NOVICE
gospodarske, obrtniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 4 gold., za pol leta 2 gold., za četrt leta 1 gold.; pošiljane
po pošti pa za celo leto 4 gold. 60 kr., za pol leta 2 gold. 40 kr., za četrt leta 1 gold. 30 kr.

V Ljubljani v sredo 2. januarija 1878.

Obseg: O novem letu za novo leto. — Nekoliko opominov našim gospodarjem. — Gospodarske novice. — Iz 41.
odborove seje „Matice slovenske“ v Ljubljani 19. decembra 1877. —- Turki pred Dunajem leta 1529. —
Jugoslavensko časništvo. — Naši dopisi. — Novičar.

O novem letu za novo leto.
Skrb za obstanek je dolžnost vsacega
človeka v življenja šoli.

Vsakdo, imenitnik in prostak, bogatin in ubožec,
napenja svoje fizične in duševne kreposti, da bi si
pridobil sreče, da bi po svojih pojmih in okolnostih, kar
najbolj moči, ugodno uredil svoje zemeljsko bivanje.
Ako se v dosego tega cilja rabijo pošteni pripomočki,
je tak trud, tak napor vse hvale vreden, dà, celó
dolžnost je vsakemu človeku, pomagati samemu sebi,
kolikor dovoljuje delovanju njegovemu odmerjeni krog. Da
bi se vsak posameznik ravnal po tem načelu, srečen
bi sam bil, srečni poleg njega sobratje njegovi, srečna
dežela. Na posameznika se opira blagostanje in sreča
vasí, soseske, okraja, mesta, dežele in države.

„Srečno novo leto!“ „veselo novo leto!“
Taka pesem, v različnih varijacijah, se je glasila te
dni in se glasí še po krasno zidanih palačah in v prosti
kmetski, sè slamo kriti koči, pismeno in z besedo. Bog
daj, da bi vsak voščilec tudi v resnici občutil, kar
govoré njegovega jezika besede, in da bi se trudil sam
pošteno najprej sebi in tako drugim biti pomočnik,
dobrotnik. Zgoraj se je reklo, da na posameznika
ramenih leží blagostanje kmeta, mestjana, državljana.
Presodimo istinitost tega izreka s splošno človeškega in
posebe tudi z našega národnega stališča.

Izobraženosti blagoslov je sreča, a sreča sama
ob sebi je pojem, katerega na vse straní temeljito
razložiti bi delalo preglavico tudi učenemu modrijaku. Ako
trdi slavni národni ekonom Adam Smith, da
„nevednost je najdražja stvar v deželi“, menil bi pisalec teh
vrst, daje izobraženost, okolnostim vsakega
človeka primerna, naj viša sreča. Tù, se vé, nimamo v
mislih visoke učenosti, katera je dandanes kakor
nekdaj bolj ali manj privilegij ali skoraj monopol nekojih
srečnikov, temveč mi smatramo pojem izobraženosti
kakor isto spretnost in zavednost, da vsakdo
vredno izpolnuje dolžnosti svojega poziva in tako
človeštvu koristi v ožjem in širjem pomenu. Ker je naše
„razsvitljeno“ stoletje dôba napredka, a še bolj
materijalizma, je tudi nam, živočim v tem časi, kolikor je
moči in dovoljujete poštenost ter značajnost, hoditi po
velike množice poti in ravno tako iskati pripomočkov,
da zadostujemo tirjatvam časa in si vtemeljujemo svoje
blagostanje. Al sedaj se vpraša: kateri so ti
pripomočki in kako nam jih je rabiti?

Da morejo napredovati véde in umeteljnosti, da se
more dvigati trgovstvo, kmetijstvo in obrtstvo, zavisi v

prvi vrsti od ugodnih materijalnih okolnosti, kajti
vsakdo je prisiljen, da se više ali niže „klanja zlatemu
bogu“. Ker imajo tedaj novci tolik vpliv na razvoj in
obstanek pojedinca kakor človeške družbe v obče, —
ker je „nervus rerum gerendarum“ tako rekoč
merodajen pogoj v življenja obstanek, zatoraj mirán
filozof s svojega nad vsakdanjestjo vzvišenega stališča
ne sme osobito veliki množici zamerjati, ako se potnim
obrazom trudi, priti do tega čudotvornega talismana.
Učenjak in umeteijnik vpotrebljujeta najviše svoje
duševne kreposti v poduk in izobraževanje ljudstva, a
kmetovalec, trgovec, obrtnik delajo v svojem krogu za
nju obstanek in zložnost, in otožno bi bilo, ako bi se
zmêtlo to medsebojno soglasje, kar dokazuje zgodovina
nekultiviranih národov.

Mi priznavamo pred vsem kmetijstvu najlepši
častni venec, kajti ono je isti steber, na katerega se
naslanja splošno blagostanje in vsi naobraženi národi,
kakor na pr. Grki, Rimljani, Egipčani i. dr. imeli so
kmetíjstvo v visoki časti, o čemer pričajo njih pisatelji
in pesniki. Slovenske dežele imajo za kmetijstvo zeló
ugodno lego in podnebje, zatorej tudi stoji ono na prvi
stopnji pri nas, to se pravi: nas Slovene
kmetijstvo ohranjuje. Vsaj je naš Vodnik pel:

„Sloven´c! tvoja zemlja je zdrava
In pridnim nje lega najprava.“

Plodovitejši bi bil pa trud našega kmetovalca, ako
bi tudi on, hrepeneč po sreči, bolj jemal ozir na
napredek v svoji stroki, na novoizumljeua in potrjena
kmetijska orodja, na skušnje druzih dežel, v obče, na
praktičnejšo porabo časa in prostora. Vsem starim
predsodkom naj dá slovó in lagljeje bode v prihodnje
naš z bremenom davka preobloženi kmet mogel izhajati
nego je dozdaj. Osobito naj se poslužuje po kmetijskih
družbah nasvetovanih izboljšanj, katerim daje zdatno
moč in življenje država.

Kar velja kmetovalcu, to tudi trgovcu,
obrtniku. Konkurenca (tekmecovanje) je glasilo naših
dní, in gorjé njemu, kedor ga presliši! Človekoljubje
je redka cvetlica, tem bolj se pa razširjajo sebičnost,
zavist in gospodoželjnost med pojedinci in narodi. Bode
li v tem obziru boljše letos, nego lani? Tako se
vprašujemo radovedni sedaj v začetku novega leta, vendar:

Kaj skritega v naročji svojem hrani
Povedati nam nikedo ni v stani,
A tolažimo se z veselo nádejo,
Da vgodno kocke nam usode padejo,
In da po noči tožni, duhomorni
Zasíje sreče dan v svitlôbi zorni!

Naše národno blagostanje dvigajo ali znižujejo
politični dogodki, in v tem obziru se je v minolem
letu godilo mnogo zunaj in domá. Ako se smé iz
nekaterih znamenj sklepati na bodočnost, upati imamo
Slovani, da se nam „vremena razjasnijo“, da-si tudi, se
vé, je pred vsem biti nam samim odločnim in
neodstopnim od svojih poštenih tirjatev. Ker ima po
božjem in natornem zakonu vsak narod pravico, razvijati
se po svoje, in ker je „zgodovina“, po pesnikovih
besedah, „sodníca svetá“, ni se nam bati, da bi se ta
zakon ovrgel in da bi mi zaradi svojih naporov v
domačem in političnem življenji bili kedaj obsojani. Naše
zahteve so, da se nam dajó pravice, katere imajo
pospeševati naš duševni in materijalni napredek, drugo
storimo sami.

Mnogoteri sicer te zahteve ne more ali noče umeti,
vendar to nikakor ne prominja stvarí. Sloveči politik
Macaulay je dejal: „Mnogi politiki naših dní trdijo,
kakor bi se umelo samo ob sebi, da ne sme biti prosto
nijedno ljudstvo, dokler ni sposobno, rabiti svoje
prostosti. To pravilo je imelo le veljavo za bedaka,
kateri, kakor nam pripoveduje stara basen, je sklenil, ne
prej iti v vodo, dokler se ne naučí plavati. Ako imajo
ljudje čakati svobode tako dolgo, da postanejo modri
in zreli v sužnosti, čakati jim je bode v istini do
sodnega dne.

