I.

Jesensko popoldne leta 1847, po krščanskem nauku, so bili zbrani možakarji Dosélčani sredi vasi. Pridno so vlekli dim iz malih čeder ter se živahno pomenkovali. Nekateri so posedli po starem hrastovem deblu, drugi so se pa postavili v krogu ob njem ter oblastno prekrižane roke držali na hrbtu.

„Kako je to toplo solnce,“ govoril je Novin, postaran mož v irhastih hlačah. Visoke škornje je je imel potisnjene za pete. Podveze so mu mahale ob njih.

„Saj vendar že precèj jeseni pomnim, a tako gorke pa le ne, kakor je letos. Surovina je že vsa pospravljena, pa sem še videl včeraj lastovico gori-le za našim hlevom.“

„Le potrpi,“ seže mu Kralj v besedo, „tako bode še mraz, da bode vse škripalo. Jaz se pa le bojim za ozimna žita. Kar naenkrat bo potegnil sever, pa bo padel sneg na talo zemljo in škodoval ozimini. Glej, letos smo, hvala Bogu, imeli tako letino, kakor malokedaj. Kdo vé, kaj bo drugo leto?“

„Kaj bo drugo leto?“ prične hitro Surga, suh možiček, nekoliko zganjene postave, ter stopi v sredo. „Kdo vé, kaj bo drugo leto? vprašaš. Jaz vém, kaj bo! Vojska, sama živa vojska bo, in ljudje in cesarji se bodo vojskovali, da bo tekla kri, kakor za Belim Gradom, kakor so mi péli rajnca mati. Bog jih varuj hudega.“

„A, beži, beži! Kaj boš to kvasil!“ kregal ga je Kralj nejevoljen, da mu je prevzel besedo; „méniš, če nam berič tam raz kamen pred cerkvijo s tistih preklicanih papirjev bere, da nam hoče gosposka zopet sinove pobrati, da mora biti potem vojska. Saj to je vsako leto!“

„O, ti šleva nerodna,“ razhudi se Surga, ter poravna kolikor mogoče svojo postavo in glasno nadaljuje: „Pa ti boš meni pravil, kedaj bo vojska, kedaj pa ne? Pa ti, ki ne véš in ne znaš na bukve brati, ter ne razumeš cesarskih popirov, — tí pa meni, ki sem hodil v šolo ter se naučil jezika, da bi kmalu gospoda pred altarjem razumel, — drva zavrharska ti!“

Surga bi bil še dalje rohnel in ga ošteval, da ga ni ostavil Brencè ter ga pohvalno potolažil:

„E, no, saj vémo, da si zeló učen — za vse nas; pusti Kralja v miru. Povej nam rajši o vojski, ali bo, ali ne bo.“

„Kdo pravi, da je ne bo? Sama živa vojska in krvava bo, — vam pravim. Cesar pa Lah se bosta udarila. Sam sem izvedel in videl na svoje očí zapisano s črnim na belo v kanceliji pri gosposki. Ali vam ni danes berič Lukež bral in zabičil, da se ne sme nobeden tako skriti, da bi ga ne dobila gosposka?“

Sosedje so se glasno nasmejali Surgovi opombi. A precej so se jim izresnili obrazi.

Vojska je le vojska. Marsikdo se je bal za sina, katerega bi nerad pustil, da bi ga tebi nič meni nič zaklal hudokrvni Lahon. „Kaj nisem pravice govoril, ka-li, da se mi smejete? Le čakajte, predno preteče leto, boste pa jokali po rajncih, ki jih bo požrl Lah tam v deveti deželi. Pa kaj, ménite, da bo tega dovolj? K nam, vidite, v našo vas bo prišla vojska. Vse polje bodo pohodili, in kruh nam bodo kradli. Tedaj boste videli, kaj se pravi, smejati se meni. ..... No, oče Knafelj, pa recite, če ni res! Kako je bilo pa takrat, ko so Francozi k nam prišli? Vi še dobro veste. Mi smo bili tedaj še otroci.“

„Bog nas varuj te šibe,“ pričel je pripovedovati mož, ki je sedel na hlodu, ter naslanjal roki na palico, ki jo je postavil med koleni. „O, to nam bo huda pèla, če nas Bog potiplje od te strani. Jemnesta, kako bi bilo za Francoza hudo, pa so bili še dovolj pošteni.“

„Meso smo jim morali dati in pogačo, sami pa smo črnega kruha stradali. Nobena reč ni bila varna, vse je šlo ž njimi. Vidite, tam-le na onegavem vrtu so kurili in svoje šotore postavili. Ves plot so požgali. — In kaj ga ne bi? Vsak je odnesel eno desko, pa ni bilo znati, kje je stal prej plot. To vam jih je bilo kot listja in trave.“

Počasi so pristopali še drugi možje, ki so še dobro pomnili Francoza, ter so glasno pritrjevali Knafljevi pripovedi ali pa pomenljivo kimali z glavami. Tudi gruča fantov se je zbrala krog njih. Vsakemu je utripalo srce, češ, kaj, če bo treba zadeti puško in iti na vojsko. Modrovali so, da bi brez njih lahko opravili. Jezili so se torej nad gosposko, posebno pa še nad beričem, ker jim nosi taka naročila ter jim dela skrbi in težave.

„Ta strela beriška se priklati med nas ter nam
ne da pokoja,“ jezil se je Gozdarjev Janez. „Da
bi sam bes pobral vse beriče in gosposko, ki misli,
da smo mi njeni psi, ter nas pošilja Bog vé kam,
da nas pobijajo, kakor jaz zajce. Rajši vidim, da
grem v najbolj skriti brlog, kakor medved po zimi,
kot da bi se dal vjeti in vtakniti v vojaško
suknjo.“

„Tiho, tiho,“ šepetnil je skrbljivo Novin. „Nikar
ne zabavljaj na gosposko; glej, tam le gre Lukež.
Saj pravim, če o volku govoriš, pa volk pride.“

Vsi se na to obrnejo proti koritu. Droben možicelj
s znano kapo cesarskega služabnika nižje vrste
se je primotal okoli vogla Brencetove hiše. Pod pazduho je stiskal nekaj papirjev. Z drobno palico se
je trkal ob nove biriške hlače.

Opomniti je, da ta čas ni nosil po Gorenjskem
drug dolgih hlač, kakor biriči in cunjarji. Zato so
pravili dolgim hlačam sploh beriške.

Gledal je le v tla, kakor da ne bi videl zbranih
vaščanov. Ko se že precej približa, pogleda potuhnjeno izpod košatih obrvij ter dobrovuljno pozdravi
Dosélčane.

„E dobro popoludne, možje! Pa bo malo mrzlo,
tako na večer golorokim stati na vasi. No za fante
je pa še le prav, da se utrdijo za vojsko, da pokažejo,
kaj so Gorenjci. Kaj ne, Janez, he, he!“

„Ne zini mi več o vojski! Sem že dosti utrjen,
da tebe prelomastim in ti pretarem tista suha
rebra, če se ne izgubiš hitro iz naše vasi.“

„O Bog in sveta Pomagalka, nikar me ne preklinjaj
in ne tepi, saj sem le tako rekel v šali ....
kar je res, je pa res?“

„Molči, pa poberi se izmed poštenih ljudij, če
ne kupim ušesa in še teh par las, ki jih imaš na
glavi zastonj od tebe, ter te postavim tje v močilo,
da boš vedel, kaj se pravi, poštene ljudi dražiti.“

Možje so pogovarjali Janeza, naj ga pusti pri
miru. A vendar le bolj na videz. Vsak bi mu bil
privoščil, da bi mu bil potipal Janez nekoliko na
žilo. Poznali so ga — kot Lakov koš. Lukež je
porabil priložnost ter jo urno pobrisal, da je unesel
zdravo kožo.

Solnce je zatonilo za mogočnim triglavskim
skladom. Zazvonilo je zdrava Marija. Možje so se
porazskropili vsak na svoj dom. Fantje in ž njimi
tudi Surga so jo zavili po ulicah v Kokrčanovo gostilno.
Janeza so imeli v sredi. Visok, širokoplečen
in nasajen mladenič pri dvajsetih letih vam je bil
Gozdarjev Janez.

Pri Kokrčanu ni bilo pivcev, ko so vstopili
fantje. Le tam za vratmi je sedel Adam, vsem znani
piskrovez, ter vrtil med prsti steklenico „rakije“,
kakor je sam imenoval po hrvaško žganje.

Gostilničar Urh, sedemdesetletni starec z dolgo,
sivo brado je sedel pri peči ter na debelo vlekel
dim iz velike pipe. Njegova zakonska polovica, debela
Lija, je pa dremala na drugi strani.

„Hoj, Lija, ali bote s kokoši vred morali na
gredi, če že sedaj dremljete,“ rekel je Gozdarjev
Janez ter z roko precej nemilo potresel kimajočo
krčmarico. „Hoj, bokal vina na mizo, da si duše
privežemo, predno gremo na vojsko.“

Lija nabere obraz v kaj neprijetne gube. Videti
je bilo, da ni vesela, ker jo tako z grda budi.

A molčala je. Pomela si je zaspane oči ter odšla
iskat vina.

V tem so pa fantje posedli krog debele javorove
mize. Le Janez je še stopil tje k Adamu ter
mu ponagajal.

„O, presneti Adam, tebi se pa godi, kakor prvim
starišem v raju. Da, še bolje, ker nimaš Eve,
da bi te zapeljala.“

„O, Bog me, da ti praviš, da se mi dobro
godi. Poglej me no! Strgan, lačen, suh in poleg
tega pa še star, pa se mi bo dobro godilo. Zaslužim
komaj toliko, da kupim mrvico rakije, da ž njo
duši branim na oni svet.“

Adam je še dalje hotel praviti o svojih križih
in težavah. Toda Janez se je obrnil stran ter prisedel
k tovarišem. Lija je postavila bokal na mizo
in Janez si je natočil, potem pa pomaknil kozarec
naprej. Hitro je krožil bokal okolu mize in kmalu
so se razvneli ter postali prav živahni. Le Janez
ni pil, kakor navadno. Toliko, da ga je pokušal.
Poleg njega je sedel Surga. Vedno je tiščal tje
vanj ter mu z ognjevito besedo pravil in prerokoval
menda nekaj važnega, zakaj Janez ga je zvesto poslušal.

Nazadnje jo postal Surga toliko glasan, da je
prevpil pogovore ostalih pivcev, kateri so potihnili
ter jeli njega poslušati.

„No, ali me bodeš poslušal ali ne?“ vprašal
je Surga Janeza.

Ta je bil naslonjen na mizo, podpiral je s komolcem
glavo, ter zamišljeno zrl v črn, lesen strop.

Odgovoril mu je kratko: „Bom.“

„Kaj bodeš ubogal tega šušmarja?“ vpraša začudeno
Dolenčev Peter Janeza. „Ali ti je spet o
vojski kvasil in raztvezal svoje modrnije, ter ti nasul
ušesa, da ti lahko glavo zmeša.“

„Kaj, ti boš meni rekel šušmar, pa ti, da jaz
ljudem glave mešam, zgaga, potepena ti, ki ne
veš .....“

Cel kup zabavljanja, zmerjanja in hudega krega
bi bil sledil, da ga ni Janez ustavil ter mu rekel:

„Povej jim rajši, kaj da sva se zmenila, da ne
bodo mislili, da sva prazne marnje uganjala!“

„Kaj jim bom pravil, tepcem nerodnim, ker
nima nobeden nič srca. Le škoda, da nosijo hlače,
pa se bodo pustili povezati beričem, da jih poženo
na Laško, kjer jih bodo postrelili vse. A tebe, Janez,
pa ne bodo, če me boš ubogal, ter šel v Štajerje,
kakor sem ti rekel. Toda molči kot zid o tem!“

„Kaj, na Štajersko se pojdeš skrivat, ali res?“
vprašalo jih je več za jedno.

