Novice kmetijskih, rokodelskih in narodnih stvari
1854
![[Stran 1]](http://nl.ijs.si/imp/nuk/facs/NUKP14041-1854/00423369_l.jpg)
Izhajajo vsako sredo in saboto. Veljajo za celo leto po pošti 4 fl., sicer 3 fl.; za pol leta 2 fl. po pošti, sicer 1 fl. 30 kr.
Tečaj XII.
V Ljubljani v sredo 4. januaria 1854.
List 1.
(Alliteracije po švedski šegi *).
Din se za dnevom
Dilje pomika,
Leto za letom
Lahno poteka.
Staro odstopa,
Stvari se novo ;
Vendar se vrača
Vedno še staro.
Svetlo zdaj sije
Solnčice mladim,
Gorko pred grelo
Glave je sivčkom.
Kmetic poskuša
Kmetvati bolje,
Manj si ni vmišljal
Modri Egipčan.
Stavbe prostrane
Stavi umetnik ;
Gleda pa v zglede
Glavnega Rima.
Mnogo spreminja
Mestnik obleko ;
Staro pa suknjo
Samo prevrača.
Cele že citre
Cene so nove;
Pesnik še poje
Pesme s Homerjem.
Slikar tù stvari
Slavno podobo;
Zad se ozira
Zmiraj v Apela.
Naj pa kdo najde
Novega res kaj ,
Pot mu napravlja
Prednikov delo.
Svoja naj slava
Staremu bode!
Nič se ne znižaj
Novega vrednost!
Hicinger.
Kmetijstvo je vednost enaka vsaki drugi
vednosti. Nobena vednost pa ni več na tisti stopnji,
na kteri je bila pred sto in sto leti. Saj je znan
star pregovor, da „veliko glav več ve“, in da
skušnje so stopnice, po kterih napreduje vsaka stvar.
Ozrimo se po svetu in poglejmo: kako
kmetujejo dan današnji, in odprimo po tem stare bukve,
v kterih je popisano kmetovanje nekdanje:
kolikšen razloček! Kakor noč in dan.
In kdo je potisnul veliki voz kmetijstva tako
naprej? Kdo drug, kakor vednosti tiste, ktere so
kmetijstvu podlaga, — skušnje umnih
možakov, in kolo časa s svojimi potrebami.
Kakošno dolgo pot je doveršilo že kmetijstvo,
— kakošna dolga pot ga še čaka!
Vemo, da tisti kmetiči, ki ne znajo ne brati
ne pisati, in ki le s silo tišani naprej se
poprijemajo novega ravnanja, kadar že drugač ne more
biti, z neko zaničljivostjo gledajo na nove naredbe,
— al kdo bo zameril takim: saj tudi slep človek
ne ve: kaj solnce je. Gorje kmetijstvu, ako bi mu
ne bili dani že od starodavnih časav možje, ki
razsvetljeni po vednosti, kakor jih je rodil tadanji čas,
so kmetovali umno in izgled bili svojim sosedom. Za
Boga! ako bi tacih mož ne bilo bilo, še dandanašnji
bi orali z matiko, bi ne vedili gleštati senožet, bi
ne imeli ne ene žlahne hruške, tudi preljubega
krompirja ne, bi ne poznali gipsove moči za
deteljša, bi se razprostirale prahe po dolgem in ši-
rokem, bi nemarno ravnali z gnojem, kakor še dan
današnji ravnajo naši prosti kmetje, bi ne imeli
nobene lepe in dobre živine itd. itd.
Od nekdaj je prostemu kmetu le sila bila, ki
ga je tirala in gnala, da je zboljšal to ali uno pri
kmetijstvu svojem. Od tod izvira tudi na
Slovenskem skoz in skoz resnični pregovor, da „sila
kola lomi“. Sila bo zlomila v nekterih letih tudi
plug naš in ga spremenila z boljšim, bo
prekucnila malopridne gnojnišča, razderla hleve
berlogom podobne itd.
Ce je iz tega malega, kar smo tù omenili, že
gotovo, da kmetijstvo kakor vsaka druga vednost
napredovati mora, da si pomaga na boljši stan,
je ta potreba očividna posebno sedanji čas, ki
je premenil toliko reči tudi v našem cesarstvu.
Padla je tlaka in desetina in oprostene
so zemljiša jarma, ki jih je težil toliko let.
Oprostenje to je vzelo nekdanjim grajšakom veliko rok,
ki so jim pomagale delati, — vzelo jim je
pridelkov veliko, ki so jim jih pridelovali drugi za-nje.
Treba bo jim vendar, čeravno so odškodovani za
zgube, vprihodnje kmetovati drugač. — Odkupljena
desetina in tlaka, zaostali dolgovi na nji od več
let in povikšani davki so naložili kmetom plačila,
ktere ker se jih je več skup nabralo in so poslednje
letine večidel slabe bile, stiskajo kmeta, da sedaj
še ne more čutiti gotove dobrote, ki jim ga bo
vprihodnje donašalo oprostenje zemljiš.
Padle so tudi colne meje Ogerske in
Horvaške, ki ne overajo več vvožnje njih
mnogoverstnih pridelkov v druge dežele cesarstva; žita,
vina itd. se vozijo sedaj brez colnine kamor koli
je, in se rade kupujejo, ako so cenejši in bolji od
naših domačih.
Železnice na druzih krajih so vzele in bojo
vzele veliko zaslužka ljudém pri cestah; treba bo
— in zares le v prid kmetijstvu in družbinskemu
zboljšanju — se krepkeje prijeti poljodelstva in
rokodelstva in ravnati vse to tako, da bo več neslo
in da ne bomo zaostali za drugimi narodi.
Z eno besedo: um se mora zbuditi in iz tiste
zaspanosti, ktera je opravljala vse le robotno in
tlačansko, se mora zdramiti vsak kmetovavec, da
ga ne bo zaterlo kolo časa, ki brez milosti zatare
vsacega, ki ž njim naprej gré.
Vediti bo treba, kako ravnajo kmetovavci
drugod, ki so že davnej na vikši stopnji kmetijske
vednosti, — nemarnosti tisti, da le to je dobro,
kar je po naši glavi, bo treba slovó dati, in
pripraven bo mogel vsak kmetovavec in rokodelec
biti za sprejem dobrih naukov in dobrih
izgledov. „Sila kola lomi“, — staro kopito mora iti
rakomv žvižgat!
Če kdo misli, da kmetom ni omike in
naredka v vsih rečéh potreba, naj jim dâ dnarja,
da popevajo „aja-pupaja“ na starem brez omike, bojo
zamogli odrajtovati svoje plačila! —
![[Stran 2]](http://nl.ijs.si/imp/nuk/facs/NUKP14041-1854/00423370_l.jpg)
Kako pa bojo kmetovavci si pridobili tiste
vednosti, po kterih napreduje kmetijstvo in si
pomaga na vedno boljši stan?
Šola je perva podlaga. Vsak kdor če s
časom napredovati, mora znati brati in pisati, ker po
bukvah se zadobijo potrebne vednosti, po
bukvah se zve, kako se ravna po svetu, po branju
se razsvitli glava in človek pripravniši postane
sprejemati dobre nauke in dobre izglede, ki jih vidi v
okolici svoji. Marsikteri naših grajšakov ali
druzih umnih kmetov, ki so, hvala Bogu! tudi pri nas,
in marsikteri duhovni gospod ravna svoje kmetijstvo
po dobrih novih vodilih in skuša to in uno — ali
kako malo se primejo prostega kmeta vsi taki
izgledi! Zasmehuje jih raji, kakor da bi prevdarjal
kar vidi, in posnemal, kar se je dobro poterdilo.
Nespametno je terjati, da vsaka poskušnja mora
se dobro iziti, — kaj tacega le otroče terjati more!
Marsiktera skušnja, ki je spodletela, je zapustila
vendar zernice, iz kterega se je izcimil na drugo
vižo koristni sad.
Mati zemlja je dobra mati, — ona ima še
neizrečeno veliko bogastva v sebi, ali treba je ji seči
z umnostjo v naročje njeno, da daruje kar ima.
Tudi se kmetovavec pritožiti ne more, da nimajo
nobene cene pridelki njegovi, — predobro čutijo
mestnjani sedaj: kolikšne cene je vsaka stvar,
ki jo kupujejo na tergu!
Gledé na vse te potrebe bojo „Novice“ kakor
poslednje leta se ozirale po kmetijstvu celega sveta
in donašale našim knietovavcorn v prevdark, poduk
in v posnemo, kar je dobrega, da na vedno višjo
stopnjo pripravimo domače kmetijstvo, ki dobiva
svoje podpore sedaj tudi po kmetijskih
učilnicah, osnovanih po modri vladi, po bukvah,
pisanih od umnih rojakov, po kmetijskih
družbah, ki si prizadevajo po različnih potih za
povzdigo kmetijstva.
Poslovenil Mihael Verne.
Nastopilo je novo leto in ž njim začetek nove
dobe mojega življenja. Obhaja me misel, kakor da bi
bil pervi dan leta tudi pervi dan mojega življenja. Terdno
zaupam, da ljubeznjiva roka dobrotljivega Stvarnika me
bo vodila tudi v tem letu po sklepu naj večje modrosti,
ktere živa priča so vse stvari Njegove in celo življenje moje.
Pridšemu na svet je dal v milih starših mi
prijatle, ki so mi v mojem nezmožnem stanu z nesebično
ljubeznijo pomočniki bili in reditelji. Brez njih pomoči,
brez ljubeznjive njih skerbi za blagor bi ne bil, kar sem.
Z današnjim dnevom nastopim nov tek svojega
življenja; sicer ne tako nezmožen, ko sem bil o svojem
rojstvu, pomoči pa vendar ravno tako potreben.
Prijatlov mi je treba, da mi življenje oslajšajo, me v
nesreči podpirajo in me nevarnosti varovajo. Dal jih bo
oče nebeški, ki mi bodo v dvombah svetovavci, pomočniki
v nesreči, v sreči tovarši, voditelji v zmoti.
Ni primerljej ne, da sim rojen po teh in ne po
druzih starših, — v tem in ne v druzem narodu, —
o tem, in o nobenem druzem času. Čas in kraj, in
okoljšine, in nasledke mojega življenja je Stvarnik moj
določil po svoji neskončni modrosti. Z današnjim
pervim dnevom leta se moja osoda, tako reči, vravnuje
iznova. Meni je sicer zakrito, kar se mi bo godilo
prihodnjič. Pred Bogom pa je vse odgernjeno in vso
vravnano po njegovem neskončno modrem in dobrotljivem
sklepu.
S tem prepričanjem nastopim nov tek svojega
življenja, ki se mi odpre z današnjim dnevom. Naj bo z
menoj kakoršna hoče, pri tem hočem ostati: da mili Oče
čuje nad menoj! Ako me tare ubožtvo in revščina,
spomnil se bom svojih otročjih let, ko sem še veliko revniši
bil in se me je Bog vendar usmilil. Če mi ta ali uni
prijatel bode nezvest, tudi to me motilo ne bode. Zgubo
enega mi bo nadomestovala večja ljubezin ostalih. Ako
zalezuje tihotapstvo pošteno ime moje in mi žugajo
nevarnosti, zoper ktere mi ne pomaga vsa moja skerb,
me tudi to strašilo ne bode. V Gospoda zaupam, ki me
je vzel pod svojo brambo in me bode vodil po sklepih
modrosti svoje.
Nadušen s tem prepričanjem začenjam vesel novo
leto, kterega prihodnost mi danes še zakriva zagrinjalo
tamno.
