I.

Kdor je bil pred kakimi desetimi leti
in še prej v Dobrepoljah, spominja se
še izvestno
onih obcestnih stelnikov
z redko, nizko praprotjo
in palec dolgo travo,
onih močvirnih travnikov kraj njih,
onih močil in luž z umazano-rjavo ali
zelenkasto vodo, kjer so se oglašali pol
leta mnogoštevilni žabji zbori. Biček,
ločje, rogoz in druge močvirske trave
so bujno vspevale na mokrih tleh. Po
dnevu so šume letali različno pisani
kačji pastirji vse križem po zraku ter
posedali na ločje kraj vode, po kateri
so drsali lahki in urni vodni pajki.
Zvečer in ponoči so imele ondi svoje
torišče nadležne mušice, ki so se motale
v gostih rojih po zraku ter krvopitni
komarji, ki so plesali nad vodo, glaseč
se s tistim zoprnim glasom:
»muj, muj,
muj«, pred katerim beži živina, človek
pa se nehote otepa, da se ubrani malih
nadležnežev. Zelenim in rjavim žabam
so se družili rmenoprogasti močeradi
in pa belouške, ki so z visoko povzdignjenimi
glavami plavale po močilih. Sem
in tje se je oglašala z rezkim glasom

v ločju skrita močvirska kozica. Jeseni
ali pomladi je počivala tu jata rac, gosij,
žrjavov in drugih takih ptičev, selečih
se z mrzlega severa na solnčni jug,
kjer je vedno pomlad in poletje, ali pa
vračajočih se z gorkimi pomladnimi
vetrovi proti severu, kjer je njih prava
domovina. Drugih imena vrednih živalij
ni bilo tukaj. Po letu so si prali v teh
lužah in močilih dobrepoljski otroci
svoje živote ali ude, po zimi pa so
trgali na ledu podplate.

Ta malovredni prostor sredi dobrepoljske
doline se je imenoval in se imenuje
še dandanes Ratike. Ker nisem
jezikoslovec, nikakor ne morem raztolmačiti
vedoželjnim čitateljem tega imena,
dasi bi jim ustregel silno rad. Upam,
da se spretnejše moči polote tega zanimivega
vprašanja.
Ratike leže med podgoriškimi in podpeškimi
njivami, zadevajo pa tudi ob
videmski in žabarski svet. Velike niso,
obsegajo jedva nekaj hektarov, zato
tudi niso baš mnogo vredne. Povzročile
so pa dolgo in drago pravdo, ki je
trajala nič manj kakor celih štirideset
let in nekaj čez.

Napisal sem zgodovino te dolgotrajne
pravde. Razkazal sem, katere pomočke,
katere spletke so rabili za pravdanje;
vmes pa sem vpletel dogodbe, ki so
izvirale iz pravde, ali jo pospeševale,
ali jo zadrževale. Pisal sem nepristransko
in pravično, čisto resnico, katere
prijatelj sem bil vselej, da mi ne bodo
očitali sovražni domačini pristranosti,
laži, obrekovanja in ne vem, kaj še
vsega. Resnico sem zajemal iz starih,
zamazanih sodnijskih pisem, in pa iz
velike, zaprašene knjige, kamor se je
natančno pisala ta — besedij izredno
bogata — pravda. Česar pa ne vedo
stare listine in knjiga, povedali so mi
stari možje, katerim je nekdaj belila
ta pravda lase in katerim se običajno
verjame, saj starost govori resnico. Ako
bi bil pa navzlic svoji resnicoljubnosti
zapisal kaj neresničnega, tedaj popravim
rad, če mi kdo dokaže, da sem se
zmotil, ali da nisem prav razumel dogodkov.

Stare knjige in pisma, pisana pred
tristo leti, govore jasno, da so Ratike
podgoriške, da je podgoriško vse, kar
na Ratikah raste in živi. Ratike so
Podgoričanom koristile silno malo. Saj
niso imeli od njih skoro nič užitka,
razven nekaj zvežnjev praproti za steljo.
Močvirskih trav niso kosili, ker živina
ni hotela take krme, a stelje jim je
takrat preostajalo. Včasih je zagnal kdo
kako jalovo kravo na Ratike, da si je
tam iskala paše, češ, da ne bode hlevu
pridila klaje.

Ko je bil Podgoričanom vaški sodnik
Adam Zelenko, poprosil ga je sorodnik
njegov Domen Meglen iz Bruhanje Vasi
dovoljenja, da bi smel pasti na Ratikah
živino. Podgoriški sodnik Adam je bil
mož usmiljenega srca, odreči ni mogel
prošnji, marveč mu je dovolil pasti
živino, kadar in koder hoče na Ratikah.
Meglen je pridno pasel svojo živino na
Ratikah, ker je bilo dokaj bliže nego
v Log, kjer so imeli Žabarji kamenite
živinske pašnike.
Povedati moram, da imajo prebivalci
Bruhanje Vasi častni priimek Žabarji,
katerega so dobili, ne vemo kdaj, pa
tudi ne vemo zakaj.
Toda, »dobrota je sirota«, pravi star
narodni pregovor. Po vzgledu Meglenovem
so začeli tudi sosedje njegovi
zaganjati živino na Ratike. In nista še
dobro potekli dve leti, mrgolelo je na
Ratikah vse polno žabarske živine. Videmci
so pa dejali:

»Žabarji paso na
Ratikah, zakaj bi mi ne smeli!? Saj

Ratike so istotako naše, kakor žabarske.«

In paslo se je po Ratikah vse
vprek. Celo Podpečani, ki so pasli sicer
na Grivkah, katere so jim pripadale po
starodavni pravici, zaganjali so živino
na Ratike. Samo Podgoričani, katerih
so bile Ratike v resnici, niso pasli tam,
ampak v Gorici (na hribu za vasjo),
kjer je bilo mnogo izvrstne paše. Zmenili
se niso nič, ali pase kdo na Ratikah,
ali nihče. Čez nekaj let se pa vendar
nekoč vprašajo, je-li trava na Ratikah
tako sladka ali kaj, ker Žabarji in
Videmci tako pridno pašo na njih. In
res: nekateri Podgoričani so mislili, kdo
ve kako se bode debelila živina ob
ratiški paši, in začeli goniti tje rajši,
kakor v Gorico. Toda podgoriška živina
se je na Ratikah vidno sušila, kakor
da bi meso rezal raz njo. Ko so pa
videli, da se živina ob ratiški paši neče
rediti, godrnjali so na Žabarje in na
Videmce, češ, ako bi ti ne pasli, bilo
bi za našo čedo dovolj dobre paše,
živina bi ne hujšala tako, kakor hujša
sedaj. Dostikrat so se stepli pastirji
med seboj za boljšo pašo. Podgoriški
so žabarske in videmske gonili vedno
domov, ti pa se niso hoteli umakniti,
ampak so še maloštevilne podgoriške
pastirje naklestili, ako so sitnarili preveč.
Žabarska in videmska živina pa ni samo
pojedla vse na Ratikah, ampak je zahajala
tudi na podgoriške njive, kjer
je delala veliko škodo.
Žabarji in Videmci niso odnehali od
podgoriške paše Podgoričani bi jim
bili pa silno radi ubranili. Zbero se
torej na posvetovanje, kaj in kako bi
ukrenili, da bi zaprli Ratike žabarski
in videmski živini.

Bilo je na križevo nedeljo popoldne
tistega leta, ko je umrl v Podgorici
Marko Stopal. Po nauku so se sešli na
sodnikovo vabilo vsi hišni gospodarji
podgoriški pod košato vaško lipo. Stareji
očanci s sivimi ali plešastimi glavami
in z zastarelimi obrazi so posedli po
plotu, ki je po krajinski navadi spleten
krog lipe, mlajši pa so stali, ali so pa
posedli na tratino. Pušili so iz majhnih,
stolpičastih pipic ter govorili malo. Ko
so pa bili vsi podgoriški gospodarji
skupaj, dene sodnik pipo iz ust, iztrka
iz nje pepel ter jo spravi v žep, nato
se odkašlja, ozre se po navzočih in
vzdigne raz plot svojo častitljivo osebo.
Umolknejo vsi. Sedaj pa prične govoriti
podgoriški sodnik Adam Zelenko poslušnim
sovaščanom:

»Možje in sosedje! Sklical sem vas
danes na zbor, da se razumno pogovorimo,
kako bi Žabarjem in Videmcem
ubranili živinsko pašo na naših Ratikah.
Polastili so se te paše brez našega dovoljenja.
Pa ni jim dovolj, da popaso
vse Ratike. Ne, ti oblastneži odganjajo
samovoljno še našo živino z Ratik, pomandravajo
vso našo praprot, da nimamo
ničesar žeti, vrh tega pa varujejo
živino tako slabo, da uhaja vsa lačna na
naše njive in nam pokončava pridelke.
Ratike so samo naše, in samo naša bodi
tudi ratiška paša. Žabarji in Videmci
ne smejo več pasti na njih. Ako mi
ne bodemo hoteli pasti, rasti pa zopet
samo ločje in biček, kakor je rastlo
nekdaj! Bolje je tako. Vi pa, možje in
dragi sosedje moji, ki imate dosti pameti
v glavi, uganite po modrosti in
previdnosti, kako bi zabranili Žabarjem
in Videmcem Ratike.«

Po teh besedah se vsede Adam Zelenko
na prejšnje mesto.
Za njim se oglasi prijatelj njegov
Peter Smeh:

»Prav pravi naš modri sodnik Adam.
Ratike so naše in paša je naša. Žabarji
in Videmci ne smejo več pasti tam

svoje lačne živine. Ako nečejo nehati
z lepa, tedaj jih pa prisilimo, saj nas
je dosti!«

Na trati pod lipo se je leže stegoval
dolgi Tone Modrijan, ki je bil oče
devetorice otrok in pa lastnik suhe kobilice.
Bil je neprijatelj sodnikov. Po
Smehovih besedah vstane in reče zaničljivo:

»Kdor je Žabarjem dovolil pasti, tisti
naj jim tudi prepove. Vsi vemo, kako
se je ta paša začela, radovedni smo pa
tudi, kako bode nehala. Kdor je dal,
tisti tudi vzemi! Mi se o tem ne bodemo
nič pregovarjali.«

Te besede so živo zadele sodnikovo
staro srce. Da bi ohranil neomadeževano
poštenje in neoskrunjeno čast,
vstane in odgovori:

»Ti, Tone Modrijan, si dejal: »Kdor
je Žabarjem dovolil pasti, tisti naj jim
tudi prepove«. To je prav lepo in dobro
rečeno. Ali kdo je Žabarjem dovolil
pasti? Povej ti, ki vse veš in znaš!
(Navzoči so glasno odobravali te besede.)
Hotel si meni zasoliti, pa mi nisi. Jaz
nisem Žabarjem nikdar dovolil pasti,
dovolil sem samo Meglenu, ki je revež.
Sedaj veste vsi. Ti pa, Tone, ki se
pišeš za Modrijana, moder si v resnici
samo takrat, kadar molčiš!«

Glasen smeh je nastal po poslednjih
besedah.
Tone je ves ozelenel od prevelike
jeze, in tako je vrelo po njem zaradi
očitne sramote, da bi bil sodnika najrajši
pretrgal. S tresočim glasom odvrne
sodniku:

»Kaj se košatite in tako nedolžnega
delate? Kar je, pa je. Vsi, kar nas je
tu, vemo, kako je bilo in kako je še
sedaj. Meglenu ste dovolili pasti na
Ratikah in ker ste jednemu dovolili,
dovolili ste vsem Žabarjem. Sedaj se
hočete pa nedolžnega narediti! Ne bodete
nas slepili več, ker se ne damo
voditi za nos!«
Zavrne ga Adam Zelenko tako-le:

»Kar nas je tukaj, menda ni nikdo
tako trdosrčen, da bi odgnal berača
brez daru od hiše. Tudi jaz nisem mogel
odreči Meglenu paše, ker nas nihče ni
pasel na Ratikah, pa tudi kosil ne.
Škode ni delal. Zato mi pa ta širokoustnež
modrijanasti pravi, da se košatim,
in mi očita, da vas hočem za nos voditi,
kar pa ni res!«

»Dobro! dobro!« pritrdijo vaščani.

Tone Modrijan bi bil silno rad še
kaj povedal, ali ko je zinil, zavpili so
okrog stoječi vaščani: »Molči! molči!«
in molčati je moral, dasi nerad, ako
ni hotel, da bi ga odpodili.

»Torej, kaj storimo z Žabarji in Videmci?« vpraša sodnik.
Zamišljeni so zrli pred-se vaščani.
Kmalu pa se oglasi Ivo Svetek:

»Kaj bi storili? Naklestimo jih, da
se nas bodo bali! Na samo besedo, nas
ne bodo slušali.«

»Naklestiti jih ne smemo«, odvrne
sodnik. »Lahko nas tožijo na krvavi
sodniji, pa imamo vraga. Zaprti bodemo,
pa še Ratike nam bi vzeli. Ta tvoj svet
ne velja nič. Domisli se pametnejšega!«

»Jaz pa vem«, izpregovori Gregor
Osamel. »Živino jim polovimo in v svoje
hleve zaprimo!«

»Tatvina je prepovedana«, raztolmači
mu razumni sodnik. »Vrh tega bi morali
mi žabarsko živino krmiti s svojo
krmo, kar bi nam izvestno ne koristilo.«
Oglasi se Martin Bob:

»Veste kaj, možje, jaz bi dejal, da
zapodimo žabarsko živino z Ratik na
žabarske njive, da se bode tam pasla,
pastirjem pa poberimo klobuke in našvrkajmo
jih s šibo, da se bodo ogibali
v bodoče naših Ratik!«

Nasmeje se Adam Zelenko in zmaje
z glavo rekoč:

»Slabo si pomislil, ljubi naš sosed
Bob. Pametnega nisi svetoval nič. Nekje
v katekizmu je zapisano, da ne smemo
drugim škodovati; pastirjev pa tudi ne
smemo mi kaznovati, ker morajo slušati
svoje gospodarje in niso odgovorni za
dejanja svojih gospodarjev!«
Molčali so nekaj časa.

»Kaj pa ti praviš, strijček Silvester?«
vpraša čez nekaj trenutkov sodnik.
Stara sključena postava Silvestrova
se nekoliko zravna, male, pod čelo udrte
oči mu zažare zadovoljnosti, namuzne
se in reče:

»Ej, ej, kaj hočem povedati? Hm,
hm, mnogo besedij, malo pravih mislij.
Moja stara glava je uganila to-le: Zberimo
izmed sebe tri razumne može, pošljimo
jih v Bruhanjo Vas, in ti naj
Žabarjem prepovedo pod kaznijo pasti
na naših Ratikah. Ako to ne bode pomagalo,
lotili se bodemo drugače, da
pridemo do pravice.«
Zadovoljen in vesel prikima sodnik
Adam, in radostno pritrdijo vaščani.

»Kdo pojde v Bruhanjo Vas?« vpraša
sodnik.
Nihče se ne oglasi.

»Modrijan naj gre!« svetuje potem
Peter Smeh. »On ima dolge noge, uide
prav lahko, ako bi Žabarji kaj razsajali.«

»Ne grem, ako Žabarji še sto let
pašo na Ratikah. Prosen močnik z mlekom
bodem srebal, kakor sedaj, ako se
tudi nobena mojih krav ne pase na
Ratikah«, odvrne jezno Tone Modrijan.
Smeh jih nasvetuje še več, ali vsak
se je branil iti. Naposled sklenejo, da
treba voliti, in res si izvolijo tri krepke
može, namreč: Boštjana Ocepka, Pavla
Vodarja in Martina Skoka.
Potem so ugibali, kako naj bi Zabarjem
prepovedali ratiško pašo.
Zopet jim je moral pomagati strijček
Silvester.

»Tako-le naj reko tam Žabarjem«, de
Silvester:
»Mi Podgoričani smo sklenili,
da prepovedujemo od danes naprej Žabarjem
vso pašo na Ratikah. Zato vam
oznanjamo sedaj to prepoved. Ako pa
bodete še pasli, vzamemo živino v svoje
hleve, poberemo pastirjem klobuke in
jih pomečemo v vodo. Nihče nima pravice
do Ratik razven nas; samo naše
so, in le naša živina se sme tam pasti.
Ako bodete pa nagajali, poiščemo si
pravice pri sodišču.«

»Dobro! dobro!« vpili so Podgoričani
Silvestru, ki je bil vesel take pohvale.

»Kdaj pa naj gremo v Bruhanjo Vas?«
vpraša Boštjan Ocepek.

»Nocoj! nocoj! jutri!« vpijejo vaščani.

