NOVICE

List 1.

gospodarske, obertniške in narodne.

Izhajajo vsako sredo po celi poli. Veljajo v tiskarnici jemane za celo leto 3 fl. 60 kr., za pol leta, 1 fl. 80 kr. za četert leta 90 kr.
pošiljane po pošti pa za celo leto 4 fl. 20, za pol leta 3 fl. 20 kr., za četert leta 1 fl. 15 kr. nov. dn.

V Ljubljani v sredo 1. januarja 1862.

Kaj si želijo „Novice“ od novega leta?

Če pregledamo dve leti, ki ste zadnje odmaknile pete,
bomo rekli, da je bil čudapoln čas. Odkrivale so se
po Avstrii politične, financijalne in narodne rane, ter se je
obečalo, da bodo zacelile se v preteklem.

Prišlo je leto 1861; začelo se je s tem, da nov
zdravnik globokeje ogleda stan državni; al pri tem odkrijejo
se še globokeje rane; državne prašanja porodé se visoke
važnosti, velike teže; politična administracija, sodnija, nauk,
zakonodavstvo: vse to še ni celo na početku razvitka. Med
samimi udi avstrijanske deržave težko je razkolništvo; na
vseh stranéh zapadne in iztočne, severne in južne Avstrije
pravda med prevladajočimi in potlačenimi narodi. Bog nas
obvaruj nesreče in političnega ognja! — K temu prištevaj
najhujšo rano, izvirajočo deloma iz vseh ravno omenjenih
težavnih zadev; stroški državni pri tolikih zunanjih in
notranjih tegobah povzdignili so se tako silno, da k starim,
komaj prednesljivim davkom treba novih dodajati, ako želimo,
da se cela zgrada državna more vzderžati kot velika oblast
evropejska. Res je dovolj ran, da se človek komaj upa
pregledati jih!

Pa kaj tedaj želijo „Novice“ od novega leta?

Splošen je blagostan ali pa nesreča cele Avstrije;
želeči, da nam zacelijo se rane domače, moramo živo živo
želeti, da nastopi postavni red v celi državi, in
mir med narodi cele velike Avstrije.

Zato „Novice“ želijo, da vodji države in tisti možje,
ki krmilo državne ladije v svojih rokah imajo, najdejo
najboljo pot za naše zadeve, da bode iz sedanje mlačne
lege porodila se država, v kteri bodo zadovoljni vsi
narodi, ne pa samo eden, ali kar bi še hujše bilo, samo
dva. Naj ne reče se v Avstrii: Vsi ste poklicani, pa le
eden ali dva sta izvoljena, ampak veljati mora enaka
pravica vsem, da bojo tedaj ravno tako zadovoljni Slovani
in Rumuni kot Nemci, Madžari in Lahi. — Po takem ne
bo treba, kakor sedaj ljudje pravijo, vojske zoper notranje
domače nezadovoljnike, ampak naša vojska bo postavljena
na lego, v kteri vsaka vojska biti mora, da brani domovino
le tujih napadnikov.

Po ti poti olajšali bi se stroški državni, in treba bi ne
bilo povikševanja davkov.

Taka politika mora biti glavno gêslo tistih mož,
kterim Njih Veličanstvo izročuje državno krmilo, ker le
tako se bode spolnilo cesarjevo zagotovilo: „Enake
dolžnosti, enake pravice“.

„Novice“ želé, da se najde prava pot, da se ustanovi
autonomija posamnih dežel avstrijanskih, ktera dostojno
krepčá njih život, pa ne razrušuje v potrebnih rečéh
državne celote. Samostojnim srenjam in deželnim zborom naj
se tedaj izročí mnogotero opravil, ki so dosihmal v rokah
uradnij, pa so drage z ozirom na čas, ki se gubi, in na
denarje, ki jih zahtevajo. Po takem bo treba manj
opravilnih rok, uradnikov, in tudi po ti poti pomoglo bi se
financijam našim dosti zdatno.

To so želje „Novic“ za celo našo državo. To pa so

tudi želje vsakega Slovenca, ki želí veliko pa mogočno
Avstrijo.

Al „Novice“ imajo še posebno želje za slovensko
našo domovino, ktera pa že tudi svoje zdravilo našla bi v
izpolnjenih gor rečenih občnoavstrijanskih željah.

„Novice“ želijo, da se v novem letu izpolni vse, o čem
so v starem se trudile in znojile.

Želijo tedaj, da bi v letošnjem letu tudi pred prag
Slovencov milejše sonce prisijalo, da bi se jim spolnile
naravne pravice, ki jih imajo drugi narodi; želijo tedaj, da
se slovenskemu jeziku dodeli pravica v uradnijah kakor v
šoli, da bo mogel vsak razumeti, kaj se piše o njem, kaj
se dopisuje njemu; in tako, da se otročiči našega naroda
v šoli bodo ravno tako podučevali v svojem maternem
jeziku kakor mladina vsakega druzega naroda v svojem.
Preganjale nikdar niso „Novice“ nemškega jezika iz šol,
več kakor ga je treba; le terjale so, da naj si v srednjih in
višjih šolah nemščina in slovenščina prave sestrici bote;
nobena več, nobena manj. Ker pa nam tega ni dalo staro
leto, želimo to od novega.

„Novice“ želijo, da pošteni naši zoperniki spoznajo
pravičnost naših prizadetev, ter da jim zasveti po glavah
da naš namen no sega dalje, kot kar očitno zagovarjamo.
S poštenim Nemcoin ne more med nami nikdar prepira
biti, ker le to, kar oni želijo za-se, želimo tudi mi za-se,
sicer pa oni kot mi dobro spoznamo, da „kolikor jezikov
kdo zná, toliko ljudi velja“.

Tistim rogoviležem pa , ki hočejo, da bi mi Slovenci
edini izključeni bili od ustavnih pravíc, — da bi
kakor pankrti sedeli za durmi in od njih drobtine pobirali, —
tistim, čigar sistematično ali po zlobni natori
navdihnjeno ali pa plačano in udinjano rokodelstvo je, vsaki
dan zvijače in laží trobiti po svetu, — tistim, naj so ptujci
ali domači, pa le to pravimo, da prišel bo sodni dan, ko se
bo odkrilo, kaj je luž, kaj je pravo. Naj si bodo svesti,
da vse njih lajanje poštenega človeka ne moti, še manj pa
„Novic“, kterih sveta naloga je, v vrsti z drugimi
domačimi časniki, ktere vse edina misel vodi, braniti pravice
slovenskega naroda, kterega je tudi Bog ustvaril in
mu Cesar dal njegove pravice!

Gospodarske rečí.
Kako je ravnati, da se pridelavajo dobre vertne
semena.

Kdor si kupuje vertnih semen, je gotovo bil že
večkrat oplahtau, da si ni vselej nadjanega vžitka iz
kupljenega semena pridelal.

Pa tudi lastno seme ne rodí vselej po godu in namesto
pričakovanega pridelka mu kako popačenko douese. Tako,
na priliko, sadež iz zelenega semena je namesto glave dal
norca, steblo iz mehkostiočnega (cukrenega) grahora je
rodilo grah s trdim stročjem, iz fežola pritlikovca je zrastlo
steblo z dolgimi teriami itd.

Na vprašanje: odkod to? se pové, da od napačnega
ravnanja s sadežem namenjenim za pridelek semena.

Vertnarji.in poljodelci imajo navadno svet, na kterega
stlačijo semenski sadež vsakoršnega plemena po navadi
zelnate, ohrovtne in kolerabne štore, enega poleg drugega,
brez pomislika, da so si te troje zeliša zlo žlahta, da se
med sabo plodijo, in da odtod pridejo zveržki, ki jih norce
zovemo.

Ravno tako se godí, če se blizo vkup vsadí grah ali
fežol raznih sort, pritlikovec zraven ali saj blizo natičkega,
zgodnji blizo poznega, cukreni blizo trdostročnika. Po plodu
se zveržejo, barvo premenjajo, in čisto nov okus dobijo.
Najvidljivši izgled o tem daje nam fežol po imenu
„limončar“. Ako ga posadiš vmes, zraven ali blizo fežola druge
sorte, ne bodeš pridelal več limončarja zelene barve z belo
muho, ampak bo umazane barve, muha pa rumenkasta.

Ako ti je tedaj mar, se spačenega semena ogibati,
varuj se saditi blizo skup zelišča, ki so si v žlahti, in
več ko so si v žlahti, dalej narazen jih sej. To veljá
sosebno od zelja (kapusa), ohrovta (verzota) in verhanjih
kolerab.

