NOVICE
gospodarske, obrtniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi poli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 3 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 80 kr., za četrt leta 90 kr.
pošiljane po pošti pa za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 20 kr., za četrt leta 1 gld. 15 kr. nov. den.

V Ljubljani v sredo 6. januarja 1864.

Kolednica za novo leto.

Težák je vsak začetek — pravi star pregovor. In
tako je težák tudi začetek národnega prerojevanja.

Prepričal se je te resnice vsak, kdor je kaj
pomagal pri tem svetem delu, kar so se nam rodile
„Novice“. Začeli smo — hvala Bogu! al ni še dosti več,
kakor le, da smo še komaj — začeli. Seme smo
vsejali, pa še le nježne poganja klice; ne upam si trditi,
da smo že v mladoletji narodnega življenja ; ni se še
otajalo vse dušno polje národovo; tù pa tam še
premira zimskega mraza, — vendar, ker smo dobro
zdravo seme vsejali, ne bode se, ako Bog dá!
pogubilo nikdar nikoli več! Le ogrevajmo z ognjem čiste
ljubezni národno polje in brzo bode zginul povsod
morivni mraz. Bilo je težko delo preorati ledíno; al
preorali smo jo. Predsodki so krhali črtalo; črne ptice
zavidnosti so pozobale marsiktero zrno; nesložnost je
motila velikokrat delavce, — vendar hvala Večnemu !
polje je pripravljeno za rast. Čuvajmo sedaj, da ga ne
poškodujemo sami, ali da nam ne bode poškodovano
po druzih.

Najprvlje pa je delavcem treba edinosti in
složnosti. Od Mure do Adrije, od Dobrača do Uskokov
smo jedni po kolenu in jeziku; ne manjka nam
priimka; ohranuje ga zgodovina in usta živega naroda
— ne razodeva se dvojna slovnica!

Dalje nam je treba žrtovanja (darovanja). Brez
žrtev ni se še nič velikega zgodilo na svetu. Žrtva
pa je dvojna: dušna in materijalna. — Prvo
delajo srčnost, pogumnost in stanovitnost. Kdor
se bojí grenkih ur in ni vajen za domovino nič trpeti,
naj si nikar ne prilastuje imena, da je domoljub. Kdor
se za pravično reč borí na postavni poti in s
postavnimi sredstvi, temu ni treba plašljivemu biti. Za narod
svoj, za domovino svojo delati je dolžen vsak ud
naroda, naj si nosi mitro ali čamer na glavi. Če prav je
prava domovina kristjanova vesoljni svet, vendar oni
družbi, v ktero ga je mati povíla, gré prednost v
skazovanji svoje ljubezni. Ljubezen do domovine sicer
občni ljubezni človeštva, ktere učinek ona je, ne smé
na poti biti ; al vse dolžnosti, h kterim smo do vseh
ljudí sploh zavezani, moramo še posebno skazovati
svojim, to je, sorodnikom, — in, ako pridejo
dolžnosti v zadrego (kolizijo), moramo te vsem drugim
predpostavljati. — Ljubezen do domovine pa najlepše
očitujemo, ako smo pokorni postavam, — ako živimo
pošteno in nravno, — ako izpolnujemo zvesto dolžnosti
svojega stanú, — mladež našo odgajamo po načelih
krščanske nravnosti in živega domoljubja, — ako v javnih
zadevah in zadregah blagor celote tudi z žrtovanjem
privatnega dobička pospeševati si prizadevamo. Kdor
atko ravná, v resnici ljubi domovino svojo.

Treba nam je dalje zaupanja do samega sebe.
Marsikter obupa, ako pri národnem razvoji zadene na
zapreke. Pravi domoljub se jih ne prestraši, in ne
gleda na zaméro, kadar vidi, da so oni, pod kterimi
stojí, drugih misli. Kar mu vest pohvali in um za dobro
spozná, in kar najvredniši sini narodovi branijo: to ima
prihodnost; tega več ne pokončá nobena sila
posamesnih, če tudi mogočnih. Zatirala se je že marsiktera
pravična stvar na svetu, al zatrla se ni!

Skrbimo dalje za blagi národni ponós, po
kterem čutimo koristi, ki nam jih domovina zagotovlja.
Národni ponós je klica velikih in slavnih del, on
pospešuje obči blagor, ožje združuje soprebivavce, in
ohranuje naše nasprotnike v strahopoštenji. Ne smé nas
biti sram, ako narod naš nima zmagonosnih Aleksandrov
in Cezarov — pa ima množico hrabrih vojakov, kteri
so pomagali s krepkimi mišicami braniti staročastno
Avstrijo; — ne smé nas biti sram, ako naši učenjaki
nimajo Nevtonove in Humboltove slave, pa imajo slaven
spomin pri svojih rojakih; — ne smé nas biti sram, ako
naši umetniki niso na glasu kakor italski; al izdelki
njihovih rok so velikokrat več pomagali k pobožnosti
svojega naroda, kakor Kanovovo dleto ali Rafaelov
čopič. Ne smé nas žalostiti, ako na národnem polji
pogostoma ne vidimo visokorojenih, žlahnih delavcev,
visokih častnikov; pa toliko žlahnejši in časti vredniši
so ti, kteri darujejo neizobraženemu narodu vse svoje
dušne močí! Ne togujmo, ako se naše poštene
domoljubne prizadetja osumjajo, natolcujejo; toliko veči
uspeh bode njim dala previdnost Božja, ktera je
pravična in blagoslavlja dela pravične.

Pa tudi materijalnih žrtev je treba. Pravi
rodoljub podpira vse národne naprave; če nima veliko,
daruje to malo, kar more. Srečen pospeh matice
slovenske, lep razcvet národnih čitavnic, vesel
razvoj národnega slovstva, to je, kar nam stojí
na prvi vrsti. Pravi rodoljub je vsigdar njih prijatel
in podpornik, in da more obilno pomagati, iz življenja
svojega odpodi vsako potrato, mehkužnost v življenji
in preobilni lišp v pohištvu.

Še eno dolžnost imamo do národa svojega, in ta je,
da skrbimo za njegovo politično izobraženje. Mi
živimo v ustavni državi, in smo poklicani vsi, za blagor
države svoje v obče in za blagor domovine še posebno
skrbeti. Ta dolžnost ni samo privilegi visoke gospôde,
temuč je pravica tudi prostega kmeta in rokodelca, —
ne samo privilegi posvetnih, temuč tudi duhovnih členov
narodovih. To dolžnost spolnuje vse katoliško
duhovništvo na Irskem in Belgijanskem in povsod, kjer so
ustavne države. To dolžnost so nam ko testament
sporočili rajni neumrljivi škof Slomšek, govorivši: „Ni ne še
konca našega svetega boja; iznova bode se unel; narašča
se število sovražnikov naših skrivnih in očitnih. Poglejmo

jim prav v očí, in pogovorimo se kratko in dobro o
tem svojem boji, da bodemo vsi na svojem mestu stali
kot možaki — kot nepremagljivi katoličani, kot
zvesti Avstrijani in kot pošteni Slovani.“

Če bode domovina imela sinove in hčere, kterih
prsi so s takim duhom napolnjene, naj nam novo leto
prinese dobro ali zlo — vse bodemo srečno prebili.

Davorin Terstenjak.

Dobrovoljka letu 1864.

Pojdi solit se ti, pratika stara!
Da si pobegnila, bil je že čas;
Leto je tvoje zavržena šara;
Prav je, da šlo je že enkrat od nas !

Res je, da lani, ko je se začelo,
Sreče obetalo je kot solí,
Vse mi ta dan je vošiti hitelo,
Srečo sem plačal, — pa prišla le ni!

Taki me vendar res najbolj jezijo,
Ki le od sreče skoz ven govoré,
Tratijo zlati čas, nič ne storijo,
In pa zato še plačilo dobé!

Lani so zdravje mi vsi prerokvali,
Pa me bolelo je večkrat uhó;
In Še celó skoz debele očali
Padel nekter je pezdir mi v okó.

Tud' so mi vsi zadovoljnost vošili,
Pa le kaj vedno Človeka jezi, —
In še povedati v stiski in sili
Večdel ne smem, kje me čevelj tiší!

Tretji vošili so mirne mi ure, —
Prazne to zopet so bile željé;
Ženske in moške nad mano babúre
Brus'jo jezike si in pa zobé!

Sladke dni tudi vošili so eni,
Toda za tacih dni malo le vem;
Dnevi so taki skor najbolj pošteni,
Kadar se žgancev in zelja najém.

Stara ciganka mi je prerokvala,
Da bom to leto še têrno zadel;
Res, da me tudi je sreča iskala,
Če bi — politike več bil imel!

Stavim, — zadel sem! in jud mi kosmati
Bankovcev tolstih našteje kot drv; —
Kaj vem, kako pa se maček priklati,
V loncu sem jih imel, — vse je požrl!

Staro pokopljemo torej zdaj prat'ko
Radi vsi — in priteženge vse;
Jez sem še spisal nadgrobnico kratko,
Pa je ne bote vsi brali, — — ne, ne!

