NOVICE
gospodarske, obrtniške in národne.

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četrt leta 1 gold., pošiljane
po pošti pa za celo leto 4 gold. 60 kr., za pol leta 2 gold. 40 kr., za četrt leta 1 gold. 30 kr.

V Ljubljani 3. januarija 1883.

Obseg : Naše mlekarstvo. — Gospodom načelnikom cestnih odborov in našim županom! — Tehnično poročilo k projektu
o izsuševanji ljubljanskega močvirja. (Dalje.) — Zimske cvetlice. — Nekoliko blagovoljnih besed o tem in ónem.
(Dalje in konec.) — Spomini na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881. (Dalje.) — Govor poslanca kneza
Liechtensteina pri splošnem razgovoru o novi obrtnijski postavi v državnem zboru 9. decembra. (Dalje.) — Naši
dopisi. — Novičar.

Gospodarske stvari.
Naše mlekarstvo.

Marsikaj storilo se je pri nas za povzdigo
živinoreje, upamo tudi, da se bode storilo za-njo še mnogo,
da se približamo tudi v tej stroki izglednim deželam.

Tudi se sme po sedanjih svetovnih razmerah
pričakovati, da se bode živinoreja kmetovalcu primeroma
najbolje splačala, ker po sedanjih razmerah nadjamo se,
da se bode mesna živina doma zadosti dobro prodajala ;
tudi kupčija s plemensko živino mora se zboljšati v onih
deželah, katere so bile v živinoreji do zdaj nekako
pozabljene ali prezirane v tisti meri, v kateri se ima
pričakovati povzdiga te živinoreje, česar pa ne smemo
prezirati in ne dalj odlašati, to je naše mlekarstvo.

Kolikokrat slišimo pri kmetovalcih in grajščakih
tožbo: „živinoreja bi še bila, ako bi se vsaj mleko
moglo spečati po primerni ceni; tako pa smo ravno ob
času, ko pridelavamo največ, najboljšega mleka,
primorani razdati ga zastonj, ali ga dajati prešičem in prav
potratiti pri družini.“

Tako nam toži kmetič, ki ima 2 do 4 krave, kmet,
kateri jih šteje do 12, in tako tudi véliki posestnik,
kateri šteje 20 do 50 krav. In resnična je ta tožba,
res je, da se velik del našega mleka — potrati.

Speča se mleko sicer primeroma lahko okrog večih
mest, ali v bližini tovarn, v katerih je nakopičenih
ve¬liko število delavcev; po vseh bolj oddaljenih krajih se
sme sploh trditi, da za mleko ni kupca; kam tedaj
ž njim?

Odgovor na to vprašanje imamo najkrajši in
najrazumljivejši v izgledih dežel, katere se z živinorejo in
z mlekarstvom razumno in res tudi izgledno pečajo. —
In kaj delajo one dežele? One izdelujejo iz vsega onega
mleka, kolikor ga dobro ne porabijo ali ne prodajo dobro
doma, ali surovo ali kuhano maslo, ali vsakovrstne sire,
kakor jih po najbolji ceni spečajo.

Odgovoril mi bo marsikateri: „saj vse to tudi pri
nas poznamo, ni ga živinorejca, kateri bi surovega ali
kuhanega masla ne izdelaval, pa tudi sir izdelavajo uže
marsikje; toda vsi ti pridelki se težko spečajo in zato
nimajo take cene, da bi se delo splačalo.“

Tudi ta ugovor ni prazen, toda ravno v njem tiči
vzrok zastarelih napak, katere odstraniti se nam je
prizadevati.

Napake pri nas so ravno v tem , da iz mleka
pri nas pridelanega večidel še ne znamo
izdelkov mlekarskih tako umno, trpežno in cenó
izdelovati, kakor drugje, in pa v tem, da se še nismo
dosti ogledali po dobrem trgu za naše mlekarske
izdelke, tedaj še nimamo dobrega kupca in dobre cene.

Skrb nam ima tedaj biti, da se naučimo mlekarske
izdelke izdelavati tako okusne, trpežne in raznovrstne,
pa tudi s primeroma tako malimi stroški, kakor se to
godí drugod; potem še le dobijo izdelki naši one
lastnosti, katere zahteva trg ali kupec za tako blago sploh,
in potem še le smo v stanu na trgu zahtevati za
naše blago enako visoke cene, in potem smo tudi v
stanu našega blaga zmiraj po dobri ceni spečati brez
težave, kolikor ga pridelujemo.

(Dalje prihodnjič.)

Gospodom načelnikom cestnih odborov in
našim županom!

Gospodar, kateri ima svoje gnojišče zavarovano, da
se gnojnica ne izgublja, kateri snaži sadno drevje,
ka¬teri ima osnaženo živino , hlev in hišo , daje si uže s
tem sam spričalo umnega gospodarja; kdor, akoravno
tuj, zapazi taka znamenja reda, snažnosti in marljivosti
pri malem gospodarstvu, prijazen ali naklonjen je
gospodarju še prej, ko ga vidi in pozna.

Enako izvira dober ali slab vtis cele dežele in
znamenj, po katerih se more sklepati na gospodarstvo
dežele. — Narava dá vsaki deželi svoj obraz, lepšajo pa
to podobo posamezni gospodarji, lepša jo vljudno zdravo,
razumno ljudstvo in javne naprave.

Med poslednjimi gotovo so na prvem mestu ceste,
in v resnici se gospodarstvo vse dežele more soditi
najbolje po stanu cest, katere so v oskrbovanji ali vsaj pod
nadzorstvom dežele.

Žalibog je stan okrajnih cest v kranjski deželi
dostikrat tako slab, da se domačin ali tujec po pravici
pritožuje, če je prisiljen voziti se po takih bolj grapam
podobnih potih.

V tekočem letu pričakuje kranjska dežela najvišega
gosta, presvitlega cesarja in ž njim veliko število
najodličnejše gospôde, katera si bo ogledala kolikor toliko
vso deželo.

Skrajni čas je tedaj, uže zdaj skrbeti za to, da se
nam ne bo treba sramovati naših cestá.

Cestni odbori in župani! mislite še o
pravem času na to; letošnja zima brez snega ugodna
je za taka dela in razun koristi gre tudi za
čast naše dežele!

Tehnično poročilo
k projektu o izsuševanji ljubljanskega močvirja.

To poročilo je glavnemu odboru za obdelovanje močvirja predložil
Ivan pl. Podhagsky, uradno pooblaščen civilen inženir.