Iz Berna na Moravskem. Nemorem zamuditi
novega leta, da bi Vam tudi iz Moravije ne naznanil
kaj malega, kar Vas bo gotovo veselilo. Deleč
stanujem od svoje drage domovine in le po redkem me
doteče priložnost, da zamorem slovensko govoriti. Kako
sem tedaj vesel, da po Vas, ljube „Novice“, mi doide
dvakrat v tednu mili glas jezika tistega, ki so me ga mila
moja mati učili. Ali ne mene samega razveselujete s
tolikšnimi lepimi rečmi, jako dopadete tudi mnogim
drugim. Zmed gospodov častnikov pri našem polku je
nekoliko tudi Slovencov iz Maribora, nekoliko Horvatov in
Serbljanov;— ko so zvedili, da imam „Novice“, so
naprosili me, da bi jim jih posojeval, kar z veseljem
storim, ker mi je to znamnje gotovo, da lepi jezik matere
Slave dobiva zmirej večjo veljavo, in da so žalostni časi
minuli, ko so se ga sramovali lastni sinovi njeni. Zraven
nemškega in talianskega mi tudi moj materni jezik mnogo
koristi. Tukej v Berni se na priliko ravno toliko česki,
kakor v Ljubljani slovenski govori, in z majhnim
prizadevanjem sem se navadil toliko, da v vsih potrebnih
rečeh se zamorem pogovarjati v njem; tudi na drugo stran
mi bo koristil moj materni jezik še morebit letos, ako
ostanemo še tukej v Berni, sem že povabljen obiskavati
en dalmatinsk bataljon strelcov (jagrov), ki je na
Českem, za duhovne velikonočne opravila. V vojaški
bolnišnici najdem med drugimi narodi vedno tudi mnogo
Slavjanov vsih narečij, in tukaj nar bolj spoznam
neprecenljivo vrednost milega maternega glasa. Rečem
torej po živem prepričanju, da mladenči v šolah naših
visoki vladi našega cesarstva nemorejo biti zadosti
hvaležni za veliko dobroto, da jim sedaj daje lepo
priložnost, izuriti se v slovenšini in tudi druzih slavjanskih
narečjih, in da po tàmi maha, kdor pravi, da so
slavjanske učilnice v Austrii nepotrebne. — Tukej v Moravii
imamo hudo zimo, vender je zima za polje vgodna, dnevi
so prijazni in jasni. Milovanja vredni so siromaki,
kterim manjka za kurjavo derv, ki so tako drage, da en
seženj (klaftra) s privožnjo in s ceplenjem vred veljá 16
fl. srebra. Očitno pohvalo zasluži tedaj miloserčna
radodarnost Bernskih gospa, ktere so 21. dec. bogato
obdarovale v večerni šoli čez 100 revnih učencov in učenk,
kterih revni stariši so ginjenega serca prejeli tako
zaželjene milodare. Bog jim stoterno poverni! Berno je
mesto z mnogimi fabrikami, in, kakor povsod v tacih
mestih, so tudi tukej skorej samo dvojni ljudje: eni
nezmerno bogati, drugi ravno tako neizrečeno revni;
kakor eni v obilnosti in v lišpu in kinču dnarje raztresajo
s polnimi rokami, ravno tako drugi terpe pomanjkanje
tudi nar potrebniših reči, in lakoto in zimo nosijo težko.
![[Stran 3]](http://nl.ijs.si/imp/nuk/facs/NUKP14041-1854/00423371_l.jpg)
Dragina je tukej neizrečeno velika. Kdor Moravsko
pozná, se čudil bo, da je mogoče, da tako lepe in
rodovitne polja, kakor jih ta dežela ima, ne donašajo
obilniših pridelkov. Ne vem, ali bi se bolje ne splačevalo,
ako bi okoli Berna in Olomuca lepe in prostorne njive z
žitom obdelane bile namest sladkorne repe, ki namest
čveratega in zdravega kruha dajo le nekoliko slabega
cukra. Sreča za prosto ljudstvo v teh krajih pa je, da
se krompir ene leta sem spet precej dobro obnaša, in
da so ga tudi letos mnogo pridelali. Goveja kuga pa,
kar so „Novice“ že razglasile, še zmirej zlo razgraja.
Drugikrat spet kaj druzega, ako Vam je ljubo *). Z
Bogom!
Janez Tomše, vojaški duhoven.
lz Štajerskega na novega leta dan. Že
večkrat se je v teh listih omenjalo razdelitve slovenske
strani sekovske škofije in pridruženja njenega k
labudski škofii, in z veseljem in za gotovo smo zvedili,
da se ta reč pretresajo ravno zdaj na dotičnih mestih.—
Sekovska škofija je bila vtemeljena s privolenjem
papeža Honoria III. dne 22. junia 1218 in Miroslava
II. tadajnega rimskega kralja dné 26. oktobra 1218 pod
Leopoldom III., vojvodu štajerskem po Eberhardu
II., nadškofu Solnograškem s pismom od 27. februara
1219. Preje je Štajersko spadalo, kar ga do Drave
je, pod nadškofijstvo solnograško, in kar ga je čez
Dravo, pod patriarhat oglejski, pozneje pod nadškofijstvo
goriško. Meje novo utemeljene škofije niso ravno bile
široke, in kakor pismo utemeljivno kaže, je bilo novi
škofii odločeno okrožje, ktero se od gornjo-štajerske
Mure do koroške meje pol drugi dan hoda
razteguje. Iz tega se vidi, da proti jugu se ni razprostiralo
veliko čez Vildon. Okrožje, ktero današnji dan
arkidekanat švamberški obsega, je spadalo pod škofa
labudškega, mala stran v severno-zapadni Štajerski pod
kerškega, in vsa druga pokrajina še pod solnograškega
škofa.
Znano je iz točnih historiških dokumentov, da je
Slovenec do devetega stoletja segal do podnožja Brenera
in do pobrežja Ina, da vsa Koroška in cela Štajerska
bila je slovenska. In da bi ravno ne imeli pisanih
dokumentov, pričajo to resnico slovenska imena mest, vasi,
gor, hribov, rek in rečic. Slovenske Bistrice šumijo
med tiroljskimi in gornjo-štajerskimi planinami.
Zgodovina nas uči, da nemški škofi so si zlo
prizadevali slovenske zemlje ponemčevati z mnogoterimi
sredstvi, ktere zapisane najdemo v starih pismih. Ne
gre pretresovati tega tukaj, omenim le, da že sv.
Cirila so v Rimu krivoverstva tožili, ker je slovenskemu
ljudstvu v slovenskem jeziku keršansko vero
oznanoval. Resnico je tedaj gospod Hicinger v teh listih
izgovoril, ko je rekel, da le oglejsko škofijstvo je
slovenščino branilo in krepčalo.
Pozneje je sekovska škofija pridobila vso od
solnograškega nadškofa posedovano okrožje in v letu 1786
nekaj od goriškega škofijstva in sicer čez Dravo tri
dekanate do meje nekdajnega politiškega celjskega okrožja.
Sekovska škofija iz nemške solnograške izrašena
je veljala za nemško in kot takšna gotovo velja tudi v
Rimu, sicer bi ne mogli verjeti, da Rim po svoji
modrosti in pravičnosti bi ne bil temu nedostatku odpomagal
in terjal, da pastir jezik svojih ovčic razumeti mora.
Od 50 škofov, kteri so pastirsko palico po
sekovski škofii nosili, torej od začetka sekovskih škofov do
zadnjega v Dunaj za nadškofa prestavljenega, ni
nobeden slovenski znal, in v nobenih cerkvenih bukvah ne
nahajamo zapisano, da bi kdaj kteri škof po Slovenskem
slovenskemu ljudstvu predigoval. Tudi Rim tega znati
nemore, ker slav. solnograško nadškofijo ima posebni
privilegij sekovske škofe izbirati in poterjevati.
Gotovo bi se bil Rim na to nedostojnost ozerl in
svojo mogočno besedo povzdignil za uzderžanje
kanoniških postav, ktere od škofov tudi to lastnost iščejo,
da kot dušni pastirje znajo k svojim ovčicam govoriti,
ker je njih glavna dolžnost oznanovati besedo božjo
„opportune et importune“.
Tožbe čez te nedostojnosti so se zmiraj slišale iz
ust naroda slovenskega in duhovništva slovenskega, in
večkrat se je že začenjalo pogovarjati o vredjenju škofije.
Že pod Ferdinandom II. nadvojvodu Austrianskem in
vojvodu Štajerskem leta 1624 se je ozir jemal na to
nedostojnost, ali reč ni se mogla dognati iz samih sebičnih
uzrokov. Rajni cesar Franc I. je to reč sopet v
pretres vzel, ker je nar blaženejšo voljo imel Slovencem
pomagati. To se vidi iz tega, ker se je dvakrat
poprijel vredjenja sekovske škofije in sicer zadnjikrat po
ljublanskem kongresu. Ne vemo, komu bi pripisovali,
da ni se izpeljalo.
Po smerti škofa Romana se je ljudstvo slovensko
zlo pognalo za škofa, kteri bi slovenski znal, ali pa za
ločitev slovenske strani; ali tudi to je bilo brez vspeha.
Dobili smo sicer škofa v osebi presv. Jožefa Othmara,
na kterega se zmiraj bodemo ponašali, moža
apostolskega, ali ta je sam prišel do prepričanja: da ni
sposoben za sekovsko škofijo, ker slovenski ne zna, in milo
mu je bilo pri sercu, ko je pri birmah po Slovenskem
ukaželjnemu ljudstvu, ktero so zapeljivi nauki razširjeni
leta 1848 in 1849 tako zmotili in ktero je želelo
tolažbe in resnice iz škofovih ust slišati, mogel očitno
reči: „rad bi govoril k vam, pa ne znam“.
Zdaj se je za vredjenje škofije na pravem mestu
začelo delati. Razsvetljeni metropolit solnogradski
Maksimilian je sam predlog storil visoki vladi, da naj
slovensko stran sekovske škofije k labudski pridruži,
lubniško škofijo jenjati da, in naj prihodnjič samo dve
škofii na Štajerskem bodete: nemška sekovska
obsegaje vse nemške stanovnike Štajarskega, in slovenska
labudska obsegaje vse slovenske stanovnike Štajera.
Brali smo ta predlog, tako temeljito je izdelan, da sami
bi ne mogli več reči, kakor je presvitli metropolit rekel.
Prav iz duše naše govori, in v prepričevavni, mirni,
vendar krepki besedi razlaga potrebnost tega vredjenja
in sam očitno reče, da je dozdajno cerkveno
opravništvo po mačuhovski skerbelo za blagor lubniške
in slovenske strani sekovske škofije. Bog mu plati
njegov blagi trud, s kterim se poteguje za blagor ovčic
v njegovi cerkveni pokrajini živečih, in si prizadeva to
poboljšati, kar je pokvarila pred 600 leti krivo
zastopljena politika. (Konec sledi.)
Iz Tersta 1. jan. * Za novo leto nam je
prinesla merzla burja sneg, ki pade tukaj redkokterikrat.
V letu 1839 — pravijo — je zadnjikrat — padel. Pa
tudi nenavaden mraz nas pritiska, ker že dva mesca
skoraj neprenehoma razsaja burja in na Krasu zamete
dela. Iz Istrije se za gotovo čuje, da ondi žuga
prebivavcem huda lakota, ker niso ne le nič vina, timveč
tudi druzega živeža le prav malo pridelali. Doljna Istrija
je zavolj obilnega skalovja uboga dežela, ki razun vina
le pičlo pridelkov donaša. Bog daj! da bi se tertja
bolezen vlegla kmalo, ker brez vinskega pridelka se
Istrijan ne more preživiti. Tolažijo se vendar ljudjé
in mislijo, da bo merzla zima s snegom terto okrepčala,
da bo zdrava ostala. Da bi se pač te želje dopolnile!
Vlada si prizadeva ubogim prebivavcom delo in
zaslužek nakloniti. Cena žita vedno rase, akoravno so v
Terstu vse žitnice polne; tudi laško pšeno je poskočilo
in sploh je dragina vedno silniša. Ni treba na borso
hoditi zvedit kako srebro stoji; pozná se na malem kruhu.
