NOVICE
gospodarske, obrtniške in narodne

Izhajajo vsako sredo po celi poli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 3 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 80 kr., za četrt leta 90 kr.
pošiljane po pošti pa za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld.. 20 kr., za četrt leta 1 gld. 15 kr. nov. den.

V Ljubljani v sredo 4. Januarja 1865.

Silvestrova noč.

Ti ho! — ura dvanajst bije,
Ravno odmeva zadnji glas,
Sova iz zvonika vpije,
Slovo jemlje od časa čas.
Spet je leto zatonilo,
Vihrajoča burja s silo
Vrgla ga je pod gomilo.

Zemljo krog in krog odeva
Z belim plaščem mrzli sneg,
Vetrov pa vriš odmeva
Po dolini prek in prek.
Večnosti je kosti v krilo
Staro leto spet zložílo,
Se na veke poslovílo.

Ali že za njim se smeje
Pomlajeni Janus mil',
In veselo rože seje,
Da si vence 'ž njih bo vil.
Dobro došel, mladič všeci,
Z novim letom prileteči,
Peljaj nas v naročje sreči!

Čaše v roko! — Pesmi gladke
Pojmo dnes pri vinu vsi,
Vžijmo kratke ure sladke,
Blizo starost že preží, —
Zdaj še srca nam gorijo,
Če prav skrbi nas morijo,
V vino naj se potopijo!

Pozdravímo čvrsti, zdravi
Novodošlo leto zdaj!
Tudi starček sivoglavi
Misli dnes v mladóst nazaj, —
Vsaka strast naj od zdaj zgine,
Zmirom drage domovine
Glas naj vodi nase čine!

Po Češcini poslovenil G. Višecki.

Novoletnica !

Preteklo je zopet 365 dni in nastopilo je novo leto.
Ne govorili bi resnice, ako bi rekli, da preteklo leto
je v Evropi sploh bila dôba slavnih del in važnih
prememb. Glasovite besede „čakati znamo“ so se tudi
narodov poprijele: čakali so s korenito potrpežljivostjo.
Z upanjem, da bode bolje, stopijo v mlado leto.

Pomenljivo je, da novo leto se začenja ravno
pozimi. Sneg in led krijeta hrib in plan, celó gibčne
vode so v led kovane, vsa narava umira skrčena pod
ledeno odejo v tihem spanji in vseobsežni mraz ustavlja
vse življenje. Pa nad neizmerno zmrzljavo smeja se
mlado solnce, z gorkoto , dan na dan rastečo, sije na
mrtvo odejo spijoče zemlje; sneg in led se umikata in
umakneta, narava pa se izbudi pomlajena iz dolzega
počitka; povsod dvigajo krotke cvetlice, odeje proste,
glavice k rešniku solncu in tiče v logu prepevajo
veselo zmago nad zimo.

Razgrnjena je zima tudi nad Evropo. Neko
mrzlično čutje negotovosti o prihodnji dôbi tlači svet, tlači
ga strupeni zrak politične neznačajnosti. Med tem pa
raste prepričanje, da zdanjost je le prestopni čas , da
novi čas trka na duri visocih palač in lesenih koč, in
množi se upanje, da bode bolje. To je predčutje
mladega leta.

„Temu in temu ni še časa“ — culi smo letos od
dokaj straní.

Zakaj pa ni še časa? Ali bi mar škodovalo kaj
več prostega zraka narodom? Bi mar nevarnost bila

državam, ako bi vsak državljan, vesel o izpolnjenih
občnih željah, s toliko močnejo ljubeznijo oklenil se
dobre svoje domovine?

Iz tacega zadržavanja in odlašanja pa vendar sploh
ne pretí dalja škoda. Zgodovina gré neizprosljiva svojo
pot naprej. Zaviranje tù ali tam jo komaj toliko ustavi,
kakor riba v morji plavajočo barko. Omika je zdaj že
toliko razširjena, javno mnenje tako krepko in silno,
da pravica in resnica, čeravno ste nekaj časa na dvomu,
ne daste se zatreti. Stanovitna in nepremakljiva volja
večine ima toliko moč in pravico, da se more misliti,
da mala množica oseb se poprej moti kakor veliko
število druzih. Ako imajo države zagotovljeno ustavo,
vsako drugo ravnanje nikakor nima dolzega obstanka;
samo prestop je — drag sicer — vendar prestop je na
boljo stopinjo. Samo, da se nekoliko potrpi in pretrpí;
„dobrega izida ni dvombe.“

Veča pa je nevarnost, ki državam z mladimi
ustavami prtí od unanjih držav.

Omika je sicer sedanjo Evropo povsod obsegla in
presunila, in že v srednjem veku je bila znana zapoved
kršanske ljubezni; al o zadevah mednarodnih in
meddržavnih ne veljá vselej zapoved omike ali ljubezni; tù
vlada rado načelo: „kar tebe kvari, hasni meni“, ali bolj
jasno : „kar je tebi na škodo, meni je v prid.“ To
nekršansko in sebično načelo je napravilo sedanje do zob
oborožene države, ki imajo neprimerno množico čvrstih
državljanov brez vsega dobička in z velikimi stroški
neprenehama v orožji in na nogah. Zarad tega načela
pa imamo po celi Evropi take nepreštevilne državne
dolgove, toliko in vedno večih davkov, in dosti očitno
hiranje splošnega blagostanja. To oboroženo prežanje
države na državo je večletna sušica Evropina, in niso se
je države iznebile, akoravno so kaj v notranjih zadevah
napredovale. Nobena država rada ne gleda, kako si
soséda pomore s svobodnimi napravami; bojí se za lastni
obstanek, ako una novih moči pridobiva po krepki
ustavi. Taka ustava namreč obudi mnogo poprej spijočih
moči, in celó mnoge močí, ki so poprej bile rabljene,
da so krotile ljudstvo, dajo se obračati za bolj koristne
namene. Poštena ustava krepko budí domovinsko
ljubezen; vsak državljan si šteje med najsvetejše
dolžnosti, da brani vseh napadov svojo dobro vladano
domovino.

Ker je pa krepčanje državne močí po sebičnih
načelih mednarodne politike sosédam neprijetno, tedaj
skušajo ovérati in podérati razvitje ustavnega življa tudi
z zavratnimi pomočki in celó z vojsko, ako je za-njo
le količkaj izgovora.

Tudi mi Avstrijani imamo mlado ustavo, in podoba
je, da nam nasprotniki ne privoščijo, da bi se je za
svoj napredek popolnoma navzeli. Zato nas radi
strašijo z vojsko. Nove moči, ki bi jih pridobili po ustavi,

zopet bi morali žrtovati za ohranitev splošne domovine.
Vojska je strašilo, ki nas tudi letos spremlja v novo leto.

Pač strašna reč je vojska, al Evropa je bolna, in
morebiti je ravno vojska tako krepko, čeprav grenko
zdravilo, ki jo prerodí, in nam za kratkim britkim
časom zopet dá vživati čas boljega in bolj gotovega
mira, kakor je bil dozdanji poln armad. Politična
bolehnost sploh je znamenje sedanje dôbe svetá, al prej
ali pozneje nehati mora.

