Govor
poslanca g. Hermana
v štajerskem deželnem zboru 16. dan marca 1863.

Poslovenil
Franc Levstik.

Natisnila Rozalija Eger v Ljubljani.

Založil dr. Prelog v Mariborji.
1863

Ne morem biti zadovoljen s tem, kar je nasvetoval deželni odbor,
ker to ne ustreza sedanjim okolnostim, potrebam in ravnopravnosti.
Ali ne dolžim deželnega zbora, ker so te reči predaleč od njega;
tedaj ni mogel sam pregledavati in soditi.

Upam da mi bode mogoče posvetiti v le-to stvar, in ako mi
bode govoriti o jezicih in o narodnostih, ne bojte se, da bi hotel
narejati prepir; ampak na konci mojega govora najdete, da bodem
tolažil nepokoj, ker bodem razjasnil, in tudi za Nemce govoril tako,
kakor za Slovence. Tudi ne bode mogoče trditi, da se je v našem
deželnem zboru vnel boj o narodnostih. Slovenci bodo malo zmérni
v svojem zahtevanji, in vi boste malo pravični, potem ne bode
prepira. Ko bi pa kdo zaviral, da se jaz ne morem poganjati za to
reč, ker nisem slovenskega rodú, ampak da se le silim, tej bojazni
se moram precej ustaviti in reči, da prav jaz laže od marsikoga
druzega o tej stvari pravično in korenito sodim, ker sem bolj izkušen
in vdornačèn v obeh taborjih, v nemškem in slovenskem.

Slovencev je poldrug milijon po Štajerskem, Koroškem,
Kranjskem in po Istri. Po Štajerskem jih biva na spodnjem Štajerskem
v mariborskem okrožji nepretrgoma 413.881 duš po zadnjej duhovskej
štétvi na prostoru 103 štirjaških milj v 20 okrajih, 5I8 župah (farah)
in podžupah (podfarah), v 7 mestih, 33 trgih in 1598 vaséh; ali
Slovencev je tudi še v srednjem nemškem Štajerskem vsaj 9.000—
10.000 duš, in sicer v arveškem (Arnfels), lipniškem (Leibnitz),
cmureškem (Mureck) in radgonskem (Radkersburg) okraji.

Nemcev pak je ondi 1 odstotek do 2 odstotka, torej komaj
4000— 8000 duš. (Oho!) To število se drugače pokaže, če tudi
štejemo poslovenjene Nemce, ali ponemčene Slovence, kakoršnih je

pa le sem ter tje in skoraj samo po mestih, in sicer: v Mariboru,
v Celji, v Ptuji, in malo po trgih, da se torej v narodnem oziru
na-nje ne moremo opirati.

Narodni poduk je razdeljen v 170 župnih (farnih), poddružuih
in srenjskih učilnic, v 175 nedeljskih učilnic, v župnih glavnih
učilnicah, ki imajo po 4 razrede, in ki so v Lutomirji, Brežicah,
Slovenjem Gradcu, Slovenskej Bistrici, v glavnej učilnici v Ptuji,
v dveh spodnjih realkah in glavnih učilnicah v Mariborji in Celji.
Mesto Maribor in Celje ima vsako svojo gimnazijo. V Maiiborji,
sedeži slovenskega vladike (škofa), tudi je bogoslovska učilnica.

Deželno gospodarstvo in sodbe so na pervej stopinji v rokah
23 okrajnih sodij in uradov, 1 okrožne sodije, 20 davkarskih uradov,
4 komisij finančne straže, 1 okrajnega finančnega vodstva; na drugej
stopinji c. k. namestništva v Gradcu, više deželne sodije in finančnega
deželnega vodstva tudi v Gradcu. V red postavljenih pravdnikov
(advokatov) je 12, biležnikov (notarjev) 27.

Kar se tiče vsakdanjega govorjenja, rabi prebivalcem prvih
mest več ali menj, in tudi prebivalcem druzih mest in trgov, pa uže
menj, nemški jezik, kadar se med seboj menijo; slovenski jezik pa
skoraj vsi umejo, toda govoré ga le s posli in kmeti; ves drug
narod po kmetih pa skoraj prav povsod govorí samo slovenski jezik,
kterega edinega popolnoma umeje. Vidi se iz tega, da izmed vseh
ljudi morda 1 odstotek slovenski ne umeje, da 10— 12 odstotkov
umeje oba jezika, in da 87— 88 odstotkov nemškega nič ne umeje.

Samo v nemškem jeziku se je pridigovalo, in se še pridiguje
v mariborskej stolnej cerkvi, v glavnej mestnej župnej cerkvi v
Ptuji, v celjskej poddružnej cerkvi in v samostanskej cerkvi v
Slovenskej Bistrici; v obeh jezicih pa v župnih cerkvah v Marbegu,
v Muti (Mauthen) in Slovenjem Gradcu, v druzih cerkvah pa samo
slovenski.

Po učilnicah pak, vzlasti po kmečkih in glavnih učilnicah, drže
se zdaj tega, kar je bilo miuisterstvo za bogočastje in poduk ukazalo
11. decembra 1856. leta, št. 19.315, in 23. marca 1855. leta,
št. 18.778. Po tej prenaredbi so dobile po tri razrede tiste kmečke
učilnice, ktere so poprej imele po dva, in tiste glavne učilnice, ktere
so poprej imele po tri razrede, imajo zdaj po štiri. Kaj in kako se
podučuje, to se lehko vidi iz knjižic, ki so zapovedane za učilnice.
Te knjige so: „abecednik, malo berilo, véliko berilo, slovnica,

računska knjiga pa veliki in mali katekizem.“ Računska knjiga pa
veliki in mali katekizem so samo v slovenskem jezici spisane; druge
knjige pa, namreč abecednik, obé berili in slovnica so slovenske,
nemške in nemško-slovenske; napravljene so pa tako, da otrok, ko
toliko zna, da 18. stran v abecedniku v maternem jeziku preslovka
(presilabira), mora na 19. strani uže naučiti se nemških natisnenih
in pisanih črk, in mora potlej do 27. strani samo v nemškem jezici
slovkati, pismenkovati (buhštabirati), potem pa in v abecedniku in
v berilih in slovnici spotikati se nad nemško-slovenskim in
slovenskonemškim. Tudi je ukazano, da se morajo počasi začenjati v nemškem
jezici podučevati vsaj nektere stvarí.

