I.

Blizu štajerske meje leži v zelenem zatišji vas Dolina. Malo ravnino, sem ter tjà vzbočeno po hribih in gričih, obdaje visoko in obrasteno gorovje, ki se le na jedni strani nekoliko znižuje. Čez to sedlo drži glavna cesta dolinska, ki veže skriti kraj z drugim svetom. Kako po pravici nosi vas svoje ime, vidi se iz te leže, in če pogledaš z gore sv. Florijana, ki se dviga najviše nad Dolino, vidiš pod seboj majhen kotel, čegar dno je nekoliko pokvečeno in pri katerem pogrešaš nekaj obrobka. V znožji sv. Florijana izvira potoček Dolinščica, ki se zvedavo vije po dolini, kakor bi nerada zapuščala svoj rojstni kraj, naposled pa zgine v soteski in kaže ljudem, kod se tudi pride do velike ceste, če se ravno komu ne mudi. Tu in tam stoji na kakem griči bela cerkvica, okrog in okrog pa je raztresenih mnogo vasij, obstoječih iz treh, štirih, časi tudi jedne same hiše. Uljudni prebivalci štejejo se zdaj med Gorenjce, zdaj med Dolenjce, kakor druščina nanese. Za to, kar se godi za gorami, ne menijo se dosti in sploh potrebuje kaka novica četrt leta, da doseže to dolino; kajti da bi ljudje verjeli besedam stare Mete, ki vozi vsako sredo samotež v Ljubljano, tega še misliti ni. „Ženska je stara,“ pravijo, „rada govori in več pripoveduje, kakor je res.“ Tudi birič, ki ob nedeljah pred cerkvijo oklicuje, pripoveduje jim razen davkov malo novega. Jedina priložnost nekoliko sveta si ogledati, ponudi se Dolincu, kadar je kje kak semenj, da žene živino na prodaj. Kadar se vrne domov, pa pravi: „Lepo je tam v onih krajih, lepo; pri nas je pa še lepše.“ Ker Dolinci niso zapravljivi in radi delajo, ne godi se jim slabo, in lehko in dobro od njih kupujejo kupci, ki jih obiskujejo na jesen in po zimi. Dolinski župniki učakajo sive starosti, kajti

zdrav je zrak in dolinske duše pasti je prava igrača. Če zaide kateri-krat kakšen kozel v škodo, par besedij ga poboljša.

Dasiravno je Dolina — v ožjem zmislu besede — glavna vas vse doline, vender ne šteje mnogo številk. Hiše so s častnimi izjemami neznatne. Sredi vasi stoji cerkev sv. Jurija, Dolincem priljubljenega patrona; na jedini strani cerkve ima župnik svoje stanovanje, staro nerodno stavbo z debelim zidovjem in malimi okni, na drugi pa je šola, kjer se vaški mladini s šibo um bistri. Pred cerkvijo pa se košati mogočen kostanj in zbira vsako nedeljo pred službo božjo in po njej v svojo senco može in fante, da se kaj pogovore in pokratkočasijo. Druge hiše stoje, kakor bi jih bil veter nanesel: ta tu, ona tam, ne dve na jedno stran obrneni, okrog cerkve in ob cesti, ki drži po mnogih klanjcih in ovinkih, zdaj navkreber, zdaj navzdol, čez hrib do okraja dolinskega, na drugo plat pa ob potoku skoz sotesko do velike ceste.

Dolinci so sicer tihi ljudje; a kadar mislijo, da imajo kaj uzroka za to, pa zašume tem bolj. In teh mislij so bili menda ta dan, ko se začenja naša povest.

Bilo je meseca avgusta leta 1858., ko je stari Primož, ki ima majheno hišo pod cerkvijo, omožil svojo hčer Franico na dom. Vsa vas je bila po konci. Iz Primoževe hiše se je razlegala glasna harmonika, sladko veselje vaškim ušesom, ki so s tako malim zadovoljna. Okrog olepšane hiše je oglarila mladina, ki je bila še premlada za plesišče, in po svoji moči povzdigovala svatovski hrup. Zdaj pa zdaj prikazalo se je na pragu kako nališpano dekle ali kak praznično oblečen moški, ki je zaukal po vasi doli v dokaz, da se mu dobro godi.

Bogatin nima po navadi pol toliko svatov, kadar se ženi, kakor reven kmet; bodi si, da ima ta res več prijateljev kakor oni; ali pa da se bolj boji katerega razžaliti s tem, da bi ga ne vabil; ali pa hoče nemara vsaj jedenkrat pozabiti svoje reve in se prav oblastno veseliti. Nekaj mu gre se ve da tudi za čast, ravno tako kakor ubogi vdovi, ki potrosi svoje zadnje krajcarje, da pogosti pogrebce, ki so jej odnesli ljubega moža.

Pri Primoži je bila vsa hiša polna. Za dolgo mizo so sedeli svatje, v sredi med njima starešina in zraven njega priletni župnik. Ana, Primoževa žena, skrbno je gledala, da duhovni gospod ni trpel lakote.

„Oh, gospod župnik, še to, pa še to,“ govorila je in polnila v jedno mer gospodu kupico in krožnik.

Težko se je branil gospod silnim prošnjam. Od druge strani pa mu je pripovedoval starešina počasi in dostojno, da pojde dež, ker se vreme tako kislo drži, da pa ne bo nič odveč, ker zemlja je suha in kako dobro znamenje je to, če dežuje na ženitovanjski dan.

Ženin France je govoril zdaj s tem možem, zdaj z onim, kajti nov gospodar je stopil v jedno vrsto z njimi.

„Nevesta je pa v izbici z družicama,“ dejala je mati, kadar so povpraševali po njej.

„Malo se mora pojokati, ker je že taka navada,“ menil je Rožanec, posestnik iz bližnje vasi Gorice. „Saj se je še Mina jokala, ki je mene dobila.“

„Jaz sem že vedela, zakaj!“ oglasi se hitro ženica od one strani, „Franici pa ni treba.“

„Ali ste iztaknili, oča Rožanec?“ smeje se župnik.

Najveselejši izmed vseh pa je stari Premec, ženinov oče in sosed Rožančev. Po sredi sobe se vrti in klobuk, ves pokrit s pisanim papirjem, s šopki in traki, visi mu po strani, kakor bi se smijal belim lasem, kako pridejo v njegovo družbo.

„Primojdunaj!“ vpije sivi mož in ploska z rokama. „Ana, midva greva polko plesat, naj že bo, kar hoče.“

„Za stare ljudi, ki se opotekajo,“ opomina žena, „je tu premalo prostora.“

„Malo prostora imaš res, Primož, primojdunaj, malo! Kadar bo zopet kaka reč, prinesem ga s seboj od doma, ker prostora imam jaz dosti. Toda, Ana, kar pojdi! Smrt se te bo zbala, če vidi, da plešeš. Hojó! po konci, primojdunaj!“

„Pojdi s kako mlajšo, mene pa pusti!“ brani se Ana: in poluglasno pristavlja: „Kaj pa preklinjaš tako v pričo gospoda župnika?“

„Ha, kaj, primojdunaj, Ana!“ odvrača Premec. „Ali misliš, da je to greh? — Gospod župnik!“ ogovarja duhovnega gospoda, „vi imate vse grehe zapisane, velike in male: ali je ‚primojdunaj‘ greh? Kaj?“

„Posebno lepo ni,“ smeje se župnik, „beseda odveč!“

„Kar nič odveč!“ ugovarja mož. „Dobro delo je, pravim jaz, dobro delo! Le poslušajte! Če bi jaz rekel: pri moji duši, kar me pa Bog varuj in sveti Florijan, to bi bil greh! Kar je greh, to je

pa greh, to je kakor amen in temu se ne ustavljam nič. A jaz ne pravim tako; jaz zavpijem: primojdu —, hudoba me že sliši. Alo! pa pero v kremplje in piše: „Stari Premec se priduša.“ Jaz pa pravim: dunaj! Tri sto medvedov, zdaj je treba pa brisati! Tako zvijem hudobo, da se jezi, in hudiča jeziti je ravno tako dobro delo, mislim, kakor če bi svetnika častil, primojdunaj! He, Ana pojdi plesat!“

In z urnimi nogami stopa starec v stransko sobo, kjer plešejo mlajši svatje.

V kotu na klopi sedi Premčev Miha, ženinov brat, in neutrudno vleče harmoniko. Kupico vina, ki jo ima zraven sebe, polnijo mu pridno svatje, on kima z razmršeno glavo in potrkava z nogo h godbi. Kadar se naveličajo plesalci, ali pa kadar mu žeja pride na misel, pa preneha, ter pove kakšno veselo, da se mu smejejo in ponorčuje se zdaj s tem, zdaj z onim. On pozna vse ljudi, ki prebivajo po dolini okrog in povsod ga imajo radi in ne more se naslušati mladina njegovih šal. Sicer pa dolgi Miha s svojim razpraskanim obrazom ni posebno mikavna osobnost.

„Hoj, Miha, kaj počivaš!“ zavpije Premec med vrati. „Nategni zdaj svojo ‚neduho‘, pa zagodi polko stare sorte, primojdunaj!“

In starec vrti v jedni roci klobuk, z drugo pa pelje staro Ano na ples in glasen smeh se vzbudi med svati.

Zdaj se odpro duri in notri stopi mož visoke postave. Vseh oči se takoj obrnejo nanj in čudna dovolj je prikazen. Bledi, upadli obraz je zarasten, in črne kodraste lase pokriva oguljéna vojaška kapica. Slaba in raztrgana je vsa obleka, a tako divje se svetijo oči pod gostimi obrvmi, da bi lehko kdo sumil: ta človek je hudodelec, pa je kakemu beraču obleko pobral.

Molčé sede tujec za malo mizo pri durih in reče na pol proseče, na pol osorno: „Jesti mi dajte!“

„Sveti križ božji, Jurij!“ vzklikne pri teh besedah mati Ana; kolena se jej pošibé in seséde se na prag. Premec jo spravlja po konci, svatje pa se vsujejo okrog tujca. Mati je prva spoznala svojega sina in ko se vzdrami iz strahu in veselja, hiti k njemu in ga objema s solznimi očmi. „O Jurče, Jurče, kako si reven, kako si shujšan!“ tarna ženica in donaša jedil in pijače.

„Odkod prihajaš? Ali ostaneš doma?“ tako ga vsi navskriž izprašujejo.

Stari Primož pa prime sina za roko in reče: „Ali so te izpustili?“

„Ne!“ odgovori mu oni nejevoljno.

„I, kako pa? Pa vender nisi ušel?“ govori skrbljivo oče, nesrečo sluteč.

„E, kaj!“ vpije Premec. „Prav je, da si prišel! Nič se ne boj! Ti si fant, primojdunaj! Kaj bi prodajal svojo kožo za tuje ljudi. Na, pij!“

A komaj je Jurij, od vseh stranij izpraševan, použil košček kruha, stopita v sobo dva žandarja. Po patroli hodé slišala sta godbo in ukanje v Primoževi hiši in prišla pogledat, če je vse v redu. Kakor obstane pes, kadar okrog ogla zavije in na mačka zadene, tako je ostrmel žandar, ko je zagledal Jurija. Le jeden trenutek ujele so se njijine oči, Jurij pa skoči po konci, kakor bi ga pičil gad, pretrga krog svatov, ki ga je obdal, in dere skoz drugo sobo in kuhinjo na dvorišče.

„Stoj! Držite ga!“ kriči žandar, ki je stopil v sobo, zgrabi puško in steče za ubežnikom. Nemara ga je že na povelje iskal in takoj spoznal za uhajača, vsakako pa je moral onega beg izdati.

Ko vidi drugi žandar, kaj se godi, obrne se urno in hiti pred vrata na dvorišče, da bi Jurija prestregel, a kakor blisk šine ta mimo njega, sune ga na stran in zgine v hlevu, preganjalca pa sta mu za petami. — Začudeni so se spogledali svatje pri tem dogodku; zdaj še le jim je bilo jasno, kaj vse to pomeni in obče veselje umaknilo se je hipoma veliki žalosti. Oče Primož zdihuje, mati pa in nevesta, ki je hitro vse zvedela in pritekla, jakata na ves glas. Žene in dekleta skušajo ji tolažiti, a vsem je tako tesno pri srci, da ne morejo najti prave besede.

Mnogo je prestopkov, katere prosto ljudstvo vse drugače sodi, kakor pa sodnik, ki se drži zakona. Naj nastane kje kakšen poboj in naj se zgodi nesreča, da koga ubijejo, ljudje bodo ubijalca skoro ravno tako milovali kakor ubitega. Oba sta nesrečna, pravijo, a kazen, ki prvega zadene, zdi se jim vselej preostra. Vprašaj pa kmeta, zakaj je toliko tatvine na svetu, rekel ti bo: „Zato, ker tako lepo ravnajo s tatmi; po zimi jih rede, po leti pa izpuščajo, da hodijo krast. Obesiti tata, pa ne bo več kradel.“ In ne morejo se prečuditi ljudje, zakaj je prepovedano na mestu ubiti požigalca, če ga zasačijo.

V Primoževi hiši pač nikomur ni prišlo na misel, da bi pomagal zakonu, katerega zastopata žandarja, marsikomu pa se je vzbudila tiha želja, da bi vender Jurij ušel.

„Predrta reč!“ huduje se Rožanec, „človek se nikjer ne more veseliti; za vsakim oglom tiči birič, da poštene ljudi zasleduje kakor lovski pes. Zakaj smo ja pustili notri! Mi ne potrebujemo žandarjev med seboj!“

„Bodi tiho!“ prigovarja mu žena Mina. „Naj te kdo sliši!“

„Prav imaš, sosed Rožanec,“ vpije Premec, „primojdunaj! Po meni vse zagomezi, kadar žandarja vidim. Našega Jurčka pa ne bodo vzeli, primojdunaj da ne! O Jurček, le počakaj, še bodeva okrog hodila po gozdih, pa ribe lovila in rake, primojdunaj, pa žabe tudi. Nimajo te še!“

Pri tej priči pripeljeta žandarja Jurija uklenenega v sobo. Iz nova začnó ženske jokati; župnik pa stopi k ujetemu in ga opomina, naj krščansko prenaša svojo pokoro, da bo zopet srečen in zdrav videl svoje roditelje in svoj dom.

„Jesti mi dajte!“ prosi jetnik in prošnji župnikovi rad ustreže žandar in razklene zvezani roki.

V hlevu sta ujela Jurija. K nesreči lestva na svi li ni bila pristavljena; hitro skoči Jurij na žleb, od žleba na gare, z rokami pa zgrabi rob line, ki drži na hlev in skuša se gori zavihteti; a kar se mu je prej tolikrat posrečilo, zdaj mu je nemogoče, zastonj se trudi, moči mu odpovedo, pred očmi se mu stemni in doli pade na tla, žandarja pa nanj in brez upora ga zvežeta.

Zdaj pa mu streže mati, žalostna tako, da jo mora sin tolažiti. Ženin in nevesta sedita nema poleg njega. Premec pa se je obrnil na žandarja, ki sta mu oba znana in se razgovarja ž njima in ponuja jima pijače.

Miha je bil od druge strani prisedel k Juriju in tolažilne besede mu govori. „Nič ne maraj!“ mu pravi. „Če te malo pretepó, to pa nič! Jaz jih doma za prazen nič toliko prenašam, da bi bil že lehko svetnik, če bi jih dobro obrnil. Poglej moja usta: denes teden so mi dva zoba izbili, kar zastonj. Pri Mrčunu smo pili, Tomažetova dva sta pa na pragu stala in pogovarjala se. Jaz ja primem za lase — tako-le — jednega s to roko, drugega pa s to, in potrkam dvakrat z glavama vkup, v tretje sta se pa trda naredila; jaz izpustim in vsak na jedno stran sta odletela kakor snopa s polnega voza. Potlej sta pa segla po meni; vidiš, zavolj take neumnosti!“

Jurij pa ni bil pri volji poslušati ga.

„Pusti me, Miha,“ mu pravi in ga odrine. Miha pa se pridruži Rožancu, ki se tiho pomenkuje z njegovim očetom; harmonika je bila pač obmolknila.

„Zdaj gremo,“ reče žandar in uklene Jurija; jedenkrat se ta še ozre na svoje drage in tiho ga odpeljeta stražnika, katerima je tudi težko délo jokanje.

Povedali smo, kako primerno ime ima Dolina, ki leži v dolini, zaprti od vseh stranij. Stari ljudje trdé, da je ves dol pokrivalo svoje dni jezero in na Rebri so našli baje železen, v skalo udelan obod, kamor so gotovo v starih časih privezavali čolne in ladije, in če slišijo — po navadi stari možje in žene — pod goro sv. Florijana nekaj bobneti, kaj more to pač biti, če ne voda, katere je ves hrib poln in ki čaka le duška, da se razlije po nižini? Cesta, ki drži čez hrib, vije se kakor bela kača sem ter tjà, gori in doli, in vaški geometri vedo dobro, da je prema črta čez sedlo ravno petkrat krajša, kakor okrajna pot; in ker Dolinci niso posebni prijatelji dolgih potov, shodili so čez hrib mnogo, mnogo stranskih steza, ki se več ali menj ujemajo s premo črto in tu in tam cesto križajo. Peš ljudij vidiš malo po cesti hoditi, razen če je deževno in blatno; le kak popotnik, ki teh bližnjic ne pozna, mora poslušati, kako ga vaščani pomilujejo, da je storil toliko pota. Pol ure od vasi izgublja se cesta v lesu in klanjec se prične. Od kraja borovec, više gori pokriva bukev večji del gore, sem ter tjà pretrga kaka golina gosti gozd. Takšno golino naletiš, če greš kake četrt ure po gozdu. Reven spašnik obrasten je z robidami in malinjem, na konci goline pa stoji na pol skrito malo Podrto Znamenje in jedna tistih dolinskih bližnjic pelje tu čez okrajno cesto. Podrto Znamenje, zidan spomenik, ki že od starosti in ker nikdo zanj ne skrbi, na kup leze. Slika Kristovega trpljenja se komaj še razločuje. Kar je pa ostalega zidovja, to je vse počečkano in popisano, kajti mladina, ki tod hodi in pase, poveličuje se tukaj in riše brez usmiljenja z barbarsko roko hodna svoja imena na zid. Kdo bi se ne spominal znanega začetka perzijskih spomenikov: „Tako govori kralj Darjavuš,“ če bere na znamenji: „To pišem jaz Jaka Robovec; to pa Jože!“ A noben Jaka in Jože bi ne šel po noči mimo znamenja, kajti tu straši. Pred štiridesetimi leti se je tam ubil, ali kakor drugi pravijo, ubili so tam graščinskega gospoda iz Prapreč in od tedaj se ljudje radi ogibljejo po noči tega kraja. Globoke jame okrog zidovja tudi

pričajo, da so lehkoverni ljudje že zakladov tod iskali. Kdo pa je znamenje postavil in zakaj, to se ne ve; kajti da bi bil kdo pokopan pri spomeniku, ne smemo še sklepati iz napisa: „Tukaj počiva Janez Kos, kadar nese v malin.“

Precej pozno je že bilo, ko sta žandarja odgnala svojega jetnika, dež je začel gosteje padati in tema se je bila storila. Trdo za Jurijem korakata stražnika, puško z bajonetom na rami, roko na jermenu. Komaj se čuje stopinja v dežji in medlo se svetita čeladi. Po noči se vsaka pot daljša zdi, bodi si, da se kesneje hodi v temi, ali da smo menj razmišljeni, ker ne zadeva toliko utiskov ušes in očij. Mlajšemu žandarju se je zdelo, da se pot vleče.

„Dolga bo,“ pravi tovarišu, ko prideta pod klanjec.

„Dolga,“ odgovori oni, a videlo se mu je, da se mu ne ljubi govoriti, in molčala sta oba. Hoditi sta pač morala po cesti, prvič zavolj slabega vremena in potem, tema je tema in zapelje tudi izkušenega potnika. — Težko je dalje časa zvesto paziti na jedno in isto reč, če se nam usiljuje misel, da je pozornost nepotrebna.

Žandarja sta izprva pazno gledala okrog sebe, kajti bala sta se nekoliko, da ne bi ljudje kaj poskušali; a ko sta prišla tako daleč od Doline, brezskrbno sta se udala vsak svojim mislim. O vodniku Križanu so ljudje govorili, da po noči bolje vidi ko po dnevu, toda najostrejši čut časi zmoti človeka, ki se preveč nanj zanaša.

Komaj sta žandarja mimo Podrtega Znamenja, skočijo trije možje izza zidovja. V jednem trenutku zvijeta dva žandarjema puške iz rok, tretji pa potegne Jurija v stran pod cesto.

„Hudič, stoj!“ vpije Križan in dere v hosto za ubežniki, a komaj je storil deset korakov, tresk! pade na tla. Nekdo je bil srobota napeljal od jednega debla do drugega in ta mu je izpodnesel noge. Predno se je pobral, bili so že óni, Bog ve kje. Tako nepričakovano se je zgodilo, da se je brez vsega boja in čudno naglo izvršil napad. O preganjanji po noči in po gozdu, ko so bila tla po dežji že spolzka, še misliti ni bilo.

„Pri moji veri!“ roti se Križan. „Tega pa še ne! Da mi tak proklet smrkovec uide! — Ti tudi nič ne vidiš!“

„Jaz nimam mačjih očij,“ odvrača mlajši. „Kaj morem jaz, če so naju napadli!“

„Jezik za zobmi!“ kriči oni. „Govori, kar te vprašam. Ali si videl katerega v obraz?“

„Kaj bom videl!“ pravi tovariš, „saj še svoje roke ne vidim. To vem, da je bil ves črn.“

„Poberi puško, pa nazaj!“ ukaže Križan in urno se vrneta proti Dolini. Križan je klel in se pridušal, da ga že pozna, da bo že dobil tega, ki jima je to napravil, tovariš je bil pa nejevoljen, da morata zopet nazaj, v tem času, pa v tem vremenu. —

„Primojdunaj!“ kričal je Premec pred Primoževo hišo. „Dobre volje bodite, ljudje božji! Kaj pa to, če katerega cesarski mož odpelje! To se dan denes vsakemu poštenjaku lehko primeri. Zavoljo tega ni treba tuliti pa vekati, primojdunaj!“

Zraven njega stoji Miha s harmoniko in par fantov, ki se čudijo, zakaj stoje vsi na dežji.

„He, fante,“ pravi Premec, „saj nisi iz soli. Ta dežek je tako dober, da bi se mu morali odkriti. No, Rožanec, kaj praviš ti? Stopiva tja k Nacetu na en polič, ker je tukaj vse navskriž.“

„E, kaj bi hodil,“ odgovarja mu ta. “Notri je še vsega dosti, hvala Bogu, jedi in pijače; kaj bi zapravljal!“

„O ti stiskač!“ jezi se Premec. „Ali ne čutiš, da se je vino vse skisalo od samih kislih obrazov. Miha, zagodi kako okroglo, da ne bomo slišali joka.“

Kar prisopihata žandarja.

„Hentaj, gospod Križan!“ rije se Premec naprej. „Ali ste že oddali svojega ptička? Zdaj pa le še pijmo, primojdunaj!“

Žandar se niti ne ozre v „starega bedaka“, ampak hiti naravnost v sobo. „Kdo je zapustil hišo, ko smo mi odšli?“ izprašuje Križan.

„Kdo je hišo zapustil?“ odgovarja Primož. „Gospod, ker pa ne vem. Več jih je šlo, več. Gospod župnik so že tudi šli; potlej pa njih sestra, veste, tista, ki jim kuha. Vse se je razkropilo. Fantini so še ostali pa Premec, mislim. O ti božja milost, kje pa se je še kaj takega slišalo! Pa na denašnji dan! O Bog se usmili!“

„Kje je gospodar France?“ vpraša žandar.

„Tudi ne vem povedati, gospod,“ pravi Primož. „Nič ne vem, kje bi bil.“

„Kaj je že to!“ oglasi se zdaj Ana. „Ali hočete še njega odgnati? Kar naju dva zvežita, midva sva najmenj potrebna na svetu, jaz pa Primož. Naju ne bo treba nič slediti pa zalezovati.“

In jezno stopi stara žena pred žandarja; vsi svatje jej pritrjujejo in začno glasno mrmrati in ne bilo bi treba dosti več kresati in ogenj bi se bil zanetil. Zdaj pride Premec zraven. Vsi so mislili, ta bo prvi začel prepir, kajti nagle jeze je bil stari mož in nobenega fanta se ni ustrašil, a z neko neumno radostjo otrese dedec svoj klobuk.

„Dosti je dežja!“ pravi. „Gospoda, vidva sta tudi mokra, zato ga pa pijmo pa pomenimo se lepo, ker nam ni sile.“

„Kje je vaš sin France,“ vpraša ga žandar.

„Ha, ha, ha!“ krohoče se Premec. „Vprašajte rajši, kje je Franica, pa bomo takoj vedeli.“ O pravem času stopi France v sobo in ostro ga začne Križan izpraševati, kje je bil, kod hodil in koliko časa je izostal, toda oni dokaže, da je samo župnika spremil na dom, sicer pa da se ni ganil iz hiše. Žandarja se zopet napotita, med vrati pa se še obrne Križan na Premca, ki se je smijal na ves glas.

„Premec,“ pravi mu, „midva bova imela jedenkrat še dolg račun, le zapomnite si.“

„Kdor ima čisto vest,“ odgovarja oni, „ta je, primojdunaj, zmerom pripravljen.“

„Zakaj ste vsi mokri?“ vpraša na jedenkrat starca, ker se mu je precej sumnjiv zdel.

„Zato, ker gre dež,“ mu odgovarja.

„V sobi ne gre,“ pravi oni.

„Mislite, da bom jaz v sobi tičal, ko vse vpije in kriči?“

„Ali ste bili ves čas tukaj?“ vpraša zopet žandar in se obrne na vso družbo, kakor bi njemu samemu ne verjel.

„I, kje pa!“ odgovarja Premec in Rožanec mu pritrjuje in mnogo drugih, ki ga niso pogrešili. „Primojdunaj!“ postavi se Premec na noge. „Tukaj sem bil in bodem še, dokler bo kaj pijače.“

Žandarja se obrneta in odideta. Kaj se je bilo pa zgodilo, znano je bilo že vsem in razen starega Primoža ni bil nobeden žalosten zaradi tega. Najbolj živ je bil se ve da Premec, ki je trdil, da ga bolj veseli, če jeden tak revež uide, kakor če bi bilo devetindevetdeset drugih ujetih. Kmalu pa je pobral Miha svojo „neduho“ in v temi sta tavala z očetom proti domu. Drugi dan pa se je mnogo govorilo o svatovanji, o Juriji in o drugih dogodkih včerajšnjega dné.

II.

Pod Rožančevo hišo na Gorici drži po ravnem kolovozna pot do Premca. Po obeh straneh jo obdaje visok gozd, ki se odtod razprostira čez vse pogorje; le sem ter tjà ga nekoliko pretrgajo plodne njive in samotne koče. Gozd je dolinski zaklad in vanj se zatekajo, kadar je treba davek plačevati ali hčer možiti ali cerkev popravljati. Na jednem kraji griča stoji Rožančeva hiša, na drugem Premčeva in od te drži pot zopet navzdol do zadnje goriške hiše, do Simnovega malina, ki melje, kadar Bog hoče; kajti potoček, ob katerem leži, je velik del leta komaj moker; kadar pa začne deževati, pobrati hoče malinu vsa kolesa.

Najslabša hiša je Premčeva in zato jo je menda v gozd skril. Trideset let jo gospodar že zida, a ni še dodelana. Samo jeden konec, kjer je stanovališče, je popolnoma obzidan in opažen, druga plat pa je odprta vsem vetrovom in le na oglih sta zidana stebra, ki nosita ostrešje, obito na tej strani z deskami. Vsa hiša je podobna trdnemu sklepu mehkega človeka, ki se od začetka krepko zaleti, a kmalu mu pogum upade in moči opešajo. Jedno večjo in jedno malo sobo ima Premec; ognjišče pa je v veži, če se sme to veža imenovati, kar je prav za prav le velik napušč. Iz take kuhinje gre dim se ve da nerad skozi dimnik, kajti kamor si bodi mu je bolj na roke; ni torej čuda, če je vse okajeno, kar je lesa v Premčevi hiši.

V nedeljo po teh dogodkih, ki so vznemirili vso Dolino, bil je lep vroč dan. V Premčevi hiši je ležal na klopi zraven velike peči Jurij in si podpiral glavo s komolcem, pri mizi pa je sedel Miha in piskal na klarinet.

„Jaz pa res hitro vsak napev poberem,“ pravi Miha in odloži instrument. „Jedenkrat ga slišim, drugo pot ga pa že znam.“

„A, pusti!“ odvrača Jurij. „Kaj bi vedno cvilil! Pojdiva rajši na solnce, ker je tak lep dan!“

Zdaj stopi v sobo Premec.

„Dobro se vama godi v senci,“ pravi in prisede k Juriju.

„Ali je že poludne?“ čudi se ta in pogleda leno na stoječo uro.

„Vsak čas bo zazvonilo. Jurij, prímojdunaj! zakaj nisi šel k deseti maši! Ti ne veš, kaj je oklicával birič. Dejal je, da se neki Jurij Kos, po domače Primožev, todi okolo klati, nevaren človek, uhajač; kdor ga vzame pod streho, bode ostro kaznovan; kdor ga pa prime in izroči gosposki, dobi trideset goldinarjev, kakor Judež.“

„Lehko jih zaslužite, oča,“ smeje se Jurij.

„Veš, takoj te še ne mislim prodati. Shranil te bom za hudo silo; kadar bo pa trdo za denar, potlej te pa zamenjam. — No, Miha, kaj pa ti? Kaj gledaš kakor mujem iz luknje! Kosila na mizo!“

„Kruha ni več, oča,“ opomina Miha in stopi v „kuhinjo“.

„E, kaj!“ odvrača stari, „kdo pa vpraša po kruhu, če ima druzega dosti!“

Miha prinese jedi na mizo. On je človek, ki vse zna in za vsako delo prime. Doma oskrbuje kravico in kozo, pospravlja po hiši in kuha, kar ima. Samo stanoviten ni pri delu: malo cepec, malo harmoniko, to mu ugaja.

„Pa molimo no,“ pravi Premec in naredi velik križ. Potlej se pa vsedejo k priprostemu kosilu.

„Samo premalo beliš,“ meni Premec. „Menda si tak kakor Tomažkova Meta, ki je slanino na cedilu cvrla in se čudila, da nima nič masti.“

Po kosilu si nabaše starec pipo in ponudi tudi Juriju tabaka, ki pa reče, da ne kadi.

„Saj je menda res pametneje žvečiti ga,“ meni mož. „Menj ga gre v nič in več zaleže.“

„A jaz ga tudi ne žvečim,“ omenja Jurij.

„Pa ga še boš!“ odvrača Premec, in vsi trije gredo na travo pred hišo, da se v senci kaj pomenijo.

Krasen dan je bil. Modro nebo se je razpenjalo nad temnimi smrekami in širokimi gabri in bukvami. Tiho je bilo vse in molčali so glasni prebivalci zelene ledine, zaspani po obilem kosilu. Na pol

ležé, na pol sedé vleče Premec z neizrekljivo zadovoljnostjo dim iz kratke pipe; mlada tovariša pa postopata po gozdu.

„Kako je to,“ izpregovori Miha, „da te ni trpelo pri vojacih? Menda ni take sile tam. Koliko jih prestoji in vsak pride zdrav domov.“

„To je že tako, Miha,“ odgovarja oni. „Jaz ti ne morem povedati kako. Dela nisem imel skoro nič, pokorščine sem se bil tudi navadil; toda domač kraj je le domač kraj.“

„Kaj bo to hribovje, pa ti rovi! Drugod je vender lepši svet. Že proti Ljubljani mi bolj dopada; kaj še le po Hrvatskem in Ogerskem! Saj veš, da sem bil šel ono leto z drvarji. To je zemlja, pravim, kakor po mizi in jedno brazdo imaš dosti dve uri orati. To je svet!“

„No, in zakaj nisi doli ostal?“

„Ker imam očeta tu, pa domačijo. Drugače bi se pa ne menil dosti.“

„Zdaj tako praviš, Miha; če bi pa šlo jedenkrat za res in ne bi videl celo leto svojih krajev, potlej bi se ti pa zdehalo po zelenih travnikih in sanjalo bi se ti vse noči naprej in naprej o rakitah, ki ob Dolinščici rasto in o Simnovem malinu, ki tu doli ropoče.“

„Jutri bo že zopet stal,“ pravi Miha in iztrka pepel iz pipe.

„V Dolini celo mrtvi lepše stanujejo kakor drugod,“ nadaljuje Jurij. „Tako lepo imajo obrneno pokopališče, da zmerom lehko vidijo, kako gospodarijo njih mladi po dolini.“

„Fanta, ali gresta z menoj?“ oglasi se Premec in se zravna po konci. „Pojdimo malo v vas k Nacetu! Jaz sem žejen.“

„Veste kaj, oča?“ pravi Jurij. „Jaz Vas ne bom dalje nadlegoval; stopil bom v službo. Mlatit grem in košnja bo kmalu tu.“

„Jurij!“ odvrača Premec, „ti ne smeš misliti, primojdunaj! da sem te kakor si bodi sit, pa da te proč gonim. Toda če greš za par tednov, le pojdi, da dobiš kaj za obleko, ker zdaj si kar za v turšico. Ampak drugo vprašanje je, če te bo vzel kdo v službo. Nekoliko se te bodo bali. Kam pa si se namenil?“

„Na Pógled k Pozniču.“

„Ha, ha, ki ima tisto zalo hčer. Primojdunaj, ta služba je pa dobra. — Ali roke te še kaj bole?“

“Nič več, čeravno ste z menoj ravnali kakor konjedirci.“

„Če bi bili bolj gledali náte, bi že denes zopet stopal za bobnom. Z zvezanimi rokami se ne da teči, kamor bi hotel. Srobot pa smo bili lepo napeljali, primojdunaj, kakor pajek mrežo.“

„Jaz bi se bil pa tudi kmalu ubil,“ omenja Jurij.

„Ha, ha,“ smeje se starec, „ti čakaš rajši, da te ustrelé!“ Jurija je neprijetno genilo to govorjenje in Premec menda to upazivši potolaži ga. „Smrt je smrt,“ pravi, „naj bo, kakeršna koli. Kratka smrt, dolgo življenje je pa najboljše in ti še lehko petdeset let žandarje okrog pojaš. — Miha, pojdi pa ti z menoj, da boš zagodel. Dolinke že pete srbé.“

A Miha hoče rajši spremiti Jurija. Ravno pride po kolovozu proti njim Rožanec s puško na rami.

„S tem tudi ne bo nič,“ mrmra Premec. „Ti pa na zajce?“ ogovori soseda in skoči po konci.

„Malo jih mislim preplašiti, da mi ne bodo v zelnik zahajali,“ odgovori mož in se ustavi.

„Pojdi rajši z menoj v Dolino pogledat, kaj Francè dela. In ne čutiš v grlu nič suše?“

„Kar sam pojdi!“ brani se oni. „Jaz ne grem. Zdaj tudi ne dobiš več tako dobrega vina, kakor ga je točil Nace časih.“

„Takrat, ko ti še nisi tako nakup spravljal. Kaj ne?“ norčuje se Premec.

„Kaj boš spravljal!“ vzdihne Rožanec, „ko pa nimaš kaj in ti davki vse požró.“ Tako potoži mož in se pridruži Juriju in Mihu, ki je bil skočil po harmoniko, in kmalu izginejo vsi trije v gozdu.

Rožanec, gospodar prve hiše na Gorici, je nekoliko mlajši od Premca. Nemirne njegove oči gledajo premeteno v božji svet; lasje, zakrivljeni ob sencih, osiveli so precej in suho lice bi ne bilo neprijetno, če bi se usta ne bila obesila na levo stran, kamor je bila vedno obrnena njegova pipa. Živel je Rožanec kakor mnogo drugih: delal v delovnik, molil v praznik, kadil pa vedno. Duhovske in deželske gosposke se je ogibal, kolikor je bilo moči. Kradel ni, sleparil ne; kako bi ne bil pošten! Na lov je pa rad zahajal, na lov. In zakaj bi ne hodil, po zimi, ko ni druzega dela in pa ob nedeljah? Ljudje so govorili, da on več zajcev použije kakor prapreški gospod, ki ima lov v najemu; in prigodilo se je že, da je ta graščak v gozdu zadel na kako struno, ki ni bila njemu nastavljena in neznansko je klel in razsajal, a zvedel ni nikoli, kdo nastavlja. Ljudje pa so ugibali,

da bi jo bil blêz Rožanec izgubil. Če se zajci na kaj tacega lové, naj si pač sami sebi pripisujejo. Zakaj pa je ta zverjad okrog Doline tako neumna! Če je Rožanec sem ter tjà kacega dolgouhega jetnika rešil, kdo bi mu zamerjal! Pravični se tudi živine usmili. Puško je nosil le za strah in pa zaradi roparjev; kaj pa! Hiša stoji na samem in dobro je, če je človek pripravljen. Dolinska fara je sicer mirna, Rožanec pa je pogumen mož in iskat jih hodi s puško in Premec večkrat vidi, kako vleče po dva za ušesa s seboj: zelja sta mislila naropati, slaba vest ja je izdala in bežala sta; Rožanec pa — ali jima je trikrat zavpil „stoj!“ kakor je zakon, ali ne, tega ne vemo — poiskal in prestregel ja je s svincem. Kožice je pa nosil v Ljubljano prodajat. Za živež mu ni šlo trdo, tožil je pa vedno in vzdihoval o slabih časih, po vsem nasproten vedno veselemu Premcu, ki vender marsikrat ni imel cesarske podobe pod streho. Da je Premec sosedu rad nagajal zavoljo njegove varčnosti, to je naravno; najbolj pa ga je menil razžaliti, če mu je očital, da ni na Gorici doma, da je prihajač; kajti priženil se je bil mož k Rožančevi Mini, ki je bila že vdova takrat, ko se je on še s fantini pretepaval. Rožanec pa se je hudoval večkrat nad Premcem, da čez mejo kosí, da mu njegova krava v deteljo zahaja itd. Tako sta se sprla zdaj pa zdaj, a ker Premec ni imel žene, ki bi mu jezo netila, nista ostajala dolgo sovražna in živela sta v oboroženem miru. Otrok pa Rožanec ni imel, in če so mu rekali oča, to je pač časten pridevnik, kakor ga daje mladina starejšim.

Tiho so korakali naši znanci po gozdu, govoriti se ni ljubilo nobenemu. Miha je sem ter tjà potipal svojo občutljivo tovarišico, pa kamor je pritisnil, je zavpilo; Rožanec je gledal po goščavi, Jurij pa je premišljeval svoje stanje. Veselila ga je prostost v domačem kraji, a veselje mu je grenila zavest, da ne more med ljudi, da se mora skrivati in bati vsakega sovražnika; zdelo se mu je, kakor bi bil zmerom še uklenen. Prvi izpregovori Rožanec: „No, Jurij, ali se ti še sanja o žandarjih? Danes mi je pravila stara, kaj ženske o tebi govore.“

„Kaj pa, oča Rožanec?“ vpraša Jurij.

„Moji Mini je pravila Rmanova Katra, da je zvedela od gluhe Lize, ki je sestra tiste Neže, ki kuha žandarjem, in tej je pripovedoval sam Križan, kako jih je strašilo. Štirje brez glav so prinesli rakev izza znamenja in jo položili pred vas sredi ceste, vihar pa je nastal

tak, da ste kar popadali kakor muke. A ko sta se žandarja vzdignila, tebe že nikjer ni bilo. Tako pravijo ženske.“

„In blizu tako je tudi bilo,“ nasmehne se Jurij. „Samo da ste bili le trije in ne brez glav. In kaj pravite Vi k takim govoricam?“

„Jaz pravim ženskam, da je to vse mogoče in prav verjetno. Bog ne zadeni, da bi moja stara kaj slutila! Nobena živa reč jej ne udrži jezika in z najboljšim namenom bi me spravila notri. Zatorej, fanta, le tiho!“

Potem se začne, razgovor o lovu, kako je slab po leti; po zimi pa se poboljša, posebno če ima kdo srečo kakor Rožanec, kajti k njemu zver kar tišči. Saj je jedenkrat po nevedoma, ko je po zimi vrata zapiral, dva zajca za ušesa pridurnil!

„Tacega pa še ne!“ smeje se Miha. „To si moram pa zapomniti, da bom na kakem ženitovanji povedal.“

„Le povej, pa ti ne bodo verjeli,“ ugovarja Rožanec.

„O saj jaz Vam tudi ne!“

Pogovor se zasuče na poljsko delo; Rožanec toži o slabih časih, pohvali Jurija, ker gre dela iskat in ga opomina, da naj bo priden v mladih letih, da si kaj prihrani za stare zobe. Potem jima želi srečen pot in zavije na stran.

„Temu gre menda denar nerad izpod palca,“ omenja Jurij, ko je Rožanec odšel.

„Večjega lakomnika ni,“ odgovarja Miha. „Počakaj, da ti jedno povem, kako sem ga ujezil. Veš, pred tremi leti sem mlatil pri njem, pa še dva druga. O poludne pa se posedemo okrog sklede štrukljev, dobri so bili. Mi jemo tako tjà v en dan, kar vrže na jedenkrat Rožanec žlico po mizi, pa naredi križ. Kdor je božji, ta je sit, pravi, če hočete, pa pustimo to-le, bomo imeli pa za večerjo. Rajši počim, pravim jaz in kar naprej smo segali. Stari nas gleda nekaj časa, pobere žlico pa pravi: Če boste pa vi, bom pa še jaz. Skleda je bila kmalu prazna, mene pa ne vzame za mlatiča nič več.“

Mladeniča zapustita zdaj gozd in krasen razgled se jima odpre. Stala sta ob robu lesa in pod njima je ležala pisana dolina. Njive pripravljene tu za setev, tam za žetev, vrstijo se z zelenimi travniki, po sredi pa se vije in lesketa bistra Dolinščica. Senca se je bila razgrnila čez velik del doline, druga stran pa je solnčna in svetlo gledajo iz temne gošče bele cerkvice po gorah in hribih. Njima nasproti vzdiguje se ponosno onstran vode grad Prapreče. Gost drevored

košatih kostanjev drži do obširnega poslopja, čegar brezštevilna okna goré v solnčni svetlobi. Vas Dolina se ne vidi, ker jo zakriva grič, a prijetno doné po dolu ubrani glasovi večernega zvonjenja. Jurij je bil ves zamaknen. Dolgo časa je kar gledal in poslušal, Miha pa je ravno tako dolgo malíne obiral po meji.

„Vidiš, Miha!“ izpregovori naposled Jurij. „Mene so daleč gnali in veliko sveta sem videl; pa takih krajev ne dobiš nikjer. Drugod imajo tudi hribe, pa previsoke ali pa prenizke, in vode ali nič, ali pa táko, da jim zemljo trga. A tu kamor stopiš, vse ti kliče, da nikar ne hodi proč. Poglej! jaz tukaj okrog skoro vsacega človeka poznam, pa se malo pomenimo in kako hitro mine dan in kako mora iti delo izpod rok.“

„Delo?“ začudi se Miha. „Meni se kar nič ne uspeši, naj začnem, kar hočem; samo orglje, te me ubogajo. Pa ti misliš res dela se poprijeti?“

„Res. Zdaj sem ves drugačen, zdaj sem pravo veselje dobil in komaj čakam službe, naj bo kakeršna hoče, samo v domačem kraji.“

„Ostani vender rajši pri nas; boš pa nama pomagal.“

„Saj še sama nimata kaj opraviti. Ali hočeš, da ti mehove gonim?“

„Veš, Jurij, jaz bi tudi kar s teboj šel; tako nerad se ločim od tebe; ali očeta pa tudi ne morem puščati.“

„In pa orgelj ne,“ pristavlja Jurij.

„Kar je tebi Dolina, to je meni harmonika.“

„In poglej, Miha, kako si ti srečen: harmoniko lehko povsod s seboj nosiš, Dolina pa ne gre za menoj. Zato moram pa jaz za njo hoditi.“ —

Pógled je majhena vas in ima hiše po griči raztresene, tako da leži prva v dolini ob cesti, ki spremlja Dolinščico skoz sotesko, zadnja pa stoji visoko nad njo; in tako strma pot ji veže, da se ne more po njej voziti. Ker sta naša znanca hodila po bregu, prideta na Pógled ravno pri zadnji hiši, ki je last veljavnega gospodarja Pozniča. Veliko ima Poznič polja, čeravno ne leži vse po ravnem, veliko lepe živine redi njegov hlev in prostorna gospodarska poslopja stojé poleg čedne hiše. Velik hrast raste na trati pred hišo in pod hrastom je kamenita miza in okrog nje sedé možje iz Pógleda in pijejo bokal reznega tolkovca. Krčme ni na Pógledu, zató je tudi vas mirna in

hiše denarne. A starost se rada razgovarja in pri Pozniči se menijo možje, kako je bilo časih; če pridejo še boljši časi, ali pa če pride še vse slabše za nami.

Jurij se obrne naravnost proti kameniti mizi ter stopi h gospodarju, ki mu prijazno roko poda, in ga ogovori: „Ali ste že omlatili, oča? Vam je pšenica kaj navrgla?“

„Nismo še pri kraji z njo, nismo. Zmeril pa še tudi nisem. E, pa pri nas rada trga; menda premajhene snope delamo. Ne bo iz vsacega nasada mernik, ne. Ti bi bil pa dober mlatič, pridi no pomagat!“

„I, zakaj pa ne?“ pravi Jurij. „Začnete takoj jutri?“

„O še danes,“ smeje se oni; „naj ga le Micika še jeden bokal prinese.“

„Ne tako, oča! Jaz mislim za res, če potrebujete koga. Pri košnji Vam tudi ostanem, če hočete; vi imate lepo otavo, kakor sem videl. Kar zdaj-le se pogovoriva, pa še domov ne grem nocoj!“

„A! jaz sem se le šalil,“ pravi Poznič. „Saj ne potrebujem delovca; tisto malo, kar še imamo, bomo že sami počasi oklestili. S košnjo se nam pa še ne mudi. — Ampak Javornik tukaj išče hlapca. — Javornik! Če hočeš kacega delovca,“ obrne se Poznič na soseda, „zdaj-le ga dobiš.“

„Res? kje pa?“ pristopi oni hitro, a ko mu Poznič pove, da bi Primožev Jurij šel služit za hlapca ali pa za najetega, začne se Javornik za ušesi praskati. „Kaj! Jurij? Ali res?“ pravi. „Glejte! dober delovec je, o nič reči! Jaz ga poznam. Veš, Jurij, prav rad bi te vzel; po pravici povem, da prav rad. Pa škoda, da se nisi malo prej ponudil; zdaj mi je pa že jeden aro dal, veš, oné, tisti dolgi Janez. Prav škoda!“ In več drugih mož, ki so prišli zraven, reklo je tako, da škoda, da niso prej vedeli, zdaj ga pa ne morejo več vzeti. Juriju pa se je vse zdelo, da se ga le ogibljejo in zelo potrlo ga je to spoznanje.

Kmalu korakata zopet mladeniča molčé po rebri domov; Jurij je slabe volje in ves zamišljen, Miha pa bi tako rad govoril. Dolgo časa se premaguje, da ne bi motil svojega prijatelja, nazadnje pa le začne. „Jurij, ti si norec,“ tolaži svojega prijatelja. „Bodi vesel, da te ni vzel Poznič, da ti ne bo treba soka pa nezabeljenega kislega zelja jesti. Kar pri nas bodi! Poglej, kako te imava z očetom rada! — Saj tudi delaš pri nas; to malo, kar dobiš, to si že zaslužiš. Kar ostani!“

„No saj menda bom res moral,“ pravi žalostno Jurij, „ker se me vsak boji.“

„Tako je prav. In kaj bolj varen si pri nas kakor pa drugod, kjer bi nikdo náte ne gledal! Jaz te pa lehko nekoliko varujem. Le poglej: Če hodim jaz prav ves dan brez dela okrog, nobeden se ne bo čudil, ker sem len pa poreden in moja harmonika je dober potni list. Tako jaz vse vidim in vse zvem.“

„A, kaj bi se trudil záme!“ reče Jurij ne posebno prijazno.

