NOVICE
gospodarske, obrtniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četrt leta 1 gold.; pošiljane
po pošti pa za celo leto 4 gold. 60 kr., za pol leta 2 gold. 40 kr., za četrt leta 1 gold. 30 kr.

V Ljubljani v sredo 7. januarija 1880

Obseg: Česa naj se slovenski gospodarji poprimejo, da dokažejo napredek svojemu gospodarstvu? — Kako ravnati z
moštom in vinom, da je vino dobro. — Spomin na zaslužne kranjske sadjerejce. — Špitalič, Tabor, Kozjak in Kozji
hrbet. — Književstvo slovansko. — Ustavoverci se čedalje bolj odkrivajo za nasprotnike ustave. — Mnogovrstne
novice. — Naši dopisi. — Novičar.

Gospodarske stvari.
Česa naj se slovenski gospodarji poprimejo,
da dokažejo napredek svojega gospodarstva?

Gospodarski napredek nikakor ne obstojí v tem,
da se lotimo mnogovrstnih novotarij, ampak pri nas na
Slovenskem , kjer ne stojí gospodarstvo še na tako
visoki stopnji, kakor v nekaterih drugih deželah, pri nas
je to uže velik napredek, če opustimo to, kar je
slabo in se poprimemo boljega, če nam uže sama
pamet kaže, da je bolje.

Take slabe šare pa je pri nas še prav veliko; to
šaro skusimo odstraniti, in potem uže smemo reči, da
napredujemo v gospodarstvu.

Pa pustimo samo besede in lotimo se kar
naravnost stvarí.

Letošnja huda zima nas je menda še bolj kot druga
leta podučila, kolika dobrota so pečí, zato je menda
popolno upravičeno, če začnemo

s pečmí.

Pri pečéh pogostoma nahajamo toliko napák, da
je groza.

Mnogo je tacih starih peci in še zmerom delamo
radi take, ki kurijo dve sobi. S tem mislimo
veliko drv prihraniti in tudi kurjavo hitreje opraviti.
To je res lepa misel, pa navadno je vendar to velika
neumnost. Če peč ne stojí prosta, ampak je vzidana v
steno in zid med dvema sobama ni tako tanek, kakor
papir, ampak je le kakih 8 palcev (colov) širok ali pa
še širji, takrat velik del gorkote, ki ima sobo greti,
greje le zid in mnogo sežnjev drv si pokuril, da si
le steno med soboma grel, ne pa sobe. Le primi za zid,
pa boš videl, koliko si — na škodo sobam — zidu
kuril. Recimo, da peč od gori do doli obsega le 12
čevljev — kar ni veliko — zid (stena) med soboma pa
je 1 čevelj debel, po takem gorkota zakurjene plošnjave
12 čevljev ne gre v sobo ampak v zid. Ugovarjati bi
se utegnilo: „vsaj zid stojí med obema sobama in
gorkota zatega del ne uide iz hiše“ — al o mrzlih dnevih,
ko zakurjena peč le takrat kaj izdá, če gorkota hitro v
sobo buha, nam s tisto mrvico toplote, ki jo zid iz sebe
daje, ni prav nič pomagano.

Tudi ni dobro, če peč stojí na močnem in visokem
zidanem podnožji, ki tudi veliko gorkote požre in jo
sobi vzame. Podnožje naj je tedaj nizko in tanko, še
bolje je pa, če stojí peč na stebričih.

Velika napaka nekaterih sob (izb) je njih
vlažnost, posebno tacih, kjer na pečéh perilo sušijo in celo
zimo ne odpró okenj, marveč jih še prav zadelajo in
zapopajo. Pozimi se s čevlji prinese veliko snegá ali
druge mokrote v hišo, v kateri prebiva včasih velika
družina. Zmerno vlažni, gorki pa čisti zrak je zdrav
in prijeten, preveč mokri in nečisti zrak pa je nezdrav
in neprijeten. Al še bolj nezdravo pa je bivanje v tacih
sobah, kjer je zidovje mokrotno.

Vprašanje nastane potem: s čem se dá
vlažnost iz sob odpraviti? — Prav lahko in prav
gotovo s tem, da si postavimo v sobo peč, ki se od
znotraj, to je, v sobi kuri. Take peči, katerih se
dandanes uže veliko nahaja po svetu, vlečejo vlažnost
v se, ki izpuhtí potem v dimnik; koliko vlage pri vsaki
kurjavi taka peč v-se potegne, to so prav natanko ne
dá zmeriti, — da je pa veliko požre, kaže nam sledeča
preiskava. Če pepel drv odštejemo in pa vodo, katere
je tudi v najbolj suhih drvah nekoliko , pogorí od 10
funtov mehkih drv malo več kot 8 funtov drv. Ne
pogorí pa vse popolnoma; to vidimo v tem, da z dimom
še marsikaj druzega uide, kar ni popolnoma zgorelo.
Recimo pa, da od 10 funtov mehkih drv jih pogorí le
toliko, kar dá 4 funte oglja. Ti 4 funti oglja
potrebujejo pa vsakako kakih 46 funtov zraka, da zgorijo, tedaj
blizo 600 kubičnih čevljev zraka, in toliko zraka se
nahaja v prostoru, ki je 8 čevljev dolg in 8 čevljev širok.
Ta množina posrkanega zraka je pa menda še
premajhna, kajti peč veliko več zraka v-se vzame in po
dimniku iz hiše izpustí, kakor je potreba, da 10 funtov
mehkih drv pogorí. Po takem se menda ne bomo
motili, če trdimo, da enkrat zakurjena peč ves zrak,
kolikor ga je bilo v sobi, v-se potegne. S tako množino
zraka pa gotovo izpuhtí tudi nekoliko maslicev vode
(sobne mokrote).

Res čudno je, koliko vode včasi v kakošno
kmetsko sobo pride, če ondi mokro perilo sušijo. 6— 8 suhih
srajic tehta najmanj 10 funtov, mokrih pa gotovo 20
funtov. Če se to perilo na peči suši, se ž njim prinese
10 funtov ali pa 4 bokale vode v sobo. Odraščen
človek v 12 urah — to je po skušnjah izpričano — kaka
dva maslica vode iz pljuč in pa iz kože izhlapí. Če
tedaj 6 osob v eni sobi čez dan skupaj biva, se sme
računati, da teh 6 osob 2 — 3 bokale vode iz sebe
izhlapijo. Po takem ni čuda, da je v nekaterih kmetskih
hišah toliko vlage.

Po vsem tem je menda do dobrega dokazano, da
so peči, ki se v sobi kurijo, najbolja pomoč za odpravo
prevelike vlažnosti v sobah. Take peči narejajo uže

tudi naši navadni pečarji in ker tudi niso dražje memo
druzih in manj drv požró, naj bi se vpeljale kakor v
gosposke, tako tudi v kmetske sobe.

(Dal. prih.)

Kako ravnati z moštom in vinom, da je vino
dobro.

(Po predavanju gosp. Dolenca, vodje slapenske vinorejske šole,
v Kostanjevici, spisuje L. A.*)

Gosp. Dolenc nam je v Kostanjevici razlagal, kako
ravnati z vinom, da je dobro, in sicer, kako s črnim,
kako z belim vinom. Vsa vina je razredil v 4 vrste:
1) vina s cvetico (bouquet), — 2) namizna vina
brez cvetnega duha, pa vendar izvrstna, na pr.
„ljutomerec“, — 3) navadna namizna vina, ki se
prodajajo na vedra, — 4) nizka vina, kakor so po navadi
naša vina.

Kdor hoče pridelati izvrstno vino, mora imeti dobra
plemena trt, mora ž njimi ravnati po vodilih umne
vinoreje, posebno pa mora paziti, da grozdje popolnoma
dozori, in da se spravlja popolnoma suho in zdravo.