»Nocoj je prekasno«, reče sodnik
Adam. »Jutri in med tednom Žabarjev
ni doma, ker so na polju ali pa v gori.
V nedeljo po nauku pojdete, ko bodo
izvestno vsi doma.«

Zbor podgoriških mož je tako razrešil
dnevni red, in zadovoljni so se
razšli možje k večerji, katero so bile
med tem pripravile gospodinje.

II.

Ves teden so se pripravljali podgoriški
trije izvoljenci za nedeljo. Strijček
Silvester je imel ž njimi silo posla.
Vsak dan jim je trobil in pravil, kaj
morajo govoriti Žabarjem in kako se
morajo vesti. Do nedelje je komaj dopovedal
trdoglavcem. Podgoričani so
pa vsak dan gonili živino na Ratike,
dasi se je tam lačna ozirala po navadni,
boljši, tečnejši krmi. V nedeljo po nauku
se napotijo vsi trije nič kaj veseli v
Bruhanjo Vas. Podgoričani so stali za
vasjo, gledali za njimi in ugibali, kako
bodo opravili v Bruhanji Vasi.

»Tepeni bodo!« reče Smole in se
škodoželjno zarezi.

»Kajpada, ti ne veš nič!« pravi
sodnik Adam. »Ne vem, ali sem slišal,
ali sem čital sam, da se poslancem ne
sme storiti nič zalega. Boštjan, Pavle
in Martin so naši poslanci, in če naklestijo
one, tedaj je ravno tako, kakor
da bi nas.«

»Bodem videl, ali nas bode res kaj
bolelo, ali ne, ko bodo oni trije tepeni«,
nasmeje se Smole. »Mene vem da ne
bode bolelo nič, ako jih prav potolčejo.«

»Tebe, ki nimaš v sebi nič časti,
bolelo bi nič, ali naša čast bi trpela
izvestno, ako bi naklestili Žabarji naše
može«, pravi strijček Silvester.

»Nespametni smo, ker smo poslali
samo tri«, pravi Kodre. »Vsi bi bili šli
tje, in ako bi se bili zgrabili, premagani
bi vsaj ne bili!«

»Kdo se bode pretepal«, reče sodnik.

»Čakajmo, videli bodemo kmalu, kaj
bode!«
Oni trije so se grede pogovarjali,
kateri naj govori.

»Ti govori, ti znaš najbolje govoriti!«
pravi Ocepek Vodarju.

»Tebi teče bolj beseda, meni se
včasih zadira«, odvrne mu Vodar.

»Naj pa Skok, saj zna najbolje povedati,
kar je dejal Silvester!«

»Lažeš, saj še ne vem, kaj je rekel.«

»Po kaj pa greš z nama, ako ne
veš nič!«

»Kam bodemo pa bežali, ako se nas
lote?« vpraša zvedavo Skok.

»Kam? Vsi trije ne smemo skupaj«,
pravi Ocepek. »Jaz bodem tekel proti
Podgorici, ti, Skok, beži proti Podgori,
Vodar naj jo ubere pa Za-Gorico! Tako
bodemo najprej ušli; vsi izvestno ne
bodemo tepeni.«

»Jaz bodem bežal Pod-Gorico, ti teci
pa Za-Gorico!« reče Vodar.

»Domov bi bežal vsakdo lahko. Bodem
pa še jaz, kaj bom delal Pod-Goro,
kjer nimam sorodnikov«, pravi Skok.

»Vesta, bolje je, da se ločimo. Ako
bi nam kaj hoteli, vedeli ne bodo, za
katerim bi mahnili, in tako jim uidemo«,
uči ja Ocepek.

»Kajpada, drugam bodeva bežala!
Ne bodeva ne, midva jo bodeva tudi
domov udrla«, pravita ona dva.

»Dajta le, ako me nečeta slušati!
Kdo bode pa Žabarjem govoril? Zmenimo
se, saj vidita, da smo že pri vasi!«

»Ti govori, ti največ znaš in veš;
kaj hočeva midva!«
Hudo zarentači Ocepek. in zagodrnja:

»Vrag vaju odnesi, bedaka! Koristilo
bi vama, ako bi vaju Žabarji dobro
pretresli.«

Krenejo k Rjavcu, ki je bil že tedaj
nekak vodja Žabarjev. Nekaj žabarskih
gospodarjev je vasovalo tam, in polagoma
so prihajali še drugi. Sedeli in
stali so v senci pri kozolcu ter se razgovarjali
prav o Ratikah. Nekateri so
dejali: Naše so, razdelimo, si jih in
preorjimo, drugi pa so rekli: Travniki
naj bodo, in živina naj se po njih pase.
Plaho so se ozirali naši podgoriški
znanci okoli sebe, opazovali kraj in gledali,
kod bi bilo najpripravneje umakniti
se. Pristopivši k Žabarjem so se
razgovarjali ž njimi iz prva o čisto navadnih
stvareh. Ko so pa bili vsi Žabarji
skupaj, umaknejo se ti trije nekaj
stopinj nazaj, in Boštjan Ocepek pravi
glasno:

»Žabarji, poslušajte! Mi trije vam v
imenu vseh Podgoričanov prepovedujemo
od danes naprej pašo na Ratikah.
Ratike so samo naše, in nihče ne sme
več pasti na njih, ne vi, ne kdo drugi.«
Žabarji so strme poslušali Ocepka.
Ko pa konča, vstanejo drug za drugim
in zakriče:

»Kaj? Kdo nam more braniti pasti
na Ratikah? Naša je ratiška paša, naša,
in pasli bodemo tam, ako nam Podgoričani
še stokrat prepovedo! Pokažemo
pa jim, kdo smo!«
Rjavec pravi:

»Podgoričani, bodite veseli, da vas
mi ne poženemo z Ratik! Nikar nas
ne jezite, da se ne zgodi kaj hudega!«

»Vaše jeze se ne bojimo«, odvrne
srčno Ocepek. »Na Ratike pa ne gonite
živine več, sicer jo bodemo vzeli v
hleve, vaše pastirje pa pretepli. Ratike
so naše, in Podgoričani ne popustimo
svoje stare pravice niti za las!«
Srdito zareže Žabarji, in Rjavec
pravi:

»Pasli smo, pasli bodemo. Ratike so
naše, in naše bodo, ako si Podgoričani
še toliko prizadeno.«

»Dobro, dobro! Prav praviš, Rjavec!«
vpijejo Žabarji besni.

»Bedaki, nikar ne hvalite Rjavca, on
ne ve nič!« zakriči Ocepek. »Povem
vam: Pasli ste na Ratikah, toda pasli
ne bodete več; Ratike niso vaše in tudi
nikdar ne bodo!«
Rjavec razkačen skoči k Ocepku in
zamahne s pestjo nanj.

»Le udari me, ne bojim se te, a
potem se varuj, vrnem ti jedenkrat
izvestno in še na vrh dobiš kaj«, reče
Ocepek srčno.
Skok ga sune od zadej in mu šepetne:

»Molči, za pet ran božjih, saj vidiš,
da smo samo trije!«

»Nikar ne poslušajmo teh modrijanov!«
oglasi se Žabar Trdina. »Posvetimo
domov prepiračem, ki sejejo samo
zdražbo in jezo!

»Udri! le po njih!« pritrde krohotaje
Žabarji.
Podgoričani urno odskočijo, in Ocepek
še enkrat zavpije:

»Oj, kaj vam pravim, lakotniki žabarski!
Malo nas je! Naklestite nas
lahko, toda na Ratikah ne bodete pasli
nikdar več!«

»Bodemo! vedno!« zarjove Žabarji
in planejo za Podgoričani, ki se spuste
v tek iz vasi. Ocepku, ki je zadnji
bežal, priletelo je debelo poleno v hrbet,
da je zastokal bridko. Celo žabarske
babnice so vpile za njimi in jih zmerjale.
Podgoričani so vendar srečno brez
večje nesrečo ušli razkačenim Žabarjem.
Vso Bruhanjo Vas so spravili podgoriški
poslanci na noge. Vsi Žabarji
in Žabarice, veliki in majhni so se jezili
na Podgoričane; vse je bilo razkačeno
in razburjeno. Na Rjavčev vrt so prišli
in tam silno zabavljali Podgoričanom,
verili se in rotili, da so Ratike njih,
da na noben način ne nehajo pasti tam
živine.
Sokljač je vpil na vsa usta:

»Naše so Ratike, naše! Naša pot drži
čez-nje, in kar nas je Žabarjev na svetu,
kopali smo se vsi v ratiških lužah.«

»Čegave pak so?« kričal je Fežolek.

»Naših njiv se drže in naša živina ima
pravico na Ratikah jesti travo!«

»Iskali bodemo pravice pri cesarju,
ako nam jo bodo kratili Podgoričani«,
dejal je Rjavec.

»Cesar naj razsodi!« vpilo je ljudstvo.

»On je dober in razumen mož, razsodil
bode izvestno prav in pošteno.«

Tako so vpili in kričali vse vprek.
Ta je svetoval to, oni zopet drugo.
Jedini so bili pa v tem, da ne bodo
odnehali od paše, da tudi rajši začno
pravdo, kakor bi se podali Podgoričanom.
Noč jih je našla na Rjavčevem vrtu,
živo se razgovarjajoče ...
Vsi zasopli so pritekli Ocepek, Vodar
in Skok domov, na vas.

»Kaj pa je? Kaj se je zgodilo?«
vpraševali so Podgoričani.

»Tepeni smo bili, tepeni«, odgovori
veselo Skok.

»Tepeni?« začudijo se možje.

»Komaj smo smrti ušli!« vpije Skok.

»Kakor glava debelo kamenje so metali
za nami in polena in cepci so frčali
nad glavami in mimo nas tako, da je
res čudno, ako smo še živi.«

»Saj ni bilo tako hudo, kakor vpije
Skok«, pravi Ocepek. »Za nami so jo
res udrli, pa mi smo jim vendar srečno
upihali. Samo neko krepelce je našlo
moj hrbet in se je neprijazno zadelo
vanj.«

»Kako pa je bilo? Povej! povej!«
silijo Podgoričani.

»Strašno so bili razjarjeni, ko sem
jim povedal. Kričali so in se rotili, da
je bilo joj! O, Ratikah niso hoteli slišati
ničesar.«

»Torej ne nehajo pasti?« vpraša
skrbno sodnik Adam.

»Kajpada ne nehajo!« pravi Ocepek.
»Pravijo: Ratike so naše in paša je
naša, in Rjavec je dejal: Podgoričani,
veseli bodite, da vas ne poženemo z
Ratik!«

»Ošabni so pa, ošabni!« pravi strijček
Silvester.

»Le naj bodo, saj jih bode minilo!«
povzame Smeh.

»Kaj nam je pa sedaj storiti?« vpraša
sodnik Adam.

»Tožimo jih, da bodo zvedeli, kje je
pravica!« reče Potokar.

»Hok! hok! Za tako majhno reč se
tožiti, ki še vredna ni!« odvrne Tone
Modrijan.

»Kaj, tožba!« vpije Trznarjev Miha.
»S tožbo ne opravimo nič. Polomimo
tem žabarskim dolgoličnikom kosti, pa
bode vse v kraju!«
Krohotaje mu pritrde nekateri vaščani.

»To bi bilo prehudo!« reče Zelenko.

»Kaj, prehudo! Nič prehudo«, vpije
Skok. »Kaj so pa oni počeli z nami!
Ali so nas mar božali? Nadnje se vzdignimo,
saj nas je dosti!«

»Udri Žabarje!« vpili so vročekrvneji
vaščani.

»Ljudje, pamet!« de strijček Silvester.

»Ne prenaglite se, da ne bodete
trpeli!«

»Ljudij ne smemo pobijati«, pravi
sodnik.

»Pa živino!« kriči Miha.

»Tudi živine ne smemo; k večjemu,
da jo z Ratik iztiramo s pastirji vred«,
pravi sodnik Adam.

»Saj res! Dobro!« pritrdi večina vaščanov.

»Kdaj pojdemo pregnat žabarsko živino?« vpraša Zmrzle.

»Takoj jutri pojdemo!« pravi Miha
in Skok.

»Pa pojdemo, no!« pritegne sodnik.

»Toda jaz bodem samo gledal.«

»Kar bodeš hotel«, pravi Miha.
»Jaz pa pokažem žabarskim pastirjem
in živini pot domov.«

Natanko so se še dogovorili, predno
so se razšli tisto nedeljo zvečer. Očitali
so Žabarjem, da so nehvaležni, saj so
toliko časa pasli in debelih živino na
Ratikah, sedaj pa tako ravnajo s poslanci.
Očitali so jim še druge reči in
jih ostro grajali. Treba jih je odločno
zavrniti. Mnogi so se veselili drugega
dne, a nekateri, zlasti sodnik in Silvester,
bili so v skrbeh, ker nič se
ne ve, kaj se še izcimi iz takega prepira.

III.

Drugega dne popoldne je
bilo Pod-Gorico nenavadno
živahno gibanje. Pastirji so
se veselili, ker jim ne bode
treba goniti na Ratike in
varovati nagajive živine, ki jo vedno
silila v škodo. Moški so si izbirali debele,
betičaste palice, ženske so jih pa
prosile, naj bodo pametni ter naj ne
razsajajo preveč. Malo pozneje nego
sicer so izgnali Podgoričani živino iz
hlevov in od vsake hiše je šel jeden
ali pa dva odrasla ž njo. Nekoliko za
njimi je stopal tudi sodnik Adam. Grede
je pozval Silvestra seboj, toda strijček
ni hotel ž njim; rekel je:

»Veš, Adam,
najine kosti so za kaj takega prestare.
Stara kri tudi več ne ozdravi. Kaj se
ve! Lahko dobiš katero čez črepinjo,
da bi jo pomnil do sodnjega dne. Veš,
jaz ne grem. Rajši sem doma in gledam
čebele, kakor pa, da bi se pretepal z
Žabarji.«

»Prav praviš, Silvester.«

»Še ti ostani doma!«

»Ne smem, moram iti, da jih malo
krotim. Saj veš, mlada kri, vroča in
huda kri, prenagli se največkrat.«

»Torej, če greš, varuj se, da ne prestrežeš
katere z glavo!«

»Ne skrbi! Ni take nevarnosti, ne.
Varovati se pa tudi znam.« Po teh
besedah odide sodnik Adam za svojimi
vaščani.
Na Ratikah so že pasli žabarski in
videmski pastirji živino. Ko priženo
Podgoričani tje, bilo je živine na Ratikah,
kakor na majhnem semnju.

»Kaj pa to!« kriči Trznarjev Miha.

»Kako se drznete Žabarji pasti na Ratikah?«

»Naše so, nihče nam ne more braniti!«
odgovarjajo žabarski pastirji.
Zmrzle
vpije:
»Kaj, vaše? kdo vam jih je dal?«

»Poberite se, Žabarji, z Ratik!« ukazuje
Miha.

»Ne gremo, ne!« odvrne pogumno
Rjavčev pastir.

»Kdo pravi, da ne? Hajdi, domov!«
pravi Ocepek.

»O, seve, vi bi se radi polastili Ratik,
vi, toda mi se ne umaknemo!« vpije
Prosenec, ki je sam pasel živino.

»V Log ženite!« kriči Kodre. »Na
naših Ratikah ne bodete pasli.«

»Saj so Ratike naše!« vpijejo Žabarji.

»Kaj, vaše? Pokažemo vam kmalu,
čegave so«, krega se Miha. »Fantje in
možje podgoriški, poženimo jih domov
z živino vred!«

To rekši zavihti betičasto
gorjačo nad glavo, kakor buzdovan,
in jo nemilo primaže Rjavčevemu
pastirju, da kar poskoči in bridko
zaječi. Bolj boječi pastirji se sami spuste
v beg, srčnejše pa poženo s palicami.
Za njimi zapode še živino. Od zadaj
so poganjali Miha, Kodre, Ocepek, Skok,
Zmrzle in še nekateri drugi Podgoričani,
ki so s palicami nemilo treskali
po hrbtih počasne živine. To vam je
bil čuden prizor! Od spredaj so tekli
pastirji in vpili, za njimi so tulili in
renčali junci ter mukale krave, katere
so poganjali kričeč in bijoč Podgoričani.
Tako pridivja žabarska živina s pastirji
vred domov. Podgoričani so jo podili
skoraj do vasi, potem se pa brž umaknili
na Ratike. Videmci, videč, kaj se je priv
petilo Žabarjem, poženo sami živino
z Ratik in tako ostanejo samo Podgoričani.
Žabarji so planili vsi iz hiš, ko je
živina pribežala v vas vsa zbegana, s
privzdignjenimi repi, mukajoč in tuleč.
Skrbni in radovedni so povpraševali, kaj
je. Ko pa zvedo od pastirjev, da so jih
pregnali Podgoričani z Ratik, zaženo
po vsi vasi krik:

»Na Ratike! Na Ratike!«

Pograbil je vsak, kar je dobil v
prvem hipu: ta vile, oni cep, drugi
izpuli kol, tretji pograbi prekljo ali kar
mu je bilo najbližje. Ko so se vsi zbrali,
vsujejo se tako oboroženi iz vasi po
ulicah na Ratike. Za njimi so sopihale
Žabarice in otroci. Kdor je pa moral
doma ostati, splezal je na kozolec ali
na kako drugo višino, da je gledal na
Ratike. Ko zazro Podgoričani kričečo
in razsajajočo žabarsko trumo, tako
strahovito oboroženo, niso bili nič kaj
veseli. Nadejali se niso kaj takega;
mislili so, da se pride kdo samo prepirat
in pričkat. Da pride kar cela oborožena
vojska, ni si bil svest nihče.
Kaj bi počeli?

