I.

Gregor!« — Nobenega odgovora.
»Gregor!«

Mož, sedeč na podrti nizki klopi
pred borno kočo, ozré se po gosposko
oblečenem človeku, stoječem pred njim.
Začel se je delati mrak, ki rad iz
vabi človeka iz temačne sobe pod milo
nebo zlasti sedaj po letu, ko te pozdravi
večerna sapica. Prav lahko še opazu
jemo nagovorjenega moža: v najboljših
letih je še, a nič prijaznega ne gledamo
na njem: sovražen pogled mu švigne iz
udrtih očij, in sovražno mu zveni glas,
ko reče:
»A! ti si!«

Potem se sklone nazaj in mrmra nekaj,
česar ni razumeti. Gosposki prišlec stopi
bliže.

»Ali nimaš nobene besede zame, no
benega pozdravila?« deje z lahko tre-
sočim glasom.

»Nobene!«

»Po tolikih letih nobene besede, Gre
gor? —«

»Jaz te nisem klical.«

Oni povesi roko, katero je stegnil v po-
zdrav in prikima z glavo, malone otožno.

Čas ni pokopal tvojega sovraštva,
Gregor«, reče mračno, »in vendar sem
upal, da te najdem drugačnega, kadar
se vrnem. Brat tako proti bratci! Srca
nimaš, Gregor, tako sovraštvo je ne
naravno, tako sovraštvo je.«

Gregor zamahne z roko.

»Kakoršnokoli! Ljubezni tvoje mi ni
treba. Klical te nisem.«

»Ali —«

»Nič!« vzklikne Gregor hripavo. »Pusti
me, pa dosti!«

Tihota nastane. Gregor podprč glavo
in strmi na tla, brat si potegne z roko
preko čela. Čudna poteza se kaže na
njegovih ustnih; kakor zadušen vzdih
mu prikipi iz prsij. Precej časa zré na
brata, sedečega mirno na klopi, potem
mu oko nehotoma uide po bornem po
slopju. Kakšno siromaštvo, kakšen raz
pad! Okna slabo zakrpana s papirjem;
kar je celih stekel, slepa od prahu; vrata
samo prislonjena, brez zapaha; zidovje
začmelo, okrušeno; streha luknjasta, raz-
trgana ... In to je njegova rojstna hiša,
— o, take ni pustil, ko je šel z doma!
Glava se mu skloni na prsi, truplo se
mu nagne naprej.

Nobenega glasu! Zdajci zazvoni v od
daljenem zvoniku »Zdrava Marija!« Gre
gor se vzdrami. Postranski pogled švigne
na brata, ali obraz je trd, kakor kamen.
V prsih mu vre, hropeče diha, roke se
Stiskajo ... Zdi se, kakor bi hotel mo
liti, in vendar neče; brat pa se odkrije.
»Ali si še vedno tu?« sikne naposled

— prve besede, ki je izpregovori sam
od sebe! »Kaj pa hočeš?«

Oni se stresne, kakor iz sainj.

»Kaj hočem? Nič, Gregor, nič sedaj.
Videl sem dosti; nadlegovati te nečem.
Pa z Bogom!«

Rekši se obrne, da bi odšel. Gregor
vstane in stopi predenj; malone za glavo
je večji od brata; močen mož, ali za
nemarjen do cela. Oprava slaba, po ne-
kod raztrgana; klobuk nizko potisnen
na čelo.

»Haha, videl si dosti, kajpada! Siro-
maštvo si videl, brata si videl v potrebi,
pa greš. Kako pa! Ti gospod, jaz kmet

— kaj kmet, berač! In svoje oči si na-
pasel, oči, ki so hotele tudi jedenkrat
kaj druzega videti in ne vselej bogastva!
Haha, ljubeznjiv brat si! Pa videti si
hotel, kako se godi onemu, čegar ubo-
štva si sam kriv! Ti, Da, ti in nihče
drugi. Kaj bi tajil, ko vedo vsi, kakšen
hinavec si bil; kako si se plazil in do
brikal, dokler te niso dali v mesto ...
In, čuješ, moj je bil denar in moja ded-
ščina! Haha, ti gospod, jaz berač, ti v
izobilju, jaz v potrebi! Ali ti je dovolj,
da si se prepričal na svoje oči? Če ne,
pojdi; ozriva se še znotraj, po kovač
nici moji, da vidiš, kako je? O, hudo je,
hudo!«

Rekši prestane in se spusti na klop.
Polu mrak dela še neprijetnejši obraz
njegov; ostre gube se kažejo na čelu,
ustna se tresejo. Brat stoji molčč pred
njim. Prčcej, ko je Gregor stopil pre
denj, ozrl se je osupel nanj, in ko je
govoril dalje, borili ste se žalost in jeza
na lepem njegovem obrazu. Sklonil se
je za jeden, dva hipa pod težo nezaslu-
ženih očitanj, zdaj gleda malone sočutno
na brata.

Hitro stopi k njemu in mu položi
roko na ramo. Kovač se zgane.

»Čuješ, Gregor,« povzame brat s krep-
kim glasom, »jasno mora biti med nama.
Jedenkrat morad čuti, da me sovražiš
po krivici. Nikar mi ne jemlji besede;
jaz hočem, da poslušaš. Po vseh teh
očitanjih me moraš poslušati. Ali res
misliš, da se veselim uboštva tvojega?
Da sem prišel zato, ker sem hotel vi
deti, kako si siromašen? Res je, prišel
sem, da te vidim, ali prišel sem s ču-
tečim srcem, z odprtimi rokami. Reci,
da hočeš, in konec je vsemu uboštvu!
Podaj mi roko, kakor jo podaja brat
bratu — ne také, odmikati se ni treba!
Ne silim te nič; ako nečeš sprave, bodi,
ali hudo mi je, da si tak; Bog vé! Glej!
ta dom je razpal, Gregor, najina rojstna
hiša je. Ne daj v slepi jezi svoji, da se
zruši popolnoma! Greh bi bilo. Ako le ho
češ, otmeva jo razpada. Reci, da hočeš!«

Počasi dvigne Gregor glavo.

»Od tebe ne potrebujem ničesar,« za-
mrmra med zobmi, »kakor je, tako je.«

Temen oblak se prikaže na čelu bra-
tovem; malone zaničljivo deje:

»Otročja upornost, Gregor! Kaj hočeš
vendar? Ali si že videl otroka, kadar
se kuja? Očital si mi, da sem se hotel
veseliti tvojega uboštva, in sedaj, ko ti
podajam roko.«

Hipno se dvigne Gregor.

»In sedaj,« reče hitro in viharno,
»sedaj mi usmiljeno podajaš svojo roko!
Kakor brat bratu, praviš. Pojdi, pojdi,
slepi koga druzega! Haha, iz usmiljenja!
Ali misliš, da ne vidim tvojega hinavstva?
Čemu mi hočeš pomagati? Jeli, zato,
da bi se bahal potem: Glejte, pomagal
sem mu, ker je moj brat; smilil se mi
je ubožec. Glejte, kako sem usmiljen,
jaz, obrekovani Valentin ! ... In dobro
delo je tudi, ako — — «

»Gregor!« vzklikne oni preteče.

Z zlobnim smehom ga gleda kovač :

»Kaj hoče takšen glas, siromak? Ali
meniš, da me oplašiš ž njim? Kakor
otroka morda, ki se kuja? Molči rajše,
prosim te! In zadel sem te do živega,
jeli? Ej, prijetno ni, če vidi človek, kako
mu gleda drug v lažnjivo dušo. In laž
njiva je tvoja skozi in skozi! Svoje na
rave ne zataji nihče, akotudi je oble-
čen gosposki, ko ti. Haha, oblečen s
tujim denarjem! To tudi! Haha!«

Nehote se dvigne onemu pest, ali hitro
jo povesi zopet. Vsa barva je zginila z
njegovega obraza. Život se mu zravna
visoko, in ponosno zveni njegov glas:

»Gregor, ti si velik otrok! Razposa
jen otrok, kateremu treba pokorila. Kdo
te bo pokoril, ne vem, ali to vidim, da
se pokoriš že sam po sebi. Nobene be
sede več ! Kadar se naučiš govoriti bolje,
Gregor, kadar boš govoril tako, kakor
govorč možje in ne otroci, takrat pridi.
Ne sezaj mi v besedo! Hiša moja ti je
odprta vselej, kadar prideš vanjo z od
prtim srcem; drugače nikoli. Jedenkrat
za vselej si zapomni to! Morda še pride
čas, in daleč ni, ko skléni potreba, bridka
potreba, brezumno tvoje sovraštvo; te
daj pridi, Gregor! Čakal te bom, ali iskal
te ne bodem. Také — z Bogom!«

Rekši stopi hitro mimo brata na pot,
vodečo proti vasi. Za skalo, na katero
je naslonjena kovačeva hiša, zgine.

Z nerazumnim izrazom gleda Gregor
za njim.

»Hinavec! Sedaj gre, « mrmra med stis-
nenimi zobmi in žuga s pestjo. »Pomoči
mi obeta — haha, od njega pomoči!
Nikdar; rajši umrjem na cesti od gladu;
ob skalah si rajši razbijem glavo ... In
z odprtim srcem naj pridem! K njenau,
k tatu! Nikoli! A le čakaj, Va
lentin, videli bomo, kdo je velik otrok,
ki zasluži pokorila! Če je kaj pravice

na svetu, pokoril se bodeš ti, bratec!
Kdo ve, kako skoro ...«

Počasi vstane in gre mrmraje v hišo.
Bila je to ubožna hiša precej zunaj slo
venskega trga, rojstna hiša dveh bratov,
katera smo prav sedaj videli: starejšega
Gregorja, ki je bil tu na domu in se pečal
s kovaškim delom, in Valentina, mlaj
šega brata, ki je hodil v šolo in se iz
šolal za zdravnika. Po več letih se je
povrnil danes na svoj dom obiskat svo-
jega brata. Moral je oditi.

II.

Dosti lep dan je bil. Po nekod so se
sicer podili oblaki po nebu, sapa je
vila po drevesnih vrhih, ali kazalo ni
na slabo vreme. Solnce je skoro raz
pršilo oblake, kolikor jih je plulo po
zraku, sapa pa tudi ni bila, da bi de
jal, odveč. Saj je bila huda vročina, in
vsakdo je bežal v senco, če je le mogel.

Kovač je ležal gori v gozdu, ki se je
razprostiral po hrbtu precejšinega hriba
nad njegovo kočo, držal obe roki pod
glavo in gledal drevesne vrhove, kako
so se upogibali in dvigovali, kakor se
je veter lovil vanje. V dnevni svetlobi
mu je bilo še le videti, kako je zane
marjen: obleka slabo zakrpana; lasje
zmršeni; brada nepostrižena. V teh tre
notjih gotovo ni mislil na take malen
kosti, nego mislil je na brata, ne da bi
dejal, prostovoljno, marveč, ker je moral
misliti. Šiloma se je hotel znebiti vsa
katere misli nanj, ali prihajala mu je
zopet, kakor ona nadležna muha, ki mu
brenči okolu ušes že dolgo in vstrajno.
In kakor taka sitna žival razdraži na
posled tudi naj mirnejšega človeka, ako
prihaja vedno in vedno, tako ga srdi
misel na brata vedno huje; naposled
se upre ob komolec in se nekoliko dvigne
z mahú. Hudoben izraz mu leže okrog
usten; še drugo roko potegne izpod glave
in jo razsrjen zagrebe v bujno vlažno
mahovje ...