Da bo pa vinorejec naredil dober mošt, ni zadosti
le, da spolni ravno rečeno, ampak vedeti in storiti mu
je še marsikaj druzega. kar se opustiti nikakor ne sme.
Zato moral bi imeti vsaki vinogradnik eno, ali po
potrebi več velikih kadí, v katere pride stlačeno grozdje
za toliko časa, da se mošt more spraviti v sod; poleg
te kadí pa še dve manji. Na prvo manjo kad se
postavi malen, s katerim se grozdje mečka. (Takih strojev
je pri nas uže mnogo, vendar se pa grozdje tudi še z
betom tlači.) Na drugo majhno kad pa se položí mreža,
narejena iz pocinjenega vlaka (drata); na to mrežo se
dene zmečkano grozdje iz prve kadí, ter se z leseno
greblico sem in tje drgne, tako, da ostanejo na mreži
sami peclji, kateri se potem vržejo v kako posodo, da
se otečejo. Mleti se pa mora grozdje s peclji vred zato,
da dobi vino potrebno čreslovino. Nek vinogradnik mi
je pred nekoliko leti pravil, da je grozdje, kakor je
bilo obrano, z roko pecljal, ter upal tako dobiti izvrstno
kapljico, pa zmotil se je; vino je bilo sicer prosto
zagatnosti, a tako mehko, da ni nihče maral za nj. Zdaj
še le se dene zmleto in pecljev očiščeno grozdje v
veliko kad. Zdaj je treba dobro paziti, kdaj bo mošt v
kadi pričel poganjati mehurčke, kar je znamenje vrenja;
od tega časa mora ostati mošt še 48 ur v kadi, potem
se še le odtoči in v sod spravi. Če je vreme toplo,
prične mošt v kadi kmalu vreti , in trop se dvigovati;
če pa je vreme mrzlo, gre to bolj počasi. Zato pa
vendar ne gre mošt spraviti v sod, dokler ni dokončal prvo
vrenje v kadi, kakor je bilo rečeno.

Trop pride v stiskavnico, al le to, kar se po prvem
stiskovanji dobí (prvi prešovec), naj se dene v sod med
tako imenovano „župo“, drugi bolj pusti pa naj se
spravi v drugo posodo za domačo rabo.

Sod se ne sme popolnoma napolniti; za eno dlan
mora praznega prostora ostati. V tako naliti sod se
vtakne kipelna veha tako, da zrak poleg nje ne more
v sod prihajati. Kipelna veha je kositrasta cev,
katere spodnji konec se vtakne v sod, drugi pa
v posodo, z vodo napolnjeno, tako, da vhajajoči
ogljenec po njej pride v vodo, od tod v zrak , a zrak pa,
katerega k moštu ne smemo pustiti, zavoljo vode v sod
ne more. Ta priprava je dobra tudi zato, ker vinorejec
po njej lahko vé, kdaj je mošt nehal vreti in je čas
sod zabiti. Gosp. Dolenc je priporočil drugačno kipelno

veho, ki obstojí iz lesene ali pa plehaste posodice, v
kateri je potrebna voda, in sredi posode pa je uže
omenjena cev. Pri taki vehi potem ni treba druge posode
za vodo. Vse to, kar je tukaj povedanega, veljá o
napravljanji belega vina, črnina se napravlja drugače.
Naj tukaj še pristavim, da mreža, na kateri se pecljá,
mora na vsak način biti iz pocinjenega vlaka, iz vzroka,
ki sem ga omenil pri opisovanji, kako ravnati s sodi, v
lanskih „Novicah“.

Vem, da kakor pri nas, bo tudi drugej marsikdo
rekel: vse bi bilo dobro, al še dve mali kadi napraviti,
ko imam še za eno komaj prostora, to ne bo šlo. Tudi
tej napaki bi se menda dalo pomagati tako, da bi prišla
mreža precej na veliko kad. Mreža pa bi morala biti
vdelana v leseni okvir, na katerem bi mlin nekoliko
vzvišen stal, tako, da bi se kar pod njim lahko pecljalo;
al kaj tacega bi se dalo zopet le v dovolj visokem
hramu narediti.

Znabiti bi utegnil kdo prašati: zakaj pa mora mošt
48 ur na tropinah vreti? Zato, da dobi vse ekstraktne
snovi v pravi meri, ne premalo, ne preveč. Ekstraktne
snovi nekako zakrivajo vinsko kislino, na priliko, tako,
kakor sladkor grenkobo kave. Če smo pa pridelali
dobro vino, je treba paziti, da si ga pozneje ne
pokvarimo z zalivanjem. Za zalivanje mora vinorejec imeti
mali sodček dobrega vina. Paziti je tudi treba, kakor
je bilo uže omenjeno, da se vino, ko je bil sod
napolnjen, ne okisa po cunji, katero po navadi, ali bolje
razvadi, okoli vehe ovijajo.

Ravnanje z moštom za črno vino je od onega za
belo vino nekoliko drugače. Tu moram najprej
opomniti, da po Dolenjskem imajo le ono črnino za dobro,
ki je precej v jeseni sladka. Gosp. Dolenc pa je rekel,
da črnina mora biti s prva trpka, da tako vino se
poleti omedi in sladko postane, ter da le taka črnina je
sposobna za trgovino. Kad za črnino mora biti posebno
narejena. Ker mora pri črnini priti trop sam na dno
kadi, mora biti nad njim dno, ki je čez in čez polno
ljuknjic, tako, da mošt do tropa pride, a trop se
vzigniti in med mošt pomešati ne more. To dno mora imeti
v sredi luknjo, skozi katero se trop vsiplje, ki se pa,
ko je trop v kadi, zamaši.

Ko se je prvo dno na sredi zamašilo, se mošt v
kad vliva toliko časa, da ostane pod pokrovom, ki je
4 prste pod vrhom, in ima tudi v sredi luknjo, za malo
ped zraka. Zdaj se luknja zapre, in kakor pri belem
vinu v sod, se tukaj v kad vtakne kipelna veha. Mošt
ostane tako v kadi 3 tedne. V tem času alkohol iz
lupinic vzame vso črno barvo, in zdaj se še le mošt sme
pretočiti v sod. Za zalivanje se mora tudi prihraniti
dobre črnine. Pri črnini se sme ves prešovec med
dobro vino vliti. Opomniti je še, da mora tu popisana
kad imeti zdolej vratica, kakor sod.

Gospod vodja nas je še podučil, kako se vino čisti
s klejom, kako porabiti trop za rakijo, kako iz tropa
delati izvrstni kis, kako kisati z njim repo in zelje. Al
ker sem „Novicam“ z mojim spisom uže dovolj prostora
vzel, bom to opisovati opustil; saj bo gosp. Dolenčeva
knjiga gotovo tudi o tem govorila.

Spomin na zaslužne kranjske sadjerejce.

Mnogo žlahnega sadja je uže zasajenega po
slovenski zemlji in veselje je o dobrih letinah gledati na trgu
v Loki ali v Kranji, posebno pa v Ljubljani polne koše
lepih rudečih jabelk in rumenih hrušek. Al lani
pogrešali smo žalibog tega veselega pogleda. Sedaj cenimo
še le dobroto, katero nam deli sadje v kmetijskem
gospodarstvu in v živ spomin nam stopajo imena za sad-

jerejo zaslužnih mož, katere iz tega ozira moremo
imenovati dobrotnike svoje.

Ozrimo se tedaj na preteklost in stavimo si pred
oči sadjerejce, katere je naša družba kmetijska
odlikovala od leta 1841. počenši.

Na prvem mestu stojí „oče umne sadjereje
kranjske“, prečastiti starček gosp. Franc Pire, bivši
misijonar v Ameriki, zdaj v pokoji živeč v Ljubljani,
katerega je leta 1841. poslavila družba kmetijska s sreberno
svetinjo.

Leta 1842. so prejeli od družbe kmetijske sreberne
svetinje sledeći: Hafner Simon iz Formaha pri Škofji
Loki, Jenčić Martin iz moravške fare, Janežić France
iz fare sv. Gore, Dekleva Jurij iz Male Pristave,
Sedušak Gregor iz Tujnic, Pengal Janez iz Našce,
Dolenec Janez iz Vipave, Gostiša Gregor iz Črnega vrha
pri Idriji, Hadnik Gregor iz Lom.

