Izhodišče in namen elektronske izdaje
Brižinski spomeniki (BS) so kot najstarejše ohranjeno slovensko besedilo trajno vznemirljiv vir branja in
raziskovanja ter prvi nosilec kulturnega spomina Slovencev. Zato naj bodo dosegljivi v znanstvenokritični
izdaji, ki je zavezana predvsem znanstvenim ciljem, vendar je v digitalnem mediju dosegljiva tudi interesom
širšega bralnega občinstva. V tej izdaji, ki temelji na treh tiskanih izdajah BS (SAZU [1992,](bsBI.488)
[1993,](bsBI.495) ZRC SAZU [2004](bsBI.602)), je mogoče modularno izbirati
bodisi prikaze prepisov in gradiva z najširšo znanstveno evidenco, kakor tudi prikaz, primeren za [poljudno in šolsko rabo.](bsBK-sch) Brž ko je bilo gradivo tiskanih izdaj preneseno v
ustrezno digitalno tehnologijo (XML/TEI), je postalo odprto tudi za raznolike notranje povezave in zunanje
prikaze, s tem pa tudi za različne namene in bralce.
Osrednji cilj te izdaje je bil prenesti dosežke zadnjih treh znanstvenokritičnih izdaj – ti pa so neločljivi
od tamkaj izoblikovanih edicijskih in ekdotičnih standardov – v nov medij, hkrati pa omogočiti, da starejši
prepisi, ki so bili poprej evidentirani v opombah k diplomatičnemu in kritičnemu prepisu, postanejo dostopni
v polni, besedilni obliki. Prek tega starejšega gradiva in izpopolnjene Bibliografije pričujoča elektronska
izdaja odpira razgled po nekaterih eminentnih točkah iz 200 let zgodovine raziskovanja BS od prvega poročila
o njih v letu [1806](bsBI.001) do danes.
Ekdotična vodila in način prezentacije
Med vsebinskimi in predstavitvenimi novostmi gre izpostaviti naslednja ekdotična in uredniška vodila, ki
določajo to izdajo:
- Diplomatični, kritični in fonetični prepis so sprejeti iz izdaje BS 2004 z nekaj manjšimi posegi. V
diplomatičnem prepisu je na nekaj mestih modificiran zapis interpunkcije.Na treh oz. štirih mestih v diplomatičnem prepisu smo odstranili pike, ki so
bile sprva sprejete zato, ker je bil omenjeni prepis zapisan po fotografijah, pripravljenih v ta
namen leta 1989. Te prikazujejo nekatere točke, ki jih gre šteti za napake v fotografskem materialu.
To so pike na naslednjih mestih: – BS I, 2: odstranjena pika za velikim B; – BS I, 31: pika, ki je v
BS 2004 prikazana kot zgornja pika, je spremenjena v sredinsko; – BS II, 14: sredinska pika
odstranjena. Brez pike so to mesto zapisovali tudi starejši diplomatični prepisovalci. – BS III, 65:
pika, ki v BS 2004 stoji za velikim I, je odstranjena. Pomembna novost v tukajšnji objavi
diplomatičnega prepisa I. Grdine so korekture, ki sta jih oba pisarja vnesla v originalni rokopis že med
pisanjem ali sočasno z nastankom rokopisa. Te korekture je na rokopisnih folijih de visu
identificiral Roland W. Marti in izsledke
objavil kot prvo
[razpravo,](bsBI.545) ki celovito obravnava vprašanje korektur v BS.
Korekture, ki jih je Marti identificiral, so vnesene v zapis TEI tako, da je v [diplomatičnem prepisu](bsDT.) omogočeno prikazovanje ne samo korigiranega besedila, kakor ga vidimo v
digitalnem faksimilu, ampak tudi prvotnega zapisa, ki ga je kot napačnega pisar zatem popravil. Med temi
popravki so z jezikoslovnega gledišča zanimivi še zlasti tisti, ki pričajo, da je pisar določene
jezikovne oblike prepoznal kot napačne in jih je zato popravil. Glede na tehniko popravljanja so
korekture v rokopisu lahko navadni popravki prek že zapisanih (delov) črk, ali pa razure. V
diplomatičnem prepisu te izdaje je beseda ali črka, ki jo je pisar popravil, označena z rdečerjavo
barvo. Barva naj pritegne bralčevo pozornost in nakaže, da obarvane črke skrivajo določeno sporočilo. Če
se jim približamo z vmesnikom (miško), se odpre okvirček in v njem se izpiše vsebina pisarjevega
prvotnega vpisa, kolikor jo je bilo mogoče razbrati, in vrsta korekcije (razura ali navaden popravek).
