NOVICE

Tečaj XXIV.

gospodarske, obrtniške in narodne.

izhajajo vsako sredo po celi poli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 3 gld. 60 kr., za polleta 1 gld. 80 kr.,za četrt leta 90 kr.
pošiljane po pošti pa za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za četrt leta 1 gld. 15 kr. nov. den.

V Ljubljani v sredo 3. januarja 1866.

Slovo staremu, pozdrav novemu letu!

Star škripač pripoveduje,
Ako fantič se rodi,
Da ves svet kaj pričakuje
Ter se rojstva veseli.

Je vesela ga država,
Nadja se, da bo voják,
Alj pa kaka bistra glava,
Kak umetnik alj velják.

Cerkev zopet up si dela,
Da duhoven bo iskren,
Šola tudi je vesela,
Da bo morda steber njen. —

Le o deklici rojeni
Maček je vesel samó;
Upa mucelj nepošteni,
Da neskrbna mati bo,

Da odprte bo puščala
Vrata morebiti v klet,
Kjer je bóh in dosti sala:
To bo zlata doba spet! —

Upa lahko vsak, se vé da;
Toda nade spodleté,
So le godčeve besede,
Njemu le se modre zdé!

Tud' jez upam — reva uboga,
Kadar leto se rodi,
Da bo bolje, — pasja noga!
Pa mi vselej spodleti.

O začetku mi obeta
Sreča in izid se lep ;
Kaj pa je ob koncu leta?
Prazna nada, prazen žep!

Po navadi tej neslani
Leta so pretekle vse;
Tedaj pa osórej lani
Upal nič več nisem že!

Ko mrtvó takrat ležalo
Je že leto predlansko,
Ga je — čujem — preisk'valo
Anatomstvo dunajsko.

Našli so bolezni skrite,
Nič imelo ni srca,
Jetra v salo prav zalite,
Trebuh lačen pa brez dna!

Druz'ga zdrav'ga ni imelo
Kot zobé prav hude le; —
Če bi bilo delj živelo,
Kaj bi b'lo požrlo še!

Zdaj pa — to bi dobro bilo!
Kar je brez srca samó?
Al pa upanje budilo,
Sin njegov da boljše bo?!

Toraj ga v začetku lani
Še pozdravil nisem bil;
Kaj bi pustež preneslani
S pesmami se cló častil!

Pa poznej je pokazalo,
Da vsaj volje dobre je;
Z lepo vero to nam dalo
Je tud' lepše upanje.

Oh! zakaj ljubezni blage
Tud' rodilo ni kaj več,
In pa vse zavidne vrage
Gnalo deleč deleč preč!

Je tud' rajnce leto bilo
Pusto, suho, revno bolj,
Vendar se mi prikupilo
Z dobro kapljo je dovolj.

Toraj mu na stroške lastne
Bom na grob spominek djal,
Mescem bom pa službe častne
Tam po njih zaslugi dal:

Januar, načelnik lani,
Bes zaslug da nima kaj,
Vendar naj se čast mu hrani,
Naj predstojnik bo tud' zdaj!

Februar — pustna prismoda —
Oče „narrenabenda“,
Vél'konemskega poroda
Naj bo častna babica!

Marc je ščét bil preneslana;
Jez mu nič ne dam časti;
Zbrali — upam — da mestnjana
Bodo ga nemškutarji.

Ti april neobstoječi,
Boš pa kustos cerbera;
In če voziš jo po sreči:
Boš dobil še solda dva!

Majnik, ti bahač napeti,
Si lepó razcvital se;
Brez sadu pa so obeti,
Pasel si gosence le!

Juni — rožni cvet brez sada —
Gnjezdo kač, muh in bolhá,
Naj te vzame turška brada
Za lizuna dvornega!

Pasji dnevi so začeli
Se navadno julija ;
Lani pa so konec vzeli,
Bod' jim težka zemljica!

In z avgustom oživelo
Je prelepo upanje,
Da, ker je seno zgorélo,
Bo vsaj kaj otávice.

V zlate bukve naj zapiše
Toraj se imé obéh;
In naj bota stopnjo više
Kakor paša repov tréh!

Tud' september v zlato knjigo !
In oktober pa še prej !
Ki kazala zimskim figo
Mescem bota vekomej!

Zdaj november že prot zimi
Lepe dni začel je res;
Skoda, škoda, da med njimi
Čmernih je veliko vmes!

Dobrim venec z lavorike
V slavi večni naj blišči;
Čmernim pa že duh čmerike
V čast se daleč krog kadi!

Ti december hudi stari,
Boš kasir mi kás vsih!
Prazne so — pa vendar vari,
Da kaj kdo ne ukrade ž njih!

Ako pa 'z te prazne kase,
Plačaš moje še dolgé,
Primojčuk! — da večne čase
Bo slovelo ti imé! —

Si le čulo leto mlado!
Kak častiti starca znam?
Bodi dobro, — če bi rado,
Da tud' tebi hvalo dam!

— f. —

Gospodarske stvari.
Gospodarske skušnje.

* Da sadna drevesa ne pozebejo. —
Marsikak gospodar je že tožil, da so mu pozebla mlada
drevesa, in vendar jim, kadar jih presajajo iz
drevesnic, ni za to mar, da bi jim kole prav postavili.
Postavljajo jih na severno ali severno-izhodnjo stran, češ, da
jih tako postavljeni kol zmrzline varuje; al to ni res.
Še raje pozebejo po tem. Ako gospodar hoče mlada
drevesa obvarovati pozebline, naj kol na južno ali
južno-zahodnjo stran drevesa tako postavi, da (ako je
kol 3 do 4 palce debel) sonce prosenca in svečana
meseca mladih drevesec od ene do treh popoldne od vrha
doli ne more obsejati. Ker so prva leta drevesa
najbolj občutljiva , jih tako postavljeni kol že varuje, da
ne pozebejo. Tudi to pomaga, ako drevesa od božiča
do sušca na sončni strani s slamo ovežeš.

* Da se krava čisto pomolze — je dobro
vsak čas, še bolj pa je potrebno, kadar živini klaje
primanjkuje. Tako priporoča časnik „Fr. BI.“ ter
pravi: Znano je, da krava čedalje manj mleka daje,
ako se ji vime popolnoma ne izprazne, to je , ako se
čisto ne pomolze. Ta nemarnost je škoda gospodarju,
pa tudi živini, ker iz zaostalega mleka se napravi
mnogokrat ovčec ali sajovec na vimenu. Ako pa živini
klaje primanjkuje, že zavoljo tega manj molze, — in
ako se mleko vrh tega še po nemarnosti kravje dekle
zgublja, je škoda toliko veča. Naj tedaj gospodinje
pazijo na to, da dekle storijo svojo dolžnost.

Gospodarska novica.

* Novo — tartarsko — proso. Neki pošten
vrtnar v provincii Padovi (Provinz Padua), kteri
kupčuje z različnimi rastlinami, je lansko spomlad iz
jutrovih dežel dobil nekoliko zrn tartarskega prosa, ki jih
je vsejal in čuda velik pridelek po njih dobil. Vsaki
kal je pognal 5 stebel, ki so kmali nad 9 čevljev
visoka izrastla, pri tleh več kot 4 palce debela bila
in nastavila kakor turšica perje košato, ktero
Tartarci sploh za živinsko klajo rabijo. Vsako steblo je
imelo svoje latovje (Aehren), tedaj 5 iz enega zrna, z
belim prosom, in sicer tako polno, da v eni lati so
jih našteli okoli 10.000, to je, 10 tisoč ali 10 tavžent.
Lepa bela moka se melje iz tega prosa, iz ktere same
se peče dober kruh, ali pa se meša s pšeničino ali
turšičino moko, povsod v Tartarii. Latovje stoji iz
začetka pokoncu , pozneje je teža nagne , da visi kakor
grozdje, in tudi najhuji viharji ne stresejo zrn z latovja.
Seje se takrat kot turšica in obdeluje se tudi tako. —
Ker med našimi kraji in tartarskimi ni razločka, se tedaj
utegne to proso tudi pri nas dobro obnašati. Ker je
dober človešk živež, pa tudi tečna živinska klaja , je
tartarsko proso skušnje vredno. *) — Tako pišejo
„Landw. Blatter aus Tirol.“

Narodne stvari.
Kmet in narodnost.