Leta 1843. so prejeli svetinje: Jeraj Jakob iz
Smlednika, Sušnik Anton iz Škofje Loke, Eržen Primož
od sv. Duha, Habjan Jakob iz Trzina, Tomšič Neža iz
Planine.

Leta 1844: Zupan Anton iz Kovorja, Zalokar
Gregor iz Zgornjih Jarš, Šare Matevž iz Preserjev, Pobušan
Matija iz Rudnika.

Leta 1845: Ferlan Luka iz Godešič, Tavčar Tomaž
od Št. Jerneja, Cotel Janez iz Leš, Dermelj Jožef iz
Boštanja.

Leta 1846: Dular Jožef iz Velikih Škrjanc, Vernik
Tomaž od Št. Andreja pri Loki, Jarc Tomaž iz
Stranske vasi, Sedušak Mihael iz Tujnic.

Leta 1847: Pretner France iz Begunj, Kos Luka
iz Zaloga, Florijan Karol iz Kranja, častno diplomiran.

Leta 1849: Dekleva Jožef iz Male Pristave, Stare
Jurij iz Podjele v Bohinji.

Leta 1850 je dobil: Kozler Andrej iz Kočevske
Reke cekin za 20 lir, Rozman Matija mladi cekin za 6
skudi, katera je daroval g. Janez Primic, c. k. dvorni
kaplan na Dunaji.

Sreberne svetinje pa so dobili: Kočar
Valentin iz Tujnic, Pernač Jožef v Spodnjih Gorjah, Bizjak
France iz Dobrove.

Častno diplomo so dobili: Brence Janez,
kaplan, in učitelj Mencinger Jakob v bohinjski Bistrici,
Halek France iz Dolenje vasi, grajščine v Mirni,
Mokronogu in Rakovniku, Gulič Anton, okrajni zdravnik
v Zatičini, Grosnik Tomaž, duhovnik v Št. Vidu pri
Zatičini, Hribar France, posestnik iz Podgabra,
Benjamin vitez Födransperg, c. k. poštar na Hudem, Kopecki
Janez, župnik zatičinski.

Leta 1851: Orežnik France iz Volčjega Potoka,
Mencinger Jakob iz bohinjske Bistrice, Ogorevec Jožef
iz Bokale; Stare Mihael iz Mengša, častno diplomiran.

Leta 1853. dobili so svetinje: Resman Anton iz
Begunj na Gorenjskem, Kleindienst Lovrenc iz Gorice v
Mošnjah, Aleš France iz Vrašice pri Mengšu, Samsa
Jakob iz Bistrice pri Trnovem, — častno diplomo pa
so prejeli: baron Leopold Lichtenberg, grajščak v
Jablah, baron Alojzij Apfaltrern, grajščak Št. Križki pri
Kamniku, marquis Ferd. Gozzani, grajsčak na Volčjem
potoku, Starè Janez, grajščak v Mengšu, Derbič Jožef,
c. kr. okrajni glavar v Črnomlji.

(Dalje prihodnjič.)

Starozgodovinske stvarí.
Špitalič, Tabor, Kozjak in Kozji hrbet.

Razprava „Špitališki tabor“ v 40. listu lanskih
„Novic“ mi daje povod, da o tej stvari spregovorim
besedo, čeravno nisem starinoslovec. To pa zato, ker č.
gosp. pisatelju onega članka, kakor se vidi, niso
topografične razmere tega kraja natanko znane, in zato se
tudi posledice njegovega mnenja ne vjemajo s krajevnimi
razmerami.

Prvo je treba pomniti, da Špitalič in Tabor
sta dva različna kraja. K temu pride v starih listinah
še „Gassruck“ in „Bocksruck“, in tukaj je vprašanje,
kaj znamenujeti ti dve besedi: Kozjak ali Kozji
hrbet, ki sta tudi dva različna kraja v tej okolici?
To pa je ravno pri starinskih razpravah najvažneje, da
se kraji ne zamenjujejo drug z drugim. — Idimo sedaj
k poznamenovanju vsakega teh krajev posebej.

Špitalič, kakor znano, je sedaj farna cerkev sv.
Antona, zraven je grajščina, sedaj laat barona O.
Apfaltrerna. Podoba Valvazorjeva v XI. knjigi, str. 407
še precej dobro predočuje ta kraj, kar se slavnemu moža
ni povsod posrečilo.

Na južni strani cerkve, kakih 400 korakov preko
ravnice oddaljen je hribec Tabor, skor posamno
stoječ, z gozdom obraščen in na južni in vzhodni strani
precej strm. Na vrhu njegovem se vidijo ostanki
starega zidu, in kakor uže ime kaže, je moral nekdaj
tukaj tabor ah kaj podobnega biti.

Kake pol ure od Špitaliča dalje proti zapadu se
stisne sicer ozka dolina in začne se vzdigovati gora
Kozjak s sedlom, čez katero gre cesta iz Kamnika
na Štajarsko, kjer se pri Ločici združi z državno cesto,
koja pride ćez Trojane na Štajarsko. Kozjak dela
razvodje med Gorenjsko in savinjsko dolino. Špitalič leži
toraj koj pod Kozjakom še v savinjskem porečji.

Na severo zapadni strani grajščine in cerkve se
vzdiguje hrib in na tem hribu je vasica s tremi hišami
z imenom Kozji hrbet.

Taka je topografična lega teh krajev. Naj prijavim
sedaj svoje mnenje o tej stvari in omenim še nekaj
posameznosti.

Da je sedanji Špitalič nedvomno sv. Antona špital
ali ustav, sozidan v 13. stoletji po mejnem grofa
isterskem Henriku, uže kaže slovensko ime „Špitalič“, v
primeri k temu, da vasica Kozji hrbet nima nikakega
pomena za ta ustav. „Stifft und Hospital S. Antonii am
Bocksruck“ je bilo toraj oficijalno poznamenovanje, ker,
kakor se vidi, kraj takrat v oficijalni nemščini še
ni imel lastnega imena. „Am Bocksruck“ v nemščini
ne znamenuje ravno , da bi ustav moral stati n a
Kozjaku, marveč pomeni tudi pri ali blizo Kozjaka.
Sedanje nemško ime „Neuthal“ je ta kraj gotovo dobil
še le potem, ko je omenjeni ustav kupil leta 1608. od
viktrinjskega samostana Hanns Thaller, kateri ga
je gotovo popravil, ali morebiti prezidal in po sebi
imenoval Neuthall, kakor je stara pisava.

Kdor bi hotel to zadevo dalje slediti, bi še gotovo
našel vire in pomočke v dotičnih arhivih.

Kar se tiče poti in nje oskrbovanja, ki je vodila
tu memo, v kateri namen bi bil imenovani ustav
ustanovljen, bi bila ta pot po mojem mnenji ona, vodeča iz
Kamnika skoz tuhinjsko dolino čez hrib Kozjak memo
Špitaliča na Štajarsko v savinjsko dolino. Da je ta
pot bila res le tovorna pot, nam kaže to, ker stari možje
pripovedujejo, da je bilo prej, predenj so sedanjo okrajno
cesto napravili, na poti od Kamnika do Motnika 72
prelazov. (Prelaz se imenuje tukaj prehod čez plot). Ta pot

*

je, po sedanjih razmerah soditi, gotovo šla iz Špitaliča
po dolini memo Motnika na Ločico, kakor sedanja
cesta. Da bi bila kaka druga tovorna pot „iz Špitaliča
čez hrib v savinjsko dolino vodila“, kakor gosp. Šumi
meni, ni lahko misliti, ker „čez hrib“ se mora najbrže
misliti „čez Kozjak“. V Gornjigrad na pr. je iz
Kamnika za polovico krajša ona pot, koja drži iz Tesnic
nad Kamnikom čez hribe memo Nove Štifte proti
Gorenjemu gradu, in ki je morala uže tudi ta čas biti,
ker je znano, da so ljubljanski škofje memo
Noveštifte jezdarili. Ako bi pa bili tehtni dokazi, da je
res vodila kaka važneja pot iz Špitaliča čez hrib v
savinjsko dolino, potem bi bila pa tudi cela stvar
drugačna in nazadnje bi bila ta pot znala celó čez Kozji
hrbet voditi.