»Umaknimo se!« pravi sodnik Adam.

»Skoraj bi bilo dobro!« pritrdi mu
Modrijan.

»Kaj? Žabarjem se umakniti? Nikdar!«
oglasi se Miha. »Pred Žabarji ne bežimo,
kaj ne, fantje, da nikdar ne!«

»Jaz že ne!« pravi Ocepek. »Moja
grča je tako trda, da vsi ranocelniki ne
ozdravijo tistega, kateremu potipljem
glavo.«

»Jaz ostanem tudi, jaz tudi«, oglašali
so se zaporedoma. Vsak je krepkeje
stisnil palico v roki. Sodnik Adam jih
je z veliko skrbjo opominjal, naj bodo
previdni in pametni, zlasti, da kdo
preveč ne udari kakega žabarja.
S silnim vpitjem prilomastijo žabarji
na Ratike. Kleli so in vihteli orožje
svoje, kakor da bi drli na Turka.

»Kdo je spodil našo živino domov?«
vpije Rjavec s hripavim glasom.

»Kdo je pretepal naše pastirje?«
kriči Topolček.

»Mi smo jih, mi Podgoričani«, odvrne
srčno Trznarjev Miha.

»Zakaj ne pustite naše živine v miru?
Kaj vam je na poti?« jezi se Sokljač.

»Pasite po svojem, Ratike so naše!«
reče Kodre.

»Naše so, samo naše!« zagrme Žabarji
kot jeden mož.
Zakrohotajo se zaničljivo Podgoričani
in pravijo:

»Kdo vam jih je dal? Kje imate zapisano,
da so vaše?«

Žabarji ne vedo, kaj bi odgovorili.
Da bi pa prikrili svojo zadrego, vpijejo
kakor obsedeni:

»Naše so, naše, samo naše!«

»Naj pa bodo, samo lastninsko pismo
pokažite!« pravi sodnik Adam.

»Tu imaš pismo!« zakriči hripavo
Rjavec in ga ureže z dolgo prekljo čez
hrbet.

Komaj je Rjavec sodnika udaril, zapraši
se Miha v Rjavca in ga podere,
da pade vznak.
Že sta obe stranki vihteli orožje in
se merili s srditimi očmi. Tedaj pa začneta
kričati in prositi sodnik Adam in
Žabar Rome svoje ljudi.

»Stojte! Stojte! Mirujte!«

»Udarimo se!« kriči Rjavec, ki se je
bil srečno pobral.

»Ti, Žabar preklicani, hočeš, da te
nesem v jarek k žabam?« zavrne ga
Miha.

»Ti pač ne in nihče ne, kar je vas!«

Zaničljivo se zakrohota Miha in že
je namerjal planiti nad drznega Žabarja.
Zagrabi ga pa za roko sodnik in mu
zapove:

»Mir! Ne razgrajaj!«

»Ratike so naše!« zarjove Žabarji.

»Naše so!« odvrnejo Podgoričani.

»Naše so! Udri!« vpijejo Žabarji.

»Stojte! Mirujte! Ne pobijajte se!«
mirijo sodnik, Rome in drugi miroljubneži
vročekrvnike, ki so se hoteli
udariti.

»Živino z Ratik!« kriči Fežolek.

»Doli ž njo! Ratike so naše!« vpije
Dražek.

»Ni res, naše so, mi smemo pasti!«
odgovarjajo Podgoričani.

»Udrite jih! Poženite jih z Ratik!
kaj se jih bojite?« ščujejo žabarske žene
svoje može.

Krik in hrup privabi na Ratike Podpečane,
Videmce in druge Podgoričane.
Ko pa vidijo Videmci, da se prepirajo
za Ratike, začno še sami, rekoč:

»Ratike so naše! Kaj se kregate za
nje, saj nimate nič od njih!«

»Kje ste jih pa vi dobili?« vprašujejo
zaničljivo Podgoričani in Žabarji.

»Le vpijte, le! Ratike so vendar naše,
saj se drže naših njiv!« oglasi se videmski
Blisek.

»Blisek, ti lažeš!« pravi podpeški
Stare. »Naša pot je med vašimi njivami
in Ratikami.«

»Naše so Ratike in pa podgoriške!«
vpijejo Podpečani.

»Naše so!« kriče Videmci.

»Naše so!« vpijejo Žabarji.

»Ratike so samo naše!« pravijo Podgoričani.

Kričalo in zmerjalo se je vse vprek.
Kdor je bolj vpil, veljal je več. Podgoriška
živina se je že zdavnaj pogubila
z Ratik; nekaj je je šlo domov,
druga pa iskat si na njivi boljše paše.
Žabarske babnice — pa tudi druge
niso bile nič boljše — ščuvale so še
dalje svoje može:

»Udrite jih! Udrite!«

Že so se bili nekateri bojaželjnejši spoprijeli,
drugi so pa žugali s pestmi.
Tedaj pa zadoni zvon na Rebri in zabuče
zvonovi po drugih cerkvah.

»Ogenj!
ogenj!«

Ta klic preplaši, zbega in pomiri
vse stranke. Ozro se. Tam nad
Suho Loko se je valil siv dim k nebu
pomešan z iskrami in žarki. Kdor je
imel orožje, vrže je od sebe, in vsi
udero na Suho Loko, kjer je ogenj pepelil
delo in trud človekov.

Hipoma so bile Ratike prazne. In
priplavale so zopet žabe iz vode, kamor
so se bile poskrile pred razsajajočimi
ljudmi. Vozile so se oprezne belouške
po močilih. Da, celo plaha kozica je
naznanila svojim tovarišicam, da se je
povrnil na Ratike ljubi mir.

IV.

Od tistega dne ni pasel nihče več
na Ratikah. Če so prignali tje čredo
Podgoričani, planili so Žabarji iz svoje
vasi in pognali podgoriške pastirje s
čredo domov. Če so prišli past Žabarji,
pritekli so Podgoričani in jih zavrnili
domov. Če so prignali Videmci živino
na Ratike, vzdignila se je vsa Podpeč,
in Videmci so morali bežati, a tudi
Podpečani se niso drznili na Ratike,
ker nanje so dobro pazili Videmci. Sovraštvo
je nastalo med sosednimi si
vasmi. Kjerkoli sta se sešla dva človeka,
jeden iz te vasi, jeden iz one,
začela sta se zmerjati in vpiti:

»Ratike
so naše! Ratike so naše!« Da, še ob
nedeljah pred cerkvijo niso mogli prikrivati
sovraštva. Srdito so se pogledovali
ter silno zabavljali drug drugemu.
Tudi občevali niso med seboj. Žabar
ni prišel Pod-Gorico ali Pod-Peč, Podgoričan
tudi ni hotel v Bruhanjo Vas
ali na Videm, Videmci pa niso marali
nikamor. Celo med sorodnike se je
vrinilo sovraštvo, da se niso mogli videti.
Gorje pa zlasti onemu, ki se je drznil
priti po noči v sovražno mu vas. Ako
so ga zasačili, bil je neusmiljeno tepen.

In prav takrat nekako je bilo, ko je
imel Žabar Matevž Rome v Podgorici
svojo nevesto izbrano, namreč mlado
deklico Petričkovo Katrico. O tej je
trdil celo strijček Silvester, da je lepa.
Na oklicu nista bila še nobenkrat, vendar
je govorila vsa dolina, da postaneta
mož in žena, v cerkvi poročena.
Kakor pripovedujejo stari možje,
Matevž Rome ni bil napačen človek.
Imel je takrat, ko se je ženil pri Petričkovi
Katrici, kakih trideset let, rajši
nekoliko več kakor manj, in je bil
sam svoj gospodar na lepi, nezadolženi
kmetiji, tam nekje sredi Bruhanje Vasi.
Vedo tudi, da je bil velik, lepe rasti
in prikupljivega obraza, zgovornih besedij
in pa še nekaj, česar ni pozabil
povedati nobeden, kdor ga je poznal,
in to je, da je bil razumnejši, da je
vedel več, kakor vsi Žabarji skupaj.
No, to je že nekaj. Mati mu je še živela,
toda le z veliko težavo je gospodinjila,
ker je bila že jako stara. Torej ni bilo
zameriti Matevžu, saj si ni iskal brez
vzroka neveste. Petriček ni imel ničesar
očitati Matevžu, Katrica pa še manj.
Rada sta ga imela oba in nobenega
zadržka bi ne bilo, kadar bi bilo prišlo
do poroke. Toda takrat nastane mahoma
prepir med Podgoričani in Žabarji
zaradi Ratik, potem pa silna mržnja in
sovraštvo. Petriček je bil celo na Matevža
jezen, Katrica pa seveda čisto nič.
Ako bi bil imel Petriček samo Katrico,
dejal bi bil seveda:

»Ratike naj bodo
moje ali njegove, saj ostanejo po moji
smrti vendar v pravih rokah.« Ker pa
je imel še sina, skrbel je, kako bi mu
pomnožil imetje. Ker ni imel časa in
prilike po dnevu, prišel je Matevž včasih
pozno na večer pogledat k nevesti.
Katrica in oče njen sta ga svarila in
mu nujno prigovarjala, naj nikar ne
prihaja, ker so se Podgoričani zgovorili,
da ga bodo naklestili, ako ga zasačijo.
Toda Matevž ni maral nič. Saj vemo,
kako so trmoglavi mladi ljudje. Prišel
je vendar-le v vas, kajpada kolikor je
mogel skrivaj.

Neke svetle noči ga
spazi Trznarjev Miha. Ležeč v travi
kraj pota je pasel kobile. Kar vidi nekoga,
ki prihaja. Potuhne se, da bi ga
skrit opazoval. Razlije se škodoželjno
veselje po vsem njegovem širokem
obrazu, vstrepeta mu v prsih srce, ko
spozna, da je pozni prihajalec — Rometov
Matevž. Najrajši bi bil zavrisnil
od velikega veselja, toda bal se je, da
bi se Matevž ne vrnil domov. Tiho se
pobere Miha s tal in jo mahne po stezi

v vas. Skliče vse mlade vrstnike, kar
jih je bilo še pokoncu in že v posteljah,
ter razloži, koga je videl. Vzradovala
se je vsa družba. Sklenili so predrznega
Žabarja pretepsti, da bode dolgo pomnil,
kdaj je bil v ponočnem času v Pod-
gorici. Oprezno so se bližali Petričkovi
hiši, ter se razpostavili in poskrili okoli

nje, ker so ga tukaj pričakovali. Ni
bilo treba dolgo čakati, kar zaškripljejo
vezna vrata, in Matevž pride iz hiše.
Varno je stopal, da bi preveč ne ropotal.
Ko pa zavije mimo Kodretovega kozolca,
zgrabijo ga Podgoričani. Matevž

se je branil na vse kriplje, pomagal
si je z nogami in rokami, toda brez
uspeha, Podgoričani ga niso izpustili.

»Izpustite me, izpustite, saj vam nisem
nič prizadejal, saj nečem ničesar nikomur
izmed vas«, prosil je Matevž.
Zakrohotajo se Podgoričani, in Trznarjev
Miha mu odgovori:

»Kaj nam hočeš še prizadejati? Žabar
si in po noči si prišel sem, to je pač
dovolj!«

»Saj vam nečem nič!«

»Naša dekleta vodiš za nos!« pravi
Osamelov Janez in ga sune v hrbet.

»Izpustite me, dam vam pijače, kolikor
hočete!«

»Nečemo žabarske pijače; kadar smo
žejni, pijemo za svoj denar«, odvrne
Kozarčkov Kozma.

»Saj sem vaš prijatelj, izpustite me,
in nikdar več ne pridem ob takem času
v vašo vas.«

»Bodi, kar hočeš, prijatelj ali sovražnik,
tepeno bodeš, ti seme žabarsko, da
bodeš pomnilo, kdaj si bilo pri nas.«

»Kaj bi se pretepali! Prijatelji bodimo,
kakor smo si bili doslej! Dam vam
besedo, da se ne prikažem nikdar več
tako pozno v vašo vas, ako me pustite
v miru«, obetal je Matevž.
Zareže se mu neizprosni Podgoričani,
in Opalek pravi:

»Tvoje obetanje je
neverjetno. Izbral si si v naši vasi,
kakor praviš, nevesto svojo, katero
bodeš rad še večkrat obiskal, kadar
bodeš mogel. Mi pa Žabarjem ne pustimo
v svojo vas, še manj smo pa zadovoljni,
da bi se ženili v naši vasi.
Tebe bodemo pošteno pokrtačili, da te
ne bode skominalo po Katrici in pa da
bodeš pomnil še dolgo to vasovanje.«

»Kaznujmo ga za predrznost njegovo!«
kriče nekateri vročekrvneži.

Matevža neki neprijeten čut obide po
vsem životu in nekako zaboli ga, da
se smili samemu sebi.

»Prijatelji, Podgoričani, tovariši moji,
vedno smo si bili na roko, in prav nič
ne vem, kdaj sem se vam tako silno
zameril. Ako ste hudi na-me zaradi
Ratik, povem vam, da meni ni prav
nič do njih, ako ste pa zaradi Petričkove
Katrice jezni na-me, vedite, da sem jo
pošteno snubil in da jo mislim z očetovim
dovoljenjem odvesti za ženo na
svoj dom. Ostanimo prijatelji in plačam
vam pijače, ako me sprejmete za domačina.«
— Silno se zakrohotajo Podgoričani
in Trznarjev Miha pravi:

»Žabar, preslepil nas ne bodeš, govori
še tako lepo in zvito. Mi se te
ne usmilimo že zaradi tega ne, ker si
Žabar. Ako bi izmed nas kateri zašel
v vašo vas, izvestno bi mu ne prizanesli,
zakaj bi tudi mi ne kaznovali
človeka, ki se hoče polastiti naših Ratik
in pa dekleta iz naše vasi? Mladeniči,
kako bi ga kaznovali?«

Pričelo se je posvetovanje. Ko bi se
zgodilo vse, kar se je svetovalo, vedel
je Matevž, da nikdar več ne bi videl
preljube žabarske vasice, da ne bi pohajal
več mimo tako vonjavo dehtečih
žabarskih luž, kraj blatnih žabarskih
dvorov. Jezili so se mu lasje, utripalo
mu je srce, a po žilah mu je zastajala
kri, ko je slišal posvetovanje. Seve,
Podgoričani so se grozili zato, da bi
bolj prestrašili sicer ponosnega, a tedaj
tako ponižanega Žabarja. Kakor nebeška
pesem mu zazveni na uho predlog
Osamelovega Janeza, ki se je glasil
tako-le:

»Izpustimo ga brez kazni, toda
trdno nam mora obljubiti, da ne bode
imel nič več s Petričkovo Katrico.«

Osamelov Janez je rad videl Petričkovo
Katrico, toda ta, kakor vemo,
imela je rajši Rometovega Matevža. Bil
je namreč Rometov čednejši od Osamelovega,
kar zaradi resnicoljubnosti
povemo. Na lep in dostojen način bi
se bil Osamelov rad iznebil srečnejšega
tekmeca in zato je predlagal, da ga
izpuste s pogojem, če se odpove Petričkovi
Katrici, ali drugače povedano, da
jo prepusti njemu. Ker je imel mnogo

zvestih prijateljev med svojimi vrstniki,
bil je predlog njegov vsprejet. Drugo
vprašanje je bilo, je-li zadovoljen ujeti
Žabar Matevž Rome.

»Ako se v resnici odpoveš Katrici,
ako obljubiš, da ne bodeš nikdar več
govoril ž njo, pojdi mirno svojo pot
domov«, pravi mu Janez.

Matevž je bil v silnih škripcih: ali
izgubi ljubljeno nevesto, ali bode pa
tepen, kakor ajdov snop; ali nenamestljiva
izguba, ali pa silna bolečina. Katrico
je imel v resnici rad, zato reče
srčno po kratkem pomisleku:

»Katrice ne pustim; rajši vse prestanem,
kakor bi se njej odpovedal.«

»Takoj se ji odpovej!« kriči razjarjeni
Janez.

