Zunanji opis
Igor Grdina
Latinski kodeks Bavarske državne knjižnice v Münchnu (Clm 6426), v katerega so uvezani BS,
obsega 169 danes oštevilčenih pergamentnih folijev, kar pomeni 338 strani. Milko Kos, ki je doslej najnatančneje preučil njegovo zgradbo, daje o njegovi
sestavi tole poročilo: fol. 1: ovojni list zase; fol. 2–25: trije kvaterniji; fol. 26: posebej uvezan list;
fol. 27–34: en kvaternij; fol. 35–40: en ternij; fol. 41–47: en kvaternij, od katerega manjka med folijema
47 in 48 en list; fol. 48 in 49: dva posamezna lista; fol. 50–57: en kvaternij; fol. 58–64: en kvaternij, od
katerega je odrezana skoraj polovica fol. 64 in za tem sledeči folij; fol. 65–72: en kvaternij; fol. 73–79:
en kvaternij, od katerega manjka med folijema 78 in 79 en list; fol. 80–86: en kvaternij, od katerega manjka
en list med folijema 84 in 85 (a besedilo ni pomanjkljivo); fol. 87–94: en kvaternij; fol. 95–101: en
kvaternij, od katerega je izrezan med folijema 96 in 97 en list (a tekst je celoten); fol. 102–109: en
kvaternij; fol. 10–119: en kvinternij, od katerega je med folijema 115 in 116 izrezan en list (besedilo ne
manjka); fol. 120–134: dva kvaternija; fol. 135–142: sestav osmih listov, od katerih se držita začetna dva
(135 in 136) skupaj s končnima dvema (141 in 142), srednji pa so prosto uvezani; fol. 143–146: en binij;
fol. 147 in 148: dva uvezana lista; fol. 149–153: en ternij, od katerega manjka med folijema 149 in 150 en
list (a tekst ni pomanjkljiv); fol. 154–162: en kvaternij, od katerega je izrezan med folijema 159 in 160 en
list; fol. 163–169: en kvaternij, od katerega manjka zadnji (ovojni) list, toda njegovi ostanki da so na
notranji strani zadnje platnice.M. Kos, Paleografske in historične
študije k freisinškim spomenikom, v: M. Kos, Srednjeveška zgodovina Slovencev, Ljubljana 1985, 54.
Kos nadalje ugotavlja, da je bil
kodeks zvezan nedolgo po tistem, ko so bili pergamentni foliji popisani; vezavo ima torej za sočasno.M. Kos, n. d., 55. Osnova platnic je lesena; prevlečena je z
belim svinjskim usnjem. Ornament na usnju je dokaj preprost vzorec, ki ga oblikujeta dve vzporednici v
navpičnih, vodoravnih in poševnih legah ter njihova presečišča. Sedanji hrbet je mlajši od vezave platnic,
ki so spredaj in zadaj okrašene enako z enim samim vzorcem. Prvotni hrbet sedanje vezave bi s svojo
morebitno ornamentiranostjo utegnil povezovati vzorec sprednje in zadnje platnice, vendar je karkoli trdnega
o tem nemogoče reči.
Na kodeksu so opazni sledovi zapirača, ki pa ga zdaj ni več – niti ni rekonstruiran. Na
notranji strani vezave zadnje platnice, kakršna je bila v času, ko je kodeks preučeval Milko Kos, je bila luknja, ki je pričala o tem, da je bil
kodeks nekoč pritrjen z verigo na svoje mesto v knjižnici.M. Kos, n.
d., 55. To dokazujejo tudi sledovi na usnju zadnje platnice. Današnji les platnic ni prvoten, gre
namreč za zelo mlado bukovino; usnje platnic je starejše, čeprav ga glede na način obdelave verjetno ni
mogoče imeti za prvotno.Če seveda drži Kosovo mnenje, da gre za
sočasno vezavo. Misel o obdelavi usnja je prispeval P. Štaut, vodja restavratorske delavnice NUK v Ljubljani. Glede na naravo besedil v Clm 6426
nikakor ne gre računati, da bi bil kodeks prvič zvezan v sedanji obseg šele po letu 1300; temu tudi
nasprotuje notica na fol. 2, ki govori o lastništvu kodeksa v 12. st. Morda izvira iz časa, ko je
bil po l. 1300 prvotni kodeks radikalno obnovljen; o tem bomo spregovorili pozneje.
Notranja stran platnic je bila v času Kosovih preučevanj očitno drugačna kot danes, saj
ugotavlja, da je na notranji strani sprednje platnice psalmsko besedilo, spisano konec 13. ali v začetku 14.
st., in sicer od "lex dei eius in corde" do "quia speraverunt in eo" iz 36. in od začetka do "in ira tua
corripias me" iz 37. psalma. O zadnji notranji platnici pravi, da je na njej od iste roke spisan 18. psalm
od "orbis mei" do "redemptor meus" in začetek 19. psalma od "exaudiat te dominus" do "salus dexterae
eius",M. Kos, n. d., 55. med njima pa je antifona z dvema
vrstama nevm, kakršne so mogle biti zapisane v 14. st.Mnenje
muzikologa dr. Jurija Snoja.
Sedaj sta vidni tudi drugi strani teh nekdaj na notranjo stran platnic pritrjenih folijev:
torej je bil kodeks od Kosovega do našega preučevanja temeljito restavriran – po vlepljenem listu na
notranji strani sedanje zadnje platnice sodeč – v letu 1958. Težko bi pritrdili Kosovi misli, da sta sedanja
prvi in zadnji folij, ki sta neoštevilčena, popisana z isto roko; pisana sta na enak način (ne do konca
vrstice) in z enako pisavo, knjižno gotico (teksturo), toda tehnika pisanja razcepljenega zgornjega konca
črk z dolgimi navpičnicami je različna (npr. b); inicialka Q je pisana spredaj čisto drugače kot zadaj;
bistveno se razlikuje tudi pisanje črke s, ki je spredaj zelo frakturirana oz. (raz)lomljena, medtem ko je
zadaj bolj zaobljena. Poleg tega spredaj ni nevmiziranih antifonskih odlomkov. Vsebinsko gre na sedanji prvi
strani za 36. psalm od "non confundetur in tempore malo" do "et lingua eius loquetur iudicium", na zadnji pa
za 19. psalm od "hi in curribus et hi in equis" do "qua invocaverimus te" (sledi antifona z drugim verzom
"exaudiat te Dominus in die tribulationis") in za začetek 20. psalma do "et in seculum seculi".
Izrazito knjižna fraktura oz. tekstura utrjuje domnevo, da sta bila oba omenjena lista
nekdaj del drugega kodeksa, ki je bil nato porabljen za vezavne posege v kodeks z BS; ker so na sedanjem
zadnjem pergamentnem foliju še vidni sledovi pritrjenosti z verigo, bi bilo mogoče misliti na to, da je pri
pravkar omenjenem posegu šlo le za temeljito obnovo, ne pa za novo vezavo. V primeru, da bi bil poseg dovolj
zgoden, po možnosti še v 14. st., bi bila tudi nova vezava še mogoča, kajti pozneje je bilo pritrjevanje
novih knjig vse manj v navadi. Vse to bi se seveda moglo zgoditi šele potem, ko sta bila spisana sedanja
prvi in zadnji (neoštevilčeni) list našega kodeksa, se pravi najprej okoli leta 1300, ali verjetno še
pozneje, saj moramo računati s tem, da sta bila oba folija vsaj nekaj časa v kodeksu, za katerega sta bila
spisana.
Pergament folijev kodeksa z BS je precej različnih kvalitet in torej zelo različnih
debelin, kakovosti obdelav ter barv (od debelega, trdo ustrojenega in rumenega pergamenta do tankega,
gladkega in belega). BS so spisani na sorazmerno belem in kakovostnem ter dobro obdelanem gladkem
pergamentu, zlasti glede na nekatere druge folije kodeksa (fol. 111 ima npr. kar tri velike naravne luknje,
ki mu dajejo izrazito nereprezentativen izgled, vendar to v Clm 6426 ni edini tak primer). To še posebej
velja za fini in tanki pergament fol. 78; malo slabše kakovosti je nekoliko debelejši pergament BS II in
III. Tudi rjavkastočrno črnilo BS je glede na črnilo v drugih delih kodeksa dosti kakovostno. Seveda pa je
ob tem treba reči, da ne gre za posebno reprezentativen kodeks, zato oznake kakovosti veljajo le relativno;
bavarsko oziroma nemško jugovzhodno pismenstvo ima za čas poznega zgodnjega in zgodnjega visokega srednjega
veka kar precej reprezentativnih spomenikov, ki izkazujejo finejšo pergamentno obdelavo in pisarsko izdelavo
(raznobarvna črnila od srebrnkastih do črnih) kakor Clm 6426.
Razsežnosti Clm 6426 so: višina pergamentnega folija 25,6 cm, širina 20,8 cm (merjeno na
foliju 78); vendar strani niso preveč skrbno urezane v eno velikost (npr. folij 64 je za dobro tretjino
manjši od drugih, folij 169 pa kar za polovico); debelina kodeksa s platnicami je 5,9 cm, brez platnic pa
3,7 cm.
Foliji so bili oštevilčeni kasneje,Kodeks je
foliiran, ne paginiran; preden so začeli kodekse številčiti po folijih, je bilo – kjer je bilo – v
navadi označevanje posameznih kvaternijev z rimskimmi številkami, pozneje z arabskimi in še pozneje s
kapitalnimi in uncialnimi črkami ter najpozneje z minuskulnimi. ne ob nastanku kodeksa. M. Kos je ugotovil, da razpada Clm 6426 po tehničnih in
vsebinskih merilih na šest velikih delov, ki so nastali neodvisno drug od drugega in bili naknadno združeni
v kodeks. Spisalo pa ga je več rok. Kos jih je označil takole:
- prvi del (fol. 1–26): I/1 (fol. 1v); I/2 (fol. 1v); I/3 (fol. 2–21, 25–26); I/4 (fol. 21–23); I/5
(fol. 23v–25); I/6 (fol. 26v) – torej 6 rok;
- drugi del (fol. 27–49): II/1 (fol. 27–39v ); II/2 (fol. 39v–47); I/5 (fol. 47–47v ); II/3 (fol.
48, 49v ); II/4 (fol. 48–49) – torej 5 rok, 1 od teh je znana že iz prvega dela;
- tretji del (fol. 50–72): III/1 (fol. 50–57v ); III/2 (fol. 58–64); II/3 (fol. 65); III/3 (fol.
65v–71); II/2 (fol. 71–72); I/5 (fol. 72); III/4 (fol. 72v ) – torej 7 rok, od tega 1 znana že iz
prvega dela, 2 pa iz drugega;
- četrti del (fol. 73–79): IV/1 (fol. 73–78v ); I/2 (fol. 78v–79); IV/2 (fol. 79) – torej 3 roke, od
tega 1 znana že iz prvega dela;
- peti del (fol. 80–148): V/1 (fol. 80–84); V/2 (fol. 84v–86v ); V/3 (fol. 87–147); V/4 (fol.
147v–148); I/2 (fol. 126v ); V/5 (fol. 146) – torej 6 rok, od tega 1 znana že iz prvega dela;
- šesti del (fol. 149–169): VI/1 (fol. 149–159. – prav je 149–151); VI/2 (fol. 151–153 in 158v–161v
); VI/3 (fol. 153v–157); VI/4 (fol. 157–157v ); VI/5 (fol. 161v–169) – torej 5 rok.M. Kos, n. d., 59.
Skupaj gre torej za 26 rok. To pa so le najvažnejše roke, izmed katerih M. Kos šteje zaradi vpisov besedil enovitega oz. enotnega
značaja za glavne v posameznih delih kodeksa naslednje: v prvem delu roki I/3 in I/4; v drugem roko II/1; v
tretjem roke III/1, III/2 in III/3; v četrtem roko IV/1, ki je spisala tudi BS I; v petem roko V/1, V/2 in
V/3; v šestem roke VI/1, VI/2 (roka, ki je pisala BS II in BS III ), VI/3, VI/4 in VI/5.M. Kos, n. d., 60, 61. Po Kosovem mnenju so vse glavne roke, ki so napisale
osrednja besedila našega kodeksa, svoje delo končale, še preden je bilo vseh šest sestavnih delov Clm 6426
povezanih v kodeks.M. Kos, n. d., 55, 69. Glede na dejstvo, da
se posamezne roke pojavljajo v več delih kodeksa, ki so nastali posamič, ni preveč drzno misliti, da je šest
delov kodeksa nastalo vsaj približno v istem času oz. v obdobju ene velike generacije. Tako je tudi mogoče
računati na vezavo vseh delov v kodeks nedolgo zatem, ko so bili napisani. V rokopisu je še več manjših
notic, ki so nastale pozneje (po misli M. Kosa so iz 12. st.M. Kos,
n. d., 60.), tako v latinščini kot v starovisokonemščini (slednje npr. na foliju 163v in še prej
na sicer praznem foliju 148v , kjer sta poleg dveh stvn. notic še dva manjša ornamenta).
Posamezne notice so v kodeks vpisali tudi nekateri njegovi preučevalci v 19. st.M. Kos, n. d., 60.