„Misliš, da se trudim? Jaz se še menda v svojem življenji nisem trudil. Ampak ti si denes malo pust pa siten. Toda to nič ne dé, prijatelja sva še vedno. — Kako sva se časi rada imela. Ali se še spominaš? Jedenkrat si se bil zame potegnil, pa ne bom jaz nikdar pozabil. Takrat, ko je bil moj oča zaprt — ne vem, zakaj, in kaj meni mari! — pa je v šoli vstal tista griža, tisti Stojčev Jože, pa se je ustil, da mu je oča prepovedal zraven Premčevega Miha sedeti, ker je njegov stari zaprt; takrat si pa ti vstal in sedel k meni, ki smo te najrajši imeli.“

„Jaz se ne spominam več,“ pravi Jurij.

„O jaz pa dobro, in zato te imam še zmerom rad in ti ostaneš pri nas. Veš kaj? Spat iti je še prezgodaj, stopiva tu doli do Šimna, pa lehko naloviva rakov, kolikor hočeva. Dobri bodo za jutri in ti ne boš mogel reči, da nič ne zaslužiš; zdaj se moraš našega dela poprijeti.“

III.

Po tem, kar se je Juriju čez dan pripetilo, res ni bil zaspan. Brez prave volje hodi z Mihom, ki je zavil navzdol, v globel pod Gorico. Tam notri se skriva pohlevni in mirni malin starega Šimna, ki mora kolesa vedno z vodo polivati, da se ne razsuše, kajti če tri dni ostane brez dežja, potaji se malin. Počasi se je motalo jedno kolo, ko prideta mladeniča do malina.

„Sanja se mu,“ pravi Miha, „ali je pa rosa nanj padla, pa misli, da je naliv. Cvili pa, kakor bi je drl. — Hoj, Šimen!“ zavpije in potrka s kladivom, ki visi na vratih. „Odprite, Šimen! kolo Vam bo odneslo, tako se suče.“

Dolgo časa preteče, predno se prikaže pri vratih suh, sključen starček z gorečo trsko v roki. Mihu posveti pod nos in zmaje z glavo.

„Ha, Miha, ali si ti?“ pravi Šimen, golorok in gologlav. „Kaj pa kolovratiš okrog po noči! Kdo pa je s teboj?“

„Nobeden drugi,“ odgovori Jurij in stopi bliže.

„Ha, ti si!“ pravi starec. „Kaj pa iščeta in pa brodita tod. Žganja pa nimam nič več.“

„Kaj se midva meniva za žganje,“ ponese se Miha, „pojte z nama na ráke!“

„Rake? Da bi rake šli lovit? Pozno je že, pozno in žito moram vsipati.“

„Vrzite ga perišče vkup notri, da bo mir; pojuteršnjem bo pa mleno,“ prigovarja Miha. „Pa če sami ne greste, dajte nama sake!“

„Hem,“ premišljuje stari, „pa mi bosta vse potrgala, vse potrgala.“ In po dolgem govorjenji sklene rajši sam z njima iti. kakor pa da bi jima prepustil svojo pripravo. Za malinom v hosti je majhen ribnik, skozi katerega teče nestanovitna Raca; preprežen je ves z vodnimi rastlinami; trstje in ločje ga pokriva. Po tem vodnjaku nastavijo svoje sake, v katere so polže za vado dejali. Miha nabere po hosti drv in naredi ogenj, kajti pri ognji se raki veliko rajši lové. Okrog ognja pa se poležejo vsi trije. Temna noč je bila, ker ni svetil mesec; skozi drevje pa so lesketale zvezde. Miha popravlja z gorjačo ogenj, Šimen pa zažiga svojo pipico.

„Žandarjem si pa lepo ušel, žandarjem,“ ogovori starec mladeniča.

Starec bi bil rad kaj natančnega zvedel o tej stvari; a Jurij ni bil pri volji govoriti.

„Pri Podrtem Znamenji si jih preslepil, kali?“ započne zopet radovedni mož.

„Pri znamenji,“ odgovori Jurij.

„Ti presneta reč,“ premišljuje Šimen. „Kako govoré ljudje okrog, pa kako pravijo! No, pa Bog ve, če je vse res ali ne. Toda straši pa res gori, straši! Kaj, Jurij?“

„Tega Vam pa res ne vem povedati, oča!“ odvrne trdovratno Jurij.

„Kakor hočeš! Ti že veš, zakaj molčiš.“ Starec obmolkne, ker vidi, da Jurij neče govoriti, in prižiga z nova pipo, ki mu je med govorjenjem ugasnila. Miha pa je sklical sovo, ki se je pridno oglašala v gozdu njegovemu žvižganju.

„Pa veš ti,“ povzame zopet starec „od kedaj straši gori pri znamenji?“

„Ne, oča,“ odgovori Jurij.

„In veš, zakaj je znamenje zmerom na pol podrto?“

„Zato, ker ga nobeden ne popravlja,“ odgovori Miha. „Naša hiša je tudi taka.“

„Tako misliš ti,“ reče starec, „ki še mlečnih zob nisi izgubil. Ali ga ni popravljal župnik? In Vrban je kamenje skup vozil, da je končal konja. In koliko je že veljalo prapreškega gospoda. Pa je še zmerom tako, kakor sem je za mladih dnij videl. — No, da po pravici povem, spominam se še, da je bilo jedenkrat celo.“

In Miha ga začne prositi, naj jima vender kaj pove, zakaj je znamenje táko in od kedaj straši in Šimen začne pripovedovati o ranjkem prapreškem gospodu, ki je bil hud kakor sama zverina; da je grdo ravnal s kmeti in da se ga je vse balo kakor živega vraga; srečo pa je imel povsod, toča mu ni nikdar pobila in nobeno živinče mu ni poginilo. Veden prepir pa je imel gospod z občino, katere hosta se je graščinskega gozda držala tako, da se ni vedelo, ali stoji znamenje na graščinskem ali na občinskem. Na jedenkrat pa pride gospodu na misel znamenje podreti; a kolikorkrat so prišli hlapci podirat, vselej so jih bili kmetje pretepli. Gospod pa se razsrdi in pride sam z rovnico nad znamenje; a skupil je bil; težak kamen se zvali nanj in mu ulomi hrbet. Rjul je kakor obstreljen medved, o duhovnem gospodu pa ni hotel nič slišati; samo toliko je baje povedal, da je bil hudiču zapisan trideset let in da mu je zlodej ukazal podreti to znamenje, ki je pa hudo blagoslovljeno; malo zidu je razrušil, a popolnoma ga pa razdreti ni bilo moči. Gospodova duša še zdaj ne more najti počitka, znamenja pa tudi ne morejo popraviti.

„Ali je Vas že tudi katerikrat gori strašilo?“ vpraša Miha.

„Le počakaj,“ pravi Šimen, „naj parkrat potegnem.“ Ogenj mu je bil zopet pošel; uprla se mu je pipa; kar ne vleče pa ne vleče. „Miha, daj mi svojo!“ reče starček, „boš pa ti jutri kadil.“

Miha mu jo nabaše in prižge in počasi in premišljeno uživa Šimen njegov dar.

„Ali če me je strašilo?“ začne z nova. „Kaj je bilo prav za prav, tega ne vem, ampak naj dá kdo deset goldinarjev pa reče, da naj grem po noči mimo znamenja, pa jih ne pogledam. Kar sem videl, to sem videl. Bilo je pa tako: Pri sinu sem bil še na domu,

pa smo imeli burkljastega vola, ki ni bil nikamor par, sicer pa dobra živina. Pa sem ga gnal na prodaj v Kamnik in prodal sem ga. Vesel sem bil in menda sem še malo pel, lanec mi je pa rožljal po hrbtu. Pa pridem do znamenja in se odkrijem. Bog se usmili duš v vicah, pravim, pogledam proti znamenju pa vidim, da psiček zraven mene teče, majhen, črn in kodrast. Psa jaz še nisem nikoli imel, pa si mislim, da je komu ušel, bo že našel pot domov; pokličem ga k sebi: Parizelj, na; parizelj, na! Nič. Podim ga, nič; poberem kamen, takrat me pa pogleda. In kake oči je imel! Kakor dva velika tolarja, gorele so pa kakor špirit, če ga zažgeš. Bog in sveti božji križ, nad mano nima nobene moči! dejal sem pa tekel proti Dolini, da še nikdar ne tako. Pogledal nisem nič nazaj, zdelo se mi je pa, da je vedno na moji strani. Vroče mi je bilo, da sem bil moker, kakor bi me bil iz vode potegnil, ustavil se pa nisem prej kakor pri Nacetu v Dolini; tisto noč nisem šel več domov, tako hitro pa še nikdar nisem prišel čez klanjec. Tiste oči sem pa ves teden videl; koder sem hodil in kamor sem se obrnil, vedno so gledale váme, kakor tisti svetnik v desnem oltarji, ki tudi zmerom v človeka gleda.“

„Star mora človek biti in vero mora imeti,“ pravi Miha, „potlej pa marsikaj vidi.“

„Fant!“ posvari ga Šimen, „ti govoriš tja v en dan pa ne veš, kaj praviš. Ali sem jaz sam kaj videl? Kaj pa je mladi Srep povedal, ki je tudi tod hodil. Zelena miza, tako je dejal, stala je v gozdu, za njo pa je sedelo devet gospodov pa goreče vino so pili. Tu je bil komisar, ki je pred tremi leti umrl, hud gospod je bil in veliko so ljudje prebili pod njim, potem oskrbnik iz Prapreč, tisti, ki so pravili, da je po krivem prisegel, potem fajmošter, tu doli iz Loga, tisti bogati, in še več drugih bogatinov, ki jih pa ni hotel povedati.“

„Za reveža pa menda še hudič ne mara,“ opomni Miha in dregne z gorjačo v ogenj, da so iskre zletele kvišku.

„Veš, Jurij,“ posmehuje se Miha, „ta oča znajo čarati; prihodnost ti povedo, če hočeš; če te trese mrzlica, kar prosi jih, pa ti jo zagovore in če ti kdo kaj ukrade, pokažejo ti tatu v zrkalu.“

„Le norčuj se!“ jezi se Šimen. „Sam bodeš ostal norec. Ti misliš, da kaj veš, pa nič ne veš. Iz bukev si se naučil malo brati, iz bukev; a tistih črk pa, ki jih Bog piše, ne zbereš, ne ti ne drugi. Kako je Bog dejal? On je rekel, da v mojem imenu boste bolnike zdravili pa hude duhove izganjali. Tega ti ne veš, zato pa kvasiš

neumnosti pa preklinjaš. Kadar prideš v moja leta, boš pa drugače govoril.“

„E, ne vem, oča. Menda sem že prestar, da bi se poboljšal.“

„Kak preklinjavec je bil čevljar Polde pod Orehom! Ni veroval ne v Boga, ne v hudiča. Kakšen je pa zdaj? Vsej fari v vzgled. In kdo ga je bil izpreobrnil? Nobeden drugi kakor domači maček.“

„Hentaj, oča, to morate pa povedati; nemara si še sam jednega oskrbim.“

„Le poslušaj, potlej se pa smej! Ni še dolgo tega; onega leta je bilo, ko je zapadel tisti veliki sneg. Na sveti večer je bil posebno hud mraz pa burja je brila; pa pravi Polde svoji ženi pa hčeri: „Le napravita se, pravi, pa pojdita v cerkev, jaz bom pa čul doma.“ Pa gresta. Poldetu je bilo pa dolg čas; brati ni znal, moliti ni hotel, dasi je bil sveti večer. Pa mu pride na misel pa pravi: Bom pa te-le čevlje vkup stegnil. Vsede se na stolček in začne razbijati; maček se pa smuče okrog njega, črn maček, jaz sem ga bil šel potlej gledat. Maček se smuče pa voha po klopi okolo; na klopi je pa ležala svinjska krača.“

„Ahà,“ nasmeje se Miha.

„Žena mu jo je bila pripravila pa je dejala: Kadar bo polunoči proč, Polde, takrat si pa odreži. Polde šiva tako dalje, večer se mu je pa zdel dolg, dolg, kakor večni kraj. če je bolj šlo na polunoči, bolj se je oziral na uro; pa kakor bi bili kazalci otrpneli, čas ni šel dalje. Takrat pa poide Poldetu potrpežljivost, zgrabi kračo pa nož in zakriči: Ura bij! če ne bom rezal. Maček se pa oglasi zraven njega: Jaz bom pa jedel! pa tako čudno je zarezal, da so Poldetu lasje po konci stopili. Vse vrže od sebe, pa klobuk na glavo pa kožuh náse, pa teče v cerkev in za noben denar ne ostane več na sveti večer doma.“

„O ti sneden maček,“ pravi Miha, „da ni privoščil Poldetu krače.“ Jurij se je muzal na tihem vražnemu starcu, a žaliti ga ni hotel kakor Miha in da bi pokazal, kako mu vse verjame, prosi ga, če sme jedenkrat priti, da bi mu povedal, kaj ga čaka. Šimen se izgovarja nekaj časa, češ, da se hoče norčevati, a na resno prigovarjanje se vender uda.

„Zdaj pa poglejmo, kaj smo nalovili,“ pravi Šimen in vsi gredo po sake k ribniku. Precej rakov je bilo v njih.

„Kar je lepših, dajta meni,“ dejal je Šimen, „druge pa vzemita!“ Fanta jih povežeta v rute, pogasita ogenj, da ne bi trpele
duše v vicah, kakor je menil Šimen. „Zato je toliko požarov,“ dejal je, „ker ljudje ognja ne spoštujejo.“

Pozno po noči je bilo, ko ležeta fanta navkreber proti domu; od Rožanca sem se je slišalo hripavo petje starega Premca; dočakata ga in vsi se poležejo po slami. Jurij pa ni mogel spati, toliko mislij podilo se mu je po glavi. Skrivati se mora in pošteni ljudje se ga ogibljejo. Kako se ga je branil Poznič, kako je Javornik besedo izprevrgel! In kdaj se bode to predrugačilo? Nikdar. Do smrti ga bodo lovili in preganjali kakor sivega volka. Ali ni nobene pomoči zanj? — Pač, sam naj se naznani. Toda kaznovali ga bodo, zaprt bo in dolgo bo moral gotovo služiti. A jedenkrat bo vender prost, jedenkrat bo vender mirno mogel živeti v domačem kraji. Drugače pa išče zastonj pokoja. „Naj se zgodi, kar hoče,“ sklene Jurij, „takoj jutri se grem oglasit.“ Težak kamen se mu odvali s tem sklepom od srca in sladek spanec ga objame.

IV.

Solnce je že visoko stalo, ko se Jurij prebudi. Premec in Mika sta bila zunaj po malih domačih opravkih. Vesel pozdravi starec Jurija. „Od danes,“ pravi, „boš pri meni za vélicega, hlapca pa za kočijaža, primojdunaj! Zdaj kar gremo tjà v bukovje, cepcev sekat. Nace mi jih je bil naročil, zvečer bo pa pijača; pa rake bomo luščili.“

Šli so, in tako vesel je bil starec in Miha take volje, da jima Jurij ni mogel razodeti svojega namena. Ko pa je stal v temnem gozdu sredi zelenja in poslušal radostno petje ptičje, zavriskal je tudi on iz prostih prsij in trdni njegov sklep se je stopil kakor sneg na gorkem solnci. Neroden iz prva navadil se je hitro novega dela in kmalu je bilo cepcev nasekanih cela reč; nabrali so potem še gob in malinov, zase in za naprodaj, kajti v Dolini se je vse prodalo pri župniku, pri zdravniku in štacunarji, in denar se je dobil, katerega je Premec vedno potreboval. Tako odkritosrčno se je veselil Premec, da Jurij pri njem ostane, in tako presrčno je govoril Miha s svojim prijateljem, da je bil ta kar ginen; zdelo se mu je, da je našel nov dom in na domu zvestega brata. Pred kosilom obsekajo kosmati les, popoludne odpravi se Miha z očetom v Dolino, Jurij se pa še ne upa pokazati pri belem dnevu in krene v gozd.

Ko se tako zamišljen sprehaja po gostem lesu, vzbudijo se mu zopet neprijetni spomini. Človek pač nikdar ni sam, misli spremljajo ga vedno kot zveste tovarišice, neprijetne, so mu večkrat, nezveste nikdar; če jih hočeš odgnati, v druščino pojdi med hrumeči svet,

iznebiš se jih za nekaj časa; a kadar bodeš sam, boste pa zopet vkup, obstopile te bodo zopet. Na samoti si najmenj sam. Če hočeš ubežati spominom, ki te preganjajo, ne hodi v samoto; menj varni so tatje na deželi kakor v velicih mestih. Tudi Jurij beži pred svojimi spomini in premišljuje, kam bi šel, da bi bil krajši čas. Spomni se starega Šimna in njegovih vraž in naravnost proti málinu se napoti.

Kolo je bilo že obstalo in Šimen je na solnci pest pšenice sušil.

„Oča, to boste pa morali v možnarji stleči,“ pravi Jurij in pokaže na pšenico.

„E, bo že Bog zopet dežja dal!“ tolaži se stari. „Kaj pa ti?“

„Kaj ste mi pa včeraj obljubili? Jaz nisem še pozabil. Danes mi morate povedati srečo.“

„Fant, kaj ti to pomaga, če pa ne verjameš!“

„Kdo pravi to?“ opravičuje se Jurij. „Le kaj prida povejte, boste videli, če bom verjel ali ne.“

Šimen se upira, upira, a na zadnje odvede Jurija v hišo. Tam odpre veliko pobarvano skrinjo, katere pokrov je ves pokrit s svetimi podobicami. Iz skrinje izvleče majhno ponev, trinogat stolček in v rudečo ruto zavite debele bukve s črnimi platnicami.

„To so črne bukve?“ vpraša Jurij.

„To so svete bukve,“ odgovori oni in pove, kako jih je skrival njegov oča in ded pred duhovnimi gospodi in kako je tudi njega župnik jedenkrat vprašal po njih.

„Malo sem se bil zagovoril,“ pravi, „pa so me začeli poprijemati in komaj sem utajil. Ti gospodje bi najrajši sami vse vedeli in znali.“ Potem pove o stolci, da je iz devet vrst lesa narejen, les pa se je sekal na sveti večer. Šimen dene potem mnogovrstnega kadila v ponev in kadi in moli po kuhinji sem ter tja.

„Kaj pa to, oča?“ vpraša Jurij.

„Kadilo prežene hude duhove, da nam ne morejo škodovati.“

„Torej mislite, da se v Vaši kuhinji tudi taki dobivajo?“

„Z božjim dopuščenjem, fant, hodi hudoba okrog in išče, koga bi požrl.“

Kaj bi se pač dalo v Šimnovi kuhinji požreti, mislil si je Jurij in smeh ga je silil, a molčal je; stari pa vzame škarje in odreže Juriju tri šopke las, od temena in od senc, potem pa mu reče iz

hiše iti in vrata se zapró za njim. Jurij je slišal kako je starec godrnjal in molil in da je velike bukve prebiral. Bog ve, če zna brati, mislil je Jurij, a ni se upal vprašati, čez nekaj časa pride Šimen ven in pravi: „Fant, ti boš dolgo živel na svetu. Če misliš, da je to sreča, pa zahvali Boga.“

Potem se pogovarjata z Jurijem o tem in onem, in ponosno omenja starec, kaj je že temu in onemu naprej povedal in kako se je natanko izpolnilo.

„Kaj sem Vam pa zdaj dolžen, oča?“ vpraša Jurij odhajaje.

„E kaj boš dolžen! Pojdi pomagat, da kolo urediva, nekam se je zagozdilo, pa ne teče.“

„Oča, vode mu manjka, vode.“

„Za jedno kolo bi je moralo vender še dosti biti; to se je kam ujelo. Pojdi, da je vzdigneva in žleb malo iztrebiva! Ti si še mlad in krepak, meni pa se že kolena opletajo.“

A naj se Jurij upira, kolikor hoče, hudomušno kolo se ne gane pa se ne gane, tako da se na zadnje sam Šimen uveri, da je nemara res vode premalo.

Mračilo se je, ko pride Jurij na svoj novi dom, tovariša sta bila že doma in prinesla sta s seboj vina, kruha in mesa.

„Hej, primojdunaj, Jurček,“ kriči Premec, „danes bomo pa večerjali, kakor sam gospod župnik.“

Tako je ostal Jurij pri Premci, pomagal je in delal, kar je bilo okrog hiše in na malem posestvu treba. Kadar ni bilo druzega dela, pa je vzel puško in prinesel sem ter tja kacega zajca ali pa veverico domov, po noči pa je šel časi v potok po rake. Metle vezati ni posebno umetno delo, a Premec ga je tudi naučil koše, jerbase in korbice plesti. Posebno fine robe se ve da Premčeva fabrika ni izdelovala, a v dolinski fari se je vse razpečalo. Kje in kdaj se je bil Premec sam tega navadil, to se natanko ne ve, a ljudje so ugibali, da bržčas takrat, ko je bil zaprt. Miha je hodil z muziko po veselicah in bratovsko delil svoj zaslužek; celo Premec je postal nekoliko boljši, da ni posedal toliko časa po krčmah; posebno rad je imel Jurija, bodi si da mu je dopadel od nekdaj drzni deček, ali pa ga je imel posebno zdaj za domačega, ko je njegov sin gospodaril na Primoževini. Na večer obiska val je Jurij tudi svoje roditelje, se ve da so bili takrat v vednem strahu in vsak trenutek je hodil Primož ven gledat, če je vse varno. Jedi, pijače in obleke je dobil

doma, da pa po dnevi ni smel hoditi po vasi, to ga ni žalilo. Prost je bil in na svoj položaj in na vojaščino ni mislil več; tako se človek tudi nevarnosti privadi, če je moral delj časa v njej živeti. Brezskrbno in zadovoljno je živel v veseli družbi. Kje navadno biva, tega sploh ljudje natanko niso vedeli in tudi povpraševali niso; tako so govorili, da se okrog Gorice potika; ne izdal bi ga pa nihče, in če bi bila tudi večja nagrada razpisana. Da bi pa kacemu vohunu sled zmešal, Jurij ni vedno pri Premci prenočeval, ampak sem ter tja si je izbral za ležišče kak kozolec, katerih je stalo mnogo od vasi sem po polji.

V.

Tako je prešlo poletje, prešla jesen in zima je trkala na duri. Lehko je bil pospravil Premec pridelek svojega polja; žito je bil prodal in denar je pod njegovimi rokami hitro ginil. V samotni koči pa je bilo mraz in Premec svojega gozda ni imel razen par smrek okrog hiše. Sproti si je nosil suhih drv iz gozda; na zimo pa vesel človek po leti ne misli. Zdaj so se vrstili vsi trije in hodili vsak svoj dan po suhljad. Prijetno se ve da ni izpod snega vleči primrzneno vejevje in večkrat so ležali okrog mrzle peči in celo šal zbijati se jim ni ljubilo.

„Primojdunaj, drugo bi vse bilo,“ dejal je časi Premec, „samo denarja ni.“

In trdo je res šlo zanj, zaslužek je po zimi redek, ko ljudje za živež radi delajo in Mihova muzika je tudi marsikak teden počivala. Dolga je pot do Primoža v grdem vremenu in večkrat je Juriju, kadar jo je hodil, prišlo na misel doli ostati čez zimo; a če je premislil, kakih sitnostij bi utegnil nakopati svoji rodovini, zbal se je.

„Veste kaj?“ pravi nekega dne Jurij k svojima tovarišema. „Jaz grem doli do Rožanca, pa si izposodim par goldinarjev. Po leti mu jih bom vrnil in če mu prav kaj obresti plačam.“

„Ha, ha! primojdunaj,“ zasmeje se Premec. „Vidi se, da ti moža ne poznaš. Če ga sam Bog poprosi na posodo, brez poroka mu on ne da nič. On bi bil Kristusa za pol menj prodal kakor Judež.“

„O za pol več, oča,“ oglasi se Miha. „Dober kup pa Rožanec ne da nič.“

„Jaz pojdem vender; saj sva prijatelja in saj veste, kaj je storil zame.“

„O kaj pa!“ pravi Premec. „To je kaj posebnega! Reci staremu, naj se obesi mestu tebe, rajši bo storil, kakor da bi ti kaj dal na posodo. Če bi mu bil jaz rekel: daj deset krajcarjev, da rešiva Jurija, ki ga hočejo umoriti, misliš, da bi bil dobil? Nikoli ne.“

Tako je govoril Premec, a Jurija ni pregovoril. Napoti se k Rožancu in dobi gospodarja na dvorišči, ko je ravno butare delal.

„Dober dan, oča Rožanec!“ ga nagovori. „Vi pa butare?“

„Butare,“ mu odgovori. „Od kod pa ti?“

„E, od vseh krajev, oča.“

„Naj več si pri Premci, kali?“

„Zdaj tu zdaj tam; tako se klatim po svetu.“

„Prav imaš! Malo moraš počakati, da te ljudje pozabijo, potlej si pa dober; nobena živa duša ne bo več po tebi vprašala. Če hočeš, pojdiva v hišo! Kos kruha pa malo pijače imam zmerom pri rokah.“

„Ne, oča; saj se tukaj lehko pomeniva. Veste, jaz sem po nekaj k Vam prišel.“

„No, kaj bo dobrega?“

„Oča takole je: Jaz nisem slab delovec, kaj?“

„O dober, dober; jaz te že poznam.“

„Po leti, glejte, bom lehko dobil dela, kolikor ga bom hotel, če me prav letos še niso hoteli tako jemati. S časom ljudje vse pozabijo, jelite!“

„Tako je; noben človek ne bo več mislil na to, da si uhajač.“

„Vidite, zdaj pa dela ni in kdo me bo na zimo vzel? Po leti si bom pa kaj prislužil, po leti: in če boste kacega delovca potrebovali, kar imate me.“

„To je že prav.“

„In delal Vam bom pridneje in tudi ceneje kakor vsak drugi. Mlatit Vam pojdem in kosit po tri groše na dan.“

„Kar v roko udari!“ pravi mož veselo in iztegne svojo desnico.

„Samo plačajte mi nekaj naprej!“ —

Osupnen ga pogleda Rožanec in pridna sekirica mu zastane. —

„Veste,“ nadaljuje Jurij, „potlej ne bom tako potreboval, zdaj sem pa res potreben in Vam je pač vse jedno, če daste zdaj ali pooznje.“

„Fant, ti praviš: vsejedno? Kako more kmet, ubogi kmet, kaj denarja dati od sebe, če ni še prodal svojih pridelkov in svoje živine!“

„Saj ste oni teden žita prodali!“

„Kaj prodal! Se ve da sem prodal; toda, kako sem prodal! V izgubo sem moral dati, v čisto izgubo. Ej, potreba, potreba, pa skrb! Fant, ti nimaš še nič skrbij, ker si sam, kdor ima pa svojo zemljo, ta pa ni nikoli brez skrbij.“

„No, takih skrbij bi se jaz ne bal,“ omeni Jurij.

„Zato, ker jih ne poznaš. Ti še nisi nikdar plačeval davka in ne veš, kaj se to pravi: hiša brez denarja, rubežen pa pred durmi.“

„Vaše posestvo vender lepe denarce nese.“

„Lehko bi jih, lehko; Bog ve, da lehko! Toda kaj ti pomaga, če vidiš lepo drevje v gozdu, da se ti ga srce veseli; pa prideš drugič pogledat, pa vidiš, da je drugi posekal! In kak krompir je bil zrasel na njivi! Debel kakor repa in kar usulo se ti ga je pod steblom; ko sem pa začel kopati, takrat sem pa videl, da je boljši že pobran. Potlej naj pa nese denarce kmetija! Koliko sem zložil žita v kozolec! Na tesno sem je dejal, snop pri snopu, samo lepo pšenico, trdo kakor jeklo in svetlo kakor led. Ko pa pridem z vozom nakladat, bilo je pa vse narahljano, skoro vsak drug snop je izginil!“

„Kaj, da tako kradejo po Gorici!“ začudi se Jurij.

„Tako in pa še bolj! Toda nekaj jih poznam in ker si ravno tu in menda večkrat Premca vidiš, reci staremu: če ga jaz jedenkrat dobim v moji hosti, da bo drva sekal in škodo delal, ali pa okrog mojega kozolca kaj iskal, česar ni izgubil, posvetil mu bom z dvocevko, da bo imel za nekaj časa dosti. Da moram ravno jaz tako tatinsko soseščino imeti!“

„Oča, Premca menda po krivem dolžite,“ zagovarja Jurij svojega dobrotnika.

„O kaj pa, po krivem! Le govori zanj! Meni so ljudje pravili, ki se ne lažejo in dolgo sem že potrpežljivo gledal, kako se ta nesnaga na moje stroške pase.“

Jurij se je bal, da bo starec zdaj, ko mu je najljubši predmet prišel na misel, o tem govoril brez konca in kraja, in zasukal je govor zopet na svojo prošnjo. „Hudo je, oča, hudo!“ pravi. „Pa veste kaj? Zavolj tega bi mi vender lehko par goldinarjev posodili. Čez pol leta Vam jih pa odslužim.“

„Oh, ljuba duša,“ vzdihne Rožanec. „Čez pol leta! Kje je še to! Bog ve, če boš takrat še pri volji izpolniti svojo obljubo!“

„Saj sem Vam segel v roko.“

„In Bog ve, če boš še mogel to storiti. Žandarji še vedno okrog lazijo in če te dobé, kdo mi bo povrnil?“

„Bodo pa oča dali, ali pa France.“

„Ha, ha,“ nasmeje se bridko Rožanec: „oča ali pa France! Saj poznam oba dobro! Od teh pa denarja ne dobiš; trda sta kakor gabrova grča. Ha, ha! da bi ta dva kaj plačala, na to še misliti ni!“

„Pa jaz imam še nekaj dote!“

„No, pa Bog ve, kedaj jo dobiš, ali pa nikoli! Tvoj oča lehko še dalje živi kakor jaz.“

„Da bi le Bog dal!“

„Ej, zlodja, Jurij! kaj pa meni potlej vsa ta barantija pomaga? Jurček, kar pustiva te neumne marnje, pa pojdi z máno, da ga spijeva vsak jedno kupico hruševca, tacega, kakor ga ti še nisi pil.“

„Zahvaljujem, oča, res ne bom! — Vi mi torej nečete pomagati?“

„Kaj, pomagati!“ jezi se Rožanec. „Pomagam ti že, kjer hočeš; ali če pa ne morem, pa ne morem. — Toda počakaj, zdaj-le sem se nekaj domislil.“

In stari vleče ponižnega Jurija čez dvorišče. Pod hišo v zemlji bila je prostorna klet, to Rožanec odklene in porine mladeniča notri.

„No, Jurij, kaj vidiš tu notri?“ ga vpraša.

„Dve kadi zelja.“

„Ha, ha,“ smeje se oni, „to je tudi notri, tudi. Pa poglej sem! Ob steni, kaj pa tu visi?“

„Zajčje kože.“

„No vidiš! Same lepe, suhe zajčje kožice. Petnajst jih je, in poglej ljuba duša: v ponedeljek je v Ljubljani semenj, jaz ne morem iti, ker imam dela doma; ti pa lehko tja stopiš, pa vzameš to-le s sabo. Če skriješ pod suknjo, noben človek ne bo vedel, kaj neseš. Klobučarji se bodo pa kar stepli zanje, tako lepe kožice so to. Recimo, da dobiš za vsako štiri groše — dobil boš pa lehko več, primaruha! tako blago, le poglej jih — no, pa recimo, da štiri groše, in petnajst kožic, to je že blizu štirih goldinarjev.“

„Ne vem, če bo toliko, oča,“ ustavi ga Jurij in začne računiti. „To je menda samo tri goldinarje.“

„Ni mogoče!“ zavpije Rožanec, „le štejva! Če bi jih bilo samo pet, že te bi znesle jeden goldinar; zdaj jih je pa petnajst, pomisli; petnajst!“

„No, in to je trikrat pet.“

„Hentaj! menda res. Toda ti jih boš veliko draže prodal; ne smeš takoj prvemu dati; poskusi malo, kakšen je kup in barantaj na žive in mrtve!“

Jurij ni vedel, ali bi se smijal dedcu ali bi se jezil; toda kaj bi bil mogel storiti? Če odreče, ne dobi denarja nič, jeden dan ali dva se pa že roma po svetu, in kdo ga pozna v mestu!

„Kar se bo dalo, bom storil,“ pravi. „Zanašajte se name!“

„Tako je prav! Kaj bi dobro robo zametaval! Pot te skoro nič ne velja; zapravljati se ve da ni treba. Čez Savo se prepelješ na prvem brodu; po čolnu; na ladijo ti ni treba hoditi, ker je predrago. Sem in tja boš plačal štiri krajcarje. V Ljubljani imaš pa petnajst krajcarjev čez in čez dosti.“

„Petnajst krajcarjev, oča! Kaj pa mislite! Toliko me stane če grem v Dolino.“

„Ha! Ali hočeš po svetu hoditi pijan kakor muha? Glej, da se mi v Savo prebrneš! — No pa vzemimo dvajset krajcarjev, ker si že tako razvajen; potlej boš pa živel kakor prapreški gospod. — Kar ti ostane, pa lepo domov prinesi, pa glej, da kaj ne izgubiš in da ti na semnji kdo kaj ne izmakne. Mestni ljudje so vsi vražji in na tujca kar gledajo, kako bi ga osleparili. Poldrugi goldinar, polovico skupička, boš potlej meni dal, drugo polovico ti pa jaz posodim tja do sv. Jurija, tvojega patrona. Obrestij pa ne maram nič, ker jaz sem kerščansk človek. — Tako, Jurij! Kadar odrineš, pa mi pridi povedat, da ti blago izročim!“

Kar tepel bi skopuha kakor ajdovo slamo, mislil si je Jurij, če bi ne bil ravno Rožanec. Toda le počakaj!

VI.

Grd dan je bil ljubljanski semanji dan; deževalo je in sneg je vmes naletaval, tako da so tla od mnogih nog razteptana kar plavala. Množica ljudij valila se je sem pa tjà; jedni hité po gotovih opravkih, drugi ogledujejo štacune in krame in premišljujejo, ali bi še kaj kupili; ti iščejo svojih znancev, oni so jih našli in glasno se razgovarjajo z njimi; vmes pa ropočejo vozovi in bega živina.

Pri klobučarji na trgu je že dolgo kmetski fant od strani gledal in čakal, da se odmaknejo kupci. Zdaj se približa, a ne pogumno in moško, kakor fantje njegovih let, ampak plašno in urno, kakor bi se bal, da se skesa, ako bi hodil počasi.

„Jaz imam zajčjih kož na prodaj,“ reče poluglasno Jurij, kajti on se je obrnil na prodajalca.

Klobučar ga nekaj časa pazno gleda, pa reče: „Pokaži!“

Jurij razveže culico in razloži svojo robo. Dolgo jo ogleduje oni, vse predolgo za Jurija, naposled pa vpraša: „Po čem?“

„Po štiri groše.“

„Fant, ali si znorel?“ pravi oni. „Po dva ti dam, če hočeš; pa kar pusti tukaj!“

„Ne, ne morem dati.“

„Kaj ne moreš dati, ko si vse zastonj dobil! Dva groša dobiš še po vrhu, pa nič več.“ In klobučar seže po ruti.

„Res ne morem,“ reče Jurij in prime za drugi konec.

„Stoj, fant!“ pravi zdaj oni na glas. „Pridejo žandarji mimo, potlej boš pa lehko dal.“

A tako srpo ga pogleda Jurij in tako krepko mu stisne pest, s katero je robec držal, da je takoj izpustil. Jurij povije svoje blago in izgine med ljudmi. Malo so bili za njim pogledali, ko je klobučar zadnje besede rekel, a kdo se meni za tuje ljudi?

Poludne je zazvonilo; vse ljudstvo se odkrije in kjer je tropa skupaj, začne jeden glasno naprej moliti. Najglasneje pa moli tam na trgu star štacunar, ki klobuke prodaja. Po vsem trgu se razlega njegov glas in nehote tudi Jurij za njim moli in se počasi bliža. To mora biti dober človek, ki je tako pobožen, misli si in čaka, kdaj bo molitve konec. Zdavna je že odzvonilo, a rejeni klobučar še vedno našteva svetnike in svetnice, kakeršnih Jurij še nikdar ni slišal, in neutrudno odgovarjajo ljudje okrog njega. Na zadnje pride vender „čast bodi“ in velik križ sklene molitev. „Ta je bila pa dolga,“ meni nekateri, „prav za deževen dan.“ Ljudje se začno razgubljati po krčmah in trg se prazni. Zdaj se Juriju zdi čas ugoden. Urno stopi k možu in ga nagovori:

„Oča, jaz sem tudi za Vami molil,“ pravi. „Zdaj bova pa kupčijo naredila.“

„Prav je; jaz imam pa tudi najboljše blago.“

„Jaz bi Vam nekaj prodal,“ seže mu Jurij v besedo, „zajčjih kožic, če jih potrebujete.“

„Kaj pa, da jih potrebujem. Le sem z njimi!“ In zopet razgrne Jurij svoje blago in boječe gleda kupcu v obraz, kaj poreče.

„Koliko hočeš imeti?“ vpraša oni.

„Ne veliko,“ odgovori Jurij. „Po štiri groše Vam jih pa dam.“

Mož premetava kože, mane jih s prsti, ogleduje od vseh stranij, potlej pa izvleče mošnjo. Aha! veseli se Jurij, nisem se varal, to je pravičen in pošten mož. Štacunar našteje in pomakne denar Juriju: „Tu imaš, fant!“

Jurij pregleda pa vidi, da je samo dva goldinarja in dvajset krajcarjev naštel.

„Oča, vi ste se zmotili,“ pravi Jurij. „Tukaj manjka šestnajst grošev, za štiri kože ste mi utrgali.“

„Prijatelj, te boš pa navrgel!“ reče oni in grdo se zasmeje. „Tukaj je denar, vidiš? Zdaj pa tjà-le poglej!“

Jurij se ozre.

„Tam so pa žandarji! Take ptiče, kakor si ti, jaz poznam.“

Jurij se je ves tresel od jeze, zdaj je bil rudeč zdaj bled in prva misel mu je bila, da bi v dedca skočil in mu kosti premèl, a vedno bliže prihajata dva bajoneta.

„Vzemi: če ne, vzamem jaz,“ pravi štacunar in iztegne roko; Jurij pa pobere hitro denar in odide.

„Bog bodi zahvaljen za dobro kupčijo,“ vzdihne klobučar in se odpravi h kosilu.

VII.

V predmestni krčmi se je vse trlo pivcev in glasen pogovor so imeli med sábo. Možje so pili po storjeni kupčiji ali pa so jo nadaljevali, ženice so ogledavale in primerjale nakupljeno blago in dekleta so materam svete dajale, kaj bi se še prav dobro kupilo zdaj, ko so že v mestu. Pri jedni mizi pa je sedela tropa preširnih fantov, ki so po vinu razgreti šale zbijali na vse pretege. — V kotu pri peči sedel je Jurij in rezal svoj ogel belega kruha, ter pil kozarec vina. Prisedel je bil k njemu star mož, in poleg njega mlado dekle, in položila sta svoji culi na klop k peči. Iz starčeve moleli so težki novi usnjati podplati, dekličina pa je bila skrbno povita in zvezana, da ni bilo moči soditi in uganiti, kaj je v njej.

Sedeli so nekoliko časa molče drug poleg drugega.

„Odkod si pa ti doma?“ povzame naposled starec besedo in se obrne k Juriju.

„Tam pri Dolini, če veste,“ mu on odgovori.

„Hentaj, pri Dolini? Potlej imava pa jedno faro sv. Jurija. Jaz sem pa s Strme Peči pri sv. Florijanu. Ali si že bil katerikrat pri sv. Florijanu?“

„Bil,“ odgovori Jurij, „pa ne velikrat. Torej je Vaša tista hiša na samem, vrhu roba?“

„Moja, in pri nas se pravi pri Péčarji. Kdaj greš pa domov?“

„Ne bom čakal dolgo.“

„Vidiš! nekaj opravka imam jaz še, potlej pa tudi odrinem in lehko gremo vkup proti domu; tvoj brod je samo pol ure bliže, kali? Nad Hotičem se prepeljujete Dolinci, jeli!“

„Da!“

„No in do tja te spremiva z Lenčiko, ker imava tudi to pot. — To je moja hči tukaj, pa še ni bila prej nikoli v Ljubljani in ker me je tako prosila, sem jo pa vzel s sabo, zdaj jo pa noge bole.“

„Oh, oča!“ izgovarja se dekle in zarudi, „saj me nič ne.“

„Bodo te pa jutri, le počakaj!“ tolaži jo oča. Pogovoré se še potem, kakor je navada, o letini; Pečar potoži, kako ljudij za delo primanjkuje, ker neče nikdo več doma za drevo držati pa cepec sukati, ampak vse hiti železnice delat, premog kopat ali pa jih vzame vojaščina; kadar so bolni pa stari, vračajo se domov. „Pri nas bi tudi potrebovali jednega delovca,“ pravi, „toda kaj, ker so tako dragi. Jaz sem že star, da se težko ukvarjam, zemlje imam pa dosti; samo v hribih je, v hribih.“

„Da, v hribih,“ pritrdi Jurij.

„Take sile pa tudi ni, oča,“ brani se dekle. „Kako pa Mala Loka lepo leži in Kratka Njiva!“

Juriju je prišlo na misel, kaj, ko bi v to službo stopil. Mir bi imel nemara; toda v kake hribe bi prišel, in v kako zimo! Od svojih krajev bi bil vender ločen, in druščine bi ne bilo nobene. Ne, v ta dolg čas pa ne!

Pečar se je bil poslovil s svojo hčerjo in tudi Jurij odide. Zamišljen hodi nekoliko časa po mestu, a vsega je že naveličan. On ne pozna nikogar in nihče ga ne pozdravi in vender se mu zdi, kakor bi ljudje za njim se spogledavali, kakor bi kazali nanj; če

dva vkupaj obstaneta, prepričan je, da govorita o njem. Proč, proč, ljudem izpred očij! Jurij pozabi Pečarja in svoje obljube in hiti, kar more, proti Zalogu in odtod dalje za hribom ob Savi. Tacega dne še ni imel za seboj. Kaj ko bi ga tukaj v neznanem kraji kdo izpazil! Kam bi se obrnil in kje bi dobil zavetja?

Zimski dan ne traje dolgo, zlasti če je oblačen; in temno je že postajalo, ko dospe Jurij do broda. Čim bliže je prihajal, tem hitreje je hodil oziraje se pogostoma nazaj, kajti vedno se mu je zdelo, da hiti kdo za njim. A megla se je bila razgrnila in komaj je razločil ribičevo hišico onstran Save. Zanesljivejša pa so ušesa po noči in vedno glasneje se slišijo in vedno bolj se bližajo koraki brzih nog. Temu človeku se mudi, misli si Jurij. Morda hodi za mano, ker sem mu sum vzbudil. Na pol v teku doseže Jurij breg. Čoln je bil k sreči pri tem kraji, kajti ribičev fant je bil ravno neko žensko prepeljal in že odriva, ko priteče Jurij. Na njegov klic primakne se zopet čoln in Jurij skoči vanj.

„He! počasi!“ vpije fant. „Če ne, bova zajela ali pa se prebrneva oba.“

„Tiho bodi, pa vozi urno!“ ukaže Jurij. Krepko se upre brodnik v drog in odrine čoln od kraja.

Kmalu se začuje od brega sem močan glas: „He, ribič! stoj, vozi nazaj!“

„Takoj pridem, takoj,“ zavpije fant in vozi dalje.

„Nazaj, hudič! Če ne ustrelim,“ sliši se v drugo.

„Žandar je,“ šepne brodnik in obrne svoj drog, kajti dobro znani pok petelina na puški je pričal, da se mož ne šali. Jurij se ni motil, hodil je nekdo za njim, bodi si nanj opozorjen, ali pa je plaha njegova osoba sama ob sebi obrnila sum nase.

Zdaj ni bilo časa premišljevati; Jurij stopi k brodniku in mu zamolklo reče:

„Fant, če ne voziš dalje, zadavim te,“ in mu položi roko na ramo; a fant ni bil strašljiv.

„Kaj ti mene, ti, drvar!“ zavpije in ga sune v obraz. Komaj se je bil Jurij umaknil. Zdaj pa zgrabi brodnika za prsi in ga potlači v čoln. Čoln pa se prevaga in oba se zvrneta v Savo. Kakor bi trenil, razpustita se v hladnem elementu skušaje se rešiti; čoln pa plava mirno po Savi doli. Dasi je znal Jurij dobro plavati in ni imel daleč do brega, vender izleže le z največjim trudom ves otrpel iz vode: tacega mraza še

ni užil in obleka ga še nikdar ni tako težila. Na krik je bil prihitel stari ribič. „Oho, oho!“ vpije in razprostre roki proti Juriju, kakor bi ga hotel udržati, a niti mu je bila resnica, niti bi ga bil premogel in več mu je bilo na tem, da sinu iz vode pomaga. Daleč je bil že Jurij, ko prikolne fant iz Save.

„Da bi vse biriče zlodej vzel,“ huduje se. „Kje bomo pa zdaj čoln iskali?“ —

„Ah, čoln!“ tolaži ga stari. „Doli h Krivcu bom stopil in na ovinku ga bomo dobili v dračji; ti pa glej, da se posušiš!“

Jurij pa je bežal v hrib, kakor obstreljena zver, ne oziraje se ne na desno ne na levo. Ves je bil moker in zeblo ga je; ko pa je lezel dobre pol uro navkreber po spolzki stezi, tekel mu je že vroč pot od čela doli. Tako hodi dolgo dolgo po poti, ki se je komaj poznala, nikdar se mu hrib še ni zdel tako visok, nikdar tako strm; komaj prekorači jeden vrh, že stoji drugi nad tem in zadaj zopet tretji brez konca in kraja. Kakor bi ga zel duh v krogu vodil, tako blodi sem ni tja po temoti. Naposled ugleda visoko nad sabo berlečo luč. Hvala Bogu! vzdihne, vender pridem do ljudij, in poskusi pot naravnost proti luči, a kmalu se prepriča, da je tod svet zaprt: skoro navpik dviga se skala mnogo sežnjev visoko in nikjer ni nobene steze. Tu ne pomaga nobeno premišljevanje, obiti se mora strmina; Jurij se upira in upira na vso moč in prileze slednjič na vrh. Kar nič ni vedel, kje je; razgled mu je vzela temna noč, in ne more se spomniti, da bi bil že katerikrat videl ta kraj in to hišo. Komaj stori par korakov proti zaželjenemu prenočišču, kar zarjove nad njim velik pes in ga ustavi.

„He, ljudje božji!“ vpije Jurij. „Ali ni nobenega doma?“

Čez nekaj časa se vrata nekoliko odpro, in kakor se dozdeva Juriju, vpraša póstarna ženica: „Matija, ali si ti?“

“Ne, jaz sem, jaz,“ odgovori Jurij.

„Kdo pa je to?“

„Nekdo, ki je pot zgrešil, pa prosi, da bi ga prenočili.“

„E, ljubi moj!“ odvrne oni glas. „Pri nas te ne moremo prenočiti; pojdi tukaj-le doli do Šimóna, četrt ure daleč, tam te bodo vzeli pod streho; pa glej, da v brezdno ne padeš, pot je nevarna.“

„He, mati, prenočite me, mraz je,“ prosi Jurij.

„Ravno danes ne morem; kar pojdi tu doli, boš kmalu tam.“

„Toda psa pokličite k sebi! Ta zverina me ne pusti mimo.“ A tega ni bilo treba, kajti na jedenkrat pes glasno zalaja in steče na nasprotno stran in laja, priteče zopet k hiši in zopet izgine.

„To sta pa našedva,“ pravi žena, in kmalu se pokažeta dve osobi, moška in ženska.

„Dober večer, Matija, dolgo vaju ni bilo,“ pozdravlja starka stopivši iz hiše. „Tukaj je nekdo, če ga hočeš prenočiti.“

„Dober večer, oča!“ izpregovori Jurij, a pes skoči zopet proti njemu in ga ne pusti dalje, dokler ga gospodar ne odžene.

