NOVICE
kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí.

Novice izhajajo v Ljubljani
vsak teden dvakrat,
namreč v sredo in saboto.

Veljajo za celo leto po pošti
4fl., scer 3 fl., za pol leta
2fl. po pošti, scer 1 fl.30 kr.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj XI.

V saboto 1. januarja 1853.

List 1.

Glosa za novo leto.

O lažnivi pratikarji,
Vi lažnivi zvezdogledi,
Vi vremena vsi preroki,
Le vsi pojte rakam žvižgat!

Prešerin.

Ni ne pratik v novem leti
Ni ne pratikarjev šteti;
Vsak bolj modrega se káže,
Od mirú in vojske laže,
Vsak predjal bi vse na sveti.
Biti dobri gospodarji
V svoji hiši pa ne znajo,
Vprek in križem vse ravnajo.
Ne bodite več čenčarji,
O lažnivi pratikárji!

Razumejo modrijáni :
Kaj obraz neba oznani,
Kaj prinašajo planeti,
Kaj pomenijo kometi,
Mlaj in šip kaj dela brani.
Vražniki so pa besedi,
Ki zadeva vednost pravo,
Za življenje imá veljavo.
Slovo dajte svoji zmedi,
Vi lažnivi zvezdogledi!

Vreme vedeži sledijo,
Vse naprej od njega učijo;
Dajo vest od zgodnje zime,
Spet od treskov in uime ,
Dež in solnce v red verstijo.
Čas pa gre ko vod potoki;
Mar jim ni, da se spreverne ,
Da se vse za njim oberne.
Nam ne boste več poroki
Vi vremena vsi preroki!

Bo li novo leto bolji?
Bo li vsakemu po volji?
Kdor sejal bo seme blago
Žel bo truda klasje drago
Na človeštva velkem polji;
Šel lenuh bo lačen žvižgat.
Vsak po pameti se trudi,
Časa drazega ne mudi!
Leni pojte rakom žvižgat,
Le vsi pojte rakom žvižgat!

H.

Stan kmetijstva v Austrii.

Popisal J. Pajk.

Nadjamo se vstreči ne le kmetovavcom temoč
vsakemu bravcu, ki na kaj več misli kakor le na

svoj samotni koteč, ako jim razgernemo v pervem
listu „Novic“ stan kmetijstva v celem našem
cesarstvu in jim odpremo pogled v velikost zemljiš,
število hiš in družin, množino domače
živine in mnogoverstnih pridelkov.

Tak razgled ni mislečemu človeku le zabava
za kratki čas, podučno mu je tudi berilo na mnogo
strani. Spremite me tedaj bravci vsi na tem
potovanji po Austrii, ktere oddelek smo tudi mi
Slovenci, kterih lastnine so tudi v tem spisu
zapopadene, ki ga je po verjetnih sostavah zložil F. W.
Hofman v svojem „občnem kmetijstvu“ leta 1852.

Austriansko cesarstvo je 11,577⅖ štirjaških
milj veliko (ena milja je 4000 sežnjev dolga in
4000 sežnjev široka, tedaj zapopade 16.000.000
štirjaških sežnjev ali pa 10.000 štirjaških oralov).

Mest, tergov in vasi je v celem cesarstvu
67.358 z 5 milioni in 73.789 hišami, v kterih
prebiva 7 milionov in 587.065 družin.

Ljudi je 36 milionov in 293.516. Skušnje
večletne kažejo, da se jih rodi na leto 1 milion
in 434.627, umerje 1 milion in 46.917, —
tedaj jih dokaj (387.710) več na svet pride, kakor
jih svet zapusti v enem letu, ako kakošna posebna
kuga ne mori ljudstva; od tod izvira množenje
prebivavcov, kterih se je dosihmal že čez 36 milionov
naraslo.

Izmed domače živine je nar več ovác, za
temi goved, prešičev, kónj, koz, oslov in
mul, in sicer v sledeči razmeri: ovác je 27 mil.
197.239, goveje živine 11 mil. 479.604,
prešičev 6 milionov, konj 2 mil. 832.214, koz 2
mil. in 400.000, oslov, mezgov in mul okoli
100.000. Perutnine mnogoverstnih plemén pa
je čez 60 milionov.

Ozrimo se sedaj po zemljiših, da zvémo,
koliko je téh. Zemljiša se merijo na orale(johe),
en oral zapopade 1600 štirjaških sežnjev ali
klafter, en štirjašk seženj ima 36 štirjaških
čevljev; en oral je 40 sežnjev dolg in 40 sežnjev širok.

V celem cesarstvu znese zemljiše, na kterem
so njive, 36 mil. 790.579 oralov, njiv za rajž
ali laško pšeno je še posebej 113.447 oralov; —
nogradov je 1 mil. 759.222 oralov, —
senožet in vertov 11 mil. 591.945; — oljkinih
gojzdov je 42.933 oralov, lavorovih
(lorberjevih) in kostanjevih gojzdov pa 71.547 oralov;
pašnikov (gmajn) je 12 mil. 365.123 oralov —
strašna množina, ako se pomisli, koliko zemlje še
zanemarjene leži! če bi se le polovica tega
obdelovala, za koliko milionov bi se pomnožili pridelki!
— Gojzdov je 35 mil. 281.587 oralov; — vode,

poti in scer nerodovitna zemlja znesó 27 milionov
757.617 oralov.

Pridelki, zrajtani na Dunajske vagáne znesó
pšenice 47 mil. 307.482 vaganov, reži 61 mil.
976.760, ječmena 50 mil. 644.166, ovsa 81
mil. 185.121, turšice 32 mil. 154.429, prosá
in sirka 1 mil. 984.516, ajde 5 mil. 150.890,
rajža 806.267, sočivja vsake baže 7mil. 389.810
vaganov.

Drugi zemeljni pridelki so: merve (sená)
209 mil. 990.457, slame pa 187 mil. 149.050
centov, koruna (krompirja) 107 mil. 142.550,
repe in pese po 26 mil. 42.388 vagánov; —
zelja 1 bilion 734 mil. 297.030 glav; kostanja
328.040, sadja pa 5 mil. 528.169 vagánov.

Pridelk vina, zrajtan na vedre znese 39
mil. 303.745 veder.

Tobaka (večidel na Ogerskem) se pridela
712.052 centov, hmelja (večidel na Českem)
38.479, lanu 1 mil. 482.407, konopelj 1 mil.
762.135, lanenega semena 576.543 centov.

Pridelk olja (laškega ali oljkinega, lanénega,
ogeršičnega in orehovega) znese na leto 697.852
centov, medú 72.353, voska 24.845,
sirovega masla in sira 4 mil. 500.000 centov; —
ovčje volne 610.330 centov, — svilnih ali
židnih kokonov (10— 12 liber na eno libro
svile) se pridela 339.333 centov.

Derv po 3 čevlje dolzih na sežnje ali
klaftre zrajtanih (1 seženj je 6 čevljev dolg in 6
čevljev visok) se naseka na leto 29 mil. 441.176
sežnjev, lesnega oglja se pridela 22 mil. 225.504
vaganov (premog in šota nista v ti račun vzeta).

Vrednost vsih zemeljnih in živinskih
pridelkov skupej je prerajtana na 1 bilion in 300
milionov gold.

To je stan kmetijstva v Austrii. Vsak bo lahko
spoznal, da tak obširen prerajt ne more do
majhnega gotov biti, primero nam pa vendar razodene.

Zlata vredna drobtinica kmetovavcom za
novo leto.

V kmetijstvu dobro skušeni in za povzdigo
kmetijstva živo skerbni predsednik kmetijske družbe
gosp. F. Terpinc so v poslednjem zboru glavnega
odbora vredništvu „Novic“ priporočili, naj v
pervem listu novega leta našim kmetovavcom po vsih
slovenskih okrajnah sledeči svet na serce položimo.
Takole so nam poročili:

„Prijatli, ki obdelujemo zemljo, prosimo naj
pervo : naj dobrotljivi nebeški oče razlije blagoslov
božji čez polje naše. Hočemo pa deležni biti
blagoslova nebeškega, mora umna glava vižati
pridne roke. Stroškov se ne manjka, novih
dohodkov si privabiti je teško,— pa s tem umno
gospodariti, kar imamo, in dohodke pomnožiti: to
je dostikrat lahko. Ali žalibog! da tega ne
storimo , in da zametujemo cele kupe gotovega denarja.

Veste prijatli, kje so ti kupi? V gnoju so,
kterega tratimo nemarno v gotovo zgubo, ker ne
spoznamo, da nar boljši, nar rodovitniši deli gnojá
se skadijo v zrak, ki mertva stvar ostane, ako
iz njega spuhti duh rodovitnosti..

Naj si tedaj vsak kmetovavec to globoko v
glavo vtisne in na hlevne vrata z debelimi čerkami
zapiše vsim svojim poslom v vodilo:

Gnoj iz hleva, urno urno persti na-nj!

To če reči: Naj se spravi gnoj na dvorišni
kup, ali naj se pelje na njivo, vselej naj se
potrosi s perstjo (zemljo), da se ne izpuhti
rodovitna moč, ampak se vlovi v perst.

Neizrečeno velik je dobiček in gotov vsako
leto. Vsi modri kmetovavci to vejo. Kdor ne
verjame, naj skusi — hvaležen bo.

To je zlata drobtinica, ktero naj podajo
„Novice“ pridnim kmetovavcom za novo leto“.

Novi ukazi zastran lova.

C. k. ministerstvo notranjih zadev je razglasilo 15.
decembra 1. 1. nektere ukaze zastran lova (jage), kteri
imajo veljavni biti, dokler ne pride nov cesarsk patent
na dan. Zadevajo pa ti ukazi posebno soseskam ali
občinam določeni lov. Važniši so sledeči paragrafi:

§. 1. in 2. ukažeta, da na zemljiših, ktere so
soseskam lastne ali ktere so bile po cesarskem patenta od
7. marca 1849 za lov določene, se prihodnjič ne more
lovska pravica drugač v najem dobiti, kakor po javni
ali očitni dražbi, ktero cesarska politična
gosposka dotičnega okraja opravi.

§. 3. prepove, da soseska sama ne mora lova v
najem vzeti; če bi se pa zvedilo , da se je po kakih
ovinkih to vendar zgodilo, so vse najemne pogodbe ob nič.

§. 4. Najem mora politična okrajna gosposka
poterditi.

§. 5. Se ne more kak lov na to vižo v najèm dati,
naj stori politična gosposka kako drugač, da bo prav;
vendar soseski se ne sme lovska pravica prepustiti.

§. 6. Praviloma se ne sme lov za manj časa
kakor za 5 let v najem dati; le iz posebno važnih
vzrokov za 4 ali 3 leta, nikdar pa manj kakor za 3 leta.

§. 7. Lova najemnik mora najemšino za dvé leti
naprej odrajtati; polovica tega denarja veljá za
zagotovšino (kaucio), druga za plačilo pervega leta.

§. 13. Najemniki lova morajo skerbeti, da si
vdinjajo izučene lovce, ki čujejo nad lovstvom, ali saj
take osebe, ktere politična gosposka za to opravilo
dostojno zvedene in pripravne spozná.

§. 17. Lovec v svojem imenu ali pod iménom
druziga ne more nihče biti, ki po cesarskem patentu od 24.
oktobra l. l. (§. 14 in 19) nima pravice orožja nositi.

§. 18. Vsak prestopek in vsako umaknjenje ti
postavi ima politična gosposka z 25 do 200 gold.
kaznovati ; denarji iz kazni spadajo ubožnišnici tistega kraja,
kjer se je prestopek primeril. Ako prestopnik ni v stanu
globe odrajtati, naj se 5 gold. pobota za en dan zapora.