Ti pa zdaj leto nam novorojeno,
Bodi bolj pametno, to ti povem!
Scer te v sramoto tud' neizrečeno
V črne bom bukve zapisal potem!

Skrbi, da srečne so ure mi tvoje
In da dosežem, kar koli želím,
Skrbi, da bankovce tudi še svoje
Zopet od mačke požrešne dobim!

Skrbi, da tudi jeziki strupeni
Pikali več me ne bodo nikdar!
Dalje, da smôla tud' bolj po ceni,
Če je tud pasja mast draga, magar!

Z moko in žitom napolni dežele,
Pek pa naj lakoven več tak ne bo!
Zemlje naj bodo kot brusi debele,
Ne pa kot mladega vôla okó!

Pujsov zredí naj prestrašna se čeda,
Bodo klobase naj seženj dolgé;
Česna na cente naj bo in pa méda,
Da so ga site tud' vikše glavé!

Kukovca tista naj letos le kuka,
Ktera pomladi nas razveselí;
Ne pa, ki gleda kot čuk spod klobuka,
V angeljcu vraga cló vidit' želí! —

Lakota, vojska in revšina druga
Letos popolnoma naj se zatré;
In če med polže bi prišla že kuga,
Naj tud' hinavske lizune požré! –

Več naj sledú ne bo solzne doline,
Mir bo potem in ljubezen povsod,
Ako strupena golazen pogine:
Vès farizejski potuhnjeni rod!

Še le potem bo pravica cvetela,
Kadar resnico smel reci bo vsak;
Scer ga pa taka le spet bo zadela,
Kakor kdaj mene, ko bil sem dijak.

Toraj nam leto! ti bodi pošteno,
Ne kot tvoj oče, ta ničasti nič;
Škodo popravi od njega storjeno;
Potlej porečemo ti, da si tič!

Tudi poplačaj dolgove vse stare,
Novih ne delaj vsaj vendar nikar!
Vedi, da mi siromaške smo pare,
Da nam kot česen ne raste denar!

Mislim, da vendar za hišo domačo
Mora človeku tud' biti kaj mar! —
Kdor za pečjó brez skrbi jé pogačo,
Tega, se vé, ne razume nikdar!

Vse to ti povem zdaj, letice mlado!
Ker si otrôk — in prav malo še veš;
S sveta odpravi vso grdo navado,
Ako ljudí res osrečiti Češ!

In da boš srečne vse storil dežele,
Vsadi le vero in vést med ljudí;
Sreča, pravica spet bote cvetele,
Ako le vragu polomiš kostí!

Panati vrage res težka bo sila,
Strašno na svet jih je s pekla prišlo;
Menda je vraginja mlade rodila,
Starih gotovo kdaj tol'ko ni b'lo!

Nekaj bi hotel ti še naročiti,
Če bi resnica bolj ljubljena b'la ;
Pa zavolj nje so judavši srditi
Križali nekdaj še naš'ga Bogá!

Rečem le: Létice novorojeno!
Hočeš, da slavo ti bodem glasil,
Spolni željé mi vse moje — pošteno!
Scer pa ti v žepu bom — figo molil.

— l.

Naše kmetiške hiše — kakošne so in kakošne
bi imele biti.

Človeka v srce zabolí, ako vidi, kakošne so
večidel hiše na kmetih; že od deleč se večidel kaže,
kako nerodne so v vseh rečéh. Če se pa va-nje stopi,
tù se še le vidi, kako nespametno in brez pomislika je
vse napravljeno; vidi se, da ljudém, ko so hišo stavili,
ni mar bilo ne za svetlobo, ne za zdravi zrak, ne za
koristno porabo prostora, ne za hišno čednost in snago itd.
Z manjšimi stroški bi bili lahko napravili pripravniše
poslopje, ako bi bil le um zidar bil. Tako pa so
sobe majhne tesne in nizke, da Bog pomagaj! V tacem
brlogu ležé na kupu starši in otroci, hlapci in kršence,
navrh pa še vkvartirani vojaki. Kaj se tù vidi in godi,
— kakošen zrak se tù sope — ne bom ti, dragi
gospodar, popisoval na drobno.

Nevednim mojstrom-skazom je malokdaj mar, da
se nova hiša na mokro zemljo stavi; vse eno jim je,
ali so okna na to ali to stran obrnjene; ali solnce v hišo
posije ali ne. Pri napravi nove hiše se žalibog najbolj

na to gleda, da se, kar je moč, z majhnimi stroški
napravi, da se blizo nje hlev, skedenj in gnojišče postavi.
Tako hiša stoji prav za prav kakor kak boren prislonek
k hlevu ali skednju, ki ima eno nizko in tamno izbico.
Nje duri so tako nizke, da se moraš vselej pripogniti,
če hočeš va-njo, ako le nisi prtlikovec; okna so včasih
komaj poldrug čevelj visoke, v nekterih bajtah pa še
celó tako majhne, da komaj glavo skoz pomoliš; peč
v nji je navadno tako velika, da velik del hišnega
prostora povzame; poleti in pozimi se za ljudí in žival v
nji kuha. Svečava so navadno trske iz jelovega ali
bukovega lesa napravljene, od kterih se mnogokrat tako
kadí, da ljudjé skor sami sebe ne razločijo. Pa še to
je, da v hišah dostikrat tudi kuretnina in druga
domača žival prebiva. Okna so dostikrat proti gnojnemu
kupu obrnjene, in hišnim vratam nasproti stoji hlev ali
pa stranišče (sekret). Če je vas še v tako dobrem in
zdravem kraji, si ga kmet v svoji hiši s slabim zrakom
pokvari.

Hočeš imeti hišo na pravem mestu, postavi jo
proti jugu, to je, proti poldanski strani. V tacih hišah
ne trpé prebivavci poleti take vročine , pozimi pa tudi
tacega mraza ne, kakor v onih, ki so proti jutru ali pa
večeru obrnjene, ktere poleti 4 ali 5 ur zjutraj ali
popoldne solnčna vročina prepeka. Če so hiše proti jugu
(poldnevu) obrnjene, jih solnce poleti skorej nič ne
zadeva, in čeravno zjutraj ob 9. ali 10. uri v hišo sije,
jo popoldne ob 2. ali 3. uri že popušča, ker tako visoko
na nebesu stojí, da le na streho sije, ne pa v hišne
sobe; — v hišah proti poldnevu obrnjenih je pa to
ravno narobe ; v take hiše jame solnce po svojem
nizkem teku že zjutraj sijati in jih razgreva kakih 7
do 8 ur; zato je pa tudi v njih topleje, one so svetleje
in ne potrebujejo toliko kurjave, kakor hiše na drugo
stran obrnjene.

Vse, kar vlažne soparice v hišah in poleg hiš
napravlja, bi se moglo odstraniti; zato naj bi hišni
gospodarji najbolj na to gledali, da bi zidovje in lesnino
svojih hiš, kar se dá, vedno suho ohranili.

Mali vrtec s cvetlicami pred hišo lepša hišo;
cvetlice se ponašajo na solncu najbolj, zato je pa tudi
najgorši kraj za cvetnjake na južni hišni strani. V Švajci
se vidi pred vsako kmečko hišo prijeten cvetličen vrtec.
Nikar ne mislite, da je to pregosposko, predrago ali
zamudno za kmeta; Če si enkrat za par grošev kupi
korenin georginjih, si jih zarediš , da jih imaš ti pa
tvoji otroci dovelj, če jih pozimi v hram spraviš kakor
krompir. Pa še druzih cvetlíc je dosti. Le ta misel naj
enkrat predere pri kmetih, da Bog ni cvetlic vstvaril
samo — za gospôdo.

Natoroznanske stvari.
Nektere avstralijske živali.

Človek je že tak, če kako reč ali stvar vidi in
pregleda le povrhoma, da je prav ne pozná, ali pa če
samo sliši kaj o nji, potlej si domišljuje, kaka pa kaka
je vsa, in časi mu posebno igrá domišlija. — Kaj vse
so mislili o Avstralii, dokler so jo poznali le
povrhoma in ne vse. Mislili so, Bog vedi, kaka je, kaka
puščava, da je vse sama skala, sklad na skladu, prepad
pri prepadu, brezno pri breznu, vmes pa da so razširne
pesčenine, le tam pa tam da raste kako drevo, —
izključeno, golo, pritlikasto, še za kurjavo ne. Za
prebivavce so mislili, da niso ljudje ne opice, ampak
nekake potvare (missgeburten). No, dan danes ni nihče
več tacih misel o Avstralii; vtrnile so se in znano je
zdaj, kako rodovita je po nekterih krajih. Precej
bogata je zlata, kotlovine in premoga, rastlin in žival,

ktere se posebno razločujejo od živalstva in rastlinstva
po druzem svetu.

Anglež Bennet je precej obširno popisal Avstralijo
in na svetlo dal vés popis pod naslovom: „Gatherings
of a Naturalist in Australasia, by George Bennet.
London 1860.“ — Častiti bravci, náte nekoliko
ondukajšnjih živali, kake so.

