NOVICE
gospodarske, obrtniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četrt leta 1 gold.; pošiljane
po pošti pa za celo leto 4 gold. 60 kr., za pol leta 2 gold. 40 kr., za četrt leta 1 gold. 30 kr.

V Ljubljani v sredo 1. januarija 1879.

Obseg: Kmetijske založnice ali posojilnice — čedalje veča potreba kmetovalcem v denarnih zadregah. — Proračun
neposrednjih davkov v Avstriji za leto 1879. — Jugoslovansko slovstvo. — Črtica o Črnogorcih. — Mnogovrstne
novice. — Dopisi. — Novičar.

Gospodarske stvari.
Kmetijske založnice ali posojilnice

čedalje veča potreba kmetovalcem v denarnih
zadregah.

Na drugi strani današnjega lista vidijo bralci naši,
kar je sicer sploh znano — da tudi letos bodo
kmetovalci največ davka nesli v državne (cesarske)
blagajnice.

Kdor tedaj največ dá, pač tudi zasluži, da se
tudi njemu kaj dá, — ne, da bi se mu darovalo,
ampak da se mu, kedar je v potrebi, po lajša dobiti
pomoči.

Ker je v deželah našega cesarstva celó malo in v
nekaterih ni celó nič kmetijskih založnic ali
posojilnic, kjer bi kmetijski gospodarji ali le na svoje
pošteno ime ali pa proti zastavi kakega imetka v
denarni zadregi denarja na posojilo dobili, ni čuda, da
padajo odrtnikom v pesti. Reči smemo, da prav
zatega del, ker nimamo založnic ali posojilnic, je
dandanes, kamor koli pogledaš, odrtnikov, ki za velike
obresti denar razposojajo, veliko. Kam neki se more
kmetovalec, kedar pomoči potrebuje, obrniti, kakor do
odrtnika, če nikjer drugod ne dobi denarja? Ni nas volja
trditi, da ne bi bilo treba ostre postave, katera
odrtnikom na noge stopa, — dá! mi celó želimo prav ostre
postave zoper odrtijo, al to pa tudi rečemo, da samo s
postavami se ne bo dala zatreti odrtija. Še le takrat,
ko bodo kmetovalci mogli za poštene obresti (činže)
denarja dobiti, bo konec odrtiji in vsaj taki kmetovalci,
ki so v stanu za izposojeni denar kako hipoteko
(zastavo) dati, bodo rešeni odrtnih pijavk.

Vprašanje kmetijskega kredita je tedaj
dandanes važno vprašanje, in da bi se to vprašanje srečno
rešilo, prizadevajo si več ali manj večidel vse države
in dežele — al žalibog do zdaj še brez zaželenega vspeha.
Celó na Francoskem, kjer je veliko denarja in kjer
bivajo najmarljiviši in najbolj varčni kmetovalci, niso
prišli po vse do tacih kreditnih naprav , ki bi
kmetijstvu storile vse, kar mu je treba, kajti še danes niso
popolno vredjene take naprave , pri katerih bi tudi tak
gospodar v potrebi dobil denarja na posojilo, ki ne more
lastnega zemljišča zastaviti zato , ker ga nima in ima
kako posestvo le v najemu (štantu). Zdaj je Francoski
minister poljedelstva sklical komisijo, katera prevdarja,
kako bi se mogla denarna posojila nakloniti kmetoval-

cem, da bi se jim pomagalo, kedar so v potrebi, pa bi
vendar izposojeni denar ne bil zgubljen.

Tako se prizadevajo na Francoskem kar le
morejo, da bi našli pravo pot , kako bi se naklonila
kmetovalcem potrebna podpora, in vendar je na Francoskem
kmetijski stan večidel zeló premožen.

In kaj se storí pri nas v Avstriji za mnogo revniši
kmetijski stan? Z žalostjo moramo reči, da prav malo!

Edino to je, da je ob času ministra Potockega
začela vlada vsako leto nekoliko državne podpore
dajati družbam kmetijskim, da, na priliko, se
nakupujejo bolja živinska plemena in kmetovalcem
prodajajo po nižji ceni, — da se naprava vodnjakov kmetom
nekoliko olajša, — da se jim Ruski lan cenejše
prodaja, — mlekarstvo in sirarstvo podpira in še kak drug
napredek pospešuje. Vse to je hvale vredno; al ta
državna podpora od leta do leta manjša prihaja in
kmetovalci morajo tudi svoj denar v roke vzeti, da morejo
deležni postati državne podpore. Če pa je kmetovalec
v stiski, da denarja potrebuje, kam se hoče obrniti,
da dobí pomočí? Od hranilnic (šparkas) , ki so v
nekaterih deželah, se ne more zahtevati, da bi
nadomestovale državo, ki ima v prvi vrsti dolžnost,
pomočnica biti kmetijskemu stanu, od katerega največ davkov
prejema.

V nekaterih deželnih zborih se je obravnavala
potreba deželnih posojilnic; al od besedí do dejanja je
še dolga pot. Česki deželni kulturni svèt je uže pred
3 leti sklical komisijo, ki se je posvetovala o
kmetijskem kreditu; le komisija je svoje predloge izročila
tamošnji deželni vladi, al pri njej je stvar zaspala! V
Galiciji je deželni zbor sklenil, naj se napravi
deželna zastavnica (Landes Hypothekenbank), ki bi
kmetovalcem posojila dajala. Bog daj, da bi sklep se
izvršil!

Posojilnice ali založnice bi bile pač po vseh
deželah najboljše pomočnice kmetovalcem v zadregah.
Je uže v nekaterih deželah več tacih založnic, al
večidel ne morejo tako vspešno delati, kakor bi hotele, ker
jim — denarja primanjkuje. Na Českem so iz
skupljenega denarja nekdanjih srenjskih žitnic
osnovali 894 kmetijskih založnic, katere imajo pod
seboj 9727 vasi; njih matica (Stammkapital) znaša 8
milijonov in 976.302 gold.; od tega denarja imajo
razposojenih 3 milijone in 784.296 gld. kmetovalcem samo
na njih pošteno ime, 3 milijone in 705.361 gold. pa
na zastave. Nekatere založnice imajo po 500 gold.
zaloge (fonda), druge po 1000, 5000, 10.000, 15.000,

20.000, nekatere celó 50.000 gold., in 5 jih je, katere
imajo celó po čez 100.000 gold.

Tudi na Štajarskem so si uže veliko
prizadevali za napravo kmetijskih založnic, al — pomoči od
zgoraj, od države povsod manjka.

Le pomislimo, koliko milijonov je ministerstvo,
zapeljano po ustavoverni koteriji, potrosilo železnicam,
da je leta 1873. ogromni znesek 80 milijonov posojila
razdelilo nepotrebnim.

Naj bi Bog dal, da prida ministerstvo na krmilo
vlade, katero sprevidi, kje je pomoči treba in kje ni
izposojen denar zavržen, ampak naložen v podporo
kmetijskemu stanu in na korist državi sami.

Proračun neposrednih davkov v Avstriji za
leto 1879.

Pričujoči pregled kaže našim bralcem, koliko vsake
vrste davka bode iz vsake dežele našega cesarstva v

Skupaj po tem izkazku plačujejo tedaj navedene
Avstrijske dežele v državno (cesarsko) blagajnico
zemljiškega davka 36 milijonov in 900.000 gold., —
hišnega davka 23 milijonov 650.000 gold., —
obrtnijskega davka 9 milijonov in 50.000 gold., —
dohodninskega davka 19 milijonov in 500.000 gld., —
vseh teh neposrednjih davkov skupaj 89
milijonov in 100.000 gold. Iz tega je pa tudi razvidno,
da po zemljiškem davku veliko več kot polovica
vseh davkov doteka v državne blagajnice in da je po
tem takem kmetijstvo res poglavitni steber države.

Gospodarske novice.

* Čebelarsko društvo v Mariboru je prejelo —
kakor „Slov. Gospodar“ poroča — od c. kr. ministerstva
kmetijstva za preteklo leto 130 gold. državne podpore,
s katero je na vrtu učiteljskega pripravništva postavilo
nov in velik čebelnjak. Društvenina znaša 2 gold.,
katero pa društveniki mudno vplačujejo tako, da je v
blagajnici zdaj samo 2 gold. 37 kr.

* Vinska letina na Štajarskem je bila lani tako
bogata, da je vinorejcem v nekaterih krajih posode
zmanjkalo in da v Zdolih nekateri vino še sedaj v kadeh
imajo, ker kupca ni. Tudi na Ogerskem so toliko
vina pridelali, da ga krčmarji točijo po 4 krajc. liter,
in da za 45 kr. poln škaf vina pred pivce postavljajo.

* Za nakup Ruskega (Rigajskega) lanenega semena
je tudi Goriška kmetijska družba dobila državno
podporo, za katero kupi 20 polovnjakov tega semena za
razdelitev. „Gosp. list“ pozivlja lanorejce, naj se
zategadel brž oglasijo pri Goriški kmetijski družbi. Kdor tega
semena kaj dobi, je po ministerski določbi zavezan, da

letošnjem letu stekalo se v cesarsko blagajnico (kaso).
Da se pod besedo neposrednega ali direktnega
davka razumevajo 4 vrste davkov, namreč: zemljiški,
hišni, obrtniški in dohodninski, to vedó naši bralci, in
beseda „neposredni“ jim to naznanja, ker navedeni
čveteri davek odrajtujejo naravnost ali neposredno
oni, ki imajo kako zemljišče (grunt), kako hišo, kako
obrtnijo ali rokodelstvo, ali pa kakošen drug dohodek.
Tem neposrednjim (direktnim) davkom nasproti stojí
posrednji (indirektni) davek, kamor spada davek od
vžitnine, tobaka itd. Samo po sebi pa se tudi razumeva,
da pričujoči pregled kaže samo davek, ki cesarskim
blagajnicam doteka in v njem niso zapopadene
davkovske priklade, ki jih pobirajo deželne in druge
blagajnice.

Iz tega pregleda se tudi vidi, koliko ena dežela
memo druge — po svoji velikosti — davka plačuje in
da dežela Česka in doljna Avstrija donašate dobro
polovico vsega direktnega davka cesarski blagajnici.
Poglejmo zdaj proračun za leto 1879.

ga povrne od svojega pridelka toliko polovnjakov,
kolikor je od družbe semena prejel.

Jugoslovansko slovstvo.

* Rjecnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, na svijet
izdaje Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti,
obraduje Gj. Dančić. Zagreb.

Slavna „Jugoslavenska akademija znanosti in
umetnosti“, katera s pomočjo najodličnejših Hrvatskih ter
inih učenjakov trudoljubivo in neprestano deluje na
dušno korist in čast svojemu in vsemu slovanskemu
národu, je začela izdajati „Rječnik hrvatskoga ili
srpskoga jezika“, kateremu do sedaj še ni vrste. Imenitno
in veletežavno delo uredovanja je izročilo omenjeno
učeno društvo slavnoznanemu učenjaku Gj. Daničiću,
kateremu je srbska vlada, ceneča važno to podjetje,
dala za nekaj časa odpust od njegove službe, da mu
bode moči izvršiti častni nalog. Kakor nam kaže
„prospekt“, je to delo obširno osnovano, in ima vsaka
beseda svojo monografijo. Ako pomislimo, da je sedaj pri
nas na dnevnem redu dušno združenje s sosednimi
rodovinci našimi Hrvati, in ker je temu temelj jezik,
se je nadejati, da bodo inteligentni Sloveni obilo si
naročali to knjigo, katera jim bode zanesljiv voditelj in
svetnik v hrvatščini in srbščini.

* „Marica“ se zove političen časnik, ki izhaja v
Plovdivu in donaša članke v Bolgarskem in
Francoskem jeziku. V štev. 34. tega lista 21. dne novembra
nahaja se dr. Jan. Bleiweisu in Slovencem jako
simpatično poročilo, ki ga je spisal Bolgar gosp. Vacov, ki
je bil osobno pričujoč v Ljubljani o slovesnosti, ki se je
obhajala na čast 70. rojstnemu dnevu dr. J. Bleiweisa.

* „Srpska Zora“. Ilustrovan list za zabavu i
pouku. Izdaje i uredjuje Todor Štefanovic Vílovski.

Ta lepoznanski list, kateri izhaja v Beču in
nastopí z bodočim novim letom svoj IV. tečaj — kar je
v današnjih politično razburjenih in materijalističnih
dnéh gotovo najboljše priporočilo — smo uže
mnogokrat priporočali Slovenom, veščim srbščine in prijateljem
lepoznanstva, in sedaj to pohvalo zopet ponavljamo.
„Srpska Zora“ prinaša: povesti, životopise,
kulturno-zgodovinske, etnografične in topografične sestavke, pesmi,
ima književni vestnik itd. Sodelavci listu so najboljši
pisatelji srbski in slike gódijo najfinejšemu
umeteljniškemu okusu. Cena listu za vse leto je: 6 gold. (za
Bosno in Hercegovino 7 gold.), naročnina se pošilja pod
naslovom: Administration der „S. Z.“ Wien II.,
Burggasse 24.

J. Charpentier.

Zabavno berilo.
Črtica o Črnogorcih.

Iz Francoskega spisa: „Voyage sentimental dans les pays
slaves“.

V mestu Trstu sem se bil sprijaznil z nekim
Francozom. Ta Francoz je nekoliko let preživel v
Jugoslovanski, skupljal je svilniška jajčica in zapredke.
Nekega dné stopim v „Caffé antico Tomasso“, ter ga
zagledam v družbi z nekim Nemcem, sam ne znam, kde
je sešel se z njim. Ta novi prišlec je bil na poti v
Dalmacijo zbog beretije z morskimi gobami, s plodom
Jadranskega morja. Le-ta človek je bil jako omikan,
a meni se je zdelo, da ni še znebil se vsega, kar je
bil naučil se na Bonnskem vseučilišči.

Na nasprotni strani v kavarni sta moški sedela dva
Črnogorca — kakor zmirom, popolnoma v orožji;
na mizi nista imela nikakoršne jestvine; takov je
Črnogorski običaj. Jaz sem brezi vsakojakega odloga začel
motriti oba Črnogorca. Jeden nju, mladenič, ni
razodeval prav nič posebnega, jeden pa, starček, kazal je
sè svojo vnanjostjo jako odločno dušo in dobro srce.
Brke je imel dolge, lice okoščelo, rameni široki in
nekako izbokani, telesa je bil brdkega, svobodno
vzrastlega. Ko je bil opazil, da je moje posebne pozornosti
predmet, ni zmotilo ga to prav nič; a kdor bi bil bistro
opazoval ga, preveril bi se bil, da je njegovo telo
ozračilo se z nečim gledališkim. Njegov mladi tovariš pa
je bil zmirom tisti.

Ko sem jaz motril obeh Črnogorcev obraza in
posebnosti njune obleke, vse iz belega sukna, v tem
Nemec ni nehal milih gorjancev gledati, — gledati skoro
plaho. Zamaknil se je v živ razgovor s Francoskim
trgovcem in ta razgovor, dragi čitatelj, hočem ti
popisati.

Nemec. To sta dva lisijaška lupeža. Nihče ne pride
v njune gore, da bi mu ne odrezali uses ali nosú, ali
pa celó glave. O zmikaštvu nečem ni spregovoriti.

Francoz. Da, tako jih popisujó.
Nemec. To so ljudjé, ki si dadé glavo načeti vselej,
kedar koli se jih poloti migréna.

Francoz. Vaša beseda me jako zanimlje, tim bolje,
ker sem uže sam dal se zapeljati v njih gnjezdo.

Nemec. To je famozno! Podoba kaže, da ste
vendar zdravih udov vrnili se iz njih brloga.

Francoz. Tacas sem bil še mlajši, le za tega del
sem bil tako drzovit. Bival sem dosta mirno v Skadru,
v vélikem mestu Turškega pašalika. V vsaki hiši bilo
je treba zapreti okenice (fensterladen), ko hitro so
prinesli luč v hišo, če ne, dobil bi človek skozi štirioglato

luknjo, kakoršne luknje so v Skadru okna, — dobil bi
bil skozi njo pozdrav iz puške. Prošinila me je
svojevoljna misel, da bi šel malo pogledat na Črno goro.
Tačas so se stepli Albanci pa Črnogorci, a zakaj? —
Albanci so bili ukradli dva Črnogorska vola, a pastir je
bil tudi zginil. Črnogorci tatov niso gnali h kadiju, kar
bi bili morali učiniti omikani ljudje, temuč pobrali so
Albancem dvakrat toliko volov in vzeli pastirja, ki je
voli imel v skrbi.

Nemec. Sodnik bi bil gotovo pokaznil lupežnike.

Francoz. Tega tačas ni mogel znati človek, ali vse
ima svoj začetek. O boji, kar ti barbari trdé, ne bilo
bi varno popotovati iz Albanije na Črno goro, ali pa s
Črne gore v Albanijo, — popotovati v čolnu, ki bi ga
vodili moški, ker takoj bi lehko vstala strelba. Toraj
so me peljali v čoln, ki je vodilo ga osemnajst
Albanskih žensk. Ti barbari, Albanci in Črnogorci, imajo
ta običaj, ta predsodek, da ne varujó le ženskih, temuč
da nič žalega ne učinijo tudi moškim, kateri se zaupajo
ženskemu varstvu.

Nemec. To je narobesvet! Sicer pa vam, gospod,
trdim, da je to, kar vi imenujete predsodek, le
junašk čut, katerega bi se tudi Nemec ne smel sramovati.

Francoz. Moje veslarke so bile krepke ženske.
Kakova ramena so to bila, gospod, in kakovi so bili
vratovi! Ko sem osamel bil med temi źivočimi
karijatidami, pač nisem čutil se nič kaj dobrovoljnega. Kaj
bi bil začel o boji z osemnajstimi? — Spomnil sem se
Orfejeve osode. Prepluli smo Skadarsko jezero brezi
vsakojake nezgode. Ko smo bili priveslali k bregu na
nasprotni konec jezera, pokazala se nam je takoj
Črnogorska vas Rjeka. Jako so me iznenadile čedne hiše.
Čudovito! imeli so tudi most. Dvakrat se jim je bil
zrušil, pa dvakrat so ga zopet postavili, sedaj pa trdno
stojí. Zamislil sem se v Skadar, kjer so strani uže
nekoliko let potrte in kjer reka Bojana svobodno uhaja
okrog močno tako, da so me po močvirji morali
cucoramo prenesti v ladijico.

Nemec. Das ist kolossal!

Francoz. Tista trenotja, ko sem se bližal pobrežju,
zagledal sem dvanajst Črnogorcev, nekateri so sedeli
na klopi, nekateri na tleh, nekoliko pa je ob zidu
slonelo jih, kurili so lule in njih obrazi so razodevali
misli — jasne tako, kakor bi bili imeli najčistejšo vést.

Nemec. Raji recite, da so njihovi obrazi razodevali
tisto grozno hladnokrvnost, ki jo navada daje zločincem.

Francoz. Ti barbari, moram trditi, oblečeni so bili
jako pošteno in njih skupnost je bila živo krasna. Naša
ladijica je bila še le priplula k bregu, uže je eden
izmed njih vstal, a spregovoril ni ne besedice. Jaz sem
menil, da je to lupeźniški načelnik; ali ni imel na sebi
nikakoršnega znamenja, ki bi se bil z njim razlikoval
od drugih tovarišev. Ta je najpopreje popadel drog,
katerega mu je bila podala ena mojih veslarek, prijel je
prednji del ladijice — in potegnil jo je k sebi s tako
opreznostjo, kakor bi bile veslarke bile njegove hčere,
jaz pa njegov sin. Zábil sem vam povedati, da je bil
vès, prav do zob, nenavadno in dično orožen.

Nemec. Das ist enorm!

Francoz. Ko sem gledal vse to, sam sebi sem
opomnil: moči nimaš, da bi se ubranil, skrbi na moč, da se
bode z lepa vršilo vse; mirno stopi pred-nje, vljudno in
prijazno, kakor bi te vabili na gostijo. Moriturus
vos salutat. *)

Nemec. To menda je bila edina pomoč , s katero
ste mogli vplivati na nje.

Francoz. Vstal sem sè zadja v ladijici. Teh
barbarov načelnik je zagodrnjal nekaj sam sebi, ali zago-

drnjal je čestilno, — in da sem stopil iz čolna, podal
mi je Bvojo mogočno roko, ki je bila jako čista.

Nemec. Gotovo je bil popreje spral z nje krvave
pege.

Francoz. To trenotje so vsi drugi barbari vstali in
mirno približali se mi tako, da so takoj vsi stali okrog
in okrog mene. Jaz nisem ni žugnil. Na obeh stranéh
so me na lehko prijeli pod pazuhama, spregovorili niso
ni besedice in speljali so me v neko hišo. Tam so mi
pokimali, naj sedem na klop, s katere je eden teh
lupežnikov prah pomel. Takoj so mi prinesli čašo, polno
neke črne tekočine, ki se je kadilo iz nje.

Nemec. Zató, da bi vas ostrupili.

Francoz. Izpil sem to pijačo, ni črhnil nisem,
kakor Aleksandar Véliki, kakor da sem bil poln zaupanja
do njih. Ta pijača je imela tako slast, kakoršno ima
kava. Odločil sem se, da ali umrjem, ali pa živ
ostanem, kar je drago mojim gostiteljem. Ko sem čakal,
kedaj me bode začelo klati po drobu, vdal sem se
veselosti — do céla po Francoski navadi.

Nemec. Ali je bil strup to?

Francoz. Menim, da je bil strup, ali tako počasen,
da po dvajsetih letih ne čutim še nikakoršnega
njegovega vpliva na me. Ko sem pil, jel je eden teh
lupežnikov resno basati in zažigati jako dolgo lulo.
Napósled je vzel prosit robec, otrl je z njim trobelko iz
jantara — in podal mi je to tobakarijo z desno roko,
levico pa je položil na srce. Po nekolikem časi sem
svojim ječarjem razodel se, da bi rad govoril z
njihovim prvim vodnikom, a res so me takoj odpeljali k
Danijelu I. To je bil blezu tridesetleten moški, krepkih
ramen, ne velik, silno kljukastega nosu in živih oči.
Oblečen je bil tako, kakor so bili oblečeni drugi
barbari.

Nemec. Gotovo zato, da bi ga nihče ne bil spo
znal, kedar jih je peljal na kak razboj.

Francoz. Danilo je govoril francoski in italijanski.
Povprašal me je, kaj je kaj novega v Francoski, katero
je hotel poznati tudi drugače, ne le vsled tega, ker je
„Journal des Debats“ pridno čital, kar mi je razodeval
razgovor z njim. Začel mi je popisavati svojo
domovino močno razvnet in do céla z drugimi barvami, nego
jo sploh popisujó. Njegova skrb je merila na to, da bi
jej Evropa pripoznala samosvojnost, katero v resnici
uže vživa, pa da bi dovolila, da bi s Črno goro
zedinila nekatere rodovitejše kraje v ravni; dejal je, da
Črnogorci domá nimajo dosta živeža, kar jih sili, da
ali hodijo plenit, ali pa morajo zapuščati domovino.
Druga neprilika se mu je zdéla mnogo žalostnejša od
prve.