VIII. Gradaščica.

(Dalje.)

Kakor kaže podolžni profil, znižala se bode najviša
voda Ljubljanice pri izlivu Gradaščice za 2.25 metra,
med tem ko bode najplitvejša voda za 1.5 metra
globokeje tekla. Zato bode treba hud, 4.5 metra visok pad
vode, ki nastane med Trnovskim mostom in novim dnom
Ljubljanice, uravnati s pomočjo zidanih pragov.

Kako je to nameravano, kaže priloženi dotični
projekt.

Ta pravi, da bi se na levem bregu Ljubljanice
stoječi most popolnem ohranil in ravno tako nad njim
stoječe, še le v novejšem času dovršene stavbe; zraven bi
se poravnal razloček 2.O metra, ki nastane vsled
znižanja dna Ljubljanice, z enim samim prepadom.

Menim, da je umestno tu omeniti, da se za
reguliranje mlinskega potoka Gradaščice od jeza pri
Kozarjah nahaja pri c. kr. deželni vladi projekt, izdelan v
vseh posameznostih, ki ga je naredilo nekdanje deželno
stavbeno ravnateljstvo leta 1860.; po tem projektu bi
znašali stroški reguliranja brez odkupa potrebnih
zemljišč okoli 6673 gold. 94 kr.

Z ozirom na sedanje plačilo za dela, ki je
poskočilo za kacih 50%, bi danes stali stroški tega
reguliranja blizo 10.000 gold.

Ker pa predlagam, da bi se v prihodnje najviša
voda ne spuščala v stavbeni kanal, tedaj bi tudi ne
bilo treba tako temeljito regulirati.

O zadnjem kosu od kolizejskega mlina do
Ljubljanice dovoljujem si konečno še sledeče omeniti:

Ker ne bode v bodočnosti najviša voda Gradaščice
več tekla po njenem stavbenem kanalu in bi tedaj
zadostoval k večemu 0.4 metra visok pad struge za
odpeljavo normalnih vod, potem za odpeljavo onih malih
pritokov, ki dospejo slučajno od reber na levi strani
pod glavnim jezom in po Glinšici v imenovani kanal,
zato bode pri najviši vodi Ljubljanice stal vzpor pri
kolizejskem mlinu blizo na kvoti 287.10. Po sedanjem
načrtu ima mlin k večemu 2.10 metra visok pad vode
na razpolaganje. Ko bi se pa kanalu reguliralo dno
primerno zgornjemu robu projektiranega zadnjega
prepada (kvota 286,0), da bi na 1000 metrov znašal pad
0*8 metra, tedaj bi se zamogel goneči pad kolizejskega
mlina zvikšati od 2.1 — na 3.50 metra; to bi gotovo
dokaj dobička prineslo ljubljanskemu mestu.

To znižanje dna struge bi pa vendar tudi mnogo
stroškov provzročilo, ker razun predrugačenja mlina,
katerega bi potem pač turbina goniti morala, bi bilo
tudi treba regulirati celo Gradaščico na vsi dolžini 900
metrov.

Ko bi se mlin tako predrugačil, bi postala
efektivna gonilna moč okolo 4.8krat tako velika, kot je
sedaj; vrh tega bi bila tudi popolnem neodvisna od
vsakokratne najviše vode Ljubljanice.

IX. Mali graben.

Mali graben meri od glavnega jeza čez Gradaščico
do Ljubljanice vsega skup 7488 metrov.

O popravi tega jezu sem izrekel svoje mnenje uže
pri razpravi o Gradaščici štev. VIII. Sedaj mi je samo
še potrebne reči o reguliranji tega recipijenta omeniti.

Kakor sem uže prej dokazal , ni Mali graben nič
druzega, nego prava Gradaščica; tako bi se tudi moral
imenovati, kajti ob času plitve vode teče po njem samo
toliko vode, kar je uide skozi jez, o povodnjih pa glavna
množina vode v Ljubljanico.

Sedanja najviša voda, katero vrhu tega tudi najviša
voda Ljubljanice zajezuje, poplavi svet krog Malega
grabna. — V prvi dobi, to je, ako se vzame, da bode
znašala množina najviše vode 378 kub. metrov,
pomnožil se bode v prihodnje pad Malega grabna za 2-5
metra; ko pa bode vodna množina največa, namreč 470
kub. metrov, zvikšal se bode pad blizo za 2 metra,
vsled česar se bode najviša voda hitreje odtekala in se
bode tedaj stanje vode znižalo.

Bodi pa s tem znižanjem največe vode v zgornjem
delu potoka nevarnost povodnji za sosednja zemljišča
tudi popolnem odvrnena, temu se pri sedanjih poizvedah
ne more z gotovostjo pritrditi; kajti množina najviše
vode se na nobenem kraji ne more zmeriti ali pa iz
počeznih profilov tako zračuniti, da bi se potem na
podlagi te množine najviše vode in na podlagi
zvikšanega pada struge konstruiral nov počezni profil. — Ker
se bode pri Gradaščici preskrbela taka naprava , da v
prihodnje najviša voda ne bode smela več teči po
stavbenem kanalu, zato bode moral Mali graben tudi več
vode odpeljavati.

(Dalje prih.)

Natoroznanske stvari.
Zimske cvetice. *)

Novega leta dan 1883.

Ko sem o božičnih počitnicah bival pri svojem
stricu na Šenturški gori, nabral sem tam gori in tudi
seboj v Ljubljano prinesel te-le cvetice: „slepice“ ali
„kurice“ (Heleborus niger), in „zelene kurice“ v popkih
(Heleborus viridis); potem „brezstebelne jegliče“ ali
„trobentice“ (Primula acaulis); „njivski jetičnik“
(Veronica agrestis); „rigelce“ ali „male marjetice“ (Bellis
perennis); „škrlatno-rdeča mrtva kopriva“ (Lamiuin
purpureum); „njivska Sherardia“ (Sherardia arvensis);
„žanjevec“ (Polygala Chamacbuxus); tu in tam po
ra¬zorih dobi se še kaka „pasja violica“ (Viola canina), in
„cveteči regrat“ (Leontodon Taraxacum). Razun zadnjih
dveh cvetlic se vse druge gori naštete uže v obilnem
številu prav veselo razcvitajo na tej prijetni gori. A
ni se čuditi temu, kajti minoli božični dnevi bili so
ondi tako topli, da so vaški paglavci vsi razgaljeni kar
bosonogi okoli skakljali.