Dr. Jože Orel.

Gospodarske skušnje.

(Preveč solí živini dajati, ni dobro), — tako
učé skušnje. Neki gospodar, ki je svojim kravam z velikim
pridom na teden po funtu solí dajal, je zapazil, da je mleko
vodeno postalo, ko jim je po 2 funta solí na teden dajal.

(Šoto za konjsko klajo) priporočajo nekteri
gospodarji meklenburški in šverinski; vsako nedeljo naj se jim
nekoliko šote (Torf) poklada. — Da bi šota živež bila, ni
res; al da njena kislina želodcu dobro tekne in mu
pomaga, da dobro prebavlja, to pa je mogoče. Vredna je ta
stvar, da se skuša.

Obertnijska skušnja.

(Kovaško železo se prevleče poverh z
jeklom hitro), ako se kovno železo (Schmiedeisen) ob enem
s kakim kosom litega železa (Gusseisen) v ogenj déne, da
se obá skupaj belo razbelita; zdaj se razbeljeno lito
železo večkrat hitro po kovnem železu potegne, in potem
razhladi. Tako se napravi po kovnem železu tanka, pa zlo
trda jeklena skorja, ktere se tudi najostrejša pila ne prime.

Za hišne potrebe kaj.

(Stare slepe šipe ali take, ki se svetijo
kakor mavrica), se dajo lepo očistiti, ako na šipe
posiplješ nekoliko suhega, v prah zmletega razjedljivega
kalija, ki se pod imenom „Aetzkali“ v štacuni ali apoteki
dober kup kupi; potem pomoči enmalo z vodo po šipi
nasipani kali in pusti zmes kakih 5 do 10 minut na šipi;
obriši jo potem z volnato cunjico, omij s čisto vodo in
obriši jo nazadnje do suhega. Tako bo slepa šipa spet čista.

Zdravilske rečí.

(Za ozebline) je mnogo mnogo pomočkov, al
ozebljena roka ali noga, če tudi ozdravljena, spet rada ozebe,
ker je že kri taka v njih, da jo mraz rad zgrabi; včasih
pa mine po nekterih letih, da ne vemo, kako. Ker nas,
častiti g. Fr. P— ć, prašate za svèt, radi vam povemo, da je
dobro pomagalo večkrat to-le mazilo: Raztopi frišne svinjske
masti in primešaj ji svinjskega žolča, vsakega polovico, pa
dobro pomešaj tako, da se žolč od masti ne loči. Namaži
tega mazila na čisto rutico platna in jo obvezi okoli
ozebline; čez to pa oveži še večo rutico, in čez vse obuj
rokovico ali nogovico. Tako stori vsaki večer ali vsako jutro;
v 3 ali 4 dneh se že vidi, da mazilo pomaga. — Ali
nasterži krejde v ribjo mast (fištran), da je mazilo gosto;
namaži te mastí na rutico in obvij ozeblino. Ako imaš rano,

ponovi to, kadar se osuší; pozneje je dosti, ako ga zjutraj
in zvečer ponoviš. Ozeblinska rana se zaceli v 8 dneh. —
Tudi sama merzla voda je kaj dobra pomoč zoper
ozebline. Zvečer, preden greš spat, vzemi tanko platneno ruto,
pomoči jo v nepremerzlo vodo, pa jo dobro izžmij in jo
4krat skup zgani in ozebljeno roko ali nogo ovij; čez to pa
obleci gorke rokovice (kosmate) ali pa obuj volnate
nogovice ali pa zavij roko ali noge pod odejo. V 3 ali 4 nočeh
se ozdravi najhuja prisadna ozeblina. Tudi če se ozeblina
gnojí, ali če je roka po ozeblini razpokana, naj se ravná
ravno tako.

Gospodarska novica.

(Pasja razstava). V angležkem mestu Leedsu bila
je letos mesca vélikega serpana zraven razstave poljskih
pridelkov tudi pasja razstava. Al ne mislite, da so psi
kakošno razstavo napravili, ampak psi so bili na ogled
postavljeni. Bilo jih je 554, 14 plemen; največ jih je bilo
lovskih. Najmanji pes ni vagal več kot 2 funta, največi
pa 2 centa. Mnogim psetom je bil dodan rodovnik
(geneologia) tako, da pri nekterih se je dalo dokazati 20
preddedov. Tudi cena jim je bila dodana, pri nekterih tako
visoka, da ni skor verjeti; kakih 50 psov je bilo cenjenih
po 1000 gold., eden za 10.000 gold., eden celó za
12.000 gold. S tem, kar marsikter bogat Anglež za enega
psa potroši, bi se dala pri nas grajščinica kupiti. Za
premije najveljavniših psov je bilo razdeljeno okoli 2000 gold.

„Gosp. List.“

Pregled slovenskega slovstva v letu 1861.

Spisal A. K. Cestnikov.

Nasprotniki naši nam sponašajo, da nimamo Slovenci
razun „Novic“ ničesar. Čudno je, da še „Novic“ ne
tajijo, ker potem bi lahko brez skrbí trobili po časnikarski
trojici, da Slovencov ni, da ime Slovenec ne pomeni nič,
ampak da je le izmišljena beseda. „Novice“ bi res
zadostile našim potrebam, ko bi se imela dokazati naša bitnost,
ker že nad njimi imajo sovražniki narodovi toliko glodati,
da si bodo zobé prej ali slej skrhali, če imajo še tako
ojstre. Pa tudi drugod niso naši domoljubi rok križem
držali, ampak prizadevali so si domačo reč po mogočosti
povzdigniti, in trud ni ostal brez uspeha. V dokaz bi navel
ustrojenje slovenskih čitavnic v Terstu, Mariboru in
Ljubljani (tudi v Celju je že vse priredjeno, in
dovoljenje je že prišlo iz Gradca), — živo vdeleževanje pri
podpisovanju slovenske peticije in zahvalnic gg. dr. Toman-u
in Černet-u itd.; ker pa to drugam spada, hočem tukaj le
pregled našega slovstva v pretečenern letu sostaviti,
nesramnim blebetavcom usta zamašiti, vredne sine naše
matere pa z nado boljše in prijetnejše prihodnosti napolniti.

1. „Novice“. Vreduje dr. Bleiweis že 19 let. Serčna
žila so v življenji slovenskega slovstva; v njih imamo iskati
začetek in razvitek naše mlade literature, one so ogladile
naš jezik ter ga pripravnega storile za vsako znanstveno
razpravo kakor tudi za djansko rabo. Branijo tudi krepko
pri vsaki priložnosti svoj narod napadov malopridnih ljudí.

2. „Zgodnja Danica“. V Ljubljani pod vredništvom
L. Jerana, izhaja že 14 let. Zapopadek je crkven
katolišk in národen slovensk, toraj nam je tudi sila važen in
potreben časnik, ker možato varuje pravice naše vere in
naše narodnosti.

Slovenski prijatel“. Izhaja v Celovcu že 10
let. Vrednik mu je Andrej Einspieler, šiba koroških
nemškutarjev. Razun pridig prinaša tudi spise politiškega
obsega, in vrlo se mu prileže poslovica: „Za vero in
domovino“.

4. „Slovenski Glasnik“. Izdaja v Celovca Anton
Janežič že 4 leta. Ni popolnoma zadostil našim potrebam v
zdajnem času, ko je želja po berilu splošnija med nami.

Zato nas je srčno razveselilo oznanilo, da bo v prihodnje
izhajal v obilneji meri.

5. „Učiteljski tovarš“. Vrednik Andr. Praprotnik.
Nova rastlika na slovstvenem polji slovenskem, ktera je koj
v začetku krepko pognala, in bo, kakor se kaže, lepega
sadu rodila navduševaje učitelje naše mladine za materinski
jezik.

„Drobtinice za leto 186l“. Izdalo vodstvo
lavantinskega seminišča. Koliko veljavnost ima ta zares
narodna knjiga pri Slovencih, zadosti pričuje njeno 15letno
življenje. Milostljivi knez in škof Slomšek imajo posebni
dar božji, svojim ovčicam lepih naukov v tako prijetni
obliki nadrobiti, da jih tudi manj razumni lahko povžijejo v
svoj duševni prid. Posebnih zaslug si je pridobil pri
vredovanju učeni jezikoslovec Oroslav Caf, bivši podravnatelj
v mariborskem seminišču.