![[Stran 4]](http://nl.ijs.si/imp/nuk/facs/NUKP14041-1854/00423372_l.jpg)
lz Sežane 20. dec. Lani smo se z dišečimi
vijolicami ob novem letu darovali, letos se bomo z belo
snknjo! Pač huda zima je to leto na Krasu, strašna
tuli burja neprenehoma in sneg nosi iz enega kota v
druzega. Huda se bo godila nekterim naših kmetov; treba
je živeža, treba je derv, al letošnji pridelk je bil sploh
slab in tudi zaslužka ni. Hvala Bogu, da vsaj žito iz
Tersta brez colnega davka dobimo, zato pa smo tudi
našim verlim gospodom veliko hvalo dolžni, posebno pa
bo priserčno zahvalimo našemu okrajnemu poglavarju,
častitemu g. Domicianu Velusič-u, ki si neutrudljivo
prizadevajo našim revam in nadlogam v okom priti po
vsi svoji moči. Živi jih Bog! Vas pa, ljubi rojaki serčno
prosim: ne obupajte v nadlogah! S pomočjo božjo se bo
dalo že preživiti. Ako je bila slaba letošnja letina, bo
prihodnja bolji, saj Vam je znano, da po hudi zimi
navadno dobre in rodovitne leta pridejo.
R— I.
Iz Celja. Poslednje dni minulega leta je tukej
neznano snežilo, ter namedlo veliko snega. Nastopila po
tem je ojstra zima. Tiho in pusto je vse; le ubogi
ptičiki obletavajo čivkaje gostoljubne pohištva.
Ne koristi ravno vse, kar včasih ljudje svetujejo.
To kaže sledeča prigodbica. Nek skop bogatin u
bližnjem tergu, do 60 let star, je bolehoval. Lomil ga je
protin. Boleli so ga členovi, ter bili nekoliko nevkretni;
tadi po polti so spušale se drobne hrastice, ki so ga
močno serbele. Nadlegovalo je to moža. Pa namesto
posvetovati so s pametnim zdravnikom, popraševal je
sosede in nevedne babulje. Svetovale so mu te,
kostničave članke in hrastavo polt z merzlo vodo umivati.
Storil je tako. Pa kaj je sledilo? Protin iz členov in
hraste od polti so zginile; namesto teh nadlog je pa
začela glava ga boleti tako ljuto, da je menil,
razneslo mu jo bode. (Protin, po merzlem umivanju od
članov in poverhnje života pregnan, bil se je na
možgane vergel.) Nič ni pomagalo več. Pritisnilo
jo mertvilo, in nepazljivega bogatina pograbila je
nepričakana smert.
J. Š.
Iz Ljubljane. Kaj veselo novico za novo leto
zamorejo „Novice“ povedati bravcem svojim, da namreč
naš milostljivi gg. knezoškof so blagoserčno obljubili
pripomoči, da pride toliko zaželjeni slovenski besednjak
Vodnikov na dan. Pomnoženo je veliko vredno in
trudapolno Vodnikovo delo z mnogim lepim blagom, ki
so mu ga pretekle leta dodali izverstni jezikoslovci vsih
slov. okrajin, — ali prelepi zaklad je ležal brez
koristi za občinstvo, ker ni ga bilo rešitelja, ki bi
mu bil pomagal na dan. Hvala Bogu! presvitli naš
knezoškof, ki so si postavili že marsikter veličansk
spominek blagoserčnosti svoje v domovini naši, hočejo tudi
rešitelj biti krasnemu delu, ki zdihuje že toliko let po
belem dnevu. Modri gospod, živo spoznavši, da v omiko
in povzdigo vsacega jezika je dober in potrebam časa
dostojen besednjak perva potreba, želijo resno, da pride
to delo kmalo na dan, in da bi se ne odlašalo iz strahu,
da ni popolnoma, ker noben besednjak ne more
doveršen biti. Domorodci! kaj ne, da je to kaj vesela
novica za novo leto! Slava presvitlemu knezu! — Za
gotovo se nam je povedalo, da visoko ministerstvo
kupčijstva je sklenilo vprihodnje po tukajšnih železnicah
namesto lesa in premoga s šoto (Torf) kuriti, in da je v
ta namen si vlada vlastila čez 600 oralov šotnega sveta
na Ljubljanskem mahu.
Živež polajšati revnim Dalmatincem so cesar
dovolili, da se do konca julia t. 1. smé žito, moka in so-
čivje v Dalmacio voziti brez colnine in vžitnega daca.
— Plačilo za dopuščenje tobak saditi za rabo domačo
na Ogerskem, Horvaškem itd. je za to leto odločeno od
štirjaškega sežnja na 4 krajc. — Na vprašanje: koliko
imajo gorniški desetini podveržene fužine donašati h
kantonskim in soseskinim nadavkom, je določilo c. k.
ministerstvo notrajnih oprav z ukazom od 21. dec. I. 1., da
se ima pozvediti čisti dohodek po pravilih, ki so
predpisani sploh za dohodnino, in da od tega po 5 do 100
prerajtani delež ima brez daljnega ozira na gorniško
desetino veljati za merilo omenjenih doneskov, ki pa se
le tedaj terjati smejo, ako so sploh nadavki na
dohodnino pripustljivi. — Deleč že je prišlo sleparstvo na
svetu: nek dunajski zdravnik svetuje bolnikom zdravila,
kakoršne mu zapisuje po mizoplesu oživljena
miza!! In goljufivi dohtar najde ljudi, ki vero stavijo
na tako sleparstvo! — Preteklo leto so popili Dunajčanje
360.000 veder vina in 460 000 veder ola (piva). —
Iz Carigrada je došla novica, da je divan turški
pripravljen s pogoji, ki pa še niso znani, pomiriti se z
Rusom. Pri vsem tem pa, se ve da dokler ni pomirje
gotovo, niso ustavili Turki naprav za vojsko, in, kakor
terdijo časopisi severni, hoče sklicati rusovska vlada vso
svojo armado na noge, ktera bo znesla 2 miliona in
226,000 (?) vojakov s 1000 vpreženimi topovi in 125
baterijami. Ako so te priprave gotove, kakor se
pripoveduje, se rusovski car hoče deržati starega pravila:
„ako češ mir, napravljaj se na vojsko“. Turki so
zapustili vse rusovske kraje v Azii, kjer so bili poslednjič
hudo tepeni. Od kar je stopil miroljubni Halil-paša v
ministerstvo turško, je upanje na mirno spravo še večji.
Tudi poslednje novice ne naznanjajo, da ci bila zadnje
dni kje huda bitva bila, ker tista novica, ki jo je
prinesel „Fremdbl.“ iz Bakuresta od 29. dec., da so Turki
po hudem boju Karakal z naskokom vzeli, ni se
poterjena od druzih strani. — V Berolinu je na sv. dan
umerl znani general Radovic. — Sliši se, da
austrianska in pruska vlada si prizadevate poravnati
žalostne razpartije med Badensko vlado in škofom
freiburškim. — Kakor Munakovski tako je tudi Parižki škof
prepovedal mizoplés. — V Černogori se bo nek
potolažil siloviti razpor med knezom in stricom njegovim.
— Novo mašino je znajdel profesor Planavergue v
Kolmaru, ktera, ako se poterdi, bo sila važna za barke na
morju in rekah: je namreč ta znajdba hlapón za barke,
ktere sopar goni, take naprave, da namesto s
kolesi rezati vodo, derdrá nad vodo; obstoji pa ta
hlapon iz 4 valarjev, ki nadomestujejo kolesa, in iz mnoge
druge priprave. Ta mašina se ne potopi v vodo, temuč
plava na nji, teče neizrečeno hitro in zamore veliko bark
za sabo vleči; nič ne overa njenega teka, naj je voda
plitva ali globoka; v eni uri stori 30 poštnih ur pota;
tudi to je ne moti, ako jima barka po vodi iti ali proti
vodi, ker se upor vodotoka pomanjšuje za toliko,
kolikor večji prihaja hitrost barkinega teka.
Obligacije
deržavnega
dolga
Oblig. 5% od leta 1851 B 111 ½ „
Obilg. zemljiš. odkupa 5 % 92 „
Zajemi od leta 1834 . . 230 „
„ „ 1839 . . 133 „
na Dunaju
v Gradca
31. decembra 1853:
Prihodje srečkanje bo na Dunaju in Gradcu 11. januarja 1854.
![[Stran 5]](http://nl.ijs.si/imp/nuk/facs/NUKP14041-1854/00423373_l.jpg)
Izhajajo vsako sredo in saboto. Veljajo za celo leto po pošti 4 fl., sicer 3 fl.; za pol leta 2 fl. po pošti, sicer 1 fl. 30 kr.
Tečaj XII.
V Ljubljani v sredo 20. decembra 1854.
List 101.
V nekem poprejšnem sostavku smo rekli, naj
bi kmetovavci skušali več živinske klaje (hrane)
pridelovati, in sicer toliko, da bojo zamogli živino
svojo dobro rediti in s primernim številom živine
kmetijo svojo dobro obdelovati.
Koliko živine naj tedaj ima gospodar, da bo
ravno prav?
Odgovor na to vprašanje ni tako lahek, da bi
naravnost zamogli reči: toliko in toliko.
Živina, ki jo gospodar potrebuje, razpada v
dvojo: nekaj je je treba za delo (vprego),
nekaj za molžo, pitanje itd.
Koliko živine potrebuje gospodar za delo?
To se ravna po lastnosti, velikosti in moči živine,
ki jo ima, — po lastnosti zemlje njegove, po legi
zemljiš, po njih oddaljenosti od doma, po različnem
obdelovanju itd. Vidi se iz tega, da ni mogoče
števila delavne živine določiti, da bi veljalo za
vsacega gospodarja. Vsak lahko po svojih okoljšinah
prerajta in jo bo tudi prav zadel, a ko mu to za
pravilo velja: da ne sme ne več ne manj delavne
živine imeti, kakor toliko, kolikor mu je je
neobhodno potreba, da zamore vse svoje dela
popolnoma in o pravem času opraviti. Če bi
preeč živine za delo imel, bi si škodoval, ker bi
potem zamogel manj molzne, pitavne živine imeti,
ktera je z manj klajo opravljena kakor delavna; —
če bi pa imel premalo delavne živine, mu je pa tudi
škoda o tem, da ne bo mogel ob pravem času
opraviti poljskih in druzih del. Ktero sorto živine naj
gospodar za vprego ima, se tudi ne more kot občno
veljavna postava določiti. Konj je sicer dražji na
vsako vižo, pa ima to prednost pred volom, da je
hitrejši in v mnozih okoljšinah gospodarju bolj
pripraven od vola. Vol je bolj počasen, pa ne
prizadene gospodarju toliko stroškov, se ne izdela
tako zlo, kakor konj, in mu je spitan čez leta še
na dobiček. Se ve pa, da z govejo živino v tacih
krajih vendar ni dobička, kjer ima gospodar le kislo
seno, ki tekne konju, govedom pa ne. Kakor krava
po kisli mervi ne daje dobrega mleka, tako se tudi
vol ne redi ne za moč ne za meso.
Vprašanje je še: ali se smejo namesto volov
krave za delo rabiti? Gotovo, in z dobičkom. S
klajo, ki je en konj potrebuje, se da dvoje krav
dobro rediti, in vsakoletni dobiček, ki ga donaša
krava na teletu in mleku, prekosi vola veliko. Če
se kravi, kader dela, več poklada, ne bo zguba
mleka velika. 4 krave, ki so se vpregale (en par
zjutraj, drugi par popoldne) so memo 4 krav enake
molže in ne vpreganih, v 4 tednih le 46 poličev
manj mleka dale, na mesu so delavne krave v tem
času zgubile 12 funtov, une pa so pridobile 36
funtov. Al ni zguba na mleku in mesu tako majhna,
da ni v nobeni primeri z dobičkom opravljenega dela?
Če vse to dobro prevdarimo, vidimo očitno, da
bi z gotovim dobičkom marsikteri gospodar znal
konje z voli ali kravami za delo premeniti. Naj bi
prazna ošabnost nobenega ne zaderževala vpeljati
koristno zameno!
Drugo vprašanje je na dalje: koliko molzne,
pitavne itd. živine naj ima gospodar? — Na to
vprašanje si bo lahko odgovoril, ako se vpraša:
„koliko potrebuje gnoja, da bo dostojno gnojil
polje svoje? in pa: „koliko klaje in stelje mora
imeti, da si bo ta gnoj napravil?“ Ako si na ta
dva odgovora pravi odgovor ve dati, bo tudi vedil:
koliko molzne ali pitavne živine zraven delavne bo
prav imeti.