V kodeksu najdemo tudi prazne strani (npr. neposredno pred BS II je prazen folij 158, še
prej so takšni foliji 1, 64 v, 79 v, 148v – a ta je okrašen z ornamentoma); posamezne strani tudi niso v
celoti popisane (npr. foliji 23, 49v, 58v, 64, 72v, 86v, 148, 153, 157v, 160). Kot smo že omenili, vsi
foliji niso enakega obsega.
Od čisto okrasnih prvin kodeksa Clm 6426 gre omeniti le nekaj preprostih ornamentov (dva na
foliju 148v, dva na foliju 149). Inicialke so dokaj skromne; ponekod celo manjkajo (npr. na foliju 65v in na
naslednjih do 69v).Ker so v Ljubljani na voljo le črno–beli posnetki
celotnega Clm 6426, je o barvi in kakovosti črnila v njem nemogoče reči karkoli zanesljivejšega. Po
sporočilih dr. H. Haukeja iz Bavarske državne
knjižnice je črnilo črno, ponekod s tendenco k rjavi barvi.
V skladu z do sedaj ugotovljeno precej neenovito podobo kodeksa je tudi število začrtanih
in/ali tudi s pisavo zapolnjenih vrstic različno: M. Kos tako navaja besedila v 17 (fol. 149–162v ), 19 (fol. 135–147), 20 (fol. 50–57, 60–64, 80–134),
21 (fol. 58–59), 22 (fol. 163–169) in 24 (fol. 2–49, 65–79) vrsticah.M. Kos, n. d., 55. Besedila na folijih 149–153 in 158v–161v (na slednjem ne v celoti) so pisana
v dveh stolpcih, vsa druga v bloku. Na fol. 1v je 15 vrstic, pisanih z dvema različnima pisavama in z dvema
različnima razmikoma med vrsticami. Na fol. 49v je izpisanih samo 9 vrstic (ob treh stvn. noticah in eni
poznejši raziskovalni opombi, ki to stran povezuje s fol. 65), na fol. 153 je izpisan le en stolpec.
Za nas je posebej pomembno, da je na fol. 160 (konec BS II) izpisanih le 11 vrstic prvega
stolpca; BS III tako sledi BS II šele na naslednji strani istega folija. Iz tega je mogoče sklepati, da
spomenika nista bila zapisana po takšnem vrstnem redu, v kakršnem stojita v kodeksu. Pisec je vedel, da je
BS II uvodni govor za spovedni obrazec, kakršen je izpričan v BS III. Zato je za govor, ki ga je zapisal
pozneje kot spoved, pustil spredaj nekaj praznega prostora, ki pa ga je očitno bilo nekoliko preveč. O tem
priča tudi izrezani list med fol. 159 in 160.
Clm 6426 ima vsaj nekoliko razberljivo zgodovino. Kos je tako poudaril njegovo nekdanjo pripadnost freisinški cerkvi sv.
Marije in sv. Korbinijana,M. Kos, n. d., 53, 54.
Sv. Korbinijan je bil prvi freisinški škof (724–730); njemu in sv. Mariji je posvečena freisinška
škofija. Prim. še: R. Nahtigal, Važnost latinskega
dela brižinskega kodeksa in njegovih pripiskov za vprašanje o postanku in domovini slovenskih odlomkov
(Freisingensia III), ČJKZ 1, Ljubljana 1918, 19. ki sega vsaj v 12. st., saj je na fol. 2 roka iz
tega stoletja zapisala notico: iſte liƀ ē ſcē marie & ſcī corbī frisīge (čisto zgoraj nad prvo
vrstico), kar gre brati kot: "iste liber est sancte Marie et sancti Corbiniani Frisinge". Kos
poroča tudi o stari signaturi na hrbtu, ki se je glasila OM/2, in pristavi, da je bil v 17. ali 18. st.
rokopis last freisinškega stolnega kapitlja, kar dokazuje na sedanjo drugo neoštevilčeno stran (prvi
neoštevilčeni folij, ki je nekdaj bil notranji del platnice) prilepljen bakrorez s podobo Matere božje in z napisom INSIGNIA CAPITULI; nad podobo
je s svinčnikom pripisana signatura Friż. 226. Isto je Kos opazil tudi na hrbtu. To je prvotna kodeksova
signatura v münchenski državni knjižnici iz leta 1803.16 M. Kos, n.
d., 54. Na že omenjeni strani z bakroreznim prilepkom so sledovi še poznejših signatur münchenske
državne knjižnice: Cim. (= cimelije) IV 6 f, nad njo je poznejša signatura Cim. 32, pod njo pa sedanja.
Signatura Cimel. IV 6 f je tudi čisto levo zgoraj na tem foliju.
Vsebinski opis
Marijan Smolik
Raziskovalci BS se že desetletja zavedajo pomembnosti vsebine celotnega latinskega kodeksa
za študij slovenskih besedil.
Latinska besedila je podrobno pregledal Rajko Nahtigal,R. Nahtigal, Važnost
latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih prepisov za vprašanja o postanku in domovini slovenskih
odlomkov, v: ČJKZ 1 (1918), 1–63. vendar kodeksa ni sam videl. Oprl se je na opis münchenskega
kustosa J. B. Bernharta, ki si ga je prepisal J. Kopitar in ga je Nahtigal dobil v Kopitarjevi zapuščini
v NUK. Na kratko, vendar podrobno, je opisal vso vsebino kodeksa in jo razvrstil v dva dela, čeprav v
kodeksu nista dosledno ločena. V prvem so govori, homilije in uvodi za glavne praznike v letu, v drugem pa
obredna besedila. Zato je sklepal, da je bil kodeks napisan ali vsaj sestavljen za uporabo freisinškega
škofa. Ker Nahtigalu še niso bile na voljo novejše izdaje obrednih knjig in spisov cerkvenih očetov, je
nekaj obrednih besedil primerjal s starim tiskanim pontifikalom (Benetke 1572) in takrat novim graškim
obrednikom (Gradec 1915), za homiletična besedila pa ni iskal primerjave. Iz teološkega leksikona je
pravilno povzel, da v 9./10. st. škofovski obredniki (pontifikali) niso bili povsod enotni in da so pri
istem svetem opravilu različni škofje molili različna besedila.
Nahtigal je svojo študijo objavil zato, da bi spodbudil še druge k preučevanju latinskega
dela kodeksa. Milko Kos je 1924 objavil svoje
paleografske in historične študijeM. Kos, Paleografske in historične
študije k freisinškim spomenikom, v: ČJKZ 4 (1924), 1–37. na podlagi raziskovanja kodeksa samega.
Podobno kot Nahtigal je le naštel posamezna besedila, ni pa se ustavljal pri njihovi vsebini. Natančneje pa
je ugotovil začetke in konce nekaterih besedil.
Teolog Franc Ušeničnik je 1926F. Ušeničnik, Slovenska "Očitna izpoved" v liturgiji, v: BV 6 (1926),
265–301. "poskusil določiti liturgični značaj očitne izpovedi v brižinskih spomenikih"F. Ušeničnik, Kdaj so začeli v liturgiji moliti "očitno izpoved" v
narodnem jeziku, v: BV 16 (1936), 81–98. in je za primerjavo objavil celotni latinski obred
previdevanja bolnikov, ki je v našem kodeksu tik pred slovenskim prvim spomenikom. Tudi on podobno kot
Nahtigal kodeksa ni videl, ampak mu je objavljeno besedilo prepisal Josip Turk, ki se je takrat v Münchnu pripravljal za profesorja cerkvene
zgodovine na ljubljanski teološki fakulteti. Njegov prepis je na splošno zelo zanesljiv, ob primerjavi s
kopijo, ki nam je zdaj v Ljubljani na voljo, pa so opazne tudi pomanjkljivosti.
Za münchensko izdajo BS je Kajetan Gantar pripravil študijoK. Gantar, Das II. Freisinger Denkmal
und die von gleicher Hand geschriebenen lateinischen Texte, v: Freisinger Denkmäler, Brižinski
spomeniki, Monumenta Frisingensia, R. Trofenik,
München 1968, 185–197., v kateri je slogovno in po besedilu analiziral samo homilijo za veliko
noč in objavil tudi njeno fotografijo. Vprašanja avtorstva te homilije ni načenjal.
V Nahtigalovem, Kosovem in Ušeničnikovem času še ni bilo na voljo kritičnih izdaj
srednjeveških pontifikalov. Sedanja liturgična znanost našteva različne stopnje nastajanja pontifikala. Do
9. st. so bile molitve za sveta opravila zapisane v zakramentarjih, ki poleg mašnih molitev vsebujejo tudi
molitve za druge zakramente in zakramentale (blagoslove).J. Deshusses – B. Darragon, Concordances et tableaux pour l'étude des grands
sacramentaires I–III, Fribourg/Suisse 1982–1983 (Spicilegii Friburgensi Subsidia 9–14). Sredi 10.
st. je v Mainzu nastal rokopis, v katerem so obrede za škofe zbrali posebej in jih ločili od mašnih besedil.
Znanost imenuje to stopnjo razvoja Rimsko-germanski pontifikal 10. st.C. Vogel, R. Elze, Le Pontifical romano-germanique du dixieme siecle I–III, Citta
del Vaticano 1963–1972 (Studi e testi 226, 227, 269). V naslednjih stoletjih je ta zbirka za
škofe dobivala nove oblike; škof Viljem Durandus iz
Mende je proti koncu 13. st. svoj rokopis pontifikalne knjige preuredil.M. Andrieu, Le Pontifical
Romain au moyen-âge I–III, Citta del Vaticano 1938–1940 (Studi e testi 86– 88). Tudi v naslednjih
stoletjih še ni bilo uradnih teženj po enotnosti obredov, zato se je pontifikal še spreminjal. Šele Rimski
pontifikal s konca 16. st. je po volji papeža Klemena
VIII. postal edina obvezna škofovska obredna knjiga za vse škofe rimskega (latinskega) obredaPontificale Romanum 1595. Zanimivo je, da je to izdajo kupil
ljubljanski škof Tomaž Hren že l. 1599 za svojo
stolnico, kjer se je ohranila lepo vezana knjiga s Hrenovim grbom na platnici do naših dni: zdaj je v
Semeniški knjižnici v Ljubljani. in je veljal (z dopolnitvami in manjšimi spremembami) do leta
1968, ko so po naročilu drugega vatikanskega koncila začeli izhajati posamezni deli prenovljenega
pontifikala, ki ga Slovenci uporabljamo v slovenskem prevodu.Pontificale Romanum, De ordinatione diaconi, presbyteri et episcopi, Citta del Vaticano 1968; slovensko
v knjigi: Posvetitve, Ljubljana 1979. Naslednji zvezki so izhajali postopno.
Podobno kot za obredna besedila so tudi za raziskovanje rokopisov s patrističnimi
homilijami in srednjeveškimi spisi na voljo kritične izdaje, ki imajo tudi kazala začetnih besed teh spisov.
V srednjem veku so nekdaj govorjene pridige, homilije in druge spise prepisovali za branje pri meniškem
oficiju (molitvenem bogoslužju). Pred skrajšanjem teh homilij, ki so ga opravili zlasti frančiškani od 13.
st. dalje, ko je nastal brevir (= skrajšana molitvena knjiga), so dolge govore brali zlasti v nočnem
bogoslužju kot del "nokturnov". Take so tudi "homiliae" in "sermones" v našem kodeksu, kot je mogoče
ugotoviti ob primerjanju v objavljenih seznamih.Npr. R. Grégoire, Les homéliaires du moyen-âge, Roma 1966
(inventar najstarejših rokopisov te vrste), ali posebej za podoben freisinški rokopis (Clm 6298) v
študiji: J. Schlecht, Das angebliche Homiliar des
hl. Korbinianus, v: Wissenschaftliche Festgabe zum zwölfhundertjährigen Jubiläum des heiligen Korbinian,
München 1924, 177–208. Tudi novejši dodatni zvezki k Mignevi latinski patrologiji imajo sezname začetkov posameznih
homilij.A. Hamman, Patrologiae cursus completus, Series latina – Supplementum I–V, Paris 1958–1974.
Seveda so tudi v novi izdaji latinskih avtorjev starega in srednjega vekaCorpus Christianorum – Series Latina (CChr–SL), Corpus Christianorum – Continuatio
Mediaevalis (CChr–CM), založba Brepols, Turnhout. poskrbeli za take sezname.J.–M. Clément, Initia Patrum
Latinorum I–II, Turnhout 1971–1979. V založbi Brepols, ki izdaja to patristično zbirko, je izšel
tudi že seznam vseh srednjeveških psevdoepigrafov – spisov, ki so jih v srednjeveških rokopisih in pozneje
pripisovali starim cerkvenim očetom.I. Machielsen, Clavis patristica pseudepigraphorum Medii aevi I A, B,
Turnhout 1990.
Izdajatelji zbirke Corpus Christianorum v najnovejšem času uporabljajo tudi računalniško
tehniko, zato so mnogim zvezkom dodali tudi konkordanco vseh besed na mikrokarticah,Instrumenta lexicologica latina, Turnhout 1982–. za nekatere avtorje pa so
na voljo že konkordance besed iz vseh njihovih spisov.Thesaurus
Patrum Latinorum, Turnhout 1986–. Doslej na voljo za sv. Gregorija Velikega, sv. Bernarda, sv.