„Na Štajersko pojde, da boste vedeli, prav na
Štajersko, jaz bom pa ž njim šel. Seveda, ker ima
pamet. Janez bo gori denarje delal, dobro jedel in
pil, vas bodo pa Lahoni pobijali. Pa naj vas le,
saj ste za nič, če se j im ne morete ustaviti, za nič,
da veste, pod milim Bogom, vsi ste strahopetci!“

„Kaj nas boš zmerjal, hlače biriške ti,“ zavrnil
ga je Dolenčev Peter. „Za toliko je vsak, kot tri
Surge, ko te ni druzega, kot namazan dolg jezik
do peta, žaba ti ropotava! Pa če grejo vsi, tako
jaz vem, da ne.“

„O kaj pa! Stari bo plačal za te, kar bodo
hoteli, če prav nisi vreden pet funtov kamenja. Pa
le čakaj! Če jim ne pojdeš nasproti, pridejo te pa
Lahoni na dom obiskat. Tedaj ti bo pa druga pela.
Midva se bova pa smejala z Janezom, kaj ne, in
pila tako-le vince, ...“, in izvrnil je polni kozarec
váse.

„Pa divje koze in jelene bodeva streljala gori!
Kaj meniš, to se da kaj zaslužiti. Ha, ha, te-le brleze
bo pa Lah pestil ... o tra-lom ...“

Pošteno ni mogel več govoriti. Preveč se ga
je navlekel. Vstal je od mize, kolovratil tje proti
peči in hripavo pel, po nemško menda:

Potem se je pa vsedel poleg Kokrčana, ki je
poznal njegove slabosti ter mu naredil prostor, da
se je zleknil po klopi. Kmalu je trdo zaspal.

Tudi fantje so zvrgli skupaj, plačali in odrinili.
Po ulicah so pa peli tisto narodno:

Janez se je, prišedši domov, zaril v slamo,
kjer je navadno spal, kadar je malo pozno prikolovratil
domov. Dolgo ni mogel zatisniti očij. Premišljeval
je svoj sklep. Zdelo se mu je, da sta jo
izvrstno pogodila s Surgo. Samo, kaj doma porekó,
to ga je malo skrbelo. E, bo že kako. Saj nisem
več otrok, dejal je sam pri sebi in se obrnil v slami.
Kmalu je bilo čuti močno hreščanje raz slamo —
Janez je trdo spal.

II.

Gozdarjeva hiša je stala toliko v bregu nad
Doseljem, da se je iz nje videlo prijazno čez ostale
hiše tja v skalnati Klek in strmi Babji Zob. Posebno
velika ni bila, toda lepo čedna in snažna.
Za njo se je razprostiral precej prostoren vrt s sadnim
drevjem in pridno obdelanimi gredicami, po
katerih je imela posajeno pridna Gozdarka razno
zelenjavo in sočivje za domačo potrebo.

Polja pri gozdarjevi hiši nekdaj sploh ni bilo.
Ko je pa stari Primož, ded Janezov, izgubil svojo
gozdarsko in lovsko službo, nakupil si je s prihranjenim
denarjem toliko zemlje, da je zadostovalo
domačim potrebam, in ni bilo treba živeža kupovati.
Toliko polja je še bilo tedaj pri hiši, ko se godí
naša povest.

Dedje in pradedje Janezovi so bili torej kakor
že omenjeno, resnično gozdni nadzorniki in zajedno
lovci. Gotovo je, da je hiša dobila ime po prvem
posestniku, ki se je bajè vsled prilične leže Doselja
tamkaj naselil. Tako je bil vedno blizu svojega
delokroga — zaraslega Zavrha in skalnatih planin.

Gozdarjevi niso imeli torej starega opravila, da
bi nadzorovali graščinske gozde. Toda ena lastnost
je ostala pri potomcih. Strastni lovci so bili vsi.
Ker niso imeli lovskih pravic, hodili so pa kar tako,
tebi nič, meni nič, na lov. Tak je bil Klemen, oče
Janezov, itak je bil Janez sam. Kdor in kadar je
utegnil, vzel je puško ter stopil gori v Srednji Vrh,
da prekadi skokonogo divjo kozo, ali pa podere
plaho srno. To jima je bil stranski prislužek, da
sta si ob nedeljah česa privoščila.

Tisto jutro, ko se je odločil prejšnji večer Janez,
da pojde na Štajersko, vstala je mati — za
Mino so jo klicali, — kakor navadno prva ter šla
opravljat živino. Ko je na skednju napolnila koš z
mrvo, da položi kravi, ko pojde mlest, postala je
za trenotje ter pazno poslušala. Čula je močno sopenje
Janezovo iz slame, ki je še spal, kot klada.
„O, ti nesrečen človek, ta-le naš Janez,“ vzdihnila
je tiho, „da se mora potikati po žužljah in poslušati
pijance vse noči. Pa zmerom huje je. O Bog,
kaj bo še ž njim, če bo tak!“

Mati si je otrla s predpasnikom solzo, grenko
solzo ljubezni in pa žalosti, — iz očij, potem pa
zadela koš ter tiho odšla.

V tem je bil Klemen že tudi na nogah. Poojstril
je nekaj kolov ter šel na vrt, kjer je privezoval
ob nje mlada drevesca, da jih ne polomi
sneg.

Ko sta bila oba roditelja že pri delu, in je
mati tudi zakurila za kosilo, spal je Janez vedno
še v slami, kakor bi bil mrtev. Kar ganil se ni.

Kmalu je bilo kosilo kuhano. A predno je mati
vzela zabeljo raz ogenj, skočila je še tje na skedenj
ter klicala bolj na lahko, da ni čul oče:

„Janez, hoj, Janez, vstani, kosilo je že kuhano
in solnce gleda sem čez svetega Petra hrib!“

Mati je postala in čakala, da bi se prepričala,
ali je čul ali ne. Toda Janez je bil le tiho. Stopi
torej po lestvi na slamo ter ga potrese in z nova
kliče. Janez nekaj zagodrnja, da se ni vedelo, ali
je vsekano ali vbodeno ter se preobrne na drugo
stran. Mati si misli: „Bo pa vendar zlezel kvišku,
ko se malo potegne,“ ter odide nazaj v kuhinjo.

Postavila je skledo dobro politih žgancev na
mizo, razdelila žlice, potem pa šla klicat Klemena.
Na voglu hiše se ustavi ter pokliče:

„Klemen, kosit pojdi, pa pusti privezovanje,
bodeš pa potlej, kar ti ostane. Kosilo je že na
mizi!“

Klemen pobere naročje starih, zlomljenih kolov
ter jih nese proti drvarnici. Tam jih nekam jezno
vrže za paž ter gre v hišo.

Toda Janeza ni bilo za mizo. Nejevoljno obesi
oče pokrivalo na klin, prekriža se in po opravljene
molitvi prične jesti, ne da bi koga čakal. Strašno
grdo se je držal. Videti je bilo, da je slabe volje.

Skrbna mati je pa zopet hitela klicat Janeza.
S prošnjami in rahlim kregom ga je vendar le
spravila iz slame. Počasi je izlezel raz kup ter nerodno
otepal po sebi slamnate bilke, ki so se prijele
obleke. Mati je šla pred njim v sobo.

„No, kje imaš pa onega barona?“ zarohnel je
neprijeten Klemenov glas.

„Vse noči bo hodil okrog in popival, stari naj
pa vleče in dela, da ga bo prej konec. Ta bi
bila lepa.“

„Vidiš, Klemen, zdaj se kregaš, ko je prepozno,
pa nad menoj, ki sem nedolžna. Kolikokrat
sem ti rekla: Nikar mu ne dovoli vsega, ne pasti
mu tako mlademu v gostilne, kjer se ne nauči nič
dobrega, pa me nisi ubogal. Zmerom sem bila le
sitna in nič nisem vedela, kako mora človek med
ljudi, da se česa nauči. Zdaj je pa naučen vseh hudobij
in zrelostij.“

„Kaj pa, stari naj bo vsega vzrok. Drugi ste
tako vsi nedolžni. No, tako ne sme biti več. Jaz bi
rad vedel, kdo je gospodar.“

V tem so se odprla vrata in Janez je vstopil.
Sedel je leno na stol ter se nerodno pripravljal k
jedi. Bil je še silno zaspan. Oče je molčal. Mati ga
je pa pokregala:

„Sleci vendar nedeljsko suknjo, da ne boš drsal
po mizi ž njo, ter jo obdrgail, ko jo je komaj krojač
iz rok dejal:“

Janez je ubogal mater ter obesil pražnjo suknjo
na žebelj.

Potem je pričel jesti. Mati ga je pa svarila z
nekako resnostjo, a vendar se je dobro poznalo, da
prihajajo besede iz ust skrbeče in ljubeče matere,
ki bi bila sina rada imela le dobrega — in to dosegla
le z dobroto in mehkoto. Janez je ni mogel
poslušati. Nekam jezno je vrgel žlico ob mizo, da
se je nerodno postavila na robe, ter ji je jezikal:
„Ne bodite no sitni. Menda bo že vendar le enkrat
konec vaših naukov. Mene ušesa bolé od vedno starih
opominov, če sem vam tako na poti, se bom
pa spravil strani. Dober teden še potrpite.“

„Boš, se boš,“ pristregel mu je oče besedo, „ti
nepridiprav ti, potepeni! Nisi še ničesar skusil na
svetu! Naj te le vzamejo v vojake, kakor si menda
včeraj slišal pred cerkvijo. Za takega pohajkovalca
jaz ne bodem moledoval in hodil po pisarnah, da
bi si nakopal še nov križ na glavo. Le pojdi, kamor
te hočejo, da izveš, kako se tuji kruh jé, lenoba ti,
ponočnjaška! Sram te bodi! To je grdo, tak mladenič,
pa nima nič časti v sebi!“

Materi je srce jelo nemirnejše biti, ko je čula
o vojaščini in o vojski. Če prav je bil Janez, vzlasti
zadnji čas, dokaj nereden in neubogljiv, bil je vendar
le sin, njena kri. In ljubila ga je, kakor more
le mati ljubiti edinega sina.

„Ne bode ga, Janez vam ne bo nosil puške“,
zarežal je sin na očeta. „Rajši vidim, da je vse
drobno, kakor da bi me vlovili tisti zelenci beriški
ter me vtaknili v vojaško suknjo. Zmerom bom hvaležen,
da sem hodil po gostilnah. Sinoči sem si jo
izmislil, — in tako bom tudi storil.“

„Kaj si boš izmišljeval, revež! Priden bi bil,
pa ubogal, bi ti pa ne bilo treba ničesar ogibati.
Saj toliko imamo še, da bi te lahko prepisali na
posestvo, pa bi bil mir. Ker si tako začel, tudi
dobro, kakor si postelješ, tako bodeš spal. Če ti izročim
gospodarstvo, me poženeš prvi dan po svetu
z malho, kakor pritepenca!“

Oče je malo odjenjaval. Vedel je, da se s trmoglavim
Janezom ne dá mnogo opraviti z grda.

„Le imejte sami to beračijo“, hudoval se je
Janez. „Kedaj sem vas pa prosil ta-njo? Sedaj je
še nočem ne. Da mi ne bote oponašali, da nisem
nikjer bil, bodem pa šel od hiše kar prej mogoče.
Veste, na Štajersko grem drvarit, pa je. Tam me
ne bodo izvohali beriči, če so od samega vraga, in
denarja si bom prislužil, da bo kaj!“

„Kaj boš hodil okoli“, rekla je mati, ki se je
bala za sina. „Doma bodi in ubogaj, bode pa vse
prav.“

„Kaj mu bodeš branila? Naj le gre, kamor
hoče! Doma nama tako ne koristi nič. Mogoče, da
ga sreča kje pamet, če pa ne, bolje je, da takega
sina ni doma, da nama ne dela sivih las in pa sramote
na stara leta. Le vleci se, kamor hočeš, da
bodeš spoznal, da je denar v trdih pesteh, in da
ga ne bodeš po nepotrebnem zapravljal in zabijal.“

„S kom pa pojdeš gori, če si res tako svojeglaven“,
vpraša mati.

