Znotrajjezikovno prevajanje Brižinskih spomenikov v sodobno slovenščino se je spoprijelo z
dvojno jezikovno resničnostjo. Na eni strani z občutno drugačnostjo, ki jo je povzročila tisočletna zgodovinska
razdalja med jezikom BS in današnjo slovenščino; in na drugi strani z globinsko sorodnostjo še zmeraj žive
podobnosti med obema stanjema jezikovnega razvoja. To stanje omogoča, da se prevajanje lahko usmeri k jezikovnim
razdaljam ali jezikovnim bližinam med prvotnim in nastajajočim prevodnim besedilom. O zgodovini dosedanjih
slovenskih prevodov BS – njihovi prevajalci so Franc
Pričujoči znotrajjezikovni prevod poskuša zajeti in spojiti obe omenjeni jezikovni resničnosti, nekdanje in današnje branje spomenikov: glavno izhodišče je čim natančneje posneta semantika besedila. Od vseh dosedanjih prevodov se loči najbolj po tem, da je radikalnejši v arhaizaciji. Prizadeva si ohraniti kar največ izraznih sestavin, stilizmov in bralnih vtisov izvirnika, seveda ob upoštevanju široko razumljene norme sodobne knjižne slovenščine. Pri tem se je dalo opreti na veliko pomembnih dognanj in rešitev, ki jih je okoli BS zbrala slovenska prevajalska kultura. Upoštevani so tudi prevodi v druge slovanske jezike.
Vračanje k izvirniku je že na prvi pogled opazno v zunanji, grafični členitvi besedila BS po prvotnih vrsticah, ki pa so jih dosedanji prevajalci razvezovali v natis navadne prozne oblike. Prvotnemu izražanju v BS je približan celotni jezikovni ustroj prevoda, od izbire besedja in besednih oblik do besednega reda in skladnje; kolikor mogoče sta ohranjeni retorika in stilistika, tako v stavčni kot besedni in glasovni figurativnosti. Tudi stava ločil je prirejena ne le smiselnim enotam besedila, temveč tudi govorniški členitvi, skladno s kritičnim prepisom. Izbira velikih začetnic se ravna tudi po vzvišenem pomenu, ki ga je spovedna molitev ali pridiga dajala božjim osebam in prispodobam.
Vendar je prevajalska arhaizacija morala ostati v mejah razumljivosti za današnjega bralca, torej znotraj širše in gibljivo razumljenega sodobnega slovenskega knjižnega jezika in njegovega pravopisa. Zato je bila glavna skrb namenjena filološko natančnemu in lingvistično utemeljenemu prenosu prvotne vsebine v sodobno besedilo; pri tem je bila posebna pozornost usmerjena v iskanje živih identičnih mest med jezikom BS in sodobno slovenščino. Vsa še zmeraj premalo jasna ali dvoumna mesta poskušajo premostiti jezikovne, kulturnozgodovinske in teološke opombe. Istovrstne opombe so združene v prvi omembi.