Spisal dr. J. Mencinger.

Najimenitniša prizadeva našega veka je
napredovanje.

To napredovanje posebno v tem obstaja, da se ne
samo v posameznih ljudeh, temuč tudi v celih narodih

zatirajo in odpravljajo slaba, škodljiva nagnjenja in
navade , in da se dobre omikavne moči za občni blagor
budijo, vadijo in rabijo. Med dobrimi močmi
posameznih ljudi in narodov jih je pa nekaj , ki jih dolgo
časa niso čislali ali jih pa nezadostno, celo napčno
gojili; tudi so se posamezni narodni stanovi in deli proti
drugim zanemarjali. Še le zdaj je nastopil čas: da se
glasno terja izobraževanje vseh dobrih iu koristnih
človeških moči in da naj omika vsak stan, vsak del
naroda po primeri obsega.

Tirja se tedaj občna narodna omika.
Omika pa mora biti narodna ne samo po obsegu,
temuč tudi po duhu; postaviti se mora na dušni
narodni temelj, ako hoče biti primerna, zdatna in
stanovitna. Narod in vsak stan izobraževati se mora z
vednim ozirom na svoj značaj, na svoje posebne
lastnosti in zmožnosti. Tiste podedovane posebnosti, ki
razločujejo narod od naroda, stan od stanu, so pa
stanovitne moči, na ktere se da omika opirati, in komur
je mar za občni napredek, moral bo pri narodnem
izobraževanji gledati na prirojeno narodno posebnost,
na tisto staro in blago narodno moč, ki jo imenujemo:
narodnost.

Ne tuja dojenica; lastna mati naj redi
slovensko omiko!

Narod se pa ne sme v duhu narodnosti samo
izobraževati, ampak tudi želeti in vedeti mora, da se
narodno izobražuje. Le otrok in suženj dela brez
zavesti ali volje. Naš narod je pa že odložil sužnji jarem
in dorastel je tako krepek, da mu je premajhna
otroška zibel!

O tej narodni zavesti sem se namenil nekaj
pisati in sicer pretresati vprašanje: kako bode
poglavitni stan našega naroda: kako bodo kmetje,
poljedelci , sploh tisti naše domovine prebivalci, ki so do
zdaj najmanj vživali prostosti in omike, sprejeli novo
idejo (misel) narodnosti?

Prevažno je to vprašanje.
Ne namerjam in ne morem rešiti ga, ker premalo
sem imel časa in priložnosti o tej reči dosti
premišljevati. Tedaj pišem le za poskušnjo in z namenom,
spodbuditi veljavne pisarje, ki bolje poznajo kmeta in
narodnost, ki tudi znajo razlagati bolj urjeno in temeljito.

I.

Največi del našega naroda odštejejo kmetje. Nad
800.000 imamo poljedelcev. Pa ne samo po številu, tudi
po narodni kreposti so kmetje največi del naroda. Kmet
je narodu tisto zdravo deblo, ki poganja vedno nove
mladike, tista korenina, ki skupni narod vedno navdaja
z mladim krepčavnim sokom. Kmet je narodu
pomladivna moč; vendar je vedno star. Svoje šege, kmečko
nošo, celo besedi zavijanje je prinesel iz starodavnih
časov. Stari običaji so mu podedovani po davnih
očakih , vendar tako lepi in mladi so mu, da jih zapusti
tudi svojim potomcem. Kmet nam je edina shramba
naše stare zgodovine. Rešil nam je stare pravljice in
lepe pripovedke, starinska imena in besede; rešil nam
je nepokvarjeni slovenski značaj in obraz — vse
slovenstvo nam je le on rešil. Velik del mestnjanstva,
skoraj vse plemstvo se je izvrglo, to je, ponemčilo ali
poitalijančilo; kmet pa je ostal Slovenec stare
korenine, kakor ga je Bog ustvaril, akoravno so se naše
meje na vseh straneh ožile, kakor otoki iz glinjaka
sredi burnega morja. Kmet je ostal slovensk z dušo
in telesom, z besedo in djanjem, z vsemi šegami in
navadami, — samo navdušena narodna zavest
ni se še izbudila v njem. On vidi vsaki dan solnce
izhajati in zahajati, pa za Newtonove in Kopernikove

nauke mu je malo mar; on vsak dan vidi, da je
Slovenec, ne pa kaj druzega, on to vidi in čuti, —
dalje ne premišljuje rad. Za vprašanji: zakaj in
čemu? odgovara ne išče rad posebno ne v visokem
premišljevanji in duhtanji. On si sploh ne beli rad
glave; tamuč v svojem mišljenji in delovanji se drži
šege in navade svojega kraja in stanu.

Se bo li kmet kmali zavedel svoje narodnosti?
Kmet, ki nam je rešil slovenstvo in toliko dobrega
blaga, drži se tudi trmasto marsičesa, kar je starinsko
in tu in tam prestaro. Kako trdno se drži starih
prislovic, starih običajev pri ženitvah, osminah, v obleki,
celó v obdelovanji svojega polja. Posebne navade so
v posameznih okrajih in selih. Tu imajo svoje posebne
kmečke svetnike in pomočnike, imajo posebne priimke
in otrokom dajejo svoja posebna kmečka imena. Kdor
dá otroku pri krstu ime nenavadno v soseski (gosposko
ime), zasmehovan je, in kdor bi vrival gosposka imena,
zdražbo bi delal. Kmet hoče stari kmet ostati, in
kakor se trdno drži svojega zemljišča, da le v največi
sili kaj proč prodá, kakor z ostro pazljivostjo varuje
svoje mejnike, tako se tudi trdno drži svojega
podedovanega stanu.

Marsikteri gospod hrepeni po častnih svetinjah,
marsikteri mestnjan si prizadeva doseči imenitnost in
plemenitaštvo. Kmetu pa ni mar ne za lišp brez cvenka
in ne za ime brez dobička: on hoče kmet ostati.
Večkrat so se kmetje uprli proti grajščakom in gosposkam,
pa nikoli niso terjali, da bi sami bili grajščaki in
gospodje, temuč terjali so „staro pravdo“, dajte nam naše
pravice in ne zatirajte nas, da moremo kmetje ostati.

„V potu svojega obraza boš kruh jedel“ — je
kmetu osodna beseda. Žuljave roke so njegova
dedšina od nekdaj. Pa on se tudi ponaša z žuljavimi
rokami. Kadar s pestjo ob mizo vdari, takrat si več
misli kakor gospod takrat, kadar pritisne svoj pečat
pod pismo. Kolikokrat se sliši: kmečki stan je prvi
stan; kmet vse redi; ako bi kmet pšenice ne sejal, bi
gospod ne jedel belega kruha. Bolj častno mu je
delati z drevesom kakor s peresom , pa zdi se mu tudi
teže. Kadar vidi uradnika, ki je šest ali sedem ur
lepega dne sedel med prašnimi pismi in se zvečer
sprehaja po polji, da užije nekaj krepkega zraka pod milim
nebom, ga od strani pogleduje kakor lenega postopača,
ki čas trati in živi ob kmečkih žuljih.

Tako ima kmet svoje moštvo in neko trmo, da se
odteguje od druzih stanov in se nerad sprijazni z
mišljenjem, ktero ni prišlo iz kmečkih možganov.

Kdor se je trudil za blagor kmečkega stanú , ve
povedati: kako nerad pusti stari red ali prav za prav
nered poljskega in hišnega gospodarjenja; kako nerad
se loči od nezdrave obleke ali nezdravega prebivališča,
in kako težko je pri njem vpeljati vsakoršno
poboljšavo, za ktero je treba drugačnega dela ali daljnega
čakanja na gotov dobiček. Kmet si ne beli rad glave
z rečmi, ki ne segajo v njegovo vsakdanje življenje.
Prigodi se ti celó, da bo z glavo majal, ako mu kaj
nenavadnega iz bukev razlagaš ali učeno dokazuješ, in
če boš menil, da si ga trdno prepričal, rekel ti bo, da
ni vse res, kar je v knjigah zapisano. Kmet tudi nima
tistega spoštovanja proti učenemu ali zeló omikanemu
človeku, kakor ga ima manj omikani gospod proti bolj
omikanemu. Njemu je omikan gospod ravno gospod,
ki to zná, kar znati mora zavolj svojega poklica, kakor
tudi kmet delati mora po svojem stanu. Idealni svit
omike in učenosti mu je neznan: učenjaka s pičlim
premoženjem in malimi potrebami utegne celó milovati,
da se je toliko trudil, toliko noči prečuval in še —
kmet ni postal!