Tedaj ne bojimo se prihodnosti, saj nam jo je Bog
dal v roke; bolji časi morajo priti, ker tako, kakor je
tudi državni zbor točno povdarjal, ne more več biti. Ne
bojimo se tedaj vojskinega strašila, odkoder koli, ampak
spravimo v red notranje, domače zadeve, da
bojo zadovoljni vsi narodi; zato bogajmoin „složi
naj se Avstrija!“ Tako bodo narodi vsi, krepki v
domovinski ljubezni, nepremagljivi udarili nad sovražnika, ako
bi treba bilo. Kar bi utegnili žrtovati za zmago v
kratkem času, nam bo povrnil zdrav in trden mir.

Mi pa mali slovenski narod , kaj imamo mi
pričakovati za svoj národni napredek od prihodnjega leta?

Nič hudega!
V politiki bomo hodili složno z drugimi bratovskimi
narodi, kakor dozdaj, in merili se bomo ž njimi o
stari hrabrosti in zvestobi do cesarja in doma: na
knjižnem polji pa bomo stanovitno stopali naprej.
Napredek nam bode geslo ostal.

Padle so postavne zavere, ki so nas tù in tam v
dušnem napredku ustavljale. Ravnopravnost je slovesno
oklicana, in čeravno je večidel le še samo na papirji
in je od besede do djanja dolga pot, vendar prevelik
ni, in sčasoma se nam dogotovijo vse podeljene
pravice. Kdo nam pa tudi bo jemal ravnopravnost? Nihče
ne sme poderati cesarjeve zapovedi; mi sami pa tudi ne
bomo zavračali, kar je potrebno in pravično. Saj so že
zeló potihnili podpihovavci mednarodnega prepira, tisti
največi sovražniki Avstrije, ki po Hermanovih besedah
„imajo mir in spravo v ustih, trdobo in nemilost pa
v srcu.“

Kar smo počeli lepega in občnokoristnega , prijelo
se je; kviško raste, dobro je ukoreninjeno. — Imeli smo
mnogo lepih narodnih svečanosti in slavne spomenice,
pri kterih se je slovenski narod pokazal, da živí;
ustanovile so se nove čitavnice in rodila se nam je Matica
slovenska — središče dušnega razvijanja. Brez
prenapete hvale moremo reci, da v preteklem letu nismo rok
križem držali; kazali smo, da smo v svoji zmernosti
in v vsem svojem ravnanji zreli za ustavno življenje.

In tako bodi tudi prihodnje leto. Iz žive srede naj
se širi omika in razvitje vseh dobrih narodnih moči v
vse ude in žile; množi naj se národna ljubezen
in národna zavest, pa živo čutje ustavnega
prava; okoli njih pa naj se ovijajo vse čednosti
avstrijskega državljana.

Tedaj stanovitno naprej, pa brez strahú na postavni
ustavni poti tudi v novem letu!

Gospodarske stvari.
Listje in smrečje velika dobrota gozdom.

Tudi gozd (boršt) je zemljišče, ktero, kakor vsako
drugo, potrebuje gnoja. Gozd si pa gnojilo sam
napravlja: listje in smrečje, ki z drevja pada in se stelja
imenuje, mu je to gnojilo. Žalibog, da mu je
gospodarji tako malo privoščijo!

Al vsa stelja ni enako dobro gnojilo. Razloček je
v tem, kar ima listje in smrečje v sebi, in po natornih
lastnostih stelje.

Stelja, ko leži v gozdu čez zemljo razgrnjena,

brani, da vlaga (deževnica) ne more prehitro odteči,
tedaj več vode v zemljo gre. Stelja se pa tudi vode
napije, da se po nji dobro zgnojí. Listje ima to
lastnost, da skor polovico več vode na se potegne,
kakor smrečje. Pa tudi v tem je stelja za gozde
koristna, da ne more v tleh zadržana vlaga izpod stelje
tako naglo izhlapeti, in ker je kakor odeja čez zemljo,
udi sapa ne osuši zemlje tako hitro. Listje pa ni vsled
imenovanih fizikalnih lastnost samo za gozde koristno,
ampak veliko pripomore ker zadržuje mokroto v zemlji,
da studenci in potoki tako naglo ne vsahnejo.

Kadar stelja zgnjije, je posebno dober gnoj za
gozde, ker po njem ne dobivajo v obilni meri samo
gnjilca in ogelca, temuč tudi druzih redivnih stvarí
kakor je pepél. Ako se pomisli, da v listji in smrečji
je obilo rudninskih stvari, — ako se prevdari, da
je posebno tista zemlja, v kteri borovje raste,
navadno slabejša, kakor navadna poljska prst, se tedaj
lahko razume, zakaj da v takem gozdu, kteremu se na
vadno vsako leto listje odteguje, les ravno tako medlo
in slabo raste, kakor žito na njivi, kteremu le
vrabci gnojé.

Da se listje in špičevje v gozdu poprej ali kasneje
razkroji in segnije, to se ravná po meri mokrote in
toplote.

Ako kdo vpraša: kdaj pa stelja začne drevje v
gozdu rediti? se more ta odgovor dati, da še le v 5.
letu, ko listje ali špičevje z drevja popada, ima svojo
popolno moč do drevja. Vonhausen sicer trdi, da že v
enem letu rast jako pospešuje. Kruč pa je po
skušnjah izvedil, da je bukovo listje še le čez 2 leti in pol
popolnoma segnjilo.

Gospodarske skušnje.

* Ogeršičine préše (krovajci ali pogače,
Repskuchen) dobra bčelna paša. Maj a meseca
zapazita dva gospodarja , da vse njune čbele panjove
zapuščajo , čez nekoliko ur pa bogato obložene se
povračajo domú. Radovedna, kara da zahajajo, prežita za
njimi in stakneta res kraj, kamor so njune bčelice tako
pridno letale, — neka grajščina je bila, kjer so veliko
lanénih préš zdrobljenih v vodi namakali, da so jih
potem rabili za gnoj. Tù ob koritih so sedele pridne
živaiiee in nabirale sladčico. — Ta skušnja potrjuje,
kar smo že večkrat slišali, da ne le ogeršica, kadar je
o cvetji, je bčelam dobra paša, temuč tudi nje ostanki
po prešanji.

Beseda o podkovanji kónj. V zboru
živinskih zdravnikov in kmetovavcev meseca vinotoka
u. l. v Lipnici na Saksonskem je bil govor tudi o
poglavitnih vodilih dobrega podkovanja. Skušnja je že
davnej potrdila, da med 10 šantavimi konji jih je
gotovo 9, ktere ima kovač na svoji vesti, kterih ni
ravno nalašč pokvaril, ampak deloma iz nevednosti,
deloma pa, ker ne opustí stare slabe navade. Marsikter
gospodar misli, ko mu jame kljuse šepati (šantati), da
bolezen tičí v plečah, ne pa v kopitu, ne vedé, da
hrom v plečah (švint) je največkrat kopitna bolezen.
Al podkev s stolami in rogovi ni tolikrat kriva, kakor
to, da je kovač podplat (diljo) preveč izrezal. Po
navadi izrezuje kovač najraje in najbolj tam , kjer se
najlože reže, potem takem na dilji, stranskih stenah in
streli; na trdem kopitu spredaj pa, ki največ raste in
kjer je izreza najbolj potrebna, osmuka s podrezilnikom
le nekako tjè po vrhu. Bedak ne vé, da to kopitu grozno
škoduje, pravi, da kopitu le „luft dela“, ako diljo tako
izreze, daje tenka kakor kvarta in se pod prstom udaja;
Natura je dala konju ravno v dilji ono moč, kt ga za
našo rabo dostojnega dela. Po neumni izrezi dilje se

konju največa škoda dela. Zato bi se imeli gospodarji
s poglavitnimi vodili pravega podkovstva
popolnoma seznaniti in ne smeli bi svojim „prebrisanim“
kočjažem, „modrim“ hlapčonom in surovim kovačem
prepuščati vsega.

Petrolejna v Franklinu.

Ker se današnji uan petrolej tako zeló razširja, da
se že zeló nahaja na kmetih , dobro, da spregovorimo
se neko besedico o njem.

Najplodnejši izvirek petroleja je v Franklinu v
Ameriki, kteri je nedavno vzbudil splošni obhod tega
kraja. Petrolej ali kam no olje ni nova stvar, nahaja
se skor po vsem svetu; vendar še le dandanašnji so ga
jeli tako obširno rabiti za svečavo. Leta 1857 so
vprvič začeli naprave čiščenega tega zemeljskega olja
delati v Eniljskem; početniki so brž spoznali, da se tak
studenec lahko v tekočem stanu obdrži. Dve leti
pozneje našli so izvirek 70 čevljev globok v grofii
Venango v Pensilvanii. Olje je tukaj tako močno
izviralo, da so ga v nekterih tednih vsak dan po 1000
galonov iz studenca dobili. Vse vire so hitro izpraznili;
dobili so neizmerno veliko v tega prečudnega olja. V
nekterih krajih je zemlja do vrha polna tega olja.
Najbolj navadno se dobiva to olje v skalnatih razpoklinah
globoko v zemlji; v nekterih krajih prikaže se 40, v
nekterih celo 120 do 160 čevljev globoko. V Titusvillu
v Pensilvanii so viri globoki 590 čevljev. Navadno tlači
najdeno olje plinova peza v razpoklinah, da ne more
kviško, vendar se včasi razlije po površnim; kolikor
ga pa še ostane v virih, ga pa iztrombajo. Včasi začne
izvirati s tako silo kar samo od sebe, da mu delavci pri
vsem svojem prizadevanji ne morejo strug napraviti.

Stroj (mašina), s kterim dobivajo olje iz virov, so
dolge sisalke, ktere se do virovega dna spuste, da
privlečejo olje navzgor po cevih. Ko so ga izsrkali vsega,
nalijejo sode ž njim in hajd ž njim v razne kraje na
prodaj. Sodi še surovega olja pošiljajo se iz Franklina
in Titusvilla, postaje atlantiške in velikozapadne
železnice, odkodar so novo stransko železnico nedavno
naredili samo zavoljo tega obrtništva. Trštvo s
petrolejem donaša veliko dobička, najmanj 25 odstotkov ali
procentov.

Da se čedalje pridnejše po olji sledi, kuje društvo
vedno priprave in vliva cevi, po kterih se olje s
pumpami navrh vleče. V minulem letu odpeljale ste
železnici atlantiška in velikozapadna blizo pol milijona sodov
petroleja v dalnje kraje, kterega je pa komaj tretji del
iz franklinške petrolejne.

Petrolej pošilja se iz Amerike surov, to je, tak,
kakoršen se dobiva iz zemlje. Čisti in zboljšuje se na
Angležkem in Francozkem. Rabi se tako očiščeno olje
sicer pri nas brez nevarnosti v svetilnicah (lampah)
nalašč zato narejenih, vendar mora se previdno ž njim
ravnati. Tudi na parobrodih se je začelo to olje rabiti
a kurjavo; polovico manj ga je treba kot oglja.

Vidi se tedaj očitno, s kolikšnim dobičkom se rabi
to olje za svečavo in kurjavo. Suothaljske fabrike
izčistijo ga leto in dan nad tisoč sodov.

Pridejo gotovo še časi, da to olje, ker je cenejše
in lepše sveti, kakor vsako drugo, bo poznal vsak
otrok, kakor pozná zdaj laneno ali laško olje.

Posl. J. T. Zak-ški.

Slovensko slovstvo.

* Pesmi. Zložil Simon Jenko. V Ljubljani 1864.
„Novice“ so radostne oglasile S. Jenkove pesmi,
brž ko so zagledale beli dan. Danes hočemo malo več
o njih spregovoriti.

Čem bolj smo jih prebirali te pesmi, tem bolj so
nam dopadale. To je gotovo najboljši dokaz, da so
delo pravega pesnika, kteremu je Bog lepi dar
podelil, pesmi peti iz srca k srcu. Pesmi njegove so
raznega zapopadka: ljubovnega, domorodnega,
premišljevalnega, pripovednega; nekaj jih je tudi šaljivih. Ravno
tako raznovrstni so tudi stihi ali verzi; največ jih je
vendar tro- in cetveronožnih jambovskih in trohejskih.
Kitice so po večem iz dveh ali štirih stihov narejene.
Beseda je skozi in skozi izbrana in jedernata ; pesmi
same so z večino kratke a lepo zavkrožene. Sploh
moramo priznati, da je oblika dovršena, ter po napredku
našega jezika uravnana. Pa tudi ta hvala pesniku po
pravici gré, da je pogodil národni način pesniški, ne
samo po unanji obliki, ampak tudi po duhu.

Pa ravno, ker presojamo pesnika, za kterega
mislimo, da so ga Rojenice navdahnile s pravo pevsko
zmožnostjo in ga tedaj stavimo ne le med poklicane,
ampak med izvoljene pevce, zdi se nam potrebno,
povedati mu odkritosrčno, v čem bi bilo po našej misli
popravka treba. To izreči štejemo si toliko bolj za
dolžnost, ker ima vsak bolji pisatelj svoje naslednike,
ter mènj samostalni izmed teh radi vse vprek
posnemajo slabo kakor dobro. Mi pa želimo , da bi se pri
nas umetnosti prava pot nikdar ne grešila, — pot, po
kterej se narod k luči vodi, blaži, za resnico, pravico,
krepost navdušuje.

Kar se tiče pesmi ljubovnega zapopadka, to so
neke vmes, kterih besedna obleka je po nesreči taka,
da nas opominja tiste ljubezni, ki nima nikakoršne
pesniške lepote.

Naj tukaj nekoliko o ljubovnem pesništvu sploh
spregovorimo.

Ljubezen je neskončno obilen vir človeških
občutkov, veselih in žalostnih. Pa je tudi dôba, ko se prvič
zbudi ljubezen v človeškem srcu, najlepša našega
življenja. Naj reče kdo, da ni tako! To so lepi, jasni
dnevi, polni cvetja, polni upanja in navdušenja, dnevi
človeške pomladi, o kterej poje pesnik: „O da bi vedno
v cvetji bila, ljubezni mlade doba mila!“ — Zatoraj
se ni čuditi, da si je lirična poezija vseh časov in
narodov tako rada jemala ljubezen za predmet svojim
spevom. Tako je bilo, tako bode menda, dokler bo
človeškega rodu na svetu. — Ali kar hoče vreden
predmet pesmi, predmet pravega pesništva biti, mora
biti vzorno, idealno. Le prava, čista in zvesta
ljubezen je vzorna. V kar se pa vmeša človeška
slabost, pohotnost, sebičnost, hinavščina, — od tega se
pevska Vila stran obrne.

Rekli smo, da so med pesmimi našega pesnika
nektere, ki nas po svojem izrazu opominjajo nepesniške
ljubezni, na pr. : „Slabo sveča je brlela“, str. 19. „Za
slovo“ str. 31. „Vabilo“ str. 35. „To se vpraša“ str. 36.
Po načelu: „Castis omnia casta“ — nečemo dolžiti, da
je mati tem pesmam bila razuzdana misel, zakaj vse
take bi mi obsodili brez milosti, ko umetnosti skrumbo
in sramoto; le to hočemo reči, da izraz in njih
obleka nista srečna.

Med pesmimi premišljevalnega zapopadka
nahajamo nektere, ki dišejo tisto malodušnost, tisto
obupnost, kakor je bila zadnja leta nekim bolehnim in
nevernim nemškim pesnikom v navadi, kteri brez
zaupanja do neskončne modrosti božje po svetu ne vidijo
druzega, neg bolečine, trohljivost, smrt; ter jih v svojih
pesmih ni druzega, neg tožba, satira ali pa kvanta.
Kakor se čudimo junaškemu duhu, ki se srčno bori sè
sovražno osodo, ki brez straha gré v boj , v smrt za
svojo dolžnost, za pravico, za dom; tako malo nam
dopada plašljiva, po tleh ležeča poezija brez moštva in
višega vzleta. Na vprašanje: čemu emo na svetu, in

kaj bo z nami unkraj groba, odgovarja vera, pamet
ne more; ali to vemo po svojem razumu, da nismo
sami iz sebe, da nas je ustvaril On, čegar moč in
veličino nam oznanujejo z nebes milijoni in milijoni
svetov; to vemo, da tudi v boji z britko osodo, v trpljenji
in smrti izpolnujemo Večnega očeta voljo in naredbo.
In ta svest menda je dovolj, da pravi možak nikoli ne
izgubi srca, čeravno ga bije nesreča. „Si fractus
illabatur orbis, impavidum ferient ruinae!“ Pesmi, ki
se nam v tem oddelku naše graje vredne zde, so na
priliko: „Ptici“ str. 13, „Ko je solnce vstalo“ str. 47,
„Zelen mah obrasta“ str. 49; posebno pa: „Slovenska
zgodovina“ str. 65. Tej zadnjej pesmi moramo se pa
še zato vpreti, ker ni res, da bi naša zgodovina ne
imela druge povesti, razun kako rod za rodom gine.
Če so drugi narodi napolnili svet se slavo svojih djanj,
niti naš ni vedno križem rok držal; a žali Bog, da je
še mnogo njegovih del pod tujim imenom skritih.
Vrh tega? če je naš slovenski narod sam ob sebi majhen
in slab, ali nismo živ odraslek mogočnega slavenskega
debla, ter po svojem rodu deležni tudi slave, ktero so
si pridobili drugi naši slavenski bratje? Si li Nemci
tudi v zgodovini svoji razdeljujejo v 33 rodov in še
več? Nikarti! Nemci so. V tej pesmi so tedaj
pesnikove misli gotovo prepohlevne.

To je naša sodba o tej prvej večej poskušnji
pesnikovi. Pošteno smo dali veliko hvalo lepim pesmam,
pa tudi po svojem prepričanji rekli, kar nam ne
dopada. Trdno se nadjamo, da vrli pisatelj ne odneha
truditi se za domovine čast in napredek. Zmožnosti ima
dovelj tudi za veče delo. Tedaj naprej!

P.

Dopisi.

Na Dunaji 21. grudna. P. — Četrto leto doteka,
odkar je tista slovenska mnogokrat omenjena prošnja
na sedanjega državnega ministra zagledala beli dan ter
je romaje po vseh straneh lepe Slovenije obudila med
Slovenci neko nenavadno nadobudno gibanje. Do
dvajset tisoč Slovencev je v tem spomina vrednem programu
bilo izreklo željo in voljo, ostati po državljanstvu
vsegdar zvesti Avstrijanje , po narodnosti pa resnični
Slovenci pa zarad le-tega zahtevalo, naj jim bode
slovenščina v ljudskih šolah edinica, v srednjih šolah pa
popolnoma vrstnica z nemškim ali oziroma
italijanskim jezikom, in naj država , kjerkoli pride v dotiko
se Slovencem, v vsem ravna po slovensko, po domače

Smo li mar dosegli vse, kar smo onda želeli, da je
tisto veselo gibanje, kakor je podoba, nekako pojenjalo
in tisto glasno trjenje našega programa nekako
potihnilo? Ni sicer misel moja, da bi trebalo v eno mer
razkladati in dokazovati , kar so naši časniki, kakor
tudi naši rodoljubni poslanci tolikrat razložili in
dokazali , kako brez popolne obveljave narodnega jezika
v vsem ljudskem življenji ne more med Slovenci biti
pravega napredka ni v duševnem ni v materijalnem
oziru; ampak jez bi tukaj le rad priporočil, da bi se iz
vseh slovenskih krajev češče in pridneje nego
doslej po „Novicah“ naznanjal vsak bodi vesel bodi
žalolosten prigodek in prikazek, ki se tiče tega za našo
prihodnost toliko važnega vprašanja. Vsak prizadevek
za napredovanje slovenstva v šoli, vsak poskus,
slovenščini v pisarnicah zadobiti pravico, naj se izteče
povoljno ali ne, trebalo bi zarad znanja, porazumenja,
posnemanja in vzajemnega podbujanja razglasiti, za kar
utegnejo „Novice“ odmeniti poseben predalček.

Še eno. Tako peticija una, kakor noviški sestavki
in govori domačih mož so vendar le besede brez živega
pritiska in pogona; — ali čas je sedaj, da od besed

prestopimo, kolikor je na nas, k djanju,
k delu.

Če bi mi, posnemaje v tem vrle Čehe, sami kazali
se povsod čiste, prave Slovence, bodi posamič ali v
občinskih , mestnih in deželnih zborih in odborih itd., z
eno besedo o vsaki očitnejši priliki, če bi se najpred
sami vsegdar posluževali slovenščine , če bi slovenska
pisma v pisarnice podajaje na-nje povsod slovenskih
odgovorov zahtevali ali na nižem mestu morda odbiti
obračali se s pritožbo brez strahu na više in najviše
mesto ter bi tako najvišim veljavnim krogom vnudili
to prepričanje, da v resnici narod tako hoče, ne pa le
peščica slovničarjev in novinarjev, — v tem, ko so
menda slovenske vloge pri nas še vedno bele vrane in
se pri sodiščih na Slovenskem, kakor pravijo, pred dobi
cesarski uradnik, državni pravdnik , ki mu slovenščina
gladko teče in ki zatožbo proti Slovencu slovenski
izpeljuje, nego od naroda neposrednje živeči branitelj,
ki bi zatoženega Slovenca slovenski zagovarjal, —
pravim, če bi/ se tako samodjavno poprijeii slovenščine na
vse strani, prepričan sem, da vpiranje nekterih novote
boječih se sebičnjakov ne bi vzmoglo se in da vlada,
ki po zakonih in naredbah svojih z narodom
slovenskim že sedaj slovenski govori, ne bi dopustila
organom svojim kratiti pravice slovenskega jezika, kteremu
je celo svetli naš ustavodajatelj, milostljivi Cesar
izkazal čast podpisavši se na deželno ustavo slovenski.
Pravica po umu razodeta, dana postava in Cesarjeva s
prestola izgovorjena beseda, one so za nas, ki iščemo
biti poenačeni z drugimi narodi; ali sami vendar
moramo začeti in resnobo svoje volje bolj z
djanjem pokazati.

