne proti tujcu svoje temno,
veliko oko. Bledo, kakor iz kamena izsekano
obličje ne izpremeni najmanjše črte.

»Na Vašem posestvu sem, gospod Lesovej,«
izpregovori hladno, »kakor vidite. Morda Vam
ne bode prav.«

Bogomir od začudenja ne odgovori takoj.
Mož ga je torej poznal.

»Mimo Višave sem šel, in povedalo se mi
je, da je prišel mladi gospod. In sedaj menim,
da ste Vi to. Morda Vam ne bo prav!«

»Bog ne daj, da bi Vam kratil veselje, uživati
božjo prirodo.«

»Božjo prirodo,« vzklikne, »božjo prirodo!
Prav ste dejali. Glejte, častiti gospod Lesovej,
če midva reč pazljiveje pregledava, imam ravno
tisto pravico kakor Vi, ležati tu v mehkem mahu

ter zreti proti visokemu gospodarju, ki se mu
je iz rok izlila vsa stvaritev. Božja priroda! Ali
sedaj so jo s silo iztrgali božji roki, jo obvili
s svojimi capami. To pa imenujejo pravico,
imetje, jus!«

Rousseau in Proudhon sta imela torej svojega
čestivca tu pod košatimi kostanji!

Potem še pravi: »Haha! Kaj si bodete mislili,
da se redi v krasnih Vaših gozdovih tako barbaričen
komunist? Ali če pridete mnogokrat, se
me tudi privadite!«

»Gotovo!« pritrdi Bogomir.

»Čemu govoriva!« odgovori oni. Ne izpregovori
več besede. Mirno, kakor bi Lesoveja ne
bilo, leže zopet na tla, zre proti nebu ter meša
z rokami po črnih laseh. Tudi prične sam s seboj
govoriti. Ko Bogomir le ne odide, se dvigne
iznova ter reče: »Predstavil se Vam nisem. Čemu
tudi? Ničla sem, kakor jih živi milijone in milijone
po božji zemlji. In če ste morda radovedni,
čakajte, kako naj se izrazim? Glejte, ondi
rumen list! Padel je z veje in sedaj počasi mrje
pod njo. Ko pride zima, bo mrtev. Mislite si
tedaj, da sem list, ki mrje pod vejo. Samó, da
sem padel ž nje že spomladi! Z Bogom!«

Na tak odločen poziv je moral Bogomir
odstopiti. Kdo je ta človek? Obleka, silno obnošena
in lahka, je pričala o uboštvu. Tudi
na obrazu se je čitalo, da mož ne živi v izobilju.
Ali vendar je napravljal ta obraz z duhovitimi

svojimi črtami in z visokim mislečim čelom vtisk,
ki se ga Bogomir ne more iznebiti. Še potem
ne, ko je že na poti proti Višavi. V tem obrazu
je tičalo nekaj, česar si nikakor raztolmačiti ne
more. Misli in misli. — Prebudi ga lehno smejanje
in zveneča govorica. Drevesa mu prikrivajo
govoreče. A toliko se dá soditi, da govoré
ženske.

»Kaj praviš,« vpraša ena, »ali bo prišel?«

»Nikar ne skrbi!« odgovori druga. »Jaz ga
že vidim, kako bo prisopihal ondi po stezi!«

»Že iz dalje bo napenjal obraz ter se rotil
na tatice, ki hočejo ves kostanj odnesti.«

»In midve še bežali ne bova.«

»To bo kričal!«

»Še klel bo v svoji jezi!«

»In potem bo odpiral oči!«

Obe se radostno smejeta. Bogomir se pritihotapi
za deblo in se pazno ozre po gozdu.
Pod visokim drevesom, ki je stalo ne daleč od
mesta, kjer se je skrival, pobirata mladi dekleti
kostanj po tleh. Z belimi rokavi in predpasniki
napravljata ljubezniv prizor. Pod rutama, okrog
malih ušes koketno zavezanima, gledata rožnata
obraza v svet, tako veselo in skoraj razposajeno!

»Čakaj, še malo poklatim!« izpregovori
manjša. In v resnici poprime za precejšen
oklešček ter ga z velikim trudom trešči v
polno vejo, da se zreli kostanj usuje raz nje
kakor dež.

»Oj, ko bi tole Jernej videl!« vzklikne
druga, večja.

»Sedaj bi pa rada vedela, kak je ta gospodar,
ki je tako čez noč prišel na Višavo.«

»Miha ga je videl snoči, ko je prišel. Na
Višavo je nesel koso nazaj in takrat je
prišel.«

»Kaka kisla stvar bo.«

»Še prijazne besede ni dal družini. E, naj
bo, kar hoče, midve pobirajva kostanj!«

»Pa kje je tičal toliko časa?«

»Bo že odrinil, kakor je prišel!«

»Midve se ne bova jokali za njim!«

»Čakaj, zdaj bom pa še jaz malo!« pravi
večja ter vrže že omenjeni kolec v vejo. Zopet
se je usul kostanj. A nekaj ga je priletelo skoraj
do drevesa, kjer je tičal naš znanec.

»Nekaj jih je odletelo!« reče manjša. In
ročno je hitela proti mestu, kjer se je skrival
Bogomir. Skloni se in pobira. Tedaj stopi oni
izza drevesa.

»Jezus, Ana, béži!« In tovaršica izgine kakor
blisk v grmovje.

»Tu se pobira moj kostanj!« izpregovori
Lesovej, poudarjaje besedico »moj«. Dekle dvigne
glavico proti njemu in se prestraši tako, da popolnoma
prebledi. Skloni se kvišku in v deviški
sramežljivosti stoji pred njim. Pri tem izpusti
svoj predpasnik, da se usuje svetli kostanj po
zemlji. Z ročico si hoče nekaj popraviti pri ruti

okrog glave. A ruta ji uide na ramo, in odkrijejo
se krasni rumeni lasje, ki se kakor zlato
leskečejo v solncu.

»Pustim ga tu, kjer sem ga nabrala!« zdihne
končno boječa. Obrne obraz po stezi, odločno
v namenu, da bi pobegnila. Uganil je hudobne
njene naklepe. Pristopi ter jo prime za roko,
ki se mu je za kmetico videla prečudno bela.

»Tako brez kazni mi ne pobegneš!«

Roka se ji trese, to dobro čuti. »Ali se ti
oglaša slaba vest, prijateljica?«

Kri ji sedaj stopa v lice, da je kakor roža
cvetoča. »Kako ti je ime?« vpraša mehkeje.

»Ana. To se pravi, ne! No, pa vendar Ana!«

»Kaj imaš dve imeni?« se smeje.

Tudi dekle se ojači na to.

»Izpustite mi roko!« prosi ponižno.

»Sedaj še ne. Od kod si?«

»Z vasi. Delavec so oče in lakoto trpimo.«
Pri ustih se ji je napravila nežna črtica, kakor
bi se hotela smejati rdeča ta usta.

»To je nekoliko opravičenja! A lakota še
vendar popolnoma ne opravičuje napadov na
tujo last!«

»Mati so bolni!«

»Zopet olehčevalna okoliščina, bi rekli pri
sodišču. No, pa stvar je še vedno grozno nevarna.
Nekje v kazenskih zakonih se čita, naj
se hudobnež, ki jemlje sadje z drevja ali pa
klasje s polja, ostro kaznuje z zaporom.«

»Moj Bog!« vzklikne in skoraj ji sili solza
v oko. »Izpustite mi roko!«

Poizkuša tudi, ali bi se ne dalo s silo uteči.
Drži jo tako močno, da se ne more iztrgati.
Tedaj pa ji postane v istini oko solznó.

Lesovej bi bil gotovo vsak drug dan táko
lepo priliko porabil ter sladak poljub pritisnil
dekletu na usta, a danes mu je bilo srce še
prepolno maščevalnih misli. Ko tedaj zapazi
solze v krasnih očeh svoje ljubeznive tatice, ji
izpusti roko. Plahi srni podobno in z obrazom
kakor roža rdečim steče za sestro po gozdu.
Lesovej gleda za njo.

»Idila v gozdu? In kako mil obrazek je bil to!«

Obrne se proti domu. Sredi pota mu prihlasta
naproti stari Jernej.

»Kradejo! Kradejo!« kriči že iz dalje.

»Miha z Nižave je šel mimo ter dejal: tu
doli kradeta dve kostanj. Vse nam bodo pokradli,
ti hudirji!«

»Pred menoj sta zbežali!«

»Škoda! No pa naj mi drugikrat v pest
prideta!«

Ko Bogomir ničesar ne odgovori, še reče:
»Saj vem, tisti dve Porédneževi iz vasi sta bili.
Tam krade vsa familija!«

»Videl sem še druzega človeka v gozdu!«
pravi oni.

»A je tudi kradel? Kaj?«

»Ne. V resju je ležal in proti nebu gledal!«

»Proti nebu! In gosposko nošo je imel!«

»Da.«

»Umazano in ponošeno?«

»Da.«

»Že vem, Lipe z Nižave je bil.«

»Kdo je to?«

»No, Lipe z Nižave. Za Tekstorja se piše
in šolo je obesil na kol.«

»Pa kaj je?«

»Kaj? Nič! Smrti čaka in z miloščino ga
menda redé na Nižavi. Pa jaz ničesar ne vem,
in če bi Vas gospod z Nižave vprašal, recite,
da sem rekel, da ničesar ne vem. Za Tekstorja
se piše, in če bi umrl, bi prav storil!«

Videlo se je starcu, da nerad govori o tem.
Bogomir ga zategadelj ne izprašuje dalje. Prideta
tedaj tudi že prav k Višavi, kjer starec
takoj izgine v kuhinjo. Tu se je pripravljalo kosilo
gospodu.

Šesto poglavje.

S. Gregorčič.

Potem preteče nekaj dni. Bogomir Lesovej
je zahajal pridno v gozd. Ostro je prežal, če se
ne skriva kje med debli rumenolasa glavica, ki

mu ni hotela izginiti iz spomina. Sam sebi je
legal, da ne lazi zategadelj po logu. Kaj hoče
s kmetico? No, pa je vendar lazil, in kri mu je
šinila v lice, če je iz dalje ugledal belo rokavce
ali pisano krilo. In če je bliže prišedši videl, da
ni tista, katere je iskal, se je čutil nesrečnega.
Ali nikdar je ni več ugledal pod jesenskim
drevjem. Pač pa se je medtem razvilo drugo
znanstvo.

Bogomir Lesovej in Filip Tekstor sta se
spoprijateljila. Mnogokrat sta se srečala v kostanjevem
gozdu, pričetkom osorno, pozneje prijazneje
in končno nikdar ne brez daljšega
razgovora. Sam o sebi ni nikdar hotel govoriti
ta človek, kar je Bogomir opazil takoj. Nikdar
ga tedaj ni povpraševal, kako je živel do sedaj
in kaj namerava za prihodnost. Zategadelj sta
dobro izhajala. Ali vendar je iskal Bogomir te
prečudne družbe, ker so ga Filipovi, dasi morda
prenapeti nazori zbujali k premišljevanju.

Nekdaj sedeta na posekano deblo tik prepada,
o katerem smo že govorili. Tedaj vpraša
Bogomir temnega svojega prijatelja, kaj meni
o našem življenju?

In Filip Tekstor si podpre glavo z drobno
roko, da se mu usujejo lasje čez čelo, čez oči,
kakor črna preproga.

»Kako si jaz mislim življenje? Godi se nam,
kakor je pisano v sveti knjigi: lačni smo in
iščemo ljubezni — a podaja se nam kamen in

sovraštvo! Mi živimo v časih mrtvih src! Ta
čas za silo se skriva pod penami napačne humanitete.
Ilustracijo naj Vam daje tale povest.
Nekdaj sem obiskal starega, močno bogatega
gospoda. Po vsej deželi je slul za moža mehkega
in najblažjega srca! Pridem do njegovega dvora,
obdanega s senčnatim vrtom. Prišel sem tiho
do veže. Ondi pri vhodu je slonel berač, star,
slaboten, usmiljenja vreden. Nekdo pa je prav
grdo kričal nanj, nanj potepuha, ki si upa lenariti
in beračiti pri poštenih ljudeh. Pristopivši sem
videl, da je bil ta kričač gospod sam. Gospod,
ki je slul po deželi za moža najdobrotljivejšega
srca! Ko me ugleda, se prestraši, potem pa
ročno dene obraz milobno v dobrotljive gube
in proti kuhinji usmiljenja ktpeč vzdihne besede:
Nežika! Nežika! Ubožček je tukaj, daj mu obilo
darú, za Boga, daj mu obilo darú!

Poglejte, táko je naše življenje!

Nekdaj zopet sem stopal na strani krasne
gospé. Solnce je sijalo iz njenih oči in pomlad
se je cvetoče razprostirala v njenem srcu. Prišla
sva mimo hiše, kjer je visoko na balkonu sedelo
mlado dekle, vzdihovalo pod težo svojih tujih
las ter koketno spuščalo bliskove poglede na
mimogredoče artilerijske oficirje. In opozoril sem
svojo spremljevavko na to neprijetno vojskovanje.
Ali smejaje mi je odgovorila: Kaj hočete,
dandanes mora vsako dekle biti koketno. Tako
zahtevajo časi!

Táko je naše življenje!

Naše stoletje je stoletje mrtvih src! Človeštvo
je silno materialno postalo! Jedó in pijó;
ženijo se, da bolje in laže jedó in pijó; pred
svete oltarje poklekujejo, da bolje in laže jedó
in pijó; domovino ljubijo, da bolje in laže jedó
in pijó in tako dalje! In tako dalje!

Kultura in omika? Tudi kultura je mrtva
dandanes in ne oživlja duše in srca! Svoj ponos
si išče v izumovanju morilnega orožja, morilnih
strojev! Tolikokrat se hvali kultura; ali kake
uspehe je imela ta kultura, gospod Bogomir?
Naj je človek najomikanejši na naši zemlji, naj
se še tako hvalisa z duševnimi svojimi deli, tega
pač zakriti ne more, da ima trdo in sebično
dušo! Kultura se mu je ulila v srce, kakor razbeljeno
železo, ki se je počasi ohladilo in mrtvo
mu naredilo srce!

To se Vam bode zdelo morda čudna, logična
blasfemija. Marsikaj bi bil morda zamolčal,
ali ljubezen do resnice me je napotila, da sem
posegel po skrajni konsekvenci.«

»Naše stoletje«, nadaljuje, »je stoletje mrtvih
src. In, kar je najhuje, je videti, da bo vsako
prihodnje stoletje še trše, sebičnejše. Znano je,
da tisti večni ogenj, ki divja naši zemlji v osrčju,
pojema vedno bolj in bolj. Nekdaj pa ugasne
in strašni mrazi se polasté te naše zemlje. A
znano je tudi, da peša solčna luč vedno bolj in
bolj. Nekdaj ugasne tudi ta velikan in tema
pokrije prostore svetovne.

Že Malthus je dokazal zakon, da se človeštvo
množi z geometrično progresijo, a da se
živež in hrana, oziroma reči, ki nam služijo v to,
množé le v aritmetični progresiji. To pa se
pravi: materialno blago se pomnožuje
k večjemu v aritmetični progresiji;
pohlep po njem pa se s človeštvom
pomnožuje v geometrični progresiji!

In to, prijatelj, to je strašno, grozno! Vi
čutite, da bo zemlja, zapuščena od blagotvornih
moči večnega solnca, s pojemajočimi
plameni v svojem osrčju, vedno manj in manj
rojevala, da polagoma opustoši ter postane
končno gol kamen brez rastlin in življenja. A
kadar pride to v tok, bo šlo hitreje dalje, kot
z geometrično progresijo. Tema nastopi in rodé
se strašni mrazi. Človeštvo, po hrani hlepeč —
divja v besnosti prvotnega živalstva. In zemlja
postane velikanski stolp, v katerem se bode kakor
Ugolino borilo človeštvo z lakoto in smrtjo.
Tedaj pa bode konec sveta! Ali poprej bode
kazala ta tragedija še strašne prizore, vršeče se
stoletja in stoletja. V teh stoletjih pa bode zatonilo
vse vzvišeno, vse vzorno med človeštvom
in materializem združen z živalskim bo vladal.

To je teorija mrtvih src! Ali Bog sam je
gospodar! Morda vsemogočni njegovi volji dopade,
da že poprej poseže z žarečo svojo roko
v vesoljni svetovni sestav, da se zemlja kakor
iskra utrne ter izgine v večnem prostoru.

To je teorija mrtvih src! In če se počasi
seznanite z našimi slovenskimi razmerami, videli
bodete, da tudi med nami poganjajo mrtva srca,
in tako dalje!«

Izpregovorivši vstane Filip Tekstor ter brez
slovesa odide. Bogomir Lesovej še ostane. Z
roko si podpira bolečo glavo ter iskuša pregnati
te misli, koščene, grozne in temne, ki so se
mu jih zbujale med Filipovim govorom.

Bilo je že skoraj poldné, ko se povrne k
Višavi. Ondi ga pričakuje obisk. Na dvorišču
stoji voz, v katerega je vprežen mršav in suhorebrn
konj. Na prvi pogled se je kazalo, da
je to fiakarski voz. Začuden hiti Bogomir v
zgornje sobane. Tam se mu z obilimi pokloni
predstavita gospoda z belimi rokavicami in v
belih kravatah. Povesta mu, da sta odbornika
lukovške kazine in da ga vabita na ples, ki ga
prirédi ta kazina v korist pogorelcem v ...
Imenovala sta mesto daleč v Nemčiji. Čula sta
o njem, velikem posestniku z mestne okolice,
ter upata, da se bode udeležil, če ne, že zavoljo
dobrodelnega namena. Bogomir plača
vstopnico in obljubi priti. Na to se Nemca s
pokloni odpravita. —

Sedmo poglavje.

H. Heine.

Mesto Lukovec, ki hočemo sedaj govoriti
o njem, je glavno mesto slovenske pokrajine.
Eno tistih mest je, ki jih je novošegna kultura
prevlekla z barvo modernega bogastva, tako
da prvi hip nekoliko očara oko, če stojiš na
visočini ter zreš na skupaj stlačene stavbe pod
seboj. Nova doba je postavila sredi staroverskih
hiš tuintam novo, takisto moderno-eterično poslopje,
ki napravlja vtisk, da se bo podrlo, če
zemlja le malo potrepetá pod njim. Sicer pa se
mesto odlikuje z nemško inteligenco, z umazanimi
ulicami, slabim pomôstom in z veliko
množico nemških napisov.

Zvečer se pije po nizkih, zakajenih sobanah
kislo vino in vodeno pivo, kuje politika in se
razpravljajo čudni nazori. Sploh je Lukovec
mesto, kjer imajo jeziki prečudno svojo moč
in te nehoté zapredó v tisočero niti, če se morda
tudi za ves svet ne meniš ter stanuješ kje visoko
pod streho.

Denar ima svojo moč! Če nisi hišni posestnik,
ali če vsaj nimaš dveh ali treh vinogradov,
potem ne šteješ, potem si ničla. Hčere
bogatašev se pošiljajo v Lindau ali druge nemške
inštitute, iz katerih se čez nekaj let povračajo,

cvetoče v nenaravni koketnosti. Ako hodiš po
mestnih drevoredih, niti enega trenutka nisi
varen, da ti ne zadoni na uho francoščina s
strašnim akcentom, ali pa govor v visoki nemščini,
ki pa se tudi odlikuje s posebnim lukovškim
akcentom. To so slovenske gospodične
z nemško notranjostjo, z nemško vzgojo!

Razkazujejo se ti tudi zakonske ženice, v
čipkah in žametu. Oblečene so bogateje nego
gospe v Parizu in žive tako, da spravljajo na
beraško palico svoje uboge zakonske može,
ravno tako kakor óne v Parizu!

Táko je to mesto, to nemško-slovensko
mesto!

Na bližnjem zvoniku je bílo pol devetih,
ko se pripelje Bogomir Lesovej pred lukovško
kazino. To središče nemškega življa v Lukovcu
stoji na precèj prostornem trgu. Na eni strani
ga obdaja majhen vrt, kjer se vse leto ne čuje
slovenska beseda, kjer so še celó točajke naučene
zabavljati na jezik slovenski. Lukovška
kazina se že dolgo borí z denarskimi nadlogami
in mnogo težko hipoteko mora prenašati ta
stavba. Da niso nekateri zavodi imeli usmiljenja,
bi bila morda že davno prišla na boben ter
služila tako v podobo stranki, ki že dolgo časa
umira po Slovenskem.

Bogomir mora čakati. Dolga vrsta vozov je
pred njim, ki se počasi izpraznjujejo. Dospevši
do vhoda odpre vozu vratca nekakov portir,

opravljen v ponošeno livrejo, držeč v rokah
palico, ki je nosila debelo rumeno gómbo na
svojem koncu. Ta maršalek se z veliko važnostjo
globoko prikloni. A Bogomiru se vendar dozdeva,
da diši po žganju, kar je bilo vsekako
mogoče. V veži je regetála velika tolpa krščenic
in kuharic, ki so prišle gledat svojo gospodo.
Skozi to tolpo je moral vsak, ki je hotel dospeti
k stopnicam. Pri tem so se morali poslušati
vzklici, ne vselej prijetni!

Vrh stopnic je prežal tako imenovani slavnostni
odbor. Nekoliko navadnih, starih in mladih
obrazov, prezebajoč v tankih frakih in razkazujoč
bele kravate okrog suhih obrazov. To
krdelce si je dajalo neznosno važnost ter s posebno
navdušenostjo hrumelo vsaki ženski nasproti,
metajoč okrog s tistimi znanimi frazami,
ki jih poganja lukovški parket.

Ta odbor se gnete ravno tedaj okrog visoke
gospodične, ki se je brez dvojbe štela med
lukovške zvezde. Bogomir zleze mimo in nihče
se ne meni zánj. V temačni garderobi je dremal
čuvaj in niti prebudil se ni, ko je bil vstopil
naš gost. Brez pomoči tega čuvaja se izlušči
torej iz zgornje svoje obleke. Prvo, kar opazi
potem, je družba častnikov. Pred visokim zrcalom
stojé ter si češejo lase.

Bogomir stopi v sosednjo sobo. Povsod
tuji obrazi. Tu so sedeli očetje, ki so prišli ne
radi in samó svojim gospem in gospodičnam

na ljubo. Že sedaj, ko se je veselica komaj
pričela, so se grozno dolgočasili. Pušili so cigare
ali pa zdihovali pri poluizpraznjeni kupi ter v
duhu preračunovali, koliko bo stal nocojšnji
večer. Tudi igralo se je. In črno krdelo prežavcev
je oblegalo mizo, kjer se je tarokiralo
ali preveransiralo. Ti gledavci so kritikovali
vsako karto.

V kotu se je bila zbrala okrog političnega
svetovavca — voditelja — tolpa ponižnih poslušavcev.
Bili so to fanatični obrazi, s slovenskimi
črtami ali z duhom germanskim. Govorili
so o politiki ter metali kamenje na rod, ki je
bil njih rod! Bogomir hoče hitro mimo.

Pri tem je čul nehoté naslednji razgovor.

»Na njegov značaj ne dam črvivega oreha!«
pravi eden z velikim nosom in dolgim obrazom.

»Ne sodi prehitro!« odgovori politični svetovavec.
»Poslušajte mene! Poslušajte mene!«
hiti oni z dolgo glavo. »Pri prvi volitvi bode
Ernest Malec volil panslavista in čez leto dni
bode sam panslavist!«

»Ni mogoče! Izkazal se je že v trdih bojih!«
Politični svetovavec ni prenašal opozicije med
svojimi pristaši, zategadelj je govoril te besede
skoraj srdito.

A dolga glava nasprotuje.

»To je špekulant in špekuliral bo tudi s
svojim prepričanjem!«

»Tiste jame so mu morda pojedle nekoliko
očetovih grošev!« se vsili tretji.

»Kaj jame! Sin, sin, ta ga obira!«

Te besede je Bogomir še čul, potem pa
prekorači prag sosednje sobe. V tej sobi je stal
biljard in igrali so štirje mladi gospodje. Zaspan
točaj je markiral igro, a gospodje so kričali,
v resnici prav grozno kričali. Bili so obrazi,
malo nespametni, malo blazirani in nad vse prav
mogočno dolgočasni. Nekaterim se je napravljala
že lisa na temenu in drobna stvarca z
obrazkom, ki je komaj ušla šolski klopi, je bila
odločno plešasta. Igrali so, kakor povedano, s
kričečim navdušenjem, a igrali so slabo, zabavljali
pri vsakem sunku na biljard ter se togotili
na markêrja, da premalo piše. Bitja so bila to,
ki so jih skrbne matere razvadile, ki se niso
ničesar naučila v kratkem življenju, ki pa so
sedaj, ko so imela pravico s frakom se plaziti
po parketu, govorila o vsaki stvari, in sicer govorila,
kakor bi Bog vé kaj vedela!

»Slaba deska to!« kričí dolgin, na katerem
je bilo najzanimiveje to, da si je česal lasé v
velik rep okrog ušesa.

»Ta kêj, ta stara žlica,« vpije tista šibka
plešasta stvarca, »bi bil za gnojne vile preslab.«

»Danes bo še kak Slovenec tu!« se oglasi
tretji zaničljivo.

»Slovenska sodrga!« se srdi oni z repi okrog
ušes. O Slovencih ni nikdar drugače govoril,
kakor s to psovko.

»No, lepa družba!« dostavi tretji. Nosil je
takisto rumeno laško obuvalo, da je bilo videti,
kakor bi bos skakal okrog!

Bogomir pobegne v tretjo sobo. Tu je pripravljena
restavracija: mize so z rumenimi prti
pokrite. Pri teh mizah preži nekoliko točajev v
ponošenih frakih in umazanih kravatah. Po zraku
pa se je iz bližnje kuhinje razširjal duh ogrskega
guljaša, iz česar se je dalo sklepati, da se bode
ta madjarska jed pri »supeju« o polnoči prav
pridno naročala.

Dvorana, v kateri so plesali, je precèj visoka
in obširna. Vrsta stebrov deli to plesišče v dva
prostora. Od stropa visi nekoliko svečnikov, na
katerih pa je tedaj gorela samó vsaka druga
sveča, tako da ni bilo prave svetlobe. Ko Bogomir
vstopi, je šumelo tu notri, kakor šume zvečer
čebele v panju. Godba, posajena visoko na galeriji,
je ravno počivala in plesavke in plesavci
so se izprehajali v velikem kolobarju po parketu
ter se sladko smejali. Če si tak parček, in posebno
gospodiča v fraku, iz dalje opazoval, se
ti je zdelo, kakor bi se črna muha spenjala po
cvetoči roži. Dekleta, kar je resnica, so bila
krasna: belih polnih rok na kupe in žarečih oči
na izobilje! Črne muhe v frakih pa so zaljubljeno
zrle svojim plesavkam v obraz, zvijale tanka

telesca ter živo agirale z rokami, kakor bi Bog
vé kaj duhovitega govorile. Prišedši bliže pa si
kmalu opazil, da se ta duhovita govorica suče
samó o tem, kako se gospica danes zabava,
kako je danes krasno, da se bo jutri lehko dolgo
spalo in da se kaj tacega samó v lukovški kazini
napraviti dá, i. t. d. Sredi kolobarja, pod svečnikom,
na tako imenovanem otoku, so taborili
bolj ostareli gospodje, vdovci, zasebniki, ki
so se pri svojih visokih letih še vedno radi
ogrevali o tistem ognju, ki nam ga v krvi užigajo
nagi komolci mladih deklet. V tej družbi
se je kazalo tudi nekoliko redov, a malo.

Ob straneh, na mehkih sedežih so čepele
matere z zadovoljnimi obrazi ter se s pogledi
ozirale po svojih hčerkah, in ti pogledi so jasno
oznanjevali: Kaj ne, to je dekle, moja hči!

Po stranskih kotih so se šopirile gospé,
ki niso več plesale, ki so pa pri tacih prilikah
rade razkazovale svoje drage obleke, svoja naga
tolsta pleča in dolgi rep kipečih svojih častivcev!
A zakonski možje so sloneli kje pri strani, pozabljeni
in prave ničle nocojšnji večer. Vmes so
se pletle vojaške uniforme, rožljale sablje, in
star general s sivo brado se je trudil okrog
mladega, krasnega dekleta, ki je koketiralo —
ne s sivo brado, a z zlatim robom pod to sivo
brado!

Summa summarum: mnogo smejanja, mnogo
plesanja, mnogo nepotrebnega govoričenja, in

mnogo potú! V srcu pa je vendar čutil vsakdo,
da je bilo lani in predlanskem ravno tako, in
vsak si je želel, da bi bil že skoraj v gorki
postelji. Če si pa vprašal koga, kako se ima,
kratkočasnosti in izvrstnosti tega plesa prehvaliti
ni mogel!

Bogomir sloni pri stebru ter opazuje to
burno življenje pred seboj. Skoraj se je pričel
dolgočasiti, kar se mu položi tuja roka na ramo.

»Vraga, ali si ti Lesovej, ali nisi?«

Vprašani se začuden obrne. Pred seboj opazi
malo osebo v fraku in lakiranem obuvalu, ki
se je svetilo kakor srebro. Ta osebica si je
česala globoko na čelo svoje lase, kakor je bilo
nekdaj pri otrocih navada, da je bil obraz videti,
kakor brez čela. Temu možu so se cedili lasje
od dišav in na prsi si je bil nekje nateknil
rdečo rožo. Pri vsakem koraku so se na nogah
prikazovale krvavordeče nogavice. Bil je to
elegantno-modern človek! Na fraku je nosil še
celó rumene, zlate gómbe, da je bil z ničevno
svojo fizionomijo v resnici podobnejši lakaju
nego spretnemu in priljubljenemu plesavcu. V
rokah je tiščal ženski pahljač, ki si ga je bil
izposodil pri svoji plesavki ter ga po plesu pridržal,
da je zbujal večjo pozornost.

»Ali si ti Lesovej?« vpraša še enkrat ter
se pri tem s pahljačem vseka po suhem stegnu,
kar je menil, da je silno elegantno. »Vraga, od
kod pa je tebe prineslo?«

Bogomir ga nikakor ne more spoznati.

»Mene boš vendar poznal! Ferdinand Sodar!
Na univerzi sva bila prijatelja!«

»Resnično! Ti si, Sodar!« odgovori hladno.
Že na univerzi mu ni bil povšeči medenohinavski
ta značaj.

»Bog te živi! Bog te živi!« govori oni.
»Poglej, jaz sem sedaj notar v Lukovcu in denar
si delam, haha! A danes sem grozno presiran
(notar Sodar je govoril rad v tujih izrazih), tu
sem aranžér in skrbi imam, skrbi! Prijatelj, ti
ne veš, koliko dá tako aranžiranje opraviti!«

»Kaj?« se začudi Bogomir. »Kako si prišel
ti med preroke? Na univerzi si hotel pokončati
vso Nemčijo?«

»Ej, univerza! Slaba šala, prijatelj! Sedaj
smo v življenju in pametnejši in denar si služimo.
Slovenščina je za dijake. Sedaj smo Nemci in
v srcu smo bili vedno Nemci, kar je pametno.
Slovenščina je za dijake! Hihi!«

In sam se je smejal temu hromemu dovtipu.
Bogomir si je dejal sam pri sebi, da je to
človeče ravno to postalo, kar je bilo o njem
pričakovati. A mladi notar mu ne dá časa, da
bi dolgo premišljeval o taki značajnosti. Zopet
se udari s pahljačem po stegnu ter pravi:

»Ne stoj tu, kakor kip! Pleši vraga! Čakaj,
predstavim te nekaterim gospodičnam, lepim in
bogatim. O vsaki ti vem povedati, koliko bo imela
dote, in povedal ti bom, če boš hotel! Hajdi!«

Bogomir mora ž njim. In oni s pahljačem, s
katerim se je še vedno bíl po stegnu, ga vlači
okrog med gospodičnami ter ga predstavlja:
»Gospod Lesovej — gospica!« Bogomir napravlja
svoje priklone. Mladi notar pa se radosti, da je
zopet zbujal pozornost s tem, da je kazal nepoznanega
plesavca. Potem pa se postavi sredi dvorane,
si popravi nekoliko obleko, da se zabliskajo krvavordeče
nogavice, trešči s pahljačem ob stegno ter
kriči: »Kadrilja! Gospôda, ka-dri-lja! Prosim dve
koloni!«

Osmo poglavje.

Stanko Vraz.

Kadrilja v dveh kolonah! Kdo je ne pozná
dolgočasnosti take kadrilje? Okrog tebe sopara,
po parketu odtrgani kosci ženskih oblek, nad
teboj bobneča godba, tebi nasproti pa bled
človek, ki premika z nenaravno grandeco okorne
ude! Tik sebe imaš družico, polovično opravljeno,
z umetnim cvetjem čez in čez prepreženo,
in z obrazom, na katerem vsaka črtica oznanjuje,
da hoče od tebe, svojega plesavca, kratkočasena
biti! In končno še najhujše! V tvojem
sosedstvu se je naselil zaljubljen parček, in ta
se ti nosi, kakor golob in golobica na strehi.

Ti sam imaš neprestano zavest, da moraš kaj
govoriti. Ali kaj? Tvoja plesavka te je pogledala
že enkrat, dvakrat, in vselej manj prijazno, in
končno se ji prav jasno čita na obrazku, da je
neprijetno raznenadena in da obžaluje, ker ima
tacega dolgočasneža na svoji strani. Nekaj se
mora izpregovoriti. Jezik se vendar le razveže
in besede, katerih se je človek z vsemi svetimi
prisegami zavezal ogibati, se ti izrujejo iz grla:
Gospodična, kako se zabavate nocojšnji večer?
— V resnici, tvoja usta so jih izpregovorila,
banalne te besede! Otrpneš o njih, kakor riba,
zamrzla v ledu! A pomagati se ne dá: Gospodična,
kako se zabavate nocojšnji večer? — Pa
vir je vendar odprt. Potem si hipoma sredi govorice,
živahne in navdušene. A ko je kadrilja
končana, ne veš, kaj si govoril. In glava te boli!
Da bi jo vrag vzel, táko kadriljo!

Bogomir si izvoli plesavko aristokratične
zunanjosti in z nekako ošabnim obrazom. Bil
je slovenski obraz, in če si ga ovil s pečo, bi
bil mnogo krasnejši nego sedaj, ko ga je venčalo
umetno cvetje. Precejšnja samozavest se je prodajala
po tem obrazu in Bogomir je kmalu
zvedel, kje korenini omenjena samozavest.

