Nemški prevod daje vsebinsko sporočilno plat izvirnih besedil v standardnem knjižnem jeziku; pri tem se naslanja na dikcijo sodobnih bibličnih prevodov in liturgičnih obrazcev. Obenem si prizadeva ohraniti največjo možno bližino slovenskemu prevodu, tudi kar zadeva njegove stilno označene, retorične in literarno-estetske sestavine. Od njega se oddalji le tam, kjer mu to narekuje drugačen ustroj nemščine, ki nekaterih izraznih sredstev slovenščine ali sploh nima ali pa v njej funkcionirajo drugače. Tako npr. nemški prevod ne more enako rabiti pomanjševalnic, staviti pridevnika za samostalnikom ali sploh svobodneje variirati besednega reda, najti enotnega vzorca za zvezo dajalnika z nedoločnikom, ujeti posebnosti, kakršni sta raba svojilnega zaimka namesto povratnosvojilnega ali raba trpnika namesto tvornika. Po slovenskem besedilu pa se ravna tam, kjer uvaja redke besede domačega izvora namesto običajnejših tujk, vzdržuje enotnost terminološko rabljenega izrazja, menjava samostalniške in glagolske konstrukcije, v stavčni skladnji ohranja mnogovezje ali brezvezje, prevladujočo priredno zgradbo, v daljših periodah pa izmenično vrsti priredne in podredne člene. Slovenskemu prevodu se prilagaja tudi z rabo ločil, ki imajo izrazito ritmično funkcijo, in z vrsto besednih in stavčnih retoričnih figur.
Prevod si z vsem tem prizadeva doseči čim višjo stopnjo ustreznosti: podobno kot slovensko besedilo je tudi nemško sodobno in razumljivo brez težav, vendar je arhaično obarvano in teži k privzdignjenemu, visokemu stilu; vsaj posamezni njegovi deli so izrazito retorično izoblikovani.
Za