Koliko gnoja mu je treba za zemljiša
njegove, to se ravna po velikosti posestva, po
lastnosti zemlje, po tem kako gospodar versti sad za
sadom itd. Če je tedaj zrajtal: koliko gnoja
potrebuje, bo tudi lahko zvedil: koliko klaje in stelje bo
živina potrebovala, da bo napravila potrebno mero
gnoja, ker je po gotovih skušnjah znano, da po
čez se sme rajtati, da iz 10 centov klaje in stelje
z živinskimi izmečki vred bo gospodar dobil okoli
25 centov gnoja, če je gnoj takošen, kakoršen ima
biti in ne preveč sognjit, in če stelja ni več kakor
četerti del klaje znesla.
Koliko živine zamore gospodar s svojo
klajo in steljo v hlevu brez paše rediti, tudi ni
teško izrajtati, ker je znano, da ena dorašena
goveja živina srednje velikosti, celo leto v hlevu
rejena, potrebuje 80 centov suhe klaje in stelje. Če
pa rečemo „suhe klaje“, ne mislimo, da le s suho
klajo se ima rediti, ampak da vsa klaja — sirova
(frišna) in suha — mora toliko znesti, da ima
tečnosti za 80 centov suhe. 4 do 5 centov frišne
klaje znese 1 cent suhe, — suha klaja s frišno naj
se pa tako vjema, da na 2 tretjinki suhe klaje pride
naj manj 1 tretjinka sirove.
(Dalje.)
Če pa pravimo, da so trupla (stvari) lene, si ni
misliti, da nimajo nikakoršne moči v sebi. To bi bilo
zoper njih naravne lastnosti. One imajo veliko skrivnih
in znanih moči, le samostalnosti jim manjka, da bi mogle
kaj same po sebi storiti. Res čudno je, da ljudje toliko
sto let teh naravnih in tako odkritih lastnost niso
spoznali. Še le Galilej je spoznal: kaj je teža in njena
moč (težnja), Deskart jo je pa pervi v rabo
vpeljal. Veliko nam koristi vediti, da težnja
(Schworkraft) je vzrok, da ena stvar drugo na se poteguje ali
k sebi vleče. Gibanje padajočih stvari pa izvira odtod,
ker jih zemlja na se vleče. Po Newtonovem dokazu
je natega med stvarmi toliko manja, kolikor dalje so
saksebi. Natežna moč se hitreje zmanjšuje kot
oddaljenost naraša. Če stvari dvakrat tako daleč saksebi
postavimo, kakor so pred stale, se ne pomanjša natežna
![[Stran 6]](http://nl.ijs.si/imp/nuk/facs/NUKP14041-1854/00423374_l.jpg)
moč ali natega na pol, ampak bo štirikrat manja od
prejšnje; če so stvari trikrat tako deleč saksebi kakor
so pred stale, se bodo z devetkrat manjšo močjo
nategovale ali na se vlekle. Ker je natežna moč pri
vsakdanjih stvareh sploh našim občutkom zakrita, bom skusil
to po nekem izgledu razjasniti. Naredite si na beli steni
senco s plošico, ki jo en komolc od luči deržite, — vidili
bote, da je senca dosti širokejša kot plošica; deržite
jo potem 2 komolca od luči, ter bote vidili, da je senca
4krat manjša; ako jo deržite 3 komolce od luči, bo
senca 9krat manjša kakor je bila na pervi stopnji.
Temu enako se zmanjšuje natežna moč, če trupla
saksebi postavljamo. — Dalje je Newton dokazal, da
natega, ki izvira iz vseh trohic okrogle zemlje, ravno s
tako močjo po vunanji krogli sega, kakor da bi bile vse
trohice, iz kterih ona obstoji, v nje sredi zbrane. Ravno
to tudi velja od natežnih moči, s kterimi svetovi eden
druzega na se vlečejo. Da lune, ki je 60 krat dalje od
srede naše zemije kakor stvari, ki na zemlji leže, ima
zemlja 60krat 60, to je, 3600krat manjšo moč kakor
do svojih stvari.
„Kako se pa zamoremo prepričati: ali res zemlja
luno na se vleče ali ne?“
Nič ložejega kot to. Kaj ne, krogla po likani poti
na ravnost leti, če je nič.ne overa. Luna, ki po čistim
zraku plava, pa nikoli naravnost ne gré, ker jo
zemeljska natega z ravne poti spravlja, da se mora
krog zemlje verteti. Ako oddelek krožne poti, po kteri
luna plava, prerajtamo, je skrivljena pot natanko tista,
ki našim pravilom od natege zadostuje. Njena pot se
nagne vsako minuto za 15 čevljev, 7 palcov in pol.
Pomislite: kaj če to reči, da mi med brezštevilnimi
pogodbami, kterim bi znala skrivljena pot podveržena biti,
vselej tisti odstop ali ovinek od ravne poti dobimo, ki
pravilom natežnosti zadostuje. Luna se pa tudi med
vsakim obhodom nam več kot na pol širokosti zemlje
približa, potlej pa ravno toliko odmakne. Na vsakteri teh
stopinj ima luna drugo oddaljenost, bolj ali manj
skrivljene pota, ki vselej natežnost poterjujejo. — Vidili ste
zdej, da so Newtonove postave čista resnica. Ravno to
spričbo nam dajejo rajtinge, po kterih dobivamo pota
krog solnca plavajočih svetov; vse nam spričuje, da se
premikavne zvezde v svojem teku tako verte kakor nas
Newtonove postave uče. Podoba naše zemlje je
podveržena ravno tistim postavam, kterim so podveržene
okrogle podobe druzih svetov, njih gibanje in krožne pota.
Neutrudljivo preiskovanje je dokazalo, da je bila zemlja
v starodavnih časih, preden je še bilo kaj življenja na
nji, mehko-vlažne sostave, tedaj so se mogli vsi
deli po postavah natege v podobo krogle združiti, da so
verhni deli povsod enako deleč od srede zemlje ležali,
ako jih niso drugi zaderžki pri uterjenju naše zemlje
zaderževali. Med take zaderžke štejemo nje vretenato
vertenje. Leto vertenje (kaže vam ga vreteno) žene
vse, kar ni v cevki, na okrog; kar je daljnega, ima dalje
pota, se toraj hitreje verteti mora. Učile so pa nas
skušnje, da pri takem vertenju v okrogu vse od cevi
hiti kakor pri vretenu na perotnicah vidite, ki med
vertenjem velikokrat kavko po hiši zažene. Zemlja se je
morala po tem okoli ravnika (Aequator) zbočati ali
širokeja postati, na konceh pa nekoliko vdreti, ter je bolj
ravna postala. Da zemlja ni popolnoma krogli podobna,
ker se je na konceh ali polih posedla, okoli srede na
ravniku pa povzdignila, so že 50 let pred vedili, kot
so postave v roke dobili, po kterih zamoremo natanko
dokazati vzroke njene podobe. — Kakor zemlja so se
tudi verteči svetovi ali planeti na svojih polih posedli, in
sicer vsak po svoji velikosti in hitrosti. (Dalje sledi.)
Kdor hoče resnico spoznati ali jo drugim dokazati,
mora vsako reč, na ktero se opira, dobro pogledati,
sicer se mu lahko prigodi, da zmoto iz zmote izpeljuje.
Prav taka je v naši zadevi. Nikoli nismo mislili, tedaj
tudi ne terdili, da je „slju“ doveršiven glagol, in
vender nam to pripisuje gosp. pisatelj v listih 88— 99, in od
tod skuša izpeljati iz perve drugo svojo zmoto (str. 355),
da s tem nehote poterjujemo njegovo misel. Drugač
najde, kdor prav pogleda (str. 370, in drugje nismo
od tega govorili), kjer pravimo: „Ostromirov evangeli,
ako ravno ga je Rus pisal in v njem po svojem narečji
marsikaj prenaredil, ima tukaj vender še prav Mat. 10,
16. in 11, 10. „poslu“ ne „pošiljajo“, tako tudi Marc.
1, 1.; in Mat. 23, 34. ima Ostromir „slju“ in Saz. Ev.
„šlju“. Iz tega se po pravici da izpeljati, da imamo v
staroslovenščini v določnem naklonu sed. časa
doveršivne kakor tudi nedoveršivne glagole, pa ne, da je
„slju“ doveršiven glagol.
Tako ima Ostromir: Mat. 3, 11. „krešču“, Luk.
2, 29. „otpustiši“, kar se pa v druzih natisih, kteri
imajo iz poznejih časov sploh popačeno slovenščino, v
ravno teh verstah bere: „kreščaju“, „otpuščaješi“. Še
veliko tacega bi se dalo navesti iz staroslovenščine, kar
pa zato opustimo, ker želimo, da bi se v kratki zadevi
ob kratkem pogovorili in zedinili.
Pa kaj je tudi treba veliko skazovati, da je taka
raba doveršivnih glagolov že od nekdaj slovenščini
lastna, pa ne kot „plevel“, ampak kot zlato zernje.
Saj je znana sploh. Ravno to rabo doveršivnih glagolov
najdemo tudi v nar lepši slovenščini, kjer se vse tako
rekoč sveti kakor nar čistejše zlato, in kjer vsaka
be¬seda presega ceno zlata na kupe. — Kdo najde
namreč kje lepši slovenščino od tiste, ki jo imamo v
pisanji očeta Hrabra Černorizca? Ta je živel blizo
časa sv. Cirila, ker sam piše, da še žive ob njegovem
času, kteri so ss. Cirila in Metodija vidili. In ravno tudi
v tem prekrasnem pisanji vidimo to rabo doveršivnih
glagolov, ki se zdaj za-njo poganjamo: „Vzglasit*,
vzglaset se“. Je li to „plevel“? —
Da je za hvaljeno rabo (pravi gosp. N. str.
362.) tudi slavni naš Miklošič, to priča 1.in 2.
zvezek „berila slov“ za vikši gimnazij; le v pesmih
(starih) se ni dalo vse do zobca popraviti“. Ko bi to res
bilo, bi slavni gosp. Miklošič ne bil pisal 1. str. 7
teh besed: „Ne tisti, ki počne, temuč tisti, ki
doverši, slavo dobi“. „Begeč človek mnogo sveta
prehodi, ali prijatelja ne najde“. (Med drugim ravno tudi
pregovori pričajo, kako vterjena je omenjena raba
glagolov pri Slovencih.) Str. 11. „najdeš, začne, uidejo,
prežene“, str. 19. „ugane“ itd. Veliko krivico tedaj
dela slavnemu gosp. dr. Miklošiču, kdor terdi, da hoče
omenjeno vselej navadno rabo doveršivnih glagolov ovreči.
Kar gosp. ugovornik (str. 380) z malo besedami
pove; „Raba od nekdaj je pa v vsih jezicih
postavodajavka, kteri se mora celo modroznanstvo po-
![[Stran 7]](http://nl.ijs.si/imp/nuk/facs/NUKP14041-1854/00423375_l.jpg)
koriti“ (pokloniti?), je gotova resnica, in ko bi se je
deržali, je precej konec našega prepira. Ta resnica je
ravno tako pripravna vsacega, kteri se je derži,
obvarovati tiste zmote, po kteri sedanji čas marsikteri
pisatelj v terdobo in neumevnost zabrede v nemar pustivši
navadni govor, kakor je nasproti drugim terditvam
našega g. ugovornika. Ta namreč svojim resničnim
zgornjim besedam nasproti v svojih izpeljavah tako deleč
sega, da Kopitarja, moža silno redke učenosti in
bistroumnosti , zmote obdolži (str. 383) v ravno tisti reči,
ktero je Kopitar od vsih strani dobro premislil, in jo
nam po vsi potrebni razločnosti pred oči postavil.
Kterikoli so se še po Kopitarjevem nauku ravnali, so lepo,
prav in razločno pisali, nekteri pa, ki so se njegovemu
nauku nasprotnega novovsiljenega vodila prijeli, so že
semtertje v temnice zabredli; ker so, postavim, pisali:
„Te denarje vam pošiljam“, ako ravno so jih le enkrat
poslali, in so tako prejemnika v zmoto pripravili, da se
je po pravici večkratnega pošiljanja nadjal; kar bi pa
bilo po Kopitarjevem pravilu z besedico „pošljem“ brez
vse zmot« povedano.
