27/10/1995
Protestantje so bili sicer veliki nasprotniki ali celo sovražniki katoliških navad, toda svoje mrliče so radi pokopavali po cerkvah in kolikor mogoče slovesno. Zato so bili v stalnih sporih s katoliki, predvsem zato, ker protestanti niso imeli svojih cerkva in pokopališč. Tako so leta 1580 luterani pripeljali iz Gorice v Ljubljano truplo neke imenitne gospe z namenom, da jo pokopljejo v šentklavški cerkvi (danešnja stolnica). Ker pa je šentklavška duhovščina izvedela za namen luteranov še pravočasno, je cerkev zaklenila in jih ni pustila noter. Toda luterani so poklicali na pomoč mestno gospodo, ki je bila na njihovi strani. Prišel je ves mestni zbor: župan, mestni sodnik in vsi svetovalci in zahtevali od duhovščine, da cerkev odpre. Toda duhovščina se jim je postavila po robu. Mestni možje se za to niso zmenili, poslali so po ključarja, odprli cerkev s silo ter opravili pokop v cerkvi. Toda boj s katoliki zaradi obredov v cerkvi in zaradi grobov za svoje mrliče, je protestantom začel presedati. Kajti če jim na kmetih niso dovolili umrlega sobrata pokopati v blagoslovljeni zemlji, so bili prisiljeni pripeljati ga v Ljubljano in ga pokopati na šentpeterskem pokopališču, kjer je bilo s pokopom manj težav. Zato so se konec 16. stoletja protestantje odločili postaviti si svoje pokopališče. Predvideva se, da so za ta namen kupili njivo na mestu, kjer danes stoji evangeličanska cerkev (zgrajena 1851) in tam že leta 1599 pokopavali svoje brate. Izgon protestantov iz Ljubljane na začetku 17. stoletja pa pomeni tudi konec njihovega pokopališča.
Valvasor je v svoji Slavi vojvodine Kranjske med drugim opisal tudi razne običaje in navade Slovencev ob pokojniku oziroma ob spremstvu pokojnika na zadnji poti. Za Gorenjce je rekel, da pri mrtvaških sprevodih nimajo posebnih navad. Izjema so le Gorenjci, ki žive med hribi proti Polhovemu gradcu in v sosedščini. Tam so se radi držali navade, da ima mož ali žena pokojnika ali njegov najbližji sorodnik, če je pokojnik umrl ob postu, zanj mašo po veliki noči. K pokojnikovemu grobu so prinesli tudi kruha in mesa ter ga razdelili med povabljene, ki so prišli molit za pokojnikovo dušo. Pri Dolenjcih je Valvasor kot zanimivost pri pogrebih opisal običaj, da so takoj po pokopu dali le nosačem jesti. Nato so prihajali v hišo osem dni zapovrstjo vsi, ki so šli za pogrebom in tudi tisti, ki so nosili truplo. V sobi - na mestu, kjer je ležal mrtvec - so položili križem drugo na drugo dve voščeni sveči, ju prižgali na vseh štirih koncih, pokleknili na tla in molili približno pol ure, dokler sveči nista čisto pogoreli. Šele osmi dan so bili pogrebci pogoščeni, kajti šele takrat je bil pokojnik za njih pokopan. Uskoki so bežali pred Turki iz južnih krajev in so se naselili ob meji s Hrvaško, prišli pa so tudi globoko na Kranjsko. Zanje je bilo značilno, da svojih pokopališč niso imeli, ampak so svoje mrtve pokopali, kjer jim je bilo najbližje. K mrliču so dali košček kruha in majhen novec, sold ali groš. Nato so nanj nasuli malo zemlje in mu nad glavo in nad noge položili precej težek kamen. Morda zato, da se ne bi vračal in hodil po hišah. Pogreb so zaključili s plačilom pet grošev popu za zadušnico. Če pa so pokopali majhnega otroka, je mati nesla nad glavo njegovo zibko in ko so ga zakopavali, je preklinjala Smrt s temi besedami: "Huda, grda, zanikrna, ostudna, strašna, nenasitna Smrt! Vzela si mi in požrla otroka, pa imej še zibelko! Požri jo, da se zadaviš! Natlači si gobec z njo, da bi se ti vsi zobje polomili!" Po takem preklinjanju je mati vrgla zibelko v grob, da se je razletela na drobne kosce. Kočevarji so imeli pri pogrebih zanimiv običaj; moški so vsi brez izjeme nosili gorečo svečo. Hrvatje, živeči na slovenskem, so imeli navado, da so pri pogrebu za denar najeli staro žensko, ki je morala objokovati mrliča. Le-ta je med petjem žalostinke naštevala vse, kar je pokojni v življenju dobrega napravil oziroma kar bi še dobrega napravil, če bi mu bilo dano. Tudi mrtvega je izpraševala z besedami: "Zakaj si umrl? Kaj si mislil? Čemu vendar? Saj si imel dobro, lepo, prijazno, zvesto ženo! Dragi, povej torej že, zakaj si umrl? Ah, napak si storil, da si umrl!" In bolj ko je najeta starka tarnala in jadikovala, raje so jo naročali k čutju mrliča. Ta običaj je bil še posebej razširjen v okolici Vinice. V Istri so imeli navado, da so ženske za mrličem pojoč žalovale, naštevale vse pomembnejše mejnike v njegovem življenju, vsa njegova poštena dejanja, kar je doživel ali o čemer je pogosto govoril. Po pogrebu so šli vsi sorodniki skupaj z duhovnikom v pokojnikovo hišo, kjer so zanje pripravili veliko pojedino. Istrani pa so imeli še eno nenavadno navado. Predvsem lahkoverni kmetje so verjeli, da so obstajali čarodeji, ki so otrokom pili kri. Takemu krvosesu so rekli strigon ali vedavec. Kadar je tak strigon umrl, so mislili, da hodi okrog ponoči, da trka na vrata hiš. Tam, kjer so tako trkanje slišali, je kmalu kdo umrl in kmetje so bili prepričani, da ga je strigon požrl. Prepričani pa so bili tudi, da so se strigoni plazili k njihovim ženam v postelje. Zato so se najpogumnejši med kmeti odpravili na pokopališče, odprli grob ter truplo obtoženega prebodli z debelim kolom. Nato so grob nazaj zasuli. Čeprav so taka dejanja oblasti strogo preganjale, so se ravno pri Istranih - zaradi njihovega močnega vraževerja - pogosto dogajale. Poleg opisov ustaljenih običajev na Kranjskem, ki so bili vezani na pokojnika, pa je Valvasor opisal še zanimiv dogodek z neko žensko, ki so jo že obsodili, da je mrtva. "Leta 1545 se je zgodila v Ljubljani čudna reč. Spomladi tega leta je namreč neko žensko, ki ji je bilo ime Marjeta Seidler, zadela kap in, kakor je bila navada, so jo spremili v sprevodu na pokopališče k Sv. Petru pred mestom. Ko so krsto v cerkvi še enkrat odprli, je opazil eden izmed pogrebnikov na mrtvem telesu lesketajoče se prstane, ki pridejo navadno v krsto. Blesk prstanov ga je bodel v oči, skopost pa v srce; zamikalo ga je izmakniti jih truplu. Tako se je pozno zvečer lotil groba, pospravil najprej zemljo nad njim, odprl krsto ter začel vleči prstane s prstov, torej tisto dragocenost, ki ga je spodbodla k nevarnemu početju. Toda kaj se je zgodilo? Medtem ko se je s tem ukvarjal, se je pokopana vzravnala in grobarja tako prestrašila, da je, zapustivši ves rop, hudo zbegan in prestrašen tekel brž domov. Isto je storila tudi prebujena žena in se vrnila po poti, po kateri so jo kot mrliča spremili. Prišedši do svoje hiše je potrkala na duri in prosila, naj jo spuste noter. Ko pa so domači vprašali, kdo trka, je odgovorila, da je gospodinja, ki so jo danes pokopali. Vsi v hiši so se nečloveško prestrašili in v začudenju povedali novico gospodarju, dozdevnemu vdovcu. Tudi ta se je nemalo prestrašil, docela misleč, da ga hoče hudič v obliki pokojne žene voditi za nos in oslepariti. Ko pa jo je naposled iz govorjenja in kretenj spoznal, ji je dovolil vstopiti. Ljubi mož je ženo sprejel tem prijazneje, čim bolj nepričakovano je prišla. Po tem čudnem dogodku je še veliko let živela z njim in rodila še tri otroke, da so se vsi čudili."
S sklepom tridentinskega cerkvenega zbora 1563 je bilo obvezno vodenje matičnih knjig; krstnih, poročnih in mrliških, ki so se dejansko začele voditi šele leta 1614. Te matične knjige so bile sprva vodene zelo po domače, saj so nekatere med njimi vsebovale tudi razne pesmice na račun botrov, starešin ali pogrebcev, ki niso dali župniku dovolj zaslužka. S časom pa so matične knjige le dobile neko bolj ustaljeno obliko. Vpis se je praviloma opravil na podlagi lastne vednosti župnika ali njegovega namestnika oziroma na podlagi ustnih izjav. Šele leta 1770 je vodenje matičnih knjig skušala država dobiti pod svoje okrilje, kar pa ji je uspelo šele s patentom leta 1784, ki je poveril vodstvo matičnih knjig rabinom in katoliškim duhovnikom z izrecnim priznanjem javne vere. Za tiste pa, ki niso pripadali nobeni po zakonu priznani verski skupnosti, so šele od leta 1870 naprej vodili matične knjige pri upravnih oblasteh. Danes se evidenca pokopanih vodi v Pokopaliških matičnih knjigah pri duhovnem uradu, pod katerega pokopališče sodi, in pri mestnem ali krajevnem pogrebnem zavodu.
Cerkev sv. Krištofa (na mestu današnjega Akademskega kolegija, Mladinskega gledališča) je bila podružnična cerkev šentpeterske fare v Ljubljani. Cerkev naj bi bila sezidana leta 1476. Leta 1779 pa je bilo določeno, da dobi tudi svoje pokopališče. Posvetil ga je tedanji škof grof Karol Herberstein. Ta lokacija je bila za takratne razmere primerna, saj je bila dovolj oddaljena od mesta. Toda že čez dvajset let je postalo pokopališče premajhno za potrebe mesta. Vzrok za to so bile številne vojne s Francozi. Leta 1796 in 1797 se je vojakov kar trlo v Ljubljani, nekateri so šli naprej v Italijo, drugi iz Italije nazaj. Bili so to večinoma ranjenci, ki so strahovito hitro umirali. Tako je glavno mestno pokopališče pri sv. Krištofu postalo premajhno in leta 1797 so ga morali povečati. Leta 1836 pa je postalo pokopališče ponovno premajhno. Tega leta je namreč Ljubljano zadela nova nesreča: razsajati je začela kolera in pomrlo je toliko ljudi, da zanje enostavno ni bilo več prostora znotraj pokopališkega obzidja. Do ponovnega povečanja pokopališča je prišlo leta 1849. Leta 1926 pa je bilo dokončno opuščeno. Leta 1934 so po Plečnikovem načrtu zraven cerkve sv. Krištofa postavili še cerkev sv. Cirila in Metoda, ki pa se je tudi morala umakniti leta 1956 zaradi načrtov z Gospodarskim razstaviščem. Njeno staro opremo so prenesli v istoimensko cerkev. V letih 1936-1938 je mestna občina uredila del opuščenega pokopališča na vogalu med Vilharjevo in Robbovo ulico v častno grobišče Gaj zaslužnih Navje. Tja so prenesli posmrtne ostanke zaslužnih ljudi, z nekaterih drugih grobov pa le nagrobnike. V arkade pokopališča so prenesli tudi grobnico Slovenskega pisateljskega društva s starim spomenikom v obliki klasicistične fasade z nadstrešjem v sredini. Na nagrobni plošči je napisanih devet imen najvidnejših slovenskih pesnikov in pisateljev. In ta Gaj zaslužnih, na katerega bi morali biti Ljubljančani ponosni in skrbeti za njegov izgled, nam danes predstavlja veliko mestno sramoto. Če velja načelo "Pokopališča so odraz kulture naroda" , lahko vsak, ki se po Gaju zaslužnih sprehodi, pomisli, kako nizka je kulturna raven prebivalcev prestolnice. Toda popisani nagrobniki z najrazličnejšimi imeni in grafiti niso le delo prepotentnih mladcev, ampak kažejo tudi na ignorantski odnos mestne oblasti, ki že dolgo časa nič ne stori, da bi se kazeči napisi odstranili in pobrale smeti okrog spomenikov naše kulture.