Po kmečkih učilnicah se je posebno skrbelo za nemščino; po
glavnih učilnicah pa, ki so imele samo nemške knjige, ker so
djali, da so tudi učilnice nemške, niso čisto nič slovenščine učili,
dasitudi so bili učenci največ otroci slovenskih roditeljev. Tacim
učilnicam so najraji trde Nemce postavljali za učitelje.

Kar se je v najnovejših časih poboljšalo, to se je največ
zahvaliti kacemu uljudnemu katehetu ali narodnemu učitelju; toda njihov
trud ni mogel imeti pravega vspeha, ker ni bil po zakonu (postavi)
spravljen v red, in ker so drugi učitelji in načelniki lehko po robu
stavili se, če jim to ni bilo po godi.

Poleg tacih okolnosti je komaj treba opominjati, da slovenskemu
jeziku niso bila vrata odprta v nobeno izmed obéh slovenskih
gimnazij, in če se je kaj zarad tega v kratkem zgodilo tudi tukaj, o tem
veljá to, kar sem povedal o glavnih učilnicah.

Da se s trdim Slovencem po pisalnicah slovenski govori, to se
umeje samo ob sebi; v kterem druzem jezici bi se pa moglo govoriti
s trdimi Slovenci? Pa tudi ustni pogovor ni uraden jezik, in sicer
za to ne, ker uradniki nikoli slovenskega jezika ne rabijo toliko,
kolikor bi ga morali, kajti z Nemcem, s kterim ima Slovenec v
pisalnici opraviti, samo nemški govoré. Kar se pa daje med ljudi
pisanega, to je bilo in je še zdaj samo nemški po vseh uradih, po
vseh duhovskih, deželskih in vojaških gosposkah, po zbornih sodovih
vseh stopinj, po pisalnicah vseh pravdnikov (advokatov) in biležnikov
(notarjev). Samo v nemškem jezici se delajo vse vloge, razsodbe,
ukazi, obravnave, oznanila in zasobna (privatna) pisma. Kar se
pové slovenski, to se po nemški zapiše, in nemško pisanje se po
slovenski bere; ljudjé pa morajo na vero podpisovati.

Tako so te reči, zdaj pa sodimo! Po tem črteži Slovenci nimajo
čisto narodno-slovenskih ljudskih učilnic, ampak le slovensko-nemške,
in tudi po kmečkih nemških in slovensko-nemških učilnicah se morajo
učiti enacih reči, namreč: krščanskega nauka, pisanja, številstva in
jezikovega znanstva t. j. branja, slovnice in pravopisa, in váje, da
vedó svoje misli ustno in pismeno pripovedovati.

Moja gospôda! če je res, da je v učilnici prva in najvažnejša
stvar jezikovo znanstvo, brez kterega se tudi ne da podučevati niti
krščanski nauk, niti pisava, niti številstvo (rajtenge); brez kterega
se otroci ne morejo dalje izobraževati, in ako se pomisli, koliko truda
ima dete, predno v svojem maternem jeziku s pismenkovanja
in slovkanja pride do urnega branja, z urnega branja do pravega
branja, to je, da umeje, kar bere, in s pravega branja do tiste stopinje,
da umeje tudi jezikove oblike in pravopis; ako se dalje
pomisli, da samo tedaj, kadar učenec dobro vé, kaj bere;
kadar so mu oblike podučnega jezika znane; kadar dobro vé za vsak jezikov
del; kadar vidi, kako je sestavljen govor; kadar zna razlagati,
kakošen jezikov del je ktera beseda; kadar vé stavke delati in
krčiti; ako se pomisli, da samo tedaj more materni jezik biti podloga,
na kterej se je lehko učiti druzih jezikov: zavzeti se je, da je tako
na robe osnovan zadnji učilni črtež (plan), ki se po njem uže
abecedec učiti začne tujega jezika, kteri ga po sedaj vedno preganja
ter ne izpusti do konca trudopolnega pota, dvakrat trudopolnejšega
pota nego nemškim otrokom, ker se mora sicer učiti enakih stvari
ali v tujem jezici, ki ga ne umeje; zavzeti se je, kako se more
slovenskemu otroku pripisovati tolik nadnaráven dar; kako se mu
glava more polniti s tacimi zmešnjavami, in če pomislimo, da se je
treba učiti toliko reči, ktere delajo težavo, predno se jih otroci
dobro in koristno izučé, in da se bolj gleda na to, kako bi se učenci
navadili tujega jezika, nego na to, da bi kaj prida znali : potem se
ni čuditi, da se slovenski otroci v šoli ne navadijo niti maternega
niti nemškega jezika, niti kaj druzega veljavnega; da jim je uk
čisto zastonj; da se učnina za-nje za nebodigatreba plačuje, ker
to malo številce nemških besed, kolikor so se jih navadili v učilnici,
zopet pozabijo domá; kajti po kmetih se povsod še zdaj le slovenski
govori, in da vsa korist, ktero otroci imajo iz učilnic, ostaja samo
ta, da se komaj navadijo svoje ime slabo podpisati, pa morda tudi
nekaj malega za silo brati.

Ako so uže po nemških deželah ljudske učilnice še na
tako nizkej stopinji, da se je sramovati, potem si lehko mislimo, kakošne
morajo biti med Slovenci, kterim se zapira celó ta mala stvarca
uka, kolikor se jim ga ponuja. Po tacem izpačenem uku gre
slovenski mladeneč na nemške više učilnice v domačo in druge dežele,
ker nima svojih viših učilnic.

Vedno se mora bojevati s pomanjkljivim naukom prvih let, in
da si je priden, pa da si ima dobro glavo, vendar le srednje dovršuje
učilnice, in slabo mu je živéti, ker si ne more sam nič prislužiti po
strani. Ker je svoj materni jezik popolnoma zanemaril, skoraj pozabil,
mora zdaj v poznih letih učiti se ga, ko ga postavijo za duhovna
ali uradnika, in tako boriti se ž njim, kakor se je poprej z nemščino.
Ker se pa to marsikomu zdi neprijetno, zato začne sovražiti svoj
narod, čegar jezika, slovstva in zgodovine se na vsem dolgem poti
svojega izobraževanja nikoli ni učil.

