Mladina http://www.mladina.si/tednik/200405/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 03.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 222 Bob Harris (Bill Murray) je vse v eni osebi - moški v krizi, mož v krizi, Američan v krizi in filmski zvezdnik v krizi. Toda na Japonskem je še vedno dovolj velik, da je tja prišel posnet serijo reklam za viski. In ni edini Američan, ki ne more spati - v hotelskem baru ponoči sreča Charlotte (Scarlett Johansson), 25-letno Američanko, ki je diplomirala iz filozofije in ki ne ve, kaj bi v življenju počela. Tudi Bob ne ve, le ves čas se mu zdi, da od tega, kar izrečejo Japonci, po prevodu v angleščino ostane zelo malo. Ostalo se izgubi. Bob hoče "more than this". In Charlotte tudi. Osamljena sta, odtujena, izgubljena - popolni romantični alegoriji Busheve Amerike. V tujini skušata najti to, kar sta izgubila v Ameriki. Zato tega, kar se zgodi med njima, ne prevajata - da se ne bi izgubilo. Ne, ko napol melanholično, napol burleskno blodita po ultra moderni tokijski noči, med bari, restavracijami, lifti, neonom, karaokami, arkadami, striptizetami in znaki, ki jih ne razumeta, ne obtičita v kaki rough-sex pirueti, ampak se prepustita platonskemu, angelskemu, ojdipskemu overloadu. Tako sta eterična in absurdna in delikatna in nostalgična, kot da se drug drugega le še spominjata. On je videti tako, kot da se poslavlja od njenega življenja - ona je videti tako, kot da njegovo življenje sanja. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200405/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 03.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 198 Ken Park je ameriški predmestni skater, ki si na začetku razstreli možgane. Zakaj? Zakaj ne! Predmestje, v katerem je živel Ken Park, namreč izgleda kot tematski park zlorab - disfunkcije so tu nekaj normalnega. Očetje in matere sistematično zlorabljajo otroke: en oče posiljuje hčerko (Tiffany Limos), drugi ga fafa sinu (Stephen Jasso) - materi jo liže hčerin fant (James Bullard). Obema diši enako. Jerry Springer bi z njimi napolnil celo sezono. Predmestje je represivno, sadistično, zadušljivo: Tate (James Ransome), tinejdžer, ki sta mu predmestna monotonija in psihopatologija srednjega razreda povsem izprali možgane, masturbira, medtem ko se davi - zdrka si ga cenzuri v obraz. Toda ni kot Ken Park, ki je svojo agresivnost obrnil le proti sebi - ne, malo zatem pobije svoja stara starša. Gol. Ko ju ubije, je tako, kot da bi hotel z njima le spati. Družinske vrednote so tu le grozljivka za lahko noč. Ken Park, upgrade Mularije in obenem srhljiva slika Busheve Amerike, je sicer neretuširani, cine-veritejski in socio-varietejski hardcore, hja, vse pokaže, erekcije, fafanja in ejakulacije, toda bolj nežnega in ganljivega filma zlepa ne boste videli. (zakaj tudi ostali Bushevi tinejdžerji ne naredijo samomora, se boste spraševali v kinu Dvor) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200405/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 03.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 254 Kemal Monteno je napisal, Zdravko Čolić pa pel: "Gori još i sad ovdje pored nas/Vatra ljubavi što zapalismo je mi/Sve je veći plam, sve je veći sjaj/Sve je bliže dan kada reći ćemo da/Gori vatra, sad u nama/Gori ljubav, puna plama". Naslov tega mamutskega hita, ki je obsedel kompletno Jugo, se je glasil Gori vatra. Jasno, to je bilo leta 1973. Zdaj, 30 let kasneje, se od te ljubezni še vedno kadi. Tešanj, bosansko mestece, v katerem se odvrti film Gori!, namreč dve leti po vojni še vedno izgleda kot tragikomična karikatura teh verzov - očetje (Bogdan Diklić) se še vedno pogovarjajo z mrtvimi sinovi, med Muslimani in Srbi še vedno tli ogenj, ki ga ne bi zadržal niti živi zid Reala, kaj šele Železničarja, vsi še vedno skrivajo orožje, begunci se še vedno vračajo, družine se še vedno preštevajo, združena gasilska brigada je še vedno le iluzija, strpnost je še vedno le utopija, korupcija, prostitucija in trgovina z ljudmi pa so edini stabilni biznisi - ljudje ne morejo več zadeti likov, o katerih je pel njihov golden boy. "Čaršija" in "komšiluk", stebra njihove tradicije, čakata na čudež. In res, vse se spremeni, ko najavijo, da bo Tešanj obiskal ameriški predsednik Clinton - in postal častni meščan. Meščani morajo tako ekspresno, v sedmih dneh, zgraditi strpno družbo in demokracijo - ja, zgraditi morajo nacijo. Bolje rečeno, nastaviti morajo še drugo lice. Nič, Gori! je film o absurdnih aspektih povojnega "nation-buildinga" in ljudeh, ki bi jih lahko odrešil in ponovno združil le Ivo Andrić. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200405/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 03.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 201 Teksaški pokol z motorko je rimejk kultnega šokerja iz leta 1974, v katerem je turiste terorizirala povsem degenerirana, kanibalska teksaška družina, ki jo je vodil Leatherface, deformirani mesar z motorko. Original je bil odvratno umazani refleks vietnamske vojne in patriarhalnega laissez-faire kapitalizma - rimejk je dizajnejrski refleks iraške vojne in totalne komercializacije sveta. Hočem reči, tudi rimejk je umazan, toda ta umazanija je dizajnerska, ultra spolirana, reklamna, videospotovska, do zadnje packe prirejena okusu sodobnih tinejdžerjev, hja, dizajnejrski, stuširani, higienični, dietni, aerobični MTV generaciji, ki je preživela Krik in ki lahko v Jessici Biel vidi svoj vegetarijanski raison d'etre - umazanije je pač le toliko, kot sta je nastavila režiser in scenograf. Pet študentov - trije frajerji & dve bejbi, vključno s T-shirt Jessico, pop alegorijo Jessice Lynch - v Teksasu nabaše na zblojeno bejbo, ki si razstreli glavo, ko zapeljejo v napačno smer - v smer gotske klavnice, v kateri kraljuje psycho družina, ki v ljudeh vidi le meso... ee, le priložnost za potrošniški ugriz. In še preden študentje, izgubljeni in the bushes of Texas, dahnejo Blair Witch Project, jih že natikajo na kljuke, sesajo in cefrajo z motorko - ja, ubijalska teksaška mašina jih začne trošiti. Bring it on! ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200406/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 13.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 398 Dergi (Marko Derganc) je radijski svetovalec, ki beži pred koroško Slovenko, Roza (Andrej Rozman) pa socialni delavec, ki skuša graščino, preurejeno v sirotišnico, rešiti pred ameriškim Slovencem. In ker drugi potrebuje kapital, s katerim bi izplačal denacionalizacijskega kavboja, prvi pa skrivališče, se zatečeta v kraljestvo svizca - v planinsko kočo, ki postane njuno malo podjetje. Gostje, ki tja prihajajo, sicer who's who slovenske estrade (od Matjaža Javšnika in Primoža Ekarta do Maše Derganc in Foxy Teens), bi lahko v Kajmaku in marmeladi igrali trupla - zvenijo namreč tako, kot da so si replike napisali sami. Z zobmi grizejo vrstice, ki pa ne ugriznejo. Humor je tako aseptičen, da ga ne bi rešil niti studijski smeh, tako neslišen, da mora Bojan Emeršič stalno prdeti, in obenem tako mrtev, da mora Janez Škof igrati duha, da bi ostali izgledali živi. Vse je tako poceni, da je celo Jernej Kuntner brez akcenta. Hej, recite, kar vam pade na pamet - nad 1.000 metrov je vse dovoljeno! To naj bi kakopak opravičilo naivnost te folklorne komedije, ki lahko tekmuje le z naivnostjo prvega slovenskega "dolgega" filma, V kraljestvu zlatoroga, ki je bil posnet leta 1931. In iskreno rečeno, film Dergi in Roza v kraljestvu svizca izgleda tako, kot da je bil posnet še kako leto prej. Dergi in Roza skušata v filmu izraziti to, česar v reklamah za 3 X 3 nista mogla. Saj veste, reklame so tako komercialne, tako omejene in tako brezosebne, da človek ne more povedati vsega, kar hoče. Tisti, ki se jim je ob gledanju reklam za 3 X 3 zdelo, da sta Dergi in Roza film, ki čaka na to, da se zgodi, lahko zdaj v grozi spoznajo, da je bila to iluzija - Dergi in Roza sta bila le reklama, ki se je zgodila. Ko vas napis na začetku opozori, "da je film posnet v zasebni produkciji, brez kakršnihkoli državnih finančnih subvencij", najprej pomislite, da gre za krik skupine patriotov, ki so užaljeni, ker država ni dojela državotvornosti njihovega humorja, toda ne - to je v resnici le pretveza za dolga ekonomsko-propagandna sporočila njihovih pokroviteljev. Vidite, ker jih država ni podprla, zdaj cel film rolajo reklame... ee, razstave produktov. V tej komediji je več reklamnih blokov kot komedije. Če bi v glavnih vlogah nastopali direktorji teh firm, ne bi trpela niti kvaliteta sporočil niti kvaliteta igre - kvaliteta komedije pa bi le pridobila. ZELO PROTI + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200406/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 13.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 304 Tom Cruise igra najbolj depresivnega in najbolj propadlega človeka na svetu - ameriškega vojaka, Nathana Algrena. Med državljansko vojno je klal južnjake - ker so mu tako rekli nadrejeni. Med indijanskimi vojnami je sodeloval pri pokolu nad Indijanci, jasno, tudi "civilisti" - ker so ga v to prisilili nadrejeni. Zdaj, leta 1876, pa na sejmih prodaja vinčesterke - ja, tudi v to je prisiljen. Tako je zapuščen in zapit, da boljše službe ne dobi. Toda ko ga pokliče japonski cesar, ki hoče Japonsko modernizirati in obračunati s samuraji, silami starega fevdalnega reda, se v hipu prelevi v trenerja cesarske vojske. Algren kolje uporniške samuraje, a spet ne po svoji volji - tako mu ukažejo nadrejeni. Samuraji cesarske amaterje v bitki pobijejo, Algrenu pa prizanesejo - ker verjetno vedo, da se že celo življenje bori proti svoji volji, in ker ugotovijo, da ga igra Tom Cruise. Le malo manjka, pa bi ga prosili za avtogram. Ne le da ga pocajtajo, vzamejo za svojega in izmojstrijo v zenu, ritualni "no mind" disciplini, smislu za čast, kendu in bushidu, ampak mu karizmatični Katsumoto (Ken Watanabe), samuraj št. 1, prepusti celo svojo sestro (Koyuki), pa četudi je Tom v bitki ubil njenega moža. Edward Zwick, ki ima za pasom nekaj intrigantnih filmov, tudi Obsedno stanje, sijajno anticipacijo Busheve Amerike, tokrat ponuja epsko in skrajno didaktično dramatizacijo komplikacij, ki jih je povzročil 11. september - ne pozabite, da se Algren, patetična reinterpretacija Lawrencea Arabskega, pridruži japonskim fundamentalistom, mučeniškemu, samomorilskemu, "džihadskemu" samurajskemu klanu, ki se upira Zahodu, zahodnim vrednotam in modernizaciji Japonske, potemtakem šogunski verziji al-Kajde. Algren, ubijalska mašina, ki odkrije čast, brutalnost "izgradnje nacije" ter destruktivnost ameriškega militarizma in aroganco ameriške zunanje politike, je le populistična alegorija ameriškega vojaka, ki vedno preživi - in ki je zaljubljen v svojo legendo. Kot general Custer. In heh, kot Tom Cruise. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200406/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 13.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 196 Cinemania je dokumentarec o petih Newyorčanih, ki so življenje, kariere, kreditne kartice in družinske vrednote zamenjali za gledanje filmov. Non-stop gledajo filme, jasno, v kinu - po 5 na dan. To je njihov fiks. Eden izmed njih jih je nekoč v osmih mesecih videl 1.000. V Trainspottingu bi bil kralj. Nekateri žrejo vse, tudi trash, drugi so nori na Ginger Rogers, tretji preferirajo evropski art. Nekateri se pred ogledom filma stuširajo in preoblečejo, drugi ne jebejo multipleksov, tretji ne jebejo videa, četrti so na dieti, da jim med filmom ni treba na stranišče. Nekateri izgledajo kot dementni pacienti, drugi kot klovni, tretji kot romarji, četrti kot avtisti - poznajo dolžine vseh filmov. "To je boljše od seksa!" Točno, ne fukajo. S tistim, kar vidijo na platnu, pač ne bi mogli tekmovati. Sploh pa: le zakaj bi fukal z Rito Hayworth, če pa tega ne bi mogel početi v črno-beli tehniki? Večina jih živi od socialne podpore - vsi skupaj so resnica filma: če hočeš spati s filmom, moraš biti devianten. Pri nas takih tipov ne najdete - nikjer ne zavrtijo pet novih filmov dnevno. Morali bi jih dajati vsaj na recept. (Cinemanio podžiga kino Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200407/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 20.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 206 Predstavljajte si, da bi reševali puzzle - in da bi na koncu, ko bi ga rešili, ven padlo truplo. Tako izgleda film 21 gramov, emocionalni triler, spiralni, nervozni, briljantno fragmentirani puzzle, v katerem skušajo trije agonični, avtodestruktivni, naključno povezani desperadosi - predmestna buržujka (Naomi Watts), ki je v prometni nesreči izgubila kompletno družino in ki zdaj terja povračilne ukrepe, slabokrvni profesor matematike (Sean Penn), ki je dobil srce njenega moža in ki zdaj išče kontakt, in tetovirani, reformirani gangbanger (Benicio Del Toro), ki je zagrešil prometno nesrečo in ki zdaj išče odrešitev - tragedijo spremeniti v katastrofo. Film jih tako udari, da jih sezuje. Podobe, ki jih mučijo, imajo le toliko glamurja kot amnezik, ki ga razbija neizprani občutek krivde. Veliko brutalnih, morastih in iracionalnih stvari se je moralo zgoditi, da so se srečali, toda ko se bojijo preteklosti in spominjajo prihodnosti, izgledajo le kot angelski zombiji, pri katerih se konča tako razredna družba kot človeška vrsta. Sperma nima več nič z življenjem. Vsi trije so po malem mrtvi, tako da je vprašanje le še, kolikokrat bodo morali umreti, da ne bodo nič več čutili. Za rutino je prepozno, začenjanje znova je za Boga, nebes pa jih je strah - ker bodo le flashback. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200407/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 20.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 164 Buenos Aires, danes: Marcia (Tatiana Saphir), neprivlačna, osamljena, apatična debeluška, prodaja spodnje perilo, ki pa je brez seksapila. Gospodarska kriza je ubila iskro v njenih očeh, depresija, monotonija in tesnoba pa so jo zredile. Če bi jo ugrabili Marsovci, se ne bi upirala. Že tam, kjer je, se počuti kot talka. In res, ko jo na ulici Kar naenkrat prestrežeta in - s pipcem na vratu - ugrabita Mao (Carla Crespo) in Lenin (Veronica Hassan), impulzivni, goth-punkovski, lezbični verziji Thelme & Louise, se hitro vživi. Ne da je zaradi tega kaj bolj srečna, toda bolj nesrečna tudi ni. Le zakaj? Z njima je ni tako strah kot z moškimi. Njihova odisejada po argentinskem wastelandu, polnem črno-belih melanholičnih znakov velikega gospodarskega debakla ter spominov na Jarmuscha, Godarda in Cassavetesa, je zapeljiva igra moči, ki se konča z bolerom - Blanca (Beatriz Thibaudin), agilna teta ene izmed punc, ga odpleše daleč stran, na deželi, na izgubljenem robu Argentine, kjer se nič ne zgodi kar naenkrat. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200407/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 20.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 210 Romul in Rem sta zrasla med volkovi, Tarzan je zrasel med levi, sloni in opicami, Buddy (Will Ferrell) pa med škrati - in to na severnem tečaju. Sam sicer ni Škrat, ampak povsem običajno človeško bitje, kar pa mu kapne šele po tridesetih letih - vau, drugačen sem! Kapne? Okej, drugi mu povejo. Zato sklene, da bo poiskal svojo kri, svoje gene, svojo višino - svojega biološkega očeta (James Caan), ki nima pojma, da mu je sin rasel med škrati, pa četudi bi moral slutiti, da je nekaj narobe, saj se preživlja kot skrajno skopuški, arogantni, brezdušni in nestrpni založnik otroških knjig. Ja, ata je izrezani Scrooge, ki potrebuje nekoga, da mu razloži pravi smisel Božiča. Vstopi Buddy, ki je drugačen. Hej, morda je bil v prvi verziji scenarija celo gej, toda potem so za vsak primer raje dodali rime na Čudež v 34. ulici. Vojna med zadrtim, ortodoksnim očetom in "drugačnim" sinom namreč ves čas vleče na "kulturno vojno" med dvema seksualnima politikama - in ogled Škrata, dolgočasno naivne in utrudljivo vljudne komedije o škratih, ljudeh in lažnih Božičkih, lahko preživite le tako, da se prepustite špekulaciji, da gledate film o geju, ki skuša svojega očeta prepričati, da naj prestopi na njegovo stran. Po akcijski ceni, se razume. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200408/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 27.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 268 Pravzaprav ljubezen je eden izmed redkih filmov, v katerih omenjajo 11. september. Hugh Grant, britanski premier, namreč opozori: "Ko sta letali zadeli Twin Towers, potniki, kolikor jaz vem, niso pošiljali sovražnih ali pa revanšističnih sporočil, ampak le ljubezenska sporočila." Grant je vse tisto, kar Tony Blair ni - samski, romantičen, niti malo revanšističen. In seveda - med njim in ameriškim teksaškim predsednikom (Billy Bob Thornton) ni nobene kemije. Težko si predstavljamo, da bi v Camp Davidu skupaj molila. Grant je premier, ki bi ga Britanci zlahka ljubili. Dovolj ima pogrebov - v svojem političnem programu ima le poroke. In kakršen je vladar, takšno je ljudstvo - tale epska, mestoma lucidna, na stežaj odprta romantična komedija, sicer režijski prvenec Richarda Curtisa, scenarista Štirih porok in pogreba (in Notting Hilla in Dnevnika Bridget Jones in Beana in Črnega gada), namreč ponuja kolekcijo likov, ki verjamejo vsakemu verzu popevke Love Is All Around. Tu je premier, ki ne ve, kako bi zapeljal svojo asistentko, tu je direktor (Alan Rickman), ki se ne more upreti svoji pohotni tajnici, tu je prevarani pisatelj (Colin Firth), ki se zatrapa v svojo portugalsko čistilko, tu je fant, ki ga vleče žena njegovega najboljšega prijatelja, tu je zatrta Američanka (Laura Linney), ki naskakuje svojega kolego, tu je "God of Sex", ki misli, da bo Američanke podrl z britanskim akcentom, in tu je Billy Mack (Bill Nighy), ostareli, cinični, zapiti rock zvezdnik, ki sklene, da bo Božič preživel s svojim producentom - le platonsko, se razume. Film tako slavi ljubezen na delovnem mestu, kot da bi hotel reči - svet je bil boljši s Clintonom. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200408/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 27.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 183 Francois Truffaut je posnel nekaj filmov, ki se jih je oprijel izraz "najboljši Truffautov film" - film Jules in Jim je eden izmed njih. Toda izmed vseh "najboljših Truffautovih filmov" izgleda najmanj datirano, pa četudi je bil posnet leta 1962 in četudi se dogaja pred I. svetovno vojno, med njo in po njej. Že leta 1962 je izgledal tako moderno, kot da se bo šele zgodil - tako moderno kot seksualna revolucija, emancipacija in obsedenost z žensko, ki noče biti le patriarhalni standard. Jules (Oskar Werner) in Jim (Henri Serre), zadržani Nemec in pompozni Francoz, sta boemska pisatelja, esteta in napol zarotniška prijatelja, ki si delita vse, tudi ženske, dokler ne nabašeta na fatalno, brezskrbno, absolutno nepredvidljivo Catherine (Jeanne Moreau), ki noče biti le njuna umetnina, kaj šele njuna naivna kreacija. Jules, Jim in Catherine postanejo sicer menage-a-trois, ekstatični, tako rekoč klasicistični hommage seksualni revoluciji, toda njihova sreča je tako tragična kot ženska, ki hoče, da jo definira svoboda, ne pa moška posesivnost. Z Virginio Woolf bi bili lahko najboljši prijateljici - če bi preživeli. (Julesa in Jima reprizira kino Dvor) ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200408/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 27.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 205 Eddie Murphy je Jim Evers - očka, mož, moški in nepremičninski agent (Evers & Evers). In ker je obseden predvsem z nepremičninami, prve tri funkcije pa vidno zanemarja, je le še vprašanje časa, kdaj ga bodo nepremičnine stresle iz hlač, bolje rečeno, kdaj mu bodo nepremičnine ugrabile družino, ogrozile zakon in vzele potenco, še bolje rečeno - kdaj mu bodo nepremičnine dale lekcijo iz družinskih vrednot. Ko namreč z družino - z ženo (Marsha Thomason) in dvema otrokoma - med potjo na počitnice obtiči v stari, prašni, pajčevinasti, navidez zapuščeni palači, ki ima namesto vrta pokopališče, se kmalu izkaže, da sta lastnik Gracey (Nathaniel Parker) in butler Ramsley (Terence Stamp) toliko živa kot Pirati s Karibov. In dobro veste, kaj najprej naredi povprečna ameriška družina, ko pristane v strašihiši, polni mračnih hodnikov, skrivnih prehodov, škripajočih vrat, pajkov, duhov, strel, prekletstev in okostnjakov - loči se. Ja, vsak krene po svoje. In medtem ko skuša Murphy skleniti kupčijo, Gracey peca Muphyjevo ženo, ki je na las podobna njegovi pokojni ljubici. Ni kaj, težko boste našli horror komedijo, ki bi bila tako bebava, tako infantilna in tako dolgočasna in ki bi imela obenem ves čas na jeziku nekrofilijo in swingerstvo. Uncle Walt, počivaj v miru! PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200408/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 27.02.2004 Marcel Štefančič, jr. 214 Če bi pogledi ubijali, bi bili vsi v tem filmu mrtvi že po treh minutah. Iz oči jim štrlijo napol epileptični testosteron, dim, fetišizem in visoki obrati, drug v drugega pa buljijo tako nepremično, kot da hočejo igrati v nemem filmu o piercingu - na žalost odprejo tudi usta. In ko jih odprejo, mislijo, da citirajo Humphreyja Bogarta, toda njihovi dvobesedni stavki izgledajo le kot disfunkcija polpismenega človeka, ki je tako padel na Hitre in drzne, da jih hoče zdaj presaditi v bikersko okolje. Martin Henderson, ki nadomešča Mickeyja Rourkea, je Ford, grobo-nežni biker, ki so mu storili krivico, Monet Mazur, ki bi se morala definitivno držati nemih filmov, pa je Shane, grobo-nežna bikerka, ki ga je čakala, ko je meditiral na Tajskem. Da pa bi imel scenarist kaj početi, Forda čakajo tudi hummerski FBI (ki ga čaka urad za boj proti korupciji) in dve bikerski bandi - Reapersi, ki izgledajo kot Hellionsi, in Hellionsi, ki izgledajo kot Reapersi. Če dodate še perverzno mrho po imenu China, dobite B-film, ki je v dobrih filmih pobral le najslabše in v katerem so igralci le v napoto kaskaderjem in divjim, nadzvočnim, nadnaravnim dirkam... ee, dirkanju digitalnih efektov, ki so tako poceni kot tip po imenu Henry James. Vsekakor - film, ki je v napoto motorjem. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200409/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 07.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 370 Akcijski filmi so najbolj sprti z realnostjo. Bolj kot sci-fi. Celo bolj kot slovenski filmi. Spomnite se le, koliko ljudi je Arni pobil v Komandosu - ja, kakih 100. Bil je sicer good guy, toda lepo prosim - v realnosti ne moreš pobiti 100 ljudi in reči, da si good guy. V akcijskem filmu lahko. Ali pa se spomnite, kaj je počel, ko je bil Terminator: v prvem delu je pobil trumo ljudi in za svoje zločine plačal z demontažo - bil je bad guy. Toda v drugem delu se je vrnil: vidite, če akcijski filmi ne bi bili tako sprti z realnostjo, bi mu v drugem delu najprej sodili za zločine, ki jih je zagrešil v prvem delu, pa četudi se je v drugem vrnil kot good guy. Akcijske junake bi morali po koncu kariere demontirati. To bi bila neke sorte poetična pravica. Včasih je bilo tako: ko je akcijskemu junaku rok trajanja potekel, je odmrl. Zdaj je kakopak drugače. Akcijski junaki le zamenjajo agregatno stanje - Arni se je preselil v gubernatorsko palačo Kalifornije. In vendar je nekaj poetično pravičnega v filmu Dobrodošli v džungli. Prvič, to je tehnično njegov zadnji film. Drugič, sam ga je produciral, jasno, še pred volitvami. In tretjič, v njem tudi nastopi, toda le za hip. Ko namreč odhaja iz nekega nočnega kluba, Rocku, ki v klub ravno prihaja, dahne: "Zabavaj se!" Jasno, Rock, eks rokoborec, ki sta ga lansirala Mumija in Škorpijonski kralj, je akcijski junak tega filma in prihodnost akcijskega filma - Arni mu je predal štafeto. Have fun! Rock vstopi v žanr, ki ga je Arni zapustil, in najprej v klubu razmeče kompletno obrambno linijo nogometne ekipe (z glavo, orožja ne mara), potem pa se zavihti v brazilsko džunglo, v El Dorado, da bi poiskal šefovega sina (Seann William Scott), karikaturo Indiane Jonesa, ki tam išče neprecenljivi mistični artefakt, s čimer gre najbolj na živce Hatcherju (Christopher Walken), grotesknemu ameriškemu avtokratu, ki si je prilastil rudnik zlata, staroselce pa prelevil v ceneno, suženjsko delovno silo. Rock je seksi, karizmatični, ringelšpilski, multietnični biceps z iskro v očeh, to, da ne mara orožja in izkoriščanja Tretjega sveta, pa mu daje progresivni spin, s katerim bi lahko zavladal srednjemu svetu akcijskega filma. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200409/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 07.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 166 Običajno se v Ameriko skrivaj, ilegalno priselijo desperadosi iz Tretjega sveta, tokrat pa se v Ameriko skrivaj, ilegalno priseli irska družina - oče in mama (Paddy Considine & Samantha Morton) z dvema hčerkama. Ko z avtom pripeljejo iz Kanade, sicer hlinijo turiste, toda de facto v Ameriki vidijo nirvano, zapeljivo, sanjsko "deželo priložnosti", ki bo zacelila hudo družinsko tragedijo - nedavno so namreč izgubili sina oz. brata. To, da so zelo patetični in brez prebite pare, njihovo agonijo rokuje z Dickensom - to, da se naselijo v razsuti, propadajoči stavbi, ki jih združi z ekstatičnimi ekscentriki newyorškega polsveta, s cipami, džankiji, transvestiti in karibskim slikarjem (Djimon Hounsou), lepim, prvinskim, dobrim, magično-mističnim črncem, ki ga ubija aids, pa jih objame z Božično pravljico... ee, s Christmas Carol. No, ko oče denar za najemnino žrtvuje za nakup E.T.-ja, njihova agonija itak mutira v poziranje - če seveda za poziranje nimate že vseh tistih nepotrebnih paralel med bolečino Tretjega sveta in bolečino irske družine, ki je izgubila otroka. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200409/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 07.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 165 Hladni vrh se začne s pokolom, ki ga Američani zagrešijo nad Američani. Med državljansko vojno - leta 1864, med obleganjem Petersburga (Virginia) - namreč severnjaki v zrak vržejo spečo, utrujeno, blatno južnjaško vojsko. Jude Law, južnjaški soldat, ta shock & awe preživi in dezertira, film pa potem prikazuje njegovo dolgo, epopejsko, agonično, epizodično, odisejsko - okej, dolgočasno, slabo ritmizirano, niti malo urgentno - vračanje domov, v mestece Hladni vrh (Severna Karolina), kjer ga zvesto čaka come-back-to-me Nicole Kidman, eterična, zelo nepraktična pridigarjeva hči, ki jo zabava preprosta, plebejska, energična Renee Zellweger, terorizira pa divja paravojaška banda, ki išče in mori dezerterje. Odisej med potjo sreča vsemogoče "kolateralne" žrtve vojne klavnice (pridigarja, ki hoče utopiti nosečo črnko, kmeta, ki izdaja dezerterje, mlado vdovo, ki jo hočejo posiliti severnjaki itd.), ki naj bi ojačali njegov protivojni refleks, toda vsi skupaj izgledajo tako, kot da so iz mjuzikla Viharni vrh padli v abstrakcijo, ki ne ve, kaj bi z njimi - in kaj bi z vojno. PROTI + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200409/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 07.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 159 Ko stari kanadski levičar (Remy Girard), sicer eruditski profesor zgodovine, obleži na smrtni postelji, v akcijo krene njegov magnatski sin (Stehane Rousseau), tipični celularni kapitalist, obseden z investiranjem, ki je bil očetu ves čas v sramoto. Toda hej - tokrat s podkupninami "preuredi" utrujeni zdravstveni sistem v Quebecu, očetu za lajšanje bolečin zrihta heroin, v sobo pa mu pripelje prijatelje, stare marksiste, ki smo jih nazadnje videli v Arcandovem Propadu ameriškega imperija (1986), kjer so skušali seksualno revolucijo poročiti s kitajsko kulturno revolucijo. Vdor barbarov je soap opera o umiranju stare levice, ki sanjari o hiški ob jezeru in ki ima 11-9 za "vdor barbarov". Film sicer nameče nekaj antibušizmov, toda globok je le toliko kot Bush. "Zgodovina človeštva je zgodovina grozot." Jebeš tisto zgodovino človeštva, ki je zgodovina razrednih bojev. Za staro levico je, kot kaže, itak edina rešitev kapitalist, ki kapital liberalno troši za vzdrževanje iluzije, da stara levica še živi. (Vdor barbarov vrti kino Dvor) ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200410/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 14.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 237 Boter pravi: Zgodovina nas uči le eno - da je mogoče vsakogar ubiti. Hollywood pa pravi: Filmska zgodovina nas uči le eno - da dober marketinški koncept odpre morje. In Ivan Reitman se je verjetno leta 1988 počutil kot Mojzes, ko so njegovo najnovejšo komedijo propagirali s sloganom: "Arnold Schwarzenegger in Danny DeVito sta Dvojčka!" Le zakaj ne? Njegov film je bil čisti high-concept: v filmu je bilo toliko kot v sloganu, in narobe, v sloganu je bilo toliko kot v filmu. Z eno besedo: h'woodski ideal je film, ki ga je mogoče v celoti spraviti v marketinški slogan. Film Dvojčka je bil huronski hit, toda začuda ni dobil nadaljevanja, še toliko bolj, ker se je slogan za nadaljevanje ponujal kar sam: "Arnold Schwarzenegger in Danny DeVito sta siamska dvojčka!" In ker Hollywood nikoli ničesar ne vrže proč, sta zdaj nadaljevanje posnela vidno dehidrirana brata Farrelly. Ker pa sta brata auteurja, sta vnesla tudi osebno, moralno noto - nadaljevanje Dvojčkov namreč izgleda tudi kot nadaljevanje njunega hita Butec in butec. Ergo: Matt Damon in Greg Kinnear sta siamska dvojčka. Ko prvi fuka, drugi bere. Razumete, ne - Reitman je zamudil priložnost, da bi šel do konca, zato za detabuizacijo poskrbita brata Farrelly, ki siamska dvojčka za nameček pošljeta v Hollywood. Prvi igra, drugi ima tremo. Jasno, tam nabašeta na Meryl Streep in Cher. Prvo igra Meryl Streep, drugo pa Cher. Šur, ločili so ju ob rojstvu. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200410/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 14.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 229 Junaka imate lahko za najnovejšo verzijo Prežečega tigra, skritega zmaja: spet se rola cesarska Kitajska, spet se rolajo meči, spet se rolajo furijasti dvoboji, spet se rolajo air-junaki, ki jim gravitacija ne gane, spet se rola zgodba o pogumu, časti in fatalni ljubezni, spet se rola skrivalnica - in ja, če niste videli tega filma, potem ne veste, kaj je to koreografija. In kaj je to sodobni taoistični balet. Oh, in seveda - tudi Junak je žanrski spektakel režiserja, ki je doslej slovel po art filmih, in tudi Junak izgleda kot poljub esteta... ee, kaligrafa, ki je prevečkrat gledal Rašomon. Stoični, brezimni mečevalec (Jet Li) namreč paranoičnemu cesarju pripoveduje o tem, kako je v treh ločenih akcijah likvidiral tri morilce (Tony Leung, Maggie Cheung, Donnie Yen), ki so skušali likvidirati njega, cesarja - in vsak izmed njih je bil bližje uspehu. Ker pa cesar v mečevalčevi zgodbi opazi luknje, skuša slepe pege zapolniti in povezati kar sam, tako da se film prelevi v retorični boj zgodbe in kontrazgodbe, laganja z resnico in špekuliranja, flashbackov in fikcij. Junak in cesar zgodbo variirata toliko časa, dokler iz nje ne pade truplo. Junak je metafilm, ki ve, da je v vsaki zgodbi vedno nekdo na tem, da umre - če zgodbo dovolj dolgo variiraš, v njej najdeš truplo. Ubijanje je umetnost - tako kot pripovedovanje. In pripovedovalec je smrtno nevaren. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200410/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 14.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 172 Petek zvečer je road movie, le da se avto komaj premika. Laure (Valerie Lemercier), ki je na tem, da se preseli k zaročencu, v petek zvečer obtiči v prometni gneči, ki je sad velikega transportnega štrajka. Najraje bi dahnila "petek je dan za metek" - če bi imela komu. V glavnem se pogovarja s sabo, pa še to negotovo. Videti je tako melanholično kot ženska po diskretni, razpoloženjski masturbaciji. Obtiči pač v svojem svetu, v svojem subjektivnem avtu - med svojimi strahovi, tesnobami, frustracijami in fantazijami. Njeno potovanje je avto-erotično, dokler se v njen avto ne prikaže štopar (Vincent Lindon), popolni neznanec, ki takoj zadrema, a tudi ko se zbudi, ni ravno Quentin Tarantino. Tišina je seksi - tako kot spontanost, ki jima izpolni željo, in tako kot hotel, v katerem zadišita po kondomu. Petek zvečer je Seks v mestu po francosko - Laure po eni strani sanjari o seksu s skrivnostnim tujcem, po drugi strani pa se boji, da s selitvijo k zaročencu izgublja neodvisnost. Fukiš. (rajca kino Dvor) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200410/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 14.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 237 Film Preko vseh meja skuša biti zadnja izjava o ljubezni. Saj veste - prava ljubezen je obsedenost. In ni reči, ki je zaljubljenec ne bi naredil za ljubljeno bitje. Kar lahko vidite tudi v Hladnem vrhu, kjer je fant pripravljen prepešačiti pol Amerike, da bi prišel do bejbe, s katero je spregovoril le tri stavke. Tu fant prepotuje cel svet. Brezmejnost je njegovo srednje ime. Lahko bi bil poster-boy Lufthanse. Ja, gre za ljubezen, ki je ni mogoče izraziti niti izmeriti z besedami - kvečjemu z miljami. Pa še to ne povsem - globino te ljubezni lahko izrazi le starogrški zbor. In vloga kolektivnega pritrjevalca njuni ljubezni je zaupana Tretjemu svetu - lačni, bolni, osiroteli, izkoriščani, zavrženi, ponižani, trpeči, brezpravni, osamljeni množici. Specifično: Angelina Jolie je mati Tereza Združenih narodov, ki hoče rešiti Tretji svet, zato se stalno seli, hja, iz ene nevarne lokacije na drugo (Etiopija, Kambodža, Čečenija), Clive Owen pa je doktor, član humanitarne organizacije, ki ji vneto sledi. Lara Croft sreča dr. Živaga, toda njuna edina obsedenost je očitno seks na nevarnem kraju - zakaj je v Tretjem svetu tako, kot je, ne boste izvedeli, kakor tudi ne boste izvedeli, kaj ima s tem death-is-everywhere peklom Amerika. Film je le epsko naivna karikatura belega mučeništva, v kateri celo sirote izgledajo digitalno. Hej, še Bondi so bolj osveščeni. Da si Angelina rola Clashe, ne pa Boomtown Ratse, pa je itak patetična žalitev Boba Geldofa. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200411/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 17.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 235 Teheran, danes: v avto sede 12-letni fant, ki se začne kmalu razburjati na svojo mater, šoferko. Očita ji, da se je ločila, da je onečastila očeta in da se je ponovno poročila. Še malo, pa bi ji rekel feministka. In ko mati (Mania Akbari), ki je ne vidimo do konca njunega disputa, dvigne glas, ji sikne, da iranske ženske na ulici ne smejo dvigovati glasu. No, ko ta mali talec patriarhalne kulture, ki si žensko predstavlja po svoje, izstopi, začnejo v avto vstopati in izstopati različne ženske, ki jih je iranski patriarhat utišal, izdal in ponižal (mamina sestra, klerikalka, cipa, ženska, ki jo je mož na lepem zapustil itd.). Avto postane spovednica ter mobilni prostor svobode in neodvisnosti - tu lahko ženske mirno debatirajo o seksu, moških, prešuštvu, abortusu, ločitvi, prostituciji in ljubezni. Jasno, ta avto bi lahko peljal skozi katerokoli zahodno metropolo, heh, tudi skozi Ljubljano. Deset izgleda kot kombinacija cine-veritejske minimalke, igranega dokumentarca, kammerspiela, Dogme in inverzije reality showa. Abbas Kiarostami, že tradicionalno obseden z avtomobili in road-movieji, za razliko od reality showov, ki svoje junake in junakinje silijo v samoponiževanje, svojim junakinjam vrne samozavest in samospoštovanje. Da jim avto, v katerega fiksira dve digitalki, in nekaj osnovnih napotkov, potem pa se umakne - pusti jim, da o sebi spregovorijo s svojimi besedami. Pusti jim, da pridejo do besede. Seksi. Rečeno ironično - daš za bencin in film se snema sam. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200411/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 17.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 204 Če hočete videti film, v katerem so vsi moški sumljivi in vse ženske ogrožene, še zlasti tiste, ki abstinirajo, si poglejte triler Na robu strasti, v katerem se Meg Ryan - pod režisersko taktirko Jane Campion in pod producentskim šlifom Nicole Kidman - poslovi od svoje dosedanje inkarnacije. Noče biti več kraljica romantičnih komedij, ampak kraljica noči. Meg, ki igra samsko, "deviško", zelo frustrirano učiteljico kreativnega pisanja in zbiralko slanga, se tako divje spusti v napol gotski svet agresivnih erekcij, sramnih dlačic, podzemske zadihanosti, dekadentne spolne politike in morbidnih serijskih morilcev, da ji postane v obleki prevroče - morali bi jo prikleniti. Ko v kleti nekega bara zagleda žensko, ki fafa prikritemu, skrivnostnemu, tetoviranemu moškemu, in ko potem pod njenim oknom najdejo truplo te ženske, sklene, da bo meje svojega jezika razširila, toda bolj kot beseda "cut" jo začne rajcati detektiv (Mark Ruffalo), brutalni, zelo direktni žrebec, ki diši po rough sexu in kunilingusu. Ni edini, ki preži nanjo. In ona ni edina, ki ji ne bi škodil tečaj kreativnega branja. Film Na robu strasti je težak kot gosje pero, ko pade v spermo - izgleda namreč kot arty TV šoker, ki skuša gospodinje posvariti, da je seks s tujcem smrtno nevaren. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200411/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 17.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 345 Leta 1940 je Hollywood posnel My Favorite Wife, romantično komedijo o vojni spolov: Cary Grant je vdovec, ki se ponovno poroči, potem pa na svoje veliko presenečenje ugotovi, da je njegova prejšnja žena, za katero je mislil, da je mrtva, v resnici živa. Leta 1962 so skušali posneti rimejk tega filma (reč so prenaslovili v Something's Got to Give), v katerem naj bi mrtvo ženo, ki se na lepem vrne, igrala razgaljena Marilyn Monroe, toda zaradi njene vse hujše muhavosti filma niso nikoli končali. No, leto kasneje so rimejk vendarle posneli - z aseptično Doris Day. Naslov, ki so ga prilepili filmu (Move Over, Darling), je sicer lepo povzel gnečo v postelji Jamesa Garnerja, toda po drugi strani je v rit brcnil tudi tedaj že pokojno Marilyn Monroe (hej, Move Over, Darling!), ki se je kasneje še prikazovala - posthumno, se razume. Kot veste, se je v vseh teh letih mnogim zdelo, da je v resnici še živa. Z razlogom. Something's Gotta Give - ali po naše Ljubezen je luštna stvar - izgleda kot neuradni rimejk te romantike, le da so si očitno rekli, hej, naj zdaj moški, ki skoraj umre, peca dve bejbi. In res, Jack Nicholson igra bogatega glasbenega založnika, ki peca le mlade bejbe - ob starejših ga zgrabi fobija. Bolje mu ne bo nikoli. Toda potem ga njegova najnovejša bejba, Amanda Peet, odpelje domov in predstavi svoji mami, Diane Keaton, intelektualistični pisateljici, ki se ji zdi, da Jack ne sodi v njeno družinsko "dramo". Še preden pa svojo misel - okej, svojo "žensko študijo" - razvije do konca, Jacka rukne rahli infarkt - uganite, kdo ga neguje, ko ga ne morejo odpeljati v bolnišnico? Mhm, Jack je tak džek, da izvisi celo dr. Keanu Reeves. Film Ljubezen je luštna stvar se sicer parazitsko hrani z razlikami med Marsom in Venero, toda obenem dokazuje, da je ideologija romantičnih komedij danes še bolj represivna in puritanska kot leta 1940 - stari naj se poročajo med sabo, mladi pa med sabo! V družbo je treba vrniti red. Jebeš bejbike, ki jih muči daddy. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200411/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 17.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 116 Medvedja brata sta kakopak Disneyjeva. Nič posebnega - na ravni Lili in Žverce. Animacija za spremembo ni računalniška, ampak ročna, toda prav tako nič posebnega - na ravni Knjige o džungli 2. In tudi zgodba ni nič posebnega - na ravni Poslednjega samuraja, le da tokrat mladi, še zeleni Indijanec (Joaquin Phoenix), ki iz maščevanja ubije medveda, potem tudi sam - zaradi nekega davnega uroka - mutira v medveda, tako da mora svojo sveto jezo preseči in se asimilirati v "sovražno" kulturo. Film ima dve sporočili: prvič, tudi pošasti so ljudje, in drugič, če hoče fant danes zrasti v moža, mora postati zver. Da lahko to postane ob vižah Phila Collinsa, pa ne verjamem. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200412/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 24.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 323 Kot pravijo eksperti, obstajajo trije mega stresi - ločitev, zamenjava službe in smrt bližnjega. In seveda obstaja še četrti stres, stres vseh stresov - selitev v novo stanovanje. Zakaj je selitev v novo stanovanje meta stres, ni skrivnost - za sabo lahko potegne ostale tri mega strese. Pazite: ljudje se po selitvi pogosto ločijo... posledica ločitve je lahko zamenjava službe... in hej, zakaj pa ne - smrt bližnjega, recimo enega zakonskega partnerja, ki ga ta venček stresov preprosto butne čez rob stolpnice. The end! In vidite, vse se začne z nedolžno, srečno in entuziastično selitvijo v novo stanovanje, ki ljudi slej ko prej pogubno loči - ne, nobeno stanovanje ni nedolžno. Prej narobe, vsa stanovanja so zatežena - in predvsem večja od vsote svojih delov. Kot hotel v Šajnanju, stanovanje v Rosemaryjinem otroku ali pa hiša v Poltergeistu. No, sanjski brooklynski dupleks, v katerega se entuziastično preselita Ben Stiller in Drew Barrymore, pisatelj in dizajnerka, ima drugačen problem: gospa Connelly (Eileen Essell), ki stanuje "zgoraj" in ki sta jo zakonca "kupila" v paketu, kmalu postane večja od multipleksa. Pisatelju Stillerju se namreč kmalu zgodi to, kar se v Šajnanju zgodi pisatelju Jacku Nicholsonu - ne more in ne more pisati, le da ne zaradi fantomov, ki strašijo po dupleksu, ampak zato, ker ga gospa Connelly nenehno moti, bodisi s trkanjem, kašljanjem, vajami pihalnega orkestra ali pa bučnim navijanjem televizije. Gospa postane njegov Woody Woodpecker in njegov South Park, toda ko dizajnerka Drew zaradi gospe izgubi službo, mir dokončno mutira v vojno zakoncev Rose (ja, pisatelj se piše Rose), ki zadiši po Fargu - hej, poklicni morilci so cenejši od novega stanovanja. Zakonca si izmislita 101 način, kako se znebiti gospe, ki pa se na psihologijo, blef, manipuliranje, sabotiranje in menedžiranje kaosa spozna tako dobro, da bi lahko snela masko in kriknila: ha, v resnici sem Macaulay Culkin! Jasno, Danny DeVito bi lahko tole svojo burleskno grotesko mirno naslovil: Vrzi staro pod vlak! ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200412/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 24.03.2004 Marcel Štefančič, jr. 252 Časovna past je film o potovanju skozi čas, toda v resnici izgleda kot pešačenje skozi čas. Zelo je smešen, toda nenamerno. Jasno, tudi absurdno dolgočasen je nenamerno. Ko se junaki ujamejo v časovno zanko, izgledajo tako, kot da bi se ujeli v vic, ki ga pripoveduje tip brez smisla za humor. Film je sicer posnet po bestsellerju Michaela Crichtona, toda v časovni pasti ne nabašete na dinozavre, ampak na Indiano Jonesa... ee, britanskega arheologa (Billy Connolly), ki ne obtiči med šikanami II. svetovne vojne, ampak med šikanami stoletne vojne, ki leta 1357 doživlja ravno svojo veliko pirotehnično veselico - britansko obleganje francoskega Castlegarda. Ker Indyju ni pomoči, v časovni stroj vkrcajo njegovega sina (Paul Walker) in še nekaj ekspertnih person (ja, tudi rdečesrajčne marince, bejbo in prevajalca), ki planejo v žrelo stoletne vojne - no, ker pa imajo na voljo le "šesturno okno", znotraj katerega morajo opraviti svojo humanitarno misijo in rešiti svoje ljudi, konca stoletne vojne ne bodo videli. A po drugi strani - za vojno jim je tako vseeno kot za arheološko dediščino. Lokalnih zdrah in lokalne politike itak ne razumejo. Dovolj je, da imajo občutek, da "delajo zgodovino". Da ima korporacija ITC (International Technology Corporation), neke sorte Halliburton, pri tem "faksiranju" ljudi v preteklost svoj mali, tajni načrt, se razume samo po sebi, kakor se samo po sebi razume, da se skuša malopridna stran dokopati do strašnega modernega orožja (za množično uničevanje). Ko so Časovno past zavrteli Bushu, je verjetno dahnil: Glej, no, kako umetnost posnema življenje! PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200413/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 04.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 279 Predmestje se začne s tragedijo - s sedmino. No, sedmina sama po sebi še ni tragična, toda tragična postane, ko zagledamo fotografijo Silve Čušin - ženske, ki je umrla. Silva Čušin je ena izmed najboljših slovenskih igralk, toda slovenski filmi se je niso niti dotaknili. Želimo si, da bi končno tudi kaj rekla, toda ne - ostane brez besed, nema. Kar imate lahko za no-comment komentar njene antiromance s slovenskim filmom, ki je ni pustil do besede. Tu in tam se prikaže Marjanu (Renato Jenček), svojemu eksu - kot Elvis Christianu Slaterju. In to je vse. Ko kasneje izvemo, da je naredila samomor, si rečemo, hja, Predmestje je po malem njena biografija. In ko Predmestje ni bio Silve Čušin, je zgodba o štirih predmestnih prijateljih - o shiranem alkoholiku (Silvo Božič), ki živi s sestro, samskem ksenofobu (Peter Musevski), ki fuka s porniči, poročenem šovinistu (Jernej Šugman), ki je "skrivaj" gej, in kakopak Marjanu, ki je ženo pahnil čez rob. V glavnem kegljajo, med lučaji pa cuzajo pirček in tekmujejo v nestrpnosti, ksenofobiji, šovinizmu in mizoginiji. Med ženskami in "južnjaki" ne vidijo razlike - oboji so krivi. "Južnjaki" še bolj - ker v Sloveniji uživajo bolj kot Slovenci. Slovenski friends izgledajo kot mali, lunatični, dementni nedojebanci, ki čakajo na Vodjo. In medtem ko ga čakajo, se grejo Lovce na jelene. Film ni brez poant, toda od poante do poante se plazi tako, kot da bi skušal pozabiti, kaj je hotel reči - ali pa kot da bi se zadovoljil s tem, da je našel "Veliko temo". Kjer bi moral biti filmski, je preveč gledališki. Kjer skuša biti filmski, je preveč slovenski. Kjer noče biti slovenski, je premalo ciničen. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200413/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 04.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 175 Zgodi se vse, kar se mora zgoditi: tu so Wendy (Rachel Hurd-Wood), ki se noče preseliti v internat, Peter Pan (Jeremy Sumpter), ki jo ob asistenci Zvončice (Ludivine Sagnier) odpelje v Neverland, brutalni kapitan Kljuka (Jason Isaacs), "izgubljeni fantje", viktorijanski London, letanje, pošasti, vojna (Peter vs. Kljuka) in slepe ulice odraščanja. Toda v tej delirični verziji Petra Pana se zgodi tudi tisto, kar se običajno - recimo pri Disneyju ali pa Spielbergu - ne zgodi, bolje rečeno, to je prva verzija Petra Pana, ki daje občutek, da so otroške fantazije seksualne in perverzne, da je v odraščanju nekaj tesnobnega in da je strah pred odraščanjem povezan z otrokovim strahom, da bo postal tak kot njegov oče. Ni čudno, da Kljuko in Wendyjinega očeta igra isti igralec. In ni čudno, da Peter Pan, večni narcis in večni eskapist, toda niti zdaleč Harry Potter, dahne: "Smrt bi bila strašno velika pustolovščina." Freudizacija? Ne, zadoščalo je že, da je P.J. Hogan še enkrat prebral original, roman J.M. Barrieja, v katerem je vse to čakalo na poštenega najditelja. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200413/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 04.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 249 Ki-duk Kim, južnokorejski auteur, je leta 2000 šokiral s filmom Otok, v katerem bejba tipa, ki je umoril svojo bejbo, ujame na trnek - ja, na ribiški trnek, in to dobesedno. In ne le enkrat. Trnek postane njun sadomazo bondage - okej, njuna oblika transcendence. Preseči skušata svoje meso - svoje strahove, svoje tesnobe, svoje travme, svoje agonije. Počneta si to, kar ribiči počnejo ribam. In ne nehata, dokler od ribje kosti ne ostane le "duh". In enciklopedi so začeli zraven besede "ekstremno" lepiti fotke iz Otoka. Namesto fotk iz južnokorejskih Laži, se razume. Pomlad, poletje, jesen, zima... in pomlad sicer ni naslednji Kimov film, toda izgleda tako, kot da ga je posnel naslednji dan - kot da je hotel pokazati, da do "razsvetlitve" vodi tudi druga pot. Spet so tu pastelna narava, megličasto jezero, ritualni otok, elementarna redkobesednost in čolni, ki prihajajo in odhajajo, le da zdaj ribiške trnke zamenjajo budistične kljuke: budističnemu menihu se na tem otoku odvrti življenje - vsak letni čas ga postara za generacijo, od otroka do starca (v različnih obdobjih ga igrajo Jong-ho Kim, Jae-kyeong Seo, Young-min Kim & Yeong-su Oh). In vsak letni čas v tempelj pripelje novega "pacienta", tudi agoničnega fanta, ki izgleda tako, kot da je pribežal iz Otoka, toda vsi slišijo isto: če hočete "okrevati", se morate znebiti tega, kar ljubite. Sla je nevarna: to, kar ljubimo, bodo ljubili tudi drugi. Od sle do umora je le korak - od ribiškega trnka do budistične kljuke tudi. (meditira Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200413/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 04.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 196 Solino je mestece na italijanskem jugu, kjer vsi otroci sanjajo o snegu. Tu in tam v lokalnem kinu ujamejo kak X-rated prizor, v glavnem pa so revni, iskreni, žalostni, nepokvarjeni in zvedavi - če bi jih videl Kusturica, bi jih takoj posvojil. Mala družinica - oče, ki bi ga lahko igral Miki Manojlović, mati, ki bi jo lahko igrala Mirjana Karanović, in sinova Gigi in Giancarlo, ki bi ju lahko igrala brata iz Očka na službenem potovanju - zato leta 1964 sklene, da se bo preselila na razviti sever, toda ne v Milano, ampak v Duisburg, kjer ni niti origana niti artičok. V tolažbo jim je lahko le to, da končno vidijo sneg. No, prebivalci Duisburga pa končno vidijo pizzo - ata namreč odpre prvo pizzerio v tem koncu sveta. Jasno, veriga italijanskih restavracij, ki sledi, postane hit, toda Gigi (Barnaby Metschurat), ki mu Giancarlo (Moritz Bleibtreu) spelje bejbo, na njegovo žalost ne postane gostinec, ampak revni, iskreni, žalostni, nepokvarjeni in zvedavi flower-power režiser, ki ob sončnem zahodu žgoli italijanske priredbe hipijevskih štiklov. In Solino izgleda tako, kot da bi Gigi posnel priredbo Tornatorejeve klasike Cinema Paradiso, medtem ko je bil Kusturica na službenem potovanju. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200414/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 07.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 269 Klasični filmi noir - spomnite se le Dvojnega zavarovanja ali pa Poštarja (ki vedno zvoni dvakrat) - so vedno ponudili fatalno žensko, neusmiljeno lepotico, ki moškega tako obsede, da mu življenje obvisi na nitki. Neonoir - spomnite se Telesne strasti - je to formulo le še našpikal in napihnil: ko se moški ujame v labirint, ki ga režira seks, lahko svoje življenje vrže aligatorjem. Matt Whitlock (Denzel Washington), glavni junak Bitke s časom, ni videl nobenega izmed teh filmov. Tip je blank, pa četudi je šerif - jasno, na Floridi, v neki zaspani, brezskrbni, saksofonski, obmorski out-of-time vukojebini, kjer mirno natepava Ann (ja, njegov deadly weapon se en passant ujame tudi v njeno finančno shemo), ženo hudo motenega, agresivnega bivšega nogometnega asa (Dean Cain). Ko Ann zgori, mu življenje obvisi na nitki - preiskavo sicer vodi Mattova eks (Eva Mendes), zelo neodvisna career girl, toda na lepem se mu zazdi, da ga skuša nekdo potunkati, okej, da mu skuša nekdo podtakniti umor. Iskreno rečeno, chief - res ti zategujejo zanko. Specifično: za vrat so se ti obesili vsi filmi noir (oh, in neonoir), ki si jih prešprical. Tudi Big Clock - in njegov rimejk, Brez izhoda. Za kazen! Denzel je pred zgodovino filma kriv. A po drugi strani, črnci so pred zgodovino filma vedno krivi, huh, še zlasti če se film dogaja na jugu, zato se poanta, da se zdijo belcem vsi črnci isti, lepo rima z retoriko tega ne ravno ledeno ostrega trilerja, v katerem trčijo vse tri velike južnjaške ekonomije, libidinalna, rasna in razredna - no, na napetost se lepijo kot sperma na slepe ulice. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200414/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 07.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 302 V Gothiki je nenehno noč. Dan tu ne pride niti po neprespani noči. In tudi namesto luči imajo očitno napravo, ki dela temo. Gotski svet pač - nič se ne vidi. Bolje rečeno - zdi se, kot da hoče film za vsako ceno skriti, kaj se v resnici dogaja. In da bi bil odgovor na vprašanje whodunit še težji, nenehno dežuje. In to povsod, no, predvsem kakopak tam, kjer se giblje dr. Miranda Grey (Halle Berry), psihiatrinja, ki lahko že po nekaj minutah reče to, kar je v Šestem čutu rekel oni mali: "I see dead people!" Toda še preden reče Shock Corridor, je že zaprta v umobolnici, ki izgleda tako, kot da jo fura Satan, ki je izklopil elektriko - in vklopil heavy metal. Mirando - vso amnezično, paranoično in obtoženo umora svojega moža, dr. Douga Greyja (Charles S. Dutton), sicer direktorja umobolnice, v kateri obtiči - obsede duh (bejba iz Kroga, če naj bom specifičen), ki potrebuje njeno pomoč in ki v paranormalnih vicah verjetno drugim duhovom teži z repliko: "Vidim žive ljudi!" Ko vidite, kaj Mirandi počne ta furijasti duh, ki se hoče maščevati svojim morilcem, se vam zdi čudno, da je ne igra Linda Blair. Bondovo dekle je namreč kmalu videti tako, kot da je prišla na avdicijo za Bal smrti. To, da psihiatrinjo zaprejo med njene nekdanje pacientke, sicer rahlo naelektri staro modrost o zabrisanosti meje med "norostjo" in "racionalnostjo", ker pa ima med njenimi pacientkami največ besede Penelope Cruz, ultimativna lacanovka, ki pravi, da jo je posilil Satan ("Lahko ima moje telo, toda nikoli ne bo imel moje duše"), in ki angleščino lomi tako fonetično "ezopsko", da jo komaj razumete (hja, zdi se, da le nadomešča temo in dež), je jasno, da bo intenzivnost "skrivanja" - tega maskenbala - v obratnem sorazmerju z banalnostjo "razkritja". ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200414/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 07.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 216 Quentin (Gerard Depardieu) je najbolj idiotski bančni ropar na svetu, bolje rečeno - bančni ropar brez inteligenčnega kvocienta. Dumb & Dumber v eni osebi. Toda namesto da bi ga kaka banka, recimo NLB, vzela za svojo maskoto, no, za svojega sandwich-mana, ga butnejo v arest, kjer spozna Rubyja (Jean Reno), arhetipskega zločinca, utelešenje Zla, morilca, ki misli le na eno - mhm, na umor. In tako človek z najnižjim inteligenčnim kvocientom na svetu in človek z najnižjo čustveno inteligenco na svetu nehote postaneta par... ee, Beauty & the Beast. Zapri gobec je komedija simetrije: naloga Quentina je, da izgleda kot retardirani angel, ki brblja traparije - naloga Rubyja pa je, da izgleda kot angel smrti, ki vpije "Zapri gobec". Francis Veber, francoski farceur, čigar mnoge komedije - ali pa komedije, za katere je napisal scenarij - so dobile h'woodske rimejke (npr. Očkov dan, Igrača, Ptičja kletka, Moj očka junak, Pure Luck, Trije ubežniki, Mož z rdečim čevljem, Buddy Buddy itd.), ima rad moške pare, ki jim do poroke manjka le coming-out, toda tokrat se njegovi deja-vu gagi izgubijo nekje med Van Dormaelovim Osmim dnevom, v katerem je sentimentalni hendikepiranec odrešil brezčutnega japija, in Zgago, Molinarovo farso iz sedemdesetih, v kateri je nerodni, kretenski samomorilec prekrižal načrte poklicnemu morilcu - ja, napisal jo je Veber. PROTI + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200414/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 07.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 125 Reprizo je dočakal tudi Modri žamet, mojstrovina Davida Lyncha, veliki ključ osemdesetih, bastard Reaganove revolucije in "lepote po ameriško", remix Čarovnika iz Oza v jeziku filma noir. Jeffreyja (Kyle MacLachlan) namreč - tako kot Dorothy - iz idiličnega, naivnega, kičastega, tulipanskega, rajskega vrta malomestne Americane, ki jo boža Bobby Vinton, na lepem vrže v mračni, senčni, bizarni, paralelni svet, v katerem so družine disfunkcionalne, ženske mazohistične, ušesa odrezana, Ojdipi psihopatski, fetiši oralni, iskanja resnice perverzna, besede a la "fuck" pa tako pogoste kot Heineken. In seveda - sanje so le karaoke. Ko skuša Jeffrey ločiti med mučeniško Dorothy (Isabella Rossellini) in deviško Sandy (Laura Dern), se počuti tako kot gledalec, ki skuša v filmu Mulholland Drive ločiti med Betty in Rito. (sanja Dvor) ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200415/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 15.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 321 Leta 1978 so hoteli vsi vzhodnonemški otroci postati kozmonavti, tudi mali Alex Kerner (Daniel Bruehl), glavni junak filma Zbogom, Lenin - s Sojuzom 31 je namreč v vesolje poletel Sigmund Jahn, prvi nemški kozmonavt. Alexov oče prebegne na Zahod, njegova mati (Katrin Sass) pa po hudi depresiji vso energijo vrže v patriotizem - v glorificiranje socializma, kolektivizma, trabantizma in malega človeka. Hja, to je bil čas, ko je hotela cela Vzhodna Nemčija zbežati na Zahod - ali pa vsaj v vesolje. Bolje rečeno - to je bil čas, ko je bil Vzhodnim Nemcem lažje zbežati v vesolje kot pa na Zahod. Dobrih 10 let kasneje, leta 1989, NDR praznuje 40-letnico obstoja, toda Alex je še vedno tam, med vojaškimi paradami in tapetami tipičnega socialističnega stanovanja - beg v vesolje mu ni uspel. Hej, četudi bi vsi emigrirali, se ne bi nič spremenilo, dahne neka ženska, ki očitno sluti, da se bo Vzhodnim Nemcem po odstopu Ericha Honeckerja, padcu berlinskega zidu in ponovni združitvi obeh Nemčij kmalu zazdelo, da se ni nič spremenilo. In res, isti dan, ko se v Vzhodno Nemčijo po padcu socializma čez noč preseli Zahod, vključno s seksom, Burger Kingom, Coca-Colo, satelitskimi krožniki, rock koncerti, džointi in šopingiranjem, pade njegova mama, fanatična komunistka, v komo - zbudi se šele čez 8 mesecev. Ker pa Alex misli, da bi ji nenadno spoznanje, da sveta, v katerega je verjela, ni več, zdravje še poslabšalo, sklene, da bo ustvaril vtis, da je vse tako, kot je bilo - stanovanje zato iluzionistično spremeni v Vzhodno Nemčijo, odstrani vse sledove Zahoda, celo realnost začne režirati. Ko zarotniško išče reči, s katerimi bi restavriral in recikliral matrico Vzhodne Nemčije, "starih časov", ugotovi, kako hitro se je vse spremenilo, kako hitro so ljudje preteklost vrgli stran in kako hitro so pozabili. Zbogom, Lenin, lucidna, nostalgična variacija na znano repliko "Prej je bilo bolje", lepo pokaže, da ni socializem nič večja fabrikacija kot kapitalizem. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200415/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 15.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 391 "Vedno sem hotela biti v filmih," pravi Aileen Wuornos (Charlie Theron), ameriška frklja s težko, disfunkcionalno mladostjo, ki hoče le eno - da bi jo kdo odkril in odpeljal v boljši svet. Da bi postala velika zvezda - ali pa vsaj lepotica. Da bi postala bogata - kot ženske na TV. Sanja in fantazira. In čaka na poštenega odkritelja. Slišala je pač, da so tudi Marilyn Monroe odkrili kar tako, povsem nepričakovano - za štantom. Tako je to - v Ameriki. Gledala je moške in tuhtala: je to ta, ki me bo odkril? Ne, očitno ne - kaj pa tale? Vse je verjela. Hej, če so lahko Marilyn odpeljali do konca, potem bodo tudi mene. Hodila je ven, se nastavljala, štopala, vstopala v avtomobile, fafala - huh, iskala je srečo, famo, ameriški sen. Toda potem je začel padati dež - in Aileen Wournos je postala Pošast... ee, white-trash, ki da izrazu on-the-road nov pomen. Nekaj let kasneje je namreč videti tako, kot da jo je odkril Jason Voorhees. Iz dneva v dan se ji ponavlja petek trinajstega. V njeni glavi je Hollywood, na njenem obrazu pizza, v njeni roki pa kolt. Postala ni niti number 1 niti Blondie, ampak Amazonka iz ameriškega trebuha, deklasiranka z impulzom angela maščevanja, ameriški produkt, ki ga je Amerika izdala in zavrgla, zlorabljeni, mučeni, ponižani, iznakaženi ameriški otrok, za katerega se ne zmenijo niti najbolj lunatični tabloidi. Njen glamur mutira v alko, paranojo in obup. Nihče je ni odkril. Še več - anonimnost jo prelevi v vagabundsko cipo in serijsko morilko, ki se po vsakem killingu vrne v naročje svoje muze, naivne, nič hudega sluteče Selby Wall (Christina Ricci), osebe, ki v njej vidi več kot drugi in s katero hoče zbežati, saj veste, kot Thelma & Louise. Prvega moškega - brutalnega, sadističnega, degeneriranega, sodomističnega "motherfuckerja" - sicer ubije v samoobrambi, toda ubijanje ji potem preide v navado. No, v industrijski kliše: Aileen štopa, moški ustavi - in umre z erekcijo. Nihče ni nedolžen, bolje rečeno - zanjo ni več noben moški dovolj nedolžen. Aileen Wuornos, rahli remix resnične serijske morilke, ki jo je dal Jeb Bush leta 2002 usmrtiti, je rough-cut militantne feministke, ki se ji zmeša - in njeno početje je recenzija ameriškega sna, pop eskapizma, "kulture slave" in patriarhata, ki ima poniževanje žensk vgrajeno kot del obvezne opreme, heh, kot varnostni pas. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200415/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 15.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 192 Filmske akcijske serije so postale muzeji sodobne popkulture, v katerih lahko vidite na lepem propadle h'woodske veličine - v tretjih Malih vohunih se je pretegoval Sly Stallone, v drugih Charliejevih angelčkih se je napihovala Demi Moore, v drugem Scooby-Dooju pa v vlogi courteney-foxovske TV reporterke najeda Alicia Silverstone. Da je le karikatura, se razume samo po sebi. Ko popkulturo preseliš v muzej, izgleda kot karikatura. Zato ne čudi, da se Scooby-Do 2 začne prav v muzeju, v katerem ravno odpirajo razstavo kostumov malopridnežev, ki jih je v svoji bogati karieri razkrinkal in prijel Mystery Inc., oni famozni četverec s krmarjem (Freddie Prinze itd. + govoreči, prdeči pes). Toda še preden rečete Clueless, kostumi že oživijo - in peterica se znajde v zapuščenem rudniku, ki izgleda kot nervozna, psihedelična verzija Burger Kinga, redizajnirana v Palačo strahov. Film Scooby-Do 2, v katerem iz omare skočijo vse pošasti, izgleda kot reklama za tematski park in video igrico, obenem pa tudi kot kretenska karikatura sveta, v katerem so iz omare skočili vsi teroristi, toda hudo zadeti - vsaj tako kot Scooby-Do! - morate biti, da v tem vidite to, kar vidi Bush, ko je trezen. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200416/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 22.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 299 Johnny Depp igra pisatelja, ki mu je ime Mort. Njegovega življenja - oh, njegove "zgodbe" - je očitno po malem konec. Videti je kot mazohistični shizo, ki pulzira med dvema romanoma Stephena Kinga - med Šajnanjem in Misery. Mort je blokiran - ko je ženo zasačil z drugim, se je terapevtsko zatekel v idilično gozdno kočo. Ker pa ni nič tako mizerno, da ne bi moglo biti še bolj mizerno, se mu na vrata prilepi kmet iz Mississippija, John Shooter (John Turturro), remix Amiša in otroka koruze, anti-fan, ki besno dahne: "Ukradel si mi zgodbo!" Jasno, Mort, potreben sobe za paniko, vse zanika, toda ko Shooter vztraja in svoje razočaranje nad Mortovo ignoranco podkrepi s trupli, vas ob gledanju te male parabole o kompliciranosti odnosa med originalom in plagiatom reši le to, da ste zamudili Identiteto in Klub golih pesti. Skrivnostno okno je vesela novica za fanice Johnnyja Deppa - Johnny je namreč praktično v vsakem kadru. In da bi bilo še bolj veselo, je skoraj v vsakem kadru sam, pa četudi je treba izraz "sam" v tem filmu jemati skrajno relativno. Toda brez skrbi, fanica zarote ne bo opazila. Zakaj? Ker se bo preveč vživela - imela bo pač občutek, da je Johnny tokrat res njen, kar bo le razlog več, da se bo z njim še bolj identificirala in da mu bo še bolj verjela na besedo - da mu bo potemtakem vse verjela na besedo, čisto vse, tudi to, da se to, kar vidi, v resnici dogaja. Rekla si bo: Johnny je le en! In film računa prav na to, da se bodo vsi gledalci obnašali kot fanice. Vse gledalce skuša spremeniti v fanice. Le percepcija fanice namreč omogoča znosno, normalno, nemoteno gledanje tega psihotrilerja, ki da izrazu "Johnny je le en" povsem nov podton. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200416/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 22.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 210 Ko skuša Charles Berling, bogati gerontolog iz Versaillesa, razložiti, zakaj je tako uspešen, dahne le: "Evropa je stara." Točno, Berling - napol zombi, napol parazit, ki ima ženo le za okras, svojega brata, propadlega komika, pa za šoferja - skrbi za umetno mladost te Evrope, bolje rečeno, s hormonskimi fiksi ustavlja staranje svojih petičnih, aristokratskih pacientov, luksuznih buržujev, staroevropske noblese. Toda ko se v njegovo življenje nepričakovano vrne oče (Michel Bouquet), enigmatični, šarmantni doktor, ki je pred dvajsetimi leti izginil, huh, tako rekoč brez sledu (odšel je v Tretji svet), udarijo na dan vsi njegovi strahovi, vse njegove napetosti, vse njegove manipulacije, vsi demoni njegove krize srednjih let in vsa sterilnost "patriarhalnega reda". Oče, ki ne kaže nobenega občutka krivde, nobenega rešpekta do sinovega uspeha in nobene volje do razreševanja ojdipske ljubezni, je berlinski zid, ki ga sin ne more preplezati - od njega se lahko le zavistno odbija. Kar ga tako naglo postara, da se zdi, kot da je tudi sam odvisen od hormonskih fiksov. Alegorično rečeno: očetov prihod pospeši razkroj "stare Evrope". Film Kako sem ubil svojega očeta je klinična slika generacije, ki bi morala od očetov prevzeti Evropo, pa je ne more, ker je preveč zjebana od dolgega boja z ojdipskimi mlini na veter. (Dvor) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200416/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 22.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 174 Kathy Nicolo (Jennifer Connelly) je kalifornijska bejba, ki se ji ameriški sen sesuje - najprej jo zapusti mož, potem pa izgubi še dom. Ker ni plačala davkov, ji država zapleni hišo. Na dražbi jo za četrtino cene kupi Massoud Amir Behrani (Ben Kingsley), imigrant, nekdanji iranski polkovnik, ki je po padcu šahovega režima pristal med ameriškimi deklasiranci in ki skuša zdaj ujeti ameriški sen - hišo kani dobro prodati in končno doseči tisto stopnjo standarda, ugleda in samospoštovanja, ki sta jo z ženo uživala prej, v Iranu. Behrani, ki tezgari kot proletarec in obenem pri bližnjih ustvarja iluzijo, da službuje pri Boeingu, hiše noče vrniti, pa četudi se izkaže, da je šlo le za tehnično napako, za birokratski nesporazum. Hiša peska in megle, v kateri je toliko dežja kot megle, lepo pokaže, da je ameriški sen le birokratska kategorija in da je od ameriškega sna do ameriške tragedije le korak... ee, birokratski korak. Ko odpove birokracija, odpovesta tudi ameriški sen in srednji razred, ki sedi na hitro vnetljivem sodu strahu, depresije in tesnobe. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200416/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 22.04.2004 Marcel Štefančič, jr. 243 Jack Black je Dewey Finn, lunatični rocker, ki komaj čaka, da skoči med publiko. Pokazal bi tiča, če bi bila tale komedija namenjena rockerjem. Ali pa če bi ga v bendu tolerirali toliko časa. Ni šans - vržejo ga celo iz benda, ki ga je sam ustanovil. Ni tako nadarjen, da bi ga pogrešali - in ni tako nenadarjen, da bi se spremenil. Finn je pač stari rocker, ki misli, da so Rollingi dokaz, da si lahko rocker celo življenje. Ker ni uspel, ima občutek, da se ni prodal. Ko pa mu sostanovalca zagrozita z izselitvijo, če ne bo izkašljal najemnine, in ko njegove pravljice ne vžgejo več, mu ne preostane drugega, kot da se infiltrira v elitno šolo, kjer hlini, da je učitelj. Okej, resda nima pojma, kaj bi počel v razredu, toda še preden rečete Smoke on the Water, se v njem že prebudi Robin Williams - v njegovih dijakih pa Društvo mrtvih pesnikov. Ko jim baja o misterijih in vrednotah rokenrola (upor, svoboda, energija, večna mladost ipd.), izgleda kot arheolog, ki baja o stari, izumrli civilizaciji, toda mulci, ki še niso slišali za Led Zeppeline, čez noč mutirajo v Rollinge, pripravljene za "Battle of the Bands" in soočenje z generacijo, ki se je prodala in za katero še vedno ni prepozno, da v sebi "najde" zatajenega rockerja. Finn je mesija, ki bi na vprašanje, ali naj se v šole vpelje verouk, vedno odgovoril - ne, pač pa rock. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200417/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 02.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 457 Kako pritegniti pozornost Angeline Jolie? Preprosto: postanite serijski morilec. Okej, naj vam pojasnim, zakaj. Vsi se zelo dobro zavedamo, kdo je Angelina Jolie. Njeno oprsje, njene ustnice, njen brezhibni glamur, njen geštel in njen seksapil so že davno postali industrija. In tudi medijsko ukvarjanje z njenimi pritiklinami je postalo industrija. Bejba je videti tako fotogenično, tako telegenično, tako kinetično in tako bionično, kot da so jo ustvarili zato, da bi se o njej fantaziralo. Ja, tudi električne ovce sanjajo o njej. Moški le čakajo, da pokliče - ali pa zažvižga. Kar nas pripelje do Zbiralca življenj, ob katerem si boste najprej rekli: hej, koga nategujejo?! Angelina igra namreč bejbo, ki je čisto sama - saj veste, ni pravih moških. Ni moških, ki bi jo zares hoteli. Ni moških, ki bi jih pritegnila. Nihče se ne meče za njo, kaj šele na njo. Ne, nihče je ne peca. Si predstavljate? Še dobro, da obstajajo serijski morilci - tako jo vsaj kdo opazi. Vau, si reče, Angelina - le kaj je narobe z glavo tega tipa, da ga tako privlačim? In res, zlesti skuša natanko tja - v glavo serijskega morilca. Angelina igra pač profilerko, posebno agentko FBI-ja, ki jo pokličejo v Montreal, da bi ugotovila, kdo v quebeškem metropolisu za sabo pušča trupla s speštanimi glavami in odsekanimi rokami. Zakaj jo pokličejo? Ker potrebujejo nekoga, ki bi bil na nivoju genialnega psihopata - tip namreč nenehno menja identitete, bolje rečeno, nenehno prevzema identitete in izgled moških, ki jih sadistično pobija. Hja, tako kot ona zunajzemeljska zalega v dobrem starem sci-fi trilerju The Hidden. Jasno mi ni le troje. Prvič, kako mu uspe, da fizično postane nekdo drug? Drugič, zakaj Angelina in drugi quebeški detektivski geniji (Olivier Martinez, Jean-Hugues Anglade, Tchecky Karyo) mislijo, da je to res mogoče? In tretjič, zakaj se vsem zdi tako pomembno, ko Costa (Ethan Hawke), lokalni trgovec z umetninami, oznani, da ga je videl? Lepo prosim - saj lovijo tipa, ki lahko takoj zamenja identiteto in izgled! To, da ga Hawke natančno opiše, jim nič ne pomaga. Kaj jim bo fotorobot? Lovijo serijskega morilca s fluidno identiteto, ne. In tu je problem tega trilerja - izgleda tako banalno in tako klišejsko kot trilerji, v katerih lovijo serijskega morilca s fiksno identiteto. A po drugi strani - edini znak Angelinine "kompleksnosti" je itak to, da lahko med obedovanjem mirno gleda morbidne obdukcijske fotografije. Nič, Angelina je videti le kot dizajnerska verzija Clarice Starling, ki misli, da gleda Sedem, pa četudi nastopa v moralki, ki samske ženske svari, da se morajo nujno udomačiti in familijarizirati - v nasprotnem primeru jih čaka psycho. To, da se psycho, ki "jemlje" le moške, na lepem ogreje za žensko, pa je le še ena luknja v glavi tega trilerja. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200417/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 02.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 314 Količinski popust tistim, ki imajo enajst otrok, sporoča: hej, to ni še nič - nekateri jih imajo dvanajst! Jasno, ko bodo posneli nadaljevanje, bo otrok 24... in potem 48... in tako dalje. Ultimativna franšiza - in ultimativna banka družinskih vrednot. No, Steve Martin, nogometni trener iz vukojebine po imenu Midland, in njegova žena, večna mati Bonnie Hunt, jih imata zaenkrat dvanajst, tako da bi imel coach lahko zasebno družinsko nogometno ekipo - če bi ves ta kaos lahko menedžiral, se razume. In vsi štosi v tej prokreativni komediji so povezani prav z menedžiranjem množice, družinske gneče, družinskega kaosa, družinskih vrednot - zelo topična reč, ni kaj. Tako topična, da se mora družina preseliti, da bi bilo vse skupaj vsaj malo zanimivo - izraz "dramatično" bi bil pretiran. Ko skušajo biti "dramatični", dajo kariero še materi (po novem pisateljici, heh), tako da coach nehote postane tudi provizorična, zelo benigna gospodinja - ja, ko skušajo biti "dramatični", se tako priklonijo novi politični korektnosti, da kmalu niso več niti zanimivi. Problem pa je tudi v tem, da smo Martina v taki vlogi in takih situacijah videli že tolikokrat, da se zdi, kot da gledamo le rimejk kakega njegovega prejšnjega filma, upgradiranega z izsledki Očkovega vrtca. V resnici ne gledamo rimejka njegovega prejšnjega filma, ampak rimejk istoimenskega hita iz leta 1950, ki je bil posnet po spominih Franka & Ernestine Gilbreth, ekspertov za logistično efektnost, in v katerem je očeta igral legendarni Clifton Webb, kar je bilo vsaj zanimivo - Webb, ki je slovel po šarmantnih, toda de facto ciničnih in diaboličnih likih (hej, spomnite se le, kaj je počel v Premingerjevi Lauri), in ki ni nikoli skrival, da je bila skrivnost njegovega pregovornega šarma prav zloba, je namreč v vlogo očeta prinesel paternalistično dvoumnost, ki je bila v fini rimi z mindsetom hladnovojnega, paranoičnega, protikomunističnega leta 1950, ko je bil konformizem cilj, "inženiring duš" pa sredstvo. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200417/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 02.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 125 Grinch, posnet po zgodbi dr. Seussa, slovitega ameriškega "pravljičarja", je izgledal kot kos scenografije, na katero so spustili Jima Carreyja - Maček v klobuku, posnet po zgodbi dr. Seussa, izgleda kot kos scenografije, na katero so spustili Mikea Myersa. Razlika je le v tem, da je Maček v klobuku še bolj neznosen, še bolj statičen in še bolj negledljiv - če si to sploh lahko predstavljate. Govoreči Maček (Myers), elegantni party animal, ki v življenje bratca in sestrice vnese kaos, je po malem postmodernistični pedofil, ki se šlepa na trike Austina Powersa in Waynea (oh, in Beetlejuicea), in po malem anarhični situacionist, ki dolgčasu napove vojno, toda vojne ne dobi - film, ki skuša otrokom vcepiti "kreativno energijo", je namreč čisti dolgčas. ZELO PROTI + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200418/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 09.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 264 Lov na srečo je eden izmed tistih filmov, ki se smilijo sami sebi. Vse v tem filmu je namreč hudo patetično - od atmosferskega jazzy soundtracka do Bernieja Lootza (William H. Macy), ki dahne: "Ljudje se postavijo zraven mene, pa se jim sreča obrne!" Jasno, na slabše. Lootz je največji luzer na svetu. Absolutni luzer. Če bi predsednika volili le luzerji, ne bi bil izvoljen - hja, tak luzer je. Izgubil je ženo, sina, imidž, samospoštovanje in mačko - in izgublja v igralnicah. Izgleda kot truplo, ki je padlo z Letala prekletih. Tip nima več kaj izgubiti, si rečete. Ne, motite se: lahko izgubi svojo nemoč, ki je "magična". Njegova nemoč je moč. Lahko bi postal cirkuška atrakcija ali pa showman, toda ker je v Las Vegasu, ga Alec Baldwin, arogantni menedžer drugoligaškega kazina, ki mu gre na živce, da hoče gangsterski lastnik pogon modernizirati, prelevi v svojega "coolerja" - ko začne kak hazarder v igralnici zmagovati, ga Lootz skulira. Bolje rečeno: prinese mu nesrečo. Dovolj je, da se postavi zraven njega. Toda Lootz ni patetičen zato, ker nenehno izgublja, ampak zato, ker v resnici išče le srečo. Toda hej - če je ne bi iskal v Las Vegasu, bi bil Woody Allen. In seveda, če je ne bi iskal v Las Vegasu, ne bi mogel reči Zbogom Las Vegas - ko mu namreč v objem pade natakarica, Maria Bello, dobi ljubezen, toda izgubi svojo unikatnost, svojo "magično" nemoč. Od ljubezni do povprečnosti je le korak. Patetično. Lov na srečo izgleda kot film, ki ga David Mamet ni hotel posneti - z razlogom. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200418/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 09.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 237 Hidalgo se začne na divjem zahodu, potemtakem tam, kjer so se rodili miti, ki še vedno poganjajo ameriški sen - in ameriško zunanjo politiko. In tam nekje je Frank Hopkins (Viggo Mortensen), napol Indijanec, ki ne more pozabiti pokola nad Indijanci pri Ranjenem kolenu, legendarni jezdec na dolge proge, nekdanji hitri kurir Pony Expressa in atrakcija "Wild West Showa", ki ga fura Buffalo Bill. Hopkins je rezime "mitske" absurdnosti: po eni strani ima občutek krivde, ker je bil med pokolom nad Indijanci na napačni strani, po drugi strani pa z nastopi v "Wild West Showu" glorificira prav napačno stran. Toda še preden rečete Poslednji samuraj, ga že arabski šejk (Omar Sharif) povabi na veliko, maratonsko konjsko dirko, ki naj bi se odvrtela v arabski puščavi. 3.000 milj - od Adna prek Iraka do Damaska. Cannonball! In še preden rečete Seabiscuit, se Hopkins - jasno, z mustangom po imenu Hidalgo - že znajde med specialnimi efekti Mumije in epskimi pejsaži Lawrencea Arabskega. Začne se operacija "Desert Storm" - in Bližnji vzhod postane živi pesek, v katerem je treba ameriške mite ubraniti pred arabskimi predsodki. Ameriški predsodki so le fatamorgane, ki se prižigajo in ugašajo kot neonski napisi v Las Vegasu, Arabci pa so tisti, ki so polni realnih predsodkov - do žensk, beduinov, ameriških legend in modernosti. Kaj je modernega v kavboju, ki hoče na Bližnji vzhod izvoziti "Wild West Show", pa presega tudi arabsko domišljijo. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200418/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 09.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 202 Leta 1954 Sovjeti spustijo še zadnje nemške vojne ujetnike, tako da se domov vrne tudi Richard Lubanski (Peter Lohmeyer), ki ga je njegova družina že pokopala. Lubanski, bolj ali manj zombi, ima hude težave s povojno prilagoditvijo. Kriza identitete. A po drugi strani, tudi Nemčija ima hude težave s povojno prilagoditvijo. Nič manjših težav s prilagoditvijo pa nima njegov najmlajši sin, Matthias (Louis Klamroth), ki ga je kot neke sorte maskoto "posvojil" nogometni zvezdnik Rahn. Ata potrebuje čudež. Sin potrebuje čudež. In Nemčija potrebuje čudež. Starega ordnunga ni več - novega še ni. Vsi potrebujejo Čudež v Bernu, kjer Nemčija igra na svetovnem prvenstvu v nogometu - in ga dobijo. Nemčija namreč po uvodnem katastrofalnem porazu z Madžarsko na poti do pokala premaga vse, tudi Jugoslavijo, "za katero igrajo sami partizani", in v finalu - heh, Madžarsko. Bolj ko se Nemčija bliža finalu, bližje si je družina Lubanski - in bližje so si Nemci. Še ženske vedo, "da je žoga okrogla in da igra traja 90 minut". Nogomet ubije nemško razklanost, nemško tremo pred svetom, nemško inferiornost in nemški občutek krivde - hja, nogomet odpravi "nacistični sindrom". Šur, in Jesse Owens je kriv, da se je začela II. svetovna vojna. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200418/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 09.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 209 Slovenski Fantom je remix videoarta, inštalacije in performansa, ki se oklepa filma. Dialogov, zgodbe in linearnosti ni - obstajajo le prizori. Da pa v njih ne bi videli le igre asociacij, potrebujete orientir. Spomnite se Jakobove lestve groze (1990), v kateri se vietnamskemu veteranu - zdaj poštarju - tik pred smrtjo zavrti film njegovega življenja. Ker ne ve, da je mrtev, se spominja tako svoje preteklosti kot svoje prihodnosti - prejšnje življenje mu razpade na več paralelnih življenj. Ker pa se jih oklepa, ga trgajo demoni. Če hočeš živeti po smrti, se moraš odpovedati prejšnjim življenjem, ga opozori njegov prijatelj, kiropraktik. Fantoma si lahko predstavljate kot videoartistično revizijo Jakobove lestve groze, le da se tu poštarju, starcu, ki je očitno na "zadnjem sprehodu", vrtijo performansi in inštalacije njegovega življenja - seks, fetus, dojenček, mladenič, matrične bejbe v zelenem, kostumski gospod, "apostoli", alieni, utopljenci. Ni sicer jasno, kdo se spominja česa, starec preteklosti ali fetus prihodnosti, kakor tudi ni jasno, katera življenja je sploh živel, toda po malem je živel vsa - ker je bil poštar, vez med ljudmi. Poštar je performans Mesije, ki upa, da živi v ljudeh, ki jih je povezal. Jakobova lestev groze je sekularna verzija Biblije - Fantom je sekularna verzija Jakobove lestve groze. (Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200419/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 17.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 188 Roger (Campbell Scott) je prenapeti, arogantni, mizantropski marketingar, ki je vso filozofijo pobral z reklamnih panojev. Poln je klišejev, s katerimi bombardira druge - govori v sloganih, misli le na efekt, nenehno zapeljuje. Ženska, ki fuka z njim, ima verjetno občutek, da je bila posiljena. Utilitarist, ki je seks zreduciral na igro moči. Darwin, ki verjame, da bodo moški izumrli. Avtodestruktivni cinik, ki se zvečer vrne v prazno stanovanje. Barski teoretik spolne razlike, ki spi sam. Patetični japi, ki ga šefica vrže iz postelje, ko ji ni več do njega. Takih, kot je on, kar mrgoli, še zlasti v filmih Neila LaButea. Tip je le kliše z božjim kompleksom. Ko v mesto pride njegov naivni, nervozni, deviški nečak (Jesse Eisenberg), se takoj javi za njegovega mentorja - do jutra mu hoče vzeti nedolžnost. "Seks je povsod - le prilagoditi se moraš." Malega mojstri v manipulaciji in orientaciji, blefiranju in pecanju, toda po srečanju z dvema izkušenima bejbama (Elizabeth Berkley & Jennifer Beals), lahko ugotovi le, da je naivnost bolj seksi kot blef. Roger Dodger je iniciacijska moralka, ki kultu Moškega ne verjame več niti na besedo. (Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200419/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 17.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 186 Air Bud je Biig! Hej, dobil je več nadaljevanj kot Osmi potnik. Prejšnjih Budov na naša platna ni bilo, zato je čudno, da je na naša platna prišlo tole nadaljevanje - narejeno je namreč direkt za video... ee, dvd. In tako tudi izgleda: poceni, dehidrirano, heartlandsko, plastično, sladoledno in prisiljeno, s tropom otrok, ki igrajo slabše kot pes. Bud ima očitno boljšega trenerja kot otroci. Le zakaj ne - v prejšnjih delih je igral košarko, bejzbol in fuzbal. Ni športa, v katerem Air Bud ne bi bil Air Jordan. Še več - v golfu je boljši kot Jordan. In ker je vedno tam, kjer je trend, igra tokrat odbojko - na mivki, se razume. Da pa ob zgodbi o deklici (Katija Pevec), ki jo lahko v Kalifornijo odpelje le odbojkarska titula, ne bi zaspali in da bi uboga, odtujena, osamljena deklica potegnila na Macaulaya Culkina, navržejo še dva šlosarska tatova, ki z odbojko nimata nobene zveze. Kljub tej "dodani vrednosti" si želite le eno: da bi bila mivka živi pesek. Trenerje, ki svoje pse spustijo v take filme, bi morali spremeniti v hot dog. ZELO PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200419/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 17.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 234 Daniel Auteuil je Antoine, chic šef strežbe v chic restavraciji, toda ko se vrača domov, nabaše na Louisa (Jose Garcia), ki je v takem downu, da se hoče obesiti. Antoine ga reši - in potem se ga ne more znebiti. Ne more? Okej, to je le evfemizem: Antoine - moški v heteroseksualni krizi (z bejbo se ne šteka ipd.) - namreč naredi vse, da se ga ne bi znebil. Najprej ga naseli pri sebi - svoji bejbi navkljub. Potem mu zrihta službo - heh, pri sebi, v restavraciji. Louisovi enološki nepismenosti navkljub. Toda po drugi strani naredi vse, da bi se ga znebil - Blanche (Sandrine Kiberlain), zaradi katere je hotel narediti samomor, skuša prepričati, da naj se vrne k svojemu nesrečniku. Kar pa je le ultimativni način, da se ga ne znebi - pri tem "posredovanju" se namreč sam zatreska v Blanche. Imeti hoče to, kar je imel Louis - očitno hoče spati z žensko, s katero je spal Louis. Antoine in Louis sta le dva tesnobna, burleskna obraza moške panike - po razpadu klasičnih patriarhalnih vzorcev, detronizaciji omnipotentnega Moškega in odpravi Ženske, ki je bila hkrati žena, mati, kurba in gospodinja, sta tako freudovsko zbegana, da nenehno nihata med strahom pred homoseksualnimi impulzi in vprašanjem, kaj hoče ženska. No, ženska hoče očitno le eno - da se držita kuhinje. Da sta ustrežljiva in vljudna. Če ne ju čakajo altruistični demoni homoseksualnosti. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200419/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 17.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 299 Naslov Along Came Polly zveni kot parodija filma Along Came Spider, v katerem so lovili kameleonskega, za lase privlečenega psihopata, ki ugrablja otroke. In res: to, kar je bil za otroke psihopat, je za Bena Stillerja Jennifer Aniston - pošast. Bav-bav. Zakaj? Ker je osvobojena, neodvisna in samozavestna svetovljanka, ker se za resne, "kodificirane" zveze ne meni in ker se požvižga na patriarhalno razdelitev vlog. Da je v resnici le natakarica z literarnim impulzom, same teme ne moti. Stiller, ki igra zavarovalniškega ocenjevalca tveganja, ajatolo verjetnostnega računa, je po drugi strani naiven, nevrotičen, zavrt, fobičen, brez samozavesti. Še več - tip je taka rit, da ga žena na tropskih medenih tednih že prvi dan prevara s potapljaškim inštruktorjem. In to s Francozom! Hujše žalitve za ameriški ego trenutno ni. Hja, Stiller, itak specialist za samoponiževanje, je idealen za Jennifer Aniston, ki je iz odvisne neodvisnosti in neodvisne odvisnosti doktorirala v TV seriji Prijatelji, zdaj pa izgleda kot feministka, ki piše "žensko študijo" o moških, patološko odvisnih od patriarhata, ki pa na njihovo veliko žalost ni več avtomatizem. Bolje rečeno - ki je avtomatizem le še v smislu, da jih dela nevrotične, panične, fobične in impotentne. Na tej točki bi se morali kakopak vprašati: zakaj potem "feministko" tako privlači ta patetični, neformirani, odmrli moški s prezgodnjo ejakulacijo? E, vidite, prav v tem pa je ironija te romantične komedije - med Stillerjem in Anistonko ni nobene kemije, nobene privlačnosti. Stiller, ki izgleda kot zadnji kos toaletnega papirja, in Anistonka, ki izgleda kot chili con carne, sta nasprotji, ki se ne privlačita. Film potrebuje veliko analnega, straniščnega humorja, da bi njuno romanco obdržal znotraj verjetnostnega računa, obenem pa je prisiljen iti celo tako daleč, da Stillerja prikaže kot zadnjega moškega na svetu - ostali moški so le geji. Ali pa Francozi. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200420/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 23.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 427 Kdaj se je rodil Homer? Po nekaterih virih je bil sodobnik trojanske vojne, po drugih pa naj bi živel 60, 80, 100, 140, 160 ali celo 275 let po njej. Kje se je rodil? Viri se spet ne ujemajo: kopica grških mest kandidira za njegovo rojstno mesto. Kje je bil stalno prijavljen? Kot kaže, je bil stalno prijavljen v vseh maloazijskih grških naselbinah. In avtor katerih literarnih del je bil? Odvisno od tega, koga vprašate, toda v principu skoraj ni bilo dela, ki mu ga ne bi pripisovali. Ni kaj, Homer je monumentalno uspel: rodil se je povsod, bival je povsod, živel je v vseh obdobjih in napisal je vse. Slovel je torej do neba. In Troja, spektakularna, steroidna, ateistična revizija motivov Homerjeve Iliade, je polna junakov, ki hočejo sloveti do neba. Sanjajo le o fami. Še več, vsi izgledajo kot anticipacije Aleksandra Velikega, ki je nad Perzijo krenil natanko 1.000 let po padcu Troje. V trojanski vojni, ki je bila vojna za teritorije, za kontrolo nad Helespontom (heh, Panamski kanal in Bližnji vzhod v eni osebi), vidijo le vojno za slavo - vojno zvezd. Vprašanje ni, ali bo padec Troje omogočil ahajski prodor v Azijo, ampak le - kdo bo pred Trojo postal bolj nesmrten? Menelaos (Brendan Gleeson), kralj Šparte, ki mu sredi belega dne odpeljejo ženo, Heleno (Diane Kruger)? Agamemnon (Brian Cox), mikenski basileus, ki hoče zmleti Trojo? Hektor (Eric Bana), trojanski princ, ki hoče rešiti Trojo? Ahil (Brad Pitt), poveljnik Mirmidoncev, ki zaradi fame ne vidi "velike slike"? Priam (Peter O'Toole), kralj Troje, ki se preveč zanaša na tradicijo? Paris (Orlando Bloom), Hektorjev mlajši brat, ki je Heleno odpeljal? Ali Odisej (Sean Bean), ki o vsem tem pripoveduje? Troja ne pušča nobenega dvoma, da so bile vojne njihovi filmi, njihovi TV showi, njihovi intervjuji z večnostjo - in da s fani niso imeli problemov. Če je bilo treba, so jih pobili. In vse velike, agonične epizode iz vojne med Trojanci in Ahajci - smrt Ahilovega prijatelja Patrokla, Parisovo izzivanje Menelaosa, Hektorjevo slovo od Andromahe, Hektorjeva smrt, odkup Hektorjevega trupla, srečanje med Priamom in Ahilom, "trojanski konj" ipd. - so dokazi, da vsi ti junaki, izumitelji fame, niso bili slavni samo po tem, da so bili slavni, in da je bila fama okej, dokler je bila izraz individualnosti, dokler torej ni postala le detour patološkega poziranja. Troja je lep antipod današnjemu času, ko se vojaki z vojn vračajo še bolj anonimni, kot so. In ko človeku fizično sploh ni treba na vojno, da bi bil slaven - dovolj je, da sedi v Beli hiši. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200420/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 23.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 261 Srečni otrok, multipraktični remix dokumentarca, nostalgika, monografije, drame, eseja, komedije, filma detekcije, music-boxa, avtobiografije, whodunita in filma katastrofe, je po eni strani film o hrvaški, socialistični generaciji, ki je na začetku osemdesetih rasla na novovalovski muziki bendov Azra, Električni orgazam, Film, Haustor, Idoli, Pankrti, Patrola, Prljavo kazalište in Šarlo akrobata, po drugi strani pa film o generaciji, ki je, kot je v štiklu Sretno dijete pelo Prljavo kazalište, rasla na vojnih filmih, narodnih pesmih, paradah in študentskih demonstracijah - hja, o generaciji, ki se je potem razkropila po bendih Azra, Idoli, Prljavo kazalište itd. Srečni otrok, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s filmom Zbogom, Lenin!, je izgubljena gasilska fotka te generacije, reunion te generacije, pravzaprav obeh: te, ki je to muziko - ta novi val, to urbano senzibilnost, to gibanje, te nove vibracije, ta upor z razlogom, ta popkulturni otok - ustvarila, in tiste, "zadnje socialistične generacije", ki je na tej muziki rasla. Igor Mirković, sicer TV novinar, nas "v ritmu muzike za ples" zarola od eksplozivnega gostovanja Pankrtov v Zagrebu do javnega britja Toma Gotovca, ki si je dal iz protesta "odrezati jezik", od naslovnic Poleta in Džuboksa do Novega kvadrata in Kugle, od hita do hita in od Vlade Divljana do Jure Stublića, le Johnnyja Štulića, ki je pred leti prisegel, da se na Hrvaško ne bo več nikoli vrnil, mu ne uspe pripeljati. Johnny, zabarikadiran v Utrechtu, ne trzne. A po drugi strani - vsaka generacija potrebuje svojega mučenika. In tudi Johnny bi lahko že zdavnaj overdoziral. Kot Jim Morrison. Ali pa Kurt Cobain. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200420/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 23.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 185 Pred dvajsetimi leti je bilo leto 1984 - Orwellovo leto. In vsi so bili po malem obsedeni z Velikim bratom, mentalno policijo, vizualnimi novoreki, bolnimi, kužnimi, razpadajočimi družbami in mračnimi, negativnimi futurističnimi utopijami, tudi Lars von Trier, ki je v letu Orwella debitiral z Elementom zločina, neke sorte futurističnim, postapokaliptičnim trilerjem, ki izgleda tako, kot da bi Iztrebljevalca režiral Jean-Luc Godard... kot da bi Langovega Morilca režiral David Lynch... ali pa kot da bi Rdečega zmaja režiral Andrej Tarkovski. Detektiv Fisher (Michael Elphick), sicer tipični evrozombi, lovi namreč serijskega morilca deklic, očitno kopista, da pa bi se mu lažje približal, mora misliti kot on - kot psycho. In da bi se z njim lažje identificiral, ga hipnotizirajo. Element zločina izgleda kot kri pod hipnozo. Film ves čas krvavi. Bolje rečeno: dogaja se v svetu, ki ga lahko vidiš le še skozi kri. Evropa je groteskni, izmozgani, dekadentni, mazohistični, eksperimentalni Ground Zero - ena, poenotena, "združena" država, v kateri nenehno dežuje. Hja, Element zločina je film za te čase - končno je prišel domov. Bolj aktualen je kot leta 1984. In bolj napet. (Dvor) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200421/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 28.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 252 Kurba je posneta po knjigi Isabel Pisano, španske igralke in pisateljice, ki je bila dolga leta novinarka, bolj ali manj vojna poročevalka. In ni bilo bojne cone, iz katere ne bi poročala - Irak, Libija, Alžirija, Bosna, Libanon, Čad, Somalija, Pakistan. Kurba je posneta po njenem poročilu iz rdeče cone. Prostitutke različnih nacionalnosti, ras, veroizpovedi in profilov - okej, vmes se najde tudi kak žigolo - pripovedujejo svoje zgodbe, svoje drame... ee, svoje grozljivke. Le zakaj ne? Njihova srečanja s klienti so včasih prave vojne. Navsezadnje, seks tudi ubija. Kot nas namreč opozori neki insider: ja, vsi zelo uživamo, ko gledamo porniče, v katerih moški ženski ejakulira po obrazu, toda hej - če je tip seropozitiven in bejbi kaka kapljica sperme kapne v oko, se lahko fatalno okuži. Prostitutke v svojih izpovedih ne puščajo nobenega dvoma, da delajo v vojni coni, ki za sabo pušča trupla, in da morajo biti vedno pripravljene na vse - na gverilsko improviziranje, na nevarne misije, na fetišistični shock & awe, na paranojo, na zlorabo, na soočenje s potrebnim, napetim, frustriranim civilistom, ki lahko zelo hitro mutira v sovražnika. Luna, režiserka, ki ji je v resnici ime Maria Lidon (nora na Bigasa Luno?), vsem tem dokumentarnim, stiliziranim, zelo "almodovarskim" izpovedim doda tudi igrano podzgodbo o zavrti, zmedeni, finančno kratki študentki (Denise Richards), ki jo soseda (Daryl Hannah) inicira v svet prostitucije, kar je okej - zaradi te male fikcije izgledajo izpovedi prostitutk bolj realno. Ali pa je hotela le reči, da nas vse vleče tja. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200421/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 28.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 231 V neki stari burleski je tip hotel narediti samomor, toda ni imel sreče - postavil se je pred vlak, ki je tik pred njim zamenjal tir... obesil se je na luč, ki se je po njegovo težo utrgala... skočil je v vodo, ki je bila le do kolen. Wilbur (Jamie Sives), depresivni, občutljivi, melanholilčni Škot, sicer vzgojitelj v lokalnem vrtcu, je očitno videl to burlesko - samomor mu ne uspe in ne uspe. Vse poskuša, tudi plin in skok z nebotičnika, toda vedno ga rešijo. Moral bi si pogledati Trainspotting. Hja, Wilbur je tipični samomorilec - noče zares umreti, le pozornost hoče pritegniti. Zato gre po malem vsem na živce, celo drugim samomorilcem, ki hočejo v pricipu to, kar hoče Wilbur - drugo priložnost. Wilbur se hoče ubiti je morbidna komedija nravi, v kateri vsi čakajo na drugo priložnost, tudi depresivni, občutljivi, melanholični Harbour (Adrian Rawlins), Wilburjev starejši brat, šef družinskega antikvariata, in Alice (Shirley Henderson), depresivna, občutljiva, melanholična samohranilka, ki se preživlja kot snažilka - včasih v bolnišnici najde kako knjigo, ki jo potem proda Harbourju, toda le zato, ker mu hoče reči, glej, zapuščena sem kot te knjige. Ko se poročita, se začne menage-a-trois. Lone Scherfig, ki je dala v Italijanščini za začetnike drugo priložnost Dancem, skuša dati zdaj drugo priložnost še Škotom - kot nekoč njen guru Lars. No, valov ne naredi. Le nekaj prevalov božične filantropije. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200421/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 28.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 273 Ko se hočejo Američani znoret, gredo v Evropo. To počnejo že vse tja od dvajsetih let, ko se je v Evropo zatekla "izgubljena generacija" - saj veste, Ernest Hemingway & the gang. Tudi ameriška adolescenta, ki kreneta na Eurotrip, bi lahko rekla, da sodita v "izgubljeno generacijo". Pazite: glavni je ameriški gimnazijec po imenu Scott (Scott Mechlowicz), ki si že lep čas prek interneta dopisuje z nemškim vrstnikom po imenu Mieke. Bolje rečeno - Scott misli, da je Mieke moškega spola. Njune online debate so globoke in neskončne - toda Scott na drugi strani "čuti" moškega. Hej, celo njegovo fotko dobi, kar pa ničesar ne spremeni - Scott na drugi strani vidi moškega. Jasno, Mieke je v resnici bejba (Jessica Boehrs). Horror! Scott je hudo "izgubljen". In film - Ameriška pita na Road Tripu - to njegovo spolno "izgubljenost" in zmedenost hitro prelevi v parado rockin' samoponiževanja. Ko s prijateljem (Jacob Pitts) in še dvema Američanoma, ki ju sreča v Parizu, prepotuje Evropo, vse od Rima in Amsterdama do Bratislave in Berlina (ja, zemljevid eurotripa v filmu National Lampoon's European Vacation je bil rahlo drugačen), ki so le pretveza za hormonske infarkte, vulgarni humor, analne gage, binge-drinking, pop homofobijo, natepavanje urbanih legend in randi z Mattom Damonom (oh, in Davidom Hasselhoffom), lahko le ugotovi, da je Evropa zelo nevarna - moški izgledajo kot ženske in ženske izgledajo kot moški. Šit! Strah pred Xeno in penetracijo je primerljiv le s strahom pred Hitlerjem in "dečki iz Brazilije". A po drugi strani - za to najnovejšo ameriško "izgubljeno generacijo" je še vedno bolje, da se spolno osvobaja v Evropi, kot pa da osvobaja Irak. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200421/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 28.05.2004 Marcel Štefančič, jr. 160 Prvič, Angus Reid je škotski poet in filmar, ki že dolgih 7 let živi v Sloveniji in ki je tudi Prstan, kombinacijo eseja, dokumentarca in odisejade, snemal dolgih 7 let - Prstan je tehnično slovenski film. Drugič, Prstan pokaže, da Slovenija, Škotska, Azorski otoki, Burkina Faso in Bosna tvorijo krog (poglejte zemljevid). In tretjič, Reid to krožnico - in te odročne kraje - prepotuje. Kaj najde na tej krožnici? Na Azorih napol norega slikarja in pikaresknega filozofa, ki mislita na "nič", v Burkini Faso in Bosni pa plitve grobove, bolje rečeno, lager smrti, ki izgleda kot zlati rudnik, in zlati rudnik, ki izgleda kot lager smrti - Slovenija in Škotska sta "dom", Itaka, ki leži med evropskim nihilizmom in množičnimi grobišči. Prstan je krožnica, po kateri krožijo smrt, zlato in apatija - alegorija sveta, v katerem živimo. (Prstan kroži po Dvoru, spletna stran www.ringfilm.com, ki vse matične "teme" stalno dopolnjuje in nadgrajuje, pa ga sproti ohranja kot work-in-progress) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200422/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 04.06.2004 Marcel Štefančič, jr. 433 Nemški režiser Roland Emmerich že nekaj let z užitkom terorizira Ameriko. Le spomnite se, kako je v Dnevu neodvisnosti raztreščil Belo hišo in druge ameriške znamenitosti - ali pa kako je nad New York spustil Godzilo, ki je zgazila vse, kar je lezlo in mirovalo. In nikar ne pozabite, kako je v Patriotu pustil, da so britanski vojaki ameriške civiliste zbasali v cerkev, ki so jo potem sadistično zažgali. Ni kaj, Nemec uživa v miniranju, rušenju, gazenju in sežiganju Amerike. Okej, vsi ti filmi se resda končajo srečno, s happy-endom, kar pa je skrajno cinično - pred tem namreč vedno umre na milijone ljudi. Roland hoče očitno reči, da je vsak happy-end v resnici nekaj morbidnega, da vedno zahteva "kolateralno škodo" in da je v principu tak kot revolucija - žre svoje otroke. In Dan po jutrišnjem je natanko iz tega testa. Na milijone ljudi umre, da bi se lahko oče in sin na koncu objela. In seveda - tokrat nam kaže le izključno demoliranje Amerike, pa četudi ne pušča nobenega dvoma, da je ista katastrofa zadela tudi druge konce sveta, recimo Tokio in New Delhi. Nič, v Hollywoodu so ocenili, da bodo največ kart prodali, če bodo kazali le demoliranje Amerike - to se očitno zdajle dobro prodaja. Dan po jutrišnjem, snet s časopisnih naslovnic, se začne kot Pixarjeva Ledena doba: ko Dennis Quaid, vrhunski paleoklimatolog in fanatični ekolog, na Severnem tečaju raziskuje debelino ledu, plošča na lepem poči, tako da obvisi nad ad hoc ledenim prepadom - hja, podobno kot oni plezalci v Vertikali smrti. Toda še preden ameriškemu podpredsedniku, na las podobnemu Dicku Cheneyju (aroganten, z očali), ki se posmehuje Kjotskemu protokolu, razloži, da je Zemlja na robu ledene dobe, da se Severni pol topi, da se Atlantik ohlaja in da zalivski tok odmira, se že z neba - kot meteorski dež - vsujejo ledene kocke. In vsi tisti čudoviti, spektakularni, vizualno impresivni, apokaliptični digitalni kadri, ki ste jih videli v Armagedonu, Zadnjem udarcu in Twisterju - vse se ruši, vse leti - so zdaj na voljo najprej v hurikanskem Los Angelesu (adijo, Hollywood!), potem pa še v ledenem New Yorku, kjer obtiči tudi Quaidov sin (Jake Gyllenhaal). Panični Američani bežijo na jug, toda Mehičani jih ne pustijo čez Rio Grande. Ja, klimatske spremembe so hujše od al-Kajde. Antibušistična kritična masa je dosežena, ko v New York tiho pripluje orjaški tanker, mrtva ladja, ladja smrti - simbol Busheve politike. Dan po jutrišnjem karikira in kritizira Busha, a po drugi strani - če bo ledena doba izgledala tako fascinantno, potem je treba narediti vse, da do nje čim prej pride. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200422/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 04.06.2004 Marcel Štefančič, jr. 440 Zadnja leta smo videli kopico vojnih filmov - jasno, večina se jih je dogajala med II. svetovno vojno. Reševanje vojaka Ryana, Tanka rdeča črta, Hartova vojna, Glasniki vetra in kar jih je še. Vmes je kakopak udaril 11. september, tako da so se h'woodski vojni filmi preselili tudi na druge krizne, kritične, kaotične lokacije, pretekle, polpretekle in še povsem sveže, recimo v Vietnam (Bili smo vojaki), Somalijo (Sestreljeni črni jastreb) in Bosno (Za sovražnikovo črto), toda ironično - vsi ti filmi so na platna prišli po 11. septembru, posneti pa so bili že pred 11. septembrom. Zdelo se je, kot da so slutili, kaj se bo zgodilo, bolje rečeno - vsi so bili zelo resni, hja, smrtno resni. Nobenega norčevanja, nobenih gagov, nobenega hihitanja, nobene distance. Še vedno je tako - h'woodski vojni filmi ostajajo smrtno resni, le vojne so vse starejše, no, vse bolj antične (Troja). Nič hudega. So pa za espri - in joie de vivre - poskrbeli Francozi. Prijetno potovanje je namreč videti kot oddaljeni brat Casablance. Specifično: Prijetno potovanje pokaže, kako so vsi tisti čudovito ekscentrični liki - vsi tisti evropski begunci - prispeli v Casablanco, le misliti si morate, da Isabelle Adjani igra vlogo Ingrid Bergman in da ostali po malem igrajo vloge, ki so jih v Casablanci igrali Humphrey Bogart, Paul Henreid in Claude Rains. V.d. Casablance je hotel Splendide v Bordeauxu, kamor se leta 1940 - po kapitulaciji Francije, na dan, ko sta se v Parizu ločila Ingrid in Bogie ter poročila Tretja republika in Tretji rajh - stekajo pariški begunci, ki se skušajo izmakniti nacističnemu davežu, med drugim tudi ošabna, patološko sebična filmska zvezda Viviane Denverts (Isabelle Adjani), ki je umorila svojega nekdanjega ljubimca, minorni pisec Frederic (Gregori Derangere), ki skrije truplo, zblojeni minister Beaufort (Gerard Depardieu), ki hlepi po Viviane, kolaboraciji in ustanovitvi Vichyja, judovski znanstvenik Kopolski (Jean-Marc Stehle), ki skriva "težko vodo", komponento atomske bombe, njegova seksi asistentka Camille (Virginie Ledoyen), sicer zagrizena antifašistka, in cinični, kolaborantski žurnalist Winckler (Peter Coyote). V tej romantični farsi je toliko romantičnih intrig, dvojnih agentov, tajnih misij, melodramskih obratov, idiotskih oportunistov, lunatičnih aristokratov, frivolnih lopovov, epske naivnosti, lahkotnih pobegov, šarmantnega turizma, staromodnega glamurja, neuslišanih ljubezni in vonja po starem Hollywoodu, da bi lahko z njimi napolnili tri nadaljevanja Casablance, pa bi še vedno nekaj materiala ostalo tudi za Alfreda Hitchcocka... oh, in Ernesta Lubitscha. Vprašanje "biti ali ne biti" se tu sicer prelevi v vprašanje "kolaborirati ali se upreti", toda Jean-Paul Rappeneau, veteran, pri nas znan predvsem po Cyranoju de Bergeracu (1990), vse dileme kolaboracije - te velike francoske travme - razreši in revidira v parametrih romantične farse: kolaboranti ostanejo sami, neuslišani. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200423/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 11.06.2004 Marcel Štefančič, Jr. 538 Judje primejo Jezusa (James Caviezel). Veliki judovski duhovniki na čelu s Kajfo (Mattia Sbragia) ga obtožijo bogokletja. Peter ga zataji Jezusa. Jezusa odvedejo pred Poncija Pilata (Hristo Naumov Shopov), upravitelja okupirane regije - in zahtevajo smrt. Juda Iškarijot, ki je Jezusa za 30 srebrnikov izdal, naredi samomor. Jezus stopi pred Pilata, ki ne najde nobenega razloga za usmrtitev, zato - v latinščini, se razume - vpraša: "Kaj naj storim z Jezusom?" Krik množice, jasno, v aramejščini: "Križan naj bo!" Rimski vojaki Jezusa zasmehujejo, jasno, v latinščini. In Judje kriknejo "Njegova kri na nas in na naše otroke", jasno, v aramejščini, a brez podnapisa. Brez skrbi, film ni zastonj naslovljen Kristusov pasijon - noben filmski lik ni še tako trpel kot Jezus Kristus. Ne, še nobenega filmskega lika niso tako dolgo, tako vztrajno in tako sistematično mučili. Sploh pa, težko boste našli film, v katerem tipa mučijo od začetka do konca. Okej, nekaj podobnega se je dogajalo v srbskem filmu Do koske, v katerem mulci ugrabijo in potem non-stop mučijo srbskega padrina, toda razlika je občutna: prvič, film Do koske je bil krajši, drugič, mulci, ki mučijo padrina, nimajo toliko navijačev kot rimski vojaki, in tretjič, srbski padrino v mučenju ne uživa - niti malo. Z Jezusom je kakopak drugače: Caviezlu v očeh piše "Bis, bis, bis". Trpljenje je po malem tudi užitek - mučeništvo pa je nagradna igra. Kristusov pasijon, remix štirih evangelijev Nove zaveze, je tematski park sadističnega mučenja in mazohističnega mučeništva, čisti Grand Guignol. Ni čudno, da je Donald Rumsfeld v tem, kar se je dogajalo v Abu Grajbu, videl le zlorabo, ne pa torturo. Očitno je hotel reči: tortura je to, kar v Pasijonu počnejo Jezusu Kristusu! Rimski vojaki ga tolčejo, mlatijo, razbijajo in bičajo, najprej s trstom, ker pa ne obleži in ne obleži, vržejo v višjo mučilno prestavo, na bodičaste kole in bodičaste "grozljive" biče, ki z vdelanimi koščki kosti in svinca trgajo in cefrajo meso, tako da Jezusovo telo kmalu izgleda kot Happy Meal. Do kronanja in križanja je tedaj še nekaj ur. Jasno, Mel gre do konca - do zadnjega udarca, do zadnjega diha, do zadnjega žeblja, do zadnje ekstaze, do zadnjega splatterja. Njegovo mučenje Jezusa Kristusa je tako ekscesno, tako grizlijevsko, tako izčrpno in tako nadrealistično, da ves čas meji na samoparodijo. Kot da jih Jezus faše za vsak evangelij posebej. Kristusov pasijon, tako predvidljiv kot Titanik, tako morbiden kot Izganjalec hudiča, tako monoton kot Golgota, tako perverzen kot Salo, tako depresiven kot nemški renesančni kič in tako eliptičen kot pogovor med nogometnimi fani, izgleda kot B film, ki hoče vnovčiti trenutno obsedenost z Gospodarji, izgubljenimi civilizacijami, kostumskim barbarstvom in mrtvimi jeziki (oh, in smrtjo, džihadskim fundamentalizmom, križarsko norostjo in teološkim kanibalizmom), toda laik se še dolgo v noč sprašuje - zakaj tega fanta, najbolj nadarjenega mizarja Galileje, tako mučijo? Zakaj je moral tako trpeti? Zakaj se zgodi, kar se zgodi? Kaj se je zgodilo pred izdajo? Zakaj so Judje zahtevali eksekucijo Jezusa Kristusa, svojega "Kralja" - in zakaj Melov Jezus izgleda kot Kralj kristjanov? In zakaj se Monica Bellucci ne sleče? Da odgovorov na ta vprašanja ni, je z verskega vidika morda sprejemljivo, s filmskega pa ne. No, in zdaj si predstavljajte, da Jezusa ne bi križali. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200423/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 11.06.2004 Marcel Štefančič, Jr. 182 Vse se ruši, vse se trese, vse kriči, vse krvavi in vse gori, ko Ana (Sarah Polley), medicinska sestra, zjutraj pogleda skozi okno svoje predmestne hiše - ljudi je okužil virus, tako da so mutirali v zombije z divjim, neskončnim apetitom. Zombiji so nenasitni - ljudje so hrana. Ja, ko Ana pogleda skozi okno, zagleda sliko Apokalipse - zombije, ki žrejo Ameriko. Kmalu zatem se s skupino paničnih beguncev (Ving Rhames, Mekhi Phifer, Inna Korobkina, Jake Webber) zateče v orjaški, dobro zabarikadirani nakupovalni center, ki postane njihova trdnjava, zadnje zbirališče živih in glavno bojišče darwinistične vojne med živimi in mrtvimi. Ko zombiji, ultimativni konzumenti, zagledajo nakupovalni center, se jim zmeša - jurišajo agresivno, histerično, enoumno, kot patrioti z izpranimi možgani, medtem ko ljudje izgledajo le kot artikli v akcijski prodaji. Zora živih mrtvecev, rimejk kultnega šokerja, ki ga je leta 1978 posnel George A. Romero (drugi del njegove "Living Dead" trilogije), je fina, brutalna, obešenjaška kritika patriotizma, kolektivne histerije, fundamentalistične blaznosti - in potrošniške mrzlice. Rimejk sicer ni tako originalen kot original, je pa bolj zabaven - in bolj nihilističen. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200423/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 11.06.2004 Marcel Štefančič, Jr. 145 Tistim, ki niso videli Pijane ljubezni, se bo zdelo, da je 50 prvih poljubov končno romantična komedija, ki iz Adama Sandlerja potegne "pravega" Adama Sandlerja. Kar je le optična prevara - Sandler je namreč tokrat le malce manj infantilen kot sicer. To je vse. A po drugi strani drži - 50 prvih poljubov je romantična komedija, toda romantična komedija s protezo: Sandler, tokrat havajski veterirar, nor na turistke, se zaljubi v Lucy (Drew Barrymore), ki jo daje kratkoročna amnezija, bolje rečeno, bejba vedno sproti pozabi, kaj se ji je zgodilo v zadnjih urah. Ja, Memento redux. To je seveda lepa priložnost, da se vsak dan znova zaljubi v Sandlerja. In ko se stotič zaljubi v istega punch-drunk Patcha Adamsa, lahko reče, da ji je usojen. Nenehno se ji rola isti dan... ee, nedelja trinajstega. Ja, Groundhog Day redux. In seveda - Wedding Singer redux. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200424/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 21.06.2004 Marcel Štefančič, Jr. 402 Filmi so po svoji naturi pogrebi - ljudje se v filmih rodijo in umrejo. Le zakaj ne? Filmi junake ustvarijo, zato lahko z njimi počnejo, kar hočejo. In zato je vedno nekdo na tem, da umre. Trik je običajno v tem, da ne vemo, kdo bo umrl. No, obstajajo pa tudi filmi, pri katerih že takoj na začetku izvemo, kdo bo na koncu umrl - in Moje življenje brez mene je tak film. Ann (Sarah Polley), 23-letna mati dveh otrok, sicer snažilka na lokalni univerzi, pride namreč k zdravniku, ki ji pove, da ima raka - in da sta ji preostala le še dva meseca življenja. Morda trije. Škoda - če bi ji preostali le še trije tedni, bi bilo še bolj zanimivo. Zdravnik ima itak obraz večnega pogrebca (ne sprašujte), tako da je v popolni rimi z intonacijo tele španske žalostinke, posnete v Kanadi. Ann sklene, da tega ne bo povedala nikomur - niti svojemu možu (Scott Speedman). Hej, niti materi, prijateljici ali pa frizerki, akoravno jih igrajo Deborah Harry, Amanda Plummer in Maria de Medeiros, fine igralke, ki bi si zaslužile kako kost. Toda ne - Ann jih pusti clueless. Ker je na tem, da umre, lahko počne, kar hoče, zato v restavraciji sestavi ad hoc spisek desetih reči, ki jih mora storiti, preden umre. Nič, živi pač v času top 10 list - "10 razlogov, zakaj te sovražim", "Kako se znebiti fanta v 10 dneh". Na njeni top 10 listi najdete tudi tele zapovedi: povej hčerkama, da ju imaš rada... obišči očeta v ječi... pojdi k pedikerki... pij in kadi, kolikor moreš... reci, kar misliš... in fukaj z drugimi moškimi, da vidiš, kako je. In kako je fukati z drugimi moškimi? Ann se zaplete z luzerjem (Mark Ruffalo), ki izgleda tako, kot da ga je potegnila iz laudromata, in ki nima pojma, da je le zadnja želja umirajoče. Če je to fuk (ali pa romanca), po katerem lahko le še umreš, potem življenje res nima smisla. A po drugi strani, vse v tem filmu, ki misli, da je Mildred Pierce, je sterilno - umiranje, fuk, odnosi, frustracije, egoizem in vsi ti neoporečni proletarci, ki živijo v trailer parku, izgledajo pa kot večni študenti. In čakajte, da Ann reče to, kar misli - ko se ponoči sprehaja po mestu, namreč ugotovi, da so izložbe zato polne artiklov, da ne umremo. Kje je duet Milli Vanilli, ko ga najbolj potrebujemo! ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200424/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 21.06.2004 Marcel Štefančič, Jr. 227 Leta 1975, leto po padcu Richarda Nixona, sta na ameriške TV ekrane bušnila Starsky & Hutch: zdaj, ko je bil Washington očiščen, je bilo treba očistiti še zahodno obalo, na kateri je mrgolelo dilerjev, zvodnikov in tihotapcev. In Starsky & Hutch, napol swingerska, napol disko detektiva, sta imela pri svojem humanitarnem početju več kreativne svobode kot Bush. Vedno sta šla za intuicijo, spontanostjo in nonšalanco. Ko je pripeljal njun Ford Torino, je vse cvililo - gume, bejbe in podzemlje. Starsky & Hutch sta bila kot eno - ločila sta se le po pričeskah. Igrala sta ju Paul Michael Glaser in David Soul, ki se za hip pojavita tudi v nostalgični, samoironični, fetišistični, sintetični, ne čisto brezizrazni ekranizaciji, v kateri ju impersonirata - no, karikirata - Ben Stiller in Owen Wilson. Prvi je zapeti Starsky, drugi pa sproščeni, nenačelni Hutch - da ju šef "poroči" za kazen, ni dvoma. Če ne parodirata Golih v sedlu, Vročice sobotne noči in Botra, pozirata kot plastični Dirty Harry - in če ne tuhtata, da bi truplo, ki ga najdeta v reki, poslala po reki navzdol, da bi se z njim ukvarjali drugi policaji, terorizirata narko barona (Vince Vaughn), ki hoče Bay City preplaviti z novo verzijo koke, in kičastega špiclja (Snoop Dogg), ki ve več kot vsi policaji skupaj. Da bi prijela žeparja, pa podreta pol mesta. That's my Bush! ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200424/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 21.06.2004 Marcel Štefančič, Jr. 308 Z druge strani postelje je španska farsa, ki se zaveda, da homofobija, mačizem in seksizem ne sodijo več med samoumevne, politično korektne reči, zato si omisli veliko glasbeno-plesnih točk, da bi homofobija, mačizem in seksizem, ki jih uporablja kot afrodiziak, izgledali čim bolj politično korektno - in kot nekaj samoumevnega, neproblematičnega. Nekateri v tem filmu so prepričani, da je s Španijo vse narobe zato, ker Španci premalo fukajo, drugi pa so prepričani, da so vsi ljudje v resnici biseksualci oz. da so vse ženske lezbijke - in iskreno rečeno, občutek, da ljudje premalo fukajo, in strah pred homoseksualnostjo sta zelo tesno povezana. Vsaj sodeč po tem almodovarsko stiliziranem, sofisticiranem, paničnem mjuziklu, ki je postal eden izmed največjih španskih hitov vseh časov. azite: Javier (Ernesto Alterio) svojo punco Sonio (Paz Vega) vara s Paulo (Natalia Verbeke), ki je punca Javierovega najboljšega prijatelja Pedra (Guillermo Toledo), toda še preden kdo kaj reče, se začneta dol dajati tudi Pedro in Sonia. Ko pa se v ta prešuštni vrtiljak - v to komedijo zmešnjav, to urbano legendo - vključijo še drugi "partnerji", bolj ali manj šarmantni in atraktivni manipulatorji, vključno s privatnim detektivom (manjkajo le Freud, Woody Allen in punce iz Seksa v mestu), so madridske postelje videti kot nevrotična piramidna igra, kot kaotična catch-the-sex špekulacija, kot nuklearni "ples na vodi". Vsi varajo - in vsi so slepi, tako da na postelji obleži kopica teorij, ki čakajo na svoje glasbene točke. Bolje rečeno, varanje je strateško pomembnejše od seksa - vse je v glavi, kot pravijo seksologi. Strah, da sta moška, ki tamanita isto bejbo, v resnici geja, in da sta bejbi, ki dišita po istem moškem, v resnici lezbijki, je odveč - hej, biseksualci fukajo več. Sploh pa, po kom diši Javier, ko spi s prijateljevo punco - po njej ali po njem? Šit, teorija, ki potrebuje bučno glasbeno točko. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200425/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 27.06.2004 Marcel Štefančič, jr. 404 Kratki stik med Evropo in Ameriko se je stopnjeval v "emocionalni prepad", toda ta prepad ni nič novega, saj ga je Henry James obdelal že pred dobrimi stotimi leti, bolje rečeno, kratki stik med Evropo in Ameriko je postal rdeča nit mnogih njegovih romanov, recimo Ambasadorjev (1905) in Zlatega keliha (1904), že pred tem pa Washington Squarea (1880) in predvsem Daisy Miller (1879), ki je postala banka evropsko-ameriških kontrastov: razlika med staro, cinično, skorumpirano, agonično, depresivno Evropo in mlado, nedolžno, čisto, frfotavo, optimistično Ameriko je tako huda, da Američan, ki je predolgo živel v Evropi (privzame celo britanski akcent ter potrebo po mazohizmu in morbidnosti), ne opazi, da je tudi Daisy Miller, Američanka, ki je predolgo živela v Ameriki, v resnici zaljubljena vanj. Američan, ki je predolgo živel v Evropi, Američanke preprosto ne razume. Zgreši jo. Njun odnos je kolekcija kratkih stikov - spodletelih srečanj, spregledanih priložnosti, izgubljenih trenutkov. Emocionalni prepad, ki je med evropeiziranim Američanom in amerikanizirano Američanko, je tako globok kot grob, v katerem na koncu pristane Daisy, ki jo je fatalno okužil evropski muzej. Vse te evropsko-ameriške kontraste in kratke stike je v Sanjačih, posnetih po romanu Gilberta Adaira, zelo lepo ujel Bernardo Bertolucci, le da muzejske ruševine rimskega imperija, ki so pokopale Daisy Miller, zamenja pariška "katedralska" Kinoteka, kjer naivni, idealistični, cinefilski kalifornijski študent Matthew (Michael Pitt) leta 1968, v času velikega vrenja, študentskega revolta in mentalne revolucije, sreča francoska vrstnika, zapeljiva, cinična, skorumpirana dvojčka, Thea (Louis Garrel) in Isabelle (Eva Green), ki ga kmalu "posvojita". Izpred Kinoteke, muzeja, v katerem je Matthew gledal stare filme, hja, tudi protiameriške ameriške filme, ki jih je Amerika ignorirala in zavrgla (npr. Fullerjev Shock Corridor), in pred katerim se rola revolucija, ga namreč odpeljeta domov, k svojima staršema, tipičnima zdolgočasenima, privilegiranima, "liberalnima", filozofskima buržujema, ki pa kmalu odpotujeta, tako da trojici odpreta manevrski prostor za perverzne igre moči, sadomazohistične filmske kvize, popkulturno transcendenco, matinejsko politiko, psihoseksualno eksperimentiranje in druge reči, ki jih odpeljejo do zadnjega diha, heh, tudi do incestuozne menažerije, menstrualne kopeli in kazenskega masturbiranja pred obličjem Marlene Dietrich. Matthew, tipični Američan, ki hoče, da ga Evropa preobrazi, pade v evropski film, v katerega začnejo z ulice leteti kamni, bolje rečeno - Bertolucci, eks komunist, je menage-a-trois iz Dvajsetega stoletja, incest iz Lune, defloracijo ameriške device iz filma Pleše sama, avtodestruktivni seks iz Zadnjega tanga v Parizu in evropsko-ameriške kontraste iz teh štirih filmov zlil v svojo verzijo Daisy Miller. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200425/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 27.06.2004 Marcel Štefančič, jr. 190 Harry Potter (Daniel Radcliffe) se spet bolj doma kot "doma" počuti na Hogwartsu, strogem, okultnem poligonu za urjenje retro čarovnikov, kjer ga tokrat ob vseh običajnih osumljencih čakajo tudi novi stari ravnatelj (Michael Gambon), novi profesor mračnih umetnosti (David Thewlis), flower-power vedeževalka (Emma Thompson), okostnjaški sesalski fantomi, napol konji, napol orli, hiše strahov, časovni stroji in Sirius Black (Gary Oldman), pobegli morilec, ki naj bi umoril njegova starša in ki zdaj prihaja po njegovo glavo. Najbolj slavne sirote na svetu so bili vedno Disneyjevi junaki, jasno, dokler ni prišel Potter, poganska verzija Ojdipa, ki se zdaj - v Jetniku iz Azbakana - razvije do točke, ko mu je treba gledati pod rjuhe. Za pubertetnika, ki zaspi z roko na tiču, je orgazmična odrešitev vsak paralelni svet, kaj šele čudoviti digitalni sturm und drang mehiškega režiserja Alfonsa Cuarona, ki je na srečo zamenjal banalnega, preveč studijskega, premalo magičnega Chrisa Columbusa. Srhljiva gotika je dober transkript osamljenosti, občutka zapuščenosti, vzgojne represije, blokiranja fantazije, avtocenzuriranja vitalnosti in klavstrofobičnega spolnega prebujanja, ki strašijo pubertetnika. Harry morda ne bo nikoli rekel Jaz pa tebi mamo, toda lahko bi rekel: Darth Vader je moj oče! ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200425/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 27.06.2004 Marcel Štefančič, jr. 230 Pesnikov portret z dvojnikom ni prvi slovenski film, ki ga je dala TV serija. Cvetje v jeseni je triumfiralo - Heretik je bil banana. In Pesnikov portret je bolj Heretik kot Cvetje - prepričljiv je le toliko kot rekreacija viteških dvobojev pred Predjamskim gradom. Razlika je le v tem, da za impersoniranje slovenskih junakov niso najeli lokalnih amaterjev, ampak lokalne profije, ki - po stari slovenski navadi - brezizrazno čakajo, da pridejo na vrsto za recitiranje. Ja, vsi le non-stop recitirajo, toda niti za hip ne izgledajo kot avtorji svojih replik - izrekajo jih tako mehanično, kot da jim jih je napisal scenarist. Pa tudi dovolj pametni za stavke, ki jih izrekajo, ne izgledajo. Ne, ni miru: še tedaj, ko Prešeren (Pavle Ravnohrib) neha ščebetati, mu Slak naštela dvojnika, ki potem brblja namesto njega - in pripoveduje to, kar itak vidimo. Pesnikov portret bi se morda dobro podal odru, filmu pa se ne. Bolje rečeno - Slaku v Prešernovem življenju ne uspe najti filma. To, kar vidimo, ni pripovedovanje, ampak le teflonsko naštevanje epizod iz Prešerniane, ki so v filmu zato, ker jih ljudje poznajo, ne pa zato, ker bi bile nujne za film. Pesnikov portret je le rezime TV serije, ki premore senzibilnost Žige Zoisa in ki se hudo precenjuje - konča se tako, kot se Državljan Kane začne. Še sama sreča, da France ni živel 100 let. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200426/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 04.07.2004 Marcel Štefančič, jr. 396 V sedemdesetih je Evropo žgala "vojna proti terorju", ki je bila fina pretveza za razcvet policijske države, zategovanje demokracije, vdiranje v zasebnost, militarizacijo vsakdanjega življenja in vsemogoče "preventivne" doktrine. To, da je terorizem vstal prav v Italiji in Nemčiji, ki sta bili v II. svetovni vojni poraženi, pove vse o travmatični nerazščičenosti evropske preteklosti. No, leta 1977 so bili Andreas Baader, Ulrike Meinhof in Gudrun Ensslin, militantni disidenti, bin Ladni Rdeče armade, ki so se šolali pri palestinski revolucionarni organizaciji al-Fatah in ki so hoteli zrušiti "zahodnonemško fašistično državo" (ne, denacifikacija Nemčije po njihovem ni uspela), mrtvi - v ječi so naredili samomore. Zdelo se jim je, da so prišli do konca in da poti naprej ni. Za razliko od italijanskih Rdečih brigad, ki so na koncu tunela še vedno videle Revolucijo in "proletarsko pravico", toda ko so rdeči brigadisti leta 1978 ugrabili in po petinpetdesetih dneh usmrtili Alda Mora, predsednika krščanskih demokratov, je bilo konec upanja o krščansko-komunistični koaliciji in solidarizaciji ljudskih množic - točno, množicam se je tak način rušenja fašizma, imperializma in kapitalizma gabil. In film Dobro jutro, noč, ki je zrevoltiral Italijo, popisuje teh 55 dni, ko Rdečim brigadam ni uspelo vzpostaviti kontakta s proletarskimi množicami - teh 55 dni, ko je Italija živela v negotovosti, napetosti in strahu. Od Italije, ujete v splet politične norosti, korupcije, demokrščanske vladavine, izgubljene demokracije in neofašizacije, v tem polemičnem filmu ostaneta le TV ekran, na katerem se rolajo junaki tedanje italijanske politike (Andreotti, Berlinguer, Cossiga, Craxi, Fanfani, Lama itd.), in predmestna hiša, v katero se z Morom (Roberto Herlitzka) zabarikadirajo trije ugrabitelji, "potomci partizanov", ki jim gospodinji Chiara (Maya Sansa) in ki čakajo na rezultat pogajanj med Rdečimi brigadami in oblastmi. Nič se ne zgodi, le njihova izoliranost - njihova ločenost od Italije, zunanjega sveta, zgodovine - se stopnjuje, še toliko bolj, ker postane kmalu jasno, da njihove vse bolj konfuzne zahteve ne bodo uslišane (s teroristi se ne bomo pogajali!), da celo sami dvomijo v svoje početje (Chiara se hitro naveže na resigniranega, mučeniškega Mora) in da so tudi sami le ujetniki svoje velike mesijanske fantazije, da je mogoče tok zgodovine spremeniti s političnim atentatom, da je imperialistični kapitalizem tik pred padcem in da zatirane ljudske množice čakajo le še na signal. Nič, ljudske množice so raje počakale na konec osemdesetih, ko sta drug za drugim padla oba - krščanska demokracija in komunizem. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200426/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 04.07.2004 Marcel Štefančič, jr. 306 Morilci stare gospe se iz Britanije, kjer jih je leta 1955 rodil studio Ealing, preselijo na ameriški jug, v Mississippi, ki je kot ukrojen za roparski podvig najbolj idiotske in najbolj afektirane bande na svetu. Le zakaj ne - vsi na jugu so tako zaspani, tako leni in tako naivni, da jih lahko oropa celo idiot. Vsaj tako se glasi sporočilo tele retro akademske, "po knjigi" narejene, elegantno sterilne, perverzno dekadentne coen-coenske črne komedije, ki spominja bolj na Hulahop kot na Fargo. Sladkobni, naoljeni G.H. Dorr (Tom Hanks), lažni profesor in lažni aristokrat, najame sobo pri Marvi Munson (Irma P. Hall), naivni, napol slepi, zelo pobožni črnski matroni, ki ne ve, da je Univerza Boba Jonesa, njena najljubša dobrodelna inštitucija, v resnici rasistična (tudi Bush v času prve predvolilne kampanje tega ni vedel), toda še preden se zmrači, v hišo že pripelje svojo bando - skrajno odbite fante (kvantaški hip hop "insider", katatonični vietnamski samuraj, lunatični ekspert za eksploziv, kopaški "muscle"), ki hlinijo, da so praktikanti baročne glasbe. Jasno, na veliko veselje Big Mame vadijo v kleti, ki pa se kmalu prelevi v začetek tunela proti rečnemu kazinu, polnemu cvenka. Ekspozicija te pompozne noir burleske o vplivu Edgarja A. Poeja na rast moške nemoralnosti in vplivu vere na rast ženske neodvisnosti je neskončna, hja, kot južnjaška tradicija, vsi liki pa so šolsko disfunkcionalni (ja, vsak ima hibo, po kateri ga prepoznate), toda brata Coen, ki sta prvič podpisana kot korežiserja, poskrbita, da to niso le južnjaški stereotipi, ampak karikature južnjaških stereotipov, ki bi lahko iz tedna v teden polnile kak sit-com. TV gledalci bi jih zlahka ločili, pa tudi vedno bi jim bilo jasno, za koga morajo navijati - za tega, ki ljubi gospele in spirituale. Nič, brata Coen hočeta očitno reči le: kdor je kupil soundtrack filma Kdo je tu nor?, je moralen. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200426/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 04.07.2004 Marcel Štefančič, jr. 139 Med vojnami se ljudje prelevijo v spiritiste - tako je bilo med obema velikima vojnama. In tako je bilo med balkanskimi vojnami.V bosanskem filmu Gori ste imeli tako očeta, ki nenehno kramlja s svojim mrtvim sinom - jasno, vidi ga le on. V srbskem filmu Sijaj v očeh pa imate Labuda (Senad Alihodžić), eks študenta filozofije, hrvaškega Srba, ki leta 1995 prek Sarajeva prebegne v Beograd, v katerem so na pogovor pripravljeni le mrtvi (oče, mama itd.). In mrtvi ga motijo povsod - med iskanjem bivše bejbe, med iskanjem "poštne neveste", med pecanjem multietnične begunke, med seksom. Smrt je pač dolgočasna. In da bi bil dolgčas še večji, so mrtvi bolj živi od živih. Sijaj v očeh sporoča troje: prvič, na Balkanu so vsi nedolžni, drugič, nihče nikoli ne umre, in tretjič, vsi hočejo le ljubezen. Pošljite klone! PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200427/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 11.07.2004 Marcel Štefančič, jr. 243 Anders Nilsson je kariero začel s cenenimi, pocarskimi, vidiotskimi skandinavskimi akcijskimi filmi, kakršen je bil recimo Ruski terminator (1990), v katerem je bilo več nindž kot potovanja skozi čas, toda po uspehu akcijskega filma Toleranca nič (1999), v katerem je debitiral elegantni, dolgočasno šarmantni detektiv Johan Falk (Jacob Eklund), neumorni borec proti organiziranemu kriminalu, so mu budžeti tako narasli, da je Tretji udar - drugo nadaljevanje Tolerance nič - videti že kot solidna imitacija Jamesa Bonda. Zamenja se kopica evropskih lokacij (Britanija, Belgija, Nizomemska, Luksemburg, Nemčija, Skandinavija), odrola se truma dirk, pregonov, šutingov in brezizhodnih situacij, ob steno zleti kup hitmanov, tajnih organizacij in high-tech gadgetov. Ni čudno, Evropsko unijo ogroža karizmatični, blofeldski diabolik, specifično, "tretji val" organiziranega kriminala, cocktail finančnega kriminala, masivnih poneverb, epskih davčnih utaj in mamutskega pranja denarja. Ni kaj, situacija je apokaliptična: kot nam namreč razkrije šef Evropola, je začel organizirani kriminal kupovati povsem legalne, ugledne evropske banke. Ja, organizirani kriminal, ki je začel v Izvršni zaščiti (2001), prejšnjem Nilssonovem filmu, prevzemati švedski biznis, je na tem, da kupi in prevzame Evropsko unijo. Lepa priložnost, da se "upokojeni" Falk vrne v akcijo - in da zmelje finančnega psihopata, ki sliši na ime Phoenix Kane. Tretji udar, primer multilateralnega in multipraktičnega novoevropskega pudinga, je izredno paničen: prvič, med legalnim biznisom in podzemljem ni več razlike, drugič, življenje EU visi na nitki, tretjič, EU je tako transparentna kot evropski biznis, in četrtič, EU lahko reši le policija. Be very afraid! ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200427/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 11.07.2004 Marcel Štefančič, jr. 599 Ronald Reagan je Ameriko prelevil v orjaško zabavišče - no, plesišče. V osemdesetih se je vsem plesalo. Vsaj tako se je zdelo. Plesni filmi a la Flashdance (1983), Breakdance (1984) in Footloose (1984) so postali orjaški hiti. In res, v filmu Flashdance je bilo še vse okej - mlada, idealistična varilka (Jennifer Beals), ki je hotela postati balerina, je lovila ameriški sen. Kar je bilo logično: reaganomanijo in reaganomiko - med in mleko osemdesetih - je vzela zares. What a Feeling! Toda že v filmu Footloose je mladi plesalec (Kevin Bacon) hotel le svobodo - kot veste, se je iz mesta preselil na podeželje, kjer je nabasal na fundamentalistično, represivno, reaganistično atmosfero, na "drugo" Ameriko, ki je ples strogo prepovedovala. Plesal je lahko le skrivaj. Tri leta kasneje je bilo le še huje - Baby (Jennifer Grey), tipična ameriška najstnica, je odkrila Umazani ples, "drugo" Ameriko, zmes erotike, eksotike, orgiastične anarhije in svobode, ki je bila na voljo le skrivaj. Sam Umazani ples ni ponujal veliko - nekaj starih hitov, nekaj sugestivnih plesnih točk, iniciacijsko zgodbo o "zadnjem poletju" in dva igralca, ki bi lahko mirno rekla: "I'm too old for this shit!" Ne brez razloga, huh - Jennifer Grey, ki je igrala 17-letnico, je bila tedaj stara že 27 let, Patrick Swayze, ki je igral dvajsetletnika, pa je bil star že 35 let. Toda film je kljub temu postal orjaški hit, velika partija male, žepne firme Vestron, ki je bila srečni, poskočni, evforični otrok reaganističnega dereguliranega "free" podjetništva in ki je kmalu zatem propadla - nič, tudi zanjo je bil trg preveč dereguliran. Da se Umazani ples, samospev Reaganove Amerike, dogaja tik pred atentatom na Kennedyja, ne preseneča - metafora o "dveh Amerikah", ki se borita za dušo nedolžne, naivne Baby, je s tem še bolj očitna. Leto prej, v Vodu smrti, sta se "dve Ameriki" borili za dušo mladega, idealističnega vojaka (Charlie Sheen) - razlika je bila le v tem, da je Vod smrti "umazani ples" preselil v Vietnam, na rob ameriškega Imperija, med Tracks of My Tears. Vod smrti je bil mračna resnica modrookega Umazanega plesa. Zato ne preseneča, da se "umazani ples" tudi zdaj - v času, ko Belo hišo in svet rola mali Bush, Reaganov sequel - preseli na rob ameriškega Imperija: na Kubo. Umazani ples 2 se dogaja na Kubi - in to leta 1958, tik pred revolucijo in prihodom Fidela Castra. Hja, Umazani ples 2, bolj prequel kot sequel in bolj rimejk kot prequel, se dogaja tik pred veliko tragedijo, tik pred novim Pearl Harborjem - tik preden je Amerika izgubila Kubo! Pepelki je tokrat ime Katey (Romola Garai) - tudi ona ima zoprno, snobovsko sestro, tudi ona ima strogega, uglednega očeta, tudi ona ima ledeno, dolgočasno mater in tudi ona odkrije "drugo" Ameriko, hočem reči, nabaše na "umazanega plesalca"... ee, kubanskega natakarja Javierja (Diego Luna), ki ji kmalu pokaže vse trike latino softcore senzualnosti. In še preden rečete Patrick Swayze, se že pripravljata na veliko božično tekmovanje v latino-ameriških plesih. Ker je Katey moralno sidro filma, pomeni, da ni rasistka - in ker so vsi ostali Američani v tem filmu rasisti, njun ples ne potrebuje prav dosti prepovedanih, soparnih, začinjenih prijemov, da bi izgledal "umazano". Politični nemir, atentati in revolucion, ki grabijo Kubo, njun ples še dodatno "umažejo", tako da izgleda kot seks na nevarnem kraju. In medtem ko plešeta svoj zadnji ples, svojo multikulturno salso, Imperij izgublja kolonijo. Bush bi iz tega potegnil jasen sklep: prevelika solidarnost z "barbari" je smrtno nevarna! Amerika lahko pleše le sama - ni ga čez Time of My Life, ki ga nudi intervencija. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200428/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 16.07.2004 Marcel Štefančič, jr. 228 Napovednik za dobri stari film Stand by Me bi zlahka zmontirali tako, da bi izgledal kot napovednik za grozljivko - štirje prijatelji gredo v gozd, kjer najdejo truplo svojega vrstnika. Nekje vmes bi lahko celo dodali, da je film posnet po zgodbi Stephena Kinga, kralja grozljivk. Napovednik za italijanski nostalgik Ni me strah, posnet po bestsellerju Niccola Ammanitija, je zmontiran tako, kot da gre za grozljivko - v resnici gre le za revizijo filma Stand by Me. Tudi tu skupina otrok leta po razsijani, idilični, bukolični, ruralni preteklosti, tudi tu je poletje, tudi tu si otroci pripovedujejo grozljivke, tudi tu se grejo "igre moči" in tudi tu vsa ta pastoralna nedolžnost čaka na morasto defloracijo in deziluzijo, kar se zgodi, ko delikatni, 10-letni Michele (Giuseppe Cristiano) na žitnem polju, pri zapuščeni kmetiji, odkrije zakamuflirano luknjo, v luknji pa truplo svojega vrstnika, Filippa (Mattia Di Pierro), za katerega se izkaže, da je uklenjen in še vedno živ. Filippo ni niti "divji otrok" niti Kaspar Hauser, ampak stranski efekt leta 1978 - hja, stranski efekt brezposelnosti, političnih zlorab in ugrabitve Alda Mora. Film se vrti skozi oči otroka, ki ne ve, kaj se dogaja, toda Gabriele Salvatores, režiser tujejezičnega oskarjevca Mediterraneo, je tako neučakan, da prekmalu vemo preveč - več kot otrok, ki ima vse razloge, da ga je strah. Odraščanje je pač grozljivka, ki je ne pozabiš. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200428/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 16.07.2004 Marcel Štefančič, jr. 322 20-letni Ab (Mimoun Oadssa), Maročan, rojen na Nizozemskem, ima brata, ki skrivaj škljoca Maročanke, da bi jih lahko izsiljeval... seksi sestro (Touriya Haoud), ki hoče sprejeti nizozemski način življenja... lunatičnega strica, ki ne verjame, da je človek stopil na Luno... in očeta, ki računa, da bo Abu uspelo rešiti maroško tradicijo in družinsko čast. Ab hoče za vsako ceno ujeti "nizozemski sen", toda ne more se odločiti, kaj bi bil raje - bančni uslužbenec ali bančni ropar? S prijatelji fantazira o potrebnih devicah ("o deviški verziji J-Lo"), delnicah in Hollywoodu, ki bo slej ko prej potreboval kakega Maročana, da bo igral Mohameda Atto, šefa ugrabiteljev, ki so zrušili newyorški WTC. Shouf shouf habibi! je lahkotna, anekdotična komedija o Maročanih, ki so obtičali med deželo priložnosti in getom, med dvema ognjema - med skeptičnim, vzvišenim, represivnim pogledom Zahoda, ki zahteva totalno asimilacijo, in skeptičnim, patriarhalnim, tradicionalističnim pogledom Vzhoda, ki noče, da bi se preveč asimilirali. Hja, reši jih lahko le hud smisel za humor. Kakšna je razlika med ET-jem in Maročanom? Prvič, ET ima svoje kolo, drugič, ET izgleda dobro, tretjič, ET je prišel sam, četrtič, ET se hoče učiti tujega jezika, in petič, ET hoče domov. Ni kaj, politično nekorektni humor zveni zelo odrešujoče, ko pride iz ust "žrtve". Če bi ta vic povedal Nizozemec Nizozemcu, bi bilo vse skupaj rahlo mučno, ker pa ga pove Maročan Maročanu, se lahko smejimo brez občutka krivde - nimamo namreč občutka, da gre za vic, ki si ga je izmislil Zahod, ampak za vic, ki so si ga izmislili Maročani, da bi lažje shajali z vici, ki si jih o njih izmišlja Zahod. Maroški humor ima samozaščitno funkcijo - humor Maročane ščiti pred brutalno, nestrpno realnostjo, obenem pa jim ohranja iluzijo, da imajo enake možnosti kot drugi. Pol Maročanov živi na Nizozemskem, izvemo v tem filmu, ob katerem dobimo občutek, da so Maročani na Nizozemskem zelo ogroženi - nenehno si namreč pripovedujejo vice. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200428/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 16.07.2004 Marcel Štefančič, jr. 215 Leta 1975 so umorili Pier Paola Pasolinija, italijanskega režiserja, pisatelja, poeta, esejista in komunista - ja, kmalu po premieri Saloja, ene izmed najbolj razvpitih in najbolj šokantnih ter obenem najbolj prepovedanih in porezanih filmskih transgresij vseh časov, ki jo zdaj vrti kino Dvor. Veliko je teorij o tem, kdo in zakaj je umoril Pasolinija, toda ko boste videli Salo, si boste rekli: Huh, ko je to videla desnica, je takoj naročila atentat na Pasolinija! Vse, kar ste slišali o Saloju, je res: "Predsednik", "Vojvoda", "Škof" in "Sodnik", štirje dekadentni oficiali Mussolinijeve Republike Salo, groteskne karikature črnosrajčne Italije, si dajo v palačo ob Gardskem jezeru res pripeljati 18 dečkov in deklic, ki jih potem orgiastično, perverzno, sadistično posiljujejo, ponižujejo in mučijo... res se rolajo spolne šarade, pasja plazenja, sodomije, uriniranja v usta, iztikanja očes, skalpiranja, rezanja jezikov in cvretja penisov... in seveda - za kosilo res jedo drek. Desnica mladost preživi na stranišču, starost pa v norišnici - in Salo ni bil nič drugega kot dadaistični atentat na politični ekstremizem, na ponovno fašizacijo Italije. Običajno svetujejo, da si ob gledanju Saloja govorite: To je le film, to je le film, to je le film! Ne, lažje vam bo, če si boste govorili: To je le politika, to je le politika, to je le politika! ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200428/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 16.07.2004 Marcel Štefančič, jr. 111 Tri prijateljice (Diana Amft, Karoline Herfurth in Jasmin Gerat, eks voditeljica nemških klonov MTV-ja, ki vskoči namesto Felicitas Woll), ki so v prvem delu - povsem nepotrebni nemški imitaciji h'woodskih najstniških komedij - sanjarile o emancipaciji in prvem orgazmu, zdaj - v povsem nepotrebnem nadaljevanju - mutirajo v študentke, ki sanjarijo o trisobnem stanovanju. Zakaj? Ker bi jih najlažje prelevilo v Friends. In pri tem ne spregledajo, da do trisobnega stanovanja, študentske verzije orgazma, vodi bližnjica - le zapeljati je treba sina nepremičninskega magnata. Le eno ni jasno - kako to, da so v prvem delu spregledale, da emancipirano žensko do orgazma najlažje pripelje bližnjica po imenu masturbiranje? ZELO PROTI + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200429/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 22.07.2004 Marcel Štefančič, Jr. 261 Ob koncu devetdesetih, ko je na filme trkal milenij, so vsi Danci prestopili na stran Dogme, asketskega mindseta, ki ga je zapovedal Lars von Trier. Prestopil je celo Soren Kragh-Jacobsen, ki je slovel predvsem po otroških filmih a la Gumijasti Tarzan - njegov Mifune (1999), film o japijevi vrnitvi domov, je postal hit Dogme, ki ne trpi izumetničenosti, kompliciranja in pretiranega zanašanja na tehniko. Saj veste, Dogma pomeni več kreativnosti, več spontanosti in več svobode - in Mifune, himna družinski disfunkcionalnosti, je bil tako osvobojen, da je izgledal kot garažna verzija Rain Mana. Zdaj, ko Dogma na lepem ni več nič urgentnega, je Soren očitno izgubljen - še vedno ga sicer rajcajo družinske disfunkcije in socialna retardiranost, toda da bi se našel, napol "romarsko" krene na Škotsko, kjer je njegov guru Lars briljiral z Lomom valov. Žurke je konec, ugotovita Marie (Iben Hjejle) in Sophie (Bronagh Gallagher), Danka in Irka, hedonistični prijateljici, ki v Sladkih sanjah, remixu romantične komedije, telenovele, pravljice in tragedije, kolobarita med priložnostnimi džobi in priložnostnim seksom, dokler ne obtičita na Škotskem - oropani, pretepeni, obupani in zavrženi, kot so lahko zavržene le princese v pravljicah. In glej, no, na vidiku se res prikaže princ, bolje rečeno - misteriozni aristokrat, sir Robert Lumley (James Cosmo), obubožani Marie nenadoma predlaga, da bi njegovemu sinu in snahi rodila otroka. Sladke sanje so pravljica o novi Evropi - o sterilnosti in retardiranosti, ki žre staro aristokracijo, hitrem bogatenju in razredni družbi, ki sta le oviri za ljubezen, in proletariatu, ki mu sodobna kapitalistična mašina namenja le še vlogo nadaljevalca vrste. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200429/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 22.07.2004 Marcel Štefančič, Jr. 238 Ker je maščevanje postalo nova politična ideologija, ker ima bombastične promotorje in ker za sabo pušča vse bolj apokaliptične sledi, je bila vrnitev Punisherja, velikega stripovskega maščevalca, death-wish junaka stripoteke Marvel, neizogibna. In ker smo prvo ekranizacijo Punisherja dobili leta 1989, ko je v Beli hiši sedel Bush starejši, je bilo neizogibno, da smo drugo ekranizacijo dobili zdaj, ko je v Beli hiši mali Bush. V prvi verziji je Punisherja igral Dolph Lundgren, nadčloveški, herkulski, steroidni bodybuilder - zdaj ga igra Thomas Jane, ki izgleda precej bolj vsakdanje in fatalistično, okej, celo bolj človeško kot Vin Diesel. Poanta je očitna: maščevanje je pod Bushem postalo nekaj povsem vsakdanjega, del civilne družbe, pa četudi Frank Castle (Jane) ne sodi ravno med male ljudi - preden mu da floridski mafioso Saint (John Travolta) pobiti družino (nič, s tem maščuje le "kolateralno" smrt svojega sina), je bil namreč tajni zvezni agent in marinec. Oh, in ker na Floridi že tradicionalno ni niti policije niti sodišč (če bi bila, Bush ne bi dobil volitev), Hulk, Daredevil, Spider-Man in Blade pa so zasedeni na drugih "kriznih" žariščih, postane Castle, tipični stripovski sado-shizo, ki hoče izenačiti in povesti, sam svoj vojaško-industrijski kompleks in obenem manihejska osmrtnica, ki na poti do Sainta zgazi ruskega terminatorja in ameriškega geja, klišeje akcijskih B filmov pa nafila z neandertalsko "mitomansko" moralo, ki jo je pod Reaganom najbolj resno jemal Chuck Norris, ne ravno Hamlet, ampak bolj Dreamcatcher. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200429/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 22.07.2004 Marcel Štefančič, Jr. 344 Ko bo Bush naslednjič našteval reči, ki so jih zasegli med zadnjo racijo v kaki podružnici al-Kajde, lahko povsem upravičeno pričakujemo, da bo na spisku tudi film Zlobna dekleta - nobenega dvoma ni namreč, da ga Osama bin Laden uporablja kot rekrutacijsko orodje, bolje rečeno, mladim islamistom kaže, kako degenerirani in bebavi so njihovi ameriški vrstniki. In Zlobna dekleta niso niti nič posebnega - le tipična gimnazijska iniciacijska komedija o novi dijakinji, tinejdžerskem glamurju, hormonskih igrah moči, kastnih klikah, tračarskih sabotažah, pozerskem mindfucku, boju za šolske ratinge in sedežnem redu, ki temelji na popularnosti. Saj veste, podobno kot v Platonovih dialogih. Nova dijakinja na šoli - nekje v Illinoisu, na dobrem starem srednjem zahodu - je 16-letna Cady (Linday Lohan), ki sploh prvič pride v javno šolo: do sedaj je z očetom, antropologom, in materjo kolovratila po svetu, predvsem po Afriki, kjer je bila deležna le sprotne, domače izobrazbe. Iz džungle ("the African bush") pade torej direktno v Bushevo civilizacijo, toda kmalu se izkaže, da tudi civilizacijo poganja "divja misel" - ja, Cady v srcu Amerike odkrije Afriko, no, zoološki vrt... ee, "chamber of torture". Vsi drug drugega le terorizirajo, izsiljujejo, mučijo in zlorabljajo. Vsi se le afnajo. Vsi hočejo biti popularni. Vsi hočejo vladati. Vsi le tekmujejo. Vsi se le kurčijo. Tudi punce. Okej, "princese" še najbolj - na skrajno bebav, ošaben, brutalen, plastičen, grotesken, mrhast način, se razume. Cady ne pustijo zraven. Nočejo, da bi postala insiderka. A ironično - na tej šoli je tako malo outsiderjev in disidentov, da bi bil Bush lahko njen dosmrtni ravnatelj. Ne preseneča, da "princese" (os zla!), ki jih vodi diabolična Regina (Rachel McAdams), obvladajo toliko umazanih trikov kot Bush, kakor tudi ne preseneča, da Cady, ki se skuša infiltrirati v sovražni tabor (hja, med Queen Bees and Wannabees), prijateljski stik naveže le z artistično goth bejbo in debelušnim gejem - to sta pač večna "uporniška" stereotipa sodobne h'woodske tinejdžerske filmarije. Dlje v uporu in nonkonformizmu ameriški tinejdžerji ne grejo. Film Zlobna dekleta je sicer karikatura Busheve "House of Yes", toda žal premalo zlobna. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200430/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 29.07.2004 Marcel Štefančič, jr. 205 Talibani so izobčili film, fotografije, TV in sploh vse, kar je vizualno, tako da niso hoteli niti slišati, da bi iranski režiser Mohsen Makhmalbaf v Afganistanu posnel Kandahar, road-movie o Nafas (Niloufar Pazira), kanadsko-afganistanski novinarki, ki se po mnogih letih vrne v Afganistan, da bi našla svojo sestro, ki ji je v pismu napovedala, da bo ob zadnjem sončnem mrku v 20. stoletju naredila samomor - pod talibanskim režimom, ki je ženske zatrl in ponižal, ne more niti noče več živeti. Ko se Nafas iz Irana prebija proti Kandaharju, nabaše na vse krutosti talibanske folklore (represija, dementni fundamentalizem, burke, lakota, socialna beda, korupcija, zavrženost, obup), obenem pa tudi na tragične sledi imperialističnega, kolonialističnega igračkanja z Afganistanom, ki je na oblast - magari nehote - pripeljalo talibane. Ameriški temnopolti "zdravnik", ki je prišel v osemdesetih, da bi se boril proti sovjetskim okupatorjem, je popolna metafora tega afganistanskega teatra krutosti, ki orgazem doživi v prizoru, v katerem se invalidi - sami amputiranci - tepejo za proteze, ki jih mečejo s helikopterja. Toda ko pride do naravnih lepot, je Afganistan čisti psihedelični trip, ki bi ga bilo treba takoj razglasiti za svetovni naravni park in zaščititi pred korporacijami, naftovodi, turistično industrijo in rekolonizacijo. (Kandahar vrti Dvor) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200430/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 29.07.2004 Marcel Štefančič, jr. 338 Richard Gere je v filmu Čedno dekle, ki ga je režiral Garry Marshall, prevzgojil edino prostitutko na svetu, ki je še vedno nedolžna - iz samske, neodvisne ženske jo je prelevil v odvisnico od precej bolj patriarhalnih vrednot. Helena na prevzgoji je hommage Čednemu dekletu, le da Julio Roberts zamenja Kate Hudson. Okej, Kate, ki ji je za potrebe tegale sit-coma ime Helen Harris, ne igra ravno prostitutke, toda njenim mnogim nečakom se verjetno zdi, da bi lahko bila nekaj takega - neporočena je, samska, emocionalno neangažirana, zelo fotogenična, za otroke se ne meni, na družinske fešte vedno zamuja, nenehno se ji mudi, stalno visi na telefonu in izgleda hudo profesionalno. Nič posebnega, heh - v patriarhalni optiki je samska ženska, ki se ne meni za družinske vrednote, neke sorte cipa. To vemo. Hej, živimo v Sloveniji, kjer je referendum o umetni oploditvi samskih žensk lepo poudaril, da imajo pravico do sreče le prevzgojene ženske. In Kate je taka - samska ženska, ki jo do sreče pripelje šele prevzgoja. Kate igra pač napeto, garaško, stresno, lepo depilirano karieristko, žurersko promotorko neke top manekenske agencije, ki ji kronično primanjkuje časa za seks (hja, stavim, da je še vedno nedolžna) in ki na lepem podeduje tri otroke, no, tri nečake. Njena sestra Lindsay (Felicity Huffman) se namreč smrtno ponesreči, svoje tri otroke - dve punci in enega fanta - pa "zapusti" njej. Na veliko žalost njene starejše sestre Jenny (Joan Cusack), ki je utelešenje tipične, predane, forsirane, kičaste, vseameriške matere. Saj razumete - za kontrast. Vau, dahne Kate, ki je vidno šokirana. In zmedena. Le kaj ne bi bila: to, kar se ji zgodi, je nekaj med umetno oploditvijo, retrofeministično fantazijo (najprej kariera, potem otrok) in izpolnitvijo starega novolevičarskega svarila, da bomo lahko otroke kmalu kupovali v supermarketih, toda ko v sebi odkrije "mater", zunaj sebe pa hudo romantičnega luteranskega pastorja (John Corbett), ni več čisto jasno, kaj bi na referendumu obkrožila. Jasno je le, da morajo trije otroci ostati brez matere, da bi lahko samska ženska doživela prevzgojo. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200430/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 29.07.2004 Marcel Štefančič, jr. 115 Alicia Silverstone, Woody Harrelson in Paul Costanzo so bančni uslužbenci, ki se jim mala, nepomembna, puščobna banka (Desert Saving Bank), v kateri tezgarijo, tako zagabi, da jo oropajo. Da bi bil žur večji, jo oropajo nepovezano - vsak zase. In da bi bil žur res lunatičen, jo oropajo istočasno. Nehote, se razume. Dolgi prsti, ultralahki ameriški caper, ki ameriških dvoran ni videl, je film o maničnih, idiotskih, nevrotičnih roparjih, ki se jim zgodi Murphy - kar gre lahko narobe, gre narobe. Ni čudno: roparji izgledajo kot zblojeni, povsem dezorientirani proletariat - dovolj imajo poniževanja, servilnosti in brezperspektivnosti, toda nimajo komunistične partije, ki bi jih organizirala in dala njihovemu ropu status upora, ne pa maščevanja. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200430/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 29.07.2004 Marcel Štefančič, jr. 188 Poker je užitek, strast, obsedenost - za tega, ki ga igra. Za tega, ki partijo pokra le gleda, pa je vse skupaj lahko velik dolgčas. Če hoče biti poker užitek tudi za tega, ki le gleda, recimo v kinu, mora vključevati goljufanje, ki da partiji pokra potrebno dramo, napetost in gravitacijo. In tako so se rodili sleparski filmi, žanr zase - saj veste, sleparji najdejo bogato "tarčo", ki nasede partiji pokra ali pa kaki drugi "igri zaupanja", toda v zraku je kmalu toliko trikov, obratov in dvojnih iger, da ni več jasno, kdo koga goljufa. Remix Žela, Davida Mameta, Elmorja Leonarda in novega vala sleparij (Rounders ipd.) ponuja tudi film Hazarderji, v katerem trije spretni, dobro naoljeni pokeraši - Stuart Townsend, Gabriel Byrne in Thandie Newton - zlojzajo malo "tarčo", ki pa je delala za podzemlje, kar jih seveda butne v take "dolgove", da jim ne preostane drugega, kot da se spravijo nad "Nestorja", največjega pokeraša na trgu (Sylvester Stallone). V svojem boju za preživetje so seksi in simpatični, toda film klikne na vse klišeje, tako da je za film, ki nas skuša nategniti, preveč altruističen. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200431/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 08.08.2004 Marcel Štefančič, jr. 507 Reševanje sveta je pogubno. Kdor reši svet, ob tem tudi hudo zboli. Spomnite se le generalov - ko dobijo vojno, se jih skušajo čimprej znebiti. S svojo supermansko vsemogočnostjo so za normalni, povojni svet preveč nevarni. Tak je bil recimo general Patton - zmagovanje ga je prelevilo v pacienta... ee, shizofrenika. Kot je trdil, je bil v prejšnjih življenjih Ksenofon, Aleksander, Scipio, Napoleon, Lee, Grant, Hanibal, Cezar, Karel Veliki, Richard, Gustavus, Tourraine, Frederick, Hindenburg, Allenby, Foch in Pershing. Ergo: Patton je bil Patton in obenem Napoleon. Ali pa Hanibal. Oh, ali pa Karel Veliki, Pershing ali Lee. Odvisno pač od dneva. In ko je bilo II. svetovne vojne konec, so njegovi nadrejeni razmišljali le še o tem, kako naj se ga znebijo, pa jih je na srečo prehitel - znebil se je samega sebe. Nehote, se razume - v prometni nesreči. General Patton je izgledal zelo stripovsko. Hočem reči, tudi stripovski junaki izgledajo kot hudi bolniki... ee, shizofreniki. Po eni strani živijo civilno življenje, polno negotovosti, asocialnosti in nevroz - po drugi strani pa šušmarijo kot maskirani vsemogočni superjunaki. Jasno, vedno so v kostumu s svojo inicialko. Recimo: supermanu na kondomskem dresu piše S. Saj veste, za vsak primer - da ga osebje v umobolnici lažje loči od ostalih superjunakov. Stripovski junaki predstavljajo šolski primer shizofrenije. Ni čudno - nenehno rešujejo svet. Kot generali. In vedno so - tako kot generali - prepričani, da ločijo med Dobrim in Zlim. Hja, tudi od tega se slej ko prej zboli. In Peter Parker (Tobey Maguire) je natanko tak - tipični stripovski, pop melanholični shizo. Okrog hodi v dveh kosih - po eni strani je asocialni, negotovi, nerodni, skrajno introvertirani civilist, po drugi strani pa šušmari kot supermanski pajek, kot vsemogočni superjunak, ki izgleda tako, kot da se oblači v kondomatu. Toda zdaj, v Spider-Manu 2, zdvomi vase in v uporabo svoje tajne, nadnaravne moči. Specifično: v glavi mu odmeva stričevo svarilo, da "z veliko silo pride velika odgovornost", zaradi svoje nekontrolirane sile izgublja punco (Kirsten Dunst), ki ima raje astronavta, teta, s katero živi, je vse bolj obubožana, mučijo ga tesnoba, osamljenost občutek krivde, njegov najboljši prijatelj Harry (James Franco) je jezen, ker mu je v prejšnji epizodi ubil očeta, mediji ga razglašajo za "grožnjo". Peter, ki hoče živeti tako kot vsi normalni ljudje, gre vase - in to agonično. Ni kaj, stalno reševanje New Yorka in non-stop manihejsko ločevanje Dobrega od Zla sta pustila globoke sledi. Spider-Man, produkt radioaktivne okužbe, je videti kot biokemično orožje, ki razmišlja o sebi. Kot orožje za množično uničevanje, ki skuša v tem, kar počne, najti smisel. Na nebotične stene se vrne šele, ko začne New York terorizirati genialni znanstvenik dr. Otto Octavius (Alfred Molina), ki ga spodleteli eksperiment prelevi v noro, brezvestno, morilsko, malopridno, bionično megapošast - jasno, njun duel izgleda kot duel dveh orožij za množično uničevanje. In težko je reči, kdo je bolj kontroliran in odgovoren, navsezadnje, Spider-Man je le popolna satirična alegorija pubertetnika, ki na lepem odkrije novo fazo v svojem biološkem razvoju - erekcijo in masturbiranje. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200431/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 08.08.2004 Marcel Štefančič, jr. 208 Ko človek izgubi spomin, dobi seksapil. Nihče ni bolj seksi od amnezika. In Graham (Eduardo Noriega), ki se preživlja s fotokopiranjem, je za bejbe čisti afrodiziak - stalno namreč izgublja spomin. Hja, tako kot glavni junak Mementa vedno znova pozabi, kaj se mu je zgodilo pred desetimi minutami. Šefica to izkorišča - za seks, okej, za izživljanje svojih fantazij, tako da lahko svojo najljubšo, najbolj "umazano" pozo ponavlja v nedogled. Nemočni, infantilni, enigmatični, vedno znova "nedolžni" Graham itak vse takoj pozabi. Tudi Irene (Anna Mouglalis), njegovi novi kolegici, se zdi "fuk brez preteklosti in brez rutine" ekstremno rajcig, toda bolj ko fukata oz. bolj ko ponavljata isti ritual (zapeljevanje, strast itd.), bolj postaja njun odnos labirinten, intenziven, ludističen in sanjski. Kdo bolj ljubi - ta, za katerega je fuk vedno nekaj novega, ali ta, ki se spominja vseh detajlov vsakega fuka? Ta, ki uživa v ponavljanju, recikliranju, ali ta, ki uživa v goljufanju, manipuliranju? Ta, ki ljubi kot otrok, ali ta, ki ljubi kot mati? Novo, napol triler (oh, a la Jacques Rivette), napol romantična komedija (ho, a la Jean-Claude Brisseau), lepo pokaže, da seksa in ljubezni ni brez ponavljanja in manipuliranja - in da je spomin le v napoto. Zadošča en, ki se spominja za oba. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200431/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 08.08.2004 Marcel Štefančič, jr. 169 Lilja (Oksana Akinsjina), senzualna, uporniška fuck-you 16-letnica iz estonskega wastelanda, fanica Britney Spears, sanja o Ameriki. Še več, z eno nogo je tako rekoč že tam, toda njena mati se v zadnjem trenutku odloči, da bo v Ameriko odšla sama, brez Lilje, ki ostane prepuščena brutalnemu postsovjetskemu wastelandu. Vsi jo zapustijo - mama, prijatelji, sosedje, šola, država in Bog. Drži se je le nekaj let mlajši Volodja (Artion Bogučarski), zavrženi "angel varuh", s katerim živita v luknji, ki je videti kot remix smetišnice in razbitine, snifata lepilo in fantazirata o begu. Toda beg na Zahod - na Švedsko, v EU - je le naslednja stopnja v poniževanju: Lilja postane nevidna spolna sužnja. Njena zlata prihodnost mutira v zlati tuš. Selitev na Zahod ni jamstvo za happy end. Prej narobe, selitev je zloraba - in zloraba telesa je trademark kapitalizma in globalizacije. Selitev "na boljše" - v razvite, bogate dežele - je neuspeh, dokončno ponižanje, nova oblika suženjstva. Bolj ko se svet odpira, bolj postaja brezizhoden, neperspektiven in represiven. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200432/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 13.08.2004 Marcel Štefančič, jr. 619 Po 11. septembru so v obtok bušnile mnoge nove fraze... ee, novi "ključi" do sveta. Del tega krasnega novoreka je postal tudi izraz "spopad civilizacij", ki so ga z največjim veseljem pograbili bušiji in drugi neokonzervativni jastrebi. Ja, Biblija tega novega geopolitičnega mindseta je postala knjiga Spopad civilizacij, ki jo je - na osnovi svojega istoimenskega članka, objavljenega leta 1993 v reviji Foreign Affairs - napisal harvardski profesor Samuel P. Huntington. Le zakaj ne? Tu so lahko izvedeli, da je osrednja in najbolj nevarna razsežnost nove globalne politike konflikt med skupinami različnih civilizacij... da so se po koncu hladne vojne zamenjale identitete nacij in simboli teh nacij... da se je globalna politika preoblikovala in razmejila na osnovi kulturnih mej... da ljudi ne definirajo več ideološke, politične in ekonomske razlike, ampak kulturne razlike (kulturna dediščina, zgodovina, religija, jezik, vrednote, običaji, inštitucije ipd.)... da politika ni več le ta, ki definira njihove ekonomske interese, ampak tudi ta, ki definira njihovo identiteto... da ljudje, ki iščejo novo identiteto in ki na novo "izumljajo" svojo etnično pripadnost, nujno potrebujejo sovražnika... da so kulturne identitete postale civilizacijske identitete... da te identitete določajo globalno politiko... da je ideološke evolucije oz. vojne idej konec in da se začenja vojna kultur... in da se civilizacije s skupnimi kulturnimi afinitetami povezujejo in združujejo, kar vodi v civilizacijski spopad med zahodom in vzhodom, krščanstvom in islamom. "V tem novem svetu je lokalna politika politika etničnosti, globalna politika pa politika civilizacij. Rivalstvo med velesilami zamenja spopad civilizacij." Jasno, Huntington je tudi poudaril, da se moč seli z Zahoda na Vzhod, v "nezahodne civilizacije", in da je preživetje Zahoda odvisno od Američanov - če bodo reafirmirali svojo zahodno identiteto, bo Zahod preživel, v nasprotnem primeru pa bo propadel. Temu, da razlik v svetu ne dela več ekonomija, ampak le še kultura, so nasedli mnogi. Tudi mnogi filmi - ne nujno ameriški. Bolje rečeno - še zlasti neameriški. Saj veste, art filmi, v katerih se nenadoma srečata tujca, recimo Nemec in Poljak, Rus in Italijan ali pa Kitajec in Francoz. Nenadoma? Ja, drug v drugem vidita odkritje - odkritje nove kulture, nove civilizacije. Vsaj tak vtis vedno ustvarjajo ti filmi. V avstralskem filmu Japonska zgodba se nenadoma srečata Avstralka in Japonec. Neka avstralska firma namreč svojo uslužbenko (Toni Collette), sicer geologinjo, dodeli japonskemu poslovnežu (Gotaro Cunašima). Ne za play-girl, se razume, ampak za vodičko po zahodni, puščavski Avstraliji - njegov oče, petični investitor, je poslovni partner njene firme. Do "spopada civilizacij" je le korak: Japonec, stereotipno zadržan in aroganten, od žensk pričakuje, da so uslužne, ugodljive, pokorne, Avstralka pa ni taka. Bejba je neodvisna, agresivna. Auč! Vidite - kulturne razlike. Da bo med njima romantično kliknilo, ni nobenega dvoma, toda najprej morata skozi Huntingtonov purgatorij, hočem reči - najprej si morata priznati, da sta le kulturni identiteti. In katera lokacija je najprimernejša za odkrivanje kulturnih, civilizacijskih razlik? Točno, puščava. Tu imata mir. Sploh pa, puščava je polna nevarnih pasti, ki kulturne razlike in kulturne nesporazume - v tem filmu izgledajo kot kozmični vici - le še poudarijo, izkristalizirajo, naelektrijo. In katera forma je najprimernejša za odkrivanje kulturnih razlik? Točno, potovanje, road-movie. Ne brez razloga. Road-movie je že po definiciji dvoje - forma eksistencialnega, odisejskega samoiskanja in turizma, ki vse vedno zreducira na kulturo. In da bi od njiju res ostale le kulturne razlike, v puščavi obtičita. Sama, daleč od civilizacije, dehidrirana, sestradana, agonična, lakonična, zjebana ujetnika puščavske vojne kultur - rent-a-car pač crkne. Oba sta v puščavi poslovno, zaradi ekonomskih interesov (kot Bush v Iraku), toda film ju izriše kot kolekciji kulturnih posebnosti. Japonska zgodba sicer namiguje, da je vrnitev v civilizacijo po vsem tem nemogoča, kar je seveda le pesek v oči - puščava, prizorišče vojne kultur, je vrelec civilizacije. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200432/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 13.08.2004 Marcel Štefančič, jr. 126 Luc Besson ni več bistven, se pa nenehno pojavlja - kot producent hudo preprostih, naivnih, povsem klišejskih akcijskih filmov. Spomnite se le Taksija - ali pa Prenašalca. Tudi Michel Vaillant, posnet po stripu, je tipični Bessonov dirkaški puding, le da tokrat od akcije ostane le monotono, dolgočasno, ad nauseam dirkanje v kontroliranem okolju, na dirkališču. Dva dirkaška klana, Vaillant in Leader, ki se že desetletja bijeta za primat, skleneta, da bosta zdaj dokončno obračunala - in dirka "24 ur le Mansa" je lepa priložnost za ringelšpil, telenovelistične zahrbtnosti, petkrajcarsko glorificiranje Michela Vaillanta (Sagamore Stevenin), primerjanje eteričnih blondink in pnevmatičnih temnolask, spektakularne nesreče in predstavljanje sponzorjev. Da je reč posnel fant, ki je prej snemal reklame, se pozna na vsakem koraku - film izgleda kot promo. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200432/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 13.08.2004 Marcel Štefančič, jr. 77 Garfield je že zdavnaj postal industrija (strip, TV serija, knjiga, lunch-paket, mikica), tako da je manjkal le še film, Garfield the Movie, ki pa je žal oranžno truplo, noro na lasagno. Izgleda tako, kot da je namerno zanič. Če bi ga zavrteli ujetnikom v Guantanamu, bi vse takoj priznali. Ja, morali bi ga uvrstiti na spisek stvari, ki jih Ženevska konvencija prepoveduje. Garfielda so morali sinhronizirati v slovenščino, da bi prikrili, da je res slab. ZELO PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200433/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 22.08.2004 Marcel Štefančič, jr. 218 Ameriška nacionalna varnost odpove - in to v najbolj kritičnem trenutku: sredi predvolilne kampanje namreč nekdo ugrabi predsednikovo hčerko (Kristen Bell). Nič, njen harvardski varnostnik je zaspal, tako da policiji, FBI-ju, CII in Tajni službi ne preostane drugega, kot da vpokliče Roberta Scotta (Val Kilmer), elitnega hardcore specialca, stoičnega, ciničnega, špartanskega, napol robotskega profija, sicer velemojstra zasliševanja. Nič sadističnega mu ni tuje. Tip ve, kaj je to mindfuck. Recite mu Mr. Iceman. "Vse je v glavi - tam potekajo vse bitke." Če bi ga Rumsfeld poslal v Abu Grajb, bi bilo takoj jasno, kje je Osama bin Laden. In seveda - Sadam bi v hipu priznal, da poseduje orožje za množično uničevanje. In ker zna iz vsake slepe ulice narediti bližnjico, njegovo iskanje kmalu izgleda kot spektralna analiza Busheve krajine, kjer si roke podajajo dvojne igre, spini Bele hiše, politični makiavelizem, moralni oportunizem, luknje varnostno-obveščevalne mreže, vojaški fundamentalizem, paranoidni patriotizem, sence zarotniškega, "terorističnega" Bližnjega Vzhoda in prezir do javnosti, demokracije in človekovih pravic. Percepcija se mu razširi, kot da se je na to pripravljal celo življenje. Scott je tipični Mametov stresni, mizantropski, aforistični mačo, čigar stakato, uživanje v mindfucku in rešpekt do tajnih žargonov ga druži z drugimi Mametovimi arhetipi pop Amerikane - sleparji (Hiša iger), trgovci (Glengarry Glen Ross), h'woodskimi shakerji (Pasji dnevi) in roparji (Rop). ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200433/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 22.08.2004 Marcel Štefančič, jr. 321 Privlačna soseda je navidez čisti high-concept. Naj vas spomnim: tako so v osemdesetih rekli filmom, v katerih je bilo zgodbe toliko, kot je gre v propagandni slogan. Recimo: Arnold Schwarzenegger in Danny DeVito sta Dvojčka. V film se jim je zdelo nesmiselno tlačiti reči, ki jih niso potrebovali pri marketingu tega filma. Tudi Privlačna soseda izgleda kot marketinški koncept: fant se zatreska v starejšo sosedo, za katero pa se izkaže, da je bivša porno igralka. In res, Privlačna soseda je tudi sicer otrok osemdesetih, specifično - otrok filma Tvegan posel (1983), v katerem se fant (Tom Cruise) zatreska v starejšo bejbo, ki je v resnici cipa. A po drugi strani - kdo pa naj bo fantazija potnega, motnega, tesnobnega, hormonskega, neizkušeni, naivno seksističnega adolescenta, ki se hoče znebiti nedolžnosti, če ne prav bejba, ki slovi po tem, da hitro da. Toda tako kot je Tveganemu poslu uspelo, da je bil več kot le high-concept, to uspe tudi Privlačni sosedi. Matthew Kidman (Emile Hirsch), 18-letni gimnazijec, predsednik razredne skupnosti, živi tako študiozno, tako ambiciozno, tako zadržano in tako previdno, kot da je pred njim bogata politična kariera. Ne, ni surfer. In ne, ni pobegnil iz Ameriške pite. Nenadni pogled na Danielle (Elisha Cuthbert), bajno in bujno sosedo, projekcijo sanjske blondinke, ga sicer razpne, toda ko se izkaže, da lizika ne diši po Playboyju, ampak po Pornowoodu, lahko le nemočno ugotovi, da se mu je seksualni škandal zgodil, še preden je postal politik. Seks ga privlači in obenem straši, še zlasti ko se pojavi arogantni, brezčutni, diabolični zvodniški producent, ki hoče njegovo muzo zvleči nazaj v film, kjer bo orgazme spet le hlinila. Privlačna soseda, sofisticirana, niti malo razpuščena kombinacija romantične komedije, filma dozorevanja, seksualne farse in najstniške romance, ujame tisto fino, v sodobnih h'woodskih filmih tako redko balanso med ritmom najstniškega fantaziranja in ritmom realnosti, med uročenostjo in negotovostjo, med voyeurizmom in nepredvidljivostjo, med občutkom krivde in uživanjem v občutku krivde. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200433/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 22.08.2004 Marcel Štefančič, jr. 319 Ko je kraljeval še klasični telefon in ko nisi nikoli vedel, kdo te kliče, so bili mnogi obsedeni s tole "tele-patsko" igrico: ko je pozvonilo, si dvignil slušalko in takoj - ne da bi slišal, kdo je na drugi strani - dahnil, o, Janez, ti si! In glej, no - na drugi strani je bil res Janez, ki se ni mogel načuditi temu, da si ga prepoznal, še preden se je sploh oglasil. Veš, telepatske sposobnosti imam! Tudi Janez je lahko v tem videl le nekaj več. Jasno, v to "tele-patijo" ni le verjel Janez, ampak tudi ta, ki se je šel "tele-patijo", pa četudi je šlo le za naključje - "tele-pat" je vedno pozabil na vse tiste primere, ko mu to "prepoznanje" ni uspelo. Ljudje pač tako ljubijo naključja, da v njih vedno vidijo preveč. Ni čudno, da se naključja najbolje rimajo prav s komedijo. Nedavno smo videli komedijo Dolgi prsti, v kateri trije bančni uslužbenci banko oropajo istočasno - po naključju, se razume. Zdaj, v komediji Očetje v plenicah, pa trije filadelfijski hip-hop prijatelji, G (Anthony Anderson), Lonnie (Eddie Griffin) in Dom (Michael Imperioli), sicer hudi, disfunkcionalni luzerji, ki živijo kot Friends, na žuru istočasno impregnirajo tri bejbe, ki čez 9 mesecev istočasno rodijo tri otroke. Če ste videli francosko komedijo Trije moški in zibelka (oh, ali pa h'woodski rimejk), si lahko mislite, kaj jih čaka - le gneča je večja. Jasno, Cheryl Dunye, "tele-patska" režiserka, v teh naključjih vidi nekaj več - moralo. Bolje rečeno, naključja pod njeno taktirko postanejo "znak", da je treba infantilne luzerje spremeniti v prave dece, pro-life patriarhe in junake družinskih vrednot. Pa naj stane, kar hoče - tudi s pomočjo prisile, napol vojaškega drilla. Naključja niso tu nič drugega kot krinka za promoviranje utrujenega, povsem neobčutljivega, telepatskega pro-choice optimizma. Ja, naključja amortizirajo pro-life moraliziranje, obenem pa vulgarizirajo in karikirajo socialo afro-ameriške skupnosti (prezgodnje nosečnosti, abortusi, disfunkcionalne družine). Push it! PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200434/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 28.08.2004 Marcel Štefančič, jr. 331 Vestern - banka ameriških vrednot in retorike preživetja - je največjo revizijo doživel ob koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih. Mali veliki mož, Divja banda, Kockar in prostitutka, Plavi vojak, Kavboj brez miru in podobni nonkonformisti so vestern postavili na glavo. Mite so spodnesli, optimizem in patriotizem zamenjali s cinizmom, žanrske stereotipe prerešetali, magični individualizem povozili, legende pa podvrgli krvavemu reality checku. Bili so kritični, ne pa afirmativni. Avtoritet niso prenašali. Še več, tudi v samem vesternu so videli le avtoriteto, le inštitucijo, ki se ji je treba upreti. Vestern so skušali demistificirati in liberalizirati. Ne čudi, da so junake hudo pomračili - kavboji so bili zdaj le še melanholični ujetniki mučne preteklosti in tesnobni talci negotove prihodnosti. Meje divjine so se pač zapirale - divji zahod je postajal plen industrijske modernizacije, novih transportnih sredstev, logike trga, švicarske čokolade in magnatov, ki niso prenesli, da kdo tepta njihovo travo. In to travo leta 1882 z živino teptata ostareli kavboj Boss Spearman (Robert Duvall) in Charley Waite (Kevin Costner), stresni, lakonični veteran secesijske vojne. Boss je boss tega malega podjetja, Charley pa le njegov prvi adjutant, toda oba sta brez iluzij - videla sta že boljše čase. In jasno jima je, da penzije ne bo, da socialne varnosti ni, da so možnosti za ustalitev pičle in da bosta kmalu le še tehnološki višek. Ali pa še huje - turistični atrakciji. Iz tega mučeniškega spleena ju prebudi šele kri, v kateri obležita njuna vajenca, ki ju je dal likvidirati bogati, tiranski rančar Baxter (Michael Gambon), samozvani lastnik mesta in vsega, kar ga obdaja, hja, tudi svobode, ki je le še anahronizem. Tako kot "stari divji zahod". Le maščevanje je vedno dovolj moderno - ker osvobaja. Spopad na zahodu, "revizionistični" vestern s pred-MTV-jevsko senzibilnostjo, nenehno niha med Neoproščenim in Kavbojem brez miru, med Silveradom in Montejem Walshom, toda niti za hip ne pušča dvoma, da je svoboda v Ameriki izgubljena. In oh - da je s korporativnim duhom že v principu nezdružljiva. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200434/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 28.08.2004 Marcel Štefančič, jr. 313 Kaj je že sporočal prvi Shrek? Točno - ljubezen je v globini, ne pa v površini (ali zrcalcu, zrcalcu na steni). Shrek je grd, spačen in neprivlačen, toda ni se mu treba spremeniti v lepotca, da bi se princesa Fiona zaljubila vanj. Shrek je pravljica, v kateri lahko žaba ostane žaba in še vedno dobi najlepšo bejbo v kraljestvu. Vse ostalo v prvem Shreku so bili insiderski štosi, ki so napol postmodernistično zvijali popkulturo, filmsko industrijo, filme, zvezdnike in vojno med velikima rivaloma h'woodske animacije, Disneyjem in DreamWorksom. Shrek 2, v katerem mrgoli satiričnih filmskih referenc (Gospodar prstanov, Spider-Man), protidisneyjevskih cinizmov (Lepotica in zver), zvezdniških gostov iz javne domene (Ostržek, Tri slepe miši, Janko in Metka, kapitan Kljuka, Brezglavi jezdec, Zorro), lucidnih parodij starih hitov (Holding Out for a Hero), samoironičnih replik ("Vloga zoprne govoreče živali je že zasedena"), sponzorskih plasmajev in non sequiturjev, je čisti postmodernist. Kaj nam sporoča? Točno - da je bil prvi Shrek zelo kul. Bolje rečeno, Shrek 2 je himna prvemu Shreku. In to je vse. Da je ljubezen v globini, smo izvedeli že v prvem Shreku, ki se zato konča s happy endom - Shrek (Mike Myers) in Fiona (Cameron Diaz) shodita, tako da ju zdaj, v nadaljevanju, okej, v novem pitchu, čaka kljubovanje mračnim silam, ki ju hočejo razhoditi, no, ločiti. Celo tast in tašča (John Cleese & Julie Andrews), ki kraljujeta v deželi "srečnih koncev", v srednjeveški verziji Beverly Hillsa ("Far, Far Away"), nista povsem prepričana, da je bil njuni hčerki usojen pošastni, groteskni, mamutski, zeleni, nerazumljeni gozdni frik, da ne govorimo o čednem princu (Rupert Everett) in njegovi spletkarski materi (Jennifer Saunders), ki bi ju zaman iskali med podpisniki slogana "vsi drugačni, vsi enakopravni". Shrek in Fiona sta pač medrasni par. In Shrek 2 je alegorija družbe, ki je obsedena z rasno, etnično in kulturno čistostjo. Slovenija tu ni ravno Far, Far Away. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200434/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 28.08.2004 Marcel Štefančič, jr. 226 Tarantinovci so očitno dozoreli - začeli so snemati "družinske filme". Robert Rodriguez je posnel Male vohune. In jim potem dosnel Male vohune 2. Pa Male vohune 3. Ne more nehati. Družina je črna luknja. In zdaj je na to pot skrenil tudi Kevin Smith, ki je poletel z anarhičnimi, skatološkimi Trgovci. Sam naslov - Moja mala navihanka - že na daleč pove, da je novi Smithov film nekaj za fane Očkovega vrtca. Okej, za fane Helence na preizkušnji. Razlika je le v tem, da samohranilska čast tokrat ne doleti Kate Hudson, ampak Bena Afflecka, ki je mentalno in socialno formatiran tako kot Helenca, preden se znajde na preizkušnji - hja, tudi Ben je neke sorte PR človek, tudi njemu se zdi, da je na vrhu sveta, in tudi on misli le nase. Potem pa njegova žena (J-Lo!) pri porodu umre, tako da je prisiljen vzgojo otroka - jasno, hčerke (Raquel Castro) - vzeti v svoje samohranilske roke. In da bi lahko bil ob svoji hčerki, počne vse tiste najbolj originalne reči - zavrže kariero, zapusti Manhattan in opusti seks. Vau! Kot da se mu spet rola Armageddon. In res, Liv Tyler ni daleč - v videoteki, heh. Moja mala navihanka je predvidljivi, kičasti, napol pečeni, multipleksni sit-com. Bolje bi bilo, če Kevin ne bi nikoli odrasel. Bojte se trenutka, ko bo prvega otroka dobil Tarantino! PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200435/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 04.09.2004 Marcel Štefančič, Jr. 392 Woody Allen je najslavnejši nevrotik na svetu. Za Freuda je naredil toliko, da nas ne bi smelo presenetiti, če bi se v kakem njegovem filmu prikazal kar osebno - saj veste, v kratki, hipni, epizodni vlogi. Woody ima rad slavne ljudi - hej, v njegovih filmih se vedno pojavljajo zelo slavni ljudje. Od Marshalla McLuhana do Leonarda DiCapria. Woody pač ljubi red. Za nevrotika je ordnung nekaj med samozaščitnim ritualom in predpisano terapijo, zato Woody vsako leto posname en film. In ker je leto naokoli, je spet čas za Woodyja Allena, ki ga tokrat igra... ee, Jason Biggs, fant iz Ameriške pite. Biggs je Woodyjev retro alter ego, Jerry Falk, nadarjeni, prihajajoči scenarist z roba entertainmenta, ki ima hud problem - njegova Amanda (Christina Ricci), sicer strupena, sarkastična, seksi igralka, mu namreč ne da več. Njegov novi prijatelj in guru, patetično mizantropski in paranoični pisec David Dobel (Woody Allen), ki svoj priimek najraje izgovarja Nobel, mu sicer nameče kopico armageddonskih nasvetov za preživetje, med drugim tudi zelo preprostega - zamenjaj menedžerja in spokaj v Kalifornijo. Drži, Jerry ima menedžerja (Danny DeVito), ki je čisti luzer, toda tragikomedija je v tem, da je Jerry njegov edini klient. Naj človeka uniči? Sploh pa - če se Jerry ne zna znebiti bejbe, ki mu ne da več in ki ga celo vara (pride ji le v hotelih), kako se bo znebil šele menedžerja, za katerega lahko vsaj reče, da ga ne vara z drugimi!? Ker pa gre za film Woodyja Allena, bi bilo zelo čudno, če na to mučno, morasto, zapleteno artistično sceno ne bi vletela tudi Amandina mama, zapita, propadla pevka (Stockard Channing), ki da vsemu skupaj avtoritativni freudovski spin. Ljubezen in vse ostalo je kolekcija napol vodvilskih, napol fetišističnih debat o evropski umetnosti (Dostojevski), teorijah zarote ("Vse vojne so začeli Židje"), kozmični pisateljski blokadi (Boga ni), fatalni ženski (Ricci), seksualnih fantazijah (Woody v sendviču z igralkama), masturbiranju (boljše od seksa) in orgazmu, ki so že desetletja Woodyjev trademark - da ga ni čez orgazem, za katerega se je treba boriti in poniževati (= praskati po steni), vemo že vse od Woodyjevih filmov, v katerih so ženske svoje psihoanalitike spraševale, če so orgazmi, ki jih doživljajo, res pravi. Reciklaža? Ne, silikonizacija - Woody očitno le perverzno uživa v tem, da s hormonsko mladino, s svojimi mlajšimi verzijami, debatira o seksu, rajcanju in drkanju. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200435/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 04.09.2004 Marcel Štefančič, Jr. 270 Filmi skušajo običajno demitizirati kako osebo, ki so jo uradna zgodovina, uradna kultura in popkultura obtežile s toliko miti, da le še komaj hodi. Kralj Arthur pa skuša demitizirati legendo, ki je bila vedno le legenda, le mit - in nič več. Bolje rečeno, demitizirati skuša mit, ki mu itak nismo nikoli verjeli. Kar pomeni, da boste v temle epskem, tipično bruckheimerjevskem popkornu nekatere reči zaman iskali, recimo famozni menage-a-trois (Arthur, Guinevere, Lancelot), Sveti gral, Camelot in Avalon - hej, še celo Merlin je le gverilski rovtar brez čarovniških sposobnosti. Film hoče od legende obdržati le tisto, kar je "avtentično". Antoine Fuqua, režiser odličnega Dneva za trening, po eni strani naredi vse, da ne bi bil magičen, po drugi strani pa nas skuša prepričati, da lahko Guinevere (Keira Knightley), ki je nekaj let preždela uklenjena v grajski temnici, že v nekaj urah mutira v najbolj seksi bejbo zgodnjega srednjega veka - s snežno belimi zobmi, bajnimi bicepsi, depiliranimi okončinami, nenadjebljivo mečevalsko tehniko in pravilnim akcentom. Če kdo, potem je prav ta bejba - prva feministka v zgodovini sveta - potrebna hude demitizacije. Toda ne: iz kome kot Xena švigne naravnost med razsvetljenega Arthurja (Clive Owen) in njegove viteze (Lancelot, Tristan, Gawain, Galahad, Bors itd.), atletske, stoične, stahanovske heavy-metal gladiatorje, ki jim rimski imperij, v njihovih očeh celih 15 let pojem demokracije, civiliziranosti, socialne pravičnosti in strpnosti, naloži še zadnjo, hja, samomorilsko misijo - pred saksonsko drhaljo morajo rešiti ugledno rimsko družino. To, da šele po petnajstih letih zaznajo aroganco Imperija, jih prelevi v arheološki show na ledu, ki bi ga Monty Pythoni zlahka prevrnili v parodijo Antoinovih Sončevih solz. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200435/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 04.09.2004 Marcel Štefančič, Jr. 222 Grki imajo velik razlog za veselje - živijo tam, kjer so nekoč živeli stari Grki a la Sokrat, Platon, Aristotel, Ajshil, Evripid in Sofokles. In obenem imajo tudi velik razlog za žalost - po tako triumfalnem štartu je šla lahko njihova kariera le še navzdol. To, da "med starimi in novimi Grki ni nobene zveze", ni le sociološko dejstvo, ampak tudi travma, s katero je lepo prešpikanih 5 grških dokumentarcev, ki se bodo od 1. do 7. septembra - pod retrospektivnim naslovom Zorba vrača udarec - rolali v kinu Dvor. Dilema arheologa, ki v Mitu gore Ide na Kreti izkopava rojstni kraj antičnega boga Zeusa, je podobna dilemi režiserja, ki skuša v Kinu Balkan Grčijo arheološko - s pomočjo "izkopanih" nemih filmov - integrirati v multikulturno balkansko regijo, pa tudi dilemi Markosa Vamvakarisa, Boga grškega folka ("rebetiko"), ki sta ga - kot pravi doku Všeč so mi podobna srca - pokopala Elvis in džuboks, dilemi ruske begunke Irine, "bele sužnje", ki v Cesti na zahod ugotovi, da Grčija ni obljubljena mitska dežela, ampak le banalni plen globalizacije, in kakopak dilemi morilcev in morilk, ki skušajo v Kajnovem domu ustvariti vtis, da so se priključili Panteonu starogrških morilcev - Ojdipu, Orestu, Medeji in drugim. Izpovedim o svojih zločinih skušajo dati tragedični spin. Vsi so videti kot Sizifi, pred katerimi je le še preteklost. Mladina http://www.mladina.si/tednik/200436/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 11.09.2004 Marcel Štefančič, Jr. 277 Hitlerju leta 1944 kaže že tako slabo, da na pomoč pokliče Pekel. Njegovi fantje tako na Škotskem - ob asistenci norega meniha Rasputina (Karel Roden) - uprizorijo satanistično sturm-und-drang mašo, ki naj bi odprla vrata Pekla, sprostila darth-vaderske sile, apokaliptično uničila svet in Tretjemu rajhu v fotofinišu prinesla zlato medaljo. Okej, vrata se za hip ali dva res odprejo, toda ven cepne le Hellboy, ljubki, simpatični, rdečkasti, vražji, nič kaj wagnerjanski častilec kaosa s kamnito roko, ki se leta kasneje - s stasom in glasom Rona Perlmana - preživlja kot tajni agent, bolje rečeno, kot Fox Mulder skrivnostne vladne divizije, ki preganja paranormalne in okultne aspekte podzemlja. Da jih šteje že več kot 60, ga ne moti niti ne žalosti - Hellboy pač ohrani vitalnost, entuziazem in infantilnost, tako da je fina protiutež svoji pirokinetični sodelavki (Selma Blair), ki izgleda kot depresivno orožje za množično uničevanje, in svojemu telepatskemu sodelavcu, človeku-ribi (Doug Jones + David Hyde Pierce), ki tale ekstatični neogotski menage-a-trois prelevi v zaveznico Mož X. Bolj kot Dosjejev X. Hellboy, protistrup za nemrtvega Rasputina, kung-fu nacije in druge nočne pošasti, ki ve, da ne sodi v ta svet, je stripovski junak, toda ne iščite ga na isti ulici kot Batmana ali pa Supermana. Malce potegne na Bladea 2, le da je bolj sarkastičen. In bolj romantičen. Oh, pa tudi fast-food in cigare ima raje kot kri. Guillermo del Toro, mehiški režiser, ki nam je dal nekaj finih, elegantnih šokerjev (Cronos, Mimik, Hudičeva hrbtenica), zna demonu vdahniti tragični spin. Ne brez razloga - Hellboy je nočna pošast, ki se bori proti svoji lastni naciji. Ker hoče biti normalen. Ker hoče odrasti. Kot vsi stripovski najstniki. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200436/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 11.09.2004 Marcel Štefančič, Jr. 388 Oprah Winfrey vsak dan rola show, ki ženskam pod krinko prebujanja samozavesti in neodvisnosti ponuja recept za brezkonfliktno odvisnost. Oprah namreč stalno dopoveduje, da niso le gospodinje, da niso le podaljški multipraktika in da so več, kot v njih vidijo moški, toda ta telenovelistična "ženska revolucija" je le filanje baterij, ki žensk ne spreminja v feministke, ampak jih le uči pravilnih reakcij. Saj veste, včasih fušajo, pa jih je treba malce naštelati - tako kot robota v filmu A.I.. V showu, ki ga fura Oprah, so ženske videti kot roboti, ki so prišli na štelanje. In film Stepfordske ženske, nova ekranizacija paranoičnega trilerja, ki ga je leta 1972 objavil Ira Levin, izgleda kot parodija te winfreyjevske "ženske revolucije". Od kičaste ženske romance z gospodinjskimi pripomočki, ki jo prikazujejo satirične retro vinjete v najavni špici, do trenutka, ko na oder stopi Joanna Eberhart (Nicole Kidman), ljudožerska producentka reality showov, ki promovirajo "spolni izziv", "ravnovesje sil" in "žensko revolucijo" (Imam se lahko bolje!), je tu le korak. A tudi do blaznosti je le korak: iz publike nenadoma vstane moški, ki mu je tak show odtujil ženo, in oznani, da ima idejo za nov reality show - Pobijmo ženske! Nakar začne streljati. In Joanna, ki jo TV mreža v izogib tožbam in cirkusu odpusti, se z družino znajde na poti v novo življenje, ki naj bi odpravilo posledice njenega živčnega zloma - v idilično, kičasto, artificielno, nestresno, ograjeno, disneylandsko mestece po imenu Stepford (Connecticut), kjer pa se dogaja nekaj "čudnega". Ženske so videti le kot lutke, igračke, marionete, le kot suženjski aranžmaji Marthe Stewart - kot idealni, perfektni, plastični, srečni, robotski podaljški svojih šovinističnih, seksističnih, klubskih mož. Ni ukaza, ki ga ne bi ubogale. So take zato, ker niso gledale showov, ki jih je pakirala Joanna? Ali pa so take prav zato, ker so jih gledale? No, ker sta zaplet in "šokantni" razplet tega Levinovega trilerja že obče znana (izraz "Stepford Wife" je pač del folklore), so sklenili, da bodo vse skupaj spakirali v karikaturo, ki pa ima žal le toliko zob kot Oprah Winfrey Show. Tako politično korektnega filma zlepa ne boste našli - Stepfordske ženske namreč parodirajo tako patriarhat, ki udomačuje ženske, kot feminizem, ki ženske vidi kot nove, "tajne" moške, toda na koncu je pred nami le božanje sveta, v katerem se vsi ljudje rodijo enako odvisni. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200436/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 11.09.2004 Marcel Štefančič, Jr. 218 Film Sedem Jezusovih čudežev je posnet po Janezovem evangeliju, ki se opazno razlikuje od ostalih evangelijev Nove zaveze, toda Judje so spet v vlogi glavnega rablja, le da krik "Njegova kri na nas in na naše otroke", ki krasi Matejev evangelij, zamenja krik "Proč z njim, proč z njim, križaj ga". Janez očitno ni citiral istih Judov kot Matej, pa nič hudega - JK, ki ga igra Henry Ian Cusick, ima itak raje besede kot kri. V treh urah vidimo vse, kar se zgodi med Janezovim krstom in "dnem, ko je bil Gospod vzet od nas" - premočrtno, statistično, nespektakularno, miniserijsko, v ritmu "Svetega pisma v slikah" se rolajo fraze, zaradi katerih je Jezus Superstar ("In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila"), simptomi božjega kompleksa ("Kamor jaz odhajam, vi ne morete priti"), hoja po vodi ("Jaz sem. Ne bojte se!"), najbolj samoparodični Jezusovi čudeži (Jezus oživi mrtvega), najbolj h'woodski Jezusovi čudeži (s petimi hlebci kruha in dvema ribama nahrani 5.000 mož) in najbolj slavno legaliziranje prešuštva - tudi JK namreč ne vrže kamna v prešuštnico, v katero naj bi kamen vrgel le ta, ki ni grešil. Ha! Usodna privlačnost je na prešuštvo pogledala precej bolj konzervativno. In seveda - da Da Vincijeva šifra ne bi izgledala kot teorija zarote, se zadnje večerje udeleži tudi bejba. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200437/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 19.09.2004 Marcel Štefančič, jr. 235 Prvi del, Ubila bom Billa 1, se je končal triumfalno - z epskim, spektakularnim, baročno koreografiranim, fu-mečevalskim obračunom v Hiši modrega listja, kjer Nevesta (Uma Thurman) ni jemala ujetnikov. Vprašanje je bilo samoumevno: kako bo Tarantino v nadaljevanju to nadkrilil? Bo sploh lahko šel čez ta fetišistični, multiregijski remix špageti vesternov, kung-fu trivie, samurajskih filmov in yakuzarske vendette? Ni problema: Tarantino drugi del, Ubila bom Billa 2, začne s črno-belim flashbackom, v katerem vidimo, kako je Bill (David Carradine) s svojimi strupenjačami pobil svate in Nevesto. Bolje rečeno, tega ne vidimo - tik pred pokolom namreč Tarantino kamero potegne iz teksaške cerkve, tako da ne vidimo ničesar. Pokol se odvrti za kuliso - tako kot v antičnih in elizabetinskih tragedijah. Ne da drugi del ni krvav, brutalen, sadističen in gejzirski, navsezadnje, Nevesta mora posekati Billovega brata Budda (Michael Madsen), enooko strupenjačo (Daryl Hannah) in Billa, toda Tarantino nam da že uvodoma vedeti, da ekscenost sodobne hiperkinetične full-throttle brutalnosti presega le antična oz. elizabetinska tragedija maščevanja - ali pa, še bolje, intima. Nič ni bolj nasilnega, srhljivega in šokantnega od intime. Od ljubezni. Od izpovedovanja ljubezni. Od družinske romance, ki jo Tarantino nastavi Billu in Nevesti. Nevesto na začetku ubijejo - a ponovno vstane. Zdaj jo živo zakopljejo - a ponovno vstane. Nevesta je ženska, ki je patriarhat ne more ubiti. Ženska, ki kljubuje Billovi viziji družine. Ženska, ki sklene, da bo raje samohranilka. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200437/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 19.09.2004 Marcel Štefančič, jr. 253 Bušiji so "vojno proti terorju" prelevili v pripoved - v zgodbo o Dobrem in Zlu. Če bi le naštevali fakte, bi bili premalo prepričljivi - ljudje pač "problem" razumejo le, če jim ga podaš v obliki zgodbe. Nič, bušiji so izkoristili ameriško odvisnost od fabuliranja. To v Fahrenheitu 9/11 stori tudi Michael Moore - klin izbija s klinom. Antibušizem prelevi v pripoved. Bolje rečeno - vse fakte antibushevske subkulture, ki se je razmahnila predvsem na internetu, prepakira v duhovito, tragikomično, vizualno aktraktivno zgodbo o neizvoljenem predsedniku, ki je nacionalno tragedijo zlorabil za pumpanje kulta osebnosti. Ljudje "problem" lažje razumejo, če ga podaš v obliki filma - in Bush je "problem". Za sabo pušča trupla, uničenje, scvrte otroke, prestrašene vdove in razmesarjene vojake. Za dober film potrebuješ pikantnega negativca - in Bush je prav to. Namesto da bi Ameriko vodil, je spal in počitnikoval. Namesto da bi varoval Ameriko, je varoval Savdsko Arabijo in naftna polja. Namesto da bi reševal Ameriko, se je skrival in igral golf. Namesto da bi v Ameriki širil demokracijo, jo je izvozil v Irak. Namesto da bi brezposelnim Američanom zrihtal službe, jih je poslal na vojno. Namesto da bi preganjal teroriste, je napadel Irak. In Ameriko. Bušiji so Ameriko zapeljali z desnim populizmom: ko bomo zrušili Sadama, bodo rešeni vsi problemi! Moore Ameriko zapeljuje z levim populizmom: vsi problemi bodo rešeni, ko bomo zrušili Busha! Ga bo zrušil s Fahrenheitom? Upanje budi dejstvo, da je trgovska mreža K-Mart zaradi dokumentarca Bovling za Columbine nehala prodajati strelivo. ZELO ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200437/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 19.09.2004 Marcel Štefančič, jr. 192 Trojčice iz Bellevilla so ostarele vodvilske zvezde iz tridesetih, ki priskočijo na pomoč ostareli Francozinji, ko njenega vnuka Šampiona, fanatičnega kolesarja, na dirki Tour de France ugrabi mafija z druge strani oceana. Vsi v tejle fini, groteskni, ekscentrični frankofonski risanki izgledajo postarani. Tudi Šampion, njegov pes in mafijci, ki Šampiona suženjsko uklenejo v svoje "virtualne" gladiatorske igre na srečo. In seveda - tudi svet, v katerem živijo, izgleda star. Iztrošen, utrujen, senilen, zapuščen, počasen. Kot bi se ujel v časovno zanko, ki ga je butnila ob kulise starih gotskih pravljic, burlesk Busterja Keatona, teatra absurda, nadrealistične poezije, Langovega Metropolisa, risank bratov Fleischer, varietejskih non sequiturjev bratov Marx, dobe jazza in Eliotovega Wastelanda. Vina steče veliko, toda žabe kljub temu ne mutirajo v prince. Dialogi so redki, toda trušč je neznosen. Nič velikega se ne zgodi - vsi le nastopajo ali pa trenirajo za nastop, performance. Toda bolj ko vsi nastopajo, bolj dolgočasen je svet. Trojčice iz Bellevilla so retro karikatura sodobnega sveta, toda obenem tudi satirična parafraza ameriško-evropske vojne, navsezadnje, pred nami je zgodba o tem, kako Amerika krade evropske talente in jih spreminja v svoje zvezde. (Trojčice rolajo Dvor) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200437/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 19.09.2004 Marcel Štefančič, jr. 157 Disney je zadnjo dekado in pol preživel daleč od doma - v Franciji (Lepotica in zver), na Bližnjem vzhodu (Aladin), v Afriki (Levji kralj, Tarzan), pod morjem (Mala morska deklica). Medtem ko se je brezskrbno klatil po svetu, so domovino udarili teroristi, zato je čas, da se vrne domov - v osrčje Amerike, na kmetijo, med domače, no, na Kravjo farmo. Čas je za patriotski angažma. Kar v tem primeru pomeni, da so krave hudo ogrožene - ker je njihov lastnik brez denarja, kmetija pa tik pred avkcijo in novim lastnikom, namreč enoglasno sklenejo, da bodo prijele most-wanted roparja Alamedo Slima (Randy Quaid), pobrale bajno nagrado, ki je razpisana na njegovo dead-or-alive glavo, in rešile kmetijo. Namesto da bi zbežale - v svobodo. Raje lager kot svoboda. Noro! A po drugi strani, jebeš svobodo - na kmetiji so vsaj na varnem. Do zakola. In potem bodo šle v nebesa. Šur - Bush je njihov Ace Ventura. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200438/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 26.09.2004 Marcel Štefančič, jr. 436 Ko je Steven Spielberg posnel Posebno poročilo, se je zdelo, da hoče povedati nekaj o Bushu - predvsem seveda o novi verziji Velikega brata, ki ga je prinesla "patriotska zakonodaja". Potem je v filmu Ujemi me, če me moreš z majhno pomočjo Leonarda DiCapria pokazal, kako lepo je bilo v Ameriki nekoč, ko je lahko še vsakdo hlinil, da je pilot, in ko so za malopridnimi letalskimi "ugrabitelji" pošiljali le nerode a la Tom Hanks. Hja, o Bushu in novem režimu na letališčih je govoril le indirektno, zato smo mislili, da bo zdaj, v Terminalu, v katerem Hanksa vrne na letališče, to nadoknadil in o Bushevem "patriotskem" letališkem režimu povedal tudi kaj bolj direktnega. Kot se namreč izkaže, je uvodna "kritika" brezdušnih šikan in absurdov letališke zakonodaje le pretveza za himno Ameriki, v kateri so vsi ljudje dobri in šampioni svobode. Amerika v Terminalu izgleda retro - kot neverlandska Amerika iz magičnih tridesetih, okej, iz sentimentalnih, pravljičnih, populističnih filmov Franka Capre, v katerih jo je na koncu vedno povezal in združil mali človek, mali idealist, mali optimist. Razlika je le v tem, da v Terminalu Ameriko združi terminal man, zadnji med zadnjimi - tujec... ee, jebeni, čudaški, napol artikulirani, forrest-gumpovski turist iz Krakozije, izmišljene vzhodnoevropske države, ki je nastala po razpadu "imperija zla". Izvirno naj bi bil ta eksotični, infantilni, chaplinski turist sicer Slovenec, toda Spielberg si je očitno premislil - verjetno ni vedel, kako bi publiko prepričal, da se Slovenec iz Amerike ne more več vrniti v Slovenijo in da na newyorškem letališču JFK ni nikogar, ki bi bil tako inteligenten, da bi poslal po prevajalca. Ker Krakozijo na lepem doletita državni udar in državljanska vojna, namreč Viktor Navorski (Hanks) obtiči na mednarodnem terminalu. Ker je njegov potni list neveljaven, ne more niti v Ameriko niti iz nje - azila pa tudi ni na voljo. Hej, Guantanamo je poln. In seveda - Viktor ne zna angleško, Američani pa znajo le angleško. Kulturno-jezikovni nesporazumi in fašistoidni letališki birokrat (Stanley Tucci) ga prelevijo v brodolomca globalizacije, žrtev šovinistične imigrantske politike, mučenika ministrstva za domovinsko varnost in ujetnika korporativne Amerike, no, serije štacun, ki krasijo terminal (Starbucks, Burger King, Nike ipd.). Njegova svoboda je sicer omejena, toda na voljo ima vse ameriške produkte, okej, le trademarke - produkte lahko itak le gleda. Viktorju, mojstru za vse in rezidentu tega represivnega talilnega lonca, ne preostane drugega, kot da se prilagodi. Happy end je, ko se tujec prilagodi - ali pa ko odide iz Amerike. Viktor je Viktor, zato mu uspe oboje - jasno, ob konsenzualnem navijanju kompletne Amerike. Nič, celo Jurski Park je bil bolj realističen od Terminala. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200438/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 26.09.2004 Marcel Štefančič, jr. 174 Stevardesa v letalu, ki se plazi nad Sarajevom, potnikom sporoči, da jih ne bodo mučili z razgledom na bedo in da bodo zato to Zlato dolino BiH hitro preleteli, toda ko se preselimo na tla, postane Sarajevo, v katerem se gnetejo revščina, opustošenje, korupcija, invalidi in otroci, ki se zadevajo z lepilom in eskapističnimi, popotnimi iluzijami, prizorišče medgeneracijskega obračuna - male vojne med predvojno in povojno generacijo. Ko Fikret (Haris Sijarić), 16-letni reper, na očetovem pogrebu ugotovi, da je oče nekemu tipu dolgoval večjo količino denarja, sklene, da bo dolg povrnil in rešil očetovo dušo, toda njegovi nerodni poskusi, da bi prišel do denarja, se končajo v nadrealistični koaliciji s skorumpiranimi policaji, ki ugrabijo mladenko, da bi pobrali odkupnino. Film Poletje v Zlati dolini, ki za svoje dobro preveč naseda svojemu humorju in svojemu patosu, je zgodba o fantu, ki ugotovi, da je dolg, ki ga ima do očeta, mrtvih rodov in tradicije, le fikcija, toda ves čas igra prav na tiste emocije, ki sinove silijo v odvisnost od očetov, preteklosti in tradicije. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200438/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 26.09.2004 Marcel Štefančič, jr. 265 Jessica Alba je Honey, okej, Cukrček, lepotica iz Bronxa, najdete pa jo za šankom nočnega kluba, na katerem bi lahko pisalo tudi Coyote Ugly, toda ne skoči na šank, ampak na plesišče. React! Nekako nam mora sporočiti, da njen talent presega šank, klubsko sceno in filme, v katerih nastopa Piper Perabo. In da ne bi bilo kake dileme, ji njena prijateljica dahne: "Talentirana si. Dvigniti se moraš in se prodati!" Šur, Honey bi najraje nastopala v filmu Flashdance. Medtem ko čaka, da kdo odkrije njen talent, namreč cepa tri službe - ponoči kelnari, dopoldne prodaja v ploščarni, popoldne pa otroke mojstri v hip-hopu. Kompleksno. Oh, kje so tisti preprosti časi, ko je bilo za neodkrito plesalko dovolj že to, da je varilka! Toda Marx bi bil tu povsem odveč - vsi v getu so tako srečni, veseli, optimistični in idealistični, kot da jih je prekuhal Princ z Bel-Aira. Ali pa Ronald Reagan - vsi izgledajo le kot otroci statistov iz mjuzikla Breakin' 2 - Electric Boogaloo. Ne da je geto brez problemov: med plesalci je tudi sirota, neki mladenič trguje z narkotiki, ena družina je disfunkcionalna, hip-hop je malce preveč prepuščen ulici, režiser video spotov, ki "odkrije" Honey in jo prelevi v svojo koreografko, je malce preveč seksističen, in glasbena industrija je malce preveč pohlepna, toda še preden rečete Mati Tereza, problemov ni več - Honey jih reši s svojim "talentom". Bolje rečeno, zlomi korporacijo, odreši skupnost, ujame ameriški sen, hip-hop pa prelevi v vzgojno-izobraževalni socialni program, ki bo otroke mojstril v prilagajanju družbi, v kateri človek potrebuje tri službe in "talent", da preživi. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200439/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 01.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 257 Film Kdo je Bourne? je imel - vsaj za studijski popcorn - dober zaplet: anonimni amnezik ugotovi, da je v resnici napol robotski morilec CIE. Tragedija nadaljevanja, Bournove premoči, je v tem, da ima povsem banalen zaplet: Jason Bourne (Matt Damon) krene na križarski, maščevalni pohod, ker mu ruska mafija nekje v Indiji, kjer se - kot nekoč Rambo - prepušča meditiranju in drugim nestresnim oblikam življenja, ubije punco (Franka Potente). Tajni agent št. 1 tako misli le še na retaliacijo. Tudi James Bond je v filmu Dovoljenje za ubijanje mislil le na retaliacijo - in to je bila najslabša bondiada. Drži, Bush je poskrbel, da ima maščevanje zelo široko tržno nišo, toda ko enkrat pustiš, da ti film intonira maščevanje, tvegaš, da preglasi vse ostalo. Kar se v Bournovi premoči tudi zgodi - maščevanje je preprosto premočno. Jason se sicer vrne v akcijo, toda delirične šikane v Berlinu, kjer na truplo podtaknejo njegove prstne odtise, hiperkinetična dirka po Moskvi, kopica killerjev, ki ga preganjajo (in on njih), in arogantne igre moči, ki se jih gre CIA (Joan Allen & Brian Cox), nimajo več tiste panične gravitacije in moraste napetosti, ki je bila v prvem delu poganjek tesnobe in jet laga, ne pa le živčne kamere. Sporočilo, da ameriške tajne operacije nimajo nobene zveze z nacionalno varnostjo, ampak le še z biznisom, sicer stoji levo od centra, toda Jasonu, ki ne sprašuje več, kdo sem, ampak le še, zakaj drezate vame, lahko rečemo le - hej, če ne bi drezali vate, ne bi bilo filma. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200439/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 01.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 385 Osemdeseta so bila čas, ko so moški rojevali moške. Čas Ronalda Reagana je bil pač čas Ramba, Terminatorja in Robocopa, ki so izgledali kot podaljški tankov in bazuk. Žensk niso potrebovali. In stalno so se regenerirali. Če je bilo treba, so sami sebe ponovno rodili. Zato ni čudno, da se je rodil celo podžanr, ki se je posvetil prav temu - moškim, ki rojevajo moške. V komediji Kakršen oče, takšen sin, ki je vzletela leta 1987, sta Dudley Moore in njegov sin zamenjala telesi - Dudley se je preselil v sinovo telo, sin pa v Dudleyjevo. No, že naslednje leto sta v komediji Vice Versa telesi zamenjala Judge Reinhold in njegov sin, v komediji Ponovno 18 pa 92-letni George Burns in njegov vnuk. Toda največji hit je postala variacija te formule - komedija Big, v kateri je 12-letni mulo, ki si želi, da bi bil velik, čez noč mutiral v 30-letnega Toma Hanksa. In glej, no - pod Bushem se je formula vrnila, le da zdaj nastopa kot afirmacija ženskosti... ee, ženske regeneracije in ženske panike. V Odštekanem petku sta telesi zamenjali mati in hči - v komediji Od deklice do bejbe, praktično rimejku filma Big, pa trinajstletnica, ki se ji ne uspe prebiti med najpopularnejše bejbe, ki noče biti originalna, ampak cool, in ki si želi, da bi bila velika, čez noč mutira v 30-letno Jennifer Garner. Da se ji ta velika želja izpolni leta 1987, ne preseneča. Toda ko se preseli v starejšo verzijo svojega telesa, preskoči 17 let, kar pomeni, da zbeži Reaganu, preskoči Busha I. in Clintona ter pristane v letu Bushevem 2004. In ne gre ji slabo: nad svojim telesom se ne more pritoževati, zasenčila je vse sošolke, hodi s hokejskim zvezdnikom, preživlja pa se kot jeklena urednica neke cool revije. Toda nekaj je narobe - zdi se ji, da le sanja. In da je z njenim telesom vendarle nekaj narobe - da se je torej prehitro postarala. Njeni strahovi so alegorija strahov "nove ženske", obsedene s pomlajevalnimi terapijami, silikonom, plastiko in najstniškim mesom, in obenem alegorija Busheve mladine, ki je preskočila mladost, da bi se lahko vključila v boj za svobodo. Leto 2004 niso osemdeseta, pa tudi Bush ni Reagan, toda tale "časovni stroj" ju nostalgično poveže - med njima ustvari fantazijski most, na katerem pleše Michael Jackson. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200439/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 01.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 300 Halle Berry je Patience, uslužbenka kozmetične korporacije, ker pa nehote postane ženska-ki-preveč-ve, šef sklene, da jo bo likvidiral. In Patience, ki jo v življenje vrnejo mačke, se prelevi v jezno, maščevalno kung-fu Catwoman. Ni ga čez Oskarjevko, ki se futra s konzervami in ki piha, ko zagleda psa. Pri snemanju filma Catwoman so verjetno vsi zelo uživali. Uživala je Halle, ki se ji je mačji kostum zdel lepa priložnost za ponovno potrdilo, da je femme fatale, užival je francoski zvezdnik Lambert Wilson, ki je lahko Hollywoodu še enkrat prodal svojo impersonacijo malopridnega Evropejca, uživala je Sharon Stone, ki se ji je po dolgem času spet ponudila priložnost, da jo kdo vidi, užival je Pitof, francoski režiser in ekspert za specialne efekte, ki mu je dobro rejeni h'woodski budžet izpolnil digitalne sanje, in uživali so kostumografi, ki so vsak dan šlatali Halle Berry, ko so ji natikali tesni, senzualni S&M mačji kostum. Vsaj mislili so, da uživajo. Kot namreč kaže, so zares uživali le kostumografi. Filmi, katerih snemanje je žur, so običajno popolni dolgčas. In Catwoman je natanko to. Videti je kot peti del Batmana. Še huje - kot svoj lastni peti del. Veliki plani so tu le zato, da ima Halle sploh kaj početi - vse ostalo itak opravijo kaskaderji. Noben kader ne traja dlje od trenutka. MTV je v primerjavi s tem filmom Bergman. Pitof je verjetno mislil, da snema reklamo za Beau-line. Ali pa je hotel s hiperaktivnostjo le prikriti klišeje. In da bi se dolžina dialogov čim bolj rimala z dolžino kadrov, se vsi obmetavajo z enovrstičnicami, ki pa niso znak kake posebne samoironije. Prej narobe, film svoje dosežke jemlje zelo resno, celo svoj feminizem, toda ironično - po eni strani strani promovira feminizem, po drugi strani pa "novo žensko" definira kot seks bombo. ZELO PROTI + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200440/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 10.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 211 Johna (John Robinson) v šolo, na oregonsko gimnazijo Watt, pripelje pijani oče, ki ga igra Timothy Bottoms, kar verjetno ni naključje - Bottoms namreč zadnja leta slovi predvsem kot komični impersonator Georgea Busha. Da sta gimnazijca, ki sta leta 1999 na koloradski gimnaziji Columbine, pobila svoje sošolce in učiteljice, morila pod brutalnim vplivom ameriške zunanje politike, je namigoval že Michael Moore v svojem dokumentarcu Bovling za Columbine - in ta namig preživi tudi v Slonu, ki je nekaj med avantgardno dokudramo, rašomonskim poročilom in kubistično meditacijo o zadnjih urah na gimnaziji Columbine. Drži, gimnazijo Columbine zamenja fiktivna gimnazija iz Portlanda, toda neskončno dolgi, široki, hladni, zloščeni, sterilni hodniki, po katerih drsijo gimnazijci, so tako srhljivo monotoni, da kar kličejo k uporu, nihilizmu in eksploziji. Gus Van Sant se ne pretvarja, da ve, kaj oba mulca, Alexa (Alex Frost) in Erica (Eric Deulen), požene na morilski pohod (apokaliptične računalniške igrice in dokumentarci o nacizmu so krivi toliko kot Beethovnove sonate), toda vse te gimnazijce, ki nihajo med banalnostjo svoje predmestno-garderobne psihopatologije in malimi represivnimi mehanizmi šolskega sistema (za konzumiranje imajo na razpolago le nekaj minut), snema kot duhove, kot zombije - vsi so po malem že onstran, mrtvi. In vsak izmed njih bi bil lahko tudi morilec. (Slona rola Dvor) ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200440/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 10.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 252 Will Smith je Del Spooner, čikaški detektiv, ki je alergičen na 21. stoletje. Futuristična, brezdušna tehnologija, pod katero se šibi leto 2035, mu gre na živce. Raje si rola pop rock 20. stoletja. Točno, tip je nostalgik, bolje rečeno - dolgočasna verzija Blade Runnerja. Še posebej alergičen je na robote, gibke, atletske, elegantne, seksi, arijske androide, ki živijo med ljudmi - Del jim ne zaupa. Da roboti spoštujejo tri temeljne zakone robotike (robot mora ubogati človeka!), kot je v svojih zgodbah napovedal Isaac Asimov (okej, z majhno pomočjo Johna Campbella), preprosto ne verjame. In ko najdejo očeta najnovejših robotskih programov razmazanega v lobiju korporacije U.S. Robotics, je to lepa priložnost, da Will očisti robotsko subkulturo - v njegovih očeh ni namreč nobenega dvoma, da so umor zagrešili roboti. Toda brez skrbi, Jaz, robot je le tipični poletni sci-fi epos, le tipični digitalni ropot, v katerem so predsodki in nestrpnost le past in obenem priložnost za populistično spreobrnitev... ee, za spoznanje, da človeka ne smeš soditi po barvi kože. Hej, Will že ne bo pustil, da bi roboti postali črnci prihodnosti. In seveda, Alex Proyas, avtor tehnofilskih klasik a la Mračno mesto in Vran, ne bo pustil, da bi Will ostal tehnofob. Pred vami je pač film, ob katerem se boste spraševali le - no, za koga se bo pa zdajle izkazalo, da je v resnici robot? Za tiste, za katere se v tem filmu še ne izkaže, da so v resnici roboti, se bo to itak izkazalo v nadaljevanju, ne. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200440/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 10.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 200 V Angliji so nogometni štadioni polni, pa četudi pada dež in četudi so vsi brezposelni, medtem ko so pri nas štadioni prazni, kot da so kužni, dahne neki navijač. Ni Slovenec, ampak Beograjčan z Voždovca. A po drugi strani - tudi vsi srbski navijači nogomet očitno gledajo le še na TV. Vsaj sodeč po komediji Ko bom velik, bom Kenguru, ki se odvrti med TV prenosom tekme med Rdečimi vragi in malim Eastwitchem, za katerega brani Kenguru, car z Voždovca, ki s svojo kombinacijo talenta in idiotizma še najbolj spominja na legendarnega vratarja Boroto. Toda medtem ko v kafetariji kopica običajnih osumljencev, tipičnih navijaških mojstrov (jep, Batistuta vozi jugota), trosi klišeje ("domač teren je domač teren"), infarktno joče in evforično skače, obubožani filmar peca menekenko ter ji razkazuje kulturno-zgodovinske znamenitosti Voždovca, vključno s praznim "kultnim kinom", v katerega ne pridejo več niti zabušanti, ki raje na vrhu stolpnice pijejo, ščijejo in čakajo na leteči krožnik, heh, na film v živo. Ljudje nimajo več denarja niti za kino niti za nogometne tekme, le še za barske oglede, ki pa jih itak kontrolira podzemlje, turbo verzija Velikega brata. Država, ki svojim masam ni več sposobna zagotoviti eskapističnega odvoda, si koplje jamo. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200440/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 10.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 180 Amerika nenehno poudarja, da ljubi demokracijo, obenem pa stalno izkazuje tudi ljubezen do monarhij. Demokracija je lepa, toda nič ni lepšega od monarhije. Ja, it feels like home. In Princeskin dnevnik 2 ni nič drugega kot pravljični poganjek te ameriške dvojne ljubezni. Mia Thermopolis (Anne Hathaway), ameriška najstnica, ki je v prvem Princeskinem dnevniku, sicer orjaškem hitu, na lepem ugotovila, da je princesa... ee, dedinja prestola evropske monarhije po imenu Genovia (mhm, le v monarhiji lahko ženska postane to, kar hoče!), zdaj ugotovi, da prestol visi na nitki - če se v tridesetih dneh ne poroči, bo prestol po sestopu njene none, kraljice Klarise (Julie Andrews), zasedel Nikolaj (Chris Pine), nečak spletkarskega, pohlepnega, malopridnega vikomta Mabreyja (John Rhys-Davies), lokalnega Machiavellija, ki je zakonodajo sfriziral tako, da kraljica Genovie ne more postati samska ženska. Saj veste, podobno kot v Ameriki, kjer predsednik ne more postati samski moški, kaj šele samska ženska. Nič ni lepšega od monarhije, ki že po definiciji zagotavlja dedovanje socialnega statusa, bogastva, konzervativnih vrednot, političnega vpliva, nepotizma in patriotizma. Če vprašate Busha, potem je monarhija pojem demokracije. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200441/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 13.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 242 M. Night Shyamalan ima za pasom tri hite, tri morbidne horror trilerje - Šesti čut, Nezlomljivega in Znamenja. Vsi trije so se pasli na new-age intuiciji, milenijski tesnobi, evangelijski antisocialnosti in mikrovalovnem mučeništvu - in vsi trije so temeljili na "šokantnem" finalnem obratu. Bolje rečeno, vsi trije so od gledalca zahtevali versko blaznost - absolutno vero v režiserja: če kdo pogrunta "veliko skrivnost", mora to zamolčati in počakati do konca filma, da jo razkrije režiser. Tudi Vas ob gozdu je iz tega testa - če bi kdo vnaprej razkril "veliko skrivnost", sam film ne bi bil le nezanimiv, ampak nesmiseln. Shyamalan, mojster nategovanja in odlaganja "skrivnosti", nas tokrat pogrezne v morbidno, hudo depresivno, skrajno konzervativno, puritansko skupnost, podobno tisti iz Millerjevih Salemskih čarovnic, ki ob koncu 19. stoletja živi sredi gozda, daleč od civilizacije, v mistični izolaciji - okej, na jasi, obdani z neprebojnim, megličastim, srhljivim, gotskim gozdom, v katerega ne sme nihče. Tam prežijo tisti, ki so neizrekljivi... ee, Those We Don't Speak Of. In ko "tisti" pridejo, Joaquin Phoenix spet - tako kot v Znamenjih - zbeži v klet. Ni edini. Vsi - Brendan Gleeson, Adrien Brody, Sigourney Weaver, William Hurt ipd. - se skrijejo, upajoč, da so dovolj čisti. Kajti preživi le ta, ki je čist kot Rdeča kapica. Arhaični mit o izvirnem grehu in padlem človeku se tu poroči s sodobnim mitom o varnosti. Kaj hoče reči pesnik - da teroristi udarijo le te, ki grešijo? ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200441/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 13.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 136 Atanarjuat - Hitri tekač, prvi eskimski film (Zlata kamera za najboljši prvenec v Cannesu), je epski triler, ki se dogaja v višini večno belega arktičnega kroga. Toda pozabite na Insomnio - Hitri tekač je Shakespeare v igluju. Celo filmi, ki so posneti po Shakespeareovih tragedijah, niso tako šekspirjanski kot Hitri tekač, v katerem se eksotični miti, rituali, ceremonije, prekletstva in boj za oblast v nomadski iglujski komuni - okej, na "inuitskem dvoru" - prepletajo s prihodi skrivnostnih tujcev, umori poglavarjev, očetomori, smrtonosnim rivalstvom dveh družin, zlobnimi princi, ženskimi zarotami, maščevanji, krvjo in vzponom Atanarjuata (Natar Ungalaaq), nesojenega "kralja", sicer najboljšega lovca, neke sorte Odiseja, čigar goli in bosi beg čez neskončno, povsem ravno, ledeno pokrajino, ki je bolj fizična in bolj brutalna od biča, je čisti pasijon. Naj dvigne roko pravi Jezus Kristus! (V Dvoru) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200441/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 13.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 285 Jean-Jacques Annaud očitno premore neomejene količine potrpljenja. Leta 1989 je posnel Medveda - točno, film, v katerem so glavne vloge igrali medvedi. Uporabljal ni nobenih specialnih efektov, pa tudi kakih ljudi ni tlačil v medvedje kostume - vloge medvedov je zaupal medvedom. Kakšno logistično moro je to predstavljalo zanj, za njegovo ekipo in njegove financerje, si lahko le mislite. Toda hej, digitalni efekti so bili tedaj šele v povojih. Zdaj so se digitalni efekti seveda tako razvili, da je lažje posneti film z medvedi, ki govorijo angleško, kot pa film z igralci, ki govorijo aramejsko, toda Brata na veliko presenečenje vseh nista digitalna. Annaud se je namreč po petnajstih letih spet vrnil k živim živalim - tokrat k tigroma, Kumalu in Sanghi, mladičema pravzaprav, potencialnima kraljema kamboške džungle, na katera v dvajsetih letih nabaše pohlepni, arogantni beli lovec (Guy Pearce), sicer kolonialistični plenilec grobov in svetišč, ki bi se lahko priklatil tudi iz Malrauxove Kraljevske poti, oh, ali pa, bolj verjetno, iz kake avanture mladega Indiane Jonesa. Tigra loči - en pristane v cirkusu, drugi pa pri tajskem princu, ki ga prelevi v gladiatorsko pošast, tako da je le še vprašanje časa je, kdaj se bosta udarila v areni. Jasno, Aristotel bi stavil, da se bosta na koncu vendarle prepoznala - tako kot Orest in Ifigenija. Naravovarstveno sporočilo (tigri so ogroženi, treba jih je rešiti) se prepleta z antiglobalističnim (globalizacija ljudi animalizira) in antihumanističnim (tigri so bolj človeški od ljudi, ker ne ubijajo za šport), sam film pa še enkrat potrdi, da je trik filma - kateregakoli filma - predvsem v montaži: vprašanje je, kaj tigra mislita, da počneta, toda akcije ljudi in njune reakcije so zmontirane tako, da se zdi, da mislita. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200441/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 13.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 203 Bernard Frederic (Benoit Poelvoorde) je čisti produkt družbe spektakla in kulture slave - živi le Na odru. Ja, obstaja le pod žarometi. Nekoč je slovel kot najboljši imitator pop zvezdnika Claudea Francoisa, toda potem je na željo svoje žene (Julie Depardieu), ki trdi, da so "imitatorji ljudje brez osebnosti", to patetično kariero opustil in se zaposlil na banki. Energične in ekscentrične glasbene točke je zamenjal za banalni, uradniški dolgčas. Ko pa neka TV mreža najavi gala tekmovanje za najboljšega imitatorja, sklene, da se bo - v družbi svojega starega partnerja in nove postave zajčic - vrnil v svoj kičasti, pikantni, hiperaktivni flashy kostum, sicer popolno alegorijo sedemdesetih. Čas je za nostagični comeback. Bernard je fan, povsem odvisen od svojega idola, no, skrajna oblika fana, imitator: pač fan, ki hoče postati svoj idol - prav tisti zvezdnik, ki ga obožuje in imitira. Da je brez osebnosti, pa ne drži - prej narobe, svojemu idolu hoče dati osebnost. Absolutni fan = osebnost in pol = svoj največji fan. Da ga igra Benoit Poelvoorde, ki je v filmu Zgodilo se je čisto blizu vas igral onega egomaničnega, narcističnega serijskega morilca, pove vse o svetu, ki kulturo zvezdništva vidi kot rešitev, ne pa kot problem. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200442/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 24.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 283 Ko skušajo Američani zbežati pred Ameriko, vedno zbežijo v Mehiko. To je že stara zgodba, ki so jo premleli mnogi filmi, zelo dobro Pobeg - ali pa Divja banda. Treba je priti do Mehike - in potem so na varnem. Tam jih čaka novo življenje. Bolje rečeno - tam se lahko znebijo Amerike, stresa, pritiska, preteklosti, zasledovalcev. Mehika morda res izgleda le kot nadaljevanje Teksasa, toda obupancu izgleda kot prihodnost. Creasy (Denzel Washington) je tak desperado - nekoč je bil elitni komandos, morilski as, član posebnih enot, potem pa se mu je zalomilo, tako da je obtičal v slepi ulici, polni samomorilskih fantazij in Jacka Danielsa. Ni mu preostalo drugega, kot da je spokal v Mehiko, kjer je postal Telesni čuvaj mehiško-ameriške Pite (Dakota Fanning), sicer hčerke poslovneža (Marc Anthony), ki ima ravno dovolj visok profil, da se boji ugrabitve. In še preden rečete "pazi, Denzel", Pito že ugrabijo. Hej, živimo pač v času, ko so ugrabitve postale industrija. A po drugi strani - živimo v času, ko je industrija postalo tudi maščevanje. Creasy - še malo prej elegični stoik, zdaj elegantni, hiperkinetični, hudo stilizirani Punisher - namreč vse tiste, ki so kakorkoli vpleteni v ugrabitev, predela z največjimi hiti posebnih enot. Američan šele zunaj Amerike postane Američan in pol. Ali kot pravi njegov stari prijatelj: "V enem vikendu bo prinesel več pravice kot vaša sodišča v desetih letih. Creasyjeva umetnost je smrt - in zdaj je na tem, da naslika mojstrovino." Vsekakor, skorumpirani policaj z bombo v rektumu bi se lahko mirno prijavil na beneški bienale. Rambo je v primerjavi s Creasyjem le bidermajer, kar pa ne preseneča - Mexico City izgleda kot Amerika, v kateri je bil Bush ponovno izvoljen. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200442/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 24.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 250 Van Helsing, ki ga igra Hugh Jackman, je tako generičen superheroj, da bi lahko Krka z njim mastno obogatela. Ni namreč patentne komisije, ki bi jo prepričal, da je original. Prej narobe: Van Helsing je tako kot večina sodobnih junakov nerazumljen in osamljen... tako kot večina sodobnih junakov je amnezičen... tako kot večina sodobnih junakov je v službi tajne, globalne, transnacionalne organizacije... tako kot večina sodobnih junakov stoji med človeštvom in sovražnim prevzemom... tako kot večina sodobnih junakov je specializiran za pobijanje pošasti, jasno, nadnaravnih pošasti... in tako kot večina sodobnih junakov se znajde na urgentni križarski misiji v vzhodni Evropi. Razlika je le v tem, da se Van Helsing ne znajde v postkomunistični, ampak v predkomunistični vzhodni Evropi - v Transilvaniji začne namreč v 19. stoletju vstajati pošast, Anna (Kate Beckinsale) in Velkan (Will Kemp), zadnja lokalna agenta tajne organizacije, pa vseh tistih vampirjev ne moreta več krotiti. Ker pa se gledalec ne bi zavedal, v kakšni nevarnosti sta človeštvo in vera, Van Helsinga - agenta Vatikana - ne pričakajo le Drakulove leteče neveste, ampak tudi Drakula osebno, Frankensteinova pošast, Igor, volkodlaki in zombiji, skratka, vse klasične pošasti, s katerimi je v tridesetih obogatel studio Universal. Oh, gospoda Hydea se znebi že prej. In ker je v zraku toliko generičnih pošasti, potrebuje tudi generičnega orožarja, ki pa mu ni ime Q, ampak Carl. A po drugi strani, tudi Van Helsingu ni ime Abraham, ampak Gabriel - heh, in še mu ne kapne, zakaj Vatikanu paše, da je amnezičen. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200442/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 24.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 210 Oče (Konstantin Lavronenko) se po dvanajstih letih nenadoma vrne domov, v malo mesto. Jasno ni niti, kako mu je ime, niti, kje je bil, jasno je le, da ga žena in oba sinova, 12-letni Vanja (Ivan Dobronravov) in 15-letni Andrej (Vladimir Garin), niso ravno pričakovali, kaj šele nestrpno čakali. Oče govori malo, toda zahteva spoštovanje - in v družini zlahka spet prevzame oblast. Kot nekoč. Ko govori, drugi molčijo - in ker tudi sam v glavnem molči, drugi molčijo, tudi ko molči. Igre moči se začnejo in končajo pri njegovi tišini, pri njegovi avtoritarni antisocialnosti, pri njegovi nekomunikativnosti, pri njegovi domačni tujosti. Ker pa se hoče s sinovoma malce zbližati, ju odpelje na potovanje, ki hitro mutira v mučno, pogosto brutalno preizkušanje njune "možatosti", njune odpornosti, njunega smisla za preživetje in njunega razpuščenega, nezaupljivega odnosa do avtoritete - hja, oče ju ne skuša le formirati, ampak tudi reformirati. Ne le vzgojiti, ampak tudi prevzgojiti. Film Vrnitev, dobitnik beneškega Zlatega leva in nominiranec za tujejezičnega Oskarja, je napet kot triler, tragičen kot Ojdip, stiliziran kot odmev Andreja Tarkovskega, klavstrofobičen kot nož v vodi, nostalgičen kot komunist brez partije in bibličen kot propad komunizma - in seveda, težko boste našli bolj morast film o strahu pred vrnitvijo stare partijske oblasti. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200442/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 24.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 143 Slovenski naslov norveške romantične komedije Buddy pove vse: gre za norveško verzijo Prijateljev, TV serije o mladcih in mladenkah, ki hočejo živeti svobodno in brez obveznosti, toda obenem napol patološko hlepijo po družbi, po občutku skupnosti, hja, po rečeh, ki jih omejujejo - po rečeh, ki jim jemljejo svobodo in nalagajo obveznosti. Tudi norveški Prijatelji so dokaz, da naravno stanje človeka ni svoboda: seksi Kristoffer (Nicolai Cleve Broch), po malem norveški jackass, ki se je pravkar razšel s punco (Janne Formoe), njegov nerodni in neseksi buddy (Aksel Hennie), hudo agorafobični internetni frik (Anders Baasmo Kristiansen) in bejba (Pia Tjelta), ki jackassa izmenično privlači in odbija, namreč uživajo v skupnem življenju brez obveznosti, toda vso svobodo porabijo prav za iskanje stika s skupnostjo in narodno substanco. Ergo: uporniki, ki nočejo odrasti, v trenutku mutirajo v popolni kliše. Iz otroka mutirajo direkt v penzionista. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200443/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 31.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 313 Michael Mann je največji eksistencialist med h'woodskimi filmarji. Ko gledate njegove trilerje, bodisi Vročino (1995), Tatu (1981), Lovca na ljudi (1986) ali pa zdaj Stranske učinke, je tako, kot bi celo noč brali Raymonda Chandlerja, Cornella Woolricha, Davida Goodisa, Jima Thompsona ali pa Jamesa Ellroyja. Definicijo moškosti v njegovih trilerjih vedno stiskajo ekstremna tesnoba, odtujenost, osamljenost in paranoja - in seveda, tesnoba, odtujenost, osamljenost in paranoja so vedno zelo chic, elegantno oblečene. Njegovi gangsterji, morilci in roparji vedno mislijo na imidž, bolje rečeno - brez imidža jih ni. Brez glamurja ne morejo misliti. Če niso urejeni, izgubijo stik z definicijo moškosti - in če izgubijo stik z definicijo moškosti, izgubijo življenje. Ne pozabite, da je Mann najprej slovel kot producent TV serije Miami Vice, ki je moške povezala z eleganco, imidžem, poziranjem, dizajnom in glamurjem, ki je redefinirala moškost in ki je moško publiko, sicer ciljno publiko trilerjev, prisilila, da je moške gledala tako, kot običajno gleda ženske. Mann tudi v Stranskih učinkih dokaže, da je poet Los Angelesa, te utopije, ki leži na koncu zahoda, smisla in moške panike: Max (Jamie Foxx), losangeleški taksist, ki sanja o lastni taksi službi in ki je obseden z urejenostjo in preciznostjo, v avto vzame Vincenta (Tom Cruise), poklicnega morilca, zelo elegantnega, z redom in perfekcijo obsedenega, samurajskega sociopata. Profi je cool, zapeljiv - v eni noči mora likvidirati pet prič, ki bi lahko pokopale lokalnega narko barona. Za vsak kill bi lahko najel novega taksista, toda izbere Maxa, ki kmalu postane njegov talec. Taksi, ki optično, kartografsko, melanholično polzi skozi ekspresivno, neonsko, geometrično, ekstatično, hiperrealistično losangeleško noč in ki v postmodernih steklenih stavbah zrcali njuno osamljenost, postane svet zase, kolekcija utopičnih metatrenutkov in obenem sublimni oder, na katerem se odigra vojna dveh definicij moškosti - tiste, ki jo lahko odreši le nasilje, in one, ki jo lahko odreši le nova definicija ženske. ZELO ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200443/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 31.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 424 Kot ste opazili, javna stranišča niso več to, kar so bila - grafite so zamenjali reklamni panoji. Medtem ko človek izloča to, kar je pred kratkim pokonzumiral, mu reklama, ki ždi nad pisoarjem, že priporoča naslednjo veliko stvar. Lahko si izbereš reklamo, pod katero boš izločal. Stranišče je prostor, ki nudi možnost izbire - kot hipermarket. Prej si kabino izbiral na osnovi čistosti, okej, na osnovi prisotnosti oz. odsotnosti klobase, ki je čemela v školjki - zdaj jo lahko izbiraš na osnovi trademarka, logotipa, korporativnega glamurja. Človek v javnem stranišču nima več občutka krivde, prej narobe, zdaj izloča samozavestno, s ponosom - počuti se kot konzument. Stranišče mu ne jemlje dignitete. Ni več razloga, da bi mu bilo nerodno. Driska, prdenje in bruhanje niso več problem. Le zakaj? Stranišče jim daje glamur, še več - driska, prdenje in bruhanje so del korporativne kulture. Novo korporativno stranišče daje izločanju digniteto konzumiranja. In Hollywood je že pred časom sklenil, da bo temu novemu stranišču - tej novi korporativni površini, temu novemu tematskemu parku - posvetil del svojega opusa. Točno, s tem merim na vse tiste h'woodske farse, v katerih se - kot tema - rolajo driska, prdenje in bruhanje. Spolna razlika ni več pomembna - v Belih modelih prdijo, bruhajo in tenko serjejo tudi bejbe, hja, tudi white chicks. Kevin (Shawn Wayans) in Marcus (Marlon Wayans), temnopolta FBI-jeva agenta, bi morala pred potencialnimi ugrabitelji zaščititi obsceno bogati sestri Wilson, beli junakinji jet-seta, toda misija jima spodleti, tako da sestri, ki jima napad ugrabiteljev malce iznakazi obraz, ne moreta na party - in ker ne gre drugače, agenta skleneta, da se bosta maskirala v beli sestri. Petke, lasulja, proteza, silikon, Prada - jasno, nihče ju ne prepozna. Če pa se že ravno komu zdita "malce drugačni", to zlahka pripišeta kozmetični operaciji. Nič, prej sta imeli ustnice kot Cameron Diaz - zdaj jih imata kot Jay-Z. Prepoznal ju ne bi niti Jerry Springer. A da smo si na jasnem: brata Wayans v kostum bele ženske ne zlezeta zato, da bi začutila, kako je biti v ženski koži (ne, ne gre za vprašanje spolne neeanakosti), pa tudi ne zato, da bi začutila, kako je v koži hudo privilegirane bele ženske (ne, ne gre za vprašanje razredne neenakosti), ampak zato, da bi lahko brila norca iz ženske kože, saj veste, iz menstruacije, lezbijk in žensk, "ki so tako stare, da imajo v joških umetno mleko". Fanta komaj čakata, da se vrneta v moški kostum - biti moški je bolje kot biti ženska. Kaj ti pomaga bogastvo, če si ženska. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200443/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 31.10.2004 Marcel Štefančič, jr. 206 Leta 1996 se je združilo pet harmonikarjev iz petih različnih držav - Bratko Bibič (alias Bridko Bebič, alias Ober-Madley), ki je v sedemdesetih z bendom Begnagrad anticipiral World Music, v naslednjih desetletjih pa harmoniko s svojimi "protiuspešnicami" spremenil v inštument prihodnosti, Otto Lechner iz Avstrije, slepi melanholik, ki razmišlja v barvah, Maria Kalaniemi s Finske, junakinja "nove finske ljudske glasbe", ki je osvobodila levo roko, Guy Klučevšek, Američan slovenskega rodu, ki je polko prelevil v avantgardni žanr, in Lars Hollmer s Švedske, "največji proizvajalec melodij našega časa". Rekli so si Accordion Tribe. Ko so leta 2002 odšli na svojo drugo turnejo, je bila to priložnost, ki je švicarski filmar Stefan Schwietert ni hotel zamuditi - ujame jih na turneji, v bekstejdžu, v elementu in doma, tako da je kmalu jasno, zakaj je pred harmoniko še vse. Za harmoniko je dolga preteklost: bila je v mnogih službah - v službi ljudstva, v službi milozvočnega populizma, v službi mitizacije banalnosti, v službi indoktrinacije, v službi asimilacije, v službi globalizacije. Accordion Tribe jo osvobodi, razbremeni ujetosti v klišeje narodne substance in vrne tja, kamor sodi - med najbolj lucidne kritike sodobne družbe, njene glasbe, populizma, mitizacije banalnosti, indoktrinacije, asimilacije in kulturne, socialne in politične globalizacije. (Meh vleče Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200444/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 07.11.2004 Marcel Štefančič, jr. 641 Na Borneu je džungla in v tej džungli cveti krvava orhideja, toda le vsakih sedem let. Zelo ljudsko število, ne. Zelo slovensko. Kar pa ni naključje, hočem reči, s krvavimi orhidejami je tako kot z jurčki - le insiderji vedo, kje rastejo. Razlika je v tem, da ti po jurčke ni treba na Borneo, medtem ko krvava orhideja raste le na Borneu. Ekskluzivno. Ni čudno, da nekdo dahne: "To je večje od viagre!" Vsekakor - viagra ti omogoča daljšo erekcijo, krvava orhideja oz. element X, ki je v njej, pa ti omogoča daljše življenje. Ja, s krvavo orhidejo bi ljudje živeli dlje, bistveno dlje kot sedaj - iskreno rečeno, živeli bi tako dolgo, da bi lahko videli tudi stoprvo nadaljevanje Anakonde (1997). Kar je res dolgo, zlasti če pomislite, da je tale Anakonda 2 šele prvo nadaljevanje. Vsi v Anakondi 2 se zavedajo, kaj iščejo - vsi se zavedajo, da je krvava orhideja naslednja velika stvar. Novi Sveti Gral. Pozabite na Da Vincijevo šifro - če bi skrivnost krvave orhideje odkrili pred 2.000 leti, potem bi se lahko Jezus Kristus še vedno udeleževal rednih krvodajalskih akcij. Hja, vsi v tejle krvodajalski akciji izgledajo kot nori znanstveniki iz grozljivk, ki jih je v tridesetih produciral studio Universal - vsi sanjajo o večnem življenju. In sami dobro veste, kaj se običajno zgodi z ljudmi, ki sanjajo o večnem življenju - umrejo. In anakonde z Bornea tokrat poskrbijo, da vsi ti pohlepni sanjači, avanturisti, globalisti, korporativisti in oportunisti, ki hoče revolucionirati tržišče in pokojninskim skladom zagreniti življenje, umirajo na pikantne načine. Ne ravno unikatne, se razume, saj so njihove smrti le replike smrti likov, ki so futrali prvo Anakondo, toda hej - tudi sami liki iz druge Anakonde so le replike likov iz prve Anakonde. Skoraj prisegli bi, da jih je toliko kot v prvi Anakondi, le da so imeli tokrat tako nizek budžet, da si niso mogli privoščiti niti Ice Cubea, kaj šele Jona Voighta ali pa J-Lo. Ekspedicijo, zadnji up človeštva, ki krene po krvave orhideje (joj, edine primerke so ponesreči uničili! in joj, do konca sezone sta le še dva tedna!), namreč tvorijo take banane oz. tako patetične, tako slabo pečene, tako monotone in tako dolgočasne imitacije originalov (okej, eden izmed njih, Johnny Messner, cinični in neobriti kapitan barke, imitira Indiano Jonesa via Calvin Klein via Crocodile Dundee), da gledalec navija za anakondo... ee, za anakonde. In da ne bo kakega nesporazuma - tudi anakonde tokrat le imitirajo the anakondo. Že prva anakonda je bila le digitalni zvarek - in tako je tudi izgledala. No, anakonde v temle sequelu izgledajo kot garažne verzije prve. Low-tech. Lahko bi nastopale v parodijah prve anakonde. In seveda, skoraj bi prisegli, da se vse te banane furajo po isti reki kot originali... in da se furajo z isto barko. Kar je seveda absurdno - edina barka, ki so jo lahko omislijo vsi ti silni magnati in vse te bajne farmacevtske korporacije, izgleda kot zelo razmahano plavajoče stranišče... "a piece of junk". Brez panike, stara finta - v nizkobudžetnih B filmih junaki vedno radi govorijo o ekstremno visokih denarnih zneskih in ekscesnih profitih. In Anakonda 2 je le B film, ki skuša nizek budžet kompenzirati z globino (epsko iskanje večnega življenja), dodano vrednostjo (ne, pajka ne najdete le v Spider-Manu) ter kritiko kapitalizma ("Tu vse požrejo - to je džungla!") in Busha - anakonda najprej požre Nicholasa Gonzaleza, igralca iz Teksasa. A kot veste, so anakonde že vnaprej svarile pred Bushem - tudi v prvi Anakondi je bil prva žrtev igralec iz Teksasa, Owen Wilson. Na Borneu menda ni anakond. Še zlasti ne takih, ki bi si skušale imuniteto, večno življenje in varnost pred globalizacijo zagotoviti z grickanjem krvavih orhidej. A po drugi strani - če na Borneu ne bi bilo anakond, ne bi bilo tegale B filma, ki filozofijo bede zamenja z bedo filozofije. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200444/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 07.11.2004 Marcel Štefančič, jr. 156 Kraljestvo morskega psa je DreamWorksov odgovor na Pixarjevo Reševanje malega Nema. Kar seveda pomeni, da se dogaja pod morjem, med ribami. DreamWorksu ni bilo dovolj, da je svojo digitalno animacijo postavil pod morje, ampak je pod morje preselil New York, vključno z vsemi korporativnimi produkti Amerike (Coral-Cola, Gup, Kelpy Kreme, mafija). Dalje, ni mu bilo dovolj, da je New York preselil pod morje, ampak je animirane ribe, vključno z morskim psom, ki ugotovi, da je vegetarijanec, opremil z glasovi top zvezdnikov (Will Smith, Robert De Niro, Renee Zellweger, Angelina Jolie, Jack Black) hej, eno izmed podvodnih bitij je ozvočil Martin Scorsese. Kot da so hoteli reči: ta animacija je tako pomembna, da jo je skoraj režiral Scorsese. In končno, ni mu bilo dovolj, da je animirane like opremil z zvezdniškimi vokali, ampak je te like zdizajniral tako, da so podobni tem zvezdnikom, ki so se lahko tekme med dvema filmskima korporacijama udeležili kar v pižami. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200444/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 07.11.2004 Marcel Štefančič, jr. 142 Uročena Ella je pravljica o pepelkasti bejbi (Anne Hathaway), ki se skuša osvoboditi represivnega uroka - ker je bila preveč živahna, preveč svojeglava in preveč neodvisna, jo je vila uročila, pokorila in udomačila, tako da se zdaj takoj odzove na vsak ukaz. Film vključuje vse h'woodske zguncarije - zlobnega, spletkarskega, ogrecidnega regenta, ki hoče zasužnjiti pravljična bitja... mrhasto polsestro, utelešenje brezdušne karieristke... anahronizme (eden izmed likov ima fan klub, rolajo se protestni shodi, "imidž je vse" ipd.)... prgišče meta-refleksij (škrat kritizira brata Grimm)... motive Gospodarja prstanov, Harryja Potterja, Princeskinega dnevnika, Princese neveste, Matrice in Shreka... posiljene specialne efekte... govorečo knjigo... disneylandske E-pridige (enakost, enakopravnost, enotnost)... trumo starih hitov (Don't Go Breakin' My Heart ipd.)... Charltona Hestona (okej, digitalno kačo z imenom Heston)... in šarmantnega princa, ki odreši bejbo. Jebeš feminizem in enakost pred zakonom - žensko lahko osvobodi le moški. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200445/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 14.11.2004 Marcel Štefančič, jr. 296 Leta 1962 - sredi kubanske raketne krize - je v ameriška kina prišel paranoidni, nihilistični, fantazmagorični, pop freudovski triler Mandžurski kandidat, v katerem veterane korejske vojne mučijo identične moraste sanje. Major Frank Sinatra, tudi sam korejski veteran, kmalu ugotovi, da so jim komunisti v ujetništvu sprali možgane in jih sprogramirali v "speče" morilce, ki jih je mogoče zdaj po potrebi "sprožiti". Med njimi je tudi vojni heroj, Laurence Harvey, sin megalomanske, demagoške lady Macbeth (Angela Lansbury), zdaj poročene s kandidatom za ameriškega podpredsednika. In tu je ključ: mati, incestuozna ekstremistka, skuša protikomunistično histerijo izkoristiti za fašistoidni prevzem Amerike - njen sin naj bi na predvolilni konvenciji ubil predsedniškega kandidata, ki bi ga potem zamenjal njen mož, tako da bi lahko sama rolala Ameriko. Sinatra je po atentatu na Kennedyja film odkupil in ga za 24 let zaplombiral - hja, četrt stoletja ga je imel v bunkerju. Nič, očitno je hotel spodrezati konspirološke govorice, da je bil Mandžurski kandidat le "načrt" za atentat na Kennedyja. Rimejk prihaja v času, ko je Bush protiteroristično histerijo izkoristil za pučistični prevzem Amerike - in ta Amerika je v rimejku obsedena s terorizmom, varnostjo, nadzorovanjem, paranojo, apokaliptičnimi vizijami, patriotskimi fantazijami, konspiracionistično tesnobo, lažnimi spomini, korporativnim imperializmom, vojaškim soliranjem in vodljivimi, kupljenimi, marionetnimi, ojdipskimi politiki. Preiskavo tokrat vodi major Denzel Washington, ameriškim herojem - tudi Lievu Schreiberju, ki ga demagoška mati, ultra desničarska senatorka Meryl Streep, rine za predsedniškega kandidata - so možgane izprali v Kuvajtu, med I. zalivsko vojno, toda izprala jim jih ni Sadamova kabala, ampak mega korporacija Manchurian Global, kombinacija Halliburtona in Carlylea, ki najbolj profitira z vojnami in ki ima v svojem žepu vse ameriške politike. Rimejk Mandžurskega kandidata je arheološko izkopavanje originala, ki je bil v resnici načrt za puč - za privatni prevzem Amerike. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200445/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 14.11.2004 Marcel Štefančič, jr. 390 Becky Sharp (Reese Witherspoon), glavna junakinja kostumiade Semenj ničevosti, posnete po sloviti, tako rekoč pregovorni klasiki Williama Makepeacea Thackeraya, v lajf na začetku 19. stoletja krene z družbenega dna. Becky, hči obubožanega slikarja, je outsiderka, ki pa sklene, da se bo dvignila, pa naj stane, kar hoče. In res, v času "napoleonskih vojn" vse podredi preboju na socialni vrh, v srce britanskega snobovstva, prestižnosti, izumetničenosti, privilegirane elegance, frustriranosti, glorije, fame in dekadentne zakompleksanosti - poroči se visoko, s sinom svojega delodajalca, flirta še višje, zapeljuje vse po vrsti, fuka na vse konce, celo zanosi z naklepom, spoprijatelji se s pravo, avtentično aristokratinjo, zrine se med gospode, plemiče in mecene. Oh, in če je treba, se šlepa na pozabljeni talent svojega očeta. Ni manipulacije, ki bi ji bila tuja. Ni zarote, ki bi ji bila odveč. In ni pompa, ki bi se ji upiral. Mira Nair, ki je hotela po Monsunski svatbi svoj smisel za bogate kostume, razkošno scenografijo in pikantne like testirati še na Britaniji 19. stoletja, ni posnela vseh strani Thackerayeve klasike, toda to je še najmanj, kar ji lahko očitamo - problem je v tem, da v oportunistični, arogantni, hinavski, pohlepni bejbi, ki se na socialni lestvici dramatično povzpne in potem dramatično propade, vidi neke sorte mučenico. To bi Thackeray težko požrl. Bolje rečeno, Thackeray tega zagotovo ne bi požrl. Da bi v bejbi, ki hoče izigrati družbo, videl "žrtev" družbe, ne bi prišlo v poštev. Do aristokratskih ritualov, do snobovstva, do izumetničenosti, do zgornjih razredov in do razrednega sistema je imel prehudo in preveč sarkastično distanco. Če je videl aristokrata, ki se spotakne, mu ni ravno počilo srce, navsezadnje, naslovni izraz Vanity je povzel po mestu Vanity, ki je v 17. stoletju nastopalo v popularni alegoriji Pilgrim's Progress in v katerem lahko kupiš socialni status, čast, spoštovanje, titule in razredno zavest. Bil ni niti moralist niti humanist, prej narobe, njegov Semenj ničevosti dokazuje, da je imel vse razloge, da je bil mizantrop. Do svojih akterjev ni gojil nobenih simpatij. Svojega romana ni zaman podnaslovil: Roman brez junaka. Mira Nair je roman brez junaka predelala v film z junakijo. Sporočilo je jasno: Becky tega, kar počne, ne počne zato, ker je tako skorumpirana ali pa tako strupena, ampak zato, ker je tako nadarjena. In pragmatična. Ne, Thackeray ni imel pojma, da je napisal le scenarij za soap-opero. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200445/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 14.11.2004 Marcel Štefančič, jr. 122 Dodgeball je ameriški nacionalni šport, ki temelji na bombardiranju in poniževanju - cilj v resnici ni zmagati, ampak nasprotnika zadeti v jajca. Točno, kot ustvarjen je za sodobne h'woodske farse, v katerih humor, agresivnost, sadizem in infantilnost vedno pristanejo na tiču. Na velikem turnirju v Las Vegasu se tako udarita dve vojski Busheve Amerike - ekipa orjaškega, bleščečega high-tech fitness centra, ki ga vodi zoolanderski Ben Stiller, in ekipa male, cenene, primitivne telovadnice, ki jo vodi antisocialni Vince Vaughn. Korporacija vs. mali biznis. Kapitalisti vs. zgube. Insiderji vs. outsiderji. Gospodarji sveta vs. idiotski geniji. Dodgeball - parodija ameriške agresivnosti, histeričnega kolektivizma, športnega gladiatorstva, optimističnega militarizma, kulture reality showa (organiziranega samoponiževanja) in čakanja na happy end - je brca v Bushevo rit. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200446/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 19.11.2004 Marcel Štefančič, jr. 497 Leta 1973 je v ameriške dvorane privršala kriminalka Walking Tall, ki so jo pri nas naslovili Šerif iz države Tennessee. Povsem upravičeno: film se je dogajal v Tennesseeju, specifično, v okrožju McNairy, kjer je za red & zakon skrbel šerif Buford Pusser, ki pa ni bil le fikcija - nak, Buford je bil resnična oseba, celo legenda, folk hero. Ni pel niti igral, ampak tolkel - z metrsko palico je nalomil lokalno podzemlje, kolekcijo dilerjev, zvodnikov, tihotapcev alkohola, hazarderjev in skorumpiranih sodnikov, ki so mu najprej ubili psa in potem še ženo, kar je seveda njegovi palici obrate le še navilo. Buford je rad rekel: "Nič ni narobe s pištolo v pravih rokah." A kot rečeno, sam je pravico raje delil s palico, ki jo je imenoval "pacifier". Izgledal je kot furijozni, eksplozivni, biblični ata, ki šeška barabe in ki spirali nasilja kontrira z nasiljem - ljudstvo je bilo tako navdušeno, da je film, sicer remix policijske sociologije, malomestne tragedije in demagoškega vesterna, dobil še dve nadaljevanji, TV film (Pravi ameriški junak) in TV serijo. Vau! Še več: v prvem delu ga je igral Joe Don Baker, v prvem nadaljevanju pa ga naj bi igral kar sam Buford, a se ni izšlo - leta 1974 se je ubil v prometni nesreči. Buford, ruralna verzija Dirty Harryja in južnjaška verzija Paula Kerseyja (Death Wish), je Pravico, Red, Zakon in Dobro spremenil v domeno desnice, medtem ko se za državljanske pravice osumljencev ni menil - kolo s standardi državljanskih pravic je hotel zavrteti nazaj, češ, ta jebeni liberalizem nam veže roke, tako da smo v boju proti podzemlju povsem nemočni. S tem je pihal na dušo desnici, ki se ji je zdelo, da je Amerika po letu '68 skrenila preveč na levo, da se je preveč liberalizirala in da je s forsiranjem državljanskih pravic odprla vrata kriminalu, "terorju". Čistka je rimejk, ki pa se je pri originalu - tako kot večina sodobnih h'woodskih rimejkov - le "navdihnil". Buforda Pusserja igra Rock (alias Dwayne Johnson), eks rokoborec, ki pa mu ni ime Buford Pusser, ampak Chris Vaughn. Ni poročen, ni belec, ampak sin črnca in belke, in ni doma ni iz Tennesseeja, ampak iz države Washington - in hej, pravkar se je vrnil iz vojne, kjer je služil v posebnih enotah, toda dela za vojnega heroja ni. Rambo redux, heh. Edino žago so zaprli, tako da lahko lokalci delo najdejo le v kazinu, ki pa ga furajo sumljivi tipi, napol arijski gangsterji, razpečevalci mamil, alkohola, pornografije in dekadence. Rock, ne ravno fan peep-showa in igralnih avtomatov, se jim upre, a ga skoraj ubijejo, toda ko se da izvoliti za šerifa (iz države Washington), dobi licenco za čiščenje - s trdo, testosteronsko palico. Čistka je odštevanka, zgodba o logiki preventivne avtomatike - reductio ad absurdum Busheve politike, ki liberalizem prikazuje kot gangsterizem, svoj ekonomski polom pa kot vrnitev k preprostim, ruralnim, bibličnim vrednotam. Šur, Rock bo v nadaljevanju igral guvernerja države Washington. In potem ga ne bo več le igral. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200446/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 19.11.2004 Marcel Štefančič, jr. 242 Jess (Parminder Nagra), britanska najstnica indijskega rodu, je nora na nogomet in Davida Beckhama. Recite ji Posh Spice. Njena soba izgleda kot muzej Manchester Uniteda - in seveda, na steni ne visi kako božanstvo, ki ga častijo sikhi, ampak Skinhead Boy. "Nihče ne felša tako kot David Beckham," se glasi njena mantra. In ker tudi sama ne felša slabo, jo povabijo v žensko nogometno ekipo - že se vidi v Ameriki, obljubljeni deželi, kjer nogometašice dobro plačujejo. Nič hudega - tudi Beckham je le britanski proletarec, ki je moral v Španijo, da bi lahko igral za kraljevi klub. No, njena starša, zelo tradicionalna sikha, njeno prihodnost vidita drugače - indijska kuhinja, indijski običaji, indijski ženin. No football! Jasno, Jess se tej represivni tradiciji upre. V filmu Zadeni kot Beckham je sicer bolj malo nogometa, toda veliko predložkov - vsi prihajajo iz filmov a la Moja obilna grška poroka in Monsunska svatba. Kar pomeni, da mrgoli komičnih etničnih stereotipov, karikiranih družinskih odnosov in medgeneracijskih konfliktov, ki so le začimba, medtem ko so vsi družbeni problemi - recimo problemi asimilacije, spolne identitete, rasizma, diskriminacije, nacionalne identitete in napetosti med fundamentalizmom in modernostjo - tako poenostavljeni, da jih lahko reši že spajsica, ki ve, da je trik v kulturi... ee, "kulturni identiteti". Lepo je videti bejbo, ki uživa v asimiliranosti, malce grše pa je videti film, ki spregleda, da je Beckham zapakiran tako kot McDonald's. Pravo vprašanje je - kakšna je Beckhamova "kulturna identiteta"? ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200446/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 19.11.2004 Marcel Štefančič, jr. 237 Film Pozabljeni kriči: ne izdaj moje skrivnosti! Okej, ne bom je izdal. Če bi jo, mi itak ne bi verjeli! Zato bom rekel le: vse se začne s poročeno gospo po imenu Telly (Julianne Moore), ki še vedno žaluje za svojim 9-letnim sinom. Ni skrivnost: umrl je v letalski nesreči. Telly gleda fotke, videokasete, igrače - ne more ga pozabiti, toda njen psihiater (Gary Sinise) in njen mož (Anthony Edwards) jo skušata prepričati, da sina sploh ni imela, da si ga je torej izmislila. In res, njen sin izgine z vseh slik in posnetkov - tudi njegove igrače izginejo. Kaj je to? Ji hočejo izbrisati spomin in sprati možgane, je režiserju čez ramo gledal M. Night Shyamalan, smo na zadnjem ovinku pred Mandžurskim kandidatom ali Psihom - hej, ali pa gre le še za eno globoko psihotično, ultra multiplicirano žensko, ki ogroža patriarhat in Homeland Security? Ne, nič od tega. Ko namreč Telly, ki svojega sina noče in noče pozabiti, najde moškega (Dominic West), ki je v "zabrisanosti" že korak pred njo (tip je že "pozabil", da je imel hčerko, ki se je ubila v isti letalski nesreči), se izkaže, da nam film zgodbo o materinskem nagonu, izgubljenih otrocih, ki gredo vedno v nebesa, in moči spomina pripoveduje v jeziku žanra, ki vam ga ne smem izdati. Če bi ga izdal, bi izdal skrivnost. Trik tega filma pa je prav v tem, da nam žanr zamolči. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200447/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 28.11.2004 Marcel Štefančič, jr. 562 Za koga ste navijali, ko ste gledali Osmega potnika - za pošast ali za ljudi? Okej, za ljudi. In za koga ste navijali, ko ste gledali Predatorja - za pošast ali za ljudi? Okej, spet za ljudi. Toda zdaj je tega humanizma konec. Svet se je spremenil - morali boste izbrati eno pošast. Aliena ali pa Predatorja. Bolje rečeno, morali se boste opredeliti za eno pošast. Druge poti ni: ali - ali. Joj, ampak Alien je Zlo - oh, in tudi Predator je Zlo? Kako naj se identificiram z Zlom? Vidite, prav v tem je štos - odločiti se boste morali za "manjše Zlo". Bush je svetu najprej vsilil manihejsko logiko Dobrega in Zla, ki pa se je hitro prelevila v logiko "manjšega Zla" - že res, da je v Iraku kaos, toda to je še vedno bolje od Sadama Huseina! Bush je "manjše Zlo". Ironično, logika "manjšega Zla" je poganjala tudi letošnjo ameriško predvolilno kampanjo - izberite "manjše Zlo", volite proti Bushu, so pozivali progresivci, ki sicer, v normalnih okoliščinah, ne bi podprli kandidata demokratske stranke. Ali kot so ponavljali: John Kerry ni nič posebnega, toda v primerjavi z Bushem je "manjše Zlo". Natanko ta logika poganja film Alien proti Predatorju. In ne povsem brez razloga - Alien je vzletel v času Jimmyja Carterja, ki je bil demokrat, Predator pa v času Ronalda Reagana, ki je bil republikanec. Alien proti Predatorju = demokrat proti republikancu = "manjše Zlo" proti "Zlu". Da sta se nedavno spopadla tudi Freddy in Jason, ne preseneča - Jason, pošast iz Petka trinajstega, je Carterjev otrok, Freddy, pošast iz More v Ulici brestov, pa je Reaganov otrok. "Sredi vojne smo - treba se je opredeliti," slišimo v filmu Alien proti Predatorju. Ljudje v tem filmu si lahko ponavljajo le: "Ne glede na to, kdo zmaga, mi izgubimo!" Ker pa krščanska desnica, Bushev ideolog, stalno poudarja, da se bo zadnje poglavje človeške zgodovine - Apokalipsa - odvrtelo v Jeruzalemu, je povsem samoumevno, da se apokaliptični spopad med Alienom in Predatorjem odvrti ob izviru civilizacije - v piramidi, ki so jo na Antarktiki zgradila zunajzemeljska bitja. Če ste gledali Stargate ali pa brali Ericha von Daenikena, recimo njegove Božje kočije, potem veste, kam pes taco moli. Globoko pod ledom pač odkrijejo Atlantido... ee, multietnično piramido, kamor ultra magnat Charles Bishop Weyland, ki ga igra Lance Henriksen (mhm, v drugem in tretjem Osmem potniku je igral androida Bishopa!), takoj odpelje ekipo ekspertov, v kateri so eko-alpinistka (Sanaa Lathan), ki nadomešča gospodično Ripley, top arheolog (Raoul Bova), ki nadomešča Indiano Jonesa, komandosi, ki nadomeščajo velikega Arnija, in vrtalci, ki nadomeščajo Brucea Willisa, toda ko prodrejo v to vagino, ki rotira in spreminja obliko (kot Kocka, heh), in ko dešifrirajo hieroglife (zelo hitro, se razume), ugotovijo, da steroidni high-tech predatorji, kreatorji civilizacije, v tej vukojebini vsakih 100 let ritualno pobijajo sluzaste, primitivne, no-tech aliene - in da je 100 let ravno naokrog. Showtime! Da film Alien proti Predatorju, alegorija "spopada civilizacij" (high-tech vs. no-tech, zahod vs. vzhod, Biblija vs. Koran), izgleda kot video igrica, ne preseča, pa ne zato, ker ga je posnel Paul W.S. Anderson, specialist za ekranizacije video igric (Mortal Kombat, Nevidno zlo), ampak zato, ker so skušali bušiji iraško vojno prodati kot video igrico, kot postopno, čisto, kirurško ubijanje Zla. In če smo že ravno pri logiki "manjšega Zla" - kaj pravite na film Hannibal Lecter vs. Bush? ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200447/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 28.11.2004 Marcel Štefančič, jr. 227 Med filmoma Alien proti Predatorju in Izganjalec hudiča - Na začetku obstaja kopica paralel. Recimo: oba so najavili že pred mnogimi leti. Dalje, oba so nekajkrat že skoraj začeli snemati, še več, Izganjalca hudiča je Paul Schrader, scenarist Taksista in režiser Ljudi-mačk, tudi zares posnel (in zapravil ogromno denarja, heh, največ v svoji dolgi karieri), toda producentom se je zdel tako arty in tako nekomercialen, da so ga raje bunkerirali in začeli takoj producirati novo, bolj komercialno in bolj mehanično verzijo, ki jo je posnel matinejski, furijasti šokmojster Renny Harlin. V filmu Alien proti Predatorju na Antarktiki pod ledom odkrijejo piramido, ki je ne bi smelo biti tam - v novi verziji Izganjalca hudiča pa v Keniji pod zemljo odkrijejo cerkev, ki je ne bi bilo smelo biti tam. Bolje rečeno, tam je bila že 1.000 let pred prihodom krščanske vere! Ha. V filmu Alien proti Predatorju imate arheologa, ki nadomešča Indiano Jonesa - v novi verziji Izganjalca hudiča, ki izgleda zdaj kot sequel Prerokbe, zdaj kot prequel Sophiejine obločitve, pa v kožo Indiane Jonesa skoči kar oče Merrin (Stellan Skarsgard). Ja, čakajo ga lov na izgubljeni zaklad in naciji, toda Merrin ne sreča Hitlerja, ampak ultimativno Zlo - Satana osebno. Podnaslov bi se lahko itak glasil: kako je Lancaster Merrin, duhovnik, ki je izgubil vero, izgnal Satana, ponovno našel Boga in postal born-again kristjan. PROTI + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200447/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 28.11.2004 Marcel Štefančič, jr. 175 Andrew Largeman (Zach Braff) je šel v Los Angeles za igralca, toda postal natakar - po sušnih sezonah, ki so mu vrgle le TV vlogo retardiranega nogometaša, se vrne domov, v New Jersey, "The Garden State", na pogreb svoje matere. Prijatelji, ki jih je pustil za sabo in ki se zdaj preživljajo kot izumitelji, policaji in grobarji (živijo pač v Sopranolandu!), in oče (Ian Holm), psihiater, ki ga že celo življenje pumpa z medikamenti, ga sicer pričakajo kot bizarni antični zbor, toda Andrew ni Odisej - njegovo Stanje zamaknjenosti, napol burleskni, napol tragični remix depresije, odtujenosti, letargije, ekscentričnosti in urbane omotice, ga uvršča nekam med Diplomiranca, Lovca v rži, Harolda (hja, iz filma Harold & Maude) in onega zamaknjenca iz filma Rushmore, tako da ni ravno subkultura zase. Stanje zamaknjenosti je teater absurda in obenem ritualno ogledalo sodobne moškosti - da Andrewa lahko "odreši" le Sam, bejba z moškim imenom (Natalie Portman), ki je njegovo čisto nasprotje (energična, optimistična frikica) in ki je na tem, da umre, pove vse o stopnji moške zamaknjenosti. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200448/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 05.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 293 Deževna noč ob koncu osemdesetih: Dae-Suja (Choi Min-Sik) na lepem ugrabijo. Kdo, zakaj? Nima pojma. In potem ga imajo 15 let zaprtega v hotelski sobi. Zakaj, kdo? Nima pojma. Dae-Su bi lahko pisal romane o osamljenosti, tesnobi, depresiji, klavstrofobiji, robu živčnega zloma in iracionalnem, absurdnem, morastem prstu Usode - Kafka, Camus in Sartre nehote postanejo njegovi najboljši prijatelji. Ko joče, joče sam. Njegov edini kontakt z zunanjim svetom je TV, ki pokaže tudi umor njegove žene - umor podtaknejo njemu. Kaj se dogaja? Nima pojma. Počuti se kot junak filmov noir. Ali pa Kocke. Oh, ali pa Sobe za paniko. Po petnajstih letih, ko Južna Koreja ni več diktatura, ampak demokracija, ga na lepem izpustijo. Kdo, zakaj? Nima pojma. Toda ko se znajde na prostosti, postane vprašanje "kdo in zakaj" njegov Memento. Ko naskoči preteklost, se prebija od enega ključa do drugega - od mlade natakarice, ki diši po grehu, in live hobotnice, ki naj bi mu vrnila spomin, do magnatskega dandyja, ki žveči več, kot lahko požre, toda bolj ko ima občutek, da nastopa v Igri, bolj dokazuje, da je maščevanje jed, ki najbolj tekne, če je servirana hladna, recimo s kladivom. Njegovo maščevanje je energična, virtuozna, stilizirana, brezkompromisna kolekcija furijaste jeze, nadrealističnega sadizma, obešenjaške norosti, delirične ekscesnosti, srhljivih likvidacij, šokantne kirurgije, naturalističnega nihilizma in tehno valčkov. Pozabite na Grofa Monte Crista, Čistko in Punisherja - Stari, happening krutosti, je tako originalen, tako vrtoglav in tako perverzen kot Shakespeare, ki hoče biti Ajshil. S filmom Ubila bom Billa bi bila sijajen double-bill. Da je Chanwook Park, južnokorejski Tarantino, ki ima za pasom dva lucidna akcijska filma, Joint Security Area in Sympathy For Mr. Vengeance, letos v Cannesu pobral Grand Prix žirije, ne preseneča - predsednik žirije je bil ameriški Tarantino. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200448/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 05.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 476 V filmu Bridget Jones - Na robu pameti je - tako kot v Dnevniku Bridget Jones - veliko pecanja, rajcanja in cominga ("I'm coming"... "He's coming"... "I need to come" ipd.), toda vse to seksualno eksperimentiranje je retardirano, predpotopno, pod nivojem dobre stare Emmanuelle. Šur, Bridget Jones (Renee Zellweger), še vedno TV reporterka, ni Emmanuelle, toda kljub temu jo pošljejo v novo in staro metropolo svobodnega in povsem necenzuriranega erosa - na Tajsko. In dobro veste, kateri kliše najbolj muči tiste, ki potujejo na Tajsko - strah, da jim bo kdo v prtljago podtaknil mamila, tako da bodo pristali v arestu, ki na Tajskem ni ravno karaoke bar. Uganili ste: Bridget Jones se zgodi natanko to. Podtaknejo ji kokain in pristane v zloglasnem tajskem arestu, ki pa ni "polnočni ekspres", ampak - huh! - karaoke bar. Ne sicer dobesedno, toda še preden rečete Wayne's World, Bridget in arestantke že natepavajo vižo Like a Virgin (oh, ne le zato, ker je Jim Broadbent, ki igra njenega očeta, to vižo pel v filmu Moulin Rouge), ki je kakopak razlog za takojšnjo amnestijo. In dobro veste, kateri kliše najbolj muči moške, ki potujejo na Tajsko - strah, da se bo izkazalo, da je punčka, ki jo natepavajo, v resnici fantek. Bilo bi prehudo, če bi se to zgodilo Bridget Jones, zato se to zgodi Danielu (Hugh Grantu), njenemu infantilnemu eks šefu in eks ljubimcu, ki je zdaj voditelj turističnega TV showa in ki izgleda tako, kot da je celo življenje igral Hugha Granta. Tip je spet v igri. Bridget se je namreč ravno razhodila z Markom Darcyjem (Colin Firth), "bogom seksa" in snobovskim specialistom za človekove pravice, ki izgleda tako, kot da je celo življenje bral Jane Austen. Bridget, karikatura mučenice, ki hlepi po postu ( = po trdi, patriarhalni roki), je tako spet histerično ujeta med dva moška, ki jo izmenično privlačita in odbijata, bolje rečeno, spet je ujeta med dva svetopisemska lika, med junaka Stare zaveze (Daniel) in junaka Nove zaveze (Mark), ki nanjo pritiskata kot križ. Skratka, vse, kar se ji zgodi, je čisti deja-vu. Njena zgodba se ne vrti naprej, ampak nazaj. Nič, kar se ji je zgodilo v Dnevniku Bridget Jones, ki se dogaja nekaj mesecev prej, je ni mentalno premaknilo. In vendar se ima za "zrelo, profesionalno, sofististicirano žensko", še več - film jo prikazuje kot tipično moderno žensko. Kar je seveda absurdno, še zlasti če pomislite, da je Bridget videti kot ženska iz petdesetih... ee, kot garažna verzija Marilyn Monroe - naivna, nevrotična, infantilna in negotova, brez samospoštovanja in samozavesti, vedno odprta za poniževanje in samoponiževanje, povsem odvisna od stalnega zagotavljanja, da je "boginja seksa" (in "najboljša fukačica"), in prepričana, da žensko seks pripelje dlje kot reportersko delo. In kaj je najbolj absurdno? To, da se čuti tako superiorno, ko se v arestu znajde med Tajkami, s katerimi moški ravnajo predpotopno. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200448/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 05.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 173 Začasna žena je švedski film, ki vse klišeje romantičnih komedij tako premelje, da se ven pribalina romantična psihodrama. Lisa Ohlin, režiserka, ki seks in upanje verjetno najraje izreka v istem stavku, ima očitno bergmanovski kompleks - film je namreč videti tako, kot da bi romantično komedijo režiral Ingmar Bergman. No, ne povsem - Začasna žena je nekaj zarez pod tem. Fredrik (Gustav Hammarsten) je človek prihodnosti - ima restavracijo in bejbo, ki je na tem, da mu rodi otroka, kar je njegov življenjski sen. Toda šit - bejba na lepem oznani, da otrok ni njegov. Bolje bi bilo, če bi rekla, da otrok ni njen - heh, to bi bil fin romantično-patriarhalni lapsus. Fredriku tako ne preostane drugega, kot da začne panično - in depresivno - iskati bejbo, ki bi mu rodila otroka. Če ne gre drugače, ga je voljan posvojiti, kar je idealno, kajti na uradu za posvojitve nabaše na nevrotično Millo (Lotta Ostlin Stenshall), ki hoče le eno - instant impregnacijo. Nič, Švedska ni več dežela seksa, ampak dežela prokreacije. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200449/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 13.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 220 Gotovo poznate filozofski izrek: meje mojega sveta so meje mojega jezika. Slogan za Nebeškega kapitana in svet prihodnosti pa bi se lahko glasil: meje mojega sveta so meje mojega računalnika. Specifično - digitalne animacije. Nič in nihče v tem filmu se ne premakne iz računalnika. Ja, igralci so snemanje preždeli pred blue-screenom, ki ga je digitalna animacija potem napolnila s substanco, toda težko boste našli bolj spektakularno, bolj kinetično in bolj hipnotično substanco - tako razkošno, tako originalno in tako brezhibno stiliziranega filma zlepa ne boste videli. Pozabite na Vojno zvezd. Zgodba se odvrti v retro tridesetih, ki izgledajo kot nostalgični, patinasti art-deco paralelni svet, ki meče dolge sence in v katerem je spomin na barve že skoraj povsem zbledel. Ko New York napadejo mehanični, robotski King Kongi, se Joe "Sky Captain" Sullivan (Jude Law), elegantni hard-boiled pilot, v družbi ambiciozne reporterke Polly (Gwyneth Paltrow), ki raziskuje izginotje največjih znanstvenikov, prek zračne ploščadi, ki ji poveljuje enooka Frankie (Angelina Jolie), zavihti v Nepal, v mitsko deželo Shangri-La, kjer se skriva megalomanski, zarotniški dr. Totenkopf (digitalizirani Laurence Olivier!), ki pripravlja sovražni prevzem sveta. Jasno, kapitana čaka toliko cliffhangerjev, kot so jih premogli matinejski seriali, ki so cveteli v tridesetih in štiridesetih, kar pa ne preseneča - Nebeški kapitan je hommage prav serialom, temu izgubljenemu zakladu filmske zgodovine. In cinefilije. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200449/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 13.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 371 Larry Cohen, kultni veteran B filmov (npr. It's Alive!, 1974), je pred leti zadel tombolo, ko je Hollywoodu za 300.000 dolarjev prodal scenarij za Telefonsko govorilnico. Hollywood je scenarij pred uporabo zelo pretresel, toda film je bil še vedno dovolj intriganten. In kar je ključno: bil je odlična reklama za mobilne telefone, saj je pokazal na popolno superiornost mobilnih telefonov in vedno hujšo - oh, in vedno bolj pogubno - inferiornost stacionarnih telefonov. Ne pozabite: Colin Farrell, ki dvigne klasično telefonsko slušalko, postane talec in igrača mobilnega telefona, ki ga rola anonimni ostrostrelec. Poslednji klic je videti kot neuradno nadaljevanje Telefonske govorilnice, le da tokrat ne gre za vojno med stacionarnim in mobilnim telefonom, ampak za koalicijsko povezovanje mobilnih telefonov, ki ni brez motenj, absurdov, napetosti, negotovosti in cliffhangerjev. Ryan (Chris Evans), kalifornijski žrebec, ki ga je bejba ravno nogirala (ker je neodgovoren, preveč egocentričen in otročji), dobi na lepem paničen telefonski klic: na drugi strani je absolutna neznanka, učiteljica po imenu Jessica (Kim Basinger), ki trdi, da so jo ugrabili (ne ve, kdo in zakaj) in da jo imajo zdaj zaprto (še sama ne ve, kje). Zakaj je poklicala njega? Nič, mobitel, ki so ga ugrabitelji razbili, je zložila tako, da je lahko poklicala le naključno številko - njegovo. Sploh pa, ko pride do mobitela, je vsaka številka prava, ne - kdor ima mobitel, dobesedno prosi, da ga kdo pokliče. Ryan, ki je verjetno videl dobro staro kriminalko Oprostite, napačna številka (1948), se požene na policijo, kjer nabaše na detektiva (William H. Macy), ki je tik pred penzijo (in "prestar za to sranje"), tako da mu ne preostane drugega, kot da usodo neznanke vzame v svoje roke - do točke B mora priti pred ugrabitelji. In potem do točke C. Pa do točke D. In točke E. In do njenega sina. In do njenega moža. Kar je težko - Jessica namreč svojega mobitela ne sme ugasniti, vsaka funkcija Ryanovega mobitela pa se izkaže za disfunkcijo. Saj veste - baterije crkavajo, rolajo se mrtve cone, križajo se linije. Poslednji klic je remix tehnofilije in tehnofobije, ki namiguje, da je mobitel jamstvo varnosti, toda le pod pogojem, da si stalno na liniji - da se torej za račun ne meniš. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200449/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 13.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 317 Če ste videli Trpljenje Jezusa Kristusa, potem veste, da je JK zelo trpel - in film Kako se izogniti Božiču, je dokaz, da ni trpel zaman. Tim Allen in Jamie Lee Curtis sta tipični predmestni par, toda ko njuna hči za dlje časa odpotuje v Peru, ugotovita, da bosta za Božič sama, zato si rečeta: hej, izogniva se praznovanju Božiča! Nobenih venčkov, nobenih lučk, nobenih dreveščkov, nobenih čestitk, nobenih daril, nobenega zapravljanja. In natanko to storita - Božič ignorirata tako neusmiljeno, da se sosedom zdi, da sta zatajila družinske vrednote, domovino, tradicijo in Boga. Vsi se zgražajo: kaj je narobe z njima? Sta Žida? Ja, zdita se jim čudna, sumljiva, nepatriotska, protiameriška, pošastna, kot napol terorista, ki hočeta ugrabiti Božič. Tim in Jamie - gospod in gospa Scrooge - prestrašita predmestje. Zrela sta za FBI, tako da je vprašanje le še - se bosta spreobrnila in Jezusa sprejela kot svojega odrešenika ali pa ju bodo bombardirali? Drži, Kako se izogniti Božiču je po eni strani "družinska komedija" in tipični božični puding (Tim Allen je specializiran za tovrstno robo), toda po drugi strani je sad popolnega h'woodskega inženiringa - scenarij je napisal Chris Columbus, znan kot režiser filmov Sam doma in Harry Potter, roman, po katerem so posneli film, je napisal John Grisham (Skipping Christmas), razvpiti avtor odvetniških trilerjev (Pelikanovo poročilo, Firma, Pobegla porota), režiral pa ga je Joe Roth, eks šef produkcije pri studiu Disney (in trenutno šef firme Revolution, ki je film producirala). Vse je torej pod kontrolo. Ergo: navidez naivni, neobvezni, veseljaški božični popkorn je produkt h'woodske elite. In res, težko boste našli boljšo in bolj direktno alegorijo Busheve politike nestrpnosti. Film namreč sporoča: prvič, konformizem je Božje darilo, drugič, kdor razmišlja preveč neodvisno, je nevaren in sumljiv, tretjič, individualizem se mora pokoriti volji kolektiva, četrtič, manjšine se morajo asimilirati (če ne...), petič, dogme so edini sprejemljivi lifestyle, in šestič, drugačnost je Zlo. Trpite! PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200450/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 16.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 268 Slaba vzgoja je labirintni full-color film noir, v katerem vse vloge, tudi ženske, vključno z blond femme fatale, igrajo moški. Kot v pekinški operi. Še več - vsi so istospolni, toda igre moči, v katere stopijo, jih prisilijo, da se razdelijo na moške in ženske. Enrique (Fele Martinez) je filmski režiser brez idej, ko ga nenadoma - leta 1980 - obišče Ignacio (Gael Garcia Bernal), njegov mladostni prijatelj in njegova "prva ljubezen": sredi šestdesetih sta hodila na strogo katoliško šolo in drkala na Sarito Montiel, top špansko zvezdo, ki je bila tako realna kot to, kar sta držala v rokah, toda potem ju je brutalno ločil ravnatelj, oče Manolo (Daniel Gimenez Cacho), pedofil, ki je bil zaljubljen v Ignacia. Ergo: na začetku je bila zloraba. Ignacio je zdaj igralec, ki potrebuje delo - in seveda, o odraščanju v katoliški šoli je napisal scenarij (s fiktivnim koncem), ki se zdi Enriqueju boljši od tabloidnih "resničnih zgodb", na katerih zadnje čase pase svojo ustvarjalno blokado. Jasno, Enrique hoče scenarij - Ignacio hoče glavno vlogo. Je Ignacio res Ignacio - ali le njegov impersonator? Je njegov scenarij res slika tega, kar se je zgodilo v preteklosti - ali le priredba? Vprašanji, ki mučita režiserja, sta nesmiselni - ko začne zgodbo o preteklosti pripovedovati scenarij, postane realnost le variacija filma. Plus: če Ignacio ni Ignacio, ga bo v Ignacia itak spremenil film - lik, ki ga bo igral. Nič, realnost je le material za film. In fiktivni liki se lažje spomnijo preteklosti kot realne osebe. Filmi gredo dlje od realnosti - bolj realni so od realnosti. Pedro Almodovar je odkril Baudrillarda. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200450/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 16.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 192 Ray Liotta je v Scorsesejevih Dobrih fantih gangster, ki rola svet, na koncu pa pristane v predmestni vukojebini - v programu za zaščito prič, obsojen na anonimno, enolično življenje. Prej je bil party animal - zdaj je vegetacija. Prej je bil v adrenalinskem parku - zdaj je v komi. Počuti se kot gospod Neverjetni (Craig T. Nelson), nekdanji superjunak množic in neuničljivi prvak adrenalina, specializiran za reševanje sveta, ki ga zaradi "škandala" in na lepem slabe publicitete prizemljijo - skupaj z ženo, tudi superjunakinjo (Holly Hunter), ga fliknejo v program za zaščito superjunakov, kjer je obsojen na anonimno življenje malega človeka, predmestnega očeta in nevidnega delavca. Ker mora svoj talent za reševanje sveta potlačiti, lahko svet rešuje le še skrivaj, ponoči, da ga kdo ne vidi - na svojo roko. Toda ko nacionalno varnost ogrozita tropski robot Omnidroid in diabolični Sindrom, se vrne v akcijo. Neverjetni, lucidna, hudo pirotehnična, ultra kinetična, bondovska, retro futuristična digitalna animacija (via Pixar), je alegorična parodija ameriškega ponovnega vstajenja - saj veste, Clinton je Ameriko vojaško prizemljil, tako da je bila obsojena le na tajne, hitre, nočne intervencije, Bush pa jo je spet vrnil v akcijo. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200450/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 16.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 226 Sublimni mediteranski otoček Lampedusa je za lokalno mularijo, ki se prepušča breskrbnim norčijam, malim otroškim vojnam, naivnemu sadizmu in večnemu poletju v školjki, najboljši izmed vseh svetov. Za odraslo prebivalstvo, ki že stoletja živi od rib, božjih postav, tradicije in patriarhalnega reda, je Lampedusa edini možni svet. Tudi za turiste bi bil raj - toda le pod pogojem, da jim tam, bogu za hrbtom, ne bi bilo treba ostati do smrti. Grazia (Valeria Golino), žena in zelo zaščitniška mati treh otrok, izgleda kot turistka, ki ji ni uspelo zbežati (okej, kot Ingrid Bergman na Stromboliju). Zato je zbežala v nonkonformizem - Grazia je seksi, delikatna in zapeljiva, toda divja, nemirna, manična, povsem neinhibirana in predvsem nepredvidljiva, edina disidentka na otoku. Ko svoje sinove na vespi odpelje na obalo, jih objema tako, kot običajno punca objema svojega fanta - in ko se pred njimi sleče, dih zastane celo ribam. Včasih dobi napad. Včasih spusti vse otoške pse. Domačinom se zdi, da je nora, zato njenemu možu, non-stop ribiču, celo svetujejo, da naj jo pošlje v Milano, kjer jo bodo pozdravili. Grazia pač ogroža tradicijo in patriarhalni red - preveč je osvobojena, preveč evforična, preveč transgresivna. In preveč ženstvena. Grazijin otok je neorealistični film o ženski, ki je alergična na patriarhat - in tradicijo. O ženski, ki od patriarhata zboli. (Grazio častita ljubljanski Dvor & mariborski Udarnik) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200450/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 16.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 266 Gotovo se spomnite, kako je izgledal Elvis Presley v svoji lasvegaški fazi - kot kičasta, mutantska, groteskna karikatura samega sebe. Bil je odlična tarča za pikado. Je kaj bolj patetičnega? Oja - še bolj patetični in še bolj groteskni so Elvisovi impersonatorji. Ni boljše tarče za pikado. Ali natančneje - z Elvisovimi impersonatorji lahko v patetičnosti in grotesknosti tekmujejo le osebki, ki so bili spočeti ali pa rojeni na Elvisovem koncertu. In film Elvis je odšel, ki je naslov dobil po slovitem, ponarodelem postkoncertnem oznanilu (publiki, ki je po koncu Elvisovega koncerta še vedno čakala na bis, so rekli "Elvis je že zapustil stavbo"), je reunion Elvisovih impersonatorjev in bejbe (Kim Basinger), ki je bila rojena na Elvisovem koncertu in ki z leti postane Pink Lady, kraljica piramidne prodaje kičaste - hja, pink - kozmetike. Toda ko je na eni izmed svojih promocijskih turnej, začne za sabo na lepem puščati mrtve Elvisove impersonatorje - enega nehote zažge, drugega nehote povozi, na tretjega nehote prekucne orjaški znak, četrtega nehote nabije v poštni nabiralnik (you've got mail!) in tako dalje. Hja, Pink Lady postane serijska morilka Elvisovih impersonatorjev, bolje rečeno - to, kar počne, je pravo etnično čiščenje, toda film, ki ga je posnel Joel Zwick, auteur Moje obilne grške poroke, v tem neskončno uživa. Elvisovi impersonatorji mu gredo tako na živce, kot je šel Napihnjencem na živce Sadam Husein. Ironično, Al Dvorin, sloviti koncertni napovedovalec in izumitelj fraze "Elvis has left the building", se je letos smrtno ponesrečil - ko se je vračal z lasvegaškega koncerta Elvisovih impersonatorjev, ga je nenadoma vrglo iz avta. Ha! ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200451/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 23.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 370 Naj vas najprej spomnim, kaj se je zgodilo pred natanko dvajsetimi leti - studio Tri-Star je na ameriška platna poslal šoker Tiha noč, smrtonosna noč, v katerem adventne ljudi pobija psycho, maskiran v božička. Jasno, tip nima smisla za humor, pa četudi je res, da svoje žrtve tako predela, da vam gre na smeh. Film - sicer tipični slasher - je povzročil veliko zgražanje, lobisti krščanske koalicije so pozivali k bojkotu dvoran, ki so ga vrtele, Tri-Star pa so skoraj križali: Svinje, kako si drznete - in to v svetem času?! Ironično - Gremlini so tisto leto povzročili pravo predbožično razdejanje, pa se ni nihče pritoževal. Tudi ko so se v božičke maskirali roparji in ropali banke, se ni nihče pritoževal. Toda namig, da je božiček psycho, je vse vrgel s tečajev. Tiha noč, smrtonosna noč je navrgla še štiri nadaljevanja, kopico imitacij in poslovno spoznanje, da je v predbožični filantropiji nekaj perverznega in da ima tudi "predbožična mora" svojo tržno nišo. Navsezadnje - kdo pa je duhovni oče te niše, če ne prav patološko skopuški, arogantni, brezčutni, mizantropski Scrooge, junak Dickensove Božične pravljice? In Willie, ki ga v Pokvarjenem božičku igra Billy Bob Thornton, ni padel daleč stran - v nakupovalnem centru "igra" sicer božička, toda v resnici je ciničen, zapit, jezen, obscen in mizantropski, pravi pobruhani, antihumanistični outsider... ee, anti-božiček, ki misli le nase in na analni seks z nakupovalkami. Njegova dobra volja se začne pri porivanju nakupovalk, ki jih rajca božičkov kostum ("Fuck me Santa!"), in konča pri uriniranju v božičkov kostum. Vse prezira - otroke, ki ga cukajo za brado, predbožično atmosfero, Sveto noč, nakupovalke, ki jim po srečanju z njim nese postrani, in verjetno tudi božične filme a la Življenje je čudovito. A to še ni vse: Willie je tat, ki vsako leto pod krinko predbožične maškarade preštudira varnostni sistem v nakupovalnem centru, v katerega potem - za Božič - vlomi. Pokvarjeni božiček, ki sta ga idejno koncipirala brata Coen in ki je požel hudo zgražanje, je obešenjaški odgovor na komercializacijo Božiča. Willieju pač "pravega smisla" Božiča ni treba več iskati, ker ga je že našel - Božič je rop. Nič, Willie se je le prilagodil in postal živ dokaz, da Božiček obstaja. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200451/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 23.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 234 Oceanovih 11 je bil film, v katerem so se zbrali najbolje plačani h'woodski igralci in nam v en glas sporočali: glejte, kako fajn smo se imeli! Bolje rečeno: glejte, kako fajn smo se imeli, ko smo ropali najbolj bogate lasvegaške igralnice! Saj res - kaj je bančni rop v primerjavi z ustanovitvijo nove banke? In kaj je zvezdnik, ki ima preveč denarja, v primerjavi z igralnico, ki ima preveč denarja? Ker ljudje očitno neskončno uživajo v zvezdnikih, ki igrajo sami sebe, je tu že nadaljevanje, Oceanovih 12, sicer čisti non sequitur, iz katerega nam najbolje plačani h'woodski zvezdniki - Brad Pitt, Matt Damon, Julia Roberts, George Clooney, Catherine Zeta-Jones itd. - v en glas sporočajo: glejte, tokrat smo se imeli še bolje! Bolje rečeno: glejte, tokrat nam je bilo dovoljeno čisto vse! Ni čudno - tokrat ne oropajo Amerike, ampak Evropo! Ker jim lasvegaški gangster, ki so ga oropali, pride na sled, jim ne preostane drugega, kot da mu denar vrnejo, toda vrnejo ga lahko le tako, da ga naropajo - ker pa jih v Ameriki vsi poznajo (hja, bolj slavni so od Beatlesov!), naskočijo Amsterdam in Rim, ki ju očitno poznajo kot svoj žep. Film si izmišlja pravila, ki jim ne sledi, utruja z ekspozicijo, ki je brez konca (zvezdniki jemljejo čas), svoje bogove pa prikazuje kot prvake kulizma, pa četudi so tako staromodni kot Rat Pack ali pa Fabergejevo jajce. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200451/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 23.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 220 Tale nizozemski film je poln odlikovanj: prvič, posnet je po bestsellerju Tesse de Loo, ki so ga menda prebrali vsi Nizozemci, in drugič, nominiran je bil za tujejezičnega Oskarja. Toda cesar je gol - film namreč ne stori nič drugega kot to, da se pofočka na vse najbolj zlizane, upehane in dehidrirane klišeje o dvojčicah. Na začetku je kakopak nasilna ločitev dvojčic: 6-letni dvojčici Anno in Lotte po smrti staršev ločijo, tako da ena ostane pri kmečkih sorodnikih v Nemčiji, druga pa pristane pri petičnih sorodnikih na Nizozemskem. Tipično: fizičnih kontaktov nimata več. Še bolj tipično: kruti strici in zlobne tete naredijo vse, da se dvojčici ne bi več videli - in da ne bi imeli kontaktov. Celo njuno korespondenco raje skrijejo. In povsem tipično: ker imajo dvojčice "šesti čut", sta Anna (Nadja Uhl) in Lotte (Thekla Reuten) v non-stop telepatskem kontaktu. Saj veste, če je eni hudo, je hudo tudi drugi. Če trpi ena, trpi tudi druga. In če eni zadiši po seksu, zadiši tudi drugi. Le o nacizmu se ne strinjata - Anni so nacisti simpatični, Lotte pa antipatični, ker so ji speljali fanta. Točno, odpeljali so ga v lager smrti. Film Dvojčici je banalni evropuding - da bi izgledal bolj tehtno, resno in zrelo, na pomoč pokliče lager smrti, kar je seveda nezrelo, neresno in poceni. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200451/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 23.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 176 Kiriku je fetus, ki se hoče na vsak način roditi, zato se rodi kar sam. In takoj ko se rodi, že govori. Mali je tako nadarjen, da je že kar karizmatičen - in tako karizmatičen, da je kar rojen za obračun z diabolično čarovnico, ki lifra uroke, jemlje vodo, krade zlato, žre moške in terorizira otroke. Kiriku in čarovnica je risanka, ki se dogaja v Afriki, a ni Levji kralj. Prej narobe: tale francoska risanka je anti-Disney. Otroci so goli. In ženske so topless. Kar je tudi pripeljalo do razvpitega "kreativnega nesoglasja" med izvirnimi producenti, ki so zahtevali, da režiser svoje animirane like "obleče", in režiserjem, ki je vztrajal na avtentičnosti likov, okej, na topless Afriki. Kot vidite, je režiser našel nove producente, ki v animirani goloti niso videli finančnega samomora. Hej, ni bilo razloga - risanka, po slogu resda zelo "japonska", je prav zaradi vse te burne publicitete postala hit. Vsaj doma, v Franciji. Pa pri nas? Nič, po šestih letih bo lahko le napol anonimno kontrirala disneylandizaciji Božiča. (do nazga gre kino Dvor) ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200452/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 29.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 175 Depresivni Jim Carrey sreča manično Kate Winslet, toda par postaneta tako naglo in tako usodno, da pregorita. Kate ga hoče pozabiti, zato obišče agencijo, ki poskrbi za selektivno amnezijo, bolje rečeno - retro futuristični eksperti, sicer tipični garažni hackerji, ji izbrišejo spomin nanj. Ko Jim ugotovi, da ga ne pozna več, je šokiran, ker pa brez nje ne more živeti, si da tudi sam izbrisati spomin nanjo. Šur, pri isti agenciji. Toda ko mu eksperti med spanjem praznijo spomin, ugotovijo, da se jim upira. Spomin je bolj zvit in bolj emocionalen od srca. Pozabite na srce - ljubimo s spominom. In Večno sonce brezmadežnega uma, ki izgleda kot Memento v Coni somraka in ki je tako originalno in tako lucidno kot ostali filmi, za katere je scenarij napisal Charlie Kaufman (Biti John Malkovich, Prilagajanje), je film o izgubljanju spomina - melanholična alegorija "ločitve", postmodernega človeka, ki skuša preživeti napade na svoj spomin, in nacije, ki ji Bush govori, da je treba gledati v prihodnost in pozabiti na preteklost, kar je popolno pranje možganov. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200452/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 29.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 133 Deček na predbožični večer ne more spati - izgubil je vero. Ne verjame več v božička. Še preden pa mu uspe razkrinkati starše, pred njim ustavi Polarni vlak, hipnotična kompozicija, ki ga pod sprevodniško taktirko Toma Hanksa (v šestih vlogah) odpelje na Severni pol. Toda na tem ekstatičnem tripu ga ne čakajo kaki groteskni sovražniki - ne, edini sovražnik je nevera. In Robert Zemeckis, ki je vedno rad eksperimentiral z magičnostjo, tripi in triki (Nazaj v prihodnost, Kdo je potunkal zajca Rogerja?, Forrest Gump), naredi vse, da otroci najdejo vero in da se domov vrnejo spreobrnjeni... ee, prevzgojeni. Ne na silo, se razume, ampak s spektaklom - vse, kar vidijo, jim jemlje sapo. In spektakel je tako hipnotičen, da otroci možnosti izbire niti nimajo, bolje rečeno - spektakel ugrabi svobodno voljo. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200452/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 29.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 120 Jerry Bruckheimer, kralj h'woodskih superprodukcij, je bilo očitno zelo jezen, ker ni dobil filmskih pravic za Da Vincijevo šifro, zato je na hitro zapakiral svojo verzijo - Zaklad pozabljenih. Albino-frika Opusa Dei zamenja morilski lovec na zaklade (Sean Bean), Roberta Langdona pa Ben Gates (Nicolas Cage), fanatični konspiracionist, ki že od malega verjame v obstoj templjarskega zaklada in šifriranih "ključev", ki vodijo do njega. Prvi "ključ" najde na dolarskih in stodolarskih bankovcih, ki ga vodijo do originala ameriške deklaracije o neodvisnosti, ta pa do Philadelphie, kjer so ustanovni očetje, vsi bolj ali manj prostozidarji, pisali ustavo. Zaklad pozabljenih je kolekcija konspiracionističmih povezav - no, najbolj zanimiva je povezava med ameriško ustavo in ameriškim imperializmom. In ta ni le konspiracionistična. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200452/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 29.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 113 Taipeh je metropolis, v katerem se zlahka izgubiš. In Pogrešana sta dva - deček, ki ga išče babica (Lu Yi-ching), in dedek, ki ga išče vnuk. Ne moreta ju najti. Cel film ostaneta na cesti. Agonično. V Taipehu pač ljudje ostajajo izgubljeni. Ko se gledajo, se zdi, da gledajo iz sveta v svet - iz prihodnosti v preteklost. In narobe. Vsak njihov pogled ima dimenzije. Vsak človek je prostor zase. To je mesto, v katerem se ljudje ne morejo srečati. Niti sorodniki. Poet Taipeha je kakopak Tsai Ming-liang - in Lee Kang-sheng, ki je režiral Pogrešana, je igral v vseh njegovih filmih. Našel ga je v Taipehu - na cesti. (kino Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200452/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 29.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 144 Ernesto Che Guevara na posterje in mikice ni prišel zaradi epskega 8-mesečnega motorističnega tripa, na katerega je leta 1952, še kot študent medicine, krenil s prijateljem Albertom Granadom, toda hej - prav ta trip mu je spremenil življenje in ga usmeril na gverilsko pot, zaradi katere je kasneje pristal na mikicah in posterjih. In heh - v grobu. Ko introvertirani, astmatični Che (Gael Garcia Bernal) in Alberto (Rodrigo de la Serna) zajezdita svojega "Silaka", je njun cilj jasen: hedonizem. Sex, drugs & rock'n'roll... ee, čikite, alko & samba. Jacka Kerouaca, ki bi mu lahko posvetila svoje "potovanje zaradi potovanja", sicer ne srečata, toda ponovno odkrijeta latinsko Ameriko - bedo, brezpravni proletariat, gobavost, segregacijo, brutalnost režimov, neokolonializem, fiktivne nacije, komije s praznim žepom in čudovito naravo, idealno za gverilsko bojevanje. Castro ga res lomi, ko svojim ljudem ne pusti potovati. (štarta 30. 12.) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200452/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-6/ 29.12.2004 Marcel Štefančič, jr. 128 Vsi zaprti sistemi avtomatično razvijejo svojo logiko represije, ki jih ohranja pri življenju. Ni samotnega otoka brez represivne hierarhije gospodar/hlapec - spomnite se le Robinsona Crusoeja. Oh, ali pa Gospodarja muh, japonskega šokerja Battle Royale in nemškega Eksperimenta, ki se je dogajal na prototipu samotnega otoka - v zaporu. Švedsko Zlo se dogaja v privatnem internatu, zelo zaprtem sistemu, v katerem se dijaki delijo na gospodarje in hlapce - jasno, gospodarji silijo hlapce v gladiatorske igre. In nobena ni dovolj ekstremna, kar na svoji koži izkusi tudi Erik (Andreas Wilson), novi dijak, sicer nonkonformist z burno preteklostjo. Zlo lepo pokaže, da tudi šolski sistem pri življenju ohranja le še represija - in da je šola le priprava na življenje v brutalni razredni družbi. (štarta 30. 12.) ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200502/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 12.01.2005 Marcel Štefančič, jr. 200 Moški (Kenichi Endo) se s prostitutko pogaja za ceno. Opravita. Tip reč tudi posname. Ker je TV reporter. Prostitutka mu seks zaračuna po višji tarifi. Ker je prehitro končal. Potem pa se izkaže, da sta oče in hči. V Obiskovalcu Q (Bizita Q, 2001), ki je kombinacija družinske drame, bizarnega home-videa, perverznega reality showa, obešenjaškega sit-coma transgresivnega DV kvikija (70.000 dolarjev, 7 dni), Takashi Miike, kultni japonski auteur (Avdicija, Ichi the Killer), pokaže vse, bolje rečeno - Ojdipa naredi povsem transparentnega. Tu imate pač tipa, ki ve, da fuka s svojo hčerko. Šur, tudi konča vanjo. Njegova žena je džankica in prostitutka, polna brazgotin - in patološko čistunski sin jo nenehno pretepa. Ni čudno - sina nenehno pretepajo sošolci. Ja, vsi člani te "idilične" in "srečne" predmestne družine so disfunkcionalni, dezintegrirani, dementni, bastardi Johna Watersa, ujeti v spiralo nasilja, ki se začenja zunaj družine - na trgu, med šolarji, ki se borijo za svoj tržni delež. Ironično, red v družino vnese šele obiskovalec Q (Kazushi Watanabe), grozljivi gost, alegorični podaljšek trga, ki jih po glavi tolče toliko časa, dokler se - regresivno, analno, nekrofilsko - ne reorganizirajo v patriarhalno podjetje (oče-vojščak, mati-dojilja), ki je konkurenčno. (prihaja kinu Dvor) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200502/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 12.01.2005 Marcel Štefančič, jr. 188 Morgan Spurlock v dokumentarcu Super veliki jaz zelo pikantno in povsem ludistično pokaže, da je fast-food, ta predimenzionirani trebušni ples ameriškega sna, čista katastrofa. Morgan namreč sklene, da bo en mesec jedel le fast-food, ali natančneje - en mesec se prehranjuje izključno pri McDonaldsu. 30 dni - 20 mest. Po trije krepki, tolsti, srečni, "supersize" obroki na dan. Kar pomeni - 5.000 kalorij na dan. Da bi bilo vse pod kontrolo, najame celo zdravnike. No, najeti bi moral kaskaderja: po tridesetih dneh se zredi za 13 kg, holesterola ima za 65 enot več, sladkor poskoči, mučijo ga depresija, izčrpanost in glavoboli, kazati začne znake odvisnosti, njegove ledvice postanejo pašteta, izgleda predinfarktno. In kar je najhuje - težave ima z erekcijo. Mutira. Horror! Morgan izgleda kot McFrankenstein. Fast-food ima očitno toliko stranskih učinkov, da bi se moral človek pred uporabo najprej posvetovati z zdravnikom. Morgan, dvorni norec "fast-food nacije", je po enem mesecu zrel za bolnišnico. Nič hudega - McDonalds je tudi v bolnišnicah. Ker Super veliki jaz veliko dolguje "šoli Michaela Moorea", je zabaven, ironičen, agresiven, subverziven in konfrontacijski. In seveda - korporativni beštiji skoči v srce. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200502/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 12.01.2005 Marcel Štefančič, jr. 332 Daniel Bruehl je v filmu Zbogom, Lenin! igral fanta, ki svoji mami prikriva, da je komunizem padel in da je v Vzhodno Nemčijo prišel kapitalizem. Zdaj, v Edukatorjih, igra fanta, ki skuša kapitalizem zrušiti. V filmu Zbogom, Lenin! je prikrival, da se je svet spremenil - v Edukatorjih skuša svet spremeniti. Točno, Bruehl igra neke sorte Lenina, bolje rečeno - antiglobalistično verzijo Lenina. S prijateljem Petrom (Stipe Erceg) sta podnevi protestnika, kar pomeni, da počneta vse tiste reči, ki se podajo imidžu sodobnega anarhista, toda ponoči vlamljata v domove premožnih buržujev in premikata pohištvo. Recimo: hi-fi butneta v hladilnik. Razumete, ne - v življenje urejenega razreda vnašata nered. In napetost. Oh, in umetnost - ikone potrošnike družbe, ki jih najdeta v jet-set vilah, preuredita v ludistične art "inštalacije". Sporočilo je umetnost. Umetnost je politika. In seveda - na stenah puščata grafite a la "Leta sitosti so mimo" in "Preveč denarja imate". Podpis: Edukatorji. Ne, ne ubijata niti ne kradeta - le nemški oligarhiji dajeta lekcije. Ne pridigata o revoluciji, le zdi se jima, da je oligarhija zrela za šok-terapijo, okej, za opozorilni strel. Do leta 1917 je še daleč: ko Peter ugotovi, da se njegova punca (Julia Jentsch) daje dol tudi z Janom, se vsi trije znajdejo v intenzivnem, stresnem, urgentnem ljubezenskem trikotniku, ki jih sili v to, da dajejo svoji privatni, intimni zgodbi prednost pred "stvarjo" in miniranjem zahodne civilizacije. Pozabite na šestdeseta in "svobodno ljubezen". Pozni kapitalizem je ljudi tako sprivatiziral, da so celo največji nonkonformisti med njimi revoluciji le v napoto. In vendar - do Utopije je le korak. Ko spletom okoliščin ugrabijo nekega biznismena (Burghart Klaußner), svojega opresorja, ga panično odpeljejo v idilične avstrijske Alpe, kjer pa ugotovijo, da so v resnici ugrabili nekdanjega nonkonformista in revolucionarja, ki se je prodal sistemu. Nič, spoznanje, da se je revolucija že odvrtela in da je vgrajena v sistem, je tako mučna kot odisejada treh prevzgojiteljev, ki se ne zavedajo, da "orožje" pobirajo pri mutacijah revolucije (Baader-Meinhof, Charles Manson). ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200502/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 12.01.2005 Marcel Štefančič, jr. 201 Zaplešiva je primer h'woodske znanosti, bolje rečeno - primer h'woodskega pakiranja. Za začetek, pred nami je rimejk istoimenske japonske romantične komedije (1996), v kateri se poročeni, dobro situirani, toda vidno apatični in depresivni moški tako zatreska v učiteljico plesa, da se vpiše v plesno šolo. Dalje, japonski original je za h'woodske potrebe priredila Audrey Wells, ki je za h'woodske potrebe nedavno priredila bestseller Pod toskanskim soncem, kar pa je logično - oba filma pilotira oseba, ki jo muči kriza srednjih let. Tu moški - tam ženska. In končno, ker Hollywood nikoli ničesar ne vrže proč in ker vsako reč stokrat reciklira, je vlogo moškega-ki-hoče-postati-plesalec dobil Richard Gere, ki ga je na to pripravilo stepanje v mjuziklu Chicago. No, da bi se publika lažje in hitreje identificirala, se film Zaplešiva dogaja v Chicagu. A to še ni vse - setu nožev je priložena tudi deluxe kuhinja: ko namreč Gere, sicer poročen s Susan Sarandon, na oknu plesne šole zagleda Jennifer Lopez, učiteljico plesa extraordinaire, ki je videti kot zaledenela vrba žalujka, se ji približa tako, da se vpiše v plesno šolo, toda to, da se ji približa, ni dovolj - nak, vmes postane gospodar plesa... ee, John Travolta rumbe & valčka. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200503/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 22.01.2005 Marcel Štefančič, jr. 234 Francois Ozon skuša vedno ustvariti vtis, da je francoski bad boy - da je torej rahlo umazan, ekscentričen, neortodoksen, devianten, inventiven, perverzen. V dokaz lahko vedno priloži filme a la Sitcom, 8 žensk in Bazen. Toda Ozon je obenem tudi chic oportunist, ki je vedno tam, kjer je trend. Film Petkrat dva namreč temelji na triku, ki sta ga lansirala filma Memento in Nepovratno - zgodba se vrti od zadaj naprej. Začne se na koncu in konča na začetku. In kot se šika, se začne eksplozivno, no, s travmo - z brutalno ločitvijo. Marion (Valerie Bruni-Tedeschi) in Gilles (Stephane Freiss) hladno prebereta ločitvene papirje, apatično pristaneta na vse pogoje, potem pa odideta v hotel, kjer se še zadnjič pofukata - divje, strastno, jezno, apokaliptično. Nič, seks je konfrontacija. Kot bi rekel Ingmar Bergman - konec prvega prizora iz zakonskega življenja. Zgodba potem skače nazaj: najprej v čas svečane družinske večerje, pa v čas, ko se jima je rodil otrok, pa v čas, ko sta se poročila, in na koncu - v zadnjem prizoru - v čas, ko sta se spoznala. Happy end je na začetku, ne pa na koncu. In tu je lepota Ozonove manipulacije - prisili nas, da v vsakem koščku njune sreče vidimo zametek bodoče tragedije, napovedane ločitve. Sreča je le tragedija, ki čaka, da se zgodi. Petkrat dva je seksi omnibus, ki opozarja, da sreča ne pride s heteroseksualno skupnostjo. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200503/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 22.01.2005 Marcel Štefančič, jr. 222 Snemanje filma Po sončnem zahodu je bilo le pretveza za to, da se je ekipa nekaj mesecev sončila na eksotičnem karibskem otočku. Da jih ne bi preveč odrli, so lokacijo najeli zunaj sezone - turistov namreč ni na spregled. Zdi se, da so na otočku le igralci. Okej, dodajte še nekaj statistov, ki so jih verjetno rekrutirali iz zunajsezonskega tehnološkega viška. Ni problema - potrebovali so le trop natakarjev in vunbaciteljev. Statisti so itak le dveh sort - na eni strani so tisti, ki gledajo prijazno, na drugi pa oni, ki gledajo grdo. Toda tudi zvezdniki tega filma se švercajo z eno samo ekspresijo: James Bond... ne, Thomas Crown... ne, Remington Steele... oh, vseeno (Pierce Brosnan), genialni, nezgrabljivi jet-set tat, specialist za dragulje in diamante, ki svoje operacije vedno izpelje gentlemansko, brez uporabe nasilja, in Lola (Salma Hayek), njegova muza, ki vse počne napol gola, gledata prijazno - bebavi agent (Woody Harrelson), ki prileze za njima in ki je razlog, zakaj FBI-ju ni uspelo preprečiti napada na Ameriko, in lokalni gangster (Don Cheadle), ki s svojo paravojaško bando obvladuje rajski otoček, gledata grdo. Film je sicer ležeren, staromoden, nepretenciozen, fotogeničen in losjonski, toda obenem tako retardiran (črnci so služabniki, črnke so nimfete, geji so izrodi, belke pa nagradni baloni), da bi se lahko dogajal tudi v Atlanti - pred državljansko vojno. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200503/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 22.01.2005 Marcel Štefančič, jr. 237 Alfie je film za ljudi, ki niso videli serije Seks v mestu. Še več - Alfie izgleda tako, kot da se dogaja v svetu, v katerem čas za serijo Seks v mestu še ni dozorel. Moški so lovci, ženske pa njihove žrtve - napol spolni objekti, napol spolne sužnje. Alfie (Jude Law), "fashion whore", je dizajnerski narcis, de facto šofer limuzine, ki misli, da je izumil seksualno revolucijo - ženske podira serijsko, pri čemer se ne meni ne za starost, ne za veroizpoved, ne za stan in ne za stanje. Le za spol. Ker pa si seks razlaga zelo preprosto, infantilno in patriarhalno, je pravi čudež, da na svoji odisejadi ne nabaše na kakega transvestita. Nehote, heh. A po drugi strani - to ni mogoče. Svet v tem filmu je čist... ee, romarsko-puritanski - na eni strani so moški, na drugi pa ženske. Sive cone ni. Za Alfieja je vse le igra, toda ne Igra solz. Alfie '04 je sicer rimejk Alfieja '66, v katerem je "ptičke" pecal Michael Caine, toda izgleda tako, kot da je prequel Alfieja '66 - Alfie '04 je namreč ignorantski (ne, za aids tu še niso slišali), brez roba, produkt neandeartalske seksualne politike in mentalnega formata, ki se danes rima le še z reality-showi. Da ga je posnel tip, ki je eterične družinske vrednote počastil z rimejki filmov a la Nevestin oče, Očkova mala dividenda in Past za starše, ne preseneča. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200503/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 22.01.2005 Marcel Štefančič, jr. 191 Babica se dogaja bogu za hrbtom - v ruskih vukojebinah. In babico (Nina Šubina), stoično gospo pri osemdesetih, ki je videla vse vojne, vse petletke in vse ruske debakle (Afganistan, Kursk, Čečenija), ki je pokonci spravila generacije in ki je svoje imetje, vključno s penzijo, že zdavnaj razdelila med svoje bližnje, selijo iz ene vukojebine v drugo - nihče je noče imeti. Tisti, ki so se prebili v urbano okolje, trdijo, da tezgarijo od jutra do večera, tako da zanjo ne morejo skrbeti. Tisti, ki so ostali na vasi, pa trdijo, da so celo življenje tezgarili od jutra do večera in da hočejo zdaj, ko so v penziji, uživati v svobodi, tako da zanjo nočejo skrbeti. Polni so resentimenta - in alkohola. Ne nujno v tem vrstnem redu. Vsi skupaj so stranski produkti "nove Rusije". Padec prejšnjega sistema in prihod kapitalizma sta zgazila stari sistem vrednot in redefinirala družinsko politiko - o "stari Rusiji" ni več duha ne sluha. In poanta Babice, melanholičnega road-movieja, ki bi lahko sentiš zaplesal z Vrnitvijo, je prav v tem - kako malo je bilo treba, da so ljudje pozabili na "staro Rusijo". (kino Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200503/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 22.01.2005 Marcel Štefančič, jr. 102 Cahit (Birol Unel), nemški Turek pri štiridesetih, je urbani desperado: depresiven in apatičen, brez samozavesti in samospoštovanja, s slabo službo, zapit. Amnezija hoče, da v bolnišnici spozna Sibel (Sibel Kekkili), evforično 20-letno nemško Turkinjo, za katero pa se ne izkaže, da je njegova hči - ne, z njim se hoče na vsak način poročiti, to pa zato, da bi se izmaknila davežu svoje tradicionalistične družine in da bi lahko žurirala, pila in seksala z vsakim, ki bi ji sedel. Z glavo v zid, dobitnik berlinskega zlatega medveda, je tipični festivalski pomp o imigrantskem mazohizmu, neuspeli asimilaciji in vojni kultur. (CD) ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200504/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 27.01.2005 Marcel Štefančič, jr. 367 Alexandru Payneu je Gospod Schmidt, ki ga je igral Jack Nicholson, tako dvignil ratinge, da je bilo povsem mogoče pričakovati, da bo junaku njegovega naslednjega filma ime Jack. Okej, Jack (Thomas Hayden Church), nekdanji TV igralec, ki izgleda kot fitness-frik s plaže, ni ravno čisto glavni junak filma Stranpota. Zares glavni je namreč Miles (Paul Giamatti), pasivni in hudo depresivni učitelj, kar pa naj vas ne zavede: Stranpota, posneta po romanu Rexa Picketta, niso monodrama, ampak dialog dveh moških, ki ugotovita, da lahko moško paniko - moške nevroze, moške strahove, moško negotovost - preseka le ženska. Jack, ki je na tem, da se poroči, priredi fantovščino, na katero pa povabi le enega - jasno, Milesa, svojega najboljšega prijatelja, nevrotičnega luzerja, ki se muči z večno nedokončanim romanom (a la Robbe-Grillet) in ki še vedno ne more preboleti ločitve. Miles je kalifornijska verzija Woodyja Allena. Jack je kalifornijska verzija italijanskega žrebca - atletski, čeden, seksi. Miles misli le na svoje svetobolne spazme in občutek krivde - gospod Patetiko. Jack misli le na seks. Miles je brez samozavesti. Jack je brez samozavedanja. Miles v sebi vidi le objekt kozmičnih šal. Jack v sebi vidi le seksualni objekt, navsezadnje, poročil se bo z bejbo, ki je ponudila največ. Hja, z bejbo iz dobro situirane družine. Sam je ponudil le seksapil. “Bejbe me stalno gledajo - in fantje tudi.” Toda prišel je v leta, ko mu ni preostalo drugega, kot da se proda. Saj veste, bil je na trgu, ki ga je porabil - za razliko od Milesa, ki na trgu nima kaj početi. Njegovo verzijo moškosti je težko prodati. Tip je neobjavljiv. Preden sedeta v avto in odpotujeta na fantovščino, na enotedensko turnejo po kalifornijski vinski cesti (Santa Ynez Valley), svoji ostareli materi najprej sune denar. Potem začne naročati pinot noir - cabernet se mu zdi preveč vulgaren. Jacku je vseeno, kaj pije - le še zadnjič bi rad pofukal vse, kar leze in gre. Stranpota so fina, samoironična, mestoma burleskna študija dveh outsiderjev, dveh degradiranih moških, ki skušata svojo socialno impotenco premagati in preslepiti z imitiranjem ritualov višjih razredov - s poizkušanjem vina, s konoserstvom in z igranjem golfa, ki se konča z ludistično miniaturo razrednega boja. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200504/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 27.01.2005 Marcel Štefančič, jr. 479 Brigada 49 je himna gasilcem, herojem 11. septembra - in po malem izgleda tako, kot bi jo naročil Bush, pa četudi se ne dogaja v New Yorku. In četudi požarov ne podtikajo islamski ekstremisti. Baltimore, v katerem se dogaja ta gasilska epopeja, ne potrebuje atomske detonacije, kakršno je doživel v Vsoti vseh strahov, da bi izgledal apokaliptično. Bolje rečeno, za najbolj spektakularne in najbolj apokaliptične zublje, ki jih zmore krasni novi digitalni svet, poskrbijo kar sami Američani. Nič hudega, heh - gasilci na vsak požar itak reagirajo tako kot marinci na krizo v kakem ameriškem protektoratu. Zato ne preseneča, da se Brigada 49 začne in medias res - sredi bučnega, bombastičnega, morilskega požara, ki talca vzame Jacka Morrisona (Joaquin Phoenix), gasilskega asa. Nič, Jack ranjen in sam obtiči v stavbi, v “Peklenski stolpnici” - v navzkrižnem ognju, ki ogroža njegovo svobodo, njegovo neodvisnost in njegov način življenja. Zunaj, pred gorečo stavbo, stoji Kennedy (John Travolta), kapetan gasilskega voda, ki tuhta, kako bi iz “situacije” rešil bojnega tovariša. Tip je cool, o tem ni dvoma (pozabite na Operacijo Mečarica in Punisherja), toda pakiranje reševalne misije mu vzame toliko časa, da se film zavrti nazaj, v preteklost, v čas, ko se je Jack pridružil brigadi 49. Čaka nas serija flashbackov, v katerih vidimo, kako je prišel, kako so ga inicirali, kako je treniral, kako je gasil, kako je postal heroj in kako se je poročil. Z žensko, se razume. Toda poroka z žensko je le statistični podatek, le običajna h'woodska krinka, navsezadnje, Jack jo “pobere” v supermarketu - v resnici se poroči s fanti. Z gasilci, brigadisti. Film je namreč naravnost fetišistično obseden z njihovim ritualnim bondingom - z njihovim druženjem, z njihovimi vezmi, z njihovim interaktivnim božanjem, z njihovimi igrami, z njihovo melodramo, z njihovim macho striptizom, z njihovo odvisnostjo. Saj veste, ko se fantje znajdejo sredi ognja, v nevarnosti, so odvisni drug od drugega - zanesejo se lahko le drug na drugega. In če naj bodo drug za drugega pripravljeni skočiti v ogenj in umreti, se morajo čutiti. Drug na drugega pazijo. V vsem se podpirajo. In vse si delijo - v dobrem in zlu. Drug drugega gledajo sentimentalno, zaljubljeno, z občudovanjem... ee, z ognjem v očeh. Spovednice ne potrebujejo, ker imajo drug drugega. In seveda - drug drugemu skušajo infantilno ugajati. Z eno besedo - drug do drugega čutijo več kot do žensk. Drži, vedno se lahko zanesejo drug na drugega, toda vedno se lahko zanesejo tudi na ogenj - vsakič, ko se Jack preveč približa ženski, takoj nekje izbruhne požar, ki ju loči. Brigada 49 je himna družbi, ki je spolno precej bolj ambivalentna, kot se zdi na prvi pogled (in kot pridiga moralna policija), toda problem je v tem, da se sam film tega ne zaveda - v gasilcih vidi le akcijske figurice, s katerimi se otroci lahko igrajo brez tveganja, da bi kaj pogoltnili. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200504/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 27.01.2005 Marcel Štefančič, jr. 134 Da bi čim bolj prikrila to, kar je, se tale francoska farsa zelo trudi z ekspozicijo, toda ko enkrat postane to, kar je, ni jasno, zakaj se je z ekspozicijo sploh tako mučila. A po drugi strani - zgodba je tako klišejska, da potrebuje malce fintiranja. Maurice (Matthias Van Khache), zdrav kmečki fant, se na hitro zatrapa v Parižanko (Mareva Galanter), ki se je v njegovi rodni vukojebini mudila le en passant - in potem v družbi svojega najboljšega prijatelja krene za njo, hja, v Pariz, kjer ga čakajo vsi običajni kulturni nesporazumi. Mesto se udari z vasjo, urbanost s kmečkim odštekom, sofisticiranost s preprostostjo, artificielnost z neokrnjenostjo, šovinizem s solidarnostjo, post-post z retro-retrom. A ni problema - Maurice je tako retro, da se zna pogovarjati z živalmi. In s Parižani. Ista reč. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200506/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 11.02.2005 Marcel Štefančič, jr. 384 London: Dan (Jude Law), chic pisec nekrologov, shodi z Alice (Natalie Portman), grunge ameriško striptizeto in mutira v pisatelja. Za ščitni ovitek njegovega prvenca ga fotografira Anna (Julia Roberts), Američanka, ki živi in dela v Londonu. Jasno, med njima takoj klikne. Dan, besen, ker se vse skupaj nikamor ne premakne, Anni prek interneta inštalira naključnega padalca, Larryja (Clive Owen), potrebnega londonskega dermatologa. In tako se začne kombinacija erotičnega vrtiljaka, eliptične psihodrame, agoničnih iger moči in heteroseksualnega ekshibicionizma, ki pokaže, da je laž afrodiziak št. 1. V Bližnjih odnosih, posnetih po drami Patricka Marberja, vsi drug drugemu stalno lažejo. In seveda - vsi drug drugega stalno zapeljujejo. Zapeljevanje je laganje. Toda tega, da lažejo, ne skrivajo - ne, tega ne zadržijo zase. Laganje je užitek, toda ni ga čez užitek, ko ljubimcu razkriješ, da si mu lagal - da si ga varal. Če to razkritje še dobro tempiraš, je užitek še večji. Spoznavanje resnice jih ne zanima - spoznavanje laži je bolj seksi. Bi rad slišal resnico? Okej, potem poslušaj tole laž! Toda užitek ni nikoli tako velik, da ne bi mogel biti še večji - ni ga čez užitek, ki ti ga nudi to, da ljubimcu ne razkriješ detajlov o prešuštvu ali pa mu jih razkriješ selektivno, pač tako, da ga s tem po malem zapeljuješ. In seveda - ni ga čez užitek, ki ga prevaranemu ljubimcu nudi fantaziranje o detajlih prevare. Kje, kdaj - in predvsem kako? In ko mora Anna Larryju odgovarjati na vprašanja o najbolj pikantnih in dramatičnih detajlih prešuštva (ti je prišlo? si mu ga potegnila? ti je končal v ustih? kakšen okus ima njegova sperma?), in ko na koncu vedno poudari, da je bilo “tako kot s tabo, samo drugače”, je jasno, da je to najboljši fuk, kar sta jih kdaj doživela. Tako kot se pofukata z besedami, se s telesi ne moreta. Med fukom nista nikoli govorila tako “umazano” - med fukom se tudi nista nikoli tako potila. Junaki Bližnjih odnosov - podobno kot Richard Burton in Elizabeth Taylor v Nicholsovem prvencu Kdo se boji Virginie Woolf? (1966) - ritualno testirajo vse neseksualne figure veneris, ali bolje rečeno - najbolj uživajo, ko ne fukajo. Najboljši fuk so laži, ki obkrožajo fuk. Daleč so časi, ko so Bob & Carol & Ted & Alice spali v isti postelji. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200506/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 11.02.2005 Marcel Štefančič, jr. 286 Je kaj bolj predvidljivega od filmov, v katerih v mesto pride nov trener, prevzame povsem razsuto šolsko ekipo, jo zmotivira, napumpa, poenoti in spremeni v šampionski material, zrel za Super Bowl? Oja - filmi, v katerih na šolo pride nov učitelj, prevzame povsem razsut razred, ga zmotivira, napumpa, poenoti in spremeni v kandidata za prvega kolektivnega Nobelovca. In kot veste, obstaja tudi podžanr tega inspirativnega “triumfa volje” žanra - razred, ki ne premore niti enotnosti niti motivacije, prevzame glasbeni učitelj, ki pokaže, da je glasba zadnji odcep pred srečo, spravo in blaženostjo. Še več - da celo sreča, sprava in blaženost, vključno s kompletno umetnostjo, stremijo h glasbi. Spomnite se le na Hollandov opus. Ali pa na francosko Kletko s slavčki, ki jo je leta 1944 posnel Jean Dreville in v kateri je učitelj neozdravljive delinkvente navdušil in umiril z glasbo - ja, barabe je spremenil v zbor. Zboristi sicer dišijo po Hollandovem opusu, Nevarnih srcih, Društvu mrtvih pesnikov in trumi sodobnih “inspirativnih” lean-on-me melodram, toda v resnici so prav rimejk Kletke s slavčki, le da se ne odvrtijo med II. svetovno vojno, ampak po njej, leta 1949. Film je kakopak na avtopilotu: v podeželski internat, ki jo vodi rigidni, brutalni ravnatelj (Francois Berleand) in v katerem mrgoli problematične mularije (okej, dodajte še nekaj Oliverjev Twistov), pride novi učitelj, Clement Mathieu (Gerard Jugnot), nesojeni wunderkind, galski remix gospoda Chipsa in Patcha Adamsa, ki vse te disfunkcionalne otroke najprej navduši s svojo šarmantno nevsiljivostjo, pravljično strpnostjo in magično permisivnostjo, potem pa še z glasbo. Kar niti ni težko, pa ne zato, ker je glasba strup za cinizem in represijo, ampak zato, ker ima prav najbolj problematičen huligan (Jean-Baptiste Maunier) najbolj angelski glas. Farinelli - il castrato. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200506/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 11.02.2005 Marcel Štefančič, jr. 312 Kdo je Rezilo, veste - hibridni superjunak, napol človek, napol vampir, ki se mu najbolj upira koncept čiste rase. Težave ima že s čistimi ljudmi, kaj šele s čistimi vampirji, ki mislijo le nase... ee, na širitev svoje čistokrvne rase. Zato temu vampirskemu terorju - temu etničnemu čiščenju - napove vojno. In ker je vojna proti terorju, kot pravi Bush, neskončna, nas ne sme presenetiti, da je tudi serija filmov o Rezilu neskončna - Rezilo zdaj prihaja že tretjič. Jasno, že tretjič s stasom in glasom Wesleyja Snipesa. Ne da se je kaj spremenilo - soundtrack je še vedno bučen, Blade je še vedno najbolj jezen stoik na svetu, kung-fu ringelšpili se še vedno rolajo v zatemnjenih, zadimljenih tovarniških obratih, stene se še vedno rušijo, slow-motion je še vedno stilem št. 1, kaskaderji še vedno zaslužijo čestitke in Blade še vedno povsod vidi vampirje. Za onim malim iz Šestega čuta bi lahko ponovil: Vidim mrtve! Še bolje: Vidim nemrtve! Razlika je le v tem, da Zlo tokrat ne vstane v vzhodni Evropi, kot se je to zgodilo v prejšnjem Rezilu, ampak na Bližnjem vzhodu - kot kaže, vstane v Siriji, toda potem nekdo poudari, da je vstalo v Iraku. Oho - in kdo je ta mezopotamski zlodejnik, ki je tako srhljiv, da je verjetno povezan tudi z al-Kajdo? Nihče drug kot Drakula osebno (Dominic Purcell)! In ker bi bilo ime Vlad preveč retro, ga kličejo Drake. Vampirji, ki jih vodi Danica (Parker Posey), Drakulo, svojega Osamo bin-Ladna, imunega na sonce, sicer prebudijo zato, ker se jim zdi, da je napočil čas za ultimativni genocid, toda ironija je v tem, da ima tudi za njih preveč čisto kri. Specifično, Blade in njegovi za izdelavo virusa, ki bi pobil vse vampirje, potrebujejo prav njegovo DNK, kar pomeni, da njegova kri postane orožje za množično uničevanje vampirjev. Lok in puščica preprosto ne zadoščata več. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200507/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 18.02.2005 Marcel Štefančič, jr. 264 Oliver Stone je hotel, da bi bil njegov epos o Aleksandru Makedonskem (Colin Farrell), “najbolj svobodnem človeku, kar jih je kdaj živelo”, blond sinu zapitega kralja (Val Kilmer) in posesivne kraljice (Angelina Jolie), ki zelo vleče na avtoritativno, incestuozno, zarotniško Meryl Streep iz Mandžurskega kandidata, čim bolj avtentičen, zato ne preseneča, da je Aleks videti zdaj kot Hamlet, zdaj kot Ojdip, zdaj kot Klavdij, zdaj kot Jim Morrison, zdaj kot Richard Nixon, zdaj kot JFK in zdaj kot Charlie Sheen v Vodu smrti - Aleksandrovi soldati se v indijski hosti znajdejo tako slabo kot ameriški v vietnamski džungli. Za slone so porcelan. Aleksander, filmos o antičnem imperialistu, ki je hotel svet - “barbarsko” Perzijo, ki je vključevala tudi Irak - redizajnirati po svoji podobi in pomnožiti število Aleksandrij, je lepo kostumirani, že kar kičasti rezime vseh Stoneovih obsesij - rezime vizionarskega megalomana in mitomana, obsedenega s svojo imperialno oblastjo, ničejansko voljo-do-moči in bombastičnimi samoslepilnimi ambicijami. Stone v imenu avtentičnosti ne skriva, da je bil Aleksander gej - in da je bila fluidna spolna identiteta njegovo orožje. Kot pravi njegov učitelj Aristotel: “Le ljubezen med moškimi nas lahko povzdigne!” Jasno, v tej luči imajo vsa objemanja, vsa ravsanja, vsi brainstormingi in vse srhljive bitke, tudi tista pri Gaugameli, kjer je 40.000 Makedoncev soočil z 250.000 Perzijci, povsem drugačen - hja, homoerotičen - podton. In če nič drugega, potem je dosežek že to, da je uspelo Stoneu prislovično homofobični Hollywood premamiti, da mu je dovolil posneti 155-milijonski spektakel o junaškem geju in zatonu Imperija. “Sen nas je izčrpal,” dahne Ptolomej (Anthony Hopkins), narator tega filma. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200507/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 18.02.2005 Marcel Štefančič, jr. 203 Štaderjev dokumentarec je po eni strani hommage Rudiju Omoti, tihemu pionirju in tehničnemu geniju slovenskega filma, tonskemu mojstru, ki je filmsko tehnologijo izumljal hitreje, kot so jo bili slovenski filmi sposobni uporabiti, po drugi strani pa je napol burleska o zgodovini slovenskega filma. Tudi Omota je bil namreč eden izmed tistih slovenskih filmarjev, ki mu pred vojno ni uspelo posneti igranega filma. Ne da ni hotel in poskušal. Ko je izdelal prvo slovensko tonsko kamero, je s prijatelji sklenil, da posnamejo film. Ustanovili so podjetje in pri hranilnici vzeli posojilo, toda neki tip jih je prepričal, da so mu ta denar posodili za en mesec - jasno, ni ga vrnil. In tako je Slovenija ostala brez filma - slovenske filmarje je pač vedno kdo nategnil, tako da potem filma kar ni in ni bilo. Smešno? Šur. Še bolj smešno: Štader je prisiljen Omotino pripovedovanje v glavnem podlagati z igranimi, insceniranimi prizori - ker slovenski filmarji niso skoraj nič posneli. Ali pa se tisto, kar so posneli, ni ohranilo. Običajno so igrani, “dramatizirani” dokumentarci dolgčas, toda v tem primeru je to drugače - Štaderjev o absurdni zgodovini slovenskega filma pove več kot vsi arhivski posnetki. In več kot vsi filmi. (Omoto mota Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200507/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 18.02.2005 Marcel Štefančič, jr. 186 Če bi šla Marija (Catalina Sandino Moreno) k vedeževalki in ji rekla, da naj ji prerokuje prihodnost, bi verjetno dobila tak odgovor kot Orson Welles v Dotiku zla: Nimaš prihodnosti! Marija je stara 17 let, prihaja iz revne družine, živi v vukojebini, njena služba diši po zlorabi in pravkar je zanosila. In seveda - Marija je Kolumbijka. Za take, kot je ona, so priložnosti redke. Taki, kot je ona, so le lepa priložnost za druge. Marija je pač del obupane, ponižane, brezpravne proletarske armade, na katero prežijo narko karteli. Ali natančneje, lokalni izvozniki drog obupancem ponudijo neke sorte “kolumbijsko ruleto” - požrite nekaj zvitkov heroina in jih v želodcu prenesite v Ameriko. Kogar ne dobijo, dobi 100 dolarjev za zvitek - kogar dobijo, faše arest. In ker sreča stanuje med dvema smrtma, med brezizhodno Kolumbijo in brutalnim arestom, Mariji ne preostane drugega, kot da postane “mula”, kontejner globalnega tekočega traku, popolna alegorija agoničnega Tretjega sveta, ki je prisiljen požreti vse. Tudi smrt - v čisti obliki. Marija milosti polna je dokaz, da je “vojna proti mamilom” kontraproduktivna in da dela več problemov, kot jih rešuje. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200507/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 18.02.2005 Marcel Štefančič, jr. 152 Leta 2000 sta Ben Stiller in Teri Polo vikend preživela z Njenimi tastarimi - in Ben je ugotovil, da je njegov bodoči tast, Robert De Niro, nekdanji agent CIE. Zdaj vikend preživita z Njegovimi tastarimi - in Teri ugotovi, da je njen bodoči tast, Dustin Hoffman, nekdanji hipi. In ker to presenečenje očitno še ni dovolj, ugotovi, da je njena bodoča tašča Barbra Streisand. Ker pa družinsko druženje potrebuje večje količine umetnega dihanja, so vključili tudi pse, mačke in dojenčke. Kot veste, obstajajo filmi, ki so pripovedovani skozi otroške oči, toda tale je pripovedovan skozi oči dojenčka, ki misli le na joške. Še bolje - skozi oči stranišča. Ni namreč vica ali pa gaga, ki se ne bi šlepal na scanje, sranje in druge oblike izločanja. Jasno, vsi tudi vedno poskrbijo, da priimek Focker izgovorijo kot Fucker. Kar seveda pomeni, da je Barbra nič več in nič manj kot Mother Fucker. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200507/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 18.02.2005 Marcel Štefančič, jr. 138 Za božjo voljo je nizozemski hit, ki se na vse pretege trudi, da bi bil čim bolj podoben Dobrim fantom, pa četudi je posnet po resničnih dogodkih - po prigodah “bande iz Venloja”, ki je strašila južno Nizozemsko. Stan (Egbert Jan Weeber) sreča svojega “mentorja”, ki ga ravno spustijo iz aresta, potem pa se jima pridruži še tip, ki nadomešča Joeja Pescija, toda že njihov prvi rop se konča s truplom. Ob stokanju Angele Schijf, ki nadomešča Lorraine Bracco. Trupla se pomnožijo, ko se povzpnejo in postanejo najete roke nekega turškega hašišarja - in še preden rečete Layla, se banda že razsuva, tako navzven kot navznoter. Hja, fantje in dekle so vse bolj paranoični in vse bolj izgubljeni. V filmu je tudi vse polno križev - verjetno zato, ker je hotel Martin Scorsese v mladosti postati ministrant. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200508/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 27.02.2005 Marcel Štefančič, jr. 262 Mathilde izgleda kot Amelie Poulain, govori kot Amelie Poulain in sanjari kot Amelie Poulain. Ni čudno - igra jo Audrey Tautou, ki je igrala Amelie. In ker jo spet režira Jean-Pierre Jeunet, je videti zdaj kot Delikatesa, zdaj kot prebivalka Mesta izgubljenih otrok in zdaj kot osma potnica, toda razlika med Francijo, v kateri je živela Amelie, in Francijo, v kateri živi Mathilde, je tako velika kot razlika med mirom in vojno. Mathilde je žrtev otroške paralize, Manech (Gaspard Ulliel), modrooki blondinec, s katerim se je fatalno in za vse čase zaročila, pa je bil žrtev I. svetovne vojne. Specifično: bil je med petimi francoskimi vojaki, ki so jih častniki za kazen, ker so hoteli “dezertirati”, vrgli na “nikogaršnjo zemljo” med francoskimi in nemškimi četami, kjer so potem brez sledu izginili. Nekateri pravijo, da so vsi umrli, nekateri, da sta dva preživela, nekateri pa, da je bila vojna megla tako huda, da se itak ni nič videlo. Mathilde - seksi, frfotava, optimistična, noro zaljubljena hendikepiranka - skuša leto po koncu vojne ta rašomonski puzzle rešiti, kar seveda pomeni, da jo čaka dolgo potovanje med flashbacki, peklenskim dimom, stravmatiziranimi ranjenci, izmaličenimi trupli, nadrealistično atmosfero, somračno memorabilio, uradnimi dokumenti, malimi oglasi, večno sepio, ki spominja na stare fotke, in morastimi jarki, ki jih je prerasla trava. Zelo dolga zaroka, posneta po romanu Sebastiena Japrisota, je film o Rdeči kapici, ki skuša odsotnost konsenza o tem, kaj se je zgodilo, nadomestiti z metom kocke - če bo stric zjutraj na vrata potrkal, preden mačka skoči s postelje, pomeni, da je Manech še živ. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200508/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 27.02.2005 Marcel Štefančič, jr. 265 Zadnja leta smo videli kopico komedij s hudimi prebavnimi motnjami - filmov, v katerih kar mrgoli urbanih junakov, ki razmišljajo kot predmestno stranišče. Podnaslov vseh teh analnih komedij bi se lahko glasil: Če bi stranišče lahko govorilo! Tudi komedija Zadeta modela ne skriva, da je stranišče temelj družbe (in prizorišče top igre po imenu “Battleshits”), toda na srečo ne čuti ravno pretirane potrebe po glorifikaciji stranišča, ki mu prihaja ob pogledu na prebavno komedijo belih riti. Harold (John Cho) in Kumar (Kal Penn), dolgoletna cimra, Cheech & Chong generacije @, premoreta ravno dovolj etnične distance, da izgledata kot etnologa ameriškega stranišča - ameriškega trebuha & ameriškega sna... ee, ameriškega sna o trebuhu. Harold je korejskega rodu, Kumar pa indijskega. Ne da ju to žre. Talilni lonec ju ne zadeva. Še več, prepričana sta, da sta navznoter “bela”, Američana. Harold je mali gospodar Wall Streeta, medtem ko je Kumar genij zase. Ko pa nekega večera že vidno zadeta na TV vidita reklamo za “White Castle”, verigo fast-food štacun, kreneta po sliderje, male, lahke, poceni burgerje, toda za razliko od Griffina Dunna, ki v Scorsesejevi Idiotski noči zavije v napačno ulico, so zanju napačne vse ulice. Na svoji absurdni, tako rekoč nadrealistični nočni odisejadi namreč nabašeta na arijske atlete, ki ju kličejo “Apu” in “G. Mijagi”, neandertalske policaje, ki rasno profiliranje razumejo kot darilo Abu Grajba, in na frika, ki je očitno zamudil na avdicijo za nadaljevanje Odrešitve. Ker nimata razloga, da bi z njimi polemizirala, le s postmoderno ironijo zreta na vse te tipe, ki potrjujejo, da so asimilacije še najbolj potrebni stupid white men. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200508/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 27.02.2005 Marcel Štefančič, jr. 204 Hamro (Maruf Pulodzoda), po malem gangster in po malem tough-guy, se po desetih letih iz ruskega aresta vrne domov, v popolno tadžikistansko vukojebino, v kateri je Alah velik in v kateri za vse ostalo poskrbi denar. Medicinske sestre so multipraktiki, rokovanja trajajo toliko časa, dokler ne zmaga močnejši, patriarhat je skorumpiran, vodka je umazana, ime Tarzan pa je prihranjeno za oderuhe. Situacija je v resnici tako obupna, da lokalni možiclji kupujejo heroin in ga švercajo v Rusijo - kar v klobukih. Vedno jih dobijo - ker je njihova koža temnejša. Nič, etnično profiliranje, ki je stranski produkt “vojne proti terorju”, vedno znova spodnese že itak obubožano ekonomijo Tretjega sveta. Talec tega ritualnega patriarhata je tudi Hamro, ki je pri lokalni mafiji tako zadolžen, da ji začne rolati b'woodske akcijske filme. In da bi bila mera polna, je njegova mati na tem, da umre, dvoriščna vrata pa so tako ozka, da krste ne bodo mogli odnesti ven - da bi lahko hišo čim bolje prodal in plačal pogreb, jo začne renovirati, toda to ni zadnji twist v tejle obešenjaški dramediji, v kateri vsi živijo na sposojenem denarju in sposojenem času in v kateri skušajo vsi umreti v pravem, najbolj komercialnem trenutku. (Angela rola Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200508/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 27.02.2005 Marcel Štefančič, jr. 201 V iskanju dežele nije, biografija J.M. Barrieja, avtorja Petra Pana (1904), je tipična h'woodska biografija - eterična, čokoladna, romantizirana, mitomanska in varna, niti zdaleč tako subverzivna kot oseba, ki jo biografira. Tako kot druge h'woodske biografije nas tudi ta uči, da je umetnost produkt neke otroške travme, avtorjevih “notranjih” demonov, okej, avtorjeve izgube stika z realnostjo. Tako je lažje razumljivo, zakaj Barrie (Johnny Depp), “lost boy”, nikoli ne odraste, bolje rečeno, zakaj zanemarja svojo ženo in zakaj kot dramatik - kot umetnik - najprej ne uspe. Točno: ne uspe zato, ker svojih demonov ni sposoben sublimirati. Tako je tudi lažje razumljivo, zakaj se platonsko fiksira na Sylvio (Kate Winslet), mater štirih otrok, med katerimi je tudi “magični” Peter (Freddie Highmore), in zakaj ga prav ta fiksacija na otroke, še posebej na Petra, ki ga daje hud občutek krivde, tako navdihne, da napiše Petra Pana, svojo malo eskapistično utopijo o dečku, ki nikoli ne odraste. O pedofiliji, ki je gnetla Barrieja, ni ne duha ne sluha. Še več: Marc Forster se tako boji, da bi kdo mislil, da je bil Peter Pan - ta enkratni, nikoli ponovljeni izliv Barrijeve kreativne energije - produkt pedofilije, da iz Barriejevega življenja izključi celo seks. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200509/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 03.03.2005 Marcel Štefančič, jr. 387 Ruševine so Burgerjev kratki film o ljubezni - in obenem film o tem, kako je ljubezen vedno povezana z igro in teatrom. Ljubezen, ki ni po malem tudi teater, ni ljubezen. Ljubezen se vedno začne s teatrom - in ja, vedno se tudi konča s teatrom. Po drugi strani pa so Ruševine tudi vzgojni film o filmu, okej, vzgojni film o slovenskem filmu - film o tem, kaj vse bi moral početi slovenski igralec, če bi hotel najti in ujeti lik, kar se v slovenskih filmih, kot vemo, zgodi zelo redko. Zato se Ruševine dogajajo v slovenskem teatru, v katerem skuša hrvaški režiser Herman (Darko Rundek) krstno uprizoriti tekst nekega islandskega Ibsena, dramo o ljubezni in ljubosumju, skandinavsko verzijo Othella. Dramo je v resnici napisal sam, v vlogo žene pa postavi svojo ženo, Žano (Nataša Matjašec), s katero ima vse hujše težave - muči ga ljubosumje, saj sumi, da je oko vrgla na drugega, morda na Gregorja (Matjaž Tribušon), glavnega igralca, sicer njegovega prijatelja. Herman hoče preveriti, ali ima lahko predstava posledice tudi zunaj odra oz. ali lahko umetnost režira realnost, tako da predstava, Hermanova “Mišolovka”, kmalu mutira v psihodramo retorike, igro moči, igro zaupanja, teater krutosti in puzzle emocionalnega izsiljevanja - bolj ko Herman režira, bolj se njegovi sumi potrjujejo. Drama se začne sama režirati. In lepota filma Ruševine je prav v tem, da o tem nima nobenih iluzij - predstava, ki jo režira Herman, ni le paralelna podvojitev tega, kar se dogaja v realnosti, ampak je sama drama ta, ki ustvarja, režira, producira realnost. Vprašanje, kaj je ljubezen v času, ko vsi le še igrajo in ko vse postaja teater, dobi nedvoumen odgovor: najprej moraš postati igralec, da bi lahko nehal igrati. Toda režiser, ki igralce prisili v to, da nehajo igrati, da torej lažejo z resnico in da z lažmi govorijo resnico, mora na koncu priznati, da je tudi to le pretvarjanje - da jih je prisilil v pretvarjanje na njegov način. Nič ni tako originalno, da ne bi bilo režirano. Burger, ki je slovenske igralce spremenil v vikinge, da bi iz njih potegnil ljubezen, je ujel vse največje dileme umetnosti, tudi tisto ultimativno - avtorjevo ljubosumnost na svojo lastno kreacijo. A po drugi strani - šele film, ki je tako dober, da je nanj ljubosumen celo njegov avtor, izgleda kot film. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200509/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 03.03.2005 Marcel Štefančič, jr. 265 Vsekakor, le vprašanje časa je bilo, kdaj bo Hollywood posnel biografijo ekscentričnega magnata Howarda Hughesa (1905-76), toda to je bilo vprašanje časa zelo dolgo časa, tako da je pravzaprav presenetljivo, da so njegovo biografijo posneli šele zdaj. A po drugi strani, tudi biografijo Eda Wooda, “najslabšega režiserja vseh časov”, so posneli pozno - in Hughes, senzacionalistični režiser (Vražji angeli, Billy the Kid) in nekaj časa tudi lastnik h'woodskega studia RKO, je bil le bogataška verzija Eda Wooda. Kvaliteta njegovih nagonskih filmov je bila vedno v obratnem sorazmerju z rekordnimi višavami njegovih ambicij. Hughes ni bil filmski genij, daleč od tega, toda zdelo se mu je, da je za Hollywood prevelik, zato je večino energije spumpal v rušenje letalskih rekordov. In ko je hotel demonstrativno preleteti Hollywood, no, Beverly Hills, je strmoglavil in čudežno preživel (z opeklinami... ee, stigmatami). Toda če vprašate Martina Scorseseja, uradnega h'woodskega cinefila in cenjenega biografa križanih junakov (Jake LaMotta, Jezus Kristus), potem so vse Hughesove ekscentričnosti - hude nevroze, paranoja, insektofobija, patološka skrivnostnost, hipohondrija, lunatičnost - le sad te nesreče in čudežne resurekcije. Ameriški junak postane ameriški junak šele, ko ponovno vstane - ko dobi drugo priložnost. Jasno, Hughes (Leonardo DiCaprio) začne zakoj snovati še večja letala in še bolj ekscesne, še bolj arogantne rekorde, obenem pa se kot lastnik letalske družbe TWA udari s korporativnimi monopolisti in skorumpiranimi politiki - Scorsese ga prikaže kot genija ameriškega sna, kot borca za “odprto nebo” in podjetniški individualizem, kot Letalca, ki je letel hitreje, kot so ga lahko snemali, kot kapitalističnega populista, ki je sanjal hitreje od filma. Tako kot Dobri fantje. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200509/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 03.03.2005 Marcel Štefančič, jr. 191 Če se še niste naveličali Harryja Potterja, potem bo Zaporedje nesrečnih dogodkov vaš ringelšpil - tu imate namreč kar tri Harryje Potterje. Ko trem Baudelairom, 14-letni Violeti, 13-letnemu Klausu in mali Sunny, zagonetni požar pogoltne starša, jih prevzame grof Olaf (Jim Carrey), ki ugotovi, da lahko njihovo dediščino pobere le, če umrejo, tako da se še v isti sapi prelevi v sadističnega manijaka, ki si izmišlja vsemogoče morilske scenarije. Olaf izgleda kot remix Drakule in Grincha, svet, v katerem se rolajo Baudelairi, pa izgleda tako, kot da so ga zložili Roald Dahl, Tim Burton in oba Charlesa, Addams in Dickens - dekadentno, groteskno, perverzno. Kot baročna verzija Neverlanda. Brata Grimm nista bila daleč stran. No, ta svet - kombinacija nadstilizirane scenografije in nevsiljivih digitalnih efektov - pa izgleda tudi kot neogotska verzija Tretjega sveta, potemtakem tistega sveta, v katerem lahko otroke, poceni delovno silo, na površju obdrži le talent. Ni naključje, da so vse tri sirote zelo talentirane, da jih skušajo vsi po vrsti zlorabiti in da se lahko zanesejo le nase. In seveda - ni naključje, da Olaf, degradirani kvaziviktorijanski aristokrat, v njih vidi le poceni delovno silo. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200509/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 03.03.2005 Marcel Štefančič, jr. 114 Elektra (Jennifer Garner), superjunakinja s težko, disfunkcionalno mladostjo a la Hulk, je enkrat že umrla - v Daredevilu (hja, tudi tedaj jo je igrala Jennifer). In to ni prequel: ne, Elektra ponovno vstane, kar pomeni, da je zelo jezna, da je oblečena v patološki narcizem, da se obnaša kot otrok, ki hlepi po družini, in da se preživlja kot poklicna morilka, toda ko jo njen delodajalec, vzhodnjaška organizacija “Roka”, pošlje na otok, na katerem naj bi likvidirala 13-letno deklico, mistično Izbranko, ugotovi, da stoji sredi bitke med Dobrim in Zlim, ki pa je tako monotona, da je ne morejo rešiti niti tropi nindž, zeleni dim, metafizična poziranja in bele rjuhe na prepihu soap-opere. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200510/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 13.03.2005 Marcel Štefančič, jr. 247 Če sestavljate lestvico najbolj mučnih filmskih prizorov, potem lahko zelo visoko, morda celo najvišje, postavite trenutek, ko sinko v Sreči, ki jo je posnel Todd Solondz, svojega očeta sprašuje, če je res pedofil in če je res onemu dečku počel vse tiste reči, ki mu jih očitajo. Da bi bil trenutek absolutno mučen, se odgovor glasi da. Tudi v Prepovedanem dotiku je odgovor da: Walter (Kevin Bacon), ki se po dvanajstih letih vrne iz aresta, je pedofil. Ne, ni bil žrtev napačne sodniške odločitve ali pa zarote - žrtev zarote postane šele, ko se vrne iz aresta. Stanodajalci in delodajalci ga najprej ne jebejo, sestra ga noče niti pogledati, policija ga stalno nadleguje, obiskovati mora terapevta - in ko službo vendarle dobi, ga vsi šikanirajo. Za pedofile ni rehabilitacije - enkrat pedofil, vedno pedofil. Še huje - tudi sam ve, da se tistega “impulza” ne bo nikoli znebil. Noče stran. Ko ugotovi, da so bejbo (Kyra Sedgwick), s katero shodi, v mladosti spolno nadlegovali njeni bratje, se za hip odmakne - iz strahu, da bejba uživa v dejstvu, da seksa s pedofilom. Toda to ni edina žrtev pedofilije, ki jo sreča - ljudje v tem filmu se delijo na volkove in Rdeče kapice, na woodsmane in Lolite. Walter izgleda tako, kot da ga je prinesla Skrivnostna reka - katarza ni mogoča. Le kako? Njegovo “normalizacijo” terja družba, ki je obsedena z večno mladostjo, liftingi, botoxom in kompleksom Petra Pana - družba, ki izgleda kot kolektivni pedofil. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200510/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 13.03.2005 Marcel Štefančič, jr. 205 Amerika se je takoj po II. svetovni vojni bala komunistične revolucije, toda fasala je seksualno revolucijo - bala se je atomske bombe, toda edino atomsko bombo je detoniral dr. Alfred Kinsey (1894-1956), sin puritanskega pridigarja, ko je objavil študiji o moški (1948) in ženski seksualnosti (1953). Rezultati njegovih raziskav - vsi seksajo, tudi neporočeni, ženske masturbirajo, istospolnost in oralni seks sta nekaj vsakdanjega ipd. - so stebre ameriške morale tako šokirali, da so ga razglasili “za najbolj nevarnega človeka”. Nekateri so ga imeli celo za del komunistične zarote. No, Kinsey (Liam Neeson), “sex doctor”, ki je defloriral Ameriko, kariero sicer začne kot zoolog, ekspert za insekte, toda po izredno slabo konzumirani poročni noči - oba z ženo (Laura Linney) v zakon stopita nedolžna - se speobrne v seksologa, ki v Ameriki vidi le malce večji insekt. In seks, ki se je še malo prej šibil pod represijo, na lepem tako poleti, da osvobodi celo njega - ne le da zdaj lahko poteši svoj biseksualni apetit, ampak tudi svoji ženi omogoči, da se daje dol z istim tipom kot on. Hja, swingerstvo je produkt znanosti - seks z neznancem je dovoljen, ne pa tudi romantika, izražanje subjektivnosti. Izmed vseh seksualnih praks je abnormalen le celibat. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200510/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 13.03.2005 Marcel Štefančič, jr. 297 Morje v meni je film o Ramonu Sampedru (Javier Bardem), španskem tetraplegiku, ki si svetost življenja razlaga po svoje - ne ravno v skladu s klasično, tradicionalno etiko. Življenje razume kot pravico, ne pa kot obveznost. Ko je ostal paraliziran, je izgubil telo (in svobodo), ne pa tudi glasu, ki je postal glavno orodje njegovega upora proti tradicionalni etiki svetosti življenja. Ramon je namreč celo življenje - nekaj dekad - lobiral za pravico do smrti, za evtanazijo. Pisal je odprta pisma, objavil knjigo, agitiral, se boril na sodišču. Hotel je, da ga odrešijo tega človeka nevrednega življenja, toda stebri klasične morale - cerkev, raznorazne konzervativne pro-life organizacije in družina (njegov brat) - so lobirali proti njemu. Sam je tako paraliziran, da si življenja ne more vzeti - to bi lahko storil le kdo drug. Toda po španski zakonodaji bi s tem zagrešil umor, Ramon pa noče, da bi kdo zaradi njega sedel. Alejandro Amenabar, španski wunderkind, specialist za neogotske psihošokerje (Odpri oči, Vsiljivci), tokrat prikaže grozo človeka, od katerega ostane le glas, le krik, le glas razuma - grozo človeka, ki se zaveda, da je v vsem tem edini glas razuma. Morje v meni je posneto po resnični zgodbi - in tako tudi izgleda. Resda je zarezo ali dve nad TV verzijami te kontroverze, toda Amenabar je preveč poetičen, ko bi moral biti realističen. In preveč se zanaša na patos violin, ko bi se moral zanašati na agon konfrontacije. Ramon je bil očitno polemičen tip, borec proti “sistemu” (deformiranost javne morale je tako slabo prenašal kot svojo deformiranost), toda film to ni - Amenabar skuša biti preveč uravnotežen, celo politično korekten, tako da ostane didaktično ujet med glasom razuma in glasom srca. Razumeti skuša pač obe strani kulturne vojne - tako Ramona Sampedra kot Christopherja Reeva. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200510/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 13.03.2005 Marcel Štefančič, jr. 228 Če še vedno mislite, da je New York metropolis, v katerem živi na milijone odtujenih ljudi, ki so drug z drugim povsem brez stika, potem je čas, da pogledate resnici v oči: New York je le idilično, podeželsko mestece, v katerem so vsi tesno povezani, še več - mestece, v katerem se vsi poznajo. In če se je pojavi problem, posreduje Hitch, ki ni le zdravilo za sodobnega moškega, ampak tudi lucidni, prebrisani, kameleonski, duhoviti regulator medčloveških odnosov, urbani “znanstveni” manipulator, ki se ima za umetnika ljubezni, ekspert za pop psihologijo in igre zaupanja, ki izgleda tako, kot da je pobegnil iz kakega Mametovega filma. Hitch, ki ga igra Will Smith, je videti zdaj kot angel in zdaj kot zvodnik, zdaj kot pravljično bitje in zdaj kot žigolo, toda ko nastopi vprašanje, kako naj se plašni, neprivlačni, zakompleksani moški, recimo kak debeluh (Kevin James), približa bejbi, ki ga ne opazi (Amber Valletta), ve vse odgovore. Hitch, “date doctor”, zna zrežirati big-bang poljub, pa četudi partnerja ločijo svetovi - in razredi. Jasno, njegovo ljubezensko življenje je čista nula, tako da bi lahko igral Alfieja, če ne bi bil Afro-Američan v vlogi brezčutnega seksualnega predatorja za “beli” okus preveč nevaren. Zato film, sicer kombinacija screwball farse in romantične komedije, poskrbi, da Hitcha omreži latino bejba (Eva Mendes), ne pa belka. Le debeluhi so manjšina, ki ji je dovoljena transgresija. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200511/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 18.03.2005 Marcel Štefančič, jr. 263 H'woodski boksarski filmi so vedno alegorije kapitalizma in ameriškega sna - ring, trg v najbolj čisti obliki, pač deklasirancu omogoča, da s trdim delom in železno voljo zlomi konkurenco, uspe in preskoči razred. In Maggie (Hilary Swank), 31-letna natakarica, ki se je v Los Angeles pritepla iz missourijske “white trash” prikolice, je natanko to - deklasiranka brez samozavesti, pobiralka ostankov hrane, ki ji preostane le boks, le gola pest, le abstrakcija fizičnega dela, le razbijanje deklasirank, ki so jo prehitele, le boj s trgom. Frank Dunn (Clint Eastwood), trener in eks boksar, h kateremu pride, ji najprej sicer pove, da je prestara, toda ko jo enkrat sprejme, ji ne skriva, da jo čaka delo. In Clint, ki mu je Punčka za milijon dolarjev vrgla oba glavna Oskarja, boks potem tudi snema kot delo. Nobenih MTV-jevskih akrobacij - le dolgi, počasni, stoični, minimalistični kadri, ob katerih bi se celo transcendentalni meditaciji stožilo po spidu. Likom pusti, da dihajo - in bolj ko se sliši, da dihajo in hropejo, bolj je jasno, da to, kar počnejo, ni golf. Ne, nikamor se mu ne mudi - boks je delo, ekstaza tekočega traku. Punčka, ki jo mojstri v individualizmu, ga ne kliče zaman boss. Maggie se upira svoji revščini in svoji nezaščitenosti, Clint, nekdanji superman, ki se stara s hitrostjo krošeja, pa samemu sebi (oh, in skušnjavi, da bi se še sam vrnil v ring), medtem ko Scrap (Morgan Freeman), njegov asistent in zaupnik, to neonoir tragedijo povezuje - kot starogrški zbor, ki ve, kaj je trg, po čem je sen in kje so solze. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200511/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 18.03.2005 Marcel Štefančič, jr. 217 John Carpenter je leta 1976 posnel Napad na policijsko postajo 13, ultimativni B film o policijski postaji, ki jo tik pred zaprtjem napade anonimna urbana armada, tako da se je prgišče policajev prisiljeno združiti s kriminalci, ki na policijski postaji čakajo na transport v celico smrti. Napad je bil čudovito abstrakten, toda o postvietnamski Ameriki, postwatergatski paranoji, postindustrijski brezosebnosti in urbani apokaliptiki je povedal več kot tedanji dokumentarci. V rimejku, ki se ne dogaja v Wattsu, ampak v Detroitu, se vse začne z Bishopom (Laurence Fishburne), karizmatičnim narko baronom, ki ga peljejo v zapor. Toda “konvoj” zaradi snežnega meteža obtiči v zapuščeni policijski postaji, ki je tik pred zaprtjem in v kateri so le še štiri osebe, vključno z degradiranim narednikom Roenickom (Ethan Hawke). Policijske postaje tokrat ne napade urbana armada brez obraza, ampak armada skorumpiranih policajev, ki so služili z Bishopom in ki se zdaj bojijo, da jih bo “potunkal”. Kar ni nepomemben obrat: Francoz, ki je film posnel, namreč s tem na ulico zvleče “pravo” Ameriko, ali bolje rečeno, s tem, ko pokaže obraz “zla”, postane jasno, da Ameriko najbolj ogroža prav sama Amerika. Apokaliptični obračun Amerike z Ameriko, ki ga noče nihče slišati, s tem dobi povsem nov pomen. Rimejk Napada o postiraški Ameriki, postseptembrski paranoji in bushevski apokaliptiki pove več kot CNN. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200511/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 18.03.2005 Marcel Štefančič, jr. 232 Gotovo ste se že kdaj vprašali: kako bi izgledal film, v katerega bi režiser spustil le spomine - le eterični sok nostalgije, silhuetnih trenutkov, izgubljene sreče, delikatnih fantazij, obžalovanj, frustracij in spodletelih srečanj? Nič trajnega, obstojnega ali pa linearnega. Le sled šminke, cigaretni dim, odmev izgubljenih korakov in melanholično melodijo, ki ne gre iz ušes. Ne kopljite več - 2046 je retrofuturistični film, v katerega Wong Kar Wai spusti le spomine pisatelja Chowa (Tony Leung), avtodestruktivnega hard-boiled fetišista, ki je nekoč, “v drugem času”, ljubil žensko. Ali pa ženske. Ni povsem jasno, katere izmed žensk, ki jih je ljubil, so realne in katere so fiktivne, toda v skrajni liniji je vseeno - v njegovih spominih se prepletajo fragmenti njegovega sci-fi romana, ki se dogaja leta 2046, in fragmenti njegovega življenja v drugi polovici šestdesetih, po koncu filma Razpoložena za ljubezen, v katerem se je v hotelski sobi 2046 ljubil z Maggie Cheung. Njegove romance so intenzivne, strastne, senzualne, urgentne, polne patine, strukturirane kot sanje - fatalk (Zhang Ziyi, Gong Li, Faye Wong, Carina Lau), ki stopajo v njegov svet, ne more obdržati. Niti kontrolirati. A po drugi strani - Chow je fantazist, ki ve, da tudi najbolj realna ženska na določeni točki postane fikcija, le izgubljeni spomin. Ko pomisli na čas, ki vse pokvari, mu ne preostane drugega kot to, da uživa v odsotnosti. (Leto 2046 se rola kinu Dvor) ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200511/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 18.03.2005 Marcel Štefančič, jr. 131 Francoski “igrani” doku Popotovanje cesarskega pingvina za pingvine naredi to, kar so Nomadi neba naredili za ptice selivke. Razlika je le v tem, da pingvini ne izgledajo ravno kot promotorji svobode: ko ždijo globoko pod lediščem, zbiti v stoično, mučeniško maso, izgledajo kot ruski disidenti, ki v arktičnem gulagu čakajo na odjugo. Vse jim streže po življenju: ekstremno nizke temperature, pomanjkanje hrane, snežni viharji, predatorji. Nič heroičnega ni v tem. Le preživeti hočejo. Toda voljni so premagati neizmerne daljave, da bi prišli do najboljšega kraja za “kolektivni” seks, ki ga komplicira dejstvo, da je bejb bistveno več kot tipov - in glede na to, da so pingvini monogamni pro-life mazohisti, nori na družinske vrednote in tradicijo, si lahko živo predstavljate tragedijo bejb, ki v tej ledeni “družbi” ne kliknejo. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200511/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 18.03.2005 Marcel Štefančič, jr. 102 Bratje Dalton, ki jih vodi francoski tele-duet Eric & Ramzy, so kretenski sinovi spletkarske mame, ki jih sili v bančne rope. Ker pa so res kreteni, jih Srečni Luka (Til Schweiger) flikne v ječo, kjer slišijo za magični sombrero, ki celo kretena zaščiti pred kroglami. In tako Ojdipi krenejo na jug. Daltoni so kretenski film o največjih kretenih divjega zahoda. Liki komaj obstajajo, igralci ne obstajajo, scenarija ni, gagi se še iščejo, freedom fries pa bodo prišli k sebi šele v nadaljevanju, ko jih bo mama verjetno prisilila v kandidaturo za ameriškega predsednika. Hej, film bi lahko režiral Bushev konj. ZELO PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200513/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 03.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 376 Krog, roman Kojija Suzukija, ima dolge, globalne noge. Najprej so ga prevedli v TV film (1995), potem ga je Hideo Nakata posnel za kino (1998), ta film o filmu, ki ne trpi gledalcev, pa je postal tak hit, da je dobil še dve nadaljevanji, korejsko in h'woodsko verzijo ter kopico imitacij. Hja, to ni več le film, niti več le film o filmu, ki ne mara gledalcev, ampak fenomen. Krog temelji na dveh predpostavkah. Tista, ki bi morala biti simpatična vsakemu cinefilu, gre takole: film ubija, še več - ljudje, ki film vidijo, umrejo, toda sam film preživi. Tista, ki bi morala vsakega cinefila spraviti v krohot, pa gre takole: po svetu kroži le ena kopija tega filma. Lepo prosim - si predstavljate, da bi v času, ki velja za zlato dobo Napsterja, downloadinga, kopiranja in piratizacije, “najstrašnejši film na svetu” okrog krožil le v eni kopiji, pa še to na videokaseti? Hej, to je film, ki ubija! Film filmov! Kult! Fetiš! Film, ki ga hočejo vsi videti! Ali natančneje: ta film je najbolj sofisticirano in najbolj srhljivo orožje za množično uničevanje. Zavrtiš ga nič hudega sluteči publiki - in čez čas vsi umrejo. Od prvega do zadnjega. V hudih mukah. Lahko bežijo, toda skriti se ne morejo. Pričakovali bi, da bodo nadnaravni interes zanj pokazali Pentagon, mafija, trgovci z orožjem, inšpektorji Združenih narodov, iranske ajatole, Fidel in Kim Džong-Il, pa ni nič s tem - interes zanj kaže le mati samohranilka (Naomi Watts). Je to nepričakovano? Vsekakor. Absolutno! Toda v Krogu 2, ki ga je posnel Hideo Nakata, režiser izvirnega japonskega Kroga, se zgodi nekaj še bolj nepričakovanega - film izgine. Naomi, ki se s svojim sinom Aidanom (David Dorfman) preseli v neko oregonsko vukojebino, ga najde in uniči. Nič hudega - film fizično umre, toda duhovno preživi. Specifično: preživi Samara (Kelly Stables), diabolična, utopljena junakinja tega filma-da-te-kap, ki začne terorizirati Aidana, tako da je kmalu videti kot Linda Blair v Izganjalcu hudiča. Razumete, ne - jezna je, ker Naomi največji unikat med “najstrašnejšimi filmi na svetu” preprosto uniči. Nimamo razloga, da ne bi navijali za Samaro. In ker morilskega filma ni več na spregled, začne Naomi iskati Samarino biološko mater, kar pomeni, da horror mutira v soap-opero, ki se vrti v TV ritmu. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200513/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 03.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 330 Spangleščina se dogaja na fronti ameriške velike kulturne vojne, še bolje - v njenem trebuhu. Ena izmed glavnih topik kulturne vojne so imigranti: ekstremni evangelisti, militantni fundamentalisti in republikanski hardlinerji stalno vreščijo, da bi bilo treba mejo z Mehiko zapreti in ustaviti dotok mehiških priseljencev, to pa zato, ker priseljenci zastrupljajo Ameriko - vnašajo socialne bolezni, družinske disfunkcije, narkomanijo, nasilje, kriminal. Z eno besedo - v Ameriko uvažajo same težave in probleme. James L. Brooks, režiser tako različnih filmov kot so Obdobje nežnosti, TV poročila in Bolje ne bo nikoli, skuša to logiko obrniti na glavo in pokazati, da priseljenci na družbo vplivajo blagodejno in da Američane najbolj “zastrupljajo” prav sami Američani. Z eno besedo - priseljenci niso del problema, ampak del rešitve. Toda pravi problem je v tem, da Brooks misli le na stupid white men in da ima do mehiških imigrantov preveč pokroviteljski odnos. Flor (Paz Vega), zelo občutljiva, seksi Mehičanka, ki ne zna angleško in ki s hčerko ilegalno imigrira v Ameriko, tolče dve službi, toda to za normalno preživetje - kaj šele za ameriški sen - ni dovolj, še toliko bolj, ker s tem izgublja tudi stik s hčerko, zato sklene, da bo začela raje tezgariti... ee, gospodinjiti pri dobro situirani ameriški družini, ki pa bi, kot se izkaže, potrebovala psihiatra: gospa (Tea Leoni) je namreč napeta, arogantna in nevrotična, polna mizantropije, sarkastične histerije in okostnjakov a la prešuštvo (oh, in svoji hčerki sistematično kupuje premajhne številke oblačil), njena zakonska zveza z Johnom (Adam Sandler), elitnim kuharjem in lastnikom deluxe restavracije, je na psu, nič slabše pa ne stoji s svojo zapito materjo (Cloris Leachman), ki je članica te razširjene, hudo disfunkcionalne družine. Flor je le imigrantka, ki pade v navzkrižni ogenj, toda bolj ko jo Sandlerjevi tunkajo v svoje disfunkcionalne igre in bolj ko - nehote - postaja del problema (hja, zelo je senzualna), bolj se kaže kot del rešitve: kot strelovod, ki odpravlja napetosti med Američani, kot hišni ljubljenec, ki zbližuje odtujene bogataše. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200513/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 03.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 187 Medvedki Puji niso ravno čudeži animacije, pa tudi songi so - za Disneyja - presenetljivo pozabni, toda hej, če hočete videti dobro promocijo strpnosti, potem ne iščite več. To je to. In tudi Medvedek Pu in Slovon, najnovejša Pujeva avantura (okej, bolj Rujeva kot Pujeva), je to: promocija kulturne različnosti, raznovrstnosti in raznolikosti. Ko namreč Pu, Ru, Tigr in ostali ugotovijo, da se je v Stoletno hosto, na njihov teritorij, priklatil Slovon, čudno, strašno, srhljivo, tuje bitje (podobno slonu), zaženejo panični vik in krik - saj veste, pošastnega, zelo drugačnega “tujca” skušajo pregnati. Organizirano, se razume, zato ne čudi, da agresivni, burleskni, kengurujski pregon vključuje vse elemente “preventivne doktrine”. Toda ko najprej Ru, potem pa še ostali, z njim navežejo stik, ugotovijo, da je tak kot oni in da se jih boji tako, kot se oni bojijo njega. Stereotipi o “barbarskih tujcih” so v hipu lanski sneg. Tale risanka ima za pet, šestletne otroke nekaj urgentnih sporočil, ki pa jih bodo kasneje - ko jih bo kapital razslojil in ko se jim bo zdelo, da so za njihov prenizek standard krivi priseljenci - žal pozabili. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200513/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 03.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 105 Prvič, Kresnica je japonski film o negotovem, tesnobnem, tavajočem zbliževanju fanta in punce, Daijija (Yuko Nakamura) in Ayako (Toshiya Nagasawa), ki sta ekscentrična le v svojem prisiljenem pomanjkanju samozavesti. Drugič, avtorski touch je v tem, da ju film spremlja, lovi in prikazuje dokumentaristično, naturalistično, brez artificielnosti, onstran igranja - z inertno “preobčutljivostjo” nove, antispektakelske, festivalske iskrenosti. In tretjič, Daiji in Ayako za zbližanje potrebujeta toliko artificielnih motivov kot junaki telenovel - Daijiju umre dedek, medtem ko za Ayako ni dovolj le to, da je ob babico, ampak doživi tudi abortus, “izgubi” fanta in izve, da njeno sestro gloda smrt. (Kresnica sveti v kinu Dvor) ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200514/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 10.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 374 Ivan Volarič Feo je pred tridesetimi leti izdal pesniško zbirko Desperado tonic water, v kateri je nekaj unikatnih, klasičnih poem. La guerre est finie gre takole: “ko je konec vojne/ je samo vojne konec”. Dva verza. To je vse. Hip vzhajajočega sonca je še krajši: “najlepša jutra so zjutraj”. V poemi Sem šel v kino, sem videl film, ki je precej bolj epska, pa se razteza tale verz: “primi pome zrežiram film”. Ko sem ga prebral prvič, sem cinefilsko trznil, ker se mi je zazdelo, da piše: “pridi pome zrežiran film”. Da te odpelje film, ali pa da te ugrabi film, oh, ali pa da umreš v filmu, magari svojem - mar ni to happy end? In ni razloga, da ne bi užival v špekulaciji, da so tudi režiserji filma Desperado tonic, inspiriranega s poezijo, ki jo je inspiriral film, ta verz prebrali tako: Ivanu Volariču Feu, glavnemu junaku tega tripa, se pač zgodi oboje. Igra namreč Štrockega, ostarelega kinooperaterja, ki je hotel nekoč, ko je bil še mlajši, posneti film, specifično - hotel je posneti porod, ga zavrteti nazaj, film pa potem nasloviti “Marš u pizdu materinu”. Nihče ni prišel ponj, zato ga ni zrežiral. Toda film po mnogih letih vendarle pride ponj - v mesto pride ekipa, ki o njem, zadnjem kinooperaterju, snema film. In ne le da se Štrotskemu končno zgodi film - Štrocki pade v film. Bolje rečeno, film ga vzame s sabo - odpelje ga, zapelje, ugrabi. Pošilja ga od sobe do sobe, od kraja do kraja, od spomina do spomina, od kadra do sekvence, od flashbacka do cliffhangerja, od solze do groze, od retro frikov do metro krikov, od moralk do fatalk, od ludistične odiseje, ki bi ji verjel le Leopold Bloom, do neogotske psihedelije, ki ji ne bi verjel niti Stephen Dedalus, tako da je kmalu videti kot Trocki v coni somraka - kot lik, ki ne more iz filma. Kot cinefil, ki ne more iz filma - kot cinefil, ki gleda svoj zadnji film. Film je kot pismo - vedno pride do svojega naslovnika. V filmu nikoli nihče ne umre, in narobe - iz filma nihče nikoli ne pride živ. Desperado tonic je film o tem, kaj film počne s cinefilom. Film za cinefile. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200514/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 10.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 269 Kang Je-gyu je leta 1999 posnel Shiri, akcijsko mojstrovino, največji korejski hit vseh časov, ki je storil troje: ponižal Hollywood, revitaliziral korejsko filmsko industrijo, korejske filme pa prelevil v globalne fenomene, kakršen je recimo lani postal tudi Stari. Z Bratoma v vojni - najdražjim korejskim filmom vseh časov - je šel Kang spet čez Hollywood in čez korejske hite, ki so v teh letih prehiteli Shiri. Njegov protivojni epos sicer malce potegne na Reševanje vojaka Ryana, toda le po spektakularnosti vojne klavnice - če hočete dobiti občutek, za kaj gre, potem si morate Reševanje vojaka Ryana predstavljati v času ameriške državljanske vojne, ko sta se udarila Sever in Jug. Tudi v Bratih se udarita Sever in Jug, Severna in Južna Koreja, le da Korejce - brate - loči ideologija. Brata, čistilec čevljev Jin-tae (Jang Dong-gun) in naivni, najstniški Jin-seok (Won Bin), ki ju leta 1950 tako rekoč prisilno mobilizirajo in pošljejo na fronto, v moraste, kaotične rove, med bajonete in metalce ognja, najprej le nemočno gledata, kako granate cefrajo njune tovariše in kako se nekaterim od stresa zmeša, potem pa Jin-tae sklene, da si bo z nevarnimi, samomorilskimi misijami pridobil vojne medalje, s pomočjo katerih bo mlajšega brata spravil domov, toda po vsaki misiji se le še bolj zmrači, bolje rečeno - družinske vrednote in reševanje mlajšega brata zlagoma postanejo le izgovor za njegovo sadistično, cinično, apokaliptično pobijanje drugih, komunističnih bratov. Film Brata v vojni je tragičen, kot so lahko tragične le opere, antične tragedije in vojne, obenem pa predstavlja znak velikih sprememb v južnokorejski percepciji komunističnega Severa in vojne, ki je obe Koreji dokončno ločila. ZELO ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200514/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 10.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 220 Keanu Reeves še vedno ne more pozabiti Matrice - preprosto ne more ven. Enkrat Neo - vedno The One. Tokrat odpre vrata in pade v paralelni svet, ki potrebuje izganjalca hudiča... ee, Hellblazerja. L.A. bo vedno L.A.. In demoni bodo vedno ilegalci - ilegalci pa vedno demoni. Keanu je John Constantine, J.C. (!), urbani izganjalec hudiča, sarkastični tough-guy, furijasti gospod Cool, toda nobenega dvoma ni, da bo šel v pekel - ker preveč kadi. Grešnik. Biblija je le protikadilski pamflet. A to še ni vse - pregrešil se je tudi zoper “svetost življenja”: ker je izgubil vero, je skušal narediti samomor. Preden ga potegne v neizogibni pekel, skuša zato potolči čim več demonov - saj veste, da jih bo potem v peklu čim manj. Da bo pekel, ko bo vanj priletel Constantine, le še sinonim za nebesa. Njegova pot odrešitve se začne, ko seksi detektivka(Rachel Weisz) ugotovi, da je njena sestra-dvojčica zagrešila samomor. Ker je šlo za hudo protikrščansko dejanje, se ne odprejo le vrata pekla, ampak kompletno vesolje. V paranormalno igro moči namreč skočijo okultno “Bodalo usode”, nadangel Gabriel (Tilda Swinton), Antikrist (Peter Stormare), mozaik izgubljenega raja, vonj po Boschu, zadušljiva atmosfera, stripovski ritem in situacije, ki jih lahko razrešijo le digitalne akrobacije Edinega. Po vprašanju, kaj je matrica, je svet očitno zrel za vprašanje: kaj je pekel? ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200514/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 10.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 128 V elitnem bistroju je intelektualno omizje ravno sredi debate o tem, kaj je življenje - komedija ali tragedija? In še preden rečete Helenini ljubezni, si omizje že zamisli Melindo (Radha Mitchell), obupano, depresivno, samomorilno ločenko, ki se hkrati zateče v dva različna, paralelna, diametrično nasprotna svetova - v “tragičnem” stanovanju jo čaka mladostna prijateljica, jet-set princesa, ki je poročena z votlim, egoističnim, prešuštnim igralcem, v “komičnem” stanovanju pa napeta režiserka, ki je poročena z nevrotičnim, brezposelnim igralcem in ki hoče posneti Sonato o kastraciji. Ergo: v prvem stanovanju stanuje Woody Allen, ki imitira Ingmarja Bergmana, v drugem pa Woody Allen, ki imitira Woodyja Allena. Melinda in Melinda je film o analogijah, ki o razliki med tragedijo in komedijo povedo toliko kot party, ki ga pokvari zateženi filozof. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200515/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 17.