Nemec. Natürlich.

Francoz. Ko sem bil knezu razodel svojo željo, da
bi rad krenil v Kotor in na poti ogledal njegovo glavno
mesto, takoj je ukazal, naj mi odsedlajo njegovega konja
in dadé spremenika. Razsebila sva se — na videz
najboljša prijatelja. Konj je krepko stopal in napetih ušes
korakal po skalnatih gorskih stezicah.

Nemec. A spremenik?

Francoz. Moj spremenik je bil mlad deklič,
šestnajst ali sedemnajstleten.

Nemec. To je lisijaštvo! Cital sem v „Augsburg.
Allg. Zeitg.“, da taki Italijanski lupežniki radi imajo
ženske za pomočnice.

Francoz. Tudi jaz sem slišal to; ali kaj naj učini
človek, ki uže zdihuje v volčjem žrelu?

Nemec. Radoveden sem, kako ste se oteli iz te
nevarnosti.

Francoz. Jaz se sam sebi čudim.
Nemec. Kaj ne, da se nikoli več ne vrnete nazaj?
Francoz. Kedo zna? — Nekega Angličana je pred

nekolikimi leti jako zanimalo to, ker je lezel v
medvedjo jamo v Berni in v jami dražil medvéda, kateri
ga je raztrgal. Ali jaz vas zagotovljam, da mi na Črni
gori niti na um ni prišlo, da bi bil koga dražil, ni
kneževega konja ne. Da, pričam, da sem jako naglo dal
se zmoči znameniti in čestiti postrežljivosti teh
barbarov. Ostal sem z vsemi, kakor Francozi rekajo, „bon
enfant“, to je izraz, katerega bi ne poskusil ponemčiti.

Nemec. Francozi se najraji le šalé. Pripovedujte
dalje, gospod! Zapustil sem vas osamelega, izročenega
temu dekliču, ki je gotovo bil neveren, kakor morski val.

Francoz. Popotoval sem po svetu, ki ni nič
druzega, nego sama pusta skala. Po pravici pripovedajo,
da Stvarnik, ko je hotel dovršiti Črno goro, nikamor ni
ozrl se, temuč razsul je tam polne vreče kamenja. V
teh skalinah ni pravih razmernih vrhov, niti dolin, ni
tako, kakor je drugodi.

Nemec. „Quem dixare chaos“. Morali bi tijá
poslati barona Hausmann-a. *)

Francoz. Deklič ni bil lep, pač pa je bil srčan,
živ in krepkih mišic. Stopal je tako čilo, da je konj
jedva dohajal ga. Kjer koli je stezica zvijala se, šel
je kar naravnost in čvrsto stopal po strminah, kjer bi
celó koza bila jedva vzdržala se. Brzo sem opazil, da
na hrbtu nese precéj težek sveženj. Ali me nje ljudjé
napadejo, obesijo ali na kol nataknejo, to je bila njih
skrb; Francoz pa je vljuden človek. Opomnil sem
devici sè svojim najprijaznejšim glasom: „Sestrica, obesi
svoj sveženj na konja.“ Moja mila barbarka niti
zarudela ni, kar bi se gotovo bilo pripetilo mnogi Nemki,
ni spregovorila ni, temuč poslušno je na konja dela
svoje breme. Ko smo prišli do kraja, ki mu je imé
Dobroško selo, vstavila se je devica pred neko osamelo
kočo in dosta krepko je z nogo potrkala na vrata, ki
so se takoj odprla, kakor bi naju bili čakali. Prišla je
iz koče neka starčica, kateri ja devica pošeptala
nekoliko besed.

Nemec. Dej, poknilo je žalostno trenotje.

Francoz. Najgotovejše žalostno, kajti starka je
prinesla drug sveženj, deklič pa je brž zadel ga na svoj
hrbet — in stopala je naprej prožno taka, kakor bi i
ta sveženj bil na konji počival. Ne bodem vam pravil
o mojih okolnostih v glavnem mestu, le to pripovedam,
da na stolpu ni bilo ni jedne Turške glave, kar je
sicer bila navada. Ko smo bili začeli z gorskega
grebena stopati navzdol, zagledal sem v daljavi, ki je
človeku zdela se, da je precéj kratka, ali v ogromni
globelji — zagledal sem Kotorski zaliv. Morska voda, ki
jo na nekolikih krajih stiskajo ozka naročja, širi se
nenadoma zopet, zato da dela štiri vodojeme; pobrežje
robijo štiri porastle straní, ki se dosta polagoma
vzdigajo, razen na tej strani k Črni gori. Skala, ki venča
zalivu sesuto okolje, ta skala je belkasta, pa črnikasta,
kakor je obrnjena: ali k solncu ali od solnca. Vasí se
sè svojo nerazmernostjo milo razlikujó od prijetne barve
rastlinstvu, ki jih objemlje, in od sinje mokrote morskih
valov, ki časi pljuskajo do njih zapražja. Dalje se
razprostira Jadransko morje, podobno široširi (weit)
modrikasti plahti, ki se na obzoru edini z jasnim nebnim
obokom. Neštevilni ribiški čolni zdaj pljujó v skupino,
zdaj se razpršujó, kakor truma divjih labudov. Kolika
nesreča bi me bila zadela, da so me ubili ti barbari,
ne bil bi videl tega prizora, ki mu ni podobnega nikjer!
Ali ko se oko zamiče v neizmerno dalečino, noga še
zmerom stopa po trdih in nehvaležnih tleh Črne gore.
Na poti smo srečavali mnoge Črnogorce, ki so domov
šli iz Kotora, kamor na prodaj nosijo zelenjad in korun.

Zemljo, ki v njej to oboje raste, Črnogorci in
Črnogorke, kakor kako zlato, skrbno iščó in zbirajo in na
svojih hrbtih znašajo na odločene prostore. Sploh zemljo
ograjajo z nizkimi zidovi in znašajo na take prostore,
od kodar je voda ne more splaviti ali kjer je kamenje
ne more zasuti. Črnogorci so brzo stopali po skalnati
riži, in ko so prihajali mimo mene, pozdravljali so me
tako-le: „Z Bogom!“ — jaz pa sem jim odzdravljal:
„Z Bogom, bratje!“ Videl sem, da so vsi ti barbari
pri sebi imeli ogromne dežnike. Čim bliže sem bil meje,
tim pustejša, golotnejša je bila zemlja. Napósled
pridem do Avstrijskega mesta Kotora, ki ga venčajo v
višek kipeče skale in kjer se človeku zdi, da je konci
svetá. Oddal sem konja dekliču, stisnil sem mu dolar
v roko in opomnil: „Hvala ti, sestrica!“ — devica pa
je poslovila se: „z Bogom, brate!“ — in objela me
je svoboda!“

Nemec. Hamlet bi bil dejal: „Strange, strange, very
strange!*)

Po tem razgovoru smo: Francoski kupec, morskih
gob bérnik in jaz veselo na zdravje napili
Črnogorcem in Črnogorkam.

L. Gojko.

Politične stvarí.
Kam jadrajo ustavoverci v državnem zboru
Dunajskem?