Josip Zanoškar.

grosse Gehirn, moždani, das kleine Gehirn,
moždanci) prej razumeli: možgani, nego možjani.

Da večina res govori: možgani, svedoči to, da stari
slovarji slovenski (Gutsmann, Pater Marcus, Jarnik)
poznajo samo: možgani (ali mužgane, P. Marcus) in da
tudi MiKlošičev stari slovar nič ne vé o obliki:
možjani, nego navaja za novoslovensko poleg moždžani
(kar utegne biti kje na Ogerskem ali Hrvatskem
navadno) sploh znano: možgani. Edini Murko ima v
slovenskem delu možgani in na drugem mestu:
možjani, ali v nemškem delu vé tudi on samo o možganih.
Iz tega bi se smelo sklepati, da se kjekod na
Štajarskem govorí: možjani.

Ne tujimo, ne motimo si sami jezika knjižnega!

Cigale.

Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.

-Spisuje Jos. Levičnik.

(Dalje.)

Kakor vsaki dan, bili smo Slovenci tudi v jutro 3.
julija (v nedeljo) s solnčnim vzhodom zopet na nogah.
Česar nisem še omenil, povem naj tu, da le samo na
ljudskem trgu (Piazza del Popolo) stojijo tri prelepe
cerkve. Dve ste po zunanjosti čisto enaki, imate zali
sprednji lopi in ste kronani vsaka z visoko kupijo. Ena
(imenovana: „Santa Maria in Monte Santo“) stoji ravno
na čelu, to je, spredej glavnih cest „Via del Babuino“
in „Via del Corso“; druga njej vštric stoječa
(imenovana: „Chiesa del Miracoli“) pa je ob sprednji strani
ceste „Via del Corso“ in „Via di Ripeta“. Ti dve
cerkvi služite imenovanim trem glavnim cestam kot
poseben kinč. Tretja cerkev (imenovana: „Santa Maria del
Popolo“) stoji njima nasproti unkraj trga „Piazza del
Popolo“ ter ob levi strani mestnih trdnjavskih vrat
„Porta del Popolo“.

Čast. g. Peterlin je s pričetka nameraval ta dan
maševati v baziliki sv. Klemena; pa bal se je
prevelikega drenja, toraj se je podal v cerkev „Chiesa del
Miracoli“, kamor šel sem z njim tudi jaz. Al tudi ondi
se je bilo sešlo toliko gg. duhovnikov, da je bilo za
maševanje prav težko priti na vrsto. Premalo je bilo
altarjev in tudi ministrantov; toraj je morala zopet
moja malenkost stopiti v službo.

Kmalu po 7. uri odrinili smo proti sv. Klemenu,
kamor bi bili imeli peš dobre pol ure; a „omnibusi“,
katerih smo se zdaj uže dobro znali posluževati, peljali
so nas tje dol za primeroma zelo mali denar (za 6
soldov). Peljali smo se čez „Corso“, premenili na
„Piazza Venezia“ vozove, peljali se dalje čez trg „Foro
Trajano“, memo „Koloseja“ , ter kmalu dospeli do
bazilike sv. Klemena. Ondi našli smo zbranih uže zeló
veliko romarjev duhovnih in svetovnih, od severa in
juga, v svojih raznih narodnih nošah. Mnogo redovnikov
videl sem tu. ki so mi bili dozdaj znani le po imenih,
ne pa po njihovi opravi. Gospodje bogoslovci raznih
vstavov razločevali so se zopet po barvah svoje obleke.
Tudi rimska gosposka nas ni pozabila. Poslala je k sv.
Klemenu tri vrste svoje straže (dve vrsti policajev in
žandarje), kar gotovo ni storila brez vzroka. Vendar
nam ni nihče nič prizadjal; straže pa se niso vedle
proti nam le popolnoma dostojno, ampak bile nam tudi
postrežljive, če je kdo kaj od njih zvedeti želel. Ker
se je bilo bati, da bodo silili s slovanskimi romarji tudi
drugi v baziliko, izročile so se nam vstopnice, na ka-

tero je moral vsak zapisati svoje imé. S temi listi smo
se pri vhodu opravičili, da smo istiniti romarji.

Prestopivši vhodna vrata bili smo v zelo
prostornem štirivoglatem predcerkvenem dvoru (predcerkvišči),
katerega na vse štiri znotranje strani obdajajo odprta
hodišča, opasana od spredaj z na gosto postavljenim
kamnitim stebrovjem, ki služi za podslombo strešicam,
katera pokrivajo ta hodišča (Saulenhallen). V sredi
dvora vgledali smo z zalimi cvetličnimi venci oviti in
okinčani precej visoki kamniti postament, na katerem
sta bila postavljena kamnita kipa slovanskih
apostolov sv. Cirila in Metoda. Tudi med stebrovjem
zgor omenjenih hodišč razpete so bile okrog in okrog
cvetlične gvirlande, od katerih osredja viseli so prelepi
venci. Na zadnji strani proti cerkvi, to je, ob njeni
zunanji steni vštric vhoda vravnanih je bilo šestero
začasnih altarjev, in to zarad obilnega števila romarjev
izmed duhovskega stanu, ker se je uže naprej
sprevidelo , da vkljub obilnemu številu altarjev v baziliki ne
bodo mogli lahko vsi za maševanje priti na vrsto.
Okinčani so bili ti začasni altarji z lepimi rudečimi
preprogami, ki so bile obšite s svitlimi, širokimi, zlatimi
(lionskimi) portami. Čez ves obširni dvor razpeta je bila
velika platnena (jadrasta) streha, da bi bili romarji, ki
bi se vdeleževali opravljanih sv. maš pri zunanjih
altarjih, zavarovani hude vročine in o slučaji dežja ne bi
stali na mokrem. Ves preddvor je imel zelo prazničen,
častitljiv obraz, ter dokazeval veliko skrbljivost za
dostojno obhajanje tridnevnice.

(Dalje prihodnjič.)

Obrtnijske zadeve.

Govor poslanca kneza Liechtensteina

pri splošnem razgovoru o novi obrtnijski postavi v državnem
zboru 9. decembra.

(Dalje.)