7. „Zemljovid slovenske dežele in pokrajin. “
Izdelal in na svitlo dal Peter Kozler. Lepšega kinča bi si
slovenski domorodec ne mogel omisliti za ozaljšanje svoje
sobice. Pri pogledu na zemljovid se vsili nehote misel: Še
te nedolžne stvarice nam niso privošili! Zdaj vendar sme
vediti Slovenec, kje da je doma.

„Kratek slovenski zemljopis“. Tudi od P.
Kozlerja. Obsega popis slovenskih kronovin z nemškim in
slovenskim imenikom krajev.

„Cvet slovenske poezije“. Na svitlo dal Anton
Janežič. Obsega zbirko najboljših izdelkov slovenskih
pesnikov, ki je namenjena naši mladini po gimnazijah in realkah.

„Maria Stuart“. Poslovenil lepo Fr. Cegnar in
na svitlo spravil Anton Janežič v cvetju iz domačih in tujih
logov.

11. „Zemljopis od Henflera“. Poslovenil Matevž
Cigale. Šolska knjiga, kteri pa je še pot v naše šole vedno
zaprta.

12. „Darek pridni mladosti“. Od A. Praprotnika.
Knjižica, posebno primerna za šolske darila.

13. „Nanos“. Slovenski zabavnik za leto 1862. Izdal
J. P. Vijanski. Nanosila je slovenska mladina svojih
izdelkov, toraj je še marsikaj nepopolnega najti. S časom pa
bodo iz mladenčev možje, in potem njihova zmožnost veča.
Naj bi toraj izhajal „Nanos“ še mnoge leta in čedalje bolji
prihajal.

14. „Domač koledar slovenski 1862“. Spisal P.
Hitzinger. Doživel je že sedmi tečaj in prinesel tudi letos
mnogo koristnih reči v svojih predelih.

15. „Velika pratika 1862“. Izdaja kranjska
kmetijska družba, spisuje dr. Bleiweis. Prinaša vsako leto
koristnih naukov v najrevniše bajte slovenskega ljudstva. Naj
roma tudi letošnja pratika po vseh okrajnah in nese poduk
pisani „pod lipo“ pod naslovom „Novi čas“ po svetu, da
vsak naš rojak tudi v borni koči zapopade darove in
pravice novega časa.

16. „Pesmi za spev in glas ovir“. Sostavil Martin
Jenko in posvetil visokemu podporniku slovanstva, gospodu
J. J. Štrosmajer-ju. Prikupile in vdomačile so se že tako,
da je ni vesele pevske družbe, v kteri bi se ne razlegala
„Pobratimija“, „Lipica“, „Rojakom“ ali pa junaška „Naprej!“

17. „Slovenkam“. Slovenske narodne pesmi za
glasovir tudi od Jenko-ta. Prelepo darilo domorodnim
gospodičnam za novo leto.

18. „Pesmi“. III. šestka od Mir. Vilharja, kteri si je
s svojimi umotvori lepo ime pridobil ne samo pri Slovencih,
ampak celó pri sosedih naših na Hrvaškem, kterim se je
posebno priljubila njegova „Mila lunica“.

19. „Mične slovenske zdravice“. Zložil Juri
Fleišman. Kakor lani prvi, se je letos drugi zvezek
prikupil in vdomačil pri našem muzikalnem svetu.

20. „Glasi gorenski“. Zložil Andrej Vavken.
Razveselil je obdarovani skladatelj prijatle domačega petja
podarivži jim vsem prav mičnih pesmic.

21. „Pesmi z napevi“. Zložil Gr. Rihar, kterega
ime bo slovelo, dokler bodo Slovenci lepo petje spoštovali.

22. „Zgodbe sv. pisma“. Izdalo družtvo sv. Mohora.

23. „Slovenske večernice“. III. zvezek. Izdaja
družtvo sv. Mohora prostemu ljudstvu v poduk.

24. „Slovenske večernice“. IV. zvezek.

25. „Koledarček“ družbe sv. Mohora za leto 1862.
Obsega torbico podučnih spisov, potem pa imenik dosmrtnih
in začasnih družbenikov.

26. „Izvestje ljubljanske gimnazije“ nam je
prineslo zanimiv spin o slovenskih slovnicah, kterega je
priobčil prof. Jož. Marn.

27. „Izvestje ljubljanske realke“ nam
priobčuje umetno spisan sostavek: glasoslovja slovenskega jezika
od prof. Ant. Lesarja.

28. „Stenografični zapisi“ o sejah deželnega
zbora v Ljubljani.

29. „Stenografični zapisi“ o sejah deželnega
zbora v Gorici.

30. „Poezije“. Zložil Gr. Krek. Omislil si jih bo
vsak spoštovatelj Prešernov in jih z veseljem prebiral; zakaj
mladi naš pesnik Gr. Krek mu je priden nasledovavec.

Omeniti so še nektere šolske in molitvene bukve, pa
tudi katekizem za realko od Lesarja.

V nemškem jeziku se potegujejo za našo stvar. „Ost
und West“ na Dunaji in pa „Stimmen aus Innerösterreich“
v Celovcu. Izmed hrvaških časnikov se prav rad ozira
„Glasonoša“ v Karlovcu na nas Slovence. Razun tega, kar
že imamo v rokah, se natiskuje v Gradcu „Slovenski
pravnik“, v Ljubljani „Občna povestnica“, v Celovcu
„Vilem Tel“, v Mariboru „Drobtinice za leto 1862“.

Vidi se, da spešno napredujemo vkljub mnogim
zaprekam, ktere nam stavijo protivniki narodnega izobraženja.
Če bo šlo tako naprej, bi rad vidil tistega, ki bi se
podstopil našo literaturo v robcu odnesti!

Ozir po evropejskih narodih.

Rod človeški ali človeštvo se delí v jezikoslovnem
ogledu na štiri plemena in sicer: na indo-evropejsko,
semitsko, sevcrsko in činsko pleme (pokolenje).

Pleme indo-evropejsko je na celi zemlji
najimenitniše in gospodarsko pleme bodi si v obziru na vero,
zlasti kristjansko, ali pa gledé na omikanost in
razsvetljenje, zlasti novo evropejsko.

Izvir in začetek njegov, skrit v nedosežni tmini
starodavnosti, se navadno išče v srednji Azii na veliki
višavi himalajski, kjer je že pred občnim ali Noetovim
potopom razširjeno bilo.

Pleme indo-evropejsko je na celem svetu najmočneje,
zakaj v njem se šteje še čez 360 milijonov ljudí, in ono
se razpolaga po Evropi, Azii in imenitnem kosu Amerike.

I. O narodih slovanskih.

Slovani so narod plemena indo-evropejskega, in tedaj
najbližje v žlahti ali v rodu pred vsemi drugimi
Litvanom, za njimi Grekom in Latincom, Celtom ali Galom in
Nemcom, zadnjič Indom in drugim Azijatom, kteri so si
vsi z deli svojimi, z vero in omikanostjo gledé na
umetnosti in znanosti največo slavo in najstanovitniše ime v
knjigi ljudskega (človeškega) življenja zadobili.

Slovani so prebivavci prestari Evrope, od nepametvanih
časov tukaj z drugimi sorodnimi plemeni, tako rekoč med
njimi naseljeni, kamor so iz Azije že precej časa pred
Kristusovim rojstvom prišli.

Predniki Slovanov, naselivši se v takih deželah, iz
kterih so se drugi narodi drugam pobirali, so bili zajeli v
Evropi tisti nezmerni prostor zemlje, kteri leží med morjem
baltiškim (slovanskim) in sinjim ali jadranskim (adrijatskem),
med gorami tatranskimi (Karpate), reko

*

Donavo, zgornjo Volgo in konci Kinov za mestom
Novogorodom.

Nekdanje in občno (splošno) ime Slovanov pri ptujcih
je bilo Vendi ali Vindi (kakor bi rekel Indi; domače
pa Spori ali Srbi, Lehi ali Polaki, Čehi, Rusi,
Hrvati, Slovenci itd.

Ime Slovan ali Slavjan pride po misli učenih od
slova, to je, besede, (s ktero so se eden druzega
razumeli, kakor Nemec od nemega (mutastega), to je
takega, ki ga Slovani niso razumeli), ali pa od stare boginje
Slave, ktero so predníki naši častili, in ktera se še
dandanašnji v nekterih narodnih pesmah v spomin jemlje in
čisla; ali pa tudi od slavni (imenitni), ker so si predniki
naši slavo zadobili; Slavak in Slovak, Slavjan (po
hrvaško, rusko in poljsko) in Slovan (po češko) je enako,
ravno tako Slovenec ali Slovinec. (O tem je pisal J. P.
Šafařik: „starožitnosti Slovanské“ in Jau Kollár:
„Slava bohynĕ.“)

Slovani so narod največega števila v Evropi, zakaj
vseh se šteje okoli 80 milijonov, malo da ne deseti del
celega človeškega rodú. Imajo pod seboj polovico Evrope in
kos Azije.