Po splošnih prvih frazah mu je povedala,
da je vzgojena v nemškem institutu in da tudi
pri plesu nima navade, govoriti s Hamletom
besede, besede in samó besede. S tem je hotela
izraziti, da tudi pri plesu ljubi resne razgovore.

»Gospod Lesovej«, vpraša potem ponosno,
»ali govorite angleški?«

Bogomir otrpne. Angleški? Kakor bi to
bilo v Lukovcu kaj navadnega!

»Ne, gospodična! Ali govorite Vi slovenski?«

Zasmejala se je ter odgovorila porogljivo:
»Ne! Čemu vprašujete?«

»No, ker je slovenščina v tej deželi mnogo
potrebnejša od angleščine!«

»Za kuharice in krščenice gotovo!«

Te besede izpregovori prav zelo občutno.
A vendar se ni hotela v resnici razsrditi, ker
se je bala, da ji sicer odide prilika, pokazati
svojo veljavo.

»No, ali angleška literatura Vam bo znana?«

»Nekoliko, gospodična!«

»Kateri angleški pesnik Vam najbolj ugaja?«

Že je hotel imenovati tebe, večni Shakespeare,
a premisli se; Bog zná, kakov okus ima
ta ženska! Zategadelj odgovori hladnokrvno:
»Težko je soditi, gospodična! A recimo: Tomaž
Buckle.«

In v resnici ni opazila jame, ki jo ji je
skopal pred nožico s tem, da je slavnega zgodovinarja
postavil na čelo angleškim pesnikom.
Mirno in zavestno odgovori: »A meni ugaja
najbolj Coleridge!«

»Coleridge! Dober poet je!«

»Ste li čitali njegovega »Starega mornarja«?«

»Ne, gospodična!«

»Škoda! To je prava poezija!«

In sedaj prične pripovedovati, kako je star
mornar od treh svatov enega ustavil. Bogomir
pa mora poslušati celo dolgo pripovest o tem
nesrečnem mornarju: Kako je na jugu hudobno
ustrelil ptico albatros, kako je potem razkačen
duh preganjal ladjo, kako so tovariši pri luninem
svitu pomrli, kako ga je sveta Devica z dežjem
okrepčala, in káko pokoro je moral delati nesrečni
mornar!

In Bogomir si je takoj raztolmačil položaj.
Ta drobna ženska se je pred plesom iz kake
knjige o angleški literaturi na pamet naučila
poglavje o Coleridgeju in sedaj je s tem poglavjem
mučila svoje plesavce! Zrak na okrog
se je izpremenil v tekoč svinec in skoraj ni
mogel več dihati. K sreči se je kadrilja končala.
Bogomir se zahvali svoji plesavki za okusni in
poučni razgovor. Pogleda ji v obraz ter opazi,
da si barva obrvi: pri desnem očesu ji je bila
obledela polovica obrvi, da se je takoj vedelo,
kje mejita priroda in umetnost.

»Nevarna ženska je to!« si misli Bogomir.
»Barva si obrvi in z angleško literaturo pita
svoje plesavce!« Z olehčanim srcem pobegne
strani. Kmalu potem pride njegova plesavka
mimo. Vodil jo je gospod, ki je v življenju brez
dvojbe prodajal rozine ali kaj tacega.

»Gospod, ali poznate »Starega mornarja«!«

Vprašani raztegne obraz: »V Trstu sem jih
poznal nekoliko!«

Sedaj je Bogomir za gotovo vedel, da se
je gospodična na pamet naučila kapitel o
Coleridgeju! Táka je ta ženska učenost!

Tedaj pa je prikipela veselica do svojega
vrhunca. Že poprej se je pripovedovalo, da ima
družba nekaj veselega pričakovati. Bolj posvečeni
v tajnosti slavnostnega odbora so pripovedovali
za trdno, da se bode o svojem trenutku tudi
nekaj mask oglasilo ter s svojimi dovtipi pomnožilo
izvrstnost nocojšnjega večera.

V resnici se hipoma odpró vrata iz ženske
garderobe in v dvorano se usuje vrsta kostumiranih
parov. Maskirane pa so samó ženske.
V tej družbi se je razkazoval nekakov vojvoda
Alba z zajčje-plašnim obrazom; potem se je
videlo nekoliko turških paš z obleko, ki se je
dobro poznala na odru lukovškega nemškega
gledališča; nekoliko Kitajcev in sploh enacih
kostumov, ki se dado v cenó napraviti, ali pa
pri gledališču izposoditi. Cvet vsem pa je bil
markiz Poza, lukovški markiz Poza! Z obrazom,
kakor ga imajo naši rovtarji, in s tankimi nožicami,
ki pa že prav čisto nič méč niso kazale,
je persifliral Schillerjevo dramo, da je bilo groza!
Ta markiz je pričel takoj z veliko strastjo plesati
ter je bil v črnem svojem plaščeku in z brezméčnimi
nožicami brez ugovora smešna prikazen.
Priletna gospa, mimo katere je priplesal čudni

ta Maltezovec, pa je vendar (tako, da je vsakdo
lehko slišal) vzkliknila: »Ah, wie herzig!«

In vi bi morali tedaj videti malega markija,
kako je zavihtel svojo glavo in plesal in plesal!

Ženske maske se razkropé med občinstvo
in kmalu priča glasno smejanje tuintam, da
so se pričeli tisti znani napadi, ki hočejo biti
dovtipni, a so skoraj vedno neslani. Tudi pred
Bogomirom se ustavi maskiran parček: prva,
črnolasa Turkinja s koketnim fezom; druga
pa fantastično opravljena. Hotela je predstavljati
pomladansko vijolico: tega dišečega cvetja
je viselo vse polno okrog nje, in še celó glavico
ji je pokrivala modra vijola. Pod modrim tem
cvetom pa so se žarili rumeni lasje ter se
čarobno družili z modrim cvetom. Krasna, ljubezniva
je bila ta vijolica in nosek izpod črne
maske zroč in pod njim rdeča usta so se videla
Bogomiru nekako znana. Tudi modre oči je
imela, ki so ga nagajivo opazovale izmed temnega
žameta.

»Kaj stojiš tu, kakor bi bil lesén?« vpraša
Turkinja.

»Doma ti pa kostanj kradejo, ti gozdni
čuvaj, ti!« dostavi vijolica.

Bogomiru šine kri v lice. Usta so ravno
tista, nosek tudi, in ti rumeni lasje! A vendar
ni mogoče! Kako naj pride kmetsko dekle
semkaj! Od samega začudenja niti besedice izpregovoriti
ne more.

»Poglej ga, še vedno je lesén!« se oglasi
zopet Turkinja.

»Saj sem ti pravila, da bo kaka kisla stvar!«
dodá vijolica. Tudi te besede je čul tedaj v
gozdu! Sedaj dvojba ni več mogoča! Oni dve
smejaje odhitita v gnečo. Bogomiru pa pólje
čudna sreča po duši. Kakor bi se bil vsilil nebeški
žar v dvorano, se mu vidi hipoma vse v
večjem blesku. Še celo smešni plesavci so mu
sedaj vzori moške lepote! Ničesar ni več premišljeval;
samó to je vedel, da bo danes zopet
gledal obrazek, ki ga ni mogel pozabiti od
tistega dné. Danes je tu, in sedaj ni več smešno,
če jo ljubi!

Tedaj pa se postavi naš Ferdinand Sodar
sredi dvorane, tleskne s pahljačem po stegnu
ter pove, da je ura polnoči in da zahteva zakon,
naj se milostive gospodične demaskirajo.

Splošni ah! in a! se oglaša po dvorani.
Gospodične snemajo maske, žanjejo pohvalo od
svojih častivcev ter hité k materam, ki jih sprejemajo
s skrbno-zadovoljnimi pogledi. Izvrstno
se je posrečilo vse! Družba vstaja, da bi se odpravila
k »supeju«. Gospodične in gospé se
ogrinjajo z belimi mantiljami ter pobirajo cvetje,
s katerim so jih obložili tlačani-plesavci. Tudi
očetje prihajajo pravit, da so že zasedli prostore.
Ves ta čas se je oziral Bogomir kakor jastreb
po dvorani. Izmed belih oblek in črnih frakov
ne more opaziti vijolice, po kateri je hrepenelo

njegovo srce. Končno jo ugleda. Ondi pri vratih
v garderobo je stala — brez maske — ter snemala
bele rokavice z belih rok. Pogled je obračala
po plesavcih. Morda je iskala njega?
V resnici se sreča oko z očesom. Bila je ona,
kakor je živela v njegovem srcu! Dobro opazi,
da se ji širi lahna rdečica po cvetočem obrazu,
kakor se razširi jutranja zora po mladem nebu.
Čaroben smehljaj se ji zaziblje okrog ustec —
potem pa izgine v garderobi. Bila je ona in
njega je hotela še enkrat videti!

»Lesovej,« se oglasi v tistem hipu notar
Sodar, »dovoli, da ti tu predstavim svojega
prijatelja, gospoda Viktorja Malca!«

Vsa poezija izgine pri tem imenu! Bliskoma
se obrne — in pred njim zvija telo tisti dolgi
človek z repi okrog ušes, ki ga je poprej videl
pri biljardu. Nemileje mu usoda ni mogla ogreniti
nocojšnjega večera! In ta človek naglaša še
celó skupno sorodstvo! Bogomir nekaj odgovori,
in sam ne vé kaj.

»Morda hočete z nami supirati?« vpraša
mladi Malec.

»Obžalujem! Voz sem naročil, a tudi glava
me močno boli. Predolgo sem že tu!«

»Škoda, dobrega šampanjca imamo.«

»Lahko noč, gospôda!«

V srdu zapusti dvorano ter se v pozni
noči odpravi proti Višavi.

* * *

Med zimo je odpotoval Bogomir Lesovej.
Imel je opravke v mestu, kjer mu je umrl oče.
Spravljal je zapuščino v denar. Tako je pretekla
zima, in ko se je zopet povračal na Višavo, je
bila že pomlad v deželi in kostanjevi gozdje v
belem cvetju. Nekega jutra se oglasi pri njem
notar Sodar. Pové mu, da ga samo mimohodé
obiskuje in da gre na Nižavo, kjer obhaja hišni
gospodar danes svoje godovanje.

»Kakor tihotapec se plazim danes tja!«

»Kako to?«

»Ernest Malec je postal čez noč narodnjak!
Vrag vedi, kaj mu je seglo v možgane! Pri
zadnji volitvi je volil narodno in sedaj ga pisano
gledajo moji prijatelji in neradi bi videli, da se
pečam ž njim!«

»A ti se vendar pečaš?«

»Moj Bog, kaj hočem! Moj klient je in pije
se dobro vino pri njem. Tudi dekleta so lepa
in bogata!«

Prijatelja se ločita. Ko dospe Ferdinand
Sodar na Nižavo, je bilo skoraj poldne. Na
dvorišču je stalo polno voz. Ernest Malec se je
radostil svojega rojstva in povabil je bil gostov,
da se je vse trlo po starem poslopju. V prostorni
dvorani sta bili pripravljeni dve dolgi
mizi in kmalu je sedela okrog njiju vesela in
navdušena družba.

Deveto poglavje.

Schiller.

Tu so sedeli! V srcih vseh je živel današnji
dan in s težko dušo so ga pričakovali vse
leto. Danes pa so sedeli pri mizi in z žarečimi
obrazi si podajali roke. Vsi so tu bili in z radostno
dušo pričakovali skled, da bi jih praznili.
Sedaj in sedaj je privzdignil ta ali oni kupo,
jo obrnil proti oknu in zaljubljeno-melanholično
zrl na barvo cekinastega vina. In potem jo je
izlil v želodec in dobro mu je dejalo po vseh udih.

»To je veselje!« vzklikne gospod Škrjanček,
ki je bil leto in dan zakopan med akti v Lukovcu.
Pisaril je v davkariji ter si bil počasi izpisaril
svoje srce. Tega, kar imenujemo prepričanje,
pa gospod Škrjanček nikdar poznal ni.

»To je barva, prava, poštena barva, ah!«
In izpije in iz srca zdihne. Za njim se oglasi
gospod Kremen, ki je bil sodnik v Lukovcu.

»To je pijača, Škrjanček! Ko bi človek
takega vsak dan imel le en poliček! Škrjanček,
vsaj en poliček, kaj ne?«

Izpije in žalostno pobesi glavo.

»Poliček, Kremen, en poliček! Pa še nekaj,
Kremen, še nekaj!« Škrjanček imenitno dene
v gube svoj obraz.

»Poliček — pa suhega mesa, Kremen, takisto
v skledo položenega med kislo zelje, Kremen!«

»Vem, vem!« odgovori Kremen, »potem bi
si ne želel ničesar na svetu in rad bi delal in
zobal prah v pisarni!«

Umolkneta in padeta po skledah, ki so se
ravno servirale. Jed in pijača jima je bila v življenju
— ideal!

Tik njiju si je bil izbral danes svoj prostor
gospod doktor Zima. Kaj je bil naš gospod
doktor Zima? Sedaj samo kos mesa z glavo,
truplom in dvema nogama. Nekdaj je imel lep
talent. A nesreča je hotela, da je spisal še precej
dobro razpravo o repatih zvezdah. Spisal pa je
edino to delo, in (kakor je že pri nas v navadi)
dobil ž njim patent do duševne lenobe. In v
tej duševni lenobi si je zamastil in zamoril srce
in dušo.

»Kako se Vi zovete?« vpraša mladega človeka
tik sebe. Bil je to gimnazijalček svetlega
pogleda. S svojim sorodnikom, pogorskim župnikom
je prišel ter sedaj tik »slavnega« doktorja,
sedel z vzvišenimi občutki in z verno vdanostjo
sesal v sé besede učenega doktorja. Bilo je to
mlado srce, polno kakor kristal čiste ljubezni
do slovenske domovine in polno najbogatejših
upov za prihodnost. Bilo je to srce kakor mlado
zelišče spomladi, potrebno podpore dobrega
vrtnika. Bilo je to bitje, kakor jih ima mnogo
naša uboga domovina, in na katera bi morali
vedno nebeškega blagoslova klicati, da bi nam
zvesta ostala do počitka v grobu!

»Kako se Vi zovete, mladi prijatelj?«

»Jakob Ozimek, gospod doktor!«

»Aha! Jakob Ozimek! Ozimek! Lepo ime!»
In doktor Zima zgrabi velik šop zelene salate
ter si napolni usta ž njo, da mu zastajajo glasovi
v učenem grlu.

»Poglejte, Jakob Ozimek, Vi ste še mladi,
jako mladi! In to so lepi časi in upe si kujete
v svojem srcu, Bog ve, kake upe. A nekdaj pridete
do spoznanja, da vsi ti upi niso bili niti
piškavega oreha vredni; pridete do spoznanja,
da smo mi Slovenci ničle, ljubi moj Jaka Ozimek,
slabotne ničle! Vidite, takisto slabotni smo, kakor
drobna prepelica. Hitela je iz Afrike proti severni
domačiji. Ali viharji od morja so jo vrgli nazaj
— v saharsko puščavo! Ondi pa je z žulji med
perotami obležala, obležala v pesku in pustinji!
In potem umira in umre! Haha! Kadar dozorite,
Jakob Ozimek, pridete gotovo do tega spoznanja,
in povem Vam, da Vas bo to vse — prav malo
skrbelo potem!«

Z groznim cinizmom je govoril te besede,
vlival smrt v mlado dušo in trgal z neusmiljeno
roko upe iz nje. In ali jih morda ni tacih »pesimistov«
v istini med nami, ki nam s suhimi
svojimi idejami ostrupâvajo mladino? Da bi jih
zadelo nebá prokletstvo!

Gospodu doktorju je stopalo vino v možgane,
ker pridno je pil.

Oni pa je tudi pil in objele so ga vinske
močí. Strašna praznota mu je nastala v srcu.
Kjer je klilo poprej mlado, živo cvetje, je hipoma
pognalo resje in trnje! Žalostno pobesi glavo.

»Torej, pravite, gospod doktor, da mi Slovenci
nimamo nikake prihodnosti?«

»N-e-e! Ne, ne-e! Kaj hočemo mi Slovenci?
Mi smo ničle, gospod Ozimek, prave ničle!«

Medtem se je življenje pri mizi razvnelo
in hrup je nastal. Tupatam so žvenketale kupe
in pile se zdravice. Iz tega kaosa pa se je začul
sedaj pa sedaj gospod Škrjanček ali Kremen.

Ernest Malec je bil tisti dan židane volje.
Tik svojega sorodnika, gospoda Lavrencija Sodarja
je sedel. In mnogo reči napravlja jima skrbi.

»Ej, ti Sodar«, toži Ernest, »cene ni, cene!«

»Prav res, cene pa ni!« odgovori Lavrencij
s klavrnim glasom.

»Vina imam nakopičenega v kletih, da ne
vem kam ž njim! Ali cene ni, cene!«

In Ernest Malec se skloni k onemu rekoč:
»Veš, kaj ti rečem, Lavrencij? Če bi takisto
malo toča poškropila vinógrade ter jih malo
raztolkla, povem ti, kupčiji bi ne bilo na kvar!»

Tudi Lavrencij na široko razblekne svoj
tolsti široki obraz.

»Bog vé, kako še pride,« reče potem, »Bog
vé? Jaz pa sem letos tak, da se ne bojim črnih
oblakov. Prav nič se jih ne bojim, bo vsaj vino
kaj cene imelo! Haha!«

»Istina, ceni bi ne škodilo, hihi!« Tako sta
govorila ta dva poštenjaka. Na mestu, kjer nosijo
drugi srce, sta imela brez dvojbe mehove, vina polne.

V najburnejšem hripu se dvigne tedaj rakovški
gospod župnik, Andrej Blagor, s svojega
sedeža. Slabosti je bil vdan, da je v verzih napravljal
najčudnejše napitnice. Poprej, ko so se
napravljale oficialne napitnice, je molčal. Ali
sedaj je prišla njegova ura. Pograbi kupo rumenega
vina in vstane. Vsakdo je vedel, da pride
napitnica. Vse umolkne. Gospod župnik pa takoj
ukuje gospoda Ernesta Malca - v strašne rime. Na
dolgo in široko ga primerja zlati posodi in v to
posodo nameče vsakovrstnih biserov in drazih
kamenov.

Z navdušenjem se dvigne vse ter hiti k
domačemu gospodu. Takoj zadoní žvenket vinskih
kup! Ali tedaj se odpró vrata in v sobo
stopi — Bogomir Lesovej!

Ernest Malec obledí, potem pa mu prijazno
hití naproti ter vzklikne, kakor bi se Bog vé
kako veselil prišedšega gosta. S silno sladkostjo
ga seznani z družbo. Ali na čelu se mu prikaže
znoj v svetlih kapljah. Posadi ga na svojo stran
ter mu natoči vina. Druga družba kmalu pozabi
njiju in klepeče med seboj. Tudi ta dva se
podasta v razgovor.

»Stric Ernest, Vam bi se bilo gotovo čudno
zdelo, če ne bi se bil oglasil danes tu pri Vas.
Ali prišel sem in srečo Vam voščim, Ernest
Malec, v spomin tistim, ki ste jih Vi - pomorili!«

Vzame kupo s penečo pijačo in se nasloni
proti onemu.

Letá se pretrese in roka na mizi se mu
skrči v pest. Potem pa vendar odpije na zdravico.
Od čela se mu udero debele kaplje na
lice. S servieto si hitro obriše obraz.

»Pa je v resnici vroče tu!« pravi Bogomir
hudobno.

»Vroče! vroče!«

»Ali ostaniva pri svojem razgovoru! Stric
Ernest, Vi podpisujete tudi — menice?«

Ernest Malec obledí kakor stena. Ravno je
hotel piti. Ali tresoči se roki odpade kupa, da
se mu draga pijača razlije po obleki in da se
steklo žvenketaje razleti po tleh. Družba plane
kvišku ter prihiti h gospodarju, ki je brez močí
in bled kakor kip sedel na svojem mestu.

»Potolažite se, gospodje!« reče Bogomir.
»Govoril sem mu o starem prijatelju. Revež se
je samega sebe umoril in to zavoljo svoje žene.
Tožna taka usoda je pretresla gospoda Malca.
Drag prijatelj mu je bil!«

»Drag, prav drag!« pritrjuje Ernest in beseda
mu prihaja tako težko iz grla, kakor bi

ga nekaj dušilo. »Saj ni nič, le pijte, gospodje!
V moje zdravje pijte, gospodje! Le pijte, gospod
Kremeni! gospod Smola!«

In hipoma se zopet pomirijo.

Bogomir prične nanovo: »Vi torej tudi
meníce podpisujete?«

Oni ni mogel odgovoriti, samo debele svoje
oči je s strahom, s smrtnim strahom uprl nánj.

Nekaj časa nastopi molčanje.

»Stric Ernest, koliko je vredna tale Nižava,
koliko bi Vi dejali?«

»Nižava? Vredna? Menim do štirideset tisoč
goldinarjev.«

»Štirideset tisoč! Lepa posest! Vi torej podpisujete
menice! In glejte, jaz sem posestnik
nekaterih tacih papirjev!«

»Vi!« zdihne.

»Jaz! In ako je Nižava toliko vredna, treba
se mi pač ni bati, da bi kaj izgubil pri Vas,
gospod Malec!«

Ko ne dobi odgovora, reče še: »In pa saj
bi tudi spodobno ne bilo, ako bi ljubljeni Vam
sorodnik pri Vas izgubil svoje imetje! Ali ne,
gospod Malec?«

»Ne! Ne!«

»Vi podpisujete torej menice! In danes sem
Vas moral s tem razradostiti, da vsaj veste, v
kacih rokah počivajo sedaj Vaši podpisi. Ernest
Malec, še enkrat na spomin istih, ki ste jih Vi
— že veste!«

In ko sta odpila, reče glasno: »Sedaj, stric
Ernest, pozdravil bi še rad domačo gospó in
gospodične!«

»Na vrtu so!« zajeca Ernest. Ali bil je tako
prestrašen, da ni mogel vstati. Otrpel je obsedel
na svojem mestu, ko se je gost priporočal.

Tedaj pa se je gospod doktor Zima storil
domačega.

»Počakajte, gospod Lesovej, ali kakor se že
zovete, počakajte, jaz grem z Vami! Počakajte!
Samo tole še izpijem!«

Ko se oni vidoma začudi nenaravni tej priljudnosti,
pravi: »No, jaz sem doktor Zima! In
tole še izpijem, toliko bodete vsaj počakali! Ni
vraga, da bi ne!«

Potem si vlije natočeno vino v svoje grlo
in, obrnivši se proti Jakobu Ozimku, izpregovori
patetično: »Tako, Jakob Ozimek!« In podá mu
roko, »sedaj pa preudarite, kar sem Vam pravil!
Tehtne besede!«

Polasti se Bogomira ter ga potisne skozi
vrata. Za njima pa gre Ernest Malec in kakor
v megli ju vidi zapuščati sobo.

Deseto poglavje.

S. Jenko.

Na vrtu v lopi je sedela domača gospodična
Meta in oddaljena sorodnica, gospodična Amalija
Murnova. Kartali sta. Ž njima je igral notar

Sodar in lasje so mu dišali po mazilih vsega
sveta. Pri strani je še sedela domača gospa ter
opazovala igro. Tik nje pa je slonel Filip Tekstor
ter zrl skozi okno na cvetoči vrt. Malo se
je govorilo. Samo mladi notar je sedaj in sedaj
izpregovoril ter gonil enakomerno: Prosim,
gospodična! ... Dajte, gospodična! ... Vi pričenjate,
gospodična, ako ste tako dobri! in
tako dalje.

Po peščeni poti prideta Bogomir Lesovej
in doktor Zima.

»Kdo bo tu v lopi?« vpraša Bogomir svojega
spremljevavca, da se je vsaj kaj govorilo.

»Kdo? Oj, le počakajte! Predstavim Vas,
na mojo vero, takoj Vas predstavim!«

Stopita v lopo. Hišna gospa je takoj opazila
novega gosta.

»Kako me veseli, gospod Lesovej, da tudi
nas vendar enkrat obiščete! In tu je moja hči
Meta in tu —!«

Hotela mu je predstaviti gospodično Amalijo
Murnovo! A doktor Zima je bil tudi vstopil.
Pri tacih prilikah je navadno s svojimi podplati
drsal po tleh, kakor bi se drsal po ledu. Tako
se tudi tedaj pridrše do gospodične Amalije
Murnove.

»Gospodična Amalija!« reče (in prikloni se
nekako takisto, kakor bi se priklonil cerkveni

stolp, ako bi se mogel), »gospodična Amalija,
v pokorščini Vam tu predstavljam gospoda Bogomira
Lesoveja!«

Bogomir hitro pristopi. Nesreča je hotela,
da je ravno tedaj pred gospodično Amalijo
sedel njen ljubljenec, maček Amor, ter si lizal
svojo nožico. Dolgi in lepo pisani rep pa je bil
položil čez tla. Na ta rep položi Bogomir Lesovej
težko svojo nogo. Zver potisne od bolečine
nepopisen glas iz svojega grla; gospodična Amalija
pa skoraj omedli. Dvoje je ljubila na svetu:
tega mačka in pa dolgo jutranje spanje.

Tudi doktorju se hipoma raztopi srce, v
rahlem usmiljenju vzklikne: »Uboga živalca!«
Skloni se in z roko pogladi Amorja, ki se je
ječaje stiskal k svoji gospodinji. Od tedaj je
živel Bogomir Lesovej v grozni nemilosti pri
gospodični Amaliji.

»Trudna sem,« pravi zastarela devica nato,
»nečem dalje igrati!« Vstane ter se obrne proti
doktorju Zimi: »Ali bi ne hoteli z mano na
vrt! Lep izprehod bi bil!«

»Sluga pokorni! Sluga pokorni!«

Združena v harmoniji src odrineta. Ali obnašanje
priletne gospodične je kazalo po vsem,
da je žaljena.

V lopi se prične živ razgovor, ki ga je
vodil v prvi vrsti notar Sodar. Tudi hišna gospa
pove sedaj to, sedaj ono. Hvali dobro letino,
da je bilo lani žito prav bogato in da je letos

strašno obilo salate. Vpraša tudi, če Bogomir
obdeluje vrt na Višavi, če pazi družini na prste,
da mu preveč ne pokrade. Čudi se, da ne pride
nikdar na Nižavo in da more prebivati tako
sam in zapuščen!

Bogomir je sedel črnolasi Meti na strani.
Letá si skoraj ni upala povzdigniti obraza proti
njemu. Malo je govorila. Ali v lice ji je prišla
lahna rožna rdečica. Bogomiru pa se je dozdevalo,
da se je časih takisto na skrivnem izpod
svilnatih trepalnic obračalo njeno oko proti
njemu. Kje je že videl nekdaj ta črnolasi obraz,
in kje že čul njen zveneči glas? A notar je
govoril toliko, da Bogomir ni utegnil premišljevati.
Mladi človek je govoril mnogo in dovtipno.
Pri tem pa je imel navado, da je patetično
vil in povzdigoval svoje roke in da se je v
prvi vrsti sam smejal slabim svojim dovtipom.
Govoril je najbolj z gospodično Meto ter ji
pravil slabo prikrite ljubeznivosti. Dekletu je
gorelo lice. Pri oknu pa sloni Filip Tekstor.
Besedice ne izpregovori, tako da nihče ne pazi
nánj. Bil je kakor kip, mrtev in pozabljen. Ali ko
mladi notar zopet napravi saltomortaličen poklon
dekletovi lepoti, pristopi Filip hipoma k družbi.

»Gospod notar,« reče osorno, »ne trudite
se brez uspeha in ne sleparite dekleta!«

Molk in osuplost nastaneta.

»Meta,« nadaljuje Filip z mrtvim glasom,
»ne bo imela toliko dote, kolikor si je Vi

želite pri prihodnji svoji soprogi! Saj Vi, gospod
notar« — in Filip se suhotno zasmeje —
»žensko lepoto kakor svoje kliente cenite le po
— imetju. In prav delate!« To reče in odide.
Za njim pa ostane čuden položaj. Notar je bil
planil kvišku in sedaj je od jeze krčil svoje pesti.
Gospa Helena je tolažila in posredovala, a notar
se ne dá potolažiti. Nastal je mučen prizor.

Zdajci vzklikne hišna gospa: »Tu prihaja
Ana, mlajša moja, gospod Lesovej!«

In kakor pride blagodejen dež na razsušene
livade, tako je sedaj gospodična Ana olehčala
mali družbi neprijetni položaj, ki so ga bile ustvarile
besede Filipove. Pred pragom je obstala. Solnce
je zahajalo tedaj in v zlatu se je žarilo večerno
nebo. Ko je tako pred pragom stala, ji je plamtela
v ozadju večerna zarja ter z rumenim svitom
obdajala mehko in nežno dekletovo postavo!

»Vidite, gospod Lesovej, tu je moja Ana!«
pravi gospa ponosno. Bogomir se lahkodušno
obrne. Tedaj pa zre v mili in zardeli obrazek,
ki je od prvega hipa, ko ga je bil ugledal pod
senčnatim kostanjem, kraljeval v njegovem srcu!

Enajsto poglavje.

H. Heine.

Bogomir vstane. Kri mu polje v obraz, a
hipoma je zopet bled kakor sveča. Hči je
Ernesta Malca! Ta misel mu kakor blisk prešine

trpečo dušo. Ta stvarca, podobna dihu mlade
pomladi, ki si jo je v svojih sanjah in sanjarijah
obdajal z romantičnim svitom, ta stvarca je hči
človeka, edinega človeka, ki ga je Bogomir na
svetu sovražil! Bil je to grozen prevrat, toliko
groznejši, ker je prišel čisto nepričakovano! Kaj
bo sedaj? Kakor črn prepad se je odpirala pred
koprnečim duhom prihodnost! Tema se mu je
napravljala pred pogledom in potno mu je postalo
čelo. Niti pogledati si ne upa dekleta, ki
je bilo medtem vstopilo. Gospa Helena opazi
izpremembo, ki jo je gost kazal v svojem
vedenju.

»Kaj Vam je, gospod Lesovej?« vpraša
skrbno.

»Nič, prav nič, gospa!«

In obriše si potno čelo.

Tedaj pa se oglasi gospodična Meta: »Jaz
pa vém, mama, kaj je gospodu Lesoveju! Danes
se z Ano ne vidita prvič! In to ga je osupnilo,
ali ne, gospod Lesovej? Skoraj bi rekla, da smo
stari znanci!«

»Kako to?« se začudi gospa. Tudi notar Sodar
izrazi svoje začudenje. Gospodična Meta prične
razpletati dolgo pripovest, kako sta se sestri napotili
v višavske gozde kostanj pobirat. Dobro
sta vedeli, kako vestno čuva kostanj stari Jernej.
Izposodita si torej kmetsko obleko pri Mici,
dekli. Miha, hlapec, pa je moral na Višavo. Šel
je tam mimo ter je dejal Jerneju: tu doli ob

dolgi poti kradeta dve kostanj! Onidve pa sta
komaj pričakovali starega čuvaja in radovedni
sta bili, kako se bo vedel, kadar ju spozna. A
vso to krasno šalo je preprečil Lesovej, ki je
prišel namesto starega Jerneja!

»In kaj je bilo potem?« vpraša notar radovedno.

»Ušli sva mu,« pravi Meta, »vsaj jaz sem
pobegnila kakor strela, in kakor vidite, še danes
me ni spoznal!«

»In gospodična Ana? Poglejte, kako je
sumnivo rdeča!«

Tu se notar glasno zasmeje. Pri vsakdanjem
mišljenju je imel tudi vsakdanje vedenje in isto
tako govorico!

»Tudi jaz sem mu ušla!« zdihne Ana
sramežljivo in obrazek se ji razžari čezinčez do
rumenih las.

»Aha!« zastoka Sodar.

Kakor v sanjah je čul Bogomir dolgo pripovest
in razgovor za njo. Neprestano je premišljeval,
kaj mu je sedaj početi? Časih se je
ozrl od strani na dekleta, na njene zlate lase,
in dozdevala se mu je krasnejša od pomladanskega
dneva, ki ima pisano svoje cvetje in
solnčne svoje žarke. Tedaj je vedel za gotovo,
da jo ljubi, a vedel je tudi, da je skoraj ljubiti
ne sme, ker je hči človeka, ki je nekdaj pokončal
vso srečo očetu njegovemu. Morda ga ona ne
ljubi? Tu je bila rešilna misel! Kaj je on dekletu?

Saj je še skoraj otrok! Če bi zvedel resnico o
tem, potem bi jo laže pozabil. Pozabiti jo! Kako
se mu je duša stiskala v bolečinah, ko je to
mislil! In pri tem se je spominjal še živeje, kako
mu je v dolgi zimi sladki spomin nanjo razsvetljeval
dušo in s kako srečnim srcem se je
spomladi povračal v Lukovec, da bi jo zopet
videl in zvedel, kdo je! In sedaj je hči sovražnika
njegovega! Pozabiti jo mora! V spomin se
mu nehote vsilijo krasni Heinejevi verzi:

Zopet se ga polasti nova misel! Kaj, ko bi
usoda hotela po tej poti sprijazniti sovražne
elemente, po tej poti pokončati nekdanjo nesrečo
ter jo nadomestiti z novo, sladko srečo?
A vsekako mora z dekletom govoriti! Položaj
se mora razjasniti na eno ali drugo stran, hitro
razjasniti! ...

Na dvorišču pred Nižavo so se poslavljali
gostje. Ana je ostala pri strani. Bogomir pristopi
k njej in ji podá roko: »Gospodična Ana,« ji reče
tiho, da je čula samo ona, »jutri popoldne ob štirih
bodem pri »Prepadu« in pričakoval bodem Vas!«

Ničesar mu ne odgovori. Roka, ki jo je bil
prijel pri slovesu, se ji trese in krasno svoje
oko upre vánj. Bilo je to pohlevno, proseče in
milo oko! A ničesar mu ni odgovorila.

»In Vi, sestrična Ana, boste li prišli?«

Skoraj ponosno ji izpusti roko. Bogomir se
poslovi pri vseh ter krene po znani stezi v gozd.
Noč se je bila napravila vtem in tu pod vejevjem
je skoraj popolnoma temno. Čuti ni glasu
in nočni mir kraljuje po gaju. Na nebu pa se
hipoma prikaže svetla luna in zvezda se utrinja
pri zvezdi!

