This work is licensed under the Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License.
Besedilo je na razpolago pod dovoljenjem Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 mednarodna licenca.
AHLib je zbirka knjig prevedenih iz nemškega jezika v obdobju 1848–1918.
Knjige so bile digitalizirane v okviru projekta Deutsch-slowenische/kroatische Übersetzung 1848–1918
z namenom, da se izvede prevodoslovna raziskava prevodov iz nemškega jezika v tem obdobju.
Projekt je financirala Avrstrijska akademija znanosti, vodil pa ga je prof. Erich Prunč iz Univerze Karl-Franzens v Gradcu.
AHLib is a collection of Slovene books translated from German in the period 1848–1918.
The books were digitised in the scope of the project Deutsch-slowenische/kroatische Übersetzung 1848–1918
with the aim of conducting a linguistic study of translations from German in this period.
The project was financed by the Austrian Academy of Sciences and led by prof. Erich Prunč, from the Karl-Franzens
University in Graz.
Knjige so bile v okviru projekta EU IMPACT (2010-2011) dodatno obdelane in pretvorjene v TEI P5.
In the scope of the EU IMPACT project (2010-2011) the books were further processed and converted to TEI P5.
Napake v OCR besedila popravljene.
OCR mistakes in the text were manually corrected.
Tipkarske napake v originalu popravljene; označene so s sic/corr.
Mistakes from the original text were corrected and marked up by sic/corr.
Romantična opera v treh dejanjih.
Zložil
Rihard Wagner.
Poslovenil
M. Markič.
Izdalo in založilo
Dramatično društvo v Ljubljani.
V LJUBLJANI.
Natisnila „Národna tiskarna“.
1898.
Lohengrin.
Romantična opera v treh dejanjih.
Zložil
Rihard Wagner.
Poslovenil
M. Markič.
Izdalo in založilo
Dramatično društvo v Ljubljani.
V LJUBLJANI.
Natisnila „Národna tiskarna“.
1898.
Osebe:
Henrik Ptičar, nemški kralj. (Bas.)
Lohengrin. (Tenor.)
Elza, brabantska knežnja. (Sopran.)
Vojvoda Gotfrid, njen brat.
Miroslav Telramundski, brabantski grof. (Bariton.)
Ortruda, njegova soproga. (Sopran.)
Kraljev glasnik. (Bas.)
Saški in turinški grofi in plemiči.
Brabantski grofi in plemiči.
Plemkinje.
Paži.
Vojniki. Žene. Vojščaki.
(Antverpe: prva polovica desetega stoletja.)
Loka na bregu Šelde pri Antverpah.
(Kralj Henrik pod sodnim dobom; zraven njega grofi in plemiči saškega voja. Tem nasproti brabantski grofi in plemiči, na čelu jim Miroslav Telramundski; zraven njega Ortruda. — Glasnik je stopil iz kraljevega voja na sredo; na njegovo znamenje trobijo štirje kraljevi trobentači »poziv«.)
Henrik, vladika Nemcem, je prišel
Po pravu vlasti sodit pravde vam.
Pokorni li na njega ste poziv?
(udarjajoč ob orožje) Pozdravljen! Pozdravljen, kralj nam, v zemlji tej!
Brez vzroka nisem potoval to pot;
Da v sili vlast je, kličem vam v spomin.
Naj vam stopram razlagam stisko silno,
Ki z njo tak često nas zadel je vzhod?
Na skrajnjej meji mati, deca moli:
»Gospod, pred jezo Ogrov varuj nas!«
A jaz, državi glava, narediti
Sem moral konec teh zasramovanj;
Kot boja dar dobil sem mir za let
Devet, porabil sem ga za odpor:
Utrdbe mest sem zidal in gradov,
Navadil voj na vojsko sem in bran.
Potekel zdaj je čas, odbita danj, —
Groze sovrag pripravlja se na boj.
Čas je sedaj, da branimo državi
Ozemlje celo trume v boj postavi,
Potem ne psuje več se naša vlast!
Za dom vè boj! Vodnik nam bodi Bog!
Pozvat na boj vas proti ljutim vragom, —
Z bolestjo, žalostjo opažam tu,
Da brez vladarja, vlada v vas razpor!
Tu vidim divji metež, tok zmešnjav; —
Pozval zato sem tebe, Miroslav!
Kreposti dika vsem ti znan si nam, —
Gôvori zdaj, da stiske vzrok spoznam.
Resnico javim, tuja mi je laž. —
Umrl nam vojvoda je čez Brabant,
V zaščito meni je poveril deco:
Elzo, devico, in sina Gotfrida.
Zvestó sem negoval mladost njegovo,
Ko svojo čast življenje sem mu čuval.
Pomisli, kralj mi, ljuto zdaj bolest,
Ko se ugrabil mi je ta zaklad!
Šetaje vedla Elza je dečka mi
Tja v gozd, brez njega pa prišla je nazaj;
Hlineča skrb povpraša nas po bratu,
Češ da slučajno zablodivši v gozd
Zgubila je — tak trdi — sled njegov.
Zaman ves trud je bil po izgubljencu;
A ko zagrozil Elzi sem ostró,
Tu ona obledí in zatrepeče:
Nedvomen krivde grozne — nam dokaz!
Bilò me strah je, groza deve te:
Nje roki, ki jo bil mi oče njen
Je dal, sem drage volje odrekel se, —
In ženo vzel po volji sem srcá,
(predstavi Ortrudo ki se pokloni.) Ortrúdo — oče jej je Rádbod knez.
(nekaj korakov stopivši naprej) Zdaj tu vam tožim Elzo, knežnjo čez Brabant:
A zemljo to zgovarjam jaz za sé,
Ker vojvode najbliži sem krví,
A žena mi je iz rodú, ki dal
Vladarje nekdaj je i zemlji tej. —
Zdaj čul si tožbo, kralj mi! Sodi prav!
Me groza strašne je vestí.
Li krivda možna većja je od té?
Ki mi ošabno odbila je rokó,
Zató ljubavi tajne jo dolžim:
(zmerom srditeje) Je mislila, če bode brata prosta,
Da bó kot vladarica čez Brabant
Lahkó odrekla vasu svojo rôko,
In žila svóbodno z ljubimcem tajnim.
Bo strogi sód! Bog naj modróst mi da!
Da zvrši sod se istinit!
Meč v nóžnico poprej ne sme,
Da se resnica vsa izvé!
Tam pravi sód vam bo očit!
Zato zdaj kličem tu glasnó!
Elza, naprej na mesto to!
(Elza nastopi počasno in sramežljivo; dolg provod dev jej sledi obavljajoč se sprva na skrajnji meji sodnega kroga v ozadju.)
Ha, kak krasán je in čist nje stas!
Ki upal jo je obdolžiti,
Pač krepek on ima dokaz.
