Miha Kovarjev

Tavčar, Ivan

1880

Kazalo po straneh

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17

Tako se je pelo v Petelinčkovi gostilni. A
glasovi, ki so peli, ne rečem, da so bili čisti in
jasni. Pel je tudi Lozarjev Jurče z raztrganim

svojim grlom, in vmes tulil Kalanov France ter
izpuščal od sebe glasove, kakor staro jeklo, če
se krha ob kamen:

In ravno polnoči je udarilo na bližnji cerkvi,
ko so se med takovim petjem pri Petelinčkovih
vezna vrata z veliko silo odprla na iztezaj. Pri
odprtih teh vratih pa se je prikazala podoba
Kovarjevega Mihe.

Sadarjev Korle, čevljar, pa je tisti večer
pri sosedu do pozne noči šival. Mimogredoč je
mož takoj opazil, da Miha ni bil prišel iz proste
svoje volje do veznega praga. Zakaj iz veže se
je prikazalo kakih osmero rok, katere so bile
z Mihovim telesom več ali manj v tesni zvezi.
In res je Miha potem kakor pero sfrčal, s svojim
truplom premeril zrak in končno obležal v snegu.
Da ni takoj vstal, se ve, ker Miha je bil pijan,
prav močno pijan. Ko pa je takisto v snegu
ležal, in ko se je bilo tisto osmero rok, izpolnivši
svojo nalogo, v vežo nazaj poskrilo, je prišel
še na dan ali bolje na noč Kamnarjev Tinče,
tista šibka in bojazljiva žival, katera se je hotela
vselej domov pod streho skriti, kadar je hotel
nastati pretep. Ali danes je neizrečeno mogočno
pristopil v sneg k Mihi ter mu s težko okovano
nogo še eno ali dve primeril čez hrbet in

dejal srdito: »Ti boš nam (in besedo je poudarjal),
ti boš nam zabavljal! Mi smo od
fare!«

Potem pa je tudi Tinče odhitel v vežo in
vezne duri zalopnil za sabo.
Miha se je mrmraje vzdignil. In srdit je bil.

»Kar izpijem, plačam, pravim, pravim, pravim!
In kaj ste vi vsi ? Kaj si ti stara šivanka,
Lozarjev Jurče? In ti stara pijavka, Kalan? In
kaj si ti, uboga sova, Petelinček? In ti Kamnarjev
Tinče, jetika jetična? In kaj si ti (obrnivši se na
čevljarčka, blizu pristopivšega), ti Korle, raztrgano
obuvalo ti? Kaj ste vi vsi? vprašam,
vprašam, vprrr-ašam!«

Končno se mu je jeza potolažila, in duša
se mu je pričela tajati, da se je sam sebi smilil,
prav zelo smilil. In skoraj jokaje je sam sebi
govoril tole opominjevanje: »Si pač že spet
pijan, Miha! In v temno noč so te vrgli, in otepli
so te! Vidiš, in slabši si kot vsak berač, in vsak
te sme pretepavati! T i si revež, ti si revež! In
raztrgan si tudi, in gorke obleke nimaš, ker ti
vse zapiješ, vse zapiješ! No, pa si bil spet tepen!
Oj zahvali svetega Boga, da nimaš ne žene, ne
otrok! To bi ti bili reveži!«

In tedaj je uboga stvar v istini pričela
jokati, kakor je že tako navada pri izpitih ljudeh.
Potem pa se je odplazil, solze prelivajoč,
proti Petelinčkovemu svinjaku. Ondi pa je bila
pri lini k podstrešju prislonjena lestva. In po

tej lestvi je splezal navzgor ter izginil pod
ostrešjem, da bi se zaril v slamo.

In že je hotel Sadarjev Korle odkrevljati,
meneč, daje sedaj vse pri kraju, kar se hipoma
v lini pri svinjaku še enkrat prikaže Mihova
podoba. A tedaj ni več jokal. In zopet je bil
jezen in pestil je roke ter srdito zakričal: »Kaj
ste vi vsi, kaj?«

In ko ni bilo odgovora, je še zakričal:
»Miha se vas nič ne boji!«

S to zavestjo je izginil ter se zaril v slamo.