Bogomir dospe na mesto, kjer leži sredi
gozda mala tratina. Lunini žarki padajo svetlo
na ta prostorček ter obsevajo suho, temnorjavo
travo. Sredi te tratine je ležalo posekano deblo,
črno in trohnelo. Na njem sedi Filip Tekstor.
Z rokami si je bil zakril lice in čelo; čez roke
pa mu padajo v neredu črni dolgi lasje! V samoti
je sam tu sedel. Po daljnem gozdu pa vlada
nočna tišina! Filip stiska krčevito dlani k obrazu,
sedaj in sedaj mu zatrepetá telo in začuje se
bolestno ječanje. Solze je pretakal, solze iz
trpečega srca!

Bogomir tiho pristopi. Oni ga ne čuje.

»Gospod Tekstor!« ga pokliče sočutno.
Filip dvigne glavo.

»Kdo je? Vi ste, Lesovej?«

Ni mu bilo všeč, da sta se sešla na tem
mestu.

»Videli ste me v slabem trenutku,« izpregovori
ostro, »in sedaj boste menili, da imam
žensko srce, ki se pri vsaki priliki v solzah
topi.«

Vstane, a takoj zopet sede na deblo.

»Dejal sem Vam nekdaj, da sem list, ki je
padel z veje ter potem umira pod njo. Sedite
k meni, če Vas je volja poslušati moje besede.
Videli ste, da sem solze pretakal, a sedaj se
Vam moram nekoliko opravičiti!«

Bogomir sede tik njega.

»Kaj menite,« prične zopet, »ali ima list,
ki mrje pod vejo, ki v tožni jeseni na mokrih
tleh pričakuje zimskih, njemu smrtonosnih
viharjev, zimskih zametov, ki ga bodo umorili,
ali ima takšen list zavest, kako uboga in
kako zapuščena stvar je vendar? Ločen od
matere svoje, redilne veje, in okrog njega
polno bratov, ki so mu jih pokončale zime
poprejšnje, ki mu torej jasno oznanjujejo
njegovo usodo! Ubogi list! In če ima zavest
o vsem tem, ubogi list! — Jaz sem takšen
list, in jasno imam zavest, da umiram, da
sem na večno odločen od veje, ki brez nje
živeti ne morem!

Če me sedaj vprašate, kje sem se porodil,
Vam komaj povedati morem. K popolni zavesti
svojega življenja sem prišel tu na Nižavi. A že
moja otročja leta so mi kakor megleni jesenski
dnevi, ki se jih nerad spominjam. Toliko vém
za trdno, da nikdar nisem imel človeka, ki bi
me bil ljubil. Ko sem imel kakih deset let, mi
je dejal nekega dne Viktor Malec: Kaj boš ti,
ki še očeta nimaš! Bilo je to pomladanskega

dne in pri mizi smo sedeli in Viktorju je ravno
tedaj sedla na čelo črna muha. Spominjam se
tega dne, kakor bi danes bilo, in dobro se tudi
spominjam, kako se je vse smejalo bistroumnim
besedam mladega sinčka. Ali od tedaj sovražim
tega človeka, a časih se čudim sam sebi, da ga
še nisem zadavil do sedaj! Njegove besede pa
so ležale potem kakor teman oblak na življenju
mojem in kakor črna senca se je vedno za
mano plazilo vprašanje: kaj boš ti, ki še očeta
nimaš! Postal sem bojazljiv kakor zajec, se
ogibal vsaki družbi in premišljeval in premišljeval,
kako je mogoče, da jaz edini po svetu tavam
brez očeta. To so bili časi! Nekdaj sem se
prebudil! To je bilo takrat, ko se mi je v
gimnaziji odprlo zlato polje domovinske ljubezni!
Saj jih poznate tiste sladke trenutke!
Človeku je, kakor da se je prebudil iz dolzega,
dolzega spanja! Tedaj se mu pové, da ima
domovino, malo, zapuščeno in tlačeno domovino!
Pové se mu, da jo sme, da jo mora iz vsega
svojega srca ljubiti! In kako se to mehko,
mlado srce oklene te domovine in vse misli
so ji posvečene! Res, gospod Lesovej, sladka je
vsaka prva ljubezen, ali najsladkejša, najsrečnejša
je tista prva, komaj zbujena, mlada
ljubezen do domovine! Obenem se zbudi v
našem srcu tisto poetično, prekipeče sovraštvo
do naših tlačiteljev. Kako znajo mlada srca sovražiti!
Res je, da se potem okruši to sovraštvo in

da človek, stopivši v življenje, marsikaj z drugimi
očmi opazuje nego li poprej v prvi mladosti!

Mi, gospod Lesovej, smo pri sedanji vzgoji
— Nemci s slovanskim mesom! Naša beseda je
slovanska, ali nje pomen je — nemški! Naše
mišljenje je nemško, če tudi menimo, da je
slovansko! In jaz sam, kakor me vidite sedaj
pred seboj, sem nemška fraza, ki je postala
meso v slovenski obliki! Naše vedenje, naša
svojstva, naša znanost, vse je nemško, in čutimo
se, kakor v tuji obleki, ki nam je na vseh mestih
predolga in preširoka! Hotel sem slovanske
vzgoje, ali dati mi je niso hoteli! Vzorna želja
mi je bila, iti na slovansko univerzo ali v Krakovo
ali v Varšavo ali v sveto Moskvo! Tedaj
pa je posegel moj varuh, gospod Ernest Malec,
v življenje moje in hotel, da bi se drgnil tudi
jaz po oglajenem tlaku ter šel ali v Gradec
ali na Dunaj, kjer se deli kruh nemške olike!
Postavil sem se mu po robu in pobegnil od
doma, a kakor hododelnika so me pripodili
semkaj nazaj. Končno mi je izginila vztrajnost,
povesile so se mi peroti in sedaj sem kakor
vulkan, ki je izbljuval iz sebe vse ognjene moči!
Kmalu je oživela vera, da nisem pri pravi pameti in
vsak hlapec je imel pravico zasmehovati mene.
A nihče me ni zasmehoval bolj nego hišni sin
Viktor in vse se je smejalo in bilo zadovoljno!

Tolažil sem se, da postanem zakonito
polnoleten in da postanem tedaj tudi gospodar

svojemu imetju. In tedaj sem hotel v kraje svete
in blage, kjer teče vir neskaljenega slovanstva!
Postal sem polnoleten! Takrat pa so dejali,
da sem fantast in da bi ne vedel s svojim
denarjem pošteno gospodariti — podaljšali so
zategadelj na vse večne čase varuštvo nad
menoj ter mi pokončali vse, vse upe!«

Umolkne in zopet prične tihotno ječati.
Potem pa zašepeta: »Končno pa me je udarila
še ta nesreča. Ali kaj Vam hočem govoriti o
tem. Presmešno je tudi!« ...

Ko dvigne obraz, opazi Bogomir v luninem
svitu, da se je bila razprostrla ognjena rdečica
po bledem tem obrazu, kakor bi se Filip Tekstor
sramoval samega sebe. Bogomir se spomni
tedaj gospodične Mete in njenega častivca,
notarja Sodarja, in skoraj je vedel, o kaki
nesreči je hotel govoriti prijatelj!

»Resnice Vam nisem govoril, gospod Lesovej,«
prične oni nanovo z zamolklim glasom,
»resnice Vam nisem govoril, trdeč, da me v
življenju ni ljubil nihče! Kakor v sanjah se je
še spominjam nje, ki je nekdaj sijala s solncem
milobe svoje v moje ubogo življenje, ki me je
nosila na rokah, ki sem ji bil vse in ki je
potem izginila od mene, kakor izgine vila sredi
noči z luninim svitom! Morala je to ženska biti
kakor boginja in čista kakor angel božji! Sedaj
še mi noč in noč počiva v sanjah trudna glava
na rahlih njenih prsih in sladka njena usta mi

govoré tolažbo in ljubim jo goreče, iskreno. In
kako bi je ne ljubil, saj je bila vendar rodna
mati moja! Kje bi bil že, če bi ne imel spominov
nanjo!«

Razširi se mu vtisk sreče po bledem licu,
potem pa vstane ter vzklikne navdušeno:

»Vi imate srce, gospod Lesovej, in zategadelj
Vam hočem odkriti svoje svetišče, da bodete
tudi Vi gledali zorni nje obraz! Umrla je že
davno in še sedaj jo vidim bledo na mrtvaškem
odru. A v mojem srcu še vedno živi in
bode vedno živela! Bila je lepa kakor boginja
in čista kakor angel božji!«

Izvleče zlat medaljon nekje izmed obleke
ter ga odpre.

»To je vse, kar mi je ostalo po njej! In
če bi oni vedeli, bi mi vzeli tudi ta zaklad.
Pogledite, ali ni to utelešena poezija, ali ni
kakor oblaček, ki v solnčnem blesku plava po
jasnem obnebju!«

Bogomir Lesovej pristopi. V luninem svitu
pa jasno spozna drobni obrazek — svoje matere,
kakor ga je kazala podoba na steni! —

Dvanajsto poglavje.

Narodna pesem.

Mnogo se je že pisalo o ženskem srcu.
Izvrstni pesniki so to srce primerjali vrtu, polnemu
pisanega cvetja, ali pa zlati posodi, nasuti

z biseri, ali pa morju, zeleno modremu, ki se mu
v prečistem dnu šopirijo rdeči biseri in mnogobojne
trave. Imenitno je vprašanje, so li te primere
upravičene, ali ne? Mi pa tega vprašanja
ne bomo razpravljali. Ako je žensko srce vrt,
poln cvetja, je pa tudi resnica, da se tam med
cvetjem in dišavo vije dostikrat kača, ali galantneje
rečeno, kačica, vitka in mrzla! In ako je to
srce posoda, nasuta z biseri in dragimi kameni,
je pa zopet resnično, da se med temi dragotinami
nahajajo tudi ponarejene, samo oko slepeče dragocenosti!
In ako je končno to srce čisto, mirno
morje, je pa tudi vendar istina, da priplava tu
sem med morske bisere in pisane trave marsikatera
hudobna riba ter iz te krasote, iz varnega
in skritega zatišja, preži na nedolžni svoj plen!

Ali Ana Malčeva je imela še dobro, čisto
in neskaljeno srce, ki je bilo polno tiste vzvišene
deviške samozavesti. V prvem trenutku, ko se
je bila po Bogomirovih besedah zavedela, ji je
skipela duša in se ji razburila mirna vršina mladega
srca.

Potem pa je še dolgo premišljevala te besede.

Kako vedenje je bilo to? Vedenje Bogomira
Lesoveja se ni dalo opravičiti ne z moraličnega,
ne s stališča ženske vrednosti. Pri
»Prepadu« bo! ... Bodi! ... Kaj nje to skrbi? ...
Kaj ji hoče? To bo jutri čakal, sedeč na tisti
leseni klopi! In prevzetno srce njegovo se bo
od bolečine in razdraženega ponosa stiskalo, ker

nje ne bode! In še prosil ni, kar zapovedal ji
je! Meni nič, tebi nič zapovedal! In s tistimi
očmi gledal ... ali oči ima v resnici lepe, in
visok je, tako visok, da bi jo moral privzdigniti,
ko bi se mu hotela okrog vrata okleniti ...
Tu pa je stopila naša Ana hipoma na prepovedano
stezo. A s silo je otresla take misli
z male glavice, s srdom, tako da je bila prepričana,
da se ji oči blesketajo v sovražnem
svitu. (Tega opaziti pa ni bilo moči, ker je
bilo temno, in ti, bravec dragi, uganeš takoj,
da se je ta razprava v mislih vršila ponoči, v
postelji.) ...

Taka hudobija! Njej kaj takega prisojati!
Da bi prišla, in sama prišla! Čemu? Saj si
nimata ničesar povedati! In kaj bi se govorilo,
ko bi ju kdo videl? Tam okoli časih pase domači
pastir, in ta bi lehko vse videl! Ko bi jo
privzdignil, ko bi se mu ravno hotela okrog
vrata ... In zopet je bila tu ista misel! A zopet
je morala s silo iz vroče glavice, ki jo je tedaj
gospodična Ana stiskala v belo blazino.

Ne bo prišla, ne! Tisočkrat ne! In vzklonila
se je kvišku in podprla glavo z roko ter zrla v
temo, rjavo temo. In pred dušo ji stopi živa
podoba. V duhu je pri »Prepadu«, v katerem pada
nižavski potok šumeč čez pečine, naravnost v
reko, mimo Grčave tekoč. Tik »Prepada« na leseni
klopi pa sedi Bogomir Lesovej in grozno zre
in od srda stiska pesti, časih pa gotovo, brez

dvoma gotovo, malo zakolne! ... A nje ni, prav
resnično je ni! V temno noč bo čakal, čakal
brez uspeha! ...

Potem pa ji je glavica padla na mehko
zglavje in iz misli se ji je hipoma izbrisila zanimiva
podoba. Preden pa je naša Ana zaspala,
je se čulo v sobi kakor ihtenje ... jok ... Kako
je to prišlo, ne vemo. Čemu bi se bila tudi
jokala? ... Saj je tako gotovo vedela, da jutri
ne pride k »Prepadu«.

---------

Solnce je bilo skoro zatonilo. Kostanjevi
gozdi so se pripravljali k počitku in potihnila
je sapa, ki je med dnevom šumela po njih
vejevju.

Gospodična Ana se je bila izmuznila z
Nižave. Hotela je biti sama. Na večer je tako
prijazen izprehod v pomirjenih gozdih!

K njemu ni hotela, se ve da ne! Ali videti
ga, od strani ga videti koprnečega in njenega
prihoda brez uspeha pričakujočega — to bi bila
radost!

Prav tiho izgine v gozd in koraka pod
širokimi kostanji. A ne po prostorni poti — Bog
varuj! Temveč po stranski stezi, o kateri óni
gotovo še vedel ni!

Pred malo dnevi je bil dež pomočil pota
v gozdu. Še so tuintam stale mlakuže in naša
gospodična je morala sedaj pa sedaj nekoliko

privzdigniti dolgo obleko, da se je koketno
prikazala drobna nožica. Ali tu v samoti ni bilo
rahlega, z idejami salonskimi napolnjenega srca,
da bi bilo občudovalo to krasno delce stvaritve!

Vendar tu je moral takoj biti »Prepad«! Že
se je čulo šumenje potokovo iz globokega jarka.
Še malo korakov — in videti se je morala klop,
in na njej — tisti koprneči človek! Hotela je
prav varno pristopiti in izza skritega drevesa
se ozreti proti njemu! Samó en pogled! Potem
pa kot blisk od tod!

»Ana!«

Glas, s katerim je te besede izpregovoril,
je bil mehak, iz srca kipeč.

Gospodično pa pretrese strah. Kri ji zatopi
lice in ne dá se popisati srd njenega srca. To
je bila strašna nesramnost, da ni pričakoval
nje na klopi, nje, ki ni hotela priti, temveč le
iz zatišja ...

A sedaj je ta hudobni človek stal tik nje!
Izza drevesa je bil stopil, da sama ni vedela
kdaj!

Ravno pri njej na levo je vodila steza v
gozd. In glejte, še pogledala ga ni, ampak plaho
je zbešala po tej stezi v temni gozd! ...

---------

Strah je bil preobdal dekleta. Vse moči
njene duše so se uprle, uprle proti njemu, ki
jo je videl v takem položaju.

Dalje in dalje hiti! Trnje ob stezi ji trga
nežno obleko. Ali ona tega ne čuti in ne opazi,
da se je mrak ulegal med grmičevja in da so
se pričele že nočne sence razprostirati pod
košatimi vejami. Morala mu je uiti! Ali nesrečna
usoda! Steza jo pripelje do precej širokega jarka.
Deževje ga je bilo izkopalo v teku časov, globoko
izkopalo. Ozka, samo pastirjem služeča, in
nekdaj obe strani vežoča brvica, je ležala sedaj
globoko v prepadu. Zadnja ploha jo je bila odplavila.
Na levi in desni tik steze pa se širi
gosto trnje, da ni moči preriti teh seči. Med
vejami so se bile naredile že tako čudne teme,
da Ana že pri goli misli skoprni, da bi ondod
iskala zavetja.

Ubogo dekle je v grozni stiski. Naposled
se pa skloni tik debla na mehki mah, da bi ga
počakala, in čemu bi se tudi bala? Moral jo
bode pustiti pri miru, da odide domov po poti,
ki je prišla po njej.

Njen preganjavec pa je prihajal počasi za
njo. Poznal je kraj in dobro vedel, da se mu
krasni plen ujame v samo sebi nastavljeno mrežo.

Kakor je upal, tako se je zgodilo. Boječe
dekle se končno stisne k staremu deblu, ki je
z mahom obrastlo razprostiralo veje nad njim.
Njena bela obleka in pa še bolj beli vrat se
črtata od temnega mraka. Gozdni ponočni duh
pa je napolnjeval prostor na okrog.

Ali vsa srčnost se je bila raztopila v njeni
duši. Z rokami si je zakrila obrazek in skoraj
vdano pričakovala njega. Nočna, pogozdna tihota
je bila prišla tudi v njeno srce, in ko je tako
tu slonela, je je bilo skoraj — strah!

Kar se začujejo njegovi koraki! Še krepkeje
si zatisne oči. Prijazno ne bode sprejet, ta
človek, ki jo je sam, edino on sam vrgel v tak
položaj!

»Ana!« izpregovori in zdajci obstoji pred
njo. In mehko prime njene ročice, da bi jih
odpravil od razburjenega lica. To se mu sicer
posreči. Ali ko hoče privzdigniti tudi glavico,
da bi ji zrl naravnost v obrazek, to se mu ne
posreči. Srdito, prav gotovo srdito obrne pogled
od njega ter zre proti sencam v logu, kakor bi
ji bile te dokaj prijetnejše od njegovega obraza!

Oni je držal njene roke. In ko le neče
razburjenega obličja obrniti proti njemu in ko
čuti, da se ji tresejo te ročice in da pričenja
jokati, reče dobrovoljno: »Ana!«

In potem privzdigne to drobno osobico k
sebi, ji položi glavico na svojo ramo, položi
prav rahlo, takisto, kakor se vzame otrok v naročje
ter se mu položi glavica na ramo.

Nekaj časa je sicer skrivala, sramežljivo
skrivala razburjeno lice, ali viri nam pripovedujejo,
da se je bila potem, ko jo je nosil po
slabi stezi in ji rahlo govoril sladke in mehke
besede, kmalu umirila ter se mu oklenila okrog

vrata, se naslonila z drobno glavico na njegovo
ramo, si zatisnila oči in poslušala, kar ji je govoril.

Viri nam še pripovedujejo, da se je Ana
vdala, prav čisto vdala v svojo usodo! In ko je
prišel Bogomir Lesovej na mesto, kjer so veje
globoko visele na stezo, tako globoko, da je moral
ukloniti svojo glavo, je poljubil pri tem vroče
dekletovo lice. Ana pa se je bila že tako zelo
vdala svoji usodi, da je tudi tedaj ostala mirna.
In ako nam viri govore resnico, je oklenila
bele roke še tesneje okrog njega!

Pri »Prepadu« stopita skoraj tik roba ter zreta
v dolino, tja na belopenečo reko, ki je drevila
globoko pod njima svoje valove. Bila sta srečna.
In v tisočeri radosti koprni dekle po njegovih
poljubih! Tudi tu — zunaj seče — se je napravljala
skoraj noč. V dolu, v Rakovcu pa zapojo
tedaj zvonovi in možnarji pokajo.

»K jutranji birmi je došel knezoškof,« pravi
Ana, »in njemu zvone!«

»Veselo zvonjenje,« odgovori Bogomir, »in
misliva si tedaj, da tudi najini ljubezni zvoné,
Ana, tudi najini ljubezni!«

Trinajsto poglavje.

Prešeren.

V Rakovcu ob vodi se je imela deliti sveta
birma. Vas z raztrganimi strehami in umazanim
zidovjem je bila olepšana tisti dan kakor nevesta

pred poroko ter se šopirila v zelenju in
cvetju. Povsod se dvigajo mlaji proti nebu in
vihrajo pisani trakovi! Pred cerkvijo pa stoji
velikanski slavolok z znanimi prekipečimi napisi;
okrog tega slavoloka je razstavljal in urejal vaški
učitelj svojo mladino ter ji zabičeval, kako se
ji je vesti ob škofovem dohodu.

Za vasjo v bregu je plapolal ogenj; strelci
so nabijali topiče in v žerjavici belili palilno
železje. Sedaj in sedaj buti strel, da se pretrese
hrib in dol. Vmes se oglašajo zvonovi visoko
v domačem stolpu, kakor tudi v podružnih stolpičih
po hribovju na okrog.

Prihitelo je ljudstva, da se napravlja gneča
po vasi. S cvetjem olepšani otroci tirajo se tjainsem
ter s svetlimi pogledi pričakujejo sreče
današnjega dne. Prodajavci (po vedenju in mišljenju
sorodni tisti drhali, ki je nekdaj Jezus
iztiral iz svetišča), kriče pred božjim hramom
ter hvalijo na vse pretege sladko svoje blago.
Tuintam se prepirata dva zavoljo prostora in
napravljata hrup, kakor ga sodnji dan ne bode
čuti! Mestni gospodje se prikazujejo v množici
in s kmetskimi dekleti uganjajo neslane svoje
šale. Mestne gospodične pa kupujejo znane verze
in si na uho pripovedujejo, kar so čitale na
belili listkih! ...

Knez je moral dospeti vsak trenutek v vas.
Pred župnijo so ga hoteli pozdraviti najprej.
V ta namen se je zbralo pred visokim vhodom

obilo duhovščine in druge gospode. Še celó
Ernest Malec z Nižave je prišel ter se sladkal
duhovnim prijateljem. Domači župnik, gospod
Andrej Blagor, je hodil nemirno od enega do
druzega. Skrbelo ga je in v strahu je živel.

»Kake volje bo danes? Bog vé, kake volje
bo danes?« je povpraševal boječe.

»Ko sem bil zadnjič pri njem, se mi ni videl
visok,« odgovori mu župnik Reber ter lahkodušno
dostavi: »No, ali midva sva součenca!«

Služboval je pri osamljeni cerkvici v pogorju,
toda v veliko svojo zaslugo si je štel, da
je bil součenec knezu in škofu.

»Leskovškega je menda dobro pretipal,« se
oglasi dekan Muhar iz Rovt, »ali ta nima nikdar
svojih računov v redu! Tudi cerkvene posode,
še celo krstni kamen in sveto olje ni bilo v spodobnem
redu! Knez je bil menda silno razdražen!«

»Moj Bog, kake volje bo danes! Moj Bog!«
ihti Blagor.

V tistem hipu priropoče po vaškem trgu
star in težak voz ter obstoji pred družbo. V
veliko njeno radost stopi z voza stari graščak
iz Soteske, grof Anton Babo. Z njim pa je prišla
tudi prekrasna hči, grofica Lina. Grof Anton je
bil zastopnik starega plemenitaškega plemena,
aristokrat, kakor jih ima malo, zelo malo zemlja
slovenska. Da je bil veren služabnik cerkve, se
umé samo ob sebi.

Z ošabnim pogledom premeri pričujoče,
podá roko dekanu Muharju in se hladno prikloni
domačemu župniku. Potem pa se prične
razgovarjati s starim kanonikom, ki je bil že
prejšnji večer prišel iz mesta. Druga družba je
spoštljivo umolknila.

»Kdaj je dospeti Njega knežji milosti?«
vpraša grof zaspano.

»Vsak trenutek!« odgovori kanonik in sreča
se mu sveti na obrazu, da ima čast razgovarjati
se s tako visokim gospodom.

Pri strani ob farovškem vrtu je sedel na
plotu gospod Lavrencij Sodar. Potil se je in z
modrim robcem neprestano oral po tolstem
svojem obrazu. Tik njega je slonel sin, notar,
ter se — posebno od tedaj, ko je prišla kontesa
— očividno nekoliko sramoval družbe neokretnega
očeta, ki je venomer stokal, tožil o
vročini in o dolgem času.

»Kaj vraga se je spomnil ta Malec, da me
je posadil tu sem na solnčno vročino, da se
pečem, kakor ovca na drogu!« se togoti stari.

»Ne preglasno, ata!« ga tolaži notar, »da
Vas kdo ne čuje!«

»E, naj me čuje ta ali oni! Čemu sem tu,
bi rad vedel in — basta! Ali ta Malec se dela,
kakor bi bil pamet in modrost zajemal z loparjem
— mi pa smo sami bedaki! Le pridi, boš
videl, da bo prav! To je bil odgovor, če sem
hotel vedeti, čemu naj postavim telo svoje v

Rakovec naprodaj! Kaj mi hoče škof? Dolžan
mu nisem nič, in on meni nič — in tedaj
basta!«

S strahom se je oziral elegantni sin po
oddaljeni družbi, če ni morda opazoval kdo
smešno-prozaičnega prizora pri plotu. Ali ravno
tedaj so se gospodje stiskali okrog grofa, ki je
pripovedoval, kako čvrstega zdravja je bil knez
in škof, ko je zadnjič obedoval pri njem, in
kako ljubeznivega vedenja. Vse je vestno poslušalo.
To pa je onega na plotu razkačilo
še bolj.

»In ali se je kdo kaj zmenil zame? Tu na
solncu me puste, kakor pijan kmet starega
svojega konja! Ko pa je prišel ta grof, ali nisi
videl, kako se je vse sladkalo, kako se je vse
uklanjalo kakor dračje v pišu? No, Lovre Sodar
ni zadnji!«

In iz žepa je izvlekel debelo, umazano listnico
ter udaril ž njo po brunu v plotu, rekoč:
»Ta je grof vseh grofov — in basta!«

»Pst! pst!« hití mladi Sodar.

»Nekaj ima ta Malec,« prične zopet stari,
»nekaj ima, ali kaj? To že veš, da je povabil
škofa na Nižavo, da bo prenočil pod njegovo
streho! Čemu? Če sem hotel vedeti, je trobil
vedno: počakaj! vse boš zvedel; videl boš, da
bo prav! Sedaj pa čakam tu na vročini, kakor
hlapec farovški, ki gre na vrt spat, gospodje
so pa pri kosilu!«

Godrnjaje je spravil debelo, umazano listnico.

»Srečo pa ima ta Malec! To je resnica!
Zadnje čase je ril po tistih jamah ter hotel kopati
rudo. A zakopal je zlato in pošteni, stari
svoj denar, ki si ga je Vid Kosem prisluževal
v potu svojega gorjanskega obraza! Šlo je vse
po vodi in sedaj je ta Ernest Malec, ki ga vidiš
v oni gosposki družbi tam — berač, berač ti
pravim!«

»Pst! pst!«

»Čemu pst? Kdor je berač, naj se ne dela,
kakor bi spal na rumenih cekinih, ki jih je
že davno vzel vrag — in basta! Pa šele ta sin,
ta Viktor. Vedno se poja s konjem okrog in
živi v veri, da je vsaj baron ali pa vitez. No,
ali sedanje dni ste otroci vsi nič vredni, vsi,
pravim!«

Notarju je čelo potno oroselo. Dobro je
vedel, da se je govor nevarno zasukal.

»Vsi otroci ste malo prida,« se jezi oče,
»in do roditeljev nimate spoštovanja! Ne spoštovanja,
ne ljubezni!«

»Tu vendar ni mesto, da tako kričite!« odgovori
notar skoraj togotno. Zdelo se mu je,
da se je grofica ozirala po njem.

A stari se ne dá utolažiti:

»Pač res! Ne spoštovanja, ne ljubezni! Kdor
nima otrok, je srečen na zemlji! Koliko sem
zapravil zavoljo tebe denarja, težko pridobljenega
denarja! In kaj si sedaj? Nič. Notar hočeš

biti, a še vedno sezaš v moj žep. Tebe in tvoje
notarstvo moram rediti sedaj! Če ti pa rečem
najmanjšo besedico, se jeziš, kakor bi stari ljudje
ničesar govoriti ne smeli! Igraš cele noči in
laziš za ženskimi kakor turški sultan. Živeti
hočeš, kakor tista bleda smetana na Nižavi, tisti
Viktor, ki mi želodec preobrača, če ga le vidim!
To ti rečem, tako ne pojde dalje, in basta!«

Starec se je v resnici srdil. Na tolstem
obrazu so se mu napele oči in srpo je gledal
po sinu, ki je previdno molčal, da bi očeta še
bolj ne razjaril. A letá je čutil potrebo, ohladiti
svojo jezo. Ker ni imel pri roki prijatelja Malca,
ki je vse to provzročil s čudnim svojim vedenjem
(kakor je menil Lavrencij Sodar), je
ohladil svoj srd nad sinom.

»Nikar me ne jezi, Nande,« se oglasi zopet,
»nikar me ne jezi! Ti misliš, da jaz ničesar ne
vem! Ali jaz vem vse, prav vse! Včeraj si zakvartal
pet goldinarjev in s točajkami se pečaš,
kakor bi se to brez denarja dobivalo. A denar
je prva stvar na svetu, to si ubij v glavo, da
boš vedel enkrat in vselej!«

Ko sin (ki je predobro poznal varčno in
kočljivo naravo svojega očeta), ničesar ne odgovori,
ponavlja še enkrat: »Ti meniš, da ničesar
ne vem! Pa se boš prepričal, da vem vse! Če
me boš dalje tako srdil, ti bom napravil nekaj,
da ti bodo na glavi vstajali lasje, ki jih mažeš,
kakor smo mazali nekdaj os pri vozu!«

»Da v svoji govorici ne morete nikdar zatajiti
nekdanjega voznika!« se oglasi sin zbodljivo.

Lavrencij Sodar je bil namreč v mladih
svojih letih voznik ter si je potem s krvavo
skopušnostjo pridobil in pripotil veliko imovino.
Sedaj, v starih letih se ni rad spominjal nekdanjega
svojega posla. Samó, kadar se je v jezi
spozabil, mu je ušla beseda, ki je pričala o
njegovi preteklosti. Sinova opazka ga je torej
še bolj razburila: »Kaj, ti se sramuješ svojega
očeta? Lehko se smeješ, ker se oblačiš bolje
od cesarskega sina! A nikdar ti ni bilo skrbeti,
ne za obleko, ne za jed in ne za druge reči!
Ali oče tvoj, otroče! (Tu mu je bil glas mehak,
kakor bi se mu hotelo jokati!) ... oče tvoj je
moral stradati in preganjati uboštvo, spati na
slami in piti vodo! Ti pa si ležal takoj na mehkih
blazinah in drugega dela nisi imel na tem
božjem svetu, nego da si usta premikaval, ko
si jedel! Tako je in basta! Sedaj mi pa očita
moje vozništvo! Lepa je ta!«

»Ata,« ga tolaži sin ponižno, »saj veste, da
nisem mislil tako.«

Ali stari se ne dá utolažiti.

»Nekaj ti bom napravil, Nande, da se ti
bodo sčetinili lasje! Če umrjem, ti zapustim
revno pest tisočakov in ne vinarja več! Videl
boš, da bo tako. Vse drugo pa dobé tuji ljudje
in basta!«

»Molčite vendar, ata, saj nisva sama!«
zdihne notar.

»Bom pa molčal, če govoriti ne smem!«
odgovori oni ostro; »dan danes očetje tako nič
več govoriti ne smejo.«

Nekaj časa molčita. Stari brenči tja pred
se. Končno se mu kri umiri in sin se mu prične
smiliti: delal mu je krivico, razsrdil se je samó
nad Ernestom! Notar je pa tudi vedel, kako
se mu je vesti proti svojemu očetu. Delal se je
torej, kakor bi bil silno užaljen. Séde na plot
tik starega, se ozre enkrat in dvakrat proti nebu,
zdihne sedaj in sedaj in tuga se mu razlije
po vsem obrazu. Očetu se topi srce: saj je bil
to edini otrok, in — hiša je imela denar.

»Nande,« vpraša rahlo, »Nande, ali si
jezen?«

»Kako bi ne bil, če vedno ravnate z menoj,
kakor tedaj, ko sem še po šolskih klopeh trgal
obleko?«

Zdihne ter pogleda proti nebu.

»Staremu človeku se ne sme vse v zlo
šteti,« odgovori oče, »vidiš, jaz te imam veliko
rajši kot ti mene!«

Pravil mu je na dolgo in široko o gorki
svoji ljubezni, koliko mu hoče zapustiti po smrti
in kako da se le zanj — za svojega edinega
sina — trudi in muči. Sin takoj porabi mehko
to priliko.

»Ata,« pravi ponižno, »že dolgo časa imam
željo z Vami o neki važni stvari izpregovoriti!«

V hipu se prične stari bati, da bi mu sin
ne iztisnil kaj denarja, kakor se je pri tacih
domačih prepirih rado dogajalo.

»Po moji smrti,« izpregovori hitro, »dobiš
tako vse! Ali v življenju, Nande, moraš biti
varčen in ne smeš zapravljati! Naj zapravljajo
drugi, ki bodo na stare dni še beračili!«

Notar se ni dal odstraniti od naskoka:
»Prav važna stvar je! ...«

»Moj Bog!« zaihti starec ter vidno obledi.
»Pa vsaj nimaš dolgov?«

»Ne, nekaj bolj važnega je!«

»Povej že vendar!«

»Oženil bi se rad!«

»Oženil!«

In skrbnemu očetu se olajša srce. »Čemu
ne, če imaš dobro nevesto! Si že kaj izbral?«

»Sem! Upam, da bo tudi Vam po godu.
Dobre hiše je hči!«

»Prav tako! Dobre hiše, ta je prva in
basta!«

»Morda ste že sami uganili?«

»Ne, ne, le govori!«

»Meto z Nižave si mislim!« —

»K-a-j, Meto z Nižave, haha!« Stari se spusti
s plota na tla. »Kaj praviš? Meto z Nižave?
Hči Ernesta Malca?«

»Ravno tisto! Menim, da mi ne bo treba
brez uspeha vprašati!«

Staremu je izginila poprejšnja rahlost z lica,
prikazale so se prvotne, vsakdanje, trde in neusmiljene
črte.

»Glejte no,« pravi ironično, »in jaz o tem
ničesar nisem slutil!«

»Take stvari se ne razobešajo po cerkvenih
stolpih.«

»Meto! A si že govoril z dekletom?« ...
Nekako čuden, skoraj sovražen pogled šine
proti sinu.