»Ti, Janez Osamelov, kaj je tebi
Katrica mari? Ti mi ne moreš braniti
na noben način, da bi je ne vzel.«

»Čakaj, ali ti morem braniti ali ne!
Črepinjo ti stolčem, potem se pa le
ženi, ako te bode hotela vzeti!« golči
Janez in suje Matevža.
Težko so mu branili Matevža. Silil
je vedno vanj ter ga tolkel in suval,
če ga je le dosegel.

»Veste kaj, tovariši, tepli ga ne
bodemo. Udaril bi ga kdo preveč, potem
bi pa imeli sitnosti še z gosposko. Zavežimo
mu trdno oči, na hrbtu pa roke,
da se ne bode mogel oprostiti očesne
zaveze, potem ga pa izpustimo, da si
najde sam svojo vas«, pravi Kozma.

»Dobro, dobro!« pritrde mladeniči,
samo Osamelov Janez, ki je iz vse duše
črtil Žabarja, pravi:

»Kaj, tako malo bode kaznovan za
toliko predrznost? Naložimo mu jih z
gorjačo, da se bode vedno spominjal
nocojšnje noči!«

Mladeniče je strah pred gosposko
toliko ukrotil, da so slušali Kozarčkovega
Kozma. Hitro so dobili nekaj širokih
platnenih pasov, ki so bili slični
kuhinjskim brisačam, ovijejo mu ž njimi
gornjo polovico glave prav tesno, zadaj
na hrbtu mu sklenejo roke ter jih trdno
zvežejo, da niti ganiti ni mogel ž njimi.
Matevž se je prav malo branil, ker
mislil si je: Čim preje bodem od njih,
tem bolje za-me. Potrpel je vse voljno.
Dal mu je še vsak nekaj gorkih zaušnic,
da mu je neprijetno zvenelo in
šumelo po ušesih, potem ga pa spehajo
naprej od vasi. Kar nagloma začuti, da
je sam. Ustavi se, vleče roke iz trdne
zveze, mikasti in napenja, toda brez
uspeha. Vez ne odneha. Krene dalje.
Nekaj korakov še maha po poti, potem
pa zavije na njive. Tu je bila silno
slaba pot. Sedaj se je opotekel po mehki,
izorani njivi, kjer so ležale debele brazde
med globokimi jamči; sedaj je izgubil
ravnotežje ter nemilo telebnil po neravni
zemlji, da se je z velikim naporom
zopet pobral; sedaj je zagazil v visoko
in gosto deteljo, ki se mu je opletala
okoli nog; potem je lomastil po žitu,
ki je šlo ravno v klasje. Šel je naprej,
šel je nazaj, sedaj na levo, sedaj na
desno. Nikjer ni mogel na pot. Zdelo
se mu je, da je vedno na jednem in
istem prostoru. Semtertje je obstal in
poslušal, od katere strani bode zaslišal
znan glas, bodisi človeški, ali pasji. Sem
od Podgorice se je pač čulo ukanje,
toda vrniti se ni hotel tje in tudi na
pot ni hotel, zakaj tam pasoči Trznarjev
Miha je ukal in pel, da se mu je celo
na glasu poznalo silno veselje. Hipoma
pa začuje iz daljave znano pesem:

Silno se razveseli Matevževa duša te
pesmi, katera ga pa izvestno ni toliko
ganila, kakor ga je vzradostila zavest,
da Žabarji niso prav daleč. Obrne se
v ono stran, od koder so prihajali preljubi
glasovi. Ko utihne petje, začne
ukati in klicati Žabarje po imenu. Kmalu
mu odgovore s klicanjem in ukanjem.
Potem jih pa kličoč prosi, naj mu gredo
naproti. Ker je bil on prvak žabarskih
mladeničev, slušajo ga in kmalu pridejo
do njega, da ga oproste mučnih
vezij.

Silno je bil vesel, da je brez večje
nesreče prišel iz Podgorice. Hvaležen je
bil tudi tovarišem, da so ga rešili mučnih
vezij, zakaj, kdo ve, koliko časa bi bil
še taval sem in tje, ko bi njih ne bilo.
Pod-Gorico res ni zahajal več, ker
se je bal za svojo ljubo kožo; ako je
pa videl Petričkove kje na polju, prišel
je tje in povedal, kar je hotel. Česar
ni mogel povedati sam, to je pa donašal
in odnašal stari berač Strmole,
ki je užival pri mladih ljudeh vsestransko
zaupanje.

V.

Dobro je znano vsem Krajinčanom,
da so Žabarji neznanski trdovratneži.
Z lepa se ne udado, ako tudi pravica
ni na njih strani.
Preteklo je kakih osem tednov po
onem hrupnem shodu na Katikah. Žabarska
živina je bila pojedla v Logu,
kamor so gonili past, vso travo in
osmukala vse grmovje, da je bil Log
že prav jesenskega lica. Po tokavah in
ježah so bili pa tudi pokosili in popasli.
Tako niso kar nagloma imeli nobenega
pašnika več, na katerem bi pasli živino.
Na Ratikah pa, kjer ni pasel tedaj nihče,
vzrastla je trava nenavadno velika, kar
je Žabarje jako jezilo. Nekateri so celo
poskušali pasti na Ratikah, toda če so
tje prignali, takoj so jih zavrnili Podgoričani
ali pa Podpečani. Ko je bilo
Žabarjem le trda za pašo, pogovore se,
da bodo zopet vsi gnali past na Ratike.

Drugi dan res priženo na Ratike vso
sestradano žabarsko čredo, ki je hlastala
trdo bičje in ločje in slabo travo, kakor
bi bila najboljša detelja. Žabarjem so
žareli obrazi od velikega veselja, češ,
napasla se bode zopet jedenkrat naša
živina na Ratikah. Dolgo se niso veselili.
Kakor hitro so Podgoričani in
Podpečani ugledali na Ratikah žabarsko
živino, planili so iz svojih vasij proti
Ratikam. Žabarji so se zbali dvojnega
sovražnika, zavrnili čredo in urno pognali
domov. Podgoričani in Podpečani
so šli za njimi do vasi, tam so jim pa
zagrozili, ako se še kdaj prikažejo na
Ratikah.

Žabarjem je bilo res hudo. Živine
so imeli mnogo, paše v Logu nič, na
Ratikah pa, kjer se je sestradana žabarska
živina tako silno rada pasla,
niso smeli pasti. Z deteljo in senom
niso mogli krmiti, ker potem bi po zimi
ne imeli s čim rediti živine. Kupčija
je bila pa tudi slaba, tako, da živine
še prodati niso mogli. Kaj bi storili?
Zbero se na Rjavčevem vrtu. Žalostni,
s pobešenimi glavami so stali v senci
pri kozolcu in molče premišljevali, kaj
in kako bi ukrenili, da bi dobili potrebne
paše.
Ko Rjavec vidi, da so vso žabarske
hiše zastopane na njegovem vrtu, pravi:

»Možje, kaj storimo? V Logu ni
paše, na Ratikah nam pa ne puste pasti.
Krme ni, prodati živine ne moremo.«

»Žalostno je in hudo, da se nas Bog
usmili«, reče ves prepaden stari Prosenec,
skoro jokajoč.

»Slabi časi se nam bližajo. Izpolnjuje
se prorokovanje starega Ograjčana.
Veste, kaj je prerokoval dva dni pred

smrtjo? Takrat bode hudo na svetu,
ko živina ne bode imela nič jesti. In
to bodemo doživeli kmalu«, modruje
Trdina.

»Nič dobrega ne kaže. Slaba znamenja
na vseh straneh«, pritrdi Jerebičar.

»Kaj bi se zmišljevali, vi ničvedeži,
strahopetci«, zagolči Janez Trobuzlje.
»Vojsko začnimo in si privojskujmo
Ratike!«

»Vojsko! vojsko!« zagrme Žabarji
in obrazi se jim zopet zjasnijo.

»Kje imamo pa cesarja, da bi vodil
našo vojsko?« oglasi se star možiček.

»Cesarja? — Saj ga nam ni treba,
znamo se sami vojskovati!« vpije Trobuzlje.

»Premalo nas je in orožja nimamo!«
dokazuje možiček.

»Orožja — dovolj! Sekira, kosa, cep,
kol, vse je dobro, da je le ostro ali
trdo!« pravi navdušen Trobuzlje. »Nas
je dovolj za Podgoričane, ako pa še
Videmce pridobimo, zmagamo Podgoričane
in Podpečane ter dobimo vse
Ratike.«

»Viva! viva! Trobuzlje!« zahrešči
Rjavec, kakor je slišal, da so vpili nekje
v Ljubljani.

»Vojska! vojska! Pobijmo jih! Ratike
so naše!« vpijejo Žabarji vzburjeni od
Trobuzljetovih besedij, objemajo se in
kriče vse vprek, kakor bi bili kdo ve
kaj dobili.
Ko se hrup in šum nekoliko poleže,
oglasi se Matevž Rome:

»Možje, pamet! Premislite, kaj delate
in govorite. Varujte se, da ne pridete
v ječo! Ne rogovilite, ne pretepajte
se s Podgoričani. Ne delajte si sami
pravice! Ne poslušajte bedaka, ki nič
ne ve!«

»Sosedje, Rome se Pod-Gorico ženi,
zato govori tako, da bi se Podgoričanom
prikupil in dobil nevesto. Ne poslušajte
njega, poslušajte mene! Sami si vzemimo,
kar je naše!« brani se Trobuzlje.

»Molči, ti Trobuzlje, ki nas hočeš
onesrečiti. Možje, mirujte! Ne dajte
se preslepiti in premamiti. S silo ne
bodete opravili nič, k večjemu, da vas
zapro kot upornike. Jaz vem pa nekaj
drugega«, pravi Rome.

»Kaj pa, kaj? Povej!« vpijejo Žabarji.

»Veste, možje, kaj vam svetujem?
Pravdo začnimo, pravdo, in ako je pravica
naša, dobimo gotovo Ratike.«

»Saj res, pravdo napnimo!« kriče
Žabarji.

»Sami težko da bi dobro opravili,
naprosimo še Videmce, da k nam pristopijo,
potem nas bode več in pravde
gotovo ne izgubimo«, poučuje Rome.

»Dobro, z Videmci si razdelimo Ratike«,
pritrde možje.

»Vsi pojdemo v sodišče po svojo
pravico«, pravi Rjaveč.

»Ne vsi. Čemu? Izberimo izmed sebe
tri može in pošljimo jih v svojem imenu
tirjat našo pravico«, reče Rome.

»Vsi gremo, vsi!« vpije Trobuzlje.

»Kajpada, vsi, prav vsi pojdemo in
še Videmci z nami, da se nas bodo
vsaj bali!« kriče Žabarji.

»Saj se ne bodete pretepali!« pravi
Rome.

»Tudi, ako nas bodo kaj sleparili!«

Videmci so z velikim veseljem sprejeli
prijazno ponudbo Žabarjev. Dasi
si prej niso bili posebno prijatelji, združila
jih je vendar skupna korist.

Prvi uradni dan potem se oblečejo
žabarski in videmski gospodarji pražnje
in gredo skupaj v sodišče, ki je bilo
takrat še v oddaljenem turjaškem gradu.
Vso pot so se bahali in širokoustili
ter povedali vsakomu, kogar so srečali,
da gredo v Turjak pravdo začet zaradi
Ratik.

Revni gostilničarji siromašnega turjaškega
trga so iztočili tisti dan nenavadno
veliko vina in spečali skoro ves
kruh, kar so ga bili napekli. Žabarji
in Videmci so si privoščili jedi in pijače
v polni meri, zakaj imeli so sladko
nado, da dobe Ratike. Ko se odpro
vrata v sodiško dvorano, planejo Žabarji
in Videmci vanjo, da se hipoma
napolni.

Sodnik in pisarji njegovi so čudeč
se gledali prišlece. Gospoda v sodiščih
je še dandanes čmerikava in sitna in
taka je bila tudi takrat. Tudi je bila v
onih časih ošabna in trda, poleg tega
še navdana z nemškim duhom. S preprostim
slovenskim kmetom je le z
veliko silo lomila njegov zaničevani
jezik. In prav iz sodišč se je med ljudstvo
zatrosilo mnogo popačenih nemških
besedij, katere še sedaj kaze govorico
preprostega kmeta.

»Kaj pa vi? Od kod ste?« vpraša
sodnik.

»Iz Bruhanje Vasi. Iz Vidma«, odgovore
naši znanci.

»Kaj bi pa radi? Se-li tožite, ali kaj?«

»Pravdat smo se prišli!« zagrme vsi,
da sodnik ni prav nič razumel.

»Jeden naj pove, kaj hočete imeti!«

»Pravdo hočemo začeti«, odgovore
zopet vsi. Prej se niso nič zmenili, kdo
bode govoril, zato so sedaj vsi odgovarjali,
ker je vsak mislil, da bodo
drugi molčali, ako on ne pove.
Sodnik malo zarentači, potem jim
pa pravi:

»Svojega folmahtarja mi pošljite,
ta naj pride namesto vas, vi pa
bodite doma.«

»Kaj pa je to?« vprašujejo nekateri
Žabarji.

»Kralja si izvolite, da bode za vas
govoril«, pravi jim suh, sestradan pisar,
ki ni znal bolje po slovensko razložiti
lepe sodnikove besede.

»Kaj, kralja je treba? Čudno!« govore
Žabarji. »Takega pa še ni bilo,
kar pomnimo, da bi si morali kralja
izvoliti.«

»Koga pa naj izvolimo, saj ne poznamo
nobenega kralja.«

»Kogar hočete. Izmed sebe jednega.
Kateri je bolj izkušen in več zna, tistega
si izberite«, poučuje jih pisar.

»Kralja, kralja bodemo imeli!« govore
Žabarji gredoč iz grada, »Ratike
gotovo dobimo, ko bodemo imeli dobrega
kralja.«

Vračali so se iz Turjaka veselega
srca in zidane volje. In razvedelo se
je takoj po vsej dolini, da so Žabarji
in Videmci zaradi Ratik pravdo napeli
ter da si bodo izbrali svojega kralja.

VI.

Kakor so bili Žabarji glasni,
tako so bili Podgoričani tihi
ljudje in delali so vsako reč bolj skrivaj,
da se ni takoj
povsod razvedelo. Takrat je
živel v Podgorici razumen
mož, katerega so spoštovali sosedje, in
katerega se še dandanes marsikdo spominja
s hvaležnostjo. Ta mož, Jože mu
je bilo ime, reče svojim vaščanom:

»Pojdite trije možje v Ljubljano, poglejte
v deželno zemljiško knjigo, komu
so merjene Ratike, in posvetujte se s
kakšnim modrim odvetnikom zaradi te
stvari. Tako bodemo Žabarje in Videmce
prehiteli. Klin se mora izbijati s klinom.«

Podgoričani, ki so bili še pohlevne
duše, poslušali so Jožeta in izbrali si
njega in še dva druga moža in jih
poslali v Ljubljano. Z lepo besedo in
dobrim vedenjem so si pridobili naklonjenost
ljubljanskih gospodov. V veliki
deželni mapi so našli Ratike, in
tam se je pokazalo, da so bile nekdaj,
pred dolgim časom odmerjene Podgoričanom.

Takrat je še živel v Ljubljani znani
odvetnik dr. Orel, prijazen mož, ki je
bil jako priljubljen pri naših kmetih.
K njemu gredo naši Podgoričani, da
dobe pravega sveta.
Vseh teh pogovorov, kar jih je bilo
med odvetnikom, sodniki in našimi
kmeti, ni mi treba zapisovati, ker so za
našo povest čisto nepotrebni. Vpletem
jih samo tam, kjer nam pojasnjujejo
dogodke naše povesti.

Žabarji so vedno ugibali, koga bi si
izvolili za kralja. Vsak bi bil najrajši
sam izvoljen za kralja, ker se jim je
zdela to neizrekljivo velika čast. Največ
upanja je imel Rjaveč, kateremu so bili
Žabarji večinoma dolžni.
V nedeljo so se zopet zbrali na
Rjavčevem vrtu, pa ne samo gospodarji,
ne, ampak vsi Žabarji, moški in
ženske, prišli so gledat, kako se bode
vršila volitev. Moški so kadili iz kratkih
pipic in malo govorili, ženske so pa
pestovale otroke in klepetale. Može je
skrbelo, kako bodo neki volili kralja,
in kdo bode izvoljen. Solnce je stalo
še za dobra dva moža nad goro, pa
še nihče ni nič zinil o volitvi.

»Kaj se gledamo? Noč bode. Izvolimo
si kralja!« izpregovori stari
Mikole.

»Saj res! Kaj se obotavljamo? Izberimo
si kralja!« pravi Rjavec.

»Koga pa bi izvolili?« vpraša Dražek.

»Kogar hočete!«

»Ti bodi, Rjavec!« pravi Fežolek.

»Saj res, Rjavec naj bode naš kralj.
On ima denar in živino«, pravi več
Žabarjev.