Slovani imajo v zgodopisji človeštva visoko mesto. Od
nekdaj so spadali k tisti vrsti narodov, ki stanovitne
prebivališča imajo, različni od kočovnikov ali pastirskih
ljudstev in so prišli do take stopnje omikanosti, kakoršno
nepokvareni narodi po prirojeni (naravni) poti v dolgem
prehodu časa sami od sebe doseči zamorejo.

Prirojeno naravo Slavjanov hvalijo sami sovražniki
njihovi, po kterih spričbah so bile prostota brez hudobije in
zvijačnosti, odkritoserčnost in občutljivost poglavitne znamnja
njih zaderžanja. Ta duh je prešinil tudi vse njih zakone
in pravice, vero, življenja način in vse šege in navade.

Domače življenje Slovanov izkazovalo se je z mnogimi
tihimi krepostmi ali čednostmi (Tugend, enost po češko):
oni so bili delavni, trudoljubni in neprevzetni, krotki in
pobožni ljudje in so ljubili nedolžne družbinske veselice.

Pri Slovanih je bil najpoglavitniši način preživljenja
poljodelstvo in gospodarstvo (kmetija), ko pervinski
in najvikši njih element (živel), iz kterega so se še le vsi
drugi razsnovali; vse je pri njih kazalo na to opravilo, vse
mu je primerjeno bilo.

Slovani so si zidali hiše, v kterih so stanovali. Način
njih zidanja ali stavbe je bil kmetijskemu življenju kar
priležen; hiše so bile precej ena od druge postavljene, tako,
da je vsaka rodovina v sredi svojih njiv ali zemljiš
prebivala.

Dasiravno Slovani pri svojih poslopjih niso imeli ne
ključavnice ne zapahov, vendar pri njih tatvine in ropa ni
bilo, kakor to sami nemški pisatelji spričujejo.

Zvunaj kmetijstva so se Slovani pečali tudi z
obertnostjo in rokodelstvom; sosebno pa so bili dobri tesarji,
kovači in zidarji, ter so v delanji ladij ali brodov, in
rudništvu nevsakdanjo ročnost dosegli; zato so jih ne le Avari,
ampak celó Greki pri delanji ladij radi vpotrebovali, in v
tem so tudi Rimljane prekosili. Mnogo narodov se je tako
kaj od Slovanov naučilo p. r. Greki, Rimljani, Avari,
Madžari in Nemci.

Zraven oranja, čbeloreje, pastirstva in lova, s kterim
so se Slovani v miru pečali, so kazali oni povsod nagnjenje
k trgovstvu in kupčii, kakor se je že v najstarišem času
véliki del kupčije med Azijo in zahodno Evropo sosebno v
slovanskih rokah znajdel.

Sosebno kupčija z jantarom (Bernstein) je bila iz
početka le v roki Slovanov; ravno tako so prepeljevali kože,
žito, med, vosek, izdelke lesa itd., nasproti so jemali v
zameno zlato, srebro, svilo, orožje itd. To se je godilo
večidel po južnem in severnem morji slovanskem (jadranskem
in baltiškem), po Donavi, Dnjepru in Berezini, po Labi
(Elbe) in Visli (Weichsel) in drugih rekah.

Nasledek trgovstva je bil pri Slovanih sosebno ta, da
so vstale med njimi v lepem številu kupčijske mesta, ki so
od starodavnih časov mnogo ljudstva, cvetečo obrtnost in
dokaj bogatstva imele. Te mesta so pa bile po lastnosti
ravne in z gojzdi obraščene zemlje večidel iz lesa storjene.

Mesta slavne bodi si zavoljo kupčije in bogatije, bodi
si zavoljo vere in mogočnih hramov (vež) in drugih
imenitnih poslopij so bile naslednje: Orekunda (Arkona),
Vineta, Volin, Retra, Starigrad, Dĕvin, Solun,
Srem, Beligrad, Novgorod, Kijev, Moskva itd.

Oskrbovanje starcov, bolnih in ubogih je bila prva
dolžnost in občna čednost Slovanov; in zato se v njih
deželah ni vidilo ne beračev ne potepuhov, kakor se še
današnjega dné nobeden ne najde v Černigori in na Srbskem,
v slovanskih od ptujšine še ne navdanih deželah.

Nenavadno njih prijaznost in postrežljivost do ptujih
(prišelcov) in gostov, izvirajočo iz prirojene dobrotljivosti
slovanskega ljudstva in žlahtnosti srca sami njih sovražniki
močno povišujejo, in pripovedujejo, da so veliko skrb imeli,
jih prehraniti in iz mesta do mesta, kamorkoli so se
namenili, jih prevozovali, kakor se še zmirom v
grško-slovanskih deželah p. r. v Bulgarih godi.

Stari Slavjani so imeli ajdovsko (pagansko) vero, so
pa vendar častili edinega najvikšega Boga, stvarnika
nebes in zemlje, zraven kterega so tudi drugim manjšim
bogovom, ko posrednikom med seboj in unim najvišjim,
darove (žertve) prinašali, obstoječe v živini, ovcah in drugih
živalih in plodih zemeljskih. Ravno tako so imeli vero na
neumerjočnost duše in na prihodnje plačilo za dobre in
hudobne dela po smrti.

Najpoglavitniši njih bogovi so bili: Perun ali Pirom,
gospodar groma in bliska; Svatovit ali Svantovid,
Sventovid, bog svitlobe in solnca; Prove ali Prono,
bog pravice; Radegast ali Rodhost, bog vojske in
gostoljubnosti; Belbog in Černobog, eden vir vsega
dobrega, drugi vsega zlega.

Najimenitniše boginje slovanske so pa bile sledeče:
Živa, boginja hrane, vertov in poljskih plodov; Lada,
boginja ljubezni in zakona; Morana, boginja smrti; Slava,
boginja ognja, bleska in slave, od ktere bi po mislih
nekterih ime Slavi ali Slovani priti utegnilo.

(Dalje prihodnjič.)

Prislovice narodne jugoslavenske. *)

Tko može biti svoj, neka ne bude tudj (tuj)!
Tvoja ti je kuća prostrana!
Moja kućice, moja slobodničice!
Neima brata, dok ne rodi majka!
Tudje ne mrzi, al svoje ljubi!
Gdje brat bratu ruku pruži,
Ondje dom i rod ne tuži!
Težko onom, čiji lonci očekivaju začin iz susjedstva!
O moj kume, neuzdaj se u me, nego u se i u svoje
kljuse!
Bolja svoja koljeba, nego tudja palaća!
Svaka ptica leti u svoje jato (gnjezdo)!
Tudje ruke neizčesaše sraba!
S tudja hata (konja), u sried blata (pada se)!
Pomisli, pak učini!
Izpeci, pak reci!
Žežen (trd post) kašu hladi!
Tko radi, Bos: ne brani!
Kako si tko prostre postelj, onako spava!
Slogom rastu male stvari, a nesloga sve pokvari!
Tko je ranjen, traži melema (išče flaštra)!
Tko nepriznaje brata za brata, priznat' će tudjinu za
gospodara!

Težko svagdje svome brez svojega!
Nije ti samo ono brat, što ti ga je rodila majka, nego
tkogod ti je dobro rad!
Gledaj s kim ćeš u sprež!
Kad se bratska srdca slože;
I olovo (svinec) plavat može;
A nesloga kad zavlada,
Isto perje na dno pada! —
Gdje pamet vlada, ondje se ne strada!
Gdje su same strasti, ništ' nemože cvasti!
Tko nas razdružuje, podsieca nam žile!
Bog pomože oraču, a ne spavaču!

Pogum.

Nevarno je,
Če se približa kuga nam,
Uname se ko ognja plam; —
Nevarno, kadar vojska vstane,
Vojakom seče hude rane.

Nevarno je,
Na màh če burja se napnè,
Spod neba strašen ogenj žgè —
Tù trese gospodar se barke,
Tam žene veter plamne žarke.

Nevarno je,
Če glas „svoboda!“ sproži se!
Zatvora ljudstvu se odpre,
Skoz njo da razuzdanost šine —
Prej planina moč, ko taka, mine.

Nevarno je!
Pa vem nevarnost večo še,
Če u skušnjavi človek je:
Mu zmagati je nemogoče
Si misli, raj' v nevarnost hoče.