(Elza kretom pritrdi.)
Spoznaš
Li me sodnikom svojim ti?
(Elza zre kralju v oči in zaúpljivo zopet pritrdi.)
Vprašujem
Na dalje: je li tožba znana ti,
Ki dvignila se tu je zoper tebe?
(Elza zagleda Miroslava, zatrepeče, boječe obrne glavo in žalostna pritrdi)
Kaj
Na njo ti odgovarjaš?
Se pripoznaš?
(Željno čakaje vsi molče.)
V samôti sem Boga,
V molitve tužne zlila
Vse tožbe sem srcá.
Tedaj iz mojih stokov
Glas tužen zadoní,
V zvenenje močnih zvokov
Mogočno prikipi.
In daleč tja zvenel je,
Ga komaj zna uhó;
Tu spanec me objel je,
Na mah zaspim sladkó. —
V blesteči tu opravi
Se bliža vitez mi,
Še niso zrle oči.
Zlat rog ima ob pasu,
Za meč drži krepák, —
Ták stopi v divnem krasu
Z višin pred mé junák.
In vitez ta neznani
Tolaži me lepó;
On vitez moj ostani,
On moj junak naj bó!
Da se razvidi, kdo je kriv!
Pomisli pač, kdo se dolži!
Blazni vè mislih na ljubimca!
Da jo dolžim, za to imam dokaz:
In verojetne priče za njen greh!
A dvojbi vaši da s spričáli branim,
Zares ne znaša s tem se moj ponos!
Jaz tu sem, tu moj meč! Kdo je tak smel,
Da proti části moji se borí?
Ko v boju divjega sem Danca zmel?
Kreposti diko rad te pripoznam;
Nikomur rad ne dam, kot samo tebi,
Vè varstvo te dežele. — (S slovesnim ukrepom ) Sam le Bog
Sedaj o stvari tej naj še odloči!
Te vprašam, Miroslav, grof Telramund!
V borbi li češ na život in na smrt
Zastopati v božji sodbi svojo tožbo?
Češ li, da tu na žívot in na smrt
Junak vè božji se sodbi zá-te bije?
Imé zdaj nje ljubimca!
On vitez moj ostani,
On moj junak naj bo!
(ne ozrši se) Zdaj čujte, kaj obeta
Poslancu se Bogá: —
On mojega očeta
Kraljestvo naj ima!
Se srečno čèm slaviti,
Če vzame, kar imam, —
Da čè me poročiti,
Kar sem, vse njemu dam!
Ki za-nj gre v boj, zadel bo na možá.)
Sedaj je čas, da se izda poziv.
Junak, ki príšel v božji sem je boj
Za Elzo se borít: naprej na plan!
Končala stvar se bo slabó.
Sedaj je jasno, kdo je kriv!
Stvar moja pobedíla bo.
Še enkrat daj se oznanilo!
Ne sliši ga, ah, vitez moj.
(Glasnik in trobentači ponové poziv.)
Po tožbi, od tebe mu poslani,
Prišel je koj na tvoj ukaz;
Gospod, zdaj vitezu naznani:
Pomozi mi v ta jadni čas!
(v kipečem navdušenju) Ták, kot je bil, branitelj moj,
Branitelj moj, pri meni stoj!
Gospod, sliši nas!
(Stoječi na višini najbliže bregu zapazijo v daljini čoln, kterega vleče labod in ki se počasi približuje po reki; v čolnu stoji vitez )
Labod se približuje s čolnom tod! —
In vitez v njem visokostas stoji!
Kakóv orožja blest! — Oko temni
Tolíka luč! Glej, sèm, le-sèm peljá ga pot!
Na lancu zlatem vleče čoln labód! (Vsi hite proti ozadju.)
(V naslednjem pristane labod s čolnom popolnoma k bregu:
Divôta! divôta! divôta se nam javi!
Nečuvena, nevidena divôta!
Pozdrav, pozdrav ti, božji ti junak!
Hvala ti, Gospód! devo ki braniš slabotno!
Da si zdrav, oj božji ti junak!
(S svojega mesta pregleda kralj vse. Miroslav in Ortruda prestrašena strmita. Elza v rastočem vzhičenju prisluša in se ne upa ozreti se. Vsi se obrnejo željno čakaje proti ozadju. Lohengrin, v blesteči srebrni opravi, s šlemom na glavi, s ščitom sè zadi, z malim zlatim rogom ob boku, stoji v čolnu opiraje se na meč. Miroslav nem strmenja zre nanj; Ortruda,
ki je doslej stala hladna in ponosna, se silno prestraši
Zdaj hvala ti, labód ti moj!
Nazaj spet plovi v širni svet,
Odkoder čoln priplul je tvoj,
Le v srečo nama pridi spet!
Zvestó opravljaj posel svoj!
Da zdrav si mi, labod ti moj!
(Labod obrne počasi čoln in plava po reki nazaj. Lohengrin otožno gleda za njim )
Kák čar vè sponah nas imá! —
Kak krasna njega je postava,
Ki sèm priplul na breg je ta!
Zdrav, kralj mi Henrik! Blagoslov
Naj meču Bog ti podelí!
Imé do poznih še rodóv
Naj svitlo, slavno ti živí!
Ki pripeljala te je k nam:
Ti od Bogá si nam poslan?
Ki je obtóžena težkó,
Sem jaz poslan: naj zdaj spoznam,
Če tu sem prav sešel se z njó! —
(Elzi) Govôri, knežnja čez Brabant!
Če sem za borca ti poslan,
Češ li brez straha in skrbí
Vè varstvo se podati mi ?
Junak, rešitelj! Vzemi me!
Kar sem, darujem tebi vse!
Češ li, da mož postanem tvoj?
Vse vzemi: dušo, život moj!
Da zemljo ščitim ti močnó,
Da nič od tebe me ne odvrati,
Obljúbiti mi moraš to:
Nikdár me ne sprašávaj,
Nikdár ne pozvedávaj,
Odkod je moja pot,
Kakóvo imé in rod!
(odločneje) Nikdár me ne sprašávaj,
Nikdár ne pozvedávaj,
Odkod je moja pot,
Kakóvo imé in rod!
Nedolžnost mojo si spoznal
Mar dvom ne bil bi greh največi,
Ki ná-te vero bi jemal?
Kot ti me braniš v jadni čas,
Jaz zvésto slušam tvoj ukaz.
Kakóva čuda se godé?
Li čar vè sponah me imá?
Kakó mi koprni srcé,
Zrem li prekrasnega možá!
Zdaj čuj i ljud i plemstvo moj prijav!
Brez krivde vse je knežnja čez Brabant.
Da krivo tožiš, grof, ti Miroslav,
Po božji sodbi pride naj na dan!