Prečudni občutki obidejo človeka, če premišljuje
dogodbe v državnem zboru Dunajskem zadnje dni
preteklega leta. Tu si drzne poslanec (Schönerer) na vsa
usta reči: „mi Nemci hočemo biti Prusi“; — tam je
drugi (Obentraut) na ves glas upil: „kaj hočemo mi,
vsaj nimamo nobene prave armade, Avstrijska armada
stojí le na papirji!“! tretji (Sturm) pa ministre
naravnost obdolžuje za zvijače. Vse to se je godilo, a
govornikov ni nihče zavračal, niti zbornice predsednik, niti
ministri se niso ustavili tem robatim besedam. Čuli so
se le nekateri „oho“-klici, ustavoverci pa se drug
druzemu zadovoljno namuzovali!!

Kaj bi se zgodilo v vsaki drugi državi, v vsaki
drugi zbornici, če bi se kaj tacega počenjalo? Vse bi
se uprlo: zbornice predsednik, ministri in tudi vsak
poslanec.

Kako so ropotali leta 1868., ko je šlo nekaj
Českih učenjakov iz znanstvenih namenov v Moskovo,
kako so takrat kričali in pisarili o veleizdaji Čehov itd.
„Ustavoverci“ so jih brez konca in kraja psovali, da
so šli poklanjat se Ruskemu caru in beračit ga, da
vzame Slovane pod svoje krilo! A kaj je bilo
potovanje nekaterih Slovanov v Moskovo k znanstvenemu
shodu v primeri z besedami Schönererjevimi v javni
seji državne zbornice? Vendar je to pot „ustaveverska“
gospoda komaj zamrmrala „oho“!

Kako se je zavzel ves svet takrat, ko je Angleški
minister unanjih zadev (lord Granville) tako neumno
blebetal o Avstrijski armadi! Kaj pa je rekla
„ustavoverska“ gospoda zdaj, ko je poslanec Obentraut
rekel, da stojí naša armada le na papirji? Nič, prav nič!

Kar se tiče Sturmove psovke z „lisičjo vlado“, ni
nas volja braniti ministrov, vsaj so izrastli iz stranke
„ustavovercev“ in prijatelji se uže morajo poznati; al
vprašati moramo vendar: kam jadrajo s to novo sorto
politike, ali je podučljivo za občinstvo, če se ta
„gospoda“ zdaj očitno lasá in drug druzega dolži
nepoštenih in zvijaških dejanj ter svoje umazano perilo očitno

pred svetom razobeša? Naj bi se ustavoverci med seboj
ravsali in kavsali, naj bi si sebi samim očitali
umazanost in slabo gospodarstvo, nihče ne bo jim tega branil.
Avstrijsko prebivalstvo pa mora protestovati zoper to,
da se notranji škandali nosijo na ulice. Nič ne
demoralizira ljudstva huje kakor ga demoralizirajo škandali
v viših krogih. Ne učí se namreč samo sin od svojega
očeta, ampak učijo se tudi volilci od svojih poslancev.
Kaj si mora misliti priprosti človek, če sliši , kaj
počenja ustavoverska stranka dandanes v državni zbornici!
Kaj si more priprost posten človek misliti o takih
„zastopnikih“ narodov! Škandali viših krogov so
pohujšljivi za nižje kroge in če se ministri dolžé
lisijaštva, če se reče, da imamo armado, ki nas toliko stane,
le na papirji, in če se celó trdi, da se zavoljo slabega
gospodarstva pri nas prebivalstvo želí na Prusko, mora
misliti vsak, da je Avstrija uže na najviši stopinji
gnjilobe.

Kak mir, kaka sporazumljivost je bila med
ustavoversko gospodo takrat, ko je bila še kupčija s
pridobljevanjem pravic za delanje železnic, ko sta se
minister Giskra in železniški podjetnik Ofenheim kar
na tihem pomenkovala o tem , se ima li tej ali oni
železnici državna podpora povikšati za kakih 100.000 gl.
ali ne, koliko bi pri tej baratiji imel dobička tisti, ki
dobí, in oni, ki dá dovoljenje. Kako so si stiskali
takrat roke, ko se je imelo razdeliti leta 1873. posojilo
80 milijonov! Ta je imel na prodaj dodelano železnico,
oni novo železnico v delu, tretji jo zavarovati ali je
celó prosil nekaj milijonov nepovračljivega posojila za
kakega prijatelja. Takrat ni bilo med njimi nobenega
razpora, vsi „ustavoverci“, bodi si stari, novi ali celó
najnovejši naprednjaški klub — bili so „eden za vse,
in vsi za enega“. Isto vlado, katero zdaj „lisičjo vlado“
imenujejo, kako so jo takrat hvalisali! Ni jim bilo na
svetu nič popolnejšega memo tega „ustavovernega,
liberalnega“ ministerstva. Živeli so kakor vrabci v prosu.
Le če se je kak poslanec državopravne stranke
oglasil zoper parlamentarni komunizem te vrste ter
svaril pred nasledki, skočila je kvišku vsa „ustavoverna“
stranka enako volku, ki brani svoj plen, in potem
zasmehovanja in zasramovanja ni bilo konca, — toča
vsakovrstnih priimkov se je vsula na-nj. Vsak jim je bil
„nazadnjak“, „trcijal“ ali „črnušk Rimljanec“, če ni
slepo capljal za njimi. Le dokler je pri „ustavovercih“
veljalo: „divide et impera“, so mogli vladati. Tudi zdaj
bi pač radi še gosdodarili, a deliti med sabo nimajo
nič več, zato so se razdrli med sabo in zdaj peró svoje
umazano perilo pred svetom; sprli so se z vlado in iz
sebe ne morejo sestaviti nobene več.

Res, prebivalstvo Avstrijsko sme upiti: „kje je kak
Cromwell, ki bi nas rešil te „ustavoverne“ koterije
in njene svojati!“ Dunajski državni zbor je zdaj
popolnoma tak, kakor je bil leta 1649. zbor Angleški, ki
je prisilil onega vélikega Angleškega državnika, da je
razpodil parlament in tako rešil domovino.

Mnogovrstne novice.

* Živinska kuga v Bosni. Omenili smo v lanskem
listu. da je mnogo goved poginilo za tako imenovano
„Turško kugo“. Al tudi med konji se širi najhuja
njih bolezen, to je, da konji, posebno vojaški, postajajo
smrkovi. Konec novembra meseca prikazala se je
bolezen najprvo v Brodu in še tisti dan zapovedalo
je generalno poveljništvo 52 lepih konj ustreliti. Od
tega dne pak se je ta bolezen tako naglo razširila, da
so dosedaj povprek vsak dan več kot 100 konj
postrelili. V eni sami vasi prav blizo Broda, kjer je samo

pol eskadrona razstavljenega, ustrelili so 50 konj
večidel bolnih, a tudi vse one zdrave, ki so bili v istih
hlevih. Ker je to silno, nalezljiva bolezen, zato tudi vso
opravo ustreljenega konja požgati dade, ravno tako mora
vojak, kateri konja opravlja, svojo obleko požgati. Škoda
je neizmerna.