„Kdo pa si ti?“ vpraša mož, ki se mu je reklo Matija. „Pojdi no bliže!“

„Oča, tisti je, ki je zraven naju sedel,“ šepne dekle, ki je spoznalo Jurija.

K Pečarju je bil prišel Jurij na Starmo Peč.

„Glej ga, saj res!“ pravi Pečar in poda Juriju roko. „Kod pa hodiš in kako prihajaš sem?“

„Zašel sem bil.“

„No to pa ni nič čudno pri takem vremenu. Še jaz sem moral paziti, ko sem že sto in stokrat to pot hodil. Sneg vse zmede. Zdaj pa kar hitro stopimo v hišo, da se ogrejemo.“

Tople izbe še nikdar ni znal Jurij tako ceniti kakor zdaj. Mati prinese malo večerjo, in tudi on mora prisesti.

„Kakšen si pa, fant?“ vpraša Matija. „Saj se te vse drži. Tako hude megle pa vendar ni.“

Jurij pove svojo nesrečo, opravičuje se, zakaj ju ni počakal in Matija prinese dva otepa slame v izbo, da se mu naredi postelja.

„Lenčika, kaj si pa vse nakupila?“ vpraša zdaj mati in Lenčika odpre korbico in razkaže svoje zaklade. Vsakemu je nekaj kupila. „To je za mater, to za očeta, to za Šimonovega Štefana, to pa za Anico.“

„Ali si tudi Štefanu kaj kupila?“ nasmehne se mati.

„Saj moram, ker je tako siten,“ odvrne Lenčika.

„Za našega gosta tukaj pa nimaš nič, Lenčika?“ vpraša oča.

Malo osupne deklica, kajti nenadoma je prišlo vprašanje; ko pa Jurij začne dokazovati, da se tudi njemu spodobi majhen „odpustek“ za spomin, odvrne pogumno: „Bom pa tega dala, ki sem ga namenila Štefanu.“

„Kaj bo pa Štefan dejal?“ vpraša mati.

„Saj ne bo vedel. Dobo pa druzega,“ reče Lenčika in odide z materjo v drugo sobo k počitku, trudnega Jurija pa je že tudi spanec nepotrpežljivo čakal na slamnati postelji.

Ko razsvetli drugo jutro solnce snežne vrhove, najde Jurija že na nogah. Obleka je posušena in gospodar mu natoči kupico brinjevca domačega pridelka k odhodu.

„Ta ogreje dušo,“ pravi mož, „in po zimi ni boljšega zdravila.“ Potem mu pokaže najboljšo pot v Dolino in prijateljsko se poslovita. „Če še katerikrat tod prideš,“ pravi Matija, „pa se še oglasi!“

Mož pojde živini klast, Jurij pa stopa urno proti domu. Da je skoro ves denar izgubil v vodi ali na potu, to mu ne dela mnogo skrbij; da je le zopet doma. Celo nekaka škodoželjnost se ga loti, ko pomisli, kako bo lakomni Rožanec skakal, kadar to zve. Ta Pečar je pa dober mož, misli si, da bi le ne bil v taki puščavi! Če bi bilo le malo niže doli, pa kar ostanem pri njem. Toda, hu! nikjer nobene vode; sam kamen pa sama skala! Sneg menda leži vse leto tukaj. Škoda tako dobrih ljudij za tako pust kraj! — Tako je premišljeval Jurij na svojem potu in hvalil Boga, da ni tukaj gori v tem mrazu doma.

VIII.

Bil je večer; nad mizo Premčevo brlela je svetilnica in razsipala več dima okrog sebe nego luči. Za mizo si je podpiral glavo Premec; Jurij in Miha pa sta sedela pri peči, ki se je ravno tako uspešno branila dajati gorkote od sebe kakor luč svitlobe.

„Mokra drva nerada gore,“ pravi starec. „Pojdi, Miha, pa obrni štor!“

Miha uboga očeta in Jurij se tudi vzdigne. „Jaz pa prinesem,“ pravi, „par storžev turšice, da se posuše.“

„Ni treba!“ brani Premec. „Saj se še mi ne moremo. Poliček vina bi nas pač drugače razgrel. — Kaj pravita, fanta,“ vpraša, ko je Miha zopet zasedel svoj prostor, „kako bi uganili, da bi prišlo kaj denarja k hiši; pomislita!“

„Sinoči sem bil doma,“ reče Jurij in gleda k tlom.

„Aha, si pa starega po doti vprašal,— kali?“ smeje se Premec; „tu si jo pa zavozil! Zakaj nisi meni prej povedal, da greš domov po denar, jaz bi ti bil povedal, kaj tvoj stari misli!“

„Kaj?“ reče Jurij.

„Da ti bo dal doto takrat, ko bo umrl! Tako je bilo tudi dogovorjeno, ko se je naš France ženil doli pri vas! Stari sije toliko izgovoril, da bo dal lehko tebi sam, kar ti gre; in on ima še nekaj šmarnih petic skritih, da še domače miši za nje ne vedo!“

Jurij je molče zrl pred se.

„Kaj pa si vender zvedel doma?“ vpraša čez nekoliko časa Premec.

„I — blizu toliko, kolikor ste mi Vi zdaj povedali!“

„No, vidiš!“ reče zadovoljno Premec; „se ve da, ko bi bil tvoj ranjki brat Luka jedno leto prej umrl, potem bi te ne bili v vojake

jemali, in ti bi lehko zdaj doma gospodaril; naš France bi pa nama z Mihom kuhal tu gori, — in primojdunaj, tudi nama bi bilo bolje!“

„Se ve da,“ godrnja Miha nejevoljno, „jaz bi le rad vedel, s čim bi Vam bil France sok belil!“

„Ti ga pa še ne soliš ne!“ zavrne Premec.

„Da, da, ko bi bil Luka prej umrl!“ vzdihne poluglasno Jurij.

„E, kaj boš govoril!“ oglasi se stari zopet izza mize, „ko bi si bil Poravnétov Tomaž prej doma nogo zlomil, ne bili bi mu sinoči pri Nacetu treh zob izbili! Kar je, to je; namenjeno ti je bilo! Sedaj rajši pomisli, kako bi drugod kaj denarja dobili; domača dota ti ne bo ušla — čakal jo pa boš, čakal! — Tvoj stari je trden kakor črni gaber!“

„Trije pari so na oklici,“ izpregovori Miha. „Dva sta iz hribov, tam ne bo nič; tretji je pa tudi tak, da bi kar na vrbovo piščal godel.“

„To ni vič,“ pravi stari in se zamisli. — „Sam ljubi Bog ti meni pomagaj pa mamka Božja!“ reče čez nekaj časa, „kako bi prevarili pa zvili tega Rožanca! Primojdunaj, to bi bilo veselje! Ta skopuh mi očita, da mu po gozdu kradem in iz kozolca jemljem, ko ima vsa grmovja sešteta. Za vsako vejo ve in snope ima v kozolci vse zapečatene. O ti vrag požrtni! Na svete Višarje se obljubim, in pa še tebe, Miha, če bi ga mogli kako prekaniti.“

„Oča, to si pa le izbijte iz glave!“ pravi Miha. „Starega lisjaka pa ne boste ujeli, posebno zdaj, ko se je Jurijeva kupčija tako slabo obnesla. Náte je hud, Jurij, kaj?“

„Kakor sam pajek,“ odgovori Jurij. „Toliko da se nisva stepla, ko sem mu povedal o tistih krajcarjih. Hudo sem se moral premagovati, ko me je ošteval. To pa še zmerom misli, da se mu lažem, da sem denar kar utajil.“

„Ne vem, kaj bi dal,“ pravi Miha, „da bi bil njegov obraz takrat videl, ko si mu ti povedal to strašno izgubo dveh grošev. Ali so se mu pa usta pobesila, kaj?“

„Jezi me, kadar se spominam,“ reče Jurij, „pa smejati se moram. Tega bi ne bil nikoli verjel, da je res tako lakomen. Kakor bi mu bil dušo jemal, tako hudo mu je bilo. Veš, od konca ni bil nič jezen, dokler je imel še kaj upanja. Oh, Jurček, dejal je, ljuba duša, ti se misliš malo ponorčevati z mano; pa to ni lepo. Jaz sem star, ti si pa mladenič; daj mi denar nazaj, saj ti nisem zdaj zadnjikrat

pomagal! — Jaz trdim, da sem denar izgubil, pridušim se; on pa nič ni hotel verjeti, pa ni hotel. Kadar se pa jaz obrnem, da bi odšel, takrat pa skoči kvišku, skače sem ter tjà kakor obseden, lasje so mu pri ušesih stopili po konci in tako je pihal, kakor pisan gad. Ti nehvaležnež, vpil je, jaz sem te rešil, in ti mi tako plačuješ? Poberi se izpred mojih očij! — Na to pa pravim jaz: Oča! nikar se ne jezite! Kar je, to je; štirinajst dnij Vam bom delal zastonj, kadar boste hoteli. — Malo je odnehal dedec, mislil si je menda, bolje nekaj kot nič. Potlej je pa spet začel. Vpil je in klel tjà v en dan, jaz sem se pa izmuznil. Streljal bi me bil, če bi bil imel puško pri rokah; rekel mi je pa vse, kar je priimkov na svetu.“

„In ti si ga poslušal?“

„Poslušal, zvesto, kakor dekleta zakonske oklice. Trdo sem se držal, pa neumnega sem se naredil, da-si me je pest srbela, kakor ne vem kaj. Pa kaj sem hotel? Saj veste, kako je!“

„Nič greha bi ne bilo,“ meni Premec, „če bi ga bil malo pretisnil. Le premisli, kak je ta cigan — človek mu ne more dobro reči! V kako nevarnost te je poslal s tisto tatinsko robo! Sam ni hotel iti, poštenjak; pa si je mislil: naj ta mladič zame gada ujame; če tega primejo, ni take škode. Ali je to lepo? Potlej te pa še dolži, da si mu denarje ukradel in tatu te imenuje! Oh, Jurij, ti ne veš, kako neznansko rad bi ga jaz ujel. Toda, kako, kako!“

Dedec se zamisli in vleče počasi dim iz pipe; čez nekaj časa vzame jo iz ust in pravi: „He, Miha, pod kozolcem je vozič ajde naložen, kaj?“

„Naložen,“ odgovori sin, „kadar hočete, pa potegnemo na pod, pa omlatimo.“

„Ta človek je tako lakomen, tako samogolten,“ razlaga Premec, „da mi je pol voza vem da že v mislih požrl. Oni dan je vohal okrog kozolca, pa sem ga hitro odpravil. No, in kaj mi reče! Ajde imaš pa res toliko, pravi, da je morala kar druga vrh druge rasti; kaj ne, prodal je boš pa še več? — Sekiro sem vrgel za njim, pa hudirja ne zadeneš nikoli. — Ti, Jurij, moraš k njemu!“

„Da me iz nova zapodi, ka-li?“ ugovarja Jurij. „Kaj hočem jaz?“ „Nič, ti moraš! Jeza se mu je že razkadila in zdaj on kar premišljuje, kako te bo priganjal k delu. Nič se ga ne boj! Kar pojdi! Ti ga moraš spraviti, da se bo moje ajde lotil.“

„Oh, kaj Vam prihaja na misel!“ odvrne Jurij. „Da bi sleparil pa legal okrog; ne, tega ne storim; kar pustite me!“

„Ti moraš! Ni drugače. Jaz hočem tega lisjaka zviti in ti, Jurček, mi boš pomagal. Pomisli, kako te je on izpeljal na ta somenj, kako te je zmerjal in da ne bo nič druzega pri vsem tem kakor smeh. Reci mu samo, da je pri meni naložen voz ajde, velik voz in priročen, kakor bi se ponujal; drugo bo vse sam storil, ker misli, da je najmenj pol voza njegovega. Potlej ga pa dobimo. Jurij, če me imaš kaj rad, Jurček, sin moj, pojdi! Videl boš, kako se bomo smijali.“

„Saj to ni nič tacega,“ pristavi Miha, „to že lehko storiš.“

„Jurček, če sem že katerikrat kaj zate storil,“ prigovarja Premec, „ubogaj me! Zmerom sva bila prijatelja.“

Dolgo se ustavlja Jurij, kajti zoperno mu je bilo sleparstvo in upiralo se mu je posebno zato, ker je proti Rožancu namerjeno moralo mu nakopati krivnjo nehvaležnosti; slednjič ga vender zmaga skupna prošnja očeta in sina, ki sta mu bila dala že toliko dokazov zveste udanosti.

IX.

V tem, ko se je ta naklep koval, sedel je Rožanec doma na čelešniku, kadil iz svoje pipe in pluval po izbi. Govoril pa je mož oblastno, in kaj bi ne, ko ima pred sábo samo žensko poslušalstvo? Njegova hiša je namreč zbirališče, in njegova žena mogočna pokroviteljica póstarnih samic, ki so po leti na delo hodile, po zimi pa kite pleto za slamnike in ljudi opravljajo. Duhovne gospode in mlada dekleta, zakonske može in vasujoče fante, vse prerešetajo in obdelajo ženice pri Rožanci. Popolno svobodo govorjenja pa imajo se ve da le bolj čez dan, ko Rožanca v hiši ni, kajti zvečer tudi on sam katero reče, ne da bi vedno poslušal. In zlato jedro je, kar on pravi; kajti vsekdar govori on z višjega stališča. Njegove obravnave se ne dotikajo nikoli posameznih osob, to tukaj z veseljem zabeležujemo; postave in naredbe, šege in navade, te on presoja in popravlja in prenareja, kajti takemu možu ni, da bi ugajalo vse vprek.

„Ha, pravica!“ tako modruje iznad čelešnika. „Za bogatina je dobra reč ta pravica: kaj hoče pa revež ž njo? Bogatina pravica varuje na vse strani, reveže pa pritiska na vseh plateh. Kamor se ganeš, — stoj! zavpije kdo, tu je moja pravica; obrneš se proč,

ustavi te že drugi: tu je zopet tega pravica, tam onega: tvoja pa nikjer!“

„Oh, kaj pa, revež je revež!“ tarnajo žene kakor kor v grški tragediji.

„Goveja živina gre na pašo,“ nadaljuje Rožanec, „pastir pa za njo. In če vprašaš: čegava je ta telica? pravi ti: Rožančeva, in: čegava ona maroga? Potokarjeva, odgovarja se ti. In ta liska? Vrbanova. Vsaka ima svojega gospodarja, ki skrbi zanjo in jo pod streho jemlje. Hudiman!“ plune Rožanec po izbi. „Pa pojdi v gozd, pa vprašaj: ali ga vidiš, zajca? Čegav je? — Vsak se ti bo smijal. Pa pojdi doli k potoku, pa vprašaj: čegava je ta riba? Pa oni rak? — Kdo ti bo odgovoril? Noben živ človek ne!“

„Kaj bi pa tudi odgovarjal?“ čudi se Mina za kolovratom.

„Zlodeja bi odgovarjal!“ huduje se mož na čelešniku. „Molčati mora, ko nima nič odgovarjati. — Bog,“ pravi Rožanec dalje, „izpustil je ribo pa raka v vodo, da plavata in ležeta sem ter tja, češ, kdor vaji dobi, tega sta pa. Zajca je zapodil v gozd. Kdor te ujame, tako je dejal, ta te pa ima. Gospoda je pa vse pozaprla. Medveda le ubij pa volka, ki graščaku škodo dela; zajca pa pusti, ki ti zelje krade pa drevje lupi. Revščina, ta je dan danes največji greh; čudo, da nas še ne zapirajo zavoljo nje.“

„Oh, oh, siromaka vse tare!“ zdihujejo žene in pijo hruševko, ki je po večerji ostala.

„Sveti Miklavž,“ govori Rožanec, ne meneč se za ženske vzdihljaje, „ta je najboljši svetnik za kmetskega človeka: on je bogatim jemal, pa revežem dajal.“

Rožanec bi bil še obširneje in temeljiteje razvijal svoje nazore, da ni v tem trenutji potrkal nekdo na hišna vrata.

„Janez, pojdi gledat, kdo je!“ pravi žena, in Rožanec stopi počasi ven. Ženice pa staknejo porabivši prosti čas glave skupaj in ugibljejo, kdo bi to bil. — V izbo stopi Jurij.

„Dober večer! vsem vkup,“ pozdravlja družbo. „Oča, tukaj Vam vrnem smodnika, ki ste mi ga oni mesec posodili.“

„E, saj ga ne potrebujem. Imam ga še, imam,“ meni mož in iztegne roko po zavitku. „Če pa ni drugače, daj ga sem, da ne boš nalašč hodil.“

„Ali ste še kaj hudi name?“

„Grdo si me bil osleparil, grdo! To veš, da meni ni za tiste krajcarje, da-si bi jih bil lehko bolje obrnil, ampak da si me imel tako za norca!“

„Vi ste še zmerom nejeveren Tomaž. Počakajte! Drugače boste govorili, ko bova v logu kosila.“

Ženice so skrivnostno pogledovale fanta in si kimale, Mina pa izpregovori in pravi: „Jurij, če se ti ljubi hrušek, kuhanih, tukaj le je skleda!“

Juriju se sicer ni ljubilo posebno, vender se vsede in pokusi.

„Mraz je zunaj, mraz!“ meni stara Jera zraven njega.

„Mraz,“ pravi Jurij.

„E, pa bo še bolj,“ opomni Rožanec, ki je zopet zlezel na peč, „danes imamo komaj prvi krajec. — Kje si pa ti bil?“

„Doli pri Šimnu v malinu,“ odgovori Jurij.

„Okrog Premca te ženske večkrat vidijo, kaj?“

„No, časi se tudi tam oglasim.“

„Veš, kaj ti jaz povem? Jedenkrat sem ti bil menda že rekel, pa še ti rečem: Varuj se tega človeka! Nič ga ni prida. Vse ječe je že odrgal in če bi šlo po pravici, še bi sedel. Starega grajskega gospoda, Bog mu daj nebesa! kdo drugi ga je ubil kot Premec? Se ve da pravijo ljudje: vrag ga je vzel, vrag. Kaj pa da! Hudoben človek je tudi vrag, le meni verjemi, Jurij! — Ej, Bog ve, koliko žita bi jaz imel v kašči in koliko sena na hlevih, če bi ne bil Premec moj sosed.“

„Kako pa grdo preklinja!“ vzdihne jedna ženica, „kar strah obide človeka! Ali se mu ni že jedenkrat hudoba prikazala?“

„Kaj jedna!“ popravlja drugo ženišče. „Sto in tisoč hudob je videl, ko je kosil doli pri studenci. Zaklel je, pa se mu je zavalilo pod noge, kakor velik zelen kuščar. Pa je udaril s koso, pa jih je — bilo na jedenkrat vse zeleno, poln travnik, Bog nas varuj! Potlej je pa znal moliti, potlej!“

„To naj bo, kakor hoče!“ reče moško Rožanec. „Naj se mu prikaže, kdor hoče in kjer hoče, samo moje posestvo naj pri miru pušča!“

„Saj ima sam tudi dosti polja, ka-li,“ opomni Jurij, „da bi mu ne bilo treba jemati.“

„Dosti polja, se ve da! Kaj ima? Toliko, kar se krava obrne; če pa žene par volov vštric, mora pa jeden že po tujem stopati. Nič nima; pridelal bo pa, kakor vsak drugi.“

„Morebiti je pa zemlja njegova posebno rodovitna.“

„Zato, ker jo ptiči gnojé, ka-li?“

„Kako bi mogel imeti tak grešnik kaj božjega blagoslova, to jaz vprašam,“ čivka jedna ženica.

„No in zdaj sem šel pod njegovim kozolcem,“ pravi Jurij, „in lep voz ajde ima naložene.“

„Ti strela! meni jo je ukradel!“ huduje se Rožanec. „Skoro vsa je moja. Pa da jaz te strele ne morem nikdar zalesti!“

„Če bi bil jaz na Vašem mestu,“ pravi Jurij, „pa da bi vedel, kaj je mojega, jaz bi se pa kar sam odškodoval; kaj?“

Rožanec misli in misli in svet mu dopade, da-si je precej nevaren.

„Tako bi jaz naredil,“ povzame zopet Jurij, „Vi pa storite, kakor hočete. Toda kar je Vaše, mislim jaz, to je Vaše in naj ima, kdor hoče. Menite, da je to greh, če jaz komu nazaj vzamem, kar mi je ukradel?“

„Ha! kaj bo greh!“ pravi Rožanec. „Zgolj pravica je to, vender,“ — mož premišljuje zopet — „vender so sitnosti zraven.“

„Vi mislite,“ opomni Jurij, „da Vam pa nemara ni kradel. Da ste ga samo obdolžili in da ne veste za gotovo.“

„Ne, tega pa ne!“ razvname se mož. „Da mi je kradel, na to pa prisezam, kadar kdo hoče; samo videl ga nisem.“

„Kaj se pa potlej bojite? Pojdiva, jaz Vam pomagam! Vsak naj dobi svoje.“

„To je prav in pa Bogu všeč,“ odgovori Rožanec in skoči s čelešnika. „Samo počakajva malo, prezgodaj je še!“

Ni trajalo dolgo, in Jurij in Rožanec peljeta male sení po škripajočem snegu. Nobeden ne izpregovori besede; Rožanec se veseli na tihem, da bo staremu zoperniku jedenkrat dolg poplačal; Jurij se pa sramuje, da je tako povrnil svojemu nekdanjemu dobrotniku. Vest ga peče, rad bi zopet vse poravnal.

„Oča!“ šepne Rožancu, „počakajte!“ —

„Tiho, tiho, zdaj ni časa,“ odvrne oni in hiti dalje.

Jurij misli, kaj bi storil, a pot je kratka; že sta pod kozolcem.

„Veste kaj, oča!“ izpregovori zopet, a oni hiti na svoj voz nakladat. „Oh! pojva proč, pojva!“ pravi Jurij.

„Takoj, takoj!“ šepne starec, „še dva snopa!“ in ne more se ločiti od tujega blaga.

Na jedenkrat se zasliši od hiše sem krik: „Tatje, tatje! Pomagajte!“ in Premec in Miha pritečeta vsak od jedne strani. Rožanec je kar obstal in še na misel mu ni prišlo, da bi bežal.

„Ha, ti peklenski tat!“ vpije Premec in ga prime. „Ti mi kradeš pridelke mojih žuljev. Počakaj, pred sodnijo se vidiva, zdaj pa z mano!“

„Ti pojdeš pa z mano, nisi nič boljši!“ reče Miha Juriju in se nasmeje na ves glas. V srce je zbodel Rožanca ta smeh, na jedenkrat mu je vsa zvijača jasna. Če bi bil Jurij vedel, kak pogled je nanj obrnil, mislil bi, da ga sam peklenščak meri, taka zloba in toliko sovraštva je bliskalo iz očesa.

„Ahà, tako!“ reče med zobmi. „Čakaj, to si zapomnim, dokler živim.“

Nič se ni branil, ko so ga peljali v hišo. Premec se vsede široko za mizo, Miha pa stoji z Rožancem in Jurijem sredi izbe.

„Cesarska kraljeva sodnija,“ govori Premec, „začenja zdaj preiskovanje. Pripeljite prvič starejšega hudodelca! — Kako ti je ime?“ vpraša porogljivo.

Rožanec molči in se trese od same togote.

„Če ne boš odgovarjal, kakor se pred gosposko spodobi,“ nadaljuje Premec, „velim te biriču odpeljati. Hoj, povej, koliko let imaš, grešnik sivi!“

„Molči, molči! norec stari!“ reče zamolklo Rožanec. „Saj vem, da vsi trije od lakote cerkate in da vam je samo za denar. Povej, koliko potrebujete da bo konec teh norostij!“

„Oho, le počasi!“ ustavlja ga Premec. „Kaka sodnija bi bila to, ki bi tako imenitno reč tako hitro presodila. Počasi pa zložno, tako je sodnijska navada, če še ne veš. Povej ti, Miha, kaj je zakrivil ta človek, ki tukaj stoji.“

„Kradel je,“ pravi Miha. „Ajdo je jemal s tujega voza in tajiti ne more, ker smo ga zasačili.“

“Koliko je škode storjene po tvojem mnenji, Miha?“

„V okroglem številu in po kerščansko zračunjeno deset goldinarjev; rajši pa več!“

„Koliko priznavaš ti, zatoženec?“

Rožanec molči.

„He, boš govoril, grdoba, če te sodnija vpraša!“

Rožanec ne odgovori nič.

„Če bi ne bil jaz tako milostiv, kakor sem, moral bi plačati in še zaprl bi te, posebno ker si tega mladega, neizkušenega človeka k tatvini zapeljal.“

„Koliko hočeš, hudič? Povej!“ zavpije Rožanec togoten in tudi Juriju se je čedalje neznosneje videlo vse počenjanje.

„Končajta!“ reče tako, da se je znalo, da mu je resnica.

„Ta kazen torej teh desetih goldinarjev,“ govori Premec, „se bo med zatoženca razdelila, kakor zahteva pravica. Vsak plača polovico. Rožanec, ti boš dal pet goldinarjev, in ker si starejši, še tri hlebe belega kruha in tri bokale vina. To se ima do jutri večer sem v to hišo postaviti. Toliko časa ostane voz tukaj. Zdaj pojdi! Zapomni si pa, da ne sme nobeden drugim očitati tatvine, kdor sam krade.“

Rožanec omahuje iz sobe, ne pogleda nikogar in zaloputne duri za sabo; glasen krohot nastane, ko je odšel.

„Bolje se mi zdi,“ pravi Premec, „da smo tega jazbeca ujeli, kakor da bi mi kdo sto goldinarjev odštel, primojdunaj!“

Samo Jurij se ne smeje; srce mu pravi, da je grdo ravnal, in hudo ga teži zavest, da je on ponosnega moža tako ponižal in potrl.

„Ti se bojiš tega pretenja?“ vpraša ga Miha. „To je prazen strah, verjemi mi.“

„Neumnost!“ pravi Premec, „nič druzega. Dobrega ti še nikoli nič ni storil in kaj ti more škodovati? Meniš, da te bo izdal? Da bo sam sebi past nastavil? O, tako nespameten pa ni.“

„Jaz se nič ne bojim, naj me ovadi ali ne,“ pravi Jurij, „ampak žal mi je, v srce mi je žal, da sem to storil; po pravici povem. Kaj bi dal, da bi mi on ne bil pri Znamenji pomagal, da bi ne bil nič zavezan!“

„Potlej bi ti bil pa res nevaren, potlej,“ pravi Premec. „Toda zdaj je, kar je.“

Tako žalostne noči pa Jurij še ni imel. Trdo sta že spala njegova tovariša, on pa je premišljeval in skušal zagovarjati svoje ravnanje. A ni se dalo, ni se dalo in solze so mu silile iz očij.

X.

Tiha noč se je bila razgrnila po zemlji. Doli v Dolini brlé skozi zamrzla okna medle lučice; okrog pečij pa se stiskajo ljudje in si kraté dolgi večer. Moški koljejo polena v treske in režejo zeljne štore, ženske predejo in pletó, otroci pa si igrajo sredi izbe in poslušajo stare pripovedke o razbojnikih in zmajih, o steklenih gradovih in zakletih kraljičinah, najrajši pa o divjem moži, ki je hodil pred mnogo mnogo leti v Prapreče. Hud je bil in kosmat in drva je hodil krast v graščino; toda graščinski gospod mu je posvetil! Medveda je

priklenil k skladalnici in sprijela sta se z divjim možem in vrgla. Ni ga sicer zmogel medved, a divji mož tudi ni hodil več krast; samo v malinu pod gradom se je še parkrat oglasil in vprašal, če imajo gori še tisto hudo muco. — Zvedavo povprašujejo otroci, če še živi divji mož in kje biva in strahoma se ozirajo po oknih, če bi se ne prikazal, kar na jedenkrat s kolom na rami. A ni ga; pregrda mu je cesta, kajti goro in dol pokriva sneg, ki pa vedno še naletava. Dolgočasna je taka noč, če te zasači pod milim nebom, ko ne vidiš druzega ko zimo in sneg in slišiš le jednolično skovikanje sove in sem ter tja kak pok, če ulomi sneg kako vejo v gozdu. Kdor le more, drži se doma in peči, popotnik pa podviza svoje korake, da bi prej dospel do zaželjenega cilja.

Tacega zaželjenega cilja pa menda ni imel Jurij, ko je počasi stopal proti Gorici. Mudilo se mu je tako malo, da je celo daljšo pot ob gozdu ubral, mestu navadne po polji.

Dolgo se je bil mudil na očetovem domu in natanko je moral vse dopovedati o Eožančevi lakomnosti in o zvijači starega Premca, kajti hitro se je bila raznesla ta vest po okolici. Mnogo smeha so vzbudile Jurijeve besede in sam se je tudi smijal, in čedalje smešnejši se mu je videl ves dogodek, kakor ima človek sploh mnogo boljši spomin za vesele kakor pa za žalostne strani svojega življenja.

Zadovoljno so živeli Jurijevi roditelji poleg novega gospodarja, in ker si je vsa hiša na roke šla, šlo je tudi delo vrlo izpod rok. Veselili so se vs?lej, kadar jih je obiskal Jurij in prigovarjali so mu večkrat, naj vedno pri njih ostane, in on je tudi že premišljeval, če bi ne bilo najbolje kar doma ostati. Dela bi imel sicer več kakor pa na Gorici, a tudi jesti bi dobil več in nadlege take bi ne delal doma, kakor pa pri tujih. Vender ga je zadrževal pomislek, da bi s tem nemara svojo družino spravil v sitnosti; in nekako nerad bi tudi zapustil veselega Premca in kratkočasnega Miha, katerih se je bil že dobro privadil; vse drugo bi bilo dóma, a dolgčas bi bil pa tudi.

Tacega zaželjenega cilja pa menda ni imel Jurij, ko je počasi stopal proti Gorici. Mudilo se mu je tako malo, da je celo daljšo pot ob gozdu ubral, mestu navadne po poti.

Dolgo se je bil mudil na očetovem domu in natanko je moral vse dopovedati o Rožančevi lakomnosti in o zvijači starega Premca, kajti hitro se je bila raznesla ta vest po okolici. Mnogo smeha so vzbudile Jurijeve besede in sam se je tudi smijal, in čedalje smešnejši se mu je videl ves dogodek, kakor ima človek sploh mnogo boljši spomin za vesele kakor pa za žalostne strani svojega življenja.

Zadovljno so živeli Jurijevi roditelji poleg novega gospodarja, in ker se je vsa hiša na roke šla, šlo je tudi delo vrlo izpod rok. Veselili so se vselej, kadar jih je obiskal Jurij in prigovarjali so mu večkrat, naj vedno pri njih ostane, in on je tudi že premišljeval, če bi ne bilo najbolje kar doma ostati. Dela bi imel sicer več kakor pa na Gorici, a tudi jesti bi dobil več in nadlege take bi ne delal doma, kakor pri tujih. Vender ga je zadrževal pomislek, da bi s tem nemara svojo družino spravil v sitnosti; in nekako nerad bi tudi zapustil veselega Premca in kratkočasnega Miha, katerih se je bil že dobro privadil; vse drugo bi bilo doma, a dolgčas bi bil pa tudi.

Spoznilo se je bilo, ko se je vračal Jurij na Gorico. Brezskrbno je korakal svoj pot in mislil ni menda na nič, ko mu zadoni na ušesa oster glas klarinetov. Kaj pomeni to? misli si Jurij in obstane. Zopet zapoje piščal. To je Miha, pravi Jurij, kaj neki dela ob tem času? Glas je prišel s poljskega pota, ki pelje iz Doline, in Jurija žene radovednost pogledat, kaj bi to bilo.

„Miha, ali si ti?“ zavpije, ko je prišel blizu pota.

„Kaj pa, kaj pa,“ odgovori znani glas. „Čakaj, pridem takoj k tebi.“

Kmalu se snideta prijatelja.

„Danes ne smeš k nam,“ pravi Miha in vleče onega s sabo proti gozdu.

„Zakaj ne?“ vpraša Jurij.

„Žandarji so prišli. Ali so sami izvohali, da pri nas prebivaš, ali pa jim je kdo povedal.“

„Da bi se bil Rožanec tako hitro znosil?“ pravi Jurij zamišljen. „Glejte, glejte!“

„Trije so bili,“ nadaljuje Miha. „Vrata so hoteli podreti, tako razbijanje je bilo. Oča gre odpirat, jaz sem se pa skril. Peč je pri nas tako narejena, da brez truda kako pečnico izmakneš in zopet nazaj vstaviš. To je časih dobro, in jaz sem bil kar hitro v peči. Da mi ni bilo posebno vroče, to si lehko misliš. V izbi pa kriči žandar nad očetom: Kje je uhajač? kam ste ga skrili. Po vseh kotih je šel: pod streho, v hlev in celo na kozolec, druga dva sta pa stražila okrog. Oča se je menda tresel v izbi, jaz pa v peči od samega strahu; pa ne zavoljo sebe, ampak zavoljo tebe. Kaj bi bilo, če bi ti ob tem času v taki temi prišel domov! Sam angelj varuh te je pridržal! Saj ne vidiš človeka, predno se zadeneš óbenj. Povedal nisi nič, kam greš, zdelo se mi je pa, da si šel domov v vas. Kako rad bi te bil posvaril: varuj se, pa ti zlodeji so bili povsod. Vender sem se pa srečno izmuznil v temi in piščal je bila tudi dobra, ki sem jo imel v žepu, ker po noči ušesa dalje neso kakor oči. Če ti je namenjeno, dejal sem, slišal me boš in razumel; če ne, je pa tako vse zastonj.“

„Kaj praviš, kam bi šla zdaj?“ vpraša Jurij.

„K nam nikakor ne; v Dolino pa tudi ne, tam je še bolj nevarno. Zunaj je pa tudi mraz, hu!“

„Veš kaj?“ izpregovori Jurij. „Pojdi ti domu, jaz bom pa že tod kje prenočil. Jutri mi pa prideš povedat, kako in kaj.“

„Toda kam?“

„Bodi brez skrbi! Kar piščal vzemi, zapišči, pa se bova dobila.“

„Ne, jaz te ne zapustim,“ pravi Miha, „in oča bi bil gotovo hud, če bi to zvedel.“

„Zmrznil boš,“ svari ga Jurij.

„Že vem, kaj storiva,“ odgovori Miha. „Jaz stopim doli k Francetu, da dobim kako plahto, da si bova mraz preganjala in nemara tudi kaj za zobe; ti pa pojdi tu doli do Race v tisto jamo, ki sem ti jo bil jeseni pokazal. Tam je najmenj mraz in noben človek te ne najde.“

S temi besedami se ločita. Jurij zavije v gozd, Miha pa proti vasi. Oprezno stopa prvi proti omenjenemu kraju; večkrat se ustavi in nategne uho, če se ne sliši kaka hoja; vsak šum ga preplaši, da skoči v goščavo in sapo náse vleče. Potem gre zopet dalje in se smeje sam sebi, ker je tako strašljiv. Tako pride do globocega jarka, ki deli strmo brežino v dva dela. V tej s smrekami in borovci gosto zarasli grapi izvira majhena Raca. Nekdaj je držala do studenca po gozdu steza in trhla brv nad jarkom je pričala, da so ljudje časi tod hodili, a opuščena pot se je hitro izgubila in hosta je zakrila narodno brv. Juriju pa je bil kraj znan. Urno se izpusti po jarku doli do brvi, tam se prime za smreko, ki raste ob kraji in se zavihti pod brv. Globoko je šlo še do studenca doli in gosto drevje je skrivalo po leti prepad; zdaj pa se usuje težek sneg Juriju po ramah in upogneno vejevje strne se zopet nad njim. Na dnu šumlja studenec, ki ne zamrzne nikdar in o katerem Premec trdi, da je po leti hladen, po zimi pa gorak. Kaka dva čevlja nad vodo pa moli velika korenina iz zemlje. Na to se vstopi Jurij izpustivši se polagoma ob meji in izgine v prostorni jami nad korenino. Več sežnjev daleč je zemlja razpočena in trda skala varuje od zgoraj, da se prst ne osiplje. Vhod je zametan s snegom, otlina pa je suha, in ker je ne doseže nobena sapica, tudi primerno topla in bivalo bi se za silo notri, da ni nekoliko prenizka. Premec je bil našel to jamo, ko je hodil po vodo iz hoste in tako mu je dopadla, da se je večkrat hladil v njej, kadar je solnce hudo pripekalo, zdaj pa je Juriju prav prišla. Dolg čas mu je pač samemu na samem in neprijetne misli ga oblegajo. Spomina se razkačenega Rožanca in reči si mora, da je vseh neprijetnostij sam kriv. Dolgo dolgo ni Miha, naposled se vender pokažejo njegove noge in za njimi ostalo telo.

„Dolgo me ni bilo, kaj?“ pravi Miha.

„Dolgo,“ odgovori Jurij.

„Oh, kaka zmešnjava je doli!“ pripoveduje zasopen godec. „Žandarji so prišli in po vsej sili te hočejo dobiti. Tvoje ljudi sem malo potolažil, ker so bili v velikem strahu zavoljo tebe. Vraga! da jim je ravno po zimi to prišlo v glavo! Gotovo te je kdo ovadil.“

„Le meni verjemi,“ pravi Jurij, „da nihče drug kakor Rožanec.“

„Nemara da res,“ potrdi Miha. „In prav za prav je bilo res neumno, da smo ga tako izpeljali. Pa kdo misli na vse!“

Zavijeta se v odejo, ki jo je bil Miha prinesel s sabo in kmalu ja objame trden spanec. Ko se je začelo daniti, vzdrami ja mraz. Po kratkem preudarku skleneta, da Jurij ostane v svojem zavetji, Miha pa ide gledat, kaj se godi. Komaj je bil Miha odšel, že se vrne in pokliče tovariša. Ko prideta na odprt prostor, ustavi ga in pokaže s prstom proti Gorici.

„Ali jih vidiš?“ pravi.

„Vidim,“ odgovori Jurij zagledavši žandarje, ki so šli proti Gorici.

„Nič ne bo hudega,“ meni Miha. „Zdaj gredo zopet k nam, čeravno niso vso noč dali miru. Ti kar hitro domov pojdi, da se malo okrepčaš in ogreješ, jaz grem pa za onimi, da bom videl, kam pojdejo. Če bo treba, poklicala te bo moja piščal.“

Zelo je razveselil Jurij vse domače, ko je prišel k njim, in Miha je tudi kmalu prinesel poročilo, da so žandarji odšli. Vender pa Jurij ni bil več tako brezskrben, kakor poprej in strah mu je ostal, da bi ga katerikrat vender utegnili dobiti in ni se upal več prenočiti ne doma, ne pri Premci. Čez dan se mu pač ni bilo bati, naj je bil tu ali tam, tak čuvaj mu je bil Miha, ki je zvesto pazil na vsako nevarnost, a kadar se je zmračilo, zapustil je druščino in poiskal svoje samotno ležišče. Zdaj je spal na kakem skednji, zdaj na kakem kozolci, a tako varen, kakor v gozdni jami, ni bil nikjer in dost strahu je prebil, kadar so hodili žandarji po patroli. Kakor bi jih bil nase vlekel, iskali so ga vselej v tistem kraji, kjer se je skrival, in prepričan je bil, da ga nekdo zalezuje in ovaja in da ta ne more biti drug kakor Rožanec. A prestreči ga ni mogel nikoli. Nekaj časa je hodil na Rožančev kozolec leč mislé, da ga tu ne bodo iskali, če je njegova sumnja opravičena, in res je imel dolgo časa mir. A ko je nekega dne zlezel iz svojega kota, zapazil ga je Rožanec. Rekel mu ni nič, a nasmijal se je tako grdo, da si Jurij ni več iskal ondu prenočišča. In ko je jedenkrat na domačem kozolci ležal, rešilo ga je samo to, da žandar gori ni mogel, kajti tramovje je bilo polzko od moče in kolikorkrat se je pognal mož, da bi prekoračil vprečni tram, vselej mu je izpodletelo, iz česar je sklepal, da nikdo ne pride gori brez lestve, in da torej ubežnik tu ne more biti. Mrzel pot je

Jurija oblival, ko je čul, da nekdo žandarju ugovarja trdé, da vajen človek lehko gori zleze. A tudi tej nevarnosti je odšel in hitro je zapustil svoje zavetje ter poiskal si svoje podzemeljsko prebivališče.

Tako se je bilo shujšalo življenje Juriju in ni ga več zapustila neprijetna zavest, da ga preganja sovražnik, kateremu ne more do živega. Miha ga je tolažil, da se bodo s časoma vender naveličali, a vse predolgo je trajala gonja, in da je bila zima pri kraji, pobegnil bi bil v goro. Kakor divja žival potikal se je po gozdu in še ognja se ni upal narejati iz strahu, da bi se ne izdal. Da bi bil brez Mihove pomoči že ujet, to je dobro vedel in sram ga je bilo večkrat videti, kako Miha zavoljo njega lakoto trpi, mraz prebiva in pičli svoj zaslužek popušča. Prosil ga je, naj skrbi bolj záse, a pregovoril ga ni, da-si so se bili žandarji hudo zagrozili Mihu in očetu, naj se varujeta uhajača. Premca je to se ve da hudo užalilo, da kdo misli, da bi on kakor si bodi podpiral take ljudi, katere zakon preganja in gospôda lové.

„Jaz tega ne trpim, kratko in malo ne,“ dejal je, „da se tako o meni govori. Povejte mi obrekovalca, ki je te laži raztrosil, gospod Križan, jaz ga tožim na krvav pečat. In če bi bil jaz tak gospod, kakor ste Vi, jaz bi lažnivih govoric še poslušal ne.“

Tako je branil Premec svojo čast, in da ni preveril žandarja, ni bila njegova krivnja.

„Premec!“ pravi mu Križan, „če boste menj govorili, bolje bode za Vas.“

„Za pravico se jaz zmerom potegnem,“ jezi se dedec, „naj stoji pred mano, kdor hoče.“

„Pustiva pravico, pri Vas nima dosti opravka,“ zavrne ga žandar. „Ampak nekaj Vam bom povedal, kar ni treba nikomur praviti. Premec! meni se časi sanja, da ste Vi jedenkrat pri nekem znamenji nekemu uhajaču pomagali uteči. Kaj pravite Vi?“

„Ha, ha, ha!“ smeje se Premec; njega bi pač nobena reč ne spravila več v zadrego. „Primojdunaj, to so pa res smešne sanje; takih pa še ne! Na te pa ne boste nič zadeli, stavite, kamor hočete!“

„E, Premec!“ pravi Križan odhajaje. „Stavil ne bom nanje, ampak če mi jih le jeden sam človek razloži, videla se bova še!“

XI.

Zopet je preteklo nekoliko časa, da Jurija niso iskali, in prosteje je dihal upaje, da je vsaj za zdaj konec; pozneje se bode pa že kako napravilo. Obiskoval je zopet redno svojo rodovino in pomagal pri domačem delu tako, da se ljudem ni preveč kazal, ali pa je živel v svojem starem stanovanji pri Premci. Z Mihom sta pa ukrepala tako, da odrineta takoj vzpomladi na Hrvatsko ali na Ogersko. Potni list bi se že dobil na kako ime, dela se pa nahaja doli dosti in denarja dosti.

„Vi še ne veste, kaj se pravi živeti,“ reče nekega popoludne Miha oblastno očetu in Juriju. „Če se najeste soka pa zabeljene kaše, pa že mislite, da se vam dobro godi; kaj ne? Doli pa na Hrvatskem, najslabše, kar smo jedli, bili so žganci. In kaki žganci! Kar plavali so v masti. A tam jih malo drugače delajo, kakor pri nas. Tukaj jih kuhate kakor krompir in na skledo za osem mlatičev prideta dva ocvirka: tam pa kar kotel na ogenj, noter pa masla cel lonec, v maslo pa žgancev namečejo. Kadar so ocvrti, pa na mizo, gledajo pa tako lepo iz maščobe kakor žabe iz mlake.“

„Kakor žabe, praviš?“ čudi se Premec.

„Naj me vzame, kdor hoče,“ zatrjuje Miha, „če jih nismo ravno tako iz sklede lovili kakor žabe. Pa to je samo jed; a denarja, Jurij, tega smo pa imeli! Da se ne bom nič legal, do krajcarja ne vem povedati, razumeš, ampak v okroglem številu: kakor rezanice ga je bilo.“

„Koliko si pa prinesel domov?“ vpraša oča.

„Kako ste čudni!“ pravi Miha. „Kaj bom nosil?“

„Nič se ne boj, Miha,“ pravi Premec, „pa povej, koliko je bilo, da bo Jurij tudi slišal.“

„E, kaj bi to govorili,“ brani se Miha. „Doli sem imel denarja, oča, doli!“

„Veš, Jurij, ko je prišel domov, stresel sem vse iz njega in koliko je bilo, ugani!“

„Kaj bi ugibal!“ ugovarja Miha.

„Jurij, ugani!“ zapove Premec ne meneč se za sinov ugovor.

„Ne vem, koliko bi rekel,“ pravi Jurij. „Recimo, deset goldinarjev.“

„Ha, ha!“ smeje se starec. „Ali si znorel? Naš Miha pa deset goldinarjev! Kako moreš kaj tacega vkup spraviti!“

„Morebiti dva goldinarja,“ ugiblje Jurij.

„Ne uganeš,“ pravi Premec, „že vidim. Jaz ne bom nič okroglega števila povedal, kar naravnost pa natanko. Petnajst krajcarjev je bilo vsega skupaj, pa nič več in nič menj. Ali ni res, Miha?“

„Naj bo, kolikor hoče,“ izgovarja se Miha, kateremu se je to preiskovanje malo sitno zdelo, „doli smo pa le rožljali ob nedeljah. Samega srebra sem imel, da so se mi žepi trgali.“

„To je pa res,“ opomni oča. „Ves raztrgan je prišel domov.“

„Za božji čas!“ vzklikne na jedenkrat Miha in skoči pokonci. „Jurij, beži!“ Komaj je izgovoril Miha te besede, že je nekdo trdo trkal na vrata, katera je previdni Premec zaklepal, kadar je imel Jurija pod streho. Žandarji so prišli.

„Kaj pa je?“ povprašuje starec.

„Zopet so tu,“ odvrne Miha, ki je bil skozi okno žandarje zagledal. Zunaj pa je že razbijal Križan po zaklenenih vratih in kričal, naj se mu odpre.

„Takoj, takoj, možje pravice!“ vpije Premec in leze počasi izza mize. A vrata, snéta iz stežajev, padejo predenj in Križan prilomasti v sobo. Po bliskovo mu šinejo oči po vseh kotih, toda Jurija ni. Ravno je bil Miha nazaj zavalil pečnico, ki je odprla pot prijatelju.

„He, tukaj je!“ zakriči žandar, ki je stražil zunaj hiše, in kliče Križana. Jurij je bil izlezel iz peči in skušal uiti v gozd, a ko zagleda izhod po straži zastavljen, plane nazaj in izgine pod streho, kamor je peljala prislonjena lestva. Ko pritečeta žandarja zraven, ležala je lestva že na tleh in težka skrinja je zapirala vsaj za nekaj časa vhod pod streho. Žandarja se posvetujeta, kaj je storiti.

„Počakajva, da sam doli pride,“ meni jeden.

„Lehko dolgo čakava,“ godrnja drugi in ogleduje, kod bi se najlaže prišlo ubežniku do živega. Da podstrešje na drugem konci ni z deskami obito, ampak da je hiša do vrha opažena, vedel je Križan, a še jedenkrat gre pregledat vse zidanje, ki ga prepriča, da more Jurij iz hiše le skozi streho ali pa po istej poti nazaj, koder je bil ušel.

„Da se mi nobeden ne gane iz sobe!“ zapreti Premcu in Mihu; potem odkaže tovarišu mesto, kje ima stražiti, vzame lestvo in jo prisloni na spodnji strani hiše k strehi. Urno zleze žandar na streho in jo začne odkrivati, da bi „jazbeca izkopal“. Opeka za opeko leti na tla in nič ne pomaga kletev Premčeva, ki je bil iz sobe pritekel jezit se, da mu bodo vso streho raztrgali.

Jurij pa je pod streho premišljeval, kako bi se rešil. Od začetka je mislil, da ga hočeta žandarja z gladom prisiliti, da se uda in sklenil je mirno čakati do noči, a Križanova namera izpremeni hitro njegov sklep.

