I.

„Pavlina, nocoj pa zgodaj pripravi večerjo in podelaj, kar se odlagati ne more, kajti jutre hočem vstati, ko prvič petelin zapoje, saj veš, šest ur potrebujem lahko v glavno mesto in ob devetih je že obravnava pri krvavej sodniji in gospoda ne čaka rada“ pravi završki mlinar, sivolas, upognen, majhen mož svojej osemnajstletnej hčeri, ko neki večer vodo na jezu zapre in gredoč mimo kuhinje z ogorkom raz ognjišča pipo zažiga.

Deklica črnolasa, črnooka in vitka, kakor da bi bila vzrastla v enem dnevu, najprvo lahno zbledi, ko čuje resne očetove besede, potem tresoč se pravi: „Ne skrbite oče, vse bode gotovo, kakor želite, in da ne zaspim jutra, hočem čuti, predivo sem že pripravila in kolovrat uredila. Pri preji mine urno čas in ura se v noči tudi čuje iz zvonika“.

Zgovorivši še bolj zbledi in nepremakljivo zre v žareči ogenj na ognjišči, kakor bi hotela le njemu odkriti gorje, ki jej leži že dolgo kakor skala na prsih — in človeka nima, ki bi jo umel.

Stari mlinar sicer kratkoviden in videzno trdega srca zapazi zadrego svoje hčere, in neprijetno mu je to. Vtaknovši še en ogorek v kratko cevno pipico, akoravno se mu je dim že v kolobarih valil izmed neprenehoma gibajočih se usten, pristavi:

„Zdihovati zaradi tega ni treba. Saj veš, kako je. Jaz sem trpel dolgo in hudo kakor kamen na cesti. In vse bi bil pozabil, ko bi on ne

bil jemal moje časti. A poslednjega ne morem, ne morem. Pošten sem bil v najhujšem času, ko nisem imel drugega ko zdrave roke in tebe petletnega otroka, ko sem v zimi v gorah po plazih in prelazih drvaril in po noči po skednjih prenočeval, potem ko so mati — umrli. In zdaj po tolikoletnem trudu, ko mi je sreča nekoliko milejša, naj trpim, da se onečastuje moje in tudi tvoje ime? Ne Pavlina, verjemi, tega ne morem“ pravi posled starec, in da bi zakril skrivno togo, ki se mu je izbudila pri takovem spominu, molčé v sobo odide.

Deklica ostane sama pred ognjiščem.

Ne, poslednje ni resnica. Neštevilno mislij, nejasnih mislij se jej podi po razburjenej glavi, kterih si raztolmačiti ne more. Zapuščeno se je čutila že prej, kaj bode še le zdaj, ko je zapleten oče v veliko pravdo s sosedom iz vasi, s ponosnim Hrastarjem. Ali ne bodo v nedeljo, ko k maši ali od maše gre, kazali sosedje za njo rekoč: poglejte jo, mlinarjeva je, ktere oče seje sovraštvo med znance in nekdanje prijatelje, ali se je ne bodo ogibale odslej njene prijateljice in znanke kakor nestrpljive sosedinje in — o tega ne more preživeti, kako more misliti zdaj ona na Valentina.

Kakor vihar z gručo temnih oblakov višnjevo nebo zatemni, tako obspó otožne misli njeno sicer jasno čelo. In kakor jame pred silno nevihto padati težka kaplja za kapljo, tako se vderó curki iz dekličinega očesa v žareče oglje na ognjišči, da pogasé posamezne ogorke. Ko bi mogle izbrisati tudi nesrečno očetovo pravdo, koliko bi jih hotela točiti!

Dolga je bila ista noč. Brez spanja in z vročo glavo je sedela Pavlina na postelji svoje podstrešne spalnice. Tudi nebo jej ni bilo prijazno nocoj. Še pred polnočjo se je jela skrivati luna za oblake in od daleč se je čulo zamolklo gromenje. Blisk za bliskom je švigal in razsvetljeval za trenotek drevje na vrtu in tiho cesto proti vasi, kajti mlin je stal nekoliko višje ob robu smrekovega gozda.

Posled se vlije ploha, fantovska pesen vračajočih se mladenčev iz bližnjih vasij, v kterej pozna ona posamezne glasove, potihne.

In poslednje jo nekako pomiri, kajti njega ni med njimi. Domá je ostal, z njo čuti in trpi morda ter skrbeč pričakuje prihodnjega dne, ki odloči menda njuno bodočo osodo.

Dolgo potem se še le zaziblje v kratke sanje, kajti prvo petelinovo petje jo splaši iz njih ter spomni storjene obljube.

II.