* * *

Pred dvajsetimi leti pa je bila stvar čisto
drugačna. Tedaj Miha še ni pil, tedaj tudi ni
nosil raztrgane obleke. Takrat je bil pri nas
»gospod» tisti stari gospod Andrej, ki se je
med mašo vedno potil in ki je na prižnici tako
resnično pravil, da tatje in bogatini ne bodo
gledali nebeškega kraljestva: prvi ker kradejo,
drugi pa, ker za dušo nič ne store.

Dve reči pa je moral gospod Andrej vedno
pri hiši imeti: lepega konja in pa zalega hlapca!
In če vam povem, da je bil tedaj pri gospodu
Andreju hlapec Miha Kovarjev, lahko mi verjamete,
da je bil zal človek!

Kadar je moral gospoda peljati na godovanje
k temu ali onemu sosedu, je prihitela vsa
vas, da je gledala gospodovega svetlega konja,
in pa Miho, zalega hlapca.

Ko pa sta se potem proti večeru vračala,
je gospod Andrej vesel in srečen slonel v svojem
vozičku. In potegnil je iz žepa modro ruto, si
obrisal ž njo obraz ter dejal: »Miha!«

Miha pa se je ponosno obrnil proti gospodu
in pričel se je tale razgovor:

»Miha, ali si jih videl?«

»Videl pa, videl!«

»Hek! hek! Miha, ali si videl, v kakšnem
košu se je priplazil gospod Matevž? Da ga (s
povzdignjenim glasom), da ga le sram ni, sram!
A je to, kar ima vpreženega (z zaničljivim glasom),
konju podobno, Miha?«

»Res, slabo živinče je!«

»Kaj živinče! To še živinče ni! To je
mačka, pa ne konj! In ali si videl, v kakšnem
loncu da je priotikal Smarjetni gospod Anton?
Ali je to voz, te vprašam?«

»Res, slab voziček je!«

Tako so prišli na vrsto vsi »gospodje» sosedje
in konji in vozovi njihovi. A vsi ti konji
in vozički so bili slabi in nič prida! Končni
sklep pa je bil, da ima dobrega konja in pošten
voz samo gospod Andrej! Miha pa je vedel stvar
zasukati tako, da se je temu sklepu pridejal še
drugi in sicer ta, da ima tudi dobrega hlapca
edino le in samo gospod Andrej!

In tako je bilo dve, tri leta vse dobro.
Gospod Andrej pa je imel brata v Loki. Ta je

bil sodnik in sodil je o nas, če smo se bili
pretepli, ali če je bil kdo biriče oklestil. Ta
nas je sodil in zapiral je nas in trd je bil z
nami, da smo se ga bali kot živega vraga. Mlade
ponočnjake pa je polagal na klop, in če si le
malo zaukal sredi vasi o polnoči, te je poklical
predse in ukazal ti jih je deset do petnajst
našteti, težkih, vročih, da si Ježeš-Marijo klical,
in da so se ti napravili krvavi žulji na tistem
delu telesa, na katerega so ti bile naštete.

Ta sodnik je imel tedaj mlado hčer, takšno
gosposko stvar v široki obleki. Le-ta je neko
poletje prišla h gospodu; in nekdaj v nedeljo
zjutraj, ko je gospod Andrej pel sveto mašo,
je sedela v gospodovi klopi pod prižnico, in iz
belih peč se je videla njena glava, na kateri je
bilo nakopičenih toliko las, da bi jih bil človek
komaj v košu odnesel.

Po maši pa smo stali pred cerkvijo in čudili
smo se, da zraste na človeški glavi toliko las.

Košnikov Lenart, ki je bil v cesarski armadi
in je tam služil nekega majorja, pa je nam takoj
to stvar razložil in razjasnil.

Tisti njegov gospod je imel ženo, katera
je tudi nosila na glavi tako butaro las. Nekdaj
zjutraj, ko je bila gospa ravno vstala, pa ga je
gospod poklical v sobo. In tedaj je videl, da
so skoraj vsi tisti njeni lasje ležali na mizi.
Snemala jih je z glave, kakor mi snemamo
svoje klobuke, in po noči je spala brez njih.