»Ne še. Upam pa, da me ljubi.«

»Ker te dobro poznam, ti tega ne verujem.
Torej je še nisi vprašal?«

»Ne še.«

»Prav tako, a dostavljam še, da je nikdar
vprašal ne boš!«

Zadnje besede je govoril v srdu.

»Ata!« —

»Nič ata! Če nimaš možgan v glavi, ti
moram svoje posoditi. Meto z Nižave! Iz te
moke, ljubi Nande moj, ne bo kruha! Prvič
zategadelj ne, ker nikdar ne dovolim, drugič
pa zategadelj, ker nikoli dovolil ne bodem!«

»Ata,« vzklikne notar kipeče, »ne teptajte
mi sreče!«

»Ej, to je prazna beseda! Ti boš nesrečen!
Ti, ki ti je vsaka točajka, če nosi zaručene lase,
ideal, ali kako že pravite učeni ljudje! To

pravi drugim, a ne staremu, rodnemu očetu!
Meniš pač, da boš sédel k polni skledi! Pa je
že vse izpraznjeno, sinko! Prav vse! Ernest je
berač, kakor sem ti že pravil in na Nižavi ni
njegova niti opeka, ki s strehe pade!«

»Vi se šalite, ata!«

»Veruj, kar ti pravim! Saj nisi slep, a jaz
poznam razmere. To vse je prišlo, kakor je
moralo priti. Nekdaj je izteknil v svojo nesrečo
rjavo prst tam v nižavskih gozdih. Domišljeval
si je, da je izteknil železno rudo. Saj véš, kako
je ril potem v zemljo, kako si je naročal delavcev
in rudokopov! In kopal je in kopal in
zakopal je v črno zemljo rumenjake, ki so žvenketali
Vidu Kosmu nekdaj po vrečah! Privlekel
si je od vseh strani strojev vsake vrste in druge
ropotije. Kuhali in topili so in poizkušali vse
vprek. Ali stópilo in zakuhalo se je nižavsko
bogastvo, hihi! Rude pa ni bilo! In še danes
je ni, ljubi sinko moj, in to niso šale, dragi
moj!«

»Kdo bi si mislil, da je tako hudo!«

Mladi notar je govoril to že mnogo manj
kipeče nego prej, ko je govoril o nesrečni svoji
ljubezni!

»Hudo! Malec skriva, kar se dá. V svilo
oblači svoje ženske, a prtenina bi bila predraga,
če bi jo morali plačevati s svojimi denarji! Že
davno sem slutil vse in že dobri dve leti bo tega,
kar mi je pojasnil denarnega zavoda agent, kako

in kaj. Že takrat so ga pestili židi in že takrat
se je govorilo marsikaj! Že takrat niso več snemali
lukovški mesarji pred nižavsko gospôdo klobukov
z glave, ker je skoraj vsaka kost ostajala
na dolgu! Denar je — čast, in če ga nimamo,
nam je odvzeta čast in slava! Takšen je oče
Malec! A če ga sedaj tamle med gospodo opazuješ,
se dela in vêde, kakor da ima kapitala
preobilo in na ostajanje! V resnici pa ga tarejo
na vseh oglih dolgovi. Samo oni kislici na Višavi
je dolžan nad štirideset tisoč! Ali ta ni
sam, in če danes zapoje boben, se oglasi še
drugih cela armada!«

»Moj Bog! moj Bog!«

Sedaj je bil notarjev glas suhoten in trd! —

»Srečo pa ima vendar! Oni na Višavi hrani
celo butarico njegovih menic in če danes zažvižga,
pa se na Nižavi vse podere in raznese.
Meni ta kislica višavska takoj ni ugajala! Ima
že tak obraz, ki ni ne to, ne ono. V prvem
hipu sem vedel, da to človeče o kupčiji in
trgovini ničesar ne vé. Narôči mu, naj ti kupi
dva centa suhih češpelj, in videl boš, da ne
bode pametno izvršil tega težavnega posla!
Čemu so taki ljudje na svetu in čemu morajo
ravno take ničle denar imeti? Ali meniš, da bo
zažvižgal in zabrlizgal, kakor bi to storil vsak
drugi, kakor bi to storil jaz, in tudi ti, sinko?
Pričetkom je malo nože pobrusil, ali sedaj stavim
staro svojo glavo, da se bo zagledal v tiste

rumene lasé rumenolične Ane na Nižavi! Haha!
Na zdravje! Zavrè mu srce, zavrè mu pamet in
učakali bomo, da pozabi na težko butaro menic
in da požrè Vida Kosma groše Malčev rudokop,
kakor je že pozobal Gregorjeve! To pa vem
dragi sinko, da Lovre Sodarjevih grošev ne bo
pozobal, teh pa ne in basta!«

»Kaj mi je početi, ata?« vpraša sin ponižno,
skesano.

Sedaj je bil čisto ozdravljen!

»Kaj ti je početi? Pameten bodi in očeta
slušaj!«

Sin se zamisli; staremu pa se napravi satirična
poteza okrog tolstih usten.

»Jurist si, Nande, ali vendar ti hočem dobro
svetovati! In to brezplačno, kar v tvoji pisarni
ni navada.«

»Kaj mi svetujete?«

»Ti bi se rad ženil in pravico imaš na
svoji strani. Ženi se, a ženi se modro! Ženitev
je loterija, v kateri se težko kaj dobí! Navadni
nespametneži ž njo vse zaigrajo! Na primero,
ta kislica višavska bo ž njo vse zaigrala, hi! hi!
Ti, Nande, bodi modrejši. Kaj je ženska! Če je
stara, ima vsaj to dobro, da bo zmerom stara
ostala! Če je pa mlada, se pa postara, in kaj
ti hasne to potem? Konec je takšen, da je vse
eno in tisto.«

Sin se zagleda v jasno nebo. Sedaj ni več
zdihoval. Ko sin ničesar ne odgovori, prične

stari nanovo: »Ako že hočeš v jarem, vzemi
- Murnovko. Ni stara, ni mlada! No, mnogo
se nikdar ne postara! Doma ima hranilnične
knjižice, obligacije in gotovine po vseh zabojih!
Travnik na Selih! Gozd pod Logom! To so
lepe reči, sinko moj! Cenim jo na sto, na stopetdeset
in to niso šale, sinko moj! Vzemi jo
in basta!«

»Premislim si stvar!«

»Vzemi jo in prav bode! Ona te tudi
vzame, to vem, ker sem že malo od strani pozvedaval,
hi! hi!«

Sin se zopet zagleda v jasno nebo.

»Meta ni za té, dragi moj! To bo draga
ženska! Zategadelj si jo izbij iz glave!«

Satirična poteza okrog tolstih starčevih
usten se pogloboči.

»Še nekaj je, Nande! Ker sva že toliko
govorila, se pogovoriva še o tej stvari. Meta ni
za té, ker tiči še nekaj drugega vmes, hi! hi!«

»In kaj?«

»Nič posebnega! Malenkost! — Vzel jo
bom jaz!«

»Vi, ata!«

»Jaz in basta! Z Ernestom sva že vse dognala,
ljubi sinko moj, hi! hi!«

Mladi se ni mogel zavedeti od strmečega
začudenja, ker ravno v tistem hipu so zagrmeli
možnarji in dvorni kapelan je prihitel k družbi
z novico, da je knez pri vhodu v vas stopil z

voza, in da bode takoj na mestu. Govorica potihne.
Vse je osuplo in velik nered nastane v
družbi.

»In mi ga pričakujemo tu!« vzklikne župnik
Blagor, »in vsak človek je moral vedeti, da
bode izstopil zunaj vasi!«

»Tu je,« odgovorijo drugi.

Počasi je tedaj po vaškem trgu prikorakal
knez in škof Janez Evangelist. Bil je tiste dni
star že skoraj sedemdeset let. A starost mu ni
mogla skloniti visokega telesa. Kakor neomajan
hrast je bil in nekaj poetičnega je obdajalo
velečastno mu podobo. Ali tega poetičnega
vtiska ni napravljal ves ta blesk, ki ž njim obdaja
cerkev svoje kneze, niti vijoletni talar, niti
z zlatom obrobljeni predpasnik! Tudi ostro risani
obraz, ki je kazal strogo aristokratične poteze,
je poviševal imenitnost knezovega vtiska, ali
poezija je kipela edino le iz modrih oči, ki so
izmed bleska z neskončno ljubeznijo opazovale
pregrešni svet ter že naprej oznanjevale, da
rade odpuščajo. Knez Janez Evangelist je imel
globoko modre oči, katerih miloba še sedaj ni
pozabljena in še sedaj uživa nekaj zgodovinskega
spomina!

V solncu se je žarilo zlato na njegovi
obleki in obdajala ga je tolpa v srebru in zlatu!
Ali nad zlatom in srebrom je prevladal rahli
knezov pogled! —

Ugledavši družbo pred župnijo, je snel knez
takoj triogelnik z glave ter ga ponosno oddal
lakaju. Potem pa ročno pristopi in poda roko
domačemu župniku, da jo poljubi.

»Kako sem srečno raznenaden, da Vas vidim
tu, ekscelenca!« ogovori z zvonečim glasom grofa
Antona.

Cerkveni in posvetni aristokrat si podasta
roko in grofu je žar sreče za nekaj trenutkov
omečil ostri obraz.

»Knežja in škofovska milost,« odgovori
grof vdano, »tudi moja hči si ni hotela kratiti
sreče današnjega dné!«

»Pobožnega otroka imate, grof Anton!
Znano mi je in iz srca Vam voščim srečo k
temu!« —

Kontesa Lina je prihitela z žarečim obrazom.
In ko ji je podal knez belo svojo roko,
je padla na kolena, da bi poljubila prstan na
tej roki. Rahlo in galantno jo je dvignil. Pri
tem pa kazal vedenje pravega kavalirja, kar je
knez Janez Evangelist v istini tudi bil, povsod
in pri vsaki priliki! V družbi se je videlo nekaj
dolgih obrazov in pozneje se je morda tuintam
izrekla hudobna beseda o tem, kako se je knez
vêdel nasproti grofici! A knez Janez Evangelist
se je tolažil z izrekom: Honny soit qui mal y
pense. —

Z bistrim pogledom je premeril potem drugo
družbo. Nekaj se jih je sililo spredaj in bili so

si v svesti, da jih ne bode prezrlo knežje oko.
Drugi, manj veljavni, so morali ostati v ozadju.
A najzadnji, skoraj pri župnijskem zidu, se je
tiščal stari kapelan Primož Varen! V večnih potrebah
je služboval pri gorski cerkvi, jedel sok,
pil vodo ter razdajal vse, prav vse, kar mu je
donašala uboga službica. Danes je prišel, da bi
videl svojega kneza in škofa. Bila sta součenca
nekdaj, ali pri njem — kapelanu brez konkurza
— ni to veljalo ničesar! Prišel je v slabi obleki,
na nogah pa je nosil obuvalo trdo okovano,
kakor ga nosijo kmetje v pogorju! Niso se ga
razradostili tovariši in čuli so se glasi, da bi
bil prav naredil, da ni hodil takega slavnostnega
dneva od doma! Tik zida se je torej skrival,
da bi ga ne opazil knez. A opazil ga je vendar.
Množica mu je morala napraviti prostor in prej,
nego se je Primož Varen zavedel od sreče, mu
je držal knez že obe roke ter vzkliknil: »Primož,
ali tudi še živiš! Gospod je nama obdal z večnim
snegom trudni glavi. Moj Bog, kje so časi,
ko sva vsako pomlad opazovala, kako so švigale
lastavice pod sinjim nebom! Ali se jih še
kdaj spominjaš tistih dni? In svetega Vida donečih
zvonov?«

Tužno pristavi:

»In svetega Vida donečih zvonov, ali se jih še
spominjaš? Morda jih nikdar več slišala ne bova!«

Obrne se k družbi:

»Sedaj je čas, da gremo v cerkev!« Vzame
slugi triogelnik, si pokrije glavo ter odide s
spremstvom v župnišče. Primožu Varnu pri zidu
pa so kakor lešnik debele solze lile po licu:
»To je knez, to je pravi knez!«

Štirinajsto poglavje.

Don Carlos, III, 10.

Knez in škof Janez Evangelist je ravnokar
prestopil prag cerkveni ter šel, obdan z mnogoštevilnim
spremstvom, pred véliki oltar. Po
cerkvi je natlačeno pobožnega ljudstva, a navzlic
temu vlada sveta tihota po visokem prostoru.
S kora samo pojemajo glasovi veličastnega
speva: »Ecce, sacerdos magnus!« Povsod goré
med zelenjem in cvetjem sveče in svečice. Vmes
pa plavajo oblaki vonjavega kadila in dišava se
razprostira okrog vitkih stebrov. Pri vélikem
oltarju plamte posebno debele sveče in njih
dim se dviguje kvišku in kakor s tančico prepreza
podobe in zlatnino oltarno. Pri barvanih
oknih prihajajo solnčni žarki v božji hram in
objemajo svetnike in arabeske, da se blesketajo
in mnogovrstno izpreminjajo. Vladala je tista
poezija, ki je tako bogato vpletena med obrede
katoliške cerkve.

Bogomir Lesovej je slonel pri zidu in
omamil ga je skoraj ves ta blesk, ki ga je
danes prvikrat opazoval. Posvetnjak je bil prišel
v cerkev, ker je vedel, da pride tudi Ana.
Nekaj časa jo je iskal med množico v cerkvi,
ali brezuspešno. Potem pa se je voljno prepustil
vtiskom blesteče božje službe. Sam knez in
škof je opravljal sveto mašo. Po dokončanem
opravilu pa je odšel v zakristijo.

Tedaj je bilo, da je Bogomir Lesovej dvignil
pogled proti visokemu oboku. Nad zakristijo
pri širokem oknu, kjer je bil gospôdi odmenjeni
prostor, je slonel grof Anton ter premikal
ustna v neprestani molitvi. Napravljal je križ za
križem in se skesano trkal na prsi. Tik njega
je stala ponosna in nedosegljiva grofica Lina
v čarobni svoji krasoti. Mrzlo se je ozirala po
množici pod sabo, in tedaj, ko je Bogomir
dvignil obraz, se je srečala s pogledom njegovim.
Niti črtica se ji ni izpremenila na zornem
obrazu, ali vendar se je Bogomiru dozdevalo,
da se je nekaj trenutkov na njega oprlo njeno
oko. Takoj se je obrnil proti oltarju ter izkušal
misli prestaviti na drugo mesto. Obračal se je
po cerkvi ter prešteval s trakovi in venci olepšane
otročje glavice. Tudi bele peče je pričel
šteti — ali končno je vendar zopet dospel s
pogledom do širokega okna, kjer je kakor kip
nepremično stala kontesa Lina. In zopet se mu
je dozdevalo, da ga opazuje mrzlo njeno oko.

Tako se mu je zgodilo dvakrat in trikrat!
Končno pa se mu vsilijo v spomin še Prešernovi
verzi:

Postane mu pretesno v širnem hramu in
pot mu oblije čelo. Prerije se med množico do
izhoda ter stopi duševno prečudno utrujen na
jasni dan, kjer je solnce obsevalo bele šatore
in kjer so zvonovi bučali izmed visokih lin. —

* * *

Po dokončani birmi je šel knez in škof na
Nižavo, da je gost pri Ernestu Malcu. Spremljevala
ga je dolga vrsta voz, tako da se je
prostorni dvorec v hipu prenapolnil. V dvorani
sedejo k obedu, pri katerem je nadvladala
duhovščina. Ženske so bile izključene; v tem
je bil knez tako strog, da se niti domači gospe
ni odkazal prostor pri mizi. Knez je navadno
le malo časa ostajal pri obedih, med katerimi
ni rad govoril veliko. Tudi danes je kmalu vstal
ter odšel v svoje sobe. Gospode pa je prosil,
naj še ostanejo, naj, če se jim ljubi, tudi kaj
zapojo. Vse je radostno o toliki prijaznosti, sevé
mirno radostno. Kopica mladih duhovnikov skoči
v kot, in komaj so se dobro vrata za škofom
zaprla, že pojó: »Preljubo veselje, oj kje si doma!«

Hišni gospodar sili družbo jesti in piti.
Kjer se mu ponudi prilika, stiska roke in kjer
le more, naglaša z veliko navdušenostjo, kako
je srečen, da ga je knez in škof tako visoko
počastil. Knezova strežaja donašata težke posode
ter servirata z nekako ponosno galantnostjo jed
in pijačo. Staremu Primožu Varnu pa se je
stajalo srce, videč te strežaje v taki pridnosti. In
ko mu eden prinese starega vina, se mu zasveti
oko. Priljudno natoči kupo, pograbi onega za
rokav s srebrom obrobljeni, rekoč dobrovoljno:

»Pij no, in ne strézi vedno, hudika!«

Strežaj prime leno za kupo in s kisloošabnim
obrazom posreblje nekaj kapljic. Mož je
hotel s tem nekako na zunanje pokazati notranje
prepričanje svoje, da je pri takih prilikah knezov
lakaj morda mnogo več nego župnik s pogorja!
Po črni kavi, med katero so mladi duhovniki
popevali: »V gaju zelenem na lipovi veji«, je
póčila vest, da bode knez sedaj delil svoje
avdience. Govorica takoj utihne in marsikomu
se je videlo na licu, da mu vest ni prav po
godu. Zapuste obednico in se preselijo na koridor.
Kmalu se prikaže galonirani škofov strežaj —
in izreče prvo ime. Poklicani se pretrese, si pogladi
s kadriranim robcem obraz, si pogleda
malo pod noge — in odide za slugo. Mnogo
jih pride na vrsto: potem pa se vračajo, ali
potrti, ali pa radostni, kakor je knez ravno delil
svojo milost ali nemilost.

Napósled pride zopet sluga ter zanoslja:
»Gospod Filip Tekstor!«

Letá urno pristopi. Pri strani ob zidu se
je tiščal in nihče ni hotel govoriti ž njim.

»Kaj hoče ta izprijeni dijak pri knezu!«

Skoraj glasno so se napravljale take in
enake opazke. Ali Filip odide s strežajem. Pri
vstopu v visoko škofovo sobano se mu je nekoliko
skrčila visoka oseba. Pri vhodu obstoji.
Ker so bile pri oknih spuščene zavese, je vladal
skoraj mrak v prostoru. Knez je bil, kakor
znano, jako nervozen, zategadelj ni ljubil jasnih,
solnčnih žarkov ...

Ravno vhodu nasproti je viselo na steni
velikansko zrcalo. Ko se mu oko privadi mraka,
opazi Filip, dvignivši pogled, ondi v steklu temno
svoje obličje.

Knez, sedeč na mehkem stolu, obrne obraz
proti njemu. Z belo roko, na kateri je tičal
drag kamen, pa si je dal opraviti pri cvetju, ki
je v dragoceni vazi stalo na mizi.

»Poklical sem Vas,« izpregovori zveneče,
»ker ste po grofu Antonu izrekli prošnjo, da
bi smeli z mano govoriti. A sedaj bi rad vedel,
kaj hočete Vi od mene?«

Ko se Filip ne gane z mesta, se zgrbanči
čelo knezu in škofu. V veliki milosti mu je dodelil
avdienco, a sedaj neče izkazati spodobnega
počeščenja višjemu svojemu pastirju; sedaj
tiči pri vratih in niti koraka ne stori, da bi

poljubil prstan na blagoslovljeni roki. V tem pa
je bil škof Janez Evangelist jako občutljiv!

»Kaka je torej Vaša želja?« vpraša iznova
ter nekako strastno prime za zlati križec, ki mu
je visel čez prsi.

»Knežja milost,« odgovori oni mehko, »prišel
sem k Vam prosit — miloščine in sedaj sem v
stiski, kako bi besede uvrstil, da bi Vam, knez
in škof milostivi, prijetno donele in Vam ne
utrudile visokega duha! Dana Vam je oblast,
dane so Vam moči in pravice in izročenih Vam
je toliko talentov, da Vam bode težka odgovornost,
če jih ne bodete obračali v prid!«

Knez vstane s svojega sedeža. Nekje pri
oknu pa je bil prišel solnčni žarek v sobo ter
mu obsijal prstan na roki, da švigajo iskre ž
njega. Ta govorica, ki je bila nenavadna za
knežje uho, je pri tej priliki vendar povikšala
pozornost pri knezu.

»Vi ste dejali, da prosite miloščine,« izpregovori
dobrovoljno, »a reči moram, da Vaš
govor ni tak, ki bi zbujal usmiljenje in dobrotljivost!
Toda moje srce je mehko in kjer sem
videl v resnici potrebo, sem delil vedno s polno
roko, ker je nam ravno dan poklic celiti rane
in brisati solze!«

»Lep in blag je ta poklic! Ali miloščine
ne prosim záse, pač pa za trpina, ki nosi na
svojem telesu toliko ran, da jih niti Job ni toliko
imel v najhujši svoji nesreči; ki je prelil že

toliko solzá, da bi se napolnilo ž njimi jezero;
za trpina, ki je tako nesrečen, da se joče zemlja
sama pod njim!«

»Kdo je to?« vpraša knez sočutno.

»Ta trpin,« — in Filip v strasti pristopi,
— »ta trpin, knežja milost, je ubogi narod,
stanujoč in zdihujoč po ubornih slovenskih
kočah, narod, ki tava v duševni temoti od stoletja
do stoletja kakor bolnik, ki ne more niti
živeti, niti umreti!«

Ko škof ničesar ne odgovori, nadaljuje
Filip: »In Vi, knez in škof milostivi, bodete
vprašali sedaj, čemu Vam vse to pripovedujem?
Vprašali bodete: ali nisem v ljubezni služil svojemu
stanu? Ali nisem delil dobrot svete vere
z vdanostjo in prepričanjem? Ali nisem pohajal
bolnikov na revnih ležiščih ter jim vlival tolažbe
v dušo, ko se jim je odpirala večnost? Ali
nisem vestno delil med ubožce, kar mi je ostajalo
od mize, in ali nisem vsekdar učil ljubiti
svojih sovražnikov ter jim odpuščati vsako krivdo?
Blaga dela so to in večno plačilo Vam izostalo
ne bode! Dane pa so Vam še višje moči in
pravice in izročeni so Vam talenti, a nekaj ste
jih zakopali v zemljo, kjer leže brez prida in
koristi. Kaj ste storili za narod trpeči? In če
bi letá od najvišjega pastirja svojega zahteval
račune, bi morali Vi, knez in škof milostivi, s
krvjo obliti spoznati, da se opravičiti ne
morete!«

»Ostre so Vaše besede!« odgovori knez,
ne v srdu, ker je vsekako občutil, da sveti
ogenj, plapoleč v mladi duši, vsaj nekoliko
opravičuje predrzne besede.

»Čul sem že o vas fantastih!« ponavlja knez,
»a da ste tako žaroviti, nisem menil! Toda svet
ni takov, kakor se slika v vaših dušah! Višjih
razmer zahtev še ne poznate, Filip Tekstor! Če
pa kaj časa živite, jih bodete tudi spoznali!«

»Višjih razmer zahteve,« vzklikne Filip, »kaj
so li druzega, nego pregreha zgodovinskih časov!
Niso jih poznali naši apostoli, niti učenci in nasledniki
njihovi. Te višje razmere zahtevajo, da
mora okosteneti vsak ud naše družbe, da si
mora zamoriti sam sebi duha, da mora potem
nositi vedno mrtvo srce v sebi, mrtvo srce, če
tudi cvete na okrog pomlad, pojo ptice pod
nebom in se žari priroda v vsej svoji krasoti.
Višje razmere so samo izgovor in vsak, kdor
se ne upa na pekoče solnce delapolnega življenja
ter bi rad prespal trenutke bodočnosti v
senci duševne lenobe, ima te razmere takoj pri
roki in opravičuje ž njimi brezplodno svoje postopanje.
Ali Vi, knez milostivi, se sklicevali ne
bodete pri Svojem blagem srcu nánje in če se
bode zbral narod okrog Vašega prestola, pomoči
in rešitve proseč, tedaj mu ne bodete odgovorili:
tiči v temi, ki si tičal do sedaj v njej, ker
višje razmere zahtevajo tako.«

»Moj Bog, kaj mi govorite!«

»Vaša milost, bodite milostivi in dovolite
mi, da izgovorim. Le malo besed mi teži še
dušo in takoj hočem končati!«

»Govorite torej!«

»Stolica svetega Maksima, ki Vam je izročena
v teh dnevih, se dviguje kakor siva skala
iz minulih časov našega naroda. V njenem
znožju je trpel narod in njegove usode so
pljuskale sedaj burno, sedaj rahlo ob njo. Na
njej so sedeli možje, različne narodnosti, plemenitaži,
ki so v mehkem življenju tratili čas in o
katerih se sedaj še samo to vé, da so se rodili
in da so končno v Gospodu zaspali.«

»Ostro sodbo izrekate! A mladi svet je
že tak!«

»Sodbo prepuščam drugim. Nikakor ne
štejem Vašim knežjim prednikom v zlo, da niso
bili drugačni. Kar je v življenju (o večnosti, knežja
milost, ne govorim) najviše, tega niso poznali!«

»In kaj je to?« vpraša škof radovedno.

»Ljubezen do materinega jezika! Kdor je
ne pozna, stoji v življenju s prozo v srcu in
svetišče najvišjih vzorov mu je za večno zaprto.
Spoznanja grenke pijače mora piti, ne, da bi
ga tolažila poezija, ki veje iz materinih sladkih
glasov. Življenje mu je temna noč, po kateri
razsaja vihar in v kateri so se vesoljnega obnebja
svetle zvezde zavile v goste megle. Življenje
mu je kakor starodaven gozd, v katerem
so okamenela drevesa in okamenele veje na njih!«

Ko škof ničesar ne odgovori, nadaljuje:
»Najlepši trenutek v življenju, visoki gospod, je
pač tisti, ko se človek zavé te poezije, ki je ž
njo obdana domačega jezika vsaka beseda; ko
se človek zavé, da mora ta jezik ljubiti nad vse.
Dobro se ga še spominjam tistega trenutka!
Vsa se mi je pretresla duša, ali svet okrog
mene se je hipno praznično preoblekel. Solnce
mi je sijalo še enkrat tako svetlo pod visokim
nebom in cvetoča pomlad na desni in levi se
je usipala še enkrat tako žarovito materi zemlji
iz srečnega osrčja. In tistega, ki je umiral na
Golgati, prosim vsak dan, da bi tedaj, ko bodem
s smrtnimi boji moral zapuščati to naše življenje,
da bi tedaj zveneli okrog mene domačega
jezika glasovi, da bi mi tedaj napolnjevali dušo
tisti mogočni občutki prve ljubezni — do materinega
jezika! Ali, Vaši predniki,« dostavi Filip
z mrtvim glasom, »niso je poznali te ljubezni,
in zategadelj se tudi nikdar niso zavedli tiste
grozne bede in revščine, ki je od očetov časov
trla rod, ki se je zbiral okrog staroslavne stolice
sv. Maksima!«

Nekaj časa je vladala tihota. Knez se zamisli.

»Morda je nekaj resnice v Vaših besedah!«

In po sobi prične hoditi. Pristopi k oknu
ter dvigne zaveso, da prisije solnce v sobo.
Pred njegovim pogledom se razprostira rumeno
obsejana ravnina: zlato klasje se ziblje v pišu,
zeleni travniki se širijo vmes in štrleči vinogradi

se vrste med zračnimi logi. V ozadju pa
se dviga ponosno gorovje s kipečimi svojimi
vrhovi, ki na njih počiva skoraj večni sneg.
Knez se zamisli v pokrajino.

»Krasna zemlja,« pravi mehko, »in dozdeva
se mi, da sem še včeraj tekal otrok okrog
domače hiše. Tedaj tudi nisem poznal druzega
jezika, nego tistega, ki ga je govorila rodna mi
mati.«

»In vendar,« pristavi otožno, »koliko časa
je preteklo od tedaj. To pa je resnica, poezija,
ki veje iz materinega jezika, je večno resnična!
To čuti človek najbolj tedaj, ko v sivi starosti
zapušča življenje!«

Filip je bil med tem časom tudi pristopil
k oknu.

»Da, knežja milost, lepa zemlja je zemlja
slovenska. Ali, kar jo diči najbolj, to je rod,
prebivajoč po njej. Dolgo časa je ležala nemštva
skala nad njim, in da ni poginil pod njo, priča
dokaj, koliko plodnih moči mora imeti v sebi
mali, a prečudni ta narod. Probudil se je zopet,
a probudila ga je samo ljubezen do materinega
jezika. Na vseh mestih se je razpočila in razmelinila
nemštva skala in studenci narodne ljubezni
udarjajo na dan, kakor udarjajo po dolgem
deževju hudourniki iz zelenih bregov. Za vse,
kar ima, ima narod slovenski zahvalo dajati
svojemu jeziku. Moč tega jezika gaje probudila
iz smrtnega spanja. Ali sedaj, ko se je ravnokar

probudil, je še slaboten, opoteka se sem, opoteka
se tjà in podstave nima, ki bi se stalno
oprl na njo. Nima vodnika, nima pastirja in
tako je naravno, da se moči drobe in da deluje
vsaka glava in glavica po svoji volji! Ni ga
stebra, da bi se okrog njega kristaliziralo narodno
delo. Ali naj Vam še dalje govorim, knežja
milost? Pri tacih razmerah je dana velika naloga
knezu in škofu, sedečemu na stolici sv. Maksima.
Moral bi zapustiti vzvišeno svoje mesto ter iti
med narod. Prijeti bi moral za prapor, kakor
vojnih čet zapovednik v najvišji nevarnosti in
biti prvi narodni vojnik, pravi narodni vojskovodja,
katerega beseda bi se čula tudi v najoddaljenejšem mestu. Bil bi naroda pravi oče
in do neba bi ga povzdigoval rod hvaležni.
Lepšega življenja, kakor bi ga imel takov knez
in mož po volji božji, si misliti ne morem. In
to je, kar sem vam povedati hotel!«

Zopet se zamisli vladika. Končno pa izpregovori
zaspano:

»Kako pravi don Filip:

Na stežaj so mi odprta groba vrata in stolica
svetega Maksima postane kmalu sirota. Kaj
hočem jaz? Morda poznejših kdo, morda! Z
Bogom, mladi prijatelj!«

Knez pozvoni. Videti je bilo, da neče dalje
govoriti. Strežaj stopi v sobo. Filip odide z
globokim poklonom.

»Torej tudi mrtvo srce!« zdihne sam pri
sebi ...

Zunaj na koridoru so čakali gospodje.
Nekateri so povpraševali Filipa, o čem je govoril
s knezom in toliko časa. Ali v tistem
hipu je stopil škof iz svoje sobe.

Vsi se globoko priklonijo.

»Opraviti želim kratko molitev v vaški
kapeli in želja moja je, da me spremite — tu
se obrne knez k staremu župniku — Vi, gospod
župnik Skala!«

Skala, vesel sreče svoje, naglo priskoči ter
pritisne svoja ustna na blesteči biser na knezovi
roki. Janez Evangelist si pokrije glavo in odide
v milostivem razgovoru s Skalo. Za njim odide
vsa družba.

Ko so bili odšli gospodje in je Filip sam
ostal na hodniku, je imel priliko čuti tale razgovor
v zapuščeni obédnici.

»Pij še enkrat, Lovre!« se čuje hripávi glas
domačega gospodarja, »pij še enkrat, raca pijana,
in veseli se z mano, da se je stvar tako dobro
končala! To ti je starina, da je nimaš enake v
svojih kletih, dasi imaš vina obilo!«

Glas Ernesta Malca je oznanjeval, da je
mož pil nekaj čez mero.

»Le pijva ga!« se oglasi Lovre Sodar. Začuje
se kup žvenket.

»Ali meniš, da se bodo res usedali na
limanice?« vpraša Lovre tleskaje z ustni.

»Boš videl! Kakor muhe na medeno satje,
če ga postaviš na solnce!« odgovori Ernest
kričé. »A sedaj morava za njimi, ti suknjarji
so silno občutni. Še enkrat pijva!«

Zopet sta pila.

»A, da ostaneš mož beseda, Lovre!« in čulo
se je, kako sta vstala tedaj ter se bližala izhodu. —
»Mož beseda kakor skala! Nekaj tisočakov
se ti smiliti ne sme!«

»Moji tisočaki so tvoji, kakor rečem in
basta!« bleketá Lovre. »A kar si obljubil, moraš
tudi ti izpolniti, saj véš!«

»Aha,« pravi Malec, »zanesi se name! Mesec
dni ne bode preteklo in lehko se boš ženil,
hihi!«

»Meta bo moja!«

»Kakor sem rekel, tvoja!«

»In basta!«

Filipa so zapuščale moči. Grozne besede
so ga opalile kakor blisk, naslanjal se je k steni
in nekaj trenutkov je slonel v resnici skoraj
brez zavesti. Poštenjaka stopita na hodnik.

»Ta bledi obraz,« se zajezi Sodar, »morda
je kaj slišal.«

»Naj sliši,« odgovori oni, »ta tako ne šteje.
Ali hitiva, da jih doideva!«

Nerodno odlazita po stopnicah. Filipu se
napravlja tema pred pogledom in zavedel se
je groznega položaja šele tedaj, ko sta bila onadva
že davno odšla. —

Petnajsto poglavje.

Stanko Vraz.

Filip Tekstor je sam ostal na hodniku. Ko
so odšli gospodje, mu je bilo, kakor da se je
prebudil iz dolzega spanja. Živo čuti, da je sedaj
dospel do razpotja v svojem življenju in odpre
se mu bodočnost suhotna in solzna! To je vedel,
da tu ostati ne smé. Moral bi si izrvati srce
iz svojega telesa, ako bi moral gledati, kako
bodeta brezsrčna starca izvrševala svoje naklepe!

Do danes se je časih še vedno tolažil, da
morda ti občutki, ki so mu živeli v srcu, niso
ljubezen. Ali da so samo ljubezen, kakor se
ljubita brat in sestra! Zdaj je vedel, da ni tako,
zdaj je vedel, da je to, kar mu je težilo že
toliko časa dušo, boleča, brezupna ljubezen!

Oditi je hotel, oditi je moral! Prej pa nego
je zapustil kraj, kjer mu je padlo v srce seme

prve ljubezni, je moral še enkrat videti njo,
katere podoba mu je tako jasno živela v duši.
Poprej jo je videl, ko je hodila po vrtu. Gre
tjà. Med potjo si dela sklepe, kako ji bode
govoril. Kakor iskra se mu utrne sedaj v trpečem
duhu sladka misel, da ji mora govoriti o svoji
ljubezni ter ji povedati vse. In takoj je trdno
sklenil, da ji odkrije vse, kar je nosil toliko časa
skrito v sebi, da bi svet ne brusil jezikov in ne
metal na čisto njeno podobo umazane svoje
pozornosti. To vse ji je hotel povedati, da se
vsaj v srdu ne bode spominjala njega, ki se je
kakor Ahasver napravljal v daljni svet!