„S kom neki? Surga me popelje v Štajerje, ki
mi je tudi to nasvetoval. On vé za dobro delo, in
pa jezik razume.“

„S Surgo! O Bog ti meni pomagaj“, zažalosti
se mati. „S tem človekom ne pojdeš na pravo pot.
Ta te bo zapeljal, da se boš pogubil na duši in na
telesu. Oh, ne bodi neumen in ubogaj me, pa ne
hodi od doma!“

„Taki ste! Pred me gonite, sedaj mi pa branite.
Jaz sem se naveličal že vsega. Jaz grem, pa
s Surgo, da veste.“

Vstal je jezno od mize ter ni čakal skupne
molitve. Šel se je preoblačit v podstrešno sobo.

„O, da morava imeti takega sina“, toži Mina
svojemu možu. „Bog naju tepe ž njim. Saj pravim,
vsak ima svoje križe, moji so pa le najtežji.“

„A, beži, beži, kaj boš tožila in zdihovala.
Midva sva storila svojo dolžnost; če naju ne uboga,
kedo more kaj. Velik je dovolj, da bi bil lahko pameten.
Če noče, naj pa sam trpi. Saj sem rekel:
Kakor si bo postlal, tako bode ležal.“

Naša zakonska dvojica je vstala od mize. Oče
je šel na vrt privezovat drevesca, mati je pospravljala
po kuhinji.

Janez je prišel po stopnjicah iz svoje sobe —
preoblečen. Čez rame mu je visela torba. Šel je v
sobo ter si odrezal kos kruha. Potem je snel puško
s trama ter jo vtaknil v vrečo, da je bilo bolj na
skrivnem. V veži je vzel dereze in težko okovano
palico.

„Kam greš zopet?“ vpraša ga mati. „Niti en
dan ne moreš biti doma.“

„Kam neki bom šel? Mislite, da bom beračil
po poti na Štajersko. Moram vendar ubiti kako
zverjad, da ne bom šel z praznim žepom na pot,
kakor deseto dete od hiše. Vi mi tako ne boste ničesar
dali, ker sem se vam tako zameril.“

„O Janez, Janez, ...“ pričela je mati. Pa
trdovratni sin je ni poslušal. Hitro je odšel ter se
zavil proti gori. Nemara je težko gledal solze, ki
so porosile materino oko. Srce ni bilo še povsem
pokvarjeno. Slaba vest ga je vznemirjala.

III.

Za teden dnij sta stopala naša dva znanca,
Janez in Surga, precej hitro po strmi stezi, ki
pelje čez Zelenico ob Ljubelju na Koroško. Zgodaj
je še bilo. Pod nogami jima je škripal zmrzel sneg,
da je dostikrat Surgi izpodletelo, ker ni imel tako
nakovanih čevljev, kakor Janez. Poleg tega pa tudi
ni bil vajen poti, kakor njegov tovariš, ki je že
preteknil vse kote po planinah.

„Prebiti sneg pa planine in še take steze, ki
so komaj za divje koze, ne pa za ljudi,“ jezil se je
Surga, ko se je pobiral s tal.

„Nič hudega, če se malo pripogneš,“ pošali se
Janez. „Le pojdi po mojih stopinjah, pa bo dobro.
Malo še potrpi! Precej sva na vrhu.“

Solnce je uprav vzhajalo izza sosednih Karavank,
ko dospeta vrh Zelenice. Odprt jima je bil
pogled na Koroško, po kateri ju popelje pot na Štajersko.
Po kratkem oddihu se napotita dalje proti
Celovcu.

Štiri dni sta hodila do Ljubnega. Od tod sta
krenila ob potoku Lisingu v dolino, kjer je Surga
vedel za delo.

Zvečer dospeta do samotne, velike kmetiške
hiše, ki je stala prav v kotu vse doline, blizu izvira
Lisinga. Povsodi so se razprostirali mogočni
gozdi ter obdajali človeka na taki samoti z nekako
grozo.

„Sedaj sva pa dobra,“ izpregovoril je Surga.
„Vendar je jedenkrat konec pasjega pota! Vidiš,
Janez, to je gostilna, kjer se kaj popleše in popije.
Tu bodemo živeli! Za jedno nama gospodar pové,
kako je z delom. Dobiva ga gotovo. Tudi starih
znancev je tukaj mnogo. Lahko bodeš govoril slovenski.
Saj še celó gospodar razume nekoliko.“

Prideta pred vežne dveri, ki so bile že zapahnjene.
Surga udari s pestjo po njih. Kmalu se začujejo
v veži težki koraki, ključ se obrne in med
vrati se pokaže velika postava gospodarjeva, že osivelega
Miheljna, ki je držal v roki lojevo svečo.
Mihelj izpozna Surgo kot starega znanca ter mu
stisne dobrovoljno desnico.

Vstopijo v sobo. Celo obmizje porastenih mož
je sedelo ob bokalu vina. Zvedavo so gledali nova
prišleca, katera je gospodar peljal v stransko sobo.
Tam so se hitro pomenili, kaj in kako zastran dela.
Mihelj jih je bil vesel, posebno še, ker mu je podjetnik
naročil, da naj mesto njega sprejme vsakega
delavca, ker se mudi, da prej ko mogoče po tej
strani opravijo ter gredó potem drugam koparit.
Obljubil jima je, da prihodnji ponedeljek precej
lahko začneta drvariti.

V tem jima je že prinesla Rezika, mlado, brdko
dekle, večerjo.

„Ker vem, da sta trudna in lačna,“ ogovori ju
slovenski, „napravila sem precej večerjo, da gresta
prej k počitku.“

„Dobro, dobro,“ poprime hitro Janez, vesel,
da je dobil deklico, s katero se bode mogel pogovoriti,
dokler se ne privadi nemščini.

„Saj sva že res potrebna jedi in počitka. Kaj
meniš, s Kranjskega pa tu gori, to ni kar si bodi.
Preklicano, tako sva tolkla in krevsala, da sem že
vsega naveličan.“

„No, se bota pa izpočila. Kranjskim korenjakom
nič ne dé taka pot. Trdni so, kakor bi bili iz
železa. Sedaj grem pa precej pripravit sobo, da
gresta lahko koj spat.“

Surga je vedno gledal tja v sosedno sobo. Ko
ga Janez začudeno vpraša, je-lí to dekle s Kranjskega,
ker govori tako lepo slovenski, odgovori mu
nejevoljen: „Mati je bila menda Kranjica; pa mari
so meni ženske. Le preklicano me jezi, da ni nobenega

znanca. Lahko bi se človek zastonj napil.
Se vé, Kranjec je priden, da je res preveč. Te le
štajerske mrcine pijejo tukaj, Kranjci pa delajo kot
črna živina. Pa naj le! Privoščila si bodeva pa potlej
več, ko bo kaj cvenka v žepu.“

Vstala sta ter šla spat. Surga je gostom pri
veliki mizi voščil lahko noč, seveda po nemški.

Ni bilo dolgo tega, odkar sta prevzela naša
znanca delo. Neke sobote večera je bilo zbranih
nekaj drvarjev v zakajeni bajti, oddaljeni tri ure od
Miheljeve gostilne. Ogenj je gorel sredi koče na
ognjišču, kamor so ravno pristavili večerjo. Drvarji
so pa sedeli na okrog ter pušili tobak. Med njimi
sta bila tudi Janez in Surga. Surga je bil kaj vesel
ter je mnogo govoril in debelo lagal svojim tovarišem,
ki so se zadovoljno smejali ter hvalili zvitega
Surgo.

Janez jih pa ni razumel. Jezno se je potegnil
tje po pogradu. Sam pri sebi je pa dejal: „Če bodo
samo ta ‚hinder hander‘ gonili, naveličal se bom
kmalu vsega. Če ne dobim skoraj tovariša, s katerim
bom mogel govoriti in s katerim udariva na
lov, pa grem domov. Naj me utaknejo v vojake.
Bolje je, da me ubije Lah, kakor da bi se tu dolgočasil.
Samo ta hudirjev Surga bo še čutil pred,
kaj se pravi, mene za nos voditi!“

In uprav, ko je tako mrmral pred se ter koval
hudobne namene, prisede k njemu nekdo izmed
družbe. Bil je mož majhne postave, širokopleč, pa
hudega pogleda, kakor bi bil živ ogenj gorel pod
košatimi obrvi. Nerazčesana gosta brada mu je krila
obraz. Imel je nekaj groznega na sebi. Bil je to
Poc Hanza, razvpit tatinski lovec, kateremu je bila
gosposka hudo na pete, toda ni ga mogla zasačiti.

„No, kaj pa ti, ali se ne smejaš, ko se vsi
drugi reže,“ popraša v slabi slovenščini Janeza. Ta
odpre oči ter ga pogleda. Skoro ustrašil se ga je,
tako hud obraz je naredil.

„Kaj bom poslušal, ko ne razumem nič, kaj
se menijo.“

„No se bova pa midva kaj pomenila. Mene pa
že umejež, ka-li? A ti je dolgčas, kaj ne? Tu ne
boš lazil kakor tam na Kranjskem po noči v vas
ter nagajal dečvam.“

„Kaj so meni mari ženske. Meniš, da sem res
taka šleva. Pojdi kamor hočeš s tvojimi dečvami,
ali kako si že rekel. Ko bi le puško imel in poštenega
tovariša, da bi udarila na jelene, pa bi lahko
pregnal dolgčas. Vam pa tako druzega ni mari, ko
sekira, tobak pa žganje. Jelenjega mesa nalašč nočete
jesti, ter se raji zadovoljite z žganci in odlijalcem,
ki včasih še osoljen ni dovolj, kaj še le zabeljen.
O, da sem vedel, da bo tako ...“

„Kaj ti znaš streljati,“ popraša ga iznenaden
Hanza, in čudovitega veselja mu zažare oči. „Če je
to res, potem sva midva koj prijatelja. Tu je moja
desnica. Davno sem že iskal človeka, da bi skupaj
hodila na lov. Veš, pa so vsi le mrcine lene, da se
jim nič ne ljubi. Če si mož zato, lahko greva ta
teden malo pogledat. Puški imam dve, eno ti drage
volje posodim.“

Janez se je sklonil na postelji. Videlo se mu
je, kako strasten lovec je bil. Lica so mu zažarela
in srce mu je bilo hitrejše. Hipno je pozabil vso
nevoljo ter žuganje; ognjena strast mu je povžila
domotožje, in vse druge dobre ter slabe misli in
nakane so utonile v nadi: Zopet bom lovil. Ves vesel
seže Hanzi v roko.

„Že velja! Toliko upam zmerom pobiti, da ne
boš rekel, da sem strahopetec, ki se mu roke tresejo,
če zagleda zver.“

V tem je bila večerja kuhana. Po jedi so polegli
po pogradih. Ogenj je pogasnil. Le žrjavica
se je svetila z ognjišča. Zunaj se je slišalo žvižganje
mrzlega vetra, in sova je jezno tulila na bližnji
smreki. Drvarji so pospali. Le Janez je še čul. Mislil
je na lov. Dregnil je celo tovariša, vodnika svojega
Surgo v rebra, da je nevoljno zarenčal ter se
vzbudil. Povedal mu je svojo zvezo s Hanzo.