Konec 19. in na začetku 20. stoletja se je Ljubljana razširila, število njenega prebivalstva pa je tako naraslo, da mestno pokopališče pri sv. Krištofu ni več zadoščalo za potrebe pokopov meščanov. Mestna oblast se je takrat odločila poiskati novo lokacijo za centralno mestno pokopališče. Odločili so se, da za ta namen obzidajo velik prostor pri sv. Križu. 2. maja 1906 je bilo novo pokopališče blagoslovljeno in že 3. maja 1906 so na njem pokopali prvega mrliča, nekega delavca Antona Novaka. Za tem so vse pokope opravljali pri sv. Križu, le izjemoma in s posebnim dovoljenjem so pokopali še koga pri sv. Krištofu. Do danes so pokopališče pri sv. Križu že večkrat povečali, preuredili in mu dali tudi novo ime: Žale. Največja posebnost pokopališča pa je Plečnikov monumentalni vhod s štirinajstimi kapelicami in molilnico, ki jih je v letih 1938-1940 arhitekt postavil na desni strani pred vhodom na pokopališče. Kapelice so imele namen obrednega prostora za iskanje tolažbe in krščanskega upanja. Prostor, kjer so stale, pa je dobil ime Žale. To ime se je kmalu razširilo tudi na ostali pokopališki del. Zaradi pomanjkanja prostora na Žalah, so v njegovi neposredni bližini - čez cesto - postavili novo pokopališče Nove Žale, ki jih je uredil arhitekt Marko Mušič. Za urejanje pokopališč v Ljubljani je zadolženo podjetje Žale, ki skrbi kar za devet pokopališč, ki sodijo v okvir mesta.
Kako se ljudje poslavljamo od mrtvega, je odvisno od časa, vere in prostora, kjer živimo. Danes se od mrtvih drugače poslavljamo v večjih krajih kot na podeželju, kjer je slovo še vedno obogateno z raznimi še živimi običaji. Slovo od mrtvega v večjem kraju se odvija v mrliški vežici, ki je sestavni del pokopališča. Tam pokojnik leži v krsti ali stoji le njegova žara, obdana z venci in cvetjem dva dni in ob določenih urah dneva so ob njem domači in najbližji prijatelji. Pred grobom je še zadnje slovo od pokojnika z raznimi govori, petjem, igranjem, častnimi streli, poslednjo molitvijo duhovnika, pač glede na vero, stan in aktivnosti pokojnika. Na vasi pa leži pokojnik obdan s cvetjem in venci dva dni v domači hiši. Ob njem so ves čas domači. Sosedje in prijatelji prihajajo pokojnika kropit in s tem jemat slovo od njega. Zvečer se hiša napolne s pokojniku najbližjimi sorodniki, sosedi in prijatelji, ki pridejo "čut k mrliču" . Ob krsti ženske molijo rožni venec, moški pa se v prostoru pred sobo, v kateri pokojnik leži, pogovarjajo in igrajo razne družabne igre na primer "rihterja toučt" , s katerimi preganjajo spanec. Na dan pogreba mrliča v domači hiši zaprejo v krsto, ki jo odnesejo vaški fantje ali možje na pokopališče, če pa je le-to oddaljeno, jo peljejo z vozom, za katerim se v sprevodu zvrsti najprej družina in sorodniki, nato še ostali. Tudi vaščani se od pokojnika poslovijo z govori, petjem, častnimi streli, molitvijo duhovnika, glede na želje pokojnikove družine. Med tem časom pa sosede pospravijo sobo, v kateri je ležal mrlič, in pripravijo pogrebščino, kosilo ali malico, za pokojnikovo družino. Čez sedem dni pa se napravi še sedmina, saj menijo, da je takrat duša pokojnika prišla v nebesa. Na pokojnika pa ostane le še spomin in napis na nagrobniku, ki s svojo večjo ali manjšo razkošnostjo kaže na prestiž njegove družine.