Nesrečnik je —
Ne truplo samo si razdrè,
Kaj več — on dušo si zatrè; —
Ne misli pa, da druge zmage,
Ko trdne volje, manj so drage.

F. J.

Kratkočasnica,
Medved in tat.

Nekega Italijana po Ogerskem z medvedom in opico
(merkvico) potujočega mrak vjame, ko je s svojo družino
ravno do nekega mlina prišel. Italijan prosi mlinarja, da bi
ga on z njegovo družino čez noč v hišo vzel. Mlinar na
to reče: „Tebe in opico bi mogel prenočiti, ali kam z
medvedom?“ Italijan zapazivši svinjak blizo mlina, reče:
Medveda bodemo v svinjak zaprli, ako je prazen.“

Mlinar: „Ni prazen, pa prav imaš, zjutraj hočem svojo
debelo svinjo zaklati, in za nocoj jo hočeva v kuhinjo
spraviti, medveda pa v svinjak djati.

Kakor rečeno tako storjeno.

O polnoči začujeta mlinar in Italijan nek strašen jok
in stok in klicanje na pomoč. Obadva vstaneta in ideta
gledat, kaj da je? Spet zaslišita glas — iz svinjaka:
pomagaj , kdor je živ! o pomagaj, kdor je živ! o pomagaj,
kdor more pomagati! za Božjo voljo!“

Mlinar povzdigne glas: „Kdo je? kaj je?“

Glas iz svinjaka: „Dragi moj kume! jaz sem! jaz tvoj
kum (botr) in sosed J.; vse ti hočem povedati, samo da
mi pomagaš; za Božjo voljo! Glej, kume, jaz sem mislil
nocoj tebi tvojo debelo svinjo ukrasti, pa vlažim v svinjak
— za Božjo voljo! zgrabim svinjo za nogo, pa ona se v
hipu v živega hudiča spreobrne; me zgrabi, se na me

vsede, me gnjete in tlači, — ima dolge kremplje, me grize
in češe (zaušnice daje) in kamor me prime, mi kos mesa
odtrga; za Božjo voljo! pomagaj mi brate! reši me živega
hudiča! nikadar več nečem krasti.“

Na to se Italijan oglasi, medvedu zapové, da naj
človeka izpusti, in iz svinjaka pride. Tat pa je bil vesel, da
je živ iz svinjaka prišel, akoravno je močno razpraskan in
razmesarjen bil.

— V neki ulici se srečata dva znana žganjčarja, Anton
in Blaže. Po navadnem pozdravljanji pravi Anton Blažetu:
Blaže! kaj bi bilo, ako bi šla vsak en frakeljček slivovice
pit; v „zlati luknji“ so predvčeranjem kaj dobro kapljico
nastavili. — Ljubi Anton, mu odgovori Blaže, hodi ga le
sam pit, jez ne grem s teboj. Čudeč se čez tak odgovor,
reče Anton: kam pa čem to zapisati, da se ti danes žganjča
braniš? — Blaže mu odgovori: Prijatel, jez ne pijem žganja
več, in to iz treh vzrokov: Je danes ravno leto in dan,
kar so mi moja mati umrli, in sem obljubo storil, da ne
bom več žganja pil, — drugo je to, da sem se zapisal v
bratovšino, ki se nikdar ne dotakne žganja, in tretje je to,
da sem ga — ravno pred pol ure že dva frakeljna spraznil.

Povabilo.

Vstreči mnogim željam Celjanov in daljne okolice
položili so zdolej podpisani prošnjo pri c. kr. namestništvu v
Gradcu, ter ji pravila predložili, po kterih bi smeli
osnovati v Celji narodno čitavnico slovensko.

Slavno c. kr. namestništvo poterdilo je z odpisom dné
20. p. m. pravila ter dovolilo osnovo „narodne čitavnice“.

Pravila čitavnice priložene so današnjim „Novicam“.

S tem povabilom naznanujemo podpisani, ki smo tudi
podpisali prošnjo za dovoljenje čitavnice, da nam bo
prepustil konec prihodnjega mesca gospod Balant v Celji
(zum Mohren) 2 prostorne sobi, in da mislimo slovesno
odpreti čitavnico na svečnico, to je 2. dné
prihodnjega mesca, kar pa se bode po „Novicah“ pozneje
še naznanilo.

Povabujemo tedaj vse prijatle mile naše slovenščine in
naroda našega, da se obilno zapišejo v to občekoristno
narodno družtvo.

Oglasiti se pa in plačati zamore za sedaj vsakdo osebno
ali pismeno pri g. Franc Kapus-u, tergovcu v Celji.

Veliko laglje in hitreje pa bi se naberali družtveniki,
ako bi vzel v roke to reč v vsaki okolici kak domoljub, ki
mu je mar za uspeh čitavnice, kar se priporoča sosebno
prečastiti duhovščini naši.

V Celji na sv. Štefana dan leta 1861.
Dr. Štefan Kočevar.
Ivan Žuža.

Franc Kapus.
Andrej Pirnat.

Dopisi.

Iz Zagreba. SI. saborska pisarna izdala je poziv na
podpis in predplačo na „Spise i dnevnik“ sabora hrvatskega
letošnjega, ki bojo obsegali vse, kar je bilo predmet onega
sabora od konca do kraja, pa tudi vse, kar so dovršili
saborski odbori in pododbori in pojedini saborski članovi, pa
se saboru zavoljo njegovega razpuščenja predložiti ni moglo.
Saborski spisi, ki bojo najkasneje do konca januarja na
svitlo prišli, bojo obsegali 4 zvezke, vsaki okoli 20 pôl. Cena
jim je 6 gold., plačevalo se bo po sprejeti knjigi za vsaki
zvezek 1 gold. 50 kr. nov. dn. Saborski dnevnik bode
obsegal kakih 100 pôl. Na prvi razdelek tega dela je
predplača odločena na 6 gold. 50 kr., na drugi razdelek pa
podpisek (subskripcija) s 3 gold. 50 kr. Dela takošne
važnosti z mnogo besedami priporočati ni treba — pravi
poziv — naša povestnica malo ima saborov tolike važnosti
kakor je bil 12. nov. 1861 razpuščeni zbor. — Naj tedaj

tudi „Novice“ naznanijo svojim bravcom Slovencom to
zanimivo delo, da si ga izvolijo naročiti, ker po razglašenem
pozivu tudi vredništvo „Novic“ prejema naročila. *)

Iz doljnega Štajarja 25. dec. L. — Mnogokrat me
pot peljá v terg P — Cet. Nekega dné srečam na cesti
fantiče ; ki ravno grejo v školo, pa me pozdravljajo s
prečudnimi besedami: „Klopt saj Jasus Krijstus“. Viditi deca,
ki grejo v slovensko učilnico, pa človeka pozdravljajo tako
čudno, vprašam jedno dete: „čuješ dete, kdo te uči, da
tako pozdravljaš?“ a ono mi odgovori: „v školi sem se
navučil“. Vprašam ga dalje, jeli zná, kaj da to pomeni?
al on ne zná, kaj da bi odgovoril. Ko se tako menimo,
mi reče nek štajarsk seljak, ki je prišel za nami:
„Gospod! bi le ne bilo bolje, ako bi tisti gospodje, kteri decu
vučijo, kaj boljega vučili, ko po take laške reči“. In
zares bi dosto več hasnilo mladeži, ako bi jo gospodje, ki
podučevajo deco v omenjeni šoli, jo učili v toliko potrebnih
rečeh po domače, pa ne v blebetanji besed — ne rečem
jezika — kterih otroci ne razumejo. Jeli se ne glasi dosti
lepše naš „hvaljen bodi Jezus Kristus“ (častitljiv pozdrav
naših starih očetov) kakor pa gerdo popačeni in otrokom in
drugim ljudém nerazumljivi „Klopt saj . . . . “. Ako hoče
biti to maslo nemške kulture, vedite, da tako maslo je
brozga, ki ni vinarja vredna. Dosti bolje bi bilo, ako bi
poredni fantalini, ki za ljudmí na cestah kamenje lučajo, se
učili po domače čednega sponašaja, kakor da se mučijo z
besedami, ki se jim toliko podajo kot zajcu boben!

Iz Celja 26. dec. — č — Tudi mi bomo slovensko
čitavnico imeli. Pravila za ono nam je slavno deželno
poglavarstvo z odpisom 20. novembra 1861 odobriti
blagovolilo. Namen čitavnice je branje ali čitanje slovenskih,
slovanskih in tudi drugih novin in knjig po potrebi
sedanjega časa. Nadjamo se, da nam družnikov ne bode
manjkalo, in ako Bog dá in pravična reč domača, bode
čitavnica napredovala veselo!