Nikar tedaj v pisanje siliti oblik, ki so postavam
naše rabe in slovnice nasproti, ampak deržimo se
pravil po vedni rabi, častno omenjeni
„postavodajavki“, in pišimo kakor dozdaj: „povem, izvem“ itd.
pa ne: „povedam, izvedam“ itd., tako tudi: „pošljem“,
pa ne „pošiljam“, kadar le od enega djanja govorimo. M.
„Predragi moj! Iz podpisa vidiš, da smo v
Valahii, in sicer v Slatini v veliki Valahii, kamor smo
iz Krajove prišli. Lepo deželo smo vidili, pa okolica
Slatine prekosi vse. Mesto stoji pod vinsko gorico,
ki se v podobi pollune vije okoli nje. Tikoma pod
mestom teče reka Aluta, čez ktero sta napravljena dva
lesena pa tako veličanska mostova, da je kaj. Kraj je
zdrav in voda prav dobra. Pa kaj voda? Vino, vino,
to je še le dobro pa po ceni, kakor sploh vsa hrana.
Oka letošnjega vina, čeravno pridelk zavolj toče in
vojskinih homatij ni obilen bil, velja le 8 kr., oka (2¼
funta) mesa 10 kr. našega dnarja, in tako dober kup
je tudi vse drugo, da se človek, ki pride iz Laškega,
Krajnskega ali Koroškega, prečuditi ne more ti nizki
ceni. Kako je moglo še le popred biti, ko ni toliko ust
tukaj bilo za jesti in piti, kakor nas je sedaj!
Kar tedaj blagodarna natora tukaj rodi, je vse
dobro in lepo, — al drugač je to, kar je narejeno od
človeških rok. Mesta, na priliko, so povsod, kjer smo
dozdaj bili, tako nečedne, da misliš v Turčii biti. Zraven
lepe hiše, skor palači podobni, stoji raztergana bajta,
kakor noč in dan. Čudno se mi je dalje zdelo narajmati
tu še sužne. Vsaka premožna hiša ima tacih sužnih
ljudi, ki jih „cigane“ imenujejo. Če Vlah omoži svojo
hčer, ji zraven cekinov da še nekoliko „ciganov“ za
doto; možki opravljajo službo hlapcov, kuharjev itd.,
ženske pa službo hišnih peric itd. pri gospodinji.
Kar vero Vlahov zadeva, vedi, da Vlah ima
vsacega , ki ni njegove vere, za nevernika in za nečistega,
ki ga „sporkato“ psuje; le on in Rus sta pravoverca.
Ženskam se šteje v veliko pregreho in je ojstro
prepovedano klati kakošnjo žival. „Prosim Vas, gospod
— meje v Krajovi zunaj mesta nagovorila neka ženica z
nožem v eni roki, s puto v drugi — odrežite vrat ti puti
namesto mene“. Ceravno še vlaškega jezika ne razumem,
sem jo vendar razumel po pripravi, ki jo je v rokah
imela, in po posamnih besedah, ki so popačene iz
laškega in latinskega, — „tajare“ sem prestavil iz laškega
tagliare, rezati, — „gajina“ iz latinskega gallina,
puta, —„hasta“ iz laškega questa, ta. Al meni se in
ljubilo, službe klavca opravljati, torej ji odgovorim: „no,
cara no, — ne draga, questo non e mio mestiere“. In
lej! razumela me je Vlahinja, — zakaj pisano me je
pogledala in nekaj zagodernjala; le toliko sem razumel,
da je rekla: „to že tudi ni noben pravi kristjan“. Zvedel
sem poznej: če kuharica ne narajma ravno nobenega
hlapca doma, ki bi ji zaklal žival, gre na ulico in
nagovarja otroke, rokodelske učence, stara možake itd.
za to opravilo. (Konec sledi.)
Iz Siska 9. dec. Pretekli teden smo okoli 20
ladij žita dobili, in nadjati se, da ga bo še več prišlo,
ker voda, čeravno pada, je za vožnjo še zmiraj
pripravna. Čeravno po teh dovožnjah žitna cena ni padla,
je vendar turšica dosto cenejša, ker je ima po
parobrodih še veliko sem priti. Naj več je zdej na tem
ležeče, ali bojo mogle vse sem namenjene ladije do tistega
časa sem priti, dokler je to še ladjam mogoče po vodi;
ako pridejo, bo žitna cena padla. Turšica se po 4 fl.
30 kr. teško prodaja, pšenica pa prav lahko, okoli
20.000 vaganov naj lepše sorte jo bilo po 8 fl. 6 kr.
do 8 fl. 10 kr. prodanih. V Banatu, kjer ni zdaj
posebno veliko žita, cenijo kibljo pšenice po 12 fl. 24 kr.
do 13 fl. 12 kr., soršice po 10 fl. do 10 fl. 48 kr.,
prosa po 5 fl. 12 kr. do 36 kr., ovsa po 9 fl. 24 kr.
Iz Toplic na Dolenskem 10. dec. — f—. V
svojem posledojem dopisa omenil sem strašne nesreče, ki
je po ljutem ognju zadela našo ubogo Podhosto,
priporočivši milim dobrotnikom revne pogorelce. Prosivšega
glasa mojega ni bila sapa odnesla. Tu in tam znašel
je se kak darežljiv pomočnik, ki je odperl radodarno
svojo roko pogorelim sirotam v podporo, da imajo saj za
pervo silo s čim se preživiti, in za gladom ne poginejo.
Hvala lepa usmiljenim delivcom! Naj jim pa tudi
povem, kako pogorelci sprejemljejo darove: Žal bi mi bilo,
ako bi jim mogel očitovati nehvaležnost, ktera le rada
roge kaže ob enacih primerljejih; in veseli me močno,
da namest grajati jih smem pohvaliti. Koj ko jih
pervikrat gospod fajmošter skličejo v farovž na razdelitev
nekterih milodarov, in jih o tej priložnosti opomnijo,
hvaležnim biti miloserčnim dobrotnikom, zmed kterih so si
nekteri pri ustih pritergali, kar jim podele, poprime
besedo eden pogorelcov, ter pravi: „Možje! veste kaj, na
večer molimo vsi s. rožnikranc za dobrotnike naše“.
„Prav, prav imaš; molili ga bomo, pa tudi drugekrati
ne bomo pozabili dobrotnikov v svojih molitvah!“ se vsi
kmalo oglasijo, in vsi veseli sprejemljejo darove. To
slišati se je mi res milo storilo, in menim , da bo po volji
tudi dobrotnikom vsim, ki so potrebnim siromakom kak
milodar ali že poslali, ali ga še mislijo ob enem z
naročnino za „Novice“ ali „Danico“ poslati.
Iz Ljubljane. V nedeljo je bila v stolni cerkvi
že v poslednjem listu omenjena velika slovesnost druge
sv. nove maše presv. našega škofa in kneza. Povikšat
to redko slovesnost so prišli presv. knez in škof
lavantinski gg. Slomšek; pa tudi več gg. tehantov in
fajmoštrov iz Krajnskega zraven tehanta braslovškega g.
Stojana se je vdeležilo te svečanosti, pred ktero so presv.
knez Slomšek ljubljanskega zamurčka kerstili,
kteremu sta gosp. Terpinc in gospa Ulmanova bo-
![[Stran 8]](http://nl.ijs.si/imp/nuk/facs/NUKP14041-1854/00423376_l.jpg)
tra bila. Ob kerstu so gosp. knezoškof z ljubeznjivo svojo
besedo v slovenskem jezika izgovorili veselje, ki ga
katoliška cerkev danes obhaja nad pridobitvijo nove verne
duše in so prosili Boga, da bi blagoslovil delo naših
bratov misijonarjev , ki se v strašnih pušavah toliko
trudijo za spreobernjenje onega naroda, iz kterega je
danes keršeni zamurček. Po opravljeni sv. maši so pa presv.
ljubljanski knez birmali zamurčka, kteremo je zdaj
gosp. Baumgartner boter bil. Pač redka čast se je
zgodila Jožefu (Salvatorju, Marii)Krajnskemu
da dva visoko častita gospoda knezoškofa sta mu perve
sv. zakramente podelila. Gotovo bo serčno veselilo to
tudi čast. gosp. Jerana, ki je novo življenje odperl
černemu fantiču, in po pravici je pri kosilu, ki so mu
ga napravili gosp. boter Terpinc, na vprašanje gosp.
Jerana: „ali ni to njegov naj veselejši dan?“ veselo
odgovoril: „da, da!“
Že je oklicana ena tistih velikih dnarnih
loterij, kterih dohodki se imajo po volji presvitlega
cesarja obračati za občno-koristne namene (za milošnje
oficirskih sirot, za napravo bolnišnic itd.) Pri ti loterii,
pri kteri bo srečkanje 21. aprila (malega travna)
prihodnjega leta na Dunaji, igra 270.000 srečk (lozov);
ena srečka velja 3 fl., ki se zamore v vsaki loterijni
štacuni kupiti. Število srečnih srečk bo 4649, ki bojo
v vsem skupej priigrale 300.000 fl.; kdor bo tako
srečen, pervo zadeti, dobi 80.000 fl.; sicer pa so večji
zneski po 30.000 fl., 20.000 fl., 10.000 fl., 8000 fl.,
5000 fl., 3000 fl ; naj manjša potegnjena srečka dobi
50 fl., in v srečkanji serij 4 fl. 14 dni po srečkanji se
bo izplačevalo, kolikor si je kdo priigral. — Dunajski
vredni list je naznanil od besede do besede zavezo,
ki jo je 2. t. m. sklenila austrijanska vlada s francosko
in angleško zavolj rusovsko-turške vojske; obsega pa
ta zaveza 7 odstavkov; v 1. odstavku se nanašajo
zavezne vlade na dotične poprejšne protokole in se med
seboj zavezujejo, da se nobena sama za-se brez
vzajemnega posvetovanja ne sme spušati v nobeno pogodbo
7. rusovsko vlado; v 2, odstavku se zavezuje austrij.
vlada braniti Moldavo in Vlahijo rusovskega napada,
in nobene overe delati turški ali francoski in angleški
armadi v teh knežijah; v 3. odstavku se vse tri vlade
zavezujejo za brambo in upor, ako bi se utegnila
vojska vneti med austr. in rus. vlado, in v 4. odstavku:
da v tem primerljeji nobena vlada sama za-se ne sme
miru skleniti brez vzajemnega pogovora; v 5. odstavku
se zavezujejo te tri vlade nemudoma se posvetovati,
kako bi svoj cil dosegle, ako bi rusovska vlada na
podlagi 1. odstavka pri volji ne bila, do konca tega
leta zagotoviti vesoljnega miru; po 6. odstavku
bo tudi pruska vlada povabljena se njim pridružiti v
vsem; 7. odstavek naznanja, da v 15 dneh se bojo
poterdne pisma te zaveze, ki je bila sklenjena 2. t. m.,
zamenjale na Dunaji. — Da bi bila obseda prejenjala
pred Sevastopoljem, ni res; marveč se je
bombardiranje 10. t. m. spet začelo; od rusovske armade se
je govorilo, da se je namerjala rusovski praznik sv.
Miklavža (po naši pratiki 18. dan t. m.) praznovati z
velikim napadom na Francoze in Angleže, ki so zdej
spet veseli, kar dobivajo dosti nove pripomoči in
zimskega zaklada; namest konj in volov tovorijo zdej s
kamelami. Sliši se, da se je Omer-paša podal že v
Krim. Rusi se ob Prutu zlo pomnožujejo in terdnjave
delajo. — V deržavnem zboru v Londonu so nekteri
poslanci te dni zlo ropotali, da angleška armada pre-
zaspano vojsko pelje, pa so se spet potolažili. — Ker
je velika velika večina v Rimu zbranih kardinalov,
velicih škofov in škofov sv. očetu papežu neomadeževano
spočetje sv. divice Marije poterdila, so, kakor rimski
časnik „Giornale di Roma“ 9. t. m. naznanja, sv. oče
Piji IX. poslednji praznik sv. divice Marije pri maši po
odbranem evangelji v cerkvi sv. Petra oklicali čisto
spočetje njeno takole: „Zapoved vere (dogma) je, da je
naj svetejša divica Marija, že od pervega trenutja nje
spočetja, po milosti Božji, vsled zaslug Jezusa
Kristusa Izveličarja človeškega rodu, vsacega madeža
izvirnega (poerbanega) greha čista ostala“.