Da so Rimci še gotovo imeli pot iz Šutne,
sedanjega Kamnika, skoz tuhinjsko dolino na Štajarsko,
si moramo misliti uže iz strategičnih ozirov, in oni, ki
so bili v tej zadevi mojstri, se gotovo niso zadovoljili z
edino potjo po radomeljski dolini med tako važnimi
mesti Emono, Celejo in Petovium-om, sosebno ker je
bil tu skozi glavni prehod iz Italije v Norik in
Panonijo. Tako je jako verjetno, da je na hribu Taboru
blizo Špitaliča, kjer so še sedaj ostanki starega zidanja,
moral nekdaj res tabor in vtrjen kraj biti. To pa
gotovo se za rimskih časov, kajti, ako bi bil tabor iz časov
turških bojev, bi bilo o njem gotovo več sporočil, še
posebno zato, ker je bil ustav Špitalič postavljen davno
pred turškimi boji. Za tega del bi bilo natančneje
raziskovanje teh krajev za starinoslovca jako hvaležna
naloga.

V dopisu „iz Motnika“ v 49. listu „Novic“ omenja
g. Križnik nekega kamna pri Kropivšku. To mi daje
povod, da omenim tukaj, da narod pripoveduje, da je
na vrhu Kropivškovega hriba nekdaj stala cerkev.
posvečena sv. trem kraljem, od katere pa sedaj ni
nobenega znamenja več. Mogoče res, da bi bila utegnila
kdaj tam cerkev stati, a meni ni znano, da bi bilo o
tem kje kaj zapisanega, kar bi bilo pričakovati, ako
cerkev ni stala celó v prvi krščanski dobi. Kaj pa,
ko bi bil utegnil kdaj tam stati pagansk tempelj ,
znabiti posvečen slovanskemu „Triglavu“, kar je nekoliko
identično s „tremi kralji“? Da so v teh krajih bila
slovanska, paganska svetišča, zato imamo tehtne dokaze.
Morebiti bo omenjeni kamen v kaki zvezi z onim
svetiščem , in morebiti se g. Križniku posreči, kaj yeč o
tej stvari pozvedeti.

A. Piskar.

Književstvo slovansko.

* Teoretično-praktično pevska šola se zove ravnokar
v 2. pomnoženem natisu na svetlo prišla lična knjižica,
katero je zložil in založil g. Anton Foerster, učitelj
petja na c. kr. srednjih šolah in vodja godbe v stolni
cerkvi. Na 88 stranéh razločno in jako lepo tiskane
„Pevske šole“ nam gosp. pisatelj, kateri tudi kot
skladatelj slovenskih napevov sluje na daleč okrog, podaje
vseh za petje potrebnih naukov, pojasnjujoč jih
s primernimi pevskimi znamenji. „Pevska šola“ se
dobiva pri g. A. Foersterji v Ljubljani po 75 krajc.
Kdor je želi po pošti pod križnim zavitkom dobiti, naj
priloži 5 krajc. več. Toplo jo priporočamo vsacemu, ki
se uči peti.

* Poziv na subskripcijo. L. W. Berezinova
knjiga: „Hrvatska, Slavonija, Dalmacija i
vojaška K r aj i n a“ v ruskem jeziku je tako izvrstno
delo, da po zagotovilu „Obzora“ (glej 132. list lanskega
leta) ga mu ne v hrvatskem , pa tudi v nobenem
drugem jeziku ni para. Delo res zasluži ime „slave na-

roda hrvatskega“, kakor knjiga našega Valvazorja o
Kranjski „Ehre des Herzogthums Krain“. Jako
obširno delo, za katero je slavni Berezin, več časa v
trojedni kraljevini bivajoč, s čuda neumornim trudom
nabiral gradivo, popisuje navedene jugoslovanske dežele
v zemljepisnem, zgodovinskem, statističnim, politiškim,
literarnim, gospodarskem in trgovskem, v obče
kulturnem oziru tako temeljito, da se z enacim delom menda
ne Nemci, ne Francozi in drugi narodi ponašati ne
morejo. — Delo tolike vrednosti je napotilo našega za
slovenstvo neutrudljivo delavnega gosp. dr. Jordana,
zdaj vrednika „Reforme“, da je, podpiran od preblagega
jugoslovanskega rodoljuba, sklenil, iz ruščine v
nemški jezik prestaviti to velikansko delo, ako vsaj 300
subskribentov na-nj dobí. Nam so došle 3 v pokušnjo
izdane pôle, ki nam kažejo, da bi res obžalovati bilo,
ako ne bi krasno delo prišlo na svetlo. Zato toplo
priporočamo rodoljubom posamesnim in znanstvenim
zavodom , naj žrtvujejo 5 gold., ki jih bo stala ta knjiga.
Gospod dr. Jordan ne zahteva prenumeracije
(predplače), ampak le to, da, kdor želí knjigo, mu po poštni
listnici (Correspondenz-Karte) naznani subskripcijo na
Dunaj (Wien VI. Kaunitzgasse 2). Podpirajmo tudi
mi Slovenci prevodnika, da pride velike hvale vredna
knjiga na svitlo; vsaj smo v najbližji dotiki z našimi
brati jugoslovanskimi.

Politične stvari.
Ustavoverci se čedalje bolj odkrivajo za
nasprotnike ustave.

Čehoslovani vstopivši v državni zbor so izročili,
kakor naši bralci vedó, Njeg. veličanstvu cesarju in
ministerstvu spomenico, ki zahteva za slovanski
narod ravnopravnost prav po besedah avstrijske
ustave, ki jih §. 19. osnovnih drž. postav odločuje.

Misliti mora vsak pošten človek, da tisti ljudje, ki
so si prideli imé „ustavovercev“, bodo po vse pritrdili
omenjeni česki spomenici. Al kaj vidimo zdaj? Ona
klika, ki 18 let slepari s svojim „ustavoverstvom“, se
na vse kriplje upira ustavi! Spomenica česka je ogenj
v streho tej koteriji. In zdaj nepoboljšljiva svojat celó
Poljake hujska in kliče sebi na pomoč. Kjer tudi „Sl.
Gosp.“ v svojem prvem letošnjem listu odkriva svetu
lažnjivo ustavoverstvo nemčurskih naših nasprotnikov,
naj nekoliko vrstic iz ovega lista našim bralcem
objavimo v dokaz, da povsod, kjer biva Slovenec, je le
en glas, da zahteve Čehov so pravične, skozi in skozi
ustavne, in da to, kar oni zahtevajo, so tudi zahteve
naroda slovenskega, ki ne bode miroval, dokler dobí,
kar je njegovega in kar so mu dozdaj oropali
nemčurji.

Pred vsem — piše „Slov. Gosp.“ — terjajo Čehi,
da naj sodniki tam, kder je več Čehov nego Nemcev,
česki uradujejo, govorijo, sodijo in pišejo česki. Dalje:
češkim ulogam se ima česki odgovarjati pri vseh
sodnijah do najvišega sodišča. Dalje zahtevajo, da se
vseučilišče v Pragi letos uže tako prenaredi in s českimi
profesorji preskrbí, da se bo vsak predmet tudi v
češčini razlagal in bodo česki dijaki mogli izpite za
doktorstvo delati v materinščini. Jednake so tirjatve gledé
na ljudske šole, na gimnazije in realke, kjer je vse
takosedaj uravnano, da je Nemcem na korist; Cehom pa na
duševno in gmotno škodo, kajti ljudskih šol imajo Čehi
proti Nemcem 500, meščanskih šol pa 30 premalo. Za
česke šole plačuje dežela 1 milijon in 285.265, za
nemške pa 211.917 gold. več, namreč 1 milijon in 497.182
gold. Slovanov je na Češkem 3 milijone in 183.123 duš,