Življenje slavnih Slovanov.
XII.
Dositej Obradović.

Dimitria, po samostanskem imenu: Dositej
Obradović, modroznanec serbski, je pervi izmed
pisateljev tega naroda spoznal imenitno resnico, da mora
pisatelj narodu, ako ga hoče z vspehom podučevati,
bukve v domačem jeziku spisovati, ter je začel zares tudi
pervi tako ravnati. Popred so serbski pisatelji neko
mešanico iz serbskega in starega cerkvenega jezika pisali,
ktere ni priprosti narod umel. Obradović je staro
nespametno navado poderl, in svojemu narodu več
koristnih bukev v maternem domačem jeziku napisal. Kakor
žejni popotnik po hladni vodici, tako je hrepenel narod
serbski po spisih Dositejevih, ter se iz enega več
koristnega naučil, kot iz vsih poprejšnjih v
nerazumljenem jeziku pisanih. Drugi pisatelji to vidili, so
Dositeja po malem posnemali. in dan današnji se vsi po
njegovem izgledu ravnajo.

Dositejeve zasluge so po tem takem velike. S
svojimi spisi se je poslavil. Življenje svoje je sam
obširno popisal. Ob kratkem po tem popisu hočem
Slovencom od tega imenitnega moža naših bratov
jugoslovanskih kaj več jaz povedati.

Rojen je bil Obradović v Čakovem v Banatu
Temešvarskem leta 1739. Oče, kupec, in mati sta bila
slovanskega roda. Še otrok je imel sinek Dimitria
veliko veselje do šole, in prec pervo leto mu je šlo v
njej vse tako dobro v glavo, da kmalo vse tovarše prekosi.

Mladeneč pa ni bil le dobre glave, ampak tudi
dobrega, smilnega serca. Kedar koli je bil v šoli kteri
tovarš tepen, se je tudi on jokal. Posebna vljudnost ga
je navdajala tudi v možki dobi, veje tako rekoč iz vsih
njegovih spisov in ga mora vsakemu bravcu priljubiti.

Po smerti starišev je pridnega dečka tetec (tetin
mož) Parčanin posinovil in duhovskemu stanu
namenil. Ali mladi, nevedni Dimitria se iz nekih bukev
misli navzame, da bi šel po izgledu puščavnikov, od
kterih je bral, tudi on v puščavo, da bi se tudi on
posvetil. Ker je slišal, da je na Turškem veliko samin,
pobegne skrivši na Turško. Skerbni tetec pa ga doteče
in nazaj v Cakovo pripelje, kjer se je vedični mladeneč
poslej pri nekem Gerku gerškega jezika učil. Ali še vedno
na puščave misli. Tetec, da bi mu to misel pregnal,
ga da v Temešvar nekemu rokodelcu v nauk. Ali duh
bistroumnega dečka po drugih ukih hlepi. Rokodelstvo
ga ne veseli. Vendar ga pri delu stara misel mine.

(Konec sledi.)

Ozir po svetu.
lmenitnost 2. grudna

2. gruden je v zgodovini sedanjih cesarjev, ki v
Europi vladajo, imeniten dan, ker vsi trije so 2.
grudna vladarstvo nastopili: pred 28 leti car rusovski
Nikolaj, — pred 5 leti ravno ta dan cesar austrianski
Franc Jožef, — in lani 2. grudna cesar francoski
Ludevik Napoleon.

Nar premožniši kmetijska družba na svetu.

V Australii, nar novejem zlatonosnem delu sveta,
se je z delnicami družbenikov osnovala v letu 1824
kmetijska družba z 10 milioni glavnega premoženja po
našem denarju; zemljiš ima 313.000 oralov poleg
Peelove reke in še druzih 250.000 oralov tudi v notranjem
dežele; 464.000 oralov je ob primorju bolj proti severu.
Verh vsega tega ima še 2000 jam, kjer premog koplje,
ki se ceni na 180 milionov centov. Spervega je družba
mislila vse svoje zemljiša za kmetijstvo oberniti, odkar
je pa v njih poleg Peelove reke na sila bogate rudnike
zadela, bode raji, namesti da bi žita pridelovala, zlato
rudo kopala, česar ji nihče za zlo vzel ne bode.
Ni le-to kmetijska družba, da je kaj!

Slovenske starice.
Vila.

Ker je — radostno rečemo— vendar enkrat dôba
dospéla , da nam je jelo marljivim biti za domačo reč
in domače besede, da se brat z bratom soznani, bode
prav , ako Novice nam včasih kako starico prinesó, sosebno
take verste, ktere beseda je med ljudstvom še živa,
da, čeravno je pripovedka zgol smešna in prazna,
vendar razumemo besedo naroda. Naj bo meni dovoljeno
o „Vili“ kaj povedati — o besedi, ki je pesnikom še
dandanašnji tako draga.

Mnogi Gorenci, posebno pa uni, kteri prihajajo
med bele Krajnce na Dolensko, so že večkrat slišali
imenovati „vilo“, njenega pomena pa niso razumeti mogli.
Mene je bil enkrat vprašal nek star tergovec iz Goren-

skega: kaj nek vila pomeni, ali ni to morebiti kaka
copernica?

Beli Krajnci si mislijo vilo lepo, tanko, u belo
oblečeno ženko, ki ima oblast ljudem srečo deliti; ona
prebiva — po starih pripovedkah — u velicih hostah in
gorah, in popevaje troši dneve u obilnosti vsega, česar
umerljivi človek poželeti zamore. Srečen in presrečen
je, kdor jo poleti na solncu spavati najde, ter se tako
vstopi, da ji senco napravi. Ako on tudi dalječ proč
gré, mu vendar dar ne uide. Vila izbudivši se, opazi
ji storjeno dobroto, in polna ljubeznjive radosti proti
dobrotniku ga skerbljivo iše, in ne neha, dokler ga ne
najde; najdenega pa ljubko vpraša: kaj od nje zahteva
(pogerva) ? Zatem poda mu u obilju , česar je od nje
poželel. Torej se pogosto pripoveduje, da ta ali uni iz
tega uzroka toliko koz ali ovác ima, ker je vilo u
spanju našel in ji hlad naredil.

Jure Sodevski.

Novičar iz slovanskih krajev.

V Černogori se je (po telegrafnem naznanilu)
govorica slišala, da je rusovski car Černogorskemu knezu
svetoval, naj opusti obsedo Žabljaške terdnjave. — C.
k. glavna pomorska oblastnija je 29. dec. naznanila, da
je turška vlada celo severno primorje Albaneško od
Dubinja noter do zadnje meje tiste okrajne zasésti ukazala
in v ta namen armado po morji tje poslala.

Č. Iz Goriških hribov. Veselo novico za naše
kraje, posebno pa za prebivavce v dolini po Soči smo
na božične praznike prejeli. Po verjetni poti sim
zvedil, da je vlada 300.000 fl. za popravo cesarske ceste
dovolila, ktera poleg Soče iz Gorice čez Kanov,
Koborid in Bovec na Koroško pelje. Ta cesta je bila
zlo zanemarjena, odkar so pot iz Vidma po Talmentu
do Potabla napravili, in je bila voznikom zavolj
mnogih klancov posebno pa hriba Predila jako težavna.
Pri novem delu bo tedaj treba se gričev in stermih
klancov ogibati, kar ni ravno teško, ker cesta zmirej poleg
Soče gré, ljudje pa bodo z delom lep zaslužek imeli,
in po dodelani cesti bo gotovo še drug dobiček
nastopil. Za naše kraje bi bila tudi pot proti Krajnskem
zlo potrebna. Navskriž misli so tudi to delo do zdaj
zaderževale; eni so hotli pot poleg Bače od Mosta (Sv.
Lucija) čez Podberdo na Sorico, drugi pa po Idrici na
Idrio in čez Cirkno na Poljane in Loko narediti. Višji
oblasti so nek zadnjo za dobro spoznale, in, kakor
čujemo, se bo po novem letu ta cesta delati začela.

Med tem ko visoke gore proti Krajnskem že beli
sneg pokriva, imamo pri nas še lepo in prijetno vreme.
Stermi hribi nam še dolge grape (Bergriesen) kakor
rebra kažejo, ktere zmirej več peska, kamnja in soderge
nanašajo in rodovitno zemljo in vodotoke zasipajo,
odkar so gojzdi posekani in stermine večidel gole postale.
Treba je tedaj, da v goratih in stermih krajih lesorejo
na vso moč množimo, ako hočemo veliko škodo
odverniti, ktero vsako leto hudourne vode napravijo. Bog
daj, da bi nova gojzdna postava daljno poškodovanje
gojzdov odvernila ! — Akoravno je bila letina pri nas
še precej dobra, so vendar vsi pridelki dražji, posebno
pa vino, tako da ljudje skorej samo žganje pijejo in
se tega strupa za dušo in truplo zmirej bolj vadijo.

Od Kupe. 16. i 17. decembra je bil nadzornik
ljudskih šol častiti gosp. dr. Močnik u Metliki. Prvi
dan je bil zbor vsih učiteljev Metličkega dekanata, pri
kterem so preslavni gospod krepko besedo poprijeli, ter
gosp. učiteljem, kolikor se še spomnim , sledeče prav
živo priporočili.

Rekli so: naj gospodje učitelji se marljivo trudijo
u pravem duhu časa napredovati. Naj si ne mislijo,
svojo učiteljsko védnost že doverseno i sebe že popol-

noma uzmožne, šolsko mladino otesovati in izobraževati,
ako so u šoli pripravljencev nektera splošna pravila si
prisvojili, po kterih se ima vse to goditi. To vse je le
podlaga, na ktero jim je skrbno dalje zidati, ako
nečejo zaostati i izabraziti, da jih kolo časa ne zatare,
ktero se neprenehoma dalje vrti.

Pripomočki pa k vedno višjem napredovanju o šolstvu
so: 1. lastna skušnja, 2. pridno čitanje (branje)
o tem naziru spisanih knjig, i 3. shodi učiteljev.

Kar prvo zadeva, je slehernemu znano, kako
lastna skušnja človeka zmodri. Naj se pridno vsaka
drobtinica, ki se je pobrala po mnogoletnej službi, u prid
oberne mladini!

Ker je pa pot lastne skušnje dostikrat vendar le
predolga , tudi včasih nevarna, škodljiva itd. je dalje
treba od zvedenih šolskih mož u podučenje i gojenje
mladine spisanih dobrih knjig pridno prebirati. Ker je
pa letna plača nekterih učiteljev prepičla, da bi slehern
izmed njih potrebnih knjig si omisliti zamogel, bi bilo
prav, ako bi učitelji po raznih okrogih u tej zadevi med
saboj se pobratili. Ako bi slehern le en forint na leto
plačal, bi zamogli s tem denarjem na kak šolsk časopis
se naročiti, i še kako koristno knjigo vsako leto kupiti.
Kadar bi ti ali uni časopis ali knjigo prečital, bi jo
drugemu podal. Prebrana bi se pri tem ali unem,
kterega bi za svojega knjižničarja si zvolili, shranila, i
sčasoma bi zalo knjižnico u svoji lasti imeli. Ako bi se
to po celoj deželi zgodilo, bi se ne bilo bati, da bi
učitelj, kam drugam prestavljen, te pomoči ne užival.

U povzdigo učiteljske omike so potrebni tudi shodi
učiteljev, kteri naj bi po potrebi časa in okoljšin
pogostni bili. Pri teh shodih naj bi se o šolskih zadevah
pametno pomenkvali, n. pr. kaj je ti ali uni u svojoj
mnogoletnoj službi za koristno spoznal, ali kaj je tù
ali tam za poduk i krščansko odgojenje mladine
koristnega bral itd. Po dokončanem pogovoru bi si pa vse
to, kar so za dobro i koristno spoznali, ob kratkem u
zapisnik spisali in vsi po tem občnem sklepu se ravnali.

(Konec sledi.)

Iz Toplic na Dolenskem 19. dec. — f—
Popisu letošnje „spomladanske“ zime, ki so ga naznanile
poslednje „Novice“, dostavim še izid letine lanjske:
sternina je bila scer lepa, pa snopa ni dala; sočivja ni
veliko bilo; korun je močno pognjil; ajda se ni nič
kaj prav obnesla; opresnino je deloma suša, deloma
moča pobrala, in kar ti dve sovražnici niste končale, so
bolhe in gosence obrale; sadje je šlo že o cvetji pod
zlo; le prosa je bilo precej obilno, ki je z debelačo
(karuzo) po nekterih hišah skor jedini živež in
vsakdanja hrana, in še ta nezabeljena in neslana, ker so
mnoge odrajtvila prebivavcom jedini repek iz hleva
pobrale, in vino, ki ga še za polovico lanske slabe letine
ni bilo. nič dnarja ni dalo. Ni čuda toraj, ako se tù
ali tam čuje milo zdihovanje ali clo brezupno tarnanje
sliši, in bi marsiktera družina daritelju s solznim
očesom in hvaležnim sercom roko poljubila, ako bi jo z
hranoj poživil, kakoršna se jetnikom po zaporih dajè.
In pri vsem tem — kdo bi mislil — se napravi v
soseski marsikaka reč, ktere bi o takem času ne
pričakoval. Ni še ravno dolgo, od kar so si zmislili pri
podružnici s. Martina nov altar; napravili pri podružnici
s. Trojice na Cerovcu lično svetilnico (lampo);
kupili za cerkvico s. Uršule Zarigelcom lep kelh;
zvonik pri s. Križi na Veršnaselih iz nova pokrili,
ki se zdaj prav prijazno ozira po bližnjih dolinah in
daljnjih gorah; izdelali dvé uri dolgo cesto do ravno
omenjene vasi; popravili kaplanijo, in novo rusovsko
peč va-njo postavili, ktero posebno zato v misel vzamem,

da pohvalim umetnega moža Jožefa Šibica, ki jo je
mojstrovsko zgotovil, ter s tem Novomeškim zidarjem
hvalno spričevanje dal, da so tudi oni takim delom kos.
Hvala pa tudi umnemu županu Janezu Bek-u, in
verlemu srenjskemu odborniku Matiju Krese-tu, ki sta
to reč sprožila in na noge spravila, in je nista zavergla
samo zato, ker je nova in ne še sploh poznana.

Iz Ljubljane. Z veseljem naznanimo novico, da
je c. k. deželno poglavarstvo po dopisu na kmetijsko
družbo dovolilo osnovo družtva za obdelovanje
Krajnskega Krasa, ktero se bo pervikrat snidilo v
Postojni v posvetovanje družtvinih postav, kar bo
podružnica Postojnska v soglasju s svojimi sosednimi
podružnicami ob svojem času na znanje dala.

Novičar iz mnogih krajev.

Po nar novejšem cesarskem patentu od 27. dec.
se ima z novim letom razglasovanje postav in
ukazov nekoliko spremeniti; deržavni zakonik na
Dunaji bo za naprej samo v nemškem jeziku izhajal,
ki je za vse postave in ukaze edino polnoveren, to
je, če bi o prestavah postav v druge deželne jezike
kakošna dvomba vstala , se ima ta vselej po nemškem
jeziku rešiti; s početkom 45. dne od izdanega
deržavnega zakonika se moč postav in ukazov za celo
cesarstvo začenja. Na mesto dosedanjih deželnih
zakonikov pridejo deželno-vladni listi za eno ali več
dežel skupej , v kterem bojo zraven nemškega jezika
postave in ukazi v vse tiste jezike prestavljene, ki se
govore v tisti kronovini. Občine (županije) si morajo
deželne vladne liste v svojem jeziku omišljevati. Na
deržavni zakonik in deželno-vladne liste se je
moč naročevati pri poštnijah, kakor za vsak drug časnik.
Kakor se sliši, se bo morebiti več deželnih listov v
enega zedinilo, in ker se bojo prestave iz
deržavnega zakonika v deželne vladne jezike iz Dunaja
pošiljale, bojo nek Dunajski gosp. vredniki v svojih
opravilih ostali. — Na Dunaji so ljudje toliko starih
krajcarjev, ki so prišli o novem letu ob veljavo, zadnji čas
skup znosili, da nek časnik v prid občinstvu prosi vlado
za kratek podaljšek preklica. — Palacki je skoz
Pariz šel v Nico, kjer bo pri svoji rodovini čez zimo ostal
in perve vezke češke povestnice v češki jezik
prestavljal. — V Parizu nosijo nove dežnike (marele) brez
palice; dežnik se okoli klobuka pripne, in če se ne
potrebuje , v suknjo vtakne. — Francoski cesar bo imel
silno oblast, med drugim tudi to, da bo smel samolastno
kupčijske zveze z druzimi deržavami sklepati, kar
mnogo Francozov straši, ki se boje svobodnega
kupčijstva in zatere domačega blaga po ptujem. 29.
decembra so se pričakovale pisma austrianske , ruske in
pruske vlade, ki imajo Napoleona za cesarja spoznati.—
Novi ministri na Angleškem so izvoljeni; čeravno so
nar bolji glave skupej, bojo vendar teško dolgo skup
ostali, ker so različnih strank; so pa tile: pervi minister
je Aberdeen, unanjih oprav Rusell, notranjih
Palmerston, denarstva Gladstone, vojništva Herbert,
scer so še Granworth, Graham, Newcastle,
Granvili, Argyll, Wood. Molesworth in Lansdowne.

Milodari za reveže pri sv. Trojici.
Današnjemu listu

je 1. pola „občne povestnice“ kot doklada Novic
priložena.

NOVICE
kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí.

Novice izhajajo v Ljubljani
vsak teden dvakrat,
namreč v sredo in saboto.

Veljajo za celo leto po pošti
4fl., scer 3 fl., za pol leta
2fl. po pošti, scer 1 fl.30 kr.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj XI.

V saboto 17. decembra 1853

List 101.

Kako terden lés ohraniti.

(Po dr. Lüdersdorfu *).

Kdor koli ima s stavbinim, to je tesarskim in
mizarskim lesom (Bauholz) opraviti, ali kdor
tacega lésa potrebuje, nam bo rad poterdil, kakošna
velika dobrota bi bila taka znajdba, po kteri bi se
dal imenovani lés delj časa terden ohraniti, ki se
tako lahko pokvari in svojo terpežnost in vrednost
zgubi. Ta potreba pa je toliko bolj očitna, ker
gojzdi od dné do dné bolj pešajo, in kakor bo
enkrat derv zmanjkalo za kurjavo, ako se ne začnè
bolji gospodarstvo v gojzdih, taka se bo zgodila
tudi lésu za stavbe, tesarskemu in mizarskemu.
Kadar tisti nesrečni čas doide, ne vém: al bo železo
zamoglo lés tako nadomestovati, kakor
nadomestujeta premog in šota derva ?

Že dolgo premišlujejo in skušajo umni možje,
kako bi se dala pokvara stavbinega lésa odverniti,
in že pred 50 leti so si prizadevali takošne
namake iznajti, po kterih bi se dalo temu v okom
priti, da bi za mizarske in tesarske potrebe
posekani lés ne gnjil in trohnel, ampak se terden
ohranil. Težavna je ta reč; marsiktera skušnja je
spodletela in marsikaj se je iznova skušalo.

Kako pa je to, da je tako težavno pomoček
najti zoper to nadlogo, saj imamo vendar dosto
tacih stvari, ktere odvračajo gnjilino? Res, da
jih imamo dosto tacih pomočkov, al kaj druzega
je, kar dela napotke, in to je, da dosihmal ni bilo
moč, lahko in brez velicih stroškov takošne
tekočine v lés spraviti. Tesarski in mizarski lés je
namreč skoz in skoz z zrakom (luftom) navdan, in
ta zrak se zoperstavlja vsaki tekočini tako, da bi
se moral včasih leto in dan namakovati, da ga
tekočina le za pavec premoči.

Med tem, ko se je poskušalo veliko veliko let
dostojno namako znajti, je rastlinoznanstvo
zvedilo, da rastline po koreninah in po deblu
zamorejo serkati mnogoverstne tekočine, in da po tih
potih poserkana stvar gré gori do naj višjih vej in
celo v perje.

Ta skušnja je pred 10 leti gosp. Boucherie-a
pripravila, dâ je skušati začel lés po ti poti
napajati s tekočinami, ki naj ga varjejo gnjiline. V ta
namen je deblo drevésa, ko je še v zemlji stalo,

tikoma tal krog in krog nažagal, je zavotal okoli
te zareze primerno skledico, v ktero je vlil neko
raztopljeno rudninsko sol tako, da je tekočina čez
zarezo stala in tedaj va-njo teči zamogla. Kmalo
je drevo poserkalo vse, in v vsih vejah se je najdla
po tem tista tekočina.

Po tem takem je bilo dokazano, da je mogoče
po ti poti napojiti drevo s kakoršno koli tekočino.
Al to je bila le skušnja za rastlinsko vednost, s
ktero še ni nič pomagano tesarjem in mizarjem.
Kmalo se je Boucherie tudi sam prepričal, da tako
ne bo šlo, zakaj drevésa v gojzdu s takimi
okrožniki obdajati in te nalivati je lahko rečeno, pa težko
storjeno. Kaj bi bilo, si misli Boucherie dalje, ko
bi posekano drevo z odsekanimi vejami postavil
v tako namako? Storil je, kakor si je mislil, —
ali posekano deblo ni serkalo več; mertvo je bilo
in sesavne žilice niso serkale več.

Ko je Boucherie skušal in skušal po ti drugi
poti svoj namen doseči, stopi Anglež Pajen leta
1846 na noge, in znajde lés obvarovati gnjilobe.
Al znajdba njegova je le za kratek lés,
kakoršen je za lesene pokladnice na železnicah; za
te pa je tako dobro poterjena, da na
Angležkem z vsimi pokladnicami tako ravnajo, ki so za
veliko veliko let stanovitne v zemlji. Pa kdo bo
po njegovem s sisalko (Luftpumpe) iz lesa zrak
spravljal in potem ga napajal s tekočino, ki ga
varje gnjiline! Njegova znajdba je tedaj toliko
kakor nič za potrebe kmetijske, ker za te mora
biti vsaka reč lahka in ne draga.

(Dalje sledi).

Napredovanje sviloreje na Krajnskem.

Po iskrenim prizadevanju rajnega gosp. J.
Hradeck¡-ga prebujena sviloreja v Krajnski deželi, kjer je bila
od začetka francozkih vojsk do leta 1830 popolnoma
zaspala, sedaj z veličanskimi koraki srečno napreduje. Že
je murbnega drevja sèmtertjè veliko nasajenega, v
mnogih krajih lepo odrašenega, in od leta do leta se bolj
razširja murvoreja. Zlasti na Dolenskem. okoli
Metlike po verlem izgledu gospoda tehanta V. Vouka,
kakor tudi v st. Jerneju, v Mokricah, v Rakovniku
in Veliki Vasi že toliko murbnega perja zrase, da po
več centov zidnih mešičkov (kokonov) v vsakem kraju
na leto priredijo.

Mikaven izgled in opominovanje k sviloreji daje
poslednji čas tudi visoko vladarstvo z zatajevanjem murb
ob železnici, kar je z drevjem, ki ga mu je naša
kmetijska družba po sila nizki ceni podala, tudi okoli
Ljubljanskega kolodvora prav lepo izpeljalo. Ta naprava,
ako bode speljana po celi železnici, bo sčasoma s pro-

dajo perja lepe obresti v ta način porabljenega dnarja
donesla, še več koristi pa deželi z dobrim izgledom in
obujenjem ljubezni do sviloreje zagotovila.

Naj veči zasluge za pospeh murvo- in sviloreje na
Krajnskem si nabera naša kmetijska družba, ktera je že
čez sto tavžent murbinih drevesic po deželi (in tudi na
Štajersko) oddala in si tako na vso moč prizadeva
podlago postaviti bogati prihodnji sviloreji na Krajnskem.
Neprenehoma seje vsako leto veliko marvinega semena
na svojem vertu, prodaja drevesca po nizki ceni, in jih
deli tudi brez plačila v podporo sviloreje. Z vsem tem
se ne zadovoljna kupuje tudi pridelane mešičke po
visoki ceni z namenom, tudi med kmeti zaupanje in
veselje tega žlahnega pridelka obuditi.

Z živim veseljem smo zapazili poslednje 2 leti, da
tudi šolska mladina se hvalevredno sviloreje poprijema
za kratki čas, ki se gotovo žlahniši nemore obračati,
kakor s tim nedolžnim opravilom. Dorašeni možje bodo ti
naj boljši učeniki in verli podpiravci sviloreje po
domovini. Le nekaj imamo mladim svilorejcem priporočati, da
namreč brez dovoljenja gospodarja murvinih drevés se
perja ne poslužujejo, ker razun druzega je treba tudi to
vediti, da na pravem oberanju perja je veliko ležeče za
rast prihodnjo, da se ne pokvari.

Svilni pridelk tekočega leta dokazuje, da so v
mnogih krajih naše dežele zapazili vrednost sviloreje,
kakor tudi, da so se v reji sviloprejk tu in tam že
dobro zurili. Prejšne leta se je priravnalo svilnih mešičkov
na Krajnskem brez Ipave 200 do 500, letos pa čez
1000 funtov, kteri so bili večidel dobro obravnani, in
torej so dobili tako lepe svile, da so je bili fabrikanti na
Laškem in na Dunaji prav veseli. Za tega voljo so se
letos mešički dražji kot sicer, namreč živi funt po 40
do 45 krajc., umorjeni po 50 kr. do 1 fl. plačevali.
Zraven g. dr. Orla jih je tudi letos kmetijska družba le
za to nakupovala, da se je tudi majhni pridelk vedel
kam na prodaj nositi in tako tudi od te strani obuditi
ljubezin do sviloreje.

Perva skerb vsakterega, kdor se namenva s svilorejo
pečati, mora biti s potrebnim perjem se preskerbeti,
tedaj murb nasaditi, ki dajajo hrano svilnim
gosencam. Prostora za nje se ne manjka, pa vendar v glino in
močiren svet jih ni saditi; one ljubijo suh, kamnit in
peščen apnenec; zlasti ob cestah rastejo čversto, od
kodar voda blato do njih zanaša.

Kadar se pa nabira pirje z dreve's, je treba
skerbeti, da se rast murb ne zatira ali clo ne
zaduši, ampak da drevje vedno večje postaja, in vsako
leto več perja da.

To opravo natanko popisati, bi bilo težko, ker to
se da le djansko dobro naučiti. Učenci murvo- in
sviloreje dobivajo ta nauk na vertu kmetijske družbe, pa
tudi gosp. dr. Orel v Ljubljani, ki se s svilorejo
posebuo pridno peča, z veseljem vsakemu rad natanko
kaže, kako se ima to delo opravljati.

(Konec sledi.)

Zgodovinske reči.

6. Kaj je slovenski narod Oglejskim patriarhom
hvale dolžan.

Da je saj v večji del sedanjih slovenskih strani
keršanstvo v pervem začetku iz Ogleja zaneseno bilo, je
gotovo. Ravno tako pa se ne more tajiti, da je bila
sveta vera drugi pot v osmem stoletji v južnih
slovenskih krajih po Oglejskih patriarhih zopet uterjena,
takrat ko so se v severni strani nad Dravo Solnograški
nadškofje za njeno razširjenje trudili. Samo to se težko
pogreša, da od djanja Oglejskih višjih pastirjev ni
nobenega takošnega spisa, kakoršnega imamo od Solno-

graških. Morebiti pa kaj tacega leži v kterem arhivu
skritega, morebiti celò v rimskem; saj je slavni
kardinal Angelo Mai ravno iz vatikanskih rokopisov bukve
oglejskih škofov Niceta in Pavlina, in del verste
ondašnjih patriarhov na svetlo dal; morebiti je kaj več v
življenjopisu sv. Pavlina pri Bolandistih zaslediti, do
kterega mi še ni bilo dano priti.

Nekako zaboli človeka, da pisatelji Oglejskih reči
le po verhu jemljejo, ali še celò odpovedujejo, kar se
je iz Ogleja za spreobernitev Slovencov zgodilo; da
Rubeis, na primero, pri govorjenji od tega jo kar kratko
odreže, daje po spisu od spreobernjenja Gorotancov vse
to delo Solnograškim nadškofom prilasteno, da
tedaj pripovedi od dela Oglejskih patriarhov niso verjetne.

Razun svete vere je pa morebiti še druga, ne
sicer tako važna, vendar nam draga reč, za ktero bi
mogli Oglejskim patriarhom hvalo vediti. Poglejmo
namreč, kako daleč se sedanji čas sedeži Slovencov
stegujejo, koliko so bili pa nekdanji čas razširjeni.
Eno, kar je slovenščino od Donave proti Dravi vganjalo,
so bili nemški naselniki v velikem številu. Že pisatelj
spreobernjenja Gorotancov pove, da so Bavarci s Slovenci
stanovali vkupaj. Vender mora še drugi vzrok biti, da
so Slovenci med Nemci čisto zginili; nemško plemstvo
in nemška vlada tega ni storila, zakaj takošna je bila tudi
na južni strani Drave, in vender so se tukaj še nemški
naselniki pogubili, razun Kočevja. Morebiti bi se
utegnilo zadosti gotovo reči, da cerkev in šola je v teh
straneh o zadevah slovenščine in nemščine nar več storila.
Kolikor daleč so Oglejski patriarhi svojo pastirsko
palico stavili, ob Soči in Savi do Drave, toliko daleč še
dan današnji Slovenci stanujejo; le en del se jih na
severni strani Drave še najde, kakor sploh na mejah
povsod en jezik med druzega sega; ob Kerki in
Lavanti, ob Salci, Aniži, ob zgornji in srednji Muri, ob
južnih bregovih Donave, koder je veljala Pasavska in
Solnograška duhovna oblast, so Slovenci sploh zginili.

Kar šole tiče, je pomniti, da Oglej je kdaj svoje
učilnice za izobraženje duhovšine in plemstva imel, da
ga je ravno po tem pred talianščina kakor nemščina
zadevala, brez da bi bila slovenščina zategavoljo posebne
zgube terpela. Solo je pa za Oglejsko okrajno že
talianski kralj Lotar, Karlna velicega vnuk, v Starem
meslu (Forum Julii, Cividale) ustanovil v l. 823; pozneje
pa je patriarh Nikolaj s privoljenjem svojega polbrata
cesarja Karlna IV. ravno v tistem mestu v l. 1354
višjo šolo (generale studium) osnoval. V tem mestu so
tudi patriarhi dolgo časa sedež imeli, in vender ondi še
dan današnji Slovenci stanujejo. — Mislim, da teh
besed ne bo nihče vzel kot enostranskih, ampak le kot
zgodovinske; resnična zgodovina namreč reči tako
jemlje, kakor so, ne kakor bi jih kdo rad imel.

Pri tej priložnosti se ne morem zderžati, da bi ne
opomnil še ene reči. Kadar se popisuje ustavljenje
Goriške nadškofije, se večidel na poslednje Oglejske patriarhe
veliko nemarnosti za svojo čedo in preobilno uklanjanje
do Benečanov naklada. Zgodbopisje naj pač ne bo
enostransko! Ravno zastran poslednjih Oglejskih višjih
pastirjev se utegne namreč to prašati: kdo jih ju v oblast
Benečanom izdal, in tedaj kriv bil, da niso mogli
svojih ovčic prosto oskerbovati? In tukaj se bo s prerokom
odgovorilo: „očetje naši so grešili, in mi smo nosili njih
krivico.“ Jez saj sem to mislil, ko sem vojsko Oglejskih
patriarhov s svojimi podložniki v 14. in 15. stoletji
prebiral.

P. H.

Družtvo sv. Mohora.

26. novembra se je Celovški odbor družtva sv.
Mohora zbral in pri tej seji sklenul, kakor sledi:

1. G. Luka Jeran se je v Afriko podal in toraj
iz družtvenega odbora stopil; — g. Štefan
Kociančič je 21. novembra pismeno naznanil, da ostane scer
vselej zvest in iskren prijatei našega družtva, da pa mora
letos iz odborništva odstopiti. Obadva gospoda sta naše
družtvo možko podpirala in se za njega mnogo trudila.
Žal je nam in gotovo vsim družtvenikom, dva tako
sloveča in iskrena gospoda zgubiti. Mi ne moremo
drugače kakor z žalostnim sercom reči: Bog vaju obadva
za vse vajne trude in dela blagoslovi in srečno vodi! —

Mesto g. L. Jeran-a v Ljubljani očitno povabimo in
prosimo g. Andreja Zamajca, vrednika „Zgodnje
Danice“, mesto g. Št. Kociančiča v Gorici pa g.
Andreja Marušič-a, duhovnika in domačega učitelja pri
grofu Attems-u, da bi hotla prazne mesti družtvenih
odbornikov prevzeti. Oba gospoda slovita kot visokovredna
in učena duhovnika in kot iskrena prijatelja našega družtva.
Zato upamo, da nam naše serčne prošnje ne bota
odrekla! —

2. Več čast. gosp. družtvenikov je nas prosilo, I.
del „domačih ogovorov“ tudi posebej prodajati. Mi
smo taj več iztisov I. dela „dom. ogovorov“ razposlali,
da ga naj knjigarji po vsih slov. mestih po 50 kr. sr.
prodajajo.

3. Za prihodnje leto 1854 bo družtvo izdalo:
I. del „življenja svetnikov“ okoli 50 tiskanih pol,
„Goffine-a“, kar še manjka I. in tudi celi II. del okolj
25 pol, in eden zvezek Javornekovega sv.
pisma okolj 20 pol.

4. Naše družtvo, ako hoče terdno in na
samosvojih nogah stati, mora si napraviti „matico“, to je
zaklad ali istino, kterega obresti bi našemu družtvu vsako
leto potrebnih denarjev donašali. Kako bi se ta matica
napravila, se je že mnogo pisalo. Morebiti jo takole
dobimo:

a) Družtvo dá leta 1854 tiskati: „g. Praprotnikovo
knjižnico lepih povestic za mladino“, „g. Cvekove
pesmi“ in „Koledo družtva sv. Mohora“. Teh knjig
družtvo g. družtvenikom ne bo dajalo, temuč le po
knjigarjih dober kup prodajalo. Čisti donesek, ki
se bo skupil, se obern za družtveno matico.
Družtvena koleda, kakor jih izdajajo vse družtva po
Nemškem itd. bo namenjena za naše prosto ljudstvo, bo,
kakor Nemci pravijo: Bauern- und
WirthschaftKalender. Vse slovenske pisatelje s tim lepo
povabimo, nas pri izdajanji kolede podpirati; bomo
dotične sostavke tudi plačevali.

b) Kar se za družtvene knjige, naj si bojo kterekoli,
denarjev dobi, se ne sme porabiti, temuč se dene
na stran za matico.

c) Presvitli g. knezoškof Anton Slomšek so drugi
natis „Življenja svetnikov“ družtvu v lastnino
darovali, da se tako ložej družtvena matica napravi.

d) Vse čast. gospode domorodce in prijatle našega
toliko potrebnega in koristnega družtva prosimo,
kolikor je jim volja in kader je jim nar bolj
prav, kak dar v Celovec pošiljati. Tudi nar manjše
darove bodemo hvaležno prejeli; in vse po „Šolskem
prijatel-u“ naznanili. „Kamen do kamena palača,
zerno do zerna pogača“. —

5. „Šolski prijatel“ ostane tudi zanaprej družtveni
časopis.

