NOVICE
gospodarske, obrtniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi pôli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 4 gold, za pol leta 2. gold., za četrt leta 1 gold.; pošiljane
po pošti pa za celo leto 4 gold. 60 kr., za pol leta 2 gold. 40 kr., za četrt leta 1 gold. 30 kr.

V Ljubljani v sredo 6. januarija 1875.

Obseg: Bralcem „Novic“ ob novem letu 1875. — Krompirjev žužek, slivni rivčekar in pa krvava uš. — Vprašanje in
odgovor zarad živinskih potnih listov. — Kdaj so bile pečí iznajdene? — Pogajanje za slogo Slovencev. — O
potrebi prestrojenja politične uprave in prenaredbe občinske postave. — Ponarejeni bankovci. (Dalje.) —
Mnogovrstne novice. — Naši dopisi. — Novičar.

Bralcem „Novic“ ob novem letu 1875.

Dva- in trideset let je minulo, kar so „Novice“
vprvič povzdignile glas za narod slovenski.

Žalosten je bil tačas položaj Slovencev, še veliko
žalostneji, nego je danes. Ljudstvo ubogo in nevedno,
tlačeno in zaničevano, imelo ni branitelja, imelo ni
učitelja, razen duhovnikov. Gospôda se je z zaničevanjem
ločila od naroda; kdor je znal le pet besedi nemških,
ni hotel več biti to, v kar ga je Bog vstvaril — sin
slovenskega naroda; izšolani sinovi slovenskih starišev
so se svojega rodú in svojih roditeljev sramovali; v
vsi Sloveniji bilo ni deset mož, ki bi bili umeli
pravilno slovenščino pisati; slovenki rod je životaril, kakor
paria med narodi, in po pravici je Preširen tožil iz
globočine domoljubnega srca: „na tleh ležé slovenstva
stebri stari.“

Al Bog se je zapuščenega naroda našega usmilil,
in poslal mu je nekoliko blagih mož, ki so začeli narod
buditi iz dolzega spanja, in dramiti ga na delo za lepšo
prihodnost.

„Slovencem bode vreme se 'zjasnilo,
Jim milši zvezde, kakor zdaj, sijale.“

Ko so leta 1800 zamrle Vodnikove „Novice“, ni
narod naš imel nobenega časnika več. Leta 1843 še
le, kakor smo večkrat čuli, po premaganih mnozih
zaprekah, ki jim jih je 3 leta stavila c. k. viša policijska
in cenzurna uradnija na Dunaji, rodile so se naše
„Novice“, ustanovljene za poduk in povzdigo, za
vsestranski napredek slovenskega naroda, za vzbujanje
rodoljubja in za brambo narodnih njegovih pravic.

Če pogledamo nazaj na dva- in tridesetletno
delovanje „Novic“, smemo ponosno reči, da nismo delali
brez vspeha. Če tačas bilo ni toliko rodoljubov, da bi
eno srednjo mizo zasedli, bije danes tisoč in tisoč src
za našo domovino; takrat imeli so Slovenci le en
časopis, danes imamo jih čez 20, in imamo še „Matico“
in „družbo sv. Mohora“, ki vsako leto na tisoče knjig
med narod pošiljate. V borni bajti in v salonu, v
kmetiški krčmi in na javnem gledišči se sliši zdaj
slovenščina, ki se nekdaj ni smela prikazati med boljše kroge.
In da smo toliko napredovali, pripomogle so mnogo k
temu „Novice“.

Al storjenega dela ne smemo previsoko ceniti ; ne
smemo se s tem zadovoljiti ; mnogo mnogo čaka nas še
dela; položili smo komaj temeljni kamen. Še vedno
nam se odtegujejo pravice, ki jih smemo in moramo
zahtevati, ako hočemo kot narod obstati in srečni biti.
Nemški ustavoverci nas še pri vsaki priliki stisnejo, kjer
le morejo; v srednjih šolah se pridno nemčuje, ravno
tako v kancelijah. Na glas naših poslancev ne
poslušajo, za davke pa plačevati in vojake dajati, smo dobri.
Med tem, ko se v daljnih Črnovicah čisto po
nepotrebnem vseučilišče pripravlja, ne privoščijo se nam
najpotrebnejša sredstva za razvitek in izobraženje
našega naroda. Zdaj nam hočejo še trgovinsko zbornico
in z njo deželni zbor iz rok izpuliti. Domače ljudí
preganjajo iz dežele, in nas s tujci strahujejo.

Pa saj je naše žalostno stanje dovelj znano, ni nam
tedaj treba, še več reči na drobno naštevati; vse kaže
očividno na to, da se ne smemo še v počitek podati,
naj teže delo nas še čaka! Vemo in slutimo, da nas
čakajo še hude skušnje, borba in trpljenje. Laž in sila,
ovadba, sumničenje in vse druge peklenske moči bodo
še nekaj časa skušale pogaziti našo pravično in sveto
stvar. Al mi ne obupamo; pravica mora konečno
zmagati !

„Novice“ svojega programa in svoje delavnosti ne
bodo spremenile : kar smo zagovarjali in povdarjali skozi
32 let, hočemo tudi zanaprej. Podučevali bomo Slovence
tudi zanaprej v poljedelstvu in obrtnijstvu, da si
materijalno opomorejo; kajti „Novice“ so brž v svojem
začetku spoznale, da blagostanje je prvi pogoj
višega izobraževanja; reven narod se tudi duševno
ne more povzdigniti. Slovensko slovstvo bomo kolikor
mogoče pospeševali. Branili bomo nadalje sveto vero
naših očakov pred lažnjivim liberalizmom in novimi,
pogubljivimi teorijami, katere Boga, dušo in večno
življenje zanikujejo, in človeka v živino ponižujejo, ter vse
plemenite čute iz srca iztiravajo; zakaj prepričani smo,
da taki uki morajo naš narod le zbegati in zdivjati, in
vsak kulturni napredek nemogoč storiti.

In s tem želimo našim bralcem srečno mlado leto !

Gospodarske stvarí.
Krompirjev žužek, slivni rivčekar in pa
krvava uš.

Tri nove nadloge, katere iz severne Amerike
žugajo kmetijstvu našemu.

SI. minisierstvo kmetijstva je z razpisom od 8.
decembra u. l. razposlalo družbam kmetijskim poduk
zarad gori imenovanih treh mrčesov, kateri v severni
Ameriki neizmerno škodo delajo, pa so se že tudi
dalje pomaknili. Ker bi tedaj utegnile tudi dežele
našega cesarstva nesrečo doživeti, da bi se razširila ta
nadloga tudi po njihovem polji in njihovih vrtih, zato
želí ministerstvo, naj bi naši kmetovalci že zdaj
nekoliko poznali omenjene mrčese, in zato je tudi odboru
družbe kmetijske Kranjske naročilo, naj on skrbí za
razglas poslanega mu poduka. Vsled želje družbenega
odbora, naj bi „Novice“ razglasile ta poduk, ga
priobčimo v našem listu.

Tako-le se glasi ministerski poduk:

1. O krompirjevem žužeku.

Ta žužek (keber) Kolorado žužek (Doryphoria
decemlineata) imenovan, je v severni Ameriki že znan
blizo 45 let. Najprej so ga našli na nekem divjem
krompirju (solatium rostratum), na skalovitih gorah
(Rocky Mountxins) v zahodu zedinjenih držav, in
osobito poleg reke Kolorado; odtodi imé njegovo.
Sčasoma je zlezel ta žužek tudi na ves drug krompir, kjer
je obilo paše našel in se zato strašansko pomnožil ter
prava nadloga ondašnjim deželam postal. Silovito je drl
od zahodnih krajev v vzhodne; 1865. leta je prekoračil
reko Missisipi, ter do leta 1870 že prišel celó do
Kanade, in zdaj ga imajo že povsod v vzhodnih
državah. Že 1. 1872 je državni entomolog C. V. Riley
skrb razodel, da ne bi v malo letih že do bregov
Atlantiškega morja prišel, kajti vsako leto se okoli
50 Angleških milj dalje v vzhodne države pomikuje,
povsod stanoviten zarod zapustivši. Mogoče je tedaj po
takem, da prekorači tudi Atlantiško morje in da bode
grozovita nadloga krompirjevemu polju po vsi Evropi.

Tega se je že dandanes silno bati, zato je že zdaj
treba , vso pozornost obrniti na to novo šibo
krompirjevega polja.