Avguština in sv. Hieronima. V grški seriji (Thesaurus Patrum Graecorum) je 1990 izšel
komplet za delo sv. Gregorija Nacianškega.
Kmalu bo mogoče vsa ta besedila pregledovati in primerjati tudi z osebnim računalnikom, ker bodo besedila in
konkordance dostopna tudi na malih disketah in CD.V začetku 1992 je
dobila Teološka fakulteta prvi CD, na katerem je "zapisanih" nad 29 milijonov besed latinske patristične
literature.
Z navedenimi pomagali, na voljo tudi v Ljubljani, mi je bilo mogoče ugotoviti nekako za
polovico besedil v našem kodeksu, kdo je njihov avtor, oziroma v katerih izdajah so ta besedila že
objavljena.Koristno bi bilo pogledati še v: A. Pelzer, Répertoire d'incipit pour la littérature
latine philosophique et théologique du moyen-âge, Roma 19522, ki mi zdaj ni bil
dostopen.
Pregled besedil
(Razdelitev povzemam po Kosovi
razpravi)
I.
-
1 (fol. 2–17v) Prvo besedilo je pridiga za postni čas škofa Ratherija iz Verone (890 pri Liègeu – 974 v
Namurju), zdaj objavljen kot Sermo II de Quadragesima po 5 rokopisih, katerih drugi je prav naš
münchenski Clm 6426.Ratherii Veronensis Opera minora
(CChr–CM 46, Turnhout 1976), 63–89. Škof Ratherius je ta govor zapisal med letoma 961
in 968, ko je bil po pregnanstvu spet škof v Veroni. Ker sta v našem kodeksu še dva Ratherijeva
govora, sklepa izdajatelj njegovih pridig P. L. D. Reid, da je kodeks zbral škof Abraham in ga iz Verone prinesel v Freising. V opisu našega
kodeksa na str. X uvoda Reid omenja, da je ta kodeks najbolj slaven zaradi naših BS, ki jih
imenuje "Formulae Liturgiae Slavicae", a omenja samo drugi in tretji spomenik.
-
2 (fol. 18–21) Tudi pridiga za veliko noč je Ratherijeva, v navedeni izdaji
CChr–CM 46, 37–43 ima naslov Sermo I. de Pascha. (Ratherijev je tudi I. postni govor na fol.
119–122 našega kodeksa.)
-
3 (fol. 21–23) Pridiga sv. Avguština o smrti skoraj zanesljivo ni Avguštinova. Podrobnejše raziskovanje bo
utegnilo odkriti pravega avtorja in objavo.
-
4 (fol. 23v–25) Obred izobčenja je na tem mestu zapisan z besedilom, za
katerega še ni bilo mogoče najti predloge, besedilo v Rimsko-germanskem pontifikalu je drugačno.
Naš kodeks ima obred izobčenja še enkrat (fol. 80–84).
-
5 (fol. 25–26) Del nekega govora o spolnjevanju dolžnosti.
-
6 (fol. 26v ) Kratko besedilo o ženi, ki se zateče k škofu.
II.
-
7 (fol. 27–33) Homilija "Dionizija diakona" ostaja uganka, ker pisca s tem imenom izdaje cerkvenih očetov ne
poznajo.
-
8 (fol. 33–34v ) Govor sv. Maksima Turinskega za veliko noč (CChr–SL 23, 214–216) začenja v našem kodeksu
skupino homilij, ki so bile sestavni deli homiliarja Pavla Diakona (u. po 792), benediktinca z Monte Cassina, ki mu
je Karel Veliki naročil sestaviti
liturgični lekcionar za branje pri oficiju. Celota obsega dva dela z 244 homilijami.V op. 11 navedena izdaja kazal k najstarejšim homiliarjem
rimskega obreda (R. Grégoire) uvršča
homiliar Pavla Diakona na drugo mesto in navaja, da je ohranjen v več različnih rokopisih,
tudi takšnih, ki so nastali v 10./11. st. Homilije v našem kodeksu seveda niso natančno po
rekonstruiranem zaporedju, kakor ga navaja Grégoire, vendar to v srednjeveških rokopisih ni
nič izrednega, saj so prepisovali po "prosti izbiri". Naša homilija je v kazalu št. 3
drugega dela (za poletni čas), prva za velikonočni praznik.
-
9 (fol. 35–36) Drugi govor sv. Maksima za veliko noč (CChr–SL 23, 218–219) je v homiliarju Pavla Diakona pod št. 4.
-
10 (fol. 36–39v ) Začetek velikonočnega evangelija po Marku o treh Marijah je le uvod v
velikonočno homilijo papeža Gregorija
Velikega (Migne, Patrologia latina = PL
76, 1169–1174), med njegovimi homilijami k evangeliju št. 22, v homiliarju Pavla Diakona pa ima
št. 5.
-
11(fol. 39v–40) Govor papeža Leona Velikega za božič je med njegovimi božičnimi govori prvi (Sermo XXI pa v
celotni zbirki): PL 54, 190–193, v našem kodeksu je le začetno besedilo. V homiliarju Pavla Diakona št. 17 zimskega dela.
-
12 (fol. 40–42) Fulgenciju pripisan govor za božič je objavljen kot Psevdomaksimov iz Turina (PL 57,
241–244). Pri Pavlu Diakonu je pod št. 21.
-
13 (fol. 42–45) Govor sv. Fulgencija za božič (PL 65, 726–729) je v
homiliarju Pavla Diakona pod št. 19.
-
14 (fol.45–47) Psevdomaksimov božični govor (PL 57, 245–248) je v homiliarju
Pavla Diakona pod št. 20 zimskega dela.
-
15 (fol. 47) Sedem vrstic začetka nekega govora za praznik sv. Petra in Pavla.
-
16 (fol. 47) "Spis o dolžnostih klerikov", kakor ga je označil M. Kos.
-
17 (fol. 48) Odlomek iz sinode (koncila) v Kartagini, pogl. XXXII o klerikih,
je dostopen v izdaji aktov afriških koncilov: Concilia Africae (CChr–SL 149, 110).
-
18 (fol. 48–49) Govor za veliko noč.
-
19 (fol. 49v) Tu je le konec besedila, ki se začenja v naslednjem oddelku na
fol. 65 (naša št. 25).
III.
-
20 (fol. 50–56v) Obred posvetitve zvona (=signum ecclesiae) obsega posamezne
molitve, ki jih je M. Kos štel za
samostojne enote. Zaporedje molitev je enako kot v Rimsko-germanskem pontifikalu (gl. našo op.
7) v I. delu, pogl. LI (str. 185–190). Tudi besedila molitev se v glavnem ujemajo. Med naštetimi
viri za izdajo tega obreda (Vogel/Elze III, 69) je naveden tudi münchenski
kodeks Clm 6425 iz 11. st., niso pa upoštevali našega, v knjižnici sosednjega kodeksa. Na fol.
55–56v je za sklep obreda še poseben hvalospev, ki ga v Rimsko-germanskem pontifikalu ni na tem
mestu, pač pa v pogl. XL, 99 (str. 157–158) v obredu blagoslova križa. V besedilu namreč križ
imenujejo signum crucis, za srednjeveške latiniste pa je bila merodajna beseda signum, ki v
našem obredu seveda pomeni zvon. Hvalospev je vključen tudi v kritično izdajo hvalospevov:
Corpus praefationum (CChr–SL 161 A) pod št. 197, a ne v opombah (Apparatus) ne v uvodni študiji
(na str. CIX) ni omenjeno, da bi isto besedilo kje uporabljali tudi za blagoslov zvona.
-
21 (fol. 56v–57) Molitve in berila pri maši za bolnike. F. Ušeničnik mašo v študiji (gl. našo op. 3)
omenja na str. 276 in ugotavlja, da je razen drugačnega evangelija enaka zapisana v rokopisu iz
približno leta 800.Ušeničnik je uporabljal izdajo
liturgičnih besedil: E. Martène, De antiquis Ecclesiae ritibus libri tres, Antverpiae 1763,
Tomus primus, 215–216. Izdaja Gregorijevega zakramentarjaJ. Deshusses, Le Sacramentaire Grégorien
I–III, Fribourg/Suisse 1971–1982 (Spicilegium Friburgense 16, 24, 28). ima molitev
pod št. 207 kot drugo mašo za bolnike, znano iz več rokopisov iz srede 9. st. Ker so v našem
kodeksu zapisani tudi odlomki Svetega pisma (berilo, evangelij in začetki spevov), kar je
značilnost poznejših misalov, naš kodeks oziroma njegova predloga ne more biti starejša od
10./11. st.
-
22 (fol. 58–60) Molitve za odvrnitev nevihte sodijo med izrazito srednjeveške
obredne molitve, ki jih je popisal Adolph Franz.A. Franz, Die kirchlichen
Benediktionen im Mittelalter I–II. Freiburg/Br. 1909. F. Ušeničnik je to izdajo uporabljal;
molitev, ki so v Franz I. na str. 74, pa ni primerjal, ker prepisa ni imel. Naš
odlomek je Franz prepisal iz nekega drugega münchenskega rokopisa, ki ga je datiral v 10. st.,
omenja pa, da je enako besedilo tudi v našem kodeksu, ki ga stavi v 11. st. Prepisal je tudi 7
imen, ki so zapisana na fol. 60v pred začetkom evangeljskega besedila.
-
23 (fol. 61–62) Govor za praznik sv. nadangela Mihaela je verjetno poznejši
(mlajši) od tistih, ki so v starih homiliarjih.
-
24 (fol. 62v–64) Govor za svečnico (2. februarja), praznik Marijinega
očiščevanja (= Jezusovega darovanja v templju).
-
25 (fol. 65) Začetek besedila določb s področja cerkvenega prava, ki nosijo v
kritični izdajiConcilia Africae A. 345 – A. 525:
CChr–SL 149. naslov: Registri Ecclesiae Carthaginensis excerpta. Na tem mestu v našem
kodeksu je začetek besedila št. 86, ki ureja zaporedje škofov tako, da tisti, ki so bili pozneje
posvečeni, nimajo prednosti pred prej posvečenimi. Tekst se na tej strani ne konča, ampak
nadaljuje na fol. 49 (naša št. 19).
-
26 (fol. 65v–69v) Razlaga glavnih napak in grehov.
-
27 (fol. 69v–71) Nadaljevanje je razlaga kreposti.
-
28 (fol. 71–72) Odlomek govora o prihodu Svetega Duha.
-
29 (fol. 72) Naštevanje samostanskih dolžnosti.
IV.
-
30 (fol. 72v–77) Molitve za obred maziljenja bolnikov. F. Ušeničnik je
objavil Turkov prepis tega odlomka (gl.
op. 3). Ob primerjavi kodeksa s to objavo je mogoče ugotoviti manjše napake, ki pa ne
prizadevajo smisla. Ob primerjavi besedila v kodeksu (objavi) z modernimi izdajami liturgičnih
besedil je mogoče ugotoviti, da je velika večina molitev iz Gregorijevega zakramentarja (gl. op. 23) in iz
Rimsko-germanskega pontifikala (gl. op. 7) iz 10. st. Podrobnejša primerjava presega okvir te
študije. Seveda sodi v okvir tega obreda pri bolniku tudi maša za bolnike (naša št. 21). Pisec
tega obreda je na koncu izpisal še molitev v zahvalo za ozdravljenje (Pro reddita sanitate), ki
ima v Rimsko-germanskem pontifikalu zaporedno številko CXLI (str. 257).
-
31 (fol. 77v) Molitve za pomoč v sili z obredom procesije in blagoslov kadila
(ne voska, kot se je zapisalo M. Kosu). Ušeničnik je to povzel na koncu svoje študije (str.
272), molitve je tudi prepisal. V novejših izdajah jih nisem našel.
-
32 (fol. 78–78v) Prvi brižinski spomenik.
-
33 (fol. 78v–79) Zapisana osebna imena.
-
34 (fol. 79) Sacramentum Hebreorum.
V.
-
35 (fol. 80–84) Besedilo izobčenja. Ta obred je paralela z besedili pod našo
št. 4. Je delo Regionona iz Prüma (9.
st.): De ecclesiasticis disciplinis (PL 132, 358–363).
-
36 (fol. 84v–86v ) Govor na praznik sv. Marije in sv. Korbinijana, zavetnika freisinške stolnice; oboje so obhajali 8. septembra.
Praznovanji sta omenjeni tudi v "Kranjskem misalu" – rokopisu za cerkev v Kranju.J. Smrekar, Stare pisane mašne bukve kranjskega farnega arhiva, v: Zgodovinski zbornik,
Ljubljana 1888, 43, op. 32. Prim. tudi v gornji [opombi](bsIN.2.note.027)
navedeni zbornik v čast sv. Korbinijanu.
-
37 (fol. 87–90) Opomini ljudstvu.
-
38 (fol. 90v–91v) Govor za začetek posta je morda Avguštinov, verjetno pa mu je samo pripisan (objavljen: PL 47,
1142–1144). Zapisan je tudi v drugem freisinškem rokopisu, dozdevnem homiliarju sv. KorbinijanaV op. 11 navedeni spis J. Schlechta, str. 200. na fol. 40–41.
-
39 (fol. 92–94v) Nov govor o postu (doslej niso opazili, da je to drug govor,
ne nadaljevanje prejšnjega).
