Dosedanji paleografski prepisi
Igor Grdina
Dosedanje izdaje BS lahko glede na paleografsko problematiko razdelimo v tri skupine. V
prvi so tiste, ki so usmerjene k idealom kar najmanj interpretativnega diplomatičnega prepisovanja in
skušajo kolikor je mogoče zvesto predstaviti grafično podobo izvirnika. V drugi skupini so izdaje, ki se
približujejo načelom kritičnega prepisa, posegajočega v interpretacijsko območje zlasti na ravni členitve
skladenjskih in/ali retoričnih delov besedila ter s tem povezanih sodobnih ločil in velike oz. male
začetnice. Pri tem se odpravljajo morebitne napake izvirnika ter dopolnjujejo mesta, kjer je le–ta
poškodovan ali je besedilo tako ali drugače pomanjkljivo. Gre torej za strogo omejene posege pravopisnega in
rekonstrukcijskega značaja, ki ne spreminjajo črkovnih znamenj, kakršna so v izvirniku; tudi njegovi
skladenjsko–retorični členitvi sledijo v okviru sprejemljivosti za sodobno razumevanje. Kritični prepis mora
tudi razrešiti pisarske okrajšave. Vsi takšni posegi so seveda stvar določenega mednarodnega izdajateljskega
standarda, čeprav se praksa v posameznostih precej razlikuje. V tretjo skupino uvrščamo vse prepise, ki so
narejeni na podlagi drugačnih načel in tako ali drugače interpretacijsko močneje posegajo v besedilo.
Paleografske problematike se takšni prepisi dotikajo le posredno in še to samo na ravni kritičnega prepisa
(ločila). Njihovi črkovni sistemi so bodisi nacionalno abecednega,Vondrák, 2. stolpec: uporablja češki sestav
brez zaznamovanja dolžin, razširjen s črkama ć, ś; na enem mestu tudi s ſ (najbrž gre za pomoto). Grivec 1942 in 1951 uporablja slovenski sestav,
razširjen s črko ć. bodisi azbučnega,Prepis Vostokova v (st)csl. in rusko cirilico (Kopitar 1836 objavlja le njegov prepis v (st)csl.
cirilico). Weingart v cirilični rekonstrukciji
opozarja na odstopanja BS od stcsl. norme. bodisi osebnega značaja.Kopitar 1836 (2. stolpec) prepisuje v črkovni sistem z mešanimi latiničnimi in
ciriličnimi znamenji za posebne slovanske glasove. Hamm 1966 uporablja klasično latinsko abecedo, razširjeno z znaki za ť, ṛ, ḷ za polglasnika ъ, ь
in za у.
Če upoštevamo samo celovite izdaje BS, ki imajo bolj ali manj poudarjen znanstveni značaj
in so imele v strokovni javnosti širši odmev, moramo med diplomatičnimi prepisovalci navesti
Köppena (1827, str. 4–11), Kopitarja (1836, str. XXXV–XLI), Vondráka (1896, str. 52–61), Pircheggerja (1931, str. 91–100), Kosa (1937, str. 18–27), Weingarta (1938, 1949 2. izdaja, str. 150–160), Isačenka (1943, str. 18–22, 73–78) in Kronsteinerja (1979, 9–13, 19–31, 37–45). Med necelovitimi diplomatičnimi prepisi ni mogoče
prezreti Kopitarjevega prepisa BS I iz leta 1822. Glede na to, da so se diplomatičnih prepisovanj lotevali
tudi paleografije manj vešči, pretežno jezikoslovno usmerjeni preučevalci BS, ni čudno, da se nekateri
diplomatični prepisi niso skladali s standardi diplomatičnega prepisovanja. Poleg tega sta Köppen in Kopitar
BS prepisala, še preden so se izoblikovala in uveljavila moderna izdajateljska pravila.
Kritičnih prepisov je malo. Sem je mogoče uvrstiti samo oba Miklošičeva prepisa (1854, str. 89–92; 1861, str. 51–55).
Sievers (1925, naslanja se na Vondrákov paleografski prepis), Pirchegger (1931, le BS II in III), Ramovš (1937) in Kolarič (1968) objavljajo tudi fonetične prepise, vendar v dokaj različnih in precej težko
primerljivih zapisnih sistemih. Samo Pirchegger hoče prebrati tekst BS bolj ali manj natančno po zapisu: eno
črkovno znamenje oz. skupina črk ima načeloma le eno glasovno vrednost. Takšno ravnanje je do neke mere
problematično, saj je zlasti v BS II pri zapisu določenih glasovnih skupin večkrat šlo za zasilne rešitve,
ki so bile bolj ali manj enkratne. To dokazujejo enaki besedni koreni, ki so na različnih mestih različno
zapisani. Tako najdemo v 16. vrstici na fol. 159v "muzlite", v 29. vrstici na fol. 160v pa
"pomiſlena"; v 5. vrstici na fol. 159 imamo "zcepaſgenige", v 23. vrstici na
fol. 159v pa "spaſitel". Sievers, Ramovš in Kolarič so se branja oz. fonetičnih vrednosti zapisa BS lotili drugače: v zapisu so videli le
osnovo, na katero so potem postavili svoje jezikovne konstrukcije.
Naša izdaja BS prva uporablja mednarodno fonetično transkripcijo.
IsačenkovaIsačenko uporablja naslednje posebne znake: = refleks za psl. *dj, = refleks za
psl. *tj, oN = ǫ, eN = ę, öN = jǫ, ü = črka za glas, ki ga v cirilici zaznamuje ju, ьi = jery.
rekonstrukcija BS II v glagolsko besedilo, prečrkovano v latinico, v bistvu spada v isto skupino kot prepisa
Vostokova in Weingarta v stcsl. cirilico. Od Weingartove najbolj domišljene cirilične verzije BS se ta
prepis loči zlasti po tem, da ne zaznamuje jotiranosti nekaterih samoglasnikov in da ne opozarja na klasične
stcsl. oblike.
Med izdanimi paleografskimi prepisi BS so zelo velike in komaj primerljive različnosti;
nekateri so celo zelo tuji ustaljenim paleografskim postopkom. Določena neprimerljivost je razumljiva za
zgodnejše prepisovalce iz 19. st., ko so se Lachmannova moderna izdajateljska načela šele izoblikovala in se uveljavljala nasproti Mabillonovim, zlasti v zvezi z izdajanjem zbirke
Monumenta Germaniae Historica. Vendar je treba priznati, da so bili prepisovalci vse do Vondráka na ravni
sočasne izdajateljske vede. Pozneje je to mogoče trditi le za nekatere, zlasti za Kosa.
Izdaje BS, ki bi v celoti ustrezala zahtevam sodobne izdajateljske prakse, doslej še ni
bilo. Povsod manjka vsaj izdajateljsko kritični aparat, ki bi prikazoval razlike med posameznimi, precej
različnimi branji izvirnika. Čeprav v sodobni izdajateljski praksi diplomatično prepisovanje ni več v navadi
zaradi najrazličnejših tehnik natančnega reproduciranja podobe izvirnika (faksimile namreč nadomešča tudi
velik del materialnega opisa – velikost, barva pergamenta, barva črnila ipd.), je bil za to izdajo
pripravljen nov tovrstni prepis; s tem je bilo ustvarjeno izhodišče za primerjave z dosedanjimi
diplomatičnimi prepisi. Gre torej za poskus sklepnega razgleda v smislu zaznamovanja vseh za razbiranje
besedila pomembnih razhajanj.
Reprodukcije izvirnikov BS so vključene že v Köppenovo izdajo, sledijo pa še v Vondrákovi,
Ramovš–Kosovi, Isačenkovi in Pogačnik–Kolaričevi (samo
drugi spomenik tudi pri Hammu 1966) v kar najrazličnejših tehnikah, od grafičnih do fotografskih, in v
različnih velikostih in kakovosti (najboljše so pri Köppenu, Vondráku, Ramovš–Kosu).