Krompirjev žužek je tako velik, kakor naša
navadna polonica (božja kraljica); njegova krila so
rumenkasto bela; na vsakem krilu ima po 5, tedaj na
obeh skupaj 10 podolgastih črnih lis (prog); zato
latinsko imé njegovo: „sedmoprogasta doriforia“. — Lahko
ga je tedaj spoznati. — One (babice) ležejo po 1000 in
še več jajčic, iz katerih se rujavkasto ali
rumenkastordeče gosenice (ličinke) s črno glavo in črnimi nogami
izvalijo; na vsaki strani života ima gosenica dvojno
vrsto črnih marog. Gosenica se zarije v zemljo in ondi
premeni v mešiček (bubo) enake barve. Jaičica so pri —
zorna, pomarančne barve, držé se spodnje straní
krompirjevega perja. V 30 — 40 dnevih postane
iz jajčeka žužek (keber); v enem poletji se zaplodi po
njem čvetero rodov.

Gosenice njegove požro krompirju vse
perje, in s tem pokončajo ves krompir. Ker se teh
gosenic prikaže na milijone in milijone, zato je škoda
ogromna.

V več krajih Amerike je ta mrčes pokončal ves
krompir tako, da ga ne sadijo več. In nobene
pomočí ni zoper to nadlogo, kajti obiranje jajčic in
gosenic iz perja krompirjevega, pa tudi potresanje z raz-

jedljivimi rečmi itd. nič ni pomagalo; najbolj se je še
koristno skazalo potresanje perja s tako imenovanim
Scheelo-vim ali Parižkim zelencem (Scheelesches Grün).
Pomeša se ta zelenec z moko, živim apnom in mavcem,
katerih se vzame 25— 30 delov več kakor pa zelenca.
Al ta zmes je hud strup, zato ni varno rabiti je.

Tak je krompirjev Koloradovec. Bog obvaruj naše
polje te nadloge , ki bi se s tem lahko zanesla tudi v
dežele naše, ker se večkrat vozi Amerikanski krompir
tudi v naše dežele.

Vprašanje in odgovor zarad živinskih potnih
listov.

Vredništvo je prejelo iz Goliča sledeče pismo :
„Na živinskih potnih listih je spodej zapisano, „da
je zgoraj popisana živina pri odgonji od tod zdrava
bila , in da ni tukaj in ne v okolici kuge med rogato
živino, se potrjuje.“

Ker župan le takrat more potrditi, da je živina
zdrava bila, ako jo sam ogleda ali pa, da mu
zanesljiv človek pové, da je živino ogledal in zdravo najdel,
zato je do zdaj župan sam živino ogledoval, ali pa, ker
je nekatera živina čez 2 uri od njega oddaljena, zahteval
je zanesljivo pričo in potem v eno kolono zapisal „N.
N. iz ... hiš. št... je živino ogledal in priča, da je zdrava.“

Žandarmi pa pravijo: „Tega ni potreba, da bi
se živina ogledovala.“

Naj si. „Novice “ blagovolijo povedati, kdo ima
prav.

Martin Vozel, župan.

Odgovor vredništva. Vaša je prava, ne pa
žandarjeva, kajti, kdor hoče kaj spričevati, mora to ali sam
videti, ali pa popolnoma se zanašati na onega, kdor
mu veljá za pričo. Nič videti, a vendar pričati, bila bi
gola sleparija. Mi bi, če bi mogoče bilo, od potnih
listov še več zahtevali, namreč to, da jih delajo le
izvedeni zdravniki. Ker pa to ni, in ker se zdravstveni
potni listi spisujejo , prav po žandarjevi misli, brez
ogleda živine, zato ni čuda, da veljavni možje trdijo,
da navadni živinski potni listi nimajo nobene vrednosti
in da bi celó nič na škodo ne bilo, ako se taki po
žandarjevih mislih narejeni listi popolnoma odpravijo.

Podučne stvarí.
Kdaj so bile pečí iznajdene?

„Na Božični večer sem sedel pri peči, vesel
gorkote, ki je iz nje puhtela“ — tako nam piše rodoljub
iz Krasa ter nas praša, naj mu povemo: „kdaj so
bile pečí iznajdene in kdo je to dobrotno stvar
iznašel ?“

Našemu radovednemu vprašalcu odgovorimo to le:
Kdaj so začeli pečí staviti v sobe, in kdo bil je
prvi, kogar je mraz v to znajdbo napotil, ne vé se za
gotovo; zgodovina ta zgublja se v starodavne čase;
toliko pa vemo, da Grki in Rimljani niso še poznali
pečí. Predno so pečí stavili v sobe , greli so jih s
toploto, ki je — blizo enako sedanji Meisnerjevi kurjavi
— bila po cevih peljana iz spodnjih čumnati v gornje
sobe. Pečí, kakor jih imamo danes, so neki najprej
stavili v severni Nemčiji, se vé pa, da so današnje
veliko predrugačene in umnejše napravljene memo prvih.

Politične stvarí.
Pogajanje za slogo Slovencev
v dveh pismih.

— — in mir bodi ljudém,
ki so dobrega srca.

Glas sv. večera.

Dr. Jan. Bleiweis je 3. oktobra preteklega leta
prejel iz Štajarskega od odličnega rodoljuba sledeče
pismo:

„Veleučeni gospod! Iskrena ljubezen do slovenskega
naroda mi daja povod, da se drznem Vam, za narod
mnogo mnogo zaslužnemu gospodu, naslednje črtice
napisati.

Premišljavajoča z g. dr. — — mršavi položaj
našega razkosanega in raztrganega naroda ter istega
bližajočo se ugonobitev v okolnostih, katere sedaj vladajo,
sklenola sva dne 31/8. poskusiti porazumljenje in
pogodbo med narodno-konservativno (klerikalno) in
narodno — liberalno stranko pod geslom: „Blagost
naroda“ in „upor germanizaciji.“

Pod tem geslom je pa mogoče spet združiti
razdružene moči inteligentnih narodnjakov. Politično
življenje bi se vravnalo tako, da se s tema točkama sklada;
kar se ne vjema, opusti se, kar je indiferentno, prepušča
se svobodni volji posamnikov. Na svojem polji naj dela
vsak po svojih posebnih stanovskih ali socijalnih
pravilih, in ima pustiti isto svobodno gibanje tudi sosedu.

Gledé na volitve in glasovanje ) izvoljenih
poslancev bi odločevalo nadzorništvo, vzajemno v ta namen
izvoljeno od zaupnih mož obeh strank. Pravomočne
dosedanje postave se sprejmejo z vsemi posledicami, kar
je kvarnega, odpravi se po postavnem poti.

V imeni zaželene sloge prosim tedaj v
porazumljenji svojih politiških prijateljev, da mi blagovolite
naznaniti, jeli ste Vi in Vaši politiški somišljeniki voljni
spustiti se v pogajanje? na kakih podlogah bi to
mogoče bilo, in na kak način se ima razpravljanje vršiti.

V ugodnem slučaji bi se menda sklicalo 8 do 10
narodnih voditeljev obeh strank. — Z odličnim
spoštovanjem itd.“

Na to pismo je odgovoril dr. Bleiweis 14.
oktobra u. 1. tako-le:

„Prečastiti gospod! Vsled cenjenega dopisa od 3.
dne t. m. počastujem se Vam odgovoriti sledeče :

Vaš predlog, ki namerava porazumljenje in spravo
med slovenskima strankama, mora pač vsak rodoljub
pozdravljati s prisrčno radostjo, kajti nesrečni razpor
podira, kar smo zidali z velicim trudom, in olajšuje
nasprotnikom slovenstva dosego hudobnih njihovih namenov.

Po vsem tem si tedaj lahko mislite, da je pismo
Vaše razveselilo vse rodoljube naše domovine, ki že
mnogo let na straži stojí za blagor njen in za upor
proti germanizaciji.

Čital sem čestito pismo Vaše včeraj narodnemu
klubu naših poslancev, ki vse rodoljube deželnega zbora
našega obsega izvzemši dr. Razlaga, dr. Zarnika in
Obrezo.

In soglasno je bilo odobreno, naj na Vaše cenjeno
pismo odgovorim to-le:

Porazumljenje in popolna sprava med slovenskima
strankama se mahoma izvrši s tem, da narodnjaki, ki
so zapustili častitljivo slovensko zastavo z ničnimi
pretvezami, se vrnejo zopet pod to zastavo nazaj. S
pretvezami, pravim, kajti gesla narodnih protestantov,
ki se glasijo: „za omiko in svobodo“, „za napredek“ itd.
(in: ne zamerite mi: tudi Vaše geslo „Blagost naroda

in upor germanizaciji“) so gole fraze in v tem oziru
motijo ljudstvo , ker vsa dejanja slovenskih voditeljev
od leta 1848 so merila in merijo na omiko in blagor
našega naroda, na svobodo v razvitku njegovih pravic,
v napredek v vsem. Ali nismo edini napravljali
čitalnice, „Sokola“, dramatično društvo in slovensko
gledališče? — ali nismo edini osnovali „Matico?“ — ali nismo
edini borili se za obveljavo narodnega jezika v šolah,
v pisarnah? — ali nismo poganjali se za napravo šol
za poljedelstvo? ali nismo spisali slovenskih knjig
mnogovrstnega obsežka? ali nismo v taborih edini
razlagali naš program? vsaj v fotografiji največega tabora
slovenskega na Vižmarjih leta 1869 še vidimo Bleiweisa
in Costo, Razlaga in Zarnika, Vošnjaka in Tonklija.
Zmirom edini smo skušali „Slovenijo“ snovati, zdaj
pa se cepimo Slovenci na dvoje! In zakaj?