Kogar ne častiš, od tega se pa rad ne učiš kaj

neznanega. Tisočletna zgodovina našega naroda, ki je
kmeta napravila tacega, kakor ga vidimo, je naredila
tudi, da kmet gospodu malo zaupa; a to skoraj
drugače ni moglo biti.

Naši kmetje so bili nekdaj prosti. Njihovo
občinsko življenje, dokler je bilo še sploh slovansko, bilo je
obravnano po načelih najbolj proste družinske svobode.
Ta popolna svoboda družin, občin in pokrajin je celó
napravila, da narod ni bil toliko skupaj vezan, da bi
se bil mogel braniti tujih napadov. Nesloga je
vkrivičila, da so naši spredniki zgodaj naložili sužinski jarem.
Prosti kmet je tako postal podložni tlačan; veliko
stoletij je tlako delal, in kar je bilo najhuje, delal jo je
tujim gospodom.

Bili so sicer kmetje podložni tudi pri drugih
narodih. Pa ta kmečka podložnost je bila pri Slovencih
huja kakor pri mnogih drugih narodih iz dveh vzrokov.
Prvič so Slovenci nekdaj bili bolj svobodni kakor drugi,
postavimo, nemški kmetje. Razločka med sužnjimi,
prostimi in plemenitimi ljudmi stari Slovenci niso poznali;
tedaj so potlej jarem teže čutili. Spomin na nekdanjo
svobodo in prosto gibanje se dolgo ni dal zatreti. Še v
šestnajstem stoletji so bile kmečke ustaje, ko so se
kmetje bili za stare pravice — za „staro pravdo.“ Drugič
pa so novi gospodje naselili se iz tujega naroda, iz
naroda, ki je bil po svojem duhu in značaji, po svojih
družabnih in osebnih pravilih vse drugači osnovan kakor
naš. Ti naselniki, ki so si med našimi kmeti sezidali
trdne gradove, dalje niso razumeli duha, besedi niti
navad našega naroda; opiraje se na lastno moč in
tujo pomoč niso bili posebno ljubeznjivi. Večkrat
slišani pregovor: „kmetu se ne sme nikdar dobro goditi,
sicer je prevzeten“, se je na Slovenskem temeljito rabil.
Kmet teh tujih , silnih gospodarjev ni mogel ljubiti in
spoštovati, ker v njih je videl samo svoje tlačilce in
roparje svojih starih pravic.

Ali ta nameravna in nepravična odvisnost ni
morala pustiti v kmečkem značaji slabega sledú?

Ti podložni časi so predolgo trajali in njih spomin
je še preživ med kmeti.

(Dal. prih.)

Slovensko slovstvo.

* Še enkrat g. Jesenkotova zemljepisna terminologz
gija. — Ker sem svoje dni trudil se nekoliko tudi —
zemljepisjem slovenskim ter odbral po kak izraz,
kterega sem zasledil zopet v Jes. zemljepisu, naznanil
sem unidan, želeč slovenščini lepega napredka in
razcveta, ob kratkem nektere dozdevke po „Novicah“, ne
bi li se hotlo gosp. Jesenko-tu pri drugi izdatbi
začetnice na-nje pomisliti. Le tako se je zgodilo, da sem
jaz, neprofesor, drznil črhniti besedico o tem. Ali oglasil
se je na to v strastnem, mojo malenkost čez 30krat
imenujočem zagovoru brezimenik J. P., kteri je zbog
iste začetnice nedavno z brezimeno vljudnostjo planil
tudi nad g. Ogrinca v „Slovencu“, češ , da za
pretresanje bukev hoče se sposobnosti, s čimur jo menda jaz
dobivam, da imam dosti. Dobro jo je zadel naš
brezimenik, toda sposobnost ne sodi se niti po lastnem
domišljevanji (sicer bi jaz in brezimenik bila lahko
slovenskih pisateljev prvaka), niti po profesorskem dekretu,
marveč sodi jo potem, kar je kdo kos napisati ter
napisano dotrditi, večina spre vidnih čitateljev, sodbi
kterih se tudi jaz zaupno izročam. Dogovorivši to imel bi
umakniti se, vendar dopustite mi, drage „Novice“, da
za tiste, kterim ni „lana caprina“, kako se ktera
slovenska beseda piše , povem vodila, iz kterih undanje
moje opombe iztekajo, in dodam nekaj v dopolnitev
istih. Moja vodila pa so: 1. Ne odhajajmo vsaj v knjigi
še dalje od Hrvato-Srbov. 2. Terminologične novinke

naj bodo po naravi slovenščine , v njih bodi razviden
pojem, kteremu imajo služiti; podobnoglasne besede
različnega pomena naj ne motijo čitatelja. 3.
NesestavIjenke s pomočjo končnic (-ovje, — ina, — išče) utegnejo
res biti jako priročne, niso pa tako razločne, kakor
grške ali nemške sestavljenke, niso torej povsod na
svojem mestu , niti se jim sme oktroirati služba naravi
končnice nepriležna. 4) Pisatelj knjige nižim šolam in
ljudstvu namenjene naj skuša po izgledu nekdanjih
Latincev in sedanjih Italijanov in Francozov reč kolikor
se da dopovedati z navadnimi besedami, ter naj
kovanje naučnih izrazov, ki po navadi ostajajo tuji
narodnemu govoru, prepušča obširnejšim delom.

Tacih vodil držeč se rekel sem, da je osvetje za
Weltall neprilično zavolj nerazločnega korena.
Pomislimo na: osveta, osvetiti, osvetek, svet (Licht, heilig,
Rath). Potrebno pa tudi ni, ker že svet je Weltall.
Kdor pogleda v slovar zastran samostavnikov, ki se
začenjajo se so, bode videl, da beseda sosvetje še
manj velja.

Da je solnce diminutivna oblika iz solno, vedeli
smo Slovenci tudi brez Miklošičevega slovarja, pa smo
vendar vse izpeljevanke delali iz solnce, ne iz solno,
ter pišemo solnčni, solnčiti se (ne: solniti), Srbi
imajo sunčarica za Sonnenstich, ne sunarica, tudi
pravimo: osrčje, ne osrdje, senčiti se, ne seniti se.

Svetlina je ali to, kar svetloba (primeri beloba,
belina, toplota, toplina itd.), ali pa ein „glänzendes Ding,
Zeug;“ nikoli pa ne: Photosphaere (svetlobni krog,
ali po čeških profesorjih svetlokrog), ker v isti od kake
obsolnčne sfere ne nahajamo niti duha niti sluha.

Zastran svojivnih prilogov bodi mi dovoljeno
napotiti tiste, kterim nauk o tem ni „lana caprina“, na
„Novice“ od leta 1859, list 8 in 9, in pa na Vukov in
Miklošičev slovar, kjer se svojivni prilogi dobro ločijo
od drugih. V Miklošičevem leksikonu sem jaz zasledil
sam en nepravilen prilog, namreč: igline uši (po Vuku
dobro: iglene).

Jeli se res kje pravi „brinna mladika“, ne vem,
niti mi je brezimenik priča dovoljna. Jaz bom vsakakor
pisal brinov dotle, dokler nam jugoslovanska
akademija ne dovoli podvajati n-a.

Ali služi besedi obor v začetnici za priporočilo, da
jo Kraševci za „Einfriedung“, Srbi za „Einzäunung für
Schweine“ in Rusi za „Ausschuss, Brack“poznajo, sodijo
naj drugi. Kar se pa pri tem tiče našega slovarja, ne
bode nikdo razumen zahteval od njega, da bi,
prehitevši literaturo , odločil vsem znanstvom trdno ,
neovrženo terminologijo, vendar pa je brezimenik pozabil iz
istega navesti, kar edino sem spada, namreč (na strani
1254) „alle 3 Reiche“, vsi trije deli stvarstva; kajti, kar
on navaja za „das Reich der Natur“ , poslovenjeno je
dobro z besedo: stvarstvo, ker je Heinsius to isto
hotel reči.