Dolgočasen je bil drugi dan. In na Zavrhu, tako se je imenovalo v zakotju med jelovimi gozdi ležeče selo, h kteremu se je prišteval tudi samotni mlin, bilo je mrtvo kakor še nikedar. Vsi gospodarji in sploh odrastli ljudje razven onemoglih starcev in nekaj gospodinj in otrok so

odšli v mesto k obravnavi pri krvavej sodbi, eni pričat zoper mlinarja in Hrastarja, glavna nasprotnika, drugi pa so bili tudi sami v to pravdo zapleteni.

S težkim sercem je pričakovala Pavlina proti večeru svojega očeta. A ura je minola za uro, mrak se je ulegel in nikogar ni iz mesta.

Pozno v noči se še le čujejo od daleč posamezni vozovi in ko pridrdra prvi v vas, zvé se kakor blisk novica, da je izgubil pravdo Hrastar in vsi ki so pričali zá-nj, da so ga odvedli celó v ječo in da je mlinar nedolžen. Po krivem je namreč razširil njegov nasprotnik glas, da izmenjuje ponarejene denarje, ktere mu izdeluje neki tujec. Tako lepe noči še ni bilo nikedar v završkem mlinu.

Pavlina ni mogla zvedevši veselo in žalostno novico pričakovati svojega očeta domá, hitela mu je nasproti in ga privedla kakor slavnega zmagovalca v tiho domovje.

In ko sta sedela potem pri mizi v kotu pod razpelom z olkovim zelenjem okinčanim, naslonila se je zaupljivo ná-nj, uprla svoj veselja moker pogled v njegove oči in dejala: „Oče, ne razumem vas. Očiščeni ste strašne krivde, ki je sramotila po nedolžnem našo hišo in vendar niste veseli, na čelu vam berem, da vam še neka skrivnost srce teži“.

Tihota nastane potem.

„Ti si srečna Pavlina, kajti svet sodiš po podobi, ki se ti kaže, žale izkušnje ti še niso zagrenile sodbe“ povzame čez nekoliko starec in nadaljuje potem:

„Jaz sem nedolžen, to je res. O tem mislim ni dvomil nihče, ki me pozna. On pa, ki je bil nekdaj moj prijatelj, dà največji dobrotnik, pa se je hotel maščevati nad mojo nedolžnostjo, ker krivice ni našel. Le poslednje me žali, teži tako da bi četrtino svojega življenja dal, ko bi ne bil doživel takove grenke izkušnje. Videti in čuti bi ga bila morala ti pri sodbi, kakova sredstva in zvijače je rabil, da bi me uničil, dà čudili so se celó sodniki, kako more strast in zavist spremeniti nekdanjega prijatelja v takovega nasprotnika.

In ta sprememba ima svojo zgodovino, ktera ti je neznana. Jaz ti je nisem hotel odkrivati, dokler si bila še otroče in pozneje sem dejal, boljše je, da je ne zvé prezgodaj ali nikedar. Zdaj je uničeno vse. Minolost se mora pozabiti, le ker je tebi na korist, čuj nekaj iz prejšnjih let.

Jaz sem se rodil, to ti je znano, v lesenej oglarskej koči visoko gori na planini, ktero je odnesel, ko sem ravno jel hoditi, neko spomlad snežen plaz v prepad in z njo vred mojega očeta. Z materjo odideva potem, izgubivši vse, v dolino, kjer naju sprejmó stariši sedanjega Hrastarja pod streho. In tam sem odrastel s prva od žuljev svoje matere, kmečke dekle, in ko sem bil večji, služil sem sam za hlapca. S Hrastarjem sva bila največja prijatelja, dà sosedje so naju imenovali brata.

Ko je prišel čas, da je bil poklican najstarejši sin, moj prijatelj v vojake, bila je nepopisljiva žalost v rodbini. Tudi on sam se je skrival, saj dobro se mu je godilo in vojaški kruh so močile tedaj dolgoletne solze.

Zaradi tega se mi je smilil. Očetu pravim neki dan: „Pustite mene v vojake mesto Petra, le poldrugo leto sem mlajši, poznali me ne bodo in beraškega sina tudi pozneje ne vedó iskati. Saj jaz nisem imel pričakovati ničesar. Mati so mi leto prej umrli, doma nisem poznal. Veselja in žalosti je jokala vsa hiša, ko sem se poslavljal in gospodar mi je obljubil, da mi hoče podeliti nekaj posestva, ko se vrnem, da mi ne bode treba služiti na starost.

In šel sem. Nihče razven domačih ni vedel kam. Služil sem šestnajst let cesarju, boril se v petih bitvah, v poslednji mi predere sovražna krogla desno roko in zaradi tega sem bil odpuščen pred koncem vojske.