Dela nima v kovačnici, kakor malone
nikoli. Kovat mu že dolgo ne dajé ni
česar; kar kje treba pri hiši kovaških
stvarij, to si kupuje vsakdo rajši v mestu
ali pa hodi h kovaču v sosedno vas.
Naveličali so se ga; preseda jim njegova
osornost in tudi površno delo; denarja
pa nihče nima toliko, da bi plačeval
slabo blago tako, kakor drugod dobro.
Zato so sčasoma potihnili udarci v ko
vačnici; ogenj je ugasnil, meh je mimo
stal v kotu, naklo se je pokrilo s pra
hom na debelo, orodje zarjavelo. Kovač
dela tu in tam za dnino, ako se mu
ljubi; leži v gozdu, kadar mu prija in
poseda v krčmi, kadar ima denarja; sicer
je pa vedno sam zase. Prgatelja nima
nobenega; on ne pogreša nikogar, nihče
njega ne; očitajo mu ničesar in sam si
tudi ne očita ničesar. Še na misel mu
ne hodi, da bi bilo lahko bolje doma, ko
bi hotel, da je sam zakrivil, ako se mu
godi tako, kakor ni ravno treba, in na
posled — —

Stoj! ne tako; tudi kovaču včasih do
hajajo trenotja, ko se mu nekaj budi
v prsih, da tako ne sme iti dalje. In
vedno bolj se oglaša ta opomin. Tam
gori, kjer stopajo gozdna drevesa narazen
in obkrožajo samotno, dokaj lično kočo,
tam je cesto videti kovača. In kadar
stopa nizdoli, domov, takrat stopa s
trdnim sklepom, da hoče začeti drugačno
življenje in oteti, kar se Se ni pogubilo.
Tudi mu zre oko takrat drugače, in
okrog usten mu plava nekaj, kar bi se
smelo imenovati nasmeh po vsi pravici.
Takrat se sramuje samega sebe; vreči
bi hotel od sebe vso to grdo navlako,
ki mu je prepregla dušo, ter začeti novo,
resno delo! ... Ko je ondan prišel do
mov, stal je dolgo časa zamišljen v svoji
kovačnici; potem je kakor za poskus

prijel kladivo v roko in udaril ž njim
po naklu, da so kar zazvenela tista
uboga slepa stekla pri oknu; pa tudi v
srcu mu je zazvenelo, in strepetal je.
Potem je stopil k mehu, poskusil, če še
dobro vleče, in zadovoljno je prikimal
z glavo. V mislih je zopet gledal ogenj
na ognjišču, čul krepke udarce na ko
valu, videl svetle iskre po zraku, o —
in tudi samega sebe je videl, ali dru
gačnega, boljšega! Drugni dan je sklenil,
da hoče biti drugačen, in čudno dobro
mu je bilo pri srcu ...

Potem se je udal premišljevanju in
mislil je pozno v noč. Lahko delo ni,
sleči dosedanjega človeka in poleg tega
prenoviti dom tako, da bi v njem mo
gel bivati dostojen človek. Tu ni treba
samo, da ima krepko voljo, nego treba
je tudi, da vzame v roko zvenečo ko
vino, ki je še vselej in povsodi učinila
svoja čuda. Ali kje jo dobiti? Kdo bi
mu posodil, kolkor treba? ...

Do sém je prišel ondan kovač v svojih
mislih; dalje ni mogel. In prav ko se
je z vso močjo uprlo njegovo srce tej
oviri, prišel je on, brat! Tisti brat, ka
terega ni mogel nikoli videti. Onega so
dali v šolo, poslali ga v mesto, kjer je
porabil ogromno denarja, da bo gospod:
tega so obdržali doma, da bode kovač.
Gregor sicer ni imel želje do učenja,
ali srdilo ga je že v mladosti neizrečeno,
kadar je mislil, da je vse to, kar do
biva mlajši sin, ugrabljeno, ukradeno
njemu, starejšemu sinu. In to sovraštvo
je ostalo tudi po smrti očetovi in rastlo
v isti meri, kakor je propadalo dedno
imetje. In ondan je videl, da je Valen
tinu dobro, in to ga je razkačilo po
polnoma.

Ponudil mu je svojo pomoč; oteti je
hotel rojstno hišo! Do srca so ga zbole
te besede. Če udari v ponujeno roko,
ali mu potlej še treba premišljati? Je
den hip mu je bilo, kakor da se mu
je odvalilo težko breme od srca, kakor
da se je s tem bremenom odvalilo tudi
brezmiselno sovraštvo njegovo, ali že
v drugem trenotju se je dvignil stari
srd v njegovi duši. In zato je dejal, da
neče ničesar; povedal še tiste trde be
sede, pod katerimi se je sklonilo bratu
telo in srcé — takó! in laže mu je bilo.
Kar je dolgo nosil zaprto v srcu, to je
moralo jedenkrat na dan, jezno in brez
obzirno! Ne, rajši umre na cesti, nego
bi vzel belič iz bratove roké!

In potem je prišla viharna noč, ko
niti očesa ni mogel zatisniti. Včasih se
mu je zdelo, da vendar ni prav, ko je
govoril tako trde besede in pahnil od
sebe pomoč, katere mu ne bo najti tako
skoro, a potem je stisnil zobe in mrmral
nerazumne besede. Hipno je skočil z
ubome postelje in jel hoditi po sobi.
O, zdaj vé, čemu je prišel brat! Tisto
staro poslopje na onem koncu trga, ki
je toliko časa stalo zapuščeno, poprav
ljali so že dalj časa, kakor bi se vanje
hotel preseliti nov gospodar, kdo, tega
ni povpraševal, ker ga ni brigalo. Ali
pred nekaj dnevi je čul, da dojde sém
nov zdravnik naravnost iz včlikega mesta
— o, da mu ni prčcej takrat prišla
misel, katere se hoče sedaj ubraniti ši
loma — ta zdravnik je brat, Valentin!
Tako torej! Pred očmi mu bode vedno,
in ljudje bodo govorili in kazali na oba
brata, češ, ta je tak in oni — hm, ka
koršen je hotel biti; vsakdo je svoje
sreče kovač, ali oni je ni mogel, ni hotel
skovati! O, zblazneti bi hotel! In na glas
bi hotel vzkrikniti od jeze in bolesti, ali
vzkrikniti ni mogel, samo zamolkel, grgra
joč glas se je izvil stiskanim prsim.

In danes, v gozdu, prihajajo mu znova
te misli. Nekaj časa leži z zaprtimi očmi,
kakor bi se bal solnčne svetlobe; potem
pa se dvigne na pol z ležišča in gleda

zbegano okoli sebe. Toliko, da ne vzklikne
od iznenajenja: tu, prav ob drevesu,
njemu nasproti, sedi sključen, star človek
s dirokim pokrivalom na oglati glavi, s
kratko pipo v brezzobih ustih in gleda
nanj nepremično. Z obema rokama je
podprl šilasto brado, prekrižal noge in
malone top nasmeh se kaže na velem
licu. Kdo vé, koliko časa že sedi pred
njim! Zdajci vzame pipo iz ust, prikima
z glavo in reče z raskavim glasom:

»Glej, glej, pa si spal, jeli? In dolgo;
o, spati je dobro tako-le v mahu, kakor
ti! Gregor, tebi je dobro, jeli? Vsakdo
ne more spati po dnevu, kakor ti; drugi
morojo delati; samo gospoda spe. Ej,
Bog vé, dobro ti je: meni ni tako, da
veš.«

In zopet dene pipo v usta in vleče
na moč modrikasti dim iz nje; skoro
reče zopet:

»Pa ne samo ti, pri tebi spi vse. Kla
divo spi, ogenj spi, meh spi, jeli, celó
tisti zrak spi v tvoji kovačnici? Ali čemu
bi ne spalo vse? In jeli, če spi telo,
čemu bi duša ne spala? Pa glej, tako-le,
sem te hotel vprašati že večkrat : Gregor,
ali imaš dušo, haha, ali jo imaš? Kdo
ve, kje je duša? In reci, ali tudi duša
zboli? Saj veš, da nabiram zelišča po
hribih, dobra zelišča, draga zelišča. Za
vsako bolezen nekaj. In če duša zboli,
ali poznaš zelišče, da jo ozdravi? Jaz
jih imam mnogo, Gregor, pa ne vem,
katero je pravo. In ti tudi ne veš; saj
nimaš bolne duše ... Kako bi vedel?
Tvoja samo spi, in dobro ti je, da spi ...
Meni ni tako, da veš? Ali telo — Gregor,
kadar boš bolan, k meni pridi; moja
zelišča so dobra, kuhati jih ne zna nihče
bolje od mene; le pridi! Rad te bom
videl, kadar boš bolan. Bog ve, da res!«

In vedno urneje je kimal z glavo in
vihral z rokami, ali Gregor ga ne po
sluša dosti, kigti vajen je tacega govor
jenja; stari Peter niti drugače govoriti
ne vé. Zato reče samo:

»Le pustite, Peter, za danes! Vsakdo
po svoje. Ali sedaj, danes se mi ne
ljubi —«

»Hu!« vzklikne oni pozorno, »ali si
morda bolan? Gregor, če si bolan, potem,
saj veš —«

»Neumnost!« reče Gregor osorno. »Kdo
je bolan? Zbolel bi pa, če bi vas po
slušal. Povejte rajše, odkod in kam!
Prišli ste, da vas kar nič nisem čutil.«

»Ker si spal, Gregor«, trdi oni odločno,
»samo zato. O, dobro ti je, da spiš, jeli?
Jaz pa hodim po hribih; glej, ponoči,
ko je mesec sijal, šel sem z déma. Takrat
so najboljše rastline, kadar sije mesec
nanje, takrat zorč čudotvorni sokovi;
za vsako bolezen so. In potem sem hodil
po gorah in iskal sem in stikal po ze
liščih in travah čudodelnih. Za vsako
bolezen, da veš. In sém notri sem je
polagal, lepo, drugo vrh druge, v ta-le
koš; dosti jih je, vse polno. In potem
je hočem kuhati, in dobro bo dišalo po
vsi hiši. Pa v mesto je tudi ponesem,
veš, da bodo zdravi bolni ljudje, in kadar
boš ti bolan, potem, saj veš —«

Kovač zmaje slabe volje z glavo.

»Že prav, že vem. Ali greste naravnost
domov? Pa težko nosite. Počakajte, grem
z vami, če greste domov —«

Oni užiga pipo in užgavši jo reče:

»Z menoj si dober, Gregor; z dru
gimi nisi tak. Domov naravnost; kuhat
zelišča, ne južine. Če greš, prav, ali
dobil ne boš ničesar, mene tudi ne čaka
južina. Glej, to je čudna stvar, južine
mi nima nihče skuhati —«

»Kaj pak, saj imate Leno —«

»To je ravno, to! Pa Lena ne kuha,
da veš. Hihi! Lena ne more kuhati,
Gregor. Prčcej, ko pridem domov, pa jej
pojdem kuhat jaz zelišča, dobra, zdra
vilna, da veš. Gori pod ono-le skalo

sem ja trgal, če jo vidiš; tam so naj
boljša. In ravno ob polunoči, takrat so
dobra.«

Kovač se zasmeje hripavo.

»Le pustite, Peter; kaj je Leni do
vaših trav! Kaj hoče zdrav človek ž
njimi!«

»Ali to je, to«, reče starec skrivnostno
in važno, »zdrav človek! Gregor, ti jih
nečeš, ker si zdrav; če bi bil pa bolan,
potem, saj veš, potem je to drugače.
In Lena — ej, čudno je, čudno!«

Hitro se zravna Gregor na mahu in
vpraša pozorno:

»Kaj je čudno?«

»Nu, nič hudega, Bog vé, da nič.
Za vsako bolezen daje Bog zelišča. Da
veš, Lena je bolna, in zato jej hočem —
o, Gregor, kaj pa delaš?« vzklikne bo
lestno, kajti kovač je planil z mahu,
kakor bi ga bil gad pičil, in stresel starca
za rame. »Duša! Peter«, zakriči mu na
uho, »in to mi poveste še le sedaj in
sedite tukaj mirno, Bog vé, kako dolgo
že. In njo ste pustili samo doma —
haló, kvišku, Peter! Koš sem, pa hitro.
Domov, pravim, ali čujete? Starec otročji,
ali bo kaj?«

Peter počasi razkriža noge in se pri
pravlja, da bi vstal. Ali Gregor ga prime
za roko in ga postavi na noge, kakor
otroka. Potem si oprta koš in veli:

»Tako, sedaj pojdiva! Pa hitro! Nič
— govoriti ni treba; pot pod noge, pa
navkreber! Toliko niste trudni, da bi ne
mogli gori. Vi nesrečni človek, ali vam
ni dal Bog jezika, da bi govorili, kar
je potrebno, ne pa tega, česar so vam
vselej polna usta — —«

»Ali, Gregor, da veš —«

»Nič! Tiho bodite, pa za mano! In
umirati pustite Leno, umreti tudi, če
pride tako, pa greste; da bi strohnela
in segnila vaša zelišča! Dekle bolno
doma, samo doma brez človeka, ki bi
mu prinesel to in ono, vi pa stikate po
gorah, da nihče ne ve, kje in čemu.
In to vam povem, če umré, imate jo
vi na vesti, in nihče drugi —«

»Ali Gregor!« mrmra Peter plašno.