Te besede, zlata vredne, naj nas izpodbadajo in
vodijo pri vsem našem delovanji in bodimo pošteni
ter značajni, za drugo pa prepuščajmo skrb
Vladarju svetá.

J. Charpentier.

Gospodarske stvarí.
Nekoliko opominov našim gospodarjem.

Največe bogastvo kmetovalčevo je gotovo živinica
njegova. Med domačo našo živino pa prešič ni najzadnja.
Al pri izrejevanji prešičev se velike napake godijo pri
pitanji ali debelenji. Zato ne bode odveč, da tù
o tem našim gospodarjem nekoliko podukov na srce
položimo.

Gospodar bo le takrat dobiček imel od reje
prešičev, če 1) jim v jeseni, ko jih pitati začne,
neprenehoma obilo krme daje, ne nekoliko časa obilo,
potem pa zopet dalje časa malo.

2) Krma naj je lahko prebavljiva. Čeravno je
presič požrešna žival, vendar njegov želodec ne
prekuha marsikaj tako lahko, kakor goveja živina. Tako
ne prekuha otrobov, pa tudi rži, ovsa in pšenice ne, če
zraven njih ne dobiva mleka.

3) Krma se ne sme prešičem nikoli vroča dajati,
ampak vselej le topla. Vroča pokvari jim želodec.
Mrzla krma pa jim tudi ne tekne. Zato se poslom ne
more preveč na prste gledati, da pokladajo prešičem
zmirom le mlačno krmo.

4) Krma naj ima zmirom podobo soka, to je,
naj ne bode pregosta. Prešič potrebuje zmirom veliko
vodenega, zato mu mleko ali siratka po drugi krmi
tako dobro tekne.

5) Prešičem, ki se redijo v svinjakih, naj se
poklada krma po 4krat na dan, pa nikoli do sitega.
„Večkrat, pa malo na enkrat“, to je pravo.

6) Po krmi naj ima prešič mir.

7) Prešič ni rad sam, zato naj sta pitovna prešiča
vsaj po dva skupaj v enem svinjaku.

8) Svinjak mora biti čeden, in zmirom vsaj za
en čevelj nad zemljo vzdignjen.

9) Toplota v svinjaku ne sme nikoli biti pod 10,
pa nikoli čez 12 stopinj po gorkomeru R. Zato je
spomlad in jesen najugodnejši čas za pitanje.

10) Da želodec lože prekuhuje krmo, privoši
prešičem vsak teden nekoliko zdrobljenega oglja in
pepela (od drv se vé da), pa tudi zmlete krede; tudi
jim enkrat na teden tekne grenke solí ena žlica.

Gospodarske novice.

* Žitna letina v Ameriki je bila lani, kakor so
„Novice“ že povedale, tako bogata, da stari ljudje komaj
take pomnijo. Ker pa je vožnina iz Amerike na
Angležko in druge dežele primerno nizka, zato ni čuda,
da iz našega cesarstva, kjer se je lani toliko žita
pridelalo, da bi ga bili mogli za 140 do 150 milijonov
goldinarjev na tuje prodati, se ga zdaj celó malo v vnanje
dežele prodá. Nasledek bogate Amerikanske žitne
letine se zdaj kaže v tem, da že kaka dva meseca cena
žitu pri nas pada. Ker pridelovanje žita za prodaj
kmetovalcem našim malokdaj kaj dobička kaže, treba bi
bilo, da se na svojo korist obrnejo bolj na pridelovanje
klaje in po nji na povzdigo živinoreje.

* Časnik Koroške kmetijske družbe v svojem
zadnjem listu po pravici izbuja strah, da bi goveja
kuga, ki jo imajo zdaj že na Češkem, Moravskem,
Ogerskem in v doljni Avstriji, pa tudi v Nemčiji v
več krajih, ne zajela tudi naših dežel. Mi nismo sicer
njenih misli, da bi se goveja kuga utegnila vneti iz
konj in ljudi, katerih je že na tisoče pobitih v Turško
ruski vojski in ki po gnjilini smrad razširjajo krog
in krog, ker skušnje učijo, da goveja kuga se izcimlja
iz druzih vzrokov v daljnih krajih Turčije in Rusije.
Al skušnje učijo, da nobena veča Turško-rusovska
vojska ni bila brez goveje kuge zato, ker Ruska in
Turška armada morate za živež seboj peljati goveda, katera
dohajajo večkrat iz onih krajev, ki so domovina
goveji kugi.

Koloradovec, to je tisti krompirju strašno škodljivi
žužek, ki se je iz Amerike preselil že tudi k nam v
Evropo, je dobil zdaj svojega sovražnika, ki ga
pokončuje. To je neki sila majhen črviček, ki ni veči kakor
glavica kake bucike, ki ga je prof. Riley najprej v
državi Novega-Yorka v Ameriki našel in se „Uropada
americana“ imenuje. Ta črv se vsede na koloradovca
in ga umori. — Tako svražnik najde sovražnika.

* Krote so, kakor so „Novice“ že večkrat poročale,
vrtom tako koristna žival, ki jo posebno Angleži
visoko cenijo, da je v Parizu vsak teden za botaniškim
vrtom (Jardin des Plantes) sejm za krote, ki jih
kupčevalci v velikih sodih na trg med vlažen mah položene
pripeljejo. 100 velikih krot se navadno plačuje po 75
do 80 frankov, to je po naše 30 do 32 gold. Največ
jih prodajo na Angležko, ker so ondašnji vrtnarji do
dobrega prepričani, da nimajo boljega pripomočnika kot
kroto, ki zalezuje vsake vrste škodljivi mrčes.

Znanstvene stvarí.
Iz 41. odborove seje „Matice Slovenske“

v Ljubljani 19. decembra 1877.

Zbralo se je 14 odbornikov (izmed vnanjih gosp.
Luka Svetec), katere predsednik g. dr. Jan. Bleiweis
pozdravi, in začne sejo s tem, da se zapisnik zadnje
odborove seje potrdi.

Potem poroča odbornik in tajnik Matičin A.
Praprotnik o raznih Matičinih zadevah tako-le:

1. Družnikov je „Matici“ od 40. odborove seje do
danes prirastlo 42, izstopili pa so 4.

2. Odsek za izdavanje knjig je imel 7. novembra
t. l. sejo, v kateri se je določilo: a) vabilo na naročbo
znanstvenega „časopisa Matice Slovenske“ naj se še
enkrat razpiše; oglasilo se je do sedaj le 113 naročnikov,
člankov mu namenjenih celó ubogo malo. b) Gospá
Lujiza Pesjakova naj se povabi, da svoje spise
Matici predloží, da jih odsek za izdavanje knjig po
pravilih pregleda in o natisu razsodi, c) Poslani zbrani
spisi Val. Orožna vrnejo se g. Lendovšeku.

3. Gosp. prof. Hubad v Ptuji naznanja mnogo
zanimivih spisov o bajeslovji Slovanskem za prihodnji
„letopis“. — Naznanilo to se izročí vredništvu „letopisa
Matičnega“.

4. Gosp. prof. Glowacki v Ptuji stavi na odbor
vprašanje: ali ne bi Matica hotela založiti knjigo: „Flora
slovenskih dežel“ v slovenskem jeziku. Tvarino za knjigo
ima nabrano že od leta 1867., zato bi rokopis bil v
enem letu ali še prej gotov. — Važna ta ponudba gosp.
profesorja, ki je strokovnjak v botaniki, se izročí v
prevdarek in poročanje odseku za izdavanje knjig.

5. Gosp. Božidar Raič nasvetuje a) marsikaj o
„časopisu Matičnem“ osobito gledé na vredništvo
njegovo, in b) vpraša, kaj je s slovensko nemškim
slovarjem, katerega vredovanje je prof. Pajk
popustil. Najbolje bi — pravi — sedaj kazalo, da „Matica“
kot neka namestovalka znanstvene akademije vzame to
nalogo v svoje roke in nasvete o tem predlaga občnemu
zboru. Lužičanje, katerih je le 150.000, imajo
izvrsten slovar, a mi poleg toliko nakopičene tvarine ne
doživimo ga najbrže! — Odbor je z gosp. Raičem vred
obžaloval strašansko zavleko nesrečnega slovarja, al ker
nabrano gradivo ni lastnina Matičina, izreka g.
predsednik le željo, da bi ae tolikrat ponavljani klici po
slovarji slišali na dotičnem mestu.