Kar se tiče oskrbovanja bolnišničnih blagajnic, pri
katerih je načrt postave mojstrom po njihovih doneskih
odkazal tretjino glasov v zastopu, bo po mojem
prepripričanji ravno ta določba pri delavcih posebno
neprijetna, za mojstre pa celo brez vse vrednosti. Saj tako
njihova ne bo nikdar obveljala, pomočnikom se bo pa
vendar zamerilo, da se vmes vtikajo. Po mojih mislih
bi se moralo oskrbovanje bolnišničnih blagajnic čisto
prepustiti delavcem, to je pomočnikom; nasprotno pa je
silno potrebno, da zadruge načelnik uže zavoljo
pogostih prememb pri dotičnih osebah pogleduje, kako in
kaj, in jaz mislim, če je to nadzorstvo vestno, bi temu
namenu popolnem zadostovalo.

Samo nekaj bom še omenil, kar se mi o tej zadevi
težavno zdi iz parlamentarnih vzrokov.

Postavni načrt veli, da se ima zadruga sestaviti po
vseh udih. Pa so zadruge, ki imajo sila veliko udov,
nekatere 6000 do 7000. No, gospoda, take zadruge se
parlamentarično nikakor ne dajo sukati. Na Dunaji je
uže več let navada, da se po vseh različnih zadrugah
zastopniki volijo kar naravnostno, in jaz mislim, da to
pustimo pri starem. Jaz bi bil celo za to, da se enako
voli še pri zborih pomočnikov, in to bo tem potrebneje
in koristneje, ker je želeti, da bi se zadruge razširile
po celih okrajih, kar bo posebne koristi še tedaj, kedar
se bo vredjenje izdelovanja dalo sploh zadrugam v roke.

Dotaknil bi se še rad neke pike. Moč, ki jo načrt
postave daje obrtnijskim zbornicam, bi jaz omejil,
kolikor se to dá. Izjem je gotovo od pravil; toda te
družbe, ki nam do zdaj še obrtnih statistik podajati ne

marajo, so take, v katerih je samo veliko obrtnijstvo in
velika bogatija gospodar, in to oboje je gotovo nasprotno
malemu obrtnijstvu; izjem je malo. Zato bodo vladi o
vsaki priliki skušali metati polena pod noge.

Po tem, gospoda, ko bodo trgovinske in obrtnijske
družbe zares razdeljene v svoja prava enaka oddelka,
ko bo rokodelstvo, katero zdaj vlačijo za sabo, strašijo
in v nič devljejo, imelo svoje zbornice, takrat, pa šele
takrat bo primerno, tej naredbi dati več duška, ker bo
mogla blagodušno delovati.

Zdaj pa, gospóda, ko sem izrazil želje in premislike
svoje, dovolite mi, da povem tudi, česa upam in
pričakujem o njih. Preveč to ni.

Mojih predgovornikov nekdo je rekel, da ta postava
je nekak dopolnilni kos. No, saj se nam kaj tacega zdi
tudi vsa obrtnijska postava, pa zdi se nam to potreben
in času primeren pridatek, in to tako, kakor ono, kar
se stori začasno za varnost in rešitev o hudi vodi, ko
se ne reče, da se pozneje ne bo smelo kaj boljega ali
trdnejega narediti, da se vredijo vodé in pogozdijo goré.
Mi se ne bomo bahali s tem, da nam je treba narediti
le to postavo, da bomo dali obrtniku njegovo tako
imenovano „zlato stalo“ ; ne, mi poznamo in smo premerili
globoke rane rokodelstva. Vsekali so jim jih naglo, a
zaceliti jih bo težavno in počasi; zdaj jih bomo s to
postavo le obvezali za silo, da ne bo dalje odtekala kri
in odtekla.

Pa v tej postavi vidimo neprecenljivo dobroto, ki
vse njene napake obilno popravi, in ta je: Rokodelstvu
se dá svoja pot, po kateri se ima gibati za svoj blagor;
dá se mu zopet zastopanje svojih zadev v državi in
družini; iz malih reči se naredi telo, nezmožni, neživi
tvarini se vdihne duša in tako postane iz trpeče in tlačene
človeške gruče svoj stan, ki se svojih pravic in ciljev
zaveda in ima voljo doseči jih.

Pač dobro vemo, da je to zeló težavna zložba,
kateri danes sadimo kal; toda, gospóda, ravno v tem
nam je zavest, da smo pravo zadeli, kajti vse, kar se
ima razviti, je skonca zavozljano; topo je le, kar je
trdo, nepremakljivo, kar ne more živeti, kar je zamrlo.

Drug govornik je tudi nekaj omenil, na kar moram
odgovoriti. Je nekaj obrtov, ki bodo poginili in ž njimi
vred tudi ljudje, ki so ná-nje navezani. Ali, če se bodo
taki ljudje morali pozneje lotiti druzega obrta, jim dokaz
zmožnosti nikakor ne bo tako silno težaven. Naj se
pomisli, da je na pr. na Dunaji čez 600 raznih vrst
obrtov dovoljenih in izkazanih, obrtnijski zbor pa ni
zahteval o več ko 60 dokaza zmožnosti; to zahteva
obrtnijski zbor, ki ima vendar veče želje, nego jim bo vlada
kedaj vstregla. Toraj bo za take ob kruh prišle delavce
uže še prostora zadosti.

(Dalje prihodnjič.)

Naši dopisi.

Iz Gorice 25. dec. 1882. — Goriška čitalnica je
bila priredila dne 16. t. m. koncert v dvorani
„Concordia“. Občinstva je bilo dovelj došlo, udeležili so se
zabave tudi udje bralnega in podpornega društva. Igri:
„Krojač Fips“ in „Kje je meja?“ so naši diletantje prav
dobro izvršili; zasluženo zahvalo je občinstvo igralkam
in igralcem obilo delilo. Vojaška godba je pa s
slovanskimi komadi udeležence razveseljevala in pokazala, da
je izvrstno izšolana. Gledé na igre bi jaz za bodočnost
priporočal, da naj sl. čitalnica nekoliko izbira in se
odločuje za ona dramatična dela, ki se po okusu in
vsebini nad navadnost povzdigujejo. Kolikor jaz vem,
je goriška čitalnica jako občutljiva in izbirčna pri
sprejemanji novih udov in šteje vsled tega med svojimi dru-