Iz med družtvenikov je blizo 700 „šolsk. prijatel-a“
prejemalo. To nam zde priča biti, da je večina gg.
družtvenikov to po volji, kar smo zastran „šolsk.
prijatel-a“ lani uravnali. Mi smo takole mislili: med
družtveniki štejemo nar več gg. duhovnikov in učiteljev,
kterim je mladina in šola ljuba in sveta reč, toraj bojo
časopis za šolo in mladino radi prejemali. Cerkev ima

svojo „Danico“, kmetijstvo, politika itd. tudi svoje
„Novice“, zakaj bi šola — podlaga vsega človeškega
blagostanja — svojega časopisa ne imela. Tako smo
mislili in lepo število družtvenikov priča, da se nismo
goljfali. „Šolski prijatei“ bode taj zanaprej donašal sostavke
za šolske reči, povestice za mladino, nekaj iz
natoroznanstva, dogodivščine, zemljopisja, od slovanskih
običajev, šolske postave in novice, dalej kar naše družtvo
zadene in kar od drugih družtev kaj pripravuega slišimo
ali beremo.

Izhajal bo „šolsk. prijatel“, kakor do sedaj na pol
poli in velja:

a) za družtvenike sv. Mohora, ki 3 fl. letnine plačajo,
na leto 36 kr., na pol leta 18 kr. po pošti;

b) za družtvenike sv. Mohora, ki 1 fl. 30 kr. letnine
plačajo, na leto 1 fl. 36 kr. po pošti, in brez
pošte 1 fl.; na pol leta 48 kr. po pošti, 30 kr. brez pošte;

c) za naročnike, ki niso pri družtvu sv. Mohora, na
leto po pošti 2 fl. 12 kr., in brez pošte 1 fl. 36 kr.
Pervi in drugi tečaj „šolsk. prijatla“ se dobi po
1. fl. sr.

6. Na vprašanje od mnogih krajev oznanimo, da
zamore, kdor hoče, za leto 1852 in 1853 k našemu
družtvu pristopiti še sedaj, in dobi vse družtvene knjige
razun potekle „Zgodovine Goriške nadškofije“, — pa
mu hočemo kako drugo družtveno knjigo priložiti, ki ne
velja več kot 24 kr.

To smo sklenili tukaj v Celovcu in mislimo tudi
izpeljati, ako večina ostalih gg. odbornikov po unih
mestih naše predloge poterdi. Vse gg. odbornike
povabimo, naše predlogo pretresti in potem svoje misli na
znanje dati, naj že bo pismeno, ali po kakem slov.
časopisu. Kdor nič ne odgovori, od tega mislimo, da je
naših misel.

Čast. gospode vrednike slov. časopisov prosimo te
naše misli ponatisniti.

Družtveni odbor v Celovcu.

Ozir po svetu.
Turki,

njih šege in navade, njih vera in deželska osnova s popisom
njih perve domovine.

Véra Turkov.

(Dalje.)

Od kórana Turkov ali Mohamedancov se veliko
govori in bere; kaj tedaj je kóran? Tako imenovane
„svete pisma“ Mohamedancov obstojé iz 4 poglavnih
delov, kterih pervi se imeuuje kóran, drugi hadif ali
sunet, tretji idjhaj-umet, četerti kijas.

Od kórana Turki basnujejo, da to, kar je angel
Gabriel Mohamedu skoz 23 let pripovedoval, je od
verste do verste zapisano v njem. Akubekr, pervi kalif in
naslednik Mohameda, je dal te verste (Verse) v bukve
nabirati, in ta zbirka je kóran. Pravlica ta, da kóran
je izvira božjega, je dala tem bukvam tako slavo in
veljavo, da so zakonik postale verskih in svetnih
zapoved in prepoved. Zato tudi sultani, kadar koli kaj
važnega začenjajo, vselej prašajo: kaj pravi kóran?
Opiraje se na besede kórana je sultan Mahmud strašne
janičare pokončal; opiraje se na kóran, kar bi drugač pri
terdovratnih Turkih nikakor mogoče ne bilo, je sedanji
sultan Abdul-Medšid osnoval leta 1839 novo vredbo
turškega carstva, ktero je že oče njegov pripravljal, pa
si izpeljati ni upal; opiraje se na besede kórana so
začeli Turki tudi dandanašnjo vojsko zoper Ruse.

Bukve kórana obstoje iz 114 poglavij ali sur,
vsako poglavje je spet razdeljeno v več verst.
Zapopada le verske, nravne in deržavljanske zapovedi in pre-

povedi, zgodovinskega ni nič v njem. Pisan je kóran v
naj čistejšem arabskem jeziku in olišpan z vso krasoto
orientalske nadušbe.

Pregovor korana se takole glasi: „V imenu naj
milostlejšega Boga! Slava Bogu, Gospodu vsih stvari,
Najmilostlejšemu, kralju sodnega dneva. Tebe molimo
in Tebe kličemo na pomoč. Pelji nas na pravo pot, na
pot tistih, kterim si milostljiv bil, ne tistih, nad kterimi
si se razserdil, pa tudi tistih ne, ki hodijo krive pota“.

Vsaka sura (poglavje) ima svoj nadpis, na priliko:
tabla, plen, grom, profeti, božja pot, vstajenje od
smerti itd.

Nravne postave so, na priliko, v koranu takole
razložene: „Dela vaše se sodijo po namenu, in v vsaki
reči velja le kar misliš v sercu“. „Ne štejte dobrih del
svojih“. „Pred Bogom ti ne pomagajo žlahni prededi“.
„Povej mi, je vprašal enkrat nekdo profeta, po kterih
delih se pride v raj?“ Profet je odgovoril: tisti pride
gori, ki modro obrača česar mu je dal Bog, — kteri
Bogu služi in zraven njega nobenemu druzemu, kteri
moli, almožnjo daje in zapovedi spolnuje do žlahte svoje.
Kakšno krivo vero je sicer Mohamed učil zastrau
samega sebe, vsak iz sledečih kratkih besed, ki so tudi
v koranu zapopadene, lahko previdi: „Jez (Mohamed)
sim pervi človek s sinom Marie; profeti so vsi otroci
enega očeta. Med menoj in Jezusom ni nobenega
profeta“, — in na drugem mestu pravi: „Nikar se ne
imenujte po meni, kakor se imenujejo kristiani po sinu
Marie ; vi ste služabniki božji, po tem še le služabniki
profeta“. (Dalje sledi.)

Novičar iz mnogih krajev.

Poslednji deržavni zakonik naznanja novo colno
tarifo, ktera bo ob novem letu z austriansko-prusko
colno in kupčijsko zavezo vred moč zadobila; podlaga
te nove tarife je tarifa od 6. listopada 1851; marsikaj
pa je v nji prenarejenega; tako je, na primer, colnina
za vvožnjo sirovega železa iz tujih dežel od 45
kr. na 24, po morju od goldinarja na 36 kr. za cent
znižana. — Do konca januarja na ces. železnicah za žito
od 1 krajc. na 3 vinarje ponižana vožnina velja
po razglasu ministerstva tudi za rèženo in pšenično
moko, za krompir in sočivje. — Višja sodnija na
Dunaji je izrekla, da pri določilu kakošne rane: ali je
lahka ali težka, ni gledati na to, ali se je hitreje ali
pozneje zacelila, ampak na pervotno lastnost njeno. — Za
poravnavo Savske struge je inženirju Wilček-u ukaz
došel, Savo od Janine do Zemuna geometrično preiskati.
— Vsi časniki so sedaj večidel napolnjeni z novicami
turško-rusovske vojske, ker prigodba v Sinopi,
kjer so Rusi Turkom veliko bark pokončali, dá na vse
strani veliko govoriti in veliko uganovati. V Carigrad
je dospela za Turke nesrečna novica 3. dan t. m. Vse
je bilo silno osupnjeno. Sultan je berž poklical
ministerstvo skupej in tudi francozkega in angležkega poročnika.
Ministri so bili vsi hudega vojskinega duha navdani ter
so terjali, naj poročnika ukažeta angležko-francozkim
barkam berž v černo morje odriniti; poročnika pa sta se
izgovarjala, da ne moreta; francozki poročnik je rekel,
da ne sme, ker nima povelja od svoje vlade za to;
angležki poročnik pa je sultana in ministre tolažil, da to
je nesreča, ktera vsacega, ki se vojskuje, zadeti
zamore, in da naj te zgube ne porajtajo preveč, ker
poglavna moč za morsko vojsko so turške in egipčanske
barke v carigradskem kanalu, ktere bojo že kos
rusovskim barkam v veliki vojski. Tako je govoril Radcliff;
kaj pa je ministerstvo v tem zboru sklenilo, še ni znano.

Drugo jutro ste jadrale ena angležka in ena francozka
fregata, kakor pravijo, z zdravniki, zdravili in vezili
ranjenim Turkom v Sinopo na pomoč, in dve druge
fregate ste imele kmalo za pervima iti. Škoda Turkom
pokončanih bark, brez ljudi in gotovine, se ceni na 8
do 10 milionov fl. ; bile so pa nesrečne barke nek že na
poti iz Abhazie domu, kjer so ondašnjim gorjancom
smodnika, orožja in dnarja oddale. V Azii so nek Turki še
zmiraj srečni, kjer s Čerkezi vred nek zlo tepejo Ruse,
ako je verjeti turškim novičarjem. Vse dozdanje vojske
pa še niso nič gotovega opravile, — ali sedaj bo v
kratkem velika vojska pri Kalafatu; že marširajo Rusi
z veliko silo proti Kalafatu. ki je edino mesto na
levem Donavskem bregu, kjer Turki še terdno stojé; če
tukaj Rusi zmagajo Turke in jih zapodé čez Donave,
se bo ta kraj Donave vnela razsodivna bitva. Rusi
delajo noč in dan okoli Bukarešta močne okope (šance),
ako bi utegnili Turki jih nazaj zapoditi. V Smirni je,
kakor tudi v druzih mestih, zeleno bandero „svete
vojske“ razpostavljeno. Rusovske barke švigajo
neprenehoma blizo Varne, da turške ne morejo voziti ondašnji
armadi hrane in oprave. V Magnezii v Afriki se je
armada jermenskih prostovoljcov zbrala, ki gré
Turkom na pomoč: je to za gerskim patriarhom
Antimosom, ki je tudi vès na strani Turkov, pervi izgled, da
kristjani pomagajo Turkom. Rusovski konsul Mušin
je nek kmalo po preselitvi iz Beligrada v Semlin poslal
rusovskemu caru obširni popis, kakošnega duha so Serbi,
v kterem pravi, da narod serbski sovraži Turka do smerti,
da pa knez serbski je skrivoma prijatel Turkov. Ali je
v tem kaj resničnega, se ne vé; to pa je gotovo, da
nekdanji knez Miloš ni delječ od Serbije. Vlade, ki
se prizadevajo Rusa in Turka pomiriti, so nek po
Dunajskih pogovorih svojim poslancom v Carigrad sledeče
sporočila poslale: naj terjajo od sultana gotove porožtva
za zvesto spolnovanje vsih dolžnosti do gerške cerkve,
in naj le take ponudbe turške vlade poterdijo, ktere
terjatvam rusovskim niso naravnost nasprot. — O žalostnih
razpertijah med Badensko vlado in katoliškim škofom
Freiburškim se sliši, da še ne bojo tako kmalo
poravnane kakor se je mislilo, ker je za spravo naprošeni
kardinal Viale Prela ministerstvu odgovoril, da ne more
popred med škofom in vlado srednik v Rimu biti, dokler
ministerstvo ne prekliče ukaza od 7. p. m.; to storiti se
pa vlada dosihmal terdovratno brani.

Gorska cvetlica.

Na skali visoki pa rož'ca cvete,
Nikdor ne pozna je, ne vterga nihče.

Objéma jo rosa, jo ljub'jo megle,
In gorske jo zibljejo sape rahlé.

Pa prišla je jesen, in bora nori,
Se rožica trese, se joka, solzi.

Doline vgleduje in bistre vodé,
Tje doli v planjavi želi si sercé,

Kjer sladka še rôsa, kjer sape toplé,
Tje doli, tje doli jo kliče sercé. —

Se splazil je lovec čez gole peči.
Čez sterme prepade prederzno hiti.

Nedolžne po gorah on iše kervi;
Po prostih planinah se strel mu glasi.

Se rož'ca pretrese, se revca boji,
Tje doli v planjave si več ne želi.

V domačem skalovju zdaj rada umre.
Saj vender še spomlad poverne kdaj se.

Jos. Žvegel.

NOVICE
kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí.

Novice izhajajo v Ljubljani
vsak teden dvakrat,
namreč v sredo in saboto.

Veljajo za celo leto po pošti
4fl., scer 3 fl., za pol leta
2fl. po pošti, scer 1 fl.30 kr.

Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiweis.

Tečaj XI.

V saboto 25. junia 1853.

List 51.

Vinske terte bolezin.

Spisal J. Zalokar.

(Konec.)

Želeti je, da bi tudi kemikarji po kemiško
preiskali in zvedili, kaj da so te bolne bunke
nalistih, in kaj da ima v sebi bela reč na drugi strani.

Če se po mnogi skušnji skaže, da preobilni
solitar in solitarjeva kislina v zemlji to bolezen dela,
kar mislim, da, bo treba sledeče reči početi to uimo
in nadlogo odverniti:

a) Ker žveplo pomanjša, oslabi in počasi
zatare moč solitarjevi kislini, bo ondi, kjer se bo taka
bolezen pokazala, gotovo koristilo. Žveplo pa ni
le solitarjevi kislini nasprotin strup (antidot),
ampak v majhni meri je tudi dober gnoj takim rastlinam,
kakor mavc, in torej ga po krompirji in vinogradih
trositi da še ti dobiček.

b) Ker se pa solitar zmirej spet nareja,
kterega podloga (basis) je gnjilic (azotum), bo treba,
mislim, še družih naprav ga pomanjšati ali
odpeljati, namreč nekake drenaže, grabnov kakor
razorov od vsih strani navdol, da se bo o dežji
preobilni solitar, kakor vsaka sol, v vodi stopil in
po tacih grabnih z vodo vred odpeljal, in v
pripravljene jame stakal. iz kterih se bo po tem lahko
veliko solitarja dobilo, s kuhanjem, kakor druga sol
sčistil in prodajal.

c) Kjer je terda ilovca ali pa slinjevka ,
spodej pa terda mertva zemlja, pod tako zemljo lega
svisča ali peska, bo treba v več krajih do take puhle
lege prekopati, da se preobilni solitar po dežji
stopljen po tacih prekopinah globokejši v dno razgubi.

d) Živalski gnoj bo treba za vinograde manj
rabiti, za krompir globoko orati, slinjevko poprejšnje
leto, in le puhlico in pesčenico za-nj letos gnojiti.

c) Naš že dolgo bolni in nedozorjeni krompir
ne bo mogel dalje za dobro seme služiti, ampak bo
treba zdravega dobiti in saditi, terte pa, dokler niso
popolnoma spridene, se bodo dale, upamo, še
ozdraviti, in bodo po tem spet zdravo in dobro vino
dajale, in tako je upati, da se bo to oboje tolikanj
koristno rastlinstvo spet okrepčalo in ohranilo.

Gospodarske skušnje.

(Skušnje o sviloreji). Da se pridela 37
funtov in pol svilnih mešičkov ali kokonov, se
potrebuje okoli 600 funtov murvinega perja, in iz 14
funtov kokonov se dobi 1 funt svile (žide). Če en
žakelj murvinega perja z 60 funti 1 fl. sr. veljá,
pride 1 funt kokonov na 16 krajc., in 1 funt svile
po stroških, ktere piča gosenc prizadene, na 3
fl. 54 kr.

(Mnogoverstni strupi za perutnino). Vsi
perutnini so grenjki mandeljni tako strupeni, da
pogine po njih: vertoglavna postane, pade in
cerkne. Za gosi je peteršilj kakor tudi perje
domačega maka strupeno; racam je cuker strup,
tudi rež jim škodje; vertoglavne postanejo po nji;
puram je zlo škodljiva trobelika (smerdljivec),
ravno tako tudi naperstek (Fingerhutkraut).

(Sirovo maslo ali puter na Tirolih). Na
planinah Tiroljskih pognedejo z veliko močjo sirovo
maslo v 40 funtov teške štruce, ktere vselej poverh
osolé in take pošiljajo v Benetke, kjer celo leto
dobre ostanejo. Taka stanovitna dobrota pa izvira
iz tega, da poredoma kose, preden jih v štruco
stlačijo, v čisti merzli vodi, ktera se zmiraj odteka,
dobro gnedejo , da do zadnje kaplice mleko iz
putra spravijo.

(Turšična slama.) Za molzne krave po
mnozih skušnjah ni boljši piče, kakor je turšična
slama še zelena. Gosp. Beiser sadi turšico v
ti namen še gosteje kakor grah.

(Velika korist naših kozolcev) je letos vsim
kmetovavcem tako očitna kakor malokdaj. Kaj bi
letos o tem že presilnem deževju z mervo počeli,
če bi je ne mogli v kozolce (Harfen) devati, ker
se na mestu, kjer je pokošena bila, malokterikrat
do dobrega posušiti zamore.

(Zakaj ne molzejo krave toliko, kolikor bi
mogle?) Pervič zato ne, ker jih dekle vsakibart
do čistega ne izmolzejo; ta nemarnost je
posebno škodljiva mladim kravam s pervimi teleti, ki
se tako za celi čas popačijo; drugič zato, ker
se ne molzejo poleti in pozimi trikrat na dan in
pa vsaki dan o ravno tisti uri; malo kdo vé,
kako močno se natora navadi na tako redovnost;
če se ta zanemari, gré koj več mléka v zgubo;
tretjič zato, ker se za postrežbo krav ne
jemljejo dosto močne dekle, ki vsako delo krepko
opravljati zamorejo. — Na Marskem je po več
kmetijah navada, da dobivajo kravarice poboljške
na plačilu po tem, kakor več mléka na dan
namolzejo. (Tak poboljšek na plačilu ali Ionu bi bil
gotovo nar boljši spôdbadek pridne molže, ako bi
— vode ne bilo, s ktero bi si utegnila goljufna
dekla pomagati.

(Gnjili krompir) svetje g. Sering, vodja
velicega verta v Lyonu, kakor hitro se znamnja
bolezni na zelišu pokažejo, izkopati, potem naj se
nektere dni na suhih krajih ležati pusti, preden se
za živež za ljudi in živino rabi. Ako je tacega
krompirja toliko, da bi se vès za živež porabiti ne
mogel, naj se nareja močič ali štirka iz njega;

če tudi to ne gre. naj se krompir umije in potem v
debele, kakor je krompir okrogle kosce razreže , s
kropom polije, na soncu ali v peči posuši in potem
v sodce ali žakljc spravi. Pozimi je tak krompir
z rezanco zmešan, če se poprej skuha, za živino
kaj dobra piča.

Ozir v stare čase.
Pad Carigrada 29.majnika 1453.

(Dalje.)

Tako je 7 tednov preteklo, odkar so Turki
Carigrad oblegli. Sovražnik je stal, kar se pri poprejšnjih
obsedah nikdar ni zgodilo, na dveh mestnih stranéh
zraven mestnega ozidja. Zdaj pošle Muhamed poslanca k
cesarju, ki mu svetva se sultanu podati, ako se hoče
sužnosti rešiti. V vojaškem sovetu je bil njegov predlog
zaveržen. Car odgovori poslancu, da on Boga zahvali,
ako se hoče Muhamed z njim pomeriti in pogodbi zvest
ostati; nobeden, kdor je mesto oblegel, ni dolgo živel;
sultan naj tedaj nikar ne tirja izdaje mesta, on ga hoče
braniti do zadnje kaple kervi.

Na ti odgovor je sultan 24. maja razglasil v
taboru, da hoče čez 5 dni od obeh obleženih strani mesto
napasti. On pokliče vojvode in jih zaroti, mesto obropati.
Veseli vrisk se razlega po celem taboru, ko je bilo to
naznanjeno. Mogočniki janičarski dobri stojé za zmago
in vzetje mesta, le to prosijo, da bi njihnim tovaršem,
ki jih je zavolj nesrečnega boja na morji zaperl, spet
svobodo podelil. Muhamed jim obljubi in med celo
armado je bilo neskončno veselje. Derviši hodijo po ležišu
in v imenu preroka opominjajo vojake turška bandera na
ozidji glavnega mesta nevernikov postaviti.

Ko se noč naredi, je bilo zapovedano celo ležiše
razsvetliti. Na vsih barkah in šotorih je neskončno lučic
in bakel gorelo. Od brega Bospora, od višave galataške,
od globočine barkostaje, od cele rajde obložencov do zlatih
vrat so goreli ognji veselja, ki so aziatiške bregove in
Skutari razsvetlili; mesto je bilo obdano od gorečega
polomesca in celo noč se je razlegalo vpitje: „Ni druzega
Boga, kakor Bog, in Muhamed je njegov prerok! Bog
je Eden, njemu enak ni nobeden!“

Obleženi so o začetku mislili, da brodovje in tabor
gori; pa le prekmalo so se v svojo neizrečeno žalost
prepričali, ko so čuli veselo vpitje, da to veselje Turki
obhajajo na vzetje Carigrada, in iz tamnega mesta se
je čulo jokanje in plakanje: „kyrieleison! kyrieleison!
odverni o gospod pravično žuganje od nas, reši nas iz
rok sovražnika!“

Ker so Gerki vidili, da so Turki namenili mesto z
naskokom vzeti, se njih pogum spet oživi; popred so
mislili, da si Turki ne bodo upali mesta naskočiti.
Toraj je mnogo Gerkov zidovje zapustilo in se domú
podalo. Turki so to zapazili in v svoj prid obernili. Ko
cesar to zve, begunom očita in žuga. Oni se pa
izgovarjajo , da so se zato domu podali, ker nimajo njih žene
in otroci ne jesti ne piti. Cesar jim tedaj odpusti in
napove toliko kruha vsaki dan po celem mestu razdeliti,
da nobenemu ni bilo treba stradati. Ivan Giustiniani se
je vedno trudil, zidovje vterdoval, vrata sv. Romana je
z nasipom zabranil, in se tam vterdil; prosil je Lukata
Natarasa, višjega admirala gerške armade, da bi mu
nekoliko topov poslal; ali on mu je odgovoril, da jih mu
ni potreba. Tako sta se začela prepirati. Giustiniani je
Natarasu očital, da je izdajavec domovine, in Nataras
njemu nasproti; tedaj ju sam cesar pomiri. Giustiniani
je te dni brez prenehanja čez dan in ponoči se trudil in
sovražnikom mnogo opraviti dal; clo z lastno roko je z
ozidje naskakajoče Turke nazaj pahal. Gerki so ga pa
zavidili in mu niso hotli pomagati. Sultan njegov pogum

in njegovo delavnost kmalo zapazi in reče: „Da bi bil
Giustiniani v mojem taboru!“ Skušal ga je z zlatom
podkupiti, al on se zlatemu bogu ni vklonul. Meniha
Manuel Giagari in Neophyt, kterima je bila skerb za
popravo mestnega ozidja naložena, sta namest ozidje
popraviti, denarje zakopala, in ko je bilo mesto ropano, se
je sedemdeset tisuč goldinarjev najdlo, ktere je cesar za
popravo mestnega ozidja dal. (Dalje sledi.)