»Oj, kako ste čudni! Jaz nisem za
kralja«, odvrne Rjavec, slabo prikrivajoč
notranje veselje, ki mu je objelo
dušo in srce.

»Ti sam, ti bodeš naš kralj, nihče
drugi!« vpije Sokljač, da bi se Rjavcu
prikupil, zakaj bil mu je nekaj petakov
dolžan.

»Rjavec je naš kralj!« zavpije več
njegovih dolžnikov.

»Nisem ne kralj, saj me niste izvolili«, brani se Rjavec.

»Ej, te pa bodemo!«

»Naš kralj mora znati brati in pisati.
Ali zna Rjavec?« pravi stari Mikole.
Rjaveč obledi od jeze in pogleda
strupeno Mikola, da se je le-ta nehote
zdrznil pred njim.

»Kdo pravi, da ne zna Rjavec brati,
kdo?« togoti se Sokljač. »Kaj veš ti,
grča stara, ali zna Rjavec brati ali ne!
Kaj misliš, da bodeš ti naš kralj?«

»Kralj nečem biti; toda jaz pravim,
da mora kralj znati pisati in brati.«

»Saj Rjavec zna. On pozna pratiko,
pa tudi zapisano ima na polici, koliko
mu je kdo dolžan,« dokazuje Sokljač,
ki se je na vsak način hotel prikupiti
Rjavcu.
Mikole zmaje z ramami in ugledavši
muzajoče se nekatere Žabarje osrčen
pravi:

»Rjavec ne pozna petih črk in niti
svojega imena ne zna podpisati. V naši
vasi zna samo Rome Matevž brati in
pisati. Njega izvolite za kralja!«

»Dobro! Dobro!« pritrdijo prijatelji
Matevževi.
Rjavca silno raztogote Mikolove besede.
Zelen od jeze je stal, stiskal zobe,
da so škrtali, in oči so se mu lesketale.

»Kaj se vam ponujam za kralja, vam
pretegnjenim beračem? Ne znam ne
pisati, ne brati, pa imam vendar več,
ko vi, reve lačne! Še prosili me bodete,
ako bodem hotel postati kralj, toda še
mar mi niste. Pulite se sami za Ratike,
moja živina ima paše dovolj!« vpije
Rjavec odhajajoč v hišo poln sovraštva
do starega, a pogumnega Mikola. Dobro,
da mu ni bil nič dolžan.

Žabarji so veseli pritrjevali Mikolu in
takoj zabavljali čez prevzetnega bahača.
Celo Sokljač se ni potegoval več zanj.

»Možje, Matevža izvolimo!« pravi
Mikole.

»Premlad sem še in neizkušen, naj
bode kdo drug naš kralj!« brani se
Matevž.

»Nič se ne brani, saj vsi vemo, kaj
znaš. Možje, poslušajte me, izvolimo
Matevža, in ne bodete se kesali!«

»Dobro! Dobro!« pravijo Žabarji. »Izvolimo
ga!«

»Ako ste zadovoljni ž njim, recite
vsi: Matevž je naš kralj!« reče Mikole.

»Matevž je naš kralj! Matevž je naš
kralj!« vpijejo vsi Žabarji.

»Kralj Matevž! Kralj Matevž!« zakriče
dečki in deklice ter se razprše,
oznanit novega kralja.

»Bodi previden in razumen, da nam
dobiš Ratike!« pravi Mikole in mu poda
roko.

»Možje in sosedje! Trudil se bodem
po svoji moči, da dobimo, kar nam
gre. Prej ne odjenjam!« reče Matevž
Žabarjem.

»Živel naš kralj! Kralj Matevž nam
bode Ratike dobil!« zavpijejo zopet Žabarji,
na to se razidejo veseli, da so si
izvolili takega kralja.

Matevž je bil jako razveseljen, da ga
je doletela tolika čast, da ima toliko
zaupanje pri sosedih. Vesel je hitel k
stari materi povedat, da je on zastopnik
Žabarjev v pravdi za Ratike. In mati
je bila tudi ponosna na svojega sina.
Tisti večer so govorili Žabarji samo
o svojem kralju. Mnogi so ga hvalili,
a nekateri so ga tudi grajali. Zlasti
Rjaveč ni videl nobene dobre stvari
na njem. Najbolje pri vsem tem je bilo,
da so celo molili za Matevža, a pristavljali
so: »da bi nam Ratike dobil«.

Rometov Matevž pa se ni mogel premagati,
da ne bi šel brž pravit Petričkovi
Katrici, da so ga Žabarji izvolili
za kralja. Bal se ni nobenih groženj
Podgoričanov. — Ko je bilo zatonilo
solnce, šel je v mraku proti Podgorici,
kamor je res neopazen prišel, ker je
hodil po mejah med koruzo. Prišel je
prav na Petričkov vrt in stopil pod kozolec,
pričakujoč Katrico. Kmalu potem
res pride ona na vrt po perilo, ki se je
tu sušilo. Pokliče jo po imenu. Katrica
— mimogrede povem, da ni več tako
gorela zanj — začudi se silno, in ga
vpraša vznemirjena, zakaj je prišel tako
pozno.

»Katrica, izvolili so me za kralja!«
šepetne ji Matevž.
Katrica se začudi še bolj.

»Za kakšnega kralja? Ali si obnorel,
ali kali?«

»V resnici so me izvolili za kralja, za
pravdnega kralja, da bodem vodil našo
pravdo!« dopovedoval ji je Matevž.

»Kaj, ti se bodeš pravdal za Ratike
s Podgoričani, ti? Prav tega je tebi
treba«, hudovala se je Katrica »Menila
sem, da si kaj boljši od Žabarjev. Sedaj
pa vidim, da si tak, kakor drugi. Kaj
poreko oče, ko zvedo, da si prav ti
najhujši sovražnik naš?«

»Saj nobenega Podgoričana ne sovražim,
za svoje se pa mora vsakdo
potegniti.«

»Kaj za svoje? Saj Ratike so vendar
naše!«

»Nikar se ne prepirajva zaradi Ratik,
rajši mi povej, ali me imaš še kaj
rada!«

»Rada, pa še rajši bi te imela, ko bi
se ne vtikal v ta prepir.«

»Nič se ne jezi, dušica, saj s teboj
se ne bodemo pravdah!«

»Z nikomer se ni treba, pusti to v
nemar, naj se pulijo drugi za Ratike!«

»Sedaj, je kar je. Za našo vas
moram jaz voditi pravdo, odstopiti sedaj
ne morem, in to bi tudi ne bilo lepo.«

»Lahko odstopiš, samo če hočeš.
Rada bi videla, kdo me more kaj siliti,
ako jaz nečem!« pravi Katrica skoro
glasno, nekoliko vzburjena.

»Pst! Pst! Lepo te prosim, molči,
da me ne dobe!« prosi Matevž.

»Ha! Ha! Kralj, pa se boji ljudij!«
zasmeje se Katrica.
Sosedov pes je zalajal.
Matevž se silno prestraši.

»Kdaj naj pridem?« vpraša jo, segajoč
ji v roko.

»Kadar ti bodo Žabarji zlato krono
kupili!« odvrne mu hudomušno Katrica
in gledajoča za njim govori sama s
seboj:

»Ako ga vzamem, dejali mi bodo
kraljica — žabarska kraljica! Ime ni
lepo .. Prej je bilo lepši, nego je sedaj.
Dobro si bodem še premislila, predno
se odločim. Prevzeten je! Žabarska
kraljica! Čudno ime! Žabarska kraljica ...«

Matevž je bil kmalu zopet v koruzi,
in ko je čutil, da je vse mirno, šel je
proti domu. Nič ni bil vesel. Žalosten
je bil, ker Katrici ni prav, da je izvoljen
za kralja. Kesal se je, da se ni branil
dovolj. Upal je, da mu bode Katrica
še vedno zvesta. Toda upanje ni bilo
prav trdno. Tisto noč je dolgo bdel
ter se nemirno prevračal po postelji.
Kar je doživel, ni mu hotelo iz glave.

VII.

Podgoričani so se kar čudili, ko so
zvedeli, da se bode Rometov Matevž
za Žabarje pravdal za Ratike. Zdelo se
jim je neverjetno, da bi najmlajšemu
gospodarju, ki niti še oženjen ni, Žabarji
vse zaupali. Menili so pač, da se
bode Rjavec potegoval za Žabarje. Toda
prepričali so se kmalu, da vodi Matevž
za Žabarje pravdo. Podgoričani, ki so
prej Matevža od vseh Žabarjev še najrajši
imeli, začeli so ga sovražiti, in ker
so vedeli, da se ženi pri Petričku, sklenili
so to ženitev razdreti. Petričku tudi
ni bilo čisto nič prav, da se je Matevž
vtaknil v to pravdo.

»Kdo bi si mislil?«
godrnjal je sam pri sebi. »Ženi se pri
nas, sedaj se bode pa še pravdal z
nami. Ti vetrnjak ti, tak!«

Prijatelji Osamelovega Janeza, pa tudi
on sam, prizadejali so si na vse načine,
da bi Rometovega Matevža pri Petričku
bolj očrnili. Naščuvali so celo svoje
očete, da so šli neke nedelje popoldne
h Petričku vasovat; tam so silno zabavljali
čez Matevža. Zažugali so tudi
Petričku, da mu ne sme Katrice dati.
Petriček ni obljubil nič, Katrica je pa
samo vsa zardela in naredila jezen
obraz, jokala pa ni čisto nič. Bila je
izmed onih deklet, kakoršna so večinoma
na kmetih, da ni rekla:

»Samo
ta, pa nihče drugi!« Marveč potolažila
se je kmalu in brez velike težave, češ:

»Ako ta ne pride, vzel me bode drugi,
in imela bodem iz vestno svojega moža.«

Petriček je bil prej v resnici dober
z Matevžem. Poznal je mnogo mladeničev,
a malo takih, kakor je bil Matevž,
da bi bil poleg svoje razumnosti tudi,
ako ne bogat, pa vsaj trden kmet. Zato
se je pripravljal, da bi govoril jedenkrat
sam ž njim. Rad bi ga bil pregovoril,
da bi več ne imel opraviti z Žabarji.
Upal je, da se potem Podgoričani ne
bodo tako odločno protivili možitvi njegove
hčere. Toda našla se je kmalu za
hčer druga prilika, katero je Petriček
tudi z veseljem pozdravil.

Petriček se je bil napravil v Struge.
Bil je že onkraj Kompolj, ko ga dojde
Rometov Matevž, ki se je bil namenil
na Kal obiskat bolno svojo teto.

»Oj, oče, kam pa vi?« nagovori Matevž
Petrička. Kadar sta bila sama, nazival
ga je: »oče«, kar je Petričku
prav ugajalo.

»V Struge grem po opravku.«

»Zakaj pa peš?«

»E, -kdo bi se vedno vozil, naj se
žival odpočije! Kam pa ti?«

»Na Kal; povedali so, da teta leži.«

»Greš pa gledat, kdaj bode pogreb?«

»Menda ne bode tako hudo.«

»Stara je, kaj takega se ji lahko
kmalu pripeti.«

»Škoda bi je bilo!«

»Kaj škoda! Bodeš pa dedoval. Saj
govore, da hrani petice.«

»Ne bode kdo ve kaj! Saj veste,
bode pa za maše in cerkvam dala, ker
nima otrok.«

»E, kaj tisto! Seveda bode dala, pa
tebe izvestno tudi ne pozabi, sedaj že
celo ne, ker si kralj«, pravi Petriček
naglašujoč zadnjo besedo.
Matevž obledi in umolkne. Čez nekaj
časa pa reče:

»Kakšen kralj! Oče, ne norčujte se
iz mene!«

»Glej ga no, kako si čuden, kaj se
jeziš! Nekaj je vendar res, saj vsi ljudje
govore, da si žabarski kralj, in sam si
se naši Katrici pohvalil, da so te izvolili
Žabarji za kralja.«

»Samo pravdo vodim za našo vas,
drugega nič.«

»Pa kralj si, kaj tajiš, saj se menda
ne sramuješ svoje velike časti.«
Matevž umolkne in koraka s pobešenim
pogledom poleg Petrička.

»Zakaj se pa vendar ti najbolj ženeš
za Ratike?« izpregovori resno Petriček.

»Moram se, ker je moja dolžnost.«

»Kdo te sili?«

»Prisilili so me sosedje, izvolivši me
za svojega zastopnika v pravdi.«

»Če se nisi vsilil radovoljno, ubranil
bi se bil lahko, ko bi se bil le hotel.«

»Kako sem se hotel braniti, ako so
pa vsi vpili, da sem njihov kralj.«

»Veš, to meni ni veliko mari, ako
si tudi žabarski kralj in se z nami
pravdaš, samo povedati ti moram, da
ne smeš na Katrico več misliti.«

»Zakaj pa ne?« vpraša malodušno
Matevž.

»Ako količkaj pomisliš, izprevidiš
lahko, da svojemu nasprotniku ne bodem
dal svoje hčere.«

»Jaz pač nisem vaš nasprotnik, tega
vendar ne morete trditi.«

»Ne bodi čuden! Na jedni strani se
tožiš s Podgoričani, na drugi strani
se pa lepega delaš, kakor bi nič ne bilo.
Veš, da si se vtaknil v ta prepir, to
meni ni prav nič povšeči.«

»Vendar mi ne bodete zato branili
svoje hčere, ako me sama hoče vzeti.«

»Ako bi bil jaz tudi zadovoljen, branijo
mi pa sosedje dati svojo hčer.«

»Nimajo nikake pravice, da bi mi
branili vzeti Katrico.«
Petriček se nekako čudno nasmehne,
da ni vedel Matevž, ali ga zaničuje ali
pomiluje.

»Pravice res nimajo nobene; toda
naši sosedje so naši prijatelji in znanci
in pa celo botri smo si, in to je že
nekaj!«

»Vrag vzemi vse vaše sosedstvo in
botrstvo!«

»Ne jezi se! Sam si si kriv tega.
Zakaj si se pa vtaknil v to pravdo in
si nakopal sovraštvo naših vaščanov,
ki so te imeli prej radi.«

»Saj sem vam že povedal, da nisem
začel radovoljno.«

»No, no, no! Pa pustiva to! Kaj
drugega! Ti, Matevž, ti si bodeš moral
sedaj bolj gosposko nevesto poiskati,
kakor je naša Katrica.«

»Nečem nobene druge!«

»Kako si pa danes čuden! Saj sem
ti že povedal, da Katrice ne morem in
tudi ne smem dati tebi, ker ne puste
sosedje, pa tudi jaz nisem zadovoljen.«

»Snubil bodem vašo Katrico.«

»Povem ti prav po prijateljsko, da
naša Katrica ni za kralja. Izberi si drugo,
da bode tebi in nam prav. Ta prepir,
ta nepotrebna vaša pravda je vzrok, da
ti jaz ne dam svoje hčere. Nečem, da
bi jo sovražili Žabarji, ker je Podgoričanka,
pa tudi težko bi prenašal očitanja
svojih sosedov, da sem hčer dal
svojemu nasprotniku.«

»Kaj pa potem, ako ne vodim več
pravde, ali bi mi dali Katrico?« vpraša
Matevž z negotovim glasom.

»Morda!« odvrne Petriček na kratko
in mahne po cesti naprej, pustivši Matevža,
ki je moral kreniti na stransko pot.

»Ako ima količkaj možgan v glavi,
ve, pri čem je!« godrnjal je Petriček
sam pri sebi.

»Lepo in zvito mu je odpovedal svojo
hčer«, dejal si bode marsikdo, in oni,
ki ne pozna vsega našega kmeta od
zunaj in znotraj, mislil bi, da Petriček
res zato ne da Matevžu svoje hčere,
ker se tako stanovitno pravda s Podgoričani
za Ratike. Jaz pa, ki sem živel
med našimi ljudmi in jih obiščem še
sedaj večkrat, da se kaj zgovorimo,
vem dobro vse, kako je bilo. Petriček
bi se bil malo menil za sosede, ki so
mu branili dati hčer, in tudi čisto nič
bi se ne bil pomišljal dati jo, ko bi
jo bil Matevž poprej snubil. Saj je
včasih resno mislil, da bode Rometov
Matevž njegov zet. Toda pred nekoliko
dnevi je zvedel za boljšega snubača
svoji Katrici. Ker ni ime potrebno, ne
povem ga, samo to povem, da je bil
tam s Slemenov doma. Bil je mlad in
tako denaren, da se Matevž ž njim
skoro meriti ni mogel. Res bi bil vsak
oče nespameten, ako bi tako lepo priliko
zanemaril. Skrbelo je Petrička,
kako bode odpovedal Matevžu Katrico,
in na! kakor nalašč so ga Žabarji za
kralja izvolili. S tem se je jako zameril
Podgoričanom, ki so potem branili Petričku
dati Katrico Matevžu. Znebil se
je torej ženina z lepimi besedami in
naposled še govoril tako, kakor bi si
bil Matevž sam tega kriv.