Iz Celovca 26. dec. S letom 1862 začne v Celovcu
izhajati preimenitna nabira slovstvenih izdelkov: „Cvetje iz
domačih in ptujih logov“, in bo prinašalo v prvi vrsti
v gladkih prestavah najboljše dela slovenskih in drugih
novejih narodov, v drugi pa pod naslovom „Hellada in
Roma“ prevode grških in rimskih klasikarjev, da se
bo slovenska mladina po domači poti do vira omike vodila,
ob enem pa tudi domača literatura z večimi slovstvenimi
deli bogatila. Vsacih šest nedelj pride vezek ali snopič po 5
tiskanih pôl na svitlo; cena mu bo po naročilni poti 25
n. kr., po bukvarnicah 30 n. kr. (pozneje mu pa za tretjino
skoči). Naročnina se bo odrajtovala po sprejemi vsakega
zvezka; samo tisti naročniki, ki hočejo posamezne knjižice,
poštnine proste, po pošti prejemati, naj pošljejo za prve 4
vezke 1 gold. 24 nov. kr. ali za celo leto (to je, za 8
vezkov) 2 gold. 48 nov. kr. Kdor pošlje 10 naročnikov,
bo dobival 11. iztis po vrhu. Naročila prejema vredništvo
„Slov. Glasnika“ v Celovcu. Ako bi pa naročniki kakih 10
ali 12 snopičev na leto želeli, naj se mu naznanijo,
morebiti se dá njih željam v kratkem vstreči. Začetek stori
sloveča Fr. Schillerjeva drama „Vilelm Tel“, ki jo je
prelepo poslovenil g. Fr. Cegnar. Sledile mu bodo izvrstne
prestave druzih imenitnih del grških, latinskih, slovanskih
in nemških pisateljev. V zaupanji na pripomoč vseh
rodoljubov nastopi „Cvetje“ okoli sred mesca januarja prvikrat
svojo pot po slovenskih okrajnah. Naj najde povsod obilo
podpore, da more dolgo let na svitlo prihajati in domače
slovstvo bogatiti! *)

Na Vačah 21. dec. Dragi Šen-Peterski farani! Ker
je bila Vaša zahvala za mojo kratko delavnost pri Vas po
naših „Novicah“ deleč po širokem svetu očitno oznanjena
in po njih ob enem razglašena bila moja pohvala, Vam še
jez po ravno tem potu odkritosrčno povračujem ljubavo in
spoštovanje Vaše. Zagotovljam Vas, da se Vas, akoravno
nas loči gora in plan, in nas mejé sinje Save peščeni
bregovi, z veseljem spominjam vseh tistih, ki ste moje svete,
pred Bogom in pred ljudmí opravičene, namere in
prizadetja umeli. Vest mi je priča, da sem vedno Vaš dušni in
telesni prid zahteval, da bi dosegli svoj visoki poklic kakor
kristjani, pa tudi vkljub vseh protivnih zagonov in opovér
dospeli do tistih pravic, ktere nam je že zdavno zagotovila
slovesna beseda presvitlega cesarja našega, in ki nas iz
blebetavastih, v povoje povitih otročičev imajo prestvariti v
svobodne in srečne možake ustavne Avstrije. Za oboje
delajmo nevtrudljivo vsak v svojem stanu, Vi, dragi moji! v
beli Ljubljani, in jez, kodar me bo vodila previdnost Božja.
Srčno me bo veselilo, če bom z visocih gorá na Vas vidil
sijati milejšega solnca zlate žarke; srce pa me bo bolelo,
če se Vam vzhajajoča zora skrije sopet za oblake. Bog z
Vami! Stojimo za vero! Čujmo za domovino!

Vaš

Matija Torkar.

Iz Ljubljane. — k Na sv. Štefana dan zvečer so
imeli udje katoliške rokodelske družbe po svoji stari navadi
veselo večernico. Praznovali so „božični kres“ v družbenih
sobah, ktere so bile primerno ozaljšane in razsvitljene.
Popevalo in deklamiralo se je po slovenski in nemški, ker
družbeniki rokodelci so slovenskega in nemškega naroda.
Med slovenskimi pesmi so bile najlepše „Pastirska“ (stara
božičnica), „Lipica“ (narodna) in „Veselja dom“. Izmed
slovenskih govorov so bili poslušavcom najbolj všeč
„Slovencom očetnjava“, „Gorska žena“ in „Lesena riba“. Izmed
nemških pa je bilo posebno kratkočasno:
„Schneidermeisterstück“, „Müller und Schneider“, „Freund in der Noth“ in
„Hausherr und Wohnparthei“. Le škoda, da ni dvorana
prostorneja, ker to, kar spada bolj v igrališčno vrsto, se bolje
od deleč gleda kot zlo na tesnem. Ko je bilo to dokončano,
se je začelo srečkanje, po kterem so se delili božični darovi,
ki so jih mili dobrotniki in dobrotnice tudi letos prav obilno
zložili. Večerna pesem „Ave Marija“ je sklenila to domačo
veselico, pri kteri so bili tudi svetli knez in škof, prečastiti
gg. deželni c. kr. poglavar, deželni glavar, mestni
predstojnik in še več drugih gospodov in gospej iz vseh stanov.
— Srčno želimo, da se koristna družba vedno bolj
razširja in po domače izreja pod krepkim vodstvom
nevtrudljivega vodja gosp. prof. dr. Vončina-ta, ki jo z ravno
tako očetovsko ljubeznijo še dandanašnji oskrbuje kot prvi
dan njenega ustanovljenja. Slava trdnemu značaju!

Iz Ljubljane. Na sv. Štefana dan je bila druga
„beseda“ v čitavnici naši. Bila je dvorana še bolj polna
kot prvikrat in rekli bi, da še skor bolj kot s prvo
„besedo“ so bili družbeniki z današnjo zadovoljni. Le resnico
povemo, ako rečemo, da so spet gospodje, ki so peli ali
sicer igrali, mnogo mnogo src razveselili. V zboru (koru)
se je pélo troje lepih pesem, namreč Toman-ova „Na
razhodu“, ki jo je složil g. Gr. Rihar, — „Popotnica“ srbska
in pa Koseskova „Vojaška“ z napevom gosp. J. Fleišmana.
Samopeva sta bila: „Sercu“ Vilharjev, in „Ukazi“ Kamilo
Mašek-a; z obema je krasni glas g. Fr. Vidic-a globoko
segel v srca poslušavcev. Dvopev „Moje jutro“ , „Moje
drago“ po napevih J. Padovcovih zložen od G. Mašeka in
popevan od slavnoznane gospodične, ki se je že v prvi
„besedi“ vsem prikupila, in g. Ant. Jentel-na, izverstnega
tenora, je tako ploskanje izbudil kakor češki četverospev
„Pod oknom“ od J. Škraupa, da ni bilo pred mirú, dokler
se ni uni in ta ponovil. To so bili prekrasni glasi , ki so
četverospev peli! Pa tudi napev te večernice je tako lep,
da ga priporočamo vsem čitavnicam. Namesto deklamacij
smo slišali danes „Parlament slovenski“ , v kteri mični

kratkočasnici se je sklenilo, naj govor naš bode tak, kakor
je pisanje. Smeha je bilo popokati, ko je en govornik za
drugim (bilo jih je 12 poslancov iz mnozih okrajn) vstajal
in trdil, da narečje njegovega kraja je najlepše in si je
to dokazati prizadeval v krajšem ali daljšem govoru.
Parlamenta predsednik je prav izurjeno vodil debato, dokler ni
večine dosegel za gori omenjeno pravilo. Res posebno
radovanje je izbudila ta kratkočasnica, ki pa ni čisto brez
dobrega nauka , namreč tega (o kterem se je v „Novicah“
že mnogo govorilo, pa se bo še), da v očitnih govorih
zborov je treba narečju svojega kota slovó dati in
govoriti čislo slovenščino, kakor se piše. — Današnjo besedo je
pa še posebno poslavil gospod A. Lombardi z svojo
izvrstno umetnostjo na klaviru. Tri rečí je igral tako
mojstersko, da je bilo vse zamaknjeno, ko je glasovir pod
njegovimi rokami ali kot slavček ljubko pél ali kot vihár vršel.
Vse je bilo še mlademu mojstru hvaležno za prekrasni dar
njegove umetnosti. — Gosp. prof. Nedvedu pa gré spet
preserčna hvala za izvrstno vodstvo muzičnega dela
današnje „besede“. — Po „besedi“ je veliko družbenikov v
čitavnici večerjalo in prav dobre volje bilo, ki jo je
povikšal še pozdrav iz čitavnice reške.