Nikar ne v boj! Ne v boj nikar!
Ne bodeš zmagal ti nikdár!
Če várovan je od Bogá,
Kaj mar tvoj hrabri meč velja!
Nikar! Svarímo te zvestó!
Ne zmaga, tebe čaka zlo!
Ha, mrtev raje, ko plah! —
Kák le privel te sèm je čar,
Tujec, ki si takó mi smel,
Ni tvoje mi pretitve mar,
Ker jaz legáti nisem htel.
Zató boril se bom s teboj,
In zmagal bom, to up je moj!
In dobro zmérite za borbo krog!
(Trije saški plemiči izstopijo za Lohengrina, trije brabantski
za Miroslava: slovesno stopaje izmerijo bojišče in je omejé v popolnem krogu zasadivši kopja v zemljo.)
Ne móti boja tu nikdó!
Obŕnite se od ograj!
Kdor vároval mirú ne bó,
Svobódnik z roko plača naj,
A suženj plačal bo z glavó!
A suženj plačal bo z glavó!
Zvestó hranita boja stroj!
Držita red mu práv in strog
Brez váranja in brez okán!
Pravično sodi vaju Bog,
Verujta va-nj, ne v svojo bran!
Pravično sódi mene Bog!
Vérujem va-nj, ne v svojo bran!
Gospod moj Bog! rotim te zdaj,
Da boju bi prisoten bil! (Vsi se odkrijejo.)
S pobedo meča sod nam daj,
Ki jasno pravdo bo razkril!
Okrêpi čistemu rokó,
Lažniku moč naj strta bó:
Pomagaj, Bog, v ta jadni čas,
Ker um naš lahko vara nas!
Oznanjaš zdaj svoj pravi sód.
Zató sem smel, Bog, moj gospód!
Jaz v veri stopam pred tvoj sód!
Zdaj čast mi brani, o Gospod!
Jaz v njega vérujem rokó:
Kjer jo vihtel, je zmagal ž njo!
Okrêpi čistemu roko,
Lažniku moč naj strta bo!
Oznani zdaj svoj právi sod,
Ne mudi se, Bog, naš Gospod!
Bog, naš Gospod, brani ga!
Elza in Lohengrin
Miroslav.
Ortruda.
Vsi možjé.
(Vsi se povrnejo v velikem, vznesenem vzhičenju na svoja mesta Elza in deve pod dobom pri kralju. Na znamenje glasnikovo pritegnejo bojni rogovi z dolgim bojnim klicem Lohengrin in Miroslav popolnita svojo orožno opravo. — Kralj potegne meč iz tal in udari z njim trikrat ob ščit Boritelja stopita v krog, nastavita ščit in potegneta meč Lohengrin prvi napade in močno zamahnivši porazi Miroslava. Ta poskuša zopet vzdigniti se, omahne in se zgrudi na tla, Lohengrin mu nastavi meč na grlo )
(izpustivši ga) Ti vračam ga, le žij in se kesaj!
(Možje porinejo meče v nožnice, bojne priče potegnejo kopja iz zemlje, kralj sname ščit z doba. Vsi deró radostni proti sredi.)
Zdrav, oj zdrav!
Da mogla bi slavíti
Primerno slavni čin,
Oj, vedno te hvalíti
Iz srca globočin!
Jaz v tebi skoprnévam,
Pred tabo drgetám!
Ah, vzemi, kar imám! (Zgrudi se mu na prsa.)
To zmago priborila,
Krepost je tvoja le!
Zdaj vse, ki si prebila,
Poplača se gorjé!
Ah, Bog me je udaril,
Bog mi je zmago vzel!
Vse nade sem si skvaril,
Ugled moj je ovél!
Ah, kdo ga je udáril?
Kdo moč je meni vzel?
Naj on mi up bi skvaril,
Vse nade v nič mi del?
O slávi, pesem zmage!
Junáka čine blage!
Blažen tvoj pot!
Slava prihodu!
Blažen tvoj rod!
Váruh narodu!
Tebe le, o vzor-junak!
Le tebe mi slavimo!
Da kdo ti je enak,
Nikdar ne doživimo!
Da mogle bi slaviti
Vredno slavni čin!
Ga vredno hvaliti
iz srca globočin!
Prišel si tod
Vè bran narodu!
Blažen tvoj pot!
Slava prihódu!
Miroslav
Kralj, možje in žene.
(v največjem navdušenju)
Zbor žena.
(Miroslav se zgrudi brez zavesti Ortrudi pred noge. Lohengrina odneso z radostnimi vskliki mladeniči na njegovem ščitu in Elzo na ščitu králjevem.)
(Grad v Antverpah. Sredi ozadja »palas« [stanovanje vitezov]; v stran na desno stolpna vrata. Na levi spredaj »komnata« [stanovanje žen], njej nasproti vrata stolne cerkve. — Noč. — Miroslav, v mrkem zamišljenju, in Ortruda, nepremično strmeč na jasno razsvetljena okna »palasa«, iz kterih doni vesela godba, stoječ v temni, robski obleki na stopnicah cerkve.)
Da mladi dan tu naju več ne zre.
Iz blesta slavja najinih sovragov
Daj, da sesám jaz smrtonosen strup,
Ki nama bol, in njim veselje vzame!
Še mene k tebi ? (s hitro kipečo ljutostjo) Zakaj te ne pustim
Samé in proč bežim oj, tja, oj, tja —
Kjer moja vest bi našla zopet mir!
(prekipi bolestne strasti in togote) Ti si mi ukončala
Vso čast in slavo vso:
Ne hvali več me hvala,
Junaštvo mi je zlo!
Prognanstvo je izrečêno,
Moj meč na tla je zmet,
Orožje vse zdrobljêno,
Očetov dom proklet!
In kamor se obrnem,
Bežé pred mano vsi:
Da ga z očmí ne oskvrnim,
Še ropar me beži!
O da si smrt izbral sem!
(jokavo) Ker beden sem tako!
(v skrajnji obupnosti) V nečast, sramoto pal sem,
Ob čast, ob čast sem vso! (Zgrudi se, premagan od ljute bolesti, na tla.)
Kakova vendar divja trapi te
Bolest?
Da z njim bi te ubil!
Ti Miroslav! Zakaj ne veriš mi?
So zvêdle me, da Elzo sem obdolžil!
Ki v temnem gozdu dom imaš, ti laž
Si mi povedala, da si z gradú
Zvršiti oni videla zločin!
Na svoje oči, kako je Elza brata
Utopila v ribniku! — Zmotila li
S prorokovanjem nisi mi srcá,
Da kmalu Rádboda bo stari rod
Ozelenel in vladal čez Brabant ?
Tako si zvêdla me, da Elzo jaz
Krepôstno pustil sem, in tebe vzel
Za ženo, ker si zadnja Rádbodnja! —
(na glas) To vse sem, da!, ti djala in spríčala!