Toliko glede na javno življenje.
Poglavitno pa je , da vtisnemo družnemu življenju
pečat slovenske narodnosti, kakor se je s čitavnicami
in drugimi družbami tako lepo začelo , in da, —
navzemaje se zlasti iz hrvaško-srbskega pa češkega *)
slovstva in drugih prave slovanske naravi in vednosti,
— množimo lastno literaturo in po narodu širimo znanje.

V Celji 1. jan. = Ni kmali kaka reč iz Celja
toliko govorjenja in pisarije napravila, kakor „Novicam“
že znano vprašanje zastran naše glavne šole. — Po
ukazu c. kr. namestnije ste se celjska in brežka srenji
imele izreči, kako da naj po njunih željah bode celjska
glavna šola vravnana, in to se je zgodilo v sejah 6. in
9. decembra. — V seji mestnega odbora je odbornik
Stuhec, c. kr. svetovavec pri okrožni sodnii,
najpoprej ravno tako jasno kakor temeljito dokazal, da vsi
odborovi sklepi zastran vloge do državnega
ministerstva v glasoviti seji 27. oktobra, pri kteri on ni bil
pričujoč, so popolnoma neveljavni — „null und nichtig“ —
in potem je, želeč, rešiti, kar se pri tukajšnih
okoliščinah rešiti da, nasvetoval, da naj si odbor prisvoji
pravila, ktere je šolski svetovavec dr. Močnik v seji
4. novembra razložil; njegov nasvet je bil sprejet. —
Predlog, ki ga je vrli dr. Kočevar iz stališča
ravnopravnosti in le zavolj doslednosti storil — da ne bo sprejet,
je sam dobro vedil — pa je bil: da se imajo slovenski
otroci na podlagi slovenskega jezika nemški jezik,
nemški otroci pa ravno tako na podlagi nemškega jezika

slovenski jezik učiti, — da se imajo vsi učeniki naše
glavne šole do jim odmerjenega časa izpitu v
slovenskem jeziku podvreči, in da se za naprej le samo taki
učeniki na celjsko glavno šolo smejo postaviti, ki
popolnoma dobro nemški in slovenski jezik znajo. Ta
predlog se ve da ni obveljal! Dr. Nekerman je celo
zdravniške vzroke zoper njega v boj pripeljal. Kako
bi se tudi mogli nemški otroci slovenski učiti? — pa
saj se doma od kuharic in hlapcev tako tudi naučijo! —
Po nasvetu dr. Nekermana je bilo tudi sklenjeno , da
se ima, kakor že stareje postave velevajo, zmiraj
najboljši učenik za ravnatelja postavili. Dr. Nekermanu
celo nič ne dopada, da se v eno mer zmiraj le kak
„kaplan“ za ravnatelja postavi, ki popred še pri šoli
ni bil; on (dr. Nekerman) je prepričan, da zato naša
šola kaj zlo peša, in v dokaz tega je imel dosti
zgodovinskega materijala pri rokah. Tudi mi nikdar ne bomo
zagovarjali naprave, da bi ravnatelji glavnih šol zmiraj
morali duhovni biti; al to tudi vemo, da vsak kaplan
mora najmanj celih 16 let v šolo hoditi, in da to
številko učenih letna marsikteri šoli vsi učitelji vkup
komaj dosežejo. Ali od druge strani pa dr. Nekerman
tudi dobro ve, — in to je „des Pudels Kern“ — da,
dokler bo ravnatelj celjske šole duhoven, nikdar ne bo
nemškutaril, ker so vsi duhovni naše škofije Slovenci.
— Sklepi brežke srenje so popred imenovanemu
predlogu dr. Kočevarja analogični; za njih obveljavo sta si
posebno odbornika Krušič in Levičnik veliko zaslug
pridobila. Za celjski mestni odbor pa je res še čuda, da
je saj Stuheč-ev predlog obveljal. — Mestni odbor je
tudi sklenil za ponižanje cesarskih davkov prositi, ker
gredo vse barantije slabo, in ker mesto vsem prošnjam
vkljub vendar le ne dobi — vojaške posadke! — Kar sem
vam lansko leto le kot pravljico pisal, bo vendar le res.
V Londonu se je namreč ustanovilo društvo
„StyrianSteel-Compagny“ s kapitalom od 2 milij. goldinarjev,
ki bo rudnike za premog v Bukovici pri Celji
kupilo in v Celji velike jeklarnice napravilo. Iz Celja
do Bukovice bodo železnico naredili. Po telegramih od
petka je 1 milijon gold. že podpisanih. — Sinoč smo
v čitavnici imeli drugo gledišno igro „Raztresenci“, ki
je kaj zlo dopadla. Igrali so vsi prav dobro , vsi trije
gospodje so svoje naloge prav hvalevredno dovršili,
gospodičina Matilda H., ljubljanski čitavnici dobro
znana, se na odru popolnoma domačo čuti in sme brez
vse skrbi na javno gledišče stopiti. — Sliši se, da bodo
na novi turn naše nemške cerkve po dunajskih izgledih
lepo transparentno uro naredili. Dobro! bomo saj tudi
ponoči vedili, pri čim da smo.

Iz slovenskega Štajarskega o Božiču 1864.
(Volivci celjsko-, vransko-, gornjo-graško-, laško-,
jelškokonjiškega okraja!) Sopet je odstopil eden vaših
poslancev v deželnem zboru in razpisana je volitev na
pondeljek, 16. dan tega meseca. Sopet Vam je
tedaj dana priložnost, si izbrati novega poslanca.

Ni nam menda treba omeniti, kako važna da je
vsaka volitev v deželni zbor. Vendar Vam čemo
dokazati veljavo in pravice deželnih zborov, da
iz tega še bolj sprevidite, kakošen mož da mora biti
poslanec, ktere lastnosti da mora imeti, da je v resnici
poslanec in zastopnik slovenskega kmeta in
naroda v deželnem zboru.

Kakor Vam je znano, je naš presvitli Cesar,
kterega naj nam Bog še mnogo let ohrani, z diplomom od
20. oktobra 1860 in s patentom od 26. februarja 1861
nam dal tako imenovano ustavo ali konštitucijo.
Poklicali so se deželni zbori, v kterih ima vsak stan :
veliki posestniki in duhovniki, trgovci in obrtniki,
mestjani in kmetje svoje poslance, in kteri imajo pravico,
posvetovati in napraviti postave o potrebah posameznih

dežel. Zato vsaki stan mora skrbeti, da le takega
moža si izbere za svojega poslanca, od kterega je
prepričan , da bode pri vsaki priložnosti govoril in se
potegoval za svoje volivce. Deželni zbori se posvetujejo
le o potrebah svojih dežel, v Beču (na Dunaji) pa se
shaja véliki državni zbor, v kterega vsak deželni
zbor pošilja nektere poslance. Ta državni zbor ima še
to večo pravico, pregledovati stroške in dohodke celega
cesarstva. Davki se ne smejo nakladati deželam, nove
postave ne vpeljati, dokler državni zbor ne dovoli.
Očividno je tedaj , kako važna je vsaka volitev v deželni
zbor. In če je že znamenito za občine ali soseske,
kakošne da si izvolite župane in odbornike , koliko
znameniteje in važneje je potem še le volitev v deželni
zbor, v kterem gré za potrebe in zadeve cele dežele.