— V nedeljo dopoldne je bil konecletni občni zbor
čitavnice. Gospod predsednik ga je začel s kratkim
ogovorom, v kterem je razložil poglavitno današnjo opravilo,
to je, novo volitev čitavničnega odbora. Po kratkem
naznanilu gosp. tajnika, kaj je dovršilo družtvo v preteklih dveh
mescih, je razglasil gosp. dnarničar dosedanje dohodke in
stroške družtvine; dohodki so znesli 2044 gold. 68 kr.,
stroški pa s tem vred, kar se je za triletno najemščino
stanovališča plačalo, 1388 gold. 82 kr., tedaj je gotovine
še ostalo 655 gold. 86 kr. Volitve so tako iztekle, da je
prejšni odbor ostal razun tega, da po odhodu gospod prof.
Macun-a stopi za tajnika v odbor gosp. J. Praprotnik, učnik
mestne ljudske šole in vrednik „Šolsk. Tovarša“, in
namesto izstopivših dveh odbornikov sta izvoljena bila gosp.
dr. Vončina, profesor bogoslovja , in pa gosp. Mir. Vilhar,
grajšak. — Z velikim veseljem je sprejel zbor naznanilo,
da naš po celi deželi visokospoštovani gospod Fid. Terpinc
so darovali čitavnici 100 gold.

— Družba na strelišču je tudi v nedeljo volila
predsednika in odbornike. Kakor v čitavnici je bil tudi na
strelišču izvoljen predsednik mestni župan gosp. M. Ambrož,
čeravno je tù nasprotna stranka se zlo napenjala zoper
njega.

— Teta „Triesterca“ ne dá mirú; vidi se na nji, da
nektera stara baba je res od zlodja. Ker nam je „Triestčno“
rovanje že gnjusoba, smo sklenili molčati na vse nje laží;
sedaj pa huska, da ji na nje poslednje napade nič
odgovorili nismo, ergo: ne moremo nič odgovoriti! Ker mi
nikoli ne „Triesterce“, ne „Tagespošte“ ne „Presse“ ne
beremo kakor samo takrat, ko nam kteri prijatel pové, da
kaj zoper „Novice“ v njih stoji, tudi ne vemo, kaj „Triest.“
vsaki dan bljuje. Če pa morebiti dopisun ljubljanski misli,
da smo mu na tisto, kar so nam pravili, da je unidan
bljuvala teta teržaška, odgovor dolžni ostali, namreč da ne
Blaznik, ampak kmetijska družba je lastnica „Novic“,
ponavljamo to, kar smo staremu grešniku že pred 10 leti
v „Novicah“ očitno rekli, da kmetijska družba ni bila
nikoli lastnica „Novic“, ampak gosp. Blaznik je bil
izprva lastnik in je še zdaj, ker vsak pameten človek vé,
kaj se pravi „Verleger“, kakor stojí zapisano v
odpisu tadanjega c. k. deželnega poglavarja od 20. febr. 1843
pod štev. 249, ki ga hranuje kmetijska družba v svojih
aktih. Blaznik je leta 1841 pod oblastjo Metternihovo za
izdajanje slovenskega časnika prosil, pa to se je še le leta
1843 dovolilo, ko je kmetijska družba se za-nj potegnila
in je celó rajnki nadvojvoda Janez njeno prošnjo podpiral.
In rešena je bila ta zadeva proti temu, da je kmetijska
družba mogla takrat vikši c. k. policijski oblasti vrednika

imenovati. Gosp. Blaznik je bil v tadanjih okoljščinah vesel,
da je družba to reč v roko vzela , ktero je le tako dolgo
obderžala, dokler ni bilo treba kavcije vložiti. V kavcijo
in sploh v stroške dnarne se kmetijska družba ni nikdar
spušala in lastnik (Verleger) je odtistihmal vzel vse v
svojo last po svoji založniški pravici. Leta 1848 bi bil
mogel kakor vsak drug tudi Blaznik 5 ali 10 „Novic“
tiskati začeti kakor je res začel tudi „Slovenijo“, pozneje
„Ljubljanski časnik“, kakor drugi „Vedežau, „Prav. Slovenca“
v Ljubljani, in še celó v Novem mestu in Celji so se začeli
časniki. Le neumnost tedaj starega grešnika zagovarja, ako
je spet začel bloditi o piškavi reči. Le tudi neumnost
starega grešnika zagovarja, ako ne vé, kaj so „Novice“ zadnje
leta v dokladah izdale noter do „občne povestnice“. Le
neumnost res starega grešnika zagovarja, ako ne vé, da
„Novice“ tudi od začetka niso bile vkljenjene v samo
kmetijske in obertnijske poduke. Le neumnost starega grešnika
ne vé, da že leta 1844 pod cenzuro Metternihovo nam je
bilo dovoljeno natisniti veličastno pesem „Slovenija“
Koseskega, ktero, če bi jo danes natisnili, bi denuncijanti
ljubljanski upili „o waj geschrien“. Le neumnost starega
grešnika ne vé, da „Novice“ niso nikdar premenile
svojega značaja, ampak da so vseh 19 let ravno tisto pot šle,
in da jih je teta „Triest.“ še predlanskim tolikrat „als ein
wahrhaft ausgezeichnetes Blatt“ hvalila; pa kaj morejo
„Novice“ zato, ako ne morejo vsakega za mestnega
odbornika ali deželnega poslanca narediti! — To smo bili
prisiljeni zastran lastninske pravice „Novic“ odgovoriti, pa ne
staremu grešniku, o kterem vemo, da se nikdar ne bo
spokoril, ampak le tistim, kteri teto teržasko beró, pa ne vejo,
pri čem da so. Tudi čez „Zgod. Danico“ se je hudobno
spravil stari grešnik; le čakaj „Šolski Tovarš“, tudi Tebe
bo še vzel v klešče, — zakaj tudi Ti terjaš za slovenske
šole narodove pravice; naš stari grešnik pa ne priznava
novega časa in kar nam je ž njim zagotovljenega!

— Kakor slišimo, misli naš mestni gosp. župan
presilno beračunstvo po mestu odpraviti in mestjane rešiti
presilnih domačih in unanjih beračev , kterih se je toliko
narastlo, da se ptuji ljudje, ki tega niso vajeni, ne morejo
prečuditi. Mestjani bojo gosp. županu hvaležni, ako jih reši
te nadloge, in vsak bo rad bogajme dal v dotično ubožno
kaso, da bojo hišne duri saj enmalo mirú imele.

— Gosp. Gr. Krekove „Poezije“ so ravnokar v lični
podobi prišle v Blaznikovi tiskarnici na svetlo.

Novičar iz domačih in ptujih dežel.

Iz Dunaja. Za prevdarek dnarnih ministerskih
predlogov od zbornice poslancov izvoljeni odbor se bo
razdelil na 4 kampe: eden bo v pretres vzel stroške
državne, drugi dohodke, tretji deržavni dolg, četrti valuto
(veljavo avstr. dnarja). O teh sejah se bojo pisali kratki
protokoli brez stenografov.

— Njih Velič. cesar pride 13. ali 14. jan. iz Benetk
spet nazaj na Dunaj.

— Mnogo se govori o premembah ministerstva, pa
gotovega se nič ne vé.

Hrvaško. Iz Zagreba. Odbor narodnega kazališča
(gledišča) je razpisal za leto 1862 3 darila: eno z 300 fl.
za najboljo izvirno dramo, drugo z 200 il. za najboljo
izvirno veselo igro, tretjo z 160 il. za najbolji prevod
kakošne drame ali vesele igre. Do konca maja 1862 morajo
dela gotove biti.

— Iz Reke — naznanja „Gosp. List“, da gledé na
silno potrebo ljudskega nauka in omike, so ustanovili
nedavno družtvo za razširjevanje ljudskih bukev v
reški županii in pravila že predložili visokemu namestništvu,
da jih potrdi. Glavna je stvar, da se obdarujejo s knjigami
deca (otroci), ki se najbolje obnašajo v šoli in v
keršanskem nauku; ako bo mogoče, se bojo obdarovali tudi od-

rastli. Utemeljitelji druživa plačajo berž 10 gold., drugi se
zavežejo , da bojo prilagali vsako leto 50 kr. Večidel vse
občine (soseske) so se vpisale za utemeljitelce, tako, da
imamo že nad 500 gold, glavnice (kapitala). Kadar bojo
pravila potrjene, jih bomo razglasili. Dobro bi bilo, da bi
se tako posnemala ta stvar tudi drugod in se narod ob
kratkem oskrbel s koristnimi knjigami.