-
40 (fol. 94v–96v) Govor za veliki četrtek. Kot doslej neobjavljenega ga je
omenil izdajatelj pridig Ratherija iz Verone (gl. našo št. 1 in 2) na str. XXXIV uvoda v svojo
izdajo CChr–CM 46, ko je upošteval tudi naš kodeks.
-
41 (fol. 96v–102) Govor s še neugotovljeno vsebino in neznanim avtorjem.
-
42 (fol. 102–104v) Govor za veliko noč.
-
43 (fol. 104v–106v) Kratek anonimen govor je objavil Reid v dodatku k uvodu
izdaje Ratherijevih govorov (na str. XXIV–XXVI).
-
44 (fol. 106v–108v) Govor za praznik sv. Janeza Krstnika (rojstvo – kresni dan).
-
45 (fol. 108v–118) Besedilo sv. Izidorja iz Hispale o Jezusovem trpljenju. V njegovem opusu
tega ni bilo mogoče najti (PL 83).
-
46 (fol. 118) Kratek nagovor za veliko noč.
-
47 (fol. 119–122) Ratherijev prvi govor za postni čas je objavil Reid v svoji
izdaji (CChr–CM 46) na str. 31–35 z variantami iz našega kodeksa.
-
48 (fol. 122–124v) Neugotovljen govor, najbrž za praznik sv. Janeza Krstnika.
-
49 (fol. 124v–126v) Anonimen govor (po sodbi Reida, v uvodu Ratherijevih
spisov na str. XXIV tudi še nikjer objavljen).
-
50 (fol. 127–131) Govor o premagovanju grešnih misli je bil nekoč pripisan
Avguštinu (PL 39, 2344–2347), kar je celo nekdo pripisal v kodeks nad naslovom, a ga zdaj
štejejo za delo Cezarija iz Arlesa in je v
njegovih govorih kot Sermo XLV v CChr–SL 103, 200–205.
-
51 (fol. 131–133) Govor za advent.
-
52 (fol. 133–134v) Govor za božič.
-
53 (fol. 134v–135) Cezariju iz Arlesa pripisana kratka homilija o sredstvih
za odpuščanje grehov: PL 67, 1075. Nova izdaja (CChr–SL 104, 980) ga navaja kot Necezarijevega.
Naš kodeks ga pripisuje njemu, saj se naslednji govor, ki je Cezarijev, začenja z naslovom:
Ejusdem De similitudine...
-
54 (fol. 135–138v) Govor Cezarija iz Arlesa o priliki o brestu in trti.
Objavljen v izdaji S. Caesarii Arelatensis Sermones I.
-
55 (fol. 138v–142) Cezarijev govor o tistih, ki dajejo miloščino in hkrati
kradejo, v isti izdaji kot govor XXXII (str. 139–142).
-
56 (fol. 142–145v) Cezarijev govor o ljubezni do staršev, v isti izdaji kot
govor XXXIV (str. 147–150).
-
57 (fol. 145v–146) Določba o disciplini za prejemanje obhajila.
-
58 (fol. 146) Cerkvenopravna določba o škofu in njega pravici.
-
59 (fol. 146) Nekaj imen.
-
60 (fol. 146–147) Sinodalni odloki.
-
61 (fol. 147v–148) M. Kos (str. 6) navaja to besedilo o vojvodu Henriku kot "Constitutiones
Ranshofenses".
VI.
-
62 (fol. 149–151) Homilija za postni čas.
-
63 (fol. 151–152) Homilijo za veliko noč je objavil K. Gantar v svoji študiji o BS I (gl. op. 5).
Avtor je še neugotovljen.
-
64 (fol. 152) Kratka razlaga Aleluje.
-
65 (fol. 152v) Kratka razlaga Glorije.
-
66 (fol. 152v–153) Imena in zapiski.
-
67 (fol. 153v–155v) Homilija o pokori.
-
68 (fol. 155v–157) Pismo papeža Gregorija Velikega škofu Eteriju iz Lyona. V izdaji Gregorijevih pisem (Registrum XIII,
6: CChr–SL 140 A, 1000–1001) je besedilo krajše kot v našem kodeksu.
-
69 (fol. 157) Pismo papeža Gregorija nadškofu Marianu v
Raveno (Registrum IX, 139: prav tam 690–691).
-
70 (fol. 158v–160) Drugi brižinski spomenik.
-
71 (fol. 160v–161v) Tretji brižinski spomenik.
-
72 (fol. 161v–162v) Kratke točke za praznični govor 8. septembra v Freisingu
v čast Marije in sv. Korbinijana (prim. našo št. 36).
-
73 (fol. 163–169) Govor za veliki četrtek je kombinacija odlomkov iz Avguštinovega Traktata k evangeliju sv.
Janeza (začetek LV. do konca LXII.
traktata: CChr–SL 36, 463 sl.). Posamezne odlomke našteva R. Grégoire (gl. gornjo [opombo](bsIN.2.note.027)) ob homiliji št. 88 v homiliarju Alana iz Farfe, ki je zastopan s tremi rokopisi v münchenski knjižnici (prim. str.
22 in 43 n. d.) in je v njem zapisan ta govor, kakor je najbrž enak v našem kodeksu.
Sklep
Dosedanje mnenje, da so bili deli kodeksa namenjeni škofu Abrahamu, potrjuje še izdajatelj Ratherijevih govorov (gl. I, 1 in 2). Splošno velja, da so le škofom
namenjene liturgične in homiletične priročnike pisali tako lepo in na tak pergament, da so se mogli
ohraniti do naših časov. Nikjer niso ohranjeni rokopisi, ki bi bili namenjeni navadnim duhovnikom, ker
je bil pergament predrag za manjše cerkve. Sicer so tudi tam imeli liturgične knjige, vendar najbrž
napisane na slabše manjše kose pergamenta, ki so jih zavrgli, ko so v 12./13. st. tudi v Evropi začeli
uporabljati papir. Tako si lahko razlagamo dejstvo, da nikjer ni rokopisov, ki so približno za čas
našega rokopisa izpričani v cerkvi sv. Primoža in
Felicijana na Otoku ob (na) Vrbskem jezeru (F.
Kos, Gradivo II, 504 našteva 27 liturgičnih in
15 drugih spisov). Duhovniki so si takrat znali zapomniti najpogosteje uporabljena liturgična besedila,
preproste zapiske, ki so se z rabo uničili, pa so zavrgli zlasti potem, ko so bile na voljo tiskane
knjige. Ohraniti so se torej mogli le zapiski v zbornikih, namenjenih za rabo v samostanih in škofijskih
cerkvah.
Na začetku navedeno ugotovitev R. Nahtigala, da so v našem kodeksu cerkveni govori (homilije) in liturgična besedila, lahko po
tem podrobnem pregledu samo potrdimo.
Po obsegu prvo mesto zavzemajo govori (homilije), od teh je 18 že znanih in
objavljenih (naše št. 1, 2, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 43, 47, 50, 53, 54, 55, 56, 63, 73), 26 pa jih bo
treba še raziskati (št. 3, 5, 7, 15, 18, 23, 24, 26, 27, 28, 36, 38, 39, 40, 41, 42, 44, 45, 46, 48, 49,
51, 52, 62, 67, 72), pet od njih je zelo kratkih. Morda se bo pokazalo, da je med njimi še kakšno sicer
sploh neznano besedilo. Med patristične spise je treba prišteti še dve pismi Gregorija Velikega (št. 68, 69).
Liturgičnih besedil je sedem (4, 20, 21, 22, 30, 31, 35), cerkvenopravnih, večinoma
zelo kratkih spisov je osem (16, 17, 19, 25, 29, 57, 58, 60), drugačnih zapisov je devet (6, 33, 34, 37,
59, 61, 64, 65, 66), in trije slovenski zapisi (32, 70, 71).
Vsa časovno opredeljiva besedila so nastala nekako do dobe med leti 1000–1100, kar bi
se ujemalo s siceršnjo datacijo kodeksa. Če bi se med še neugotovljenimi besedili našla taka, ki bi bila
mlajša, bi to lahko bistveno spremenilo datiranje, a dvomim, da so ta besedila dosti mlajša od
drugih.
Paleografska in historična problematika
Igor Grdina
Brižinski spomeniki so, kakor nasploh spisi 26 osrednjih rok, ki so spisale Clm 6426,
pisani v minuskularni pisavi, dedinji karolinške minuskule. Kakor je ta splošna določitev preprosta, je vse
nadaljnje paleografsko označevanje in opredeljevanje zelo težavno, kajti nobene druge pisave ni tako težko
prostorsko in časovno natančneje umestiti samo na podlagi paleografskih meril kot karolino in iz nje
izhajajoče minuskule; te so se na evropskem Zahodu uporabljale nekako od časa Karla Velikega do prevlade gotice, nato pa so doživele revitalizacijo s
humanistiko. Humanisti so namreč zmotno menili, da so karolina in iz nje izhajajoče minuskule 10., 11. in
12. st. izvirna pisava klasične antike. V teh pisavah so jim bila dosegljiva nekatera pomembna antična dela
in menili so, da gre za izvirnike, ne za prepise. Niso računali s tem, da bi v srednjem veku prepisovali
antične spise. Karolinške črke so v prepričanju, da gre za pisavo antične klasike, imenovali "litterae
antiquae", svojemu času in težnjam neposredno predhodne črke pa gotske (scriptura gothica; gotsko je
humanistom sopomenka za barbarsko). Takšno označevanje je prevzel tudi Mabillon.
Prva znamenja gotice, ki je izpodrinila karolino in iz nje neposredno izpeljane minuskule
(tudi gotica se je razvila iz karoline), so se začela kazati in širiti iz prostora današnje Belgije in
severne Francije že konec prve polovice 11. st. V območju nemškega dela Cesarstva je še celo 11. st.
prevladovala minuskula karolinškega izvora in videza, v prvi polovici 12. st. pa so se širše pojavile poteze
frakture (sprva karolinogotica, nato prava gotica). Njeno zlato obdobje je nato trajalo do velike reforme
humanistov florentinskega kroga v začetku 15. st. Glasove proti njeni "sprevrženosti" in "izprijenosti" pa
najdemo že pri Petrarci.B. Bischoff, Latin
Paleography: Antiquity and the Middle Ages, Cambridge – New York – New Rochelle – Melbourne Sydney 1990,
145–149. Angleški prevod Bischoffovega dela Paläographie des römischen Altertums und des abendländischen
Mittelalters je bil uporabljen zato, ker je narejen po drugi nemški izdaji iz leta 1986, ki v izvirniku
ni bila dosegljiva. Prim. še: V. Novak, Latinska
paleografija, Beograd 1952, 257–264. Vendar je bila fraktura v Nemčiji v vsakdanji rabi do Hitlerja, ki jo je v poznejših letih svoje samovlade
prepovedal.
Nastanek karoline ni toliko jasen, kakor se je nekoč mislilo pod Mabillonovim vplivom. Zdi se, da gre za rezultat več sočasnih prizadevanj
(tako je menil zlasti L. Traube) za reformo pisave,
čeprav je T. Sickel domneval, da je nastala v Rimu in
se nato razširila po Evropi, in je F. Steffens
vseskozi zagovarjal misel, da izvira iz palatinske šole (na osnovi kurzivne minuskule pod vplivom
merovingike). Nekateri drugi paleografi so trdili, da so pri njenem nastanku imeli odločilno vlogo
skriptoriji v Corbieju in Luxeuilu (Hessel), tretji
(Delisle) pa so mislili, da je karolina nastala
naravnost iz poluncijale pod vplivom Alkuina in drugih
angleških redovnikov.V. Novak, n. d., 212–215; L. Traube, Vorlesungen
und Abhandlungen II, München 1911, 25–27; L. Traube, Vorlesungen und Abhandlungen III, München 1920,
243–244. B. Bischoff pripisuje pomembno
vlogo pri nastanku karoline razširitvi imperija Karla
Velikega v poprej langobardsko severno Italijo (na to je opozarjal že Traube), kjer je bilo pomembno središče predkarolinške minuskule
(langobardska minuskula, minuskula Severne Italije), čeprav je vdor Langobardov v Italijo povzročil velik
upad kulture tamkajšnjega pismenstva tako kolikostno kot kakovostno. Nastala pa je tudi potreba po
reformirani enotni kulturni podobi latinske Cerkve, ki je bila tisti čas od kraja do kraja različna.B. Bischoff, n.
d., 112. V paleografskem pogledu to pomeni merovingiko in različne polkurzivne pisave v sedanji
Franciji, predkarolinške minuskule in sporadično pojavljajoče se polkurzive, uncijale ter poluncijale v
Italiji in otoški pisavi v Britaniji in na Irskem ter na vzhodu obnovljenega Cesarstva, zlasti v Fuldi,
Mainzu, Würzburgu (v zvezi z irsko–anglosaškimi misijonarji). Tod srečamo tudi predkarolinško minuskulo z
nekaterimi prvinami merovingike (stara središča Köln, Mainz, Regensburg in nova benediktinska kulturna
središča v samostanih Reichenau, Fulda in Lorch). V
papeški kuriji se je iz rimske kurzivne minuskule izoblikovala najprej starejša (najstarejši spomenik je
pismo papeža Hadrijana I. iz leta 778), nato pa iz nje
po l. 1000 mlajša kuriala. V Italiji južno od črte Gaeta – Sulmone – Chieti – Jadran se je v času karoline
razvijala beneventana. Razširila se je tudi v Dalmacijo, ki je postala stičišče obeh (karoline in
beneventane) ob gotici najpomembnejših evropskih srednjeveških pisav. Na Pirenejskem polotoku so se od druge
polovice 7. do konca 12. st. uporabljale t. i. mozarabske ali toledske črke (oznaka iz 13. in 14. st.) oz.
scriptura visigothica, kakor je ta posebni tip pisave imenoval Mabillon, čeprav Zahodni Goti z njo niso imeli nobene zveze.