Nemcev pa le 1 milijon in 922.946, to je, Slovani
plačujejo Nemcem šole , da ti svoje otroke laže
izobrazujejo, Slovanom pa težave delajo, jih na stran tiščijo in
ponemčujejo. Ša hujše razmere so pri gimnazijah in
realkah. Tukaj se nemštvo prav šopiri. V Pragi, na
primer, je komaj 1/5 vsega prebivalstva nemška, vendar
imajo Nemci 7 , Cehi pa samo 4 gimnazije in realke.
V celi deželi je samo 14 srednjih čeških sol zraven 21
nemških. Goropadne so razmere na Moravskem, kjer
prebiva 1 milijon in 471.254 Slovanov, zraven 525.645
Nemcev. Vkljub temu imajo Slovani samo 4 realke in
gimnazije in 2 meščanski šoli, Nemci pa 15 gimnazij in
realk; meščanskih šol pa 23. V Šleziji so Slovani
najbolj na slabem. Tolikim krivičnostim nasproti
zahtevajo Čehi, da se število šol in razredov, potem plača
tako uravna, da kakor število češkega in nemškega
prebivalstva kaže, da je prav in pravično. — Slovenci
smo Čehom precej podobni, vsaj kolikor zadeva žalostno
in nesrečno stran nase zgodovine. Tudi nam je se
boriti za enakopravnost slovenščine v javnem življenju, v
šolah , pri sodnijah in političnih uradih. Tudi mi se
vzdigujemo iz groba l000letne narodne in politične
smrti, to pa od leta do leta živahneje in krepkeje.
Slovenščina nam mora dobiti mesto, ki jej po §. 19. gre,
v uradih in šolah. V ljudskih šolah se mora
podučevati v materinščini vseskozi na Slovenskem. Na
gimnazijah , realkah ne moremo potrebovati profesorjev in
ravnateljev slovenščine nezmožnih. Nemški profesorji
naj se prestavijo k Nemcem, a slovenski naj se vrnejo
domov. To moramo tirjati in dognati. Pravico do tega
imamo v postavi od svitlega cesarja podpisani , jo
moramo postavno tirjati, dokler je ne dobimo. In to
hočemo po zgledu vrlih Čehov storiti tudi mi Slovenci!“ —
Taki glasi se čujejo zdaj povsod. Konec mora biti
tiranstvu, po katerem nas, kakor je Turek kristjane
mučil zarad vere, nemčurstvo muči zarad jezika maternega !
Ko imamo svoje, kar nam gré, bomo radi se učili na
pravem mestu in o pravem času tudi tujih jezikov, vsaj
tudi Slovenec vé, da „kolikor jezikov znaš, toliko ljudi
veljaš, al pred vsem moramo imeti svoje, da ne bomo
tlačani tujcu na naši lastni zemlji.

Mnogovrstne novice.

* Pridelovanje piva v Avstriji. V celi Avstriji je
1878. leta 2352 pivovaren pridelalo 11 milijonov in
323.444 hektolitrov piva, ki so plačale 21 milijonov in
41.631 gold. davka. Dobro obložene so! Na
Kranjskem je 8 pivovarn naredilo 33.423 hektolitrov piva,
za kar so plačale davka 73.481 gold. Od tega
pridelanega piva pride na vsacega prebivalca po 7 litrov ali
pa 15 krajc. davka. Več kakor Kranjska ste pridelala
piva Štajarska in Koroška. Štajarska 550.942
hektolitrov, Koroška pa 113.964 hektolitrov. Davka
za to je plačala Štajarska 1 milijon in 196.740 gold.,
Koroška pa 223.531 gold.

* Vlada srbska je določila, da se po novem letu
pošiljajo časniki in knjige brezplačno po vseh srbskih
poštah. S tem je pokazala majhna Srbija, kako mar
jej je za razvitek književstva in pouk svojega ljudstva
in s tem dala drugim državam lep izgled.

Naši dopisi.

V Gorici 4. jan. 1880. — Najbolje je pri nas novo
leto začel presvetli cesar; podaril je 200 gold.
društvu katol. gospà za napravo odgojilnice.
— Novega leta dan nam je prinesel tudi veselo novico,

daje profesor tukajšnega gimnazija g. Franc Hafner
postal direktor c. k. gimnazija v Paznu. Novi
ravnatelj je naš domačin iz Sežane. Služil je veliko
let v Celji, kjer ga imajo še danes v dobrem spominu.
Tudi Gorica ga bode močno pogrešala. — Že pred
novim letom je prišel tukaj na svetlo prvi zvezek novega
mesečnika „Cvetje z vrtov sv. Frančiška“, polen
mikavnega, podučnega in spodbudnega gradiva.
Naročnikov šteje dozdaj že nad tri tisoč. — Majlingova
(katoliška) tiskarna, v kateri se tiskajo „L' Eco del
Litorale“, „ Soča“ in „Cvetje“, imenuje se od novega
leta naprej „Sv. Jilarija tiskarna“ („Tipografía
Ilariana“). Sv. Jilar — Hilarius — mučenec Oglejski,
je patron naše prvostolne cerkve in mesta Gorice.
Dokler je izhajal „Goriciano“, imeli smo tudi četerto
tiskarno v Gorici. Ko so pa bili naši „iredentarčki“
razkropljeni, ustavila se je ta „tipografija nazionale“.
Zdaj jo mislijo spet oživiti — pod drugim imenom in
bode se v njej tiskal „L' Isonzo“, če popred za sušico
ne pogine. Povikšal je namreč naročnino; zarad tega
mu odpade polovica naročnikov. — Umrl je zapisnikar
in vodja deželne pisarnice g. Fr. Pollencig.

Kojnice na Štajarskem 4. jan. (Telegram
„Novicam“.) Danes je umrl prečastiti gospod Jožef Virk,
tudi bralcem „NOVIC“ v prejšnjih letih priljubljeni
pisatelj.

Na Radečah 4. jan. (Naša volitev.) Včerajšnja
volitev državnega poslanca princa Ernesta
Windischgrätza izvršila se je po 50 volilcih našega okraja
enoglasno. Sijajni ta izid pričakovali smo uže za
gotovo po izidu prvotnih volitev, ki so se vršile popolno
brez opozicije. O nasprotnikih ni bilo ne duha ne sluha;
nemčurska stranka se nikjer ni upala na dan. Izvoljeni
so bili poprejšnji volilni možje — vsi pošteni domoljubi.
Volitev poslanca včeraj se je zato vršila v najlepšem
redu. Volilni možje prihajali so tako vestno, da je od
51 mož došlo jih 50, samo eden je izostal; bolj
oddaljeni so uže dan poprej bili tukaj. Ako pomislimo, da
nekateri imajo prav daleč do nas , in da v taki hudi
zimi potovati ni šala, pripoznati moramo radostni, kako
se narod naš zaveda imenitnega posla, ki mu je v roke
položen pri volitvah. Zato čast in hvala takim
možakom! Omeniti pa moram tudi to, da je c. kr. vladni
komisar gosp. Schwarz hvalevredno, nepristransko vodil
volitev. Centralni volilni odbor v Ljubljani pa iz
sijajnega izida naše volitve, kakor tudi volitve v Trebnjem
in Kočevji očitno vidi, da narod naš zaupljivo posluša
njegove nasvete in se strogo po njih ravná. In tako
Dolenjci zdaj mirno pričakujemo, da nam bode naš
državni poslanec svetli princ, združen z našimi druzimi
poslanci, v marsikakem oziru na pomoč.

Trebnje 4. jan. (Naša volitev.) Včerajšnji dan nam
ostane v živem spominu; vreden je, s zlatimi črkami
vpisan biti v zgodovini narodnega gibanja zraven 24. in
30. junija preteklega leta, ko so naši kmečki in
meščanski volilci povzdignili svoj odločilni glas, da nečejo
več služiti strankarskim namenom ljubljanskih
kazinarjev, da so národni in da si hočejo narodne, to je, le
svoje možé izbrati, ki jih imajo zastopati v državnem
zboru. Dolenjci so se ta dan skazali zavedne možake.
Kakor imajo vrli Gorenjci svojega slavnega
zastopnika grofa Hohenwarta na Dunaji, na katerega ime
sme vsak Avstrijan ponosen biti, tako imamo tudi
Dolenjci zdaj odličnega zastopnika, moža, ki je
popolnoma naš, kakor se je sam izrekel, kneza imenitnega
stanu, čegar predniki so iz stare naše slovenske
korenine, ki se ponašati smejo svoje slave, kar so storili v
ljutih bojih ne le za našo deželo, ampak za celo
cesarstvo. Da bode potomec te zgodovinsko-slavne družine
dika in krepka podpora na dvoru naših presvitlih vla-

darjev in cela habsburške dinastije, tega ne dvomim, a
da bode nam branil tudi naše narodne pravice, smo
prepričani. Porok so nam njegove lastne besede, ki
niso besede kakega omahljivega kruhoborbca, — porok
nam je pa tudi veljava naših izkušenih rodoljubov pri
centralnem volilnem odboru , ki so nam ga nasvetovali.
Zato smo mu dali vse svoje glasove.