štveniki v obče više naobražence in omikance. Odkar
imamo tudi bralno in podporno društvo, je prav, da v
tem oziru previdno in dosledno postopa, če tudi ji ni
nikdar prezirati, da v Gorici moramo društvenike
pridobivati in se tu pa tam zadovoljiti, če nam ude
pomnožé možaki poštenjaki, ki niso velikih šol
obiskovali, pa imajo srcé, da bi utegnili odločno narodno
čutiti in domačo reč podpirati. Ker pa drugače in v
obče vlada v tem društvu redkeja in viša omika, je pač
v soglasji moja načelna tirjatev, da nam pri veselicah
predstavljajo estetično veljavniše igre. Zlasti igra
„Kje je meja?“ je pripravniša, da nam na kmetih
mejnike po kmečko določuje. Brez zamere, gospôda, ker
doslednost veljá tudi na to stran. — Imenovana
veselica nas je kratkočasila brez petja, ker Gorica zdaj
nima slovenskih ali slovensko izurjenih pevcev, bolje,
pevskih zborov. Razkritje te strani bi nam pokazalo
občo bolezen sedanjega gibanja slovenskih moči v
Gorici. Eni trdé, da so pevci premlačni, kedar jim
pevovodjo dobé; drugi pa obdolžujejo prejšnje pevovodje,
češ, da so se ti brez veljavnih vzrokov temu zaslužnemu
delovanju umaknili. Resnice je tu in tam nekaj; v
upanji, da se ta žalostna stran na bolje spremeni,
nočem nikogar obsojevati, kolikor bolj so gospodje
odkritosrčnosti nasproti jako občutljivi in zamerljivi.
Zamolčati pa vendar ne morem, da goriška čitalnica je po
statističnih dokazih v svojih dosedanjih 20 letih
preveč plesala in premalo duševno po poti pravih
veselic svoje ude in goste kratkočasila in podučevala.
Gledé na to, da za plese preveč potrosi, skopari potem
po celo leto v pogledu na vse druge potrebne
priprave. Vsakodobni odbor pride potem v denarne stiske
in se trese za par forintov, ko bi želel kdo videti razun
vdomačenih nemških in načelno naročenih vseh
slovenskih tudi še kak drug slovanski, če ne časnik, vsaj
primeren časopis. Razun par hrvaških listov namreč
bi bralec in gost brezvspešno iskal na bralni mizi še
kak srbski ali drugi list z vej slovanskega debla, in
vendar zahajajo k nam tudi drugi Slovani, ne gledé na
to, da so tudi med udi taki bralci, ki o Slovanih radi
poizvedavajo novice v dotičnih jezikih. Doslednost tirja
tudi v tem oziru, da se čitalnica pospne na višo
stopinjo; drugače bi še mnogokateri dosedanji udje
utegnili stopiti niže, namreč v bralno sobo podpornega
društva, ki udom ponuja za petkrat manjšo
društvenino skoro iste časnike z istim številom!

Čitalnica je imela 18. t. m. svoj redni letni občni
zbor, na katerem se je izvolil za častnega uda sedanji
deželni predsednik kranjski gosp. Andr. Winkler, ki
je v prejšnji dobi marljivo deloval tudi v tem
slovenskem društvu. Predsednik čitalnici je zopet izvoljen g.
A. Jeglič; odbor se je tudi le malo spremenil,
pridobil pa si je novo mlado moč, ki ima zaresno dobro
voljo, da bi čitalnici osnoval in iz njene srede izuril
toliko pogrešani pevski zbor. Z željo, da bi goriška
čitalnica v tem pogledu in tudi z ozirom na opomnje
mojega poslednjega dopisa v resnici napredovala in
oživela, voščim za danes samo še srečno novo leto temu
in vsem drugim društvom slovenskim na Goriškem in
vsakovrstnim rodoljubom razkosane Slovenije!

Iz Cola nad Vipavo 13. dec. 1882. — Drage
„Novice“! uže davno niste iz naših hribov med svet nič
naznanile, a tudi danes nimam nič kaj veselega
poročati. Letina bila je še precéj dobra, ali neprestani
dež je sploh, posebno pa našim hribovcem, pri žitu
veliko škode napravil. Po kozolcih je žito kakor otava
rastlo ter je tako skalilo, da nima polovico prave cene.
Pa kaj še to, ker je morebiti samo za eno leto! Hujše
pa je to. Dne 16. in 17. u. m. nam je sren in zmrzlina

naše gozde po visočinah tako polomil, da človek, ki ima
veselje do lepega gozda, to videti, mora žalosti strmeti.
Tam vidiš bukev, 10 palcev čez sredo debelo,
prelomljeno, tam zopet drugo s korenino izruvano, zopet tam
po 5, 6 in še več skupaj do tal pripognenih in
polomljenih, in to ne na stotine, ampak na tisoče, tako da
človek ne more prosto po gozdu hoditi; in to je več
let zaporedoma, vendar pa tako hudo, kakor letos, ni
uže davno bilo; zatorej smo po pravici lansko leto pri
reklamacijah čez one gozdne dele zarad previsocega
davka vse take in enake nezgode objavili, pa žalibog,
do danes še nobenega vspeha ne vemo.

Naj bo pri ti priliki vsem onim častitim
posestnikom, kateri so več let veliko tisoč gozdnih sadik
brezplačno iz tukajšnje gozdne drevesnice dobivali, katere
sem jaz oskrbnik bil, in morda da bi jih še radi
dobili , povedano, da nam je slavna vlada pred 3 leti vso
podporo in vzdržavanje žalibog te tako potrebne
drevesnice popolnem odrekla, in to je za našo okolico
velika nesreča, ker gotovo jo bodo naši potomci žalovaje
občutili. Želeti bi bilo toraj, da bi nam slavna vlada v
ti zadevi zopet roko podala. Ker je ta drevesnica za
našo okolico neobhodno potrebna, sem jaz potem, ko
je slavna vlada podporo odrekla, na lastue stroške nekaj
tisuč prav lepih sadik izredil, s katerimi bodem najprvo
sebe in svoje prijatelje preskrbel, ostale bodem pa za
malo odškodovanje semena in dela dal tistemu, ki se
prvi oglasi.

Andrej Rovan.

Od sv. Vida nad Cirknico 22. grudna 1882. — Sploh
so večidel tudi letos razna sporočila celó iz dobrih
krajev neugodna; kolikor bolj pa še s hribov! Prebivalci
po hribih imajo v mnogih zadevah velike posebne
težave. Njih zemljišča so veliko slabejša in ob težjem
delu pridelajo malo, tako , da si celó o dobrih letinah
morajo skoraj polovico živeža kupovati; zato sekajo svoje
gozde. Toda kaj bo potem, ko še te posekajo?
Naslednike pač še veče pomanjkanje čaka. Veliko ljudi hodi
tukaj tudi na Hrvaško in celó na Ogersko zaslužka si
iskat; eni pa doma bukove in javorove žlice delajo, ki
se jih pa komaj po 4 gold. tisoč prodá.