* Grof Andrassy, zdaj minister vnanjih oprav, na
smrt obsojen. Dunajska „N. fr. Presse“ piše: „V uradni
„Pester Zeitg.“ 23. sept. 1851. leta je natisnena
razsodba, vsled katere je bil tačas po vojni sodniji Avstrije
zdanji minister grof Julij Andrassy na smrt obsojen.
Ta razsodba glasí se tako-le: „Julij grof Andrassy,
rojen na Dunaji, okolo 26 let star, katoliške vere,
neoženjen, bivši véliki župan Zemplinskega komitata in ud
gosposke zbornice, 1. januarija 1850. leta obdolžen
veleizdaje, sodnijsko pozvan, a se ni oglasil; po
sodnijski preiskavi se mu je po pravnih pričah dokazalo,
da je kljubu najvišega manifesta od 3. oktobra 1848.
leta se kot major narodne garde Zemplinskega komitata
udeležil boja pri Švehatu 30. oktobra 1848. leta, da je
službo velikega župana omenjenega komitata opravljal
revolucijonarno do konca meseca marca 1849. leta;
nadalje da je prevzel od revolucijonarne vlade poslanstvo
kot agent v Carigradu, da je tja potovajoč meseca
junija skušal pregovoriti vlado Srbske knježevine, da
bi se ta sovražno kazala Avstriji, in da bi začasno Srbe
in generala Kničanina domov prizvala. Da bi se pa ta
načrt za podjarmljenje Srbov in Hrvatov gotovo
izvršil, stavil je revolucijonarni vladi najsmelejše in zvite
predloge, v Carigradu pa do zadušenja upora vse
poskusil, da bi ga Turčija oficijalno poznala, in da bi nje
vladne organe prisilil k sovražnemu delovanju zoper
Avstrijo, skušal je, če ne drugače, pa s tem doseči, da
so sebe kompromitirali, v kar je najgrša sredstva
revolucijonarni vladi predlagal. Ker se je obtožencu vsako
posamno dejanje pravno dokazalo, a kljubu obroka, ki
je minul z 31. marcem p. 1., se ni oglasil, zato je vojno
sodišče enoglasno ga krivega spoznalo zločinstva
veleizdaje, ter je obsojen, razen da izgubi celo svoje
premoženje za poravnanje škode, kakor ukazuje 5. vojni
artikel proklamacije od 1. julija 1849. l, na smrt na
vešalih, in tedaj se mora njegovo ime pribiti na
vešala. To razsodbo je c. k. 3. armadno poveljništvo
potrdilo, danes naznanilo in izvršilo.“

Naši dopisi.

V Gorici 29. dec. 1878. — Ko sem bil oddal zadnji
svoj dopis, v katerem sem poročal o ubegu politiškega
zatoženca A. Tabaja, izvedel sem novico, da so 6
njegovih tovarišev po noči od 21.— 22. decembra
odpeljali v Trst, in sicer zvezane po dva in dva
skup. V Trst bi bili prišli tako in tako, ker
kompetentna za nje je viša deželna sodnija Tržaška; ali, da
so jih že zdaj in v naglici tje odpeljali, za to se imajo
menda zahvaliti g. Tabaju. Njihov odhod so
znanineznani tihotapci obhajali — ne sè 101 — ampak z
enim strelom: petarda je namreč naslednjo noč
strašno počila pred sodnijo — čitalnici nasproti — kjer
so bili obdolženci zaprti. To je goli dogodek. Ne vem
pa, je li to svečana sklenitev starega leta, ali začetek
nove êre — êre petárd in demonstracij. — Italijanski
ravnatelj deželne kmetijske šole g. Monà se je te dni
službi odpovedal; mož nima in noče imeti
Avstrijskega državljanstva in za tega del ne more postati
zatrden učitelj pri nas, tudi ko bi vse drugo bilo v
redu. — Dne 2. januarija bode imela kmetijska družba
važen občen zbor. — Govori se, da „L' Isonzo“ ne

bode izhajal več vsak dan, ampak samo po 2krat v
tednu, kakor prva leta.

Iz Celja 27. dec. — Ne morem si kaj, da ne bi v
naših „Novicah“, ki so meni od nekdaj prav v srce
priraščene, se oglasil koj v novem letu. Ker pa jim
preprosti kmetič druzega važnega poročati ne znam,
sprejmite to-le mojo pesmico, vsaj veste, da Vaš stari
Grabič še zmirom rad kakošno zakroži.

Spomin na leto 1879.

Staro leto nas pustilo,
Vzelo je od nas slovó,
V morje večno se vtopilo,
Nikdar ga nazaj ne bó.

Čudno je to leto bilo:
Vsak deževen skoraj dan,
Vendar vse je obrodilo,
Da ne toži kmetski stan.

Voda škode je storila,
Da jokali so ljudjé,
Mnogokratov je zalila
Hiše, hleve in poljé.

V mnogih krajih je pobrala
Še mostove prek vodé,
Dobro zemljo razkopala,
Nesla v Črno jo morjé.

A hudó se je godilo
Zlasti za vojaški stan,
Kaj se je krví prelilo,
Tekla je iz mnogih ran !

Mnogoteri so prebili
Tam na vojski bridko smrt,
Bog se duše jim usmili,
Naj jim bo svet' raj odprt!

Srčno so se vojskovali
Naši fantje in možjé,
Turka v róg so kózji vgnali,
Več mučiti nas ne smé.

Naj bi srečo zdaj imeli
Kristijani bosanski,
V miru naj bi vsi živeli,
Turške spone rešeni!

Slavo pevaj , domovina,
Carju našemu na glas:
Bosna in Hercegovina
Kroni Habsburški sta kras!

Doljni Zemon 29. grudna. — Srčno vošilo pošiljamo
predragim „Novicam“ tudi iz našega kraja za novo leto;
naj bi do konca sveta izhajale in dobile molijon
naročnikov! Kakor vsako leto, tako nam je tudi letos vrlo
društvo sv. Jeronima v Zagrebu poslalo čvetero knjig,
ki so vse jako zanimive. Naj omenim posebno še:
„Mijat Briguža, hrvatski seljak, ili kako se može čovjek
pospeti z osla na konja“. Želeti bi bilo te podučne in
abavne knjige v vsaki kmetski hiši, mislim, da bi
potem ne prišli ljudje tako pogostoma s konja na osla. Naj
bode to društvo tudi Slovencem živo priporočano! — Iz
Kalabrije se nam poroča, da imajo ondi uže več kot
40 dni neprenehano dež in zato silne povodnje in pri
železnici kakih 500.000 lir škode.

Vreme 28. grudna. — Mnogim znancem in
prijateljem se naznanja, da smo danes izročili materi zemlji
mnogo spoštovano posestnico in mlinarico Katarino Dujc
rojena Magajnovo v 67. letu njene starosti. Ona je bila
velika dobrotnica ubogim našega kraja, kar je njen spre-

vod očitno kazal. Kar ljudje pomnijo, ni še bilo tacega
pogreba pri nas. Pred dvema mesecema umrl je njen
brat, gospod Jakob Magajna, posestnik v dolnjih
Vremah, ravno tako spoštovan dobrotnik sploh ljudem.
Rodbina in cela fara milo žaluje za njima in ju bode
pogrešala težko. Uže od prvega leta, ko so „Novice“ počele
izhajati skoz vsa leta do zadnje ure bil jim je rajnki
naročnik in marljiv bralec. Bodi jima zemljica lahka!

Iz Ljubljane. (Čitalnica naša) je imela na sv. Štefana
dan svoj občni zbor, katerega se je vdeležilo kakih 50
društvenikov. Predsednik njeni dr. Jan. Bleiweis je
začel zborovanje z ogovorom, v katerem je v imenu
odborovem toplo zahvalo izrekel vsem v „besedah“
delajočim udom, tej zahvali pa dodal še posebno in osebno
zahvalo za neprecenljivo čast, ki mu je po ljubezni
polni inicijativi naše čitalnice v ogromnih dimenzijah
došla ob njegovem 70. rojstnem godu. Izrazil je v
svojem govoru tudi željo, da zdaj, ko nimamo gledaliških
predstav na javnem odru, naj bi zopet čitalnica
s pripomočjo dramatičnega društva poprijela se v svoji
dvorani gledaliških predstav tako, kakor je na
veliko radost svojim udom delala od i. 1863. do 1869.