6. Litograf gosp. Köke je z Dunaja poslal nove
zemljevide, in sicer: Švico, Španijo in
Portugalijo, Nizozemsko in Belgijo. Pripoznavalo se je
enoglasno, da sta si vrednik zemljevida g. Cigale in
tudi g. Köke zeló prizadjala, da je „Matica“ dobila
krasne zemljevide, s katerimi bodo udje Matični gotovo
zadovoljni. Odbor sklene, v posebnem pismu iskreno
zahvalo izreči gosp. Cigaletu za veliki 9letni njegov
trud in veliko vredno delo.

7. Matičine knjige za 1877. leto so natisnjene, le
imenik udov se še tiska in stavi v zadnji pôli, in
potem bodejo se zemljevidi in knjigi („Dr. Etb. Costa“
in „Letopis za leto 1877“) nemudoma razpošiljali. —
Slavnemu Iv. Koseškemu se soglasno izreka iskrena
zakvala. da je 1. del „Nebeške komedije“ (Paklo) in
se druzih svojih poezij blagodušno daroval Matici, ter
sklene, da se mu to v posebnem pismu naznani.

8. Po Matičinih pravilih (§. 12) izstopi iz odbora
vsako leto deset po volitvi najstarejših odbornikov, ki
pa se smejo zopet voliti. “Ti so: gospodje Jeran Luka,
Kozler Peter, Krisper Valentin, Močnik Matej,
Vilhar Ivan, dr. Zupanec Jernej, Erjavec France,
Majcigar Jan., Parapat Jan. in Žolgar Mih.
Izstopili so gospodje Pleteršnik Maks, Wiesthaler
Fr., Žakelj Mir., Herman inGorup Jos. Umrl je
prof. Iv. Tušek. Tedaj bode se na novo volilo 16
odbornikov.

Po vsem tem je odbor še sklenil:
1. Konečna določba o izdavanji Matičnega
„časnika“ prepušča se občnemu zboru, ki se bode sklical
h koncu meseca januarija 1878., dan odločiti se prepušča
gosp. predsedniku.

2. K atlantu napravi naj se naslov in kazalo v
primernem zavitku.

3. Šoli v Frami na Štajerskem in čitalnici v
Mozirji, kakor tudi nekemu udu daruje se nekaj knjig,

ki jih „Matica“ ima po več iztisov v zalogi in jih
lahko utrpi.

4. Natiskovanje Matičinih knjig bode se oddalo
tisti tiskarni, ki jih bode najceneje prevzela.

5. Ker gospoda Legan in Kogej naznanjata,
da ne moreta dalje opravljati poverjeništva, se za Pivko
za poverjenika izvoli gosp. A. Drobnič, za Idrijo pa
župan g. Treven. Ob enem se v Varaždinu za
poverjenika izvoli gosp. prof. Staré.

6. Konečno 30 se določile nagrade mnogim gosp.
pisateljem.

Zgodovinske stvarí.
Turki pred Dunajem leta 1529.

Priredil M. Molek. *)

Vsaka božja stvar ima svojo zgodovino, vsaka reč
svojo srečo ali nesrečo. Osoda zadeva posameznega
človeka in cele narode; posamezna poslopja in cela
mesta. Nesreča bere se človeku na obrazu, poteze na
njem to očitno pričajo. Narodova žalostna osoda bere
se vsemu narodu ne le na obrazu, temveč v vsem
narodnem življenji. Tužnega srca popeva žalostne pesmi
preteklih časov. Poslopja podrta, mesta razrušena, —
dasiravno mrzla burja brije že leta in leta po
razvalinah njihovih in vremen nezgoda izpira in razjeda
zidovje — še pričajo, da moč sovražnikova kriva je
njihovega padca. Pa ravno to človeka sili, da se zamisli
v nekdanje čase ter premišljuje, kdo je to storil, kedaj
in zakaj se je to godilo? Ni ga pa menda mesta na
božji zemlji, ki bi ga bile zadevale veče nesreče, kakor
je Dunaj.

Dunaj je znamenito mesto že zarad starodavnosti,
znamenitnejše še zarad osode, ki ga je zadevala. —
Nastal je okoli 13. leta pred Kristusom iz rimskih
taborov; štirikrat je razsajala huda kuga po mestu;
dvakrat obiskali so ga Francozi; se večkrat pa Turek, a
vselej le iz sovražnega namena. Že samo to ti priča,
dragi bralec, kolikim nezgodam in spremembam je bilo
izpostavljeno to mesto! — Muditi se hočemo le pri dveh
viharjih, ki ju je imel Dunaj prestati vsled Turških
napadov; in ravno v teh časih se je lepo pokazala
hrabrost in navdušenost Dunajčanov in druzih kristjanov,
da-si so se vojskovali z veliko številnejšim sovražnikom.

Prvi napad na Dunaj.

Sulejman je redil v svojem srcu sovražno misel,
Dunaj napasti, kakor hitro bo to mogoče. Premagal je
bil že prej, predno je nastopil vladarstvo svojega očeta

Selima, Perzijane, podjarmil si Sirsko in Egipt; vsled
teh zmag zbudila se mu je poprejšnja misel, še Dunaj
napasti. Iskra se je raznetila, plamen švignil je kviško,
sklenil je podvreči si vso srednjo Evropo.

Delo svoje je pričel 29. dne velikega srpana
(avgusta) leta 1521., podvrgel si Beligrad in v daljnem
vojskovanji podpiral ga je nezvesti knez Ogerski
Zapolija. Ludevik, kralj Ogerski, je nesrečno končal
svoje življenje v nekem močvirji v nesrečni bitvi pri
Mohaču leta 1526.; kraljevi sedež tedaj bil je
izpraznjen in izvoljen je bil Zapolija s pripomočjo svojih
privržencev. Kmalu je bil mnogo ljudstva za-se
pridobil in udanost odpovedal Ferdinandu, cesarju
Avstrijskemu.

Da bi se na svojem prestolu lože ohraniti mogel,
prestopil je na sultanovo stran, od njega je
pomoči pričakoval zoper Ferdinanda Habsburškega.
Sultan je vsled tega imel prosto pot do Bude (Ofen),
katerega se je polastil 7. septembra, da bi jo od tukaj
mahnil proti Dunaju s 300.000 vojaki in 300 topovi.

O Dunaji govoreči ne smemo si misliti sedanjega
mesta; pomisli, dragi bralec, takrat se je pisalo 1529.
po Kr. rojstvu.

Da pa vendar nekoliko zvemo, kakošen je bil
takrat, pogledati moramo načrt (plan) Hirschvogelnov od
leta 1547. Obris starega Dunaja je narejen na
leseni, z oljnato barvo prevlečeni tabli, ki se hrani v
Dunajskem arhivu, zbirki starinskih reči, in je zeló
znamenit.

Po tem načrtu je stari Dunaj imel prostor
sedanjega; na njem so zaznamovani nekateri znamenitnejši
kraji, kakor dvorni (cesarski) pomol (bastijon), „škotska
vrata“, „sališka vrata“, „rudeč turn“, „štubenska vrata“
in „koroška vrata“; med temi mestnimi oddelki je bilo
še dosti druzih, ki pa še niso bili do cela dodelani,
večidel so bili še le v delu; za nekatere pa le kraji
odločeni.

V notranjem mestu bilo je 153 ulic in druzih
prostorov ; nekaterih imena so se ohranila do današnjega
dne. Hiše so bile še večidel z deskami krite in po
večem z enim nadstropjem. Prostor krog škotskega
samostana bilo je neko pribežališče; kdor je sem
pritekel, ni se mu smelo nič žalega storiti. Sedanja
okolica poprejšnjega utečišča se je imenovala „na gnoji“,
in po pravici, ker je bila od cesarja Ferdinanda neka
postava, da strojarji, kovači in drugi odmečkov in druge
nesnage ne smejo drugam spravljati kakor v ta globok
jarek ali „graben“. — Res, dobra postava, dobra bi bila
še zdaj za mesta in vasi, da neprijeten duh ne bi
človeka vedno pod nos dregal, ako se v mesto pride ali
pa v kako vas ¡in morda v „blatne ulice“. — Od tega
kraja so se še bližnji imenovali „na gnoji“. „Čez sedem
let vse prav pride“, pravi pregovor, in res, bolj ko je
Dunaj napredoval, mesto širiti in lepšati se začelo
zarad naraščajočega se prebivalstva, več zakotišč se je
izpoti spravilo in tudi „gnoj“ je zginil.