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 310 Nemški Propad je naelektril večno vprašanje: kako naj prikazujemo Hitlerja, da mu ne bomo nasedli? In dalje: ga lahko sploh prikažemo, ne da bi mu nasedli? Ker pa je Hitler vedno priložnost za igralca, tudi Bruno Ganz vse njegove manierizme pograbi tako doživeto, tako vživeto in tako srhljivo realistično, kot da hoče dobiti Oskarja. Hja, Ganz stopi na mesto Hitlerja. Nemško govorečega Hitlerja smo resda že videli, recimo v Pabstovem Zadnjem dejanju (1955) in Syberbergovem Hitlerju (1977), toda Ganz hoče biti definitivni Hitler - Hitler, ki bo končal Hitlerje. In to, da je Hitlerja “snel” tako definitivno, je dobro - tisti, ki bodo hoteli igrati Hitlerja, bodo obsojeni le na imitiranje Ganza, bolje rečeno, na vživljanje v Ganza. Do Hitlerja preprosto ne bodo več mogli. Ganz ga je v nekem smislu ugrabil. Propad, posnet po knjigi Joachima Festa in Hitlerjeve tajnice Traudl Junge, nam ne pojasnjuje, kako je Hitler postal Hitler in zakaj je počel to, kar je počel - v njegovo “biografijo” se vključi šele tik pred koncem, potemtakem v času, ko Hitler Nemčijo vodi iz obkoljenega berlinskega bunkerja, kjer živi s svojimi grotesknimi lojalisti (Eva Braun, Goebbelsi, Speer, generali, tajnica itd.), jih prepričuje, da je zmaga le še vprašanje časa, pripenja odlikovanja junaškim otrokom, dementno blazni, peca Blondija, razkazuje Parkinsona in pobija izdajalce. Videti je kot norec, ki drži Nemčijo v bunkerju, v “arestu” - kot “ugrabitelj”, ki sklene, da bo pobil nekaj “talcev”, potem pa naredil samomor. In Hitler je bil natanko to: norec, ki je na začetku dvajsetih sklenil, da bo naredil samomor, pred tem pa pobil nekaj milijonov ljudi. Če bi ga na začetku dvajsetih hospitalizirali, bi se vse to, kar je storil, odvrtelo le v njegovi glavi. Da ga niso, pove več o Nemcih in tedanjem svetu kot o Hitlerju. Nevednost ni bila izgovor. In Propad o tem nima nobenih iluzij. ZELO ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200515/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 17.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 246 Zdaj, ko so filmi Matrica, Prežeči tiger, skriti zmaj, Ubila bom Billa, Junak in Gozd letečih bodal vzhodnjaške borilne veščine globalizirali in jih digitalno prevedli v novi tehnološki idiom, je bil čas, da se na sceno vrne tudi Zatoiči, japonski slepi samuraj, ki je v šestdesetih in sedemdesetih dobil več kot 20 nadaljevanj. Pokojnega Shintara Katsuja, ki ga je igral (okej, “utelešal”), nadomešča Takeshi Kitano, ki mu stoičnost, ekscesnost, revolveraška eksplozivnost, enigmatični patos in gejzirji krvi niso nič tujega. Prej jih je preigraval v trilerjih, urbanem okolju, tokrat pa jih vzame za svoje v kostumski preteklosti, ruralnem okolju, ki ga terorizira kvazifevdalna mafija. Da pa ta svet ne bi bil moralno povsem enoznačen, da bi potemtakem bolj dišal po svetu Leonejevih vesternov, ga komplicirajo in korumpirajo prisotnost konkurenčne bande, stresnega renta-a-ronina (Tadanobu Asano), dveh misterioznih gejš (Daigoro Tachibana & Yuuko Daike) in “nedolžnih” sirot, ki zahtevajo maščevanje. In seveda, Zatoiči - tokrat z moderno, peroksidno pričesko - je mašina smrti, morilski perpetum mobile, mitomanski narcis, ki poskrbi, da je vsaka likvidacija estetsko, kinetično doživetje. Njegove monsunske eksekucije so kombinacije študije, tabloja, teatra absurda, karnevala, splatterja in inštalacije - Kitano je transcendentalni Damien Hirst. Še več, ko se to utelešenje Dobrega prebija skozi hišo iz papirja, se zdi, da komaj čaka, da kdo potegne meč - da komaj čaka, da lahko zapoje in zapleše. V svoji abstraktnosti je tako antimoralen, da bi bil lahko tudi zadnji, ki ga položi Tarantinova Nevesta. (Zatoičija vrti CD) ZELO ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200515/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 17.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 169 Wicker Park je rimejk francoskega romantičnega trilerja Stanovanje (1996), ki je bil le revizija Hitchcockove Vrtoglavice - Vincentu Casselu se je na lepem zazdelo, da je za hip videl Monico Bellucci, svojo nekdanjo punco, ki je izginila pred dvema letoma. Skrivnostno in brez sledu. Kot da je nikoli ni bilo. Tokrat je Josh Hartnett ta, ki se mu na lepem zazdi, da je videl Liso (Diane Kruger), svojo nekdanjo punco, ki je izginila pred dvema letoma. Celo njen parfum zavoha. Kar ga tako obsede, da svoji novi punci reče, da gre službeno na Kitajsko, v resnici pa začne po mestu zasledovati in zalezovati fantomsko Liso, pri čemer mu asistira nekdanji sošolec (Matthew Lillard), ki peca igralko (Rose Byrne), s katero skrivaj fuka Josh. Fiksacija tu obrodi toliko naključij, da bi lahko ustvarila nov planet, Paul McGuigan pa nam v slogu videospota naniza toliko spletk-v-spletki, obsesij-v-obsesiji, zrcal-v-zrcalu in spiral-v-spirali, da bi lahko lansiral novo modno linijo. Nič, le poskrbeti hoče, da bi bil rimejk bolj kompliciran od originala. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200515/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 17.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 116 Popolni preobrat je avstralski film o spolnem prebujanju 16-letne Heidi (Abbie Cornish), ki pred “ljubosumno” mamo zbeži v zakotno smučarsko letovišče, kjer se potem zbuja ob različnih moških, toda ko se zbudi ob Joeju (Sam Worthington), zapeljivem sinu petičnega kmeta, noče stran - zdi se ji, da ni več sama. Točno, zelo je potrebna, toda še najmanj seksa. Seks je zanjo le to, kar je za druge samomor: klic na pomoč. Filmu se ob tem ne zmeša, ampak ostane na tleh, cine-veritejevsko skrčen v njeni tesnobi in negotovosti, v njenem avtodestruktivnem strahu pred praznino, v njeni patetični odvisnosti od fantov, ki ne jočejo. Nič ne skriva - in to tudi pokaže. (obrača kino Dvor) ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200515/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 17.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 130 Film se začne leta 1914 in tako tudi izgleda - kot da je bil posnet leta 1914. Banalnost kostumira, da bi bila videti bolj urgentno in usodno, toda kostumi hitro ostanejo brez likov. Sava (Branislav Trifunović) in Marija (Marija Karan) sta fant in punca, ki ju najprej loči vojna... potem njegov oče, ki je proti poroki... potem Tisa, prek katere se zavihti Savo, da bi zbežal pred svojim očetom... in potem še njegov prijatelj, Petrašin (Igor Đorđević), ki vzame Marijo. Zakaj Savo Marije ne vzame s sabo čez Tiso? Če bi jo vzel, ne bi bilo filma. Če ne bi bilo filma, ne bi bil poetično žalosten. In če ne bi bil žalosten, mu ne bi bilo treba poetično piti. V tem filmu ni nič bolj banalnega od poetičnosti. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200516/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 21.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 643 Ko je Bush pred časom rekel, da so Združeni narodi na tem, da postanejo irelevantni, je s tem le na ves glas povedal to, kar si Hollywood že ves čas misli o Združenih narodih - da so irelevantni. Združeni narodi bi lahko Hollywoodu - tako kot črnci, latinosi in Indijanci - očitali, da jih zanemarja in diskriminira, da torej v h'woodskih filmih niso enakopravno zastopani. Težko boste namreč našli h'woodski film, v katerem bi nastopali ZN - ali pa ki bi se dogajal v palači ZN. Tu in tam kak terorist, magari srbski, resda zakoraka proti palači ZN, toda še preden se na njegovem orožju za množično uničevanje prikažejo same nule, ga že pogoltnne Manhattan - Amerika je večja od ZN. Okej, že Manhattan je večji od ZN, sporoča Hollywood. In vendar je v poskusih teroristov, ki se skušajo prebiti do palače ZN, neka logika: če palača ZN že ravno nastopi v kakem filmu, potem nastopi kot mesto zločina. Spomnite se le Hitchcockovega slovitega trilerja Sever/severozahod (1959), ki se začne v “javnem lobiju” palače ZN - z umorom. Neki tip dobi nož. In to v hrbet! Ker pa je Dag Hammarskjold, generalni sekretar ZN, že prej prepovedal snemanje filmov v palači ZN, je Hitchcock snemal skrivaj, ali natančneje - prihod Caryja Granta v palačo je posnel iz dobro zakamufliranega tovornjaka. Ostalo so posneli v studiu, kjer so postavili repliko tega lobija. Antiromanca med Hollywoodom in Združenimi narodi je torej vzajemna. Hitchcock je ostal pred vrati. James Bond tudi. PR služba ZN namreč ni bila tako nora, da bi v palači dovolila snemanje bondiade Živi in pusti umreti (1971), ki se začne med zasedanjem ZN - z umorom! Kot se spomnite, nekdo iz prevajalske kabine skozi slušalke ubije britanskega diplomata. Diplomati so zdaj med zasedanji s strahom gledali proti prevajalskim kabinam - in živo si lahko predstavljate, kako strah bi jih šele bilo, če bi film res posneli v palači ZN. Iskreno rečeno, bilo bi jih približno tako strah kot zdaj, ko so dovolili, da Prevajalko posnamejo v palači ZN. Hja, Prevajalka je prvi film, ki so ga posneli v palači ZN. Še več, Prevajalka je triler, v katerem predsedniki, premjeji, ambasadorji, zunanji ministri in drugi diplomati s strahom pogledujejo proti prevajalskim kabinam. Ne čisto brez razloga, se razume. Hočem reči, ne le zato, ker so gledali bondiado Živi in pusti umreti. Vse skupaj se začne, ko Silvia Broome (Nicole Kidman), poliglotska, zelo razsvetljena prevajalka Združenih narodov, ponoči - ko ni v dvorani generalne skupščine več nikogar - nehote prestreže tajni pogovor o atentatu na nekega predsednika, ki naj bi se odvrtel v ZN. Ker zarotnika kramljata v jeziku ku, ki ga govorijo le v afriški državici Matobo, kjer je dolgo živela tudi Silvia, kaže, da se v ZN pripravlja atentat na Edwarda Zuwanieja (Earl Cameron), skorumpiranega matobskega diktatorja in brutalnega kršilca človekovih pravic, toda zvezni agent Tobin Keller (Sean Penn), ki začne zadevo preiskovati, kmalu podvomi, da je Silvia - hitchcockovsko rečeno - le ženska, ki preveč ve. Ko se potopi v njeno preteklost, hitro ugotovi, da je v njeni osebni zgodovini več, kot je voljna priznati, in da je njena mučna osebna zgodovina le preslikava mučne zgodovine Matoba (ki je kakopak le filmsko ime za Zimbabve). Prevajalka je triler, ki skuša žanrske klišeje preseči s politiko, toda prehitro nasede svoji analizi postkolonialne Afrike, tako da so pred nami le žanrski klišeji, zapečeni s političnimi klišeji. Nicole Kidman in Sean Penn, po čigar obrazu še vedno teče mystic river, izgledata kot žalovalca - oba sta nekaj izgubila: Penn ženo, Nicole pa brata (in državo). In ker je film posnel Sydney Pollack, domnevamo, da je hotel nadaljevati Tri Kondorjeve dneve, toda ven je prišlo nadaljevanje Nemirnih src, ki le potrdi, da je maščevanje skrajno lenobna verzija žalovanja. V Združenih narodih so si verjetno rekli: šit, zakaj nismo v bajto spustili raje Hitchcocka! ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200516/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 21.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 268 John Travolta je spet Chili Palmer - gangster, ki je videti tako, kot da je patentiral izraz kul. V filmu Kdo bo koga se je naveličal podzemlja, kjer ljudje nimajo nobenega rešpekta do kul reči, in sklenil, da se bo prebil v filmski svet, kjer so vsi kul. Jasno, v podzemlju je bil kul le on. Vsi ostali so bili retardirani - ali pa mrtvi. Zato se zdaj, v filmu Bodi kul, naveliča filmskega sveta in sklene, da se bo prebil v glasbeni svet. So glasbeni založniki in pop stars kaj bolj kul? Niti zdaleč - spet je kul le on. Vsi ostali so retardirani - kot recimo ruska mafija. Ali pa mrtvi - kot recimo njegov prijatelj (James Woods), šef glasbene založbe, ki je prav tako na tem, da umre. Da bi jo Chili rešil, se obesi na ovdovelo Edie Athens (Uma Thurman), ki je videti tako, kot da je patentirala žensko verzijo izraza kul. Ko stopita skupaj, sta videti tako, kot da ju je patentiral Tarantinov Šund. Ker pa v Los Angelesu vsi le igrajo, srečata pevko (Christina Milian), ki misli, da je Beyonce, zvodniškega belca (Vince Vaughn), ki misli, da je črnec, hip-hop gangsterja (Cedric the Entertainer), ki misli, da je Samuel L. Jackson, geja (The Rock), ki misli, da je rojen igralec, Stevena Tylerja, ki misli, da je oče Liv Tyler, in Harveyja Keitela, ki misli, da je Harvey Keitel. Brez skrbi, vsi ti pozerji, ki niso kul, so tam le zato, da bi John in Uma izgledala kul. Celo zaplešeta. Zakaj? Ker sta bila v Šundu tako kul. Drugega razloga ni. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200516/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 21.04.2005 Marcel Štefančič, jr. 134 Masaji so igrani dokumentarec o Masajih, ki še vedno živijo tako, kot so živeli njihovi predniki, toda njihovo življenje ni le ključ za razumevanje življenja njihovih prednikov, ampak tudi za razumevanje našega življenja: tako kot sodobne, zahodne družbe za svoje nesreče, recimo za brezposelnost, vedno takoj okrivijo kako manjšino, tudi Masaji za sušo takoj okrivijo nekoga drugega - levjega kralja, ki ga skušajo potem za vsako ceno ritualno potolči. Lov na to “prekletstvo” jih zbliža, združi in notranje očisti. Masaje, ki so jih filmi vedno radi uporabljali za kuliso (v Dnevu neodvisnosti lahko vidite, kako slavijo ameriško zmago nad zunajzemeljskim “prekletstvom”) in ki so jih, če je bila vloga že ravno večja, igrali nemasajski igralci, tokrat igrajo Masaji, ki pa se svoje kinetičnosti tako dobro zavedajo, kot da so film izumili njihovi predniki. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200517/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 01.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 239 Ko je Vin Diesel rekel, da ne bo nastopil v nadaljevanjih svojih hitov Hitri in drzni in XXX, smo mislili, da se pripravlja na Hamleta. Ali pa vsaj na novi film Ingmarja Bergmana. Kako infantilno naivni smo bili! Vin se je v resnici pripravljal na vrtec. V Misiji Cucelj namreč igra elitnega komandosa ameriške mornarice, ki mora nekaj dni varovati pet otrok - njihova mama je na tajni misiji, heh. Da so otroci zelo razvajeni in razpuščeni, se razume samo po sebi - v nasprotnem primeru ne bi bilo filma. Vin kakopak sklene, da jih bo pacificiral, ker pa je videl Očkov vrtec, Policaja iz vrtca in Gospoda Varuško, se pri polni zavesti odreče mehkim strokovnim prijemom in kar takoj udari z elementi vojaške discipline, za katero pa se hitro izkaže, da je kontraproduktivna - otroci so le Američani, ki ne trpijo vojaške discipline. To ni za njih. V Vinu vidijo le mišičastega, tetoviranega, obritoglavega fašista. Ne, to definitivno ni za njih. Če naj citiram tistega izmed njih, ki je še dojenček: vojaška disciplina je sranje! Za njih so svoboda, neodvisnost, individualizem, ustvarjalnost in Moje pesmi, moje sanje - točno, vojaška disciplina je le za izvoz. Za Irak. Ali pa Guantanamo. Ko boste videli, kaj vse mora početi Vin, boste rekli - jej, to je navadno samoponiževanje. Aja? Spomnite se le, kaj vse je v Policaju iz vrtca počel Arnold Schwarzenegger, pa poglejte, kje je zdaj. ZELO PROTI + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200517/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 01.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 279 Kaj se je zgodilo v prvi Lepotici pod krinko, veste ali pa ste vsaj slišali: Sandra Bullock je igrala FBI-jevko, ki se infiltrira na lepotno tekmovanje in postane slavna. Zdaj, v Lepotici pod krinko 2, ji realnost pokaže zobe: fant jo pusti. Sporočilo: slavni ljudje so najbolj nesrečni. Še huje: ker je Sandra zdaj neizmerno slavna, ker jo potemtakem vsi poznajo, celo najslabše informirani gangsterji, je FBI ne more več pošiljati na tajne misije - ja, Sandra je na tem, da postane tehnološki višek. Sporočilo: slavni ljudje so tista socialna manjšina, ki je žrtev najhujše diskriminacije. Vsekakor, stopnja diskriminiranosti slavnih oseb lahko tekmuje le s stopnjo stereotipizacije črncev in gejev v temle filmu. No, FBI ji vendarle najde delo: Sandra postane “obraz FBI-ja”. Specifično - v TV showih promovira FBI, prireja tiskovne konference in daje avtograme. Šit - je to vse? Sporočilo: za ženske ni pravega dela. Preostane jim le poziranje, le prodajanje svojega seksapila. Toda ko neznani zlikovci potem ugrabijo miss Amerike, se v lov na ugrabitelje vključi tudi Sandra. Sporočilo: vsako delo potrebuje dober PR. Ali z drugimi besedami: Če ženska ni fabulous, je ni nihče ne jemlje resno. Lepotica pod krinko 2 izgleda kot biografija Sandre Bullock, lepotice, ki je tako slavna, da ne more več dobiti pravega dela - filmi preprosto ne vedo več, kaj bi počeli z njo. Po malem je neuporabna, patetični h'woodski tehnološki višek. In da ne bi imela občutka, da na tem svetu le še enodimenzionalno pozira in da je nihče več ne jemlje resno, je stvari vzela v svoje roke - in producirala Lepotico pod krinko 2... ee, pravo delo, ki je tako dolgočasno kot impersoniranje Lize Minelli. ZELO PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200517/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 01.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 294 17-letni Abdallah (Mohamed Mahmoud Ould Mohamed) se vrne domov, v mavretansko mestece, v katerem pa hoče le prestopiti - in potem emigrirati na Zahod, po možnosti v Evropo. Lokalni dialekt je že tako pozabil, da raje gleda kot govori, kar pa ničesar ne spremeni - tudi sam je le eden izmed tistih, ki čakajo. Če niste še nikoli videli afriškega, podsaharskega filma, potem je tale - mavretanski - kot nalašč za defloracijo. Saj veste - Slovenci so nori na filme, ki se dogajajo ob morju. Hej, pol slovenskih filmov se dogaja ob morju. Tudi Titanik, največji hit slovenskih dvoran, se dogaja ob morju. In tudi Čakajoč na srečo se dogaja ob morju - v Nouadhibouju, prašnem zahodnoafriškem mestecu, ki je tako zapuščeno kot kak ghost-town, tako tranzitno kot Casablanca, tako sublimno kot vice, tako mistično kot fatamorgana in tako povezovalno kot talilni lonec. Nekateri odhajajo, drugi prihajajo. Nekateri bi radi odšli, drugi so tam le zato, ker niso nikoli odšli. Nekateri pa so že zdavnaj odšli, a so še vedno tam. Čakajo na to, da se bodo vrnili. Vsi so po malem odsotni, frustrirani od čakanja, dehidrirani od visenja med tradicijo in prihodnostjo, med Afriko in Zahodom - videti so tako, kot da jih je kdo tam pozabil. Ker so na zahodu Afrike, se jim je verjetno vedno zdelo, da imajo Zahod, obljubljeno deželo, na dosegu roke, da ga potemtakem “vidijo”, da jim je nekako usojen, toda to je bila le prevara - Zahod jih je videl in porabil, toda ni jih vzel s sabo. Zdaj jim pošilja le karaoke. Nouadhibou je produkt globalizacije, ki se je odvrtela, še preden se je izraz globalizacija sploh pojavil, in obenem živ dokaz, da globalizacija nima koncepta. Niti srca. (Na srečo se čaka v kinu Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200517/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 01.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 197 Vezilja, ki jo je posnela francoska debitantka Eleonore Faucher, je tipični festivalski film - po eni strani skuša biti melanholičen, minimalističen, spontan, tih, neprisiljen in cine-veritejevski, po drugi strani pa like obdaja z artificielnimi, prisiljenimi, že kar telenovelističnimi “karakternimi” potezami. Ti filmi - recimo japonska Kresnica in avstralski Popolni preobrat, če omenim le dva, ki smo ju videli pred kratkim - so antižanrski, toda njihova antižanrskost je tako predvidljiva, da so postali žanr zase. Finta je namreč vedno ista: nesrečna oseba zbeži in sreča drugo nesrečno osebo. Ne da je v Vezilji kaj drugače. Claire (Lola Naymark), uporniška najstnica, ki se preživlja kot prodajalka v supermarketu, nenadoma ugotovi, da je noseča - ko sklene, da ne bo splavila in da bo otroka oddala v posvojitev, najprej pusti službo, potem pa se zateče k madame Melikian, armenski vezilji (Ariane Ascaride), ki jo vzame za svojo vajenko. Claire je nesrečna - in madame Melikian tudi: nedavno je izgubila sina. Claire še ni mati - madame Melikian ni več mati. Claire je predmati - madame Melikian je postmati. In film potem uživa v tem svojem malem izumu - v svojem potrpežljivem opazovanju te male ironije usode. (Cankarjev dom) ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200518/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 06.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 250 Dan (Dennis Quaid) pridrvi v restavracijo, v kateri njegova hči (Scarlett Johansson) romantično kramlja z mladeničem po imenu Carter (Topher Grace). Ker se mu zdi, da je šel fant z njegovo hčerko predaleč (“A spita?”), ga trešči in podre. “Ljubim jo,” dahne knockoutirani Carter. Dan le besno odvrne: “Pa veš, da je to moja hči? Da je šele študentka? Da sem vzel še eno hipoteko, da je šla lahko študirat? Še pred tremi leti je nosila zobno protezo!” Nič, rutinska situacija, boste rekli - tipični ojdipski trio, kakršnega smo že videli, recimo v komediji Father of the Bride, hja, v izvirniku in rimejku. Toda tokrat je trik v tem, da je mladenič šef nevestinega očeta. Kar seveda pomeni, da bojno polje, na katerem se udarijo ojdipske formacije višjega srednjega razreda, ni idilični, kičasti, protistresni domek, obdan s trato, ražnjem in košem, ampak stresna korporacija, prodajno-marketinški oddelek revije Sports America, ki jo prevzame megakorporacija Globecom in ji pri tem inštalira tudi novega bossa - ja, 26-letnega Carterja, šarmantnega “barbara”, ki pa je tako clueless, da bi ga lahko igral Hugh Grant. Tip pač misli, da sta sinergija in cross-promotion še vedno magični besedi. Carter je tako staromoden, da bi ga lahko zamenjali z dinozavrom. Film V dobri družbi, ki ga je posnel Paul Weitz, režiser filma Vse o fantu (in Ameriške pite), je satirično poljubljanje korporativne kulture, ki se šlepa na mladost, energijo in vedno zamenljive karieriste, bolje rečeno - žalovanje za časi, ko je bila služba drugi dom. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200518/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 06.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 256 Kot veste, Vin Diesel ni hotel nastopiti v nadaljevanju testosteronskega hita XXX. Raje se je odločil za Misijo Cucelj. No, in zdaj, ko ste Misijo Cucelj videli (ali pa ste videli naslov, kar zadošča), si rečete: uf, to je bila katastrofalno slaba odločitev. Dokler ne vidite filma XXX 2, heh. Augustus Gibbons (Samuel L. Jackson), agent Nacionalne varnostne agencije (NSA), se sicer vrne, toda z nacionalno varnostjo ima spet tako hude probleme, da mora angažirati outsiderja. V high-tech bazo te agencije so namreč pri belem dnevu vdrli maskirani high-tech teroristi in za sabo pustili pokopališko scenografijo. Ker pa nič ne kaže, da so bili v podzemski genocid nad najboljšimi Velikimi brati na svetu vpleteni običajni osumljenci (islamski fundamentalisti, korejski komiji ali pa Castrovi lunatiki), Augustus na pomoč pokliče vročekrvnega, pozerskega, bicepsoidnega, “karizmatičnega” agenta (Ice Cube), ki pa je v zaporu, tako da ga je treba najprej rešiti - jasno, da ne bi kdo posumil, kaj se pripravlja, vse skupaj zrežirajo tako, da novi XXX med begom polomi veliko kosti. Ni je čez kolateralno škodo, ko Američan lomi Američane. Namesto da bi poklicali Jamesa Bonda. A to je le začetek: še preden rečete bum, XXX že ugotovi, da obstajajo Američani, člani šovinistične vojaške klike, ki skušajo strmoglaviti ultimativnega Američana - ameriškega predsednika. In ameriško vlado. Zarotniki komaj čakajo, da kaj razstrelijo. In XXX tudi - očitno hoče zasenčiti 11. september. Ker zarotniško kliko vodijo ultra desni obrambni minister (Willem Dafoe), se zdi, da je film posnet po resničnih dogodkih. Okej, ali pa vsaj po scenariju Spider-Mana. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200518/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 06.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 178 Leta 1917, ob koncu I. svetovne vojne, pošljejo pet otrok k stricu (Kenneth Branagh), profesorju matematike. Točno, tip ni čisto pri sebi, toda hej - I. svetovna vojna je pekel, ki žre starše. In ker otroci v trenutku velikih stresov in travm že tradicionalno mutirajo v eskapiste in fantaziste, se jim začne ob odsotnosti Harryja Potterja prikazovati vilinski Željozaver s francoskim akcentom (Eddie Izzard)... ee, Psammead... ee, Psammy... ee, It, ki je videti kot podrazvita animatronična igrača iz štacune Jima Hensona. Ne le da se je voljan z njimi non-stop igrati, ampak jim je voljan izpolnjevati tudi želje - vsak dan eno. In vsaka zaide, ko zaide sonce. 5 otrok in Željozaver, upehana peter-panska moralka, posneta po istoimenski otroški klasiki E. Nesbita, izgleda kot blond sestra Zaporedja nesrečnih dogodkov - ni tako mračna, groteskna in gotska, otroci niso le trije, ne pišejo se Baudelaire, stric, h kateremu jih pošljejo, pa ni tako dementno morilski kot kameleonski grof Jim Carrey. In seveda, otroke skušajo tokrat zlorabiti le njihove želje. Odraščanje je pekel. Bolje rečeno - odraščanje je vojna. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200518/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 06.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 297 Saj veste, kaj pravijo za New York - da je talilni lonec. Melting pot. Mesto, v katerem se mešajo in stapljajo kulture, nacije, etnične skupnosti, veroizpovedi - mesto, v katerem se imigranti počutijo kot doma. New York je mesto, v katerem lahko začnejo znova - mesto, ki obljublja novo, boljše življenje. In kot kaže, tudi Evropa počasi dobiva svoj uradni talilni lonec. Ne, to ni London, Pariz ali Madrid, ampak Bruselj, glavno mesto EU. Kot veste iz filmov, je v New Yorku januarja zelo mrzlo, depresivno in sivo. V Bruslju tudi, toda ne, ko se januarja odpre belgijski film 25 stopinj pozimi. Nič, tudi Bruselj so očitno dosegle klimatske spremembe, ki pa je tu le metaforično ime za velike geopolitične spremembe - Bruselj je postal imigrantski raj, utopično mesto, v katerega imigranti prihajajo po evropski sen. Med njimi je tudi Sonja (Ingeborga Dapkunaite), Ukrajinka brez papirjev, ki šče svojega izginulega moža. Ker teh krajev ne pozna, je zmedena. Ker pa je Bruselj talilni lonec, je vse polno imigantov, oh, ali pa nekdanjih imigrantov, ki ji - po začetnem “kulturnem šoku” - z veseljem in tako rekoč nagonsko priskočijo na pomoč. Miguel (Jacques Gamblin), Španec, vedno prepozni uslužbenec bratove potovalne agencije, njegova dominantna mati (Carmen Maura) in njegova zvedava hči Laura (Raphaelle Molinier), ki so videti kot tipični festivalski paket hiperaktivnih ekscentrikov, postanejo angeli, ki ji kažejo pot. 25 stopinj pozimi je humorna himna malim, preprostim, naivnim ljudem, ki nagonsko vedo, kaj je prav. Birokratski aparat, ki golta Bruselj, jih odbija, toda za solidarnost so pripravljeni umreti. Film ne skriva, da so nekdanji imigranti edino upanje imigrantov, ki šele prihajajo. 25 stopinj je bajka iz talilnega lonca, v katerem so nekdanji imigranti svojo srečo voljni žrtvovati za srečo tistih, ki gredo po njihovih stopinjah. (Film vrti CD) ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200519/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 15.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 347 Ridley Scott je z Gladiatorjem prebudil peplum, žanr sandalsko-mečevalskih spektaklov, zdaj pa se vrača z Nebeškim kraljestvom, ki ne izgleda kot tipični peplum, ampak bolj kot meditacija o peplumu. In obenem kot meditacija o sodobnem svetu - o vojnah, o religijah, o križarski mentaliteti, o spopadu civilizacij, o vojni proti terorju, o nestrpnosti in celo, ne boste verjeli, o “varnosti in svobodi”. Med Gladiatorjem, ki je nastal pred 11. septembrom, in Nebeškim kraljestvom obstaja dovolj stičnih točk, toda Nebeško kraljestvo izgleda bolj kot nadaljevanje Sestreljenega črnega jastreba, filma o ameriškem debaklu v Somaliji. Jastreb je bil posnet pred 11. septembrom, izgledal pa je tako, kot da je bil posnet po 11. septembru. Nebeško kraljestvo - film o krščanskem debaklu v Jeruzalemu - je posneto po 11. septembru, izgleda pa tako, kot da je bilo posneto pred 11. septembrom. Bolje rečeno, Scott hoče spravo, “predvojno” stanje. Da bi lahko čim bolj “nepristransko” penetriral v to kostumsko, peplumsko travestijo sodobnega sveta, angažira slehernika, francoskega kovača Baliana (Orlando Bloom), ne ravno Schwarzeneggerja (bolj gospodarja prstanov), ki leta 1184 izgubi vse, družino, dom in vero. Ko po seriji iniciacijskih situacij pride v Jeruzalem, ugotovi, da kristjani, muslimani in Judje živijo v začasnem miru, ki ga zagotavlja strpna vladavina gobastega kralja Baldvina IV (Edward Norton), s katerim se Balian hitro zbliža, da pa križarski hardlinerji (Marton Csokas, Brendan Gleeson) komaj čakajo na kraljevo smrt. Jasno, jastrebi so tudi na arabski strani. In Scott križarsko-džihadski spopad civilizacij prikaže kot spopad dementnih, zarotniških, populističnih fanatikov, ki so za sabo potegnili mase, toda bitke le nakaže - ne pusti nam, da bi jih videli od začetka do konca, da bi ob gledanju klavnice katarzično orgazmirali. Pokaže jih le toliko, da dobimo vtis - da vidimo dimenzije te vojne norosti. Potem odseka. Nebeško kraljestvo je elegični, multikulturalistični, antispektakelski spektakel, ki modrost najde na obeh straneh, kar je v h'woodskih filmih redkost. To pa ne pomeni, da pokaže, kakšne svinjarije so križarji počeli nad muslimani - če bi jih, ne bi noben gledalec verjel, da Saladin (Ghassan Massoud) kristjanov po padcu Jeruzalema ni preprosto razčetveril. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200519/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 15.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 240 Zbogom, Dragon Inn je tajvanski film, ki se mu nikamor ne mudi. Za vse si vzame čas. Biljeterka (Chen Shiang-Chyi) gre po stopnicah, vzpenja se zelo počasi, pa še šepa za nameček, toda film počaka, da pride do vrha. Zanjo si vzame čas. Film, ki ima čas, je film o času, ko so ljudje še imeli čas. In ko so ljudje še imeli čas, so hodili v kino. Zbogom, Dragon Inn je film o kinu, o sedenju v mraku, o kolektivnem gledanju filmov, o čakanju na čudež. Dogaja se v stari filmski palači, v kateri še zadnjič vrtijo Dragon Inn, akcijski mečevalski spektakel. Sam film si ga nenehno ogleduje - in nenehno si ogleduje publiko, ki gleda Dragon Inn. Kot da jo skuša dešifrirati, kot da skuša ugotoviti, kakšni ljudje hodijo v kino - kaj počnejo, ko sedijo v mraku, na kaj mislijo, kam gledajo, kakšne rituale imajo, kako si kolektivni prostor med gledanjem privatizirajo. Vsi ti gledalci, ki jih ni prav dosti, so videti kot zombiji, ki so jim filmi vzeli besedo, kot zadnji ljudje svoje vrste, kot duhovi iz uklete palače, kot nemi, brezimni, odtujeni, frustrirani, asocialni žalovalci za časom, cinefilijo in napol “religiozno” komunsko izkušnjo, ki jih ni več. To so ljudje, ki se obnašajo tako, kot da multipleksi, televizija, dvdji, divxi in downloading ne obstajajo - tega, kar so čutili v kinu, v teh vicah popkulture, ni mogoče downloadati. (tajvanski Cinema Paradiso rola kino Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200519/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 15.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 225 Medtem ko čakamo na filme, v katerih se bodo ameriški fantje - polni travm in sindromov - vračali iz Iraka ali pa Afganistana, si lahko čas preganjamo z danskim filmom Brata, v katerem se iz Afganistana - še huje, iz afganistanskega ujetništva, iz talibanske chamber of torture! - vrne Michael, danski major (Ulrich Thomsen), ki je šel tja kot del mirovnega pogona Združenih narodov. Da je Michael poln travm in sindromov, se razume samo po sebi, kakor se samo po sebi razume, da je Saro (Connie Nielsen), njegovo seksi ženo, v času te mučne missing-in-action odsotnosti tešil njegov mlajši brat Jannik (Nikolaj Lie Klaas), indolentni, jebivetrski postopač. Saj veste, fant je hotel le malce poskrbeti za bratovo družino, pa se je preveč vživel - in Sara, “prasica srednjega razreda”, tudi. Toda ko se Michael nepričakovano vrne, je kmalu jasno, da bi ga iz tira vrgla že bistveno manjša stvar. Brata sta film o vojni in srednjem razredu, ali natančneje - o vplivu vojne na srednji razred. Film zelo plastično kaže, kakšne svinje so talibani, toda to počne le zato, da bi bila agonija srednjega razreda bolj prepričljiva. V resnici je ravno obratno: za zlom srednjega razreda zadostuje že malenkost, že povsem neznatna motnja, že minimalna kršitev rutine, recimo prešuštvo. Film hoče očitno reči: to, kar je prešuštvo za srednji razred, je vojna za državo. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200519/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 15.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 183 Nikola Kojo je kariero začel v turbo serijah a la Žikina dinastija, Tesna koža in Ajde, da se volimo, tako da ve, kako reagirati na kaos, ki ga obdaja - turbo komedije od igralca zahtevajo le reakcije na to, kar se dogaja okrog njih. In v komediji Mi še vedno nismo angeli, srbskem velehitu, ki se zaveda, da je sequel in delo režiserja Lepih vasi (ki lepo gorijo), izgleda kot Tati ali pa inšpektor Clouseau, bolje rečeno, film je serija njegovih reakcij na moderni svet - na Srbijo, ki se za njegovim hrbtom modernizira. Jasno, Nikola je preostanek arhaične, patriarhalne Srbije, zato mu še ni potegnilo, da Srbijo razganja od tranzicijskega dozorevanja, da ženske postajajo material girls, da fast-food izriva tradicijo in da je Beograd po novem Los Angeles, ki leži le streljaj od Rima. Ko pa ugotovi, da ga njegova 15-letna hči (Mirka Vasiljević), ki jo je vzgajal kot fanta... ee, pistolerosa, vara s starejšimi fanti (in celo puncami), se prime za pištolo, toda zaman - celo Angel in Hudič, ki sicer še vedno hazardirata s Srbijo, glasujeta za istospolne poroke. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200520/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 18.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 188 Leta 2000 je David Twohy posnel Planet teme, elegantni, efektni, stresni akcijski sci-fi, ki je bil za h'woodske standarde zelo poceni - stal je le dobrih 20 milijonov dolarjev. Toda bil je tako razkošen in tako sugestiven, kot da je stal 100 milijonov. Nadaljevanje tega kulta, Riddickove kronike, stal 100 milijonov več - dobrih 120 milijonov. In lahko si mislite, kaj se je zgodilo: fantje so morali ves ta denar zapraviti. Tako dobimo krematorijski planet, nepotrebne izlete na druge planete, nepotrebne akcijske prizore, nepotrebne kraje s čudnimi imeni, nepotrebni overdose digitalnih efektov, brez potrebe prefiltrirano fotografijo in prerazkazovanje Vina Diesla - njegove muskulature in njegovega vesoljnega, multikulturnega seksapila. Diesel je še vedno karizmatični, cinični, furijasti, disidentski Riddick, kralj enovrstičnic, za katerim se podijo trume lovcev na glave, toda obenem je edini, ki lahko ustavi Necromongerje, agresivne, križarske, fašistoidne zavojevalce galaksije. Nič ni hujšega od te “osi zla” - reprogramirati hoče vesolje in civilizaciji sprati multikulturne možgane. Riddickove kronike ob tem ne morejo ostati le Planet teme, ampak postanejo tudi Vojna zvezd, pa Terminator, pa Osmi potnik, pa Dune, pa Flash Gordon, pa Mortal Kombat in Macbeth. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200520/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 18.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 149 Francoski tajni agenti, ki jih vodi nonšalantni Georges Brisseau (Vincent Cassel), pridejo v Maroko, da bi minirali ilegalno pošiljko orožja, namenjenega angolski državljanski vojni. Misija uspe, toda po vrnitvi domov se začnejo problemi - Liso (Monica Bellucci), eno izmed agentk, primejo in zaprejo, ker da je švercala mamila, enega agenta pa likvidira ameriški hitman. Georges hoče ugotoviti, kaj se dogaja, toda bolj ko se potaplja v labirint tajne diplomacije in nove geopolitike, bolj mu postaja jasno, da so tajni agenti pogrešljivi - ko jih politika ne potrebuje več, jih zavrže. In po potrebi celo žrtvuje. Vohunska naveza se šlepa na vohunski realizem, ki ga je ponovno odkril triler Kdo je Bourne?, zato ne pričakujte bondovskega spektakla in eksotike, ampak ozemljeno sledenje rutinskim, hladnim, tako rekoč birokratskim postopkom, nervozni, stresni, napeti, melanholični mehaniki vohunskega poklica. Pač film, ki bi lahko mirno rekel, da ga je navdihnil John Le Carre. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200520/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 18.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 171 Fant dobi punco. Fant izgubi punco. Fant spet dobi punco. Fant spet izgubi punco. Fant spet dobi punco. In tako dale. Hja, isti fant - ista punca. Tipična romantična komedija, boste rekli. Ne, rahlo atipična - fant in punca tokrat potrebujeta “dolgih sedem let”, da klikneta, da jima torej kapne, kar nam kapne že v tretjem kadru, ko se Oliver (Ashton Kutcher) in ekscentrična Emily (Amanda Peet) spogledata na letališču in po pristanku dan preživita skupaj. Nobenega dvoma ni, da je nekaj med njima, navsezadnje, spoznavata se na letalu, nad oblaki, v “devetih nebesih”. Toda potem se razideta. In po nekaj letih ponovno snideta. Še vedno jima ni jasno, da je to Več kot ljubezen. A po drugi strani - to ni kratkometražni film, zato morata nadaljevati s samoiskanjem. Vidite, če bi romantične komedije trajale tri ure, potem bi kliknila šele pri sedemdesetih. In seveda - če bi scenarij napisal Henry James, potem bi kliknila šele po smrti. Še sreča, Oliver, da bejba vmes ne umre za kako redko boleznijo. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200520/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 18.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 181 Wes Craven in scenarist Kevin Williamson sta s Krikom odrešila slasher. In potem sta si rekla: okej, pa narediva še za volkodlake to, kar sva naredila za slasherje! Volkodlake sta tako dokončno pokopala. Prekleti so namreč videti le kot garažna verzija cinefilske ambicije, ki je poganjala Krik. Krik je bil luciden - Prekleti so infantilni. Kot da so jih posneli fantje iz Simpatij. Krik je bil postmoderen - Prekleti so predmoderni. Kot da se Ameriški volkodlak v Londonu ni nikoli zgodil. Elli (Christina Ricci) je TV producentka, ki z bratom (Jesse Eisenberg), norim na stripe o volkodlakih, zapelje na Mulholland Drive, kjer ti pred avto vedno pade kak čuden kos mesa - hja, tokrat pade volkodlak, ki ju ugrizne. Posledice hitro začutita, toda z novo tajno močjo - oz. “prekletstvom” - rokujeta vsak po svoje. Brat jo izkoristi za pecanje bejbe, ki hodi z največjim idiotom na šoli - Elli pa hoče rešiti Ameriko, ki jo terorizira “pošast”. Krik je skušal rešiti slasher, filmski žanr - Prekleti skušajo rešiti svet. In tako tudi izgledajo - zanimajo jih le body bags. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200520/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 18.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 101 Lassie, Beethoven, Bingo, Shiloh, Skip, Balto, Benji, Fluke - če nimate dovolj h'woodskih družinskih psov, je tu Toby, nemški družinski pes, ki je več kot pes in več kot človek. Toby je namreč oboje - človek in pes. Desetletnica (Maria Ehrich) si za rojstni dan želi psa, toda namesto psa dobi “čudežni” kamen, ki njenega štiriletnega brata Tobiasa spremeni v psa. Brat se hitro prilagodi, še toliko bolj, ker ga odkrije filmska ekipa, tako da je na tem, da postane nemška Sreča na vrvici. Je to kritika nemške servilnosti? Če je, potem morate Mojega kužata gledati hkrati s Hitlerjem. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200520/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-6/ 18.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 146 Kaj je bolj smešno - stosedemletna ženska, ki prdne, ali Matthew Perry, ki nas iz prizora v prizor dobesedno prosi, naj se mu smejimo? Nič, oba sta le slaba izgovora za komedijo. Tudi za črno komedijo. Perry je dentist, ki nenadoma ugotovi, da so mu ženo ugrabili gangsterji, ki jih vodi malopridni Lazlo (Kevin Pollak), madžarska verzija Osame bin Ladna, grožnja dentistovi svobodi in varnosti. Ker pa gre za retaliacijo (za neporavnane račune iz prvega dela), dentist na pomoč pokliče poklicnega morilca (Bruce Willis), ki ima ravno hude probleme z erekcijo. Najboljše zdravilo za impotenco je oborožena intervencija - invazija na Madžarsko, okej, na Madžara in Madžare, ki jih tandem Willis/Perry uvrsti na svojo zasebno “os zla”. Morilec mehkega srca 2 je tipični produkt Busheve dobe, bolje rečeno - tipični produkt bušistične histerije in paranoje. Poklicni morilci so kul - nevarni so tujci. ZELO PROTI + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200521/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 23.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 275 V Epizodi IV, prvem delu prve trilogije Vojne zvezd (1977), je na začetku pisalo: “Čas državljanske vojne. Uporniške vesoljske ladje so udarile iz skrite baze in dobile prvo bitko proti zlobnemu galaktičnemu Imperiju.” Ergo: vojna. Potem sta se zarolali še dve epizodi, ki sta vključevali tudi telenovelistično spoznanje, da je Luke Skywalker sin Dartha Vaderja. V Epizodi I, prvem delu druge trilogije Vojne zvezd (Grozeča prikazen, 1999), potemtakem v prvem delu predzgodbe, pa je na začetku pisalo: “Nemir je zaobjel Galaktično Republiko. Obdavčitev trgovskih poti do oddaljenih zvezdnih sistemov je sporna.” Ergo: vojna, ki divja v Epizodi IV, ni produkt kakega abstraktnega Zla, ampak produkt imperialističnih, ekonomskih, poslovnih interesov (trgovina, davki). To je kakopak v nasprotju s prizadevanji ameriškega Imperija, ki skuša vse vojne - tudi “vojno proti terorju” - prikazati kot vojne proti Zlu. In ko zdaj, v Epizodi III, tretjem in sklepnem delu predzgodbe, Anakin Skywalker (Hayden Christensen) svojemu prijatelju Obiju Wan Kenobiju (Ewan McGregor) bushevsko dahne, “Če nisi z mano, potem si moj sovražnik”, postane jasno, da je hotel Lucas svojo megatonsko kolekcijo galaktičnih spopadov, jedijevskih misij, separatističnih fantazij, laserskih mečevanj, igračk (R2-D2, C-3P0, Chewbacca, Yoda), planetov, telenovelističnih intrig, šekspirjanskega popkorna, ojdipske vrtoglavice, moralistične nostalgije, grandiozne mitologije, retro militarizma, antiklimaktičnih anahronizmov, puščavsko-ledeniške eksotike, baročnega overdesigna in digitalnih efektov tudi malce politizirati, no, aktualizirati, navsezadnje, Anakin - vesoljski Bush - potem stopi na “temno stran Sile” in mutira v Dartha Vaderja, absolutno Zlo, Republika pa v Imperij. Problem je le v tem, da Lucas naredi vse, da bi Anakin izgledal kot tragična figura. Čakajte, da ga zagleda Harrison Ford. In čakajte, da Luke Skywalker v grozi spozna: “Bush je moj oče!” ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200521/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 23.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 386 Leta 1994 se je v Ruandi razdivjala apokaliptična, genocidna državljanska vojna, v kateri je v 100 dneh - v glavnem pod mačetami - umrlo milijon ljudi. In to pred TV kamerami! Težko bi rekli, da Združeni narodi ob tem srhljivem pokolu niso niti trznili. Trznili so, ali natančneje - iz Ruande so se umaknili. Toda Hotel Ruanda si vprašanje, kje so bili Združeni narodi, kje je bila mednarodna skupnost, kje so bili filantropi, humanitaristi in Bill Clinton, zastavlja le posredno. Kot namreč kaže, je bil tam, v Kigaliju, in medias res, le Paul Rusesabagina (Don Cheadle), menedžer luksuznega belgijskega hotela Mille Collines, ki je skušal rešiti, kar se je rešiti dalo. Ko mu zapiti fotoreporter (Joaquin Phoenix) dahne, “Ljudje bodo videli moje posnetke, rekli, joj, to je grozno, in se potem vrnili k večerji”, je jasno, da bo moral stvari vzeti v svoje roke - Afričanom lahko pomagajo le Afričani. Amerika jih nima “niti za črnuhe”, kot mu pove kanadski peacekeeper (Nick Nolte), ki le nemočno gleda, kako poblaznele, genocidne hutujske milice Tutsije spreminjajo v pokopališče, v množično grobnico na prostemm v polja smrti. Tutsiji, žrtve rasistične apatije, so pač le Afričani - manj kot “niggers”. Rusesabagina je resda elegantni, spedenani, zloščeni, taktično-servilni, relativno privilegirani Hutu, ki skuša - hja, tako kot Oskar Schindler - ugajati eliti in ki misli le na kariero in biznis, toda ko genocid ogrozi tudi njegovo ženo (Sophie Okonedo), ki je Tutsi, angažira vse svoje poslovne in diplomatske veščine, pa tudi kubanske cigare, da bi “odkupil” več kot 1.000 Tutsijev, ki se pred “čiščenjem” zatečejo v hotel in ki jih imajo Hutuji le za “ščurke”. Hotel Ruanda se preveč posveča osebnemu, schindlerskemu - da ne rečem oskarjevskemu - aspektu drame reševanja Tutsijev, premalo pa političnemu kontekstu te drame. Ruandska tragedija namreč ni bila le stranski produkt zahodne apatije, prej narobe - ruandska tragedija je bila stranski produkt zelo živih zahodnih interesov, ki so Ruando najprej kolonializirali, jo destabilizirali in na oblast postavili manjšinske Tutsije, potem pa ta umetni režim vzdrževali, dokler ni počil. A tudi tedaj, sredi genocidne vročice, so zahodne sile - predvsem Francija in Amerika - še vedno taktizirale in se tajno prerivale za primat, kar je le otežilo reševanje, hutujskim ekstremistom pa dalo carte blanche. Hotel Ruanda raje vse poenostavi - da gledalcev ne bi odgnal. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200521/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 23.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 263 Poslednji lovec je doku-fikcija. Saj veste, nekaj takega kot Masaji, Himalaja ali pa oni film o pingvinih. Filmar - “zahodni”, se razume - najde neko oddaljeno, zavrženo, eksotično skupnost, ki je že sama po sebi film, bolje rečeno: skupnost, ki premore boljšo scenografijo, kot bi si jo lahko izmislili scenografi, boljše kostume, kot bi jih lahko zdizajnirali kostumografi, in boljši make-up, kot bi ga lahko začrtali maskerji (spomnite se le Masajev). Naloga filmarja je torej le v tem, da najde to “izvirno” skupnost, da s sabo pripelje state-of-the-art kamero, ki bo lepoto narave, s katero je obdana skupnost, napihnila v epsko verzijo National Geographica, in da si vzame čas, ki je potreben, da naturščike spravi v red - okej, v zgodbo, ki je v teh primerih le drugo ime za lepo, estetsko fotografijo. V poštev pride le tisto, kar je estetsko. Oddaljene, eksotične skupnosti so za zahodnega gledalca, ki je glavna ciljna skupina teh doku-fikcij, sprejemljive le, če so estetizirane, še več - nadestetizirane. Razlika je le v tem, da Poslednji lovec ne estetizira izgubljene oz. ponovno najdene skupnosti, ampak posameznika, bradatega trapperja po imenu Norman Winther, ki živi, lovi, ribari in nastavlja pasti na Yukonu, divjem, hladnem, krutem kanadskem severu. Hja, Poslednji lovec, ki je videti kot Disneyjeva verzija reality showa, je le demagoška himna, v kateri Zahod čestita samemu sebi - himna junaškemu individualistu, etičnemu, plemenitemu, karizmatičnemu Zahodnjaku, ki je šel v naravo in postal nekaj oddaljenega, eksotičnega, zadnjemu naravnemu človeku, panidiličnemu ekologu, ki pobija redke živali in trguje z njihovimi krzni. Nič, tudi Zahodnjaki so le etnična skupnost. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200522/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 30.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 366 Vera Drake se dogaja leta 1950 - in London je leta 1950 še vedno pod vtisom II. svetovne vojne. Ljudje so po malem še vedno depresivni, še vedno se sestavljajo, še vedno se trudijo, da bi ponovno zaživeli in ujeli nekdanji optimizem - in še vedno se jih drži tista nezgrešljiva medvojna solidarnost. Drug drugemu pomagajo, kot da država ne obstaja. Poster girl te povojne nesebičnosti in solidarnosti je Vera Drake (Imelda Staunton), umirjena, nevsiljiva, nekonfliktna, povsem altruistična ženska srednjih let, ki čisti stanovanja - in hej, če kdo potrebuje pomoč, se vedno javi. Na denar ne misli, pa četudi se v malem stanovanju gnete z možem (Phil Davis), ki se preživlja kot mehanik, in odraslima otrokoma, hudo introvertirano hčerko (Alex Kelly) in podjetnim, energičnim sinom (Daniel Mays), ki se skuša znebiti svojih proletarskih korenin. Tu in tam pride mimo njena povzpetniška, poblajhana svakinja (Heather Craney), ki pa ničesar ne spremeni - Vera ostane v svojem malem, utečenem, intimnem, rutinskem, ritualnem, predinfarktnem svetu, v katerem se vse velike stvari zgodijo v kuhinji in ki se lahko tolaži le s tem, da v Nemčiji ljudje živijo še slabše. Dokler je nekega lepega, idiličnega dne ne odpelje policija - morali bi videti šokirane, začudene, zgrožene, zmedene obraze njene družine. In morali bi videti njen obraz, in narobe, morali bi videti obraz inšpektorja, ko mu Vera, vsaj zgrožena, ponižana, osramočena in objokana, reče, da ve, zakaj so prišli. “Ker sem pomagala dekletom v težavah.” Vera je 20 let skrivaj izvajala abortuse. Brezplačno. Hja, 20 let je bila edino upanje svojega razreda - edino upanje posiljenih, zavrženih, zatrtih, deklasiranih, obupanih žensk, pa izsiljevane žensk, ki so imele preveč otrok, žensk, ki si otrok niso mogle privoščiti, in žensk, ki otrok v tem svetu preprosto niso hotele. Vera Drake je bila 20 let edino upanje žensk v svetu, v katerem ženske niso imele možnosti izbire. Bogate ženske so si lahko privoščile operacijo - proletarke so lahko računale le na Vero, podtalno ugovornico vesti, low-tech mučenico, in na njeno mehanično toplino, prekaljeno v dolgoletnem boju s patriarhatom in deklasiranostjo. To, da Veri sodijo aristokrati v lasuljah, namiguje, da abortus ni le topika “kulturne vojne”, ampak tudi strelovod vsake razredne družbe. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200522/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 30.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 377 Se še spomnite Brucea Willisa? Še v devetdesetih je bil akcijski junak št. 1, edini up Amerike, specializiran za obračun z mednarodnim terorizmom. Na njegovi “osi zla” so bili v glavnem malopridni, diabolični Evropejci z imeni a la Hans. Yippee Ki Yay, Motherfucker! Da bi okusil tudi “temno stran sile”, se je občasno še sam prelevil v terorista, recimo v atentatorja na ženo ameriškega predsednika. Potem so prišli Osama bin Laden, al-Kajda in druge celice, toda Brucea ni bilo na spregled. Pričakovali bi, da ga bodo hitro angažirali - da ga bomo našli med first responderji. Če bi obstajala poetična pravica, potem bi Bush že zdavnaj izkoristil njegove bogate izkušnje in ga prelevil v svetovalca za nacionalno varnost. Ali pa v ministra za domovinsko varnost. Zdaj - po letih akcijske askeze - se končno vrača. In kje ga najdete? V službi policijskega pogajalca Jeffa Talleyja - Kevin Spacey je bil to v Pogajalcu, Eddie Murphy pa v Metroju. Willis torej ni Bush, mož akcije, ampak anti-Bush, ta, ki skuša akcijo preprečiti - prepričan je namreč, da je mogoče vsak konflikt, vsako “situacijo” razrešiti z besedami, s pogovorom, z diplomacijo. Specialce odvrača od akcije, od oborožene intervencije, ko oče “ugrabi” svojo družino - Willis skuša posredovati in ga prepričati, naj jih spusti, toda diplomacija je nemočna, kajti oče vse pobije. Še celo sonce zajoče, ko se na Brucea prilepi otroška kri. Razumete, ne - mirovniška politika je nevarna. Bolj nevarna od akcije. Willis se zato umakne, tako da ga leto kasneje najdemo v neki kalifornijski vukojebini, kjer igra lokalnega, poročenega, depresivnega, nesrečnega, obritoglavega šefa policaje, kar pa traja le toliko časa, dokler se zgodovina ne ponovi - trije huligani po spodletelem vlomu ugrabijo Walterja Smitha (Kevin Pollak), ki se preživlja kot računovodja podzemlja. Willis najprej spet teži z diplomacijo, toda ko začnejo padati otroci in ko na “kraj zločina” stopijo še mračni, malopridni, cinični, nihilistični, maskirani “tujci” (neznanega izvora), mutira v ekstatičnega akcijskega junaka. Dom je ogrožen! In sebe lahko rešiš le tako, da rešiš dom. Ali bolje rečeno, sebe lahko rešiš le tako, da rešiš družino. In ko rešiš družino, rešiš Ameriko. Nič, Willis, ki se je v času drugega Reaganovega mandata prelevil v vseameriškega akcijskega junaka, je očitno sklenil, da izkoristi tudi Bushev drugi mandat. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200522/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 30.05.2005 Marcel Štefančič, jr. 247 Samski, nonšalantni, mizantropski, rahlo infantilni Nick (Ice Cube), nekdanji drugoligaški bejzbolist, zdaj lastnik štacune s športno memorabilio, se na lepem zatrapa v Suzanne (Nia Long), ločenko z dvema otrokoma. Toda Nick ne mara otrok. Specifično: “Otroci so kot ščurki, razlika je le v tem, da jih ne smeš pohoditi”. Ni problema - tudi mulca namreč njega ne preneseta, še toliko bolj, ker računata, da se bo pravi, biološki daddy vendarle vrnil. In tu je problem: Nick je v Suzzane tako zatrapan, da je voljan narediti in sprejeti vse, čisto vse, do zadnjega ponižanja, vključno z dejstvom, da mulca, rojena jackassa, njegove genitalije spremenita v tarčo za pikado. Za vsako ceno ga hočeta zlomiti, toda Nick vse požre. In na koncu je prisiljen požreti tudi ultimativno ponižanje - problematična mulca mora odpeljati iz Oregona v Kanado. Ni hujšega. Sam z njima - na jebenem potovanju! Če bi Nick videl kak road-movie, bi se potovanja razveselil, še več - če bi videl kak road-movie, bi ju na potovanje odpeljal kar takoj, v trenutku, ko bi ju zagledal, ker bi pač vedel, da potovanje človeka povsem spremeni, oz. ker bi vedel, da ju lahko spremeni le s tripom. Še vedno bi imel road-movie, toda gledalcu bi prihranil z neandertalskimi klišeji drugih žanrov, predvsem s klišejem o “razširjeni” družini, ki da nujno potrebuje močnega, možatega, heroičnega očeta, in z rasnim klišejem... ee, s tisto blazno potrebo h'woodskih filmov, da vsakič, ko črnce spremenijo v belce, v “črnce” potem spremenijo Azijce. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200523/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 09.06.2005 Marcel Štefančič, jr. 273 Kako si nekoč prepoznal Jugoslovana? Po tem, da je mislil, da je največja turistična atrakcija na svetu - Jugoslovan je hotel “gostom”, inozemcem, vedno dokazati, da so Jugoslovani najbolj odprti, najbolj topli in najbolj gostoljubni ljudje na svetu, dobričine, čisti in absolutni unikumi. In to je postalo del jugoslovanske ideologije: tujci nas morejo prehvaliti! Na pravi poti smo! Za vse smo čudo neviđeno! V filmu Življenje je čudež imate jugoslovansko, bosansko, obdrinsko vukojebino, ki leta 1992 gradi železniško progo. Saj veste, da bodo lahko prišli turisti. Inženir Luka (Slavko Štimac), srbski glas razuma, ki režira izgradnjo tunelov in mostov, ima lunatično ženo (Vesna Trivalić), ki se hoče vrniti v opero, in nogometnega sina (Vuk Kostić), ki hoče k Partizanu. Ta odbita družina je obdana s kolekcijo še bolj odbitih likov - nekateri povsod vidijo medvede, drugi mislijo, da so Wilhelmi Telli. In ne pozabite na samomorilskega osla, ki noče s proge, na avtomobile, ki vozijo po progi, na postelje, ki letijo po zraku, na trubače, ki tolčejo nadure, in na vojno, ki vse to butne v šekspirjanski trans. Kusturica, ki množi dokaze, da so Jugoslovani unikatni, v dokaz predloži celo Shakespearea, ali bolje rečeno, Kusturica potrebuje overdose karnevalskega ekscesa, epileptičnega baroka, turbo absurda in nadrealistične anarhije, da bi lahko povedal svojo verzijo Romea in Julije (Srb + muslimanka) in da bi lahko še enkrat izpovedal svojo verzijo bosanske vojne, ki gre takole: prvič, vojna je bila nesmiselna, drugič, zanjo so bili krivi skorumpirani politiki in pasivni, lažnivi Zahod, in tretjič, ljudje - še posebej Srbi - so bili nedolžni. Zato Srb in muslimanka na koncu odrineta v happy end. Verjetno v Srebrenico. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200523/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 09.06.2005 Marcel Štefančič, jr. 259 Danes so samomorilski atentatorji strah in trepet “novega svetovnega reda”, toda leta 1999, ko je nastal indijski film Teroristka, so bili le nekaj eksotičnega, le fusnota iz oddaljene galaksije. In taka je tudi Malli (Ayesha Dharkar), 19-letna tamilska gverilka s Šrilanke, ki jo voditelji separatistične fronte izberejo za “mučenico” - za atentatorko, ki bo, opasana z eksplozivom, raztreščila nekega visokega politika. Malli je idealna: neizobražena, nerazgledana in neartikulirana, toda indoktrinirana, fanatična, nagonska, patriotska - in nič brutalnega, morilskega ji ni tuje. Vojne ujetnike likvidira brez vprašanj. O prihodnosti nima nobenih iluzij - o preteklosti tudi ne. Teror, kri, klanje in represija, s katerimi država že leta in leta miri nacionalistične impulze njenih bratov, so jo prelevili v bombo, ki misli, upornico in bojevnico, ki v tajnem džungelskem kampu dobi še zadnje napotke, preden z vodičem, tako rekoč še otrokom, krene na samomorilsko misijo, s katero bo “navdihnila generacije”. Teroristka, gverilski film o gverilcih (posnet za 50.000 dolarjev v 15 dneh), ki ga je odkril in medijsko glorificiral John Malkovich (bil je v žiriji kairskega festivala, na katerem je zmagala), je zgodba o tretjesvetnih deželah, ki jih je Zahod koloniziral, izkoristil, posilil in butnil v kaos in začarani krog nasilja ter potem zavrgel, o etničnih manjšinah, ki so ostale prepuščene na milost in nemilost večinskih nacij, o “nastavljenih”, skorumpiranih režimih, ki etnične manjšine držijo v revščini in podrazvitosti, in o samomorilskem terorizmu, ki je edino politično orožje etničnih manjšin. Točno, Teroristka, je videti tako, kot da je nastala po 11. septembru 2001, ne pa pred njim. (kino Dvor) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200523/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 09.06.2005 Marcel Štefančič, jr. 308 Leta 1967 je punca prišla domov in povedala, da se bo poročila - in to s črncem. Tako se je začel film Ugani, kdo pride na večerjo, ki je tedaj, leta 1967, šokiral Ameriko. Hollywoodu se je zazdelo, da je čas za rimejk, v katerem zdaj punca (Zoe Saldana) pride domov in staršema pove, da se bo poročila - in to z belcem (Ashton Kutcher). Točno, punca je črnka. In tudi njena starša sta črnca (Bernie Mac & Judith Scott). Kaj hoče reči film? Da so imeli v šestdesetih rasne predsodke belci, zdaj jih imajo pa črnci? Ne, ironija je v tem, da bi lahko bila “njena tastara” tudi belca - in da bi lahko bila tudi sama punca belka. Ja, vsi bi bili lahko belci - in vse bi ostalo tako, kot je. Film Ugani, kdo pride na večerjo namreč ne izgleda kot rimejk filma Ugani, kdo pride na večerjo, ampak kot rimejk filma Njeni tastari, ali pa še bolje - kot rimejk filma Nevestin oče. Že takoj od začetka je jasno, da nihče izmed vpletenih v to menažerijo nima rasnih predsodkov, da tu ni rasnih napetosti, da so potemtakem vsi junaki tega filma podolgem in počez popisani s politično korektnostjo - nihče noče veljati za rasista. Tu imate le fanta, ki hoče biti sprejemljiv za svojega bodočega tasta, in tu imate le očeta, ki ne prenese, da mu bo seksi hčerko odpeljal drug moški. In da ta moški ne bi spal z njegovo hčerko, z njim spi kar sam. Kar je seveda namig, da danes ni več problem rasizem, ampak homofobija. Hej, čakajte, da se prikaže načrtovalec porok (Kevin Bacon), ki je eksplicitno gej - vsi, belci in črnci, potem kar tekmujejo, kdo si ga bolj privoščil. Rasizem je nekaj retardiranega, toda homofobija je kul. Še več, homofobija je nekaj, o čemer obstaja medrasni konsenz. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200523/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 09.06.2005 Marcel Štefančič, jr. 174 Tim (Barry Watson), urednik neke revije, se po materini smrti vrne domov, v hišo, v kateri je odraščal. Jasno, odraščal je stresno - skupaj z demoni. Črni mož je pač prežal povsod - v omarah, pod posteljo, v kleti, na podstrešju, v pipah. Hiše, v katerih živi srednji razred, so prevelike, predimenzionirane. V njih je preprosto preveč prostora. In ves ta višek prostora - ta višek “sreče”, ta višek patriarhalne “nirvane” srednjega razreda - je vir groze. Navsezadnje, ko je bil Tim star 8 let, je ta višek prostora dobesedno požrl njegovega očeta. Za ljudi običajno rečemo, da se vdrejo v tla - Timov oče se je vdrl v omaro, simbol prosperitete srednjega razreda in ojdipske tesnobe. In ko Tim zdaj sklene, da bo eno noč sam preživel v očetnjavi, se Haunting, Poltergeist in Mora v Ulici brestov zrolajo v dizajnersko grozljivko, ki izgleda tako, kot da je posneta po kakem tisočstranskem špehu Stephena Kinga, od katerega so ohranili le tisto, kar je nujno za zgodbo o tem, da je odraščanje dizajnerska grozljivka. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200524/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 15.06.2005 Marcel Štefančič, jr. 296 Hartigan (Bruce Willis), utrujeni, iztrošeni, predinfarktni policaj, lovi pedofilskega serijskega morilca (Nick Stahl), sicer sina skorumpiranega senatorja. Marv (Mickey Rourke), iznakaženi, hulkasti, steroidni macho, hoče maščevati svojo muzo, cipo po imenu Goldie (Jamie King). Dwight (Clive Owen), iztirjeni, most-wanted privatni detektiv, pa priskoči na pomoč “nočnim pticam”, ki jih terorizira psihopatski, skorumpirani, sadistični policaj (Benicio Del Toro). Vsi živijo v Mestu greha, talilnem loncu kanibalizma, psihopatov, korupcije in degeneriranosti - tu preživijo le tough guys s kreativnim, tako rekoč fetišističnim smislom za revanšizem, mučenje in ubijanje, le tough guys, ki so bolj kanibalski, bolj psihopatski, bolj degenerirani in bolj skorumpirani od barab, in bejbe, ki namesto spodnjega perila nosijo orožarne. Mesto greha po eni strani izgleda kot ultra kinetični, hiperaktivni film noir iz štiridesetih, po drugi pa tako, kot da ga je Robert Rodriguez dobesedno prekopiral iz istoimenskega stripa Franka Millerja, ki je film tudi korežiral - z majhno pomočjo prijatelja Quentina Tarantina, kot piše v najavni špici. Mesto greha je digitalni Šund - Rodriguez ga je praktično v celoti posnel v računalniku. Vse je artificielno, renderirano - razen igralcev in rekvizitov. Točno, tako kot v Nebeškem kapitanu in svetu prihodnosti. Dež in večna noč. Sonca tu ni. In barv tudi ne. Le tu in tam se zasveti kaj rdečega - ustnice, plašč, avto. Oh, in kri. A ne vedno. Če bi se rdeča barva prikazala vsakič, ko špricne kri, potem Mesto greha ne bi bilo črno-belo, ampak črno-rdeče. Vraga, ali pa kar enobarvno - rdeče. Mesto greha stoji sicer zunaj zgodovine, ne pa tudi zunaj filmske zgodovine: sadistični psihopati, cinične fatalke in nihilistični junaki so videti kot groteskna, muzejska, postfilmska halucinacija starih filmov noir, B nadrealizma in hard-boiled slenga, ki so ga nekoč poganjali Raymond Chandler, Dashiell Hammett, Mickey Spillane in Jim Thompson. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200524/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 15.06.2005 Marcel Štefančič, jr. 312 Film 9 orgazmov, posnet z digitalko, je stal le 150.000 dolarjev. Toliko običajno stanejo malce bolj ambiciozni, prestižni porniči. In film 9 orgazmov je pornič - jasno, ambiciozni, prestižni pornič. Elegantni, arty, seksi hardcore. Bolje rečeno, 9 orgazmov je film, ki nam pokaže, kaj zamujajo porniči. In kaj zamujajo? Bazično le tri reči: zgodbo, seks in rokenrol. Kar pa naj vas ne zavede: zgodba, seks in rokenrol so za Michaela Winterbottoma, ki je vedno tam, kjer je eksces (Jude, Dobrodošli v Sarajevu itd.), ena in ista reč. Seks, ki ni zgodba, ni seks. Ali z drugimi besedami: seks, ki ga ni mogoče pripovedovati, ni seks. In rokenrol? Vse se začne z rokenrolom - rokenrol je veliki fabulator. Rokenrol je ta, ki seksu daje zgodbo. Matt (Kieran O'Brien), britanski geolog, melanholično parkiran na Antarktiki, se spominja svoje lanske romance X. ki se je začela na rock koncertu benda Black Rebel Motorcycle Club, na katerem je srečal ameriško študentko Liso (Margo Stilley). Ko zaslišita pesem Kaj se je zgodilo z mojim rokenrolom, se zdi, kot da ju kdo sprašuje - kaj se je zgodilo s seksom? Beng! In rokenrol ju potem vsakič znova seksualizira, vžge, otopli, zbliža, združi, sendvičira. Rokenrol jima da seksapil - prelevi ju v seksualni bitji, v zgodbo. Za seks potrebujeta zgodbo - in zgodba potem vedno avtomatično preide v seks. Seks ju pripoveduje - kunilingus, masturbiranje, felacija, sadomazo vezanje, ejakuliranje ipd. označujejo le stopnje v evoluciji njunega intimnega odnosa, dramaturgijo njune ljubezenske zgodbe. Druge zgodbe ne potrebujeta. Matt, ki v seksualnem aktu vidi srečanje klavstrofobije in agorafobije, in egocentrična Lisa gresta na 9 koncertov (Primal Scream, Franz Ferdinand, Elbow, The Von Blondies, Super Furry Animals, Dandy Warhols), ki jim sledi 9 intenzivnih, hudo intimnih, grafičnih, hardcore fukov, 9 orgazmov. Seks je nadaljevanje rokenrola. Rokenrol, ki se ne konča s seksom, ni rokenrol. “Glasba prebudi ljubezen,” kot bi rekel Stendhal. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200524/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 15.06.2005 Marcel Štefančič, jr. 329 Roboti so digitalni, animirani ringelšpil, v katerem se roboti obnašajo kot ljudje. Ljudi stalno imitirajo - in to do zadnjega detajla. Recimo: roboti se “rojevajo”. Okej, “prinese jih štorklja”. Kar pomeni, da so najprej majhni in da potem rastejo - za rast in razvoj pa skrbijo njihovi starši, roboti, se razume, ki jih z rezervnimi deli sproti večajo in višajo, okej, upgradirajo. Roboti hočejo postati ljudje. Ergo: roboti so bitja, ki se razvijajo nazaj. V človeka. Hej, povejte to Darthu Vaderju! Roboti so sicer polni duhovitih, lucidnih vizualnih detajlov, toda detajli so natanko tisto, kar manjka zgodbi. Še več, Roboti so tako generični, da se mesto, v katerem se dogajajo, imenuje kar Robot City - Mesto robotov. Da ne bi slučajno kdo mislil, da so to le ljudje v robotskem oklepu. Tudi sam Robot City - revizija Metropolisa, Oza in Vojne zvezd - je neke sorte vizualni čudež, toda zgodba o robotu Rodneyju (Ewan McGregor), tipičnem ameriškem sanjaču, ki odide v veliko mesto, da bi srečal velikega robota Bigwelda (Mel Brooks), v resnici “največjega robota na svetu”, je antiklimaks med vizualnimi in virtualnimi klimaksi. Zgodbe o robotih, ki gredo za svojimi sanjami, so tako klišejske in tako dolgočasne kot zgodbe o ljudeh, ki gredo za svojimi sanjami - oh, ali pa kot zgodbe o ostržkih, ki gredo za svojimi sanjami. Roboti, ki se bodo zagotovo dobro prilepili na PlayStation 2, ponujajo tisto univerzalno moralo, iz katere je že zdavnaj doktoriral celo Disney - vsi drugačni, vsi enakopravni. Robot City namreč obvladuje pohlepna, malopridna, rasistična, genocidna korporacija, ki jo vodi ojdipski duet (hja, mati in sin) in ki se hoče vseh zastarelih, nižje razvitih robotov preprosto znebiti, tako da bi sadove civilizacije uživala le višja rasa robotov. Nič, Roboti mi hočejo verjetno reči, da naj polovico tele kritike napišem na najnovejšem, polovico pa na zastarelem računalniškem programu - da naj potemtakem že enkrat neham z etničnim čiščenjem računalniških programov. Heh, če samo pomislim, kaj smo naredili z Rickyjem Martinom. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200525/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 26.06.2005 Marcel Štefančič, jr. 433 David O. Russell je kariero začel z bizarnim mikrobudžetnim odbitkom Spanking the Monkey, v katerem je skušal predmestni Ojdip potlačiti svojo incestuozno gravitacijo, nekaj let kasneje pa je že posnel zelo črno, bizarno, odbito, studijsko, makrobudžetno protivojno farso Trije kralji, v kateri je nastopil tudi Spike Jonze, ki je zablestel kot režiser dveh bizarnih odbitkov, Biti John Malkovich in Prilagajanje, za katera je scenarij napisal Charlie Kaufman, najbolj bizarni in najbolj odbiti brezmadežni um zahodno od Pecosa. Film Odbeetki izgleda tako, kot da bi ga oscenaril Kaufman in režiral Jonze - odbito in bizarno. In seveda - poln je likov, ki se jim zdi, da David Lynch ni dovolj ekstremen. Glavni odbitek je Albert Markovski (Jason Schwartzman), fanatični losangeleški ekolog, ozelenjevalec parkirišč in jezni poet, ki mu živce para drugi odbitek, Brad Stand (Jude Law), karizmatični uslužbenec trgovske verige Huckabees, ki hoče nakupovalni center postaviti sredi najbolj neokrnjene narave. Ker pa Albert zaradi čudnih “naključij” tone v vse hujšo krizo, najame eksistencialna detektiva, odbita zakonca Jaffe (Dustin Hoffman & Lily Tomlin), ki naj bi izvohala, kaj je narobe z njim, ki verjameta, da je na svetu vse povezano, in ki zlahka najdeta povezavo med vsem, tudi med Eifflovim stolpom in Albertom, zato ne preseneča, da ga kmalu seznanita z gasilcem Tommyjem Cornom (Mark Wahlberg), odbitkom 11. septembra, ki je “odkril” povezavo med Ameriko in korporativnim zasužnjevanjem otrok, globalnim segrevanjem, arabskimi diktaturami in nafto, tako da se na delo protestno vozi s kolesom. Če bi pod eksplozivno težo kakega narobe parkiranega potniškega letala zagorel Pentagon, bi sicer reagiral, toda tja bi se odpeljal s kolesom - iz principa. In da bi bila mera polna, si tudi Brad, ki hoče za vsako ceno destabilizirati Alberta, najame eksistencialna detektiva, toda ko skuša pogodbo z njima prekiniti, lahko le nemočno ugotovi, da bo šla preiskava - in subverzija - njegovega življenja do konca. Še celo njegova bejba (Naomi Watts), menekenska reklama za korporacijo Huckabees, mutira v amiško verzijo klošarke. Odbeetki hočejo reči: kultura ekscesa je Ameriko pohabila in ji zameglila percepcijo, tako da ne vidi niti najbolj očitnih in najbolj osnovnih povezav, recimo povezave med ameriškimi vojnami in ameriško odvisnostjo od nafte, med izvažanjem delovnih mest in pustošenjem okolja, med korporativno aroganco in izginjanjem “rajske” Amerike, med kapitalističnim fundamentalizmom in banalnostjo transcendence, med vse hujšo predmestno irealnostjo in mizantropskimi nacionalnimi interesi, med kičastimi miti in propagando, med vzponom ameriške travme in padcem ameriškega sna. Še več, Odbeetki - razmrščeni, retro pametni popkorn - hočejo reči: ker Amerika vseh teh povezav ne vidi, je s svetom tako nepovezana, da jo lahko z njim povežejo le vojne. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200525/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 26.06.2005 Marcel Štefančič, jr. 257 Če ste lahko 28 let in 6 filmov čakali, da je Darth Vader dobil ono famozno masko, boste tudi zdaj, na začetku nove serije o Batmanu, potrpeli tisto uro, ki Batmana (Christian Bale) ločuje od famozne maske. Film Batman - na začetku se namreč ne začne z Batmanovim šviganjem po retro-futurističnem Gotham Cityju, še več - film se sploh ne začne v Gothamu, ampak nekje v Himalaji, kjer Bruce Wayne, fobični dedič filantropske korporacije in pop freudovski pacient netopirskega tunela, še vedno ne more preboleti brutalne smrti svojih staršev. Ja, Bruce ima probleme, zelo podobne tistim, ki so jih imeli introspektivni junaki prejšnjih dveh Nolanovih filmov, Mementa in Nespečnosti. V glavnem blodi - in išče svoj “pravi jaz”. Jezo, strah in občutek krivde skuša spremeniti v “pozitivno” orodje, toda fantomske, morilske nindže, ki jih vodi demagoški Ducard (Liam Neeson), specialist za obvladovanje emocij, so slepa ulica terorizma, tako da se raje vrne v Gotham, ki - sredi hude depresije, dekadentne korupcije, kriminalnega cunamija in eskalacije Zla - potrebuje nekaj črnega, angela noči, še toliko bolj, ker je ogrožena tudi edina humanitarna organizacija v mestu: korporacijo Wayne Enterprises skuša namreč malopridni CEO (Rutger Hauer) prekvalificirati. Novi Batman ima “neorealistični” postseptembrski izgled, halucinantne vizualne akrobacije, serijo stiliziranih karakterizacij (Michael Caine, Morgan Freeman, Gary Oldman, Tom Wilkinson, Ken Watanabe, Katie Holmes) in starogrške aspekte anarhične Amerike, ki se najbolj boji sebe - in svojega lastnega strahu. Nič, Batman in Robin, zadnji Batman iz prejšnje serije, je bil tako katastrofalno slab, da je bilo treba res začeti novo serijo. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200525/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 26.06.2005 Marcel Štefančič, jr. 246 Ko je konec šole, se skušajo fantje skozi poletje in kaprice vedno represivnih staršev prebiti z nogometom, toda igrišče jim zasedejo starejši fantje, remix huliganov, pozerjev in urbanih smeti. Ker lahko vojno za nogometno njivo reši le tekma, le obračun obeh ekip, čaka mlajšo, junaško, “čudežno” Navihano druščino overdose timskega dela. Če hočeš zmagati, moraš biti divji - če pa hočeš biti divji, se moraš podrediti kolektivu. Kolektiv je divjina, tovarna brutalnosti. Le kolektiv te lahko tako brutalizira, da zmagaš. Hu! V Sloveniji je nekoč obstajal izraz “slovenski mladinski film”. Prvi je bil Kekec - in povsem mirno so ga lahko požrli tudi odrasli. To je bil pač čas novega slovenskega kolektivizma - vsak film je bil za vse. Tudi vsak “slovenski mladinski film”. Potem so se začeli “slovenski mladinski filmi” tako samopodcenjevati, da niso bili več za odrasle. Še več, kmalu niso bili več niti za mladino. Le še za otroke. Pa četudi so v njih igrali mladinci. In odrasli. Recimo: Poletje v školjki 2. Ko je na sceno stopil najnovejši slovenski kolektivizem, je “slovenski mladinski film” izginil - skupaj z zvezdo, partijsko knjižico in pionirsko organizacijo. “Mladinske filme” zdaj le še uvažamo, pretežno iz Amerike, zadnje čase pa tudi iz Nemčije, ki je vse tja od padca berlinskega zidu novi kolektivizem zase. In glej, no - Navihana druščina je nemški “mladinski film”, ki skuša otrokom pokazati, kaj je to kolektivizem... ee, novi kolektivizem: če hočejo fantje zmagati, morajo v ekipo spustiti tudi punco. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200526/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 03.07.2005 Marcel Štefančič, jr. 404 Brez panike, Štoparski vodič po galaksiji je otrok kontrakulturnih vrednot - psihedelije, tripov, kozmične duše, speed frikovstva, hepeninga, mavričnih posterjev, logike absurda, gravitacije svetlobe, strahu pred atomsko bombo, transcendentalne meditacije, zen dade, hipijevske tehnofilije, ekstaze zgodovine in štopanja. Specifično, Douglasu Adamsu se je Štoparski vodič po galaksiji utrnil leta 1971, ko je pri osemnajstih štopal po Evropi - s Štoparskim vodičem po Evropi pod pazduho, se razume. "Ležal sem na nekem polju, že rahlo zadet, ko mi je kapnilo, da bi bilo zelo dobro, če bi kdo napisal Štoparski vodič po galaksiji." Leta 1971, v tedanji spaced-out Evropi, je zagotovo nabasal na vse mogoče frike, ki jih je lahko leta 1979 prevedel v intergalaktična bitja - v Zaphoda Beeblebroxa, dvoglavega, hedonističnega, slabo oblečenega eks hipija, v Trillian, njegovo astrofizično muzo, v Marvina, paranoidnega, kronično depresivnega androida, in kakopak v Arthurja Denta, štoparskega, niti malo heroičnega Zemljana v pižami, in Forda Prefecta, njegovega najboljšega prijatelja, kobajagi brezposelnega igralca, v resnici itija, ki le nekaj trenutkov pred uničenjem Zemlje zbežita v vesolje, kjer jima pot kaže Štoparski vodič po galaksiji. Film, katerega koscenarist je tudi Adams, ki je umrl leta 2001, se začne tako kot nadkultni roman - Dent (Martin Freeman), ki je na tem, da mu buldožerji zaradi avtoceste zrušijo hišo, ugotovi, da je Ford (Mos Def) v resnici alien in da bodo njegovo hišo, vključno s planetom, pravzaprav demolirali vogonski alieni, ki potrebujejo traso za galaktično avtocesto. Dent in Ford tako zaplavata po galaksiji, kjer srečata vse kultne osumljence, predvsem idiotskega hočeš-videti-mojo-vesoljsko-ladjo Zaphoda (Sam Rockwell), predsednika galaksije, ki hitro izgubi glavo, sanjsko Trillian (Zooey Deschanel), zadnjo Zemljanko, in večno depresivnega Marvina (Alan Rickman + Warwick Davis), a tudi pridigarja Hummo Kavulo (John Malkovich), bonus, ki bo fane spravil v zadrego, če ne kar v bes, kamor jih utegne še bolj zanesljivo spraviti dejstvo, da fatalistični, napol katatonični jaz-sem-zofa Dent v tej Disneyjevi "modernizaciji" mutira v heroičnega, romantičnega princa, ki rešuje svojo ogroženo - in sumljivo multipleksno - damo, potemtakem v tipičnega chic heroja h'woodskega popkorna. Hej, v romanu je Dent hotel reči le, da obstaja! To je bilo vse. Film - za svoje dobro preobtežen s specialnimi efekti - sicer ohrani Douglasov smisel za absurd, kozmični humor, sublimno parodijo, verbalni kaos, iskanje smisla v nesmislu in norost angleških čajank, toda prevečkrat ga skuša "varno" racionalizirati, saj veste, da bi bolj potegnil na Monty Pythone, ki so vendarle že preverjeni. Vprašajte kozarec vode! ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200526/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 03.07.2005 Marcel Štefančič, jr. 236 Gotovo se spomnite filma Casino Royale, ki so ga posneli zato, da bi parodirali filme o Jamesu Bondu. Ergo: smešili so bondiade, toda ironija in obenem tragedija je bila v tem, da so bile bondiade bolj smešne. In bolj zabavne. Hja, bondiade so že tradicionalno bolj smešne od svojih parodij. Še huje, bondiade je nesmiselno in že kar nemogoče parodirati, to pa zato, ker so vedno zelo samoironične in samoparodične, ker se ne jemljejo resno, ker živijo od distance do sebe in do tega, kar predstavljajo - ker se torej zelo dobro zavedajo svoje absurdnosti. Bondiade so še vedno najboljše parodije bondiad. In seveda - bondiade so obenem tudi najboljše parodije svojih parodij. In svojih imitacij. Dvojna ničla je francoska parodija Jamesa Bonda: tu imate vsa obča mesta - nuklearno orožje, ki izgine, teroriste, ki se skušajo dokopati do tega orožja za množično uničevanje, varnost sveta, ki obvisi na nitki, specialne efekte, spektakularne ringelšpile, eksplozije pleksija in dekoltejev, diaboličnega megalomana, eksotične lokacije in dva multi-kulti kretena, Bena (Eric Judor) in Willa (Ramzy Bedia), ki ju angažirajo zato, da bi zmedla in zavedla “os zla”. Dvojna ničla je tipično orožje za množično zabavo - ko ga pogledaš, od njega ne ostane nič. Bolje rečeno, humor je tako infantilen, da bi celo otroci v vrtcu raje prešaltali na Austina Powersa. Dvojna ničla je revija ničelnega humorja, ki je ne bi rešili niti podnapisi najbolj smešne bondiade. ZELO PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200526/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 03.07.2005 Marcel Štefančič, jr. 328 Kaj se je zgodilo v Levjem kralju, veste: levjega kralja je pogoltnil stampedo. Jasno, atentatu na levjega kralja je zrno dodal tudi njegov zlobni brat, ki je potem prevzel oblast, svojega nečaka - kraljevega sina, prestolonaslednika - pa poslal v beg in izgnanstvo. Da se sin potem vrne in maščuje, se razume samo ob sebi. Ime bi mu lahko bilo tudi Hamlet. Ali pa kaj takega... ee, danskega. Hja, Levji kralj je bil Disneyjeva verzija šekspirjanskega boja za oblast. Zdaj pa si predstavljajte, da kralj ne pade kot žrtev atentata, ampak naredi samomor... da svojemu sinu napiše poslovilno pismo, v katerem ga pozove k obračunu s silami Zla... in da to pismo potem po naključju prestreže kraljev zlobni brat, ki se posledično znebi nečaka, prestolonaslednika, “umor” pripiše uporniški frakciji in prevzame oblast. Tako se začnejo Niti, danska verzija šekspirjanskega boja za oblast. Toda Niti so tako mračne, da jih ne poteši le Shakespeare, ampak potrebujejo tudi gotski stampedo bratov Grimm, obešenjaški, morasti sturm-und-drang Tima Burtona, metafizično tapanje Gospodarja prstanov, prekletstvo teatra krutosti, odrezavost Grand Guignola in niti - tiste niti, ki lutke spreminjajo v marionete. Niti so lutkovni film - in vse te ekspresivne lutke iz mračnega, spodkopanega, opustošenega kraljestva Hebalon, vključno z izobčenim princem, ki se hoče maščevati in ki ugotovi, da je bil njegov oče tiran non plus ultra, se svoje marinonetnosti, svoje fatalne ujetosti in omejenosti, zavedajo. Vse so sicer pripete nekam tja gor, na nebo, ki pa je očitno iz iste snovi kot usoda, tiranija in boj za oblast. Oči teh lutk se zapirajo in odpirajo - usta ne. Bolj ko so pripete na nebo, bolj so nesvobodne. Film samih niti ne skriva, prej narobe, stalno jih kaže in stalno nam daje vedeti, da so niti nekaj, kar lutke omejuje in obenem povezuje: to, kar jih intimno povezuje, jih epsko utesnjuje, zasužnjuje, ubija. Kako naj to, kar nas povezuje, osvobodimo represivnih niti, je dilema, ki jo tale danski original spremeni v spektakel. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200528/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 15.07.2005 Marcel Štefančič, jr. 147 Usodo je Youssef Chahine, kralj egipčanskega filma, posnel sicer leta 1997, toda v zadnjih letih, še posebej po Bushevem 11. septembru, ki je muslimane butnil na “os zla”, je pridobil na aktualnosti in urgentnosti, saj lepo pokaže, da imamo z muslimani več skupnega, kot se zdi na prvi pogled. Še več, usoda je hotela, da so si nas, “Zahodnjake”, po malem izmislili tudi muslimani, specifično, Averroes (Nour el-Cherif), arabski filozof, poet in humanist, ki je v 12. stoletju živel v - danes španski, tedaj kalifatski - Andaluziji in ki je s svojimi “heretičnimi” spisi jezil oboje fundamentaliste, muslimanske in krščanske, tako da so njegove knjige pristale na grmadi. Usoda je epski, pompozni, romantični, ekstatični, didaktični dumasovsko-demilleovski hommage disidentu, ki je vplival na Vzhod in Zahod. Da film vključuje tudi plesne in glasbene točke, ne preseneča - te gredo fundamentalistom še posebej na živce. (Usodo vrti Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200528/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 15.07.2005 Marcel Štefančič, jr. 339 Bejzbol je ameriški nacionalni šport. Ali natančneje: bejzbol je več kot šport. In Kevin Costner je, kot kaže, že zdavnaj sklenil, da bo postal ameriški nacionalni junak, esenca Amerike - več od Amerike. Bejzbolista je igral v Polju sanj, pa v Bullu Durhamu in v filmu For Love of the Game. Očitno hoče spomenik. Običajno igra izkušene, ostarele, odslužene, patetične bejzboliste, polne barskih filozofemov in intelektualizmov, na katere pa se bejbe lepijo kot muhe. A iskreno rečeno, Costner vedno izgleda tako, kot da je že zdavnaj sklenil, da se bo poročil s sabo. Težko boste našli igralca, ki bi se znal bolj smiliti samemu sebi. Kar verjetno pride od gledanja slabe televizije. Ali pa od patentnega urada. In zdaj se vprašajte: bi morala Amerika svojo usodo zaupati takemu človeku? Bi mu vi zaupali svoje življenje? Hej, še celo Joan Allen, ki so jo v preteklosti mučili serijski morilci, republikanci in Richard Nixon, trikrat premisli, preden klone, pa igra le lik, le Terry Wolfmeyer, predmestno mater samohranilko, ki ji je mož pobegnil z mlajšo Švedinjo, tako da je ostala edina skrbnica štirih uporniških, problematičnih, jeznih hčerk - ena je na faksu, druga noče na faks, tretja hoče biti balerina, četrta pa teži z neke sorte video inštalacijo. Hja, Terry - utelešenje jezne gospodinje - je v vojni z vsemi štirimi, z odsotnim možem in s sabo. Običajno hkrati. Zato pije, kadi in preklinja. Kar seveda pomeni, da je zrela za randi s Kevinom Costnerjem, nekdanjim bejzbolskim asom, ki trenutno patetiko, svetobolje in letargijo utaplja v alkoholu, toda da bi izgledal bolj transcendentno, nastopa tudi v neki detroitski radijski oddaji. In oh, včasih da kak avtogram. Najraje bi ga dal sebi. Njuni flirti so prekopirani iz golfistične romantične komedije Za vsako ceno, v vseh ostalih elementih - v tesnobi zgornjega srednjega razreda, emocionalnem izsiljevanju, paniki srednjih let, kozmični disfunkcionalnosti Americane in histeričnem tragediziranju zamujenih priložnosti - pa tale remix melodrame, sage in soap-opere tako flirta z Obdobjem nežnosti, da manjka le še Jack Nicholson, da bi zmenedžiral vso to jezo. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200528/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 15.07.2005 Marcel Štefančič, jr. 275 Očarljiva Julia je film o igralki, ki ji dobri duh njenega mentorja zabrusi: "Tvoja edina resničnost je teater!” Njen si pa: “Vedno le igraš. Mislim, da sploh ne obstajaš. Celo to, kar rečeš, je iz druge roke.” Da igralko igra Annette Bening, žena Warrena Beattyja, ne preseneča - nekaj zelo podobnega je Beatty očital Madonni v rockumentarcu V postelji z Madonno: “Živiš le pred kamero. Še celo na stranišče ne greš, če niso vključene kamere.” Očarljivo Julio imate lahko povsem mirno za parodijo Annette Bening (njena replika “Prave igralke ne snemajo filmov” je satirični komentar njene dolge “prokreativne” odsotnosti s filmskih platen) in obenem za parodijo dokumentarca V postelji z Madonno... ee, za parodijo starlete, ki ne loči med fikcijo in realnostjo: razlika je kakopak v tem, da Madonna ne loči med realnostjo in televizijo, Annette Bening pa med realnostjo in umetnostjo. Ergo: Annette Bening ima prednost. Kar pa ne pomeni, da Očarljiva Julia ni iz druge roke. Prej narobe, film tako zaudarja po drugi roki, da tvega svoj obstoj, pa ne le zato, ker ga je vse preveč arhaični Istvan Szabo posnel po vse preveč arhaičnem romanu W. Somerseta Maughama, ki se dogaja v kostumski, literarni preteklosti na londonskem West Endu, kjer kraljuje Julia Lambert, zdolgočasena primadona pri petdesetih, utrujena diva v krizi, ki jo lahko odreši le eskapistični seks z mladim, ambicioznim, prenapetim Američanom, ampak bolj zato, ker stalno premlevanje šekspirjanskih prilik o življenju, ki da je oder, in odru, ki da je življenje, izgleda preveč poceni za film, ki se jemlje tako resno kot film Vse o Evi. Zaradi takih filmov mularija, ki prvič bere Shakespearea, dahne le: Šit, sami klišeji! ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200528/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 15.07.2005 Marcel Štefančič, jr. 197 Kdo je bil Babe, veste: govoreči pujs, ki je prišel na farmo, na kateri vse živali govorijo. Kdo je bil Seabiscuit, pa tudi veste: konj, ki sicer ni govoril, je pa bil tako hendikepiran in tako podcenjen, da je lahko na koncu le zmagal. Hitra zebra = Babe + Seabiscuit. Vse se začne, ko mladič neke cirkuške zebre pade s tovornjaka in obtiči v nevihtni ameriški noči, kjer ga najde samohranilski šepetalec konjem (Bruce Greenwood), čigar najstniška hči takoj dahne: “Očka, ali ga lahko obdržimo?!” Šur. In zebra se tako znajde na farmi, na kateri vse živali govorijo. Toda živali, ki še nikoli niso bile v Afriki ali pa v cirkusu, zebre ne vprašajo, hej, kdo hudiča si pa ti. Le zakaj? Zebra, ki pride med njih, izgleda le kot konj drugačne barve. Vsi drugačni - vsi enakopravni. Ebony & Ivory. Pozabite na rasistične živali, ki so tam le zato, da bi bila poanta tele družinske alegorije bolj jasna. A tu se Babe itak konča - in začne Seabiscuit. Še preden namreč rečete Kentucky Derby, že zebro trenirajo za Kentucky Open. Če hočete zmagati in ujeti ameriški sen, potrebujete le troje: samozavest, mentaliteto outsiderja in priložnost. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200529/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 23.07.2005 Marcel Štefančič, jr. 584 Hiša Drakule, Hiša Frankensteina, Hiša strahu, Hiša skrivnosti, Hiša Usherjev, Hiša na Goli gori, Hiša na Ukletem hribu - grozljivke so polne hiš, v katere ni dobro vstopati. Če ne zaradi drugega, potem že zato, ker se ne vrneš živ. In če ti že ravno zgrešijo srce, potem itak umreš od groze. Ponavadi jih prepoznaš že na daleč: pa ne le zato, ker stojijo na samem in ker so na lokacijah, na katerih stojijo, noči vedno bistveno daljše od dnevov, ampak predvsem zato, ker njihov zelo slab glas seže tudi v najbolj deveto vas. Ko stopiš v tako hišo, ne moreš reči: hej, nisem vedel! Nihče ne more biti tako slabo informiran. Kraljice teh strašihiš so že od nekdaj hiše voščenih lutk. Odkar je Michael Curtiz, danes najbolj znan po Casablanci, leta 1933 posnel srhljivo, gotsko, viharniško, ekspresionistično Skrivnost muzeja voščenih lutk, v kateri se je iznakaženi, besni, globoko frustrirani, hudo lunatični mojster Ivan Igor (Lionel Atwill) lepim ljudem, zlasti bejbam, maščeval tako, da jih je predeloval v voščene lutke, potemtakem v neke sorte voščene body-art inštalacije, na vhodu v hiše voščenih lutk piše: Ne vstopaj! Ali pa: Opusti vsakršno upanje ti, ki vstopaš! Hja, ko vstopiš v hišo voščenih lutk, je tako, kot da bi vstopil na pokoplišče. Prvi rimejk tega šokerja - Hiša voščenih lutk (v treh dimenzijah!) - so posneli 20 let kasneje. Od originala ni bil boljši, toda postal je bolj slaven. In seveda, senzibilnosti osemdesetih, Reaganove dobe, tega neokonzervativnega muzeja voščenih lutk, je tako ustrezal, da so ga leta 1982 reprizirali. Z uspehom, se razume. In ker se Busheva Amerika zelo dobro lepi na senzibilnost Reaganove Amerike, bi pričakovali, da ga bodo zdaj ponovno reprizirali. No, ker pa živimo v času, ki je odvisen od rimejkiranja starih grozljivk (Zora živih mrtvecev, Teksaški pokol z motorko, Haunting, Hiša na Ukletem hribu, Megla, Amityville Horror ipd.), so raje posneli rimejk, opremljen z novo generacijo hormonskih, zabitih, slabo informiranih, dizajnerskih frajerjev in bejb, ki originala niso videli. Če bi ga, ne bi bilo rimejka, heh. In pošasti v sodobnih grozljivkah računajo prav na to - da mularija ne gleda starih filmov. Le zakaj bi jih? Stari šokerji ne izgledajo kot video spoti - ali pa kot reklame za Nike. Toda v vseh teh sodobnih horror rimejkih je dobro vsaj nekaj: kazen za nevednost, nerazgledanost in slabo splošno izobrazbo je huda, brutalna, ekstremna, zelo grafična, čisti Grand Guignol. Nič drugače ni v Hiši voščenih lutk, v katero - po čudno dolgi, “epski” ekspoziciji - pade šest mladcev in mladenk, med katerimi je tudi promiskuitetna Paris Hilton, ki en passant sparodira oni svoj drugi “film” in ki bi lahko mirno igrala tudi v Road Tripu. Iskreno rečeno, vsi skupaj se ves čas obnašajo tako, kot da nastopajo v Road Tripu, s čimer pa le intonirajo svojo prihodnost - v muzeju voščenih lutk, v katerem pristanejo zaradi slabe orientacije (jebiga, na “jugu” odpove tudi GPS), jih čakajo tako ekstremne in tako groteskne situacije, da imajo občutek, da gre le za štos, le za prvi april, le za komedijo - da se torej z njimi nekdo poigrava. Že ob pogledu na napol neogotsko, napol mavzolejsko vukojebino, v kateri je dobesedno vse iz voska in v kateri “živijo” le voščene lutke, bi jim moralo kapniti, da ima hardcore mojster - maskirani, disfunkcionalni, iznakaženi, introvertirani, sadistični frik - za sabo že toliko prakse, da se bo z njimi, lepimi ljudmi, res le poigral. Con gusto. Ko nima dela, verjetno bere stripe. Ali pa študira Busheve nastope. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200529/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 23.07.2005 Marcel Štefančič, jr. 241 Vesterni so se vedno zelo dobro spoznali na človeške obraze. In vendar je bil vestern vedno zelo protisloven žanr: po eni strani ni bil nikoli na strani sil, ki so korumpirale ameriški zahod, ta “božji vrt”, po drugi strani pa je bil zelo dolgo proti Indijancem, kolateralni škodi sil, ki so korumpirale “božji vrt”. Tudi Blueberry, epski, halucinantni, fantastični, postklasicistični evropski vestern, posnet po stripu slovitega francoskega tandema Moebius, se zelo dobro spozna na človeške obraze, bolje rečeno, ameriški zahod, pokrajino, skale, kanjone snema kot človeške obraze, toda obenem izgleda tako, kot da ga je posnel kak indijanski vrač. Specifično: kot da je posnet skozi oči z razširjeno percepcijo. Mike Blueberry (Vincent Cassel) je cajun, ki ga pošljejo na divji zahod, da bi postal “mož”, toda iniciacija se konča s smrtjo njegove ljubice - njega rešijo Indijanci, tako da ga leta kasneje najdemo kot šerifa v Palomitu, kjer po eni strani bremza napetosti med belci in Indijanci, po drugi strani pa mu narkotiki, s katerimi ga ritualno pumpajo šamani, omogočijo, da na vse klišeje divjega zahoda - na spiralo nasilja, maščevanje, duele, zlato mrzlico, legende, saloon, zlo, korupcijo, kače, puščavo, “božji vrt”, Ameriko ipd. - pogleda v metafizični, psihedelični, kalejdoskopski, rajski, razširjeni svetlobi, skozi evropske oči. Jan Kounen, režiser kultnega Dobermana, skuša revidirati vestern, če že Amerike ne more, toda vse skupaj izgleda tako irealno, da se vprašate: je Blueberry sploh živ? A po drugi strani: je Sergio Leone mrtev? ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200529/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 23.07.2005 Marcel Štefančič, jr. 196 V Zakladu pozabljenih, imitaciji Da Vincijeve šifre, so lovci na zaklade na Arktiki našli staro, pozabljeno, izgubljeno ladjo, polno skrivnosti in zakladov. Hja, na Arktiki! Zdaj, v Sahari, pa lovca na zaklade, divji, strašni, neustrašni, arheološki Dirk Pitt (Matthew McConaughey) in Al Giordino (Steve Zahn), njegov dvorni norec, pozabljeno, izgubljeno ladjo “Texas”, polno skrivnosti in zakladov, iščeta v Sahari. Saj veste, v času ameriške državljanske vojne je preplula Atlantik, zavila na reko Niger in se potem izgubila v puščavi. Vau! Toda avanturista, ki nadomeščata Indiano Jonesa in Sanča Panso, nimata sreče - točno tam, kjer kopljeta, divja državljanska vojna. Še več, tja drvi tudi Eva Rojas (Penelope Cruz), aktivistka Svetovne zdravstvene organizacije - točno tam namreč izbruhne tudi huda, kužna epidemija. Če bi bil tole tudi sci-fi, bi na tej magični lokaciji, na tem klitorisu pop zgodovine, pristali tudi tripodni alieni iz Vojne svetov. Hej, kje sta Terminator in Ace Ventura? A po drugi strani - akcijski prizori so dovolj bondovski, da Matthew McConaughey izgleda tako, kot da je na avdiciji za novega Jamesa Bonda. In da bi McConaughey ja čim bolj blestel, so očitno celo kaskaderjem rekli, da naj delajo le s pol moči. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200530/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 27.07.2005 Marcel Štefančič, jr. 618 Se še spomnite Martyja McFlyja, fanta, ki je v dobi Ronalda Reagana z magičnim avtom, neke sorte časovnim strojem, odpotoval v preteklost in s tem nehote spremenil prihodnost? A to še ni bilo vse: kot veste, je le malo manjkalo, pa bi na tej avanturi spal s svojo mamo - hja, le malo je manjkalo, pa bi zaplodil samega sebe. Marty je bil popolna pop alegorija Reaganove dobe - dobe patriotizma, populizma in militarizma, dobe, v kateri so moške rojevali moški, ne pa ženske. Spomnite se le, kako je Charlie Sheen v Vodu smrti razglabljal o tem, da je pravzaprav sin dveh moških, dveh vojakov, “dobrega” in “zlega”. Marty bi se lahko poročil z Johnom Connorjem, ki je v Terminatorju odpotoval v preteklost zato, da bi spremenil prihodnost - da bi zaplodil samega sebe, da bi ustvaril karizmatičnega liderja, ki bo v prihodnosti dobil vojno proti terorju mašin. Oba filma, Nazaj v prihodnost in Terminator, sopotnika Reaganove ponovne izvolitve, sta lepo naelektrila največjo fantazijo Reaganove dobe, namreč - da je preteklost mogoče spremeniti, da jo je mogoče rehabilirati, da je mogoče vse izgubljene bitke dobiti, da se je v preteklosti mogoče očistiti. Spomnite se le Ramba, Reaganovega najbolj “univerzalnega vojaka”, ki je šel v Vietnam, da bi dobil vietnamsko vojno, ki so jo Američani izgubili. Saj veste, kaj je pred odhodom vprašal svojega nadrejenega: “Nam bodo tokrat pustili, da zmagamo?” Nam bodo vsi ti jebeni politiki, zahrbtni disidenti, zadeti protestniki in liberalni mediji pustili, da to vietnamsko vojno končno enkrat dobimo?! Ni kaj, Marty McFly se je v dvajsetih letih spremenil. Zdaj, v Učinku metulja, ni več sopotnik Reaganove ponovne izvolitve, ampak Busheve - in seveda, zdaj mu je ime Evan Treborn, o tem, da že majhna sprememba na eni strani sveta povzroči kataklizmo na drugi strani sveta, pa bi lahko pisal knjige. Jasno, o tem, da že majhna sprememba na eni strani časovne premice povzroči kataklizmo na drugi strani časovne premice, bi lahko snemal filme. Ko je bil še otrok, so ga mučile hude zatemnitve - nekaterih pasusov iz svojega življenja se preprosto ni mogel spomniti. Terapevti mu predlagajo, da naj piše dnevnik, a tudi to ga ne pripelje do korena svoje pratravme. Ko odraste in ko ga prvič zagledamo z glasom in stasom Ashtona Kutcherja, izgleda kot John Walker Lindh, oni razvpiti “ameriški taliban”, okej, ali pa kot vojni veteran, kot univerzalna žrtev vseh vojnih bolezni, saj veste, “shell shocka”, “utrujenosti”, “pranja možganov”, “posttravmatičnega stresa” in “zalivskega sindroma”, potemtakem kot mentalni rezime vseh velikih “ameriških” vojn 20. stoletja (I. svetovne, II. svetovne, korejske, vietnamske in zalivske). Evan kakopak ni vojni veteran, toda mentalno je vojni veteran, bolje rečeno, mentalno podoživlja veliko fantazijo vsakega vojnega veterana - da bi spremenil in popravil preteklost. In res, Evana, sicer študenta psihologije, ob branju svojega otroškega dnevnika stalno buta nazaj, v preteklost, v predmestno idilo otroštva, ki so jo kazile raznorazne disfunkcije, saj veste, bolezni, sadizem, mučenje živali, šovinizem, mizantropija, umori, detomori, hej, celo matricid, predvsem pa pedofilija, zloraba otrok, recimo nastopanje v porničih, v katere otroke sili ata Eric Stoltz (heh, nesojeni Marty McFly!). Toda bolj ko spreminja preteklost, bolj pogubna in tragična je zanj, za njegove prijatelje (Ethan Suplee, William Lee Scott, Elden Henson) in za njegovo muzo (Amy Smart), tako da se paralelni svetovi, poganjki Cone somraka in teorije kaosa, le množijo. In disfunkcije tudi - spiralno. Kot nasilje. Kaj hoče Evan, je na dlani: točno, hoče se asimilirati. Vrniti se hoče v Ameriko - v čisto, srečno, perfektno Ameriko. Zato ne preseneča, da v njegovem “spominu” - v njegovih flashbackih - ni velikih zgodovinskih dogodkov: že samo odraščanje v Bushevi Ameriki je vojna. Učinek metulja morda res ni kvintesenca Busheve Amerike, toda izgleda tako. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200530/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 27.07.2005 Marcel Štefančič, jr. 158 Kung fu frka - po angleško Kung Fu Hustle, po kitajsko pa kar Kung Fu - je hongkonški kung fu film, kar pomeni, da premore preprosto, elegantno, zelo tanko zgodbo, tokrat pač zgodbo o fantu (Stephen Chow), ki hlini, da je član zloglasne, gizdalinske, zelo stilizirane tolpe, ko pa krene v obubožani stanovanjski kompleks, da bi izigraval frajerja in izsiljevalca, ugotovi, da je ta retro kompleks - otrok šanghajskih tridesetih - poln upokojenih kung fu mojstrov, ki mu potem pomagajo razmetati ono zloglasno tolpo, vključno z Zverjo, in odrasti. Hja, zgodba, ki je ni. A po drugi strani, v Kung fu frki je vsaka bitka zgodba zase, mali epos, mali energični, ekstatični, delirični, burleskni, hibridni poklon Charlieju Chaplinu, Busterju Keatonu, Jackieju Chanu, Jerryju Lewisu, Bruceu Leeju, Johnu Wooju, Tsuiju Harku, Akiri Kurosawi, Sergiu Leoneju - in oh, če hočete, Quentinu Tarantinu. Ko je Kung fu frka slaba, izgleda dobro, toda ko je dobra, izgleda kot multi-kulti musical. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200530/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 27.07.2005 Marcel Štefančič, jr. 199 Fanny (Marina Fois), glavna junakinja romantične komedije Sem ti všeč?, je francoska Bridget Jones... ee, Brižit Žons. Preveč cululita, prevelik trebuh, premajhne prsi, prevelik nos in premajhne oči - vsaj tako se ji zdi. Ne, s svojim telesom ni zadovoljna. Še huje, njeno telo se ji tako gabi, da živi v celibatu. Kar je seveda pretiravanje - svet je poln perverznežev in fellinijevskih fetišistov, ki bi njeno posteljo z veseljem spremenili v avtocesto in ob tem morda celo dahnili: Ne bi smela nositi tega telesa! Morda pa tudi ne. Hja, Fanny je zakompleksana - po knjigi. Ker pa sta strah in stud, ki ju povzroča njeno telo, v resnici le stranski učinek njenega enoličnega življenja, njene enolične službe, njene enolične samote, njene enolične intime in njene enolične nevroze, sklene, da bo svoje življenje in svoje telo začinila s svojim nič hudega slutečim kolegom, Paulom (Julien Boisselier), ki ga povabi k sebi - na večerjo. Razumete, ne: eno stanovanje, ena noč, dve osebi - čisti teater, čisti one woman show... ee, čisti monolog z vagino. Jasno, princ nima pojma, da je prišel na randi - bejba je ta, ki kontrolira situacijo. Kako to veste? Ker tip postane njen Chippendale. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200531/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 05.08.2005 Marcel Štefančič, jr. 245 V času, ko Hollywood niza rimejke šokerjev iz sedemdesetih (Zora živih mrtvecev, Teksaški pokol ipd.) in ko nas od rimejka šokerja The Hills Have Eyes - okej, ali pa od rimejkov Zadnje hiše na levi in slasherjev Daria Argenta - verjetno loči le korak, je lepo videti slasher, ki se sicer ozira nazaj, v sedemdeseta, a tega ne jemlje le kot nostalgični, cinefilski, dietni vic za mulipleksno publiko, ki ljubi šoke, ne pa tudi perverznosti in deviantnosti. Krvava romanca, ki izgleda kot vrnitev v srce teme, je perverzna in deviantna - in francoska in nepovratno hardcore. Hja, lahko bi jo režiral tudi Gaspar Noe. In glej, no, monolitnega, dementnega, animaličnega psihopatskega morilca, ki na začetku razmesari kmetijo, na katero pripotujeta prijateljici Marie (Cecile de France) in Alex (Maiwenn), da bi študirali in po malem tudi flirtali, igra prav Noejev fetiš - Philippe Nahon. Alex se znajde v njegovem kombiju, jasno, zadaj, zvezana kot snop sena, Marie, ki je killer v hiši ne opazi, pa skuša ostati na sledi svoji ugrabljeni, ogroženi muzi, ki je bila prej - v srečnih časih - vedno dober motiv za masturbiranje. Krvava romanca je polna ekstatičnih situacij, ob katerih bi zardevale celo pošasti. In seveda, polna je twistov, ob katerih bi zardevali filmarji, ki stare slasherje rimejkirajo na dizajnerski način. Krvava romanca histerično, mizantropsko, šovinistično seksualno politiko slasherjev tako sprevrne, da to, kar ostane od večinske, seksistične, puritanske, homofobične kulture, izgleda le še kot Black & Decker kastrat. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200531/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 05.08.2005 Marcel Štefančič, jr. 798 Jane Fonda je Tašča, da te kap. Bolje rečeno, Jane Fonda je sklenila, da se po štirinajstih letih vrne v Hollywood. In iskreno rečeno, od Hanoi Jane, kot so jo nekoč klicali desničarji, bi pričakovali, da bo igrala Barbaro Bush, ki ob koncu leta 1945, recimo za Božič, sklene, da bo za vsak primer raje splavila. Ali pa kaj takega. Toda ne, Hanoi Jane igra žensko, ki skuša svojo potencialno latino snaho (Jennifer Lopez) prepričati, da naj splavi - in to le zato, ker se hoče poročiti z njenim sinom (Michael Vartan). Razumete, ne - maščevati se ji hoče. In da bi bila mera polna, se pri tem, pač kot vsak ameriški pro-choice liberalec, sklicuje celo na mitski primer “Roe vs. Wade”, ki bi ga ameriški desničarji najraje odpravili in vrgli psom. Iz maščevanja. Hja, v Bushevi Ameriki - pa i šire - se je vse zvedlo na maščevanje. Na retaliacijo. Možnost izbire tako ni več princip demokratične družbe, ampak le še gonilo maščevanja, le še bulimična perverzija demokracije in liberalnega cinizma - vsekakor, dober fast-food za desničarje, ki v abortusu vidijo le znak liberalne degeneriranosti in mizantropije. A po drugi strani, Tašča je le romantična komedija o materi, ki hoče na vsak način preprečiti, da bi ji garaška proletarka - druga rasa, nižji razred - “ukradla” doktorskega sina, potemtakem romantična komedija, ki skuša Jane Fonda približati okusu sodobne mainstream Amerike. Da igra nekdanjo TV zvezdo, ki ji je show ukradla mlajša blondinka in ki je zdaj tekoči trak živčnih zlomov, ne preseneča - to je pač komedija samoponiževanja, v kateri Hanoi Jane brije norca iz svoje “divje”, “nestabilne” preteklosti. Ime ji je Viola, heh: kaj hoče reči? Da je kriva in da ji je žal, ker je v preteklosti “posiljevala” Ameriko? Hecno, mlada Jane je bila polna liberalnih idej, protestirala je proti vietnamski vojni in vsem drugim vojnam, tudi tistim, ki jih je bilo že zdavnaj konec. Z lupo je iskala rasiste. Tu pa mirno požre joke, da ima brunejski sultan - saj veste, kot vsi muslimani - 100 žena. Kar niti faktično ne drži - brunejski sultan ima le dve ženi. A po drugi strani, Jane si je svetovno slavo zagotovila, ko se je s svojo aerobiko spravila kritizirati lene in debele. Ni čudno, da je njena poroka z medijskim magnatom Tedom Turnerjem vrgla pokonci cel svet. Turner se je z "Lady Jane" poročil leta 1991, tisk pa se je ob tem dogodku razpisal kot "o združitvi dveh imperijev". Vsi so pričakovali, da bo začela Jane na CNN levičarsko pridigati ali pa da ji bo Ted priskrbel vloge v raznih filmih, toda Jane se je po poroki raje "upokojila". Iz levičarske seks bombe se je prelevila v silikonsko Barbiko, v zvesti, mirni, tihi okras konzervativnega tajkuna. Če bi rekli, da se je celo življenje borila proti temu, kar je predstavljal njen oče, Henry Fonda, vseameriški junak, bi jo postavili med mučenice, kar pa ni bila - v njenem početju je bil vedno kanček hedonizma. Igrala pa je itak vedno tako doživeto in intenzivno, da je bila alternativa le živčni zlom. Sredi šestdesetih se je poročila z Rogerjem Vadimom, francoskim režiserjem in ekscentrikom: to je bil čas, ko jo je fascinirala umetnost, kakopak predvsem evropska. Vadim, njen Svengali, jo je takoj postavil v nekaj filmov, med drugim tudi v razvpito, seksi Barbarello (1968), več slave pa je pobrala kot obubožana plesalka maratona v filmu Tudi konje streljajo, mar ne? (1969), ki ji je vrgel tudi prvo nominacijo za Oskarja. Šestdeseta so se tedaj že nagnila v svojo revolucionarno fazo, ona pa tudi: leta 1970 se je ločila od Vadima, prva vloga po ločitvi, anksiozna cipa Bree Daniels v filmu Klute, pa ji je prinesla Oskarja. Napočil je čas za novo poroko: postala je protestnica, upornica, levičarka, radikalka, zagovornica kontrakulturnih vrednot, javno je udrihala po predsedniku Nixonu, agitirala proti vojni v Vietnamu, se z Donaldom Sutherlandom odpravila na turnejo po vojaških bazah in to spremenila v dokumentarec F.T.A (uradno - Foxtrot Tango Alpha, manj uradno - Free The Army, neuradno - Fuck The Army), leta 1971 obiskala Severni Vietnam in pozirala na komunističnem topu, uperjenem proti ameriški vojski, se leta 1973 poročila z razvpitim aktivistom Tomom Haydnom ("Čikaška sedmerica"), z njim posnela agit-propovski dokumentarec Introduction to the Enemy (1975), postala žrtev prisluškovanj in kompromitiranj, prišla na črni spisek FBI-ja in Hollywooda, dokler niso šla šestdeseta med ropotijo spominov, tako da se je lahko prelevila v Lillian Hellman, ki se le še z nostalgijo spominja Julije (1977), svoje levičarske prijateljice. Od njenega liberalizma - od njene preteklosti - v Tašči ostane le namig, da je Jennifer Lopez v celem življenju spala s toliko moškimi kot ona samo zadnji dan Woodstocka. Revolucija ni več potrebna: dovolj je že, da se Jane skulira, pa rasni in razredni prepad izgineta. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200532/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 11.08.2005 Marcel Štefančič, jr. 409 Kdo je Anthony Zimmer? Francoski kriminalec - megakriminalec. Hudo je karizmatičen, absolutno nezgrabljiv in zelo iskan. Kot Keyser Soze. Policija napenja vse sile in vse niti, da bi ga staknila, a ostaja praznih rok. Kot da se je ugreznil v tla. Pomagal ne bi niti Mr. Memory. In pomislite - tip je največja pralnica denarja v Evropi. Od Rusije do Bermudov. Da pa bi za sabo zabrisal vse sledi, je spremenil tudi identiteto - in to dobesedno: kirurgi so mu preoblikavali obraz, pa tudi glas so mu kirurško predelali, tako da zdaj nihče ne ve, kako izgleda in zveni. Anthony Zimmer je fantomski in neviden - heh, tako kot Maček, skrivnostni, fantomski, nevidni tat, ki v Hitchcocokovem filmu Ujeti tatu (1955) “terorizira” Azurno obalo. In tu na sceno stopi Francois Taillandier (Yvan Attal), pravkar ločeni, nič hudega sluteči prevajalec, mali človek - neke sorte Robert Donat iz Devetintridesetih stopnic (1935)... Robert Cummings iz Saboterja (1942)... James Stewart iz Moža, ki je preveč vedel (1956)... Cary Grant iz Severa/severozahoda (1959)... ali pa Henry Fonda iz Napačnega moža (1957)... okej, naključni, nepomembni, povrečni slehernik, banana, mož brez posebnosti, ki se pri Hitchcocku vedno nenadoma - ponesreči in pomotoma - znajde v središču Zgodovine, v žrelu največje zarote vseh časov. Francoisa, ki hoče počitnice preživeti na Azurni obali, namreč na vlaku, tako ljubem Hitchcocku, zapelje seksi, atraktivna, sofisticirana, luksuzna in fatalna Chiara (Sophie Marceau), sicer Zimmerjeva muza, ki hoče očitno s tem po malem zapeljati tudi policijo - in še preden rečete Hitch, okrog Francoisa že švigajo krogle, morilci, trupla, specialci in gangsterji, ki mislijo, da se je Anthony Zimmer končno samorazkril. Francois je v očeh svojih mnogih preganjalcev kriv - v hipu, ko se je pustil zapeljati neznani ženski, je postal mož, ki preveč ve. Jasno, njegova “krivda” je le navidezna - a po drugi strani, prav Hitchcock je že davno poskrbel, da je tudi nedolžnost vedno le navidezna. Rečeno bolj plastično: v hipu, ko Francois zgrabi trnek, ki mu ga vrže trg (hej, preživi vikend z mano - v hotelu Carlton!), se nanj zvrne kompleten trg v vsej svoji represivnosti - podobno kot se je kompleten trg zvrnil na Moža, ki je preveč vedel, na Jamesa Stewarta... ee, na Rogerja Thornhilla, reklamnega agenta, tržnega manipulatorja, ki je kriv, še preden sploh kaj naredi. Adijo individualizem - kolektiv ga hoče zase! Anthony Zimmer ni rimejk kakega partikularnega Hitchcockovega filma, ampak resnobno eleganten in nevsiljiv rimejk hitchcockovskega esprija s twistom. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200532/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 11.08.2005 Marcel Štefančič, jr. 560 Stripi so mikrobudžetne produkcije - avtor si izmisli superjunaka, ki potem rešuje svet, pri čemer kakopak povzroči toliko gospodarske škode kot negativec dneva. Kar si pač avtor izmisli, nariše - in vsi ti bombastični akcijski prizori ga nič ne stanejo. In potem pridejo filmarji, pogledajo strip in rečejo: o, šit, tole nas bo stalo 100 milijonov dolarjev! Ali pa 150 milijonov! Živo si lahko predstavljate, kako sadistično uživa avtor stripa, recimo kak Stan Lee ali pa Jack Kirby, ko gleda, koliko denarja zapravijo za snemanje prizorov, ki njega samega niso nič stali, pa je z njimi kljub vsemu dosegel orjaški efekt. Še več, z njmi je dosegel tak efekt, da so jih zdaj prisiljeni snemati - in zanje zapravljati enormne količine denarja. Ker so filmi, posneti po stripih, makrobudžetne produkcije, jih producirajo le velike korporacije, le največji h'woodski studiji. In tu je ironija: filmi, posneti po stripih, so ekstaze korporativnega samopoveličevanja, korporativne mentalitete, korporativne logistike in korporativne sintetike, toda obenem boste težko našli filme, ki bi bili do korporacij bolj skeptični - ki bi korporacije bolj prezirali. Samo pomislite: kdo je običajno glavni negativec v stripovskih filmih? Točno - korporacija. In človek, ki korporacijo vodi. Spomnite se le Spider-Mana. Ali pa novega Batmana - tip, ki hoče Batmanovo filantropsko, humanitarno korporacijo, preleviti v profitno korporacijo, je svinja. Podobno je v drugih stripovskih filmih, hočem reči, sporočilo je vedno isto: korporacija je Zlo! Profit je Zlo! Direktorji, ki mislijo le na četrtletna poročila, so Zlo! Če bi bili stripovski superjunaki Bush, bi ameriške globalne korporacije uvrstili na edino globalno os - “os Zla”. To bi storili tudi Fantastični štirje - genialni znanstvenik Reed (Ioan Gruffudd), njegova eks bejba Sue (Jessica Alba), sicer specialistka za genetiko, njen pustolovski brat Johnny (Chris Evans) in Reedov prijatelj Grimm (Michael Chiklis): Victorja Von Dooma (Julian McMahon), malopridnega, diaboličnega, megalomanskega magnata, ki jim je omogočil vesoljsko ekspedicijo in bližnje srečanje s kozmično radiacijo, bi najraje zasuli z bombami. Radiacija jih tako bogato obdari, da res izgledajo kot superjunaška koalicija dobre volje - Reed postane elastika, Sue fantom, Johnny požar, Grimm pa kamnita verzija Hulka. Med njimi in pravico - demokracijo, svobodo ipd. - stoji le Von Doom, utelešenje “jeklenega”, egomaničnega, globalističnega korporativnega uma, ki hoče zavladati svetu. Jasno, Von Doom, prav tako mutantska žrtev radiacije, je le vrsta orožja za množično uničevanje - tako kot so vrsta orožja za množično uničevanje tudi fantastični štirje. Toda razlika je očitna: fantastični štirje svoje talente - svojo nadnaravno destruktivno moč - obvladujejo, bolje rečeno, izkoriščajo jih za “dobra dejanja” in v “miroljubne namene”, medtem ko Von Doom, čigar newyorški art deco nebotičnik očitno nadomešča Svetovni trgovinski center, svojih nadnaravnih talentov ne obvladuje, prej narobe, z njimi hoče izsiljevati svet. Fantastični štirje - ringelšpil podrazvitih specialnih efektov, multipleksne nevroze in precenjenih klišejev - so stripovski popkorn, ki skuša legitimirati nuklearni status quo: Amerika ima pravico do nuklearnega orožja, ostali pa te pravice nimajo. Zakaj? Točno - ker Amerika nuklearno orožje obvladuje. Ker se torej samoobvladuje. Kakšno samoodrekanje! Lepo prosim, le koga bi potem še presenečalo, da film ne ve, kaj bi počel s svojimi superjunaki, s svojimi orožji za množično uničevanje. Iskreno rečeno, z njimi nima kaj početi. Fantastične štiri je pač eno samo samoodrekanje. In tako ni nič z ultimativnim seksom - s seksom med nevidno žensko in moškim, ki se mu vsak organ raztegne v neskončnost. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200533/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 19.08.2005 Marcel Štefančič, jr. 247 Udarna novica se začne z ropom, ki spodleti - roparje, ki jih vodi skulirani, karizmatični, zelo načelni Yuan (Richie Ren), namreč preseneti policija. Toda tudi policiji, ki jo vodi manihejski inšpektor Cheung (Nick Cheung), zaseda monumentalno in strahopetno spodleti - in to v živo, pred TV kamerami. Roparji mirno zbežijo. Hongkonška policija še ni doživela takega ponižanja, toda tudi roparjem beg spodleti, tako da s talci obtičijo v neki stavbi, ki jo policija takoj obkoli. In ker je treba čast policije za vsako ceno rešiti, inšpektorica Fong (Kelly Chen) sklene, da bodo policaje opremili z minikamerami, tako da bo lahko TV javnost akcijo spremljala v živo - jasno, vse bodo zmontirali tako, da bodo policaji zmagovalci. Toda ko policiji akcija spodleti in ko z medijsko manipulacijo kljub temu ustvarijo vtis, da gre vse po načrtu, se roparji prelevijo v die-hard varuhe realnosti, bolje rečeno - nenadoma se ne borijo več le za življenje, za svojo svobodo, ampak so se prisiljeni boriti tudi proti medijskemu zvijanju, proti mahinacijam reality showa, proti orožju za množično laganje. Če ne zmagaš v medijih, nisi zmagal. Boj za osebno svobodo gre skozi trebuh medijev. Udarna novica je film o spodletelem stiku med mediji in realnostjo - in o tem, da so za realnost edina rešitev internet in telefonske kamere, nova generacija kontaktnosti. Kako si hongkonški auteur Johnnie To predstavlja realnost, pa lahko vidite v uvodnih sedmih minutah, ki jih je posnel v enem samem, intenzivnem, furijastem, ultrakinetičnem, hiperaktivnem, full-contact kadru. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200533/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 19.08.2005 Marcel Štefančič, jr. 618 Avtomobilom se včasih zmeša. V najstniški sci-fi odisejadi Idaho Transfer, ki jo je leta 1975 režiral Peter Fonda, ljudi uporabljajo kot gorivo. V šokerjih Dvoboj, The Car, Kristina, Killdozer, Maximum Overdrive - oh, in kar jih je še - pa ljudi ne potrebujejo več niti za gorivo. Tu vzamejo avtomobili življenje v svoje roke - in te roke so zelo svojeglave, srhljive, morilske, kanibalske. Življenje ljudi, odvisnih od avtomobila, postane pekel. Odvisnost od avtomobila je pekel, so v en glas sporočali vsi ti šokerji. Toda vedno ni bilo tako. Leta 1969 je Disney v svet zapeljal film Ah, ta čudoviti avto (The Love Bug), ki je postal največji hit leta - prehitel je vse, tudi danes neprimerno bolj referenčne filme. Barbra Streisand, Steve McQueen, Robert Redford, Paul Newman, Dustin Hoffman in Clint Eastwood so se morali umakniti Herbieju, hrošču, ki za razliko od ostalih Disneyjevih junakov ni bil žival, ampak avto. Volkswagen. Ne bi mogli reči, da ni bil svojeglav in da svojega življenja ni vzel v svoje roke, toda hej, njegova emancipacija je bila v popolni rimi z žensko in črnsko emancipacijo - ljudi je imel rad. Vedno jim je priskočil na pomoč in vedno je stal ob strani tistim, ki so potrebovali hitro, noro, a varno vožnjo, zaradi katere je postal nepozaben. Herbie je bil good guy. Kot John Wayne. In malce uporniški - ker pa je bil James Dean že mrtev, je Dean Jones, ki je igral Herbiejevega partnerja, že s svojim imenom poskrbel, da uporniške zveze ni bilo mogoče spregledati. Če je bilo treba, je vozil v dveh kosih, kar pa je imelo le bežno in nebistveno zvezo s politično, socialno in kulturno shizofrenijo, ki je tedaj vetrila zrak. Volkswagen, Hitlerjev avto, je postal tako popularen, da so se Judje malce kasneje - v Lumetovem filmu Zbogom, Braverman - z njim odpeljali na pogreb. K nam je prišel šele leta 1972, toda zlojzal vse, razen danske Mazurke v postelji. Jasno, sledila je truma nadaljevanj. In ko je presahnil, je presahnil tudi volkswagen - avto, ki mu ne gre v filmu, tudi na cesti ni imel več kaj iskati. Zdaj se reč začenja znova - daleč od česa, kar bi dišalo po fenomenu. Herbie - S polnim gasom je le tipični družinski film, kar pomeni, da je polepljen z reklamami. "Plasiranju" produktov ni ne konca ne kraja. Ni kaj, veselica - za staro in mlado. Je pa res, da je najnovejši Herbie prvi Herbie, ki je izkoristil digitalno revolucijo - prebujno oprsje, s katerim razpolaga Lindsay Lohan, kraljica Disneylanda, naj bi namreč po testnih projekcijah na zahtevo varuhov družinskih vrednot digitalno retuširali... ee, zmanjšali. A po drugi strani, to, da se glavna junakinja piše Peyton, pomeni, da prihaja iz idilične, čiste, rajske Amerikane, ki jo seks vedno škandalizira - tako kot se je to dogajalo v Mestecu Peyton. In Lindsay Lohan - alias Maggie Peyton - rešuje prav družinske vrednote. Punca prihaja iz poštene dirkaške družine, ki pa ji ne gre najbolje - bitko s pokvarjenimi, modernističnimi dirkači, kakršen je Trip (Matt Dillon), izgublja. Toda ko za rojstni dan dobi starega hrošča, letnik '63, in ko se potem izkaže, da ta magični hrošč misli s svojo glavo (česar za ostale junake tega filma ne bi mogli reči), da je torej čisto utelešenje svobodne volje, se začne njena dirkaška kariera - ulice, demolition derby in NASCAR postanejo knjiga moralnih vrlin. Umazani so kaznovani, čisti pa nagrajeni. Arhaični, predpotopni just-do-it Herbie izgleda sicer kot romantični pes, toda med dobrim in zlim loči tako dobro kot Bush, zato postane nepogrešljivi družinski član. Brez mame gre - brez avta pa ne. Avto lahko vedno potegneš s smetišča - in glej, no, tudi iz avta lahko vedno potegneš smetišče. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200533/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 19.08.2005 Marcel Štefančič, jr. 164 Ob vseh teh rimejkih, s katerimi nas muči Hollywood, je bilo le še vprašanje, kdaj se bo skušal Hollywood odkupiti s kritiko - okej, ali pa vsaj parodijo - svoje obsedenosti z rimejki, toda film V objemu čarovnice le hlini, da je to. V resnici je le film, s katerim si Hollywood samozadovoljno čestita za vse rimejke. Če vprašate ta film, potem je ni čez rimejkersko mentaliteto - ob snemanju rimejkov se noro zabavamo! Zato se verjetno ob gledanju rimejkov tako dolgočasimo. V objemu čarovnice je nostalgična komedija o snemanju rimejka TV serije V objemu čarovnice - in po spletu čudnih, zelo prisiljenih okoliščin dobi glavno vlogo Isabel (Nicole Kidman), prava čarovnica, ki hoče živeti tako, kot vsi normalni ljudje. Da je čarovnica, je seveda skrivnost - tako kot je v filmu Tootsie skrivnost, da je Dorothy moški. Življenje imitira filme, toda filmi imitirajo TV serije. V objemu čarovnice, karikatura showbiza, misli, da je metafilm, toda v resnici je le antifilm. ZELO PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200534/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 24.08.2005 Marcel Štefančič, jr. 325 Četudi bi Johnny Depp doživel infarkt, bi lahko še vedno impersoniral vse like iz Krika. Tu je že dobrih 20 let, heh, vse tja od More v Ulici brestov, toda mlajše generacije h'woodskih wunderkindov lahko le nemočno gledajo, kako jim še vedno krade show - in najboljše vloge. Kak mladi Robert De Niro bi šel skozi drill, pekel in popolno transformacijo, da bi v Piratih s Karibov odigral kapitana Jacka Sparrowa - za Deppa je bilo dovolj, da je impersoniral Keitha Richardsa. In seveda, kak mladi Dustin Hoffman bi iztiril stoletje in Hollywood, da bi v Charlieju in tovarni čokolade odigral magnatskega, asocialnega fantazista Willyja Wonko - za Deppa je dovolj, da impersonira Michaela Jacksona. Kar seveda ni brez popkulturne soli: Jacko na čudaški način ljubi otroke - Wonka jih na čudaški način prezira. Pa ne le zato, ker je sin Christopherja Leeja. Ko namreč svojo kultno, zelo skrivnostno, freudovsko, retro-futuristično, neverlandsko tovarno čokolade, vlažni sen otrok vsega sveta, po dolgih letih z nagradno igro odpre petim srečnim dobitnikom, ki jih čaka ultimativna magično-gurmanska fura, se še enkrat potrdi, da na vsakih pet otrok pridejo štirje, ki ne gredo na živce le njihovim staršem. Ob revnem, nežnem, plemenitem Charlieju (Freddie Highmore), ki bi se dobro ujel tudi s Charliejem Dickensom, pred njegovo glam-punkersko obličje stopijo požrešni nemški bajs, apokaliptično razvajena frklja, kung-fu smrklja, ki nenehno prežvekuje, in agresivni mulo, ki je odvisen od video igric, veliki grešniki sodobnega sveta - patološki, groteskni, perverzni konzumenti, ki čokolado žrejo toliko časa, dokler čokolada ne požre njih. Če bi bil kanibalizem dovoljen, bi se požrli med sabo. Se pa čokoladnica - s pomočjo Willyja Wonke, ki zadiši po Marilynu Mansonu, in kičastih glasbenih točk, ki jih pilotira digitalno pomnoženi Oompa Loompas (Deep Roy) - prelevi v kanibalsko mučilnico. Za kazen, se razume. Film Charlie in tovarna čokolade, posnet po romanu Roalda Dahla, izgleda kot pompozni trač o Michaelu Jacksonu - sodišče ga ne prizna kot dokaz. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200534/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 24.08.2005 Marcel Štefančič, jr. 482 James Cagney, ameriški gangster, je na koncu Bele vročine (1949) vpil: “Mama, na vrhu sveta sem!” Obkoljen je, prestreljen in izdan, še malo, pa bo zletel v zrak, toda hej - občutek ima, da mu je uspelo. Da je ujel ameriški sen. Ameriški gangsterji so bili vedno taki - najbolj avtentični častilci ameriškega sna. Postali so sinonim za ameriški sen, obenem pa tudi sinonim za sublimni, junaški neuspeh ameriškega sna. Bolje rečeno, postali so dokaz, da je z ameriškim snom nekaj narobe. Taki so bili v tridesetih in taki so bili kasneje, recimo Al Pacino v Brazgotincu - šele ko je z glavo zakopan v goro kokaina in ko je že z vseh strani izdan in prerešetan, ko je torej razdejan od garanja, kariere, izgradnje imperija in hlepenja po ameriškem snu, lahko svoji materi pokaže: glej, uspelo mi je! Mama, ubijajo me, toda prišel sem do konca! Martin Scorsese je potem ta neuspeh ameriškega sna napihnil v idiom: gangsterji v Dobrih fantih in Kazinu najprej pridejo na vrh, ustvarijo evforično pionirsko komuno in ujamejo ameriški sen - ko se paradigma zamenja, pa srhljivo propadejo. Čas jih preprosto povozi. To, kar so ustvarili in ujeli, jih presega. Trg, ki se je spremenil in na katerem hočejo delati po starem, jih ubije. V tem, da te ubije čas, ki si ga sam formatiral, je resda nekaj tragičnega, toda izraz “čas vse pokvari” je dejansko le v jezik nostalgije preveden izraz “trg vse pokvari”. To “tragično” občutenje trga so potem zajezdili mnogi filmi (Vroče noči, Snif itd.), v katerih sprememba na trgu ubije evforično, srečno, hedonistično, triumfalno, frajgajstovsko, pionirsko komuno, ki je sam trg ustvarila. Gospodarji Dogtowna, posneti po resnični zgodbi, nas pošljejo na začetek sedemdesetih - v Los Angeles, kjer surferji vse bolj koketirajo s skejtanjem. Surf je klasika, skejt pa le novotarija, toda nekateri, predvsem trije prijatelji, Tony Alva (Victor Rasuk), Stacy Peralta (John Robinson) in Jay Adams (Emile Hirsch), danes legende, tedaj le pasji vojaki urbane enoličnosti, tesnobe, odtujenosti, zaspanosti in brezizhodnosti, začnejo skejtanje na javnem in zasebnem betonu, recimo v praznih, izsušenih jet-set bazenih, spreminjati v umetnost, v svojo malo uporniško, ekstremno, uretansko zgodbo, v svojo malo adrenalinsko ekscentričnost, v kateri nekaj več vidi le Skip Engblom (Heath Ledger), zapiti, jezni, fuck-you izdelovalec in prodajalec surfov iz Venice Beacha, eks surfer in hendrixovec, ki jih vzame pod svoje okrilje. Tako dobijo ime (Z-Boys), drese in občutek pripadnosti - tip postane njihov sponzor, njihov guru, njihov oče in njihov menedžer, s tem pa tudi center nove, evforične, hedonistične, frajgajstovske, pionirske komune, toda trg ga začne kmalu presegati. Ko skejterski freestyle pograbijo trg, korporativni sponzorji, fama in mediji, je to nenadoma več, kot lahko Skip prežveči. Z-Boys, pirati losangeleške suše in neskončnega poletja, dobijo boljše ponudbe - in senco. Skip pade v senco. Trg ubije arhaično, idealistično komuno - subkulturo ugrabi mainstream. Vse, kar nastane iz upora, pač hlepi po slavi. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200534/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 24.08.2005 Marcel Štefančič, jr. 147 Fantom iz opere, ekranizacija brodvejskega hita Andrewa Lloyda Webberja, je cocktail zgodbe o dveh tipih, iznakaženem geniju (Gerard Butler), in neiznakaženem lepotcu (Patrick Wilson), ki pecata operno divo (Emmy Rossum), glamurja, ki ima toliko seksapila kot sveča, spektakla, ki diši po prisilnem jopiču, kostumov, ki izgledajo kot izklesani, mraka, ki je tako kičast kot libreto, soundtracka, ki je tako dolgočasno pompozen, da bi zredil celo Celine Dion, duetov, ki bi lahko spremljali Disneyjeve risanke, melodrame, ki ritem izgubi vsakič, ko zamenja ključ, emocij, ki so tako birokratske kot avkcija, na kateri so jih kupili, metafor, s katerimi bi lahko zafilali vse luknje v Bushevih govorih (vagina = tunel; seks = “nočna glasba”), in serije igralcev, ki so tako plastični, da ne morejo hkrati peti in igrati, toda peti ne jenjajo, heh, niti ko spijo. Fantom iz opere pripada New Yorku in turistom, ki ga obiskujejo. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200535/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 31.08.2005 Marcel Štefančič, jr. 681 Jean-Luc Godard že dolgo ni posnel filma, o katerem bi se toliko govorilo. In le zakaj se ne bi - v Hvalnici ljubezni, ki je debitirala pred 11. septembrom in pred Bushevo revolucijo, je Ameriko in Hollywood prikazal kot parazita, ki kradeta Zgodovino. Ameriškim kritikom se je zdelo nepojmljivo, da se je nad ameriškimi filmi tako znesel Godard, ki so ga najbolj navdihovali prav ameriški filmi, navsezadnje, svoj prvenec Do zadnjega diha je posvetil h'woodskemu studiu Monogram. Mnogi ameriški kritiki so v tem videli le obupan poskus zagrenjenega starca, da bi se dvignil iz obskurnosti, v katero je padel. Toda sami dobro veste, da stvari dobijo smisel šele, ko je zgodbe konec - ko v njih pride Zgodovina. Ko novo ni več novo le zato, ker je podobno staremu. Če bi o filmih Jean-Luca Godarda pisali tako, kot jih on sam snema, bi nas razumeli le tisti prvi filmarji - le filmski pionirji s konca 19. stoletja, ki so film izumljali. Godard je na začetku šestdesetih film na novo izumil: že naslednji dan so skušali vsi filmi izgledati tako - reportažno, esejistično, odštekano, kontraško, improvizirano, zadihano. Bolje rečeno, že naslednji dan so vsi ti filmi, ki jih je navdihnil Godard, izgledali industrijsko, konfekcijsko, kot produkt s tekočega traku. Režiserji so “avantgardnost” prelevili v sterilni, senilni produkt. In prav tega Godard ni hotel. Film in tekoči trak mu nista šla skupaj. Trik njegove avantgardnosti - in njegove nezastarljivosti - je bil v tem, da je bil z enim očesom vedno uperjen k prvim filmarjem: k tistim filmskim pionirjem, ki so film videli v vsej njegovi prelomnosti, odprtosti, nedorečenosti, nepredvidljivosti in presenetljivosti. K tistim, pred katerimi je bil še ves film. K tistim, ki še niso vedeli, kaj počnejo - in kaj bo prišlo ven. Godard se ni nikoli pretvarjal, da se je vse začelo z njim, prej narobe, težko boste našli filmarja, ki bi 45 let dokazoval, da film ni nikoli dovolj razvit - in napaka njegovih premnogih imitatorjev je bila v tem, da so mislili, da se je vse začelo z Godardom. “Če hočeš misliti na nekaj specifičnega, potem moraš nujno misliti na nekaj drugega,” slišimo v Hvalnici ljubezni. In Edgar (Bruno Putzulu), ki to izreče, je filmar, ki le izgleda kot filmar - Edgar je filmar, ki še ne ve, da je filmar. Filmar, ki še ne ve, če bo filmar. Pripravlja namreč “quelque chose”, projekt, “zgodbo” o štirih fazah ljubezni (srečanje, strast, ločitev, pomiritev), za katero pa še ne ve, kaj bo - film, opera ali gledališka predstava. Hej, morda celo roman. Edgar že nabira in preizkuša igralce različnih starosti, ki jih bo postavil v vloge treh parov, angažirati pa kani tudi enigmatično bejbo (Cecile Camp), ki ga je navdušila dve leti prej, ko je komponiral kantato o Simone Weil, mučenici francoskega odporniškega gibanja, toda ko bejba “izgine”, stopi v retrospektivni stik z njenima starima staršema, ki sta med II. svetovno vojno sodelovala v odporniškem gibanju in ki skušata svojo zgodbo zdaj prodati Hollywoodu, specifično - Stevenu Spielbergu (Spielberg & Associates). In Edgar sluti, da bo Spielberg njuno življenje in Zgodovino - odporniško gibanje in nacistične lagerje smrti - spremenil v produkt, v korporativni spektakel, v superprodukcijo, v entertainment, pač v slogu Schindlerjevega seznama. Kar se mu zdi narobe: nacističnih lagerjev smrti namreč ne moremo posneti, to pa zato, ker jih niso nikoli posneli - ne moremo jih “kazati”, o njih lahko le govorimo. Zgodovine ne moremo videti, lahko ji kvečjemu prisluhnemo. Ker pa Američani nimajo svoje Zgodovine, jo kradejo drugim - Zgodovino drugih nacij in sveta s pomočjo Hollywooda in ministrstva za zunanje zadeve spreminjajo v svojo Zgodovino. Toda v tej kritiki Hollywooda in Spielberga je več, kot vidijo oči, bolje rečeno - to ni le kritika Hollywooda, ampak filma nasploh, pač kritika, filma, ki se ni nikoli dovolj razvil, filma, ki ni opravičil svojega talenta, filma, ki ni izpolnil velikih pričakovanj, filma, ki je izdal svoje mladostne sanje, filma, ki je zamudil Zgodovino, filma, ki je v času Holokavsta in drugih grozot 20. stoletja preprosto odpovedal in se delal, kot da ni nič. (kino Dvor) ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200535/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 31.08.2005 Marcel Štefančič, jr. 186 Film Gospod in gospa Smith je bučen, evforičen in pompozen, akcije, šutingi, eksplozije in kolateralna škoda si sledijo v ritmu dobro informiranega poletnega popkorna, toda če bi rekli, da je to akcijski film, bi bilo tako, kot če bi rekli, da je bila Vojna zakoncev Rose akcijski film. Ali pa kot če bi rekli, da so bili akcijski film Bergmanovi Prizori iz zakonskega življenja. Film Gospod in gospa Smith je le basen o tem, kaj vse morata početi sodobna zakonca, če hočeta ostati skupaj. Gospod in gospa Smith (Brad Pitt in Angelina Jolie), nekoč pojem romantičnega ognja, sta se drug drugega naveličala, tako da le še komaj govorita, toda trik je v tem, da sta v resnici poklicna morilca, paravojaška eksekutorja - in da to drug pred drugim skrivata. Ko jima končno kapne, s čim se preživljata, dobita finalno nalogo - da likvidirata drug drugega. Sporočilo tegale atentata na svetost zakona je na dlani: mož in žena živita drug mimo drugega, nikoli se ne poznata dovolj, drug pred drugim stalno nekaj skrivata, drug drugega stalno žreta in ubijata, “oživita” pa šele, ko nista skupaj. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200535/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 31.08.2005 Marcel Štefančič, jr. 184 Tadej (Dejan Lendvaj) hoče prijateljem pokazati, da je pravi macho, zato s trave prešalta na hors. Potem bruha, se zvija, krade in vpije “Nočem umreti”. Ali pa “Ne pusti me samega”. Lana (Kaja Bilodjerič), njegova punca, ki vidi, da tone vse nižje in da noče odnehati, mu prisluhne z genialno idejo: še sama se bom navlekla, da mu bom potem pokazala, kako lahko je odnehati! Naslednji dan se že prodaja - fuk za gram. In seveda, zdaj bruhata skupaj. Slepilo - gverilska moralka, ki kilometrino nabira z videospoti za evergrine Vlada Kreslina - je nekaj med no-budget verzijo Slepe pege, video skico tega, kar je hotelo biti, najstniškim altruizmom brez občutka in palačinko, za katero so razbili le toliko jajc, da ne bi mogel nihče več reči, da ne loči med džankiji in dilerji: džankiju se zdi hors boljši od seksa - dilerju pa se zdi seks boljši od horsa. Diletantizem tega slovenskega filma je srhljiv in boleč, toda še bolj srhljivo in boleče je to, da se svojega diletantizma sploh ne zaveda. Kar je dosežek, s katerim se ukvarjajo druge stroke. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200536/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 09.09.2005 Marcel Štefančič, jr. 431 Propadli zvezdniki bi morali umreti v bitki, nam je v svojih filmih sporočal Robert Aldrich, tudi v klasiki The Longest Yard (1974), v kateri propadli nogometni zvezdnik Paul Crewe (Burt Reynolds) krene na samomorilsko misijo. Zaradi suma, da je “zrežiral” tekmo, odpade, se zapije ter prelevi v mizantropskega sociopata in vandala, tako da pristane v jetnišnici, ki jo vodi ravnatelj Hazen (Eddie Albert), fan nogometa. In glej, no, njegova ekipa stražarjev je tik pred začetkom nove sezone, zato bi ji prav prišla pripravljalna tekma - in Crewe je prisiljen iz neukih, antinogometnih jetnikov sestaviti ekipo, ki se bo samomorilsko udarila s stražarji, sadističnimi, brezdušnimi, totalitarnimi varuhi sistema. Film The Longest Yard je bil politična alegorija: jetnišnica je bila alegorija Nixonove Amerike, arogantni, avtoritarni, paranoidni, represivni, fašistoidni ravnatelj Hazen pa alegorija Nixona. V Zaporniškem dvorišču, rimejku te Aldricheve klasike, ni politike. Niti alegorije. Vse je enoznačno, transparentno, dobesedno - teksaška jetnišnica je le teksaška jetnišnica, žoga je le žoga, ravnatelj je le ravnatelj, zaporniki so le zaporniki, testosteron je le testosteron, mačizem je le mačizem, steroidi so le steroidi, primitivizem je le primitivizem in Adam Sandler je le Adam Sandler, pa četudi mu je ime Paul Crewe. In seveda, Zaporniško dvorišče je le smetišče klišejev, ki jih lahko vidite v vsakem zaporniškem filmu. Recimo: stražarji so rasisti - kar ni lepo! A po drugi strani, ko Crewe neuspešno sestavlja ekipo, mu mora črnec, Chris Rock, namigniti, da bi bilo modro, če bi za svoje podjetje najprej pridobil črnce. Logično - črnci so pač najštevilčnejši del zaporniške populacije. Crewe na to sploh ne pomisli. Po eni strani zato, ker je povsem predpolitičen (sklepanje političnih koalicij je tu le joke), po drugi strani pa zato, ker je član elite, ki je ne zanima, kaj se dogaja v ameriških zaporih. In tu je največji absurd te komedije: Crewe, član teksaške, bushevske elite, postane junak jetnikov. Še več, jetnikom pokaže, da jih lahko do zmage pripelje le “kolektivni duh”, le team spirit. Da pa bi izgledal kredibilno, mora imeti ob sebi stalno Burta Reynoldsa, originalnega Paula Crewea (tokrat v vlogi trenerja), sicer bivšega, propadlega, odpisanega zvezdnika, za katerega bi bilo bolje, če bi kredibilnost temu filmu dal tako, da v njem ne bi nastopil. Toda hej, že dobri stari Robert Aldrich je vedel, da se bivšim, propadlim, odpisanim zvezdam na koncu vedno zmeša, pa četudi se mu ni verjetno niti sanjalo, da bo Bill Romanowski, bivši, propadli, odpisani nogometni as, ki je svojega soigralca na treningu polomil in potem še pljunil, v rimejku njegovega filma to lahko ponovil - v veselje staršev in otrok. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200536/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 09.09.2005 Marcel Štefančič, jr. 214 V Petkih trinajstega se nad poletnimi hormonskimi transgresijami mladine zmrduje serijski pycho. V Poletni nevihti, nemški didaktični melodrami, pa se nad poletno transgresijo hormonskih najstnikov zmrduje le vreme... ee, narava, kar pomeni, da je to, kar se dogaja, protinaravno. Bolje rečeno, psihopatskega fundamentalista, ki terorizira Petke trinajstega in podobne slasherje, v Poletni nevihti zamenja narava, večni vatel krščanske morale. V poletnem kampu se namreč zberejo veslaški najstniki, med katerimi sta tudi Tobi (Robert Stadlober) in Achim (Kostja Ullmann), ki si delita šotor, spolne fantazije in frustracije. Achim že ima bejbo, kar Tobija, zaljubljenega v Achima, vse bolj žre - zdi se mu, da je bejba prišla med njiju. Tobiju coming out olajša veslaška ekipa berlinskih gejev, ki se naselijo v bližini in ki imajo do seksa tako sproščen odnos, da se vreme takoj poslabša. Toda bolj ko se v Tobiju prebuja gej, bolj se v Achimu prebuja hetero. Njun odnos bi lepo pojasnil ogled filma Jaz pa tebi mamo, ker pa v bližini ni kina, za pojasnilo poskrbijo sturm & drang naravne sile. Poletna nevihta najprej fante razdeli na heteroseksualce in homoseksualce, potem z Disneyjevo naivnostjo prede o strpnosti, na koncu pa na pomoč pokliče naravo, ki naj jih sortira. Kar je tako, kot da bi rekel, da naj jih sortira Bog. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200536/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 09.09.2005 Marcel Štefančič, jr. 144 Vojak (Banlop Lomnoi) sredi tajske džungle sreča vaškega fanta (Sakda Kaewbuadee), ki ga hipnotizira, toda hipnoza je kmalu vzajemna. Še več, njuna romanca je tako delikatna, da je hipnotizirana tudi narava, ki postane tertium gaudens. Narava se ju razveseli. Fanta postaneta njena erotična fantazija, njen afrodiziak. In ko mislite, da je filma konec, se začne nov film: tradicija - fantomski šaman, ki se spreminja v tigra - hoče požreti nedolžnost. Tropska bolezen je tipični sodobni festivalski film. Kar pomeni, da bi bil najraje nem. Za razliko od drugih filmov da naravi in predmetom več velikih planov kot ljudem. Obnaša se kot mistik - ne misli le na ljudi, ampak na cel kozmos. Jasno, kozmos ne govori, toda film si zanj vzame čas. Zdi se, kot da si je rekel: naravo, barve in predmete bom kazal toliko časa, da bodo spregovorili. (kino Dvor) ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200536/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 09.09.2005 Marcel Štefančič, jr. 176 Hip-hop zebra, ena izmed atrakcij newyorškega živalskega vrta, si zaželi svobode in divjine, zato sklene, da bo zbežala. Ostale živali - na čelu z egocentričnim levom - krenejo za njo, toda ne zato, da bi se ji pridružile, ampak zato, da bi jo pripeljale nazaj. Ko na železniški postaji nehote povzročijo pravi “teroristični” kaos, je to v popolni rimi z Bushevo mantro, da je svoboda nevarna in da vodi v kaos. Upravljalci živalskega vrta jih kmalu primejo, ker pa se jim zdijo preveč agresivne in preveč nevarne za ameriški način življenja, jih - naložene drugo na drugo - kot neke sorte “sovražne borce” deportirajo v Kenijo. No, poetična ironija usode hoče, da jih naplavi na Madagaskar, idilično verzijo Guantanama. Madagaskar je rutinski DreamWorksov animirani film, ki ga lahko berete tudi drugače - kot alegorijo urbane populacije, ki ima dovolj zategnjenosti in ki hlepi po vrnitvi k naravi, demokraciji regulirane divjine in pionirskemu duhu Amerike. Toda ne glede na to, kako reč berete, vas na koncu tunela vedno čaka Amerika, ki beži pred “patriotskim aktom”. PROTI + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200537/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 16.09.2005 Marcel Štefančič, jr. 963 Otok ni običajni film - hej, to je film Michaela Baya. Toda to ni običajni film Michaela Baya - to je film s sporočilom. Film, s katerim nam hoče Bay nekaj povedati. Bay hoče biti bolj oseben kot sicer. Rečeno naravnost: Otok je kritika sodobne korporativne družbe. Vsaj izgleda tako. Vsaj ambicija, ki ga poganja, je taka. Bay ima za sabo sicer Alcatraz, Podle fante, Armagedon, Pearl Harbor in Podle fante 2, same orjaške hite, ki pa jih kritiki niso vzeli resno. Prej narobe, v glavnem so se jim posmehovali. Spielbergu se ne posmehujejo. Jemljejo ga resno. In Bay hoče le eno: da bi ga jemali resno. Kot avtorja. Kot auteurja. Kot poeta popkorna. Zato je sklenil, da bo od legendarnega Jerryja Bruckheimerja, ki je produciral vse njegove hite, prestopil k legendi sami - hja, k Spielbergu. In tako je Otok posnel za Spielbergov DreamWorks, ki velja za dom prestižnega, avtorskega, spoštovanega in cenjenega popkorna. Otok naj bi bil torej pravi Bay, še več, ultimativni Bay, toda pravi Bay je še vedno le Bay. Če bi namreč rekli, da je Otok kritika sodobne korporativne družbe, bi bilo to tako, kot če bi rekli, da Pearl Harbor problematizira grozote vojne, da Podli fantje problematizirajo težko življenje v črnskem getu, da Alcatraz problematizira ameriško zanemarjanje vojnih herojev ali pa da Armagedon problematizira trpljenje ljudi, ki jih udari naravna katastrofa. Živo si lahko predstavljate, kako bi izgledal pornič, če bi ga posnel Bay - vsekakor, izgledal bi kot agonično nadaljevanje Armagedona. Ali pa Pearl Harborja. Kdo ve, morda je bil Pearl Harbor pornič, pa smo spregledali poanto. In ko gledate Otok, gledate le film človeka, ki hoče posneti nadaljevanje Pearl Harborja ali pa Armagedona. Naloga popkorna ni, da misli, ampak da poka, toda Bay nam hoče reči: glejte, mislim! Glejte, razmišljam o sodobnem svetu! In res, prvo uro Otoka si Bay vzame za premislek. Zelo se trudi. Skriva celo strogo zaupni podatek, ki ga je razkril že predfilm! Otok se dogaja v represivnem retrofuturističnem high-tech kompleksu, ki ga vodi dr. Merrick (Sean Bean) in v katerem so ljudje le dveh sort: na eni strani so tisti, ki tam živijo, na drugi strani pa so stražarji. Tisti, ki tam živijo in med katerimi sta tudi Lincoln Six Echo (Ewan McGregor) in Jordan Two Delta (Scarlett Johansson), so oblečeni v belo - tisti, ki jih stražijo, pa so v vojaških kombinezonih, kakršne vidite v sci-fi filmih. Tisti, ki so oblečeni v belo, izgledajo kot pacienti - tisti, ki jih stražijo, izgledajo kot uslužbenci Velikega brata. Vse je pod kontrolo, vse je varno, čisto in sterilno. Tudi glave so sterilne. Nihče se ne upira. Nobene svobodne volje. Nobenih pravic. Nobene radovednosti. Nobene intimnosti. Moški in ženske se ne smejo dotikati. Vsi so ves čas na dieti. Red in disciplina. In ker ubogajo, imajo občutek, da živijo v raju. Čisti dolgčas. Da so ujetniki te brezhibne, totalitarne, samozadostne korporacije mentalno omejeni, je opazno na prvi pogled - ker so jim rekli, da je svet okužila biološka katastrofa, mirno čakajo v varnem kompleksu in vegetirajo, čakajo in vegerirajo, čakajo in vegetirajo, jasno, v upanju, da bodo nekoč izžrebani za potovanje na rajski, magični, utopični Otok, edino cono, ki še ni okužena. Vau! Ta krasni novi svet izgleda tako ilegalno, da bi še bebcu kapnilo, da je v riti. Že to, da nimajo priimkov, ampak le neke sorte šifre (Six Echo, Two Delta ipd.), bi jih moralo opozoriti, da živijo v kompleksu, ki ima tako velike luknje, da bi lahko v njih zmetali vse sci-fi filme iz sedemdesetih, tudi THX 1138, Zeleno sonce in Loganov beg, ki so razmišljali tako, kot v Otoku razmišlja Michael Bay. Ni kaj, Bay si je vzel čas za razmislek, toda njegov razmislek je datiran, staromoden, retardiran, predzgodovinski - fant zamuja. Metafora, ki jo ponuja Otok, je stara že dobre tri dekade. Tako je že stara, da je ne morejo več prodati niti na eBayu. Beli ljudje, ki kot kaka sekta ždijo v sterilnem svetu, iz katerega ne smejo, so kič, ki se ne kvalificira niti med screen saverje. Ko Ewan McGregor in Scarlett Johansson ugotovita, da obstaja tudi zunanji svet, se jima verjetno zazdi, da nastopata v filmu THX 1138. Ko iz tega “lažnega” raja zbežita, se jima verjetno zazdi, da nastopata v Loganovem begu. Ko izvesta, da sta v resnici le klona z umetnimi spomini, se jima verjetno zazdi, da nastopata v Iztrebljevalcu. Ko pa jima kapne, da sta le arzenala “rezervnih delov”, ki jih sponzorirajo bogataši, se jima verjetno zazdi, da nastopata v Komi. Vidite, Michaelu Bayu sploh ni treba razmišljati - drugi filmi mislijo namesto njega. Bolje rečeno: Bay misli tako počasi, da ga filmi vedno prehitijo. In ko Bay ugotovi, da svoje misli ne bo mogel razviti do konca, sklene to, kar sklene v vsakem svojem filmu - da bo vse skupaj preprosto razčefukal, vključno s filmi, ki mu kradejo misli. Bam! Rušijo se stolpnice, rolajo se pregoni - z motorji, avtomobili, tovornjaki in hooverji, ki v rokah Michaela Baya postanejo cunamiji. Bay pošlje vse k vragu. Pa ko je ravno začel razmišljati o svetu! Ko si je ravno začel zastavljati vprašanja! Saj veste - vprašanja o moči in aroganci korporacij, o kloniranju, o klonih, ki so bolj človeški od ljudi, o bioetiki, o oligarhiji, ki v tajnih kompleksih goji svoje “rezervne dele”, o vse hujši ekološki katastrofi, o programiranem individualizmu, o ljudeh, ki postajajo produkt med produkti, o beli kulturi, o pranju možganov, o skorumpiranosti finančnih elit in o politiki armagedonskega zastraševanja. Toda hej, le zakaj bi se mučili z odgovori, če pa lahko vsa vprašanja preprosto razčefukamo?! To je najlažje. A po drugi strani - tako je to v realnem svetu. To ve Bush. In to ve Bay. Drugi filmi so vprašanja - Otok je shock & awe odgovor. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200537/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 16.09.2005 Marcel Štefančič, jr. 110 Brice (Jean Dujardin), bogataški sin iz Nice, tipični retro blond dude, je edini surfer na Azurni obali - na Azurni obali sicer ni valov, toda Brice vztrajno čaka na svoj veliki val, ker je pač bodhist. Njegov bodhizem nima zveze z budizmom, le z Bodhijem, ekstremnim športnikom in kriminalcem iz filma Peklenski val - Brice je namreč njegov največji fan. Toda ko ugotovi, da je njegov oče kriminalec, se mu “filmski” svet podre, tako da pristane v realnosti, ki pa je polna valov, kakršne je Bodhi našel le v Avstraliji. Brice iz Nice je francoska komedija, ki uči to, kar učijo Disneyjeve risanke - da igrani filmi niso vse. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200538/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 24.09.2005 Marcel Štefančič, jr. 718 Dežela živih mrtvecev izgleda tako, kot da je ravno stopila z letala, ki je prispelo iz New Orleansa. Film prihaja pač v idealnem trenutku - po hurikanu Katrina, ki je New Orleans prelevil v land of the dead, iskanje hrane pa v nekaj zločinskega, kanibalskega. Toda opustošeni, kataklizmični, epidemični, kaotični, sestradani New Orleans ni potegnil le na Deželo živih mrtvecev, ampak tudi na prejšnje tri Romerove dead-filme, ki so pripeljali do Dežele živih mrtvecev - na Noč živih mrtvecev (1968), Zoro živih mrtvecev (1978) in Dan živih mrtvecev (1985). Dežela živih mrtvecev izgleda kot epilog te trilogije. George A. Romero je črno-belo Noč živih mrtvecev, svoj prvi film o zombijih, ki žrejo Ameriko, posnel leta 1968, v času vietnamske vojne, protivojnega gibanja, boja za državljanske pravice, kontrakulture in prevrednotenja vrednot. Da je bil film prelomen, šokanten in zelo vpliven, ne čudi - zombiji, ki iščejo hrano, so bili srhljiva metafora ameriškega “kanibaliziranja” Tretjega sveta (Vietnam), ameriške obsedenosti s krščanskim obhajanjem in ritualnim konzumiranjem “Kristusovega telesa”, ameriške katastrofične samodestruktivnosti, ameriške paranoje (“konec sveta”, komunizem), ameriškega strahu pred novo, protestno, nonkonformistično generacijo, ameriške rasne tesnobe in ameriškega sestreljevanja črnskega boja za državljanske pravice. Leta 1968 je kot žrtev atentata padel Martin Luther King, vodja črnskega boja za državljanske pravice - tudi odločnega, možatega, junaškega črnca (Duane Jones), ki se v Noči živih mrtvecev skupaj z ostalimi preživelimi zabarikadira v klet neke kmetije in ki postane vodja boja proti zombijem, enote Nacionalne garde na koncu ustrelijo. Pa ne zato, ker bi bil zombi, ampak zato, ker je črn. Bolje rečeno: ker je črn, mislijo, da je zombi. Črnci so avtomatično krivi, sumljivi, kužni, pogrešljivi. Noč živih mrtvecev se je dogajala na dan izbruha kanibalske epidemije - Zora živih mrtvecev se je dogajala nekaj tednov kasneje, ko so Ameriko že preplavili, okupirali zombiji in ko se skupina preživelih zateče v nakupovalni center (jasno!), kamor pa kmalu privršijo tudi zombiji, najbolj avtomatizirani konzumenti na svetu. Nakupovalni center je za oboje raj. Vojna med zombiji in ljudmi je le vojna med dvema vrstama konzumentov - med tistimi, ki jim je potrošniška družba že povsem izprala možgane, in onimi, ki se še upirajo, a ne vedo, da jih od popolne konzumentske avtomatizacije loči le ugriz. Zora živih mrtvecev je bila kritika konformizma in ekscesne, spektakelske, uniformirane družbe, ki je vse zvedla na trošenje in konzumiranje - na brezdušno, avtomatično konzumiranje. Zombiji nakupovalnemu centru lepo pristojijo - tako lepo kot običajni nakupovalci. Ni razlike. Kar je le sinonim za konec civilizacije. Dan živih mrtvecev je popisal nastanek nove civilizacije - novega svetovnega reda, v katerem so revni le še hrana za zombije. Vojaki in znanstveniki, ki obtičijo v Reaganovem hladnovojnem vojaškem silosu, vidijo le dve možnosti - da zombije iztrebijo ali pa da si jih podredijo, da jih torej “udomačijo” in prelevijo v svojo vojsko. Dan živih mrtvecev je bil kritika reaganizma, militarizma in fašistoidnega patriotizma. Romero je potem 20 let abstiniral. Hočem reči, zombije je pustil pri miru, rekoč, da nima več kaj dodati. Dokler ni prišel Bush, ki je prepad med revnimi in bogatimi zaostril, kapitalizem dereguliral do skrajnosti, nakupovalne centre z vojsko raztegnil do Iraka, po 11. septembru - nacionalni tragediji! - ljudem ukazal, da naj čim več kupujejo in konzumirajo, po Katrini pa anonimnemu proletariatu onemogočil dostop do hrane. In Dežela živih mrtvecev je srhljiva metafora Busheve... ee, Katrinine Amerike: bogataška elita, ki jo vodi magnatski Dennis Hopper, je na varnem, v utopičnem utrjenem stolpu, parafrazi Svetovnega trgovinskega centra, medtem ko nižji razredi “preživelih” obupano, nemočno, jezno životarijo v getu. Pittsburgh je le še en sam geto. Kaotični, opustošeni, razdejani, morasti, okuženi slum - posthumanistični trebuh Tretjega sveta. Katastrofa - kanibalizem - razredov ne poveže, ampak jih loči. Kot po Katrini. Konzumiranje je ilegalno, od demokracije ostane le darwinizem, zombiji - “teroristi” - pa so tiha večina, ki jo “živi” streljajo (shoot-to-kill), mučijo in zlorabljajo, bolj ali manj za zabavo. Ker je hrano, zdravila in bencin mogoče dobiti le še zunaj mesta, tja gverilsko vletavajo “plenilci” (Simon Baker, John Leguizamo, Robert Joy), toda zombiji se vse bolj zavedajo svoje zlorabljenosti. Pa tudi vse bolj se razvijajo - po malem znajo že komunicirati in uporabljati orožje. In seveda - v vodi ne utonejo. Kažejo znake človeškosti in razredne zavesti - za razliko od ljudi, ki le še hlinijo, da so živi. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200538/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 24.09.2005 Marcel Štefančič, jr. 113 Cinderella Man se dogaja v preteklosti, v času Depresije, toda v filmih Rona Howarda (Čudoviti um, Apollo 13) je zgodovina vedno brez sence. In tudi brez obraza. Cinderella Man je epos o boksarju Jamesu Braddocku (Russell Crowe), ki postane up obupane, depresivne, brezposelne, ponižane nacije, toda po hudi poškodbi “ubijalske” desnice je ob vse - denar, status, dom in celo družino. Da bi rešil družino, se vrne v ring, jasno, kot “mali človek”... ee, kot Seabiscuit - in ko premaga vse nasprotnike, premaga Depresijo in reši nacijo. Nič, Cinderella Man je - bolj montirana kot režirana - pravljica, ki uči, da so depresijo premagali genialni junaki z živim smislom za družinske vrednote. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200538/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 24.09.2005 Marcel Štefančič, jr. 137 Film Na sledi pračloveka se tako zelo trudi, da bi bil prestižen, epski, pomemben, altruističen in humanističen, kot da hoče pobrati Nobelovo nagrado za mir. V resnici hoče le preseči aktualni “spopad civilizacij”, kar pa počne tako naivno, da se ujame v rasistično past. Jamie Dodd (Joseph Fiennes), antropološka verzija Indiane Jonesa, se leta 1870 na Škotsko vrne z dvema pigmejcema, ki naj bi bila “manjkajoči člen” med opico in človekom, toda bolj ko ju gleda, bolj ugotavlja, da sta si človek in pigmejec podobna - da je torej ta “skoraj žival” v resnici že človek. Film za junaka razglasi znanstvenika, ki je dokazal, da pigmejci niso živali. Kot da je treba enakost ras dokazovati! Težko boste našli film, ki bi bolj smrtno resno in bolj moralno vzvišeno dokazoval to, česar sploh ni treba dokazovati. PROTI + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200539/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 30.09.2005 Marcel Štefančič, jr. 513 Top Gun je bil rezime Reaganove revolucije. Reaganov MTV. Reaganovo politiko - militarizem, patriotizem, šovinizem - je zapakiral v videospot o novem moškem, pri tem pa ni puščal nobenega dvoma, da lahko tega novega moškega dokončno spreobrne šele ženska, ki izgleda kot vojak. Reagan ni bil tako paranoiden kot Bush, zato žensk očitno ni spuščal nad “imperij Zla” - bilo je dovolj, da so inštruirale in motivirale fante. Sovražnik še ni bil povsod, zato še ni bilo treba mobilizirati vseh razpoložljivih sil. Tudi črnci so bili v Top Gunu le zato, da so peli, ne pa tudi leteli. Zdaj, pod Bushem, je drugače. Ker je sovražnik povsod, je treba mobilizirati vse razpoložljive sile. Kar pomeni, da za bejbe ni več dovolj, da le navijajo za svoje junake. In da za črnce ni več dovolj le, da pojejo. Nacija jih potrebuje v popolni bojni opremi. Nevidni bojevnik - B film, napihnjen v bombastični popkorn - je le rezime Busheve revolucije. Bushev Napster. Šverca se na Top Gun, toda brez občutka krivde. Še več, mestoma izgleda celo kot parodija Top Guna, kot njegov Hot Shot. Oh, ali pa kot njegov Scary Movie. Junaki Nevidnega bojevnika, trije piloti high-tech bojnih letal stealth, so alegorija nacije, ki jo je Bush poslal nad “os Zla”: tu je poročnik Ben Gannon (Josh Lucas), veliki beli up, tu je bejba, Jessica Biel, ki je preživela Teksas (Teksaški pokol z motorko), tako da je zrela za ultimativne bondovske misije (tudi v Severni Koreji!), in tu je Jamie Foxx, črnec, ki je še včeraj pel (Ray). Jasno, vodja tega elitnega terceta, paradnega konja “vojne proti terorju”, je poročnik Gannon, Bushev Tom Cruise - saj veste, malce je neodgovoren, ne spoštuje pravil, prezira avtoriteto, zanaša se na instinkt in rad solira. Tip je maverick. In kot veste, se je Maverick v Top Gunu zresnil šele, ko izgubi prijatelja in ko Ameriko - ne ravno neposredno - ogrozijo komunisti. Zdaj je drugače: Ben se zresni šele, ko izgubi prijatelja in ko Ameriko ogrozijo Američani...ee, ko vojska oznani, da jim bo prilepila še enega pilota, za katerega pa se izkaže, da je računalnik, AI, okej, EDI. Toda EDI, zadnji krik vojaške robotike, ki naj bi razmišljal kot najboljši ameriški pilot, začne kmalu razmišljati kot HAL v Kubrickovi Odiseji v vesolju - oh, ali pa še bolje, kot oni računalnik, ki je v Vojnih igrah skoraj povzročil III. svetovno vojno. Simulacije, ki jih je pripravil Pentagon, je vzel pač dobesedno. Tudi EDI je iz tega testa: tajne načrte Pentagona vzame zares in sklene, da bo napadel Rusijo. Nič posebnega, heh, software le malce prehiteva - to je vse. Bushu hoče izpolniti skrito željo. In če se vam že ravno ne bodo zdeli komični teroristi, ki nuklearne konice tovorijo na volih, piloti, ki trdijo, da so računalniki brez morale, replike a la “Nočem, da vojna postane videoigrica”, ali pa vsi tisti obrati, ki bi jim lahko sledili le junaki Napihnjencev, vas prava stupidna, nadrealistična komedija zanesljivo čaka v prizorih, v katerih Američani sestreljujejo sami sebe - v prizorih, ki potrjujejo, da so Američanom najbolj nevarni Američani. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200539/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 30.09.2005 Marcel Štefančič, jr. 287 Bolj ko je Argentina v krizi, bolj cvetijo njeni filmi - katastrofe delajo filme bolj kreativne. In eden izmed najbolj markantnih filmov o veliki argentinski depresiji je bilo prav Močvirje (2001), v katerem je Lucrecia Martel, tedaj debitantka, pokazala mučno, srhljivo, groteskno razpadanje argentinskega srednjega razreda, ki izgublja status, potenco, samozavest, samospoštovanje in glavo - očetje se zapijajo, matere razmišljajo o poceni nakupih, njihove hčerke pa skušajo izgledati starejše, kot so. V vsesplošnem kaosu so največja atrakcija punce, ki se jim “čudežno” prikazuje devica Marija. In Sveto dekle se dogaja v istem mestu, le da na drugi ulici, pač na ulici, na kateri stoji upehani, razpadajoči, klavstrofobični hotel, ki ga fura Helena (Mercedes Moran) in ki ravno gosti kongres otolaringologov. Dr. Jano (Carlos Belloso), družinski človek, eden izmed udeležencev, mimogrede skoči na ulični performance - in še preden rečete Lolita, se že hotno drgne ob 14-letno Amalio (Maria Alche), Helenino hčerko, ki stoji pred njim. Priložnost dela tatu. Amalia je nad tem indiskretnim šarmom buržoazije sicer presenečena, toda doktorja ne zavrne. Le zakaj? Amalia je namreč tudi božja hči, predana katoliška dijakinja, ki verjame v komuniciranje v Bogom, zato to nepričakovano drgnjenje - spolno nadlegovanje - razume kot “čudež”, kot božji klic, ki jo tako obsede, da začne perverznega, pedofilskega, “grešnega” doktorja, potrebnega “odrešitve”, zalezovati in nadlegovati, kot da je končno našla svoj mračni predmet poželenja. Njena verska vzburjenost pač preveč “čudežno”, preveč skrivnostno in preveč fatalno sovpade z njeno spolno vzburjenostjo, z njenim pubertetniškim spolnim prebujanjem. In seveda, njena verska in spolna zmedenost tudi preveč dobro sovpade z družbeno zmedenostjo. Kriza, ki premika družbene razrede, očitno premika tudi spolne razrede, tako da ljudje - mozaično, dekadentno in morbidno - pritiskajo drug na drugega. (kino Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200539/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 30.09.2005 Marcel Štefančič, jr. 191 Po vsem tistem pecanju prek interneta je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo prišel film, ki nam bo ponudil ultimativno retro pecanje - pecanje na porokah. John (Owen Wilson) in Jeremy (Vince Vaughn) sta tipa, ki nepovabljena vletavata na svatbe, hlinita, da sta sorodnika “strica Neda”, se prilizujeta svatom, na tuj račun jesta, pijeta, plešeta in pecata najboljše bejbe. Njun credo: poroke so afrodiziak za neporočene bejbe. In ko izvesta, da se bo poročila hči ameriškega ministra za finance (Christopher Walken), to takoj razglasita za svoj “Kentucky Derby”, toda ko brez problema vletita na zabavo vseh zabav, John prekrši pravilo št. 1 - zatrapa se v plen, v ministrovo drugo hčerko (Rachel McAdams). Ker pa sta simpatična, ju minister povabi na svoje posestvo... ee, na after, ki ni le lepa priložnost za preigravanje standardov iz Njegovih in Njenih tastarih, ampak tudi lepa priložnost za reformatiranje moške panike: Jeremy se skuša otresti tretje - “preveč agresivne”, “nimfomanske”, “nevarne” - ministrove hčerke (nimfomanke!), John pa se mu nenehno opravičuje, ker se je zapletel z žensko. Ženske so motnja. Ni kaj, ministrov sin, ki je gej, izgleda kot njuna slaba vest. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200540/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 05.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 473 Leta 1342 se na nekem mostu udarita dve srednjeveški vojski - Bojevniki svetlobe in Gospodarji teme. In ker sta obe strani enako močni, njuna voditelja, skleneta premirje, ki je neke sorte parafraza hladnovojnega “premirja” med obema velesilama, Ameriko in SZ. Nobena stran ne more zmagati - obe lahko le izgubita. Zato konflikt oz. “ravnovesje moči” preprosto zamrznejo. Da bi pa premirje res funkcioniralo, ustanovijo dve straži - nočno in dnevno. Nočna straža nadzoruje sile teme, dnevna straža pa sile svetlobe. Obe nadnaravni vojski pa morata koeksistirati tudi z ostalimi, “naravnimi” ljudmi, kar pomeni, da novega svetovnega reda ne smeta motiti - razkazovanje “nadnaravnih” talentov odpade. Nobene magične mistike, nobenega spreminjanja oblik, nobenih telekinetičnih ekshibicij, nobenih vampirskih izpadov. Nič ne sme ogroziti te globalne geopolitične simetrije. Toda nad tem paktom obvisi senca prerokbe, ki pravi, da se bo v prihodnosti pojavil Veliki drugi, ki bo zrušil ravnovesje, stopil na stran Teme in destabiliziral svet. No, če to “davno” prerokbo prevedemo v jezik sodobne geopolitike, dobimo najavo asimetričnega sveta, ki je nastal po koncu hladne vojne - apokaliptičnega, dereguliranega sveta globalizacije in terorja, v katerem živimo danes. Jasno, Nočna straža, “največji ruski hit vseh časov” (zasenčil je tudi vse h'woodske spektakle), sicer prvi del fantazijske trilogije, se potem zavihti v leto 2004, kjer štafetno palico prerokbe prevzame Igor (Konstantin Khabensky), tesnobni, nevrotični agent Nočne straže, toda med lovom na vampirja, ki ogroža javni red in mir, trči ob prekletstvo, ki začne Moskvo spreminjati v revizijo tistega srednjeveškega mostu - podzemlje vstaja, “nadnaravni” talenti eksplodirajo, vampirji sekajo, “Dobro” in “Zlo” se ne moreta več zadrževati, ženske mutirajo v tigre, hrbtenice v meče, lobanje otrok v psihedelične snemalne kote, sončna očala pa v bullet time. Nočno stražo ste videli že v mnogih filmih - v Matrici, Gospodarju prstanov, Harryju Potterju, Highlanderju, Rezilu, Podzemlju, Vojni zvezd, Iztrebljevalcu. Nočna straža skuša izgledati kot “mati filmov” - na zelo podoben način skušajo kot “matere filmov” izgledati vse tiste divje, histerične, farsične parodije h'woodskih hitov in klišejev, saj veste, Ali je pilot v letalu?, Napihnjenci, Nabriti kanoni, Gola pištola, Film, da te kap. Razlika je le v tem, da se jim Nočna straža ne posmehuje, ampak jih jemlje resno - smrtno resno. Nočna straža noče zamuditi nobenega h'woodskega klišeja in nobenega h'woodskega spektakla. Vsak kliše je podzgodba zase. In film vse te klišeje pograbi s fetišistično vnemo cinefila, con gusto, in jih potem vizualno polira in stilizira ter hiperaktivno napihuje, brije in pilotira do infarktnosti, do norosti, do absurda, do kinetičnega nesmisla. Nočna straža vse te originale imitira s tako vnemo in s tako naglico, kot da jih hoče prehiteti - kot da hoče izgledati kot original. Zato se ves čas giblje na robu samoparodije. A po drugi strani, le kje pa naj se giblje film, ki rešitev za sodobni asimetrični svet vidi v vrnitvi k hladnovojnemu “ravnovesju sil”? ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200540/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 05.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 229 Dahlia (Jennifer Connelly), ki ima za sabo mučno mladost in mučno ločitev, se s hčerko Ceci (Ariel Gade) preseli v najbolj izmučeno, najbolj upehano, najbolj zatohlo, najbolj razpadajočo, najbolj zanemarjeno nepremičnino na svetu - stanovanjska hiša, ki stoji na otoku Roosevelt, je videti namreč kot abortirana hiša strahov. Še bolje - kot abortirana utopija. V lift ne bi stopil niti samomorilec. Razgled bi kaznjence pognal v gladovni štrajk. V pralnico s strahom in tremo vstopajo celo sence. Hodniki izgledajo kot ulice Bronxa po polnoči. Oskrbnik (Pete Postlethwaite) službe ne bi dobil niti v Bronxu. V stanovanjih pa je vedno polnoč - in to polnoč na siv, hladen, odvraten, deževen dan. Stavba, s katero lahko deliš svoje fantazije, svoje migrene, svoje travme, svojo klavstrofobijo, svojo paranojo in svojo norost, je popoln dom za otroke, ki ne morejo brez “namišljenih” prijateljev. Spomnite se le Kubrickovega Šajnanja. Ali pa nedavnih Skrivalnic. Šur, tudi Ceci si kmalu najde “navidezno” prijateljico, ki kaplja kot voda - najprej iz praznega zgornjega nadstropja, potem pa od povsod. Toda Temačna voda, rimejk istomenskega japonskega filma, ki ga je leta 2002 posnel Hideo Nakata (Krog), je bolj drama kot grozljivka - morasta, gotska, morbidna atmosfera, ki jo ustvari, je tako srhljiva in šokantna, da dodatnih šokov niti ne potrebuje. Film pač postavi tezo, da ni nič bolj srhljivega od stanovanjskega vprašanja - in potem to tudi dokaže. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200540/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 05.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 110 Takeshi Kitano, japonski komedijant in traged, je Ognjemet posnel tri leta po motoristični nesreči, ki mu je paralizirala polovico obraza - in ta njegov kamniti, stoični, “paralizirani” obraz se sijajno rima z likom detektiva Nishija: hčerka mu je umrla, žena umira za levkemijo, prijatelj je obtičal na invalidskem vozičku, on sam pa je pri mafiji tako zadolžen, da mu ne preostane drugega, kot da oropa banko in potem odide na zen trip. Ognjemet izgleda kot avtobiografski zen trip - redke replike in statični kadri, ki jih tu in tam preseka hipni, sunkoviti, nepričakovani izbruh nasilja. Kot svarilo - Kitano bi lahko obtičal tudi na invalidskem vozičku. (kino Dvor) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200540/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 05.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 157 Dobro urejeni mrtveci - mednarodna koprodukcija, pri kateri je sodelovala tudi Slovenija (paket Dunje Klemenc) - so eden izmed tistih filmov, v katerih so liki bolj naivni od filma, v katerem igrajo. In tudi bolj naivni od igralcev, ki jih igrajo in ki si očitno želijo le eno - da bi igrali pri Kusturici. Niso le karikature, ampak karikature karikatur - da ja izgledajo še bolj dolgočasno. Replike gredo takole: “Kako že rečejo v tistem filmu - Vsak dan v vseh pogledih vse bolj napredujem.” Oh, že citati so upehani - replike, ki si jih izmisli sam auteur, pa ne bi prebudile niti mrtvih. In film govori prav o mrtvih, ki se stekajo v sarajevsko mrtvašnico - arhitekt, ministrica, pa mali človek, ki hoče poleteti (smrt za vsak film!), in špekulant (Lazar Ristovski), ki je traktor, sicer humanitarno pomoč, spremenil v lokomotivo. Ja, življenje je čudež. In smrt pride kot olajšanje - vsaj za gledalca. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200541/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 14.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 396 Slovenski film se je zelo mučil, da se je rodil, toda ko se je rodil, se je rodil daleč od Ljubljane - v Prekmurju. In potem je potreboval zelo veliko časa, da je prišel do Ljubljane: prva slovenska celovečerca, V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine, sta se odvrtela v Alpah, prvi povojni celovečerci so se odvrteli med Baško grapo in Trstom (Na svoji zemlji), v Trstu (Trst), v Halozah (Svet na Kajžarju), spet v Alpah (Kekec) in na Dunaju (Jara gospoda). Vesna, ki jo je režiral Čeh, se je dogajala v Ljubljani, ki pa je izgledala kot “predvojna Praga”. Po Vesni ni bilo nič bolje: slovenski filmi so šli na vas (Tri zgodbe), v anonimna mesta (Trenutki odločitve, Dolina miru), v “predvojno Prago” (Ne čakaj na maj), na morje (Dobro morje), v gozd (Kala, Dobri stari pianino) in na Češko (Tri četrtine sonca). In tako je bilo petdesetih - in prve povojne petnajstletke - konec. Šele na začetku šestdesetih, po dobrega pol stoletja, so slovenski filmi “odkrili” Ljubljano, toda Plesa v dežju Ljubljančani niso imeli ravno za himno Ljubljani, prej narobe - v zgodbi o moškem in ženski, ki se v starinskem stanovanjcu mučita, in dveh perverznih parazitih, ki se lepita na to sadomazo romanco, so lahko videli le nezaupnico Ljubljani, antiljubljanski film. Norega se metek ogne - edini iz zadnje flote slovenskih “gverilskih” filmov, ki izgleda kot film - vse to vrže ob steno: Ljubljano, antiromanco z Ljubljano, slovenski film, dolgo pot iz Prekmurja do Ljubljane in “tipično ljubljansko situacijo”... ee, moškega (Uroš Potočnik), mazohističnega, “pohabljenega” artista, in žensko (Petra Zupan), mrhasto dominatrix, ki v starinskem stanovanju drug drugega mučita, dokler mimo ne prideta Jožek (Ludvik Bagari), prekmurski kavboj s tomakavkom, edini avtentični dedič Prekmurske republike, in Kiti (Petra Cirkovski), mariborska naivka, ki nujno potrebujeta stanovanje in ki ju je mogoče zlahka in s prezirom odreti. S prezirom, s kakršnim gledata Ljubljančana na “parazitska” ne-Ljubljančana, je slovenski film gledal na Ljubljano, toda film - farsična furija - to dialektiko sprevrne, ko pokaže, kako začneta ne-Ljubljančana spodrivati Ljubljančana, kako začneta ne-Ljubljančana postajati Ljubljančana in kako začneta Ljubljančana v njunih očeh postajati ne-Ljubljančana. V Ljubljani ni nedolžnih. Urbanih pa tudi ne. Ljubljansko glavo je že zdavnaj vzela vas. Norega se metek ogne je separatistični film, ki se skuša znebiti birokratske, parazitske, sterilne Ljubljane in vsega, kar - tudi kot center odločanja o “nacionalnem filmu” - predstavlja. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200541/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 14.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 245 Predstavljajte si, da človeške ribice v Postojnski jami nenadoma mutirajo v leteče kanibalske pošasti in začnejo cefrati slovenske speleologe? Nekaj takega se zgodi v Jamskem stvoru, v katerem vse imitacije Osmega potnika - Deep Rising, Relikvija, Mimik, Planet teme, Deep Star Six, Vladavina ognja, Anakonda 2 ipd. - najdejo odtok. Razlika je le v tem, da jama - okej, novo odkriti sistem jam - leži v Romuniji, pod Karpati, in da slovenske speleologe nadomeščajo ameriški (Morris Chestnut, Eddie Cibrian, Cole Hauser, Piper Perabo itd.), ki že tradicionalno izgledajo le kot izgubljeni fragment Posebnih enot. Kar seveda pomeni, da bi sesuli osmega potnika, če bi ga srečali na divjem zahodu, saj veste, na odprti, svobodni, demokratični sceni, ki bi vsem omogočala enake pogoje za boj in delo, toda hej - v jami je tako tesno, da se naši podzemski kavboji težko gibljejo, še toliko bolj, ker je jamski sistem zalit z vodo. Ne moreš hitro reagirati. Ne moreš pobegniti. Ne, tu ni demokracije - leteče kanibalske beštije brez težav in brez muke izkoriščajo prednost domačega terena. Jama je pravi, dobro zapečeni talilni lonec - tu so neumni belci, Afro-Američani, Američani azijskega rodu, stari, mladi, ženske. In vsi ti junaški, fotogenični sleherniki, ki so videti kot alegorija Bushevega outsourcinga, kot alegorija izvoza ameriških delovnih mest, bolj ali manj padejo v neenakopravnem boju za enake možnosti. Jasno, jamski stvori so po drugi strani videti le kot matinejska alegorija pošastnega Tretjega sveta, ki ameriškim delavcem krade delovna mesta. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200541/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 14.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 188 Reševanje sveta je del ameriške “manifestne usode” - Američani so predisponirani za reševanje sveta. Reševanje sveta pa je tudi trdo delo - če hočeš svet rešiti trikrat na dan, moraš biti dobro izobražen. In najboljšo izobrazbo bodočim superjunakom daje Šola za junake, magična gimnazija, ki lebdi nekje v predmestni stratosferi, kjer so se v kostumiranju, logistiki in geopolitiki verjetno izšolali tudi Možje X, Batman, Superman, Mali vohuni, Spider-Man, Flash, Plastic Man, Human Torch, Thing, Iceman, Wonder Woman - in nestripovski superjunaki Tolstojeve Vojne in miru. Superjunaški dar za reševanje sveta se prenaša iz roda v rod, mislita ata Komandant (Kurt Russell) in mama Jetstream (Kelly Preston), slovita superjunaka, dokler se ne izkaže, da je njun 14-letni sin brez posebnih, “nadnaravnih” talentov, tako da je na tem, da postane le sidekick... ee, le kompanjon superjunaka. Kar pomeni, da ne bo nikoli popularen, da bo skrbel le za dobro počutje superjunaka in da bo ostal le banana, ki na koncu ne dobi bejbe. Šola za junake, ki po disneyjevsko piha na dušo “vsem enakim, vsem enakopravnim”, je matinejska - mestoma presnetljivo subverzivna - parodija ameriškega mita o “manifestni usodi”. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200541/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 14.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 135 Svet gre k vragu: Burt Reynolds igra like, iz katerih je v sedemdesetih bril norca. V filmu Smokey in bandit je dirkal s svojim tovornjakom, kršil prometne predpise, povzročal hudo gospodarsko škodo, kljuboval zakonom, ki so utesnjevali njegov evforični individualizem, in šerife brcal v rit, zdaj, v Carjih Hazzarda, pa igra bossa Hogga, mogočnega, skorumpiranega južnjaškega politika, ki ga v rit brcata Johnny Knoxville in Seann William Scott, junaka okrožja Hazzard, lokalna jackassa, ki dirkata s svojim “Generalom Leejem” (Dodge Charger '69), kršita prometne predpise, povzročata hudo gospodarsko škodo in kljubujeta zakonom, ki utesnjujejo njun evforični individualizem. Zakon je rit - in rit je v sodobnih h'woodskih komedijah zakon. Vsi štosi so analni - tako kot je vedno analna tudi nostalgija. In ta film ne skriva nostalgije po ponovnem vstajenju Juga in kavbojskem frajgajstovstvu. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200542/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 23.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 410 Zgodba o dveh sestrah je nepredvidljiva, toda trik ni le v tem, da nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, ampak v tem, da nikoli ne veš, kaj se je zgodilo. Kar seveda pomeni, da te ni strah tega, kar se bo zgodilo, ampak tega, kar se je že zgodilo. Ni te strah prihodnosti, ampak preteklosti. Preteklost je omara. In Zgodba o dveh sestrah je počasno, mučno, intenzivno, srhljivo, pošastno - a po drugi strani tudi ekstatično, orgazmično, vaginalno - odpiranje vrat te omare. Ji-woon Kim, režiser te odlične korejske neogotske grozljivke, se zelo dobro zaveda, da je trik - in pošastnost - v samem odpiranju vrat, zato vrata le odpira, noče pa jih odpreti, kot da bi hotel zmesti našo identifikacijo z “nedolžnostjo” in kot da se ne bi hotel izjasniti o tem, na kateri strani vrat je pošast: za njimi ali pred njimi. Zgodba o dveh sestrah je pač zgodba o dveh sestrah, Su-mi (Su-jeong Lim) in Su-yeon (Geon-yeung Mun), ki se po daljšem času vrneta domov, k rahlo odsotnemu, čudno pasivnemu očetu (Kim Kap-su) in zoprni, dominantni, mrhasti mačehi (Jung-ah Yum), strahu in trepetu vsake pravljice, ki se odvrti v palači ob jezeru. Sestri, ki izgledata kot eterični poklon Henryju Jamesu, sta po materini smrti in očetovem flirtu z mlajšo žensko očitno mentalno kolapsnili, tako da so ju hospitalizirali, zdaj, po vrnitvi domov, pa hočeta nazaj tako dom kot očeta, toda njun poskus, da bi spet prevzeli kontrolo nad domom, očetom in družinskimi vrednotami, ki si jih razlagata tako kot Elektra, vodijo le v vse hujše napetosti, nelagodnosti, tesnobe, srhljivosti in paranormalnosti - med duhovi, ki menstruirajo, in živimi, ki krvavijo, ni več nobene razlike. Kdo izgublja kri, kdo um in kdo je že mrtev? Zgodba o dveh sestrah je grozljivka, ki ne definira normalnosti: nikoli ne veš, kdaj se zgodba vrti naprej in kdaj nazaj, kaj se je zgodilo prej in kaj potem, kaj je zunaj in znotraj, kdo je nor in kdo priseben, kaj je realnost in kaj le halucinacija, toda film prav vse te prehode med “spremenjenimi stanji” - med občutkom krivde in strahom pred izgubo kontrole, med dozorevanjem in ženskim rivalstvom, med incestuoznimi nevrozami in lezbičnimi instinkti, med obsedenostjo s prokreacijo in ludističnim samoosvobajanjem deklice, ki jo “patriarhalni red” pohablja - predstavi kot nekaj normalnega, svilenega, žametnega, satenastega. Kot da bi nam hotel reči: prav ta stresna, mračna, morasta, patološka, nadrealistična pomešanost realnosti in fantazijskih scenarijev - to je normalnost! ZELO ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200542/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 23.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 340 Kate Hudson je Caroline, ne ravno Mickey Rourke, toda ko pride na jug Louisiane, v močvirje pri New Orleansu, kjer jo Violet Devereaux (Gena Rowlands), ostarela južnjaška belle, najame za negovalko svojega invalidnega, nemega, paraliziranega moža Bena (John Hurt), se počuti kot Srce angela. Klima je tako vlažna, da se patina vraževernosti kar lepi, ljudje so čudno eluzivni, oh, ali pa slepi, kipci svetnikov nadomeščajo posterje bluesmanov, noči so nevihtne, prstani kačasti in povsod mrgoli pritiklin, ki dišijo po vuduizmu, tudi v orjaški Violetini hiši, ki je tako stara, da je spet v modi - vsaj v filmih, v katerih so duhovi največji vsiljivci na svetu. Ne, to ni bridge club. Caroline, že peta Benova negovalka, dobi sicer skeleton key, magični ključ, ki odklepa vsa vrata v hiši, toda sob je 30. In ogledal ni na stenah. In Ben vsako noč povsem mirno shodi. In seveda, magični ključ ne odklene vrat na podstrešje, kjer je Bena ruknil infarkt in kjer so pred mnogimi, davnimi leti - še v času legaliziranega rasizma in “razsvetljenega” post-bellum sužnjelastništva - dva zlorabljena, ponižana, kasneje linčana črnca, moža in žena, zasačili pri črno-magičnem eksperimentiranju z otrokoma svojih delodajalcev. Caroline je tipična new-age ateistka: v vuduizem, huduizem in podobne transplantacije duhov ne verjame, toda le toliko časa, dokler tudi sama ne izkusi tovrstne “mejne situacije”. In ko se to zgodi, bi z veseljem dahnila “Vidim mrtve ljudi”, če ji te replike ne bi ukradel Šesti čut. Odklenjena skrivnost, bolj puzzle kot horror, je eden izmed tistih psihotrilerjev, ki vas skušajo na koncu presenetiti s šokantnim, infarktnim razkritjem. Mnogim psihotrilerjem - recimo Srhljivim skrivalnicam in Skrivnostnemu oknu - finalno razkritje ne pomaga, prej narobe, finalno razkritje jim v krsto zabije še finalni žebelj. Toda Odklenjeni skrivnosti - podobno kot Krvavi romanci - finalno razkritje pomaga, še več, finalno razkritje jo vsaj za silo odreši, tako da medrasna tesnoba, črnski resentiment, dolgi rep sužnjelastništva, belo-krščanski strah pred poganskim separatizmom, strah pred mešanjem ras in druge “odklenjene skrivnosti” ameriške zgodovine niso le atmosferska dekoracija, ampak vonj po Faulknerju. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200542/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 23.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 243 Deuce Bigalow (Rob Schneider) je zadnji člen v prehranjevalni verigi - ženske ga najprej pofukajo in potem požrejo. Ko potrka na vrata klientke, nikoli ne ve, kaj ga čaka. Zato k ženskam hodi s strahom. In ta strah pred ženskami ga je stenstal v grotesknega frika. Deuce je monumentalno grotesken, čisti space cake, toda pri Davidu Lynchu ga ne boste našli - lahko bi ga našli kvečjemu v halucinacijah kakega njegovega hudo grotesknega lika. Tokrat si ga naročijo žrtev černobilske tragedije, pa “največja ženska na svetu” in ženska, ki jo je laringektomija prelevila v fontano. Rekli boste: joj, freakshow! Ne, le Deuce je moški, za katerega vsaka ženska predstavlja kulturni šok - ko zagleda žensko, mu penis zbeži. Ni čudno, da ima ena izmed njegovih klientk namesto nosu penis. Toda nadaljevanje Deucea Bigalowa ni Cyrano de Bergerac - očitno so ga posneli le zato, ker so našli režiserja, ki se piše Bigelow. To se jim je zdel tako dober štos, da je bilo nadaljevanje samoumevno. Tragedija je le v tem, da jim potem tega štosa ni uspelo preseči - to, da je Bigalowa režiral Bigelow, je daleč najboljši štos te antikomedije, ki se dogaja v Amsterdamu, kjer so kofišopi, bejbe v izložbah, french fries in protibushevski slogani lepa priložnost za spontano uriniranje. Manjka le Roman Polanski - tudi Deuce se namreč v Evropo zateče pred obtožbo, da je spolno nadlegoval otroka. Brez skrbi, film ima barve. Nima pa vonja. Na srečo. ZELO PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200543/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 30.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 406 Prizorišča, na katerih se dogajajo filmi Terryja Gilliama, vedno izgledajo kot začarani gozd, v katerem se prižigajo miti, simboli, arhetipi in drugi “začarani” strahovi zahodne civilizacije. Tak je bil New York v Kralju-ribiču, tak je bil metropolis v Brazilu, tak je bil Las Vegas v filmu Fear and Loathing in Las Vegas, taka je bila Philadelphia v Dvanajstih opicah. In hej, taka bi bila La Mancha, če bi Gilliam posnel Don Kihota. Jasno, Skrivnost bratov Grimm, tipični Gilliamov manični, ekscesni, burleskni kaos, je biografija bratov Grimm, Jacoba (Heath Ledger) in Wilhelma (Matt Damon), ki sta začarani gozd izumila. Če ga ne bi, bi ga izumil Terry Gilliam, veliki iluzionist. In narobe, če bi Gilliam živel na začetku 19. stoletja, ko še ni bilo filma, bi se verjetno preživljal kot šarlatan, ki pride v vas, poišče dovolj vraževerno publiko, naredi pomp in potem s spretno insceniranimi “čarovnijami” izžene duhove, uroke in demone. Natanko tako se namreč preživljata brata Grimm: na začetku 19. stoletja potujeta od vasi do vasi, iščeta prestrašeno, panično, vraževerno, vodljivo publiko, naredita pomp in ji potem prodajata eksorcizme in podobne “čarovnije”. Happeningi, ki jih prirejata, imajo katarzično funkcijo. In eskapistični biznis jima bajno cveti, bolje rečeno, s publiko ni težav - vsi so namreč voljni verjeti vse. Le zakaj ne - vojna je! Prusija, ki jo vrtita Jacob in Wilhelm, trpi pod francoskim škornjem... ee, pod ilegalno okupacijo, kar je dovolj velika travma, da se tudi največji skeptiki prelevijo v idealno publiko. A po drugi strani, tudi brata Grimm sta svoja idealna publika, še zlasti Jacob, ki bi rad - za razliko od bolj ciničnega in pragmatičnega Wilhelma - vse to verjel. Priložnost za spreobrnitev se mu ponudi, ko ju primejo Francozi, ki jima dajo na voljo le dve možnosti: da umreta ali pa da pojasnita, za kakšno “čarovnijo” gre v sosednji vasi, v kateri skrivnostno izginjajo otroci. Brata Grimm postaneta Šeherezadi v času ilegalne vojne, baročne kolateralne škode in neogotskih fobij, ki tulijo “v srcih in glavah” vse bolj vraževerne publike. Vas resda ne izgleda kot Bagdad, ampak kot Sleepy Hollow, ukleti gozd, ki leži zraven nje, pa ne kot 1001 noč, ampak kot greatest hits njunih pravljic (plus Monica Bellucci), toda Gilliam ne pušča nobenega dvoma, da je teroriziranje otrok temelj zahodne matineje. Brata Grimm sta bila zelo moderna - konj, ki požre otroka, pove o sodobnem svetu toliko kot o okupirani Prusiji. In strah ne izgine, če zažgeš gozd. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200543/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 30.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 257 Al Pacino v Beneškem trgovcu tako pretirava, kot da hoče iztiriti dekado. Ali pa kar stoletje, dvajseto ali šestnajsto - vseeno. Dvajseto stoletje je itak le replika šestnajstega, vsaj sodeč po Shakespeareovem Beneškem trgovcu, ki je zgodba o trgovini, denarju, kroženju denarja, kreditih, profitu, finančnih piramidah, predsodkih in nestrpnosti, skratka - o ekonomiji in njeni ideologiji. Bassanio (Joseph Fiennes) si hoče pri prijatelju Antoniu (Jeremy Irons), beneškem trgovcu, sposoditi denar, s katerim bi “kupil” nevesto, prelepo Porzijo (Lynn Collins), toda Antonio, ki ima ves denar vezan na trgovske ladje, se je prisiljen obrniti na Shylocka (Pacino), “oderuškega” Juda, ki denar posoja z obrestmi, sicer svojega največjega sovražnika, ki mu denar na koncu posodi, resda brezobrestno, ne pa tudi brezpogojno - če Antonio denarja ne bo mogel vrniti, mu lahko Shylock odreže funt mesa. In ker gre Antoniu potem vse narobe, pride Shylock po svoj kos mesa. Beneški trgovec, za nekatere antisemitski tekst, za druge kritika antisemitizma, je smrtno resna farsa o ljudeh, ki jih povezuje le denar, spopadu dveh finančnih sistemov, judovskega in krščanskega, getoizaciji manjšine (Judje), ki ogroža novi “krščanski” ekonomski red, in brutalni nestrpnosti, ki je stranski produkt tega novega ekonomskega reda, tega novega sistema kroženja denarja, čigar stranski produkt pa sta tudi Shylockova groteskna, paranoidna sla po maščevanju in homofobija - Antonio se mora odreči Bassaniu, svoji veliki ljubezni, če pač hoče, da bo denar normalno krožil in trg normalno funkcioniral. Kroženje denarja je v novem ekonomskem redu tesno povezano s kroženjem žensk, ki ga geji ovirajo - istospolnost vodi v bankrot. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200543/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 30.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 115 40-letni devičnik je romantična komedija, ki izgleda zelo dobro, toda zelo dobro izgleda le zato, ker so romantične komedije, s katerimi nas zadnje čase peca Hollywood, tako kilave. Andy (Steve Carell) je romantični klovn: živi sam, obdan je z “akcijskimi” igračami, dela pa v štacuni, toda ko med partijo pokra joške neke bejbe povsem nelogično primerja z vrečo peska, njegovim prijateljem kapne, da je še vedno junfer. Jasno, prijatelji naredijo vse, da bi izgubil nedolžnost - štelajo mu bejbe, pitajo ga s porniči, peljejo ga celo na depilacijo, ki izgleda kot tortura abugrajbske sorte. Točno, seks je represija - abstinenca je kul. Še bolj kul je monogamni seks. Najbolj kul pa je monogamno abstiniranje. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200543/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 30.10.2005 Marcel Štefančič, jr. 197 Film Kava in cigarete je nastal po 6-minutni vinjeti, ki jo je Jim Jarmusch posnel leta 1986 in v kateri sta Roberto Benigni in Steven Wright kramljala ob kavi in cigaretah, ne da bi se razumela. Z leti je Jarmusch nabral še 10 all-star vinjet in jih naložil na omnibus, ki izgleda tako politično nekorektno kot reklame za stare filme noir, v katerih je bilo vedno toliko cigaretnega dima, da bi pokončal glavnega junaka, če si ta ne bi zaslužil bolj družbeno priznane kazni. Film Kava in cigarete je anti-Constantine: reklama za kavo in cigarete. Bolje rečeno, brez kave in cigaret ni modernega življenja, te zmesi malih trenutkov, spodletelih srečanj, odtujenosti in klubske adiktivnosti - modernost stoji in pade s kavo in cigaretami. Ko Steve Buscemi, Bill Murray, Tom Waits, Iggy Pop, Cate Blanchett, White Stripes, Alfred Molina, Wu-Tang Clan ipd. debatirajo o umetnosti in znanosti, o Elvisu, ki da ni kriv za rasizem, in Tesli, ki da ni kriv za električni stol, govorijo drug mimo drugega, toda kava in cigarete naredijo njihovo odtujenost bolj zabavno in bolj kreativno - še tako banalno komunikacijo spremenijo v eksistencialno dramo. Ali pa vsaj v kozmični non-sequitur. (Kinodvor) ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200544/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 02.11.2005 Marcel Štefančič, jr. 508 Komaj čakamo, da se začne prihodnost - roboti bodo delali namesto nas, potovali bomo skozi čas in imeli bomo svoje klone, tako da z rezervnimi deli ne bomo imeli problemov. Toda Hollywood se prihodnosti ne veseli. Če namreč vprašate Hollywood, potem bo prihodnost morasta in disfunkcionalna. Roboti se nam bodo uprli - to nas itak uči vsak drugi h'woodski sci-fi. Hja, mi bomo delali namesto robotov. In tisti h'woodski sci-fiji, ki nas ne učijo, da se nam bodo roboti uprli, nas učijo, da bo kloniranje katastrofa. Spomnite se, kako izgubljen je bil Arnold Schwarzenegger v Šestem dnevu - pa je Schwarzenegger! Tudi Otok, popkorn s sporočilom, nas je posvaril pred kloniranjem, ki da vodi v nacizem in totalitarizem. Kar nas pripelje do potovanja skozi čas, ki ne bo le manipulacija vseh manipulacij, ampak tudi ultimativni dokaz, da je s civilizacijo konec. Spomnite se le, kaj se običajno zgodi v filmih, ki popisujejo potovanje skozi čas: ekipa odpotuje skozi čas, pristane nekje v preteklosti, potem pa mora od tam po hitrem postopku zbežati. Z eno besedo: tam, v preteklosti, nas nočejo. Še huje, preteklost je nevarna - v filmu Nazaj v prihodnost je moral Marty McFly, popotnik skozi čas, iz preteklosti zbežati, da ne bi spal s svojo materjo, da ne bi zaplodil samega sebe in da ne bi ogrozil evolucije. Nič ni hujšega od preteklosti, ki pride za tabo - in zahodna civilizacija ima preteklost, ki je v sedanjosti ne bi hotela srečati. Niti podnevi. Kaj šele ponoči. Da je potovanje skozi čas bližnjica do konca sveta, pa nas uči Zvok grmenja, ki se - posnet po noveli Raya Bradburyja - dogaja leta 2055, ko se krasni novi Chicago ziblje v high-tech nirvani in ko korporacija Time Safari, na čelu katere pozira demagoški, elegantno malopridni Ben Kingsley, bajno služi s tem, da magnate pošilja v preteklost, na neke sorte search & destroy misije, ki se vedno končajo z likvidacijo dinozavra. Potovanje skozi čas je industrijsko, varno, predvidljivo: udeleženci se morajo le strogo držati začrtane poti. Ničesar ne smejo premakniti - s preteklostjo ni heca. In seveda, tudi ničesar ne smejo vzeti s sabo. Sorry, nobenih suvenirjev. Nobene sentimentalnosti. Le biznis. Toda natanko to se zgodi: neki safarist stopi z začrtane poti in nehote pohodi metulja, s čimer sproži “časovne valove”... ee, časovne cunamije, ki udarijo Chicago in ga prelevijo v Sick-ago, v apokaliptično verzijo Otoka dr. Moreauja, po katerem se plazijo mutantske beštije. Dr. Edwardu Burnsu, cinično altruističnemu paleontologu, tako ne preostane drugega, kot da preteklosti vrne začrtano pot, ob tem pa tudi razkrije: “Niste stopili na metulja, ampak na evolucijo!” Aha. Problem ni človeštvo, ki ne prenese svoje preteklosti, niti korporacija, ki privatizira čas, ampak evolucija, bolje rečeno - evolucija je ultimativno Zlo. Zvok grmenja, remix vseh sci-fijev, ki ste jih videli v zadnjih dvajsetih letih, tudi Hyamsovih (2010, Varuh časa, Relikvija), nas tako bombastično svari pred evolucijo, kot da bi nam hotel prikupiti kreacionizem - in res, specialni efekti izgledajo tako, kot da jih je Bog ustvaril sedmi dan. Medtem ko je zehal in dremal. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200544/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 02.11.2005 Marcel Štefančič, jr. 257 Kaj učijo grozljivke? Dvoje: prvič, da je preteklost grozljiva, in drugič, da se preteklost ponavlja. Toda ne kot farsa, ampak kot grozljivka. Preteklost ni ravno kreativna, prej narobe - naredi le tisto, kar je enkrat že naredila. In Amityville, rimejk istoimenske okultne grozljivke iz leta 1979, posnete po “resničnih dogodkih” (1975), je tipična grozljivka, tako rekoč prototip grozljivke. Ati (Ryan Reynolds) in mami (Melissa George) se s tremi otroki preselita na Long Island, na famozni 112 Ocean Avenue - v staro hišo, ki stoji na indijanskem pokopališču. “Gotovo obstaja finta,” dahne ati. Ne, ati, finte ni, le v tej hiši je pred nekaj leti ati postrelil svojo družino - ker je slišal glasove. In še preden si ati, mami in otroci razgledajo sobe, klet in podstrešje, se že stemni - vrata škrtajo, okna se odpirajo, duhovi bingljajo kot netopirji. In seveda, ati vsakič, ko ura odbije 3.15, zasliši glasove: “Ubij jih!” Namesto da bi družino spokal in zbežal v hotel, gre za glasom. In ko že mislite, da je ati mišljen kot alegorija Georgea Busha, predsednika, ki je slišal glasove, se mu začne tako šajnati, da izgleda kot citat Jacka Nicholsona - niti “Heeeere's Johnny” mu ni treba krikniti. Ati ve to, kar je vedel Jack Nicholson... ee, Jack Torrance, junak Kingovega in Kubrickovega Šajnanja: da je družina pekel, da družinske vrednote moškega le ustavijo, da torej ubijejo njegov talent. Amityville je karnevalska, paranormalna alegorija moške panike. Koncept družine, ki je ustvarjen po moški podobi, očitno najbolj ubija moške. Vsekakor, Amityville je posnet po resničnih dogodkih. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200544/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 02.11.2005 Marcel Štefančič, jr. 243 Batman je Zorro, ki rešuje New York. Zorro je Batman, ki rešuje Kalifornijo. In ko je guverner Kalifornije postal Arnold Schwarzenegger, je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo Zorro vrnil - da reši Kalifornijo. V Legendi o Zorru, nadaljevanju Zakrinkanega maščevalca (1998), pride ravno na volitve: Kalifornija je namreč na tem, da se “demokratično” priključi Ameriki - ker pa je Amerika na robu državljanske vojne, bi jo nova država destabilizirala, zato se pojavijo mračne sile, ki hočejo volitve ukrasti. In Zorro (Antonio Banderas), ponosni in pokončni Mehičan, ki furijasto skače s strehe na streho, je zadnji, ki bi pustil, da Kalifornija ostane pod mehiškim škornjem, zato puč prepreči, toda pred njim so hujše težave - Eleni (Catherine Zeta-Jones), njegovi ženi, se zazdi, da preveč misli na Kalifornijo in premalo na družinske vrednote. Da bi mu pokazala, da misli resno, se speča s kalifornijskim “governatorjem” (Rufus Sewell), ki ni le aroganten, hinavski in skorumpiran, ampak je tudi Francoz. Kar pomeni, da je osvoboditev Kalifornije še toliko večji imperativ. Bolje rečeno, politika postane družinsko podjetje - le družina, ki funkcionira, lahko osvobodi družbo. Bush bi se odsmejal do banke, če bi Legenda o Zorru vse to - osvobajanje, širjenje “demokracije”, volitve v Tretjem svetu, “južnjaško” politiko, konzervativno dobo - jemala resno. Med letošnjimi h'woodskimi tobogani boste težko našli film, ki bi se svoje neresnosti bolj zavedal - in ki bi v svoji neresnosti bolj užival. Saj veste, neresnost je tako seksi. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200545/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 13.11.2005 Marcel Štefančič, jr. 337 Drew Baylor (Orlando Bloom), korporativni wunderkind iz Seattla, dizajner športne obutve, ugotovi, da je njegov zadnji izum - sneaker “Spasmotica” - čisti polom. Ko ga direktor, ki je ušel iz Glengarry Glen Rossa, odpusti, skuša narediti samomor, toda ko tik pred zdajci neprevidno dvigne telefon, izve, da mu je umrl oče - med obiskom v Elizabethtownu, svojem rojstnem kraju. Drew tako samomor preloži, sede na najbolj prazno potniško letalo vseh časov, sreča Claire, najbolj odbito stevardeso vseh časov (Kirsten Dunst), in pristane v zakotnem, podeželskem, južnjaškem Elizabethtownu, ki izgleda kot Lynchev intro v Modri žamet in kjer ga pričaka overdose zelo tradicionalnih in obenem zelo ekscentričnih in bučnih sorodnikov, s katerimi ni bil nikoli seznanjen, kot se spodobi. Z očetom tudi ne. Fant, ki ima vedno občutek, da v vsakem odnosu le nekoga nadomešča, sreča ljudi, ki izgledajo tako, kot da so vsa ta leta nadomeščali njega. Drew je nadomestek, ki sreča svoj original. In ko stoji tam, ves nemočen, depresiven, eteričen in izgubljen, povsem zbegan od emocij, ki jih je podcenjeval, ljudi, ki jih ni pričakoval, in neuspehov, ki jih kapitalizem ne tolerira, ko zamrzne in si zaželi hitre odrešitve, iz ozadja na soundtracku prileze melanholični vokal Ryana Adamsa, ki potem bušne v ekstatični imperativ: “Come pick me up!” Drew izgleda tako, kot da je bila pesem Come Pick Me Up napisana zanj - in za ta trenutek. In tudi Cameron Crowe, nekdanji wunderkind revije Rolling Stone, ne pušča nobenega dvoma, da so bili stari in novi štikli - npr. It'll All Work Out (Tom Petty and the Heartbreakers), My Father's Gun (Elton John), Long Ride Home (Patty Griffin), Don't I Hold You (Wheat) in Shut Us Down (Lindsey Buckingham) - napisani za ta film. Težko si jih zapomniš, a ne moreš jih pozabiti. A po drugi strani, Crowe je dal že v svojih prejšnjih filmih - Ne mečte se stran, Skoraj popularni, Jerry Maguire - jasno vedeti, da filmi stremijo h glasbi, tako kot je v 19. stoletju h glasbi stremela vsa umetnost. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200545/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 13.11.2005 Marcel Štefančič, jr. 569 Hollywood v času vietnamske vojne ni posnel nobenega velikega filma o vietnamski vojni. Le dobri stari John Wayne je leta 1968 posnel Zelene baretke, pa še on je moral svojo epopejo formatirati tako, da je izgledala kot film o II. svetovni vojni. Ne, v tedanjih h'woodskih filmih ni bilo vietnamske vojne: v Vietnamu je bilo preveč mrtvih. Okej, tu in tam se je med liki znašel kak vietnamski veteran - zadet, moten, izgubljen, stresen. Tak odnos so imeli evropski filmi do nogometa - v evrofilmih ni bilo nogometa, ki je prav tako neke sorte vojna - med klubi, med nogometnimi korporacijami, med navijači. Le dobri stari John Huston je leta 1980 posnel Pobeg v zmago, pa še on je moral svoj nogometni epos formatirati tako, da je izgledal kot film o II. svetovni vojni - nogometna tekma, ki jo priredijo, je namreč le priložnost za beg zavezniških vojnih ujetnikov, ki vegetirajo v nacističnem lagerju. Potreboval je II. svetovno vojno, da je lahko posnel film o nogometu. A tudi evrofilmi so imeli svoje “vietnamske veterane” - tu in tam ste med liki našli kakega zadetega, motenega, izgubljenega, stresnega nogometnega navijača, ki pa je bil vedno le fusnota. Zakaj je bil nogomet filmsko tako nesprejemljiv? Iz preprostega razloga: na nogometni tekmi pade premalo golov. Kar ni dovolj kinetično. Niti dovolj komercialno. V zadnjem času pa je vendarle prišlo do preobrata: nogomet je postal preprosto preveč očiten. Bolje rečeno, nogometa ni eksploatiral le še film - in če z nogometom služijo vsi ostali, ni razloga, da ne bi tudi film. Toda ironično, tudi pri filmskem odnosu do nogometa je prišlo do podobnega preobrata kot pri h'woodskem odnosu do vietnamske vojne: tako kot so h'woodski filmi preobrat izvedli tako, da so vietnamskega veterana prelevili v glavno zgodbo vietnamske vojne (Lovec na jelene, Vojakova vrnitev, Apokalipsa danes), so tudi evropski filmi preobrat izvedli tako, da so navijača prelevili v glavno zgodbo nogometa. Tako je bilo v evrofilmih a la Purely Belter, Zadeni kot Beckham, Čudež v Bernu in Navijaška norija - in tako je v h'woodskem filmu Hooligans (2005), v katerem se britanski navijaški noriji pridruži ameriški intelektualec. Ha! V filmu Gol!, ki je prav tako h'woodski (Disneyjev), pa se britanski nogometni noriji pridruži Santiago (Kuno Becker), mladi ameriški proletarec... ee, mehiški imigrant, ki se tako reši norije in morije losangeleškega geta, v katerem se preživlja kot kuhar in vrtnar. Hja, dve službi potrebuje, da si lahko privošči cimerotičevsko, toda anonimno driblanje v neki ameriški amaterski ligi. Santiago bi ostal le navijač, če ga ne bi odkril britanski nogometni skavt (Stephen Dillane) in ga povabil na test v Newcastle. “Pojdi za svojimi sanjami,” dahne njegova babica. In fant odsanja v NK Newcastle, kjer ga potem res pričakajo vsi klišeji “ameriškega sna”: garanje, navidezni preboj, sedenje na klopi, vztrajanje, korak naprej, dva koraka nazaj, ljubosumni soigralci, bolezen (astma), bejba (Anna Friel), ki mu da vse tiste tipične bodi-to-kar-si nasvete, menedžer (Marcel Iures), ki nogomet razume kot korporativno vojno, denar, ki mu hoče ukrasti “dušo”, cinični agenti, ki ga hočejo zlorabiti, hedonistični centerfor (Alessandro Nivola), ki ga vzame pod svoje okrilje, preboj v prvo ekipo, can-do razsvetlitev in gooool. In da gledalci ne bi mislili, da gre za ameriški nogomet ali pa bejzbol, tu in tam pokaže Beckhama, Raula, Zidanea in Shearerja. Nič, film nogomet amerikanizira - pokazati skuša, da je nogomet mogoče tudi filmsko tržiti, toda pod pogojem, da ga prikažeš kot ameriški produkt. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200545/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 13.11.2005 Marcel Štefančič, jr. 104 Film Morski deček in deklica iz lave izgleda kot kak manični, hiperaktivni otrok. Ni čudno - scenarij je napisal sedemletni Racer Rodriguez, sin Roberta Rodrigueza, režiserja Mesta greha. In Malih vohunov, heh. Malega Maxa (Cayden Boyd), ki šolskih in družinskih stresov ne požre več, butne v fantazijski svet, kjer ob asistenci morskega dečka, ki išče očeta, in deklice iz lave, ki išče smisel, rešuje planet, s katerim se igrajo sile mraka. Nič, mali Racer je očitno večkrat gledal Čarovnika iz Oza - in prevečkrat Male vohune. To, kar je pred nami, je le 3-D simulacija video igrice, ki išče film. Ali pa ringelšpil. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200546/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 16.11.2005 Marcel Štefančič, jr. 266 Če ste pred leti videli triler Nick of Time, v katerem zarotniki Johnnyju Deppu zagrozijo, da mu bodo ubili sina, če ne bo sodeloval pri atentatu na neko visoko politično živino, potem vas Nočni let, ki to shemo preseli v panično, postseptembersko Ameriko, ne bo presenetil. Lisa (Rachel McAdams), menedžerka pri neki hotelski verigi, ki se vrača iz Teksasa na Florido, na letališču sreča Jacksona (Cillian Murphy), vljudnega, simpatičnega, seksi šarmerja, popolnega neznanca, s katerim rahlo, četudi previdno poflirta, dokler na svoje veliko presenečenje ne ugotovi, da tudi na letalu sedita skupaj. Oh, usoda! V normalnih okoliščinah bi bil to lep sprožilec romantične komedije, toda hej - trenutne okoliščine so tako abnormalne, da to postane sprožilec trilerja... ee, terorja. Jacksona, v resnici brezkompromisni, sadistični manipulator, namreč Liso mirno ugrabi - in to sredi nočnega leta. Ne da bi kdo to opazil. Lisa ima le dve možnosti: ali bo sodelovala s teroristi in v nekem floridskem hotelu prebukirala sobe, tako da bo namestnika ministra za domovinsko varnost nastavila atentatorjem, ali pa ji bodo Jacksonovi kompanjoni, parkirani na tleh, ubili očeta (Brian Cox). Nočni let se za razliko od mnogih sodobnih trilerjev, ne razleze, ampak entuziastično sledi svoji elegantni turbulenci: Jackson je “psycho”, Lisa je “ogrožena ženska”, letalo pa je “hiša”, v kateri ni nikogar. Nihče ne ve, kaj se dogaja, in nihče ne sme izvedeti, kaj se dogaja - v nasprotnem primeru bodo njenega očeta, personifikacijo nemočne, clueless Amerike, ubili. To, kar je terorizem za nacijo, je za žensko posilstvo - če bi v Beli hiši namesto moškega sedela ženska, se 11. september ne bi zgodil. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200546/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 16.11.2005 Marcel Štefančič, jr. 331 V eksorcističnih filmih se lahko punce, ki jih obsede hudič, epileptično spakujejo, kolikor se hočejo, lahko se na vse pretege zvijajo in lahko na ves glas vreščijo, pa še vedno ne morejo tekmovati z Lindo Blair iz Izganjalca hudiča - z dvanajstletnico, ki preklinja, bruha in masturbira s križem. Ko hočejo filmarji posneti eksorcistični film, si najprej rečejo: kako naj gremo čez Lindo Blair? Naj damo v film desetletnico, ki bo preklinjala, bruhala in masturbirala s križem? Ali pa naj v film damo starejšo bejbo in rečemo, da je film posnet po resničnih dogodkih? Hudič v Emily Rose izbere to drugo možnost. Emily Rose (Jennifer Carpenter) je nedolžna, naivna, nepokvarjena, moralno čista, pobožna kmečka deklina s srednjega zahoda, ki odide na faks, v sekularno, moderno okolje, kjer jo zgrabijo “mračne sile”, ki jo en passant nabutajo s krči, kriki in neznanimi jeziki. In da Emily Rose ne bi bila le shizofrenična obsedenka, ki je izgubila vero, ampak tudi mučenica, ki z rotiranjem glave redefinira smisel in nujnost vere, jo okrasijo še s stigmatami, tako da njenima staršema ne preostane drugega, kot da pokličeta duhovnika (Tom Wilkinson), ki začne z izganjanjem hudiča. Ker pa Emily Rose med terapijo umre, duhovnika obtožijo, da je skušal očitni pacientki pomagati z Bogom namesto z medicino oz. psihiatrijo. Jasno, duhovnik skuša dokazati, da je šla Emily Rose tako “globoko”, da z njo ni mogla več komunicirati niti psihiatrija, le še Bog. Javni tožilec (Campbell Scott) je vernik, ki verjame v ločenost države in cerkve, njena branilka (Laura Linney) pa je ateistka, tako da je hitro jasno, kam pes taco moli: slepi morajo spregledati. Sporočila tegale teološkega, pasijonskega, rašomonskega shock & awe šokerja, ki Krogu dolguje toliko kot Bibliji, so presenetljivo fundamentalistična: prvič, sekularnost ogroža “božjo deželo”, drugič, vera ima prednost pred znanostjo, tretjič, Bog je najboljši zdravnik družbe, četrtič, to, da je cerkev ločena od države, je napaka, petič, pravo bi moralo biti usklajeno z Biblijo, in šestič, če obstaja Hudič, potem obstaja tudi Bog. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200546/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 16.11.2005 Marcel Štefančič, jr. 437 Diane Lane je v filmu Rad mora imeti pse spet ločena. Tako kot je bila ločena malce prej, v filmu Pod toskanskim soncem. Kar pa ne preseneča: v filmu Nezvesta, ki jo je po mnogih letih vrnil v orbito, je svojega moža, starejšega frajerja, prevarala z mlajšim moškim. Toda razplet njene kariere je bil pričakovan. Diane je bila na začetku osemdesetih vlažni sen vsakega poznega najstnika, toda le vlažni sen - še tako samozavestnemu najstniku je bilo namreč jasno, da je ne bo mogel imeti. Še najbolj je bila namreč podobna tisti prezreli in prebujni sošolki, ki se zaveda, da žge sošolce, toda v kino ali pa v avto gre potem vedno raje s kakim starejšim frajerjem. Diane je bila najstniška vampica - in kot vse vampice, je bila nadarjena. Ko so podeljevali filmske nagrade za mlade igralce in igralke, so jo vedno opazili, toda vampice ne trajajo - sošolci jih slej ko prej prerastejo. Tudi njo so sošolci pozabili, frajerji pa zavrgli - selila se je iz filma v film in iz avta v avto, pa ni pomagalo. Slačila se je v napačnih filmih in vse bolj ustrezala formatu predmestne ženske, ki ima vso prihodnost že za sabo. In ker so medtem odpisali že vampice naslednjih dveh generacij, je imela le še dve možnosti, trdo in mehko: da svojega moža prevara z mlajšim moškim - ali pa da sreča kakega nekdanjega sošolca, ki bo tako nesrečen in tako sam, da jo bo pograbil, pa četudi se bo ob tem počutila le kot nadomestek. Izkoristila je obe priložnosti - v Nezvesti trdo, zdaj pa še mehko. Bolje rečeno, Diane je ločena učiteljica, ki hoče začeti znova, pa ne zna. Zmenki, pecanje in rajcanje ji ne grejo od rok. Obe sestri in oče jo sicer vzpodbujajo, celo tipe ji štelajo, toda Diane muči skepsa do heteroseksualnega razmerja - ko pogleda okrog sebe, se ji itak zdi, da funkcionirajo le še istospolna razmerja. In ko že mislite, da bo zbrala pogum in zavrgla kapitalistično-patriarhalni red, ki ne trpi neuspešnih, “spodletelih”, deviantnih žensk, prek online oglasa spozna poetičnega ločenca (John Cusack), ki hoče začeti znova, kar ju romantično in komično spne, toda tragedija je v tem, da je kemije med njima le toliko kot med sošolcema, ki se “odkrijeta” po dvajsetih letih - in ki sta drug drugemu le nadomestek. Za film bi bilo bolje, če se ne bi srečala. Kriv je internet! In če bi se držala interneta, bi lahko vsaj račune plačevala gola, kar za začetek ne bi bilo slabo. Tako pa je vse skupaj le nadomestek romantične komedije, v katerem so najboljši inserti iz Dr. Živaga. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200547/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 27.11.2005 Marcel Štefančič, jr. 426 Odgrobadogroba je - podobno kot Predmestje ali pa Varuh meje - katalog slovenskih disfunkcij, kolekcija temnih strani slovenskega sna: kronična samomorilnost, depresija, incest, nekrofilija, zlorabljanje žensk. In tako dalje. Oh, in ljubezen, ki je motnja - nekaj, kar Slovence presega. Vidimo jo le v filmih. Ali pa na pokopališču. Ista reč. Filmi so pogrebi. Človek se rodi, malce počaka in potem umre. Da se film Odgrobadogroba dogaja na Krasu, ne preseneča: Slovenija hodi umirat na Kras. Tja kot veter. Kolektivno. Zato tu slišite vse slovenske akcente - od štajerskega in primorskega do goriškega in ljubljanskega. Kras je rezime slovenskega sna. Slovenci si na Krasu kupujejo hiše, v katerih bodo “uživali”... ee, preživljali “jesen svojega življenja” - v katerih bodo torej umirali. Kras je morbidna zmes užitka in smrti - že od Kosovela. In Odgrobadogroba je njegov integral. Pero (Gregor Baković), glavni junak, je pogrebni govorec - o mrtvih govori lepo, doživeto, strastno, z užitkom. Umetnik, ki smrt spreminja v teater. Ko ga pogrebci poslušajo, se jim zdi, da je človek najbolj pri sebi šele, ko umre. Šuki (Drago Milinović), njegov najboljši prijatelj in fan, zelo rad fantazira o svoji smrti - in predvsem o tem, kako bo Pero govoril na njegovem pogrebu, toda najbližje pogrebu je Perotov oče (Brane Grubar), ki skuša narediti samomor. Trudi se in trudi, zelo kreativno (tudi z omaro!), pa ne gre. Modernisti so upali, da bo življenje postalo umetnost, toda zdaj, ko niti umetnost ne more več postati življenje, lahko ugotovijo, da lahko umetnost postane le še smrt. Zato ne čudi, da so vsi Slovenci po malem umetniki: Šuki svojega fičija prelevi v umetnino, okej, v citat nekega italijanskega ben-hurskega pepluma, in hej, še celo incestuozne sadomazo igrice, ki se jih gresta Renata (Mojca Fatur), Perotova muza, in njen oče (Vlado Novak), izgledajo kot performance. A po drugi strani, tudi skrivanja gluhoneme Ide (Sonja Savić), Šukijeve muze, izgledajo kot performance, kot figure pantomime. Za realizem - in realistično umetnost - je prepozno: Oče je mrtev. V Cvitkovičevi Sloveniji - ee, na Cvitkovičevem Krasu - ni očetov, bolje rečeno, očetje so šibki, odsotni, moteni: Renatin oče je incestuozni psycho, Perotov katatonični oče misli le na samomor, mož Perotove sestre (Zoran Dževerdanović) pa le vletava, heh, analno. In ko ga ni, se nihče ne pritožuje. In seveda, ženske - Renata, Perotova sestra Vilma (Nataša Matjašec), Ida - so zlorabljene. Utišane. Če si zdaj to “slovensko družino” predstavljate kot alegorijo Slovenije in če si te očete predstavljate kot slovenske politične očete, dobite morbidno, srhljivo - a povsem realistično - sliko samostojne Slovenije. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200547/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 27.11.2005 Marcel Štefančič, jr. 355 Film V njenih čevljih je nadomestek romantične večernice - zgodba o dveh sestrah, ki skušata druga drugi ukrasti atribute ženskosti in spotoma redefinirati samo ženskost. Prva skuša drugi pokazati, da ni prava ženska, in narobe, druga skuša prvi pokazati, da je lažna ženska, toda trik je v tem, da tudi vsaka zase dvomi, da je prava ženska - svoji vlogi umetne ženske igrata pač iz navade. Za obe vlogi obstaja trg. Rose (Toni Collette) je neatraktivna, introvertirana, toda urejena, umirjena in zelo odgovorna - odvetnica, ki se daje dol s svojim šefom, misleč, da je med njima nekaj več. Maggie (Cameron Diaz) je seksi, hudo promiskuitetna, povsem dekadentna lepotica, evforično brezposelna, zabušantska non-stop žurerka, ki izgleda tako, kot da je zamudila avdicijo za Seks v mestu, in za katero je seks najvišja oblika samopotrjevanja - običajno je itak tako pijana, da se ne spomni, kdo jo je potrdil. Če jo je sploh. Obe sta neizživeti, frustrirani golden girls, manično-depresivni igrači na patriarhalnem dvorišču, ki ju vrti, klišeizira in sili v primerjanje, kar je le razlog več, da si gresta na živce. Rose zbira čevlje, ki jih nikoli ne nosi - Maggie hoče zlesti v te čevlje. In to dobesedno, toda ko zleze tudi na sestrinega ljubimca, je to tako zoprno, da se mora zateči k babici Elli (Shirley MacLaine), ki živi v floridskem upokojenskem kompleksu in ki ji ni do vzgajanja otrok... ee, do vzgajanja žensk. Vzgajanje otrok, vzgajanje žensk - ista reč. Čevelj, seks - metafori za isto reč. A po drugi strani - tudi ženske so tu le metafore. Da je film, sicer remix liberalnega snobizma in kulturne konzervativnosti, režiral Curtis Hanson (L.A. zaupno), je neverjetno, a zanimivo - film namreč izgleda tako, kot da ga je režirala bejba, ki je režirala Ya-Ya Sisterhood. Ali pa tip, ki je režiral Beaches. Le da tu nihče ne umre. Vsaj ne zares, heh, če seveda odštejete slepega 90-letnika, ki ga mora srečati funkcionalno nepismena Maggie, da bi v sebi začutila “pravo” žensko, kar pa začuti tako katarzično, da se vam zazdi, da je bila ona v prejšnjem življenju Devica Orleanska, ne pa Shirley MacLaine. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200547/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 27.11.2005 Marcel Štefančič, jr. 259 Štirje bratje se začnejo z mašo, molitvijo, poklonom Očetu, Sinu in Svetemu duhu, nadaljujejo s križarskim pohodom, končajo pa s shock & awe razčefukom, po katerem detroitski geto izgleda kot Faludža. Nič, Štirje bratje so tipični revanšizem Busheve dobe, ki potrebuje Boga, da bi lahko začel vojno, in vojno, da bi lahko verjel v Boga. Film se začne z vrnitvijo domov, specifično, z vrnitvijo v geto - štirje bratje, Mark Wahlberg, Tyrese Gibson, Garrett Hedlund in Andre Benjamin pridejo na pogreb svoje matere (Fionnula Flanagan), bolje rečeno, benevolentne svetnice, ki jih je v rani mladosti posvojila in “civilizirala”. Ko je šla v trgovino, sta jo prerešetala maskirana roparja. Jasno, bratje, družinska, politično korektna, multikulturna verzija koalicije dobre volje, “zarotnikom” - tipom, ki so “mami nastavili past” - napovejo vojno, toda bolj ko geto obračajo na glavo, bolj padajo v pasti, ki jim jih nastavljajo klišejske TV situacije. Boj ko geto brutalizirajo in bolj ko “osumljence” mečejo skozi okno, bolj so artificielni, patetični in predvidljivi. Bolj ko geto rezirajo, na tanjšem ledu so. Še celo najbolj idiotski in najbolj skorumpirani policaji jih zlahka preberejo. John Singleton je na začetku devetdesetih zablestel s filmom Fantje iz soseščine, ki so ga takoj razglasili za ultimativno študijo o getu in ki je za sabo potegnil plaz N-the-Hood filmov, toda vmes se je getu in realizmu s filmi a la Shaft in Prehitri in predrzni tako odtujil, da imajo Štirje bratje le toliko teže kot rimejk filma Ubijte Carterja. Oh, ali pa filma Sinovi Katie Elder, v katerem je brate vodil John Wayne. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200548/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 04.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 814 Tisti, ki stalno ponavljajo, da se Hollywood le še ponavlja, da snema le še rimejke in da jih snema s tako naglico, da se original nima več časa niti ohladiti, bodo to lahko zdaj ponovili: čaka jih namreč še en Nočni let. Le da je letalo tokrat, v Pogrešani na letalu, večje. A po drugi strani - v rimejkih je vedno vse večje in bolj bombastično. Jasno, tudi zvezde so večje. Rachel McAdams, ki je “pilotirala” Nočni let, se tako napihne v Jodie Foster. Rachel, “ogrožena ženska” št. 1, je bila le menedžerka pri neki hotelski verigi - Jodie, “ogrožena ženska” št. 2, je dizajnerka potniških letal. In ker to očitno še ni dovolj prepričljivo, je za nameček specializirana še za reaktivni pogon. Jodie od filma pričakuje in zahteva, da jo vidi dovolj veliko - in dovolj epsko. Sobe za paniko so njeno naravno okolje. Hitchcock bi ji znal ustreči. Con gusto. Jodie - alias Kyle Pratt - je tokrat parkirana v Berlinu. In po malem izgleda kot berlinska intelektualka, le da njena depresivna zariplost ni posledica vsrkavanja Kraftwerkov, ampak nesreče - njen mož je namreč padel s strehe in se ubil. Še vedno se ji prikazuje. No, Jodie potem vedno, ob vsakem “prikazovanju”, strese z glavo in si reče - ne, to ni res, le domišljam si, mrtev je. Zato tudi sklene, da bo njegovo truplo prepeljala domov, v Ameriko - in tako se z Julio (Marlene Lawston), svojo šestletno hčerko, vkrca na deluxe potniško letalo... ee, na največje potniško letalo vseh časov, ki ga je kodizajnirala ona sama. Toda saj veste, kako je v postseptembrski Ameriki - javnih površin ne obvladujejo več niti tisti, ki so jih zdizajnirali. Kaj šele potniških letal, ki so “hiše strahov” nove dobe, bolje rečeno - tematski parki postseptembrskih tesnob, nevroz, paranoj in fobij. To, kar je Bush predpisal Ameriki, velja tudi za potniška letala: bodite budni! Sovražnik nikoli ne spi! Čaka le, da bomo zaspali, pa bo spet udaril! In utrujeni, prizadeti, stresni, žalujoči Jodie se med poletom zgodi ravno to: zaspi. Ko se zbudi, hčerke ni več nikjer. Najprej jo išče sama, potem angažira stevardese. Problem je v tem, da se njene hčerke nihče ne spomni - niti stevardese niti air marshal (Peter Sarsgaard). Še celo na spisku potnikov je ni. Ker pa Jodie vse bolj histerično in furijasto trdi, da je njena hči med poletom izginila, pilotu (Sean Bean) ne preostane drugega, kot da odredi temeljito preiskavo, toda bolj ko vsi skupaj brcajo v prazno, bolj se jim zdi, da Jodie le imitira Julianne Moore iz šokerja Pozabljeni, da si torej le domišlja, da je njena hči še živa, še toliko bolj, ker vmes pricurlja tudi “info”, da je njena hči umrla skupaj z možem - pri samomorilskem skoku. Ko je že povsem obupana in ko izčrpa vse možnosti, napade potnike arabskega rodu - in jih obtoži, da so ji ugrabili hčerko. Je nora? Ne toliko, da bi ugrabila letalo in za odkupnino zahtevala vrnitev svoje hčerke, ampak se raje ilegalno zavihti v trebuh letala, kar je po drugi strani tako, kot da bi letalo ugrabila. Videti je itak kot turbulentna mučenica na samomorilski misiji. Hitchcock je svoj klasični triler Gospa, ki izginja, v katerem brez sledu izgine neka gospa (hja, nihče se je ne spomni), postavil na vlak - leta 1938 so bila potniška letala tako majhna in tako obvladljiva, da ne bi nihče verjel, da lahko tam kdo preprosto izgine. Zdaj je drugače: potniška letala so tako velika in neobvladljiva, da niso le orožja za množično uničevanje in najboljša skrivališča za teroriste, ampak tudi popolni rezimeji postseptembrske psihologije, ki potnike sili v to, da so nepredvidljivi in nevarni. Mučeniško nevarni. Film računa na to, da ni v postseptembrskem svetu nič več tako absurdno, da ne bi moglo biti res - in heh, na to računa tudi Jodie. Nikoli v svoji karieri ni igrala na seksapil - le na postfeministično mučeništvo. Vedno se je tolkla s svetom, ki jo je mentalno trpinčil, poniževal, teroriziral in posiljeval: v filmu Obtožena, v katerem so jo štafetno posilili, ji ni nihče verjel, da tega ni sama iskala, v Stiku ji ni nihče verjel, da obstaja zunajzemeljsko življenje (in da ni nora), v Sobi za paniko, v kateri je reševala hčerko, pa stika s svetom sveta ni in ni mogla več vzpostaviti. A po drugi strani, Jodie je pred kamero že skoraj 40 let, vse tja od svojega tretjega leta, zato se vedno zdi, da živi za kazen. Bolje rečeno, vedno je kriva, toda ne zato, ker bi v svojem življenju grešila, ampak zato, ker sploh ni živela. Ker je živela le v filmih. Težko bi dokazala, da obstaja. Ko je najbolj iz sebe, je najbolj pri sebi. In postseptembrski svet ji je pisan na kožo - ker je tako iz sebe, da se mora ženska v njem obnašati kot junakinja, da bi izgledala normalno. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200548/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 04.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 241 Harry Potter je dokaz, da so poganske korenine zahodne civilizacije za samo zahodno civilizacijo še vedno največji afrodiziak. Romani o Harryju Potterju, ki jih podpisuje J.K. Rowling, so huronski bestsellerji - ekranizacije teh bestsellerjev, ki jih podpisujejo različni režiserji, so huronski hiti. Novi miti zahodne biti. Harry Potter je dokaz, da ima zahodna civilizacija poganske, ne pa krščanske temelje. V Harryju Potterju in ognjenem kelihu ga srečamo v tretjem letniku akademije Hogwarts, ki vzgaja nove generacije čarovnikov. Toda če hoče človek danes postati čarovnik, ne zadoščajo več le duhovne vaje, ampak mora biti izmojstren tudi v die-hard tehnikah sodobnega gladiatorja... ee, marinca. Duh brez zvitega telesa pač ni dovolj zvit. Na Hogwartsu pripravljajo Triwizard Tournament, veliki mednarodni turnir, na katerem se bodo udarili asi s treh čarovniških akademij, ker pa lahko sodelujejo le učenci, ki so dopolnili 17 let, je Harry (Daniel Radcliffe) prekratek - na srečo, si misli, kajti turnir ni le piknik, ampak mračni, srhljivi, morasti, brutalni akcijski šoker, ki mora konkurirati temu, kar je na voljo v drugih filmih, recimo v Gospodarju prstanov, računalniških igricah ali pa Vladavini ognja. Ker pa se v klobuku čudežno pojavi tudi listek s Harryjevim imenom, se je v triatlon smrti prisiljen vključiti tudi Harry, toda sadistične igrice, skozi katere mora, so le alegorije pekla, skozi katerega mora med odraščanjem adolescent - šolski ples, prva erekcija, prvi zmenek, boj z rivali, zavist, krutost vrstnikov. Smrtno nevarno, heh. Zmaji niso še nič. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200549/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 08.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 486 Senca preteklosti je akcijski film, ki dvomi vase - v vsak svoj brutalni korak, v vsako svojo divjo potezo, v vsako svoje nasilno dejanje. Senca preteklosti dvomi v vse stopnje nasilja - v samoobrambno nasilje, v maščevalno nasilje, v civilizacijsko nasilje, v nasilje-ki-bo-končalo-nasilje. Toda film prepotuje vse te stopnje in pokaže, da ni nič odrešilnega in nič katarzičnega v stopnjevanju nasilja. Tom Stall (Viggo Mortensen) ima vse, kar potrebuje: seksi ženo po imenu Edie (Maria Bello), sina, hčerko, družinsko restavracijo, v kateri dela od jutra do večera, in dom v preriji... ee, v Millbrooku (Indiana), mali, mirni, idilični, zaspani, enolični vukojebini, ki izgleda kot del božjega načrta. Tu ni stresov, ljudje se poznajo - pomagajo si in zaupajo. Nobene umazanije, nobenih pošasti, nobenih sebičnosti, nobenih ekscesov. Tipično ameriško mesto brez posebnosti. Ni kaj, Millbrook je vse tisto, o čemer so sanjali puritanci, ki so se na začetku 17. stoletja izkrcali v Ameriki. Pastorala. In da se razumemo: tudi Tom je le človek brez posebnosti. Vsaj tako se zdi, dokler v mesto ne prideta dva psihopata, ki potem za nameček zavijeta še v njegovo restavracijo, kjer začneta goste in osebje drezati, izzivati, izsiljevati in terorizirati - in ko že kaže, da bosta vse pobila, ju Tom ročno likvidira. Nepričakovano in po hitrem postopku. Kot pravi profi. Tom sicer pravi, da je le nagonsko reagiral in da še sam ne ve, kako mu je to uspelo, toda mesto dobi novega superjunaka. A to ni vse - tudi mediji so navdušeni, tako da Tom postane tudi nacionalni junak, primer malega človeka, ki se je uprl nasilju. V ameriški folklori ni nič bolj junaškega, nič bolj mitskega in nič bolj nedolžnega od malega človeka, ki se upre nasilju. Toda še preden se naslovnice dobro posušijo, že v restavracijo pride Carl Fogarty (Ed Harris), elegantni, naoljeni, stoični gangster iz Philadelphie, ki ima tak obraz kot Mel Gibson v Možu brez obraza, bolje rečeno - polovica njegovega obraza je picasta, iznakažena. In Carl namiguje, da ga je pred leti, v svojem “prejšnjem življenju”, iznakazil prav Tom - jasno, tedaj mu je bilo ime drugače, Joey Cusack. Potem je ime zamenjal. In poklic. In izginil. Tom vse zanika. Kaj torej - je Carl le parazit, ki ogroža klenega, zdravega, nedolžnega junaka? Ali pa se je Edie dejansko poročila z moškim, ki za svojo nedolžno, vsakdanjo masko skriva zločinsko naturo, senco poklicnega morilca... ee, “zgodovino nasilja”? Senca preteklosti je skalpelski, skeptični, morasti, mizantropski film, ki vivisecira shizoidno, paranoidno družbo, v kateri nasilje vedno pride na pravi naslov. Carl je sicer odvraten, toda njegovo vprašanje to družbo zadene v srce: kako to, da nedolžnost tako precizno, tako premišljeno in tako efektno ubija? V malem človeku je nekaj nečloveškega. V Kafkovi Metamorfozi se Gregor Samsa spremeni v nekaj nečloveškega - v insekt. Tudi v filmih Davida Cronenberga se ljudje spreminjajo v insekte - in Tom je le insekt, ki misli, da je Gregor Samsa. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200549/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 08.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 391 Ja, Doom je posnet po video igrici. In ne izgleda slabo - za film, posnet po video igrici. Hočem reči, Doom je zelo dobra ekranizacija video igrice. Kar seveda pomeni, da je narejen za fane te video igrice - za osebke, ki jo igrajo. In tu je problem: zakaj bi fanom video igrice Doom snemali še filmsko verzijo te igrice? Fan lahko namreč to igrico le gleda, ne more pa se vanjo vključiti - na potek ali pa rezultat ne more vplivati. Film ne omogoča tiste interakcije, ki jo omogoča igrica. Ste kdaj gledali koga, ki igra video igrico? Njemu je prihajalo, vi pa ste zehali - gledanje video igrice, ki je ne igraš sam, je čisti dolgčas. In tudi gledanje video igrice, ki je sploh ne moreš igrati, je čisti dolgčas. Jasno, film Doom je taka video igrica: hiperaktivna, ne pa tudi interaktivna. Začne se na Marsu, kjer gre na lepem vse narobe - znanstvenike v raziskovalnem kompleksu napade nevidno Zlo. Kaj zdaj? Znanstvenikom sicer uspe kompleks zapečatiti... ee, karantenizirati, kar pa jih ne odreši - treba se bo vrniti nazaj v kompleks in pobrati prelomne, insiderske znanstvene podatke. Kdo bo to storil? Znanstveniki? Ne, ampak elitni marinci, specializirani za hitre taktične posege - vojska je že tradicionalni koalicijski partner znanosti. Brez vojske ni znanosti - in brez znanosti ni vojske. Še huje, konzervativni filmi nam vedno sporočajo: znanost obstaja zaradi vojske - in vojska obstaja zaradi znanosti. Doom, na glavo postavljen Osmi potnik, izživi vse te fantazije: marinci, ramboidni die-hard avtomati, ki jih vodi The Rock, karizmatični rezime politično korektne multikulturnosti, vletijo v klavstrofobični kompleks, vstopajo v hodnike, sale in laboratorije ter serijsko pobijajo demonične pošasti. Kdor jih pobije vse, preživi. Search & destroy. Za pošasti, ki so očitno naslednja stopnja evolucije, ti je itak vseeno - z njimi nisi bil seznanjen, kot se spodobi. A po drugi strani, tudi z marinci nisi bil seznanjen, kot se spodobi. Marinci po vsaki misiji rečejo, da so se vrnili iz pekla, saj veste, “Faludža je bila pekel” in podobno - no, kompleks, v katerega vletijo v filmu Doom, je pravi Pekel, navsezadnje, pošasti, ki ogrožajo človeštvo, so produkt genetskega inženiringa, ki skuša zamenjati Boga, kar je za konzervativno, biblično ideologijo nesprejemljivo. Produkt genetskega inženiringa je lahko le nekaj pošastnega, demoničnega, antibožjega - dobro je le tisto, kar je ustvaril Bog. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200549/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 08.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 170 Film za ženske je romantična komedija, ki sporoča: ženska vedno sreča frajerja, s katerim bi živela do konca svojih dni, toda potem se vedno izkaže, da tip prdi, da ne pomiva posode in da mu zjutraj smrdi iz ust. Skratka: za princa se vedno izkaže, da je žaba. Kmetavz. Jana (Simona Stasova), mati seksi, bujne, bajne Laure (Zuzana Kanoczova), je v mladosti srečala takega frajerja: jasno, izkazalo se, da je kmetavz. Tudi Laurine prijateljice srečujejo frajerje, za katere se potem izkaže, da so le kmetavzi, ob katerih se počutijo kot cipe. In tudi Laura srečuje take frajerje, dokler v Tatrah ne sreča Oliverja (Marek Vašut), starejšega moškega, ki bi ji lahko bil oče - e, to je pravi frajer. Marketingar, ki reklame spreminja v ljubezenska pisma. Toda tudi Oliver je bil nekoč kmetavz, ki ga je Laurina mama zamenjala za frajerja. Film za ženske, češki remix Seksa v mestu, Dnevnika Bridget Jones in europudinga z nerodnim francoskim akcentom, je film o moških, ki pravljično izgledajo šele tik pred smrtjo. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200550/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 15.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 307 Ko je Matjaž Klopčič posnel svoje najbolj slavne filme, se ljudje, ki danes hodijo v kino, še sploh niso rodili. Tisti pa, ki so rasli na njegovih filmih, danes v kino ne hodijo več. In film Ljubljana je ljubljena jim ne bo pomagal nazaj v kino. Ga bodo pač videli na TV. Nič hudega: film Ljubljana je ljubljena itak izgleda kot TV film - stalno imate občutek, da ste nekaj zamudili, saj veste, spregledali ali pa preslišali. Ljudje filme na TV vedno gledajo dekoncentrirano, bolje rečeno, med gledanjem jih vedno kaj zmoti, bodisi telefon, potreba, skok do hladilnika, otroci ali pa sosed na vratih. Zato telegledalec vse napake filma vedno vzame nase. Reče si, gotovo sem kaj zamudil - sam sem kriv! Med ogledom Klopčičevega filma si to rečete več kot enkrat - junaki namreč ves čas zakrivajo pogled na zgodbo, pa tudi razgled na Ljubljano. In ves čas se zdi, da igralci bolj uživajo v kostumih in scenografiji kot pa v likih, ki jih igrajo. Film je tako zasanjano katatoničen kot korejski psihotrilerji, le da se na koncu potem ne izkaže, da je bilo vse, kar se je dogajalo, le halucinacija glavne junakinje. Ne da v filmu, ki se okrog samega sebe ziblje zdaj v ritmu kabaretnega performansa, zdaj v ritmu francoskih literarnih TV nanizank in zdaj v ritmu rubrike “Na današnji dan” (je v Ljubljanico skočil ljubljanski župan Ivan Hribar), ni za zgodbo povsem nepotrebnih halucinacij, toda dogaja se med II. svetovno vojno v Ljubljani, ki pleše pod italijansko okupacijo - in tako spet, podobno kot v Klopčičevi Sedmini (1969), mladi ilegalci nagajajo okupatorju, spet se spletajo romance in spet se zapleteta italijanski oficir (Igor Samobor) in slovenska blondinka (Iva Krajnc). Film je zelo retro, toda težko bi rekli, da Klopčič ni šel s časom - svoj pogled na II. svetovno vojno je “uravnotežil”. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200550/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 15.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 228 Če ste videli film Zaporedje nesrečnih dogodkov, v katerem k stricu pošljejo tri otroke, in film 5 otrok in željozaver, v katerem k stricu med I. svetovno vojno pošljejo pet otrok, potem vam hitro kapne, da tu nekaj manjka. Točno, manjka stric, h kateremu bi poslali štiri otroke. In glej, no, v Zgodbah iz Narnie med II. svetovno vojno k neke sorte stricu pošljejo štiri otroke, ki se potem skozi starinsko omaro zavihtijo v “srednji svet” - v zasneženo, ledeno, čudežno, pastoralno, srednjeveško deželo, v kateri živijo diabolična čarovnica po imenu Jadis (Tilda Swinton), šrekasti favn (James McAvory), minotavri, kentavri, mesijanski lev z glasom Liama Neesona in vojščaki, ki izgledajo kot folklorni impersonatorji starih bitk. Brez esprija. A po drugi strani, mulci se tu lahko obnašajo junaško - nihče jim ne more reči, marš stran, za vojno ste premladi. Zgodbe iz Narnie so Disneyjev sladkosnažni odgovor na Harryje Potterje in Gospodarje prstanov, ali bolje rečeno - Disneyjev poskus, da bi se prišlepal na krasni, magični, fantazijski, poganski zaklad, ki čaka v paralelnem svetu. Toda tragedija je v tem, da Zgodbe iz Narnie, posnete po bestsellerjih C.S. Lewisa, Tolkienovega sodobnika in prijatelja, izgledajo kot ena sama, dolga, večna ekspozicija - pri tem eposu, ki poganske alegorije zamenjuje s krščanskimi, imate namreč občutek, da se stalno le začenja. Zgodbe iz Narnie izgledajo kot uvod v nadaljevanje Zgodb iz Narnie. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200550/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 15.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 142 Jason Statham je še vedno najhitrejši šofer na svetu, le da se tokrat preseli v Miami, kjer postane to, kar v Telesnem čuvaju postane Denzel Washington - šofer bogataškega otroka, ki ga kmalu ugrabijo. Njegov oče je pač farmacevtski car, podzemlje, ki ga vodi malopridni Gianni, pa hoče priti do virusov, ki so danes tako velik hit, da je dovolj, da jih omeniš, pa preostanka zgodbe sploh ne potrebuješ. Tako preostanejo le avtomobilske dirke, ki pa so tako absurdne kot kung-fu bitke, za katere itak veste, da jih ne prakticira Statham, ampak njegov fu-dubler. Tudi avtomobilskih akrobacij ne prakticira Jason, toda tu je vse še bolj smešno: Jason igra najhitrejšega šoferja na svetu, toda ironično - vsak floridski policaj, ki se prilepi nanj, mu je vedno sposoben slediti skoraj do konca. Kar pomeni, da bi ga v Sloveniji vsi prehiteli. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200550/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 15.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 160 V kitajskem bordelu, ki izgleda kot gledališka verzija piratske ladje, ostareli kapitan (Bud Spencer!) klientelo zapeljuje z vonjem po skrivnostni Kitajki (Jun Ichikawa), ki se po zahrbtnem uboju svojega moža prelevi v strah in trepet cesarskih ladij. Ker je Ermanno Olmi, postneorealistični sub-Antonioni, svoj zadnji film, ki je še kazal znake življenja (Drevo za cokle), posnel davnega leta 1978, in ker je skušal biti vedno pametnejši - pa tudi abstraktnejši - od eliptičnih alegorij, s katerimi je vetril realnost, lahko od filma Pojoč za zastori povsem upravičeno pričakujete nekaj dehidriranega, pa četudi je spodvit v metapiratski film, ki v jeziku banalnega žanra češe “velike teme”, kot so vojna, mir, upor proti Imperiju, ženska emancipacija in svoboda. Pojoč za zastori je teater-v-teatru, ki hoče biti opera, ki hoče biti starogrška tragedija, ki hoče biti mediteranski postmodernizem, ki na koncu potrebuje obzorje, polno cesarskih ladij, da bi lahko povedal le malce več, kot sicer v svojem banalnem jeziku povedo piratski filmi. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200550/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 15.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 127 Kaj je jugopuding? Postjugoslovanski jugofilm, v katerem junaki prepotujejo celo eks Jugo, vmes pa si ogledajo tragikomedijo “etničnih” konfliktov in folklornih klišejev, ki so “regijo” spremenili v ekshibicionistični material za puding in bruseljske subvencije. Balcancan izgleda kot parodija jugopudinga: Trendafil (Vlado Jovanovski) in Santino (Adolfo Margiotta), sinova nekdanjih jugošvercerjev, ki iščeta tepih, v katerega je zrolana mrtva baka, prepotujeta vse eks “republike”, srečata vse “etnične” konflikte in balkanske klišeje, toda film se iz tega ne skuša prišvercati s humanistično patetiko, ampak vse skupaj apokaliptično pošlje k vragu. Tu in tam sicer pade v špuro Sivega kamiona rdeče barve, toda zares grotesken postane, ko v ritmu špageti vesternov balkansko “norost” stopnjuje po “etničnem” ključu - tedaj izgleda tako resno kot Franco Nero v Bitki na Neretvi. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200551/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 25.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 393 King Kong, ki ga je posnel Peter Jackson, režiser Gospodarja prstanov, je dvakrat daljši od originala, ki sta ga leta 1933 posnela Ernest B. Schoedsack in Merian C. Cooper, toda težko je reči, če je tudi dvakrat boljši. Vprašanje je namreč, če bo Jacksonov King Kong publiko tako šokiral in tako začudil, kot je publiko leta 1933 šokiral in začudil originalni King Kong, navsezadnje, sodobni filmi so že zdavnaj pokazali, da je mogoče z digitalno tehnologijo ustvarjati večje state-of-the-art prizore kot kdajkoli. Gospodar prstanov je to le potrdil. Jacksonov King Kong prihaja v času, ko od filma pričakujemo in zahtevamo, da je King Kong - originalni King Kong je prišel v času, ko ga ljudje niso pričakovali. Toda Jacksonov King Kong se zelo dobro zaveda, kdaj je nastal original, zato se začne na ulicah depresivnega, sestradanega, ponižanega New Yorka - v času najhujše gospodarske krize. New York je mesto, ki mu ne gre. In tako filmski režiser Carl Denham (Jack Black), ki mu ne gre, pobere blond igralko (Naomi Watts), ki ji ne gre, in scenarista (Adrien Brody), ki mu ne gre, najame ladjo, ki ji ne gre, in potuje na eksotični Otok lobanj, kjer ga čaka njegova mala dividenda - "osmo čudo sveta", ki bo njegov film spremenilo v hit. King Kong je najprej Titanik (agonično "potovanje prekletih"), ko pridejo na Otok lobanj, se prelevi v Jurski park (boj s predzgodovinskimi beštijami), na koncu, ko Konga pripeljejo v New York, pa mutira v 11. september, le da pošast z vzhoda, ki začne terorizirati New York, ne naskoči Svetovnega trgovinskega centra, ampak Empire State Building. Konga niso potolkla letala, dahne Denham: “Lepota je ubila zver.” Vsekakor, Konga ni ubila tehnologija - tehnologija ga je naredila. Vse, kar je bilo v originalu majhno, je zdaj veliko - in vse, kar je bilo veliko, je zdaj še večje. Jacksonov King Kong je še bolj metafilmski kot original: Denham stalno snema - tako na ladji, ko je največji pekel, kot na otoku, ko ekspedicijo golta predzgodovina. Posneti hoče pač ultimativni film - spektakel za vsako ceno. Magari za ceno življenja: publiki hoče dati to, kar hoče. In ker ve, da mora preseči to, kar je publika že videla, ji pripelje pošast v živo. King Kong je leta 1933 napovedal: filmi bodo čudo ali pa jih ne bo! Jacksonov King Kong je to prerokbo izpolnil. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200551/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 25.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 261 Nekdo si je očitno rekel: prihaja Božič, mularija bo imela Harryja Potterja in Zgodbe iz Narnije, potrebujemo še nekaj božičnega za odrasle, za bolj “zrelo”, in “sofisticirano” publiko. In tako so sklenili, da malce premečejo film Home for the Holidays, ki ga je pred leti posnela Jodie Foster. Dermot Mulroney za Božič domov pripelje svojo novo punco, Sarah Jessico Parker, saj veste, zvezdo Seksa v mestu, toda njegovi domači - mama Sybil (Diane Keaton), ata Kelly (Craig T. Nelson), sestra Amy (Rachel McAdams) in brat Ben (Luke Wilson) - ga ne sprejmejo tako, kot da je pripeljal zvezdo Seksa v mestu, ampak tako, kot da je pripeljal zvezdo Globokega grla. Ker izgleda kot velemestna avša na visokih petah, ki se meni le za imidž, dizajn in kariero, so vsi po vrsti zgroženi - in vsi jo začnejo po malem poniževati. In da se razumemo - gre za zelo liberalno, frajgajstovsko družino iz Nove Anglije, ki pa zelo težko prenaša “nezrele” in “nesofisticirane” persone. Hja, družina Stone je družina, ki za Božič ne gre gledat Harryja Potterja, ampak doma čaka, da bo kaka TV mreža končno zavrtela Novo v družini. Sarah Jessice Parker ne šikanirata le dva člana te družine, Susan (Elizabeth Reaser), ki je noseča (in neporočena), in Thad (Tyrone Giordano), ki je gej, gluh in poročen - in ki hoče s svojim možem, črncem, posvojiti otroka. Ni kaj, film se na vse kriplje trudi, da bi izgledal kot praznik strpnosti. A po drugi strani, kot praznik strpnosti izgleda tudi vsaka Disneyjeva risanka - ne da bi se sploh trudila. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200551/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 25.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 184 Četrt je madžarski talilni lonec, ki leži na napačni strani globalizacijske prehranjevalne verige - v njem se med ponošenimi stavbami in razpadajočo infrastrukturo gnetejo gangsterji, zvodniki, cipe, geji, reperji, barabe, rasisti, dilerji, luzerji, suckerji, motherfuckerji, blasterji, mačisti, ekskrementi, rabljeni kondomi, lažni rolexi, grafiti, kebab, orožarji, kvihtarji, silikonske bejbe, hackerji, švercerji, policaji, ki so sprogramirani, da tolčejo po ljudeh, ne pa po tipkovnicah, pornofriki, fani Britney Spears, Romeo + Julija (okej, Ricsi Lakatos + Julika Csorba), Romi, Ukrajinke, Kitajci, globalisti, muslimani in celo Osama bin Laden. Tam pa so tudi šolarji, multietnični junaki urbane džungle, ki ugotovijo, da je denar “krasnega novega sveta” vladar. In ker slišijo, da je bližnjica do bogastva nafta in da nafta nastane iz fosilov, s časovnim strojem odpotujejo v prapreteklost, pobijejo vse mamute in si jih naštelajo pod geto - ko se vrnejo v sedanjost, lahko začnejo takoj vrtati. In ko preplavijo naftni trg, newyorška borza poči, propadli biznismeni pa začnejo skakati z nebotičnikov. Jasno, Bush takoj intervenira. Shock & awe. Četrt je zelo kinetična, agresivna, sarkastična, geopolitična risanka, remix hip-hop mjuzikla, pamfleta, antibušizma in South Parka. (kino Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200551/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 25.