Za praznik mrtvih se v naši kulturi šteje 1. november. Socialistična oblast ga je poimenovala "dan mrtvih" , v krščanstvu pa se imenuje "vsi sveti" . Krščanstvo je ta praznik, kakor tudi mnogo drugih, povzelo iz poganstva in mu nadelo le krščansko preobleko. Tudi druge kulture praznujejo svoj praznik mrtvih, ki se koledarsko veže na njihovo vero, navade in običaje. V Egiptu so za mrtve prižigali na začetku in na koncu leta svetilko. Grki so praznik mrtvih obhajali februarja. Njihovo praznovanje je spremljal poseben obred, ko je vsa družina doma pripravljala hrano in pijačo za mrtve. Duhove so potem tri dni gostili. In ker je bil pri Grkih ves mesec februar povezan z mrtvimi, se je štel za najbolj nesrečen mesec v letu. V Rimu so poznali več praznikov mrtvih, prvi je bil od 13. februarja do 21. februarja, drugi pa so bili še 9., 11. in 12. maja. Ob teh praznikih in ob obletnicah smrti pokojnika so grobove vedno lepo uredili in na njih, podobno kakor še danes počno pravoslavci, priredili pojedino in darovali cvetje, vodo, vino, olje, mleko in med. V Oceaniji in na Kitajskem štirikrat na leto praznujejo dan mrtvih. Na novega leta dan, 1. januarja, ga praznujejo tako, da darove, namenjene mrtvim, zavijejo v papirnate podobice in jih zažgo. V krščanstvu so se sprva z javnim čaščenjem spominjali le mučencev. S časom pa so se jim pridružili še svetniki. Že v Dioklecianovem času je število svetnikov in mučencev tako naraslo, da jih niso več mogli razvrstiti v koledarskem letu, ampak so jim morali določiti poseben skupen spominski dan. Tak dan je bil v 7. stoletju v Rimu 13. maj, ker pa so na ta dan množice romarjev preplavile Rim in je zato skoraj praviloma zmanjkalo hrane, je Gregor IV. v začetku 9. stoletja prestavil praznik vseh svetih na 1. november, ko je bilo po jesenskem spravilu pridelkov hrane dovolj. November pa je bil tudi po verovanju poganov mesec pokojnikov in demonov, ki so jih lahko krotili le vsi svetniki skupaj. V Evropi je bila že od nekdaj razširjena vera, da se na dan vseh svetih ob večernem zvonjenju začno vračati verne duše iz vic na svoje domove in so do zvonjenja naslednjega dne rešene trpljenja. Verne duše iz vic naj bi spuščal sam Jezus, te pa se zanašajo na molitev živih, ki jih bo rešila vic prav to noč. Od prvega zvonjenja do drugega se ljudje ne smejo smejati, ampak morajo moliti za rajne. Oba večera molijo vse tri dele rožnega venca. Ponekod tudi kadijo z brinjem, češ da ta dim vernim dušam dobro de. Na večer pred vernimi dušami se postavi na mizo blagoslovljena voda in hlebec kruha in se prižge oljnata svetilka. Z blagoslovljeno vodo naj bi se verne duše ohladile, z oljem namazale pekoče rane, lučka bi jim osvetlila zatemnele oči, s kruhom iz domačega žita pa se okrepčajo. V okolici Ljubljane so se nekoč ljudje na ta dan oblekli v črno in odšli na pokopališče. Že konec prejšnjega stoletja je bila tudi navada, da so grobove pred praznikom lepo uredili in jih okrasili s cvetjem, mahom in svečami. V cerkvah so molili litanije vseh svetnikov, imeli pridige, molili za rajnimi, na koncu pa je bila še procesija po pokopališču, med katero so morale na vseh grobovih goreti svečke. Ljudje so opazovali plamen svečke, saj so verjeli, da če mirno in pokonci gori, je duša rajnika že v nebesih, če pa plamen nemirno plapola, se še muči v vicah. Mnogi so bili tudi prepričani, da duše na dan vseh svetih sedijo na grobovih in gledajo, kdo jih obišče. Pri nas pa je bil nekoč zelo živ tudi običaj, da so na ta dan gospodinje pekle posebne hlebčke kruha, s katerimi so obdarovale otroke in reveže.
Dan vernih duš je 2. november. Spomin na verne duše so v prvih stoletjih krščanstva gojili predvsem redovi. Opat Odilon v Clunyju v Franciji pa je leta 998 ukazal vsem benediktinskim samostanom posebno opravilo za prvi november - zvonjenje in molitve za rajne, naslednjega dne pa naj bi maševali vsi redovni mašniki za dušni mir vseh umrlih vernikov. Njihovemu zgledu so kmalu sledili tudi drugi redovi, nekoliko počasneje svetna duhovščina. Splošno pa se je praznik uveljavil v cerkvi leta 1006. Tudi za verne duše so nastajala podobna verovanja. Prižigali so jim sveče, saj naj bi se duše ob plamenčkih pogrele, pokazali pa naj bi jim tudi pot k počivališču njihovih trupel. Že po poganskem verovanju so rajni zahtevali žrtev, po katero so prišli v podobi našemljenih moških, ki so kot člani posebnih tajnih družb opravljali s tem obredno nalogo. Te šeme so kasneje nadomestili reveži in otroci, ki so nabirali darove za mrtve, v zameno pa so v hiše prinašali blagoslov, rodovitnost, srečo in dobro letino.
24/10/1995
Neformalni vodja Poroka Jože Ajdišek je bil celo predmet notranje zaščitne obdelave - Ivan Bizjak ga je zato degradiral, Andrej Šter pa rehabilitiral
Minister za notranje zadeve Andrej Šter je takoj, ko je v Nedeljskem dnevniku izšel članek Mikrofon v čistilkini metli, napisal pismo uredništvu, vendar bistvenih očitkov na svoj račun ni zanikal, ker jih enostavno ni mogel, četudi si je to najbrž vroče želel. Če ne bi namreč v preteklosti naredil nekaj napak, predvsem na področju kadrovanja, do letališke sramote verjetno sploh ne bi prišlo.
Prvi javni razpis za varovanje Aerodroma Ljubljana je letališka uprava razpisala leta 1992. Prijavili sta se dve firmi: Porok, ki je nastal po razpadu letališke varnostne službe in katere direktor je postal Dušan Kaisesberger, in podjetje, čigar imena ne bomo zapisali, ker se njegov direktor po izkušnjah iz tega posla preveč boji, da bo ostal brez dela. Za lažje razumevanje pa recimo tej firmi enostavno kar Konj.