Po govoru predsednikovem je v obširnem, z glasno
pohvalo sprejetem poročilu čitalnice tajnik gosp. Josip
Pfeifer opisal delovanje narodne naše
čitalnice v preteklem letu. V „letopisu“ čitalničnem
dobodo društveniki celo to poročilo, al ker ni brez
koristi, da tudi občinstvo sploh izve delovanje čitalnice
naše, katera dozdaj nadomestuje „narodni dom“
slovenski, naj iz tajnikovega poročila priobčijo tudi „Novice“
svetu nekoliko vrstic. — Zače je gosp. tajnik svoje
poročilo z opisom zgodovine, kako je čitalnica po pozivu
svojega za narodno stvar plamtečega in neumorno
delajočega podpredsednika gosp. dr. Jerneja Zupanca
pričela 26. oktobra priprave za slavnosti, s katerimi se
je obhajala 70letnica predsednika čitalničnega dr. Jan.
Bleiweisa, in da je veliko to delo izvršila tako, da je
postalo res znamenit dogodjaj v zgodovini čitalnice naše
in v zgodovini naroda slovenskega. Po obširnem tem
popisu, ki bode natisnen v „letopisu“ čitalničnem, je
nadaljeval gosp. tajnik svoje poročilo s popisom
nekaterih notranjih gospodarskih zadev in potem dalje
poročal tako-le:

„Tudi letos je čitalnični odbor izdal poziv na
petje in gledé pevskih vaj za saisono 1878/9 z
dostavkom, da se te šole in zborovih vaj udeležiti morejo
tudi gospice in gospodje, ki dozdaj niso bili
društveniki čitalnice. Moško pevsko šolo obiskuje 12
gospodov, in sicer vsakatero sredo in soboto od 8. do 9.
ure zvečer; žensko pevsko šolo 7 gospodičin vsak
četrtek od 6. do 7. ure zvečer. Ni mi treba posebno
povdarjati, kako dobro ta šola napreduje pod vodstvom
vrlega našega pevovodje g. Vojteha Valente. Čestiti
pevski zbor čitalnični izvolil si je v svoji
skupščini dne 12. januarija 1. 1877. sledeči odbor, namreč:
g. dr. Karola Bleiweisa za prvomestnika, g. Rajm.
Branke-a za arhivarja, g. Josipa Paternostra za
zapisnikarja in gosp. Alojzija Steinmetza. Čitalnični
moški zbor je letos razen pri društvenih „besedah“ tudi
pri raznih drugih prilikah večkrat sodeloval; omenim le
veliko ljudsko zabavo na Kozlerjevem vrtu na korist
družinam na bojišče odšlih reservistov, pri
Slomšekovi svečanosti v Mariboru, pri veselici na
čast došlim domačim vojakom polka Kuhn na
strelišču. Napravil je tudi pevski zbor v poletnem času
prijeten izlet v Zalog, katerega se je mnogo društvenikov
in druzih vdeležilo. Imel je letos moški zbor tudi več
pevskih večerov deloma proti vstopnini in s tem si
pridobil pomoči za pevsko blagajnico. Tudi iz pevskega
zbora osnovani domači orkester, za katerega posebno

gosp. Srečko Stegnar nevtrudljivo skrbi, ni zaostal,
temuč pri raznih prilikah sodeloval in po blagodušni
gospej Juliji Maternovi je v dar dobil lep
harmonium, kateri se je v prvič rabil pri dobrodejni soireji
na korist ubogim otročičem dne 15. decembra t. l. Naj
na tem mestu v imenu narodne čitalnice blagi gospej
Juliji Maternovi izrekamo prisrčno zahvalo za
dragoceno darilo. — Hvalevrednega duhá polna delavnost
našega pevskega zbora — to moram še posebno
povdarjati — je pa sedaj tako složna in stanovitna ter se
v tem obziru odlikuje v toliki meri, da le prijetno
dolžnost izpolnujemo, ako neutrudljivemu gosp.
prvomestniku dr. Karolu Bleiweisu, preiskušenemu pevskemu
prvaku gosp. Valenti, premarljivemu gosp. F.
Stegnarju in sploh izvrstnemu zboru živo izrekamo
popolno priznanje. (Ves zbor zakliče: živili!)

Po navadnem običaji končala je čitalnica leto 1877.
s Silvestrovo zabavo. Da je bil program jako
mičen, pokazalo je mnogobrojno občinstvo okoli 400
oseb. „Mačji shod“, po gospej Odijevi in po gosp.
Steinmetzu jako šaljivo izvršeni dvospev probudil je
občno veselost, isto tako neki komični prizor g.
Kajzela s petjem in plesom. Izbrana petorica, gg.
Steinmetz, Rupar, Branke, Trdina in J. Paternoster se je
po šaljivem peterospevu „Petelinček“ odlikala. Po
končani loteriji o polnoči sprožil je g. Šmid napitnico
tako lepo, da je vsem segala globoko v srce, Moški
zbor, ki je prijetni večer pričel z novim Zajčevim
zborom „Nikola Jurešič“ , končal ga je tudi v občno
pohvalo z Ipavčevo „Napitnico“.

Prva letošnja beseda bila je svečanost dne 2.
februarja v spomin Valentinu Vodniku. Prvikrat na
javni oder stopila je pri tej priliki v občno radost
prečastita gospa Franja Ravniharjeva, ter milim
glasem po g. Josipu Cimpermanu zloženi slavnostni
govor govorila tako preizvrstno, de viharne pohvale ni
bilo konca; za res odlična nova moč, na katero sme
čitalnica ponosna biti. — Šestorica našega pevskega
zbora, namreč gg. Meden, Valenta, Branke, F.
Stegnar, J. Paternoster in Nolli, izvršila je
izvrstnim uspehom krasni šesterospev iz Lortzingove opere
„car in tesar“, posebno odlikoval se je pri tej priliki
premili tenor gosp. Medena, kateri pri vsaki priliki
preprijazno in tako sijajno sodeluje, da mu v imenu
čitalnice izrekati moramo presrčno zahvalo. Pevski
zbor je nastopil dvakrat; prvikrat izvršil je jako
precizno Križovski-jevo kompozicijo „Utonjena“, a drugi
pot veliki Winterjev zbor „Jadransko morje“ s
spremljevanjem vojaške godbe. Po izvršeni slavnostni besedi
pričel se je véliki ples, pri katerem se je posebno
odlikoval „kolo“ ter izvrstno vodjeni kotiljon, pri
katerem smo videli rusko-turško bojišče pred Plevno; za to
izvirno uredbo, kakor tudi za vse druge jako mikavne
posamezne točke tega plesa gre posebna hvala
izkušenemu plesovodji g. Juvančiču. Poleg tega vélikega
plesa priredil je odbor vsled mnogostranskih želja še
tri majhne plese in sicer dne 16., 21. in 28.
svečana; tudi te plese vodil je g. Juvančič z navadno
izurjenostjo; g. V. Valenti pa moramo v čitalničnem
imenu prisrčno zahvalo izrekati, da je osobno in
brezsebično priskrbljaval plesno godbo, ter tako prihranli
naši blagajnici mnogo stroškov.

(Dalje prih.)

— (Iz seje deželnega odbora dne 27. t. m.)
Posvetovalo in sklenilo se je o načelu, da se bodo od
Kranjskih mater v Dunajski najdenišnici puščeni najdenčki
na Kranjsko v rejo jemali; — dopisi deželnega šolskega
sveta, da se na ljudski šoli v Črmošnicah začasno
v službo vzame učitelj z remuneracijo letnih 400 gold.,
na ljudski šoli v Kopanji učitelj z remuneracijo 384
gold. na leto, in v Žireh začasni učitelj s 360 gold.

remuneracije na leto, in da se duhovnima gospodoma v
Šturiji in v Trnji daje po 25 gold. remuneracije na
mesec za začasno opravljanje učiteljske službe, vzeli so
se na zanje; — zarad nastavljenja defitivnega učitelja
na ljudski šoli v Šent-Janžu se deželnemu šolskemu
svetu odgovorí, da naj se razpiše natečaj za to
učiteljsko službo.