Tako se jemlje in se je Slovencu jemala narodnost. Narod
mora sam plačevati stroške svojega tujčevanja, in gledati, kako
vračuje s topoglavostjo in samopridnostjo njegov trud Slovenec, kteremu
ni mar za osodo in trpénje svojega rodu.

Ker se je nemščini dajala taka prednost, zato so se duri in
vrata odpirala Nemcem, ako so iskali službe. Od nekdaj so bili po
deželi trdi Nemci za uradnike, ki so pomagali kaziti jezik, kteri se
jim ni zdel učenja vreden; trdi Nemci so bili za sodnike trdim
Slovencem, in še zdaj so nekteri uradovi, ki imajo več ali menj tacih
nemških uradnikov, da se s tolkovalcem (tolmačem) pogovarjajo s
slovenskimi kmeti. Nemški zdravniki, kterem gosposka daje službo
ali podporo, rogovilijo s Slovenci, kakor gluhonémi (mutasti) ljudje;
nemški učitelji podučujejo slovenske otroke; nemški žandarji hodijo
po deželi, koder jih nihče ne umeje, pa tudi oni nikogar. Gosposka
razpošilja svoja oznanila, po kterih se narod mora obračati, samo
v nemškem jezici, in ako je gledališče ljudstvu učilnica, mora
Slovenec tudi tega uka pogrešati.

Nemški trgovci in obrtniki, ker so jim okolnosti ugodne,
jemljo najboljše prostore v deželi; v narodnih zadevah pa vlekó
z narodnimi nasprotniki, ker vsi ti tujci menijo, da so
izobraževalci, da so gospodje; nimajo pravega srca do naroda, čegar
jezik zaničujejo, ker ga ne znajo, in tudi menijo, da ni učenja
vreden.

Ker se narodno izobraževanje tako zanemarja in pači; ker
velike težave branijo, da bi na svitlo hodili narodni časniki, ljudske
knjige in drugo pisanje: zalo gospoduje po knjigah in časopisih le
nemški jezik, od kterega ima samo nekoliko ljudi korist; pravi narod
pa, brez malih izimkov, ne uživa nič dobička od časopisov, in
rodoljubi Slovenec, ker stoji sam, ločen od svojih domorodcev, mora v
nemškem jeziku in po nemških časopisih braniti se, (kar mu še ni
vselej dovoljeno), ako ga je nemško pisanje zaničevalo in krivično
popadlo; pa tudi nima tolažbe, da bi ga razumeli in podpirali njegovi
bratje.

Slovenski narod v svojih nemških ali ponemčenih uradnikih,
kterim ni mar za uboštvo, ki izvira iz nravne in duševne
zanemarjenosti, ni dobil tacih mož, da bi se v njegovej stiski potézali za-nj;
ali dobil je na ramena teže, ki so čisto neprimerne proti težam druzih
prebivalcev štajerske zemlje. Kdo ne vé, da so zemljiščem po
slovenskem Štajerskem čisto neprimerni davki naloženi; da med Slovenci
neprimerno mladenče pobirajo na vojsko; da Slovence vedno in vedno
po vseh krajih čisto neprimerno in neusmiljeno tare težeče breme
vojaške ustanovitve (vkvartirovanja), — in če je res, da se narodvi
sinovi največ le pridijo po kasarnah in mestih, od koder potlej nosijo
hudobije in bolezni domú v najdaljnejše doline, v kterih so nevarni
vsakej lastnini, in torej največ polnijo le ječe: ako je to res, potem
se gotovo tudi v tej zadevi slabše godí tistemu narodu, kteri več
svojih otrok pošilja v to pogubo, kar djanjski pričajo tatvine, ki se
povsod strašno množijo.

Pa kakor so preobloženi Slovenci s temi težami, tako so dobili,
kar mora biti vam uže znano, 6 — 7 poslancev premalo v ta deželni
zbor.

Slovenci so potrpežljivi, in trpé vse, in pravi se jim za to
vrli Slovenci, ktere le časi vročeglavci zapeljavajo. Slovenci torej
mislijo sami za-se, da so le za nizkost porojeni. Vidimo, da so pri
Slovencih narodni jezik izpodili iz učilnice, pisalnice in izobražene
družbe, in zavrnili ga pod slamnato streho siromaškega kmeta,
ponižali ga, da je hlapčevski in dékelski jezik; naredili so, da je
Slovenec pod svojo domačo streho tujec; proti naravi so mu zatrli,
skalili in izbrisali njegovo narodnost, ktere več ne more povrniti
nobena stvar; vidimo, da se narod zdaj več ne čuti, več sam sebe
ne spoštuje, sam sebi več ne upa, — da torej več nima dušne veljave ;

vidimo, da narod zapuščajo in tajé njegovi najboljši sinovi; da je
oubožal Slovenec, kterega le prirojena razumnost varuje, da še niže
ne pade: odkrito je torej, da Slovenec malo in dosti nima Nemcem
vedeti hvale za nemčenje.

To je tista srečna blagost; to je narodni mir, kterega Slovencem
vsak dan priporočajo ljudje, ki imajo mir in spravo v ustih, trdobo
in nemilost pa v srcu; (glasovi: to je prehudo!) ljudjé, ki so vse
potegnili k sebi, in ki neté, da bi jih kaj motilo zdaj, ko uživajo.

Ali tudi je očitno, da ta narod še živí; da je nemčenje še le
nekoliko krajev zmoglo; da je tedaj v maternem jezici neka moč,
ki se zastonj zatira — boljše bi bilo, naj bi se ta moč v némar ne
puščala —; očitno je dalje, da je treba hitre pomoči, ker narod
mora napredovati samo s svojim in po svojem jeziku; tuj govor mu
ga nikdar ne nadomesti.