„Danica“ je v svojem poslednjem listu rekla, da tista
prigodba, ki so jo „Novice“ 22. p. m. povedale, da je namreč 15.
dan p. m. neki pek v Berni se oženil s svojo mačoho, ne more
res biti. Da je ta prigodba resnična, se bode „Danica“ kmali
prepričala, ko ji bomo povedali: kako je to bilo, in le, če
zamore omenjeno nevesto drugač kakor mačoho imenovati
(kakor se navadno imenuje), bomo rekli, da ima prav. Da so pa
mačohe, očmi in pasterki več kolen, bližnjih in daljnih, je
vsakemu znano, ime ostane vendar le edino, in to bi bil imel gosp.
dopisovavec „Danice“ pomisliti, preden se je v pretres te
nedolžne drobtinice spustil; saj sicer vsak ve, da mačoha se s
pasterkom 1. kolena ne sme ženiti. Če bi bile „Novice“ mislile,
da se bo kdo spodtikal nad to novico , bi bile — ker nikdar nikoli
ne pobirajo svojih novic na vrat na nos — že v omenjenem listu
naštele vso žlahto te pekovske rodovine, ki je sledeča:
„Očak te rodovine in ustanovitelj na hišo Nr. 155 v
Berni (Neufrohlichergasse) vpisane pekarije je bil G.
K., ki se je oženil leta 1816. Po smerti svoje perve žene, ki
mu je mati bila 5 otrok in je umerla s poslednjim otrokom, je
vdovec s 4 otroci vzel drugo ženo (mater ženina L. Sk— 1,
od kterega je tu govorjenje), iz kterega zakona sta mu
spet bila 2 otroka. Po G. K— ovi smerti je vzela vdova z 6
otroci druzega moža F. Sk— 1, in je mati postala 6 otrok, kterih
5 še živi; z unimi 6 otroci je imela ona tedaj 12 otrok. Ko je
tudi F. Sk— 1 umerl, se je dvakratna vdova in prava mati in
mačoha 11 živih otroh omožila tretjič s pekom Pr. S— k, kteremu
je darovala spet 3 otrok. — potem je umerla. Vdovec Pr. S— k
pravi oče 3 otrok in 11 pasterkom očim, se je leta 1852 vdrugie
oženil, pa kmali umeri. In zdaj se je vdova Pr. S— kova in
mačoha 14 otrok, s pasterkom svojim gori omenjenim pekom L.
Sk— 1 omožila, po kterim je L. Sk— 1 mož postal svoje mačohe,
ob enem pa očim svojih po poli bratov in po poli sester, kterih
živi še 12“.
Naj pove zdaj kdo: kako bi se Pr. S— kova vdova v žlahti
z L. Sk— 1 drugač kakor mačoha imenovala? Ali ni res to v
eni rodovini, v eni hiši redka prigodba?
Popravki. Bistvene natisne zmote v spisu od
glagolov dov. 88— 98. Na str. 350 in 351 „postavim“ namesto:
postavimo (ponamus, setzen wir den Fall, ne ponimus , wir
setzen); v drugi opombi na str. 351: „scamo“, nam.: sčasoma,
na str. 362 spodej: „naporočujem“ namesto: sporočam, sporočujem.
Obligacije
deržavnega
dolga
Oblig. 5% od leta 1851 B 94 „
Oblig. zemljiš. odkupa 5% 75½ „
Zajem od leta 1834 . . . 229 „
„ „ 1839 . . . 119 „
„ z loterijo od leta 1854
98⅝ fl.
„ národni od leta 1854
86⅛ „
Nadavk (agio) srebra:
na 100 fl. 27¼ fl.
na Dunaju
v Gradcu
13. decembra 1854:
Prihodnje srečkanje bo na Dunaju in v Gradcu 23. decembra 1854.
![[Stran 9]](http://nl.ijs.si/imp/nuk/facs/NUKP14041-1854/00423377_l.jpg)
Izhajajo vsako sredo in saboto. Veljajo za celo leto po pošti 4 fl., sicer 3 fl.; za pol leta 2 fl. po pošti, sicer 1 fl. 30 kr.
Tečaj XII.
V Ljubljani v sredo 28. junija 1854.
List 51.
(Konec.)
Za vse pisma, ki zadevajo zložbo, naj bo
odločen poseben protokol in naj se shranujejo v
posebnem pismohranišču (arhivu).
Iz uredske dolžnosti naj c. k. okrajna
gosposka opravlja pisanja protokolov in naj opravlja
dotične pisma. Okrajna gosposka naj bo izpeljevavna
oblast v vsili rečeh, ki zložbo zadevajo, in naj,
kadar se bo tu ali tam kaka zložba dognala, premen
zemljišč zapiše v katasterski zapisnik in v gruntne
bukve.
Vse prošnje pisma, protokoli, razsodbe,
pogodbe (kontrakti) in vse pisanja , ki zadevajo zložbe,
naj se narejajo brez štempeljna.
Vsi odpisi, vpisi in prepisi v gruntne bukve,
ki zadevajo zložene zemljišča, naj bojo oprosteni
od percentvalne davščine.
Čeravno so blizo vkup ležeče zemljišča le
poseben dobiček gospodarjem samim, je vendar
želeti, da bi izpeljava zložbe prosta bila
štempeljnov in prepisnih odrajtvil, ker v našem cesarstvu
večina kmetovavcov še ni na tisti stopnji, da bi za
dobiček, ki jim bo gotovo dohajal čez leto in dan,
že danes kaj dali. Utegnilo bi jih veliko reči: „čmu
bom še stroške imel za reč, ki mi ni ravno
potrebna? sem pred opravil svoje dela na polju, če
je ravno raztreseno bilo, jih bom opravil tudi
vprihodnje, čeravno bolj počasno in z večim trudom
živine“. Zato je kmetijska družba visoki vladi
nasvetovala, naj bojo vse zložbo zadevajoče pisma in
prepisi navadnih davšin prosti, da se nobeden
kmetovavec ne bo mogel izgovarjati, da ga odrajtvila
strašijo, zamenjati svoje zemljiše in ga lepo vkup
zložiti. Neka podružnica je celo — v večji
spodbadek k zložbi — nasvetovala, in tudi ta nasvet
je kmetijska družba naznanila visoki vladi: da naj
za oprostenje od vojaščine tudi manjši zemljišče
zadostno bo, ako je popolnoma skupej, to je,
popolnoma arondirano.
Ker bi pri zameni zemljišč upniki, ki imajo
kaj terjati na tem ali unem zemljišču, utegnili
overati zložbo, je zadnjič družba nasvetovala: naj bi
se z osnovo zastavnic (hipotečnih bank)
napravile zložbine dnar niče (Arondirungs- oder
Commassationskassen), iz kterih bi se opornim
upnikom to izplačalo, kar imajo na zemljišču terjati,
in bi se tako njih overanje odpravilo. —
Kar pa gojzde vtiče, bo zložba njih veliko
težavniši kakor sicer druzih zemljišč, ker pri
gojzdih ni vrednost v zemlji, ampak v lesu, ki na
ti zemlji stoji, — tudi je temu gospodarju na lesu
za kurjavo, unemu na lesu za stavbe in
zidanja več ležeče, — eden hoče steljo vživati iz
njega, drugi živino pasti v njem. In tako zna
še druzih veljavnih napotkov več biti zastran zložbe
gojzdov. Glede na te resnične težave, je vendar
tudi zastran zložbe gojzdov kmetijska družba
svoje misli ob kratkem visoki vladi razodela. —
To, dragi kmetovavci, je, kar je krajnska
kmetijska družba si. ministerstvu predložila glede
na razmere krajnske dežele. Ravno tako so tudi
kmetijske družbe vsih druzih dežel našega
cesarstva vladi svoje mnenja razodele glede na
razmere svojih dežel. Vse te predloge bo visoka vlada
presodila in pretresla, in to, kar bo ona za dobro
spoznala, bo po vzdignjeno v postavo. To kar so
kmetijske družbe ji predložile, so le nasveti.
(Ktera koklja leže veliko jajc ?) Marsiktera gospodinja
se pritoži, da ima veliko put, pa malo
jajc, in da se po tem takem ne plača jih rediti.
Neki Francoz, ki se že veliko let s kuretino peča,
svetuje, naj pri izberi tacih put se gleda: 1) na
greben in podbradek; kolikor bolj
škarlatno rudeča sta greben in podbradek, toliko
več leže taka puta jajc; 2) tudi na šopek pod
ritjo naj se gleda; kolikor večji je ta šop perja,
toliko boljši je puta za jajca.
(Kako naj se čistijo stekla ali glaži).
Steklenice za vodo in pitni kozarci otamne po vodi
včasih tako, da se ne dajo očistiti na nobeno vižo,
če se še tako brišejo. S kisom (jesihom) jih
umivati, pomaga sicer; veliko hitreji in popolnoma
pomaga solna kislina (Salzsaure); v ta namen naj
se vzame polovico vode, polovico pa solne
kisline; za veliko steklenico (flašo) je dosto 50 do
60 kapljic solne kisline z ravno toliko vode
zmešane; s tem naj se dobro izmije steklenica; potem
pa naj se večkrat poplakne z vodo, da se odpravi
po kislini raztopljena nesnaga iz nje (solnokislo
apno in železo). — Če je mleko steklenice
ogerdilo, se naj bolje očistijo s pepelom in vodo.—
Vinske steklenice s svincom (šrekeljni) izmivati,
ne zda veliko, ker okrogle gladke obličke ne
odergnejo dosto nesnage, in znajo zavolj arsenika
(mišice), ki je v šrekeljnih in se po kislinah raztopi,
celo škodljive biti; naj bolje za vinske steklenice
so zdrobljene jajčje lupine. — Za oljnate
steklenice je naj bolji lug z enmalo živim
apnom zmešan. — Za serkala (špegle), za šipe
in druge stekla v staniših, posebno če jih muhe
zlo omažejo, ni boljega snažila kakor je z vodo
zmešan salmiakovec (Salmiakgeist), vsacega pol.
(Mitth. f. d. Gewerbv.)
22. dan tega mesca je stala pred c. k. deželno sodijo
na Dunaji Ana St., žena nekega vervarja (zalarja)
zatožena, da je svojega lastnega, 8 let starega otroka
umorila. Lase stoje človeku po koncu slišati tako
![[Stran 10]](http://nl.ijs.si/imp/nuk/facs/NUKP14041-1854/00423378_l.jpg)
grozno hudodelstvo! Od take matere ne moremo rêči,
da je „živinska mati“, zakaj živina nikdar kaj tacega
ne stori, kar je storila ta peklenska mati, ki je danes
pred sodbo stala. Čujte!
Nesrečnega Jakca je imela ta mati še popred s
svojim možem, preden je omožena bila, zato sta ga
imela na kmetih na reji. V zakonskem stanu sta jima
bila še 2 otroka rojena. Tudi Jakca sta vzela pred 3
leti domu. Pa hudobna mati ga je vse žive dni pisano
gledala, psovala in têpla, čeravno ni nobeden vedil,
zakaj. Jakec je bil dober fant. Še le 8 let star, je
mogel že teške dela delati, vsaki dan zajterk za celo
družino kuhati, straniša pomivati, tla čediti itd. Živeža
pa ga je tako malo doletelo, da ga ni bilo, kakor kost
in koža; večkrat je fante, ki so se pri njegovem očetu
rokodelstva učili, ubogajme prosil za košček kruha. Ko
ga je nekega dné hudobna mati zavolj zgubljenega ključa
po glavi pretepala, da se je revše celi hiši smililo in je
hlapec ženo svaril: naj ne ravna tako gerdo z otrokom,
ga togotno zaverne: saj je moj otrok, zato ne bom
nobenega vprašala, al ga smem ali ne“.