»Vi, vi!« vzklikne oni razsrjen, »vi
jo imate na vesti, pravim vam znova.
In toliko vam povem, Peter, če umre,
potem Bog z vami. Tiho in za mano!«

Rekši stopa hitro navkreber po gozdni
poti, ne meneč se dalje za Petra. In
starec, kateremu se je morda tudi vzbudil
strah v prsih, pospešuje korake, kolikor
le more. Usopljena in spehana prideta
pred hišo na hribu.

III.

Kovač stopi hitro v sobo; Peter se
potisne malone boječe za njim.
Slabotne stare možgane mu je pre
tresla misel, da res ni bilo prav, ko je
pustil dekle samo in šel nabirat zelišča.
Ali kaj si je mislil, da je tako hudo?
Če bi umrla Lena, kako bi se izgovarjal
pred Bogom in pred samim seboj ? Kako
bi ga pekla vest, da jo je pustil popol
noma brez pomoči, in potem, kako bi
živel brez nje? Kdo bi mu gospodinjil,
kdo skrbel zanj? Niti misliti si ne upa
dalje, nego plašno gleda razburjenega
moža, ki je zdajci tiho stopil k postelji,
kjer leži Lena bleda in z zaprtimi očmi.

Zunaj sije solnce, ali živa njegova
svetloba ne more skozi rudeče zavese;
le rudečkast polumrak se ziblje po sobi.
Radoveden žarek pa skaklja pri oknu in
stika, stika, dokler ne najde ozke raz
poke, skozi katero posine naravnost na
postelj in Leni na obraz.

Bolnica je morala začutiti, daje nekdo
blizu nje.

Odpre oči in ugleda kovača, ki stoji
nepremično poleg postelje s težko, hudo
sapo. Komaj viden nasmeh se jej prikaže
na bledih ustnih, ne reče pa ničesar.

»Lena!« deje kovač tiho in jo prime
za roko, katera leži na odeji; trje morda,
nego je hotel, kajti bolnica se zgane. In
skrbno pristavi kovač: »Lena, ali ti je
hudo?«

Peter je sedel na klopi ob peči, gle
dal srepo in vlekel na ušesa vsako be
sedo. Sedaj se mu razširi zelenkasto oko
in strahom čaka odgovora.

»Menda bo skoro bolje,« odgovori
bolnica s slabotnim glasom; »kje pa
so oče, Gregor? Ali si prišel sam? Moj
Bog, od sinoči že jih ni domov, in ni
kogar ni, da bi mi prinesel vsaj kozarec
studenčne vode, sama pa nisem mogla
po njo. To je hudo, hudo!«

Kovač vzame molče kupo z mize in
gre proti vratom. Peter sedi, kakor mu
je to najljubše, s prekrižanima nogama
in si z roko podpira brado. Čul je samo,
da bo Leni skoro bolje in vest se mu
je utolažila; potem pa je jel premišljati,
kakšnih zelišč bi kazalo skuhati. Kova
čev osorni glas, še bolj pa težka roka
njegova vzdrami ga nemilo iz tega pre
mišljanja.

»K Leni stopite,« reče Gregor kratko
in jezno ter odpre vrata.

»To je človek,« zamrmra še med njimi,
»da bi zgnjila vsa ta njegova zelišča!«

Peter stopi počasi k bolnici.

»Lena, da veš, prične z boječim
glasom, »same te nisem hotel pustiti,
pa saj veš, zelišč je bilo treba za v
mesto, in pozabil sem, da si bolna. Pa
saj ni nič hudega, jeli, da ni? To že
pride včasih tako, da je človek bolan,
kaj pa: kdo še ni bil bolan? Ali tudi
brž mine. Nu, prav; odleglo ti je, Lena,
in da veš, če ti bode huje, pa ti sku
ham zelišča in precej boš zdrava. Jeli,
zdrava. Lena? Bog daje rastlin za vsako
bolezen. Lena: zakaj ne za tvojo? Samo
treba jih je najti; če jedna ni za to, pa
je druga, da veš.« — —

»Seveda, vse jej skuhajte skupaj v
kotlu!« roga se kovač, ki se je ne
slišno vrnil v sobo. »Če jedna ne, pa
druga. Ali da bi pustili svoje prazno
govorjenje, do tega vam ni; kaj mislite,
da more bolen človek prenašati vaše
govorjenje, ko ga niti zdrav ne more?
Pustite jo, pravim vam.«

Rekši stopi k postelji in poda bolnici
vode. Željno jo izpije Lena in se na
sloni nazaj.

»Gregor,« reče tiho, »nikar ne go
vóri tako; saj veš, da ne mislijo hudo.

— Seveda dolgočasno je bilo tu góri!
Od sinoči nikogar, jaz pa bolna! Oče,
lepo vas prosim, nikar me ne puščajte
same; saj vam ne otidejo trave; vi ne
veste, kako je hudo človeku, ako je
sam in pa tako bolan.«

Peter šteje na prste in mrmra sam
s seboj.

»To bi bilo morda,« reče sedaj, »da
veš, tiste, ki rasté včasih gori pod skalna
tim rebrom, tiste bi nemara storile dobro.
Čakaj, kako se pač imenujejo; da veš

— tiste modrikaste — ej, res, staram
se, redko jih nahajam, pa —«

»Le pustite je, Peter,« reče nejevoljno
Gregor, ki je bil pristavil stol k postelji
in sedel nanj. »Dejal bi, da bi požirek
krepke juhe ali pa kupa dobrega vina
storila bolje, nego vsa vaša zelišča. Tega
je treba Leni, pa nič druzega; moči
nima. Le stojta, precej pojdem doli
in prinesem, česar treba. Lena,« reče
zdajci mehko, »ali res misliš, da ti skoro
odleže, da ne bo nič hudega?«
Lena zmaje z glavo in vzdihne.
»Sama ne vem, kaj mi je,« reče
malone brez glasu; »mrazi me in vro
čina me sprehaja —«

»Lena!« vzklikne Gregor prestrašen.
»Zelišča, zelišča!« kima stari mož
zamišljeno.

»Ali zdaj mi je bolje,« reče Lena.
»Če pa hočeš, Gregor, iti doli, pojdi;
sama mislim, da bi mi dobro storilo kaj
gorkega. Od sinoči že — ne, le pojdi,
Gregor,« nasmehne se žalostno, »pa
pridi skoro. In očetu reci, naj ostanejo
pri meni; tebe še poslušajo, če ne, saj
veš, da ne slrpe tukaj.«

»Že prav,« prikima Gregor in vstane.
Stoječ pri vratih, ozre se še jedenkrat
nazaj; nihče ne vidi, kako zavrti ktjuč v
vratih, in potem odide hitro. Nepotrebna
skrb morda, ali mirnejši je, ker ve, da
ostane stari Peter pri Leni, ker mora
ostati!

Z urnimi koraki se spusti nizdoli. Ko
likor prej dojde v trg, tem bolje. Videti
ne more, kako trpi Lena brez postrežbe,
pomoči. Peter je sicer po svoje dober
človek, ali za strežnika ni. Lena pa trpi;
slep bi moral biti, ko bi ne videl. In to,
da je bolna, to ga peče v duše dno.
Mehak človek ravno ni; če bi bilo bol
nih sto druzih, težko, da bi se menil,
ali celé nič; Lene pa ne more videti
bolne. Zakaj ne, tega morda sam ne vč,
in se tudi ne vprašuje o tem; ali kakor
mrak mu lega na dušo misel, da bi se
jej utegnilo shujšati, da bi mogla umreti.
Potem bi bila raztrgana močna vez, ki
ga veže na ljudi; zdel bi se sam sebi
siromak brez veselja do življenja ... Ne,
to ne sme biti; nikakor, umreti ne sme!
Če že druzega ne, škoda bi bilo tako
mladega življenja, katerega se še ni do
taknil svet ...

Nehotoma ustavi korak in se nasloni
ob drevo poleg gozdne poti; mraz spre
leta močne ude njegove. Če bi se ven
darle primerilo, da bi umrla Lena, in
kdo ve, če ne bo, potem bi bili vsi
sklepi poslednjih dnij odveč. Naj bo od
kritosrčen samemu sebi: ondan, ko je
prijel za kladivo v zapuščeni delavnici
in udaril ob nakovalo, da je vse za
zvenelo, tedaj je mislil, da bi si izbral
družico za svoje življenje; zdelo se mu
je, da je to prvi udar, s katerim je začel
kovati svojo srečo! In ko se je potem
tako pozorno oziral po osamelem domu
in sklenil, da mora vstati novo zidanje
iz razvalin, tedaj zopet ni mislil samo
na-se. Da, ko bi imel na nvojl strani

človeka, katerega bi mogel rad imeti, ko
bi tudi tisti hotel imeti njega samega
rad in mu pomagati, vzbujati ga, to
lažiti ga ... da, da — potem bi hotel
živeti, pošteno in lepo živeti. In kdo bi
bil tisti človek? Notri mu je nekaj reklo,
da bi to bila — Lena. Ustrašil se je, ko
seje zasačil pri tej misli, ali precej potem
ga je prešinilo veselje. In zakaj bi se
ne zgodilo tako? Zakaj bi ne mogel
biti srečen, pošten mož? Zavedal se
je, da hoče začeti novo, boljše življenje.
In Lena? Gregor se še ni vprašal, kaj
misli ona. Da bi jej bil po volji tak,
kakoršen je bil doslej, tega si ni mogel
misliti in malone srdit bi bil, ko bi
si mogel misliti to. Umrla mu še ni
čast v duši, in prav to, ker je vedel,
da doslej še ni vreden prave sreče,
to je bilo jasen dokaz, da še ni iz
gubljen! In dalje: prav Lena je bila,
ki ga je o priliki z rahlo besedo opo
minjala in bodrila na drugačno življenje;
njo je poslušal, ko bi sto druzih ne bil.
Njej torej ni bilo vsejedno, ali živi tako
ali tako; Gregor se je znova vprašal,
koliko ljudij je še, katerim ni to vse
jedno! Zategadelj torej: kar je sklenil,
sklenil je v onih mislih, v onih nadah;
kako zvršiti sklepe, tega res še ni mogel
dognati, ali da je bode izvršil, to je
vedel; in sedaj — če umrje, ne bo mu
treba izvršiti ničesar! ...

Hipno je dvignil glavo in stopal hitreje,
da bi nadomestil kratko zamudo. Dolgo
mu ni trebalo hoditi, da je prišel v trg,
in ko je v krčmi dobil nekoliko gorke
juhe in kozarec vina, — Boga je hvalil na
tihem, da je sploh mogel dobiti kaj —
napotil se je naravnost nazaj v hišo na
gori.

IV.

Minul je dober teden dnij. Viharen
večer je; napravlja se k hudi uri; bliska
se in od daleč se slišai grmenje. Drevesa
v gozdu se nizko pripogibajo, slabotne
stene Petrove hiše ječé, kakor bi se
hotele razsuti vsak hip, ali drže se
vendar. Notri v hiši pa slonita stari
Peter in Gregor poleg Leničine postelje
in strmita pred-se. Starec se stresne pri
vsakem blisku in se križa v modrikasti
svetlobi, potem pa znova podpre šiljasto
brado in gleda brez mislij in brez so
čutja.

Slabotna svetilka stoji že prižgana na
hrastovi mizi; toliko da nekoliko raz
svetljuje uborno sobico. Poleg nje stoji
nekaj sklenic s planinskimi sokovi, ka
tere je skuhal Peter bolni Leni, trdno
preverjen, da jej mora odleči, kadar iz
pije pravi čudotvomi sok; ali odleglo
jej ni. Včasih jej je bilo bolje, včasih
huje in Peter je obupno zmigaval z ra
mami in toliko da še govoril.

