Besedilo spomenikov
BS v kritičnem prepisu (zvesto po rokopisu, posodobljene so le velika
začetnica, delitev besed, stava ločil, pisarske krajšave razvezane); BS v sodobni slovenščini (prenos iz srednjeveške slovenščine v sodoben
knjižni jezik); Vzporedni prikaz obeh prepisov
Oba prepisa sta integrirana z zvočnim posnetkom govorne rekonstrukcije Brižinskih spomenikov v stari
slovenščini. Kraje, kjer so ta besedila pred tisoč leti brali in govorili, prikazuje Zemljevid Koroške in Solnograškega.
Osnovne informacije o Brižinskih spomenikih
So najstarejša ohranjena slovenska besedila in najstarejša slovanska besedila v latinici sploh.
So prvi ohranjen dokaz nastajajoče slovenske narodne individualnosti („rojstni list slovenske kulture“).I in III spomenik sta molitvi splošne spovedi. V srednjem veku sprva še niso poznali individualne
spovedi, ko se posamezen vernik spove duhovniku, ampak so dolgo poznali le skupno spoved grehov. Pri tem
so za duhovnikom izrekali (odtod 'Glagolite po nas …' v BS I) besedilo molitev, kakršni sta spomenika I
in III. II spomenik je pridiga o grehu in pokori, s katero je duhovnik vernike povabil in
pripravil na spoved. „Jezik vseh treh spomenikov je nedvomno čista zgodnja slovenščina, brez izposojenk iz tujih jezikov
(razen za nekaj krščanskih pojmov), tudi brez sledov kakršnegakoli stcksl. vpliva.“ I. Grafenauer 1973, str. 57. „Jezik v brižinskih spomenikih kaže v vseh svojih
značilnostih izrazite začetne slovenske poteze, s katerimi se je slovenščina pričela pretvarjati v
samostojno slovansko jezikovno obliko. […] Kakih izrazitih dialektičnih potez v jeziku brižinskih
spomenikov še ni najti.“ Fr. Ramovš, 1937, str. 12, 14. Konec 10. stoletja, po letu 972. BS II in III sta nastala najverjetneje še pred letom 1000,
najpozneje pa do 1022 ali 1023. BS I je verjetno najstarejši, a je mogel biti zapisan še najpozneje do
leta 1039. Časovni razpon možnega nastanka je torej med 972 in 1039. Sama besedila BS so starejšega izvora. Začela so nastajati za potrebe misijonarjev med karantanskimi
Slovenci že v času pokrajinskega škofa sv. Modesta (umrl okrog 763), verjetno pa so se izoblikovala do konca 8. stoletja. Nato so ta
besedila duhovniki prepisovali in dopolnjevali; z Brižinskimi spomeniki so se nam ohranili trije od teh
prepisov s konca 10. stoletja. BS so uporabljali na Koroškem, kjer je imela freisinška škofija večje posesti. BS II in III sta bila
najverjetneje v rabi v cerkvah v krajih Sv. Peter v Breznem (danes St. Peter in Holz) in v cerkvi sv.
Mihaela v Požarnici (Pusarnitz) na Lurnskem polju (Lurnfeld) ob reki Molna (Möll) nad Špitalom (Spittal
an der Drau). BS nosijo ime po poslovenjenem imenu nemškega mesta Freising: Brižinj, brižinski. BS so bili že kmalu po letu 1000 uvezani v pastoralni priročnik freisinškega škofa. Ta rokopisna
knjiga (kodeks) je shranjena v državni knjižnici v Münchnu. BS so ohranjeni na nepolnih 9 straneh
pergamentnih listov. Pisava, s katero so napisani, je karolinška minuskula.