Latinski prevod BS I je leta 1822 objavil J. Kopitar
v oceni Dobrovskega
Institutiones linguae slavicae. Ponatisnili so ga Metelko v Lehrgebäude... 1825 in Köppen–Vostokov 1827. V izdaji Glagolita Clozianus je leta 1836 Kopitar
objavil še prevod BS II in III; ponatisnil ga je Metelko v Anhang... 1848. V. Vondrák je leta 1896 Kopitarjev
prevod le malenkostno spremenil. S. Pirchegger je 1931 v glavnem sprejel Vondrákovo verzijo prevoda, vendar je ponekod segel nazaj h
Kopitarju, marsikje pa je naredil svojo različico.
Prevod v Kopitarjevi in poznejših izdajah je natančna podoba izvirnika,
"ad verbum interpretatio", seveda skladno z razumevanjem (branjem) izvirnega rokopisa.
Stilistične zahteve knjižne latinščine jim niso bile v ospredju.
Za Pogačnikovo
izdajo 1968 je nov prevod oskrbel K. Gantar. Prevod v naši izdaji je slogovno enak onemu v
prejšnji, odstopa le glede besed, ki so zdaj drugače prebrane. Kar zadeva besedni red, ima latinska sintaksa svoje
zakonitosti, od katerih so mogoča odstopanja samo v izjemnih primerih, ko gre za namensko
stilno podčrtavanje. Latinščina ima svoj pravopis, ki določa rabo interpunkcij in velikih
začetnic. Ista slovenska beseda ne more biti vedno prevedena z istim latinskim izrazom, ker
imajo besede v različnih jezikih različne pomenske obsege in različne stilne odtenke. Ker
latinščina teži h gradnji stavčnih period, kjer prevladuje hipotaksa, in ker latinsko
besedilo z relativnimi zaimki pokrije veliko tega, kar moderni jeziki izražajo s podrednimi
vezniki, latinski prevod ni dobesedna odslikava izvirnika oziroma prevoda v sedanjo
slovenščino.
Zadnji odstavek BS I seveda ni prevod, ampak je prepis izvirno latinskega
besedila v Clm 6426.