Spletena pa je bila tista butara Bog ve iz
kakovih konjskih repov, a človeškega lasu ni
bilo v nji!

Mi pa smo takoj vedeli, da ima tudi ta
take lase, narejene iz Bog ve kakovih konjskih
repov. In smejali smo se, in to po vsi pravici.
Čemu bi se človek pačil z glavo? Naj to nosi,
kar mu je dodelil gospod Bog!

Ta dekle je torej obtičala pri gospodu
Andreju. In svoj križ je moral imeti ž njo!
Preobrnila mu je ves dvor in v nered je spravila
vse. V kuhinji je gospodovala kuharico,
tisto staro Marjeto, da je hotela uiti; v hlevih
pa je zopet jezila dekle, da so hotele zapustiti
dobro službo. A gospod Andrej si ni vedel
pomagati. Samo posle je prosil, naj potrpe,
naj potrpe. Ona pa si ga je obvijala krog
svojih prstov, in če se je srdil na njo, se mu
je smejala ter mu kazala bele svoje zobe,
tako da je gospod oče pozabil svoje jeze, in
da jo je v svoji dobrodušnosti kot sorodnico
rad imel.

Pa še nekdo jo je rad gledal pod taisto
streho. Bil je to hlapec Miha. Bog ve, kako da
mu je bila zmešala glavo? Ali bil je zmešan,
čisto zmešan! In kako je pazil potem na se!
Česal si je skrbno zaručene svoje lase, obvezaval
si krog vrata svilnato, pisano ruto in v
žep si vtikal čipkaste robce, da je moral ženski
dopasti, če je le oči imela v glavi. A taka

gosposka ženska ima tudi v tem svoje muhe!
Le tisti suhi drogovi, tisti dolgi češarki gosposki,
ki ne tehtajo več kot kak petelin, le tisto ji
ugaja. A takega čez pleča lepo širokega človeka,
kakor smo mi na kmetih, še pogledati noče!
No, pa vsaj tu ni bilo tako!

Nekdaj, ko smo na vaškem mostičku stali
in je tisti Vinharjev Matevže, ki je bil slep na
eno oko, hotel trditi, da ima ta ženska lase
iz konjskih repov, ga je vzel Miha mahoma v
svoje pesti in pretepel in pretolkel ga je, daje
Matevžek ves. krvav odnesel svoje kosti. A
nikdar potem ni več govoril o tistih konjskih
repih! Nam pa je stvar dala premisleka, in
oči smo odprli in videli več kot poprej. Maruša
Repulja, ki je po sejmovih »sladke reči« prodajala,
je kmalu potem letala od hiše do hiše,
ter kričala: če že veste, če že veste, da je Miha,
da je Miha zagledal se v tisto gosposko!

Ali mi smo reči opazovali in gledali na vse.
In videli smo, da se je tista ženska pričela rada
oblačiti v kmečko obleko. In če so na travnikih
kosili, je prišla gotovo tja in smukala se med
kosci ter počenjala svoje sitnosti; Mihi pa so
se oči svetile kakor živo oglje, da smo si takoj
morali misliti kaj in kako.

Vedno je letala za njim. Če je šel na vrt
nakosit zelene trave za živino, že mu je tičala
za hrbtom. In tiho sta govorila med sabo in
glasno se smejala!

Gospod Andrej pa je bil slep in ničesar
ni videl. Star je bil mož; sam dober in nesumnjav,
je bilo lahko mogoče, da ničesar ni
videl!

Ali še celo gosposko jed je pustila, prišla
k družini ter z leseno žlico jedla iz sklede. Da
pa je pri tem vedno tik Mihe sedla, to se ni
seveda samo tako pripetilo. A mi srno to vse
opazili. Gospod Andrej pa, če je prišel v hišo
k družini, ni opazil ničesar. In še dobro se mu
je zdelo, ko jo je videl sredi svoje družine.
Star mož je bil in mislil je, da je vse v redu.