Giregor je nosil upalo lice v teh hudih
dneh, ali v očeh mu je gorel nenavaden
žar. Te oči, katerim že tako dolgo ni
hotel priti spanec, upiral je včasih brez
gibanja na bolno bledo dekle, premikal
ustna, ali govoril ni ničesar; z očmi sta
govorila moža. In če je zaječala v bole
činah, zganil se je močni mož s celim
životom, pač tudi obrnil se od postelje,
stopil k oknu in gledal v noč. Da, samo
v noč, kajti po dnevu je delal, da si
je zaslužil uborni svoj vsakdanji kruh.
Zelo mu je bilo hudo, ali vso svojo bolest
je zapiral v prsi, dasi je menil včasih,
da je ne more prenašati več ...

In tako torej slonita nocoj moža poleg
postelje in ne govorita ničesar. Lena
ima zaprte oči in diha težko. Naposled
se vzdrami Peter iz svojih mislij in
reče tiho:

»Gregor!« Ta pa strmi nepremično
na tla, in Peter nadaljuje kakor sam
zase:

»Čuj, Gregor, da veš — ravno tak
večer je bil; ves svet v ognju in grmenju.

Hi, tu sem sedel kakor nocoj, sam sem
sedel, pa čakal. Sinu sem čakal In kako!
Skozi grmeivje sem poslušal, kdaj za
čujem njegove stopinje, pa nič! In ura
za uro. Nikogar, da veš, Gregor — ni
kogar! Groza me je bilo in lasje so mi
stali po koncu — križani Bog, kako je
grmelo! In tod je stala zibelka ob peči,
in v njej je ležalo otroče; da veš. Lena
je bila. In očeta ni bilo doma, mater
pa so zagrebli v zemljo. Ravno zatega
delj ga ni bilo doma, prestajati ni mogel
siromak, Lenin oče, moj sin. Ko mu je
umrla ona, žena, pa mu je umrlo vse.
In živ mrlič je hodil po svetu ... Ali
dekletce se je balo tisto noč in jokalo
je; Gregor, molil sem, kakor še nikoli,
da veš, za sina, za sina svojega. Hu,
in potlej je prišel — krvav, z zijočo
rano v prsih. ... Tu sém se je zgrudil
na klop in gledal okrog sebe z ostekle
limi očmi. Jaz pa sem vedel, kaj hoče,
Gregor! In vzel sem dekletce, da veš.
Leno, in jo nagnil k njemu ... Gledal
jo je in umrl. Umrl moj sin, Anton.
Na prepovedan lov je hodil in moril
živali, on, ki ni piščeta ni mogel vi
deti pod nožem kuhinjskim; pa so ga
ustrelili čuvaji. Zdaj veš. O, pa bila je
ravno taka noč, ves svet v ognju in
grmenju. Hihi! In vsa zelišča bi mu ne
bila mogla pomagati, mojemu sinu An
tonu! In Leni tudi ne morejo; Gregor,
čuj. Leni tudi ne! Kaj bo; pomagaj, go
vori, kaj bo?«

Gregor ni čul ni polovice starčeve
povesti. Ves život se mu je vil pod
viharnim duševnim bojem, in pót mu
je stopal na čelo. Ko pa je prestal Peter,
skočil je s stola in zaklical:

»Ne, tako ne sme biti; tako nama
umre brez pomoči, brez vsega, in greh
je. Odlašati ne smeva. Ne veva, kaj bode.
Ali ni nič prosila, da bi jej šli po duhovnika?«

»O, prosila pač. Pa mislil sem, da ni
hudo. Ženske so bolne večkrat, da veš,
pa ni vselej hudo.«

»Hudo ali ne hudo! Saj ste kristijan.
Nič, jaz grem. Vi pa tu pripravite, kar
je treba.«

»Pripraviti pa, pripraviti. Veš, ko so
bili rajni oče tako — hudo je bilo takrat,
hudo ...«

Ko je tako dalje govoril stari Peter,
že ni bilo več Gregorja; izginil je bil v
viharni noči. Stari mož pa začne po
hiši spravljati in čistiti, mizo pregrinjati.
Imel je očrnelo svečo; razreže jo in
naredi iz nje dve krajši. Ko je vse pri
pravljeno, poklekne sam pred razpelom
na mizi, kakor bi hotel moliti. A čudne
podobe mu vstajajo pred dušo. »Da bi
mrliča imeli ... in Lena mrlič ... in moje
rože, moje najboljše rože ...« Govoril
je sam s seboj, — a zmedeno. Tu mu
obstane pogled na bolnici, ki je težko
sopla. Stopi bliže posteče in skuša opa
ziti, kako jej je. Bolnica sedaj odpre
oči in je vprašujoč upre vanj. Zdi se
jej, da se je nekaj dogodilo.

»Lena, ti si bolna, veš,« začne starec,
»bolnemu človeku je treba poskrbeti,
kakor se spodobi; saj veš, Lena, kako:
Tvoja rajna mati so tudi poklicali du
hovnika, predno so umrli, in Gregor je
šel sedaj doli v trg, da veš, po duhov
nika je šel; sedaj mora priti skoro.«

Peter je lahko opazil, daje na obrazu
bolnici zasijala ljubeznjiva milina, kakor
bi se jej dopolnila želja. — Komaj jo
sliši Peter, ko vpraša tiho:

»Ali res skoro, skoro?« — »Skoro,
da veš. Saj je šel Gregor po gospoda.«

Priroda je divjala v temni noči,
grmenje je bobnelo in pretresalo slaba
okna, ko se je zaslišal prijeten zvonček
in se je prikazala slaba luč: duhovnik
se strežnikom in Gregorjem je bil tukaj.

Silno so se dvigale Gregorju prsi, ko
je klečal v mali veži pred sobico, v
kateri je mašnik opravljal svojo službo.
Kako bo sedaj? Ali je to znamenje smrti,
ta žalostna pot, ali se bode zboljšalo?
Skušal je kaj pametnega misliti, a ni
mogel. Prehudo je tiščalo na megove
možgane. A skoro more s Petrom in
cerkovnikom stopiti v sobo, kjer se je
dovršilo sveto opravilo. »Prav je, da
ste me poklicali«, govori duhovnik od
hajaje, »bolnici je hudo, prav nevarno
je. Ako le morete, dobite zdravnika!
Morebiti Se pomaga. V trg pojdite z mano
in prosite novega zdravnika ! Sedaj pre
cej pojdite; dober mož je, prišel bo,
le prosite!«

Široko je odpiral oči Gregor, in ne
popisen izraz se je kazal na trdem
obrazu. Duhovnik gotovo ni vedel, kaj
se mu godi v duši. Da bi šel k zdravniku
to že, a h komu? K bratu?

Duhovnik pa ne pusti čudnemu možu
dolgo premišljati, temveč prime ga krepko
za roko:

»Ako ste jedenkrat šli v takem vre
menu, tudi drugič vas ne bode konec.
Z mano!«

Kakor brez volje se udé Gregor po
velju in skoro na to gleda Peter skozi
okno, da bi videl, v kakem viharju gredé
trije možje izpred hiše v temni gozd.
Gregor gre sprva nekoliko nerad, a
kmalu postane pogumnejši in stopa urno
pred tovarišema, da ga komaj dohajata.
Pač se mu je moralo nekaj premeniti
v duši. Kaj je bilo? Upanje, veselo
upanje, ki vse premaga ...

V.

Hiša, pred katero se je ustavil Gregor
v trgu, imela je samo jedno nadstropje,
ali bila je lična, morda izmed najlepših v
trgu. V prvem nadstropju je sijala še luč
skozi okno, dasi je bilo že čez polnoči.

Kovač potrka na vrata, ali zaklenena
so. V temi tudi ne more razločiti vrvice,
da bi pozvonil, in zato stopi naravnost
pod razsvetljeno okno in kriči z močnim
glasom: »Valentin, odpri!«

Ali vsi njegovi klici se izgubé v
grmenju. Dež prasketa na zemljo, sapa
vije také, da bi ne razumel ni človeka
stoječega prav tik njega: kako torej bi
ga mogel slišati brat skozi zaprto okno
v prvo nadstropje?

Precej časa kriči Gregor in potem
jame srdito razbijati na vrata, ali brez
vspeha. Da ne prikliče Barbe, na pol
gluhe strežnice bratove, to vé; naposled
prime pest kamenčkov s ceste in je
vrže v okno. Kaj njemu sedaj do tega,
če se vsa stekla razbijejo?

Za nekaj hipov se prikaže gori senca;
okno se odpre in Gregor sliši, prav ko
vihar nekoliko prestane, bratovo vpra
šanje: »Kdo je?«

Ta glas mu znova vzdrami vse sovr
štvo, katero je bilo za hip zaspalo v trepe
tajočem srcu njegovem, in malone hripavo
zakliče navzgor: »Jaz, Gregor. Odpri.«

Oni se nagne čez okno, kakor bi
hotel z očmi predreti gosto temo, potem
se okno zapre; Gregor vidi, kako se
luč pomika v sobi, in za nekaj trenotij
čuje korake po stopnicah. Ko se vrata
odpro, ugleda brata s svetilko v roki
in hitro stopi v vežo.

Valentinov obraz je miren, ali v očeh
se mu pozna veliko iznenajenje. Brat k
njemu ob takem času in tako premočen
in upil ...! Ali le za hip traja njegova
osuplost, potem vpraša na kratko in
hladno:

»Kaj hočeš?«

Videti je pri trepetajoči luči kovaču
na stisnenih ustnih, kako težko mu gredo
besede iz ust, vendar sopne težko:

»Z mano pojdi— k bolniku — precej —
kam, ni treba vpraševati; kar za mano!«

Oni prikima.

»Kaj pa mu je?«

»Kaj mu je — komu ?« vpraša kovač,
kakor v sanjah. »Haha, če bi to jaz
vedel, pa ne bi —«

»Že dobro; počakaj, pridem precej.«

Začujen gleda Gregor za njim. Mislil
je, da se bode izgovarjal, upiral, ali nič
takega. Malone povšeči mu je v tem
trenotju brat: tako je prav: zdravniku
ni odločen čas za počitek, nobeno tre
notje se ne more zanašati, da ga ne
pokličejo k bolniku, — ali z druge strani
si misli: kako bi se izgovarjal in upiral,
ko ve, da mora iti, kamor hočem! Čemu
pa je na svetu! Ali tisti zapovedujoči
glas njegov — kakor bi govoril z otro
kom! Haha, kakor z otrokom, ž njim,
sč starejšim bratom! Gregor čuti, kako
mu stopa rudečica v obraz — ne, tako
ne da govoriti s seboj nikomur in ni
koli! To je, kakor bi nocoj Valentin
čutil svojo oblast, kakor bi vedel, da
mora pred njim na kolena pasti starejši
brat, ako hoče; toda, ako se še jeden
krat drzne — stoj, zdaj gre po stop
nicah, zdaj je tu. Zagrnen je v temen
plašč in dežnik drži v roki. Vrata se
zapro za bratoma in brez glasu stopita
čez prag.

Zdravnik razpne dežnik, kovač stopa
nekaj korakov od njega. Ali ker lije
kar v potokih, reče Valentin: »Če hočeš,
stopi pod dežnik; prostora je obema.«

»Ni treba,« čuje se suhotni odgo
vor; »raztajal se ne bom.«

In zopet korakata molčé; svetli bliski
včasih zasvetijo na pot. Ko zavijeta na
stezo, ki vodi iz trga navkreber, zdravnik
vendarle ne more kaj, da ne bi vprašal:

»Kam, Gregor?«

»Za mano vselej, pa ne vprašuj.«

Oni postane.

»To je lahko rečeno, ali to menda
vendar smem vedeti, kam grem v taki
noči. Tu gori še nisem hodil in tudi
ne vem, po kaj. Kje je tvoj bolnik?«

Zopet tisti glas, proti kateremu se
vzpenja kovaču sleharno čustvo! Streti
bi hotel v prah oholega mladiča, vendar
molči in stopa dalje. Ali zdravnik se ne
gane z mesta.

»Dobro«, reče naposled Valentin, in
se obrne, da bi odšel. »Pošaliti si se
hotel, Gregor, kakor otroci, samo, da
si še zloben poleg vsega. Dela nimaš,
pa ti je dolgčas; le škoda, da te sram
ni! Ali drugič me ne hodi klicat ni po
noči, ni po dnevu, to ti rečem; proti
takim šalam so, hvala Bogu, še pripo
močki, kateri —«

Zdajci sliši, kako Gregor zaškrlne z
zobmi; njegove oči se svetijo v noči
kakor mačje; s silnim skokom stoji
pred njim.