Materni jezik pa to visoko službo opravlja samo tedaj; sam
sebe gladi in mika samo tedaj: ako ima spodoben prostor v pisalnici in
učilnici ; ako se razliva po vseh žilah človeškega društva. Materni
jezik je ogledalo, v kterem se kaže narodova dušna moč; materni
jezik se ne sme tako potlačiti, da bi hlapčeval. Materni jezik
povzdiguje dušo; petje v maternem jeziku se živejše in prijetnejše
dotiče ušes in src vsacega naroda. ljudstvo je organsko bitje z
notranjim živenjem; razvija se in raste le samo iz sebe vèn, kakor
zelišče, pa ne od zunaj, da bi se prijemal kosec kosca, kakor pri
kamenji. Kje in kdaj se je kak narod izobrazil v tujem jeziku?
Grkom in Rimljanom pravimo, da so naši izgledje; francozki jezik
hvalimo, da je prijeten, in da ima obilo pomenljivost : komu je pa
kdaj prišlo na misel, naj bi se ta jezik v učilnice vpeljal, da bi se
v njem podučeval narod?

Zdaj mislim na tisto narodovo jedro, na listo narodovo zrno,
na tisti največi del vseh ljudi, na kterem sloní duševna in materijaina
blagost, svoboda in krepost vsake države, na tisti del, ki je proti
izobraženejšemu svetu v tacem razmerji, v kakoršnem 98 ljudi proti
2 človekoma. Tisoč in tisoč jih je, ki vse svoje živenje ne
potrebujejo tujega jezika, in po pravici se vpraša, zakaj se ti učé tujega
jezika? Kdor koli se je kdaj učil kacega tujega jezika, ta vé, da
to ni tako lehka stvar; da potrebuje mnogo poprejšnega uka; da
hoče imeti pretenko znanje maternega govora, dosti potrpežljivosti,
časa, vaje in novcev ; to so zgolj taki pripomočki, da jih nima vsak

izmed naroda. Za gotovo lehko trdim, da se noben Slovenec v
ljudskej šoli ni naučil nemščine, in če nemški govori, da se je izuril
na vojski med nemškimi vojaki, ali pa v službi in prebivanji pri
nemških ljudéh. Kdor nekoliko tujih besedic blebéče, ne zna še
jezika, in tudi malo koristi dobiva iz tega blebetanja. Moja
gospôda! ali morda menite, da je kaj bolj izobražen tisti vinograjšček,
ki zna blebetati nekaj nemških besedic? Gotovo ne! Saj tudi ne
sodite, da je boljši in omikanejši tisti nemški voják, ki je z Laškega
domu prinesel nekoliko laških besed, ali tista nemška deklica, ki v
svoj materni jezik tlači napek izrékane francozke besede, ker so jo
njeni svojeglavi in oholi roditelji tako navadili.

Ali se tern trijem osobam kaj sanja, kakošno je nemško, laško
in francozko slovstvo? Jim je li to kaj prídovalo? Ali bi jim ne
bilo na večo korist in čast, naj bi se tačas bili korenitejše učili
maternega jezika, da bi iz domačega slovstva dobivali primerjeni
dobiček?

Za ves bogati zaklad nemškega slovstva Slovenec toliko vé,
kakor da bi tega zaklada ne bilo na svetu, če mu ga ne podaš v
materno besedo prestavljenega. Zato na kmetih po vsej deželi
nikoder ni med ljudmi dobiti nemških bukev. Tujih jezikov se učijo
samo tisti, — kakoršnih je pa malo — kterim okolnosti ne branijo
povzdigovati se do više omike. Ves narod pa izrejati za kak tuj
jezik, to je pedagogično neumje — nepotrebno mučenje.

Viša izobraženost samo nekterih ljudi narodu nič ne koristi,
ali pa le malo. V sam narod moramo vreči potrebno omiko. Ljudska
učilnica vzidava prvi kamen poznejšej človekovej rabnosti. Izreja
brani uboštvu pod streho.

Naj bi se mladina v ljudskih učilnicah ne učila samo za silo
brati, pisati in številiti ; razlagati bi se jej moralo: kaj je čaka na
svetu; kako se obdeluje zemlja; kako se redí živina; kako se umno
gospodari; kaj je država; kake pravice ima narod in človek; naj
bi se napajalo srce z bogabojnostjo, nravnostjo (sittlichkeit), pridnostjo,
varčnostjo, snažnostjo in ljubeznijo do bližnjega.

Narod, ki je v mladosti bil tako učen, potem lehko sam
napreduje, ne zaostaja za iznajdbami umetnosti in znanja; pri tacem
narodu se razcvitajo blagost in bogastvo, duševne in tudi nravne
kreposti; budi se med ljudmi svobodoljubje, značajnost in plemenit
ponos.

Vseh le-teh nastopkov pa nikdar ne bode, ako se učilnica tako
poniža, da mora biti za sam jezik; ako se korist în nastopek
šolskega uka zarad tujega jezika zanemarja.

V ljudskih učilnicah se torej narodova samostojnost in svoboda
uže v kórenu zamori. Ljudstvu greniti materni jezik, to je najhuje
barbarstvo in trinoštvo; to se pravi po grdem aristokratnem načélu
omiko in blagost le malemu številu v samotržje prodajati, narod pa
obsojati, da mora večno biti na duši in telesu pokoren. S kratka,
veljati mora to-le pravilo: materni jezik je poglavitna reč, vse
drugo je stransko, in kdor v živénji potrebuje tujega jezika, naj se
ga nauči ob svojih stroških; v učilnici nima tuj jezik nič opraviti.
Ali pravijo, da narod sam hrepeni po tujem jeziku v učilnicah, in
da slovenščine se mladina uže sama uči domá. Res, moja gospôda!
ker narod vidi, da povsod le tujščina gospoduje; da njegov jezik
nič in nikjer ne veljá; ker nikdar ni zvedel, kako lep je domač
jezik; če se pomisli, da ljudstvo samo za svoje koristi ne vé: potem
se lehko ugone, od kod so te pogubonosne želje. To je storilo
nemčenje; ljudstvu so zdravo pamet zmetli; to zmoto pa jemljó
potem, da iz nje delajo novo zmoto, in takisto se ta reč vedno v
óbrten suče. Zato je čisto nelogično in malo pošteno, na take želje
opirati se, ali celó buditi jih, zato, da bi se laže nemčilo. Povedite
narodu najprvo, kaj mu je prav za prav na korist; vrnite mu vzlasti
jezik v javno živenje; opominjajte ga prednosti njegovega jezika,
velikosti njegovega zaroda in velikosti slovanskih dél: potem še le
ga vprašajte, kaj hoče! Nam pa je naložena dolžnost, da premislimo
do dobrega, kaj potrebuje narod, in da mu pravico damo. Ako tega
ne moremo ali nečemo storiti; ako nimamo potrebne srčnosti: potem
nismo vredni, da tukaj sedímo.