Njen direktor si je strašansko prizadeval, da bi dobil ta posel, zato je z zajetnim elaboratom in smernicami, kako bi njegovi ljudje varovali letališče, odšel k direktorju Vinku Možetu. "Njegov sprejem me je presenetil. Rekel mi je, kje si se pa ti vzel, da mi mešaš štrene. Prvi kandidat je namreč podjetje Porok, čigar direktor naj bi neupravičeno odfrčal iz policije in ki naj bi mu s to službo popravili krivico. Tako je nanj vplival Ivan Hočevar, načelnik kranjske Uprave za notranje zadeve. Potem pa mi je svetoval, naj grem k njemu. Šel sem in Hočevar me je poslal k Igorju Bavčarju, ki je bil tedaj notranji minister. Prišel sem tudi do njega. Kmalu po najinem pogovoru pa so me iz njegovega kabineta po telefonu obvestili, da sem dobil službo varovanja letališča, pisno sporočilo pa je bilo, da bo varovanje prevzelo podjetje Porok. Moj primer kaže na to, da je imel gorenjski lobi v nekaterih primerih močnejši vpliv kot sam minister," je danes prepričan direktor Konja.
Pri tem je zanimivo, da sta dva delavca Poroka na letališču pobirala parkirnino, preden so objavili razpis, kar pa niti ni tako hudo, ker parkirnina ne sodi v veliko bolj pomembno in zahtevno varnost. Ko se je Porok lotil še varovanja, je v firmi dejansko delala dobra polovica delavcev iz razpuščene brniške varnostne službe, njihov direktor pa je bil bivši policist na Bledu in Jesenicah, že omenjeni Dušan Kaisesberger, dober znanec načelnika Ivana Hočevarja in Jožeta Ajdiška, tedanjega načelnika inšpektorata policije na kranjski upravi za notranje zadeve. Večina je celo prepričana, da sta prav Hočevar in Ajdišek ustanovitelja Poroka, vsekakor pa vsaj duhovni vodji, ki sta kasneje po neprijetnih ukrepih ministrov najprej Igorja Bavčarja in kasneje še Ivana Bizjaka v sedanjem Andreju Šteru spet dobila prepotrebnega zaveznika. Njegova podpora Jožetu Ajdišku se najbolj kaže v tem, da ga je po Bizjakovi degradaciji spet povzdignil med policijske zvezdnike, namesto da bi mu pokazal na cesto.
Leta 1991 je bil iz policije odpuščen I. F. iz Lesc, ker je spravil na papir vse domnevne lumparije gorenjske naveze Ajdišek-Hočevar in ga poslal tedanjemu obrambnemu ministru Janezu Janši. Ta je zadeve, ki so kompromitirale dva visoka policijska funkcionarja, odstopil kolegu Bavčarju, ki je o domnevnih nečednih početjih policijskega para nekaj slišal že prej in ki mu je zato prekipelo. Svojemu namestniku Milanu Domadeniku je naročil, da je treba nekaj storiti, ker vse to že pošteno maje ugled kranjske policije in tudi ministrstva nasploh.
Zoper Jožeta Ajdiška je na ministrstvo vrsto pisem in pritožb poslal tudi njegov sovaščan iz Spodnjih Gorij J. K., ki se je z njim sporekel zaradi nasprotovanja graditvi hiše na sosednji parceli. V okviru zasebnih tožb je zadeva prišla tudi na sodišče. J. K. je zoper Ajdiška vložil tudi kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, kriminalisti pa zaradi suma zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.
Tako je bil na pobudo Milana Domadenika 6. decembra 1991 sestanek pri tedanjem poveljniku policije Pavletu Čeliku. Poleg njega so se ga udeležili tudi Čelikov namestnik Boris Žnidarič, načelnik UNZ Kranj Ivan Hočevar, kar se danes sliši najmanj posmehljivo, in vodja urada za notranjo zaščito v notranjem ministrstvu Zlatko Bešker. Ocenili naj bi, ali je Jože Ajdišek primeren šef policije ali ne, in sklenili so, da z njegovo razrešitvijo ali z drugimi ukrepi počakajo, da se bodo končale njegove kazenske zadeve na sodišču.
Zoper Jožeta Ajdiška je vzporedno stekla tudi tako imenovana notranja zaščitna obdelava, ki je bila samo še ena iz niza nadzorov policije nad policijo, kar je v demokraciji postalo tako rekoč vsakdanji pojav, tako da se človek lahko upravičeno vpraša, ali so policijske lumparije postale plod novega sistema ali pa je to le nadaljevanje neke policijske dejavnosti, znane še iz socialističnega sistema, ki je svinjarije najbolj represivnega organa lahko popolnoma skrival pred javnostjo, kar je medtem postalo nemogoče.
Pomembno je vedeti, da je do "glavnega" prepira na Ajdiškovi parceli med njim, J. K. in tretjim sosedom A. prišlo že septembra leta 1990. Zaradi tega "verbalnega delikta" so iz policijskega oddelka na Bledu poslali radovljiški enoti temeljnega javnega tožilstva v Kranju kazensko ovadbo zoper ženo J. K. M. K., ker naj bi med prepirom z desko udarila A. Namestnik javnega tožilca T. R. je tedaj ocenil, da so zadevo obravnavali preveč enostransko, saj je ovadba temeljila le na izjavi A. oziroma so policisti zbirali obvestila samo zoper M. K. Zato je od blejskih policistov zahteval, da ovadbo dopolnijo, pri čemer jim je dal konkretne napotke za nadaljnje delo. Tožilec je šele po posredovanju dobil dopolnitev k ovadbi po dveh mesecih, k poročilu pa je bila priložena tudi pisna izjava Jožeta Ajdiška, tedaj šefa gorenjskih policistov, da se preveč ukvarja s to zadevo.
Radovljiška enota temeljnega sodišča v Kranju je 2. marca 1993 s sodbo številka K 149/90-18 razsodila, da so vsi štirje krivi za očitana kazniva dejanja, in Ajdišku izrekla pogojno obsodbo na tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Vsi obsojeni so se pritožili, vendar je Višje sodišče v Ljubljani sodbe potrdilo in julija leta 1993 so postale pravnomočne.
Radovljiški tožilec T. R. je zoper Jožeta Ajdiška dobil tudi kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari (rušenje barake J. K.) in zaradi napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja, h kateremu je napeljeval N. B.-T., vodjo premoženjskopravnega oddelka v občini Radovljica. Ta je med parcelama Ajdiška in J. K. vknjižila vmesni pas zemljišča kot občinsko last in tako izključila J. K. kot soseda pri dajanju soglasij k Ajdiškovi zidavi stanovanjske hiše.