Lep dan je bil včeraj; nenavadno huda zima je
odnehala; ogrevalo nas je prijazno solnce. Že na jutro
so se zbirali volilci trebansko-žužemberskega okraja. Ob
3/410. se podá vrsta svetskih in duhovenskih mož v
trebanjski grad, da izberó državnega poslanca namesto
prezgodaj nam umrlega, blagega grofa Barbo-ta. Bili
so veči del stari, uže od prejšnjih volitev poznani možje,
katerih misli smo lahko uganili, a med njimi je bilo
tudi nekoliko nepoznanih obrazov, katerih na tem potu
še nismo videli dozdaj. Da-si smo bili naše narodne
zmage uže prej zagotovljeni, vendar nas je nekaka skrb
navdajala o izidu volitve, ker je bila tudi med
nekaterimi narodnjaki nekaka omahljivost zasiran osobe,
kateri naj bi se dalo častno zaupanje državnega poslanca.
Če tudi so si bili v tem edini, da dajo svoje glasove
narodnjaku, vendar so imeli nekateri pomislike, ali bi
se upognili nasvetu volilnega odbora in bi od njega
priporočenega kandidata volili, ali pa se trmasto držali
svojega mnenja in razcepili glasove. Ker je nas narod
vajen, preziranemu biti od svojih med njim živečih, toda
potujčenih grajščakov, ki so bili večinoma vseskozi
sovražni njegovemu jeziku, njegovim šegam in dokaj tudi
verskemu prepričanju, zato se nekaterim, sicer poštenim
rodoljubom zameriti ne more, da so hoteli samovlastno
postopati, a sprevideli so, kako hude nasledke bi
utegnil imeti tak razdor in premagalo jih je prepričanje, da
centralni odbor v Ljubljani mora uže vedeti, koga
priporoča. Zato so se zedinili še o pravem času. Točno
po 10. uri se volitev prične; vodil jo je okrajni glavar
g. Ekel sam, prav nepristransko in hvalevredno. Naši
volilci se niso čisto nič terorizirali, kakor se je godilo
večkrat pri prejšnjih volitvah. Volitev se je prav mirno
vršila, — ni bilo slišati druzega glasú, kakor: princ
Ernest Windischgrätz, ki je bil od vseh 40
volilcev enoglasuo izvoljen.

Očividno veselje z nekakim ponosom se je bralo
na licih volilcev, ko so se uže ob pol 12. uri vrnili
nazaj. „Ga uže imamo, ni ga odpadnika med
nami — so radostno odzdravljali — vse glasove
dali smo knezu Enestu Windischgrätzu; on
je naš poslanec!“

Navdušeno so se zbrali svetni volilci v gostilnici
našega narodnega župana g. Tomšiča, čegar spretna
postrežba je navdušenost povzdigovala; duhovni volilci,
kateri so bili prav vsi prišli, če tudi nekateri prav od
daleč, katerih tudi sobotni dan ni zadržal, pa so bili
povabljeni k gostoljubnemu in občeljubijenemu gospodu
dekanu.

Ko smo po obedu bili vsi volilci, skupaj, kraljevalo
je občno veselje in vsestransko zabavanje, kakoršnega
ne pomnimo pri nobenih volitvah. Okrajni glavar gosp.
Ekei sam je počastil volilce pri gosp. županu , kjer je
bil prisrčno sprejet. Navdušenost je na vrhunec
prikipela pri vstopu gosp. okrajnega glavarja , pri napitnici
na Njih Veličanstvo našega presvitlega
cesarja, vso habsburško hišo in na namestnika
Njih svetlosti, ki je tako nepristransko vodil volitev. —
Zastopnik vladni se je danes zopet osebno sam
prepričal zvestobe in udanosti naroda našega, ki je vedno
krepák steber Avstrije.

Da smo sijajni izid volitve tudi od drugih volilnih
okrajev uža prej izvedeli po telegrafu, vnelo se je tem
bolj naše veselje. V našem okraji so se volitve, razen

treh, vsi volilci vdeležili in kakor rečeno, volili
enoglasno. Izostal je le eden zarad bolezni, fužinski vodja
v Dvoru in Koćevar Fink, gosp. Mausar, tudi Kočevar,
volil je z nami.

Iz Ljubljane. — Novo leto se je pri nas z jako
veselo dogodbo pričelo. Ne le, da je bil od narodnega
volilnega odbora volilcem trebanskega, radeškega in
kočevskega okraja priporočani kandidat — Ernest princ
Windischgrätz — za državnega poslanca izvoljen,
temveč izvoljen je bil na vseh 3 voliščih enoglasno
— v Radečah namreč z vsemi 50, v Trebnjem z
vsemi 40 in v Kočevji z vsemi 23 glasovi. Zmaga
národnih naših volilcev pri tej volitvi je bila tako
gotova, da si nasprotna nam stranka še z nobenim svojih
privržencem ni upala na dan, s tem pa je pred svetom
izpričala, da na zemlji slovenski, če je volitev
naroda prosta, brez agitacij birokratiških, nemčuríja nima
nobenega terêna več. Zato slava vrlim Dolenjcem! Kako
radostno je to soglasno volitev tudi sprejel plemeniti
princ Windischgrät z, kaže naš list na drugem mestu.

— (Iz seje družbe kmetijske 4. dne t. m.)
Predsedoval je gospod baron Karol Wurzbach in pričujoči so
bili odborniki: gospodje dr. Ahaćič, Jerič, Lasnik,
Murnik, dr. Poklukar, Robič, Seunig, Witschl, pl. dr. Maks
Wurzbach in Brus kot zapisnikar; poročevalce je bil
tajnik dr. Jan. Bleiweis. — Ker je to prva seja bila
novega leta, pozdravlja predsednik pričujoče gospode, se
jim zahvaluje za njihov trud v preteklem letu na korist
domačemu kmetijstvu, povdarja lepo složnost odborovo
v vsem njegovem delovanji, ki ne pozná nobenega
strančarstva, in željo izreka, da bi vse to ostalo tudi v
novem letu tako, kakor je bilo v starem. Odbor
odzdravlja prijazni pozdrav z navdušenimi živio-klici gospodu
predsedniku in se mu zahvaluje za neutrudljivo in
skušeno vodstvo družbe, katere cilj je, pospeševati
napredek domačega kmetijstva, kolikor je mogoče.

Potem je tajnik dr. Bleiweis pričel poročati o
predmetih današnje seje. Prvi je bil sklep, da se gosp.
Lapajnu izročí darilo gosp. viteza
Schneid-Treuenfeldskega za rokopis popularne knjižice in to
preblagemu daritelju naznani, — rokopis takoj v natis dá in
knjžica v majhnem, ročnem formatu v toliko
stoternih iztisih natisne, kolikor ima odbor državne
podpore za izdavanje poúčnih knjig na razpolaganje in da
se s tem denarjem pokrijejo stroški še posebej tiskanih
700 iztisov P. Kozlerjevega poduka: „Kako umno
napravljati vodnjake.“ Ker pa pouk „o umni napravi
vodnjakov“ in „kako naj posestniki majnih kmetijstev
kmetujejo, da umno kmetujejo“, utegne dobro služiti tudi
kmetovalcem primorskim, doljno štajarskim in koroškim,
se bodo po predlogu dr. Poklukarjevem vprašale tudi
dotične kmetijske družbe: ali ne bi hotele tudi one
za majhno povračilo stroškov posebnih iztisov obeh brošuric
si naročiti. — Dopis sl. ministerstva kmetijstva, da še za
letošnje leto dovoli plačo gosp. Tomažu Hitzu, da
ostane voditelj sirarskih zádrug na Kranjskem in
Goriškem, je bil po dogovoru z Goriško kmetijsko družbo
radostno naznanje vzet.