Če se uže domá sama uči slovenska mladina maternega jezika,
in če je v učilnici treba priganjati jo, da se nemščine poprime: zakaj
pa nemški ljudjé v učilnice pošiljajo svoje otroke, ki tudi uže sami
od doma znajo materni jezik? Nemci tako delajo zato, da se njihovi
otroci še le v učilnici naučé materne besede, in toliko se je imajo
učiti; da nemški jezik ni samo po kmečkih šolah poglavitna reč,
ampak tudi po srednjih in viših učilnicah. Kako se more tedaj reči,
da se ni slovenskej mladini v učilnicah treba domačega jezika učiti?

Ako so narodu tuji jeziki zarés tako zeló djanski potrebni,
potem se po pravici vpraša: zakaj se tudi po nemških učilnicah ne

podučuje slovenščina, in zakaj bi le Slovan moral biti mnogojezičnik?
Tudi se po pravici vpraša: zakaj so tukaj v stolnem mestu v
srednjih in viših učilnicah pač drugi tuji jeziki vsem učencem ukazani,
da se morajo učiti, zakaj pa ne slovenščina? Ali ni slovenščina
dežélen jezik? Ali to mesto ni tudi Slovencem stolica? Kaj za te
učilnice ne plačuje tudi Slovenec? Nemec s svojim maternim jezikom
lehko hodi po vseh slovanskih deželah, povsod lehko uraduje, vse
gosposke ga umejo; Slovan pa s svojim jezikom še v svojej domačji
ne more uradovati, ampak to se mu dela z okolišem nemškega
jezika. Na tujem, v nemških deželah si ne more čisto nič pomagati.
Ta nedostatek vsake vzajemnosti res ni za drugo, nego za to,
da se dévajo v služnost drugi narodje; da se napravlja samotržje vseh
uradov, vse blagosti in omike Nemcem na korist. Če pravijo, da
se z nemškim jezikom lehko pride, kamor hoče, to zopet vzlasti le
Nemce zadeva, ker njim so potje povsod poravnani; Slovan si pa
le težko, le po velicih ovinkih pomaga. Vaja v nemškem jezici je
torej vzlasti samo Nemcem koristna, Slovanom pa ne, kajti posebno
južni Slovan malo hodi po svetu, ker se najbolj peča s poljščino in
živino; z Nemcem ima le redko opraviti, in sicer samo na ogerskej,
štajerskej, koroškej meji — mnogo več posla pa ima z madjarskim,
turškim, grškim in laškim narodom; in ako bi se imi uže hotel kak
jezik posiliti, moralo bi se najprvo presoditi, ali bi nemščina tukaj
prišla na vrsto ali ne? Da pa sicer narod z tujim jezikom dalje ne
pride; da nemčenje naroda ne povzdiguje: priča to, ker je narod
zaostal, kakor bi poleg svoje bistre glave nikdar ne bil zaostal.

Te okolnosti so naredile, pa ne svojstvo nemškega naroda in
tudi nemška pridnost ne, da Slovanom ostajajo povsod le niža
opravila in tudi manjša imetnost, njim, ki ne da bi djal, da so menj bistre
glave, menj pridni in skočni od Nemcev, temuč še le bistrejši,
pridnejši in skočnejši so.

Torej se ne more trditi, da ni djanski, lotiti se vprašanja zarad
jezikov; da to davkov nič ne zmanjšuje. Davki res ne bodo Slovanu
manjši, naj govori slovanski ali nemški; toda pridobival si bode laže,
da tudi potem laže davke plača.

Tem okolnostim, ktere sem zdaj razložil, moram primeriti
poročilo deželnega odbora; iz tega boste videli, da deželni odbor stvari
ni prav razumel. Posebno se mi čudno zdi, da je tako malo ovédel,
kako so prav za prav te reči. On se opira, kar se tiče ljudskih

učilnic, na ministerski ukaz, dán 1848. leta, ki ni meni znan, in
kterega zdaj prav za prav ni več. Najbrže je ta ministerski ukaz imel
v sebi tista načela, ki so razložena v poročilu. Ali ta reč ni tako;
črtež zdanjega poduka se naslanja na ministerske ukaze, ktere sem
jaz imenoval, dáne 1856. in 1855. leta, ko je bila Bahova vlada
v največem cvetji. Popolnoma krivo je torej, kar odbor trdi, da je
učilni jezik čisto slovanski po ljudskih učilnicah. To je res, da je
slovanski, ali tudi nemški je učilen jezik. Nemščina ni samo ukazan
nauk, ampak je tudi učilni jezik.

Govori se dalje (v poročilu) : „Po slovenskih učilnicah te dežele
se je sama od sebe navada naredila, da učitelji, kadar je uk uže
dovolj napredoval, in kadar je uže zadosti utrjen, tudi nemški jezik
redno podučujejo, in tako v njem vadijo otroke, da se v maternem
jezici dalje izobražujejo in tudi nauče nemščine, kolikor je mogoče.“
To zopet ni res, ker z nemškim jezikom se začenja precej, ko otrok
stopi v učilnico.

„Tudi,“ pravi dalje poročilo, „vlada nikakor ni izkušala
podpirati nemščine po slovenskih učilnicah.“ Samo ob sebi se umeje, da
ni izkušala, ker je ta stvar uže sama tekla; kajti §. 12. le-tega
ukaza govorí: „ne smejo se podučevati še druge rečí razun teh,
ktere so bile poprej imenovane; ne smejo se rabiti druge šolske in
učilne knjige razun ukazanih, če ministerstvo ne dovoli.“ Ko je bilo
podučevanje tako napravljeno, potlej vladi ni bilo treba več podpirati
nemščine.

Dalje je imenovana tudi naredba, dána 1854. leta, da je v
srednjih učilnicah in po gimnazijah učilni jezik nemški, in po najvišem
sklepu, danem 20. julija 1859. leta, dovolilo je Nj. veličanstvo
polajšek v tej stvari, in izročilo voditeljstvom pasameznih gimnazij, da
v učilnice vnesó materni jezik ondod, koder je res deželen jezik.
Saj veste, moja gospôda! ko je pred ministerstvo zarad tega v
državnem zboru bilo položeno vprašanje, da se je vprašalcem
odgovorilo: to je samo pri tistih gimnazijah, kterim stroške plačuje ali
dežela ali pa srenja; pri mariborskej in celjskej gimnazii pa ni tako,
ker jima država daje stroške. Imamo torej naredbe, ktere na ravnost
vrata ravnopravnosti zapírajo.