Da je Premčeva hiša malo razmršena in razpraskana, temu se še nikdo ni čudil in tudi Križanu se je jako naravno zdelo in zaradi tega ni zapazil, da se nekam prepravilno pod vrhom dve vzporedni poki z drugima dvema križata. Ali je kak potres ali kaka druga zemeljska sila hišo tako poškodovala, tega ne vemo, a verjetno bi bilo, kajti razpočen je zid po teh črtah skozi in skozi in kadar bi bilo Premcu prišlo na misel vetriti svoje podstrešje, brez truda bil bi si lehko lino odprl. Ta hišina slabost pa je bila Juriju tudi znana, in ko je začul, da se lestva pristavlja, zavihti se na strešni tram, priveže zanj staro vrv in odvali kamen iz zida. Toliko je bil pomolil Križan glavo pod streho, da je videl, kako leze oni skozi odprtino iz svoje ječe. Urno skoči z lestve doli in zakriči tovarišu; a v naglici se človek ob vsako reč zadene in stari Premec je povsod na poti, tako da se je bil Jurij že skril med drevjem, ko je počila puška. Kaj pomaga zdaj Križanova jeza!

„Zakaj puščate tega sumnjivega človeka iz sobe!“ vpije nad tovarišem, ki se izgovarja, da mu je Premec pot zastavil.

„Ha, stari grešnik!“ obrne se na Premca. „Prazen ne pojdem danes od Vaše hiše. Pripravita se na pot, z nama!“

„Zakaj pa, primojdunaj!“ huduje se stari. „To bi rad vedel. Onega pojta lovit, ki je ušel, onega!“

„Kaj pa naša kravica?“ opomni mirno Miha, vesel, da se je Jurij rešil.

„Izročita jo, komur hočeta!“ odvrne Križan in kmalu ja odženo žandarji. Kdor jih je srečal, radoveden se je ozrl za njimi. „Zopet sta se kje tepla,“ dejal je marsikdo. „Da se starcu le ljubi pretepavati se s fantini!“ Ko so pa zvedeli, zakaj ju kazen čaka, milovali so ja, češ, dobrega srca sta pa le.

XII.

Izmed gora, ki obdajejo Dolino, najvišja je gora sv. Florijana. Proti Dolini je lepo obrastena; vznožje jej krije borovec, više gori raste smreka in sem ter tja tudi macesen; vmes pa se nahajajo veliki kosi košatih kostanjev. Na drugo stran pa je hribovje pusto in skalnato in globoko pod njim teče zelena Sava. V nedeljo po binkoštih bere se maša pri sv. Florijanu, ki je najbolj oddaljena podružnica Dolinske fare in takrat pride pač tudi Dolinska mladina gori, da si ogleda cerkvico, katero je stari mežnar Ožbe, jedini sosed sv. Florijana, tako lepo opral in osnažil in po kateri tako ponosno sveče prižiga. Ce pride količkaj takih romarjev, ne laže se Ožbe trdeč, da je bila cerkev natlačeno polna in da je pol ljudij še zunaj stalo. In kako oblastno razkazuje po svetem opravilu cerkev duhovnemu gospodu ali kakemu drugemu veljaku in ne pozabi povedati, kako čudo se je bilo ondu dogodilo pred nekaj leti. „Krovca smo imeli,“ pravi, „tistega Tineta, ki po strani hodi. Ko je bil cerkev pokril, pa pravim, naj še zvonik malo pomaši, ki je tudi potreben. Pa grem v hišo po vrv, da bi ga privezal; toda Tine je že tak, srčan, da malo takih in v glavi se mu nikdar ne zvrti. O, pravi, oča! saj ni treba vrvi; tako pripravnega zvonika še nisem naletel; ves je pri tleh. Lop! prileti doli iz gornjih lin. Ali si videl, pri tleh? bilo mi je na jeziku; a premagal sem se in zaklical: sv. Florijan, pomagaj! in Tine je zopet vstal. Malo bolj je še po strani hodil, a kmalu je bil dober.“ Tako pripoveduje Ožbe in potrkava na mala dva zvona, oh! tako genljivo, da njemu samemu solze stopajo v oči. In kaj se je zvonoma pripetilo! Na goro sta prišla, tako pravijo ljudje, dva tujca, malo-vredna človeka; in kje se takih ne dobo? Ogledala sta si cerkev in odšla. Ko pa je Ožbe o poludne hotel zvoniti, zvonov ni bilo nikjer. Hajdi! za potepuhoma; pri Litiji so ja dobili in zvonova pri njih. V taki družbi izgubila sta zvonova se ve da vse blagoslove. V koših sta j a nesla Ožbe in njegova žena Meta v Ljubljano zopet blagoslovit.

Sama zase ne stoji gora sv. Florijana, ampak po obeh plateh se vrste drugi hribi, komaj manjši od nje; in če zaviješ od cerkve proti vzhodu, pelje te steza malo navzdol, potem pa po ravnem skozi prijeten gozdič, katerega pretrgajo čez pol ure hoda njive in pašniki po širnem gorskem vrhu. Tu stoji na lepi trati prijazna hiša Pečarjeva. Skrilnata streha se vidi po zimi iz Doline, po leti pa je skrita za drevjem, ki je nasajeno po vrtu. Hišica ni visoka, a široka je in dolga. Vrata ima od Doline obrnena in pred njimi stoje štiri visoke smreke. Kraj se imenuje Strma peč, kajti kacih sto korakov ol hiše je svet pretrgan proti savski strani in globoko doli zija velik prepad, čegar rob je na vrhu obdan s kameneno ograjo, pravim ciklopičnim zidom, brez malte sestavljenim. Kraj prepada so v skalo vsekane priproste stopnjice, po katerih hodijo ljudje po dnevi, kadar ne polzi, in če ne utegnejo daljšega in varnejšega pota ubrati. Posebno varno ni hoditi med skalovjem, kajti prigodi se večkrat, da se kaka skala odtrga in zvali v prepad in pred nekaj leti je bilo ubilo ondu — lesen križ sredi pota spričuje — malo deklico pastarico, ki je pred dežjem iskala zavetja pod skalo. Če pa se skala nad tabo sproži in jo slišiš bobneti po pečevji, Bog ne zadeni, da bi nazaj skočil ali pa stekel naprej, obstani ali pa korakaj mirno svoj pot, tako pravijo ljudje, ki morajo to vedeti. Kdor se pa ne more zanašati na svoje noge in na svojo glavo, ta naj se drži kolovoza, ki pelje mimo hiše po ravnem in se potem polagoma zavije doli proti zeleni Savi. Na tej poti stoji pod vrhom še jedna hiša, Šimonova. Šimon je Pečarju najbližji sosed, a dasi stojita hiši komaj četrt ure narazen, vender ne spadata obe pod jedno faro. Vrhu hriba je meja fare Dolinske, kateri se Pečar prišteva, in fare sv. Andreja, ki obsega Simonov dom.

Tako lepe leže nima Šimonova hiša kakor pa Pečarjeva. Zidana je v breg, tako da je stanovanje na jedno stran pri tleh, na drugo pa v prvem nadstiopji z vhodom po stopnjicah. Zemlja okrog je pusta: povsod moli skala iz tal in izpodriva rastlinstvo in kar je polja pri hiši, težko se obdeluje, kajti vse visi kakor streha in kamenje ovira košnjo in oranje.

Mraz je še svečana meseca zlasti po hribih, kjer oster veter piše in prileze se človeku gorka izba. Stopimo torej malo v Šimonovo hišo, da se seznanimo z njenimi prebivalci. Za majhne ljudi je narejena prostorna izba in ponižnosti je vajena, prikloni se tedaj, ko vstopiš, da se ne zadeneš ob strop. Pri veliki peči sedi mati

Šimonovka in vije prejo, zraven nje pa vleče sin Štefan tobak na vse pretege iz kratke pipe. Mladenič ima kacili petindvajset let in ni prav zdrav videti; bledi obraz in gosto pokašljevanje kaže, da se je fantu plučne bolezni bati.

„Anica!“ ogovori Štefan svojo sestro, mlado dekle, ki je šivalo za mizo. „Ali veš, kaj je pri Pečarji novega?“

„Nič ne vem,“ odgovori dekle in šiva dalje.

„Ali hočeš, da ti povem?“ nadaljuje Štefan.

„Le povej!“

„Pa saj vidim, da me ne poslušaš. — Če mi kupiš v nedeljo tobaka, pa ti povem.“

„O Štefan, Štefan!“ oglasi se zdaj mati, „pusti kajenje in tobak! Jetiko boš dobil, boš videl.“

„Kaj jaz jetiko!“ ponese se Štefan, skoči po konci in se potrka na prsi. „Le poslušajte, mati, kako to grmi! Jaz imam dvojne prsi.“ Kašelj mu ustavi te moške besede. „Nekaj imam v grlu,“ pravi, ko se je odkašljal, „pa sam ne vem, kaj.“

„Varuj se, varuj se!“ svari mati. „In pri vsem tem ta razvada tudi dosti stane.“

„Kaj bo to, teh par krajcarjev, to in pa nič!“

Zdaj se odpro vrata in noter stopi dekle, katero že nekoliko poznamo.

„O dober dan, Lenčika!“ vzklikne Anica, vstane izza mize in jej hiti naproti. „Kaj si pa ti prinesla?“

„Dober dan, mati!“ pozdravlja Pečarjeva hči Simonovko, „vi ste pa vedno tako pridni. Nekaj kolin vam pošiljajo naši.“

„Dolgo te že ni bilo k nam, Lenčika,“ kara jo žena.

„Saj tudi Anica ne pride nič k nam v vas.“

„Jaz imam ravno zdaj precej šivanja,“ izgovarja se ta, „kakor bo pa to zgotovljeno, videli se bodeva večkrat, če bo malo manj mraz.“

„Danes pa res prav nič mraz ni,“ smeje se Lenčika, dasi jej lica žare od mrzlega vetra. „Ti si preveč mrzla.“

„Tako rado me res zebe,“ pravi Anica, drobno bledolično dekle, ki se zraven krepke rudeče Lenčike še šibkejša vidi in mislil bi človek, da je ta čeden obrazek z velikimi modrimi očmi kake preoblečene gospodične, a ne v pustih hribih doma.

„Lenčika!“ pristopi zdaj Štefan. „Mene pa nič ne vidiš?“

„O, glej ga!“ pravi Lenčika. „Ali se ti tudi greješ? Ali te ni sram na tak lep popoludan za pečjo?“

„Kaj pa, da me je,“ pravi Štefan. „Mene pa ne boš povabila v vas?“

„O ne, saj vem, da sam prideš.“

„Pa res,“ pravi mati. „Doma mu je hitro mraz, gori pa vsak dan leze. Saj se ga morate že naveličati.“

„O, zakaj? Se krajši čas nam je; ampak doma ga pogrešate.“

„Zato bi bilo najbolje, da jedenkrat vi vsi gori pridete, potlej pa mi doli.“

„Kaj pa, kaj pa!“ smeje se mati. „Hišo pa kar zaklenemo.“

„Počakaj, Štefan!“ pravi zdaj Anica. „Meni bo pa Lenčika sama povedala, kaj imajo gori novega.“

„Novega?“ premišljuje Lenčika. „Ne vem, kaj bi imeli. Kaj misliš, Štefan?“

„No, — ali niste včeraj hlapca dobili?“

„A, tako? Saj res! Včeraj se nam je prišel nekdo ponujat in vzeli smo ga. Oče so že stari in potrebujejo pomagača in fant bo menda priden.“

„Odkod pa je?“ vpraša mati Simonovka.

„Od Doline doli.“

„Ha, Dolinec!“ zasmeje se Štefan. „Ne vem, če bo kaj prida. Doli so ljudje mehki, razvajeni, tukaj mora biti pa človek trd, železen, da ga ne prevrne vsaka sapica.“

„Tak kakor ti!“ pravi mati.

„Ho, mati, kaj pa mislite?“ poreče Štefan in se potrka na prsi. „Jaz se le zdim tako slab, pa sem trden in bolen še nisem bil nikoli. Česa pa pogrešam, mati? Nič. K večjemu denarja, pa dekleta.“

„Boš tiho!“ posvari ga žena. „Kako pa govoriš!“

„Nič hudega, mati. Ampak, Lenčika, kadar bo začela burja briti, boš pa morala hlapcu kamilic kuhati.“

„O, ne vem; prečvrst je in priden pa tudi, tako da bomo prav zadovoljni, če ostane zmerom tak. Toda zdaj moram pa iti. Z Bogom, mati! Anica, skusi vender, da nas kaj obiščeš.“

„Počakaj, Lenčika,“ pravi Štefan, „jaz te spremim nekaj časa.“

„O ni treba,“ pravi ta. „Zunaj je mraz, le ostani doma!“

„He! kaj se pa jaz menim! Golorok grem s tabo, če ni drugače.“

„Nikar ne nori!“ opomina ga mati, a Štefan vrže suknjo nase in hiti za dekletom.

„Lenčika, Lenčika, kaj pa tako tečeš?“ vpije za njo in jo skuša dohiteti.

„Zato, ker se mi mudi,“ odgovori ona.

„Saj boš še prišla domov. Malo no počakaj, nekaj lepega ti bom povedal!“

„Kar gredoč povej!“

„Lenčika, kaj praviš? Kako ti misliš? Kaj bi ti dejala, če bi ti jaz povedal, kako te imam rad?“

„Smijala bi se ti,“ pravi Lenčika. „Zato pa rajši tiho bodi! In to si mi že večkrat pravil in ni nič posebno lepega.“

„Ti mi nikoli ne verjameš!“ toži Štefan in jo skuša uloviti za roko, a ne posreči se mu.

„Kar pusti mojo roko!“ pravi Lenčika. „Najbolje je, če ostane pri meni.“

„Oh, kako si hudobna!“

„Štefan, pusti vender te neumnosti,“ jezi se deklica. „Povej mi kaj pametnega, potem te bom rajša imela.“

„Ali me boš res rada imela?“

„Res, če ti rečem.“

„I, kaj bi ti pa povedal,“ premišljuje Štefan, „ko nič ne vem, čisto nič posebnega; samo nekaj vem, Lenčika, da me ti nimaš nič rada.“

V takem pogovoru prišla sta daleč od Šimonove hiše. Skoro sredi pota od Pečarja sem je velik studenec, iz katerega je napeljana voda na korito. Ta studenec tudi o največji suši ne usahne, in Pečar in Šimon gonita sem živino na vodo. Ravno je napajal Primožev Jurij Pečarjevo govedo, ko pride Lenčika s Štefanom.

„Štefan, zdaj pa le pojdi domov!“ pravi dekle, „da ne bodo rekli tako pa tako, da pri belem dnevu okrog postopava.“

„Kdo bo rekel! A, tam je vaš novi hlapec, ali se tega bojiš?“

„Prav tega. Bog ve, kak človek je; morebiti rad ljudi opravlja. Kar pojdi, z Bogom!“

„Nič se ne boj, Lenčika! Če bo kaj rekel, jaz mu bom že pokazal!“

„Če ne greš, jaz bom huda!“ zažuga mu deklica in Štefan se poslovi. „Drevi pridem kmalu; slišiš?“ vpije še za njo, a ona je bila že daleč in hitro je došla Jurija, ki je tiral rogate svoje podložnike domov.

XIII.

Jurij služi na Strmi peči za hlapca. Večkrat mu je bilo prišlo na misel, zlasti ko so ga začeli loviti, da bi gori poskusil svojo srečo, kajti da ga Pečar vzame v službo, to je vedel. A na zimo vender ni hotel hoditi in malo ga je tudi strašil samotni kraj. Najbolj ga je pa odvračal od te misli stari Premec.

„Oh, Jurček!“ dejal je časi, „bridke solze me hočejo obliti, kadar tako govoriš. Kaj hočeš, ljubi moj, po onih puščavah! Ljudje sami nimajo kaj jesti, in ti hočeš pri njih kruha iskati? In kaki ljudje so gori! Dve besedi izpregovori vsak teden in odgovora ne dobiš od takega štora drugače, kakor če vanj skočiš. O dolg čas, dolg čas, da se Bogu smili. In mraz je gori, mraz, da vse poka; Miha, daj mi kožuh s peci! Veter pa tak, Jurij! le počakaj, da ti povem. Samo jedenkrat sem bil zadnja leta gori, pa Bog me varuj še katerikrat! Ko grem tako po bregu, živ! mi vzame veter klobuk pa ga nese doli v graben; jaz pa za njim. Pa sem ga iskal, primojdunaj, Jurij! in tri druge klobuke sem dobil v hosti, svojega pa ne.“

Tako je pregovarjal dedec Jurija; ko so bili pa Premca žandarji odgnali, potikal se je Jurij celo noč in skoro ves drugi dan po gozdu. Z nočjo se je pa približal varno Premčevi hiši; gledal je okrog sebe in pazil; vse je bilo tiho in mirno. Splazi se bliže, nikjer nič živega! Iz izbe ne vidi luči, ne sliši Mihovih orgel in vrata so zaklenena. Jurij pogleda v hlev, a tudi tu ni stare kravice, ki se je sicer dolgočasila pri jaslih. Dasi ni bil strahopet, groza vender obide Jurija v tej samoti in grenek čut zapuščenosti se ga polasti. Na naglem ostavi Premčevino in hiti proti domu. Tam zve, kaj se je zgodilo, kako so odgnali Premca in sina njegovega. Prva misel njegova je, da bi se sam žandarjem podal in rešil svoja dobrotnika, ki trpita zanj. A pouče ga, da bi to onima pač nič ne pomagalo, ko je dokazano, da sta ga imela pod streho. Po večerji odide in krene nehote proti Gorici. V Rožančevi hiši zagleda luč in to mu vzbudi silen srd.

Premec je zaprt, on se mora tako skrivati okrog in vse zavoljo tega Iškarijota. Hišo mu zažgem, misli si v svoji jezi. A kmalu se spomni svoje neti val nežnosti, kako je svojega rešitelja prevalil in osramotil pred vsemi ljudmi. Po pravici trpim, pravi sam pri sebi in se obrne, prav se mi godi. Premec tudi ni nedolžen in vrhu tega, Bog ve, če nas je res izdal Rožanec. Če se me ljudje ogibljejo kot uhajača, ali naj me še kot požigalca črte in zaničujejo? Ker Jurij ni bil hudobnega srca, lehko ga je odvrnil ta pomislek od nesrečnega sklepa. A zdaj še le, ko nima ne Miha ne očeta njegovega, zdaj še le čuti, kako je sam, kako je izpahnen iz človeške družbe. Zadnjega prijatelja je izgubil in ves drugačen se mu vidi zdaj rojstni kraj. Živo mu stopi pred oči hiša na Strmi peči in prijazni njeni prebivalci. Tja pojdem, reče si, domačo vas zmerom lehko vidim, nesreča pa me nemara ne bo dosegla. Zadnjič prenoči doma, svojega sklepa ne razodene nikomur in predno se dan zazna, vzame slovo od očetove hiše in mirne vasi, kjer je užil toliko veselja, prebil toliko žalosti.

Ko dospe vrhu gore, obriše si pot s čela in se ozre nazaj. Solnce je bilo razlilo svoje žarke čez vso majhno dolino, tisoč in tisoč drobnih biserov je lesketalo po ravnini, po kateri se vije Dolinščica kakor srebern pas po belem krilu. Drugačen prizor pa se mu pokaže na drugi strani. Gosta megla stoji do vrha gore in on stoji na meji solnčne zemlje, kakor na obrežji temnega morja. Torej v tej megli bomo živeli, misli Jurij in se obrne otožen proti domačemu kraju. Na jedenkrat pa zalaja nad njim Pečarjev pes in privabi gospodarja pogledat, kaj je. Vesel pozdravi Matija svojega znanca in ga pelje v hišo, kjer je Lenčika z materjo pripravljala zajutrek. Po jedi se hitro pogorle. Obleke si je največ izgovoril Jurij, kajti te je bil najbolj potreben in pa mirnega bivališča. Da je od Doline doma, to so vedeli, in da mu je Jurij ime. Materi se je čudno zdelo, da nima nič skrinje in da je vse v ruti s sabo prinesel, a Matija si je mislil, da je fant pač izbirčen v službah in goste službe redke suknje. Lenčika ni rekla nič, ne da jej je po godu in ne narobe.

Gospodar odkaže Juriju potem vsakdanje delo, pelje ga prvi dan po svojem posestvu, da mu razkaže meje in pove, kaj je tu, kaj tam nasajeno. Mnogo zemlje ima Pečar, a po ravnem je leži malo; gozdi so lepi in mnogo bi bili vredni, ako ne bi bilo tako težko les izpravljati iz njih; zraven nekaj njiv in travnikov razprostirajo se

veliki pašniki ob gozdu in po kosti doli, kajti ovčarstvo je glavni zaslužek Pečarjev. Zraven hiše stoji dvoje prostornih poslopij; hlev za ovce in govedo in pa skedenj s shrambami kmetskega orodja. Vmes je vodnjak, iz katerega se napaja živina, kadar ne more iz hleva. Trikrat na dan je bilo treba nakrmiti živino. Delo na polji se še ni bilo pričelo in če druzega opravila ni bilo, popravljal je Jurij orodje: drevo, brano, voz itd., kajti spreten je bil za to reč in marsikaj ga je bil naučil Premec, ki še zase ni imel denarja, nikar da bi ga dajal rokodelcem. Od vseh stranij je bil ogledal svoje novo domovje. Kod pa je prišel gori tisto noč, ko je hodil iz Ljubljane, ni si mogel razložiti. Rad je šel pogledat v domačo vas, kadar jo je obsijalo vzhajajoče solnce, ali pa ko se je na večer v senco zavijala, toda čedalje menj se mu je tožilo po njej. Čez dan ni utegnil niti ni hotel postopati, zvečer pa, ko je bilo delo opravljeno, shajala se je vsa družina v hiši in med prijaznimi razgovori je hitro tekel čas. Gospodar Matija ni bil gostobeseden, a iz vsake besede gledala je odkritosrčnost in dobrohotnost, ki se hitro prikupi. Zgovornejša je pa bila gospodinja Neža, in čisto materine nravi je edini otrok, vedno vesela Lenčika. Ko je bil Jurij prvi večer v tej družbi, zdelo se mu je, da je zopet doma, da vidi poleg sebe očeta in mater, in da sliši zopet ljubi smeh svoje sestre. Premčeve druščine vajen prišel je na jedenlirat na ves drugačen svet. Od začetka je mislil, da ne bo mogel pogrešati Premca in njegovega sina, a kmalu mu je bil pogovor s temi ljudmi toliko dražji in lepši, da se je z nekako neprijetnim čutom spominal zdaj svoje prejšnje zabave. Svet se mu je zdel ta pomenek proti onemu praznemu besedovanju in tem hitreje se mu je priljubilo redno in zdravo življenje, ker je bil do grla sit nečimernega pohajkovanja. Od mladih nog vedno k dobremu napeljevan ohranil je bil še krepostno podstavo in hudo ga je časih peklo, ko je videl, kako malo je razvit pri Premci čut pravičnosti. Nehote je primerjal Premca Pečarju in kako neugodna je bila ta primerjatev za njegovega rešitelja in dobrotnika, ki mora celo ječo zanj trpeti! Žalilo je to Jurija, kakor boli vsacega človeka, če more biti hvaležen komu, kogar ne more čestiti.

Pečarjevi so pa tudi skrbeli zanj, kakor bi bil domač. Mati je takoj videla, da Jurij perila pogreša in brž je naročila, kar je bilo treba, in Matija je poskrbel, da se mu je izgovorjena obleka hitro zgotovila, „da se fant ne bo sramoval“. Šentnorijanski cerkovnik, ki

je obiskoval ob nedeljah Pečarjeve, bil je krojač in šival ljudem daleč po pogorji in posebno so ga cenili za irhovino; nanj se je obrnil Matija. Klobuk mu je kupil, ko je imel opravek pri komisiji in dal mu je svoje široke škornje, ker so možu prizadevale preveč sitnosti pri obuvanji. Tako je bil Jurij kmalu nov od vrha do tal.

XIV.

Z mnogimi ljudmi ni imel Pečar znanja, največ pa je občeval s sosedom Šimonom, čegar sin Štefan je skoro vsak dan prišel v vas. Prvi dan ga je Jurij le malo videl in samo povedali so mu, kdo je. Komaj pa so druzega dne odvečerjali, že je prikadil Štefan moško k Pečarjevim. Poznalo se je mladeniču, da je tukaj domač, po vsem obnašanji; saj tudi pravijo, da je petelin na domačem dvorišči najpogumnejši in da pes okrog domače hiše najhuje laja. Z neko ponosno dostojnostjo ogovori Jurija. „Kako ti je pa ime, fant?“ ga vpraša.

Ko mu Jurij pove svoje ime, zasmeje se Štefan na ves glas. „Presneta reč!“ pravi, „Dolinci pa menda res ne poznate druzega svetnika kakor sv. Jurija.“

„Sveti Jurij je patron kmetskega stanu, Štefan, če še ne veš,“ razlaga mati.

„E, pa ga slabo varuje,“ ugovarja Štefan, „in če ne bo drugače, morali si bomo druzega izbrati. Komu pa se slabše godi kakor kmetu na zemlji?“

„Dokler nam ni večje sile,“ meni gospodar, „hvalimo Boga pa ljubega zdravja ga prosimo!“

„Zdravja, oča?“ povzame Štefan. „Presneto! kje pa bodo ljudje zdravi, če ne po gorah, kjer veter zrak čisti in bolezen odnaša. Le poglejte, kaki ljudje so po dolini!“ In Štefan pogleda Jurija po strani. „Velik je pač, pa širok, a znotraj je votel in vsako težje delo ga užene. Z jedno roko ga suneš, pa pade. Kratek človek pa dobro podstavljen, tak je za v goro, ali ne res?“ Pomilovalno obrne se Štefan k visokemu, suhemu Juriju, ki kolje pri peči polena.

„E, kjer sence ni, tudi grma ni,“ opomni Matija. „Toda pustimo to govorjenje, ki ne velja nič. Povej rajši, če pojdeta z očetom na semenj k sv. Andreju tja drugi teden!“

„Ne vem še, mislim pa, da pojdeva.“

„Jaz ne bom mogel iti, morebiti bosta imela pa priliko zame kupiti par voličkov, mladih, da bi jih vzpomladi učil delati. Gasi se je ondu dobro kupilo.“

„Bom že povedal očetu,“ pravi Štefan in se obrne k Lenčiki. „No, Lenčika, ti pa nič ne govoriš!“

„I, saj ne morem vmes,“ odgovori dekle, „ker si ti tako zgovoren.“

„Zakaj pa bi ne bil, dokler sem mlad? — Jurij, kaj pa je v Dolini novega?“

„Jaz ne vem nič posebnega,“ odgovori Jurij.

„Kaj pa je s tistim fantom — čegav je že bil? Ti ga moraš poznati. Od vojakov je ušel. Ali je doma?“

Jurij se skloni po poleno, da bi skril rudečico, ki ga je oblila, čeravno bi je pri slabi luči ne bil zapazil nikdo.

„Nič ne vedo,“ pravi, „kje je sedaj.“

„Taki so fantini,“ modruje Štefan. „Kaj pa? Tepo se še kaj po noči?“

„Po malem še zmerom.“

„Da se ta navada ne da odpraviti!“ pravi Matija. „Koliko nesreč se zgodi po tej neumnosti!“

„E, kaj se bo zgodilo! Nič!“ ponese se Štefan. „Človek ima trdo butico, da še sam ne ve, kako.“

„Zdravje se zapravlja,“ nadaljuje Matija. „In koliko pa je vredno delo tacega človeka, ki celo noč okrog oglari, čez dan pa dremlje? Če bi imeli starši pa gospodarji resno voljo, bilo bi tega kmalu konec.“

„To mora biti, oča, pa mora biti!“ brani se Štefan. „Kar svet stoji, hodili so mladi ljudje v vas pa pretepavali se.“

„Oh, Štefan,“ smeje se Lenčika, „kaj bi rekli oča, če bi ti začel najedenkrat rjuti okrog hiše po noči? To je že bolje, da si modrejši.“

„I, presneta reč!“ pravi Štefan, „naj bi kdo drug poskušal kaj tod okrog, postavil bi se pa tudi po robu.“

„Torej bi se?“ vpraša Lenčika.

„No in pa kako!“ baha se Štefan. „Poštenemu človeku bi ne privoščil, da mi pride v pest. Ne bi se hitro pobral, če bi ga vrgel jaz ob tla.“

„Štefan, Štefan,“ smeje se dekle. „Ne smeš biti tako neusmiljen! Kar nečeš, da bi ti drugi storili, tudi ti njim ne stori. Ali bi ti rad, da bi te kdo tako stresel?“

„Naj me, če me more! Nič mu ne branim, ampak svetovati pa ni nikomur. — Smijati se moram, kadar se spomnim, kako sem bil ongavega Florijana, ki je tuli tak kakor žrd, lepo na tla položil. S tistimi dolgimi rokami je začel mahati, kakor bi orehe klatil, jaz pa se mu zakadim pod noge in prec je ležal.“

Ura je odbila devet in materi se je že zdehalo za kolovratom pri teh važnih pogovorih. Jurij je dokončal svoje delo in položil naklane treske na peč, da se posuše in tudi Štefan se odpravlja.

„Se jeden šopek mi daj, Lenčika,“ pravi pri odhodu, „da bom bolj moški in da se bo vedelo, da sem bil v vasi!“

„Kar zunaj si ga natrgaj,“ odvrne Lenčika. „V meji menda koprive niso pozeble. — Pozdravi Anico in ona naj pride tudi kaj gori!“

Jurij vošči vsem lehko noč in odide s Štefanom, Lenčika pa ja spremi do vrat.

„Znaš ti zaukati, Jurij?“ pravi Štefan in zavriska tako žalostno, da je Jurija smeh silil. „Zaukaj še ti!“ pravi Juriju.

„Ne, jaz ne znam,“ brani se Jurij. „In kaj bi ljudi budil iz spanja!“

„Nikdo še ne spi; kar zaukaj! Kaj ne, Lenčika, da mora zaukati?“

„No, Jurij, pa zaukaj še ti!“ pravi Lenčika, „da bomo vedeli, če znate doli bolje.“ In Jurij zavriska iz krepkih prsij, da zadoni Štefanu po ušesih in daleč po pogorji se razlega v tihi noči.

„Vriskati pa znaš,“ pravi Štefan, „to me moraš navaditi!“

Od hleva sem pride počasi sultan, maha s kodrastim repom, povoha Jurija in Štefana in koraka za njima. Jurij zleze v svojo spalnico nad hlevom. Štefan pa uka proti domu, dasiravno se mu skazi vsak poskus. Revež Štefan, mislil si je Jurij, kako je vender močen! Lenčika pa se je smijala Štefanu še bolj, zdaj ko ga je primerjala z Jurijem. Minil je dan za dnevom. Sobotni večer se je osnažilo vse pohištvo in pospravilo vse, kar bi preveč spominalo delavnika. Ob nedeljah

pa je bila navada, da je šel jeden del prebivalcev na vse zgodaj k službi božji k sv. Andreju, drugi pa v Dolino k maši ob desetih. Juriju je bilo dano na izbiro, iti, kadar bi hotel, izvolil pa si je zjutraj k sv. Andreju, kar je posebno dopadlo gospodarju. Tako je prav, dejal je, mlad se mora navaditi človek zgodaj vstajati. Poklicati ni bilo treba Jurija nikoli. Preden je bil dan, kladel je veselo žvižgaje svoji cedi. In ko je to opravil, opravi tudi sebe, potem pa se napotita z gospodarjem proti sv. Andreju. Ko prideta do hiše Šimonove, oglasita se malo, če bi šel nemara kdo z njima; Šimon in žena njegova se jima pridružita. Tema je še bila, ko začno iti navzdol; kmalu pa more oko proti vzhodu razločevati gorske vrhove od neba in kakor svetlosiv trak razpne se po obzoru. Ozka pot pelje po hribu doli, čez nekaj časa pa se razširi, postaje menj strma in kmalu se vzdigne na drugi strani griček, ki tem bolj raste, čim niže prideš doli; in na jedenkrat si v tesnem grabnu in izgine svetli pas jutranje zarje. Na desno se potem zavije pot okrog griča in pokaže se ti mala dolinica in sredi nje bela cerkvica, obdana od nekaj malega priprostih hiš. Tu je pri sv. Andreji. Krasno se je nebo zarilo, ko so dospeli potniki do svojega cilja in kmalu jih povabi zvon v cerkev. Jurij še ni bil nikdar tukaj in storilo se mu je inako, ko je slišal tuji zvon in se domislil, da dolinski njemu ne poje več in da ne bo več stal med znano mladino v domači cerkvi.

Maša je minila in dan se je naredil. Možje so stopili skupaj, da se pomenijo o domačih stvareh, in sivi župnik nagovarja iz cerkve gredoč tega pa onega.

„Ho, ho, oča!“ pravi smeje se Pečarju. „Ali Vam nisem že rekel, da nikar ne hodite iz svoje fare?“

„Gospod župnik,“ izgovarja se mož, „drugi pa v našo hodijo, in Vi ste tako dobri, gotovo tudi za nas molite.“

„O, moji farmani so sami preveč potrebni,“ pravi župnik in odzdravi Šimonu in Juriju. „Kacega čvrstega sina ima Šimon,“ mrmra sam pri sebi odhajaje; zamenil je bil Jurija s Štefanom.

V lepem jutru vrnejo se domov in če so prej tiho med sabo korakali, odvezal je bil svetli dan jezik posebno Šimonu in njegovi ženi. Radovedno sta izpraševala Jurija o vsakovrstnih rečeh, da jima je komaj proti odgovarjal. Govorili so o zimi, da letos ni bila posebno huda, o vremenu, da bo vzpomlacl skoro tu, o kupčiji, da se bo dobro prodajalo in o tem in onem, dokler niso prišli domov, kjer

jih je čakal zjutrek. Lenčika in mati sta bili pripravljeni na odhod in ko so izpregovorili par besedic, pride jih Štefan s svojo sestro klicat.

„Lenčika, danes pa moraš dati kitico rožmarina,“ prosi Štefan.

„O, kadar se gre na božjo pot,“ meni deklica, „spodobi se bolj brinje.“

„Jurij ga je tudi bolj zaslužil,“ pravi mati, „ker je bil tako priden in zgoden.“

„Vsak trud je svojega plačila vreden,“ opomni Štefan, „in koliko se jaz trudim, ko vaji spremljam pa varujem.“

„Ali pa me tebe,“ odgovori Anica, „da ne obtičiš v Dolini.“

„O kaj pa! Mislita, če posedim malo pri kupici vina, da ne znam več domov.“

„Znaš že, a predolgo hodiš,“ smeje se Lenčika. „Da boš pa videl, da sem boljšega srca, kakor ti misliš, dobiš jedno kitico. Jurij pa tudi jedno.“

„Jurij, zakaj pa ti nečeš hoditi z nami?“ vpraša Anica.

„Ne utegnem prav,“ odgovori Jurij. „Preveč bi se zamudil doli in jaz tudi lehko vstajam.“

Lenčika prinese dva šopka in da jednega Štefanu.

„Juriju ga pripnem pa jaz,“ pravi Anica in olepša njegov klobuk.

„Le urno, le urno, da ne zamudimo!“ priganja mati in moško odide Štefan s svojimi varovanci.

Jurij gre po svojih opravkih, in ko pride čez nekaj časa v hišo, najde Matija pri ognjišči.

„Danes pa Vi kuhate, oča?“ nagovori ga.

„Jaz,“ mu reče. „Ob nedeljah je že tako in vse zadene človeka v življenji. Mati je bila pripravila kosilo in jaz je pristavljam k ognju.“ Kakor skušen kuhar je prestavljal lonce, popravljal drva in prižigal svojo pipo. Jurij mu je donašal vode in pomagal pri tem in onem, pred vežo pa se je solnčil sultan in pomežikoval s svojimi dobrodušnimi očmi. — —

Popoludne pa je solnce gorko sijalo in vidno se je tajal sneg pod njegovimi žarki. Mati in Lenčika bili sta se že vrnili iz Doline in sedeli pred hišo, Jurij pa je ogledaval z Matijem kamenitno grajo, ko pride v vas cerkovnik od sv. Florijana. Ožbe, majhen možiček prijaznega obraza, bratranec je Pečarjeve žene in rad hodi ob nedeljah obiskavat svojega soseda.

„Dober dan vam Bog daj vsem vkup!“ pozdravlja Ožbe. „Očetu pa še posebej par volov, materi nov kolovrat, Lenčiki pa brhkega ženina. — Kje pa imate fanta, ki sem mu moral tako neutegoma obleko delati?“

„Ravno gre z očetom sem,“ odgovori Lenčika.

„Ha, fant!“ pravi Ožbe in ogleduje Jurija od vseh stranij, kako mu stoji njegov umotvor. „Veš kaj, ti si pa na dobri zemlji vzrastel; visoko, si se vzpel.“

„Na Vašem zvoniku bi Jurij lehko od tal uro navijal,“ meni Lenčika.

„Ne, tega bi pa sam sveti Krištof ne mogel, Lenčika,“ odvrne Ožbe.

„E, Ožbe!“ pravi mati. „Kako da bi ne mogel, če je pa pisano, da je bil dvanajst komolcev visok?“

„Vse zastonj!“ razlaga Ožbe. „Na našem zvoniku bi ne mogel naviti ure, zato ker nobene ni.“

„Ah, na to pa nisem mislila,“ pravi smeje se mati in povabi Ožbeta v hišo, da bi pokusil kolin.

„No, Jurij,“ vpraša Ožbe, „— saj za Jurija sem te slišal klicati — kako si zadovoljen z obleko?“

„Na vso moč!“ pravi Jurij. „Bolje bi ne mogla biti narejena.“

„Prav imaš!“ reče Ožbe vesel in seže Juriju v roko. „Tako se mora govoriti, naravnost pa po pravici. Kar se tiče irhovine, skusim se jaz z vsakim, naj bode, kdor hoče in če tudi cesarju šiva. Le poglej, kako si ti polega!“

„Veste, oča,“ podraži ga Lenčika, „Juriju menda vse dobro stoji, če je le količkaj narejeno.“

„Dekle, dekle!“ žuga Ožbe. „Ali si to že tudi zapazila?“

„Kaj bom zapazila!“ pravi Lenčika in steče v hišo. Kmalu za njo pride Ožbe in izprazni svoje žepe. Lenčiki je bil prinesel lepih jabolk, očetu polič borovničevca in materi vsakovrstnih domačih zdravil, kakeršnih je nabiral po gori. Kajti Ožbe ni samo cerkovnik, ampak tudi sloveč zdravnik. Daleč ga kličejo ljudje k bolnikom in rad on pomaga, kolikor more .. Zob izdere Ožbe bolje kakor vsak drug, ljudje baje kar zaclremljejo, kadar jim škrbine puli. Zdravi pa on živino ravno tako dobro kakor ljudi. Večkrat se prigodi, da prinese kako živinče otekel gobec s paše, ker je je gad pičil, Ožbe pa pride, pa je namaže s škorpijonovim oljem in takoj mu mora odleči.

Arnike, trepotčevega semena, stolčenih sladkih koreninic in družili lekov zoper vsako bolezen se pri njem vedno dobi. — Kar on mežnari, kadila še tudi ni kupil. Ampak smole si nabere, prave smole, ki teče iz ranjene smreke: to zakoplje potem v mravljišča in pusti delj časa ležati. Kadar jo pa izkoplje, ima duh lepši in močnejši kakor katero si bodi kadilo in Ožbe trdi, da sami sveti Trije Kralji niso prinesli boljšega v dar.

„Ožbe!“ kara mati svojega gosta. „Zakaj ne pripelješ žene s seboj?“

„Veš, Neža,“ opravičuje se Ožbe, „jeden mora biti vender doma, da hišo varuje. In žene ne smem preveč razvaditi, če ne bo zmerom za mano tiščala.“

„Glej ga, glej ga! Le počakaj, jedenkrat ti jo izpeljem, da bo pri nas nekaj časa; potlej jo boš pa rad prišel iskat in bolj jo boš imel v čislih!“

„Moja Meta bi mi še ne privoščila ne, da bi malo posamoval.“

„Kaki so vender ti moški!“ huduje se Lenčika. „Le hvala Bogu, da nimam še tega križa!“

„Lenčika, nikar se ne pregreši!“ svari Ožbe. „Na jedenkrat pridejo snubci in po tebi bo. Ali že kaj prida hodijo?“

„Nič kaj ne, oča! Pripeljite vender Vi katerega, če veste za koga!“

„Kaj pa Simonov Štefan? Ali je že zdrav?“

„Zdrav pa zdrav,“ se ta oglasi in vstopi moško s sestro Anico. Za njima pride tudi Matija z Jurijem. Ženske so se usedle skupaj in šepetanja in smeha ni bilo ne konca ne kraja.

„Zdaj jih pa le pri miru pustimo, da se nas ne lotijo!“ meni Ožbe in prisede k moškim. Kmalu se vname živ pogovor, kajti rad je govoril Ožbe in zdaj je bila prilika razprodati vse, kar se mu je nabralo skozi cel teden, ko ni imel poslušalcev.

„Vi ste dosti doživeli, oča,“ pravi Jurij, ki ga je rad poslušal, „povejte nam kaj, kako je bilo v prejšnjih časih!“

„O, veliko sem skusil, veliko,“ meni Ožbe in hvaležno pogleda Jurija, ki mu je tako po srci izpregovoril. To se mu je pač malokrat posrečilo, da bi ga bil prosil kdo, naj pripoveduje. Kar objel bi bil fanta. Popraska se za ušesi in po dolgem uvodu, v katerem je vse razložil, kar je mislil, da bi bilo v pojasnjenje treba, pride na svoja vojaška leta. Oh, kako so ga lovili in kako bi ga bili radi

imeli! Koliko časa se je moral skrivati in kako srečno je naposled pobegnil na Koroško, kajti takrat se je to še dalo, takrat, a dandanes je drugače.

„He, kaj!“ vtakne se Štefan vmes. „Jaz se le čudim, da ste se časih tako bali vojaščine. Jaz bi se pa nič ne menil. Bi saj po lepi priliki kaj sveta ugledal. Jaz se kar nič ne bojim!“

„Vem, da ne, dokler si za pečjo. Če bi šlo pa za res, bi pa drugače piskal,“ zavrne ga Ožbe in pripoveduje dalje, kako se mu je godilo po Koroškem, kako se je zopet povrnil domov in služil za hlapca ranjkemu šentandrejskemu župniku.

„Še to vam moram povedati,“ pravi, „kako sem bil tam odvadil psa meso jemati z vilic. Pa so imeli gespod,“ pravi, „Bog jim daj večni mir in pokoj! — psa, majheno žival kakor podlasica, a premeteno in zvito, da nič tacega. Vse je znal belinček, samo govoril še ni in gospod so ga nad vse radi imeli; jaz pa nič, zato ker se je pošast vedno v me zaganjala in vpila, kadar sem bil pri gospodu. Dobro se je psičku godilo, ko je z gospodom za mizo sedel: najrašji so ga pa imeli zato, ker je znal meso z vilic snemati tako lepo, kakor najimenitnejši gospod. Kadar je gospoda kdo obiskal, vselej so kazali to psetovo posebnost in vsak se je čudil. Da te vender, meni pa ni bilo povšeči, da bi pes jedel kakor človek, toda bil sem kar tiho. No, in tako je prišel gospodov god in od vseh krajev so se zbrali župniki in kaplanje gospoda vezovat. Poln hlev sem imel konj in velika pojedina je bila pripravljena. Na, Ožbe, pravi kuharica med mašo, tukaj imaš kosilo, potlej ne bo časa! To je že prav, pravim in se usedem, pse se pa k meni spravi, saj pri mesu je vsak pes sleden. Čakaj, belinček, pravim, danes boš moral kazati svojo učenost, kaj, ko bi midva prej poskusila? Na, rečem in mu ponudim mesa na vilicah. On lepo vzame, jaz ga pa dregnem v gobec, da je zacvilil. Ko ga pokličem drugič, že ni tako rad ubogal. Kličem ga, kličem in počasi vender prileze. Meso je le meso, mislil si je, in zopet mi vzame kos. Jaz ga pa zopet zbodem, da odskoči. V tretje ga pa nisem več spravil. Kar po kotih se je plazil in rep stiskal med noge, pa cvilil, če sem mu pokazal vilice. O poludne je bila pa gostija in jaz sem nosil vino na mizo. Beseda prinese besedo in tako vzamejo v misel tudi učenega psa. Gospod se hočejo izkazati in nabodo mesa. Pes je pa zraven njih sedel. Na, belinček, pravijo in mu pomole vilice. Kakor jih pa pes zagleda, pa zacvili

in skoči s stola in zbeži. Gospod ga kličejo in kličejo, da zopet pride. Zopet se usede k njim, a ko mu pokažejo vilice, pa popihne spet, kakor bi bil obseden. Za nobeno reč ni hotel več vzeti mesa z vilic. Gospoda so se komaj smeha vzdržali, župnik so bili pa hudi kakor sam sršen in nikoli več ni belinček z njimi pri mizi jedel.“

„Če bi bili pa zvedeli, kdo jim psa tako lepo uči,“ pravi Matija, „kaj bi bilo potlej?“

„Hentaj, potlej bi bila huda ura. Kajti gospod so bili dobri, še predobri, a nagli so bili pa tudi, če jih je kaj ujezilo. Toda hitro spet dobri, in veseli so bili in zapeli so, da je bilo kaj. Pridiga jim je šla od rok, da nikoli tega in dasi so bili stari, zasukali so se na peti kakor vrtalka. Drugače kakor pa zdaj nekateri dolgočasneži, ki jim za vsako besedo sapa uhaja in ki premišljujejo, ali bi prestavili jedno nogo za drugo ali obe na jedenkrat. Moj sivec doma je ravno tak: kadar ga izpustim na pašo, skače srborito okrog kakor mlad kozel; kakor pa deneš jarm nanj, ne spraviš ga nikamor več.“ —

Ožbe je končal in Anica, ki je bila tudi poslušala, poprosi ga, naj še kaj pove.

„Pa še drugič!“ pravi Ožbe in se poslovi s povabilom, naj oni pridejo jedenkrat k njemu. Jurij ga spremi nekoliko časa in tako se je bil možu prikupil, da mu še posebno naroči, naj ga gotovo obišče.

„Imam hruševca,“ pravi, „boljšega kakor dolenjsko žganje in orehov in medu.“ In ko gresta dalje, potrka ga na ramo. „No, fant,“ pravi, „kako ti dopade Lenčika? Ali ni kakor jagoda? Le glej, da se ne zagledaš!“

„Nikar se ne bojte, oča!“ odgovori Jurij resno.

„In kaj bi pa tudi bilo?“ reče zopet Ožbe, ko je molčal nekaj časa. „Ali nisi zal fant? In kaj bo ta revež, ta Štefan! Na smrt naj misli, nikar na ženitev! O, jaz spoznam hitro človeka. V očeh mu berem bolezen in le pomni me, on ne bo tlačil dolgo zemlje. — Tukaj sva pa na polu pota; torej srečno!“

In starec se izgubi v gozdu.

XV.

Prismijala se je bila lahkoživa hčerka čmerne mamke zime, ljuba vzpomlad. Sneg je ginil pod njenimi nožicami in beli zvonček je zapel pod grmovjem in klical s sestro trobentico zaspane tovariše

iz postelj. Teloh je odgrnil svojo odejo in bršlin je krepkeje objel svojega podpornika in se vzpel po hrastovem deblu. Celo po žilah stare vrbe začel se je urneje pretakati sok in komaj je starka proti odpirala vrata radovednemu cvetju, ki je sililo na dan in hotelo vedeti, kaj vrabci tako kriče. Ti pa so imeli velik prepir in gnali silen hrušč in trušč. Nekaj tujcev se je mislilo naseliti in lastovka je letala okrog Pečarjeve hiše in terjala nazaj svoje gnezdo, v katerem so se košatih kričavi vrabci. Glejte si no! vpili so ti domačini, zdaj pridejo požeruhi, ko je vsega dosti; po zimi jih pa ni bilo! Kar pojte, od koder ste prišli!