Kakošen mož pa mora biti, ktere lastnosti
mora imeti poslanec, da bode v resnici Vaš
zastopnik v deželnem zboru?

Biti mora:
neodvisen; ne sme tedaj biti v nobeni taki
službi, ki bi ga znala ovérati v poslanstvu. Ne, da bi
s tem rekli: „uradnikov nikar ne volite, zakaj oni imajo
že po svoji službi dolžnost, višim oblastnijam vse to
sporočati, kar se jim za občni blagor koristno zdi“; —
mi marveč vemo,# da tudi uradnik, ako ima vse druge
lastnosti, ki se od poslanca tirjajo, je zmožen, narod
zastopati. In slavni poslanec ptujskega okraja, gospod
M. Herman, nam je tega živ dokaz.

Vaš poslanec mora poznati vse vaše potrebe in
zadeve. Po samovidu mora vedi ti, kako se
slovenskemu kmetu godi, ktere bremena ga največ težijo,
in kako bi se dale polajšati in vaš težavni stan
poboljšati.

On tudi mora biti izgovoren, ki vé, kadaj in
kako ima govoriti, in brez strahu, da vsikdar, kadar
je treba, povzdigne svoj glas za svoje volivce, naj si
bode to drugim všeč ali ne.

Biti mora slobodomiseln; poznati ga moramo
kot moža, ki je od nekdaj in zdaj zavzet za pravi
napredek v političnih in narodnih stvaréh, ki se bode,
kolikor je v njegovi moči, potegoval za vse slobodne
naprave, za povzdigo poduka, pa tudi za narodno
enakopravnost, za vpeljavo našega jezika v šolah in
uradnijah.

In zato mora biti Vaš poslanec tudi domoljuben
mož, od kterega vemo, da je našo slovensko domovino
in naš narod zmirom ljubil in ki tega ni samo z
besedo, temuč djansko že dokazal.

Vse te lastnosti: neodvisnost, izvedenost,
zgovornost, slobodomiselnost, domoljubje
morate tirjati od moža, kteri se Vam ali sam za se ali
po drugi strani ponuja za poslanca.

Volivci !
Dokazali smo Vam zdaj važnost volitve, omenili
smo lastnosti, ki jih mora imeti poslanec, povedati Vam
zdaj tudi hočemo moža, kteri bi po naših mislih
najboljši bil za Vašega poslanca.

Dobro se vé, da bi bilo, ako bi se še pred volitvo
snidili vsi volivci in se pogovorili, koga voliti ; sicer se
prav lehko zgodi, da se glasi raztrosijo in da končno
tak mož v deželni zbor pride, ki ga prav za prav
nobena stranka ni mislila voliti. Pa ker je celjski volivni
okraj preobširen, se to ne more izpeljati. In vendar
je ravno pri volitvah silno treba složnosti in edinosti.

Zato smo mi, ki smo Vaši rojaki iz vseh
štajersko-slovenskihkrajev in vsakega stana,
razposlali ta oklic do Vas volivcev v trdnem zaupanji,
da naš glas ne bo klic upijočega v puščavi.

Svetujemo Vam pa za poslanca tistega moža,
kteremu je mnogo izmed vas že lani svoje glase dajalo,

da je že takrat samo nekterik glasov premalo bilo, da
ni zmagal — gosp. dr. Jak. Razlag-a.

Dr. Razlag je rojen od slovenskih kmečkih
starišev blizo Lutomera; na kmetii je prebival svoje otročje
leta; iz lastne skušnje tedaj ve, kako se
slovenskemu kmetu godi. Izučil se je na visoki šoli v Gradcu,
dohtar postal, in več let bil za zagovornika pri viši
deželni sodnii. Tam se je vadil v govorništvu in da
je zdaj izvrsten govornik, kteremu slovenski kot
nemški govor gladko teče, to ste sami slišali in se na
svoje ušesa prepričali pri lanski volitvi.

Zapustivši nemški Gradec, se je dr. Razlag
preselil v mesto Brežice, kjer je zdaj za advokata ali
odvetnika. On je tedaj sam svoj in na vse strani
neodvisen mož.

On je tudi slobodomiseln, zavzet za napredek
v političnih in narodnih stvareh, in potegoval se bode
za vse slobodne naprave, kterih vpeljati bi še dobro
bilo za blagor dežele in naroda.

Pred vsem pa je dr. Razlag domoljuben in
vsi njegovi spisi in knjige, ki jih je dozdaj spisal za
slovenski narod, so nam živ dokaz, kako goreče da
ljubi našo milo domovino.

Po svojem stanu in poklicu pa tudi pozna vse
postave, naj se tičejo osebnih srenjskih ali deželnih pravic
in njegova največa naloga je, spoznati in braniti
pravice vsakteremu. Toraj ga je nedavno tudi mestna
občina v Brežicah izvolila za svojega mestnega svetovavca.

Dr. Razlag ima tedaj vse te lastnosti, ki jih
moramo tirjati od poslanca.

Dragi naši rojaki!
Dobro prevdarjajte in premislite vse, kar smo Vam
rekli; pa tudi stalni ostanite pri tem, kar ste za prav
in dobro spoznali — volitev je vsa slobodna in
izvoliti si smete vsakega, kteri ima od postave
naznanjene lastnosti.

Naj vsak volivec pride k volitvi in naj pri
glasovanji nobeden ne misli, da na enem glasu je le malo
ležeče, ali ga da temu ali drugemu; vsak glas je
imeniten, in zato naj vsak volivec tako glasuje, kakor mu
ukazujete vest in njemu gotovo znana želja občine ali
soseske, ki ga je za volivca poslala.

Opominjamo Vas pa tudi, da vsak volivec svoj
poverivni list (Legitimations-Karte), ki ga dobi od
okrajne gosposke, k volitvi seboj prinese.

Zdaj pa še posebno nagovorimo Vas, može
volivce, ki ste iz celjskega in Vranskega okraja, ki
vas rodi plodonosna srednja savinska dolina. Vas je
skoro polovica vseh volivcev. Vi ste znani kot bistre
glave, gotovo dobro spoznate resnico naših besed;
ravnajte tudi po njih in držite se svojih sosedov v zgornji
in dolnji savinski dolini, vrlih možakov
gornjograškega in laškega okraja, ki so pri lanski
volitvi edini in složni kot en mož od prvega do zadnjega
vsi glasovali za našega dr. Razlag-a.

Prepričani smo, da tudi vi volivci konjiškega
in jelškega okraja ne bodete zaostali za svojimi
sosedi in da bodete tudi vi 16. dne januarja klicali
pri volitvi: Dr. Razlag naj bode naš poslanec!

Dostavljamo le še to, da je gosp. dr. J. Razlag
nam podpisanim na znanje dal, da, če ga izvolite, hoče
prevzeti težko breme poslanstva.