Moja gospôda! Vsak jezik, kterega je Bog dal kacemu narodu
na svetu, mora biti in tudi je pripraven, da služi javnim in zasobnim
(privatnim) narodovim potrebom, in ko bi res bilo nekoliko težavno,

ako bi se začelo precej zdaj slovenski uradovati, in če znanstveno
imenoslovje (terminologija) še ni tako pripravljeno, da bi ga slišali
iz vsacih ust, tega ni kriv jezik, temuč tisti, ki so vpirali, da bi se
to naredilo, ali tisti, ki se jezika niso naučili.

Slovansko besedo nam priporoča krepkost in blagoglasje, in
zelo velikej izobraženosti je pripravna. Tudi jej ne manjka velicih
spominov svojega živenja. Moja gospôda! saj veste, da so tukaj
pred nekoliko dnevi obhajali veliko slovesnost velicih slovanskih
aposteljnov Cirila in Metoda. Uže tačas je bil južnoslovanski jezik
tako čudovito izobražen, tako dovršenih oblik, da je uže tedaj stal
na enakej stopinji z latinskim in grškim jezikom; drugi evropski
jeziki so pa še le začenjali jeziki bivati. To narečje se je opiralo
na govor tistih Slovanov, ki so bili ob mejah bizanškega cesarstva:
ti so namreč Bolgarji, Srbje, Bošnjaki. Stara slovanščina je do tega
dneva zarad svoje izobraženosti in čistote najpopolnejša med vsemi
slovanskimi narečji, ker se je olikala nad izbornim izgledom grškega
jezika; ker ima nenavadno obilico besednih oblik in korenik; ker je
čisto izvorna (originalna) in po narodnem svojstvu razvita. Gotovo
prednost ima slovanščina zato, ker sklanja brez člena, spreza brez
osobnega zaimka; ker ima padeže s čistimi samoglasniki; ker lehko
ustavi svoje besede, kakor hoče; ker je bogata z besedami, in ker je
sposobna izobraženosti.

Ko se je govorilo, da bi se vnésel v pisalnice slovenski jezik,
naj bi vlada in deželni odbor ne bila vprašala tistih, kteri bi potlej
menj z Iagoljo delali, ampak védnih mož. Zaklad je uže; ali samo
vzdigniti ga je treba.

Uradovanje v slovenskem jezici odlašati dotlej, da bi se jezik
in ljudje v njem izobrazili, to se pravi na veke odlagati. Vaja
naredi jezik, da je sposoben, raba daje ročnost; v vodi se učimo
plavati, ne zunaj. Torej gotovo ni pošteno, da bi se ta reč še dalje
odkladala.

Ta reč tudi ni tako težka, kakor si nekteri mislijo. Beseda,
ktere si enkrat moral iskati, ostane za vselej v glavi, in tacih bode
čedalje menj.

Ko so bili Slovenci 1848. leta glas povzdignili za
ravnopravnost, ni bilo uradnikom nič ukazano, pa vendar so bili v maternem
jeziku jeli uradovati, in ko je 1860. leta hrvaškim uradnikom vlada
zapovedala, naj začnó do tega in tega časa hrvaški uradovati, sicer

izgubé službo, hitro so bili pripravljeni, ko je odločeni čas minol,
in od tedaj uradujejo do današnjega dne v maternem jeziku. Hrvatje
in Slovenci so bratje, ki govore brez malega razločka tisti jezik.
Kar je bilo mogoče hrvaškim uradnikom, zakaj bi ne bilo še
slovenskim? Tudi lehko rečem, da je uže dosti uradnikov tacih, ki bi
lehko v maternem jeziku uradovali, in da so zvesto udani svojemu
narodu, kar se tega tiče. Uradniki si menda vendar ne bodo očitati
dajali, da je narod za to na svetu, da bi oni bolj z lagotjo živeli.

Ko pred dvajsetemu leti Madjarji niso marali za nič, ampak na
ravnost vpeljali v pisalnice svoj jezik, kterega je tedaj zanemarjal
ves omikani svet, in ko so prav s tem dejanjem pokazali, da so
narod; vpirali so se jim ljudje z enačim praznim besednim
lepotičjem (floskeln), da jezik ni pripraven; imenovali so nemško
izobraženost itd. Vendar učí madjarska zgodovina, da so jako napredovali
v jeziku in slovstvu, od kar so neustrašeno svoj govor povzdignili
za uraden jezik. In ker so južnim Slovanom okolnosti po priméri
mnogo ugodnejše, zato si lehko mislimo, kako se jim povzdigne
ljudsko in kulturno živenje, kadar bode prosta njihova zvezana moč.

Gospôda moja! nikar ne mislite, da morajo Slovani vse še le
sami iznajti; kakor bučelice bodo zbirali slovstvene zaklade, ki se
nahajajo pri druzih narodih, svojili, v sebi predelovali jih bodo, in
tako podajali svojemu narodu. In tako se pri narodu stori napredek!
Bistroumje in sposobnost se pri tem narodu razvije, ako se ne bode
sila godila niti njegovemu jeziku, niti slovstvu.

Če narod zakonov, ukazov in odpisov želi v tujem jezici, te
želje sploh niso nravne, ampak nezdrave, obujene. Če narodu vedno
in vedno pripovedujete, da ni za nič njegov jezik; če ste celó toliko
opravili, da se narod sramuje sam sebe in svojega jezika; če se
pomisli, da je kmet le človek djanskega uma, ki hoče samo to, česar
potrebuje, in da se je na drugej strani tudi skrbelo, da mora povsod
le tujščino rabiti: potem je lehko razumeti, od kod so te želje. Zopet
je torej tudi te želje naredilo samo nemčenje. Ko bi ljudstva zmirom
ne mečili od vseh platí; ko bi mu ne zapirali znanja samega sebe:
potem bi tudi ne oznanjalo tacih žélj. Sicer pa, če res nekteri tega
želé, to ni druzega, nego krivo početje kacih samopridnežev; koliko
je pa tacih, ki žele vse kaj druzega? Tu vas opominjam zahtevanja
vseh slovanskih časnikov; opominjam vas vprašanja v državnem
zboru in prošnje, ktera se mu je podala s podpisi 20.000 Slovencev.