„Saj sem ti pravil, da bo tako. To ga bova
pila. Jaz vama bom pa meso prodajal“, odgovoril
mu je zaspano. Obrnil se je, in zopet ga je objelo
trdno spanje.

Nedeljo pred adventom je bil ples pri Miheljnu.
Drvarji so prišli ter jedli okusno meso debele „krave“,
katero je menda Mihelj nekje na deželi kupil. Dva
škripača sta sedela za mizo ter nategovala svoje
mehove. Drvarji so pa plesali ter bili s težkimi čevlji
ob tla, toliko, da niso pretolkli desk. Tudi Janez se
je zavrtel z Reziko, ter vrgel toliko godcema, da so
rekli Štajerci:

„Lej ga Kranjca, ta se je pa odrezal.“

Poleg tega so pa nekateri mlajših tako ugibali,
da ima Rezika eno oko za mladega Kranjca. Hiršev
Pavle se je celo nekaj jezil, češ, še nikoli ni plesala
ter vedno imela vse polno izgovorov, če sem
jo vabil, z Janezom ima pa čas plesati.

Precej dolgo v noč so rajali, potem pa odšli, —
malo po strani seveda — v svoje gozde in očrnele
bajte nazaj. Nekateri, ki so božjega daru le preveč
zavžili, počepali so po klopeh ter čakali prihodnjega
dne. Med njimi je bil tudi Surga. Privlačnost zemlje
ga je menda spravila pod mizo, kjer je zaspal. Janez,
hoteč oditi, klical ga je in budil. Toda Surga je le
vlekel dreto in se ni menil za sodrugov klic. Zato
ga je pa Janez dvignil — videč, da ne opravi ničesar
— ter ga položil na klop pri peči, mrmrajoč
pred se: „Presneti človek, da je le presit, pa je
srečen.“

Sam se ni hotel vračati. Sklenil je pri Miheljnu
prenočiti ter počakati Surge, da se prespi.

Rezika mu je prinesla še en polič vina.

„No, kaj ne, kako „kravo“ sem pripravil,“ ogovori
jo Janez. „Ali ni bilo okusno meso, kaj?“

„Dobro je menda, ker so je tako radi jedli vsi.“

„No, kaj je ti nisi?“

„Ne. Ukradena reč je ukradena. Za meso že
tako ne maram dosti, kaj bi še ukradeno jedla.“

„Ne bodi no neumna; kaj ni zverina ravno
tako moja, kakor bogatincev? Bog jo je za vse vstvaril
in posebno še za reveže. Gospôda ima tako vsega
preveč.“

„Ni tako ne, Janez! Gosposka nam prepoveduje,
in moramo jo ubogati. Če hočeš sam sebi
prav, poslušaj me in pusti Poc Hanzo. Ta te bo
zapeljal, da boš vse življenje nesrečen. Koliko je
bilo že postreljenih in pobitih zaradi lova!“

„Beži, beži, ženska strahopetnost! Ko bi bili
vsi možaki taki, kakor ste ve, potem nas tista hudirjeva
gosposka s svojimi beriči ogloda do kosti!
Kaj meniš, človek se ne sme kar tako dati v kozji
rog goniti. He, dosti jelenov bodeva še pobila s
Hanzo, in vsi lovci me ne zalezejo. Saj sem samo
zato gori prišel, ker sem slišal, da je tu dosti divjačine.
Se vé, ker ste vsi Štajerci za nič, razven
Poc Hanze. Zvedeli boste, kaj kranjski Janez zna!
Zdaj pa pojdi in prinesi nasušilno rjuho! Grem na
seno spat. Surga je pijan kot dež. S tako veho ni
nikamor, da bi se hodilo v gozd.“

„Saj v veži visi ena, pa jo vzemi. — Janez!
Še enkrat te prosim, ubogaj me, če hočeš sebi
prav, sicer se boš še kedaj z žalostjo spominjal
mojih besedij — in — —“

„E, brrr — babje klepetanje,“ hitel je Janez.
Budila se mu je svarilna vest in zajedno je občutil,
da imajo besede dekletove posebno moč do njega.
In bil je vroč boj v srcu, v katerem je pa zmagala
strast, da je žaljivo odgovoril skrbni svarilki.

„Kako ti gre jezik nocoj! Kje si se naučila?
Še za gospoda bi bila dobra. Lej, lej, vsak bi me
rad učil in svaril, posebno pa ženske. Mislil sem,
da so samo naša mati tako sitni, ker so že stari,
pa ste mlade prav take!“

Rezika ga ni dalje poslušala. Žalostno se je zasukala
in šla v kuhinjo pomivat posodo. Ko bi bil
kdo šel za njo, opazil bi bil, kako si je otrnila skrivaj
solzo s predpasnikom ter vzdihnila:

„Ima ga že v mreži hudobni Hanza, pritepeni.
Ne bode nehal, da ga izvodi popolnoma od dela,
da se revež ne bo smel pokazati med ljudi.“

Sočutno srce je imela. Zakaj poznala je dobro
usodo tatinskih lovcev. A smilil se ji pa še nikdo
ni tako, kakor uprav ta Janez. A sama ni vedela
zakaj.

Kmalu potem je prikolovratil Janez iz hiše.
Tudi njemu se je nekoliko poznala obilna pijača;
večkrat se je celó opotekel po veži. Vzel je rjuho
ter že prijel za kljuko vežnih vrat. — A na enkrat
se obrne, kakor bi mu šinila posebna misel v glavo,
in stopi tja pred kuhinjska vrata ter vošči Reziki
lahko noč in „pa nikar ne bodi huda!“ — Morda
se je kesal, da jo je razžalil. Pa je šel spat.

IV.

Pri gozdarjevih je bilo vse tiho, kar je Janez
odšel. Čeprav je popred rad zapuščal dom ter se
plazil po planinah, vrnil se je vender vselej kmalu
domov. A sedaj ga ni bilo. Mati je pogosto jemala
sina v misel in smilil se ji je jedinec, da se mora
potikati po svetu, ko bi vendar lahko drugače bilo.
Vse priglavice, vse ostre besede sinove in njegova
trma, vse je bilo pozabljeno. Niti misliti ni mogla
na napake svojega sina. Preveč ga je ljubila, predobra
mati mu je bila.

Poleg teh težav je mučila skrbno materino srce
bridka skrb: kaj bo z njegovo dušo? Saj je vedela,
da se kot skrivač ne sme prikazati med ljudi, torej
ne more nikakor v cerkev. Na tihem je molila za
sina, in marsikatera solza se je skrivaj prikradla iz
očesa ter porosila velo materino lice.

Ko je sedela zimske večeri pri kolovratu, ter
je mož ležal pri peči, govorila je tako rada o Janezu.

Calo očitati je hotela Klemenu, da bi ga bil
lahko doma obdržal in mu ubranil, da ne bi šel
na tuje.

Toda Klemen ni bil nič kaj zadovoljen z njenimi
pritožbami. Če prav ga je morda samega malo
skrbelo, skušal je vendar ženo utolažiti, češ, saj ni
tako kakor meniš. Saj so drugod tudi pošteni ljudje.
Za fanta je pa le dobro, da pogleda malo po svetu.
Bode vsaj kaj izkusil ter se izpametoval.

Tako je potekla dolgočasna zima naši zakonski
dvojici.

A ni bilo še dovolj, da sta pogrešala sina.
Prišle so še druge šibe nad Gozdarjeve.

Leto 48. je bilo kaj nemirno za Avstrijo.

Upori in rovanje proti prestolu se je pričelo
na vseh krajih. Posebno so se skušali iznebiti pokorščine
do Habsburžanov Italijani v Pijemontu.
Izpolnilo se je torej, kar je napovedoval Surga Doseljanom,
da bode vojska zoper Laha. In res so
kmalu vedeli prebivalci tihe zagorske vasice, da je
na „Plemontezarskem rebelizem.“

V teh burnih časih je pa potrebovala država
mnogo vojakov, hrabrih sinov, da rešijo vladarja in
zmorejo silne nemirneže. Ali kdo bi šel drage volje,
tebi nič meni nič, na vojsko zoper hudokrvne Lahone?
Kmetje so pripisovali svoja posestva sinovom
ter jih drago odkupovali, da jim ni bilo treba nositi
vojaške suknje. Mnogo jih je pa moralo pustiti
domačo vas ter iti mirit upornike. Toda nekateri so
se pa poskrili po gozdih in planjnah, da jih gosposka
ni z lepa dobila. Med zadnjimi je bil tudi
Gozdarjev Janez, ki jo je, kakor smo čuli, potegnil
celó iz dežele.

Toda gosposka se ni šalila ž njimi. Lovili so
neprenehoma, in vsi zaloteni „Sitarji“ so morali po
kratkih vojaških vajah naravnost na Laško. Če pa
katerega niso mogli vjeti, trpela je zato cela hiša.
Poslali so namreč v take hiše „sekacijon“, pravo kugo
za kmeta.

Enaka je zadela Gozdarjeve. Na večkratno zahtevanje,
da se ima sin Janez oglasiti pri gosposki
zaradi vojaščine, odgovoril je Gozdar, da ga ni
domá, in da tudi sam ne vé, kod se klati in potika.
Le toliko so zvedeli beriči, da je skoro gotovo celó
na Štajerskem.

Nekega jutra potrka na Gozdarjeva vrata nekdo
prav močno. Ko Gozdar odpré, stopi predenj precèj
prileten korporal, navihanih brk, ter mu, režoč se,
pravi:

„No, ker se vam je sin izgubil, sem pa štiri
druge pripeljal.“ In pokazal je na svoje tovariše.

Gozdar je precej vedel, kam pes taco moli. Nejevoljen
je bil. Toda pokazati si ni upal, da mu
prišleci niso po volji. Predobro je poznal take gôste
že od drugod. Vojaki vstopijo. Korporal prebere
Klemenu postave, koliko mesa in kakošne jedi se
morajo zvesto dajati cesarskim možém, in da ti
ostanejo toliko časa pri hiši, da se sin vrne in se
oglasi pri gosposki.

Vse očetovo izgovarjanje, da ne vé zánj, da ni
on kriv tega, ne pomaga ničesar. Vojaki se vgnezdijo
pri Gozdarju ter se ne menijo za materine
tožbe, niti za očetove hude poglede. Surovo zahtevajo
dnevne brane, naj dobé, kjer hočejo. Bili so
to rogovilasti možje, hudih obrazov, pa kaj smolnih
prstov. Vse je moralo biti pod ključem. Pa še to
ni dostikrat mnogo izdalo. Zvohali so ključe, ali pa
s ponarejenimi odpirali ter kradli mesnino in sploh
vse, kar jim je prišlo povoljnega pod roke. Ko so
pa jedenkrat pri Gozdarju pospravili in pojedli, stegali
so svoje prste tudi po posestva drugih Doseljanov, tako, da so bili pri vseh silno na slabem
slovesu. Poleg tega so bili pa še silno izbirčni. Kruh
jim ni bil nikoli dosti bel, meso vedno pretrdo ali
premehko, čeprav so sosedinje trdile, da ne zná
nobena kuhati bolje od Gozdarke.

Za vso to skrb in postrežbo pa ni nobeden
premaknil najmanjše stvarice. Ne da bi bil kdo
preklal polence, ali prekidal sneg ter malo postregel
ubogi Mini, ki je imela dela čez glavo veliko. Nekoč
je tožila sosedi:

„Bog nam pomagaj in Mati sedem žalostij! Ob
vse nas bodo dejali ti požeruhi. Nobena reč jim ne
izdá nič. Moka mi pohaja, zabelje ni več v deži,
prihranjen denar sva izmetala za meso, — kar nič
več nam ni živeti. Če se ne spravijo ti pritepenci.
morava priti na beraško palico.“

In res se je hudo godilo Gozdarjevim. Oče Klemen
je odločno povedal vojakom, da jih ne more
dalje rediti. Naj torej zapusté hišo, ker bi sam rad
videl, da se sin povrne, pa si ne more pomagati.