Komentarje k ugotovljenim korekcijam, prevedene v slovenščino, je Marti ponovno pregledal in so v obliki
opomb vstavljeni na ustrezna mesta diplomatičnega prepisa. V [razpravi,](bsBI.545) kjer
je Marti analiziral korekture v BS, je poleg informacij, ki se izpišejo v okvirčku ob dotiku korigiranih
mest, še vrsta drugih pomembnih podatkov, relevantnih za problematiko sočasnih rokopisnih posegov v BS.
Med temi podatki so še zlasti vredne upoštevanja navedbe o tem, kdo od starejših raziskovalcev BS je
določeno korekturo že upošteval in kako jo je razumel. To so bili predvsem Kopitar, Vondrák, Ramovš-Kos
in Grdina. Te informacije v naš prikaz besedil niso vključene.
- Kritični prepis je iz izdaje BS 2004 prevzet praktično brez sprememb, vendar v njem ne prikazujemo
nadvrstičnih znamenj. Namen kritičnega prepisa je, da po določenih načelih poda interpretiran prepis
vsega, kar stoji v rokopisu; za nadvrstična znamenja pa ne vemo natanko, kaj so zapisovalcu BS pomenila.
Vemo le, da so tedanjemu bralcu služila kot nekakšna pomagala, ki naj olajšajo branje manj običajnih
glasovnih skupin. Ker njihova vloga ni docela pojasnjena, se jih ne zdi umestno vnašati v kritični
prepis, saj so razločno vidna v diplomatičnem. Pač pa je v sam kritični prepis in v njegov prikaz na
zaslonu strnjene kar največ ekdotične problematike, saj KP povzema in prikazuje največ notranjih
besedilnih sestavin: označevanje besedila v zapisu TEI omogoča, da prikažemo na zaslon ne le kritično
rekonstruirane besede, ampak tudi njihov zapis v diplomatični, originalni obliki, ki se ob dotiku miške
izpiše v okvirčku. Na enak način so predstavljene tudi razvezave okrajšav – suspenzij, kontrakcij in
brevigrafov. Tak prikaz kritičnega prepisa bralcu omogoča neposreden vpogled v razmerje med kritično
rekonstruiranimi in razvezanimi besedami ter njihovo rokopisno oz. diplomatično podobo. Avtor prepisa I.
Grdina je pri zapisu kritično rekonstruiranih oblik besed v BS 2004 razlikoval med rekonstrukcijami z
visoko in nižjo stopnjo zanesljivosti. To razlikovanje smo aplicirali v prikaz rekonstrukcij na zaslonu.
Vse okrajšave so bile razvezane z visoko stopnjo gotovosti; rekonstrukcije nekaterih težjih besed in
zvez pa so bile napravljene z manjšo stopnjo gotovosti. Inštumentarij oznak konzorcija TEI ponuja idealen sestav za označevanje takšnih kompleksnih
notranjih razmerij. Tako strukturirane informacije je mogoče za vsak poseg v prepis posebej prikazati na
želeni način. Za prikaz teh informacij v okvirčku, h kateremu nas napotijo obarvane črke, smo se
odločili po daljšem premisleku. Prevladalo je stališče, da je mogoče – morda pa tudi potrebno –
tradicionalne postopke rekonstrukcije besedila, ki jih kodificira ekdotika z bolj ali manj
uveljavljenimi znamenji (razne vrste oklepajev itn.), ponazoriti z drugo, digitalnemu mediju bolj
ustrezno ekdotično konvencijo, ki naj kar se da razvidno predstavi, kako je avtor prepisa besedilo
razumel in rekonstruiral njegov intendirani smisel. Sami barvi, s katero so črke ali besede obarvane, ni
v našem prikazu prepisov pridana nobena pomenska vloga; njen namen je le, da služi kot znak za določeno
anteriorno obliko besedila, ki se ob dotiku miške izpiše v okvirčku. Zato je barva v vseh treh prepisih
– diplomatičnem, kritičnem in fonetičnem, enaka. V diplomatičnem prepisu ta meri na napačne, a 'prvotne'
vpise pisarjev na samem pergamentu; v kritičnem prepisu pa barva kot znak meri na striktno, literalno
fiksiranost besedila v diplomatičnem prepisu, s čimer kritični prepis kaže na svoja interpretativna
odstopanja od diplomatičnega.
- V filološkem pogledu najzahtevnejši je fonetični prepis, saj so njegovi avtorji morali sklepati, kako
je bavarski duhovnik kot govorec tedanje stvn z latinsko izobrazbo zapisoval glasovne skupine takratnega
slovenskega jezika. Odtod so morali po zakonitostih historične slovnice in primerjalnega jezikoslovja
sklepati, kakšna je bila govorna podoba tisoč let stare slovenščine. Fonetični prepis vsebuje zato
lastne rekonstrukcije, nekoliko drugačne od onih v kritičnem; vizualno pa so predstavljene na enak način
kakor v KP in DP.