Delo na polji se je bilo pričelo. Kadar je bilo lepo gorko, izgnal je Jurij ovce razen mladičev, da se izprehodijo in popasoval je tudi ozimino, če je prehitro rastla in se je bilo bati, da bo polegla. Tešče pa ni izpuščal drobnice na pašo, dokler je bilo hladno in držal jo je tudi v hlevu, kadar je bila zemlja po deževnem vremenu premočena, kajti pašniki se kvarijo in živina si naleze bolezni. Za jaro setev je oral njive in z Matijem sta delati vadila mlade voličke, ki jih je bil gospodar kupil. Po vrtu pa je obrezaval drevje in je čistil mahu in gosenic. Za vsako delo je imel spretno roko, sem ter tja je pa tudi nasvetoval kaj novega, ki se je bilo v Dolini že izkazalo, o čemer pa v hribih še ničesar vedeli niso. Tako je izprosil, da si je Matija mestu nerodnega lesenega drevesa omislil železen plug. Veliko prizadev je bilo treba; ko pa je poskusil gospodar pripravno orodje, ni mogel prehvaliti ne pluga ne Jurija.

Veliko truda je tudi stalo vode iz vodnjaka s škafi donašati v hlev, kadar je ostajala živina cel dan doma, kajti posebno po zimi se je večkrat zgodilo, da je ni mogoče zunaj napajati. Jurij pa je iz hrasta, ki ga je podrl vihar, izdolbel korito, postavil je v hlev in vanj, napeljal od vodnjaka sem leseno cev in več ni bilo treba škafov.

„Hentaj!“ dejal je Matija, „vse pride temu fantu na misel in kar mu pride na misel, vse naredi.“

V čislih so imeli Jurija pri Pečarji, kakor tudi pri Šimonu, kamor je prišel po kakem opravku.

„Od nepotrebnih besed pa Jurij ne bo dajal odgovora,“ menil je zgovorni Štefan, „saj skoro nič ne govori. Trikrat na dan reče: „o ne“, in „kaj pa“, potlej je pa v kraji.“

„Jurij je pridnejši z rokami kakor z jezikom,“ dejal je Šimon in tudi Anica se je potegnila zanj trde, da govori umneje kakor pa Štefan.

„Oh, jaz pojdem tudi rajša zjutraj k maši k sv. Andreju,“ dejala je neko soboto zvečer Anica materi. „Dan je tako kratek, če pridemo še le proti dvema domov.“

„I, le pojdi,“ rekla je mati, „pojdem pa jaz k deseti maši.“

Ko sta pa druzega dne na poti moža pretresovala važne denarne zadeve, pomenkovala se je Anica z Jurijem o tisoč rečeh. Ni jej pošlo nikdar vprašanj; vse je hotela zvedeti, če ima veliko dela, če mu je kaj dolg čas, če je rad na gori itd. Zdaj je govorila resno, zdaj šaljivo, da si je Jurij mislil: s tem dekletom se je pa lehko meniti. In res mu je prišlo toliko besedij na jezik, da se je sam sebi čudil. Do zdaj je bil teh mislij, da zabavati se more prav za prav le med moškimi, in da ženska prijetno druščino le kazi; zdaj se mu je pa zdelo, da je Aničina družba skoro prijetnejša kakor Premčevega Miha. Tako domače je govoril ž njo, kakor le kedaj s svojim prijateljem in če je primerjal Anico z Lenčiko, zdela se mu je le-ta nekoliko prevesela in preživa in mislil si je, da bi Anica ne zasmehovala tako hudo revnega Štefana, ker je boljšega srca. — In dobrega srca je res Anica: njemu je podarila šopek za klobuk in po poti je nabirala gredoč cvetic in spletala venček; ko sta šla pa narazen, naročila mu je, naj ga nese Lenčiki. A Lenčika ni bila nič posebno vesela, ko jej ga je prinesel. „Anica je šla za rana pa meni ni nič povedala. Zdaj bomo morali pa sami iti,“ dejala je in usteca so se jej zakrivila navzdol, daje bilo žalostno in smešno videti. „No Jurij,“ ogovorila ga je, „ti imaš pa tak šopek za klobukom kakor metlo, da ga komaj nosiš. Ali ga je tudi Anica naredila?“

„Tudi,“ dejal je Jurij, Lenčika pa je odšla pripravljat se za cerkev. „Kar pojmo, kar pojmo!“ priganjala je mater, kar sicer ni bila njena navada.

„Počakaj no! saj ne gori voda. Vidiš, ravno gre Šimonovka in Štefan,“ zadržavala jo je mati.

Ko so pa prišli popoludne domov, bila je Lenčika slabe volje. „Oh, kako je pust ta Štefan, mati!“ tožila je. „Vedno sili v človeka. in tako neslano govori.“

„Pa se mu zmerom smeješ in režiš,“ pravi mati; „in potlej pa misli, da ti dopade.“

„Oh, mati, kaj pa hočem? Ali naj ga z grdo odženem?“

„Ne, ni treba! Pa pogovori se kaj pametnega z njim! Saj ni, da bi se v jedno mer smijala.“

„Oh, veste, mati? Jaz bi šla tudi rajša k prvi maši. Zdaj že ni več mraza in taka lepa pot je proti sv. Andreju.“

„To pa res! Po samem grabnu, kjer se ne vidi ne na desno, ne na levo. Pri vsaki stopinji si lehko zlomiš nogo; v Dolino pa z vozom prideš, če je treba. Toda stori, kakor hočeš!“

Drugo nedeljo pa sta že sami dve mamki romali v Dolino, kadar je mladi svet došel vesel in glasen od sv. Andreja; kajti tudi Štefanu se ni ljubilo več postavljati se pri veliki maši, ker ni vedel komu.

„Ti reč, ti!“ dejal je stari Šimon. „Naj bi jaz klical Štefana s palico, ne vzbudim ga v delavnik: v nedeljo pa kar sam vstane, predno zapoje petelin.“ Mladi družbi zdela se je pot vedno kratka; Jurij pa jo je še drugače obračal: nabiral je, kadar so šli proti domu, vrbovih šib in naganjal tudi Štefanu, da mu jih je rezal; deklici sta pa pomagali nositi.

„Ti že zopet nekaj nameravaš,“ dejal je Štefan. „Kaj pa misliš narediti?“

„Boš že videl,“ odvrne Jurij. Ko pride domov, pa posuši šibe na solnci in si jih prireže za svojo rabo. Ko so pa zvečer vsi skupaj sedeli v izbi, razgrne svojo kramo in jo razvrsti; potem se usede k njej in začne plesti. Dno je kmalu gotovo in delo gre hitro izpod rok. Še malo je treba počakati in Jurij podari materi trden jerbas in drugikrat Lenčiki lično korbico.

„Jurij vse zna,“ tako so dejali.

„Mene moraš tudi naučiti,“ prosil je Štefan in rad mu je Jurij pokazal, kar je sam znal in kolikor se je bil navadil pri Premci.

Štefan pa ga je imel čedalje rajši in vse mu je zaupal. Povedal mu je, da je Lenčika njegova izvoljena in da jo bo morebiti še letos vzel; kajti da bi ga ne marala, tega še misliti ni mogel. „Kaj bi pa mogla imeti zoper mene?“ dejal je. „Nič. Zdrav sem in krepak tudi. Ti si malo večji; pa če bi se poskusila za moč, ne vem, kako bi ti izhajal. Veš, jaz sem koščen in v rokah sem posebno hud.“

Jurij pa je dejal: „Midva se ne bova nikdar skušala pa tepla, Štefan.“

„Zato, ker sva iz jednega kraja: kaj ne da? Toda naj kak drug gori pride! Kaj?“

„Gorje mu!“ dejal je Jurij in Štefan se je potrkal na prsi.

Kakor domačega so imeli Jurija pri obeh družinah in nobena važnejša reč se ni zgodila, da ne bi tudi on dobil prilike izreči svoje

misli. Oba gospodarja sta bila pravična in nista hlepela po tujem blagu, niti zavidala sreče sosedu. Živela sta vedno zložno in se podpirala drug druzega v vseh rečeh. Če se je mudilo kako delo, pomagali so vsi skupaj in če je jeden katerikrat kam šel, oskrbel je tudi sosedove stvari. Tako je imel Jurij tudi pri Šimonu vedno kaj dela. Anica bi neizrečeno rada imela lopico pred hišo, kjer bi šivala o lepem vremenu ali pa zapela z Lenčiko kako pesen.

„Kadar Jurij utegne, naj ti jo naredi!“ dejal je Matija in čeravno je Jurij ugovarjal, da ne zna takih rečij delati, nič mu ni pomagalo. Poskusil je torej in ni se mu izkazilo.

„Strehe še nikoli nisem kril,“ dejal je Šimonu, ko ga je prosil, naj mu jo pride popravit. A ni mu dal miru, dokler ni bilo delo zgotovljeno.

Potlej si je pa mel Matija roke. „No, Šimon,“ dejal je, „ali nisem rekel, da on vse zna, če le hoče. —„Jurij!“ pristavil je, pameten bodi pa moder, kakor si bil dosihmal, pa se ti bo še dobro godilo!“

Štefan je bil dobrega srca in veselil se je, da so Jurija tako čislali. Skušal ga je posnemati v vseh rečeh in starši so bili teh mislij, da Štefan še nikdar ni bil tako priden kakor zdaj, ko z Jurijem skupaj delata. Samo jedenkrat se je bil Jurij malo zameril svojim prijateljem. Vzrok je bil kaj malenkosten. Šimon je nekaj zidal in ker je rabil vode, da bi apno gasil, naloži polovnjak na voz in gre z voli na studenec. Tam natoči in hoče peljati domov. Ko pa vola speljeta, steče zadnje kolo čez velik kamen, voz se nagne in polovnjak, ki je bil menda slabo zadelan, zvali se z voza. Hentaj, kako je bilo težko naložiti ga zopet. Šimon pokliče Štefana. Oba vzdigujeta in vzdigujeta, a polovnjak se ne gane.

„He, Matija!“ kliče Šimon, „pridi pomagat, pridi, da naložimo!“

Matija pride, a polovnjak neče na voz, dasi je še Anica prišla zraven in pritisnila. Kaj je storiti? Možje si brišejo pot in ogledujejo nesrečen polovnjak.

„Oh, skoči jeden, skoči po Jurija!“ pravi Matija.

Hitro steče Anica ponj in ga kmalu pripelje. „Oh, Jurij,“ pravi mu, „ti si še jedina naša tolažba, pomagaj nam!“ —

Jurij gre okrog polovnjaka pa pravi: „Kar domov pojte! V polu ure pa vam postavim sam polovnjak vode pred hišo.“

„Ti sam?“ zavzame se Štefan, moža sta pa molčala in nevoljna sta bila na tako prevzetno govorjenje.

Jurij pa odbije polovnjaku veho, da voda izteče, naloži potem prazno posodo brez truda na voz in hitro zopet nalije vode.

„Tako bi bil pa tudi jaz znal narediti!“ odreže se Štefan. Možev pa je bilo malo sram, kar pa nista hotela pokazati.

„Dobra misel pride vselej prepozno!“ pokima Matija in se nasmeje in za njim se sinejo tudi drugi, a nobeden tako iz srca kakor Anica.

XVI.

Bližala se je Velika noč in mnogo mnogo dela so dobile ženske po kuhinjah, kajti prazniki se morajo spodobno praznovati. Jurij je povijal butaro za cvetno nedeljo. Dve je bil naredil: jedno zase in jedno za Štefana; z brinjem in bršljanom je olepšal vršičke leskove, deklici pa sta ji prepletli s pisanimi trakovi. Ponosno sta ji nesla k sv. Andreju, kjer ni imel noben fant tako lepe; nazaj grede pa je nabral Jurij gobe po drevji in jo potem posušil, in veliko soboto so poslali Štefana po blagoslovljenega ognja. Ko je prinesel nazaj tlečo gobo, zanetili so z njo nov ogenj, ko je bil stari popolnoma pogašen, in zakurili so pod velikim kotlom za veliko nedeljo. Popoludne je že na pol praznik. V izbi se je polnil jerbas, katerega je bil Jurij spletel, s piruhi in vsakovrstnim pecivom, kajti jutri ga ponese Lenčika blagoslovit. Jurij pa se je bil izgubil v gozd in dolgo ga ni bilo nazaj. Ko se je pa večer storil, prinese dva velika šopka dišečih cvetic materi in Lenčiki za piruhe.

„Meni pa nič?“ vprašala je Anica, ki je bila prišla v vas, kakor zadnje dni večkrat.

„Ti vender vse iztakneš!“ dejal je Štefan. „Kje si le vijolic dobil! Jaz jih toliko časa že iščem — ravno, Lenčika, tebi sem jih hotel prinesti — pa ni jih bilo še dobiti nikjer. Ves sem se bil opraskal, ko sem lezel za njimi. Jurij, ti imaš nasejane.“

„Kako to vender lepo diši!“ dejala je mati. „Vijolica je pa res preljuba cvetica. Tako ponižne barve je in tako daleč gre njen duh. — Le počakaj, Jurij, jutri ti vrnem piruhe, ker si se me spomnil,“ in ni se mogla naduhati krasnega šopka.

Anica pa je bila žalostna, da ona sama ne dobi nič. „Oh, Jurij,“ dejala je, „tako lepih piruhov sem ti bila pripravila, zdaj pa ne vem, če bi ti jih dala.“

Jurij se je izgovarjal, da ni vedel, da pride gori, a to je ni potolažilo.

„Povej, kje si jih dobil!“ rekla je; „sama si jih grem trgat.“

„Nič se ne meni, Anica!“ pravi mati Pečarjeva. „Medve bodeva delili; šopek je tako velik, da ga bo obema dosti. Juriju ne smeš zameriti, da je bil malo pozabljiv. Če mu boš pa piruhov dala, pa ne bo nikoli več. Kaj ne, Jurij?“

„I, kako pa!“ pritrdi on, in mir je bil sklenen.

Veliko nedeljo pa sta nesli obe deklici vsaka svoj jerbas z lepim prtom pogrnen v cerkev k blagoslovu. Koder so druščino ljudje srečevali, vse si je voščilo vesele praznike, in radost jim je sijala povsod nasproti.

„Anica!“ prične Lenčika, ko se vračajo, „če bi bili medve skupaj doma, skusili bi se, katera bo najprej prinesla blagoslova domov. Saj veš, kaj to pomeni?“

„Katera pride prva domov, omoži se tisto leto; ali ne?“

„Da, omoži. In ti veš, da sem jaz urnih nog; nemara bi te prekosila.“

„Oh, jaz bi se še skušala ne,“ pravi Anica.

„Ho, ho,“ smeje se ona, „to le tako praviš. Potlej bi pa letela kakor lastovka. Dobro, da se ni treba pehati.“

„Medve bodeva pač obe prvi domov prišli.“

„Pa res,“ pobere besedo Šimon. „Morda se omožita res obe se pred zimo. No, presneta reč, zakaj pa ne? Ali bi bilo to tako čudno? Kaj, Matija?“

„Naj bode, kakor je božja volja,“ pravi ta.

„Veš kaj? Nič čudnega bi to ne bilo. To ti jaz povem, Matija. Poglej ja no, kaka fanta sta! Kakor dve smreki. Dekleti pa tudi čvrsti! Poln jerbas ti nese pet ur daleč, če je treba.“

Štefan se je vzpel pokonci pri teh besedah in pogledal okrog sebe, če ga Lenčika vidi. Anica pa je zarudela in obrnila se proč; mislila je, da se Jurij po njej ozira; a ta je malo razumel vse govorjenje in mirno korakal zraven Štefana.

Najmenj po všeči so bile te besede Lenčiki. „Oh, oča!“ odvrne naglo, „meni se še ne mudi tako hudo in Anici menda še tudi ne. Kaj ne, Anica?“ In Lenčika se ozre nanjo. „Oh, oh,“ vzklikne, „kako si pa rudeča! Ti, ti!“

„Ker mi je vroče,“ odgovori ona, a na jedenkrat je izpregledala Lenčika in razumela popolnoma pomen Šimonovih besed. Za Jurijem gleda Anica, tako si je dejala in nejevolja jo je obšla. Dasiravno prav za prav Jurija ni imela rada in je občevala z njim prijazno kakor z vsakim drugim, nevoščljiva je bila vender Anici in čutila je ali vsaj mislila čutiti, da ima Jurija tudi rada. Čudno je časi srce človeško: spoznanje in zavest, da druge kaj zanima, da se drugi potegujejo za to, kar je nam le malo v čislih, razneti tudi hladen čut; in za kar se prej nismo dosti menili, to cenimo zdaj visoko, zato ker je drugim všeč.

„Meni pa ni nič vroče,“ odgovori ponosno Lenčika, in to je bil konec govorjenja. Molče je stopala družba proti domu, in vsak je imel svoje misli. Deklicama se je stemnilo obličje in spoznali sta, da jima gre nekaj navskriž. Anica je pač dobro vedela, da njen brat nima posebne cene pri Lenčiki, a dasi je Štefanu to tudi časi povedala, verjel jej ni nikdar. Fantu ni hotelo v glavo, kako bi ga dekle, za katerim bi on pogledal, ne maralo. Sam sin, mislil si je, dom gotov in tak fant! Zdaj vem, dejala je Anica sama pri sebi, zakaj ga ne mara in zakaj sta si z Jurijem taka prijatelja. Meni ni prinesel nič šopka! Prav nesrečna je bila Anica. Kako vesela je bila pred malo dnevi, ko so njeni starši v misel vzeli, da, kadar Štefan Lenčiko vzame, bodo tudi njo omožili, in da bi jim bil Jurij za zeta jako po godu. Ob, njej bi bil tudi! Toda zdaj pa on že na drugo misli. Nemara se je pa le ona vanj zagledala, tolažila se je Anica, in Jurij se nič ne meni zanjo. Saj mi je že povedal, da je rad v moji družbi in da rad z mano govori; Pečarjevim mora se ve da bolj streči. Tako se je skušala pomiriti.

Lenčiko so pa tudi navdajale neprijetne misli. Anica dobi Jurija, tako si je dejala, jaz naj bi bila pa s tem pustim človekom zadovoljna, s tem Štefanom! Aha, zato hodi Anica zdaj tolikrat k nam, da se z njim pomenkuje. Glejte, glejte, ne izbira slabo. Toda Jurij je pa zanjo vender predober. In nekako zaničljivo je premerila z očmi šibko postavo Aničino; to pa je zdaj dobro vedela, da Štefana nima nič, prav nič rada.

Jurij se je pa čudil, zakaj je zgovornima deklicama beseda tako hitro zastala, a ker samemu ni bilo toliko do govorjenja, molčal je tudi on. Tako ošaben ni bil misliti, da je on uzrok te zamere. Ker ga je oboja družina rada imela, skušal je vedno vsem ustrezati, a da bi se za katero deklic posebno brigal, zdelo se mu je brezumno. Saj je vedel, da je le za nekaj časa varen, da bo le tako dolgo živel v miru, dokler ga ljudje ne spoznajo in ne zapode. Kacemu dekletu pa buditi prazno upanje, videlo se mu je tem pregrešneje, ker je bil njiju staršem hvale dolžan. Tako ni bilo pravega veselja na ta najlepši praznik, skoro nikdo pa ni vedel pravega uzroka. Štefana je to se ve da malo motilo. Če prej ne, pa pozneje; saj fantovanje je tudi lepo, mislil si je in piruhe je pobiral in žvižgal in vriskal, da je bil ves hripav. —

„Lenčika, imaš kaj piruhov?“ nagovori Jurij deklico, ko sta bila sama pred hišo.

„Saj ti jih bo Anica dala,“ odgovori mu ta kratko. Jurij je postal in jo gledal.

„Ti si huda name,“ pravi. „Zakaj pa?“

„Nič huda.“

„Zakaj mi torej ne daš piruhov?“

„Saj ne maraš za moje, ko imaš drugih dosti,“ odgovori Lenčika, steče v sobo in prinese jabelk in pomoranč.

„Pa ne smeš biti huda, Lenčika,“ pravi Jurij. „Ali sem ti kaj hudega storil?“

„Kaj mi boš storil!“ odgovori ona in se obrne in odide. Skoro vse popoludne pa jo je bolela glava.

„Prehladila se je,“ rekla je mati in jej hladila vroče čelo.

„No, Jurij, ali si že pobral piruhe?“ vprašal je Matija Jurija.

„Lenčika mi jih je že dala.“

„Kaj pa Anica?“ pristavi mati. „Ta ti jih je tudi obljubila.“

„Nisem bil nič doli.“

„Kak fant pa si ti,“ ošteva ga Matija, „da se za nič ne meniš! O to je bilo časih drugače! Po dve uri daleč smo hodili in po noči in potolčeni smo prišli domov. O, kje so tisti časi!“

„Tisti nerodni!“ pokara mati. „Ali je kaj neumnejšega, kakor tako po noči laziti okrog!“

„No, le tiho bodi, Neža, saj take sile ni bilo!“ pravi zopet gospodar. „Ampak Jurij se premalo briga za to pa za to. Veš, Jurij, Anica ni slabo dekle in poštenih staršev hči. Če utegneš, pojdiva malo doli pogledat. Jaz moram tudi iti jedenkrat v vas.“

„Medve bodeva pa sami; kaj ne?“ oglasi se Lenčika, katero so bile poslednje besede posebno ujezile.

„O le počakajta! Ne bo dolgo, bode pa Štefan tu!“ „Zmeraj ta Štefan!“ godrnja Lenčika, a kmalu se začuje glasno žvižganje, naznanjujoče prihod vsakdanjega obiskovalca.

Jurij pa je šel z Matijem doli k Šimonovim in mej potom je govoril gospodar o tem in onem in kako misli Šimon Anico na dom omožiti in da ima Jurij lepo priliko priženiti se, če se malo potrudi; dobro hišo bi dobil in pošteno, pridno ženo; samo Štefan se mora prej kam spraviti. „Na Lenčiko misli fant; pa ni nič kaj zdrav. Bojim se, da ga bo jedenkrat zvilo. Jetika rada pobira mlade ljudi. Počakajmo še malo!“

Tako sta prišla k Šimonovim, veselo vzprejeta od vse družine.

„Ali si vender prišel po piruhe?“ rekla je Anica Juriju in tako zvesto ga je pogledala, da mu je seglo do srca. „Vem, da ti je Lenčika lepših dala; pa vzemi, kar imam!“

In podarila mu je svilen robec za okolo vratu, da on še nikdar ni videl tako lepega. Branil se je nekoliko časa, da je to preveč, da je predrago zanj, a moral je vzeti in tako prijetno sta se pogovarjala, da mu je bilo, kakor bi sanjal.

Za mizo je sedel Pečar med Šimonom in njegovo ženo in imeli so važen pogovor o poljedelstvu in ovčarstvu, o gospodarstvu in svojih otrocih, in pomenkovali so se tudi, kedaj bi se napravila ženitev, kajti to je bilo dognano, da Štefan vzame Lenčiko.

„Stara sta že dosti,“ dejal je Šimon, „ali ne res? Pametna tudi; kaj? Matija, čas je za naju, da počijeva in mlajšim rokam izročiva delo.“

„Dobra sta oba in pridna,“ pritrjevala je mati. „Nič hudega ne bode starim, Matija, boš videl!“

„Ali je pa fant zdrav?“ vpraša Matija. „Tako bled se mi vidi. Jaz se bojim, da ne bi kake jetike dobil.“

„Oh, Štefan pa jetika!“ vzklikne mati. „Le nikar se ne boj. Jaz poznam svojega otroka: od nekdaj je bil že bolj medel, pa zarad tega ni slaboten. Trden fant je. Prav rudečih ljudij se prej prime bolezen kakor pa bledih. Tega se ni treba bati.“

„No, Bog nam daj zdravje vsem vkup!“ pravi Matija, „pa srečo našim otrokom!“

„Tako je prav govorjeno!“ potrdi Šimonovka. „Zakaj pa se trudimo po svetu, če ne za svoje otroke? Štefan pa Lenčika se pa vender tako lepo podajeta vkup, kakor bi bila ustvarjena drug za druzega. Fant jo ima vender tako raci, kakor ne vem kaj!“

„No, in ona njega tudi,“ meni Šimon.

„Ne vem prav, kako dekle misli,“ pravi Pečar.

„Ha, ha, ti je ne poznaš; jaz pa vem, kako je,“ smeje se mati Šimonovka. „Le vprašaj jo na kratko, pa boš zvedel.“

Tako se je govorilo pri mizi, Anica pa je vodila Jurija okrog hiše in po vrtu in mu razkazovala to in ono. „Oh, pri vas je se ve da lepše,“ dejala je. „Lepši je kraj in boljša zemlja; pa tudi tukaj nismo v puščavi. Iz vrta gledajo skale, pa drevje vender lepo raste in nam da dosti sadja in po leti prijetno senco. Naš studenec je boljši, ker nima tako mehke vode, kakor vaš. Burje ne užijemo toliko na tem kraji kakor gori in okrog hiše ni tistih nevarnih pečin. Zjutraj imamo malo megle, pa se hitro razkadi in po zimi nas hudega mraza varuje. Če je polje s kamenjem posuto in se teže obdeluje, leži pa bliže hiše. Kak lep gozd imamo, to si tudi že videl. In kako prijetna bo lopa, kadar se zaraste! Potlej jo moraš priti pogledat; in Lenčika tudi. Kako, da je ni nič doli danes?“

„Glava jo nekoliko boli,“ pove Jurij.

„Revica! Moram pa jaz obiskati jo!“ Hitro je čas minil Juriju in naprej in naprej bi bil še poslušal Anico, da ga ni poklical Matija, ki se je bil poslovil.

„Lenčiko glava boli,“ dejala je Anica; „jaz grem z vama, da jo malo pozdravim!“

„O, saj ni nič sile,“ brani Matija. „Zdaj je že gotovo dobro.“

„Anica, kar pojdi!“ pravi mati in vsi trije se napotijo.

Doma pa je bila Lenčika jako slabe volje; na nobeno vprašanje ni dajala rada odgovora, in ubogi Štefan je bil ob ves pogum. Otožno

jo je gledal; kar je rekel, nič jej ni bilo prav. Ko pa je prišla Anica, začela jo je še le prav glava boleti. Vsako govorjenje jej je težko delo in tako hudo si je želela miru, da sta Anica in Štefan kmalu odrinila. Žalostna je bila Anica videti, kako malo je ustregla prijateljici s svojim obiskanjem in tolažila se je s tem, da bode jutri pa drugače. A bilo je ravno tako in več dnij zaporedoma držala se je rudečelična Lenčika tako čmerno in kislo, kakor gorenjsko grozdje. Z Jurijem ni govorila nič in z drugimi tudi ne dosti. „Sam Bog ve, kaj je deklini!“ dejala je mati.

„Nič jej ni,“ rekel je oča. „S Štefanom sta se nemara sprla kakor vsak teden dvakrat in zdaj kuha jezo.“

Juriju je bilo pa vse to velika sitnost. Vedno so mu šle po glavi Matijeve besede o Šimonovih namerah in marsikaj mu je bilo zdaj očito, česar pred ni zapazil. Da ga Anica rada vidi, to je ugajalo njegovemu samoljubju in dobro mu je dela zavest, da vender jedno srce tudi zanj bije. Potem se je spomnil Lenčike in njenega čudnega vedenja. Da za Štefana ne mara mnogo, ni mu bila skrivnost, a zdaj se mu je dozdevalo, da ona tudi nanj misli. In kaj bode iz vsega tega? Kaj hoče storiti? Na ženitev misliti je norost. Ali naj bi šel proč? Toda kam? V tuje kraje, da ne bi videl več domačih hribov niti zelene doline? Ne, tega ne! Da tu gori ostane, to se mu je zdelo namenjeno, toda ženitev iz glave! Da bi imel Anico ali Lenčiko posebno rad, tega si ni mogel reči. Obe sta mu bili jednako ljubi in s katero je ravno govoril, ta se mu je zdela lepša. Kako lehko mu je pustiti vse pri miru in živeti v prejšnji jasni brez skrbno sti! Toda zakaj ne bi on užival sreče, vsaj dokler je pripuščeno? In potlej naj pride, kar hoče! A deklico bi tudi zakopal v svojo nesrečo. Ne, to se ne sme zgoditi! In Jurij je sklenil z deklicama kar najmenj občevati in nikdar nobene besede ne izpregovoriti, ki bi se dala napak umeti.

Z lehkim srcem je opravljal Jurij zopet svoje vsakdanje delo, v hišo je zahajal redkeje in na samem ni govoril ne z Lenčiko ne z Anico.

„Moder fant, moder mož,“ dejala sta moža.

„Skoro premoder,“ menila je Šimonovka in tudi deklicama se je tako zdelo.

Lenčiko je nejevolja zopet minila in bila je zopet prejšnja vesela deklica, a tako samosvestno ni več govorila z Jurijem, boječa je bila

v njegovi družbi in besed jej je zmanjkovalo. Jurij pa, ki je gledal zdaj vse z drugačnimi očmi, zapazil je kmalu, kako si mu prizadeva postreči, bodi si, da se mu je res hotela priljubiti ali pa se je njemu tako zdelo. Neobčutljiv se ve da Jurij tudi ni bil in da je Lenčika zala, to si je moral obstati.

„Kako dekle!“ dejal je časi. „Dolinske naj se kar skrijejo pred njo.“ In večkrat je njegovo počasno premišljevanje sklenila beseda: „Škoda!“

Anice že cel teden videl ni in kaj bi mislil nanjo, ko je vse zastonj. Spomnil se je je zopet, ko si je zavezal okolo vratu svileno ruto, njeno darilo.

„Glej ga Jurija!“ ogovori ga na jedenkrat Lenčika, „kje si pa kupil to gizdavo ruto? Saj ne greš nikamor.“

„To sem kar tako dobil,“ odgovarja Jurij.

„Kje pa?“ izprašuje Lenčika in njena radovednost raste. „Jaz ne dobim tako nobene reči.“

„Za piruhe se vse dobi, Lenčika.“

„Ah, tako! Torej Anica ti jo je dala, Anica,“ pravi dekle in se obrne in odide. Dolgo je Jurij ni videl; ko jo zopet sreča, zdelo se mu je, da ima objokane oči. In tako milo se mu je storilo, da bi se kar zjokal in stekel za njo in jej povedal, kdo je, kakšen človek, kako malo vreden, da le količkaj misli nanj. A bal se je nasledkov take izpovedi. Morebiti bi ga dali takoj proč, če bi zvedeli, da ga iščejo žandarji; in skušal se je tudi preveriti, da se pa nemara moti, kar se tiče Lenčike.

XVII.

Pečarjevim se je čudno zdelo, da ne izreče Jurij nikdar želje, da bi videl zopet svoje domače, ko mu je bilo vsako nedeljo tako pri rokah. Kakor se jim je od začetka to pametno videlo, da ne sili domov, tako so mu zdaj sami ponudili, če hoče obiskati kako popoludne svoje ljudi: a vselej se je odtegnil. Malo preveč je sam svoj, dejali so in pustili ga pri miru. A zavzeli so se zopet, ko ni hotel iti k sv. Florijanu v nedeljo po binkoštih, kadar je gori veliko sveto opravilo. Mežnar Ožbe je bil vse posebno povabil in sobotni večer nesli sta dekleti lepih vencev in cvetic v cerkev. Vse je hotelo biti pri opravilu in mati je rekla: „Jurij, jutri boš pa lehko govoril s katerim svojih znancev. Dolinci močno pridejo k sv. Florijanu.“

„Jaz pojdem rajši kakor po navadi,“ pravi Jurij. „O kaj še! Le pojdi gori! Saj še nisi videl cerkvice nikdar tako olepšane. Pojde pa jutri sam oča k sv. Andreju.“

„Ne, mati, jaz grem res rajši zjutraj. Naj pa oča gredo sem!“ „E, kaj bi se branil!“ pravi Matija. „Le pokaži se, kakšen si. Ali se sramuješ, da pri nas služiš?“

„Kaj se bom sramoval. Služba tu kakor tam.“ „No, silil te ne bom. Pojdeš pa sam k sv. Andreju.“ Malo čuden človek se je pa zdel Jurij vsem in Lenčika je bila posebno nezadovoljna. Še le drugi dan se je umirila, ko je videla Anico zraven sebe v cerkvi in znala, da Jurij ni zarad nje šel k sv. Andreju.

Sv. Florijana gora pa je polna prazničnih ljudij in pomlajen skače stari Ožbe sem ter tja. Zdaj teče s kadilnico po oglja, zdaj v

zvonik na zvonca, zdaj ošteva srborite fantine dolinske. Tu tišči jeden v zvonik: „Ali smem iti gori v vaš dimnik piskre pomešat?“ „Boš piskre mešal, sitnost!“ huduje se Ožbe. „Da mi doli padeš!“ „Koliko daste, oča, pa doli skočim?“ A mežnar se zaničljivo proč obrne, „Poredni paglavec!“ pravi. „Palico bom vzel, boš pa drugače skakal.“ — Tam na trati stoji nabit možnar, tega je treba izprožiti. Okrog je zopet polno nagajive mladine. „Sestico mi dajte, oča!“ nagaja zopet mladi sitnež, „pa se usedem na možnar, kadar boste izprožili, ali ga pa v roci držim.“ Ožbe se malo meni za vse to in le gleda, kako bi povišal slavnost tega dneva.

Proti poludnevu je že bilo, ko se je po končanem opravilu množica jela razgubljati z gore. Jurij je ravno živino opravljal, kar priteče Lenčika.

„Oh Jurij, Jurij, pojdi hitro, pojdi Štefanu pomagat! Hudo se mu godi.“

„Kaj pa je?“ vpraša Jurij in hiti za njo.

Ko prideta blizu pota, ki se zavije proti Dolini, zasliši se kričanje Štefanovo: „Ti zlodej, ti! ti vrag! Ali boš izpustil?“ In ko prideta zraven, ležal je Štefan na tleh in neki fantin ga je obdelaval s pestjo, še drugi pa je stal zraven in smijal se. Jurij odvali hitro fanta raz Štefana in ko se drugi vanj zažene, pomeče mlada razsajalca po bregu, da jima preide poželjenje po pretepu. A komaj je Štefan prost, skoči za onima dvema in po bregu bi tekel za njima, da ga ne obdrži Jurij s silo.

„Ta sodrga dolinska!“ huduje se Štefan in kri mu teče iz nosa in iz ust po raztrgani obleki. „Taki paglavci se pridejo gori pretepavat. Hu, naj ga še jedenkrat dobim! No, pomnil me bo, mislim!“

„Pusti jih, Štefan,“ opomina Jurij. „Kdo se bo s takimi pobalini pečal!“

„Se jedenkrat naj mi pride v pest! Glavo presučem, da bo v Dolino šel, pa sv. Florijana gledal. Taka žaba!“

„I kako pa, da ste se začeli ruvati?“ vpraša Jurij.

„I, kako že? Saj tak človek s tem namenom gori pride, da bi razgrajal.“

„Zakaj si jih dražil, Štefan?“ pravi Lenčika. „Vidiš!“

„Kdaj sem jih dražil?“

„Zabavljal si jim; pa sem ti branila.“

„Nič jima nisem rekel. Samo toliko sem dejal: Fanta, ali vama pot pokažem? Pa sta bila precej huda. Jaz si pa tudi ne pustim vsega reči.“

„Ti si rekel: Danes je cesarjev god, in si jednemu klobuk izbil z glave.“

„Kaj pa je to tacega? Kaj pa je oni rekel? Ali ni tebi dejal: Dekle, nesi fanta domov, če ne ti ga vzameva. Potlej smo pa skočili vkup. Dva sta bila proti jednemu, pa komaj sta me zmogla. Pa bi me se tudi ne bila, če bi se ne bil spotaknil.“

Mirovaje je peljal Jurij Štefana domov in tudi Lenčiki se je smilil tako potolčen.

„Zakaj nisi prej mene poklical?“ dejal je Jurij. „Bila bi jima že pokazala.“

„Oh, saj res!“ tarna Štefan, „Pa sem mislil, da ja uženem sam. In bil bi ja tudi, da nisem padel.“

„Drugič jima vrneva,“ pravi Jurij in hvaležno mu stisne Štefan roko. Naprej in naprej pa je govoril o svojem maščevanji in koval naklepe, kako bi nesrečna fantina privabil zopet na goro. „Da bi ja le prehudo ne zdelal!“ dejal je. „Jaz imam trdo pest in si ne upam udariti z vso močjo, to me malo zavira. Se veda! ubij zlodja, imaš pa sitnosti!“

Popoludne pa so šli, to je bila že taka navada, obiskat starega Ožbeta. Štefan je pozabil svojih bolečin, samo da spremi Lenčiko. Ožbe je bil že zopet sam se svojo zakonsko družico in vesel je pripovedoval, kaka je bila pridiga iti kako slovesna, maša.

„To-le mora iti še danes v zrak!“ dejal je in pokazal zavitek smodnika Juriju. „Dve libri ga je, pa nič ne de, če prav goro razneseni. Ali znaš ti možnar nabiti?“

„Znam,“ odgovori Jurij. Kajti Ožbe je sicer rad streljal, a nekak strah ga je bil vselej, kadar je nabijal. „Vrag naj se izproži, pa imam!“ dejal je in kadar je zažigal, skrival se je za drevo in odskakoval tako daleč proč, da se je vse čudilo njegovim starim nogam. Jurij pa je bil streljanju vajen in trdo je nabil možnarček z žaganjem in kamenjem in ko je počilo, udaril je Ožbe dlan ob dlan: „Vsa dolina se mora zganiti, tako je zagrmelo!“

Kazavši malo število znamenitostij peljal je goste v svojo nizko hišico, kjer je bila ženica že mizo pogrnila in obložila z jedili in pijačo. Vina in mesa je bil dobil od farne vasi, vse drugo pa je

bil domač pridelek. Do poznega mraka so se veselili med sabo. Ožbe je zopet pripovedoval dogodke svojih mladih let, kako je pastiroval in kravaril doli v graščini; kako hud je bil gospod, da se ga je vse balo, samo njega je imel rad, ker je bil pogumen fant. Mladi gospod je pa študiral nekje daleč in malokdaj je prišel domov. Kadar je bil pa doma, hodil je okrog ves bel, vso obleko je imel belo kakor kak Hrovat. Ožbeta je pa to jezilo. Kaj bi se kdo pačil, če ni treba! Graščinskega bika pa še bolj: kar sivo je gledal pa pihal je, če je pogledal beli gospodič v hlev. „Jaz sem pa tiho bil,“ pravi Ožbe, pa na priložnost čakal. Pa vzame jedenkrat mladi gospod puško pa gre po cesti kakor na lov. Pa v belili hlačah na lov! — No, pa saj ni hodil v hosto; tam je bilo neko dekele v vasi, drobna reč, pa so rekli, da tja lazi. Jaz pa ne vem, ali je bilo res ali ne, zato pa nič ne rečem. Proti vasi je pa šel in jaz sem bil ravno v hlevu. Ti nerodnost, ti, takrat se mi pa bik odtrga. Kakor živ vrag dere žival za gospodom. Gospod pa vrže puško iz rok in beži kakor tristo zajcev. Gospa zagleda fanta, ki je tekel po polji, pa začne kričati na žive in mrtve, jaz sem pa tudi vpil kakor hribovska kola: „Jožek, vaha! jožek, vaha! in dirjal po bregu. Žival je bila pa gospoda že do Dolinščice prignala; kar nič se mladič ni pomišljal tam, ampak v vodo se je zagnal, naš Jožek pa za njim. Na oni strani je bilo nekaj dreves, za tiste je gospod skočil, da sem jaz odgnal sitneža. Bele obleke pa ni nič več nosil in kaka je tudi bila! Jaz sem se pa smijal na tihem.“

„Navihani ste bili, oča, navihani, ko ste bili mladi,“ pravi zvesti. poslušalec Jurij. Štefan se je pa zmeraj po malem hudoval nad dolinskimi fanti in pravil, kako je dva mesaril in davil. Anice ni bilo zraven, Lenčika pa, ki je prišla z materjo, vesela je bila in na ves glas se smijala zdaj Ožbetu, zdaj Štefanu.

Ljudje, ki malokdaj vina pokusijo, hitro se omamijo, kadar ga pijo. Kolikor delj je bil za mizo, toliko hrabrejši je postajal Štefan. Kričal je in metati se je hotel z Jurijem, ki ga je komaj miril. Toliko gostobesednejši je bil pa tudi Ožbe; čedalje hitreje mu je tekel jezik in zdaj mu je to prišlo na misel, zdaj to.

„Še jedno kupico, Jurij!“ je vpil. „Še jedno! Nič ne pomaga, ti moraš! Ti si moj fant, pa ubogaj pa pij! Tak fant, he! In, Lenčika, še ti pij! Kaj se držiš kakor pepelnična sreda; pa tacega fanta imaš pri sebi!“

„Ali boš vender tiho!“ svari ženica Meta zgovornega moža.

„Ti bodi tiho, Metka, ti! Jaz vem, kaj govorim. Kaj, mati Pečarjeva, ki imaš tako hčer? Poslušaj ti mene, kaj ti pravim! Staraš še že; pa ne zameri! Meni se ravno tako godi. Gospodarja bo treba pri vas, novega, mladega.“

„Molči vender,“ miri ga zopet žena. „Oh, Neža, lepo te prosim, nikar ga ne poslušaj: saj ne ve, kaj govori. Vinjen je že.“

„Kaj vinjen! Nič vinjen,“ vpije Ožbe. „Jurij, ti pij, da boš jeden-krat gori gospodar. Ti moraš biti mladi Pečar pa nobeden drugi.“ Lenčiko je bilo hudo sram, ko je preveseli Ožbe tako govoril, in mati njena se je prisiljeno mu smijala in obe sta se odpravljali domov. Štefana je bila pa pijača še bolj prevzela kakor Ožbeta. Glavo si je podpiral pri mizi: kaj se pa govori, tega pa ni natanko razumel; malo se mu je sanjalo, da Ožbe ne govori prav.

„Ho, ho,“ zagodrnjal je in glava mu je omahnila. „Gospodar pri Pečarji, ho, jaz, pri Pečarji, pa Lenčika, gospodar, ho!“

„Ti seveda!“ kriči Ožbe. „Kaj boš ti! Boga zahvali, da si še na svetu, pa tiho bodi!“ In Štefan je bil res tiho, kajti zaspal jim je bil. Z veliko težavo so ga spravili po konci in Jurij ga je peljal potem domov, potolčenega fanta. Drugi dan pa je ležal, zdelan od vina in od poboja, in hudo mu je bilo.

Pečarka pa je povedala svojemu možu, kaj je govoril Ožbe in nič po všeči ni bilo Matiji. „Ožbe je norec, kadar je pijan,“ tako je dejal. „To ni vse vkup nič. Fant je dober, to je res; pa kdor je dober hlapec, ni vselej dober gospodar. Kdor nima nič, ne bo znal nikoli denarja varovati pa prav obračati. Bog ve, kacih ljudij je; kaker bi se iih sramoval, tako se obnaša. Pri Štefanu ostanemo! Mudi se pa še nič ne; naj le čaka, jaz še nisem tako star.“

„A s Štefanom se Lenčika nič kaj ne razume,“ pravi mati.

„Kaj to! To se s časom vse poravna. Zakoni, ki se preveč zaželevajo, mnogokrat niso dosti prida.“

„Kaj pa, če bi vender na onega mislila?“

„O, se ve da! Prepametna je in on tudi premoder. Gasi je celo osorna proti njemu, da sem jo že pokaral.“

„Naj Bog obrne, da bo prav!“ sklenila je mati in opazovala od zdaj natančneje mlada človeka, a nič posebnega ni mogla opaziti.

Štefan pa je ležal doma bolen in Jurij ga je obiskal zvečer, kajti z njim je Štefan posebno rad govoril. „Saj meni ni nič.“ dejal je. „Zdrav sem kakor riba, pa me ne puste iz postelje. Jutri paže pridem gori.“

„Počakaj še malo, da boš trdnejši,“ prigovarjal mu je Jurij.

„O, kaj se menim! Tako ti povem, Jurij, pa ne da bi se bahal, kleče si upam vreči tistega zabavljivega Dolinca: samo da bi se s hrbtom kam naslonil.“

„Jedenkrat mu bodeva že pokazala. Le potolaži se!“ „Ali mu bodeva? Tako je prav. Če sva midva vkup, koga se pa bojiva? Kaj?“

„Kaj bi se bala!“

„Ha, sapermušč! Naj le pride, kdor hoče: midva sva dva. Veš, Jurij, jaz imam tebe rad.“

„Jaz pa tebe tudi.“

„Boš videl, kako bova lepo gospodarila na Strmi peči. Saj mislim, da bom kmalu gori, morebiti še letos. Ob nedeljah pojdeva pa časi doli v Dolino pogledat z Lenčiko. Malo mora človek piti, da je bolj hud. Potlej bova pa videla, če se naju bo kdo lotil! Prav lepo bo, boš videl, če se ne priženiš pred kam. Kaj?“

„Ni še sile. Za to je še čas.“

„Zdaj mi pa še povej, kako sem prišel sinoči domov!“

„I, lepo. Jaz sem te spremil.“

„In nisem nič nerodnega govoril, Jurij? Kaj? Da bi bil zabavljal ali kakor si bodi?“

„Nič. Kaj bi bil zabavljal!“

„Veš, malo sem bil vinjen, pa ne zelo: samo toliko, da sem bil dobre volje, pa nič več. Oh, kak je bil pa Ožbe! Kakor slama; kaj? Tako trdega še nisem videl. In kako je vpil! Kaj je že govoril? Nič se več ne spominam. Nad tabo je prav kričal. Pa se nista sprla?“

„O ne!“

„Pa Lenčiko je imel v misli. To še vem. Kaj je pa dejal, pa ne vem. Tako čudno se mi je potlej sanjalo,“ pravi Štefan in drgne glavo z roko, „prav čudno! Veš Jurij, kakor bi ti hotel gospodar biti gori na Strmi peči.“

„Jaz? Kaj ti hodi na misel! Meni se kaj tacega še sanja ne.“

„Ha, ha, saj je res neumno. Jaz sem že skoro ženin in Lenčika se menda nalašč nekoliko protivi. Ali nisem dobro izbral, Jurij?“

„Bolje ne bi bil mogel.“

„Res je to. Jaz tudi tako mislim in rad jo imam in kar nič hudo jej ne bode pri meni.“

Drugi dan je prišel Štefan zopet v vas, bolj bled kakor navadno, in Lenčika je bila posebno uljudna proti njemu. Vesel je bil Štefan in mnogo je govoril in Lenčika mu je pomagala; le kadar je začel govoriti o ženitvi, in to mu je vedno in vedno prihajalo na jezik, zastala jej je beseda, ali pa je skušala govor drugam obrniti. Štefan pa ni odjenjal. „He, mati!“ dejal je. „Kdaj napravimo svatovščino, kdaj?“

„Kadar hočeta,“ smeje se mati.

„No, Lenčika, govori!“ priganja Štefan. „O jaz se še nisem dekliškega stanu nič naveličala.“ „Pa jaz sem se že. — Oh, oča, poglejte, kako je sitna!“ „Pa res je,“ pravi ta. „Toda, Štefan, uživaj še nekaj časa fantovski stan! Potlej ti bode še hodil na misel, ko pridejo skrbi pa delo, in pomisli, da mati bolje kuhajo, kakor pa žena. Pozdravi se tudi še malo, bolehen se mi vidiš.“

„O se ve da! Kar recite, da bo kmalu poroka, pa boste videli, kako bom potlej zdrav!“ Tako je govoril v jedno mer Štefan, kadar je prišel v vas. Tolažili so ga z obljubami; le Lenčika mu ni nič obetala, zato je bil Štefan po pravici hud.

„Povej vsaj kak čas, naj bo že kadar hoče!“ silil jo je, a nič ni hotela reči in nič povedati, le to je dejala, da čakaj. Slabe volje je bil Štefan. „Meniš, da si sama ti na svetu?“ hudoval se je.