I.
Tičetulenj.
(Ornithorhynchus paradoxus *).

Evropejski natoroznanci sprva še vedili niso za to
žival, kam bi jo prav vvrstili v živalski sistemi: ali
med golazni, ali med tiče, ali med dojilke. Naposled
so vendar med dojilke vzeli jo. Pa še verjeli niso
precej, da bi to res bila kaka posebna žival. Za méh
so mislili, da je kacega starega krta meh z gosjim
kljunom spredaj. Pozneje so se preverili, in ko so bili
bolj izpoznali jo, popisal je jo Sav 1799. leta in imé:
„Platypus anatimus“ dal jej. Al kmali so jo prekrstili
in dali ji ime „Ornithorhynchus paradoxus“ , in to je
ostalo. Naselniki v Neu-Süd-Wal-u pravijo tej živali
„povodnji krt“, zamurci pa jo drugače imenujejo,
nekteri tako, nekteri tako, vsak po svoje.

Ko je Bennet prvič videl to žival, o tem
pripoveduje to-le: „Lep večer je bil — poleti. Šel sem s
tovarši k neki reki, v kterej je še precej bilo teh živali.
Unkraj reke je bila cela vrsta divotnih holmecev, lepo
obraščenih z drevjem. Vse polno rumeno cvetočih,
lepih dreves je rastlo tudi ob reci in veje stezalo
nadnjo. Po krasnih redkovejastih evkaliptih (Evcaliptus **)
so se veseli smejali avstralijski povodnji kosi. Vse je
bilo veselo, vse živo in tako prijazno in divotno!
Plodovito je obalo obraščala trstika (Arundo phragmites)
unkraj, kjer je tam pa tam 12 do 14 čevljev visoka
metlavka (Cibotium Billardieri) zibala se v rahlem
večernem vetriču, vmes pa smejali se belo-cvetoči šopki
in rudeče kopinje. Po reci je plavalo jajčasto
damasonijevo listje (Damasonium ovalifolium). Najbolj mi je
dopadla pa „Vallisneria“, ktere je vse polno bilo po
strugi, njeni široki, na pol prozorni listi so pa plavali
po vodi.

Po tacih krajih je tičetulenj rad. Med
mnogoterimi , med mnozimi povodnjimi cveticami ima največ
živeža — zeželke (insect), zato si luknje koplje ob vodi
po senčnih, obraščenih obalih.

„Solnce je ravno bratu zapadu v naročje podajalo
svoje zadnje zlatosjajne žarke, ko so mi tovarši
pokazali vodo, da se lehno giblje: plaval je tičetulenj. Glavo
je imel zunaj, drug je bil pa vés v vodi. Ko sem
zagledal ga, vesel sem bil, zato ker dozdaj nisem še
nobenega vidil živega, toda tihi tihi smo morali biti,
kajti — če le kaj zasliši, precej šine pod vodo, in ni
ga kmali zopet venkaj; pa sej tudi sicer ni dolgo v
vodi, eno, dve minuti, k večemu tri, delj ne, ampak
prikaže se, pa zopet skrije in vselej se prikaže
nekoliko preč od ondukaj, kjer se je bil skril, — kazno in
očito, da plava tudi pod vodó. Ta trenutek mora biti
že pripravljen strelec, da ga precej poči, kakor hitro
se prikaže, če ne, pa ga ne dobí. Če pa vzeme v roko
puško in nameri še le potem, ko že kuka iz vode,
preplaši ga, da kar izgine, ker — zeló je boječa ta žival.
Pa od blizo mora vstreliti, če ne, ne dobí ga, in na
glavo mora zadeti ga, po drugod je premehak, prerad
se vdá.“

Telo ima stisnjeno ta žival. Koža je zgoraj debela,
temno črno-rujava, na prsih in na vratu spodej pa
jasnejša, rujava in voljna, tako, kakor svila. Mladim je

rep spodej srebrobelo kosmat, starejšim pa gol. On in
ona — oba sta enake barve, tako da po barvi ni
mogoče razločiti ju; on ima na zadnjih nogah premakljivo
ostrogo, tako, kakoršno imajo naši petelinje, ona pa ne.
Zamurci mislijo, da je strupena, pa ni res , zato se
strašno bojé te živali. Stegna ima kratke in plaskonoga
je. Prstov ima po pet na nogah: na sprednjih daljše
nego je preponka (schwimmhaut), na zadnjih pa krajše
in dobro koplje, urno z vsimi štirimi, zato ker ima
močne kremplje. Glavo ima plošnato, od gobca naprej
dve tudi plošnati ustnici, kakor gosji kljun. Zobé ima
samo štiri. Zgornja ustnica je vmazana sivo-črna,
spodnja pa poltne barve. Očí ima majhne pa prav
svetle, rujave. Duha je čisto ribjega. Zamurci jo jedó,
toda varno jo lové. Dolga je po čevlji in 6 do 8 palcev;
zvije se lahko tako, kakor jež. On je nekoliko veči
nego ona.

Te živali je vse leto dosti ob avstralijskih rekah,
največ pa spomladi in poleti, vzlasti zjutraj in zvečer
v mraku. Plava presneto umetalno, proti vodi dobro
vesla, z reko vred pa jo voda nese kar sama.

Bennet je večkrat preiskaval želodce, pa vselej je
dobil v njih zeželk — že ostanke, zmešane z grahutom
in glenom. Avstralci trdé, da ob povodnjem bilji živí
ta žival. Mlade — vjete je treba živiti najprvo z
mlekom, potlej pa z zeželkami in glenom.

Kako se plodí, tega dolgo časa niso vedili
natoroznanci. S popotnimi vred so mislili, da ima jajca,
kakor tiči. Mislili so pa to zato , ker dolgo časa niso
vedeli, da babica ima ziske.

Tičetulenj si po obalih koplje 20 — 50 čevljev
dolge zvite luknje, ktere so na koncu jajčaste. V tem
jajcu podobnem prostoru ima nastlano s suhim
povodnjim biljem, na kterem ima mlade. V to luknjo ima
po dva vhoda, enega na vrhu, kjer gré zrak v luknjo,
enega pa v vodi.

Bennet bi bil rad vidil tako luknjo. Zato je seboj
vzel zamurca, Darogo po imenu, ker je znal dobro
stikati take luknje, in ker je dobro vedel za-nje.

„Kmalo sva našla eno“ — tako pripoveduje sam.
„Stopinje va-njo so bile še čisto nove, zatoraj sva
precej vedila, da je gotovo kaj v njej. Brž sem dal
prinesti lopato , pa ko je Darago vidil, da bodeva
kopala, precej se je začel braniti, da ni nič v tej luknji,
zastonj da bi bil vès trud. Kaj sem hotel? Druzih
kopačev sem moral vzeti. Darago je še le nazadnje
nekoliko pomogel, ker je druge vidil, da se nič ne bojé.
S svojo palico je kmali dobil, kako in kam se vije
luknja in potlej je on več opravil samo s palico nego
vsi uni z lopatami. Še predno smo prišli v veliko
jajčasto luknjo, že je tičetulenj radovedno gledal iz nje.
Močno se je branil, ali vendar-le — vjeli smo ga. Pa
ni bil on, ampak ona, starka. Zaprli smo jo v kletko
iz trave spleteno. Prav pohlevna je bila, samo če smo
jo motili, kadar je spala, takrat se je vselej oglasila —
tiho. Novembra meseca , djal je Darago , da tačas je
ta babica imela več mladih, menda je že poznal ali
kali. Iskali smo še naprej, in res, našli smo več lukinj
blizu ondukej, v luknjah pa mlade. V eni smo dobili
3 po 3 palce dolge, lupin pa nič ne , kakor so nekteri
trdili, da jajca nese ta žival. Veči mladiči so nekoliko
tednov živeli zaprti, prav ljubeznjivo in skupaj so se
igrali, al poginili so, dasiravno smo jih varovali in
stregli jim. Rad bi bil žive prinesel v Evropo, pa ni
bilo mogoče.“

Danes to, drugo pot pa ktero drugo žival, da
enmalo izvemo, kaj je stvaril Bog po druzih delih svetá.

Podgoriški.

Slovstvene stvari.
Časniki avstrijanski za leto 1864.
Na pol novica, na pol smešnica.