Bil vseh krepostij dika sem in kras,
Lažij me svojih napravila sodruga?
Bog zdaj zato udaril?
Kakó strašnó iz tvojih ust zveni beseda!
Strašljivec ! Bil tak ljuto njemu bi
Pretil, ki zdaj v nesrečo te pehá,
Ha, kdor mu kljubovati zna, spozna,
Da slabši je ko otròk!
Tem bolj mogočen bil je božji srd!
Daj meni moč, pokažem jasno ti,
Kako slaboten Bog mu dáje obran.
Tajinstveno iz nova premotiti!
Razkošniki zdaj vživajo mirú.
Pobliže sédi mi! Prišel je čas,
Ko ti sijalo vedme bo oko. — —
(Miroslav se približa in se skloni k njej pazno poslušajoč.)
Veš li, kdo ta je mož, ki sèm
Labod pripeljal ga je k nam?
Poslušaj me: Je li prisiljen
Odkriti svoje imé in rod,
Ob svojo on je silo vso,
Ki mu dajè jo s trudom čar.
Tajinstva njemu izrovati,
Kot ta, ki strog ima ukaz,
Da ne povpraša ga nikdár.
Vprašanja da mu ne odpustí?
Pred vsem ne sme bežati se
Odtod: zdaj zberi misli vse!
Da sumnjo jej vzbudiš, ti stopi
Pred njo, očitaj njemu čar,
Da z njim prekanil on je sod!
Se ne posreči — meč imaš!
Vseh tajnih sredstev in močij;
Zato poslušaj, kaj ti pravim:
Vsak, ki od čara moč imá,
Najmanjši li se njemu člen
Odtrga le, pokaže koj
Brez sile ták se, kot je res.
Bi v boju prst od roke le
Da, člen od prsta le odsekal,
Junák — on bil ti je predan!
Od Bóga, mislil sem, da je propast, —
(bridko) Z zvijačo sodba se je preslepila,
Po čaru zlem sem zgubil svojo čast!
Li možno, da se laž osveti?
Li možen vere je dokaz?
Ljubimca zlost da morem streti,
Dobodem čast da znova jaz? —]
O žena, ki stojiš tu pred menoj!
Če zdaj še varaš me, o boj se — boj!
Učim te jaz osvete sladke slasti! (Miroslav počasi prisede k Ortrudi.)
Iz srca burnega nočí!
Ki v sladkem spanju sta objeta,
Pogibel, znajta, vama bdí!
(V Komnati se odpro vrata na pomole. Elza se prikaže v beli obleki na njih, pristopi k doprsnjaku in nasloni glavo v roke. —
Je tožba moja vas,
Kakó sem srečna jaz.
Vi ste ga pripeljali,
Mu stregli ste skrbnó;
Pred morskimi ga vali
Ste čuvali zvestó.
Da solze mi osušíte,
Ste čuli često me;
Zdaj líce mi hladite:
Žari v ljubezni se!
Ona je!
Elza!
To uro bode klela,
Ko zdaj zazre jo moj pogled! — Vè stran!
Oddalji malo se odtod!
Ta je za mé, — tvoj bodi njen junak!
(Miroslav odide proti ozadju.)
Miroslav.
Ortruda.
Miroslav.
Tu moje v noč zveni imé!
Glas moj takó li ti je ptuj?
Li me nesrečno zatajuješ?
V najskrajnjo bedo me peháš?
Nesrečnica ?
Pač prav imaš, da tak me zoveš!
V oddaljeni samoti gozda,
Kjer mirno, tiho žila sem, —
Kaj zlega ti storila sem? —
Bédo sem le objokovala,
Ki dolgo že teži moj rod, —
Kaj zlega ti storila sem?
Li jaz sem ti zadjala bol?
Mi srečo, da me v zakon vzel
Je mož, ki ga zavrgla si!
Da tebe greha je dolžil, —
Kesanja srce se mu trga,
Zdaj ljuto on se pokorí.
Bilò ni mnogo bede vžiti,
Življenje le se ti smehljá;
Ti srečna smeš se me ogniti,
Naj me objame smrti tma —
Da moje bede motni žar
Ne pride k tebi v dom nikdár!
Bog večni, dar milobni tvoj:
Ko bi nesrečo zavrnila,
Ki pada v prah tu pred menoj! —
Nikoli! — Ortruda! čakaj me!
Jaz sama puščam k sebi te.
(Hitro se vrne v komnato Ortruda v divjem navdušenju plane po koncu.)
Kaznujte jih, ki vam tvoré nečast!
Okrépite me v službi vaši sveti,
Odpadnike pahnite vse v propast!
Vodan mogočni! Zovem te!
Freja častita! Sliši me!
Spéšite hlimbo in laží,
Da posreči se osveta mi!
(Elza in dve devi, ki jej svetita, izstopijo iz spodnjih vrat.)
Ki enkrat dičil te je sjaj!
Usode komaj se zavedam,
Kakó ponižana si zdaj. —
Ustáj! ne dalje me prositi!
Sovraštvo vse odpuščam ti;
Kar morala si ti prebiti,
To, prosim te, odpusti mi!
Mu dušo bom omečevala,
Da milost bi i grofu dal.
Odeto v krasna odevála!
Spremíla boš me v sveti hram: —
Tam bodem čakala možá;
(veselo, ponosno) Da Bog mu v zakon sam me dá.
Ker bedna sem in brez moči?
Če v milosti s teboj bom žila,
Kot sužnja vedno ostanem ti!
(bliže stopivši) Le jedna dana mi je sila,
Mi vzel noben je ni ukaz;
Ta morda tebi bo rešila
Življenje kdaj v nevaren čas.
Sjaj sreče. Opotočna je,
Da te nesreča ne zalóti,
V prihodnost záte ozrèm naj se!
Kak diven njega je značaj!
Da nikdar ne bi htel bežati,
Kot k tebi príšel je vsled baj!
Ne moreš, bedna, pač umeti,
Mi dvoma ljúbav ne pozna!
Nikdár pač sreče nisi iméla,
Ki trdna le jo vera da?
V moj idi dom! Daj se poučiti,
Kak polna vera je sladkôb!
Daj k veri se spreobrniti:
Je sreče čut, kjer ni grenkôb!
(Ha! Ta napuh me imá učiti,
Kak jo oropam teh sladkôb!
Prot njemu se mi je obrniti:
Napuh prinesi jej grenkôb!)
(Elza vede Ortrudo licemersko obotavljajočo se v komnato, deve jej svetijo — Prvo svitanje dneva — Miroslav izstopi iz ozadja )
Dovrši zdaj, kar ti si izumela,
Ne branim ti, ki snuješ jim poraz!