„O vem, da ne!“

„Pa se tako držiš kakor one, kakor stari kolovrat!“

„Ha, ha!“ smeje se Lenčika. „Tvoje primere so kakor iz svetega pisma.“

„Kaj ni res? Ti misliš, da sem nate navezan in da nobene druge ne poznam. He, Lenčika, če bi jaz hotel —“

„A tako, Štefan?“ zavzame se poredna Lenčika. „Pri drugih tudi oglariš okrog? Glejte, glejte! Dobro, da vem. Zdaj se moraš pa vender spokoriti!“

„Lenčika, bodi pametna pa poslušaj me!“

„Saj te že celo popoludne, pa ne poveš nikdar nič novega. Zmeraj tiste litanije.“ Tako je šlo naprej in naprej in nezadovoljen se je vračal Štefan domov. Doma pa je bil pust kakor prisad in jezil se je na vse ženstvo sploh in na Lenčiko posebej. Mati mu je hladila srčne rane. „Nič ne maraj, Štefan!“ dejala je. „Ne bo ti dolgo nagajala. Pa nikar se ne jezi! Jeza ti škoduje; zato si vedno bolan.“

„Kaj imate vedno ta bolán pa bolan!“ huduje se Štefan. „Neprenehoma moram to poslušati. Kamor grem, povsod slišim: Oh, kako si bled! ali si bolan? kaj pa ti je? Vsaj doma me pustite pri miru!“ In vzel je klubuk in pozno v noč še le je prikašljal domov.

Ubogi Štefan! Nič ga ni veselilo več. Redkeje je hodil k Pečarjevim in tam je večkrat samo Jurija poiskal. V njegovi druščini je bil rad, njemu je tožil svoje težave, njega je izpraševal, kaj Lenčika o njem govori in kaj drugi, kaj bi ukrenila, da bi Lenčiki dopadlo, in če je res tako bolen videti. In Jurij, čegar odločno govorjenje in moško obnašanje je Štefan vedno občudoval, znal ga je najbolj potolažiti in mu zopet navdihniti novega poguma. Kako možato pa je tudi govoril Jurij. „Štefan!“ dejal mu je, „nikar si ne greni življenja! Kaj bi zdihoval kakor otrok, ki se šibe boji! Kaj nisi fant? Poglej hribe tod okolo pa dolino spodaj! In če se ti poljubi pa rečeš : danes grem sem in jutri tja: pa greš, zato ker si prost, in Boga zahvali! Zakon te pa zveze od vseh stranij.“

„To je že res,“ odgovoril je Štefan, „toda Lenčika je zalo dekle.“ „Da malo tacih. Pa meni se skoro zdi, da nas imajo dekleta tem rajše, čim menj se zanje menimo.“

„To je pa gotovo!“ vzklikne Štefan in ponosno koraka proč ne govorivši z Lenčiko, ki se je čudila, da ima toliko časa mir.

A komaj je bil Štefan doma, minil ga je ves pogum. Glavo je podprl z rokama in zrl pred se in kadil in z nikomer ni govoril. „Kaj ti je vender?“ vpraševala ga je mati.

„Nič.“

„Kaj se držiš tako?“

„Ker se ne znam drugače.“

„Glej ga, kako pa govoriš z mano, Štefan?“

„Oh, pustite me pri miru!“

„Zakaj pa nisi ostal delj gori pri Pečarjevih?“

„Zato ker nisem hotel.“

„Kaj poreče pa Lenčika?“

„Kaj se menim za njo! Naj reče, kar hoče.“ Anica pa je sama znala ceniti njegovo togo, kajti tudi njej se ni godilo bolje. Jurija ni in ni; on služi rajši, kakor da bi bil njen gospodar. Ali pa si je izbral drugo. Da, da! Lenčika, ona je vzela bratu nevesto in njej ženina. Tako je premišljevala deklica in kar jo je najbolj poniževalo, to je bila zavest, da mu je ona šla tako rekoč naproti in da

je njena bila prva beseda. Kako mora biti pač njegovi ošabnosti po všeči, da ga tako iščejo in se mu ponujajo. Solze žalosti in potrtega ponosa silile so jej iz očij pri takih mislih. Nič več ne mislim nanj, tako je sklenila, a kolikokrat na dan je bil prelomljen njen sklep! Sama zase je trpela in v neprestanem delu vtapljala nemirno hrepenenje mladega srca. Kdo bi jej pač mogel pomagati in kdo bi jo razumel? Z vso ljubeznijo oklenila se je svojega brata, in Štefana so njene besede najbolj potolažile in pomirile. Če je zraven njega šivala in mu prigovarjala tako ljubo in tako zvesto, vzklonil se je po konci, za roko jo prijel in dejal: „Anica, sama ti me imaš rada. Oča se jeze nad mano, da nisem za nič, mati me karajo, da sem tako otročji in nimajo zame druzega kakor kamilic in bezgovega cvetja: sama ti me razumeš in mi govoriš, dasiravno se jaz zmeraj le zadiram nad tabo. Oni Pečarjevi pa naj govorim, kakor le morem; vse je zastonj; kakor bi ob skalo butal. Pa naj ostane le moška, jaz jej pa ne bom kadila zažigal.“

„Boš videl, Štefan,“ dejala je Anica, „vse se bo še poravnalo; vse se bo še poravnalo; vse bo še prav in vesel boš še.“

„Ali misliš, da bo? Oh, ne bo ne!“

„Bodeš videl!“ trdila je sestra, dasiravno sama ni verjela svojim besedam in srce jo je bolelo, da mora s praznim upom tolažiti brata. A bala se je, da ne bi huje zbolel in jej ne umrl, on, ki bi imel biti jedenkrat njena jedina podpora.

„Oh, Štefan!“ dejala mu je zopet. „Pusti za nekaj časa pipo. Videl boš, kako ti bo dobro!“

„Jedino veselje mi hočeš vzeti,“ tarnal je Štefan, „kakor mati. Druzega tako nimam na tem svetu.“

„Štefan, ali nimaš sestre, ki te ima rada?“

„Če me imaš rada, pusti me s tem pri miru!“ In sestra ga ni prosila več, in Štefan je kadil in kašljal dalje.

Tako se je bilo v malem času mnogo izpremenilo na gori. Več ni bilo slišati veselega petja in vriskanja, katero je bil Jurij našel na novem domu; glasni smeh je umolknil in prešlo je tisto prijazno, neprisiljeno občevanje, ki je kakor ostanek brezskrbne otroške dobe poprej ogrevalo srca. Jurij je dobro zapazil to izpremembo. — Moja roka je vmes, dejal si je. Kamor jaz stopim, tam je konec miru in veselja. Starše sem zakopal v žalost; Premca in sina njegovega sem spravil v zapor in zdaj sem tu gori prišel srečo razdirat. Tudi on ni bil

več srečen. Rad bi videl — vsaj zdelo se mu je tako — da bi Lenčika vzela Štefana, da bi bilo vender jedenkrat vsega konec. A če je dlje časa na to mislil, tudi mu ni bilo všeč in sam ni vedel, kaj bi želel. Dekle bo nesrečno, dejal je sam pri sebi, ker ga ne mara. Začel je Lenčiko milovati in miloval jo je tako dolgo, da je ni privoščil Štefanu. Komu pa? Ni si upal odgovoriti, da samemu sebi in le sebi. V glavi se mu je vrtelo pri takem premišljevanji. Proč ga je gnalo, proč in le do božiča je sklenil še ostati. A dnevi so mu tekli počasi in čudne sanje mučile so ga po noči.

XVIII.

Solnce je bilo zašlo na kresni večer in le svetlo obrobljeni oblački visoko na nebu so še naznanjali, kod se je odpeljala zlata luč. Blede zvezde so se jele prikazovati na nebnem oboku. Tiho je prihajala ljuba noč in na lehko kakor mati, ki se boji, da bo vzbudila speče dete, razgrinjala je temno odejo čez trudno življenje, za nočno luč pa si je prižigala zvezdic brez števila. Večerni hlad vabi ljudi iz zaduhlih hiš; v druščinah sede pomenkujejo se med sabo, a ne tako glasno kakor po dnevi, kajti priroda počiva in ni, da bi jo budil z nepotrebnim vriščem. Vse vesele in glasne stvarce so potihnile in netopirji, ki letajo po zraku, boje se motiti vesoljni mir. Le slavec še prepeva, ker ne more zaspati in zakasnjen rogač robanti mimo nas kakor pozen pivec, ki se vrača iz krčme domov.

Najedenkrat zablišči velik ogenj na griči: kres se je prižgal. Iz vse vasi se je skupaj znosil les, nakopičila se silna grmada in zdaj gori. Više in više raste plamen, do neba seza žar in rudeče vso okolico in temni svetle zvezde; okrog in okrog pa stoje fantje in dekleta in vriskajo in pojo. Kmalu se olepšajo vsi hribje s kresovi in otroci si jih kažejo in ugibajo, kje gori ta in kje oni.

Tam na najvišji gori pa, kdo ga tam zažiga? Tam ga pa žge divji mož. Suhega štorovja je bil nanosil velik kup in divji ogenj je bil naredil in kuril bo vso noč. Tako govore otroci in pazljivo gledajo kres, ki gori na Strmi peči, če ne bi mogli v blišči razločiti groznega moža. A predaleč je, oči ne sežejo do tja, kjer Pečarjevi in Šimonovi praznujejo sv. Janeza večer. Zraven mogočnega ognja stoji Jurij, v rokah pa ima velik kol, s katerim popravlja grmado,

da ogenj ne udari čez mejo. Razen starega Šimona je družina obeh hiš zbrana okrog ognja in tudi Ožbe je prišel od sv. Florijana sem. Štefan sedi zamišljen na tleh s pipo v ustih, poleg njega pa poskušata, deklici zapeti, a nič jima ne gre po sreči. Ožbe prižiga naprej in naprej tobak in pripoveduje, kacega pomena je denašnji večer, kako moč ima praprotovo seme in kako cveto zakladje v skalovji in vmes vpleta dogodke svojega življenja, ki spravljajo poslušalce v smeh. Krasen je razgled z gore. Kamor oko pelja, kres za kresom visoko in nizko na vseh straneh. Jurij je bil ves zamaknen in živo mu je prišel v spomin tisti čas, ko je med vaško mladino veselil se okrog domačega plesa.

Ogenj je že ugašal, ko se je poslovil zgovorni Ožbe in tudi drugi vrnili se domov. Jurij pa je še ostal in moril žarjavico, da je veter ne razpiše in ne raznese v gozd. Tako prijetna je bila noč, da se mu ni mudilo domov. V temi so svetile kresnice okrog njega in gorek veter je šumel po lehkem listji. Jurij je gledal pojemajoč kres dolinski in mislil na svoj dom. O božiči, dejal je sam pri sebi, o božiči se vidimo zopet! A prijetnih čutov mu ni vzbujala ta misel: goro bi vender nerad zapustil, goro in pa Pečarjevo družino, kjer je tako zadovoljno in mirno preživel ta čas. Naj bode, kar hoče! dejal je in korakal počasi proti domu.

Prišel je mimo hiše in pred hlevom se ustavi; ni se mu še ljubilo spat iti.

Ko tako gleda v temno noč, zasliši na jedenkrat urne stopinje od Šimona sem. Radoveden stopi Jurij naprej in napenja svoje oči, ki pa ničesa ne morejo razločiti. Ali Štefan kaj išče? pravi sam pri sebi in se postavi sred pota, da bi ga prestregel. Zdaj, zdaj pride do njega. Štefan ni. Jurij se hoče umakniti, a prepozno je; kakor bi mu noge odrekle pokorščino, ostrini na mestu.

„Jurij!“

„Lenčika!“ začuje se v tihi noči in lahki veter odnese glasove čez hrib in dol. Kakor megla izgine prikazen mimo strmečega Jurija in on stoji in gleda in premišljuje. Ali je ona njega prijela za roko ali on njo? Ali jo je res stisnil k sebi? Ali bode nemara huda? Vse to mu roji po glavi in zdi se mu kakor sanje, kakor prijetne sanje. Dolgo ni mogel Jurij zaspati in vedno si je ponavljal čudni prigodek.

Ko se pa drugi dan spogledata z Lenčiko, pobesi ona oči vsa rudeča in se nasmehne. Jurij je bil srečen, mislil ni ne na preteklost ne na prihodnost, ne na Anico, ne na koga druzega razen Lenčike in skrival je svojo srečo kakor skopuh svoj zaklad. Le Lenčiki je pravil o njej, ker je rada slišala.

„Kako, da si tod prišla tako pozno?“ vprašal je Jurij.

„Šimonove sem spremila. Kako pa to, da si ti tako pozno zunaj čakal?“

Jurij se je smijal, da se je vse tako lepo primerilo, in Lenčika je bila dobre volje kakor nikdar pred in nič več ni zasmehovala Štefana, temveč obnašala se je proti njemu tako prijazno in tako dobrosrčno, da je bil zopet ves vesel in da je Lenčiko še mnogo bolj ljubil kakor poprej. Samo Anica je tiha ostala v glasnem veselji in če so jo vprašali, zakaj je žalostna, silila se je v smeh, v grenki smeh izgubljenega upa.

Postrežno naključje pa je po desetkrat na dan pripeljalo Lenčiko in Jurija skupaj; povsod sta se srečavala. In koliko sta si imela povedati! Odškodovati se je bilo treba za poluletni molk in kaj se je moralo vse premisliti in preuclariti! Najnavadnejše reči zdele so se jima tolikanj važne, da si nista nikdar mogla vsega dopovedati. Da bi le zmeraj tako ostalo! dejal je Jurij sam pri sebi in da bi službo katerikrat pustil, na to ni mislil nič več. Le kadar ga je Lenčika povprašala po njegovih starših in govorila o njijini zvezi in kdaj misli stopiti pred očeta, takrat mu je upadlo srce in umolknil je. Ona pa je mislila, da se boji, in prigovarjala mu je, da ga imajo oča radi, da se bodo dali pregovoriti, ker že vedo, da nima Štefana rada; naj bode torej pogumen, kajti čim dalje se bo odlašalo, tem teže bo izpregovoril. Jurij pa jej je ustavljal govorjenje, češ, da se nikamor ne mudi in da je zdaj tako srečen, da si ne želi nikake izpremembe. In po celih tednih sreče in veselja polaščevale so se Jurija tudi otožne misli, kadar je preudarjal, kaj bo iz vsega tega. A lehko njegovo srce ni hotelo prenašati žalosti, opustil je vsa premišljevanja o bodočnosti in živel tja v en dan v srečni brezskrbnosti.

XIX.

Tako je minil dan za dnevom in bogata jesen je že delila svoje darove. Noben oblak ni zatemnil Jurijeve sreče. Štefan ni več priganjal k ženitvi, trdno prepričan, da ima Lenčika srce le zanj;

vidno pa je hiral, tako da je Matija večkrat zmajeval z glavo in dejal svoji ženi: „Štefana bo vzela zima, le zapomni me!“

Milo se je storilo marsikomu, kadar se je fant ponašal s svojo močjo.

„Pojva vozove vzdigovat!“ dejal je časi Juriju, in če ga ta ni ubogal, nasmijal se je moško: „Aha, bojiš se, da te ne bi prekosil.“

In trudil se je in pehal po nepotrebnem vzdiguje težka bremena, da mu je pot oblival obraz. Kadar pa ni mogel več, sedel je zasopel k drugim in dejal: „No, pa pravijo, da sem bolen.“

Smrt pa ne izbira dosti in nikdo ni tako zdrav, da ne bi mogel umreti pred bolnikom na smrtni postelji. Velika nesreča je zadela družino Pečarjevo. Bilo je lepo jesensko popoludne, ko sta Matija in Jurij otepavala orehe; mati in Lenčika sta pa pobirali.

„Pustite, oča,“ dejal je Jurij, „jaz jih sam lehko oklatim!“

„Na to-le drevo še grem,“ pravi oni, „ki je tako pripravno, da bomo prej končali, ker se hitro zmrači.“

Stari mož zleze v drevo. Ko je prilezel že dosti visoko, iztegne se s prekljo, da bi dosegel orehov na konci vejevja. Pri tej priči se mu zlomi veja, za katero se je bil prijel in ki je bila po viharji nalomljena. Mož pade na trda tla, a prileti tako nesrečno na glavo, da si zlomi tilnik. Na silen krik obeh žensk skoči Jurij z drevesa in nese nezavednega moža v hišo. Močili so ga z mrzlo vodo, brizgali mu jo v obraz, drgnili ga po rokah in nogah, a oživel ni več. Jurij teče po Ožbeta k sv. Florrjanu, a vsa njegova prizadevanja in vsa domača zdravila niso pomagala nič.

„Če bi bil takoj pri rokah,“ menil je Ožbe, „nemara bi se dalo kaj storiti.“

Matija je bil mrtev in žalost se je naselila na Strmi peči. Šimonovi so prišli žalovat; Jurij pa je tiho opravil svoje delo, potem pa je šel v gozd, naslonil se na drevo in zjokal se kakor otrok. Kdor je poznal poštenega moža, vsak ga je čislal, in kdor je čul vest o njegovi smrti, dejal je: Škoda ga je!

Šimon je šel v Dolino naznanjat nesrečo duhovnemu gospodu in zdravniku in preskrbet pogreb, kajti štel si je v dolžnost očeta namestiti zapuščenima ženskama. Ožbe je naredil rakev. Prvi dan so dejali Matija na mrtvaški oder, drugi dan so ga kropili, kar je bilo prebivalcev v bližini po pogorji, tretji dan pa so ga vzdignili in nesli k počitku na dolinsko pokopališče in žena in hči sta ga spremili do

groba. Jurij pa je taval po svojili opravilih in sultan je hodil za njim in se mu prilizoval, a ker ga ni pogladil z roko niti ga pohvalil, ulegel se je na tla, stisnil gobec med prednji nogi in mižal. Tako nenadoma je bila prišla nesreča, da je krepki ženi pobrala za nekaj dnij vso zavednost in da ni Šimon tako skrbno vse urejal in Jurij tako marljivo opravljal pomnoženi posel, šlo bi bilo pri hiši vse navskriž. Ker je umrl Matija brez oporoke, lotila se je gosposka zapuščine. Šimon je bil izbran za varuha in vestno je zastopal hišo pri vseh priložnostih: lastnica posestva pa je bila Lenčika. Zdaj se bo morala skoro možiti, mislil je Šimon in preverjen je bil Štefan. A žalost o očetovi smrti je tako polnila njeno srce, da ni bilo prostora drugim mislim in občutkom. Vrhu tega je bila tudi jezna na Jurija. Ko je bil namreč Šimon preskrbel nosilce umršemu sosedu, odločil je bil tudi Jurija; a ta mu odreče naravnost svojo pomoč. Šimon se obrne na Lenčiko, ki ni verjela, da bi bilo to mogoče; toda tudi njej odbije prošnjo tako odločno in tako brezobzirno, da je bila globoko razžaljena. Hitro je vzkipela njena vroča kri in z gorkimi besedami mu je očitala nehvaležnost. A njega ni genilo, in nobene besede ni izpregovorila več z njim. „Še do božiča!“ dejal je Jurij žalosten sam sebi, „potlej pa gremo po svetu.“

Človeškega srca ne potare lehko nobena žalost. Bridko žalovanje po umršem moži in očetu izpremenilo se je polagoma v otožen spomin na blagega človeka, ki je prebil zemeljsko trpljenje in se zdaj nad zvezdami veseli. Razvedrilo se je Lenčiki zopet čelo in oči dobile so prejšnji mladi blesk.

Popolnoma je pozabila Lenčika Jurija — vsaj njej se je tako zdelo — dokler je vse njeno srce le naudajala žalost za dobrim očetom in dokler je živel čut razžalitve, katero je morala trpeti od mladeniča. Kakor se je pa vračal mir v dušo, privedel je tudi živ spomin osrečujočih razmer prejšnjega časa in jela je premišljevati, če Jurij morebiti ni imel gotovih razlogov za tako ravnanje. Sama trma ga je, rekel jej je ponos : če bi bil imel uzrok, povedal bi ga bil. Sama svojeglavnost mu je ubranila ubogati. Nasproti pa ga je zagovarjalo njeno srce. Bog ve, kaj mu je bilo prišlo na misel! Brez povoda bi me ne bil razžalil. Morebiti se mu krivica godi. In na misel so jej prišle ostre besede, s katerimi ga je oštela, in kesala se je skoro. Skrivnostno pa se jej je vender zdelo to vedenje in radovednost jo je gnala vsej zadevi priti do konca. Če je bil brez

uzroka nepokoren, nikdar več ga ne pogledam, tako je sklenila in prvo priliko, ko sta bila sama, porabivši, oponesla mu je njegovo razžaljivo obnašanje.

„Ranjkega očeta si ubogal,“ dejala je; „materi in meni pa nagajaš. Ali te ni sram?“

„Nikar se ne jezi, Lenčika!“ prosil je Jurij. „Očitaj mi pa le, kar hočeš, vse sem zaslužil.“

„Ali tega nisi prej vedel? Glej, tako rada sem te imela, zdaj te pa nimam nič več!“

„Prav imaš, Lenčika. Jaz tudi nisem vreden, da bi mi izkazovala svojo prijaznost. Najina pota peljeta narazen.“

„To ti je še le zdaj prišlo na misel?“

„Dolgo sem že vedel, Lenčika, dolgo. Pa pozabil sem bil za malo časa, zdaj sem se pa zopet spomnil in ne vem, kako bi dejal, ali da sem žalosten ali da sem vesel, da se od mene obračaš.“

„Pred si se torej hlinil in legal?“

„Ne hlinil, ne legal, Lenčika,“ odgovori Jurij moško. „Kar sem ti govoril, resnica je bila. ki je ne utajim nikdar in nikomur. Žal pa mi je bilo večkrat, da ti nisem razodel vse resnice. Zdaj, ker si se izpametovala, pa poslušaj, kaj ti bom povedal!“

In Jurij jej pove, kdo je in kaj ga čaka, če ga dobi pravica v pest in zakaj se mora ogibati domačega kraja. Strme ga je poslušala Lenčika in ko je končal, rekla ni nobene besede, dala mu je roko, vsa bleda in hitela proč. V izbo prišedši pa je objela mater in obe sta jokali vsaka nad svojo nezgodo. Govorila pa je zopet z Jurijem, malo, o vsakdanjih rečeh in prijazno; on pa se ni jezil, da mu je usoda tako naglo podrla zračne gradove. Bil je zopet miren, kajti neprijetna skrivnost ni več težila njegovega srca Če me nočejo več pri hiši, grem si drugam sreče iskat brez vse zamere, mislil si je. A ni kazalo, da bi ga hoteli odpraviti: še le bolj so se držali njegovega sveta in njegovih naredeb. In ko je jedenkrat sam zase stal in premišljeval Bog ve kaj, približa se mu Lenčika.

„Jurij, ali pa nikakor ni mogoče, da bi se sprijaznil z gosposko?“ vpraša ga.

„Jaz ne vem,“ odkima Jurij.

„Sčasoma te bodo menda vender pozabili?“

„Upam, da čez par let.“

„Recimo, da čakava tri leta ali tudi pet let; kaj pa to? Potlej me pa popelješ pred oltar.“

„Ali s kakšnim imenom, Lenčika, s kakšnim imenom! Ravno takrat se moram izdati. Zatorej, Lenčika, pozabiva, kar je bilo med nama; če ne, potegnem še tebe v svojo nesrečo.“

„Ti nisi torej nikdar prost pred postavo?“

„Nikdar.“

„Pa Ožbe je vender pravil, kako je bil ušel vojaščini. Malo let je bil na tujem in rešen je bil.“

„To je bilo časi, Lenčika, a dandanes je, kakor bi se vragu zapisal.“

„O Bog nas varuj!“ vzdilmila je Lenčika in ga ostavila. Mislila je in mislila na vse strani, a nobene rešilne misli jej ni dal razum, in udala se je v svojo usodo. Materi ni povedala ničesar o tej skrivnosti, sama je nosila svojo žalost in spomin prejšnjih dnij. A nerad si človek obstane, da nima nobenega upanja več in po nekaterih mirnih dnevih oglašale so so Lenčiki zopet stare priljubljene misli in zopet je ugibala in ugibala.

„Kaj bi se ti zgodilo,“ ogovorila je zopet Jurija, „če bi se jim sam podal?“

„Da, Lenčika!“ vzklikne Jurij, „to je jedina pot, ki nama še ostaja.“

„Toda hudo te bodo gotovo kaznovali, in zaprli nemara več mesecev?“

„Ne, zaprli me ne bodo,“ pravi Jurij, „ampak puško bom zopet nosil.“

„In koliko časa?“

„Bog ve. Najmenj petnajst, nemara pa tudi dvajset let.“

„O moj Bog! dvajset let bi te ne bilo nazaj!“ dejala je Lenčika in konec je bilo pogovora. Zopet je premišljevala sem ter tja, Bolje čez dvajset let kakor nikoli, dejala si je in teh mislij je bil tudi Jurij, ko mu je zatrdila, da vzame njega ali nikogar. Ko je pa Jurij rekel, da pojde, zadržavala ga je, naj vsaj to zimo še ostane, ko so tako zapuščeni.

„Pa če prej grem, prej se povrnem,“ dejal je Jurij, ki je bil trdno sklenil Lenčiki na ljubo povrniti se k vojakom, naj velja, kar hoče.

„Oh, samo sedaj še ne!“ tarnala je Lenčika. „Nikogar nimava z materjo, ki bi nama pomagal.“ In s strahom je mislila Lenčika na tisti čas, ko se bo Jurij moral ločiti in zdelo se jej je časi, da bi bilo bolje, če on ostane pri njih. Koliko deklic se ne pomoži, dejala si je, zakaj bi se jaz morala! Bog ve, kaj se mu po svetu v tem dolgem času pripeti! Tolažila jo je nekaj časa ta misel, potlej jo je pa zopet zavrgla.

Odkar je umrl Matija, hodil je pogosteje v vas Ožbe, da je žalostne tolažil, kakor je menil. „Jedenkrat mora vsak umreti,“ tako je govoril. „Nekateri pride prej na vrsto, nekateri pozneje. Kaj bolje pa je kar tako na jedenkrat preseliti se v boljši kraj, brez vsega trpljenja kakor pa leta in leta mučiti sebe in druge. Kako tava ta Štefan okrog! Ali bi ne bilo bolje, da bi do svojega sebi odmerjenega časa živel vesel in zdrav kakor nas kdo, potlej naj ga pa pobere smrt v božjem imenu. Ej, mati, le verjemi meni,“ prigovarjal je jokajoči vdovi, „Matiji se zdaj bolje godi kakor tebi in meni. On ne koplje več težke ilovice in se ne boji slabe letine; nas pa Bog ve kaj še čaka! Hudo zimo bomo dobili, hudo, vse kaže tako, in kmalu bode tu. Kdaj so že odletele lastovke in kako trdno se drži listje drevja, noben vihar ga ne odtrga.“ Svojega najljubšega predmeta pa Ožbe tudi ni pozabil. — „No, mati,“ dejal je, „ali misliš hišo res tako pustiti brez gospodarja? Ne bo dobro storilo, meni verjemi! Lenčika je že dovolj stara in vsacega žalovanja mora biti jedenkrat konec. Kar je, to je in se ne da predrugačiti, zato naj pa bo, kakor je božja volja! Mi pa se veselimo, dokler imamo še zdravje. Poglej, mati, Jurija! Ali ni priden fant, kakor se jih mora v zdanjih časih iskati, ali ni dober in pošten? Če ne bo imel dote, he, kaj pa se menite pri vas, ko ni treba nič izplačevati, nič zidati, nič popravljati.“

Tako je modroval Ožbe in če je mati omenila Štefana, zmignil je z ramama in dejal: „Le vse po pameti pa tako, da bo prav! Ta revež pa ni za kmetijo. Ali hočeš, da umrjeta dva gospodarja v jednem letu na Strmi peči?“

Lenčika je pač menila, da se še ne spodobi o ženitvi govoriti, a zavernil jo je: „Kaj misliš, dekle, da jaz to za smeh govorim? To je resna stvar, ki se mora dobro premisliti.“

Nekateri ljudje imajo pač posebno veselje in pravi nagon ljudi ženiti in možiti in tem se mora prištevati tudi Ožbe. Rad je omenjal, kako je ta dva pa ona dva vkup spravil in kako se jima dobro godi.

V častno dolžnost si je tudi štel pri Pečarjevih vso reč do kraja izvesti. „Jurij, le tiho bodi!“ dejal je časi in potrkal fantu na ramo. „Ti bodeš tod gospodaril, le zapomni mene pa pameten bodi!“

In če je Jurij ugovarjal, hud je bil mož. „Molči, pravim ti,“ dejal je. „Boš ti stare ljudi učil? Ne bo dolgo, govoril boš vse drugače. Le stoj, še Lenčiki moram Štefana iz glave izbiti.“

In Ožbe je izbijal deklici Štefana iz glave, da se je morala smijati. Ožbe pa si je mel roke, ponosno pogledoval okrog sebe in odhajaje je dejal: „Mati, le meni pusti vse narediti in videla boš, da bo prav!“

XX.

Videlo se je, kakor bi se hotelo uresničiti prerokovanje Ožbetovo. Štirinajst dnij po Vseh Svetih je bilo in sneg je začel naletavati, od kraja debel in redek, potlej pa droben in gost, šel je čez dan in po noči ni prenehal in na debelo je pokril gore in dol. Po vrtu se je drevje šibilo pod belo težo in Jurij je otresaval veje in ovijal mlada drevesa s slamo. Gaz je bilo treba delati okrog hiše in do studenca, od koder so jo Šimonovi speljali do svoje hiše. Ko je sneg ponehal, razgrnila se je megla po obeh straneh gore, dan potem pa je bil jasen in solnce je sijalo in sneg je bliščal, da je jemalo oko; a solnce ni imelo gorkote več; zima je bila tu. Pečarjevi in Šimonovi so bili navezani na svoj dom in omejeni na medsebojno obiskovanje, kajti dokler sneg ne odkopni, ni bilo misliti na izhod. In bile so zime, kakor je pravil Šimon, da so komaj dvakrat prišli iz svojih žametov. Jurij je nataknil kodrastemu sultanu širok greben z železnimi špicami na vrat, kajti radi pridejo po zimi volkovi obiskat osamljene hiše. Puško in nož je vlačil Štefan s sabo, kadar je prišel v vas. „Dobra puška je bolja ko dva prijatelja,“ dejal je, „in ta-le nož“ — ponosno ga je vlekel iz nožnice — „bo za silo tudi dober.“ Kadar se je pa vračal, stopal je tako urno domov, da je Jurij menil, Štefan bo vse orožje proč pometal, če ga volk sreča.

Čudili so se pa Pečarjevi, ko je na jedenkrat prigazil Ožbe. „To je hoja,“ dejal je in pot mu je tekel po obrazu. „Tacega pa še ne. Do pasu se pogrezam vanj pa moram še gledati, kam stopim.“

„I, kaj pa ste vender prišli, oča?“ vprašuje Lenčika.

„I, kaj? Kar nimaš v glavi, moraš pa v petah imeti. Pa kdo bi bil mislil, da nas bo zima tako zgodaj zabila! Po ognja sem prišel,

po ognja! Zmeraj sem odlašal iti v Dolino, zdaj je pa v kraji. Še jeden čevelj snega, pade, pa smo mi tudi ločeni. K vam sem prišel ponj, da mi ne poide po zimi. Ali ga dobim?“

„Kaj pa, da ga dobite!“

„Ti hentaj ti, do oken je narastel pri nas in s cerkvene strehe sem ga moral ogrebati, da mi je ne podere. — Sultana ste že tudi oborožili. To je že prav. Letošnjo zimo bo treba varovati svoje blago. Kmalu bomo kaj slišali o sivodlakih požeruhih. Na tri strani jaz kar iz hiše lehko streljam, če je treba.“

„Kaj pa bo, oča,“ pravi Lenčika, „če Vas sreča kateri? Ali se niste bali, ko ste šli k nam?“

„A, po dnevi se ta žival z lepa še ženske ne loti.“

„Mislite, da volk tako razloči?“ smeje se Lenčika.

„To je da! Saj se moraš še spomniti — o sv. Pavlu bo pet let, ko so raztrgali Grabnarico, močno, hudo ženo. Zvečer je šla od brata domov; pol ure pred je bil pa šel ravno tisto pot suhi Gašper, ki vodnjake dela. Pa njemu se ni bilo nič zgodilo, one pa ni bilo domov. Ko so jo šli iskat, našli so v gozdu same ostanke. — Preveč poguma ni vselej dobro. Toda če imaš močnega psa s sabo, ni se ti treba bati. Sultan bi jednemu dal dosti opravka. Da bi pa boječega psa s sabo jemal, to je pa bolje, da sam hodiš, ker volk psa takoj izvoha in posebno jezo ima nanj.“

„Kako je to, ker sta si vender tako podobna?“

„Sam Bog ve: žlahta se večkrat najhuje sovraži in pes pa volk sta brata in menda ga ta zato sovraži, ker se je pes udomačil in svojemu rodu izvrgel.“

Veliko je še Ožbe povedal o volkovih, kajti Bog ve, kdaj bo zopet moči priti, in toliko zgodeb je vedel! Nekoliko so se bile res dogodile, nekoliko pa jih je povekšalo ustno sporočilo. In v kaki nevarnosti je bil Ožbe tudi sam jedenkrat. V rebri sta se srečala z volkom, on pa ni imel pri sebi nobenega orožja, samo steklenico hudičevega olja je imel, ki je v prejšnjih časih služilo tudi mesto vžigalic, in s tem je delal ogenj in se ubranil zveri. „Oh, koliko sem bil prebil tisto noč! Tukaj-le boš umrl, mislil sem, in kdo bo potlej zvonil pri sv. Florijanu? Drugim si rakve delal, sam pa ne boš pokopan! Kaj pa bo počela Meta? Omožila se bo zopet, dejal sem sam pri sebi, pa Bog ve kacega moža dobi! In to je pa tudi res, da se star človek veliko bolj boji smrti kakor pa

mladina. Saj je tudi tista starka, ki so jo na smrtni postelji gospod tolažili, da bo denes že v nebesih večerjala, opomnila, da bi rajša še tu. Jaz sem se pa tudi bal umreti kakor še nikoli. Vender sem bil srečno ušel. Doma sem butil v vrata, da je Meta mislila, da je potres, lasje so mi pa stali kakor ščet. Meta, molek v roke pa moliva, dejal sem, potlej pa hruševca na mizo, danes sem ga zaslužil!“

Tako je pravil Ožbe in se odpravljal, kajti zmračilo se je bilo. „Kadar sneg skopni, bomo pa Lenčiko možili!“ pristavil je in Jurij mu je prižgal bakljo iz smrekovega lesa, s tuljerh ovitega in v smolo pomočenega, kakeršne rabijo, če je treba po noči kam kdelj iti. Z velikimi koraki stopal je mož proti domu in samo kratki kožuli in kosmata kapa se je videla iz snega.

Doma so praznovali Pečarjevi in Šimonovi božične praznike, kajti pot je bila še vedno zaprta. Ko pa je prišel predpustni čas, obšle so Štefana zopet svatovske misli. Razodel jih je Lenčiki mene, da ga bo zdaj vender že rada poslušala. A zmotil se je; kakor je ljubeznivo govorila o vsakdanjih rečeh, tako pusta je postala, kadar jo je zabaval s svojo snubitvijo. In Štefan je potožil to Pečarjevi materi in tožil doma: in Šimonovim ni šlo v glavo, kaj dekle prav za prav hoče. „Ali ima kacega druzega v glavi, ali kako?“ dejala je mati. „Da bi kakemu dekletu snubitev ne bila po všeči, le tega mi nikar ne pravite.“

„Saj nobenega moškega ne vidi,“ čudil se je Šimon, „in z Jurijem menda vender ne vleče.“

„Na to pa še mislila nisem,“ reče mati. „O tem moram pa z Nežo govoriti. To bi bilo pa vender lepo, fanta toliko časa za nos voditi, potlej se pa obesiti na prvega, ki pride Bog ve, odkod.“

Štefan pa se je žalostno smijal tem besedam, kajti njegov ponos ni dopuščal misli, da bi Lenčika Jurija rajša imela kot njega. „Vi pa poznate Lenčiko, da!“ dejal je. „Samo v se je zaljubljena, pa v nobenega druzega. Nad vsakim viha svoj majhni nos. Če vzame Jurija, kaj pa to? Naj ga vzame! Le tako prevzetna naj nikar ne bo.“

Vkljub tem moškim besedam vzbudil se je bil vender sum v Štefanu in okrog Lenčike moledovati ni jenjal. Ko pa je Šimonovka dotaknila se bila te stvari, poklicala je jedenkrat mati Lenčiko k sebi in po nekaterih ovinkih zvedela je vso resnico. „Stara si dosti,“

rekla je mati svoji hčeri, „da veš, kaj delaš in kaj je prav. Premisli in preudari, naglica ni nikjer dobra.“

Lenčika pa jo je jokaje objela in prosila, naj ne bode huda, saj jo bo vedno ubogala.

„Jaz te ne bom silila nikamor,“ dejala je mati, „kakor si postelješ, tako boš ležala.“

Šimonovim pa je rekla, da je Lenčika še premlada in se še ne mara možiti in dasiravno sta se stara dva malo napeto držala, Štefana vender ni odgnala nobena sila, da ne bi šel zdaj pa zdaj v vas. Kajti doma se je neizrečeno dolgočasil: oča in mati sta obravnavala svoje reči, Anica pa je skoro zmeraj molčala. Jurij in Lenčika pa tudi nista dobila priložnosti govoriti med sabo, vedno je bila mati za hrbtom.

Leto je minilo, kar je prišel Jurij na Strmo peč in zima se je zopet bližala svojemu koncu.

„Jurij, ali si ti včeraj po noči streljal?“ vpraša nekega večera Štefan, ko je zopet sedel pri Pečarjevih in pomagal Juriju turšico robkati.

„Jaz streljal? Ne!“ pravi Jurij.

„Kdo bi pa bil! Ob jednajstih po noči!“

„Po noči jaz spim. In kje bi dobil puško? Ta-le stara cev visi v hiši, na hlevu pa nimam nobene.“

„In se nič ne bojiš?“ pravi Štefan. „Veš, Jurij, ti si navajen ljudnatih krajev. V sredo vasi res ne pride nobena zver. Naš oča so pa bili sinoči doli pri mlinarji in ta jim je pravil, da so mu te dni volkovi tri ovce raztrgali. Dve libri volne je poslal v dar sv. Klemenu, da bi branil volka. Jemlji puško s sabo, Jurij, če ne boš jedenkrat skusil.“

„Kaj pa bodo imeli mati pa Lenčika?“ nasmehne se Jurij.

„Kako pa tudi znam jaz streljati!“ pohvali se Lenčika. „Veš Štefan, kako pokanje je bilo na sveti večer!“

„Izprožiti že znaš,“ meni Štefan. „Toda kdo bi bil pa včeraj streljal, to mi ne gre iz glave. Od sv. Florijana sem se ne sliši in od drugod tudi ne.“

„Ali je še kdo drugi slišal?“ meni Jurij.

„Sam jaz.“

„Tebi se je gotovo le sanjalo,“ meni Jurij.

„Tako sem bil buden kakor zdaj in trikrat sem slišal pok in po konci sem se vzklonil.“

„Morebiti se je zvalil sneg po bregu in zlomil kako drevo ali pa je mraz skalo razgnal,“ pravi Jurij; Štefan pa je bil ves zamišljen in čez nekaj časa vpraša zopet: „Jurij, ali veruješ ti na spomine?“

„Sam še nisem nikdar nič slišal, ne videl, kar bi bilo spominu podobno. Druge sem pa večkrat slišal o tem govoriti, posebno ženske.“

„Ah, Jurij,“ pravi oni, „ti se hočeš norčevati z mano, češ, da sem babjeveren. Nekateri človek je tak, da se sramuje povedati, če je kak spomin slišal; jaz pa nisem tak, ker sem prepričan, da se nesreča človeku naznani, predno se zgodi. Kakor bi bil danes doživel, tako se še spominam večera, predno mi je teta umrla. Koliko je tega? Jednajst let!“

„Ravno jednajst let,“ pravi Pečarka, „ker tistega leta je šla Lenčika k birmi, devet let stara.“

„Vidite, mati! Prav dolgo sem bil ostal pri vas, pa z Lenčiko sva si igrala, ko ste drugi turšico belili. Ko smo pa šli po noči strani, začelo je pri sv. Florijanu zvoniti in zvonilo je kakor hudi uri in dolgo časa. Drugi pa niso nič slišali ali pa niso hoteli povedati. Proti jutru mi je umrla teta, Ožbe pa je dejal, da ni nič zvonil.“

„Teta je bila gotovo že stara,“ opomni Jurij.

„Lehko bi bila še živela delj časa, ker je bila trdna. Veš Jurij, če človek na samoti živi, marsikaj vidi in sliši, kar si ne more razložiti. In zapomni me, da ne bo dolgo, ko bo nesreča zadela katerega si bodi izmed naših ljudij in morebiti tudi mene.“

„E, Štefan,“ pravi Jurij, „kako pa žalostno govoriš. Kdo bi si grenil življenje s smrtnimi mislimi.“

„O jaz si nič ne grenim življenja,“ ugovarja Štefan. „Ampak nesrečo slutim, naj bo že, kakeršna hoče. Ti si pa prav neveren Tomaž in privoščil bi ti, da bi se jedenkrat spokoril in spoznal, kako neprevidno govoriš. Vprašaj jedenkrat Ožbeta, kaj ti bo ta povedal!“

„Ožbe pa res veliko ve o spominih,“ pravi Lenčika. „Samo mislim, da časi malo pregloboko pogleda v kupico, predno kaj sliši.“

Štefan pa se ni dal pregovoriti, da ne bi bil slišal spomina, in malo jezilo ga je, da mu niso vsi verjeli, a zarad tega ni šel nič prej domov.

XXI.

Sneg je po večjem že skopnel ob nekaterih toplejših dnevih: a kmalu se je mraz povrnil in zima je še škripala pod nogami. Jurij je spal poleti in pozimi nad hlevom v dišeči mrvi in delo od jutra do mraka preskrbi zdravemu telesu trdno spanje. Bilo je že pozno neko noč, in mesec je svetil v zadnjem krajci, ko Jurija na jedenkrat strašno lajanje vzbudi. Takoj skoči pokonci in vrže obleko náse, kajti to je moralo biti kaj posebnega. Zvesti čuvaj sicer ni žugnil ponoči, če ni bilo uzroka; ako je pa lisica prišla pogledat po kokoših, samo oglasil se je Sultan in tatica je pobrala pete. Lajanje je postajalo vedno srditejše, in tudi ovce v hlevu so začele beketati. Na hlev se je prišlo po lestvi, ki je bila zunaj prislonjena. Jurij zgrabi vile in leze urno po lestvi doli. Pod lestvo pa se je Sultan valjal in premetaval s čudno zverjo in le srdito renčanje se je slišalo; druga zver pa se je vzpenjala, kakor je videl v mesečini, po hlevskih vratih in praskala in vohala s smrčkom; dolg rep pa je mahal po tleh. Volkova sta bila. Jurij ne premišljuje dolgo, skoči z lestve nad volka pri vratih in mu hoče zabosti svoje orožje med rebra, a volk odskoči in se potuhne z glavo k zemlji. Hitro ga pritisne Jurij za vrat in ga tišči z vso močjo k tlem. A zdaj skoči druga zver od zadaj nanj, in na jedenkrat je pretrgana suknja in srajca, in čudno gorko oblije Jurija po plečih. Po njem bi bilo, da se ni pogumni Sultan znova vrgel na svojega nasprotnika in se sprijel z njim.

Krik in hrup pa je zbudil tudi ženski. Hišna vrata se odpro, mati in Lenčika stopita na prag.

„Kaj pa je, kaj pa je? Križ božji! Pomagajte, pomagajte!“ začneta vpiti, in to vpitje je Juriju res pomagalo, ker je vzelo drugemu volku

upade pogum; oprosti se svojega sovražnika in izgine v gozdu. Le do konca hleva ga je podil Sultan, potlej pa se je vrnil Juriju pomagat. Ta pa je tiščal svojega ujetnika, da so mu roke otrpnile, in komaj je strahoval volka, ki se je srdito premeteval. Praskal ga je s prednjimi in zadnjimi nogami, da je bil Juri po nogah ves okrvavljen; umoriti pa volka ni mogel, ker ga je bil slabo zadel.

„Kaj pa je, Jurij? Za božjo voljo!“ vpije mati, ki si ne upa iz hiše.

„Nič ni. Volka imamo,“ pravi Jurij.

„Ali hočeš puško?“ kliče Lenčika.

„Ne, ni treba,“ se ta oglasi. „Če moreš, Lenčika, prinesi tisti dolgi nož iz kuhinje!“

Urno prinese Lenčika nož; Jurij pa zbere vso svojo moč, stopi z levo nogo na vile, z desnico pa porine volku nož do držaja v prsi. A zdaj šele se prične pravi boj. S silno močjo vzdigne zver svojo glavo in skuša popasti Jurija, z nogami pa brca in praska tako hitro in tako močno, da se je Jurij že bal, da ni prav zabodel in da obnemore. A kmalu poide zveri moč; grozno zatuli in prične grgrati; še enkrat brcne krčevito z vsemi štirimi in se iztegne. Sultana mora Jurij s silo odgnati proč od mrtve živali, ker ji še zdaj ne da miru. Blizu premaganega nasprotnika leže in si prične lizati gobec in noge; eno uho pa je bil revež popolnoma izgubil. Tudi Jurij je razpraskan in krvav; a hude rane ni dobil nobene. Komaj se zazna dan, teče Lenčika sosedom pravit, kakšno reč so imeli ponoči. Kmalu se zbere vsa Šimenova družina okrog mrtve zveri, in vse natanko mora Juri povedati, kakšen je bil boj.

„Ti neugnana zver, ti!“ pravi Šimon in brca volka z nogo.

„O Jurij, ti si srečen,“ meni Štefan, „ti še naletiš na kaj pravega, jaz pa nimam nikoli te sreče.“

„Štefan, nikar se ne pregreši!“ ga svari mati, ki se ne more nagledati grozne zverine. „Še Jurij je imel dosti opraviti; kaj bi še ti!“

„I kaj pa je Jurij?“ se huduje Štefan. „Ali je kak goljat proti meni? Veš, Jurij, kakor sva si prijatelja, ne bojim se te pa prav nič.“

„Kaj bi se me bal,“ se smeje Jurij, „ko ti nič nočem!“

„Kaj pa misliš zdaj z zverjo storiti? Ali jo popelješ v komisijo, da potegneš darilo?“

„A, jaz ne grem,“ pravi Jurij.

„Oh, ti, naj jo jaz peljem! Kaj?“ prosi Štefan.

„I pelji, če se ti ljubi!“ pravi Jurij. „Pa kar na tvoje ime naj ti dajo, če bodo res kaj dali.“

„Takoj pridem s sanmi,“ se veseli Štefan.

„Štefan,“ opomni Lenčika, „kaj pa, če te sreča tovariš tega volka? Kako se bosta pogledala?“

„Saj res! Ni mu treba hoditi, da se mu kaj ne zgodi,“ odgovarja Šimonovka, in Štefan je začel premišljevati; a sramoval se je vendar pred Lenčiko in Jurijem.

„Ne pomaga nič,“ pravi odločno, „jaz pojdem, pa puško vzamem s seboj; potlej naj se me pa loti, komur se zdi. Dvajset goldinarjev ali koliko dobiva, Jurij? Pa naj bo, kolikor hoče. Jaz grem.“

Kmalu prihiti s puško in sanmi.

„Oborožen si, kakor bi šel na Turka,“ pravi Lenčika, „toda pazi, da ne padeš in se ti puška ne sproži!“

„Kaj bom padel, ko sem hriba vajen kakor maček peči,“ odvrne Štefan in vleče naloženega volka moško proti Dolini. Kakor zmagovalec hodi svojo pot; staro in mlado pa hiti od vseh krajev radovednost past.
„Oh, naj mi peljemo!“ prosijo otroci, ki se ne morejo ločiti od voza. Ker se Štefan nekoliko obotavlja, mu izpulijo oje iz rok, in kričeč in ukajoč pride sprevod v Dolino. Tam pa zopet novo izpraševanje in nova zamuda. „Dva sta bila,“ pripoveduje Štefan; „pa oni je bil večji ko ta, najmanj za dva palca, in prav zdi se mi, da je bila volkulja. Če bi bila tale puška pri rokah, bi bil že preskrbel druščino temu na vozu, da bi mu ne bilo dolgčas. Toda ponoči in pa v sili moraš udariti, če drugega ni, s polenom. Letos so posebno sitne te živali, in toliko jih je, da sem se kar čudil, da nisem po poti katerega pobral.“

„Torej kar z nožem si ga bil podrl?“ vpraša dedec, ki je posebno moško premetaval zver.