Zmirom edini smo skušali „Slovenijo“ snovati, zdaj
pa se cepimo Slovenci na dvoje! In zakaj?

Mar je delovanje za omiko , napredek , svobodo,
blagor naroda, germanizacija zadnji dve leti, kar se je
„Narod“ rodil, kaj druzega, kar je bilo popred ? In kaj
pa je stvarila stranka, ki se imenuje „mlada“,
slovenskemu narodu na korist? Naj nam drage volje pové:
kaj neki? Mi ne vidimo nikjer, da je kaj druzega
vstvarila za blagostanje naroda našega, za omiko
njegovo, za napredek njegov. V treh časnikih res da se
živahno giblje in čedalje veči razpor dela, al to, v
čemur se giblje „die kleine aber rührige Partei“, čisto
nič druzega ni nego v slovenski jezik prestavljeni
nemški Bizmarkov liberalizem. Dokler je miroval
Bizmark, mirovali so tudi mladoslovenci (glejte Zarnikov
navdušeni sestavek za duhovščino našo še v „Novicah“
leta 1871), ko pa je Bismark začel propagando svojo
zoper katoliško vero in njegove duhovnike, kar brž je
tudi mladoslovence napihnil njegov duh svobode in
napredka in zagnali so pri volitvah glas: „farjev ne
volite!“ In „Narod“ in „Soča“ obdelujeta to temo v
stoternih varijacijah in psujeta cerkev našo in ves
duhovski stan, kateri je za narodni naš jezik gotovo
največ storil, — ki je edini pomočnik bil, da se je narodu
našemu ohranil in da nas ni pogoltnilo žrelo germansko.

„Farjev ne volite!“ to je klic mladoslovenske
svobode in napredka mladoslovenskega, ne vedé, ko bi
narodne naše duhovščine ne bilo na deželi, bi v
deželnih zborih naših ne sedel skor noben Slovenec. Živa
priča temu so nekatere volitve v deželni in državni zbor
na Kranjskem , in še posebno pri vas na Štajarskem,
ker je o razporu domačinov zmagal nemškutar, in je
dr. Vošnjak — sramotna dogodba! — s pomočjo
nemčurjev bil voljen v državni zbor.

Farjev ne volite! — temu klicu so dodali
mladoslovenci dalje še tudi „grofov ne volite!“ in tako
zopet celi stan plemenitnikov žalijo, preziraje, da tudi
med grofi in baroni imamo najčastitijivše, za blagor
naroda našega goreče može.

Zadnji čas je mladoslovenska stranka jela že tudi
kričati: „kmetov ne volite!“ kajti oni so večidel „farški
hlapci“.

To tedaj je cvet mladoslovenskega napredka,
mladoslovenske svobode.

Ali je pač v tacih klicih sled omike?! Bogme,
da ne!

Iz te gotovo nepristranske razprave, prečastiti
gospod! vidite, da tako imenovana mladoslovenska stranka
nima ničesa pokazati, kar je ona stvarila za omiko,
napredek, in po tem za blagostan naroda slovenskega;
kar imamo, delo je sloge slovenske; „Narod“
s „Tednikom“ in „Sočo“: to je edina stvar
mladoslovenska, ki je zasejala in seje žalostni razpor med
Slovence.

Ker tedaj ves svet vé in vidi, da je mladoslovenska
stranka splav (abortus) slovenskega naroda, ki se je

rodil še le po nemškem liberalizmu, zato menda tudi
ne bi bilo težko pošteni in rodoljubni inteligenciji
mladoslovenski vrniti se k svoji materi Sloveniji nazaj in
biti to, kar smo bili pred 3 leti: složni v vsem,
kar zahteva domovina od nas!

Nekaterim mlajšim rodoljubom našim se je morebiti
za malo zdelo, strinjati se zmirom z idejami in načeli
starejih. Al vsaj tega ni nihče zahteval, veljal je
zmirom le večine glas. To mora biti, kajti brez
discipline ni nobenega redu na svetu; disciplina tudi slabe
dela močne. Kam pridemo, če vsak svojo trdi in se ne
vda večini!

„In necessariis unitas, in dubiis libertas,
in omnibus caritas! — pod tem ščitom nam je lahko
složnim biti za geslo naše starodavne „za vero, dom,
cara.“

To, prečastiti Gospod! so moje in mojih politiških
prijateljev misli.

Zročujem Vam jih z željo, da jih Vi in Vasi resno
in s čisto ljubeznijo do milega našega naroda
prevdarite.

Ako to storite, vverjen sem, da mi ne boste očitali,
da zahtevam kaj, kar ni mogoče. Kako neki moglo bi
to napačno in krivo biti, kar je od leta 1843 do
1872 prav in vzajemno bilo!

Drago bo meni in mojim prijateljem, ako daste od
svojih glas, da brez kovanja novih prislovic se najdemo
vsi Slovenci pod tistim geslom, v katerem prava omika,
prava svoboda, krepki upor germanizacije, pravi
napredek, in po vsem tem blagostan naroda našega naj
obširnejše polje imajo.“

Dozdaj dr. J. Bleiweis ni še prejel odgovora na
svoje pismo in ker sta pretekla že več kakor dva
meseca, ga tudi več ne pričakuje. Sicer veljá prislovica:
„qui tacet, consentire videtur“, ali pa veljá tudi o tem
primerljeji, ne upamo si trditi kar naravnost, če tudi to
vsak pravi rodoljub želeti mora, kajti preživo se kaže
potreba, da vsi narodnjaci stojijo na onem stališču, na
katerem so stali takrat, ko smo složni delali za blagor
in čast naroda našega.

Naj čitatelji naši sami sodijo obe pismi in rekó :
ali dr. Bleiweis resnico govori v svojem pismu ali
ne? Če pa vsaj velika večina vidi le resnico v
njegovih besedah, naj ona v svojih krogih dela na to, da
zgine nesrečni razpor, ki je bil le na korist protivnikom
matere Slovenije po izneverjenih sinovih njenih.

O potrebi prestrojenja politične uprave
in prenaredbe občinske postave.

Iz govora poslanca Hermana v Štajarskem deželnem zboru
v seji 12. oktobra 1874.

Ker so se tudi na Kranjskem pričele razprave
gledé prenaredbe občinske postave, bode gotovo
zanimival ta govor poslanca Hermana; kajti razvideli
bodo naši bralci, da tudi drugod ne gré tako naprej,
da politična uprava mora se sploh prestrojiti. Govor je
tem bolj zanimiv, ker so okoliščine na Štajarskem jako
enake Kranjskim, in ker je tudi Kranjski deželni zbor
po nasvetu dr. Bleiweisa sklenil, vlado prositi, da naj
se politična uprava prestroji. Govor Hermanov se je
glasil tako-le:

Kot člen odseka za občinske zadeve govoril in
glasoval bodem za odsekov predlog. Ta predlog sicer
ne prinaša veliko, pa tudi ne malo ; vsaj pa po tem,
da preuredbo namerava vse politične uprave od zdolej
do zgorej, mi daje priliko, o vseh oddelkih politične
uprave in o dotičnih razmerah govoriti. Te pravice po-

služil se bodem popolno, ker za trdno menim, da se
nekatere resnice vedno ponavljati morajo, dokler se jih
ne prepriča vsakdo, in dokler se dejansko ne vpeljejo
v praktično življenje.

Ko je slavni deželni zbor — ne vedoč kaj storiti —
svoje delo gledé preuredbe občinskih zadev v pretres
izročil političnim in nepolitičnim okrajnim oblastvom in
nekaterim občinam, že tistikrat sem rekel, da dobili
bodemo mnenja, ki so si popolnoma navskriž. In to se
je tudi zgodilo; kajti, če preberemo dotična poročila,
prav za prav vemo toliko, kakor poprej. Kar se
nekaterim dozdeva dobro, to drugi imajo za slabo. To me
tembolj pelje do tega, da javno mnenje popravim. —
Le v tem so si mnenja enaka, da tako ne gré
naprej in da se politična uprava presukati mora.