Pred 2 letoma si je hudobna mati kupila nalaš
korobač, da je ž njim za vsako nedolžno stvarico otroka
do kervavega tako pretepala, da se je nedolžni mučenec
smilil vsim sosedom. Zdaj ga tudi ni pustila več v šolo
hoditi in le doma ji je mogel delati od jutra do večera.
Ker mu nikdar ni dobrega očesa pokazala, za vsako
stvarico pa ga bunkala in tolkla, je bil otrok že tako
preplašen, da je mater, če ga je le pogledala, z
vzdignjenima rokama ves plah in milo popraševal: „ljuba,
ljuba mati, kaj pa želite? — saj rad vse storim!“
Al peklenska mati ni imela serca! Če so jo
sosedine zatega voljo svarile, jim je žugala, jih iz hiše
zapoditi.
Po večkratnem pretepanju po glavi so se mu
naredili turi po nji, in ker so se zlo gnojili, je začel fant
tako vidno hirati, da ga je vse popraševalo, kaj da mu
je? Al boječ, da bi mati ne zvedila , če bi povedal, od
kod ima toliko ran, je revež le rekel, da se je sam
na glavo udaril.
14 dni pred smertjo je bil ubogi otrok že tako
prepaden, da si ga mati zavolj sosedov ni upala več iz hiše
pustiti; ljudem je pa lagala, da ga mora doma imeti,
ker se je tako tatvine navadil, da si ga ne upa med
ljudi pustiti. Zlodjeva baba!
Huje pa, ko je Jakec pešal, huje ga je pretepala.
Pred vsimi Sveti 2 dni lanskega leta pa ga je tako
potolkla, da je kot mertev se pred njo zgrudil in ga je
božjast lomiti začela. Na pomoč poklicani zdravnik pravi,
da mu ni več pomagati in da bo umeri zavolj ran. Pri
vsem tem je zdravnik vendar hotel revčiku bolečine
nekoliko potolažiti, zdravilo zapisati, — al mati brez serca
mu reče: „če mu ni pomagati, pa še tega ne potrebuje“.
Ob enajstih ponoči je ubogi otrok zadnjikrat
zdihnil in — umeri. Drugi dan gré mati k zdravniku
po smertni list. Al on ga ji ne da in rêče, da bo to
prigodbo na znanje dal gosposki. Prestrašena hudodelka
obéta zdravniku, da ga bo dobro plačala, ako ji dâ
smertni list za umerlega otroka. Zdravnik ji pokaže duri.
Preiskava sodniška je razodela 10 gnojnih ran na glavi,
med kterimi je bilo več smertnih; zraven teh glavnih
ran jih je bilo še 16 na obrazu in 50 po životu. —
Hudodelka je pred sodbo obstala svoje peklensko ravnanje
z otrokom, kterega nikdar ni mogla terpeti; to grozno
hudodelstvo pa je skušala s tem opravičiti, da je rekla,
da jo je fant večkrat pokradel. Zaslišane priče pa so
povedale, da nobeden ne vé, da bi bil kadaj fant
kteremu kaj ukradel ali da bi bil kdo nad njim zapazil
kradljivost; marveč je bil dober, priden fant, ki si
nikdar ni upal materi le nar manjše besedico zopergovoriti.
Sodniki so hudodelnico ubijavstva krivo spoznali
in jo na 12 let v teško ječo obsodili; moža
njenega in otrokovega očeta pa za 3 mesce v zapor,
zato, ker ni branil hudodelstva zoper varnost otrokovega
življenja; ta razsodba zoper očeta pa le zatega voljo ni
ostrejša bila, ker ima še več družine prerediti in je
sicer pošten človek.
Tudi pred sodbo je brusila hudodelka svoj gerdi
jezik, in ko se ji je razsodba oklicala, je razsajala kot
divja zver.
Gotovo take peklenske pošasti bi nihče miloval ne
bil, če bi jo bili sodniki tudi k smerti obsodili. Da bi se
pač v naših krajih nikdar ne slišalo od take grozne
prigodbe! .
Po J. Kollar-ju.
Pri novem sovetništvu (prokuracii) v Mletkah
(Benetkah), kjer je poprej knjigarnica bila, je zdaj
kraljevo poslopje.
Tu mi je serce pervikrat v Mletkah veselo bilo. Na
oboku tega poslopja, v 7. razdelku, nahajajo se tri slike
(podobe) izdelane od Andreja Medola ali Slavena,
kterih ena očituje gospodstvo, druga duhovništvo, tretja
vojništvo. Kinčarije okoli oboka so delo nekega
Semolaja. Nisem v stanu popisati občutkov, ki so mi serce
polnili, ko sem našel tukaj Slavena v sredi
najslavniših mletskih slikarjev (malarjev): Ticiana, Pavla
Veronezkega, Tintoretta, Molinara, Varatora, Salviata
Roza, Strozza in drugih. Dela drugih umetnikov bile
so lepe, morebiti tudi bolj zveršene in sjajne: mene ni
nobeno toliko ganilo, kolikor to, ker je delo bilo mojega
naroda. Razun slavonskih mož, slik, spomenikov itd. bilo
je vse drugo za me manj zanimivo; zato sem naj raji
obiskaval one mesta, kjer je kaj našega bilo. Tamo sem
želel danovati in nočevati. V vsaki dvorani slik, v vsaki
zbirki starin hlepelo je moje oko najbolj po tem, kar
je našega.
Še smo več obrazov tega Slavena v Mletkah našli
in z občudovanjem gledali posebno v cerkvi „i Carmini“,
v okrožji Dorsoduro: obrezovanje Gospodovo, v
jezuitarski cerkvi: obiskovanje blažene device
Marie; v cerkvi sv. Roka: Boga očeta od
angeIjev obkoljenega, kakor tudi slike na oltarski
pepelnici, v kteri se telo sv. Roka hrani, v cerkvi sv.
Terezije in sv. Boštjana več obrazov. V Monfrinskem
poslopji, dvorani F. je Lada z labudi od Andreja
Slavena (Schiavona), delo prekrasno, z mehko, sokovito,
umetno ščetko doveršeno. Ali naj bogateje skladiše in
kot posebno galerijo obrazov tega slikarja je utemeljila
rodovina Galvani v svojem poslopji, v „Cannareggio“,
štev. 39, kjer se do 20 najboljih del Andreja Slavena
najde. Tukaj še le sem zapopadel, zakaj so vsi veliki
umetniki tako visoko poštovali Schiavona; zakaj ga
je Tician za svojega prijatla in pomočnika pri mnogih
obrazih izbral; zakaj je Tintoretto pri delu zmiraj
imel pred očmi Schiavonov obraz in zakaj je svetoval:
naj vsaki slikar v svojem stanišu kak obraz, izdelan od
Schiavona, ima in z njegovim ogledanjem k ognju
slikarskemu se podbuja. V Schiavonovih obrazih
nahajamo ne samo slikarstvo, ampak tudi pesništvo, ne samo
telo, ampak tudi dušo. In verh tega je barva na nje-
![[Stran 11]](http://nl.ijs.si/imp/nuk/facs/NUKP14041-1854/00423379_l.jpg)
govih obrazih tudi po stoletjih večidel tako čista in sjajna,
kakor da bi bili nedavno izdelani bili. To pa je velike
važnosti v mletskem vlažnem zraku.
Med slovanskimi slikarji stoji Andrej
Schiavoni, prej ko ne, na najvišji stopnji sveršenosti in slave;
med mletskimi stoji s častjo v pervem reda, glede
barvanja in dragosti pa na čelu vsih. Z eno besedo:
Schiavoni je naš Rafael! Po njem se je osnovala posebna
slikarska šola v Italii, zvana „Scuola di Schiavoni“,
ki se je s posebnim mešanjem barv odlikovala.
Preprijetni ti narodni umotvori razveselili so nas
tako, da smo precej barali za rodovino, za potomke in
stanovanje Schiavonovo. Veslarji naši obernejo neutegoma
v veliki kanal in malo za tem se ustavimo pri vratih
prekrasnega in velikega poslopja, ki je enkrat rodovini
Giustinianski v last bilo, zdaj pa Schiavonski. Srečko
(Feliks) Schiavoni, naj mlaji naslednik te rodovino,
zdaj najslavniši slikar ne le v Mletkah, ampak morda v
celi Italii, bil je ravno v svoji delavnici, ko smo k
njemu prišli, in slikal je obraz neke imenitne, tamo sedeče
gospe. Pri vsem tem položi ščetko na stran in dočaka
nas z največjo priljudnostjo. Ko je zaslišal razodetje
naših namenov: „da pridemo kot Slaveni k Slavenu, z
narodnim naklonom in pozdravom od mnogih rojakov, ki
se s takim umetnikom ponašajo“, jame mu se lice svetiti
in duh plamtiti, kot v preobraženju. Ni nam znal v
svojem poslopji mesta najti; zdaj še le smo bili v tej hiši
kakor doma; bili smo svoji, on in mi.
Po kratkem serčnem razgovoru začne nam slavni
slikar takole opisavati svoj rod in svoje pleme: „Naš
preded Andrej Medola, rojen v Dalmacii v mestu
Šibeniku od siromašnih roditeljev, šaril je v svoji
mladosti skrinje in omare. Ena teh skrinj pride do rok
popotvajočega gospoda, kteremu je to šarenje tako
dopadlo, da je mladega šararja seboj v Mletke vzel, kjer
je pozneje slovil kot izversten slikar. Ta Andrej imel
je sina Mihata, tudi slikarja; Miha imel je sina Natala;
Natal pa ima dva sina: Janeza, ki je v Petrogradu
slikar, in Srečka, in ta — sem jez!“
Iz Št. Jernejske okolice na Dolenskem 19.jun.
Akoravno „Novice“ oznanujejo, da se po mnogih krajih
zavolj lepega polja dobre letine nadjajo, se je vendar
pri nas spet glada bati. Miši so že marsikteremu
kmetovavcu, posebno kar jih je pri hostah, ječmen, fažol
in drugo ozimno stern tako zlo sklestile in uničile, da je
ne bo treba žeti, temoč kositi. Vzrok, da se je tega
merčesa toliko namnožilo, da že po gojzdih konec jemlje,
je bil lanski žir. Da bi pač Bog to uimo odvernil.
Naj še nekoliko od Št. Jernejskih somnjev
spomnim: Št. Jerni ima le 3 somnje; želeti bi bilo, da
bi jih saj 5 imel. Občinski opašnik je lepa in prostorna
planjava prav pripravna za somnje. Letošnji pervi
somenj v pondeljek po sv. Trojici se je prav dobro
obnesel. Bilo je dosti krajnske, štajarske in horvaške
živine, svin in ovac, konj pa malo; tudi kramarije je bilo
vsake baže, in večidel so se hvalili, da so dobro teržili.
Pa tudi tacih kupcov se ni manjkalo, ki imajo dolge
perste, — in ko so bili enega vjeli (od Št. M. doma)
je djal: saj nisem sam, nas je šest. — Vina se je samo
„na gmajni“ okoli 50 veder stočilo. — Pri nas terta
letos nič posebnega pridelka ne obeta, le lipna rodi;
žlahna terta maloktera kaj grojzdja ima, in se zavolj
ožiga zlo osiplje.
J. O. Lepstanski.
Iz Ljubljane. C. k. ministerstvo pravosodja je
14. dan t. m. izvolilo za nove sodnije na Horvaškem
in v Slavonii nove vradnike, med kterimi je več
Krajncov in druzih Slovencov. Tako pridejo kot sve-
tovavci c. k. deželne sodnije v Zagreb: gosp.
Vilim Mak, bivši sodnik v Podpeči na Krajnskem, gosp.
