NOVICE
gospodarske, obrtniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četrt leta 1 gold.; pošiljane
po pošti pa za celo leto 4 gold. 60 kr., za pol leta 2 gold. 40 kr., za četrt leta 1 gold. 30 kr.

V Ljubljani v sredo 4. januarija 1882.

Obseg: Kaj smo dosegli v zboljšanje našega kmetijstva v preteklem letu? — Kako narejajo kompost ali mešan gnoj. —
Občni zbor kranjske kmetijske družbe dne 23. nov. 1881. (Dal.) — Amerika našim poljskim pridelkom sila
nevarna. (Dalje.) — Česki kralj Karol I. — Slovensko slovstvo. — Pismo iz Amerike. — Mnogovrstne novice. —
Naši dopisi. — Novičar.

Gospodarske stvarí.
Kaj smo dosegli v zboljšanje našega
kmetijstva v preteklem letu?

Prišlo je novo leto. Vsak človek spominja se
gotovo ta dan tužnih in veselih ur, ki jih je doživel v
starem letu; ta si želi, da bi mu vsaj tako vse po sreči
izšlo, — in takih je malo — kakor v pretećenem letu,
drug si pa misli, slabo je bilo dosedaj, Bog daj, da bi
se kmalu v boljše spreobrnilo.

Ravno tako vprašamo tudi mi, kaj smo dosegli v
zboljšanje našega kmetijstva v starem letu in kaj
pričakujemo, da nam prinese novo leto? Odgovorimo lahko
kratko, ker pritrditi moramo, da je bilo preteklo leto
kolikor toliko ugodno napredku našega poljedelstva.

Pripoznati moramo, da smo zapazili v preteklem
letu nekako živahneje gibanje v narodno-gospodarskem
obziru. Ne le vlada, ampak tudi narodni krogi
zanimivati so se pričeli za kmetijstvo bolje nego prejšnja leta.
Pa veseli ne le nas, ampak gotovo vsakega rodoljuba,
kajti dežele slovenske so v prvi vrsti kmetovalske; ako
hočemo izdatno zboljšati materielno narodno stanje,
zboljšati moramo kmetijstvo.

Ako bi hoteli obširno razpravljati vse, kar se je
storilo v preteklem letu za napredek našega kmetijstva,
napolnili bi gotovo lahko vsa predala „Novic“; ker se
je pa o tej ali o oni zadevi uže mnogo pisalo,
spominjajmo se le v kratkem važnejih stvari.

Ljubljanska okolica dobila je jako važen denarni
zavod, namreč kmetijsko posojilnico. Kmetijstvo hira
ravno na tej bolezni, da mu primanjkuje — kakor
marsikomu — osebnega in ne drazega kredita Upajmo, da
kmetijska posojilnica za ljubljansko okolico ni prva in
zadnja v naši deželi, ampak da se jej bodo kmalu
rodile še druge sestre po naši domovini.

V Postojni osnovalo se je okrajno poljedelsko, v
Vipavi pa sadjerejsko društvo. Da ste se pa rodili ti
dve društvi, to je zasluga neumorno delavnega in
odličnega kmetijskega strokovnjaka g. R. Dolenca, vodje
vino- in sadjerejske šole na Slapu. Tudi za Dolenjsko
snuje se sadjerejsko društvo v Novomestu. Gorenjci,
pokažimo tudi mi, da nismo zaspani.

Jako pridno pričela je delovati kmetijska
podružnica novomeška, napravila je v preteklem letu
kmetijsko razstavo, kmetijska predavanja itd. To podružnico,

kateri predseduje gosp. dr. Poznik, podpirate jako vrlo
izvrstne moči gg. Ogulin in prof. Derganc.

Kdor je bil sv. Lukeža dan pri premiranji goveje
živine v Kranji, kjer se je bilo zbralo nad 100 govejih
repov, pripoznati mora, da se je zadnja leta naša
živinoreja jako zboljšala. Dosti zaslug pridobila si je v
tem obziru c k. kmetijska družba, katera leto za letom
uvaža v deželo mnogo lepe živine žlahnega plemena.

V preteklem letu imeli smo lepo število popotnih
predavanj. Po Dolenjskem predaval je zasluženi gosp.
vodja Dolenc in g. Ogulin o vinoreji in trtni uši, po
Gorenjskem pa vrli g. adjunkt Pirc o živinoreji.

Z novim letom dobimo pa še posebnega popotnega
učitelja poljedelstva za Kranjsko, in sicer je c. kr.
ministerstvo poljedelstva oddalo to službo pisalcu teh vrst.

Deželni zbor sklenil je v zadnjih svojih sejah, da
se vpelje v počitnicah na sadje in vinorejski šoli na
Slapu kmetijski tečaj za ljudske učitelje, kar je gotovo
hvalevredno. Želeli bi samo, da bi se take štipendije
oddajale samo tistim učiteljem, ki se v resnici zanimajo
za kmetijstvo; kajti jako potrebno bi bilo, da se kmalu
snujejo kmetijske nadaljevalne šole po deželi.

Kmetijske šole še nimamo, akoravno deželni
poslanci leto za letom v deželnem zboru predlagajo, naj
se ustanovi kmetijska šola. Potrpimo toraj še in
pričakujmo boljših časov.

Spominjati morali bi se še bohinjskih sirarskih
zadrug, osušenja ljubljanskega močvirja in še mnogo
druzih važnih stvari, ali uže iz teh vrstic razvidimo lahko,
da smo dosegli v zboljšanje kmetijstva v starem letu
mnogo, upajmo, da bode vendar boljše, ne držimo tudi
zanaprej križem rok ter delujmo z združenimi močmi!

E. Kramar.

Kako narejajo kompost ali mešan gnoj.

„Novice“ so uže večkrat povdarjale vrednost
mešanega gnoja (komposta) vzlasti zdaj, ko kmetovalcu
čedalje bolj primanjkuje pravega živinskega gnoja. Zdaj
je tudi v „Gospodarstveni prilogi“ „Slov. Gospodarja“
oglasil se gospod A. Rauch s podukom, kako naj se
dela tak mešani gnoj. Morda vstrežemo svojim bralcem,
če jim ta poduk po večem podamo. Tako piše gosp.
Rauch:

„Vse premalo brigajo se naši kmetovalci za
narejanje komposta, to je, takošnega gnoja, ki je iz
mnogovrstnih tvarin sestavljen.

Povsod se nahaja takih tvarin, ki so dobre za
narejanje tega izvrstnega gnoja. Vkljub temu ga še
malokje vidimo. Na@ toraj tu nekoliko takih gnojnih
tvarin navedemo, pa uže naprej rečemo, da ni treba
povsod vseh; jemljo se tvarine katere so sploh pri rokah.

V ribnikih , bajerjih in grabnih nabere se sčasoma
mnogo blata. To blato se je naredilo večinoma tako,
da je dežnica ali snežnica z bližnjih ali daljnih zemljišč
splavila dobro zemljo, gnoj. Pogosto so še ljudje sami
tako neumni in mečejo ali napeljavajo v graben
gnojivne tvarine. V ribnikih pogine mnogo živalic, katere
kot gnoj ostanejo v njih. Vse to nareja blato, toraj je
tako blato gnoj. Vendar ne sme se z njim hitro iti
gnojit, kajti v njem nahaja se tudi okisana prst. Treba
jo je v kompostne kupe nametati in polagoma zgubi
škodljive kisline.

Druga kompostna tvarina je prst, katero dobimo,
kedar griče razvažamo ali sploh zemljišča ravnamo ali
planiramo.

Tudi cestno blato ima v sebi mnogo gnojivnih
tvarin vsled odpadkov od živine, ki po njej hodi. Zato
kaže cestno blato nabirati za kompost. V takem blatu
je tudi kolikor toliko rastlinam koristnih tvarin iz
razkrojenega kamenja. Dalje je za kompost dobra zidna
sipa. Odberejo se veči kosi opeke in ostala sipa je
posebno zavoljo apna prav dobra tvarina za kompost.
Ni tedaj svetovati s sipo ceste navažati.

Jako gnojiven je pepel, posebno lesni pepel, ker
ima v sebi veliko fosforne kisline in kalija, samih
rastlinam potrebnih tvarin. Sáj ni veliko dobiti, vendar
jih ne smemo zametavati, ampak za gnoj rabiti. Imajo
v sebi mnogo dušca in kalija.

Plevel posrka iz njiv in vrtov prav veliko
rastlinske hrane in je toraj poln gnojivnih reči. Ne kaže
ga toraj na cesto metati. Plevel na cesti segnjije, a
njegovo seme razpihlja veter in odnese na bližnje njive
in plevel se dalje zareja. Tako se godi na priliko z
osatom. Zato kaže plevel v kompostne kupe zlagati.

Suho grmovje je tudi pripravna snov za
narejanje kompostnega gnoja. Isto velja o vseh lesnih
odpadkih, ki niso za kurjavo. Crknene živali pogosto
zagrebajo blizu sadnih dreves, pa jim več škodujejo, nego
hasnijo. Bolje storimo, če crkneno žival oderemo, mast
izrežemo, drugo pa razsekamo in v kompostni kup
zakopljemo. V mesu namreč in kosteh nahaja se mnogo
gnojivnih snovi, na pr. dušca, kalija iu fosforove
kisline, to pa v veliko veči meri, nego v živinskem gnoji.

Tropine, ki ostanejo, kedar sadovje ali grozdje
prešamo, naj se porabijo za kompost, če jih drugače v
prid ne obrnemo. Velike koristi je blato v
straniščih in je močno svetovati, da se marljivo rabi za
kompost.

Se mnogo drugih tvarin je porabnih za narejanje
mešanega gnoja. Da kratko rečemo, lahko se obrne za
kompost vse, kar za drugo rabo ni in potrebuje več
časa, da razpade in se razkroji.

Nareja se pa kompost najbolje tako: Na dobro
stlačena tla se nameče 16— 20 centimetrov debelo prsti. Ta
ima nalogo posrkati v sebe vso od zgoraj prihajajočo
mokroto. Na prsteno plast se naloži zopet 10 — 16
centimetrov na debelo razne tvarine, kakoršno smo zgoraj
bili opisovali. Za njo pride zopet plast prsti, na to pa
plast raznih tvarin in zopet prst itd., dokler ni ves kup
1 — 1 1/2 metra visok. Visi ne sme biti. Najzgornejša
plast bodi vselej prst. Zgornji plasti se naredi na sredi
jamica. Naposled se s kolom ves kup od zgoraj na
vzdol večkrat prebode, da nastanejo luknje za gnojnico,
s katero se ima kup večkrat polivati. Gnojnica se
potem po luknjah enakomerno po vsem kupu razteka. Z
gnojnico polivati kompost je močno hasnovito, ker dobi

mnogo gnojnih snovi in ves kup hitreje gnjije, trohni
in se razkroja. Po 2— 3krat v letu je treba ves kup
prekopati in dobro premešati. Vendar kako dolgo ga
imamo trohneti puščati, to se določi po tem, za kaj
ga hočemo rabiti. Za travnike, katerim močno koristi,
treba je dobro strohnelega in prhkega komposta; veči
kosi, grude se mu naj odberejo. Za drevesa in trsovje
ni treba tako drobnega komposta, če ga naravnost na
korenine ne polagamo. Drugače je, če ga na korenine
posipamo. Premalo prhki in tedaj ne dosti strohneli
kompost utegne koreninam škodovati.

Konečno bodi še omenjeno, da z narejanjem
komposta mnogo tvarin dobro porabimo, ker jih v dober
gnoj spremenimo. Drugače bi nam zgubile se brez vsake
koristi. Travnikom, sadnemu drevju, hmelju,
vinogradnikom veliko več hasnejo, kakor navadni gnoj iz hleva.“

Občni zbor kranjske kmetijske družbe
dne 23. novembra 1881.

(Dalje.)

Gosp. Robič bere nekaj stavkov družbinega
poročila, na to se oglasi gosp. Murnik: „Ako bode gospod
poročevalec nadaljeval poročilo o delovanji glavnega
odbora, kakor do zdaj, bode komaj ob 12. uri končal.
Jaz mislim, da o razstavi v Novem mestu ni treba na
drobno poročati, kajti o njej je bilo poročano obširno
po slovenskih in nemških listih, tedaj je stvar vsakemu
znana, kateri se je za-njo zanimal. Nasvetoval bi tedaj,
naj bi gosp. Robič imenoval le naslove posameznih
oddelkov poročila in le to, kjer je treba daljše razprave,
naj bi se prečitalo.“

Gospod družbeni predsednik: S predlogom
gosp. Murnika sem, kar se tiče prihranitve časa,
popolnem enacih misli. Ako nobeden gospodov ne želi
besede (nihče se ne oglasi), smatram gosp. Murnika
predlog sprijet.

Gospoda Robiča prosim, naj nadaljujoč poročilo
imenuje le naslove posameznim oddelkom poročila.

Poročevalec gosp. Luka Robič nadaljuje poročilo,
vstrezajoč predlogu gosp. Murnika. (Ko je poročilo
končano.)

Gospod družbeni prvosednik: Želí morebiti
kateri gospodov o poročili centralnega odbora sploh
besede? (Nihče se ne oglasi.) Tako se je poročilo vzelo
potrdilno na znanje in ta točka dnevnega reda je bila
rešena. Sedaj prehajamo na drugo točko dnevnega reda,
to je predlaganje družbenega računa za 1880. leto in
proračuna za 1882. leto, katerih podrobnosti so bile na
ogled položene v družbeni pisarni.

Prosim gospoda centralnega odbornika Brusa, da
poroča o družbenem računu.

Gospod Brus: Vsota dohodkov 1880. leta je
znašala 6612 gold. 94 1/2 kr., in ako se prejemnini odbijejo
troški 5802 gold. 25 1/2 kr., ostaja v blagajnici koncem
1880. 1. znesek 810 gold. 69 kr.

Gospod družbeni prvosednik: Ali želí kateri
gospodov besede o računu? Gospod vodja Dolenec
ima besedo.