Matevž si je grede bridko očital, da
je sprejel izvolitev. On bi bil pustil
rajši vse, samo da bi dobil Katrico za
ženo. Njo je imel v resnici rad, tako
rad, da sam ni vedel, kako. Toda kazal
ni ljubezni in ni nikdar o njej govoril,
kakor delajo gosposki zaljubljenci, ki
se vedno ližejo. Kadar je hotel biti
najbolj prijazen, prijel jo je za roko
in jo mehko in skrbno vprašal, ali je
zdrava in vesela. Srečen in zadovoljen
je bil, ako je bila Katrica vesela. Tesno
mu je bilo pri srcu, dušilo ga je tako
čudno in mučilo sedaj, ko mu je Petriček
povedal, da naj si išče drugodi
neveste. Zdelo se mu je neverjetno in
nemogoče, da bi bil Petriček za resnico
imel, kar je dejal. Pa vendar, saj se
nikdar ne laže in govoril je tudi resno.
Dvomil je Matevž in dvomil, a naposled
je pa le verjel, da je Petriček govoril
resnico. Toda Katrice ne pustim, mislil
si je Matevž, rajši pustim Bruhanjo Vas,
pravdo in Ratike, samo Katrice ne, Petričkove
Katrice ne, ki mora biti moja
žena.

Tako premišljujoč je mahal po
slabi poti na Kal in predno je dospel
tje gori, sklenil je za trdno prositi
Žabarje, da mu odvzemo kraljevsko
čast, da potem Podgoričani ne bodo
več nasprotovali njegovi ženitvi pri Petričku.

VIII.

Teta Matevževa
na Kalu je bolehala
na smrt. Naveličala se
je bila že sveta in volja jo je
bila umreti, da pride prej na
oni svet. Saj ji je bilo tukaj
tako dolgočasno, na tem grešnem svetu.
Vse je bila že uredila, čisto vse. Gospod
župnik jo je bil odvezal tistih malih
grehov, ki so jo še težili, ter jo obhajal,
zdravnika seve niso klicali nič,
ker v Krajini ljudje lahko umirajo brez
njega, vpričo treh mož pa je povedala
svojo oporoko. Sto srebrnih goldinarjev
je sporočila siromašni cerkvi na Kalu,
da se prelije počeni zvon; sto srebrnih
goldinarjev je dala za večne maše, da
naj se zanjo opravljajo; ves drugi denar
pa naj se izroči Matevžu Rometu; kar
je premičnine in obleke, tista naj ostane
v hiši, kjer je živela in umrla. Teta
Matevževa se ni hotela nikdar možiti.
Bila je pa tudi varčna: dotica njena se
ni manjšala, ampak potrojila.
Matevž je prišel k njej ves pobit.

»Ali si vendar prišel?« dejala je in
potegnila suho roko izpod odeje, da jo
poda Matevžu.
Ko opazi Matevža tako žalostnega in
propadlega, mislila je, da žaluje za njo;
zaradi tega se ji je razveselila vsa duša,
češ, vendar me je še ljubil nekdo, ker
žaluje za menoj.

»Matevž, ne toguj, ne žaluj zaradi
moje smrti!« reče mu. »Vidiš, stara
sem, onemogla, živim težko, smrt me
bode rešila vsega trpljenja.«

»Teta, ne zapustite nas! Kaj bodemo
počeli sami?«
Veselje zašije na volem starkinem
obrazu, sklene roki in reče:

»Tudi gori bodem za vas Boga prosila.
Ti Matevž, živi pošteno, in kadar
se oženiš, izberi si krščansko nevesto!«

»Teta, slušal vas bodem. Moja žena
mora biti dobra.«

»Ko bi še živela, izbrala bi ti jo jaz,
sedaj ti je pa ne morem več, ker že
umiram.«

Še pet dnij je živela teta, in vsak
dan je Matevž poslušal njene svete. Bil
je na Kalu kakor na trnju, in želel je
silno, da bi umrla teta. Vleklo ga je
domov, toda počakati je moral tetine
smrti, saj mu je zapustila večino svoje
imovine.
Naposled je teta vendar umrla. Čez
dva dni so jo nesli doli k cerkvi, kjer
so položili truplo v hladno zemljo. Od
pogreba je hitel Matevž naravnost domov.
Prva novica, ki mu jo je povedala
mati, bila je, da so Petrička stepli.

»Kdo ga je?« vpraša ves prestrašen.

»Naši ljudje.«

»Naši? Pa zakaj? Ali so ga hudo?«

»Tako, da leži.«

»Leži!« zastoče Matevž in se prime
za glavo. Smilil se mu je Petriček.

Petriček jo je pa dobil tako-le: Tisti
večer se je bil v Strugah zakasnil in
vračal se je po noči domov. Pri Bruhanji
Vasi pa ga zalote žabarski rogovileži.
Ko spoznajo Podgoričana Petrička,
planejo po njem — saj poznate
te ljudi — in če tudi je bil star, namlatijo
ga tako, da je obležal. Ker so
mislili, da so ga ubili, zbežali so brž

domov ter se poskrili v seno, da bi
drugi dan prav zaspani in nevedni prilezli
na dan. Petrička sicer niso ubili,
a dobil jih je toliko, da je ležal v
omotici. Ko se je vzdramil, otipal se je,
da bi zvedel, ali se ga drže vsi udje.
Odtrgali mu res niso nič, ali imel je
glavo vso stolčeno, in rebra so ga bolela,
kakor bi bila polomljena. Poskušal
je stopiti na noge, in ko se je prepričal,
da ga še neso, vlekel se je prav počasi
domov; še le proti jutru je prilezel
tje ves upehan.

»Oh, oče, kaj vam je?« zakriči Katrica,
ugledavša očeta obtolčenega.

»Tepen sem bil, malo da me niso
potolkli!«

»Kdo pa je tak? Kdo vas je pretepal?«

»Žabarji so me.«

»Žabarji?« začudi se Katrica.

»Da, Žabarji so me, zato ti jaz prepovem
še kdaj govoriti z Kometom.«

»Ali vas je on?«

»Spoznal ga nisem, toda, ako ga ni
bilo zraven, naščuval jih je on, da so
udarili po meni.«

»To ne more biti res. Zakaj bi neki?«
reče Katrica jokajoča.

»Jaz vem, zakaj, toda tega ni treba
tebi vedeti. In ti, če imaš količkaj srca,
izogibaj se človeka, ki je tako naredil
s tvojim očetom !«

»Oče! sovražim ga.«

»Nikdar ga ne poglej in ne misli
nanj nikdar več, ako si ga tudi kdaj
imela rada!«

»Slušala vas bodem.«

In vlegel se je Petriček na posteljo,
da se odpočije, da se mu zacelijo rane
in poravnajo kosti. Ljudje, seve, so
govorili mnogo.
Petriček je bil uverjen, da je to bilo
Matevževo maslo, češ, maščevati se je
hotel, ker sem mu povedal, da ni za
našo Katrico. Zarotil se je, da mu
nikdar ne da Katrice, ako tudi noben
snubač ne pride več v hišo.
Matevž je bil nevede in nehote ob
svojo nevesto.
Upal je, da se zopet prikupi Petričku,
ako ne bode več kralj Žabarjem, zato
je premišljal, kako bi se brž znebil
kraljevske časti.

Naprosi svojega soseda Trdino, da
ukaže vsem gospodarjem v njegovo
hišo priti na prav važen pogovor.
Žabarji prihite radovedni na Matevžev
poziv, ker so mislili, kdo ve, kaj jim
bode novega povedal o pravdi.
Zbranim vaščanom reče Matevž:

»Možje, poklical sem vas, da vam
naznanim trdni svoj sklep, da nečem
biti več vaš kralj. Jaz sem nezmožen,
da bi vodil težavno ratiško pravdo, zato
vas prosim, izberite si bolj izkušenega
moža, ki bode z izkušenostjo in previdnostjo
pridobil vam Ratike.«

Ne, tega Žabarji niso pričakovali.
Strmeli so, čudili se in neverno zmajevali
z glavami. Vsi so bili nekako žalostni,
samo Rjavec ni mogel prikrivati
notranjega veselja.
In tisti stari možiček, ki je bil nasvetoval
nekdaj Matevža za kralja, že
vem, Mikole so mu rekli, pravi:

»Matevž, Matevž, kaj počneš? Zakaj
nas puščaš na cedilu? Zaupali smo ti
vse, a sedaj nas zapuščaš!«

»Res je tako! Res je tako!« pritrde
vaščani.

»Možje! oprostite mi, nisem vedel,
da je pravda tako težka; jaz je ne
morem zmagati!«

»Pomisliti si moral prej in, ako si
že takrat vedel, kake težave ti bode
prizadejala pravda, zakaj nisi takrat
odklonil izvolitve?« pravi Fežolek.
Matevž ne ve, kaj bi odgovoril.

»Vidiš, kake sitnosti nam napraviš
in kako sramoto, ako v resnici odstopiš!

Smejali se nam bodo Podgoričani, norčevali
Podpečani, in Zagoričani o nas gotovo
še pesem zlože, ko zvedo, da se
nam je kralj skujal«, pravi Mikole.

»Moraš ostati! Moraš!« reko nekateri
Žabarji.

»Nihče se ne bode norčeval iz nas,
saj nihče ne zve, da nisem več jaz kralj.
Saj še tega nihče vedel ni.«

»Kajpada ne vedo! Povsod vedo, da
si naš kralj, in zvedeli bodo tudi, ako
odstopiš. Ostati moraš!« govori Fežolek.

»Ne morem, v resnici ne morem!«
Rjavec se ne more več premagovati.
Veselje je z vso silo prikipelo na dan.
Vzradoščen reče:

»Kaj vam nisem pravil, da me bodete
še prosili za kralja? Ali vidite, vidite!
Prej me niste hoteli, sedaj me bodete
pa prosili!«

»Saj te ne bodemo! Ne maramo
zate!« reče Mikole.

»Radi!« odvrne samosvestno Rjavec.

Neprijatelje Rjavčeve nemilo zbodejo
besede njegove in tudi Matevža so nekako
pogrele. Vedel je, kako se bode
potem košatil, ako bode izvoljen za
kralja. Vedel je, da bode voljen Rjavec,
ako se on odpove.
Prijatelji Matevževi si mnogo prizadeno,
da bi še nadalje vodil pravdo.
Naposled se Matevž vendar uda, ker
je upal, da se Petriček omehča in mu
ne bode branil Katrice.
Veseli so bili zopet Žabarji, da je
Matevž še ostal kralj, in še bolj goreče
so molili zanj, ali bolj prav, za to, da
bi jim Ratike dobil.

Matevž je premišljal, kako bi govoril
s Katrico. K njej iti mu ne kaže, ker
bi ne bilo prav varno: kdo ve, kako
bi se maščevali Podgoričani za to, da
je bil Petriček tepen. Govoril bi pa ž
njo silno rad. Vprašal bi jo po očetu
ter prosil, milo prosil, da se mu ne
izneveri, če tudi se pravda s Podgoričani.
Vso noč ni mogel spati zaradi
skrbij.
Drugi dan pride kakor nalašč v vas
berač Strmole.

»Aha!« dejal je sam
pri sebi Matevž, »Strmolca naprosim,
pa pojde k Petričku, da Katrici kaj
sporoči o meni.« Ko pride Strmole k
Rometu, pelje ga Matevž v hlev ter
zapre vrata za seboj. Strmoletu se je
že zdelo, kaj bode.

»Strmole, ali si že beračil danes v
Podgorici?«

»Že.«

»Škoda! Ali bi šel še jedenkrat
nazaj?«

»Ne vem! Težko, da bi še kaj dobil.«

»Dam ti jaz mehur tobaka, pa pojdi!«

»Naj pa bo, pa grem, bom vsaj kadil.«

»Pojdi tje k Petričku, pa Katrici na
tihem povej, da jo jaz pozdravljam.«

»Dobro!«

»Čakaj, še nekaj! Vprašaj jo, ali me
ima še kaj rada, in reci ji, naj se ne
jezi name. Vprašaj jo tudi, kako je
njenemu očetu.«

»Veš kaj, Matevž: tako malo tobaka,
pa za toliko ‚pošto‘? To je premalo!«

»Na! Tu imaš še jedno šestico.«

»Veš kaj, Matevž, še nekaj mi obljubi,
pa grem, kamor hočeš, in še Katrico
bom snubil namestu tebe!«

»No, kaj! Toda Katrice ne smeš
snubiti.«

»Na svatbo me moraš povabiti, kadar
se bodeta jemala. Tam za pečjo bodem
sedel in vaju gledal, kako se bodeta
držala.«

»Povabim te! Sedaj pa le urno, in
vrni se kmalu!«

Strmole je sopihal proti Podgorici.
Matevža se je polastil čuden nemir.
Vzburjen je hodil po vrtu in se oziral
za beračem, ali bode kmalu v vasi.
Potem pa je sedel pred skedenj in

premišljal, kaj mu bode sporočila. Tako
nekam tesno mu je bilo v srcu, ki mu
je čudno hitro in močno bilo, da mu
je postalo vroče. Tega notranjega nemira
si ni mogel tolmačiti. Nobeno
delo mu ni hotelo od rok. Nikjer ni
mogel obstati. Šel je v hlev, od tam
v hišo, iz hiše na kozolec in tako naprej.
Pričakoval je nestrpno berača, a hkrati
se ga je tudi bal. Naposled ga vendar
ugleda. Umakne se mu, da bi pozneje
prišla skupaj, pa čez nekaj hipov mu
gre zopet naproti. Že od daleč mu odmajuje
berač z glavo in maha z rokami,
tako, da je Matevž mislil, da Katrice
celo dobil ni.

»Dekle se jezi! Huda je, kakor
sršen!« vpije že od daleč, zapazivši
Matevža.

»Kaj pa je dejala?« vpraša ga brž
Matevž, ko prideta skupaj.

»Ej, Matevž, ako bode tako, kakor je
dejala ona, jaz ne bodem nikdar na
vajinem ženitovanju!«

»Kaj je pa vendar rekla?« vpraša ga
Matevž še jedenkrat ves prestrašen.

»Čakaj, jaz ti prav povem, kako je
dejala! Rekla je: Povej mu, da ga zaničujem,
že sam ve, zakaj. Z njim
nečem nikdar več govoriti, in tudi on
naj me pusti v miru! Mislila sem včasih,
da je kaj vreden, ali izprevidela sem,
da je ničvrednež. Izprašuje za očeta,
kakor bi ne vedel, kakšen je. Boga
bodem prosila in hvalila, da sem ga
spoznala o pravem času.«

Matevžu je bilo, kakor bi ga bil kdo
s kolom po glavi tolkel, vse je vrelo
po njem.

»Ali je še kaj dejala?«

»Povedala mi je, da že ima ženina.«
Matevž nevarno omahne.

»O, prijatelj, ali si se ga že navlekel?
O jej, jej, pa jokaš se! Vidiš, to je že
tako, ti si ravno tak, kakor jaz. Jaz se
gotovo vselej jokam, kadar sem pijan,
toda nisem tako zgodaj, kakor ti«, govori
mu berač.

»Pusti me!« reče Matevž.

»Pa sam ostani! Vidi se ti, da bi se
rad pretepal!«

Po teh besedah Strmole odide svojo
pot.
Matevž pa zleze na kozolec in se
zarije v seno.

IX.

Da bi bila povest dovršena, popisati
bi moral vse pogovore in prepire, ki
so se vršili zaradi pravde, opisati bi
moral vse osebe, katerih se je tikala
pravda, zapisati bi moral tudi mnenje
vsake osebe o pravdi. A kako naj to
storim? Viri, iz katerih zajemam svojo
povest, molče popolnoma o teh različnih
večjih in manjših prepirih. Mnogi, ki
so se pravdali, pomrli so že, in svoje
mnenje so pravdarji razkladali večinoma
svojim ženam in otrokom. Mislim,
da mi čitatelji radi odpuste vse
te malenkosti.

Jesen tistega leta je bila izmed najlepših,
kar jih pomnijo stari ljudje.
Solnce je vedno sijalo z jasnega neba,
in topli vetrovi so veli čez deželo. Travniki
so na novo ozeleneli, vsejana žita
so se bujno razrastla, in drevje se je
bilo toliko spozabilo, da je poganjalo
nove mladike in novo zelenje; sem in
tje so se razcvetale celo slive in češplje.
Pravda se je razvijala v jedno mer.
Danes je Podgoričanom in Podpečanom
bolje kazalo, prihodnjič so pa Žabarji
in Videmci dosegli lepe uspehe. Seve,
Rome Matevž je premislil dobro, predno
je kaj storil ali pregovoril. Zato mu
Podgoričani niso mogli do živega in
so se jezili nad njim. Žabarji so ga pa
imeli v veliki časti in govorili so si:

»Hvalimo Matevža ‚krala‘, ki nam Ratike

‚tala‘!«

Toda Matevž ni bil več vesel.
Lepe nade, katere je gojil toliko časa,
izjalovile so se mu ter mu potrle prej
tako veselo dušo. Strmoletovim besedam
ni popolnoma verjel, še le ko
je slišal na lastna ušesa iz njenih ust,
bil je uverjen.