Trdosrčni vojaki se mu porogljivo nasmejajo
ter se ne menijo za njegove besede.

Prihodnje jutro so pa tirali kravo iz hleva ter
jo gnali prodajat.

Sosed Brence je stal pri oknu ter gledal trdosrčne
vojake, ki so natepali ubogo žival, ker ni hotela
po zimi od doma. Stisnil je pest ter natihoma
žugal:

„To niste cesarski služabniki, ampak vražje
duše ste! Kar podavil bi vas, kakor zelenega pajka,
in nič bi se ne pregrešil.“

Hudobni, nikdar mirujoči jeziki klepetavih babnic
so pa celó hoteli stvar tako imeti, da je Klemen
sam kriv nesreče in pa njegova Mina, ker sta sina
premalo trdo imela ter mu marsikaj dovolila, kar
bi ne bilo treba.

Za dva dni, kar je bila prodana krava Gozdarju,
sedeli so na večer pri Brencetu doseljski
možje krog gorke peči ter se menili o vojski, ki se
bo menda spomladi pričela. Tudi Klemen je bil med
njimi.

„No Klemen, kaj ne, ti težko čakaš spomladi,
da se ti spravijo izpod nog tiste presnete pijavke“,
obgovori Brence Gozdarja.

„Ko bi moral do spomladi imeti požeruhe, prodajo
in pojedo mi vse ti nebodijihtreba“, prične
Klemen.

Toda hitro mu prestriže besedo Brencetov France
ves v jezi:

„Slišite Gozdarjevi, kaj vam jaz pravim. Mi
fantje smo se tako zmenili, če vam je prav, da bomo
za zmirom spodili mrcine kosmate iz vasi. Lejte,
na kaj sem predsinočnim naletel. Gori le v Delih
sem hosto drobil, pa sem se malo zakasnil. Ko sem
se v mraka vračal, stopil sem mimogrede h kovaču
pogledat, če je že popravil cepinu zrno. In notri je
sedel tisti spak od Adama, pa nam je take užigal
in pravil, da smo se mu vsi smejali in norce brili
ž njim. Ko sem šel potem tam-le za Novinovim
plotom domov, čul sem nekaj tiho klicati. Da bi
te — kóga pa nosi tod okoli? Pa ne iztiče kdo
okog Marjaničinega okna? mislim si ter skočim tiho
čez plot. Pod oknom se je videla dolga postava.
Jaz postojim za voglom. Toliko je bilo še svetlo,
da sem ga spoznal po tisti veliki čaki, veste eden
vaših vojakov je bil. Tolika jeza me popade, da poprimem
cepin tesneje ter skočim proti njemu. Ali
on me je tudi začul in odnesel v dolgih skokih
zdravo kožo. Vidite, tako ne dajo miru nobenemu
človeku. Da pa ne bodo sleparili okrog dekličev,
za to bomo skrbeli mi doselški fantje. Nametali
jim jih bomo ob prvi priložnosti na hrbte, da bodo
pravili po svetu, kako jo znajo Doseljani zagosti.“

„Nikar, France, tega ne smete storiti. Imejte
pamet! Kdo drugi bi trpel potem, kakor vi sami?
Ti vas gredo tožit in vsi morate nositi puško.“

Tako jih je modro svaril Gozdar.

„Saj se jih moramo odkrižati z lepa. Jutri
grem v R.* ter povem, da jih dalje ne moremo
imeti. Rekel bom pa tudi, da grem sam po Janeza,
če ni drugače. Ako hoče, da mu ne bo treba hoditi
z malho po svetu, naj se vrne. Če mu je v
vojsko iti, naj bo, kakor je božja volja. Ko bi bil
pred pameten, bi bilo pa vse dobro.“

Čez dva dni pride korporal, ki je dovedel neljube
goste ter jih zopet odpelje. Na ulici so srečali
Brencetovega Franceta, ki je drva peljal. Strašno
ga je pogledal eden izmed njih in nekaj pobuzaral.
France je pa udaril po konju ter siknil med zobmi:
„Boga zahvali, da greš iz Doselja. Če bi se bil še
dalje potikal tod okoli, pokazal bi ti bil gotovo, da
bi bil vedel, kaj se pravi pošteno dekle motiti.“

V.

Mrzla burja, katera je vrtela in raznašala snežinke,
ki so po malem naletavale na vse strani, je
brila zimsko popoldne. V Miheljnovi gostilni so sedeli
štirji možje pri debeli hrastovi mizi, ki je bila
pomaknjena k peči.

„Tako, praviš, da so šli danes lovit Poc Hanzo
in pa tistega Kranjca, ki je prej drvaril todi?“
vprašal je mož, na čegar obrazu se je brala tiha
žalost. Čelo mu je bilo zgubano v resne poteze,
nekaj temnega — kakor oblak hudih skrbij, je
leglo po njem, ko se je ozrl na Miheljna ter pričakoval
odgovora. To je bil naš znanec Gozdar, ki
je prišel na Štajersko poizvedovat po sinu. Toda

povedal ni nikomur, da je nesrečni oče razvpitega
tatinskega lovca, ki s Poc Hanzo kljubuje vsej gosposki.

„Danes, da“, odgovori mu Mihelj. „Pa jaz se
bojim, da jih res zalotijo. Ne bota se nadejala, da
bi v tem vremenu kdo lazil za njima. Le poglejte,
kakovo je zunaj! Saj bo še vse skupaj zamedlo
gori v planini. Pa naj jih le! Ona dva jo bota že
unesla, tista golazen od lovcev naj pa le pomrzne
v grmovju. Kaj bi se poganjal za judeževe denarje.
Vsak ima pravico streljati, ne pa samo gospoda!“

„Kaj si rekel, Mihelj, za judeževe denarje? Ali
je mar odmenjeno plačilo tistemu, ki jih vjame,
kali?“

„Seveda je. Lej no, kaj še nisi slišal tega?
No, se ve, nisi se pač dosti mudil drugod. Ti si
hitel, da bi preje fanta dobil ter ga peljal domov
starišem. — Škoda zanj, če ga dobé v pest, meni
se prav smili. Ali vjeli ga pa bodo. Sto goldinarjev
dobi vsak, ki pripelje enega iz teh-le dveh h gosposki,
za oba pa še enkrat toliko. Za mrtvega pa
je petdeset. Vidiš, to je pa lep zaslužek za tiste
zelence. Samo judežev denar je to, tako jaz rečem,
nečem ga, če bi mi bilo tudi precej iti ob beraški
palici po svetu.“

„Kako se je pa vender tako spozabil ta Kranjec,
da je potegnil s tistim potepuhom. Mar naj
bi bil šel z drugimi naprej, ko so tu podelali“,
vtaknil se je v govor Miheljev hlapec Martin, ki je
sedel pri njih.

„Kaj ne poznaš Poc Hanze? Če ta koga dobi
v mrežo, potem ga ne izpusti z lepa. Janez, ta pa
le za njim sili. Kdo bi si bil mislil, da je ves neumen
na lov. Meni koj od začetka ni bilo kaj prav,
da je Poc Hanza vedno vanj tiščal. Pa sem si mislil,
fant je že sam pameten. Če prav gre ene krati
z njim, naj ima veselje. Kdo bi si bil mislil, da
bo tako prišlo.“

„Streljal je rad, streljal, že od mladih nog“,
omeni otožno Gozdar. Hudo je moralo biti očetu,
ko je to čul o sinu. Toda svoje žalosti ni hotel in
smel pokazati. Težilo ga je posebno še, ker mu je
zmerom neki notranji glas velel, da bi bil lahko
zaprečil vse nezgode, ko bi bil Janezu prepovedal,
da ne sme od doma, posebno pa s Surgo ne. To je
dalo povod, da je vprašal:

„Ali ni bil še nekdo drugi z Janezom, neki
Surga, kakor smo mu pravili na Kranjskem.“

Ko Mihelj čuje Surgovo ime, vsplamte mu oči
in od jeze zarudi v obraz; s pestjo pa jezno udari
ob mizo, da so odskočili kozarci:

„Surga, Surga, to ti je vražji človek! Ko bi
tega ne bilo, bi bilo mogoče vse dobro. Jaz sem
ga imel poprej za poštenjaka in prav prijatelja sva
bila. A sedaj sem ga pa spoznal, kakov lisjak da je.
Ta žleza pretkana je podpihoval Janeza in odvračal
od dela, da je potlej za njegove denarje pil, če je
revež s trudom ubil kakega jelena. Okoli podjetnika
se je pa lizal in hlinil toliko časa, da ga je postavil
za to, da je nekaj pazil na druge, če prav so morali
vsi nanj paziti, da jih ni okanil. Se ve, da je
le sam postopal, ko ni bil za nobeno rabo. Jaz sem
mu dajal cel mesec zabelje, moke in pa česar je
hotel, pa mi ni krajcarja dal. Gospode je baje tudi
hotel opehariti, a se je opekel, slepar grdi. Sedaj
pa sedi zaprt. In prav se mu godi! E, da bi še
enkrat prišel gori k nam, jaz bi mu drugače pokazal.
Prav ta je tudi Janeza izdal, jaz stavim konja,
da je tako. Kako bi sicer vedeli tako na tanko, kje,
na kateri planini, v kateri koči da sta skrita?“

„Taka je, midva tudi tako praviva,“ pritrdita
za jedno Martin in drvar, ki je sedel pri njem.

„Tisti človek ti je naredil za denar vse. Da se
je le njemu dobro godilo, in da je mogel pijančevati,
pa je bil vesel. Če bi druge zavoljo njega tudi
na meh drli, to mu ni bilo nič mari.“

V tem stopi v sobo Rezika. Z ruto je pehala
sneg raz sebe in z nekam boječim glasom pripovedovala,
da je čula, ko je šla po vode, od daleč
vriskanje in upitje lovcev, in da se boji, da bi ne
bili Janeza ujeli.

Vsi se iznenadeno spogledajo. Gozdarju je jelo
srce nemirno utripati. „Kaj če ga pripeljejo tod
mimo? Gledati bodem moral sina, vklenjenega kot
hudodelca, ki ga peljejo pravici v roke. In ko me
Janez zagleda ter izpozna očeta, ki ga je premalo
trdo imel, ali me ne bode pogledal z očitajočim
očesom, češ, jaz nisem imel pameti, morali bi jo
imeti vi toliko več, in jaz bi ne bil nikoli zašel na
tako pot. Ne, tega pogleda ne bi moglo prenesti
očetovsko srce, ki je vender zmerom gorelo za ljubljenega
edinca ter mu želilo edino le srečo.“

Popraša torej ves v skrbeh Miheljna, ki je
nekako pomilovalno potresal z glavo ter nekaj pred
se mrmral:

„Ali se bodo lovci kaj ustavili tukaj? Če pridejo
noter in če peljejo vjetega Kranjca, tedaj se
moram jaz skriti, da me ne bode videl.“

„Kaj pa, da ne gredo mimo gostilne, posebno
v takem vremenu ne. Če so res koga vjeli, tedaj
bodo od veselja hoteli vse popiti, če jim je pa izpodletelo,
hladili bodo zopet z vinom svojo jezo.
Saj morajo biti v kratkem tu. Pri oknu bodemo
videli, če Janeza peljejo, in tedaj se ti še vedno
lahko skriješ. Če ga pa nimajo, ostaneš lahko tukaj.
Nihče ne bo vedel, da kaj veš o Kranjcu in da si
ga prišel iskat.“

Potem vstane Mihelj od peči ter gre proti oknu.