Vodja gosp. Dolenec: Poročilo o računu, po
posameznih zneskih prebrano, nam pleni velik del časa,
med katerim bi se lahko lotili obravnav o važnejših
zadevah. Jaz bi torej nasvetoval, naj se poročilo o
računskih sklepih in o proračunih v prihodnje pošilja
udom vsaj 14 ali 8 dni pred občnim zborom na dom,
da bi imeli priliko, isto na tanko pregledati in bi se
potem pri občnem zboru govorilo le o istih posameznih

točkah računa ali proračuna, o katerih bi kateri ud
želel besede.

Gospod Brus: Vabilo k občnemu zboru
družbenemu se je o pravem časi objavilo v „Laibacher Zeitg.“
in v razglasi se je izrecno poudarjalo , da podrobnosti
družbenega računa leže na ogled vsakemu udu v
družbeni pisarni. Jaz bi bil z računi natanko izkazal
troške vsakemu gospodu, kateri bi se bil potrudil v
pisarno.

Dohodki družbeni so uže tako zeló pičli in ako se
sprejme predlog gospoda vodje Dolenca, narastó s
tem družbi zopet znameniti troški s tiskovinami in
poštaríno.

Gospod družbeni prvosednik: Meni se zdi,
da je predlog gosp. Dolenca vendar vreden, naj se
oziramo na-nj. Nikakor ni moči zahtevati od
visokočastitih družbenih udov, stanujočih po deželi, naj nalašč
potujejo v mesto, gledat družbenega računa v pisarno.
Po mojih mislih bi se ustreglo predlogu gospoda vodje
Dolenca s tem, da bi podružnicam poslali primerno
število odtisov družbenega računa in proračuna, naj jih
razdelé udom. Menim, da navzlic ne ravno preugodnim
finančnim razmeram bi imela družba vendar to
žrtvovati svojim udom. Isti gospodje, kateri so s predlogom
gospoda Dolenca v tej obliki zadovoljni, kakor sem
ga razlagal jaz, prosim, naj vzdignejo roko. (Predlog
se sprejme.) Centralnemu odboru bode skrb, da se
izvrši. Saj to veljá le za pro futuro. Danes se nam je
posvetovati o podrobnostnih postavkih računa.

(Dalje prihodnjič.)

Amerika našim poljskim pridelkom sila
nevarna.

(Dalje.)

5. Amerikanska moka.

Brž ko so Amerikanci videli, da se pšenica v
Evropo dobro speča ter da jim je moč leto za letom je
več uvažati, ko jim je bilo jasno, da jim dobiček
pomnoži , vožnino pa posredno zniža, ako svojo pšenico
doma zmeljejo, otrobe tam puščajo ter na evropski trg
spravljajo dobro doma zmleto moko.

Dobrih mlinov imela je Amerika uže delj časa
mnogo, tudi so gledali Amerikanci na to, da so si
napravljali mline blizo krajev, v katerih pšenica raste, da
se na voznini prihrani uže tudi na poti do morja, ter
na mestih, kjer jim je gotova stalna vodna moč. Zeló
ugodno lego v ta namen imate mesti St.
Pavel-Miniapolis v Minesotti na reki Mississippi, katera ima tam
ravno velik pad ter se koj blizo tam na nji začenja
vožnja na ladijah.

Uže leta 1873. bilo je tam 12 velikih mlinov , ki
uže zdaj morejo vsak dan namleti toliko moke, kolikor
je mesto London na dan potrebuje, namreč 12.000
žakljev ali 15.254 met. centov ali v letu 5 567.710 met.
centov. Pripravljenih je pa tam iz reke Mississippi
toliko strug, da je moči in prostora dosti za 25 mlinov v
višini 3 do 8 nadstropij, ki bodo hipoma prekosili
sloveče (15) pestanske mline. Amerikanci učili so se
mlinarstva v Pesti, si naročili tudi tam za obrazec prve
stroje in priprave, in uže to leto bo v Št. Pavlu na
reki Mississippi dodelan nov mlin, kateri bo s 3% milijona
hektolitrov pšenice na leto zmlel moke v vrednosti 8
milijonov gold.

Zdaj še amerikanska moka ni dosegla v vseh
vrstah dobrote naše moke, najboljših vrst št. O do 3 se
ne more izdelavati, ker tamošnja pšenica neki ni zato;
v slabejih vrstah pa je uže zeló spodrinila našo moko
posebno na velikih angleških trgih.

Kako uvažanje amerikanske moke na teh trgih
raste, kažejo sledeče številke:

Amerikanske moke uvažalo se je po toliko-le met.
centov:

Zdaj je uže na priliko v Amsterdamu amerikanska
moka pri met. centu za 1 gold. 50 kr. do 2 gold.
ceneja od naše, je pa tudi na priliko vožnina od naše
moke, katere veči del se na Angleško prepeljava čez
Reko, tako visoka, kakor amerikanska za vsaj
trikrat daljo pot.

Nasledek amerikanskih velikih napredkov bil je ta,
da se je leta 1880. razun angleške uže uvažala
amerikanska moka na Holandsko , v Belgijo, na Francosko
in celó v Švico in južno Nemško.

Sledeče številke kazale bodo propad izvažanja naše
moke in hitro rast izvažanja amerikanske moke:

Izvažanje moke od leta 1868. do 1880.:

Iz Avstro Ogerske

Iz združenih
amerik. držav

Pšenice, turšice, pšenične in turšične moke, kruha,
piškotov, rži in ržene moke, ječmena, sočivja, ovsa in
grisa izpeljale so amerikanske združene države

tedaj v orjaških korakih napredka 2116 odstotkov.

6. Špirit

Kjer žita ostaja, tam začenja se izvažanje moke in
v enaki meri izvažanje špirita; združene amerikanske
države izdelujejo ga večidel iz turšice. Leta 1880.
pridelale so 392 milijonov, izvozile pa samo 25 milijonov
met. centov turšice, tedaj se uže iz tega razvidi, da se je
je mnogo podelalo v druge izdelke; redno se je mnogo
porabi za pitanje živine, mnogo pa za špirit, katerega
se je leta 1880. nad 345.000 met. centov izpeljalo; v
razmeri z Avstro-Ogersko in Nemško kaže v izvažanji
špirita to-le:

Leta 1880. izpeljalo se je met. centov špirita in
vrednosti v gold. v zlatu :

Prihodnjič pa o amerikanski živinoreji in o izva¬žanji tamošnje živine in živinskih pridelkov kaj.

Gospodarske novice.

Zoper poškodovanje zarubljenih zemljišč.

Poslancem državnega zbora razposlalo se je včeraj
3. dne t. m. poročilo justičnega odbora, v katerem se
zbornici predlaga zoper poškodovanje zarubljenih
zemljišč sledeči načrt postave:

§. 1. Kdor pri preteči mu posilni izvršitvi
zadovoljenje upnika s tem ovira, da v ta namen premakljive
ali nepremakljive reči prodá, poškoduje, uniči ali
drugače ob vrednost spravi, dele premoženja odstrani,
dolgove ali pravna opravila izmišljava, stori se krivega,
ako se dejanje ne kaže ostreje kaznjivo, prestopka ter
se ima kaznovati z zaporom od enega meseca do enega
leta, pri obteživnih okoliščinah pa s težkim zaporom od 6
mesecev do 2 let.

Kaznovanje sokrivcev in sodeležnikov ravna se po
določbah kazenske postave od 27. maja 1852. leta (D.
z. 1. št. 117.).

Določila druzega odstavka §. 183. kazenske postave
denejo se ob veljavo.

§. 2. Predstoječa določila smejo se obračati na
dejanja storjena pred veljavo te postave le v toliko,
kolikor bi bile po dosedanjih postavah pripadale ostrejemu
postopanju.

§. 3. Izvršitev te postave naroča se ministru za
pravosodje.

Zbornica poslancev bo ta predlog težko našla
preoster zoper velikanske škode, katere se godé uže redno
pri zarubljenih zemljiščih naših krajev.

Zgodovinske stvarí.
Česki kralj Karol I.*)

Spisal Fr. Jaroslav.

Narod česki je leta 1878. slovesno obhajal
petstoletnico svojega nepozabljivega kralja Karola. Vladarji
slovanski morajo zanimati slehernega Slovana, vzlasti pa
takošni možje, kakoršen je bil Karol, ki je bil tudi
rimsko-nemški cesar. V nemških zgodopisnih knjigah
se ta vladar zeló pristrano opisuje, in to pač edino zato,
ker je Čehe in Česko k nenavadni slavi povzdignil, in
večne svaje na Nemškem zatrl.

Narisajmo toraj tega znamenitega moža, „očeta
domovine“, kakor ga Čehi nazivajo, pa „očima Nemčije“,
kakor ga Nemci pitajo, po českih izvirnikih, vzlasti po
prostonarodni knjigi: „Dӗjepis národu českého“, spisal

J. Malý.

I.

Leta 1306. je bil zavratno ubit česki kralj Vaclav III.,
in ž njim je ugasnila domača rodovina Premislova.

Od leta 1306. do 1526. so živeli Čehi pod kralji iz
različnih rodovin. Prvi je bil Rudolf avstrijski, sin
nemškega cesarja Albrehta iz rodovine habsburške.
Nemški cesar Albreht namreč, čuvši o smrti kralja
českega, mahoma je proglasil Česko kot izpraznjen fevd
rimske države, in lastil je sebi pravico tej zemlji
novega kralja dati, kar je bilo pa proti svoboščinam od
cesarja Friderika II. priznanim in odobrenim. Vsled
njih namreč so imeli v tem slučaju deželni stanovi
pravico kralja voliti. No, Albreht dobro vedoč, da je vsled
neprevidene smrti Vaclavove vse zbegano in zmedeno

na Českem, oprijel se je te ugodne prilike, da bi svojo
hišo povzdignil, in je zato na vso moč delal na to, da
bi njegov sin Rudolf, vojvoda avstrijski, za kralja
českega izvoljen bil. Poslal je poslancev v Prago, da bi
stanove obdelali in Rudolfu naklonili, poleg tega je tudi
z dvema vojnama v zemljo planil, on sam iz Turingije,
in sin njegov iz Avstrije skozi Moravsko.

Krona česka je po pravu šla Henriku koroškemu,
možu najstareje princesinje Ane. Toda Henrik ni bil
mož za to, ni se znal o pravem času potegniti za svoje
pravo, in cesar ga je prehitel. Ko so česki stanovi
prevideli, kako nemški cesar pritiska, odjenjali so, in
Rudolfa za kralja izvolili.

Rudolf je umrl uže naslednjega leta, in prestol česki
je bil zopet izpraznjen. Po njegovi smrti je imel brat
Friderik prestol zasesti, tako je bilo dogovorjeno, ali
stanovi so ta dogovor za neveljaven razglasili, ker je
bil le prisiljen, kajti tudi cesar dane besede ni držal;
poslali so po Henrika koroškega.

Novi kralj je došel na Česko in ljudstvo ga je
povsodi z veseljem sprejemalo. Nemški cesar je bil zeló
razdražen in je začel pretiti Čehom. Na ukaz njegov
so navalili Avstrijci z nadškofom salcburškim in grofi
goriškimi in ortenburškimi v dedične zemlje Henrikove
in veliko škode v njih napravili, Albreht sam pa je z
močno vojno od Heba, in sin njegov Friderik od
avstrijske strani na Česko vdrl, kjer ste se obe vojni
spojili. Nemci niso dosti opravili, zato se je Friderik
kmalo pomiril s Henrikom. Ali Čehi niso imeli
nobenega tako nesposobnega vladarja, kakor je on bil. Da
bi mir imel, prepustil je vse posle drugim, naj so
delali, kar so hoteli, in tako je Česka kmalu globoko
padla.

Sedaj so prevideli previdnejši Čehi, da tako ne
more, ne sme biti, in začeli so misliti o novem kralju.
Odbrali so si princesinjo Elizabeto, hčer Vaclava II. in
sestro Vaclava III., ter sklenili poiskati jej dostojnega
in sposobnega moža. Najbolj se je jim dopadal mladi
Janez, sin novoizvoljenega nemškega cesarja Henrika
VII. iz rodovine luksenburške, in to tem bolj, ker je
cesar začel uže sam ob sebi nekako pokazovati, da ne
bode priznal Henrika koroškega za kralja českega, nego
kot izpraznjen fevd sebi vzel. Dvanajst odličnih
poslancev českih je šlo k cesarju na Nemško prosit sina
Janeza za kralja českega. Dobili so cesarja v
Frankobrodu v državnem zboru. Cesar je dovolil, Henrika
koroškega v državnem zboru nemškem odstavil, in sina
svojega Janeza za kralja českega proglasil. Svatovali
so z nenavadnim velikolepjem v Špiru in Janez je
potem kraljevino Česko od očeta v fevd vzel. Dne 7.
februarija 1. 1311. je bil novi kralj od nadškofa
mogunškega v cerkvi sv. Vida na gradu praškem s svojo ženo
Elizabeto slovesno okronan. Dne 14. maja je porodila
kraljica Elizabeta sina, kateremu so pri krstu dali ime
Vaclav, a ga je pozneje zamenil z imenom Karol. In
ta Karol je bil oni slavni vladar, ki je svoji kraljevini
toliko dobrega storil.

Kralj Janez, oče Karolov, je najraje po svetu se
klatil in zapravljal. Na Česko je prišel navadno takrat,
kedar ni imel denarja. To pa, se ve da, Čehom ni bilo
po volji. Da bi jih pomiril, poslal je Janez svojega
mladega, na Francoskem naobraženega sina Karola na
Česko s polno močjo, da bi v njegovem imenu
kraljevino upravljal. Tega zaupanja je bil Karol tudi vreden.
Prišel je na Česko z naslovom „mejni grof moravski“.
Ko se je bližal Pragi, šlo mu je mnogo gospode
naproti. Z velikim veseljem so ga pozdravili kot
gospodarja svojega, vzlasti še zato, ker se je bil na Českem
narodil. Gospoda, duhovenstvo in ljudstvo ga je v pro-

cesiji v mesto spremilo; vsem se je prikupil s svojim
priljudnim vedenjem.