(Konec prih.)

—(Kmetovalci, ki želijo ruskega lanu), se
opominjajo, naj se podvizajo s svojim naročilom v pisarnici
kmetijske družbe.

— (Iz seje močvirskega odbora 29. dec.), pri kateri
je predsedoval gosp. dr. Josip Kosler in so bili
pričujoči sledeči odborniki: gospodje Babnik, Bavdek,
Borštnik, Gams, Knez, Kotnik, Korče, Lasnik, Peruzzi,
Potočnik, Šenk in Tomec, je došlo „Novicam“ sledeče
poročilo: Razpravljalo se je 9 toček. Pri prvi točki se
je zapisnik zadnje seje, ki je vsem udom znan, brez
branja potrdil. Potem je sledilo poročilo prvomestnika.
Naznanil je, da sta gospoda inženirja Klemenčič in Karol

Potočnik, prvi 12 in drugi 18 načrtov predložila, ki so
bili odbornikom na ogled razpoloženi. Gosp. predsednik
naznanja, da je odbor do sedaj od vlade prejel 1648
gold. 46 kr. Ta denar se je obrnil: a) za izdelovanje
in trebljenje sledečih vodnih kanalov: za Zornico 312
gold. 3 krajc., — za Škofelco 141 gold. 5 kr., —
za Cedov graben 342 gold. 48 kr.; — za Orelov
graben 58 gold. 70 kr., — za Farjovec 247 gold.
60 kr. in za Tujnco 185 gold. 97 kr.; — b) za razne
druge stroške 505 gold. 74 krajc., skupaj se je tedaj
potrosilo 1793 gold, 57 kr., tedaj 145 gold. 11 kr. več
kakor denarja prejelo. Predlog gosp. prvomestnika, naj
se vlada naprosi, za daljne potrebščine naukazati 3000
gold., se enoglasno odobri. Dalje gospod prvomestnik
poroča, da se je zadnji čas za obdelovanje močvirja
zgodilo vse, kar koli je bilo mogoče in da se je
posebno 10.025 sežnjev grabnov na novo izkopalo ali pa
iztrebilo. Odbor vzame to poročilo na znanje. — Načrt
o izpeljavi rova, ki bi osuševal doljsko-borovniško
močvirje, se po poročilu g. Borštnika enoglasno odobruje. —
Potem je sledil načrt o napravi črtežev za popolno
odpeljevanje močvirskih vodá. O tej zadevi poročal je
gosp. Peruzzi; po obširni debati, katere so se vdeležili
gospodje dr. Kozler, Potočnik in Tomec, se enoglasno
potrdi predlog gosp. Kotnika, naj se vsi načrti, katere
sta predložila gori imenovana inženirja izvedencu gosp.
Podhajskemu na Dunaj pošljejo, da on o tej zadevi
izreče svoje mnenje. — Nasvet, da naj se najme za
uredovanje odborove registrature pisar, se enoglasno za
potrebnega priznava in g. prvosednik poobiaatuje, za
to delo sposobnega pisarja najeti. — Prošnja občine
preserske in borovniške za izpeljavo ceste od
Podpeči čez Bistro loko do Dolzega grabna se odobri. —
O zadevi prosilnega pisma cestnega odbora
ljubljanskega, da bi se izkopavanju kantonske ceste poleg
Cornovca v okom prišlo, o kateri gosp. župan Knez
poroča, se volijo gospodje Peruzzi, Lasmk in Knez, da
to reč dalje preiskujejo in v prvi odobrovi seji
poročajo. — Za preglednika konečnega računa se volita
gospoda Bavdek in Tomec. — Zadnja točka so bili
nasveti posameznih odbornikov. Po nasvetu gosp.
prvomestnika se dovoli 120 gld. za odborove uradniške
potrebščine. Predlog gosp. Borštnika, naj se vlada
naprosi, da so pisma močvirskega odbora poštnine prosta,
se enoglasno sprejme. — S tem je bila seja končana.

— (Iz seje deželnega odbora 3. januarija.) Oddaja
priprege in hrane za odgonce odgonsko postajske občine
Velike Lašče za leto 1880. je bila potrjena; —
sklenilo se je, deželni vladi na dotični dopis odgovoriti, da
se deželni odbor ne more spuščati v razpravo zarad
odveze ribških pravic, ampak da naj ostane ta stvar
kakor je zdaj, a da naj vlada skrbí za to, da se ribštvo
bolje uredi in da bi se za povzdigo ribštva vpeljala
prostovoljna ribška društva; — deželnemu šolskemu svetu
se odgovorí, da deželni odbor pritrdi mesečni
remuneraciji 25 gold. za pomočnega učitelja v Hotiču, in da
se neki učiteljski vdovi daje 130 gold. milostne penzije
na leto in njenima otrokoma po 30 gold. odgojne
podpore.

— (Deželne dobrodelne naprave v letu 1879.) V
oskrbi in ozdravljanji je bilo bolnikov in bolnic v
bolnišnici 3536, v blazniči 263, v porodišnici (169
mater in 153 otrok) 322, skupaj 4121. Odpadlo jih je
po izstopu ali smrti v bolnici 3209, v blaznici 138, v
porodišnici (159 mater in 150 otrok) 309, skupaj 3656.
Koncem leta 1879. jih je tedaj ostalo 465, in sicer v
bolnici 227, v blaznici 125, v porodišnici (10 mater in
3 otrok) 13. Število bolnikov in bolnic leta 1879. je
znašalo 4121, tedaj proti predlanskemu številu (3783)
več za 336.

Gosp. Jakob Hren, c. k. državni pravdnik v
Novomestu, ki je bil pri zadnji volitvi državnega
poslanca od več strani trebanskega okraja za kandidata
priporočan, pa se je na ljubo pri volitvah potrebni
disciplini kandidaturi prostovoljno odpovedal, pride za
svetnika k c. kr. deželni sodniji v Celovec, na njegovo
mesto pa gosp. Jos. Grdešič, dozdaj c. k. državnega
pravdnika namestnik v Ljubljani. — Zanimiva naključba
je bila to, da isti dan je „Wien. Zeit.“ objavila
imenovanje gosp. Hrena za svétnika pri c. k. deželni
sodniji celovški, ko je bil princ Windischgrätz na
Dolenjskem izvoljen za državnega poslanca.

— (Božičnici katol. rokodelskega društva), ena (rok.
pomočnikov) na novega leta večer, druga (rok. učencev)
na večer sv. 3 kraljev, ste se letos zopet prav lepo
izvršili. Prihodnjič kaj več povemo o teh društvenih
veselicah.

—(Samostan naših Uršulink) je zadela velika
žalost. Po kratki pljučni bolezni je umrla mu
občespoštovana prednica gospá mati Jožefa Strus. Lep
sprevod v soboto popoldne je kazal, kako priljubljena je
bila ranjka našim mestjanom.

— (Prisrčno zahvalo) izrekamo za tako
mnogostransko blago sočutje v bolezni in pa o smrti
preljubljene prednice, čast. gospé M. Marije Jožefe Strus
in prelepo se zahvaljujemo vsem dotičnim za tako
mnogobrojno vdeležbo in podarjenje mnogih krasnih vencev
o pogrebu.

Žalujoče Uršulinke.

— (Bratovsko sočutje za stradajoče Istrijane) se
kaže res tudi pri nas povsod. Celo 1. in 2. konferenca
družbe sv. Vincencija ste svojo zbirko nabrano za
tukajšnje ubožne v znesku 25 gld. blagovoljno prepustili
za isterske stradajoče.