Vrnol sem se na Zavrh, drugam nisem znal in vedel in tú sem našel sedanjega Hrastarja mladega gospodarja; očeta in matere njegove nisem videl več in potujil sem se sam, nihče nekdanjih znancev me ni spoznal.

Vesel je bil prijatelj mojega prihoda, da so mu solze kapale raz lic, dobro sem živel pri njem in ko sem ozdravel, podaril mi je sedanji mlin „v znamenje večne hvaležnosti“, kakor mi je zagotavljal.

In lepe, dà najlepše dni sem preživel tu. Mlinarjenje mi je dajalo dovolj zaslužka in tvoja rajna mati, večna luč naj jim sveti, prinesli so tudi nekaj stotakov v hišo.

Vendar sreča je opoteča. Stara si bila še le štiri leta, ko zadene strašno gorjé našo okolico.

Neki vroč poleten dan se utrgajo oblaki, ploha se vlije, hudourniki prideró, v malo urah je bil ves okraj preplavljen, njive in travniki s peskom in kamenjem zasuti, celó mnogo živine in — nekaj starejših ljudij in otrok je odnesel kakor reka naraščen potok. Spominjam se, kakor da bi bilo včeraj. Tudi naš mlin je bil v nevarnosti, zatorej svetujem tebi, da odideš na vzvišen kraj za mlinom, med tem ko jaz najpotrebnejše reči iz hiše pospravljam. Na enkrat čujem tvoj obupni krik. Prestrašen hitim na prosto, kjer mi kličeš ob robu potoka, da je ravno zdaj odnesla voda Hrastarjevega Valentina le pet let starejšega od tebe in da si mu hotela pomagati, padla v vodo, a poprijela se za vejevje in rešila, on pa izginol. Jaz ne poslušam dalje, ob potoku hitim in ko zagledam utopljenca, planem za njim v valove in rešim s smrtno nevarnostjo otroka svojega prijatelja. Položim ga v travo, a on se ne zavé. Z velikim trudom se nam posreči, da ga oživimo. Vsi kličejo, da si le ti rešila Valentina in Hrastar moj prijatelj te prime za roko, pelje k utopljencu in pravi s solznim očesom: „Če ozdravi Valentin, želim in izrečem javno danes, da naj bode tvoj ženin enkrat. Ti si ga rešila in le ti imaš pravico do

njega.“ Vsi okoli stoječi ponavljajo isto in vidva postaneta obljubljena že v otročjih letih.

In odslej sta živela kakor brat in sestra in vsa soseska je vaju le obljubljenca imenovala“.

Molčé je poslušala Pavlina do sedaj očetovo pripovedovanje, a pri zadnjih besedah je vidno zbledela in se trudila zakriti svojo zadrego.

„A kmalu potem“ nadaljuje oče ne opazivši hčerine tesnobe, „se je mnogo spremenilo.

Povodenj je storila soseski neizmerno škode in največ Hrastarjevemu posestvu. Njegove najlepše njive in travniki so bili zasuti, sam je bil kakor brez uma. Prosil je mene pomoči in ker sem si z delom opomogel, posodil sem mu, kar sem imel v gotovini. A kaj je to njemu hasnilo, ki se je odslej odtegoval delu; njegovej potrebi je bila moja pomoč kakor kaplja v morji. Povrh se je udal še pijači. Ogibati se me je jel in videl sem, da me zavida zaradi moje zadovoljnosti.

Neki dan dobim od sodnije tožbo, v kterej me Hrastar toži za zaostalo plačilo za mlin. Zdajci se mi odpró oči. K njemu hitim ter mu očitam nepoštenost nasproti meni, kteremu je toliko hvaležnosti dolžen. On noče o ničemer vedeti.

Plačam mu potem z nepopisljivim trudom vso zahtevano svoto, ogibljem se ga kakor malopridnega človeka, a tudi to mu ne zadostuje.

Naključje hoče, da sem bil prisiljen tudi pričati zoper njega v nekej pravdi, ktero je z bližnjo sosesko po krivici začel in jo izgubil. Ne da bi se sramoval svoje neznačajnosti, izkuša še le, kako bi se nad menoj maščeval.

Iz tega uzroka mi pošlje, kakor sem pozneje zvedel, tujega človeka v hišo, ki me prosi, da bi smel nekaj dnij ostati pri meni, ker je bolehen in dalje ne more.

Jaz ga z veseljem sprejmem ter mu odkažem podstrešno sobo. Ondi je bival miren, da smo komaj vedeli, da imamo tujca pod streho. Kaj se je zgodilo pozneje, ti je znano.

Gosposka je zasledila silovitega ponarejevalca denarjev v mojem mlinu, poklicala me pred sodbo in še le danes sem se rešil sramote, ki mi je obelila glavo.

Takovo je prijateljstvo Pavlina, mene je storilo nezaupnega in nesrečnega“.

Po teh besedah nastane tihota.

Čez nekoliko časa povzame zopet oče:

„Ime „obljubljenca“, to umeš, lahko je zdaj brez pomena. Valentin je sicer pošten mladeneč, a ti ne smeš misliti ná-nj, če hočeš, da ne pomnožiš mojega gorjé.“

Pozna ura se je čula iz zvonika, ko se razideta oče in hči, prvi pomirjen, da je z današnjim dnem očiščena njegova čast in ime, deklica

pa, o ko bi videl kdo njeno razburjeno srce, raztolmačiti bi si mogel, koliko grenkih ur in solz se bode še vrstilo zaradi nesrečnega imena globoko v prsi zapisanega, ki se odslej zove mesto „obljubljenca“ le skrivna ljubezen.

III.

Nekaj tednov pozneje je bil v bližnjem mestu semenj. Polna cesta ljudij je hitela na trg, razgovarjala se o kupčiji, prepirala in smejala ter bila kakor navada ob takej priložnosti dobre volje. Tudi Pavlina se napoti v mesto. Posebnega opravka ravno ni imela, a neka tesnoba jo je silila od doma.

Nekaj časa je hodila v družbi deklic iz vasi. A ker jej njihova veselost ni ugajala, rekla je, da ima v selu ob stranskem potu opravek in zavila jo na daljšo pot skozi hrastov gozd.

Komaj jo zakrije zelenje njenim tovaršicam, zagleda pred seboj moškega sejmovalca.

Bil je Valentin.

Zatorej pospeši korake in ko doide mladenča, ga takoj nagovori: „Valentin, če se ti preveč ne mudi, pa skupaj hodiva, da bode kračji čas!“

Mladi znanec se ozré, zarudi in dene:

„Stransko pot sem ubral, druščina mi že davno ne godi, vendar ti Pavlina, si mi draga spremljevalka, če si upaš hoditi z menoj.“

Pri teh besedah upre svoj pogled v zarudelo deklico, kakor da bi hotel vprašati, ali je mogoče, da ti je po volji moja druščina.

„Zakaj bi se te ogibala Valentin, prijatelja sva bila od mladih nog in saj veš, kako so naju imenovali ljudje“ pristavi Pavlina in povesi obraz, da bi zakrila leskečo solzo v očesu.

„Imenovali so naju obljubljenca“ nadaljuje z mehkim glasom spremljevalec.

In ko izreče poslednje besede, postoji, prime plaho deklico za roko in pristavi: „Pavlina, zakaj si me rešila iz valov, mislil sem že tolikokrat in posebno danes, ko sem tu po samotnej stezi korakal. Odgovori, ali bi ne bilo boljše za me, da bi se bil utopil nedolžen otrok? Nesreče rojstne hiše bi ne bil doživel, očeta, lastnega očeta bi se ne sramoval in — tebe — bi ne ljubil.“

Pri zadnjih besedah stisne dekličino dlan, ki je počivala v njegovej desnici in hoče urno oditi v gozd brez steze in pota.

„Valentin, kaj govoriš?“ vzklikne deklica, ulovi spremljevalca za roko, pridrži ga in pravi: „Utolaži se Valentin. Vsak, ki te pozna, te miluje in te ima rad, in jaz — molim vsak večer za tvojo srečo.“

Kakor iz sanj se predrami mladeneč pri teh besedah, desnico deklici podá in z veselim glasom pravi:

„Pavlina, ali je mogoče, o reci še enkrat, in razsvetli se mi oblak, ki leži kakor môra na vseh mojih mislih, da ne vem več kaj delam in pravim, da se umikam ljudem kakor hudodelec in razbojnik.“

Menda ne vedé stisne pri teh besedah spremljevalka podano jej desnico in polglasno pristavi: „Valentin, ne smela bi sicer govoriti tako, greh je delati zoper voljo starišev, a jaz ne morem drugače. Ti si nedolžen in Bog neki ne kaznuje otrok zaradi roditeljevih pregreh.“

Veselja se zdajci Valentinu razsvetli obraz, dvigne klobuk in ga vrže v mah; leže poleg njega in ko mu deklica prisede na polomljen starikav hrast, jej z veseljem govori:

„Pavlina, ti si moj rešilni angelj. Odkar govorim s teboj, odpala mi je skala raz prsij, torej čuj vse in zvedi, kakove misli mi rojijo v glavi: Kar so storili moj oče zadnjo krivico tvojemu roditelju, mi ni ostati več v domovji. Kaj tudi hočem? Matere nimam, posestvo mi lahko vzamejo
vsak dan upniki, če hočejo, sosedje se ogibljejo naše hiše in oče — saj veš, kako je — so obsojeni v sramotni zapor.“

Pri teh besedah zakrije obraz v mahovje in ko se razjoka kakor petletno dete, ki je mater izgubilo, nadaljuje:

„V najem hočem dati posestvo, kolikor je še našega in zaradi tega sem hotel obiskati danes očeta v ječi, če mi dovolijo k njemu, in potem Pavlina, rečem: Z Bogom, rojstni kraj! Tako daleč grem, da me ne pozna nikdo več, tamkaj si hočem poiskati službo v mlinu, saj sem se pri tvojem očetu izučil mlinarjenja in delati hočem noč in dan, stradati hočem, da si prihranim vsaj toliko, da rojstno hišo in eno njivo rešim; še le potem se vrnem. In ako se mi to ne posreči, Pavlina, z Bogom! Danes
se vidiva zadnjikrat. Zahvalim se ti še enkrat, da si mi življenje rešila.“

Izgovorivši skoči kvišku in hoče molčé oditi. A deklici skipi žalost in — sočutje do vrha. Okoli vratú mu roki ovije in jokajoč pravi: „Valentin, ne hodi, poslušaj me in ubogaj! Nesrečnega očeta ne smeš zapustiti. In tudi jaz“ — poslednjega stavka še ni izgovorila, ko se ozre Valentin čez ramo nazaj in njuni očesi se ujamete. V sladkem objetji spoznata, da sta srečna, nepopisljivo srečna.

IV.

Čudno, kar je sklenola moška glava in po cele noči premišljevala o svojem bodočem dejanji, prečrta slabotna deklica. Kar je okusilo toliko modrijanov pred njim in za njim, čutil je tudi Valentin, da ima ženska nepresegljivo moč do moškega srca in da se kakor pihljaj z ločjem ob morji igra z njegovimi visoko letečimi mislimi in sklepi.

Vrnol se je torej; niti na semenj ni šel, ker je Pavlina tako hotela in domú gredé je zidal druge gradove, ker so mu prve odnesli ljubezni

valovi. In prepričal se je v svojem modrovanji, da še morda le ni vse kakor si je mislil izgubljeno.

Ker je bil polnoleten, začel je sam gospodariti. Najprvo je prodal toliko posestva, da je največje dolgove doplačal.

Ostalo mu je le še poslopje, vrt in majhna njivica, pa še nekaj ne ravno silnih dolgov.

Njegov položaj ni bil krasen, a zaupanje v lastno moč ga je prestvarilo kakor čez noč v pravega moža. Potok, ki je mejil njegov vrt, porabil je v svojo korist, postavil si s pomočjo dveh sosedov žago, kupil les in žagal brez truda za plačilo in za trg.

Sreča mu je bila mila. Že v prvem letu si je nekoliko opomogel, poplačal zaostale dolgove in postal samostalen gospodar.

Z neutrudljivo delavnostjo si je pridobil zopet nekdanje dobro ime Hrastarjeve hiše, sosedje so mu bili vedno prijaznejši in tudi završki mlinar se je čudil, kako je mogoče, da izredi nepošten oče takovega sina. Neprijetno mu ni bilo, če so govorili ljudje iz crkve in polja gredé zopet o nekdanjih „obljubljencih“; saj kako bi bila mogla ostati tajna Valentinova ljubezen.

Kar je bilo jasno vsej okolici, zvedel je tudi oče, a baš ostro ugovarjal ni. Da, semtrtje mimo Hrastarjeve žage gredôč postal je celó pri jezu, poprosil ali ponudil Valentinu pipo duhana in z njim o lesnej kupčiji ugibal.

Isto poletje je bilo vroče in brez deža, da nihče ni enakega pomnil. Vsi manjši potoki na daleč okrog so se posušili in selo Zavrh je postalo nekako imenitno zaradi obile vode in bilo za razno obrt kakor stvarjeno.

Tujci, ki o poletnem času radi hladne in zdrave kraje obiskujejo, zvedó tudi o Zavrhu.

Že nekaj tednov pozneje se naseli v vaškej krčmi, kakor se je govorilo, bogat tujec. Ker mu je kraj dopal, sklenol je tukaj ostati in si višje ob vodi sezidati umeten mlin. Zaradi tega se seznani s starim završkim mlinarjem, ponuja mu celó dober zaslužek v novem podvzetji in postane njegov prijatelj.

Še isto jesen stoji lepo novo poslopje, kakoršnega Završčanje še niti videli niso, v gorskem zakotji in privabi precej življenja v ta kraj.

Ker se je mlelo za daljno tuje mesto, pridobé si vaščanje z vožnjo precejšnji zaslužek in zaradi tega tujega gospoda prehvaliti ne morejo.

Da je bil tujec že v začetku s starim mlinarjem prijaznejši kot z drugimi ljudmi in da je celó pogosto pod njegovo streho zahajal, kmetom ni bilo ravno prav povšeč in radovedne ženice so uganjale iz tega, da baje Pavlina njemu godí in da bi takov gospod, bogat in imeniten za njo ne bil napačen ženin.

O tej govorici zvesta tudi obljubljenca. Pavlini se je takovo sklepanje smešno in nerazumljivo dozdevalo, Valentin pa je zbledel vsakokrat, bolelo ga je to nepopisljivo, a vendar deklici ni kazal svoje nevolje.

Zaljubljenost je vedno zavidna in črnogleda, povsod misli videti tekmeca svojej sreči.

Bila je svetla jesenska noč. Valentin je bil zaradi nekih kupčijskih neredov precej slabe volje. Zaprl je torej prej kot je bila sicer navada žago in odšel proti zagorskemu mlinu.

Prišedši pod okno čuje tuj glas v sobi in se prepriča, da je gosposki tujec ondi. Pozneje tudi zapazi, da je Pavlina sama domá in da tujčevo vedenje in govor priča o vsiljenej ljubezni proti njegovej nevesti.

Nepopisljiva strast in maščevanje skipi v njegovih prsih; saj mu je jasno, da je Pavlina nedolžna.

Ko pa hoče dalje, odpró se duri in s solznimi očmi mu pride Pavlina nasproti. Molčé se oklene njegovega vratu in toži o krivici, ktero jej dela tujec.

To mu je bilo dovolj. A ker se čujejo od daleč stopinje iz vasi se vračajočega očeta, poslovi se meneč, da je boljše, ako se ogne nocoj gosposkega tekmeca.

Prišedši na višino, kjer dela potok globok tomun, sede na kamen ob bregu.

Domú ne gre, ondi je dolg čas in puščoba, v krčmo tudi ne. Brali bi mu pivci na obrazu, da je slabe volje, pikali bi ga morda zaradi tega tujca, in on je danes preobčuten za takove šale.

Ko v take misli utopljen na samoti sedi, napolni nepopisljiva žalost njegovo srce.

„Sin nesrečnega, nepoštenega očeta si, trudiš se noč in dan, da popraviš, kar je zakrivil roditelj, in vendar ljubi naj in spoštuje naj njega, ki mu je zapravil vse“ mu govori glas v prsih.

Tako premišljujoč čuje priti sem od mlina nekoga in umaknoti se mu hoče; zatorej prekorači po ozkej brvi potok, akoravno je segala po zadnjem deži narastla voda do nje. A komaj se sto korakov od prehoda oddalji, čuje odmev, kakor da bi nekdo iz višine v vodo padel. Hitro se vrne, kajti gotovo je človek za njim hodéč zgrešil brv in se potopil v tomunu.

Prišedši na breg kliče, vprašuje, a nikjer odgovora. Bojujoč se, ali se je motil morda ali ga je le prevarila njegova razgreta domišljija, vrne se v mlin, naznani očetu in Pavlini svojo dogodbo in kmalu potem se odpravijo vsi trije iskat utopljenca, kajti gosposki vasovalec je odšel precej za Valentinom in nihče drug kot on mora unesrečenec biti. Vendar vse iskanje je zastonj, zakaj potok je silno narastel in nebo se je pokrilo z oblaki.

Da bi se prepričali iskalci, ali se ni Valentin motil, sklenejo, naj hiti na Zavrh vprašat, ali se je že gospodar vrnol ali ne.

Pozabivši prejšnje strasti odpravi se Valentin tja. Po dolgem trkanji mu stara dekla prestrašena pripoveduje, da gospoda ne pričakujejo nocoj, ker je naznanil, da ima opravke v mestu, od koder se še le čez nekaj dnij vrne.

Pomirjen se odpravi Valentin proti domu in ko utrujen domú pride, najde nekoga na klopi pred vežo ležati. Predrami ga in — spozna svojega očeta. A ko ga z nepopisljivim veseljem objame in poprašuje, zakaj se je tako nenadoma vrnol, prepriča se, da je čudno spremenjen, kajti nevoljno ga odrine od sebe in govori pol razumljivo: „Lepo je to, lepo. Ti si pa sin, starega pač ne boš hotel poznati več, saj ženin si in ne slab, kakor sem čul. Moj prijatelj je imeniten mlinar, lepo poslopje si je sezidal gori, le poglej. In da pomni, kako sem bil zaprt zaradi njega, postavil sem mu rudečega petelina na streho. Le prepričaj se, da je res!“ Izgovorivši vstane, kakor da bi se hotel sam ozreti na višino, a oslabljen omahne zopet na klop in prejšnje besede ponavlja.

Prestrašen premišljuje Valentin očetove besede. A svetel oblak na nebu mu posveti v obraz, ozre se, gorjé, ogenj mora biti to. Ko hiti na vas, že čuje posamezen krik: gorí, gorí, in kmalu je bila vsa vas na nogah. Gasilci se v kratkem prepričajo, da je pomoč zastonj. Vse je bilo v plamenu.

Zdajci se začuje glas: Kje je stara dekla? Rešite jo! Najpogumnejši mladeneč hiti v goreče poslopje in to je bil Valentin. Srečno se reši z omamljeno ženo v naročji iz švigajočega plamena, a bil je strašno opečen.

Drugo jutro pa se zvé strašna novica, da je priplul uro daleč od Zavrha narastel potok truplo utopljenega tujca na suho.

V.

Bilo je nekaj dnij po tej dogodbi. Raz Hrastarjevega jeza je še vedno šumela voda v znamenje, da ni nikogar, da bi uredil molčečo žago, ki že tako dolgo zapuščena stoji.

V sobi pa je ležal Valentin boreč se s smrtjo.

Razven očeta ni imel žive duše za postrežbo. In tudi poslednji je bil čudno spremenjen. Ko so hoteli ljudje k Valentinu, zaprl je duri in grozil vsakemu, ki je popraševal po bolniku. Od istega večera je začel Valentin vedno bolj in bolj slabeti, in oče to videč mu pravi:

„Valentin, proč je vse, ti in jaz in najina sreča. Zavidam te, da najdeš kmalu mir v grobi. O ko bi mogel jaz o sebi tako govoriti! A zdaj je prepozno.

Poglej me Valentin še enkrat in odpusti mi! Sam ne vem, kako se je zgodilo moje maščevanje, le tega se spominjam, da mi je vskipela

na novo strast, ko se vrnem v onej noči domú in zagledam na Zagorji novo lepo poslopje, o kterem sem v mestu napačno čul, da je mojega sovražnika. Maščevati se hočem torej, saj sem mu maščevanje zaklel. Mislil sem, da je kriv on, da sem izgubil ono veliko pravdo, ki sem jo pravdal z bližnjo sosesko in zaradi ktere sem izdal zadnje premoženje, saj je bil on pozvan za pričo zoper mene. Spoznal sem, da sem mu storil krivico. Povej mu torej, naj mi odpusti. Jaz nimam moči in volje odpuščenja prositi.“

Tako je govoril starec, in ko mu podá sin desnico v znamenje, da mu odpušča, zapusti ga ter v nočnej temi izgine.

Drugi dan pride sodnijska komisija na Zavrh, kajti ugibalo se je daleč na okrog, da je Valentin iz ljubosumnosti zažgal tujčevo poslopje in maščeval se tudi osebno nad njim, kajti videli so ga isti večer pri samotnem mlinu, kjer se je utopil tujec in stara dekla je pripovedovala, da je čula uro pred ognjem človeka pri mlinu, ki ni bil nikdo drug kot Valentin. Vsega tega bolnik ni mogel tajiti, akoravno je trdil, da je nedolžen.

Osoda je hotela, da je Valentin v malo tednih posteljo zapustil, in poslalo se mu je povelje, da se mora izročiti sodniji.

Svetel večer je bil. Valentin sloni pri oknu in gleda v mesečino, ki je čarobno odsevala v tomunu pod jezom. Bil je sam. Stara žena, ki mu je stregla, je odšla. Nekako lahko mu je bilo pri serci nocoj. Le eno željo je imel, videti še enkrat Pavlino s ktero ni govoril od nesrečnega večera sem. Povedal bi jej, da je nedolžen, da trpi le zaradi svojega očeta, kterega izdati ne more.

Ko v takove misli utopljen na prosto zre, zapazi kako se ženska podoba skrivši približuje njegovemu oknu. Spozna jo nekdanjo Pavlino.

„Ne zameri, Valentin, da te v noči motim“ pravi deklica. „Že davno bi bila rada govorila s teboj, a oče in vsa okolica mi je branila. Čula sem, da moraš k sodniji in jaz imam tu nekaj, kar morda pojasni nerazumljivo tujčevo smrt, ktere te dolži vsa okolica.“

Izgovorivši jo zalijó solze in ko se zopet pomiri, vzame iz robca zavitek pisem in pravi: „To pisanje sem našla pri nas. Pozabil je listine nesrečni tujec isti večer pred smrtjo. Ker se mi je že dalje časa dozdeval čudno spremenjen, posebno pa isti dan, mislim, da je tu notri nekaj pojasnjenja o tem. Govoril mi je, da je nesrečen, da obžaluje ker je prišel v naš kraj, da ga hoče zopet zapustiti, in da bodem morda čula o njem čudnih rečij. Pri odhodu pa mi poda roko ter pravi: „Pavlina, zdrava ostani, Valentinu povej, naj mi odpusti, če sem te videl rajši, kot je bilo prav“.

Tako je govorila plaha deklica in preživela potem nekaj lepih trenotkov v obljubljenčevem obližji. In zakaj bi ne bili lepi? Vedel ni nobeden izmed njiju, ali ni z nocojšnjim večerom pretrgana zadnja nit njune ljubezni.

VI.

Bilo je nekaj mesecev pozneje. Hrastarjeva žaga je zopet drdrala gori in doli in na žagiščnem vozu je sedel Valentin z lesenim kladivom in zagvozdo v roci. Poznalo se mu je, da je še le ozdravel, a vendar če sodimo potem, kako je urejeval lesene klade po umetnosti svojega rokodelstva, lahko rečemo, da se izvzemši belino njegovega sedanjega lica ni mnogo spremenil. Le kedar se je bolj skrivši na nasprotni konec žage ozrl, kjer je sključen sivolas mož na deskah sedel in sam s seboj
govoreč s palico po žaganicah čudne podobe risal, glasno se smejal in potem zopet klel in se togotil, zmračilo se mu je za trenotek čelo in otožno je z desnico po zamišljenem čelu potegnol, kakor da bi si hotel iz glave izbrisati neprijetne spomine.

In za takov posel je imel uzrokov dovolj. Prokletstvo njegovega očeta ga je preganjalo tako, da je postal v mladih letih izkušen možak. In kdo zna, kaj bi se bilo zgodilo, ko bi ga ne bila rešila Pavlina, kajti isti najdeni papirji so spričali sodniji, da je bil občudovan, bogat tujec eden izmed tistih nesrečnikov, ki z lastno roko, ko zadnji up izgine, da ni pomoči v denarnej zadregi, uničijo življenje ter se bojazljivo odtegnejo zasluženej ali osodepolnej bedi. Bralo se je namreč ondi, kako poroča tujec svojim upnikom, da je izgubil v nesrečnej kupčiji zadnji vinar, da ne more poravnati svojih dolgov, da pa sicer tudi dalje noče živeti. Jasno je torej bilo, da je sam iskal smrti v valovih.

Ko tako zamišljen Valentin na hlodih sloni, pride mimo star znanec in ga prijazno nagovori rekoč: „Valentin, pozabi, kar je bilo, minolo je, pa lice si zopet razvedri!“

Ko starec, ki je prej na deskah sedel, te besede zasliši, plane kvišku, čudno zakriči, potem zopet s palico žugajoč na nasprotno stran zbeži in se skrije za starikavo vrbo.

„Nesrečen tvoj oče“ pravi prišlec, ki je bil stari mlinar. „Ko bi ne bil začel nikedar iste pravde, gotovo bi bil zdrav, a v zaporu se mu je zmešala glava. Valentin, večjega zla ni, kot če se vseli sovraštvo in zavist v prijateljsko srce. Očiten sovražnik odpusti, a prijatelj kuje skrivaje in ne neha, dokler se ne maščuje če tudi z lastno nesrečo nad istim, kteremu je prisegal prijateljstvo.“

Tako je govoril stari mlinar in odhajaje klical Valentinu:

„Pa nocoj gotovo k nam pridi! Pavlina je dobila različno robo za nevestino krilo iz mesta, pa pravi, da si izbere isto ki je tebi povšeč, tako mi je naročevala.“

Dolgo sedi Valentin kakor nepremakljiv na žagiščnem vozu in gleda za odhajajočim starcem. Ne upamo si trditi, ko bi bila prišla zdajci njegova nevesta in ga bila vprašala, ali ti je še žal, da sem te rešila iz

valov, da bi je ne kaznoval za tako nagajivost z iskrenim poljubom, ravno bi bil pol svoje sreče dal, ko bi ga pogled na blaznega očeta spominjal viharjev razrušenega prijateljstva.

Anton Koder.