Mladi kraljevič ni bil nič kaj vesel, ko je na Česko
prišel. Ta ni bilo ne očeta ne matere, ne brata ne
sestre, kraljevina pa v največem neredu. Viša gospoda
in grajščaki so bili pravi nasilniki. Kralja se niso bali,
njegova posestva in moč pa so med seboj razdelili. Kralj
ni imel nobenih pripomočkov, da bi mogel pravico do
veljave spraviti. V Pragi je bil grad kraljevski vsled
dolgoletnega zanemarjenja takošen, da dvor v njem ni
mogel dostojno stanovati. Karol se je tedaj za nekaj
časa naselil na Starem Mestu, v hiši, ki je bila nekdaj
lastnina njegove matere. Za časa desetletnega bivanja
na tujem je Karol pozabil češčino, gladko pa je govoril
in pisal nemški, latinski, francoski in italijanski. Moral
se je toraj z novega učiti češčine, svojega materinskega
jezika, in v kratkem se je je prav dobro privadil.

(Dalje prihodnjič.)

Slovensko slovstvo.

* „Učiteljski Tovariš“ vabi na naročevanje tako:
„Domoljubni slovenski učitelji poznajo naš list,
kateri danes začenja svoje dva in dvajseto leto. Koliko
je naš „Tovariš“ delal in storil od časa, ko je 1. 1861.
vprvič stopil med slovensko šolstvo in učiteljstvo, o tem
naj njegovi dragi čitatelji sami sodijo. Toliko pa si naš
list vendar prisvojuje, da je bil on med prvimi, ki je
budil slovenske učitelje in jih vnemal za domačo
ljudsko šolo. Njemu je bilo uže pred novo šolsko
postavo poglavitno načelo (§. 1. te postave), ki
pravi: „Ljudski šoli je naloga, odrejati otroke, da bodo
nravni in pobožni, razvijati jim duševne moči,
oskrbovati jih z znanostmi in vednostmi potrebnimi, da se
lahko dalje omikajo za življenje, in postavljati jim pravo
dno, da bodo enkrat prida ljudje in državljani“.

Od 1869. 1. se učitelji bolj in bolj gibljejo, in še
zdaj se niso upokojili. Razne ugodne in neugodne
razmere jih k temu izpodbadajo. A čas je, da se posebno
mi slovenski učitelji razgledamo v svojih potih, in se
združimo v eno svrho, to je, da kot pravi sini
domovine živimo in delamo za domačo ljudsko šolo,
ter na pravi bolje k našemu národu.

„Učiteljski Tovariš“ se bode tudi vprihodnje pred
vsem oziral na učiteljeve potrebe v ljudski,
tedaj v národni šoli po vodilu: „Vsakemu svoje“! V
imenu domače dobre stvari vabimo tedaj vse dozdanje
in nove svoje prijatelje po vsem Slovenskem in sploh
vse prijatelje in podpornike slovenskega šolstva, da
naj duševno in materijalno vsak po svoji moči
podpirajo naše pošteno podjetje, in da naj se združijo
z nami ter kažejo, da delajo javno in odkrito za edino
mogoče izobraževanje našega národa na podlagi
maternega jezika.

„Učiteljski Tovariš“ stane vse leto 3 gold., pol leta
1 gold. 50 kr. Naročanino in oznanila prejema založnik
Rudolf Milic na starem trgu hiš. št. 19; spisi in
dopisi pa naj se blagovoljno pošiljajo uredniku Andreju
Praprotniku, nadučitelju in ravnatelju prvi mestni
5razredni deški šoli v Ljubljani.“

* „Kres“. Ta lepoznanstveni mesečni list, ki je
lani začel izhajati v Celovci, stopil je zdaj v drugo leto.
Gradiva je zeló mnogovrstnega, toraj vse podpore
vreden. Cena mu je 4 gold. za celo leto in se naroča pri
vredništvu v Celovci.

* „Mir“. Kakor smo uže na kratko omenili, bo z
10. dnem tega meseca začel v Celovci izhajati po
dvakrat na mesec poseben časnik, namenjen koroškemu

slovenskemu ljudstvu, kateremu preti velika nevarnost
ponemčenja. Izdajal bo ta list koroških Slovencev prvak
čast. gosp. Andrej Einspieler, ki se, akoravno uže
siv starček, vendar še zmiraj neustrašljivo bori za
pravice in jezik svojega naroda. Naročnina mu bo jako
nizka, le en goldinar za celo leto. List je uže zavoljo
blazega namena vse podpore vreden, zato bi bilo dobro,
če bi premožnejši Slovenci tudi drugih pokrajin neročili
si ga, a ne za-se, marveč prepustili ga vredništvu, naj
ga to potem pošilja v kako koroško vas. Tam
ponemčevanje tako napreduje, da mlajši ljudje uže več
slovenskih črk ne poznajo, le stareji še znajo slovenski
brati in pisati. Gospod vrednik Einspieler je najboljše
poroštvo za to, da bo nov časnik svojemu namenu po
vsem primeren.

Zabavne stvarí.
Pismo iz Amerike.

Gospa! — Prijatelj moj, bivajoč bolj spodaj na
obalih reke Mississippi, pisal mi je uže pred nekaj
dnevi, da se Vi neizrekljivo (je-li v istini taka sila? —
vsaj on mi je pisal tako) nad mano hudujete, in to le
zarad malenkosti, da Vam jaz nič ne pišem. Sam ne
vem, kako bi se izgovoril, da bi pri Vas kaj izdalo —
toda stojte! Jaz Vam bodem stvar prav „od konca“
razložil. Pred dvemi leti — tačas še niste bili vdova
— obljubil sem Vam na neki veselici v ljubljanski
čitalnici sem ter tje kedaj pisati iz daljne Amerike, toda
s tem izgovorom, le če bom imel kaj posebnega. Kaj
tacega, da bi bilo za Vas, imel sem uže večkrat kaj,
toda odkar sem zvedel, da ste vdova , se nisem prav
upal, kajti tu v Ameriki imamo mi samci pred vdovami
neizrekljiv „rešpekt“. In zakaj? — Zato, da ne bi bilo
treba vzeti katere za ženo. Če žena zgubi moža, to je
postane vdova, ne trpi dolgo, da se v drugo vpreže v
zakonski jarem. Ker ima tu vsak možki lahko deset
deklet na en prst, gotovo je to, da se nobeden po
vdovah ne ozira, a tem bolje se one po njih, tako, da vsaka
moža dobi, in to na kaj originalen način.

Soznani se z možem, kateri ji je všeč in za
katerega vé, da se ne bo ob njem opekla, na kakoršen koli
način se le dá, večidel v kaki domači družbi, odlikuje
ga izmed vseh itd., posebno pa skrbi za to, da ju ljudje,
če večkrat tem bolje na ulici skupaj vidijo. On ima
stvar le kot malo znanje, druzega čisto nič, a neki dan
mora pred sodnijo, katera mu kaj natanko razloži, da
ga Mrs. A ali B toži zarad prelomljenja obljube vzeti
jo za ženo. Vse njegovo zatrjevanje, da o obljubi nič
ne vé, je zastonj. Postava je postava, in ta zopet je
železna, vdrževati se mora na vsak način, inače nima
nikdo „rešpekta“ pred njo, in to sodnija prevarjenemu
slepcu kaj temeljito razloži. Ali vzemi omenjeno žensko
v zakon, če ne, ji moraš plačati tisuč dolarjev
odškodnine, če pa nimaš s čemu plačati, pa greš dve leti v
ječo sest. Te tri lepe stvari so ti na izbir. Vzeti
žensko in vpreči se z njo v en voz, posebno če se človeku
o ljubezni do nje še niti sanjalo ni, je kaj trd oreh.
Tisuč dolarjev je tudi uže precej visoka številka in
lepa svota denarja in se ne vrže lahko kar tako meni
nič tebi nič proč, dve leti v ječo — s tem se še
najceneje opravi, a vendar najteže za to odloči.

To, gospa, je pri nas skoro na dnevnem redu,
odtodi tudi ves „rešpekt“ pred vdovami. Toda oprostite!
Nikakor nisem Vas tudi vmes menil. Le tako sem
povedal, da ne porečete, nobenega vzroka nimam. — Pa
saj vem, da ste Vi uže sveta navajeni in toraj ne boste
tega mojega pisma kar pri prvih besedah vrgli v koš.

Tu v Ameriki so s tisto „manero“ še precej daleč zad
ali pa uže preveč naprej, tako da so še mene potegnili
za sabo, kar Vam priča to le kordijalno pismo. Ko bi
se mi dva zamogla ustmeno pomeniti, bi se gotovo bolje
razumela, toda gotov si nisem, da bi me Vi zaradi moje
neolikanosti ne malo nemilostljivo pogledali, tako
pismeno se mi je pa Vašega nemilostljivega pogleda manj
bati, k večemu mi je pričakovati, če Vam bo drago
odgovoriti na to-le pismo, da me v Vašem pismu nekoliko
pokarate, katero pokaranie se bode pa tudi na
dvajsetdnevni poti toliko ohladilo, da ne bode butnilo preveč
ob mojo občutljivost.

Toda tu Vas pitam uže celo večnost s svojo
neolikanostjo, oprostite in potrpite! To, kar imam danes za
Vas, bode gotovo mikavno, vsaj meni, kateri Vaš okus
malo poznam, se dozdeva tako; vzeto je prav iz
amerikanskega življenja.

Imeli smo namreč 28., 29., 30. novembra in 1.
decembra, skupaj štiri dni, veliko „fair“ (ljudsko
veselico ali nekak somenj) na korist tukajšnji katoliški cerkvi,
na kateri je bilo še čez 3000 dolarjev dolga. Pri Vas
v Evropi se v primeri z Ameriko le malo cerkva zida,
in toraj ni težko nabrati prostovoljnih darov toliko, da je
cerkev uže plačana, ko je gotova. A tu, kjer niti država,
niti viša cerkvena oblast ne dá nikake denarne podpore,
napraviti si morajo katoličani cerkve iz lastnega žepa.
Da-si šteje tukajšnja naša cerkev čez 700 vernikov, se
jih le malo zmeni, da bi kaj žrtovali za-njo. Bila je
zidana pred 7 leti in je stala čez 25.000 dolarjev (čez
60 tisuč gold.) in je v resnici kaj krasn , praktično
osnovano poslopje. (V čitalnični restavraciji v Ljubljani
jo lahko vidite v tablici.) Trije lepi altarji, delo našega
rojaka g. Mikuža, trinajst do stropa visocih oken iz
barvanega stekla, kakor lepih ne premore nobena
ljubljanska cerkev, lepi kor, svetilke, velika podzemeljska
peč — vse to kaže, da le vrle zmožnosti našega rojaka,
velečastitega gosp. J. Trobeca, tukajšnjega župnika
in dekana, so zamogle voditi vse delo te veličastne
stavbe. Le temu vrlemu gospodu se imajo tudi vsi
tukajšnji farmani zahvaliti, da imajo cerkev, malo da ne,
brez dolga. Neumorno se je blagi gospod trudil in ne
zastonj. Tako je napravil letos „fair“, katero Vam
hočem, kolikor moč, natanko popisati.

Velika dvorana tukajšnjega gledišća bila je
odmenjena kot prostor za veselico. Vabim Vas toraj, da me
spremljate v mislih in obetam Vam, da Vam hočem biti
po vsej moči dober vodnik. Kdor se hoče dobro
zabavati na taki „fair“, pripravljen mora biti na vse; kajti,
kamorkoli se človek obrne, na desno ali levo, kar le
pogleda, vse mora plačati, na čisto priprost način —
nič siloma.

(Dalje prih.)

Mnogovrstne novice.

* Pijane krave. Blizo Berolina ima grajščina St.
pristavo, na kateri je nad 100 krav, katerih mleko vsak
dan vozijo v Berolin. Necega dne pa je prišel voznik
brez mleka, vzrok temu je bil zeló čuden; bile so
namreč vse krave — pijane. Iz pomote so namreč odprli
pipo sodu, v katerem je bila voda, in špirit v korito
spustili. Krave so ga rade pile in se tako upijanile in
razgrele, da se jim ni smel nobeden bližati.

* Turških vojakov hlače. Turške vojake v Škadru
je veselje gledati. Polno jih je po ulicah, ki nosijo
hače iz vreć, v katerih se je pripeljala moka, sladkor
ali kava iz Trsta. Skoraj vse hlače so naštempijane s
številkami in markami trgovcev. Vidijo se vojaci v
hlačah, na katerih sprednji strani so imena prvih
škadarskih trgovcev, na zadnji strani pa je zapisano z velikimi

črkami „Molino a vapore Trieste“. —- Pri tako varčnem
gospodarstvu Turčija mora obogateti — misli „Edinost“.

* Vzroki za ločitev zakonskih na Kitajskem.
Najprvi vzrok ločitve je, će žena razžali moža; potem, če
ni otrók, če je lažnjiva, ljubosumna ali nezvesta.
Ljubosumnost je hujša od nezvestobe; Kitajec pravi, da
ljubosumna žena znori in z norimi se ne dá živeti.
Večkrat pa je tako, da se zakon nikakor ne sme razdreti,
na pr. če se je žena, predno se je omožila, sama
preživela ali če je mož bil prej reven, pa je po ženitvi
bogat postal. Kitajsk modrijan Confucius pravi: „Žena
je podobna luni, mož solncu; svojo svitlost dobiva žena
le od moža“. Dalje: „Moža beseda je glas petelina,
zoro naznanujočega, puta pa kokodaska ves dan in za
to kokodaskanje se nihče ne briga.“ — Zgodi se tudi,
da sta zakonska ločena, pa tega sama ne vesta; to je,
ako se sosedje njunih zakonskih prepirov naveličajo.

Naši dopísi.