Poguba z mojim padcem je začela;
Poginite, kot sem poginil jaz!
Le v eno vedno je pogled uprt:
Ki vničil čast je mojo, njemu smrt!
(Zdaní se popolnoma. Dva stražnika s stolpa trobita jutranjico, oddaljenega stolpa se jima odgovarja. — Potem stopijo štirje trobači na bojne rogove iz palasa in trobijo kraljévi pozóv; nato se vrnejo. — Z različnih stranij vojniki pozdravljajoč se in idoči vsak na svoj posel. —
Kaj vse obeta dan pač ta!
Ki to je čudo dokončal,
Naš vzor-junak, premnog on čin še dokonča!
(Glasnik stopa sè štirimi trobači na bojne rogove iz palasa Vsi se obrnejo željno čakaje proti ozadju.)
Kaj kralj veli, pove zdaj glas vam moj:
Proklet, izobčen grof je Miroslav.
Ker je z lažjó podal se v božji boj;
Kdor ga pod streho svojo bo sprejel,
I ta se pravom vlasti bo proklel.
Ki udaril ga je Bog!
[Osamljen on naj blodi
In brez miru okrog!]
Da kralj junaku, selu od Bogá,
Ki ga je Elza zaželela si,
Brabantsko vlast in krono podelí.
A neče vojvoda on biti zvan,
On biti hoče: varuh čez Brabant!
Žívi, oj sel Bogá!
Ves voj mu je udan,
Ki ščiti nam Brabant
Dans z vami svatbo bode praznoval;
A jutri ves oborožen za boj
Naj javi kralju se brabantski voj!
On neče vživati mirú, zabave,
On vesti hoče vas do zmage, slave!
[Če on je vodja nam!
Ki z njim boril se bó
Ta vnide v slave hram!
Od Bóga je poslan,
Da ščiti nam Brabant!
(Med tem ko se vrača glasnik zopet v palas, in ljud radostno vrví in se gnete, se snidejo spredaj štirje plemiči, bivši vojniki Miroslavovi.)
Sem drzneš se, ko te uloví vsakdo?
Vam pred očmi se mora posvetiti!
On, ki vas smelo je na vojsko zval,
Jaz ga dolžim, da sód je oblagál!
Če zve to ljud, potem si izgubljen!]
(Miroslava rinejo v stran in ga skušajo prikriti pogledom naroda. — Štirje paži stopijo iz vrat komnate, bistro tekó po glavni poti navzdol in se postavijo pred palas na višini.)
Ta v Bogu hoče iti v hram.
(Obrnejo se proti cerkvi, kjer se vstopijo.)
(Dolg provod ženâ v bogatih odevalih stopi iz komnate proti cerkvi.)
Ki v stiski je bilá,
Bog sam naj jo provodi,
In pot jej izravná!
Že gre, podoba jasna;
Čist jej je žar užgan!
O žij, nevesta krasna,
Žij, knežnja čez Brabant!
(Elza je nastopila v provodu; plemiči se spoštljivo odkrijejo in se razstavijo tvoreč ulico — Ortruda sledi — Kakor hitro hoče Elza stopiti na drugo stopnjo cerkvenih stopnic, prihiti Ortruda burno vštric nje.)
Da kakor sužnja hodim za teboj!
Pred tabo mesto moram jaz imeti,
Vpogniti moraš ti se pred menoj!
Kakóva mi je zmena nagla tó?
Ne bom zdaj sužnja tebi vekomaj!
Nesrečo svojo bodem maščevala,
Kar meni gre, imeti čèm nazaj,
(Splošno strmenje in živahno kretanje )
Ki se prikradla s stokom v moj si stan!
Pred mano ti v napuhu čèš hoditi,
Ti, ktere mož je od Bogá prognan?
Bil vendar slaven njega je naslov;
Junakov v zemlji dika on se zval je;
Poznan in strašen bil je meč njegov,
Od koga tvoj pa more se poznati?
Ne moreš niti mu imena zvati!
Ha, psuje. Zabranite ji!
Če plemenit zares njegov je rod!
Odkod prinesli so ti ga valovi,
Kdaj bo in ktero šel od tebe pot?
Ha, ne! Pač v stisko príšel bi hudó,
Zato junak prepóved dal je to!
In psuje tu! Naj to trpi se?
Čuj, kaj tí jaz odgovorim! —
Tak plemenite on je nravi,
Tako kreposten je junak,
Da nikdar on naj ne ozdrávi,
Kdor dvomi, da je vitez blag!
Ni on li, rôke zmagovite,
Porazil tvojega možá?
(narodu) Zdaj po pravici vsi recite,
Kdo naj pravičnim se ima?
Le on! le on! le tvoj junak!
[
Okalil kmalu grd bi kal,
Da moral čar bi on odkriti,
Ki moč mu v boju je dajal!
Če se ne upaš ga vprašáti,
Dokaz nam to je vsem očit;
Da moraš v duši ti se bati,
Da njega nrav ni plemenit!
(Palas se odpre, štirje trobentači kraljevi izidejo in trobijo.)
(
Zdrav bodi, varuh čez Brabant!
Motiti ?
Kazni, če nepokorna sem bilà!
Sem videla jo v bedi tu pred vrati,
Iz bede vzela sem jo k sebi v dom! —
Zdaj glej, kak strašno vrača mi dobroto, —
Me kara, da preveč zaupam ti!
Strahotna žena ti, oddalji se!
Ne zmagaš tu nikdár! —
(prijazno Elzi) Jaz prašam te,
Otrov li svoj je v tvoje srce vlila?
Tam bova rádosti solze točila!
(Postavi se z Elzo in kraljem provodu idočemu v cerkev na čelo.)
O kralj mi! Oblagáni knezi! Stojte mi!
Božji vam sod se je z lažjó prevaril,
Zèl vas je čarodejnik osleparil!
(Vsi planejo nanj, ki se z vso silo trudi, da bi ga poslušali, in ne da bi se zmenil zá nje, ki silijo va-nj, neprestano pogled upira na Lohengrina )
(Vojniki se prestrašeni umikajo pred njim in slednjič pazljivo poslušajo.)
Jaz čarodejstva ga dolžím!
[Kot prah pred vetrom moč izgini,
Ki jo dobil je s čarom zlim! —
Kako ste slabo vi sodili,
Ki vzeli čast, ugled ste moj:
Da mu vprašanje ste odpustili,
Ki se prišel je bit z menoj!
Ne bráni zdaj se mi vprašanja,
Da mu sedaj je stavim sam:]
Imé zdaj, rod, nazvanja
Očitno naj izjavi nam! —
(Vsi se zganejo velikega zavzetja.)
Kdo on je, ki ga je na valih
Labod pripeljal divji k nam?
Ki v takih moč ima živalih,
Čistósti mu ne pripoznam.