Da, vse ji je hotel povedati! Ponosneje je
stopal nato med gredicami, kjer se je žarilo
cvetje pozne pomladi. In bilo mu je, kakor da
so dišave tega cvetja napolnile tudi srce njegovo,
tisto ubogo srce, kjer je poganjala na
kamenitih tleh nesrečna ljubezen krvavo cvetoče
svoje vrhove.

Urno stopa dalje. Poznal je vrt in dobro
je vedel, kje bode dekle. V najdaljnejšem kotu
je stalo nekoliko starih hrastov, velikanov z obrastlimi
debli. Pod njimi v senci se je skrivala
mala miza in klopi.

Tu sem je bila prišla Meta tisto popoldne.
Nekaj časa je brala v knjigi. Ko je Filip prihajal,
je slonela z glavo ob starem deblu, pri
katerem je sedela. Knjigo je bila odložila tik
sebe na mizo in lahno položila roko nanjo.

Tako v mislih je sedela in gledala za oblaki,
ki so pluli visoko po nebu ter se ravno tedaj
žarili v zlatu zapadajočega solnca. Obrnivši oko
od rumenih oblakov, vidi pred sabo Filipa Tekstorja.
Ni ga še opazila, ko je bil pristopil. Po
bledem obrazu se ji razširi svit sreče, ki pa
takoj zopet izgine. Opazivši goreče poglede njegove,
je vedela takoj, da mora napočiti ta trenutek!
A sedaj, ko je napočil, se ga je ustrašila.
Iz srca ji zakipi kri ter ji napolni mlado lice.

Nem je stal Filip pred njo. S srečo na
obrazu in s cvetjem v srcu je bil prišel! Ali
pri njenem pogledu se razpršijo vsi upi, sreča
izgine in hipno se posuši cvetje. Prešine ga
bliskoma grozna misel, kaj potem, če bi ga ona
tudi ljubila. Bila je to strašna pregreha, ako bi
jo s prokletstvom svojim potegniti hotel s sabo
v prepade temnega življenja! Nikdar ne! Globoko
na prsi se mu povesi glava. Videč ga v tej revščini,
se topi dekletu mehka duša in solze ji
zalijejo oko.

»Meta!« izpregovori Filip, ko je utolažil
notranje boje, »k tebi sem prišel!«

Ne upa se mu pogledati v obraz, da bi ne
opazil solz, oko ji kalečih.

»Prišel sem ti povedat,« nadaljuje zamolklo,
»da moram še danes oditi, oditi daleč po svetu.
Ker pa vem, da bodo metali kamenje za mano,
mi očitali nehvaležnost ter obdali s črnimi sencami
moje ime — zatorej sem prišel k tebi!«

Beseda mu zastane; kar ji je hotel povedati,
vse je bil sedaj pozabil. Iskal je po kotih
svoje duše, kjer se je bila ravnokar razcvetela
mala in krasna pomlad — ali sedaj je bilo vse
prazno in ostal je le črni pepel nekdanjih spominov.

Napósled sede k mizi, njej nasproti. Meti
pa so se bile na licih še bolj razvile rdeče rože
čistega devištva.

»In glej, Meta!« prične zopet ter si nasloni
na mizo z rokami obraz, »naj svet misli, naj
svet sodi, kakor mu drago! Ali ne hotel bi, da
bi tudi ti imela o meni take spomine, da bi
tudi ti sodila tako, kakor bode sodil svet! Ne
hotel bi, da bi se tudi v tvojo dušo vtisnila
črna moja podoba! Pa čemu ti pravim to, Bog
moj, čemu?«

Filip umolkne in rahel zdih mu pride iz srca.

Z vsemi močmi je iskal besede, le ene besede;
in Bog vé, da bi mu ne bila prišla leta
beseda čez ustna — da se ga ni usmilila ona,
zavoljo katere je boril silni boj s svojo dušo.

Dekletu se je milo storilo. Rahlo mu dene
mehko, belo svojo ročico na glavo, rekoč: »Filip,
poglej mi v obraz — in povej mi, da me
ljubiš!«

In zardela se je, kakor mladi rožni cvet
spomladi.

Po njem pa se razburijo vsi občutki in
pozabljen je svet okrog njega, pozabljen in

vtopljen v večno temo, iz katere se mu svita le
njena krasna podoba. Ona je v sramežljivosti svoji
vstala. Tudi Filip vstane in vzklikne srečen: »Meta!«

Ležala mu je na prsih! In brez besedi,
brez besedi pritiska k sebi njeno glavico!

Ali je bil to greh, da sta se revna črviča
v neskončni stvaritvi tako ljubila? Narava se ni
zavila v temo in na nebu je še vedno rumenela
zarja zahajajočega solnca! Nekje tam gori v razprostrtih
vrhovih starih hrastov je sedel kos na
veji ter pošiljal v hladni večer milobno svojo
pesem. Ta pesem je donela po gaju in sladki
njeni glasovi so prihajali tudi v dvoje prekipečih
src tu doli ter se družili ondi s harmonijami
ljubezni, s harmonijami sreče.

Iz te sreče ju probudé lahni koraki. Nepričakovano
je bil prišel po peščenem potu knez
Janez Evangelist. In sedaj je stal pred njima v
violetnem svojem talarju in z zlatim križem na
prsih. V roki pa je držal s srebrom kovano
knjigo, brevir svoj. Knez je na deželi svoje
molitve rad opravljal pod milim nebom. Zategadelj
je bil tudi tisti dan prišel na nižavski vrt
in, po peščenih stezah hodeč, prebiral sveto
knjigo. Po obrazu se mu razširi nekak dobrovoljen
smehljaj.

»Tu je vir Vašemu navdušenju, Filip Tekstor.
Cherchez la femme!«

Ponosno se obrne, odpre knjigo ter počasi
odide.

Šestnajsto poglavje.

Don Cesar: Und seine Schwester! Chor: Wehe! Wehe! Wehe! — — — — — — — — — Chor (Bohemund): Es ist gesprochen, du hast es vernommen, Das Schlimmste weifit du, nichts ist mehr zurück! Schiller: Die Braut von Messina.

Proti večeru tistega dne je sedel Ernest
Malec v svoji sobi. Odtegnil se je družbi, ker
je hotel sam s sabo premisliti še enkrat vse
dogodke, ki jih je ravnokar doživel. Ali najprej
je hotel govoriti tudi s hčerjo Meto, da bi
se še danes vse dognalo. Ukazal je bil strežaju,
naj poišče gospodično. Zdelo se mu je, da je
predolgo ni. Malo ga je pričelo skrbeti in po
mehkem stolu se je premikal tjainsem. Tuintam
si je potipal z roko za vrat. Imel je občutke,
da ga hoče zavratnica zadušiti.

»Kje tiči toliko časa!« reče jezno, pograbi
steklenico na mizi ter si nalije črnega vina v
kupo. Ko je izpil, se zajezi na muhe, ki so mu
sedale po potnem obrazu. V srdu je z modrim
robcem tolkel za njimi.

»Saj je huje to čakanje, nego sem menil!
Preklicana golazen!«

In zopet je vihtel modri robec po zraku.

Tedaj je prihitela hči Meta v sobo.

»Tu sem, ata!«

Bila je rdeča kakor cvet.

»Kje si bila, da te tako dolgo ni?« vpraša
stari s kislim glasom.

»Na vrtu!« odgovori in nehoté se je še
bolj zardela.

»Čemu ti je treba toliko krvi v licih. Saj
se ne kuri na vrtu! Haha!«

Dajal si je pogum, zategadelj se je glasno
smejal slabemu svojemu dovtipu.

»Sédi, Metka, sédi!« pravi mehkeje. »Sedaj
je škof na vrtu in gospodje so se razkropili!
Sedaj utegnem in s tabo sem hotel govoriti.
Jezna pa mi ne smeš biti! Imaš nekaj vojaškega,
nekaj odločnega, kar še celo mene, ki sem
vendar tvoj oče, časih spravi v strah. To bo
revež prihodnji tvoj mož!«

Zopet se je smejal, da bi ga ne zapustil
pogum.

Hči sede tik njega na stol.

»Tako je prav! Tu sédi tik mene!«

S tolsto svojo roko tipa po mehki njeni
ročici.

»Silno te imam rad, Metka!«

In zopet gladi njeno ročico.

»Rajši od Viktorja, ki mi venomér zapravlja
denar. A tudi ti me moraš rada imeti,
to ti rečem!«

Tu izpije kupo vina.

»Malo vina potrebujejo moje stare kosti!«
se opravičuje, potem pa se ji iznova sladká:
»Rad te imam, in ti mene tudi, ali ne, Metka?«

»Da! da!« odgovori Meta hitro.

»Nekaj bi te prosil, otrok sladki! Nekaj
mi moraš na voljo storiti!«

»In kaj, ata!«

Stari si briše z robcem plešasto glavo.
Sedaj je prišel odločilni trenutek, a vedel ni,
kakšno besedo naj rabi, da bi dekle ne skipelo.
Zagleda se v arabeske na steni ter premišljuje.

»Nič tacega,« odgovori počasi, »da bi se
ti bilo bati. Haha! Ženina imam za té, haha!«

»Ženina?« Vsa kri ji izgine iz lica in kakor
blisk se dvigne s svojega sedeža. Stari se dela,
kakor da ni opazil vtiska svojih besed.

»Prihajaš v leta, Metka, in starost je najhujša
bolezen pri dekletih, haha!«

Neprijetno se je smejal.

»Tu pa se je častitljiv mož, dober mož,
oglasil pri meni in poprosil za tvojo roko. Dejal
sem si: dekle prihaja v leta, a snubači so bele
vrane. Prideš v leta. Tista mehka kožica na licu
se izgubi, izgubi se tudi svetlost las in šibkost
telesa! Potem pa snubačev ni. A sedaj se je
oglasil častitljiv mož, poštenjak, in vzeti te
hoče!«

Ni ji gledal v obraz, ko je govoril te besede.
Meta je slonela pri stolu ter skozi okno obračala
pogled na večerno zarjo, zlatečo sivo
gorovje. Dobila je bila nekje kos belega papirja
in ga trgala mehanično, da se je pred njo po
parketu napravil bel sneg. Končno se obrne

proti njej. Smilila se mu je, ko je tako bleda
stala pred njim. Vstane in ji z debelimi prsti
pogladi lice.

»Čemu se plašiš, golobica?« vpraša boječe.
»Enkrat se moraš vendar možiti. Saj ste dekleta
za to na svetu, haha!«

Ojačila se je: »A jaz se ne bom, ata, ne,
ne!«

Srpo ga pogleda, tako da Ernest Malec
nehote zopet sede.

»Sédi tudi ti, Metka! Moj Bog, saj ti še
povedal nisem, kdo te hoče. Ti pa hočeš takoj
vse preobrniti, voz in voznika!«

»Kdo je? Še vedeti nečem! Malo me je
skrbi!«

Prične jezno hoditi po sobi. Staremu upade
srce.

»Poslušaj me vendar, prepelica moja! Poslušaj
me vendar!«

»Nečem!«

»Sodar bi te rad, in to je vendar tehten
ženin!«

»Sodar, sladko-dišeči tisti notar?«

»Kaj notar! Ta je še otrok in zate ni. Ali
vzel bi te stari, Lovre Sodar. Dobra duša je in,
kar je še bolje, polne ima vreče in shrambe.
V svilo te bo oblačil ter ti plesal čisto po tvoji
volji. Okrog prstov si ga boš ovijala in dobro
življenje boš imela. In to je glavna stvar!«

Meta postoji pred njim. Ne odgovori mu
takoj. Srd ji dviga prsi in z bleščečimi očmi
zre na svojega roditelja.

»Stari Sodar?« vzklikne zaničljivo s suhotno
zvenečim glasom. »Vi bi me torej radi spečali,
ata, kakor spečate udebeljeno živinče iz hleva!
In Vi ste mislili, da se bom v resnici dala položiti
na tehtnico, da me prodaste, kakor voz
starega blaga! Rajša grem služit, beračit po svetu,
nego bi se vdala temu staremu grešniku!«

Tik nje na mizi je stala kupa. V srdu svojem
jo pograbi ter trešči po tleh, da se razbije na
drobne kosce.

»Rajša grem beračit! In ta človek, ki mi
je že od nekdaj tako neprijeten z debelimi
svojimi očmi. Prodati me hočete!«

Z belimi zobmi si grize ustna.

»Počakaj no, Metka, da ti povem in razložim.
Ne bodi, kakor vrelo mleko, ki takoj
prekipi. Naj ti povem!«

»Rada bi vedela, kaj mi imate tu pripovedovati,« odgovori hči trpko. »Vi me hočete
prodati, a jaz se prodati ne dam. To je vse in
druzega nič, pa — basta, kakor bi rekel sivolasi
ženin moj!«

»Ti ne veš, kako se mi godi,« tarna stari,
»ti tega ne veš!«

S tresočo roko si pogladi svetlo plešo ter
globoko zdihne. »Ti misliš, da je vse tako,
kakor se vidi. Pa ni! Ko ti spiš, tedaj tarejo

tvojega očeta skrbi in spanje mu na trudne
trepalnice sesti neče. Časih bi rad, da bi zaspal
in se več ne prebudil!«

Obstala je pred njim.

»In kaj potem?« vpraša ostro.

»Imel sem nesrečne kupčije. In sedaj, da
ti povem resnico, je zapravljeno vse. Če naši
dolžniki danes hoté, me spodé lehko izpod
strehe mojih prednikov, mene in vas otroke.
Take so rečí, ljuba Meta moja! Kaj potem? si
vprašala. No, potem nam res ne ostane druzega,
nego beraška palica! Ž njo po svetu širokem!«

Ko hči ničesar ne odgovori, dostavi še:
»Pri tem je najhuje to, da si lahko pomagam,
če imam le male vsote. Zopet bi prišel denar
v hišo in revščina bi se odgnala za vedno.
Revščina, ki je tako grozna, če je človek kdaj
v obilnosti živel! Potrebujem samo štirideset
tisoč. A te moram imeti, moram imeti, če jih
imam iz tal izkopati!«

Vstane in trd mu postane obraz.

»Dá mi jih Sodar, ali dá mi jih samo tedaj,
če dobi tebe v zakon. Sedaj veš, kako je. Boljši
je star mož, nego stradanje!«

»To mislite Vi, ali jaz sem drugačega
mnenja! Za ves svet ga nečem tega umazanega
skopuha. In če pride danes Nižava na nič in
mi vsi ž njo! Dajte me živo v grob! Samo tega
starega človeka ne! Če mi poda roko, mi je,
kakor bi čutila na svoji koži mrzlega kuščarja!

Z vsemi močmi me ne pritirate v ta zakon.
Zategadelj govoriva rajša o pametnejših rečeh!«

»Meta,« zastoče stari, »pomisli vendar, da
nas rešiš vse. Tudi je star in umrl bo kmalu!«

Suhotno mu odgovori: »Otročja ljubezen
mi ne naklada takega bremena. Tudi roditelji
ne smejo zahtevati od svojih otrok, da bi se
njim na ljubo usmrtili. In za mé bi bilo to huje
od smrti. Da bo kmalu umrl! Te prozaične
tolažbe bi si ne hotela privoščiti. Duša moja ni
njiva, kjer bi poganjale take strupene rastline.
Bogu dajem hvalo, da je tako! Naj živi vso
večnost. Jaz pa ga vzela ne bodem. Rajša še
danes zapustim Nižavo in če hočete samo z
obleko, ki jo sedaj nosim na sebi!«

»Ali je to zadnja tvoja beseda?«

»Zadnja! Da bi tega zaljubljenega starca
sleparila ter mu metala pesek v oči vse dni, ki
jih bode še preživel v sivi starosti, za to sem
predobra. Hinavstva ne ljubim in če se mi še
tako drago plača. Tudi je še drug vzrok!«

»Drug vzrok!«

»Drug, in sicer najglavnejši. Takoj od pričetka
sem hotela govoriti o njem, ali s svojim
Sodarjem in tisočaki njegovimi ste me razsrdili
preveč. Pozabila sem, ali sedaj je še vedno čas,
da govorim!«

»No kakšen je ta vzrok?«

»Važen, kakor sem rekla. Sami ste dejali,
da sem že v letih in da se mi je čas možiti.

Mislila sem že na to in srce moje si je poiskalo
ženina, ki je boljši od Sodarjev, in če jih priženete
celo armado!«

»Ti imaš ženina,« vpraša oča sarkastično,
»in za mojim hrbtom si si ga izbrala? Vraga,
to mi napravlja veselje. Končno pa vendar ni
kakov nižavski hlapec, ali kakov drugi mladenič
take in enake romantike, haha!«

Nekaj časa se smeje, potem pa vpraša:
»Ali smem vedeti, kdo je ta plemeniti ženin,
ki je po volji deviškemu srcu tvojemu?«

»Smejete se lehko, ali pomagalo Vam ničesar
ne bode. Vzamem ga vendar, če je še
tako smešen v Vaših očeh!«

»Povej vendar, kdo je.«

»Filip.«

»Kakov Filip?«

»Tekstor!«

»Filip Tekstor!«

Počasi je izgovarjal zlog za zlogom. Poizkušal
je vstati. Vidno mu je kri zapuščala lice,
da je bil takoj bled kakor stena. Odpiral je
usta in z nekakim smrtnim strahom opazoval
hčer, ki je mirno stala pred njim. Končno se
mu izruje vzklic: »Ali si zblaznela!«

»Zblaznela!« odgovori dekle in ponosno se
dvigne. »Ali ste res mislili, da tako po denarju
hlepim, da bodem vzela v zakon moža, ki ima
sive lase in polno vrečo denarjev? V tem sem
premalo Vaša hči, ata! Naj si obdrži oboje,

denar in sive lase. Živo sem si ohranila srce in
bolje, da sem srečna v uboštvu, nego nesrečna
v bogastvu. To je trdni moj sklep, in če je Bog
razsodil, da mi je s Filipom trpeti in stradati,
bodi tako! Še verujem v ljubezen in upam, da
me ta vera nikdar zapustiti neče!«

Vstal je bil med njenim govorom. Sam s
sabo mrmra besede. Iz steklenice si nalije vode
na robec ter si moči vročo glavo.

»Ti ne veš kaj delaš, kaj govoriš!«

»Dobro vem, da Vam ni všeč, kar govorim.
Pomagati si ne morem! Kaj me skrbe Vaši rudokopi,
Vaše trgovine in Vaše špekulacije! Da me
le Filip ljubi!«

»Dekle, ti si popolnoma zblaznelo! Moj
Bog, ali sem bil slep! Da bi ga bil pustil v
Rusijo, v Sibirijo, ali tja, kjer je večni led in
sneg! Da nisem opazil ničesar!«

Obstane pred njo in jo prime za roko:
»Vse to si izbiješ iz glave! Če ne, te prekolnem
še danes! Še danes te spodim, da boš šla bosa
od hiše. Ti ne veš, kakšen sem, če se raztogotim!
Moj Bog, kaka nesreča!«

»Izbij si ga iz glave!« tarna starec in teka
po sobi.

»Ne morem! Nečem!«

»Nečeš, Meta, nečeš?«

»Nikdar ne!«

»Hočeš me torej prisiliti ...?«

»Storite, kar Vam ljubo. Saj sem že dejala,
da grem danes od hiše, in bosa, ako treba!«

»Imej pamet, dekle, imej pamet! Za Boga,
ti ne veš, kaj počenjaš!«

»Vi branite Sodarjeve tisočake, jaz pa pravice
svojega srca!«

»Sodarjeve tisočake! Naj jih vzame vrag!
Meta, usmili se me! Usmili se bele glave moje!
Vzemi, kogar hočeš! Sodarja zapodim in vrata
mu pred nosom zaprem. Pomagal si bodem na
kak drug način. Naj se mi proda vse, samo
tega človeka pozabi! Zavoljo usmiljenja do mene
ga pozabi!«

Z jokajočim glasom je govoril te besede.
Ali vtiska vendar niso napravile.

»Ne morem in nečem!« odgovori hči ostro.
Zbodljivo pa še pristavi: »Zdi se mi, da igrate
komedijo, ata!«

»Komedijo! Ti se šališ iz starega svojega
očeta? Tudi prav!«

Sede na stol. Obriše si obraz, izpivši kupo
vode. Nekaj časa molči ter se pri oknu zagleda
v krajino, ki jo je pokrival tedaj že večerni
mrak.

»Ako hočeš sama tako,« izpregovori zaspano,
»mi je tudi prav. Ali nocoj to noč bodeš
še jokala, kolikor nisi še vse svoje dni. Sedi in
poslušaj! Kratka bo pripovest, ali bolje bode,
če jo poslušaš sedé!«

Dekle molče sede. Z nekako grozo jo napolnijo
mrtvo-zaspane besede očetove.

»Sedaj poslušaj! Ker si sama hotela, ti
moram povedati vse. Dolgo je že od tedaj, ali
sence tistih časov sezajo še sedaj v moje življenje!«

Po kratkem premolku nadaljuje: »Nekdaj
v mladosti svoji sem imel prijatelja. Dober človek
je bil, ali jaz sem ga opeharil in pahnil v
nesrečo! Mlad sem bil in strasti so kipele po
meni. Mnogo sem grešil in če bi imel kaj vere,
bi ne zatisnil v noči nikdar oči. Ali ti časi so
pretekli. Kaj hočem! Mlad človek ljubi svobodo,
prostost, in ne more prenašati nikacih okov!«

»Mene pa vendar hočete ukovati ...!«

»Potrpi, takoj zveš vse! Imel sem torej
mladega prijatelja. Imel je ponižno, mehko naravo,
in dobri prijatelji so smeli na njem drva
cepiti, tako pohleven je bil. Njegova največja
nesreča pa ni bila ta krotka in nad vso mero
ponižna narava. Največja nesreča mu je bila
mlada, prekrasna žena, ki ni bila niti ponižna,
niti mehka! V hišo sem prihajal in ta ponižni
in dobri človek me je še sam vabil. Ako me
ni bilo en dan, je vprašal takoj: kje si tičal, da
te ni bilo? In tudi žena me je tedaj vedno
vpraševala, kje sem ostal, da me ni bilo? Zategadelj
sem prihajal, prav obilokrat prihajal.
Dobri prijatelj pa me je puščal pri svoji ženi,
hodil po svojih hlevih ter se veselil tolstih

svojih volov, ki jih je potem drago prodajal na
Primorsko ali Bog ve kam. Jaz pa sem tičal pri
ženici in drobil sem ji sladke besede. Bil sem
človek, v katerem so kipele vse strasti. In tedaj
sem še tudi obilo denarjev imel, ki jih sedaj
nimam! Privadila se me je počasi; tako zelo se
me je privadila, da sem jo smel nekega dne
poljubiti v lice, dasi je bila žena mojega prijatelja,
bratranca mojega Vida!«

»Čemu mi govorite o teh ostudnostih!«

Srdito je vstala s sedeža. Prijel jo je za
roko ter jo s silo potisnil na stol.

»Tu sédi in poslušaj! Sama si hotela tako,
torej poslušaj, in izpij, kar si si natočila. Da,
draga, na Višavi se je vse to godilo. In tisti
osleparjen revež je bil moj bratranec Vid, ki je
potem v širni svet pobegnil ter pustil na Višavi
drobno in krasno ženo svojo. Morda si kdaj
kaj čula o tem. Mogoče! Dolgo je od tedaj.
Gotovo pa nisi do danes vedela, čemu jo je ta
ponižni Vid potegnil v daljni svet. Sedaj bodeš
zvedela vse! Nekega večera je bilo. S Klaro,
tako je bilo ime Vidovi ženi, sva se šetala po
temni gozdni poti. Mož je bil odrinil s puško
nékamo na polje. Morda je hotel vrabiče streljati,
ki so mu vhajali v prosó. Čemu naj bi
tičal doma, saj je bila žena v dobrih rokah,
haha! Po temnem potu sva se izprehajala, a jaz
sem grešil na temoto. Tik starega kostanja sem
poljubil ženo bližnjega svojega na sladka njena

usta. Ubogi Vid pa je tičal za kostanjem.
Vse je videl in vse slišal. A ne, da me je s
strelom kakor steklega psa podrl na tla, je grizel
jezik in molčal. Ponoči pa je spravil svojega otročiča
v potno torbo ter izginil čez gore. Takšen
ponižen človek je bil bratranec moj, Vid!«

»Moj Bog, čemu mi vse to pripovedujete?«
vpraša hči nestrpljivo.

»Čemu? Takoj zveš in še prezgodaj. Kakor
sem rekel, je izginil naš preponižni Vid čez gore.
Tu na Višavi pa je ostala vitka njegova ženíca.
Kaj je nama ostajalo, nego sladka ljubezen?
In tej sva se tudi vdala z vso silo kipečih src.
Končno pa se človek naveliča vsake ženske, in
če je krasna kakor boginja. Tudi Klare sem se
naveličal. No, ali vse to ne spada semkaj! Spoznal
sem se s tvojo materjo, in ker mi ni kazalo,
za vse večne čase nositi bremena skrivne ljubezni,
sem se oženil. Morda si zopet čula, da
se je na dan poroke moje ustrelila gospa z
Višave. Govorilo se je obilo, ali končno je obveljalo
mnenje, da se je usmrtila zavoljo toge
in žalosti. Dobri ljudje so dejali, da ni mogla
prenašati puščobe na Višavi, videč srečo in
veselje na Nižavi! Prav mi je bilo tako. Ali v
resnici se je ustrelila zavoljo mene in ne zavoljo
nezvestobe moževe, ki jo je bil zapustil
ter odrinil v široki svet! To pa še ni vse.
Zveza moja s Klaro ni ostala brez nasledkov.
Dobila sva sina in ta sin ...«

»In ta sin!« Strastno se je dvignila Meta.
Vsa kri ji zapusti lice. Oči se ji široko odpro
in v grozi in strahu zre svojemu roditelju v trdi
obraz. S tresočo roko se oprè na mizo in ponavlja
z zamolklim glasom: »In ta sin?«

»Da, da, ta sin je Filip Tekstor!«

»Filip Tekstor!« zdihne. Obide jo slabost.
Po parketu se je zgrudila, da je niso vzdržale
roke roditeljeve, ki je toliko gorje provzročil
otroku svojemu ...

Drugo jutro je odhajal knez Janez Evangelist.

Pred Nižavo stoji njegov voz in konja se
penita v srebrno-kovani opravi. Tudi druzih
vozov se je bilo nabralo in vse je čakalo na
odhod. Hlapci so pohajkovali med vozovi ter
pričakovali gospodov.

Naposled stopi škof iz poslopja z vso
množico spremljevavcev. Prišel je tudi hišni
gospodar.

Ko stopi knez na dvor, pade na kolena
ljudstvo, ki je bilo prišlo »gledat«. Janez Evangelist
se ozre po navzočnih ljudeh, povzdigne
belo drobno roko in jih blagoslovi, leno in takisto
življenja trudno.

Potem se obrne k hišnemu gospodarju.

»Da se zopet kmalu vidimo, gospod Malec!
Vero imate! Vi ste naš mož!«

Zbranim gospodom pa reče: »Gospod
Blagor, želja moja je, da prisedete k meni!«

Z župnikom sedeta v voz. Kmalu potem
odrdra vsa vrsta tja v pogorje, v deželo, kjer
je hotel knez deliti birmo.

Pred Nižavo pa ostane Ernest Malec, in
dolgo časa zre za odhajajočimi.

»Vero imate!«

Ali res?

Ernest Malec je bil tedaj pač v takih okoliščinah,
da ni smel imeti — nikake vere!

Sedemnajsto poglavje.

Simon Jenko.

Tisto jutro, ko je knez in škof zapustil
Nižavo, je bilo tudi na višavskem dvorišču več
življenja negoli navadne dni. Iz hleva sta bila
hlapca izvlekla starega, koščenega konja, ki je
dosedaj vlačil plug in brano po graščinskih
njivah, ali pa vozil butarice in hlode po gozdnih,
blatnih potih. Malokdaj je užil kaj ovsa, zategadelj
so štrlele kosti ž njega, kakor štrli ostro
kamenje iz neplodnega Krasa. Nerad je zapuščal
prijetne svoje jasli in skoraj spehali so ga na
plan pred hlevom, kjer ga je pes ob verigi
sprejel z glasnim lajanjem. Melanholično je povesil
glavo ter čakal, da bi ga vpregli v voz,
v tezalnico! Ali danes mu je bila namenjena
bolj gospôska usoda: čez trebuh so ga tesnó

s pasom prevezali in na hrbet mu pritisnili
staro, ogoljeno sedlo, ki morda že ni rabilo pol
stoletja!

Pri sedlanju sta počenjala hlapca svoje
šale, v veliko radost drugi družini, ki je bila
ravno odkosila in je od mize sem tik vežnih
vrat opazovala čudni ta prizor.

»Kaj li bo danes, da mora koščenjak v
to gospôsko obleko?« vpraša hlapec Miha. »In
ravno danes sem mu nasul ovsa, da je šlo čez
jasli! Hudika, da bi se le nesreča ne pripetila!
Žival ni taka, žival je iskrnata!«

»Splašil se ne bo,« odgovori volár Jaka,
»ker ga je podkov malo otiščala. Res, sreča,
drugače bi ga gospod še ne ukrotil!«

»Pójaj mu muhe!« kriči Miha, »kopita mu
moram omiti, da me hudir ne vseka! Žival ni
taka, žival je vroče krvi! Pójaj mu muhe!«

S slamo mu je obrisal kopita. Končavši
to delo pa reče: »Prav čedna kopita so še,
malo široka, kakor lopata. No, pa to je še
bolje, vsaj bolj varno stopa!«

»Molčita vendar,« ju kara stari Jernej, stopivši
iz veže, »molčita in mirujta! Naš gospod
si napravi lehko konja, kakršnega žive dni
videla nista in ga žive dni videla ne bosta.
Hvaljen bodi Bog, daj mi uzdo, Jaka!«

»Kaj pa bo danes,« vpraša Miha radovedno,
»pride li Elijev voz, da se bomo odpeljali proti
nebesom?«

Glasno smejanje razkači starca: »Ne smejajte
se! Naš gospod bi imel lehko lepega
konja, pa ga neče! Hvaljen bodi Bog, dosti je
denarja! A tudi ta konjiček je še dober. Star
je nekaj! Hvaljen bodi Bog, kdo pa se ne
postara na svetu! Za naša pota je konjiček še
predober!« Ponosno je tiščal uzdo v roki in z
zeleno vejo odganjal osedlanemu konju muhe,
ki so mu sedale po velikem trebuhu.

»Ovsa res ni dosti zobal!« prične Miha na
novo razgovor.

»Kdo naj zoblje oves dan danes!« odgovori
starec suhotno. »Ali mislite, da ga imajo
óni na Nižavi? Osát in slamo hrustajo, in še
tisto plesnivo!«

»Oves ste pa Vi prodali!«

Miha je izpregovoril te besede ponižno,
samó besedico »Vi« je nekaj bolj naglasil, kar
je provzročilo, da se je družina takisto na
tihem smejala.

»Kaj praviš, fante!« se zatogoti v svojem
poštenju zadeti majordomus višavški.

»No, no,« se odreže Miha, »za gospoda,
ne záse, za gospoda!«

Stari konj, ki je dal povod vsemu temu
govoričenju, je vonjal do sedaj po tleh za
dróbjem slame in sená. Kar je ujel iz prahú,
to je s tiho zadovoljnostjo hrustal s starimi
zobmi. Tedaj je pa živinče hipno dvignilo težko
svojo glavo, pričelo po zraku vohati in končno

je dalo od sebe nekaj grdega rezgetanja, kakor
da je izteknilo kaj zeló prijetnega! Začuje se
konjskih kopit topót in po poti iz gozda
prijezdi grofica Lina.

»Ta iz Soteske je!« pravi Jernej.

»In kako jezdari,« dostavi Miha. »Ni čudo,
da strahuje hlapce in dekle v Soteski. Bolj se
je boje negoli starega grofa! Kam neki plazi!«

»Gospodar je v Soteski,« se vtakne vmes
tudi volár Miha, »in še grof se trese časih pred
njo, pravijo. Kam se ji pač tako mudi! Prav
po generalsko sedi na konju! Ni napačna taka
ženska!«

»Hvaljen bodi Bog, k nam gré!« zastoka
stari, »in gotovo zavoljo meje!«

Res se je grofica s konjem kači ednako
bliskoma zavila okrog zidovja in zdajci obstala
sredi višavskega dvorišča. Na mah je ukrotila
konja, ki je razlučen grizel železo ter otresal
ponosno glavo, da so pene letele na okrog.
Z belo ročico ga je potrepála po svetlem vratu
in izpregovorila nekaj nemških besed svojemu
konju v hvalo. Potem šele je dvignila ošabni
obraz, z nepopisnim zaničevanjem opazovala
nekaj časa osedlanega starega konja in kupe
gnoja, ki so pred hlevi od nekdaj kužili višavsko
ozračje.

»Kdo je tu gospodar?« vpraša grofica mrzlo.
Pričela je z uzdo nagajati konju, da je prišel
v ogenj ter plesal s krasno jahačico po peščenem

tlaku. Ko ga je brez težave zopet umirila,
vpraša še enkrat: »Kdo je tu gospodar?«

Stari Jernej ji v prvem strahu ni vedel česa
odgovoriti. Njegov tovariš, koščeni rjavec pa
je hotel porabiti lepo priliko: dvignil je mršavo
glavo in raztezal mehke nozdrvi proti gosposkemu
sorodniku iz Soteske. Ali ta ni hotel napraviti
tega plebejskega znanja, umeknil je ostro črtano
glavo v stran in samo z vitkim kopitom udaril
enkrat ali dvakrat ob tla, kakor bi se pri svoji
zapovednici pritoževal, da ga je privedla v tako
kmečko soseščino. Oni z Višave je premaknil
na to okorne noge, da bi prišel bliže.