Bog živi našo domovino! Bog živi Slovence!

Dr. Štefan Kočevar, okrajni zdravnik in predsednik celjske
čitavnice. Dav. Terstenjak, farmester v Šentjurji. Dr. Gustav
Ipavec, zdravnik v Šentju-ji. J. Lipold, župan v Mozirji.
Šentak, usnjar in gostivnicar na Vranskem. Ferd. Vošnjak,
trgovec v Šoštanji. Janez Šetinec, kmet pri Brežcah. Mihael
Herman, deželni poslanec v Ptuji. Avgust Čuček, mestjan in
predsednik ptujske čitavnice. Štiberc, posestnik v Ormuži.

Jos. Razlag, kmet v Radoslavcih. Žurman, kmet pri sv. Križu
blizo Rogatca. Dr. J. Sernec, predsednik mariborske
čitavnice. Dr. M. Prelog, zdravnik v Mariboru. Dominik Čolnik,
kmet v Drvanji blizo Šent-Lenarta. Jos. Krajnc, mlinar in župan
v Frahami. Dr. J. Vošnak, okrajni zdravnik v Slovenji Bistrici.
Fr. Ratej, notar v Slov. Bistrici. Solar Simon, župan v
Oplotnici. A. Robelnik, župan v Žavci.

Iz Trebovlj na Štaj. 30. dec. Sinoči je strašen
ogenj Vodopivčevo pristavo (marof) v malo minutah
vso požrl, pa tudi farovški kozolc pokuril, ki je le
kake 4 sežnje od pogorišča stal. Še le letos je bil novič
krit, toda le s slamo, ker pod opeko (ceglom) pri nas,
ki smo v globači, rado vse plesnije. Čez 200 centov
mrve, otave in detelje, pa kakih 100 centov slame,
čez 100 lepih desak in mnogo hraščine je fajmoštru
zgorelo ; akoravno so ljudje hitro na pomoč privreli. 1854.
leta tudi pozimi je nova pristava farovška pogorela,
zdaj pa spet kozolc z vso klajo vred. Bog daj novo
leto bolj srečno!

Iz Železne Kaple na Koroškem. O. D. —
Radostno Vam naznanjam, da naša občina (srenja) lepo
napreduje. Oglasila se je pri c. kr. deželni vladi, naj
ji pošilja deželni zakonik (oklicane postave) v
slovenskem jeziku; njena prošnja je bila vslišana. Prav
hvaležni smo ji zato, ker vidimo, da radovoljna vstreza
našim potrebam. Tako je naša občina zdaj menda druga
na Koroškem, ktera v domačem jeziku dobiva postave.
Nadjati se je čedalje boljšega napredka; al žalibog, da
današnje ljudstvo je le po starem kopitu olikano.
Želeti je torej, da bi se nam ljudske šole zboljšale v tem
oziru, da bi se bolj v maternem jeziku učilo. — Mraza
do zdaj še nismo nič kaj imeli.

Iz Ložke doline na Notranjskem 30. grudna. —
27. dne t. m. smo pri nas imeli nenavadno slovesnost.
Ložka kmetijska poddružnica je v letošnji seji med
drugimi važnimi rečmi o sadjoreji tudi sklenila, da
naj se Jakob Baraga in Nadleska naše ložke fare,
zavoljo zaslug o oskrbovanji občinskega vrta, o reji
murbovih in drugih sadnih dreves iz semena itd.,
priporoči slavni c. k. kmetijski družbi v Ljubljani, da se
mu podeli sreberna svetinja, kar se je tudi pri
občnem zboru v Ljubljani 23. listopada l. l. enoglasno
sklenilo. Glavni odbor družbini je iz Ljubljane unidan
poslal poddružnici naši svetinjo, ktera se je podelila
Jakobu Baragu 27. grudna dopoldne ob 11. uri v
farovžu v Starem trgu v pričo družbenikov naše
kmetijske poddružnice. Pred podeljenjem svetinje so imeli
naš častiti gospod fajmošter govor, v kterem so
razložili veliko korist sadjo- in sviloreje, in povdarjali silno
potrebo, da se tega dela z združenimi močmi hitro
poprimemo, ker je pri nas še malo, malo sadnega drevja;
omenili so, da ravno Jakob Baraga se za rejo sadnih
in murbovih dreves že kakih pet let veliko prizadeva,
in to brez plačila, in da ga je veliki zbor kmetijske
družbe, vrednega spoznal častne svetinje. Po končanem
govoru so pripeli gospod fajmošter Baragu svetinjo
na prsi, kteri se je lepo zahvalil za veliko čast, in je
obljubil tudi za naprej še posebno se truditi za
povzdigo sadjo- in murboreje. Za tem je sledil govor
družbinega predsednika gosp. Svajgarja, kteri je
posebno priporočal šolsko mladino za praktični poduk
o sadjoreji. Ložka poddružnica je namreč sklenila, da
se šolska mladina praktično podučuje na občinskem
vrtu, za kteri nauk je tudi naš mladi učitelj g. Adamič
ves pripraven, ki je že do zdaj učil v šoli sadjoreje,
pa le bolj teoretično. Po slovesnosti je bil objed pri
gospod fajmoštru , pri kterem je poslavljeni Baraga
sedel na prvem mestu, in h kteremu so bili tudi drugi
družbeniki naše poddružnice prijazno povabljeni. Prav
veseli smo se razšli, nadjaje se, da bo ta slovesnost v
veliko korist in spodbudo, tudi drugim našim kmetom,

in da bote sadjo- in murborejo lepo napredovale v
občni prid našega okraja.

Dragotin.