Moja gospôda! posebno odpadnici so, ki v tem oziru delajo velike
zmešnjave; ki sodijo o tacih rečeh, za ktere ne vedo in tudi vedeti
neté; ki vse na en kup mečejo, kar je resničnega in kar je
ležnjivega, kar je vzrok in kar je učinek (Wirkung); ki strastno po koncu
planejo, kadar koli se dotakne kdo vprašanja o narodnostih, kar
druzega ne priča, nego da vedo sami za svojo nepoštenost;
odpadnici, ki zmirom na pomoč kličejo nemško izobraženost, ki v njenem
imenu zatirajo narod, ter s tem jemljó vero, in pripravljajo sovraštvo
nemškej izobraženosti, pravičnosti in korenitosti. (Glasovi: konec!)
Prosim, beseda se mi ne more vzeti.

Prvosednik: Razgovor se more ustaviti, seja more nehati, govor
pa ne; govornika samo prvosednik lehko ustavi. (Glasovi: Prav
res je to!)

Poslanec Herman (dalje govorí): Hočem le odborovo poročilo
primeriti rečém, kakoršne so zares. Pritegnilo se je tukaj, da je
uradni jezik nemški jezik, in opirali so se na ministersko naredbo,
dáno 15. marca 1862. leta, ktera daje polajšek. V tej naredbi je
vedno le govorjenje, naj sodstva slovenski uradujejo samo, če je
mogoče; sodba, ali je mogoče ali ne, izročena je tacim, ki jim je
vse do tega, da bi se ta reč pokazala, kakor ne bi mogoča bila.

Rečeno je, naj bi se zapisniki prisegam narejali po mogočosti
v slovanskem jezici, da, po mogočosti, moja gospôda! Ali to ni
mogoče, moja gospôda! in da ni mogoče, kaže djanstvo, ker po
vsej slovenskej deželi ni nobenega slovenskega zapisnika, ni nobenega
slovenskega odloka (bescheid), in slovenščina stoji še vedno, kakor
beračica, pred vrati. Ta naredba ravnopravnosti nikakor ne zagotavlja.

Če deželni odbor pravi, da so gosposke rekle, naj se ne vpelje
slovenski jezik, jaz lehko imenujem nekoliko sodstev, ktera ne
pravijo samo, da bi to bilo mogoče, ampak da bi tega bilo tudi želeti.
Imenujem rogaško okrajno sodstvo, in slavna zbornica naj mi dovoli,
da bodem smel brati, kaj ono pravi.

Prvosednik: Ali slavna zbornica želi, da bi se iz kacega pisma
kaj bralo? Tisti gospodje, ki hoté, da bi se bralo, naj izvolijo
vstati. (To se zgodi). Manjšina je. Prosim torej, da bi se le ob
kratkem povedalo.

Poslanec Herman: Rogaško okrajno sodstvo namreč pravi, da
je le samo težko, ali nemogoče ne, da bi se vpeljala slovenščina v
pisalnice; da se težava zamenjava z nemogočostjo, in da so tamkajšnji

uradniki z načelnikom vred pripravni uradovati v maternem jezici.
Enako so govorila, dasitudi nekaj menj ugodno, sodstva v Kozjem,
v Ljutomerji in v Brežicah.

Moja gospôda! kako daleč seza škoda, ki se godi Slovencem,
vidimo tudi iz tega, da Slovencem ni celó dovoljeno, da bi se v
njihovem maternem jezici narejala učilniška spričíla, imeniki in krstne
bukve. Slavno deželno poglavarstvo je namreč škofijstvom in
učilniškim vodstvom poslalo ukaz, v kterem je na ravnost prepovedano
slovenska imena v učilniških spričilih in imenikih pisati po slovenskem
pravopisu. S tem se ujemlje neka tožba, ki mi je te dni v necem
časniku na mèt prišla. Prav rad bi, naj bi mi slavna zbornica
dovolila, da bi tožbo tukaj bral.

Prvosednik: Naj se o tem glasuje. Tisti gospodje, ki se ne
branijo tega, da bi se brala tožba, naj izvolijo vstati. (To se zgodí).
Večína je.

Poslanec Herman (bere) : „Pač ne more nobenemu izobraženemu
prebivalcu lepe Štajerske biti neznano, da se je zgodilo največ
zarad jezika, ker se je od sekovske škofije odtrgal in labudskej
škofii pridružil tisti del Štajerske, v kterem živé Slovenci, da bi se
odpravile razne sitnosti, ki so se kazale sem ter tje; vendar sti pri
starej škofii ostali dve čisto slovenski in več namešanih žup (far),
ker spadajo pod okrožje v Gradcu, kajti komisija ni na Slovence po
razmerah njihovega jezika dovolj gledala, ko se je po jeziku v red
spravljalo mariborsko okrožje. Nekaj ta razdelitev nekaj pa druženje
nam je budilo precèj radovednega upanja, da narodno živenje krepko
oživi, kar se tiče razuma in razvoja pametne omike kmečkih ljudi,
ki so jako zanemarjeni ali pa gotovo napek pod váruha devêni; toda
naše upe je odnesla deroča Drava, da jih je pokopala v črno morje.
Še celo slovenskih imen po zapisnikih ne smemo pisati slovenskimi
črkami, kar se nam v sekovskej škofii ni prepovedovalo; tudi se v
duhovskem imeniku nobeno ime po slovenski ne piše, dasitudi je
potrdila c. k. vlada naš pravopis, kakoršen je zdaj v navadi pri nas.
To čisto nedolžno veselje nam bi se bilo vendar lehko dalo. Un dan
so nam priporočali narodni mir, kakor govori časnik „Telegraf“
11. dan februarja meseca v necem dopisu iz spodnje Štajerske.
Nam Slovencem nikoli ni prišlo na misel, da bi mir z nemškimi
sosedi kako razdirali; gotovo nikoli nismo izkušali, da bi druge
narode ustavljali v izobraževanji, tudi ne želj kazali, da bi jim