»E-há!« zarjove starec, »kam siliš, koščak?
Tu ostani, no! Kdo je gospodar, ste vprašali?
E, dobro, da ravno prihaja! Stoj no, polt rjava!«

V tistem hipu stopi Bogomir iz veže. Najprej
opazi samó osedlanega svojega šarca; a ko
ugleda tudi grofico, ga je izpreletelo, kakor bi
se sramoval. Nasproti njeni aristokratsko-poetični
podobi se mu je dozdevalo to staro, umazano
dvorišče silno prozaično. Tisti hip je opazil
prvič, kako neokusna je gnojna luža pred hlevom,
in kako je raztrgana lesena streha po poslopjih.
Tudi zidovje se mu je videlo sramotno umazano,
kakor bi na Višavi ne poznali ni apna, ni zidarjev.
Sramoval se je! In sredi vsega pa še
ta suhoreberni konj, po zunanjosti čisto onemu
enak, ki je nekdaj sedal nanj znani vitez
Španjolski.

»Grofica soteška povprašuje po Vas!« mu
kriči Jernej naproti. Starec se je odločno bal
te ženske in želel je kar najhitreje prepustiti
konja svojemu gospodarju.

»Smo ga že osedlali, rjavca!« poudarja
zavedno, »prav kakor ste ukazali!«

Ko mu gospod, ki je bil o tem še bolj
zmeden, ničesar ne odgovori, se obrne h konju.
»E-há! Prestopi se, koščenjak!« In ko se konju
ni hotelo prestopiti, pograbi z obema rokama
povodec in ga izkuša tako po vsej sili spraviti
z mesta in na mesto, kjer je stal mladi gospodar.
Ali konj ni hotel z mesta in ko ga je starec
z vso močjo vlekel, so se mu napele žile na
suhem vratu in v nekako horizontalno ležo se
mu je spravila glava, da je bilo groza pogledati
nestvorno žival. Vmes pa je kričal stari Jernej
svoj »e-há« in rotil se je, kakor bi se močno
srdil. Toda živinče se vendar ni hotelo prestopiti
in ko mu je Jernej takisto pri glavi vlekel
in vlekel, je obračalo debelo, a motno svoje oko
proti gosposkemu sosedu: češ, tudi mi, ki smo
pri poljskem delu opešali, imamo časih svoje trme!

V tem se je bil Bogomir s klobukom v
roci in s primernim poklonom približal kontesi,
katere konj ga je z žarečimi očmi ogledoval
in nekolikokrat zasopihal proti njemu.

»Vi ste torej tu gospodar?« izpregovori trdo
grofica. Z visocega svojega sedeža mu je premerila
osebo od glave do tal in potem od tal do glave.

Zardel se je, ko ji je odgovoril: »Sem, in
ime mi je Bogomir Lesovej!«

»A jaz sem hči grofa iz Soteske!« je dejala
nato ona skoraj ironično ter nagnila glavo,
toda prav malo.

Bogomir se globoko prikloni. Iz njegovih
pogledov je morala sklepati, da je radoveden,
česa tu išče hči grofa soteškega.

»K opravku torej!« izpregovorí ponosno
jahačica. »Vi sekate danes na Logu, kjer mejite
ob našo zemljo, to je ob zemljo, ki je mojega
očeta last, ekscelence grofa Antona v Soteski!«

»Res! In ravno sem hotel iti na mesto, da
bi mi kaj mladega lesa ne posekali!«

»Meja, seve, Vas ni mnogo skrbela!« je
odgovorila trpko.

Tu je menil stari Jernej, da je napočila
njegova doba. Vsili se brez omahovanja v razgovor.

»Meja je tam,« prične počasi, »tako vidna,
da jo dobim, če sem slep in ponoči. Tu pri
Ločniškarjevi mlaki je tista stara smreka, ki se
ji lubje lušči, ker so ji zažgali smolo. Posušila se
bo, to je gotovo! Od te smreke pa kakor nit
dalje do robovja, ki je z mahom obrasteno.
Na tem robovju je umrl onega leta stari ovčar,
tisti Tržačan Luka. Žganja se je bil napil čez
mero in to se je vnelo v njem. Drugo jutro
smo mrtvega dobili v gozdu in z glavo je slonel
na tistem robu. Od roba dalje pa za dva vatla

v krivino in potem zopet kakor nit ravno proti
severu dalje! Moj Bog, meja je očita, vsak otrok
jo pozna! Seve, kdor je videti neče, ta je ne
vidi! In graščinski ste tam zmeraj radi uhajali
čez njo, da ste dosegli kak hrastiček, ki je rasel
na našem! Taka je! Hvaljen bodi Bog!«

Starec se je v tem govoru zelo razvnel in
ni opazil, kako mu je gospodar dajal znamenja,
naj utihne. Popisati pa se ne da, kako se je
izpreminjal aristokratski obraz mladi kontesi:
satiričnost, zaničevanje in Bog ve kaj vse enacega
se je izraževalo med govorico starega
služabnika na tem obrazu. Izpregovorila je z
zvenečim smehom: »Pri Vas, gospod Lesar, je
videti, da so Vaši hlapci Vaši gospodarji.«
Maliciozno je naglašala besedico »Vaši.« —

»Kontesa, ali odpustite staremu zvestemu
služabniku, ki je že vse dni svojega življenja
pri tej hiši?«

Bil je močno v zadregi. Grofica obrne
konja: »Ako Vas je volja, pojdiva na mesto!
Sami se bodete prepričali, kje je pravica. Druzega
ne zahtevamo, nego samo pravico.«

Z bičem zadene stegno svojemu konju;
letá se spusti takoj v lahen tek. Zapustila je
dvorišče, ne da bi čakala Bogomirovega odgovora.
Temu ni ostajalo druzega, nego splezati
v sedlo. Pri tem mu je pomagal Jernej in
godrnjal: »E, mnogo so nam pokradli graščinski,
in še več bi nam bili, da nisem pazil kakor

postojna na tisto mejo. Že grofov oče je silil
na naše. Taka je! Čemu bi se več govorilo!«

»Za božjo voljo, molčite vendar!« zdihne
Bogomir, sedeč na svojem konju. Letá se izprva
niti premekniti ni hotel. Brskal je z nogami,
nekaj kratov na mestu zaplesal naokrog ter
izkušal zadnji del težkega svojega telesa dvigniti
v zrak. Ko ni vse nič pomagalo, se je vdalo
končno živinče in s smešnimi skoki odrinilo
z dvorišča. Tu je ostal starec na mestu in
gledal za njim. Z velo roko si pogladi sivo
glavo in reče bolestno:

»Danes bo pa šla meja in nekaj sežnjev
višavske zemlje ž njo! Dobre in poštene višavske
zemlje! In če bo hotela deset tisoč kubikov
hrastovega lesa, dal jih ji bo! Dal, ker je mlada!
Hvaljen bodi Bog!«

Onadva sta nekaj časa molče jezdarila po
gozdni poti: grofica naprej, Bogomir pa nekoliko
korakov zadaj. Priliko je imel opazovati vitko
njeno telo, ki je z nepopisno gracioznostjo
tičalo ter se gibalo v sedlu. Z gracioznostjo pa
se je družil plemenitaški ponos, ki je svojstvo
samo porojenim plemenitnikom. Vsa njena
podoba je dihala mrzlo lepoto, ki je mlademu
spremljevavcu v hipu zmedla vse misli, da je
pozabil na komični položaj, ki se je brez
dvojbe nahajal v njem. Bil je jezdec, a ne preizvrsten,
in časih se je v resnici videlo, kakor
bi hotel poiskati pot s sedla navzdol. Pri tem je

delal stari konj neprijetne skoke, da je Bogomir
sedaj in sedaj že hotel pograbiti sedlo, da
bi se vzdržal v višini in da bi ne padel na
pot, kjer so se kazale luže in črno blato. Njen
konj pa je premikal elastične svoje ude kakor
srna pogorska in kontesa je sedela na njem
varno in zavestno, kakor bi na noben način raz
sedlo uiti ne mogla. Bilo je veliko nasprotje
med njo in njim in samo se je vrivalo v oči
to nasprotje! Ali naš Bogomir ni ničesar opazil,
tudi ne, kako se je nekolikokrat ozrla po njem
in konju njegovem ter le iztežka zadržavala
smeh, ki ji je silil na kipeče lice.

»Vi ste že dalj časa tu, gospod Lesar?«
je vprašala napósled.

Mimogrede je vsekala z bičem po grmu,
da je zafrfetalo zeleno listje na vse strani.

»Lesovej, kontesa, Lesovej!« popravlja
Bogomir ponižno.

Ravno tedaj sta morala prekoračiti veliko
lužo. Ker jo je grofice konj premeril z mogočnim
skokom, je storil osedlani rjavec isto
tako, Bogomir pa se je le s težavo obdržal v
sedlu.

»Glejte, da ne padete!« de grofica s prav
odločno ironijo. »Sicer pa Bog izgovarjaj tatarska
vaša imena. Meni se vselej jezik zapleta, če mi
morajo med zobe! Odpustiti mi morate torej,
če se mi pri Vašem imenu ne godi drugače;
saj Vas do danes niti poznala nisem!«

Razsrdil se je nekoliko.

»Ekscelenca, grof Anton Babo,« je izpregovoril
pikro, »se prišteva glavnim stebrom
slovanstva v tej pokrajini! Naša imena bi ne
smela v njegovem dvorcu ...«

Ni mu pustila, da bi bil dogovoril.

»A!« je dejala ter z bičem zopet udarila
po grmu. »Vi hočete na to polje! Midva sicer
nisva poklicana, soditi o političnem delovanju
mojega očeta. Ali kolikor poznam ekscelenco,
je v prvi vrsti katolik, v drugi vrsti pa grof in
tajni svetnik Njegovega Veličanstva. Kar je še
potem, je le zategadelj, ker je katolik in grof!
Slovanstvo pa nima pri tem ničesar opraviti.
Upam, da me umejete, gospod Lesovej!«

Sedaj je njegovo ime izgovorila že pravilno.

»Vi ste brez dvojbe demokrat?«

Z roko je potegnila uzdo, da je konj obstal.
Obrnila se je k njemu in temno njeno oko se
je uprlo vanj, kakor bi ga hotela pozvati na boj.

»Demokrat? V tem pomenu, da smo vsi
enaki na svetu in pred Bogom, sem pač
demokrat!«

Srčno in brez bojazni se ji je upal pogledati
v srpo oko.

»To sem vedela takoj!«

Korakoma odjezdi dalje. »To sem vedela
takoj! Vaša krivda ni, ker ste ravno otrok
svojega stoletja. Vzgoja naših časov je taka,
površna, brez jedra, bi dejala! Odkar imamo

francoski upor, ubijajo posebno vneti preroki
zbegani mladini v glavo tiste grozne nazore, ki
sta jih tedaj porodila strah in umor ter jih
krstila s sveto kraljevo krvjo. In zategadelj dobivajo
še plačo od naše dobrovoljne države ti
krivi preroki! Vzgojenci pa so potem vsi demokrati
in nalogo svojega življenja vidijo v tem,
da zavidajo nas aristokrate in da nas v mislih
more in pokladajo pod giljotino!«

Tu se ji predrzne Bogomir od strani
nasprotovati: »Po mojem mnenju, grofica, stvari
in razmere niso tako grozne, kakor jih Vi
opazujete s svojega stališča, odpustite, da dostavim:
s svojega subjektivnega stališča!«

»Ne tako grozne!« odgovori srdito ona.
»Še groznejše so, častiti moj gospod Lesovej,
še groznejše, kakor pravim! No —« in zopet
obstane s konjem in zopet obrne proti njemu
srpo svoje oko — »pa recite sami in trdite,
če se upate, da niste v sredi svojega demokratičnega
srca uverjeni, da je plemstvo silno
nepotrebna, smešna in krivična institucija in
žalosten ostanek tistih tujih časov, ko so še
sirovi klativitezi gospodarili vrhu holmov, kjer
še dandanes pričujejo o njih podrte, stare
zidine?«

Vsak bode rad pripoznal, da je bilo to
vprašanje kočljivo in da se je mladi mož nahajal
v stiskah, ki jih je tembolj občutil, ker je
tedaj že občudoval, v vsakem oziru občudoval

krasno svojo nasprotnico. Notranjega uverjenja
žarovitost ji je plapolala po obrazu, da je vsa
njena podoba sprejela nekako vzorno lepoto,
ki je Bogomira popolnoma omamila. Ni ji vedel
odgovoriti, zatorej se je še bolj razvnela in še
enkrat vprašala: »Pa trdite, če se upate!« Posamezne
besede so ji tako rekoč sikale izmed
zob, da so se komaj čule.

»Smešna, krivična, nepotrebna institucija,
grofica,« odgovori Bogomir na to, »tega bi
nikdar trditi ne hotel! Piramide egipčanske, ki
se na meji puščave dvigajo proti vedno jasnemu
nebu, ki pa jih je nekdaj sezidal tlačen in
trpeč rod, kdo bi trdil, da so smešne, nepotrebne!
Veličastni ostanki so starodavnih časov! In svete
naše bazilike in stolpovi božjih hramov, kdaj
so se že sezidali! Ali kdo bi dejal, da so nepotrebni
ostanki srednjega veka! Veličastni
spomeniki so, ki še sedaj navdušujejo človeški
rod! Nikdar bi torej ne trdil, da je plemstvo
smešna institucija! Naravno pa je, da sedaj, ko
je omika svojina vsemu rodu, ne more imeti
tistih vplivov, kakor nekdaj, ko so se plemiči
po omiki razlikovali in odlikovali od druzih
stanov!«

»Vaše mnenje je zatorej,« — in tu zopet
požene konja — »da je tako imenovani olikani
in omikani kmet tiste vrednosti in cene, kakor
grof, čegar predniki so v križarskih vojskah s
svojo krvjo pojili Palestine pekoče ravnine!«

»V istini ne vidim bistvenega razločka!»

»Ha! Vi govorite za olikanega kmeta. Za
Boga, pustite me v miru s kmetom in njega
omiko! Kar ste pričeli omiko nositi med kmete,
se je rod izpremenil in je hudobnejši, pregrešnejši.
Samo po tuji lasti hlepi, in, da nismo pazili,
odnesli so nam že davno polovico soteške
graščine. Moj oče, grof Anton, ve o tem mnogo
pripovedovati, častiti moj gospod Lesovej! V
Soteski pod graščino ob pečini smo imeli
nekdaj star trs. S širokim svojim vejevjem se
je raztezal po skalinah navzgor in proti jeseni
je vse viselo modrega grozdja na njem. Zasadil
ga je bil grof Abdon Maksimilian, slavnega
spomina! Ko ga je nekdaj sam cesar počastil
z obiskom svojim (Abdon Maksimilian je bil
vpliven, zelo vpliven mož na dvoru!) je utrgal
z veličastno svojo roko grozd s tega trsa. V
vedni spomin so ga imenovali potem cesarski
trs. Grof Anton pripoveduje, da je tedaj, v
tistih groznih časih, ko smo še imeli tlako
(prosim Vas, nikar ne omedlite pri tej besedi!)
leto za letom dozoreval sad na starem tem
prijatelju naše stare obitelji. In pili so vino
njegovo v spomin tistega dne, ko je bival prevzvišeni
cesar pod streho soteško! In pili so
ga samo v dneh velikih praznikov! A potem,
ko so odpravili tlako, so pokradli takoj prvo
leto polovico grozdja cesarskega trsa, drugo
leto pa so ga že do jagode obrali! In tako

vsako leto pozneje. Lansko zimo pa, ko je
vladal hud mraz, so ga posekali v noči in
odnesli, da so v peči kurili ž njim!«

Bogomiru se je nehote vsilil smeh na lice.
Opazila je to kontesa in dejala:

»Vi, gospod Lesovej, bodete pač trdili: to
je malenkost! A rečem Vam, to je pomenljivo,
zelo pomenljivo za čase, v katerih živimo! Tako
je povsod, v gozdu, na polju in v gorici. Niti
praprot v logu, niti klas na polju, niti grozd
na trsu ni varen, da bi ga ne odnesla tuja roka!
Oče moj, grof Anton, je premehak, zategadelj
pa čuvam jaz, da se ne ugonobi last naše
obitelji. Zategadelj sva danes tu, ker tudi Vi,
gospod Lesovej, ste posegli (in upam, da nevede!)
po naši zemlji, ki jo je braniti sveta moja
dolžnost. Vendar, čemu bi dalje govorila, saj se s
svojimi nazori tako nikdar strinjala ne bodeva!
Sicer sva pa na mestu!«

Res, dospela sta na prostor, kjer so višavski
delavci že bili posekali nekoliko hrastov. Na
tleh so ležali ti stari velikani in po zelenem
vejevju so klestili s sekirami, da so iveri letele
na okrog. Peli in žvižgali so in niti v delu niso
ponehali težaki, ugledavši gospodično. Vedeli so,
da bode prepir zavoljo meje. S svojim prepričanjem
so stali na strani svojega gospodarja;
zato se jim ni videlo potrebno, ponehati v delu
zavoljo te ženske, ki je tako ni ljubil nihče, še
družina v Soteski ne!

Kontesa je obstala na mali višini, od koder
so se videla posekana drevesa in tudi mesta,
kjer so stala prej. Hipoma (da Bogomir niti
opaziti ni mogel, kje ga je vzela) se ji je prikazal
obris iz katastra v nežni ročici; na vratu
svojega konja ga je razprostrla ter z rožnatim
prstom pričela kazati mejno črto.

»Sedaj vidite sami!« je izpregovorila zmagonosno.
»Ti posekani hrasti so stali v ravni
vrsti!«

»Res je, grofica!«

»A tu na obrisu je mejna črta kriva, saj
vidite! To je mesto, kjer stojiva, in to je mejna
črta! In ta je odločno kriva! Saj vidite!«

»Res je, grofica!«

»Saj vidite, da so posekani hrasti stali na
soteški zemlji?«

»Res je, grofica!«

»Torej pripoznate svojo krivdo?«

Bogomir ni videl ničesar, negoli beli prstek,
ki je plula ž njim po papirju! Ali skesano je
pritrdil: »Res je, grofica!«

»Dobro! Ravno prav, da prihaja moj oče,
grof Anton! Ž njim lehko uredite vse! Zna se,
da hrasti ne smejo Vaši ostati!«

Po gozdni poti je prijezdila tedaj dolga,
koščena oseba grofa Antona. Nekoliko začuden
je bil, opazivši hčer v družbi tujega človeka.
Kontesa mu je takoj razložila stvar ter mu z

veliko slovesnostjo predstavila mladega soseda.
Potem pa oba zapusti, češ, da sedaj lehko sama
vse opravita.

Ko je oddirjala in se skrila v zeleni gozd,
izpregovori grof Anton skoraj šaljivo:

»Torej ste res voljni hčeri moji na ljubo
pripoznati mejo, kakor Vam jo je ravnokar
izkazala? Ped zemlje je in nekoliko ubogih
hrastov!«

»Čemu ne?« odgovori Bogomir lehkodušno.

»Hraste prodajva in tisti denar dobodi
cerkev v Rakovcu, če Vam je prav tako, gospod
Lesovej!«

»Čisto, kakor želite, ekscelenca!«

»Vidim, da ste mehak sosed in da je z
Vami lahko izhajati! Ali sedaj je še nekaj!«

Bil je malo v zadregi.

»Kontesa mi bode tičala ves mesec na
vratu, če z Vami ne sklenem kaj — pismenega!«

»Vse podpišem ...«

»Veste kaj, gospod Lesovej, Soteska ni
daleč odtod. Pojdiva tja in podpišiva kaj površnega,
da bodem potem metal pesek v oči
svoji hčeri. Bodite uverjeni, da mi do vse
stvari ni prav nič. A kontesa mi drugače ne
dá mirú!«

»Kakor ukazujete, ekscelenca!«

Osemnajsto poglavje.

Stanko Vraz.

Nekoliko streljajev pod železniško postajo
Grčavo, o kateri se je govorilo v prvem poglavju,
se dviguje na strmi pečini Soteški grad.
Globoko pod njim se vije nam znana Rakovška
dolina in modra reka po njej. Od nekdanjega
starega grada je ostal samo širok stolp, tičeč
tik propada. Gledal je ta stolp pač še tiste
čase, ko so spodaj v dolu turške čete napajale
svoje konje v zeleni vodi, in čul je tudi obilokrat
razljučenih Osmanov rjovenje, ki so brezuspešno
naskakovali skalino, kjer so imeli varno zavetje
spoznavavci svete vere! Historičnega pomena je
to selišče soteških grofov. V starem stolpu
ti kažejo še sedaj sobo, v kateri je spal nesrečni
Kacijanar, in pripoveduje se tudi, da se
je tu nekaj časa skrival sloveč slovenski reformator.
Učakal in prebil je ta stolp stotere nesrečne
usode slovenskega rodu. Ni čudo torej, da se mu
jeklenih časov jekleni zob pozna na vseh oglih.
V zidu so se napravile razpoke široke in dolge; v
njih pa gnezdijo vrabiči in od njih gnezd visi stara
umazana slama po stari, nesnažni steni navzdol.

Na omenjeni stolp se naslanja novi, v
čveteroogelniku zidani grad, s prostornim dvoriščem,
visokimi sobami in z zračnimi mostovži.

Tu sem je pripeljal grof Anton svojega
soseda tisto jutro. Pred grajskimi hlevi, ki tiče
skriti v gozdu, sta oddala konja ter peš korakala
potem med vrtovi proti graščini. Stopivšemu
na dvorišče se je zdelo Bogomiru, kakor bi
žive duše ne bilo v poslopju: vladala je znana
smrtna tihota, ki navadno vlada po aristokratskih
dvorcih. Od nekod je pridrl črn pes
in skakal okrog grofa, a ni se upal zalajati, da
ne bi motil splošnega miru. Grajski oskrbnik
se odlušči nekje pri steni ter prihiti s sklonjenim
telesom. Zgoraj na mostovžu pa zapoje zvon,
v znamenje, da je hišni gospodar prestopil
prag svojega gradu.

Vstopijo v pisarno pri oskrbniku. Tu se je
napravilo pismo, kratko in površno, ki sta ga
grof in Bogomir slovesno podpisala. Po končanem
tem opravku se je hotel Bogomir posloviti; ali
grof Anton ga je povabil, da bi stopil ž njim
v gorenje prostore. Bogomir se izgovarja s svojo
slabo obleko. Oni pa je odgovoril z veliko
ljubeznivostjo:

»Kaj hočete! Saj smo na kmetih! In pri
kontesi se bodete vendar poslovili!«

Vdati se je moral. Po širokih stopnicah
odkorakata navzgor po mehki pogrinjači, da se
ni čul korak. Ves čas je govoril grof priljudno;
povpraševal ga je posebno vestno, če ima obilo
divjačine po višavskih logeh in če je kaj prida
prepelic ali jerebic. Močno se začudi, čuvši, da

Bogomir niti lovec ni in da nikdar puške v
roke ne vzame. Na hodniku jima pride kontesa
Lina naproti. Če je bila poprej na konju videti
ponosna in nekako nedosegljiva, se je videla
pa sedaj Bogomiru milejša, ker je nosila domačo,
krajšo obleko.

»Kako je kneginji?« vpraša grof skrbno.

»Nisem še bila pri njej, kar sem prišla iz
gozda!«

Takoj se obrne grof k Bogomiru in reče
z važnim in pomenljivim glasom: »Seznaniti
Vas hočem z materjo rajne svoje grofice, s
kneginjo Teansko. Radostilo jo bode, videti Vas!«

Bogomir se globoko prikloni. Grof je govoril
tako, da se je moralo čuti iz naglašanja njegovih
besed, da hoče mlademu znancu izkazati visoko
čast. In res je bila vsa grofovska obitelj uverjena,
da je kneginja Teanska največji zaklad
nje hiše!

Strežaj jim odpre vrata v solnčnato sobo.
Skozi široka okna se je videlo daleč po zeleni
ravnini in ob straneh na vinske gorice, nad
katerimi je tedaj vrela poletna vročina. V tej
sobi, tik okna je sedela na mehki blazini stara,
siva ženica. Prvi hip, takoj pri vstopu Bogomir
niti njene glave opaziti ni mogel: tiščala se ji
je globoko med ramama, skrita med čipkami.
To je bila kneginja Teanska!

Kontesa Lina je takoj hitela proti oknu in
Bogomir se je čudil, kako hitro so se ji razstopile

ostre črte po obrazu in kaka ljubezen ji je
zažarila v očeh! Pred starko se je zgrudila na
kolena in z nekako sveto strastjo je pritiskala
vele in rjave njene roke na cvetoča svoja usta.
Skrbeče je povpraševala, kako je danes kneginji,
če ji solnčna vročina ne škoduje, če so ji vestno
stregli in če kaj zaukazuje? Kneginja se je
dobrovoljno zasmejala, položila roko na dekletovo
glavo ter izpregovorila:

»Hi! hi! golobica draga, kaj naj mi je?
Kaj naj mi je? Glej, tu pri oknu imam solnčnato
ravan in vinske gorice. Moj Bog, da jih v sivi
svoji starosti še smem gledati, to je največja
dobrota! Moj Bog, česa naj si še želim? In
vidiš, ravno prej se mi je dozdevalo, da gledam
visoko v modrem zraku sivo ptico, ki se je
mogočno zibala na solnčnatem polju, mogočno
in ponosno! Pa sem si dejala, taki smo bili,
nekdaj, v mladosti hi! hi! Tedaj smo razprostèrali
peroti, kakor bi Boga ne bilo nad
nami. Kakor sokol v sivem zraku! Ali gospod
Bog pošlje svojo strelo in razdrobi mu peroti
ž njo, da ošabna ptica strmoglavi potem v
silni propad! Tako je z nami! Gospod Bog nas
udari in potem je konec ponosnemu povzdiganju!«

Videla je, kako je silila dekletu solza v
oko; tudi starki sami je prihitela debela kaplja
na lice.

»Čemu bi jokali, srce moje! Saj mi je še
dano gledati v zorno ravnino in, kar je še
mileje, gledati v zornejše tvoje oko, ljuba,
draga moja!«

Med solzami sta se smejali.

»Meni se je zdelo,« izpregovori kneginja
potem, »da je nekdo prišel s tabo. Kdo je to,
otročiček moj? V sobi ne vidim tako dobro,
kakor tedaj, če zrem na planine, pod jasno nebo!«

»Jaz sem,« odgovori grof Anton, pristopivši
k oknu, »in pripeljal sem ti mladega soseda,
svojega prijatelja, gospoda Lesoveja z Višave!«

»Lesovej, Lesovej!« in kneginja se živo
obrne k Bogomiru, ki je bil z grofom pristopil,
»čakajte no, čakajte no, kje sem že čula to
ime! Bog, pomagaj mi vendar! Pot življenja
mojega je že tako dolga, da so mi njeni pričetki
zaviti v gosto meglo. Koliko sem jih
srečala popotnikov na tej dolgi poti, so me
prehiteli in pred mano dospeli v groba zavetje,
a jaz sem pozabila njih imen! Lesovej! To je
krasno, da me obiščete, ki sem stara in vsej
zemlji v breme, hi! hi!«

Bogomir ji poljubi roko.

»Lesovej,« prične kneginja zopet, »to ime
sem že čula, ali sam sveti Odrešenik vedi, kje?«

»Na Višavi je gospodar, mama!« dostavi
grof Anton.

»Na Višavi! Sedaj vem vse, hvalo Bogu,
sedaj vem vse! Ali časih smo rekali tistemu

kraju: na Nižavi! To je bilo tedaj, ljubi otročički
moji, ko vas še na svetu ni bilo. Na
Nižavi ste torej? Sveta pomagavka, česa človek
učaka! Tam je bilo časih jezerce, ki je zamrznilo
v zimi, da smo se brez skrbi drsali po
svetli površini. Kje so časi! Ali je še ta tolmun
tam doli, sredi kostanjevega lesa? Ali je to vse
še tako, kakor nekdaj?«

»Vse še tako, svetlost!« odgovori Bogomir.

»Nekdaj v trdi zimi nas je povabil grof
Lenart, oče tvoj, dragi mi Anton, semkaj v
Sotesko. Prišlo nas je kakor prepelic, če se
spomladi vračajo z juga. Hrupno življenje se je
pričelo v gradu in nekaj tednov ni prenehalo.
A ti, ljubi Anton moj, si bil tedaj še otrok in
Veliki Napoleon se je bil ravno vsilil na prestol
francoski. Tu v Soteski pa smo živeli radostno
in na ledu nižavskega tolmuna smo imeli svoja
zbirališča. Torej je to še vse tako, kakor
nekdaj?«

»Vse, svetlost! Samo ljudje so pomrli!«

»Drugi rod je nastopil! Kaj je naravneje
nego to? Rod človeški je kakor list na veji.
Veja ostane, list pa odpade v jeseni!«

Gledala je nekaj časa pri oknu v globoko
ravan in premišljevala.

»Tisto zimo,« se je oglasila zopet, »je
zahajal v našo družbo mlad človek, skoraj še
otrok in v letih, ko se še ničesar ne ve o resnosti
življenja. Sin je bil gospodarja na Nižavi;

rdečih, cvetočih lic je bil, in v našo družbo je
prišel, kakor list s pogorske trepetlike, če ga je
sapa zanesla v gosposki, po francoski šegi
ostrižen vrt! Gospod Gregor smo mu rekali in
radi smo ga imeli, dasi nam ni bil vrstan po
rodu. Ali sem Vam že pravila, kako sva se
poslovila z gospodom Gregorjem tisto zimo?«

»Ne še!« se oglasita grof in kontesa. »Povej
nam, mama!«

»Naj bo, naj bo, ker ravno govorimo o
Nižavi! Ko smo se odpravljali zapustiti gostoljubni
dvor grofa Lenarta, je prišel tudi gospod
Gregor, da bi se poslovil pri nas. Srečala sva
se na stopnicah. »Prišel sem, da se poslovim,
kontesa,« je izpregovoril mehko in po vsem
obrazu se mu je razlil rdeči žar. »Bog Vas obvaruj
srečnega, gospod Gregor!« sem odgovorila
ter mu podala roko. »Tu sem Vam, kontesa,
nekaj prinesel!« In še bolj ga je oblila rdečica.
Pazno se je ozrl na vse strani. Nikogar ni bilo
čuti. Nekje iz obleke je vzel v beli papir skrbno
zavit rdeč cvet. Kje ga je dobil v zimi, ne
vem. Ponudil mi ga je in zdihnil: »Morda se
bodete časih spominjali mene!« Vzela sem ga;
obledel mu je bil obraz, da se mi je zelo, zelo
smilil. Čudna bolest mi je prešinila dušo. »Ali
se ne bodete poslovili pri druzih?« sem vprašala
tesno. »Čemu tudi?« je odgovoril lahno, »če
mi Vi, kontesa, podaste še enkrat roko, potem
je vse dobro!« — »Z Bogom, gospod Gregor!«

Zopet se je pazno ozrl na vse strani in mi
potem vroče poljubil roko, da se mi je popolnoma
zmedla mlada glavica. »Z Bogom,
kontesa, čemu naj se poslavljam pri druzih?
Morda se bodete časih spominjali mene!« —
Še sedaj ga vidim, kako je s solznimi očmi počasi
odhajal po stopnicah navzdol. Spodaj pri izhodu
se je obrnil še enkrat za mano; jaz pa sem v
tistem hipu pritisnila rdeči cvet na ustna in pri
srcu mi je bilo tako bridko, da bi se bila najrajša
zjokala. »Hvala kontesa!« je dejal še,
potem pa mi je za vedno izginil iz pogleda. Moj
Bog, bili smo še vsi otroci tedaj in gospod
Gregor je imel morda komaj osemnajst let; ali
nosil se je, kakor ste videli, resno in moško. Že
tedaj je vedel, da ločijo naju visoke, neprestopne
stene. Prosil je samo, da bi se ga morda
spominjala časih. Pa sem ga hitro pozabila!
Vidite, gospod Lesovej, to je bila prva ljubezen
moja, hi!hi!«

Pristavila je še: »Bog ve, če še živi gospod
Gregor? Ni mogoče skoraj! Nikdar nisem čula
pozneje o njem. Morda ste ga poznali?«

»Po Vaših besedah, svetlost, sodim, da je
bil to stari oče moj Gregor Lesovej, ki je bil
sin Huberta Lesoveja. Letá pa je v tistih časih
gospodaril na Nižavi. Dolgo je tega, kar je
umrl Gregor Lesovej!«

»Vidite,« odgovori kneginja živahno, »saj
sem vedela, da sem že čula nekdaj Vaše ime

Lesovej, da, Gregor Lesovej! Torej je tudi
mrtev? Seve, seve, od tedaj je sedaj več nego
pol stoletja in v zemljo moramo vsi! Ali to
vas dolgočasi, otročički, to vas dolgočasi!
Umejete li peti, gospod Lesovej?«

»Za silo.«

»To je krasno, to je krasno!« se razradosti
kneginja. »Pri nas v Ogrski poje ljudstvo
svoje pesmi, ki ti krčijo dušo, če jih čuješ v
večernem mraku. Ali Vaše ljudstvo tu okrog
kaj poje?«

»Poje, svetlost!«

»Kako? Ali nemški?«

»Slovenski.«

»Kaj je to?«

»Jezik, ki ga rod tu govori.«

»Moj Bog, ali to ljudstvo tudi govori
svoj jezik!«

Kontesa, ki je od strani z veliko radostjo
opazovala, kako je kneginja zgovorna z novim
gostom, se je oglasila tedaj: »Gospod Lesovej,
tu imate še tesnejše stališče, kakor meni nasproti!
Le dalje ga izprašuj, mama!«

»Bi Vas li utrudilo, če mi zapojete narodno
pesem, tu pri Vas v navadi? Močno sem radovedna!«

Pri tem mu je kneginja posegla po roki,
da bi prošnjo svojo s tem še bolj podprla.
Skoraj se je hotel braniti; prosil je tudi grof
Anton in ko je končno še kontesa obljubila,

da ga hoče spremljevati na klavirju, mu ni
ostajalo druzega nego vdati se. Grofica je
hitela h klavirju ter ga pričela prebirati, da so
strune mogočno zapele. Bogomir je pel s tresočim
glasom in nikakor ne pravilno. Zapel je o
»Zagorskih zvonovih«, znano melodijo, ki je
navzlic preprostosti svoji podobna žarku krvi,
kipečemu iz umirajočega srca! Radovedno je
poslušala kneginja. Ko je končal, mu je dajala
pohvalo aristokratska družba in kneginja sama
mu je gorko stiskala roko. Zopet so sedli k
oknu tik kneginje.