Zavolj tega pa bode vsakemu, ki reči ne presoja
samo iz doktrinarnega stališča, jasno, kaj nam je
storiti. Povedati si moramo: namen naš z našim delom
je bil dober, toda reči nismo dobro razumeli, mi smo
se zmotili, napraviti moramo zopet stanje, kakor je bilo
poprej.

Vprašanje je toraj, kedaj in kako smo se
zmotili, in kakosno je bilo poprejšnje stanje?

Ko smo drugo pot postali konstitucionalni (ustavni),
mislili in trdili smo, da smo bili bolj neprosti, kakor
pravično, in da zlasti občine (soseske) zdihovale so pod
hudim jarmom.

Dolžila se je tedajšnja vlada, da ona sama hoče
vse nadvladati; tožilo se je, da se se je župan ponižati
moral za uradnega slugo politične gosposke, ker je
vročbe njene preskrbeti mora!. Ob enem so v spomin
prišle lepe besede, ki se nahajajo v §. 1 občinske
postave od leta 1849, namreč: „Prosta občina je podlaga
prosti državi.“

Ker je navada bila, državno oblast proglašati kot
samosilno in ljudstvu sovražno, mislilo se je, da se
ljudstvo obgraditi mora zoper to potem, da se vladi
vzame nekaj oblasti in bremen ter izroči soseskam.
Predmet take izročitve bilo je krajno policijstvo, katero
je zraven druzega policijstva kot oddelka politične uprave
država vedno sama opravljala in sicer do leta 1850 po
okrajnih gosposkah, od leta 1850 do 1854 po okrajnih
glavarstvih, od leta 1854 do 1864 po okrajnih uradih.
Politične gosposke so v tem obziru skrbeti morale za
javno varnost, za mir in red, za vzdržavanje cestá in
mostov in za uboge, oskrbovatí so morale zdravstveno,
nravstveno, stavbinsko, požarno, sejmsko in poljsko
policijstvo, potem šolske in odgojevalne zadeve, dajale
so dovoljenja za godbo, za prostovoljne dražbe
premakljivega blaga, izvrševati so morale dotične postave in
uredbe. Dalje so politične gosposke nadzorovati morale
soseske gledé občinskih zadev, jih podpirati in
podučevati, ter v teh zadevah razsojevati po dotičnih občinskih
postavah. Opravila ta izvrševale so deloma neposredno,
deloma po posebnih v ta namen odločenih organih
(zdravstveni, tehnični in policijski organi, žandarmerija itd.).
Dobro uredjena žandarmerija je svojemu poklicu
primerno ter izvirna prekoračila okraj križem, je potepuhe
zgrabila in vsako zapazovano nepostavnost ovadila
dotični gosposki; ona je bila strah hudobnim in pomoč
dobrim ljudém. Vsakdo se je lahko čutil jako varnega.
Videti je bilo vspešno vladanje, kar je vzročilo občno
zadovoljstvo. Tako je bilo poprejšnje stanje.

Toda mislilo se je reč ravno tako dobro ali pa še
bolje narediti in izročila so se vsa navedena od
političnih gosposk oskrbovana opravila mahoma občinam
pod naslovom „samouprave“ ali „avtonomije“,
akoravno občine niso bile zato niti pripravljene, niti
izurjene in uravnane, vsi pomočki za taka opravila pa

kakor iz predzadnjih „Novic“ razvidimo, nezaupnico
dobil s tem, da so peticijo do državnega zbora za
vstavljenje eksekucij za c. k. davke našemu poslancu in
njihovemu sosedu grofu Hohenwartu izročili. Mi to
prikazen z velikem veseljem konstatujemo, in se
nadjamo, da so blizo vsi rodoljubni Slovenci iz lastnih
škušinj do dobrega prepričani, da dr. Razlag ni več tisti
mož, kateremu bi Slovenci svoje národne svetinje
zaupati smeli.

Iz Kamnika 1. jao. — 1— (Recept našim dekletom
za pustni čas.) Dolgo se že vsedam k mizi, da bi
„Novicam“ naznanil premodri sklep naše purgarmojstrije,
al danes se moram vsesti in pero vzeti v roke, sicer
zamudim pravi čas povedati našim dekletom skrivnost,
da gotovo dobijo možá. Lansko leto so se vsedli nekteri
naši mestni očetje skupaj in njim na čelo naš
purgarmojster Kecelj; mislili so in mislili ter nazadnje
izmislili nekaj, da bode izveličan Kamnik — halt! —„Stein“
hočem reči. Naša trgovina hira — so potem pisali v
Ljubljano — naša obrtnija gré rakovo pot, — naša
dekleta se ne morejo dobro možiti in ne dobre službe
dobiti zato, ker Kamniška ljudska šola je slovenska, a
ne nemška in se fantje in dekleta ne naučijo
nemščine. Ali so to skrivnost sami izduhtali ali pa da jih
je navdihnil duh velikega germanizatorja Pirkerja, tega
nismo mogli prav zvedeti, al to vemo, da so naši očetje
marsikako laž skovali, rekši, da fantje nase ljudske šole
ne morejo prestopiti niti v gimnazijo niti v realko, ker
ne znajo nemškega jezika. Ko bi ta moj dopis imel
namen, resno pretresati sklepe naših mestnih očetov,
mogel bi jim zato reči, da so — marsikaj legali; al moj
namen je le po „Novicah“ našim dekletom, ki bi se
rade možile, pa dozdaj še niso moža dobile, brezplačno
razodeti pomoč, kako da, če tudi so sicer neumne, in
ne vedó nič, kar gospodinja vedeti mora, — če so
uboge, da nimajo dobre srajce in ne celega krila,
pridejo gotovo do moža — in ta pomoček je, da gredo 3
leta — v nemško šolo Kamniško. Tako hoče veliki
Bismark, in gospod Kecel je njegov profet! Ve pa
Hrvatice in Srbirjje, ve Čehinje in Poljakinje, vé
Francozinje in Lahinje, ki ne znate nemškega jezika, ste
milovanja vredne, kajti kakor naše Slovenke ne dobodo
možá in naši fantje ostali bodo le hlapci nemških
mojstrov, tako tudi ve ne bole dobile moža, in vašim
fantom žuga ista britka osoda hlapčonstva, kajti naši
mestni očetje postavijo da brez nemškega jezika ni
izveličanja na svetu, in vse drugo (računstvo, pisati,
natoroznanstvo, zemljepis itd.) je figa v ljudskih šolah, le
zavoljo nemščine so ljudske šole vstvarjene! In slišali
smo tudi, da naš Levizhnik se prekrsti v
„Linkshandler“, naš Koschir v „Korbflechter“ po izgledu
madjarskem, ki tudi nemška ali slovanske imena
prevračajo v madjarska. In tako bode starodavni Kamnik
postal „Stein“, vsi purgarji njegovi nemci, Kecelj pa
njih „Meister“, in ne bodo več jedli krompirja
kranjskega in mesá kranjskih volov, ne pokusili več plečet
hrvaških prascev, ne pokusili več vina dolenska ali
hrvaške trte; vse si bodo naročali iz Bizmarkovih
dežel, in ponosni čuvaj bode jim vedno pel „Meine
Herren und Frauen, lasst euch sagen: der Hammer hat
Deutschland geschlagen!“