Karel Veliki je 23. marca leta 789
izdal kapitular (Admonitio generalis), ki govori o skrbi za pisanje: "Psalmos, notas, cantus, computum,
grammaticam per singula monasteria vel episcopia (discant) et libros catholicos bene emendatos (habeant);
quia saepe dum bene aliqui deum rogare cupiunt, sed per inemendatos libros male rogant. Et pueros vestros
non sinite eos vel legendo vel scribendo corrumpere. Et si opus est evangelium, psalterium et missale
scribere, perfactae aetatis homines scribant cum omni diligentia."W.
Wattenbach, Das Schriftwesen im Mittelalter.
Dritte vermehrte Auflage, Leipzig 1896, 327. Začenjalo se je obdobje tako imenovane karolinške
renesanse, ki je trajalo do smrti Karla Plešastega.
Skoraj nepismeni vladar, ki se je znal komaj podpisati, je torej naložil svojim učenim podložnikom iz
najrazličnejših že obstoječih velikih skriptorijev (Tours, Lyon, Sankt Gallen, Reichenau, Fulda itd.) skupno
skrb za veličini in slavi vesoljne Cerkve ustrezajoče pisanje. Postopno je prišlo do poenotenja črk, ki jih
poznamo pod imenom karolinška minuskula oz. karolina. Nasploh je za zgodnejše obdobje karoline značilna
precejšnja svoboda pri oblikovanju črk v posameznih šolah. Zato je verjetno, da je nastajala na več krajih
hkrati, seveda v soodvisnosti od splošnih prizadevanj za reformo pisave, navodil z vrha obnovljenega
Cesarstva in teženj po enotni cerkveni kulturi. Najzgodnejšo stopnjo karolinške minuskuleB. Bischoff, n. d., 112. predstavljata pisec znamenitega evangelistarja,
nastalega med letoma 781 in 783, Godescalc, in Dagulf. Vsekakor pa so izpričane listine Karla Velikega v merovingiki. Karolinške pisne reforme
si torej ne gre zamišljati kot akcijo mogočnega vladarja samega, podpiral je le prizadevanja, ki so se
začela izrazito kazati v času njegove vlade. V tem je očitno videl priložnost za ustvarjanje enotnejše
kulturne podobe svojega imperija.
Ozemlje, ki ga je ljudstvo "Sclavov" poseljevalo na jugovzhodu karolinškega imperija, se je
s karolino srečalo sorazmerno zgodaj. Že za leto 819 je v njej izpričan zanimiv spomenik, nastal tudi v
etničnem prostoru prednikov Slovencev. Njegov nastanek H. Wolfram pripisuje "dobri meri bavarske lagodnosti",H.
Wolfram, Karantanija med Vzhodom in Zahodom, ZČ 45 (1991), 183. ki da se je kazala tudi na pohodu
Bavarcev zoper Ljudevita, kneza v spodnjepanonskem
prostoru med Dravo in Hrvati v Dalmaciji. Neki regensburški klerik je namreč 2. junija 819 "in Hunia in
exercitu" našel čas, da je začel pisati rokopis, ki ga je končal v St. Florianu 12. septembra istega leta.
Ta spomenik je znan kot najstarejša datirana avstrijska knjiga. Dandanes jo hrani bruseljska kraljevska
knjižnica.H. Wolfram, n. d., 183; V. Novak, n. d., 242.
Škofje na jugovzhodu Cesarstva konec 8. st. in njihovi nasledniki v 9. st.: Arbeo (764–784), Hitto (811/12–836) in Anno (854–875) v Freisingu, Baturich (817–847)
v Regensburgu, ki je tudi opat svetoemmeramskega samostana, in nadškofje Arno (785–821), Adalram (821–836) in Liupramm (836–959) v
Salzburgu so že imeli vsega upoštevanja vredne skriptorije in tudi pisarje, ki so celo "in exercitu"
neutrudno pisali, kljub "dobri meri bavarske lagodnosti". Za nadškofa Arna je znano, da je pripeljal nekaj
pisarjev iz St. Amanda v današnji Franciji, še pred njim pa so v salzburško skriptorsko središče,
najpomembnejše na jugovzhodu države, prišli pisarji iz St. Denisa.B.
Bischoff, n. d., 118.
Na območju vpliva salzburške cerkve sta bili tudi Karantanija in Spodnja Panonija.
Poseljeni sta bili z ljudstvom "Sclavov", ki je po spisu o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev iz leta 871
in po sporočilih Pavla Diakona segalo na severu do
Moravanov in na zahodu do Bavarcev in furlanske ravnine, na jugu pa verjetno do Hrvatov in v Istri do
Romanov ter na vzhodu do ostankov Obrov.Conversio Bagoariorum et
Carantanorum, v: Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih, Acta ecclesiastica
Sloveniae 7, Ljubljana 1985, 34, 35, 36, 37; 41. Prinaša besedilo vira po Wolframovi objavi.
Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov, Maribor 1988,
V, 22: 216; VI, 45: 272–274; VI, 52: 278. To ljudstvo (in z njim poseljene pokrajine) je v Nestorjevi kroniki in drugih srednjeveških virihB. Grafenauer,
Karantanski temelji Koroške vojvodine, ZČ 31 (1977), 136. znano pretežno pod skupnim karantanskim
imenom, od 16. st. dalje pa je njegovo samopoimenovanje izpričano kot slovensko. Na tem področju se je že v
9. st. zakoreninilo latinično pismenstvo, ki se je sem razširilo z delovanjem misijonarjev iz Salzburga.
Spis o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev namreč pripoveduje o tem, kako je iz Spodnje Panonije "filozof"
Metodij "po filozofsko" izpodrinil "ugledne
latinske črke".Conversio Bagoariorum et Carantanorum ..., 41.
Ta vir pomenljivo govori posebej o izpodrinjenju latinskega jezika in latinskih črk iz spodnjepanonskega
prostora. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da latinske črke niso nujno povezane z latinskim jezikom,
vsekakor pa so bile latinščina in latinske črke tamkaj že od prej razširjene. Začasno so torej zmagale
"sclavske" črke, se pravi črke, ki jih je vpeljal Konstantin
Filozof potem, ko so v Konstantinopol prišli Rastislavovi poslanci iz Moravske. Te črke pa v Spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev niso
označene kot moravske, temveč kot "sclavske" (spis Moravane jasno ločuje od "Sclavov"). Torej so se v Kocljevi kneževini utrdile in uveljavile, kar ni nič
čudnega, saj Žitje Konstantina pripoveduje, da jih je sam knez močno vzljubil.Žitje Konstantina Filosofa, v: Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih,
Acta ecclesiastica Sloveniae 7, 188.
Da so BS nastali prav zaradi potreb dušnopastirske službe med ljudstvom "Sclavov", vendar v
zvezi z njegovim karantanskim oz. koroškim delom, ni od raziskav M. Kosa dalje nobenega dvoma več. Roka, ki je napisala BS II in III, je namreč
napisala tudi zamenjalno listino, katere besedilo se nanaša na leta med 977 in 981, govori pa o menjavi
posesti med freisinškim škofom Abrahamom in plemenitim
klerikom Ruodharijem v zgornjekoroških krajih Vualaha,
Lurna, Lisara, Velah in Stalla. Kos je menil, da bi listina, ki je danes uvezana v kodeks s signaturo Cod.
3b (fol. 181, 181v in 182) münchenskega državnega arhiva (prepis iz 12. st. je v kodeksu 3c istega arhiva na
fol. 103), mogla biti izvirnik zamenjalne listine. Lahko bi jo celó spisala roka samega Ruodharija.M. Kos, Nove študije k freisinškim spomenikom, v: M. Kos, Srednjeveška
zgodovina Slovencev, Ljubljana 1985, 89; 96; 101. Pritrdil je Jakschevemu mnenju o listini ("Na vsak način sodoben, mogoče izviren
zapis"). Ta je svoji dve cerkvi, pet kmetij in nesvobodnike v krajih Velah in Stalla zamenjal s
škofom Abrahamom za dve cerkvi, deset kmetij in nesvobodnike v krajih Vualaha, Lurna in Lisara s pogojem, da
to po klerikovi smrti ponovno dobi freisinška cerkev. Plemeniti klerik, sicer sorodnik (nepos) škofa
Abrahama,M. Kos, Nove študije..., 101, 102. je po Kosovih
ugotovitvah tako dobil cerkvi sv. Petra pri Breznem
(St. Peter im Holz) in sv. Mihaela v Požarnici
(Pusarnitz) na Lurnskem polju (oba svetnika sta omenjena v BS I in III!), odstopil pa je ozemlje v ozki
dolini reke Molna (Möll) okoli krajev Bela (Velah) in Stalla.M. Kos, Nove
študije..., 104, 105. Zamenjava je bila gmotno sicer v Ruodharijevo korist, vendar je freisinška
cerkev končno vendarle pridobila novo posest. Pogosto je zamenjalne listine take vrste spisal (oz. za to
poskrbel), kdor je od nje imel korist. Ruodharijevo
avtorstvo tako ne bi bilo presenetljivo, čeprav je zgolj hipotetično.M. Kos, Nove študije..., 101. Da bi se izvirnik znašel v kodeksu, kakršen je Cod. 3b
münchenskega državnega arhiva, ne bi bilo nič čudnega: urejevalec pregleda posestnih pridobitev freisinške
cerkve si je pomagal z listinami, ki jih je našel; uvezati je dal kar izvirnik, če je njegov format vsaj
približno ustrezal obsegu folijev v kodeksu (oz. če se je dala listina brez škode za besedilo primerno
obrezati). V primeru te listine gre verjetno za nekaj takega, saj nima nobenega uvodnega nadpisa, kakor
druge listine v kodeksu.M. Kos, Nove študije..., 92, 93; 96, 97
(fotografija prve strani listine: str. 95).
Abraham–Ruodharijeva zamenjalna listina torej prostorsko zelo dobro in nedvoumno umešča BS glede njihove
uporabe. Glede kraja nastanka prihajata v poštev dve možnosti: ali kraj uporabe, torej Zgornja Koroška, ali
kraj, na katerega kaže izvor Clm 6426, torej Freising. Vse druge domneve so samo ugibanja. V navedeni
listini omenjeni imeni škofa in plemenitega klerika pričata tudi o času okoli leta 1000, če seveda gre v
resnici za izvirnik. Kosovim argumentom, ki govore v prid temu (izjemen način vezave folijev z zamenjalno
listino, kar je posledica njenega besedila, ki očitno ni bilo spisano za kodeks, v katerega je uvezano:
pergament je bil prvotno pripravljen le za zapis listine in je bil kalciniran le na sedanjih fol. 181, 181v
in 182; pozneje in z drugo roko popisana stran 182v z Orendilovo zamenjavo iz let 977–981 ni niti kalcinirana niti linirana), lahko dodamo le drobec
iz zgodovine navad srednjeveške učene kulture. Dejstvo, da je besedilo verjetnega izvirnika
Abraham–Ruodharijeve zamenjalne listine spisala roka, katere pisanje srečujemo v Clm 6426, se lepo vključuje
v navade časa nekaj pred letom 1000. Za otonske listine je namreč znano in značilno, da so spisane v knjižni
pisavi.W. Wattenbach, n. d., 259. Glede knjižnosti pisave
otonskih listin gre reči še tole: karolina je sicer že sama po sebi knjižna pisava, toda paleografija je
v njenih dedinjah (minuskulah 10., 11. in 12. st.) ugotovila različnosti, značilne za diplomatično in
knjižno rabo. W. Wattenbach navaja, da so listine Konrada
III. in otonske listine spisane v knjižni pisavi. Razlike so majhne in zadevajo predvsem
skrbnost pisave, ki je večja v pisanju za knjige, videti pa je, da se občasno uveljavi tudi v
diplomatičnih pisarnah.
Sedaj se moremo povrniti k samim BS. Vsekakor je Ruodharij želel imeti besedila za cerkveno rabo zapisana tudi v jeziku, ki
ga je slišal na svojih posestvih in je bil ljudem tam razumljiv. Okoli leta 1000 sta bila tako Lurnsko polje
kot dolina reke Möll razmeroma gosto poseljena s Slovenci. Besedila je zapisal sam ali jih je dal spisati.