»Norec!« vzkrikne zamolklo in ga
stisne za rame, »ali meniš, da bi te
hodil klicat za šalo? Haha, tako mi nisi
na srce prirastel, ljubeč! Rekli so mi,
naj grem k tebi. Zato pojdi z mano
sila je.«

Glas njegov se je tresel pri zadinjih
besedah, tako da je zdravnika v srcé
zabolelo. Morda ga je tudi osupnila meh
kota, katera je morda nevedč zazvenela
iz njih. »Sila je!« kako je bilo to iz
govorjeno! Molčé stopa za bratom. De
žuje še, vendar le po malem; po nekod
se celé jame jasniti, kakor bi hotel mesec
posvetiti skozi oblake.

Hipno se ustavi kovač in prične go
voriti sam od sebe, v kratkih, pretrga
nih stavkih, kakor bi lomil besede:

»Tako je, vidiš. Tam gori v hiši je
bolnik. Lena je, Petrova Lena. Bolna
hudo; vse nič ne pomaga. Prevideli
smo jo prav sedaj. Gospod, ki je prišel
k njej, rekel je, naj grem po tebe, da
je nevarno. Če jo moreš ozdraviti, prav;
če je ne moreš, ne umeš ničesar. Škoda

časa in denarja, ki si ga potrosil v mestu,
če ne veš pomoči. Tako. Skoro sva gori.
Zdaj stori, kar veš!«

Zopet stopata dalje. Ko stojita pred
hišo, Gregor še deje preteče:

»In to ti rečem, ne poskušaj ničesar.
Če ne veš, kaj je Leni, povej precej!
Če mora umreti, naj umré brez tvojih
zdravil. Slepiti ni treba nikogar. Tako,
da boš vedel. In zdaj pojdi! Čas je.«

Valentin ga pogleda osupel. Malone
vprašal bi ga, zakaj je toli v skrbeh za
Leno, on, ki se sicer ne briga za no
benega človeka. Da je v skrbeh, o tem
mu priča vse govorjenje; iz vsake be
sede, naj zveni še tako trdo in osorno,
čuti je strah. Čudno se mora goditi v
bratovi duši, da je premagal svoje so
vraštvo in ga prišel klicat v taki noči
zaradi tujega človeka.

Vendar, kaj je njemu do tega, zakaj
ga je klical Gregor?

Tu notri je bolnica, bolna morda na
smrt; njegova dolžnost je, da otme živ
ljenje, ako ni prepozno. Druzega opra
vila nima tu.

Pritisne torej na kljuko in veli: »Vsto
piva torej!«

VI.

Luč je dogorela na mizi; le včasih
se je dvignil plamen, kakor bi zbiral
poslednje moči, predno ugasne.
Staremu Petru se je zadremalo pri mizi,
ali hipno se vzdrami, ko stopita brata
čez prag.

»Ali jej je huje?« šepne kovač.

Peter vzdihne.

»Vedno jednako«, reče ravno tako
tiho. »Da veš, mirno leži sedaj, tako
mirno, kakor bi hotela ugasniti. O, kaj
bo, Gregor, kaj bo!«

Zdravnik je v tem stopil k postelji
in se nagnil čez bolnico. Prijel jo je
za roko, a bolnica se ni vzdramila; po
slušal je utripajočo žilo, poslušal sapo:
težka je bila, grgrajoča. Zmajal je z
glavo in preiskaval dalje. Kovač gleda
mračen vsako njegovo gibanje; mogočne
prsi se mu dvigajo kakor v silnem vi
harju; Peter podpira brado in gleda topo
na tla. Do smrti truden je stari mož:
v možganih ni nobene jasne misli več
— taka noč, toli huda noč! ...

Zdravnik zapusti bolnico in se z resnim
obrazom obrne proti bratu.

»Idi z mano«, reče z glasom, ki ne
trpi nobenega ugovora.

»In hitro! Vendar sloj! Ostani tu;
vrnem se skoro —«

Kovač pa vstane molčé in stopi ž
njim iz hiše. Samega ne pusti iti; kdo
vé, če bi se vrnil in poleg tega — tu
notri čuti, da bi ga zadušilo. Ven mora,
na sveži zrak. In vprašati mora brata,
kaj misli ... O, videl je, kako se mu
je stemnilo lice, kako je poslušal in znova
poslušal, pa majal z glavo — zdelo se
mu je, kakor bi kdo z mečem vrtal
po njegovem srcu! Če je zamujeno —
potem — ne, zamujeno še ni; biti ne
sme.

»Tu bi bil malone prišel prepozno«,
povzame zdravnik zunaj, in kovač stra
homa preži na vsako besedo; »dva —
tri dni bi ne bilo živelo dekle — za
Boga, kaj pa ti je, Gregor?«

Vse je zaječalo v močnem možu,
žvižgajoč glas se je izvil njegovim prsim,
in zgrudil bi se bil, da ga ni prestregel
zdravnik. Ali le za jeden hip je slonel
na bratu, potem mu mine slabost; krče
vito prime Valentina za roko in reče

hripavo: »Pojdiva hitro; človek, brat,
otmi jo, če jo moreš s svojimi zdra
vili! Hitro, ne stopaj tako počasi, da
sva hitreje nazaj — ne prepozno; ali
čujes?«

In hotel je teči in vlekel je brata s se
boj. Temu se kaže čuden izraz na ustnih.
Vsa duša bratova se je v teh trenotjih
razgrnila pred njim; vedel je, da bi ne
mogel pretrpeti izgube Leničine, vedel pa
tudi, da mu baš zdravniška pomoč more
odpreti to trdo zakleneno dušo, v ka
tero doslej ni mogla bratovska ljubezen.
In dasi je bil na videz miren, nosil je
vendar velik vihar v prsih, brez pre
stanka hiteč nizdoli v trg po zdravila,
katera otmé toliko da ne izgubljeno živ
ljenje. Hitro, nenavadno hitro stika potem
v svoji lekarni po čudotvornih tvarinah;
doli pa čaka brat in stoka in vihra ob
hiši gori in doli, dokler se ne odpré
hišna vrata in se ne prikaže zdravnik
na pragu. V tem hipu je kovač toli
mehak, da bi se privil svojemu bratu
in prosil oproščenja vsemu svojemu so
vraštvu, hudobnim svojim mislim in na
meram; nekoliko začujen se celé brat
ozre po njem, začuvši nenavadno mehki
glas njegov. In potem hitita po prejšnjem
potu navzgori, ne meneč se za veje,
katere jima visč na pot in jima bijejo
v obraz, brez ozira na korenine, katere
se jima zapletajo med noge ... In če
gre brat počasneje, hitro sdpne kovač:
»Dalje, dalje«, in zopet gresta, kakor bi
ja veter nesel ...

Mesec še sveti skozi pretrgane oblake,
ali že mu pojema svit. Na vzhodu se
celo žari, kakor bi se hotelo daniti. Baš
ko dospeta pred hišo, jame spodaj v
trgu zvoniti dan, in kovač se odkrije in
moli, kakor ni molil že dolgo. Tudi
zdravnik giblje z ustni — ali moli morda,
da bi se mu odprlo bratovo srcé, da bi
takšna zora, kakor se poraja tam na
iztoku, posijala tudi njemu vomračeno
dušo? Saj ve, da ni baš hudoben Gregor;
vsakdo še ni hudoben, ako nasprotuje.
Gregor gleda svet po svoje; on je do cela
prepričan, da se je učil brat, Valentin,
ob njegovih troških in mu ugrabil del
dedščine; če mu izpodbije to prepri
čanje, vzame mu tudi sovraštvo in utegnil
bi ustvariti dobrega človeka iz njega.
Da more čutiti globoko, to mu je po
kazala nocojšnja noč, ko trepeče silni
mož za Leničino življenje, in taki zna
čaji so vsikdar najkrepkejši, bodisi, da
se držé blagih ali zlobnih nagibov —
upogniti se ne dajo zlahka! Bliskoma
se te misli vrsté v zdravnikovi duši in
jo vzburjajo do dna. Še bi premišljal
dalje, da mu ne položi Gregor roke na
rame, rekoč: »Pojdi, čas je!«

In zdravnik gre. Luč je bila ugasnila
v sobi, samo mesečna svetloba trepeče
po nji. Peter sedi zopet ob postelji;
spati ne more. Strahoma je čakal zdrav
nika, da otme Leno življenju in njemu.
S krepko roko vlije Valentin bolnici ne
koliko kapelj svojega zdravila in sede
k postelji. Nobenega glasu ni čuti, ni
komur ni do govorjenja. Le včasih zatre
peče poluzadušen vzdih po sobi; ne da
bi se ozrl, vé Valentin, kdo je vzdihnil.
Pozorno upira pogled na Leno, držeč
jo rahlo za roko in poslušajoč njeno
sapo; potem vstane in jej vlije znova
nekoliko kapljic, sede in posluša ...
Zunaj se jasni; svetli dan se bori s so
mrakom; počasi bežé sence iz sobe,
dan je. Zdmvnik se dvigne olajšan. Ne
koliko zdrave barve se kaže na obrazu
Leničinem; sapa je prostejša, rahla; bol
nica spi.

»Nevarnosti sedaj ni«, šepne kovaču,
»pustita jo, naj spi; zbudi se boljša in
krepkejša. Tu so zdravila, vsako uro
jedno žlico. Pa mir. Morda pridem danes
še jedenkrat gori; sedaj z Bogom!«

Videti je Gregorju, da se bori sam s
seboj. Že je stopil bliže, kakor bi hotel
podati roko bratu, ali brž se premisli;
čemu bi mu podajal roko? Odločno
zmaje z glavo, kakor bi hotel otresti
vso slabost, in stopi k oknu.

»Kakor hočeš«, reče potem težko; »če
prideš, prav; zgrešiti ne moreš sém gori.
Le pridi, če hočeš.«

Zdravnik bi še nekaj rekel, a tudi on
samé zmaje z glavo in odide. Gregor
se obrne od okna; neče ga videti, kadar
pojde mimo; nihče ne sme reči, da bi
gledal za njim. Ali hud boj mu divja v
duši; sam ne vé, kako mu je ...

VII.

V kovačnici je Gregor zakuril velik
ogenj, da se je dim kar v gostih kepah
valil skozi dimnik. Iskre so švigale z
ognjišča po osamelem prostoru, kjer se
bode, ako Bog da, začelo novo življenje;
pri ognju je stal kovač in zamišljen
držal vanj železen drog, da ga razbeli
in potem jame kovati. Nov zrak se je
jel gibati po zatohlem hramu; oni veliki
pajek, ki je tam v kotu nad mehom
razpel velikansko svojo mrežo, prilezel
je osupel na dan in nepremično gledal
visokega moža, ki je danes po dolgem
času prvikrat zopet oblekel usnjati pred
pasnik, zavihal rokave in vihtil kladivo
z zagorelo mišičnato roko ... In silni
udarci ob nakovalo so zveneli daleč iz
borne hiše in sosedje so čudeč poslu
šali nenavadne glase. — »Gregor dela«,
méni ta in oni; »Bog vé, kako dolgo.
Nu, prav je vendarle.«

