-
P. I. Köppen 1827 v prvem
delu knjige (1–20) med drugim objavlja besedila vseh treh BS, prepisana iz latiničnega izvirnika, pri
čemer je namesto dolgega s uporabil navadni s (4–11). Nadvrstična znamenja so v BS I
večinoma opuščena, medtem ko so pike v obeh spovedih, ki besedilo členijo na kratke, vendar vsebinsko
pomembne dele, skrbno zapisane. Besedilo, zlasti pridige, je že v tej z latinskimi črkami pisani verziji
preurejeno tako, da je takoj vidno, kje se posamezna beseda začne in konča. Predlogi pa so pogosto
spojeni z besedo, s katero so skladenjsko povezani v enoto.
V drugem delu knjige (21–36) zavzema osrednje mesto prvega poglavja prepis besedil
BS, ki ga je Vostokov opravil na osnovi
posnetkov. Odločil se je besedilo BS prepisati s ciriličnimi črkami po ruskem pravopisu tako, da istemu
glasu vselej ustreza ista črka in da ista črka vedno pomeni isti glas. Razen tega pa je BS prepisal tudi
s starocirilskimi črkami po najstarejšem cerkvenoslovanskem pravopisu. Primerjava teh dveh zapisov naj
bi pokazala, v čem se je karantanska slovenščina razločevala od jezika starocerkvenoslovanskih
spomenikov.
Tako je hkrati s prepisom ob preglednici O proiznošenii bukv koimi pisani slovenskija
tri stat’i Frejzinškoj rukopisi (37–45) ugotovil, da so Karantanci v svojem govoru imeli še nosni
o, medtem ko je glede nosnega e domneval, da ga je že zamenjal
e.
Kljub dobro opravljenemu prepisu je vendar ostalo nekaj nedoslednosti. Tako je pisal
npr. e in i za ə; li in l za
ĺ; ni in ng in n za ń; ir
in ri in re in r za , l in
ul za . Prišel je sicer do pravilnega spoznanja, da psl. ь, ъ ustreza sl.
ə, tega pa v prepisu ni izpeljal.
-
II. Kopitar 1836 je BS
objavil v knjigi Glagolita Clozianus na str.
XXXV–XLI, komentar o njih pa na str. XLI–XLVII.
BS objavlja v 4 vzporednih stolpcih. V drugem je besedilo v njegovem prepisu, v
tretjem pa v cerkvenoslovanskem Vostokova. V svojem prepisu uporablja latinične in starocirilske črke
(jat, nosnika, jery, oba polglasnika, š, ž, č, h, ć in đ).
Posebnost njegovega prepisa je, da piše jery tudi v primerih, ko je v
BS zapisan že i. Slovenski polglasnik piše z jerom, medtem ko jor
uporablja samo pri predlogu vъ, predponi vъz in pri . Za nosni
e piše jat, včasih e, izjemoma pa csl. črko za nosni
e. Nosni o piše povsod, kjer je etimološko upravičen. Fonem
piše kot rь. Samoglasnik, ki je nastal po skrčenju oe, piše kot
e in ne jat. Soglasnik, ki je nastal iz t+j, piše s
ћ, soglasnik iz d+j pa z ђ (uroђen za
vuuraken). Kopitar zapisuje ĺ z lj in ń z
nj samo v primerih, ko je mehkost v BS označena (npr. li, ni).
-
III. Vondrák 1896 objavlja BS na str. 52–61. V vzporednih stolpcih si sledita
diplomatični prepis in Vondrákov prepis v češki pravopis z izjemo znakov za h, ć in
ś. Sicer pa velja tudi zanj (kot za vse raziskovalce BS do Pircheggerja in Ramovša), da se
ni dokopal do spoznanja, kako je treba brati variantne zapise istih ali strukturno enakih
besed.
Vsekakor pa so Vondrákove zasluge predvsem na drugih področjih raziskovanja BS
(pritegnitev stvn. idr. besedil v raziskavo izvora BS).
-
IV. Sievers 1925 v prepisu izhaja v osnovi iz Vondrákovega prepisa, vendar označuje
nosnika, kvantiteto, v nekaterih primerih tudi kvaliteto samoglasnikov in naglas. S svojo
zvočnoanalitično metodo je dokazoval njihovo pesniško oblikovanost. Prepisi pa vsebujejo veliko napačnih
interpretacij. Ramovš 1929, 301 je njegov fonetični prepis odklonil z ugotovitvijo, da "kaže, kako
Sievers bere slov. briž. tekste, ne pa (...), kako jih je njihov pisec bral oziroma slišal."
-
V. Pirchegger 1931 objavlja poleg diplomatičnega prepisa in latinskega prevoda vseh
treh BS fonetični prepis BS II in III. Prepis kaže, kako naj bi nemško govoreči v času zapisa in uporabe
BS bral in slišal ta slovenska besedila. Pri tem ugotavlja, da je raba posameznih črk, še posebej za
sičnike in šumnike, mnogo bolj dosledna in pravilna, kot če bi jih bral in slišal Slovenec.
-
VI. Za Ramovšev 1937 fonetični prepis BS so značilne tele njegove odločitve, ki so
rezultat temeljitega poznavanja razvoja slovenskega jezika.
- 1. Ločil je tri slovenske e–jevske foneme: jat, etimološki
e in nosni e.
- 2. Polglasnik je pisal s posebnim grafemom (ə).
- 3. Ločil je etimološki o in nosni o kot posebna fonema.
- 4. Ločil je etimološki i od etimološkega jery v primerih, ko je ta v BS
označen.
- 5. Ločil je n in ń, l in l’.
- 6. Za soglasnik, ki je nastal iz t+j, je pisal t’.
- 7. Verjetno zaradi težav s tiskarskimi znamenji za in je pisal v in j.
- 8. Sporadična položajna ć in ś je označeval.
-
VII. Isačenko 1943 objavlja diplomatični prepis BS I in III s prevodom v
starovisokonemščino. Za BS II objavlja diplomatični prepis in fonetični prepis starocerkvenoslovanske
rekonstrukcije besedila. S posebnimi znaki označuje soglasnika za t+j oz. d+j
( oz. ).
-
VIII. V knjigi Freisinger Denkmäler je Kolarič 1968 objavil deloma nov fonetični prepis. Nastanek BS je s
Koroške prenesel na področje misijonske dejavnosti oglejskega patriarhata, t. j. na jugozahod
slovenskega jezikovnega ozemlja. Zato je računal z deloma drugačnim jezikom (npr. zgodnja izguba
nosnikov). Sicer pa se njegov fonetični prepis naslanja na Ramovševega. Nekaj posebnosti: za nosna
o in e piše ọ in e; v označuje z w
in , j pa z ; zlogotvorna r in l piše
z in .