Da bi BS (to velja predvsem za BS II in III) iz zelo verjetne uporabe pri plemenitem
kleriku Ruodhariju prišli v freisinški škofijski kodeks, ne more biti nič nenavadnega, saj je po klerikovi
smrti njegova posest prešla v last freisinške cerkve. To se je toliko lažje zgodilo, ker je bil Ruodharij
tudi sorodstveno povezan z najvišjimi krogi freisinškega kapitlja. Šesti del Clm 6426, v katerem sta tudi BS
II in III, nima zapisov od rok, ki bi bile pisale v druge dele kodeksa. To bi kazalo na njegovo prvotno
čisto ločeno uporabo, mogoče tudi nastanek, medtem ko drugih pet delov povezujejo vsaj nekatere skupne roke
zapisovalcev, kar bi pričalo za en kraj njihovega nastanka, najverjetneje za Freising in njegovo pisarsko
središče. Toda kraja zapisa BS ni mogoče kar brez pomisleka pripisati Freisingu; šlo bi lahko tudi za
Zgornjo Koroško, saj takšno možnost šesti del Clm 6426 dopušča. V prid Freisingu govori samo bogato izročilo
tamkajšnjega pisarstva.
Tudi splošne razmere v Cesarstvu so bile okoli leta 1000 kulturni dejavnosti naklonjene,
cvetelo je zlasti latinsko pismenstvo. Cesar Oton I.
Veliki je bil pri učenju črk v zrelih letih bistveno uspešnejši kot Karel Veliki. Oton II., ki se je poročil z grško princeso Teophanu, je spodbudil prihod številnih učenjakov iz
Konstantinopla; Oton III. pa je mogel po merilih
svojega časa veljati že za vrhunsko izobraženega človeka. Vse redkeje so prestol zasedali neuki ljudje, kot
npr. Konrad II., za katerega pravi izročilo, da je bil
"per omnis litterarum inscius atque idiota". Nekdaj se je govorilo celo o t. i. otonski renesansi, ki je
zajela dvor in najvišje kleriške kroge. Vidimo torej, da je bil čas okoli leta 1000 vsaj načeloma veliko
bolj naklonjen nastanku BS kot kulturno molčeča leta pred tem, t. j. med karolinško renesanso in otonsko
dobo. Manj verjeten je nastanek BS tudi v postotonski dobi, ko so kulturna prizadevanja spet nekoliko
oslabela, čeprav zamrla kot poprej niso.
Tako smo prišli do točke, ko je natančnejša paleografska analiza nujna. Tudi pri njej se je
treba nasloniti na M. Kosa, kajti zgodovinski
kriticizem ni prav v ničemer omajal rezultatov njegovih še danes temeljnih študij o BS, čeprav so se že
večkrat razširile govorice o "resnih dvomih" v pravilnost datiranja rokopisov BS,Prim. J. Pogačnik, Starejše
slovensko slovstvo, Ljubljana 1990, 22. a vselej brez kakršnekoli utemeljitve, če seveda
odštejemo neuspešni Kolaričev poskus leta 1968. Kosove
rezultate bomo pretresli ob starejši in novejši paleografski literaturi.B. Bischoff, Latin
Paleography: Antiquity and the Middle Ages, Cambridge – New York – New Rochelle – Melbourne – Sydney
1990;
L. Traube, Vorlesungen und Abhandlungen
I–III, München 1909–1920;
L. Traube, Nomina
sacra. Versuch einer Geschichte der christlichen Kürzung, München 1907;
H. Delitsch, Geschichte der abendländischen Schreibschriftformen, Leipzig
1928;
F. Steffens, Lateinische Paläographie,
Freiburg 1903–1906; 2. Auflage, Trier 1909;
W. Wattenbach, Das Schriftwesen im Mittelalter. Dritte vermehrte Auflage, Leipzig 1896;
W.
Wattenbach, Anleitung zur lateinischen
Paläographie, Leipzig 1869.
Pregledan je bil ob več manjših delih imenovanih in tudi T. Sickla še spis: H. Fichtenau, Mensch und Schrift, Wien 1946. Ob tem seveda tudi: V. Novak, Latinska paleografija, Beograd 1952.
Kos si je pomagal predvsem z Antonom Chroustom.A. Chroust, Monumenta palaeografica. Denkmäler der Schreibkunst des
Mittelalters. I–II, München 1902–1917; III, Leipzig 1931–1940.
Omenili smo že, da so karolina in iz nje izhajajoče minuskule 10., 11. in 12. st. najtrši
oreh za poskuse natančnejše datacije samo na podlagi paleografskih dejstev. Na prvi pogled je mogoče
ugotoviti, da v besedilih Clm 6426, ki so spisana od rok BS I oz. BS II in III, še ni sledov frakture, niti
v nastavkih ne; tako je čas nastanka BS po letu 1200 že načelno popolnoma izključen. Celo več: rahlo
lomljene poteze črk je na Bavarskem mogoče zaslediti že sredi 11. st., vendar o tem v BS ni niti sledu. Tudi
to, da dosledno ni črtice v vlogi sedanje pike nad črko i, kaže, da je zapis nastal pred 12. st.F. Steffens, Lateinische Paläographie, Freiburg 1903, XIX.
(čeprav tudi po letu 1100 črtice nikakor niso nujne). Markantna črka z, ki vidno nastopa v BS (v dveh
oblikah v BS I in III, v eni v BS II), nam pri dataciji ne more pomagati. Tako B. Bischoff meni, da se zdi
vsak poskus, določiti kraj in čas nastanka s pomočjo sicer precej različnih oblik te črke, brezupen.B. Bischoff, n. d., 121. Podobno velja tudi za črko k.B. Bischoff, n. d., 121. Vendar Milko Kos po preučevanju do
tedaj izšlih delov zbirke Monumenta palaeographica Antona Chrousta leta 1924 poudarja, da v BS srečamo takšni obliki črke z kot v bavarskih tekstih iz
časa okoli leta 1000. Za obliko Z trdi, da je posebnost bavarskih pisarskih šol zadnjih desetletij 10. st.
in prvih 11. st. M. Kos, Paleografske in historične študije..., 64.
Če je ta opornik datacije vprašljiv, kakor lahko sklepamo iz Bischoffove skepse, pa še naprej velja
Kosova trditev, da je ligatura ŋ (ni) v bavarskih rokopisih 2. polovice 11. st. že nenavadna.M. Kos, n. d., 64. V Clm 6426 jo najdemo tako v latinskem
besedilu (npr. fol. 77, 19. vrstica) kakor tudi v BS, kar govori za to, da je bila v času njegovega nastanka
še čisto običajna, saj bi je pisar sicer zaradi nenavadnega nelatinskega jezika BS ne bil zapisal; s tem bi
tvegal nerazumljivost oz. nepravilnosti pri branju. Uncialni in karolinški (poluncialni) d se izmenjujeta v
bavarskih rokopisih še v začetku 11. st. razmeroma pogosto. Večja pogostnost uncialne oblike v BS II in III
kakor v BS I kaže na večjo konservativnost in morda tudi starost njune pisave, vendar slednje nikakor ni
nujno.
Črka a je v Clm 6426 značilne uncialne oblike, v obliki cc (nekaj podobnega kot dva tesno
skupaj zapisana c, od tod tudi ime "cece a") je redka; srečamo jo npr. na fol. 73v, ki ga je spisala roka BS
I, in na fol. 153, ki ga je spisala roka BS II in III (prvič gre za črko v okrajšavi in nadpisu, drugič samo
v nadpisu). Tak položaj (le v nadpisih, okrajšavah) te oblike črke a kaže na čas od 2. polovice 10. st.
naprej. M. Kos, n. d., 63, 64; 66.
Nobena od rok, ki sta pisali BS, ni uporabljala iz kapitale izhajajoče oblike črke n (N)
znotraj besede; na fol. 74 je na koncu besede amen (13. vrstica).M.
Kos, n. d., 65. Znotraj besede je bila takšna oblika črke n v drugi polovici 10. st. že
zastarela, na koncu besede pa je bila mogoča še pozneje. Črke d (karolinške oblike, ki je takšna kot
poluncijalna), i, l, m, n in u se spodaj končujejo pri obeh za nas zanimivih rokah iz Clm 6426 s kratkimi
ostrokotnimi potezami desno navzgor. To je znamenje latinske pisave iz časa okoli leta 1000; takrat tudi ni
bilo podobnih potez levo navzdol na vrhu črk d (karolinške oblike) in l (takšne poteze bi kazale na razvoj v
11. st.).M. Kos, n. d., 66. Tudi menjava dolge in okrogle
oblike črke s v rokopisih z območja vpliva bavarskih pisarskih šolM.
Kos, n. d., 64; 67, Bavarske pisarske črke se v novejšem času imenujejo nemška jugovzhodna pisarska
šola. Tako tudi B. Bischoff. kaže na čas
okoli leta 1000. (Okrogli s je sploh redek: v BS I in II ga ni, v BS III ga najdemo samo v okrajšavah in
enkrat kot veliko začetnico.) Takšni dataciji seveda ne nasprotuje niti menjava u in v, ki glasovno ne
pomeni različnosti, vsaj v tedanjih latinskih besedilih ne. Isto lahko domnevamo tudi za jezik BS, saj se
črki u in v menjata celo v isti besedi (ztvoril: fol. 78, 23. vrstica; ztuoril: fol. 78, 12. vrstica).
Črke z dolgimi navpičnimi potezami (zlasti l, poluncialni d, h, b, veliki I) so proti vrhu
mestoma odebeljene, kar velja za pisavo BS II in III, ne pa tudi za pisavo BS I, kjer so te poteze
enakomerne. Takšno stanje spet govori o večji konservativnosti pisave BS II in III v primerjavi s pisavo BS
I.
Razvrstitev zapisov latinskega dvoglasnika æ s skupaj pisanima a in e oz. z e
caudata kaže pri rokah, ki sta spisali BS, na čas pisanja okoli leta 1000. Oba načina se menjavata,
vendar je e caudata v latinskih besedilih še na pravilnih mestih dvoglasnika, medtem ko se
pozneje pojavlja tudi na mestih, kjer gre za navadni e.M. Kos, n. d.,
65–67; B. Bischoff, n. d., 122. Po analizi okrajšav in pisave besed (predlogi so pisani skupaj z
naslednjo besedo bolj sistematično v BS I in III, v BS II pa manj) M. Kos sklepa, kako vsa paleografska
dejstva kažejo, da so bili BS spisani v zadnji četrtini 10. in v prvi četrtini 11. st.M. Kos, n. d., 68, 69. Pisava BS je torej minuskula s prehoda 10. v 11. st.,
značilna za takratni nemški jugovzhod. Takšna opredelitev velja v splošnem za celotni kodeks z BS, kljub
posameznim malo v desno nagnjenim črkam nekaterih latinsko pisanih strani Clm 6426. Enake najdemo v kodeksu
freisinške provenience Clm 6421; navaja jih H. Delitsch kot primer minuskule karolinškega izvora iz 10. st.H. Delitsch, n. d. 85 (primer e).
Kosove ugotovitve tako podpirajo datacijo BS nekaterih starejših paleografov, zlasti Laubmanna in Riezlerja v Vondrákovi izdaji, medtem ko je misel Mühlbacherja, da je BS I nastal okoli leta 1000, BS II in III pa da sta iz 2. pol. 11. st., zaradi
bolj konservativne pisave BS II in III manj verjetna.V. Vondrák,
Frisinské památky, jich vznik a význam v slovanském písemnictví, Praha 1896, 45 in dalje. Izmed
starejših paleografov sta zanimivi zlasti mnenji Bernharta in Schmellerja. Prvi je postavil
celotni Clm 6426 v 10. st., tako za večji del kodeksa trdi tudi drugi; vendar so po njegovem deli lahko
nastajali vse do leta 1200.M. Kos, n. d., 62, 63.
Ligature v BS so dvoje vrste: takšne, ki so navadne v istočasnih latinskih rokopisih, in
takšne, ki v njih niso običajne in izvirajo iz zaporedij črk, značilnih za zapis jezika BS, ne pa tudi za
zapis latinščine.M. Kos, n. d., 64, 67.
V prvo skupino ligatur spadajo et, ni, ct in st, v drugo pa tz, rz, sz in ez. Hkrati zaznamujemo tudi mesta e caudata, ki se v
istočasnih latinskih besedilih menjajo z ligaturno pisanima a in e (verjetno gre v tem primeru za nexus
litterarum ligaturnega tipa, ne za litterae contiguae: prva poteza e namreč ni hkrati zadnja poteza črke a,
temveč je e pripisan na potezo črke a). Najdemo ju tudi v BS na fol. 158v, 30. vrstica: priuuæ.
Znamenja za kratice in okrajšave so pisane v BS enako kot v sočasnih latinskih besedilih:
gre za krivulje sinusoidne oblike v širini ene črke s prvim lokom navzdol (sco, ſco, xpen) in vodoravne
črtice, prav tako v širini ene črke ali malo več (ī = im/in; ƀ = boſih); popolnoma običajna je tudi
okrajšava za zlog pro s prelomljeno potezo v smeri levo navzdol od stikališča trebuha črke z navpičnico;
tudi vejica, ki se začenja približno na zgornji omejevalnici srednjega dela sicer "štiričrtnega" pisnega
prostora minuskule (če torej govorimo v paleografski terminologiji, na prvi gornji črti) za črko b ni nič
posebnega (bˑ).M. Kos, n. d., 65. Od zgoraj dol so črte
minuskulnega pisnega prostora: druga gornja črta, prva gornja črta, osnovna črta,
spodnja črta. Majuskulni pisni prostor ima samo zgornjo in osnovno črto. Seveda te črte
niso dejansko potegnjene, temveč so le zamišljene in so v pomoč za opis morfologije pisave po Maffeijevi klasifikaciji. Pomeni konec besede
na –bus.