Nekdaj v pozni noči je lezel Sarevčev Pavliha
domov. Tam doli v Dolgih njivah je
krtom nastavljal. Potem pa se je bil v gostilni
malo pomudil. Lovil je krte po polju in nastavljal
jim pasti. A dostikrat ti je prilezel v
hišo s krtom v kleščah, in si mu plačati moral,
češ, da ti ga je ujel na tvojem polju. In če mu
tudi nisi ukazal nastaviti, moral si mu vendar
plačati, ker Pavliha je imal oster jezik, da smo
se ga bali vsi.

Ta je torej, iz Dolgih njiv gredoč, tistega
večera kresal mimo cerkve. A dobro je videl,
da je imel gospod Andrej še luč pri sebi. Tam
zadaj nad kuhinjo pa je postavljena bila lestva
do okna. In na tej lestvi je tičal nekdo, in pri
oknu je bil tudi nekdo!

Pavliha pa si je stvar takoj raztolmačil, in
takoj je mož vedel, da lestva tja sama ni bila

prišla. Kdo pa da je na lestvi, in kdo da je
pri oknu, si je tudi lahko mislil.

Tedaj pa je Pavliha sam sebi takole govoril:

»Če jima pravim: ‚dober večer!‘ morda
jima všeč ne bode. In skoraj gotovo se potem
Miha z lestve spusti in me ujame, kakor ujamem
jaz krta v klešče. In nič manj gotovo ni, da mi
potem na rebra naloži svoje pesti, da jih pomnim
nekaj časa. Bolje je, da si torej na tisto
stran, kjer stoji lestva, zatisneš oko in da ničesar
ne vidiš!«

In Pavliha je na tisto stran, kjer je stala
lestva, zatisnil oko, gugal se mimo in videl ni
ničesar:

Potem, ko je bila že vsa stvar pri kraju,
potem šele nam je pravil o tistem večeru.

* * *

Jeseni potem pa je odšla. In Miha je lazil
klavrno okrog in slabe volje je bil.

Prišel je predpust. Snega je padlo, da je
nam strehe podiralo. Podrla se je tudi tista
velika lipa pred cerkvijo, da je padla v cerkvena
okna ter jih razbila. Kavk in vran pa se je v
črnih oblacih vlačilo krog vasi. In če si na vrtu
razgrebal sneg ter nastavil skopec, si ujel po
dve na enkrat. Žival je stradala, da je bilo
groza!

Nekega jutra je gospod Andrej poklical
pred se svojega hlapca ter mu dejal:

»Miha, vprezi konjička!«

In Miha je vpregel konjička v takšne tanke
sani. Ko pa je gospod Andrej položil nanje
težko svoje truplo, so zastokale, da je človek
menil, da se morajo vsak trenutek potreti pod
gospodom. No, pa so ga vendar držale!

Proti mestu sta se odpeljala. Med potjo pa
je gospoda Andreja hlapec Miha povprašal, po
kaj da se gre v mesto.

A gospod je dobrovoljno zamežikal in dejal:
»Danes imava veselo pot, Miha! Danes se bomo
dobrega najedli, da bode le kaj! In tudi ti,
Miha, upam da tudi ti!«

»Morda nova maša?« je vprašal Miha od
strani.

»Kaj nova maša! Kdo sedaj poje nove
maše?« se je zavnel gospod.

»Torej ženitev?«

»Ženitev pa, ženitev pa, Miha!«

»Kdo pa? Nemara gospod sodnik?«

»Ta jo že ima! Lej ga nespametneža, kako
vpraša!«

Miha je umolknil.

Gospod pa je dejal smejaje: »Hčer je oženil,
hčer!«

»In ali je dosti primožila?«

»No je že, je že! Pa saj veš, če bi ne bil
jaz nekaj brsnil!«

»Ali ima gospod sodnik več deklet?« je še
povprašal Miha.

»Cel kup, cel kup!«

Dalje si Miha ni upal povpraševati.

Lovričkov Grega, ki je tisto jutro nesel
davke v mesto ter se bil prisedel k Mihi na
sprednji sedež, pa je hotel videti, da je Miha
nekako zamišljen potem sedel tik njega. Čudno
se mu je tudi dozdevalo, da je Miha pri najmanjši
priliki zaklel, seveda tako tiho, da ga
gospod ni čul.

Ko pa je Grega pri davkarjih opravil, je
odšel v cerkev, kamor je vrelo vse. Stopivši v
božjo hišo pa je takoj zapazil, da so pri oltarju
gorele vse sveče, in da se je pelo, kakor ob
največjem prazniku.

Po klopeh se je trlo gospode. Končno pa
je petje potihnilo, in pred oltar sta stopila
ženin in nevesta. Njo pa je Grega, ki je imel
ostro oko, takoj spoznal. Bila je tista nemirna
stvar, ki je poprej med poletjem gospodu
Andreju sitnosti napravljala v hiši. A danes se
je Gregi neizrečeno zala zdela! Imela je čez
in čez belo obleko in krog glave venec belih
rož (Bog ve, kje so jih izteknili po zimi!). A
obleka se je vlekla za njo, tako da bi bil v tisto,
kar se je vleklo, oblekel deset kmečkih deklet.
K nji pa je pristopil takšen tenak, gosposki
človek, z bradatim obrazom, in s črno, na rep
vrezano suknjo. Ko pa je Grega tega človeka
opazoval in pregledaval, se mu je dozdevalo
grozno čudno, kako da more dekle to šibico

raj še imeti, kot pa Miho, ki je bil vendar najlepši
človek v desetih vaseh. Tedaj pa se je
Lovričkovemu Gregi dozdelo, da je nekdo blizu
njega prav globoko zdihnil. In glejte, ko se
je mož ozrl bolj natanko, je videl tam pri strani
ob cerkvenem stebru sloneti Miho. Venomer
je zrl tja proti oltarju, in oči so mu kakor raku
stale izpod čela. Bil je revež prikazen, da se
je moral vsakemu smiliti! Ko se je Grega potem
zopet obrnil proti oltarju, je zagledal tudi gospoda
Andreja. Z modro ruto si je obrisal potni obraz.
Potem pa je pričel govoriti, kako da mora ženska
svojega moža rada imeti, povsodi iti za njim
ter mu biti pokorna in zvesta. In opominjal je
ženina in nevesto, naj se rada imata; in poudarjal
je še posebno, naj otroke, če jih jima
Bog da, vzgojita krščansko in v naši sveti veri.
Nevesta je tiščala bel robec do obraza in jokala.
Končno je gospod Andrej povprašal ženina,
hoče li to nevesto, in nevesto, če hoče tega
ženina. Ali oba sta dejala, da hočeta.

Po dokončanem svetem obredu pa je vse
zapustilo cerkev in pred oltarjem so pogasnili
sveče. Miha pa se ni genil s svojega mesta. V
enomer je še zrl tja proti oltarju, in debele
kaplje so mu lezle čez čelo.

Grega je k njemu pristopil in dejal: »Kaj
boš stokal, Miha? Vzeti bi je tako ne bil mogel!
Ali ti naj taka gosposka stvar koplje na polju
in vodo prinaša na glavi? Bodi pameten!«

Grdo ga je pogledal. A zunaj cerkve je
izpregovoril zamolklo:

»Pojdi Grega! Danes ga bova pila!«

In šla sta. In dajal je za vino vse popoldne,
in pila sta vse popoldne. Ko pa je prišel
večer, je Grega zlezel pod mizo, Miha pa zaspal
na klopi.

Ali gospod Andrej, povrnivši se od gosposke
pojedine, ni dobil vpreženega senivčka.

Prebudil je Miho. A ta je gledal debelo,
in noge ga niso hotele nositi.

Gospod se je prestrašil: »Moj Bog, Miha,
ti si pijan!«

Kaj tacega se do sedaj še ni bilo pripetilo
nikdar! In gorje hlapcu, če se je v gospodovi
službi kdaj napil! Takoj je moral pobrati svoja
kopita ter odlaziti. In gospod Andrej videč,
da mu hlapec omahuje tjainsem, kakor drevo,
od piša semtertja metano, je takoj sklenil, da
je danes Miha zadnji dan hlapec pri njem.