(Kon. prih.)

* Vabilo na „Liro Sionsko.“ — Na prigovor
mnogih prijatlov in da se učiteljem ne očita, da „zmiraj le
eno godejo“, sem se namenil izdajati perijodičen list,
kteri bi z ozirom na cerkveni čas donašal vedno
potrebnih napevov. Ime naj mu je „Lira Sionska.“
Izhajala bode redno 15. dne vsacega meseca ter
obsegala na osmih straneh velike osmerke vselej
napeve , kakoršnih je potreba za rabo v prihodnjem
mesecu; tako na priliko napeve sv. maše, sv. obhajila,
sv. Matere Božje, druzih svetnikov in posebno vseh
praznikov, kteri se obhajajo v naslednjem mesecu. Tudi
primerni napevi za „Tantum ergo“ itd. se bojo
vvrstovali. Ta list bo tedaj tako rekoč koledar cerkvenih
napevov , in konec leta lična knjiga, v kteri bodo
učitelji in pevci našli vredeno, kar jim je med letom o

raznih cerkvenih praznikih najbolj potreba. Naročnina
za celo leto znašala bode 2 gold., za pol leta pa 1 gld.
List se bo razpošiljal v križnem zavitku po pošti
redovno. — Ker pa morem list le tedaj izdajati , ako
dobim dovolj pomoči, vabim prijazno vse tiste, kterim
je mar za povzdigo cerkvenega petja, visokočastito
duhovščino, gosp. učitelje, pevce in pevke, ter vse druge
prijatle petja, naj me blagovolijo podperati in mi tudi
še po svojem kraji nabirajo naročnikov. Imena
naročnikov naj se mi potem z natančnim napisom kraja in
zadnje pošte naznanijo vsaj do 20. dne t. m. v
frankiranih pismih z napisom: „France Grbec, konservatorist
v Pragi (Prag) malo namestje štev. 140 — 141 v III.
nadstropji.“ Ker pa ne vem za gotovo , ali bom dobil
dovolj podpore od strani naročnikov, naj se mi ne
pošilja še denar precej, ko se mi naznanijo imena njih,
ampak še le potem, ko naznanim za trdno, da bodem
izdajal ta list. — Naj še to omenim, da bi vtegnilo
tudi našim pevkam in pevcem učenje veliko zlajšati to,
ako bi si naročili teh napevov, dasi tudi ne poznajo
sekiric (not). Da stojč pike na vrsticah više ali niže, to
lahko vsak razumi in se potem toliko lože ravna pri
učenji, kje je treba glas bolj povzdigniti ali pa pasti ž
njim itd. To pa gotovo učenje že veliko pospeši in
olajša. — Ob enem prosim pa še vse pesnike, naj mi
pošiljajo obilno primernih pesem za različne praznike
in sicer toliko zgodaj , da se morejo porabiti, ker se
morejo dati na pr. napevi za praznike v drugem mesecu
vedno kakih 20 dni pred v tiskarnico , da jih morejo
potem naročniki še o pravem času dobiti. Pesmi pa
naj ne bojo preobširne, najbolje je, ako so kake štiri
kitice v obsegu po 6 ali 8 vrstic v kitici itd. — Ker
želim, da bi 12 listov obsegalo vse najbolj potrebno za
celo leto, sem stvar tako-le prevdaril in razredil:
Ker ni več mogoče, da bi za mesec januar naročniki letos
še o pravem času dobili list I., dal bi se najprej II.,
ki bo obsegal napeve za mesec svečan še pred koncem,
januarja natisniti, III. z napevi za sušeč pa že redno
15. svečana itd. Razposlal bi se tedaj list najprvo z
napevi za svečan, da jim še o pravem času v roke
pride in potem pri drugem razpošiljanji I. in III. list.
Prosim vse slovenske časnike, naj blagovolijo razglasiti
to vabilo.

Stvar, mislim, da je dobra; cena nizka; tedaj
poskusite!

V Pragi 1. januarja.

France Grbec.

* Slovenski Glasnik, edini lepoznanski list
slovenski , je prišel po obsegu pomnožen in preobražen, in
kar nas tudi veseli, tiskan brez polglasnika e pred
r-om, v Blaznikovi tiskarnici na svitlo; obsega pa memo
raznih manjih reči sledeče zanimivo gradivo: „Bogu“
(pesem) od Flegeriča; začetek izvirne novele
„Klošterski žolnir“ od J. Jurčiča, „Na Kumu“ (pesem od Levca,
humoristično črtico „Brtavsov Jurček“ od A. Z., „Na
tujem“ (pesem) od Gomilšaka, narodopisni sestavek
„Uskoki na Kranjskem“ od J. Navratila, spis „o
slovenskem lepoznanstvu“ od J. J., „Narodske reči: prazne
vere, priče“ itd. od M. Valjavca, „češke legende“ od
Luize Pesjakove in razna književna naznanila in
dopise. Naročnina za celo leto iznaša 3 gld. in se pošilja
Glasnikovemu vredništvu v Celovec. Iz srca
„Glasniku“ želimo toliko več naročnikov, za kolikor se je
sam pomnožil.

* O zadevah „Ilirsk. Primorjana.“— Akoravno
se je oglasilo še precej veliko čitateljev, jih vendar ni
še zadosti, da bi se moglo že zdaj začeti s tem časnikom.
List bo izhajal dvakrat na mesec, ako se jih še
nekoliko naroči do 18. prosenca; ako pa ne, ostane ne
spolnjena moja želja. Prosim tedaj hitrega naročila. Za-

hvaljujem se ob enem vredništvom „Novic“, „Šolsk.
Tovarša“ in „Danice“, da so moj program tako lepo
na znanje dali.

Pri sv. Ivanu v tržaški okolici 29. decembra.

Ivan Piano, učitelj.

* Gospod pl. Radič, marljivi in izvedeni
preiskovavec zgodovine naše, je ravnokar na svitlo dal
zgodovino zatiškega samostana v nemškem
jeziku „Geschichte der ehemaligen Cisterze Sittich“ in
Die Gegenabte Albert und Peter von Sittich.“ Bravši
naslov te knjižice smo se bali, da ne bi našli v nji
suhoparne tvarine, ki smo jo letos našli v „letopisu“
naše realke, in naravnost rečemo, da nekako mrzlo
smo tudi Radičevo knjižico v roke vzeli. Al napak smo
mislili! Čem več smo brali, temveč nas je zanimavala
knjiga, ktera nam odkriva zgodovino zatiškega
samostana od začetka njegovega, o kterem le pravljice
govore, noter do 1784. leta, ko je prestal ta samostan, ki
je skor vso dolensko stran domovine naše predelal
v rodovitno zemljo, ki je junaško pomagal odbijati
turško silo in je v poznejih vojskah zvesto stal za
Avstrijo, — samostana, v kterem je tudi naš Linhart
nekoliko časa bival, — samostana, ki je imel
velikovredno knjigarnico, ktera je prišla v Ljubljano,
kjer je z dragoceno knjigarnico 1787. leta ustavljene
kmetijske družbe ali splesnila ali pa do leta 1791
tako raznešena bila, kakor vihar raznese prah. Na veke
škoda za take knjigarne! Tudi o zadevah narodnega
jezika je ta knjižica zanimiva, ko vidimo, da je neki
pl. Apfaltrern (ves drug mož kakor naš deželni
poslanec !) od 1489. leta v zatiškem samostanu kot
posveten pravdnik v slovenskem jeziku opravljal svojo
službo, — leta 1764 opat Tauferer spisal slovenski
„mali katekizem za otroke in kmete“ itd. — Tako je
od konca do kraja važna ta najnovejša knjižica
Radičeva.

* Slavna pisateljca naša gospa Luiza
Pesjakova dovrši kmali nemški prevod Koseskove
„Slovenije“ —- najveličastnejše pesmi v mislih in jeziku,
ki jo ima slovstvo slovensko. Navdušila je ta pesem,
ko jo je mojster Koseski dal 1844. leta na svitlo, vse
rodoljube tako, da je bila po pravici „visoka pesem
slovenska“ imenovana. Vsa polna zgodovine slovanske in
veličastna v besedi, ostane nam to delo pravi biser
slovstva našega, vredno, da se prestavi tudi v druge jezike.
Težkega dela sicer se je lotila gospa Pesjakova; al
kdor ima tolik talent kot ona, more si tudi v svesti
biti, da dovrši nalogo svojo izvrstno.