Oni v kovačnici pa kuri, beli in kuje
z vso močjo, in dobro mu je pri srcu.
Sam ne ve, kako je prišlo, ali dela ima
nenadno precej. Hipoma je temu in
onemu kaj trebalo pri hiši in prinesel
je kako staro šaro, češ: »To bi bilo
dobro prekovati, Gregor; tu se je nekaj
polomilo pri ključavnici, popravi, Gregor;
tu se je snel železen obroč s soda, pribij
ga zopet«, in tako dalje; drug za drugim
je prihajal. In potem so nekoliko posta
jali v kovačnici in ga izpraševali to in
ono, previdno, po ovinkih, in Gregor
je odgovarjal, res malo na kratko in
osorno, ali odgovarjal je vendar le. Da
je torej prišel brat Valentin, dejali so;
da je prijazen, učen mož; kako je z
Leno, ali jej bode že skoro dobro; ali
je že Valentin kaj bil pri njem, in več
takega ... Včasih se je še zablisnilo
v očeh kovaču, zlasti če so povpraševali
po Leni, ali pogoltnil je jezni odgovor,
ki mu je bil že na ustnih, in odgovoril
mirno, kolikor je mogel. Saj je bil sklenil,
da se loti znova svojega pozabljenega
posla in če tudi dobro vé, da vse te
sočutne ljudi le radovednost privaja v
njegovo hišo, prav; nihče ne prihaja s
prazno roko, vsakdo mu daje kaj delat,
in to je dobro za prvi hip. Sčasoma
se pač poleže radovednost, ali navada
ostane; privadili se bodo zopet njegovi
kovačnici in mu dajali zaslužka. In do
zaslužka je Gregorju, do nič drugega!
Seveda, na tihem, kakor črv, gloda
ga pač to, da mu je brat, zdravnik, na
klonil vse to novo delo. Gregor dobro
vé, da bi se nihče ne menil zanj, ko
bi ne bilo Valentina v trg. In tedaj,
kadar mu vstane ta misel, čuti pekočo
bolečino v srcu in vrgel bi kladivo na
stran, ugasil ogenj na ognjišču, uničil
vso to staro in novo navlako, katero
mu donašajo dobrotne roke in se vrgel
na tla, pa zagrebel roke v lase z jezo
in žalostjo ... O, hudo je to, da on
sam nič ne velja ljudem, da ga mora
še le drug dvigniti iz prahu in še le
drug oživiti spomin na pozabljenega ko
vača! Vendar le za hip ga premaga to
čustvo; saj vé, da je sam kriv, ako mu
ni dobro! In s stisnenimi zobmi zmaje

z glavo, kakor bi se hotel otresti vse
jeze, slabosti in žalosti! In pred očmi
mu vstaja podoba Leničina, svetla, ka
kor prikazen v lepih sainjah; Gregor
vé, čemu se ponižuje sam pred seboj,
ve, da mu življenje ni delo brez na
mena. Konečno, hvaležen mora biti bratu,
da je otel tisti nežni deviški cvet, na
katerega je hotela pasti smrtna slana,
in blagoslavljati mora spretnost zdrav
nikovo, ne misleč na to, kar je prej
mislil z divjo jezo: da je ta spretnost
ugrabljena, kakor je ugrabljen ves tisti
denar, katerega je porabil Valentin v
prejšnjih letih ...

Stoj! Če premišlja z mirnim srcem,
koliko je tedaj pač trebalo Valentinu,
vidi, da je bilo ubogo malo. Oče ni
bil imovit; kar mu je neslo kovaštvo,
to je bilo komaj za vsakdanje potrebe,
in potem, mati vedno bolehna — ne,
dosti ni mogel dajati stari kovač mlaj
šemu sinu svojemu! Živiti bi ga moral
naposled vendar le, če ne v mestu, pa
doma. In malone zaničljiv nasmeh se
prikaže Gregorju na ustnih: pred oči
mu stopa tista nežna, slabotna postava
bratova; ali bi bil Valentin za težko
delo? Zemljišča ni bilo pri hiši; ali bi
ga bil morda vzgojil oče tudi za ko
vača? Da bi potem trpela siromaštvo
oba, Gregor in Valentin? Ne, dobro je
bilo, da se je lotil Valentin drugega
posla, in to, da se je dvignil malone
sam, ob svoji moči, do tega, kar je, to
je častno, kakor je častno za vsakogar,
kdor si sam ustvari življenje, bodisi
kakoršnokoli, da je le dostojno!

Gregor prestane z delom. Zamišljeno
gleda v te blesteče iskre, ki švigajo
okrog njega, v ta prasketajoči plamen,
ki lije dobrodejno toploto in svetlobo
po zatohlem hramu — kako vendar, da
se mu ni že prej ogrelo v srcu in zjas
nilo v glavi? Kako vendar, da si ni že
prej izračunil, kar bi mogel našteti na
prste? Tatu je imenoval brata v mislih
in na glas — zdajci se sramuje te be
sede. Ne, tat ni bil Valentin; kar je, to
je postal sam iz sebe, in on, Gregor,
postal je tudi sam iz sebe, kar je: si
romašen, zapuščen človek namreč. Va
lentin je nedolžen; ni za trohico ni za
krivil nesreče njegove. In če je ni za
krivil, čemu torej tisto divje sovraštvo,
ki je klilo bujno, kakor plevel v nje
govi duši že leta in leta, dokler ni pre
preglo in zamorilo blažjih kalij, katere
ima naposled vsak človek v srcu?

Zdajci čuti Gregor, kako se udirajo
vse podstave njegovemu dosedanjemu
življenju; zdaj šele vé, da je treba
posloviti se z minulostjo in z resnim,
vstrajnim delom začeti novo življenje,
ko bi tudi ne bilo nič druzega. Da, nič
druzega, ali Gregor vč, da je tudi še
nekaj druzega ! ...

Čudni bliski mu izpreletavajo obraz;
morda je plamen čara na lice. Roke
se tresejo rahlo, oklepajoče težko kla
divo; počasi, komaj vidno, poveša se
mu glava in se naposled sklone na prsi.
Gregorju se zdi, da čuje, kako glasno
mu utriplje srcé; utriplje, kakor bi se
šiloma upiralo tisti nenavadni mehkoti,
katera na vso moč sili vanje. In on je
toliko slab, da seje ne more ubraniti,
in zdajci — ali mu je morda priletel
droben prašek v oko, in še jeden —
Gregor si potegne z rokavom preko očij
in se dvigne malone viharno. Ne, tega
ne, to ne smé biti! Ko bi ga sedaj
videl kdo — ali se mu povračajo mla
dostna leta, ko človeka užali vsaka ma
lenkost tako, da mora — nič, dosti!
Kladivo zazveni, kovač kuje, kakor bi
hotel v železo vkovati vsa čustva, ka
tera mu prevevajo dušo — tako, zdajci
je trden; treba ni, da bi se udajal vsaki
slabosti, kakor hitro potrka na zaprto srcé!

In potem prestane; dosti in pridno
je delal za danes. Tema se dela po ko
vačnici; solnce zahaja; ogenj na ognjišču
je dogorel. Gregor sleče svoj predpasnik,
odviha rokave in zapusti kovačnico. Od
prta je stala, Bog vé, kako dolgo; danes
jo zaklene. Dobro mu dé, da sploh more
zaklepati kaj — tuje svojine že dolgo
ni bilo v njej. Dosti je tudi zdaj ni, ali
Gregor je zadovoljen. Nihče ne more
reči, da ni storil svoje dolžnosti, in
čudno — danes čuti, da sme vsakomur
moški pogledati v obraz, ne pa povešati
glave in hoditi po stranskih potih, kjer
ga nihče ne vidi.

In to je dobro: ali hudo je potikati
se po samini in bežati od ljudij, kakor
tat, ki nosi hudobne naklepe v duši ! —

VIII.

Nekaj dnij pozneje, precej zarana, pogledal je suhoten mož, stari Peter, skozi mala okna v kovačnico in videl Gregorja pri najboljšem delu. Starec hodi dosti hitro in vleče modrikaste oblake iz okovane pipe svoje, da je malone zavit, kakor v megli. Doslej ga še ni bilo v kovačnici in zato se ne more čuditi tisti hipni snažnosti, katera je kar čez noč prišla v vse prostore; okna se svetijo, kar je še celih; pred hišo vse lepo pometeno; klop popravljena. In notri v delavnici so izginile tiste goste mreže, katere so napreli umetni pajki po kotih, da so se svetile, kakor čisto zlato, kadar je solnce posijalo nanje; izginil je prah, kateri je z gosto plastjó pokrival orodje — vse snažno, lepo, domače. In če je tu in tam poknila stena, da zije ostra razpoka na nji, nič ne dé; zidanje je staro; jeden človek ne more vsemu kaj, posebno, če nima polnih pestij, da bi précej mogel zamašiti vsako razpoko, kadar se prikaže. Sevéda, Peter je vajen snažnosti v svoji hiši; Lena že skrbi za to, da se vse leskeče po nji, da se niti prašek ne more vzdržati na preprostem pohištvu; ali dobro se mu vendar-le zdi, da tudi nevajena trda moška roka skrbi tako za red, kakor skrbi roka kovačeva.
Poleg ognjišča je pomaknil nizek stolček in sedel nanj. Kovač je pač nekam začujeno vzpogledal, ko je Peter stopil v kovačnico, ali motiti se ni dal v delu. Odzdravil je na kratko in potem z vso močjo jel kovati tisti oboj, kateri se je strl na težkem voznem kolesu. Starec ga gleda mirno, kakor je to njegova navada, in kima z glavo. Naposled reče:

»Pa si priden, Gregor, da véš.«

In ko se kovač samo lahko nasmehne, nadaljuje:
»In tako je prav, Gregor. Vsakdo po svojem. Ti z rokama, drug z glavo, tretji z obojim. In lepo je gledati te iskre, kako se bliskajo okolu tebe; ne bi verjel, da moreš biti tako priden. Bog vé, da res.«

Na to umolkne. Ali kovač, dobro vedoč, da stari mož ni prišel zato, da bi gledal iskre in mu pravil, kako je priden, prestane za hip s svojim delom in reče: »Nu, Peter, kaj je novega?«

»Novega? I tako. Leni se boljša od dné do dné. Že nekaj dnij te ni bilo, Gregor. Seveda, opravila imaš, in prav je, da imaš opravila. In prav je, da se jej boljša. Nekoliko že vstaja, da véš; dosti ne, pa vendar vstaja. In pred hišo sedí, na solncu. In brat prihaja dostikrat gledat, kako je. Dostikrat — o, dober gospod je, da véš. In prijazen, Gregor, pa vesel tudi. Tako lepo zna povedati, kar pripoveduje, da bi ga samo poslušal. Le verjemi. Ti si bolj redkih besedij; ti ne znaš tako; kako pak, vsakdo ne more.«

Gregor sam ne vé, zakaj mu starčevo govorjenje vzbuja nejevoljo. Čelo se mu zmrači, in glas je nekam trd, ko reče:

»Tako, tako. Da vam je le všeč, Peter.«

Stari mož se nasmeje zadovoljen sam s seboj.

»O, všeč, in Leni tudi. Da véš, smejala se ni že dolgo, ali zdaj — ti ne véš, kako se smeje. Tako srebrno, dejal bi, Gregor; ti se nikoli ne smeješ tako, ker se ne moreš. Vsakdo se ne more, jaz se tudi ne. Jaz sem star; ali ko sem bil mlad, Gregor, takrat — —«

Kovačevo kladivo zazveni ob trdem železu, da starec prestrašen poskoči na svojem sedežu. Gregor ga ne vidi. S stisnenimi zobmi stoji pred ognjem in vihti svoje kladivo z neizrečeno jezo. Kaj vé postarni mož, kakšen vihar je vzbudil v kovačevi duši? Kako bi vedel, da mu globoko v prsih zveni tisti srebrni smeh Leničin, smeh, katerega je toli rad poslušal vsikdar? Da mu zveni tako, kakor nikoli, suhotno, zamolklo? O, Gregor ne sme misliti na nič, če neče vzkrikniti od bridke bolesti ... Ali vzkriknil ni, pač pa se je zasmejal tako rezko, obupno, da ga je pogledal Peter s širokimi očmi in odprtimi usti.

»Kaj pa ti je, Gregor?« jekne naposled. »Pusti; tako se ne smeš smejati, da véš. Ne, tako ne; to ni dobro; vesel človek se ne smeje tako.«

Kovač si potegne z roko preko čela in deje nekam mimo:

»Kdo vam pa pravi, da sem vesel? Haha, vesel! Pa res, Peter, čemu bi ne bil vesel? O, res je tako, ta se smeje tako, oni tako; dva ne jednako —«

Starec zmaje z glavo in séde.

»Gregor, ti si čuden, da véš; tak še nisi bil. Nu, kaj ti je, ne vém. Ali vsakomur je časih tako pri srcu, da bi se smejal in jokal. Pa bodi. Ali, tako se ne smeš več smejati; zbal sem se te. Nu, zdaj si miren, sevéda; zakaj bi ne bil miren? In vesel bodi, Gregor! Jaz sem tudi, da véš. Star človek ni dostikrat, ali včasih je vendar. Glej zdravnik, tvoj brat —«

»Kaj je ž njim?« vzklikne kovač hripavo.