Nadvrstična znamenja so običajna; gre za klasično obliko starovisokonemškega cirkumfleksa
in za znamenje, ki ga danes imenujemo ostrivec.
V rokopisu BS so vidni tudi sledovi popravljanj. Največ mehaničnih izbrisov je na fol.
160v, kjer se je zapisovalec očitno motil pri kratici sce oz. ſce: prvotno jo je zapisal še z eno črko na
koncu, ki je bila nato spraskana. Glede na širino, višino in sploh obseg spraskanine ter glede na sledove
prvotnega zapisa bi utegnila biti prvotno zapisana črka na teh mestih m. Popravki so tudi drugačni. Iz
prvotno zapisane črke je nastala nova; v 22. vrstici fol. 158v prvotno roſzbui, popravljeno v raſzboi; v 25.
vrstici na istem foliju prvotno (pre)ſtupam, popravljeno v (pre)ſtopam; v 17. vrstici fol. 159 prvotno
bodcruvvi, popravljeno v bodcrovvi; v 20. vrstici fol. 159 prvotno vvoſih, popravljeno v vvoſich (lepo je
vidna odstrganina navpičnice pri črki h); sledovi mehaničnega odstranjevanja prvotno zapisanih črk so tudi v
besedi bripliſaze v 24. vrstici na istem foliju; v 27. vrstici na fol. 159 je bil t v besedi Otzu pozneje
vrinjen med O in z, oz. je bil prenapisan iz prve poteze črke z, iz česar je nastala ligatura tz; v 29.
vrstici na istem foliju je v besedi zezarſtuo črka ſ prenapisana iz črke t; v 23. vrstici na fol. 159v je a
v besedi ſpaſitel prenapisan iz prej tam stoječega o; v 24. vrstici na istem foliju je bilo prvotno
palouvani(ge), v naslednji pa bozledge, nato sta bili navpični potezi prvih črk besed zbrisani in
popravljeni v balouvanige in pozledge; v 30. vrstici fol. 159v je bil v besedi ſtradacho d prenapisan iz
r.F. Ramovš, M. Kos, Brižinski spomeniki, Ljubljana 1937, 10. Vsi takšni posegi so razvidni iz
faksimila. Posledica mehaničnega brisanja napačnih črk je nekoliko razlito črnilo pri nadomestnih črkah,
vendar nikjer ne dvomimo o tem, kakšna je bila končna volja roke, ki je pisala izvirnik.
M. Kos je rezultate svoje paleografske analize podkrepil še s historičnimi premisleki, ki
jih je oprl na nekaj notic v Clm 6426. Na fol. 1 in fol. 152v in 153 sta notici o posestvih freisinške
cerkve v kraju Godego in okoli njega na Beneškem. Freisinškemu škofu Abrahamu je to posest daroval v
dosmrtni užitek cesar Oton I.; o tem govori listina,
datirana z 28. majem 972, ki se je ohranila v ponarejeni obliki, vendar je njena vsebina potrjena in
praktično ponovljena – na prošnjo škofa Abrahama – v
novi listini cesarja Otona III. z dne 5. novembra
992.M. Kos, Paleografske in historične študije..., 69 in
dalje.
Da je bila listina Otona I., kot jo poznamo danes, ponarejena, pričajo datacijska neskladja
v njej. Toda kljub temu je mogoče misliti na to, da je bila izvirna listina Otona I. v resnici izdana 28. maja 972,Listina Otona III. iz leta 992 govori o starejši listini Otona I., katere določbe
ponavlja na škofovo prošnjo (ob priprošnji cesarjeve babice Adelhaide). Da pisarni Otona III. ni bilo predloženo besedilo, kakršno nam je izpričano dandanes v ponaredku
listine Otona I., je jasno, ker se v njem leta kraljevanja, leta cesarjevanja, leta od Gospodovega
rojstva in indikcija ne ujemajo in ne bi prenesla preverjanja v cesarjevi pisarni; leto kraljevanja bi
se nanašalo na l. 965, leto cesarjevanja na l. 969, leto Gospodovega rojstva na l. 972, indikcija pa na
leta 942, 957 ali 972. Ker gre za daritev škofu Abrahamu, ki je škofoval med 957 in 994, leto 942 ne prihaja v poštev. Leto 957 se ne ujema niti
z letom kraljevanja niti z letom cesarjevanja, nasprotuje pa letnici od Gospodovega rojstva, s katero se
indikcija prav tako ujema. Torej bi letnica 972 z veliko verjetnostjo utegnila biti prava. njen
ponaredek pa je najverjetneje nastal še za Abrahamovega škofovanja, saj govori o njegovem dosmrtnem užitku;
če bi listino ponaredili pozneje, ne bi dosmrtnega užitka namenili Abrahamu, temveč freisinškemu škofu
nasploh. Kos v nasprotju s Fickerjevo domnevo, ki išče predlogo ponarejene listine Otona I. v listini
Otona III., dopušča možnost, da bi ponarejena listina Otona I. in vpisi v Clm 6426 na fol. 152v in 153 imeli
neko danes neznano skupno predlogo, saj da so notice o posestvu Godego v Clm 6426 bližje formulacijam iz
ponarejene listine Otona I. kot tistim iz listine Otona III. Šlo naj bi pri tej skupni predlogi za izvirno
listino Otona I., ki se je nato – seveda šele po tem, ko jo je leta 992 potrdil Oton III. – izgubila. Glede
na dejstvo, da je notico o posesti Godego v Clm 6426 na fol. 152v in 153 zapisala roka, ki je spisala tudi
BS II in III, smo dobili dokaj zanesljiv terminus post quem teh dveh spomenikov, ker so bile notice o
omenjeni posesti pač lahko spisane šele po cesarski podelitvi škofu Abrahamu.
Terminus ante quem za nastanek BS II in III je težavneje določiti; Kosov najmočnejši argument v tej smeri predstavlja nam že znani zelo
verjetni izvirnik Abraham–Ruodharijeve zamenjalne listine v Cod. 3 b münchenskega državnega arhiva, ki ga je
spisala ista roka kot omenjena spomenika. Glede na to, da je zamenjalna listina po ugotovitvah zgodovinske
kritike nastala med letoma 977 in 981, je jasno, da je nekako tedaj, se pravi nekje do leta 1000, moral
nastati tudi zapis BS II in BS III.Ta datacija bi postala vprašljiva
le v primeru, da bi se zamenjalna listina iz Cod. 3 b münchenskega državnega arhiva izkazala za
nesodoben prepis. Tedaj bi bilo treba terminus ante quem za nastanek BS II in III postavljati takole:
ker je na fol. 1v za notico o Godegu vest o fresinških podložnikih iz Regensburga in Ergoldinga, je
morala notica nastati, preden je bila zapisana omenjena vest. Po mnenju M. Kosa se je to dogodilo
neposredno po freisinški pridobitvi posesti v Regensburgu in Ergoldingu 1022/23, vsekakor pa do smrti
škofa Egilberta (v Freisingu škofoval med 1006 in
1039). Zaradi dejstva, da je notica o Godegu na fol 1v odvisna od vesti o tej posesti na fol. 152v in
153, spisanih od roke BS II in III, in tudi paleografsko mlajša, je morala nastati za zapisom na fol.
152v in 153. Tako je mogoče tudi BS II in III časovno omejevati z l. 1039, verjetno že s 1022/23. Ker je
Godego kljub podelitvi zgolj škofu Abrahamu ostal freisinška posest še v 11., 12. in 13. st., nam vesti
o njem za terminus ante quem ne morejo pomagati.
Kopitar in Nahtigal sta menila, da je notico o posesti Godego v Clm 6426 na fol. 152v
in 153, torej tudi BS II in III, zapisal sam škof Abraham. Tako sta domnevala zaradi pertinenčnega pasusa
notice na fol. 153: "omnia et in omnibus quantum mihi (!) pertinet". Vendar Kos zavrača misel, po kateri "mihi" dokazuje, da je to besedilo napisal
Abraham, saj ga je lahko pisarju samo narekoval. Vsekakor Abrahamovo škofovsko dostojanstvo nasprotuje
misli, da bi lahko takšno vsebino, kot je v notici o posesti Godego, napisal on sam.
Kos pa je poskušal natančneje določiti tudi terminus ante quem za nastanek BS I.M. Kos, n. d., 74 in dalje. Notici o posesti Godego na fol. 1
Clm 6426 sledi notica o freisinških podložnikih in njihovih dajatvah v Regensburgu in Ergoldingu ter v
okolici omenjenih krajev. Posest v Regensburgu je za freisinško cerkev pridobil škof Egilbert kot darilo
cesarja Henrika II. Svetega (umrl 1024) s potrditvijo
kralja Konrada II. ter z zamenjavami z regensburškim
škofom Gebhardom I. (umrl 27. marca 1023). Notica o
njej je bila zelo verjetno zapisana neposredno po prehodu posesti v roke freisinške škofije, pozneje bi v
kodeksu z značajem škofovskega vademekuma, kakršen je bil Clm 6426, ne imela več pravega smisla, še zlasti
ne zavoljo svojega imenskega dela na fol. 78v in 79, spisanega z isto roko (da je register imen na fol. 78v
in 79 povezan z notico na fol. 1v, ni mislil le M. Kos, temveč pred njim tudi že Schmeller). Očitno gre na
teh dveh straneh za seznam ljudi, od katerih je freisinška Cerkev terjala dajatve. Omenjeni register je
nekakšen predhodnik urbarja. Zapise te vrste so navadno naredili v vsebinsko nespecializiranem kodeksu,
kakršen je Clm 6426, le enkrat, namreč ob pridobitvi nove posesti. (To pa ne velja za vsebinsko
specializirane kodekse o posebnem stanju, ki jih je treba ažurirati in prepisovati.) Ker se v zamenjavi
posesti med škofoma Egilbertom in Gebhardom I. omenja tudi odvetnik Odalschalk (v virih se prvič pojavi leta 1022), je mogoče sklepati, da je
do omenjene zamenjave prišlo v času med 1022 in med 27. marcem 1023, ko je Gebhard I. umrl.
Tako je torej glede na domnevo, da je zapisek o podložnikih v Regensburgu in Ergoldingu
nastal v času, ko je pridobila te posesti freisinška Cerkev, in glede na dejstvo, da je na fol. 78v pred
njegovim registrskim delom bil zapisan BS I, mogoče sklepati, da je BS I nastal pred letoma 1022/1023,
najkasneje pa (kakor BS II in III) do leta 1039.
Pomembno vprašanje znanstvenokritične izdaje starih besedil, kakršna so BS, je nadalje:
ali gre za izolirano in samosvojo stvaritev ali pa za vzporedno in primerljivo z drugimi, istoin
drugojezičnimi spomeniki svojega časa in prostora. Razjasniti je treba tudi vprašanje, ali so se ohranili
prvopisi ali prepisi. Če gre za prepise in/ali za vzporedna oz. primerljiva besedila, je potrebno ugotoviti
medbesedilna razmerja odvisnosti. Genealogija BS Boga Grafenauerja iz leta 1969 je še vedno najnatančnejša.B.
Grafenauer, Zgodovinarjeva paralegomena k novi izdaji Freisinških spomenikov, ČZN 40, n. v. 5 (1969),
158 in dalje.
Na osnovi Eggersovih raziskav
ugotavlja B. Grafenauer genealoški položaj prvega in drugega karantanskega obrazca, t. j. BS I in III.
Postavlja ju med prvi bavarski obrazec (B 1), ki je čisto soroden s svetoemmeramskima molitvama in je iz 9.
st., ter drugi bavarski obrazec (B 2), ki je nastal med začetkom 10. in koncem 11. st. Med B 1 in B 2 je
tudi prevod svetoemmeramske molitve v Sinajskem evhologiju, ki je genealoško vsekakor pred BS I in III. V BS
I je B. Grafenauer (naslanjajoč se na rezultate
raziskav V. Vondráka in I. Grafenauerja) na treh
mestih opazil interpolacijo iz frankovskega obrazca (BS I 3–8, 11–13 in 18–20), v BS III pa je po njegovem
vpliv frankovskih obrazcev še večji, vendar so vložki spretnejši in manj očitni (začetek o odpovedi hudiču,
odlomek Vere, interpolacije v vrsticah 11–14, 28–29 in 33–45). Na začetek odpovedi hudiču in na odlomek Vere
v BS III naj bi vplivala bodisi predloga obrazca RH (Reichenau, Honorius) bodisi obrazec V (Vorau). Lahko pa
bi se začetek BS III razvil samostojno iz B 1. Drugi vložki so iz sestavin, ki so se najmočneje uveljavile v
nemških obrazcih šele v 11. in 12. st. BS I in III sta zaradi sklepne zahvalne molitve starejša od obrazca B
2; med njima pa je verjetno starejši BS I. V BS III so namreč vložki mlajši kot v BS I in bolj organsko
vključeni v besedilo. Obliki karantanskih spovednih obrazcev, izpričani v BS I in III, naj bi po Eggersu nastali najpozneje v drugi polovici 10. st. B.