Medtem ko so policisti zbirali podatke v zvezi s tem očitanim kaznivim dejanjem, je Jože Ajdišek naslovil na blejski policijski oddelek dopis, v katerem je ocenil delo temeljnega javnega tožilstva v Radovljici. Namestniku T. R. je očital preveliko "ekspeditivnost in angažiranost" v zadevi zoper njega. Zavoljo tega je bil sestanek na tožilstvu v Kranju, na katerega so povabili tudi načelnika notranje uprave Ivana Hočevarja, ki pa je pripeljal tudi Ajdiška, zaradi česar je tožilec T. R. odločno protestiral. Hočevar se je močno zavzemal za Ajdiška; načelnik je pač zaščitil načelnika. Ker je tožilec svojo neodvisnost dojemal bistveno drugače kot vrh gorenjskih policistov, je za obravnavanje kazenske zadeve zoper Ajdiška predlagal, da določijo drugo temeljno javno tožilstvo, in višji javni tožilec je za nadaljnji postopek pooblastil tožilstvo v Ljubljani.
Ker je kriminalistična služba UNZ Kranj v tistem času zbirala podatke o kaznivih dejanjih načelnika policijskega inšpektorata Jožeta Ajdiška, ki bi jim moral biti po pravilih igre sodelavski tovariš, so se v Kranju obremenili tudi odnosi med tema dvema službama oziroma vodstvenimi delavci UNZ. Namesto da bi energijo porabljali pri osnovnih policijskih nalogah, so se čedalje bolj ukvarjali sami s sabo.
Jože Ajdišek se je pojavljal v različnih povezavah tudi pri raziskavi drugih kaznivih dejanj, med katerimi je prav gotovo najpomembnejše ugotavljanje nekaterih okoliščin v zvezi s podjetjem Porok, ker se tako vsaj posredno spet vrnemo k letališču. Kranjski kriminalisti so namreč zbirali obvestila zoper Porokovega direktorja Dušana Kaisesbergerja zaradi suma storitve kaznivega dejanja zatajitve davščin in drugih družbenih dajatev. Pri tem so naleteli na Ajdiška kot neuradnega direktorja te firme, ki je kot policijski šef v okviru UNZ Kranj organiziral usposabljanje delavcev Poroka, ne da bi jim za to kar koli zaračunal. Ko je Ajdišek izvedel, da se spet nekaj kuha proti njemu, je ostro posredoval pri svojem šefu Ivanu Hočevarju, češ da gre samo za njegovo diskreditiranje in blatenje policije nasploh.
Izsledki in ugotovitve notranje zaščitne obdelave Jožeta Ajdiška tedanjega notranjega ministra Ivana Bizjaka niso mogli več obdržati ravnodušnega in tudi vpliv Ivana Hočevarja je bil zaradi te preiskave naenkrat vendarle prešibak, da načelnika policistov ne bi prestavili v šolo v Tacen za nepomembnega referenta, kar je delal vse do prihoda Andreja Štera. Ta ga je po svoje rehabilitiral in ga postavil v oddelek upravno-pravnih zadev, ki ga je tedaj vodil Slavko Debelak, prav tako njegov dobri in stari znanec. Že kolega Toni Perić je pravilno ugotovil, da je Ajdišek postal skorajda državni sekretar, vendar bi bila to vendarle preveč tvegana poteza, česar so se glavni kadroviki pravočasno zavedeli.
Očitna podpora policijskega vrha podjetju Porok ni mogla ostati skrita direktorju letališča Vinku Možetu, in sicer tudi zato ne, ker je bil včasih sam v policiji in ker je najbrž obdržal nekaj kolegov v sedanjem ministrstvu. Na žalost pa policijska podpora ni zagotavljala varnosti na letališču, kar je v prvi vrsti pokazala že tako imenovana brniška orožarska afera, o kateri porokovci niso imeli pojma. To je bil seveda dovolj velik razlog, da je lahko vodstvo letališča Poroku postavilo enoletni odpovedni rok, ki je potekel 30. septembra letos. Potem ko je podjetje Porok "dobilo nogo" in ko je varovanje letališča prevzela firma Enigma, pa zakulisnih iger in iskanja svojih in pravih kadrov še ni bilo konec. Vse namreč kaže, da je bilo z drugim razpisom za varovanje letališča marsikaj narobe. Prijavilo se je enajst kandidatov in večina od njih ima občutek, da je bila Enigma izbrana že vnaprej.
Vendar pustimo ob strani vprašanje, ali je Enigma dobila posel na letališču iz enakih ali vsaj podobnih razlogov kot Porok leta 1992, samo da se je tehtnica pri odločanju nagnila na drugo stran, v prid vodstva letališča, ki si je vse to predstavljalo dokaj čudno.
Na začetku omenjeni direktor podjetja izmišljenega imena Konj nam je povedal, da se je tudi tokrat prijavil na razpis, čeprav se mu je zdelo marsikaj zelo čudno. V razpisu je bil, denimo, eden od pogojev tudi ta, da bo podjetje moralo opravljati varovanje letališča z osemnajstimi ljudmi, vštevši dva njihova delavca - Bojana Lučovnika, vodjo službe varovanja letališča, in njegovo tajnico. In kaj je pri tem narobe in sumljivo?
"Ko sem se šel zaradi posla pogovarjat na Brnik k Bojanu Lučovniku, mi je ta rekel, da mora ponudba vsebovati 54 zaposlenih delavcev, kar po drugi strani pomeni, da bi (bo) nekdo pokasiral razliko za 34 delavcev. Ali še bolj po kmečko: če bi bila, denimo, izbrana moja firma, bi mi letališče plačevalo za 54 ljudi, recimo, 70.000 mark, mene pa bi 16 dejansko zaposlenih ljudi (Lučovnik in tajnica sta na letališkem plačilnem seznamu) stalo, na primer, le 20.000 mark. Razliko bi očitno nekdo pospravil v žep," nam je povedal direktor Konja.