»Bog te razumi, Gregor, kakšen pa si zopet? Ali je to hudo, če mi bode odkupoval zelišča, dobra moja zelišča, da jih ne bode treba nositi v mesto na prodaj? Vidiš, Gregor, star sem; noge me nočejo dobro nositi, zato sem pa vesel, da ne bom hodil v mesto. Ali ni prav, da sem vesel, kaj?«

»Seveda je prav«, mrmrá kovač nestrpno.

»Nu vidiš. In Lena je tudi vesela; ali meniš, da to ni prav? In kako je prav! Lena me ima rada; ne vém, če ima še koga tako. In zato — tvoj brat je dober. In mehko srce je imel vselej, kar ga poznam. Ti ne tako, Gregor; pa nič zato. Vsakdo nima mehkega srca; Bog ni vseh ljudij ustvaril jednako. Ti ne moreš zato. Ali dober je tvoj brat; vsi pravijo, da je, in radi ga imajo vsi. Rad pomaga, komur more; tacih ljudij ni dosti. Če bi moral danes poginiti, Gregor, pa ne vém, koliko rok bi se stegnilo, da bi te rešile. In če se opotekaš, ne vém, kdo bi te prijel pod pazduho. Ali ti si močen, ti znaš dobro hoditi, jaz sem star. Meni je treba pomoči — o, tvoj brat je dober, le verjemi.«

Kovač je že zdavna stopil od ognja. Tja v kót je sedel na nizko klop, zagrebel roke v lasé in komolce uprl na koleni. Kakor iz dalje mu bijó starčeve besede na uho; toliko, da jih ume. Jedenkrat se je hotel dvigniti, da bi ne poslušal bratove hvale, ali zamolklo ječé se je zgrudil nazaj. Včeraj je bil še mehak, srcé se mu je topilo v prsih; danes čuti, da nosi kamen mesto srcá. Ali tak kamen, kamor je zarisano sovraštvo v neizbrisnih črtah! Njega ne peče, da je Valentin dober: tudi do tega mu ni, ali ga marajo ljudje, ali ne, saj se jim tako lahko prikupi vsakdo, kdor nosi gosposko suknjo, ako je le nekoliko prijazen ž njimi; ali to ga skeli, to mu jemlje življenje, da bi ona. Lena naposled mogla ne, dalje si ne upa misliti! Ko bi Lena, ki je tako vesela, tako srečna, kadar dohaja Valentin ... kovač se prime za glavo,

plane s klopi, kakor obstreljen, in vihrá po delavnici.
»Tako ne sme biti, tako ne more biti!« ječí zamolklo. »Če bi on, Valentin, če bi se on drznil — haha, zblaznil bom; o, Bog, ne vodi me v skušnjavo, da se ne spozabim ... Moj brat, on je moj brat! Bog, zanesi mi —«

In zopet se zgrudi na klop.

»Gregor!« vzdiha Peter na svojem stolčku, »Bog pomagaj, kakšen pa si? Gregor, nikari, prosim te, — kaj ti je? Čuješ, jaz sem tu, Peter — Bog te razumi! Kaj počenjaš? Miruj vendar, Gregor!«

Kovač se strese. Pozabil je na Petra; mislil, da je sam v kovačnici. Zbegano se ozré po starem možu: siromak kar trepeče od strahú in groze. Sočutno stopi Gregor k njemu in reče težko:

»Nič ni, Peter. Nikari se ne bojte. Samo čudna bolečina mi je prišla; zdaj je dobro. Vse me je bolelo, kakor bi mi bil kdo trgal srcé iz života —«

»Pa bi se jel zdraviti, Gregor«, reče Peter skrbno, »povprašaj brata —«
Gregor udari z nogo ob tla.

»Ne govorite o njem«, vzklikne strastno, »prosim vas, Peter, o njem ne. Vi ne veste, kako mi je. O — o —« In mirneje nadaljuje, malone otožno:
»Ne, Peter, tej bolečini ni zdravila. Vsa vaša zelišča ne morejo pomagati. In nobeden človek, razen, razen — o, saj ne umejete, če bi vam tudi povedal; pustite me. Saj mi je bolje, saj sem miren. Tako, zdaj bi lahko delal zopet. Pa se mi ne ljubi, Peter, in nemara bi bil vendar-le preslab —«

»Bled si res, Gregor —«

»Tako?« nasmeje se kovač bridko. »Kaj pak, ali vidite? In bolan, Peter, na duši bolan. Toda stoj — pojdiva; gori k vam pojdiva. K Leni moram, ž njo moram govoriti. Saj utegnete, jeli? Videl bom, kako jej je; slišal bi rad, kako se smeje. In govoriti mora z mano. Kaj ne, da bo? Nu prav, le vstanite. Pojdiva! Meni je srce prepolno, in danes hočem pojdiva! Peter hitro!«

In siloma tira iz hiše starega moža, ki sam ne vé, kaj bi si mislil o kovaču, ki je danes tako čuden in strašen, da nikoli takega. Gre pa vendar, poslušen kakor dete; niti govoriti si ne upa, samo z glavo maje in po strani pogleduje kovača.
»Bolan je siromak«, mrmrá sam s seboj, »če ne bi ne bil takšen, Bog vé, da ne!«

IX.

Gori na hribu sije solnce, da se kar leskeče belo zidovje in jemlje pogled. Po mehki travi se iskré rosne kaplje v pestrih bojah, in po zelenih vejah pojo ptiči. Nekaj kuretine pozorno stika okoli hiše in išče živeža; par golobov sedi na strehi ter zre z rudečkastim svojim očesom zadovoljno v živi svet; stari maček meži na solncu in steza koščene ude, sam s seboj zadovoljen. Vse tako mirno in prijetno!
Zdajci se odpró vrata; Lena stopi iz hiše ter séde na klop pod dišečo jablano.

Bleda je sicer, slaba od prestale bolezni, ali lahka rudečica se že kaže na polnih ustnih, in mladosten ogenj sije iz modrih njenih očij. Čudotvoren je ta sveži dišeči zrak, ki veje tu gori na hribu; malone mislil bi človek, da ni moči umreti nikomur, kdor živi v njem. In ta tihota, ta blagi mir tudi čudno dobro vpliva na bolno telo in dušo, ako je bolna komu.

Leniči ní. Če jej je huda bolezen sklonila telesne moči, duše se ni mogla dotakniti. Niti mimogredé ne. To srce, ki utriplje v deviških njenih prsih, utriplje tako prosto, bije tako mirno, kakor le komu, kdor ne pozna življenja bridkostij.

Samo na oči je včasih legla rahla megla, da gledajo nekako sanjavo; ali tako zro često dekliške oči, brez pravega vzroka. Svet se vendar čisto zrcali v njih.

Naslonila se je ob drevó in položila roke v naročje. To nič ne dé, da je tako sama; vajena je, da deda Petra ni doma. Ali danes pride skoro; sploh se bolj drži doma, odkar je bolna. Lena ve, da je to dosti hudo staremu možu, kateremu so se zelišča toli omilila, da ne more biti srečen, ako ne stika po njih; vé pa tudi, da bi jej nič bolj ne moglo kazati njegove ljubezni, kakor to, da ostaja domá. Gotovo; rad jo ima ded; povedal jej sicer še ni nikoli, ali rad jo ima vendar-le, to vidi iz njegovih očij, čuje iz sleharne besede. In najslabša ni taka ljubezen, ki ne išče po besedah; gotovo ne.

Doli v trg je šel k zdravniku; zelišč mu je nesel, kolikor jih je nabral in skuhal. Mož se veseli svojega zaslužka, kakor otrok. Dosti ni, ali nekaj je vendar, za priboljšek, za kupo vina in pipo tobaka. Kar je domačih potreb, tem zadošča zemljišče, kolikor ga je pri hiši, tako, da je moči živeti ne ravno razkošno, ali pošteno in zmerno. Ded ni za delo na polju, ali Lena ima dosti moči, vstrajnosti in kar je največ, tudi dosti dobre volje. Kadar je sila, takrat najme tega ali onega; saj dela vsakdo rad, če je zaslužek spodoben!

K zdravniku torej je šel. Dobrega srca je ta Valentin; Lena ga pozna od mladih let. In kako se je izpremenil! Tisto šibko telesce njegovo se je nekako okrepilo, Valentin je lep mož in učen. On jo je otel bližnje smrti — jokala bi od hvaležnosti, kajti hudo je umreti v mladosti, ko je svet tako lep, tako veselja in življenja poln. In kako dober je ž njo, kako skrben! Ali prejšnji zdravnik je bil baje tako nejevoljen, tako osoren z bolniki. Od same nejevolje in jeze je legel v grob, in nihče v trgu ni jokal po njem. To pa vé, da mora Valentina imeti vsakdo rad, kdor govori ž njim; nekaj tako — kako bi dejala brž — nekaj prikupnega ima na sebi, da človek pozabi, kdo stoji pred njim, in pozabi, da je dolgoletno duševno delo potegnilo ostro črto med njim in nekdanjimi tovariši — ta Valentin ni več naš in vendar je zopet! Naš, samo nekako drugače!

In ker je takšen Valentin, pa nikakor ne more umeti Lenica, zakaj je bil kovač, Gregor, takó ž njim. Tista rahla megla se zopet prikaže na njenih očeh, in videti je, kakor bi hotela zarudeti nežna lica. Kako je vselej zagorelo v njegovih očeh, kadar je kdo samo imenoval ime bratovo! In zaničljivo je vselej siknil med zobmi trde besede in ga imenoval hinavca, lažnika, tako, da je kar vsa duša zvenela v teh srditih besedah. Tako ne smé biti; tako ne smé govoriti Gregor! Boli jo, da je tako divji in — glava se jej sklone — ko bi kdo drug govoril tako, ali Gregor — Gregorja ne smé slišati! V dušo se jej zaseka sleharna trda beseda njegova, in naj govori potem o bratu ali o komurkoli ...

Senca se prikaže na beli steni, moške stopinje se čujejo; Lenica vzpogleda, Gregor stoji pred njo. Daleč za sabo je pustil Petra, ker mu je hodil prepočasi in sam hitel naprej z bežečo nogo in težko sapo. Ko zdajci stoji pred dekletom, potegne si z roko preko očij; zdi se mu, kakor bi se bil ravnokar vzdramil iz težkih, mučnih sanj.

Kaj hoče tu gori? Kaj hoče reči temu nedolžnemu dekletu, ki ga gleda tako osuplo, malone plašno? Ali jej more razkriti vihar, ki mu raznaša prsi; ali sme pogledati to neizkušeno bitje v razpalo njegovo srce? Ničesar ne more reči, samo s silo izgovori ime: »Lenica!«

In zdajci mu je, kakor bi se odvalila vsa tista ogromna teža, ki mu je stiskala srce. Ne misleč, kaj dela, stopi pred njo in si zakrije obraz.
»Lenica!« vzklikne de jedenkrat, ali sedaj jasno, določno, »prestajati nisem mogel doli! Zapalil sem ogenj na ognjišču; pobrisal prah; osnažil dom in vse z veseljem. Ali ti véš: ogenj je bil zdavna ugasnil; prah je legel v gostih plasteh, kamor je mogel; dom se je okrušil. Zdaj ne. Delal bom, dokler ne izdihnem duše. Ali miru mi ni. Niti zmamiti me ne more delo; še hujše mislim, kadar delam. In vse zato, Lenica, ker ne vém, kaj se godi v tvoji duši. Da, zdaj je prišlo na dan — Lena, tebe nimam. Ali tebe bi rad imel. Ali mi bodeš tovarišica v življenju? To sem hotel vprašati, zato sem moral k tebi priti — nasmej se šaljivo, kakor se znaš; vesela bodi, če moreš — — Lena — Lena!«

Ona se je dvignila s klopi in séla zopet. Vse to govorjenje jej je bilo čudno, rudečica jej je stopila v lice. Ni ona, ni kovač ne vidita, kako se je približal ded in kako ja zdajci gleda s širokimi očmi, odprtimi usti.