iz Ljubljane. Obljubili smo zadnjič, da obširnejše
popišemo občni zbor čitavnice naše ; al skrčiti moramo
vendar popis , ker smo v veliki stiski s prostorom. —
Kakor je navada v zborih, je tudi ta zbor začel
predsednik (dr. J. Bleiweis) z ogovorom, v kterem je razjasnil
4 točke, ki so bile predmet občnega zbora; dodal je
naposled dve želji, ki ste se blizo tako glasile:
„Čitavnice se ne pečajo s politiko in se po pravilih svojih
tudi ne smejo, vendar pa morejo v mejah postavne
svoje delavnosti po eni strani veliko pripomoči, da
ravnopravnost Slovencu ne ostane prazna beseda
in ta stran, važna stran je družno življenje
(geselliges Leben). Skrbimo tedaj, da v družnem življenji
čedalje bolj obvelja materna beseda. To pa se zgodi,
ako pridno spravljamo lepe domače deklamacije
in berila, lepe domače pesmi, lepe domače
igre na oder očitni, in da vlada v pogovorih naših
in konverzacijah kjerkoli slovenska beseda.
Bodimo tedaj marljivi na tejn polji, pa učimo se pridno
maternega jezika. Žalibog, da tega še milo
pogrešamo! Bodimo odkritosrčni in obstojmo, da nam
je nauk slovenščine in drugih slovanskih jezikov še
vse premalo pri srcu. — Drugo pa je sloga. Sloga
je podslomba povsod. Čitavnice kakor sploh vse
narodne stvari imajo še mnogo ljudi, ki jih pisano
gledajo. Ako to nasprotno krdelo pomnožujejo in jačijo še
narodnjaci s razprtijami, da se nasprotniki radostni roke
manejo — to nikoli ni dobro za domačo stvar. Pa
kako odvrniti vsak razpor? Prav lahko! O zadevah
čitavničinih naj pravo čisto domoljubje premaga
vsako strast, — sicer pa naj se stvari, ktere v okrožje
čitavnice ne spadajo, ne vlečejo v Čitavnico.
Solidarni so udje čitavnice ie o tem, kar je po pravilih
blagi cilj in konec čitavnicam. O tem si morajo biti vsi
ene misli, enega srca. Po tem pa neha vsa
solidarnost. Naj počne potem vsak, kar mu je drago: le
svojo vest naj vselej izpraša: ali je pravo, kar dela.
Čitavnici ni odgovoren , pa tudi čitavnica ni odgovorna
za-nj. To saj je moje vodilo, in mislim, da tudi vsacega
komur je domovina res pri srcu. — Ako smo tedaj
nevtrudljivo delavni o blagih namenih čitavnice — in
ako smo složni v tej delavnosti — bode delavnost naša
tudi blagoslovljena pod geslom , ktero je bilo in bode
čitavnicam: vse za vero, cesarja, domovino!“ — Po
predsednikovem govoru je tajnik (gosp. A. Praprotnik)
priobčil, kaj se je preteklo leto godilo v čitavnici. Dala
je — je rekel — tudi to leto lepega sadu za omiko
in razveseljevanje. Imela je 48 različnih časnikov
v slovanskih jezicih, v nemškem, laškem in francozkem ;
mnogi so darovi dobrotljivih udov. Besed je bilo leto
in dan 14, glediščinih iger 7, beril 3; pevci in
gospodičine pevke, pa orhester domači poveličevali so
besede; dve veselici je čitavnica napravila pod milim
nebom. „Južni Sokol“ je čitavnico vrlo podpiral.
Hodila je čitavnica naša pozdravljat tudi rojstne godove
mlajših sestric. K „Matici slovenski“ je pristopila
čitavnica kot neumrljiva družbenica. Ako se tedaj ozremo
na preteklost, moremo veseli biti — je sklenil
govornik — bogate letine. — Za tajnikovem sporočilu je
denarničar (gosp. Fr. Kadivnik) naznanil dohodke in
stroške preteklega leta in preliminare novega, in izvoljeni
so bili trije pregledniki računa. Naznanil je gosp.
blagajnik še tudi ude, ki so darovali svoje delnice družbi,
da je tako tudi za letos se pobotalo srečkanje deseterih
delnic. — Sklenil se je zbor, ker se ni nihče z nobenim
predlogom oglasil, z volitvijo predsednika, odbora in
blagajnika; zadnič smo že povedali, da vsi dosedanji
gospodje so bili na novo voljeni

— Tudi „Južni Sokol“ je imel konec leta (29. dec.)
svoj občni zbor. Načelnik (gospod dr. Costa) je v
začetnem govoru spominjal vsestranskega lepega napredka
v preteklem prvem letu, ktero zagotovlja društvu ravno
tako veselo prihodnost. Da je resnica, kar je načelnik
v pohvalo rekel društvu, dokazal je tajnik (g. Fr.
Ravnikar) v obširnem popisu vsega, kar je društvo
preteklo leto počelo in dovršilo. Vredno bi bilo , da tudi
„Južni Sokol“ natisniti da ta lepo sestavljeni letopis,
kakor je menda svojega dal „Turnverein.“ Število
družbenikov „Južnega Sokola“ se čedalje bolj množi
(zdaj jih je že 174) in ker želi tudi mnogo Kranjcev,
Vipavcev, Bistričanov in Planincev se mu pridružiti,
utegne število kmali še dosti više biti! — Letni račun,
ki ga je priobčil blagajnik (gosp. B. Jentl) je kazal,
da društvene finance so ugodne. — V debati: „ali
klobuk ali čikoš“ naj bode prihodnje pokrivalo „Sokolu“,
je vkljub vsega temeljitega nasprotovanja vendar po
večini glasov zmogel čikoš, kakor ga nosi pražki „Sokol“.
Najvažnejši predlog je bil, da se pospeši
terminologija slovenska za izraze telovadstva. Kako jo dovršiti,
je bila dobra pot nasvetovana. Načelnik, podnačelnik,
blagajnik in vsi odborniki prejšnji so bili v priznanje
nevtrudljive delavnosti svoje zopet izvoljeni; ker pa sta
gospoda B. Jentl (blagajnik) in P. Drršler (orožničar)
želela odpusta, sta na njuno mesto bila izvoljena A. Jentl
in V. Colloredo. — Zadnji večer preteklega leta je
napravil „Južni Sokol“ v dvorani čitavničini večernico,
s ktero so vsi pričujoči (in bilo jih^ je nad 400) prav
veselo obhajali novoletnico. Okoli Šubert-ove komične
operete „Odvetniki“ (advokati), ktera je bilo jedro tega
večera, izvrstna v zložbi in predstavi, so se sukale
krasne pesmi, med kterimi je bila dr. G. Ipavčeva
„Sokolska“ s zasluženo navdušenostjo sprejeta, in
pa mnoge druge muzikalne produkcije, med kterimi
so se Valentova „Zmes starih narodnih slovenskih
pesem“, „Zmes mnogovrstnih melodij“, ki jo je igral
mojster na harmoniki gosp. žl. Grarzarolli, in pa
Rombergereva „otročja simfonija“ posebno
odlikovale. Noliova burka „Ulajnar od koprolu“ persiflira
„grozovite dogodbe“, kakor kažejo radovednim ljudem
včasih po trgih, in pa „kranjsko šprato“ tako drastično,
da bi človek skoro počil od smeha. Občno radost je
izbudilo srečkanje 150 dobitkov, za ktere seje
razprodalo 1500 srečk.

— Da nismo pohvale prenapeli o popisu božičnice,
ki jo je napravilo na sv. Štefana dan katoliško
rokodelsko društvo v reduti, kazala je vsa polna dvorana
zopet na večer novega leta, ko se je ponavljala ista
božičnica.

— Vesela delavnost se je začela na glediščinem
polji. Igra za igro lazi na dan in čitavnice dobivajo
čedalje več gradiva za svoje veselice. In tako moremo
danes zopet naznaniti, da je gosp. Miroslav Vilhar
na svetlo dal izvirno šaloigro v 1. djanji pod
naslovom „Detelja“, ktera je prav mična in kakor nalašč
za vsako čitavnico. Dobiva se lično natisnjena
knjižica pri Giontini-u, Lerherju in Hohnu po ceni, ki je
navadna slovenskim igram.

— Prvi list nemškega časnika „Triglav“ je prišel
včeraj na svetlo. Nadjamo se, da bo po svoji poti
mnogo koristil domovini naši, in ker začne v Celovcu
izhajati tudi slovenski politični časnik „ Slovenec“, je
spolnilo novo leto želje vse. Bog daj srečo!

— Odbor čitavnice ljubljanske je v poslednji
seji o pustnih veselicah sklenil, da 15. januarja bo
veliki ples, 22. mali ples, 2. svečana v spomin Vodniku
slovesna beseda z velikim plesom, 12. svečana mali ples,
19. svečana veliki ples, 26. svečana mali ples; če
bomogoče, bo pred kakim malim plesom tudi beseda.