— (Družba sv. Vincenca) je v nedeljo zvečer v
Alojzjevišči napravila lepo „božično drevesice“ na
korist onim 40 šolskim ubogim dečkom, za katere vrla
družba skrbi v tukajšnji zavetnici. Načelnik te
dobrodelne naprave prečastiti gospod dr. Gogola je v
izvrstnem govoru pred obilo množico povabljenih gostov
povdarjal, da ravno dandanes, ko so za denar sila hudi
časi, se najsijajniše kaže usmiljenost dobrih ljudi po
celi deželi, pa še posebno v njenem glavnem mestu, in
vse to se največ godí s združeno močjo, to je, po
družbah. Gospod je po vse resnico govoril.

— (Družba rokodelskih pomočnikov), kateri
nevtrudljivi načelnik je prof. Gnjezda, napravi v svoji
dvorani (Fürstenhof) po večletni navadi dve božičnici;
pri današnji sodelujejo pomočniki, pri drugi (na večer
sv. 3 kraljev) pa rokodelski učenci.

— Gosp. Fr. Schollmayr, ki, kakor je našim
bralcem znano, se je lani preselil v Rumunijo, je prišel
o Božičnih praznikih v Ljubljano obiskat svojo
rodovino. Za našo kmetijsko družbo še zmirom delavni
gospod nam je zopet izročil zanimiv spis o Rumunski
ovčji reji, ki ga „Novice“ kmalu priobčijo.

— („Brencelj št. 24), to je zadnja številka lanskega
leta, je prišel včeraj na svitlo. Zdaj ta edini slovenski
šaljivi list s podobami stopi v XI. leto. Naj hiti
naročiti si ga vsak, kdor ga še nima.

— („Glorija“ v Hrušici.) Naj se pridružim tudi
jaz gosp. Schollmayeru in gosp. Mencingerju in lepi pa
čudni naturni prikazek, ki sta ga ona popisala v 18.
listu leta 1877. in 29. in 47. listu lanskih „Novic“ in
povem, da tudi meni se je posrečilo, 22. dne decembra
opazovati oni čudalepi prikazek, ki ga profesor Prestel
imenuje „Glorie“ (farbenrandiges Nebelbild). Potovaje
omenjeni dan popoldne ob poli treh po cesti od Božjega
groba pri Hrušici proti Korbarjevi gostilni zapazim
ta čudapolni prikazek. Pod cesto, kaka 2 metra nižje
leži travnik, ki ga je o tem, ko je solnce lepo in gorko
na-me sejalo, gosta megla pokrivala. Kar hipoma
zapazim svojo senco doli na travniku z velikim svitlim
okroglo podolgastim od prs navzgor v mavričnih
barvah, znotraj s zeleno-rumenim, zunaj rudečim obokom,
se ve da eno barvo v drugo spreminjajočim. Pol ure
sem se tu v lepem prikazku radoval in čakal, kajti rad
bi bil videl, da bi bil še kdo drug ta redek prikazek
ogledoval. Al ni nikogar bilo.

Franjo Kadilnik.

Novičar iz domačih in tujih dežel.

Z Dunaja. — Zbornica poslancev bo pričela
svoje zborovanje še le v drugi polovici tega meseca.
Prva predloga jej bode Berlinska pogodba o tur
ških zadevah. To bodo Herbst-Kurandovci zopet
divjali, a le prazno slamo mlatili, kajti pogodbo so
Evropske veleoblasti odobrile. — Koncem tega meseca ali
začetkom svečana začnete delegaciji svoje delovanje.

— O novem ministerstvu se zdaj spet to
govori, da ne bode imeuovano, predno se ne vé, ali se
bode ogersko Tiszino obdržalo na krmilu ali ne. Če
ono odstopi, se poslovi baje tudi Andrassy, in potem se
predrugači marsikaj. Mi Slovani in vsak državljan, ki

ima še za Avstrijo srce, pa le željno čakamo glasú, da
dobimo novo sistemo, a ne novih ministrov po dosedanji
sistemi.

— Tukajšnja policija je razpustila „društvo
nemških vseučiliščnih študentov“ zavoljo veleizdajskih
nakan, s katerimi so propagando delali za Prusijo.
Imelo je to prusaško društvo 1006 dijakov in — 135
profesorjev, glasoviti Schönerer je bil tega društva
častni ud! Razpuščeni študentje so razsajali vsled tega
po ulicah popevajo pesem: „Wir haben gebaut ein
stattliches Haus“. „N. fr. Presse“ se drzne zagovarjati
Prusake, češ, da „mladina mora imeti kak ideal, če ga
ne najde domá, ga išče — drugje“!

Iz Trsta. — Nove volitve za mestni odbor, ki
je ob enem deželni zbor, so odločene za 12. dan in
sledeče dni marca meseca. „Edinost“ piše, da rijejo
lahoni na tihem okoli volilcev, da bi jih vjeli na limance
„Italije irredenta“, in opominja Slovence, naj pazijo, da
bi lahoni ne vsejali ljuhke med pšenico ! Mi pa
radovedno čakamo: ali bo vlada mož beseda in pri
volitvah ne bo stavila zaprek zvestemu narodu slovenskemu.

Iz Zagreba. — Zopet je nemila smrt vzela
Hrvatom odličnega rodoljuba: g. Antona Jakića, ki je
27. decembra l. l. po kratki bolezni še le 51 let star
umrl. Bil je rajnki véliki trgovec, predsednik trgovske
in obrtnijske zbornice, deželni poslanec itd. Neumorno
in vsestransko delavni mož bode težko našel namestnika.

Iz Nemčije. — Nemški cesar in njegov pomočnik
Bismark še zmirom preganjata katoliško duhovščino tako,
da je zdaj na Pruskem 788 fará in 275 kaplanij brez
duhovnov. Stari cesar pa pri vsaki priliki zdihuje in
toži, da „ljudje v njegovi državi nimajo vere!“ Da bi
ga muri popil!

Iz Sarajeva. — 1. januarija t. l. začne deželna
vlada v Bosni in Hercegovini, ki ima v Sarajevu svoj
sedež, svoje uradno delovanje. — Na ukaz vojvode
Virtemberškega je 29. decembra Bosanski uradni časnik
začel v hrvatsko-srbskem jeziku z latinšico in cirilico izhajati.

Iz Srbije. — V Srbskih gimnazijskih in drugih
višjih šolah so vpeljali nauk ruskega jezika. Prav tako!

Iz Rusije. — Važno novico imamo zaznamovati
danes, namreč to, da ste Rusija in Anglija se zadnji čas
zeló sprijaznili in se zato misliti sme, da zarad turških
zadev ne bode boja med njima. — Dijaki so začeli
rogoviliti proti vladi, mislé, da prisilijo cara, da odstopi
ali da dovoli slobodni državni zbor. Kar ima Gorčakov
zopet polno veljavo pri caru, veje res nekak drug
veter v Rusiji; prognani Aksakov smel se je zopet vrniti
v Moskvo.

Iz Broda. — Z Jakšičevem parobrodom, ki je bil
namenjen plavati po reki Bosni, menda ne bo nič, ker
so mu vsi brodniki ušli. Nadlajtenant Jakšič po rodu
Prus, skusil je že mnogo, a za pustolovce, ki še
slovanskega jezika ne znajo, Bosna zdaj še ni obljubljena
dežela.

Žitna cena

v Ljubljani 24. decembra 1878.

Hektoliter v nov. denarji: pšenice domače 6 fl. 50. — banaške
8 fl. 43. — tnršice 5 fl. 20. — soršice 6 fl. 80. — rží 4 fl. 34. —
jemena 5 fl. 63. — prosa 7 fl. 5. — ajde 4 fl. 50. — ovsa 3 fl.
60 kr. — Krompir 3 fl. 3 100 kilogramov.