Iz Trsta. — Delavsko podporno društvo napravi 7.
dne t. m. v gledališču „Politeama Rossetti“ veliko
besedo s plesom v dobrodelen namen, pri kateri se bode
vršil sledeči spored: 1. Thomas — ouvertura k operi
„Mignon“. — Vojaška godba. 2. Igra „Ultra“. 3.
Zajec — duet in zbor iz opere „Nikolaj Zrinski“. —
Vojaška godba. 4. Igra: „Dva gospoda pa jeden sluga“.
5. Miliér — „Nune zadnja molitev“. — 6. Koseski —
„Zgubljeni raj“, deklamuje g. E. Klavžar. — Godbo
bode izvrševala banda Jelačičevega pešpolka. Po besedi
ples. Začetek ob 8. uri zvečer.

Iz novomeškega okraja 31. grudna. (Šolstvo.
Sadjeréja.) Šolstvo v našem okraji pod nadzorstvom vrlega
poštenjaka gosp. profesorja Drganca jako povoljno
napreduje in vspeh bode še veči, kedar se bode postava
o šolskem obiskovanji med ljudstvom krepkeje
ukoreninila. Učitelji vestno in z veseljem opravljajo svoj
posel, ker jih rodoljubni, strokovnjaški, vsestransko
izobraženi šolski nadzornik radovoljno dejansko in z
besedo podpira; svojega zaupanja mu ne odtezajo in radi
spolnujejo njegove ukaze brez kacega disciplinarnega
strašila. Kedar mu je v šolstvu kaj neznanega, obrne
se vsikdar rad do učiteljev in sluša njih mnenje, katero
mu sme vsak brez zamere odkritosrčno izraziti. Z radostjo
se mora javiti, da učitelji med seboj v šoli in šolskih
vrtih tekmujejo; a vse to tekmovanje je prijateljsko,
izvirajoče iz iskrene ljubezni do mladine in svojega rodú.

Tudi gledé sadjereje se je v našem okraji uže
mnogo storilo. Ko je gosp. Drganc prevzel nadzorstvo,
ni bilo v vsem okraji niti enega obdelanega šolskega
vrta. Ker je kot dolenjski rojak dobro poznal
zanemarjeno kmetijstvo in osobito sadjerejo našel na najniži
stopinji razvoja, obrnil je takoj prve tedne svojega
poslovanja pozornost svojo na zboljšanje te na Dolenjskem
čisto nič razvite stroke kmetijstva. V prvem zborovanji
stopil je s tem blagim namenom pred učitelje, ter jih
prosil pri izvrševanji tega velevažnega načrta njih
radovoljne podpore. S svojim simpatičnim, navdušenim,
domovinsko ljubav dihajočim govorom pridobil si je v
prvem hipu vse učitelje, kateri so mu radi ponudili
svojo desnico, obetujoči, da ga hočejo v njegovem
ljudoljubnem, koristnem podjetji vsikdar po svoji moči
podpirati. Tudi častita duhovščina in drugi merodajni
krogi mu zaradi njegovega vzornega in značaj nega
obnašanja niso odrekli svoje vplivne pomoči. In kar se
drugje le po strogih ukazih političnih oblasti počasi
doseže, to je gosp. nadzornik pri nas s pomočjo častite
duhovščine in s podporo domoljubnega, čislanega gosp.
okrajnega glavarja v kratkem času dosegel, da so ob-

čine, naslanjujoče se na besedo svojih spoštovanih mož,
večidel rade dovolile naprave šolskih vrtov. Sedaj ni v
našem okraji nobene šole brez šolskega vrta. Mnogi
učitelji imajo na vrtih uže pocepljenih na stotine
divjakov, se ve da nekateri več, nekateri manj, kakor jih
občina bolj ali manj podpira. Učitelj v Stopičah, gosp.
Jože Franke, ima uže nad l000 cepljenih drevesec v
šolskem vrtu. Zares smemo z najboljšo nado v
prihodnost gledati, da bode v kakih desetih letih naš okraj
prav dobro s sadnim drevjem preskrbljen, kar mu bode
gotovo obilo dobička donašalo posebno takrat, kedar
bode železnica Dolenjsko z drugimi kraji vezala. Po
zornost otrok za ta predmet smo si kmalu osvojili; vidi
se, kako vsacega veseli, kateremu se je v drevesnici
divjak prijel. Kedar je v šolskem vrtu, takoj je pri
svojem drevesu in ga ogleduje, kako se mu v rasti
razvija. Skoraj vsi otroci, katerih stariši imajo zemljišča,
napravili so si uže drevesnice. To koristno delovanje
vpliva pa tudi na odraščene, kateri so si uže po
domačih vrtih gozdnih divjakov posadili in pocepili (se ve
da jako primitivno). Učitelji za svoj trud in veliko
požrtvovalnost pać ne bodo prejeli dostojnega plačila —
koliko truda šolski vrt stane, to vé samo tisti, kateri
se z njim ukvarja — a smejo si biti svesti, da so
storili za kmečki stan mnogo koristnega.

Gosp. nadzornik pa, kateri je postal v vsem okraji
jako priljubljena oseba, katerega vodi pri reševanji njegove
zadače le prava, iskrena ljubezen do njegovega rodu, mož,
kateremu je geslo: Bogu, kar je božjega, cesarju, kar
je cesarjevega in narodu, kar je narodovega, postavil si
je v srcu podložnikov novomeškega okraja spominek —
aere perennius. Učitelji mu pač vsi želé: Bog ga ohrani
še mnogo let šolskega nadzornika!

Novomesto 30. dec. (Narodna čitalnica novomeška)
imela bode dne 6. januarija ob 4. uri popoludne obćni
zbor. Na dnevnem redu bode: 1) sporočilo tajnika;
2) sporočilo denarničarja; 3) sporočilo gospodarskega
odseka; 4) sporočilo zarad spremenitve pravil voljenega
odseka; 5) volitev novega odbora; 6) volitev računskih
pregledovalcev; 7) predlogi posameznih društvenikov.

S Šenturške gore 27. dec. — S prerokovanjem ni
nič, najmanj z vremenskim. Vsaj meni se nič ne
posreči; vselej le na cedilu ostanem. Kolikokrat sem v
nekaterih prejšnjih letih, zapeljan po zgodnjih cveticah,
ki so koncem zime prikazovale se, napovedoval bližnjo
spomlad, brž se je presukalo vreme in postavilo mene
na laž. Jelo je navadno snežiti in dolgo smo
katerikrat čakali, predno je zima popolnem umaknila se
pomladi. — Tako so to leto zlomkovi polžki in žužki
zmotili me, da nisem mogel jezika za zobmi držati,
marveč da sem zarad teh gumpcev, ki so
prezgodaj poskrili se mi, prerokoval dolgo in hudo zimo.
Sicer je mesec kimovec zadnje dni precej kislo kimal
in zlo spridel božjo kapljico, katero nam vinotok toči;
tudi vinotok se v svoji drugi polovici ni nič kaj
prijetno vedel, ker večkrat je plašil nas sè snegom; no,
listopadu in grudnu pa letos zares ne smemo nič
posebno odurnega očitati, obnašala sta se oba prav
prizanesljivo; vzlasti poslednji bil je nam jako milostljiv. Kdo
bi se bil nadejal, da bomo o Božiči tako ugodno vreme
imeli? Namesto debele snežne odeje imamo kopno;
namesto ledenih cvetic na oknih razcvetajo se na naši
gori na solnčnih krajih uže prve spomladne cvetice; in
sicer memo rigeljčkov ali malih marjetic (Bellis
perennis), katerih tako noben mraz ne zmaga, trikrpasti
jetrnik (Anemone hepatica), spomladni jegelček (Primula
veris v. acaulis), po njivah pa njivski jetičnik
(Veronica agrestis); tudi kurijce (Helleborus niger) so uže v
obilnem številu pririle na beli dan, samo ne razcvetajo se
še ne. Zato me kaj jezi, da so polžki in žužki, te ne-

srečne mrcine, z mojim prerokovanjem na led speljale
me; pa jim bom uže pokazal, kedo sem jaz, premalo
jih je! Vsakega, bodi-si polž ali pa žužek, ki mi pride
pod prste, zgrabil ga bom in smuknil ali v škatlo ali
pa v steklenico, potem pa odposlal jih v tuje dežele,
naj drugod, če hočejo, vodijo ljudi za nos, ne pa mene.
In kakor je pesnik Ovid obetal svojemu očetu, da se
s pesništvom ne bo već ukvarjal, rekoč: „parce mihi
genitor, nunquam tibi carmina dicam“; enako
obljubujem, da se jaz s prerokovanjem nikdar več pečal ne
bom, naj bi tudi sami šokci ali ščurki opominjali na to.

S. R.

Iz Zagorice v litijskem okraji. — Pri volitvi
občinskega starešinstva smo dobili za župana posestnika
Jožeta Stepica iz Biča, za občinska svetovalca pa
posestnika Antona Planinška iz Biča in Franceta Severja iz Zagorice.

Iz Bizovika. (Vabilo k 9. občnemu zboru) čast. udov
národne čitalnice v Bizoviku, kateri bode dne 8.
Januarija. Dnevni red: 1. Nagovor predsednika. 2. Poročilo
blagajnika. 3. Volitev novega odbora. 4. Nasveti
posameznih udov. — Začetek zborovanja ob 3. uri
popoludne. Vljudno vabi

odbor.

Iz Ljubljane. — Novo leto je bilo lepo, vsaj po vremenn čisto podobno lanskemu. Skoro bi verjeli
tistemu narave modrijanu, ki je v nekem nemškem
časniku trdil, da je naša zemlja zašla v pregorko
obnebje ali „atmosfêro“. Menda tako lepih dni okoli
Božiča in novega leta ne pomni veliko naših bralcev. —
Tudi v drugem oziru je bilo novo leto nekoliko
prijetneje od prejšnjih. Vsaj Slovenec je po Ljubljani lahko
glavo pokonci nosil, ker je imel v srcu besede
cesarjeve, s katerimi je blagi vladar zadel tudi našo
nemškutarsko stranko, in ker je videl glave naših domačih
„nebodigatreba“ preplašene in poparjene; v novo leto
je vsak vzel nado , da nemškutarska svojat bo v tem
letu še niže padla ko v sedanjem. Zato so novo leto
razna društva prav veselo obhajala, ker vsak upa, da
bodo zdaj vendar uže tudi Slovencem boljši dnevi
napočili in milejše zvezde jim zasijale.

— (Odbor Čitalnice ljubljanske) je pri svojem
konstituiranji za predsednika izvolil si gosp. dr. Karola
Bleiweisa viteza Trsteniškega. S tem je dobro zadel
na dvojno stran: prvič se s tem varuje spomin na
njegovega rajncega očeta, vseletnega predsednika in
ustanovitelja čitalnice; drugič je marljivost gosp. dr. Karola
Bleiweisa vit. Trsteniškega za pospeh čitalnice in
narodnih društev sploh uže tako dobro znana, da nam je
on najboljše poroštvo za napredek čitalnice. Prav iz
srca ploskamo tej volitvi odborovi! — Za
podpredsednika je bil voljen gosp. dr. J. Zupanec. — Temu
poročilu imamo dostaviti še, da je občni zbor za častna uda
izvolil si gosp. deželnega predsednika Winklerja in
pa dr. Račkija v Zagrebu.

— (Dramatično društvo) je imelo dne 28 dec. p. l.
svoj občni zbor, katerega se je pa vdeležilo le jako
pičlo število tukajšnjih društvenikov. Zborovanje bilo
je toraj le kratko. Po prebranem tajnikovem poročilu
vršila se je volitev odbora. Voljeni so bili: za
predsednika zopet gospod Janez Murnik, za blagajnika dr.
Josip Stare; za odbornike pa gg. dr. Karol Bleiweis
vit. Trsteniški, Peter Grasselli, Ivan Hribar, Jan, prof.
Levec, prof. Pleteršnik, dr. Tavčar, Trtnik, prof.
Wiesthaler in dr. Zarnik. — Gospodu Murniku je zbor
izrekel zahvalo za njegovo marljivo in vspešno delovanje.

— (Močvirski odbor) bil je sklican danes 4. t. m.
v sejo s sledečim dnevnim redom:
1. Čitanje zapisnika zadnje seje.
2. Poročila predsednika.

3. Obravnava, tičoča se plačila v obrokih za
sestavo črteža.
4. Obravnava o stroških o sprejetji dveh pisarjev,
katerih bi trebalo pri napravi zemljiških knjig.
5. Obravnava o pretresu letnega računa.
6. Obravnava o ustanovitvi mej in o površini
močvirskega ozemlja.
7. Obravnava o trebljenji goriškega grabna.

Sešlo se je precej odbornikov, toda ko bi bili ravno
imeli dobiti k sklepčnosti potrebno število, vstal je eden
odličnejših odbornikov ter klical saboj še druge, tako,
da potem ni prišlo do sklepanja. — Gospodje, pazite!
Močvirski odbor ima imeniten nalog, on je vsem
posestnikom odgovoren za svoje delovanje. — Kdor bi hotel
zarad osobnega mrzenja imenitni svoj posel zanemarjati,
rajši naj ga odloží, sicer na svoje rame sprejema vso
odgovornost!

— (Občinski in cestnih odborov predstojniki!)
porabite letošnjo lepo zimo v to , da se naše kantonske in
občinske ceste posujejo, da se blato — dober gnoj —
prej podrza. To bo občinam in deželi na korist in
tudi na čast!

— (Za popotnega ucenika kmetijstva po Kranjskem)
je imenovan po ministerstvu, kakor so „Novice“ uže
prej naznanile, gosp. E. Kramar, ki bo tudi kmetijski
in gospodarski oddelek pri „Novicah“ prevzel.