Česko. Iz Prage. C. k. ministerstvo je dovolilo
napravo loterije v dar Havličkeve hčerke. „Narod. Listy“
razjasnujejo to dovoljenje s tem, da, ker se loterije ne
napravljajo za privatne osebe , je ministerstvo dovolilo to
loterijo le zatega voljo , ker je ž njo tudi sklenjena
milodarnica za uboge češke pisatelje.

Ogersko. Vse uradnike, ki so poprej bili na
Ogerskem, je vlada razvrstila v 3 vrste; eni so taki, ki so
pripravni spet služiti in so le začasno brez službe (disponibel);
tem se je tudi za leto 1862 zagotovila plača, ako bi se
primerilo, da bi v tem času še ne stopili v službo; — drugi
so taki, ki stopijo v pokojni stan in prejmejo penzijo, —
tretji pa, ki so bili z nekolikšnim zneskom čisto odpravljeni.

Galicija. Cesarski ukaz od 19. nov. p. l. razdeluje
Galicijo v dvojno administrativno okrajno: poljsko in
rusinsko; deželno poglavarstvo za uno (zahodnjo) bo v
Krakovi , za to (izhodnjo) pa v Lvovu. Po takem pravi
„Ost und West“ bojo Rusini v Galicii svojo politično
veljavo zadobili in Poljaki in Rusini se bojo pred
porazumeli kakor z vsemi slovstvenimi prizadevami. „19.
novembra 1861 jim more tedaj res biti naroden praznik.“ —
Ali bojo pa s tem Poljaki zadovoljni?

Beneško. Ni čuda, da iz druzih avstrijanskih dežel
zginujejo novi krajcarji (soldi) in se stekajo pri nas in
na Laškem, ker imajo tukaj popolnoma veljavo centezimov;
za 100 soldov se dobí 1 gold. srebra. V takih okoljščinah
nobena prepoved nič ne pomaga.

Laško. Ministerstvo turinsko je v hudi zadregi.
Ricasoli se čedalje bolj nesposobnega kaže; grof Ponza di
St. Martino pa noče drugač sprejeti ministerstva, ako se
mu ne zagotovi, da najmanj za 3 leta se opusti vsa
priprava za vojsko na suhem in na morji, in da se rimske in
benečanske zadeve odložé za sedanji čas.

Prusko. Iz pastirskega lista, ki ga je škof
poznanjski (Pozen) Przyłuski svoji duhovščini 6. dan p. m.
razposlal, povzamemo važniši zapopadek, ki se tako glasí
in kaže po škofovih besedah, da tudi duhovna dolžnost je
skrb za domovino: „Ker so volitve za berolinski deželni
zbor pred durmi, povzdignemo svoj glas, da Vas opominjamo
dolžnosti Vaših o tej zadevi. Težavni časi so, v kterih
živimo, in težavne so dolžnosti, ki jih imamo spolniti. Zato
je treba vestno prevdariti vse , kar blagor cerkve, blagor
države cele in še posebno domovine naše poznanjske od
nas terja. Nakladamo Vam tedaj dolžnost, da se po nobenih
posvetnih razlogih ne daste preplašiti, da bi se ne
vdeležvali važnih zadev, v ktere nam je državna ustava pot
odprla. Ne, da bi se kdo odtegnil od volitev, ali da bi
nečimern bil pri tem. Vest nas veže vse državljane, da se
jih udeležimo. Volite može, ki so udani sveti cerkvi, nje
pravice zagovarjajo in branijo sv. očeta. Kakor pa
moramo ubogati besede Izveličarjeve : „dajte cesarju, kar
cesarju gre“ in se ravnati po nauku sv. Pavla, da
moramo spoštovati predstavljeno gosposko, tako pa tudi
moramo v zvestem spominu imeti srčno ljubezen do
starodavne svoje narodnosti in poganjati se za svoj jezik, svoje
šege in zgodovinske sporočila. Toliko bolj Vas pa moramo
tega opominjati , ker se od druge strani čujejo nasprotni
glasovi, kteri ne razločujejo , kaj je pravo in pošteno , kaj
pa je pregrešno in napačno, ter so celó tako hudobni, da
ljubezen do naroda črtijo kot ajdovsko občutje! Kadar greste
tedaj k volitvam, ne pozabite zapovedi kristjanske ljubezni.

Bodite složni, jasni in zmerni. Ogibajte se neslogi, kajti
vsako proti sebi razdvojeno kraljestvo je razrušeno, in
vsako mesto in vsaka hiša, ki je razdeljena proti sebi, ne
more obstati.': (Matevž XII. 25.)

— Deželni zbor je sklican na 14. januarja. Ustavno
življenje je pri nas tako mlačno, da ne vemo, ali smo krop
alí voda.

Rusovsko-Poljsko. Iz Varšave piše „Čas“, da je
deželno poglavarstvo ukazalo vsem fajmoštrom, naj odprejo
spet že dolgo zaprte cerkve, pa nobeden noče ta ukaz
ubogati.

Srbska Vojvodina. Iz Karlove 20. dec. Pogreb
patrijarha Rajačića je bil slovesno znamenje, kako visoko
spoštovan je bil ranjki vladika po celi deželi. Govor škofa
Maširovića se je globoko vtisnil v srca vseh pričujočih
zlasti pri tistih besedah , ko je govornik opomnil
stanovitnost rajnega patrijarha v brambi narodnih pravic.

Iz Moldave in Vlahije. Iz Bukurešta 23. dec.
Mesto je razsvetljeno; knez razglaša edinstvo (unijo) knežij;
skupščina je v Bukurešt poklicana 24. januarja. Zbornica
je enoglasno glasovala za zahvalnico.

Pozivi na naročbo.
„Pozor“.

Pozor. Ovaj je politički list i za kratko vrieme
stekao takovo ime u Jugoslavenstvu, da mu ne treba osobite
preporuke. Buduči neodvisan mogao je bez obzira
zastupati interese hrvatskoga naroda i prava trojedne kraljevine.
Uz to mu je varda bila zadaća i negledeć kojekakvih
protivštinah, nastojati oko porazumljenja bratinskih plemenah
na slavenskom jugu; jer mu je uredničtvo osvjedočeno bilo,
da je samo slogom srodnih živaljah moguće odoljeti
navalom tudjinstva.

Predplatnina na pol godine poštom 9 gold., na četvrt
godine 4 for. 50 nove. Predplatnina ima se a frankanih
pismih odpraviti na odpravništvo „Pozora“ u Zagrebu u
grčkom sjemeništu.

BИДОB ДAН,

политичне србске новине у Беогрaду, издaе и уређуе
Милошъ Поповићъ.

„Bидов Дaн“ излaзи три путa преко неделъ,
Уторникомъ, Четврткомъ и Суботомъ нa вече, нa
великом тaбaку кaо што су обично журнaли
европски, и стaє у Aустрiи: Нa годину 14 фор., нa по
годинне 7 фор., нa четврть годинне 3 фор., 50 нов.,
нa месецъ дaнa 1 фор. 17 нов. paчунaюћи све у
бaнкнотaмa, a съ примедбомъ, дa штемплaрину
морaю доплaћивaти сaми уписници.

NB. Нaручбине примaю и све ц. кр. Поште, aли
нa поштaмa морaю полaгaти цвaнцике и ценa є
дaлеко већa. Безъ новцa не примa се никaквa
нaручбинa, a новци се шилю y нaплaћенимъ писмимa
Aдминистрaцiи „BИДОBA ДAНA“ у Беогрaдy.

Žitna cena
v Ljubljani 30. decembra 1861.

Vagàn (Metzen) v novem dnarji: pšenice domače 6 fl. 54. —
banaške 6 fl. 54. — turšice 4 fl. 54. — soršice 5 fl. 10. —
rež 4 fl. 50. — ječmena 3 fl. 87. — prosa 4 fl. 15. — ajde 3 fl.
90. — oves 2 fl. 10.

Kursi na Dunaji 30. decembra.

5% metaliki 66 fl. 10 kr.
Narodno posojilo 81 fl. 50 kr.

Ažijo srebra 40 fl. 25 kr.
Cekini 6 fl. 69 kr.