»Čudno,« je izpregovorila, »da se povsod
po širni zemlji v ljudskih napevih izraža globoka
žalost. Če jih poslušaš, se ti zdi, kakor
bi čul peroti večne smrti, s katerimi veje neprestano
nad človeškimi rodovi!«

»Kdo bode vedno o smrti govoril!« se
oglasi grof Anton. »Povej nam še kaj, kako je
bilo nekdaj, mama!«

»Res, res, povej nam še kaj,« dostavi
grofica. »Saj imaš pri gospodu Lesoveju še
nekaj dolga, ker je ravnokar ustregel tvoji
želji!«

»Kaj vam hočem povedati?« vpraša kneginja,
»spomin moj je knjiga, v kateri je ljubi
Bog vse prečrtal, vse izbrisal!«

»Povej nam kaj o vojvodinji Korneliji
Amaliji!« prosi kontesa.

»O Korneliji Amaliji!« Takoj se je starki
razjasnil obraz. »Ali vam še nisem pravila o
Korneliji Amaliji!«

»Ne še, vsaj vsega nama še nisi povedala!«
se oglasita grof in njegova hči. Dasi sta že vse
obilokrat čula, vendar nista hotela kneginji
kaliti veselja, ki je s spomini na čase pretekle,
kakor je pri starih ljudeh navada, si rada sladila
pikro sedanjost sive starosti.

»Torej vam še nisem pravila o njej!« se
začudi kneginja. »Poslušajte torej, da bodete
vedeli, kako posvetni blesk in posvetna moč ne
daje sreče, ki je dar vesoljnega Boga! Po
milosti veličastnega, sedaj v Bogu počivajočega
Friderika Avgusta sem bila poklicana na dvor
k cesarski visokosti, vojvodinji Korneliji Amaliji,
blagega spomina. Vzorno bitje je bila ta hči
visocega vladarja; v prsih pa je nosila vroče
srce, ki ji je pozneje rodilo toliko gorja! S
prečudno ljubeznijo sem se je oklenila; ali ona
me je tudi ljubila in v trenutkih, ko ni čulo
drugo človeško uho, me je osrečila z dovoljenjem,
da sem jo smela tikati kakor prijateljico.
Moj Bog, kaj tacega se sme pripovedovati sedaj,
ko so davno že vsi pomrli, ki so z mano gledali
tiste dni!«

Nekaj časa je molčala. Potem pa je pozabila
na družbo in sama v sebi je začela govoriti:

»Mrtvo je njegovo veličanstvo, Friderik
Avgust; mrtva cesarica mati Leonora in mrtva

si tudi ti, Kornelija Amalija! Nad zvezdami
kraljuješ sedaj in se oziraš na revno zemljo,
kjer si morala, dasi si se rodila med najvišjimi,
pretočiti toliko solz, prenositi toliko srce morečih
bolesti!«

Predramila se je zopet. »O čem sem Vam že
pravila, preljubi otročiči?« je vprašala mehko.

»O vojvodinji Korneliji Amaliji,« odgovori
kontesa rahlo.

»Res je, o Korneliji Amaliji. Pa je bila
tudi prečudne krasote. In da se je porodila v
kmečki koči, bi jo bili poiskati morali ter posaditi
na prestol kraljevi! Njegovo veličanstvo
Friderik Avgust je z železno pestjo tiste čase
pokoril svoj dvor; preganjal je lahkoživnost,
zapravljivost in ves dvor je moral v cerkev
hoditi, kakor bratje v kapucinskem samostanu.
Bog ga blagoslovi, Friderika Avgusta, pravičen
in pobožen zgled je bil podložnikom svojim!
Če je bil jezen, so se pred njim tresli visokorojeni
otroci njegovi: bil je pravičen, ali oster
vladar! Tiste dni se je vpeljal pri dvoru sin
visocega dostojanstvenika, knez Aleksander
Teanski. Živel ni v redu in s tolpo šumečih
prijateljev je spravil obilokrat cesarske oblasti
in gosposke v velike stiske, ker niso smele
vsega prezreti. Na dvoru je bil priljubljen, ker
se je vedel nositi kakor jagnje in ker je redno
dohajal k službi božji! Trdilo se je, da je najkrasnejši
mož v vsej Evropi. Vsekako pa je bil

človek predrznega, silno predrznega značaja, in
ker se je pregrešil proti milosti božji, je moral
potem vse dni svojega življenja piti grenki
kelih gorjupe pokore! Kmalu so sikali jeziki,
da se knez Aleksander ni bal dvigniti pogleda
še celo do njene visokosti, preblažene Kornelije
Amalije.«

»V Hellbronnu je imela vojvodinja Kornelija
Amalija svoje letovišče tisto polletje. Osamljen,
pozabljen cesarski gradič je to, sredi mogočnega
parka. Sama si je bila izprosila Hellbronn
pri visokem očetu, ki ji ni mogel odreči nikake
želje. Tam je torej bilo! Odpravila je bila nekega
jutra drugo spremstvo, a mene je obdržala pri
sebi. Z visoke sobane sva zrli na zeleno drevje
v vrt. Na steno pri oknu je naslonila glavico
s tistimi historičnimi zlatimi lasmi, ki jih še zdaj
opazujete na podobah njenih. Zamišljeno je
gledala na modro nebo, kjer so se okrog solnca
zbirali rumeno obrobljeni oblaki.«

»Margerita,« je izpregovorila zamolklo,
»Margerita, danes bo prišel!«

»Kdo, visokost?« sem vprašala začudena,
in v hipu me je pretresla groza.

»Kdo? Knez Aleksander!« je zdihnila in
kakor zora se ji je razširila kipeča kri po
nebeškem obrazu.

»Visokost, knez Aleksander Teanski! In
semkaj bo prišel in brez vednosti Njegovega
Veličanstva?«

Ni mi takoj odgovorila.

»Ali meniš, da se nisem dolgo, dolgo
bojevala, Margerita! Sedaj pa — ne morem
več! Moj Bog, Margerita, kako sem nesrečna!«
Topila se je v solzah in bridko je jokala.
Omečil bi se bil kamen; morala sem se zjokati
nad njo, ki je v blesku svojem solze pretakala
kakor drugi smrtniki ter neprestano vzdihovala,
da je nesrečna kakor drugi smrtniki! Kakor
otrok me je objela in na srcu mojem je počivala
njena prekrasna glava.

»Danes mi je obljubil priti! Pri stranskih
vratcih ga bodeš pričakovala in po skrivnem
hodu pripeljala semkaj! Grofica Tvrdovska pa
bode zadrževala drugo družbo. Jeli, Margerita,
da storiš to meni na ljubo! Saj bo samo danes
in potem nikdar več!«

Kako bi se bila mogla protiviti tej prošnji?
Zgodilo se je, kakor je želela. Po skrivnem hodu
sem ga ji pripeljala. Stopivšega v to svetišče
ga niti najmanjša stiska ni preobdala. S srečnim
obrazom je pristopil k njej ter ji poljubil roko.
Njej pa je deviška sramežljivost izvabila nežno
rdečico na divno lice. In ko je dvignila trepalnico,
se je usul iz veličastnega očesa žar
neskončne ljubezni proti njemu, ki je bil tedaj
brez dvojbe najdrznejši človek svojega stoletja!
Zastajala mi je kri pri srcu, ker sem imela
zavest, da ničesar dobrega nastati ne more.
Sedli smo. O ljubezni nista govorila; kadar pa

so se srečali pogledi, se je izlivalo srce v srce!
Svoje kneginje še nikdar nisem videla v taki
sreči, taki radosti. Hotela je, da bi se čutil
čisto kakor v domači obitelji, in verujte mi, da
ga je prisilila, v pravem pomenu besed prisilila,
da je moral prižgati dehtečo cigaro! Dolgo se
je branil in vse mogoče ugovore koval. Nič mu
ni pomagalo, vdati se je moral visoki njeni želji.«

»Pri nas se ne sme dolgočasiti knez
Aleksander!« je dejala živahno.

»Visokost,« je odgovoril vdano, »ali mi je
Bog res tako nesrečno ustvaril lice, da ne kaže
tiste sreče, ki jo uživam sedaj!«

»Margerita! Knez Aleksander ima slabost, da
puši, in čemu bi tega ne storil pri nama! Sicer pa ima
še marsikatero slabost, ki jo bomo opustili odslej!«

Milostivo se je smejala. Poljubil ji je ročico
in jo osrečil s pogledom, kakor ga je imel v
oblasti svoji samo knez Aleksander, najlepši
mož v vsej Evropi!

Hipoma je tedaj v sobano prihitela grofica
Tvrdovska.

»Visokost! Njegovo Veličanstvo!« je vzkliknila.
Prvi mah nismo vedeli, kaj bi počeli. Bila
je to strela z jasnega neba. Knez je odhitel v
sosednjo sobo, dasi ni imela izhoda. Pri tem
mu je odpadla tleča cigara in utegnila sem
komaj toliko, da sem jo zakrila s široko obleko
svojo. Že se je čul zunaj v sprednjih sobanah
ostri glas cesarskega očeta. Friderik Avgust

je imel navado, da je obilokrat neoglašen prišel
k svoji ljubljenki Korneliji Amaliji. Tudi tisti
dan se je zgodilo tako. In kakor sem stara,
dragi moj (tu se je obrnila kneginja Teanska
k Bogomiru) in kakor so mi otemneli duha
pogledi, stoji mi vendar še dan danes vzvišena
oseba njegova pred duhom. Tiste dni še ni bil
prestar in telo njegovo je bilo še gibčno in
polno življenja. Na visokem čelu mu je kraljevalo
pravo veličanstvo. Še celo tedaj, kadar je bil njega
vzorni obraz miren, je pretresal strah dvornike.

Brzo je vstopil ter obstal pri vhodu. Globoko
sem se priklonila. Ko sem dvignila obraz, je
stal še vedno pri vhodu in v solncu se je
izpreminjalo zlato na obleki njegovi. Tedaj v
tistem trenutku sem prvič v svojem življenju
opazila, da so se mu krog senec kazali že sivi
lasje. Bil je to najgroznejši trenutek v življenju
mojem in vse misli so tako rekoč okamnele v
meni. Samo zavest me je navdajala, da ima
Njegovo Veličanstvo že tudi sive lase. O drugem
niti misliti nisem mogla! Vojvodinja je bila
prihitela k njemu ter mu je poljubovala roko,
s katero ji je potem pogladil lice.

»Kako je, ljuba moja?« je vprašal milostivo.
»Krasno imate tu na deželi!«

Pristopila sta bliže k meni. Friderik Avgust
se je pričel ozirati po sobani, po kotih, po
stropu in končno je izpregovoril, odločno z
nemilostivim glasom:

»Mon dieu! Palffy, zdi se mi, da! gotovo
je, nikakor se ne motim, prepričan sem, da
se je tu — odpustite mi izraz — pušil tobak!«

Te besede so veljale meni, ker sem rojena
v stari obitelji Palffyjevi, kar morda niste vedeli.
Tedaj je vojvodinja Kornelija Amalija bledejša
postala nego uniforma Njega Veličanstva. Plaho
svoje oko je obrnila proti meni, ki ji pomagati
nisem mogla.

Globoko sem se priklonila: »Ni mogoče,
Veličanstvo!«

Že sem čutila, kako me je pričelo greti
pri nogah. Ali za življenje svoje bi se ne bila
pregenila tedaj!

»Ni mogoče, grofica!?« In Njegovemu
Veličanstvu je postal glas trd kakor jeklo; na
čelu pa se mu je nabralo temnih oblakov in
vedela sem, da se bode name razlila nevihta.

»Vi gorite, kontesa, za božjo voljo!« je
vzkliknil Friderik Avgust prestrašen. Počasi me
je zapuščala zavest. Tudi je v tistem hipu prekoračil
knez Aleksander prag sosednje sobe;
bil je bled kakor mrlič.

»A,« začudil se je vladar togotno, »Vi ste
tu, Teano! Kako interesantno!«

Čula sem še, da je oni mrzlo odgovoril:

»Da, Veličanstvo! Cesarska visokost mi je
milostivo dovolila, da sem smel trenutek, samo
za trenutek, obiskati svojo nevesto, konteso
Margerito!«

»Skrb mi bode, na cesarski moji besedi,
skrb mi bode, da se kmalu poročita!«

Te nepopisno ironično izgovorjene besede
Njegovega Veličanstva sem še čula, a potem je
zavihral plamen krog mene ter mi ugasnil zavest.

Ko sem ozdravela, se je zgodilo, kar se je
moralo zgoditi. Postala sem kneginja Teanska.
Knez Aleksander mi je bil blag soprog; bil je
pravi steber življenju mojemu. Niti vzdihovati
ga nisem čula nikdar. Ko pa je ležal na smrtni
postelji, je dejal skesano: »Margerita! Vsega
dolga ti še nisem poplačal! In to edino, to mi
greni smrtno uro!« Ali pomislite, da sem bila
od tistega groznega trenutka hroma in da se
potem nikdar več na svoje noge opreti nisem
mogla. Tega je sedaj več nego petdeset let,
kar me kakor onemoglega prenašajo z mesta
na mesto! In vendar je vse življenje svoje posvetil
meni in kakor rečem, niti zdihovati ga
nisem čula nikdar! Kornelija Amalija, poklicana
na kraljevi prestol, je umrla še mlada, mlada
in nesrečna! Meni pa je dano še vedno živeti
in gledati v zorno ravan leto za letom! Da! da!
Kornelija Amalija pa je umrla mlada in nesrečna!
Vidite, ljubi moji, življenje je posvod eno in
tisto: kelih grenke pijače, ki jo nam osladi samo
notranja zadovoljnost. Ali ta je dar božji!« ...

»To so vzorni ljudje, v resnici vzorni!«
si je dejal Bogomir, ko je tisti dan počasi
jezdaril po zelenem logu proti Višavi.

Devetnajsto poglavje.

H. Heine.

Tisto leto se je oglasila zgodnja zima in
sneg je pokrival krajino v dobi, ko je druga
leta še rumeno listje padalo z vej in zlatilo
zemljo pod njimi. Dasi je bila jesen kratka,
vendar je gospodu Ernestu Malcu donesla obilo
dozorelega sadu. Brezuspešno se ni trudil med
vročim poletjem. Kakor bi jo bil vihar raznesel
po deželi, tako jadrno se je razširila vest, da
je sam knez in škof Janez Evangelist obiskal
Nižavo ter njenemu lastniku javno izročil najboljše
versko izpričevalo. Pobožna srca so se
topila v veselju o spokorjenem tem grešniku!
Ko je pričetkom jeseni stopil pred občinstvo
z velikanskim podjetjem, so mu bile vse bogoljubne
duše vdane. Do tedaj je sekal Malčevemu
blagostanju rudnik, o katerem se je v prejšnjih
poglavjih že govorilo, globoke rane in polagoma
je bil pogoltnil starih trdnjakov obilo vreč, ki
so ležale nekdaj v Vida Lesoveja železnih zabojih.
Ravno isti rudnik pa je postal Ernestu
Malcu kar čez noč vir neusahljivega dohodka.
Mož je porabil čase, v katerih je živel. Seve,
da je moral tajiti pri tem svoj značaj ter umoriti
v sebi vsako stalno prepričanje. A kaj če to
v časih, v katerih sta špekulacija in sleparstvo,

če sta se vedeli zaviti v tančico hinavstva, bili
prava in edina zapovednika nevedne in zaslepljene
tolpe!

Z denarji, ki mu jih je naštel stari Sodar,
je »olepšal« Ernest Malec jamo in nekega jutra
so zadeli na posebno bogato žilo, ki je do
sedaj nesrečnemu rudniku obetala najlepšo
bodočnost. Takoj se je razneslo med narod, da
tiči v Ernesta Malca rudniku neskončno bogastvo,
in da ga je treba samo izgrebsti! Tudi se je
dostavljalo, da Malec sam ničesar opraviti ne
bode mogel, ker nima zadostne zaklade, in da
bi pač bilo najbolje, če bi večja družba stvar
vzela v roke. Vsi pa so bili edini v tem, da korist
dežele zahteva, da se ima kaj storiti! Videlo se
je torej vsakemu naravno, ko je pričetkom
jeseni gospod Ernest Malec v družbi beležnika
Sodarja osnoval delniško društvo, ki je prevzelo
nalogo, z rudnikom po vseh pravilih in predpisih
rudoslovja pametno in uspešno gospodariti
ter iz njega izkopati, kar bi se izkopati dalo!
Zavladalo je splošno navdušenje in ko so umetno
okrašene delnice zagledale beli dan, se je trgalo
občinstvo zanje. Ko pa se je celo zvedelo,
da se je sam knez Janez Evangelist vpisal v
kolo delničarjev, ni se mogla ustaviti več reka razljučenega
dobičkolovstva: kar se je v trudu
dolzih let prihranilo, je moralo zapustiti skrite
predale in se izpremeniti v lepo obrobljeno delnico
novega društva, ki se je potem v skrivni predal

z večjim veseljem spravila nego poprej v trudu
dolzih let težko prisluženi denar! Delničarji so
se množili kakor gobe po dežju; tako zelo so
se množili, da je moral še celo Ernest Malec
lepo število delnic prodati, ki si jih je bil pridržal
v imenu poplačbe kupne cene, ki mu jo
je dolževalo novo delniško društvo za prevzeti
rudnik. In še hvalo so mu peli, ker je bil tako
nesebičen, da je imel rajši denar nego pa
delnice, ki so mnogo več donašati morale od
gotovine!

Staro bogastvo se je povrnilo na Nižavo,
in veljava starega rodu ni bila nikdar tako
mogočna kakor tiste dni, ko so se delnice novega
društva trosile po deželi ter polnile Ernestu
Malcu prazno blagajnico. Vse se je posrečilo,
in da bi se iznova pridobljena sreča za trdno ohranila
obitelji, se je sklenila zakonska zveza z imovito
obiteljo Sodarjevo, da se je tako veliko imetje
spojilo z drugim velikim imetjem, kar je mnogobrojnim
delničarjem dajalo še več upa, še več
poguma! Podjetje, podprto po obiteljih, kakor
sta bili Sodarjeva in Malčeva, nikakor ni moglo
splavati po vodi. To je moral uvideti vsak
človek in zategadelj so morali takoj utihniti
nekateri bojazljivci, ki so opominjali občinstvo
k pozornosti in treznemu preudarku.

Stari Sodar je sedaj, ko je prijatelj Malec
imel lepo žetev, zahteval svoje plačilo. Jesenskega
jutra se je oglasil na Nižavi, črno oblečen;

na glavi pa mu je tičal visok star klobuk, o
katerem se nikakor ni dalo določiti več, kdaj
je bil v modi. Pripeljal se je na vozu, v katerega
je bil vpregel počasna in težka konja, ki sta
navadno vinske vozove vlačila po rakovškem
klancu. S sabo je pripeljal stari poštenjak velik
šop dišečega cvetja ter se s tiho zadovoljnim
tolstim obrazom izvalil z neokornega voza, da
je letá na vseh mestih zastokal in zaječal.
Sopihaje in zdihaje je vstopil pri Malčevih in
poprosil očeta za hčer Meto. Ni se mu odbila
prošnja, in ko so bledega dekleta povprašali,
je bila z vsem zadovoljna.

Stari ženin pa je v svoji sreči Ernestu
Malcu, ki ga je od tedaj prišteval k svoji
obitelji, razodel še drugo veselo novico.

»Če sem oženjen,« je dejal s sladkim
glasom, »kaj čem s sinom v hiši? Ali ni res taka?«

»Naj se tudi oženi!« odgovori Malec.

»Vidiš, tako se bo zgodilo! Izbral sem mu
nevesto in ker je bil zmerom ubogljiv otrok,
je poslušal očetove besede, ne da bi bil ob
enem prešteval izbrani nevesti sive lase na
glavi! Dober otrok je Nande moj!«

»In katero si mu izbral?« vpraša Malec
zaspano. Stvar ga je silno malo zanimala.

»Katero? No, Murnovko! Ta ima denar in
vzela ga je rada!«

Ko Malec ničesar ni odgovoril, dostavi
Lavrencij, da bi bilo pač najbolje, če bi se

oboje ženitovanje napravilo še pred adventom,
in če bi se oboje ženitovanje slavilo skupno —
na Nižavi.

»To bi bilo tudi najceneje, ker tako ženitovanje,
ljubi moj, je preklicano draga šala! To
vem predobro! Ko sem se pred štiridesetimi
leti oženil s prvo svojo ženo, me je stalo denarja,
da sem bil ves trd! Ali tedaj, dragi moj, smo
dobivali živež skoraj zastonj!«

Ernest Malec je bil zadovoljen in ko so
bledo nevesto povprašali, je bila isto tako zadovoljna.

* * *

Že v dan pred dvojno poroko se je zbralo
na Nižavi nekaj gostov. Domači sin Viktor je
bil tiste čase zopet stopil v vojno službo, iz katere
ga je bila prej nekdaj pognala preobilnost
nadležnih dolgov. Nepričakovana sreča nižavske
obitelji ga je plusknila kvišku; plačal je
dolgove in zopet stopil med častnike ulanskega
polka.

Ta je tedaj že dan pred poroko dospel
na Nižavo. S sabo pa je pritiral dva tovariša,
plemenitnika, ki sta ž njim že poprej v garniziji
popijala in z novopečenim častnikom uganjala
vsakovrstne šale, ki jih ta v radosti svoji,
da ima aristokratske prijatelje, niti opazil ni.
Bila sta to baron Krušič in grof Welser.

Nadčastnik baron Krušič je nosil na velikanskem
telesu drobno in s telesom v nikaki

primeri stoječo glavico. Njegov obraz je bil
navaden, tako rekoč vsakdanji, in da si ni česal
redkih las v velik rep krog ušes, bi ne bil
kazal niti najmanjšega plemenitaškega znaka na
sebi! Pod nosom so mu visele velikanske brke,
podobne ledeni sveči. Te brke so dajale
drobnemu obrazu nekaj smešnega, da bi se bil
človek najrajši glasno zasmejal, če je moral
gledati baronov otroški obrazek in velikanske
brke, ki so zakrivale lep kos tega obrazka. Ali
naš baron si je bil v svesti, da so brke največji
kras, s katerim ga je oblagodarila priroda.
Zategadelj jih je neprestano sukal z drobnimi
prsti in posebno tedaj, če je bil v družbi, v
kateri so se nahajale ženske. Imel je tudi svojstvo,
da se je mnogo in glasno smejal in da je skoraj
po vsaki drugi besedi vpletal med govorico
vprašanje: »Bin ich nicht ein verfluchter Kerl,
was?« To je vse, kar vemo povedati o baronu.

V nasprotju z baronom pa je bil grof
Welser tenak častniček, nizke postave in bledega
obraza, ki niti brk imel ni! Glavno svojstvo mu
je bilo, da je rad pil šampanjca. Govoril je
zaspano in ne mnogo. Tolikanj bolj pa je klel!
In če se je pričelo besedičiti o kaki opolzli
stvari, tedaj se je grof Welser hipno oživil in
na blaziranem obrazu se mu je napela vsaka
žila. Če je bil pijan, je bil nevaren človek,
ker je pri najmanjši priliki takoj rad potegnil
orožje.

Četrti v družbi je bil neki vitez Lanski,
ki se je šele v Lukovcu pridružil vojakom ter
se jih tiščal potem toliko časa, dokler niso
prišli na Nižavo. Vitez Lanski je preživel svoje
dni v Lukovcu, o čem pa je živel, to je vedel
sam Bog nebeški. Kjer je hrumela vesela
družbica, tja se je znal pritihotapiti, da je pil
in jedel drugim na troške. Kjer se je dolgočasila
lepa zakonska ženica, je sukal naš vitez
gotovo dolge svoje ude krog nje. Delal ni nič,
imovit ni bil, ali vendar je živel v veselju in
hrupu! Svoj čas je bil častnik, ali moral je iz
službe zavoljo dejanja, ne posebno častnega, o
katerem pa pozneje ni rad govoril. Pač pa je
poznal skoraj vse častnike v cesarski vojski.

Ta četvorica se je oglasila torej v dan
pred dvojno poroko na Nižavi. Orožje je žvenketalo
in ostroge so brenčale po hodniku kakor
v kaki vojašnici! Napravljali so krika in hrupa,
da ga ponižni dvorec poprej morda še nikdar
toliko ni čul! Posebno Viktor, ki je sam sebi
v novi uniformi neizmerno bil po volji, je kričal
kakor besen, ker je živel v veri, da se pravega
vojaka vojaški značaj razodeva v glasni in
kričeči govorici.

Popoldne okoli treh so se umeknili iz druge
družbe in napravili svoje taborišče v stranski,
oddaljeni sobi. Dasi že silno pijani, so pričeli
v tej sobi piti iznova. Prazne steklenice so
metali v steno, skozi okno, da je razbito steklo

žvenketalo, kar jim je posebno dobro delo, ali
pa po tleh, kamor se je komu zljubilo! Bil je
še velik dan, vendar navzlic temu so jim gorele
sveče! Da bi dejanski pokazali, kako nepotrebno
orodje so stoli in mize, so polegli po tleh, po
podnicah in ležali krog polnih steklenic kakor
nekdaj Rimljani krog svojih skled. Uganjali so
raznovrstne neslanosti, ki jih pameten in trezen
človek ne uganja! Ali ti so živeli v zavesti, da
se nebeško kratkočasijo in da se nosijo kakor
bogovi, ko so srebali nektar na olimpskih vrhovih!

Končno pa je moralo tudi to brezmejno
pijančevanje zaradi enakoličnosti biti dolgočasno!
Prvi se je pričel dolgočasiti baron Krušič.

»Veste kaj,« je izpregovoril, »tole pijančevanje
je sicer pametno!« Tu je odrinil viteza
Lanskega dolge noge, ki mu jih je bil ta
lehkodušno položil na trebuh. »Ti si dolgočasna
zverina, Lanski!«

»Silno dolgočasna!« je dostavil Welser zaspano,
»in prsti me srbe, da bi te s palašem
usekal krog pijanih ušes!«

Lanski je potrpežljivo molčal in junaško pil.

»Če se dobro premisli,« se je oglasil zopet
baron, »je stvar vedno ena in tista!«

»Ena in tista,« mrmra Lanski, »in šampanjca
je tudi že preveč!«

»Molči no!« ga zavrne Welser, »šampanjca
nima človek nikdar preveč! Vsaj pošten človek
ne! Ti Lanski, ti pa si preklicana sirota!«

Takoj je vitez obmolknil, ker se je bal,
da bi ga sicer ne izpehali iz družbe.

»Nečesa vendar nimamo, nečesa nimamo!«
tarnja Krušič. »Potrebne soli nimamo!«

»Česa nimamo?« vpraša Lanski ponižno.

»Vraga, ali ne čuješ? potrebne soli nimamo!« kriči Welser nanj ter dostavi trudno:
»Vse na tem človeku me jezi!«

»Res je, soli ni!« nadaljuje Krušič. »Nekaj
šale mora imeti vsak človek. Ali naj ves čas
tega Lanskega uživam? Tako bedast vendar
še nisem!«

Lanski je molčal in pil.

»Izmisli si kaj, Krušič!« prosi Viktor. »Nesrečen
bi bil, če bi se pri meni dolgočasili
tako izborni prijatelji!«

»Jaz bi že nekaj vedel!« odgovori baron
in vrže prazno steklenico tako ročno proti
stropu, da je nazaj padši priletela Lanskemu
na dolge noge.

»Govori! govori!« sili Malec.

»Predlog moj je tale. Ponižno sedemo k
mizi, odpremo vrata ter čakamo, kdo pride
prvi po hodniku. Kdor pride prvi, nam pade v
plen in malo se pošalimo ž njim!«

»Izvrstno!« kriči vsa družba.

»Pridi, kdor hoti, naš bode!« se dere Welser.

»In če je rodni oče moj!« pritrdi Malec.
»Lepa šala bode!«

»Urá!« vpijejo vsi.

Takoj vstanejo, postavijo mizo na prejšnje
mesto, sedejo k njej ter jo oblože s polnimi
steklenicami in kupami. Tudi sveče pogase in
vrata na hodnik odpro na stežaj. Potem sede
mirno in pazljivo poslušajo. Ali na hodniku se
ni začulo ničesar.

»Vraga, nikogar ne bo!« se zatogoti Krušič.
»Kje li tiči vse? Če pride ženska, prosta ji
pot! To se ve, in med poštenjaki tega posebe
naglašati ni treba!«

»To se ve, to se ve!« godrnja pijani vitez
Lanski.

»Da bi Satan le starega Sodarja privlekel,«
izpregovori zaspani grof Welser, »to bi bila
pečenka za naš lonec! Strela nanj! Ta sivolasi
ženin mi je neprijeten, skoraj še bolj od tebe,
Lanski, ki si vendar tako dolgočasna puščoba!«

»Veseli bodimo, prijatelji!« odgovori vitez
pohlevno. »Čemu me zbadaš venomer, Welser,
saj sem vendar dobra duša, ali ne, Malec!«

»Molčite!« zašepeta Krušič, »nekdo prihaja.«

Zdajci se začujejo na hodniku koraki.
Nekdo je počasi prihajal. Veseljaki v sobi se
skoraj sopsti ne upajo. Krušiču se je zabliskalo
oko, kvišku se je sklonil, da bi bil takoj pripravljen,
če bi oni na hodniku hotel pobegniti.
Kakor rečeno, nekdo je počasi prihajal in ko
je trdo stopal po tlaku, je odmevalo od sten.
Časih je postal in tedaj se je vselej čulo, da
je govoril sam s seboj. Senci enak je prilezel

po hodniku — Filip Tekstor! V mislih je prikorakal.
Ali pri vratih nehote obstane in dvigne
temni svoj obraz proti pijani družbi. Spoznavši
jo, hoče hitro oditi; a že ga je tiščal baron
Krušič za roko in ga rahlo prisilil, da je moral
prav v sobo.

»Kam hočete, prijatelj?« kriči baron radostno.
»Da bi Vi znali, kako težko smo Vas pričakovali,
na kolenih bi nas prosili odpuščanja, da
ste pred našo izborno prijazno družbo hoteli
pobegniti!«

Grof Welser pripravi stol, rekoč: »Dajmo
mu stol, da sede ljubi prijatelj naš. In kako je
bled ta revček! Umekni se, Lanski! Povsod te
je preveč, preklicana duša!«

Lanski se mrmraje odmakne. Welser pa
se obrne z največjo vljudnostjo k Filipu:
»Sedite, prijatelj, sedite! Verujte mi, da se zelo
veselim, ker Vas zopet vidim! Baron Krušič ni
legal, prav res, prav težko smo Vas pričakovali.
Ali Vi ste hoteli pete pobrusiti? To ni bilo
lepo! In prepričan sem, da nas bodete še na
kolenih prosili odpuščanja. To je bila tvoja
ideja, Krušič; a jaz jo potrdim! O tem pozneje!
In na golih kolenih, rečem Vam! Na častno mojo
besedo, še danes hočem videti gola kolena
Vaša! Grof Welser še ni kmalu toliko govoril,
zategadelj bodite uverjeni, poštenjak bledi, da
se bode zgodilo, kar je govoril! Za sedaj pa
mu dajmo piti!«

Pri prvem navalu se Filip nikakor ni zavedel
položaja, ki se je nahajal v njem. Mali
Welser ga potisne na stol ter mu nalije vode
v kupo: »Le pijte, prijatelj! Potem pa nas
bodete na kolenih prosili odpuščanja. Drugo za
drugim! To bo še prijetno danes!«

Tedaj se je hotel izkazati tudi naš vitez
Lanski. Vstal je in pristopil k osuplemu Filipu.

»Tudi jaz se Vam predstavljam,« jeclja s
težkim jezikom, »prijatelj dolgičas, jaz sem vitez
Lanski in moral sem že nekje videti samostanski
obrazek Vaš!«

Bil je čez mero pijan in ko je te besede
govoril, se je opotekal tjainsem. Le z veliko
težavo se je obdržal v ravnotežju.

»Vidiš, dragi moj!« nadaljuje, »rad te
imam, ljubim te, in zategadelj ti hočem očistiti
lice, da bodeš čeden, ker si v čedni družbi.
Ali ne govorim pravice, gospodje?«

»Lanski ima svojo idejo! K ataki, k ataki,
Lanski!« vpije Krušič.

To vpitje je pijanega viteza še bolj ojačalo.

»Poglej,« je dejal, »časih smo taki kuretini,
kakor si ti, pulili perje s telesa, ha! ha!« V
resnici prične nato s prsti grabiti Filipa za
obraz, da bi mu izpulil kaj brade. Letá se
predrami in potisne Lanskega od sebe, da se
je hipno zvrnil po sobi. Obležal je na podnici
in niti vstati ni izkušal, ker je dobro vedel, da

bi mu morali vsi poizkusi izpodleteti. Dobro je
poznal Lanski svoje moči. Zategadelj je mirno
obležal na trdi deski.

»Lanski je ugnan!« izpregovori Welser
trudno. »A mi smo drugačega kova, dragi
moj!«

Tisti hip se je vsilil v razgovor domači
sin Viktor. Do tedaj je sedel tiho pri mizi in
na obrazu se mu je kazala velika notranja zadovoljnost,
da je usoda privedla ravno Filipa
Tekstorja v družbo. Od nekdaj ni rad gledal
tega človeka na Nižavi in sovražil ga je, kar je
pametil svojih dni.

»Pustite ga meni, prijatelj, pustite ga meni!«
se je oglasil zamolklo. »Sam Bog ga mi je privedel,
gospodje, in meni ga morate pustiti!«

»Naj ga ima Malec!« je zaječal Lanski
na tleh.

»Dobro, imej ga!« pravi Krušič.

»Tudi meni je povšeči tako!« dostavi
Welser, »ker si sin te hiše, imaš prednost ti!«

Videlo se je, da se grof srdi, ker se mu
je plen njegove šale tako nepričakovano izvil.

»Hvalo Vam! Storili ste mi veliko dobroto!«

Nato je vstal Malec s svojega sedeža. Le
s težavo se je dvignil in z rokami moral opreti
ob mizo, da so ga držale noge. Tudi Filip je
vstal. Nekaj časa sta si zrla oko v oko. Bledo
lice se je Tekstorju zalilo s krvjo in sovražno
so se mu svetile oči.

