Pri fonetičnem prepisu besedil BS izhajamo iz naslednjih ugotovitev in predpostavk:
1. BS so bili zapisani med leti 972 in 1039; BS II in BS III verjetno pred l. 1000, BS I pa verjetno do 1022–1023. Pisarja sta bila dva, oba verjetno nemška duhovnika. Eden od njiju je zapisal prvi spomenik (BS I), drugi, ki verjetno slovenskega jezika ni dobro znal, pa drugega (BS II) in tretjega (BS III), drugega verjetno po nareku.
BS I in BS III sta prevoda neugotovljenih starovisokonemških spovednih obrazcev, o čemer pričajo besedni in skladenjski kalki.
BS II je pridiga o grehu in o njegovih posledicah za človeka ter o odrešilnem učinku vere, spovedi in kesanja. To besedilo je zgodnjesrednjeveška retorično-jezikovna mojstrovina, ki se po jeziku in stilu od obeh spovedi precej loči tudi po tem, da v njem – razen v zadnjih nekaj vrsticah – ni germanizmov. Predloga za ta spomenik ni znana, v jeziku in stilu pa je v njem dopustiti besedne in skladenjske starocerkvenoslovanske vplive.
2. Glede na to, da so ta besedila del kodeksa Clm 6426, ki je bil last
freisinškega škofa, pod cerkveno in misijonsko jurisdikcijo katerega je spadalo tudi s Slovenci
poseljeno ozemlje na Zgornjem Koroškem v
današnji Avstriji, je jasno, da jih je škof ali tisti, ki ga je nadomeščal, uporabljal pri svojem
liturgično-katehetičnem delu med slovenskim prebivalstvom in da so zato morala biti napisana v takem
jeziku, ki ga je ljudstvo razumelo, to pa je bil slovenski jezik, ki se je v tistih krajih govoril
ob koncu 10. in v prvih desetletjih 11. st. To velja tudi za tiste besede v njih, ki se nam danes –
po tisoč letih – zdijo, kot da so bile prevzete od drugod, vendar so nekatere od njih izkazane še v
jeziku slovenskih protestantov 16. st. ali pa jih še danes poznajo nekatera, med njimi tudi koroška
slovenska narečja.
3. Naša fonetična transkripcija besedil BS je v osnovi taka, kot jo je uveljavil
F. Ramovš v izdaji Brižinskih spomenikov, ki jo je pripravil skupaj z zgodovinarjem in paleografom
M. Kosom leta 1937. Od njegove pa se loči po tem, da naša v
4. Pri tem dopuščamo, da so pri naglašanju ponekod mogoče tudi drugačne rešitve.
(Prim.
5. Slovenski jezik je v 10./11. st. imel devet samoglasniških fonemov:
Fonetična vrednost samoglasnikov
6. Kot F. Ramovš
7. Fonem
8. Širok je bil tudi samoglasnik
9. Prepričani smo, da so se v času nastanka BS na Koroškem in na vsem slovenskem
severozahodu še govorili nosniki, čeprav so v BS zapisani samo nekajkrat. Upoštevati moramo, da se v
koroškem podjunskem narečju v naglašenih dolgih zlogih govorijo še sedaj, povsod drugod na
slovenskem severozahodu (razen v Reziji in Terski dolini) pa imajo zanju široka ustna samoglasnika
Da so nosniki v BS in tudi v nemških zapisih slovenskih krajevnih in osebnih
imen tako redko označeni, je razumljivo, ker Nemci v svojem jeziku takih samoglasnikov niso imeli in
so imeli zato tudi težave pri njihovem dojemanju, pa tudi niso vedno vedeli, kako naj bi jih
zapisali. Besede razen
Zanimivo je, da se današnji preprosti slovenski Korošci nosnikov, ki jih še
govore, komaj zavedajo, napisati pa jih gotovo ne bi znali. V mednarodni transkripciji nosnike
pišemo z grafemoma
10. Položajna varianta fonema
11. Tudi zlogotvorni
12. Zlogotvornega
13. Sistem soglasnikov je bil v slovenskem jeziku 10./11. st. in tudi v BS tale:
Po mednarodni transkripciji pišemo soglasnike
Soglasnik
Soglasnik
14. V 10./11. st. so se vsi samoglasniki v besedah pojavljali kot dolgi ali kratki, naglašeni ali nenaglašeni. To je bil rezultat naslednjih glasoslovnih razvojev:
V 7./8. st. se je na ozemlju današnjega slovenskega, hrvaškega in srbskega jezika stari psl. dolgi akut skrajšal.
V 10. st. se je psl. kratki cirkumfleksˋˋ v slovenskem jeziku podaljšal in se izenačil s starim dolgim cirkumfleksom ˆ.
V 10. st. se je ˆ < ˆˋˋ pomaknil za en zlog proti koncu besede, če je bila
večzložna in ni bila naglašena na zadnjem zlogu (
V 10. st. se je v besedah tipa
Vsi prednaglasni in ponaglasni dolgi samoglasniki so se razen v položaju neposredno pred naglašenim zlogom v 10./11. st. skrajšali.
V tem zadnjem primeru so do 12. st. ostali dolgi samo tisti nenaglašeni
samoglasniki, ki so bili dolgi po svojem izvoru ali pa so postali dolgi zaradi kontrakcije dveh
kratkih samoglasnikov (
Dolgi naglašeni so bili samo samoglasniki pod starim dolgim ali prvotno kratkim cirkumfleksom ter pod novim dolgim akutom in novim dolgim cirkumfleksom.
Kratki pa so bili samoglasniki pod skrajšanim starim dolgim akutom in pod novim
kratkim akutom na primarno kratkih samoglasnikih (
V 10./11. st. je imel slovenski jezik tele naglase: novi dolgi akut, novi dolgi
cirkumfleks, stari dolgi cirkumfleks (
15. Po mednarodni transkripciji dolg samoglasnik označimo tako, da za njim
postavimo dvopičje (
Tonematiko označujemo takole: ostrivec nad samoglasnikom pomeni akut (
Ostrivec na naglašenem dolgem samoglasniku pomeni novi akut (
Ostrivec na naglašenem kratkem samoglasniku (
Ob fonetičnem prepisu obravnavajo opombe samo najbolj nejasna in doslej različno razlagana mesta BS v samostojnih izdajah. Posamezna opomba navaja mesto po diplomatičnem prepisu. Imena v opombi pomenijo naslednje izdaje: