1.

Povedal vam bodem nekako otroško idilo
ter govoril o otroških srcih in o trpljenju,
katero je zasejala usoda tudi v taka srca.

Spoznala sva se v zelo čudnem položaju.
Nekdaj je bilo na farovškem vrtu drevje prav
mogočno obrodilo, vejevje se je šibilo, in vsak
trenutek so cepali rumeni sadovi na zeleno
travo, kjer so se žoltosvetlo blesketali. Zobe smo
brusili mi vaški otročaji! Ali gospod Andrej je
bil sezidal okrog svojega vrta stebriče in med
stebriči je potegnil plot, katerega je z deskami
umetno zabil. In hruške so padale in ležale po
travi in ose in sršeni so imeli dobre dneve.
Mi pa smo prežah na ti strani, tik ograde, in
še čez njo si nismo upali plezati, ker ondi na
vrhu so štrleli žeblji, ostri, obleki in človeškemu
mesu nevarni.

Mimo tega vrta sem stopal, morda z namenom,
da bi stopil tudi nanj, če bi prilika ravno
tako nanesla. Grogov Matijče pa je bil pri
ogradi, pri tleh, izvohal trhleno desko in odtrgal
jo je ter po umetnem tem prelazu zlezel
na vrt. Ondi pa si je napolnil žepe. Ko se je
po svoji novi poti hotel umekniti, je obtičal
v luknji, da ni mogel niti naprej, niti nazaj.

Polni žepi mu niso dopuščali, da bi se bil preril
na to stran; in roke ne, da bi se bil stisnil na
vrt nazaj.

V ti pasti je tičal. Ali jaz sem stopal
mimo. Po vrtu pa je meril jadrne korake
hlapec Luka in v roki je vihtel bič; s katerim
je sicer pretepaval gospodovo živino. Vse je
kazalo, da se bode moral Matijče seznaniti s
koristnim tem orodjem.

»To me bo! to me bo!« je ječal in debele
kaplje so mu lile po licu.

V prijateljski ljubezni sem mu prihitel na
pomoč, uprl se v desko ter je odtrgal velik
kos, da je Matijče kakor stržek švignil na to
stran, v zlato prostost.

»Jaz ti bom pokazal krasti gospodove
hruške!« In Luka je strastno udaril z bičem, a
zadel samo paž in trhleno desko.

Od tedaj sva se sprijateljila.

2.

A postala sva zopet sovražnika. Gospod
Andrej si je bil izbral mene in njega, da sva
mu stregla pri sveti božji službi. In kakor je
cerkvena hierarhija mnogobrojna, tako vlada
stanovska razlika tudi pri ponižnih strežnikih;
eden je «prvi», drugi pa »manjši«. In tisti, ki
je prvi, dobiva o Veliki noči toliko in toliko
več, zvoni pred oltarjem, vliva gospodu na prste

vina in vode, vihti med oznanovanjem božje
besede ponev, da oglje v nji živo ostane, ter
ima sploh mnogo takih svoboščin. Matijče je
bil prvi, a jaz manjši. Sovražil sem ga, in pozabila
sva popolnoma tiste rešitve iz pasti v
plotu. Matijče je zvonil, a jaz sem klavrno gledal,
kako je užival vso srečo važne svoje službe.

Nekdaj sem vzel cerkvenim strežajem dobro
znane steklene vrčke, v katerih se postavljata
voda in vino pred oltar. In tistega z vinom sem
izpil in vode nalil v njega.

Na koru se je raztezaval učitelj Štefan
Ščegi in trgal svoje grlo; Žganjarjeva Uršika
pa mu je s suhim svojim glasom pritiskala, da
se je culo, kakor bi se zavrto kolo drgnilo ob
kamen. Gospod Andrej je opravljal v zlatem
plašču slovesno božjo službo. Svečniki na oltarju,
kadilnica, svetilnica pred oltarjem, vse je bilo
srebrno. Po svečah in tam gori okrog svetnikov
je bilo vencev in umetnih šopkov, da je vse
migljalo in se sukalo.