Naj zagovarja tu se zdaj:
Če more, pokorim se jaz;
Če ne, iz tega vsak spoznaj:
Krepóst njegova — prazen glas!
Hudó ga toži! Kaj bó mu odgovoril?
Ozirati se ni dolžnost!
Kdo z dvomom zlobnih bi se bavil,
Pred njim nič ne zgubi krepost.
Tedaj, o kralj, ga vprašaj ti!
Mar plemstvo tudi tebi odreče,
Vprašanja ti ne pripusti?
I zboru knezov, starešín!
Ne sme o meni se dvomíti,
Moj blagi videli ste čin.
Le ena je — tej moram se odzvati:
Elza — (zadet obstane, ko jo zagleda, kako z burno dvigajočimi se prsi v divjem notranjem boju strmi préd-se).
[Elza! — kak zrem jo trepetati! —
V dvojenju divjem moram jo zazreti!
So zaslepile gneva jo laží?
Daj, Bog, jo iz nevarnosti oteti,
Nikdar ne vsêli dvom se v sŕce ji!
V dvojenju divjem lahko jo je zreti,
Se vsêlil mučen dvom je v srce ji;
Ki moral meni v zlo je sèm prispeti
On je zgubljen, ko zdaj se vprašal bi!
Kakóvo tajnost mora on imeti?
Če zlo pretí, naj vztrajno le molči!
Nevarnostij ga hočemo oteti;
Nam čin dokaz njegove je častí.
Kar skriva on, ne more ga oteti,
Očitno to da tu spregovori.
Ki me je rešil, mora on me kleti,
Če ga izdam, da tu se razglasí! —
Da znam mu kob, ga nečem razodeti:
A v divjem dvomu sŕce mi drhtí!
Miroslav in Ortruda.
Kralj in vsi možje.
Ni treba ti na tožbo to molčati!
Da ti junak si vreden vse častí,
Daj nam rokó! V té trdno vero imamo,
I v tvoje imé, da si poznano ni!
Da si imé in rod moj znan vam ni!]
Ki ti gotovost da!
Le prsta členec, in prisegam ti,
Kar skriva ti, boš videla jasnó, —
In zvest, nikdàr od tebe šel ne bo.
Povej, takoj brez škode vse skončam.
(s strašnim glasom Miroslavu in Ortrudi) Nazaj od nje, prokleta!
Naj níkdar vaju slej
Ne vidim jaz pri njej!
(Miroslav kretom izraža najbolestnejšo togoto.)
(Elzi, ki se mu je kakor vničena zgrudila pred noge). Elza,
uzdígni se! — Le v tvoji jaz
Zvestobi zrem obema srečo, spas! —
Vznemirja li ti dvom srcé?
Čèš moje zvedeti imé?
Pred tabo mrem jaz nična stvar!
Vseh dvomov moč naj prekosí
. . . Ljubezni moje žar! (Zgrudi se mu na prsa.)
(Vede Elzo mimo gospode slovesno h kralju; vsi se spoštljivo umaknejo.)
Zdrávstvuj! Žij knežnja čez Brabant!
(Spremljana od kralja gresta Elza in Lohengrin proti cerkvi.)
Oj sreča z vama bodi!
Zdrava, dika naša!
Bog sam naj te provodi!
Živi, knežnja čez Brabant!
(Ko je kralj z venčano dvojico dospel na najvišjo stopnjo, se obrne Elza silno prevzeta k Lohengrinu, ki jo vjame v naročje. Iz tega objetja pogleda v plahi zabrigi na Ortrudo, ki zmagovalno dvigne roko proti njej; prestrašena obrne obraz od nje.)
(Uvodna godba izraža krasno vršenje pirovanja. Ko se dvigne zavesa, predstavlja oder venčano izbo. Na desni stolp na pomolih z odprtim oknom. Petje, s prva oddaljeno, se bliža. Sredi pesni se vrata odpro, na desni vnidejo žene z Elzo, na levi možje z
Pirna pesen
(mož in žena).
Spremljana zdaj idita tja,
Kjer vaju druži ljubezni naj žar!
Duh zmagovit, plamen srcá
V verností spaja najsrečnejši par.
Borec vrline, stopaj naprej!
Dika mladine, stopaj naprej!
Burnosti pira zdaj sta ubegla,
Da bi zdaj mira slasti dosegla!
Hramec vonjív, vkrašèn za ljubáv,
Vaju sprejmì, prost šumnih zabav!
Spremljana zdaj vnidita tja,
Kjer vaju druži ljubezni naj žar!
Duh zmagovit, plamen srcá
V vernosti spaja najsréčnejši par.
(Ko se oba provoda snideta sredi odra. se privede Elsa Lohengrinu, ki jo objame Osem žen svečano hodi okoli njiju, med tem ko jima paži snamejo težka vrhnja odevála.)
Posvéčamo i mé;
Spominjajta v radosti
Se dolgo ure té!
(Kralj objame in blagoslovi poročenca Paži opominjajo, da je treba odriniti; provod se zopet vredí; možje odidejo skozi desna, žene skozi leva vrata.)
Pirna pesen,
(ki se poje med odhodom).
Čuvana zdaj bdita samá, itd.
(V zmerom večji daljini izdoneva petje )
(
Od prvega spogleda prvič zdaj.
Šumenju daleč bodiva svetá,
Nikdo pozdravov sŕca ne zaznaj! —
Elza, moj slad! čisto, sladkó srcé!
Če srečna si, naj zdaj se mi pové!
Če vživam rádost celega nebá,
Če v sladkem čuvstvu k tebi skoprnevam,
Diham ti srečo, ki le Bog jo da!
I meni ti daješ radóst nebá!
(nežno) I jaz presladko v duši razgorevam,
Diham ti srečo, ki le Bog jo dá! —
Kak lepa ljúbav naju mora biti!
Nikdár se vzrša sva si šla nasprot.
Č sem izbran bil zá-te se boriti,
Ljubáv odprla k tebi mi je pot.
Z očij nekrivo sem te izpoznal,
Pogled me tvoj je v službo ti prizval.
Vè sladkih sanjah si pred mano stal;
Ko videla sem bdé podobo tvojo,
Spoznala sem, da te je Bog poslal.
Tedaj ti htela sem se raztopiti,
Kot pôtok živ korak oviti tvoj,
Kot cvetka na livadi vonjeviti
Vpogniti htela sem se pred teboj.
Le ljúbav to je? — Kak ga mi je zvati,
Ta glas, ki je sladák in mil takó,
In zvati z njim, kar ljubim vso močjô!
Ne smem li tvojega poznati jaz!
Le, ko v tihoti sva ljubávne sreče,
Naj zgovoriti smem premili glas!
Pred svetom nikdar se ne zgovorí!