Iz Ljubljane. — Grozovite reči se o volitvah za
kupčijsko in obrtnijsko zbornico godijo zdaj
v Ljubljani in po celi deželi. Nemčurji s pomočjó
vladnih organov delajo na pretrganje, da dobijo večino v
zbornici; zato jim tudi nobena postava ni sveta!
Prav tako, kakor pred dvema letoma pri velitvah
velicega posestva na Českem so delali ondašnji
nemčurski ustavaki, tako delajo zdaj pri nas Vestenekovi
podajači; kakor je na Češkem delal „chabrus“, tako v

drugi podobi dela pri nas „fränzelismus“! Celo rajdo
nepostavnosti moremo dokazati. — 2. dne t. m.
(v soboto) še le so bile v vladni „Laibacherici“
oklicane volitve na 8. dan t. m. za kupčijski
oddelek — in na 15. dan t. m. za obrtnijski oddelek,
a že v sredo in četrtek popred so pobirali
služabniki okrajnih glavarstev in drugi pomagači volilne liste
od volilcev — na mlin nemčurski. V Kranji je usnjar
Mally nosil že v sredo dvomljivim volilcem volilne liste
okoli in volilce lovil na svoje limanice, in zgodilo se je,
da namesti bi dobili nemčurji 3 glasove in narodnjak i
9, jih imajo ti zdaj menda le 4, vse druge pa
nemčurji; — iz Planine se je raznesel glas, da vsak
mora svoj volilni list izročiti c. kr. okrajnemu
glavarstvu, in tako se povsod brez konca in kraja
poroča o mnogovrstnih zvijačah. Volilni red za kupčijsko
in obrtnijsko zbornico Kranjsko od 25. septembra 1868
odločno ukazuje v §. 10, „da se imajo legitimacije
in volilni listi po županijah izročati volilcem
tako, da med dnevom izročitve volilnih
listov in med volitvijo je kakih 8 dni časa.“
Al menda nikjer se ni postava spolnovala; okrajna
glavarstva in briči njih so obdržala vse v svojih
rokah! Župani! ne opustite zarad te nepostavnosti
pritožeb. Šel je sicer že včeraj rekurs zarad
mnogovrstnih nepostavnosti na Dunaj; ali pa ne bode
le klic vpijočega v puščavi, ko se take reči godijo v
obličji c. kr. deželne vlade? — Kar se more zdaj še
oteti žrelu nemčurskemu, naj se otme: rodoljubi!
storite zato svojo dolžnost, da se volijo v poslednjih
„Novicah“ nasvetovani kandidatje, namreč

za kupčijski oddelek:

Gospoda Janeza Fabjana, trgovca v Ljubljani,
“ Janeza Jamšeka,“ “
“ Franceta Kolmana,“ “
“ Jožefa Kušarja,“ “
“ Rudolfa Naglica, trgovca v Škofji Loki,
“ Vaso Petričiča, trgovca v Ljubljani,
“ Franceta Regoršeka, trgovca v Ljubljani,
“ Ferd. Sajovica, trgovca v Kranji,
“ Franceta Souvana, trgovca v Ljubljani,
“ V. C. Zupana, “ “

za obrtnijski oddelek:

Gospoda Janeza Dolharja, ključarja v Ljubljani,
“ Franceta Drašlerja, čevljarja v Ljubljani,
“ Franceta Goršiča, orglarja v Ljubljani,
“ Janeza Goliaša, krčmarja v Ljubljani,
“ Edvarda Hohna, bukvoveza “
“ Janeza Horaka, rokovičarja “
“ Franceta Hrena, žagarja v Cirknici,
gospoda Avgusta Maršaleka, krojača v Ljubljani,
“ Henrika Ničmana, bukvoveza “
“ Miha Pakiča, lesninarja v Ljubljani,
“ Antona Permeta, peka v Ljubljani,
“ Pavla Skalèta, kovača in živinozdravnika v Ljubljani.

za rudarski oddelek:

gospoda Janeza Přibila, rudarja in nadinženirja ,
“ barona Miha Zois-a, rudarskega posestnika.

Kdor sam pisati zna, naj nam podpiše volilni list;
kdor sam ne zna, naj naredí križ pred svoje ime in da
list podpisati še dvema pričama, ki z lastnoročnim
podpisom potrdite, da je res volilec podkrižal list. Če kdo
drug napiše imena voljenih v volilni list, katerega
potem volilec sam podpiše, se mora tudi on podpisati
kot pisalec imen. Namesti žen, ki imajo volilno pra-

vico, podpiše list voditelj njene kupčije in obrtnije.
Volilni listi morajo vsakako zapečateni priti v roke
volilne komisije.

In zdaj še enkrat: rodoljubi delajte!

— (Odbor družbe kmetijske) je imel 3. dne t. m.
svojo prvo letošnjo sejo pod predsedstvom barona
Wurzbacha; pri obravnavah, ki so zadevale razdelitev še
nekaterih zneskov iz državne podpore za preteklo
leto, sta bila pričujoča tudi vladni zastopnik vitez Roth
in pa deželnega odbora zastopnik vitez Kaltenegger.
Sklenjeno je bilo med drugim sledeče: Za povzdigo
čbeloreje delijo se novi panjovi in razpišejo se
premije v denarjih do 25 gold, marljivim
čbelorejcem in učiteljem ljudskih šol, ki učijo čbelorejo; — za
povzdigo sviloreje naročí se dobrega svilnega
semena, ki naj se po nižji ceni prodaje svilorejcem,
učiteljem ljudskih šol po ¼ ali ½ lota brezplačno; —
naročí se semena Ruskega lanú, za katero so „Novice“
že prinesle oklic, naj se do svečnice oglasi , kdor želí
tega toliko hvaljenega semena kupiti; — prošnje za
podporo sadje- in vinoreje se imajo rešiti do 12.
dne t. m.; — ker Janez Benedičič v Brscah in Janez
Zdešar iz Bele do konca tega leta nista prišla po
ovce, jima iz državne podpore podeljene, so se te dale
Andreju Poklukarju v Krnici in pa Janezu
Mandelcu na Mlinu; — na poziv ministerstva kmetijstva,
naj odbor nasvetuje nekatere ljudske šole, v katerih se
čebeloreja podučuje in katerim bi se dale
čebelorejske slike (tableaux) akademičnega slikarja Ed. pl.
Lacherja, je sklenil odbor nasvetovati 3 take šole, v
katerih učijo učitelji, ki so iz državne podpore dobili
nove panjove in premije, in od katerih je
pričakovati, da tudi omenjene slike bodo rabili na korist šolske
mladine; vrh tega kupi tudi odbor iz državne podpore
4 iztiske onih slik in jih daruje ljudskim šolam takim,
kjer se učí čbeloreja; — podporo za kalí (vodnjake)
so prejeli: vasí Dule in Laze skupaj, — vasi
Trševje in Hrušica skupaj, — vas Trnovo na
Notranjskem, — Britof in spodnje Vreme skupaj, —
soseska Sinadole, — vas Kočarje na Dolenskem, —
vas Predgrad pri Poljanah na Dolenskem, — vas
Brezov dol, — Mala vas, — Bruhanja vas, —
soseska Češnjice na Gorenskem, — Bistrica pri
Črnomlji, — vas Strmice pri Planini — vas Bukovje, —
vas na Ovsenem pri Zlatem polji. Ob enem se je
sklenilo, da vprihodnje morajo take prošnje, zraven tega,
da jih potrdi županija in župnija (fajmoster), potrjene
biti tudi od predstojnika podružnice kmetijske, in da se
naprosi deželni odbor, da dovoli, da s pripomočjo
državne podpore narejene vodnjake ogleda deželni
inženir in odbornik kmetijske družbe gosp. Vičel.

(Kon. prih.)

— (Cestninska zavora — šranga — v Postojni) se
je konci preteklega leta prestavila k hiši, ki se zove
po domače „pri Hudičku“ ter se je začela pri novi
cestninski zapori tudi pobirati Pivska mostnina 1.
januarija letošnjega leta 1875. S tem pa, da se zapre
Reška cesarska cesta, zopet veljavo dobí cestninska
tarifa, katera je veljala za to cesarsko cesto prej na
postaji v Zagorji in pozneje na postaji pri Štrusnikarji
ter se ima pobirati odsihmal na cestninski dvojnati
postaji Postojna Hudiček 1. januarija 1875 začenši. Tako
isto so se prenaredile tarife na dozdajšnjih postajah v
Razdrtem in v Postojni, kar se tiče Tržaške
cesarske ceste, ker 1. januarja 1875 začenši na postaji v
Razdrtem pobiranje mostnine za rabo Pivskega mosta
odpade, pa za to prirašča isto na cestninski dvojnati
postaji „Postojna-Hudiček.“ Ker se je cestninska za-

vora, katera zdaj prav v Postojni stojí, prestavila na
mesto, katero leží na zahodni strani odcepujoče se Reške
ceste, in sicer tako, da gre obrat na Reški cesti proti
Postojni in nazaj sicer čez zavoro na Reški cesti, ne
pa obrat na Tržaški cesti, toraj ta obrat odsihmal
zapada na zavori Reške ceste tarifni cestnini; obrat na
tej cesti proti Razdrtemu in nazaj pa je podvržen
vrh tega tudi tarifni cestnini in mostnini pri Postojnski
zavori na Tržaški cesti. Obrot na Tržaški cesti od
Postojne proti Trstu in nazaj je podvržen na postaji
„Postojna-Hudiček“ cestnini in mostnini, na postaji v
Razdrtem pa samo cestnini.