»Zdaj véš, Lena!« sopne znova kovač, »zdaj véš, kako mi je. In prav je, da sem ti povedal vse; laže mi je pri srcu. Zdaj mislim, da je potihnil nemir, umrl na veke. Govdri tako ali tako, miren bom. Samo tega ne reci, da brata bolj ceniš, nego mene; ne, Lena, za božjo voljo, tega ne smeš reči! To bi me umorilo ...«
»Ali Gregor!« vzklikne ona očitajoče; «Gregor, ali res ne véš, — ne!« nasmehne se med solzami, «tega ti ne morem povedati! Ali brata, Valentina! O, temu bom hvaležna do smrti, ali — — »

»Ali«, vzklikne Gregor iz vse svoje duše, »kaj govoriš o bratu? Ali se zame ne zmeniš? Ali ti nisem več mari? Ali nisem dosti pokazal, da ti hočem vedno dober biti? Ali mi hočeš tudi ti biti dobra — zvesta — žena?«

Ona povesi oči in prikima zarudela, kakor otrok, ko ga vprašaš.

Njemu pa se izvije takšen jasen glas iz prsij, da ga je čuti doli v trg, v goré, daleč na okoli — naj izvé vesoljni svet, kako srečen je visoki mož, ki je zaukal, kakor ne more nobeden fant na vasi. In stari Peter se mora nasloniti ob zid od iznenajenja in strahú, in zapreti mora oči, da ne bi gledal sreče, kateri je bil nevidna priča. Ko pa zauka Gregor, zašegeče tudi njega nekaj po grlu, ali ust neče odpreti, dobro vedoč, da bi le raskav, ubit glas mogel izkipeti posušenemu grlu, in poleg tega — dobro je tudi, da se obrne na stran in si otare tisto svetlo solzo, katera se je prikazala v slabotnih starih očeh. Treba ni, da bi vsakdo vedel za njegovo slabost!

Tako slab in pa tako srečen še ni bil nikoli v svojem življenju! —

X.

Začujeno je pogledala Barba kovača Gregorja, ko je nekega dné prišel v Valentinovo hišo, lepo oblečen od nog do glave ter vprašal, ali je zdravnik domá.

»Moj križani Bog«, rekla je glasno in osomo. »Kaj si dejal? Če je domá, praviš? Kako bo domá! Saj ne mine ura, da bi ga kam ne klicali, in potem pride domov, spehan, utrujen, prašen, in hitro ga pridejo zopet klicat. Gregor, jaz ne vém, ah so vsi ljudje zboleli ob jednem; ali nikoli več ni božjega miru pri hiši. In to ti povem, Gregor, končal se bode, ako bo delal tako; tega ne prestane ni močen kmetski človek, nikar pa gospod, ki ni vajen laziti zdaj po hribih, zdaj po dolinah, in to dan na dan, da še jesti ne utegne doma. Tako ne sme biti in ne more! ... In potem

pride domov, pa riše podobe na papir in platno, ali pa sedi še pozno v noč pri svojih knjigah, ko drugi ljudje spé, veseli, da morejo spati — on pa ne, ko je vendar tako potreben spanja, kakor dete, ki je skakalo in se drevilo ves dan. Pa neče; Gregor, ali videl boš, da ne bo nič prida iz tega. Glavo ti zastavim, da ne bo.«

Gregor je mirno čakal, kdaj prestane glasna ploha, ki se je vsula nad njegovo glavo, in s svetlimi očmi gledal starko, kako je vihrala okoli njega in vihtila z rokama. Zdajci se ustavi tik njega in reče:

»Zdaj pa še ti! Ali ni dosti, da ga drugi ljudje kličejo, da si nikoli odpočiti ne more siromak? Pa še ti. Ali si bolan, kaj?«

Gregor se nasmehne.

»Bolan, jaz? Tako zdrav še nisem bil nikoli.«

Govoriti mora precej glasno, kajti Barba je na pol gluha.

»Nu, kaj torej? Po navadi se ne potikaš okrog brata; saj vém, kakšen si bil ž njim.«

»Pusti to«, reče Gregor osorno. «Ali pride skoro? To mi povej; drugega ti ni treba govoriti.«

»Tako, tako«, dé Barba strupeno, »nu, kakor hočeš. Kdaj pride, ne vém; če pa hočeš čakati, čakaš lahko; dela menda tak nimaš na izbiranje.«

Gregor jo pogleda tako srdito, da jej hipno zastane beseda; potem pa reče na kratko: «Bom pa čakal.«

Barba molči. Nekaj stika v omari in po strani pogleduje kovača. Za ves svet bi znala rada, po kaj je prišel. Da ni bolan, to jej je povedal sam, in tudi videti mu ni, da bi bil bolan; kaj torej? Da jej ne bode povedal ničesar, to je malone gotovo, ali zgovorna žena si ne more kaj, da ne bi poskusila znova. Zato reče po kratkem molčanju:

»Pa boš morda dolgo čakal, Gregor.«

»Bom pa.«

»Do večera morda.«

»Če tudi.«

»Ali če je kaj tacega, povedala bi mu morda tudi jaz lahko —«

»Jaz tudi.«

»Ali skrivnost menda ni —«

»Nobena skrivnost.«

»Taka, da bi je ne smel drug povedati.«

»Pové jo vsakdo lahko.«

»Nu, zato pa«, deje ona srdito, »zato pa —«

»Pusti, Barba«, nasmeje se Gregor dobrovoljno,« kadar pride brat, pa pride. Jaz bom govoril ž njim, pa nihče drugi.«

Zaloputnila je vrata za sabo in odšla v kuhinjo, ali Gregor se ne briga dalje za njeno jezo. Nekoliko trenotij se ozira po strežnični sobi, kamor je vstopil, potem pa stopi v vežo. Ne da bi mu kdo branil, ali da bi srečal koga, stopa sedaj gori po stopnicah; radoveden je namreč, kakšna je ta hiša bratova.

Ni za hip mu ne pride na misel, da prav za prav nima ničesar iskati v prvem nadstropju; če hoče počakati zdravnika, naj ga čaka spodaj; gorenji prostori so mu zaprti. Ali zdi se mu, kakor bi imel nekako pravico, ozreti se po domovanju bratovem, danes, ko je prišel — da, čemu je prišel sem? »Hiša moja ti je odprta vsikdar, kadar prideš vanjo z odprtim srcem, drugače nikoli —« tako je dejal takrat Valentin, in teh besed ni pozabil. Razločno, kakor da jih je slišal včeraj, zvené mu po ušesih. In danes prihaja z odprtim srcem; neznano blažeče čustvo mu je podalo ključ do srčnih vrat; on prihaja, kakor mora prihajati brat k bratu!

Brez jeze, brez sovraštva; roko mu hoče podati; povedati mu hoče, da se kesá vsega, kar mu je razdvajalo srce v minulih dneh; oproščenja ga hoče prositi!

In to sam od sebe in ker ga je preprosila Lena. Gregor čuti, da bi to ne bila prava ljubezen do Lene, ko bi rodnemu bratu zapiral srce. V mislih mu ga že dolgo ne zapira, danes pa mu hoče povedati tudi z besedo, s skesano besedo, kako je grešil proti božjemu zakonu, ki veleva, da treba ljubiti brata tako, kakor samega sebe. In zato, ker mu je tako praznično pri srcu, oblekel je tudi pražnje oblačilo, da bode lepo oboje, duša in telo.

In čuda: čisto nič se ni upiral, ko mu je rahlo, rahlo dozarjal sklep, kateri ga je naposled danes pri vedel v bratovo hišo. Tako lahko mu je pri srcu in tako mehko! Zdi se mu, da je preživel celo življenje v teh kratkih poslednjih dneh. In kakšno življenje! Nikoli bi ne bil verjel, da je tako lepo, ako mu popolnoma razgrinja svoje srcé, da se napoji z lepoto in svetlobo. Gregor je drug človek; prejšnji je umrl, in prav, da je umrl; nobene solze ne more točiti za njim! ...
Gori v prvem nadstropju so vrata le na lahko prišlo njena; skozi trepeče svetel solnčni žarek na hodnik. Gregor si ne more kaj, da ne bi odprl vrat, rahlo, prav rahlo, kakor bi se bal samega sebe; ko nekoliko zaškripljejo, ustraši se in se ozira plašno. In zdajci — nevidna moč ga žene, in predno se dobro zave, stopi v sobo in stoji nepremično. Bele preproge visé pri odprtem oknu, skozi katero se vsipljejo solnčni žarki; poleg okna je na desni strani pisalna miza bratova, pokrita s papirji in knjigami, na levi omara za knjige; sredi sobe stojalo s polu zgotovljeno podobo, zadaj na levi postelj. Skozi odprta vrata se vidi v drugo sobo, Valentinovo lekarno. Kako lepo je todi; Gregor še nikoli ni videl tako lepega, prijetnega dóma! In ondu na stropu — Gregor ostrmi, kakor od strele zadet — ondu nad posteljo vidi postarnega moža, sivo ženo, oba, kakor živa, in oba gledata tako dobrotno nanj, da se mu kar milo stori pri srcu ... Prekrižal je roké na prsi in zdajci dahne: »Oče, mati!«

Po dolgem času se zopet spominja roditeljev svojih; spominja tako, kakor se jih mora dobri, hvaležni sin. O, malone sovražno je včasih mislil na sivega moža; oprostiti mu ni mogel, daje skrbel tudi za Valentina in ne samó zanj. Ali sedaj ga obhaja mehko čustvo, da bi se hotel razjokati sam nad seboj in nad časom minulim ... In on, Valentin, on je mrtvemu papirju udahnil podobo očetovo, podobo materino, katerih niti v živem srcu ni nosil starejši sin! In ko bi nikdar ne bil vedel Gregor, da je dober brat, boljši od njega, ti podobi mu govorite dovolj glasno. O, in tega brata je mogel sovražiti, sovražiti morda prav zategadelj, ker je čutil, daje boljši od njega! ...

Kovač si udari z roko preko čela in zaječi na glas. Ustna se mu gibljejo, ali nobene besede ni iz ust. Kakor uničen pade na stol, ali očij ne more obrniti od dragocenih podob, visečih na steni. In če je sploh še bilo kaj zlovoljnih mislij v njegovem srcu, sedaj jih ni. Kar v dušo ga je zaskelel pogled očetov, materin ter požgal vse, česar ne sme nositi dober človek v sebi ... Zdajci povesi oko in težke solze mu padajo na lice; on ne čuti ničesar in joka, joka kakor malo dete ...
In sedaj, sedaj čuti mehko roko na rami in dvigne solzni obraz. Tu je oni, katerega je sovražil toliko, zaradi katerega je trpel toli brezumno; neslišno je stopil k njemu. In ko se mu ozre v resne, iskrene oči, tedaj plane se stola: »Valentin! Valentin!« in ga pritiska náse, strastno, viharno, kakor bi se bal, da se izvije njegovim rokam in zbeži iz

njegove bližine ... Potem ga prime za glavo in gleda dolgo, dolgo v njegove oči. Pretrganih stavkov njegovih ne bi razumel nihče, ali Valentin jih ume. Z vedrim nasmehom mu seže v roko in kima z glavo — saj je vedel, da ne more na vek trajati takó nenaravno sovraštvo! ...

In ko potem brata sedita tako družno pri mizi, ko se razvije živ razgovor in se v čašah rujno vino bliska pred njima, tedaj bi nihče ne mogel misliti, da je kdaj moglo sovraštvo razdružiti ti bratovski srci! ...

Dosti nimamo dostaviti svoji povesti. Iz zapuščenega dóma kovačevega je vstala lična nova hiša; vestno gospodinji Lena v nji. Stari Peter živi dvojno: doli v trgu in gori na hribu; svoje hiše nikakor ne more zapustiti popolnoma. In dasi se oglašajo stara leta, vendar še stika po hribih in išče zdravilnih zelišč Valentinu; kajti, kadar jih ne bo mogel več iskati, tedaj dojde smrt, to čuti. Ali kakor vse, pojemlje tudi ta strast; posebno pa se ne oglaša, kadar ziblje malega Peterčka na kolenih, in malone gotovo je, da prenese vso ljubezen do rastlin na to šibko rastlinico, ki je toli potrebna ljubečega vzgajanja, na rastlinico, katera sicer nima zdravilnih močij, pa vendar jasni srce in oči vsakomur, kdor jo pogleda.