* Tomaž Mor. Žalostna igra v 5 djanjih. Po
Silviju Pelliko-tu poslovenil J. Križaj Severjev.

S to igro začenja se 5. šestka „Cvetja“, ktero
izdaja g. prof. Janežič. Če tudi kritika more še le tedaj
govoriti, ko dobimo vso igro v roke, vendar že zdaj
izrazujemo veselje, da se nam po sposobnih pisateljih množe
glediščine igre, kterih bomo čedalje bolj potrebovali.
Izdatelj naznanja še 4 dela, ki jih bode prinesla ta
„Cvetjeva“ šestka. Pri tej priliki ponavljamo priporočilo
lepega „Cvetja“ kteremu je cena celo nizko postavljena,
ker zvezek s 5 polami le 25 nov. krajc. velja.

Dopisi.

Kragujevac v Srbii 25. dec. — Od preljubih mi
Slovencev raznih stanov in raznih krajev nepozabljive
mi domovine dobivam pisma, ktera me poprašujejo o
naselitvi v Srbijo. Vsem odgovarjati nikakor ne
morem, zato vas prosim ljube „Novice“, povejte jim
to-le: Zemlje in posestev je po Srbii povsod in zmirom
dosti na prodaj, bodi si po vaseh, bodi si v mestih.
Srbske zvanične novine so zmirom polne prodaj in lici-

tacij, pa mnogo zemlje, posestev in hiš se brez
licitacije poprodá. — Kdor ima denar, si tukaj lahko lepe
zemlje dober kup vsaki čas nakupi, kolikor mu je drago.
Kakor slišim, bo srbsko opraviteljstvo kmali prodajalo
kuče in posestva izteranih Turkov po Beligradu, Užici
in Sokol-u. Ta turška posestva, ki so večidel podrtije
in razvaline, in kterih je v samem Beligradu na tisoč,
imajo lepe in velike vrte , v sredi rodovitnih vrtov so
dobre vode , in ker jih je sila veliko , bojo brž ko ne,
šla po ceni. V Beligradu, za trgovino najpripravnejšem
mestu, si košček lepe zemlje kupiti, ne bi bilo napčno.
Po Moravi se delajo priprave za parobrodovje in ob
Moravi in Lepenici bode šla železnica, zato mislim, da
bi ne bilo napčno po rodovitni zemlji imenovanih
dveh rekah naseliti se, a še posebno bi bilo dobro, pri
mestih Kragujevcu, Smederevi, Jagodinu, Čuprii in
Paračanu kako dobro gnjezdo poiskati si. Dober mlinar,
usnjar, in klobučar bi pri teh mestih živel kakor v raji.
Usnarja (ledrarja) in klobučarja v Srbii nisem še
videl; gotovo jo zadene, kdor prvi v Srbijo pride. Dobra,
zdaj sila bogata mlinarja poznam samo dva, jedan je v
Beligradu, drugi v Požarevc-u. Da bi še tudi tretji
lahko in dobro živel, se ve, posebno ako bi si pri
mlinu valjano žago napravil, ktere še v Srbii nikjer
videl nisem. Dozdaj po Srbii deske iz debelih hlodov
tešejo in razkoljavajo, ali pa jih marljivi Bolgari
težavno na rokah za lep denar režejo. Vseh druzih
umetnikov in rokodelcev pa je po Srbii obilo. — Najbolje
bi jo pa zadeli, ako bi se pridni slovenski zemljedelci
(kmetje) v Srbijo preselili. Marljivi Slovenci bi bili
precej lenim Srbom lep izgled delo- in trudoljubivosti.
Jaz mislim , da za Slovence bolje zemlje ni memo
rodovitne Srbije, in ako se mislijo res preseliti, jim na
druge zemlje še misliti ne svetujem, kakor na bližnjo,
silno rodovito, blago podnebje in lepo slobodo
vživajočo Srbijo. Da sem kmet na nerodovitnih dolenskih
hribih, kjer si ubogi siromak košček črnega kruhka in
kapljico kislega vinca krvavo služi, bi vse pustil in bi
jo po Savi v Srbijo popihal. Kako strašno trpi kmet
na neplodnih dolenskin hribih, s svojo družino in
živino, se muči in dela noč in dan, pozimi pa z družino
večkrat strada in živini nima kaj v jasli položiti!
Koliko Slovenec in njegova živinica trpi, dokler
potrebnega gnoja na svoje puste njive in vinograde navleče!
Tukaj pa ljudje ne vedó, kaj je gnoj, še manj pa vedó,
kaj se pravi delati in trpeti, in Bog jih nikoli s točo
ne kaznuje. Pa naj bo dosti hvale! H koncu še samo
to povem, da kdor se misli v Srbijo preseliti, naj
nikakor ne pozabi tehle semen seboj vzeti: repe,
korenja, ajde in prosá in semena raznih detel; kajti Srbin
ne pozná niti ajde, niti korenja, repe ali prosá; srbska
živina ne vé, kaj je sladka detelja, srbske čbele ne
poznajo lepe ajde, ktera bi tukaj pod milim podnebjem,
kjer se ji mrzlih jesenskih mrazov bati ni, gotovo dobro
rodila. — Srbske pisarnice so činovnikov (uradnikov),
mesta advokatov in srbske šole so tako polne učeče se
mladeži, da Srbija kmali ne bo vedela kam s tacimi
ljudmi, ako se čez Drino, Timok in Kosovo polje ne
razširi; zato zdaj nikakor ne kaže, da bi slovenski
činovniki in pravoslovci na Srbijo mislili; kogar pa
vendarle mika v Srbijo priti, naj se obrne do gospoda
ministra notranjih oprav. Z Bogom!

Dr. Janez Podliščekov.

Iz Gradca 31. dec. T. — Naznanjam Vam z
veseljem , da navdaja tukajšnje Slovence letos celó drugo
navdušenje za národno stvar, kakor pretekla leta.
„Slovenija“, ki je zaspala še pred koncem minulega
šolskega leta , oživela je kakor „fenis“ sopet in vrlo se
obnaša prek in prek. Že je praznovala lepo „besedo“
vrlim našim slovenskim poslancem na čast, — in sopet

namerava obhajati v spomin Prešernov 10. dne t. m.
spodobno svečanost. Že se razpošiljajo vsem
rodoljubom vabilni listi; v svesti smo si, da bo sijajna in
obilno obiskovana. Živili iskreni slovenski dijaki!

Iz Sevnice na Štaj. 29. dec. (Vabilo.) —
Sevniška čitalnica, prva v dolenskem Zasavju, bode 7.
januarja t. l. praznovala svoj začetek. Prijazno vse
slovenske čitalnice in tudi druge rodoljube vabimo, da
pridejo obhajat rojstveni dan tega našega mladega
otročiča. — Načrt svečanosti je: Sprejem gostov na
kolodvoru; ob 10. uri dopoldne slovesna sv. maša s petjem;
zvečer ob 7. uri beseda , ktero ravnatelj začne z
ogovorora , temu sledi gostesprejemna pesem; po tem
narodne pesmi, kterim govori sledijo in zadnjič ples med
raznimi veselicami. — Ker bo odbor sestram čitalnicam
v Ljubljani, v Mariboru, v Celji, na Ptuji in rodoljubom
v Zagrebu vstopnice poslal, po kterih dobo na
polovico znižano ceno za vožnjo po železnici 6., 7. in 8.
januarja, se nadjamo toliko več predragih gostov; naj
bi slovesnost njeno počastili tudi „Sokoli.“ Naj velja
bratovska ljubav!

Odbor čitalničin.

Iz Teharij na Štaj. 31. dec. = 28. dne t. m. je
srenja naša imela sejo, v kteri je iskreni domoljub
gospodar Miha Vizjak, nasvet predložil, naj bi naša srenja
slovenski Matici kakor nesmrten ud se pridružila.
Enoglasno je bil ta predlog potrjen, in sklenilo se je,
da 4 leta se bo po obrokih vsako leto 25 gold. a. v.
plačevalo. Slava možu, ki je blagi predlog srenji
naredil, pa slava tudi domoljubni srenji, ktera je predlog
enoglasno sprejela! Naj bi bila izgled mnogim drugim !