Dunajski časniki razglašajo, da za letošnje leto —
po imeniku dunajske c. k. pošte — izhaja v našem
cesarstvu v vsem skupaj 362 časnikov, političnih namreč
135, nepolitičnih 227. Političnih je: nemških 80,
slovanskih 6, poljski 4, srbska 2, hrvaška 2, ilirski
1, rusinska 2, laških 13, madjarskih 16, rumunski 3,
grška 2, slovaški 1, hebrejska 2. Nepolitičnih je:
nemških 190, čeških 13, poljskih 14, srbskih 7, slovaški
4, slovenski 4, hrvaških 6, laških 29, madjarskih 57,
rusinska 2, grški 4, hebrejska 2, francozki 1. — V
vrsti političnih nahajamo 6 slovanskih; kteri neki
so to? Ali srbski, hrvaški, poljski, rusinski, slovaški
(slovenski) niso tudi slovanski? Ali so morebiti to
češki, ker sicer v imeniku ni nobenega česk.
političnega časnika? Ali so tudi morebiti „Novice“ vtaknjene
med politične slovanske časnike, ker imamo ne le 4,
ampak 5, ali prav za prav 7 slovenskih časnikov, ako
se tudi tisti med časnike štejejo, kteri ne izhajajo vsaki
teden. Ali ni ilirski tudi slovansk časnik? — Iz
tega samega se vidi, kakošna temà je še pri nas v
Avstrii, da se take marine mrdeljice (galimathias)
razglašajo po svetu! Po takem res ni čuda, da celó tisti
časniki, ki tako imenovano „véliko besedo“ imajo v
Avstrii, tudi ne poznajo narodov avstrijanskih, ker
še ne poznajo jezikov. Pripoveduj takim potem o
slovanskih jezikih; kaj ti koristi? Martina pošiljaš v
Zagreb, pa Martin ti pride zopet iz Zagreba!

Slovensko slovstvo.

* Geschichte der slovenischen Literatur s pridjano
povestnico glagolskega slovstva je knjiga, ki jo je
spisal slavni Šafarik s posebno pripomočjo Kopitarjevo
in Čopovo. Tako stojí o vvodu samem. Knjiga obsega
povestnico slovenskega slovstva od njegovega začetka
— tedaj od dôbe Truberjeve do leta 1832. Razdeljena
je na dva dela: v prvem stojé po vrsti vsi možje, ki
so kaj slovenskega pisali, njih rojstni kraj, leto in dan,
kolikor se je dalo izvedeti, pa vseobečna karakteristika
vsacega pisatelja. O imenih se pritožuje pisatelj, da ne
vé skoraj, kako bi jih pisal, prav po kmečko ali po
gosposko; priimke piše kolikor mogoče slovenski. Drugi
del je razdeljen na toliko predelov, kolikor je ved, o
kterih se je kaj pisalo; v vsakem predelu so navedeni
naslovi posamesnih knjig, ki spadajo sem, s kratko
kritiko vsakega spisa posebej. — Možje, ki so pisali to
knjigo, so porok, da je izborna; priporoča se tedaj sama.
V Pragi je naprodaj pri gosp. Kober-ju in stoji 1 gold.
60 n.; najde pa menda pot tudi v Ljubljano in druge
slovenske kraje, ako je ni še našla. —

Narodne stvari.
Ozir v čitavnico ljubljansko.

Po obljubi poslednjega lista preteklega leta
izročujemo svojim bravcem tù obljubljena govora v letnem
zboru čitavnice ljubljanske. Obá nam kažeta, kaj se
je godilo preteklo leto v tem društvu. Prečastiti gosp.
prof. dr. Vončina, ki je dosihmal predsedoval čitavnici
naši, je omenjeni zbor začel s sledečim govorom:

„Slavni zbor! Ne samo spodobi se, tudi celó
potrebno je , da o drugi obletnici narodne naše čitavnice
predrago nam društvo od vseh straní si bolj natanko

ogledamo, da izvemo, kaj in kako da se je v
društvenih zadevah ravnalo, kakošen da je sedanji
društveni stan, in česa da smemo po tem stanu
čitavničnega društva pričakovati za prihodnost.

Sicer vam bosta, častiti gospodje! društveni tajnik
in dnarničar stan čitavnice naše na drobno razložila;
pa vendar ne morem si kaj , da bi tudi jez ne
spregovoril besedice o tem. Ponosno rečem, da o dosedanjem
razvitku društvenega življenja smemo ne samo
zadovoljni biti, temuč tudi res veseli. Zvesta vseskozi
svojemu namenu, hraniti in gojiti národno omiko in
národno življenje, vabi in zbira čitavnica naša, združevaje
s potrebnim in koristnim tudi prijetno in
razveseljevavno, čedalje več domoljubov pod svoje društveno
krilo, ter jih bo — tega sem si svest — tem več
nabrala , čem bolj se bodo razkropile megle marsiktere
presoje, ktere so dosihmal sèm ter tjè se vzdigovale
na nebu poštene domače naprave in ji ne samo z
neugodnimi, temuč tudi včasi nevarnimi viharji pretile. Pa
kakor vsaki vihár, da le presilen ni, mladim drevescem
ne samo ne škoduje, temveč jih le še bolj okrepčava
in utrjuje, tako je tudi ta in uni vihar le pripomogel,
da so se korenine našega mladega društva v zemljo
domačo globokeje vrinile, da se zdaj krog in krog
krepkeje razprostirajo. In ravno marsiktere težave in
nevšečnosti, o kterih se je imelo mlado življenje našega
društva v preteklih 2 letih razvijati, nam imajo po
spričevanji splošne skušnje in občne zgodovine porok biti,
da čitavnica naša je do tiste čvrstosti ali kreposti
dozorela , po kterih more na trdnih nogah stati in
samostalna iti pot, ki jo ji njen namen kaže in gladi, in
ni ji nikakor treba, na kako politično palico se
naslanjati ali zavijati se v kako politično ogrinjalo. Porok
takemu blagemu upanju in pričakovanju je še posebno
ta važna naprava čitavnice naše, po kteri se
društvenikom lepa priložnost ponuja , da se urijo ne samo v
milem petji domačih narodnih pesem pod vodstvom
izvrstnega voditelja društvenega pevstva, gosp. Fabijana,
temuč, da se tudi gramatikalno ali po slovnici izurijo
v čistem književnem domačem jeziku po predavanju
neutrudljivega g. profesorja Lésarja. Tako čitavnica ni
samo družba, kjer človek časnike prebira ali se sicer
razveseljuje, temuč čitavnica naša je tudi učilišče, šola,
in ne šola dobra le za silo, ampak izgledna šola
pod izvrstnima učenikoma. — Pa o teh, kakor tudi o
drugih bolj znamenitih zadevah društvenega gibanja
in življenja nam bota bolj natanko sporočevala naš tajnik
gosp. Praprotnik, in denarničar naš gosp. Fabijan, kakor
upam, v našo pravično radost in zadovoljnost. Pa če
bi tudi našega vrednega denarničarja mikalo, v svojem
sporočilu kak zdihlejček zagnati in nazadnje iz svoje
bilancije morebiti kak majhen deficit na dan privleči, se
temu pač ne moremo in ne smemo čuditi; saj od svojega
denarničarja sploh ne smemo tirjati, da bi bil le on
prost tistih stisk in težav, pod kterimi, kakor se kaže,
zdaj skor po vsem svetu še celó ministri denarstva
stokajo. Zraven pa tudi ne smemo prezirati, da zastran
vsega tega, česar je naša čitavnica potrebovala, da se
je od nog do glave v primerjeno spodobno „monturo“
spravila, je pretekli letni tečaj bil izvanredni, da
najhujši stroški so tedaj minuli, in da za naprej bojo
skrbi o financijalnih zadevah društvo naše toliko manj
mamile, kolikor bolj bo pravo in resnično domoljubje
v naših srcih plamtelo, kterega domoljubja živo
spričevanje smem imenovati tisto blagodušnost, po kteri so
nekteri izmed družbenikov svoje delnice, vseh skupaj
17, društvu blagovoljno darovati poklonili. Hvala jim!
— Po vsem tedaj smemo z zaupanja polnim srcem v
novi — v tretji — tečaj svojega društvenega življenja
prestopiti; pričakovati smemo, da na dozdanji podlagi

se bo društvo naše vprihodnje tem bolj in lepše
razvijalo , čem bolj si bomo prizadevali, v pravi, resnični
bratovski ljubezni z združenimi močmí skrbeti za vse
to, kar je našemu društvu v čast in povzdigo,
nobenemu drugemu pa v škodo. Držimo se tedaj
čvrsto in zvesto lepih svojih svetinj: „za vero,
cesarja, domovino!“ in tako bo naše društvo blago
svetišče v ohranjenje in olikovanje domačega jezika,
narodnega duha in domačega življenja. Pomozi Bog!“

Delavnost čitavnice v preteklem letu je g. tajnik
Praprotnik popisal tako-le:

„Pretekle ste dve leti, kar se je ustanovila
čitavnica naša. Kako se je do danes razvijala in vkljub
marsikterim zadržkom vendar prav lepo in veselo
razcvetela, je vsacemu udu dovolj znano. Vendar naj
tukaj ob kratkem naznanim, kako se je društvo
obnašalo letošnje leto. — Tudi to leto je bila čitavnica,
kolikor mogoče zvesta, svojemu namenu, ker skrbela
je po vsi svoji moči, da je razširjala omiko in da je
razveseljevala domače srca; kajti „utile duci“ je
njeno geslo. Imela je letos 25 političnih in 23 podučnih
in zabavnih — vkup 48 časopisov v slovanskih
jezicih, v nemškem, francozkem in laškem jeziku, izmed
kterih jih je društvo le 26 naročilo; druge pa je
čitavnica zopet prejemala po posebni dobroti od si.
vredništva in založništva „Novic“ in nekterih drugih
rodoljubnih gospodov udov. Ko se je približal letošnji
zimski čas se je poskrbelo, da se je z branjem tudi
združilo učenje domačega jezika. Prečastiti
gospod A. Lésar, katehet in učenik slovenščine v viši
realki, je po prošnji odborovi blagovoljno prevzel
podučevanje slovenskega jezika v čitavnici, kterega se ne
le samo gospodje, temuč tudi naše vrle gospé in
gospodičine prav pridno udeležujejo. Ravno tako je
čitavnica tudi skrbela, da je po prijaznosti naših prijatlov
iz Prage dobila svojega ravnatelja in učenika
petja gospod Josipa Fabijana, da se je tedaj tudi
odprla pevska šola, ktera si je pridobila zraven
moških tudi mnogo ljubeznjivih nježnih glasov, ki
našemu pevskemu zboru obetajo pravo zlato prihodnost,
kar je gotovo lep napredek v našem društvu. — Kar
zadeva društveno razveseljevanje, je naše društvo
toliko ali še več storilo, kakor vse tukajšnje enake
društva. V čitavnici je bilo leto in dan 13 različnih
veselic. 11. dan januarja se je v naši novi dvorani
prvikrat obhajala vesela beseda, po kteri so se vrstile
druge vse enako žive, podučne in kratkocasne. Izmed
vseh takih letošnjih veselic omenimo le posebno tri, ki
so bile posebno znamenite. Prva bila je 2. februarja v
spomin rojstnega dné neumrlega nam pesnika
Valentina Vodnika. Zraven več imenitnih gostov, ki so
prišli k tej slovesnosti od blizo in daleč, so po
odborovem povabilu naše društvo s svojo nazočnostjo
posebno počastili tudi Njih ekscelencija cesarski namestnik
baron Schloissnigg, gospod deželni glavar baron A.
Codelli in predsednik c. kr. ljubljanske deželne sodnije
gosp. vitez Još. — Druga lepa in znamenita svečanost
se je obhajala 8. marca na čast tisočletnice slovanskih
aposteljnov sv. Cirila in Metoda, ki sta Slovanom
pred 1000 leti prižgala luč zveličavne svete vere in
položila tudi podlago našemu slovstvu. Ta beseda je tudi
za to spomina vredna, ker ravno ta večer je gospod
dr. Lovro Toman izrekel željo, da naj se ustanoví
slovenska matica kot nevenljivi spominek tej slavni
tisočletnici. Sklenila se je že zimska dôba naših
čitavničnih veselic, in nihče ni mislil, da bi se jim naša
dvorana kaj pred odprla kakor zopet v jeseni; al
zgodovinsko to leto nas je spomnilo zopet na drugi veseli
god. Obhajali smo dvajsetletnico naših ljubih „Novic“
in ž njimi slavno delavnost našega očeta dr. Janeza

Bleiweisa, ktero so vredno poveličevali tudi iz manjših
dežel gosti in telegrami. — Vse te naše veselice pa so
se naslanjale in so bile pod krilom zgolj domačih moči.
Prvi steber naših veselic je naš slavni pevski zbor,
ki šteje zdaj blizo 50 izurjenih, čvrstih, mladih glasov,
ki jih društvu darujejo rodomili gospodje pevci pod
krepkim vodstvom svojega pevovodja. — Drugi steber naših
besed pa so naši spretni gledišni igravci in
govorniki — blage gospodičine in gospodje, ki si toliko
prizadevajo, da kratkočasijo in slavijo naše društvo. —
Tretji steber društvenih veselic pa je naš slavni domači
orhester, ki šteje že 13 gospodov, ki nam naše
domače veselice tudi lepo z domačo godbo povikšujejo.
— Kakor vlani tako se je tudi letos skrbelo, da se je
društvo tudi v poletnem času primerno razveseljevalo.
Šel je pevski zbor in ž njim mnogo družnikov v Kamnik
in Mengeš, kterega voditelj je takrat bil domoljubni
učenik L. Bélar, in kmali potem se je skor vsa tukajšnja
čitavnična družba peljala po Ljubljanici na mah
razveseljevat; tega dneva se gotovo še marsiktero domoljubno
srce radostno spominja. Tudi pri vseh drugih domačih
okoliščinah ni naš slavni pevski zbor nikdar zanemarjal
svojega lepega poklica. Udeleževal se je pri prvi
besedi v kranjski čitavnici, pri slovenski besedi, ki jo
je napravil slavni skladavec gosp. Davorin Jenko
in tako že pri mnogih drugih enakih prilikah. — V
lanskem občnem zboru potrjeni predlog, da naj naše
društvo tudi vodi častne ude, se je predložil slavni
c. kr. deželni vladi, ktera je z dopisi 14. marca s
Številko 219 in 22. maja pod št. 711 dovolila sprejemati
v to društvo tudi častne ude, in da naj se §. 2., 3. in
4. društvenih pravil še dostavi pri §. 2: „Častne ude
voli občni zbor“, pri §. 3: „Častni udje'', pri §. 4:
„Častni udje ne plačujejo ničesa, pa vživajo vse pravice
društvenikov.“ — Kar zadeva u nanje družbine rečí, se
lahko reče in se očitno tudi vidi, da se je društvo v
kratkem času zeló opomoglo. Posebno moramo zapisati
v svoje zgodovinske bukve, da so to leto domoljubne
gospé in gospodičine darovale našemu pevskemu
zboru dragoceno zastavo, ktera je prava živa
podoba iskrenega domoljubja našega krasnega spola,
kteremu na čast so gospodje pevci še tisti večer
napravili veselico na vrtu v Šiški, ki ga je v ta namen
prijazno prepustil gosp. Jože Pleiweis. — Tako, slavna
gospôda, naše društvo čedalje lepše spolnuje svoj lepi
namen. Omilovaje omenim, da se je gosp. župan Miha
Ambrož po pismu 13. avgusta t. 1. nenadoma odpovedal
predsedništvu čitavnice, — da je stopil iz odbora gosp.
Valentin Zupan, na čigar mesto je po zborovem glasu
stopil gosp. dr. Jernej Zupanec, in da je umrl naš
odbornik in vrli domorodec Anton Gallé, kteremu bodi
zemljica lahka! — To je kratko pa zvesto naznanilo
vsega, kar se je preteklo leto v našem društvu
godilo. Bog daj, da je tudi za naprej temu društvu
edina, pa najkrepkejša moč, ktera bo še stala, če
tudi „hrib se omaja in hrast“, — to je: pravo, živo,
resnično domoljubje!“

Dopisi.

Iz Celovca. 24. dec. je čitavnici ljubljanski došel
telegram, daje čitavnica celovška dovoljena. Brž
po sprejemu telegrama je tudi po telegramu ljubljanska
čitavnica odpisala: „Bog daj srečo!“

Iz Celja. (Naznanilo.) — V nedeljo 10. t. m. bo
eno uro pred besedo, to je, ob šestih zvečer v čitavnici
naši občni zbor, v kterem se bode za tekoče leto 1864
nov odbor volil. Vsi domači in unanji udje se vabijo
prijazno v zbor in k besedi s plesom; tisti družtveniki

pa, ki še letnine niso plačali, se lepo prosijo, naj bi
blagovolili, to stvarco kmali poravnati.

Čitavnični odbor.

Iz Štajarja. Gk. — Recimo kojo o
gospodarskih stvaréh. Celjska poddružnica kmetijskega
štajarskega društva krepko postopa in koraka naprej , le
naprej, to je, do samostalnosti. Vès napredek se
sedanji čas nasvetu vija o tem, da društvo človeško
postane samostalno (autonomno), bodi si v kmetijskih,
trgovskih, narodnih, političnih ali kojihgod drugih zadevah.
Poddružnica celjska je skusila že toliko v kmetijskih
zadevah, da more presoditi načelstvo graško, pa tudi
prevdariti svojo lastno moč. O uni so časniki že
govorili marsikaj, o tej nam kaže celjska razstava, da ima
spodnji Štajar posebne pogoje za napredek v
poljedelstvu, in da je celjska družba različnosti ravnega in
goratega Štajarja dobro precenila. Zadnja seja celjske
poddružnice pa še bolje kaže, kako se je povsod ža
vkoreninila želja pri kmetih, da bi sprejeli po novem
društvu kmetijskem, česar od starega dobiti ne morejo.
Kaj hoče nam tudi pomagati graško kmetijsko društvo,
v kterem se ravná vse le v jeziku, ki ga doljni Štajarec
ne razume, — brez tehtnega kmetijskega lista, ki ga
tudi Slovenec prebirati more? Čudno je res, da se našim
kmetom sili nemški list! Namen kmetijskega društva
pač ne more biti drugačen , kakor da podpira
kmetovanje z delom in besedo. Najbolj pa se vé je
potrebna tudi beseda kmetu razumljiva, da mu užge luč
do novih znajdeb, do pravilnih kmetijskih opravkov, da
mu uname veselje do umnega kmetovanja. To je pa
le mogoče storiti društvu, ki ima le jednolično
kmetovanje pred seboj, ki ima pred seboj tudi le
jednojezični narod. Štajar celi pa razpada v obeh
obzirih na dve plati: tam gori imaš velike gore in
planine, ki le živini dobro pašo dajajo, vendar pšenice le
pičlo, vina nič ne rodijo; tam doli ob Dravi in Savini
imaš lepe ravnine, plodne griče, rodovite gorice, ki
grejejo žile tudi čisto drugemu narodu, narodu
slovenskemu; ali po onih visokih gorah, po bogatih rudah spet
Nemec išče svojega živeža. — Zato smo veseli
pozdravili krepko obnašanje celjske poddružnice, ker upamo,
da od tistod nam izhaja nova zvezda za naše
kmetovanje. Želimo, da poddružnica bode samostalno društvo
brez obzira na druge poddružnice, ako bi morebiti
obupala, ko bi one sestrice bile mlačne; zaupaje na samo
svojo krepost bode središče, okoli kterega se bodo
v enacih razmerah sčasoma tudi druge poddružnice
vrstile, kadar bodo spoznale, da jim ponuja več
dobičkov kakor graška. Se vé, da bi bilo najboljše, da
bi od vseh slovenskih poddružnic celjska poddružnica
dobila nagloma obile podpore moralne, da bi saj sama
do sebe potem imela več zaupanja. Da pa vendar druge
poddružnice še sedaj ne bi spoznale potrebe posebnega
društva tako jako kakor celjska, ne dvomimo, da bodo
po ustanovitvi novega društva se celjskemu
pridružile. Kmali bomo vidili, kaki bodo sklepi celjske
poddružnice; naša dolžnost bo potem seči po prijatelski
desnici, ki nam jo ponujajo celjski korenjaki. Srečo dobro
za novo leto!