hoteli narodne pravice kratiti; ali kar je našega, moramo na ravnost
zahtevati pred Bogom in svetom, da nam se varuje. Z dušo in
telesom smo porok za mir, ali samo za pravi mir, ki se opira na
polno pravičnost in ravnopravnost do vsacega; toda trdno se vpiramo
tistemu miru, po kterem so nas hoteli z lagotjo ponemčiti, kteri bi
imel v sebi veliko nemčenje; tacemu miru bi se po robu stavili z
vsem orožjem svojega duha; iznebili bi se vsega, kar bi koli po
pameti bilo. Mi Slovenci zahtevamo vse tisto, kar v narodnem
oziru uživajo ljudjé sekovske škofije, ki ima zgolj nemške prebivalce
in le 10— 12 000 Slovencev brez Gradca; v labudskej škofii pak
je to na robe. Sekovci imajo, kar je tudi pošteno, pravično, pametno
in potrebno, imena svojih duhovnov, oznanila, zapisnike, krstne liste,
kneško-vladično pisalnico itd. v jezici, kterega govorí največ ljudí
te škofije. Mi Labudčanje nečemo črtice več, ampak samo to, kar
naši sosedje popolnoma uživajo.“ —

Ko bi mi visoka zbornica hotela še dovoliti, da bi jej povedal
želje, ktere imajo Slovenci, kar se tiče jezika po učilnicah in
pisalnicah, kakoršne se beró v prošnji tistih 20.000 Slovencev, potem
bi to prošnjo bral, da bi videli, da ni moja osobna želja to, kar
zagovarjam.

Prvosednik: Ali želi slavna zbornica, da bi se brala ta prošnja,
ki je bila uže po časopisih? Tisti gospodje, ki tega želé, naj izvolijo
vstati. (To se zgodi).

Poslanec Herman: Slavno zbornico bi res prosil, da bi
se ta — —

Prvosednik: Manjšina je.

Poslanec Herman: Ker tedaj slavne zbornice ne morem
podučiti, kakor bi želel, hitim h koncu, in izrekam nasvet, ki je tak-Ie:

Slavna zbornica naj izvoli skleniti:

Potrebe in blagost štajerske dežele zahtevajo, da bi se djanski
v živenje spravilo najviše načélo, ki se tiče ravnopravnosti vseh
narodov torej tudi štajerskih Slovencev, in da bi se po okolnostih
v pisalnice in učilnice vnesel slovenski jezik.

Štajerski deželni zbor tedaj po §. 19. za črko b) deželnega
@eda svetuje:

Slavna državna vlada naj državnemu zboru na ustaven présod
poda načrtan zakon, po kterem bi se slovenski jezik štajerskim
Slovencem v učilnice in pisalnice vpeljal tako, da:

1. ljudske učilnice dobé čisto narodno podlogo; da se više in
srednje učilnice do dobrega popravijo, tako da bode slovenski jezik
imel to, kar nemški;

2. da slovenski jezik povzdignejo za uraden jezik, samo da
nemščina ostane diplomatičen jezik;

3. da se pripozná, da bodo slovenske besede v zakonih
(postavah) popolnoma vero imele.

Deželnemu odboru naj se naroči, da ta sklep oznani slavnej
državnej vladi.“ —

Le samo to naj smem še opomniti, da Slovenci nikakor ne
mislijo nemščine odpraviti; ali v učilnicah naj bi hodila na vrsto še
le tedaj, kadar bi po umnih pedagogičnih načelih bilo mogoče, namreč
vsaj še le v četrtem razredu, in sicer tako, da bi potlej in po
srednjih učilnicah bilo zapovedano slovenski in nemški jezik podučevati,
in da bi se polovica učilnih reči razlagala v slovenskem, polovica
pa v nemškem jeziku.

Nikomur naj bi se ne branilo uradom podajati nemških vlog,
ali odpisi bi se morali narejati v slovenskem jezici, ker tako hoče
imeti uraden jezik, da bi narod v roke ne dobival sodeb v tujem
nerazumljivem jezici; da bi ne bil primoran v tujej besedi imeti
pisem o najvažnejših rečeh.

Prav žal mi je, ako slavne zbornice nisem popolnoma preveriti
mogel o resničnih potrebah in željah slovenskega naroda. Te rečí
sem se globoko učil, in se jako pripravljal; ali moram reči, da me
je obšla nevolja, ker vidim, kako se zbornica vêde. Če pa mislite,
da sem hotel vneti naroden prepir, (glasovi: nikakor ne!) potlej me
napek sodite. Jaz vam le brezi skrbi zagotavljam, da je slovenski
narod potrpežljiv, in da je od nekdaj bil zvest prestolu in svojemu
cesarju; da so pa vzlasti odpadniki tisti, ki delajo dosti zmešnjav,
in ki so napravili tako stanje, kterega malo in dosti več ne more
trpéti prebivalec, naj se šteje med to ali uno stranko. Naredite
pošten zakon, potem izgine podpihovanje, ko bode vsak vedel, kako
mu je.

(Na to so govorili zoper nasvet g. Hermana poslanci Lešnik,
dr. H. Mulley in Karničnik).

Herman pak je opomnil: Najboljše mi zdi čudno, da g. Lešnik
govori zoper moj nasvet; saj ga je podpiral (K poslancu Lešniku
obrnen): ali niste vedeli, na kaj ste se podpisali?

Prvosednik : To mu je svobodno, in zdaj mu nikakor ne brani
izpodbijati.

Poslanec Herman : To je navadno besedno lepotičje: bratovstvo!
zloga! Komu pa hodi na misel, da bi razdiral bratovstvo? Pokažite
bratovstvo z deli, z deli, moja gospôda! Gospodje, ki so denes
govorili pred menoj, ne znajo — iz oči v oči jim pravim, svojega
maternega jezika! Morda nikoli niso brali slovenskega časnika ali
slovenske knjige. Ne morejo tedaj soditi o jezici, kteri jim je
neznan. (Oho!) Pozivljem in obračam se k nemškej pravičnosti!
Moja gospôda! Slovenec pravi: štajerskemu zboru več upamo, ker
sploh je Nemec pravičen; ali od svojih odpadnikov nam se ni
nadjati ničesa.