Na Cahejevo nedeljo popoldne je šla
Katrica v Podgoro obiskat svoje sorodnike.
Matevž je to zvedel. Gre jo k
cesti počakat, da bi sam govoril ž njo.
Čaka vse popoldne. Še le v mraku vidi
prihajajočo Katrico po cesti. Razveseli
se, pa tudi zboji. Bog ve, kaj mu bode
rekla! Premišlja, kako bi jo ogovoril.

»Katrica, dolgo te že nisem videl.«
Katrica, spoznavši Matevža, zažari v
obraz in si potegne robec na oči.

»Kaj se me sramuješ?«

»Sramujem se te ne, toda bojim
se te!«

»Bojiš se me?«

»Da bojim, ker nas vedno zalezujete!«

»Bog mi je priča, da jaz nisem nobenemu
vaših vaščanov nič zalega storil!«
Katrica se zaničevalno zasmeje.

»Meni rečeš, kar hočeš!«

»Katrica, povej mi, kaj misliš o
meni?«

Hotel jo je prijeti za roko.
»Proč, pusti me!« zakriči in skoči
nekaj korakov v stran.
Matevža zaboli srce.

»Povej mi, kaj sem ti storil, da bežiš
pred menoj!«

»Dobro veš, ne prikrivaj se!«

»Verjemi mi, da sem nedolžen, ako
misliš, da sem očetu kaj storil!«
Katrica zmaje z ramami ter hoče brž
naprej.

»Katrica, še malo počakaj!«

»S teboj nimam nič govoriti!«

»Nič? Saj včasih si mi imela mnogo
povedati!«

»Sedaj pa čisto nič!«

»Torej si se mi odpovedala v resnici?«

»Odpovedal si se sam; zakaj si pa
delal tako!«

»Torej ne smem več upati, da bi
bila ti kdaj moja žena?«

»Ha, ha, jaz tvoja žena! Nikdar,
nikdar!«

»Zakaj ne, zakaj? Povej!« krikne
bolestno Matevž, da se ga prestraši
Katrica.

»Zato, ker te nečem!« odvrne Katrica
in zbeži, kakor plaha srna.

»Saj se bodeš še kesala, ti prevzetnica!«
vpije za njo Matevž in gleda
toliko časa, da mu izgine v mraku.
Potem pa krene tudi on domov z
zavestjo, da ga Petričkova Katrica ne
mara. In ta zavest ga je pekla, bolela
bolj, kakor da bi bila Katrica umrla.

Od tiste nedelje ni ž njo govoril
nikdar več. Videl jo je še večkrat tu
pa tam, a same ni dobil nikoli, česar
pa tudi nič ni želel. S starim Petričkom
sta se bila nekoč na samem srečala.

»Bog daj dober dan!« pozdravi Matevž.

»Dobro je, dobro, da je dan, ker noč
ima vedno svojo moč!« odvrne mu nekako
zaničljivo Petriček in od strani
pogleda Matevža.

»Ne šalite se z menoj!«

»Da, vem, ti ne poznaš šale!«

»Ne zasramujte me!«

»Ne zameri! Spomin moj je oslabel.
Pozabil sem, da si kralj!« reče Petriček
in gre naglo.

»Ko bi se mi ne smilile vaše stare
kosti, pokazal bi vam, kaj sem!« zavpije
jezno za njim Matevž ter odide svojo pot.
Da bi se razvedril, vtopil jezo in dozdevno
sramoto, da bi pozabil Katrico,
začel je zahajati v gostilne in popijati,
kar se je vsem ljudem čudno zdelo.
Govoril je najrajši o pravdi in premišljal,
kako bi ugnal Podgoričane v kozji

rog. Sreča mu je bila mila, Podgoričani
so imeli vedno manj upanja do
Ratik.

Polagoma je prišla v deželo zima in
naredil se je hud mraz. Pravda je zastala,
ker se ljudem po zimi ni ljubilo
hoditi tako daleč v hudem mrazu
po slabem potu. Pripravljali so se za
pomlad.

Kmalu po božiču povedo ljudje, da
je imela Petričkova Katrica snubače
tam s Slemenov, in da je zadovoljna
z novim ženinom. Petriček je bil že
prej. Umeva se, da je zvedel to novico
takoj tudi Matevž. Razveselila ga ni
čisto nič, ampak ga je še bolj potrla
in raztogotila. Popolnoma se ji nikdar
ni odrekel in še vedno je upal; se ve,
to upanje je bilo majhno. Upal je, da
se morebiti stvari zasučejo, in kadar
bode končana pravda, pozabljeno bode
tudi drugo vse. In lahko pojde zopet
k Petričku in naposled — privede Katrico
na svoj dom.

Trikrat so oklicali Petričkovo Katrico
in njenega ženina, potem je pa bilo v
nedeljo po svečnici ženitovanje. Osamelov
Janez, ki je prej mislil na Katrico,
je klel, Matevž je pa molčal in
pil. Tretji dan pa, ko je zvedel, da bodo
nehali ženitovati, šel je na Videm, da
bi še jedenkrat videl nevesto. Tam pri
videmskem križu je slonel in čakal
svatov, ne meneč se za mraz. Mračilo
se je že in gosta megla je vstajala.
Sedaj se začuje od Podgorice veselo
ukanje, pokanje, godba, žvenkljanje
konjskih zvoncev. Zgane se in strese,
kakor da bi se hotel znebiti mraza. Še
malo časa — in videl jo bode.

»Kaj bi
storil?« misli sam pri sebi. »Naj ji
želim vse zlo, naj jo prekolnem? Naj
se maščujem ...?« Nič, nič, nobenega
trdnega sklepa.

Pridrče prve sani: godci; druge:
svatje, sami svatje, veseli in zgovorni
ljudje. Ukanje, petje. Zopet sani! Matevž
omahne in so oprime lesenega
križa. V tem hipu prileti vanj velik kos
pogače, katerega je nevesta zagnala,
meneč, da je berač pri znamenju. Spoznala
ga ni zaradi mraka in pa zimske
oprave.

»Molite za mojo srečo!« zakliče vesela
nevesta proti dozdevnemu beraču.
Ta pa povzdigne desnico, zapreti in
reče z zamolklim glasom:

»Ha, ha, molim naj za tvojo srečo!
Ne kaznuj te Bog zaradi te hudobnosti
tvoje, nezvestnica! Uničila si mojo
srečo in sedaj se mi še rogaš. Oj, tvoje
črno srce!«
Sedaj pridrče sani, na katerih sta
sedela Petriček in ženinov oče.

»Ali si nas tudi ti prišel gledat?
Lepo, da se nas še spominjaš! Kaj ne,
da sta lepa?« zavpije Petriček in se
debelo zasmeje.

»Prevzetnež!« odvrne Matevž.

»Žabarski kralj!« reče glasno Petriček
svojemu sosedu, in potem se oba glasno
zasmejeta.

»Da, kralj, sam svoj kralj, in odslej
vaš sovražnik!« zakriči za njimi.

»Oh, oh, zakaj nimam moči, da bi
vas strl, uničil, kakor se uniči gad!
Morilci! Umorili ste me, umorili! Sreča,
zadovoljnost, veselje moje, vse je umorjeno!«
govori vzburjen, gledajoč za
sanmi, ki so vedno bolj izginjale. Potem
se pa vrne tavajoč nazaj, od koder je
prišel.

Petričkove Katrice ni videl nikdar več.

X.

Naši modrijani pravijo:
čas celi rane. Da, celi jih včasih,
toda vselej ne. Rometov Matevž
je bil čez dve leti ravno tak,
kakoršen je bil o Katričinem
ženitovanju. Obupan, vzburjen in
molčeč je pohajal brez pokoja sem in tje.
Razveselila ga ni nobena reč. Ogibal
se je družbe, umikal se je svojim sosedom,
a Podgoričane je sovražil prav
iz dna srca. Najprijetnejša zabava mu
je bila premišljevati o pravdi, s sosedi
ni govoril o nič drugem, kakor o pravdnih
stvareh. Samo iz maščevanja do
Podgoričanov, ki so bili krivi, da se
je Petričkova Katrica omožila drugam,
hotel jim je iztrgati Ratike, katere so
si lastili. In ni se mu smilil njegov
denar čisto nič, samo da bi prej dosegel
svoj namen. Žabarji so spoštovali
svojega kralja ter ga poslušali; storili
so vse, kar jim je svetoval. Tudi Rjavec
ni kazal več očitno mržnje proti njemu.
Morda bi bilo prišlo počasi zopet vse

v pravi tir, da se ni zgodilo nekaj, kar
je imelo za Matevža slabe posledice.

Stara njegova mati oboli na smrt,
Nekaj dnij pred smrtjo reče Matevžu,
ki je žalosten sedel pri njeni postelji:

»Sin moj, preveč in predolgo žaluješ
za Petričkovo Katrico.«

»Mati, povem vam, da že zdavnej
ne žalujem zaradi nje.«

»Pa vendar, zakaj si tako otožen?«

»Mati, tega ne vem. Silno rad bi
pregnal otožnost svojo ter bi bil rad
vesel, toda ne morem, pa ne morem
biti.«

»Matevž, oženi se! Videl bodeš, da ti
bode bolje!«

»Čemu? — Kaj nisva lahko sama?
Za delo imava pa deklo in hlapca.«

»Pa se vendar oženi! Saj vidiš, da
bode treba mlade gospodinje.«

»Rečete mi lahko, a jaz se vendar
oženiti ne morem. Katero naj pa vzamem?
Saj nimam nobene rad.«

»Kaj je samo jedna ženska na svetu?«

»Zame je bila samo jedna.«

»Kako si čuden! Po moji smrti vendar
ne bodeš mogel biti sam!«

»Sam bodem.«
»Le ne bodi tako otročji, saj si star
že dovolj! Ti res meniš, da bi ne mogel
živeti z drugo žensko, kakor z ono
Petričkovo. Poišči si žensko pošteno,
varčno in pridno, ki bode dobra gospodinja,
ako tudi ni lepa kakor roža,
in vzemi jo, in nikdar ti ne bode žal!«

»Mati, govori se lahko, a storiti ...«

»Stori se tudi lahko, saj žensk preostaja.«
Na to umolkneta oba.

»Matevž, obljubi mi, da se po moji
smrti oženiš! Silim ti ne nobene, izbiraj
si sam, samo oženi se, da bodeš imel
gospodinjo, da bodeš imel doma vsaj
kak red. Veš, z deklami ni nič. Dajati
jim moraš plačo, potem pa še vsako
delo store površno, in malokatera je —
poštena. Kaj ne, da se po moji smrti
gotovo oženiš?«
Matevž se bridko nasmehne.

»Obljubi mi, da se oženiš, da me
bode vsaj manj skrbela tvoja bodočnost.«

»Mati, naj bode! Oženim se, ker vi
hočete, a vendar se bojim, da v zakonu
ne bodem srečen!«

»Vsak se boji, bala sem se tudi jaz,
pa se mi vendar ni godilo slabo. Tudi
ti bodeš zadovoljen.«

»Ne verjamem!« odvrne, Matevž in
neverjetno zmaje z glavo.
Starki se nekako zjasni obraz, in
potem pouči Matevža, kako naj gospodari,
kako naj ravna z ženo.
Matere imajo pač vedno mnogo svetovati
otrokom ter jih učiti.

Dolgo ni več živela. Zaspala je mirno
v Gospodu.
Pokopali so jo z veliko častjo, ker
Žabarji so storili vse, da je bil pogreb
matere prvega vaščana lep in dostojen.
Po materini smrti še-le je Matevž
vedel, kaj je pri hiši mati, gospodinja.
Vse je bilo narobe in zanemarjeno.
Dekla je gospodinjila po svoji glavi in
volji, hlapec pa tudi ni maral mnogo
za zapovedi Matevževe. Gospodarstvo
je šlo rakovo pot.
Matevž je kmalu izprevidel, da tako
ne more biti, vendar oženiti se — bilo
mu je težko. Pač se je spominjal besedij
rajne matere, toda ni se mogel
odločiti za ženitev. Še-le, ko so mu
začeli prigovarjati sosedje, sprijaznil se
je s to mislijo.

Izbiral ni nič. Izvolil si je prvo, ki
se mu je tako rekoč sama ponudila,
in ta je bila Žabarica po imenu Mica
Všenica. Nekoliko kmečko ime, pa kaj,
saj Žabarji so trdi kmetje. Da je lepa,
ni trdil nihče. Velika, rdečelična in

obilna ženska, ki je imela prva dekliška
leta že za seboj. Lastnostij njenih niso
grajali, pa tudi hvalili ne. Pa saj dobi
žena po poroki vse druge lastnosti,
kakor jih je imela še deklica. Doto je
tudi imela.
Matevž ni hvalil svoje neveste čisto
nič, tudi vesel ni bil, kakor drugi ženini.
Ženil se je zato, da izpolni obljubo,
ustreže sosedom in pa, da bode imela
hiša vendar gospodinjo, ki bode skrbela
za red in snago.

Žabarji so se razveselili te ženitve,
ker so vedeli, da bodo vsi povabljeni,
nekateri od ženina, drugi od neveste.
In tako je bilo tudi v resnici.
Na poročni dan jo šla dolga vrsta
svatov po Ratikah. Bili so sami Žabarji,
veseli svatje, ki so že težko čakali, da
bi posedli okoli bogato obloženih miz
in se najedli mesa, zakaj v Bruhanji
vasi ne jedo mesa vsake kvatre. Skrbeli
so pa tudi v resnici, da bi bilo ženitovanje
dobro. Ubili so debelega vola,
zaklali tele in nakupili vina. Nevestin
oče je bil vesel, da je hči dobila moža,
zato se mu ni smilil denar.
Po poroki popijejo pri fari nekaj
bokalov vina, potem jo pa brž ubero
domov, ker so se menda bali, da bi
se jed ne prehladila. Pričelo se je pravo
ženitovanje. Najprvo prinese kuharica
na mizo velike sklede zmešanega krompirja
z meseno juho, katere so svatje z
novimi velikimi lesenimi žlicami kmalu
izpraznili. Za tem pride na vrsto meso,
hren, ajdov krompirček, krompir, štruklji,
pečene kokoši, »muzlji«, in ne vem,
kaj še vse. Godec je pozneje to okoli
pravil in povedal, da so Žabarji z veliko
slastjo jedli in na vsa usta hvalili kuharico.
Sam pa je bil menda lačen, ker
ni mogel uživati slabih jedij, in s slastjo
se je najedel doma prosenega močnika.
Tako je vsaj pravil, ako mu je kaj
verjeti. Ženitovanje je trajalo, da so
pojedli in popili vse, in to ni trpelo baš
dolgo, saj Žabarjev je mnogo.

In odslej je imel Matevž ženo in gospodinjo,
Žabarji pa poleg svojega kralja
tudi kraljico Mico.

XI.

Preskočimo povest za pet let! V tem
dolgem času se ni zgodilo v naših
vaseh nič tako imenitnega, da bi bilo
spomina vredno. Žabarice so včasih
strahovale svoje može, ako so v veliki
navdušenosti za pravdo začeli kaj rogoviliti,
ker ženam se je zdela preveč
draga ta pravda, saj je vedno nedostajalo
denarja. Podgoričani so pa večkrat
krotili svoje žene, ker te niso marale
molčati ob raznih prilikah in so marsikaj
resničnega povedale možem; največkrat
so hotele vedeti, kam gre toliko
denarja. Možje seveda si niso dali ukazovati
in tudi volja jih ni bilo vedno
razkladati ženam o vsaki petici, ki so
jo izdali za dragocene Ratike. Zato je
večkrat gromelo in treskalo. No, saj
je to že navada v kmečkem življenju,
kdo bi se temu čudil!