Novičar iz slavenskih krajev.

Iz Zagreba 20. junia. Zgubo, ki jo je malemu
številu naših književnikov nanesel odhod slavnega
spisatelja „Prvencev“, „Novih pjesem“ i „Kraljeviča Marka“,
našega narodnega pesnika P. Preradoviča, kteri se
je povišan za c. k. četnika v Italio vpotil, povrnila je s
svojim prihodom v glavni naš grad naša „glinska vila“,
izvrstni prevoditelj „Kraljodvorskega rokopisa“,
nadepolni pesnik Ivan Trnski.— Za narodno našo
književnost si gosp. bogoslovci naši že od več let dične
zasluge nabirajo z izdavanjem Šmidtovih „spisov za
mladež“. Ovih lepih spisov, ki so posebno primerni
za šolska darila i postajajo tako neprecenljiv dar za
učečo se mladino prvodobno, je izišlo dosihdob že čvetiro
knjižic, i po dolgem prestanku je peti svežčič pod
tiskom, kteri obsega mično povestico pod naslovom:
„Golubče“. Ne dvomimo, da bo tudi ta knjižica šolski
mladini ravno tako dobro došla, kakor so prejšni spisi
slavnega detetjega pisatelja K. Šmidt-a. Slava našim g.
bogoslovcem, da s krepkimi silami pomagajo podpirati naše
slovstvo i v ti vrsti obogateti ga s spisi poučnimi,
namenjenimi naši mili mladeži, na kteri krasnejša prihodnost
počiva. — Gosp. dr. Ljud. Gaj tiska v svoji tiskarnici
krasne „razlike piesni“ našega — kakor „Danica“
s polnim pravom kaže — „medousnega“ Ign.
Gjorgjića. Da bi le kmalo beli svet ugledale ! Veliko uslugo
bi častiti g. dr. Gaj naši književnosti učinil, ako bi izdal
knjigopis svoje predragocene knjižnice, v kteri se
hranijo nekteri preimenitni rokopisi dubrovniški, in do 6000 (!)
raznih starih knjig ilirskih. Nadamo se tvrdo, da bo gosp.
dr. Gaj tudi ti naši iskreni želji prijazno zadovolil, i tako
povestnici naše literature tako rekoč s tim knjigopisom
temelj položil. Bože daj ! Pretočenega tedna prispele so
do nas iz Belgrada različne pesne Mat. Bana,
Dubrovničana. Ova prva knjižica razdeljena je na dva
razdela. Prvi obseže ljubovne pesne pod naslovom „Déva“
drugi pako prve iskrice vroče ljubezni do doma in roda
svojega, pod nadpisom: „Narod“. Ove pesme so
večidel od l. 1838, potem 1839, 1841 itd. „Načelnica“
napisana je v mali Azii leta 1843. Pesnik „Mejrime“
posvetil je ove „prve svoje iskrice ljubovne i domorodne“
znanemu dubrovniškemu književniku M. Počiću, knezu
zagorskemu. V pesmah Matija Bana veje dubrovniški
pesniški duh. — Iz Carigrada prejeli smo te dni
bolgarski prevod krasne povesti „Boris“ Vaše nadepolne
spisovateljke gospodične Josipine Turnogradske,
ktera lepo prihodnost obetava. Prevodu je pridan
obširen predgovor (od Petković-a?). Tudi naša
Dragoila Jarnevićeva, marljiva pisateljica že od davne
dobe naše književne preporodbe hvalno znana, piše
sedaj neko povest, ktere željno pričakujemo. Morda pride
skoraj 2. zvezek lepih „domorodnih povest“ na svetlo.
Le naprej na ti stezi, domorodke mile, na kteri vas
slava čaka !

Zorislav.

Iz Tersta 22. junia. Prav vstregle so „Novice“
teržaškim udom društva sv. Mohora, ko so v popravah
društva svoje mnenje jasno izrekle. To je prav, ker le
tako, da se o rečeh posvetovamo in jih odkritoserčno pre¬
tresamo, zamoremo naj bolje cilj doseči, ne pa, če vse
za dobro, za popolnoma imamo le zavolj tega, ker je

reč sama na sebi dobra in koristna. Nihče ne more
tajiti marljivosti in verlega obnašanja imenovanega društva;
vendar je močno želeti marsikterih prenaredb, osebito
tistih, o kterih so „Novice“ govorile in jih nasvetovale;
in naj važniše je po naših mislih to, da se odborniki vsih
krajev, preden se kaj sklene, za mnenje poprašajo, ker
sklep brez zaslišanja vsih odbornikov se nam zdi
neveljaven, in čemu bi bili odborniki, ki nikakega opravka
nimajo ? Mnenje „Novic“ o zapopadku in obsežku za
izdavanje naj vgodniših knjig, se popolnoma vjema z
namenom društva, ker treba je, da ono, ako hoče med
prosto ljudstvo seči, izdaja take knjižice, ki ne veljajo čez
10 kr., in ktere ljudstvo rado bere. Tu velja pervo
stopinjo k omiki položiti, bi rekel, ljudstvo k branju vabiti
in spodbadati. Giavna naloga društva naj bi tedaj bila,
vse storiti, da bo ljudstvo k branju veselje dobilo. Ako
društvo že le to doseže, je že veliko doveršilo in druga
stopnja ne bo tako težavna. — Udje so k društvu menda
le zato pristopili, da pripomorejo k izdaji koristnih
ljudstvinih knjig po zelo niski ceni ali celo zastonj, ne pa, da
bi se za nje bukve tiskale. Te prenaredbe so živa
potreba, ako hoče biti društvo prostonarodno; ako se pa
misli v „matico“ prestvariti, je pa to vse kaj druzega.
— Terstenjakovo temeljito razlaganje: „Kdo so
bili Ambidravi?“ nam sploh dopade in njegova
globoka učenost o zgodovini in jezikoslovju občudujemo,
akoravno mu nekdo v „Triester Zeitung“ neumevnost
gerškega jezika očita, in bi, kakor se iz spisa vidi, raji
rekel, da so Gerki na sedanjem Štajarskem in Koroškem
nekdaj naseljeni bili, kakor Sloveni, ako bi le kje kako
podporo in kak dokaz zamogel najti. Ker pa
pretresovavec nam ni nobene zmote iz Terstenjakovega spisa
odkril in si ni upal s prepričevavno besedo govoriti,
pustimo njegov pretres s pristavkom, da pri različnih
narodih se premenvajo glasi različno, osobito med prostim
ljudstvom. Ti pa, dragi rojak! ker vemo, da te ne
strašijo take sodbe, boš marljivo trebil mah iz spominkov
nekdajnosti v slavo sebi in domovini!

Iz Runike med Lotumerkom in Ormožem na
Štaj. Tudi od našega kraja naj dragi bravci „Novic“
zvedo, kak kaj z vinogradi, s poljem itd. stoji. Veselili
smo se, ko smo vidili jabelčno, hruševo, slivje, črešnjevo
in vsake druge fele pitano drevje polno žlahnega cvetja,
nadepolni, da nam to leto ne bode tak tesno za strošek,
ker nam bode sad h kruhu pripomagal; ali vresničul se
je stari pregovor, ki pravi: „česar se človek naj bolj
veseli, tega se gotovo dostikrat znebi. Gosence so
nam drevje tako vsušile, da je žalostno viditi. Ko se
ne bi na polji in v goricah še dozdaj tako lepo in
rodovito kazalo, obupati bi mogli. Tega merčesa je pri nas
toliko bilo, da nam je celo v izbe vhajal; bolj ko smo
ga klali, več ga je bilo; in zdaj nas metulji hočejo
pregnati. Bil sim v slovenskih in hormaških goricah, pa
nisim ondi ne ene gosence vidil. Drevje je lepo zeleno,
in polno lepega sadu. Vinski ters se pri nas letos tako
verlo obnaša, da po deset, če ima ločen, po dvajset in
še više grojzdov šteje. Bog mu daj le to težo na
srečnem pod presno drevo donesti. — Krompira smo dosti
zdravega in bolehnega vsadili, pa je tako dobro eden
kakor drugi lepo iz zemlje prilukal. 6. dan t. m. smo
pervi s točo zmešani dež imeli, kteri pak ni kaj
škodoval. ; od tistega časa pa imamo vsaki dan toliko dežja,
da vse, ako skoro ne henja , zgnjiti mora. Delavci so
pri nas tako dragi, da jih skoro doplatiti ni moč.
Koliko goric, lesov, njiv itd. se je to zimo in ob zdanjem
mokrem vremenu v doline odpelalo, bi ne verjel,
kdor ni vidil.

Kutnjak.

Iz Braslovč 17. junia. Po „Novicah“ nabranih
114 fl. za naše pogorelce smo prejeli. Bodi vsim
ljudomilim dobrotnikom On povratnik, iz kterega roke vse

dobro izhaja! Lepa pomoč nam je iz Ljubljane došla;
tudi „Danica“ nam je poslala enkrat 68 fl. 50 kr.,
drugič pa 49 fl. 41 kr., blagomila obitelj g. Peterova 20 fl.,
tako da se imamo dobrotnikom iz Ljubljane, ali, ki so
v Ljubljano svoj dar poslali, za 253 fl. 31 kr. zahvaliti,
poverh še pa za veliko množo dobre obleke, ki nam je
po častitem g. Gustavu Kostelnu in g. Peterovi obitelji od
tamo došla. Gotovo se spodobi, da toliko usmiljenim
podpornikom, pa tudi častitim bravcem „Novic“, kterih mnogi
so nam po drugih potih v pomoč prihiteli, če tudi le
bolj po domače povem, kako se pogorelcem od mojega
poslednjega dopisa godi.