— (V poslednjem zboru opravilnega sveta banke
„Slovenije“ 3. dne t. m) se je obravnavalo tudi
vprašanje: kako bi se delničarji, ki dozdaj niso še
odrajtali doplačila na svoje delnice, obvarovali zgube,
in sklenilo se je, naj taki delničarji banki izročijo
menjico (Wechsel), s katero se zavežejo doplačilo odrajtati
v 6 mesecih. — To je hvalevreden sklep na korist
delničarjem in banki; zato se nadjamo, da se taki
delničarji kar brž obrnejo do vodstva banke in se ž njim
pogodijo. — Doplačanih je dozdaj čez 37.000 gold. —

— Dr. Costa, ki že nekoliko časa boleha, se je
včeraj za kakih 14 dni podal k svoji žlahti na Česko,
da se nekoliko odpočije obilnih svojih del. Naj bi se
nevtrudijive delavni rodoljub povrnil zopet popolnoma
zdrav in krepak!

— (Silvestrova veselica) je bila, kakor vsako leto,
tako tudi zdaj obilnemu občinstvu prav lepa zabava,
programa točke so se vrlo izvrševale.

— (Družba rokodelskih pomagačev) je imela na
novega leta dan prav živahno veselico v svojih prostorih.
Drevi napravi zabavo za rokodelske učence.

— (V gledališči) se bodo drevi igrale „Godčeve
pesmi“, že znana dobra igra.

Za nagrobni spominek Hicingerjev so dalje darovali:
gosp. profesor Melcer 3 gold., gosp. K. Heidrih 1 gold.,
gosp. J. Smrekar 2 gold., gosp. šolski nadzornik Šolar
3 gold., gosp dr. Poklukar 3 gold.

Novicar iz domačih in ptujih dežel.

Iz Dunaja. — Ustavo verni časniki se sprehajajo v
spominu na preteklo leto in niso ž njim nikakor
zadovoljni. Mi smo pa tudi še manj zadovoljni, ko
ustavoverci; kdo je tedaj v Avstriji s sedanjim stanjem
zadovoljen?! Ali ni to plat zvoná sistemu?

— Cesar bo potoval začetkom marca v Dalmacijo.
Ustavoverci tega niso nič kaj veseli.

— V pondeljek 4. t. m. se je začela sodnijska
konečna obravnava zoper glasovitega Ofenheima zarad
goljufije. V to pravdo je zapletenih več ustavoverskih
velikašev, tudi Giskra.

Česka. — Mladočehi so imeli 27. decembra u. l. v
Pragi shod, pri katerem so sklenili delati za splošno
politično in vestno svobodo, udeleževati se deželnega
zbora, državnega pa le, če bi večina narodnih Českih
poslancev to sklenila, doseči narodno postavo, volilno
spremembo in nekaj druzih reči. Obnašanje mladočehov
državnopravni opoziciji ni nič všeč.

Španjska. — Izabelin sin Alfons je bil 31.
dec. u. 1. oklican za kralja in po vojni pripoznan.
Serrano se je podal na Francosko.

Kursi na Dunaji 4. januarija.

5% metaliki 99 fl. 90 kr.
Narodno posojilo 74 fl. 85 kr.

Ažijo srebra 106 fl. — kr.
Napoleondori 8 fl. 91 kr.

Gospodarske stvarí.
Uvod
za pridelovanje lanú in prediva po Belgiškem
načinu.

Spisal Andrej Piskar.

Vvod.

Marsikaj se je že pisalo o povzdigi našega
predivstva o pripravljanji in izdelovanji prediva, o predivski
obrtniji in drugih rečéh, ki spadajo v predivstvo. Vendar
nam še manjka celega in pripravnega poduka za
obdelovanje in pridelovanje te koristne rastline.

Naši kmetovalci še nimajo popolnega podučenja,
kako naj bi lan sejali in obdelovali, da bi jim prinašal
največ dobička in da bi pridelali tako predivo, kakor
ga pridelajo drugod in kakor ga zahtevajo dandanes
fabrike za lično in izvrstno blago.

Po severnih deželah je predivstvo jako razširjeno
in v mnogih krajih eden glavnih pridelkov kmetijstva
in obrtnije. Veliko lanú in prediva se prideljuje na
Ruskem, Nemškem, Francoskem, Angleškem, v
Holandiji in Belgiji. Na najvišo stopnjo napredka v
predivstvu so dospeli Belgijanci, Angleži in
Holandčani. Med vsemi so Belgijanci prvi; od njih se učé
vsi drugi. Tudi pri nas smo poskušali njihov način, in
smo se prepričali, da se za naše razmere najbolj prileže.

Zato bomo tukaj poskušali ob kratkem načrtati in
razložiti način Belgijskega pridelovanja, na kolikor se
prilega ta način za naše razmere. Zraven tega se bomo
ozirali na naše domače razmere.

Naše podnebje je večidel ugodno za lan; posebno
so pa za-nj pripravni nekateri kraji naše dežele. Že
naše dosedanje skušnje kažejo, da pridelovanje prediva
vrže pri nas veči dobiček, kot vsak drug kmetijski
pridelek. Koliko dobička bi imele naše dežele, ako bi se
pridelovanje prediva pri nas še zboljšalo in razširilo;
ako bi pridelovali veliko izvrstnega blaga, kakor ga
pridelujejo po drugih deželah, kjer predivstvo cvete.

Tudi naše predivstvo je bilo nekdaj precej
razširjeno in naše platno se je izvažalo v vnanje dežele.
Toda pozneje, ko so začeli drugi narodje izdelovati na
strojih (mašinah) mnogo lepše in cenejše blago, mi pa
nismo z njimi vred napredovali in smo pri starem ostali,
so nas oni spodrinili s svojim blagom, in naše
predivstvo je prišlo na nič.

Naša sl. kmetijska družba si je zraven drugih
zaslug za kmetijstvo začela tudi za povzdigo predivstva
prizadevati, posebno s tem, da gospodarjem po znižani
ceni oskrbuje seme najbolj čislanega lanú, to je tistega,
ki ga pridelujejo v okraji Rigajskem na Ruskem,
kjer imajo sicer ostro zimo, pa poletje toplo.

Začeli smo posnemati druge narode in poskušati
njihove načine. Naše dosedanje poskušnje nam kažejo,
da zamoremo tudi mi s pridnostjo in umom to doseči,
kar so dosegli oni.

Naši novi časi zahtevajo tudi nove potrebe.
Poprijeti se moramo vsake prilike in vsakega pridelka, kjer
zamoremo kaj več pridobiti in si pomoči do blagostanja.

Prvi del.
Pridelovanje lanú.
Podnebje, zemlja za lan} njena lega, lanene sorte.

Lan ne stori na vsakem kraji, pa tudi vsaka
zemlja mu ne dopada. Najbolj so mu všeč kraji blizo
gozdov, kjer sta gozd in obdelana zemlja v pravi pri-

meri razdeljena, kajti gozd dela podnebje vlažno in
varuje kraj pred ostrimi in mrzlimi vetrovi. Ravno tako
mu ugaja podnebje blizo velikih voda, morja in rek,
kjer povsod je zrak bolj vlažen. Lan sploh zahteva
vlažen in gorak kraj. Zato stori lan dobro tam, kjer
spomladi in poleti pogosto dežuje in kjer huda suša ne
trpi predolgo. Dolga suša mu posebno škoduje v prvi
rašči, sosebno ako je lan pozno sejan.

Zemljo ima najrajše močno, rahlo in globoko
obdelano. Težka mrzla ilovica, suh pesek in prod,
pusta apnena in pa kisla šotnata ali pa železnata zemlja
ni za lan. Ker gredó lanene korenine globoko v zemljo,
si živeža iskaje, mora tudi zemlja taka biti, da se dá
globoko obdelovati. Vendar se mora zemlja tudi rada
osušiti. Posebno spodnja zemlja mora sicer mokroto
držati, toda močvirna ne sme biti, da bi voda na njej
zastajala. Njiva, na katero se lan seje, ni dobro, da
bi bila v prevelikem bregu, ker na taki se vlaga in
mokrota prehitro odteka in je rada suha. Še manj pa
sme biti njiva v takih dolinah in ravninah, kjer voda
zastaja, in se ne more odtekati, kajti stoječa mokrota
in močir sta za lan čisto neugodna. Tudi ni dobro, da
bi bila njiva proti mrzlim vetrovom obrnjena, ampak
naj bo v zatišji, kjer bi lan posebno zgodnji lahko
pozebel in sploh mu mrzli vetrovi ne ugajajo.

(Dalje prihodnjič.)

Našim gospodinjam nekaj za novo leto.
Namesti jajic pšeno (gres).