Vam pa bi od tega verjetno ponudili določeno provizijo?
"Prav gotovo!"
BOJAN GROM
10/8/1995
Pilot in kopilot zgorela, Zasilni pristanek se ni posrečil, Črna nedelja v zraku in na tleh, MAG na hrbtu, Pilot in dekle čudežno preživela, Trd pristanek lahkega letala v koruzi, Helikopter po nesreči pobegnil... To je le nekaj časopisnih naslovov zadnjih dveh mesecev, članki pod njimi pa govorijo o letalskih nesrečah - slovenskih, seveda. Zdi se, da pri nas letala zadnje čase dobesedno dežujejo z neba. Ali je kaj narobe z varnostjo našega letalskega prometa? Marsikomu se je ob zadnjih tragičnih dogodkih - spomnimo se letalskih nesreč v Trenti in pri Mariboru - prav gotovo utrnila tudi ta misel. Kaj se torej dogaja na slovenskem nebu?
"Letos se je v slovenskem zračnem prometu zgodilo 12 nesreč in pet incidentov (incidenti so dogodki, v katerih je sicer bila ogrožena varnost oseb, ni pa prišlo do materialne škode in nesreče, kar bi se ob nesrečnejšem spletu okoliščin lahko zgodilo), v katerih so izgubili življenje trije ljudje. Če to primerjamo s statistiko prejšnjih let, ugotovimo, da je nesreč celo nekoliko manj in da torej varnost v zračnem prometu ni zaskrbljujoča," je pojasnil direktor Uprave Republike Slovenije za zračno plovbo Ludvik Bokal. Meni, da je letalskih nesreč kljub vsemu sorazmerno veliko. Pri tem je težko narediti primerjavo z drugimi državami, saj za to ni ustreznih podatkov. Vsaka država je namreč Mednarodni organizaciji civilnega letalstva (ICAO) dolžna pošiljati zgolj podatke o nesrečah v prometni kategoriji letal, torej tistih, ki so težja od 7,5 tone in prevažajo potnike, ne pa tudi o nesrečah letal generalne kategorije, kamor sodijo vsa ostala. Po besedah Ludvika Bokala je prvih tudi pri nas malo (letos so zabeležili le en incident); mnogo pogostejše so nesreče v generalni kategoriji (letos tudi le ena). Tovrstne informacije si na uradu za zračno plovbo izmenjujejo le z Avstrijo in te kažejo, da jih imajo tudi Avstrijci zelo veliko, med deset do dvajset na leto.
Med najpogostejšimi vzroki za nesreče v zračnem prometu Ludvik Bokal navaja nedisciplino pilotov. So določena pravila in postopki, ki bi jih piloti morali upoštevati, pa jih ne. Tako na primer letijo z neustrezno pregledanim letalom, uporabljajo rezervne dele, ki niso predpisani (na primer nepravo gorivo) in delajo napake v tehniki pilotiranja, ko letalo upravljajo na način, ki ni dovoljen - prekoračujejo določene parametre varnega izkoriščanja letala. "Včasih je kaka zaskrbljena mama svetovala sinu pilotu, naj nizko in počasi leti. To je seveda najslabši nasvet, ki ga lahko dobi, saj za varno letenje velja ravno nasprotno," je povedal Ludvik Bokal. Do nesreče pogosto vodi tudi to, da pilot počne stvari, za katere nima dovoljenja in zanje torej ni usposobljen.
K nedisciplini pilota sodi tudi neupoštevanje ali nerazumevanje navodil kontrolorja letenja. Nesreča se lahko seveda zgodi tudi zaradi napake kontrolorja leta, vendar takega primera v zadnjih štirih letih ne beležijo.
Do nesreče lahko privede tudi tehnična okvara letala. Te niso tako pogoste, saj mora vsako letalo pred poletom pregledati mehanik; redno jih občasno pregledujejo tudi letalski inšpektorji, enkrat na leto pa tudi kontrolorji uprave za zračno plovbo.
Vsak zrakoplov mora biti brezhibno vzdrževan, saj drugače ne dobi dovoljenja o plovnosti, ki potrjuje, da je varen za letenje. O vseh spremembah, do katerih pride na določenem tipu letala, mora država, ki ga je izdelala, obvestiti vse države, v katerih je tako letalo registrirano, da odpravijo napake. "Zgodi se na primer letalska nesreča in preiskovalna komisija ugotovi, da jo je zakrivil slab sklop. Izdelovalec letala potem to sporoči upravam za zračno plovbo in zahteva, da sklop na vsakem posamičnem letalu tega tipa zamenjajo. Naša uprava lastniku letala ne izda dovoljenja za plovnost, če tega ni storil, kljub temu da je letalo sicer tehnično brezhibno," pravi Ludvik Bokal.
Nesreče zaradi tehničnih okvar pa se vseeno dogajajo. Ko se je pred tedni pri Brunšviku zrušil dvajset let star dvomotorni reaktivec, ki je bil nekoč vojaško letalo, se je marsikdo vprašal, če ni morda vzrok mnogim nesrečam ravno zastarelost letal, ki letijo po našem nebu. "Letalo nikoli ne zastari, če ga pravilno vzdržujejo. Lahko je staro tudi dvajset let in več, a je mogoče z njim varno leteti, če izdelovalec še zagotavlja originalne rezervne dele," je pojasnil Ludvik Bokal. Kot kažejo neuradni rezultati preiskave o omenjeni nesreči, ki še ni končana, letalo ni strmoglavilo zaradi tehnične okvare, ampak zaradi napake pilota, ki je izvedel manever, za katerega bi moral biti posebej izurjen, on pa očitno ni bil.