Dihaš z menoj i ti vonjave bajne.
Kakó sladko v njih sladu se topim!
Donašajo le-sem jih sape tajne, —
Ne vprašajoč se čaru prepustim. —
Ták bil je čar, ki me je s tabo spójil,
Ko si mi stala prvič pred očmí;
O tebi nisem prašal niti dvojil,
Bilà v očéh — in hkrati v srcu si.
Kot od vonjav se mami duša moja,
Dasi iz tajne tmine sèm vejó:
Tako me vzhitila je čednost tvoja;
Dasi obdolžêna si bilà težkó.
Da ne le v tebi koprnim!
Da spaja s tabo me zasluga,
Za tebe muko da trpim!
Kot ti si našel me obdolžêno,
O, da bi v stiski bil i ti!
Da breme mi je naložêno,
Da vem za skrb, ki ti preti! —
Li tajnost tvoja ta je taka,
Ki svet je zvedeti ne smé? —
(bolj in bolj tajinstveno) Mordà, da te nevarnost čaka,
Če ona svetu se pové?
Da je to! da smem jo znati,
Da jaz jo v môči svoji zrem,
za tebe rada umrjem!
Ah, vredno, prosim, me spoznaj!
Tajinstvo svoje razodeni,
Kdo ti da, si, na znanje daj!
Razjasni ti imena sjaj!
Odkriti roda mi ne dvôji, —
Kakó molčati znam, spoznaj!
Ker sem prisegi tvoji jaz verjél!
Če mi nikdár ne boš omahovala,
Najboljšo vseh ženâ te bom imel! —
(se zopet ljubeznivo obrne k njej) Na prsa mi, predraga moja!
Da blizu žaru si srcá!
Očij obsevaj luč me tvoja,
Ki v njih je sreča moja vsa!
Ah, pusti mi, da se razvnamem,
Srkáje va-se dih jaz tvoj!
Da krepko, krepko te objamem,
Da srečen v tebi duh je moj!
Ljubezen tvoja mi podéli
Nazaj, kar pustil sem za té:
Od one ni na zemlji celi
Nikjer usode bolj lepé.
Da kralj mi nudi krono svojo,
Odbiti jo biló bi prav:
Kar mi povrne žrtvo mojo,
Edino tvoja je ljubáv.
Zato ogibaj se dvojênja,
Poroštvo Ijúbav tvoja daj;
Ne hodim iz nočí, trpljenja,
Zapustil jaz sem — srečo, sjaj!
Te čujem tu dokaz!
Si htel me prekaníti:
Čegár si se izbavil,
To bil je krasen sjaj:
Ti srečo si ostavil
In hrepeniš nazaj!
Kakó naj se verjame,
Da mi boš zvest ostal?
En dan mi spet te vzame,
Ljubezni ti bo žal!
Ah, naj bi dneve štela,
Kar še ostaneš mi?
Doklej še tu se baviš?
Skrb mi temní okó;
Prekmalu me ostaviš
V nesreči tu samó!
Če dvojbe prosta si!
Kje najti je moči?
Čarôbne ti si nravi,
Prišel po čaru si: —
Kakó moj duh ozdravi?
Poroštva zá-te ni! — (Razburjena se zgane in prisluša.)
Čuješ li to? Nekdó se približuje!
Tam po valovih z ladjo semkaj pluje . . .
Pozval si ga, — že bliža se, glej, tod! —
Nič zblód me ne oprostí,
Kot — če mi je umreti! —
Da zvem jaz — kdo da si!
Čuj! kaj te čèm vprašáti!
Zdaj mi imé odkrij!
(Miroslav in štirje brabantski plemiči uderó z golimi meči v izbo.)
(Podá mu meč, ki je naslonjen na počivališče. Lohengrin porazi Miroslava, ker je zamahnil proti njemu, z jednim udarcem na tla, da mrtev obleži. Prestrašenim plemičem poizpadajo meči, vsi pokleknejo Lohengrinu pred noge. Elza, ki se mu je bilá vrgla na prsa, se brez zavesti počasi zgrudi ob njem na tla. — Dolgo molčanje.)
(Pripogne se k Elzi, jo lahno vzdigne in nasloni na počivališče.)
(Plemiči vzdignejo Miroslavovo truplo in odidejo z njim. Lohengrin zvoní po zvonovni vrvici: štiri žene vstopijo.)
Krasite Elzo mi ženó!
Tam hočem jej odgovoriti,
Da móžev rod spoznala bo!
(Žalosten odide. Žene odvedejo Elzo, ki ni zmožna izgovoriti besede. Počasi se daní; sveče so ugasnile. Zaslon zakrije spredaj celi prizor. Kakor da bi prihajalo z grajskega dvorišča, se sliši bojne rogove trobiti pozov.)
(Ko se dvigne zavesa, predstavlja oder zopet loko na bregu Šelde, kakor v prvem dejanju. — Žareča jutranja zarja; daní se. Z različnih stranij prihaja polagoma
Kralj nam Henrik, zdrav!
Ponos mogočno moj je vžgan.
Ko vidim v zemljah mojih cvet
Bogatokrasnih bojnih čet!
Zdaj naj sovražnik pride v boj,
Porazi, zmane naš ga voj:
Nikdár ne bo se upal več
On priti nam pod ostri meč!
Za vlast moči združimo vse!
Da poveliči nam Brabant?
(Štirje brabantski plemiči prinesó na nosilnici pokrito truplo Miroslavovo in je postavijo sredi odra.)
To Telramunda so možjé.
Spreleta groza me, užas!
Kdo da je tu, pove vam sam.
(Elza z družicami nastopi omahujé.)
Kakó je bleda in pobita!
Zakaj otožna si takó?
Ločitev li ti dé težkó?
(Lohengrin, oborožen kakor v prvem dejanju; slovesno, resnobno.)
Ki si poklical jih na boj,
Vsi željno čakajo te žé
Naprej se zmage radujé.
Naprej se zmage radujé.
Ki zval sem jih, junakom zbranim
Načelovati jaz ne smem!
Tožitelj prišel sem vè vašo sredo!
(odkrije Miroslavovo truplo). Najprvo sôdi zbor po prava môči,
Da mi pravico bi odkril:
Ker mož me ta napadel je po nôči,
Če po pravici sem ga ubil?
Kot ti porazil si ga todi,
Tako naj tam i Bog ga sodi!
In tožim vsem vam tu na glas,
K izdajstvu dala se je premotiti,
Ah, ta, ki sklenen z njo sem jaz.
Elza! Kakó je to prišló!
Kak zblesti mogla si takó?
Beda ti, Elza!
Vsi možje.
Žene.
Da níkdar me ne vpraša, kdo sem jaz!
Zdaj sveto je prisego prelomila,
Nevernika je poslušala glas!