— (Goveje kuge) ni več na Kranjskem. Po preteku
3 mesecev in pol je nehala. Zato oklicuje danes c. k.
deželna vlada, da so po celi deželi zopet
odprti sejmi in je preklicano vse drugo, kar je
bilo zarad kuge zapovedano.

— (V štacuno s specerijskim blagom blizo Ljubljane)
se vzame za učenca fant, ki je čez 14 let star, zdrav,
in slovenski in nemški brati in pisati zna. Ker ima ta
štacuna živahno kupčijo in je sicer hiša jako poštena in
pobožna, se morejo stariši zanesti, da pride njih sin v
dobre roké. Več pové vredništvo „Novic“.

— (Pobirki iz časnikov.) „Laibacher Tagblatt“, ki
je patent na to vzel, da njegovi patroni, večinoma ces.
kralj. uradniki, delajo nemir v deželi in svoje privržence
hujskajo z umazanim orožjem zoper narodne može in
še posebno duhovnike, je v svojem vabilu na naročbo
med drugim celi program razkril, kako bode postopal
zopet v letošnjem letu. Naj damo iz te njegove objave
le nekoliko vrstic na znanje. „Mi bodemo — tako piše
— se krepko upirali onemu navalu vladohlepnih farjev
in feudalnih „Vaterlandovih“ vitezov, kateri, pod
pretvezo, da branijo narodne pravice, nadarjeni slovenski
narod za podnožje osebne častilakomnosti ponižujejo“. —
Se ve da domačim iznevernikom in tujim pritepencem
hudo dé, da je judovska klika tudi v naši deželi ob
vse poštenje prišla, in da zato jim nobeno sredstvo ni
preumazano, v obraz pljuvati možem, ki se bojujejo za
pravice naroda svojega! — Nova „Presse“ ima tako
„modrega“ dopisnika v Ljubljani, da vidi travo rasti,
kateremu se pa zmerom to primeri, da, če dvakrat zine,
se trikrat zlaže. Tako ta modrijan o zadnjih volitvah
na Dolenjskem svetu poroča, da je grof Hohenwart
„razpor“ med „staro- in mladoslovenci“ s tem
poravnal, da jim je „nad obema strankama stoječega“ princa
Ernesta Windischgrätza za kandidata nasvetoval, in da
je pred razglasom te kandidature „oče“ Bleiweis imel z
deželnim predsednikom vitezom Kalino dolgo konfe-

renco. — To vse je res preneumno, da bi smešno bilo,
in „Vaterland“ pravo trdi, pišoč, da taka poročila so
„an“ den hochwohlweisen Bürgermeister von Saardam
erinnernde Capriolen“.

Razglas živinorejcem o prodaji goved.

C. k. kmetijska družba kranjska bode 17. dne tega
meseca dopoldne ob 9. uri začenši v Ljubljani na
dvorišči gostilnice „zum Baieriscben Hof“ na Dunajski cesti
blizo kolodvora po očitni dražbi prodajala iz državne
subvencije nakupljenih kakih 8 juncev (bikov) in par
junic čistega muriškega (štajarskega sivega) plemena.

Živina se postavi na prodaj za polovico tiste cene,
za katero jo je družba kmetijska kupila, in se prodá
tistemu, kdor največ za-njo dá, proti temu, da jo 1) koj
plača in 2) se po pismu zaveže, da jo najmanj dve leti
za pleme v deželi obdrží, zato se k tej dražbi
pripuščajo samo kranjski živinorejci.

Kdor tedaj tako živino kupi, je dve leti ne sme iz
svojih rok dati, če ni poprej podpisanega odbora o
tem dovoljenja prosil in ga tudi dobil. Kdor bi se
zoper to zavezo pregrešil, mora družbi kmetijski povrniti
toliko denarja, za kolikor je on živino ceneje kupil,
kakor je družba kmetijska za-njo dala Tudi mora
nemudoma naznaniti podpisanemu odboru, če mu je
kupljena živina kakor koli poginila, da družba vé, koliko
subvencijske živine je in kje je za pleme v deželi naši
izpostavljena.

Glavni odbor c. kr. družbe kmetijske
v Ljubljani 7. januarija 1880.

Velečastiti volilci radeškega, trebanjskega in kočevskega
okraja!

Ko je podpisani odbor po volitvah lanskega leta 1. dne julija od Vas slovó jemal,
ponosen Vaše slavne zmage, je zahvali svoji za izvrstno lepo slogo, s katero ste izvršili volitev,
dodal prošnjo, da, ako se zopet drugi pot obrnemo do Vas, zaupljivo sprejmite nasvèt naš, ki
nikoli nima druzega pred očmi, nego blagor mile naše domovine.

In ta naša prošnja je po vse odmev našla v srcih Vaših: izid volitve 3. dne t. m., pri
kateri ste po našem nasvetu vsi trije okraji slovenskih občin, pa tudi nemških v Kočevji,
enoglasno volili princa Ernesta Windischgrätza, je tako sijajin, da takošnega dosihmal
nimamo še zabilježenega v listinah volitev na Kranjskem.

Bodite uverjeni, da, kakor so sedanje naše politiške razmere, si niste mogli boljega
zastopnika v državnem zboru izbrati, kakor je svetli gospod Ernest princ Windischgrätz, ves
naš po programu svojem.

Sprejmite tedaj prisrčno zahvalo za neomahljivo zaupanje, ki ste ga zopet dejansko
razodeli podpisanemu volilnemu odboru. Slava Vam!

Ob enem pa sprejmite zahvalo odličnega Svojega poslanca, ki jo po meni Vam,
velečastiti volilci, z Dunaja pošilja tako-le se glasečo:

„Takó častno mi od okraja radeškega, trebanjskega in kočevskega izročeno državno
poslanstvo radostno sprejmem. Prosim Vas, gospod doktor, blagovolite mojim volilcem sporočiti prisrčno
mojo zahvalo in dodati jim zagotovilo, da me ta volitev tem več veselí, ker me je za svojega
zastopnika izbral narod, čegar gêslo je v soglasji z mojim: „vse za vero, dom in cesarja.“

Ernest princ Windischgrätz.

V svesti smo si, da bode srcu Vašemu dobro délo to odkritosrčno zagotovilo Vašega
sedanjega zastopnika, ki hoče po vse tisto pot hoditi, kakor jo je hodil preblagi naš pokojnik grof
Josip Barbo.

V Ljubljani 6. januarija 1880.

Za narodni volilni odbor:
Dr. Jan. Bleiweis.

Novicar iz domačih in tujih dežel.

Z Dunaja — Novo leto ni iz rok vlade še ničesa
prineslo narodom, kar se jim je obetalo o shodu
državnega zbora, da se povrne toliko potrebni notranji mir
v notranjstvu Avstrije. V zadovoljstvu narodov leží
glavni nálog avstrijske vlade, al o tem obziru dosihmal
vlada ni še nič storila: grof Taaffe je še zmerom
„Fabius cunctator“. Ravnopravnost narodov
vresničiti, to je prvo, s čem bi vlada pokazala, da jo je resna
volja, zadovoljiti narode, in lahko bi to brez daljnega
odlašanja storila zato, ker ima v §. 19 ustavno
naslombo. Naj pogumno preseka ta gordiški vozel ne
gledé na centralistične germanizatorje, ne na Poljake,
ki zmerom gonijo svojo sebično politiko!

O češki spomenici se zdaj sliši, da vlada hoče
sestavitii poverjenstvo, ki bode presojeval spomenico, in
da temu poverjenstvu bode minister dr. Pražak
predsednik. Pod takim predsedstvom upati je povoljne
rešitve.

Rudolfovo železnico, ki je do lani uže 41
milijonov gold. požrla državnega denarja, je z novim
letom vlada vzela v svojo upravo.

Iz Zagreba. — Nj. veličanstvo je potrdilo novo
izvolitev preč. kanonika dr. Račkega za predsednika
jugoslovanske akademije.

Špansko. — 30. dec. t. l. je neki hudodelec
Gonzales strelil na kralja in kraljico, pa k sreči
nikogar zadel. Atentati na vladarja so zdaj na dnevnem
redu, — žalostna znamja časa.