Znamenita ulica je bila že takrat „gosposka ulica“;
tukaj so bile palače plemenitih družin Lihtenštajnov,
Trautmansdorfov, Traunov in še druzih; še dandanes
imajo ondi svojo palačo že od Friderika IV. tudi
Ditrihštajni.

Kar zadeva cesarsko palačo, obstajala je iz
štirivoglatega „Švicarskega dvora“; na vsakem voglu je bil
en velik, vmes pa je bilo več malih stolpov. Okoli
cesarskega grada je bilo več pustotnih zemljišč, ko pa se
je jel pozneje grad vtrjevati, se je ta svet zgubil.

Poglavitna poslopja starega grada so se ohranila
do sedanjega časa, le vogelnih stolpov ni več. —
Vidmarjev stolp pri vitežki dvorani in na nekdanji
„Španjski bastiji“ se je za časa Marije Terezije l. 1753. Od-

pravil; nek drug stolp med poletno jezdarnico in
knjižničnim trgom so morali tudi podreti maja meseca leta
1756., ker je žugal porušiti sobe pod seboj. Stolp s
številko 3 zraven kapele blizo bastije, ki ga je bil dal
sezidati cesar Friderik III. leta 1448., je bil leta 1699.
porušen; pravijo, da na podlagi njegovi je zidan en del
observatorija ali zvezdarnice. Kedaj se je odpravil še
četrti stolp proti državni pisarni, se ne vé. Ta
Švicarski oddelek s svojimi jarki in štirimi vogelnimi stolpi
se je imenoval „Babenberški čvetirokot“. — Pod
Vidmarjevim stolpom so bila Vidmarjeva mestna vrata in
zadnja vrata cesarskega grada so držala proti sedanji
obmestni planji (Glacis); obadva izhoda sta imela
spodjemni most; kajti okoli grada je bil visok nasip in pa
globok jarek. Ko so 1. 1853. prenovljali notranji
prostor cesarskega grada, so prišli do nekdanjih vrat in
do enega dela tega globokega jarka. Kjer je bil po
prej „Celjski dvor“ (Cillerhof) ali orožarnica, je zdaj
„Amaljin dvor“; notranji prostor cesarskega dvora je
bil za polovico manjši od sedanjega; kjer je zdaj
krasni „Jožefov trg“, bilo je prej Avguštinsko pokopališče, in
na mestu sedanje konjarnice (Stallburg) je bila takrat
hiša deželnega maršala Eberstorfa, katero je kupil leta
1522. cesar Ferdinand I., na tem prostoru je svoji
soprugi na ljubo dal napraviti lep vrt. —

Ogledali smo tako notranje Dunajskega mesta. —
Že iz tega se lahko spozná, da mesto ni bilo tako močno
vtrjeno, kakor bi si kdo mislil. Sovražnik je imel tedaj
lahko delo; to pa bo še bolj očitno, ako si še
predmestja pogledamo.

Hiše so bile nepravilno stavljene, po večem lesene,
vtrjenih krajev je bilo le malo. Nekatere hiše so stale
tikoma nasipov, teh pa se je sovražnik brez težave
polastil. Poprejšnji vladarji so se malo brigali za
trdnjave, in vendar je bil Dunaj tako rekoč predzidje
zapadne Evrope, bramba kristjanstva.

Vedno so se Dunajčani le posvetovali in zopet
posvetovali, kako bi ta ali oni kraj vtrdili; odlašali pa
so napravo trdnjav do zadnjega časa, ko je Turek že
pred mestom bil. Obzidovje mesta je bilo staro, sem
ter tje še celó podrtija, le šest čevljev debelo brez
nakopov ali druzih branišč, s katerih bi se bilo moglo
sovražniku kljubovati; več stolpov na zidovji je bilo
podrtih, na kratko rečeno: obkoljeno je bilo mesto tako
slabo, da se je po pravici reklo „zaplankani Dunaj“.

Strelnega orodja za rabo je bilo le malo in v mesta
komaj 2000 vojakov; pomoč od zunaj se je res vedno
pričakovala, al Turki so silovito hitro drli proti mestu.

Poglavar Semendrijski (na Srbskem)
Mohamedbeg je bil grozen strah Dunajčanom; prišel je najprej
deželo ogledat in mesto; med tem pa je ošabni in
zmagepijani sultan prekoračil mejo pri Ogerskem Starem
trgu 21. septembra leta 1529.

Sultan je Mobamed-bega, pravo človeško zver,
naprej poslal za strah in grozo kristijanov povsod,
kamor je prišel; delal je na to, da bi jim s svojo
nazočnostjo vzel pogum in srčnost, češ, potem bo vse drugo
lahko šlo.

30.000 „akindšijev“, to je, požigalcev, je dirjalo
okoli po Dunajski okolici pod poveljstvom Mihal
Oglu-a. Razmesarjena trupla kmetiških ljudí in proti
nebu valeč se dim bila so znamenja, kje da Turška
zverjad hodi; uničili in pokončali so vse gori do Linca
(na gornjem Avstrijskem), divjali in plenili celó doli
po Štajarskih planinah.

Ko so Dunajčani slišali in videli, kako grozovito
sovražnik morí in požiga, osrčili so se ter sklenili, raji
preliti kri do zadnje kaplje, raji končati življenje pod
razvalinami mesta, kakor pa z lepo se udati in Dunaj
prepustiti sovražniku.

Toda prebivalci sami ne bi bili nič opravili zoper
Turka, ki ga je bilo kakor listja in trave — 300.000
mož.

(Dal. prih.)

Jugoslavensko časništvo.

* „Pučke novine“ — časopis za gospodarstvo, obrt
i narod — katerega so „Novice“ toplo priporočale tudi
našim Slovencem, ko je lani začel izhajati, je svojo
nalogo gledé na trojico, ki jo nosi na čelu, tako lepo
izpolnil v preteklem letu, da ga radostni priporočamo tudi
zdaj, ko nastopi drugi tečaj. Vrle „Pučke Novine“ so
jako dobro sredstvo onim Slovencem, kateri se želijo
seznaniti s Hrvaškim jezikom in v obče s
Hrvaškim razmerami, katere ta list verno, resnično in
redoma objavlja. Cena listu, ki vsak teden po celi
pôli izhaja, je nizka; za vse leto po pošti pošiljan je
4 gld. 60 kr., za pol leta 2 gld. 30 kr. in na četrt leta
pa 1 gld. 15 kr. Naročnina se pošilja knjigarni
Mučnjaka in Senftlebrna v Zagrebu. Zato, Slovenci,
sezite tudi po „Pučkih Novinah“.

Naši dopisi.

Iz Rusije 23. dec. ŋ. — Iz začetka Rusko-Turške
vojske do današnjega dne se je v Evropi nagovorilo in
napisalo toliko nenaravnega, da čitajoč v časopisih
sporočila o govorih raznih državnih zborov, o odgovorih
raznih ministrov, o govorih raznih diplomatov, o
časnikarskih prepirih, o raznih interesih raznih držav in
narodov, o tirjatvah raznih verskih in kulturonosnih
interesov, nehoté sam sebe prašaš: je li vse to plod
slavnega 19. veka, ki je dosegel na eni strani najviše stopnje
verske popolnosti, brez katere so ti nebesa na veke
zaprta, v katera so tvoji očetje prišli brez nje, na drugi
strani pa naj više stopnje kulture, katera si k zveličanju
pomaga brez nebes; ali smo se kar čez noč — mi, ki
smo Evropa — vrnili za tisoče let nazaj v drevnost
in smo postali Atenski trg, na katerem je modrost in
politika jezik, in kjer toliko veljaš, kolikor si v stanu
kričati ?