„Aha“, pravi, „že gredo. Le poglejte jih! Toda,
Bog bodi zahvaljen, prazni so. Jaz sem koj rekel,
da takih tičev, kakor sta ta dva ne bodo ujeli. O,
to jim privoščim!“

V tem pa že zaškripljeje vežna vrata in lovci
ropotaje ter neobtesano kolneč vsi sneženi vstopijo
v sobo, postavijo palice in puške v kot, ter vsi na
enkrat silijo k peči, da si ogrejejo mrzle ude.

Naši znanci se jim umaknejo, in ko prinese
Mihelj pijačo na mizo, prične izpraševati, kako je
bilo, da sta jim zopet ušla.

„Jeden nam že ne bode več nagajal. Poslali
smo ga vragu v službo, da mu bo vozil oglje, ali
kar hoče. Nam je pač vsejedno. Pet krogelj je dobil
med rebra; mislim, da jih je dovolj.“

Lovci so se krohotali surovemu pripovedovanju
in eden je še pristavil:

„Bolje, da ubijemo takega lovca, kakor najtežjega
jelena. Kje dobimo petdeset goldinarjev za jelena, kakor za tega? Le pijmo ga, saj je bil srečen
dan.“

Pili, nalivali in polivali so, da je kar od mize
teklo.

Koliko je pa v tem trpel Gozdar, nam je lahko
misliti. V toliki negotovosti živeti, v strahu za svojega
sina, kateri je morebiti mrtev, ki je bil ubit,
kakor divja zver.

Nikogar ni bilo, da bi ga bil tolažil, da bi bil
molil pri njem, ko je zadnjič izdihnil. To je preveč.
Če mati to izvé, počilo jej bo žalosti srce.

Da vendar nekoliko poizvé, pokliče Miheljna ter
ga prosi, naj povpraša lovcev, katerega so
ustrelili.

„Poc Hauzo!“ odgovorili so hripavo vsi na jedenkrat.
„Tisti Kranjec nam je pa odnesel kosti,“
nadaljeval je v kotu sedeč lovec, ki je bil menda
nekak poglavar cele druhali. „Prav gotovo, da je
zapisan sami hudobi, če ne, bi se bil moral ubiti,
kakor visoko je skakal. Čez skale in brezna je letel,
kakor bi ga bil nesel vihar! Pa kako zná streljati!
Ko je najhuje tekel, zagledal je ob skali pod ruševini
grmom divjo kozo, in — tresk — je zagromelo,
pa se je prekucnila v brezno. Menda kar ni
mogel strpeti, da bi jo bil nas kdo ustrelil. No, pa
naj le počaka. Ne bo dolgo, pa bo še on šel rakom
žvižgat. Da se le vreme nekoliko ustanovi, potem
gremo po Poc Hauzo, ki nam je padel v „Hudo
brezno“, in ga sedaj nismo mogli izvleči. Če ga ne
izvlečemo ven, nam gosposka še verjela ne bo, da
smo ga res spravili s poti. Zajedno bomo pa tudi
malo pogledali za drugim ptičkom. Saj bo prišel
gotovo kaj v dolino. V gorah mu ni obstanka.
Zmrzniti mora, ali pa lakote poginiti.“

Gozdarju se je odvalil težak kamen od srca,
toda le za časek. „Kaj mi pomaga,“ tako je mislil,
„če ga sedaj niso dobili, dobé ga drugič. Ali če ga
lovci ne zalezejo, ponesreči se lahko sam. K ljudém
ne sme, — a v taki zimi, kakor se je pričela sedaj,
premrzovati po gorah, — je tudi nemogoče, in premagati
mora največjega korenjaka.“

Gozdar je želel izvedeti o sinu mnogo — natančno.
Mislil je, da ga dobi pri drvarjih ter ga
pregovori, da pojde ž njim domov. Toda, kako ga
je varala nada. Proč si je želel iz nesrečnega kraja,
— da ne bode videl, kako bodo prinesli bledega
sina — mrtvega.

Ko je zapregel na priganjanje in žuganje lovcev
Martin dvoje krepkih kònj v velike sani, da
popelje precèj vinjene proti Ljubnemu, prisedel je
še Gozdar, rekši, da je drvar, ki se vrača na zimo
domov.

Nemo je sedel Gozdar na sanéh ter se ni menil
ni za mrzlo burjo, ki je brila po dolini in mu trosila
snežink v obraz, ni čul surovih šal, ki so jih
uganjali lovci. Njegova duša je bivala pri nesrečnem
sinu. Huda bolest mu je stiskala srce, in vznemirjala
ga je vest, hoteč mu očitati, da bi bilo lahko
drugače, ako bi bil on ojstreje ravnal s sinom, ter
rabil večkrat očetovsko oblast, kakor preveliko ljubezen.
Kako priti domov pred svojo ženo s tako
žalostnim poročilom. Ne, tega bi dobra žena ne
prenesla, in Gozdar je sklenil, da jej prikrije, kolikor
mogoče, žalostni položaj sinov.

VI.

V kratkem se je raznesla novica po Doselju, da
se je Gozdar vrnil, pa brez sina. Ko so doselške
žene natakale vodo za južino ter tam na koritu
stale in rešetale razne novice, prišla je tudi Gozdarka ter, ne da bi se kaj pomudila, hitro natočila
škaf ter ga zadela na glavo. Na obrazu se jej je
brala globoka žalost in kdor bi bil pogledal natančneje
v oči, izpoznal bi bil, da je nedavno jokala,
— prav mnogo jokala.

Ali klepetava Kraljeva vendar ni mogla pustiti
Gozdarke pri miru. Iztegnila je svoj gibljivi jeziček
ter povprašala prav nedolžno, se vé:

„Ali Janeza ni bilo s starim?“

Gozdarka je pa kratko odgovorila, ker se ni
mogla vtikati v pogovore v toliki žalosti:

„Menda je šel nekam drugam, in Klemen ga
ni dobil.“

Pa je zavila hitro navkreber. Sosede so pa še
ugibale in presojevale, majale pomenljivo z glavami
ter mencale z rokami pod predpasnikom — zakaj
mrzlo je bilo tistega dne, in zato so se vendar-le
razšle.

Kako je bilo pri Gozdarjevih žalostno! Klemen
sicer ni povedal vsega svoji ženi, toda že njegovo
vedenje, mračno lice in nekako skrivnostno otožno
sevajoče oko je prenatančno govorilo žalostni materi,
da nima čakati nič prida. Poleg tega je pričel
Klemen bolj samotariti. Nič več ni hodil k Brencetu,
kjer so se na večer zbirali vaščani, marveč
ogibal se je družbe, kakor bi ga bilo nečesa sram.

Zato je pa toliko bolj pogosto zahajal v trg R.
ter tamkaj posedal po gostilnah in v pijači topil in
dušil mučne skrbi, ki mu jih je budila misel na
nesrečnega sina. Vsacega beriča in nedomačinca
se je ustrašil, misleč, da prinese grozovito vest, da
mu je sin na Štajerskem ustreljen. Nikdar ni mislil,
da bo še kdaj videl Janeza živega.

In prav te razmere, nemirna vest, da je on
zakrivil nesrečo sinovo, po sekacijonu potrošeno
premoženje; in kar je bilo najhuše, slaba družba,
družba igralcev je zvabila Klemena s prave poti ter
storila še bolj nesrečno Gozdarjevo hišo. Odkar je
začel zahajati v trg, izostal je večkrat dolgo
v noč tamkaj ter se še-le zelo pozna vračal domov,
kar poprej ni bila njegova navada. Mina ga je
vselej v skrbeh pričakovala in ni zatisnila poprej
očesa, da se je mož vrnil. Sedela je sama pri peči
in prebirala molkove jagode ter goreče molila za
sina, da bi ga Bog privel zopet na pravo pot ter
pripeljal zdravega, poboljšanega ali vsaj še živega
zopet pod domačo streho.

Moža je pogostokrat skušala rahlo posvariti,
da naj opusti ponočevanje ter se varuje, da ga ne
izvodi slaba družba.

Toda Klemen se ni menil za taka svarjenja.
Navadno jo je kratko pa precej osorno zavrnil:
„Ne bodi no neumna! Kaj meniš, da sem pet let
star; jaz imam v trgu svoja opravila in kupčije, in
jaz sem gospodar, zato mi ne bo nihče ukazoval,
kako in kam naj hodim.“

Mina mu ni oporekala — rajši je molčala. Saj
je vedela, da ogenj še hujše plamti, če ga podpihavaš.

„Morebiti ima res kake kupčijske spletke“, dejala
je sama pri sebi, „saj je od nekdaj rad po
malem kupčeval.“ Da bi tako naglo krenil s prave
poti, ker je bil poprej vedno varčen in marljiv gospodar,
mogla si ni misliti.

„Ko mine zima ter bode zopet dela dovolj na
polju, pa bode pustil vse pri miru ter se pridno
bavil s svojim poslom.“

Toda vaščani so vse drugače znali povedati,
zakaj da Gozdar zahaja v R. In Rožič, ki je bil
prišel nekoč iz trga, je majajoč z glavo omenil pri
Brencetu:

„E, Gozdar, Gozdar, ta se mi smili, ta! Prav
vse bo šlo rakom žvigat, če skorej ne pusti igre.
Tisti Lah, ki se je pritepel lansko leto v R., ga
menda skube, da Bog nas varuj.“

In pomilovalno so majali z glavami sočutni
vaščani. Smilil se jim je sosed Gozdar, da se je
toliko udal igri. — — —

Bilo je nekega večera pred pustom. Nebo je
bilo le po nekodi oblačno, mrzel sever je popihaval

preko snežene odeje, otresal gosto ivje z drevja in
piskal skozi drevesne vrhove, da so se globoko upogibale
gole veje. V r—skem zvoniku je odbilo
uprav polnoči. Votlo je brnel glas ter odmeval od
bližnjega hriba, od koder se je čulo hripavo lajanje
lisjakovo. Iz trga R. je prihitel v plašč zavit možak.
Kučmo je imel pomaknjeno na oči, da je bilo komaj
videti malo obraza izpod nje. Sneg je škripal pod
njegovimi nogami, in večkrat se je celo izpodtaknivši
opotekel, da se je komaj vzdržal v ravnotežju.
Mož je nekaj govoril sam seboj in čuti je bilo, da
je zelo nezadovoljen, — da je celo strastno razburjen.

Ko dospe do ozke brvi, ki vodi čez globoko
kamenito strugo, po kateri teče le ob deževnem času
deroč hudournik, odgrne plašč, da bi bolje videl po
brvi, ter zajedno izpusti poluglasno: „Nikoli več!“
Na sredi poledične brvi mu izpodleti, slab držaj se
odlomi, in ponočni prišlec pade znak na kamenje
v globoki jarek.

Bolesten krik se je razlegel po okolici — toda
nihče ga ni čul. Le burja je še silneje zatulila in
izza oblakov je pomolil mesec zvedavo svoj obraz,
kakor da je čul klic na pomoč — in zopet ni bilo
sledu o živem bitju.

Drugo jutro so pa pripeljali iz trga R. na
saneh ranjenca, ter ustavivši se sredi Doselja poprašali,
kje je Gozdarjeva hiša. In kakor bi trenil,
raznesla se je po mali vasici vest, ki je pretresla
globoko vse sosede: „Gozdar se je sinoči nevarno
pobil.“

VII.