Grafenauer poudarja, da je težišče razvoja BS I in
III od okoli leta 890 lahko le Karantanija (zaradi Arnulfovega neprijaznega razmerja do Velikomoravske in zaradi madžarskega vdora v
srednjedonavski prostor). Za čas pred tem pa dopušča starocerkvenoslovanske jezikovne vplive. Za BS II B.
Grafenauer poudarja zahodni izvor, saj je bil
govor kot uvod v splošno spoved, kakršen je izpričan v tem spomeniku, tedaj aktualen le v zahodni, še
posebej frankovski Cerkvi (v povezavi s sodstvom). Pred njim sta zahodni izvor BS II dokazovala že Vondrák in I. Grafenauer, ki sta temu spomeniku našla vzporednico v sanktgallenskem
latinskem nagovoru z nadpisanim starovisokonemškim prevodom (G II) iz 12. st. Nujno bi bilo nadrobneje
raziskati starovisokonemške obrazce in zgodovino navad v zahodni Cerkvi, saj vodijo sledovi splošne spovedi
po pridigi na Bavarsko v 9. st.
Tako gre verjetno tudi v primeru uvodnega govora v BS III, ki nam je izpričan z BS II, za
besedilo iz časa pred prihodom Svetih bratov Konstantina
Filozofa in Metoda na Moravsko, saj so v
domnevno Klimentovi homiliji formulacije, ki jih
poznamo iz BS II. Na to je treba misliti kljub dejstvu, da v Činu nadъ ispovědajǫštiimь sę v Sinajskem
evhologiju, kjer je ohranjena stcsl. redakcija slovanskega prevoda svetoemmeramske molitve (ta kaže stopnjo
slovanskega spovednega obrazca v času prihoda Svetih bratov v Srednjo Evropo), ni najti drugemu BS, ki je
slovanska verzija zahodnega obrazca Adhortatio ad poenitentiam, vzporednega besedila. Ker se je Činъ,
katerega deli so morali nastati na območju zahodne Cerkve (saj bi sicer v njem ne mogel biti prevod
svetoemmeramske molitve!), uporabljal na območju vzhodne Cerkve, je jasno, da so bile iz njega izločene vse
prvine, ki zanjo niso bile sprejemljive; tako morda tudi obrazec Adhortatio ad poenitentiam. Da je ta
obstajal že tedaj v slovanskem prevodu, bi kazale formulacije iz domnevno Klimentove homilije, ki so
vzporedne tistim iz BS II. Za Činъ v vzhodni Cerkvi neuporabna prvina Adhortatio bi se nato tam porabila v
Poučeniju na pamjatь apostola ili mučenika, v prostoru zahodne Cerkve pa se je razvijala naprej, kakor
dokazujeta BS II in G II.
Ali so BS prepisi ali prvopisi? Že iz genealogije je razvidna precej razjasnjena zgodovina
predlog BS; jezikovna in stilistična analiza V. Vondráka in F. Ramovša je tudi dala dovolj
opore za trditve, kako se jezik BS vsaj deloma loči od stcsl.; njej je še najbolj soroden jezik v BS II. V
jeziku nekaterih stcsl. spomenikov, ki so vzporedni z BS, zlasti v prevodu svetoemmeramske molitve v Činu,
pa se najdejo tudi stcsl. knjižnemu standardu tuje prvine (zaznal jih je že Vondrák, ko je govoril o
odstopanju sloga Čina od sloga ). Tudi to govori za ustaljeno obliko predcirilmetodijskega slovanskega
jezikovnega izročila v vzhodnem delu zahodne Cerkve.
Da bi ustaljenost slovanskega jezika morebiti že od predcirilmetodijskih časov v Spodnji
Panoniji zagotavljala tudi zapisanost, imamo morda posredno sporočilo v spisu o spreobrnitvi Bavarcev in
Karantancev. Omenjeni spis poroča, da so bile z naukom "filozofa" Metodija iz Spodnje Panonije "po filozofsko" izgnane ugledne latinske črke
in seveda tudi latinski jezik. To dvoje je tam nedvoumno ločeno. Zapisi v latinskih črkah torej ne pomenijo
že tudi latinskega jezika. V Spodnji Panoniji bi torej moglo obstajati tudi nelatinsko latinično pismenstvo.
Da so Slovani pred Konstantinom Filozofom in Metodompisali z latinskimi črkami, priča tudi
cirilmetodijsko izročilo; tako vé črnorizec Hraber iz
druge generacije učencev Svetih bratov povedati, da so Slovani, preden je Konstantin izumil slovanske črke,
pisali z rimskimi, t.j. latinskimi in grškimi črkami.K. M. Kuev, Černorizec Hrab"r, Sofija 1967, 188;
192. Ne pove sicer, kje se je to dogajalo, vendar pač na slovanskem območju, ki je bilo
cirilmetodijski duhovščini do njegovega časa znano (Moravska, Spodnja Panonija, srednjeveška Bolgarija in
Paristrion). V sopostavitvi s prej omenjenim sporočilom iz spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev
lahko z veliko večjo verjetnostjo govorimo o slovanskem latiničnem predcirilmetodijskem pismenstvu v Spodnji
Panoniji kot pa na Velikomoravskem ali v srednjeveški Bolgariji; za ta dva prostora namreč noben sočasni vir
ne ločuje razširjenosti uglednih latinskih črk in latinskega jezika.
Navsezadnje pa obstaja še eno posredno pričevanje o veliki verjetnosti latiničnega
slovanskega pismenstva pred časom Svetih bratov v Karantaniji in nato tudi v Spodnji Panoniji. V 18. st. je
paleograf Frobenius Forster našel neki zdaj izgubljeni
kodeks salzburškega izvora (Liber traditionum), katerega tretji del je na podlagi zgodovinskih in
paleografskih dejstev postavil v 9. st., B. Bischoff,
izdajatelj Forsterjevih diplomatičnih prepisov omenjenega "Liber traditionum", pa je zaradi rezultatov
historične kritike menil, da gre za besedila iz 80. let 8. st. Iz tretjega dela kodeksa je Forster prepisal
vsa besedila (23), razen dveh,A. Pleterski, Novi pisani viri o najstarejši slovenski zgodovini. –
Poročilo o knjigi Bernharda Bischoffa, ZČ 41
(1987), 336. ki ju ni razumel, saj sta bili napisani v barbarskem (nelatinskem) jeziku. Forster
je bil Nemec, zato je jasno, da besedili nista bili nemški, saj bi ta barbarski (nelatinski) jezik
razumel.A. Pleterski, n. d., 336. To je trden posredni
dokaz o irsko–anglosaški metodi misijonarjenja iz Salzburga v 8. st. in začetku 9., kakor si jo je
predstavljal že I. Grafenauer. Seveda ni nujno, da bi
bil jezik omenjenih besedil slovanski, še manj, da bi šlo za pravire BS, kakor z velikim pridržkom domneva
A. Pleterski.A. Pleterski, n. d., 336, 337. Toda
irsko–angleški način misijonarjenja je posredno potrjen. Res pa je, da je salzburški misijon v drugi
polovici 8. st. (do vojn Karla Velikega z Obri) zunaj Bavarske uspešno potekal pravzaprav samo v
Karantaniji. Pozneje pokristjanjene slovanske dežele so spreobračali že z manjšo naslonitvijo na lokalne
posebnosti, ki jih je irsko–anglosaška metoda kar najbolj upoštevala. V Spodnjo Panonijo se je karantanska
vernost po vojnah Karla Velikega z Obri razširila skupaj s "Sclavi", ki so pokrajino ob plemenih Bavarcev
tedaj poselili. Karantanija in Spodnja Panonija sta potem nekaj časa v prvi polovici 9. st. imeli svoje
pokrajinske škofe. Ti so v spisu o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev označeni kot tisti, ki vodijo
Karantance in Spodnjepanonce, skratka ljudstvo "Sclavov".Conversio
Bagoariorum et Carantanorum..., 36. Tako bi bil obstoj že predcirilmetodijskega latiničnega
pisanja v slovanskem jeziku najverjetnejši v Karantaniji in Spodnji Panoniji.
Pozneje (od približno leta 890 do konca 10. st.) je treba pri razvoju do obrazcev, kakršne
poznamo iz BS, misliti na latinične predloge. Glagolica v srednjeveški Hrvaški je bila preveč oddaljena in
od Karantanije ločena z začasno madžarsko zasedbo vmesnega ozemlja, poleg tega zahodna Cerkev ni hotela
imeti nobenega opravka s cirilmetodijci, saj jih je iz Spodnje Panonije in Velikomoravske v celoti izgnala.
Zaradi njih je celo osebno grozila knezu Koclju, ki
jih je zelo podpiral. Očitno samo zaradi njega uporabnikom latinskega jezika in uglednih latinskih črk ni
kazalo drugega kot zapustiti njegovo pokrajino in jo prepustiti "novemu nauku" Svetih bratov. Iz Moravske se
npr. zahodni duhovniki niso nikoli umaknili, čeprav so cirilmetodijci tudi tam uživali Rastislavovoknežjo podporo. A ta po vsem videzu ni bila
tolikšna kot Kocljeva. Ob tem ne gre pozabiti, da je
bila zaradi poznejšega pokristjanjevanja zahodna duhovščina na Moravskem mnogo manj utrjena kot v Spodnji
Panoniji. Če torej moramo računati s pisno predlogo BS, je ta kot neposredni prednik BS vsekakor morala biti
v latinici. Na prepisovanje zapisanega besedila moramo misliti predvsem pri BS I in III, saj je tu mogoče
videti sorazmerno urejenost in načelnost pri zapisovanju istih glasovnih vrednosti s črkovnimi znamenji
istega pomena (oziroma z istimi kombinacijami črkovnih znamenj). Takšne urejenosti ni v BS II. Ob tem je
treba opozoriti še na nekatera vidna popravljanja v njem, ki pričajo, da je zapisovalec za svoj zapis sproti
iskal najustreznejšo črko oziroma zvezo črk. Za BS II je že Nahtigal pisal, da se vobče šteje za spisanega po diktatu,R. Nahtigal, Važnost latinskega dela brižinskega kodeksa in njegovih prispevkov za vprašanje o postanku
in domovini slovenskih odlomkov. (Freisingensia III), ČJKZ 1 (1918), 20. vendar je bil morda
narekovan po pisni predlogi. Da bi narekoval nekdo, ki je znal tujo, samo slovansko pisavo (glagolico), iz
zapisa v tej pisavi zapisovalcu, ki je bil najverjetneje Neslovan (komur bi bil jezik BS materinščina, bi
spisal BS II enako dobro kot BS III), pa je ob že navedenih zgodovinskih dejstvih ("trijezičniška herezija"
dela zahodne Cerkve v času Svetih bratov) precej neverjetno. Zanimivo je tudi, da v BS II ni retoričnih
ločil. Če bi šlo za zapisovanje po nareku kompetentnega narekovalca, bi jih bilo razmeroma lahko postaviti.
Najmočnejše dokaze, da gre pri BS I za prepis, je zbral – deloma po Vondráku – Ivan Grafenauer. Videl jih je zlasti v napakah v vrsticah
9–10, 12–13 in 13–17. Odlomek besedila "Imeti mi ie sivuot po zem" je glede na obrazec G II nepopoln. Do
tega je prišlo zaradi prepisovalčeve nezbranosti, saj bi bilo prav: "Imeti mi ie vuecsni sivuot po zem
sivuoti" ali "Imeti mi ie po zem sivuoti vuecsni sivuot".I.
Grafenauer, Karolinška kateheza..., 51 in dalje. Opozoriti je treba na napačno obliko v rekonstrukciji
I. Grafenauerja; prav bi bilo "po zem sivuote". Beseda "vuuraken" je narobe prepisana, moralo bi
namreč biti zapisano vurogen ali vurodgen. Zveza "ili zpe ili nezpe" stoji na nepravem mestu: v eni
prejšnjih verzij je to zvezo pisar izpustil, nato pa jo je on ali kdo drug zapisal na rob; pisec BS jo je
pri prepisu vrinil na nepravo mesto, saj je v vzporednih stvn. in stcsl. obrazcih (B 1, Činъ) ta zveza takoj
za zvezo "vuede ili nevuede". Glede na to, da je BS III še poznejša stopnja razvoja karantanskih spovednih
obrazcev kot BS I in da kaže podobno urejenost (pisanje predlogov skupaj z besedo za njimi, bolj ustaljeno
pisanje posebnih slovanskih glasov z več črkami kot v BS II), si ni težko zamišljati njegove zapisane
predloge. O tem priča tudi dejstvo, da je v kakovosti zapisa BS II in III velika razlika, kljub isti roki
zapisovalca. Večjo urejenost BS III bi tako bilo mogoče pojasnjevati z zapisano predlogo, neustaljenosti v
BS II pa z narekom ali s slabo predlogo. V. Vondrák je
v svoji izdaji BS na široko dokazoval, da je predloga bila glagolska. Pisar naj bi bil svoje znanje
slovanščine med prepisom BS II in poznejšim prepisom BS III temeljito izpopolnil. Toda te Vondrákove misli
so postale neaktualne že ob njegovi poznejši ugotovitvi, da BS ni mogoče razlagati tako, kot da jih brez
stcsl. slovstva sploh ne bi bilo.V. Vondrák, n. d., 30.