Anton Pajman, namestnik deržavnega pravdnika v
Brežcah na Štaj., — v Osek: gosp. Viktor žl. Vest,
prisednik dež. sodnije v Novemmestu na Krajnskem, —
v Varaždin : gosp. Manojlo Matavšek, sodnik okrajne
sodnije v Ljubljani. — Za svetovavce
županijskih (komitatnih) sodnij: gosp. Ivan Pogačnik,
bivši namestnik derž. pravdnika v Trebnjem, pride k
žup. sodnii v Oseku za derž. pravdnika, — v
Varaždin za derž. pravdnika gosp. Fr. Radošga. —
K deželni sodnii v Zagreb pride za prisednika gosp.
auskultant Hinko Zaje na Krajnsk., — v Osek: gosp.
auskultant Anton Globočnik, — v Varaždin: gosp.
auskultant Vik. Besarič. — Za ravnatelje
pomočnih uradnij pridejo k dež. sodnii zagrebški
pisar dež. sodnije celjske gosp. Adolf Rudolf, — k
oseški pisar dež. sodnije novomeške gosp. Anton
Križanič, — k varaždinski pisar dež. sodnije celjske
gosp. Adolf Jon. —
Iz Ljubljane. ( Cerkvena slovesnost v
Ternovem). Ker je sto in eno leto stara Ternovska cerkev,
ki je bila v letu 1785 v farno cerkev Krakovega in
Ternovega posvečena, za sedanjo število (2160)
svojih farmanov že zdavnej premajhna bila (k večjem jih je
le 400 do 500 ljudi moglo v njo), so jo, ko je c. k.
deželno poglavarstvo zidanje nove cerkve 13. dan
prosenca 1. 1. dovolilo, ravno na dan poroke presvitlega
cesarja (24. aprila) podirati začeli, da so tako
začetek nove cerkve s spominom na to veličastno
prigodbo sklenili. Kakor se ta dva spomina lepo vežeta,
ravno tako so si prizadevali gosp. fajmošter Karun in
ž njimi združena ekerbna ključarja gosp. Jože Debevc
in gosp. Anton Podkrajšek s posebno podporo
dobrotnega gosp. Janeza Baumgartner-ja in še
druzih pripomočnikov, namreč gosp. Jožefa in Janeza
Debevca, gosp. Jožeta Matevžeta, gosp. Franc
Tertnika, gosp. Antona Podkrajšeka, ljublj.
Križanskega gospoda itd., da se delo, čeravno so se za terdno
postavo vogelnih stebrov mogli koli na 4 krajih v
močirne tla zabiti, je tako pospešilo, da je bilo mogoče,
na sv. Janeza Kerstnika dan, patrona te cerkve,
vogelni kamen hiše božje položiti in blagosloviti, in
tako spet to slovesnost praznovati v spomin njenega
patrona. Njih ekscelencija milostljivi knezoškof ljubljanski
Anton Alojzi so z velikim duhovnim spremeništvom
in vpričo deželnega gosp. poglavarja grofa
Chorinskiga, tukajšnjega generala baron Handelna, polkovnika
žandarjev žl. gosp. Valenčiča, dvornega svetovavca
grofa A. Hohenwarth-a, okrajnega poglavarja g.
Glančnika, poglavarstvinega svetovavca in policijnega
poglavarja gosp. Strobach-a, gosp. mestnega župana
dr. Burger-ja in magistratnih svetovavcov gospodov
Mih. Ambroža in Franceta Oblaka, in gosp. Antona
Podkrajšeka magistratnega ekonoma, večine mestnih
gosp. odbornikov, mnozih druaih višjih civilnih in
vojnih častnikov in veliko Ljubljančanov vsih stanov,
vogelni kamen položili in blagoslovili. Omeniti moramo, da
je bil na mestu, kjer bo prihodnja nova cerkev stala, v
kaj lepem šotoru oltar za sv. mašo napravljen, okoli
kterega so v ravno tisti podobi, ki jo bo nova cerkev
imela, okinčani leseni stebri postavljeni bili, ktere je
obdajal krasen venec krog in krog, spleten iz prelepih
cvetlic, kterega so darovale pobožne dekleta iz te fare.
Na desnem in levem voglu predličja cerkve sta stala
dva okinčana visoka stebra, ki sta naznanovala, da tu
na desni in na levi bota stala stolpa (turna) nove
cerkve. Slišali smo, da gosp. Goldenstein, dobroznani
malar, je osnoval to zares lepo vredbo šotora in stebrov,
ki so pred oči stavili prihodnjo vunanjo podobo cerkve,
![[Stran 12]](http://nl.ijs.si/imp/nuk/facs/NUKP14041-1854/00423380_l.jpg)
in da je tapecir Keliš izpeljal načert Goldensteinov;
zares oba sta v ti lični napravi svojo umetnost prav lepo
skazala. V votlini vogelnega kamna so bile v spomin,
dokler bo cerkev stala, sledeče reči položene in
zazidane: pismo, složeno od gosp. M. Ambroža, in pisano v
slovenskem, nemškem in latinskem jeziku, v kterem so
važniši reči, ki zadevajo novo cerkev, povedane, — 1
cekin, 1 tolar, 1 goldinar, ena dvajsetica letošnjega
leta, 3 sreberne svetinje v spomin cesarjeve poroke
(podarjene od gosp. knezoškofa), 1 rimsk dnar s podobo
sedanjega sv. očeta papeža (podarjen od gosp. korarja
J. Novaka), obris ljubljanskega mesta
(podarjen od gosp. Blaznika), obris nove cerkve,
izdelan od gosp. Šobl-a, šematizem ljublj. škofije, in
pa 1 list „Danice“ in 1 list „Novic“ tega dneva. —
Obris za novo cerkev, ki se bo štela v versto tako
imenovanih „rotond“ in bo od znotraj zlo ljubljanski cerkvi
v Križankih, od zunaj pa, kar postavo stolpov vtiče,
nekoliko ljubljanski Št. Peterški cerkvi podobna, je
napravil gosp. Janez Šöbl, c. k. inženirstva pomočnik.
Le en glas je, da, kar unanji obraz te nove cerkve
vtiče, bo naj lepša vsih ljubljanskih. Zidanje sta
prevzela dva Laha iz Furlanije: France Falaschini in
Odvardo Franc. O vsih Svetih bo pod streho, tako
da se bo mogla božja služba za silo že v nji opravljati;
drugo leto na sv. Janeza Kerstnika dan bi utegnila
popolnoma izdelana biti. Razun marljivosti gosp. fajmoštra
Karuna, kteremu je zdaj za pripomočnika pridružen
prečastiti gosp. Luka Jeran, in gospodov ključarjev,
gosp. Antona Podkrajšeka magistratnega
ekonoma, in gosp. Koširja, mestn. tesarskega mojstra,
kterim je vodstvo zidanja izročeno, čujejo vsaki dan
nad delom tudi pridni farmam: gospodje: Debevc,
Mišic, Tertnik, Jože in Vinc. Dolenc, Jože
Podkrajšek in Martin Goršic. Stroški samega zidanja bojo
morda presegli 30.000 fl. Nabralo se je po milodarih od
farmanov in druzih dobrotnikov že dokaj; mestni
magistrat, kot patron Ternovske cerkve, je sam podaril za
mnogoverstne rokodelstva 8898 fl. 31½ kr., vendar
dokaj pri vsem tem še manjka in čaka še dobrotnikov, ki
bojo v čast božjo še darovali kak donesek.
Dunajski vradni list „Oest. Corr.“ naznanja, da ni
res, da bojo cesar tako kmalo na Ogersko šli. — C.
k. ministerstvo je soglasno z višjim vojnim vodstvom
sklenilo, da, če je kdo srečko (Ioz) potegnil, po kteri
mora v vojaški stan stopiti, jo sme zamenjati s srečko
kakega druzega oprostenega iz ravno tiste
srečkovavne verste, če je ta pri volji, namesto unega (se vé da
proti plačilu) v vojaški stan stopiti in ako je za vojaka
tudi dober. — Tista globa ali kazenski dnar,
kterega imajo cestninarji (mavtni štantmani) plačati za
pregreške, če ne pridejo k vozu cestnine pobirat, če
pri šrangi ponoči ne prižgejo luči, če višjo cestnino
terjajo itd., se ima prihodnjič stekati v dnarnico za
uboge tistega kraja, kjer se je cestninar zoper
postavo pregrešil. — Cesar so izvolili več novih
vojskovodjev; fzm. baronu Hes-u je izročeno višje poveljstvo
3. in 4. armade. — Že 6 tednov gré iz Tersta vsaki
dan po 80 do 150 volov na barke v Turčijo za
francosko armado; prerajtano je, da bo funt tega mesa na
Turškem veljal 1 gold.; — to naj že bo, če bi le tudi
nam ne podražili cene mesa! — 12. dan t. m. dana
rusovska prepoved, da se ječmen in oves ne smeta iz
Moldave v naše cesarstvo voziti, je bila 17. dan t. m. spet
preklicana. — Do danes še ni prišel odgovor
rusovekega cara na Dunaj; od mnogih druzih strani pa se
sliši, da se bo car vdal terjatvam austrianske vlade ¡n
da bo rusovska armada spet nazaj šla čez reko Prut,
ker je nek 16. dan t. m. iz Petrograda ukaz došel
Gorčakovu: naj bo armada pripravljena, vsaki dan proti
Prutu marširati. Res so začeli Rusi že težje topništvo
iz podonavskih otokov spravljati. Pri Silistri niso mogli
nič opraviti in nezdravi kraji v Dobruči so jim pobrali
sila veliko ljudi; zraven tega je vsih 5 glavnih
rusovskih vojskovodjev deloma zbolelo, deloma so ranjeni bili;
generalu Šilder-ju so mogli vdrugič, višji na stegnu
nogo odžagati, ker se je je spodaj snet lotil.
Paskievič je šel v Jaš; gré pa odtod nek kmalo v Kiev,
kamor pride tudi car Nikolaj. Scer pa se sliši, da iz
daljnega Rusovskega še zmiraj nove armade proti
bojišču prihajajo in da se vse terdnjave na izhodnji meji
Galicije hitro popravljajo in z živežem oskerbujejo.—
Včeraj je prišlo iz Londona telegrafno naznanilo, da
po želji našega cesarja je knez Metternich te dni
nasvèt predložil, kako bi se dal spet mir doseči; pervi
angleški minister Aberdeen je poterdil Metternichov
predlog. Sicer je pa angleško ministerstvo zlo
nasprotnih misel, kar se je posebno očitno pokazalo v seji
gornje zbornice 19. dan t. m.; minister Clarendon je
rekel, da pred ne bo nič prida za Europo, dokler se
rusovska sila ne vkroti, in to doseči, si mora angleška
politika prizadevati; minister Aberdeen pa je hvalil
zmernost, ki jo je rusovska vlada vseskoz razodevala po
pomirju Drinopoljskem, in da angleška vlada zamore
zadovoljna biti, da gré le rusovska armada spet domu.—
Kakor hitro Rusi spraznijo Valahijo, jo bo, kakor se
za gotovo pripoveduje, obsedla austrianska armada, in
podonavske knežije bojo potem neutralne. — Po„Presse“
je general Kničanin za mertudom nevarno zbolel.
na prerani grob.
Cvetica mlada stala na livadi,
Naj lepša, kar pomlad jih je rodila;
Še komaj nježno nedro je razvila ,
Cvetela v pervi svoji je pomladi.
Pa glej ! ko še stoji v naj lepši nadi,
Le pade z neba slana oj nemila!
In že cvetica glavco je nagnila.
Za njo žaluje vse po zelenjadi.
Tako za Tabo, mila Josipina!
Prerano, ah! cvetica ljubeznjiva,
Žaluje draga Tvoja domovina.
Ostala večno boš nepozabljiva
U sercu vsacega Slovenje sina.
Naj tihi mir košice Tvoje kriva!
Jos. Str.—
Današnjemu listu je pridjana 18. pola „občne zgodovine“
Zemljovid rusovsko-turškega bojišča je ravno dodelan
in bo že prihodnjemu listu, kakor smo obljubili, priložen.
Pogovor vredništva. Gosp. D. K. Šp.: Hvala serčna za
obljubljeno sliko, — al došla nam še ni.
Obligacije
dežavnega
dolga
Oblig. 5% od leta 1851 B 102½ „
Oblig. zemljiš. odkupa 5% 83¼ „
Zajemi od leta 1834 . . 227½ „
„ „ 1839 . . 124½ „
„ „ 1854 . . 90½ „
V Terstu 24. junia 1854: 88. 87. 22. 86. 34.
Prihodnje srečkanje v Terstu bo 5. julia 1854.