Odkar je izgubil Janez svojega tovariša, bilo
njegovo stanje še žalostnejše. Poc Hanza je vedel
za vse kote in votline, za vsa varna skrivališča in
pastirske koče, zato jima ni bilo težko prikrivati se
zasledujočim lovcem. Tudi znancev je imel dovolj,
kateri so mu nanosili potrebnega živeža in streliva,
da jima ni trebalo trpeti lakote. Toda sedaj je bil
sam, brez tovarišev, brez prijateljev, daleč od doma.
Ko je premišljeval svojo nesrečo, spomnil se je solz
svoje matere, katere je tolikokrat točila zanj, ker
jej ni bil poslušen. O ko bi jo bil ubogal, kako
srečen bi bil lahko! Ni bil še popolnoma pokvarjen.
Še je tlelo v njem, kar je prižgala dobra mati v
otroškem srcu. Ali strast, katere ni zatiral, kateri
ni napovedal precej odločnega boja, zmagovala je
v njegovi duši ter hipoma povžila z uničujočim
ognjem vsako iskro poboljšanja in kesa. Ko se je
probudil svarilni glas očitujoče mu vesti, vselej se
je oglasil tudi hudobni duh ter mu posmehujoč
šeptal v dušo: „Kaj se boš kesal! Kar je, pa je.
Če bi bilo starišem kaj mar, pa bi po te prišli in
bi te ne pustili, da stradaš in se potikaš todi, kakor
gozdna zverjad.“

Človek pa, ki takrat, ko besni vihar najhuje,
nima zaslombe, nima pomoči ne pri svarilnem učitelju,
ne pri ljubljenem pravem prijatelju, človek,
ki pozabi iskati pomoči pri Njem, ki je vir vse tolažbe
in neprodorni branik v vseh bojih — tak pač
lahko pade pregloboko; polasti se ga obup, ki ga
tira v brezno gotove pogube.

In tako je bil že tudi Janez nekoč pripravljen,
da bi poslal svinčenko skozi viharna prsa ter se
hipno oprostil gladu, mraza in vednega trepeta pred
zasledovalci.

Ali uprav v odločilnem trenotju mu zašije sredi
grozne duševne teme svarilni in rešilni angelj njegov,
— spomni se namreč Rezike in njenih besedij.
„Če me ves svet sovraži in zalezuje, ona mi
bo gotovo pomogla in smilil se ji bom.“ Tako je
mislil in upal.

Še tisti večer se odpravi proti Miheljnovi gostilni.
Utrudilna pot, velik glad sta ga prisilila, da
se je večkrat naslonil ob drevo ter si obrisal s čela
potne kaplje.

Dospel je, kamor se je bil namenil. Smrtna
tišina je vladala krog in krog. Niti zvesti čuvaj,
velik kodrast pes, ki je sicer vedno lajal po noči,
se ni ganil v svojej uti.

Janez gre tiho v drvarnico, prinese lestvo ter
jo pristavi pod Rezikino okno. Potem se ozre še
jedenkrat okrog, in ko se ni ničesar ganilo, stopi
na lahko do okna, kjer varno potrka jedenkrat, dvakrat,
ter pokliče: „Rezika!“ Iz sobe začuje bolesten
vzdih: „O moj Bog!“ Okno se tiho odpre in Rezika
mu proseče veli s trepetajočim glasom: „Beži,
nesrečnež, če ne te vjemó. Cela druhal lovcev te
nocoj pričakuje — —“

Več ni mogla govoriti, le z roko je zamahnila,
potem pa izginila v temi.

Janez ni mogel ničesar potožiti in predno se
je zavedel, kaj da mu je prav za prav velela, pridrvé
iz zakotja lovci in divje hité nad lestvo, katero
z vso silo izpodbijejo, in Janez pade na zmrzlo
zemljo. Lovci planejo nanj kakor divji volčje nad
zašlo ovco. Če prav je Janez skušal otresti se svojih nasprotnikov ter je marsikateri dobil znak njegove
težke pesti na lice, zmogli so ga vendar in
zvezanega tirali v hišo.

Tu so ga posadili za vrata, zaničljivo in škodoželjno
se mu posmehujoč, ter popivali do ranega
jutra. Janez se je naslonil na steno, ugriznil se v
ustnice in — molčal.

Med surovo družbo je bil tudi Hiršov Pavle,
ki je posebno pikal in zbadal Janeza. Uprav njegova
navzočnost raztolmači nam lahko, kako je bilo,
da so Janeza vjeli.

Pavel je namreč dobro vedel, da mora Janez
k ljudem, če se hoče preživiti v tolikej zimi. Ker
pa kot tujec drugje ni mogel iskati pomoči, kakor
pri Miheljnu, sklepal je iz tega, da bi ga ondi najbrže
ujeli, ter bi se sam z lahka iznebil sitnega
tekmeca. Šel je torej v Ljubno po lovce ter jim
razodel svoj načrt. Ti so bili zadovoljni in posrečilo
se jim je prvi večer zasačiti svoj plen.

Ker se je pa krčmar Mihelj zelo počasi obračal
ter kazal kaj mračno lice, zahtevali so lahkonoge
točajke-Rezike, da bi jim stregla. Ko jo je šel Mihelj
klicat, rekla je, da ne more, da je bolna. Mihelj
je ni dalje silil. Še le rad je videl, da je imel izgovor,
da so se lovci pred odpravili. In zares! Kako
bi pač mogla zreti Janeza zvezanega in bi mu ne
smela pomoči! — Kako bi prenašala surove šale in
grde kletvine pijanih neotesancev!

Položila je vročo glavo na belo vzglavje, katero
ste porosili bridki solzi iz ljubezni potočeni po lepem
lici.

Ko se gospodar vrne in pove gostom, da ji je
nekaj slabo, tedaj jezno zarenči Pavle: „Se ve, če
je treba poštenim ljudem streči, je bolna. Če bi bilo
pa treba s tem prokletim potepuhom vasovati, bi
bila pa zdrava!“

To je bilo pa Miheljnu že preveč. Poznal je
predobro poštenost svoje jedinke, katero je tako zelo
ljubil, — saj mu je bila popolen odsev prerano
umrle blage žene, katera je zasadila zgodaj v hčerino
srce duševnih vrlin, katere so zbog mnogoterega
trnja in raznih nevarnostij razcvitale čudo
krasno v duši preproste mladenke. Prepričan je bil,
da ni nikdar vasovala, in da je tudi sedaj le sila
prignala Janeza pod njeno okno. Zato je jezno topotnil
z nogo ob tla ter se potegnil za njeno poštenje:

„Še eno tako, pa te vlečem ven v sneg, da
bodeš vedel, kedaj si kaj takega govoril. Tu sem
jaz gospodar in v moji hiši mi ne bote obrekovali
poštenih ljudij!“

Janez se je hvaležno in nekako ponosno ozrl
na Miheljna, češ, pravo si govoril.

Pavlu je pa zažugal Mihelj:

„Ti pa nikar ne misli, če si zlodejsko izdal
Janeza, da boš sedaj sleparil okrog Miheljna ter
zalezoval našo Reziko. Dobro si zapomni: Od danes
ne smeš več prestopiti praga moje hiše, dokler sem
jaz gospodar!“

Ko se je zdanilo, vzdignila se je cela četa,
vzela Janeza v sredo ter so ga tirali v bližnji trg,
kjer so ga, dobivši nagrado za svoj „človekoljuben“
čin, izročili gosposki.

Toda Janez ni dolgo ostal na Štajerskem. Država
je potrebovala krepkih močij, da se ubrani sovražnikom.
In Janez je bil čvrst mladenič, da mu
ga ni bilo vrstnika. Ker so poleg tega še izvedeli,
da je skrivač, poslali so ga precej sredi zime z nekaterimi
drugimi Kranjci, katere so tudi zalotili na
Štajerskem, kjer so se hoteli prikriti gosposki, v
Ljubljano, da se izvežbajo v orožju. Zakaj nujno
je bilo treba spomladi 1848. leta krepkih vojakov.

Posadka, kateri, je zapovedoval feldmaršal grof
Radecki s svojo odločnostjo in poveljniško izvedenostjo,
je lahko zadušila uporni ogenj, ki se je zablisnil
sedaj tu, sedaj tam po Italiji. Toda kaj je
koristilo, če se ni videl plamen, a v osrčju je pa
vedno še tlelo. Treba je bilo le pravega vetra, pripravnega
vzroka in vstaja bi vsplamtela kakor mogočen
požar, ki ga ni moči zadušiti z malimi
močmi. In ta prilika se je ponudila Italijanom
1848. leta. Francoskim prekucijam so sledili nemiri
v Avstriji. V središču in na obodu je donel krik
nezadovoljnosti ter skušal osvoboditi se starih postav.

Treba je bilo torej slavnemu vojskovodji izdatne
podpore, da pribori zopet dvoglavnemu avstrijskemu
orlu prostost, da bode svobodno krilil
nad prelepo Benečijo in krasno Lombardijo.

Odrinile so torej na novo zbrane čete iz Ljubljane,
ko so bile kranjske ledine in gore še večina
s snegom pokrite. In uprav zato ni bilo popotovanje
težavno, kakor v hudi poletni vročini. Niti gladu,
niti vročine in žeje jim ni bilo trpeti; na večer so
pa dobili pri gostoljubnih slovenskih kmetih, katerim
so se smilili sinovi, gredoči na boj, gorke
odeje, da niso prezebovali po noči.

Na tem potu je našel Janez slučajno nekega
večera tovariša Franceta, s katerim sta bila znana
že doma. Vjeli so ga kot skrivača in ga vtaknili v
vojaško suknjo. Da se nista že pred dobila, je bilo
pač vzrok to, da so jih le v malih oddelkih vadili
v orožju ter jih nikdar niso izpustili iz vojašnice,
boječ se, da bi jo zopet ne popihali domov.

Le-ta mu je povedal žalostno vest, da se mu
je oče ponesrečil, ko se je vračal po noči iz R.,
tako, da bo le težko še kedaj okreval, če že ni
ugasnil.

Janeza je pretresla ta novica bolj, kakor sto in
in sto opominov in prošenj. Žalosten je bil ter se
ni dosti menil za sovojake. Nekam malomarno je
šel na vojsko.

„Kaj hočem na svetu,“ mislil si je, „očeta bodem
pokopal in mati bodo gotovo žalosti umrli —
in morda še predno se vrnem domov. In vsega sem
kriv gotovo jaz — vsaj kar morem sklepati iz Francetovega
poročila. Kri za kri, glavo za glavo! To
je velikanski greh, in le s smrtjo morem nekoliko
zadostiti! Naj me prodere laška kroglja — čim
preje tem bolje. Veselo hočem iti prvi v boj, da
me gotovo ne izgreši marsikomu tako nemila — a
meni zaželena svinčenka.“

Take misli so se Janezu podile po glavi. Obup
in kesanje, žalost in nekdanja drznost sta se mu
bojevali v srcu, da je bilo njegovo dušno stanje
zeló žalostno ter podobno obrastenemu gozdu, po
katerem hrumi silen vihar, ki lomi in kolje drevesa
vse vprek. — Le nekatera se mu upogibljejo, pa
zopet vstajajo ter kljubujejo njegovim navalom.

Krog in krog je vstajala probujena narava iz
zimskega spanja, zakaj stopali so že po lepi italski
ravnini. — Lepa spomlad je polnila marsikatero
srce z novimi nadejami in krasnimi upi, le Janez
ni želel, ni upal druzega, kakor smrt.

VIII.

Avstrijske čete so bile v Italiji po vstaji v Milanu
in po odpadu Benetk v zeló nevarnem stanju.
Mnogo posadk je bilo obkoljenih od vstajnikov tako,
da se je bilo bati, da bode vojska razkosana in popolnoma
premagana. Le Mantua in Verona sta bili
še v Radeckega rokah, v tem ko je na stolpih
vseh drugih italijanskih mest že zaplapolala trobojnica
mlade Italije, katere vojsko je vodil mladi Karol
Albert, poln nade in upa, v boj zoper Avstrijce.