— (Silvestrov večer v ljubljanski čitalnici) je bil,
kakor vsako leto, zeló živahen, tako da je bil prostor
pretesen. Odlikoval se je, kakor navadno, čitalnični
moški zbor s primernimi točkami, gospodična Ciljka
Rodetova je ganila nas z deklamacijo tako, kakor s
svojim igranjem na citre, gospod Bizjak pa nas
razveselil s svojim prav dobro sestavljenim komičnim
prizorom in po času posnetim kupletom, gosp. Drenik
pa je z resno besedo zaznamoval odstop starega in
nastop novega leta. V tem je bila tudi kratkočasna
loterija s primernimi, lepimi dobitki. Občinstvo je bilo
vseskozi dobre volje, posebno ker je glediščna godba pod
vodstvom gosp. Mayerja vmes prav dobro igrala in
slednjič mladini tudi za ples godla. Posebno navdušen
plosk in vriš je bil o cesarski pesmi, ker so njegove
besede o ‚fakcijozni“ opoziciji vsakemu še v
najnovejšem spominu. — Da bo naše poročilo o tej veselici
kolikor gre popolno, moramo pristaviti še to, da je
gostilničar gosp. Grčar s kuhinjo, kletjo in postrežbo bil vse
hvale vreden.

— (Vabilo k občnemu zboru telovadnega društva
„Sokola“) v petek dne 6. januarija (sv. treh kraljev
dan) dopoludne ob pol 11. uri v društveni telovadnici.
Spored razpravam: 1. Nagovor staroste. 2. Poročilo
tajnikovo. 3. Poročilo blagajnikovo. 4. Volitev treh
pregledovalcev letnega računa. 5. Volitev odbora: a)
staroste, b) podstaroste, c) 7 odbornikov. 6. Razgovor
in nasveti o Sokolovi maskeradi. 7. Nasveti posameznih
društvenikov. Častiti člani društva „Sokola“ prošeni so
najvljudneje, da blagovolé v mnogobrojnem številu
udeležiti se omenjenega zborovanja.

— (Slovenska predstava) bo v ljubljanskem
gledališči v petek 6. t. m., to je na sv. treh kraljev dan.

— (Stari bankovci po deset goldinarjev.) Vsled
mnogostranskih vprašanj, dohaiajočih tukajšnji trgovski
hiši Franc Ks. Souvanovi, gledé starih bankovcev
desetakov piše nam omenjena firma v splošno
pojasnilo sledeče: „Stari bankovci po deset gold. od dne 15.
januarija 1863. leta zamenjujejo se brez ovire od
dne 1. januarija t. 1. dalje samo še pri blagajnicah
avstro-ogerske banke v Beču in v Pešti, pri

podružnicah te banke, na pr. v Ljubljani, Trstu,
Celovcu itd. pa le proti vložbi prošnje, oziroma
konsignacije, in to do konca decembra 1887. leta. Ker bi
se utegnila ta določba avstro-ogerske banke po deželi
krivo razlagati ali še celó od brezvestnežev med
prostim ljudstvom v to svrho vporabljati, stare desetake,
kateri bodo še celih 6 let obdržali svojo prvotno veljavo,
pod ceno desetih gold. nakupovati, zdi se nam primerno
tukaj naglašati, da do konca leta 1887. ni nikomur
potreba, pri omenjenem denarji škode trpeti, ker smo
prepričani, da bode, kakor mi, tudi vsak drug trgovec
in obrtnik v prometu prav rad sprejemal za plačilo
stare desetake v polni vrednosti, ako vé, da jih pri
svoji kupčijski zvezi v Ljubljani ali v Beču do 31.
decembra 1877. leta za plačilo tudi lahko v polni
vrednosti 10 gold. oddá“.

— (Balkon pri ljubljanski kazini), sicer lepega
poslopja, je tako grdo opazen z deskami, da bi tako delo
v sramoto bilo pri samotni hiši na kmetih; koliko bolj
pa je to pri kinču ljubljanskega mesta — na trgu v
„vzezdi“.

— (Svečarnica P. in R. Seemanova v Ljubljani),
ki si je v kratkem času pridobila veliko naročnikov, je
tudi letos za Svečnico dobro založila se s cerkvenimi
svečami iz najboljšega blaga. Čedalje veče število
naročnikov je najboljše spričalo za dobroto in vrednost
blaga, boljšega priporočila nobeni taki svečarnici treba
ni. Zlasti opozorujemo cerkvena predstojništva po
Koroškem, spodnjem Štajarskem, Goriškem, v Istri itd. na
to svečarnico, ker nam je znano, da v svojih mestih
težko dobé tako pravično blago, kakor so voščene sveče
bratov Seemanov v Ljubljani. Postreže se cenó in hitro,
na domu v Gradišči ali pa po pošti. Znano nam je,
da so tisti, ki so si naročili sveče od te firme, se z
njimi prav pohvalili.

Novičar iz tujih in domačih dežel.

Z Dunaja. — Zbornici še zmiraj praznujete; prva
seja bo — kar smo ravno izvedeli — 20. t. m.

— Presvitli cesar odločili so iz lastnega premoženja
500.000 gold., da se sezida na prostoru pogorelega
gledišča hiša s kapelo, v kateri se bo v spomin grozovite
nesreče opravljala vsako leto mrtvaška služba božja.

— Levičarski krogi vsi so še potrti vsled cesarjeve
izjave; tržaški poslanec Teuschl, ki je dotično
deputacijo vodil, odložil je zdaj tudi svoje poslanstvo v
državni zbor.

— Govorilo se je pretekle dni o premembi osebe
naučnega ministerstva; žalibog je to do danes ostala
še govorica. Bog daj, da se prav kmalu govorica
spremeni v resnico, naše šolstvo prišlo bi potem zopet na
svojo naravno podlago.

Žitna cena

v Ljubljani 31. decembra 1881.

Hektoliter: pšenice domače 9 gold. 10 kr. — banaške
10 gold. 3 kr. — turšice 6 gold. 20 kr. — soršice 7 gold.
80 kr. — rží 6 gold. — kr. — ječmena 4 gold. 39 kr. —
prosa 5 gold. 3 kr. — ajde 4 gold. 87 kr. — ovsa 3 gold.
41 kr. — Krompir 2 gold. 68 kr. 100 kilogramov.

Slovstvene stvari.
Nekoliko blagovoljnih besed o tem in ónem.

(Konec.)

V nekem slovenskem listu sem čital tako: „prišel
je na vrsto predlog za podporo poslančevo, ki bi šel na
razstavo“. Naglica izgovarja pisatelja v oziru na
nelogično zvezo. Res se tudi te vrste stavki nahajajo po
slovanski knjigi, vendar s takimi redkostmi ne gre
ponašati se.

Pravilno bi se reklo: za podporo poslancu, ki bi
šel na — ; vprašanje je tukaj tudi to , ni li podpora
bolj podpirateljeva, nego podpirančeva.

V nekem drugem listu sem našel: „daljava
Zemljina od solnca“, namesto: daljava od zemlje do solnca.
Zakaj bi daljava bila tukaj vprav zemljina, in ne
solnčeva? Pomisliti je še, da bi po Daničičevem nauku
pridevnik: zemljin, solnčev veljal samo, kadar si zemljo,
solnce mislimo poosebljeno ali oživljeno, kar običajno
nista.

Ni dvojbe o tem, da Slovenci zdaj svojilnike
prepogostoma rabimo. Namesto: vladin predlog (ali
kakor sem celo čital: vladini predlog) zdi se meni bolje:
vladni predlog. Naglica izgovarja tudi pisatelja, ki je
v nekem listu zapisal: „Otroci naj se ničesar ne učé,
česar ne ustreza njih radovednosti, namesto: kar ne
ustreza. A sme li se to reči za : pemski deželni zbor
namesto: česki, dan današnji, ko je uže Prešeren pred
toliko leti pel o vrlem Čehu? Je li iz načela tako
pisano? Kaj porečemo, ko bi nam se Čehi pomaščevali
ter naš jezik imenovali „vindický“ !

V nekem podlistku sem čital povestco o veseli
družbi mladih prijateljev; vname se med njimi živahen
pogovor o nekem vprašanji. Pozneje pristopi še en
mladenič, kateremu je bilo treba povedati, o čem se suče
razgovor. To je izraženo tako: „Na kratko se ga je
poučilo o denašnjej zadevi“ (hat man ihn über die
heutige Angelegenheit belehrt); namesto — so ga
poučili, so mu razložili, o čem je beseda.

Po moji nemerodavni sodbi imeli bi tako pisavo
opustiti.

Kaj pravijo slovnice?

Slovenski jezik, ne imajoč prave trpne oblike, mora
se tudi pri prehodnih glagolih zadovoljiti s tvorno obliko
na ta način, da delajoča oseba ali stvar (podmet), od
katere djanje prehaja na predmet, v nominativu a
predmet v akuzativu stojí. Na pr.: učitelj uči učence. A
kadar delajoči podmet zamolčimo ter hočemo naznaniti
samo, da se s predmetom nekaj godí, tedaj nam služi
v nadomestilo trpne oblike tu raba, da se predmet
predene iz akuzativa v nominativ ter postane podmet
stavku in glagolu pristavi zaimek se. To je veljavno
pravilo; tako ima Metelko (str. 218): keder se vsa
posoda umije (ne: vso posodo). Metelko je menil, da se
ta raba manj prilega živečemu podmetu, v tem, ko ima
staroslovenščina vse polno tudi takih primerov, in
Miklošič učí, da hvalit se pomeni: laudatur, hvalit
sebe to kar naše: hvali sam sebe.

Potočnik trdi (na str. 35) izrečno, da je nepravilno
reči: pesem se bo pelo, namesto: pesem se bo pela; in
Levstik (str. 118) ima primer: ta soba se vsak dan
pomete (in ne: to sobo se pomete).

Da to pravilo res veljá v vseh slovanskih jezikih,
dokaže se lahko z nebrojnimi primeri. Starosl. Mojsij
spasajet se (ne: Mojsija); brat tvoj izgybl bé i obréte
se; nynja žnjet se trava (zdaj se trava žanje) itd.
Trubar ima: Ljubi Slovenci! Vam in nam je vedejoč, de
leta naša slovenska beseda do seh mal se nej pisala z

latinskimi itd. Takisto piše Pogodin: Na ruskij presto
izbiraetsja blagoslovennaja familija Romanovyh. — Al
čemu navajati primerov, ko se vendar vsak izmed nas
tega pravila zaveda!

Stvar je ta-le: Kakor drugi jeziki, poznajo in
rabijo tudi slovanski jeziki tako imenovane brezpodmetne
stavke (subjektlose Sätze); na pr. starosl. čim osolit se?
(s čim se bode solilo?) slov.: Grmelo je. Poli ene je bilo.
Strah nas je bilo. — Ali najti je v vseh slovanskih
jezikih , največ morebiti v poljskem, tudi takih primerov,
kjer se ta raba brezpodmetnih stavkov razteza celó na
prehodne glagole s pristavljenim predmetom , in sicer
tako, da ta predmet — kjer je stavek brez podmeta —
stojí v akuzativu (torej: poučilo se ga je).

Ali to so redkosti, katerim je pač odločiti svoje
mestce v sintaksi, — prepuščajoč učenim razklad, so li
od starine slovanskega ali tujega izvira; — nego
praktičnemu pisatelju pristoji bolje občnega pravila držati
in takih redkosti ogibati se, sosebno za to, ker se taka
pisava dandanašnji zdi pogrešna, da nezmiselna
Hrvatom, takisto Srbom, kateri se o božiči pozdravljajo,
rekoč: „Hristos se (je) rodio“ in ne: Hristosa se je
rodilo, in pa posebno tudi Čehom.

Po vsakem bi naopak razumel stvar, kdor bi
Miklošičeve besede (Syntax str. 363): „Die verba
transitiva haben das objekt in affirmativen sätzen im
accusativ“ — imel za pravilo, katerega se je držati, dočim
so samo nadpis na čelu paragrafa o brezpredmetnih
stavkih govorečega. Pravilo smo gori razložili, in zanj
se dobode primerov, kolikor se jih hoče; a za te
izimke ali redkosti navaja se na omenjenem mestu ubogo
malo primerov, in še med temi sta dva, katera sta —
kakor bi jaz sodil — po pomoti prišla tjekaj, namreč:
slov. „iz hojice se druziga ne stori kakor kakšna
žagančica“ in srb. „ako se gdje zverinje namnoži.“

Ker genitiv samostavnikov sklanjanih na i v
ednini in množini nima razločka, a oblika ij za množ.
genitiv nima pravice ni po izgovoru ni po zgodovini niti
z ozirom na druge Slovane, priporoča se po zgledu
„jugosl. akademije znanosti“ , kjer bi razločka treba bilo,
pokrivati množinski, zlasti naglašeni i s strešico. Tako
ima v letošnjem „Ljublj. Zvonu“ (stran 104) tudi naš
pesnik B. M. očî in ne: očij, da mu se rima (očî —
preží) ne pokvari, kar se mora reči, da se je v istem
izvrstnem leposlovniku pripetilo lepi pesmi: Oljki, v
rimi: ljuba ti, — davnih dni j. Ta raba se tudi res
nahaja v knjigah naše Matice ; ali nelepo je in Matici
nikakor ne služi v čast, kar se je podkradlo v letopisu
1882. Čitam namreč: str. 13: toleranca vseh
veroizpovedanî (namesto: tolerancija vseh veroizpovedanij), str.
15: popravljenje izmišljenî (nam. izmišljenij), stran 40:
konzuli in senat so več stoletî (nam. stoletij). Tukaj j
ni izmišljen, nego je opravičen, torej se tudi ne sme
izpahovati.

Še nekaj imam na srci. Zdaj so jeli pisati:
možjani namesto knjigi edino znanega: možgani, ter
sem se nekoliko začudil, da je tudi izvrstna
somatologija to obliko odobrila, dočim ima živalstvo istega
slovečega pisatelja še: možgani, če prav nosite obe
knjigi eno in isto letnico. Ako v katerem kraji tako
govoré in kdo teh krajanov tako zapiše, ne more mu
tega nihče zameriti. Ali vpraša se, kaj je naši knjigi
primerneje: možgani ali možjani? Jaz bi svetoval
dozdanjo obliko. Komú pišemo? Slovencem, torej
večini Slovencev in ne manjini; a večina brez dvojbe
govori: možgani in ne: možjani. Trditi se celó sme, da
vsaj priprost Slovenec izmed rečene večine še ne
razumé, kaj je to: možjani; trditi se dalje sme, da bodo
Hrvatje, ki pravijo možd a ni (gl. Šulkov rečnik: das

*

grosse Gehirn, moždani, das kleine Gehirn,
moždanci) prej razumeli: možgani, nego možjani.