Med domnevnimi vzroki za letalske nesreče po podatkih uprave za zračno plovbo pogosto beremo tudi odpoved motorja. "Sliši se res grozno, vendar tudi odpoved motorja za izkušenega pilota ni prevelika težava, saj je izurjen, kako tudi v takem primeru varno pristati," je pojasnil Ludvik Bokal. Vsi piloti žal niso. Kot kaže, je ravno neizkušenost botrovala tudi zadnji letalski nesreči pri Bovcu, v kateri je pri zasilnem pristanku med hriboma Javoršček in Svinjak življenje izgubil 18-letni jadralni letalec Aljaž Kavs iz Tolmina.
Ko se nesreča ali incident zgodi, imenujejo preiskovalno komisijo, ki odkrije vzroke zanjo in predlaga ustrezne ukrepe, da se podobno ne bi več zgodilo. "Sankcije so različne: od zahteve po zamenjavi določenih delov na vseh drugih letalih do odvzema pilotove licence. Ob nesreči v Bovcu sem na primer za tri dni prepovedal vse lete z jadralnimi letali, ker sem ocenil, da učenci v letalskih šolah (Aljaž Kavs je bil začetnik) niso dovolj dobro poučeni o zasilnem pristajanju. V vseh klubih so potem do preklica prepovedi morali izvesti dodatno izobraževanje."
Na upravi nameravajo zaostriti tudi pogoje za pridobivanje letalskih dovoljenj, disciplinske prekrške bodo obravnavali še bolj resno, trudili pa se bodo tudi za večjo profesionalnost pilotov.
"Od osamosvojitve naprej se je število ur letenja v Sloveniji skokovito dvignilo, in mnogi me prepričujejo, da je povsem normalno, da je ob tem naraslo tudi število letalskih nesreč. Menim, da števila nesreč ne moremo opravičevati s številom letalskih ur. Vsako nesrečo posebej je treba raziskati, ugotoviti motnje in poskrbeti, da se kaj podobnega ne bo več zgodilo. Za nevarnost zračnega prometa namreč ne more biti nobenega izgovora. Čutim se odgovornega za vsako osebo in vzamem vsako, še tako majhno nesrečo ali incident še kako zares," je poudaril Ludvik Bokal.
Ob tem jim na upravi za zračno plovbo ni lahko, saj se že leta srečujejo s klasično težavo - pomanjkanjem ljudi. Tako na primer 400 letal, kolikor jih imamo registriranih v Sloveniji, pregledujejo le štirje mehaniki.
MOJCA LORENČIČ
Vzroki za dogodke so domnevni, preiskave o zadnjih štirih pa še niso končane:
2. januarja je bil pri Celju lažje poškodovan motorni zmajar. Domnevajo, da ni upošteval navodil. 8. januarja na Dolskem večja materialna škoda na ultralahki napravi (ULN); odpoved motorja ali neupoštevanje vremenskih pogojev. 18. aprila pri Ločah večja materialna škoda na helikopterju; napaka pilota ali tehnična napaka. 1. maja je bil pri Brežicah hudo poškodovan pilot ULN; nedisciplina. 5. maja pri Velenju povzročena materialna škoda na ULN; odpoved motorja. 24. maja signaliziran požar na DC-9 na brniškem letališču. 25. maja na Mooneyu na Brniku majhna škoda; pnevmatika. 22. junija pri Klečah materialna škoda na ULN; neprimeren pristanek. 26. junija pri Grosupljem materialna škoda na ULN; oviran pretok goriva. 2. julija pri Lahovčah materialna škoda na ULN; pogonska skupina. 2. julija je pri Mostu na Soči helikopterju zmanjkalo goriva. 3. julija pri Postojni materialna škoda na cessni; odpoved motorja. 7. julija pri Slovenj Gradcu materialna škoda na jadralnem letalu; odpoved motorja vlečnega letala. 9. julija pri Mariboru materialna škoda na ULN; napaka pilota ali tehnična napaka. 16. julija pri Mariboru materialna škoda na jadralnem letalu; napaka pilota. 23. julija pri Mariboru dve smrtni žrtvi, ko je strmoglavilo dvomotorno reaktivno letalo; napaka pilota. 24. julija pri Bovcu smrtna žrtev pri zasilnem pristanku; neizkušenost.
V Sloveniji imamo 13 letališč, od teh so tri (Maribor, Ljubljana in Portorož) dovolj velika za redni zračni promet. V minulem letu je v naši državi delovalo 15 letalskih šol, 26 aeroklubov in 35 društev ter klubov za prosto letenje, ki so združevali prek 3.000 članov. Registriranih civilnih in vojaških pilotov je bilo 1884. Letos jih je po oceni Ludvika Bokala dovoljenje pridobilo še za kako desetino več - v državi imamo torej več kot 2.000 pilotov. To je glede na število prebivalcev več, kot premorejo pilotov na primer v ZDA! Smo res narod letalcev ali pa je morda pri nas lažje priti do dovoljenja, nas je zanimalo.
"Na to tezo nikakor ne pristajam, pot do dovoljenja za pilota je v Sloveniji popolnoma enako težavna kot v drugih državah," je bil kategoričen direktor uprave za zračno plovbo, ustanove, ki je med drugim zadolžena tudi za izdajo dovoljenj. Ta so mednarodno veljavna in veljajo toliko časa kot zdravniško spričevalo - ta pa morajo piloti redno obnavljati: prometni piloti na vsakih šest mesecev, poklicni vsako leto, športni pa vsaki dve leti.
"Bolj verjetno bo obveljala ta, da smo Slovenci narod letalcev. Imamo bogato letalsko zgodovino, že od časov pionirja Edvarda Rusjana naprej. Zanimiv podatek, ki to potrjuje, je tudi, da je bilo v bivši JLA med piloti 30 do 40 odstotkov Slovencev. Slovencev na primer pehota nikoli ni zanimala, izziv so videli v visoki in sofisticirani tehniki in strokovnosti, kamor sodi tudi letalstvo," meni Ludvik Bokal.
Comments welcome, Tomaz Erjavec