Kritični prepis se od diplomatičnega loči po tem, da sicer kolikor je mogoče zvesto prikazuje podobo izvirnika, vendar pa nekatere posameznosti tudi interpretira. Vsi posegi so strogo omejeni na razreševanje okrajšav izvirnega besedila, na členitev besed in besedilnih enot, stavo ločil ter velike in male začetnice. Vse to olajšuje branje sodobnemu bralcu, ki pogosto ne pozna dejstev, s katerimi se ukvarjajo paleografija in druge temeljne zgodovinske znanosti. Takšen prepis je v središču pozornosti sodobne izdajateljske teorije in prakse ter je standardni del izdaj posameznih diplomatičnih virov ali njihovih zbirk. Po podobnih načelih se izdajajo tudi nediplomatska besedila antičnega in srednjeveškega obdobja. Hkrati z opisom materiala (papirus, pergament, papir, tkanina; razsežnost; izvor; ohranjenost ipd.) dokumenta ter z ugotovitvami zgodovinske kritike (izvirnik, prepis, ponaredek; čas in kraj nastanka; pisava; ime pisarja; dosedanje izdaje ipd.) pomeni kritični prepis osnovo za nadaljnje raziskave.
Črkovni sestav našega kritičnega prepisa je klasična latinska abeceda. Različne oblike
istih črk (dolgi in okrogli s, dve varianti črke z, karolinška oz. poluncialna in uncialna oblika črke d) so
zapisane enako, ker je razlika med njimi v BS le grafična. Vendar pa glede fonetične vrednosti nekaterih
črk, npr. okrogle in dolge oblike črke s, ni enotnega mnenja. Dolga oblika črke s (ſ) zaznamuje isti fonem
kot okrogli s, vendar tudi druge foneme, ki jih latinščina nima (prim.
Črki u in v sta tudi v kritičnem prepisu razvrščeni tako kot v izvirniku, čeprav je v
praksi latinskih pisarjev karolinške in pokarolinške dobe razlika med njima samo grafična. Takega črkovnega
sistema se drži tudi
Sodobnih ločil ni mogoče z gotovostjo prenašati v srednjeveška besedila, kajti takratni
zapisovalec je mislil in pisal v svojih kategorijah. Tako z današnjimi skladenjskimi ločili nikoli ne bo
mogoče nadomestiti izvirnih retoričnih ločil, ki so tuja miselnemu svetu sodobnega bralca; prav nanj pa se
mora ozirati kritični prepis. Nadaljnja težava je v tem, da v BS II ni ločil. Tako s paleografskega stališča
o razmerju med izvirnim retoričnim in sodobnim skladenjskim ločilom na številnih mestih niti ni mogoče
razpravljati. V našem kritičnem prepisu so sodobno razumljena skladenjska ločila postavljena glede na ločila
prevoda v današnjo slovenščino; ta pa v kar največji meri upoštevajo retorična ločila izvirnika, ki
zaznamuje premore pri glasnem branju. Kjer se oratorski premor ne ujema s skladenjskim ločilom, je v
kritičnem prepisu zaznamovano samo mesto skladenjskega ločila. Tako je ravnal tudi
Sistem ločil sestavljata v našem prepisu sodobna, skladenjska pika in vejica, poleg njiju pa še dvopičje. Glede na ta ločila so postavljene tudi velike in male začetnice, razen v imenih, kjer velja izročilo slovenskega pravopisja.
Naš kritični prepis ima isti sistem ločil, kot je pri Miklošiču. Velike začetnice pa ima Miklošič razporejene drugače – piše jih namreč samo na začetku besedila in v začetkih odstavkov ter v osebnih imenih, medtem ko tudi za piko začenja naslednjo besedilno enoto z malo začetnico. Z malo piše tudi besedo Bog ter osebne in svojilne zaimke v zvezi z njim; enako je obravnavan tudi Zlodej.
Glede na to, kar je o teh znamenjih bilo rečeno v zvezi z diplomatičnim prepisom, so ta
tudi v kritičnem prepisu postavljena kolikor mogoče neinterpretativno, torej na mestih in v položajih kot v
izvirniku. Vsako drugačno razpostavljanje nadvrstičnih znamenj bi bilo pri sedanjem stanju raziskav BS
neustrezno.
V našem kritičnem prepisu so razrešene vse okrajšave, od ligatur pa tisti dve, ki sta v diplomatičnem prepisu pisani na poseben način (& in ŋ). O izvoru, razširjenosti, običajnosti okrajšav je bil govor že pri diplomatičnem prepisu.
Rekonstrukcijski posegi v besedilo izvirnika so v našem kritičnem prepisu usklajeni s slovenskim prevodom in so jezikovne narave. S čisto paleografskega stališča ne bi bili potrebni, saj je besedilo na teh mestih jasno vidno in brez pisarskih popravkov.
Nadpisane dele besedila označuje zgoraj odprti oglati, odvečne dele pa okrogli oklepaj.
Najbolj nesporni posegi (izpusti posameznih črk) so označeni z oglatim, drugi, manj zanesljivi, pa s prelomljenim oklepajem.
Vse dosedanje rekonstrukcije, ki se ločijo od naših, navajajo opombe.
V tem kritičnem prepisu je besedilo razdeljeno na besede, kakor jih razumeva evropsko jezikovno izročilo od poznega srednjega veka naprej (v času humanizma začno upoštevati tudi antične zglede). Ne ozira se pa na pojmovanje členitve zapisovalcev BS. Poleg uvedbe današnjih ločil in velikih začetnic pomeni členitev na besede največji interpretacijski poseg v besedilo BS.
Pričujoča elektronska izdaja vključuje poleg našega kritičnega prepisa tudi
Vzporedni prikaz našega in Miklošičevega prepisa omogoča jasen vpogled v razlike pri pisanju velike oz. male začetnice in pri ločilih, v čemer je Miklošičevo pravilo, kakor smo že videli, precej zapleteno. Rečemo lahko, da se Miklošič izogiba končnemu ločilu, zato so njegove stavčne konstrukcije zapletene.
Miklošič v prepisih uporablja latinsko abecedo brez diakritičnih znamenj in samo okroglo obliko črke s.
Pisarskih okrajšav Miklošičeva prepisa ne razrešujeta.
Poleg obeh Miklošičevih prepisov so bile v naših tiskanih izdajah upoštevane še tele
izdaje oziroma prepisi BS:
Posamezni prepisi uporabljajo tako različne pisne sisteme, da so paleografsko skoraj neprimerljivi; žal noben ni nadrobneje pojasnjen. Zato je mogoče prepisne primerjave na paleografski ravni izpeljati le glede mest in vrste ločil.
Opozoriti velja še na tole: ločila enakega znaka (npr. pika) pri vseh prepisovalcih
nimajo enake vrednosti. Tako