Prišlo je darovanje in Matijče je pozvonil,
potem pa hotel postaviti na oltar pred gospoda
Andreja tista dva vrčka z vinom in vodo, da
bi si gospod nalil kelih. A ko prime vrčka,
ga je objela zavest, da je voda v obeh. Povzdignil
je enega, povzdignil druzega prot:
luči, ali voda je bila v obeh. Ko pa je gospod
Andrej hotel naliti kelih, je zdihnil Matijče
»Voda je v obeh!« ter potem glasno zajokal.

Cerkovnik, ki je to opazil, je tekel urno
v farovž po vina. Pobožna množica pa je strmela
zaradi te zamude ter stikala glave.

Po maši me je prijel gospod Andrej za
roko ter dejal prijazno: »Pojdi! Pokažem ti
svoje stanovanje!«

V meni se je oživila sreča in delal sem si
najboljše upe, da je prišel nasprotnik zavoljo denašnjega
vedenja v nemilost, da bodem povišan
na njegovo mesto in da mi bode podaril gospod
oče kako »špičasto« podobico, in Bog ve kaj še.

V sobo stopivši je vzel gospod Andrej v
roko gosposki muhalnik, ki je imel z rdečimi
pičicami opisano palčico. Z drugo roko si je
položil moje telo čez tolsto svoje koleno, z
muhalnikovo palčico pa pričel tleči in tolkel
je toliko časa, da sem pretakal debele solze.
Prenehavši je vprašal z najprijaznejšim glasom:
»Ali veš, zakaj sem te?«

»Ne vem!« sem zatulil.

No, pa me je gospod Andrej zopet položil čez
svoje koleno in zopet je pel muhalnika pisani držaj.

Ponehavši me je še enkrat vprašal: »Ali veš,
zakaj sem te?«
»Vem!« sem kričal, »zavoljo vode!«

»Da le veš! Sedaj pa odrini!«

Blagoslovljena ti bodi roka, gospod Andrej!
Časih imam še sedaj zavest, da bi bilo morda
bolje, če bi se mi bila večkrat pela pesem —
tvojega muhalnika!

3.

Oba, jaz in Grogov Matijče, sva morala v
mesto v šolo; oba sva hotela postati «gospoda»;
oba sva dobila trojko v drugem razredu ter
presedela dve leti na njega klopeh. V tistem
času sva zamenjala kmetsko kamižolo z gosposko
suknjo. Meni jo je urezal Sarevčev Tonče tako
robato ter jo sešil tako nerodno, da se je videla,
kakor bi bila zbita iz desak neokretnih.

V tistem trenutku, ko sva oblekla gosposko
suknjo, sva dobila pravico, da sva smela doma
o počitnicah zahajati med mašo na kor. To
je bila stara, častitljiva pravica, in nikdar niso
pomnili ljudje, da bi se bila kratila gosposko
oblečenim učencem.

V tistih časih je razbijal Štefan Deska z
debelimi svojimi pestmi po orgijah, Gabričev
Tinče pa je s potnim obrazom vlekel mehove,
da so stokali in škripali, kakor os pri slabo
namazanem kolesu.

Z Matijčetom sva zahajala med mašo na
kor in tedaj sva hotela še oba postati duhovna,
in večje sreče nisva poznala, kakor peti novo
mašo. Ali to se je pozneje izpremenilo, kakor
se na svetu marsikaj izpremeni.

Tedaj je bila Žganjarjeva Uršika že tudi
umrla: smrt ji je pokončala suho telo ter ji
zaprla ostro grlo. Štefan Deska je bil primoran,
poiskati si druge pevke. In ker je imel, kakor

vsak človek moškega spola, lastnost, da je imel
rajši mlado žensko kot — staro, izbral si je
mlado.

Manica Setravova, Bog ti daj mir! Ali še
sedaj te vidim, kakšna si bila, in še sedaj mi
bije glas tvoj na uho, ta drobni sladki glas,
ki je predramil vsakega, če je hotel spati med
službo božjo.

Kadar je vstala ter se k petju pripravljala,
tedaj je lomil Deska dolge svoje prste z živo
živahnostjo po «fagotih» (pravili so, da bi jo
bil rad vzel, a da ga ni hotela); Tinče pa je
vlekel in vlekel, ker takrat ni smela poiti sapa
v mehovih, kadar je pela Manica Setravova. In
vstala je, in Deska jo je žareče pogledal, in
odprla je svoje oko, da se je kar zabliskalo;
a potem je zopet povesila trepalnice in odprla
je usta in dela roke okrog krasnih prsi in zapela
je, da so njeni glasovi hipoma odmevali
okrog zlatih svetnikov in svetih oltarjev.

Če vam povem, da tedaj še nisem vedel,
čemu je ženska na svetu, mi to lahko verjamete!
Ali že tedaj sem imel lastnost, da mi je mlado
žensko lice bolje ugajalo kot velo, in že tedaj
sem rajši gledal v oko Setravovi Manici kot
Kašpurjevi Agatulji, ki je gledala samo na eno
oko, in še na tisto grdo!

Nekdaj na koru me je prešinila misel, da
bi bilo pač krasno, če bi bila Manica — moja
sestra. Ali zvečer, ko sem legel v posteljo, sem

to stvar resno in na vse strani premišljeval ter
končno bil prepričan, da mi ne bode kazalo
drugega, in da jo bodem moral vzeti. Sram
me je bilo nekoliko v črni noči in zatisnil sem
oči. No, pa kaj bi bilo to takega, če jo vzamem!
Malo velika je res, a jaz bodem tudi še
rastel! In kaj je to oženj en biti! Stanuje se
pod eno streho, kakor stanujeta mati in oče.
Otroci? otroci? — o teh pa res ne vem, če so
v zakonu potrebni. Pa temu je lahko pomagati!
Tedaj je Prodovska Maruša nekje v Veharjevih
gozdovih kopala otroke ter jih prinašala v hišo.
A jaz Manico vse eno vzamem; samo Maruši
se pa pove, da ni treba ničesar v hišo prinesti.
Probatum! In dekletu sem med vsako
mašo gledal v jasno oko ter si mislil: saj postaneš
tako moja žena!

Pa tudi Grogov Matijče je neprestano in
vneto gledal v ravno tisto oko! Srdil sem se,
a dejal nisem ničesar, da ni šel pravit materi
in očetu. Okrog Setravove hiše sva se vedno
potikala, po travnikih, po vrtovih, in bila neizrečeno
srečna, če sva jo videla. Nekdaj v
nedeljo je slonela pri stari hruški za hišo;
imela je bel predpasnik in okrog vrata svilnato
ruto. Pri nji pa je stal Miha Kovarjev ter si
dal z roko nekaj opraviti okrog njenega cvetočega
lica. Stopala sva mimo s temnim pogledom
in srdita. Potem sva se bistro spogledala ter
jadrno korakala po rebri navpik, kjer je imel

Miha svojo kočico, in tik kočice plodonosen
zelnik. V tistem zelniku pa je tedaj stala glava
pri glavi. Potegnila sva ostre nožičke iz žepov
in rezala glavo za glavo ter jih izpuščala po
rebri navzdol na travnik, kjer se je pasla videmska
drobnica. In ta je tisti dan dobro živela.
Miha pa naj pusti dekleta pri miru, če hoče
svoj zelnik škode obvarovati!

4.

Napočili so zopet binkoštni prazniki. Matijče
in jaz sva bila na poti proti domu. Skoro
sva dospela do ovinka, kjer se zagleda domača
vas in domače cerkve vitki zvonik. Lepšega
prizora ne poznam na božjem svetu! Se sedaj,
kadar s srcem pregrešnim in ostarelim hodim
domov, še sedaj sem na tistem ovinku kakor
otrok, in pretečene mladosti leta se mi vsiljujejo
v spomin. Pretekla so kakor voda, ki na
istem mestu pod cesto med skalovjem mimo
šumi. Ta kraj se imenuje v Kotu. Okrog ceste
in po robu navpik rasto smreke, in drobnih
senic in drugih pogozdnih ptic je tu selišče.
Pod cesto in v vodi pa leže velikanske skale,
ki so se odkrušile zgoraj od roba, in jih je
časov sila treščila v brezno. Gad in druga lezečina
ima tu svoja selišča. V strugi pa se peni
voda med skalovjem ter napravlja potem globok
tolmun. Kadar sije jasno sonce, in je cesta

mirna, plavajo po vršini mogočni, a lačni klini,
v dnu pa se vale mrene in cele čede svetlih
podluskov, ki se obračajo, okrog skal plazeč
se, da se jim bliskajo in svetijo beli trebuhi.
In kadar je prav tiho, tedaj pluskne izpod
mogočne pečine sulec, velikan, ter si poišče tu
ali tam žrtve, da se zbegana čeda razprši na
vse strani. Med skalovjem je voda močna, a
ne globoka, v tolmunu pa temnozelena, da se
le pri jasnem dnevi vidi pesek na dnu. Časih
se je slekel kak pastirček ter zlezel med nevarno
to skalovje in voda mu je izpodnesla
noge ter ga zanesla v tolmun, da je utonil.
Zategadelj nam je bilo strogo prepovedano
kopati se v Kotu. In ravno zategadelj smo se
kopali ondi najrajši.

Tako sva se midva, hodeč na počitnice
domov, vedno v Kotu kopala, če je bilo vreme
ugodno. Med skalovjem sva se plazila, radostila
se zraka domačih gor, domače doline ter
bila vsak trenutek v nevarnosti, da naju voda
izpodnese in zanese v smrtonosni tolmun.

Tako tudi tisti dan. Slekla sva se, zlezla
na široko skalo sredi reke ter si grela ude na
gorkem soncu.

»Jaz ti bom nekaj povedal!«

In Matijče si je naslonil glavo na roko in
s srcem kipečim zrl proti domači vasi in proti
očetni hiši, ki je gledala izmed drevja na holmu.

»Kako je lepo doma! Kako lepo!«

»Kaj mi boš povedal?«

»Pa ne smeš nikomur povedati!«

»Nikomur!«

»Duhoven ne bom!«

»Zakaj ne?«

»Oženil se bom!«

»Oženil?«

»Pa nikomur ne pravi! S Setravovo Manico!«

»Z Manico!« sem zdihnil. »In otroci?«

»Otroci?« je odgovoril hladnokrvno, »saj
ni, da bi jih morala Maruša v hišo nositi!«

Imel je ravno tiste misli, kakor jaz. Tedaj
pa so zapeli zvonovi žalostno-mrtvaško.

»Nekoga pokopujejo!« sem dejal tiho.

Na drugi strani je privlekel stari Podpečnar
svojo kozo na pašo. Mož je bil gluh in močno je
kričal, kadar je govoril. Menil je, da vsakdo
tako slabo sliši kakor on.

»Pogreb je, pogreb!« je zatulil.

»Koze je imela in umrla je«, je rjul na vse
grlo. »Sedaj jo pokopujejo, Setravovo Manico!
Koze je imela!«

Matijče je sedel ob robu. Hipoma se je
stresel in takoj je ležal v vodi. Komaj sem se
zavedel, je že tičal sredi tolmuna in dvigal roke.
Potem ga je požrla voda. Ko se je zopet umirila
vršina, je ležal v dnu tik skale, mrtev, in ribe
so prihajale ter radovedno plavale okrog rumenega
trupla.