Da večina res govori: možgani, svedoči to, da stari
slovarji slovenski (Gutsmann, Pater Marcus, Jarnik)
poznajo samo: možgani (ali mužgane, P. Marcus) in da
tudi Miklošičev stari slovar nič ne vé o obliki:
možjani, nego navaja za novoslovensko poleg moždžani
(kar utegne biti kje na Ogerskem ali Hrvatskem
navadno) sploh znano: možgani. Edini Murko ima v
slovenskem delu možgani in na drugem mestu:
možjani, ali v nemškem delu vé tudi on samo o možganih.
Iz tega bi se smelo sklepati, da se kjekod na
Štajarskem govorí: možjani.

Ne tujimo, ne motimo si sami jezika knjižnega!

Cigale.

Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.

Spisuje Jos. Levičnik.

(Dalje.)

Kakor vsaki dan, bili smo Slovenci tudi v jutro 3.
julija (v nedeljo) s solnčnim vzhodom zopet na nogah.
Česar nisem še omenil, povem naj tu, da le samo na
ljudskem trgu (Piazza del Popolo) stojijo tri prelepe
cerkve. Dve ste po zunanjosti čisto enaki, imate zali
sprednji lopi in ste kronani vsaka z visoko kupijo. Ena
(imenovana: „Santa Maria in Monte Santo“) stoji ravno
na čelu, to je, spredej glavnih cest „Via del Babuino“
in „Via del Corso“; druga njej vštric stoječa
(imenovana: „Chiesa del Miracoli“) pa je ob sprednji strani
ceste „Via del Corso“ in „Via di Ripeta“. Ti dve
cerkvi služite imenovanim trem glavnim cestam kot
poseben kinč. Tretja cerkev (imenovana: „Santa Maria del
Popolo“) stoji njima nasproti unkraj trga „Piazza del
Popolo“ ter ob levi strani mestnih trdnjavskih vrat
„Porta del Popolo“.

Čast. g. Peterlin je s pričetka nameraval ta dan
maševati v baziliki sv. Klemena; pa bal se je
prevelikega drenja, toraj se je podal v cerkev „Chiesa del
Miracoli“, kamor šel sem z njim tudi jaz. Al tudi ondi
se je bilo sešlo toliko gg. duhovnikov, da je bilo za
maševanje prav težko priti na vrsto. Premalo je bilo
altarjev in tudi ministrantov; toraj je morala zopet
moja malenkost stopiti v službo.

Kmalu po 7. uri odrinili smo proti sv. Klemenu,
kamor bi bili imeli peš dobre pol ure; a „omnibusi“,
katerih smo se zdaj uže dobro znali posluževati, peljali
so nas tje dol za primeroma zeló mali denar (za 6
soldov). Peljali smo se čez „Corso“, premenili na
„Piazza Venezia“ vozove, peljali se dalje čez trg „Foro
Trajano“ , memo „Koloseja“ , ter kmalu dospeli do
bazilike sv. Klemena. Ondi našli smo zbranih uže zeló
veliko romarjev duhovnih in svetovnih, od severa in
juga, v svojih raznih narodnih nošah. Mnogo redovnikov
videl sem tu. ki so mi bili dozdaj znani le po imenih,
ne pa po njihovi opravi. Gospodje bogoslovci raznih
vstavov razločevali so se zopet po barvah svoje obleke.
Tudi rimska gosposka nas ni pozabila. Poslala je k sv.
Klemenu tri vrste svoje straže (dve vrsti policajev in
žandarje), kar gotovo ni storila brez vzroka. Vendar
nam ni nihče nič prizadjal; straže pa se niso vedle
proti nam le popolnoma dostojno, ampak bile nam tudi
postrežljive, če je kdo kaj od njih zvedeti želel. Ker
se je bilo bati, da bodo silili s slovanskimi romarji tudi
drugi v baziliko, izročile so se nam vstopnice, na ka-

tero je moral vsak zapisati svoje imé. S temi listi smo
se pri vhodu opravičili, da smo istiniti romarji.

Prestopivši vhodna vrata bili smo v zeló
prostornem štirivoglatem predcerkvenem dvoru (predcerkvišči),
katerega na vse štiri znotranje strani obdajajo odprta
hodišča, opasana od spredaj z na gosto postavljenim
kamnitim stebrovjem, ki služi za podslombo strešicam,
katera pokrivajo ta hodišča (Säulenhallen). V sredi
dvora vgledali smo z zalimi cvetličnimi venci oviti in
okinčani precéj visoki kamniti postament, na katerem
sta bila postavljena kamnita kipa slovanskih
apostolov sv. Cirila in Metoda. Tudi med stebrovjem
zgor omenjenih hodišč razpete so bile okrog in okrog
cvetlične gvirlande, od katerih osredja viseli so prelepi
venci. Na zadnji strani proti cerkvi, to je, ob njeni
zunanji steni vštric vhoda vravnanih je bilo šestero
začasnih altarjev, in to zarad obilnega števila romarjev
izmed duhovskega stanu, ker se je uže naprej
sprevidelo , da vkljub obilnemu številu altarjev v baziliki ne
bodo mogli lahko vsi za maševanje priti na vrsto.
Okinčani so bili ti začasni altarji z lepimi rudečimi
preprogami, ki so bile obšite s svitlimi, širokimi, zlatimi
(lionskimi) portami. Čez ves obširni dvor razpeta je bila
velika platnena (jadrasta) streha, da bi bili romarji, ki
bi se vdeleževali oprávljanih sv. maš pri zunanjih
altarjih, zavarovani hude vročine in o slučaji dežja ne bi
stali na mokrem. Ves preddvor je imel zeló prazničen,
častitljiv obraz, ter dokazeval veliko skrbljivost za
dostojno obhajanje tridnevnice.

(Dalje prihodnjič.)

Obrtnijske zadeve.
Govor poslanca kneza Liechtensteina

pri splošnem razgovoru o novi obrtnijski postavi v državnem
zboru 9. decembra.

(Dalje.)

Kar se tiče oskrbovanja bolnišničnih blagajnic, pri
katerih je načrt postave mojstrom po njihovih doneskih
odkazal tretjino glasov v zastopu, bo po mojem
prepripričanji ravno ta določba pri delavcih posebno
neprijetna, za mojstre pa celó brez vse vrednosti. Saj tako
njihova ne bo nikdar obveljala, pomočnikom se bo pa
vendar zamerilo, da se vmes vtikajo. Po mojih mislih
bi se moralo oskrbovanje bolnišničnih blagajnic čisto
prepustiti delavcem, to je pomočnikom; nasprotno pa je
silno potrebno, da zadruge načelnik uže zavoljo
pogostih prememb pri dotičnih osebah pogleduje, kako in
kaj, in jaz mislim, če je to nadzorstvo vestno, bi temu
namenu popolnem zadostovalo.

Samo nekaj bom še omenil, kar se mi o tej zadevi
težavno zdi iz parlamentarnih vzrokov.

Postavni načrt veli, da se ima zadruga sestaviti po
vseh udih. Pa so zadruge, ki imajo sila veliko udov,
nekatere 6000 do 7000. No, gospoda, take zadruge se
parlamentarično nikakor ne dajo sukati. Na Dunaji je
uže več let navada, da se po vseh različnih zadrugah
zastopniki volijo kar naravnostno, in jaz mislim, da to
pustimo pri starem. Jaz bi bil celó za to, da se enako
voli še pri zborih pomočnikov, in to bo tem potrebneje
in koristneje, ker je želeti, da bi se zadruge razširile
po celih okrajih, kar bo posebne koristi še tedaj, kedar
se bo vredjenje izdelovanja dalo sploh zadrugam v roke.

Dotaknil bi se še rad neke pike. Moč, ki jo načrt
postave daje obrtnijskim zbornicam, bi jaz omejil,
kolikor se to dá. Izjem je gotovo od pravil; toda te
družbe, ki nam do zdaj še obrtnih statistik podajati ne

marajo, so take, v katerih je samo veliko obrtnijstvo in
velika bogatija gospodar, in to oboje je gotovo nasprotno
malemu obrtnijstvu; izjem je malo. Zato bodo vladi o
vsaki priliki skušali metati polena pod noge.

Po tem, gospóda, ko bodo trgovinske in obrtnijske
družbe zares razdeljene v svoja prava enaka oddelka,
ko bo rokodelstvo, katero zdaj vlačijo za sabo, strašijo
in v nič devljejo, imelo svoje zbornice, takrat, pa šele le
takrat bo primerno, tej naredbi dati več duška, ker bo
mogla blagodušno delovati.

Zdaj pa, gospóda, ko sem izrazil želje in premislike
svoje, dovolite mi, da povem tudi, česa upam in
pričakujem o njih. Preveč to ni.

Mojih predgovornikov nekdo je rekel, da ta postava
je nekak dopolnilni kos. No, saj se nam kaj tacega zdi
tudi vsa obrtnijska postava, pa zdi se nam to potreben
in času primeren pridatek, in to tako, kakor ono, kar
se stori začasno za varnost in rešitev o hudi vodi, ko
se ne reče, da se pozneje ne bo smelo kaj boljega ali
trdnejega narediti, da se vredijo vodé in pogozdijo goré.
Mi se ne bomo bahali s tem, da nam je treba narediti
le to postavo, da bomo dali obrtniku njegovo tako
imenovano „zlato stalo“; ne, mi poznamo in smo premerili
globoke rane rokodelstva. Vsekali so jim jih naglo, a
zaceliti jih bo težavno in počasi; zdaj jih bomo s to
postavo le obvezali za silo, da ne bo dalje odtekala kri
in odtekla.

Pa v tej postavi vidimo neprecenljivo dobroto, ki
vse njene napake obilno popravi, in ta je: Rokodelstvu
se dá svoja pot, po kateri se ima gibati za svoj blagor;
da se mu zopet zastopanje svojih zadev v državi in
družini; iz malih reči se naredi telo, nezmožni, neživi
tvarini se vdihne duša in tako postane iz trpeče in tlačene
človeške gruče svoj stan, ki se svojih pravic in ciljev
zaveda in ima voljo doseči jih.

Pač dobro vemo, da je to zeló težavna zložba,
kateri danes sadimo kal; toda, gospóda, ravno v tem
nam je zavest, da smo pravo zadeli, kajti vse, kar se
ima razviti, je skonca zavozljano; topo je le, kar je
trdo, nepremakljivo, kar ne more živeti, kar je zamrlo.

Drug govornik je tudi nekaj omenil, na kar moram
odgovoriti. Je nekaj obrtov, ki bodo poginili in ž njimi
vred tudi ljudje, ki so ná-nje navezani. Ali, če se bodo
taki ljudje morali pozneje lotiti druzega obrta, jim dokaz
zmožnosti nikakor ne bo tako silno težaven. Naj se
pomisli, da je na pr. na Dunaji čez 600 raznih vrst
obrtov dovoljenih in izkazanih, obrtnijski zbor pa ni
zahteval o več ko 60 dokaza zmožnosti; to zahteva
obrtnijski zbor, ki ima vendar veče želje, nego jim bo vlada
kedaj vstregla. Toraj bo za take ob kruh prišle delavce
uže še prostora zadosti.

(Dalje prihodnjič.)

Naši dopisi.

Iz Gorice 25. dec. 1882. — Goriška čitalnica je
bila priredila dne 16. t. m. koncert v dvorani
„Concordia“. Občinstva je bilo dovelj došlo, udeležili so se
zabave tudi udje bralnega in podpornega društva. Igri:
„Krojač Fips“ in „Kje je meja?“ so naši diletantje prav
dobro izvršili; zasluženo zahvalo je občinstvo igralkam
in igralcem obilo delilo. Vojaška godba je pa s
slovanskimi komadi udeležence razveseljevala in pokazala, da
je izvrstno izšolana. Gledé na igre bi jaz za bodočnost
priporočal, da naj sl. čitalnica nekoliko izbira in se
odločuje za ona dramatična dela, ki se po okusu in
vsebini nad navadnost povzdigujejo. Kolikor jaz vem,
je goriška čitalnica jako občutljiva in izbirčna pri
sprejemanji novih udov in šteje vsled tega med svojimi dru-

štveniki v obče više naobražence in omikance. Odkar
imamo tudi bralno in podporno društvo, je prav, da v
tem oziru previdno in dosledno postopa, če tudi ji ni
nikdar prezirati, da v Gorici moramo društvenike
pridobivati in se tu pa tam zadovoljiti, če nam ude
pomnožé možaki poštenjaki, ki niso velikih šol
obiskovali, pa imajo srcé, da bi utegnili odločno narodno
čutiti in domačo reč podpirati. Ker pa drugače in v
obče vlada v tem društvu redkeja in viša omika, je pač
v soglasji moja načelna tirjatev, da nam pri veselicah
predstavljajo estetično veljavniše igre. Zlasti igra
„Kje je meja?“ je pripravniša, da nam na kmetih
mejnike po kmečko določuje. Brez zamere, gospôda, ker
doslednost velja tudi na to stran. — Imenovana
veselica nas je kratkočasila brez petja, ker Gorica zdaj
nima slovenskih ali slovensko izurjenih pevcev, bolje,
pevskih zborov. Razkritje te strani bi nam pokazalo
občo bolezen sedanjega gibanja slovenskih moči v
Gorici. Eni trdé, da so pevci premlačni, kedar jim
pevovodjo dobé; drugi pa obdolžujejo prejšnje pevovodje,
češ, da so se ti brez veljavnih vzrokov temu zaslužnemu
delovanju umaknili. Resnice je tu in tam nekaj; v
upanji, da se ta žalostna stran na bolje spremeni,
nočem nikogar obsojevati, kolikor bolj so gospodje
odkritosrčnosti nasproti jako občutljivi in zamerljivi.
Zamolčati pa vendar ne morem, da goriška čitalnica je po
statističnih dokazih v svojih dosedanjih 20 letih
preveč plesala in premalo duševno po poti pravih
veselic svoje ude in goste kratkočasila in podučevala.
Gledé na to, da za plese preveč potrosi, skopari potem
po celo leto v pogledu na vse druge potrebne
priprave. Vsakodobni odbor pride potem v denarne stiske
in se trese za par forintov, ko bi želel kdo videti razun
vdomačenih nemških in načelno naročenih vseh
slovenskih tudi še kak drug slovanski, če ne časnik, vsaj
primeren časopis. Razun par hrvaških listov namreč
bi bralec in gost brezvspešno iskal na bralni mizi še
kak srbski ali drugi list z vej slovanskega debla, in
vendar zahajajo k nam tudi drugi Slovani, ne gledé na
to, da so tudi med udi taki bralci, ki o Slovanih radi
poizvedavajo novice v dotičnih jezikih. Doslednost tirja
tudi v tem oziru, da se čitalnica pospne na višo
stopinjo; drugače bi še mnogokateri dosedanji udje
utegnili stopiti niže, namreč v bralno sobo podpornega
društva, ki udom ponuja za petkrat manjšo
društvenino skoro iste časnike z istim številom!