Od sv. Trojice na Štaj. Ž. — Na sv. Štefana
dan so naši ubogi veliko veselje na Slatini
(Sauerbrunn bei Rohitsch) imeli; nadžupnik od sv. Križa
gosp. Janez Kalir in pa inšpektor na Slatini gospod
dr. Sok, sta siromake skup poklicala. Bilo je v neki
hiši kakor v Betlehemu; na Božičnem drevesu je viselo
veliko darov: oblačil, obutelj itd.; bili so pa obdarovani
tudi z moko, vinom, mesom; tudi nekaj denarcev so
dobili. Srčna hvala je iz hvaležnih src proti nebu
puhtela. Tej hvali dostavljamo tudi mi: Bog naj
dobrotljiva gospoda živi mnogo let!

V Gorici 1. jan. (Oldic). Naznanjujemo vsem g.
družnikom in prijatlom slovenske Čitavnice goriške, da
za 11. januarja napovedana „beseda s plesom“ se
prestavi na drugi dan, to je, na 12. januarja; začne
se ob 8. uri zvečer. Vse druge veselice ostanejo po
redu tako, kakor kaže razposlani program, namreč: 17.
januarja mala beseda, 25. januarja ples, 31. januarja
mala beseda, 8. februarja beseda s plesom, 21. februarja
mala beseda , 6. marca mala beseda , 20. marca mala
beseda, 3. aprila mala beseda, 24. aprila beseda s
plesom.

Odbor.

Iz Kranja. (Oklic.) V čitavnici naši so v nedeljo
10., 17. in 31. januarja besede s plesom; beseda 31.
januarja je na spomin Valentinu Vodniku, — 7.
februarja je ples, 28. februarja in 13. marca je beseda,
17. aprila beseda s plesom. Vsaka veselica se začne ob
7. uri zvečer. Ako se kaj prenaredí, se bode oznanilo;
posebne povabila k veselicam se ne razpošiljajo. Zdaj
pa še častite unanje družnike čitavnice naše , kteri še
niso letnine za preteklo leto plačali, prijazno prosimo,
naj jo blagovolijo odrajtati dnarničarju tega društva,
gospodu trgovcu Konradu Pleiweis-u; prosimo tudi vse
gosp. družnike, kteri imajo knige iz čitavnice za
domače branje izposojene, naj jih kmali nazaj pošljejo.

Čitavnični odbor.

Iz Ljubljane. Za pogorelce v Naklem in Vel.
Mraževem okrajne krške, ktere je 30.jun. in 1.jul. l.l.
velika nesreča zadela, se je v Ljubljani po naberi, ki
jo je mestna gosposka vpeljala , nabralo 319 gold. in
28 kr., 8 srajc in 13 kocov. V imenu nesrečnikov se
sl. predsedstvo c. kr. deželne vlade zahvaluje
dobrotnikom in še posebno očitno pohvalo izrekuje
prizadevam častite duhovščine šenklavške in mestnim okrajnim
predstojnikom gospodom: Francetu Schantelnu, Nacetu
Brencetu, Primožu Hudoverniku in Otonu Lintschingerju.

Iz Ljubljane. V saboto sta predsednik in tajnik
kmetijske družbe Njih ces. visokosti gosp. nadvojvodu
Ernestu, ki je bil v poslednjem občnem zboru za
častnega uda izvoljen, izročila lično izdelani družbini
diplom. Svetli nadvojvoda ga je prijazno sprejel.

— Deželni odbor je v poslednji svoji seji 24.
decembra obravnaval mnogo rečí. Odbor je sklenil več
za bolnišnico ljubljansko važnih prememb, ki jih je
odboru predložil prejsni začasni vodja gosp. dr. Valenta
v soglasji z bolnišničnima zdravnikoma dr. Fuksom in
dr. Drag. Bleiweisom. Nekoliko zlo potrebnih rečí je
odbor sam izgotovil, nektere pa, ki presegajo njegovo
oblast, je sklenil priporočiti deželnemu zboru. —
Zastran naprave mostá čez Savo pri Krškem je
sklenil odbor, se še s c. kr. deželno vlado o nekterih
réčeh pomeniti, zlasti zavoljo mostníne in zavoljo tega,
da se do mosta napravi cesta na desnem in levem
bregu Save. — Srenja na Trati je prosila, naj se ji
za šolo dovoli 35 odstotkov soseskine doklade na
direktni davek za 1. 1864, — srenja v Kranjski gori
je prosila dovoljenja 100 odstotne doklade za 2 leti, —
srenja v Kranj i pa za 15 odstotkov za leto 1864. Po
§. 79. srenjske, dosihmal še veljavne postave od leta
1849 je dovolil odbor, kar je prosila srenja kranjska;
une dve prošnji pa bo priporočil deželnemu zboru, ker
odbor sam nima pravice dovoliti tako visocih doklad.
— Za oprostenje muzeja od pristojbine se je odbor
krepko potegnil, če bo le obveljalo.

— V poslednji mestni seji so bile pravíla
sklenjene, kako naj se pasji davek pobira.

— Iz verjetnega vira smo slišali, da s
smodkarico (fabriko za cigare) ne bo nič v Ljubljani, saj za
zdaj ne, ker je tacih cesarskih fabrik že dosti.

— Domoljubni gospod Fid. Terpinc, ki se je
že mnogokrat podpornika čitavnice naše skazal, je ob

novem letu zopet daroval 100 gold, z 10 delnicami, ki
jih je predsedniku čitavnice s sledečim pisemcem poslal:
„Da blagemu namenu čitavnice naše pripomorem, Vam
izročujem svojih 10 delnic v darilo častitljivi družbi''
— Slava!

— Novoizvoljeni odbor čitavnični je v svoji
prvi seji, ker je gosp. dr. Vončina želel, naj bi letos
koga druzega podpredsednika volili, soglasno izvolil
gosp. dr. Jožefa Orla za podpredsednika; potem je
volil odseke , tajnika in knjižničarja, in sklenil način,
kako naj se pazi na to, da ne zahaja nihče k
veselicam, kdor ni ud ali kdor nima posebnega
spričevanja z vstopnim listom.

— V nedeljo je veselica v čitavnici. Začne se
s petjem; potem je berilo: predsednik bo bral
podučno — kratkočasno „kritiko o tem, kar jémo in
kar pimo“; po tem pa sledí ples.

— Zadnji večer preteklega leta je društvo
„Južnega Sokola“ v gostivnici čitavnični imelo posebno
veselo večernico. Prvikrat ta večer so „Sokoli“, kinčani
z ličnimi znamenji na suknje pripetimi, ki so jih iz
Prage prejeli od severnih bratov, prišli v družbo, ktera
je še bila židane volje, ko se je staro leto že dolgo
umaknilo mlademu.

— Novo leto se je začelo z trdo zimo. Snega smo
dobili; še bolj pa burja piše že več dni, da hudi
zameti, kakoršnih okoli Nabrežine ne pomnijo, so ustavili
iz Trsta železnico.