V veliki sili je uboge veliko tolažilo, da so blizo
in dalječ toliko sočutje našli, ko malokteri nesrečniki.
Poverh tega, da so jih domači, in farmani bližnjih
soseskinih fara, ko Mozirske, Paške, Polzelske,
Šen-Pavelske, Reške, Gomilske, Šent-Jurske in Vranske z
lesom za stavbe in z vožnjo prav braterno podpirali,
jim les zastonj dajali, ali ga po naj nižijši ceni prodajali,
so jim tudi opeko, apno, pesek in les prav dober kup,
mnogo pa tudi zastonj na mesto vozili. In ker se jim
je tudi obilo živeža navozilo, samega žita okoli 220
mernikov, sočivja nad 70, koruna nad 120, pšena okoli
10 mernikov, so lahko hitro k delu segli; tudi so bili
za pervo silo s potrebnim dnarstvom oskerbljeni;
zavarovani so polovico škode že perve tedne povernjeno
dobili; vsim pogorelcem je pa obila milošnja v dnarjih v
pomoč prišla, da so za proti imeli, robo kupovati in
delavce plačevati. In tako že mnogi obot gotov in lepo
sozidan stoji, tam pa tam se že kaže streha z novo opeko
pokrita. Ako se nit milošinj ne preterga, ker pa upamo,
da se ne bo: bojo vsi pogorelci in njih živina, pod
dobro streho, popre ko druga zima pride. Za škednje in
kozelce bo še huda; pa sčasoma se bo kje tudi ta škoda
poravnala. V dnarjih nam je doslej darovanih 3023 fl.
39 kr.; res velik znesek, ko bi škoda tako čez silo
velika ne bila! (Konec sledi.)

Iz Ljubljane. Na poti iz Gradca v Terst so
se v sredo čez noč mudili svitli nadvojvoda Joan s
svojo prečastito rodovino v Ljubljani. Ko so Njih
cesarsko visokost obiskali gospodje naj višjih deželnih
oblastnij, se Jim je poklonil tudi odbor kmetijske družbe,
s kterim so se svitli gosp. nadvojvoda prijazno
pogovarjali skor eno uro o mnogih zadevah kmetijske družbe in
kmetijskih reči. Ko se jim je gosp. predsednik
kmetijske družbe ponižno zahvalil za dovoljenje, da pride
inženir za zboljšanje travnikov iz Gradca tudi
k nam, so nam povedali, da so na svojem lastnem
travniku prepričani velike dobrote, ktero sušenje, močenje
in drenaža gospodarjem deli. ker tako popravljeni 50
oralov velik travnik je bil že drugo leto za 300 fl.
višji v najem (štant) dan. „Taka skušnja“ — so rekli
— „je nar gotovši dokaz neizrečenega dobička, ki se
doseže po taki popravi“. Ves vesel se je hvaležno
poslovil odbor od preblagega podpornika kmetijstva. —
Ravno ti dan je prišel tudi gori omenjeni inženir gosp.
Šmidt v Ljubljano. Drugo pot več od njegovih opravkov.

Iz Ljubljane. Nemški Teržaški časnik je
prinesel v listu 130. in 133. pod nadpisom: „Neueste
Original-Literatur“ pretresovanje povestnice gosp. Fl.
Gregoriča (Geschichte des öst. Staates etc.), občne abecede
gosp. J. Poklukarjeva, in pa spisa g.
Terstenjakovega: „kdo so bili Ambidravi?“ Ker se je
neimenovani pretresovavec trojnih tako različnih
predmetov lotil, smo si koj v pervem hipu mislili: to mora
„Universalgenie“ biti, da se podstopi tacega dela. Al
bolj ko se je pretresovanje njegovo koncu bližalo,
očitniši je bilo, da mož ni „Universalgenie“, ker iz začetka
visoko letivši, se je na zadnje tako nisko vsedel, da v
gosp. Terstenjakovem delu že ni vedel o ničesa

druzem več zabavljati, kakor da 14 naglásnih
tiskarnih pogreškov v 13 gerških besedah nevednosti gerškega
jezika podtikuje! Žalostne so take presoje.

1) Mi ne zagovarjamo Gregoričevega dela, ker
ga ne poznamo, prašamo pa le gosp. presojevavca: al
je taka zabavljiva kritika o knjigi javnega učenika
na pravem mestu v kterem koli dnevniku? — al
ga je vodila , ko je zabavljico pisal, zares edino le
dobromislečost za prid šolstva in občinstva?

2) Kar pretres gosp. Poklukarjeve abecede
vtiče, je gosp. presojevavec le bolj po druzih straneh
mahal in iz sila visocega stôla govoril, ne pa se lotil
presoje reči same — pismenk, svetu v prevdark
predloženih, kterih naprava se opira na glase dan
današnji znane, čeravno še ne v sistem vredjene, kteri
bojo pa menda ostali, če tudi „Ermittelung eines natürlichen
Systems der Sprachlaute“ se kadaj po sreči izide, ker ne
po „sistemu“ se bojo ravnali glasi, ampak po glasih
se bo vekomaj ravnal „sistem“. Zna tedaj vendar biti,
da prihodnosti utegne tudi trud gosp. Poklukar-ja
koristen biti. Scer se pa o tisti zabavljici, v kteri nam
gosp. pretresovavec 20 letno abecedno pravdo očita, ktero
ima gosp. Poklukarjeva abeceda pokončati, s tem
tolažimo , da nemškemu jeziku, čeravno so njega čišo
že v 16. stoletji začeli, še dan današnji, anno
1853, ravno taka godi, da ne abeceda ne pravopis
nista popolnoma dognana (poglej „Novičarja iz mnozih
krajev“ v 49. listu).

Celò nič pa se 3) ni spustil neznani gosp.
presojevavec v razsojo gosp. Terstenjakovega dela, razun
tega, da tiskarne pogreške mu očita. Radi mu
verjamemo , da v pretres tacih reči, v kterih je veliko več
kot le znanosti gerškega jezika potreba, se ni varno
spušati, lahko pa je se — posmehovati ali pomilovati !
Da take preiskave starozgodovinstva, v ktere se
je gosp. Terstenjak spustil, so neizrečeno težavno
delo , bo vsak umen človek spoznal, pa bo tudi vedil, da,
ko se zlata ruda na dan koplje, se ji tudi lahko kak drug
rud manjši vrednosti pritakne. Zlata ruda ostane pri
vsem tem le zlata ruda. Okrožje, v kterem visokoučeni
gosp. Terstenjak sedaj svojo delavnost razvija, je
svetišče, pred kterem, kdor hoče va-nj stopiti, mora
spodobno čižme izzuti, da ne omadežva sveta, v kterem
se resnica išče, ki pa se s takimi „Pappenheimer-ji“
ne najde, kteri že „ab invisis“ vsako iskanje resnice
zametujejo, ako se ne vjema z njih zastarano mislijo.

Poslednjič še to : Z nekako smešno ošabnostjo
govori neznani pretresovavec od „provincieller Einseitigkeit“,
kakor da bi on na Dunaji živel, ali če ne, da je tako
pohleven, da ga ne žali, ako ga „enostranskega
deželana“ zovejo. Če že kak veljavin in slavno znan
Dunaj čan nam deželanom kaj tacega očita, moramo tihi
biti, čeravno se nam milo zdi, ako se po krivici misli,
da na deželi zunej glavnega mesta bi se ne dalo celo
nič popolnoma doveršiti; če pa deželan
deželanom kaj tacega očita, je to gotovo znamnje, da po sili
hoče „Universalgenie“ biti.

Le to nam je žal, da je slavno vredništvo obče
čislanega Teržaškega časnika kritiko take baže v svoj
list pisati dovolilo; teh misel so pri nas vsi, s kterimi
smo o ti zadevi priložnost imeli govoriti.

Novičar iz mnogih krajev.

Število in plačo cesarskih vradnikov po prihodnji
novi osnovi vradnij so presvitli cesar za tiroljsko
deželo že poterdili; nadjati se je, da pridejo poredoma
kmalo vse dežele cesarstva na versto. Horvaška bo

nek v 5 okrožij ali kresij (Zagrebško, Varazdinsko,
Reško, Pošegansko in Osečansko) in v 48 okrajin
(kantonov) razdeljena. — Komisia za oprostenje zemljiš
na Tiroljskem bo dokončala vse svoje opravila konec
prihodnjega mesca. — V Pragi se napravlja za
kmetijstvo na Českem kaj koristna družba na akcie pod
imenom: „asekuracia poljá zoper škodo toče;
deležnik te družbe plača za eno akcio (delnico) 500 fl.,
600 delnic pa se bo izdalo; 300.000 fl. bo tedaj
podlaga te družbe, ktere osnova je že od cesarja poterjena
in ktera bo prihodnje leta se razširila čez celo cesarstvo.
Iz serca je želeti, da bi pri ti novi družbi za
asekuracijsko vplačevanje niska tarifa bila in da po toči
poškodovani prejmejo berž popolno povračilo svoje škode.
— Iz Milana zvemo, da cena murvinega perja je
letos vedno višji šla in da je perje za rejo svilnih
červičev že tako drago postalo, da so nekteri svilorejci raji
več červov poginiti dali, kakor da bi bili predrago
pičo za nje kupovali. Al nam ni to nauk: pridnim biti
v izreji obilega murbinega drevja, ker tudi v
naših krajih bojo prišli taki časi, da se bo murvino listje
dobro prodajalo. — Terte na Milaneškem letos manj
bolehajo, kakor lani, zakaj? — ondašnji vinorejci
pravijo zato: ker je letos vreme stanovitno deževno
in merzlo. Kak so si vendar navskriž misli na svetu!
Pri nas dolžimo ravno to vreme, da je vzrok bolezni.
— Vinorejci čujte imenitno novico: tisti mož — Ludevik
Maspero — od kterega smo unidan naznanili, da ve
gotov pomoček zoper grojzdno bolezin, je miloserčno ti
pomoček razglasil brez da bi bil čakal na 50.000
dvajsetic, ktere si je izgovoril za razodetje te
skrivnosti; al kakošen je ti pomoček? Lahi ga zasmehujejo.
Obstoji namreč v kertačah (spazzetino) in v
človeških nohtovih (unghie), s kterimi se bradovice
(escrescence) ali beli mehurci (biancastre pustolette) o suhem
vremenu s tersja odpravljajo. — Slavnoznani
ministerialni svetovavec dr. Exner, ki je v prenaredbi
gimnazialnih šol si velike zasluge pridobil, je umerl v Padovi.
— V papeževih deželah hočejo Francozi armado svojo
pomnožiti. — V Parizu so spet veliko ljudi zaperli,
od kterih se sumi, da hočejo Napoleonovo vlado
podkopati. Policijsko ministerstvo je cesar zedinil z
ministerstvom notranjih oprav, in ministerstvo
kupčijstva na novo osnoval. — Neki Bozza je znajdel nov
smodnik (pulver), ki je pa bil prehud za puške
spoznan. — Car Miklavž je poslal še eno nar zadnjo
terjatev (ultimatissimum) 13. t. m. turški vladi v Carigrad,
v kteri se pot pripravlja spravi in pomirju; rusovska
vlada hoče namreč odstopiti od vsake deržavne
zaveze, in od sultana le terja pismo, v kterem naj se
Rusu zavolj gerških kristianov in sv. krajev dana obljuba
določno zagotovi. Al bo turška vlada dovolila v to,
se bo kmalo pokazalo. Poročnik austrianski baron Bruk
je že v Carigradu.

Prijatel.

Imena slajšega ne najdem,
Kot ime »prijatla« je;
Glej! on me verne, kadar zajdem.
On nesreče me otme.

Ce žalosti mi serce poka,
Ktero vcepi sveta strup,
Kot angel znad nebú oboka
Daja serčnost mi i up.

Če mi osoda kelh terpljenja
Z verhom polni natoči,
Ga pol izpije, i mučenja
Čas pregrenki berž mini.

Kadar pa sreča me pod krila
Varna svoja vzet' imá,
Mi še prijaznost njega mila
Clo veselje zvekšat“ zná.

Tako on z mano objokuje,
Kdar mi solz oko rosi;
Pa z mano tudi poskakuje,
Če v veselju se topi.

Tedaj mi znano pač sladkeje
Od »prijatla« ni ime;
Toraj sklenil še terdneje
Zvest'mu sercu bom sercé.

.....r.