Iz dvojbe divje moram jo oteti,
Odgovoriti moram jej to pot:
Sovraga smel siljênje sem prezreti, —
Odkriti moram zdaj imé in rod.
(Obličje se mu bolj in bolj razjasni). Zdaj pázite, če dne se mi je bati!
Naj čuje zbor in kralj in človek vsak:
Tajinstvo svoje zdaj vam čèm skazáti.
Moj rod je v plemstvu vašemu enak!
Da vest prisiljeno bi si prihranil!
Stojí tam grad, ki Monsalvat je zvan;
A v sredi tam dviguje hram se diven,
Tak lep, da lepši svetu ni poznan:
Ondód se čaša čudotvorna straži
Kot najsvetéjša izmed vseh svetinj;
Da njo bi čuvali ljudje najblaži,
Golob z nebes priléta vsako leto,
Da čudodejno moč jej pomnoži:
Imé jej Gral je; vero čisto, sveto
Po njej Bog njega vitezom delí.
Kdor v službo Gralu svetemu izbran je,
Nadzemsko podeli on njemu moč;
Zastonj hudobnežev je kljubovanje,
Beži pred njim i smrti strašna noč.
Da, kogar on poslal je v kraje ptuje,
Za pravo čédnosti se tam borít;
I njemu sveta moč se ohranjuje,
Če rod njegov ostane tam prikrit.
Svetósti Grala pa takó so svete,
Odkrit beži pred svetom isti čas; —
O vitezu dvojiti vi ne smete,
Spoznan li je, — bežáti mora od vas. —
Sedaj, kak dvojba, čujte, se plačuje:
Od Grala bil sem v zemljo to poslan:
Moj oče Parcival ondu kraljuje,
In vitez mu — jaz Lohengrin sem zvan.
Okó mi obrosé solzé radosti.
O vzduh, vzduh nesrečni meni!
Ko te zazrle moje so oči,
Ljubezni žar se v srcu mi je vžgal,
In novo sebi srečo sem spoznal:
Tajnostni čar in vzvišeno skrivnóst,
Ki ohranila mojo je krepóst, —
Té tebi sem posvetil jaz močí: —
Zakaj to tajnost mi razdrla si?
Od tebe zdaj se je ločiti mi!
Žal! beda! moraš ti od nas?
Ti mož, ki te je Bog poslal!
Odvzame nam nebó naj spas?
Kdo slej uteho nam bo dal?
Kralj in vsi možje.
Soprog moj! Ne! Ne smeš oditi!
Ko se kesam, ti bodi svedok moj!
Pokore moraš ti mi priča biti;
Da kazniš me, ležim tu pred teboj!
Žal, zdaj te zapustil bo!
O žal! jaz moram, draga mi!
Da se obotavljam, že se Gral srdí!
Če tak božanski si, soprog ti moj!
Ostane milost božja naj s teboj!
Skesana če oplakujem jaz svoj greh,
Ne beži najbednejše bednih vseh!
Ne ostavi me, dasi moj greh je velik!
Zavreči, ah! prebedne me nikar!
Pokora ena le za greh je tvoj,
Ah! ktera tre enako naju obá!
Razstati moram se sedaj s teboj,
Pregrehe biti mora kazen ta!
Zbor žen.
Lohengrin.
Elza.
Lohengrin.
Voj čaka te, da v boj ga vôdi!
Jaz Gralu vitez, — če sem vam spoznan, —
Da htel bi Gralu nepokoren biti,
Ves sile vznos koj bil bi mi končan!
A, kralj mogočni! daj si ti razkriti:
Kolíka zmaga se ti podelí!
Sovražniki ne bodo zmagoviti
V deželo to prišlì še pozne dni!
(Živo zavzetje. Iz ozadja se razširja klic:)
Labod! labód!
(Vidi se laboda po reki bližajočega se s čolnom.)
Glej, bliža že se tod!
Labod! Žal, že gre!
Užasno! Ha! Labod, labod!
(Ostane kakor odrvenela v svoji postavki.)
(stopivši na breg otožno). Moj drag labód!
Ah! tužno pot to zadnjikrat
Čez leto dnij, kobi končal
Se službe tvoje zadnji čas, —
Ko osvobodil bi te Gral,
Drugače rad te zrl bi jaz! —
(Obrne se prekipevši najljutejše bolesti zopet k Elzi.)
0 Elza! Jedno leto da vživála
Bi srečo skupaj, bil bi videl rad:
Potem bi vrnil se, poslan od Grala,
Ki objokuješ njega smrt, — tvoj brat! —
(Izroči jej rog, meč in prstan.)
Ko vrne se, ko v daljni bom dežêli,
Ta rog, ta meč, ta prstan mu podêli!
Ta rog sovražnike mu vse odžene, —
In z mečem tem bo zmago v boju žel:
A prstan ta naj ga spominja mene,
Ki enkrat te iz stiske sem otel!
(Poljubi Elzo, ki ni možna izgovoriti besede.)
Sprejmi pozdràv iskrén, predraga mi!
Pozdrav! Ostati Gral več ne pusti!
(Hiti k bregu.)
Kak delaš ti nam bol težak!
(Ortruda nastopi.)
Neumnici da smem odkriti,
Kdo v čolnu te privel je k nam.
Na lancu, s kterim vrat je obdan,
Laboda tega zdaj spoznam:
To bil je dedič na Brabant!
Labód bo moral z njim ití!
Junak da dalj še tu ostal je,
1 brata osvobodil bi.
Strahoten tu si nam zločin!
Ker skrunite njih blag spomin!
(Visoko vspenši se stoji v divji obupnosti. Lohengrin, ki je slišal, kar je govorila, poklekne zdaj tik brega in tiho moli. Vsi zro nanj pazno čakaje. Naenkrat zagleda belega Gralovega goloba, ki se spušča nad čolnom navzdol; živo vzradoščen skoči kvišku in sname labodu lanec; na to ta takoj ponrè. Namesto njega dvigne Lohengrin krasnega mladeniča v blesteči srebrni opravi — Gotfrida — iz reke na breg.)
Vodník naj v boju vam bo dan!
(Hitro skoči v čoln, kterega golob za lanec držeč vleče odtod. Ortruda zazrši Gotfrida zavpije in se zgrudi. Elza gleda v zadnjem radostnem razblaženju na Gotfrida, ki se približuje in kralju pokloni Brabantci popadajo na kolena prédenj poklanjajoč se mu. Potem hiti njej v naročje.)
(Zagleda Lohengrina uže v daljini v čolnu, tiranem od goloba. Stoji s povešeno glavó, žalosten opirajoč se na ščit. Vsi pri tem pogledu zakričé bolesti in tuge. Elza zdrsne umirajoča počasi Gotfridu z naročja)