— Saj je vendar le res , da bojo to predpust tudi
norci pustovali in sicer 30. dan t. m. na strelišču. Brali
smo to „schwarz auf weiss“ na nemških listih , ki se
že razpošiljajo tako-le : „Passir-Schein für den Narren
Nr. . . . zum Narrenabend auf der Schiessstätte am 30.
Jänner 8. Uhr Abends. — Ohne Narrencostüm findet
kein Einlass statt.“

— V nedeljo bode po preteku 3 let nova volitev
predsednika in odbora v društvu, ktero je že pred
mnogo let osnovano bilo pod predsednikom gosp. Ferd.
Schmidt-a in kterega namen je: podpora bolnih
kupčijskih pomočnikov. Sedanjemu odboru gré
Čast in hvala, da je lepo vredil marsikaj in da je skrbel
tudi, ker je za to odgovoren, da se družbino
premoženje dobro zagotovi. Zatega voljo je odbor, ker je
mislil, da tistih 4000 gold., ki so posojeni strelišču
ljubljanskemu, ne vživa dostojne (pupilarne) varnosti,
odpovedal ta kapital strelišču in zahteval, naj se
društvu povrne dolg. To, kar je postavna dolžnost
odborova, da skrbi za varnost premoženja družbenega, pa
se je od neke znane stranke obrnilo na vso drugo
napačno stran, češ, da odbor, ki obstaja večidel iz
národnih mož , hoče s to terjatvijo le v zadrego
pripraviti strelišče, razrušiti to društvo in Bog vé kaj še!
Takih neslanih podvržkov smo v Ljubljani že tako
vajeni, da se jim nihče več ne čudi. Al to se nam čudno
zdí, da celó gospodje, ki na čelu stojé strelišču, ne
poznajo skoz in skoz resnične Rothschildove prislovice:
„in Geldsachen hört alle Gemüthlichkeit auf“. Zakaj
neki, če tistih 4000 gold, stojí na tako trdni skali, ne
prevzame kdo izmed bogatih gospodov strelcev „diesen
Bettel von 4000 Gulden“, pa vseh besedí bi bilo konec!
Al podoba je — kakor z ubogimi Schleswig-Holsteinci,
da od mnogo straní jim kričijo slavo, pa na pomoč jim
ne vinarja ne dajo! V nedeljo bo, kakor smo gori rekli,
nova volitev odbora. Treba je zdaj — je modrovala
sedanjemu domačemu odboru nasprotna stranka — da
se znebimo tega odbora in da volimo druge, ki ne
nosijo „surk“. Ali si je ta modrost izcimila v štacuni *,
ali je prifrfrala od kake druge straní, ki se rada vêde
zdaj tako, zdaj tako, se ne vé za gotovo; to pa je
gotovo, da iz štacune *, je koračilo povabilo na nektere

„gesinnungs-genossen“, pa po nesreči je došlo tudi
gospodu štacune. Ta domači mož pa je izbrani družbi,
v kteri je neki možicelj se vé da tudi nedolžno surko
križal, prav „po domače“ povedal svoje misli, da so —
kopita pobrali mladiči in starci in je novo
„aussckusslisto“ razpihala burja odkritosrčnih besed.

Novičar iz domačih in ptujih dežel.

Novičarja začenjamo danes s zagotovilom, da si
bomo, kakor dosihmal, prizadevali ob kratkem vse
povedati, kar se imenitnega godí po svetu, kar je
važno ali samo po sebi že zdaj ali utegne razjasnilo
biti prihodnjim dogodbam. Če je „novičar“ včasih
kratek, je to znamenje, da ni posebnih novíc po
svetu. Res je, da bi lahko vsak teden napisali vès naš
list s takimi rečmí, da, če jih prebereš vse, nazadnje
vendar ne veš, pri čem da si. Marsikdo prebira deset
listov na dan, pa če ga vprašaš: no, kaj je novega?
ti odgovorí: nič posebnega. Naš novičar je zvest
posnetek vsega, kar se je važnega godilo čez teden; da
pet vrstic napišemo včasi, morali smo brati več straní
druzih listov. Javaljne ima velika večina naših bravcev
tudi časa za to, da bi prebirala, kar časnikarji
mnogokrat otrobov zvežejo. Mnogi naši bravci pa imajo tudi
nemških velikih listov, med kterimi naj bi noben Slovan
ne zanemaril v Pragi vsaki dan izhajajoče „Politik-e“
in na Dunaji vsaki mesec dvakrat na svetlo dajanega
„Ost u. West-a“, ki sta edina lista, ki imata besedo za
nas. — S tem predgovorom začnemo prvega novičarja
v novem letu. Govoreči pa o novem letu, povemo
to, da, čeravno je navada, da se vsem vladarjem
poklanjajo poslanci ptujih vlad in jim srečo voščijo, svet
ta dan svoje ušesa vendar najbolj nastavlja v Pariz,
kaj bo cesar Napoleon namestnikom tujih vlad
odgovoril. Tako je bilo tudi letos; vse je radovedno
pričakovalo novoletnice parižke. Napoleon je diplomatičnemu
krdelu ob novem letu odgovoril to-le: „Zahvalujem se
Vam za voščila Vaše; srečen pomen so mi za novo leto.
Čeravno je homatij dosti tù in tam na svetu, upam
vendar, da se bojo poravnale po miroljubnosti, ktera
navdaja vladarje, in da bodemo ohranili mir.“ Pratika
Napoleonova kaže tedaj lepo vreme; al, kakor
prebrisani svet dandanašnji malo verjame navadnim pratikam,
tako tudi ne verjame Napoleonovi. Zato tudi na govor
„miroljubnega“ cesarja niso poskočili kurzi nikjer.
Nekteri dunajski časniki pravijo, da je namesti sebe
Napoleon dal letos žlahtnika svojega, kralja sardinskega,
govoriti, ki je ob novem letu zbornici državni rekel,
da preteklo leto ni srečno bilo „za odrešenje Italije, da
pa letošnje utegne ugodnejše biti.“ — Zraven
novoletnice Napoleonove, ktero smo srečno prestali, je pa to,
kar se na Nemškem za Schleswig-Holstein plête,
najvažnejše ta čas. Vojvoda Avgustenburški, ki ga
Nemci hočejo kar naravnost in brez ovinkov posaditi na
prestol Schleswig-Holsteinski, je storil stopnjo naprej ;
30. decembra se je pripeljal v Kiel, glavno mesto
holsteinsko. Z veliko slavo sprejeman je ostal tri dni
tukaj, pa ne kot vladar, ampak kot privatnik, da ne bi
delal zadrég komisarjem nemške zveze. Da ta naglica,
čeravno je silno všeč nemškemu narodu in nekterim
nemškim vladam, ni ne vladi pruski ne avstrijanski
po volji, je gotovo; zakaj one hočete to stvar rešiti po
dogovoru vseh vlad, ktere so podpisale leta 1852
londonski protokol, po kterem ste te deželi zvezane z
Danijo. Najbolj se pa huduje angležka vlada, češ,
da z armado hití Dancem na pomoč; al Nemci se
smejajo temu žuganju, Napoleon pa si radosten roke mane,

da so Angleži tako naleteli in da bodo še radi prosili
— kongresa. Tako v Holsteinu zdaj ne vlada ne
nemški bund ne danski kralj; Holsteinci so oklicali
vojvoda Augustenburškega za svojega vladarja; al ta oklic
je edina njegova last. Na Danskem pa so za tega
voljo tudi velike zmešnjave: danska národna stranka
žuga kralju s puntom, ako se uda temu, kar Nemci
terjajo. To je ob kratkem popisan veliki klobčeč, kteri
se težko bo mirno izmotal; če pa se začne tù na
holstejnski zemlji vojska, Bog vé, kje daje bode konec. —
Na Dunaji bivajoči Slovani so poslednji večer
lanskega leta praznovali z veliko „besedo.“ Po sporočilu
Czoernigovem stanuje na Dunaji blizo 120.000 Slovanov;
njih število iznaša tedaj skor da peti del vseh
prebivavcev dunajskih. In vendar — pravi „Ost u. West“ —
niso dosihmal imeli središča, kamor bi zahajali; želeti je
tedaj, da ga dobijo po izgledu pražke „Umelecke Besede.“
— nPo dunajskih časnikih je v Avstrii zdaj še 863 ces.
uradnikov, kteri so na Ogerskem in Hrvaškem ob
službo prišli in nimajo zdaj še gotove službe; plačo dobijo
še za ta mesec, v kterem se bo ta stvar za gotovo vredila.
— Hrvaški dvorni kancelar dr. Mažuranić je 30. dec.
iz Dunaja prišel v Zagreb. „Pozor“ piše, da za mrzlico
boleha. — 12. t. m. ima vrednik „Pozora“ končno
obravnavo tiskarne svoje pravde. — Čehi so izurjeni
možaki o volitvah. Priča tega so poslednje volitve v
deželni zbor, v kterega je bil župan pražki dr. Belsky
od vseh 524 volivcev soglasno voljen; skor prav tako
tudi dr. Jeȓábek v Votiču, in z veliko večino tudi dr.
Svestka v Šlanu. Take morajo biti volitve, da so kaj
prida in da izvoljenec more reči, da je zastopnik
naroda: ne pa, kakor drugod, da vsak svojo trobi! —
Garibaldi je stopil iz laškega državnega zbora, zato,
ker ni zadovoljen s sklepi njegovimi. Ko je svoj izstop
napovedal volivcem svojim, jih je zagotovljal, da zatega
voljo ga bojo vendar, ako treba, našli na poti v Rim
ali Benetke. — Iz Dubrovnika se piše, da shod kneza
črnogorskega Nikolaja z namestnikom načelnika
ercegovinskega v Ostrogu je ostal brez vspeha; Omer Ihsi
paša je rekel, da vlada turška nikakor ne dovoli, da
bi se podrle trdnjave, ktere so napravili Turki poslednji
čas ob meji črnogorski. — V severno Ameriko se
še zmiraj preseluje veliko ljudí iz Evrope; lani se jih
je od mesca marca do augusta preselilo 85.000.