„Kar z nožem,“ se baha Štefan. „Vidite, takle pipec,“ — fant pokaže svoj nož, — „je kakor ustvarjen za volka. Dva palca mu ga porinete med kosti, pa bo dosti imel.“

Ves dan bi bil moral pripovedovati o junaškem činu, če bi bil utegnil; a ponoči ni hotel hoditi domov. Najel si je voz in se odpeljal k oblasti. Židane volje se vrne zvečer domov; tako dobro se mu še ni godilo nikdar, Juriju odšteje denar, kolikor mu ga je ostalo; on sam je zadovoljen s slavo.

Po vsej dolini in daleč okrog pa se je govorilo o tem volku in o hrabrem Šimonovem Štefanu. Ker se je pa zvedelo, da se potika še ena zver po hribih, so napravili gospoda velik lov po gori Sv. Florijana. Sodnik, davkar, pri stav, zdravnik, sploh vse, kar je bilo bolj imenitnega in je puško imelo ali vsaj na posodo dobilo, se je hotelo udeležiti; saj če tak lov tudi sam na sebi ni posebno zabaven, toliko prijetnejši je konec njegov, ki se praznuje v katerikoli krčmi. Hoja po mrzlem zraku in bivanje pod milim nebom pospešuje prebavljanje in spravlja v slast jed in pijačo. Če se pa moraš že za zajčji lov preskrbeti z žgano pijačo, s pol hlebom kruha, svinjsko kračo in pečeno kuretino: kaj zahteva šele lov na volka! Dva dni so se polnile čutare z vinom in žganjem in torbe z raznimi jedili, tretji dan pa so se odpeljali gospodje proti nevarnemu kraju na samem, ob katerih so se podili lačni psi. V Dolini se jim pridruži drugo krdelo: kmetje iz okolice, ki so tudi radi postopili za kako zverjo, če ni bilo drugega dela. Ko je bila v krčmi naročena večerja, so odrinili peš proti gori, gospoda naprej, možje v kožuhih pa za njimi, in med raznimi burkami se je hitro hodilo.

„Možje,“ se obrne sodnik proti kmetom, „kdo pozna dobro kraj? Oče Rožanec, vi ste pravi lovec, vi nas boste razvrstili.“

„O gospod sodnik,“ se ponižuje mož s klobukom v roki, „bil sem enkrat, bil, a sedaj sem star. Roka se mi trese in oči me zapuščajo, tako da ne zadenem nič več.“ Glasno se zasmejejo vsi tem besedam. Ni se ubranil Rožanec; prevzeti je moral posel, da odkaže vsakemu svoje mesto. Obrne se najprej proti kratkovidnemu davkarju, ki je imel že parkrat smolo, da je ubil ali poškodoval kakega psa.

„Gospodje,“ pravi Rožanec, „pogovoriti se moramo, da ne bomo streljali psov, ker nam ta žival nič hudega ne stori.“

„Volk in pes se malo razlikujeta,“ meni oni gospod. „Ali bi ne bilo bolje, da pošljemo pse nazaj? Saj niso potrebni.“

„A! Pustimo rajši pse tu, pa pojdimo mi domov,“ ugovarja Rožanec. „Razlikovali boste pa lahko: če se spusti zver proti vam, je volk, in vi streljate; drugače je pa pes.“

„Torej mislite, da se bo volk koga lotil, če nas je toliko?“ pravi drugi gospod.

„Zver je prekanjena,“ meni Rožanec, „nič ji ni zaupati. Zato je treba dobro meriti; če pa strel ne zadene, potlej pa puško za tanki konec prijeti in udariti ali pa na drevo!“

„Jaz sem pa slišal,“ omeni drugi kmet, „da gre pravi volk na drevo kakor veverica.“

Rožanec pa razvrsti lovce po hosti. Davkarja postavi k prvemu jarku nad cesto, pristava toliko od njega, da se ne moreta s puško doseči, tega sem, onega tjá, sebe pa na križem pot pod Sv. Florijanom. Jasen je bil dan, in sonce se je bližalo zatonu, ko se je lov pričel. Psov pa ni bilo mogoče spraviti na noben sled; kakor nori so letali okrog, in če je eden zalajal, so tekli vsi k njemu in lajali in begali. Čez nekaj časa so se poboljšali, in tu pa tam se je slišal pok, in dva zajca sta obležala pred Rožancem. Zdaj pa je premišljeval starec, ali bi ju nesel s seboj ali kako. Če ju vzamem s seboj je dejal sam pri sebi ju bo pojedla gospoda, in kaj imam jaz od tega? Še strel ne bo plačan. Če ju pa pustim tukaj, mi požre oba lisica ali pa maček. Že vem, kaj bom storil. In ko se je popolnoma zmračilo in je rog zapel in klical lovce, je lezel Rožanec proti Strmi peči. Srečal je Šimona, ki je ravno drva peljal iz gozda.

„Ali ste kaj ubili?“ vpraša mož Rožanca.

„Mi lovimo kar za kratek čas,“ odgovori Rožanec.

„Kaj pa ta dva zajca?“

„Ta sem pa s sabo prinesel, da imamo kaj pokazati,“ pravi Rožanec. „Zakaj pa niste volka živega ohranili? Danes bi ga mimogrede ubili, če bi nam ne utekel.“

„To ste lovci, da!“ pravi Šimon.

„Veste kaj, mož? Vi niste Pečar; kaj ne, da ne?“

„Šimon sem, Šimon, sosed Pečarjev.“

„Saj vas pelje pot mimo Pečarja. Nesite tole tja, pa naj denejo v klet na mraz. Jutri, ko se vrnem, bom pa vzel. Bodite tako dobri!“

„To je že prav,“ pravi Šimon in dene zajca na voz, Rožanec pa se obrne proti Dolini nazaj.

V dolinski krčmi pa je bila zbrana skoraj vsa druščina, ki je deloma tam prenočila, da bi zarana zopet poskusila srečo. Smeha je bilo mnogo, ker so se bili vsi s praznimi rokami vrnili.

Zdravnik je omenil, da je videl enega zajca, in takoj so ga obsodili, da mora plačati pet bokalov vina za tako srečo.

„Rožanec, ti si tudi nekaj streljal,“ meni neki kmet. „Na veverico sem bil pomeril, ker ni bilo drugega,“ odgovori ta, „pa še te nisem zadel.“

„Aha!“ se smeje sosed za mizo. „Veverice pozimi pa res še nihče ni zadel, videl pa menda tudi še ne.“ „Jaz sem jo pa že,“ pravi moško Rožanec. Večer pa je hitro tekel med veselimi pogovori in krčmar je pridno polnil kupice in pridno črtal s kredo na sod. „Tonček!“ je dejal svojemu sinku. „Glej na mizo! Kadar bo bokal prazen, nič vprašati, kar prinesi ga!“

A vsaka reč ima svoj konec. Polagoma se je razhajala družba, in le malo se jih je upiralo spancu in hotelo za mizo pričakati belega dne. Dve sobi je imel krčmar za tuje ljudi; obe sta bili polni, in večina je še morala prenočiti na slami. Ko pa je drugo jutro zapel petelin, je prišel že Rožanec budit zaspance. A to je bila težavna reč. „Pusti me, vrag!“ je godrnjal ta in se obrnil na drugo stran; oni ni hotel verjeti, da je že čas, in tretji se je rotil, da pride takoj za njimi. Počasi pa so se vendar vsi spravili pokonci razen zdravnika in pristava; teh dveh ni bilo moči pregovoriti. „Kar pojdite,“ je dejal pristav zaspano, „saj ne bo nič; jaz vas tukaj počakam!“

Proroškega duha je bil mladi mož, zakaj vse dopoldne in še popoldne dolgo časa so prežali lovci, prenašali mraz in gasili žejo, toda bodisi, da je hrup volka preplašil in prepodil, ali pa, da se ni hotel pokazati, ves trud je bil zaman, in še sledu niso dobili nobenega. Ko so se vračali popoldne v Dolino, sta bila ves lovež dva zajca; enega je ustrelil sodnik, drugega pa kratkovidni davkar, ki je ponosno nesel svoj plen proti Dolini. Tu se je še dobro zalil ves lov, in na večer so se vrnili gospodje domov glasni in dobre volje.

Rožanec pa se ni bil povrnil z njimi, zakaj imel je mož to koristno navado, da je v druščini sicer rad pil, toda kadar je prišlo do računa, se ni rinil naprej, ampak je rad izginil. Vrh tega pa je imel še pri Pečarju dobiti dva zajca k tretjemu, ki ga je bil ta dan ustrelil. Kakor maček je lezel starec v breg naravnost proti hiši. Tu se je prijel za drevo, tam uprl na skalo in se zavihtel navkreber in kmalu je priplezal do Strme peči. A Sultan, ki ga je prvi zagledal in naznanil, ga ni pustil po nobeni ceni v hišo, in ko je pomeril s puško nanj,

pokazal mu je pes zobe tako neprestrašeno, da je mož videl, da je bolje z lepo ga nagovoriti. A niti za lepo besedo se ni zmenil Sultan.

„He, ali ni nikogar doma?“ zavpije Rožanec, in od hleva sem se prikaže Juri; obstane in ostrmi, kakor bi bil kaj nadnaravnega ugledal. Vse barve so se spreminjale na njegovem licu. Nič manj osupel ni bil Rožanec, čeravno se mu ni tako videlo; a čudno prijazen smeh se mu je prikazal na ustih.

„He, Jurij, ali si ti? Glej ga!“ s temi besedami mu gre naproti in mu ponuja roko.

A Jurij je moral prej odpoditi Sultana, potem pa mu je podal roko, oprezno in hladno, ker ni vedel, ali je Rožanec še njegov sovražnik, ali pa je že pozabil, kar se je bilo dogodilo. Rožanec pa mu jo je krepko stisnil in ga ogledoval.

„Glej ga, kako si se popravil! Komaj bi te kdo spoznal,“ pravi.

„Mislite, oče, da sem se spremenil?“ vpraša Jurij.

„In pa kako! Moje oči imajo dober spomin; pa vendar, če bi bil ti dejal, da nisi Jurij, bi ti bil verjel. Ti si jim pa lepo zmešal sled; tukaj te noben živ človek ne najde.“

„Ali me še kaj iščejo? Ali veste, oče?“

„Ah, kdo te bo iskal, pa kod! Vse misli, da si na Hrvaškem, kjer je izgubljeni sin svinje pasel. Oh, glej ga, Jurija! Na, tukaj imam še eno kapljo dobrega slivovca. Potegni!“ pravi mož in ponudi opleteno posodico, ki mu je visela na strani.

Jurij se brani, da ne pije žganja, a starec ga ne izpusti. „Moraš,“ pravi, „če ne, se mi zameriš. Glej, toliko časa se že nisva videla!“

„Ali ste še kaj hudi name, oče?“

„Kaj bom hud! Kar pij!“

In Jurij pije starcu na ljubo.

„Vi ste torej snoči dva zajca poslali hranit?“

„Jaz, kaj pa! Šimonov fant se je pa res izkazal s svojim volkom. Kje pa ga je bil zaklal?“

„Ravno pred hlevom, tu doli,“ pravi Juri. „Midva, oče, sva pa zopet prijatelja, kaj ne?“

„I seveda, ljuba duša; kakor sva bila prej.“

„Veste, velikokrat sem se bil že pokesal.“

„Kar tiho bodi pa molči!“

„Denar vam pa vrnem, ki ste mi ga posodili.“

„E, kaj! Saj se ne mudi. Boš že dal o priliki!“

„Kar malo počakajte, pa vam ga prinesem.“

„I, pa pojdi!“ pravi Rožanec, in oko mu zablešči v sladkem veselju. Juri pa prinese denar in mu plača dolg z velikimi obrestmi.

„Vidiš, ljuba duša!“ pravi mož. „Kako prav sem jaz zmeraj govoril! Ti si pošten človek, sem dejal. Premca pa ni bilo nič prida in ga tudi zdaj ni: ne starega, ne sina, to ti povem.“

„Kaj pa je s Premcem?“ vpraša Juri.

„S Premcem, praviš? Doma sta, on in sin, pa živita, kakor sta prej živela. Toda dolgo pa ni tega, odkar sta doma. Kakih štirinajst dni bo, čeprav ne morem natanko povedati. Jaz ne govorim z njim in on ne z mano, kakor je najbolj prav. Prej je pa sedel. Saj veš, da so ga bili odgnali žandarji.“

Govorila sta še o tem in onem, potem pa je vrgel Rožanec svoje blago čez ramo in prijateljsko stisnil Juriju roko in odšel.

„Kdo pa je ta človek, ki tako hudo gleda? Pa tako smešno izkrivljena usta ima,“ je vprašala Lenčika po odhodu. Jurij pa je povedal, da je Rožanec, ki rad hodi na lov, in da sta stara znanca; a kako ga je s Premcem osleparil, tega ni povedal; zakaj sramoval se je in ni rad mislil na to. Bal se ga pa Juri ni več, ker je mož tako prijazno govoril z njim in on mu tudi poplačal, kar je bil dolžan. Kdo bi mogel gojiti toliko časa sovraštvo v svojih prsih in v nesrečo spraviti koga brez koristi! je mislil Jurij. Vrh tega pa ga je bila še zmeraj volja spomladi se vrniti v vojake, čeprav že dolgo ni z Lenčiko nič govoril o tem.

XXII.

Tri dni pozneje pa je v mraku zopet lezel Rožanec proti Strmi peči in dva moža sta ga spremljala.

„Ha, tristo vragov! Sam hudič je te poti naredil!“ zakolne znani žandar Križan spotaknivši se ob korenino, ki je molela izpod zmrzlega snega.

„Tiho, tiho!“ pravi Rožanec, „da nas kdo ne sliši.“ „Sam zlodej nas vleče tu gori,“ meni drugi žandar. „Rožanec, Vi ste hudič, če je le kateri na svetu.“ Rožanec kar molči.

Ko pa pridejo blizu hiše, šepne zopet žandarju: „Zdaj naj pa jeden na to stran zavije, da prestreže pot!“

Križan zagodrnja med zobmi in migne tovarišu, naj se obrne na levo okrog vrta; sam pa leze z Rožancem naravnost proti hiši. Zdaj se začujejo koraki na trdih tleh in malo nad njima se pokaže moška osoba, ki gre proti hiši.

„On je, on je!“ šepeče Rožanec; Križan pa sname puško z rame in stopi urno naprej. Jurij je moral slišati šum, kajti pri tej priči se obrne in pogleda v gozd. Na jedenkrat pa odskoči in steče kakor jelen proti hiši.

„Stoj!“ zagrmi Križan in hiti na vršino.

„Stoj!“ odmeva zopet po gori, a Jurij se je bil že skril za oglom in izginil izpred očij. Kako naglo je bil pozabil mladenič svoj sklep, da se vrne k vojakom! Naravnost k prepadu teče, da bi splezal po stopnicah doli, koder bi ne mogli za njim. A od druge strani mu doni zopet: „Stoj!“ in mrzel pot mu oblije čelo; ves je zmočen in brez zavesti se obrne od pečine, ki bi ga bila nemara rešila in hiti proti Šimonu po poti, ki ga ne more skrivati. Puška poči in Jurij se prekucne na tla blizu vodnjaka in zemlja zarudi pod njegovim truplom. Križanov tovariš ga je bil ustrelil. Žandarja tečeta k njemu, a besen plane sultan od hleva sem in ju ustavi. Ustrelil bi ga bil Križan v jezi, da ni prihitela iz hiše Pečarka in pomirila žival. Pok in hrum jo je bil privedel in za njo priteče Lenčika.

„Križ božji! kaj pa je? kaj pa je?“ vpije in teče proti vodnjaku. „Kaj pa je?“ zakriči nad žandarjema.

Križan pokaže na truplo ustreljenega.

„Jurij, oh Jurij moj!“ zavpije dekle in se vrže na nesrečnika in ga objema, da se je žandarjema v srce smililo. Jurij se ne gane več; Križan ga tiplje, škropi ga z vodo in tovariš ga drgne po telesu; a življenja ni več v njem. Kroglja ga je bila zadela v levo stran in obtičala mu v prsih.

„Mrtev je,“ pravi Križan.

Od Šimona so bili pa tudi prihiteli na krik in strmeli, kaj vse to pomeni, in žalostno se spogledovali, kajti nobeden ni vedel dogodka si razložiti.

„Vi ste streljali. Kaj ne?“ pravi Šimon žandarju. „Ali se pa sme vedeti zakaj? In kako, da ste ga ubili, Jurija?“

„Uhajač je,“ odgovori žandar. „Od vojakov je ušel in postava ga išče. Če bi bil obstal, ne bi ga bili ustrelili.“

„Veste kaj?“ povzame zopet mož. „Hudo je, če katerega taka zadene. Ampak to pa rečem, da je bil fant priden; priden kakor jih je malo. Pa ste ga vender ustrelili! Se ve da, postava je postava; ali ni res? In vi jo morate ravno tako izpolnovati kakor nas kdo. In postava pravi — kaj ne? — da moraš Jurija ubiti. Ali ni taka? Bodisi priden kakor hoče, kaj? To je vse jedno. E, hudo je to, hudo!“

Solzne oči je imel starec ravno tako kakor Štefan, ki se je proč obrnil, da ne bi kazal ginenja.

„Nesimo ga v hišo!“ pravi Križan in prime Jurija pod pazduhami, Štefan pa za nogo in neseta ga k Pečarjevim. Anica pa, ki je dozdaj nema gledala prizor, oklene se Lenčike in obe jokata na ves glas. Pečarka pa je vedno še strmela in vsakovrstne misli so jej šle po glavi. Da bi bil mogel Jurij tako kazen zaslužiti, bilo jej je nerazumno, dasi je zdaj vedela, kake so bile njegove razmere.

„Oh, kako ga je škoda!“ dejal je Štefan.

V hiši so položili Jurija na posteljo in jeden žandar je ostal pri njem, drugi pa se je vrnil nazaj naznanit, kaj se je zgodilo.

„Iz pekla je ušel ta Rožanec,“ mrmral je mož odhajaje; o Rožancu pa že ni bilo ne duha ne sluha. Toliko da je slišal strel in videl, da Jurij pada; obrnil se je in dirjal navzdol kakor razbojnik, ki mu je pravica za petami.

Pri sv. Florijanu je najprej zvonilo Juriju. Štefan je bil šel do Ožbeta in komaj ga je prepričal o tem, kar se je bilo zgodilo.

„Oh, ob, oh,“ tarnal je mož, „in jaz sem mislil, da pojdem skoro v svate, ko bo Lenčiko vzel. Vidiš, Štefan, taki smo vsi: od danes do jutri. Kak hrast je bil Jurij in zdaj je mrtev; midva pa še živiva, ki se komaj drživa po konci!“

Ta govor sicer ni bil Štefanu posebno po všeči, a resnična žalost po prijatelji prevzela ga je tako, da ni mogel misliti na kaj druzega. Zvečer je prišel Ožbe in napravil Jurija in položil ga na oder.

„Oh, Jurij,“ dejal je, „kdo bi si bil mislil, da bom jaz tebi rakev delal! Svojo bi ti dal, ki sem jo hiše stesal; lepa je in gladka, toda premajhna je zate. Dekle, le jokaj!“ rekel je Lenčiki, „tacega fanta ne boš več videla, nič več. O ti nesreča, ti!“

Druzega dne zjutraj pa je prišel zdravnik iz Doline. „Hu! to je pot!“ sopel je in brisal si tolsti obraz. „Kaj hodite v take kraje ljudi morit,“ šalil se je proti žandarju. „Še mene naj neso potlej doli, da ne bo treba hoditi. He, rožica!“ obrne se na Lenčiko, ki

je bila prišla iz sobe, „kje pa imate fanta, da ga malo pregledamo, če se ni potajil. — Fant, ali si še živ?“ zavpije v sobo stopivši, tako da je bilo Pečarki takoj preveč.

„Gospod dohtar!“ pravi žena, „vedite se vender, kakor se pri mrliči spodobi, ne pa tako kakor noben človek.“

Na glas je zajokala Lenčika; zdravnik pa je urno pogledal rano Jurijevo in odšel.

„Gospod, jaz se Vam klanjam,“ dejal je žandarju, ko sta skupaj zapuščala Strmo peč. „Dobro ste merili. Kadar boste kacega druzega ustrelili, ni me treba več klicati na ogled. Kar naprej mu dam spričalo, da je mrtev. Toda krepak fant pa je bil, raca na vodi! kakor medved. Ni čuda, da dekleta jokajo. Pa hodite bolj počasi! Kaka škoda, da ne moremo to životno moč izpeljati iz jednega trupla v drugo! Uh, uh! Naj bi imel kri pa živce tega uhajača, kateremu zdaj nič več ne koristijo, v sebi mesto svoje stare, zrabljene ropotije, hu! lehko bi z Vami vštric korakal. Tako pa, gospod, ali hočete tudi mene usmrtiti? Saj se Vam nikamor ne mudi: počijva malo, da si pot obrišem!“

Mnogo se je še potil revež, preden je prišel v Dolino. Tam pa je napisal list in dal na znanje, da je Primožev Jurij resnično in gotovo umrl, — „za svincem“, kakor se je dovtipno izraževal.

Po vsej vasi in po okolici raznesla se je hitro žalostna vest in vse se je povpraševalo, kako so ga izvohali. Dosti ljudij ga je prišlo kropit, zlasti Jurijevih vrstnikov, čeravno je pot težavna in je mrzla burja brila. Sestra Franica je prišla s svojim možem in stara mati je prilezla še jedenkrat pogledat svojega sina. Objela ga je na odru in poljubovala in neme solze so močile bledo lice ljubljenega sina. Goreče je molila za dušo nesrečnega ljubljenca, da jo je morala hči odpeljati. K slovesu pokropivši mrliča zahvalila se je Pečarki za vse, kar je storila njenemu sinu. Ko je pa prišla domov, usedla se je na stopnice, podprla si glavo s komolci in jokala. Stari Primož je prišel k njej, da bi jo potolažil; a nobene besede ni mogel izpregovoriti. Obrnil se je in šel v izbo in tu je hodil gori in doli zamišljen in žvižgal in skušal zatajiti svojo žalost.

Na Strmo peč pa je prišel proti večeru Premec s sinom Miho, kajti pozno sta bila zvedela nesrečo.

„Oh, Jurček, Jurček!“ tarnal je sivec. „Zakaj sem te moral zapustiti! Kakor steklega psa so te preganjali in ubili, jaz pa ti

nisem mogel pomagati! Oh, Jurček, da bi mi mogel vsaj to povedati, kdo te je ovadil in izdal zlodejem! Primojdunaj, kesal se še bode! Jaz ga bom našel in če se skriva pod zemljo. Oh, Jurček moj, tvoja roka je mrzla in moja bo tudi kmalu, pa tukaj ti jo dam: ta se ne bo dolgo smijal, ki ti je jamo izkopal.“

Miha je stal na strani in ogledoval svojega prijatelja in ustni si grizel. Širok obraz se mu je daljšal in daljšal m proti oknu se je obrnil Miha in z rokavom si obrisal oči in nos.

„Mati, midva ostaneva danes tukaj,“ dejal je Premec gospodinji.

„Bog Vama plati!“ odvrne žena, „da vsaj ne bodeva sami.“ Potem je začel Premec izpraševati, kdo bi bil v zadnjem času k njim prišel. Ko pa je hči povedala, kak človek je bil tu, kake oči je imel in kaka usta, zaškripal je stari z zobmi in pogledal tako divje, da je bilo deklico groza, ko se je spomnila, da bo ta mož vso noč pri njih.

„Primojdunaj, Rožanec je!“ pravi dedec sinu.

„Ravno tako ga je menda tudi Jurij imenoval,“ reče Lenčika, in miren se usede mož za mizo. Zvečer so prišli gori še Šimonovi kropit in molili so in pogovarjali se. Ko je pa postalo pozno, ločili so se in tudi Štefan je šel domov naspat se, ker je hotel na vsak način nositi Jurija. Premec in Miha ostala sta sama v sobi, kajti tudi Lenčika in mati sta se bili odpravili. Na vsaki strani odra goreli sta dve sveči, pri mizi pa sta sedela tiho oča in sin in premišljevala. Premec si nabaše pipo in jo prižge pri sveči in ponudi sinu tobaka in tako kadita in dremljeta po malem.

Velika hišna ura je odbila deset, polu jednajstih, jednajst in Miha se je zravnal po klopi in kmalu zasmrčal, Premec pa je vlekel dim iz pipe in zrl pred-se in utrnil sem ter tja kako svečo. Na jedenkrat se mu zdi, kakor bi se bil preganil prt, s katerim je bil Jurij pokrit. Starec pogleda kvišku, potem po oknih, če ni morebiti sapa skoz pihnila, a vsa so zaprta.

„Nič ni,“ zamrmra mož, ko je vse pregledal in se usede. Čez nekaj časa vidi se mu zopet, da se prt giblje. Starec ni bil bojazljiv, a malo tesno mu je bilo vender pri srci. Miho sune z roko in ga spravi po konci, sam pa gre k odru in preiskuje okrog in okrog, če ni kaka žival, kak maček zraven. Nehoté pogleda Jurija v obraz. Zdaj zdaj se pomajejo ustna. Starec skoči zraven in približa svoje uho Jurijevim ustom in čuti rahlo sopenje. Mihi so pa stopili lasje

po konci, ko je videl očeta pri mrliči in na jedenkrat je bil vzdramljen. Premec pa je pazljivo poslušal prestajajočo sapo in kmalu sliši razločno: „Vode, vode!“ in čez nekaj časa zopet: „vode piti!“

„Miha, brž po vode,“ pravi stari in Miha teče v vežo po kozarec hladne pijače. Premec je vlije nekaj kapljic v usta Juriju in mu položi roko na prsi in zdi se mu, da srce bije. Zopet se sliši: „vode!“ in starec vlije zopet pijače v usta. Zdaj odpre Jurij malo oči, a takoj jih zopet sklene.

„O, hvala Bogu,“ pravi Premec „morebiti ga še rešimo!“ Zdaj skličeta gospodinjo po konci in drgneta Jurija po vsem životu in ga škropita v obraz. Zopet izpregleda Jurij za jeden trenutek, a videlo se je, da nikogar ne pozna. Tudi Lenčika je bila pritekla in z glasnim klicem: „Jurij!“ hotela ga objeti, kar je pa Premec ubranil.

„Najprej v dobro posteljo!“ veleval je „in tako, da ga ljudje ne bodo videli jutri; tam ga skusimo popolnoma vzdramiti.“

Z Miho ga preneseta v Lenčkino izbico. Tam mu starec streže, kakor ve in zna, mati in hči pripravljata juho in Miha pomaga zdaj očetu zdaj ženskama.

„Primojdunaj!“ pravi Premec k Mihi, „kaj pa bo, če ga zjutraj ljudje ne dobé na odru in če se zvé, da ni mrtev. Ta bo lepa, primojdunaj! Potem pa pridejo zopet žandarji, da ga potolčejo popolnoma. Pojdi vprašat, komu so rakev naročili.“ Takoj se mu pove, da jo bo prinesel Ožbe od sv. Florijana.

„Miha,“ reče starec, „ali znaš pot do sv. Florijana?“ Pa saj je ni treba poznati, kar po vrhu gore hodi, pa ne boš izgrešil. Pod cerkvijo je mežnar in temu reci, naj rakev tebi da, ker bomo mrliča takoj noter dajali, da potlej ne bo zamude. Prinesi jo sam, če ne, bomo imeli sitnosti.

Brez ugovora vzame Miha klobuk in se odpravlja; kar zalaje zunaj pes in nekdo potrka na hišna vrata. „Kdo je?“ vpraša Miha.

„Jaz,“ odgovori se mu.

„Nikomur odpreti,“ zapoveduje stari iz izbe. „Slišiš: nikomur!“

„Jaz sem tudi jaz,“ pravi Miha in čaka pri vratih. A oni se na da odgnati in kliče Lenčiko, naj pride odpirat.

Dekle takoj spozna Ožbeta in mu odpre vkljub Mihi. Z rakvijo na rami prileze mož noter. „Da bi nikoli več nobene sem ne nosil!“ pravi in jo položi na tla. „Ta je druga in tretja pride rada.“

„Oča, Jurij še ni mrtev,“ izpregovori Lenčika. „Oživel je zopet.“

„Kaj? kaj praviš?“ čudi se stari, Lenčika pa mu pove, kaj se je bilo zgodilo.

„Iz očij ti berem, da govoriš resnico,“ reče mož in hiti vesel v izbo, kjer je Jurij ležal brezzavesten. Komaj pa prestopi prag, zgrabi ga Premec za vrat in tišči nazaj. „Kdo si?“ vpraša z zamolklim glasom, da ne bi dramil Jurija, a tako srdito, da je Ožbetu kar zagrmelo po ušesih. Ves trd je bil od strahu, ko je pogledal v svetle oči Premčeve; usta je odpiral, a besede ni bilo slišati in topo je zrl v hudega dedca.

„Vrat ti zavijem, stara duša, kakor vrabcu,“ šepeče Premec.

„Zakaj? zakaj pa?“ ječi Ožbe. Zdaj pa stopi Miha v izbo in pomiri razburjenega očeta. Oba starca sta se smijala tej zmoti; kot zdravnik pa hiti Ožbe k postelji, odgrne odejo in pregleda in pretiplje Jurijevo rano.

„Dvoje reber je zlomljenih,“ pravi čez nekaj časa, „toda to ga je nemara rešilo smrti, ker svinec ni šel v prsi, kakor bi po videzu kdo sodil, ampak po strani doli za kožo. Toda krvi je menda veliko izgubil, krvi. In kako je potolčen po glavi ta revež! Nerodno je moral pasti in tla so tudi trda.“ Izpral mu je rano in izpulil kosce obleke, katere je bila kroglja v telo zanesla, potem ga je pa obvezal. Lenčiki in materi je pravil, kako naj ravnajo in kaj naj mu dajo jesti in piti, vmes pa še zmeraj Premca ocl strani gledal, kdaj mu bo iz nova skočil za vrat. Zopet je Jurij odprl oči in zagledavši Premca in Ožbeta nasmehnil se je. Premec ga je držal za roko in gledal v obraz skrbno, kakor mati bolnega otroka.

„Jurij!“ dejal je, „ali kaj čutiš, če ti roko stisnem? Tako-le.“

Jurij lahno prikima.

„In če te primem za nogo?“

Jurij potrdi zopet.

„E Jurij!“ pravi starec vesel, „midva bova še dolgo živela, primojdunaj!“

A zdaj je bilo treba kako napraviti, da bi ljudje ne zvedeli rešitve. „Rakev je tu,“ pravi Premec, „in napolnim jo lehko, s čimer si bodi, toda primerno težo bo morala imeti. Ampak vrag bi bil, če bi jo kdo še hotel odpreti! Dolinski konjedirec, ta bo morebiti še noter tiščal, primojdunaj!“

„Vi mislite zdravnika?“ pravi Miha. „Tega se pa le ne bojte! Ta kar ob kratkem vso reč dožene. Kadar je rakev pred cerkvijo,

pride nanjo trkat, če se mrlič oglasi, živ je; če ne, je pa mrtev, kakor postava veleva. Zato nič bati se!“

„Jaz bom pa rakev tudi zabil,“ pravi Ožbè, „da se nikomur ne bo ljubilo odpirati jo.“

Sklep je urno izveden. Prsti nanosijo v rakev, ob straneh jo obdado s platnom in drugo robo in nabijejo pokrov. Za pet rakev ni porabil Ožbe toliko žebljev, ko za to samo, tako je dejal.

Za rana pa so prišli fantje naprošeni, da bi nosili, in med njimi Štefan in čudili so se, da je rakev že zabita. Gospodinja jim je dala zajutrek in ko je bilo vse pripravljeno in je Šimon tudi došel, vzdignili so rakev in jo položili na seni in obrnili se proti dolu. Ožbè, gre zvonit in Premec s pogrebci, da bo držal nadzor, Miha pa je ostal pri Pečarjevih, da bo odslej služil mesto Jurija in temu stregel. Ker bi pa utegnilo dolgčas mu biti po Gorici, obljubil je oča prinesti mu harmoniko.

Lep pogreb je imel Jurij; od daleč so prišli ljudje zadnjo čast mu skazat in marsikaka solza se je prelila na poti proti pokopališču.

„Rožanec je Judež, on ga je izdal!“ pripovedoval je Premec na ves glas in hude besede so se slišale proti brezsrčnemu ovadniku.

Ko pa je končal župnik pogrebno opravilo in sedel k zajutreku, potrka nekdo na vrata. Na povabilo vstopi sključen možiček in poljubivši župniku roko položi debelo črno knjigo na mizo. „Te-le bukve sem Vam prinesel,“ pravi, „če Vam je kaj do njih.“

„Ah, Šimen!“ — kajti stari mlinar z Gorice je bil ta mož — „jedenkrat sem Vas bil vprašal po njih, pa ste se v tajbo izpustili,“ smeje se župnik. „Prav je, da mi jih izročite; saj vidite, da je vse to le vraža.“

„Menda bo že tako, kali,“ odgovori mož in se praska za ušesi. Veste, s pogrebom sem bil šel za tem Jurijem Primoževim, ki so ga ubili; pa sem rekel, naj pa še to-le vzamem s sabo. Mislil sem pa, da bo ta Jurij delj živel, delj!“

Šimen se poslovi, župnik pa spravi stare bukve svetega pisma, ki jih je bil spisal Jurij Dalmatin.

XXIII.

„Ti pa nisi tako brhek, kakor je bil Jurij“ prilizoval se je necega večera po teh dogodkih Štefan Mihi, ko sta v hiši pri peči sedela. „Rajnki Jurij ta je bil res korenjak, ti pa nisi videti.“

„Kaj jaz da ne?“ ponese se Miha. „V zobeh bi te jaz nesel, Štefan, dóli v Dolino, tam bi te pa pred cerkvijo na glavo postavil, ako bi imel vse zobe.“

„Veš, Miha, jaz se ti ne bom nič sladkal,“ pravi zopet óni, „pa v rokah se Jurija nisem nič bal, tebe se pa še precej menj bojim, da boš vedel.“ In meni nič tebi nič prime Štefan tovariša za rami in ga poskuša stresti.

„Štefan, te hruške ne boš stresel, prestara je,“ pravi Miha in iztegne svojo široko pest in prime Štefana za pas in ga vzdigne kvišku. Kakor motovilo so mahale Štefanove noge v zraku, oprostiti se pa ni mogel, in o, nesreča! pri tej priči vstopi Lenčika. Glasen smeh jo posili, ko zagleda to podobo. Štefan pa je bil hud, da je že zadosti šale, da naj ga izpusti Miha, in ko je bil na tleh, jel se je smijati.

„Vidiš, Lenčika,“ dejal je, „tako-le se nosiva po izbi. Miha, ti si pa tudi hud, čeravno se ti ne vidi. Marsikdo bi mislil, da nisi za nič, ker si tako rogovilast. Jurij je bil pa okrogel in lepo povit kakor jaz.“

„Oh, Štefan, prijatelj moj!“ prosil je Miha. „Nikar ne govori tako neumno, če ne, počim od smeha.“

„Jaz bi te vrgel na mestu,“ grozi Štefan, „pa se bojim, da kaj pobijeva.“

„Bodita rajša pri miru!“ opomina Lenčika.

„Oh, Lenčika,“ pravi Miha, „bodi brez skrbi! Ne bova se metala. Kadar bom na smrtni postelji, Štefan, pa pridi: pa če me boš premaknil z otepa in če te ne poravnam jaz po tleh s tem-le prstom, ki na zvončke pri orgljah pritiska, pa naj ostanem cele kvatre dèlj v vicah. Če bova pridna, bom pa potlej jedno zagodel.“

„Kaj bo pa Lenčika rekla, če boš muziko delal?“

„E, kaj poreče! Nič. Kajne, Lenčika, da bomo malo zagodli?“

„Toda le malo, Miha,“ pravi ona. „Ne spodobi se, da bi se veselili, ko imamo žalost v hiši.“

„Žalost ni nikoli dobra,“ modruje Miha. „Če je je prej konec, bolje je. Zato jaz muziko toliko cenim: ž njo se prežene žalost kakor molji s trepetinovem oljem.“

Miha se iztegne po harmoniko, ki je bila spravljena na polici, in jo začne navijati. Z glavo kima na obe strani in pogleda zdaj Lenčiko, ki se drži pol na smeh, pol na jok, zdaj Štefana, ki pritrkuje z nogo. A kmalu jim mati pokvari veselje in pograja Miho, da se preglasno raduje.

„Veš kaj, Miha,“ pravi Štefan in položi roko na harmoniko. „Jaz bi tudi rad znal tako-le gosti.“

„Ha, vrjamem, da,“ pravi Miha.

„I kje si se ti tako naučil?“

„Kje? Sam. Kje se pa nauči kos, da poje in oponaša druge ptiče? Tu poberem jedno pesem, tam jedno, poskusim jo, pa gre.“

„Kako bi se le jaz malo naučil?“

„Kako? Harmoniko si kupi na semenji dan! Kakor imaš harmoniko, pa si že pol godca. Vse drugo potem je igrača in kar samo pride.“

„Kako se prijemlje, to mi boš pa ti pokazal. Kaj ne?“

„I, kaj pa. Če me ne boš pretepaval, kakor se groziš.“

„Ti se kar norca delaš!“

„Jaz norca? To se vidi, da me ti ne poznaš. Ako bi se jaz hotel norca delati, prijel bi te za lase, pa stresel za ušesa. Toda jaz nočem. Kaj bi se iz ljudij norca delal, če treba ni. Zdaj-le, Štefan, te pa spremim domov, če te je volja, Bodeva pa zunaj zagodla, ker se tukaj ne spodobi. Pri vas doma bodo mislili, da peljem ženina.“ Pol s silo pol s prigovarjanjem spravil je Miha Štefana

domov; kajti on je gledal na to, da se nikoli ni predolgo mudil. Ko je pa oni odšel, zaprla je Lenčika hišna vrata, duri stranske izbice pa so se odprle in prilezel je ven Jurij, bled in slab, in se usedel k peči. Miha pa mu je porinil vrnivši se klópico pod noge, sedel k njemu in zabaval njega in mater in Lenčiko.

Hudo je bila poškodovala Jurija nesrečna kroglja, toda krepko in zdravo telo, zraven pa skrbna in ljubezniva postrežba, kakor bi boljše v očetovi hiši ne bil dobil, ohranila mu je življenje. Prvi čas je bil Miha njegova pesterna. prekladal ga je, hodil k Ožbetu, ki sam ni mogel vselej priti, po zdravila in po dobre svete, zraven pa je vestno opravljal svojo službo. Kako nedeljo je obiskal očeta, da mu pove, kako se bolniku godi: in ko je bil Jurij že prebil največjo nevarnost, hotel je iti povedat tudi roditeljem njegovim, a oča mu je prepovedal. „Bog ne zadeni!“ dejal je. „Potem bodo vsi gori tiščali in stari lisjak, tisti Rožanec, bo takoj zvedel in komedije so tu. Nič praviti! Naj le jokajo, da se ljudem utrdi misel, da je Jurij na onem svetu. Stara moli zanj in Primož daje vbogajme, to mu ne more škodovati.“

Tako ni po Dolini nikdo nič slutil o tej rešitvi. Teže pa je bilo Jurija Šimonovim, zlasti Štefanu skrivati. Gledati je bilo treba, da ga kdo nenadoma ne zasači, in če Štefan le predolgo ni mogel ločiti se od Lenčike, pomagal mu je Miha, ki je bil posebno spreten za to reč in ki je že vlačil ljudi iz hiše, ki so se trje držali. Dasiravno pa je bil Jurij rešen, misel na prihodnost je vender manjšala veselje. Kaj bo in kako bo, premišljevala je Lenčika in premišljeval je Jurij. Če ostane na gori, zopet pride v nevarnost: kako težka pa bi bila ločitev!

Miha, ki je kmalu spoznal razmerje med Jurijem in Lenčiko, odganjal je prijatelju otožne misli, kolikor je mogel. „Če te hoče dekle imeti,“ dejal je, „naj proda domačijo, pa naj v drugih krajih kaj kupi, kjer te ne bodo poznali.“

Ako pa mu to ni dopadlo, da bi zaradi njega kdo moral zapustiti rojstni kraj, svetoval mu je drugače. „Kar tukaj ostani!“ dejal mu je. „Noben človek te ne bo več iskal, in če te kdo vidi, še verjel ne bo, da si ti. Samo deklino pusti, pa fantuj! Kaj se pa jaz menim. Ali se mi slabo godi? Kupi si kake citre, in kadar ti bo dolg čas pobrenkaj, pa boš zopet dobre volje!“

In Jurij bi bil tudi voljen to storiti in še dalje služiti pri Pečarjevih, a če mu je prišlo časi na misel, da bo Lenčiko kdo drugi dobil, pobegnil bi bil v daleč proč v tuje kraje.

Tudi Ožbè si je ubijal svojo staro glavo, kako bi se to naredilo, a nobena umna misel mu ni razsvetila možjanov. Lenčiki pa je mati zelo zelo prigovarjala, naj vzame Štefana, kazoč jej, kako brezumno je misliti na Jurija. Deklica pa je prosila, naj je nikar ne silik možitvi, ker je tako zadovoljena s svojim stanom. Štefanovo snubljenje se je bilo tudi nekoliko ohladilo. Kar prej ni hotel verjeti, to je zdaj spoznal, da ima Lenčika Jurija rada, in to se mu je menda za malo zdelo: potem se ga je pa tudi polotil, ko je bil tekmeca rešen, čut varnosti in mislil si je pač jedenkrat bode dekle tako njegovo, kaj bi se še posebno trudil! In v tem, ko drugi niso bili nič prave volje, predstavljal je on z Miho veselo stran strmopeškega življenja. In če so drugi dejali, da je Miha pust in oduren, kakor hrastova skorja, zagovarjal ga je Štefan, da je dosti bolj zabaven in zgovoren ranjki Jurij, in da zna gosti, kakor kdor si bodi. Štefanovo mehko srce, ki ne more živeti brez zaslombe, navezalo se je popolnoma na Miho, tako da je ta Lenčiki časi rekel: „Ti si neumna, ker ne vzameš Štefana; ž njim lehko storiš, kar hočeš.“

A dekle ni hotelo nič slišati o tem in na cvetno nedeljo je bilo, ko se je bila zopet jedenkrat sprla s Štefanom. V Dolini je bil pri maši ž njo in z materjo, nazaj ji pa ni hotel spremiti, ampak pit je šel k fantinom. A tudi tukaj se je kmalu sprl. Od vina razgret začel jim je zabavljati in jih klicati na korajžo toliko časa, da so ga porinili pod klop. A ker se jim je otročje zdelo tepsti se ž njim, posade ga zopet ne klop.

„Ti moraš biti naš fant, Štefan,“ potrka mu jeden na ramo. „Ti imaš srce, da si hud, pa roko, da udariš. Fantje, vzemimo ga méd-se!“

„Toda krstiti ga moramo, preden mu damo pravico hoditi okrog naših deklet,“ meni drugi. „He, Štefan, čez naša dekleta jih ni. Saj jih vidiš v cerkvi. Rudeča pa bela so, očij pa črnih kakor muren.“

„Zala dekleta, Bog jih živi!“ pravi Štefan in pije pogumno. „Pa tudi vas, fantje, če me vzamete za svojega!“

„Halo!“ vpijejo fantini in ga objemajo. „Zdaj pa pet bokalov vina na mizo!“ ukazuje poglavar. „Na sredo jednega in na vsak ogel jednega. Danes plačuje Štefan.“

Pili so in pili, da je postala težka Štefanova glava; in da se ni bal, kaj bodo doma rekli, ostal bi bil še v veseli družbi. Tako pa se je odpravil proti večeru in fantje so ga spremili do konca vasi, on pa je ukal in dalje omahoval.

Šimonovi pa so bili v veliki skrbi zaradi njega in Anica je prišla vprašat na Strmo peč, če je gori; in ko ga le ni bilo, prišel je oča sam.

„O, ti nadloga, ti!“ vzdihuje. „Kaj praviš, mati, kje je, da ga ni toliko časa domov?“

„V krčmi se je zapoznil,“ pravi ona. „Tako dolgo pa res izostaje.“

„Oh, ti otrok, ti! Kake skrbi mi napravlja! Saj mu ga privoščim poliček časi, kaj pa to! To me ne bo spravilo na beraško palico. Ampak do mraka naj bi prišel domov!“

„Posedite malo!“ pravi Lenčika, „morebiti pride kmalu.“

„Tako ti misliš? Da pride? Oh, da bi bilo le res!“

„Nič se ne bojte, oča!“ tolaži Miha. „Štefanu se dobro godi. Nemara je že pijan ali pa se celo pretepa v Dolini.“

„O jej, jej, Miha! Torej ti misliš, da se pretepa? Oh, Bog nas varuj! Pa je že tak kakor ogenj. Kar trgal bi se, pa zabavljal ta otrok.“

A Štefana le ni in ni.

„Miha!“ pravi Šimon čez nekaj časa, „polič vina ti plačam kadar hočeš in kjer hočeš; pojdi z mano, da greva po Štefana.“

„Pozno je že, oča, pozno! Pa tema, o jej! Pa mraz!“

„Jaz sem star človek,“ prosi Šimon „ in raje me zebe kakor tebe, ki si mlad; pa vender mi ni mraz, če grem po Štefana. Pojdi še ti!“

„Kar pojdi, Miha,“ pravi še mati in fant skoči po konci.

„Dva polička ga bova, oča,“ pravi in prižgavši svetilno napoti se ž njim proti Dolini.

Pri Pečarji pa jih niso več dočakali, kajti pod goro še le tam, kjer se strmec prične in steza v goro zavije, našla sta Štefana, ki je ležal na mrzli zemlji in spal. Mnogo mnogo truda je stalo, predno sta ga spravila domov, kajti ne le, da ni mogel od slabosti hoditi, ampak še upiral se jima je in tiščal v Dolino nazaj, kajti on ni več hribovec, on je Dolinec in pojde s fanti na vas. Ko se je pa po poti malo iztreznil, hotel se je metati z Miho.

„Ha, ha, Miha!“ vpil je kakor čednik in jezik se mu je opletal. „Ali te, ali te sunem? Kaj pa se bojim! ha, ha, jaz hud, ha, kakor zlodej, kakor, ha, kakor dva, ha, zlodeja!“

„Oh, Štefan, križ božji! Kakšen si pa?“ vzkliknila je sestra, ko sta ga oča in Miha privedla domov.

„Ha ha, Anica!“ jecljá on. „Kakšen? ha! Kakšna si pa ti, ha!“

V posteljo so ga položili in kakor so ga položili, tako je obležal in zaspal. In spal je dolgo, skoro do poludne druzega dne. Ko pa se je vzbudil, vse ga je bolelo in ni mogel vstati. Glava je bila neznano težka in občutna, hudo je kašljal in kadar je zasopel, čutil je bolečine v prsih. Jako se je bil prehladil prejšnji dan, ko je spal pod milim nebom.

„Jutri bom pa zdrav,“ tolažil se je. „V nedeljo gremo pa zopet v Dolino. Toda nič bati se, oča! Ne bom ostal tako dolgo doli. Prvič sem moral malo bolj postaviti se, ker so me fantje krstili in za svojega vzeli. To seveda ni zastonj, ampak zdaj grem lehko v njih druščino, kadar hočem. Pošteni fantje so in denarja imajo kakor slame.“

Drugo jutro pa Štefan še ni mogel vstati in tretje še tudi ne. Miha ga je hodil gledat in mu vzbudil željo tako po harmoniki, da je po vsej sili hotel, naj gre kdo nalašč jo kupit. „Tak lep čas imam v postelji,“ dajal je, „koliko bi se naučil! Kaj, Miha? Saj si rekel, da je lehko!“

„Kakor pero,“ pravi Miha. „Kupiti je najteže, naučil se boš pa prec.“

„Oh, oča, od sv. Andreja gre večkrat kdo v Ljubljano: naročite vender komu!“

„Če bi je ne potrl,“ meni Miha, „posodil bi ti jaz svojo: pa se bojim.“

„Oh, kar prinesi mi jo! Nič jej ne bom storil.“

Miha mu ustreže; a ni mu hotela tako piskati kakor Mihi in to mu ni bilo prav.