Iz Trnovega na Notranjskem 1. jan. xy. — Ne
morem vam danes, drage „Novice“, nič veselega
naznaniti. Ko so bili namreč v nedeljo pred Božičem
ljudje pri Božji službi zbrani, se prikaže v Harijah
silni plamen, ki je v kratkem času 20 gospodarjev na
beraško palico pripravil. Harije, uro hoda od farne
cerkve trnovske oddaljene, so sicer svojega duhovnega
imele, zdaj ga pa že dve leti pogrešajo in morajo v
Trnovo k Božjim službam hoditi. Tudi kvaterno
nedeljo so bili tukaj pri veliki maši, ko je nemili ogenj
po njihovih poslopjih gospodaril. Hiteli so domu — pa
prepozno. Ker niso nič, kakor to, kar so na sebi imeli,
oteti mogli in ker se je ta nesreča v sredi zime
pripetila, si dragi bravec lahko misliš, da je stan teh
pogorelcev zares milovanja vreden. Na besedo naših
duhovnih pastirjev se je res že nekoliko denarja nabralo
v domači fari, pa kaj je to v taki revščini? Slovenci!
znano je vaše dobro srce; spomnite se toraj revnih
Harijcev, ker gotovo ni večih revežev na svetu, ko so
ti sedaj. Nimajo strehe nad seboj, nimajo živeža za se
in za živino, nimajo obleke za se in za svoje borne
otročiče. Pošljite, kolikor utrpite, ali preč. gosp.
trnovskemu dekanu ali pa vredništvu naših „Novic“, ktere
vsegdar rade pogorelcem pomagajo. Vam pa, kmetje
slovenski, naj bojo Harijci v žalosten izgled, da se vi
bolj pridno v zavarovalnice zapisujete, ker izmed
dvajsetih, ki so pogoreli, bil je le eden zavarovan.
Žalostno !

Iz notranjske Bistrice 28. dec. (Vabilo.) Vsem
častitim udom naše čitavnice bodi naznanjeno, da bo v
nedeljo 7. januarja v čitavničini dvorani beseda in
po besedi volitev novega odbora.

Čitavničini odbor.

Iz Notranjskega 30. dec. — Hvala Bogu, dobro
smo volili, in veseli smemo biti, da smo si deželnega
poslanca gospoda dr. E. Kosta zbrali! Kdo bi ne bil
vesel, ko čuje in bere jedrene govore njegove v
deželnem zboru , v kterem se krepko poteguje za našo
pravično reč! Bog nam ohrani blagosrčnega poslanca,
Ljubljančanom pa vrlega župana! Jelite, predragi rojaki

druzih okrajin, ki ste se pri volitvaih v svoji nadi zelo
goljufali, da vam je bridko pri srcu „ ako slišite, da
poslanci vaši se ne vedejo po vaših misilih in vaših željah,
ampak da le svojo trdijo. Ali mar zastopajo taki možje
vas, ki ste jim vse zaupali? — Drugo pot bote tedaj
že vedeli drugače voliti, ako Bog dâ! — Pravo in
pošteno je , da na Moravskem volivci svojim poslancem,
ki v njih smislu ne ravnajo, nezaupnice pošiljajo; mi
na njih mestu bi enako storili; saj poslanec je zato
poslan, da zastopuje splošne želje im potrebne ljudstva,
ne pa svoje osebne nagibe. — Vrerme imamo lepo ;
nekoliko bistre burjice pa lepo jasnco je bilo vsaki dan
skoz vès advent. Blago še vsaki dam na pašo hodi; res
da malo več pribêre, vendar je dobra pomoč letos v
tako hudi stiski za klajo. Z Bogom !

Brkinski.

S Pivke 1. jan. — Nova prenaredba
političinih uradnij bo na Notranjskem bolj primerno
skupaj spravila posamezne strani, kakor se je bilo pa to
zgodilo 1852. leta. Idrijska in ložka stran se
najbolj nagibate na Logatec, ki je tedaj boljše središče
mémo Planine, ker je ondi tudi železnična postaja ; ondi
so tudi nektere soseske predjane od vrhniškega okraja
na logaškega, da ne bo nobena farna soseska
raztrgana; to se je namreč zgodilo pri Rovtah in
Žibršah. Enako bistriška, senožeška in
vipavska stran najbolj namerjajo na Postojno, kjer se
zopet velike ceste vjemajo z železnicco; za vse te strani
ni lahko boljšega središča, dasiravino bi zlasti Vipavci
najraji domà imeli političino uradnijo. *) Pri posameznih
soseskah bi bila pa tudi tukaj še ktera prenaredba na
pravem mestu. Studeno in Strmica namreč zdaj še
spadate pod Planino, Bukovje pai pod Senožeče, in
tedaj je studenska farna soseska pod dva okraja
razcepljena; ako bi se vse te tri srenje skupaj djale
pod Postojno, bi tista fara ostala soedinjena, in
pri takem bi bila vsa Pivka zopet pod eno uradnijo
djana, kakor je tudi nekdanje čase bilo. Kadar pride
vrsta na prenaredbo sodnjih okrajev, bo še
tudi ktero voščilo na dan se pokazalo ; Razdrčani na
pr. že zdaj poti delajo, da bi uradnijo spravili v svoj
kraj, ki bi sicer tudi res bolj v sredi okraja bil, kakor
Senožeče, vendar za Vremsko dolino bi zopet ne
bilo primere. — Naj gré beseda na drugo reč. Za
pivško stran velik zleg so nerazdeljeni , med celimi
soseskami vzajemni pašniki. Priča zastran tega zlega je
bil uni dan omenjeni boj med Selčani in Slavinci, ki
v zadnje vendar ni imel toliko nesrečnih nasledkov,
kakor se je izprva kazalo; ozdravilii so se namreč tudi
tisti, ki so bili nekaj pobiti. Pa tacih praved je še dosti
med posameznimi soseskami; tako med Slavinci in
Kočani, med Orehovci in Studenčani, med Hruševci in
Slavinci, med Stranjci in Šmihevci „ med Razdrčani in
Ubelščani, in še med drugimi. Pravde se vlečejo leta
in leta, stroški se nabirajo na kupe, razpor in sovraštvo
e množi, in pašniki dajejo čedalje manj vžitka, in
gredo bolj pod zlo. Tudi v tacih pravdah bi mogli že
vendar bolj nagli izvodi in sklepi na svetlo se kazati;
političnim in sodnjim uradnijam se ukaz za ukazom
daje, naj hitijo z deli svojimi, im zraven manj moči
rabijo; kaj bi taka ne bila na mestii pri pravdnih
zagovornikih? Kaj pravde dolge ne izjedajo ljudstva hudo,
ne včasih še huje kakor davki veliki? — Take-le reči
se mi zdi vredno po časnikih bolj ma drobno
pretresovati, in sicer zložno in zmerno — ssine ira et studio —
ne tako kakor brezkončni dopisi iz Senožeč delajo
„Novicam“ nadlego in njihovim bravcem ; Senože-

čani naj se že enkrat doma pomirijo med seboj, in
naj kaj delajo. — Še eno. Tudi na Pivki je bil v
enem kraji božični kres za uboge šolske učence; v
Postojni le na sveti večer dvajset dečkov in dvajset
deklc dobilo gorko obleko in obutev v dar.

|z Ljubljane. Njih eksc. c. k. deželni poglavar
baron Bach je, po dovršenem potovanji po nekterih
krajih Dolenskega in Notranjskega, včeraj ogledaval
tukajšnjo bolnišnico, delavnisnico , otročjo bolnišnico in
kovaško in živinozdravniško šolo v Ljubljani. Ker
je prišel nenadoma, ni bil ravnatelj te šole dr.
Bleiweis pričujoč; učenik gosp. Skale mu je tedaj izkazal
vse. Dal si je od bolnišnice začemši, kjer si je dal
bolezni vseh tukaj ozdravljanih konj razložiti, vse
prostore šolske in bolnišnice, kakor tudi kovačnice, pa
vse šolske naprave in priprave prav na drobno
razložiti, in naposled je bil priča neke operacije pri konju
na operacijsko mizo položenem. Gospod deželni
poglavar je s živo besedo blagovolil
razodeti svojo zadovoljnost nad lepo vredeno
šolo in se čudil, da ima Ljubljana tako
učilnico, do ktere še ni prišlo nobeno drugo
provincijskih mest.