Listnica vredništva. Gosp. A. P. na J.: Kdaj stari, to je,
leta 1858 izdani bankovci po 100 gold. nehajo? Pri kasah vseh
bank se za plačilo ali za meno jemljejo še do 31. julija (malega
srpana) 1864 do konca leta pa jih samo jemlje dunajska banka.
Treba je, da se obrok odloči za take prekliče; al to vam moremo
v tolažbo povedati, da dunajska banka vzame preklicane bankovce
po celi vrednosti, če tudi pridete ž njim leto in dan pozneje.

Žitna cena
v Ljubljani 3. januarja 1864.

Vagán (Metzen) v novem denarji: pšenice domače 5 fl. 70. —
banaške 5 fl. 70. — turšice 3 fl. 58. — soršice 3 fl. 58. —
rež 3 fl. 33. — ječmena 2 fl. 94. — prosa 2 fl. 87. — ajde 2 fl.
50. — oves 2 fl. 30.

Kursi na Dunaji 4. januarja.

5 % metaliki 72 fl. 60 kr.
Narodno posojilo 79 fl. 85 kr.

Ažijo srebra 18 fl. 75 kr.
Cekini 5 fl. 71 kr.

Loterijne srečke:

V Trstu 30. decembra 1863 : 86. 4. 57. 9. 80.
Prihodnje srečkanje v Trstu bo 13. januarja 1864.

— Prejeli smo te dni oglas novega časnika, ki ga
bode v mesečnih vezkih na Dunaji izdajal na polji
slovanskega knjižestva neutrudljivi g. Abel Lukšić,
izdajatelj in vrednik „Glasonoše“ pod naslovom:
„Slavische Blatter“. Illustrirte Monatshefte für Literatur,
Kunst, Wissenschaften, für öffentliches und
gesellschaftliches Leben, für Länder- und Völkerkunde, für
Geschichte und Belletristik der slavischen Völker.“ —
Rodoljubnemu izdatelju in vredniku smemo verjeti, da le
najčistejše narodno čutje in najživejše domoljubje ga je
napotilo k izdajanji tega časnika, ki ga bode z doneski
svojimi podpiralo mnogo slavnoznanih pisateljev. Ze
naslov kaže , kako obširno in zanimivo polje si je
izdajatelj izbral za delavnost svojo ne le v besedi, temuč tudi
v slikah in muzikalnih kompozicijah. Prvi vezek pride
konec tega meseca na svitlo; obseg njegov kaže, da
bode bogato obdarovana vsaka stran in da si ga tedaj
nemški bravci morejo naročiti s polnim zaupanjem, da
prejmejo izvrsten časopis, kteremu je tudi cena celó
nizka, ker naročnina za vsako četrt leta znaša le 2
gold., ki se pošilja pod gori omenjenim naslovom na
Dunaj. Priloga današnjemu listu spričuje istino
našega priporočila.

Novičar iz domačih in ptujih dežel.

Cesarski patent od 28. dec. oklicuje, da vsi
cesarski davki z istimi pomnoženimi prikladami,
kakor so bili lani, se pobirajo tudi še prve kvatre
tega leta. Kako bo v prihodnje, bo kazal državni zbor,
ki bo kmali davke v pretres vzel. — Mnogo se govorí,
da še le izvoljeni minister unanjih oprav grof
Mennsdorf utegne iz ministerstva stopiti in da namesto
njegovo pride knez Metternich, ki je sedaj poročnik
avstrijski v Parizu. Svetovavstvo šolstva začne
svoje seje 9. t. m. — Konec novembra meseca je bilo
papirnatih desetíc še za 4 milijone in 160670 gld.
med ljudmí. — „Slovanska beseda“ (čitavnica) na Dunaji
ravno razpošilja pozive za pristop. — Na Hrvaškem je
došel ukaz vsem županijam, naj pobirajo davek
(porez); ker so se županije dosihmal branile tega, je vse
radovedno, ali bojo to sedaj storile. — „Domobran“
naznanja, da Fernkorn na Dunaji ne more vliti
spominka Jelačičevega iz tistih topov (kanon), ki jih je po
dovoljenji Nj. Veličanstva dobil iz Kamnika na
Kranjskem; odbor je tedaj prosil, naj mu upraviteljstvo v
Kamniku pošlje bolje tvaríne. — Slavni Palacky v Pragi
je izdal 1. razdelek 5. dela povestnice češkega
naroda; le en glas velike hvale je tudi temu delu.—
Srbska skupščina se bode sklicala maja meseca.—
Ves svet je prežil na to, kaj bo rekel cesar Napoleon
poslancem unanjih vlad ob novem letu? „Pamet
različnih narodov po svetu — je rekel — mi je najgotovejše
poroštvo sloge; moje vodilo bo: spoštovanje ptujih
narodov in ljubi mir in pravica.“ Tedaj za prihodnje
leto toliko vemo kakor poprej. — Okrožnica sv. očeta
dela velik hrup po svetu, največ na Francozkem in
Laškem, pa tudi drugod. — Tri nemške srednje vlade
pod načelstvom bavarske delajo zvezo med seboj, da bi
se zoperstavile pruski in avstrijski, ker nemškemu
narodu ne ravnate po godi. Veliko krika malo volne! bo
menda konec vsega tega. — Govorí se, da knez
Gorčakov, minister unanjih oprav ruske vlade, stopi iz
ministerstva, in da njegov naslednik bode baron
Budberg, sedaj poročnik ruske vlade v Parizu in prijatel
Napoleonov. — Po angležki statistiki šteje Evropa sedaj
327 milijonov duš, v stanovitnih armadah pa blizo 5
milijonov vojakov, kteri okoli 1000 milijonov gld, stroškov

delajo državam. — Štajarski vremenski prerok
pripoveduje, da „ta mesec nam prinese veliko mraza in
snega; v prvi polovici tega meseca ne bo toliko
oblačnih dni kakor pretekli mesec; v drugi polovici pa bo
huji mraz kakor v prvi“. Če ne bo tako, bo pa drugač.
— Draga pravda, ki jo ima dr. Ryger v rokah,
teče sedaj v Holešavi na Marskem zavoljo — ene
prepelice! „Orlice“ pravijo, da utegne enaka biti tisti v
Hustopelu zavoljo petelina, po kteri je več rodovin prišlo
na beraško palico in je sindik izgubil službo.

Listnica vredništva. Gosp. α + β = 50. — Gosp. B. Rog.
v Celji: Le pošljite v pregled. — Gosp. P. v Beču: Zgodí se po
pravični želji Vaši. — Gosp. Mart. Kras. v Pand.: Bolezen Vašega
žebeta je ta, da vhaja bincelj naprej, kite kopitne in nadkopitne
kosti so skrajšane, stranski vezki binceljnovega člena pa raztegnjeni
in oslabljeni — zato, ker je mlado živinče bilo prezgodaj vpreženo.
Dvakrat na dan je treba nogo po pol ure kopati s toplo (pa ne
prevročo kuhano) vodo lanénega semena, da se tudi kite zmehčajo.
Ako pa bincelj prav zlo vhaja naprej , se mora v plošče ali šine
djati in sicer v take , ki so bile po zdravi nogi upognjene , da se
lepo priležejo; povijejo se pa s širokim trakom čez bincelj; vsaki
dan se mora noga enkrat odvezati in kopati z gori imenovano vodo,
pa potem zopet ovezati. Da živince mora pri miru biti, se razume
samo po sebi. — Gosp. J. V. v K: Istrske povesti, prosimo, da jih
še smemo obdržati; znabiti da se rabi pri nas narodna zbirka. —
Gosp. Oz. D. v Ž. K: Ali Vam velike živinozdravniške bukve niso
predrage, ker veljajo 3 fl. 50 kr. ? Prosimo odgovora. — (Popravek.)
„Slovenec“ veljá za četrt leta 1 fl. 70 kr., ne pa 1 fl. 40 kr.

Dnarni zapisnik Matičini.

(Dalje.)

Skupaj 8169 gold. 84 kr.

(Dalje prihodnjič.)

V Ljubljani 26. decembra 1864.

Dr. Jer. Zupanec.

Kursi na Dunaji 3. januarja.

5 % metaliki 72 fl. — kr.
Narodno posojilo 80 fl. — kr.

Ažijo srebra 14 fl. 50 kr.
Cekini 5 fl. 47 kr.

Loterijne srečke:

V Trstu 31. dec. 1864: 21. 72. 80. 67. 87.
Prihodnje srečkanje v Trstu bo 14. januarja 1865.