Čitalnica je imela 18. t. m. svoj redni letni občni
zbor, na katerem se je izvolil za častnega uda sedanji
deželni predsednik kranjski gosp. Andr. Winkler, ki
je v prejšnji dobi marljivo deloval tudi v tem
slovenskem društvu. Predsednik čitalnici je zopet izvoljen g.
A. Jeglič; odbor se je tudi le malo spremenil,
pridobil pa si je novo mlado moč, ki ima zaresno dobro
voljo, da bi čitalnici osnoval in iz njene srede izuril
toliko pogrešani pevski zbor. Z željo, da bi goriška
čitalnica v tem pogledu in tudi z ozirom na opomnje
mo¬jega poslednjega dopisa v resnici napredovala in
oživela, voščim za danes samo še srečno novo leto temu
in vsem drugim društvom slovenskim na Goriškem in
vsakovrstnim rodoljubom razkosane Slovenije!

Iz Cola nad Vipavo 13. dec. 1882. — Drage
„Novice“! uže davno niste iz naših hribov med svet nič
naznanile, a tudi danes nimam nič kaj veselega
poročati. Letina bila je še precéj dobra, ali neprestani
dež je sploh, posebno pa našim hribovcem, pri žitu
veliko škode napravil. Po kozolcih je žito kakor otava
rastlo ter je tako skalilo, da nima polovico prave cene.
Pa kaj še to, ker je morebiti samo za eno leto! Hujše
pa je to. Dne 16. in 17. u. m. nam je sren in zmrzlina

naše gozde po visočinah tako polomil, da človek, ki ima
veselje do lepega gozda, to videti, mora žalosti strmeti.
Tam vidiš bukev, 10 palcev čez sredo debelo,
prelomljeno, tam zopet drugo s korenino izruvano, zopet tam
po 5, 6 in še več skupaj do tal pripognenih in
polomljenih , in to ne na stotine, ampak na tisoče, tako da
človek ne more prosto po gozdu hoditi; in to je več
let zaporedoma, vendar pa tako hudo, kakor letos, ni
uže davno bilo; zatorej smo po pravici lansko leto pri
reklamacijah čez one gozdne dele zarad previsocega
davka vse take in enake nezgode objavili, pa žalibog,
do danes še nobenega vspeha ne vemo.

Naj bo pri ti priliki vsem onim častitim
posestnikom, kateri so več let veliko tisoč gozdnih sadik
brezplačno iz tukajšnje gozdne drevesnice dobivali, katere
sem jaz oskrbnik bil, in morda da bi jih še radi
dobili , povedano, da nam je slavna vlada pred 3 leti vso
podporo in vzdržavanje žalibog te tako potrebne
drevesnice popolnem odrekla, in to je za našo okolico
velika nesreča, ker gotovo jo bodo naši potomci žalovaje
občutili. Želeti bi bilo toraj, da bi nam slavna vlada v
ti zadevi zopet roko podala. Ker je ta drevesnica za
našo okolico neobhodno potrebna, sem jaz potem, ko
je slavna vlada podporo odrekla, na lastue stroške nekaj
tisuč prav lepih sadik izredil, s katerimi bodem najprvo
sebe in svoje prijatelje preskrbel, ostale bodem pa za
malo odškodovanje semena in dela dal tistemu, ki se
prvi oglasi.

Andrej Rovan.

Od sv. Vida nad Cirknico 22. grudna 1882. — Sploh
so večidel tudi letos razna sporočila celó iz dobrih
krajev neugodna; kolikor bolj pa še s hribov! Prebivalci
po hribih imajo v mnogih zadevah velike posebne
težave. Njih zemljišča so veliko slabejša in ob težjem
delu pridelajo malo, tako , da si celó o dobrih letinah
morajo skoraj polovico živeža kupovati; zato sekajo svoje
gozde. Toda kaj bo potem, ko še te posekajo?
Naslednike pač še veče pomanjkanje čaka. Veliko ljudi hodi
tukaj tudi na Hrvaško in celó na Ogersko zaslužka si
iskat; eni pa doma bukove in javorove žlice delajo, ki
se jih pa komaj po 4 gold. tisoč prodá.

Letina je bila tukaj srednja; žita se je še precéj pridelalo, sočivja pa skoraj nič, sena zeló malo, zato
je uže zdaj po 1 gold. 50 kr. cent. Krompir je zarad preobilnega dežja zeló gnjil; dobro, da se je še vendar
precej sadja dobilo , katero bo moralo druge slabe
pridelke nadomestovati. Veliko škodo je naredila lanska
zima pri sadji in po gozdih tukaj, akoravno ni bilo
ve¬liko snega; nabirale so se od drobnega dežja cele gruče
ledú po drevji, ki se nikakor niso dale otresti ter so
vrhove in veje pri nekaterih drevesih tako polomile, da
so sami štuci stali, ki so se morali kar posekati ali
izkopati. Da bi nam prihodnje zime take in druge škode
prizanesle! Razun teh neugodnosti so pa še druge
nadloge in sitnosti; posebno s pošto, katera je 3 ure daleč
in nobenega stalnega pota nimamo; treba je toraj zmiraj
popraševati, kdaj gre kdo po drugih opravkih v
Cirknico, v Novo vas, v Lož ali na Rakek, da se pisma
oddajo; a največkrat se pa mora nalašč najemati in drago
plačati. Kaže nam pa še najbolj pod cirkniško pošto
spadati, ker imajo ljudje največ raznih opravkov in tako
gredoč vendar kako pismo odnesejo in prinesejo.

Dotični poštar tega in unega pozdravlja s hribovci
in smolarji s pristavkom, da spadamo le pod Novo vas,
ter zakaj ga zmiraj nadlegujemo. Na pošto se menda
vendar smejo pisma tje oddajati, kamor je komu bolj
priložno! Pod Novo vas sicer res spadamo, toda ne vemo
kdo nas je brez vprašanja tje zapisal. Pozimi bi še
dostikrat zarad zametov ne mogli tje hoditi; a v Cirknico
je zmiraj pot odprta, ker vedno les in kar bodi dol
vozijo. Prosili smo uže dvakrat za pošto, in trikrat samo

za prostovoljno podporo za pôta, pa je vselej ovrženo
prišlo. Da bi novo leto kaj boljšega prineslo in naj bi
se tudi hribovcem kaj dobrega privoščilo; vsaj jim je
tako vse zeló odročno, a davke morajo ravno tako
plačevati kot drugi. Z Bogom za letos!

Vrhnika 28. dec. 1882. — Naša čitalnica je pri
svojem občnem zboru 26. t. m. vsled predloga gospoda
Gabrijela Jelovšek-a enoglasno imenovala gosp. Franc
Kotnika, véliko-posestnika in tovarnarja iz Vrda, in
gosp. dr. J. Vošnjaka, državnega in deželnega
poslanca, častnim članom omenjenega društva. Gospoda
Kotnika imenovali so častnim članom zarad njegovih
mnogih podpor darovanih društvu , gosp. dr. Vošnjaka
pa zarad njegovih velikih zaslug za slovenski narod
osobito za njegovo nesebično potezanje za narodne pravice.

Iz Gorij došel nam je v zadnjem trenutku precéj
obširen popis o otvorjenji novo osnovanega „bralnega
društva“ , kar se je vršilo preteklo nedeljo. Iz dopisa
razvidimo , da je za predsednika izvoljen gorjanski
župan, občespoštovani gosp. Jakob Žumer, za
podpredsednika gosp. Janez Šlakar, za tajnika pa gospod
Janko Žirovnik; društvo šteje okoli 70 udov, je
naročeno na 12 časnikov in ima uže zdaj nad 200 knjig.
Obširneje poročilo prinesemo v prihodnjem listu.

Iz Ljubljane. — Ljubljanski mestni zbor priobčuje
poročilo odseka za mestno posojilo, iz katerega se pač
čudno osvetuje tista slava, katero so si prepevali drug
druzemu poprejšnji mestni očetje, vsi skupaj pa
posredniku onega posojila, dr. J o s. Suppan-u. „Tako
ugodno posojilo zna mestu preskrbeti samo „nemška“
inteligenca, le spretne roke in modro postopanje
nemških strokovnjakov“ — tako se je kričalo po tukajšnjih
in unanjih časnikih, tako se je telegrafiralo na vse kraje
sveta v slavo Suppan-, Schrey- in Deschmann-ove
klike, in ko se je prvi denar štel, hoteli so dr.
Suppan-a dejati koj v zlat okvir. Pa ta slava je trajala še
dalje, ker gospodarstvo in nadzorovanje mestnega
posojila ostalo je v istih rokah; zatoraj se je trobilo po
svetu neprenehoma, kako ugodno za mesto je bilo ono
posojilo, koliko dobička ima iz njega, tako da se prav
nič ne mudi, akoravno gotovina iz onega posojila še
nekaj časa prinaša tudi manje obresti. — Vsako letno
poročilo in računi o posojilu bilo je zavito v cvetji
sreče iu splošne zadovoljnosti.

Popolnem pa se je presukala ta stvar, ko je v
mestno dvorano na mesto prejšnje stopila narodna
večina mestnega zbora. Naši gospodje
pregledavajo pogodbo o najemu posojila, pretehtavajo pogoje,
štejejo imetje, na kratko: preiskavajo temeljito vse
račune in res najdejo, da je bilo veliko dobička
pri tem mestnem posojilu; zračunali so svoto mnogo
nad 438.000 gold., toda naši gospodje našli so,
da ta dobiček ni padel v žep ljubljanskemu
mestu, ampak blagajnici banke, katera je
posojilo dala.

I kje je potem za Ljubljano tako hvaljeno ugodno
posojilo? Tudi to so izračunali naši gospodje; dokazali
so v temeljitem obširnem poročilu, da ima Ljubljana
vsled onega posojila do zdaj zgube 119.000
gold. — To je sad gospodarstva ljubljanske
ustavoverne inteligence! Zdaj naj pa še kdo reče, da oni
gospodje ne zaslužijo spominjkov bolj neminljivih kot
bron! — Uže samo zarad tega posojila pomnila jih bo
Ljubljana mnogo stoletij.

— (Deželni odbor kranjski), roka zdaj uže toliko
kot mrtvega našega, leta 1877. nekako čudno rojenega
deželnega zbora, obrača še svojega življenja zadnje
trenutke v to, da bi v okrajnih šolskih svetih zavaroval
še za eno dobo svoja ponemčevalno-liberalna načela.

Slovensko slovstvo.

* Jezičnik, XXI. leto. Knjiga Slovenska v dobah
16., 17. veka. Spisal prof. J. Marn. Natisnil in
založil Rudolf Milic 1883.

Ta knjiga obsega na 68 stranéh vélike osmerke po
„Učit. Tovarišu“ priobčene razprave iz slovstvene
zgodovine dveh jako znamenitih stoletij, znamenitih posebno
zato, ker se je tudi pri nas bíl boj za vero in krivo
vero. Premagali so, hvala Bogu! naši vrli predniki;
nismo bili vpreženi pod trdi jarem pogubonosnega
protestanštva. Zgodovina tega časa se je dolgo krivično
zasukovala — v slavo protestanštvu. V novejšem času,
zlasti kar je veleučeni Janssen s svojimi
neovrgljivimi, po virih nabranimi dokazi stopil na dan, nam se
čedalje bolj vtrjuje nada, da bomo slednjič izvedeli
resnico in da se bo moralo marsikaj zbrisati iz povestnice,
kar se je do zdaj celó neizvedeni mladini zoper
katoličanstvo pripovedovalo. Tudi pri nas so se zlasti v
slovstvu nasprotni možje hvalili, katoliški pa prezirali. Zato
moramo biti gosp. prof. Marnu hvaležni, da nam je —
čisto objektivno po knjigi, kakor je njegova navada —
pokazal ta kritični čas v drugačni luči, kakor se sicer
rado godi.

Posebej opozorimo na „predgovor“ ter z vrlim gosp.
pisateljem želimo, „da, kakor se dandanes iz pravih
prvotnih virov marljivo pojasnuje državna in cerkvena
zgodovina tedanje dobe, nikakor ne v sramoto
katolikom; tako naj uže tudi v književni posije nam
ljuba resnica!“ — Prodaja se v Katoliški bukvami
v Ljubljani po 60 kr., po pošti 65 kr.

Spomini
na veliko slavjansko romanje v Rim leta 1881.

Spisuje Jos. Levičnik.

(Dalje.)

Prvo je bilo, ko sem prišel na brod, da sem odložil
svojo prtljago na varen kraj; potem pa sem hitel,
poiskati si telesnega okrepčanja, katerega sem bil uže
jako potreben. Parnikova kuhinja je imela na
razpolaganje prav okusna topla jedila; pri mali privatni krčmi
pa je bilo na prodaj: vino, pivo, rakija, kruh, sir,
salame itd., tedaj: „najboljše jedi za lačne ljudi“. K sreči
stal sem tudi še z gosp. financ-ministrom v prijaznosti,
toraj je bil tudi želodec kmalu vtolažen.