— V poslednjem občnem zboru kranjske
kmetijske družbe 23. nov. za to izvoljeni odbor, da osnuje
pravila, po kterih bi se pri kmetijski družbi ustanovil
poseben oddelek za gozdnarske zadeve, je
28. in 29. decembra l. l. imel svoja posvetovanja v
pisarnici družbeni. Prišli so vsi gospodje iz Gorenskega,
Dolenskega in Notranjskega, ki so izmed sebe izvolili
gosp. grofa Barbo-ta za prvomestnika , g. Dimec-a
za zapisnikarja in poročevalca, gospodje Fr. Vičel,
Henrik Likar, in Fr. Schollmajer pa so bili z
unima gospodoma vred ustanovljavci pravil. Gospoda
Fid. Terpinec in dr. Jan. Bleiweis sta zastopala
kmetijsko družbo. Prav temeljito so izvedeni gospodje
gozdnarji obravnavali važno stvar in odločili v
posamnih §§. premembo pravil (statutov) kmetijske družbe ;
nasvetovali so, naj bode 23. dne t. m. občni zbor
kmetijske družbe, ki naj konečno sklene prenaredbo
pravil. Glavni odbor bo po tem nasvetu sklical še ta
mesec občni zbor; želeti je, da pridejo vsi družbeniki,
kterim je mar za zboljšanje domačega gozdnarstva!

— V poslednjem mestnem zboru je nasvetoval
gosp. župan, naj odbor dovoli, ker od 33 rekrutov, ki
jih ima mesto letos dati, jih še manjka 15, da se takim,
ki prostovoljno hočejo vojaki biti, iz mestne kase
kaj več na roko da. Zbor je enoglasno dovolil v ta
namen 400 do 500 gold. — Za ogled novih ali
predelanih hiš, ki ga zahtevajo hišni gospodarji ljubljanski,
je bilo po izgledu druzih mest odločeno, da se
ogledni na (taksa) po 2 ali 4 gold. plačuje. — Dohodki
mesta so za to leto cenjeni na 99.167 gold. 48 kr.,
stroški pa na 126.307 gold. 72 kr., tedaj se kaže
primanjkava za 27.140 gold. 24 kr. Kako naj bi se
dobilo, kar bo zmanjkalo mestni kasi letos, se bo
pozneje nasvetovalo. — Grad pod Turnom (Tivoli) naj
se da v najem; pri tleh more biti kavarnica in
gostivnica; po tisti poti drevoreda, ki pelje na grad, naj
se napravi plinova svečava. — S konjačem
ljubljanskim je bila pogodba sklenjena, po kteri dobiva za
svoja opravila 200 gold. na leto in dan; za
odpeljevanje vjetih psov pa si mora na svoje stroške
napraviti posebna kola.

— V občnem zboru čitavničinega društva je
predsednik zahvalo izrekel vsem gospodom in
gospodičinam, ki so preteklo leto pomagali pri „besedah“, —
gosp. Ivanu Vilharju, da je po odhodu gosp. Kadivnika
v Kranj radovoljno prevzel opravilstvo blagajnika, —
in vsem tistim družbenikom, kteri radodarni pomagajo,

kadar društvo potrebuje izvanrednih denarnih dohodkov,
v ktero vrsto spadajo tudi tisti rodoljubi, kteri svoje
časnike posojujejo čitavnici. Gosp. tajnik Praprotnik je
poročal o družbenih zadevah l. l. in povedal, da v
čitavnici je bilo 61 različnih časnikov za berilo
pripravljenih, — da je osnovala v svoji dvorani 13 veselic, med
kterimi je bilo 5 glediščinih iger; v javnem gledišu je na
pomoč ubogim Notrajncem napravila veliko besedo na
veliki pondeljek, — in da je podpornica vsem domačim
narodnim društvom. Gosp. Ivan Vilhar je prav na drobno
naznanil dohodke in stroške čitavničine; dohodki so
znesli 2847 gold. 1 kr., stroški pa 2810 gold. 21 kr.,
tedaj je konec leta ostalo 36 gl. 80 kr. gotovine — brez
premoženja, kije v čitavničinem inventaru. Za dolžna
pisma ni bilo zopet letos nič plačati treba, ker so
domoljubi darovali za srečkanje namenjenih 10. — Izvoljen je
bil po večini glasov ves poprejšnji odbor, za blagajnika
gosp. Ivan Vilhar, namesti gosp. Kadivnika pa gospod
dr. Lovro Toman.

— Pri občnem zboru „Juž. Sokola“ 29.dec. bilo
je nazočih blizo 80 udov. Po načelnikovem govoru
sledilo je sporočilo tajnikovo, iz kterega povzamemo, da
društvo veselo napreduje, in da ima sedaj ravno 200
plačavnih udov, izmed kterih so 4 plemenitniki, 20 je
posestnikov, 12 dohtarjev, 30 kupcev, 43 uradnikov, 10
rokodelskih mojstrov, 43 kupčijskih pomočnikov, 38
rokodelskih pomočnikov. Tudi blagajnica se je zboljšala.
Prejšnji odbor se je po aklamacii zopet volil, samo da
namesti blagajnika A. Jentlna, ki je prostovoljno
izstopil, prevzame blagajništvo voljeni g. Grazeli.
Sklenilo se je dalje, da se pravila spremené toliko, da 1. §.
se dostavijo besede: „Društvo ima šolo“; 11. §. pa, da
se odbor pomnoži za 2 osebe. — Poslednji večer
preteklega leta po programu, tudi v našem listu
naznanjenem in le nekoliko premenjenem, v dvorani čitavničini
napravljena veselica si je zopet pritrdila dobro imé , ki
ga imajo silvestrice „Južnega Sokola“; obilo zbrana
množica je prav vesela iz starega leta stopila v novo.

— Večernica društva katoliških rokodelskih
pomočnikov na sv. Štefana dan se je zopet zvršila
v veliko zadovoljnost vseh pričujočih. Nevtrudljivi
ravnatelj družbeni gospod prof. dr. Vončina si more v
svesti biti, da mične te veselice so si v Ljubljani že
pridobile neko „gradjansko pravo.“

— Kakor smo že povedali, se je ustanovila družba
v pomoč bolnih in onemoglih v Ljubljani, ktera
proti temu, da ji družnik vsak teden odrajta 10 nov. kr.,
vsacega vsak teden podpira, ako zboli ali po bolezni
onemore, z 2 goldinarjema, pa mu bode dala še več,
kadar družba pride do bolje moči. Družba ima v 6
oddelkih mesta v vsakem svojega denarničarja in po
dva odbornika, pri kterih naj se oglasi, kdor želi
stopiti v to družbo. Časi so težavni, bolezen je huda
nadloga, zlasti, ako si oče ali delavec ne more kruha
služiti. Na to naj se misli! Vsak dan en krajcar si vendar
marsikdo lahko pritrga, ki mu potem v bolezni donaša
25 kr. na dan!

— Iz zlate Prage nam je z veselo novico, da je
gosp. Ant. Heidrich izvrstno in z vesoljno pohvalo
dostal teoretično skušnjo, ktera mu je zagotovila stalno
mesto v ondašnji konservatorii, došlo tega umetnika
drugo delo pod naslovom: „noč na blejskem jezeru“,
besede And. Praprotnika, za moški zbor, čveterospev
in bariton — solo.“ S to najnovejšo skladbo je g. Heidrih
pokazal, da pravi umetniški duh biva v njem. Tako
vodi o tem delu znani mojster gosp. Mašek, ki je
preigravši njegovo „noč“ rekel, da si je skladatelj ž njo
med slovenskim narodom za vselej ustanovil slavno imé,
kajti doslej nimamo še mnogo pesem, ki bi bile bolj

ko ta zložene v naroduem duhu. Obe deli ste na prodaj
pri Lercherju; „Vodniku“ velja 10 kr., „Noč“ pa 20 kr.
— Deželni zbor se zopet začne v četrtek.

— Matičini odbor ima sejo 11. dne t. m. ob 5. uri
popoldne v sobi čitavnice tukajšne. Vabilo z naznanilom
razprav se je že razposlalo.