Letina je bila tukaj srednja; žita se je še precéj
pridelalo, sočivja pa skoraj nič, sená zeló malo, zato
je uže zdaj po 1 gold. 50 kr. cent. Krompir je zarad
preobilnega dežja zeló gnjil; dobro, da se je še vendar
precéj sadja dobilo , katero bo moralo druge slabe
pridelke nadomestovati. Veliko škodo je naredila lanska
zima pri sadji in po gozdih tukaj, akoravno ni bilo
veliko snega; nabirale so se od drobnega dežja cele gruče
ledú po drevji, ki se nikakor niso dale otresti ter so
vrhove in veje pri nekaterih drevesih tako polomile, da
so sami štuci stali, ki so se morali kar posekati ali
izkopati. Da bi nam prihodnje zime take in druge škode
prizanesle! Razun teh neugodnosti so pa še druge
nadloge in sitnosti; posebno s pošto, katera je 3 ure daleč
in nobenega stalnega pota nimamo; treba je toraj zmiraj
popraševati, kdaj gre kdo po drugih opravkih v
Cirknico, v Novo vas, v Lož ali na Rakek, da se pisma
oddajo; a največkrat se pa mora nalašč najemati in drago
plačati. Kaže nam pa še najbolj pod cirkniško pošto
spadati, ker imajo ljudje največ raznih opravkov in tako
gredoč vendar kako pismo odnesejo in prinesejo.

Dotični poštar tega in unega pozdravlja s hribovci
in smolarji s pristavkom, da spadamo le pod Novo vas,
ter zakaj ga zmiraj nadlegujemo. Na pošto se menda
vendar smejo pisma tje oddajati, kamor je komu bolj
priložno! Pod Novo vas sicer res spadamo, toda ne vemo
kdo nas je brez vprašanja tje zapisal. Pozimi bi še
dostikrat zarad žametov ne mogli tje hoditi; a v Cirknico
je zmiraj pot odprta, ker vedno les in kar bodi dol
vozijo. Prosili smo uže dvakrat za pošto, in trikrat samo

za prostovoljno podporo za pôta, pa je vselej ovrženo
prišlo. Da bi novo leto kaj boljšega prineslo in naj bi
se tudi hribovcem kaj dobrega privoščilo; vsaj jim je
tako vse zeló odročno, a davke morajo ravno tako
plačevati kot drugi. Z Bogom za letos!

Vrhnika 28. dec. 1882. — Naša čitalnica je pri
svojem občnem zboru 26. t. m. vsled predloga gospoda
Gabrijela Jelovšek-a enoglasno imenovala gosp. Franc
Kotnika, véliko-posestnika in tovarnarja iz Vrda, in
gosp. dr. J. Vošnjaka, državnega in deželnega
poslanca, častnim članom omenjenega društva. Gospoda
Kotnika imenovali so častnim članom zarad njegovih
mnogih podpor darovanih društvu, gosp. dr. Vošnjaka
pa zarad njegovih velikih zaslug za slovenski narod
osobito za njegovo nesebično potezanje za narodne pravice.

Iz Gorij došel nam je v zadnjem trenutku precéj
obširen popis o otvorjenji novo osnovanega „bralnega
društva“, kar se je vršilo preteklo nedeljo. Iz dopisa
razvidimo , da je za predsednika izvoljen gorjanski
župan, občespoštovani gosp. Jakob Žumer, za
podpredsednika gosp. Janez Šlakar, za tajnika pa gospod
Janko Žirovnik; društvo šteje okoli 70 udov, je
naročeno na 12 časnikov in ima uže zdaj nad 200 knjig.
Obširneje poročilo prinesemo v prihodnjem listu.

Iz Ljubljane. — Ljubljanski mestni zbor priobčuje
poročilo odseka za mestno posojilo, iz katerega se pač
čudno osvetuje tista slava, katero so si prepevali drug
druzemu poprejšnji mestni očetje, vsi skupaj pa
posredniku onega posojila, dr. Jos. Suppan-u. „Tako
ugodno posojilo zna mestu preskrbeti samo „nemška“
inteligenca, le spretne roke in modro postopanje
nemških strokovnjakov“ — tako se je kričalo po tukajšnjih
in unanjih časnikih, tako se je telegrafiralo na vse kraje
sveta v slavo Suppan-, Schrey- in Deschmann-ove
klike, in ko se je prvi denar štel, hoteli so dr.
Suppan-a dejati koj v zlat okvir. Pa ta slava je trajala še
dalje, ker gospodarstvo in nadzorovanje mestnega
posojila ostalo je v istih rokah; zatoraj se je trobilo po
svetu neprenehoma, kako ugodno za mesto je bilo ono
posojilo, koliko dobička ima iz njega, tako da se prav
nič ne mudi, akoravno gotovina iz onega posojila še
nekaj časa prinaša tudi manje obresti. — Vsako letno
poročilo in računi o posojilu bilo je zavito v cvetji
sreče in splošne zadovoljnosti.

Popolnem pa se je presukala ta stvar, ko je v
mestno dvorano na mesto prejšnje stopila narodna
večina mestnega zbora. Naši gospodje
pregledavajo pogodbo o najemu posojila, pretehtavajo pogoje,
štejejo imetje, na kratko: preiskavajo temeljito vse
račune in res najdejo, da je bilo veliko dobička
pri tem mestnem posojilu; zračunali so svoto mnogo
nad 438.000 gold., toda naši gospodje našli so,
da ta dobiček ni padel v žep ljubljanskemu
mestu, ampak blagajnici banke, katera je
posojilo dala.

I kje je potem za Ljubljano tako hvaljeno ugodno
posojilo? Tudi to so izračunali naši gospodje; dokazali
so v temeljitem obširnem poročilu, da ima Ljubljana
vsled onega posojila do zdaj zgube 119.000
gold. — To je sad gospodarstva ljubljanske
ustavoverne inteligence! Zdaj naj pa še kdo reče, da oni
gospodje ne zaslužijo spominjkov bolj neminljivih kot
bron! — Uže samo zarad tega posojila pomnila jih bo
Ljubljana mnogo stoletij.

— (Deželni odbor kranjski), roka zdaj uže toliko
kot mrtvega našega, leta 1877. nekako čudno rojenega
deželnega zbora, obrača še svojega življenja zadnje
trenutke v to, da bi v okrajnih šolskih svetih zavaroval
še za eno dobo svoja ponemčevalno-liberalna načela.