Magjari, na primer, in drugi Avstrijski turkofili so
vso lansko zimo obdelovali na vse straní têmo, da
Rusija v Evropi se ne more vojevati s Turčijo, ker ne
sme čez Prut, kajti to je protivno Avstrijskim
interesom; potem so jej zapirali z Avstrijskimi interesi pot čez
Aluto in Donavo, nazadnje čez Balkane. Grof
Andrassy je takrat trdil, da Avstrijski interesi nikdar
ne dopusté, da bi se Srbija vmešala v vojsko; v
poslednjih delegacijah, če nam je telegraf resnico sporočil,
pa je on spet trdil, da tega nikdar ni rekel, in da je
Srbiji le prepovedal v Bosnijo stopiti. Črnogorce je
Andrassy res pregnal s svojimi notami iz Hercegovine
ter jih zdaj preganja iz Špice in Bara. Vladar
Avstrijski je, kar je vsem vam Slovanom v Avstriji
gotovo dobro délo, napil zdravico svojemu zavezniku,
njegovi Magjarski podložni pa se drznejo bratiti s
sovražnikom njegovega zaveznika in noré od veselja nad
izmišljenimi Turškimi zmagami!

V Angliji je kipel boj med liberalci in
konservativci: konservativci grozé Rusiji z Angležkimi interesi,
liberalci pa konservativcem tudi z Angležkimi interesi;
ker so interesi te in une stranke Angležki interesi, se
Angležkim ministrom ni treba posebno bati svoje
opozicije; ti in uni želé doseči enak cilj, razloček med
njimi je le veča ali manja zvijača. Mi v Rusiji smo prav
zadovoljni s tem, da so v Angliji na krmilu konservativci;
oni so Anglijo v Evropi izolirali, najhujši udarec so
dali sami sebi takrat, ko so zavrgli Berolinski me-

morandum. Angležki liberalci bi tega ne bili storili,
ampak oni bi bili že z Andrassy evim projektom izvili
Rusiji iz rok plod dolge diplomacije. Konservativci
Angležki jadrajo bolj naravnost v vojsko z Rusijo. Ko
je Turčija zgubila v Aziji edino armado, katero je ondi
imela, in najsilnejšo trdnjavo, v Evropi pa
najumnejšega polkovodjo in najhrabrejšo armado, je Angležki
minister oglasil svetu, da Rusija je zadostila svoji
vojni časti, mir da se tedaj lahko sklene, tem lože, ker
podlaga mirú je že gotova v sklepih Carigraške
konferencije! Čez malo dni potem se je Turčija obrnila do
velikih Evropejskih vlad z noto, v kateri trdi ravno to,
kar Angležki minister, ter povdarja , da jej ni jasno,
zakaj da jo je Rusija napadla. Iz vsega je vidno, da
Turško noto so v Londonu izmislili in napisali.
Anglija tedaj zopet daje Turčiji potuho. Turška prošnja
za mir je tako prevzetna in surovo razžaljiva, da, ko
bi vojske še ne bilo, bi se je bilo treba bati zavoljo te
Turške nesramnosti.

Mirú tedaj Še ne bo; treba bo še vzeti
Ruščuk, Šumijo, Varno, Adrijanopelj.

Kaj pa potem? težko če ne — Angležka vojska.
Anglija po novejših sporočilih se silno oborožuje ter
grozi, da, ako Rusija ne pristopi k novi konferenci, bo
Anglija varovala svoje interese, to je, ona bo zasedla
Carigrad in Egipt. Bo li s tem vojska končana?
Ne verjamemo. Pišejo, da se Anglija zopet meni z
Avstrijo. Andrassy je delegacijama objavil, da brez
Avstrije nikdo ne more rešiti Turškega prašanja,
Magjarski delegaciji pa posebej odkril, pravijo, tajno take
skrivnosti o svoji politiki, s katerimi so bili Magjari
prav zadovoljni. Kdo razume vse to? So se Magjari
morda tako spremenili, da hočejo zgrabiti Bosno proti
želji Bosnjakov? ali Andrassy za hrbtom svojega
vladarja sklepa zvezo z Anglijo? Od druge strani je
slišati, da, ko bi se Magjari vzdignili proti Rusiji in
Srbiji vzdignili bi se vsi Avstrijski Slovani kot en
mož proti Magjarom. Resnica je dandanes to, da
Anglija ne more Evropejske koalicije napraviti
proti Rusiji tako, kakor pred 23 leti. Ako Anglija
zasede Carigrad in Egipt, osnuje se Rusko-nemško
italijanska koalicija proti Angliji. Kakor Rusija ne more
Bospora prepustiti Angliji, tako razen drugih
Evropejskih držav posebno Francija ne bi mogla mirno gledati,
kako Anglija gospodari s Sueškim kanalom in Egiptom.
Italija nima več interesa potezati se za Angleške
interese, ona je že dosegla, kar jej je manjkalo; a če jej
še kaj manjka, tega ona ne more doseči v zvezi z
Anglijo, Avstrijo in Francijo, ampak le z Rusijo in
Prusijo. Z Rima in Milana je večkrat čitati v Ruskih
časopisih dopise, v katerih se Laški šovanizem liže
Rusiji. Italija, katero je Avstrija vselej in povsod potolkla,
je dosegla svoj cilj po milosti druzih držav; tako po
beraški se ni nikdar nobena država osnovala, kakor
Italija. In vendar jej še vedno nekaj manjka: v
imenovanih dopisih se govorí o Nici, o Tridentinu, o Trstu!
Pozor, Slovenci! vi ste majhen narod, vendar menim,
da imate tudi svoje interese, Laška politika pa ravno
zadeva interese Slovenske. — Lahi govoré o Trstu,
a oni ne mislijo samo na Trst, do katerega nimajo
nikake pravice, ampak oni škilijo po vsem Primorji
in celó po kosu Kranjskem: diší jim Postojnska
jama in Idriško živo srebro. Oni o teh Slovenskih
krajih govoré kakor o deželi čisto Laški in motijo s
tacimi dopisi Ruski narod tako, da lahko misli, da Lahi
imajo res kake narodne pravice do teh krajev. Ruski
narod dobro vé, kje živé Bulgari, Srbi, Hrvatje, Čehi,
le o Slovencih skoro nič ne vé, razen malih krogov,
ki so po naključbi v dotiki s 5 ali 6 tukaj živečimi
Slovenci. In kdo je tega kriv? Sami Slovenci. V

Ruskih časopisih, da ne omenjamo političnih sporočil,
se večkrat kaj čita o Zagrebški univerzi in
akademiji, o izdavanji novih knjig in časopisov; še več pa se
čita iz Čehije. Morda bode kdo rekel: „Nu, o kaki
univerzi ali akademiji moremo mi Slovenci pisati?“ Al,
gospôda! Saksonski Lužičani so narodič še manjši od
Slovenskega, in vendar se čitajo včasih kaka sporočila
o Lužičanih. Kaj Slovenci nimate nikakoršnih
slovstvenih del, o katerih bi se dalo kaj povedati? Vsaj imate
vendar marljive „národne čitalnice“, imate „Matico“, ki
je že veliko lepih knjig na svitlo dala, imate
„Glasbeno Matico“, „Sokola“, „dramatično društvo“,
„Mohorovo društvo“, imate mnogo časopisov, ki marsikaj
pišejo, imate prepire med seboj, prepire z nemškutarji
in lahoni, in ko bi prav druzega nič ne imeli, imate
nekaj gorá in dolin, mest in sel, o katerih bi Ruse
lahko podučili, da se imenujejo Ljubljana, a ne
Laibach, Kranj, a ne Krainburg, Gorica, a ne Görz in
tako dalje. Vsaj se vam menda ne manjka journalistov
„ex professione“ — kako da se ne zavedajo potrebe
pisati na več strani? Gradiva različnega po gori
rečenem jim vendar ne manjka! Naj so jim nemški
journalisti na izgled, ki celi svet potapljajo s svojo kramo.