Rometov Matevž ni našel sreče in
miru v zakonu. Mica je bila vražja
ženska — vsaj v zakonu, če ni bila že
poprej. Kazala je celo vrsto slabih lastnostij.
Bila je jezična, prepirljiva, obrekljiva,
sitna in ljubosumna; molčala
ni nikdar, ampak vedno regljala nad
Matevžem, ki se je naposled naveličal
svoje preljubeznive žene. Že prej je bil
otožen in sam na-se jezen; ker ga je
pa žena vedno zbadala, kregala in mu
nagajala, začel jo je mrziti in sovražiti.
In to sovraštvo do nje je bilo kaj čudno.
Včasih je ž njo govoril lepo, potem je
pa kar vskipel, in umakniti se mu je
morala brž, da je ni zagrabil. V takem
hipu se mu ni smilila nobena stvar,

vse je zdrobil, kar mu je prišlo v roke.
Gledal je plaho in nestanovitno, oziral
se, kakor bi koga iskal, vmes je pa
govoril, toda tako skrivnostno in nerazumljivo,
da ga ni umel nihče. Žena
se ga je tedaj bala, vendar ni mogla
premagati svoje ženske narave, da bi
mu kaj nevšečnega ne rekla. Popival
je mnogo in včasih je pil tako hlastno,
kakor bi hotel pogasiti notranji ogenj;
vlival je va-se kupico za kupico. In še
nekaj so opazili ljudje o njem: veliko
opazuj odo zamišljenost. Sredi najživahnejšega
govora je umolknil, gledal
pred-se nekam v daljavo, ni videl nič,
slišal nič, pa tudi izpregovoril ni tako
dolgo, da se ni nekako streznil, potegnil
z roko po obrazu in globoko
vzdihnil. Potem je bil zopet dober.
Videli so ga, kako je celo uro ali še
dalje kje zamišljen slonel, potem pa
najedenkrat plaho pogledal okoli sebe
in hitro, sam seboj govoreč, odšel po
vrtu in po polju. Žabarji so si pa šepetali
med seboj, da je kralj Matevž
postal zelo čuden, da mu je pravda
zmračila pamet, in povedali so si še
mnogo, mnogo jednakega.

In ta pravda je dala Matevžu res
mnogo misliti. Sedaj je moral iti v
Turjak, sedaj v Ljubljano, doma je pa
moral Žabarje nagovarjati, da so dajali
potrebnega denarja. Imel je mnogo
skrbij in sitnostij. Zato se je pa pravda
za Žabarje razvijala jako ugodno; že
so bili na tem, da jo v kratkem dobe
in ž njo seveda tudi rodovitne Ratike.

Neki jesenski dan ustavili so se Žabarji
s svojim kraljem, vračajoč se od
obravnave, v pošteni krčmi Sekundarjeve
Mice. (Zopet Mica! V Suhi Krajini so
same Mice.) Ker se je obravnava za
Žabarje vršila ugodno, bili so veselega
srca in dobre volje, tako, da se jim
denar ni smilil čisto nič. Pili so do
noči in še potem niso hoteli domov.
Kajpada niso pri vinu molčali, ampak
so prav po žabarski navadi »členkali«
in se širokoustili, zraven pa tudi smejali
na ves glas. Tako grozno so zabavljali
čez Podgoričane, da nečem zapisati teh
zabavljanj, ker se bojim, da bi se ne
ponovilo staro sovraštvo med Podgoričani
in Žabarji. Pred leti mi je Sekundarjeva
Mica do pičice povedala vsa
ta grozna zabavljanja, toda prosila me
je za božjo voljo, da niti ne črhnem o
tem, ker se je bala za svoje goste Podgoričane
in Žabarje. Verjemite mi, da
me v tem trenutku obhajajo hude izkušnjave,
in pero mi hoče po sili zapisati
tisto grozno zabavljanje. Pa ne,
nikakor ne!

Popito vino je stopalo Žabarjem v
glavo in jim je popolnoma razbrzdalo
okorne jezike. A naposled jim je vendar
pošla govorica, in da ne bi utihnili,
vpraša Fežolek krčmarico Mico:

»Hej, Mica, kaj pa ti poveš?«

»Nič, kaj hočem povedati, saj sem
vedno doma.«

»To vendar veš, koliko krstnih botrov
si danes napojila.«

»Nobenega, saj niso nič krstili. Samo
nekaj vem.«

»Torej povej!«

»Podgoriški Petriček je peljal pogačo!«

»Kam?«

»Na Slemena, k hčeri!«
Fežolek se nasmeje.

»Matevž, ali si slišal?« pravi Rometu.

»Nisem, kaj je?«

»Petričkova Katrica je mati.«
Matevž plane kvišku, pogleda s strašnimi
očmi Fežolka in zakriči:

»Kaj je to tebi mari?«

»Meni nič. Mislil sem, da je tebi, ker
sta si bila nekdaj z dekličem dobra«,
odvrne šegavo Fežolek.

Nepopisljiv vsklik se izvije Matevžu
iz prsij, potem pa kakor vspodboden
konj plane skozi vrata.
Vsi Žabarji se plaho spogledajo in
umolknejo.

»Zakaj si ga razžalil?« očita Trdina
Fežolku.

»Nisem tako hudo mislil.«

»Pa bi vendar malo pomislil, saj veš,
kako mu je hudo, ako mu spomni kdo
Petričkovo.«

»Neumnost!«

»Kaj se pričkate! Prišlo mu je zopet,
pa je šel. Saj veste, kakšen je«, pravi
Rjavec.
Žabarji prikimajo.

Med tem je Matevž divjal po Ratikah
domov. Sovraštvo je bruhalo iz njega
take besede, kakoršne se ne govore
med poštenimi ljudmi. Krčevito je stiskal
roke, škrtal z zobmi in včasih
zarjovel, da je prestrašil vsakoga, ki
ga je slišal v tako temni noči.
Pridivjal je zasopel domov. Ker so
bila vrata zaprta, in ni mogel takoj
noter, začel je razbijati s pestmi po
njih. Žena, vsa razkačena zaradi razbijanja,
pride odpirat. Komaj mu odpre,
plane Matevž v hišo, kjer kriči in razsaja.

»Norec, kaj počneš!« vikne mu ona
razljučena. »Kjer si bil:, tje pojdi, zverina!«

»Norec? Zverina? Molči!« grozi se
Matevž.

»Kajpada, ker tak prideš domov! Misliš,
da te bodem sedaj pa še častila?«

»Gorje ti, gorje!« zakriči Matevž in
vrže vanjo skledo, da se je razdrobila.

»Norec, miruj!« vikne ona in hoče
vanj.

V tem hipu zagrabi Matevž sekiro,
ki je slonela v kotu, zavihti jo, da se
je zablesketalo v hiši, in spusti na glavo
svoje žene, ki se ni mogla več umakniti.
Nema se zgrudi z razbito glavo.

»Ha, ha, zdaj imaš dovolj!« krohota
se zadovoljno Matevž.
Pride dekla v hišo, ki je vstala zaradi
ropota in vpitja, pride hlapec. Silna
groza ja obide, ko ugledata tak prizor.
Ubita žena, a njen mož poleg nje s
satanskim veseljem na obrazu.

»Matevž, kaj ste storili!« zakriči
hlapec.
Matevž ga pogleda in se zakrohota.

»Ubili ste ženo!«
Matevž osupne, potegne z roko po
obrazu in čez nekaj hipov reče:

»Kaj pa je to, kaj?« in kaže na
mrtvo ženo.

»Nesrečnež, vaša žena, katero ste
ubili!«

»Kdo jo je ubil, kdo?«

»Vi ste jo, vi sami!«

»Ja-az?« pravi z zategnjenim glasom,
kakor bi se čudil.

»Ne norčujte se!«
V tem hipu se zave svojega dejanja,
plane kvišku in s krvavo sekiro zbeži
skozi vrata.

»Moja žena! Moja žena! Moja žena!«
vpije in beži iz vasi.

V hipu je bila vsa vas po koncu.
Ljudje so vpili, strmeli in brez glave
tekali sem in tje. Precej časa je preteklo,
da so se umirili. Potem so bili
pa vsi v Rometovi hiši, gledajoč ubito
ženo in ugibajoč, zakaj in kako jo je ubil.

»Velik greh je storil«, pravi stara
Prosenka.

»Baba, nikar ga ne sodi!« jezi se
Fežolek, ki je bil prišel z drugimi Žabarji
z Vidma.

»Saj ga ne, jaz samo tako pravim,
želim mu vse dobro, saj sem še nocoj
molila: Še jeden očenaš za Matevža
kralja, da bi pravo pamet dobil.«

»Zato je pa znorel, ker si ti nanj
mislila, ti čarovnica!« togoti se Fežolek
in jo gleda srdito.

Žabarji so pomirili oba.

Tisto noč ni nihče mislil na spanje.
Nekateri so bili v strahu, drugi so pa
ostali v Rometovi hiši iz radovednosti,
da bi videli, bode-li Mica še oživela, in
kako bode prišel Matevž domov.
Novica se je bliskoma razlila po vsej
dolini, in drugo jutro je vrelo prestrašeno
in razburjeno ljudstvo v Bruhanjo
Vas gledat ubito ženo. Ljudje niso mogli
verjeti, da bi se moglo zgoditi tako
grozno zločinstvo. Splošna sodba je
bila, da se v naših krajih kaj takega
ni zgodilo, kar svet stoji, pa tudi prej
ne. In jaz verjamem našim ljudem.
Prišla je komisija, prišli so orožniki.
Komisija je vse ogledala, in potem so
truplo prenesli v mrtvašnico, orožniki
so šli pa iskat Matevža. Niso ga iskali
dolgo. V Logu je sedel na sivi skali,
držal v roki sekiro in gledal njeno
ostrino, ki je bila vsa okrvavljena. Nič
se ni ustavljal orožnikom, ki so ga trdo
uklenili in gnali skozi vas v ječo. S
pobešeno glavo je šel skozi vas, pogledal
ni nikogar izmed vaščanov, ki
so žalostni gledali uklenjenega Matevža.
Ko so ga mimogrede gnali v mrtvašnico,
da še jedenkrat vidi ubito svojo
ženo, zajokal je tako obupno, da se je
smilil vsem. Saj veste, moški jok gane
tudi trdega človeka.

»Moja žena! Moja žena! Moja ljuba
žena, odpusti mi!« klical je z žalostnim
glasom.

Odgnali so ga v ječo, kjer pa ni živel
dolgo, ampak je kmalu po pokopu žene
umrl nagle smrti.

Ljudska žaloigra!
Ljudje so govorili daleč na okoli.
Marsikdo, ki ga je poznal, dejal je, da
ga je škoda. Ko je zvedela vse to Petričkova
Katrica gori na Slemenih, pravijo,
da je ves dan prejokala. Vendar
ni imela trdega srca!

Največji reveži so bili sedaj Žabarji,
zakaj izgubili so tako kralja in kraljico,
kar jim je jako škodilo. Pravda, ki je
kazala Žabarjem tako lepo, zaobrnila
se je hitro, zakaj nihče ni znal prav
voditi. Ta nesreča jih je še bolj spominjala
rajnega Matevža, tako da je
včasih vendar še kdo zmolil »očenaš
za rajnega kralja Matevža«.

XII.

Po Matevževi smrti se je vlekla pravda
silno počasi. Pravdarji so prisegali in
prisegali, danes ti, drugič oni, pa le ni
hotela h koncu. Čez dolgih štirideset
let od njenega začetka zvedelo se je
naposled za trdno, da jo Podgoričani
dobe. V teh letih se je marsikaj izpremenilo
v naših vaseh. Pomrli so stari
gospodarji, in na njih mesto so stopili
novi, ob koncu pravde je bilo le malo
onih, ki so bili ob začetku. Sodišče se
je bilo premestilo iz Turjaka v Lašče,
kar je bilo Dobrepoljcem mnogo priličneje;
nehalo je tisto sovraštvo, ki
je nekdaj ločilo prebivalce. Seve, čisto
izginilo ni in tudi ne bode. Pripetilo
se je še marsikaj smešnega in neumnega,
toda čemu bi opravljal dobre ljudi!
Rajši molčim. Samo to moram še povedati,
kako je bilo zadnji pravdni dan.

Tisti dan so šli kmetje iz vseh štirih
vasij skupaj v Lašče in sicer čez strmo
in kamenito podpeško reber. Naprej so
šli Žabarji, za njimi Podgoričani in za
temi Podpečani in Videmci. Ravno tam
gori nad gredami so bili. ko zavpije
Podgoričan Vozarjev Jože:

»Hoj, Žabarji, ozrite se in poglejte
Ratike!«
Žabarji se res ozro, in Rjavec — našega
znanca sin —, ki je vodil Žabarje,
odgovori mu:

»Vozar in vi Podgoričani! Povem vam,
da bodemo mi še plesali na Ratikah«

Podgoričani se zakrohotajo, in Jože
mu odvrne:

»Le dobro poglejte, Žabarji, Ratike!
Ko pridemo nazaj, bodo naše;«

»O, reve, nič se ne ustite, bodete
že videli, kaj smo mi in kaj znamo!«
zavpije Rjavec nazaj in gre zopet naprej.

»Vemo, kaj ste, vemo, širokoustneži
in bahači, in o tebi, Rjavec, že pesem
poje:

»Vozar! Petak stavim, da so Ratike
drevi naše!«

»Gumb od hlač, ako hočeš, pa ne
zato, da bi ne imel denarja, ampak
zato, ker s takimi šlevami, kakor si ti,
nečem nič staviti.«

Zakrohotajo se Podgoričani, da se je
razlegalo daleč po rebri.
In tako so se pikali in podajali vso
pot do Lašč, od zadej seve pa Podpečani
in Videmci.
Gospod, ki je razsojeval pravdo, bil
je vesel gospod, kateri je rad zinil kako
smešno. Ko vidi toliko kmetov pred
seboj, pravi:

»Sedaj se pa le udarite! Kateri huji,
ta huje!«

Žabarji se spogledajo in Rjavec zavpije:

»Pa se dajmo!«
In v tem hipu začno pritiskati Podgoričane
v kot in steno.

»Stojte, stojte!« kriči gospod in se
smeja. »Ne z rokami, z jezikom!«

Žabarji odnehajo; ker jim je rekel,
da naj se z jezikom, mislili so, da jih
morajo zmerjati.
In v tem hipu začno kričati, zmerjati
in obkladali Podgoričane z različnimi
priimki. — Gospod od smeha ni vedel,
kaj bi počel.

»Nehajte, nisem mislil tako, ampak
kdor bo bolje govoril, tisti bode dobil
Ratike!« reče gospod.

Žabarji utihnejo, in pričela se je
pravda, ki se je končala tako, da večji
del, t. j. tri četrtine Ratik dobe Podgoričani,
jedno pa Podpečani. Tihi in žalostni
so šli domov Žabarji in Videmci,
ukajoč in prepevajoč z veselimi obrazi
Podgoričani in Podpečani. Končana je
bila vendar dolgotrajna pravda. Pravo
veselje je bilo še-le potem, ko so čitali
razsodbo, ali kakor so rekli »cesarsko
pismo«, ko so imeli črno na belem,
da so Ratike njihove. Podgoričani so
bili veselja pijani.
Prišel je merilec in razmeril Ratike
tako, da je dobil vsak toliko, kolikor
mu gre. Jeden košček pa, ki
ga niso mogli prav obrniti, prodali so
osobenku Ratiškemu Andrejčku za petindvajset
srebrnih goldinarjev. Zmenijo
se, da pojdejo vsi kmalu kosit. Tisti
dan res gredo z velikimi šopki za klobuki
ukaje na Ratike kosit ločje in
biček. Razlegalo se je silno ukanje in
petje po vsej dolini. Žabarji so pa kleli
doma od jeze in nobeden se ni prikazal
iz vasi. Ko pa pokose Podgoričani
Ratike, ne gredo domov, ampak
v krčmo k Fecalovi Mici, ki je točila
še takrat. Tam pijo, vriskajo in prepevajo
vse popoldne, da zapijo tistih
25 goldinarjev, ki jim jih je dal Ratiški
Andrej ček, pa še vsak je moral nekaj
šestič doložiti za pijačo. Zato so bili pa
nekateri pijani, kakor muhe.

Tistega dne ne bodem nikdar pozabil,
zakaj takega hrupa še ni doživela
naša vas, kar stoji. Žene so prosile
svoje može in jokale, otroci vpili in
klicali svoje očete, toda ti se niso dali
pregovoriti, ampak so vpili:

»Le pijmo
ga, saj Ratike so naše!« — In po pravici
povedano, te Ratike nikakor niso

bile po ceni. Ako bi bili Podgoričani
tisti denar, kar so ga zapravdali in zapravili
mimogrede, spravili, bi bil trdnejši
kmetje, kakor so.

Tisti večer je bila marsikatera Podgoričanka tepena,
ki prej in potem ni
bila nikdar v svojem življenju. Možje
so bili silno bojeviti in omočeni od
vinskih duhov, mislili so najbrž, da
imajo Žabarje pred seboj.

Potem je bilo pa dobro. Začeli so
obdelovati Ratike. Zasuli so jarke in
luže, odpeljali vodo, pognojili travnike
in preorali stelnike. In tam, kjer so se
nekdaj razprostirale mlake in luže, raste
sedaj najlepša trava, namestu stelje pa
rode tla žito, sočivje in krompir.

Žabarje seve boli, ko vidijo Ratike,
ali kaj hočejo! Ratike so podgoriške
in bodo podgoriške.