Divno je priplavalo 6. maja 1848. leta zlato
solnce izza gorâ ter posvetilo na lepo Lombardijo.
Veselo je je pozdravila narava, in drobne cvetice,
ki so komaj razvile svoje popje, obračale so s kristali
nakičene čašice proti njem, kakor da bi mu
želele dobro jutro. Škrjanec se je pa vrtil visoko v
zraku, in slavospeval svojemu stvarniku, drobeč jutranjo
pesmico.

Sicer je še vladala globoka tišina, in lahke
meglice, ki so legle čez noč po vinogradih, so se
topile v prvih žarkih mladega solnca.

Toda kmalu se je zastrlo nebo nad Verono in
sosednim gričem sv. Lucije s črno - sivimi oblaki.
Bobnelo je, da se je pretresala zemlja. Sedaj pa sedaj
se je prikradel skozi gosto meglo žareč blisk,
in namesto škrjančeve pesmice se je čul vik in krik
— kakor besnečih in umirajočih, žvenket in brenket
orožja, — ropot in topot vozov in konjskih kopit,
— vmes so pa zaorili harmonični zvoki vojne glasbe.
— Bili so tedaj Avstrijci z Italijani krvavo bitko
pri sv. Luciji.

Tedaj je rabil tudi Gozdarjev sin bojno orožje
prvič v pravi smoter, da je branil domovino in cesarja. Če prav je sprejel puško, do tedaj njegovo
najljubšo družico, iz rôk oblasti kot neprijetno breme,
ter iskal v vročem boju le smrti, jedine rešiteljice
iz njegovega usodnega stanja, sklenilo je dobrotno
nebo uprav nasprotno.

Puška, ki ga je zvodila na strmo pot zla in
hudobije, da je že skoro strmoglavil v brezno gotove
pogube, naj ga privede zopet na pravo stezo
vrlin in poštenja. Ne smrti, marveč dan novega
življenja naj mu zasije iz vročega boja!

Polegel je bojni vihar; solnce je zopet gledalo
na pijemontske ravnine in gorice.

Toda žalosten prizor je bil to!

Polje je bilo pomandrano, hiše požgane in zidovje
porušeno. Sredi polja so se dvigali dolgi
grobi, v katerih so spali neizdramno spanje hrabri
vojaki, katerim je svetila sablja zadnjo luč, katerim
je pél boben mrtvaško pesem.

A mnogo jih je še trpelo in ječalo v veliki
hiši britkosti in bolečin, v veronski bolnišnici. Med
temi je bil tudi Gozdarjev Janez. Toda ni se jezil,
da mu je prizanesla smrt, marveč voljno trpel ter
srčno hrepenel, da bi mogel videti še svoje stariše,
ali vsaj svojo mater še živo. Da bi se nekoliko
umiril ter oveselil svoje stariše, pisal je z Laškega
v Doselje.

Njegovo pismo se je glasilo tako-le:

Dragi stariši!

V bolnišnici sem — lepem laškem mestu Veroni.
Toda nikarte se tega ne prestrašite, marveč
veselite se! Tu je kraj spreobrnenja za-me, tu
začnem, ko mi Bog povrne ljubo zdravje, novo življenje.
Usmiljena sestra Marija pa, ki mi tako ljubeznjivo
streže, ki piše pismo mesto mene, mi je v
bridkosti najboljša tolažnica in svetovalka. Da pa
izveste, kako sem dospel v ta kraj, hočem Vam ob
kratkem povedati. Kaj več ustno, če Bog dá, da
se še kedaj srečno snidemo, zakaj slišal sem o
očetovi nesreči. — O, da bi jim Bog dal še ljubo
zdravje!

Kam da sem zašel na Štajerskem, že veste.
Saj so oče izvedeli zadosti, da preveč, ko so me
prišli iskat, kakor mi je povedal neki znanec, ki je
tudi tukaj na vojski. Ne dolgo po očetovem odhodu
so me vjeli, vtaknili v vojaško suknjo ter me poslali
z drugimi vred na Laško. Čisto nič mi ni bilo
za življenje — samo smrti sem si želel. Zelo sem
se razvesel, ko sem čul začetkom maja, da se v
kratkem spoprimemo s sovražnikom. Prostovoljno
sem se oglasil, da sem bil postavljen na najnevarnejše
mesto. Naloga nam je namreč bila, braniti
sovražniku vas sv. Lucijo. Poskrili smo se za zidovje
na pokopališču ter pričakovali sovražnika. Ko
je naznanil čuvaj s cerkvenega stolpa, da se bližajo
Italijani, zavriskal sem veselja, kakor tudi nekateri
drugi drzni moji tovariši. Na vseh straneh so začeli
grometi topovi, da kmalu ni bilo videti solnca,
če prav je plavalo v najlepšem svitu po jasnem
nebu. Veselo smo streljali na bližajoče se sovražnike,
katerih glavni namen je bil, prepoditi nas iz
sv. Lucije. Zato so se valile od vseh stranij ogromne
čete proti naši mali posadki. Zakaj nasprotnikov je
bilo vsaj še enkrat toliko, kakor naših, in mi smo
se morali braniti na vseh straneh. Kroglje so se
vsipale kakor toča na nas ter nam žvižgale okrog
ušes. Mnogo jih je padlo, le mene se ni hotela
usmiliti nobena kroglja, če prav sem si zelo želel
smrti. Dasiravno smo sipali neprenehoma svinčeno
zrnje na sovražnika, drli so neustrašeni Pijemontezi
kakor besni v ogenj ter nadomestovali padle vojake
vedno z novimi četami. Kmalu smo se gledali iz
očij v oči. Kakor levi smo se zakadili z nasajenimi
bajoneti vanje ter jih srečno porinili nazaj. Ali ob
tem se jim je posrečilo nas popolnoma obkoliti, da
smo bili čisto ločeni od Radeckega vojske. Tedaj
so začeli z nova streljati na nas. Zid je bil že ves
razstreljen. Le nekoliko ga je bilo še celega in za
tistim jih je bilo nekaj v zavetju. Kar pa prihrumi
težka kroglja iz topa, razbije zid ter jih podsuje
pod podrtijami. A zajedno udari tudi mene težek
kamen, da se nezavesten zgrudim na tla. Kako je
bilo dalje, ne vem. A zmagal je vendar Radecki.

Zvečer, po končani bitki, so prišli vojaki, da
so prenesli ranjence v bolnišnico. Pokopališče pri
sv. Luciji je bilo menda kar pokrito z mrtveci in
ranjenci. Tudi moje tovariše so izkopali izpod zida.
Mnogo jih je zaspalo pod njim na veke — a jaz
nisem bil smrtno poškodovan in sem se kmalu
zopet zavedel. Drugo jutro nas je prišel sam Radecki obiskat. Sivolasi mož je hodil med nami ter
nas tolažil, kakor skrben oče svoje bolne otroke.

Da, celo sovražnikom, katerih čete je prepodilo in
porazbilo gromenje njegovih topov, bil je tako prijazen
in dobrosrčen.

Ko se toliko pozdravim, da bodem mogel hoditi,
upam, da dobim odpust, ter se zopet vrnem
domov — toda ne več stari Janez. — Puška me
je zapeljala, puška me je tudi spokorila in spreobrnila.
Upam, da mi je Bog odpustil, — da mi
odpustite tudi Vi, dragi stariši!

Na srečno svidenje!

Vaš hvaležni in skesani sin
Janez.

Verona, maja 1848.

Tako je pisal domov Gozdarjev sin. In ko je
brala tožna Gozdarka sinovo pismo, jokala je in
točila solze — veselja ob postelji svojega za smrt
bolnega moža. Od silnega padca ni namreč nič več
okreval, hiral in hiral je, da so menili sosedje: Kar
ugasnil bode, pa bo.

Ko je oče čul sinovo pismo, vzradoval se je
ter miren rekel: „O Bog, po pravici sva trpela s
sinom! A sedaj upam, da me rešiš iz doline solz.“

Še tistega dne je pozvonilo za sveto obhajilo.
Iz Doselja je pa hitelo staro in mlado s prižganimi
svečami na razpotje h križu, kjer so čakali gospoda
župnika, ki so šli previdit Gozdarja.

Ko so po svetem opravilu pokazali častitljivemu
dušnemu pastirja Janezovo pismo, pristavili so prebravši:

„Kako nerazumljive so božje sodbe in neizvedljiva
njegova pota.“

Doseljani pa, ko so za nekaj dnij stražili mrliča
pri Gozdarju, govorili so samo o vojski, o strašnem
boju pri Sv. Luciji in pa o moči cesarske vojske,
ki je tako nabrisala nemirnega Laha.

* * *

Štiri leta so pretekla, odkar je bil Janez vojak.
Vročega poletnega dne so na Gozdarjevem vrtu sušili
seno. Gozdar je nekaj krog dreves privetaval,
mlada Gozdarka je pa pridno Bukala grablje ter
mešala ograbek sena. Tam pod košato jablano je pa
sedela babica Mina ter pestovala veselega vnučka,
ki je bil živ, da se je smejal kot grlica - smejačica.

Brdka, mlada gospodinja nam ni neznana.
Janez se je moral ženiti — mati so bili prestari za
gospodinjstvo; mlade moči je bilo treba. Tedaj se
je pa spomnil Rezike — svojega angelja varuha —
katere podoba ga je otela obupa. Sklenil je, da
mora biti tudi za naprej na njegovej strani in napravila
sta se nekega dne s strijcem ter pripeljala
nevesto.

Rezika se ni branila iti z Janezom. Saj je med
tem časom, ko je bil on na vojski, le predobro spoznala,
zakaj se ji je toliko smilil zapeljani mladenič,
zakaj se je bala zanj ter večkrat vpletala ga celó v molitev;
spoznala je, da ga srčno ljubi. A poleg tega
si je pa tudi želela proč iz neprijetne šume, kjer ji
je bilo pogosto občevati z dokaj neobtesanimi ljudmi
ter poslušati šale, ki so vselej le bridko zadele dekletovo
rahločutno srce. Želela si je toliko bolj na
slovensko zemljo v domovje pokojne matere, katera
ji je toliko lepega pripovedovala o krasni Gorenjski.

Mihelj bi bil seveda imel hčer rajši doma.
Toda prerad jo je imel, da bi bil odbil prošnjo
snubačev, ko je zvedel hčerino željo. Izročil je svoj
najdražji zaklad Janezu ter mu ob slovesu rekel:
„Bog menda hoče, da je tako. Bog vaju torej obvaruj,
pa srečna bodita. Saj bi še jaz šel doli na
Kranjsko, pa sem tako naklavern postal zadnji čas,
da ne bom več dolgo. Prodal bom posestvo ter

mirno čakal, da me ponesó tja, kjer počiva draga
ranjca. — Ná, to le naj bo za enkrat, če mi kaj
preostane, pa tudi ne odide,“ pristavil je še, ko je
dal strijcu Janezovemu Rezikino doto.

Tistega dne, ko so Gozdarjevi sušili seno, tretinil
je Brence vaškemu čredniku. Prišel je zavračat
kravo, ki je stegala svoj vrat na Gozdarjev vrt, postal
tam za drenovim grmom ter pomenljivo kimajoč
gledal srečno Gozdarjevo družino. Gotovo se je
spomnil sekacijona in laške vojske, pa Gozdarjevega
skrivača. V tem si je natlačil čedro in ukresal
ogenj; na to je pomolil glavo čez plot in zavpil nad
Janezom:

„No, danes je pa ura, danes! Tako bo seno,
kot orehova jedrca!“

„Saj je bomo res lepo spravili,“ odvrne Gozdar.

„Bog varuj nesreče!“

Brence se je potem obrnil, počil z bičem, potegnil
dim na globoko iz svoje pipe, ki bi mu bila
kmalu ugasnila, ko je govoril z Gozdarjem, stresel
nekoliko z glavo ter dejal poluglasno: „Pa reci kdo,
da se svet ne suče!“