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 162 Disneyjeva risanka Lepotica in zver je bila zgodba o lepotici in zveri, ki komaj čaka, da se prelevi v čednega princa... ee, lepotca. Risanka Čarovnik Howl in gibljivi grad je Miyazakijeva verzija Disneyjeve Lepotice in zveri, le da zdaj tudi lepotica ni lepotica, ampak starka, ki komaj čaka, da se spremeni v lepotico. Lepotica iz dežele, ki je v vojni, namreč sreča skrivnostnega, magičnega tipa, ki jo reši pred “nadlegovalci”, toda še preden bi se lahko z njim seznanila, jo čarovnica že prelevi v starko. In tako postarana lepotica pomoč poišče v skrivnostnem, magičnem in gibljivem gradu (heh, zelo podobnem oni megalomanski, diabolični, potujoči “tarantoli” iz Divjega divjega zahoda), v katerem živi ostareli čarovnik Howl, za katerega pa se izkaže, da je oni skrivnostni, magični tip, ki jo je rešil pred “nadlegovalci”. Čarovnik Howl in gibljivi grad je japonska panteistično-polemična, ekološko-protivojna new-age fantazija, ki odgovor Lepotice in zveri spremeni v vprašanje: me boš še ljubil, ko jih bom imela 90? ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200552/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 29.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 342 Rob Zombie, sloviti hellbilly in kralj headbangerjev, je svoje seksorcistične štikle a la The Man Without Fear, Never Gonna Stop, Superbeast, Dragula, Scum of the Earth, Living Dead Girl in The Great American Nightmare slišal v mnogih filmih, zato je leta 2000 sklenil, da bo tudi sam posnel film. In res, studio Universal mu je financiral death-metal slasher House of 1000 Corpses, v katerem štirje tinejdžerji, tipični suckerji, zaidejo v zakotno, ruralno, “rdečo”, konfederativno, retardirano južnjaško deželico, ki za sabo pušča trupla, bolje rečeno - dementna družina Firefly, nora na brate Marx (vsi člani tega klana so imena dobili po likih, ki jih je igral Groucho Marx!), poskrbi za shock & awe južnjaške gotike. Ker pa je bil film - sicer himna surovi, furijasti, morasti, neglamurozni, instinktivni estetiki slasherjev sedemdesetih a la Teksaški pokol z motorno žago, Zadnja hiša na levi in Hribi imajo oči - preveč divji, preveč krvav, preveč pokopališki in preveč heavy-metal, ga je Universal prepustil manjši, neodvisni firmi Lion's Gate, ki ga je potem v kino spustila šele leta 2003. Film ni vžgal - in Robu se je očitno zazdelo, da ni vžgal zato, ker zgodbe ni povedal do konca. In tako je posnel nadaljevanje, Satanov klan, ki nas odpelje v leto 1978, v čas, ko šerif Wydell (William Forsythe) - veliki maščevalec z božjim kompleksom - sklene, da bo obračunal z družino Firefly in njenimi “vrednotami”, toda obleganje preživi ravno dovolj Fireflyjev (Bill Moseley & Sheri Moon Zombie), da lahko svojo karnevalsko klavnico odpeljejo na turnejo, da se lahko priključijo kapetanu Spauldingu (Sid Haig), svojemu patriarhu, ki je Bonnie & Clyde v eni osebi, in da se lahko potem vsi skupaj retro sadistističo znesejo nad country bendi, zvodniki, filmskimi kritiki in drugimi etničnimi manjšinami. Fireflyji izgledajo kot “moralna večina”, ki se ji zmeša - do nihilizma. In še čez - pomeni, do nostalgije, ki potrebuje bende Lynyrd Skynyrd, Allman Brothers Band in Three Dog Night, da bi izgledala dovolj absurdno. Nič, Rob Zombie, katarzični antimoralist, vam pošilja čudovito umazane pozdrave iz deželice, ki headbanga z Bushem. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200552/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 29.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 352 Kot v nebesih je tipična romantična komedija. Kar pomeni: on je živ, ona pa mrtva. Elizabeth (Reese Witherspoon) je zdravnica, svetnica urgence, na katero je mislil Hipokrat. Ko jo pacient zagleda, ima povsem upravičeno občutek, da se mu je prikazala Marija. No, Mariji se prikaže sv. Peter: ko se nekega večera - jasno, vsa utrujena od neskončnih nadur - vrača domov, doživi fatalno prometno nesrečo. In še preden Vatikan napove beatifikacijo, njeno stanovanje že oddajo Davidu (Mark Ruffalo), ki še vedno žaluje za svojo ženo. Toda glej, no - namesto da bi ga obiskal duh njegove pokojne in nepozabne žene, v stanovanje vleti Elizabethin duh. Čudno, ne. A po drugi strani, njegova žena očitno ni bila svetnica, zato si ni zaslužila “druge priložnosti”. Elizabeth pa se ne začne Davidu le prikazovati, ampak ga hoče pregnati iz “svojega” stanovanja, bolje rečeno - začne ga mučiti in terorizirati. David, ki ni videl filmov Duh, Duh in gospa Muir, Chances Are, Always, All of Me in Truly, Madly, Deeply, pokliče na pomoč izganjalca hudiča in izganjalca duhov, a ne pomaga - Elizabeth, ta jebeni astralni alien, mu pije kri. Samo pomislite: ženska je klinično mrtva, pa je moški kljub temu ne more obvladati. Živo si lahko predstavljate, kaj bi šele bilo, če bi bila živa! Kar vam pove vse o tem, kako neenakopravna in kako nedemokratična je vojna spolov, ali natančneje - kako daleč je prišla moška panika: za moškega je sprejemljiva le ženska, ki je po malem mrtva. Če je po malem mrtva, ni tako nevarna, kot bi bila, če bi bila živa. Da ima David na koncu občutek, da mu je bila Elizabeth “usojena”, ne preseneča: le ženska, ki je dovolj “mrtva”, lahko predstavlja izpolnitev romantične prerokbe. In da se mu zdi, da ga je Elizabeth “ponovno oživila”, tudi ne preseneča: moški se dobro in samozavestno - “kot v nebesih” - počuti le ob nemočni, “mrtvi” ženski. Hej, če ji je toliko do nje, če jo torej ljubi truly, madly, deeply, zakaj potem še sam ne umre in se ji pridruži v nebesih, kjer bi lahko živela srečno do konca svojih dni. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200552/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 29.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 203 Frank in Wendy sta ameriška supersuperjunaka, fanatična, nadpatriotska efbiajevca, evforična rušitelja “osi Zla”, ki ju pošljejo v Estonijo. Wendy dahne: “Midva sva agenta FBI-ja! Ali ste z nami ali pa...” Vprašajo Estonci: “Kaj - ali?” Wendy: “Ali pa se bo zgodilo to, kar se je zgodilo v Latviji!” Kaj se je zgodilo v Latviji? Dolga zgodba. Estonija je - pač tako kot Latvija - eksotična dežela, v kateri se dogajajo čudne, nevarne reči: krimimal je tu nekaj paranormalnega, in dalje, tu je vedno jasno, od kod prihajajo Japonci. Z Japonske, heh. In seveda, nacistični pritlikavci - smeti z “osi Zla” - ljudi predelujejo v klobase. Frank takoj naroči bombardiranje, toda še preden reče stealth, ga že predelajo v klobaso. Nič ni hujšega in bolj terorističnega - Wendy namreč ne more ugotoviti, katera izmed klobas, ki visijo v mesnici, je Frank. Toda to je le začetek, bolje rečeno - to je le prva epizoda zelo duhovite, zelo sarkastične, zelo epizodne estonske risanke, ki se posmehuje tako Bushu kot baltskemu kolaboriranju z Bushem. Predstavljajte si Gustava v času “spopada civilizacij”. In hej, ne spreglejte efbiajevcev, ki se mirno sprehajajo po estonskih zaporih, v katerih držijo “teroristične osumljence” z vtetoviranim napisom “CIA sucks”. (kino Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200552/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 29.12.2005 Marcel Štefančič, jr. 114 Da ne boste rekli, da vas vsako leto v adventnem času posiljujejo s h'woodskimi božičnimi filmi, vas tokrat čaka nekaj domačega - EU si je namreč omislila EU božični film, ki baja o tem, kako so se Evropejci med I. svetovno vojno klali in kako so za Božič kljub temu odložili orožje in se objeli, tako da se je “nikogaršnja zemlja” prelevila v epsko izpolnitev vseh božičnih želja. Guillaume Canet, Diane Kruger, Benno Fuermann, Gary Lewis, Daniel Bruehl, Lucas Belvaux in drugi evropski zvezdniki se sicer trudijo, da bi izgledali kot poeti “evropskega duha” in anticipatorji EU, toda Vesel Božič je le evropuding, ob katerem se vam bo stožilo po Zelo dolgi zaroki. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200601/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 08.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 537 Zvesti vrtnar je ekspozejski film - razkrinkovalec korporativnih grehov. Ekspozejski je tako, kot je bil ekspozejski film Prebujena vest, ki je razkrinkal perfidnost tobačne industrije, tako kot sta bila ekspozejska filma Silkwood in Kitajski sindrom, ki sta razkrinkala malomarnost nuklearne industrije, in tako kot je bila ekspozejska Erin Brockovich, ki je razkrinkala okolsko brezvestnost energetske industrije. Razlika je le v tem, da Zvesti vrtnar razkrinkuje farmacevtsko industrijo in da se ne zadovolji le s tem, ampak gre do konca - do razkrinkanja globalizacije, ki je korporacije še bolj povampirila. Bolje rečeno, globalizacija je postala nova odskočna deska za korporativne grehe - za malomarnost, brezvestnost, perfidnost, strup in pohlep. Zvesti vrtnar je pač posnet po bestsellerju Johna Le Carreja, ki je hotel vedno videti in pokazati “večjo sliko”. Kot se spomnite, je bil glavni junak le Carrejevih hladnovojnih špijonskih trilerjev George Smiley (npr. Tinker Tailor Soldier Spy, Smiley's People), agent "Circusa", britanske tajne službe, demoralizirani, rahlo obupani, izolirani cinik brez iluzij, obdan z dvojnimi in trojnimi agenti, "krti", hladnimi conami (Berlin ipd.), zarotniškimi birokracijami, dvoličnimi kolegi in skorumpiranimi delodajalci, ki so ga pripravljeni že ob prvi priložnosti žrtvovati. Nič spektakularnega ni v tem, kar počne - njegovo preživetje ni odvisno od borilnih veščin in bondovskih gadgetov, ampak od informacij, od vpogleda v “celoto”, v zakulisje zgodovine, mrtvega teka velesil, držav nacionalne varnosti in imperializma... ee, hladnovojne “globalizacije”. Ko je padel berlinski zid, se je le Carre prelevil v največjega kritika novega imperializma in korporativizma - in ko je Bush napadel Irak, se je prelevil v največjega kritika iraške vojne, kar je začinil tudi z romanom Absolute Friends, v katerem je pokazal na cinizem, ki stoji za “vojno proti terorju” in drugimi imperialnimi fantazijami držav nacionalne varnosti. Da je Zvestega vrtnarja postavil v Afriko, ne preseneča - v zadnjih letih so oči javnosti tako uprte na Bližnji vzhod, v Južno Ameriko in v Azijo, da je Afrika povsem izginila z radarja, kar seveda s pridom izkoriščajo globalne korporacije, ki jo lahko mirno, nemoteno in neopaženo posiljujejo. Z bajno profitno margino, se razume - in z blagoslovom svojih imperialnih vlad. Ralph Fiennes igra Justina Quaylea, britanskega diplomata, zadržanega, pasivnega, konzervativnega birokrata, baziranega v Keniji, obsedenega s svojim vrtom in poročenega s Tesso (Rachel Weisz), mlajšo žensko, ki je njegovo mentalno in politično nasprotje - kot energična, strastna, liberalno nastrojena aktivistka potuje po afriških slumih, kjer rešuje, kar se rešiti da. Toda nekega dne jo najdejo mrtvo - umorjeno. Quayle, ki zlagoma opusti vero, da je šlo le za “naključje”, krene po njenih sledeh in predvsem po sledeh njenih “skrivnosti” (in njene fatalne preiskave), kar ga butne v politično-korporativni labirint, v skorumpirani machiavellistični paralelni svet, v katerem farmacevtske multinacionalke (“Svet je naša klinika”) in prvosvetna politika (“Ubijamo le ljudi, ki so že itak mrtvi”) Tretji svet spreminjajo v svojo zasebno kombinacijo zlate jame in pokopališča. Quayle dobi več odgovorov, kot jih je iskal, toda politika, ki prikriva farmacevtsko ubijanje Afrike, in farmacevtska industrija, ki ima “pogrešljivo” Afriko za poskusnega zajca, sta le dve strani istega kovanca in istega mita o “prostem trgu”. Quayle s tem trči ob pravo “os Zla”, toda sam ni supermanski belec, ki vleti, pobije barabe in reši svet, ampak le belec, ki nič ne more. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200601/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 08.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 350 Ni kaj, Šund je daleč najvplivnejši sodobni film: dobrih deset let po štartu namreč še vedno izgleda tako, kot da je nastal včeraj. In kot da se vmes - niti prej - ni zgodilo nič drugega. Vsaj sodeč po mehiškem filmu Cabos mora umreti, ki ga Alejandro Lozano, sicer debitant, režira tako, da je z enim očesom ves čas na Tarantinu, z drugim pa na tem ali onem sub-Tarantinu, bodisi na Robertu Rodriguezu ali pa Guyu Ritchieju. Če je Rodriguez ali pa Ritchie slab, potem izgleda kot Tarantino iz tretje roke. Film Cabos mora umreti izgleda kot slab Rodriguez - okej, ali pa slab Ritchie - iz druge roke. Kako ločite dobrega in slabega tarantinovca? Zelo preprosto: dober tarantinovec posname film, medtem ko slab tarantinovec posname le vaje v slogu, bolje rečeno, pri Tarantinu ne pobere filmskega esprija, one fine sublimacije cinefilije in vseh vplivov, referenc in citatov, ampak le tisto, kar so subtarantinovci napihnili v stilem - hitri, kratki montažni rezi, ki prikrivajo brezizraznost, epizodnost, ki je le izgovor, poziranje, ki je le poziranje, črni humor, ki je naivno predtarantinovski, in bombastične eksekucije, ki so le nagrada za gledalčevo budnost. In film Cabos mora umreti je v tem smislu čisti overkill - vse te šablone namreč repetira s tako dogmatično vnemo, kot da jih je sam odkril. Tu imate dva zmedena tipa (Tony Dalton & Krysztof Raczynski), korporativna mladeniča pri dobrih dvajsetih, ki skleneta, da bosta ugrabila svojega arogantnega, skorumpiranega, odvratnega šefa Cabosa (Pedro Armendariz). Ugrabitev jima uspe, toda uspeh je le drugo ime za težave - kot se namreč izkaže, sta hotela Cabosa ugrabiti tudi dva druga, precej bolj mračna, še bolj omejena tipa (Raul Mendez & Gustavo Sanchez Parra), ki pa sta potem namesto Cabosa pomotoma ugrabila njegovega hišnika. Toda ko začne Lozano, ki je hotel verjetno - podobno kot Telesni čuvaj - le poudariti, da so ugrabitve v Mehiki prava industrija, na to komedijo zmešnjav, naključij in komplikacij, ki mestoma zadiši tudi po Fargu, obešati subtarantinovske uteži, je film že po desetih minutah tako upehan, da izgleda kot ostarela operna pevka, ki igra Prodano nevesto. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200601/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 08.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 69 Srečkolov morda ni najslabši srbski film, ki ste ga videli, toda izgleda tako. Srećko, beograjski luzer, izgubi mega srečko, za katero se potem podijo luzerji višjega ranga, ki jih buzerirajo gazde s sončnimi očali. Srečkolov je kolekcija turbo skečev, ki bodo uspavali tudi najbolj fanatične jugonostalgike, in obenem tako slab izgovor za film, da so ga morali delno posneti na Krfu, da bi sploh izgledal kot film. ZELO PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200602/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 11.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 380 Strti cvetovi so nezaupnica ameriškemu snu, predmestju, svetosti zakona, družini, heteroseksualnosti in prvi ljubezni... drugi ljubezni... tretji ljubezni... četrti ljubezni... in tako dalje. Don Johnston (Bill Murray) je duhamorni, dolgočasni, anemični, mizantropski, napol katatonični računalniški magnat, couch potato z obrazom Busterja Keatona, ki ždi na svojem usnjenem kavču in brezizrazno gleda TV, toda na lepem se mu zgodi to, kar se običajno zgodi predsednikom - po dvajsetih letih izve, da ima sina. Problem je le v tem, da v pink pismu, ki ga dobi, ne piše, s katero žensko ga ima. Pred dvajsetimi leti je bil namreč Don Juan, ki je zrušil mnoge bejbe. Kaj so videle na njem? Možnosti sta le dve: da so bile duhamornost, anemičnost, mizantropija in katatoničnost pred dvajsetimi leti cool, ali pa da se je šlepal na tedaj popularno TV serijo Miami Vice, v kateri je briljiral Don Johnson. Ko mu Winston (Jeffrey Wright), etiopski internetni Sherlock, ki tolče tri službe in futra pet otrok, tipični sosed sodobnega ameriškega magnata, skompilira vse osebne podatke o “osumljenkah”, krene po poteh spominov in tovarištva - od države do države in od bejbe do bejbe, ki ga sprejmejo različno. Frances Conroy, agonična eks hipica, ki se je prilagodila, ga sprejme nevrastenično... Tilda Swinton, ki živi v moto komuni, ga nažene... Jessica Lange, po novem živalska terapevtka, ga v svoji new-age nirvani komaj registrira... Sharon Stone pa - oh, Sharon je še vedno prvinska in nagonska. In v tej svoji pop referenčnosti uživa. Sam sprejme vse bejbe enako - z odporom. Upirajo se mu, ker so postale to, kar so postale - banalni klišeji, stereotipi predmestne sterilnosti, frustriranosti, depresivnosti in negotovosti, ki jih pri življenju držijo le še pink, stekleničena voda in liftingi. Johnston je moški, ki svojim “žrtvam” nima kaj reči. Ko jih tiho, rezervirano, stoično gleda, se zdi, kot da so se njegove prerokbe izpolnile - čas je vse pokvaril. A po drugi strani - tudi sam je postaran, resda brez liftingov, toda s počeno arkado, patetični solipsist, ki v vsakem klatežu vidi svojega sina. V življenju svojih eks bejb nima kaj početi, in narobe - čas pač svoje prerokbe vedno izpolni. Ko zagleda Lolito, raje pofuka njeno mamo - na koncu je to itak vedno ena in ista reč. Ostalo se izgubi v prevodu. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200602/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 11.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 158 Z vojno je tako kot z ljubeznijo - potrebuje čas, da mine. V filmu Gori vatra, prvencu bosanskega režiserja Pjera Žalice, se je od “vatre ljubavi”, o kateri je nekoč pel Zdravko Čolić, še vedno kadilo: nekaj let po koncu bosanske vojne je bila v ljudeh še vedno vojna. Skupaj jih potegne šele najava, da jih bo obiskal Bill Clinton. Zdaj je od vojne minilo še nekaj časa - in v filmu Pri stricu Idrizu za odpravo vojne mentalitete ne potrebujejo več Billa Clintona, ampak zadošča že bojler, ki se pokvari. Mala stvar, ki se pokvari, vse popravi. Fuke (Senad Bašić) namreč pride k stricu Idrizu (Mustafa Nadarević) in teti Sabiri (Semka Sokolović-Bertok), da bi jima popravil bojler - teta in stric, ki še vedno žalujeta za svojim sinom, sta tihožitno potrta, zagrenjena in depresivna, toda popravilo male reči sproži verižno reakcijo, ki ne pušča nobenega dvoma, da je za okvare preprosto premalo časa. (kino Dvor) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200602/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 11.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 156 Pot v Meko vodi prek Slovenije. Specifično: v Velikem potovanju je Slovenija ena izmed dežel, ki jih morata prepotovati Oče (Mohamed Majd), malone fundamentalistični francosko-maroški musliman, in njegov sekularni, zelo pozahodnjačeni sin (Nicolas Cazale), da bi prišla na hadž. Toda film je žal tako naivno politično korekten, da se zadovolji z medgeneracijskim spopadom. Oče hoče v Meko - za vsako ceno. Sin ga mora tja peljati - za vsako ceno. In ta “prisila” da njunemu odnosu le ojdipski podton - s predvidljivim rezultatom. V Meko bi lahko odpotovala tudi z letalom, toda potem Oče sinovega mobija ne bi mogel vreči skozi okno, kakor tudi ne bi mogel reči: “Tisti, ki hitijo, so že mrtvi.” Drži, letalo bi dalo filmu in topikam, ki jih nakazuje, večji politični rob kot avto, ki je le izgovor - v avtu pač ni politike. V avtu lahko vse ostane med njima - in film ju ne izziva. (potuje Cankarjev dom) ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200602/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 11.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 148 Lunatični izumitelj Wallace in njegov zvesti pes Gromit, znana iz treh kultnih polurnih plastelinskih stop-motion risank, se tokrat - v svoji prvi celovečerni avanturi - spopadeta s Strahouhcem, mutantskim zajcem, ki rabuta zelenjavo, kar ga uvrsti med najbolj malopridne škodljivce dneva: mestece se namreč ravno pripravlja na veliko zelenjavno tekmovanje, tako da W & G kmalu zavohata zaroto, ki jo kanita potolči. Zelenjava je nafta tega mesta - zajci pa so Zlo, toda W & G jih “umikata” brez nasilja, brez shock & awe intervencij, humano, kar pomeni, da jih posesata v svoje malo, zasebno “koncentracijsko taborišče” (hja, hommage Kokoškam na begu), kjer jih potem - v slogu Peklenske pomaranče - pripravljata na novo, postzelenjavno, reformirano življenje. Prekletstvo Strahouhca vključuje nekaj finih sporočil (npr. možgane je mogoče izprati tudi na human način, George) in toliko sugestivnega korenja, da bi Freud odnos med vicem in nezavednim še poglobil. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200602/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 11.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 165 V čem je bil trik Johna Carpenterja, ko je leta 1980 posnel Meglo? V tem, da je samo meglo najprej prepustil naši domišljiji. Z nami se je igral, nas rajcal in mučil z nedorečenostjo. Megla je prihajala počasi, kaj šele tisto, kar je bilo v njej. Rimejk Megle je narejen za nestrpno, neučakano publiko, željno takojšnje grafitikacije, za publiko, ki bolj uživa v lažnih alarmih kot pa v pettingu in ki najbolj slavi dorečenost, kar pomeni, da ni nič prepuščeno domišljiji: vse, kar se zgodi, se zgodi bučno. In takoj - v ritmu porniča, le da se tu razbije več stekla. Okej, spet smo v idiličnem Antonio Bayu, spet srečamo vse običajne osumljence (le da so mlajši, če seveda odštejete Radeta Šerbedžijo) in spet se privali morilska megla, ki mesto spomni, da je bilo spočeto v grehu. Da se najprej znese nad najstniki, ne preseneča. A po drugi strani, če bi megla govorila, nas tudi ne bi smelo presenetiti. Reči je treba doreči, ne. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200603/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 19.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 287 Marinec spominja na vse tiste vojne filme, v katerih pošljejo fante na vojno, potem pa vojne ne vidijo - akcije ni. Jugoslavija je bila specializirana za take filme: okej, posnela je kopico epopej in “partizanskih vesternov”, v katerih je stalno pokalo, toda obenem je posnela tudi overdose vojnih filmov, v katerih je bila odsotnost akcije - mučno čakanje na Big Bang - vir tesnobe, stresa, frustracij in paranoje. Čakanje na klavnico je bilo tak pekel kot sama klavnica. Toda razlika je v tem, da marince pred odhodom na vojno vedno najprej čaka bazični drill - ne drill, ampak srhljivo, sadistično poniževanje, kot smo lahko videli v mnogih filmih, zelo plastično v Full Metal Jacketu. In ko se enkrat pustijo tako poniževati, je povsem normalno, da pričakujejo kompenzacijo - akcijo, znak za napad, dovoljenje za ubijanje, vojno. Če potem v vojni nikogar ne ubijejo, se počutijo slabo - če nikogar ne ubijejo, jih začnejo mučiti tesnoba, stres, frustracije in paranoja. To, da nikogar ne ubijejo, slabo vpliva na njihovo moralo. In Marinec, posnet po spominih marinca Anthonyja Swofforda, je film o tem - o marincih, o killing machines, ki ne vidijo vojne. Po drillu v boot campu, ki je še ena perverzna študija marinskega mučeniškega mazohizma, jih leta 1991 - na čelu s Swoffordom (Jake Gyllenhaal), pošljejo na vojno... ee, v Savdsko Arabijo in Kuvajt, kjer se kopičijo sile, ki naj bi udarile Irak, toda operacija “Puščavski vihar” se kmalu prelevi v napol wagnerjansko, napol beckettovsko čakanje na apokalipso, ki je ni ni ni. Še fronte ni. Vojno vidijo le v filmu - v Apokalipsi danes. V glavnem čuvajo nafto. In ker nikogar ne ubijejo, se ne počutijo kot ljudje. Hja, od tega se ti zmeša. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200603/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 19.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 602 Aha - Norčije z Dickom in Jane. Pogledate plakat in se vprašate: kje hudiča je Jane? Na plakatih je namreč le Dick - Jim Carrey. Je spet oboje - I & Me, Dick & Jane? Ne, le Jane je Tea Leoni - in s Teo Leoni ni mogoče prodajati filma, ki ima v naslovu ime Jane. Tea Leoni ni Julia Roberts. Še huje, Tea Leoni ni niti Jane Fonda. Norčije z Dickom in Jane so rimejk komedije, v kateri sta leta 1977 igrala George Segal in Jane Fonda. Jasno, na plakatu sta bila oba. George Segal je bil tedaj resda še vedno George Segal, toda nikoli ni bil Jim Carrey. Jane Fonda, ki je bila Jim Carrey, pa tedaj ni bila več Jane Fonda z začetka sedemdesetih, hočem reči, ni bila več “Hanoi Jane” - pred njo so bile sicer še angažirane, aktivistične vloge (npr. Julia, Vojakova vrnitev, Kitajski sindrom), toda prav z Norčijami je najlepše pokazala, da se je prilagodila, da je svoj radikalizem zmehčala in da ni Patty Hearst. V Norčijah se je norčevala iz svojega prejšnjega, radikalnega, militantnega imidža. Dick in Jane sta bila dobro situirani vseameriški zakonski par - Dick ima dobro službo, Jane je hausfrau. Toda nekega lepega dne Dicka odpustijo, alternativ ni, socialni sistem je preveč zapleten, da bi ga speljala na svoj mlin, tako da jima ne preostane drugega, kot da se odločita za rop. Rešiti skušata svoj dom, svoj status, svojo pravico do konzumiranja. In ko se Jane prelevi v roparko, izgleda kot parodija Patty Hearst, kot parodija one bogate, magnatske dedinje, ki so jo radikalci, Simbionistična osvobodilna armada, ugrabili in prelevili v militantno roparko “Tanjo” - in ki potem za svoje dejanje, za svoj radikalizem, ni hotela prevzeti odgovornosti. Nisem kriva, nič nimam z njimi, izprali so mi možgane - prisilili so me! Jane Fonda je bila mehka verzija Patty Hearst - in tudi mehka verzija njenega sprenevedanja, njenega izogibanja odgovornosti, njenega samozatajevanja. Hja, Norčije so bile politični film, politična izjava Jane Fonda, njeno slovo od revolucije, obenem pa so bile tudi signal, da sta se kontrakultura in nova levica dokončno sesuli - Patty Hearst je bila njuna karikatura. Nič, ženske so se iz vojne, s kontrakulturne fronte, vrnile domov - v kuhinjo, pač tja, kjer jih ima patriarhat najraje. In rimejk Norčij to le potrdi: ženske ni zdaj več niti na plakatu. Kot rečeno, tam je le Jimbo, ki je za nastop dobil 20 ali pa 30 milijonov dolarjev, igra pa tipa, ki na lepem ostane brez službe. Dick in Jane - okej, Jimbo in Tea Leoni - imata vse: hiško v ugledni soseski, otroka, psa, latino služkinjo, hipoteko, pravico do konzumiranja. Toda bajna korporacija, pri kateri službuje Dick, nenadoma bankrotira - v slogu Enrona. Rekli boste, hej, Dick je imel gotovo kje kake delnice - šur, toda imel jih je v matični korporaciji. Saj veste, kot uslužbenci Enrona. In ko se izkaže, da Amerika ni socialna država, Dicku in Jane ne preostane drugega, kot da postaneta Bonnie & Clyde (Bill & Hillary, Sonny & Cher) - in heh, rop se izplača. Rop je temelj kapitalizma, srce deregulirane družbe, mantra prostega trga. Toda ironično, na koncu se vse zvede na direktorje korporacije, ki so krivi za vse nesreče - njihov pohlep pogublja “male ljudi”. Jimbo je tu šifra za “male ljudi” - za uslužbence in delničarje Enrona. “Bili smo dobri ljudje, pa so nas zajebali!” Iskreno rečeno, če direktorji korporacij ne bi bili tako pohlepni, ne bi bilo rimejka Norčij z Dickom in Jane. In seveda - če direktorji korporacij ne bi bili tako pohlepni, ne bi bilo Jima Carreyja. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200603/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 19.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 172 Nemški film Zadnji dnevi Sophie Scholl skuša pokazati, da vsi Nemci niso bili nacisti ali pa navijači nacizma - da so torej obstajali tudi Nemci, ki se jim je Hitler upiral. Sophie Scholl (Julia Jentsch), nemški študentki protestantskega rodu, se je nacizem - predvsem antisemitizem - tako upiral, da se mu je uprla. In to med vojno, ko je Nemčija tempo že izgubljala. S člani svoje disidentske organizacije “Bela vrtnica” je Nemce s pamfleti pozivala k protivojni drži: Končajmo vojno, preden umre še več naših fantov! Ko jo primejo, se film prelevi v dialog med njo in - relativno “strpnim” - gestapovskim zasliševalcem (Gerald Alexander Held), sam dialog pa se kmalu prelevi v zelo trendovsko soočanje protivojnih in provojnih argumentov, tako da se ne morete znebiti občutka, da hoče Marc Rothemund reči: glejte, v Nemčiji pod Hitlerjem ni bilo nič drugače, kot je v Ameriki pod Bushem! Sophie Scholl, ki alternativo vidi v “osvoboditvi delavskega razreda” in “racionalnem socializmu”, zveni preveč kot EU antiglobalistka, da bi jo lahko nacisti razumeli. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200604/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 26.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 519 V Sloveniji, ki letno proizvede le nekaj filmov, vsi režiserji snemajo isti film: Uglaševanje izgleda kot rimejk Kozoletovega filma Delo osvobaja, ki ga je nacionalka zavrtela že ob koncu leta 2004. Posneta sta bila drug za drugim, tako rekoč sočasno - najprej Kozoletov, potem Šterkov. V obeh igra Peter Musevski. Gotovo se sprašujete, kako to, da Šterku ni omenil, da je ravno včeraj igral v istem filmu, toda pravo vprašanje se glasi: ali mu je dal popust? V obeh filmih igra namreč moškega srednjih let, ki je v krizi srednjih let, ki je šibak, zmeden, potrt in sramežljiv, ki se ne znajde, ki je poročen, ki ima hčerko (okej, v enem dve), ki pripada srednjemu razredu, ki živi v dolgočasnem ljubljanskem bloku, ki ga žena živčno vara (v prvem Nataša Barbara Gračner, v drugem - con gusto! - Nataša Burger), ki začne tudi sam flirtati z drugo žensko, ki ves čas izgleda kot svoj najljubši soigralec in ki mu je ime Peter. Razlika je le v tem, da je v filmu Delo osvobaja brezposeln, v Uglaševanju pa ima službo - tu in tam službeno skoči celo v Bruselj. Kar pa ni ravno pomembna razlika: če še ni brezposeln, pa še bo. Slovenija se pač hitro spreminja. In to je Igor Šterk izkusil pri Ljubljani, svojem prejšnjem filmu, ki ga je posnel v času slovenske obsedenosti z rejvom, toda preden je film po dolgem času zmontiral, je šel rejv že zdavnaj iz mode. Slovenija se je spremenila. In film, ki naj bi bil trendy, je bil retro. Zato je Šterk očitno sklenil, da bo raje obdelal nekaj bolj trajnega, pač nekaj, kar mu ne bo ušlo - srednji razred. Uglaševanje je lep, mrtev film o agoniji slovenskega srednjega razreda. Šterk sicer pokaže, da je dom prostor, v katerem “srednji” ljudje drug drugega mučijo (žena moža, mož ženo, žena hčerko), toda to mučenje obenem estetizira do sterilnosti, bolje rečeno, to “umiranje” srednjega razreda tako estetizira, da za gledalca ne pusti nobene umazanije. Največ, kar se zgodi zakoncema, je, da se drug drugemu odtujita, da začneta skakati čez plot in da se začne njuna hči lizati s svojim vrstnikom. Niti ne z njunim. Toda na ilegalni randi, magari s cipo, vedno prideta stuširana. Lepota po slovensko je politično korektna, nekontroverzna. Slovenski problemi so estetski - socialna, politična in moralna vprašanja dobijo estetske odgovore. A po drugi strani, to je tipično za world cinema, za festivalske filme, ki vsako leto padejo tudi na LIFF: saj veste, vzamejo ta ali oni socialni “problem”, recimo revščino, brezposelnost, trgovino z ljudmi, diskriminacijo, in ga potem estetizirajo do transcendentalne sterilnosti. Eni režiserji se prodajo trgu, multipleksom, popkornu, drugi pa festivalskemu formatu, ki od njih zahteva le malce bolj angažirano in malce bolj estetizirano predvidljivost. Ko se Peter znajde v Bruslju, izgleda festivalsko, sterilno - kot estetska “žrtev” ogromnih, hladnih, brezdušnih palač. Vidite, Bruselj je kriv za smrt slovenskega srednjega razreda. Šur, če odštejete slovensko politiko, ki Slovenijo spet spreminja v deželo partije in delavcev. Ko bo Šterk posnel naslednji film, se bodo v Sloveniji morda spet začeli poboji - upam, da ne bo zamudil tudi tega. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200604/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 26.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 360 Bush ima prav: Amerika je v vojni! Nasilje v h'woodskih filmih je postalo sadistično, perverzno, grizlijevsko - vojaško. Kar nas pripelje do ultimativnega vojnega filma, do najbolj morbidnega nadaljevanja iraške vojne z drugimi sredstvi - do Žage (Saw, 2004), v kateri se dva moška, fotograf in onkolog, zbudita v neogotski kleti. Vsak je na drugi strani - in oba imata nogo priklenjeno za pipo. Med njima, sredi kleti, leži truplo - moški, ki si je očitno razstrelil glavo. Ne vesta, kaj tam počneta niti kako sta tja prišla, toda kmalu se izkaže, da sta novi žrtvi enigmatičnega serijskega morilca po imenu Jigsaw, ki si za svoje žrtve izmišlja sadistične, grizlijevske igre. Recimo: golega moškega pusti v kletki, polni goste, bodeče, nožaste žice. Ali pa: ženska, ki ima okrog vratu priklenjeno morilsko “past”, se lahko reši le tako, da nezavestnemu moškemu, ki leži poleg nje, iz trebuha izreže ključ, ki ga je požrl. Jigsaw bi bil kralj Abu Grajba - ujetniki bi takoj povedali, kje je Osama bin Laden. Onkolog in fotograf se lahko rešita le tako, da si odžagata nogo. Ko gledate Žago, si rečete: vau, Jigsaw mora imeti nenormalno veliko prostega časa! In iskreno rečeno, toliko prostega časa imajo le mrtvi. Žaga 2 to potrdi: Jigsaw (Tobin Bell), “proučevalec človeške narave”, neogotski Darwin, ki se pusti tokrat - pač v slogu Johna Doeja iz filma Sedem - celo prijeti, je v resnici le človek, ki umira za rakom. Toda preden gre, bi rad skozi pekel, skozi svojo “Chamber of Torture”, poslal vse tiste, ki “ne cenijo življenja”. In tako v neogotsko celico (senca Jagenjčkov) zapre skupino “amnezičnih” džankijev, dilerjev, samomorilcev in podobnih “grešnikov”, nekdanjih zapornikov (senca Osumljenih petih), ki se bodo zastrupili, če v dveh urah ne najdejo izhoda oz. protistrupa. Med žrtvami tega fana Kocke je tudi Daniel (Erik Knudsen), sin policaja (Donnie Wahlberg), ki prime Jigsawa in ki lahko zdaj v neposrednem prenosu gleda, kako se v tajni mučilnici - v trebuhu Amerike - odvija labirintni boj za preživetje. Žaga 2 je ekstremna karikatura svobodne izbire, prostega trga in torture. Ko boste bruhali, vam bo v tolažbo le to, da je bil Abu Grajb pred Jigsawom. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200604/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 26.01.2006 Marcel Štefančič, jr. 178 Shane Black, nekdanji h'woodski wunderkind, ki je pri triindvajsetih zablestel s scenarijem za Smrtonosno orožje, mutiral v magnatskega scenarista (Zadnji skavt, Poljub za lahko noč), potem pa izginil, se po mnogih letih vrača s scenarijem, ki ga je sam tudi režiral - in Cmok cmok, bum bum je neke sorte samokritika. Harry (Robert Downey, jr.) je mali lopov, ki med begom pred policijo nehote zaide na filmsko avdicijo - in glej, no, pri “interpretiranju” scenarija je tako prepričljiv, da ga agenti takoj pošljejo na test v Hollywood, kjer mu dodelijo pompoznega privatnega detektiva (Val Kilmer), ki naj bi ga “vpeljal” v lik privatnega detektiva. Toda še preden se mu dobro poleže prva bejba, se že zbuja med trupli, tako da ne ve, kaj je - mož, ki preveč ve, ali pa le nesrečni, obupani junak filma noir, na katerega je pokazal prst Usode. Harry, ki je tudi samoironični, četudi ne ravno samozavestni narator filma, se dobro zaveda, da nastopa v filmu in da ga gledamo, zato sarkastično, burleskno osmeši vse klišeje, s katerimi je Black nekoč obogatel. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200605/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 01.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 471 Leta 1972 se je Izraelu zgodil 11. september - v Muenchnu. Člani palestinske organizacije Črni september so namreč na olimpijskih igrah ugrabili in pobili enajst izraelskih športnikov. Palestinci olimpijskih iger niso izbrali le zato, ker so hoteli svojemu atentatu zagotoviti optimalno publiciteto in odmevnost, ampak tudi zato, ker so Izrael s tem psihološko ponižali - pokol nad Judi so izvedli v Nemčiji, ki je izvedla Holokavst, neizrekljivo največji pokol nad Judi. Izrael, zgrožen, šokiran in žalujoč, je takoj lansiral "operacijo Božji srd"... ee, tajni, elitni, z vseh vetrov nabrani eksekucijski vod, ki je vse te - neposredno ali pa le posredno vpletene - teroriste drugega za drugim likvidiral, toda ob tem je pobil tudi mnoge napačne, povsem nedolžne ljudi. In Muenchen, posnet po knjigi Vengeance (1986, George Jonas), popisuje odisejado petih eksekutorjev - Avnerja (Eric Bana), Mossadovega agenta in eks telesnega stražarja izraelske ministrske predsednice Golde Meir, krvoločnega Južnoafričana (Daniel Craig), belgijskega bombaša (Mathieu Kassovitz), nemškega ponarejevalca (Hanns Zischler) in čistilca (Ciaran Hinds). Misije v Rimu, Parizu, Bejrutu, Atenah in na Cipru izvedejo z logistično preudarnostjo in brutalno hladnokrvnostjo - vsaka likvidacija je tako bombastična, da izgleda kot vojna napoved. "Ko se bomo naučili pobijati tako kot oni, jih bomo premagali," dahne Steve. Ironija je v tem, da se "palestinskega načina" naučijo prej, kot so pričakovali, in da se kmalu počutijo kot "morilci", bolje rečeno - kmalu jih začnejo mučiti dvomi, negotovost, tesnoba in občutek krivde. In kmalu začnejo od Izraela terjati neizpodbitne dokaze, da so res ubili prave ljudi. Ko nekdo izmed njih reče, da "pobijanje Palestincev ni ravno poceni", je jasno, da s tem ne misli le na denar in da na koncu tega tunela ni luči. Muenchen je politični triler, ki pogled na izraelsko-palestinski konflikt moralno uravnoteži, palestinske teroriste pa humanizira, da bi lahko pokazal, da je politika vojne proti terorju, retaliacije in preventivnih udarcev pogubna in nemoralna. Paralele, ki jih Spielberg vleče med Izraelom in Ameriko, med izraelsko in ameriško vojno proti terorju, so smiselne: prvič, tako kot je Muenchen izraelska nacionalna travma, je Svetovni trgovinski center ameriška nacionalna travma, drugič, tako kot je napad na izraelske športnike povsem spremenil pogled na terorizem, ki se ga ljudje do tedaj niso zavedali, je napad na Svetovni trgovinski center povsem spremenil pogled na "nove oblike terorja", ki se jih ljudje do tedaj niso zavedali, tretjič, tako kot vojna proti terorju, ki jo je leta 1972 sprožil Izrael, še vedno traja, še vedno traja tudi vojna proti terorju, ki jo je leta 2001 sprožil Bush, četrtič, tako kot je izraelska vojna proti terorju nasilje le še stopnjevala, ga je stopnjevala tudi Busheva vojna proti terorju, in petič, tako kot je Izrael med vojno proti terorju kompromitiral svoje lastne vrednote, jih je tudi Amerika. Je Muenchen protivojni film? Definitivno: Spielbergu se gabi, kako njegova domovina ravna s svojimi sovražniki. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200605/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 01.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 232 Da je odraščanje pod evropskim kapitalizmom pekel, so izkusili vsi junaki bratov Dardenne. V Obljubi (1996) se je moral 15-letni Igor boriti proti svojemu očetu, belgijskemu biznismenu, ki na vse mogoče umazane, kriminalne načine izkorišča in zlorablja ilegalne priseljence... v Rosetti (1999), ki je pobrala Zlato palmo, se je morala punca iz belgijskega sluma pri iskanju službe ne le poniževati, ampak tudi preleviti v hobbesovsko volkuljo... v Sinu (2002) se je skušal otopeli najstnik iz razsute družine, sicer reformirani morilec, vklopiti v delovni proces, toda njegovi spomini na prihodnost so spomini na podrazvitost. Krenil bo lahko kvečjemu po poti Rosette. Ali pa Obljube. Oh, ali pa Otroka, ki je bratoma Dardenne lani vrgel še drugo Zlato palmo. Otrok, brutalno surovi, antihumorni, iz roke posneti, cine-veritejevski manifest, popisuje ritualni vsakdan mladeniča po imenu Bruno (Jeremie Renier), ki se preživlja s preprodajanjem ukradene robe - v glavnem to robo nakrade kar sam, heh, ob asistenci “tolpe”, v kateri so sami otroci. In ko njegovo dekle (Deborah Francois) rodi otroka, ga takoj proda - zanj je vse biznis. Na njeno zahtevo ga sicer “odkupi”, toda zdaj mora krasti še za druge. Bruno, ki ga igra Igor iz Obljube, je “otrok” brez morale, brez sramu in brez občutka krivde - nezanesljiv, neodgovoren, v stalnem boju za preživetje, sin ponižanega, zatrtega, zavrženega, neperspektivnega, pretepenega razreda, stranski produkt kapitalizma, ki človeka oropa dostojnosti, občutljivosti in samospoštovanja. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200605/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 01.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 299 V petdesetih - v času hladnovojne histerije - je Hollywood posnel kopico sci-fi šokerjev, v katerih je Ameriko doletela invazija iz vesolja, najraje z Marsa. Mars je rdeč - in komunisti so bili tudi rdeči. Alegorija je bila s tem tako dobesedna, da se je lahko vključila v patriotsko vojno proti komunizmu. Med temi filmi so bili tudi Zavojevalci z Marsa (Invaders from Mars, 1953), v katerih deček vidi, kako se za hišo izkrcajo zunajzemeljska bitja. Panično odvrešči k odraslim, ki pa mu ne verjamejo - mali le fantazira! Jasno, ko odrasli pogruntajo, da so se na njihovem dvorišču res izkrcali “rdečkarji”, je že prepozno. Mali pišček, prva kompjuterska animacija, ki jo je Disney pridelal brez studia Pixar, to zgodbo priredi za potrebe novega časa - časa vojne proti terorju. Mali pišček - v originalu z glasom Zacha Braffa, v slovenski sinhronizaciji z glasom Matjaža Javšnika - prihaja iz male, zaspane, idilične ameriške vukojebine Oakey Oaks, v kateri otroci že tradicionalno nimajo nobene teže in kredibilnosti: oče je Oče, otroci pa so otroci, “tiha večina”. Ko Mali pišček nekega lepega dne oznani, da se nebo odpira in da prihajajo zunajzemeljska bitja, povzroči paniko, ker pa potem o zunajzemeljskih bitjih ni ne duha ne sluha, se tako osmeši, da ga izobčijo. Doma - in širše. To je bil le lažni alarm! Da bi se odkupil, se prelevi v bejzbolskega junaka. Toda potem spet vidi zunajzemeljska bitja, le da se zdaj ne zaleti, ker je v hudi dilemi: če zagnal vik in krik, mu ne bo nihče verjel, ker se je prvič osmešil - če vika in krika ne bo zagnal, bodo Ameriko udarili zunajzemeljski teroristi. Če se spomnite, kako je Bush razglašal alarme, za katere se je izkazalo, da so lažni, lažje razumete, zakaj je Pišček le Bushev mini-me. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200606/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 12.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 268 Jack Twist (Jake Gyllenhaal) in Ennis Del Mar (Heath Ledger) sta kavboja, toda ne živita na starem divjem zahodu, ampak na tem, kar je ostalo od starega divjega zahoda. In ostalo ni dosti - veliko zagrenjenosti, fantomov, slabih spominov in brezupne prihodnosti. Jack in Ennis sta redkih besed. Zlahka bi nadomeščala Moža-brez-imena. Avantur ni več - če hočeš preživeti, moraš napol suženjsko tezgariti za fuck-you ovčarje. Tudi mobilnosti in svobode ni več - svoje homoerotične impulze morata skrivati. Ko se leta 1963 spoznata na gori Brokeback, kjer čez poletje čuvata ovce, se hitro zapleteta, toda njuna romanca ni le platonska, ampak odnos tudi konzumirata. Saj veste, zgodi se. In tudi sama mislita, da bo to, kar se je zgodilo na gori Brokeback, tudi ostalo na gori Brokeback - pa ne ostane. Gora pride za njima. In noče več stran, pa četudi se poročita, četudi se heteroseksualizirata in četudi leta minevajo. Njuna romanca je v posmeh homofobični družbi, ki trdi, da je homoseksualnost “ozdravljiva”, patriarhatu, ki se ponaša s “kontroliranim” osvobajanjem žensk, ni mu pa uspelo osvoboditi moških, in krščanskim ideologom, ki trdijo, da homoseksualnost ni naravna - Jacka in Ennisa vname prav narava. Toda Gora Brokeback, posneta po noveli Annie Proulx, obenem ne pušča nobenega dvoma, da je v vsakem ritualnem odnosu vedno nekdo moški in nekdo ženska. Gora Brokeback ni le coming out obeh kavbojev, ampak tudi samega vesterna, ki je bil vedno rezerviran za “prave moške” - v vesternu je tlela najbolj silna homosocialna napetost, toda vestern jo je med vsemi žanri najdlje skrival. Priti sta morala ženska in Tajvanec, da sta ga razdevičila. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200606/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 12.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 255 Usodna prevara je šoker za prešuštne moške. Usodna privlačnost ni bila še nič - to, kar se je zgodilo prešuštnemu Michaelu Douglasu, je bila navadna pravljica. Usodna prevara je Teksaški pokol z motorno žago. Clive Owen bi na kolenih prosil, da bi se mu zgodilo to, kar je se zgodilo Michaelu Douglasu. Je pa res, da Owen misli, da je na varnem, ker bejba (Jennifer Aniston), s katero se zaplete, ni samska, ampak poročena: pomeni, da mi ne bo težila! Toda pasti za moški šovinizem in seksizem je več, kot jih je popisala Usodna privlačnost. Charles (Owen) in Lucinda (Jennifer Aniston) se spoznata na vlaku, s katerim se vsako jutro vozita v službo. Ko med njima klikne, se podreta v cagavem, poceni, napol legalnem hotelu, ki je ustvarjen za ilegalni fuk, toda še preden si dobro raztrgata oblačila, v sobo že vdre psycho (Vincent Cassel), ki njega razbije, njo pa poslili. Jasno, tudi oropa ju. Prijaviti ga ne smeta - ker bi bil njen mož zelo jezen (vzel bi ji hčerko), in ker njegova hči potrebuje očeta (zelo je bolna). No, psycho ju začne potem še izsiljevati - plačajta ali pa povem! In Charles plačuje - dokler film v številu trupel ne prehiti Usodne privlačnosti. Usodna prevara hoče biti pač bolj srhljiva od Usodne privlačnosti, ki je moške strašila s samskimi ženskami. Usodna prevara jih straši z ultimativno in najbolj histerično patriarhalno fantazijo - da so vse poročene ženske v resnici samske, deviantne, transgresivne, da je torej tudi zakon le past za moškega. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200606/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 12.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 286 Sayuri (Ziyi Zhang) je japonsko dekle, ki jo ugrabijo in prodajo za kjotsko gejšo - in ko jo bosta Hatsumomo (Gong Li) in Mameha (Michelle Yeoh), njeni mentorici, izmojstrili v ugodniški servilnosti, bo lahko tešila bogataše in druge starce. Sayuri z leti zraste v gejšo vseh gejš, v “gibljivo umetnino”, tako da jo bo mogoče dobro prodajati. Tudi njeno nedolžnost - po možnosti večkrat. Gejša mora pač služiti moškemu - in to se tu ne kvalificira za posilstvo, ampak za eksotični rajc. Film je preveč pudingasto razgledniški, preveč postersko dekorativen, preveč dickensovsko eteričen in navidez spoštljiv do japonskega fatalizma, da bi znal ženski, ki se utaplja v patriarhalni temnici, reči kaj več kot to, da ne prodaja seksa, svojega telesa, ampak le iluzijo seksa. Prej narobe, patriarhalno temnico spremeni v estetsko doživetje. Gejša je epos, ki so ga belci posneli po bestsellerju belca in v katerem gejše - Japonke, heh - igrajo Kitajke, ki govorijo angleške. To je dovolj, da v Gejši vidite zelo čudno “kulturno” napravo. Kaj to pomeni, da Japonke igrajo Kitajke? Se je hotel Hollywood maščevati Japonski, ker je med II. svetovno vojno posilila Kitajsko? Ali pa se je hotel Hollywood le maščevati Japonkam, ker niso tako slavne kot Kitajke? Ziyi Zhang in Gong Li sta Kitajki, ki ju pozna cel svet - poznate kako japonsko igralko? Vidite, ker Japonke niso prepoznavne in profitabilne, jih igrajo Kitajke. Ups, ali pa je hotel Hollywood reči: hej, zahodnjaki itak ne ločijo med Kitajkami in Japonkami! Je kaj bolj rasisitičnega? Ker pa je Gejša film o gejši, ki v zahodni fantaziji uteleša pojem servilnosti, lahko v njej vidite eksotični spiritualni pornič. Softcore za žensko populacijo, ki jo mentalno formatirajo reči a la Oprah Winfrey Show. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200606/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 12.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 206 Mali Jeruzalem je francoski film, ki baročno komplicira, da bi povedal nekaj povsem banalnega. Na pomoč kliče celo Kanta in citate “ženskih študij”. Tisto, kar hoče reči, se glasi: Arabci in Judje bi se morali ljubiti. Laura (Fanny Valette) tako ni le Judinja, ki jo privlači musliman Djamel (Hedi Tillette de Clermont-Tonnerre), ampak francoska Judinja tunizijskega rodu iz dolgočasnega pariškega predmestja po imenu Mali Jeruzalem, v katerem je vsaka družina šolski presek vseh judovskih dilem in tabujev - in seveda, tudi Djamel ni le musliman, ampak alžirski begunec, še vedno ilegalec, ki je bil prej, v Alžiriji, liberalni novinar, zdaj pa se preživlja kot čistilec v šoli, na kateri uči Laurina mati. Oh, in tudi Laura, študentka, ki gre vsak dan ob isti uri na sprehod po isti poti (kot Kant), čisti na tej šoli. Lauro, razcepljeno med Bogom in moralnim-zakonom-v-njej, ob pogledu na Djamela zaščemi - ko ji Kant prečisti um, je pač zrela za čisti libido. Da bi se torej ljubila z muslimanom, potrebuje Kanta, kar nas kakopak pripelje do vprašanja: se sploh ljubi z muslimanom ali pa le s kantovskim ekstraktom muslimana? Ergo: ko se Judinja ljubi z muslimanom, mora misliti na Kanta (na “drugega”), če hoče, da ji pride. (Cankarjev dom) ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200607/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 17.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 488 Ameriški mainstream žurnalizem se v času Bushevih mandatov, Busheve “vojne proti terorju”, Bushevega patriotiziranja zakonodaje in Bushevega tako rekoč industrializiranega zastraševanja ni ravno izkazal. Prej narobe, z razkritji je zamujal, z informacijami taktiziral, nekritično posredoval laži in fabrikacije. Še celo Bob Woodward, človek, ki je na začetku sedemdesetih razkrinkal in sesul Richarda Nixona, nekoč pojem “raziskovalnega novinarja”, zdaj urednik Washington Posta, se je prelevil v Bushevega hagiografa in marioneto Bele hiše - dve leti je vedel, da skuša Bela hiša diskreditirati Josepha Wilsona, nekdanjega diplomata, ki je razkrinkal Bushevo zgodbo o Nigru, uranu in Sadamu Huseinu, a je raje molčal. Načela je utopil v politiki. George Clooney, najbolj protivojni in najbolj protibushevski filmski zvezdnik, je zato film Lahko noč in srečno premaknil v preteklost, v petdeseta, v čas, ki je primerljiv z današnjim časom - v čas, ko je obstajal novinar, ki se je uprl politiki, njeni demagoški histeriji, njeni populistični nestrpnosti, njeni patriotski antidemokratičnosti, njenemu bušizmu, ki se mu je tedaj reklo makartizem. Edward R. Murrow, voditelj TV mreže CBS, ki ga igra briljantni David Strathairn, svojih načel ni utopil v politiki. Ni čudno, da je film črno-bel: Clooney hoče jasno pokazati, da so ti časi mimo. Da takih novinarjev ni več. Drži, v tem je toliko nostalgije kot možnosti za insertiranje arhivskih posnetkov, a po drugi strani - le kako ne bi Amerika čutila nostalgije po novinarju, ki si je v bistveno hujših časih upal bistveno več kot sodobni novinarji, znani po “resnosti”, ki je resni ljudje ne jemljejo resno. In film ne potrebuje epske strukture, bombastične akcije in cinizma, da bi povedal zgodbo o novinarju, ki je bil proti, ampak se zadovolji z ekspresivno ledenim TV studiem, v katerem je Murrow - s cigareto v roki, dimom v očeh, umom na jeziku in ob asistenci svojega producenta Freda Friendlyja (Clooney) - v seriji večernih oddaj See It Now razkrinkal ameriško ministrstvo strahu, specifično, senatorja Josepha McCarthyja, demagoškega self-made križarja, ki je kongresno Komisijo za protiameriške dejavnosti spremenil v mučilnico. Njegovo iskanje komunistov, ki da so se infiltrirali v Ameriko, zunanje ministrstvo in Hollywood, se je prelevilo v podžiganje paranoje in fašistoidno linčanje vseh, ki se niso strinjali z “uradno” politiko. Če jih že ni razglasil za “komuniste” ali pa “protiameriške elemente”, je poskrbel, da so jih njegovi medijski jurišniki razglasili za “geje”. Kar je tedaj pomenilo konec kariere. Včasih tudi življenja. Toda ko vidimo šefe TV mreže CBS, ki Murrowa prepričujejo, da naj si izbere drugo tarčo ali pa da naj raje intervjuva estradnike, in ko vidimo, kako oglaševalci iz Murrowove oddaje umaknejo reklame, postane jasno, da taki politiki, kakršen je bil McCarthy, ne nastanejo sami - destruktivno moč, ki jo imajo, jim omogočijo prestrašeni mediji in preračunljive korporacije. Film Lahko noč in srečno se dogaja v preteklosti, toda v Ameriki se preteklost nikoli ne konča: Američani so še vedno alergični na slabe novice - in mediji so še vedno zrcalo te alergije. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200607/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 17.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 282 Kdor je neodvisen, je seksi - kdor je bogat, je vodljiv. Tako se glasi sporočilo filma Prevzetnost in pristranost, posnetega po romanu Jane Austen. Sporočila njenih romanov so bila vedno ista. Prvič, samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo. Drugič, dolžnost punce je, da misli le na to, kako bi se čim prej in čim bolje poročila. Tretjič, naloga punce je, da se sprehaja in hihita, da veze, da raja, da pije čaj, da leporeči in da ogovarja premožne samske moške. Četrtič v tem svetu vladajo večni status quo, večna razredna nirvana in večni zakoni. In petič, punca mora status quo ljubiti bolj kot samo sebe. Poroka je edina revolucija v njenem življenju. Pa i šire. V Prevzetnosti in pristranosti zato ni ljubezni na prvi pogled - ne, prvi vtisi so varljivi. Elizabeth Bennet (Kiera Knightley), igriva, zvedava, inteligentna punca iz zgornjega srednjega razreda, in Darcy (Matthew MacFadyen), dolgočasni, zamorjeni gospodič iz prevzetnega, pristranega aristokratskega jet-seta, sta si ob prvem stiku antipatična, ker pa ju usoda stalno združuje in povezuje, antipatije izginejo, četudi ne povsem - Darcyjeva ženitna ponudba je za Elizabeth nesprejemljiva in žaljiva, tako da jo mora reformulirati. Toda Elizabeth je le ena izmed petih sester, ki iščejo - ali pa so iskale - čim boljšo ženitno partijo. Nekatere so v tejle ekranizaciji le fusnote, druge - recimo Jane (Rosamund Pike), družinska beauty, ki bi zlomila King Konga - pa so tam zato, da bi bilo jasno, da je Elizabeth primer neodvisne ženske, heh, ženske-pred-svojim-časom, ironične postmodernistke, ki skuša razbiti rigidne spone britanskega razrednega sistema in ljubezen preleviti v emocijo razrednega boja. Ko se poroči, zruši razredni ustroj družbe. Če bi ji le sledile tudi njene sestre. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200607/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 17.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 215 Hollywoodu je v glavo šinila ideja, kakršna ti v glavo šine le enkrat v življenju - le enkrat pa ti šine zato, ker je trapasta, da jo takoj pozabiš. In ne šine ti več. Hollywood pa ne bi bil Hollywood, če mu ne bi šinilo tole: hej, kaj če rečemo, da je bil Diplomiranec posnet po resnični zgodbi, in kaj če pokažemo, kaj se s temi resničnimi osebami dogaja danes! Dobili bomo neke sorte sequel, ki bo po malem tudi rimejk in prequel, pa za nameček še sequel prequela in prequel sequela. Vau! Jennifer Aniston igra Saro Huttinger, frajgajstovsko novinarko, ki se s svojim zaročencem odpelje v Pasadeno, na poroko svoje sestre, kjer izve, da je njena stara mama, ki jo igra Shirley MacLaine, v resnici gospa Robinson. Kar pomeni, da je stara mama spala s fantom svoje hčerke. To pa lahko pomeni še nekaj drugega: da je Sarin biološki oče v resnici “Benjamin Braddock”, ne pa tip, ki ga je imela za očeta. In ko se prebije do “Benjamina”, ki mu je v resnici ime Beau (Kevin Costner), ga vpraša: Si ti moj oče? Ne, sterilen sem! Zdaj, ko ni več strahu pred incestom, se lahko začne rimejk Diplomiranca. Lahko potegneš Dustina Hoffmana iz Diplomiranca, toda ne moreš potegniti Diplomiranca iz Dustina Hoffmana. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200608/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 22.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 322 Hollywood, znan po svoji neiskrenosti, je najbolj nor na iskrene ljudi. Še posebej na iskrene pevce - na pevce, ki so peli iz srca. Saj veste, v svojih življenjih so grešili, varali žene, zapuščali otroke, se fiksali, celo sedeli, propadali, ponovno vstajali, lagali in zlorabljali prijatelje, toda hej - peli so iz srca. Tak je bil Ray Charles, ki ga je nedavno biografiral Ray. In tak je bil Johnny Cash, ki ga biografira Hoja po robu. H'woodski dokaz, da je res pel iz srca, je h'woodsko preprost: človek, ki je imel toliko hitov, je lahko pel le iz srca. Jasno, v filmu so na voljo vsi njegovi hiti, soundtrack iskrenosti. V življenju najbolj iskrenega človeka na svetu ni bilo tišine. Niti ene same. Joaquin Phoenix sicer ne izgleda slabo za igralca, ki nas mora prepričati, da ne gledamo le karaok iskrenosti, toda v glavnem nima sreča - vsakič, ko se malce bolj pretegne, pade na teritorij Raya. Cash je tako kot Ray prišel iz južnjaške bede... tako kot Ray je tudi on v mladosti izgubil brata... tako kot Ray je varal ženo... tako kot Ray je zlezel na droge... tako kot Ray je padel v nemilost... in tako kot Ray je ponovno vstal, še bolj karizmatičen kot prej, originalni Man in Black - ker je pel iz srca. In iz srca je pel zato, ker je pel muzi svojega življenja, pevki June Carter (Reese Witherspoon), ki je napisala Ring of Fire, enega izmed njegovih največjih hitov. Film se nenehno ziblje med njegovimi padci in vzponi - med drogami in petjem iz srca. Bolje rečeno, film zelo jasno pove, kaj je bilo v Cashevem življenju dobro in kaj slabo - dobro je bilo petje iz srca, slabo je bilo jemanje drog. Kar je seveda absurdno: če Cash ne bi bil na amfetaminih, ne bi pel iz srca. In ne bi imel vseh tistih hitov. In ne bi veljal za iskrenega človeka. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200608/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 22.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 198 Louisu (Michel Subor), agoničnemu “vsiljivcu” s francoskim akcentom, ruskim potnim listom in mračno preteklostjo, ki živi na švicarsko-francoski meji, vidno peša srce, zato si skuša kupiti transplantacijo, obenem pa išče svojega izgubljenega sina, ki je lahko na Koreji ali pa Tahitiju. Michel, ustavljeni hedonist in emocionalni non sequitur, je - direktno ali indirektno - povezan z različnimi ljudmi (mejna policistka, farmacevtka, lovci). Vsi imajo pse. Tudi Louis. Vsi iščejo “vsiljivce” (bolezni, ilegalce, travme, osamljenost, teror). Vsi lovijo, vohljajo, ovohavajo. Ne nujno v tem vrstem redu. Nekatere lovce lovijo “vsiljivci”. A po drugi strani - vrstni red tu ne obstaja. Predstavljajte si, da Jim Jarmusch sanja - recimo, da sanja o Strtih cvetovih. In predstavljajte si, da potem v njegove sanje skoči David Lynch. Tako izgleda Vsiljivec, ki ga je posnela Claire Denis - kot puzzle, kot fluidni sen, kot cinefilska uganka, kot tematski park filmske antikomercialnosti, kot igra asociacij, kot bric-a-brac iz Osumljenih petih, kot konveksni odsev paralelnega sveta, kot film, pri katerem nikoli ne veš, kdo je res “živ” in kdo je le privid junakove agonije, kot posttransplantacijska verzija Jakobove lestve groze in kot abstrakcija nove, kaotične, kakofonične, irealne “šengenske trdnjave”, ki “vsiljivcev” ne prenese. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200608/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 22.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 265 Heath Ledger igra v Gori Brokeback kavboja, ki mora skrivati, da je gej - v Casanovi pa igra Casanovo, simbol zahodne heteroseksualnosti. Sam film izgleda kot vic, toda selitev z ameriškega zahoda v Benetke je še ena selitev v represivno okolje, ki ne prenese seksualnega eksperimentiranja - Ledger mora tokrat skrivati, da je Casanova. Vatikan ga hoče disciplinirati, zato nanj pošlje svoje inkvizicijske jurišnike, ki mu ponudijo nekaj, česar ne more zavrniti - poroči se ali pa ti tiča deportiramo. Hecno, Casanova je Casanova, seksualni prvak, toda očitno si je vse življenje želel le eno - da bi se poročil. Ko mu Vatikan ukaže “poroči se”, svoje monogamne fantazije ne more več skrivati - najprej oči vrže na Victorio (Natalie Dormer), bližnjo devico, za katero pa se skrivaj meče njen sosed, potem pa prešalta na Francesco (Sienna Miller), za katero se očitno ne meče nihče. Kdo ve, morda zato, ker se je Lasseju Hallstromu, specialistu za filmski puding, zdelo, da ima Casanova z dramaturškega vidika dovolj eno oviro, morda zato, ker jo je oče že vnaprej oddal (heh, potem je za kazen umrl), morda pa zato, ker je feministka - na seksizem in podobne šovinizme je tako občutljiva, da se mora Casanova pretvarjati, da ni Casanova. Če bi ga Vatikan in Francesca še malce stisnila, bi se začel pretvarjati, da je gej. Namesto romantične komedije o feministki, ki skuša “spreobrniti” geja, dobimo romantično komedijo o feministki, ki nehote - in ob asistenci Vatikana - “spreobrne” ultimativnega seksista. Casanova je film, ki potrjuje, da imata h'woodska romantična komedija in Vatikan isti cilj - monogamnost. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200608/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 22.02.2006 Marcel Štefančič, jr. 234 Otroci ločenih staršev so že tradicionalno h'woodski mučeniki št. 1. Po eni strani vedno zelo trpijo, po drugi strani pa se imajo vedno bolje kot otroci poročenih staršev - travme jim pač odprejo svet. In to na stežaj. V Zathuri, vesoljski avanturi, se jim na stežaj odpre vesolje, toda Zathura ni niti 2001, odiseja v vesolju niti Vojna zvezd, ampak neke sorte nadaljevanje Jumanjija (1995)... ee, še ena družabna igra, ki se ji zmeša. Trije otroci, 10-letni Walter (Josh Hutcherson), 6-letni Danny (Jonah Bobo) in 13-letna Lisa (Kristen Stewart), ki jih samski, ločeni daddy (Tim Robbins) pusti doma same, v kleti najdejo Zathuro, staro vesoljsko družabno igro iz petdesetih, ki njihovo hišo prelevi v vesoljsko ladjo, nad katero se potem zgrnejo meteorski dež, osmi potniki, vesoljski brodolomci, Saturnove orbite, odpadki Jumanjija, izpuščeni prizori Jurskega parka in vojske iz oddaljenih galaksij. Če otroci nočejo ostati v smrtni nevarnosti, okej, če nočejo ostati disfunkcionalni, morajo igro odigrati do konca - to, da morajo “igro odigrati do konca”, pa seveda pomeni le, da morajo spoznati, da so kljub disfunkcionalnosti še vedno družina. No, da ima film pri tem v mislih družino, v kateri imajo glavno in zadnjo besedo moški, veste po tem, da je Lisa praktično cel film zamrznjena. Punca ne more niti ne sme igrati. Film hoče reči: kako lepo bi bilo, če bi lahko čas - in seksualno politiko - zavrteli nazaj v petdeseta. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200609/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 03.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 267 Siriana, dragulj med h'woodskimi političnimi filmi, je čudovito kompleksni tematski park sodobne geopolitike. Ameriška naftna družba je na tem, da se združi z manjšo, ki je dobila koncesijo za kazahstanska naftna polja. Ker pa pričakujejo, da mediji in javnost tej združitvi ne bodo naklonjeni, angažirajo mogočno PR agencijo, ki naj bi jih zmehčala. Šef te agencije (Christopher Plummer) je tudi član “Komiteja za osvoboditev Irana” in člen v zaroti, s katero skušajo destabilizirati zalivski emirat, ki je sredi preobrazbe. Stari emir je šel, nasledil ga je njegov starejši sin, princ Nasir, ki pa nafte noče več prodajati pod prisilo, ampak jo hoče prepustiti najboljšemu ponudniku - Kitajski. Njegov svetovalec (Matt Damon) ima prav, ko namigne, da bo Nasir zelo verjetno “naslednji Mossadeq” - še ena žrtev političnega puča, ki ga bo zrežirala CIA. In res, ameriškega naftnega giganta vse skupaj tako razbesni, da začne pakirati atentat na princa Nasirja - če bi namreč Nasir padel, bi ga nasledil njegov mlajši brat, ki je bolj vodljiv. CIA pošlje na Bližnji vzhod svojega agenta (George Clooney), ki mu nadrejeni pred odhodom “razkrijejo”, da Nasir sponzorira teroriste. Ha! Siriana, sinonim za Bližnji vzhod, kot si ga predstavlja Bush, poveže vse točke: teksaške naftne družbe, naftna polja na Bližnjem vzhodu in v Kaspijskem bazenu, medije, Pentagon, tajne službe, strah pred Kitajsko, vojno proti terorju, trgovino z orožjem, imperialne fantazije, korupcijo, torturo in islamski fundamentalizem. In ničesar ne pusti za naslednjič, ampak gre do konca. Ameriške nafte družbe so tam zato, da korigirajo napačne odločitve naftnih emiratov - islamski fundamentalisti so tam zato, da korigirajo napačne odločitve ameriških naftnih družb. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200609/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 03.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 327 “Amerika nima duše - če bi jo ubili, to ne bi bil zločin.” S tem stavkom se začnejo Razdružene države Amerike, napol rockumentarec, napol mockumentarec o ameriški turneji Laibacha. Ta stavek bi lahko izrekli tudi Laibachi, dediči Andyja Warhola, Johna Watersa, Mae West in drugih mojstrov campa, toda izreče ga neki njihov fan, član satanistične cerkve. Jasno, tip je v črnem. Vsi fani so v črnem. Tudi sami Laibachi so v črnem. Vsi skupaj so prišli na pogreb Amerike: turneja se je namreč odvrtela ravno po Bushevi ponovni izvolitvi, ko se je tista druga, “modra” polovica Razdruženih držav Amerike odela v črno. Amerika je padla v fucked-up mrak, še več, v fašizem, kot dahne neki drugi fan, ki Laibache pričaka kot odrešitelje, ki mu bodo pomagali izraziti to, česar sam ne more in ne zna. Laibachi mu pomagajo dešifrirati njegovo lastno sporočilo - tako kot vsem ostalim. Ali kot pravi nekdo: “Laibachi mi povejo, kaj čutim do Amerike.” Vsi ti fani - satanisti, konspiracionisti, fašisti, antibušisti, mazohisti, liberalci, evrofili, paranoiki, ilegalci, disidenti iz “rdečih” držav, alternativci, urbani apokaliptiki, potencialni emigranti in bejbe, ki na Laibache fukajo - so na koncert prišli zato, da bi izrazili svoj gnev do Busha, do Amerike, svoj protest, toda hej, Američani so Američani: tudi protest razumejo kot terapijo. Fani Laibachom sporočajo: Potrebujemo vas! Šur, Laibachi so natanko to “sporočali” partiji, ko jim je najbolj težila: Potrebujete nas! Neki fan krikne: Rešite nas pred diktaturo! Le kako? Laibachi v Ameriki vidijo deželo, ki je iz barbarstva skočila direktno v degeneriranost, saj veste, brez postanka v vicah civilizacije. Sploh pa, Laibachi imajo radi dikatorje - ker so kot otroci. Igrajo se, na koncu pa vse uničijo. Fani, ki ne vedo, kaj so, prihodnost svoje preteklosti ali preteklost svoje prihodnosti, so prišli po “sporočilo”, ki pa se glasi: Ni vam pomoči! Ko ste izgubili moč, ste izgubili vse! Boljše definicije folka ni - in boljše definicije fana tudi ne. Aplavz je itak posnet. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200609/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 03.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 256 Wim Wenders in Sam Shepard sta se po dobrih dvajsetih letih spet združila. Spet sta sklenila, da nam pokažeta, da je ameriški zahod najpopolnejša filmska lokacija. In spet skušata skupaj spraviti disfunkcionalno družino. Pariz, Teksas 2. Howard Spence, tesnobni junak filma Ne hodi mi trkat, je zvezdnik vesternov, ki ima za sabo burno kariero, polno hitov, škandalov, pretepov, izgredov, tabloidnih afer, odvisnosti, razpuščenosti, ilegalnosti, motelov, turbulenc, bejb in patološke nevezanosti, ki ga je spremenila v luft, tako da ne ve več, kaj bi s sabo. Ker pa je narcis, nenadoma zapusti snemanje svojega zadnjega vesterna in zbeži k svoji mami (Eva Marie Saint), ki je ni videl 30 let. A po drugi strani, tudi film Ne hodi mi trkat je narcisoiden: zaveda se filma Pariz, Teksas. Zaveda se, da je tam, kjer je, že bil - in da to vsi vedo. In seveda, tudi Wenders in Shepard sta z leti postala narcisoidna: Howarda igra kar sam Shepard. Ko pa mu mama razkrije, da ima v Montani sina, za katerega do sedaj ni vedel, takoj krene v Butte (hja, Butte, Montana), kjer dobi več, kot je iskal - in da bi bilo vse skupaj bolj “avtentično”, igra mater njegovega “izgubljenega” sina kar Jessica Lange, njegova žena. Igralci, ki skušajo svoj narcizem skriti v neprebojno, skrivnostno melanholijo, srečajo narcisoidni landscape, ki svojih skrivnosti ne skriva. Američani dobijo evropsko senzibilnost v filmu, ki v Ameriki vidi izgubljenega otroka Evrope. Wenders in Shepard dobita drugo priložnost v filmu, ki kaže, da v življenju ni drugih priložnosti - le zamujene. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200609/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 03.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 147 Velika družina, veliko smeha je pro-life komedija. Steve Martin ima namreč 12 otrok. Zgodila se je božja volja. Toda film nam hoče reči: če si pro-life, še ne pomeni, da si fašist! Specifično: ker je najstarejša hči tik pred porodom, najstarejši sin pa tik pred odhodom v veliki svet (točno, moški so avanturisti, ženske pa matere), sklenejo, da bodo “zadnje poletje” preživeli v kampu, kjer pa hitro naletijo na sovraga - na nepremičninskega magnata (Eugene Levy), ki ima le 8 otrok. Kar pomeni, da je avtomatično sumljiv, še toliko bolj, ker je obogatel s preprodajanjem nepremičnin - “dom” mu ni očitno nič svetega. Toda njegov smrtni greh je nekaj drugega: tip zagovarja represivno vzgojo. Jasno, Martin zagovarja permisivno vzgojo. Zato se obe družini pomerita v “igrah brez meja”. Kdo zmaga, je na dlani: ne ta, ki mu prej pride, ampak ta, ki ima več otrok. ZELO PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200610/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 10.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 280 Leta 1959 sta Perry Smith and Dick Hickock v kansaškem mestecu Holcomb pobila štiričlansko družino Clutter - leta 1965 so ju obesili. Naslednje leto je Truman Capote, liberalni zapeljivec, salonski dandy in kultni showman, do tedaj najbolj znan po Zajtrku pri Tiffanyju, objavil Hladnokrvno, prelomni neožurnalistični roman, v katerem je popisal ozadje tega brutalnega umora. Capote, ki ga igra Philip Seymour Hoffman, opasan s pisateljico Harper Lee (Catherine Keener) in - telefonsko - s svojim ljubimcem Jackom (Bruce Greenwood), se na kraju zločina znajde takoj po zločinu: malce vohlja, ker hoče napisati članek za revijo New Yorker, toda ko podkupljive, vodljive lokalne oblasti pustijo, da pride v stik s Smithom (Clifton Collins, jr.), v katerem začuti delček “sebe” (kot da sta zrasla v isti hiši in potem izstopila skozi različna vrata), se mu zazdi, da je v tej zgodbi knjiga, ameriški epos... ee, “Veliki ameriški roman”. Ni čudno, heh, v tej “zgodbi” sta dve veliki ameriški temi: prvič, ameriški razredni resentiment - morilca prihajata iz deklasiranega, ranjenega, užaljenega, dezorientiranega ameriškega trebuha, družina Clutter pa uteleša idilični srednji razred, ki je ujel ameriški sen in ameriško “normalnost”, in drugič, ameriško patološko nasilje - ameriški razredni resentiment se nikoli ne konča z revolucijo, ampak z množičnim umorom. Ko Capotea ta “zgodba” tako obsede, da ji posveti 6 let svojega življenja, nehote doda še tretjo veliko temo - ameriško bizarno fasciniranost nad nasiljem. Še več, da bi čim bolje preštudiral svoja “lika”, Smitha in Hickocka (Mark Pellegrino), jima najde celo novega odvetnika - eksekucijo hoče preložiti, njuni življenji podaljšati. Capote po romanu Hladnokrvno, ki je postal steber “novega žurnalizma”, ni več napisal nobenega romana - njegova “kreacija” ga je požrla. ZELO ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200610/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 10.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 511 Že od Busha dalje vemo, da ljudje na Zahodu - ne le na divjem zahodu - mešajo Slovenijo in Slovaško. Ko boste videli Krvavi hostel, boste kriknili: V riti smo! Ni namreč nujno, da je Krvavi hostel dobra novica za slovensko turistično industrijo. Je pa po drugi strani Krvavi hostel slaba novica za slovensko filmsko industrijo - slovenski fantje, ki se kurčijo z gverilsko senzibilnostjo, bi lahko že zdavnaj posneli svojo verzijo Krvavega hostela. Skoraj zastonj. Dogajanje bi lahko postavili na Slovaško ali pa v Slovenijo, vseeno - hej, lahko bi posneli slovensko-slovaško koprodukcijo. Saj veste, lahko bi hormonski, potrebni, zadeti, bučni, nevedni, domišljavi, zoprni slovenski mladinci prišli v slovaški hostel, ali pa obratno - lahko bi v slovenski hostel prišli hormonski, potrebni, zadeti, bučni, nevedni, domišljavi, zoprni slovaški mladinci. Rezultat bi bil v obeh primerih enak: turistični zvezi obeh držav pri snemanju tega filma ne bi hoteli sodelovati. Toda spričo zagamane slovensko-slovaške apatičnosti je moral umazano delo spet opraviti Hollywood, specifično - Quentin Tarantino, ki je Krvavi hostel koproduciral. Kot veste, hormonski, potrebni, zadeti, bučni, nevedni, domišljavi, zoprni ameriški mladinci radi zaidejo, bolje rečeno, zapeljejo na napačno cesto, kjer jih začne potem preganjati, trpinčiti, peštati in kastrirati kak teksaški psycho z motorno žago ali pa kak dementni artist, ki jih en passant predela še v voščene inštalacije. Civilizacijo in degeneriranost loči le prometni znak. En sam wrong turn, pa si že kremenatlc - ali pa sveča, od katere bo na vekomaj veke kapljalo. V Krvavem hostlu trije hormonski, potrebni, zadeti, domišljavi, zoprni ameriški road-tripaši (Jay Hernandez, Derek Richardson & Eythor Gudjonsson) - okej, en je Islandec - ne zavijejo na napačno cesto, ampak v napačno državo. Ker so očitno še vedno pod vtisom Šunda, mislijo, da je Amsterdam glavno mesto dekadence, hedonizma, laissez-faire bordelizma in bejb, ki dajo na prvi pogled, toda ko se po pecanju napačne bejbe znajdejo v knockdownu, jim je jasno, da je Amsterdam le Taksas, v katerem lokalci ne pustijo, da jim bejbe šlatajo tujci. Na srečo nabašejo na Rusa, ki jim razkrije, da je pravi Amsterdam na Slovaškem - in fantje so že na poti v magični hostel, glavno mesto dekadence, hedonizma, laissez-faire bordelizma in bejb, ki dajo na prvi pogled. Toda še preden jim pride, že dobijo svoj hardcore - tipa, ki maha z motorno žago. Hja, jebeni slovaški hostel postane njihov Teksaški pokol z motorno žago. Njihova Avdicija. Njihova Zadnja hiša na levi. Njihova Odrešitev. Eksotični hostel je past za seksualni turizem - groteskna, ekscesna, neogotska mučilnica, chamber of torture, v kateri lahko po mili volji mučiš ljudi, še zlasti Američane, ki so s svojim tujim akcentom najbolj iskana roba. Na Američane se zvrnejo demoni ameriškega imperializma, ameriške torture in ameriške arogance. Eksotika je smrt - turizem je nihilizem. Če bo Hollywood ostal Hollywood, bo posnel nadaljevanje, v katerem bodo fantje pomotoma zavili v Slovenijo. Upajmo le, da ne bodo raje zavili v Moldavijo - in da ne bodo v Slovenijo zavili šele v sedmem nadaljevanju, oh, ali pa v slovenski gverilski “presaditvi”, ki je ne bodo hoteli gledati niti Slovaki. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200610/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 10.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 108 Lisa Metzger (Meryl Streep), ki se preživlja s psihoanalizo, drži svojega 23-letnega sina Davida (Bryan Greenberg) na špagi, 37-letni Rafi (Uma Thurman), svoji pacientki, pa priporoča hedonizem. Komedija je v tem, da se David in Rafi sparita... da Rafi z njim predela vse tisto, kar ji priporoča njegova mati... in da mati za sinove “orgije”, vključno z dolžino njegovega penisa, potem sliši iz prve roke. Mati psi-seans resda ne prekine, je pa po drugi strani tudi res, da v zgodbah o figurah veneris svojega sina ne uživa tako kot paraplegični mož v Lomu valov. Meryl Streep ostane le Jane Fonda, ki se dela, da je Woody Allen. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200610/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 10.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 96 Skriti adut, ki ga je posnel islandski auteur Dagur Kari (Mi, albini), je zgodba o ekscentričnem fantu (Jakob Cedergren), ki mu grafiti vržejo premalo in ki poriva ekscentrično punco (Tilly Scott Pedersen), za katero se meče tudi njegov ekscentrični prijatelj (Nicolas Bro). Črno-beli štikl koketira s cine-veritejevsko spontanostjo francoskega novega vala, toda vse ideje pokuri v uvodu, tako da od vsega skupaj ostanejo le klišeji “svetovnega filma” - vsi liki so ekscentrični, vsi so “usodno” povezani, vsem gre na živce Oblast, vsi zaslužijo premalo in vsi sanjarijo, recimo, da bi postali nogometni sodniki. Oh. (CD) ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200611/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 17.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 278 Usodna nesreča, ki jo je režiral Paul Haggis, scenarist Punčke za milijon dolarjev, se začne s prometno nesrečo, kar je logično: Los Angeles je metropolis, v katerem so ljudje povsem odvisni od avtomobilov, ki so njihova skrivališča, in v katerem se ljudje zaletavajo zato, da bi sploh kaj čutili. Drug drugega se tako bojijo, da lahko preživijo le v avtu, “trki” pa so le nadomestki za stike, ki so jih izgubili - če se ne bi zaletavali, bi bili le še bolj osamljeni. Nesreča je v tej stresni tapiseriji, podobni Magnoliji, Kratkim zgodbam in Grand Canyonu, le metafora eksplozivnega nasilja, ki preplavlja LA. Ko ljudje “trčijo” drug ob drugega, se - podobno kot v Cronenbergovem Crashu - tako močno “začutijo”, da v tem vidijo nekaj usodnega. “Trki” - nesreče, nasilje, agresivnost, jeza, sovraštvo - tako povežejo temnopoltega policista (Don Cheadle), latino policistko (Jennifer Esposito), belopoltega policista (Matt Dillon), belopoltega javnega tožilca (Brendan Fraser) in njegovo ženo (Sandra Bullock), temnopolta roparja (Ludacris & Larenz Tate), iranskega trgovca (Shaun Toub), mehiškega ključavničarja (Michael Pena) in temnopolti parček (Thandie Newton & Terrence Dashon Howard). Vsi so talci predsodkov, sovraštva, rasistične jeze in nestrpnosti, ki komaj čakajo, da se zgodijo. Vsi so prestrašeni. Vsi imajo “razloge” za strah. Vsi so utrujeni od “trkov”, toda vsem življenje in identiteto določajo prav “trki”. Los Angeles je mesto, v katerem so ljudje tako odtujeni, da jih lahko poveže le še nasilje. Jasno, film hoče reči, da bi bilo bolje, če bi ljudi povezovala ljubezen, toda hej - to ste uganili že sami, ko je dobil Oskarja za flancanje, da je rasizem nekaj intimnega, ne pa nekaj strukturnega, in da rasisti postanemo šele ob “trku”. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200611/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 17.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 412 V korejski družbi, polni tabujev in predsodkov, so bile spolne vloge vedno strogo razdeljene - moški so si lahko ženske predstavljali le v patriarhalnem, seksističnem kontekstu. Toda vse se je spremenilo v devetdesetih, ko se je cenzura sprostila, ko se je Koreja mentalno modernizirala in ko so filmi našli stik z vibracijami novih generacij, z izbruhom nove korejske modernosti. Ali natančneje: filmi so začeli izzivati, sprevračati in smešiti korejske patriarhalne fantazije. Najbolj divje, najbolj cinično, najbolj brezkompromisno to počne kultni auteur Ki-Duk Kim, ki v Samaritanki, brutalnem, kontroverznem, kompleksnem rezimeju svojega sprevračanja korejskih patriarhalnih fantazij, zaigra prav na ultimativno fantazijo zatrte, tabuizirane korejske seksualnosti - najstniško prostitucijo. Samaritanka je zgodba o dveh "sestrah", okej, šolarkah: Jae-Yeong (Min-Jeong Seo), ki hoče denar za potovanje v Evropo in ki se ima za reinkarnacijo Vasumitre, indijske budistke, ki je s seksom "spreobračala" moške, se navdušeno in brezskrbno prostituira, deviška in moralistična Yeo-Jin (Ji-Min Kwak), ljubosumna na prijateljico in njene mnoge kliente, pa skrbi za poslovni del, toda ko Jae-Yeong “ponesreči” umre, se začne prostituirati Yeo-Jin. Specifično: fukati začne z nekdanjimi klienti svoje prijateljice in jim vračati denar - čas hoče zavrteti nazaj, prijateljico skuša očistiti, amputirati ji hoče moške, ki so jo “imeli”, odrešiti jo skuša pasivnosti in patriarhalnih fantazij, ki so jo ubile. Ne pozabite, da je Kim Korejo in svet najprej šokiral z Otokom (2000), v katerem nema, servilna, asocialna "gostiteljica" moških - tipična utišana, podrejena Korejka - prevzame kontrolo nad moškim, ki je "ubil" svojo punco, in potem z njim počne to, kar ribiči počnejo z ribami. Hja, korejski moški je izgubil moč. Zato ni čudno, da se v Pravi fikciji (2000) pravemu moškemu - uličnemu slikarju, ki izgubi moč - od frustracij zmeša, tako da se potem, podobno kot Michael Douglas v Prostem padu, maščuje vsem, ki so ga kdaj prizadeli. In zato ni čudno, da Bad Guy (2001), obseden s šovinističnimi fantazijami, ugrabi študentko in jo prelevi v prostitutko. Postavi jo tja, kamor po njegovem mnenju sodijo ženske. In ko jo moški potem "posiljujejo", sam to svojo inscenacijo ženske podrejenosti poželjivo in zadovoljno gleda. Korejski moški je bil zrel za terapijo - v filmu Pomlad, poletje, jesen, zima... in pomlad (2003) se mladenič prelevi v budističnega meniha, ker je to edini način, da se znebi seksizma, šovinizma, mačizma in drugih patriarhalnih fantazij. Samaritanka je film o bejbi, ki išče prav to - alternativo "posilstvu", ki jo čaka v korejski družbi. Svoje pomlad, poletje, jesen, zima... in pomlad. (Dvor) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200611/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 17.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 155 Film za zmenke je res popoln film za zmenke - če se med filmom poljubljate, nič ne zamudite. V njem boste videli le to, kar ste že videli - Film za zmenke skuša namreč vnovčiti zadnje h'woodske hite. Saj veste, tako kot Napihnjenci, Gole pištole in Nabriti kanoni. Ali pa Film, da te kap. Julia Jones (Alyson Hannigan) ima japonsko sestro, temnopoltega očeta in indijsko mater, peca pa sanjskega Britanca (Adam Campbell), zato gre po nasvet k dr. Hitchu, ki jo pripravi na njegove tastare in načrtovalko porok. Hja, Film za zmenke je parodija romantičnih komedij - v njem za milost prosijo Dnevnik Bridget Jones, Moja obilna grška poroka, Hitch, Ugani, kdo pride, Gospod in gospa Smith, njegovi tastari, Načrtovalka porok, King Kong in Ko je Harry srečal Sally, le da zdaj orgazem hlini moški. Reši vas le to, da se obnašate tako, kot da ste na zmenku. Ali pa da to vsaj hlinite. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200611/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 17.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 107 Colin Firth je ata s sedmimi otroki, ljubitelji kaosa, specializiranimi za odganjanje varušk. Pa vstopi varuška McPhee, Mary Poppins z bradavicami, čarovniškim geštelom in železnimi pravili. Recimo: “Dokler me boste potrebovali, ne pa tudi hoteli, bom ostala. Ko me boste hoteli, ne pa več potrebovali, bom odšla.” Bolj ko se jim približa, bolj jo hočejo. In bolj ko jo hočejo, lepša postaja - hočem reči, bolj postaja podobna Emmi Thompson. Aaaaa! V tem trenutku bi se morali otroci dokončno razbežati. Toda hej, scenarij je napisala Emma, ki je sklenila, da si ob tej priložnosti tudi čestita za sprejemljivost, priljubljenost in seksapil, kar je seveda hudo pretiravanje. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200612/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 20.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 552 Steve Martin je inšpektor Clouseau, ekstremno nerodni, zen-idiotski francoski policaj, ki skuša odkriti, kdo je umoril selektorja francoske nogometne reprezentance in ukradel njegov diamantni prstan. Clouseau sumi vse in nikogar. Oh, namesto da Steve Martin sprašuje, kdo je umoril trenerja in ukradel diamant, bi se moral vprašati: hej, kdo mi je ukradel smisel za humor? Ali pa: kdo me je umoril? Ista reč. Rop smisla za humor je v tem primeru tako hud, da ima status umora. In tudi Hollywood bi se lahko vprašal: kdo mi je ukradel smisel za humor? Rožnati panter - neposrečeni otrok dobe rimejkov, imitacij, kloniranj, sequelov in prequelov - namreč recitira le situacije in gage iz starih, nemih burlesk, iz zlate dobe komedije, pa še to ne direktno, ampak za to svoje ripanje potrebuje medij, inšpektorja Clouseauja, ki ga je v Edwardsovih komedijah - začenši z Rožnatim panterjem (1963) - igral Peter Sellers. Edwards je ripal stare, neme burleske - in po malem tudi Tatija, francoskega komika, enega izmed največjih in najbolj inventivnih dedičev neme burleske. Tudi Martinov Clouseau trči ob trumo vsakdanjih predmetov, ki ga mentalno presegajo. Hja, pametnejši so od njega. Stol točno ve, koliko znaša gravitacija. Clouseau nima pojma, da gravitacija sploh obstaja. Toda Rožnati panter in Martin komediji nimata kaj dodati. Film hoče očitno reči le, da smo izgubili stik z realnostjo, s predmeti, ki nas obdajajo. Da jih ne razumemo več. Da smo preveč antropocentrični. Kar seveda drži: nemi filmi so imeli to prednost, da liki v njih niso govorili - da so bili potemtakem v nekem smislu “mrtvi”, saj veste, “anorganski”. In nemi filmi so to izkoristili: ni se jim bilo treba ukvarjati le z ljudmi, le z velikimi plani ust, ki govorijo. Ne, nobene potrebe ni bilo, da bi bili fascinirani nad ljudmi. Lahko so se posvečali tudi realnosti - vsakdanjim predmetom, ki so obkrožali junake. Ali bolje rečeno, lahko so se posvečali odnosu med človekom in realnostjo, med človekom in predmeti - in seveda, kratkemu stiku med človekom in predmeti. Odtod vse tiste čudovite, lucidne, frenetične, histerično nore burleske - in odtod vsi tisti čudoviti, lucidni, frenetični, histerično nori komiki, saj veste, Charlie Chaplin, Stan & Olio, Buster Keaton, Harold Lloyd in Max Linder, ki so se iz filma v film in iz burleske v burlesko spopadali z realnostjo, ki jih je izzivala, mučila, krotovičila, podirala, presegala, ogrožala in izigravala. Hja, predmeti so bili v nemih komedijah čudno grozljivi in čudno živi, pogosto bolj živi od ljudi. Ko so filmi dobili zvok, se je vse spremenilo - filmi so gledali, občudovali in slavili le še igralce, le še like, le še ljudi. Nihče ni bil nikoli tako fasciniran nad ljudmi, ki govorijo, kot film. Realnost je postala kulisa, no, motnja, ki je čakala le še na to, da jo zamenjajo in “senzibilizirajo” digitalni efekti. Ljudje v filmih niso izgubili le stika z realnostjo - realnost je izginila. In ko so filmi izgubili stik z realnostjo, so izgubili stik s filmom - z diamantnim rudnikom nemega filma. Rožnati panter bi bil lahko nem, če ne bi Steve Martin čutil nenadjebljive potrebe po “komičnem” francoskem maličenju ameriških fraz. Ni čudno, da je film na premiero čakal tri leta - hej, tisti, ki so ga posneli, so bili tako naivni, da so mislili, da bo novi James Bond Clive Owen. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200612/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 20.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 230 Leto 1945: obroč okoli Japonske se zapira, zato japonskim vojakom na Filipinih ukažejo, da naj pobijejo vse vojne ujetnike, vključno z ameriškimi. In res, če jih že ravno ne razobesijo na drogove, ji zbašejo v bunkerje, polijejo z bencinom, zažgejo in potem prerešetajo. Uvodno sporočilo Velikega pohoda, vojnega mini eposa, ki ni niti Veliki beg niti Ducat umazancev, pa četudi se zelo trudi, da bi bil vsaj mali brat Reševanja vojaka Ryana, je jasno: Japonci so si atomsko bombo zaslužili. Ne le eno, ampak obe - da bi svoja grozodejstva prikrili, so zagrešili še hujša grozodejstva. Japonci so bili kot naciji! Drugo sporočilo je zato logično: tudi Američani so trpeli in hirali v lagerjih smrti. Tretje sporočilo pa že povzema jedro filma: Američani nikoli ne pustijo nikogar zadaj. Specifično: 121 ameriških komandosov, ki jih vodita polkovnik Mucci (Benjamin Bratt) in kapetan Prince (James Franco), pošljejo, da osvobodijo 500 Američanov, ki so preživeli bataanski “marš smrti” in zdaj hirajo v lagerju Cabanatuan... ee, japonskem Auschwitzu. Film do finala, ki je čisti ka-bum, ne ve, ali bi vojno stereotipiziral, ali pa bi o njej le meditiral, kar je razumljivo - posnet je bil med 11. septembrom in napadom na Irak, odtehmal pa se je ameriški pogled na vojno stalno spreminjal, tako da tudi film, ki je v dolgi postprodukciji očitno skakal sem in tja, svojih “vtisov” o vojni ni uspel urediti. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200612/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 20.03.2006 Marcel Štefančič, jr. 258 William Castle je bil režiser, ki je najbolj užival v tem, da je strašil ljudi. Posnel je mnoge šokerje, tudi tistega, v katerem se otroci igrajo s telefonom - na slepo pokličejo neko številko in ko na drugi strani zaslišijo glas, dahnejo: “Videl sem, kaj si storil!” Nekoč po naključju zavrtijo številko tipa, ki je ravno nekoga ubil - in igra pride za njimi. Nekaj podobnega se zgodi tudi v Krvavi igri, ki se dogaja na elitni akademiji, kjer mladci in mladenke - multietnične banane a la Julian Morris, Jesse Janzen, Sandra McCoy, Paul James, Ethan Cohn in Jared Padalecki - tekmujejo v tem, kdo se bo bolj efektno in bolj srhljivo zlagal. Drug drugega vlečejo na vse mogoče in nemogoče načine, bolje rečeno - drug drugega varajo z lažjo in resnico, tako da ni več nobenega razloga, da bi si še kaj verjeli, kar pomeni, da se prelevijo v tistega “legendarnega” fanta, ki je stalno kričal volk, pa četudi o volku ni bilo ne duha ne sluha - in ko se volk res pojavi, so vsi njegovi kriki zaman. Nihče mu ne verjame. Mladina v Krvavi igri lansira e-mail, da je serijski morilec, ki blodi po okolici, že nekje v šoli. Toda še preden kriknejo volk, jih začne “Wolf” žreti - nekdo jih začne pobijati. Serijsko, se razume. Igra “Murder” pride za njimi - na Noč čarovnic! Krvava igra je infantilni derivat Krika, poln lažnih alarmov in lažnih koncev, ki nas prepričujejo, da so nove tehnologije smrt. Hej, če bežite pred serijskim morilcem, najprej ugasnite mobitel! PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200613/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 02.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 361 Ob koncu šestdesetih - v času vietnamske vojne - so postali ameriški filmi divji, brutalni, sadistični. Ali bolje rečeno: ameriški filmi so postali nadaljevanje vietnamske vojne z drugimi sredstvi. Ameriški filmi so se vietnamizirali. Tudi zdaj - v času iraške vojne - postajajo ameriški filmi vse bolj divji, vse bolj brutalni, vse bolj sadistični. Spomnite se le Teksaškega pokola z motorko, Hiše voščenih figur, Zore živih mrtvecev ali pa Dežele živih mrtvecev. Hja, ameriški filmi so se irakizirali, kar potrjuje tudi slasher Brez povratka 3, tretji del sage o Smrti, ki mutira v serijsko morilko. In saj veste, kaj pravijo v Kriku, velikem predhodniku vseh teh slasherjev: “Filmi ne naredijo serijskih morilcev - naredijo jih le bolj kreativne.” Smrt v filmu Brez povratka 3 je bolj kreativna kot v filmu Brez povratka 2 - ni kaj, filmi jo delajo bolj kreativno. Tokrat Smrt pride za skupino prijateljev in prijateljic, ki “nehote” preživijo katastrofo v zabaviščnem parku: saj veste, vkrcajo se na orjaški rollercoaster... Wendy (Mary Elizabeth Winstead), ena izmed njih, “vidi” nesrečo in njihovo kolektivno smrt... bejbo zagrabi tako huda in tako neobvladljiva panika, da potem vse prijatelje izkrcajo, ostale potnike, vključno z njenim tipom, pa pošljejo čez rollercoaster - in v smrt. Kar je bejba “videla”, se izpolni. Tisti, ki preživijo in Smrt izigrajo, si potem želijo le eno: da bi umrli v zabaviščnem parku. Smrt v zabaviščnem parku namreč v primerjavi s tem, kako potem umrejo, izgleda kot infarkt... ee, kot smrt v spanju. Ne le da jih Smrt ubije, ampak jih grizlijevsko ubije - in ne le da jih grizlijevsko ubije, ampak se jim pri tem arogantno posmehuje. Kalvinizem je tu prignan do ciničnega absurda: v filmu ni človeka, ki si Smrti ne bi zaslužil. Ne, Smrt jih pred smrtjo ne muči ali pa kaj takega, toda tisti, ki te “eksekucije” gledajo, ne vedo, ali bi bruhali in vreščali, ali pa bi se smejali. Bolj ko so “eksekucije” grizlijevske, ekstremne in ekscesne, bolj so komične. Kar vas seveda spomni na “zabave” iz Abu Grajba. Če pa hočete, da vam bo lažje, lahko film Brez povratka 3 razumete tudi kot sarkastično alegorijo Busheve doktrine o “preventivnih napadih”. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200613/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 02.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 292 Max Bialystock (Nathan Lane) je broadwayski producent, ki mu ne gre. Investitorje - predvsem ostarele vdove z dolgim finančnim repom - stalno obletava, se jim prilizuje, jih osvaja in zapeljuje. Hja, videti je kot parodija Oskarja Schindlerja. Ker pa mu predstave stalno propadajo, je stalno na robu živčnega zloma - in na robu bankrota. Ko mu Leo Bloom (Matthew Broderick), njegov računovodja, pregleduje poslovanje, le zmajuje z glavo, obenem pa namigne, da bi se mu najbolj izplačalo, če bi postavljal zelo drage predstave, ki bi namerno povsem propadle. Bum! Skrahirale - čim bolj katastrofalno, tem bolje. Jasno, Bialystock bolj genialne še ni slišal, zato na licu mesta sklene, da bo obral ostarele vdove, produciral najslabšo predstavo vseh časov in obogatel. In res, da bi produciral najslabši mjuzikl vseh časov, najame preverjeno najslabšega scenarista (Will Ferrell), preverjeno najslabšega režiserja (Gary Beach) in preverjeno najslabšo igralko (Uma Thurman), heh, “švedsko tajnico”. Da pa ne bi česa prepuščal naključju, mjuzikl formatira kot himno Tretjemu rajhu, ker pač računa, da tega čisto zares ne bo hotel nihče gledati, še toliko bolj, ker Hitler na koncu zmaga. Naslov: Springtime for Hitler. Izpolni se le prvi del prerokbe: Bialystocku uspe producirati najslabši mjuzikl vseh časov, toda reč postane huronski hit. In tudi film Producenta, sicer rimejk klasike Mela Brooksa iz leta 1968, ki ji je sledil tudi broadwayski mjuzikl, je le prerokba, ki izpolnjuje samo sebe, ali bolje rečeno, zdi se, kot da so si producenti rekli: posnemimo film, ki bo tako slab, tako dolgočasen, tako zastarel in tako mrtev, da bo hit! Film Producenta je metafilm v obeh smislih - po eni strani je film o tem, kako nastaja broadwayski mjuzikl, po drugi strani pa je film o mentaliteti ljudi, ki producirajo sodobne h'woodske filme. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200613/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 02.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 201 Obupna belina ima obupen problem z verodostojnostjo. Pa ne le zato, ker se šlepa na Fargo, malo pop klasiko, ki sta jo pred nekaj leti posnela brata Coen, ampak predvsem zato, ker se šlepa na Fargo, a ga ne razume. Fargo so navdihnili “resnični dogodki” - Obupno belino je navdihnil Fargo. Toda ironično, Obupna belina je povsem brez navdiha. Klišeji črnih kriminalk, ki sta jih brata Coen prelevila v obešenjaški, lepo zapečeni tour-de-force, v Obupni belini spet postanejo le klišeji. Robin Williams igra turističnega agenta z Aljaske, ki je finančno tako na psu, da truplo, ki ga najde v smeteh, razglasi za svojega pogrešanega brata - saj veste, pobrati hoče milijonsko zavarovalnino, toda pojavi se zavarovalniški agent, ki mu ne verjame, pojavita se poklicna morilca, ki hočeta svoje truplo nazaj, in pojavi se Woody Harrelson, ki je tako manično ekscentričen, kot da bi hotel reči: jaz sem pravi Robin Williams! Vsekakor, Robin Williams izgleda le kot impersonator Robina Williamsa - in tudi Obupna belina izgleda le kot impersonacija Farga. To, da stalno fuša, očitno pride s teritorijem: ko bi morala biti črna, je lahkotna - in ko bi morala biti lahkotna, je brez teže. Kaj so pa rinili v sneg. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200613/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 02.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 164 James Toback, ameriški scenarist iz aristokratske družine, patološko odvisen od seksa, hazarda, narcizma in mučnih, zateženih evropskih pisateljev a la Dostojevski, je leta 1978 posnel Prste, film noir o sinu malega gangsterja in genialne pianistke, ki se preživlja kot izterjevalec in ki hoče postati koncertni pianist. Film, ki ga je pilotiral Harvey Keitel, svež po Taksistu, je z leti napredoval v kult. Francoski rimejk, Ko je zastalo moje srce, je posnel Jacques Audiard, auteur, ki je odvisen od premalo reči. In od nobene ni odvisen patološko. Okvir zgodbe ostane tak, kot je bil, le da sina mračne figure in nekdanje pianistke, ki se preživlja kot nepremičninski izterjevalec in ki hoče postati pianist, igra Romain Duris, ki mu v roke porinejo bejzbolski kij, da ne bi izgledal preveč akademsko in sterilno. Film ni niti perverzno umazan niti dekadentno intenziven. Prej narobe, film vse estetizira, celo junakovo dilemo: naj bom gangster ali pianist? Denar ali umetnost? Kdo sploh pravi, da je to dilema? (Dvor) ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200614/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 09.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 701 Ko je Sharon Stone igrala v Prvinskem nagonu, je bila že v letih, ki ji niso več jamčila slave. Prej narobe, njene vrstnice so bile tedaj obsojene le še na vloge mam, tet, blond ljubic glavnih junakov ali pa najboljših prijateljic glavnih junakinj. Sharon je imela za sabo že dolgo kariero in kopico “lažnih alarmov”, ki so ji obljubljali več, kot je dobila. Stradala je, pa četudi si je verjetno - tako kot Scarlett O'Hara v filmu V vrtincu - obljubila: “Nikoli več ne bom stradala!” Stalno je prihajala, toda ni prišla, tako da se je bila prisiljena vedno znova vračati v B filme, ki so potrebovali - in vneto kurili - starlete brez kompliciranega odnosa do seksa in golote. Na koncu so jo brat-packerji, recimo Andrew McCarthy v Letu nasilja, spremenili v svoj mali poligon za testiranje figur veneris (ob steni, stoje, leže, kleče, analno ipd.), ki jih s svojimi vrstnicami nisi mogli izživeti, vsaj ne pred kamero. Do leta 1992 je bila tako sestradana, da je lahko v Prvinskem nagonu le eksplodirala - ko je igrala cinično, ledeno, morilsko, hipnotično, drzno, antimoralno, biseksualno, omniseksualno, nadseksualno, postfeministično pisateljico Catherine Tramell, ki moške spreminja v sužnje (zgrabi jih za jajca in glave sledijo!), so ji iz oči streljali vsi tisti Oskarji, ki jih ni dobila, vse tiste tolikokrat zatajene ambicije, vsa tista stokrat ustavljena in prekinjena grandomanija, vse tisto maščevanje za žgočo, pekočo prikrajšanost. Prvinski nagon je bil njen nikoli-več-ne-bom-stradala, njen nikomur-več-ne-bom-služila, kar je z užitkom kazala v vsakem kadru. In Prvinski nagon je potreboval igralko, ki bo v vsakem trenutku igrala na vse ali nič. Ne, ni bila le Sharon Stone igralka, ki igra odlično “igralko”, ampak je bila tudi sama Catherine Tramell igralka-v-igralki, ali natančneje, Catherine Tramell je Catherine Tramell igrala tako prepričljivo, da se je moškim, ki jih je obsedla, zasužnjila in hipnotizirala, zdela kot fikcija. In hej, fikcije ne moreš tožiti. Tudi soditi ji ne moreš - in seveda, ne moreš je zapreti. Kar potrjuje tudi nadaljevanje, Prvinski nagon 2, v katerem se Catherine Tramell preseli v London. In zdaj, štirinajst let kasneje (pri oseminštiridesetih), ne izgleda tako, kot da je bila štirinajst let na begu, niti tako, kot da je bila štirinajst let v zaporu, ampak tako, kot da je štirinajst let preživela pri state-of-the-art lepotnem kirurgu, ki jo je čistil, glancal, plastificiral in silikoniziral toliko časa, dokler ni bila videti kot mlajša verzija Sharon Stone, kot njen pomlajeni klon. Hja, Sharon izgleda pet let mlajša kot tedaj, ko je igrala v Prvinskem nagonu, kar pomeni, da Prvinski nagon 2 izgleda kot prequel Prvinskega nagona - Sharon bi lahko zdaj igrala v vseh filmih, ki jih je pred Prvinskim nagonom zamudila. Specifično, tragično: Sharon Stone je videti le kot impersonatorka Sharon Stone. In tudi Prvinski nagon 2 je videti le kot impersonacija Prvinskega nagona, ki je stal s Sharon Stone - Prvinski nagon 2 z njo pade. Film je tako brezoseben, da skoraj ne obstaja. O strelah zatajenih ambicij, stokrat prekinjene grandomanije in maščevanja za pekočo prikrajšanost, ki so Sharon Stone in Catherine Tramell zlile v eno, ni več ne duha ne sluha. Le kako? Catherine Tramell je bila mogoča le leta 1992 - leto 2006 pa je tako daleč od leta 1992, da vam bo šlo na smeh. Toda Sharon, po novem “risk addict”, ni videti le artificielno in bionično, ampak tudi sterilno - ko z dr. Michaelom Glassom (David Morrissey), krimipsihiatrom, ki jo preiskuje in raziskuje, pristane v sadomazo figuri veneris, se zdi, kot da mu je pred snemanjem rekla: Samo ne se me dotikat! In zakaj se je ne sme dotakniti? Oh, iz preprostega razloga: ker to ni več telo Catherine Tramell, ampak telo Sharon Stone. To je zdaj slavno, uspešno, nominirano telo. In David Morrissey je tako majhna riba, da je lahko vesel že, da je zraven. Kar velja tudi za vse ostale, celo za sam film, ki se zelo trudi, da bi nas potopil v igro “davljenja” med Catherine Tramell, ki piše svoj novi psihotriler, krimipsihiatrom, ki postaja navdih za njen novi psihotriler, in detektivom Scotland Yarda (David Thewlis), ki je prepričan, da njeni psihotrilerji temeljijo na resničnih dogodkih - hja, tip je očitno edini, ki je videl Prvinski nagon. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200614/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 09.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 351 V času, ko Bush potrebuje vsakega še tako kretenskega zveznega agenta, da bi Ameriko zaščitil pred invazijo “osi Zla”, nas kar zgrozi, ko v kakem filmu vidimo “bivšega agenta FBI-ja”. Rečemo si: huh, le kako lahko bušiji v času najhujše preizkušnje puščajo, da jih zapuščajo top agenti - še huje, top mojstri krinke in infiltracije. A po drugi strani, Bushu očitno ne verjamejo več niti komedije z inteligenčnim kvocientom 10. Malcolm Turner (Martin Lawrence), ki je v Hiši debele mame rešil Ameriko, je namreč zdaj, v Hiši debele mame 2, že “bivši agent FBI-ja”, ki se preživlja kot piarovec FBI-ja (ee, po šolah promovira Bushev koncept nacionalne varnosti). Podobno kot Sandra Bullock - bivša FBI-jeva mojstrica krinke in infiltracije - v Lepotici pod krinko 2. Film Lepotica pod krinko 2 je bil tako slab, da je celo pri sebi kradel le najslabše ideje - in zdaj si predstavljajte film, ki ideje krade Lepotici pod krinko 2! Ko pa Lepotico pod krinko 2 izčrpa, kar je relativno hitro, začne ideje pobirati pri prvi Hiši debele mame, kar ni težko, pri Očku v krilu, kar je še lažje (hej, Hiša debele mame je itak “rimejk” Očka v krilu), pri Bo Derek ("10"), kar je domišljavo, in pri vseh tistih B filmih, v katerih “upokojenega” junaka nazaj v akcijo vrže umor njegovega nekdanjega mentorja. In tako se Turner - maskiran v debelo varuško - infiltrira v dom šefa kalifornijske softverske korporacije, ki je na tem, da ogrozi ameriško nacionalno varnost. Toda reševanje nacionalne varnosti je le drugo ime za reševanje družinskih vrednot, ali bolje rečeno - za tipa, ki ogroža nacionalno varnost, se izkaže, da ogroža tudi družinske vrednote, saj za svoje otroke nima časa. Razumete, ne: FBI da lahko otrokom tisto, česar jim oče ne more dati. Hiša debele mame 2 je le slaba pretveza za ekskrementalni humor, alkoholiziranje depresivnih psov, mučenje Obalne straže in naivna sporočila, ki gredo v povprečju takole: otroci niso krivi za grehe svojih staršev. Je pa res, da je nacija, katere otroci ne pogruntajo, da se pod krinko “debele mame” skriva Martin Lawrence, obsojena na propad. ZELO PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200615/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 14.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 190 Woody Allen se je naveličal New Yorka, sebe, retro egotripov in komične nevroze - Zadnji udarec je triler, ki se začne kot kak roman Patricie Highsmith, nadaljuje kot kak roman Henryja Jamesa in konča kot Dreiserjeva Ameriška tragedija. Chris (Jonathan Rhys-Meyers), luzer, patološki šarmer, nekdanji teniški igralec, ki zdaj inštruira londonski jet-set, nima sreče, dokler se ne sprijatelji s Tomom (Matthew Goode), playboyem iz bogate družine. Tako namreč spozna Tomovo sestro Chloe (Emily Mortimer), s katero se potem poroči. Ne iz ljubezni, ampak iz potrebe - imeti hoče le več sreče. Toda ko se parazitsko prilepi na elegantno, kultivirano, arty, magnatsko družino, ugotovi, da se je nanjo prilepila tudi Nola (Scarlett Johansson), ameriška falirana igralka, Tomova zaročenka, ki ima na moške tako “močan” vpliv, da ni še nihče svojega denarja zahteval nazaj. Socialna parazita se vnameta, jasno, skrivaj, agonično in nevarno, toda ko Nola zanosi in ko obsedeni Chris izračuna, da bi z njeno pro-life trmo izgubil svoj “prostor na soncu”, sklene, da bo Nolo, femme fatale, kakršnih je mrgolelo v starih filmih noir, preigral s svojim dreiserjevskim impulzom in jo makiavelistično prelevil v “kolateralno škodo” ameriške patologije. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200615/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 14.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 203 Požarni zid je triler za tiste, ki verjamejo, da lahko Harrison Ford - zdaj pri triinšestdesetih - še vedno reši Ameriko in dobi “vojno proti terorju”, heh, in to doma, v lastni hiši, v krogu družinskih vrednot, da lahko torej, če sem specifičen, zjebe malopridne evroteroriste, ki se imajo za kralje sofisticiranih tehnologij, kot so iPod, mobitel in GPS. A to naj vas ne zavede: ves ta tehno-show je tam le zato, da bi prikril, da gre v resnici za staromodni, upehani, regresivni, amalgamski triler, ki Ameriko, razpeto med paranojo in “domovinsko varnost”, obesi na Forda... ee, Jacka Stansfielda, eksperta za bančno varnost, s katerim se igra hackerska banda, ki jo vodi ledeni Paul Bettany in ki hoče “virtualno” oropati seattlsko banko. Forda spremenijo v svojega “insiderja” - in da ne bi počel kakih neumnosti, vzamejo za talko njegovo družino. Vse bi bilo okej, če mu ne bi ugrabili družine. In kot namiguje film: še zlasti ne bi smeli družine ugrabiti tipu, ki je v svoji karieri igral Jacka Ryana, Indiano Jonesa, Hana Sola in ameriškega predsednika. Nič, “vojna proti terorju” poteka v imenu družinskih vrednot. In Evropejci tega ne vedo: dregneš Jacka Stansfielda - in za tabo pride Jack Ryan. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200615/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 14.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 216 Jack London je ljudi in pse postavljal v ekstremne vremenske situacije - pod ničlo, med snežne viharje Aljaske. Film Osem ujetih v ekstremne vremenske situacije postavlja le pse - globoko pod ničlo, med snežne viharje Antarktike. Paul Walker, specialist za filmske derivate, igra polarnega avanturista, ki nekega znanstvenika z vlečnimi psi - okej, s haskiji - odpelje do meteoritske točke B, toda ker se vreme na Antarktiki naglo spremeni, je prisiljen svojo rit rešiti s helikopterskim begom, pse pa pustiti tam, privezane (ne sprašujte!), na milost in nemilost snežne apokalipse, ki traja nekaj mesecev. In tako za “nekaj mesecev” obtičimo s psi, kar pa niti ni tako slabo - ti haskiji namreč premorejo več psihologije, kot je v podobnih h'woodskih situacijah premorejo ljudje. Da je situacija res esktremna, veste po tem, da jih nekaj umre, heh, pa četudi gre za Disneyjev film. A po drugi strani, Disney je vedno voljan žrtvovati kako žival. Spomnite se le Bambija. Ali pa Levjega kralja. Ker pa je film Disneyjev, haskiji v premagovanju svoje sestradanosti kljub vsemu ne gredo tako daleč, da bi se požrli med sabo, kar je kakopak čudno, navsezadnje, Frank Marshall je pred trinajstimi leti režiral film Živi, v katerem športniki, ki obtičijo v Andih, drug za drugim pomažejo - in kanibalizem zalijejo z glažkom chantija. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200615/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 14.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 131 Kako veste, da je Frank (Dennis Quaid), admiral ameriške obalne straže, vdovec? Ker ima 8 otrok - žena je očitno umrla od hudega, od non-stop rojevanja. Toda Tvoji, moji, najini, rimejk stare h'woodske komedije, skuša biti pro-life reklama za velike družine, zato Frank sreča Helen (Rene Russo), eks hipico, zdaj dizajnerko, ki je preživela 10 porodov. Hja, tudi ona je vdova, kar pomeni, da je tudi njen mož verjetno umrl od hudega - od non-stop seksa. Njuna kemija kakopak ustvari največjo ameriško družino, toda “poroka” dveh velikih družin je le alegorija “poroke” dveh Amerik - Frankove in Helenine, konzervativne in liberalne, tiste, ki tolerira le disciplino, in one, ki tolerira permisivnost, kaos in svobodo izražanja. Film Tvoji, moji, najini je še en dokaz, kako infantilne so promocije nacionalnega konsenza. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200615/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 14.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 130 Za razliko od Ming-liangove Luknje, v kateri je Taipeh mučilo hudo deževje, ga v Muhastem oblaku muči huda suša. In za razliko od Ming-liangovega filma Koliko je tam ura?, v katerem je Shiang-chyi (Chen Shiang-chyi) blodila po Parizu, v Muhastem oblaku blodi po Taipehu, kjer se zaplete s Hsiao-kangom (Lee Kang-sheng), urarjem, ki je v filmu Koliko je tam ura? vse svoje ure naštelal na pariški čas in ki se zdaj - na njeno veliko presenečenje - preživlja z igranjem v porničih. Točno, tajvanski auteur Tsai Ming-liang stalno snema isti film, v katerem so junaki le odtujeni, osamljeni, anonimni, nemi zombiji, ki se porna oklepajo tako kot rastline vode, navsezadnje, porno s svojo irealnostjo, mehaničnostjo in neverbalnostjo o njih pove več, kot bi lahko o sebi povedali sami. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200615/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-6/ 14.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 99 Nora (Emmanuelle Devos), trgovka z umetninami, ki se je nekoč poročila s truplom, da bi imel njen sin očeta, izve, da njen oče umira, kar jo zbliža z Ismaelom (Mathieu Amalric), njenim nekdanjim ljubimcem, sicer maničnim violinistom, ki so ga - na sestrino željo - hospitalizirali. Kralji in kraljica, epos Arnauda Desplechina, nepredvidljivega francoskega auteurja, lepo pokaže, da so ljubezen in drugi intenzivni intimni odnosi nekaj, kar ljudi izčrpa, požre in klinično obnori, toda sam film obenem izčrpa, požre in obnori tudi vse tisto, s čimer se hrani - antično tragedijo, popkulturo, art film, soap opero in cinefilijo. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200616/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 23.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 229 Zdaj, ko Hollywood industrijsko predeluje šokerje iz sedemdesetih, je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo trčil ob psihotriler Ko pokliče tujec (1979), ki premore enega izmed najbolj slavnih uvodov: varuška v grozi ugotovi, da anonimni psycho, ki jo po telefonu nadleguje in grozeče sprašuje, če je pogledala k otrokoma, kliče iz hiše, v kateri se nahaja. Točno, po tako šokantnem in lucidnem uvodu je bilo lahko nadaljevanje le antiklimaks. Tega, da ima film Ko pokliče tujec le uvod, ne pa tudi nadaljevanja, se je očitno zavedal tudi Simon West, režiser Letala prekletih in Lare Croft, ki je zdaj posnel rimejk, zato je nadaljevanje zavrgel in uvod raztegnil na cel film. Je pa res, da bi težko rekli, da film sploh ima uvod - to, da je psycho v hiši (in da ima mobitel), namreč razkrijejo že kar v predfilmu, kar pomeni, da je sam film le eno dolgo antiklimaktično nadaljevanje predfilma, v katerem psycho terorizira varuško (Camilla Belle), ki z otrokoma obtiči ob samotnem, viharnem jezeru, heh, v palači s tako velikimi okni, da se lahko le nasmehnemo, ko ji policija reče: “Ostani v hiši - tam si na varnem!” Kajti natanko to tudi stori. Punca ne pozna niti prve zapovedi šokerjev: v hiši nisi nikoli na varnem! A po drugi strani, le v šokerju lahko punca naredi vse napake, ki jih je mogoče narediti, in preživi. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200616/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 23.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 162 Karavla se dogaja ob koncu osemdesetih nekje ob jugoslovansko-albanski meji, na karavli, ki je Jugoslavija v malem - tu so vojaki vseh narodnosti (hja, za trenutek ali dva slišimo tudi slovenski glas), ki odštevajo dneve, pa vojak, ki teši poročnikovo ženo, in zapiti, vse bolj dementni poročnik (Emir Hadžihafizbegović), ki skuša to, da je fasal spolno bolezen, prikriti s podžiganjem “izrednega stanja”. In to naj bi bilo smešno. Karavla je le jugopuding. Kar pomeni dvoje: prvič, da govori o Jugoslaviji, ali natačneje, o razpadu Jugoslavije, in drugič, da o razpadu Jugoslavije govori tako, da je sprejemljiva za vse nekdanje Yu-dežele, ki so jo koproducirale - za Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Makedonijo, Srbijo in Slovenijo. Z eno besedo, Karavla je film, ki skuša biti sprejemljiv za kompletno nekdanjo Jugo. Kar spet pomeni dvoje: prvič, da je naivna, retardirana, nekonfliktna, brez roba, antipolemična, podrazvita, heh, čisti anahronizem, in drugič, da izgleda tako, kot da je bila posneta pred razpadom Juge, recimo leta 1987. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200616/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 23.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 249 Češke sanje so bolj skrita kamera kot mockumentarec - bolj Franci Kek kot Michael Moore. Vit Klusak in Filip Remunda, režiserja tega filma, na začetku stojita na travniku pri Pragi in pojasnita, kaj bosta storila: postavila bosta fasado hipermarketa, ki bo na daleč - s ceste - videti kot pravi hipermarket, lansirala bučno propagandno kampanjo, ki bo najavljala novi hipermarket (z neverjetnimi cenami!), in pogledala, kaj se bo zgodilo. In res, postavita kuliso “novega hipermarketa”, lansirata propagadno kampanjo - in na D-Day proti hipermarketu steče kakih 4.000 Čehov, ki jih za kuliso hipermarketa čaka horror vacui. Češke sanje so kritika vsega, kritika potrošniške adiktivnosti, kritika kapitalizma, kritika moči marketinškega zapeljevanja, kritika ljudske lahkovernosti, kritika poneumljanja množic, kritika vzhodnih dežel, ki skušajo s šopingom nadomestiti to, kar so prej zamudile, kritika češkega vstopa v EU in kritika delavskega razreda, le kritika svoje lastne pozicije ne. Ali natančneje: “avantgarda” tranzicijskih dežel (subvencionirani filmarji, marketingarji, dizajnerji ipd.), ki je s prodajanjem megle na hitro obogatela, lahko svojo snobovsko “progresivnost” pokaže le tako, da brije norca iz delavskega razreda, ki se je - tako kot sama “avantgarda” - preveč vživel v kapitalizem, pri čemer kakopak spregleda, da trg in potrebo po neznosnem konzumiranju ustvarja prav ona sama. Kako? Preprosto: s tem, ko kritizira tisto, kar kupujejo drugi, s tem, ko ne kupuje tistega, kar “vsi” kupujejo, potemtakem s tem, ko ustvarja potrebo po alternativnih produktih (idejah, slogih, brandih), ki jih na koncu vedno hočejo vsi. Trgu najbolj koristi prav upiranje trgu. (Dvor) ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200616/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 23.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 190 Ko Francozi poleti spokajo na Azurno obalo, jih sleče. In to v več smislih: prešuštva postanejo romantični joie de vivre, seks postane igra, spolne identitete pa postanejo fluidne, hočem reči - niso več tako samoumevne kot prej. Hja, Azurna obala se poleti spremeni v goro Brokeback. Ko zakonski par, Marc (Gilbert Melki) in Beatrix (Valeria Bruni-Tedeschi), svoja najstnika, Charlyja (Romain Torres) in Lauro (Sabrina Seyvencou), pripelje na azurne počitnice, lahko le nemočno gleda, kako Laura s svojim ledrastim fantom zdrvi na Portugalsko in kako se začne rahlo feminilni Charly preveč “očitno” družiti s svojim precej bolj možatim prijateljem Martinom. Toda še preden rečeta coming-out, že začneta prešuštvovati - spolno osvobojena Beatrix s svojim tajnim ljubimcem, spolno zatrti Marc pa s svojim nekdanjim ljubimcem. Nič, Beatrix je tako spolno osvobojena, da ni opazila, da je poročena z biseksualcem. In Morski sadeži - ekstatična farsa, veselica, mjuzikl in himna vsem oblikam seksualnosti - hoče reči prav to: če bi bili heteroseksualci res spolno osvobojeni, potem jih seks - katerikoli seks, vključno z masturbiranjem pod tušem - ne bi tako motil. In seveda, tudi tako risque se jim ne bi zdel. (CD) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200616/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 23.04.2006 Marcel Štefančič, jr. 126 Ledena doba 2 je manj srhljiva od prve Ledene dobe, pa ne le zato, ker nas opozori, da bo ledene dobe enkrat vendarle konec, ampak tudi zato, ker pokaže, da se bodo tisti, ki jih je ledena doba zamrznila, po koncu ledene dobe odtajali in živeli najprej, kot da se ni nič zgodilo. Ko se začne led tajati, namreč sestradane morske beštije, še malo prej ledene kocke, divje naskočijo prvake ameriškega duha - mamuta, tigra, lenivca in veverico, ki si kmalu želijo le to, da ledene dobe ne bi bilo nikoli konec. Otroci, glavni odjemalci tele animacije, bodo čudovito pomirjeni: ledena doba nas ne bo pokončala, ampak le sestradala, zato se nam zaradi klimatskih sprememb ni treba vznemirjati! Rešil nas bo že malce večji McDonald's. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200619/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 14.05.2006 Marcel Štefančič, jr. 247 Prvi Misiji nemogoče sta posnela Brian De Palma in John Woo, ekskluzivna cinefila, briljantna stilista in vizualna šarmerja, ki znata akcijo spremeniti v balet, napetost pa v opero. Misijo nemogoče 3 je posnel J.J. Abrams, za svoje dobro preveč brezosebni režiser, ki ima za sabo le prgišče TV serij (Alias, Lost, Felicity). Ali bolje rečeno: tretja Misija nemogoče izgleda tako, kot da jo je posnel učenec Michaela Baya - vse je na prvo žogo. De Palma in Woo sta znala pospešiti, toda znala sta si vzeti tudi čas zase - za svoj podpis, nianse, detajle, sence, espri, eleganco, kompleksnost. Abramsu pa se mudi, ko bi si moral vzeti čas, in narobe - ko si vzame čas, bi bilo bolje, če bi pohitel, ali pa če si ga sploh ne bi vzel, še zlasti v trenutku, ko tajnega agenta Ethana Hunta (Tom Cruise) in njegove tri multietnične kompanjone (Ving Rhames, Jonathan Rhys Meyers & Maggie Q) pošlje na parazitsko misijo v Vatikan, hja, na teren Da Vincijeve šifre, kar samo Misijo nemogoče povsem zbanalizira. To, da se tretja Misija šlepa na Da Vincijevo šifro, pomeni, da je brez idej. Okej, trademarki so sicer tu, od Schifrinovega stakata in samovžiga “ukaza” do Huntovih visenj na vrvi in megalomanskega “Blofelda” (Philip Seymour Hoffman), toda Cruiseov zakon z bejbo (Michelle Monaghan), ki ne ve, da je v resnici tajni agent (če bi jo igrala Katie Holmes, bi bilo vsaj samoironično), tretjo Misijo butne med nadaljevanja filma Gospod in gospa Smith. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200619/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 14.05.2006 Marcel Štefančič, jr. 347 Duncan Tucker je leta 2000 posnel Kralja gore, 20-minutni film, ki ga imate lahko za anticipacijo Gore Brokeback: fanta, ki misli, da je heteroseksualec, na plaži zapelje gej. Fant tako spozna, da je spolna identiteta bolj fluidna, kot je mislil, da poti nazaj - v “varno” heteroseksualnost - ni več in da je heteroseksualnost v resnici le iluzija. Kralja gore so potem - s še tremi “gejevskimi” kvikiji - zapakirali v omnibus Boys to Men, ki je osvajal festivale gejevskega filma, kar pomeni, da je prepričeval le prepričane - le tiste, ki vse to že vedo. S Transameriko, svojim celovečernim prvencem, je Tucker vse večjo fluidnost spolne identitete odpeljal tudi v multiplekse - heh, še dlje, vse tja do Oskarjev in podobnih festivalov “heteroseksualnega” filma, jasno, v objemu z Goro Brokeback. Felicity Huffman, ena izmed Razočaranih gospodinj, igra zelo spodobno, zadržano, introvertirano Bree oz. Stanleyja, okej, eks moškega, ki je na tem, da postane ženska - manjka le še zadnja operacija, le še final cut, heh, in Bree bo transseksuirana. Toda ko je bila Bree še Stanley, je tako dolgo mislila, da je hetero, da je celo spočela otroka - sina Tobyja (Kevin Zegers), ki je zdaj pri sedemnajstih in v hudih prestopniških težavah (mamila, tatvine, prostitucija), zato mora ponj, v New York. Problem je kakopak v tem, da Toby, ki hoče postati porno zvezdnik, ne ve, da je filantropistka, s katero se pelje v Los Angeles, v resnici njegov transseksuirani oče. Transamerika ni sit-com, pa tudi Bree ni Tootsie, ampak moški, ki prehaja iz moškega v žensko in potem nazaj, iz ženske v moškega, se sproti spolno definira, redefinira in samoustvarja (hja, redefinira tudi “sorodstvene vezi”), tako da na road tripu odigra vse spolne vloge, kot da bi hotel pokazati, da je spolna identiteta fluidna, da je odvisna od socialnega konteksta in da je heteroseksualnost bolj artificielna od transseksualnosti. Ko potujeta skozi Teksas, se Toby začudi, ko zagleda “Indijanca s kavbojskim klobukom”. Čakajte, da zagleda Goro Brokeback. Duncan Tucker ni velik režiser, toda do časa, v katerem živi, kaže tako ekscesno občutljivost, da je velik. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200619/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 14.05.2006 Marcel Štefančič, jr. 208 Ko v slovenskem filmu zaslišiš slovensko besedo, te zmrazi - nič ni bolj neznosnega od besede, ki ne zna biti drugačna kot slavnostna, slovesna, maševalska. Nič ni bolj srhljivega od besede, ki ne zna biti vsakdanja, banalna. Nekateri slovenski filmarji so se skušali te travme znebiti: Igor Šterk je film Ekspres, ekspres posnel praktično brez dialogov, drugi so slovenski besedi pomagali s srbo-hrvaščino, tudi Vinci je bil na dobri poti - v Sloveniji je posnel japonski film (Babica gre na jug), toda v slovenščini. Dražen Štader je šel korak naprej: slovenski film je posnel na japonskem - in to v japonščini. Poročno potovanje, zakulisni doku o japonskem erotičnem kanalu Paradise TV, ki vrti imitacijo “seksa po željah”, pokaže najprej priprave “igralk”, ki bodo telefonskim gledalcem v živo izpolnjevale kinky fantazije, potem pa še erotični show, studijsko izpolnjevanje želja, pri čemer kot taktilni, seksualni podaljšek gledalca funkcionira snemalec, Narajama, ki z rokama in opasanim dildom rajca “igralko”, gledalca in sebe, toda njegovo simuliranje užitka je tako samoparodično, kot je samoironično uživaško simuliranje “igralke”. Vso to iluzijo pa skupaj držijo besede - male, nepomembne, banalne, vsakdanje. Nobena ni slovesna, toda vsaka je nujna, zakulisna, praktična - seksualna. Dialogi v tem filmu so pač le kolekcija inštrukcij, ki “režirajo” show. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200619/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 14.05.2006 Marcel Štefančič, jr. 195 Ibo (Denis Moschitto), veliki fan Brucea Leeja in drugih malih zmajev, je Nemec turškega rodu, ki hoče ujeti “evropski sen” - posneti hoče prvi nemški kung-fu film. Toda še preden bi lahko začel težiti slovenskemu filmskemu skladu, ga za rokav pocuka stric Ahmet (Hasan Ali Mete), ki za svoj McKebab potrebuje reklamo - točno, Ibo vse svoje kung-fu fantazije izživi reklami za “Kralja kebaba”. Stričeva luknja postane hit, Ibo pa - no, lokalni Bruce Lee. In ko tako triumfira, se mu po glavi verjetno mota isto vprašanje, kot se je motalo njegovemu vzorniku - ali obstaja življenje po filmu? Bruce Lee je, kot veste, ugotovil, da življenje po filmu ne obstaja. Ker Ibo vendarle ni Bruce Lee, ugotovi, da življenje po filmu obstaja: Titzi (Nora Tschirner), šekspirjanka, s katero hodi, sicer čistokrvna Nemka, mu pove, da je noseča, kar pomeni, da se bo moral z njo poročiti. Oče (Gueven Kirac), ki noče niti misliti na to, da bi lahko imel napol nemškega vnuka, se ga takoj odreče. Toda brez panike, to je le evropuding, film o veseli strani asimilacije in imigrantske politike, imigrantski oče pa le monokulturalist, ki komaj čaka na lekcijo iz multikulturalizma. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200620/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 17.05.2006 Marcel Štefančič, jr. 308 Film o pankrtski longplejki Dolgcajt, “najbolj oporečniški plošči tistega časa”, ki je izšla 8. februarja 1980 in spremenila Slovenijo, je film, ki ujame tempo punka - in potem vztraja do konca. Ne popusti. Niti za trenutek. 48 minut - 2232 kadrov. In vsak kader je minifilm zase, referenca, inside joke, popkulturna kapsula. Toda film ne ujame le tempa in energije punka, ampak tudi smisel punka - eksplozije s sporočilom. V filmu se mnogi frajerji in frajerke, današnji moverji & shakerji, spominjajo, kako jih je Dolgcajt ruknil in spremenil - in kako je Dolgcajt spremenil Slovenijo. Pa i šire - “Brijem brkove I bradu, da ličim kao Pankrti!” Vsi so vedeli, da se je zgodilo nekaj tektonskega: “Kot bi mi kdo vrgel atomsko bombo,” pravi Marin Rosić, naš šofer po plošči. Šur, brez Pankrtov ne bi bilo civilne družbe - in berlinski zid bi padel kasneje. Boris Čibej pravi, da je bil Dolgcajt za zgodovino slovenskega naroda tako pomemben kot Brižinski spomeniki - in večji mejnik kot 57. številka Nove revije. In vsi se spominjajo, kako so jih pri Pankrtih najbolj fascinirale predvsem tri reči: šunder, energija in to, da so imeli fantje nekaj za povedat. Če naj to poezijo prevedem v prozo: Pankrti so bili kaos s sporočilom, ki je sprostil blazno, oslepljujočo energijo. Ergo: Dolgcajt, posnet v času, ko je umiral Tito, ni bil le Big Bang, ampak Geneza - nastanek Slovenije. Sivina je izginila, mrtvilo se je razkadilo, megla je šla, ni nam bilo več dolgcajt, Slovenija se je premaknila naprej. In hej, poglejte nas zdaj? Spet je čas za Dolgcajt - part deux. Jasno, stari naslovi - recimo Lepi in prazni, Totalna revolucija, Jest sm na liniji in Kruha in iger - bi lahko kar ostali. Igor Zupe, režiser filma, ni bil nikoli vernik Pankrtov, zato je lahko tudi tako čudovito objektiven. (Dvor) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200620/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 17.05.2006 Marcel Štefančič, jr. 416 Srečnež Slevin je film, ki ne more mimo drugih filmov in ki hoče, da bi ga ljubili tako, kot ljubimo filme, ki so ga navdihnili. Filme Quentina Tarantina (kateri igralec, ki je igral Jamesa Bonda, je bil najboljši?), filme Alfreda Hitchcocka (kaj ve mož, ki preveč ve?) in Osumljenih pet (kdo je Keyser Soze?). Srečnež Slevin je ekscesni, groteskni, sarkastični puzzle, ki zelo dobro ve, kaj je to suspenz, hočem reči, zelo dobro ve, da je suspenz le igra - igra med gledalcem in režiserjem. Trupla, ki padejo med najavno špico in uvodom, za sabo pustijo le baročne vprašaje, toda še preden bi se lahko gledalec vprašal, kdo zaboga so vsi ti ohlajeni luzerji, smo že na avtobusni postaji, kjer Goodkat (Bruce Willis) nekemu mladeniču pripoveduje zgodbo o veliki konjski stavi, ki se je “pred mnogimi leti” monumentalno sfižila in za sabo pustila trupla vseh vpletenih, od “računovodje” do stavca in njegove družine. In še preden mladenič vpraša, kaj je to “Kansas City Shuffle”, mu Goodkat že zlomi vrat. “Oprosti, poba, toda za Kansas City Shuffle potrebuješ truplo!” Šele zdaj na sceno stopi Slevin (Josh Hartnett), glavni junak filma, new kid in town - jasno, Mesto greha, v katerega pride, je tako razdeljeno med dve rivalskimi bandi, Bossovo (Morgan Freeman) in Rabinovo (Ben Kingsley), kot je bilo med dve rivalski bandi razdeljeno mestece v Hammettovi Krvavi žetvi, Kurosawovi Telesni straži, v Leonejevem špagetu Za prgišče dolarjev in v Hillovem Zadnjem preživelem, v katerem je obema bandama “stregel” prav Bruce Willis, ki to počne tudi zdaj, medtem ko se Slevinu ob vseh nezgodah - žrtev termitov, prešuštne punce in roparjev (hja, le citati filmov, od Bartona Finka dalje) - zgodi tudi tista ultimativna: Boss ga zamenja za Nicka, njegovega zadolženega prijatelja, zato mora - za “odkupnino” - likvidirati Rabinovega sina, ki je gej. Toda še preden Slevin dahne “wrong man”, mu da Rabin vedeti, da tudi njemu dolguje denar - in da bo moral dolg poplačati. Huh, in to je šele intro. Slevin je “napačni mož”, ki se mu zgodi več, kot se je zgodilo vsem Hitchcockovim “napačnim možem” in “možem, ki so preveč vedeli” skupaj. Tudi trupel je več kot pri Hitchcocku, je pa res, da so vsa ta trupla le “nedorečeni” stavki, ki čakajo na finalno razstavo, na finalno branje - na trenutek, ko jih bosta po dolgi “igri” skupaj prebrala režiser in gledalec. Trupla živijo le toliko časa, dokler jih ne preberemo - in seveda, liki, ki preživijo, ne živijo nič dlje. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200620/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 17.05.2006 Marcel Štefančič, jr. 206 Evropski auteurji so mefafizične meditacije o smrti zamenjali z “doživetimi” pamfleti o pravici do smrti - Pedro Almodovar v filmu Govori z njo, Isabel Coixet v Mojem življenju brez mene, Alejandro Amenabar v Morju v meni, Francois Ozon pa v Ostanku časa. Vsak izmed njih je to kakopak storil po svoje. Almodovar v obliki antimelodrame: gej se hoče poročiti z žensko, ki je že leta v komi. Coixetova v obliki antiromance: umirajoča ženska sestavi top listo zadnjih želja. Amenabar v obliki antigrozljivke: tetraplegiku ne pustijo, da bi umrl. Ozon pa v obliki anti-Philadelphie: na smrt bolni gej se odpusti sam. Romain (Melvil Poupaud), zelo modni modni fotograf, izve, da ima raka in da bo živel le še tri mesece, kar ga tako podre, da se v hipu odtuji vsem bližnjim, tudi sestri in svojemu fantu, s katerim sta v rani mladosti - almodovarsko, ne, dovženkovsko - scala v cerkveno “sveto vodo”, zavrže kemoterapijo, se spove babici (Jeanne Moreau), ki se ji življenje prav tako izteka, in odrola v agonični, avtodestruktivni paralelni svet, prešpikan z drogo in apokaliptičnimi kvikiji, kot da bi hotel reči, da je evtanazija pravica, ne pa le mikrovalovni patos TV filmov, ki mislijo, da je film zadnja beseda o zadnjih stvareh. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200620/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 17.05.2006 Marcel Štefančič, jr. 96 Ko boste videli Srečneža Slevina, si boste rekli: Osumljenih pet je najvplivnejši film vseh časov! Jasno, dokler ne boste videli Razvajenih Parižank, ob katerih boste vzkliknili: Seks v mestu je najvplivnejša TV serija vseh časov! Ne brez razloga: zdravnica (Judith Godreche), marketingarica (Anne Parillaud) in odvetnica (Mathilde Seigner) so namreč prijateljice, ki na “babjih žurih” pikantno tračarijo, izživljajo svoje fantazije, gasijo svoje frustracije in lovijo zamujene priložnosti, pri tem pa pozabljajo, da so “babji žuri” le softcore verzije “moških žurov”, “neuspeh” pa potrošna roba - tako kot novi čevlji. Ali pa seks z možem. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200621/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 25.05.2006 Marcel Štefančič, jr. 544 Da Vincijeva šifra, sicer dobra protiutež krščanskemu fundamentalizmu, ki ljudi straši z neizogibnim Koncem sveta, obvezno Evangelizacijo in nujno Odrešitvijo, je v resnici tipični ženski roman - roman o osvobajanju in osveščanju ženske. Zgodba Da Vincijeve šifre je tipična, tako rekoč arhetipska zgodba ženskih romanov: ženska, ujetnica patriarhata, na začetku vedno trpi, potem se začne počasi prebujati in v sebi odkrivati skrite, zatrte talente, svojo "sveto" ženskost, na koncu pa se osvobodi, da kar žari od samozavesti, moči in neodvisnosti. Ženski romani, kombinacije mučeništva, mazohizma in neagresivnega feminizma, so zgodbe o trpljenju ženske, o njenem skrivnem življenju - in predvsem kakopak o njenem skrivnem spolnem življenju. Razlika je le v tem, da v Da Vincijevi šifri nastopa ultimativna ženska - Marija Magdalena, ženska, ki je izmed vseh žensk najbolj trpela. Cerkev jo je namreč zatajila, zavrgla in kriminalizirala ("kurba"), ali natančneje, cerkev je prikrila, da je bila poročena z Jezusom Kristusom, da je imela z njim hčerko Saro, da jo je Jezus Kristus določil za svojo naslednico, da je bila "sveto bitje" in da njena kri - z njo pa tudi Jezusova - seže v 21. stoletje. Ni kaj, njeno življenje - tudi spolno, heh - je bilo res skrivno. V ženskih romanih ženska vedno odkrije, da je nekaj posebnega - tudi v Da Vincijevi potomci odkrijejo, da je bila njihova "mati" nekaj posebnega. Da je imela zelo bogato, zelo pestro, zelo pikantno, zelo eksplozivno skrivno življenje. Nekaj zelo podobnega se zgodi recimo v Najinih mostovih: brat in sestra odkrijeta, da je imela njuna mati Francesca zelo bogato, zelo pestro, zelo pikantno, zelo eksplozivno skrivno življenje. Da Vincijeva šifra je roman z žensko perspektivo - roman, ki cilja ženske. To je bil tudi eden izmed glavnih razlogov za njegov orjaški uspeh: ženske so bile njegove prve, najbolj fanatične in najbolj množične bralke - in moški so šli za njimi. Podobno kot nekoč pri romanu V vrtincu. Toda ženski roman potrebuje Clinta Eastwooda, da po "presaditvi" na platno izgleda kot film, ne pa le kot sterilni TV šoker za gospodinje. Ekranizacija Da Vincijeve šifre izgleda natanko tako: kot karikatura romana, ki je itak izgledal kot parodija uradne cerkvene doktrine. Toda Tom Hanks - v vlogi ameriškega kriptologa Roberta Langdona, ki je na sledi "največje zarote vseh časov" - in Audrey Tautou - v vlogi francoske kriptologinje Sophie Neveu, ki je žrtev "največje zarote vseh časov" - vse te "šokantne" replike izgovarjata tako literarno in tako smrtno resno, kot to počnejo junaki telenovel. S tem tudi sproti ubijata napetost, ki jo je v romanu spletalo lucidno razpletanje velike skrivnosti - v filmu, ki izgleda tako, kot da je bil posnet pred dvajsetimi leti, pa napetost spletajo le "začudeni" obrazi. Hja, kot v telenovelah. Da gre za triler, veste le po tem, da francoski policaj vsake toliko časa dahne: sranje, spet sta mi ušla! Ko bežita pred policijo, morilskimi oportunisti in Opusom Dei, izgledata le kot igralca, ki sta prebrala scenarij - in nič več. Od zgodbe o ženski, ki je na poti v svobodo, pa ostane le zgodba o ženski, ki je na poti v samostan. Tisto, kar je bilo v romanu dobro, je tu slabo - tisto, kar je bilo v filmu slabo, pa je tu še slabše. Film vse slabosti romana le poudari. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200621/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 25.05.2006 Marcel Štefančič, jr. 482 Slikati ali ljubiti je francoski artfilm, ki dokazuje, kakšen blef znajo biti francoski artfilmi. Kar ustrašite se, da se boste morali sleči, da ga boste morali gledati goli - saj veste, da boste vsi na istem, vi in liki, kot na kakem literarnem večeru, na katerem se je zbralo rekordno število amaterjev, ki sedijo na tleh, poslušajo “misli” in se zelo, zelo motijo. Film svoje like psihološko, emocionalno sleče, toda to počne tako prisiljeno in tako naivno, kot da je vso svojo filozofijo pobral pri popevkah Demisa Roussosa. Film nas skuša namreč prepričati, da so največji problem sodobnega sveta problemi malomeščanskega, kvaziburžoaznega srednjega razreda, recimo: kaj početi, ko ti otroci zrastejo in ostaneš sam, ko je tvoje kariere konec? Film odgovarja: ko ti otroci odrastejo in ostaneš sam, moraš “revolucionirati” svoje življenje. Sabine Azema, slikarka, ki je to le v “duši”, in Daniel Auteuil, na hitro in očitno prehitro upokojeni meteorolog, sta malomeščanski, psevdointelektualni zakonski par, ki se mu zgodi natanko to: hči odraste in odide, njiju pa prepusti tesnobi poslednjih vprašanj in bedi filozofije. Kriza! Pekel! Katastrofa! Kaj zdaj? Nič, mirno se odselita v Raj - okej, nekam pod Alpe, v čisto, idilično, neokrnjeno, pastoralno, senzualno naravo, v sanjsko, gurmansko vilo, kjer se jima pridružita njuna alter-ega, slepi župan bližnje vasi (Sergi Lopez) in njegova žena (Amira Casar), ki slišita na imeni Adam in Eva. Hu! Jebeš “veliki problem”, ki je rešljiv z direktno selitvijo v Raj - le denar pokažeš. In za isto ceno v portfelj dobiš še swingerstvo. Hja, Raj izpolni vse fantazije. Jebeš emocionalno agonijo zdolgočasenega srednjega razreda, ki je za svoje zasluge - za leta pasivnosti, grebenja, pristajanja na status quo, fafanja, služenja, golfa, socialne, politične in kulturne strahopetnosti, rutinskega življenja ipd. - nagrajen z Rajem. Film pridiga o Naravi in njeni zveličavnosti, obenem pa nam pokaže, da Narava ni za vse - le za tiste, ki si jo lahko kupijo. Za tiste, ki lahko plačajo. Če bi bilo drugače, bi bila Narava najbolj naseljeno mesto na svetu. Lepo prosim, le kateri človek z realnimi problemi pa si lahko privošči sanjsko vilo sredi Narave? Točno, le človek z irealnimi problemi - le človek, ki nima problema v žepu, rešitev pač. “Spremembo življenja” - obrat k Naravi, duhovnosti, biohrani ipd. - si lahko privoščijo le ljudje brez realnih problemov. Film nam torej kot realne, emocionalne, filozofske probleme prikazuje povsem irealne, povsem banalne “probleme”, ki so rešljivi z denarjem - z malce dražjo terapijo, magari s swingerstvom. Ironično, “skok čez plot” je za srednji razred še vedno največja revolucija - in najhujša transgresija, ki si jo lahko predstavlja. A to še ni vse. Ko Sabine Azema na začetku sredi Narave slika, jo slepi župan na daleč začuti zaradi vonja po barvah in terpentinu, ki delujejo kot neke sorte afrodiziak, kar pa je mogoče razumeti tudi drugače: eksotična, terapevtska, konjičkarska new-age “duhovnost”, ki jo zganja srednji razred, smrdi. (Dvor) PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200622/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 02.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 245 Možje X, izvirno stripovske kreacije Stana Leeja (via Marvel), so zelo talentirani, toda njihovi talenti so tako nadnaravni in tako neobvladljivi, da vsak izmed njih izgleda kot orožje za množično uničevanje. Američani so, da bi demonstrirali svojo moč, prestavili Hirošimo in Nagasaki - Možje X prestavijo Golden Gate. Kar pomeni, da jih je treba ustaviti - da jih je treba torej ozdraviti tega preveč bujnega, preveč ekscesnega, preveč nevarnega individualizma, ki diši po “bolezni”. To, da družba, v kateri živijo, njihov individualizem dojema kot defekt in “bolezen”, pove več o tej družbi kot o njih - hja, to je znak, da živijo v opresivni družbi, obsedeni z uniformiranjem in kontroliranjem. Toda še preden rečete ombudsman, že nekdo izumi magično zdravilo, ki naj bi mutante spremenilo v ljudi in jim vzelo vse tiste supertalente, atribute njihove unikatnosti in genialnosti. Mutanti a la Mystique (Rebecca Romijn), ki jih vodi malopridni Magneto (Ian McKellen), ki se imajo za “prihodnost človeštva” in ki svoje supertalente militantno zlorabljajo, se nočejo humanizirati, prej narobe, vse tiste, ki jih hočejo normalizirati, kanijo uničiti - mutanti a la Wolverine (Hugh Jackman), ki jih vodi pacifistični Charles Xavier (Patrick Stewart), veliki zagovornik sožitja z ljudmi, strpnosti, socialne enakopravnosti in multikulturalizma, pa navijajo za “pravico do izbire”, kar vse skupaj butne na rob “totalne vojne”... ee, Zadnjega spopada, v katerem “spopad civilizacij”, ki se preseli v Ameriko, zasenči spopad specialnih efektov, toda ne spreglejte remixa Alcatraza, Bagdadskega tatiča in mita o dvakrat izgubljeni Evridiki. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200622/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 02.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 515 Velika fantazija nekaterih moških je seks z enojajčnima dvojčicama. In verjetno tudi ženske fantazirajo o seksu z enojajčnima dvojčkoma. Toda če pomislite na filme, potem vam hitro potegne, da bi se vse skupaj slej ko prej končalo z nesrečo. Spomnite se le Siodmakovega Mračnega zrcala (1946), psihotrilerja Sestri (1973), ki ga je posnel Brian De Palma, ali pa kultne smeti Basket Case (1982): vsi si nas svarili pred enojajčnimi dvojčicami in enojajčnimi dvojčki - prste stran! Kontakt z njimi je smrtno nevaren! Ali natančneje: enojajčni dvojčki in enojajčne dvojčice so morilski, moteni, psihopatski, toda morilski, moten, psihopatski je vedno le eden izmed enojajčnih dvojčkov ali pa le ena izmed enojajčnih dvojčic - ironija je v tem, da nikoli ne veš, kateri oz. katera. Kar seveda pomeni, da imajo enojajčni dvojčki in enojajčne dvojčice zelo velik manevrski prostor in da ga vedno izkoristijo - v skrajni liniji ga izkoristijo drug proti drugemu. Saj veste, drug drugemu skušajo ukrasti življenje, identiteto, srečo. Najbolj ironični rezime vseh teh shizo “fantazij” je bil film Dead Ringer (1964): Bette Davis igra enojajčni dvojčici, ne ravno uspešno Edith in premožno Margaret, ki ji nenadoma umre mož, zato Edith sklene, da jo bo ubila in zavzela njeno mesto, da se bo torej prelevila v Margaret, češ - razlike itak ne bo nihče opazil. In res, Edith jo ubije - in nihče ne opazi razlike, kar pa je zanjo pogubno: kot se namreč izkaže, je Margaret svojega moža zastrupila, tako da Edith, ki je prevzela Margaretino identiteto, na koncu obsodijo na smrt. Tudi belgijski psihotrilerski puzzle Dva obraza, ki ga je pisalo 5 scenaristov (po malem pa tudi Alfred Hitchcock, David Cronenberg in Claude Chabrol), skuša rezimirati vse te enojajčniške “fantazije” - in naše strahove pred to srhljivo, diabolično, parazitsko fluidno identiteto. Zelo tipično: pred nami sta enojajčna dvojčka (oba igra Benoit Magimel), ki sta odraščala ločeno, ne da bi drug za drugega sploh vedela. Še bolj tipično: Matyas, fotograf in družinski človek (žena, en otrok, drugi na poti), šele po materini smrti izve, da ima enojajčnega dvojčka, Thomasa. Toda še preden si Matyas dobro zastavi vsa najbolj zoprna vprašanja, recimo, zakaj ju je mati ločila, njega samega pa tudi zatajila in spokala v sirotišnico (je videla Mračno zrcalo?), se Thomas že prilepi na njegovo družino - kmalu začne nositi celo Matyasova oblačila in Matyasovo pričesko, obenem pa pokaže tudi več družinske občutljivosti kot Matyas, tako da Matyas svoji ženi (Natacha Regnier) dahne: “On je vse, kar hočeš, da bi bil jaz!” Thomas je bolj podoben Matyasu kot pa Matyas samemu sebi - v Thomasu je več Matyasa kot v Matyasu. Na Matyasu je zdaj, da odkrije, koliko je v njem Thomasa. Ali bolje rečeno, Matyas izkusi to, kar je v Šestem dnevu izkusil veliki Arni - da ni nič hujšega od tega, da te skuša zamenjati tvoj klon. In da ni nič hujšega od tega, da ne moreš več dokazati, da obstajaš. Razlika je le v tem, da je pri Thomasu strah pred izgubo identitete, ki je sicer tipični postmoderni strah, stopnjevan s strahom, da bo postal svoj lastni klon. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200622/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 02.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 225 V Nespodobnem povabilu je dobila Demi Moore milijon dolarjev za eno noč z magnatskim Robertom Redfordom. V francoskem filmu Koliko me ljubiš? dobi Monica Bellucci le 100.000 evrov - in to za en mesec s povsem povprečnim, vsakdanjim, neprivlačnim, neuspešnim, plešastim uradničkom po imenu Francois (Bernard Campan). Monica Bellucci je prostitutka - Francois je na loteriji zadel 100.000 evrov. Ko njuno “zakonsko” igro pregrizne njen zvodnik (Gerard Depardieu), ki hoče svoj delež, film preskoči v bizarno farso, v kateri so vse replike, vsi kadri in vse glasbene točke prirejeni oblinam Monice Bellucci. Toda ironija je v tem, da skuša Bertrand Blier, avtor mnogih “transgresivnih” pop klasik a la Plesalci valčkov, Pripravite robčke in Očim, njeno goloto z vsemogočimi - pogosto povsem prisiljenimi, artificielnimi - “triki” skriti, jasno, tendenciozno, kot da bi skušal gledalca kaznovati za to, ker je mislil, da je kupil karto za peep-show, ker torej v Monici Bellucci vidi le “meso”, le seks, le rajcačico, le kurbo. Toda iskreno rečeno, to kljub vsem “ganljivim” meditacijam o ljubezni in srcu, ki je prešibko za prebučne orgazme, ni ravno film, v katerem bi lahko gledalec začutil njeno “notranjost”... ee, njeno “sveto ženskost”, prej narobe - seks ji pristoji bolje kot ljubezen. Film skuša parodirati gledalčevo percepcijo Monice Bellucci - tako kot skuša Da Vincijeva šifra parodirati cerkveno percepcijo Marije Magdalene, ki Belluccijevi ni tuja. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200623/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 06.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 414 Če ste videli nemški hit Christiane F. - Otroci s postaje ZOO (1981), potem si boste lažje predstavljali italijanski hit Melissa P.: Melissa P. je namreč kot Christiane F., le da mamila zamenja s seksom. Jasno, oba filma - “resnični zgodbi” - sta posneta po avtobiografskih bestsellerjih. Christiane F. je 15-letnica, ki se navleče na heroin - Melissa P. (Maria Valverde) je 15-letnica, ki se navleče na seks. Christiane F. se začne prostituirati, da bi prišla do heroina - Melissi P. se ni treba prostituirati, da bi prišla do seksa. Tudi zvodnika ne potrebuje. A po drugi strani, tudi Christiane F. ga ni potrebovala. Zakaj se je Christiane F. navlekla na heroin? Ker je bila iz disfunkcionalne družine, ker je živela sama z mamo, ker je mama ni razumela in podobno. In zakaj se na seks navleče Melissa P.? Iz istih razlogov: očeta ni, mama (Fabrizia Sacchi) je ne razume, nona (Geraldine Chaplin), edina, ki jo razume, pa kmalu spoka v dom za ostarele, tako da mora svoje adolescentske sanje in fantazije izpolniti brez “kontrole”. Tako kot Christiane F., ki živi v iluziji, da ima svojo “razvado” pod kontrolo. Melissa P. svoje “razvade” ne more kontrolirati: le kako bi lahko punca, ki živi v katoliški državi, kontrolirala seks? Prej narobe, sistem katoliških prepovedi jo naredi kvečjemu še bolj kreativno. In še bolj “grešno”. Melissa P., ki jo igra Španka (slabo sinhronizirana Španka, heh) in ki ji masturbiranje ni španska vas, pač fantazira o isti stvari kot vse eterične, melanholične pubertetnice: kako izgubiti nedolžnost. Problem je kakopak v tem, da defloracija ni več enkratno, točkovno dejanje, ampak mučeniški proces, ki ga punca preživi le, če se obnaša tako, kot da je nedolžnost že izgubila, kot da je že zelo izkušena in kot da je videla toliko porničev kot najbolj potrebni posiljevalci: ko skuša Melissa nedolžnost izgubiti z Danielejem (Primo Reggiani), lokalnim frajerjem, konča le s felacijo, kar pomeni, da nedolžnosti de facto ne izgubi. Pride ji itak šele kasneje, in to na suho... ee, ob misli na “ponižujočo” felacijo, ki ji preide v razvado (in v poljube, heh), če ne štejemo drugih junaških figur, recimo seksa-v-troje, ki pa ji samozavest prešpikajo z iskricami Anais Nin in Marguerite Duras, tako da kmalu ugotovi, da fantje ljubijo punce, ki ljubijo seks, in da je mogoče fante najbolje kontrolirati s seksom. Melissa P. je Christiane F., ki ne ravno navdahnjeno mutira v Lolito H., toda brez skrbi - njen feminizem je le mozolj na erekciji katoliškega žrtvovanja. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200623/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 06.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 242 Grbavica, zmagovalka letošnjega berlinskega festivala, prihaja zelo, zelo počasi. Jasmila Žbanić, sicer debitantka, hoče verjetno reči: hej, film se dogaja v mestu, povojnem Sarajevu, v katerem se tudi vojne rane celijo zelo, zelo počasi. Esmo (Mirjana Karanović), mater samohranilko, ki tolče dva mučna šihta, v tovarni in nočnem klubu, zato najprej srečamo na skupinski terapevtski seansi, ki na udeleženke deluje kot neke sorte narkoza, obenem pa je tudi povsem očiten signal, da Esmi hčerke - zdaj pubertetniške, uporniške Sare (Luna Mijović) - ni koncipiral Brad Pitt. Esma je namreč Sari rekla, da je bil njen oče padli bosanski junak, kar je Sara kupila, toda ko hoče, da ji mati priskrbi uradno potrdilo, da je res hči padlega bosanskega junaka, kar bi jo odpeljalo na brezplačen šolski izlet, se začne mati nervozno prestopati, tako da je tudi nam jasno, da Esma prikriva nekaj travmatičnega, no, neizrekljivega. Sledi kakopak mala vojna generacij, vojne in povojne, ki je zaščitni znak sodobnega bosanskega filma in ki uči, da je občutek krivde tako hud, da ga bo treba deliti. Velika “skrivnost” vse skupaj malce naelektri, toda v bolj spretnih rokah bi ta film lahko preživel tudi brez “skrivnosti”. Je pa res, da je to edini način, da se dvigne nad like (oh, in situacije), ki bi jim lahko rekli “običajni osumljenci” in ki so od stereotipiziranja že tako dehidrirani, da izgledajo kot karikature, ki bi jih rešilo kvečjemu to, da bi jih igrala Mirjana Karanović. Carica. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200623/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 06.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 384 H'woodski filmi, ki brijejo norca iz h'woodskih filmov, le redko uspejo. Iz preprostega razloga: običajno izgledajo tako slabo kot filmi, iz katerih brijejo norca. Farsa Očka, ne ga srat! brije norca iz Robina Williamsa, ki igra dobro plačanega izvršilca neke korporacije, toda dnevi so mu očitno šteti - šefi ga hočejo zamenjati z mlajšim tipom. Williams se je pač obrabil - poteze, s katerim je prej premikal meje korporacije, zdaj ne vžgejo več. Kaj to pomeni, je na dlani: to je le alegorija Williamsove filmske kariere. Vsi se še dobro spomnimo časov, ko je bil Williams neuničljiv, ko je igral v samih hitih, ko je postal globalni trademark in ko je s svojimi “točkami” premikal finančne meje korporacij, za katere je igral... ee, delal, toda že tedaj je imel hud problem - bil je tako jokavo sladkoben in tako prisiljeno infantilen, da se je stalno gibal na robu emocionalnega izsiljevanja. Na vsak način je hotel, da bi ga ljubili tako, kot otroka ljubi mama - in kmalu je res izgledal kot nekdo, ki ga lahko ljubi le mama. Ko je svojo sladkobnost in svojo infantilnost dokončno prelevil v emocionalno izsiljevanje, je bil čas, da ga zamenja Adam Sandler... ee, mlajši tip. Da komiki ne umrejo, ampak se obrabijo, tako da postanejo banalni in dolgočasni, potrjuje tudi farsa Očka, ne ga srat!, v kateri lahko Williamsu službo reši le samoponiževanje, ali natančneje, šefi ga pošljejo na službeno pot v Kolorado, toda natanko v času, ki ga je rezerviral za družinsko počitnikovanje, kar pomeni, da mora ubiti dve muhi na en mah - svojo družino spoka na turistično potovanje v Kolorado. Jasno, družina ne ve, da je v resnici na službeni poti. In jasno, med potjo srečajo kopico čudakov in primitivcev, ki Williamsa le ponižujejo. Tu imate torej disfunkcionalnega komika z disfukcionalno kariero, disfunkcionalnim avtodomom in disfunkcionalno ritjo (ne sprašujte!), ki pristane v vlogi, kakršne so rezervirane za odslužene, obrabljene komike a la Chevy Chase in Eddie Murphy. Film nam hoče sicer pokazati, kaj vse mora početi človek, če hoče v sodobnem “kompetitivnem” svetu ohraniti službo in družino (še bolje, kakšne “nesreče” ga doletijo, če daje karieri prednost pred družino), toda v resnici nam kaže le, kaj vse mora početi Robin Williams, če hoče preživeti na filmskem trgu - pustiti mora, da ga ponižujejo. ZELO PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200624/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 14.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 207 Bruce Willis igra upehanega, obrabljenega, obupanega, zapitega, zanemarjenega newyorškega policaja, ki je izgubil vero vase in svojo misijo. Takšnih policajev v h'woodskih filmih kar mrgoli (npr. v Talcu, heh, ali pa v Mestu greha), toda temu policaju se zgodi nekaj, kar se običajno zgodi bolj urejenim policajem, recimo kakemu Serpicu ali pa Slyju Stalloneu v Coplandu - na lepem ugotovi, da so vsi policaji okrog njega skorumpirani. In morilski. Specifično: Willis, ki po Donnerjevem Smrtnonosnem orožju diši toliko kot po mintu, mora malo blebetavo barabo (Mos Def), ki naj bi pričala proti nekaterim skorumpiranim policajem, do 10.00 pripeljati na sodišče, toda ostali - fanatični, cinični, brezkompromisni - policaji, ki jih vodi njegov dolgoletni buddy (David Morse), naredijo vse, da bi mu to preprečili. Do sodišča ga resda loči le 16 ulic, a kaj ko policaji poznajo vsako ped vsake ulice - skorumpirani policaji še toliko bolj. Problem je le v tem, da vsi ti skorumpirani policaji izgledajo precej bolj resno kot Willis, “sunny little shit” - svojo varnost bi človek raje zaupal njim kot pa Willisu. Brez panike, 16 ulic je globoko v sebi film o črncu, ki ga lahko reši le plemeniti belec. In Mos Def je Danny Glover, ki hlini, da je Joe Pesci. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200624/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 14.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 222 Evripidova Medeja je pojem ljubosumne ženske - možu, ki jo je zapustil, se maščuje tako, da ubije njuna otroka. In francoski Pekel je sodobna revizija Medeje s pridihom Dantejevega Inferna - zgodba o treh sestrah, Sophie (Emmanuelle Beart), Celine (Karin Viard) in Anne (Marie Gillain), ki so jih travmatični “grehi” staršev ubili, okej, psihološko, emocionalno in karakterno povsem destabilizirali, tako da zdaj, mnogo let kasneje, še vedno živijo druga mimo druge, brez iskre v očeh, vsaka v svoji krizi. Sophie muči prešuštni mož, Anne je zanosila s profesorjem, ki jo ignorira, Celine, ki skrbi za nemo, invalidno mater (Carole Bouquet), pa je na poti v lik “stare device”. Toda ko med sestre stopi enigmatični mladenič (Guillaume Canet), se začne njihov pekel odmotavati - kot mumija z ovoji Čehova, Bergmana, Antonionija, Lyncha in kakopak Krzysztofa Kieslowskega, ki je hotel svojo trilogijo Tri barve nadaljevati s trilogijo Nebesa/Pekel/Vice. Tom Tykwer je pred časom ekraniziral Nebesa, prvi del trilogije, Pekel, drugi del, pa zdaj Danis Tanović, režiser Nikogaršnje zemlje, kar se filmu pozna - Pekel, kombinacija epskega občutka krivde, tragičnega občutja sveta, mučnih spominov, izgubljenih odnosov, zgodovine, ki se ponavlja, staršev, ki so svoje otroke vrgli iz gnezd, in usodnih travm, ki so ločile generacije in “sestre” (oh, in “brate”), bi bil zlahka prevedljiv v Grbavico. Ali pa v film Pri stricu Idrizu. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200624/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 14.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 233 Omen 666, rimejk Prerokbe, pop klasike iz leta 1976, je bil neizogiben. Ne zato, ker smo sredi stampeda rimejkov pop klasik iz sedemdesetih, ali zato, ker praznujemo 30-letnico originala, ampak predvsem zato, ker je nebo dobesedno prepleskano s “znaki”, da se bliža Armagedon, prav originalna Prerokba pa nas je opozorila, da bo neizbežna pika na i vseh “katastrof” rojstvo Antikrista. In ker 11. september, hurikan Katrina, cunamiji, eksplozija Challengerja ipd. nujno potrebujejo bombastično piko na i, preostane rimejku Prerokbe le, da še enkrat pove zgodbo o tem, kako ameriški ambasador Robert Thorn (Liev Schreiber) skrivaj posvoji Damiena (Seamus Davey-Fitzpatrick), kako se začne angelski Damien čudno obnašati, kako se ga bojijo celo živali, kako za svoj šesti rojstni dan - 6. dan 6. meseca 6. leta - telepatsko obesi svojo varuško, kako ga prevzame nova, diabolična varuška (Mia Farrow), kako lokalni fotograf (David Thewlis) potem na fotkah najde biblične “znake”, kako Thorn in njegova žena (Julia Stiles) ugotovita, da je njun otrok v resnici Satanov sin (nobenih dvomov, heh), in kako potem človeštvu na pomoč priskoči Vatikan. Rimejk obnovi vse največje hite originala, vključno z dekapitacijo, odpiranjem groba, eliminacijo gospe Thorn in poskusom infanticida, toda sam nima kaj povedati, kar seveda ni le tragično, ampak tudi absurdno - hej, to je film o koncu sveta! Možnosti sta le dve: da bo konec sveta čisti dolgčas - ali pa da smo gledali napačno Prerokbo. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200624/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 14.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 206 Ko so ljudje na smrt prestrašeni in apokaliptično ogroženi, se pofukajo, in to divje, “živalsko”... ee, analno. Dobro poznate frazo: “Na prvem zmenku ne seksam!” In dobro veste, da je ta fraza le blef in da je resnica te fraze dejansko fraza: “Na prvem zmenku ne seksam analno!” Razen med vojno, huh, ko vsi seksualni tabuji padejo - vsaj tako namiguje francoski film Izgubljeni, ki se dogaja med II. svetovno vojno, leta 1940, ko se iz Pariza na podeželje vsujejo množice beguncev, med katerimi je tudi učiteljica Odile (Emmanuelle Beart) s svojima dvema otrokoma. Toda ko nacistične štuke kolono beguncev spečejo, se družina zateče v gozd, kjer njen vodič postane 17-letni Yvan (Gaspard Ulliel), nepismeni, enigmatični desperado, enfant sauvage, sicer specialist za divje kampiranje in druge tehnike preživetja, med katere sodi tudi zavzetje zapuščene vile, idilične “doline miru”, ki se kmalu prelevi v multikulturni socialni eksperiment, ali bolje rečeno, v prizorišče razrednega boja med buržoazno Odile in deklasiranim Yvanom, remixom enigmatičnega tujca in potentnega barbara, vlažnega - oh, in povsem predvidljivega - sna vsake sterilne, razredno zapete bejbe. Njam! Izgubljeni so film o ljudeh, ki potrebujejo vojno, da bi si upali več kot sicer - da bi svoje fantazije detabuizirali in postali ekscesni. (Dvor) ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200624/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 14.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 103 Še vreme je bolj nepredvidljivo od Divjine, Disneyjeve digitalne animacije, ki le reciklira - Madagaskar, Levjega kralja, Reševanje malega Nema. Nič, Disney je očitno hotel na police svojih štacun postaviti nekaj novih igrač, recimo leva Samsona, ki zbeži iz živalskega vrta in v družbi trume živali - trume bodočih igrač, heh - plane proti afriški džungli, kamor je mrknil njegov igračkoidni sinko. In da bi imelo to združevanje prijetnega s koristnim “vizijo”, živali med svojo odisejado po New Yorku naletijo tudi na reklamo za brodvejsko verzijo Levjega kralja. Problem je kakopak v tem, da je Divjina le banalno združevanje neprijetnega z nekoristnim. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200625/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 22.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 207 Kje bi se dogajal Oliver Twist, če bi ga Charles Dickens napisal danes? Točno, v kaki tretjesvetni švicfabriki, v kateri by-passi zahodnega kapitala izkoriščajo, zlorabljajo in mučijo otroško delovno silo. Oliverja Twista (Barney Clark), malo siroto, ki postane poceni delovna sila pošastnega Fagina in diaboličnega Billa Sikesa, si zlahka predstavljamo kot kamboškega dečka, ki izdeluje okraske, s katerimi si Zahod ob koncu leta zaljša božična drevesca. Nič hudega, če se kak okrasek razbije - saj veste, te reči so zdaj takooo poceni! Toda Roman Polanski, zlorabljeni otrok (žrtev nacističnega Holokavsta), ki je zlorabljal otroke (v Ameriki ga še vedno iščejo), je svojo ekranizacijo Oliverja Twista postavil v Anglijo, heh, v Dickensovo 19. stoletje. Dickensova grotesknost se mu zdi očitno bolj sprejemljiva od grotesknosti švicfabrik, pa četudi so sodobne švicfabrike bolj dickensovske od satiričnega retro horrorja in kostumskega teatra krutosti, s katerima nas skuša impresionirati Polanski. Na voljo so vsi največji in najbolj intenzivni hiti Dickensove klasike, vključno z vsemi diaboliki (Ben Kingsley kot Fagin, Jamie Foreman kot Bill Sikes, Harry Eden kot Artful Dodger), ki pa v svojem poskusu, da bi zasenčili Aleca Guinnessa, Roberta Newtona in Anthonyja Newleyja iz Leanove ekranizacije (1948), tako pretiravajo, da izgledajo kot bin Ladnovi džihadisti iz Pentagonovih propagadnih filmov. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200625/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 22.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 466 Ko parodiraš Jamesa Bonda, vedno tvegaš, da ga boš parodiral slabše, kot ga parodira sam James Bond. In Ameriške sanje padejo v isto past kot parodije Jamesa Bonda: parodirajo nekaj, kar že samo po sebi meji na samoparodijo, parodiranje samoparodije pa običajno meji na dolgčas. Ameriške sanje parodirajo Ameriškega idola, popularni TV show, v katerem talenti pojejo, tekmujejo in izpadajo, dokler na odru ne ostaneta le dva, ki se udarita v finalnem “duetu”. Ameriški idol je remix karaok, gladiatorske tekme in ameriškega sna, obogaten s tehnikami poniževanja in samoponiževanja, ki jih je razvil - in do absurda, okej, do samoparodije - prignal Jerry Springer. Springerjev show je pokazal, kaj vse so pripravljeni ljudje početi, da bi prišli na TV - in da njihovi volji do samoponiževanja ni ne konca ne kraja. Nič drugače ni v Ameriškem idolu, v katerem morajo “kandidati”, ki lovijo ameriški sen, preživeti vsa poniževanja producenta in gostitelja Simona Cowella. In seveda, Springerjev show in Ameriški idol nista le popolni sliki demokracije, ampak tudi ultimativni formi demokracije: malim ljudem dajeta možnost, da uspejo, da se prebijejo, da postanejo zvezde, da ujamejo ameriški sen. Da demokracijo spremenita v freakshow, ni njuna zasluga, prej narobe - Springerjev show in Ameriški idol sta resnica demokracije, ali bolje rečeno: dokaz, da je od demokracije ostal le še freakshow. Manjka le še Bush. “Pripeljite mi frike,” dahne Martin Tweed (Hugh Grant), arogantni producent in gostitelj TV showa American Dreamz. Točno, Tweed je le karikatura Simona Cowella, njegov show pa le karikatura Ameriškega idola, kar seveda pomeni, da mu res pripeljejo frike, med katerimi so tudi Sally Kendoo (Mandy Moore), blondinka iz ameriškega heartlanda, ki pod svojo masko naivne, nedolžne “navijačice” skriva patološko ambicioznost, ortodoksni hasidski Jud (Adam Busch), ki pod svojo spriritualno masko skriva militantni spin, in muslimanski imigrant Omer (Sam Golzari), fan brodvejskih mjuziklov, ki pa je v resnici terorist al-Kajde, neke sorte reality check demokracije, v kateri se ljudje - za razliko od džihadistov - poniževanja nikoli ne naveličajo in v kateri so priljubljenost, glorificiranje povprečnosti in samoponiževanje ena in ista stvar. In ker je terorizem le še verzija “kulture slave”, le še oblika entertaimenta, je povsem logično, da Tweedu pripeljejo tudi ameriškega predsednika Statona (Dennis Quaid), karikaturo Georgea Busha - predsednik, ki ima kljub ponovni izvolitvi tako nizko javno podporo (hej, menda se mu je zmešalo), da nujno potrebuje malce piara, in čigar vsak korak “režira” cinični chief of staff (Willem Dafoe), remix Karla Rovea in Dicka Cheneyja, ne nastopi v vlogi tekmovalca, ampak sodnika. Kar pa naj vas ne zavede: Staton je tipični Springerjev frik, ki ima le en dar - dar za samoponiževanje. Ameriški idol je rezime demokracije - ameriški predsednik je rezime Ameriškega idola. In obratno. Z eno besedo: “ameriški tip demokracije” je le še show, v katerem zmagujejo idioti. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200625/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 22.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 159 Tsotsi, ki ga igra briljantno brezizrazni Presley Chwenayagae, je fant iz johannesburškega sluma, nihilist iz obubožanega Soweta, goodfella na začetku kariere, brezčutni rent-a-killer. Ko ga vidimo prvič, s svojo bando na metroju likvidira nekega debeluha. Ko ga vidimo drugič, v nekem baru divje, joe-pescijevsko razbije člana svoje bande, ker je ob likvidaciji onega debeluha pokazal preveč srca - šlo mu je na bruhanje. Tsotsiju, apatičnemu deklasirancu, gre na bruhanje le ob pogledu na krasni, urejeni svet onstran sluma, v katerem je apartheid zamenjala kruta razredna ločnica. Ko ga vidimo tretjič, ukrade neki ženski avto, ko pa ga skuša ženska ustaviti, jo ustreli. Ko odpelje, ugotovi, da v avtu ni sam - na zadnjem sedežu namreč zagleda dojenčka, ki postane njegov Pygmalion, njegov kontakt z realnostjo, prva in zadnja možnost, ki jo je kdaj imel. Tsotsi je kombinacija družbeno-kritičnega filma, moralitete in vzgojnega filma, toda s tistim katarzičnim, “inspirativnim” robom, ki ga meče med tipične dobitnike tujejezičnega Oskarja. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200626/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 29.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 225 Yuri Orlov (Nicolas Cage), Američan ukrajinskega rodu, prodaja orožje tako, kot da prodaja sesalce. Nič mu ni pod nivojem. Ni orožja, ki ga ne bi prodal - in ni “strani”, ki ji orožja ne bi prodal. Že vse tja od začetka osemdesetih - od “Reaganove revolucije” - prodaja vsem stranem: levim in desnim, belim in črnim, upornikom in vladam, fundamentalistom in diktatorjem, malopridnim režimom in posameznikom. Yuri je eleganten, naoljen, aroganten, epsko motiviran, politično neopredeljen - karizmatični pragmatik z blaznim instinktom in brez občutka krivde: hej, če orožja ne bi prodajal on, bi ga pač kdo drug. In propad sovjetskega imperija ga naredi le še bolj kreativnega. Svet je njegova vojna. Yuri, mali imigrant, otrok “Male Odese”, ki se je pretirano asimiliral in pretirano vživel v ameriško kožo, je tipični ameriški produkt - in tipičnim ameriškim produktom se običajno zmeša. Yuri je trgovec s smrtjo, ki se obnaša kot h'woodski zvezdnik. Postmoderni globetrotter. “Nujno zlo.” Ilegalec, oblečen v “ameriški sen”. Self-made man z uzijem. Gospodar vojne, fluidni, insajderski, ekspozejski šprint skozi laissez-faire prostega trga in geopolitiko trgovanja s smrtjo, je zgodba o njegovem vzponu in padcu. Tako kot je bil Casino zgodba o vzponu in padcu lasvegaške mafije. In tako kot je bil Snif zgodba o vzponu in padcu kokainskega dilerja. Gospodarja vojne bi lahko vrteli na triple-billu s Siriano in Zvestim vrtnarjem. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200626/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 29.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 498 V sedemdesetih je sistem v Ameriki odpovedal - ljudje so izgubili zaupanje v predsednika, vodstvo, inštitucije, korporacije, tajne službe. Politika je postala arogantna, cinična in skorumpirana, korporacije so na trg pošiljale “nevarne” produkte, recesija in inflacija sta šli z roko v roki, tajne službe so počele ilegalne reči. In alegorija tega nereda so bili filmi katastrofe - Letališče, Potres, Peklenski stolp in tako dalje. Poanta vseh teh filmov katastrofe je bila vedno ista: katastrofa Ameriko poveže, združi, poenoti. Bolje rečeno, katastrofa poveže vse razrede in vse rase. Razrednih in rasnih prepadov ni več. Ko udari katastrofa, ni več bogatih in revnih, črnih in belih. Vsi Američani so enaki - enaki pred zakonom, pred Belo hišo in pred Bogom. Katastrofe so dobre, ker ljudi zbližajo. Točno, filmi katastrofe so bili histerični - zahtevali so red, nacionalni konsenz, fundamentalistično enoumje, vrnitev k tradiciji, h kaminski morali, k patriarhalni družini, k medgeneracijski harmoniji, k avtoriteti, h karizmatičnim voditeljem, h “kulturi življenja”, k retoriki samožrtvovanja in predestinirani socialni strukturi družbe. Katastrofa je bila popolna alegorija "trde roke", ki v Ameriko spet vnaša zakon & red - "trde roke", ki Ameriko očisti. Če je v filmu katastrofe kdo pohlepen, umre... če se kdo prostituira, umre... če kdo prešuštvuje, umre... če kdo fuka na javnem mestu, umre... če kdo misli le nase, umre. V filmih katastrofe so v principu vsi ljudje grešniki - in grešnik ima le dve možnosti: da umre - ali pa da se spreobrne. Katastrofa je bila kombinacija sekularne "trde roke" in religiozne Apokalipse. Jasno, tudi ocean, ki je v Pozejdonovi avanturi (1972), enem izmed tipičnih tedanjih filmov katastrofe, sredi Pacifika prekucnil najbolj luksuzno potniško ladjo na svetu, je bil taka "trda roka". In Poseidon ne izgleda le kot rimejk Pozejdonove avanture, ampak kot nekaj, kar je nekdo poslal po pošti iz sedemdesetih - Poseidon je preveč preprost celo za tiste, ki jim okus brusijo le TV serije in "resnične zgodbe. Vraga, Poseidon je preveč preprost celo za one, ki so oblečeni v ameriško zastavo. Spet imamo največjo potniško ladjo na svetu, alegorijo Amerike, ki pluje po širnem morju... spet imamo kolekcijo likov (hazarderski Josh Lucas, eks gasilec in župan Newa Yorka Kurt Russell, njegova uporniška hči, samohranilka z otrokom, magnatski gej, Teksačan, črnec, latino), ki izgledajo tako stereotipno, tako anemično in tako irealno, kot da so jih zdizajnirale najbolj sterilne in najbolj svilene TV serije iz sedemdesetih, recimo kak Love Boat, in ki se obnašajo tako, kot da se zadnjih 30 let ni nič zgodilo... in spet imamo apokaliptični val (vihar vseh viharjev!), ki nepričakovano, tako rekoč iz zasede, hja, kot kak terorist, napade in prekucne ladjo, ki se potem prelevi v orjaški podvodni akvarij, tako da imajo tisti, ki preživijo in ki se skozi ladjo prebijajo proti "svetlobi", le dve možnosti: da umrejo - ali pa da se spreobrnejo. Nebelci umrejo - belci se spreobrnejo. In da ne bo kake dileme: do "svetlobe" jim pomaga križ. Kar seveda pomeni, da se ponovno rodijo v Jezusu Kristusu. ZELO PROTI + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200626/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 29.06.2006 Marcel Štefančič, jr. 145 Drevo sorodnih duš se začne z ultimativnim dogodkom: Shu in Kei, dvojčka, razigrano tekata po ozkih ulicah Nare, kričita in se smejeta, dokler Kei na lepem ne izgine. Brez pojasnila. Nikoli ga ne najdejo. Kar sledi, je antidogodek: 10 let kasneje Shu in njegova starša še vedno žalujejo. Življenje je šlo sicer dalje, toda vse v tem mestu, na teh ulicah in v njihovih odnosih jih spominja na Keija. Vse, kar vidijo, so sledi njegovega izginotja, njegove odsotnosti - in tega dogodka ne more zasenčiti noben drug dogodek. Živijo brez dogodka, brez spektakla, brez ekscesa. Drevo sorodnih duš - podobno kot transcendentalni filmi Bressona, Ozuja, Tarkovskega, Kiarostamija, Malicka, Apichatponga in Dreyerja - gori počasi. Prihodnost je tu tako realna kot preteklost in tako fatalna kot budistična verzija večnosti, medtem ko tragičnost ni v senzaciji in ekscesu, ampak v odsotnosti ekscesa, posnetega iz roke. (Dvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200627/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 05.07.2006 Marcel Štefančič, jr. 242 Se še spomnite Hanekejevega psihotrilerja Funny Games, v katerem začneta avstrijski mirni in urejeni zakonski par in njunega sina terorizirati mlada sociopata, ki izgledata tako, kot da v imenu Velikega brata skrbita za higieno družbe? Nekaj takega se zgodi v psihotrilerju Skrito, le da je Michael Haneke dogajanje zdaj preselil v Francijo, kjer žrtev sociopatskega terorja postaneta Georges (Daniel Auteuil) in Anne (Juliette Binoche), mirni in urejeni, rahlo ohlajeni, po potrebi distancirani, ravno prav odtujeni, dobro situirani pariški par z 12-letnim sinom. Razlika je v tem, da ne vesta, kdo ju terorizira. Pred vrati jima začne namreč nekdo puščati videoposnetke njunega družinskega življenja - nekdo, “skriti” snemalec, ju očitno snema. Zalezuje. Nadzoruje. Toda ti banalni videoposnetki postanejo bolj tesnobni, misteriozni in srhljivi, ko začnejo namigovati na “skrite” dimenzije njunega življenja, predvsem njegove preteklosti. Videoposnetki postanejo na lepem bolj realni od njunega življenja. Skrito je hardcore triler, ki nam razkriva “skrito”, morasti triler, ki snema “neizrekljive” plasti in elipse zahodne civilizacije, polemični triler, ki odmotava francosko, evropsko mumijo: to je po eni strani film o cajtgajstovski obsedenosti z voyeurskim špeganjem v tuja življenja, o kamkorderskem turizmu, o izginjanju zasebnosti, o paranoji, po drugi strani pa film o emocionalni zaledenelosti evropskega srednjega razreda, o njegovi zmedeni apatičnosti, spolirani neobčutljivosti in neodgovornosti do družbe, v kateri živi, o njegovi salonski, filantropski, intelektualni, navidez “liberalni”, toda hladni, mizantropski, latentno rasistični in ksenofobični distanci do Tretjega sveta - hja, predvsem do Tretjega sveta v EU. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200627/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 05.07.2006 Marcel Štefančič, jr. 229 Ultraviolet je eden izmed tistih filmov... tipičnih sodobnih futurističnih stripovskih filmov... potemtakem eden izmed tistih filmov, v katerih je zgodbe manj kot v stripu, po katerem so posneti... eden izmed tistih filmov, v katerih liki izgledajo tako digitalno, kot da jih je rodil računalnik, in v katerih digitalno okolje izgleda bolj realno od likov... eden izmed tistih filmov, ki izgledajo kot računalniška igrica, v kateri superjunak - tokrat superjunakinja Violet (Milla Jovovich) - skače iz lokacije na lokacijo in zbija bad-guyje... eden izmed tistih filmov, ki v nedogled klonirajo Matrico... eden izmed tistih filmov, ki so jih le baročna forma, lucidni slog, upehani imidž in tehno soundtrack... eden izmed tistih filmov, v katerih ubijanje bad-guyjev izgleda kot modna revija... eden izmed tistih filmov, v katerih en superjunaški zamah z mečem pokonča deset specialcev... eden izmed tistih filmov, ki vse velike topike “Busheve ere” - obsedenost s čistim, varnim svetom, strah pred okužbo (tu je kužna “patogena” kri), interniranje okuženih, “nevarnih”, “drugačnih”, “nečloveških” ljudi (okej, ljudi z mutiranim, kvazivampirskim genom), paranoja, militarizacija družbe, somrak svoboščin, vojna proti terorju (“vojna krvi”), spopad civilizacij (ljudje z mutiranim genom vs. “normalni” ljudje), napihovanje orožja za množično uničevanje (tu se izkaže, da je state-of-the-art orožje za množično uničevanje otrok) - zrenderirajo v smrtno resni videospot... eden izmed tistih filmov, ki se samoprecenjujejo: “Rodila sem se v svetu, ki ga morda ne boste razumeli.” PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200627/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 05.07.2006 Marcel Štefančič, jr. 369 Erica Jong je pred dobrimi tridesetimi leti objavila Strah pred letenjem, roman o bejbi, veliki sanjačici in fantazistki, ki ima hud strah pred letenjem, kar pa je ne odvrne od letal. Jasno, strah pred letenjem tu pomeni, da ženska ni gospodarica svojega življenja. Saj veste, boji se svobode, kar pa je ne odvrne od fantaziranja o svobodi... boji se neodvisnosti, kar pa je ne odvrne od fantaziranja o neodvisnosti... boji se seksa, kar pa je ne odvrne od fantaziranja o seksu. Isadora Wing (ne sprašujte!), kot je ime glavni junakinji, se boji življenja, ker ga ne obvladuje - ker je potemtakem svobodo, neodvisnost in samozavest zamenjala za varnost. In da bi bilo povsem jasno, da ne obvladuje svojega življenja, je poročena s psihiatrom, s katerim potem tudi krene na kongres - hja, na Freudov Dunaj. Strahovi in tesnobe, ki so obsedali ženske v sedemdesetih, so se danes preselili v romantične komedije a la Dnevnik Bridget Jones in TV serije a la Seks v mestu. In Ljubezem je v zraku, francoska romantična komedija, izgleda tako, kot da jo je navdihnil Strah pred letenjem, le da tu Isadoro Wing zamenja “nova ženska” - tridesetletni moški. Tudi Yann Kerbec (Vincent Elbaz) je namreč sanjač in fantazist, le da svojih fantazij ne izživlja s pisanjem erotičnih poem (kot Isadora), ampak z gledanjem filmov, ki jim verjame bolj kot realnosti. Tudi Yann ima agonične probleme z ženskami, seksom, ljubeznijo, svobodo in neodvisnostjo - heh, kot Isadora. In tudi Yanna, ki izgleda kot potomec 11. septembra, muči hud strah pred letenjem, ki pa ga ne odvrne od letal, specifično: z letali, ki so mu odpihnila ženske njegovega življenja, sicer ne potuje (za nič na svetu!), toda prelevil se je v eksperta za letalsko varnost. Tip je kralj simulatorjev, v katerih urijo in evaluirajo pilote, ali bolje rečeno - tip je kralj simulacije. Vidite, po tridesetih letih se je strah pred letenjem prelevil v metaforo moškega neobvladovanja življenja, v metaforo moške pasivnosti, moške odvisnosti, moške izgubljenosti, moške socialne impotence. Vse se je torej obrnilo: tako kot je bilo nekoč pred ženskami “žensko gibanje”, ki naj bi jih osvobodilo, je zdaj pred moškimi, ki so svobodo zamenjali za varnost, “moško gibanje”, ki naj bi jih osvobodilo. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200628/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 13.07.2006 Marcel Štefančič, jr. 643 Ko so iz Abu Grajba, Guantanama in drugih ameriških “zbirnih centrov” bušnile vse tiste neogotske zgodbe o mučenju, je bil svet zgrožen - zgrožen nad tem, da so Američani tam noter, globoko pod radarjem, zlorabljali muslimane, obenem pa tudi zgrožen nad tem, kako daleč so šli v zlorabljanju muslimanov. Zeloooo daleč! In kot veste, so jih med drugim mučili tudi tako, da so jim na ves glas rolali rock in rep, saj veste, bende in artiste a la Limp Bizkit, Rage Against the Machine in Eminem. Bam-bum-bam! Za muslimane to ni bilo ravno “po željah”, toda Američani so upali, da jim bodo Limp Bizkit, Rage Against the Machine in Eminem izpolnili največjo željo - da bodo torej muslimane spreobrnili v voljne kolaborante, v prijatelje okupatorja, v fane marionetnega režima. Da bi se pa prej reformirali in “spreobrnili”, so jim zvočnike nastavili direkt k ušesom, še več - v Iraku so jih na zasliševanja odpeljali kar v stavbo, ki so ji rekli “disko”. In Ulični tango, posnet po resničnih dogodkih, izgleda kot mehko, politično korektno, higiensko nadaljevanje tega mučenja-z-bučno-glasbo. Hja, tudi Ulični tango se dogaja v neke sorte “zbirnem centru” - ne v Iraku ali pa na Kubi, ampak v Brooklynu, v javni šoli, tipičnem peklu ameriškega urbanega sluma, v katerem kar mrgoli neprilagojenih, malopridnih, vandalskih, disfunkcionalnih “etničnih” delinkventov, ki kar kličejo po kaki fini tehniki množičnega, kolektivnega spreobračanja, no, po kaki avtentični “psihološki operaciji”. Lepo prosim, eden izmed njih (Rob Brown) gre celo tako daleč, da represivni - in že vidno obupani - ravnateljici (Alfre Woodard) razreže avto, kar je tako, kot da bi napadel ameriški tip svobode. Ne pozabite: avto je ameriški simbol svobode. To ga kakopak prelevi v žepno verzijo terorista, toda še preden reče “Gangsta Paradise”, se mali gangsta že znajde v “zbirnem centru”. Specifično: ravnateljica sklene, da bo do konca šolskega leta ostal v šolskem priporu, kjer za kazen pristanejo tudi vsi njegovi somišljeniki... ee, njegovi brothers-in-arms, kolekcija multi-kulti frikov, ki v resnici niso nič bolj nevarni kot “izgubljeni fantje” iz Kapitana Kljuke. Toda tipa je na delu po naključju videl Pierre Dulaine (Antonio Banderas), elegantni plesni učitelj, nekdanji prvak v klasičnih plesih, skoraj Zorro, hočem reči, videl je njegov bes, njegovo jezo, ki je - tako kot vedno - le emocionalni rezultat prikrajšanosti in deklasiranosti. Razlog več, da skuša jezo vseh teh rezidentov šolskega pripora reformirati s klasičnim plesom. Vsi mu pravijo: hej, ne bo šlo! Ni jim pomoči! Niso je vredni! Banda! In res, tudi delinkventi najprej ne kažejo nobenega interesa, prej narobe, tej “tuji”, staromodni glasbi, ki jo razumejo kot torturo, se posmehujejo, dokler Pierre ne pripelje seksi bejbe, ki jim demonstrira umetnost klasičnega plesa - in ples jih zlagoma “civilizira”. Tango. Valček. Fokstrot. Kar pomeni, da Pierre s “tujo” glasbo, ki jo občasno vrti na ves glas, zlomi urbano odporniško gibanje. Mučenje-s-plesom v hipu ni več mučenje, ampak navdihovanje. Kdor pleše, najde samospoštovanje - kdor najde samospoštovanje, zmaga. Hja, najboljše na koncu čaka velika tekma. Kar seveda pomeni, da Ulični tango ni le nadaljevanje Abu Grajba in Guantanama, ampak tudi Hughesove najstniške drame Prijatelji za vedno (vikend v šolskem priporu preživi trop brat-packerjev), Nevarnih src (učiteljica delinkventne šolarje navdihuje, ne pa tiranizira), množice geto-filmov a la Stand and Deliver, v katerih učitelj problematične mulce tako perfektno spreobrne, da jih potem na testih obtožijo, da goljufajo, ter filmov a la Strictly Ballroom, Zaplešiva, Flashdance, Save the Last Dance, Slava in Vročica sobotne noči, v katerih ples, edini vir socialne mobilnosti, junake navdihuje, spreobrača in civilizira. Ples je dokaz, da v ameriški družbi ni razrednih in socialnih prepadov. Do sreče te loči le nekaj korakov. Ča-ča-ča! Manjšinam iz ameriškega geta na čelu piše “Priložnost” - najti morajo le svojega razsvetljenega Evropejca. Socialna pravičnost je nepotrebna - ples reši vse socialne probleme. Ergo: Pleši ali crkni! Kar pa je logično, heh - najprej je treba amerikanizirati Američane. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200628/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 13.07.2006 Marcel Štefančič, jr. 352 “Spopad civilizacij” je nova velika filmska stvar. O tem ni zdaj več nobenega dvoma. Lepo prosim: ekranizacijam “spopada civilizacij” ni ne konca ne kraja. Videli ste ga celo v aseptični Da Vincijevi šifri (spopad dveh krščanstev), pa tudi v vzgojnem mjuziklu Ulični tango (spopad dveh Amerik). In vidite ga lahko v spotovskem, epileptičnem, bučnem, disonantnem stampedu Podzemlje - Evolucija, nadaljevanju Podzemlja (2003), v katerem se udarijo vampirji in volkodlaki. Da pa slika ne bi bila preveč manihejska, obstaja med obojimi, med vampirji in volkodlaki, tudi vmesna cona upanja in strpnosti - Michael (Scott Speedman), ljubimec seksi vampirke Selene (Kate Beckinsale), je namreč mešanec, napol vampir in napol volkodlak. Je pa res, da nas skuša film impresionirati bolj s fotogenično vampirko kot pa z mešancem, kar daje slutiti, da so mešanci le slepa ulica evolucije in da je prihodnost vendarle v totalni vojni med vampirji in volkodlaki, med Dobrim in Zlim, le da je v krvi, ki teče, tokrat več kot sicer. Karizmatični vampir Marcus (Tony Curran), ki na položaju megalomanskega diabolika št. 1 zamenja Viktorja in ki je - za razliko od Michaela - volkodlak le “po duši”, namreč kri spremeni v časovni stroj: ko prelije kri, lahko potuje po spominih svojih žrtev, in to daleč nazaj, vse tja do srednjega veka, kjer tičijo vse največje, najbolj šokantne in najbolj nesmrtne skrivnosti. Kul ideja, si rečete, toda to je obenem tudi vse. Veliki diabolik je prekratke sape - in še krajše vizije. Prehitro se ustavi - ne gre do konca. Hej, če se že ravno tako muči, bi lahko vsaj izkoristil priložnost in odpotoval še malce bolj nazaj, saj veste, tja nekam proti letu nič, tako da bi se vsi skupaj, ljudje, vampirji, volkodlaki in mešanci, enkrat za vedno prepričali, ali je Jezus Kristus res umrl na križu, ali se je res poročil z Marijo Magdaleno, ali je imel res hčerko Saro in ali se je Sara res pritepla v merovinško dinastijo. A po drugi strani, z vidika filma, ki tako neutolažljivo slavi regeneracijo (vse beštije v nedogled “ponovno vstajajo”), je vprašanje, ali je Jezus Kristus umrl na križu, le retorično. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200629/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 19.07.2006 Marcel Štefančič, jr. 401 Odkar se je Rambo, priučeni superjunak, v eni izmed epizod pred odhodom v akcijo udeležil daljše meditacije v budističnem samostanu, tudi ostali, bolj naravni superjunaki pred vrnitvijo v akcijo začutijo potrebo po meditaciji - po tem, da gredo vase. Saj veste, na začetku filma jih najdemo na kaki eksotični lokaciji, kjer brskajo po glavi, meljejo dediščino svojih staršev in božajo svoje nadnaravne talente. To je počel Batman, preden se je vrnil. In to počne Superman, preden se vrne. Film Superman se vrača oz. saga o Supermanu se nadaljuje tam, kjer se je končal drugi Superman, kar pomeni, da se pretvarja, kot da tretji in četrti del sploh nista obstajala. Ni čudno, huh - tretji Superman je bil le slab izgovor za film, četrtega Supermana pa je produciral Cannon, mala, cenena, oportunistična, garažna firma, tako da je bilo itak vprašanje, če bo Superman sploh letel. No, vrnitev Supermana so - podobno kot vrnitev Batmana - zaupali lucidnemu, odlično informiranemu, cinefilskemu, občutljivemu, popkultiviranemu režiserju, Bryanu Singerju, tako da Superman leti. Še dobro, kajti Superman, ki ga igra Brandon Routh (ne moremo ravno reči, da ni hommage prejšnjemu Supermanu, Christopherju Reevu), namreč po daljši odsotnosti in intergalaktični meditaciji prileti v Metropolis, ki potrebuje prav njegov slog reševanja sveta. Space shuttle v krizi... katastrofe... in Lex Luthor. Hu! Lex (Kevin Spacey, ne ravno hommage Genu Hackmanu), nepremičninski as in brutalni monologist, nekoč slavni diabolik, je v odsotnosti Supermana - velikega mesije - resda padel v senco in pozabo, toda hej, ves ta občutek prikrajšanosti ga je naredil le še bolj kreativnega in še bolj megalomanskega: infiltrira se v Supermanovo “Trdnjavo samote” in sune kriptonske kristale, s katerim hoče ustvariti nov kontinent in uničiti vse ostale. Filmi o superjunakih so vedno filmi o tem, kaj vse je pripravljen storiti moški, da bi pritegnil pozornost bejbe. Da bi Superman - okej, sramežljivi, nerodni, asocialni, nespektakularni, antijunaški Clark Kent, ki bi lahko doktoriral iz postmoderne odtujenosti - pritegnil pozornost seksi reporterke Lois Lane (Kate Bosworth, ne, tudi to ni hommage Margot Kidder), avtorice članka “Zakaj svet ne potrebuje Supermana", reši svet - in to ne enkrat... ampak trikrat... petkrat... stokrat zapored - serijsko. In še ni dovolj. Superman - melanholični psihotični shizo, ki natanko loči med Dobrim in Zlim - pač nabaše na Lois, ki je nevrotičarka in ki po vsaki njegovi spektakularni, mučeniški odrešitvi sveta dahne le: ne, tudi to ni to! In sledi novo nadaljevanje. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200629/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 19.07.2006 Marcel Štefančič, jr. 505 Pierce Brosnan ni več James Bond. In očitno je sklenil, da se bo od Bonda, od lika, ki ga je naredil in definiral, poslovil s pokom. Julian Noble, ki ga igra v Matadorju, namreč izgleda kot parodija Jamesa Bonda, še bolje - kot karikatura. In Brosnan v karikiranju tako pretirava, kot da bi nam hotel reči: evo, tu imate tipa, ki je resnica Jamesa Bonda! Julian je tipični globalni bondovski lik. Stalno se giblje po eksotičnih lokacijah, kjer serijsko podira bejbe in kjer izvršuje tajne misije. James Bond je tajni agent - in tudi Julian je neke sorte tajni agent. Rečeno naravnost: Julian je poklicni morilec. Zelo cenjen, zelo iskan, zelo dobro plačan, hladnokrven in nezgrešljiv. Heh, kot Bond. Ni brez smisla za humor - in seveda, ni brez živega smisla za samoironijo. Točno, spet kot Bond. In oh, da ne bo nesporazuma - nič nima proti pobijanju žensk. Kar je zelo bondovsko. Matador izgleda kot Brosnanova avtobiografija, huh, tudi zato, ker se Julianu zgodi to, kar se je zgodilo Brosnanu in kar se v tovrstnih filmih zgodi poklicnim morilcem - svojega poklica se naveličajo. Tako kot se je Brosnan naveličal Jamesa Bonda, se Julian naveliča ubijanja. Dovolj mu je. Polagoma ga že grabi depresija, včasih ga zgrabi celo kriza, saj veste, panika - in to sredi misije, sredi ubijanja. Tu imate tipa, ki je resnica Jamesa Bonda! Julian je pač patetična, upehana, odbita, ekscentrična, osamljena, slinasta kreatura, ki ždi v hotelskih barih, cuza koktajle (hja, ekspert!) in čaka, da se bo prilepil na kakega turista ali pa poslovneža, ki ne ve, kaj bi počel, in ki mu je vseeno, s kom v tujih krajih ubija nočni dolgčas. In tako se v Mehiki prilepi na nič hudega slutečega ameriškega poslovneža Dannyja (Greg Kinnear), malo, nekontroverzno, družinsko, dot.comsko ribo z velikimi očmi. Da se nanj prilepi, pomeni troje: prvič, da ga ne pusti več stran - da leze za njim, da mu laska, da ga šarmira, da ga torej zalezuje, osvaja in zapeljuje, hej, nekega lepega dne se prikaže kar na njegovem domu v Denverju, drugič, da mu razkrije, da se preživlja kot poklicni morilec (tudi Jamesa Bonda tujci ponavadi hitro “prečitajo” - in če Julian ne bi tako hitel, bi ga Danny sam “prečital”), in tretjič, da mu razkaže trike tega posla - skupaj zrežirata in izvršita celo lažno likvidacijo. Za štos. Razumete, ne - igrata se! Dečka. Kemija, ki klikne med njima, ima homoerotični prizvok, tako da čakate le še na coming-out ali pa na to, da se pod kako eksotično lokacijo, na kateri se znajdeta, pojavi napis: Brokeback Mountain. Julian ni daleč od gore Brokeback - v hotelski lobi prikoraka v kavbojskih škornjih, toda topless. Tu imate tipa, ki je resnica Jamesa Bonda! Brosnan se od Bonda - od slovitega, razvpitega lika, ki ga je zasenčil in mu “ukradel dušo” - noče le distancirati, ampak ga skuša demistificirati. In razkrinkati. Predvsem pa skuša razkrinkati tisti tip seksistične, šovinistične, matadorske “možatosti”, ki jo je zadnja leta poosebljal. In se ob tem zabavati. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200629/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 19.07.2006 Marcel Štefančič, jr. 118 Ker Hollywood v Tilu Schweigerju noče in noče videti tega, kar v njem vidijo Nemci (“nemškega Brada Pitta”), je sklenil, da bo šel čez Brada Pitta... in čez Stanleyja Kubricka... in čez Orsona Wellesa... in čez Wima Wendersa... in nastopil v petih vlogah: kot igralec, kot režiser, kot scenarist, kot producent in kot montažer. Kot totalni auteur. Toda Nekaj samo za punce je le naivna, h'woodsko predvidljiva kombinacija romantične komedije in rokenrol road-tripa, v kateri divji, brezskrbni, žurerski vetrnjak (Schweiger) sreča “bosonogo grofico” (Johanna Wokalek), ki je življenje preždela v umobolnici. Medtem ko nam Til kaže, da se imajo outsiderji najbolje (in najbolj klišejsko), si lahko le mislimo, kaj ti iz tega materiala naredil Tom Tykwer. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200630/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 27.07.2006 Marcel Štefančič, jr. 515 Agent na begu je tabloidni, špekulativni triler: kaj bi se zgodilo, če bi skušal atentat na ameriškega predsednika narediti ta, ki ga varuje, potamtakem agent Tajne službe? To ni edina špekulacija, ki žene Agenta na begu. Druga se glasi: kaj bi se zgodilo, če bi agent Tajne službe skrivaj porival predsednikovo ženo? Okej, rekli boste: to gotovo počne ena in ista oseba! Predsednikovo ženo poriva ta, ki hoče narediti atentat na ameriškega predsednika! Hej, porivanje predsednikove žene je atentat na ameriškega predsednika! Ali pa vsaj poskus atentata na ameriškega predsednika! Ne, ni. Agent na begu namreč pokaže in dokaže, da porivanje predsednikove žene ni atentat na ameriškega predsednika - niti poskus atentata. Porivanje predsednikove žene in poskus atentata na ameriškega predsednika sta ločeni dejanji, ki ju “zagrešita” dve različni osebi, dva različna agenta Tajne službe. Kar seveda pomeni, da je ameriški predsednik res sucker: medtem ko mu en telesni stražar poriva ženo, drugi telesni stražar načrtuje atentat nanj. Kako to, da se lahko istemu ameriškemu predsedniku hkrati dogajajo take reči? Bushu se to ne bi moglo zgoditi, ne. Nič, samo sprašujem. Špekuliram. A po drugi strani, le zakaj bi na ameriškega predsednika, ki ga itak že vara žena, delali še atentat? Ameriškega predsednika, ki ga vara žena, lahko reši le atentat - ali pa 11. september. In David Rasche, ki igra ameriškega predsednika Ballentina, ne izgleda kot Sledge Hammer (lik, s katerim je pred leti zablestel v istoimenski TV seriji), ki čaka na nok-nok kakega prevaranega klienta, ampak kot zgodnji, izgubljeni, brezizrazni Bush, ki čaka na svoj 11. september. Kar je seveda ironično - in čista špekulacija, saj veste, kot TV serija 24 ur. Da pa ne bi bilo kakih prevelikih presenečenj in da gledalec ne bi imel nepotrebnih težav s formatom, preiskavo vodi kar Kiefer Sutherland, ki izgleda tako, kot da je na snemanju serije 24 ur odprl napačna vrata in stopil na snemanje Agenta na begu, kjer so mu hitro rekli: brez panike, vse je v redu, kar nadaljuj, le zapomni si, da ti ni več ime Jack Bauer, ampak David Breckinridge, da si posebni agent Tajne službe, da v družbi “jezne gospodinje” (Eva Longoria) iščeš tajnega agenta, ki načrtuje atentat na ameriškega predsednika, in da je bil tvoj nekdanji mentor Pete Garrison (Michael Douglas), legendarni agent Tajne službe, ki se je nekoč vrgel pred kroglo, namenjeno predsedniku Reaganu, in ki ga imaš na sumu, da poriva predsednikovo ženo (Kim Basinger), kar pa naj te ne zavede - prej si ga imel na sumu, da poriva tvojo ženo, pa se je potem izkazalo, da jo res. Toda še preden rečete Na ognjeni črti, je Garrison že Begunec. In še preden rečete “I don't care”, se horde klišejev že zavalijo v luknje, ki jih je toliko, da bi lahko iz njih naredili TV serijo. Ne, Agenta na begu, ki ga je posnel TV igralec in TV režiser Clark Johnson, ne bi mogli vključiti v TV serijo 24 ur - Jack Bauer bi že po petnajstih minutah ugotovil, kdo je atentator. Brez poligrafa. In ne da bi pri tem motil Garrisonovo porivanje Prve dame. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200630/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 27.07.2006 Marcel Štefančič, jr. 407 Rolling Stonesi so večni, kar dokazuje to, da so spet na svetovni turneji. Plus: Keith Richards je padel z drevesa in preživel. Še en dokaz več, da Rolling Stonesi ne morejo umreti. Tudi individualno ne - Rolling Stone ne more kar tako umreti. Lahko ga le ubijejo. Toda kot veste, je Brian Jones, briljantni kitarist in ustanovni član Rollingov, ob koncu šestdesetih utonil v svojem bazenu, čigar prejšnji lastnik je bil A. A Milne, avtor Medvedka Puja. Nesreča. Bil je pač Divji in zadet, zblojen, odpuljen in zmešan... ee, ekscentričen... največji odjemalec ekscesa šestdesetih in na stežaj odprtih vrat percepcije. Mnogi so rekli: ni čudno, da je utonil. Toda že tedaj so nekateri fani dvomili, da je utonil. Le kako bi lahko Rolling Stone utonil? Rolling Stone ne more kar umreti, ne. Pomeni, da ga je nekdo umoril. V odsotnosti boljših, bolj lucidnih in bolj kompleksnih teorij zarote je zmagala teorija, po kateri ga je umoril Frank Thorogood, tip, ki je zanj opravljal gradbena dela in ki je na smrtni postelji menda priznal, da je umoril Jonesa. Hu! Zdaj, mnogo, mnogo let kasneje, ko Rollingi še vedno ne umrejo in ne umrejo in ko je celo Keith Richards še vedno živ (in “normalen”, kot pravi), je napočil čas za beatifikacijo te teorije: vsi tisti filmi, ki jih je Stephen Wooley do sedaj produciral, od Mone Lize do Igre solz, od Michaela Collinsa do Intervjuja z vampirjem in od Pisma Brežnjevu do Škandala, so bili očitno le zbiranje poguma za razkritje zadnje resnice o šestdesetih, njihovi kolateralni škodi, avtodestruktivnosti slave in prvem somraku rokenrola - film Divji in zadeti je film o Rollingih, toda brez enega samega njihovega štikla. Film o infantilnem kaosu, v katerega je padel Jones (Leo Gregory) - hej, film je posnet skozi oči kaosa, še bolje, skozi oči pretencioznega, infantilnega, šolsko turbulentnega non-sequiturja. Film o tem, kako je Jones srečal Franka (Paddy Considine), proletarca, ki ga je potem poniževal in ki mu je v trenutku nadomestil vse ostale Rollinge, Keitha (Ben Whishaw), Micka (Luke De Woolfson) in Charlieja (James D. White), in celo bejbo, Anito Pallenberg (Monet Mazur), kar - magari s homofobičnim želom - le potrjuje, da je bil Jones bolj odvisen od Franka in razrednega prepada kot pa od mamil. Ergo: film o tem, kako vsak bend slej ko prej nabaše na svojo Yoko Ono. Film za tiste, ki verjamejo, da so Rollingi preživeli zato, ker so se znebili Briana Jonesa. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200630/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 27.07.2006 Marcel Štefančič, jr. 121 Sean (Lucas Black) je še en losangeleški tinejdžer, ki z dirkanjem po ulicah ogroža Američane in njihovo zasebno lastnino, zato ga mati - v izogib Guantanamu - pošlje na Japonsko, kjer živi njegov oče, ki je vojak. Ga bo že discipliniral! Sploh pa, naj raje ogroža Japonce, ki so itak vajeni vsega, tudi atomskih bomb, tako da Seanove “kolateralne škode” ne bodo niti registrirali. Sean kmalu najde tovariša (jasno, črnca, in jasno, dilerja!), muzo, ki kakopak ni Japonka, trop japonskih kamikaz, ki so večnadstropno garažo prelevili v pisto za avtomobilski špidvej (za Tokyo Drift), in strupenega, domišljavega japonskega drkača, ki mora potem v tem liku vzdržati do konca filma, da bi se potrdilo, da Američani na koncu vedno zmagajo. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200631/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 04.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 748 Will (Orlando Bloom) in Elizabeth (Keira Knightley) sta tik pred poroko, toda njun “da” pade v vodo, ko skušajo britanske kolonialne oblasti prek njiju priti do lenobnega, frivolnega, prepitega, pikaresknega kapitana Jacka Sparrowa (Johnny Depp), karibskega štoparja, ki ima magični kompas, s katerim je mogoče najti Mrtvečevo skrinjo. Do tega, kar je v tej skrinji, pa ne skušajo priti le Britanci, karibska ljubimca in ekscentrični kapitan, ampak tudi kopica grotesknih frakcij - živih, mrtvih, napol mrtvih in ljudožerskih, vključno z “leviatansko” frakcijo Letečega Holandca, ki prihaja iz morskih globin in ki tudi izgleda tako. Tam, pod vodo, so privzeli obliko hobotnic, lignjev, jastogov in drugih morskih beštij - to niso več okostnjaki, ki se jim ponoči zmeša, ampak kalamari, ki izgledajo kot Looney Tunes v kostumu osmega potnika Hja, Pirati s Karibov 2 bodo verjetno letošnji največji hit. Zdijo se samoumevni, toda v resnici so le posledica dejstva, da v Hollywoodu nihče nič ne ve. Ne pozabite: prvi Pirati s Karibov so bili globalni megahit, ki ga skoraj ni bilo. Ko so pri Disneyju leta 2002 ugotovili, da je čas, da po Vaških medvedih posnamejo še kak film, ki bi temeljil na tej ali oni atrakciji iz Disney Worlda, so sklenili, da posnamejo film po “Piratih s Karibov”. Nič velikega, nič posebnega, nič usodnega, niti ne za multiplekse, ampak direkt za dvd. Potem so malce mleli in sklenili: ne, posnemimo ga raje za multiplekse. Idejo - in neke sorte scenarij - so poslali Jerryju Bruckheimerju, megalomanskemu producentu, kralju in ideologu multipleksov, ki je Disneyju pridelal nekaj globalnih megahitov, recimo Alcatraz, Armagedon in Pearl Harbor. Bruckheimer ima dobro znano poetiko: Produciram le filme, ki bi jih hotel tudi sam gledati! In tega, kar so mu poslali, ne bi hotel gledati. Je pa slišal, da Ted Elliott in Terry Rossio, scenarista Shreka, že lep čas prodajata scenarij za piratski film, ki ga noče nihče kupiti, kaj šele uslišati. Niti Disney. Ni čudno: v njunem prekletem scenariju so bili pirati de facto prekleti, prekletstva pa se lahko znebijo le tako, da ukradeni zaklad vrnejo - ko ga vrnejo, se lahko končno prepustjo večnemu počitku. Ali bolje rečeno: njun scenarij je skušal z infuzijo paranormalnih, gotskih, grozljivih elementov sam žanr - piratski film - na novo izumiti. Kar je bilo Bruckheimerju všeč. Toda kot je izračunal, bi prenova žanra stala 120 milijonov dolarjev, kar ni bilo všeč Disneyju, ki seveda ni mogel pozabiti, da je piratski žanr že zdavnaj crknil in da so vsi piratski film v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih mastno propadli, vse tja od Otoka (1980), v katerem je igral Michael Caine, prek Piratov (1986), ki jih je režiral Roman Polanski, pa do Krvavega otoka (1995), ki ga je Renny Harlin prelevil v akcijski testosteronsko-estrogenski ringelšpil. Ko pa je Disney po hudih mukah in dolgem teženju požrl orjaški proračun in prenovo žanra in ko je Johnny na-Disneyja-sem-alergičen- toda-voljan-sem-igrati-v-Disneyjevem-fil mu -ki-bi-ga-hoteli-gledati-moji-otroci Depp pristal, da bo igral kapitana Jacka Sparrowa, se je Disneyjevo ubijanje Piratov s Karibov šele začelo. Depp je namreč prvo branje scenarija priredil v svojem mračnem, death-gotskem, klavstrofobičnem, zakajenem losangeleškem nočnem klubu Viper. Prišla je ekipa, prišli so igralci - in seveda, prišli so Disneyjevi šefi, ki so se že itak počutili slabo, čeljust pa jim je dokončno strmoglavila, ko so nekaj dni kasneje zagledali Deppov make-up, saj veste, zlate zobe, zalisce, močno senčilo za oči in pleteno bradico. Ne, izgledal ni niti kot Errol Flynn niti kot Burt Lancaster, ampak protidisneyjevsko... ee, kot Marlon Brando, ki impersonira Keitha Richardsa, ki je tik pred odhodom na detoksikacijo in rehabilitacijo. Disney je bil šokiran: najel je najbolj seksi igralca na svetu, dobil pa je Keitha Richardsa! Zdaj, v Piratih s Karibov 2, je Depp še bolj to, kar je bil v Piratih s Karibov - izgleda pač kot Marlon Brando, ki impersonira Keitha Richardsa, ki je med potjo na detoksikacijo in rehabilitacijo padel z eksotičnega drevesa. In tudi prenova žanra se nadaljuje - drugi Pirati imajo še manj rešpekta do malih živali, mrtvih ljudi, Disneyjevih vrednot in žanrskih klišejev kot prvi. Še celo Keira Knightley je bolj perverzna. Film gre za Deppom: groteskna, vse bolj absurdna levitev drugih Piratov je le produkt levitve Deppove grotesknosti. Grand Guignol, ki vključuje tudi govoreče glave, iztaknjene oči in torturo, le raste in raste, zato niti ne čudi, da se film kar vali in vali, kot kak matinejski serial, in da se očitno ne bo ustavil, dokler ne bo konec tretjega, sklepnega dela te trilogije, s katero je Johnny Depp reformatiral Disneyjev “zaklad”. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200631/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 04.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 244 Isabelle Huppert je sodnica, ki začne preiskovati malverzacije in korupcijo v neki francoski megakorporaciji, očitno alegoriji Elfa (pred leti ga je doletela enronska preiskava), toda njen pohod skozi koridorje moške moči, oblasti in arogance - njen “boj za pravico” - je dolg, stresen, heh, mučeniški. Že njeno ime pove vse: Jeanne Charmant-Killman. Ime Jeanne je, kot kaže, dobila po Jeanne d'Arc, po oni kmetici, ki je šla za “glasom” in se prelevila v vojskovodjo, kar pomeni, da je v tem, kar počne, nekaj pravičniškega in mučeniškega - in političnega, tudi feminističnega, se razume. Njen priimek, Charmant-Killman, to le še dodatno podkrepi, saj ne pušča nobenega dvoma, da gre za “šarmerko” (charmant), ki ubija moške (kill-man). A to ne preseneča: prav moški znajo biti od oblasti tako pijani (in tako nori), da jih lahko “strezni” le ženska. In res, moški (Patrick Bruel, Francois Berleand), “gospodarji sveta”, direktorji te korporacije, ki jih preiskuje, zaslišuje in zalezuje, so arogantni, cinični in pohlepni egoisti, opremljeni z božjim kompleksom in neskončno, tako rekoč makiavelistično slo po oblasti - in po zlorabljanju oblasti. Rušenje moške oblasti je sicer pekel, ki jo izmuči, izolira, odtuji možu in mentalno bunkerira, toda ko ugotovi, da ima tudi sama oblast, oblast nad moškimi, in da lahko z njo počne, kar se ji zljubi, postane neločljiva od moških. Jeanne je ženska, ki ugotovi, da boja za žensko neodvisnost ni brez boja za oblast in da se “vojna spolov” nikoli ne konča z demokracijo. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200632/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 10.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 246 Melquiades Estrada (Julio Cedillo) je mehiški imigrant, vaquero z zdravilskim talentom, ki tezgari na teksaškem jugu, nedaleč od meje, ki ni le geografska, ampak socialna - žene in otrok, ki so ostali v Mehiki, ni videl že pet let, toda to je edini način, da preživijo. Sprijatelji se s Peteom Perkinsom (Tommy Lee Jones), lakoničnim kavbojem, ki je precizen že v tem, kar reče, kaj šele v tem, kar počne. Ko pa nestrpni, brutalni, šovinistični patrolman (Barry Pepper), tipični white-trash s činom, nehote ustreli Melquiadesa in ga pokoplje v plitvi grob in ko se impotentni šerif (Dwight Yoakam) za uboj mehiškega ilegalca ne zmeni, Pete sklene, da bo legendo o starem zahodu senzibiliziral - “ugrabi” patrolmana, izkoplje truplo in z obema krene v Mehiko. Na zadnjo pot. Melquiades ni hotel biti pokopan med jebenimi billboardi. Rešpekt! Trikrat pokopanega Melquiadesa Estrado je napisal Guillermo Arriaga, mehiški scenarist, ki je napisal tudi Pasjo ljubezen in 21 gramov, kar pomeni, da lahko pričakujete original, ki se zaveda svojih korenin, recimo Sama Peckinpaha in njegove klasike Prinesite mi glavo Alfreda Garcie, in da lahko pričakujete hipersenzitivno kompleksnost, ki je z eno nogo ves čas v legendi - v legendi o starem divjem zahodu, na katerem so mobilni telefoni, ilegalna imigracija, ekscesni obmejni sadizem in rasizem povsem reformatirali junaški mačizem, imperialni moralizem, idejo talilnega lonca in ameriško “manifestno usodo”, božji vrt pa spremenili v čudovito nenaseljivo puščavo, zrcalo zime ameriškega nezadovoljstva, v katerem trupla trohnijo tako hitro kot potenca. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200632/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 10.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 330 Nekoč so cveteli biblični spektakli - danes cvetijo poganski spektakli. Gospodarji prstanov. Harryji Potterji. Še celo če spektakel diši po Bibliji, je antibibličen, skoraj poganski - kot Da Vincijeva šifra. In če naj sodimo po filmu Tristan + Izolda, v katerem princesa, ki živi v 7. stoletju, recitira verze, ki jih je John Donne napisal šele v 17. stoletju, potem gre poganskim spektaklom na slabše. Da gre za film o večni, prekleti ljubezni, veste po tem, da je v naslovu tudi plus - jasno, med imenoma ljubimcev, med Tristanom in Izoldo. Kot med Romeom + Julijo. In Princeso + bojevnikom. Filmi o večni ljubezni imajo hud problem: po eni strani so - tako kot vse večne, perfektne reči - dolgočasni in kičasti, po drugi strani pa nas silijo v to, da kupimo “večno ljubezen”, ki sta si jo obljubila dva tinejdžerja, tako rekoč še otroka. Zato ne čudi, da film že na začetku prizna, da se dogaja v “mračnih časih” (7. stoletje), ko je propadel rimski imperij in ko se kralji niso razumeli, še najmanj irski in angleški. Irski kralj ima seksi hčerko Izoldo (Sophia Myles) - angleški lord ima seksi posvojenca Tristana (James Franco). Vmes je morje, ki ga morate razumeti kot metaforo. Hja, filmi o “večni ljubezni” so polni metafor in simetrije - in seveda, polni so tistih klišejev, ki vam gredo tako na živce v sodobnih tinejdžerskih romancah, vključno z dvomom v smiselnost lojalnosti, anahronističnimi izpovedmi ljubezni, kataloško tragičnostjo, parfumskim orgazmiranjem, deviškim pacifizmom in usodno pomoto, ki ogrozi večnost njune ljubezni. Le da so bolj filtrirani - podobno kot filmi Tonyja Scotta, ki je ta film koproduciral. Izoldi ni do aranžirane poroke - Tristanu ni do smrti. Toda ko se spoznata, ugotovita, da bi drug brez drugega umrla. Kar morate verjeti na besedo. Film Tristan + Izolda izgleda kot tinejdžerska romanca v kostumu. Tristan in Izolda sta menda navdihnila Lancelota in Guinevere, toda premoreta le en izraz - tistega, ki ga na obrazu pušča iPod. Nano. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200632/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 10.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 486 Ko gledate h'woodske filme, se pogosto vprašate: kje hudiča jih spočnejo? In iz glave znate našteti gmoto filmov, za katere bi prisegli, da so bili spočeti na stranišču. Ali pa na metroju. Ali pa na plaži v Malibuju. Ali pa med slabim seksom. Ali pa na slabem tripu. Oh, ali pa med gledanjem filmov, ki so bili spočeti na stranišču, na metroju, na plaži v Malibuju, med slabim seksom ali pa na slabem tripu. Točno, h'woodski filmi so ujeti v začarani krog. In del tega začaranega kroga je tudi lift. Sreča pa taka je namreč romantična komedija, za katero bi prisegli, da je bila spočeta v liftu. Gotovo se zavedate, da obstaja glasba za lifte - saj veste, običajno gre za lahki, neobvezni, revijski, absolutno pozabni, totalno pogrešljivi, kvazi new-age instrumental, ki se “nevsiljivo” plazi po liftu. To so komadi, ki jih v normalnih okoliščinah ne bi nikoli poslušali. Še piratizirali jih ne bi. Še več - to so komadi, ki jih ne bi pel niti Michael Bolton. Pazite, na eni strani imate bejbo po imenu Ashley (Lindsay Lohan), uslužbenko prestižne PR agencije, ki ima vso srečo tega sveta. Če na drugi stran ulice pada dež, na njeni strani sije sonce. Če je v prostoru sto bejb, najbolj seksi tip pogleda njo. Na loteriji vedno dobi. Taksi ustavi, še preden dvigne roko. In če stopi v lift, se pelje sama - gneča je vedno v drugih liftih. Če pa v liftu že ravno ni sama in če lift slučajno obtiči, je tudi to le še ena potrditev njene sreče - v liftu se namreč znajde glasbeni tajkun, ki mu na hitro navrže idejo, saj veste, za nov projekt. In tajkun idejo kupi. Na licu mesta. Čisti lift. Hočem reči, tako kot tajkun kupi njeno idejo, so tudi h'woodski tajkuni kupili idejo za ta film - v liftu, med slabo glasbo. Ali natančneje: glasba v liftu je bila tako slaba, da se je ideja za ta film zdela genialna. Brez lifta - in brez slabe, neposlušljive, nekonzumne glasbe - ne bi bilo tega filma. Lift in slaba glasba sta naredila tole infantilno, stupidno romantično komedijo, v kateri na drugi strani ulice stoji tip po imenu Jake (Chris Pine), totalni luzer, pobiralec kegljev, najslabši, najbolj nesposobni in najbolj nerodni glasbeni menedžer na svetu, utelešenje nesreče, samoponiževanja in Murphyja, ki hoče onemu tajkunu nekako v roke spraviti svoj demo. Ne, tip res nima sreče - še celo njegova dobra dela izgledajo kot poskusi posilstva in umora, heh, dokler se na plesu v maskah ne zaleti v Ashley, s katero se potem nehote poljubita. S poljubom ji vzame srečo - zdaj ima vso srečo tega sveta on, ona pa faše vso nesrečo tega sveta. Ni kaj, glasba iz lifta. In sami dobro veste, kako je - kar se začne v liftu, se nadaljuje na stranišču, tako da se vam hitro stoži po filmih, ki so spočeti v pralnem stroju. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200633/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 19.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 358 Zadnja leta so zelo modni filmi, v katerih moški po dolgih letih nepričakovano izve, da ima sina. Strti cvetovi, Ne hodi mi trkat - in tako dalje. Razlika je le v tem, da Robert Redford v Nedokončanem življenju po dolgih letih izve, da ima vnuka. Ni imel pojma. Njegov sin - edinec - se je smrtno ponesrečil pred enajstimi leti, zato še vedno žaluje. Ves je zagrenjen, melanholičen, frustriran, ciničen, po malem jezen, mizantropski, tipični strti cvet - kot da je ravno sredi večne krize srednjih let. V tolažbo mu je le stari prijatelj (Morgan Freeman), s katerim sta v Wyomingu skupaj furala ranč in ki prav tako ni imel sreče - pred kakim letom ga je pohabil in iznakazil medved, tako da vsake toliko časa potrebuje injekcijo, ki je nihče ne zabode bolje kot Redford... ee, Einar Gilkyson. Freeman in Redford sta vsak v svojem klišeju - Freeman, že tradicionalno najboljši svetovalec plemenitega belca, je poln življenjskih modrosti, Redford, že tradicionalno najboljši prijatelj manjšin, pa je poln Redforda. Toda oldtimerja, ki hočeta poleteti tako visoko, da bi videla smisel življenja, in ki sta videti kot billboard za Šoferja gospodične Daisy, zmoti nepričakovani prihod Redfordove bivše snahe, Jennifer Lopez, ki prebudi vse travme, disfunkcije, ustavljene emocije in nedokončane stavke - Redford jo namreč še vedno krivi za smrt svojega sina. Je pa res, da s sabo pripelje vnuka, ki je eden izmed tistih vnukov, ob katerih očetje takoj pozabijo na svoje sinove - in seveda, Jennifer Lopez je ena izmed tistih snah, ob katerih je očetom žal, da dišijo po njihovih sinovih, ne pa po njih. V Lasseju Hallstromu, režiserja filmov a la Hišni red, Ladijske novice in Čokolada, je Hollywood odkril svojega Bergmana, toda prilagojenega, vodljivega Bergmana - Bergmana, ki je voljan narediti vse potrebne kompromise, da bi film izgledal kot puding. In tudi Nedokončano življenje, posneto po romanu Marka Spragga, izgleda le kot puding, na katerem sedi muha. Saj veste, ko na pudingu zagledate muho, si rečete: šit, problem! Toda ko muha odleti, v puding zarinete žlico, ki gre do konca - vse je mehko. Nobenega problema. Pod navidezno kompleksnostjo je le ena sama predvidljivost. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200633/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 19.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 223 Prekletstvo družine Bell izgleda tako, kot da bi se dogajalo v sedemdesetih: v njem igrata Donald Sutherland in Sissy Spacek, zvezdnika sedemdesetih, njuno hčerko, pubertetnico Betsy (Rachel Hurd-Wood), pa nenadoma nekaj obsede - v sedemdesetih se je pubertetnicam to stalno dogajalo. Za kazen - ker so skrenile, ker so grešile, ker niso spoštovale patriarhalnih, božjih postav. Betsy obsede zato, ker je stara 14 let, flirta pa z učiteljem - heh, in po malem tudi s svojim vrstnikom. Mala promiskuitetnica torej - Lolita. Pričakovali bi sicer, da se bo poltergeist, ki je videti kot psihedelični light-show iz sedemdesetih, spravil nad učitelja ali pa njenega očeta, ki je užalil lokalno veščo, toda mučiti začne njo. Najprej kakopak le šepeta, hrope in škrta, huh, kot kak spolni nadlegovalec, potem pa je vsako noč huje, tako da se zdi, kot da jo hoče res posiliti. Problem je seveda v tem, da se Prekletstvo ne dogaja v sedemdesetih, ampak na začetku 19. stoletja, kamor so ga očitno postavili zato, ker so upali, da bodo klišeji, ki so bili v sodobnnem miljeju preigrani že do nezavesti in do popolne dehidracije, v kostumih izgledali manj klišejsko, nemara že kar originalno. Toda Prekletstvo, posneto po “resničnih dogodkih” (po edinem primeru, “ko je duh povzročil smrt človeka”), je le emtivijevski šoker s “šokantnim razkritjem”, ki se ga vidi tisoč akrov daleč. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200633/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 19.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 431 Koliko alienov je bilo v prvem Osmem potniku? Eden. In koliko jih je bilo v Osmem potniku 2? Mnogo. Koliko predatorjev je bilo v prvem Predatorju? Eden. In koliko jih je bilo v Predatorju 2? Mnogo. Nadaljevanje skuša vedno dati več kot original. Kar nas pripelje do vprašanja: koliko Garfieldov je bilo v prvem Garfieldu? Eden. In koliko jih je v Garfieldu 2? Dva. Le da se oba ne imenujeta Garfield. Okej, tistemu, ki živi in lenari v Ameriki, je ime Garfield, toda tistemu, ki živi in lenari v Britaniji, je ime Princ. Ker je Britanec in ker je Britanija monarhija. Še vedno, huh. To je bila že leta 1881, ko je Mark Twain napisal roman Kraljevič in berač, v katerem je bril norca iz britanske monarhije in njenega forsiranja dedne neenakosti. Še huje, to je bila že leta 1547, ko se dogaja Twainov roman, v katerem 10-letna fanta, ki sta si tako podobna, da bi lahko hlinila enojajčna dvojčka, pristaneta na diametralno nasprotnih straneh razrednega prepada: Edward je kraljevič... ee, Princ, Tom pa je revež, pauper... ee, Berač - in niti ni iz Amerike, ampak iz podedovanega britanskega socialnega dna. Garfield 2 je predelava Kraljeviča in berača - Garfield (Bill Murray/Jurij Zrnec), ki se z Jonom (Breckin Meyer/Jernej Kuntner), svojim lastnikom, prišverca v Britanijo, nehote zamenja mesto s Princem, ki je po smrti svoje lastnice podedoval njeno kraljestvo (= posestvo z gradom), jasno, na veliko žalost njenega pohlepnega nečaka (Billy Connolly/Iztok Valič), ki se na silo znebi Princa, toda potem faše Garfielda, ne da bi opazil, da gre za dva različna lenuha. Garfield zaživi razkošno - kot Princ. In narobe, Princ zaživi bedno - kot Garfield. Ne da mu kaj manjka, toda v primerjavi s Princem, ki ga zdaj “igra” Garfield, je revež... ee, čisti pauper. Pravi Princ dobi tako priložnost, da na svet pogleda skozi ameriške oče, ali bolje rečeno, na lastni koži izkusi frustriranost Američana, ki ima vse, a se mu ob pogledu na britansko kraljevo družino zdi, da ima premalo. Garfield 2 je sicer nebistvena smet, toda v nekem smislu je simptom sodobnega h'woodskega filma, ki se prikazovanju ameriškega razrednega prepada sistematično izogiba. V Ameriki ga ne najde. Če pa ga že najde, potem ga najde v otroških ali najstniških fantazijah, postavljenih v kako Britanijo - v britanski monarhiji vidi edino gojišče razrednega prepada in dedne socialne nepravičnosti. Razredni prepad je vedno nekaj, kar se dogaja drugje. H'woodska analiza socialne razslojenosti se zato vedno glasi takole: v Ameriki razrednega trenja ni - v primerjavi z britanskimi kralji, kraljeviči in kraljičnami smo namreč vsi Američani reveži. PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200634/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 25.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 437 Kva dogaja, rokerji je zgodba o sedmih fantih iz Los Angelesa, ki ugotovijo, da ne potrebujejo kakega posebnega imidža, da bi izstopali - dovolj je, da so to, kar so, pa se jih že vidi. V času povišanega etničnega profiliranja se svoji etnični usodi ne morejo izmakniti - Jonathan Velasquez, Francisco Pedrasa, Milton Velasquez, Yunior Usualdo Panameno, Eddie Velasquez, Luis Rojas-Salgado in Carlos Velasco so namreč hispanski adolescenti. Kar seveda pomeni, da so “drugačni” in že na daleč sumljivi. V belcih se ob pogledu na njih zbudijo vsi etnični klišeji, vsi predsodki in vsi obrambni mehanizmi - v očeh belcev so nekaj ilegalnega in kriminalnega, heh, nekaj tako degradiranega, da jih celo pedofili mirno pecajo, ker nimajo občutka, da so v prekršku. Fantje so avtomatično “krivi” - ker prihajajo z nevarne strani kože (ee, z napačne strani velike etnične ločnice) in ker prihajajo z neperspektivne strani Los Angelesa. Paranoidni belci, na katere nabašejo, med etnično in razredno ločnico ne delajo razlike, toda nevidni otroci Los Angelesa hočejo biti vidni - in obenem konkurenčni. Kar je razumljivo: če se te v Los Angelesu ne ne vidi, te ni. Vidnost je tu kapital, ki te ohranja pri življenju, zato skušajo najti svoj slog, svoj imidž - nekaj, kar bi jih definiralo. Nekaj, kar bi jim dalo tržno vrednost. Še toliko bolj, ker so pubertetniki. Ker pa sta puberteta in želja po izstopanju sinonima, si nataknejo kostume “starih” rockerjev - okej, punk rockerjev iz osemdesetih. Ne, niso hudo retro, toda glede na zelo hitre spremembe sodobnih okusov in trendov so ravno dovolj retro, da se jim v matični soseski - v South Centralu - posmehujejo. In ker je tam od posmehovanja do drastičnega zastraševanja le korak, pograbijo svoje skejte in krenejo na odisejado po Los Angelesu - na frajgajstovsko, energično, hedonistično iskanje popolnih, h'woodskih skejterskih lokacij, vse tja do Beverly Hillsa in Hollywood Boulevarda, kjer jih imajo za “mehiške Ramones”. Kar pa niso. Larry Clark, auteur maudit, ki je vedno rad koketiral s pornografijo, tudi z otroško (Mularija), z antropološkim užitkom miksal agonični hardcore in orgiastični art, pa tudi minimalizem in eksistencializem, ter - vsaj v Ameriki - hodil po robu “sprejemljivosti”, “legalnosti” in “prikazljivosti” (Kena Parka v Ameriki še vedno niso prikazali), v filmu Kva dogaja, rokerji sicer ohrani vse tipične šikane svojega podpisa (deklasirano okolje, mularija, po kateri se stegujejo perverzne pijavke družbe, življenje v večnem sedanjiku, seksualni neorealizem kot modus vivendi ipd.), toda opusti svoj militantni, šokantni, škandalozni imidž, svoj kontroverzni doku-nihilistični porno chic, kot da bi nam hotel reči: za Larryja Clarka je dovolj že to, da je Larry Clark. Ni. Je pa zato “prikazljiv”. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200634/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 25.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 400 Greva narazen je tipična romantična komedija, kar pomeni, da nas najprej na vse pretege prepričuje, da sta Jennifer Aniston in Vince Vaughn rojena drug za drugega. Da sta si usojena. Da drug brez drugega ne moreta. Da morata nujno ostati skupaj. Vince Vaughn je zabušant, ki se skuša prebiti kot turistični vodič po Chicagu - Jennifer Aniston je nesojena artistka, ki v glavnem gospodinji. Kuha, pegla, puca. Take reči. Toda na lepem se ji zazdi, da je prikrajšana, da jo Vince zanemarja, da ji torej ne posveča dovolj pozornosti. Iskreno rečeno, to bi opazili celo Marsovci, kajti Vince ne počne drugega, kot da čemi na kavču, cuza pir, vrti TV kanale in drka video igrice. Vsekakor, si rečemo, hausfrau, ki čuti nekaj več (= enkrat letno hoče na romantično večerjo ali pa kaj takega), in tip, ki ga zanima le šport (= nekaj več), sta rojena drug za drugega. Še več, to se zdi celo realistično. V nekem smislu gre za tipični par. In takih je neskončno veliko. Problem je le v tem, da ju igrata Jennifer Aniston in Vince Vaughn, ki hkrati igrata tudi vse svoje prejšnje like. Pomeni, da nista le to, kar igrata, ampak tudi tisto, kar sta igrala v prejšnjih filmih - in ono, kar v medijskem miljeju predstavljata. Oba sta torej več od likov, ki ju igrata, zato lahko tudi že kar vnaprej veste, da Jennifer ne bo hotela ostati le hausfrau, ki jo kupiš s poceni večerjo. Točno, Jennifer sklene, da se bosta ločila, toda dialektično: narazen gresta tako, da ostaneta skupaj - in to v istem stanovanju. Ne pozabite: rojena sta drug za drugega. In seveda, tudi ko v istem stanovanju živita drug mimo drugega, ko si sit-comsko nagajata in ko si najdeta nove partnerje, so to le novi dokazi, da sta rojena drug za drugega. Ergo: moški in ženska, ki sta rojena drug za drugega, morata ostati skupaj, pa magari ločeno. Slišiš, Brad! Vloge, ki jih zadnje čase izbira Jennifer Aniston, izgledajo le kot tajna sporočila Bradu Pittu - le kot alegorije, s katerimi skuša Bradu pokazati, da je seksi in da je naredil hudo napako, ker jo je pustil. Samo pomislite, v Usodni prevari, reviziji Usodne privlačnosti, je Clivea Owna ob pogledu nanjo kar sleklo, v filmu Greva narazen, reviziji Vojne zakoncev Rose, pa se Jennifer sleče in se potem - očitno z obrito muco - sprehodi mimo zaprepadenega Vincea. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200634/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 25.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 202 Če gledate francoski film, potem je velika verjetnost, da je glavni junak pisatelj. In če svojega romana ne more dokončati ali pa prodati, potem je velika verjetnost, da gledate francoski art film. Xavier (Romain Duris), glavni junak Ruskih lutk, nadaljevanja precej boljše Španske krčme (= Prijatelji v Barceloni), je tak artist manque - ker svojega romana ne more prodati, se preživlja s pisanjem lahkotnih biografij in TV serij. Kar ga žre, ne pa tudi ubija - hej, itak se še ni odločil, kaj bo počel. Le zakaj? Ni se mu treba - nova Evropa je dežela možnosti in priložnosti. In Xavier gre le za evropskim snom, ki ga definirajo življenje brez obveznosti, sprevračanje prioritet (umetnost je pred ekonomijo), tavanje med prehodnimi bejbami (vključno z bivšo, Audrey Tautou), iskanje klišejskega kulizma (in klišejske femme), boemsko rolanje po mondenih evropskih mestih (Pariz, London, Sankt Peterburg), uživanje v manekenskem internacionalizmu (via Eurostar), učenje tujih jezikov in čofotanje v evropskem talilnem loncu, v katerem so spolne orientacije, kulturne posebnosti in rasne razlike neproblematične - oh, in v katerem je globalizirana le ljubezen. Nič, filmi Cedrica Klapischa so španske krčme, v katerih ima junak le tiste probleme, ki jih prinese s sabo. Kot na Solarisu. (Dvor) ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200635/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 28.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 184 Novozelandski režiser Roger Donaldson je leta 1972, ob vznožju svoje filmske kariere, posnel TV dokumentarec o Burtu Munroju, velikem novozelandskem ekscentriku, ki je leta 1967 s svojim starim, skrpanim, predpotopnim motorjem pri oseminšestdesetih povsem nepričakovano zrušil svetovni hitrostni rekord. In Donaldson se je zdaj, po dolgih letih h'woodskega hitmakerskega tezgarjenja (Brez izhoda, Cocktail, Bele peščine, Tuja vrsta, Rekrut itd.), nostalgično vrnil domov, na Novo Zelandijo, da bi o šarmantno egalitarističnem, filozofsko nevsiljivem Munroju, legendi svoje mladosti, posnel še film, frivolni remix road-movieja, iniciacijske vinjete, pikareskne odisejade, inspirativne drame in komedije nravi, toda ironično - Lovec na rekorde je himna ameriškemu snu... ee, ameriškemu snu v Munroju (genialni Anthony Hopkins), samotnem jezdecu, “poslednjem Mohikancu”, ki leta in leta - ob posmehovanju okolice, tudi bajkerjev - pili in zlaga svoj retro motor, s katerim potem na ameriškem slanem jezeru dokaže, da se vztrajnost izplača in da lahko v petih minutah na motorju doživiš več kot drugi ljudje v celem življenju. Munro gre za sanjami, glasom in ostanki dneva. Tako kot Kevin Costner, ki je v Polju sanj slišal: “If you build it, he will come!” ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200635/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 28.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 502 Kaj je temelj Amerike? Avtomobil. Okej, bom vprašal še enkrat: kaj je temelj Amerike? Ameriški sen. Kaj je temelj ameriškega sna? Svoboda, enake možnosti. Kaj je temelj svobode in enakih možnosti? Gibanje. Kaj je temelj gibanja? Avtomobil. Ergo: avtomobil. Vse poti vodijo k avtomobilu. In seveda - k obsedenosti z avtomobilom. Brez avtomobila ni gibanja, ni svobode, ni enakih možnosti, ni ameriškega sna, ni Amerike. Ameriški filmi niso nikoli skrivali, da je avtomobil esenca Amerike. Še več, nikoli niso skrivali, da so Američani prva nacija, ki je na tem, da mutira v avtomobile. In Avtomobili to veliko fantazijo priženejo do konca, do skrajnosti, do absurda, ali natančneje - v Avtomobilih obstajajo le še avtomobili. Amerika je mutirala v avtomobile. Vse živo je mutiralo v avtomobile. Avtomobili so kakopak Pixarjeva state-of-the-art animacija, toda tu boste zaman iskali živali - ni jih. Mutirale so v avtomobile. Jasno, tudi ljudi ni. Mutirali so v avtomobile, vključno z Mariom Andrettijem, Michaelom Schumacherjem in Michaelom Wallisom, avtorjem knjige Route 66 - The Mother Road. Avtomobili živijo kot ljudje - delajo, hodijo v službo, ljubijo, trpijo, žalujejo, popravljajo ceste, plešejo. In dirkajo, dirkajo in dirkajo. Dirkališče je nabito polno, tribune stalno razprodane - publika so kakopak sami avtomobili, ki ploskajo, navijajo in norijo, predvsem za McQueena (Owen Wilson), mladega, ambicioznega, vročičnega dirkača, ki bi ga lahko igral tudi Tom Cruise (ali pa - kot namiguje njegovo ime - Steve McQueen), ki hoče za vsako ceno osvojiti pokal in ki potem med potjo na veliki kalifornijski finale ugotovi, da zmagovanje ni vse. In da bi bilo vse pod kontrolo, ga v Radiator Springsu, tipičnem koščku Americane ob Route 66, spreobrnejo “preprosti”, “podeželski”, heartlandski avtomobili, med katerimi je tudi zarjaveli, vedno “modri” dirkaški veteran Doc (Paul Newman), ki bi ga lahko igral Robert Duvall (ali pa - kot namiguje njegovo ime - Steve McQueen, heh, dirkaški Doc iz Peckinpahovega Pobega). Avtomobili, ki jih je režiral John Lasseter, avtor Sveta igrač in Življenja žuželk (korežiser Joe Ranft se je še pred premiero ubil v prometni nesreči), ki so videti kot demo nove računalniške igrice in ki prikazujejo svet, v katerem so ljudi zamenjali avtomobili, izgledajo kot upgrade vseh tistih antiutopij, ki so svarile pred “modernim” svetom, v katerem bodo ljudi zamenjali stroji, roboti, androidi, kloni, toda svet, v katerem so ljudi zamenjali avtomobili, je obenem prikazan optimistično in evforično, kot veselica. Junaki - ee, avtomobili - nimajo nobene potrebe po disneyjevskem iskanju kake magične doline ali pa matere. Ne, to ni le edini sprejemljivi svet, ampak tudi edini možni svet. In ko boste v filmu, ki ga poka od fotorealizma, naleteli na slovenske glasove, recimo na Primoža Forteja, Marka Okorna, Tino Gorenjak, Gojmirja Lešnjaka, Jonasa Žnidaršiča in Vita Rožeja, vas to gotovo ne bo presenetilo, kaj šele zavedlo: svet Avtomobilov je pač svet, v katerem se nostalgija po dobrem, starem, gemeinschaftskem kolektivizmu prepleta s sencami bušističnega histerično-patriotskega poenotenja nacije: vsi avtomobili so sicer različni, “drugačni”, toda med njimi obstaja konsenz, da lahko v tem svetu živijo le kot avtomobili. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200635/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 28.08.2006 Marcel Štefančič, jr. 280 Ko so Heglu hvalili lepoto švicarskih Alp, je odvrnil le: “Es ist so!” Take pač so. In to je vse. Take, kot so, pač so - in to nima nič z lepoto. Toda Hegel ni videl Kenije, kamor v Beli Masajki na počitnice pripotuje Carola (Nina Hoss), mlada Švicarka. Ne pride sama, ampak s fantom, ki pa ga kmalu spoka na letalo - Carola namreč sklene, da bo v Keniji ostala. Točno, zaradi kenijskih lepot. Specifično: zaradi kenijske lepote, ki jo predstavlja manekenski masajski bojevnik Lemalian (Jacky Ido). Dovolj je, da ga pogleda - in že ve, da je pravi, urgenten, neizogiben, fatalen... in že mu sledi do njegove vasi... in že se z njim poroči... in že mu rodi otroka... in že izkusi vse šikane medkulturnega življenja v dvoje. Hja, Carola postane bela Masajka, toda šele po postopni, agonični, mazohistični asimilaciji: ženska, ki za sabo pusti zahodno družbo, polno prepovedi in tabujev, ugotovi, da je tudi “druga” stran - eksotična, staroselska, ritualna družba - segregacijska, polna prepovedi in tabujev. Bela Masajka, posneta po bestsellerski avtobiografiji Corrine Hofman, je tipični “ženski film”: po eni strani nam predstavlja žensko, ki se “junaško” odloči, da bo živela zunaj pravil, zunaj standardov zahodne sprejemljivosti, po drugi strani pa nas prepričuje, da je superiorna prav zato, ker se je voljna podrejati. Bela Masajka je amalgam vseh sodobnih trendov: new-age zavračanja “modernega” sveta in vračanja k naravi in preprostim vrednotam, harry-potterskega koketiranja s pogansko duhovnostjo (vraževernost, čarovništvo ipd.), turističnega multikulturalizma, ki nas vabi k spoznavanju “druge” strani in brisanju prepada med kulturami ter nikoli dovolj mrtvega gotskega fantaziranja o potentnem “barbaru”, ki bo žensko, rojeno v kuhinji in prerojeno v nevrozi, poslal čez mejo. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200636/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 05.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 202 Težko je reči, kdo je prej koga zagledal, Mona (Natalie Press) Tamsin (Emily Blunt) ali Tamsin Mono, toda ko med njima klikne, res klikne - in to do obsedenosti, kakršno je Peter Jackson pričaral v Nebeških bitjih. Ko Mona, osamljena, neizkušena, zbegana najstnica iz zaspane, enolične, dolgočasne, deklasirane yorkširske vukojebine, ki ne ve čisto natanko, kako naj si razloži bratovo nenadno evangelizacijo, sreča Tamsin, elegantno čelistko iz premožne, aristokratske družine, ki živi v bližnji tudorski palači, se ji zdi, da je srečala princa na belem konju. Njuno poletno druženje - pohajkovanje, čofotanje, šepetanje, poležavanje, piknikiranje, modrovanje, kajenje, slačenje, sončenje, objemanje, poljubljanje, improviziranje ipd. - je tako samoumevno, da ju preseneti. In narobe, njuna poletna romanca ju tako preseneti, da se jima zdi nekaj povsem samoumevnega. Obe skušata pač pobegniti - vsaka pred svojim razredom. Vsaj to poletje. Mona, naivna fantazistka, in Tamsin, cinična ničejanka, ki ji odpre svet privilegijev in možnosti, postaneta zarotniško neločljivi. Če bi imeli več kot poletje, bi spremenili svet - ali pa vsaj razredni status quo. Toda poletja so vedno prekratka. “Če me boš pustila, te ubijem,” dahne Tamsin, toda Mona in Tamsin sta preveč nadarjeni, da bi obtičali v likih Romea in Julije. (Kinodvor) ZELO ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200636/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 05.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 228 Dve izmed štirih potniških letal, ki so jih 11. septembra 2001 ugrabili teroristi, sta zrušili Svetovni trgovinski center, eno je zadelo Pentagon, četrto, United 93, menda namenjeno nad Belo hišo oz. Capitol, pa se je po uporu potnikov, ki so ugotovili, da jih hočejo teroristi preleviti v orožje za množično uničevanje, zrušilo pri Shanksvillu (Pensilvanija). Nikoli si ne bomo znali dovolj prepričljivo predstavljati, kako je bilo v tem letalu, toda že cine-veritejski United 93, v katerem Paul Greengrass, britanski specialist za rekreacije zgodovinskih dogodkov (Krvava nedelja) in trilerjev Roberta Ludluma (Bournova premoč), popisuje kalvarijo tega letala, je dovolj velik razlog, da ne bi hoteli biti na tem letalu. Pozabite na teorije zarote - tu jih ni. Ali potniki mahajo z ameriško zastavo? Ne. Jih igrajo zvezdniki? Ne. Neznani igralci. So prikazani kot patriotski heroji? Ne, ampak kot ljudje, ki se borijo za preživetje. Ali film napihuje vzklik Let's roll, s katerim so naskočili ugrabitelje in s katerim je potem mahal Bush? Ne, tisti Let's roll le šepnejo. Hoteli so preživeti, ne pa umreti. Na ekranih kontrolnih in komandnih centrov so se zvedli na lučko, ki je utripala - in potem izginila. Tisti, ki bi jih morali rešiti, so le gledali. Nobene morbidnosti - le neznosnost. Jih je sestrelila ameriška vojska? Nehajte - Amerika je tisti dan tako zatajila, da je bila nesposobna sestreliti celo svoje letalo. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200636/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 05.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 268 Deklica (Jodelle Ferland), ki jo nosi Luna in ki v svojih blodnjah stalno ponavlja izraz Silent Hill, na eni svoji nočni eskapadi res zaide v Silent Hill, kamor ji sledita njena mati (Radha Mitchell) in policistka (Laurie Holden), ki ugotovita, da Silent Hill, staro rudarsko mesto, ki ima za sabo svojo katastrofo, svojo travmo in svoj “greh”, izgleda kot nenadna zgostitev filmskih sanj, kot nenadni remix vseh grozljivih mest, kot purgatorijski cocktail Salema, Solarisa in Kingovih ghost-towns, kot psihogeografski trans multiple osebnosti. Tu je vedno polnoč - tudi podnevi. Tu so vsi ljudje mrtvi, toda ne dovolj, da jih mrak, sivina in pepel ne bi še naprej mleli, žvečili, trgali in mendrali - čiščenju ni konca ne kraja. In demoni imajo matere, zato ne visijo le kot megla nad močvirjem. Tu je strah celo pošasti. Da bi vzljubili računalniško igro, jo morate igrati. Da bi vzljubili film, je dovolj, da ga gledate. Silent Hill je posnet po računalniški igri, toda izgleda kot film, ki vam ga ni treba igrati, da bi ga vzljubili. Težko boste namreč našli film, ki bi bolj užival v tem, da vas utaplja v atmosferi - morasti, srhljivi, neogotski, morbidni, napeti, nevarni in negotovi. Če bi slike, ki jih vidite v tem filmu, spremenili v črke, bi dobili neberljiv tekst. In če bi si potem nabavili “magični” računalniški program, ki bi vam to prevedel v “razumljiv” jezik, bi verjetno dobili nekaj povsem banalnega, generičnega, že slišanega. Silent Hill lepo pokaže, da je ljudi mogoče najlažje kontrolirati s strahom, zato ni le vizualni korelat nadrealistične poezije, ampak tudi vizualni prepis časa, v katerem živimo. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200636/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 05.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 151 Romanca ob jezeru, rimejk korejskega hita Il mare, ki izgleda kot nadaljevanje Mesta angelov, nas skuša prepričati, da je ljubezen nekaj, kar lahko dojamejo in doživijo le mučeniki. Keanu Reeves je arhitekt, ker “rad gradi”. Sandra Bullock je zdravnica, ker “rada skrbi za bolne”. Če bi se lahko dotaknila, bi bil svet v hipu boljši: Keanu in Sandra namreč živita v paralelnih svetovih, ki ju ločujeta dve leti. Še več, dve leti narazen živita v isti hiši, v hiši ob jezeru. Toda nikar ne pričakujte, da bo film predložil kake nove lucidne razrešitve potovanja skozi čas - kot “lucidnost” tu pozira dejstvo, da ljubimca živita dve leti narazen. To je vse. Romantika, elegična atmosfera, jesenski instrumental, mučeniške frustracije, Jane Austen in “magični” poštni nabiralnik, v katerim si ljubimca puščata pošto, pa so le opravičila za to, da ni treba nikomur misliti. Film hoče očitno reči: vidite, ljubezen ni nič logičnega. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200636/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 05.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 142 Marlon Wayans, ki ga z digitalnimi efekti tako pomanjšajo, da ni večji od dojenčka, ukrade diamant, ga porine v torbico neki ženski, potem pa se postavi pred njena vrata in hlini, da je dojenček. In ženska, ki s svojim možem ne more spočeti, ga sprejme kot izpolnitev svojih sanj in molitev. Tudi Marlon je v devetih nebesih: še preden namreč rečete keks, že misli le na seks - na previjanje, dojenje, analno špikanje in mahanje s tičem, na katerega bi lahko “mama” obesila ameriško zastavo. Ker to ni film s sporočilom, Wayansa niso pomanjšali zato, da bi kritizirali marginalizacijo črncev ali pa da bi slavili črnce, ki so svojo marginalnost prelevili v orožje. Ne, sporočilo v tej farsi je sama farsa, ki jo bratje Wayans izmučijo do nove infantilnosti, tega ultimativnega sporočila. Kje je Michael Jackson, ko ga najbolj rabijo? PROTI - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200637/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 16.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 355 Cleveland Heep (Paul Giamatti), osamljeni, depresivni upravnik nekega ekscentričnega filadelfijskega stanovanjskega kompleksa, v bazenu odkrije bejbo po imenu Story (Bryce Dallas Howard), za katero se izkaže, da je podvodna deklica iz Modrega sveta, neke sorte pravljičnega, paralelnega sveta. Okej, ali pa srednjega sveta, kajti film potem, ko ju zbližuje, tolkiensko razvije kompletno mitologijo, kozmogonijo in zoologijo sveta, iz katerega bejba, ta luč na koncu tunela, prihaja. In to kvazibiblično, infantilno, prisiljeno izmišljanje novih izrazov, novih svetov in novih bitij ima M. Night Shyamalan za pripovedovanje... ee, Story-telling. Podvodna deklica izgleda kot tipični Shyamalanov film: prvič, zgodba je zelo počasna, atmosferska, mučna, paranoidna, rahlo letargična, kozmično mistična, celo anemična, občasno tudi dolgočasna, in drugič, na koncu čakate na veliki preobrat, na šokantni twist, ki je tako tipičen za njegove filme. Saj se spomnite velikega obrata v Šestem čutu: Bruce Willis je v resnici mrtev! Ali pa v Nezlomljivem: Bruce Willis je v resnici stripovski superjunak, Samuel L. Jackson pa stripovski superdiabolik, ki je zrežiral vse nesreče. Ali pa v Znamenjih: Bog obstaja! Finalni obrati v Shyamalanovih filmih so bili tako nepričakovani in tako lucidno za lase privlečeni, da so postali že skoraj pregovorni - če se je kak film končal z zelo presenetljivim obratom, so vsi rekli le, hej, to je tako kot v Šestem čutu. Shyamalanovi obrati so postali Shyamalanov trademark, njegov avtorski podpis. Toda ironično, v Podvodni deklici ni nepričakovanega, presenetljivega, šokantnega finalnega preobrata. Obrat je torej v tem, da ni obrata. Šok je v tem, da ni šoka. Ali bolje rečeno, Shyamalan je logiko obrnil: Podvodna deklica se začne z nepričakovanim, presenetljivim, šokantnim obratom - moški sreča podvodno deklico. Drži, Shyamalan, ki se ima za rojenega pripovedovalca (ee, Story-tellerja) in ki bi filmske kritike najraje pobil, bi lahko to “skrivnost” zadržal do konca - svoj metafilm bi lahko končal s šokantnim razkritjem, da je lady in the water, v katero se zaljubi Heep, v resnici podvodna deklica. Toda očitno si je rekel: hej, če to naredim, se mi bodo vsi smejali! Lepo prosim: le zakaj bi bilo razkritje, da podvodne deklice res obstajajo, kaj bolj smešno od razkritja, da Bog res obstaja? ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200637/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 16.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 371 Gotovo obstaja tudi “pravi” zvok Istanbula, saj veste, unikatni, originalni zvok Istanbula - glasba, ki je tipična za Istanbul. Glasba, ki jo lahko slišite tudi drugje, magari na Kubi, toda tu, v Istanbulu, je doma. Kak Wim Wenders bi jo verjetno tudi našel. In posnel nadaljevanje svojega Buena Vista Social Cluba. Toda Fatih Akin, prav tako Nemec, le da turškega rodu, znan predvsem po svojem multi-kulti pudingu Z glavo ob zid, je ne najde. Niti je ne skuša najti. Kaj pa vem, morda je dolgočasna in monotona - huh, tako dolgočasna in tako monotona, da ne bi mogla nositi komercialnega dokumentarca in potešiti Akinovih ambicij, ki so očitno drugačne: pokazati skuša, da je Istanbul talilni lonec svetovne glasbe, sotočje vseh zvokov, kar jih je, križišče vseh glasbenih slogov, ki jih najdete v Penguinovi enciklopediji popularne glasbe. Njegov alter-ego, Alexander Hacke, član nemškega benda Einstuerzende Neubauten, namreč blodi po Istanbulu, nastavlja mikrofon in lovi “eksotične” zvoke Istanbula, toda na svoje veliko presenečenje lahko ugotovi le, da zvoki, ki se lepijo nanj niso “eksotični” niti unikatno turški, še manj unikatno istanbulski, ampak psihedelični, rockerski, gospelski, reperski, diskaški, klubski, romski, kurdski, arabski in tako dalje. Dokumentarec Zvok Istanbula ni kritika popkulturne globalizacije, ampak “dokaz”, da je Istanbul multikulturno mesto, multivitaminski rezime “svetovne glasbe”, da se torej hrani z raznolikostjo, da nima nič proti Zahodu in nič proti Vzhodu, da ljubi tako New Delhi kot New York, da tolerira tradicijo in modernizem in da v skrajni liniji ni nič manj evropsko od Berlina, v katerem lahko na povprečen dan z dobrim mikrofonom ujameš iste zvoke kot v Istanbulu. Še več, Akin skuša pokazati, da je Istanbul tako multikulturno mesto, da istanbulski najstniki šele pri devetnajstih prvič slišijo “pravo” turško glasbo. Do takrat pač bolj padajo na eksotično glasbo - na psihedelijo, rock, hip hop, rep & disko. Svet je verjetno poln ljudi, ki živijo v iluziji, da je Turčija preveč islamistična ali pa že kar talibanska dežela, ki si ne zasluži vključitve v EU, toda Akin je s temle promom za turško politiko odprtih vrat in urbane diverzificiranosti vse te oberkrajnarske iluzije razbil. In to za relativno nizko ceno - za ceno tega, da svojega dokumentarca ni mogel nasloviti Buena Vista Hamam Club. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200637/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 16.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 255 Steklenica Coca-Cole izgleda kot Mae West, ko miruje - Hiša pošast izgleda kot Kathleen Turner, ko ji prihaja. Gotovo se spomnite Telesne strasti (1981), v kateri ji je hotni, potni in motni William Hurt dahnil: “Ne bi smela nositi tega telesa!” Imela je telo, s katerim je premaknila Florido. Lahko bi premaknila vesolje. Hiša pošast, ki sta jo producirala Steven Spielberg in Robert Zemeckis in ki požre vse, kar stopi na “njeno” zemljo (okna so oči, tepih je jezik, vrata so žrelo), je animirana, digitalno, se razume, toda ne tako kot Avtomobili, Svet igrač in Življenje žuželk, ampak tako kot Polarni ekspres: igralcem poberejo obraze in gibe in potem vse skupaj zrenderirajo v fotorealistični fantazijski show. Razlika je le v tem, da tu vse skupaj zrenderirajo v fotorealistični freakshow, v katerem za boleče metamorfoze primestne strašihiše poskrbi telesna strast Kathleen Turner: njeno mimiko so namreč digitalno pretvorili v obline zaklete, motene, demonične, kanibalske, pošastne hiše, v kateri obtičijo dva dečka in deklica Jenny, vsi trije na robu pubertete (hja, tik pred spolnim prebujenjem!), in ki se začne - še zlasti po infarktu svojega lastnika Nebbercrackerja (Steve Buscemi) - spektakularno pačiti, kremžiti, zvijati in tresti, kot da bi skušala zasenčiti svoje sorodnice iz Amityvilla in Ulice brestov... in kot da bi skušala replicirati Kathleenin big-bang iz Telesne strasti. Hiša pošast izgleda kot vagina dentata, ki ve, kako potešiš hormonski, predadolescentski menage-a-trois. Mulcem, čigar starši bi lahko panično kriknili, hej, to je spolno nadlegovanje otrok!, ne preostane drugega, kot da si zaželijo veselo Noč čarovnic. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200638/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 21.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 264 TV serija Miami Vice (1984-89) je moške povezala z armanijevsko-versacejevsko eleganco, poziranjem, emtivijevskim glamurjem in kapučinskim kičem, tako da sta detektiva Crockett (Don Johnson) in Tubbs (Philip Michael Thomas) izgledala kot manekena v tematskem parku urbanega nasilja, prešpikanega z Reaganovo “vojno proti mamilom”. Zdaj je drugače: Crockett (Colin Farrel) in Tubbs (Jamie Foxx) se v Miamiju izgubita s tako lahkoto, kot se ameriški vojak izgubi v Iraku. Miami ni več svetal in razsijan, ampak mračen, neonski, tesnoben, stresen, vnetljiv. Obračuni med policaji in gangsterji, soldati kartelske narkomafije, izgledajo kot vojaški obračuni, kot slike iz Iraka - in ker so posneti z digitalko, izgledajo še bolj realistično, še bolj neposredno. Gangsterji niso več le prosti strelci, ampak armade, bolje oborožene in bolje budžetirane od policije. Hedonizem je bolj morbiden, Armanijeve obleke niso več liki, moški narcizem diši po impotenci. Med Crockettom in Tubbsom, ki sta videti kot nočni prikazni, ni več take kemije, pa tudi v njunih očeh ni več mačistične iskre, le še skepsa, melanholija in deziluzija. To ni film o spopadu civilizacij, ampak film o koncu civilizacije. In seveda, uvodna operacija, s katero skušajo različne zvezne agencije potolči narkomafijo, spodleti zaradi notranje izdaje, zaradi “luknje” v agencijah - hja, še ena mala alegorija 11. septembra. In ko se Crockett in Tubbs potem infiltrirata v narkomafijo, da bi ugotovila, kje pušča, ko skačeta med Miamijem, Kubo in Paragvajem, ko skušata povezati “točke”, ko izigravata minorne trafikante, ko se prebijata skozi “celice” narkomafije in ko se pretvarjata, da sta hujša od mafijcev, izgledata kot agenta utopično-neodvisne kongresne komisije, ki preiskuje ozadje “napada” na Ameriko. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200638/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 21.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 183 Biografije rock zvezdnikov se običajno končajo s smrtjo. Rockerja ubijejo mamila, letalo, slava ali pa ekscesno življenje. Saj veste, od ekscesa se mu zmeša. Film Vse je šlo k vragu, Pete Tong, ironična, vrtoglava, halucinantna kombinacija faux dokumentarca in sage o vzponu in padcu srečnega ekscesnega obdobja (a la Kazino, Snif, Gospodar vojne ipd.), se konča z oglušitvijo. Kanadskemu didžejju Frankieju Wildeu (Paul Kaye), legendi rejversko-klubske scene, didžejskemu božanstvu, kralju Ibize in drugih energičnih lokacij, ki dišijo po seksu, dizajnerskem švicu, kokainu, hitrem življenju, eskapizmu, hedonizmu, dobrih vibracijah, pulziranju, viskiju, do konca nabitem volumnu in dolgih afterjih, začne v desnem ušesu nenadoma piskati. Namesto stereofonije faše pisk, podoben tistemu cenzorskemu pisku, ki ga poznate s televizije. Frankie misli, da bo pisk izginil, kar se potem tudi zgodi - pisk izgine. Totalno. Frankie ogluši. Decibeli sprhnijo. Drugi migajo z glavo, v ritmu - Frankie glavo izgublja. Aritmično. Atonalno. In vse bolj kakofonično. Najprej izgleda kot Arnold Schoenberg na acidu, potem pa kot Beethoven na acidu. Film lepo pokaže, da vsa umetnost stremi h glasbi - in da vsa glasba stremi k tišini. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200638/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 21.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 221 Carlos Reygadas, mehiški auteur, si film predstavlja kot meditacijo, v kateri je velike “resnice” mogoče priklicati z dolgimi, statičnimi kadri, s tišinami, s krajinskimi panoramami, s katatonično atmosfero, z bibličnimi abstrakcijami in s slikarsko počasim antidogajanjem, ki mu tu in tam navrže kaj šokantnega. V Japonski, enem izmed njegovih prejšnjih filmov, sta se žgala 60-letni hombre, ki misli le na samomor, in 80-letna devica, ki misli le na Boga. A to je bilo kasneje: pred tem v živo raztrgajo ptiča. Reygadas ni le senzacionalist, ki se skriva za Tarkovskim, ampak Tarkovski, ki skuša biti kontroverzen. Bitka v nebesih se začne s felacijo: Ana (Anapola Mushkadiz), bejba pri dvajsetih, ga vleče Marcosu (Marcos Hernandez), hombretu srednjih let. Po licih ji tečejo solze, tako da izgleda kot kip device Marije, ki joče. Zadnji tango v Mexico Cityju? Neke sorte. Oba namreč muči hud občutek krivde: Ana je hči generala, ki se pod pultom prostituira, Marcos, generalov šofer, pa je ugrabil nekega bogataškega otroka, ki je potem umrl, tako da zdaj potrebuje odrešitev. Problem je le v tem, da ne ve, kdo naj ga odreši - država (sodišče, zapor) ali cerkev (spoved). Kar je kakopak lažna dilema: v Mehiki sta cerkev in država poročeni. Hja, država ga vleče cerkvi - tako kot Ana Marcosu. Ritualno, obsedeno, perverzno, groteskno, ceremonialno, s transcendenco v očeh. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200638/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 21.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 125 Josue Mendez je Scorsesejevega Taksista očitno videl tolikokrat, da si svojega junaka, Santiaga (Pietro Sibille), 23-letnega veterana džungelske “vojne proti terorju”, ki se vrne v Limo, ni znal predstavljati drugače kot perujskega Taksista. Santiago se hoče normalizirati, reintegrirati, asimilirati, preleviti v civilista, toda povsod ga zavračajo, odganjajo, ignorirajo. Santiago je le depresivni, nevrotični, stranski produkt vojne, ki bi jo vsi najraje pozabili. Ker službe zanj ni, se poigrava z idejo, da bi svoj gverilski know-how izkoristil za ropanje bank, a si potem raje sposobi avto, ki ga prelevi v piratski taksi, s katerim blodi po Limi, ki ga skuša s svojo neorealistično dekadenco in korupcijo zapeljati, pa ga le odbije. Santiago lahko le s prezirom gleda to, za kar se je boril. (Dvor) ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200638/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 21.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 143 Matt (Luke Wilson), tipični mladi arhitekt in tipični nice guy, ki ima tipične probleme s tipičnimi bejbami, nenadoma nabaše na atipično bejbo - Jenny (Uma Thurman), ki sicer tezgari v tipični galeriji, je namreč v resnici famozna superjunakinja G-Girl, ki rešuje New York. In to vsak dan. Ker pa se izkaže, da je patološko ljubosumna, jo pusti. Toda Jenny pride za njim - z vsem superjunaškim maščevanjem. Moja super bivša, remix Supermana in Usodne privlačnosti, skuša pokazati, kaj se zgodi, ko fant v ženski vidi le seks, imidž in svoje fantazije, ne pa tudi njene osebnosti, kar je seveda več, kot bi lahko pričakovali od filma, ki je brez osebnosti. Ivan Reitman je daleč od svoje zlate, ghostbusterske dobe. Iskreno rečeno, daleč je tudi od svoje bronaste dobe -Moja super bivša je namreč le še ena njegova evolucijska razglednica iz kamene dobe. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200639/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 29.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 618 Filmi zelo radi imitirajo drug drugega. Še več, živijo od tega, da imitirajo drug drugega. Ob tem si rečete le: okej, filmov je ogromno, konkurenca je huda, zato morajo nekako preživeti. Da skušajo pri tem izgledati kot film, ki je uspel, je povsem normalno. To je del njihovega boja za preživetje. Nekateri so v tem boju simpatični, drugi antipatični. Kar nas pripelje do animiranih filmov, ki postajajo vse bolj in bolj antipatični - in to generično, kot rod in vrsta. Animiranih filmov je manj kot igranih filmov, zato bi pričakovali malce več originalnosti. Konkurenca ni tako huda, da bi se morali panično zatekati k imitiranju in drugim cenenim bližnjicam do trga. Lahko bi več tvegali, navsezadnje, animirani filmi imajo pred igranimi še eno prednost: v njih nastopajo animirani liki, ki režiserjem ne morejo vsiljevati svojih pogojev, kar pomeni, da ne morejo reči, ne, tega pa že ne bom počel! Tega pa že ne bom rekel! S to igralko pa že ne bom igral! Če hočete, da pokažem joške, hočem še dodatni milijon dolarjev! Nobenih zvezdniških kapric. Nobenih agentov, ki bi vsak dan težili. Toda animirani filmi vse bolj izgledajo kot isti animirani film. Mali Pišček izgleda kot Kraljestvo morskega psa, ki je izgledalo kot Reševanje malega Nema, ki je izgledalo kot Mravljinec Z, ki je izgledal kot Življenje žuželk. Hu! In seveda, Divjina izgleda kot Madagaskar, ki je izgledal kot Ledena doba, ki je izgledala kot Dinozaver, ki je izgledal kot Dežela pred časom, ki je itak že sama dobila kopico uradnih nadaljevanj. Digitalna tehnologija, ki so jo vsi ti animirani filmi tako evforično in tako hekersko posvojili, jih ni osvobodila, ampak zategnila. Zdaj imajo manj pravic kot kdajkoli. Zato vas ne bo presenetilo, da animacija Za živo mejo, sicer posneta po popularnem stripu, izgleda kot Mali Pišček, ki je izgledal kot Kraljestvo morskega psa, ki je izgledalo kot Reševanje malega Nema, ki je izgledalo kot Mravljinec Z, ki je izgledal kot Življenje žuželk. Tu imate rakuna (Bruce Willis), ki spomladi ugotovi, da se je predmestje zavleklo še bolj v gozd, še bolj v divjino, kar pomeni, da se je njegov življenjski prostor skrčil, tako da je vse težje nabrati hrano za zimske čase. Živa meja, s katero se predmestje ograjuje od divjine, rakuna vse bolj omejuje in stiska. Pa ne le rakuna, ampak vse gozdne živali, toda rakun je ta, ki naredi največjo napako: zimske zaloge hrane nehote ukrade grizliju (Nick Nolte), ki mu postavi ultimat - vrni mi hrano ali pa bom požrl tebe! Rakunu ne preostane drugega, kot da se s kompanjoni zavihti onstran žive meje, v predmestje, trdnjavo srednjega razreda, kjer začnejo potem vsi skupaj krasti hrano. Jasno, prebivalci predmestja nad njih takoj pošljejo eksterminatorja. Film se hitro spodvije v himno družinskim vrednotam, tako da potenciala, ki je v tem zapletu, sploh ne opazi. Če namreč na vse skupaj pogledate alegorično in če živali prevedete v ljudi, dobite parabolo o razrednem boju: o boju med srednjim razredom, ki si gradi utrjena naselja z visokimi zidovi, da bi se znebil mučnega kontakta s socialnim dnom, in deklasiranim, brezposelnim, sestradanim proletariatom, ki je tako obupan in brezpraven, da mu ne preostane drugega, kot da krade. Do vojne in revolucije je le korak. Toda animacija Za živo mejo se svoje lastne predpostavke ustraši. A po drugi strani, le kako se je ne bi, če pa se je vedno za vsak primer raje ustrašijo tudi ameriški igrani filmi. Še toliko bolj, če pomislite, kaj se zgodi, ko se ameriški srednji razred počuti ogroženega in ko socialnega nezadovoljstva nižjih slojev ni več mogoče krotiti: točno, do ameriške vojne je le korak, toda ne do ameriške vojne v Ameriki, ampak do ameriške vojne v tujini. Eksterminatorje pošljejo v Irak. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200639/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 29.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 244 Za živo mejo je tipični animirani film, ki se ustraši svoje predpostavke, Klik, parodija ameriške obsedenosti s hitrimi fiksi, hitrimi terapijami, hitrimi potmi do sreče in drugimi enostavnimi odgovori, pa je tipični igrani film, ki se ustraši svoje predpostavke, svojega koncepta. Je pa res, da to ne preseneča - oba sta namreč narejena za isto publiko. Za otroke. V Kliku igra največji otrok Hollywoodlanda: Adam Sandler. Z leti je sicer malce zrasel, tako da po malem že rabuta na teritoriju Jima Carreyja, toda še vedno se boji tega, kar je za živo mejo. Samo pomislite: v Kliku igra Michaela Newmana, jeznega, frustriranega, stresnega, nestrpnega družinskega očeta in arhitekta, ki nabavi univerzalnega daljinca, toda kmalu se izkaže, da to ni le daljinec za TV in garažna vrata, ampak za življenje, za realnost. Kar pomeni, da lahko Sandler po novem realnost ustavlja in pospešuje, lahko jo vrti naprej, nazaj in v slow-motionu, njene zoprne in mučne dele lahko preskakuje in tako dalje. Lahko bi delal čudeže, lahko bi spremenil svet, lahko bi fiksiral volitve, lahko bi počel reči, zaradi katerih bi ta film dobil oznako XXX, toda vse, česar se domisli, so le laissez-faire gagi, v katerih za delo in dolgočasne družinske večerje uporabi fast-motion, za srečne trenutke svoje mladosti rewind, za ženino teženje pa skip. Jebeš tako drugo priložnost. Michael, ki tolerira le svoj razred, le svojo raso in le svoje nezadovoljstvo, je ameriški New-Man, ki bi lahko skip uporabil za svoje kompletno življenje. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200639/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 29.09.2006 Marcel Štefančič, jr. 188 Ruy (Alberto Yoel Garcia) in Tito (Roberto Sanmartin) sta prijatelja s Kube, rockerja z bendom, ki žge, kjer se le da. Ruy živi z materjo svojih otrok, Tito pa z materjo svojega očeta. Oba pecata bejbe, jasno, različne, toda oba imata skupni sen: da bi uspela in zaslovela, da bi ju torej odkril kak tuji menedžer in ju odpeljal v daljni, širni svet. Nimata disidentskih popadkov. Nič nimata proti Castru. In ne družita se s kontrarevolucijo. Le prebiti se hočeta ven. Njun sen o preboju izgleda kot sen Celjana, ki se hoče prebiti v Ljubljano. Blues za Havano je film o Kubi, ki ga je španski režiser Benito Zambrano, očitno s pomočjo kubanskega, španskega, francoskega in ameriškega kapitala (Warner), posnel na Kubi, kar pomeni, da je šarmanten in melodičen, toda nekontroverzen. Ne popisuje Kubancev, ki hočejo s Kube pobegniti na ilegalen način, ampak Kubance, ki hočejo s Kube pobegniti na legalen način - ne torej Kubancev, ki hočejo pobegniti s čolnom, ampak Kubance, ki hočejo pobegniti z redno letalsko linijo, ne da bi jim bilo treba ob tem ugrabljati potnikov. Finalni twist je le twist za izvoz. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200640/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 06.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 256 Črna dalija je videti kot nadaljevanje oskarjevskega trilerja L.A. zaupno. Ni čudno, oba filma sta posneta po romanih Jamesa Ellroya. Kar pomeni, da smo spet v Los Angelesu po II. svetovni vojni. Da imamo spet dva policaja, neke sorte prijatelja, Buckyja (Josh Hartnett) in Leeja (Aaron Eckhart), ki ju kuri ista blondinka, Kay (Scarlett Johansson), le da je tokrat z enim izmed obeh, Leejem, tudi poročena. Da skušajo spet vsi - vključno s policaji in cipami - izgledati in govoriti kot filmski zvezdniki. Da iz vseh spet štrlijo korupcija, paranoja, fatalizem, psihoza, incest in snuff. In da tisti, ki se najbolj ekscesno trudijo, da bi izgledali kot filmski zvezdniki, spet umrejo. Najprej kakopak umre Črna dalija, nesojena filmska zvezda, ki so jo leta 1947 našli več kot mrtvo - iznakaženo, prepolovljeno, neprepoznavno. Ellroy je na ta grizlijevski, nikoli razrešeni h'woodski umor obesil svojo noir fikcijo, Brian De Palma pa je zdaj to noir fikcijo spremenil v opero, okej, v jazz opero, ki skuša pokazati, da obstaja tudi alternativa estetiki, ki so jo sodobni filmi pobrali pri MTV-ju. Črna dalija (Mia Kirshner) najprej obsede Leeja - potem še Buckyja, ki ga začne kmalu obsedati tudi Madeleine (Hilary Swank), biseksualna hči magnata, na las podobna Črni daliji. Vsi so obsedeni z njenim truplom. Tako kot v Antigoni. In tudi konsekvence so take kot v Antigoni - pogubne za tiste, ki jo pokopavajo. Je pa res, da lahko pred njenim truplom kadijo - nič nima proti. Črna dalija je tragedija ljudi, ki jih je oblikovala filmska megla. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200640/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 06.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 273 “Je to kak najstniški štos,” panično sprašuje 32-letni Jeff (Patrick Wilson), ki ga 14-letna Hayley (Ellen Page), internetna Lolita, omami, zveže in potem obtoži vseh tistih reči, pred katerimi so jo svarili starši. Hayley in Jeff sta “kliknila” v spletni klepetalnici - on je bil “lensman319”, ona pa je bila “thonggirl14”. Ko se potem dobita v živo, v neki restavraciji, Hayley ni presenečena, da je Jeff starejši in da je fotograf, ki peca in slika mlade punce, prej narobe - navdušena je nad tem, da je to, kar je. Še več, vse naredi, da ga ne bi izgubila. Ko ga potem ugrabi in ko njegov h'woodski bungalov spremeni v naglo sodišče, postane jasno, da je prežala prav na takega moškega - na moškega, v katerega bo lahko projecirala vso paranojo generacije staršev, prepričanih, da so njihovi otroci na internetu v smrtni nevarnosti, zato ni čudno, da mu naprti tudi krivdo za skrivnostno izginotje neke najstnice. Jeff ni del rešitve, ampak del problema - kaj doma počne z najstnico, ki jo je spoznal na internetu? In tudi Hayley, www, ki anticipira vse spolne igre moči, ni del rešitve, ampak del problema - Jeffa udari preventivno, ker misli, da bi lahko grešil, obenem pa misli, da je problem pedofilije rešljiv s kirurško operacijo. Hard Candy, teater krutosti, v katerem se gnetejo Avdicija, Misery in Deklica in smrt, je intrigantno mučen triler, pa ne le zato, ker logiko žrtve in napadalca obrne, ampak zato, ker ustvari kontekst, v katerem se gledalec ne more identificirati niti z žrtvijo niti z napadalcem. Film preprosto sporoča: ko najstnico enkrat spustiš v svoje stanovanje, ni nič več tvoje. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200640/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 06.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 304 Maria (Penelope Cruz) in Sara (Salma Hayek) sta Mehičanki - Maria je nepismena hči revnega kmeta, Sara pa sofisticirana hči bogataša. Toda ko Mehiko ob koncu 19. stoletja naskočijo pohlepni, imperialistični, unilateralistični gringosi, ki jih vodi country zvezdnik Dwight Yoakam in ki se ne menijo za Ženevsko konvencijo, med Mehičani v hipu ni več socialnih razlik - vsi so namreč ob vse, kar imajo. Bogati in revni. Ameriški interesi se polastijo mehiške zemlje, kar Mario in Saro tako zbliža, da se s pomočjo Sama Sheparda prelevita v tandem, ki ropa “ameriške” banke. Pri tem padata v situacije, v kakršne sta leta 1969 padala Butch Cassidy in Sundance Kid, jasno, kadar ne padata v situacije, v kakršne sta leta 1965 padali Maria in Maria, burleskni junakinji francoskega vesterna Viva Maria! - ali pa šest let kasneje Marie in Louise, junakinji francoskega vesterna Petrolejarki. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je zdelo, da bo vestern - sicer tipični ameriški filmski žanr - izumrl. Bil je utrujen in dehidriran, brez idej in brez volje. Toda potem se je zgodilo nekaj absurdnega, povsem nepredvidljivega in totalno nepredstavljivega - rešila ga je Evropa. Za ponovno vstajenje vesterna, pojma ameriškosti, so namreč poskrbeli evropski vesterni, predvsem italijanski, “špageti”, pa tudi drugi, recimo francoski, zahodnonemški, španski in britanski. Evropa je nenadoma postala dežela vesterna. Snemali so jih vsi, celo komunisti (Vzhodni Nemci, Čehi, Sovjeti in Jugosi). Vestern je bil spet geslo dneva. In seveda, krila so posledično dobili tudi ameriški vesterni. Zdaj je z vesternom približno tako kot v šestdesetih - v glavnem je mrtev. Razlika je le v tem, da ga evropski vesterni tokrat ne bodo rešili. Vsaj ne Bandidas, še en puding s tekočega traku Luca Bessona, ki skuša pokazati, da je divji zahod tudi za ženske. Iskreno rečeno, divji zahod, ki ga vidimo, je le za ženske. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200640/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 06.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 197 Kadar hoče Hollywood pokazati, da je rasizem nekaj grdega in nesprejemljivega, posame film, v katerem se rasist nekega lepega dne zbudi kot črnec - in potem na lastni koži izkusi, kako je, če si črnec. In kadar hoče Hollywood pokazati, da je moški šovinizem nekaj grdega in nesprejemljivega, posname film, v katerem se moški šovinist nekega lepega dne zbudi kot ženska - in potem na lastni koži izkusi, kako je, če si ženska. Zdaj, v Hudi mravljici, digitalni animaciji, pa imate mulca (Zach Tyler), ki z užitkom terorizira mravlje - včasih jih gazi, včasih poplavlja z vodo. Ker pa so tudi mravlje živa bitja, ki mislijo in čutijo, navsezadnje, glasove jim dajejo Julia Roberts, Meryl Streep in Regina King, je treba mulcu pokazati, da je iztrebljanje in mučenje mravelj nekaj grdega in nesprejemljivega, zato ga čudežni napoj nekega lepega dne pomanjša na velikost mravlje. In še preden rečete “Za živo mejo”, ga že naskoči eksterminator (Paul Giamatti), tako da hitro dojame smisel strpnosti in multikulturalizma. Pridiga bi bila kakopak precej bolj urgentna, če bi pokazala, kako bi bilo, ko bi se Bush - ali pa papež Ratzinger - nekega lepega dne zbudil v koži muslimana. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200641/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 10.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 364 Ob filmu World Trade Center se boste še dolgo v noč spraševali: a so res zagonili 63 milijonov dolarjev, da bi še enkrat ustvarili ruševine Svetovnega trgovinskega centra? Okej, film je posnel Oliver Stone, slaba vest Amerike, auteur, ki povsod vidi zarote - le tu je ne vidi. World Trade Center je nekontroverzen - od prvega do zadnjega kadra. Če bi Stone posnel dokumentarec, bi bilo vse skupaj bolj kontroverzno, pa četudi ne bi problematiziral niti enega aspekta 11. septembra. Še več, če bi posnel dokumentarec o rušenju Svetovnega trgovinskega centra, bi lahko ravno tako ustvaril vtis, da je bilo reševanje preživelih - in huh, reševanje reševalcev - pekel. Stone tu dlje itak ne pride. A po drugi strani, dlje niti noče. John McLoughlin (Nicolas Cage) in Will Jimeno (Michael Penja), policaja, ki 11. septembra obtičita med ruševinami Svetovnega trgovinskega centra, izgledata kot ameriška vojaka, ki obtičita v vietnamski džungli, za sovražnikovimi liniji - in ki zdaj čakata, da pridejo ponju. Da ju rešijo marinci. Le malce morata potrpeti. Le vztrajati morata. Le verjeti morata vase in v Ameriko. Boriti se morata - kot da sta v vojni. Jasno, vietkongovce zamenjajo ruševine, prah in pepel. Razumete, ne: vse, kar storita, je heroično! Pomembno! Bistveno! Dramatično! Infarktno! Agonično! Ne vesta, koliko jima je še ostalo - zato je vsak trenutek dragocen. To nam sporoča film, toda nikar ne mislite, da tako zelo ceni njune trenutke, njuno dramo, njun boj s samim sabo in z anonimnim, brezosebnim, železo-betonskim sovražnikom. Ne, še preden ju dobro zasuje, se film že vključi v dramo njunih družin, njunih žen (Maria Bello & Maggie Gyllenhaal) in njunih otrok. Ni agonije, če ne pokažeš žensk in otrok. Vidite, 11. septembra, pri reševanju živih in mrtvih, je šlo za družinsko dramo - za moške, ki so junaško in pogumno trpeli, in njihove žene, ki so jih junaško in pogumno čakale. Apollo 13. World Trade Center bi se lahko dogajal kjerkoli - in kadarkoli. Scenarij je tak kot v “resničnih” zgodbah o ljudeh, ki padejo v kak globok in tesen podzemski jašek, v katerem potem obtičijo in čakajo na reševalce, medtem ko njihove žene trpijo, njihovi otroci pa sprašujejo: “Is Daddy coming home?” ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200641/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 10.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 265 Romantične komedije veljajo za “ženski” žanr, ker da so namenjene predvsem ženskam. Toda romantične komedije so le patriarhalne fantazije. Kaj počne ženska v romantični komediji? V glavnem čaka, da jo odreši kak moški. In če je moški ne bi odrešil, bi do smrti ostala cipa - ali pa natakarica v kaki vukojebini. Samo prijatelja je tak primer romantične komedije. Chris (Ryan Reynolds) in Jamie (Amy Smart) sta že od vrtca sošolca. Toda Chris je bajsi, Jamie pa lepotica, tako da odnosa ne konzumirata. Jamie mu pojasni, da sta “samo prijatelja”. In nič več. Kar je tako, kot da bi mu rekla: Glej se, kakšen si - s tabo že ne bom hodila, kaj šele fukala! Konec gimnazije. Mine deset let in Chris se prelevi v rock zvezdnika. Okej, v resnici je rock založnik, toda v žepu in na tiču ima vse - slavo, denar in vse lepotice tega sveta. Tip je prvi sveder jet-set estrade. Toda ko med turnejo nehote obtiči v svojem rojstnem kraju, nekje v New Jerseyju, sklene, da bo obiskal stare prijatelje, ki bodo lahko zdaj še v živo videli, kako seksi je shujšal in kako silovito je uspel, še toliko bolj, ker je s sabo pripeljal tudi prvo zvezdo popa (Anna Farris). Točno, nabaše tudi na Jamie, ki je obtičala v tej vukojebini. In točno, preživlja se kot natakarica. Za kazen. Ker je zavrnila moškega. Vidite, žensko lahko odreši le moški. Ženska sama nič ne more. Sama se ni sposobna niti odločati. Kaj šele misliti. Moški misli namesto nje. Jamie je tipična kraljica romantičnih komedij - in moških src. ZELO PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200641/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 10.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 263 Hudičevka v Pradi, posneta po bestsellerju Lauren Weisberger, je romanca brez romance - in drama brez drame. Film slepimi dilemami - in film z lažnimi alternativami. Film namreč zastavi vprašanje: ali bo neatraktivna bejba, ki izgleda predpotopno, uspela v svetu visoke mode? Jasno, ta alternativa je lažna. Zakaj? Ker možnost, da ne uspe, sploh ne obstaja. Zakaj? Ker neatraktivno bejbo, ki izgleda predpotopno, igra lepotica, Anne Hathaway, ki jo v imenu drame pogršajo. Saj veste, nataknejo ji napačna oblačila, napačne čevlje, napačen make-up in napačno percepcijo realnosti: ko pride za asistentko k Meryl Streep, cinični, arogantni, avtokratski Cruelli DeVil prestižne revije (a la Vogue), ki diktira modne trende, se obnaša tako, kot da je prišla h kakemu zakotnemu tovarniškemu glasilu. Pogršajo in ponižajo jo zato, da bi jo lahko polepšali in povišali. Film hoče reči: lepota pride z uspehom. V resnici je ravno obratno: uspeh pride z lepoto. Anne Hathaway je lepotica, ki lahko postane le lepotica. Nič, Hudičevka v Pradi je tavtologija brez drame. In kot rečeno - brez romance. bo Anne Hathaway po prestopu v svet visoke mode ostala s svojim zvestim, simpatičnim, skromnim fantom (Adrian Grenier), ali pa se bo vdala osladnemu, domišljavemu modnemu reporterju (Simon Baker)? Šur, tudi ta alternativa je lažna - tako lažna, da zakriva razgled na laži modne industrije. Rekli boste: hej, ampak to je parodija modne industrije. Že, toda vsaka parodija modne industrije še ni parodija modne industrije. Lepo prosim: ali je lahko parodija modne industrije film, ki uči, da lahko žensko odreši le moda? Oh, in ne le odreši, ampak tudi naredi. Ustvari. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200641/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 10.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 163 Beli planet, trendovski, spektakularno posneti, nacional-geografski francosko-kanadski doku o ogroženi divjini, imate lahko za enega izmed odvodov Neprijetne resnice, v kateri Al Gore oznanja pogubnost klimatskih sprememb. Razlika je le v tem, da Arktika, ki je v Neprijetni resnici le epizoda, tu postane zgodba zase. Severni pol se tali, in to s srhljivo hitrostjo, ali natančneje - v zadnjih tridesetih letih se je površina Arktike zmanjšala za dve Franciji. In to je zdaj teren, na katerem se za preživetje borijo veliki arktični misleci - medvedi, jeleni, tjulnji, lisice, kiti in kar jih je še. Ko jih gledate, kako pešačijo, kako čofotajo, kako lebdijo pod vodo in kako se prebujajo iz zimskega spanca, se ne morete znebiti občutka, da komaj čakajo na ledeno dobo. Vprašanje je le, če jih niso klimatske spremembe že tako zmehčale in ošibile, da ledene dobe sploh ne bodo preživeli. Ni kaj, Darwin jih je zelo predelal - še malo, pa bodo lahko preživeli le še v Disneylandu. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200642/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 18.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 343 Če bi s Havajev na sojenje v Los Angeles odpeljali kronsko pričo, ki naj bi razkrinkala velikega gangsterja, pa bi to pričo potem med letom - hja, na letalu! - smrtno pičila kača, recimo v tiča (ali pa v bradavico, če bi šlo za žensko), bi se verjetno režal celo javni tožilec. Film Kače na letalu je iz tega testa - in ne jemlje se resno. Ko je dober, izgleda kot odvod Šunda - ko je slab, izgleda kot parodija filmov katastrofe, recimo Letališča. Toda ko je dober, je slab, in ko je slab, je še slabši. Strah pred letenjem napihne v sarkastični Grand Guignol, za dobro mero pa navrže še na stotine strupenih kač, saj veste, namesto teroristov. Neville Flynn (Samuel L. Jackson), efbiajevec, ki na sojenje v Los Angeles pelje kronsko pričo, dahne: “Dovolj imam teh jebenih kač na tem jebenem letalu!” Film bi lahko mirno naslovili tudi: Motherfuckin' Snakes on a Motherfuckin' Plane. Ha! Toda jebeno ni le letalo in jebene niso le kače, s katerimi skuša mafija utišati pričo - jebeni so vsi. Potniki, kronska priča in on, Sam the Man, ki kače ustavlja z vsem, kar mu pride pod roke, tudi z gasilnim aparatom, elektriko in pištolo. Včasih jih preprosto zmečka, zmendra, zgazi. Kače so morda res jebene, toda boljše - hočem reči, primernejše in priročnejše - so od islamskih teroristov. Samo pomislite, s kačami lahko počne, kar hoče. Lahko si da duška. Ne, ko pobija kače, mu domišljije ni treba krotiti - vse je dovoljeno. Zdaj pa si predstavljajte, da bi bili na tem letalu namesto kač islamski teroristi: točno, Jackson bi se moral zadrževati. Ne bi mogel niti smel do konca. Ostati bi moral v okviru politične korektnosti. Pop nihilizma, šovinizma in sadizma - oh, in vseh frustracij nacije - ne bi mogel izživeti. Ker pa ima proti sebi kače, se lahko katarzično izživi. Lahko jim počne vse tisto, kar bi počel islamskim teroristom, pa jim ne more. Ne sme. Le v Abu Grajbu. Namesto nad motherfuckin' al-Kajdo se znese nad motherfuckin' kačami. Con gusto. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200642/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 18.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 239 Gola resnica je garažna, rezervna verzija Črne dalije: reporterka Karen O'Connor (Alison Lohman) skuša leta 1972 ugotoviti, zakaj sta se pred petnajstimi leti razšla Lanny (Kevin Bacon) in Vince (Colin Firth), voditelja popularnega TV varieteja, in kakšno zvezo s tem je imelo truplo bejbe (Rachel Blanchard), ki so ga našli v njuni hotelski sobi. Afere Watergate v filmu sicer omenijo, toda nobene dileme ni, da je bilo leto 1972 leto, ko zarotniki svojih skrivnosti niso več mogli zadržati zase - zasebno je postalo javno. In ker razlike med javnim in zasebnim ni več, se Karen ne ustavi niti pred seksom z Lannyjem, s človekom, ki ga preiskuje. Heh, Bob Woodward in Carl Bernstein nista verjetno nikoli pomislila, da bi afero Watergate razkrinkala bistveno hitreje, če bi šla v posteljo z Nixonom. A po drugi strani, seks ne pomaga - Lanny nima pojma, kaj se je zgodilo. In Vince tudi ne. Vidite, v petdesetih so bili zvezdniki tako zadeti, da sploh niso vedeli, kaj se dogaja. Gola resnica je film noir, ki pokaže, da ni nič bolj banalnega od gole resnice - resnica, do katere se na koncu dokoplje Karen, je namreč tako klišejska in tako dolgočasna, da ni vredna knjige, ki jo piše, kaj šele filma, ki ga je posnel auteur Atom Egoyan. Kar velja tudi za resnico, do katere se dokoplje vmes - da videz vara in da so zvezdniki v resnici čisto drugačni kot na TV. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200642/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 18.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 209 Ko vam kdo omeni I. svetovno vojno, se najprej spomnite na vse tiste jarke, ki so postali prizorišče velike klavnice. Vražja eskadrilja, ki popisuje ameriške junake francoske internacionalne eskadrilje Lafayette, se ne dogaja v jarkih, ampak na nebu: hja, I. svetovne vojne se spomnimo tudi po letalskih dvobojih, ki so izgledali kot revolveraški dvoboji, le da so prerijo divjega zahoda zamenjali oblaki zahodne fronte. Tu o I. svetovni vojni ne boste izvedeli ničesar. Imeli boste kvečjemu občutek, da se je I. svetovna vojna začela zato, da bi se Američani počutili bolje. Pazite: teksaški kmet Blaine Rawlings (James Franco) se eskadrilji pridruži zato, ker je ob ranč... Briggs Lowry (Tyler Labine) zato, da bi impresioniral svojega hladnega, avtokratskega očeta... William Jensen (Philip Winchester) zato, ker prihaja iz dinastije vojaških junakov... Eugene Skinner (Abdul Salis) pa zato, da bi belcem pokazal, da so tudi črnci junaki. Kul: I. svetovna vojna je bila rasna, razredna in generacijska. Še bolj kul: na nebu, kjer je kopilot Bog, smo vsi enaki. Nič manj kul: Američani se borijo skupaj s Francozi. Na isti strani! In totalno kul: letalski dvoboji, ki izkoristijo ves know-how digitalne efektologije, izgledajo kot računalniške igrice. Pozabite na iraško vojno - tu imate vojno, o kateri se lahko strinjajo vsi Američani. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200642/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 18.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 303 Amerika je v vojni, ponavlja Bush. In res, Jaz, ti in nadloga Dupree izgleda kot vojni film. Ali bolje rečeno: Dupree (Owen Wilson) izgleda kot ameriški vojak, ki se je ravnokar vrnil iz Iraka. Medtem ko ga ni bilo, je izgubil vse - službo, dom in punco. Vse, kar mu je ostalo, ima v vreči. Tipični vietnamski veteran - in seveda, tipični iraški veteran. Problem je kakopak v tem, da Dupree ni iraški veteran, kaj šele vietnamski, ampak hardcore nadloga, infantilni pain in the ass, zabušantski parazit, ki se prilepi na svojega starega prijatelja Carla (Matt Dillon) in njegovo ženo Molly (Kate Hudson). Ko ga spustita v svoje stanovanje, heh, na svoj kavč, se ne premakne več, še huje, stanovanje jima dobesedno ugrabi - in za sabo pušča veliko kolateralno škodo. Vse, česar se loti, mu spodleti. V plamenih! Da mu ne bi bilo dolgčas, si naroči TV kable in prijatelje, ki stanovanje spremenijo v smetišče... ee, v wasteland. Matt in Kate se ga skušata znebiti, toda tip nima kam. Kmalu sta že tako obupana, da čakamo le še na to, da mu bosta rekla: hej, spokaj v Irak, pa te svinjarije počni tam! In ko gledate to komedijo, ki je smešna približno dve sekundi in pol, se vam res zazdi, da hoče reči: take Američane, kot je Dupree, bi bilo treba poslati v Irak, da bi enkrat odrasli in dozoreli. Po drugi strani pa se zdi, da hoče film reči: ameriški moški so se tako infantilizirali, da Amerika vojne v Iraku prav zato ne more dobiti. Kot rečeno, Jaz, ti in nadloga Dupree je vojni film. Če namreč kdaj, potem ljudje prav v času vojne hlepijo po dobrih, starih, srečnih, idiličnih, nestresnih, retardiranih časih, ko so bili eno, pa četudi so bili nezdružljivi - tako kot jaz, ti in Dupree. ZELO PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200643/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 25.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 333 Grenlandija poka, zahodna Antarktika leze v morje, koralni grebeni crkavajo, permafrost presiha, jezera in reke se krčijo, živalske vrste izginjajo, rola se rekordno število viharjev, suš, poplav in požarov in tajfunov, butajo epidemije novih bolezni, malarija, ki je nekoč veljala za tropsko bolezen, se je raztegnila v Ande, globalne temperature rastejo, morska gladina se dviga, južna Amerika je doživela svoj prvi hurikan, 10 najbolj vročih let v zgodovini smo zabeležili v zadnjih štirinajstih letih, vreme je vse bolj ekstremno, in seveda, polarni medvedi umirajo, ker se ledene plošče, na katere so se lahko nekoč zavlekli, topijo, tako da utonejo. Neprijetna resnica je dokumentarec o prijetni resnici: ne bodo nas pokončale korejske in iranske atomske bombe, al-Kajda, globalizacija in vojna civilizacij, ampak klimatske spremembe. Kar pomeni, da človeštvo čaka sekularna verzija 11. septembra. V vlogi terorista bo nastopila narava, ki je v zadnjih desetletjih po zaslugi polucije doživela hujše spremembe kot v vsem času od zadnje ledene dobe. Z naravo pač ravnamo tako, kot so z iraškimi zaporniki v Abu Grajbu ravnali Američani. Neprijetno resnico požrete na dušek. Al Gore, nekdanji ameriški podpredsednik in “nekdanji naslednji ameriški predsednik”, je svoje slovito PowerPoint predavanje o klimatskih spremembah, svoj elegantni slide-show, s katerim je v zadnjih dvajsetih letih prepotoval svet, prelevil v svarilni krik. Reči, o katerih pripoveduje, ste zelo verjetno že slišali, toda trik je v tem, da Gore vse to, vse te ekscese narave, pospremljene s fotkami, posnetki, arhivskimi materiali, zemljevidi, grafi, tabelami, diagrami, animacijami, statistikami in izsledki vsemogočih študij, potegne skupaj - v čisti horror! Neprijetna resnica bo zasenčila in preglasila vse letošnje grozljivke, šokerje in filme katastrofe, še toliko bolj, ker je iz iste snovi kot Da Vincijeva šifra: vse aspekte globalne zarote - okej, vse aspekte klimatskih sprememb, vse aspekte “konca sveta” - splete v pikantno, dobro zapečeno zgodbo, ob kateri bodo obnemeli celo tisti, ki so v življenju prebrali le Da Vincijevo šifro. Se še spomnite šole, ko ste imeli svojega najljubšega profesorja? Čakajte, da vidite Ala Gorea! ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200643/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 25.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 195 Ricky Bobby (Will Ferrell) je od očeta dobil le slogan: “Če nisi prvi, si zadnji.” Potem je oče odšel iz njegovega življenja. In tako je Ricky Bobby postal tipični Američan - prvi in hkrati zadnji. Ko se tale groteska začne, je superzvezdniški dirkač, šampion nascarskih pist, sidro nascarske kulture, junak nascarske publike, ki predstavlja Bushevo volilno telo. Ko drvi od zmage do zmage, sicer na pomoč kliče Jezuščka, judovskega Boga, Alaha in Toma Cruisea, toda Ricky Bobby ni multikulturalist, ampak monokulturalist - motor “rdečih” držav in nascarskega uma, ki so ga izklesali pir, agresivni mačizem, homofobija, šovinizem, arogantni nacionalizem, ignorantska zahojenost, infantilnost in idiotski antiintelektualizem. Fani nascarskih dirk so pač pojem tistih Američanov, ki so zadnji - in ki ne bodo nikoli prvi. Toda tudi Ricky Bobby postane zadnji, ko na nascarsko sceno stopi francoski dirkač Jean Girard (Sacha Baron Cohen), gej, liberalec, intelektualec in fan Alberta Camusa, ki ga tako zlomi in poniža, da izgubi vse - titulo, famo, ameriški sen, ženo (Leslie Bibb) in najboljšega prijatelja (John C. Reilly). Z eno besedo: Zgodba o Rickyju Bobbyju, parodija mentalitete, ki je na oblast pripeljala Busha, “freedom fries” spremeni nazaj v “french fries”. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200643/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 25.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 161 Ne, tu nihče ne umre. Niti John Tucker. Le tri bejbe, ki ugotovijo, da jih John Tucker (Jesse Metcalf), največji frajer na gimnaziji, nateguje in vara (ja, tip si dela le zareze na koltu), sklenejo, da se mu bodo maščevale, to pa tako, da mu bodo podtaknile Kate (Brittany Snow), najbolj seksi bejbo na gimnaziji (hej, njeno mamo igra Jenny McCarthy). Saj veste - ko se bo vanjo zatreskal, ga bo pustila! Zavrgla! Tako kot je on njih. Šur, če bi bilo tako enostavno, potem bi Indijanci, ki v vesternu preganjajo poštno kočijo, ustrelili konje - in v hipu se jim ne bi bilo več treba ubijati z dirjanjem za poštno kočijo. Tudi John in Kate se začneta kmalu obnašati kot Indijanci in poštna kočija. Kar seveda pomeni, da se za konje ne zmenita. John Tucker, mrtev si je romantična moralka z ironičnim sporočilom: najbolj seksi frajer je namenjen najbolj seksi bejbi. Hja, romantika, ki diši po rasizmu in evgeniki. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200643/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 25.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 299 Sabzian, brezposelni, ločeni iranski desperado, je cinefil, nor na filme iranskega auteurja Mohsena Makhmalbafa, v katerem vidi “portretista svojega trpljenja”. Še več, na filme Mohsena Makhmalbafa je tako nor, da ne loči več med sabo in njim - po malem se ima za Mohsena Makhmalbafa. Ko se na avtobusu zlaže, da je napisal scenarij za Kolesarja, ki ga je posnel Makhmalbaf, se počuti bolje kot prej. Film - igranje vlog - vrača samozavest. Še bolje pa se počuti, ko pride do premožne teheranske družine, ki se ji predstavi kot Mohsen Makhmalbaf. Vau, Mohsen Makhmalbaf! Tudi za njih je Makhmalbaf bog. Tudi oni bi radi, da bi njihovo življenje postalo film. In ko jim razkrije, da bo svoj novi film posnel v njihovi hiši, zastrižejo z repom - gostijo ga, mu laskajo, celo denar mu posojajo. Le zakaj ne - Sabzian začne namreč s pripravami na snemanje. Vse ima pod kontrolo. Vsi ga ubogajo. Že ko se le pretvarja, da je režiser, ima orjaško oblast, zato si lahko živo predstavlja, kakšno oblast bi šele imel, če bi bil res režiser. Toda potem ga razkrinkajo, primejo in postavijo pred sodišče. Abbas Kiarostami, drugi veliki iranski auteur, je posnel najprej sojenje, potem pa je pridobil še dovoljenje vseh vpletenih strani, tako da je posnel Veliki plan, metafikcijsko dramatizacijo te velike cinefilske iluzije, ki je pokazala, da ni problem v tem, da ljudje ne ločijo več med filmom in realnostjo, ali pa v tem, da življenja ljudi ne morejo postati filmi, ampak prav tem, da življenja ljudi lahko postanejo filmi: Sabzian v filmu igra samega sebe, pa tudi teheranska družina igra samo sebe. Vsi so torej dobili svoj film. Nihče ni izvisel. Razen realnosti, v kateri so vsi le tisto, kar nočejo biti... ee, igralci vlog, ki jih ne marajo. (Kinodvor) ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200644/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 31.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 310 Leto 1968 je osvobodilo moške, ženske in seks, toda rodilo je kilave otroke. Bruno (Moritz Bleibtreu) in Michael (Christian Ulmen), polbrata, ki ne vesta drug za drugega, sta disfunkcionalna otroka leta 1968. Bruno, politično nekorektni učitelj, poročen z žensko, ki ga odbija, je povsem obseden s seksom, in to tako agresivno, tako egoistično in tako nevrotično, da se preprosto ne more obvladovati - ko se mu pomrači, začne spolno nadlegovati celo svojo učenko, kar ga pripelje najprej v umobolnico, potem pa še v nudistični kamp, v katerem se nekdanji radikalci nacejajo z new-age verzijo “svobodne ljubezni”. Bruno je narava, ki se ji zmeša. Michael je kultura, ki misli, da je mogoče vse načrtovati in kontrolirati - naravo in družbo, reprodukcijo in seks, željo in užitek. Michael je znanstvenik, molekularni biolog, ki v genetiki vidi izpolnjeno prerokbo Huxleyjevega Krasnega novega sveta: za razliko od Bruna, ki je odvisen od seksa, Michael načrtuje svet, ki bo neodvisen od seksa. Seks ne bo več potreben - za reprodukcijo bo poskrbela znanost. Svet ne bo več tako ničejansko destruktiven - seks je motnja, ki vodi k destruktivnosti. Seks je razlog, da imajo ljudje probleme, še več - seks je razlog za egoizem, agresivnost, militarizem, vojne, željo po dominaciji. Brez seksa bodo ljudje bolj svobodni, bolj kreativni in heh - bolj odgovorni. Dokaz: njuna mati, hipica, ki je nasedla letu 1968 in glorifikaciji seksa, ju je zavrgla, prepustila starim staršem in potem krenila na razsvetljensko seksualno odisejado. Leto 1968 ji je izpralo možgane, njiju pa “prikrajšalo”. Leto 1968 se je hotelo znebiti kapitalizma, Osnovni delci, posneti po kultnem, kontroverznem romanu Michela Houellebecqa, pa skušajo reči: če bi se hotelo leto 1968 znebiti kapitalizma, bi se moralo najprej znebiti seksa. Lepa priložnost, da svoje zapiske primerjate s tistimi, ki pravijo, da je bilo leto 1968 odgovor na svet, ki se je hotel znebiti seksa. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200644/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 31.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 183 Serija Mi nismo angeli je prišla do točke, ko je zrela za h'woodski rimejk. Petar Pašić, sicer tehnično Ljubljančan, je namreč s tretjim delom, Rock'n'roll vrača udarec, serijo prečistil, meglo razpihal, Dragojevićev pretenciozni krč pa sprostil, tako da je zdaj bistvo srbske agonije razumljivo tudi Američanom: ko so Srbi zavrgli rokenrol in pustili, da jim možgane perejo, filtrirajo in formatirajo narodnjaki in drugi turbosi, so izgubili stik s sabo, z realnostjo in s svetom. Beograd je šel na vas. Podobno kot Ljubljana - Siddharto so izrinili slovenski turbosi. Ker gre Slovenija po poti Srbije, so tretji Angeli razumljivi tudi Slovencem. V vlogi Dorijana (Nikola Pejaković), zvezdniškega narodnjaka, ki je kariero začel kot rocker in potem dušo prodal Hudiču, tako da mu gre zdaj le še na bruhanje, si zlahka predstavljam kakega Jureta Zrnca, v vlogi Marka (Zlatko Rakonjac), rockerja, ki se ne more prebiti, ker je Srbijo paraliziral turbo, kakega Marka Mandiča (ali pa njegovega brata), v vlogah Angela in Hudiča, ki jima zamenjata identiteti, pa Đurota in Petkota. Tretji Angeli so zreli tudi za slovenski rimejk. Režiser je že v Ljubljani. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200644/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 31.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 311 Kevin Costner igra tipa, ki misli, da je bil vsak dan svojega življenja junak. Če bi bil Costner film, v katerem igra, bi takoj potonil. Kot skala. Varuh izgleda kot propagandni film za obalno stražo (Coast Guard, ne Baywatch), toda ustvariti skuša vtis, da je epos, da je torej vse, kar se zgodi v njem, pomembno in usodno. Vsaka replika, pa naj bi bo še tako neumna in banalna. In vsaka emocija, pa naj si bo še tako klišejska. In emocije v Varuhu so težke - tako težke kot klišeji, ki se jemljejo smrtno resno, saj veste, brez distance in samoironije. Dovolj je, da pogledate Costnerja: spet igra ostarelega, utrujenega, tesnobnega profija, tokrat reševalnega plavalca, “prestarega za to sranje”, kot bi rekel Danny Glover, spet ga muči hud občutek krivde (hja, nekoč mu ni uspelo rešiti vseh ponesrečencev) in spet postane mentor mladega, divjega, svojeglavega rekruta (Ashton Kutcher), kandidata za reševalca, ki ga privlači in odbija. Okej, boste rekli, Varuh reciklira Bulla Durhama. Že, reciklira vse filme, v katerih je igral Kevin Costner, toda še bolj reciklira Častnika in gentlemana. Costner je inštruktor, Kutcher pa Richard Gere, kar pomeni, da v mestecu, v katerega pride na drill, zapeca bejbo (Melissa Sagemiller), ki je očitno videla Častnika in gentlemana. Bejba - resda učiteljica, ne pa tovarniška delavka - točno ve, kdaj mora z njim spati, kdaj ga mora pustiti in kdaj se mora vrniti. A po drugi strani, ker film traja skoraj dve uri in pol, si lahko vzame čas za razmislek, še več časa zase pa si lahko vzameta Costner in Kutcher, ki izgledata tako, kot da razmišljata stilizirano... ee, v slow-motionu. Oba sta polna sebe in obenem drug drugega, toda na dolgočasen način. Še huje, prepričujeta nas, da sta tako velika in tako unikatna, da potrebujeta vsak svoj film. Kot se izkaže, je svet res premajhen za oba. ZADRŽAN - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200644/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 31.10.2006 Marcel Štefančič, jr. 231 Boog ima tak problem, kot ga je imel Willy, saj veste, Free Willy: ali bo preživel vrnitev v divjino? Razlika je le v tem, da Boog ni kit, ampak grizli, in da Boog uživa v ujetništvu. Varnost ima raje od svobode. In seveda, Sezona lova ni igrani film, ampak digitalna animacija, ki izgleda tako, kot da je pravkar padla s tekočega traku. Še vedno diši po programu za renderiranje. Ali bolje rečeno, Sezona lova izgleda tako, kot da je sedela na animaciji Za živo mejo, na kateri je pisalo: pozor, sveže pleskano! Toda na Sezoni lova niti ne bi moglo pisati: Za živo mejo - Next Generation. Ker je ista generacija. Le v drugem gozdu se dogaja. Okej, niti ne v drugem, ampak na drugem koncu istega gozda - pač v tistem, v katerem se začne sezona lova, ki je za Booga (Martin Lawrence) nekaj takega kot kulturni šok: Boog je namreč rasel v civilizaciji, med ljudmi, v garaži lokalnega rendžerja, tako da ga divjina, lovci, pogoji divjega zahoda in jelen (Ashton Kutcher), ki je čisti Murphy, presegajo. Toda ne povsem: vsak Američan še vedno diši po divjem zahodu. A po drugi strani, vsak Američan diši tudi po domu, ustaljenosti, vrtu, civilizaciji. Sezona lova zagotavlja, da imaš lahko oboje: dom in divjino. Hu! Ne pozabite: ko je oboje obljubljal ameriški sen, se je vedno izkazalo, da je to le iluzija. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200645/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 06.11.2006 Marcel Štefančič, jr. 266 Dvojna igra, sicer rimejk hongkonškega filma Infernal Affairs, je mojstrovina avtorskega filma, studijskega nihilizma in postapokaliptičnega zeitgeista. Za začetek, Dvojna igra je paranoidni triler, film paranoje - film o infiltraciji. Dvojni infiltraciji. Bostonska policija skuša ustaviti Franka Costella (Jack Nicholson), zvitega, izmuzljivega, nezgrabljivega kralja lokalnega podzemlja (“Veliko ljudi je umrlo, da sem jaz postal jaz”), zato v njegove vrste infiltrira policaja Billyja Costigana (Leonardo DiCaprio), čigar naloga je, da čim bolj prepričljivo hlini brutalnega gangsterja, da se čim bolj približa Costellu in da potem policijo obvešča o njegovih korakih. Kot namreč kaže, je Costello vedno korak pred policijo. Policija pač nima pojma, da je tudi Costello v njene vrste infiltriral svojega človeka, Colina Sullivana (Matt Damon), sicer svojega protežiranca, čigar naloga je, da hlini čim bolj fanatičnega policaja, da se čim bolj približa vodstvu policije in da potem Costella obvešča o korakih policije. Costello je tako vedno korak pred policijo. Billy je policaj, ki igra gangsterja. Colin je gangster, ki igra policaja. Costello pa je antimoralistični joker, ki mu je vseeno: “Kakšna je razlika, ko dobiš v obraz nabito pištolo?” Toda ne pozna vseh faktov. Nihče v tem filmu ne pozna vseh faktov. Nihče ne more “povezati točk”. Costello, ki noče, da bi bil produkt okolja, ampak da bi bilo okolje njegov produkt, je sicer Zlo (gangster, morilec, izsiljevalec, psihopat), toda obenem je tudi moralno sidro filma. Ko pravi, da med policajem in gangsterjem ni razlike, ima prav: gangster ni nič hujši od policaja, ki mora v brutalnosti pretiravati, da bi izgledal kot gangster. No, zdaj pa to prevedite v Bushevo “vojno proti terorju”. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200645/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 06.11.2006 Marcel Štefančič, jr. 336 Borat (Sacha Baron Cohen) je reporter iz Kazahstana, iz dežele, v kateri je “lov na Jude” nacionalni šport št. 1 in v kateri so prostitucija, posilstvo in incest glavne družinske vrednote. In ker je Kazahstan v riti, sklenejo, da svojega najboljšega reporterja pošljejo v Ameriko, da bi dognal, zakaj je “the greatest country in the world”. Njegova reportaža se začne v New Yorku, toda ko na TV zagleda Pamelo Anderson, sklene, da se bo z njo poročil, kar pomeni, da mora v Los Angeles, kar pomeni, da med potjo sreča veliko “rdečih držav” - in da ga čaka veliko “kulturnih vojn”. Borat o Ameriki nima pojma - tako kot Amerika nima pojma o Kazahstanu. Še več - Ameriko vidi in tretira tako, kot Amerika vidi in tretira Kazahstan. Tako kot se zdi Ameriki povsem samoumevno, da bi moral Kazahstan sprejeti “ameriški tip demokracije”, se zdi Boratu povsem samoumevno, da bi se morala Pamela z njim poročiti. Tako kot Amerika pričakuje, da bo Kazahstan ameriško zastavo obesil višje kot kazahstansko, tudi Borat na rodeu ameriško himno prepesni v himno Kazahstanu. Tako kot je Amerika socialno nepismena, je tudi Borat socialno nepismen. Tako kot Amerika rasistično prezira kulturne posebnosti Kazahstana, tudi Borat rasistično prezira kulturne posebnosti Amerike (pastorjevi ženi reče, da je grda, politiku Alanu Keyesu reče, da ima “čokoladni obraz”, ameriško “vojno proti terorju” prekvalificira v “teroristično vojno”, na tipično južnjaško večerjo pripelje cipe, za geje predlaga obešanje ipd.). Tako kot je Amerika žaljiva do Tretjega sveta, je tudi Borat žaljiv do Amerike, in to dobesedno - razlik med Američani ne dela. Med geji, črnci, južnjaški, kavboji, brokerji, Judi, kristjani, hendikepiranimi in ženskami ne vidi razlike. In seveda, tako kot Amerika vse ljudi, ki jih sreča v Tretjem svetu, prelevi v svoje žrtve, tudi Borat vse Američane, ki jih sreča, prelevi v svoje žrtve. Borat je Jackass, ki misli resno - tako kot Amerika vedno misli resno. In tudi Borata jemlje resno, še več - Američani verjamejo, da take karikature, kot je Borat, res obstajajo. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200645/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 06.11.2006 Marcel Štefančič, jr. 237 Serija o Žagi, serijskem morilcu, ki sklene, da bo zasenčil dr. Hannibala Lecterja, je dokaz, da je Amerika v vojni. Jigsaw (Tobin Bell), na smrt bolni psycho, iz Američanov potegne vse najslabše in vse najbolj mračno - v vsakem Američanu najde paničnega, brutalnega, egoističnega sadista, kot da bi hotel reči, hej, Abu Grajb ni bil le eksces. Tip ima le en problem: kako zasenčiti Busha? In glej, no, tudi on - tako kot Bush - nastopa v imenu višje morale. Tudi on si za svoje žrtve izmišlja hude, grizlijevske teste. Tudi on te grizlijevske teste upravičuje z višjo moralo. In tudi on za svoje sovražnike razglaša ljudi, ki ne cenijo življenja. Tokrat se mu zdi, da “dar življenje” premalo cenita Lynn Denlon (Bahar Soomekh), sicer nadarjena zdravnica, in Jeff (Angus Macfayden), besni oče, ki je sina izgubil v prometni nesreči in ki od tedaj hlepi le še po maščevanju: prvi z majhno pomočjo svoje asistentke Amande (Shawnee Smith) pripne tempirano ogrlico, ki bo eksplodirala, če ga ne bo ohranila pri življenju, drugega pa pošlje skozi labirint, poln odvratnih, srhljivih grizlijevskih “iger”, v katerih ga naprej pelje le volja do življenja, ki vključuje tudi soočanje s krivci za sinovo smrt. Jeff je alegorija Amerike, ali bolje rečeno: smrt njegovega sina je alegorija 11. septembra, njegova sla po maščevanju pa je alegorija ameriške postseptembrske sle po maščevanju. Jigsaw vse lucidno preračuna, toda podceni ameriško slo po maščevanju. ZA - Mladina http://www.mladina.si/tednik/200645/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 06.11.2006 Marcel Štefančič, jr. 167 Izgubljeno mesto je himna izgubljenemu raju - Kubi. Film nam hoče reči: glejte, kakšen raj je bila Kuba, preden sta jo ubila Castro in Che. Pili smo espresso, kadili cigare, plesali rumbo in žurirali. Raj! Okej, pa poglejmo: biznis so vodili ameriški gangsterji (Dustin Hoffman), zabavali so nas ameriški estradniki (Bill Murray), za red in mir je skrbel fašistoidni diktator Batista (Juan Fernandez), korupcija je bila brezmejna, bogati so bili res bogati, revni pa so bili le statisti, ki si žura niso mogli privoščiti. Motili pa ga tudi niso, za kar je poskrbel Batista. Fino, ne. Raj. Rdečo nit filma vlečejo premožni profesor (Tomas Milian) in njegovi trije sinovi, Fico (Andy Garcia), Ricardo (Enrique Murciano) in Luis (Nestor Carbonell). Ricardo in Luis koketirata z revolucijo, Fico, lastnik nočnega kluba, pa ne. In zakaj ne? Ker ve, da bo ob bogastvo. Z eno besedo: Kuba je bila raj, ker je bogatim pustila, da so bili bogati. In Izgubljeno mesto ustvari vtis, da so bili vsi Kubanci bogati. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200646/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 14.11.2006 Marcel Štefančič, jr. 670 Russell Crowe je Max Skinner, borzni mešetar, baziran v Londonu. Hladen, brezobziren, aroganten, narcisoiden, brezdušen. Zanima ga le prvo mesto. Ve, kdaj človek zmaga - ko vsi ostali padejo. In Skinner se ima za rojenega zmagovalca, zato ljudem odira kožo. Skinner pač. V kaki šolski postavitvi Dickensove Božične zgodbe bi lahko igral onega patološkega, ošabnega, brezčutnega skopuha. Videti je kot dedič vseh onih japijev, ki so si v osemdesetih rekli masters of the universe. Kot dedič Gordona Gekka (Michael Douglas), ki v Wall Streetu ni puščal nobenega dvoma: “Pohlep je dober!” Kot dedič Mavericka (Tom Cruise), ki je v Top Gunu vedel: “Za drugo mesto ni točk!” Kot dedič Patricka Batemana (Christian Bale), onega elitnega, brezhibno oblečenega, neuničljivega japija, ki mutira v Ameriškega psihopata. In heh, kot sodobnik ameriškega podpredsednika Dicka Cheneyja, ki je nekoč rekel: “Načela so v redu, toda le do določene mere - če izgubiš, ti načela ne pomagajo.” Zoprn tip, prepričan, da je svet rezerviran zanj. Ali bolje rečeno, svet je ogledalo, v katerem se gleda. Max Skinner je poganjek "me" generacije, ekstaza kapitala, patološki eksces tržnega "ubijanja", horror londonskega Cityja, agonični mesija nove stare poslovne kulture. Tip je tak kliše, da čaka le še na priložnost, da se zasovraži. Hate-mail si verjetno pošilja kar sam. Hej, celo film ga sovraži - in to tako, da mu da drugo priložnost. Noče ga gledati takšnega, kot je. Zakaj ga film noče gledati, takšnega kot je, je na dlani: takšnih, kot je Skinner, smo se že vsi naveličali, ker smo jih videli v mnogih filmih, v premnogih filmih, v preveč filmih. Okej, takšne, kot je Skinner, smo videli v enem filmu preveč. Ironija je v tem, da Čudovito leto, posneto po bestsellerju Petra Maylea, izgleda kot tisti film preveč. Je Skinner kliše, ki se ga naveličate po eni minuti? Čakajte, da vidite drugo priložnost, ki mu jo da film. Hočem reči, ko boste videli njegovo drugo priložnost, si boste zaželeli, da je ne bi dobil in da bi do konca filma ostal tak, kot je. Druga priložnost gre namreč takole: na lepem umre njegov stric Henry (Albert Finney), ki mu v Provansi zapusti posestvo z graščino in vinogradom. Obstajajo le štiri možnosti: prvič, da njegov stric ni videl začetka filma, drugič, da nastopa v drugem filmu, tretjič, da je videl film Pod toskanskim soncem, v katerem je napeto, stresno, agonično, zapuščeno Američanko (Diane Lane) povsem prerodila Toskana, in četrtič, da mu gre angleški akcent Russlla Crowa tako na živce, da ga hoče prisiliti v francoski akcent. Kajti natanko to se zgodi: Skinner odpotuje na jug Francije, hja, v Provanso, kjer ga čaka druga priložnost, le da tega ne ve. Razumete, ne: tja gre proti svoji volji. Rad bi le uredil stričeve zadeve, prodal posestvo in nagnal vse zaposlene. Toda ko zavoha Provanso, to “nebeško kraljestvo”, ko začuti tisto aromo, ko zagleda vinograd in bejbe, predvsem Marion Cotillard, se spreobrne - zamenja srce, lik, kožo in svetovni nazor. Le zakaj ne? Provansa izgleda bajno - hej, posnel jo je Ridley Scott, ki nadomešča Cezanna. In punce, ki so vizualni ekvivalent Provanse, se zaljubljajo na prvi pogled - in vse se pišejo Chenal ali pa Chanel. V Provansi je vse enostavno - če imaš grad z razgledom na vinograd in orjaško posestvo. Crowe se tako iz dereguliranega kapitalista prelevi v nesebičnega romantika... ee, v dereguliranega romantika. V komičnega romantika, se razume. In v romantičnega komika. Russell Crowe kot komik? Točno, tu se reč zaplete: ko se Crowe prelevi v komika, si zaželite, da bi ostal tak, kakršen je bil na začetku filma - in da stric Henry ne bi nikoli videl filma Pod toskanskim soncem. Dodatna tragedija je v tem, da se Crowe zelo trudi in muči, da bi izgledal romantično komično in komično romantično - Hugh Grant bi to počel brez muke. Zlahka. In bistveno ceneje. In seveda, za vse to ne bi potreboval Provanse, ampak bi lahko ostal v Londonu. Čudovito leto je film, v katerem so klasika le inserti iz Tatijeve komedije Gospod Hulot na počitnicah. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200646/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 14.11.2006 Marcel Štefančič, jr. 365 Vsi dobro veste, kaj nam rola Hollywood: rimejke, nadaljevanja in predzgodbe, pa nadaljevanja predzgodb, predzgodbe nadaljevanj in nadaljevanja rimejkov ter rimejke nadaljevanj in predzgodbe rimejkov. Včasih imate v kinu občutek, da gledate TV - novo epizodo serije, ki je zdaj že sredi tretje sezone. V Hollywoodu originalnost ni bila nikoli prioriteta, toda nekoč je bilo vendarle drugače: preden je Hollywood posnel rimejk kakega filma, je moralo miniti nekaj let, no, kar nekaj let, celo desetletij. Zdaj pa Hollywood rimejk te ali onega filma posname že po nekaj mesecih. Ni več čakanja. Se še spomnite Uličnega tanga, ki so ga vrteli pred nekaj meseci? Vidite, film Odpleši svoje sanje izgleda kot rimejk Uličnega tanga. Čakajte, v čem je že bil trik Uličnega tanga? Aja, imeli ste urbani slum, pa trop neprilagojenih, malopridnih, vandalskih, disfunkcionalnih “etničnih” delinkventov, med katerimi je tudi Rock (Rob Brown), ki ravnateljici šole razreže avto - jasno, ravnateljica ga za kazen butne v šolski pripor, kjer ga odkrije Antonio Banderas, nekdanji prvak v klasičnih plesih, ki njegovo jezo, sicer emocionalni rezultat prikrajšanosti in deklasiranosti, spremeni v plesno mojstrovino, njega pa v plesnega šampiona. In v čem je trik filma Odpleši svoje sanje? Tudi tu imate neprilagojenega, disfunkcionalnega fanta, Tylerja (Channing Tatum)... tudi Tyler je jezen... tudi njegova jeza je le emocionalni rezultat prikrajšanosti in deklasiranosti (hja, Tyler je iz nadomestne, rejniške družine)... tudi Tyler se zateka k vandalizmu... tudi Tyler se najraje spravlja nad avte... in tudi Tylerja zasačijo - resda ne pri vandalizaciji avta, ampak pri vandalizaciji plesne šole. In ja, tudi Tyler nabaše na ravnateljico in tudi Tyler faše kazen (200 ur družbeno koristnega dela v plesni šoli) in tudi tu se plesalci pripravljajo na veliki finalni nastop. Toda tu pride do velikega obrata: v filmu ni Antonia Banderasa. Ha! Kar pomeni, da Tylerjevega plesnega talenta ne razkrije Antonio, ampak se je Tyler prisiljen samorazkriti: ker ostane Nora (Jenna Dewan), čudo plesne šole, brez partnerja, pač vskoči Tyler. Ples ga spreobrne in civilizira - tako kot Rocka v Uličnem tangu. Kakšno je bilo sporočilo Uličnega tanga? Preprosto: Pleši ali crkni! In kakšno je sporočilo filma Odpleši svoje sanje? Preprosto: Pleši ali crkni! Talent je premalo - treba se je prilagoditi. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200647/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 26.11.2006 Marcel Štefančič, jr. 543 Parfum je posnet po slovitem romanu Patricka Sueskinda, ki je postal orjaški globalni bestseller, senzacija in kult. Ko je leta 1985 izšel, je povzročil tudi burne polemike. Nekateri so v njegovi pretencioznosti videli nekaj idealnega, drugi pa le nekaj banalnega. Nekateri so ga imeli za briljantni original, drugi pa so rekli, da so to že brali. V drugih romanih, se razume. Nekateri so v njem videli veliki roman, drugi pa le blef, ki bo dal bralcem občutek, da so intelektualci. Nekateri so v njem - zaradi igrivosti, ironičnosti, samoironičnosti, dekadentnosti, pastišnosti in užitka, ki ga nudi tako ljudski množici kot literarni eliti - videli pravi, tipični, kvintesenčni postmodernistični roman, drugi pa so ob tem dobili ošpice. Nekateri so v njegovem junaku, francoskem parfumarju Jean-Baptistu Grenouillu, videli alegorijo Tretjega rajha in totalitarne osebnosti, drugi pa le anticipacijo Ameriškega psihopata. Razlog več, da ni nikoli umrl. Parfum je v vseh teh letih inspiriral literarni jet-set in popkulturo, tudi mnoge bende, recimo Nirvano ("Scentless Apprentice"), Rammstein ("Du riechst so gut") in Moonspell ("Herr Spiegelmann"), toda veljal je za neposnemljivega. Mnogi veliki režiserji so stali v vrsti: Stanley Kubrick, Tim Burton, Ridley Scott, Miloš Forman in tako dalje. Kdor je dal pač kaj nase, je vrgel oko nanj - in potem pasiral. Kubrick je raje izbral findesieclovsko dekadenco Arthurja Schnitzlerja, Scott je - s Čudovitim letom - raje izbral protistresno verzijo Provanse, Forman in Burton pa sta raje izbrala druge čudake. In tako je Parfum počakal Toma Tykwerja, avtorja filmov Teci, Lola, teci, Bojevnik in princesa in Raj, ki so izgledali tako, kot da so posneti po neposnemljivih romanih. Ali bolje rečeno, Tykwer poskrbi, da Parfum izgleda tako, kot da je bil ustvarjen za film. Film Vonj po ženski ste videli - zdaj je čas, da vidite resnico vonja po ženski. Parfum je namreč film o moškem brez vonja, ki ga obsede vonj po ženski, toda na morbiden, dekadenten, nekrofilski način. Jean-Baptiste Grenouille (Ben Wishaw) je nepismena in podrazvita sirota, socialni outsider, ki je brez telesnega vonja in ki ga v drugi polovici 18. stoletja, v času predrevolucijske tesnobe, kupi umazani, brezobzirni, dickensovski izkoriščevalec, kralj pariškega trebuha, od katerega ga potem odkupi Giuseppe Baldini (Dustin Hoffman), kralj parfumov. Ne brez razloga: kot se izkaže, ima Grenouille nadnaravno, genialno razvit voh, kar mu omogoča, da takoj - avtomatično, intuitivno - ugotovi, iz katerih elementov je ustvarjen kak parfum, in da lahko ustvarja nove, povsem unikatne parfume. Kar pa ga ne poteši. Ustvariti hoče katalog vseh vonjev, ki obstajajo, še več, ustvariti hoče parfumski Sveti gral, esenco vseh esenc, vonj vseh vonjev, s katerim bi lahko zapeljal in obvladoval cel svet, kar ga odpelje v provansalski Grasse, metropolo parfumov, kjer ugotovi, da pot do ultimativnega vonja - do vonja ljubezni, heh - vodi prek trupel. Jasno, prek ženskih trupel - Grenouille jih ne deflorira, ampak enflorira. Posmrtni vonj žensk je ničejanski ključ do Grenouillevega kraljestva. Parfum je zgodba o geniju, "umetniku", ki ga družba izobči. Ker ni skorumpiran s svojim vonjem, lahko objektivno presoja vonj ostalih ljudi, pa tudi morala ga ne zavezuje - ženske pobija, da bi ohranil njihovo bistvo. In tip, ki hoče biti rezime vseh vonjev, verjame v svojo umetnost - in v terapavtsko moč umetnosti. Nič, v umetnost očitno verjamejo le še pošasti. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200647/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 26.11.2006 Marcel Štefančič, jr. 476 Ojoj. Prejšnji teden je v naših kinih štartal film Odpleši svoje sanje. In kot veste, izgleda kot rimejk Uličnega tanga, ki je štartal pred nekaj meseci. V obeh imate tesnobnega, jeznega, problematičnega, delinkventnega najstnika iz disfunkcionalnega okolja, ki se prelevi v vandala - jasno, oba se spravljata na avtomobile, pa tudi na nepremičnine, tako da en passant povzročata tudi občutno gospodarsko škodo. Ko ju dobijo, fašeta sodnikov podaljšek... ee, obsodijo ju družbeno koristno delo, na dodatno izobraževanje, na neke sorte prevzgojo. In zdaj je tu še film Vztrajaj: ko ga boste videli, se vam bo zdelo, da gledate TV serijo. Točno, film Vztrajaj izgleda kot nadaljevanje filmov Odpleši svoje sanje in Ulični tango. Ali pa kot njun rimejk. Oh, ali pa kot njun prequel. Kakor hočete. Vseeno. Spet imate najstnika, ki tokrat ne vleti v avto, ampak v nepremičnino - s kolesom trešči v izložbo, kar pomeni, da povzroči občutno gospodarsko škodo. In kar seveda pomeni, da je tesnoben, jezen, problematičen, delinkventen - in da svojo emocionalno prikrajšanost kompenzira z vandalizmom. Toda ko najstnik sname kapuco, s katero je bil “gverilsko” zakrinkan, se izkaže, da najstnik sploh ni najstnik, ampak najstnica, Haley (Missy Peregrym). Ups! Twist, si rečete. Še več: dodana vrednost. Še preden pa dojamete bonus, ki ga prinaša ta verzija Uličnega tanga, vam najstnica že pove to, kar ste se bali, da vam bo povedala: da je tesobna, jezna, zmedena, da je usodo in Zakon namerno izzivala - in da prihaja iz disfunkcionalne družine. Ata in mama, ki sta ločena, ne vesta, kaj bi počela z njo. Hej, ni problema: ata in mama morda res ne vesta, kaj bi počela z njo, toda Amerika zelo dobro ve, kaj je treba početi s takimi - pošljejo jo na prevzgojo, na indoktrinacijo. Z eno besedo: Haley se mora reamerikanizirati. Kar se zdi vsem logično. Punca je pač zašla - in sadomazohistični, samomorilski vandalizem je bil njen klic na pomoč. In pomoč je na poti: sodnica jo namreč “obsodi” na gimnastiko, na treniranje gimnastike, ki jo je zavrgla. Hja, Haley je bila prej gimnastična prvakinja, veliki up ameriške reprezentance, potem pa ji je počil film, tako da je na lepem odšla, s čimer je izdala kolegice, ekipo, kolektiv, team spirit, Ameriko in ameriški sen, čigar magična esenca je vztrajnost. Punca ni vztrajala. Ergo: izdala je vse tisto, kar Ameriko dela Ameriko. Trener Burt Vickerman (Jeff Bridges), tudi sam mentalno na jugu, ve, da je punca talentirana, obenem pa tudi ve, kaj Američane dela Američane - talent, kombiniran z orjaško dozo vztrajnosti. Punco, ki se je naveličala rutine, drilla, ponavljanja istega, pravil, inhibicij, konformizma, represivne kompetitivnosti in ki si je zaželela kreativne svobode in skejterskega življenja brez pravil, tako čaka overdose ameriške ideologije, ki je pogoj za comeback... ee, ponovno vstajenje. Vztrajaj je film o amerikanizaciji Američanke, ki ugotovi, da je amerikanizacija hujša od drilla posebnih enot. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200648/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 28.11.2006 Marcel Štefančič, jr. 459 Jamesa Bonda poznamo v barvah. Le v barvah. Toda Casino Royale to obrne na glavo: Bonda nam pokaže v črno-beli tehniki. Teaser, pregovorni akcijski skeč, s katerim se že tradicionalno začenjajo bondiade, se namreč odvrti v črno-beli tehniki, vključuje pa Bondovo verzijo zasliševanja terorista, toda brez humorja, ki je tipičen za bondovske teaserje - razen če ne upoštevate dejstva, da je Bondovo energično, ultra kinetično, bombastično zasliševanje terorista v svoji zeitgeistovski brutalnosti prignano do take skrajnosti, da izgleda kot parodija Abu Grajba in Guantanama. Črno-beli uvod sporoča troje: prvič, novi časi, prestreljeni s terorjem, zahtevajo nov tip Bonda, drugič, Bond je še vedno edini pravi odgovor na izziv časa - “nobody does it better”, in tretjič, Bond se je ponovno rodil - serija o Bondu se začenja znova, od “začetka”, v črno-beli preteklosti, ko Bondu dve hladnokrvni likvidaciji prineseta 00. Sploh pa, Casino Royale je posnet po prvi bondiadi, ki jo je objavil Ian Fleming (1953). A po drugi strani, teaser izgleda kot avdicija za Jamesa Bonda - Bond nas skuša prepričati, da je v polni formi, da ima bajno kondicijo, da je hitrejši in eksplozivnejši od teroristov. Hja, Bond nas skuša prepričati, da je Bond. In avdicija se nadaljuje, ko film preskoči v barve, na Madagaskar, kjer se odvrti najbolj kinetični in najbolj adrenalinski pregon v zgodovini bondiad, toda Bond svojega nasprotnika, temnopoltega terorista, ne preganja z avtom ali pa kakim gadgetom, ampak peš - po strehah, ulicah, hodnikih, žerjavih, kontejnerjih in tako dalje. Dokler ne špricne kri, špricata le znoj in adrenalin: ni kaj, Bond je Bond. Nobody does it better. Ko je te fantastične avdicije konec, se Bond lahko umiri in upočasni, heh, zdaj lahko zajame sapo - še več, v črnogorskem pokeraškem kazinu, v katerem se pomeri z Le Chiffrom (Mads Mikkelsen), karizmatičnim bankirjem mednarodnega “freedom fighterstva”, skoraj umre. Ja, ta Bond trpi, krvavi - in ko ga mučijo, zahteva bis. Daniel Craig, novi Bond, izgleda tako, kot da je zamenjal Seana Conneryja, toda ne le figurativno, ampak fizično - kot da je prišel neposredno za Conneryjem. Zato ne preseneča, da se mu zgodi to, kar se je zgodilo Georgeu Lazenbyju, ki je leta 1969 - v bondiadi V službi njenega veličanstva - dejansko zamenjal Conneryja: zaljubi se (Eva Green). Fatalno, se razume. In to je praktično edini citat prejšnjih Bondov. Casino Royale se izogiba bondovskim trademarkom: uvodni teaser ni standardni bondovski teaser, Q-ja, Bondovega orožarja, gadgetov, gospodične Moneypenny in Barryjeve teme ni na spregled, standardne replike “Shaken, but not stirred” ne izreče (“Ali izgledam tako, kot da mi je mar?”), hej, celo standardna replika “My name is Bond, James Bond” je prihranjena za konec. Bond je Bond - in rodi se brez pomoči prejšnjih Bondov. Le da se tega še ne zaveda povsem. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200648/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 28.11.2006 Marcel Štefančič, jr. 434 Leto 1968 se je uprlo družbenemu redu, normalnosti, avtoriteti in patriarhalnemu režimu. Marco Bellocchio, vedno kontroverzni italijanski auteur, se je vsemu temu uprl že leta 1965 v svojem prvencu Pesti v žepu, v katerem je razmontiral divjo, strastno, nevrotično, epileptično, avtodestruktivno družino, ideološki aparat italijanske družbe. Družina je ta, ki socializira in indoktrinira Italijane, toda na skrajno represiven način. Okej, to počne na tako patriarhalno represiven način, da se ultra levičar Vittorio v filmu Kitajska je blizu (1967) zgrozi, ko ugotovi, da njegova sestra ni več devica, rekoč: “Lahko si marksist in leninist, toda kljub temu ne smeš pustiti, da se ti sestra goni okrog.” V Italiji je katoliško-družinska indoktrinacija tako močna, da se celo marksist ne more znebiti duhovnika v sebi - in da je do terorizma, do Rdečih brigad, vedno le korak. Red je tako represiven, da ga lahko odreši le nered. Razlog več, da je Bellocchio v svojih filmih razmontiral še vse ostale inštitucije, ki skrbijo za socializacijo Italije: cerkev, šolo, politične stranke, srednji razred, vojsko, medije, umobolnice. Pa spet družino in cerkev. In znova spet družino in cerkev - zelo odmevno in “blasfemično” pred štirimi leti v Verski vzgoji, v kateri italijanski slikar Ernesto (Sergio Castellitto), sicer ateist, izve, da bo Vatikan njegovo mater razglasil za svetnico, kar ga seveda šokira. Ernesto je svojo mater - in njen “nasmeh” - zelo dobro poznal, zato ve, da si beatifikacije ne zasluži. V Režiserju porok ima Sergio Castellitto le malce manjši problem: hčerka se mu poroči s rimokatoliškim fanatikom. Šit. Castellitto tokrat ni Ernesto, ampak Franco - in ni slikar, ampak filmski režiser, ki je na tem, da posname ekranizacijo Manzonijevih Zaročencev. Iskreno rečeno, ateističnemu režiserju ni jasno, kaj je huje - to, da mu bo hčerko odpeljal Vatikan, ali to, da se mora poniževati s snemanjem stoprve verzije Zaročencev? Toda ko se snemanje sprevrže v škandal, se Franco zavihti na Sicilijo, kjer nabaše na svojega prijatelja Enza (Bruno Cariello), nekdaj uglednega režiserja, ki se je zdaj prisiljen poniževati kot videosnemalec porok. Še preden pa dobro ugotovita, kako sta izgubila vero v film in Italijo (in nista edina), se tudi Franco prelevi v režiserja poroke, heh, “pravljične” aranžirane poroke - poročila naj bi se bogati odvetnik in Bona (Donatella Finocchiaro), nesojena igralka in hči bankrotiranega princa, v katero pa se tako zastreska, da se prelevi v bizarnega rušilca te poroke... ee, “svetega zakona” med filmom in kapitalom, v karikaturo “terorista”, ki se mora zadovoljiti s svojo malo, gverilsko, garažno verzijo Viscontijevega Geparda. Za to, kar je nekoč o Italiji in njenem “hudiču” povedal Luchino Visconti, danes zadoščajo že videosnemalci porok. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200648/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 28.11.2006 Marcel Štefančič, jr. 132 Evo, začenja se veseli december. Kar pomeni, da nas čaka kopica božičnih filmov, v katerih bodo pijani videli to, kar bodo trezni videli v sedmih nadaljevanjih teh filmov - dokaz, da je pravi smisel Božiča tesno povezan s slabimi filmi. V Bitki za Božič, ki ga je posnel John Whitesell, čigar Hiša debele mame 2 je izgledala kot sedmo nadaljevanje Hiše debele mame, dobi Matthew Broderick novega soseda, Dannyja DeVita, ki hoče za Božič zasenčiti vse sosede, zato svojo hišo okrasi tako bujno, da se jo vidi z Marsa. Jasno, Broderick udarec vrne - in tako se začne bitka za Božič, božično pretiravanje, komercializacija Božiča, česar del je kakopak tudi tale kaotična farsa, samozvana najditeljica pravega smisla Božiča. Jebeš pravi smisel Božiča, če pa ti ga lahko odkrijejo le slabi filmi. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200649/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 08.12.2006 Marcel Štefančič, jr. 469 Teksaški pokol z motorko, Hiša voščenih figur, Zora živih mrtvecev, Dežela živih mrtvecev, Brez povratka 3. Pa Žaga - 1, 2 & 3. Vsi ti filmi dokazujejo, da je Amerika v divji, brutalni, grizlijevski vojni. Nekaj takega se je zgodilo ob koncu šestdesetih, v času vietnamske vojne - ameriški filmi so postali divji, brutalni, sadistični, grizlijevski. Izgledali so kot nadaljevanje vietnamske vojne z drugimi sredstvi. Tudi zdaj - v času iraške vojne - postajajo vse bolj divji, vse bolj brutalni, vse bolj sadistični, vse bolj grizlijevski. Vse bolj se irakizirajo. Toda po malem se tudi vietnamizirajo. Le zakaj ne - iraška vojna je itak le nadaljevanje vietnamske. Zato ne preseneča, da je Teksaški pokol z motorko le direktni rimejk horror fešte, ki je nastala leta 1973, v sklepni fazi vietnamske vojne. Noč živih mrtvecev in Teksaški pokol z motorko se nista dogajala v Vietnamu, ampak v Ameriki, s čimer sta lepo pokazala, da je vojna Ameriko prelevila v horror, v podaljšek vietnamske apokalipse. Tudi nova epizoda Teksaškega pokola z motorko je podaljšek vietnamske apokalipse: kot namreč pove del naslova, Začetek, popisuje začetek teksaške sage o pokolu z motorko, obenem pa je tudi podaljšek iraške apokalipse - grozote, ki si jih počnejo Američani, je lahko inspirirala le iraška vojna. Rolajo se odiranje ljudi in obrazov, sekanje jezikov, goltancev in prstov, obešanje na mesarske kljuke, lomljenja glav, rok in nog, kuhanje človeških organov, srkanje krvi in žaganje vsega živega. In mrtvega. Krvavi dojenčki padajo iz vagin, kot da smo v najbolj tretjem izmed Tretjih svetov. In skozi ta kanibalski ameriški heartland leta 1969 potujeta brata Eric (Matt Bomer) in Dean (Taylor Handley), ki se hočeta pred odhodom v Vietnam znoreti v Mehiki. Da bi bil žur večji, s sabo pripeljeta tudi bejbi, Chrissie (Jordana Brewster) in Bailey (Diora Baird), toda še preden trčijo ob bum-bum kolesarko, jih ata Hoyt (R. Lee Ermey) že “odšlepa” na farmo družine Hewitt, kjer si zaželijo le eno - da bi bili v Vietnamu. Hoh, ali pa v Iraku. Niti vietkong, Osama bin Laden in Abu Grajb ne bi mogli tekmovati z death-wish fantazijo, ki jo premore Leatherface (Andrew Bryniarski), lokalni kralj motorke. Džihadisti te le ubijejo - teksaška družina Hewitt pa te potem še požre! Nova epizoda Teksaškega pokola je groteskna, nihilistična, že kar dadaistična kritika ameriške invazije na Irak, potrošniške družbe (teksaški kanibali so ultimativni konzumenti), ameriških tradicionalnih vrednot (kanibalizem je ultimativna verzija hostije) in Bushevega outsourcinga (teksaški družini se zmeša, ko zaprejo klavnico, v kateri so delali), obenem pa tudi bušizmov, ki so se očitno prijeli vseh Američanov. Ali bolje rečeno, Eric, Dean, Chrissie in Bailey izgledajo kot Bush v grozljivki - vse počnejo narobe: ko sedejo v avto in skušajo zbežati, ne pogledajo na zadnji sedež - in ko se izgubijo, začnejo klicati na pomoč. In to na ves glas. Idioti. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200649/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 08.12.2006 Marcel Štefančič, jr. 200 Raimunda (Penelope Cruz) je čistilka in poročena mati, preden ne postane mater samohranilka - njen mož se nehote prelevi v truplo. Njena sestra Sole (Lola Duenas), sicer frizerka, za vsak primer nima moškega. Ker pa je pri Pedru Almodovarju od melodrame do groteske vedno le korak, sta njuna mati (Carmen Maura) in oče pred štirimi leti zgorela - s hišo vred. Toda ko iz njunega rojstnega kraja pricurljajo govorice, da se njuna mati “prikazuje”, se odpravita tja, v objem ruralne pikantnosti, vraževerne kompleksnosti, infarktne občutljivosti in absurdnih razkritij. Najboljše filme o ženskah o posneli moški. Recimo: George Cukor, Douglas Sirk in Rainer Werner Fassbinder. Toda ko so se skušali dotakniti ženske v sebi, so njihovi filmi mejili na soap-opere. Nihče ni nikoli posnel boljših soap-oper. Nekaj takega se vedno zgodi tudi Almodovarju: ko se skuša dotakniti ženske v sebi, njegov film meji na soap-opero. In Vrni se je tipična soap-opera: film o ženski solidarnosti in ženskem skrivnem življenju, film o vsem, kar morajo ženske skrivati, če hočejo v svetu, ki ga kontrolirajo moški, preživeti. Film dokazuje, da morajo ženske pred moškimi res veliko skrivati - in da je potrebno res veliko solidarnosti, da lahko ostanejo v svojem svetu. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200649/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 08.12.2006 Marcel Štefančič, jr. 200 Hrvaški megahit Kaj je moški brez brkov, posnet po bestsellerju Anteja Tomića, po čigar bestsellerju so posneli tudi Karavlo, je črna komedija o dveh stebrih hrvaške družbe - cerkvi in vojski. Tatjana (Zrinka Cvitešić) v Smiljevu, hrvaški vukojebini, ki je videla že boljše čase (nekoč so tam snemali nemške vesterne o apaškem pogavarju Winnetouju), kupi brezvezni hrib, toda neumna investicija se izkaže za “međugorski” jackpot, ko tam odkrijejo redke minerale. Ker se prelevi v lokalno frajerko, jo začne pecati brat njenega “padlega” moža (ne, ni padel v vojni, ampak na nemškem gradbišču), kar pa ne drži vode, ker sama peca lokalnega duhovnika (Leon Lučev), ki je žal preveč zaseden s spomini na društvo anonimnih alkoholikov in preporodom cerkve, ki ga zahteva škof (v nasprotnem primeru greš v Mogambo, kjer je hrvaške duhovnike koljejo!). Motnje v cerkveni hierarhiji se spnejo z motnjami v vojaški hierarhiji, ko general (Leon Lučev), sicer duhovnikov brat, hja, njegov brkati dvojček, ki prešuštvuje z obrambno ministrico (Jelena Miholjević), sklene, da bodo pri Smiljevu priredili vojaške manevre, to pa zato, da bi bi lahko bližje ministrici - in heh, Bogu. In res, obe kongregaciji, vojaška in cerkvena, kmalu klikneta. Nič, militarizacija Hrvaške gre z evangelizacijo Hrvaške. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200649/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 08.12.2006 Marcel Štefančič, jr. 104 Tudi britanska produkcijska hiša Aardman, ki je slovela po plastelinski animaciji (Kokoške na begu, Wallace & Gromit), je klonila pod pritiskom trga - in prešaltala na digitalno animacijo. Okej, na digitalno simulacijo plastelinske animacije. Kar pa niti ni tako slabo: s tem namreč londonsko “kanalizacijsko” podzemlje, v katerega odplaknejo Roddyja (Hugh Jackman), udomačeno, civilizirano, gizdalinsko podgano, zasije v vsej svoji karnevalski bujnosti. In seveda, udomačena podgana ima s tem več priložnosti za soočenje s tujim, divjim, brutalnim, nepredvidljivim, digitalno obogatenim svetom, pred katerim jo v naše veselje lahko rešita le inteligenca in lucidnost, ki bi ju znal ceniti celo Magneto. Kaj šele Gandalf. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200650/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 15.12.2006 Marcel Štefančič, jr. 287 In vi ste mislili, da je slovenska nizka rodnost najhuje, kar se lahko zgodi! Čakajte, da vidite morasti, polemični, brezkompromisni, angažirani, nihilistični sci-fi triler Otroci človeštva, ki se dogaja leta 2027 - v ostalem svetu, še posebej v Britaniji, rodnosti namreč sploh ni več. Ženske ne rojevajo več - zadnji otrok se je rodil pred dobrimi osemnajstimi leti. In heh, pravkar je umrl. Toda razloga za rojevanje ni: svet je nevaren, umazan, bolan, kužen, brutalen in militariziran, terorizem je nacijo prelevil v kolektivnega paranoika, diktatorski režim, ki izgleda kot citat Velikega brata (in Brazila in Vročega maščevanja), kakega jezikanja ne trpi, priseljevanje je zategnjeno, opozicija se je v glavnem pacificirala, nekateri njeni militantni deli pa so se za vsak primer umaknili v podzemlje, okej, v ilegalo, kjer sanjarijo o svobodi in demokraciji. Theo (Clive Owen), apatični, cinični, ločeni državni uslužbenec, bolj ali vegetira, dokler ga na lepem ne ugrabijo - ko mu snamejo prevezo, ugotovi, da je ugrabiteljica njegova eks (Julianne Moore), zdaj voditeljica “teroristične” organizacije, ki skriva temnopolto Kee (Claire-Hope Ashitey), ilegalno imigrantko, edino nosečo žensko, prihodnost sveta. Toda Theu, ki naj bi ji priskrbel tranzitno vizo, na preostane drugega, kot da gre z njimi do konca. In Otroci človeštva, posneti po romanu PD James, dajo izrazu “iti do konca” nov pomen. Film nam sicer ne reče, da je za globalno neplodnost kriv džihadistični terorizem (hej, morda so krive genetske mutacije, morda je kriva polucija), toda ko nam kaže svet, prestreljen s terorjem, ki ga zganjajo država, korporacije in politični fundamentalizem, je povsem jasno, da ta svet ni za otroke. To je pač svet, v katerem so vsi ljudje begunci. Čez 100 let, še prej, bodo vsi mrtvi. Zadnja generacija, ki bo še umrla. ZELO ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200650/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 15.12.2006 Marcel Štefančič, jr. 285 Če bi radi videli film, v katerem rastline gledajo rastline in v katerem vsi izgubljajo, a se trudijo, da bi izgubili čim počasneje, potem si poglejte Kratke stike, v katere liki kapljajo tako slepo kot v Kratkih zgodbah ali pa v Magnoliji: japi (Sebastijan Cavazza), ki ga je paralizirala prometna nesreča, dermatologinja (Tjaša Železnik), ki ga skuša “odrešiti”, ločeni prevajalec (Jernej Šugman), ki je izgubil sina, šofer mestnega busa (Grega Zorc), ki je pred vrati našel dojenčka, oče (Boris Cavazza), ki “išče” sina. In tako dalje. Drug mimo drugega hodijo, toda brez besed. Mozaično se prepletajo, toda nimajo se komu nasmehniti. Ne poznajo se, toda nimajo potrebe, da bi se. Drug drugega se dotaknejo šele ob prometni nesreči, ki jih poveže. Kot v Usodni nesreči. To je edina oblika “stika”, ki jo poznajo - in tolerirajo. Kratki stiki so tipični slovenski film, ali bolje rečeno - tipični film o Sloveniji: prometne nesreče, samomori, ženske, ki se ne morejo odločiti, ali bi rodile, ljudje, ki se preprosto ne znajo več pogovarjati, in popolna odsotnost smisla za humor. Toda popolna odsotnost humorja filmu ni v škodo, ampak v korist, saj s tem lažje podkrepi svojo “tezo”: da v Sloveniji izginja vse, kar presega ego. Za humor sta potrebna dva - ali pa trije. Kot pri seksu. V Sloveniji pa dvojino jemlje vrag - in množino tudi. Kratki stiki, ki o tem nimajo nobenih iluzij, se dogajajo sredi zime, ali kot bi rekel Shakespeare, sredi “zime našega nezadovoljstva”, sredi slovenske paraliziranosti in antisolidarnosti, sredi slovenske totalke, ki jo vlada prikazuje kot največjo slovensko zgodbo o uspehu vseh časov. Kratki stiki so tako črni, da bi jih Drobnič prepovedal, toda to je ta jebena ulica, na kateri živimo. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200650/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 15.12.2006 Marcel Štefančič, jr. 322 Če se grozljivka dogaja na elitni, prestižni, privatni, slabo razsvetljeni akademiji v Massachusettsu, ki so jo ustanovili “Sinovi Ipswicha”, neke sorte pionirski naseljenci, kakšne so potem možnosti, da ne diši po Stephenu Kingu, recimo po romanu Salem's Lot? Če so junaki te grozljivke štirje najstniki, Caleb (Steven Strait), Pogue (Taylor Kitsch), Reid (Toby Hemingway) in Tyler (Chace Crawford), potomci “Sinov Ipswicha”, ki imajo magične, nadnaravne sposobnosti (ko so dopolnili 13 let, so dobili prvo dozo tega strašnega “talenta”, zdaj, ko bodo dopolnili 18 let, pa jih čaka overdose “talenta”!), kakšne so potem možnosti, da ne diši po Čarovnicah, ki jih je leta 1996 posnel Andrew Fleming? In če na akademijo v tej grozljivki pride novi gojenec, Chase (Sebastian Stan), ki je prav tako “talentiran” in ki bo 18 let dopolnil pred njimi (ali pa tudi ne), kakšne so potem možnosti, da ne diši po Izgubljenih fantih, ki jih je leta 1987 posnel Joel Schumacher? Pri grozljivki imate vedno občutek, da igralci, ki v njej nastopajo, scenarija pred snemanjem niso prebrali. Zato padajo na vse finte in na vse klišeje. Tudi v Pogodbi s hudičem padajo na vse finte in na vse klišeje, le da se tokrat zdi, da so scenarij pred snemanjem prebrali - in da ga zdaj berejo še enkrat, ker ga prvič niso razumeli. Pogodba s hudičem izgleda kot bralna vaja. Toda malo je verjetno, da scenarij zdaj, v drugo, razumejo, to pa zato, ker so prostori, v katerih se gibljejo, zelo slabo osvetljeni. Včasih se zazdi, da bi lažje brali, če bi skočili v bližnji gozd, kar pa tudi ni povsem verjetno - iz gozda se namreč stalno vali megla. Megla in slaba razsvetljava zakrivata razgled na zgodbo, kar pa vas naj ne zavede - zgodba je tako banalna in tako transparentna, da potrebuje veliko megle in veliko slabe razsvetljave, da bi sploh izgledala kot zgodba. V njej ni namreč ničesar, česar ne bi reciklirale že TV serije. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200650/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 15.12.2006 Marcel Štefančič, jr. 137 Božiček 3 je namenjen izključno štiriletnim otrokom. Okej, dopuščam možnost, da ga lahko požre tudi kak petletni otrok, toda le pod pogojem, da je ponavljal četrti razred vrtca. Zdaj pa pomislite: petletni otroci ne morejo sami v kino. Kar pomeni, da jih morajo tja odpeljati odrasle osebe. Kaj to pomeni, ste verjetno že uganili: gledali bodo film, v katerem ni ničesar za njih. Čaka jih mučenje. Tortura. Preživeli bodo le tisti, ki so voljni verjeti, da je Tim Allen lahko Božiček. V resnici je še huje. To namreč ni prvi niti drugi Božiček, ampak tretji! Predstavljajte si odraslo osebo, ki je svojega petletnika peljala že na drugega Božička in ki torej ve, kaj jo čaka! In tu je trik: vsi pač dobro vemo, da prava groza ni v sami torturi, ampak v anticipaciji torture. Bu! ZELO PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200651/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 19.12.2006 Marcel Štefančič, jr. 232 Stefen Fangmeier je specialist za digitalne vizualne efekte, kar potrjuje dejstvo, da jih je superviziral pri mnogih hitih, recimo pri Terminatorju 2, Jurskem parku, Twisterju, Reševanju vojaka Ryana, Viharju vseh viharjev, Znamenjih, Gospodarju in bojevniku in Zaporedju nesrečnih dogodkov, ki so bili zanj očitno zaporedje srečnih dogodkov: omogočili so mu, da je lahko tudi sam režiral film. Toda ironično, Eragon je le ena izmed mnogih h'woodskih fantazij, ki ne potrebujejo režiserja, ampak le specialista za digitalne efekte. Malce potegne na Vojno zvezd, pa četudi je le vojna digitalnih efektov. Malce potegne tudi na Gospodarja prstanov, toda le po epski pretencioznosti - v resnici je le napihnjena verzija filma Dungeons & Dragons, v katerem je Jeremy Irons igral diaboličnega Profiona, glasnika kaosa, ki je pohal puč proti Imperiju. Okrog je mrgolelo zmajev. V Eragonu, prav tako polnem zmajev, je Irons na “naši” strani, kar pomeni, da priskoči na pomoč Eragonu (Edward Speleers), fantu iz mračne, kvazisrednjeveške Alagaesie (ne Srednji svet, ne Izmer), potencialnemu jezdecu zmajev, ki najde zmajsko jajce (“magični prstan”), s katerim krene na odisejado (a la Frodo), ki ga - v družbi likov s čudnimi imeni, vključno s pritlikavci - pripelje na muho diaboličnega sauronskega kralja Galbatorixa (John Malkovich), vrednega impičmenta. Nič, še eno ameriško hrepenenje po vodji, ki bi naredil red in vodil nacijo. Sodeč po Eragonu bo “kolateralna škoda” ob zamenjavi režima v Ameriki taka kot v Iraku. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200651/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 19.12.2006 Marcel Štefančič, jr. 183 Kaj je največji greh filma? To, da je predvidljiv. Bolj ko je film predvidljiv, slabše zanj. In zdaj pazite: je kaj bolj predvidljivega od filma, posnetega po Bibliji? Točno, nič ni bolj predvidljivega. Kar nas pripelje do Zgodbe o Kristusovem rojstvu, ki je nekaj takega kot anti-Pasijon: kot pove že naslov, ne gre za film o Kristusovem križanju, ampak za film o Kristusovem rojstvu. In v tem je problem: obe verziji, Pasijon in anti-Pasijon, sta totalno predvidljivi, toda Zgodba o Kristusovem rojstvu ima še dodaten problem - Kristusovo rojstvo ni tako žmohtno in tako kontroverzno kot Kristusova smrt. Ne rečem, da ni enigmatično, saj veste, nadangel Gabriel devici Mariji (Keisha Castle-Hughes) na lepem razkrije, da jo bo brezmadežno impregniral Sveti duh in da bo rodila Jezusa, toda ta “zgodba” je tako dolgočasna in monotona kot pot od Nazareta do Betlehema. Še huje, ta “zgodba” je tako dolgočasna in monotona, da sta jo ignorirala celo dva evangelista, Marko in Janez, ki sta bila očitno voljna verjeti vse, le tega ne, da so si samske najstnice leta nič lahko privoščile oploditev z biomedicinsko pomočjo. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200651/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 19.12.2006 Marcel Štefančič, jr. 463 Po dveh božičnih filmih, Bitki za Božič in Božičku 3, je čas za ultimativni božični film, v katerem kar prši od adventne pijanosti - pravzaprav ljubezni. Počitnice niso le film, ampak epos - romantična komedija, ki traja skoraj dve uri in pol. Razumete, ne - skoraj toliko kot Schindlerjev seznam. Skoraj toliko kot Ben-Hur. Skoraj toliko kot Gospodar prstanov. Kaj nam hoče reči Nancy Meyers, scenaristka in režiserka tega eposa, je na dlani: ljubezen je tako pomembna kot Auschwitz, križev pot in iskanje magičnega prstana, ki lahko svet butne v totalni srednji vek. Pri ljubezni, kot si jo predstavljajo Počitnice, gre za biti ali ne biti - saj veste, kot pri Hamletu. Če izpustite vse zabavne dele, lahko tudi Hamleta spravite v dve uri in pol. In glej, no - Počitnice izgledajo kot romantična komedija, v kateri so zabavni deli izpuščeni. Tisto, kar naj bi bilo zabavno, komično, smešno, je namreč spečeno brez ljubezni - le toliko, da se dobro poda napovedniku. Oh, in ker smo že ravno pri napovedniku: ena izmed obeh glavnih junakinj se preživlja z montiranjem napovednikov za h'woodske blockbusterje, iz katerih sam film brije norca. Jasno, bejba živi bajno - v h'woodski palači z bazenom in daljinsko vodenimi sobanami. Kaj sem vam rekel - trik je v napovednikih. In Počitnice izgledajo natanko tako: kot film, ki so ga posneli zato, da bi lahko zmontirali atraktiven napovednik. Bejbi je ime Amanda (Cameron Diaz). In Amanda je bitch - frigidna riba, ki misli le nase. Jokala ni že 20 let. Še huje, Amanda je taka egoistka, da se ji jebe za orgazem - orgazem je treba deliti, ne. Da ne ve, kaj je to ljubezen, nam pove stokrat - vsakič z drugo grimaso, toda vse te grimase izgledajo tako plastično in kataloško, kot da jih je pobrala na boljšjem trgu. Barbie premore več globine. Na drugi strani Atlantika pa živi Iris (Kate Winslet), ki je njeno nasprotje: ne montira napovednikov, ampak piše. Ne živi v palači, ampak v dickensovski hiški, v kateri se je treba tuširati peš. In orgazme z veseljem deli z moškim, ki pa ji je pozabil omeniti, da se je medtem, ko je ležal na njej, zaročil z drugo bejbo. Razlog več, da Iris, ne ravno Irene Dunne, stalno joče. Trik je v tem, da Amanda in Iris potem zamenjata hiši in življenji - Iris se preseli v Amandino palačo, Amanda pa v Irisino hiško. Hujši kliše bi bil le, če bi zamenjali telesi. Vsaka nabaše na svojega princa (Jude Law & Jack Black), toda ko se film posveti enemu paru, na drugega potem za lep čas pozabi, tako da imate nehote občutek, da pri ljubezni vendarle ne gre za biti ali ne biti in da bi bilo bolje, če bejbi ne bi zamenjali življenj, ampak film. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200651/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 19.12.2006 Marcel Štefančič, jr. 151 Michel Galabru in Annie Girardot kot slona? Disney? Nak, ampak Prerokba žabe, francoska risanka (risanka, ne digitalija!), ena izmed mnogih, ki jih je zavrtela letošnja Animateka in ki bo v Kinodvoru nadaljevala svoj pohod. Okej, potop. Toda dobesedno - slona, volk, želva in lev so namreč le del pisanega živalskega kontingenta, ki se po štiridesetdnevnem deževju znajde na barki kapitana Ferdinanda (Michel Piccoli), Noeta klimatsko spremenjenega sveta. Žabe napovejo povodenj, Ferdinanda pa je napovedala Biblija, tako da njegova barka postane talilni lonec, v katerem morajo običajni antagonisti - ljudje vs. živali, mesojede vs. rastlinojede živali - zamrzniti svoje predsodke, nestrpnosti, instinkte in sovražne govore. Kulturni boj je vedno katastrofa, toda katastrofa kulturni boj konča. Ergo: v Prerokbi žab, kontradigitalni antidisneyjevski pikareski, do katastrofe - do povodnji - ne pride zaradi klimatskih sprememb, ampak zato, ker so vsi ti liki “kulturno” grešili. Hja, Janez Drnovšek ima prav - bliža se katastrofa. ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200652/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 03.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 173 Radijski šov je ironičen naslov za zadnji film Roberta Altmana, ki je bil filmski, ne pa radijski človek. Če bi umrl po Igralcu, bi bilo bolj poetično. Je pa res, da sta bila zvok in glasba, ki sta bila nekoč domena radia, pri Altmanu kralja. Igralce je tudi vzpodbujal, da so govorili drug čez drugega, tako da so njegovi filmi zveneli kot radio, ki mu nekdo meša postaje. Radijski šov je tako mešanje postaj, pa četudi se dogaja na eni sami radijski postaji - na lokalni minnesotski postaji “A Prairie Home Companion”, ki že od leta 1974 vrti šov Garrisona Keillorja, kakofonično zmes monologov, anekdot, vicev, non sequiturjev, all-star pop viž (via Meryl Streep, Lily Tomlin, Lindsay Lohan, Woody Harrelson, John C. Reilly in Kevin Kline), reklam, lažnih sponzorjev, studijskega živ-žava in retro atmosfere, ki bi ji rok trajanja že zdavnaj potekel, če ne bi tudi Amerika po malem obtičala v letu 1974, ko jo je po padcu Nixona in koncu vietnamske vojne lahko rešila le pitasta country vera v demokratičnost nostalgije. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200652/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 03.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 191 Ob vsej protiteroristični histeriji, ki je zajela letališča in letala, so vsi skupaj pozabili na trajekte, ki plujejo po Mississippiju: ne, na trajektih ni protiteroristične kontrole. In Deja vu se začne z apokaliptično eksplozijo trajekta, ki je na tem, da izpluje iz postkatrinskega New Orleansa. Tony Scott bi lahko Deja vu od tu zarolal, kamor bi hotel. In natanko to žal tudi stori, ko vladnega detektiva Carlina (Denzel Washington) pripelje do ene izmed žrtev, bejbe (Paula Patton), za katero se izkaže, da je umrla že pred eksplozijo, in do FBI-ja, ki je skrivaj izdelal “Sneguljčico”, futuristično mašino, s katero je mogoče življenje vsakogar spremeniti v film, ki se lahko potem vrti le v “realnem času”, in za katero se izkaže, da je v resnici časovni stroj, ki Carlinu omogoči, da odpotuje v čas pred eksplozijo. Hu! Film bi bil morda banalen, če se ne bi Scott s svojim značilnim cinefilskim superdizajnom tako zelo trudil, da to prikrije - tako pa je le pretenciozen. V vsakem kadru obljublja več, kot v naslednjem da, zato v svojem meditiranju o stanju filma, družbe Velikega brata in ameriške paranoje ne zamudi nobenega deja-vuja. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200652/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 03.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 146 Se še spomnite filma Življenje je lepo? Če hočete, lahko zdaj vidite garažno verzijo: razlika je le v tem, da Roberto Benigni v Tigru in snegu komedije ne odpelje v Auschwitz, ampak v Irak, ki je inspiracija za poete in zaljubljence. Benigni je oboje: na univerzi predava zgodovino poezije in zaljubljen je v Nicoletto Braschi. In medtem ko patetično fantazira (ne sprašujte), Nicoletta odpotuje v Irak, da bi se poglobila v verze velikega iraškega poeta. Irak izgleda le kot romantična turistična lokacija: saj veste, če je človek nesrečen, recimo nesrečno zaljubljen, odide v Irak, ki ga prerodi, tako da pride k sebi. E, to pa je trivializacija Iraka in iraške tragedije! Še več: to je shock & awe trivializacija iraške tragedije! Samo pomislite: Benigni nas skuša prepričati, da je to, kar se dogaja v njegovem srcu, povsem primerljivo s tem, kar se dogaja v Iraku. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200652/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 03.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 98 Pingvini pojejo: kdor poje, je naš. Toda Fuši (Elijah Wood), sin Norme Jean (Nicole Kidman) in Memphisa (Hugh Jackman), ne poje, ampak pleše. Ergo: Fuši ni naš, ampak “drugačen”. Naj se prilagodi? Ne! Bodi to, kar hočeš, sporočajo Vesele nogice. Popotovanje cesarskega pingvina se torej nadaljuje, le da v Nogicah pingvini niso živi, ampak digitalno animirani, toda obenem so tako fotorealistični, da bi se zlahka pomešali med žive pingvine. Živi ljudje v samem filmu itak ne opazijo, da so pingvini digitalni, animirani. Nič, Miller sporoča: živih igralcev ne potrebujemo več. Spremenili jih bomo v fast food. ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200652/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 03.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 122 Nesmrten, posnet po stripu Enkija Bilala, se dogaja ob koncu 21. stoletja, ko hočejo alieni postati ljudje, ko nesmrtnosti ne jamčijo niti Bogovom in ko New York izgleda kot kriogenični remix metropolisa iz Iztrebljevalca in starega Egipta iz Zvezdnih vrat - s pridihom Petega elementa. Ne brez razloga: Horus, egipčanski Bog, čigar dnevi so šteti, mora po hitrem postopku najti bejbo, ki bo nadaljevala njegovo linijo. Bejbi “from outer space” ni ime Leeloo, ampak Jill (Linda Hardy). Dodajte še revolucionarje iz Popolnega spomina, pa dobite bizarno posthumanistično verzijo Večnega sonca brezmadežnega uma. Nesmrten izgleda kot derivat Iztrebljevalca, Zvezdnih vrat in Petega elementa, toda ironično - vsi ti filmi so bili de facto derivati Bilalovega stripa, ki je izšel leta 1980. (Kinodvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200652/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-6/ 03.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 148 “Michael Jordan igra košarko. Charles Manson pobija ljudi. Jaz govorim. Vsak človek ima kak talent,” dahne Nick Naylor (Aaron Eckhart), cinični spin doctor, specialist za marketing, PR, lobiranje in zvijanje faktov, “japijevski Mefistofeles”, glasnik Akademije za tobačne študije. Da bi dokazal, da tobak ni adiktiven, mora podkupiti umirajočega Marlboro Mana (Sam Elliot), nategniti raziskovalno reporterko (Katie Holmes), prepričati Hollywood (Rob Lowe), da v filme - na “seksi način” - vrne cigarete, in zlomiti križarskega senatorja (William H. Macy), ki hoče cigarete retuširati tudi v starih h'woodskih filmih. “Se vam ne zdi, da spreminjate zgodovino,” ga vpraša TV voditeljica. “Ne, izboljšujemo jo!” Hvala, ker kadite je satira, ki cilja zelo splošne, zdrsane “tarče”, poleg tega pa jih jemlje tako na široko, da ostane brez roba, in to v trenutku, ko Naylor odpre usta - vesti ne bo prebudila. Le zakaj? V tem filmu itak nihče ne kadi. Nihče! ZADRŽAN Mladina http://www.mladina.si/tednik/200701/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 15.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 300 Mel Gibson je kariero začel v nasilnih, brutalnih, sadističnih filmih - kot Mad Max. Jasno, mad je bil tudi v Smrtonosnih orožjih. In ker verjame v mistične reči, ni izključeno, da ni v tem videl prerokbe oz. napovedi svoje režiserske kariere. Dodajte še njegov paranoidni predkoncilski fundamentalizem in irakizirani zeitgeist, pa dobite kristjana, ki povsod vidi kri - prej v prvem (Trpljenje Jezusa Kristusa) in trinajstem stoletju (Pogumno srce), zdaj, v Apokaliptu, pa na začetku šestnajstega. Razlika je le v tem, da v Apokaliptu aramejščino in škotsko angleščino zamenja jezik Majev in da se Maji zlomijo sami, brez zunanje, konkvistadorske represije. Če hočeš uničiti veliko civilizacijo, moraš le počakati, da se uniči sama. Apokalipto, ki se začne tik pred prihodom španskih konkvistadorjev, je muskularni antimatinejski grand-guignolski postfitzcarraldovski prokrščanski porno chic: idilično, naravno, harmonično majevsko skupnost, v kateri očetje sinove mojstrijo v lovu (in poganskih družinskih vrednotah), napadejo degenerirani, dekadentni, tetovirani, barbarski, križarski, teokratski, imperialistični, “civilizirani” Maji (napol bušiji, napol sadamisti), posilijo ženske, zažgejo vas, pobijejo del otrok in moških, preostale pa odpeljejo na piramido, svoj “WTC”, kjer jih ritualno žrtvujejo Bogu - razen heroičnega, mučeniškega Jaguarja (Rudy Youngblood), ki pobegne in mutira v ultrakinetično skrčko Ramba, Poslednjega Mohikanca, Gladiatorja in Odiseja. Okej, dodajte stigmo ali dve. Srce hoče pač dati svoji ženi, ne pa malikovalcem Boga, toda da pokaže srce, potrebuje res grizlijevske šoke, kar ga prelevi v slabo vest sodobne cirkuške publike - še nekaj šokov, pa bi se prelevil v kristjana. Če ste mislili, da živite v nasilnem svetu, potem si poglejte Apokalipto - pred pol tisočletja je bilo še huje, pa četudi so ubijali peš. In seveda: to, da so sovražili v jeziku, ki je izumrl, ni dober signal za nas, kaj šele za ameriški imperij, ki mu Gibson vleče apokaliptične paralele s propadlimi civilizacijami. ZA + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200701/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 15.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 190 Shafiq (Riz Ahmed), Ruhel (Farhad Harun) in Asif (Afran Usman) so tipični fantje-ki-so-preveč-vedeli nove dobe: najprej jih vojska Severnega zavezništva z ostalimi fanti zbaše v orjaški, kovinski, nepredušno zaprti, totalno zatemnjeni zabojnik, v katerem jim ne preostane drugega, kot da ščijejo drug po drugem (ne sprašujte), potem pa jih predajo ameriškim zaveznikom, ki jih iz Afganistana deportirajo v Guantanamo, hja, direkt v Camp X-Ray in Delto, kjer jih mučijo, trpinčijo in žalijo, da bi od njih izsilili “priznanje”, toda fantje, britanski muslimani, nimajo kaj priznati - šli so le na svatbo. Na napačen kraj. V napačnem času. Ker pa njihov trip prekine ameriška invazija na Afganistan, se skušajo prebiti do Pakistana, toda v vsesplošnem kaosu se prilepijo talibanskemu konvoju, kar jih pripelje v oranžne kombinezone in v stresne, groteskne poze, v katerih jih brez obtožnice držijo dobri dve leti. Fantje so nedolžni, toda za ameriške vojake, paznike in zasliševalce so vsi muslimani krivi - ne zanimajo jih resnica in fakti, ampak le “priznanje”. Pot v Guantanamo, rekonstrukcija kalvarije “Tiptonske trojice” (Srebrni medved letošnjega berlinskega festivala), lepo pokaže, kako majhna je razlika med Bushevimi kengurujskimi procesi in Stalinovimi montiranimi procesi. ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200701/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-3/ 15.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 130 Tony Gatlif, francoski auteur romsko-alžirskega rodu, pozna le svojo ulico - in z nje noče. Včasih je ta ulica v Alžiriji, včasih v Franciji, včasih v Romuniji, toda po njej vedno vandrajo nomadski, razseljeni, izgubljeni, pikareskni junaki, ki - ob bogatem folk soundtracku - iščejo svoje korenine. In pogosto so to Romi (Gadjo Dilo, Mondo ipd.), tudi v Transilvaniji, kamor zanese nosečo Italijanko (Asia Argento), ki išče svojega ljubimca. Ko ga najde, jo zavrne, tako da potem gatlifsko blodi sem ter tja, kaže zobe in obup, histerijo in odločnost, vročo kri in smisel za divje kampiranje, hlini Romkinjo, se eksorcistično spreobrne in najde tipa, čigar mazohizem se dobro poda njenemu etno fetišizmu. Road-movie, ki je odprl letošnji LIFFe, hoče reči: vsi mi smo po malem Romi. (Cankarjev dom) ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200701/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-4/ 15.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 138 Čista je intenzivna, tesnobna, agonična psihodrama džankice (Maggie Cheung), ki skuša ponovno sestaviti svoje življenje. Videla je boljše čase: imela je neke sorte pop kariero, njen tip je bil rock zvezdnik, na katerega se je bolj ali manj parazitsko lepila, toda po njegovem overdoziranju in svojem arestu lahko ugotovi le, da so bili za vse krivi prav tisti “boljši” časi in da se bo morala prilagoditi, če hoče nazaj stabilnost, prisebnost in otroka, ki so ji ga vzeli ter dodelili tastu in tašči (Nick Nolte & Marthy Henry). Toda prilagajanje “normalnosti” ni le kulturni šok, ampak kulturni overdose - zmes napetosti, poniževanja, samoponiževanja in avtodestruktivnih non sequiturjev, ki jih pod ceno dajejo resničnostni šovi. Lik, ki je Maggie Cheung v Cannesu vrgel Zlato palmo, bi lahko igrala tudi Courtney Love - brezplačno. In na avtopilotu. (Kinodvor) ZADRŽAN + Mladina http://www.mladina.si/tednik/200701/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-5/ 15.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 119 Begunski, osiroteli, invalidni otroci, ki v kurdskem delu Iraka iščejo in z zobmi pobirajo nedetonirane mine, da bi jih zamenjali za orožje in druge osnove preživetja, so srhljivi kontrast posnetkom Busha, ki obljublja Raj. A po drugi strani, vsi ti otroci ulice in ruševin so signal, da je z idejo Raja nekaj narobe. Ko blodijo med ostanki civilizacije, izgledajo kot zadnji diplomati civilizacije - kot zadnje upanje demokracije. In ko iščejo satelitske antene, ki bi Iračane povezale s svetom, v resnici iščejo antene, ki bi jih povezale z minskimi polji, na katerih stojijo. Nihče ne ve, kaj se dogaja - vsi hlepijo po informacijah. Celo otroci, ki v vsakem trenutku doživijo več kot odrasli v stotih letih. (Kinodvor) ZA Mladina http://www.mladina.si/tednik/200701/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-6/ 15.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 78 Znanstveno dokazano je, da lahko otroci brez problema konzumirajo filme o Jamesu Bondu, zato so otroški Bondi že v osnovi hudo podcenjevanje otrok. In Operacija Strela, v kateri Alexa Riderja (Alex Pettyfer), 14-letnega tajnega agenta MI6, pošljejo nad magnata-plus-filantropa-plus-diabolika, ki ga igra Mickey Rourke, je tako podcenjevanje. Nobenih skrivnosti in nobene napetosti, lukenj pa toliko, da se ves čas bojite, da bo Mickey nehote zgrmel v kako izmed njih, še preden se ga bo Rider sploh dotaknil. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200702/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 17.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 648 Slovenija je že ves čas polna režiserjev in scenaristov, ki so tik pred tem, da eksplodirajo v Hollywoodu. Ob koncu osemdesetih smo imeli primerek scenarista, ki je trdil, da je svoj scenarij že spravil do šoferja Sylvestra Stallonea. Žal je Sly potem zamenjal šoferja. Nekaj let kasneje smo imeli primerek režiserja, ki je trdil, da je Hollywood na tem, da kupi pravice za rimejk njegovega filma. Hollywood je potem kupil pravice za rimejke vseh korejskih filmov, le za rimejk njegovega ne. Nič hudega - gneča se je le še povečala: zdaj je kopica režiserjev in scenaristov trdila, da imajo že enosmerne vozovnice za Hollywood, kjer se dobesedno tepejo za njihove posnete ali pa neposnete scenarije. Toda do danes ni bilo iz vsega skupaj nič. A po drugi strani, to je le del slovenskega sindroma, ki ga je spočel Vladimir Bartol, ko je hotel Alamut pripeljati do h'woodske ekranizacije. Ni mu uspelo. Vidu Pečjaku je to uspelo, pa četudi nehote in nevede: TV film Kdo je Julia?, ki ga je leta 1986 za mrežo CBS posnel Walter Grauman, je tako podoben neki Pečjakovi noveli, kot da gre za ekranizacijo. Pa ne gre - zgodbo, de facto vzeto iz romana Barbare S. Harris (1977), so mu preprosto “ukradli”. Ali pa tudi ne. Reč ni namreč nikoli prišla na sodišče. Toda ostalim slovenskim scenaristom, ki zagotavljajo, da so tik pred h'woodsko eksplozijo, Hollywood še “ukradel” ni ničesar. V veliki Hollywood se je uspelo prebiti le Milanu Trencu, ki pa ni Slovenec. A bi lahko bil. Saj razumete: Mi-lan Trenc. Blizu, heh: Milan Trenc, avtor romana, po katerem so posneli Noč v muzeju, je Hrvat, hrvaški animator, ilustrator, stripar, pisatelj in režiser. Njegova kariera lepo dokazuje, da je pot do Hollywooda vendarle malce daljša in malce bolj komplicirana in da ob tem nič ne škodi, če je ta pot posuta z argumenti, jasno, močnimi argumenti, da ne rečem z močjo argumentov. Če pošpegate v Wikipedio, namreč zlahka ugotovite, da je Trenc najprej izdajal stripe, kreiral animirane filme in snemal TV filme, da je potem postal glavni ilustrator tedaj zelo propulzivne zagrebške revije Start, da je strip - v prevodu Iva Štandekerja in z letteringom Zorana Smiljaniča - objavil tudi v Mladini, da se je potem preselil v New York, kjer je s svojimi stripi polnil tako prestižno revijo, kot je Heavy Metal, z ilustracijami pa tako prestižne revije in časopise, kot so New York Times, Time, Wall Street Journal, New Yorker in Fortune - in seveda, leta 1993 je napisal in ilustriral otroško knjigo Noč v muzeju, ki je na h'woodsko ekranizacijo čakala 13 let, heh, tako dolgo, da se zdi kot derivat filmov, ki so nastali vmes. Ben Stiller igra ločenega, faliranega očeta, ki hoče impresionirati svojega sina, zato si najde novo službo - kot nočni čuvaj v Muzeju naravne zgodovine. Njegovi predhodniki, veterani tega posla, mu dajo spisek s pravili - prvo se glasi: “Vrzi kost!” Kar Stiller stori, ko ponoči nenadoma oživi skelet orjaškega dinozavra. V muzeju zgodovina ponoči oživi - tako kot v filmih Toy Story oživijo igrače. In še preden se skrije pred T-Rexom, mu že teži Teddy Roosevelt, ki ga igra Robin Williams, junak zelo podobnega Jumanjija. Ko se prikaže miniaturni kavboj Owen Wilson, film prešalta v svojo gulliversko impersonacijo, kar pa ga ne reši: Shawn Levy, dežurni za rimejke (Pink Panther!), Noč v muzeju režira kot rimejk kakega starega sitcoma, tako da si želite le, da bi se v tem muzeju čim prej začele uradne ure. Podnevi pač med ogledovanjem muzejev nikoli nihče ne zaspi. In zdaj se vprašajte: kako bi se počutili vi, če bi se kurčili s tem, da ste tik pred h'woodsko eksplozijo, potem bi pa Hollywood po kakem vašem romanu, po kakem vašem scenariju ali pa po kaki vaši ideji posnel film, ki bi ga vsi po širnem svetu razsuli? Kaj šele Trenc, ki ima za sabo dolgo sled argumentov. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200702/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr-2/ 17.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 444 Utrip groze je tako depresivna, mrtvo počasna grozljivka, da jo morate gledati na fast-motion. In ko jo gledate, si rečete: kje si Wes Craven, ko te najbolj potrebujemo! Toda ironija je v tem, da je Craven - režiser horror klasik a la Zadnja hiša na levi, Opazujemo te, Mora v ulici brestov in Krik - scenarist te grozljivke. No, v resnici niti ni scenarist v pravem smislu tega izraza, hočem reči - Utrip groze ni ravno njegov original, ampak le priredba japonskega neogotskega šokerja Kairo, ki ga je leta 2001 posnel Kiyoshi Kurosawa. In tako kot Kiyoshi Kurosawa, avtor serije efektnih, atmosferskih, kultnih šokerjev (Zdravilo, Karizma), nima nobene zveze z legendarnim Akiro Kurosawo, tudi njegov Kairo nima nobene zveze z glavnim mestom Egipta, ampak z glavnim mestom Japonske, v katerem morilsko videokaseto, ki je terorizirala populacijo Krogov, zamenja računalniški program oz. spletna stran, ki hekerje in druge uporabnike vabi z nenadjebljivo repliko: “Hočeš srečati duha?” Krogi so skušali pokopati staro, zastarelo tehnologijo - videokaseto. Kairo pa je skušal podžgati strah pred novo tehnologijo - internetom. Ali bolje rečeno, na dan je hotel potegniti tehnofobični aspekt tehnofilije. Ali lahko internet pokliče samega sebe? Oja, lahko. Bu! Utrip groze je rimejk Kaira, pravzaprav njegova imitacija.. ee, h'woodska impersonacija. Tako kot so bili h'woodske impersonacije japonskih šokerjev Krog, Temačna voda in Zamera. Že med najavno špico vam postane jasno, da bo internet res ubijal kot kak serijski morilec - med igralci in igralkami namreč najdete same banane, zrele za zgodnji odstrel. A po drugi strani, četudi zamudite najavno špico, vam je hitro jasno, da vsi ti študentje in študentke, slušatelji nekega ameriškega faksa (posnetega v Romuniji), ki jih vodi Kristen Bell, ne bodo videli konca filma: ker piratizirajo muziko in filme (oh, in verjetno tudi pornografijo). Saj veste, downloadajo. A to je le stranski produkt njihovega glavnega greha: svojo dušo so prodali mobilni telefoniji in internetu, virtualni realnosti. Pomeni, da so džankiji virtualnosti. Pomeni, da so osebne, medčloveške, fizične kontakte zanemarili. Pomeni, da niso več del skupnosti. Pomeni, da so se povsem individualizirali, atomizirali, osamili. Pomeni, da jih lahko zdaj spletna stran - oz. morilski duh, ki jo je obsedel in ki hoče ven, v človeško meso, v realnost, in jo požreti (“depikslati”) - mirno in nemoteno žre, sesa in cuza, enega po enega. Internet jih je osamil, da bi jih lažje pobil. In da bi imel lažje delo, se študenti in študentke konektajo le ponoči - ali pa v tako zatemnjenih prostorih, da nimajo šans. Od njih ostane le offline pepel, apokaliptični signal, da so grešili in da oblast prevzema internet, ultimativna bolezen nove dobe. Edini signal, ki še jamči življenje, je signal “ni signala”. PROTI Mladina http://www.mladina.si/tednik/200703/clanek/kul-film--marcel_stefancic_jr/ 25.01.2007 Marcel Štefančič, jr. 352 Američani izdelajo puško, ki jo kupi Japonec, ki jo podari maroškemu vodiču, ki jo proda maroškemu pastirju, ki jo da sinu, ki nehote ustreli ameriško turistko - globalizacija je včasih le trzljaj metuljevih kril. Mehiški auteur Alejandro Gonzalez Inarritu je spet na svojem terenu - na terenu svojih mozaičnih eposov, Pasje ljubezni in En