Udje, katere po postavi izbere deželni odbor v okrajne
šolske svete, izbrala je Schrey-Deschmann-Schafferjeva
trojica deželnega odbora, brez ozira na zmožnost in
skušnje dotičnih oseb samo z ozirom na njihovo
strankarsko, to je, nemčursko zanesljivost, tako izključno iz
svojih privržencev, da so res brez madeža od temena
do pete. — Naše dežele nemški poklic je po tem
koraku zagotovljen vsaj se za prihodnjih šest let, ako bi
tudi res še ves ta čas na krmilu ostala grof Taaife in
Conrad. — Za ta „odločni čin“ slavo poje našemu
nemškemu deželnemu odboru celo „Neue fr. Presse“. —
Mi radi priznamo, da je ta korak naše „železne“ garde
skoraj podoben vitežkim korakom dr. Weitlofa, Koppa
in drugov zoper česko šolo na Dunaji, pa tudi sad in
lavor, kateri za to junaštvo ne more izostati našim
vitezom, bo zelo podoben onemu, ki čaka Weitlofa. — Pa
kar je našim nasprotnikom gotovo še najbolj po volji,
tudi mi smo prav zadovoljni ž njimi; korajža velja, ne
pa ono premodro cincanje. Kdo bo skrival puške in
streljivo za grm, ven ž njim! Sedanji odbor naj le
pokaže, kar zna in more, da se vsaj prihodnji — kakor
upamo, naš narodni deželni odbor — ne bo imel dolgo
premišljevati, ali naj izvršuje važen svoj posel v —
rokovicah ali z golo roko, in brez ozira na krik
junaških (?) nasprotnikov!

Tudi v ljubljanski hranilnici je, kakor čujemo ravno
iz zadnje seje starega leta, postopanje
Schrey-Schafferjevih pristašev prav enako onemu v deželnem odboru.
Morebiti, da bi se splačalo in da bi bilo tudi hranilnici
in tistim, ki denar vá-njo nosijo, na korist, ako bo za
to poklicana roka malo segla v gnjezdo, v katero smejo
med prinašati čebele vsake vrste, gospodarijo pa uže
skoraj samo — Schrey-evci!

— (Glavni odbor kmetijske družbe kranjske)
zboroval je preteklo nedeljo in rešil razun poročil do c. kr.
vlade: prošnjo podružnice Kranjska gora, katera si je
kupila „Trier“, stroj za čiščenje semenskega žita.

Gospodar Janez Debeljak z Dobrave pri Kropi se
pritoži, da plemenski bik, kupljen pri zadnji dražbi v
Kranji za 62 gold., ni za pleme in prosi druzega. Sklene
se, mu priporočiti drugačno krmenje in še počakati, ker
je bik še mlad.

Vodstvo za shod poljedelcev (Agrartag) na Dunaji
naznanja, da bode tak shod letos dne 12. in 13. marca,
ter vabi družbo, vdeležiti se tega shoda, v katerem se
bode posvetovalo posebno vprašanje, kako odvrniti
grozovite škode pogostih povodinj. — Sklene se: naprositi
gospode državna poslanca dr. P oklukarja in V.
Pfeiferja, da se v imenu družbe vdeležita shoda.

Na prošnjo in priporočilo g. dr. Poklukarja
privoli glavni zbor, da se podari novo ustanovljenemu
„bralnemu društvu v Gorjah“ zbirka vseh slovenskih
knjig, katere je c. k. kmetijska družba izdala in jih še
dosti ima. — Po predlogu podružnice zatiške sprejmeta
se za družbenika gospoda: Alojzij Jenčič, c. kr. okr.
sodnik v Zatični, in Franc Groznik, beneficijat v
Šentvidu pri Zatični.

— Gospod Jernej Gestrin, občespoštovan,
naroden meščan in barvar, oče prečastitega župnika
Leopold a, c. k. okr. sodnika dr. Karola, barvarja
Janeza in c. kr. oficijala Jakoba ter gospic hčera
Marija in Frančiška, umrl je v svojem 83. letu novega
leta dan. Pogreb je danes popoludne ob 4. uri. — Naj
večna luč sveti blagemu gospodu!

— (Silvestrov veter) v ljubljanski čitalnici je bil
dobro obiskan in živahen, kakor po navadi, zabava je
trajala skoro do jutra.

— („Ljudski shod'') je sklicalo več obrtnikov in
rokodelcev na sv. Štefana dan k Tavčarji in ob 10.

zjutraj je bila dvorana vsa polna, zbralo se je okoli 200
ljubljanskih obrtnikov, rokodelcev in pomočnikov, drugih
ljudi le prav malo. Razgovori so se vršili večidel dosti
mirno pod predsedstvom gosp. Regalija, govorniki so
tožili o bedi ljubljanskega rokodelstva in obrtnijstva ter
sprejeli slednjič dve resoluciji do državnega zbora: o
odpravi dela po kaznilnicah pa o odpravi nedeljskega in
prazniškega dela. Nek govornik je predlagal med
drugimi predlogi tudi zaupnico vladi, ki se pa ni sprejela.
Več govornikov je vdrihalo po slovenskih časnikih razun
po „Ljudskem glasu“. Odslej bo menda vendar temu
zabavljanju na časnike konec!

Novičar iz domačih in tujih dežel.

Z Dunaja. — Pretekli teden stali so v prvi vrsti
vsakovrstni spomini na 600letnico združenja
staroavstrijskih dežel, kateri so se sijajno vršili v vseh deželah
in pri vseh narodih.

Odlikovani so bili zdaj k novemu letu trgovski
minister baron Pino z redom železne krone prve
vrste, tirolski deželni glavar dr. vitez Rapp z istim
redom druge vrste, in ud deželnega odbora tirolskega
ter državni poslanec dr. Graf z istim redom tretje
vrste. Državni poslanec Gregor Dobelhammer, ud
bivše centralne komisije, pa je odlikovan z vitežkim
križem Franc-Jožefovega reda.

Prav ob kratkem ima se razglasiti začetek
delovanja poštnih hranilnic; po vseh deželah naših
sprejemal se bode denar na 3991 mestih, v oddelku za
Štajersko, Koroško in Kranjsko pa na 404 mestih.

Prva seja državnega zbora po praznikih bode dne
15. januarija.

Vojni minister Bylandt okreval je toliko, da je uže
vstal iz postelje.

Iz Trsta. — V preteklem letu došlo je v Trst 6878
bark (40 več kakor leta 1881) z blagom teže 1,226.369
ton. Po suhem pripeljalo se je v Trst preteklo leto blaga
6,820.477 met. centov, izpeljalo pa 3,345.590 met. cent.

Iz Celja. — Dne 26. decembra sklicalo je
„Slovensko društvo“ shod svojih družbenikov v Celje, pri
katerem je državni poslanec dr. Vošnjak v obširnem in po
zaslugi pohvaljenem govoru poročal o delovanji
državnega zbora. — Celjski župan prepovedal je shod , pa
c. k. deželno namestništvo v Gradcu privolilo je shod v
zadnjem trenutku po telegrafični poti.

Nemčija. — S porenskih mest naznanja se, da
je reka Rena zopet zeló narastla, na več krajih
pretrgala bregove in preplavila več mest.

Laška. — Neredi zarad Oberdanka se
ponavljajo. — Vlada je sklenila odpoved glavnega tajnika v
vnanjem ministerstvu, barona Blanc, sprejeti. — Kakor
naznanja časnik „Rasegna“, sklenil je ministerski svet
odreči izročitev tržaških begunov Levi in Paren- zani,
soditi jih imajo laške sodnije.

Iz Pariza. — Kakor je za čas največe moči
Napoleona III. gledala vsa Evropa ob novem letu v Pariz,
da bi čula, kaj bo on na politični dnevni red stavil za
pričeto leto, ravno tako obračate ob novem letu dve
dogodbi pozornost vse Evrope v Pariz. Dne 30.
Preteklega meseca decembra usmrtil se je v Parizu naš
zastopnik na Francoskem, grof Wimpfen; zakaj, to
zdaj še ni znano, samo iz okoliščine, da je za ministra
Kalnoky-a pustil pismo, sklepa se, da bi bil vzrok
iskati v službenem poslu umrlega. — Mnogo važneja
pa je dogodba druga: smrt Gambette. Ta umrl je
dne 31. decembra v zadnji uri starega leta. — Pred
nekaj tedni razglasilo se je, da se je bil po naključbi

obstrelil z revolverjem po roki; drugi trdili so, da je
strelila na-nj ženska, s katero je skupaj živel. Eni
časniki trdili so, da so rane popolnem nenevarne, drugi so
zopet trdili, da je ranjen nevarno. Iz vsega pa se je
videlo , da se resnica prikriva z namenom. Še le
zadnje dni pripoznalo se je, da hodijo k njemu trije
sloveči zdravniki in da bi znal stan njegov postati
nevaren. Dne 30. decembra naznanjalo se je še, da je
veliko boljši; novega leta dan pa je šlo naznanilo na
vse kraje sveta, da je o polnoči pred novim letom po
agoniji dveh ur umrl iz francosko-nemške vojske leta
1870. po vsem svetu dobro znani diktator francoski
Leon Gambetta. — Umrli bil je rodu judovskega iz
Genove; oče njegov bil je mali kupec v Cahors-u,
glavnem mestu departementa L o t. V tem mestu rojen
je bil Gambetta dne 30. oktobra l. 1838., umrl je tedaj
še le star 44 let in 2 meseca. Pravoslovja učil se je na
vseučilišči pariškem in leta 1859. vpisal se je med
odvetnike. V javnosti pokazal se je prvič l. 1863., znan
postal pa je še le leta 1868. vsled sijajnega
zagovarjanja dveh časnikov, katera sta javno nabirala doneske
za spominek onega Baudina, ki je bil vstreljen pri
dogodbah od 2. decembra l. 1851., s katerimi se je
Napoleon polastil cesarske oblasti na Francoskem. To mu
je prineslo izvolitev za poslanca v zbornico leta 1869.,
in v tej postal je hitro vodja demokratične stranke. Po
zmagi Nemcev pri Sedan-u in begu cesarice Evgenije
proglasil je Gambetta na čelu ljudske množice dne 4.
septembra 1870. leta z mestne hiše pariške za
francosko republiko in začasno vlado za narodno
obrambo, v kateri je sam prevzel ministerstvo
notranjih zadev. Pa čez dober mesec prevzel je še veči
posel; odpeljal se je dne 7. oktobra kot „diktator“ po
balonu iz Pariza in je dospel dne 9. oktobra v Tours,
da bi osnoval splošni boj in boj do zadnjega možá
zoper Nemce. — Pa Nemci so bili silnejši in primorali so
začasno vlado v Parizu skleniti mir dne 6. februarija
1870. leta; Gambetta je potem odločilno podpiral
predsednika republike Thiers-a, drugemu predsedniku
MakMahonu, ki je hotel biti bolj samostojen, pa je
nasprotoval; od onega časa pa je neprikrito sam skušal se
spraviti na prvo mesto predsednika. — V ta namen
podpiral je po odpovedi Mak-Mahona izvolitev Grevy-a
za predsednika republike; dal pa je sebe na njegovo
mesto izvoliti za predsednika zbornice dne 31. januarja
1879 Meseca novembra hotel je Gambetta sostaviti ve
liko ministerstvo 4 predsednikov z L. Say-om,
Freycinet-em in Ferry-om, pa po opravičeni nezaupljivosti
teh predsednikov mu je spodletelo in sostavil je mini-

sterstvo „ničel“, katero se je kmalu umaknilo
sedanjemu ministerstvu.

Gambetta, srdit sovražnik katoliške cerkve in vere,
občudovan je bil leta 1870., sicer pa se je kot državnik
slabo obnesel. Močneja roka pristrigla je njegove
častilakomne namene po naši sodbi, k sreči Francoske in
Evrope.

XXV. izkaz doneskov
za spominek dr. J. vitez Bleiweis-Trsteniškega.

Skupaj 21 gld. 50 kr.
K temu v zadnjem listu izkazanih 1550 „ 90 „

Skupaj do zdaj 1572 gld. 40 kr.

Vabilo na naročbo „Novic“
za prihodnje leto.

Naročnina „Novicam“ ostane stara in veljajo z „Oglasnikom“ vred:
s pošto prejemane za vse leto 4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., za četrt leta 1 gld. 30 kr.,

v tiskarni „ „ „ „ 4 „ — „ za „ „ 2 „ — „ za „ „ 1 „ — ,
Za prinašanje na dom v Ljubljani po 40 kr. na leto več.
Naročnina naj se po najcenejši poti poštarskih nakaznic pošilja pod naslovom Blaznikove
tiskarne v Ljubljani.

Vredništvo in opravništvo „Novic“.