This work is licensed under the Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License.
Besedilo je na razpolago pod dovoljenjem Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodna licenca.
Projekt IMP: Jezikovni viri starejše slovenščine
.
Projekt Wikivir: Slovenska leposlovna klasika
.
Že davno je bilo sonce za gorami se skrilo, že je bila temna noč svoje černe perute čez zemljo razprosterla, hrup dneva zdaj sčasoma potihne, le v časih se še lajanje nekterega psa skoz tiho noč zasliši,
V cerkvi se luči zasvetijo in kmal se pomoli iz cerkve mladi cerkveni strežaj z zvončekam in svetilnico v rokah, za njim pa pridejo duhoven s sv. popotnico v torbici na persih, kojo nekemu bolniku nesejo, da bi ga previdili i pokrepčali za dolgo pot v večnost, to je pomenil zvona glas, — zato je on tako milo klical. Časti vredno, ja sveto je ovo opravilo in pot vsigdar, kadar se pa v tihej svetlej noči stori, ko mir nad zemljo kraljuje, tedaj se mi pa vse še lepši, i tako čudoviten i skrivnosten zdi, da je serce vselej močno i čudno ganjeno. Zdi se mi, kakor bi bil cel svet vlika lpa cerkev, i jasno nebo veliki oltar, na kterem se tisuč zvezd kakor ravno toljko sveč peržiga, šumljanje večernega veterca pa kakor šeptanje veliko nevidnih molivcev, koji Boga v presv. sakramentu molijo. — Vondeer poglejmo zdaj za mnihom i njegovim tovarišem, kam da gresta, i kaj se morebiti bode njima zgodilo.
Mladi fantiček, zornolicast, kteremu se zlatorumeni lasje iz glave v kodercah vsipajo, gre belo oblečen kot angelc popred, svojemu Bogu pot perpravljaje, kterega duhoven v podobi belega kruha nesejo ino pšeptaje molijo, vmes pa v časih, kakor je navada, zvonček zažvenklá. Luč svetilnice nam pusti viditi, kakó po tihej dolini, kakor dve senci plavata, in od dalč še beli koretec mniha iz temnine zableši, dokler ju gojzd v svojo gosto temo vzame, skoz katerega pot k bolniku pelje. —Čudno prijetni občutki napolnijo človeku serce, kadar se v miirnej tihej noči v kakem lohu prehaja. Zdi se, kakor da bi v drugi svet prišel. Ponočno sonce, bla luna plava na nebu i prede svoje sreberne trake skoz košate drevesa na zemljo, iz katere sapice, kakor dihleji spijočega, proti nebu puhtijo. Vse je tukej tako tiho i vonder je, kakor bi se tukaj neko skrivnostno življenje razodevalo. Verhi dreves se gibajo, radovedni, kaj se pod njimi godi, ino v vejih šumlja, kakor bi se drevesa od tega pogovarjale, kar so čez dan slišale, vmes pa včasih kaka ptičica se iz spanja zbudivša oglasi. Sence dreves prav pošastne podobe imajo, ino mislil bi, da zdaj škrateljni loga svoje ponočne zbore deržijo.
Taki in jednaki občutki so morebiti dro tudi serca naših ponočnih potovavcov napolnili, koje spet pojiskati hočemo. Da bo bolnemu hitrej
Radi bi se mnih še dalej tukaj mudili, de bi nesrečne na pravo pot pokore in poboljšanja napravili, — pa njih dolžnost jih k bolkniku kliče, zatorej se zdaj odpravijo; vonder še gredé za milost čez razbojnike k Bogu molijo. —
Kmal sta na kraju gojzda in že se iz hiše bolnika luč sveti ter ju viža, kje da je duhovne pomoči potreba. Silno težko jih bolnik že očakuje; zakaj, kakor so telesne bolečine hude, takó tudi serce marsiktere poteže i rane ima, ko jih svojemu dušnemu zdravitelju razodeti želi, da bi tolažbo zadosegel in mir svojej duši. — —
Sv. opravilo je dokončano, bolnik je ozdravljen na svojej duši, da bi le truplo tudi takó hitro in gotovo ozdravelo! Ako ravno bolnik ni več tako otožen, ampak potolažen je, in rekel bi, prav veselega obraza in skorej nobene bolečine več ne čuti, je vonder le kakor bi luč živlenja slednokrat še razsvetila, potem pa ugasne. Od dolgega potovanja in prehodene noči vtrudeni, kakor tudi od dogodbe ponoči, so stari mnih skoerj oslabljeni, tudi fantič je precej truden, zato jih hvaležni ljudje do samostana pustijo peljati. — Bolniku so bolečine odjenjale, to je, smert je ga vseh bolezni rešila, šel je spat i počivat v hladno krilo zemlje, kjer vsaka bolečina mine. V gojzdu in v njegovej okolici od teh dob ni bilo več slišati nobene roparije, nobenega napada in hudodelstva, tolovajev ni bilo več čutiti, pripovedovalo se je pa da so, siti svojega nevarnega in nesrečnega živlenja romali v svete kraje, se z Bogom spraviti. — —
Ako se praša, kaj da je starega duhovna gnalo, tako radovoljno in tudi neprestrašeno svojo dolžnost v sred noči dopolniti? Kaj da je bolnika takó vmirilo in potolažilo? — in kaj da je posebno divje tolovaje takó silno premoglo, da prej kervoželjni volkovi, zdaj kakor krotke jagnjeta na kolena padejo in svoje navadno živlenje zapustijo? takó se mora reči, da je to samó le zamogla — „Moč vere.“