»Tvoje je torej vse to delo, nižavski
pleničar,« je izpregovoril suhotno. »Do sedaj
si dremal v temačnem kotu in spoznal te nisem.
A vedeti bi bil moral, da je vse to tvoje delo,
pijani gospod častnik!«

»Zobe kaže!« reče Krušič, »le po njem,
Malec!«

»Danes bo še prijetno tu!« zamrmra grof
Welser.

»Potrpite, prijatelji, učakali bodete, da mi
bo zobal oves iz roke, kakor star konj!«

Nekaj satanskega se je razlilo Malcu po
ničevem obrazu, ko je govoril te besede. Nepopisen
divji srd mu je polnil srce, da se mu
z besedo ustavlja pred vso družbo to človeče!

»Obleka ne dela človeka in uniforma ne
vojaka! Zategadelj me ni strah pred tabo,
prijatelj Viktor! Sicer pa tudi še ni predolgo,
ko si se skrival za materina krila!«

»Dobro! Ta bleda prikazen ima še nekaj
možgan v čepinji! Sabljo na brus; če ne, padeš,
Malec!« kriči Krušič.

»Vraga, danes bo prijetneje, negoli sem
mislil!« dostavi Welser s tiho zadovoljnostjo.

Malec je glasno škripal z zobmi in razburil
se je tako o Filipovih besedah, da prvi hip
niti odgovoriti ni vedel.

»Gospodje, izborni prijatelji moji,« prične
s sikajočim glasom, »vi se hočete s tem človekom
kratkočasiti in res ne vem, čemu bi se ne!

A rečem vam, iz roke mi bo zobal! Do sedaj
pa še ne veste, kdo li je ta interesantni človek,
ki stoji tu pred vami kakor kos umazanega
perila, na drog obešenega. Izkazali ste mu veliko
čast, da ste si ga izbrali sebi v šalo; pravico
imate torej zvedeti, kdo je!« —

Filip se ozre po obrazih okrog: »Upam,
da sem v olikani družbi! Kar pa ti govoriš,
mi napravlja malo skrbi!«

»V olikani, zelo olikani družbi!« naglaša
Malec. »Prijatelji, tu vam predstavljam gospoda
Filipa Tekstorja! Na mojo čast, to je Filip
Tekstor, in če do sedaj še niste čuli o njem,
je vaša krivda, edino vaša!«

»Na svojo čast ne prisezaj!« odgovori
Filip zbadljivo. »Dolgo te že poznam, ali kaj
tacega še nisem nikdar opazil na tebi!«

»Prijetno je danes! Le dalje, Malec!« se
oglasi Welser. »Čast pa je sicer malenkostna
reč in če je nimaš, kaj potem? Obilo je takih
ljudi na svetu! Ni li res, Krušič?«

»Res! Le dalje, Malec!« odgovori Krušič.

»Tu je zatorej Filip Tekstor in jaz sem
Viktor Malec. Viktor Malec sem, kolikor me
je od nog do glave!«

»Poštena duša si,« se oglasi Krušič, »poštena
od nog do glave. Sedaj si malo pijan, a to ti
služi le v povzdigo tvojih talentov.«

»Filip Tekstor in Viktor Malec! To se čuje
kakor voda in ogenj, ali ne?«

»Kakor voda in ogenj! Recimo, da si ti
voda!« dostavi Welser zaspano. Veselilo ga je,
da se je tudi z Malcem mogel šaliti. Ve se,
da ga je v aristokratski svoji duši zaničeval,
umazanega tega plebejca!

Malec nadaljuje: »Dostavljam še, da je bil
pošteni moj oče sicer dvakrat oženjen, a vedno
se je pisal za Malca. To je, kar vam, izborni
prijatelji, naglašam! A naglašati mi je tudi, da
niti prva, niti druga žena njegova ni bila iz
obitelje visokorodnih Tekstorjev!«

»Malo me briga to, prekleto malo!«

»Potrpi, Welser, potrpi! Kmalu ti bode
stvar kratkočasnejša! Poglej naju! Evo mene,
Viktorja Malca, in tam gospoda Filipa Tekstorja!
Kdo bi mislil, da sva — brata!«

»Brata!« vpije grof Welser.

»Na moji častni besedi! Brata po krvi, a
samo pred Bogom! Pred ljudmi pa se skrivava,
ker se sramujeva!«

»In oče tvoj se je pisal vedno za Malca?«
vpraša Welser, in na obrazu se mu napno črte.
»Ha! ha! Danes se izvrstno zabavam, nebeško!«

»Ti se šališ, Viktor!« izpregovori Filip.
Čudna groza mu je pretresala ude in zavest
se ga je lastila, da bode iz ust tega pijanca
čul nekaj groznega, morda najgroznejšega, kar ga
je še pričakovalo v samotnem življenju!

»Govori, govori, dragi Malec naš!« sili
baron Krušič, ki se je tudi zelo zanimal za
stvar. »Sproži in povej nam vse!«

»Reč je hitro povedana!« odgovori Malec.
Bil je očividno tako pijan, da ni vedel, kaj
blebeta. »Nekdaj je živela tam na Višavi mlada
ženica in je imela počasnega, nerodnega moža,
ki ga ni ljubila. Kaj tacega se pripeti časih!«

»Res, res! Kaj tacega se rado pripeti!«
dostavi grof Welser goreče. »Toda povej, kako
je bilo potem, ljubi, preljubi mi prijatelj Malec!«

»Moj oče — saj ga sedaj poznate starega
krokarja — pa je bil v mladosti pravi hudič,
pravi Satan in kakor strela za ženskami, ha!
ha! In sin ni mnogo boljši sedaj, ali ne, Krušič?«

»Res je, in za ženskami si kakor strela!«

»Recimo, kakor vodena strela, ki še slamnate
strehe ne užge, če trešči vanjo, ha! ha!«

»Ti si dovtipen, Welser, a sedaj pusti, da
Malec nadaljuje! Stvar je taka, da se o njej
med prijatelji govoriti da!«

»No, vidita!« prične na to Malec, »oče moj
je izgubil pred časom lase in sedaj se ve, zakaj!
Oni na Višavi mu je prišel na sled. In kaj
mislite, kaj je storil? Tepec je potegnil v svet,
tu na Višavi pa pustil zeleni travnik, da ga je
ata moj kosil, prijetno in polagoma!«

»Kaj vraga!« ječi Krušič in oči se mu
napno na drobnem obrazcu, da mu stopijo izpod
nizkega čela. »In potlej?«

»Potem, nekaj let potem pa se je oglasil
na Višavi sinek, dasi je bil domači graščak že
davno odrinil v svet. Saj umejete to zastavico?«

»Umejem! Vse mi je jasno!« kriči Welser.

»In ko se je oče moj ženil in ko se je
peljal s svojo ženo iz cerkve, ga je čakala tik
pota gospa z Višave in pred njim se je ustrelila
v srce, da je obležala mrtva na mestu! Saj
umejete, kaj in kako?«

»Vse mi je jasno kakor modro nebo!«
odgovori Krušič. »In tisti sinek je v naši družbi
danes, ha! ha!«

»Taka je in čast mi je predstavljati vama
— gospoda Filipa Tekstorja!«

Pozornost vse družbe se je obrnila tedaj
na tega nesrečnega človeka. Na stol je bil sedel
med Malčevim govorjenjem in kakor v smrtni
grozi je obračal skaljene poglede proti onemu,
ki je s tako umazano prozo moril njegovega
srca vzore ter mu tako rekoč iz živega telesa
trgal mučeno to srce! Zadnja kaplja krvi mu
je izginila z upadlega lica, da je bil bledejši
od mrliča. Debele kaplje so mu stopile po čelu,
po vsem obrazu.

»Viktor,« je zdihnil, »ali imaš toliko
pameti in zavesti, da pomniš, kaj si izbruhal
ravno iz sebe? Reci, da si legal, da vse to ni
res! Moj Bog, saj ne more biti res, ne sme
biti res! Pomisli vendar, kako ste me trli, kako
ste me preganjali in kako sem moral zavoljo

vas nesrečno živeti do sedaj! Ne spominjam se
dneva, da bi bil srečen! Pomislite, gospodje,
vse to in imejte usmiljenje z menoj! Ves ta
čas mi je pred temno dušo sijalo solnce spomina
nanjo, ki mi je bila mati. In sedaj mi hočeš
sveto podobo v mojem srcu razdrobiti in oskruniti
najskrivnejše svetišče v duši moji! Reci, da
si legal, Viktor, in vse ti hočem odpustiti, kar
si mi kdaj storil žalega, kar ste mi storili
žalega vsi! Reci, da si legal, za vse svetnike!
Reci, da si legal! Zdrami se vendar, sicer mi
je zblazneti!«

Na mizo nasloni težko glavo in globoko
zdihuje. Malcu pa se je srce topilo v radosti.

»To mi je prijeten pogled! Le trpi, spaka,
ki sama ne veš, kako si prišla na svet?«

»Ti ne govoriš resnice, Viktor!«

»Ha! ha! Kdo pravi? Včeraj se mi je izpovedala
sestra Meta, nesrečna nevesta naša!
Kazal sem ji dobro srce in počasi vse izvlekel
iz nje! Uboga, bleda golobica! Veruj mi torej, da
je bila mati tvoja — ničvredna, izprijena ženska!«

Filip vzdigne glavo. Z mrtvim pogledom
opazuje onega, kakor bi pričakoval, da bode
še enkrat ponovil grozne besede.

»Res! res!« ponavlja Malec, »tako je: izprijena,
slaba ženska!«

Na to Filip naglo vstane, popade polno
kupo na mizi ter buškne tekočino Malcu v
obraz, da je hipno vse curelo po njem.

»Na, kukavica!« izpregovorí, »da bodeš
laže pogoltnil laži, s katerimi hočeš onečediti
gomilo materi moji!«

Malec si obriše mokri obraz in otlo zaječi.
Potem pa plane v kot, kjer je slonelo orožje.
Ali prehiti ga mali grof Welser.

»Kaj hočeš pri orožju! Branil je čast svoje
matere in ti moraš vedeti, kaj ti je storiti sedaj!«

»Naj orožje razsodi!« se peni Viktor.

»Dobro, naj razsodi!« odgovori Filip ponosno.

»Stvar je torej v najlepšem redu!« dostavi
Welser, »vse drugo prepustite meni! Lepšega
konca si niti misliti ne morem!«

Dvajseto poglavje.

Simon Jenko.

Welser je res vse uredil. Ker ni bilo glede
sekundantov mnogo izbire, se je delil s Krušičem
v ta posel. Potem pa se je odpeljal v Lukovec,
kjer je poiskal vojaškega zdravnika, ki naj bi
bil za vse slučaje navzočen pri dvoboju. Tudi
je preskrbel tamkaj potrebne samokrese. Kratko
rečeno, grof Welser se je posvetil tej stvari s
tistim toplim navdušenjem, ki ga je po njegovem
mnenju zahtevala pred Bogom in pred ljudmi!
Največ preglavice mu je napravljal prostor, kjer

naj bi se izvršil dvoboj. Po dolgem posvetovanju
in premišljevanju sta si izbrala gospoda sekundanta
nižavski tolmun, ki je bil tedaj zamrznjen
ter je služil gospodi v drsališče. Originalni grof
Welser je nasvetoval, naj bi se streljalo med
drsanjem, češ, da bi se stvar prekrvavo ne
končala in da bi imeli kaj izgovora pri roki,
če bi jih motili med bojem. Dogovorilo se je,
da se bodeta nasprotnika na različnih mestih
spustila na led in da imata potem premeriti
zamrznjeno vršino po njeni dolžini trikrat gori
in doli; kjer bi se srečala, tam naj se streljata.
Vsakemu se je dodelila pravica trikrat streljati;
po šestem strelu pa je boj končan, ne glede,
ali je tekla kri ali ne. Mali grof je bil precej
ponosen na to svojo idejo, trdeč, da takšnega
dvoboja svet še nikdar ni videl!

Ko so na Nižavi domači ljudje legli k
počitku, je zapustila naša družba tihi dvor.
Najprej je odšel Krušič z Malcem in zdravnikom.
Viktor je škripal med potjo z zobmi in neprestano
preklinjal; morda se je bolj hlinil,
negoli se je srdil v resnici. Morda pa je hotel
s togotenjem samo prikriti strah, ki mu je legal,
smrtnemu mraku enak, po prazni duši. Vsaj
baron Krušič je bil prepričan, da je tako.
Welser in Filip sta prišla šele nekaj časa za
onimi. Filip je bil v nekaki ekstazi: notranji ogenj
mu je plamenel iz pogledov. Stopivši na dvorišče
pred Nižavo je vprašal zamolklo:

»Ali bi ne bilo krasno, umreti za mater
svojo?«

»Kaj besedičite o smrti?« odgovori grof
dobrovoljno, »kaj besedičite o smrti? Mislite li,
da bo res tekla kri? Rad bi poznal strelca, ki
bi zadel v tacih okolnostih! Malo se bodeta
izprehodila in malo popokala, pa bo dobro vse!«

»Lepa smrt bi bila!« dihne Filip sam v sebi,
»in lepše bi praznega svojega življenja končati
ne mogel. Sicer pa pravijo, da je Bog pravičen.
Dati bi moral svinčenki moji pot, ki vodi v
njegovo srce!«

Gosta megla je pokrivala krajino, ko so
stopali od Nižave po poti v gozd. Skoraj se ni
videlo korak pred se! Sneg je ležal po vejevju
in tuintam se je usipal na tla, da se je čulo,
kakor bi kdo hodil po šumi. Nekje je lajal pes
in na vasi se je razlegalo petje, kar je zamolklo
in melanholično zvenelo semkaj v samotni log.

Pred tolmunom se je ustavila ponočna družba.
Sekundanta sta določila, da ostane Filip na
mestu in da ima Malec odriniti na gorenji
konec tolmunov. Da se je obliki ustreglo, so
poizkušali oba sprijazniti. Niti Malec, niti Filip
ni bil voljan odjenjati. Krušič je odšel nato s
prvim po ledu ter kmalu izginil v gosti megli.
Tu pa si je Filip pripel železje na nogo in, ko
je legak žvižg z druzega konca oznanjal, da je
tudi ondi vse pripravljeno, je vzel samokres
Welserju iz rok in se lahno spustil na led.

»Gospod Tekstor!« izpregovori Welser, »odpustite
nam, če smo Vas žalili danes. Bila je
šala in pijani smo bili. Sicer pa merite pod
noge, če hočete kaj zadeti.«

Podala sta si roke. Ko je Filip odplul v
nočno meglo, je sedel grof Welser k zdravniku
na posekano deblo in dejal rahločutno:

»Dober človek je videti! In niti trenutek
ga ni preobdal strah! Škoda, da ni vojak.
Zdi se mi, da se nismo prav nosili danes! Moj
Bog, kaj hočemo! Življenje žene svoje valove
in nas meče tjainsemkaj!«

Zapalil si je cigaro. »Sedaj pa čakajmo,
da prične pokati. Tri sto vragov, tacega dvoboja
še ni bilo! To pa vem, da ta tepec, ta gorjanski
vol, ta Malec ničesar zadel ne bode!
Moj Bog, kakšni ljudje so danes že častniki!«

Ko mu zdravnik, ki se je nerad vteknil v
to stvar, ničesar ni odgovoril, je umolknil še
grof Welser. Tudi ga je pričelo zebsti in ko je
piš zazibal veje, se mu je usul sneg za vrat,
da je moral glasno zakleti.

Filipu se je pomirilo valovje razburjene
duše, ko se je spustil po ledu v gosto meglo.
Nočna tišina je vplivala na strasti v njem, da
so se vsaj na videz pomirile in polegle. Ko se
je lahno zibal po ledu in so mrzle sape hladile
vroče mu čelo, so ga obšli takoj rahlejši spomini.
Kratko življenje se mu je dozdevalo vendar
tako dolgo in zavest, da je dospel sedaj morda

h koncu trnjeve poti, mu je napolnjevala hladilno
vroče srce. Stopila mu je pred dušo
podoba nje, ki ga je nekdaj v bridkostih porodila.
Nikdar do sedaj se je ni tako živo
spominjal, kakor ravno danes, ko je morda stal
pred groba vrati. Gledal je v duhu milobni
njen obraz in zdelo se mu je, da mu niti najskritejša
črta ni neznana na tem obrazu! Obšla
ga je hipno sladka zavest, kakor da se je ravno
ločil od nje; kakor da je še nedavno slonel
ji na ljubečih prsih; kakor bi še občutil vroče
poljube, ki mu jih je — gotovo v solzah —
pritiskala na otročja usta; kakor bi bil še ravno
koprnel pod pogledi, ki so mu časih nasproti
žareli iz njenih oči! V vzorni krasoti je gledal
Filip Tekstor v duhu svojo porodnico tisto noč
in kamorkoli je obračal oko, se je razpršila
siva megla in mu razkrila milobno njeno lice.
Preobdalo ga je kesanje in sam sebi je očital,
kako li je mogel za en hip dvojiti o njej, ki
je tako rekoč brez madeža živela in gotovo
tudi brez madeža umrla! Takoj se ga je polastila
slepa strast, in vse, kar mu je dihalo in
živelo v razdraženi duši, dihalo in živelo mu je
v sovraštvu proti človeku, ki je z zlobno roko
oskruniti poizkušal gomilo najčistejše ženske,
ki je kdaj hodila pod božjim solncem.

»Lopov!« je siknil, »ti moraš umreti!«

Trše je oklenil samokres z roko in napenjal
je moči očesne, da bi prodrl megle

zagrinjalo, ki mu je prikrivalo zločinca, smrti
posvečenega. Naposled se mu je prikazala črna
proga sredi megle. To mora biti! »Naj umrje,
proklicano to bitje!« Strastno dvigne orožje,
pomeri in izproži. Mogočno je odmeval strel v
daljno noč. Pri žaru smodnikovem je opazil,
da je streljal v temno deblo, v drevo stoječe kraj
tolmuna! Moral je zadeti v vrh, kajti zašumelo
je v vejevju in sneg je padal k tlom, da se je
nesrečnemu strelcu pobelila obleka. Tolpa vran,
ki je počivala nekje v lesu, se je dvignila in
zamolklo kričeč zapustila kraj ponočnega boja.

»Bog je protivnik moj in udaril me je s
slepoto!« vzdihne Filip. Senci enak se je izluščil
tedaj Viktor iz meglenega zatišja ter —
za streljaj od mesta — šinil mimo. Opazivši
Filipa se je zaničljivo zasmejal.

»Slabo si meril, bratec! Morda bom jaz
bolje!« Ustrelil je, da se je napravil goreč žarek
po megli. Čutil je Filip, kako je treščila svinčenka
predenj na led, potem pa odskočila in
se žvižgaje izgubila v šumi.

»Smrtni dih je bil to!« reče Filip žalostno.
Oni je bil že davno izginil. Tudi Filip odrine
proti gorenjemu koncu tolmuna. Ondi se je
tiščal baron Krušič pod kostanjem ter prezebal,
da se mu je treslo po vsem životu. Opazivši
Filipa, izpregovori zamolklo: »Proklicano je
mraz! Glejta, da končata to šalo, sicer se prehladimo
vsi. Ali niste zadeli?«

»Ne!«

»Torej brzo nazaj in glejte, da ste srečnejši!
Ali Vas nič ne zebe, sem od gorovja vleče,
kakor bi hotelo človeku odbriti meso od kosti!«

»Mraza ne čutim!«

»Sreča Vaša! Lahko noč!«

Na to se Filip obrne in takoj je zopet
sam sredi megle. Morda se je bila megla že
bolj razvlekla v tem, morda se je pa tudi oko
bolj privadilo nočnemu mraku, ali gotovo je,
da je Filip dospel na mesto, kjer se je videlo
do Nižave. Kakor skozi nežno tenčico je gledal
na tihi dvor, ki se mu je kazal v površnih
potezah. Samo dve okni sta mračno brleli v
megleno noč pričaje, da v gradu še ne spi vse.

»Tam je Meta!« zaječi Filip, »in spati ji
ni moči!« Že poprej mu je silil v dušo temni
obup in že poprej, ko je menil, da ga je usoda
udarila s slepoto, je otemnela vzorna podoba
materina v trpeči mu duši. Dvojba mu je pretresala
duha in sedaj ga zagrabi z železno
pestjo misel, da morda Viktor ni legal in da
bi ga Meta vendar ne bila tako neusmiljeno
pehnila od sebe, če bi se ne dvigalo nekaj
med njo in med njim. Zavest grozne nesreče
ga obvzame in zapustiti ga hoče življenje! Z
onemoglo roko zagrabi vejo, ki se je v zraku
nad njim razprostirala. Ravno tedaj poči strel.
Čul ga je Viktor in sprožil orožje proti njemu.
Ni že mogel doseči veje. Padel je na koleno,

potem pa z obrazom na led, kjer je obležal
kakor mrtev. Ko je oni dospel bliže, je lila kri
izpod ležečega protivnika in po ledu se je videl
teman curek, ki se je vil dalje in dalje. Strah je
prošinil Viktorja. Pričel je klicati na pomoč in
zdajci so prihiteli tovariši. Vzdignili so zadetega
bojnika in zdravnik je preiskal rano.

»Živ je še, ali zadet je nad srcem! Vsak hip
mi lehko umrje v rokah! Kam naj ga spravimo?«

»Na Nižavo ne!« odgovori Malec boječe.
»Če umrje, potem je izkaženo ženitovanje!«

»Kam pa?« vpraša zdravnik srdito, »svetujte
kaj, vraga! Tu ga vendar ne moremo
puščati, da bi poginil na mrazu kakor pes!«

»Veste kaj,« pravi na to Malec, »nesimo
ga na Višavo. Ta je tudi bliže negoli Nižava.
Prokleta stvar to!«

Popolnoma je že bil pomirjen in sedaj se
je že čutil junaka, ki je srčno premagal v slavnem
boju! —

Na Višavi še niso spali, pričakovali so še
gospoda, ki je bil v Soteski. Nastalo je silno
vznemirjenje, ko so brezzavestnega Filipa prinesli
pred vežni prag, zahtevajoč, naj bi ga
sprejeli pod streho. Prihitela je družina ter se
takoj z velikim hruščem razpršila, opazivši, da so
prinesli mrliča. Stari Jernej se je izgovarjal, da ni
gospoda doma, da ne sme sprejeti nikogar in
da naj gredo na Nižavo, kjer imajo več prostora,
več postelj. Pristopil je s svetilnico bliže.

»Kdo pa je vendar?«

»Lipe z Nižave!«

Obledel je kakor zid in jecljaje je vprašal:
»Kaj mu je bilo, za božjo voljo, kaj mu je
bilo?«

»Sam se je ustrelil,« odgovori Malec nesramno,
»in tam doli na ledu smo ga dobili,
pozno v noč. Ni še mrtev in morda se mu še
pomaga, če ga vzamete pod streho!«

»Sam se je končal! Sveta Marija! In semkaj
ste ga prinesli, da pri nas umrje? Kdo naj bi
se ustavljal volji božji! Nesimo ga v posteljo!
Tu naj umrje! Oj, ti preljubi Bog, oj, ti preljubi
Bog! Urša!«

Pričel je klicati svojo ženo, ki je trepetaje
prihitela.

»Lipe z Nižave je, Urša! In sam se je ustrelil!«

»Za pet ran božjih, sam se je ustrelil!«

In Urša se je takoj spustila v jok in klicala
vse svetnike na pomoč.

Potem so ranjenca odnesli v gorenje sobane
in ga položili v posteljo. Zdravnik je
zavezal rano kakor je vedel in znal; ali bolniku
se ni hotela vrniti zavest. Ko je nižavska
družba odšla, je ostala sama Urša pri njem in
z molitvijo preganjala grozo, ki jo je napadala,
če se je ozrla na bledi obraz bolnikov. —

Proti polnoči se probudi Filip.

»Jezus Marija, sedaj gleda!« zdihne starka.
Bilo jo je strah in mrzel pot ji oblije čelo.

Nekaj časa se bolnik ni genil. Mirno ležeč na
mestu je obračal kalne oči po sobi in po stenah.
Končno se mu je vprl pogled na steno, kjer
je visela neznatna podobica.

»Urša,« je izpregovoril z veliko težavo,
»pojdi semkaj in pomagaj mi, da se vzdignem!«

Plašno je pristopila starka ter vprašala
bojazljivo: »Kaj bi rad, Lipe? Ali te boli? Ali
si žejen! Ali ne moreš zaspati, pozno je že?«

»Urša!« je zastokal in pokazal s tresočo
roko proti steni. »Daj mi podobo semkaj! Pri
slabi luči sem videl — samo za trenutek se
mi je zdelo! — Moj Bog, daj mi podobo
semkaj!«

Snela je zaprašeno podobo s stene in mu
jo dala. Z obema rokama je pograbil po njej:
»Primekni luč bliže! Tema se mi hoče napraviti
pred pogledom!«

Posvetila je bliže. Dolgo je zrl na podobo
in nemirno je ječal vtem, z roko pa si je
tiščal prsi, kjer je imel globoko rano, kakor
bi zabraniti hotel, da bi mu v tem trenutku ne
odtekla srčna kri.

»Urša, ali veš, kdo je to?«

»Kdo je to?« je ponavljala Urša jecljaje,
in dozdevalo se ji je, da se mu že napravljajo
po zračnem obrazu znaki bližajoče se smrti.
»Kdo je to? Kaj bi je ne poznala! Mati je
našega gospoda! In ko se je ustrelila, je ležala
ravno v tej sobi na mrtvaškem odru! Nihče je

ni prišel kropit! In ravno tam, kjer imaš ti
glavo, je ležala tudi njena glava tisti dan. Sveče
so gorele okrog nje, pa nihče je ni prišel
kropit, ker je bila sama sebe umorila! Prav
velik greh je to in pravijo, da zanj ni odpuščanja
ni na tem ni na onem svetu!«

Videlo se je starki, da je rada govorila,
da bi si s tem pregnala grozo, ki jo je neprestano
nadlegovala. Sicer pa brez dvojbe ni
vedela, o čem govori. —

»V tej sobi je ležala na mrtvaškem odru,«
— reče Filip tiho. »In to je njena podoba? In
mati je Vašega gospoda?«

»Mati, prava mati! Ali nosila se ni kakor
gre materi. Vendar, čemu bi govorila o tem!
Saj je že vse pozabljeno! In kaj tebi skrb, ti
usmiljenja vredni revček moj! Zaspi! zaspi!
Revček, hov! hov!«

Z velo roko mu je pogladila čelo. Silno je
bilo vroče to čelo in čutila je, kako mu je
tolklo pod sencem. Filipu je bila podoba odpadla
izmed onemoglih prstov. Nekaj časa je
molčal in oko, ki se mu je bilo poprej zjasnilo,
je postalo zopet motno in kalno. Otemnela mu
je tudi zavest.

»Urša,« je izpregovoril strastno, »vidiš,
umreti mi bode! Tam v kotu se že napravlja
rumen oblak in angel, ki ima peruti od čistega
zlata, me kliče in vabi, naj pridem! In lilije cveto
okrog njega! — V ozadju pa se vije svetega

slovanstva sveta reka, mogočna modra Volga,
in cvetoče lipe ji senčijo pisane obale! — V
visoki kremeljski baziliki ga gledamo častitljivega
starčka in s tresočim glasom oznanuje
začudenemu svetu, da je Krist vstal! — Kako je
krasno vse to! —«

Zatisnil je oko. Pod oknom se je podrla
tedaj skladalnica drv, da se je čul mogočen ropot.

»Moj Bog, spomin!« vikne starka. »In samo
me puste tu, ko umira!«

Filip se je zopet zavedel. »Urša,« ji reče,
»umrl bom morda takoj, morda jutri —! Ali
mi hočeš skazati veliko dobroto?«

»Kaj hočeš, Lipe? Morda bi pil rad gorko
mleko?«

»Pokliči gospoda! Lesoveja! Reci mu, da
bi bolnik, ki ima le trenutek življenja še, rad
govoril ž njim. Bolnik, ki, tako težko, tako
bridko težko umira!«

»V Soteski je!«

»Čul sem, da je ravno prišel domov. Po
stopnicah korači in morda pride semkaj!«

Urša je hitela k vratom. Res se odpro in
v sobo stopi Bogomir Lesovej s starim Jernejem.
Vse je bil zvedel in s prečudno grozo se je
približal bolnikovi postelji. Ničesar ni mogel
izpregovoriti. Dolgo ga je opazoval oni, potem
pa dejal zamolklo:

»Gospod Lesovej, gost sem Vaš, a menim,
da le za kratek čas. Podajte mi roko!«

Ko mu je podal roko, je vprašal Filip:
»Legali mi ne bodete, če bom hotel vedeti resnico!«

»Ne, gospod Tekstor!«

»Na častno besedo Vašo!«

»Na častno mojo besedo!«

»Poglejte in povejte mi, je li bila to Vaša
— mati!«

Z onemoglo roko mu je ponudil podobo,
ki jo je Bogomir Lesovej takoj spoznal. Ni mu
mogel odgovoriti, zgrudil se je bolniku na posteljo
in pričel je ihteti kakor otrok. Oni pa
je prijel njegovo roko ter jo položil sebi na
vroče lice, potem pa je šepetal predse:

S poslednjo besedo je odplaval duh Filipa
Tekstorja v neizmerno večnost! Ko pa je Bogomir
Lesovej vzel svojo roko z lica mrličevega, je bila
mokra. Porosile so jo bile solze umirajočega!

Enaindvajseto poglavje.

Hamlet. — — — — Nekdaj sem Vas ljubil. Ofelija. Resnično, kraljevič, zatrjevali ste mi to. Hamlet. Čemu ste mi verjeli: — — — — Jaz Vas nisem ljubil. — Hamlet, III. akt, 1. prizor.

Dvojno ženitovanje, ki se je praznovalo
drugi dan na Nižavi, ni užigalo tiste radosti v
udeležencih, ki je je pričakoval hišni gospodar.

Takoj zjutraj se je oglasila nenadejana vest:
najprej je odpovedal grof Anton iz Soteske
ter poslal pismo, da ne pride, ker je kneginja
zbolela. Tudi je Ernest Malec gojil upe, da ga
bode ta dan počastil knez in škof Janez Evangelist;
ali namesto škofa je prišla vest, da ga
je v noči prešinil mrtvod in da — umira! In
res je knez Janez Evangelist umrl tiste dni, in
mi vsi vemo, da za njim stolica sv. Maksima
ni imela vodnika, ki bi ga bila obsevala blešč
in slava Janeza Evangelista!

Najneprijetneje pa se je pripetilo v Rakovniku
pred cerkvijo. Po poroki, ko se je gosposka
svatovščina usula iz božjega hrama in posedla
na vozove, za slovesni ta dan po vsem Lukovcu
izprošene — so zapeli v stolpu zvonovi, žalostno
in mrtvaško — trudno. Stari Sodar je ravno z
mlado svojo ženico hotel stopiti v voz.

»Komu zvoni!« vpraša Meta in bolestna
slutnja se ji polasti duše.

»Ali misliš, da res mrliču zvoni, srce sladko
moje?« odgovori mož. Bil je navzlic vsej svoji
sladkosti smešna, ostudna prikazen. Toliko
smešnejši in ostudnejši, ker se je stari grešnik
zaljubljeno dobrikal okrog preuboge trpinke,
ki je bila sedaj za življenje priklenjena nanj!

»Komu pač zvoni?« ponavlja Meta v strahu.
Pri cerkvenih vratih je prežal cerkovnik Tine
in pričakoval, da bi mu svatje kaj darovali.
Z gladnimi pogledi je premeril svata za svatom

in z nekako umetno sramežljivostjo spravljal,
kar se mu je stiskalo v radovoljno roko.

»Čakaj, takoj bomo zvedeli, draga ženica!«
In starec je zakričal: »Tine! Tine!« — Oni pri
cerkvenih vratih je hipno priskočil: »Kaj ukazujete,
gospod Sodar? No, ali ni bila cerkev
ozaljšana kakor nevesta, hi! hi! No, ali ste
videli, kako debele sveče so gorele na oltarju?
In lestenec, ali se ni svetih kakor solnce nebeško?
Mi smo cerkovniki, da malo takih, kaj ne, gospod
Sodar? No, saj pa take poroke ne bomo več
učakali, to sam Bog ve, da ne!«

V tem je bilo pristopilo tudi nekaj druge
družbe. Tudi Ernest Malec.

»Zakaj ne odrineš, Sodar?« vpraša malomarno.

»Tale ženica moja, ki je radovedna kakor
vse, bi rada vedela, komu zvoni. Kdo je umrl,
Tine?«

»E,« odgovori Tine zaničljivo, »tista žival,
ki se je plazila po Nižavi in Višavi! Pa saj
morate vedeti?«

»Kdo?« zdihne Meta.

»No, tisti Lipe, ki je stradal pri Vas tam
gori. Pa sem mislil, da veste!«

»Lipe!« In mladi ženi se je zazibalo vse
pred pogledom. »In kaj mu je bilo?« zastoka v
smrtni grozi.

»Pravijo, da se je sam ustrelil. A to ne bo res,
ker bi sicer naš duhovni oče ne pustili zvoniti!«

»Ustrelil! Jezus, Marija!« Na zemljo bi se
bila zgrudila, da je ni prestregel oče, ki pa je
bil v tistem trenutku bledejši od zimske odeje,
ki je krila pokrajino.

Bil je tožen povrat iz cerkve. Nevesta je
ležala brez zavesti v vozu, svatje pa so si
šepetali različne opazke na uho in hudobni
jeziki in jezički so se brusili, milovaje sicer, ali
s takšnim milovanjem, ki je dosti zbadljivejše
od očitnega zasramovanja.

Spomin na ta dogodek je ležal potem nad
svatovščino, kakor leži časih nad cvetočo ravnino
teman oblak, ki grozi sedaj in sedaj s ploho
in točo posuti vse!

Dvaindvajseto poglavje.

Kakor bi se udeleževali sedmine, so sedeli
svatje krog dolge s cvetjem bogato okrašene
mize. Malo se je govorilo, mnogo jedlo in mnogo
pilo. Šele proti večeru se je družba nekaj
bolj ogrela in vojaki, ki so se med obedom
odločno dolgočasili, so izrekli še celo željo,
naj bi se v sosednji sobi plesalo. Učitelja
Vekoslava Kozico, ki so ga samo v ta namen
povabili k svatovščini, so poklicali h klavirju.
Poštenjak se ni branil in kmalu je z debelo
pestjo udrihal po beli slonovini, da so vse
strune grmele in brnele. Izpraznila se je jedilnica.
Mladina se je sukala po ozkem prostoru,