Iz Rusije 24. dec. ŋ. — Danes vsa Rusija praznuje
stoletni rojstni dan cara Aleksandra I., katerega
Ljubljana pozna po kongresu 1821. leta. Največo slavo
si je Aleksander I. zadobil s tem, daje 1812. leta
v Rusiji pokončal velikansko armado Napoleona I.
potem v zvezi z Avstrijskim cesarjem drugo
Napoleonovo armado pri Lipsiji ter vzevši Pariz Evropi uvedil
novi red. Vrh tega si je on pridobil veliko hvalo
svojega naroda z novimi šolami, višimi in nižimi, posebno
pa z gimnazijami, katere je on vpeljal. K temu
prazniku se je naš car Aleksander II., Osvoboditelj, vrnil
iz Bulgarije v Petrograd. Ceremonija! praznika se je
delil na tri točke: 1. Panihida (= črna maša) v
Petropavlovskem soboru, to je, v cerkvi Petrograške trdnjave,
v kateri počiva ranjki car; po panihidi je car položil
na grob ranjcega veliko medaljo, vlito v spomin tega
praznika; 2. v zimnem dvoru praznična procesija; 3. v
Mihajlovskem dvoru je car odkril podobe najslavnejših
epizod carovanja Aleksandra I. — Prebivalci
Petrograda so z nepopisljivim navdušenjem sprejeli svojega
ljubljenega cara Osvoboditelja. Z ranega jutra so
bili vsi stanovi na nogah, mesto okinčano s slavoloki,
venci, zastavami, podobami cara. Ko je car stopil iz
kolodvora, je zagromelo „urá!“ iz tisoč in tisoč ust
brezbrojnih množic naroda, po vseh ulicah je narod pel
narodno pesem večidel z godbo. Car se je peljal v
odkritih sanih po glavnih ulicah najprej v Kazanski sobor
(stolno cerkev), v katerem je klečé molil pred podobo
Matere Božje. Iz sobora se je odpeljal v zimni dvorec.
Depeša opisuje molečega pred podobo Matere Božje
vladarja s sledečimi besedami: „Na čelu vladarja so se
risale globoke, težke misli, vendar pogled njegov, kakor
vselej, je bil jasen, krotek, mil in prijazen.“

Še nisem poldrug Rimsk lustrum v Rusiji — a kaka
sprememba v Ruskem narodu! Po pravici bi mogel reči,
da vsako leto je desetletje v napredku. Vse je drugače,
kakor je bilo, ko sem sèm prišel; komaj je spoznati
tisti narod, katerega sem takrat našel. Le en primer:
V Moskvi je bilo takrat društvo, ki se je skromno
imenovalo „Slavjanski komitet“, komaj par sto členov je
imelo s še manjšim podkomitetom v Petrogradu.
Oficijalno to društvo ni bilo priznano, vlada ga je le trpela;
ono je s pičlimi sredstvi podpiralo revne študente; edini
časopis v Rusiji, ki je odobraval in podpiral to društvo,
so bile „Moskovske Vedomosti“; vsi drugi časopisi so
ga le zasmehovali ali celó vlado in narod hujskali na-nj.
Zdaj je to društvo že „Slavjanskoje Obščestvo“, ofi-

cijalno od vlade potrjeno, sto in sto tisoč rubljev gre
leto in dan skozi njegove roke v podporo potrebnim
Slavjanom; oficijalnih členov iz omikanih in viših
krogov ima ono že na tisoče, a v mislih je tako rekoč ves
Ruski narod člen njegov.

Včerajšnji listi so nam prinesli podrobno sporočilo
o tem, kako ste Avstrijski Slavjani praznovali našo
Plevensko zmago. Dunajski dopisnik „Moskovskih
Vedomosti“ začenja svoj dopis s sledečimi besedami:
„Vmeste s Rosijej prazdnujet v padenii Plevni ves
Slavjanski mir (svet) svoj den radosti i slavi. Nastupajet
važnaja, rešiteljnuja minuta v istorii Slavjanskega mira,
istoričeskuja epoha jego vozroždenja. Sobitja govoret
tak gromko i jasno, čto daže te, kotorije ne želali bi
slišatj, vìjnuždeni (=primorani) vnjatj jih golosu i
soznatj vsju važnost pereživajemago nami momenta.“ Ko
je po tem vvodu opisal praznovanje zmage na
Hrvaškem in v Čehiji, je okončal dopis tako-le:
„Slavjanski prazdnik toržestvovali i v Ljubljane, v Raguze,
v Zemljine, v serbskih gorodkah i mestečkah po
Vojennoj Granice. V istoričeskih sobitjah imenno to i
sostavljajet jih otličiteljnoje avo stvo, čto oni prihodjat
kak bi vnezapno i zastajat kak bi vrasploh, no
vìjzijvajut vsjudy (povsod) nepodgotovljenoje, a potomu —
jistinnoje čuvstvo.“

V Gorici 26. dec. — Bog mi daj, da novo leto z
ugodnejšim poročilom morem začeti, kakor je to, s
katerim končam staro! — Dne 17. t. m. o poldne se je nek
Poljak, g. Iv. Kuderlička, ki je že več let tukaj in ki je
bil množim družinam znan kot izobražen človek in kot
privatni učitelj francoščine in drugih jezikov, umoril
na pokopališči, na grobu svoje soproge; prehodil si je
srce. Pisal je poprej pismo neki znani mu osebi in jej
svoj namen naznanil. Tista oseba je tudi brž poslala
nekega moža na pokopališče, da bi strašno dejanje
ustavil; ali prišel je prepozno! — Prav tisti dan popoldne
je nek do zdaj še neznan 10-14 leten pobalin 10letnemu
realnemu učencu Punzengruberju peresnik ali nek tak
nožič zabodel med rebra in mu pljuča prebodel.
Vendar pa nadejamo se, da nedolžnemu ranjencu življenje
rešijo. — Tale je bila tudi lepa! Pretekli teden pridejo
pred vrata tukajšnjega Kapucinskega samostana
3 tuji italijanski potepuhi in so — surovo in predrzno
govoreč — hoteli imeti jesti. Vratar jim pohlevno
odgovori, da ob tisti uri (bilo je o času večernic) jim
nima konvent kaj dati, da naj pridejo drugikrat. „Mi smo
lačni“ — pravijo — vedno silniše — „dajte nam jesti“.
„Če ste lačni“, odvrne vratar, „pojdite v gostilnico, mi
vam ne moremo za zdaj nič dati“. „Nimamo denarja“,
odgovoré predrzneži, „in samostani so za to, da nam
dajo jesti“. Vratar zgrabi tu neko piščal in zapiska.
Na to dva nadležneža zdajci zbežita; vratar za njima
vrata brž zaklene; tretji potepuh je ostal notri. Ko
zunanja dva zapazita, da sta tovariša zgubila, prideta
nazaj k vratam, po zvonita močno ter začneta milo prositi,
naj bi jim vratar tovariša izpustil. „Nič ne bo,“ pravi
vratar — „popred, — ko sem vas z lepa hotel
odpraviti, niste hoteli iti; zdaj naj ostane ta le peštenjak
tukaj“. Še-le čez dolgo časa se je dal vratar omečiti in
je prostovoljnega vjetnika izpustil. Škoda samo, da ni
vprašal, kaj in od kot da so ti potepuhi. — Takih in
enakih vitezov-klatežev je v našem mestu včasih
vse polno, ne le domačih, temveč tudi vnanjih:
Italijanov, Nemcev, in celo nekega Francoza so te dni zaprli.

Pred nekimi meseci se je priklatil sem nek
italijanski gospodičič in dobil (čudno, jako čudno!)
službico v pisarnici deželnega odbora. Mladi
gizdalin se je brž z mnogimi krogi seznanil in po kavarnah
pridno biljard igral. Nekega dne pretekli teden prideta
nenadoma dva civilna policijska stražnika v deželno-od-

borovo pisarnico in napovesta gospoda diurnistu, da
mora iti ž njima. Kdo je bil on, ki je naš kruh jedel?
Bil je iz Padove domá in zavoljo neke velike goljufije
ali tatvine pred 2— 3 leti kot begun „in contumaciam“
obsojen! Kako ga je pa italijanska policija zavohala?
Menijo, da tako-le. Bil je o somenji sv. Andreja tukaj
nek grbec-godec iz Padove in videl omenjenega znanega
mu mladeniča v neki gostilnici; pravijo, da sta celo
skupaj jedla in pila. In ta godec je znabiti v Padovi
komu kaj pripovedoval o Goriškem znancu. Bival je
pa tukaj pod krinko izmišljenega priimka. — Za
zimsko kuhinjo za uboge so nabrale milostljive
gospe nekaj čez 2000 gold; kuhinja je že odprta. —
Slednjič še en košček „kulturkampfa“. Pred nekimi
14 dnevi je bil pričel tukajšnji jezuito. T. ljudski
misijon v Strasoldo-u (tik ital. meje v naši Furlaniji);
imel je tudi že prvo pridigo. Kar naenkrat mu pošlje
župan reči, da — menda vsled ukaza okrajnega
glavarja Gradiščanskega — ne sme govorov nadaljevati,
češ, da nima Avstrijskega državljanstva.
Treba pa vedeti, da je T. benečansk Slovenec, rojen
v Videmskem okraji za časa Avstrijske vlade, od 1. 1866.
ves čas v Avstriji, in je že brez števila krat po naših
krajih pridigal, in je tudi v Lahih, nekaj dni prej ko
v Strasoldo-u , pridigal v Ogleji. Znabiti, da ni o. T.
l. 1866 dopolnil kakih formalnosti gledé izvolitve
državljanstva Avstrijskega ali Italijanskega — ali da so to
pomanjkljivost — če je res kaj tacega — zapazili še le
zdaj — v 11. letu po zgubi Benečije, — to je čudno.