Jajca so včasih zeló draga in sicer tako draga, da
se gospodinje, kolikor morejo, ogibajo kuhati močnate
jedi za juho. V časniku „Oest. Landw. Ztg.“ pa neki
gospodar v imenu svoje gospodinje po 30letnih skušnjah
kaže, da se dadó rezanci (nudeljni), blekci (Fleckerln),
krompirjevi rezanci (Erdäpfelnudeln) in druge močnate
jedi brez jajic dobro narediti. Pa kaj kuharica namesto
jajic more vzeti? — bodo vprašale radovedne naše
gospodinje — pšeno ali gres (Gries) namreč tako, da
se pšena deseti del moke vzame in testo močneje
zgnjete. (Če bi na pr. kuharica vzela moke 9 lotov,
mora vzeti 1 lot pšena.) In nobeden ne bo mogel
spoznati, da tako napravljene močnate jedi niso z jajci
narejene. Pisatelj tega misli, da s tem kuharskim
nasvetom, ki nič novega ni, mnogim gospodinjam v tacih
časih vstreže, ko so jajca silno draga. Morebiti bo za
to marsikatera slovenska gospodinja „Novicam“
hvaležna, da izve to vsaj pri nas dozdaj še neznano novico.
Poskušnja je lahka in — če tudi bi spodletela — ne
draga.

Nove postave.
Postava o stavbah na Kranjskem.
II. razdelek.
Predpisi za stavbe.

(Nadaljevanje. *)

§. 34. Dimniki.

Za vse dimnike brez razločka veljá ta določba, da
morajo njih zidane stene najmanj skoz in skoz debele
biti 16 cm. in da mora zidovje notri v podstrešji
ometano biti tudi na zunanji strani.

Pri večih ognjiščih (v pekarijah, pri pivarskih in
barvarskih kotlih, kovaških ognjiščih itd.) mora biti stena

prav pri kurilu 32 cm. debela ter sme še le v veči
visokosti le 16 cm. znašati.

Ostro prepovedano je, dimnike postavljati na trame,
jih naslanjati na lesovje, v zidovje dimnikov vtikati
rante za prekajenje ali vlagati kakošno koli lesovje.

Nepokrita ognjišča (svetla ognjišča) s tako odpeljavo
za dim, ki je deloma iz desek sestavljena, deloma pa
zidana, niso dopuščena. Taka ognjišča, ki se morebiti
nahajajo v sobah, se smejo le takrat dopustiti, če imajo
po predpisu izzidan djmnik, ki nima nobene tuljave v
drug dimnik, in če je v dimni tuljavi narejena železna
zaklopnica za zapor.

Dim iz železnih ognjišč ali od kotlov za perilo in
kuho dopeljavati je dopuščeno; vendar morajo vse
dopeljave dima iz stranskih kurjav, kakor iz železnih
ognjišč, kotlov, peči, praviloma napravljene biti iz
železnega pleha ali lončenih cevi, ki se dajo razdjati in
imajo v prečniku najmanj 11 — 13 c. m., ustje pa, po
katerem gre dim v kuriše, se mora narediti v taki
visokosti, da se lahko do njega pride.

Zaporne zaklopnice na odpeljavnih cevéh pri pečéh
v sobah so prepovedane.

§. 35. Dimniki, v katerih se mora laziti (lezljivi
dimniki), morajo najmanj 5dm. v kvadratu, ozki (ruski)
najmanj 16 cm. v prečniku imeti.

Vsi dimniki se imajo v svoji visokosti najmanj 13
dm. čez streho izpeljati.

Znotraj morajo biti dimniki gladki ter se morajo,
če je le mogoče, navpik postaviti. Jih na pošev
postavljati pod 60 stopinj k ravnoležni črti ni dopuščeno.

Parne dimnike in sploh dimnike za velike kurjave
je tako sezidati, da se sosedščini ne delajo nobene
nadlege. Prevideti se morajo z zakiopnico ali zatilnikom,
in če je treba, z iskrolovcem.

Na visokih, prosto stoječih dimnikih se morajo
napraviti krampeži.

§. 36. Ruski dimniki.

Ruske (valjevite ali cilindraste) dimnike je rabiti
samo pri pokritih kurjavah; ti ne smejo imeti za enojno
kurjavo manj kot 16 cm., za več kurjav vkup pa ne
pod 21 cm. v prečniku. Da je moči take dimnike
snažiti, morajo imeti dvojne železne in zatvorljive snažilne
durice na podstrešnem prostoru.

Ako je več tacih snažilnih duric skupaj, morajo
imeti vrh tega še zatvorljiva vrata, s katerimi se
pokrivajo.

Snažilne durice morajo biti, kar je mogoče, daleč
proč od vsega lesovja, in kjer ni moči se tega ogibati,
naj se lesovje zavaruje s kakim ognja varnim gradivom.

Za snaženje ruskih dimnikov se utegnejo napraviti
na strešnem slemenu tudi mostički, in potlej ni treba
železnih snažilnih duric pod streho.

Ruski dimniki se pa smejo rabiti samo pri
nezgorljivih poslopjih, ki so tako pokrita, da so ognja varna.

§. 37. Število dimnikov.

Dimnike je tako izpeljati, da vsaka skupina kurjav
v posamnih nadstropjih dobi svoj lastni dimnik.

§. 38. Cevi (tuljave, trobe) za dim.

Prepovedano je dimne cevi (trobe) iz hiš obračati
proti ulicam ali na dvorišča. Kjer take cevi obstojé,
se imajo odpraviti v dobi, ki jo določiti mora gosposka.

Le tam se smejo izjemoma obdržati, kjer niso
nikomur v nadlego in se ni ognja bati.

§. 39. Dimnice, kadilnice.

Dimnice se morajo posebno dobro obokati in z
železnimi vratami zapirati, tla se morajo pokriti ognja

varno in rante za meso (ražnji) ne smejo biti preblizo
dimnika. Luknjica za dim se mora narediti na strani,
ne pa pri tleh.

§. 40. Krušne peči, kuriša, hišice za parne kotle.

Krušne pečí, peči, v katerih se kuri s segretim
zrakom, in kuriša v obrtnijske namene se smejo staviti
samo na zidanih podstavah na prostoru, ki je obdan z
debelim, v obok zidanim zidovjem, in morajo imeti
ognja varna vrata.

Takošna kuriša, kjer obstojé na zunanji strani
poslopja, se morajo odpraviti. (§. 72.)

Prostori, ki so odločeni za velike kurjavne naprave,
se morajo obokati in morajo dobiti ognja varna tla.

Pri manjših kurjavnih napravah je zadosti, da je
le to, kar je najbliže kurišu, namreč da so dimnikov
plašč in tla narejena ognja varno in so kuriša
spravljena pod oboke, ki so popolnoma ognja varni.

Peči z železnimi nogami morajo stati na kamnitem
ali opekinem tlaku. Kurjavna ognjišča se morajo
sezidati najmanj 8 dm. zvišana od tál.

Izhodi iz kurilnih delalnic se imajo napraviti proti
dvorišču, ne pa na ulice ali na cesto. (§, 72.)

Hišice za kotle pri parnih mašinah se imajo
napraviti ločene od druzih poslopij, na pritličju v neobokanih
lahko pokritih prostorih, in vselej tako, da kurjava kotla
popolnoma zaprta ostane.

Parni kotel postaviti pod kako delalnico je
prepovedano brez pogoja.

§. 41. O dopušenosti obratnih naprav vseh obrtnij,
katere svojo obrtnijo opravljajo s kuriši, parnimi
mašinami ali vodnimi napravami, ali katere utegnejo po
zdravstvu škodljivih vplivih, po nevarnih obrtnih
načinih, po smradu ali po nenavadnem hrupu soseščini v
nevarnost ali nadlego biti, zapopade obrtnijski red
določbe, katerih se je držati.

(Dal. prih.)

Slovansko slovstvo.

* Lepoznanski list „Srbska Zora“, katero izdaje
v Beču že več let dobroznani gosp. Kosta
Mandrović, vabi v posebnem pozivu k obilni naročbi za novo
leto 1876. Sploh je znano, da se mora v današnjih dneh
vsak izobražen Slovenec seznaniti sé slovstvom naših
južnih bratov, da se tako v sedanjih, za naš duševni in
materijelni obstanek silno važnih časih utrjuje
medsebojna bratovska vez, ki nas objemlje. Kakor g.
izdatelj v svojem pozivu naglasa, morejo se narodi le
potem, ko so si ustvarili svojo književnost, povzdigniti
med druge izobražene Evropske narode, ki stojé že na
vrhuncu moči in časti. — „Srbska Zora“ bode tudi v
prihodnje donašala poleg slik: pripovedke in novele od
novejših slavnih, kakor tudi prevode starih pisateljev;
životopise vseh narodov, podobe slovanskih in tujih
ljudstev ; popise zemlje, potopise iz Srbije in drugega sveta;
historične črte in članke iz prirodoslovja in drugih véd
in razprave o umetnosti; črtice o znamenitih dogodkih
po sveti v poduk, o iznajdbah itd.; književni pregled in
kritike. (Zato prosi g. vrednik izdatelje knjig, da mu
ob pravem času pošiljajo svoja dela.) Dalje obeta
donašati list tudi v podlistku humoristicne slike, rebuse, za
koje bode dajal nagrade, uganjke in druge enake stvari.
Iz tega programa se vidi, da bode postal list zopet jako
zanimiv, in ker je poleg vsemu temu cena prav nizka,
ga najgorkejše priporočamo vsem Slovencem , ki so —
kar skoraj morajo biti — prijatelji Srbske
književnosti. Cena Srbski Zori je za celo leto 4 gold.
80 kr.; za pol leta 2 gold. 40 kr., za 3 mesece 1 gld.