Med tem se je površje parnikovo vedno bolj polnilo
z romarji; dohajali so drug za drugim tudi naši
slovenski rojaki. Vreme je bilo prelepo; morje
tiho-pokojno; solnce zahajalo je v rajski krasoti, in kmalu
pričelo se je mračiti. Razgled nazaj tje na Jakin bil bi
pa kakemu slikarju za večerno študijo prav
nepriličnoizvrsten predmet, tembolj, ker ga je kmalu bleda
mesečina čarobno osvetljevala. Vkljub temu pa nam
ločitev od slaboglasnega Jakina kratkomalo ni bila težka.
Ko je dovaževanje romarjev prenehalo, dalo se je zdajci
povelje za odhod, sidra potegnila so se z velikim
ropotom iz dna morske globočine, „lukamatija“ zabrlizgal
je; kolesi pričeli ste svoje trudno delovanje, in parnik
zavozil je vèn v neizmerno morsko planoto. Pokrižali
smo se, ter iz dna srca prosili si od Boga srečen pot.
Za razgled nazaj na Jakin in italijansko zemljo nam ni
bilo več mar; temveč pa smo kramljali prijatelji med
seboj v prijaznih razgovorih. Kmalu vendar oglasili ste
se tudi trudnost in zaspanost, toraj je vsakdo gledal,

kje bi našel magar koj na tleh parnikovega površja
malo prostora za sedež, ter za nočni počitek.

Česar na vsem našem potovanji tje in nazaj gredé še
ni bilo čuti, zgodilo se je zdaj: iz zgornjega parnikovega
površja zadonelo je naenkrat izvrstno slovensko
petje, ki je neizrečeno lepo odmevalo tje po neizmerni
morski planoti. Naši pevci bili so zdajci obdani, pa
tudi občudovani od radovednih Poljakov. Moja
malenkost se petja ni vdeležila; nisem bil dobro za rabo, pa
tudi preveč utrujen. Prijazna Goričanka Marija Badalič
priskrbela mi je bila na doljnem površji mali stolič
(Feldsessel); na njem sedel sem prijetno počivaje in
poslušaje prelepo naše petje dotlej, dokler me trudnost ni
zazibala v sladko spanje. Kako dolgo je trajal ta moj
počitek, ne vem; ko pa sem se probudil, se v prvem
trenutku nisem mogel zavedeti, kje da sem in kaj se
godi z menoj in okrog mene. Menil sem, da sanjam.
Nad sabo videl sem razpeto čisto-jasno nebo, na
katerem je v nepopisljivo svitlem blišču migljalo na
milijarde zvezd. Na ušesa udarjalo mi je šumenje morskih
valov in trudno delovanje parnikovih koles, kar me je
tudi hipoma zdramilo, ter sililo mi v spomin besede
rajncega O. Jan. Valjavca pesmi:

„Ko noč po morji plajšč razvije,
In zvezdica pri zvezdi sije ,
Ko v lučih sinja plan miglja — —“

Tudi druge soromarje zmagal je bil zaspanec; do
malega vsak poiskal si je bil bolj ali manj zložen kraj
za svoj počitek. Toda poletna noč je kratka; na
neizmerni morski planoti pa menda še krajša, in zlasti
tam potrjuje se naš pregovor: „O svetem Vid' — se
noč in dan vid'.“ Kmalu napočil je bil juterni zór, in
daljne besede Valjavceve mornarjeve pesmi:

„Ko zvezde se začno srebriti,
Nebó in morje rudečiti,
Ko jasni dan se porodi“,

pregnale so mi bile trudnost. Na vsem parniku pričelo
se je bilo kmalu novo, toda zdaj neprijetno gibanje.
Dospeli smo bili namreč na pr. na sredo pota naše vožnje
med Jakinom in Trstom, in akoravno ni bilo čutiti ne
najmanjše sapice, jelo je morje nekako nepokojno vreti,
parnik gugal in zibal se je, in to je menda vzrokovalo,
da je morska bolezen jela napadati posamezne. Hvala
Bogu! da je bilo bolnih še manj, kakor na prevožnji
tje gredé; a ene je pa víla bolezen vendar prav hudo.
Jaz odnesel sem tudi tabart zdravo kožo, to je, zdrav
sem ostal, in sicer še skoraj bolj, ko tje gredé. Za to
sem bil pa — brez lastne hvale naj bo povedano —
tim rajše na službo onim, ki jih je bolezen napadla.
Imel sem še nekaj brinjevca in grenkih kapljic
(Lebensessenz), kar se je oboje, na sladkor nakapljano, potrdilo
kot posebno dobro zdravilo. En dokaz! Ravno na onem
stoliču, na katerem sem ponoči ene ure tako sladko
počival, sedel je takrat, ko je jela bolezen rogoviliti, neki
mladi gosp. duhovnik iz Poljskega. Opravljal je ravno
brevir. A bled je bil, kot pražna ruta. Na mojo
prijazno opazko: „Gospod! Vam gotovo ni dobro“, pritrdil
je: „da!“ Ponudil sem mu košček sladkorja, na
katerega sem nakapljal nekoliko grenkih kapljic, kar je rad
sprejel in zavžil. Poznejše srečala sva se, in ni se mi
mogel dovolj toplo zahvaliti za mojo ljubav, zagotovljaje
me, da ponudeno zdravilo odvrnilo mu je bilo bolezen.
K sreči je pa morska nadloga kmalu ponehala.

Okoli 10. ure vgledali smo k desni tje suho zemljo
istrijanskega Primorja. Akoravno nam ni bilo nobene
sile, in nam je bilo jutro minulo naglo in med prav
prijetnimi razgovori, pozdravili smo vendar z veselim
srcem sosednjo zemljo naše slovenske domovine. Še z

večo radostjo pozdravili smo čelo notranjskega Nanosa,
ko se nam je pokazalo v daljavi. Polagoma jela nam je
kakor iz morske planote rasti tudi okolica tržaška in
posledujič — mesto Trst.

Prav velikansko-prijetno pa smo se motili, ko smo
se bližali barkostaji. Gromoviti topov strel donel nam
je od tam nasprot. Mislili smo, da to se godi nam na
čast; vendar temu ni bilo tako. Kaj pak je pomenila
ta parada? Oddelek angleškega vojnega brodovja
prijadral je bil prejšnji dan pod Trst. Po obstoječih
navadah pelje se poveljnik tuje-zemskih vojnih brodóv
poklonit c. k. deželnemu namestniku; ta pa mu kasneje
zopet poklon odvrne. Ta častni čin pa se vrši vselej
med strelom. Zgolj naključje bilo je, da je ravno o
času našega prihoda vračeval tržaški c. kr. deželni
namestnik poveljniku angleškega vojnega brodovja njegov
poklon, od tod tedaj gromoviti strel, in naša — prevara.
Vedeli so pa Trstini vendar tudi za naš prihod, in
velike trume radovednežev pričakalo nas je na „Molo San
Carlo“. Z burnimi in gromovitimi „slava“- in
„živioklici“ pozdravljali so nas uže iz daljave, mi pa smo
odzdravljali ta njihov prijateljski in bratinski izraz z
navdušenim petjem avstrijske cesarske himne.

(Dalje prihodnjič.)

Politične stvarí.
Slovenci na Primorskem.

Mnogokrat so „Novice“ spregovorile besedo o
žalostnem položaji Slovencev na Primorskem, poleg rednih
dopisov od tam obravnavale so tudi v posebnih člankih
posamezna vprašanja in posebno z ozirom na
nespremenjeno postopanje tamošnjih merodajnih vladinih
krogov — memo ravnanja za čas sovražnih nam vlad —
nasproti Slovencem, vprašali smo, kaj bo s Trstom?

Nadjali smo se, da se vsaj po predrznosti tržaških
Lahonov kaj spremení v tamošnjih vladinih krogih in
vendar enkrat nastopijo boljši časi za naše državno in
narodovo mejo braneče brate. Pa vse naše nade ostale
so do zdaj neizpolnjene. Še celó nasprotno zdelo nam
se je zadnji čas, da narodnjaki slovenski nekako potrti
omagujejo, ker jim ne pride pomoči od nobene strani,
akoravno bojujejo z brambo svoje narodnosti ob enem
tudi boj za mejo državno.

Zadnje dni, v seji mestnega odbora tržaškega dne
18. t. m., vendar se je pokazala iskra politične
zavednosti in novega poguma pri tržaških Slovencih.

Mestni odbor imel je na dnevnem redu rešitev
slovenske prošnje 1428 slovenskih očetov
tržaških za napravo potrebnih slovenskih šol.
Odsek, kateremu je bila ta „prošnja“ izročena v
poročanje, predlagal je: to prošnjo vrniti prosilcem, ker je
pisana v jeziku magistratu tujem, tedaj mestnim
odbornikom nerazumljivem“, in kakor je odsek
predlagal, tako je tudi sklenila velika večina odborova.

Ta sklep, ki pomeni: „V Trstu so Slovenci
(26.000) tujci, tukaj velja samo Lah“, bil je vendar
tudi potrpežljivim Slovencem preveč, za prošnjo
Slovencev oglasil se je odbornik Nabergoj in je ojstro
šibal Lahone, branil pravice tržaških Slovencev in je
odločno trdil, da prej ne jenjajo zahtevati svojih pravic
na svojih domačih tleh, dokler jih ne dosežejo. Oglasi
se še drug slovenski odbornik, Lahoni so molčali, pa
prošnjo vendar zavrgli.

Po glasovanji pa se oglasi vladini zastopnik, ne
Depretis, ampak dvorni svetovalec Rinaldini in v obče
začudenje izreče, da je večina odborova ravnala proti

pravici in postavi, ker je tudi slovenščina priznan
deželni jezik.

Pa še drugo čudo se je zgodilo, na galeriji mestne
dvorane bilo je nad 200 slovenskih poslušalcev, kateri
so gosp. Nabergoju klicali „dobro!“ in „živijo“ in ga
pozneje tudi na cesti spremljali z živijo-klici.

Priznati imamo tedaj pri tej dogodbi troje veselih
znamenj. Prvič: odločnost gosp. odbornika
Nabergoja, pozornost tržaških Slovencev, ki so tudi v
mestni dvorani pokazali, da se še svoje narodnosti
zavedajo na svoji zemlji; konečno pa: nepristranski
ugovor vladinega zastopnika zoper tržaško
lahonstvo. — Častite tržaške Slovence pa opozarjamo, naj
nikar preveč ne „prosijo“ svojih pravic pri tržaških
lahonih, rajši naj si pravice iščejo pri državni sodniji na
Dunaji, ker tam se ne bode prvič v takih slučajih
pripoznala pravica. Slovenski odborniki pa naj bi v mestni
dvorani vsi in zmiraj kazali dejansko, da je v Trstu tudi
slovenščina deželni jezik. Temu se tudi ne bodo mogli
ustavljati lahoni posebno, ako na galerijah poslušajo
Slovenci.

Naši dopisi.

Iz Gorice 20. dec. (Izv. dopis. — Konec.) Mislil
bi človek, da se slovenski voditelji vendar združijo z
laškimi in nemškimi konservativci v upanji, da tudi par
Slovencev prodere, ali, če ne drugače, da vsaj laškemu
gibanju dajo spoznati, da tudi Slovenci tukaj živé ne
samo vsled številk zadnjega ljudskega popisa, ampak
tudi dejanski kot taki, ki se zavejo svoje politične moči.
Ali oni, ki si prisvajajo voditeljstvo, še zganili se niso
v pomoč onim, ki bi drugače radi delali. Po takem ni
samo laška brezozirnost kriva, da Slovenec v Gorici v
starešinstvu nima nobenega zastopnika. V Trstu je
tamošnje slovensko politično društvo začelo Slovence,
ki tam dolgo živé, opozarjati na to, da imajo pravico
zahtevati priznanje meščanstva, v Gorici pa bi tudi
dobili obrtnikov in v obče mnogo slovenskih prebivalcev,
ki bi smeli po pravici po meščanstvu prašati in kot
meščani tudi na deželno- in državnozborske volitve
vplivati, pa sami se ne zganejo, in slovensko voditeljstvo
koraka ne stori za-nje. Za taka in enaka politična dela
in postopanja je bilo uže davno čas, ovedeti se; prilika
se je sosebno tudi lani in letos z razlogi ponujala —
pa roke so poklicani križem držali. Tedaj smo v mestu
politična ničla, na katero ob važnih trenutkih gledajo
samo z zaničevanjem, ker ne moremo ne sebi ne
drugim pomagati, ko bi na pr. nas zmerneje stranke drugih
narodnosti potrebovale, in bi si tako vzajemno
vzbujevali pogum za politične pravice. O političnih pravicah
gledé na uradni jezik tukaj ne govorim, ker sem hotel
primerjati samo naš napredek v ožjih mejah nasproti
temu, kar Lahi imajo, in nasproti temu, kar bi bili
Slovenci uže lahko, mnogo tudi poslednji čas dosegli,
pa niso nič storili zarad popustljivih voditeljev in
onemoglosti onih, ki se na voditeljstvo zanašajo. Drugače
bi moral omeniti, da so še obravnavo zarad 1. številke
zasežene „Soče“ pred tukajšnjo c. kr. okrožno sodnijo
zabiležili v zapisnikih samo v italijanskem jeziku, in se
je torej tej naredbi udal ali moral udati tudi dotični
zagovornik, slovenski odvetnik.

Iz teh kratkih potez pa slovenski narod razvidi, v
kako slabem stanji se nahajamo ravno v goriškem mestu,
in kako malo nam se je zibati v dobri volji, katero nam
hoče laška taktika prilično vzbuditi, z namenom, da bi
mi še nadalje v kratkovidnosti tavali, naši voditelji pa
še nadalje kazali njim lastno nemarnost, v tem, ko se
italijanski duh pospenja, širi in — posmehuje naši ne