P. S. Kar se tiče o. T.-čevega državljanstva, je
stvar že poravnana ; knezonadškofijski ordinarijat je
podal namestništvu potrebnih pojasnil in o. T. — že
spet pridiga v Viskonu (v Lahih).

Iz podnožja Triglavovega 23. dec. — Predragim
„Novicam“ imam žalostno vest naznaniti, da je naš
Bohinjski ustanovitelj sirarskih družeb, mnogocenjeni
gospod župnik Jan. Mesár na Bob. Bistrici, po kratki
bolezni izgubil 20. dne decembra svojega 83 let starega,
pri njem bivajočega, ljubljenega očeta. Pokop njegov
22. decembra t. l. je pač jasno kazal, kako priljubljen
je bil ranjki Bohinjcem, ker iz vseh vasí treh far
našega Bohinja so se udeležili ljudje vseh stanov, posebno
pa gospodov duhovnov, ne le domačih, ampak še tudi
družin krajev. Nagrobnico: „Jamica tiha“ so Bistriški
pevci peli kaj izvrstno in ganljivo. Kako pa je sin g.
župnik Bistriški s svojimi solzami namakal gomilo
predragega mu očeta, to pač si misli vsak lahko, ki vé,
kakošna ljubezen je vezala očeta in sina. Naj blagi
mož v miru počiva! — Pri tem sem imel tudi priliko,
Bistriško cerkveno petje že večkrat hvaljeno,
opazovati; res, kar naravnost smem reči, da tacega
cerkvenega petja, kakor je na Bohinjski Bistrici, morebiti
nima nobena fara na deželi; hvala marljivemu učitelju
gosp. Jakobu Mencingarju! — Kako se nam
kmetom godi zastran gozdnih in pašnih pravic pod
vodstvom tako imenovane „Kranjske obrtnijske družbe“,
Vam bodem poročal prihodnje leto, ako Vam ljubo.
Kako pa veselí naše Gorenjce slišati Ruske zmage nad
Turkom, naj vam povem le-to: Jaz pokukam včasih v
kak časnik, in ker je ljudem to znano, dobivam,
kamor le pridem, na cente vprašanj, ali ni že Turška
zverina do kraja posekana? Bog daj prihodnje leto
posebni blagoslov rešiteljem slovanstva!

Iz Motnika 30. dec. — Tudi pri nas stojí v prvi
vrsti zmirom vprašanje: ali bodo Rusi skoraj Turka
ugnali? In tako ima čitatelj časnikov na kmetih
zmirom dosto odgovorov o vojnem vspehu naših bratov na
jugu. Vse želí, da bi ljutega Turčina bilo kmalu konec.
Ko bi naša vlada šla z mečem v roci Turku pomagati,
bilo bi to našemu kmetu največi greh, vse želi le Rusu

popolno zmago. Vem, da marsikater čitatelj naših
domačih časnikov bi rad imel dobre zemljevide pred sabo,
da vidi, kje da junaški naši bratje trebijo Turke iz
Evrope. Naj tedaj povem takim, ki tega ne vedó, da
je naša Matica dala na svitlo dva prav dobra
zemljevida, ki se za majhen denar pri njej v Ljubljani
dobivata, pa tudi pri drugih slovenskih knjigotržcih;
imenujeta se: „Turčija in druge vzhodne dežele“, in pa
„Evropska Rusija“. Drug zemljevid v nemškem jeziku
je pa: „Original-Karte der Donau — Bulgarien, dem
Balkan und Serbien , nach den Reiseaufnahmen von F.
Kanitz“. Na njem so prav natančno kristijanske in
moslamske vasi zaznamovane, ravno tako tudi ceste in
pota; tudi mu daje pred drugimi nemškimi posebno
prednost to, da ima slovanska imena. Gospod Kanic
sloví kot učen Bolgarski zemljepisec, ki je tudi 15 let
v tej deželi bival, zemljo in ljudi popisal, in sedaj je
začel svoje študije belodaniti. Dobi se pa ta zemljevid
na Dunaji v knjigarni Schworella & Heick,
Kolovvratring 4. za majhen denar 75 kraje. Ne bo se kesal,
kedor ga kupi.

G. Križnik.

Iz Ljubljane. — Prvega lista novega leta ne
moremo bolje začeti, kakor da ga začnemo z dvema
iskrenima željama. Prva je ta, naj bi mili Bog dal, da
nastopi v Avstriji taka sistema, po kateri vsi narodi njeni
postanejo ravnopravni v vsem; taka ustava bode
vse narode zbrala pod svojo streho, zadovoljnost bode
kraljevala povsod in „ustavoverni“ bodo potem vsi
državljani Avstrijski. Da si dozdaj Nemci in Magjari
pekó posebno pogačo, to je ravno tisti vsemu svetu
znani črv, ki že leta in leta gloda na organizmu
Habsburške monarhije. Druga vroča želja pa je, naj bi
Rusom kmalu obveljalo, Turškega jarma rešiti
naše brate na jugu, ki so se vzdignili „za sveti križ in
zlato svobodo“. S tema iskrenima željama stopimo v
mlado leto. Bog pomozi!

— (V seji mestnega odbora 27. decembra) bila je
na dnevnem redu v prvi vrsti oddaja pobiranja
mestnega daca za tri prihodnja leta. Ker je žid gosp.
Schwarz iz Zagreba ponudil 1400 gold. več na leto,
kakor gosp. Tavčar, se je imenovano pobiranje
oddalo Schwarzu, po katerem mesto pridobi čez 4000
gold. več dohodka. — Dalje bilo je posvetovanje v
mestnem proračunu za prihodnje leto. Debata bila
je živahna ín dolga pa kolikor toliko tudi ne brez
vspeha. Primanjkljeja bode konec leta blizo 5000 gld.,
če se v pošfcev vzame to, da mesto proda nekdanjo
Novakovo hišo. Donesek mesta s 500 gold. za
obrtniško šolo je odbornik Regali predlagal izbrisati,
češ, da se ne vidi nikakoršen vspeh šole; predlog ni
obveljal, ko sta se med druzimi tudi odbornika Horak
in Potočnik odločno izrekla za obstanek te šole in
mestni donesek. Dalje predlaga odbornik Regali, naj
mesto računskega revidenta opusti, ker ne
sprevidi koristi njegovega poslovanja in bi se tako mestni
blagajnici prihranilo na leto 500 gold.; — predlog pa
je bil po ugovorih odbornikov dr. K. Bleiweisa in
dr. Suppana ovržen, kajti blagajnica brez kontrole
bila bi nevarna reč. Pri točki: „snaženje
mestnih ulic“ je stavil dr. Keesbacher predlog, naj se
zadeva zarad oddaje mestnih smetí iznova v
posvetovanje vzame, — dr. K. Bleiweis predlaga, naj se
voda za škropljenje mestnih ulic iz Ljubljanice za zdravja
voljo vzame tam , kjer še ni nasitena s sekretno
gnojnico, in konečno stavi odbornik Horak še predlog, naj
magistrat skrbi za boljše snaženje v Št. Jakobški in
Trnovski fari. V proračunu mestnega posestva
Tivoliškega, katero na leto mestu ne donaša več kot 531
gold., stavljata predloge odbornika Regali in dr. K.
Bleiweis, in bili so predlogi dr. Bleiweisa, naj

se opusti stavba neke statve maršala Radeckega v
Tivoliškem gozdu, sicer pa naj Tivoliški gospodarski
odsek v teku prihodnjega leta poroča, kako bi se stroški
posestva zmanjšali, dohodki pa povekšali, z večino
glasov sprejeti. — Konečno so se določile one stavbe,
katere se imajo izvršiti na mestne stroške v prihodnjem
letu. —

— Štantnina za živino, ki se pripelje na
tukajšne sejme, je od novega leta počenši od 5 na 6 krajc.
povišana.