*

* V Galiciji so zarad živinske klaje v grozni stiski;
kmetje so že več tisoč kónj pobili ali pa jih zapodili iz
hlevov, ker nimajo klaje za-nje; konj po 1 gold. je
dobiti, kolikor jih kdo hoče.

* Zoper glasovitega Štajerskega goljufa Brandstetterja
je preiskava dognana. Po „Tagespošti“ je ustavoverni
mož za 123.000 gold. naredil goljufaih menjic
(wechselnov).

* Matici Srbski je Ogersko ministerstvo zapovedalo,
da se mahoma mora iz Novega Sada preseliti v Pešt,
sicer se uprava njenega premoženja izročí Srbski občini
v Peštu. — Tako Magjar spoštuje narodno pravo
Slovanov !

Zabavno berilo.
Iz sodnijskega življenja.
Po spominu skušenega starega pravnika.

Spisuje Jakob Aléšovec.

V.
Mati ga izdá.

(Dalje.)

„Vdova je bila bogata. Vam je znano, koliko je
imela ali utegnila imeti?“

„Po mojem prepričanji in po tem, kakor je z
denarjem kupčevala, bi jo bil sodil na 40.000 do 60.000
gold.; mogoče pa, da je premogla še več.“

„Kje je imela ta denar naložen? V obligacijah ali
v dolžnih pismih?“

„Obligacij mislim, da ni imela, ker so ji nesle
premalo obresti. Veliko pa je imela pri ljudeh, vse drugo
pa najbrže shranjeno na kakem varnem kraji, ker ni
nikomur zaupala.“

„Tedaj ne veste, kje bi bila hranila veče zneske?“
„Tega ne vem, ker v tem obziru meni ni nič več
zaupala, ko drugim.“

„Pri preiskavi hiše smo našli v njeni postelji
železno škrinjico z razbitim pokrovom, a bila je čisto
prazna. Ali je morda tu hranila svoj denar?“

„Mogoče! Podobno bi ji bilo to.“

„Kako bi si vi razložili to, da nismo našli v hiši
nikakega denarja, pa tudi ne menjic, ne dolžnih pisem,
ne zapisnika dolžnikov?“

„Hm! Da denarja ni bilo najti, to ni čudno, ga je
pač hudodelnik vsega pobral. Toda čemu bi mu bile
menjice, dolžna pisma in zapisnik dolžnikov, tega ne
razumem. K večernu napoti pri begu.“

„Vam se nič ne dozdeva, kdo bi bil ropar in
morilec?“

„Kako li? Sovražnikov je pač imela dosti, a kdo
bo vse poznal in kateri bi se mogel zmožen zdeti tega
strašnega djanja! Ravno tako je lahko dolžiti vse mesto,
kakor kakega posameznega človeka, dokler se pravi ne
najde.“

Po nekaterih manj važnih vprašanjih poslovim
odvetnika. Na-me je napravil ta človek neprijeten vtis
ne le zavoljo svoje unanje podobe, kazajoče trdo srce,
ampak še bolj zarad umazanega opravila z umorjeno
oderuhinjo. Koliko solz, koliko kletev odrtih revežev
je imel ta mož na vesti!

Za njim vstopi edina prijateljica ranjce vdove,
katero sem bil tudi k sebi povabil, ženska neprijetne
podobe, da malo takih. Imenovala se je vdovo Dolarjevo.
Če je res, da v grdem telesu prebiva hudoben duh, je
morala ta ženska biti prav peklenske hudobnosti. Od

nje sem malo zvedel, kar bi mi bilo služilo pri
preiskavi, le temu je oporekala, da bi bila umorjena vdova
bogata. Po njenih mislih se je z razposojevanjem
denarja le pečala, ker od pičle penzije ni mogla živeti.
Tako si je „kak krajcarček“ pridobila.

Meni ta izpovedba starke ni bila všeč. Čemu je
ona edina tajila to, kar je bilo sploh znano? To ji tudi
očitam in pristavim, da je njen doktor ravnokar
pritrdil, da je bila zeló bogata. Kako bi to edino nji, ki
je bila bolj znana z umorjeno, ko vsak drugi, ne bilo
znano!

„Ej, kaj ljudje vedó“, se odreže starka z
neprijetnim glasom, „kaj vé doktor! Vsi so enaki. Če vidijo
pri komu le krajcar, brž zaženó hrup, da ima tisuče.
Haha! Kje li bi bila vzela, prosim vas, bogastvo pri
teh malih obrestih!“

Jaz odpravim zoperno starko in jamem vse, kar
sem zvedel, sestavljati si v duhu, da bi si po tem
napravil načrt za preiskavo. Toliko je jasno, da je
hudodelnik prebrisana glava in da si je načrt napada na
drobno premislil, toraj to hudodelstvo ni bilo njegovo
prvo. Storjeno je bilo z nenavadno predrznostjo pri
belem dnevu, toraj je moral hudodelnik poznati vse
okoliščine, vse prostore hiše, vse navade vdove; znano mu
je moralo biti to, kar razen dekle nobenemu človeku,
namreč, kje ima vdova denar spravljen. Ko bi tega ne
bil vedel, bi bil potreboval več časa za dovršenje
hudodelstva ali pa ne bi bil vsega pobral. Ali pri vsem tem,
kako je prišel v hišo ali marveč, kako pobegnil ž nje,
da ga ni nihče zapazil? Vrata ima hiša le ena in sicer
na cesto, kjer pa so bila očitna več ko dvajsetim
ljudem, ki so vsi enoglasno trdili, da se od desetih do
dvanajstih niso odprla. Okna, kar jih je bilo na druge
strani, so bila z železjem zavarovana, pri natančni
preiskavi hiše znotraj in zunaj smo našli vse v navadnem
nepoškodovanem stanu. Toraj hudodelniku po storjenem
hudodelstvu ni bilo mogoče drugače uiti, ko skoz
dimnik, ali tu bi ga bilo videlo tudi več sosedov, ker sta
dimnik in streha jako visoka. Videl ga pa ni nobeden,
dasiravno so na sosednem dvorišči tesarji delali. Sploh
ni zapustil za sabo ne najmanjšega sledú.

Pa tudi na drugem potu je bila preiskava težavna.
V mestu ni zmanjkalo zadnja dneva nikogar, tudi ni
bilo nobenega, na katerega bi bil mogel leteti količkaj
opravičen sum. Toraj sem se najbolj zanašal na
ranjeno deklo, ki pa je v bolnišnici ležala še vedno v
nezavednosti; dokler od nje nič ni zvedeti, bo težavno
kaj izdatnega lotiti se, da bi zasledil hudodelnika, če
mi sreča sama na pomoč ne pride. Zdaj pa nimam še
nobene podlage, ne vem kje lotiti se preiskave.

Umor stare oderuhinje, to se lahko misli, je
napravil po mestu velik hrup. Obžaloval je ni menda
nihče, pač pa nasprotno. „Kaj ji pomaga zdaj, da je
ljudi tako neusmiljeno drla!“ To je bil skoro splošen
glas, le deklo so milovali. Ko se je pa zvedelo, da je
morilec vničil ali sabo vzel vse menjice, dolžna pisma
in zapisnik dolžnikov, so bili občutki še bolj različni.
Tisti, ki so ječali v pestéh pijavke, so si veseli mêli
roke in molčali, drugi pa so celó rekli, da je morilec
dobrotnik, ki je rešil več ko sto ljudí iz stisek, ker je
vničil vse dokaze dolga. Da pri takih okoliščinah na
pomoč prebivalcev pri iskanji hudodelnika ni bilo dosti
zanašati se, to bo vsakemu jasno. Tem teža toraj moja
naloga.

(Dal. prih.)

Naši dopisi.

V Gorici 2. jan. — Najvažnisi dogodek preteklih
dni je koncêrt v gledališči 30. u. m. To je drugi