„A če bom vedno v postelji, zbolim še zares,“ dejal je četrti dan in zapustil izbo, dasiravno je bil sila slab. Neprijeten dan je bil in mrzel veter je vlekel, a vkljub vsemu odsvetávanju koračil je Štefan in opotekal se proti Pečarjevi hiši. Leža sama na sebi ga je bila oslabila in plučna bolezen se je bila shijšala. Ves onemogel je bil prilezel na Strmo peč, kjer so se ga kar ustrašili. Ko pa je nekoliko

počil, poslovil se je zopet z otožnim smehom in odšel, opiraje se na Miho in domov prišedši ulegel se je zopet.

Po Ožbeta so poslali in on mu je dajal zdravil in mazil, „le za tolažbo, pomagalo ne bode,“ pravil je drugim.

Skrbno mu je stregla sestra; Lenčika pa je prišla večkrat vprašat, kako mu je, in kadar nje ni bilo, prišel je Miha in mu malo zagodel, kajti sam je bil tako ob moč, da je komaj držal harmoniko.

„Lenčika!“ dejal je časi, ko ga je obiskala, „saj meni ni tako hudo. Nič me ne boli nikjer; samo slab sem, ker vedno doma tičim v postelji. Pa dokler so večeri še hladni, naj bo le še tako; kadar bo pa gorkejši veter potegnil, pridem pa v vas. Le verjemi mi; najhujše bolečine trpim zato, ker mi ne privoščijo tobaka.“

„Le vzdrži se ga, Štefan,“ dejala je Lenčika, „potlej ga boš pa toliko več.“

„Vsak dan po dve pipici bi mi nič ne škodil. Toda če nočejo dati, naj ga pa imajo. Saj jim bom kmalu ušel. Škoda je, da ne morem v Dolino iti. Ali veš, Lenčika, da me fantini doli pričakujejo? Pobratil sem se bil z njimi, pa krstili so me. Krepki fantje pa so, to se mora reči, in veseli so v druščini. Pogovorili smo se bili, da gremo vsi vkup v drugo vas, da se malo polásamo. Pa zdaj že ni nič.“

„Oh, Štefan, ali ti tako dovpade rovanje?“

„Ti tega ne razumeš, Lenčika; toda fant mora imeti srce, če hoče biti kaj prida. Jaz moram pa porabiti svoj čas. Bog vé, kako kmalu bo fantovanja konec! Kaj, Lenčika? Kadar bo žito spravljeno, pa pojdeva k fajmoštru, jeli?“

„Oh, le glej, da se ozdraviš!“ dejala je Lenčika. Štefanu pa je prihajalo vedno huje in huje.

„Zdaj sem pa že čisto zdrav in dober,“ dejal je necega dne Ožbetu, ki je prišel k njemu. „Tako lehko mi je v prsih, kakor že zdavna ne.“ V postelji se je vzklonil in padel zopet nazaj.

Ko pa je Ožbè v veži mater srečal, rekel je: „Ti, mati, pošlji po gospoda, pošlji!“

„Kaj, tako hudo je že?“ začudila se je ona.

„Varna pot je zmerom boljša.“

„Če se le ne bo preveč prestrašil.“

„Kaj se hoče? Jaz ne dam za njegovo življenje ne piškavega oreha.“

Mater pa so oblile solze in s predpasnikom si je zakrila obraz.

„Zgode se lehko,“ pravi Ožbè, „da se na bolje obrne, toda jaz svetujem kakor vem in znam.“

„Počakajmo še jedno noč. Da bi vender Bog dal, da bi prebolel.“

„Da bi Boga dal! Jutri pridem za rana pogledat.“

Druzega dne na vse zgodaj korakal je zopet Ožbé še vedno v kožuhu proti Šimonovini. Onstran Strme peči sreča starega Šimona, ki gre ves zamišljen svoj pot.

„Šimon, kam pa tko zgodaj?“ nagovori ga.

„Ah, Ožbè, ali si ti?“ odgovori oni. „Veš kaj, Ožbè? Ni te treba več pri našem Štefanu. Bog mu bodi milostliv!“ vzdihne mož in si obriše z dlanjo oči. „Včeraj ti nismo verjeli, da je taka sila, včeraj. Božja volja je tako. Štefana pa ne bo več nazaj.“

„Torej je res umrl?“

„Ravno pred jedno uro. Zdaj grem pa gori Pečarki povedat in morebiti dobim Miho, da pojde mesto mene naznanit k sv. Andreju.“

„Počakaj, ti Šimon! Pojva še nazaj, da ga ogledava, Štefana. Morebiti pa še ni popolnoma mrtev.“

„O mrtev, mrtev!“ tarna mož in Ožbè ga pelje nazaj proti hiši, iz katere se je slišal glasen jok.

„Oh, Ožbè, Ožbè,“ prijoka mati, ko vstopita. „Zakaj te nisem ubogala! Revež bi bil vsaj previden umrl!“

„Le potolaži se!“ dejal je Ožbè in ogledoval mrliča. „Štefan ni bil hudoben človek: grešniki smo pa vsi, in če se nas Bog ne usmili, reveži smo na tem in na onem svetu!“

„Oh, ubožec,“ vzdihuje mati, „kako na jedenkrat ga je vzelo!“

„Mati,“ rekel je še danes zjutraj, „zdaj-le se pa napravim, da grem k Lenčiki. Harmoniko mi dajte sem! Kako se bo zavzela, kadar pridem gori!“ „Jaz grem po orglje, ta čas je pa umrl, oh, oh!“

„Tako je, tako, Šimon,“ pravi Ožbè in sede k njemu. „Smrt letos ne kosi otave, le mlado seno. Ti pa tako misli, mati, da je božja volja zmerom dobrotna. Bog nam časi doma kolo stare, da se med potom ne prebrnemo. Mi smo pa hudi, ker nič ne vemo — Koliko je tega, Šimon, ko smo Matijo pokopali? Potlej je pa prišla vrsta na Jurija in zdaj na Štefana, in kmalu pojdemo vsi, drug za drugim. Ali se spomniš Jurija? Kakšen je bil! Lep, velik, močan in kako moder! Milo se mi stori, kadar nanj mislim. Ali ga nismo vsi radi imeli kakor Štefana tukaj? Ali ni bil vsakemu všeč, Šimon?“

„O dober fant je bil, dober, in toča je letos pri nas vzpomladi bila.“

„Ali bi ne bila mogla oba živeti tukaj gori? Lepo in pošteno živeti kot fanta ali pa tudi kot moža, nam vsem v veselje in podporo?“

„Ožbè, ti misliš kakor jaz. Tako sem tudi jaz dejal. Mi se staramo, rekel sem, in ne bomo več dolgo živeli, naj mladina stopi na naše mesto. Pa sem mislil, da bo lepo on gospodaril gori in nam starim stregel. Saj veš, Ožbè, kako dober fant je bil!“

„Oh, dober in mehkega srca,“ pravi Ožbè.

„Mehkega srca je bil pa starše je rad ubogal, in ni se ulačil okrog kakor nekateri in rad je delal. Če je katerikart kaj pil, Bog ve, da ni bilo greha zraven in da nam ni nič zapravil. Pa reci, če ne bi bil mogel gori gospodariti, kakor kdor si bodi!“

„Nič slabše ne kakor ranjki Matija, Bog mu daj dobro!“

„Tako je, Ožbè. Matija je bil pač dober gospodar in Štefan bi bil tudi. Zdaj nam ga je pa Bog vzel.“

„Kakor Jurija,“ pravi Ožbè.

„Kakor Jurija, ki je bil pošten in moder fant. Štefan pojde gori k Pečarju, dejal sem; na to-le kmetijo, ki ne bom rekel, da je kaj posebnega, ampak delovno družino lahko preredi, na to naj se pa dekle omoži. Pa naj vzame pridnega moža, ki ni razvajen, če prav ne prinese veliko k hiši. In, glej, Jurija sva imela v mislih z ženo in dekletu bi bil tudi všeč. Pa ga nam je Bog vzel, nam starim ljudem, da smo kar sami ostali. Naj bode, kakor je božja volja! Dolg čas mi pa bo, ko ne bom več videl svojega fanta. Naj bi bil vsaj jeden ostal!“

„Ko bi vsaj imeli Jurija,“ pravi Ožbè, „če bi živel! Ali ni tako, Šimon?“

„Res bi ga imeli.“

„Ali bi se bil ti branil vzeti Jurija pod svojo streho za svojega?“

„Naj bi bil le besedo rekel, nič ne bi bil premišljal.“

„Ali si pa zdaj izpremenil svoje misli: zdaj, ko so ga ustrelili kakor hudodelca?“

„V mojih očeh ni zavoljo tega nič slabši.“

„To je moška beseda, Šimon. Bog mi greh odpusti, če to morebiti ni prav, ali jaz sem ga po tisti nesreči še rajši imel. In kaj bi ti rekel, če bi ti dejal, da Jurij še živi?“

Šimon je debelo gledal Ožbeta in ozrl se potem na ženo, in pomenljivo sta se spogledala. Ožbè pa je zapazil te poglede.

„Misliš, da se mi meša? Stara je Ožbetova glava, a zmešana ni.“ Pove jima, kaj se je zgodilo z Jurijem in zavzela sta se in čudila.

„Kaj praviš ti, Šimon, ki si pameten mož, k temu?“

„Bog bodi zahvaljen, da se je tako srečno izšlo. Kaj bi mogel drucega reči?“

„Ti privoščiš Juriju srečo, kaj?“

„Iz vsega srca.“

„Glej, Šimon, Jurij je pa pri vsem tem še vedno siromak. Če se le pokaže kam, dobé ga v pest in drugič se mu ne bo tako dobro godilo. V tuje kraje mora bežati in še tam ne bo varen.“

„Hudo je, hudo. Vsak človek ima svoj križ, jeden večji, drugi manjši.“

„In ti ne bi hotel Juriju pomoči? Tudi ne, če bi ti bilo lehko?“

„Jaz? Če morem jaz kaj storiti zanj, rad storim. Toda kako bi mogel, pa ne vem.“

„Poglej, Šimon, Štefan ti je umrl. Škoda zanj! Ali že kdo ve, da je umrl?“

„Ti veš, Ožbè, drugi pa nobeden.“

„Kaj, ko bi ti vzel mesto njega Jurija v hišo kot svojega otroka?“

„Kaj ti pride vender na misel!“

„To ni nič tacega! Tako pomoreš Juriju in on ti bode hvaležen. In kacega delavca doboš!“

„A kaj bodo rekli ljudje, ki so poznali Štefana?“

„Ej, tako hudo tudi ni bil znan! In če ga delj časa ne bo med ljudi, zgrešili ga bodo in kmalu se bodo navadili Jurija. Boš videl.“

„Kaj pa praviš ti?“ obrne se Šimon na svojo ženo.

„Ne vem, kaj bi dejala. Rajši bi imela Jurija za zeta ko za sina.“

„To pa ne gre tako, mati,“ pravi Ožbè. „Pod svojim imenom se Jurij še pokazati nikamor ne sme, nikar pa da bi se ženil. Šimon mu pa lehko da drugo ime, brez svoje izgube.“

„Ali kaj!“ premišljuje Šimon. „Če ga res vzamem, moram mu potem doto šteti, doto; Anica je pa zdaj moje edino dete.“

„Misliš, Šimon, da bi Jurij tebe za kaj terjal in od tebe kaj vzel? Niti koščeka kruha, če si ga ne bo prislužil. Ubogaj me, dobro bode in spočil se boš na stare dni.“

„Ha, če bi človek vedel, kaj bi bilo prav, Ožbè! Če bi vedel vse naprej! Veš kaj? Počakajmo še malo, da premislim vso reč in preudarim.“

„Potlej bo prepozno. Kakor hitro kdo zvé, da je Štefan umrl, vse bo zastonj. Ti boš brez sina in Jurija boš pognal po svetu.“

Toda Šimon se ni mogel tako hitro sprijazniti z Ožbetovo mislijo.

„Kaj meniš ti?“ zopet je vprašal ženo.

„Stori, kakor se tebi prav zdi,“ tarnala je ona in zopet je preizkusil Ožbé vso svojo zgovornost, da bi jo ja pregovoril. A ni se dalo in ni se dalo, in že se je hotel ločiti, kar stopi Anica, ki je ves čas pri bratovi postelji slonela, pred svojega očeta: oklene se ga in prosi jokaje, naj vzame Jurija za njenega brata.

„Naj pa bo v božjem imenu!“ reče Šimon. „Na tvojo besedo, Anica, naj pride Jurij!“

„Bog vam povrni stoterno!“ pravi Ožbè in hiti z lehkim srcem proti Strmi peči povedat to novico. Anica pa se je zaprla v svojo izbico in pokleknila pred podobo križanega Odrešenika in jokala in molila dolgo dolgo časa, da jo je spanec premagal, kajti prebedela je vso noč pri bolnem bratu in natura je terjala svoj davek. Spanje pa je vlilo mir v njeno ubogo srce.

Kdor bi bil pa po noči tistega dne hodil po gori sv. Florijana, srečal bi bil prevod, katerega bi se bil prestrašil. Rakev so bili nesli trije možje proti cerkvi, jeden spredaj in dva zadaj, za njimi pa sta šli dve ženski. Tiho je šel sprevod skoz temno noč. Ko so pa prišli po dolgi, počasni hoji do cerkve sv. Florijana, nesli so rakev v ograjeni prostor, ki obdaje cerkev in je nemara katerikrat služil za pokopališče. Tam jih je čakal Ožbè in na njegovo povelje so postavili rakev na tla. Grob je bil izkopan in vanj so položili telo umršega Štefana in jamo zopet zagrebli in zasuli. Gomile pa niso vzdignili, da ne bi se kraj ločil od druge zemlje. Potem so molili nad grobom za dušo rajncega in vrnili se zopet, od koder so prišli. Tako je bil pokopan Štefan na gori sv. Florijana. Ko so pa prišli do Strme peči, poslovil se je Jurij od Lenčike in njene matere, od Mihe in tudi od Sultana ter šel z novimi roditelji na novi dom. Vso pot ni nihče izpregovoril besede. Ko so pa prišli domov in naredili luč in se pogledali, vsem se je storilo inako. Mati in Anica sta jokali na glas, Šimon pa je podal Juriju roko.

„Bog daj srečo!“ dejal je, več pa tudi ni mogel govoriti.

Spravili so se spat. V izbi je ležal Jurij, a spati ni mogel in slišal je vzdihovanje starega Šimona, ki se je obračal na svoji postelji in spominjal se svojega Štefana.

XXIV.

Dalje časa je še hodil Jurij slaboten od jedne hiše do druge kakor senca in težko delo mu ni še šlo izpod rok. Ko je pa pihal gorak veter in solnce jelo žito zoriti, vračal se je tudi na njegova lica po malem svetli žar zdrave mladosti in z zdravjem vračala se je dobra volja in delavnost. Rad je prevzel svojim novim roditeljem vsa dela zunaj hiše in lehko sta z Miho opravila, kar je bilo treba na polji, kajti pomagala, sta drug drugemu in kar jo bil Miha še močnejši, bil je Jurij spretnejši. Stari ljudje ljubijo mir in ne prenarejajo radi, kar je storjenega, in Šimonova poslopja so se bila v poslednjih časih zelo zanemarila. Umna roka Jurijeva pa se je kmalu povsod poznala. Tu je bilo treba vrata popraviti, ki so se le na pol zapirala, tam je vpila miza z bolno nogo na pomoč, v omarah so se bili trhli predali sesuli in stopnice pod streho so bile že tudi porušene. Jurij je vse popravil. Po vrtu je izkopal suho drevje in na njegovo mesto posadil mladovje in cepiče mu je dajal Pečarjev vrt. Da Šimonovi niso mogli dolgo pozabiti svojega sina, bilo je naravno, a nikdar se niso pritožili čez Jurija in nobene žale besede ni slišal iz njih ust, le vedno so ga opominali, naj se nikar ne pretegne z delom. Kakor sestra z bratom občevala je ž njim Anica in čestokrat je prišla v vas Lenčika, da jo je potem spremil Jurij domov. In dolga je bila vselej ta pot. Ob nedeljah pa je peljal Jurij Anico k Pečarjevim in sedeli so pred hišo, če je bilo lepo vreme, in menili se o tem in onem in Ožbè jim je pravil vse, kar je doživel in še mnogo več. Če ni bilo drugače, pa je tudi Miha nagnal svojo muziko.

„Človek vse okorne prste dobi,“ dejal je ta necega nedeljskega popoludne, ko je mislil, da je pogovora že dosti za ta dan. „Kar otrpnejo mu, če jih ne vadi sem ter tja.“

„Ti greš zopet po harmoniko?“ vpraša Jurij.

„I, kaj pa!“

„Oh, pusti jo! Rajši se še kaj pomenimo!“

„Jaz sem že vse povedal, kar vem. Vi lehko govorite, jaz moram pa malo poigrati.“

„Miha se boji,“ pravi Lenčika smeje se, „da ne bi tu v hribih čisto zdivjal. Anica, ti ga moraš malo razvedriti.“

„O mene nič ne posluša,“ odgovori deklica.

„To je pa res,“ pristavi Miha. „Anica mi sicer dopade —“

„Ti pa meni nič,“ zavrne ga deklica. „Vedno se režiš kakor razsušeno korito.“

„Zato grem pa tudi po orgeljce. Saj veš, Jurij, ali Štefan, kako sem časi naredil, kadar dekleta niso zame marale, kar se je seveda malokaterikrat primerilo! Orgije sem vzel v roke in kar v procesiji so šle za mano.“

Miha gre po harmoniko. Ko pa pride na ogel hiše, ustavi se, dene dlan nad oči in zre proti Dolini.

„Lenčika, pojdi sem pogledat,“ zakliče, „kaj se tako sveti tu doli! Ali je mesec pot izgrešil, da danes tukaj vzhaja ali kako?“

„Mesec vzhaja!“ smeje se Lenčika in stopi tja. „Ali se ti sanja, Miha? Zdaj imamo mlaj. To je ogenj!“

Na ta vzklik prihiti vsa družba gledat, kako se je zarilo obzorje za Dolino. Gori! slišalo se je iz več ust in v tem trenutji izgine vsak dvom, kajti visoko po nebu vzpne se mogočen plamen in rudeče siv oblak obda svetlo jedro.

„Ubogi ljudje!“ vzdihnila je Anica, Miha pa je upiral svoje oči v veličastni, ta prizor in majal z glavo.

„Štefan!“ dejal je, „poglej dobro, kje bi utegnilo to biti!“

„Daleč ni ta ogenj,“ meni Jurij.

„Na Gorici je,“ reče Miha zamolklo. „Na Gorici gori, nikjer drugje. Dolina leži niže kakor požarišče in najbolj razvidim iz te črne lise v ognji. To je šop Rožančevih smrek, ki nam po clnevi branijo, da ne vidimo naše vasi. Jaz tečem doli.“

„Ali si nor?“ zadržuje ga Jurij. „Kaj pa hočeš doli? Ali boš gasil, ko bo že vse pogorelo?“

„Kaj pa naša hiša!“

„Vaša hiša? Vaša hiša ne bo nikdar tako gorela. Tu gori slama pa les, in v dveh urah je vse končano. Kar gori, tega ne otmeš, za druga poslopja pa ni nevarnosti, ker stoje narazen in je drevje vmes. Vetra pa tudi ni.“

„Res je,“ pravi Miha. „S takim plamenom naša hiša ne bi gorela. Pri Rožanci bo.“

Dan pozneje prišel je že Ožbe povedat, da je vse pohištvo Rožančevo na Gorici pogorelo: hlevi, podi in hiša, in da sumijo, da bi bilo zažgano.

„Temu vragu naj pa le zgori!“ rekel je Miha v svoji krščanski ljubezni.

„Miha, Miha, kako pa vender govoriš!“ posvari ga Pečarka.

„Mati, ali ni ta hudoba našega Jurija izdal?“

„Če se je pregrešil, Bog ga bo kaznoval; mi pa ne smemo nikomur nesreče želeti.“

„Zakaj pa gada ubijem, kadar se na solnci greje?“

„Človek je pa človek.“

Mihi pa ni šlo v glavo, kako da bi to ne bilo prav, jednako z jednakim plačevati. „Stari ljudje so vsi otročji,“ mrmral je med zobmi in šel na svoje delo.

Prihodnjo nedeljo pa je šel v Dolino in Primoževi so mu povedali, da so očeta zopet vtaknili v zapor, ker nanj leti sumnja, da bi bil zažgal, kajti prepirala sta se večkrat z Rožancem in ljudje so baje slišali, ko se je Premec rotil, da mu bo kaj naredil. Pravili so tudi, da mu menda trdo gre pred sodnijo, ker ne more izpričati, kje bi bil takrat, ko je nastal ogenj, Mihov brat France je bil zelo žalosten, da je oča na tako slabem glasu in da je tolikrat zaprt, Miha pa se ni menil dosti.

„Če sede jeden mesec več ali menj,“ dejal je, „to je pač vse jedno. Oča se bodo že izvili kako, Rožancu se pa čisto prav godi.“ Tako je mislil Miha in ž njim veliko drugih, ki so v tej nesreči le videli kazen za izdajstvo. Stari lisjak Premec pa se je kmalu izkopal. Štirinajst dnij so ga držali v preiskovalnem zaporu, a ker mu nihče ni mogel naravnost dokazati zlodejstva, morali so ga izpustiti.

Čas, ta slavnoznani zdravnik srčnih boleznij, pokazal je bil tudi pri Šimenovih in Pečarjevih svojo umetnost. Posušil je solze in odvzel grenkobo spominu na ranjke svojce. In ko sta nekega dne pozno

jeseni Šimon in Jurij praznično oblečena stopila v Pečarjevo hišo vedela je mati takoj, kaj to pomeni. Zadovoljno smehljaje se pogrnila je žena mizo z belim prtom, Lenčika pa je nosila na mizo jedi in pijače in časi malo poslušala za vrati, kako je Simon počasi in po ovinkih napeljeval govor na pravo pot. O vremenu je govoril stari mož in kruha prigrizaval, letino je hvalil in mater pit klical, zraven pa jo uljudno vprašal, koliko je že stara. Potem je povedal, da tudi on ni več mlad in da bo treba krepkejših rok pri kmetiji. „Zdaj bo,“ mislila je Lenčika in vlekla na uho, kar priropoče v vežo Miha.

„Lenčika, ali poslušaš?“ zavpije in jo obdrži, ko hoče steči, dokler ne pride Jurij in je ne odpelje v izbo.

Drugi teden sta šla k izpraševanju: Lenčika z materjo v Dolino, Jurij pa k sv. Andreju.

„Gospod župnik, oženiti se mislim,“ dejal je Jurij duhovnemu gospodu.

„To je prav,“ smijal se je župnik, ki ga je po obrazu poznal.

„Nekaj časa sibil bolen, Štefan, kaj ne?“

„Bil sem, zdaj sem pa zopet zdrav, hvala Bogu!“ rekel je Jurij in lehko sta se pogovorila.

Tisto nedeljo pa, ko sta bila v obeh cerkvah v tretje oklicana Šimonov Štefan in Pečarjeva Lenčika, prišel je po poludne stari Premec k Primoževim, kamor ga že dolgo ni bilo. Sključena je sedela mati na klopi z brojenicami v roci.

„He! mati, stara mati!“ zavpije Premec. „Ali še kaj slišiš? Primojdunaj!“

„Kaj pa hočeš, Premec?“ vpraša ga.

„Vprašati te hočem, če še jokaš za sinom, za Jurijem.“

„Oh, pusti me, Premec, pusti!“ prosi žena.

„Nikar se ne boj! Jaz sem dober človek in imam tako mazilo, da te po ušesu pomažem in solze se bodo ustavile kakor Šimnov malin med pasjimi dnevi.“

Premec se skloni in šepeče starki na uho nekaj tacega, da je takoj skočila po konci in srpo ga gledala.

„Ali se norčuješ z mano?“ vpraša naposled.

„Primojdunaj,“ pravi oni, „če se hočem norčevati, ne bom hodil k tebi. Ta reč je pa, kakor sem rekel.“

Ko je prišla v izbo Franica z detetom na roci, povedal je tudi njej to skrivnost in kmalu so jo vedeli vsi domači. Premec pa jim

je zabičeval, da Bog ne zadeni komu kaj povedati; on je prišel povabit jih na tihem na ženitovanje, toda Bog varuj, da bi roditelji šli. Od začetka starcu niso hoteli verjeti popolnoma; ko pa je France, kateremu je bil Miha vse povedal, to vest potrdil, bilo je veliko veselje v hiši. Franici pa se je za malo zdelo, da je še le zdaj to zvedela.

„Le čakaj, France!“ dejala je, „zakaj mi nisi povedal! Jaz pa proti tebi nimam nobenih skrivnostij.“

„Jaz sem se bal,“ opravičuje se mož, „da se ne bi ti zagovorila.“

„Kaj ne, ker sem taka klepetulja?“

„Tega ne bom dejal.“

„Nič! Le reci, France!“ hrabri ga Premec.

„Ne! Ne morem trditi.“

„Ker si pod žensko oblastjo. Kdor pravi, primojdunaj, da je še katerikrat kaka ženska kaj zamolčala, tega imajo ženske pod oblastjo.“

„Očetu sem moral besedo dati, da nikomur ne povem, Franica.“

Ko pa je solnce zatonilo, korakal je Premec s sinom Francetom in snaho proti gori sv. Florijana. Prisrčen je bil pozdrav med bratom in sestro: roki se nista mogli izpustiti, oči ne nagledati in vprašanj in pripovedovanja ni bilo ne konca ne kraja. Lenčiki in Anici je bila Franica kmalu velika prijateljica in prav dopadlo jej je na gori, da bi le tako daleč in tako visoko ne bilo. Ko so pa že drugi odšli spat, pripravljala je še ona s Pečarjevo in Šimonovo materjo, kar je bilo za praznični dan treba. Drugo jutro zgodaj pa so se zbrali svatje pri Šimonu na zajutrek, ko so prišli po ženina, in ž njim vred so šli po nevesto, katero sta Anica in Jurijeva sestra venčali in potem so se napotili k sv. Andreju. Ožbe je ponosno koračil s Šimonovko, njegova lepša polovica pa, kakor ženo Meto iz prirojene uljudnosti imenujemo, s starim Premcem; za njimi so se pa zvrstili drugi. Franica in Pečarka pa sta ostali doma in Miha je opravljal svoje delo in žvižgal okrog hiše.

Na tihem se je zvršila poroka pri sv. Andreji. Nič se niso mudili v vasi in nobene popotne ni bilo. Ženske, ki so stale na hišnih pragih, dejale so: „Ženin je čeden, nevesta pa nič.“ Fantje pa so menili, da je nevesta brhka, ženin pa pust. Kar je bilo pa bolj moških, tem se ni zdelo vredno gledati. „Hribovska ženitev, brez popotne, brez muzike!“ dejali so in obrnili se proč.

Veselje pa za tega delj nič manjše ni bilo v mali družbi. Miha je skakal od radosti, da zopet jedenkrat v delovnik gode in komaj so ga ustavljali v njegovem delovanji. Ožbe je plesal na stare dni, kajti zastonj je bil poskušal prevpiti sivega Premca. Nevesta pa se je jokala in smijala in objemala mater in svakinjo in Anico. Le-ta pa se je bridko nasmehnila in med splošnim veseljem ostala je sama otožna. In ko je videla družbo v živem razgovoru, zapustila je izbo in šla hladit si vročo glavo v večernem zraku in težek vzdihljaj je odnesla hladna sapa. —

Pozno drugi dan so se razhajali svatje. Franica je hitela s svojim možem domov, da brž prinese roditeljem, ki so težko čakali, sporočil o Juriji. Premec pa še ni hotel iti. „Ker sem že gori,“ dejal je, „hočem vse to skalovje pregledati.“ Če bi ga ne bil Ožbe povabil na domačo pijačo, prišel bi bil sam. Ožbetova žena pa se ga ni mogla naslušati in dejala je, da tako smešnega in kratkočasnega moža še ni videla.

Odsihmal je gospodaril Jurij na Strmi peči, Lenčika in mati njena sta mu pa gospodinjili. Ko pa Šimon več ni mogel opravljati težkih del, dal je posestvo v najem Juriju, kateremu je bil Miha trdna podpora, kajti zastonj je temu oča prigovarjal, naj pride zopet v Dolino s svojo harmoniko, drugače se bo skisal v hribih, da ne bo za nobeno rabo več. „Še oženil se mi boš na vse zadnje, če ostaneš tu,“ dejal mu je, a sam se je starec vračal in tarnal, da je izgubil Franceta, Jurija in da se mu bo gotovo tudi Miha izneveril.

XXV.

Dve leti sta pretekli v mirni zadovoljnosti našim hribovcem. Okrog Pečarjeve hiše je skakal mali Jurček in igral s konjiči, piščalkami in vozovi, katere mu je delal strijc Miha; malo potolčen je bil po obrazu, ker mu je tolikrat sveta zmanjkalo; govoril je že po malem in babica mu je bila privezala višnjev trak na desno roko, da je vedel s katero križ delati. Kakor bi bil sanjal, zdelo se je Juriju vse prejšnje življenje in kdor bi ga bil videl, kako gospodari, dejal bi bil, da je iz mladih nog rastel na Strmi peči. Parkrat je bil že obiskal na večer svoje roditelje, a nova domačija se mu je bila priljubila tako, da je vselej nerad šel od doma.

Prišla je bila zopet jesen. Čvrst veter je pihal rumeneče listje z drevja in lastovke so se zbirale, da polete v gorkejše kraje. Ožbè

je iztrkaval svoj kožuh, Pečarjevi pa so spravljali jesenske pridelke v shrambe. Koliko več lepih dnij šteje pač jesen od pomladi in vender imajo pesniki in drugi živočutni ljudje poslednjo bolj v čislih od prve. To pa menda le zato, ker smo po pusti zimi že z nestanovitno vzpomladjo zadovoljni, jesenska krasota nam pa budi otožne misli na prihajajočo zimo.

Lepega jesenskega popoludne je bilo in Pečarjevi so se bili ravno k mali južini posedli, ko se prikaže siva glava Premčeva.

„Ah, oča, kaj pa Vi hodite tod?“ vzklikne Jurij in mu hiti naproti. „Prisedite k nam!“

„Bog vam blagoslovi, pa meni tudi!“ reče zasopli starec, ne da bi se dal dvakrat prositi. S polu drznimi, polu plašnimi očmi je gledal Jurček tujega moža. Ko pa je videl, da mu ta ničesa ne stori, stopa počasi do moževe palice, katero bi tolikanj rad unesel. A zdaj se oglasi Premec: „Ho, Jurček, kje imaš pa konja?“ in fantu upade srce; nazaj se pomakne za mater, potlej pa steče na vso moč in Sultan za njim, ki je tudi hotel vedeti, kaj je Jurčku.

„Kaj boste povedali dobrega?“ vpraša po jedi Jurij.

„E, kaj! Nič tacega. Miha, daj mi malo tobaka!“

„Oča, ta je zadnji, ki ga imam,“ pravi Miha in vleče počasi mehur iz žepa.

„Nič ne de; le daj! — Veš, Jurij!“

„Jaz sem Štefan,“ popravlja Jurij.

„Primojdunaj, da si tega ne morem zapomniti! Pa bodi, kar hočeš; toda z mano pojdi danes, če moreš.“

„Oh, toliko je dela,“ oglasi se vmes Lenčika. „Prav težko ga pogrešamo.“

„Kaj pa je posebnega?“ vpraša zopet Jurij.

„Posebnega nič. Če se ti ne zdi, pa pusti. Rožanec me je poslal pote.“

„Rožanec!“ čudi se Jurij.

„Da, Rožanec. Hudo mu gre, staremu norcu. Prej je bil vrag, zdaj se je pa spokoril. Norec pa je, ker ne zna živeti: denar ima, pa strada. Zadnje dni ga je bilo pa prijelo in huda mu prede. Predvčerajšnjim se je ulegel in včeraj so ga prevideli. Pri njem sem bil, pa mi pravi, da ne more umreti. Ali naj ti pomagam? dejal sem; potlej mi je začel praviti, kako se kesa, da je tebe ovadil, kako ga srce teži in vest peče in to in ono. Zdihoval je dedec kakor tristo

duš v vicah in jokal, da se mi je smilil. Jaz sem mu povedal, kako in kaj in da ti tukaj gori z Miho ovce paseš kakor očak Jakob s svetim Izidorjem. Zdaj bi ga bil moral videti starca, kako je planil na postelji po konci! K sv. Florjanu je hotel romati, pa še iz slame ni mogel izlezti. In prosil me je za žive in mrtve, naj grem po tebe, da te še vidi pred smrtjo. Zdaj pa stori, kakor se ti ljubi. Da ne bi mogel umreti, primojdunaj, tak dedec, to je babja vera. Naj le prava ura pride, nobeden se ne bo ustavljal. Toda če hočeš, pa pojdi!“

Jurij je vstal in mignil ženi, naj mu prinese suknjo. „Jaz pojdem,“ dejal je in priganjal Premca, da sta kmalu odrinila. —

Odkar je Rožanec pot kazal žandarjem na Strmo peč, prijela se ga je nesreča in ni ga izpustila iz pestij. Da se bo ta reč tako izšla, tega ni mislil. V vojake nazaj je hotel spraviti Jurija, potlej si je moral pa očitati, da ga je umoril. Po Premčevem trudu raznesla se je bila vest po vsej okolici in ljudje so se ga začeli ogibati. Lakomni mož že prej ni bil priljubljen, zdaj pa so ga črtili in zaničevali. Sam in zamišljen je hodil s puško po gozdih, dasiravno ni več streljal; doma pa je bil oduren, da se je žena bala vprašati ga po kaki reči. Kadar sta se srečala s Premcem, moral je slišati trde besede in jedenkrat ga je bil oni tako spravil v srd, da je s puško nanj pomeril.

„O ti grdoba!“ vpil je Premec. „Jurija si dal ustreliti, mene boš pa sam?“

In skočil je k njemu, izvil mu puško in ga ž njo otolkel, da se je Rožanec komaj priplazil domov. Ne dolgo potem umrla mu je žena in ravno tisti dan, ko so jo pokopavali, pogorelo mu je vse pohištvo. Ves obupen je bil mož in kaj mu je pomagalo, če so za nekaj časa zaprli njegovega preganjalca! Hiše ni hotel več zidati, ampak prodal je vse posestvo in kupil majhno bajto na konci Dolinske vasi, kjer je bival do smrti. V cerkev je hodil vsak dan in vbogajme dajal, kar prej ni bila njegova navada. Za Jurija pa je ustanovil večne maše, da bi poplačal svojo krivdo. Sam zase je živel in nobena kaplja vina ni zmočila več njegovih usten. Ko je pa umrl v vasi ponočni čuvaj, ponudil se je on za pol plače.

„Po noči jaz kar spati ne morem, gospod župnik,“ dejal je. „To bi bila služba zame.“

„Po dnevi pa tudi ne spite, Rožanec,“ opomnil je župnik.

„Tudi ne. Veliko spanja še nikdar nisem imel, star človek ga ima pa še menj.“

S sulico v rokah stopal je Rožanec vsako noč okrog cerkve in ure je klical in molil. Ker je bila s tem opravilom združena tudi služba grobokopa, prekopaval je zemljo po pokopališči in postiljal tesno posteljo svojim soobčanom. „Oh, po leti je to lehko delo,“ dejal je, „ali po zimi me pa že pobira; po zimi, ko je zemlja zmrzla.“

Z nepretrganim delom dušil je mož svoje misli in svoj spomin, a kakor hud duh hodil je za njim Premec in ga mučil z grenkim očitanjem. „Oh, pusti me, Premec!“ prosil ga je mož. „Saj vidiš, da nimam nič dobrega na svetu.“ Vidno je pojemala njegova moč in na zadnje se je moral uleči. Zapuščen je ležal v svoji bajti, in nikdo ga ni obiskal, nikdo se zmenil zanj; le Premec se ga je še spomnil in prišel k njemu. „Bog ti stokrat povrni!“ vzdihnil je in prijel za roko svojega starega sovražnika, ko mu je ta povedal o Juriji. In Premec mu je tudi pripeljal Jurija. Rožanec se je sklonil po konci in obe roki podal mlademu Pečarju. Še enkrat se mu je zasvetilo oko, potem pa so je zalile solze. „Jurij, odpusti,“ jecljal je in Jurij je bil tako ginen, da je komaj govoril.

„Odpustite rajši Vi meni!“ dejal je in tolažil moža, da bode zopet okreval in da se bosta še vkup veselila.

A mož je odkimaval. „Moj dan je dozorel, da seže osiplje,“ dejal je. „Predno bo teden v kraji, poneso me. Da si le ti še prišel! Povej mi še, Jurij, kako se ti je godilo ves čas? Jaz težko govorim, poslušam pa še rad.“

Pozno po noči se je vrnil Jurij domov, Rožanca pa ni videl več, kajti dva dni pozneje je izdihnil svojo dušo dolinski grobokop.

„Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade,“ menil je Premec, ko je spremljal med redkimi pogrebci svojega soseda na poslednjem potu.

V oporoki Rožančevi pa je bil imenovan za jedinega dediča Štefan Pečar na Strmi peči in okolo pet tisoč goldinarjev je podedoval Jurij. Ljudje so zazijali, ko so slišali, koliko je zapustil stari mož. Jurij sicer ni bil v denarni stiski, a toliko gotovine je kmetu bogastvo. Postavil je Rožancu spomenik na pokopališči, dragi spomenik pa je dal zidati pri cerkvi sv. Florijana, in tam, kjer zdaj stoji bela kapelica matere božje, nad katero razobeša žalostna vrba

svoje veje, tam počiva Šimonov Štefan. Kako nedeljo popoludne pelje tja Jurij svojega sina, in kadar se deček nagleda lepih podob, opomni ga, naj moli, da ga bo mamka božja rada imela. In Jurček moli, kakor ga je učila mati in babica; če mu pa sredi kake molitvice opeša spomin, pomaga mu oča dalje.

Premec je osamel in dolg čas mu je bilo, kadar je hodil z Gorice v Dolino in nazaj, svoja navadna pota. Neka stara Urša, daljna sorodnica njegova, naselila se je bila k njemu in mu kuhala, kadar je imela kaj. Rožančeva nesreča pa je deloma tudi njega zadela, kajti vse tiste stare device, ki so se prej Rožančeve hiše držale, prišle so zdaj v njegovo hišo kakor poljske miši, privabljene od nove gospodinje Urše. Premec se ni dosti menil za to skupščino, ker je bil malo doma, tem bolj so se pa menile ženice zanj. Sklenile so storiti dobro delo in dedca izpreobrniti, da ne bi več preklinjal in razgrajal. Kadar je bil torej Premec doma, začela je Urša praviti zgodbe raznoterih svetnikov in popisovati trpljenje duš v vicah, in tako lepo je znala pripovedovati, da je Premcu do srca seglo.

„Urša, ti pa res lepo pripoveduješ,“ dejal je mož in Urša se je zadovoljno obliznila. „Primojdunaj, ti bi morala biti za duhovnega gospoda, ne pa, da bi lonce na ognjišči grela.“

„Glej, Premec,“ opominjala je Urša, ki je znala porabiti ugodni trenutek, „vse te muke trpe duše v vicah največ zavoljo preklinjevanja.“

„Kaj vraga!“ čudil se je mož. „Da bi bilo to tak hud greh? I, kje pa si zvedela ti to, Urša?“

„Glej ga! Kje bom zvedela? V bukvah je vse zaznamenovano in zapisano!“

„Ti misliš torej, da naj bi jaz pustil vse te čvrste besede? Meni pa dobro de — ti ne veš — če malo zakolnem. To je moj oddušek.“

„Seveda ti tukaj dobro de,“ svari Urša, „tam ti bo pa hudo.“

„Kako bi se pa jaz najlaže odvadil teh besedij? Saj toliko mi ni do njih.“

„Spomni se duš v vicah!“

„Rad, če bi se mogel. Pa ravno o pravem času mi ne pridejo na misel. Veš kaj, Urša? Spomni me rajša ti!“

Urša mu je obljubila in ves ženski zbor se je veselil, da je rešil jedno dušo iz vragovih krempljev. Kadar je pa Premca jeza ali dolgčas

ali kar si bodi zapeljalo, da je zarobantil, zavpila je Urša: „Premec, spomni se duš v vicah!“ in mož je utihnil. Toda le, kadar je bil trezen; kadar se je pa primerilo, da ni bil, in če ga je imel le količkaj pod klobukom, zagazil je z obema nogama v stari greli. „Oh, Premee, kaj pa duše v vicali!“ opominjevala je Urša. —

„Tiho, baba!“ zarohnel je tedaj. „Ti in tvoje duše v vicah, zahvalite Boga, da ste pod streho pa na gorkem. Grešnika pusti pri miru, če ne bom jaz vse iz hiše izpodil, primojdunaj!“

Tako je časi iznenadil Uršo, ki je bila že popolnoma prepričana, da je mož ves drugačen, in to jo je žalilo tem bolj, ker se je bila že proti župniku pohvalila, kako izpreobrnenje se jej je posrečilo. Oj Premec, nikar ne bodi tako trdovatnega srca! A kaj je hotel, ko mu je bilo tako dolgčas po Mihi. France mu je bil premoder, da se bi ž njim pogovarjal, in vrstniki njegovi so bili vsi stari, on pa še vedno mlad. V vinu je topil svojo žalost in v krčmo je nosil vestno ves denar, kar si ga je sam prislužil in kar sta ga mu dajala Miha in Jurij. France pa mu je dejal: „Denarja ne potrebujete, oča! Brez skrbi lahko živite pri nas, pijača Vas bo spravila v grob.“

„Kaj ti veš!“ ugovarjal mu je mož. „Samo pijača me še veže na ta svet.“

Vesel dan je bil zanj, kadar ga je obiskal Miha. Ponosno ga je peljal v krčmo, sedel v kot za mizo in onega posadil zraven sebe. „Ali ga vidiš gorjanca?“ kazal je krčmarju svojega sina. „Komaj zna sedeti pri mizi in z denarjem ne ve, kaj bi počel.“

Necega večera zopet tako sedita pri poliči Premec in Miha. Vino je lezlo sivcu v lase, jezik pa mu je tekel kakor žaga. „Miha! še jednega bova,“ vpil je in objemal sina. „Drugače ne prideš ti danes domov, po tistem skalovji, ki se ga koza straši, primojdunaj!“

„Pozno je že, oča,“ ugovarja oni, „in jaz moram še k Primožu, predno odidem.“

„E, kaj boš hodil! Tu ostani! Tu se nama dobro godi, tam je pa dolg čas. Pusti Franceta, tak je, kakeršen je bil. Pri meni bodi, ko te že toliko časa nisem videl. Ti ne prideš doli, jaz pa gori ne morem. Pa bi še šel, primojdunaj, da, če bi imeli le kapljo vina po vsej gori.“ Tako je govoril Premec, ko vstopi stari njegov znanec, žandar Križan. Zbranim gostom želi dober večer in postavi puško v kot.

„He, gospod Križan!“ zavpije Premec. „Pit pojte sem k nama!“

„Premec!“ pravi oni, „na onem konci vasi sem Vas že slišal, tak glas imate.“

„Glas pa jaz dober, primojdunaj, in grlo gladko, da vince lepo po njem teče, pa da zavpijem, če je treba.“

In Premec je zapel, da je vsem po ušesih zvonelo.

„Kadar jug vleče,“ dejal je ponosno, „sliši me na Gorici stara kavka Urša. — Še jedenkrat pit, gospod Križan!“ klical je žandarja, ki se je odpravljal. „Pustite puško v kotu, saj rada počiva! Ali mislite zopet kateremu poslati svinca med rebra, gospod Križan?“

„Zopet,“ smeje se Križan. „Nemara ravno Vam.“

„Ha, ha, ali menite, da sem že dosti dolgo na svetu, in da me smrt ne more drugače zadaviti? Kaj?“

A žandar je bil odšel, češ, da se mu mudi.

„Kako je pa moški!“ hudoval se je Premec. „Še pit ne gre. Čakaj ti dolgopetež, nazaj boš še tekel. Miha, ostani tu, dokler ne pridem!“

„Kam pa greste?“

„Tega vraga, tega Križana bom malo postrašil, da bo kaj smeha.“

„Pustite ga, oča, pustite! S takimi ljudmi je najbolje nič opraviti ne imeti.“

„Jaz ga hočem kaznovati, ker se mi je zameril, primojdunaj! Hlapec mi bo dal rjuho in pri Podrtem Znamenji bom obrnil tega rohneta.“

Starec je bil odšel, Miha pa se je še razgovarjal s fantini, ki so bili v krčmi, in potem plačal, ker ni mogel očeta čakati. Bolj se je bil zapoznil, kakor mu je bilo ljubo. Ura je bila deset in on je premišljeval, ali bi še šel k Primoževim ali ne. „Če imajo luč,“ dejal je, „bom potrkal; če ne, pa grem.“ Okna Primoževe hiše bila so še razsvetljena in na trkanje mu pride odpirat brat. On in stari Primož sta bila še po konci.

„Kje imaš pa očeta?“ vpraša France. „Saj sta bila skupaj.“

„Skupaj. Pa na jedenkrat se jih je lotila neumnost. Križan je bil v krčmi in šli so ga strašit gori k Znamenju.“

„Zakaj jih nisi zadržal?“

„Niso se dali. Saj veš, kakšni so.“

„Kaj praviš, Miha?“ oglasi se Primož. „Strašit je šel oča? Tecita hitro za njim, tecita, da se ne zgodi kaka nesreča!“

„I kako že?“ vpraša Miha.

„Ustreli ga lehko žandar, ustreli. Kar pojta!“

„Vraga! Pa res; na to nisem mislil,“ zavzame se Miha in odide naglo po bližnjem potu proti omenjenemu kraju. France pa obleče suknjo in se napoti po cesti ravno tja. Daleč je bil še od Znamenja, ko mu prineseta naproti Križan in Miha očeta hudo ranjenega.

„Zdaj sem pa iztaknil, primojdunaj!“ reče hripavo Francetu.

„Pa vender niste močno poškodovani?“ vpraša ta prestrašen.

„Ravno dosti, da se ne bo treba dolgo po posteljah valjati,“ pravi Premec in omedli. K Primožu ga neso in Križan stopi do zdravnika. Ko ta pride, zavedel se je mož zopet. „Meni ni treba nobenega mazila več,“ pravi hripavo. „Gospod Križan, nič več ga ne bova pila.“ Roko mu skuša podati, a pretežka mu je že bila, Križan pa ga prime zanjo in zapusti potem molče hišo. Franica je bila poslala po gospoda in še tisto noč je umrl Premec v Mihovih rokah in France mu je zatisnil oči. Svojega Jurčka se je bil še na vse zadnje spomnil. Na vso moč je deževalo, ko so ga pokopavali, vender pa se je vila dolga vrsta ljudij proti pokopališču, kajti znan je bil mož povsod, sovražili ga pa niso. Primož je bil s svojo družino med pogrebci in pred njim je na glas molila stara Urša, Premčeva gostja, in vmes zdihovala: „Oh, ti ubogi Premec, kako smrt si storil, oh, ti reva stara!“ Ko so pa prišli do groba, obrnila se je in rekla: „Oh, ljudje božji! pozna se, da ga je mož rad pil, ker gre tako dež.“ — Primoža pa je ujezilo, ko je to slišal, in zavrnil jo je rekoč: „Kadar pa ti umrješ, bo pa toča šla, copernica stara!“

Jurija ni bilo za pogrebom, kajti ni še rad hodil med ljudi; inako pa se mu je storilo, ko mu je došla žalostna vest. Premčevina je bila zdaj Mihova last, a on je vse prodal in se vrnil na goro, od koder le redko kdaj še pride v Dolino. Lenčika misli, da ga tudi nekaj druzega pri njih gori drži, ne samo prijatelj Jurij; in zadovoljno časi možu pripoveduje, kaj je tu pa tam videla in slišala. Jurij se trdno nadeje, da bode iz Mihe in Anice jedenkrat še par, kajti fant postaja bolj in bolj zamišljen, dekle pa veselo.