— Božični prazniki so se v Ljubljani obhajali z mnozimi
dobrodejnimi veselicami, mea katerimi se je
odlikovala ona v Alojzjevišči, ki jo je osnovalo društvo
Vincencijevo 27. dec., in pa božičnica za rokodelske
pomočnike, ki jo je osnovala katoliška rokodelska družba,
da po vsem tem lahko rečemo, da je po dobrodejnih
napravah naše mesto še zmirom „bela Ljubljana“. V
praznik sv. 3 kraljev sklepa kat. rokodelska družba z
veselico za rokodelske učence letošnje dobrodejne
božičnice.

— Duhovenstvo Kranjsko je zopet izgubilo visoke
časti vrednega možá, gosp. Jak. Blaznika, župnika v
Hrenovicah na Notranjskem, ki je 26. dec. umrl. Na,
njegovo mesto pride prečastiti gosp. dr. Strbenec
dozdaj podvodja v bogoslovskem semenišču v Ljubljani;
Hrenovski farani se smejo srečni šteti, da dobijo takega
dušnega pastirja.

— Prečastiti kanonik gosp. Jurij Volc je
imenovan za stolnega dekana; včeraj je bil slovesno
instaliran.

— Hranilnica Kranjska je državi prodala
svojo veliko hišo na sejmskem trgu za 120,000 gold.,
kamor bo c. k. vlada djala vse finančne in davkovske
uradnije. Hranilnica pa kupi mestno (nekdaj
Novakovo) hišo poleg kazine in bo ondi za svoje pisarniške
potrebe zidala novo hišo, s tem pa tudi olepšala mesto
na onem prostoru.

— Pl. B. Posaner gre za finančnega vodjo v
Inspruk na Tirolsko, na njegovo mesto pa pride iz
Inspruka g. Alojzi Christ. S pl. Posanerjem izgubi
ustavoverska stranka pri volitvah noč in dan neumorno
delavnega pomočnika.

— Po smrti grofa Hiacinta Thurna imajo veliki
posestniki namesto njega novo volitev 8. dne svečana.
Da si, dokler ostane imenik volilcev tak, kakor je zdaj,
izberó njim z dušo in telesom privrženega tovarša, ni
dvombe.

— Gosp. Horak in Petričič sta — prvi kot
predsednik, drugi kot blagajnik društva za podporo
pribeglih in ranjenih Turških kristijanov — dobila od
društva „rudečega križa“ v Beligradu rudeč križec z
diplomo vred.

— („Brencelj“) je v št. 9. in 10., ki ste prišli zdaj
na svitlo, sklenil svoj 9. letnik. Kakor zadnje številke
je tudi ta mikavna in ima obilo kratkočasnega in
hudomušnega gradiva. V njej vabi „Brencelj“ na novo
naročevanje. Mi ga z dobro vestjo in radovoljno
priporočamo vsakemu Slovencu.

— (Silvestrova veselica) je v čitalnico našo
privabila blizo 400 oseb, katerim vsem se je na obrazih
brala zadovoljnost s tem , kar jim je podelil jako
zanimivi program. Gosp. Peregr. Kajzel je izbudil splošno
veselost s komičnim svojim „Palčekom“, — vrli naš
pevski moški zbor je na veliko radost občinstva pel
tri nove zbore, — gospá Odijeva in g. Steinmetz
pa sta nas jako zabavala z „Mačjim dvospevom“. —
Novo in zeló zanimivo bilo je petje priljubljenih
narodnih pesem cd vsega zbranega občinstva, ki jih
je vsak gost v tisku dobil za popevauje. Proti polnoči

pa je z globokim čutstvom govoril g. Šmid od moškega
zbora spremljevano „napitnico“, s katero je navdušil
vse navzoče tako, da so ginjeni napivali bratom našim
po obširnem slovanskem svetu. — Ker so dobitki
loterije bili lepi, tudi jed in pijača dobra (le postrežbo
so mnogi želeli urnejšo), res ni manjkalo nič, da so se
zadnji večer leta vse britkosti njegove potopile — v
spomin le veselih dogodeb njegovih.

Novičar iz domačih in tujih dežel.

Z Dunaja. — O praznikih so mirovale politične
razprave. — Dunajski vladni list je oklical podaljšanje
kupčijskih pogodeb z Italijo, Anglijo, Nemčijo in
Francijo. — Govori se, da v sredi tega meseca se začnó
zopet colne obravnave z Nemčijo in sicer v
Berolinu, kamor se zato med drugimi višimi ces. uradniki
podá tudi baron Žvegel. — Čemu je Ogerski minister
Tisza v Berolin šel, se na vse straní ugibuje. Vendar
ne zarad tega, da bi se Avstrije „Schwerpunkt“
preložil v Budapešt? Bismark menda se je zdaj iztreznil
te svoje nekdanje misli.

— Deželni zbori vseh dežel se neki pričnó
aprila meseca.

— Kakor „Pol. Corr.“ zagotovlja, je diplomatiški
Avstro-Ogerski agent knez Wrede po naročilu
Dunajske vlade opozoril Srbsko vlado na to, da se bo
Avstrija uprla vsaki akciji Srbske vlade, ako bi ona
hotela ustajo izbujati v Bosni ali Hercegovini.

— Presvitla cesarica je s cesarevičem nadvojvodom
Rudolfom 27. dne dec. odpotovala v London na
Angleško, kjer bosta bivala več časa; svetli cesarjevič
zato, da se seznani s trgovinskimi in druzimi
napravami Angleškimi, presvitla cesarica pa, da se zabava
z lovom.

Iz Istre. — Deželni zbor v Poreču je s 13 glasovi
proti 11 zavrgl predlog, da bi dežela dala poroštvo
za posojilo, ki ga želijo najeti brodovlastniki Malega
Lušinja. — Govori se, da deželni zbor zdaj prestane
do spomladi.

Iz Zagreba. — V zboru komisije za zaklad
vojaške Granice 29. dec. je deželni poveljnik baron
Filipovič razjasnil zgodovino in namen tega zaklada in
potem bral cesarjev reskript od 26. nov. l. l., ki je
bil z nadušenimi živio klici sprejet. Po tem reskriptu
se ima 52 odstotkov tega zaklada obrniti za zidanje
železnic, 48 odstodtkov pa zadruge deželne potrebščine
Granice.

V Virji je bil dr. Vrbanić, kandidat opozicije
s 44 glasovi za deželnega poslanca izvoljen proti
vladnemu kandidatu dr. Vojnoviču, kije dobil le 28 glasov.

Iz Rusko — Turškega bojišča. — Zadnji del vojske
se zdaj naglo bliža koncu. Rusi so po Angleški
nagajivosti prisiljeni marširati naravnost proti Carigradu,
odločilna bitva bo najbrž pri Drenopolji. Za zdaj jih
močno zadržuje sneg in mraz, a vendar se neprenehoma
pomikajo naprej. Turčija bi zdaj rada imela mir in se
je obrnila do Evropskih vlad, a dobila je odgovor, da
se ne bodo mešale med njo in Rusijo. Tedaj bo mir,
kedar bo, slenjen le med obema tema, Turčija bo
morala odstopiti Armenijo, vse dežele pa, kar jih bo
Rusija do tje osvobodila, bodo postale neodvisne. —
Turški sultan je Srbskega kneza odstavil. Ves svet je
radoveden, kdaj bo novi paša Srbski odrinil na svoj
sedež v Belgrad. — Srbska vojna vrlo prodira. Na
cesti med Belgradčikom in Berkovcem je podala že
roko Ruski konjiči, 28. p. m. pa je zasedla po hudem
boji dobro vtrjeno mesto Pirot.