»Miha, ti si grozno pijan!« je vzkliknil še
edenkrat.

A Miha je čisto vse pozabil ter predrzno
odgovoril: »Če sem, saj sem za svoje!«

In zvalil se je na klop in takoj zopet trdno
zaspal. Gospod Andrej pa je moral najeti druzega
voznika, da ga je pripeljal iz mesta.

* * *

Miho pa je gospod res spodil iz svoje službe.
Potem pa se je klatil okrog po vasi ter postal izgubljen,
čisto izgubljen človek. Kar je bil po
starših dobil in kar si je bil v službi prihranil, to
vse je naglo po grlu pognal. Presedeval je po
cele dni v gostilni in izlival v se kupo za kupo.

Ko pa je skoraj vsak dan pijače napit prihajal
na svit ter se takisto opotekal med hišami,
so ga kmalu opazili vaški otročaji. In ker se
je takoj razsrdil, če so ga dražili, dražili so ga
vedno bolj in bolj. Mi pa smo govorili, da je
škoda tega človeka. A kaj smo hoteli? Če si
mu kaj dejal, se je razjaril takoj in žugal te
pretepsti in pobiti. Ves je zdivjal. A pijače je
spravil v se, da smo se le čudili, da si ni pokončal
svojega življenja.

Končno je postal velik revež. V svoji mladosti
se je bil izučil čevljarskega dela. In ko
je bilo vse zapito in zapravljeno, je umazan in
raztrgan lazil po hišah in beračil, da se mu je
dalo kaj zašiti. A če je le dobil denar, ga je
pri tej priči zapil. Ker pa je imel tudi lastnost,
da je v pijanosti rad zabavljal, so ga pretepavali
in iz gostilen metali.

Preteklo je bilo potem skoraj dvajset let.

Gospod Andrej je bil še vedno pri nas.
A star je bil kakor zemlja. Mi pa smo ga radi
imeli, ker je bil dober gospod!

Nekdaj spomladi pa je k njemu prišlo zopet
takšno gosposko dekle. Tudi je nosilo na glavi

kepo las, in nam vsem se je videla prvi prav
zelo enaka.

Pomlad je torej bila in nad nami se je
razpenjalo vedno jasno nebo. Ptice so pele po
vseh grmih; krog cerkvenega stolpa so že švigale
lastovice in sokoli. A v gospodovem vrtu je
cvetelo stotero pisanih rož in krasno je bilo vse.

Med rožami pa je hodilo tisto dekle po
peščenih potih in trgalo cvetje ter letalo krog
starega gospoda. Le-ta pa se je na soncu grel
ter z živim veseljem zrl na njo, ki je bila kakor
ptica v prvi pomladi.

Tedaj je mimo pritaval Miha Kovarjev.
Teške so mu bile noge in z rokami se je moral
prijemati za vrtno ograjo, da ga ni vrglo na
tla. Ugledavši njo med cvetjem in čuvši njeno
smejanje, so se mu napele oči in uprl jih je
na njo. In hipoma so izginile vse vinske moči
iz njega in kakor sveča se je postavil tik ograje.

»Ali si vendar spet tu?« je bolestno zaječal.
In divje je kričal: »Ali poglej me, kakšen,
kakšen revež sem postal — zavoljo tebe! Zavoljo
tebe!«

Občutil je hipoma vso svojo revščino, se
zgrudil na zemljo ter pričel kakor otrok glasno
jokati.

Gospod Andrej pa je odpeljal dekleta iz
vrta rekoč, da je to star pijanec in star grešnik.

Bila je hči one, ki je pred dvajsetimi leti
bila prišla h gospodu Andreju!

Od tedaj pa je Miha še bolj popival.

In ravno pozimi potem je bilo, da so ga
v pozni noči vrgli pri Petelinčkovih na plan.
Splazil se je, kakor smo videli, na svinjak, da
bi ondi prenočil. Čez noč proti jutru je nastal
hud mraz. In ko so drugo jutro prišli po slamo,
je ležal Miha v nji — ali bil je mrtev. Čez noč
je bil zmrznil!