— 6. dne t. m. ob 10. uri dopoldne ima v
dvorani mestni društvo za kupčijske bolnike svoj
letni zbor.

— Stari udje sv. Mohora družba in kdor se
hoče iz ljubljanske dekanije z nova vpisati va-njo, naj
se pri g. Ant. Lesarji meseca januarja oglase.

— Z veliko pohvalo v gledišču sprejeta
kranjskozgodovinska žaloigra „Der Untergang Metullums“ od
H. Penna je prišla na svetlo, posvečena našemu
prečastitemu županu gosp. dr. Costa-tu. Cena ji je 80 kr.

— Ravnateljstvo c. k. gimnazije je odgovorilo v
poslednjem listu „Novic“ na naš sestvavek „žalostna
prikazen na naši gimnazii.“ Hvaležni smo mu za ta
odgovor zato, da smo izvedeli, da naše „žalovanje“
vendar ni bilo brez dobre „podstave“, ker nam sl.
ravnateljstvo pripoveduje, daje letos res bilo 9 dijakov
slovenščine oproščenih, po takem tedaj res „cela kopica“,
kakor slovenski narod imenuje „kopo“, „kopico“, ne
pa kakor „kopico“ prestavlja tisti referent, ki jo je v
„Laib. Ztg.“ imenoval „ein ganzer Haufen.“ Ravno iz
te „kopice“ za leto 1865 pa se vidi, da oprostovanje
učencev čvrsto napreduje, kjer v poprejšnjih
letih se je izmed 718 učencev jih oprostilo le 15, —
da po takem tudi je bilo naše „žalovanje“ upravičeno.
Čeravno dosihmal nismo tako srečni bili, da bi bili —
kar vendar ne sme nobena skrivnost biti! — izvedili
imena vseh letošnjih oproščencev, smo vendar izvedili
nektera, ki jih nikakor ne moremo spraviti pod krilo
navedenega ministerskega ukaza. Tudi nismo bili tako
srečni, da bi bili navedeni ministerski ukaz v roke
dobili, ki ga je sl. ravnateljstvo „od besede do besede“
citiralo, ki pa se že ne ujema z besedami, ki jih je
isti dan „Laib. Ztg.', prinesla, kajti naj nam ne zameri
sl. ravnateljstvo, da nam je le ministerski ukaz
veljaven, ne pa kako drugo tolmačenje. Iz vsega tega naj
sl. ravnateljstvo drage volje povzame, da naše
„žalovanje“ še — ni potolaženo.

Novičar iz domačih in ptujih dežel.

Na čelo današnjemu novičarju stavimo državno
gospodarstvo našega cesarstva v letošnjem letu,
kakor ga odločuje cesarska postava od 30. dec. l. l.
Da sedanje Belkredijevo ministerstvo, ktero je
prevzelo od svojih prednikov prežalostno zapuščino, naše
zaupanje res zaluži in da pravo pot hodijo tisti
poslanci, kteri to ministersvo podpirajo, da se sčasoma
reši država iz zadreg, v ktere jo je poprejšnje večletno
gospodarstvo pogreznilo , očitno se vidi iz tega, kar je
minister denarstva grof Lariš razložil presvitlemu
cesarju, ko mu je načrt državnih stroškov in
dohodkov za leto 1866 izročil in ki ga je vsled
patenta 20. septembra l. l. Njih Veličanstvo tudi potrdilo.
Da vseh krivih potov sedanje ministerstvo ne more v
enem hipu poravnati, vsak pameten človek lahko
previdi, kdor ve, da še celo pri majhnem gospodarstvu ne
more sin v enem ali dveh letih vsega v red spraviti,
ako je po očetu prevzel skor da na kant djano
gospodarstvo. Poslušajte tedaj, kako bo to leto! Vsi
stroški našega cesarstva so izrajtani na 531 milijonov in
272.881 gold., — prihodki pa na 491 milijonov in
134.735 gold.; po takem bi na koncu leta primanj-

kalo 40 milijonov in 139.146 gld., memo 80 milijonov
gold., ki jih je preteklo leto zmanjkalo, tedaj lani na
pol več. Ministerstvo misli, da 4 milijone in pol bode
prihranilo s tem, da se bodo sem ter tjé nekteri stroški
zmanjšali, 35 milijonov in pol pa bo treba na posodo
vzeti. Prejšnje ministerstvo je državne dohodke za
preteklo leto tako lepó postavilo, da je na koncu 1865.
leta le 8 milijonov primanjkave izkazalo, — al
zmanjkalo je, kakor smo rekli, celih 80 milijonov! Sedanje
ministerstvo noče svojega računa tako sukati; ono hoče
kazati vse le tako, kakor je v resnici. Dolgá ima
letošnje leto poplačati strašen znesek od 65 milijonov in
834.998 g&ld., ker do konca letošnjega leta se bo
odrajtal dunajski banki vés dolg do kraja, in konec
bode potem tudi tistemu nesrečnemu ažiju, ki je begal
vso barantijo toliko let. Leta 1867 pa se bojo — ako
ne pritisne kakošna vojska — zmanjšali državni stroški
za 45 milijonov in 652.638 gold., primanjkava se tedaj
more tisto leto številiti le še na 28 milijonov 486.508 gld.
— in tako se bo sčasoma cesarstvo izkopalo iz silnih
stroškov, kteri so davke napeli tako, da je groza.
Ministerstvo živo čuti, da kmetijstvo potrebuje
polajšave v davkih najbolj in skrb mu bode, da otrese
kmetijam to silno breme; al mahoma mu to ni mogoče. Da
pa kmetijski gospodarji vidijo, da ga je resna volja,
polajšati jim, kar je danes mogoče, je po njegovem
nasvetu presvitli cesar dovolil, da od vseh
nenavadnih priklad na zemljiščini in hišni davek se
že letos odbije četrti del; v vsem skupaj bo ta
odbitek znesel 4 milijone in 600.000 gold. Res, da to ni
veliko; al saj znamenje je, da, ko je prejšnje
ministerstvo zmiraj le više in više davke nakladalo, je sedanje
začelo odjenjevati. Zemljiščini (gruntni) davki v vsem
cesarstvu se za letos štejejo na 64 milijonov in 755.100
gold., hišni pa na 23 milijonov in 8950 gold. Ako
pomislimo, da stroški za armado na suhem in na morji
znašajo 80 milijonov gold., se pač vidi, da skor vés
zemljiščini in hišni davek povžije armada, in da od
znižanja stroškov za vojaštvo zavisi pred vsem
polajšanje davkov. Da bi Avstrija skusila se v take
razmere postaviti do druzih držav, da bi manj rok bilo za
puške, več pa kmetijstvo in obrtnijstvo, potem še le
nam doide zdatna pomoč. Še zmiraj — pravi minister —
stan cesarstva našega težaven; al vendar, če
tudi v oči gledamo resnici, ne obupamo, da se v enih
letih zboljša; naj se mu le ne delajo zapréke in zaupanje
med ljudstvom ne podira zlasti po tistih, kteri le v
tem iščejo sreče, da bi velika Nemčija kraljevala nad
vsemi narodi našega cesarstva, za vse drugo pa jim
je malo mar. „Mir hočem imeti s svojimi ljudstvi —
to so zlate besede cesarjeve, v ktere prisega vsak,
komur je Avstrija čez vse. — Cesarski ukaz od 22.
decembra zapoveduje, da tak denar, ki ga kdo v
nadlogah kot miloščino iz cesarskega ali deželnega zaklada
dobi, se ne sme v prepoved ali sekucijo djati. — Tudi
zahvalnico odgaliciškega in istriškega
deželnega zbora je cesar s posebnim zadovoljstvom sprejel. —
Veliko radost je v Dalmacii vzbudilo to, da národni
mož profesor dr. Klaić je zopet postavljen v svojo
službo, ktero mu je „Verfassungs minister“ vzel! —
V Dalmacii in Istri pomanjkuje vode. — Na
Angleškem vsaki teden po 5000 do 6000 živine za kugo
zboli. — Govor cesarja Napoleona na novega leta
dan obeta svetu mir. Dobro!

Kursi na Dunaji 2. januarija.

5 % metaliki 62 fl. 75 kr.
Narodno posojilo 66 fl. 05 kr.

Ažijo srebra 104 fl. 36 kr.
Cekini 5 fl. — kr.